Revija Lipov list, december 2020

9
Aktualno
Maksim Gaspari, Žegen nosijo 1934
bi kdo kršil nepisana pravila, bi se mu morda zgodilo kaj podobnega
kot gospodarju domačije na Vernikovem Grintavcu. Vinko
Möderndorfer je ohranil pripoved o gospodarju, ki na božični mizi ni
imel treh hlebcev kruha, kot je zapovedovalo izročilo njegovega kraja.
Na Roblekovi planini je živel siromak. Nekega dne je gledal v Vernikov
Grintavec, kjer se je pasla čreda živine, in rekel: »Ko bi imel le nekaj mleka,
ki ga imajo krave, ki se pasejo v Grintavcu!«
V tistem trenutku se je pri njem pojavil neznanec, ki je imel sekiro. Zasadil jo
je v bližnji štor in rekel siromaku: »Molzi topor te sekire in priteklo bo mleko!«
Siromak je naredil tako in iz toporišča sekire je priteklo mleko. Neznanec
pa je dejal: »Tej živini na Grintovcu jemljem mleko, ker njen gospodar na
božični mizi ni imel treh hlebov kruha, pod mizo pa ne vode v žehtarju in
ne pinje za mleko.«
Poučna pripoved, ki je vsakemu gospodarju povedala, kaj se bo
zgodilo z mlekom njegovih krav, če se ne bo držal starih nepisanih
pravil svojega kraja.
Bohkov kot
Božična smrekica je v naše kraje prišla iz Evrope šele po prvi
svetovni vojni, do tedaj je naša vas poznala le okrašen 'bohkov
kot'. Nad njim je z vrhom navzdol visela smrekova vejica, okrašena
s pozlačenimi orehi in drugim doma narejenim okrasjem. V zelenju
mora kotek biti, vsa se hiša veseliti.
Pod bohkovim kotom so bile jaslice – doma narejene, čudovito
izdelane iz lesa ali gline. Jaslice so bile ponos vsake domačije.
Štefanovo – 26. december – je praznik konj. Sv. Štefan je v vlogi
zavetnika živine zamenjal poganskega boga Velesa. Starodavna
obredja so se tako v obliki raznih šeg ohranila prav do danes, to so:
ježa v cerkev na okrašenih konjih, blagoslov konj pred cerkvijo,
trosenje blagoslovljene soli po polju. Na štefanji dan blagoslovljeno
sol dobi tudi živina – za zdravje. Svetoštefansko blagoslovljeno
vodo pa so kmečke gospodinje nekdaj spravljale, da je bila vse leto
pri roki, ko je bilo treba pozdraviti bolno živinče. Svetoštefanjske
šege so se v veliki meri ohranile do danes po naših vaseh.
28. december, tepežni dan, pa je bil dan, ki so ga otroci težko
pričakovali. Tega dne so s šibami tekali po vasi in našeškali vsakega
odraslega, ki je prišel mimo. Najprej sta jih doma s šibo dobila oče
in mati med rompompomom, ki so ga po hiši delali domači in
sosedovi otroci. Otroci so veselo tepežkali odrasle in ob tem
čebljali pesmi tepežnice. Ena od njih se glasi:
Rešte se, rešte, zdravi, veseli, tolsti, debeli,
da bi dočakali sivo brado in leto mlado.
V zahvalo, da so bili tepeni, so odrasli polnili otroške malhe z orehi,
poticami in deseticami.
Prvina te stare šege je v udarcu s šibo – čarodejni dotik s svežo vejo
naj prinese pomladitev in življenjsko moč. Dotik s šibo naj staršem
prinese zdravja, sestri ženina, živini debelost, sadnemu drevju
rodovitnost. V tej davni šegi je ujeta prastara vera v moč drevesa.
In že je tu novo leto, ki naj prinese izpolnitev želja, ki so jih po vasi
prepevali fantje – koledniki v svojih pesmih kolednicah:
Dosti žita, dosti vina, zdrava bodi vam družina!
Dušica Kunaver
Slikovna oprema: original ilustracije Maksima Gasparija
Lipov list - December 2020