BREZ STRAHU 1840 km teka čez Iran

Kristina Paltén
Desirée Wahren Stattin
brez
strahu
1840 kilometrov teka čez Iran

TURKMENISTAN
bajgiran
Golestan
bojnurd
gorgan
Armenija
Azerbajdžan
bazargan
Kaspijsko jezero
marand astara
ardabil
bostanabad
lahijan
ramsar
babol
KARAJ
amol
teheran
irak
Iran
sari
MAŠHAD
tabriz
Kristina Paltén
Desirée Wahren Stattin
Brez strahu

18
PRVI DEL

Življenje na svobodi
Do enaintridesetega leta iz lastnega nagiba nisem pretekla še
niti enega kilometra.
Tek v mojem svetu ni obstajal. Bil je dolgočasen in utrujajoč,
nekaj, k čemur so me prisilili v šoli.
Zanimanje za tek se je porodilo, ko me je nekega dne poklicala
prijateljica iz mladosti in me vprašala, ali bi želela z njo
teči v Stockholmu desetkilometrski tek za ženske. Nekaj v
meni je želelo sprejeti ta izziv.
Saj lahko enkrat poskusim, sem si mislila in poiskala v
omari športna oblačila.
Moja prijateljica je na tekmi že kmalu pridobila precejšnjo
prednost. Po osmih kilometrih sem bila na smrt utrujena in
skelele so me noge. Toda ko sem med plastičnimi trakovi zavila
na zadnji del poti proti cilju, je vse moje bitje vriskalo.
Povsod sem videla nasmejane ženske z rdečimi lici. Ženske
in njihov korak so izražale neizmerno moč. Kako lepo je bilo!
Teden dni zatem sem odšla na rekreativni prostor Lida v
Tullingeju in pretekla petnajst kilometrov. Bilo je grozno, bolela
so me meča, toda nepričakovan užitek je bil močnejši.
Vdihnila sem vonj po odpadlih jelkinih iglicah in videla, kako
so se ptice pripravljale za jesensko selitev. Ko sem prišla domov,
sem bila neizmerno ponosna nase. Moje noge, petnajst
kilometrov! Vau!
Naslednji dan mi je vse telo dalo vedeti, da je bilo na preizkušnji,
in z veseljem sem razmigavala sklepe, da bi čutila
bolečino v mišicah.
21

Tedaj se mi ni niti sanjalo, da bo tek postal moje zdravilo,
temelj mojega novega življenja. Nova služba, za katero sem
morala precej potovati, mi ni prav nič ustrezala, zato sem bila
potrta in frustrirana. Medtem ko se v službi nisem počutila
najbolje, sva si z možem nekaj mesecev prizadevala, da bi
dobila otroka, a brez uspeha. Moja glava ni hotela sodelovati
in telo se je zrušilo. Ko sem bila že nekaj mesecev v bolniški
zaradi izgorelosti, mi je ljubezen mojega življenja povedala,
da ne želi biti več z mano. To me je močno prizadelo. Kaj sem
pravzaprav dosegla, če nisem mogla opravljati svojega dela,
imeti otrok in za nameček me je še zapustil mož?
Tek mi je pomagal v tej eksistencialni krizi. Ko sem si
opomogla od izgorelosti, sem med tekom prvič po dolgem
času spet doživela trenutke sreče. Prijavila sem se na polovični
maraton v Stockholmu in to je bila fantastična izkušnja.
Čez pol leta, ko je ločitev postala dejstvo, sem tekla svoj
prvi maraton in izkusila omamo sreče, ki mi je bila neznana.
Tek bo zapolnil tudi praznino zaradi želje po otrocih, ki jih
nikoli nisem rodila.
S tekom sem spoznala samo sebe. Krasno sem se počutila
ob gibanju, in ko je bilo drugim dovolj, je meni šele začelo
postajati všeč. Odkrila sem, da me moje noge lahko odnesejo
do krajev, kjer še nikoli nisem bila, čeprav le po parkih in
območjih za rekreacijo v Stockholmu, in to, da nisem vedela,
kam me bo zanesla pot, je bila pustolovščina, zaradi katere me
je ščemelo v trebuhu. Tek mi je dal veliko časa zase in tako
sem dobila priložnost, da razmislim o svojem življenju ali pa
– če mi je bilo ljubše – da si izpraznim glavo.
Po svojem prvem maratonu sem želela teči še dlje in začela
sem zbirati informacije. Vse, kar je daljše od maratona,
se imenuje ‚ultra‘ in bila so tekmovanja na čas in tekmovanja
na daljavo. Pri teku na čas tekači tečejo kroge na stezi, in ko
se zasliši zaključni signal, zmaga tisti, ki je pretekel največjo
razdaljo v času, za katerega se je vpisal. Lahko gre za eno,
šest, dvanajst, štiriindvajset, oseminštirideset ali dvainsedemdeset
ur. Šestdnevni tek je največja klasika. Teki na daljavo so
po navadi dolgi petdeset ali sto milj, kar znese nekaj več kot
osemdeset in sto šestdeset kilometrov.
Želela sem poskusiti, toda katero varianto naj izberem? Tek
na čas se mi je zdel najprimernejši, kajti tam tečejo vsi udeleženci
na isti progi in se zlahka ustavijo, če jim je pretežko ali če se
poškodujejo, toda sprva si sama še nisem upala. Zato sem se odločila,
da bom namesto tega navijala za svojo prijateljico Emelie
med njenim štiriindvajseturnim tekom, in gledala, kako daleč bo
prišla. To je bila izkušnja, ki mi je odprla vrata v povsem nov svet.
V svetu ultrateka je vsakdo dobrodošel – ženske, moški,
ljudje s preveliko težo, starejši – in vsak tekač tek doživlja na
svoj način. V teh štiriindvajsetih urah so elitni tekači tekli
brez postanka, celo število sanitarnih postankov so omejili na
minimum. Drugi so si vzeli dolge odmore, da se nadihajo,
sedli so, da pojedo kakšno banano, ali pa so legli na blazino,
da bi nekaj ur spali. Na nekem tekmovanju sem videla celo sedemletnega
Arvida. Tekel je en krog, se ustavil in objel svojo
mamo, tekel še en krog, se ustavil in pojedel palačinko, tekel
še dva kroga, se odpočil.
Pri mnogih klasičnih tekih na razdaljo, kakor pri maratonu,
ni nenavadno, da občinstvo in celo organizatorji pospravijo
stvari in odidejo domov, preden pride na cilj zadnji udeleženec.
Pri ultrateku je to drugače. Tu seveda prav tako počastijo
zmagovalca, vendar tudi tistega, ki je prišel na cilj zadnji.
Njegov ali njen trud je namreč vsaj enako velik in včasih celo
večji, kajti zadnji je tekel dlje. Včasih se zgodi, da zadnjega
udeleženca pozdravijo z ognjemetom.
Navdušila sem se. Čez sedem mesecev sem tekla svoj prvi
tek na štiriindvajset ur. Ko je zazvenel štartni signal, sem
zmedeno pomislila: Prav, torej moram sedaj tukaj teči štiriindvajset
ur isti krog na štiristometrski progi? Hkrati sem to
občutila kot luksuz. Štiriindvajset ur samo zame! Lahko sem
počela, kar se mi je zahotelo: poslušala glasbo, se pogovarjala
z drugimi, se zatopila v svoje misli.
S tekom sem dobila tudi veliko novih prijateljev. Tako
sem na svoje veliko veselje spoznala Karino Borén. Leta
22 23

2010 med tekom na čas v mestu Täby sva skupaj tekli sedemdeset
kilometrov in odtlej sva bili nerazdružljivi. Našla
sem svojo partnerico za pustolovščine. Skupaj sva tekli, se
smejali, se znojili in navsezadnje organizirali tekaški vikend
za švedske ultratekače, na katerega sva povabili profesorja
iz Južnoafriške republike; jedli sva skupaj, spoznavali druge
tekače in seveda sva tekli skupaj. Karina je bila tudi tista,
ki me je podpirala, ko sem se približala štiridesetim in poskusila
dobiti otroka sama. Nekaj let sem čakala na očeta
svojih bodočih otrok, dokler nisem spoznala, da bo prišel
prepozno, in zato sem odšla na kliniko v Kopenhagnu, kjer
sem opravila tri umetne oploditve. Po vsakem poskusu sva s
Karino sedeli pri njej doma in jedli pecivo. Kupila je vesele
otroške prtičke, da bi bilo na najini zabavi pravo vzdušje in
bi pomagala jajčecem na poti. Karina sama tudi ni imela otrok,
in če bi jaz zanosila, bi ona vzela deset dni očetovskega
dopusta in postala bonus mama, tako sva odločili. Medtem
sva načrtovali najin prvi ultratek. Če ne bi dobila otroka,
sem si želela nekaj drugega, česar bi se veselila, in Karina
si je tudi želela pustolovščine. Izbrali sva tek iz Turčije do
Švedske. Na tej poti bi odkrili največ dežel, ki so nama bile
še neznane: Turčijo, Bolgarijo, Romunijo, Ukrajino, Poljsko,
Litvo, Latvijo in Estonijo. Bila je pustolovščina, ki nama bi
dala veselje, če ne bi dobila otroka.
Test ni pokazal plusa. Tega mi ni bilo dano doživeti. Prvič,
ko so mi vnesli dve oplojeni jajčeci, sem se počutila, kakor da
bi nosila v trebuhu zlata jajca. Zibala sem ju, sanjarila, negovala.
Toda test za nosečnost ni pokazal pozitivnega rezultata
in kmalu zatem sem dobila menstruacijo. Potem si nisem
upala več upati. Padec je bil močan.
Ker nisem mogla imeti otrok, sem bila zelo žalostna, toda
dana mi je bila tudi popolna svoboda. Zdaj sem lahko povsem
sledila svojemu notranjemu glasu. S Karino sva uresničili najin
načrt in leta 2013 sva s tekaškim korakom prišli iz Turčije
do Stockholma. Zadnji del iz Finske sva veslali s kanujem. To
je bil začetek nekaj krasnih skupnih pustolovščin.
V službi sem poskušala premagati malodušje. Bila sem
inženirka pri Ericssonu, v glavni pisarni v Kisti, vodila sem
projekte, v katerih smo izdelke drugih izvajalcev vgradili v
Ericssonove računalniške programe, v resnici pa je tek zahteval
vedno več mojega časa in v njem sem uživala.
Po najini poti v Turčijo sem takoj začela razmišljati, kaj naj
bi bila naslednja pustolovščina. Turčijo sem si želela s tekom
bolje spoznati, kajti tam je bilo lepo in ljudje so bili prijazni.
Toda tokrat je morala moja pot imeti globlji pomen.
V zadnjih letih sem opažala, da se med ljudmi povsod po
svetu širil strah. Polarizacija med Zahodom in islamskim svetom
se je vidno večala iz dneva v dan. Pogled na svet mnogih
izmed nas je osnovan na strahu pred drugo vero ali kulturo.
Tudi moj.
In zato sem se odločila, da bom tekla po Iranu, državi, kjer
imajo šeriatsko pravo, po deželi, s katero nimam nobene povezave
in ki jo prištevam v nejasno kategorijo ‚nevarnih dežel
na Bližnjem vzhodu‘. Upala sem, da bom lahko svetu in sebi
pokazala, da ta strah ni prav nič potreben. Najboljši način,
da to storim, je, da se izpostavim temu, česar se bojim, in tek
po Iranu je bil ena najstrašnejših stvari, kar sem si jih lahko
predstavljala. Odličen projekt, ki bo verjetno vzbudil precej
pozornosti, je bil točno to, kar sem si želela.
Česa sem se bala? Moških, ki žugajo s pestmi in mečejo
kamne vame ali pritečejo za menoj, da bi naredili konec mojemu
brezbožnemu vedenju, ker sem kot ženska sama tekla
naravnost čez deželo. Ali da tvegam, da bi postala žrtev skupinskega
posilstva ali linčanja, potem pa bi moje zažgano, na
kose razsekano telo vrgli v reko. Moje fantazije so bile brez
meja in grozovite.
Toda na poti iz Turčije do Švedske sem se naučila, da naš
strah pogosto izhaja iz predsodkov in da dokaj malo teh predsodkov,
morda celo niti eden, nima zveze z resničnostjo. Pomislila
sem, da če imam sama strah pred drugo državo, potem
je velika možnost, da nanjo tako gledajo tudi mnogi drugi.
Kaj če bi s svojo potjo po Iranu lahko ovrgla predsodke in
24 25

s tem zmanjšala strah in ksenofobijo? Potem ne bi šlo samo
zame in za to, kako dva meseca tečem, ampak bi lahko imela
moja pot morda globok vpliv na druge.
Odraščala sem v verni družini. V našem mestecu na severu
Švedske je bila nedeljska šola samoumevno in pomembno
zbirališče za vse otroke. Moji starši so obiskovali tako prostor
za molitev kot cerkev. Moje krščansko otroško verovanje se
je z leti drastično spremenilo v smer, ki je prava zame. Moja
vera je storiti to, kar mi pravi srce. Bog mi je dal hrepenenje
in božja pot je slediti temu hrepenenju. Ker je bog del mene,
sem jaz bog in bog je jaz. To velja za vse ljudi. Če sledim svojemu
srcu in tako stopam po poti, ki mi jo je namenil bog, se
počutim dobro in delim dobroto z drugimi.
Da nisem mogla imeti otrok, je pomenilo zame veliko žalost,
toda v tem sem videla tudi znamenje. Če je bog hotel, da
se namesto materinstvu posvetim teku, potem je pač moralo
biti tako.
Torej sem se z zaupanjem, radovednostjo in odprtostjo odločila
teči po Iranu in to storiti sama.
Hočem umreti, ne da bi poskusila?
Konec leta 2014 sem postavila svetovni rekord za oseminštirideseturni
tek na tekaški napravi. Februarja 2013 sem postavila
rekord za dvanajsturni tek in med marcem in julijem
istega leta sva s Karino tekli iz Turčije do doma.
Ko sem tekla dvanajst ur, je bil izziv predvsem v tem, da
sem si to upala storiti pred občinstvom, ne glede na to, ali mi
bo uspelo. Občinstvo mi je dalo ogromno navdiha in opazila
sem, da sem bila tudi jaz navdih njim. Smela sem biti v središču
vse te pozitivne energije. To sem želela doživeti znova,
poleg tega oseminštirideset ur še nikoli nisem tekla.
Prav tako kot dvanajsturni rekord sem tudi oseminštirideseturni
rekord postavila v športnem centru Actic v Kisti. Bila
je prava ljudska veselica. Popolni tujci so me prišli spodbujat,
prinesli so mi rože in darila. Med publiko je bil tudi moški z
imenom Amir Nazari. V mesecih, ki so sledili, sva z Amirjem
postala dobra prijatelja in mislim, da svoje poti po Iranu brez
njega ne bi nikoli izpeljala.
Na enem od najinih prvih srečanj sva šla skupaj na kavo.
Amir je želel postaviti rekord na sobnem kolesu in želel je
vedeti več o pravilih.
Amir je bil star skoraj petdeset let, z jasnim pogledom in
sivimi prameni v laseh. Ko je govoril, je bilo v njegovi sicer
perfektni švedščini zaznati rahel akcent. Hodil je z berglo. Ali
je hotel s svojo berglo postaviti svetovni rekord na sobnem
kolesu? Bila sem presenečena, toda nisem si ga upala spraševati
o tem.
26 27

Povedal mi je, da je kolesarjenje eden njegovih največjih
hobijev in da se je udeležil dirk po vsej Švedski. Spraševal se
je, ali bi lahko storil nekaj podobnega kot je moj svetovni rekord,
ampak seveda na sobnem kolesu. Potem mi je povedal,
da prihaja iz Irana in da se je ljubezen do kolesarjenja rodila
tam pred več kot petindvajsetimi leti.
Iran! Vau! O, vau! Takoj sem mu povedala o svojem načrtu,
da bi tekla po njegovi nekdanji domovini. Rekla sem, da
upam, da bom s tekom po Iranu svetu lahko pokazala, kako je
mnogo naših strahov neutemeljenih. Amir je pri priči zmrznil
in se zazrl vame s svojimi rjavimi očmi.
»Če boš tekla skozi mojo nekdanjo domovino, obljubim, da
se bom s skrajnimi močmi potrudil, da ti pomagam,« je rekel
in videti je bilo, da je vsako besedo mislil resno. Potem mi je
povedal vso zgodbo o tem, kako je v osemdesetih letih prišel
na Švedsko. Da so njegovo nogo v iraško-iranski vojni zdrobili
granatni drobci, medtem ko je nosil ranjence v bolnišnico, in da
je bila to v določenem smislu sreča v nesreči: ker mu ni bilo treba
več izpolnjevati vojaške dolžnosti, je dobil posebno osebno izkaznico,
ki mu je omogočala, da odpotuje v tujino, če bi to želel.
Ko je bil star dvaindvajset let, je zasledil neko potovanje v
Romunijo, na katerem bi moral prestopiti v Rimu in Stockholmu.
Amir je zgrabil priložnost. Nikoli ni nameraval oditi v
Romunijo. Na letališču Arlanda je izstopil in zaprosil za azil.
Njegova mama je umrla štiri leta pred tem, od očeta, brata in
sestre in svojih prijateljev se je poslovil. Mislil je, da se nikoli
več ne bo mogel vrniti.
Navsezadnje je smel ostati na Švedskem, kjer je postal inženir,
oče in kolesar. Njegova vojna poškodba ga je ovirala pri
teku, toda kolesarjenje mu je šlo odlično.
Z Amirjem sva se spoprijateljila. Spoznala sem njegovo
ženo in otroke in povabil me je na praznovanje svojega petdesetega
rojstnega dne.
Nekaj dni po tem praznovanju sva razgrnila po mizi zemljevid
in začela delati načrt za moje potovanje. Če sem hotela
preteči cel Iran, kje bi potem šla najboljša pot?
»Rada tečem po lepi pokrajini,« rečem, medtem ko se nagibam
nad zemljevid.
»Potem bi ti priporočal to območje. To je iranski zeleni
pas. Tam je manj vroče, ampak precej vlažno,« reče Amir in
pokaže na zeleno območje južno od Kaspijskega jezera.
V trebuhu me zaščemi. Iranski zeleni pas, tega hočem videti!
Toda želim preteči dovolj kilometrov, da lahko res rečem, da
sem pretekla celo državo. Iran je več kot trikrat večji od Švedske.
Če bi na primer tekla samo približno šeststo kilometrov od turške
meje do meje z Azerbajdžanom, bi se mi to zdelo goljufanje.
Amir me zamišljeno pogleda.
»Kurdistanu, na meji z Irakom, se je bolje izogniti. Tam je
lahko včasih nemirno. Jugovzhod Irana, Belučistan, je prav
tako nemiren in bolje je, da se ne približuješ meji z Afganistanom.
Tam se trguje z mamili in je veliko beguncev.«
»Ali bi lahko tekla od Kaspijskega jezera do Perzijskega
zaliva?« vprašam.
»Večji del Irana je puščava, zato mislim, da bi bila ta pot
precej težka zate,« odvrne Amir. »Poleg tega so mesta precej
oddaljena eno od drugega.«
»S sabo lahko vzamem samo hrano za en dan teka,« rečem,
»zato moram najti vasi ali mesta, ki so približno na razdalji
petdeset kilometrov.«
Amir spet pogleda zemljevid.
»Priporočal bi ti tole pot,« reče in pokaže s prstom. Štart
v severozahodnem Iranu, kjer država meji na Turčijo, in po
hriboviti puščavski pokrajini do Kaspijskega jezera. Težko je
z otroškim vozičkom, ki tehta kakšnih štirideset kilogramov,
teči v hrib, toda hribi se mi ne zdijo previsoki. Od Kaspijskega
jezera Amirjev prst zdrsi naprej do meje s Turkmenistanom.
S palcem in kazalcem izmeriva in oceniva to pot na
kakšnih tisoč šeststo kilometrov. S Karino sva tekli tri tisoč
dvesto šestdeset kilometrov. To ni niti polovica. Mala malica!
»To je tisoč milj,« rečem vsa vesela in mislim na tek na
daljavo v utratekaškem svetu. Morda bom svoj tek imenovala
‚tisoč in ena milja‘.
28 29

Ko sem tekla s Karino, sva petinsedemdeset dni, med Istanbulom
in Talinom in potem še del poti na Finskem, tekli
vsak dan približno maratonsko razdaljo. Petdeset do sedemdeset
kilometrov na dan ni problem. Tokrat bi rada imela več
časa, da lahko pišem in spoznavam ljudi. Petintrideset kilometrov
na dan bi bilo ravno prav. Ne želim samo teči, ampak tudi
pritegniti pozornost in pokazati, kaj sem doživela. Upam, da se
bo izkazalo, da so ljudje, ki jih bom spoznala, povečini prijazni
običajni ljudje in ne nevarni tujci, kakor po navadi opisujejo
muslimane. Prav tako nameravam pisati o težavah, na katere
bom naletela, kljub temu da bodo včasih morda potrdile moje
predsodke. Moje potovanje ne bi pomenilo ničesar, če bi lagala
o tem, kar se mi je pripetilo, samo zato, da bi zagovarjala svoje
izhodišče, da sta človek in svet večinoma dobra.
Veliko fantaziram o Iranu in o tem, kaj bom tam doživela.
V duhu si predstavljam moške v dolgih belih oblačilih s črnim
trakom okrog pokrivala na glavi, ki s svojimi karavanami
kamel hodijo čez peščene nasipe v puščavi. Seveda vem, da je
to starinska fantazijska podoba, toda trdovratno mi ostaja v
glavi. Vsi moški so enaki in strogo verni, medtem ko ženske
hrepenijo po svobodi. Zame je prebivalstvo osemdesetih milijonov
homogena skupina glasnih ljudi, ki govorijo guturale.
Hkrati pa vem, da je perzijski jezik francoščina Bližnjega
vzhoda, tekoč in mehak.
V moji glavi je Iran država brez zakonov, kjer me lahko
kdorkoli brez razloga vrže v zapor. Toda imam tudi vtis, da je
veliko Irancev visoko izobraženih, da nosijo zlikana oblačila,
citirajo znane pesnike in vedo mnogo o zgodovini.
V moji službi je veliko sodelavcev navdušenih nad mojim
načrtom za potovanje in novica se med švedskimi Iranci pri
Ericssonu bliskovito razširi. Oglasijo se z vzpodbudami in
dobrimi nasveti in ob dejstvu, da bom tekla prav po njihovi
domovini, jim zažarijo oči.
Toda niso vsi enako veseli in predvsem moj šef začne godrnjati.
A hočem že spet vzeti dopust? Prav takrat pride do
naslednjega vala odpustov.
Zadnja leta so bila za Ericsson težka in veliko zaposlenih
so morali odpustiti. V najslabšem obdobju se je število zaposlenih
zmanjšalo s sto sedemnajst tisoč na štiriinpetdeset
tisoč. Zdaj je moralo oditi še dva tisoč zaposlenih in moj oddelek
naj bi se zmanjšal za dvajset odstotkov.
Stara sem bila štiriinštirideset let, rada sem imela svoje
sodelavce, toda moje delo ni imelo zame nobenega pomena.
Tako sem prišla do ideje. Lahko se tukaj še dvajset let dolgočasim,
lahko pa je odpoved pri Ericssonu zame vstopnica za
drugačno življenje.
Že mnogokrat sem imela predavanja o svojih svetovnih
rekordih in pustolovščinah. Načrt za potovanje po Iranu je
vzbudil že precej zanimanja, še preden sem se te poti sploh
lotila. Ocenila sem, da je velika verjetnost, da bo zanimanje
ostalo tudi po potovanju. Moja predavanja so cenjena in pogosto
sem bila deležna burnega aplavza. Po koncu so mnogi
ljudje prišli k meni, ker so hoteli izvedeti še več. Morda bi
lahko zaslužila dovolj s svojimi pustolovščinami in tem, kar
mi je najbolj pri srcu: tek. S tekom in drugimi izzivi sem se
razvila kot človek.
Ericsson je imel že od nekdaj ugoden dogovor v primeru
odpovedi delovnega razmerja zaradi odpuščanja zaposlenih.
Bi mi Ericsson na pragu mojega novega življenja dal prijetno
popotnico? Moje telo je že ob misli na to začutilo prijetne
mravljince. Kaj pa če se vse povsem izjalovi? No ja, potem
bom morala morda prodajati hot doge, a sem v vsakem primeru
poskusila.
Hočem umreti, ne da bi poskusila?
Odšla sem v pisarno svojega šefa in mu kar naravnost rekla.
»Če hočeš, mi lahko daš odpoved.«
V mislih sem si že predstavljala življenje brez pisalne mize
in nesmiselnih projektov, življenje, ko bi imela več časa, da
bi se videvala s prijatelji in tekla. Neznansko radovedna sem
bila: kdo sem, če imam vso svobodo? Kateri skriti ustvarjalni
talenti se bodo razvili? Se nekje v meni skriva podjetnica, ki
se bo pokazala, če ji dam priložnost? Nekoč sem si želela to
30 31

doživeti in štiriinštirideset let se mi je zdela odlična starost. V
kondiciji in močna sem, svet mi leži pred nogami. Pri Ericssonu
sem že vadila s predstavitvami za skupine, poleg tega
sem tudi izven svoje službe imela že veliko predavanj. Osnova
za podjetništvo je že tukaj.
Nekateri znaki so kazali, da bi bilo bolje zame, če obsedim
za svojo pisalno mizo. Več osebnostnih testov in terapevtov
mi je zarisalo enako in jasno podobo: previdna sem, želim
imeti kontrolo in nerada tvegam.
Z drugimi besedami, vse je kazalo, da nisem primerna za
pustolovščine. Da si lahko podjetnik v tekaškem svetu, je potrebna
določena mera ekshibicionizma, kajti denarja ne prinese
sam tek, marveč predavanja. Kot introvertna ženska s severne
Švedske, ki ima rada varnost, bi bilo zame morda bolje,
če bi ostala pri Ericssonu in vsak mesec dobila varno plačo vse
do varne pokojnine.
Toda odločila sem se, da se ne pustim voditi strahu. Vabilo
me je drugačno življenje in pripravljena sem bila poskusiti.
Z Amirjevo pomočjo sem prišla že kar daleč z načrtovanjem
poti. Vprašanje je bilo, ali bom dobila dopust, da grem
v Iran, ali pa to ne bo potrebno, ker ne bom več imela službe.
V najslabšem primeru me ne bi odpustili in mi ne bi dali
dopusta. Kaj bi morala potem storiti? Vedela sem, kaj hočem,
toda nisem si upala sama odločiti in sem odločitev prepustila
svojemu šefu. Tudi s finančnega vidika bi bilo ugodneje, če bi
mi dali odpoved. Upala sem na najboljše, ne glede na to, kako
zelo me je ta misel navdajala s strahom.
Priprave
»Toda zakaj bi rada šla teč v Iran?« je vprašala Evis.
Začenja se pomlad leta 2015 in z dvema prijateljicama,
Evis in Klaro, sedim v restavraciji Vapiano v Gamla Stanu.
Petek je in sedimo na rdečih usnjenih stolih, jemo testenine
in pijemo vino. Zunaj se ljudje valijo na postajo podzemne in
z nje.
»Rada bi videla, ali je res tako nevarno, kot vsi mislijo,«
rečem.
»Toda kaj če je zares tako nevarno, kot vsi mislijo?« me
vpraša.
»Kaj misliš, da se lahko zgodi?« vprašam.
»Kaj pa Fredrik in otroci? Pravkar ste se preselili skupaj.
Zakaj hočeš zdaj oditi, da bi šla teč? Kaj ne moreš preprosto
uživati v tem, kar imaš, in utrditi novo družino?« reče.
Evis je bila tista, ki me je predstavila Fredriku. Spoznala
sva se na zabavi z rakci pri njej doma in ujela sva se v ljubezni
do teka in podjetnosti. S svojimi tremi otroki je bil manj
fleksibilen, zato sem se preselila v njegovo četrt, Gustavsberg,
kjer sva skupaj kupila hišo. V mnogih pogledih je bilo to krasno,
toda nisem si želela le družinskega življenja.
»Rada bi nekaj prispevala k boljšemu svetu. Toliko napetosti
je med islamskim in zahodnim svetom. Kar izvemo iz
medijev, je samo majhen košček resnice. In mnogo ljudi misli,
da je svet res tak. Toda jaz mislim, da se na svetu dogajajo
predvsem lepe reči,« rečem in umolknem.
Nobena se ne odzove, zato nadaljujem.
32 33

»V Stockholmu so policijske ekipe za dekleta, ki si ne upajo
teči sama. Jaz že dvanajst let tečem po Stockholmu sama
in nikoli se mi ni nič pripetilo. Kaj če se bojimo stvari, ki ne
obstajajo? Strah pogosto vodi k slabim odločitvam. Morda
lahko pokažem, da svet še zdaleč ni tako slab? Lahko s tem
nekoliko niansiram debato? Morda lahko ustvarim več razumevanja
med kulturami in verami? To bi bilo lepo.«
Klara me raziskujoče pogleda.
»Kako to misliš?« vpraša. »Da se bo iranska ženska, ki je
zaprta v svojo hišo in vidi, da imaš ti svoboščine, ki jih ona
nima, potem bolje počutila?«
»Hm, no ja ... tega ne vem. Upam, da bodo ljudje, ki me
bodo srečali, morda sanjali večje sanje in storili prvi korak, da
jih uresničijo,« rečem.
»Toda kaj če tega koraka ne morejo storiti in jim bo postalo
samo jasnejše, kako ujeti so? Si potem prispevala k čemu
dobremu?«
»Hm, ne ... Ne vem. Tako globoko o tem še nisem razmišljala,«
priznam.
»Kristina, če imaš namen priti domov v mrliški vreči, potem
nočem več biti tvoja prijateljica. Te žalosti sama sebi nočem
povzročiti,« nenadoma reče Evis.
Prestrašim se.
»Ali misliš, da bom prišla domov v mrliški vreči?« vprašam.
»Ne, toda to tveganje obstaja.«
»Morda boš pa prišla domov v več mrliških vrečah,« dopolni
Klara.
Evis in Klara sta moji najboljši prijateljici. Skrbi ju zame,
toda govorita tudi o natanko tisti vrsti strahu, s katero se želim
spopasti.
Še preden sem prepričana, da bom šla v Iran, začnem pisati
blog na svoji spletni strani. Želim, da mi vsak, ki hoče,
lahko sledi od samega začetka. To ni švedsko-iranski projekt,
pač pa projekt za zahodni in islamski svet. Pišem v
angleščini, kajti želim, da mi lahko sledijo tako zahodnjaki
kot ljudje v Iranu.
Že 4. januarja 2015 svoja razmišljanja predstavim javnosti.
S Karino naju v jutranjem programu TV 4 intervjuvajo o potovanju
iz Turčije do Švedske in voditeljica Jessica Almenäs
vpraša, ali so že kakšni novi načrti.
»Rada se borim proti predsodkom, zato razmišljam o tem,
da bi tekla po Iranu,« rečem.
»Vau!« vzklikne Jessica. Tudi Karina poskoči.
»Zdaj pravzaprav ne moreš več nazaj,« reče Karina, ko po
intervjuju utrujeni leživa v kavarnici za studiem. Naporno je
biti v soju žarometov, sploh za tako introvertno Švedinjo s
severa države, kot sem jaz.
Kar precej delov sestavljanke mora sesti na pravo mesto,
preden sploh lahko odidem. Me bodo v službi odpustili? To
bi bilo enostavneje, kajti potem sem svobodna. Toda če mi ne
bodo dali odpovedi, ali mi bodo potem odobrili dopust?
S prijatelji, sodelavci in drugimi tekači se pogovarjam o
tem potovanju, dobivam odzive na svoj projekt, ljudje se odzivajo
pogosto enako, sprašujejo se, v kaj se spuščam. Postrežejo
mi s celim kupom grozljivih prizorov.
V kampu za švedske nacionalne elitne ekipe ultratekačev
mi neki moški reče, da me bodo kamenjali tako z velikimi
kamni, da bi mi povzročili hude poškodbe, kakor z majhnimi,
s katerimi bodo izražali odpor. Iranci me bodo napadli na
mopedih ali motorjih in mi zabili v hrbet kavelj ali pa me
bodo napadli iz zasede na kakem ozkem gorskem sedlu. Neka
ženska je prepričana o tem, da me bodo umorili.
Govorim tudi z Iranko, ki je poročena s Švedom. Kadar
obiščeta Iran, imata zmeraj ob sebi stražarje. Ta ženska
nikoli ne gre ven sama in nenehno jo je strah, da jo bodo
posilili, celo v spremstvu njenega soproga. Zdim se ji popolnoma
nora.
Dobim tudi elektronsko pošto ženske, ki je izvedela za
mojo pot od svoje prijateljice; ta dela pri podjetju, ki sem
ga zaprosila za sponzorstvo. Piše mi, da bom nenehno izpostavljena
nevarnostim in da bom enostavna tarča za vsakogar,
ki ima zle namene.
34 35

»Pravna varnost v Iranu ne obstaja. Vsak ima svoja lastna
pravila. Policija se ne bo počutila odgovorne za tvojo varnost
in dobro počutje,« mi piše. Ženska stanuje v ZDA, rojena pa
je bila v Iranu. Meni, da bodo mojo pot označili za nezakonito,
za poskus zasejati nesoglasje. Moj projekt ne bo v ničemer
spremenil položaja žensk v Iranu, zaključi.
Moj namen ni, da bi vplivala na položaj žensk v Iranu,
čeprav imam tihe sanje, da bi lahko spodbudila malo več odprtosti,
malo več svobode za iranske ženske.
Opozorijo me na neko poročilo Združenih narodov, ki je
bilo objavljeno pred kratkim, in takoj ga poiščem na spletu. V
njem piše, da je Iran ena od držav, v kateri je največ usmrtitev
na svetu. Zadnja tri leta so usmrtili tisoč petsto devetintrideset
ljudi, večino zaradi trgovanja z mamili. Leta 2014 je bilo
zaradi boja za človeške pravice v zaporu dvaindevetdeset ljudi.
Zaprtih je bilo devetintrideset blogerjev in novinarjev, med
drugim zaradi žalitve najvišjega vodje, ajatole Ali Hameneja.
Vprašam se, ali je prepoved žalitve najvišjega vodje primer
pomanjkljive pravne varnosti, o kateri je govorila ženska iz
ZDA, nejasna formulacija, da lahko zapreš drugače misleče
ali jih celo usmrtiš? Zapori so nabito polni. Zapornike mučijo,
medicinska oskrba je nezadostna, higiena in hrana slabi.
Zaporniki so dolga obdobja izolirani in trpinčeni. Nekateri
izginejo brez sledu. Poročilo vsebuje tudi statistike o spletnih
straneh, ki so jih ukinili, ker je bila vsebina seksualna ali pa je
bila povezana s človekovimi pravicami.
Na koncu poročila piše, da je Iran skoraj povsem na vrhu
po številu min: šestnajst milijonov min je ostalo od iraško
-iranske vojne v osemdesetih letih. Ni uradnih podatkov o
številu žrtev, toda govori se, da je zaradi mine vsak dan ranjena
ena oseba, včasih smrtonosno. V petih pokrajinah leži
še posebej veliko min. Ena od teh je na severozahodu Irana,
točno tam, kjer bom začela svojo pot.
Pošljem elektronsko sporočilo na ministrstvo za zunanje
zadeve, da vprašam, kakšen je uradni švedski nasvet za
potovanje v Iran. Dobim odgovor, da iz varnostnih vidikov
odsvetujejo potovanja v Iran, ki niso nujna. Uradnik zunanjega
ministrstva mi svetuje, naj dobro razmislim o ‚izvedljivosti‘
svojega načrta, da bi sama tekla po tej deželi. V Iranu
ni običajno, da je mlajša ženska sama na poti, to bi lahko
vodilo do ‚neprijetnih situacij‘. Če vendarle želim opraviti to
pot, mi ministrstvo svetuje, naj jo obravnavam kot ‚športni
projekt‘ brez političnega prizvoka. Opozorijo me tudi, da
potrebujem vizo.
Svoje bloge s spletne strani o pripravah na potovanje delim
na Facebooku in opazim, da moje objave mnogokrat delijo.
Število ljudi, ki mi sledi, naraste na več kot dva tisoč in prihajajo
iz vseh držav. Tudi na Facebooku pišem v angleščini,
tako da lahko bere vsak, ki je zainteresiran. Komentarji so
v švedščini, angleščini in perzijščini. S pomočjo prevajalske
funkcije na Facebooku in na moji spletni strani se dokaj lahko
sporazumemo, čeprav prevod iz perzijskega v angleški jezik ni
najboljši.
Kadar ljudem v resničnem življenju in na družbenih
omrežjih govorim o svoji poti po Iranu, pogosto naletim
na strah in predsodke. A vendarle je vedno več ljudi, ki so
navdušeni in angažirani. Ljudje, s katerimi še nikoli prej
nisem imela stika, mi ponujajo svojo pomoč in odziv na
Facebooku je ogromen. K meni se steka ljubezen na stotine
popolnih tujcev.
Kako fantastično! Želim si, da bi nekoč lahko storil kaj takega!
Ah ne, nekoč se bom tudi lotil pustolovščine. Res upam, da ti bo
usoda naklonjena in da prideš v Iran!
Halo, iransko dekle sem. Ne razumem švedskega jezika in tvojega
sporočila na tej strani, toda vem, da boš tekla po Iranu. Želim
ti vso srečo!
Med vsemi spodbudnimi besedami na moji Facebook strani je
en sam glas, ki ima drugačen ton.
Ali nisi čisto pri pravi ali pa te je podkupila iranska vlada, piše
neka Fatemeh.
36 37

Toda njen komentar in druge negativne reakcije, ki jih dobim,
prekrijejo vzkliki odobravanja in nosi me val pozitivne energije.
Večina ljudi mi želi pomagati, in to predvsem švedski
Iranci, ki so skoraj vzneseni. Sprejeli me bodo kot kraljico,
dobila bom ponudbe za poroko in še težko mi bo napredovati
zaradi vsega zanimanja zame, pravijo. Mnogi mi ponudijo,
da lahko pokličejo svoje prijatelje in znance, tako da bi lahko
prenočila pri njih.
Iranci na Švedskem in v Iranu navežejo stik z menoj in
me želijo srečati, mnogi mi opišejo povsem drugačno podobo
države kot njihovi sorojaki, ki sem jih srečala pred tem. Lahko
nosim vse barve, ki jih želim, rdečo, rumeno, rožnato – ni
pomembno, katero!
Odločim se, da pozitivna sporočila zasenčijo tista, ki sejejo
strah. Delno zato, ker želim verjeti prvim, toda tudi zato, ker
je več pozitivnih reakcij kot opozoril.
Obstajajo pustolovci, ki goljufajo v tovrstnih projektih. Če
bom tekla čez Iran, nočem, da bi kdorkoli lahko podvomil,
ali sem to res storila. Karina mi posodi svoj SPOT, ki mojo
lokacijo javi zavarovani spletni strani. Tako lahko dokumentiramo
moj tek, poleg tega bo imela Karina vpogled na mojo
lokacijo, če se mi kaj pripeti. Če bi SPOT obstal na mestu ali
se čudno premikal, se bo povezala z Amirjem, ki govori jezik
in se lahko poveže z oblastmi.
‚Povezati se z oblastmi‘ zveni kontraproduktivno, kajti teh
se med drugim bojim. Toda morda mi lahko pomagajo, če bi
me kdo od lokalnih prebivalcev ugrabil. Pravzaprav ne vem,
komu lahko zaupam.
André Larsson, švedski svobodni fotograf, ki je kljub svojim
nekaj več kot dvajsetim letom zelo družbeno angažiran in
ima veliko izkušenj v tujini, je na Facebooku prebral o mojem
načrtu.
Pokliče me in vpraša, ali sme z mano. Svoje potovanje želi
financirati s tem, da proda reportažo o moji poti. Z dobrimi
fotografijami se objavi več člankov. Tako bo moja pot dobila
več pozornosti v medijih, kar je lepo, saj vendar želim razširiti
sporočilo. S tem, da bi fotografiral in pisal članke, bi André
prevzel veliko mojega dela. Zdi se mi pravo razkošje, da bi morala
‚samo‘ teči. Poleg tega želi André mojo pot tudi posneti, da
bi naredil dokumentarec, kar se mi zdi odlična zamisel. Dokumentarec
bo pritegnil še več pozornosti.
Ker bom tekla sama, André ne sme biti ves čas z menoj.
Drugače bi bilo videti, kot da tečem z osebnim stražarjem,
in s tem odpade osnovna ideja mojega potovanja. Želim biti
ranljiva. Kadar sem sama, sem najbolj ranljiva. S tem ko sem
ranljiva, izžarevam zaupanje in to je namen moje poti. Mislim,
da je moje sporočilo o zaupanju še močnejše, ker sem
ženska. Če bi bil André z mano, je to kompromis, ki prinese
več pozornosti javnosti, ampak tudi manj ranljivosti. Zato se
odločiva, da se bova srečala približno vsak tretji dan. V vmesnem
času lahko André piše in pošilja fotografije. Če bi prišla v
stik s policijo ali ljudmi, ki ne odobravajo mojega vedenja, ga
lahko pokličem. Zdi se mi dobro, da je ob SPOT-u v bližini
tudi André. Moji najbližji, ki jih najbolj skrbi, lahko SPOT-u
sledijo na zemljevidu in so tako bolj pomirjeni. Vsak večer jim
bom tudi poslala sporočilo, tako bodo vedeli, da je vse v redu.
SPOT deluje prek satelitske povezave in ne prek interneta,
saj ne vem, kako pogosto bom imela wi-fi. To je odličen načrt!
Iščem sponzorje, toda večina podjetij me zavrne. Strah jih
je, da se mi bo kaj pripetilo in bodo na ta način prišli v javnost
z negativno novico. V določenem smislu je to dobro slišati:
nisem edina, ki imam predsodke. Všeč mi je tudi, da nisem
vezana na njihove omejitve. Najdem sponzorja, ki mi da šotor
in oblačila, drugi mi podari videokamero in tretji sončna očala,
ki me bodo varovala pred letečim peskom.
Bančne transakcije med Evropo in Iranom so skoraj nemogoče
in moja švedska bančna kartica tam ne deluje. Ne
želim nositi s seboj denarja za vse potovanje.
Švedsko-iranski sodelavec mi pomaga premagati to oviro.
Nakažem dvajset tisoč švedskih kron na bančni račun sodelavca,
čigar svak še stanuje v Iranu. Ta zame odpre bančni
račun, na katerem je natanko ta znesek v iranski valuti rial.
38 39