Revija Lipov list, december 2020

DECEMBER 2020 Poštnina plačana

pri pošti 1102 Ljubljana

dobre zgodbe v slovenskem turizmu

Smučajmo vsi

Gasparijeve jaslice

Prazniki prinašajo nagrade

TZS v letu 2020

KAZALO

INTERVJU 4–6

Manuela Božič Badalič: »Slovenska smučišča na leto prepeljejo

več potnikov kot Slovenske železnice – 15 milijonov«

AKTUALNO 7–11

Mesec december – poln svetlih praznikov

SLOVENSKA DEDIŠČINA 12–15

Gasparijeve jaslice

Bogata slovenska jasličarska dediščina

POTEPANJA 16–21

Aleš Krivec, pokrajinski fotograf

Štirje pravljični parki v slovensko-madžarski obmejni regiji

Na potep z revijo GEA

TZS 22–31

Ostali smo ustvarjalni in aktivni

Nagrade TZS in posameznikom

Marija Imperl, prostovoljka meseca

TURISTIČNE ZVEZDE 32–37

Pot miru najboljša evropska projektna ideja leta 2020

Dve nagradi Evropske mreže za kulturni turizem

Dnevi slovenskega turizma in najvišja priznanja v turizmu

V SLOVENIJI NI DOLGČAS 38–41

Smučajmo vsi

Bilo je nekoč

Filip Flisar: En dan se ti 'zalušta' dunajski, drugi dan pa koline

KULINARIČNI KOTIČEK 42

Gastronomija v času covida – 19

Spoštovani bralci

in bralke, želimo

vam blagoslovljene

božične praznike

in srečno 2021!

Prihodnja številka Lipovega lista bo izšla v prvi polovici februarja.

Obvestila o novostih na področju delovanja vašega društva in

napovedi prireditev prosim pošljite najpozneje do 10. januarja

2020 na elektronski naslov: info@turisticna-zveza.si.

UVODNIK

Epidemija covida-19 je

globoko posegla v

naša življenja. Med

drugim se je poglobilo

naše zavedanje, da je

dobro okrepiti imunski

sistem. Je sploh kaj

boljšega kot gibanje

na svežem zraku?

S takšnim povabilom nas na smučišča vabijo slovenski žičničarji. Zaradi

visokih temperatur jim že lani ni bilo lahko, vremenski negotovosti pa se je

letos pridružila še negotovost, povezana s koronavirusno boleznijo.

Ostajajo optimistični, kar v teh čudnih časih edino šteje. »Mi upamo in se

pripravljamo na razmeroma normalen začetek zimske sezone. Trdimo in

ocenjujemo, da so žičniške naprave med najvarnejšimi načini prevoza. Ne

samo z vidika varnosti, pač pa tudi epidemije,« je v osrednjem intervjuju

poudarila predsednica Združenja slovenskih žičničarjev Manuela Božič

Badalič.

Zaradi epidemije bodo Slovenci več smučali v Sloveniji, je prepričan smučar

prostega sloga Filip Flisar. V letošnji zimski sezoni se na slovenskih

smučiščih napoveduje kar nekaj novosti, že letos pa naj bi ponovno

smučali celo po delu dolgo zaprtega smučišča Kobla v Bohinjski Bistrici.

Žičnice naj bi ponovno zagnali tudi na nekdanjem ponosu jugoslovanske

smučarije – smučišču Zatrnik pri Bledu. Ste vedeli, da so po tamkajšnjih

strminah v začetku leta 1972 smučal celo astronavti posadke Apolla 15?

Da, prav ste prebrali, to je bila četrta vesoljska odprava s človeško posadko,

ki je pristala na Luni!

Ker je ravno konec leta, smo se lotili tudi inventure Turistične zveze Slovenije

in njenih društvenih organizacij in na veliko veselje ugotovili, da smo na

marsikaterem področju celo presegli načrte. Najbolj nas veseli, da smo se

vsi skupaj že dodobra prilagodili nastalim razmeram, o čemer pričajo

webinarji namesto seminarjev, prireditvene oddaje namesto prireditev v

živo ter virtualne konference. Ni treba posebej poudarjati, da sicer vsi

skupaj upamo, da bo leto 2021 prineslo čim več srečanj v živo. Ni ga

namreč čez pristen človeški stik!

Ker smo znali ujeti trenutek in se prilagoditi razmeram, smo v iztekajočem

se letu postali celo bolj prepoznavni. Turistična zveza Slovenije je prejemnik

priznanja naša Slovenija 2019, s čimer so pri gibanju Kultura-natura

Slovenija »izkazali spoštovanje vsem turističnim društvom, posameznikom,

občinskim in regijski zvezam, projektom in pobudam, ki pod streho krovne

TZS že desetletja raziskujejo, ohranjajo, oživljajo, uveljavljajo in na 1001

način neposredno predstavljajo našo kulturno in naravno dediščino ter z

njo povezano prepoznavno kulturno krajino«. In ko smo že pri nagradah,

naj čestitke izrečem podpredsednici TZS Dejani Baša, ki je prejela plaketo

Državnega sveta RS najzaslužnejšim prostovoljcem, ter članu upravnega

odbora TZS Borisu Pircu, dobitniku priznanja za izjemni prispevek pri

razvoju turistične društvene organizacije (TDO) 2020.

Veselimo se in praznujmo, pa četudi časi niso najbolj rožnati. Če ne

drugega, upamo, da ne boste pozabili vsaj na prelepo slovensko tradicijo

jaslic. V tokratni reviji vam predstavljamo papirnate jaslice Maksima

Gasparija, ki jih je ilustriral leta 1919. Šlo je za prve narodne jaslice, s

katerimi je umetnik iz slovenskih domov poskušal pregnati tuji kič.

Tega bo zagotovo manj tudi med letošnjimi prazniki, kar je eden od redkih

pozitivnih učinkov epidemije covida-19. »Letos bo malo manj zunanjega,

bodo pa bolj živa notranja podoživljanja duhovnosti vsakega

posameznika,« so ob predstavitvi svojih jaslic zapisali pri turističnem

društvu Vojnik.

V letu 2021 vam želim čim več svetlobe!

Pavle Hevka

Predsednik Turistične zveze Slovenije

3

Kazalo / Uvodnik

4

Intervju

Manuela Božič Badalič, predsednica Združenja slovenskih žičničarjev

Manuela Božič Badalič, predsednica Združenja slovenskih žičničarjev

»Slovenska smučišča na

leto prepeljejo več potnikov

kot slovenske železnice – 15

milijonov«

»Smučajmo vsi, Bojan in mi, od Vitranca strmine, hop, hop, hop,«

smo nekoč na vse grlo prepevali himno jugoslovanske smučarske

reprezentance. Takrat je imelo smučanje pri nas status nacionalnega

športa, trenutno pa ni več tako priljubljeno. Zasluge za to imajo tudi

mile zime, ki so močno prizadele predvsem žičničarje. Predsednica

Združenja slovenskih žičničarjev Manuela Božič Badalič še zdaleč ni

vrgla puške v koruzo, pač pa tudi pred letošnjo zimsko sezono

ostaja optimistična, četudi se je podnebnim spremembam pridružil

še en izziv: epidemija covida-19.

Ali pri Združenju slovenskih žičničarjev pripravljate

kakšen usklajen ukrep, glede na to, da bo zaradi

covida-19 verjetno prizadeta letošnja zimska sezona?

Žičničarji smo že lansko zimsko sezono (2019/2020) opozarjali na

slabo sezono, saj zaradi skrajno visokih temperatur skoraj ni bilo

snega. Mislili smo si, da take katastrofe skoraj ne more biti več, pa je

prišla še večja: covid-19. Delili smo si usodo ostalih gospodarskih

subjektov in večina nas je koristila čakanje na delo. Poleti so potem

obratovali vsi veliki smučarski centri, ki imajo tudi poletno ponudbo.

Nekako smo preživeli, tudi po zaslugi turističnih bonov.

Zdaj smo v nekem čudnem položaju, ko ne vemo, kdaj bomo začeli

sezono, saj smo v prvi vrsti odvisni od vremena, potem pa tudi od

epidemije. V Avstriji in Italiji so smučišča na ledenikih denimo že

obratovala, potem pa so jih vlade teh držav zaprle, z izjemo za

vrhunske športnike za treninge. Zdaj vse stoji in čakamo.

Jesen je za nas tako ali tako mrtvo obdobje, zato je zadnje zaprtje

za smučišča predstavljalo škodo samo pri predprodaji smučarskih

vozovnic, sicer pa ne.

Kakšna so pričakovanja pred zimsko sezono?

Mi upamo in se pripravljamo na razmeroma normalen začetek

zimske sezone. Trdimo in ocenjujemo, da so žičniške naprave med

najbolj varnimi načini prevoza. Ne samo z vidika varnosti, pač pa

tudi epidemije. Smučarji so zaščiteni, saj imajo rokavice, očala,

maske. Poleg tega smo zunaj, na zraku. Edino, kar predstavlja

težavo, so gondole nihalke, v katerih se zbira večje število oseb. Pri

tem obstajajo omejitve že od maja.

Na Kaninu smo poleti že obratovali po novih smernicah in nismo

zaznali težav. Ves čas smo razkuževali in se trudili ohranjati razdaljo.

Povsod smo obesili plakate, da lahko v gondolo vstopi samo

Lipov list - December 2020

Trenutno vodi javni zavod Sončni Kanin, pred tem pa je bila

direktorica hotela Cerkno

posameznik ali člani skupnega gospodinjstva. Seveda ne moremo

in ne smemo preverjati, kdo so člani skupnega gospodinjstva.

Ljudje se sami odločajo. Seveda obstaja bistvena razlika med

poletno in zimsko sezono: poleti so ljudje na Kanin ali Krvavec

hodili ves dan, pozimi pa se bo vse dogajalo zjutraj. Če bomo

zadevo izvajali dosledno, bodo seveda nastajale gneče.

Katera so trenutno najbolje stoječa slovenska

smučišča?

Rekla bi, da so skoraj vsa smučišča v enakem položaju. Dve

smučišči sta posredno v lasti države oziroma občine: to je Kanin, ki

je v lasti občine Bovec, in Mariborsko Pohorje, ki je v lasti občine

Maribor prek Marproma, podjetja, ki izvaja tudi cestne in

avtobusne prevoze. Ostala smučišča so v zasebni lasti.

Vsa smučišča imajo isti problem – zagotavljanje varnosti, kar je

finančno ogromen zalogaj. Za tekoče vzdrževanje še gre, za

posodabljanje pa ni denarja. Najmodernejše naprave ima Cerkno,

ostale so v povprečju stare od 33 do 50 let. Naprave niso nevarne,

so pa zastarele. Povprečna sedežnica dolžine od 1 do 2 km stane

6 milijonov evrov. To je številka, ki si jo trenutno ne more privoščiti

nobeno smučišče.

Pri Združenju žičničarjev vztrajamo, da v tujini pomagajo pri

financiranju smučišč, saj gre za prispevek k celotni destinaciji. Če

smučišče na Kaninu pozimi obratuje, so polni tudi hoteli, promet

pa imajo tudi trgovine in bencinski servisi. Od enega evra prodane

smučarske vozovnice ostane v kraju 7 evrov drugih prihodkov. To

daje dodano vrednost nekemu območju, zato vztrajamo, da bi

država morala zagotoviti denar. Smo že blizu dogovora, saj je

vlada potrdila spremembe zakona o žičniških napravah za prevoz

oseb. Odprt je samo še proceduralni postopek in računamo, da

bo zakon sprejet še ta mesec. V skladu z njim bomo vsi upravljavci

za varnost obratovanja na leto prejeli milijon 750 tisoč evrov. Za

Kanin to pomeni okoli 170 tisoč evrov, kar bo zadostovalo za

tekoče vzdrževanje. Kar se tiče investicij, pa se trenutno

pogovarjamo z MGRT-jem, da bi od milijard, ki naj bi prišle za

okrevanje po covidu-19, del sredstev namenili tudi za

modernizacijo in razširitev smučišč.

Vodite tudi javni zavod Sončni Kanin, kjer ste kar dobro

izkoristili poletno sezono. Imeli ste denimo Friko fest in

številne druge dogodke ...

Res je, na Kanin smo prepeljali 23 tisoč potnikov, kar je samo nekaj

tisoč manj kot lani, ko je bila rekordna sezona.

Lonely Planet je Kanin uvrstil med sedem edinstvenih

smučišč Evrope. Zdi se mi, da imate kar dobro

popotnico tudi glede zimske sezone?

Zagotovo, saj naše smučišče leži na nadmorski višini 2300 metrov.

Gre za najvišje ležeče smučišče na prostoru nekdanje Jugoslavije.

Kanin ima potencial. Nekoč je šlo za mondeno letovišče, poleg tega

je na nadmorski višini 2300 metrov vedno sneg. V eni uri in pol si na

morju, gondola pa te pripelje na 2210 metrov.

Kanin je bil uvrščen med edinstvena smučišča tudi zato, ker je zelo

slikovit. Gre za Kraško pogorje, od koder se odpira čudovit razgled

do morja, spodaj pa je dolina Soče. Po svoje je edinstven tudi

prevoz z gondolo. Pol ure gor, pol ure dol, kar je čas, ko prideš z

letalom že skoraj do Pariza.

Kanin ima skupaj s Sello Neveo skoraj 40 kilometrov prog. Gre tudi

za mednarodno povezovanje, poleg tega pa je Kanin smučišče, ki

lahko ponudi smučanje od sredine novembra do sredine maja.

To je tista prednost, zaradi katere bi morala država obnovo Kanina

izpeljati kot državni projekt – ker ima potencial!

Ali se o tem že pogajate?

V projektni skupini, ki je bila oblikovana pred epidemijo, je bila že

zastavljena investicija v nov Kanin, ki se giblje okoli 50 milijonov

evrov in bo vsebovala kompletno novo gondolo. Obstoječi bo

namreč čez tri leta poteklo obratovalno dovoljenje. Je varna, vendar

je stara 50 let in po standardih, ki veljalo v žičničarstvu, jo je treba

zamenjati.

Tudi pred letošnjo zimsko sezono ostaja optimistična, četudi

se je podnebnim spremembam pridružil še en izziv: epidemija

covida-19

5

Intervju


6

Intervju

Zelo dobro poznate tudi smučišče Cerkno, saj ste bila

direktorica Hotela Cerkno?

Smučišče Cerkno ima najmodernejše naprave in je najmodernejše

smučišče v Slovenije. Gre za družinsko smučišče. V primerjavi s

Kaninom je popolnoma drugačno. Cerkno je na 1300 metrih, kar

pomeni, da je močno pod vplivom vremenskih razmer, saj vemo, da

je snežna meja tam nekje na 1800 do 1900 metrih.

Smučišče je izjemno dobro opremljeno z zasneževalnim sistemom,

problem pa so temperature, kar se je pokazalo zadnjo zimo. Pri + 15

stopinjah Celzija je nemogoče delati sneg. Ne da se, četudi imaš

najboljši sistem zasneževanja. Proge so izrazito družinske, bolj

položne, primerne za učenje. Kanin je nasprotno smučišče, ki je

namenjeno izkušenim smučarjem in je manj prijazno za otroke.

Dolgo potuješ do smučišča, zelo hitro se spustita veter in megla. Je

pa odličen za ekstremne smučarje, na svoj račun pridejo tudi turni

smučarji.

Cerkno je bilo zadnja leta ves čas na umetnem snegu, Kanin pa sploh

nima sistema zasneževanja, ampak ima vedno naraven sneg.

V naši akciji Moja dežela – lepa in gostoljubna, so se zelo

dobro uvrstile tudi Kope. Kaj je njihova prednost?

Na Kopah dajejo velik poudarek druženju oziroma 'apres skies', zato

imajo bazo mladih stalnih obiskovalcev. Tudi smučišče je lepo

urejeno. Lastnik je smučišče odkupil, poleg tega je nabavil tudi

nove topove. Zdaj bo z druženjem seveda bolj težko.

Če se ne motim, so tudi na Golteh letos kupili novi

zasneževalni sistem.

Tako je. Poleg tega so lani prenovili za štiri milijone apartmajskih hiš.

Vse so uredili. Zdaj vsi čakamo in tipamo, saj ne vemo, kaj bo

dovoljeno in kaj ne.

Mislim, da bomo imeli vsi težave pri gostinski ponudbi. To bo večja

težava kot žičnice. Zakaj? Ker je v vseh kočah med sezono velika

gneča, sploh če je slabo vreme. In temu konkretno se bomo zdaj

posvetili na Kaninu. Nove proge ne moreš kar tako odpreti, saj je

treba imeti gradbeno dovoljenje zanjo. Nobeno slovensko smučišče

trenutno ni v situaciji, da bi kupilo novo gondolo ali sedežnico.

Zasledila sem, da oživljajo smučišče Zatrnik pri Gorjah, kjer imajo

vlečnice, ki so razmeroma preproste naprave. Gre za zelo spodbudno

novico, saj se kader vzgaja na majhnih smučiščih.

Razvija se tudi Soriška planina ...

Ja, odlična novica. Tudi oni so odprli nov hotel in dopolnili ponudbo.

Smučarija se pobira po tistem, ko je skoraj zamrla. Problem so velike

investicije, ki jih ni. Moramo se zavedati, da so države Evropske unije

vsa leta sofinancirale smučišča. Pri nas do letos oziroma do zakona

PKP4 (Zakon o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val

covida-19 in drugi ukrepi za pomoč, op. p) država za smučišča

skoraj ni dala niti enega evra. Smučišča pa na leto prepeljejo več

potnikov, kot jih Slovenske železnice – 15 milijonov.

Kakšno pa je vaše mnenje o Krvavcu?

Krvavec je smučišče, ki je imelo vedno zaledje mesta Ljubljane. Tam

zelo lepo skrbijo za proge in se zelo trudijo. Problem je v tem, da je

večina prog pod 1800 metrov, kar pomeni, da ne moreš delati

umetnega snega. Zadnje zime pa so skoraj zelene.

Kar je velik problem tudi v Kranjski gori, ki je bila nekoč

ponos slovenskega smučanja.

Res je. Kranjska gora je malo zamrla. Tam je kup lastnikov, vmes je

občina. Izvorni problem nastane, ko smučišče ni hkrati tudi lastnik

hotelov. Vedno pride do nagajanj. Če so cene previsoke, destinacija

zelo hitro postane nezanimiva. Zame je bilo v Cerknem idealno, saj

sem ponudbo lahko uravnavala s ceno karte in hotela. Poleg tega

smo imeli tudi notranji bazen. Treba je vedeti, da pridejo dnevi, ko

je nemogoče smučati. V Bovcu manjka bazen, saj je Hotel Kanin,

edini z bazenom, že vrsto let zaprt.

Polona Frelih

Fotografije: osebni arhiv

Foto: Katja Pokorn

Na Kaninu je mogoče smučati od sredine septembra do sredine maja.


7

Aktualno

Maksim Gaspari, Božični čas, 1933

Mesec december – poln

svetlih praznikov

December je kljub kratkim in mrzlim dnevom mesec, ki je najbolj

poln samih veselih, svetlih in prijaznih praznikov.

Začenja jih sveti Miklavž. Stara legenda o svetniku Nikolaju, po

domače Miklavžu, pripoveduje, da je menda trem hčeram nekega

siromaka ponoči skrivaj vrgel skozi okno tri kepe zlata. Vedel je, da

deklice potrebujejo doto. V tistih dneh je dekle brez dote težko

našla ženina. Z Miklavževimi zlatimi kepami so te tri deklice postale

srečne nevestice.

na peko božične potice in poskrbela za blagoslovljeno vodo. Domačija

je morala biti blagoslovljena z njo in blagoslovljenim kadilom na vse tri

božiče: na sveti večer, na silvestrovo in večer pred svetimi tremi kralji

(5. januar). Blagosloviti je bilo treba hišo, hlev, kaščo in čebelnjak. Ob

vseh teh treh božičih se je ponavljal isti družinski obred – blagoslov

domačije in rezanje božičnega kruha na božični mizi.

Dobri stari Miklavž še danes prinaša darila otrokom skrivaj, ponoči.

Otroci mu nastavljajo krožnike, da jih dobri svetnik napolni z orehi,

piškotki in drugimi dobrotami. V dneh pred njegovim godom otroci

pišejo pisma Miklavžu in mu jih nastavljajo na okno svoje sobe. To

naredijo zvečer, a zjutraj pisma gotovo ni več na oknu, ker je Miklavž

ponoči prišel ponj. Sv. Miklavž. pa ima menda tudi veliko knjigo, v

katero zapisuje zlate zvezdice otrokom, kadar so pridni, in črne pike,

kadar so poredni. Tako je bil do nedavnega dobri svetnik pomočnik

staršem pri vzgoji otrok.

Na dan svete Lucije, 13. decembra, ne pozabimo na setev pšeničnih

zrn v plitvo glinasto posodico, saj samo še dvanajst dni manjka do

božiča. V teh dneh bodo posejana zrnca v topli sobi zrasla v slovito

mlado žito, ki naj na božični mizi pričara dobro letino v prihodnjem

letu. Mlado žito je ena od prastarih šeg, ki so žive še danes. Družini,

zbrani ob božični mizi, mlado žito veselo govori: »Četudi je zunaj

bela zima, jaz sem že zeleno! Rastem v novi kruh v prihodnjem

letu!« Gospodar starosvetne slovenske domačije pa se je v vseh

dvanajstih dneh od Lucije do božičnega dne skrbno oziral v nebo

in si zapisoval vreme, saj dnevi od Lucije do božičnega dne vreme vseh

mesecev napove.

Trije božiči

Dnevi pred božičem so na starosvetni slovenski domačiji minevali v

znamenju priprav na božič. Otroci so skupaj z očetom v gozdu nabirali

mah za jaslice in drevesno smolo za kadilo. Gospodinja se je pripravljala

Maksim Gaspari, Žegen nosijo, 1934


8

Božična miza je bila nekdaj nekak hišni oltar. Bila je polna starodavnih

čarov. Na njej so bili božični kruh, voda, mleko, rožni venec,

semensko žito in še kaj. Vsak od teh predmetov je nosil v sebi čare,

ki so pričarali zdravje in srečo.

kruha. Kos božičnega kruha je bilo treba zatakniti za hišna vrata, da je

coper odganjal – nobena čarovnica si tako ni upala v hišo. Božični

kruh, zamešan v semensko žito, je prinašal dobro letino, zataknjen za

tram na hišnem stropu pa je odganjal strelo.

Aktualno

Na častnem mestu je bil na božični mizi kruh. Na njej je ostal ves

božični čas, od 24. decembra do 6. januarja, in bil pokrit z belim

prtom, zato so mu Gorenjci rekli poprtnik, v resnici pa je bil pod

prtom 'podprtnik'. Ta sveti božični kruh je v hišo prinašal dobro letino,

blaginjo in zdravje. Če poješ devet poprtnjakov, boš močan za devet

korenjakov, trdi stara modrost. Devet poprtnjakov je bilo mogoče

zbrati le od devetih sosedov. Hišni oče je skrbno rezal božični kruh ob

vseh treh božičih in pazil, da ga je bilo dovolj za vse – po en kos je

dobil vsak družinski član in tudi vsaka glava živine, vključno s kokošjo

družino. Pa še za sosede je moral ostati kak kos tega čudodelnega

Kruh in mleko

Poleg kruha je bila na božični mizi še latvica za mleko – da je bilo v

hiši dovolj mleka v prihodnem letu. Molitvenik na mizi je hiši

zagotavljal pobožnost. S srpom, ki je na njej dobil čarodejno moč,

so ob nevihti sekali nevihtne oblake. Vrč vode pa je poskrbel, da je

bila domačija v prihodnjem letu preskrbljena s svežo vodo.

Božična miza se je od kraja do kraja razlikovala. Pri nas ima vsaka vas

svoj glas – to velja tudi za božično mizo. Enotno je bilo povsod le

pravilo, da je treba krajevno izročilo o božični mizi strogo spoštovati. Če

Maksim Gaspari, Tepežkanje, 1948


9

Aktualno

Maksim Gaspari, Žegen nosijo 1934

bi kdo kršil nepisana pravila, bi se mu morda zgodilo kaj podobnega

kot gospodarju domačije na Vernikovem Grintavcu. Vinko

Möderndorfer je ohranil pripoved o gospodarju, ki na božični mizi ni

imel treh hlebcev kruha, kot je zapovedovalo izročilo njegovega kraja.

Na Roblekovi planini je živel siromak. Nekega dne je gledal v Vernikov

Grintavec, kjer se je pasla čreda živine, in rekel: »Ko bi imel le nekaj mleka,

ki ga imajo krave, ki se pasejo v Grintavcu!«

V tistem trenutku se je pri njem pojavil neznanec, ki je imel sekiro. Zasadil jo

je v bližnji štor in rekel siromaku: »Molzi topor te sekire in priteklo bo mleko!«

Siromak je naredil tako in iz toporišča sekire je priteklo mleko. Neznanec

pa je dejal: »Tej živini na Grintovcu jemljem mleko, ker njen gospodar na

božični mizi ni imel treh hlebov kruha, pod mizo pa ne vode v žehtarju in

ne pinje za mleko.«

Poučna pripoved, ki je vsakemu gospodarju povedala, kaj se bo

zgodilo z mlekom njegovih krav, če se ne bo držal starih nepisanih

pravil svojega kraja.

Bohkov kot

Božična smrekica je v naše kraje prišla iz Evrope šele po prvi

svetovni vojni, do tedaj je naša vas poznala le okrašen 'bohkov

kot'. Nad njim je z vrhom navzdol visela smrekova vejica, okrašena

s pozlačenimi orehi in drugim doma narejenim okrasjem. V zelenju

mora kotek biti, vsa se hiša veseliti.

Pod bohkovim kotom so bile jaslice – doma narejene, čudovito

izdelane iz lesa ali gline. Jaslice so bile ponos vsake domačije.

Štefanovo – 26. december – je praznik konj. Sv. Štefan je v vlogi

zavetnika živine zamenjal poganskega boga Velesa. Starodavna

obredja so se tako v obliki raznih šeg ohranila prav do danes, to so:

ježa v cerkev na okrašenih konjih, blagoslov konj pred cerkvijo,

trosenje blagoslovljene soli po polju. Na štefanji dan blagoslovljeno

sol dobi tudi živina – za zdravje. Svetoštefansko blagoslovljeno

vodo pa so kmečke gospodinje nekdaj spravljale, da je bila vse leto

pri roki, ko je bilo treba pozdraviti bolno živinče. Svetoštefanjske

šege so se v veliki meri ohranile do danes po naših vaseh.

28. december, tepežni dan, pa je bil dan, ki so ga otroci težko

pričakovali. Tega dne so s šibami tekali po vasi in našeškali vsakega

odraslega, ki je prišel mimo. Najprej sta jih doma s šibo dobila oče

in mati med rompompomom, ki so ga po hiši delali domači in

sosedovi otroci. Otroci so veselo tepežkali odrasle in ob tem

čebljali pesmi tepežnice. Ena od njih se glasi:

Rešte se, rešte, zdravi, veseli, tolsti, debeli,

da bi dočakali sivo brado in leto mlado.

V zahvalo, da so bili tepeni, so odrasli polnili otroške malhe z orehi,

poticami in deseticami.

Prvina te stare šege je v udarcu s šibo – čarodejni dotik s svežo vejo

naj prinese pomladitev in življenjsko moč. Dotik s šibo naj staršem

prinese zdravja, sestri ženina, živini debelost, sadnemu drevju

rodovitnost. V tej davni šegi je ujeta prastara vera v moč drevesa.

In že je tu novo leto, ki naj prinese izpolnitev želja, ki so jih po vasi

prepevali fantje – koledniki v svojih pesmih kolednicah:

Dosti žita, dosti vina, zdrava bodi vam družina!

Dušica Kunaver

Slikovna oprema: original ilustracije Maksima Gasparija


10

Aktualno

Morda se spominjate vonja zapečene skorje kruha in nagubanih rok stare mame, ki je iz peči potegnila dragoceno sladico za

praznične dni

Uporaba aromaterapije danes in modrost prednikov

»Diši po čudežnem«

Ali obstaja vonj po čudežih ali praznikih? Ali je to le še ena

marketinška potegavščina? Za večino ljudi imajo prazniki vonj. Gre

za trenutke, ki smo jih nanizali na ogrlico svojih spominov od

otroštva dalje. Vonj zaznamo v možganih v 12 milisekundah, za

razliko od drugih čutnih dražljajev vonj potuje naravnost v

amigdalo, naš center za čustva in središče zgodnjega spomina. Brez

amigdale ni mogoče ničesar doživeti kot smiselno, saj je smisel

povezan z občutenjem sebe. Etnograf Philip Vannini pravi: »Kar

občutimo, nam daje smisel.«

Morda se spominjate vonja zapečene skorje potice in nagubanih

rok stare mame, ki je iz peči potegnila dragoceno sladico za

praznične dni. Lahko je za vas vonj praznikov koš pomaranč, ki vam

jih je prinesla teta s Primorske, ali pa vonj smrekovih iglic v dnevi

sobi, kjer ste krasili drevo. Ali ste se najbolj veselili vonja po mahu

pod drevesi, ko ste skupaj s prijatelji postavljali jaslice. Vonj ima to

skrivnostno in hipno moč, da vas popelje v trenutke, ko smo bili

srečni, umirjeni in hvaležni za čudež bivanja.

Določen vonj ima zgodbo, zvok, občutek in čas, pomen, ki ga

poznamo samo mi.

Vonj po cimetu marsikoga spominja na slastne kulinarične

dobrote

Morda nam slovenščina daje slutiti povezave in pomembnost vonja

v jeziku? Duh in voh, duša in dišati, duhovnost in duhanje ...

Antropolog L. K. Hsu ugotavlja, da čutna izkušnja nastaja tudi med

ljudmi, kraji in dogodki, ne le v telesu posameznika.

Ali to pomeni, da se mora praznična miza šibiti od vonja nakupljenih

in dragih dobrot? Kje pa! Vsak dan bolj spoznavamo modrost

prednikov, ki so znali obuditi svetost življenja in dragocenost v

tistem, kar jih je obdajalo. Če zakurimo ogenj, se toplo oblečemo in

na žerjavici pečemo jabolka, uživamo v prasketanju ognja, v bližini

prijateljev, narave in v aromatičnem vonju. Jabolka lahko pečemo

tudi v pečici, jim v izdolbino morda dodamo mlete orehe, cimet,

rozine – in po vsem bivanjskem prostoru bo zavel topel vonj in

sprostil naše čute.

Aromaterapija in slovenska dediščina

Tudi pred krščanskim božičem so naši predniki slavili krog življenja

in potrjevanje obstoja, minevanja in obnavljanja časa. Praznik je

točka oddiha, premisleka in slavljenja. Čas okoli zimskega kresa so

naši daljni predniki imenovali volčje noči. Gre za dvanajst dni od

božiča do 5. januarja. Ker gre za naravni čas povečane teme, mraza

in počitka zemlje, je imel tedaj nevidni duhovni svet prav poseben

pomen. V nevidni svet sodi tudi vonj, ki ima posebno moč: odganja

turobnost, razkužuje in razveseljuje ter odpira naše čute navznoter

»Ob vseh treh božičih, treh svetih večerih, je bilo treba ponoviti vsa

najpomembnejša stara obredja; predvsem je bilo treba pokropiti

domačijo z blagoslovljeno, žegnano vodo in jo pokaditi z dimom

svetega ognja. Ogenj in voda kot prastara očiščevalca sta imela v času

treh božičev pomembno vlogo.

Danes, ko smo tako zelo zazrti v Evropo in v veliki svet, se je treba

zavedati, da bomo v njem našli pravo mesto, le če bomo vstopali vanj


Bela omela je ena od rastlin, ki so bile pomembne v času

božiča

kot dediči stare kulture, ki sega v indoevropsko davnino, v čas, ko je bila

Evropa res še skupni prostor,« sta zapisali v knjigi Slovenske šege ob

božiču in novem letu Dušica Kunaver in Brigita Lipovšek.

Slovenski predniki so v božičnem času kurili les: panj ali čok. Kar ni

samoumevno, saj gori drevo, ki je premagalo številne viharje, dež,

sonce in zime, da je zraslo in nas greje. Ogenj je v vseh kulturah sveti

element, v hladnih mesecih pa dobi še poseben pomen, saj je sonca

manj. Sveti nam, ko je najbolj temno, je malo sonce, okoli katerega se

zbere družina. Že zdavnaj pred krašenjem smrekice pa so ljudje zbirali

zimzelene rastline, ki so jih spominjale na ponovno rast žita in vsega,

kar so potrebovali za prehrano, gradnjo, zdravila in oblačila. Kot je

zapisal slovenski etnolog Niko Kuret, so bile v času božiča pomembne

rastline, kot so smrečje, bela omela, bršljan, mah, bor (Pinus sylvestris)

in lovor (Laurus nobilis) ali cipresa (Cupressus sempervirens). Posebno

mesto na Slovenskem je imel brin, ki je v tem času veljal za varno

zavetje pred zlimi duhovi. V ta namen so z njim kadili po hišah in

gospodarskih poslopjih, vejice pa so obešali na vsa vrata. Kakor pravi

aromaterapevtska veda, eterično olje brina (Juniperus communis)

pomaga odpravljati stres in uničuje bakterije. Naši predniki so torej

dobro vedeli, kaj delajo. Pri praznovanju si z zimzelenimi eteričnimi

olji lahko osvežite čute in se potopite v njihovo bogato pahljačo

arom. Kapljica ali dve v izparilnik, ko boste sedli ob knjigo ali sveče.

Kaj vam šepeta modrost prednikov? V božičnem času so naši predniki

namreč radi prerokovali. Upajmo, da kaj lepega ...

Eterična olja

Krščanstvo je prevzelo številne običaje staroselcev in vnašalo tudi

navade z Bližnjega vzhoda, zato se še danes hiša prekadi s smolo

svetega drevesa kadilne bosvelije. Če vam ne ustreza kurjenje

smole, lahko uporabite tudi eterično olje (Boswellia carterii) te

izginjajoče drevesne vrste. Dišavo uporabite s spoštovanjem, da

sebe in svoj dom pripravite na novo leto. Vonj je globok, zato

zadostujeta dve kapljici. Vonj te drevesne smole harmonizira naše

počutje, navaja izkušena slovenska aromaterapevtka Nina Medved.

To dragoceno eterično olje je na prodaj tudi v slovenskih lekarnah,

in sicer od domačega izdelovalca Favn. Če boste kupovali po spletu,

preverite, da gre za resnično kakovostno olje, ki ga nato hranite na

temnem in hladnem mestu, dobro zaprto.

Tradicija uporabe vonjev ob praznikih ima, lahko sklenemo, tako

praktičen kot psihološki vpliv. Eterična olja v rastlinah imajo namreč

razkuževalni učinek in v temnejših zimskih dneh dvigujejo

razpoloženje. Ko lupimo pomarančo ali mandarino, smo že doživeli,

da nam drobec soka iz lupine kapne na kožo in tam ostane še dolgo

in diši. Eterična olja citrusov od mandarine (Citrus reticulata),

pomaranče (Citrus auarntium dulcis), grenivke (Citrus paradisi) in

limone (Citrus limon) so priljubljena. Tudi otroci imajo vonje

citrusov radi, saj so veseli in sveži. Tri kapljice – in sončna energija

sadežev bo polepšala vaš dan. Priporoča se nakup ekoloških

eteričnih olj citrusov, saj so eterična olja v lupinah, ki jih hladno

stiskajo, da dobijo izdelek. Neekološki sadeži pa so žal po vsej

verjetnosti polni pesticidov.

Vonj po cimetu marsikoga spominja na slastne kulinarične dobrote. Pri

tem žametnem eteričnem olju cimetovca (Cinnamomum zeylanicum)

bodite previdni, saj je močno in dražeče v stiku s kožo, še posebna

previdnost velja v nosečnosti. Nekaj paličic cimeta v okrasnem venčku

ali prah v piškotih naredi več kot dovolj sladkega prazničnega vonja.

Če si želite pripraviti kopel ali kremo z eteričnimi olji, ki imajo

blagodejne učinke, pokukajte na spletne strani usposobljenih

aromaterapevtov, vzemite v roke knjigo Dišeči portreti Nataše

Špiranec Maurer in previdno in ustrezno uporabite dišeče darilo

narave. Poskrbite za nakup ekoloških olj in varno uporabo (posebej,

če gre za starejše, kronične bolnike, otroke, nosečnice). Informacije

so dostopne tudi v lekarni. Predvsem pa poglejte, kaj raste okoli vas,

in starejše povprašajte po izginjajočih običajih. Ohranjajmo znanje

in povezanost.

Naj diši po čudežnem ...

dr. Katerina Vidner Ferkov

Posebno mesto na Slovenskem je imel brin, ki je nekoč veljal

za varno zavetje pred zlimi duhovi.

11

Aktualno

Brez novoletne jelke ali vsaj smrekove vejice ni pravih novoletnih praznikov


12

Slovenska dediščina

Foto: Robert Kužnik

V Selščku, rojstni vasi Maksima Gasparija, so lani postavili njegove jaslice v naravni človeški velikosti

Gasparijeve slovenske

narodne jaslice

Papirnate narodne jaslice je Maksim Gaspari ilustriral leta 1919 na

pobudo Ivana Zormana, prvega predsednika Narodne galerije in

ustanovitelja Umetniške propagande. Z Gasparijem je Zorman

sodeloval že pri izdajah in tiskanju razglednic, ki jih je umetnik

ustvaril. Poznanih je okoli 500 različnih motivov razglednic. Preden

je Gaspari naredil ljudske jaslice, je že na več svojih razglednicah

upodobil prizor priprave in postavljanja jaslic v bogkov kot.

Natančno in slikovito so na njih prikazani dogodki v adventnem

času in času pred Božičem.

Slovenske narodne jaslice so izhajale v založbi Zormanove

Umetniške propagande in so bile tiskane na klasični kamnotisk

oziroma litografiji. To je posebna tehnika tiska, pri kateri je Gaspari s

peresom in litografskim tušem na več litografskih kamnov narisal

celotno figuraliko. Nato je sledil tehnološki postopek, ki so ga

morali opraviti litografski mojstri Blaznikove tiskarne, šele nato je

mojster Gaspari določil barve. Vsaka je bila odtisnjena na svoj

kamen. Pri nanašanju barvnih lis na posamezne kamne je bilo treba

paziti, da so se te ujemale z risbo. Ko so bile barve odtisnjene na list,

so odtisnili še risbo, da je barve povezala v celoto.

Foto: Matjaž Žnidaršič

Figure Gasparijevih papirnatih jaslic

Proti poplavi tujega kiča

Na Slovenskem je bilo v tistem času veliko različnih jaslic, predvsem

iz tujine. Prevladovale so papirnate jaslice, premožnejši pa so si

lahko privoščili glinene ali lesene. V poplavi tujega kiča so nekateri

slovenski umetniki ustvarili slovenske jaslice. To so bili Tone Kralj,

France Gorše, Bara Remec, Aleksa Ivanc in Janko Testen. Gaspari pa

je bil med prvimi, ki je pripravljal narodne jaslice, ki bi prišle v vsak

slovenski dom.

Papirnate jaslice so bile natisnjene na šestih polah velikosti 40 krat

30 centimetrov in enem dvojnem listu velikosti 60 krat 30

centimetrov. Prodajali so jih v trgovinah v polah ali kot prilogo

časopisa Domoljub. Papirnate jaslice niso bile drage in so bile

dostopne širšemu krogu ljudi. Ker niso bile obstojne in so se lahko

hitro poškodovale, je bilo figure preprosto zamenjati z nakupom

nove pole. Narisal je 70 različnih likov, ki so predstavljali celoto.

Osrednja figura je hlevček, v njem stojita sveti Jožef v kožuhu in s

polhovko ter Marija v ljudski noši z belim predpasnikom. Oba se

sklanjata nad Jezuščkom. Okrog hlevčka so pastirji, kmečke žene in

dekleta, očanci s pipami v ustih, muzikantje v kožuhih in

polhovkami, kočija in gosposki par, ovce, zajci, psa, race, kozi, kravi,

sveti trije kralji, spremstvo. Nad hlevčkom sta angela in eden nosi

napis – Slava bogu na višavi, drugi s trobento naznanja veseli

dogodek, rojstvo Jezusa. Na vrhu hriba pa stoji mesto Kranj. Gaspari

je izredno dobro rekonstruiral starodavno podobo mesta. V ozadju

pa je zvezda repatica z narezanim repom. Gasparijevi liki so oblečeni

v slovenske ljudske noše in takratna oblačila ter hitro je mogoče

prepoznati like, ki jih je umetnik upodobil na tolikih slikah, kot jih je

ustvaril. Tako pred kočijo stopata France Prešeren in Primičeva Julija.

Čisto levo prihajata mati in otrok. Po mojem mnenju sta to mali

Maksim in njegova mama. Ta lik vidimo na mnogih razglednicah. Za

celotno figuraliko papirnatih jaslic je Gaspari narisal načrt.

Družinsko opravilo

Po nakupu jasličnih pol v trgovini ali na sejmu je družino čakalo še


Jaslice v pladnjih

veliko dela s pripravo božičnih kotnih jaslic. V adventnem času so

večere preživljali s pripravo jaslic, preden so jih postavili v njim

namenjen bogkov kot. Figure so nalepili na trši papir, izrezali vsak lik

in na zadnji strani nalepili leseno palčko, da so figure zapičili v mah.

Mah je bilo treba pravočasno nabrati in posušiti. Na božični večer

so na posebno poličko v bogkovem kotu pritrdili božični prt –

takrat so bili prti večinoma papirnati. Na to so postavil božične

jaslice, ozadje pa obdali s smrekovimi vejami.

Danes so papirnate Gasparijeve jaslice izredna redkost in lep

spomin na slovensko narodno zavest v tistem času. Veliko zaslugo

za ohranitev Gasparijevih jaslic ima Marjan Marinšek, ki je bil njegov

prijatelj in vnet zbiralec njegovih razglednic, ilustracij in slikovnih

oprem v knjigah.


Studio Zibka iz Cerknice ima avtorske pravice za izdelavo in trženje

Gasparijevih jaslic. Letos je ponudba obogatena še z Gasparijevimi

božičnimi razglednicami. Več na www.zibka.si.

Lani, ko so jaslice praznovale 100 let, smo v Selščku, rojstni vasi

Maksima Gasparija, postavili njegove jaslice v naravni človeški

velikosti. Če bo letos dopuščeno, jih bomo ponovno postavili na

prostem v naravi, zato vas že sedaj lepo vabimo v Selšček, da si jih

ogledate.

Gasparijeve slovenske narodne jaslice so lepo in ekskluzivno darilo

nekomu, ki ga cenite.

Darilna škatla

Robert Kužnik – Studio Zibka, Cerknica


13


Foto: Robert Kužnik

Gasparijeve papirnate jaslice v Muzeju jaslic na Brezjah

V oktobrski številki smo objavili fotografijo Celjskega gradu, ki smo ga narobe podpisali kot grad v Velenju. Za napako se opravičujemo.


14


Foto: osebni arhiv

Jaslice v

votlini 400 let

stare lipe na

Trški gori

Trška gora se ponaša z največjim številom zidanic na svetu

glede na površino

Ob 400. obletnici Trške gore se je Turistično

kulturno društvo Trškogorsko srce, ki s svojim

poslanstvom ohranja kulturno dediščino na Trški

gori, na pobudo umetnostnih kuratorjev odločilo

postaviti jaslice v votlino 400 let stare lipe na

Trški gori.

Projekt Trškogorske jaslice v lipi bo turistično, kulturno in

etnografsko edinstven v Sloveniji. Turistično kulturno društvo je v ta

namen pridobilo soglasje lastnika zemljišča župnije Št. Peter-

Otočec in Zavoda RS za varstvo narave iz Novega mesta pod

določenimi pogoji, ki jih bo društvo dosledno izpolnjevalo. Zavod

je društvo pooblastil, naj poskrbi za nasledstvo obstoječih lip ob

možnosti vegetativnega razmnoževanja obstoječe lipe, da bodo

potomci njihovi genski kloni.

Jaslice bodo izdelane iz monolitnega hrastovega debla v enoviti

jajčni obliki petkrat povečanega originala (2 m višine in 1,40 širine)

patra Wolfganga Josepha Koglerja (1913–1993) iz kartuzije Pleterje

kot lesena replika tople človeške družine, ki ni izgubila svojega

nadnaravnega sijaja. Wolfgangova domovina, predvsem njegov

rojstni kraj Eisenerz na avstrijskem Štajerskem, ki je središče

jasličarske umetnosti in duhovnosti. Vseskozi je dihal in živel v

jasličarskem okolju in s tem negoval otroško uboštvo v svojem srcu.

Svojo duhovnost je udejanjal z izdelovanjem glinenih jaslic in

križev. Vsaka njegova jaslična figura, v celoti ročno oblikovana, je

bila unikatna. Izdeloval je vrsto družinskih jaslic. Svoje naročnike je

presenetil s figurami njih samih z motiviko kmečkega dela in jih

umestil med jaslične figure. Znamenite Koglerjeve jaslice še vedno

postavljajo po cerkvah širom Slovenije. Na Trški gori pa bodo

Koglerjeve jaslice postavljene prvič v deblu lipe, ki je simbol

slovenstva. Obiskovalci Trške gore bodo lahko decembra in januarja

v tihoti doživeli vso lepoto in bogastvo božičnih praznikov. Jaslice

bodo razsvetljene s toplimi kristali in tiho ozvočene s 400 let staro

glasbo, ki se bo senzorsko vključila ob približevanju.

Hmeljnik, na njenem vrhu, 428 m nadmorske višine, pa stoji

znamenita romarska cerkev Marijinega vnebovzetja, ki jo je opeval

že Valvasor. Vrh Trške gore ponuja čudovit razgled na Krško dolino,

na Gorjance, proti Kočevskemu rogu, Straškim hribovjem in na

dolenjsko prestolnico Novo mesto, ki jo objema zelena lepotica

Krka z edinim rečnim gradom v Sloveniji, gradom Otočec. Trška

gora je kraj bogate naravne in kulturne dediščine.

Leta 620, pred 400 leti, je dal stiški opat Jakob Reinprecht sezidati

cerkev. Ob njej stojijo znamenite lipe, pod njimi pa kamnita miza.

Ena od lip je stara 400 let in ima več kot 8 metrov obsega. Trška gora

ima poetičen vpliv tudi na glasbene ustvarjalce, kot so skladatelj

Marjan Kozina, znameniti harmonikar Lojze Slak, Henček Burkat,

Franc Potočar in ne nazadnje skladatelj Danilo Bučar, ki je napisal

opereto Na Trški gori s premierno uprizoritvijo 1936 leta v

Šentjakobskem gledališču v Ljubljani. Trška gora sama po sebi vabi

na kozarček božje kapljice, rujnega vinca, pridelanega z rokami

pridnih Dolenjcev in zidaniške dobrote.

Jožica Verček, Turistično kulturno društvo Trškogorsko srce

Turistično kulturno društvo Trškogorsko srce vas vabi na Trško goro

k lipam, da bomo skupaj ohranjali kulturno dediščino Trške gore,

kamor sodi tudi bogata slovenska jasličarska dediščina.

Kjer je največ zidanic na svetu

Trška gora nad Novim mestom je znana vinska gorica, kjer je na

južnem pobočju glede na površino posejanih največ zidanic na

svetu. Razprostira se med dvema gradovoma – Stari grad in

Sveta družina

Jaslice bodo postavili v

votlino 400 let stare lipe na

Trški gori


Čarobni adventni čas

15

božič: mir in notranjo radost ob mnogih in tako raznolikih podobah

svete družine. Z nekaj jaslicami, ki jih bomo vendarle pripravili, se

bomo omejili na prostor pri farni cerkvi in parku v bližini ter – če bo le

mogoče – tudi nekaj lepih koncertov, ki bi nas lahko dvigovali nad

moreče vzdušje sedanjega časa. Ostalih druženj in spremljajoče

ponudbe pa žal ne bo.

Vendar upanje umre zadnje, zato tudi naše upanje in misli plavajo nad

težavami, ki jih prinaša čas, in nam preprosto govorijo: »Letos bo malo

manj zunanjega, bodo pa bolj živa notranja podoživljanja duhovnosti

vsakega posameznika.«

Turistično društvo Vojnik

Fotografija: osebni arhiv


V Savinjski dolini bodo tudi letos pripravili razstavo jaslic, le da

tokrat na prostem.

Jaslice Savinjske doline na prostem

Prilagojeno razstavo Jaslice Savinjske doline še vedno načrtujemo od

13. decembra do 6. januarja. Tokrat smo pozvali družine v vasi, naj

pripravijo jaslice zunaj, v okolici svojih domov ali na oknih.

Z jaslicami bomo okrasili tudi okna gasilskega doma v Drešinji vasi,

kjer smo 16 let doslej pripravili njihovo razstavo.

Naša razstava združuje jasličarje iz naše občine in širše. Posebno smo

bili veseli jaslic, kot so jih pripravljali naši starši in stari starši, pa tudi

novosti, novih idej ob tem lepem družinskem prazniku. Na razstavišču

v gasilskem domu je bilo vsako leto predstavljenih do 40 jaslic. Ob

odprtju in blagoslovu jaslic smo pripravili tudi kulturni program,

lansko leto pa tudi koncert božičnih pesmi.

Avtor razstave je vsa leta Jože Stepišnik, ki mu je leta 2017 Društvo

ljubiteljev jaslic Slovenije podelilo priznanje za prispevek k širjenju

božičnega sporočila ljubezni in miru prek jaslic.

Pri organiziranju razstave sodelujejo vaščani Drešinje vasi, PGD

Drešinja vas in Turistično društvo Petrovče.

Marjeta Grobler, predsednica TD Petrovče

Fotografija: osebni arhiv

Na Gradežu lani še vedno največja razstava jaslic v Sloveniji

– kaj pa letos?

Društvo za ohranjanje dediščine iz Gradeža pri Turjaku je lani pripravilo

že dvanajsto razstavo jaslic v skritih kotičkih vasi, ki je bila več let

najštevilčnejša v Sloveniji (v letih 2018/2019 kar 350 jaslic) in je del

kulturne dediščine, za ohranjanje katere si društvo prizadeva.

Obiskovalci iz vse Slovenije so bili vsako leto navdušeni nad tem, da

jim prav preprostost in domačnost dajeta največji čar.

Letos naše življenje žal omejuje korona, vendar bo društvo razstavo

kljub temu pripravilo. Trudili se bodo, da bo čim več jaslic razstavljenih

na prostem, pod kozolci in drugimi gospodarskimi objekti, na oknih,

drevesih, v kapelicah …, da se bo čim manj obiskovalcev zadrževalo

na manjšem prostoru. Spet bodo izdelane iz najrazličnejših materialov,

predvsem takih, ki lahko prenesejo različne vremenske razmere

(beton, kamen, steklo, glina, keramika, vosek, tkanina …).

Društvo za ohranjanje dediščine Gradež

Manj zunanjega blišča, več notranje duhovnosti

Pet let božičnega Vojnika nas je vse ustvarjalce globoko zaznamovalo.

Počutili smo se kot ambasadorji nečesa lepega, kar dviga dušo in

pomirja duha ter govori o božiču na izviren način.

Letošnjega božičnega Vojnika ne bo mogoče pripraviti v taki obliki

kot prejšnja leta. Posledice koronavirusa in vse omejitve nam

preprečujejo, da bi letos ljudem podarili tisto najlepše, kar prinaša

Lanska notranja razstava jaslic v Vojniku

Biblijska zgodba brez besed

Naše jaslice, ki jih pripravljamo že deveto leto zapored, so gledališka

predstava, s katero v petindvajsetih minutah povemo biblijsko zgodbo

od 'božje sperme' do prihoda treh kraljev brez uporabe besed, zgolj na

podlagi glasbe, ambienta, osvetljave, igralcev in simbolov. S tem je

božični čudež dostopen vsem, ne glede na jezikovno pripadnost, saj je

zgodba univerzalna. V predstavi uporabljamo tehniko lutk,

videoanimacije, osvetljave, glasbe in živih igralcev.

Letos jaslice načrtujemo 19. 12. ali 26. 12., odvisno od dogovora v

Društvu. Morda pa jih zaradi omejitev sploh ne bo.

Turistično društvo Losi

Žive jaslice v Snoviku

Že vrsto let zapored želimo člani Turističnega društva Tuhinjska dolina

zaznamovati čarobnost božičnega časa z organizacijo živih jaslic, in če

bodo razmere le dopuščale, bomo v skladu z zahtevami in priporočili

jaslice organizirali tudi letos, saj se odvijajo na prostem, kjer je varno

razdaljo med obiskovalci lažje zagotoviti.

Naše jaslice temeljijo na svetopisemski zgodbi o Jožefu in noseči ženi

Mariji, ki iščeta prenočišče, in o rojstvu Jezusa. Predstava se odvija v

naravnem okolju – na prostem, v tako imenovanih Bizjakovih dolinah

pred termami Snovik. Zgodba se začne pred hišo s potrebnimi

pripravami na božični večer, pripovedovanjem zgodb in blagoslovom

prostorov. Prizor na hribčku dopolnjujejo prave lesene stavbe, vodnjak,

hlevček in vrsta živih živali. Nastopa več kot štiridesetih nastopajočih,

domačinov iz vse doline, ki se preoblečejo v pastirje, sveto družino in tri

kralje ter oživijo svetopisemske prizore na čisto poseben način.

Praznično vzdušje pričarajo najlepše božične pesmi, glasbena podlaga,

svetlobni učinki, topli napitki, nastopi različnih glasbenih ustvarjalcev.

Če letos predstave zaradi nevarnosti širjenja covida-19 ne bo mogoče

izvesti, bomo člani postavili lesene jaslice ob poti v apartmajsko

naselje Term Snovik. Na spletni strani našega turističnega društva pa si

lahko ogledate fotografije naših preteklih predstav.

Ivan Hribar, predsednik TD Tuhinjska dolina


16

Potepanja

Zimski pogled na jezero Jasna v Kranjski Gori

Aleš Krivec, pokrajinski fotograf

Spokojnost ob sprehodu

po gozdu ob sneženju je

poseben občutek

S fotografijo se je začel ukvarjati leta 2013 bolj za šalo kot zares, nato

pa ga je povsem zasvojila. Za dober posnetek mu tako ni odveč

vstati sredi noči, se s težko opremo vzpenjati v priljubljene Julijce ali

Karavanke ter tudi ponoči 'stati sredi ničesar' ter čakati na pravo

svetlobo. Pravi, da se v Sloveniji skriva še veliko čudovitih motivov, ki

jih lahko vsako leto občudujemo tudi na njegovih koledarjih.

Je dobra fotografija bolj odvisna od sreče ali priprav?

Najboljše fotografije so običajno tiste, ki so plod obojega. Seveda se

Krivec pravi, da v Julijcih sicer ni kakih divjih zveri, le kakšen

gams te takole zvedavo pogleda.

kdaj zgodi, da te dobre razmere povsem presenetijo in si komaj

lahko dovolj hiter, da jih ujameš, vendar pa je to bolj izjema kot

pravilo. Spremljanje vremenskih pogojev in izbira lokacije na podlagi

tega sta zelo pomembni, saj povišata verjetnost, da se bo vse skupaj

poklopilo natanko tako, kot si pokrajinski fotografi želimo.

Kateri letni čas ponuja najboljše možnosti in pogoje za dobro

fotografijo? Verjetno se je pozimi naporno vzpenjati v hrib z

opremo?

Mislim, da vsak letni čas ponuja približno enake možnosti, saj je

ravno spreminjanje narave skozi čas največji čar fotografije. Zima

seveda onemogoča dostop do določenih lokacij (ali jih vsaj oteži),

je pa ravno to lahko tudi prednost. Spokojnost ob sprehodu po

gozdu ob sneženju je vsekakor občutek, ki je nekaj posebnega. So

pa seveda za večino težko dostopni višji vrhovi. Mogoče mi je

glede fotografije še najmanj pri srcu poletje, ker je treba za vzhode

vstati res zgodaj, za zahode pa malo 'trpeti' pri hoji navkreber.

Pogosto fotografirate visoko v hribih, se tja odpravite sredi

noči ali na lokaciji prespite. Se vam je, v divjini narave, kdaj

zgodilo kaj presenetljivega, nevarnega ali zabavnega?

Običajno se v gore odpravim zelo zgodaj (poleti tudi ob 2. uri

zjutraj), občasno pa tam tudi prespim (v koči ali kar pod milim

nebom). Nevarnih pripetljajev še nisem imel, saj se živalski svet

človeka izogiba, v Julijskih Alpah pa kakšnih nevarnih zveri niti ni.

Verjetno je še najbolj nevarno, da bi kakšen kozorog pomotoma

sprožil kamenje, je pa majhna verjetnost za to.


Je čakanje na sončni vzhod ali pravo svetlobo v naravi bolj

nujno zlo ali 'nekakšna meditacija'? Kako se zamotite med,

kot temu pravite sami, nočnim stanjem sredi ničesar, ki lahko

traja tudi zelo dolgo?

Čakanje sončnega vzhoda je po navadi kar vznemirljivo in niti ne

traja dolgo, saj se običajno kar mudi na vrh. Drugače je pri nočni

fotografiji, kjer se je res treba zamotiti in preganjati dolgčas. Malo

neprijetno je predvsem pozimi, ko te ob večurnem stanju tudi ob

primernih oblačilih začne pošteno zebsti.

Se na fotografske poti vedno odpravite sami?

Skoraj vedno sem sam, občasno pa se pridruži še kakšen

fotografski kolega.

17

Potepanja

Pravite, da ne potujete radi, tako da vaše fotografije nastajajo

približno 30 km okoli vašega doma na Jesenicah. Kje najdete

še neodkrite kotičke?

Ne bi ravno rekel, da ne potujem rad, je pa res, da nisem neki veliki

popotnik. Sem pa najbolj ponosen ravno na tiste fotografije, ki jih

naredim v okoliških gorah in hribih, saj sem nanje še posebej

navezan. Je pa tako, da narava s svojim nenehnim spreminjanjem

ponuja nešteto motivov, tako za dobro fotografijo ni treba potovati

na najbolj ikonične lokacije, ki so po drugi strani tudi najbolj

fotografirane in je tako tam še težje ustvariti nekaj res svojega.

Ste razmišljali, da bi se po motive odpravili tudi v druge dele

Slovenije ali so vam Julijci še vedno najbolj pisani na kožo?

Vsako leto si rečem, da se bom več posvetil fotografiji drugih

delov Slovenije, pa na koncu vedno največ časa preživim v Julijcih

in Karavankah. Mi je pa všeč predvsem Dolenjska, saj se mi zdi, da

je od vseh pokrajin še najmanj fotografirana.

Včasih si pomaga z dodatno osvetlitvijo, da doseže pravi

učinek – tokrat na Pokljuki.

Eden od izzivov nočne fotografije je, da v samoti in mrazu dolgo čakaš na pravi trenutek.


18

Iščete možnosti za dobro fotografijo tudi spontano, na izletih, ali

se na vsak podvig dobro pripravite in vse preračunate vnaprej?

Opremo imam vedno s seboj, se pa običajno vnaprej pozanimam,

kakšne možnosti bom imel na določenih lokacijah (recimo v

Dolomitih). Tako je lažje priti do posnetka, ki ti je všeč.

Potepanja

Nočna fotografija je verjetno poglavje zase. Zahteva več

priprav in vztrajnosti v neudobnih razmerah? Kako hud

problem je svetlobno onesnaževanje in kako ga rešujete?

V Sloveniji čisto temnih točk ni, so pa določena področja še vedno

dobra za nočno fotografijo. Sicer se bo svetlobno onesnaženje

opazilo tudi pri fotografijah s Pokljuke, pa vendar je to dovolj

majhno, da se ga da v postprodukciji večinoma odstraniti.

Začeli ste kot ljubiteljski fotograf, da bi s svojimi posnetki

dopolnili teme WordPress, ki jih izdelujete in prodajate. Ali

razmišljate, da bi se mu posvetili v celoti?

Verjetno povsem v celoti ne, ker bi to pomenilo, da je fotografija

postala služba, česar pa nočem. Vsako leto pripravim svoje

izdelke, kot so koledar, razglednice in voščilnice, s katerimi lahko

pokrijem vse stroške, ki jih fotografija prinaša. Ne želim pa delati

veliko projektov po naročilu in se rajši osredotočam samo na

tisto, kar res želim fotografirati.

Idilično nočno nebo na Pokljuki

Že dvakrat zapored ste zmagali na natečaju Sony World

Photography Awards, lani tudi pri Nature Photography of

the Year v kategoriji 'pokrajina', slovenski National

Geographic objavlja vaše fotografije, za vami je prva razstava

Utrinki časa … Vas nagrade motivirajo ali vas še vedno žene

predvsem strast do tega, da ustvarite res dober posnetek?

Kakšni so vaši načrti za naprej?

Nagrade in objave so lepa potrditev in motivacija za naprej, pa vendar

mislim, da bo glavna spodbuda vedno predvsem, da je to nekaj, kar

me res veseli, zato mi ni odveč vstati sredi noči ali čakati več ur na

mrazu. Preprosto me nekaj žene, da se s tem ukvarjam skoraj vsak dan.

Vsako leto pa pripravite tudi zelo priljubljen koledar s svojimi

fotografijami. Nam lahko izdate, kaj prinaša letošnji in ali vam

bodo pri izboru spet lahko pomagali sledilci na facebooku?

Koledar je že natisnjen in na zalogi. Letos sem vse fotografije

izbral kar sam, ogledate pa si ga lahko na spletni strani: https://

dreamypixel.com/si/izdelek/koledar-2021-utrinki-casa/

Dobra fotografija je plod sreče in priprav – takole je v objektiv

ujel nevihto.

Mateja Blažič Zemljič

Forografije: Aleš Krivec

Rateče se prebujajo iz jutranjih meglic.

Krivec je posnel tudi fotografijo na naslovnici in zanjo že drugič prejel slovensko nacionalno nagrado na Sony World Photography Awards 2020.


19

Bukovniško jezero

Park Moravske Toplice

Pravljični parki TELE-KA-LAND

vas še vedno pričakujejo

Potepanja – oglasno sporočilo

Čeprav se bo projekt TELE-KA-LAND, ki ga podpira Program

sodelovanja Slovenija-Madžarska Interreg V-A 2014-2020, končal

konec leta 2020, bodo štirje pravljični parki, vzpostavljeni v slovenskomadžarski

obmejni regiji, še vedno dostopni za obiskovalce.

Ko bodo razmere, vezane na covid-19, to spet dopuščale, obiščite

pravljične parke v naselju Nagyrécse na Madžarskem, v parku

dvorca Inkey (GPS: 46.489833, 17.051194), v naselju

Magyarszerdahely na Madžarskem za vaško-kulturnim domom

(GPS 46.554722, 16.934444), v občini Dobrovnik ob Bukovniškem

jezeru (GPS: 46.670139, 16.338861) in v Moravskih Toplicah v

gozdičku Čreta (GPS: 46.682631, 16.215976).

V kraju Nagyrécse obiščite tudi dvorec Inkey in se sprehodite,

okolica je primerna za nordijsko hojo. V Magyarszerdahelyu se

povzpnite na razgledni stolp Szent Orbán, nato pa si privoščite

piknik na tamkajšnjem počivališču.

V občini Dobrovnik se napolnite z energijo na energijskih točkah

okrog Bukovniškega jezera, oglejte si kapelico svetega Vida in se

osvežite z vodo iz istoimenskega izvira, sprostite adrenalin v

Pustolovskem parku, nato pa obiščite in občudujte še orhideje v

Tropskem vrtu.

V Moravskih Toplicah se lahko sprostite in preskusite učinke

termomineralne vode v 30 bazenih in na vznemirljivih toboganih,

se posladkate v bližnjih čokoladnicah, si sposodite kolo in se

podate na raziskovanje okolice, vendar ne pozabite tudi na

naravno in kulturno dediščino tega območja.

Nagyrécse

Pri raziskovanju okolice in obmejnih pustolovščinah so vam na

voljo naše brošure (najdete jih na informacijskih točkah), spletna

stran (www.telekalad-mesepark.eu in http://www.moravsketoplice.com/Telekaland)

in mobilna aplikacija TELEKALAND, ki si

jo lahko naložite iz trgovine Google Play. Na spletni strani lahko

dostopate tudi do rezervacijskega sistema, s pomočjo katerega

bodo vaše pustolovščine še bolj zanimive, saj lahko spoznate

dejavnosti, ki vam jih ponujajo lokalni ponudniki storitev.

Upamo, da smo v preteklih dveh letih s prireditvami in pravljičnimi

festivali mnogim od vas ustvarili lepe spomine in vam zagotovili

prijetna pravljična doživetja.

Če še niste spoznali naših krajev, si želimo, da obiščete pravljične

parke TELE-KA-LAND z okolico in si na večdnevnem izletu

zagotovite čudovito izkušnjo čezmejnega območja pravljičnih

doživetij in brezmejnih pustolovščin.

KONTAKT:

Magyarszerdahely

Zavod za okolje in turizem

Dobrovnik

Dobrovnik 297, 9223 Dobrovnik

I: www.bukovniskojezero.si

E: turizem@dobrovnik.si

T: 386 41 349 927

TIC Moravske Toplice

Kranjčeva 3, 9226 Moravske Toplice

I: www.moravske-toplice.com

E: info@moravske-toplice.com

T: ++386 2 538 1520


20

Potepanja

Foto: Shutterstock

Štanjel

Po poteh Spacala in Fabianija

ter na ogled jaslic v Štanjel

Po čem si boste zapomnili leto 2020? Je tudi vaše (popotniške) načrte prekrižal novi koronavirus, zaradi

katerega so bili letos odpovedani številni športni, kulturni in družabni dogodki? A da bi izkusili in doživeli kaj

novega ter še bolje spoznali skrite čare domovine, ne potrebujemo ravno množic. Niti v decembru, mesecu,

ko se poslavljamo od starega leta in pričakujemo nekaj novega in lepega, ne. Mogoče je prav predpraznični

čas priložnost, da se še bolj zazremo vase in prepoznamo srečo v drobnih stvareh, ki pobožajo dušo. Mi jo

bomo, če bodo le razmere dopuščale, mahnili proti Štanjelu in med drugim odkrivali jaslice, ki jih domačini

postavljajo po okenskih policah, na pragih kraških hiš, na dvoriščih in po zidovih …

Vsak kamen pripoveduje zgodbo

Čarobno lepa veduta srednjeveškega Štanjela, od katere težko

odmakneš pogled, daje morda vtis, da je to največ, kar ti lahko kraj

da. Kako varljivo. Temu kraškemu biseru se je vredno povsem

prepustiti, da te vodi po ulicah in prostorih, med zgodbami in

barvami, skozi vonje in svetlobe kraških razgledov. V Štanjelu vsak

kamen govori svojo zgodbo. Grič je bil poseljen že v prazgodovini, o

rimskem obdobju pričajo ostanki stavb in nagrobniki, mogočen

grad in strnjeno naselje pripovedujeta o srednjeveškem življenju,

Fabianijeve arhitekturne mojstrovine iz prejšnjega stoletja so zgodba

zase … In prav vsako zgodbo v Štanjelu je vredno odkriti. Za začetek

jo mahnite proti Kraški hiši in cerkvi sv. Danijela; Kraška hiša izraža

arhitekturne značilnosti prvotnih kraških hiš, grajenih v času

romanike in gotike. Kdor želi spoznati življenje in delo Kraševcev v

preteklosti, mora prestopiti njen prag in si ogledati stalno etnološko

zbirko. Tudi župnijska cerkev sv. Danijela je s svojo gotsko zasnovo in

že od daleč vidnim nenavadnim limonastim zvonikom eden od

simbolov vasi. Notranjost krasijo baročni kamniti oltarji, najbolj

zanimiva pa je reliefna upodobitev gradu Štanjel na glavnem oltarju.

Beneški mostiček za zaljubljence

Pod grajskim obzidjem se odpre pogled na edinstven, terasasto

urejen Ferrarijev vrt, delo priznanega arhitekta in urbanista Maksa

Fabianija (1865–1962), ki se je rodil v bližnjem Kobdilju. Osrednji

motiv čudovitega parka je bazen z beneškim mostičkom,

priljubljena točka izletnikov in še bolj zaljubljencev, ki na

mostičku preverjajo trdnost svoje ljubezni. Pri zasnovi vrta je

Fabiani uporabil tako tradicionalne, za kraško krajino značilne

prijeme kot tudi elemente, ki s Krasom nimajo ničesar skupnega,

izražajo pa ideale tistega časa. Tako so nastali razgledni paviljon,

ovalni bazen z že omenjenim beneškim mostičkom, umetna

votlina s školjko ter vodometi.

Prava znamenitost Ferrarijevega vrta pa je vodovodni sistem.

Večni problem pomanjkanja vode na Krasu je namreč Fabiani

rešil z zasnovo vodovodnega sistema, pri katerem je tradicionalni

način zbiranja deževnice nadgradil s sistemom talnih zbirnih

kanalov, cistern, cevovodov, odtočnih oziroma namakalnih

kanalov in jih povezal v kompleksen sistem. Ta je vilo in park že v

začetku prejšnjega stoletja oskrboval z lastno tekočo vodo, ne le

za osnovne potrebe, celo za razvedrilo in okras. Če se radi

sprehajate, se Štanjelu skoraj ne morete izogniti, saj njegova

okolica ponuja obilo možnosti za krajše in daljše izlete. Označena

krožna učna in sprehajalna Fabianijeva pot med Štanjelom in

Kobdiljem povezuje lokacije, povezane z življenjem in delom

Maksa Fabianija. Ste vedeli, da je Fabiani, sicer profesor na

dunajski tehniški univerzi, umetnostni svetovalec Franca

Ferdinanda, neuradno pa tudi ljubljanskega župana Hribarja, po

vrnitvi na Kras ob koncu leta 1917 v Štanjelu načrtoval skoraj vse,

kar je bilo tam zgrajenega med obema vojnama?

Nekateri načrti za Štanjel, podobno kot za številne vasi in mesta


vse do roba Furlanije, so bili v tistem času konceptualna novost

na področju evropskega načrtovanja. Prav štanjelski grad pa je

po velikosti in obsegu prekašal vse druge Fabianijeve stavbe na

Krasu: v njem je župan Fabiani uredil občinski urad, osnovno šolo,

zdravstveni center, kinodvorano, veliko plesno dvorano,

poslikano s freskami, ter občinsko skladišče. Umestitev različnih

javnih programov lokalnega središča v prenovljeni grad ima malo

primerjav v evropskem prostoru.

Na Fabianijevi poti lahko obiščete še pokopališče iz prve svetovne

vojne in grobnico Fabianijevih, nato pa znova zavijete proti

Štanjelu, kjer bodo v nedeljo, 13. decembra, ob 15. uri, odprli

razstavo jaslic, ki jih bodo povsod po kraju postavili vaščani in

vaščanke. Jaslice bodo na ogled do 3. januarja 2021. Štanjel je

vabljiv v vsakem letnem času, predpraznične lučke in vzdušje

pričakovanja pa srednjeveški vasici dodajo poseben čar …

Rdeča prst, sivi kamen in opustele zime

Ni pa bil Fabiani edini, ki je s svojim delom zaznamoval tukajšnji

prostor. Lojze Spacal (1907–2000), slikar in grafik, je bil eden

najpomembnejših mednarodno priznanih slovenskih predstavnikov

likovne umetnosti 20. stoletja. Živel in delal je v bližnji Škrbini, motive

za ustvarjanje pa je iskal prav na Krasu, lirični pokrajini rdeče prsti,

sivega kamna in opustelih zim, in jih oplemenitil s svojimi trenutnimi

čustvenimi stanji. Njemu posvečena stalna zbirka, ki je na ogled v

Galeriji Lojzeta Spacala v prostorih gradu v Štanjelu, obsega več kot

140 del velikega ustvarjalca in je zato nikakor ne gre prezreti. Seveda

pa lahko prehodite tudi nezahtevno Spacalovo spominsko pot, ki na

dvanajstih kilometrih povezuje Škrbino in Štanjel. Pot je speljana po

slikoviti kraški pokrajini, ki je bila slikarju vse življenje največji navdih.

Primerna je tudi za kolesarje, ki imajo na tem delu Krasa veliko

priložnosti za poganjanje pedal, če le kraška burja ne brije premočno.

Foto: arhiv Carso Kras

Domačini jaslice postavljajo po okenskih policah, po zidovih

hiš, na dvoriščih …

Ste že slišali za Kolesarski krog spodnjega Krasa? Ta vas na 72

kilometrih po čudoviti naravi popelje na najvišje vrhove

spodnjega Krasa, predstavi zanimive zgodbe in ponudi

nepozabne razglede. Od Lukovca, kjer sta po ljudskem izročilu

ogromni kamniti gomili zgradila velikana, ki sta se obmetavala s

kamni, vodi pot na Trstelj ter mimo Pomnika miru na Cerju. Po

mulatjerah se spustite v dolino Brestovice, od tam vodi pot v

Gorjansko in do Debele griže, enega največjih nižinskih

prazgodovinskih gradišč pri nas. Skozi Pliskovico se vrnete v

izhodišče v Štanjelu.

Priložnosti, da si polepšate dan, je torej več kot dovolj. In naj bo

takšnih dni v letu 2021 čim več.

Katja Željan

21

Po Fabijanijevih sledeh

Foto: Shutterstock

Rubriko Potepanja pripravljamo v sodelovanju z revijo GEA.


22

TZS

Veselje na sejmu NATOUR Alpe-Adria 2020

TZS v letu 2020

Ostali smo ustvarjalni in aktivni

Letna inventura Turistične zveze Slovenije je dokazala, da lahko na

iztekajoče se leto 2020 gledamo z zadovoljstvom, saj smo uspešno

zaključili naš letni program dela. Financirali smo ga tudi z lastnimi

sredstvi, predvsem pa s prostovoljskim delom naših članov in

projektnih sodelavcev, ki so tekom leta opravili 3700 prostovoljskih

ur, ki so po Zakonu o prostovoljstvu ovrednotene na 37000 evrov.

Na začetku leta smo se uspešno predstavili na sejmu NATOUR

Alpe-Adria 2020, na katerem je pod našim okriljem razstavljalo več

kot 150 društev in njihovih lokalnih ponudnikov. V okviru projekta

Več znanja za več turizma se je na sejmu predstavilo tudi 32

srednješolskih ekip, od tega šest iz tujine. Na sejmu smo predstavili

tudi mobilno aplikacijo Slovenski turistični vodnik in pripravili

razstavo nagrajenih krajev akcije Moja dežele – lepa in gostoljubna

2019. Našo paradno akcijo, ki je letos potekala že 29. leto zapored,

nam je tudi letos uspelo pripeljati do konca. Namesto zaključne

prireditve smo zmagovalce razglasili kar v 'prireditveni' oddaji, ki jo

je premierno predvajal Planet TV, pozneje pa tudi številne lokalne

televizijske postaje. Da smo se že dodobra prilagodili novim

Šentjernej se predstavi

razmeram, dokazuje tudi novembrski webinar, namenjen mladim,

Moj kraj, moj chef.

Zadnjo junijsko soboto smo vse člane povabili na druženje v

konjeniški park Lipica, kar je bil osrednji družabni dogodek

Turistične zveze Slovenije za leto 2020. Ker člani turističnih društev

niso navajeni sedeti križem rok, so prijetno združili s koristnim –

pobarvali so kar 571 metrov belih lipiških ograj. Barvanja se je

udeležilo okoli 140 članov turističnih društev iz vse Slovenije. Konec

julija smo pripravili izjemno dobro obiskano in odmevno tiskovno

konferenco, konec leta pa smo zaokrožili z razpisom za

sofinanciranje dejavnosti turističnih društev v letu 2020, na

katerega se je prijavilo 157 turističnih društev, ki so tekom leta

opravili 122.358 prostovoljskih ur, ki so po Zakonu o prostovoljstvu

ovrednotene na 1.199.140 eur. Pripravljamo pa tudi novo spletno

stran, ki naj bi luč sveta ugledala že v prvih tednih prihodnjega leta.

Uspešno smo izvedli že tretji natečaj za izbiro kulinaričnih spominkov

in kuhinjskih pripomočkov, na katerega se je prijavilo 15 prehranskih

spominkov in 12 kuhinjskih pripomočkov iz sredozemske makroregije

(sicer imenovane Mediteransko-kraška makroregija).

Za mlade in mlade po srcu

Vse leto smo izvajali aktivnosti, povezane s projektom mladi turistični

vodnik, ki je letos potekal že sedmič po vrsti. Prinesel je novost, saj so

udeleženci svoje seminarske naloge nadgradili z mobilno aplikacijo

Slovenski turistični vodnik. Prejeli smo 16 seminarskih nalog,

oktobrskega državnega tekmovanja na temo Radovljica za mlade pa

se je udeležilo 11 kandidatk.

Kljub epidemiji smo do konca pripeljali tudi projekt Turizmu pomaga

lastna glava, ki osnovnošolsko mladino spodbuja, naj se vključi v

turistično udejstvovanje v domačem kraju. Živo izkušnjo turistične

tržnice je osnovnošolcem žal preprečila epidemija koronavirusne

bolezni, so bili pa zato še toliko bolj inovativni pri snemanju tri minute

dolgih promocijskih videospotov za svoje festivale.

Mladinski odbor Turistične zveze Slovenije je poleti za mlade in mlade


Društvo Baška dediščina na sejmu Alpe – Adria 2020

po srcu pripravil nagradni natečaj na facebooku Avanture brez

cenzure, na katerem smo izbirali in nagradili najboljše posnetke manj

znanih slovenskih znamenitosti.

Turistična društva začela uvajati virtualne festivale

Tudi v turističnih društvih niso počivali, pač pa so bili aktivni na

kulturnem, športnem, etnografskem in založniškem področju, vsi

po vrsti pa so sodelovali v čistilnih akcijah, obnavljali in urejali so

spomenike, markacije, oznake in table ter tematske, sprehajalne in

kolesarske poti. Na področju tematskih poti je nastalo tudi nekaj

novih turističnih produktov. Ogromno turističnih društev je

sodelovalo v naši ter njihovih lastnih akcijah Moja dežela – lepa in

gostoljubna, za lepše in gostoljubnejše kraje pa so skrbeli tudi s

sajenjem cvetja, ozelenitvami, osvežitvami tabel in postavljanjem

nove signalizacije ter vzdrževanjem in postavljanjem klopi.

Kot vsako leto je bilo tudi veliko etnografskih prireditev, kakršne so

denimo košnja po starem, tkalstvo, klekljanje in trenje lanu ter žetev

in setev. Bilo je tudi kar nekaj pohodov in drugih prireditev ob

obletnicah in praznikih, kot sta pust ali dan žena. Odvilo se je tudi

nekaj večjih in že dobro uveljavljenih dogodkov, od festivala

Plavajoči grad na gradu Snežnik do briškega Praznika češenj.

Turistična društva so bila aktivna tudi na športnem področju, saj se

je tekom leta odvilo kar nekaj kolesarskih in tekaških maratonov ter

nogometnih in odbojkarskih turnirjev. Živahno je bilo tudi na

kulturnem področju; od glasbenih in pesniških večerov do

potopisnih predavanj in okroglih miz, fotografskih in literarnih

delavnic. Brbončice smo razvajali na kulinaričnih dogodkih, od

ocenjevanja savinjskih želodcev do festivala praženega krompirja

ter kolin.

Tudi na založniškem področju se lahko pohvalimo s številnimi

novostmi, med drugim so izšle knjiga Zlata tradicija miklavževanja

v Goričanah, Nove zgodbe Žusma o megalitih ter Le predi dekle,

predi o pridelavi in predelavi lanu na območju Destrnika. Nastajale

so nove brošure, zloženke in plakati, bogatejši pa smo tudi za nekaj

spletnih strani.

Programi turističnih društev so ostali bogati kljub epidemiji

covida-19. Še zlasti nas veseli, da so se nekatera turistična društva

že prilagodila novim razmeram in so začela uvajati virtualne

festivale, kot je bil denimo tisti ob 15. obletnici kulturno tehničnega

turističnega društva Baška dediščina.

22 promocijskih filmov

Predsednik TZS Pavle Havka se je močno angažiral v vseslovenski

kampanji Zdaj je čas. Moja Slovenija, v kateri se je aktivno ukvarjal

s promocijo manj znanih slovenskih destinacij. Od konca aprila do

konca oktobra je promoviral 22 slovenskih občin in sakralnih

objektov: Semič, Dobrovnik, Beltince, romarsko cerkev Turnišče,

Osilnico, Arboretum Volčji Potok, romarsko cerkev Sveta Gora,

Logatec, Kozje, Ilirsko Bistrico, Črno na Koroškem, Ig, Brezovico pri

Ljubljani, Sevnico, Črnomelj, Dol pri Ljubljani, Pomurje, Ivančno

Gorico z okolico, Izolo z okolico, Novo Gorico ter Planino pri

Rakeku. Konec avgusta smo si lahko ogledali tudi kolaž 10

najboljših posnetkov.

»Ljudje so zelo občutljivi, zato ničesar ne izpustimo. S tem namenom

angažiram lokalno skupnost, župana. Vedno prosim, naj mi označijo

vse tiste točke, ki jih velja izpostaviti,« je o projektu povedal Hevka.

23

TZS

Na srečanju v Lipici nas je razveseljevala Darja Gajšek


24

TZS

Razmišljanja o prihodnosti slovenskega turizma

Njegova razmišljanja o prihodnosti slovenskega turizma so se redno

pojavljala tudi v vodilnih slovenskih medijih. V intervju z naslovom

Skrajni čas je, da Slovenci bolje spoznamo svojo deželo, ki je bil

objavljen v julijski številki revije GEA, je Hevka poskrbel za promocijo

elektronske aplikacije Turistični vodnik Slovenije, »kjer kar mrgoli

namigov za dober izlet ali dopust v Sloveniji«.

V intervju z naslovom Tudi iz letošnje turistične sezone se lahko

ustvari pozitiven rezultat je v julijski številki revije Ognjišče

promoviral romarski turizem in poudaril, »da mnoga turistična

društva zavzeto obnavljajo in vzdržujejo cerkve in druge sakralne

objekte«. Ob svetovnem dnevu turizma 27. septembra je časopis

Dnevnik objavil njegovo mnenje z naslovom Leta debelih krav v

turizmu se ne bodo vrnila, v katerem je poudaril, » da morajo

ponudniki turističnih storitev nemudoma osredotočiti na

domačega gosta«. Podobno tezo je zagovarjal tudi v mnenju za

Slovensko tiskovno agencijo, kjer je namignil, da je treba začeti

razmišljati, kako čim bolj zlesti pod kožo domačemu turistu. Na

mnenjski strani Dela je bil objavljen njegov članek z naslovom

Slovenija po pandemiji – regionalna turistična sila, v kateri je

napovedal, da se bodo prej ali slej vrnili tudi tuji gosti in da se

Sloveniji zaradi neokrnjene narave obeta status regionalne

turistične sile. V posebni izdaji revije Turizem je povedal, da je med

letošnjo krizo postalo jasno, da se bo treba posloviti od množičnega

turizma, kot smo ga poznali doslej. Intervju s predsednikom TZS pa

je bil objavljen tudi v delu z naslovom Knjiga Slovenija o

prihodnosti slovenskega turizma, v katerem je kot največji izziv, s

katerim se srečuje kot predsednik Turistične zveze Slovenije,

navedel, da je to zagotavljanje finančnih sredstev za delovanje

turističnih društev in zvez ter pomladitev članstva.

Polona Frelih

Fotografije: arhiv Turistične zveze Slovenije

V okviru projekta Več znanja za več turizma so se na sejmu

predstavile tudi srednješolske ekipe.

Predsednik TZS Pavle Hevka v Knjiga Slovenija. 1000 razlogov za dopust doma


25

TZS

Jubilejna nagrada 'naša

Slovenija'

Gibanje za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne

dediščine/krajine Kultura-natura Slovenija že deset let podeljuje

priznanja 'naša Slovenija' za tovrstne zgledne dosežke v celotnem

slovenskem kulturnem prostoru, torej tudi v zamejstvu.

Letošnja jubilejna (10.) podelitev, ki smo jo načrtovali konec junija v

FD na Bledu, naj bi bila še posebno svečana. Žal smo skupaj z

gostiteljema (Občino Bled, Zavodom za kulturo in turizem Bled)

zaradi epidemije prireditev najprej prestavili, pred mesecem dni pa

z utemeljenim opravičilom premaknili v leto 2021.

Predstavitev dobitnikov priznanj tako sedaj poteka prek radijskih valov

v okviru že obstoječih tematskih radijskih oddaj prvega programa RTV,

za kar smo nacionalni medijski hiši izjemno hvaležni. Gre za imenitno

nadgradnjo popularizacije podelitve priznanj 'naša Slovenija', ki dosega

zelo širok avditorij in prepričljivo naslavlja ter nagovarja zainteresirano

slovensko javnost. Pričakujemo, da bomo ciklus predstavitev zaključili s

simbolično podelitvijo na valovih RTV v prazničnem decembru. Takrat

bo objavljen tudi nov razpis za leto 2020.

Odbor za podelitev priznanj naša Slovenija, ki ga vodi koroška

Slovenka, etnologinja in slovenistka dr. Herta Maurer-Lausegger, je

izmed prejetih nominacij izbral naslednje dobitnike:

• ŠENKOVA DOMAČIJA, Jezersko (zgledna prenova in oživitev

stare kmetije);

• LONČARSKA VAS FILOVCI, Gregor Bojnec (predstavitev,

ohranjanje in nadaljevanje lončarske obrti v prenovljeni

'cimprači' v Prekmurju);

• ŠOLA PRENOVE, Združenje zgodovinskih mest Slovenije

(zgledni primeri strokovne prenove starih arhitekturnih biserov

tako na podeželju kot v mestih);

• SLOVENSKO KULTURNO SREDIŠČE KOROTAN, Dunaj (za več kot

tridesetletno predano in načrtno uveljavljanje slovenske

kulture v avstrijski prestolnici);

• GALERIJA ŠIKORONJA, gospa Marija Šikoronja, Rožek v Rožu

(vztrajno, prepričljivo, odmevno povezovanje likovnega pa

tudi drugega multikulturnega ustvarjanja na tromeji sosedskih

kultur, jezikov in narodov);

• ETNO GALERIJA SKRINA, etnolog Blaž Telban, Ljubljana (za

dolgoletno pionirsko delo pri razvoju in izboru kakovostnih

spominkov, ki izvirajo iz bogate slovenske rokodelske tradicije);

• MUZEJ NA PROSTEM/INTERPRETACIJSKI KULTURNI CENTER

STARA GORA, Turistično društvo Sveti Jurij ob Ščavnici (zgleden

primer uveljavitve lokalne kulturne in naravne dediščine);

• TURISTIČNA ZVEZA SLOVENIJE (za dolgoletna mnogotera

prizadevanja pri osveščanju in usmerjanju članstva, še

posebno mladine, k raziskovanju, razumevanju ter smotrni

rabi slovenskih prepoznavnosti v kulturno-turistični ponudbi);

• ADA TOMASETIG, Benečija (za dolgoletno zbiranje in

predstavitve pravljičnega sveta v dolinah med rekama Idrijo in


26

TZS

Nadižo pod Matajurjem);

• SOTOČJA, radijska oddaja, RTV Slovenija (za dolgoletno

neprekinjeno predstavljanje življenja in ustvarjanja Slovencev

v zamejstvu in po svetu).

Letošnja priznanja – pozornost trajne vrednosti – bodo delo

oblikovalca Oskarja Kogoja.

Zasluge tudi Lipovemu listu

Strokovni odbor za izbor lavreatov je med prejemnike priznanj naša

Slovenija 2019 uvrstil tudi Turistično zvezo Slovenije in zapisal: »S

tem želimo izkazati spoštovanje vsem turističnim društvom,

posameznikom, občinskim in regijskim zvezam, projektom in

pobudam, ki pod streho krovne TZS že desetletja raziskujejo,

ohranjajo, oživljajo, uveljavljajo in na 1001 način neposredno

predstavljajo našo kulturno in naravno dediščino ter z njo povezano

prepoznavno kulturno krajino. TZS jih pri tem spodbuja ter jim prek

različnih oblik izobraževanj nudi tudi strokovno podporo.

Izjemno pomembno je tovrstno projektno delo z otroki in mladino,

v katerem sodeluje tudi prava množica mentorjev in nastaja na

stotine raziskovalnih nalog ter celo zametki pozneje uresničenih

'odraslih' kulturno-turističnih projektov.

Izpostavimo sklope:

• Turizem in vrtec,

• Turizmu pomaga lastna glava (OŠ),

• Več znanja za več turizma (SŠ).

Pomembno je delo z novimi generacijami turističnih vodnikov, še

posebno na lokalni ravni, saj vzpostavlja vitalno mrežo poznavalcev, ki

raziskujejo in znajo zato tudi iz prve roke interpretirati drobce in

epizode naše skupne dediščine.

Tudi projekt Moja dežela – lepa in gostoljubna v različnih kategorijah

(npr. Tematske poti) najpogosteje izpostavlja skrite strani slovenskih

(oživljenih) prepoznavnosti, ki bi jih brez ozaveščenih sodelujočih

zaman iskali v muzejih in ponudbah velikih 'turističnih' akterjev.

Revija Lipov list ciljnemu občinstvu, predvsem pa aktivnemu članstvu,

s stalno pozornostjo do vsakršne dediščine odkriva naš skupni, tudi

čezmejni kulturni in pomembno razširjeni turistični prostor.

Z vsem naštetim in še s čim se TZS nedvomno umešča med pomembna

gibala pri izobraževanju, usposabljanju in uveljavljanju nosilcev

ustvarjalnega odnosa do naše skupne identitete.

Čestitamo!

Slavko Mežek, predsednik gibanja Kultura-natura Slovenija

www.kultura-natura.si

Podkev za osebno in poslovno srečo

Podkev je simbol sreče in povezovanja med nebom in Zemljo ter

ognjem v svetem smislu kozmičnih energij kreacije.

Že pri naših davnih prednikih Venetih (Slovenetih) spoznamo v

besedi 'JEKUPETARIS' pomembnost konja, ki peketa z jekleno

podkvijo, kar povzroča JEK, tj. zvok, vibracijo, nekaj svetega …

ZVON ali AUM.

Globoka razmišljanja se porajajo ob podkvi, ki so jo slovenski kmetje

v preteklosti (neredko pa še danes) obešali nad vhodna vrata

domov, da bi jim prinašala srečo.

Podkev mora biti s krakoma obrnjena navzdol, če želimo, da bi se

energija – PRANA zadrževala nad vhodom in bi sleherni, ki bi

prestopil prag, prejel to energijo. To je skrivnost oblike, ki izhaja iz

slovenske kmečke in kovaške tradicije! V Kogojevi tradiciji so

obstajali konji ŠIMELNI. Naša, torej tudi moja kobila Mica, je bila

slavna mirenska kobila, ki sem jo smel jahati le ob nedeljah po sv.

maši. Bil sem srečen in upam, da bo srečen vsak, ki si bo pripel

podkev sreče.

Doslej smo prejemnikom priznanj Naša Slovenija (121) kot pozornost

trajne vrednosti v desetih letih podelili likovna dela naslednjih

slovenskih umetnic/umetnikov: Valentin Oman (Koroška, A), Luisa

Tomasetig (Benečija, I), Roberto Vecchiet (Trst, I), Gustav Januš

(Koroška, A), Gašper Jemec, Klavdij Tutta, Barba Štembergar Zupan,

Dora Plestenjak, Andrej Jemec in letos Oskar Kogoj.

Mala skulptura (14 cm x 14,5 cm x 4 cm, porcelan, pozlata (18-karatno zlato), bela glazura)


27

TZS

Moto naše nagrajenke Dejane Baša je povezovanje

Dobitnica plakete Državnega sveta RS najzaslužnejšim društvenim delavcem – prostovoljcem

Dejana Baša

Dejana Baša je dolgoletna prostovoljka na društveni ravni, aktivna na

različnih področjih civilne družbe. S svojim entuziazmom, jasno vizijo

in afiniteto do razvoja turizma – tako v mestu kot na podeželju – je

veliko prispevala k razvoju turizma na Goriškem. Po različnih projektih

in odmevnih prireditvah pa ni znana samo na Goriškem, pač pa tudi v

ostalih delih Slovenije. »Moram reči, da sem v turizmu že od leta 1993

in vsakokrat me navdušujejo nove zgodbe, nove ideje, ki jih potem

tudi uresničim. Vedno imam okoli sebe veliko sodelavcev oziroma

prostovoljcev, s katerimi razvijamo določene produkte. Vedno delam z

ljudmi in moj cilj je povezovanje,« odgovarja na vprašanje, kaj jo v

turizmu tako navdušuje, da mu je zvesta že tri desetletja. Prav toliko let

je že posvetila Turistični zvezi Nova Gorica, kjer se še vedno osredotoča

na ljudi in okolje. Njen moto je 's skupnimi moči in povezovanjem do

uspehov'.

Izpeljala je že številne projekte, ki so v tem prostoru pustili trajen pečat.

Kot strokovna delavka v turizmu in dolgoletna občinska svetnica je

znala vedno strogo ločiti profesionalno delo od prostovoljstva. Ves ta

čas je bila pobudnica pri ustanavljanju turističnih društev, ki jim še

vedno nudi strokovno pomoč pri njihovem delovanju. Je ena izmed

ustanoviteljic Turističnega društva Prvačina, v katerem je bila vrsto let

aktivna članica, dala pa je tudi idejno zasnovo za Praznik breskev.

Kdo ve, kdaj in ali sploh, bi bila brez njenega srčnega in aktivnega

pristopa obnovljena vasica Tabor nad Dornberkom, izoblikovana

Vipavska vinska cesta, zgrajena pešpot od Lijaka do Sekulaka, ki je

povezala pet vasi. Bi se ljudje brez njenih prizadevanj sploh združili in

enotno nastopili na odmevnem Festivalu vina in oljčnega olja v

Šempasu? »Organizirala sem 14. festivalov avtohtonih sort vina in si

tako prizadevala, da postanejo prepoznavne ne samo v Sloveniji, pač

pa tudi v tujini. Pozneje smo dodali še oljčna olja. To je postal

mednarodno prepoznavni dogodek.« Na vprašanje, katero je njeno

najljubše vino, brez daljšega pomišljanja odgovori: »Rebula.«

Je tudi ocenjevalka oljčnega olja in na prostovoljni osnovi aktivno

sodeluje pri njegovem ocenjevanju. »Od leta 2016 sem tudi ocenjevalka

senzoričnih oljčnih olj. Zame je najboljše oljčno olje tisto, ki ima bogato

aromo in uravnovešeno grenkobo in pikantnost,« je povedala in

dodala, da olja ne ločuje po regijah, pač pa po kakovosti. »Slovenska

olja so zelo kvalitetna in so v zadnjih letih prejela več prestižnih nagrad,

in to ne samo v evropskem, pač pa v svetovnem merilu.«

Kot sommelierka si prizadeva za prepoznavnost avtohtonih slovenskih

sort. »Sommelierka sem od leta 2003 in končala sem vse tri stopnje

sommmelierstva. Za to sem se odločila, ker sem na področju turizma

veliko delala z vinarji in sem želela razumeti vino. Samo tako sem lahko

več delala na promociji in prepoznavnosti vina,« je dala vedeti, da je

človek, ki ne mara površnosti, pač pa se poglobi v vsako zadevo. Njene

aktivnosti na področju enogastronomije so prepoznali tudi v

Evropskem vinskem viteškem redu in jo povabili medse.

Leta 2005 je bila pobudnica za ustanovitev društva za ohranjanje

kulturne dediščine aleksandrink, ki ga je uspešno vodila kar osem let.

Pod njenim vodstvom je društvo prejelo številne prestižne nagrade:

Murkovo listino, nagrado Mestne občine Nova Gorica, sama pa je

postala osebnost Primorske za november 2009. »Leta 2005 je prišla

pobuda gospoda Martelanca (upokojeni diplomat Ivan Martelanc, op.

p), da bi postavili spominsko ploščo za aleksandrinke, ki so živele v

Egiptu. Ustanovili smo Društvo za ohranjanje dediščine aleksandrink, v

katerem sem bila predsednica. V to smo vložili ogromno prostovoljnega

dela. Trikrat smo potovali v Egipt, da smo postavili ploščo, popisali

grobove in Metoda Pevca animirali, da je potem pripravil tudi film. V ta

projekt je bilo vloženega ogromno dela,« je predstavila projekt, ki je

zagotovo prepoznaven širom Slovenije.

Od leta 2002 do 2014 je bila članica Upravnega odbora pri Turistični

zvezi Slovenije, kjer je leta 2014 zasedla položaj podpredsednice, kar je

še danes. V projektu Moja dežela – lepa in gostoljubna pa od leta 1994

sodeluje kot koordinatorka ocenjevanja na regijski ravni.

Polona Frelih

Fotografija: Leo Caharija


28

TZS

Je dolgoletni član upravnega odbora Turistične zveze Slovenije

V nekaterih vsebinah je bil pionir, tudi kar se tiče ljubljanskega

turizma

Dobitnik priznanja za izjemni prispevek pri razvoju turistične društvene organizacije (TDO) 2020

Boris Pirc

Boris Pirc, poslovni sekretar Mestne turistične zveze Ljubljana, se s

turizmom ukvarja že 30 let, s prostovoljstvom pa celo več kot štiri

desetletja. Je dolgoletni član upravnega odbora Turistične zveze

Slovenije, kjer že več kot dve desetletji kot prostovoljec sodeluje pri

projektih Moja dežela – lepa in gostoljubna, Turizmu pomaga lastna

glava ter Več znanja za več turizma.

Njegova prostovoljna dejavnost, ki je zelo iskana, je nudenje pomoči

pri sistemski organiziranosti delovanja turističnih društev, kar se morda

sliši precej birokratsko, a nekdo pač mora poskrbeti, da so stvari urejene

tudi v pravnem smislu. V svoji dolgi karieri je pred zatonom rešil veliko

število društev, ki še zdaj bogatijo naše društveno delovanje. Zadnja

zgodba o uspehu je Turistično društvo Šiška, ki ji je uspelo na inovativen

način dopolniti sistem financiranja svojih dejavnosti. To je namreč

poleg pridobivanja mlajših članov in posodobitve vsebine programov

osnovna težava številnih turističnih društev. »V Šiški so dobro rešili

težavo s financiranjem stroškov, ki nastajajo pri izpeljavi programov.

Ustanovili so konzorcij podjetij, ki so pripravljena sodelovati v

programih turističnega društva, poleg tega pa so se odločili, da bodo v

delovanje vključevali tudi evropske prostovoljce,« pravi.

Njegov cilj je doseči, da bi se župani, občine in zasebni sektor začeli

zavedati pomena turističnih društev, ki so tisti člen, ki skrbi za

povezovanje in domačnost, brez katere ne more biti uspešnega

turizma. Konkretni primer dobre prakse je denimo turistična prireditev,

ki na določeno območje pripelje veliko obiskovalcev, ki nato obiščejo

še trgovine in ostalo ponudbo v bližini prireditvenega prostora.

Kot prostovoljec sodeluje pri projektih Moja dežela – lepa in

gostoljubna, Turizmu pomaga lastna glava ter Več znanja za

več turizma.

Nenehno išče in oblikuje inovativne vsebine, ki lahko postanejo

motivacija za vključevanje drugih članov v društvo. Tako sta v program

Turističnega društva Zelena jama vpeljala projekt urbano vrtnarjenje

oziroma vrtnarjenje na balkonih in strehah, sodelujeta pa tudi pri

urejanju lokalnega glasila Zeleni glas. To pa ni edini Borisov skok v

novinarske vode. Sodeloval je namreč tudi pri nastajanju glasila

Ljubljana, ki ga izdaja Mestna občina Ljubljana.

Z zavodom Turizem Ljubljana, ki se za razliko od turističnih društev s

turizmom ukvarja profesionalno, trenutno najbolje sodelujejo pri promociji

in izvedbi prireditev zunaj centra Ljubljane. V središču mesta je bilo namreč

preveč turistov, zato so se začeli zavedati, da je treba razvijati tudi lokalne

centre. »Turistični produkti, ki so se razvili v Ljubljani, so zahtevni in

potrebujejo določeno profesionalizacijo, ob tem pa se ne sme pozabiti na

sodelovanje s turističnimi društvi in krajani,« je prepričan Boris.

V nekaterih vsebinah je bil pionir, tudi kar se tiče ljubljanskega turizma,

ki je pred epidemijo covida-19 podiral rekorde. V sklopu programa

Mestne turistične zveze Ljubljana so namreč že pred jubilejem Rimske

Emone zastavili program Rimske Ljubljane. Slednji je sicer potekal v

manjšem obsegu, po zaslugi financiranja in organizacije zavoda

Turizem Ljubljana pa se je pozneje lepo razvil v sklopu prireditev

praznovanja obletnice in se obdržal vse do današnjih dni.

Sodeloval je tudi pri revitalizaciji Sokolskega gibanja v Sloveniji in je

eden od soustanoviteljev Svetovne sokolske organizacije, dejaven pa

je bil tudi na področju sociale, saj je kot prostovoljec pri Zvezi prijateljev

mladine Moste pomagal izpeljati počitniške programe. V društvu

Interes je osem let organiziral projekt Muzejski vlak za socialno

ogrožene. Izpeljal je tudi projekt nadomestnega civilnega služenja

vojaškega roka na področju izobraževanja in spremstva otrok po šolah.

»Že leta 1978 sem začel sodelovati v zveznih in republiških delovnih

akcijah, že takrat sem bil tudi udarnik. Vse od takrat sem ostal v

prostovoljskih vodah,« je sklenil Boris Pirc, ki je po osnovni izobrazbi

gradbenik. »Želim si, da bi se prostovoljstvo še naprej razvijalo, saj

bogati človeka in družbo ter omogoča, da zgradimo socialno

pravičnejšo družbo, ki se zaveda pomena solidarnosti in sodelovanja v

skupno dobro.«

Polona Frelih



29

TZS

Hiša na Magolniku v osrčju neokrnjene narave

Marija Imperl:

»Zdaj smo v tistih časih, ko na

dan prihajajo stare resnice«

Z nepogrešljivo in nepoboljšljivo prostovoljko Turistične zveze Slovenije Marijo Imperl sva se pogovarjali prek

skypa, kar je hočeš nočeš postalo naša realnost. Po nekajminutnem pogovoru, ki se je vrtel okoli blagodejnih

učinkov gozda, mi je prišlo na pamet, da zveni kot duhovna učiteljica, zato sem jo povsem spontano vprašala,

kakšen nasvet bi dala ljudem v teh težkih časih epidemije covida-19. »Zaupajte v dobro! Saj bo minilo. Do takrat

pa imamo priložnost, da največ naredimo sami zase.«

Verjetno ste že ugotovili, da se naša sogovornica daleč najbolje počuti

v gozdu, kar je potrdila tudi z izbiro referata, s katerim je konec oktobra

nastopila na mednarodni znanstveni konferenci. Na njej so med

drugim razmišljali, kako gozd in gozdni prostor vključiti v rekreacijo za

vse generacije – od vrtcev do starostnikov. »Svetovna gibanja, ki se

ukvarjajo s pozitivnimi učinki bivanja v gozdu na zdravje človeka,

Ko se s prijatelji potopiš v gozd …

njegovo počutje in krepitev imunskega sistema, so v teh zahtevnih

časih epidemije covida-19, še kako pomembna,« je poudarila. Na

konferenci so razpravljali tudi o tem, kako povezati vse, ki se z gozdom

ukvarjajo bodisi po službeni dolžnosti, kot so denimo gozdarji, Zavod

za gozdove, gozdarske organizacije, pa tudi tiste, ki vzgajajo in bi morali

poskrbeti, da bi se ljudje v gozdu pravilno obnašali.

Tematske poti kot neizbrušeni diamant

Na gozdno jogo je prisegala že veliko, preden sta narava in gozd zaradi

covida-19 postala tako cenjena. »Zdaj smo v tistih časih, ko nekatere

tisoče let stare resnice prihajajo na dan. Vsi vemo, da se človeško telo

odziva na čustva, ki nastajajo tudi glede na okolje, v katerem je človek.

Bivati v velemestih, v vsakodnevnem direndaju je čisto nekaj drugega

kot bivati v naravi,« je poudarila in s tem ponudila odgovor tudi na to,

zakaj se ljudje po vsem svetu vedno bolj zatekajo v naravo. »Ni nujno,

da gre za gozd, lahko je tudi samo mestni ali primestni park ali celo

travnik pred domačo hišo. Ni treba drugega, kot da si tam osredotočen

na sedanji trenutek, in že se začneš spominjati starih resnic: da smo

ljudje samo delček narave, zato se tam počutimo kot doma. To

blagodejno deluje na naše telo in duha.«

Tudi pri Turistični zvezi Slovenije je aktivna na področju, ki je povezano z

naravo, saj je vključena v projekt Moja dežela – lepa in gostoljubna, pri

katerem ocenjuje tudi tematske poti. »Tematske poti so zame neizbrušeni


30

TZS

civilna družba povezovala prostovoljce in dajala poudarek skupnim

interesom skozi trajnostni, se pravi pravičen odnos do sebe, narave in

drugih ljudi,« je bila jasna.

Tudi na vprašanje, kakšna se ji zdi vladna strategija glede turizma, ni

prav nič slepomišila, pač pa je jasno povedala, da je vedno pogrešala

izhodiščno zavedanje, da je neka država v turizmu uspešna samo

toliko, kolikor v njej živijo zadovoljni in uspešni ljudje. Zato je treba ljudi

spodbujati tudi na lokalni ravni in razvijati tudi za množični turizem

manj privlačne lokacije in zgodbe. »Pustiva Bled, Bohinj in Portorož.

Seveda so fantastični, ampak navade turistov se spreminjajo. Turisti ne

iščejo več samo lepega pogleda, pač pa potrebujejo stik z okoljem, v

katerega pridejo, kar pomeni stik z ljudmi. Pri teh ljudeh je zato treba

vzbuditi zavedanje, da so pomembni, da zmorejo. In ravno pri tem ima

TZS izjemno odgovorno in pomembno vlogo: delati na terenu, z

ljudmi. To je prihodnost slovenskega turizma! Ne smemo dovoliti

kobilic, ki bi priletele z Vzhoda in pomendrale ter pojedle vse, kar je

zelenega v Sloveniji,« je bila brez dlake na jeziku.

Prižig oglarske kope v dolini Glažutnice

diamant, ki ga mora naše turistično gospodarstvo prepoznati kot

izjemen potencial za razvoj slovenskega turizma. Skozi omenjeni

turistični produkt bi lahko promovirali tisto, kar večina ljudi v Sloveniji išče

– neokrnjeno naravo, mir in sprostitev. Istočasno bi na ta način vzpostavili

možnost vodenega obiska Slovenije in zagotovili ohranjanje naših lepot

in kvalitet naravnega okolja, ne da bi ga z množičnim turizmom

poškodovali in uničili, pač pa bi ga ohranjali za bodoče rodove.«

O kobilicah z Vzhoda

Je zaprisežena zagovornica trajnostnega turizma. »To je edina možna

izbira. Tudi slogan 'Turizem smo ljudje', ki ga TZS uporablja od nekdaj,

pove najbolj bistveno in upam, da bo ostal, vse dokler bo TZS kot

»Dobro smo to naredili!«

Nikoli ni štela prostovoljskih ur, bi pa lahko tako čez palec ocenili, da jih

je zagotovo na tisoče. »To je nekaj, kar je vgrajeno v vsakega človeka in

v njem spi, dokler ne ozavestiš, da so v njegovi naravi sobivanje, pomoč,

sodelovanje in povezovanje. Ko se skupaj nekaj naredi, se dobro

počutiš, pa ne gre za finance ali druge materialne učinke, ki se na

koncu zgodijo. Bistvo je, da na koncu med svojimi ljudmi utrujen sedeš

in si rečeš: 'Dobro smo to naredili!« Nekoč so bili prostovoljci nujni

sestavni del življenja, saj so ljudje potrebovali sosedsko pomoč, ko se je

delalo na njivah ali postavljalo hišo, potem pa so prišli inšpektorji in to

poimenovali delo na črno,« se med pripovedovanjem kar malo razjezi.

Med najpomembnejše oblike prostovoljstva šteje krvodajalstvo, med

profesionalnimi prostovoljci pa izjemno ceni gasilce, »saj ni naravne

nesreče, ko gasilci ne bi prihiteli na pomoč, pa ni pomembno, ali gori

ali so poplave, potres ali kaj drugega.«

Po izobrazbi je diplomirana ekonomistka, ki je vrsto let vodila javni

zavod Kulturno turistični rekreacijski center (KTRC) v Radečah, kjer so jo

Med drugim je tudi inštruktorica gozdne joge.


31

TZS

S splavom po reki Savi

letos za njeno požrtvovalno delo nagradili z zlatnikom občine, v kateri

je tudi dolgoletna svetnica. »Resnično lahko rečem, da sem najbolj

ponosna na to, da mi je uspelo sodelavcem pokazati malo širšo

perspektivo, najsi je šlo za to, da so se prvič usedli na letalo in se

odpeljali v tujino, prvič stopili na oder pred sto ljudmi, da so kmečke

žene sprejele naročilo in skuhale kosilo za Zvezo gasilskih društev

Slovenije ali da so na srečanju ob kopi velikanki naše gospodinje

pripravile čudovito pojedino za ugledne goste. Z enim samim

namenom – da bi se običajni ljudje, pisani z veliko začetnico, začeli

zavedati, da so veliko vredni, da znajo, da zmorejo in imajo priložnost,«

je izčrpno odgovorila na vprašanje, na kaj je najbolj ponosna.

Savus, pravljica, ki jo je uresničila

Ljubezen do ljudi in vseživljenjskega učenja jo je pripeljala do študijskih

krožkov, kar je certificirani inštruktorici prineslo priznanje Andragoškega

centra Slovenije. V obrazložitvi so med drugim zapisali, da so po njeni

zaslugi Radeče postajale prepoznaven kraj. K temu je veliko pripomogel

Turistično rekreacijski center Savus, ki ga je najprej dobesedno začrtala

v pravljici, kmalu pa tudi uresničila. Savus je ime antičnega božanstva,

ki živi v reki in čuva splavarje, zato so na reki Savi seveda najprej oživili

splav. »Ni šlo samo za vožnjo s splavom po Savi, ampak je Savus postal

simbol sodelovanja v lokalnem okolju. Arhitekt za izdelavo projekta je

bil domačin, splav so gradili domači splavarji, program na splavu še

danes izvajajo domačini, na njem plešejo folkloristi iz domačega

folklornega društva. Les so darovali naši lastniki gozdov. Ko smo

organizirali dneve splavarjenja na Savi, smo povabili vse, ki so sodelovali,

in bili smo kot eno. Vsa dolina je dihala s tem praznikom, ker so ljudje v

njem videli svoj prispevek in so se čutili povezane,« je spregovorila o

povezovanju kot rdeči niti svojega udejstvovanja.

V času epidemije covida-19 so seveda možnosti za druženje okrnjene,

zato naša sogovornica svetuje, naj delamo na sebi. »Ko se v naravi

usedeš in utihneš, počasi utihnejo tudi tvoj um, razum, tvoja naučena

zgodovina in vzorci, ki si jih skozi leta življenja pridobil in deluješ v

skladu z njimi. In potem imaš možnost, da se zaveš nekih drugih stvari,

ki so velikokrat mnogo pomembnejše.«

Radeški center vseživljenjskega učenja

Za delo na sebi imajo v Radečah na voljo celo poseben prostor za jogo, ki

so ga prostovoljci študentske delovne brigade postavili ob Hiši na

Magolniku, ki je Marijina velika ljubezen in še en radeški spomenik

prostovoljnega dela. »Gre za hišo, ki jo je pred leti odkupila občina, v njej pa

smo naredili center vseživljenjskega učenja, namenjen vsem generacijam.

V njej so se odvile številne delavnice, predavanja, planinski pohodi, otroški

tabori, naravoslovni dnevi, pohodi ob luni, joga, meditacije. Veliko je bilo

tudi strokovnih predavanj o negi gozda, varnem delu v njem, prihajali so

kuharski mojstri, učili smo se permakulture in naravnega načina gojenja

zelenjave,« je nanizala samo nekatere aktivnosti hiše, ki so jo zgradili,

obnovili in opremili domačini. Nobenega dvoma ni, da so Radečani dobro

pripravljeni na spopadanje s kriznimi časi.

Drevo in človek – prijatelja za vedno

Polona Frelih



32

Turistične zvezde

Pot miru je med pohodniki izjemno priljubljena

Poti miru v Posočju je bila ustanovljena z namenom predstavljanja

kulturne dediščine iz obdobja prve svetovne vojne

Najboljša evropska projektna ideja 2020

Pot miru od Alp do Jadrana

Ustanova Fundacija Poti miru v Posočju je bila ustanovljena z namenom

varovanja in predstavljanja nepremične kulturne dediščine iz obdobja

prve svetovne vojne tudi na podlagi odlične izkušnje Kobariškega

muzeja. Letos je minilo 20 let, odkar kot nevladna in neprofitna

organizacija skupaj s partnerji in s pomočjo različnih evropskih

projektov opravlja tudi študijsko-raziskovalno in izobraževalno

dejavnost ter razvija kulturni turizem na čezmejnem območju Slovenije

in Italije. Je nosilka ideje Poti miru in pod blagovno znamko Walk of

Peace skupaj z občinami, turističnimi destinacijami in ponudniki,

razvojnimi agencijami, muzeji, ZRC SAZU, ZVKD ter društvi razvija

mednarodno zgodbo evropske Poti miru. Dediščina soške fronte je od

leta 2016 uspešno umeščena na Unescov poskusni seznam.

Njeno glavno orodje za razvoj kulturnega turizma je Pot miru od Alp

do Jadrana, ki se razvija že več let. S pomočjo strateškega projekta

WALKofPEACE, sofinanciranega na Interreg Programu Italija-Slovenija

2014–2020, bo ideja drugo leto popolnoma zaživela kot čezmejni

turistični produkt. Projekt traja od novembra 2018 do novembra 2021,

njegova skupna vrednost je 2.893.176,00 EUR, vanj pa so poleg

Fundacije, ki je idejni in vsebinski vodja, vključeni še vodilni partner

Posoški razvojni center, ZRC SAZU, Mestna občina Nova Gorica, Javni

zavod za upravljanje dediščine in turizem Pivka, Dežela Veneto,

Razvojna agencija VEGAL iz Benetk, Agencija za turizem Dežele

Furlanije-Julijske krajine (Promoturismo), Občina Ragogna in Agencija

za kulturno dediščino Dežele Furlanije-Julijske krajine.

Pohodniška pot z vrednoto miru

Projekt WALKofPEACE zagotovo pomembno prispeva k skupnim

čezmejnim aktivnostim za dolgoročno ohranjanje dediščine prve

svetovne vojne ter krepitev njene vloge za razvoj trajnostnega

kulturnega turizma. Nedavno je bila ideja nagrajena z nazivom

'najboljša evropska projektna ideja leta 2020' med vsemi projekti

evropskega Programa Interreg. Mednarodno strokovno komisijo in

javnost je najprej prepričala ideja transnacionalnega sodelovanja

na temelju skupne zgodovine prve svetovne vojne, ki danes

združuje nekdaj sprte narode in si prizadeva za širjenje vrednote

miru, prijateljstva in razvoj novih priložnosti. Zmagali pa so tudi

zaradi dobre predstavitve srži projekta s kratkim promocijskim

filmom in inovativno gledališko predstavo.

Največji rezultat projekta, 520 km dolga, urejena in označena trasa

Poti miru od Alp do Jadrana, je razdeljena na 33 odsekov, z začetkom

v Logu pod Mangartom in koncem v Trstu. Pot vse od Julijskih Alp

čez Brda in Kras do Jadranskega morja umirja ritem časa in vabi k

oddihu ali razmisleku. Sto let po soški fronti, enem največjih

bojevanj človeka v visokogorju, Pot miru povezuje zgodovinsko

dediščino in naravne lepote. Ob Soči, eni najlepših alpskih rek na

svetu, po vrhovih z osupljivimi razgledi, na območju Triglavskega

narodnega parka, v slikovitih krajih, kjer je mogoče prenočiti, se

okrepčati z lokalnimi dobrotami in spoznati današnji utrip, po

poteh med kraškimi travniki in briškimi vinogradi, vas bo prevzel

mir, ki za te kraje ni bil vedno samoumeven. Pot miru ponuja

raznovrstne pohodniške izzive, dinamične daljinske preizkušnje za

kolesarje, družinska popotovanja po muzejih na prostem in urejenih

kavernah ter vznemirljivo raziskovanje in potovanje po času.

Zanimanje obiskovalcev za izlete po posameznih delih Poti miru in

obisk njenih glavnih znamenitosti je vedno večje. Opaziti je tudi

porast vodenih izletov. Letos predvsem po zaslugi slovenskih

gostov, ki so množično obiskovali točke na Poti miru in odkrivali

njeno bogastvo. Zagotovo se bodo vrnili, ker je ostalo še veliko, kar

je mogoče odkriti in doživeti.

Kulturni turizem je velika dodana vrednost drugim turističnim

aktivnostim, kot so outdoor dejavnosti, gastronomija, družinski

izleti v naravi ... Ta dodana vrednost privablja tudi zahtevnejše

goste, ki iščejo posebna doživetja, podaljšuje bivanje obiskovalcev

ter pomembno prispeva k podaljšanju turistične sezone s poletne

tudi na spomladansko in jesensko. Prav slednja je lahko rajska za

pohodnike. Slovensko-italijanska Pot miru od Alp do Jadrana se, z

vsem, kar ponuja, pridružuje dobrim praksam iz Evrope, ki v svojo

ponudbo in promocijo vključujejo tudi dediščino prve svetovne

vojne: Dolomiti v Italiji, Ieper in območje Flanders Fields v Belgiji ter

Verdun v Franciji.

Cerkev Svetega Duha na Javorci

Jasmina Urbančič

Fotografije: Arhiv Ustanove „Fundacija Poti miru v Posočju“


33

Turistične zvezde

Konzorcij Turizem v zidanicah je tudi nosilec evropske vinske kulturne poti Iter Vitis za Slovenijo.

V Slovenijo kar dve nagradi

Evropske mreže za kulturni

turizem

Na natečaju Evropske mreže za kulturni turizem (ECTN), ki je potekal

na temo Razvoj in promocija turističnih produktov kulturne

dediščine, je letos sodelovalo več kot 40 projektov iz 16 držav.

Turizem v zidanicah je zasedel prvo mesto kot evropska destinacija

trajnostnega in kulturnega turizma 2020, z drugo nagrado pa so

nagradili idrijsko Topilnico Hg.

Nagrade se podeljujejo za dosežke in prepoznavne turistične

produkte kulturnih vsebin na posameznih evropskih turističnih

destinacijah, ki so pripomogli k izboljšanju izkušenj obiskovalcev, in

to ob spoštovanju tradicije in vključevanju lokalnih skupnosti. Cilj

nagrad je povečanje prepoznavnosti evropskih destinacij

kulturnega turizma, ustvarjanje platforme za izmenjavo izkušenj in

znanja ter spodbujanje mreženja med destinacijami.

Zmagovalci so prepoznani kot zgledi odličnosti, ki navdihujejo

druge turistične kraje in spodbujajo nadaljnji razvoj trajnostnih in

odgovornih pobud na področju kulturnega turizma.

Kulturni turizem je namreč najhitreje rastoči sektor evropskega

turizma in lahko prispeva tako k trajnosti in konkurenčnosti turizma

v Evropski uniji kot širše k trajnostni prihodnosti lokacij kulturne

dediščine in lokalnih skupnosti.

Turizem v zidanicah zasedel prvo

mesto v kategoriji vinski turizem

Turistični produkt Turizem v zidanicah, ki ga na območju vinorodne

dežele Posavje že od leta 2010 razvija Konzorcij Turizem v zidanicah,

je na letni konferenci Evropske mreže za kulturni turizem (ECTN)

prejel prvo nagrado, in to v konkurenci 13 turističnih produktov iz

celotne Evrope. Nagrado so prejeli kot destinacija trajnostnega in

kulturnega turizma v kategoriji Vinski turizem 2020.

Zidanice so bile tudi letos rekordno zasedene, predvsem zahvaljujoč

turističnim bonom. Če smo pretekla leta v zidanicah gostili več kot

80 odstotkov tujih gostov in samo 20 odstotkov domačih, je bila

letos situacija ravno obratna. Temu primerna je tudi dolžina bivanja.

Tujci so v zidanicah v glavnem ostajali po teden dni, domači gostje

pa dve do tri noči. Konzorcij trenutno ponuja 45 zidanic, v glavnem

na območju vinorodne dežele Posavje, nekaj tudi v Podravju. Za

pooblaščenega tržnika je Konzorcij izbral turistično agencijo

Kompas Novo mesto, ki je v ta namen razvil poseben sistem

'razpršenega hotela'. Kompas Novo mesto je prodajna služba in

recepcija, zidanice pa so razporejene po vinorodnih hribčkih v

premeru več deset kilometrov. V zadnjem času je kar nekaj lastnikov

Gostje, ki prihajajo v zidanice, so običajno zelo okolijsko

ozaveščeni.


34

Turistične zvezde

Zidanice so bile tudi letos rekordno zasedene, predvsem zahvaljujoč turističnim bonom

zidanic k ponudbi nastanitve dodalo tudi savne in masažne kadi in

si s tem med drugim zagotovilo tudi podaljšanje turistične sezone.

Goste, ki prihajajo v naše zidanice, opremimo z informacijami o

lokalni ponudbi. Tako domači kot tuji gosti na destinaciji radi

odkrivajo lokacije naravne in kulturne dediščine, predvsem pa tudi

lokalno kulinariko. Zato se Konzorcij povezuje s kakovostnimi

lokalnimi ponudniki in jih priporoča. Večina gostov z veseljem

spoznava tudi lokalno vino, ga poskuša in na koncu odnese tudi

domov. Gostje, ki prihajajo v zidanice, so običajno zelo okolijsko

ozaveščeni. Bežijo od turistične gneče, hrupa in onesnaženega

zraka in uživajo v neokrnjeni naravi, tišini, soncu. Zjutraj jih prebudi

petje ptic, zvečer uživajo ob sončnem zahodu in zvezdnatem nebu.

Zidanice profitabilne tudi za lastnike

Če so jim v preteklosti prinašale predvsem strošek, sedaj ponujajo

pomembno dodano vrednost, omogočajo vzdrževanje, obnovo,

nadgradnjo ponudbe … Na ta način se ohranja in obnavlja

tradicionalna stavbna dediščina. Brez posegov v prostor smo prišli

do novih unikatnih nastanitvenih kapacitet, poleg nastanitve se trži

tudi vino, ohranjajo se vinogradi, kar je izjemnega pomena, saj smo

v zadnjem času priča trendom sekanja vinske trte. Starejšim

generacijam je bilo obdelovanje vinogradov in pridelava vina

nekakšen hobi, razvedrilo in način življenja. Mladi pa žal niso več

tako navdušeni nad vinogradništvom, in ko starejša generacija

opeša, velikokrat posekajo vinograd. Dejstvo je, da velika večina

vinogradov leži na strmih vinskih goricah, kjer ni mogoče pridelovati

nobene druge kulture. Posekan vinograd čez nekaj let zaraste trnje

in grmovje. To pa je izjemna škoda, saj se bo s takim trendom

kulturna krajina, na katero smo tako ponosni, v nekaj desetletjih

popolnoma spremenila. Prihod gostov v zidanice nenazadnje

povzroča tudi, da so naše vinske gorice še lepše in bolj urejene, kot

so bile, in kar je najpomembnejše: ohranja se izjemna kulturna

krajina slovenskega podeželja.

Konzorcij Turizem v zidanicah tudi nosilec evropske vinske

kulturne poti 'Iter Vitis' za Slovenijo

Konzorcij Turizem v zidanicah je tudi nosilec evropske vinske

kulturne poti Iter Vitis za Slovenijo. V ta namen je že oblikovano

partnerstvo, v katerem med drugim sodelujeta tudi Slovenska


turistična organizacija in Ministrstvo za kmetijstvo RS.

Oblikovanih je tudi nekaj turističnih programov, ki vključujejo vse

tri vinorodne dežele Slovenije in en čezmejni program s Hrvaško.

Naš cilj je povečati prepoznavnost Slovenije kot vinorodne dežele

odličnega vina in bogate vinogradniške tradicije, ki jo bodo gostje

lahko odkrivali skozi različne vinske zgodbe. Za konec prihodnjega

leta se že dogovarjamo za organizacijo večdnevnega dogodka, na

katerega bomo povabili vse države, članice vinske kulturne poti Iter

Vitis. Verjamemo, da bosta z vključitvijo v kulturne poti Iter Vitis, ki

se oblikuje pod okriljem Sveta Evrope, Slovenija in slovensko

vinogradništvo dosegla še večjo prepoznavnost.

V Konzorciju Turizem v zidanicah smo prepričani, da bodo zidanice

v naslednjih letih eden najbolj prepoznavnih turističnih produktov

Slovenije. Kljub odličnim ocenam se zavedamo, da imamo še veliko

manevrskega prostora za izboljšanje, poenotenje in dvig kakovosti

ponudbe naših zidanic. Prejete nagrade smo izjemno veseli in nam

pomeni priznanje za desetletno delo in spodbudo za naprej, hkrati

pa verjamemo, da bo zagotovo pripomogla tudi k večji promociji in

prepoznavnosti na evropskem in svetovnem trgu.

Matjaž Pavlin, tajnik Konzorcija: Turizem v zidanicah

razvijamo že od leta 2010

Turizem v zidanicah, ki ga na območju vinorodne dežele Posavje

razvijamo že od leta 2010, je na letni konferenci ECTN (European Cultural

Tourism Network) v konkurenci 15 turističnih produktov iz celotne

Evrope prejel prvo nagrado kot destinacija trajnostnega in kulturnega

turizma v kategoriji Vinski turizem 2020. Izvedba trinajste mednarodne

konference za kulturni turizem na temo 'Razvoj in promocija turizma na

podlagi kulturne dediščine' je bila prvotno sicer načrtovana na Krku,

zaradi epidemije pa se je odvijala v živo prek spleta.

Nagrado ECTN podeljuje v partnerstvu z Europo Nostro, evropsko

civilnodružbeno organizacijo, ki se zavzema za kulturno dediščino,

Evropsko potovalno komisijo (ETC), neprofitno organizacijo,

odgovorno za promocijo Evrope kot turistične destinacije na tretjih

trgih, ter NECSTouR oziroma uradom evropskih regij, ki se s

turizmom zavzema za gospodarsko, socialno in okolijsko trajnost.

Podprli sta jo tudi kulturni poti Sveta Evrope Feničani in Iter Vitis.«

Janez Platiše

Fotografije: arhiv Turizem v zidanicah

35

Turistične zvezde

Topilnica Hg je v preteklih letih že prejela številna priznanja

Topilnica Hg zasedla drugo mesto v

kategoriji industrijske dediščine

Idrija leži na drugem najbogatejšem najdišču živosrebrove rude na

našem planetu, zato je mesto več kot pol tisočletja živelo od živega

srebra. Uporabnost te edinstvene tekoče kovine v znanosti, tehniki,

industriji, medicini, kulturi in vsakdanjem življenju je spodbudila

gospodarski razvoj Evrope. Tako je rudnik že v času obratovanja sodil

med tehnično najbolje opremljene rudnike v Evropi. S svojo izjemnostjo

je privabljal različne strokovnjake, ki so v Idriji snovali tehnološke in

tehnične inovacije evropskega pomena. Po zaprtju rudnika je v Idriji

ostala bogata dediščina živega srebra, ki je bila leta 2012 skupaj z

Almadénom vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine.

Kmalu po tem, ko je ugasnila zadnja rotacijska peč, leta 1995, so pri

Rudniku živega srebra Idrija nastali prvi idejni načrti za prikaz

celotnega procesa predelave živosrebrove rude. Območje topilnice,

kjer so generacije topilničarjev pridobivale živo srebro iz cinabaritne

Razstava v Topilnici Hg je primerna za šolske skupine,

individualne obiskovalce in družine

rude, je bilo dolgo zapuščeno. Čimprejšnje zavarovanje in ohranitev

območja topilnice je bilo nadvse pomembno, zato je Center za

upravljanje z dediščino živega srebra Idrija v obdobju od leta 2015

do 2017 s pomočjo Programa finančnega mehanizma EGP 2009–

2014 in ministrstva za kulturo v prvi fazi obnove in oživitve območja

zgradil nov sprejemni center za obiskovalce ter obnovil objekt

klasirnice. Februarja 2017 je Topilnica Hg z odprtjem zaživela v novi

podobi. Vsi objekti z ohranjenimi originalnimi stroji in napravami

imajo veliko zgodovinsko vrednost. S svojo edinstveno univerzalno

dediščino Topilnica Hg dopolnjuje zgodbo Antonijevega rova o

pridobivanju živega srebra. Današnje območje topilnice predstavlja

zadnjo stopnjo tehnološkega razvoja ter neločljiv del njegove

zgodovine. Obnova Topilnice Hg lahko služi kot pilotski primer

inovativnega pristopa k varovanju ogrožene kulturne dediščine, ne

samo v nacionalnem okviru, ampak tudi širše v evropskem prostoru.

Vsa dosedanja priznanja

Topilnica Hg je v preteklih letih za razstavo 'Od rude do kapljic

živega srebra' prejela zlato priznanje Severno Primorske

Gospodarske zbornice Slovenije, prejeli pa so tudi priznanje Naša

Slovenija 2018 v kategoriji ohranjanje dediščine.

Sodobna razstava Od rude do kapljic živega srebra obiskovalce popelje

skozi celoten proces pridobivanja živega srebra. Na njej obiskovalci s

pomočjo eksperimentov, animacij, videofilmov in naprav, ki delujejo

na osnovi živega srebra, spoznajo in doživijo pomen te edinstvene

tekoče kovine, ki je spreminjala svet. V klasirnici s končno postajo

tovorne žičnice obiskovalci sledijo poti rude iz rudnika prek žičnice do

sejalnih in transportnih naprav do rotacijske peči.

Razstava v Topilnici Hg je prilagojena različnim ciljnim skupinam.

Primerna je za šolske skupine, individualne obiskovalce in družine.

Posebna pozornost je namenjena ranljivim skupinam. Precej vsebin je

dodatno virtualno predstavljenih na zaslonih, ki pritegnejo tudi najmlajše.

Center za upravljanje z dediščino živega srebra ima pred seboj velik

izziv pri predstavljanju tehniške dediščine, saj poleg Antonijevega

rova in Topilnice Hg upravlja in vzdržuje tudi jašek Frančiške,

rudniško strokovno geološko zbirko, rudniško kompresorsko

postajo ter monumentalne vodne pregrade Belčne, Putrihove in

Idrijske klavže. Vsi objekti z ohranjenimi originalnimi stroji in

napravami imajo veliko zgodovinsko vrednost in dopolnjujejo

zgodbo o Unescovi dediščini živega srebra, ki jo v Idriji ohranjamo s

ponosom na preteklost in v spomin prihodnosti.

Jasmina Rejec in Kristina Seljak

Fotografiji: Center za upravljanje z dediščino živega srebra Idrija


36

Turistične zvezde

Foto: Luka Karlin, Studio Virc

Fish&Fly Trio ponuja ribolov treh vrst rib na treh slovenskih rekah: reka Soča (soška postrv), reka Kolpa (lipan), reka Krka (potočna postrv)

Virtualni Dnevi slovenskega

turizma 2020

Plenarni del letošnjih Dnevov slovenskega turizma, ki je potekal 8. decembra

virtualno, se je osredotočil na slovenski turizem med in po epidemiji covida-19,

razprava na okrogli mizi pa je odprla aktualna vprašanja.

Po uvodnem pozdravu ministra za gospodarski razvoj in tehnologijo

Zdravka Počivalška ter predstavitvah mag. Maje Pak, direktorice

Slovenske turistične organizacije, in Andreja Prebila, predsednika

TGZS, je sledila razprava, v kateri so udeleženci iskali odgovore na

aktualna vprašanja slovenskega turizma. Na vprašanja so

odgovarjali: Simon Zajc, državni sekretar na Ministrstvu za

gospodarski razvoj in tehnologijo RS, Gregor Jamnik, predsednik

Združenja hotelirjev Slovenije pri TGZS, Sebastian Postogna, vodja

F&B, Falkensteiner, Barbara Soršak, direktorica Uniturja, Tomaž

Kavčič, kuharski mojster, Gostilna pri Lojzetu, in dr. Ljubica Knežević

Cvelbar, Ekonomska fakulteta.

Več o plenarnem delu je na voljo na poslovnih straneh slovenia.info.

Tudi letos so bila podeljena najvišja priznanja v slovenskem

turizmu.

KRISTALNI TRIGLAV ZA OSEBNOST 2020 najbolj vidni osebnosti, ki

je veliko prispevala k prepoznavnosti Slovenije v svetu (vsi

organizatorji DST)

Nagrajenec: Tadej Pogačar

»Nikoli ne odnehaj in nikoli se ne predaj!« je zapisano na spletni

strani Tadeja Pogačarja. Stavek, ki odraža neverjetno voljo,

ambicioznost in trud, ki je zgolj 21-letnega kolesarskega šampiona

s Klanca pri Komendi popeljal do najbolj zaželene trofeje v

kolesarstvu: zmage na Dirki po Franciji. V Sloveniji je s sleherno

etapo Dirke po Franciji rasel ponos celotnega naroda, upravičeno

smo začeli govoriti kar o slovenskem Tour de Franceu. Tuji mediji

so izpostavljali izjemen uspeh slovenskih kolesarjev, Slovenija je

bila v najuglednejših svetovnih medijih izpostavljena kot

kolesarska in športna velesila.

AMBASADOR SLOVENSKEGA TURIZMA 2020 (Ministrstvo za

gospodarski razvoj in tehnologijo RS)

Nagrajenec: Terry Stevens

Profesor Terry Stevens je ustanovitelj in izvršni direktor večkrat

nagrajenega mednarodnega podjetja za svetovanje v turizmu

Stevens & Associates. Doslej je sodeloval pri številnih projektih

upravljanja in razvoja turističnih destinacij v 55 državah po vsem

svetu. Že drugo leto zapored (2019 in 2020) je prejel prestižno

nagrado strokovnjak leta za razvoj svetovnih turističnih destinacij, ki

jo podeljuje revija LUXLife. Pred kratkim je izdal knjigo Wish You Were

Here: The stories behind 50 of the world’s great destinations (Želim si,

da bi bil/-a tukaj: zgodbe o 50 odličnih svetovnih turističnih

destinacijah), ki vključuje tri destinacije v Sloveniji, ter knjige Tourism

Facing the Pandemic: From Crisis to Recovery (Turizem v spopadanju

s pandemijo: od krize do okrevanja), The Art and Science of

Destination Management (Umetnost in znanost upravljanja

turističnih destinacij) in Tourism for Development (Turizem za razvoj).

Navdušen je nad lepotami naše dežele, lahko bi rekli, da je 'prijatelj'

Slovenije. Od leta 1970 jo je obiskal več kot petdesetkrat.

KRISTALNI TRIGLAV 2020 (Društvo turističnih novinarjev Slovenije)

Nagrajenec: Združenje Gourmet over Mura

Gourmet over Mura je neformalno združenje ponudnikov vrhunske

kulinarike, vinskih zgodb in nastanitev z levega in desnega brega

reke Mure. Nastalo je samoiniciativno in se financira izključno iz

lastnih sredstev. Združenju je uspelo povezati turistično ponudbo

celotne regije. Postalo je prepoznavna blagovna znamka za

odličnost, ki je iz samo treh vrhunskih ponudnikov na začetku

(Gostilna Rajh, Šunkarna Kodila in Vinarstvo Marof ) zrasla v enega

vodilnih turističnih projektov v regiji. Letos se je vanj vključilo še

devetnajst ponudnikov kakovostnih butičnih nastanitev.


ureditev s konceptom vrnitve k samoniklemu rastju na lokaciji po

priporočilih Botaničnega vrta v Ljubljani. Kljub ponudbi za zahtevnejše

goste pa Jasna ostaja dostopna za širšo javnost, saj je občini za

naslednjih deset let ob polovici jezera zagotovljena služnostna pot.

37

Foto: Nina Kurnik

NAGRADA SNOVALEC 2020 – (STO)

Nagrajenec Fish&Fly Trio, prijavitelj: Zavod OTIS

Nov turistični proizvod Fish&Fly Trio zapolnjuje butični in visoko

donosni segment ribiškega turizma. Ekskluzivno doživetje v naravi, ki

poteka na treh slovenskih rekah in vključuje tri ribje vrste, bo glede na

omejeno zmogljivost voda vedno ostalo prestižno. Glede na

spremenjeno tržišče in drugačne potrošne navade gostov bo Fish&Fly

Trio tudi po koncu pandemije lahko zelo privlačen in konkurenčen.

Nagrajenec: Potovanja z električnimi motorji, prijavitelj: Clutch

Rožle Verhovc, s. p.

Gre za eno prvih zelenih mototur na svetu na izključno električnih

luksuznih motorjih, ki povezuje individualne zelene ponudnike,

destinacije in doživetja v celosten trajnostni paket. V ospredju sta nižanje

izpustov toplogrednih plinov in skrb za varovanje okolja. Proizvod je

primeren za vse tiste, ki želijo – tudi kot sopotnik – ujeti veter v lase in

doživeti motorizem kot nikoli končano avanturo ter način življenja.

Turistične zvezde

Regijski promocijski center Expano ob robu Soboškega jezera živi

svoje drugo življenje.

NAGRADA SEJALEC 2020 – (STO)

Nagrajenec: Regijski promocijski center Expano (Razvojni center

Murska Sobota)

Regijski promocijski center Expano je bil kot slovenski paviljon leta

2015 na svetovni razstavi Expo v Milanu izjemna uspešnica, danes pa

ob robu Soboškega jezera živi svoje drugo življenje. Z restavracijo,

trgovino z regijskimi izdelki, centrom mobilnosti, hologrami,

virtualnim poletom z balonom in 3D-potovanjem skozi čas je prerasel

stereotip turistično-poslovne pisarne. Je živi katalog lokalne turistične

ponudbe, ki obiskovalce načrtno usmerja na različne točke Pomurja

– zato tudi naziv Vrata v Pomurje –, s čimer razpršuje turistične

tokove in hkrati obiskovalce uspešno nagovarja, naj v destinaciji – na

račun spoznavanja različnih ponudnikov – preživijo več dni.

Finalist: Istrski zajtrk – okusi lokalno, prijaviteljica Mateja Hrvatin

Kozlovič, s. p.

Istrski zajtrk kot produkt na inovativen način dviguje prepoznavnost in

konkurenčnost destinacije, hkrati pa odpira priložnosti za turistično

prezrto istrsko podeželje z razpršenimi, a še vedno zelo iskrenimi vasmi.

Istrski zajtrk je primer dobre prakse, kako skozi ekonomski model

lokalnih zadrug in delitvene ekonomije povezati male pridelovalce,

ekološke kmete, vinarje, ponudnike nastanitev in doživetij. Produkt

počasi, a zanesljivo spreminja miselnost, da slovenska Istra ni samo

obalni pas ter da naravne danosti za dober turistični produkt niso

dovolj. Treba je predstaviti zgodbe, tradicijo in običaje. In za dober

turistični produkt je treba prestopiti prag hiš domačinov.

Nagrajenec: Robidišče Trail Center, prijavitelj: Arbischa, d. o. o.

Projekt Robidišče Trail Center daje upanje in zagon, da bo naša

najbolj zahodna vas s samo osmimi prebivalci postala živa skupnost,

ne več zgolj šolski primer izpraznjenih beneških vasi. Trail center, ki

kot eden redkih legalnih gorsko-kolesarskih centrov pri nas

prevzema status nosilca kolesarskega turizma v Dolini reke Soče,

razpršeni hotel in nova ponudba nastanitev v vasi pomembno

revitalizirajo Benečijo in ji dajejo novo življenje.

PRIZNANJE ZA IZJEMEN PRISPEVEK K RAZVOJU SLOVENSKEGA

TURIZMA (Turistično-gostinska zbornica Slovenije)

Nagrajenka: Renata Balažic

Renata Balažic, članica uprave Save Turizem, d. d., je svojo več kot

dvajsetletno pot v turizmu, začela konec devetdesetih let kot

pripravnica receptorka v Grand Hotelu Union v Ljubljani, kjer je

nabirala dragocene hotelske izkušnje, kmalu napredovala v

direktorico prodaje in marketinga, v hotelu skrbela za zahtevne

obiske prepoznavnih osebnosti, predsednikov držav, od

predsednika ZDA Billa Clintona, angleške kraljice ipd., ter

izpopolnjevala svoje znanje v turizmu tako doma kot v tujini.

PRIZNANJE ZA ŽIVLJENJSKO DELO V GOSTINSTVU (Sekcija za

gostinstvo in turizem pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije)

Nagrajenec: Marjan Vidovič

Marjan Vidovič vodi Motel in picerijo Črni baron v predmestju

Maribora ob reki Dravi. Njegov gostinski obrat se ponaša z več

desetletno tradicijo in je ena najbolj poznanih in največjih picerij na

Štajerskem. Marjan Vidovič ima že vrsto let vidno vlogo med

štajerskimi gostinci.

STO

Finalist: Jasna Chalet Resort, prijavitelj Jasna Chalet Resort, d. o. o.

Če je bil turistično-gostinski objekt ob vznožju vzpona na Vršič

desetletja dolgo simbol za slabo upravljanje turistične infrastrukture,

ima danes Jasna Chalet Resort dolgoročno strategijo upravljanja in

jasno vizijo, kam trajnostno razvijati to mikrodestinacijo znotraj

Kranjske Gore. Komisija pri produktu še posebej izpostavlja parkovno


38

V Sloveniji ni dolgčas

Foto: Jošt Gantar

Smučarski center Soriška planina

Covid in zimska smučarska sezona

Bodo Hrvatje tako zvesti,

kot smo bili Slovenci poleti?

V alpskih deželah pred smučarsko sezono še nikoli ni bilo toliko negotovosti, sploh zdaj, ko je veliko dejavnosti

zaradi epidemije zaprtih. Na slovenskih smučiščih ne glede na to upajo, da bodo izpeljali sezono.

Na Krvavcu so za 100 m2 povečali restavracijo v hotelu Krvavec, da

bodo lahko zagotovili ustrezno razdaljo med mizami, delno pa so

pokrili tudi plažo. Dokončali so novo progo, kupili tri dodatne snežne

topove za zasneževanje in sanirali črpališče na Kokri. Krvavec je že

peto leto zapored prejel tako imenovanega smučarskega oskarja za

najboljše slovensko smučišče, ki ga podeljuje organizacija World Ski

Awards. Letos pa se mu je pridružil tudi Hotel Krvavec, ki je prejel

kipec za najboljši butični smučarski hotel v Sloveniji

Na smučišču Kanin – Sella Nevea so za letošnjo sezono pripravili

nov produkt, imenovan heliskiing, ki so ga predstavili že maja 2020.

Njihova druga novost je footgolf, kar je kombinacija nogometa in

golfa, le da pri tem igralec namesto palice uporablja svojo nogo.

Smučišče na Krvavcu

Foto: Iztok Medja

Na Rogli bodo z nakupom 25 najsodobnejših zasneževalnih naprav

nadgradili sistem za tehnično zasneževanje ter nadaljevali prenovo

smučarskega bara Uniorček.

Na Golteh potekajo gradbena dela, povezana z investicijo v opremo,

in nakupi dodatnih topov, ki jim bodo omogočili, da bodo ob mrzlih

dnevih lahko zasnežili bistveno več kilometrov prog. Pravijo, da so

decembra že precej zasedeni in da je rezervacij trikrat več kot lani.

V Kranjski Gori, kjer so imeli v preteklih letih precej angleških

gostov, letos računajo zlasti na Slovence in Hrvate. » Hrvatje so bili

do zdaj na tretjem mestu med tujimi turisti, predvsem po njihovi

zaslugi so bile sobe od božiča do 10. januarja vedno polno

zasedene. Naj bodo tako zvesti, kot smo bili mi poleti na Jadranu,«

je bil jasen Blaž Veber iz Turizma Kranjska Gora.

Na nihalki na Vogel že od konca oktobra potekajo vzdrževalna dela,

si pa sicer še niso opomogli niti od lanske slabe zime, je povedala

direktorica skupnih služb Vogel Aleksandra Fiorelli, kjer so bili

zadovoljni vsaj s poletno sezono: »Julija in avgusta je bil obisk nad

pričakovanji, saj je bil Bohinj razprodan. Razmerje med domačimi in

tujimi gosti je bilo 90 proti 10, prejšnja leta pa je bilo ravno obratno.«

V smučarskem centru Gače, ki je edino večje dolenjsko smučišče,

so v letošnji sezoni pripravili nadgradnjo zasneževalnega sistema s

sistemom hlajenja vode, nakupili pa so tudi nove topove. Ob

prenovljeni gostinski ponudbi so povečali teraso bifeja Gače.


Pripravljena tudi manjša družinska smučišča

Na smučišču Mojstrana so tudi letos prejeli nagrado v kategoriji

malih smučišč Slovenije – za drugo mesto. Gre za smučišče, ki več

kot 50 let skrbi za zimsko veselje otrok in družin pod Triglavom.

Približno 600 m dolga proga ponuja zabavo na snegu tudi v

večernih urah, saj je poskrbljeno tudi za nočno smuko. Upravljalec

smučišča Zajšek, d. o. o., vsako leto skupaj z lokalnimi deležniki

pripravlja tudi številne tekme za otroke, gorske reševalce in gasilce.

In še več: ob smučišču najdete tudi drsališče, ob ugodnih snežnih

razmerah pa še nekaj kilometrov lepo urejenih tekaških prog.

Ker Mojstrana leži na dokaj nizki nadmorski višini (661 m), je na

smučišču poskrbljeno tudi za umetno zasneževanje. Smučarske

vozovnice so cenovno ugodne, ob predhodni najavi pa lahko

dobite tudi smučarskega učitelja, je povedal Matjaž Podlipnik iz

turističnega društva Dovje – Mojstrana.

Na smučišču Španov vrh nad Jesenicami je vse pripravljeno za

obratovanje, saj imajo potrjen tehnični pregled in obratovalno

dovoljenje. V primeru neugodnih snežnih razmer obratovanje in

smučanje lahko izvedejo od srednje do zgornje postaje, nam je zaupal

direktor Milan Klinar in dodal, da žičnica za različne dogodke in tudi

najavljene skupine obratuje vse leto. Gre za smučišče, ki je poznano v

svoji bližnji in daljni okolici. Izgradnja naprave, ki je dolgo veljala za

najdaljšo enosedežnico v nekdanji Jugoslaviji, sega v leto 1964. Delovanje

smučišča je v celoti odvisno od naravnega snega, saj nimajo umetnega

zasneževanja. Proge so srednje težavne do zahtevne stopnje. Prednost

smučišča je v bližini Jesenic. Z avtomobilom je mogoče dostopati do

spodnje postaje, zgornja postaja je na nadmorski višini 1334 m.

Pripravljeni so tudi na Soriški planini, kjer je že lani odprl vrata nov penzion

Lajnar, v zadnjih treh letih pa so veliko vložili tudi v posodobitev smučišča,

umetno zasneževanje, ureditev prog ter načrtovanje terena. Progi za

smučarski tek v drsni tehniki so dodali še progo za klasiko in uredili sankaško

progo. Ena je znotraj smučišča, drugo, zunanjo, pa uporablja sankaški klub

za treninge s samotežnimi sanmi, zunaj časa njihovih treningov pa jo lahko

uporabljajo tudi drugi gostje. Obiskovalci si lahko tudi sposodijo krplje.

Po dolgem času naj bi ponovno zaživela

Vsaj delno bodo poskušali letos oživiti nekdanjo smučišče Kobla.

Ker je časa do pričetka zimske sezone zelo malo, za začetek

poskušajo usposobiti smučišče Kozji hrbet s sanacijo obstoječe

vlečnice in obstoječega zasneževanja. Ocenjen strošek pričetka

delovanja Kozjega hrbta je vsaj 400.000 EUR. Sredstva je treba

zagotoviti iz več različnih virov, saj poslovanje smučišča žal ne bo

pokrivalo takšne investicije. Zato je nujno, da skupaj poleg

investitorja stopijo tudi lastniki zemljišč, lokalna skupnost, turistično

gospodarstvo in posamezniki, ki si ponovno želijo smučati na

Kozjem hrbtu. Na seji občinskega sveta 24. 9. je bil sprejet odlok o

podelitvi koncesije za smučišče Kozji hrbet. To je bil ključni korak

lokalne skupnosti k ponovni vzpostavitvi obratovanja.

Trenutno na žičniški napravi potekajo nujna vzdrževalna in

obnovitvena dela. Spet je treba vzpostaviti električne priklope in

opraviti ustrezne preglede naprav in strojev ter pridobiti potrebna

dovoljenja. Investitor se trudi za to, da bi na Kozjem hrbtu lahko čim

prej smučali. »Kozji hrbet bi bil velika pridobitev za bohinjske

otroke, prav tako za turizem v Bohinju, saj gre za preprosto dostopno

smučišče z dobrimi prometnimi povezavami (tudi vlak ...). Lega ob

Bohinjski Bistrici mu zagotavlja vso ostalo turistično infrastrukturo,

kar je dobra kombinacija za manj zahtevne smučarje,« je povedal

Boštjan Mencinger, predsednik Turističnega društva Bohinj.

Po več kot četrt stoletja bo letošnjo zimo ponovno zaživelo

rekreacijsko-turistično območje na Zatrniku. Aleš Zalar, direktor

RTC Zatrnik, ki je od februarja letos upravljalec smučišča Zatrnik,

napoveduje postopno oživljanje nekdaj zelo priljubljenega

smučišča. Za začetek bodo delovale tri nizkovrvne vlečnice, odprti

bosta sankaška in tekaška proga, urejajo tudi vse za tehnično

zasneževanje. Snežne topove jim bo posodila Infrastruktura Bled,

saj smučišče na Straži letos ne bo odprto. Načrtujejo pa tudi

povezavo Bleda z Zatrnikom s krožno-kabinsko žičnico.

Polona Frelih

39


Foto: Kranjska Gora Tourist Board

Snežna plaža v Kranjski gori


40


Toper, nekoč nepogrešljivi spremljevalec slovenskega športa

Elan – 75. let slovenskega ponosa

Bilo je nekoč

Najprej na Luno, nato na

Zatrnik

V začetku leta 1972 so se astronavti četrte vesoljske odprave s

človeško posadko, ki je pristala na Luni, s soprogami podali na turnejo

po Evropi. V Jugoslavijo so prispeli 22. januarja, se najprej za kratek

čas ustavili v Beogradu in Zagrebu, nato pa pripotovali v Slovenijo,

kjer so bivali med 27. in 31. januarjem. V njihovem spremstvu so bili

tudi predstavniki veleposlaništva ZDA v Jugoslaviji in generalnega

konzulata ZDA v Zagrebu ter namestnik direktorja misije v agenciji

NASA.

Ob prihodu v Slovenijo so se najprej ustavili na gradu Otočec, kjer so

jih pričakali direktor Zavoda SRS za mednarodno tehnično

sodelovanje dr. Pavle Rozman, glavni tajnik Raziskovalne skupnosti

SRS ing. Edo Pirkmajer in predstavniki Protokola. Popoldne istega dne

je astronavte v Ljubljani sprejel član Izvršnega sveta Skupščine SRS dr.

Ernest Petrič.

Po nastanitvi v hotelu Lev so se zvečer srečali z novinarji in odgovarjali

na vprašanja o svojih vesoljskih podvigih na tiskovni konferenci, ki jo

je priredilo Društvo novinarjev Slovenije. Drugi dan obiska so potekali

različni razgovori in sprejemi z znanstveniki in politiki v Ljubljani.

Sprejel jih je predsednik Skupščine mesta Ljubljane ing. Miha Košak,

za njim pa še predsednik Izvršnega sveta Skupščine SRS Stane Kavčič.

Med pogovori z znanstveniki so soproge astronavtov obiskale

Mladinsko knjigo in si ogledale veleblagovnico Maximarket, kjer so

jim pripravili manjšo modno revijo, nato pa še antikvariat. Program so

vsi skupaj zaključili s kosilom v vili Podrožnik. Popoldne istega dne so

se odpravili na Bled, kjer jim je predsednik Skupščine občine

Radovljica Stane Kajdiž priredil sprejem v vili Bled, sledil je nastop

Slovenskega okteta. Tretji in četrti dan so gostje izkoristili za smučanje

na strminah Zatrnika, zimskošportnega centra nad Bledom. Obilica

novozapadlega snega in slavni gostje so prispevali k temu, da se je na

smučišču trlo smučarjev in radovednežev, ki so želeli v živo videti

slavne 'vesoljce'.

Po rekreativnem vikendu so se astronavti Apolla 15 s spremstvom

odpravili proti letališču Brnik, kjer jih je čakalo posebno letalo, s

katerim so zapustili Slovenijo. S seboj so odnesli tudi številna

protokolarna darila. Podarili so jim situle, idrijske čipke, dežnike,

majolike, vrčke, skrinjice s prtički, vaze, šopke, svečnike in prte ter

komplet plošč Slovenskega okteta. Elan jim je podaril 7 parov

smuči, Toper 7 kompletov jopičev in hlač s kapucami, Alpina pa 10

parov smučarskih čevljev.

– Med letoma 1961 in 1972 so Združene države Amerike v okviru

programa Apollo v vesolje poslale več odprav s ciljem pristati na Luni.

Leta 1969 je podvig najprej uspel Neilu Armstrongu in Buzzu Aldrinu.

– Apollo 15 je bila četrta vesoljska odprava s človeško posadko, ki je

pristala na Luni. Posadko so sestavljali poveljnik odprave David R.

Scott, pilot komandnega modula Alfred M. Worden in pilot

lunarnega modula James B. Irwin. Z Zemlje so poleteli 26. julija

1971. V primerjavi s prejšnjimi poleti so astronavti podvojili čas, ki so

ga prebili zunaj vesoljskega vozila na površini Lune, in podeseterili

razdaljo, ki so jo prehodile dotedanje ekspedicije.

– Postavili so tretjo avtomatsko znanstveno postajo ter v Lunini orbiti

izvedli vrsto novih poskusov in meritev. Med sprehodi po vesolju so

prvič uporabili električno vozilo. To je imelo nameščeno kamero,

zaradi česar je bilo njihove podvige mogoče spremljali tudi na

Zemlji. 7. avgusta 1971 se je odprava vrnila; s seboj so prinesli tudi

okrog 70 kg kamnin s površine Lune za nadaljnja raziskovanja.

Vir: SI AS 2055, Protokol Socialistične republike Slovenije, šk. 54, p. e. 2372

Maja Povalej


41

Nedvomno najbolj hudomušen slovenski smučar


Filip Flisar

En dan se ti 'zalušta'

dunajski, naslednji pa koline

K temi o slovenskih smučiščih bo piko na i postavil Filip Flisar, zagotovo najbolj 'odštekani' slovenski smučar

vseh časov. Tako prijetno ga je poslušati, ko kaj razlaga z nepogrešljivim štajerskim naglasom, ki je postal

njegov zaščitni znak. V oči nam je padel na prireditvi Red Bull Samo gas, ki temelji na nekdaj priljubljeni otroški

igri Kdo se boji črnega moža? Če bo šlo vse po sreči, bo tudi letos sodeloval na tej hudomušni prireditvi, ki jo

gosti najvišje ležeče slovensko smučišče Kanin.

Nekdanji alpski smučar, ki se je prelevil v smučarja prostega sloga, je

eden redkih, ki zna najti lepo besedo za slovenska smučišča. »Slovenska

smučišča so dokaj raznolika, vsako je razmeroma intimno in ponuja

dobro počutje. S Kanina ob lepem vremenu vidiš morje, na Pohorju pa si

zraven velikega mesta s 150 tisoč prebivalci. V Avstriji, Italiji in Švici imaš

ob smučiščih vasi,« je poudaril, da ima vsako slovensko smučišče svoj čar,

in dodal, da jih nikakor ne gre primerjati s smučišči v tujini, ki ležijo na

2000 metrih nadmorske višine, naša pa so večinoma na 1500 metrih.

N vztrajno prigovarjanje, naj se vendarle odloči, katero mu je najbolj

simpatično, je s težkim srcem povedal, »da je Pohorje njegov domači

hrib, zato ga nanj veže čustvena navezanost«, saj je tam kot mlad

'pubec' največ treniral. V tistem času so mu za treninge prav prišli tudi

Krvavec, Rogla in Kranjska Gora, v zadnjih letih pa trenira skoraj

izključno v tujini. »Rad grem tudi na Kope, ker me spominjajo na stare

smukaške tekme, ki so bile tam gori po tisti ravnini. Mislim, fantazija. Ali

Elan praznuje 75 let delovanja

pa Zelenica nad Ljubeljem je tudi dobro in lepo smučišče. Ne vem, če

sploh še obstaja? En dan se ti 'zalušta' dunajski, drugi pa koline,« je dal

vedeti, da ima rad raznolikost, niti najmanj pa mu ni všeč slovenska

nevoščljivost, zaradi katere »ne znajo stopiti skupaj lastniki zemljišča,

koč in smučišč ter občine, da bi ustvarili enotno zgodbo«.

Nič manj ga ne moti, da Slovenci prevečkrat »podcenjujemo kakovost

naših smučišč, zato trpita tako turistična kot gostinska ponudba na njih«.

Po njegovem mnenju bo imela epidemija na slovenska smučišča celo

pozitivni učinek. »Letos so vsi malo bolj previdni in upam, da bo to

pozitivno vplivalo na našo smučarsko sezono. Kdo bo šel dandanes za

en teden smučat v tujino, ko je toliko negotovosti, hkrati pa bo za to

odštel pet tisoč evrov, kolikor stane enotedenski dopust za štiričlansko

družino,« je napovedal, da se bomo Slovenci letos končno zadovoljili z

domačimi smučišči.

Sam pravi, da je bilo letošnje smučanje na ledenikih v Švici čudovita

izkušnja, saj za razliko od prejšnjih let niso »popolnoma zabiti s

tekmovalci«, drugje v tujini pa je bilo čudno, »saj so na šestsedežnice

spuščali samo po dva smučarja«.

Na vprašanje, katera je njegova najbolj nora snežna dogodivščina, brez

zadrege odgovarja, »da niti ne ve, kje bi začel in končal in koliko od

tistih ta hudih je primernih za javnost«. Po daljšem pomišljanju pove,

da je ena od bolj 'hardcore' izkušenj, ko sta morala s kolegom s

smučanja v Franciji zaradi karamboliranega kombija domov štopati, in

to »prek francoskih prelazov v snežnem metežu, oprtana s torbami, v

katerih sta nosila smučarske čevlje«.

Polona Frelih

Fotografije: RedBull Content Pool


42

Kulinarični kotiček

Gastronomija v času covida-19

Omejevalni ukrepi za zajezitev širjenja koronavirusa so pripeljali do

spremenjenih prehranjevalnih navad, pri tem pa je nastalo kar nekaj

novih gastronomskih trendov. Ob podobah raznašalcev, ki na kolesih

na domove razvažajo tople obroke, se je marsikdo verjetno vprašal, ali

novodobne generacije sploh še znajo kuhati. Poleg dostave hrane –

kar po novem ponujajo tudi vrhunski slovenski kuharski mojstri – smo

dobili tudi virtualne kuharske in izobraževalne projekte.

Poklic leta: dostavljalec hrane

Slovenski ponudnik dostave na dom Ehrana trenutno združuje več kot

400 restavracij po vsej Sloveniji. 150 od teh se jim je pridružilo v času

epidemije, vsak dan pa dodajajo nove. »V prvem valu se je več restavracij

odločilo začasno zapreti vrata, sedaj pa večina vztraja in poskuša z

dostavo,« opažajo pri Ehrani.

Število restavracij, za katere dostavlja ekipa dostavljavcev Ehrane, se je

povišalo za okoli 30 odstotkov. Sami so svojo ponudbo razširili tudi v

Celju, ki se je tako pridružilo Ljubljani in Mariboru.

Tudi pri ponudniku dostave Wolt s sedežem na Finskem opažajo ogromno

zanimanje za priključitev svoji platformi. »Vse več povpraševanj prejemamo

tudi od različnih trgovin,« so povedali. V Ljubljani in Mariboru so v zadnjih

tednih dodali 70 novih restavracij, v času prvega vala pa 60, tako da je

trenutno aktivnih več kot 330 ponudnikov. Na dom vam lahko dostavijo

tudi moko, žarnico, izdelke za nego otrok, elektroniko ali pralno masko.

Chef UrošŠ drive home in virtualna kuharska šola

Tudi v Vili Podvin v teh čudnih časih niso pozabili na gurmane. Na dom

vam pripeljejo obrok chefa UrošŠa, ki vam prek zooma pomaga pripraviti

celo sobotno kosilo. Njegova kuharska šola je namreč zasnovana tako, da

vas kuharski mojster vodi pri pripravi obroka. Pred kulinarično preizkušnjo

vam domov pošljejo seznam potrebnih sestavin, potem pa vam 'v živo'

pomagajo pripraviti sezonsko kosilo s tremi hodi (topla predjed, glavna

jed, sladica). Za učenje sodobnih kuharskih tehnik ter spoznavanje

zanimivih sestavin in vina bo treba odšteti 69 evrov.

Postanite chef za en dan

Inovativno ponudbo so pripravili tudi v z Michelinovim krožnikom

nagrajeni restavraciji Galerija okusov. Pod geslom 'Postanite chef za en dan

in ustvarjajmo skupna kulinarična doživetja' želijo gostom kulinarično

izkušnjo pričarati kar doma. Ljubitelji kulinarike lahko pri njih naročijo

štirihodno doživetje, ki ga doma le dokončajo, za kar ne potrebujejo

kuharskega znanja. Priložijo namreč jasna grafična in slikovna navodila ter

dodajo povezavo do videonavodil in videopozdrava ekipe. Cena

štirihodnega menija znaša 34 evrov, naročite pa lahko tudi vinsko spremljavo.

Dostavljajo v občine Žalec, Celje, Velenje, Šempeter, Vojnik, Laško.

Gault&Millau Slovenija s spletnim izobraževalnim središčem

Gault&Millau Slovenija kljub epidemiji nadaljuje svoje poslanstvo

spodbujanja gastronomskih poklicev. Izobraževalni projekt Znanje

pod kapo je dobil online različico. Med redne vsebine Znanja pod kapo

online se uvrščata dve videodelavnici z vrhunskimi chefi, ki jima pri

kuhanju pomagata dva dijaka. Na voljo sta tudi dva videoizbora

vinskega spajanja za vsakega od krožnikov, objavljajo pa tudi izkušnje,

ki so nam jih po kuhanju s chefom zaupali dijaki. V vsaki 'izdaji' je tudi

nekaj dodatnih vsebin, s katerimi presenetijo obiskovalce strani – od

pogovorov z največjimi imeni domače gastronomije do praktičnih

nasvetov iz sveta sommelierstva in barmanstva.

Polona Frelih

Slovenska turistična revija Lipov list, nadaljevanje

Turističnega vestnika, izhaja 2. teden v sodem mesecu

UDK 338,34+796,5(497,12), ISSN 0352-4353

December 2020

Izdaja:

Turistična zveza Slovenije

Naslov uredništva:

Turistična zveza Slovenije, Miklošičeva cesta 38/VI,

SI – 1000 Ljubljana, tel. 01/43 41 670, faks: 01/43 41 680,

info@turisticna-zveza.si, www.turisticna-zveza.si

Urednica: Polona Frelih

Lektoriranje: Mateja Blažič Zemljič

Oblikovanje: Sara Krapež

Svet revije Lipov list:

Boštjan Luštrek, Iztok Pipan, Jure Sodja, Karmen Grebenc Burger

Transakcijski račun:

SI56 03100-1000010639

Naročilo na Lipov list oddate na info@turisticna-zveza.si

Celoletna naročnina je 35,04 eur.


darilo

tisočerih

želja

Mercator, d.d., Dunajska 107, Ljubljana

Praznična darilna kartica Mercator je darilo, ki misli

namesto vas. Podarite praznično obljubo izpolnjenih želja.

M e r l i n C V - V e č s e n z o r n a d o ž i v e t j a ,

p o v e z a n a z g r a d o v i i n v i l a m i č e z m e j n e

r e g i j e z a o d l i č n o s t v t u r i z m u

Čezmejni projekt MerlinCV bo prispeval k večji

prepoznavnosti čezmejne turistične regije.

Glavni cilj je povečanje turistične atraktivnosti

in prepoznavnosti čezmejne regije prek

integriranih trajnostnih modelov, ki spodbujajo

kreacijo inovativnih turističnih produktov, ki

trajnostno in z uporabo zelenih tehnologij

revalorizirajo in na nove ter inovativne načine

izkoriščajo kulturno dediščino (gradove,

dvorce, vile).

Rezultat projekta je tudi ustvarjanje inovativnih

marketinških pristopov, ki izkoriščajo potenciale

„fotogeničnih“ in pripovednih integriranih

destinacij, s katerimi bomo predstavljali nove

tematske itinerarije in ki se v dobi „revolucije

socialnih omrežij“ kaže kot eden od temeljnih

razlogov pri odločitvi obiskovalcev za obisk

destinacij.

Vodilni partner projekta je Znanstveno-raziskovalno središče Koper, ostali

projektni partnerji pa so univerze, združenja ter slovenske in italijanske občine.

Pomemben strateški partner je tudi Turistično gostinska zbornica Slovenije, ki

skrbi za komunikacijski sklop projekta.

Avtor članka in fotografije: Rebeka Mežan, mag.

Turistično gostinska zbornica Slovenije

www.ita-slo.eu/sl/merlincv | FB: @interregmerlincv I IG: interregmerlincv

Revija Lipov list, december 2020

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?