17.05.2021 Views

Revija Lipov list, april 2021

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.

APRIL 2021 Poštnina plačana

pri pošti 1102 Ljubljana

dobre zgodbe v slovenskem turizmu

Čebele, Slak in Pavček

Tematske poti od A do Ž

Turistični samomor

Transverzala Jakoba J. Kende



KAZALO

INTERVJU 4–6

»Na srečo pri nas še nimamo izrazitih primerov turističnih

samomorov«

AKTUALNO 8

Etični namesto množičnega turizma

TZS 7–27

Tematske poti za pristno doživetje narave

Tematske poti od A do Ž

POTEPANJA 28–36

Mirna Peč vse bolj priljubljena izletniška destinacija

Turistični produkt MINE TOUR čaka na vaš obisk!

Med ptice, po najlepše razglede Cerkniškega polja

Transverzala Jakoba J. Kende

SLOVENSKA DEDIŠČINA 38–39

Jurjevanje – prastari praznik

KULINARIČNI KOTIČEK 40–41

Dobrovniški batik pirhi

AKTUALNO 42

Predsednik TZS Pavle Hevka o turističnih projektih in

priložnostih

Na naslovni fotografiji je paviljon Čebelji svet v Muzeju

Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka v Mirni Peči.

Več o Muzeju Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka na 28 strani.

Prihodnja številka Lipovega lista bo izšla v prvi polovici junija

2021. Sporočila o novostih na območju delovanja vašega

društva in napovedi prireditev pošljite, prosim, najpozneje do

10. maja 2021 na elektronski naslov: info@turisticna-zveza.si.

UVODNIK

Pri Lipovem listu popisujemo

dobre zgodbe v slovenskem

turizmu, zato smo tudi v zadnji

kataklizmi – epidemiji covida –

poskusili odkriti nekaj dobrega.

To smo našli v spremenjenih

navadah ljudi, ki se odmikajo

od potrošništva in se vedno bolj

umikajo v naravo.

Najnovejše raziskave kažejo, da

sta med epidemijo covida hoja

in tek postali najbolj priljubljeni

obliki vadbe. V ameriški

raziskavi o zdravstvenem

stanju UnitedHealthcare za

leto 2020 je tako kar 68 odstotkov vprašanih odgovorilo, da je vse

od pojava epidemije hoja njihova najljubša oblika vadbe. Na

drugem mestu je tek (28 odstotkov).

V prvi plan stopa turizem v naravi, ki so jo naši predniki brali kot

odprto knjigo, tako imenovani civilizirani človek pa je omenjena

znanja že skorajda izgubil. Domišlja si, da lahko naravo izkorišča

ter obrača sebi v prid. Gre za temeljno zablodo, zaradi katere smo

pristali v tako težkem položaju. Iz njega se lahko izvijemo, samo če

se bomo vrnili k filozofiji, ki jo je že v 18. stoletju promoviral francoski

filozof Jean Jacques Rousseau, avtor slogana 'Nazaj k naravi'.

Sodobni človek se na prostem sploh ne zna več obnašati, zato še

enkrat objavljamo Kodeks obnašanja v naravi, ki ga je Turistična

zveza Slovenije skupaj z drugimi predstavniki civilnodružbenih

organizacij na pobudo Zveze tabornikov Slovenije podpisala 27.

septembra 2018. Poimenovali smo ga: Obisk v naravi. Dobro si ga

oglejte in ponotranjite njegova priporočila, da bo obisk v naravi še

prijetnejši. Samo če bomo upoštevali njegova priporočila, nam bo

neokrnjeno naravo namreč uspelo ohranili za prihodnje rodove.

V Sloveniji imamo kar 700 tematskih poti, ki smo se jim posvetili v

tej številki, pa tudi ogromno označenih pešpoti; štiri krake Jakobove

poti (Dolenjski, Primorski, Ogrski, Gorenjski), tri veje Evropskih

pešpoti E6, E7 in E12, krožne porti po sredogorju (npr. Loška

planinska pot, Idrijsko-Cerkljanska planinska pot). Imamo

pohodniško pot Alpe-Adria, ki je dobila vzdevek 'pohodniška pot po

rajskem vrtu', komaj leto dni pa je stara pohodniška pot Juliana, kar

267 kilometrov dolga pot okoli Julijskih Alp.

Predlani je celotno traso slovenske Transverzale vzpostavil in jo tudi

prehodil Jakob J. Kenda, ki ga bolj poznamo kot poznavalca

fantazijske literature in prevajalca. Zdaj se je nedvomno zapisal tudi

med najpomembnejše slovenske promotorje hoje.

»Kje na svetu imajo prebivalci takšen luksuz, da so že v pol ure v

neokrnjeni naravi?! Nam se zdi to samoumevno. Najtežje se je

zavedati vsakdanjih stvari!« nas opominja naš osrednji sogovornik

dr. Peter Skoberne, naravovarstvenik s stažem.

Zato le brž v naravo. Če ne drugam, vsaj na domači vrt!

Polona Frelih,

urednica

3

Kazalo / Uvodnik


4

Intervju

Dr. Peter Skoberne se je z varstvom narave poklicno ukvarjal

več kot štiri desetletja.

Dr. Peter Skoberne

»Na srečo

pri nas še

nimamo

izrazitih

primerov

turističnih

samomorov«

Narava lahko preživi brez turizma, turizem pa bi bil brez narave močno

okrnjen, je na nedavnem predavanju poudaril dr. Peter Skoberne, ki se

je z varstvom narave poklicno ukvarjal več kot štiri desetletja. Ker

turizem v naravnem okolju zaradi epidemije stopa v prvi plan, smo ga

povabili na pogovor. V njem je dobitnik priznanja Angele Piskernik za

publicistično dejavnost na področju varstva narave poudaril, da je

sožitje med naravo in turizmom mogoče prav toliko, kot je mogoče

sožitje med naravo in človekom. Vprašanje je, ali si tega sploh zares

želimo.

Se strinjate, da je v covidnih časih spet aktualna

Rousseaujeva parola 'Nazaj k naravi' in da je to eden

redkih pozitivnih učinkov epidemije?

Res je, zaradi tega se tudi bolj zavedamo, kaj imamo. Najtežje se je

zavedati vsakdanjih stvari. Kje na svetu imajo prebivalci prestolnice ta

luksuz, da so že v pol ure v dokaj ohranjeni naravi. Nam se zdi to

samoumevno!

Naša prednost je tudi, da smo država z odprto

dostopnostjo. Kaj to pomeni v praksi?

To pomeni, da se pri nas lahko hodi tudi po zasebnih zemljiščih, česar

se denimo v Italiji ne sme. Pri nas se lahko svobodno sprehajaš po

gozdu, steze so speljane po zasebni lastnini.

Osebno se mi zdi to sijajna pravica. Če gledamo s stališča narave, so

tudi lastniki samo uporabniki. Seveda imaš kot lastnik večje pravice, po

drugi strani pa je tvoja socialna dolžnost, da vsem drugim omogočiš

uživanje narave, ki ti je posojena.

Seveda je s tem povezana odgovornost obiskovalcev, ki jih je treba še

vedno vzgajati, saj imamo zaradi svobodnega dostopa pogosto

občutek, da je vse naše in vse dovoljeno. Povsod bi se morali obnašati

kot gostje, na tuji lastnini še toliko bolj. Pomembno je, da lastnika s

svojim obiskom ne motimo in mu ne povzročamo škode.

V Sloveniji so zelo priljubljene pohodniške poti, kakršna

je pot Alpe-Adria, ki je leta 2016 v proračun prinesla kar

milijon evrov. Kritični ste bili do tega, da le malo sredstev

dobijo tisti, ki te poti vzdržujejo, običajno so to turistična

društva ali javni zavodi.

Bil sem vesel, da se je ta pešpot tako dobro prijela, zbodlo pa me je,

da bremena stroškov vzdrževanja niso bila enakopravno porazdeljena.

V primeru poti Alpe-Adrie so v nekaterih pokrajinah ustanovili

konzorcij, v katerega so vključili društva, turistične organizacije in vse

ostale, ki so s potjo kakorkoli povezani, potem pa so na tak način

uredili tudi dolžnosti in finančne zadeve. Pri takšnih poteh je izjemno

pomembno, da so vzdrževane, da ne pride do nesreč.

Pot Alpe-Adria je speljana tudi po Soški poti skozi Triglavski narodni park,

kjer jo tudi vzdržujejo. Gre za eno od infrastruktur v parku. Obisk Soške

poti je bil bolj skromen, s potjo Alpe-Adria pa se je število obiskovalcev

močno povečalo in prebivalci so posledično postali bolj občutljivi.

Ko se dela nove pešpoti, se pritisk na določeno območje

poveča. Kaj je treba imeti v mislih, ko se snuje nova pot,

kot je denimo pot Juliana, v katero je država vložila

veliko denarja.

Tudi pot Juliana večinoma poteka po že obstoječih poteh, zato gre

pri tem bolj za ustvarjanje zgodbe, neko infrastrukturo pač drugače

osmisliš.

Nove poti si je treba najprej zamisliti in jih markirati, nato je treba

pomisliti tudi na to, kje bodo bivali obiskovalci, kje bodo parkirali

avtomobile, da ne bodo vznemirjali tamkajšnjih prebivalcev.

Ureditev parkirišč je silno nepriljubljen ukrep, a je ključen. Potem

pridejo na vrsto še stranišča, bifeji …

Poglejmo primer izvira Soče, ki je zelo znan in dobro obiskan

izletniški cilj, tudi tistih, ki na to niso pripravljeni in primerno

opremljeni, zato so precej vložili v to, da so pot dodatno zavarovali.

Lipov list - April 2021


Ste nekdanji direktor Triglavskega narodnega parka.

Kateri je vaš največji dosežek na tej funkciji?

Zelo sem vesel, da smo se odločili za gradnjo Bohinjke, informacijskega

centra v Bohinju. Zdaj že pokojni nekdanji župan Franc Kramar je ves

čas vztrajal, da bi moral biti sedež Triglavskega narodnega parka v

Bohinju, ne pa na Bledu, kjer je sedež uprave po spletu zgodovinskih

okoliščin. To je vseskozi generator slabe volje v Bohinju.

Leta 2015 je bilo odprtje Bohinjke, ki so jo domačini zelo lepo

sprejeli. Trenutno ima tam prostore lokalna turistična organizacija

– Turizem Bohinj. Gre za zelo dobro sodelovanje med parkom in

turistično organizacijo.

Ali imamo strategijo glede zavarovanih območij in

kakšna se vam zdi?

Posebej za zavarovana območja nimamo strategije, imamo pa

strategijo za celotno varstvo narave, v kateri so omenjena tudi

zavarovana območja. V življenju sem se ukvarjal z raznimi

strategijami in rekel bi, da so strategije nujno zlo.

Naša turistična strategija je na prvi pogled zelo dobro zastavljena, vidi

se, da so pri nastanku sodelovali odlični marketinški strokovnjaki,

vsebina pa ni tako bleščeča. To ni nekaj slabega. Ko je strategija namreč

enkrat objavljena, vedno obstaja možnost popravkov in dopolnitev.

Bolj kot sama strategija je pomembno njeno nastajanje, vanjo je

treba vključiti čim več ljudi. Pri nastajanju vseh strategij se je treba

izogniti učinku Trnuljčice, saj vemo, da je ena sama vila naredila celo

'štalo', ker ni bila povabljena. Teža strategije se pokaže v tem, koliko

ljudi je sodelovalo pri njenem nastajanju.

Se strinjate, da bi morala biti varstvena funkcija v

primeru zavarovanih območij na prvem mestu?

Vsekakor, saj so vsa ta območja zavarovana z nekim razlogom –

ohranjati naravne in kulturne posebnosti. To je tisto, kar dela neko

območje privlačno za turizem.

Treba je paziti, da teh vrednot ne poškoduješ, saj bi v tem primeru

postalo nezanimivo za turizem. Temu se reče turistični samomor. Na

srečo pri nas še nimamo izrazitih primerov turističnih samomorov.

Previden je treba biti tudi pri dejavnostih, kot je na primer kolesarjenje.

Osebno nisem zagovornik popolne prepovedi gorskega kolesarjenja,

pač pa sem za to, da se na zavarovanih območjih določi, kje se lahko

kolesari in kje ne. Tam, kjer se lahko, je treba imeti seveda nekoga, ki

to kolesarsko stezo vzdržuje in prevzame odgovornost.

Ko pride do množičnega turizma, je treba sprejeti pravila.

Zanima me, kakšno je vaše mnenje o Ljubljani pred

epidemijo. Ali je bilo turistov že preveč?

Kot Ljubljančan, ki živi v centru, opažam, da se je začelo središče

prazniti, da je vedno manj stalnih stanovalcev in vedno več

apartmajev. To spremeni dušo kraja. V najskrajnejši obliki sem to

doživel na Malti. V središču La Valette je ostalo tako malo stalnih

prebivalcev, da bi lahko rekli, da jih skoraj ni. Je samo še

administrativno in turistično središče. Če greš ponoči ven, je mesto

prazno. V Ljubljani si česa takega vsekakor ne bi želel.

Res je tudi, da je zelo težko določiti mejno kapaciteto. Ko se zažene

turistična mašinerija, je zelo težko ustaviti konje. Ko cilj postane

privlačen, ga oglašujejo vse agencije.

Pa je omejevanje obiska smiselno, je to sploh mogoče?

Smiselno je, mogoče pa tudi, če seveda to hočemo. Preveč

samoumevno se nam zdi, da vedno, ko se želimo nekam odpraviti,

lahko to nemudoma storimo.

Na predavanju ste dejali, da je v turistični strategiji

turizem na podeželju nizko umeščen?

Drugi rezultati so se ujemali z mojimi pričakovanji, to pa me je

presenetilo. Podeželje je baza, ki je zaradi značilnosti Slovenije

pomembna, ni pa samoumevna. V strateških dokumentih bi morali

nameniti več pozornosti motiviranju te baze.

Podeželje je zanimivo, samo če je kmetijsko aktivno, saj potem

ustvarja zanimive proizvode in pridelke. Če se doda še tradicionalno

kulinariko in domačnost, dobiš tisto, kar pritegne.

Za kmetije to pomeni, da imajo zagotovljen trg in lahko prodajajo

po višji dodani vrednosti. Če kmet proda zrezek na krožniku, bo zanj

dobil precej več, kot če ga proda mesnici.

Ali se strinjate, da bi morala imeti turistična društva večjo

vlogo pri oblikovanju turistične strategije?

Ravno turistična društva so tista, ki vedo, kaj se na njihovem območju

dogaja. Velikokrat opažam, da se zdijo nekatere stvari domačinom

5

Intervju

Kot nekdanji direktor Triglavskega narodnega parka je zaslužen za odprtje Bohinjke, informacijskega centra v Bohinju.

Lipov list - April 2021


6

Intervju

tako vsakdanje, da sploh ne pomislijo, da razpolagajo z nečim

posebnim. Takrat je dobro, da pride spodbuda. Potreben je dvosmerni

tok, sodelovanje.

Vedno izpostavljate pomen dobro delujočega

turističnega društva ...

Včasih so bili dogodki turističnih društev zelo obiskani, šlo je centre

druženja, skozi katere so se zadeve prenašale iz generacije v

generacije. Zdaj se vse skupaj virtualizira in treba je najti nove načine,

kako stvari prenesti na mlade. Kadar skupnost deluje kot skupnost in

je povezana, se bo vedno našel način.

Naša turistična politika temelji na zeleni in trajnostni

strategiji. Vi radi poudarjate, da je treba biti previden, ko

gre za rast. Kje je meja?

Zemlja je naš edini dom. Živimo v omejenem sistemu, obnašamo pa

se, kot da je vse neskončno. Že v šestdesetih letih je Rimski klub –

takrat je bilo to zelo revolucionarno – zagovarjal ničto rast. Vztrajali

so, da je treba ustaviti rast, kar ne pomeni, da ustaviš razvoj. Trenutno

se veliko govori o krožnem gospodarstvu in določene stvari se že

rešujejo v tej smeri.

V primeru zelenega turizma neka skupnost zaokroži svoj ekonomski

krog od pridelave do prodaje. Ob manjših količinah in večji kakovosti

je lahko doseči boljši izkupiček.

Pridelovalci sira v planinah svojega izdelka ne morejo prodajati po 6

evrov za kilogram, kolikor stane v supermarketu, saj so vanj vložili

preveč dela. Če sir prodajo gostu pri zajtrku in naredijo zgodbo

oziroma samo povedo, kako je sir nastal, ga bodo z lahkoto prodali

po višji ceni.

Še en zanimiv primer prihaja s Cresa, kjer živi znana kolonija

beloglavih jastrebov, njihovo število pa je začelo nenadoma

strmo upadati. Ugotovili so, da gre za posledico padca ovčjereje,

zato so jo obnovili. Ljudi so z višjimi odkupnimi cenami mesa

motivirali, da so se začeli ponovno ukvarjati s to tradicionalno

dejavnostjo. Zelo dobro jim je šlo. Lokalne gostilne so začele

prodajati 'happy meat' oziroma srečno meso, saj živali živijo brez

stresa. Zadeva je delovala, dokler ni eden od gostincev začel

kupovati cenejšega uvoženega mesa. V trenutku je vse propadlo.

Gonilo problemov je človekov pohlep. Simptomi so povsod enaki,

naj gre za turizem, kmetijstvo …

Nekaj podobnega je v svoji okrožnici z naslovom Hvaljen,

moj Gospod poudaril tudi papež Frančišek.

V svoji okrožnici s podnaslovom 'O skrbi za naš skupni dom' je

poudaril, da je prišlo do tega, ker je človek pretrgal stik z naravo,

Bogom in sočlovekom. Poziva k spremembi miselnosti in govori o

ekološki zavesti, ki človeka nagovarja k uravnoteženemu razvoju. Teža

dokumenta je v tem, da papež v njem opozori na celoto, mi pa se

ukvarjamo z vsakim problemom posebej.

Vsi problemi, naj gre za covid, trgovino z belim blagom, podnebne

spremembe ali upad biodiverzitete, imajo iste korenine. Če hočemo

stvari rešiti, je treba imeti pred očmi vedno celotno sliko.

Sam sem to ponazoril z rubikovo kocko. Vsak sektor, vsak segment –

turizem, gospodarstvo, kmetijstvo – jo vlečejo v svojo smer, zato je ni

mogoče sestaviti. To je mogoče, samo če vidiš celoto.

Vprašanje je, ali to zares hočemo. Po mojem smo zdaj še daleč od

tega, da bi to hoteli. Če ne bo šlo drugače, nas bodo prebudile

katastrofe. Šele takrat se bomo začeli zavedati, kako ranljivi smo.

Covid je že eno od teh znamenj.

Katera je največja prednost Slovenije kot turističnega cilja?

Velika raznolikost na majhnem prostoru. Enkrat sem naravovarstvenike

iz Severne Nemčije peljal na enotedenski izlet po Sloveniji in bili so

zelo navdušeni. Začeli smo na Brniku, od koder smo se odpeljali v

Kranjsko Goro, čez Vršič, kjer je bil v kotanjah še sneg, smo prišli v

dolino Soče, kjer so bili že čisto očarani, sledili so Kras, morje, kočevski

gozdovi in povratek v Ljubljano. Ni jim šlo v glavo, da so v enem

tednu videli toliko različnih stvari.

Raznolikost pa se ne kaže samo v pokrajini, pač pa tudi v arhitekturi,

ljudeh, zgodovini ... Vsak del Slovenije ima drug zgodovinski poudarek;

Ribnica ima na primer turške vpade, dolina Soče pa prvo svetovno

vojno. Raznolikost se ponovi tudi v kulinariki. Kje še imajo na tako

majhnem prostoru tri različne vinske regije?

Rekli ste, da imate lepe spomine na začetke revije Lipov list?

Seveda, to je bilo obdobje promocijske akcije Slovenija moja dežela

in predosamosvojitvega domoljubnega ponosa in entuziazma. Pa

ne samo pri Lipovem listu, ampak na splošno.

Besedilo: Polona Frelih

Fotografije: Marta Skoberne

V naravi ga je težko srečati brez fotoaparata v roki.

Lipov list - April 2021


7

TZS

Kodeks so oblikovali in podpisali: Center šolskih in obšolskih dejavnosti; CIPRA Slovenija, društvo za varstvo Alp; Čebelarska zveza Slovenije; Društvo za ohranjanje, raziskovanje

in trajnostni razvoj Dinaridov; Gozdarski inštitut Slovenije; Javni zavod Triglavski narodni park; Kajakaška zveza Slovenije; Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije; LIFE DINALP

BEAR; Lovska zveza Slovenije; Morigenos – slovensko društvo za morske sesalce; Planinska zveza Slovenije; Prirodoslovni muzej Slovenije; Ribiška zveza Slovenije; Slovenski

državni gozdovi, d.o.o.; Slovensko odonatološko društvo; Snaga d.o.o., služba Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib; Turistična zveza Slovenije; Umanotera, Slovenska

fundacija za trajnostni razvoj; WWF Adria; Zavod Red Tree Heritage; Zavod Republike Slovenije za varstvo narave; Zavod za gozdove Slovenije; Zveza gozdarskih društev Slovenije;

Zveza lastnikov gozdov Slovenije; Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov; Zveza tabornikov Slovenije.

Lipov list - April 2021


8

Fotografija: Tomo Jeseničnik

Aktualno

Slap Veliki Kozjak pri Kobaridu v času, ko še ni bilo vstopnine, ki je bila uvedena zaradi velike turistične obremenitve.

Etični turizem namesto

množičnega turizma

Etika je veja filozofije in je tesno povezana z moralo. Etično je tisto,

kar se nanaša na etiko ali etos, nravstvenost. Obravnava etični ideal,

vzgojo, zavest in tendence v določenem času. Načela etike se sicer

spreminjajo glede na zgodovinska obdobja in zemljepisne dolžine

in širine, a osnovno etično načelo ostaja v jedru nespremenjeno. Ko

so civilizacije v človeški zgodovini razlikovale dobro od slabega in

zaželeno od nezaželenega, so utirale pot morali. Etika kritično

presoja človekova dejanja glede na to, ali so dobra ali zla, pravilna in

napačna; ali izberemo takšno ravnanje, ki bo preneslo vsakršno

presojo in bo usmerjeno k dobremu.

Etika predvsem temelji na odnosih, tako osebnih kot strokovnih.

Turistični subjekti (organizacije, turistični delavci in turisti ...)

prevečkrat težijo le k profitu, mnogokrat nimajo pred očmi

dolgoročnega razvoja, nimajo vizije, ne upoštevajo strokovnih

načel, vrednot in usmeritev, prijaznosti, ustrežljivosti, vljudnosti in

humanosti. Ta načela so del moralno etičnih usmeritev.

Pri vprašanju etike je zelo pomembna vloga prava, v okviru tega pa

etično sporazumevanje politične skupnosti in njen demokratični

potencial. Ker politični organi sprejemajo predpise, so soodgovorni

za uresničevanje vrednot v turizmu.

Turizem nekateri opredeljujejo kot človekovo pravico, povezano s

svobodo, pravico gibanja, zdravega okolja in varovanja naravne in

kulturne dediščine. Svoboda enega pa je vedno omejena s svobodo

drugega. To je kršeno v primeru množičnega turizma, ki je izrinil

avtohtono prebivalstvo na eksotičnih destinacijah kot so Benetke,

Dubrovnik, Bled, Pariz …

Potniške križarke, ki priplujejo v pristanišča, in s katerih se vsuje

množica turistov, ki posnamejo nekaj fotografij, kaj malega pojedo

in popijejo, opravijo fiziološke potrebe in kupijo kakšen spominek,

gotovo ne prispevajo h kakovostnemu etičnemu turizmu, saj

tovrstnih (in še nekaterih drugih) obiskovalcev največkrat ne

zanimajo ne kultura ne utrip teh mest ne življenje njihovih

prebivalcev.

Etični kodeks Turistične zveze Slovenije

Generalna skupščina Svetovne turistične organizacije UNWTO je

leta 1999 sprejela etični kodeks za turizem. Sprejeta je tudi množica

sporazumov, sklepov in deklaracij, ki naj bi bili temelj etike v

turizmu. Priporočajo načela, ki naj bi jih udejanjal turizem:

svoboščine, pravice, solidarnost, izobraževanje, socialno varnost,

skrb za okolje …, so pa brez konkretnih zavez. Turizem za nekatere

kraje pomeni velik del prihodkov, vendar pogosto ogroža ali celo

uničuje način življenja lokalnega prebivalstva, onesnažuje zrak,

vodo in zemljo in nesorazmerno povečuje količino odpadkov. Ko se

krajevni običaji spremenijo v pretežno pisan kramarski sejem, je s

tem kršeno vsaj pet načel etičnega turizma, pravice delavcev v

gostinstvu in drugih turističnih panogah pa bi zahtevale posebno

raziskavo. Treba je tehtati koristi in pomanjkljivosti vsakršne oblike

turizma. Pri stroških je treba upoštevati škodo (voda, smeti, hrup,

prenos bolezni ..) in morebitni dobiček.

Turistična zveza Slovenije je skupaj s Turistico, visoko šolo za turizem

sprejela etični kodeks, ki ga priporoča v sprejem turističnim

destinacijam. Temelji na svetovnem kodeksu (The Global Code of

Ethics for Tourism) in predstavlja priporočila za odgovoren in

trajnosten razvoj našega turizma. Priporoča ga lokalnim turističnim

organizacijam, zmanjšuje negativen vpliv turizma na okolje in

kulturno dediščino in prebivalcem turističnih krajev omogoča

številne prednosti. Je zaveza za širitev in spodbujanje globalnega

etičnega kodeksa v turizmu med partnerji, dobavitelji, kupci,

zaposlenimi in delničarji. Turizem naj bi prispeval k razumevanju in

spoštovanju med ljudmi in narodi, bil sredstvo za individualno in

skupinsko izpolnitev, dejavnik trajnostnega razvoja, dejavnost, ki

spoštuje kulturno dediščino človeštva.

In še opomba: v Sloveniji so bili do zdaj skriti kotički, majhni

biseri, ki so bili na voljo le lokalnemu prebivalstvu. Želja po

dobičku pa jih je v lokalnih časopisih, TV oddajah itd. razkrila in

postajajo cilj potovanj, ki jih te mikro lokacije ne bodo prenesle.

Ali lokalne skupnosti, ki imajo te bisere, poznajo etični kodeks,

sprejet na svetovni in državni ravni?

Besedilo: Maja Smole Đorđević

Lipov list - April 2021


9

TZS

Tematske poti za pristno

doživetje narave

Tematska pot je označena ali neoznačena pot, ki uporabniku

ponuja doživetje določene tematike in se lahko nanaša na

poljubno turistično aktivnost: pohodništvo, kulinariko, kulturo,

arhitekturo, zgodovino in podobno. Pot je lahko poljubno dolga,

pomembno je le, da predstavlja zanimive točke v turističnem in

izobraževalnem smislu.

Tematske poti predstavljajo kulturno in naravno dediščino,

kulinariko in nenazadnje ljudi. Vsaka pot pohodniku omogoča

celovito doživetje določene vsebine, okoli katere je bila pot

ustvarjena. Tematske poti povezujejo krajinske in regionalne

zanimivosti, hkrati pa povezujejo in usmerjajo tudi obiskovalce.

Istočasno pletejo mrežo tudi med posameznimi deležniki; od

občin, društev do raznih kulturnih ter turističnih organizacij in

podjetij, kar vodi k bolj učinkoviti ponudbi.

Njihova vloga je tudi varovanje in ohranjanje narave ter kulturne

dediščine, imajo pa tudi izjemen izobraževalni pomen.

Nezanemarljiv je tržni segment tematskih poti, ki je povezan z

naravo in doživljajskim turizmom.

S tematskimi potmi izobražujemo, ohranjamo, tržimo,

promoviramo in usmerjamo obiskovalce vse od parkirnega mesta

dalje, hkrati pa jim nudimo prijetno izkušnjo. Da bi to dosegli, je

treba pripraviti sporočila kot didaktične objekte, ki bodo

zadovoljevali širok krog obiskovalcev. Skrbno je treba izbrati način

predstavljanja informacij. Marsikje se klasične učne poti pozneje

razvijejo v doživljajske poti, ki obiskovalcem poleg razlag in

možnosti opazovanja, ponujajo tudi druge aktivnosti (lokalna

zgodba itd.).

Naravo doživljamo različno, pri čemer posebno pomembno vlogo

igrajo naši čuti: vid, sluh, voh, tip in okus. To je treba upoštevati

tudi pri načrtovanju infrastrukture za doživljanje in spoznavanje

narave, ki je bila v preteklosti skoraj povsem usmerjena v vidno

zaznavo, danes pa poskušamo vključiti tudi druge čute. Zvoki,

vonji, lastnosti površin in okusi so zelo uporabni za predstavljanje

naravnih značilnosti, poleg tega pa v obiskovalcu vzbudijo čustva.

Tako doživetje je z vidika pomnjenja veliko dolgotrajnejše.

V Sloveniji je več kot

700 tematskih poti,

med katerimi so

številne dostopne

tudi na mobilni

aplikaciji Slovenski

turistični vodič.

Besedilo: Jože Prah, koordinator Naj pot

Lipov list - April 2021


10

TZS

Bohinjski Bela je vas, ki leži 4 km od središča Bleda v smeri Bohinja.

Godrnjačeva pot –

družinska tematska pot

Na Bohinjski Beli, vasi, ki leži 4 km od središča Bleda v smeri Bohinja, smo člani turističnega društva uredili

tematsko pot, ki je namenjena družinam z mlajšimi otroki. Poimenovali smo jo po medvedu, ki je nekoč

prihlačal v vas in se ga je prijelo ime Godrnjač. Navdušuje zlasti otroke, ki lahko pot poiščejo sami s pomočjo

oznak – medvedjih šap. Obilo veselja pa prinaša tudi odraslim.

Na planoti Pokljuka so opazili sledi medveda. Zbrali so se lovci iz

bližnjih krajev, tudi z Bohinjske Bele, in ga odšli lovit. Komaj dobro

so vsi lovci odšli, že je Godrnjač prihlačal naravnost na Belo.

Verjetno je prišel do vasi iz soteske reke Save. Tam je najbrž pil

vodo, nato pa je zlezel po bregu navzgor in pri šoli prilezel v vas.

Bil je strašno lačen in je iskal hrano. Najprej se je Godrnjaču

nasmehnila sreča pri hruški tepki – pod njo je našel prgišče

okusnih sadežev. To je tudi prva postaja krožne poti; vseh skupaj

je 14.

Na krožni poti se sprehodite po isti poti kot nekoč medved in

spoznavate, kaj vse se mu je pripetilo. Dolga je okrog 2 km, prične

pa se v vaškem jedru pred Domom krajanov in je označena z

zelenimi tablami, na katerih so medvedje šape. V pomoč vam je

Godrnjačev zemljevid, ki ga dobite na startni točki v okrepčevalnici

Galetovec ali si ga natisnete sami, saj je objavljen na spletni strani:

www.bohinjskabela.si.

Zbudi medveda z metanjem obročev na kavlje.

Na poti opazujete naravo, drevesa in grmovnice (označenih je več

kot 30 različnih vrst), živali in na 13 postajah rešujete različne

naloge. Na prvi postaji najmlajši dobijo nalogo, da si ogledajo

Lipov list - April 2021


listje in lubje hruške tepke, drevesa, ki ga je v naše kraje prinesla

cesarica Marija Terezija, saj bogato obrodi, njihovi sadeži pa so

dobri za kompot, kruh in pecivo.

Na vsaki postaji je treba opraviti tudi nalogo, ki je na kratko

opisana na tabli, natančneje pa v seznamu postaj in nalog. Če

imate pri sebi pisalo, poiščite na vsaki postaji na tabli po eno črko

in jih zapovrstjo vpišite v spodnje kvadratke – na koncu boste

dobili sporočilo zase. Če pisala nimate, nič zato: na koncu vas

vseeno čaka presenečenje – najpogumnejši boste lahko pogledali

v pravi medvedji brlog!

11

TZS

Pot vodi mimo ribnika, glasbenih kamnov, poigrate se lahko v

gozdni igralnici, kjer so labirint, kožarica in več igral, opazujete

potočke, postavljate kamne v kamnolomu, se povzpnete na

lovsko opazovalnico in se mimo medvedovega brloga vrnete do

izhodiščne točke. Vabljeni!

Besedilo: Francka Gregorc, Turistično društvo Bohinjska Bela

Fotografije: Turistično društvo Bohinjska Bela

Turistično društvo Bohinjska Bela

E: info@bohinjskabela.si

W: http://bohinjskabela.si/sl Na poti je tudi lovska opazovalnica. Je kak medved v bližini?

Eden od izzivov za najmlajše: preštej panje!

Lipov list - April 2021


12

TZS

Na tematskih poteh smo v stiku s prečudovito naravo.

Pot skozi Zalo bo letos

bogatejša z novo vsebino

Poljanska dolina je znana po zgodbah dr. Ivana Tavčarja in njihovih

umestitvah v tematske poti. Prva taka pot, ki jo je zasnovalo in

oblikovalo TD Žirovski Vrh, je pot skozi Zalo. Malokdo ve, da zbirka

novel V Zali izhaja iz dejanskega gozda, ki ga domačini imenujejo

Zala. Tavčar je namreč s svojimi prijatelji rad zahajal tja na lov na

divjega petelina. Okvirna pripoved se je tako zgodila prav v osrčju

Poti skozi Zalo, kjer so si lovci na divjega petelina pripovedovali

zgodbe o nesrečnih ljubeznih. Večini je poznano, da je po knjigi

nastal tudi istoimenski film – Ljubezen nam je vsem v pogubo

(1987), nekoliko manj znan pa je film Amandus (1966), ki govori

enako zgodbo, kot jo pripoveduje tudi Pot skozi Zalo. Amandus je

ena od štirih novel iz knjige V Zali, ki se je dogajala na Žirovskem Vrhu.

Kraj velja za precej odmaknjenega in pozno naseljenega, zato tudi

nima svoje cerkve. Prebivalci so tako k maši hodili v precej oddaljeno

Gorenjo vas – na Trato. Tu so svojo priložnost začutili protestantski

privrženci, ki so prebivalce teh oddaljenih kmetij prepričevali v

Pot se prepleta z Rupnikovo linijo, sistemom utrdb, grajenih v

obdobju med obema vojnama.

njihovo vero. Na Bukovčevi domačiji, v hiši iz leta 1639, so tako našli

Dalmatinovo biblijo, ki potrjuje resničnost te pripovedi. V Žirovski

Vrh je zašel kanonik Amandus, ki se je v gozdove Zale namenil na lov.

Tisti dan ga ni spremljala sreča. Z orožjem je medveda le ranil, on pa

ga je s svojo šapo precej grdo poškodoval. K sreči so ga sluge odnesle

na bližnjo Mrakovo domačijo. Tam so mu oskrbeli ranjeno ramo in

mu odstopili posteljo. Več dni je okreval na domačiji, v tem času pa se

je zagledal v najmlajšo deklico. Zgodba se potem precej zaplete in

najbolje je, da jo spoznate kar ob sprehodu skozi Zalo.

Letos mineva 10 let od prenove te poti in nekje 15 let od nastanka

njene prve zasnove. Člani TD Žirovski Vrh se vsako leto trudijo z

vzdrževanjem poti ter njeno nadgradnjo. Tako ob poti vsake toliko

nastane kaka nova skulptura, ki popestri pot in privablja predvsem k

fotografiranju. V letošnjem letu bomo v okviru projekta Vseživljensko

varovanje narave obnovili animacijske table na poti, zasadili

avtohtone drevesne vrste in posodobili vsebino poti. Tako bo

12-kilometrska pot dobila nadgrajeno vsebino in spodbujala k hoji,

opazovanju čudovite narave in prelepih razgledov. Za ljubitelje

organiziranih pohodov se vsaj enkrat letno odpravimo na organiziran

pohod, ki ga spremljajo igrani prizori zgodbe iz 17. stoletja. Pohodniki

se vsako leto veselijo tega posebnega doživetja, ko se gozd spremeni

v pravo gledališče.

Pot se prepleta z Rupnikovo linijo, sistemom utrdb, zgrajenih v

obdobju med obema vojnama. Spremljale vas bodo po celotnem

hrbtu Žirovskega Vrha, vse do Golega vrha, kjer stoji največja

podzemna utrdba Goli vrh. Več o vodenih ogledih in zgodbi utrdb si

lahko preberete na www.poljanskadolina.com.

Lipov list - April 2021


13

TZS

Poljanska dolina je znana po zgodbah dr. Ivana Tavčarja in njihovih umestitvah v tematske poti.

Znotraj gozda Zale je zaokrožena še Medvedkova pot, ki je

namenjena predvsem otrokom. Njena vsebina je obarvana z

gozdno pedagogiko in čutnim zaznavanjem. Primerna je za družine

z otroki, šolske, vrtčevske in druge organizirane skupine, saj je

popestrena s številnimi animacijami. Navdušil vas bo čudovit gozd

z gozdnimi jasami, opremljenimi z didaktičnimi pripomočki, klopmi,

lesenimi lužami in različnimi skulpturami, med drugim tudi

mahovito medvedko Štefko.

Na poti je sedem tematskih iger, povezanih z gozdno pedagogiko in

čutnim zaznavanjem. Pot je primerna za družine in različne otroške

skupine. Najbolj privlačna na poti pa je zagotovo več kot 3,5 m visoka

mahovita medvedka Štefka. Dolžina poti je 3,5 km in označena je z

rumenimi medvedjimi tačkami. Pričnete jo na Kmetiji pr' Bukovc

(Žirovski Vrh 44, Žiri), kjer parkirate in se odpravite po gozdni poti pod

parkiriščem oz. oglasnima kozolčkoma. Več navodil najdete na

spletni strani društva www.tdzirovskivrh.si. Zagotovo je pot čudovita

ideja za nedeljski izlet. Na vašo željo pa vam za skupine lahko

pripravijo tudi zelo zanimivo vodenje in animacijo za otroke.

Obe poti sta vredni obiska, predvsem za vikend, ko se lahko spotoma

ustavite še v Lovski koči na Javorču (901 m), ki ponuja odlične

prigrizke in okrepčila. Še posebno okusne so šapce, ne medvedkove,

ampak kvašene ter z različnimi nadevi. Vabljeni, da doživite Žirovski

Vrh v Poljanski dolini.

Besedilo: Lucija Kavčič

Fotografije TD Žirovski vrh

Znotraj gozda Zale je zaokrožena še Medvedkova pot, ki je namenjena predvsem otrokom.

Lipov list - April 2021


14

TZS

Fotografija: Alenka Zgaga

Tradicionalni pohod vodi več društvenih vodnikov, vso pot igra harmonikar.

Tematska pot Na svoji zemlji

Zvesti vzdrževalec spomina

Leta 2007 je obisk študentov mednarodne Poletne šole iz Bovca

pri domačinih Grahovega ob Bači in Koritnice – leta 1948 so

sodelovali pri snemanju prvega slovenskega zvočnega filma Na

svoji zemlji, leta 1975 pa pri postavitvi edinega spomenika filmu v

Sloveniji – porodil idejo o vzpostavitvi prve filmske tematske poti

v Sloveniji.

Pot je že leta 2008 - ob 60. obletnici filma - zasnovala Nadja

Valentinčič Furlan, kustosinja za etnografski film pri Slovenskem

Fotografija: Cveto Zgaga

Domačini Koritnice so odprtje obogatili z igranjem odlomka

Sezula se bom.

etnografskem muzeju, ki je pripravila obisk. Začutila je namreč, da

dediščina filma živo sobiva z domačini in filmsko ekipo ter se celo

vztrajno nadgrajuje, tudi skozi vsakoletni prireditvi Očka Orel (od

1999) in Na svoji zemlji danes (od 2000).

A zeleno luč za izvedbo ji je prižgala šele uvrstitev v projekte LAS

Dolina Soče leta 2011 in pridobitev nepovratnih sredstev

Kmetijskega sklada za razvoj podeželja RS za obdobje 2007–2013.

Z izvedbo se je spopadlo KTT Društvo Baška dediščina s podporo

nosilke projekta, Občine Tolmin, in v sodelovanju s KS Grahovo ob

Bači, Tolminskim muzejem, Planinskim društvom Podbrdo in s še

petnajstimi vsebinskimi partnerji.

Odprtje poti 6. oktobra 2012 je steklo ob domoljubni ganjenosti

obiskovalcev, krajanov in legendarne filmske ekipe. Prav tako

vzdušje je spremljalo tudi tridnevno prireditev ob 65. obletnici

filma, ki je simbolično zaključila dvoletni projekt.

Tematska pot je film trajnostno umestila v Baško grapo in ji utrdila

sloves zibelke slovenskega zvočnega filma. Prične se v Domu

krajanov na Grahovem ob Bači, kjer jo dopolnjujejo tematska soba

z razstavo Tolminskega muzeja in medijska točka (druga je v

gostilni 'Pri Brišarju'), možnost ogleda filma, ki je od leta 2018

digitaliziran, zgibanka, tematski list, razglednica in povabilo na

spletno stran. V pohodno doživetje se ponujata dve različici

krožne poti po neokrnjeni naravi v dolžini 12 ali 7 km. Vodniki

društva ob šestih všečno oblikovanih tematskih tablah v

slovenskem in angleškem jeziku na lokacijah, kjer so bili posneti

Lipov list - April 2021


ključni prizori filma, filmsko zgodbo povežejo z dogodki iz bogate

kulturne, tehnične in naravne dediščine tega območja. Otroke in

mladino nagovarjajo z Orličevo zgodbo, vse pa opozarjajo na

neprecenljive fotografije krajine iz leta 1948, ki jo je leta 1976

uničil potres. Invalidne osebe lahko pot podoživijo na

2,5-kilometrskem sprehodu ob rekah Bača in Koritnica.

Leta 2015 je bila izbrana za naj regijsko pot na območju Zavoda za

gozdove Slovenije OE Tolmin, prepoznavnost pa ji dvigata sedaj

že tradicionalna akcija 'Selfie Na svoji zemlji' (prihod na pot z

vlakom ali s kolesom) in pohod po poti prvo oktobrsko soboto, ki

že od prvih korakov prijateljuje s Festivalom pohodništva Dolina

Soče in z Dnevi evropske kulturne dediščine. Posebno slednji so

jo dvignili na raven turističnega podukta, ki privablja obiskovalce

iz vse Slovenije.

Gostovala je na številnih odmevnih dogodkih po Sloveniji, med

drugim na filmskem festivalu Kino otok, slavnostni seji državnega

zbora in Občine Tolmin, v večih televizijskih oddajah, leta 2016 pa

je dopolnila panojsko razstavo Kaj je bilo z evropskimi sredstvi

narejenega zate, za tvoj kraj? Leta 2018 je navdihnila film Slavka

Hrena Baška grapa – živi spomenik filmu. O poti so se razpisali

številni tiskani mediji, pohvalno pa je o njej pisal tudi priznani

filmski kritik Marcel Stefančič.

Upravljavec poti KTT Društvo Baška dediščina skupaj z lokalno

skupnostjo pri vzdrževanju in dodajanju novih vsebin sledi v letu

2014 izdelani strategiji razvoja. Letos se v okviru projekta Dediščina

in podeželje v dolini Soče obeta največja obogatitev poti doslej.

Besedilo: Olga Zgaga, KTT Društvo Baška dediščina

Pot je društvo že obogatilo z lokalnimi zgodbami, kot je tale

o domačinu Rudiju Bašlju, ki je leta 1944 zažgal bencin v

Postojnski jami.

Prijave za pohod

Alenka Zgaga: 041 601 248

Fotografija: Cveto Zgaga

15

TZS

Fotografija: Cveto Zgaga

Odprtje tematske poti leta 2012 so pospremili še živeči člani ekipe.

Lipov list - April 2021


16

TZS

Staro naselje Plešivec, kjer so nekoč gospodarili veleposestniki Plešivčnikovi, pozneje pa tudi še nekateri drugi.

Gozdno turistična pot

Plešivec

»Mestece med gorami – kakor otrok v materinem naročju počivaš

v soteski med Pohorjem in Uršljo goro. Gore te varujejo, gorske

vode, Mislinja in Suhodolnica ti pojo pesem uspavanko.« Tako je o

Slovenj Gradcu nekoč zapisal Franc Ksaver Meško (1874–1964),

pisatelj in župnik na Selah pod Uršljo goro.

Na obrobju te naše doline imamo kar nekaj lepo urejenih

pohodniških poti različnih zahtevnosti, dolžine in vsebine. Poti, ki

nam nudijo sprostitev v naravi, lepe razglede, govorijo nam o

bogati in zanimivi zgodovini, o gozdovih in gospodarjenju v

preteklosti in sodobnem času …

Prav voda in hudourniki so prispevali k ureditvi ene najbolj

slikovitih in zanimivih pohodniških poti v občini.

Ena takih je tudi Gozdno turistična pot Plešivec ob vznožju

južnega pobočja Uršlje gore. Začetek poti je v Suhem dolu – tako

se imenuje, čeprav je v tem dolu dosti vode. Od tod dobiva

Slovenj Gradec tudi večji del pitne vode za svoje prebivalce. Prav

voda in hudourniki pa so prispevali k ureditvi ene najbolj slikovitih

in zanimivih pohodniških poti v občini.

9. avgusta leta 1995 je na pobočjih Uršlje gore divjalo silovito

neurje, posledice katerega so bile obsežne, tako v naravi kot tudi

na objektih v nižje ležečih predelih. Vodna ujma je odnesla staro

cesto v soteski Kaštel, po kateri so dolga desetletja tovorili les s

plešivških pobočij v dolino. Ravno ta soteska je v letih po neurju

postala najlepši del, v letu 2002 so bile v njej urejene nove

pohodniške poti, ki vodijo iz Suhega dola, po Kaštelu, mimo

Plešivškega mlina do starega naselja Plešivec, kjer so nekoč

gospodarili veleposestniki Plešivčnikovi, pozneje pa tudi še

nekateri drugi. Staro veleposestniško naselje, po vojni naselje

gozdnih delavcev, še danes kaže svojo bogato podobo z

mogočnimi stavbami iz preteklosti. Vidni so še lepo ohranjeni

podporni zidovi plešivških vrtov, številna lipova drevesa iz

preteklosti. Od soteske Kaštel, mimo mlina do naselja Plešivec so

še ohranjeni deli kostanjevega drevoreda in številna zaščitena

drevesa.

Pot vodi tudi mimo kmetije Verneršek (1105 m), ki je najvišje

ležeča kmetija v občini Slovenj Gradec, po pobočju do Lovske

koče LD Podgorje in v nadaljevanju čez Potoško. Domačija

Potočnikovih je bila dolgo časa obravnavana kot rojstna domačija

očeta Hermana Potočnika Nordunga, strokovnjaka za raketno

tehniko, ki se je popolnoma posvetil načrtovanju prodora v

Lipov list - April 2021


17

TZS

Poseben pečat je dal obnovljeni Plešivški mlin, ki s svojim vodnim kolesom enakomerno ropota v tišini okoliških gozdov.

vesolje. No, pred leti so ugotovili, da je bil njegov oče rojen v eni

od mestnih hiš v Slovenj Gradcu.

Pot je bila pred skoraj dvajsetimi leti urejena v sodelovanju s

Turističnim društvom Slovenj Gradec, Zavodom za gozdove,

Mestno občino Slovenj Gradec in številnimi zanesenjaki, ki so

želeli javnosti ponuditi nekaj novega ter ohraniti del naravne,

etnološke in stavbne dediščine za zanamce. Poseben pečat ob

poti je rešen pozabe in obnovljen Plešivški mlin, ki s svojim

vodnim kolesom enakomerno ropota v tišini okoliških gozdov.

Vabljeni v naravo in k spoznavanju preteklosti, vabljeni na Koroško.

Besedilo: Peter Cesar, predsednik Turističnega društva Slovenj Gradec

Fotografije: Turistično društvo Slovenj Gradec

Tako je bil mlin videti pred obnovo.

Lipov list - April 2021


18

TZS

Fotografija: Joško Šimic

Vodomčev gaj

Po sledeh vodomca

Če iz Grosuplja zavijete proti Turjaku, vas pot pelje skozi Ponovo

vas do vasi Cerovo. Tam vas v središču vasi pozdravi urejeno in

prijazno vaško jedro, ki je z veliko informativno tablo izhodišče

obiska tematske učne poti Po sledeh Vodomca.

Naravoslovna učna pot Po sledeh vodomca je tematska, povezuje

bogato kulturno in naravno dediščino. Pri potepanju po 5,2 km

dolgi krožni poti se tako sprehodite mimo zavarovanega območja

različnih habitatov Vodomčevega gaja in pravljične dežele

Podlomarjev, kjer Lisjak Podlomar in njegovo nevidno ljudstvo

Podlomarčkov skupaj z Mladimi varuhi narave vedno kaj ušpičijo.

Sprehodite se tudi mimo Županove jame, ki ponuja vpogled v

skrivnosten podzemni svet kraškega površja, in mimo protiturške

utrdbe Tabor Cerovo, kjer zidovi cerkvice sv. Nikolaja in obzidja, ki

jo obdaja, pojejo stare, pozabljene pesmi slovenskih kmetov, ki

so se pred 500 skrivali in branili pred turško vojsko.

Fotografija: Žan Pečan

Ob poti si lahko na 22 tablah preberete zanimivosti o gozdni flori,

favni in geologiji. Pogled pa je vredno usmeriti tudi navzgor, saj

je ob poti postavljenih 88 gnezdilnic. TD Cer Cerovo v sodelovanju

z ornitologi čisti, pregleduje in vzdržuje gnezdilnice, hkrati pa

popisuje in obročka ptice, ki se naselijo v njih.

Po sledeh vodomca in druge tematske poti so v kriznih časih

pandemije omogočale zelo dobrodošlo oblika rekreacije,

sprostitve, pobega v naravo. Ljudje so z obiskom označenih poti

združili prijetno s koristnim. Krepitev telesa, naravno okolje, svež

zrak, mir so dobrine, ki so bile v času slabih novic in občutkov

ujetosti marsikomu v uteho. Družinam namreč lahko tovrstne

Polna gnezdilnica

Lipov list - April 2021


Vaško jedro jeseni

poti predstavljajo zanimiv izhod izza štirih sten. Urejena, slikovita,

označena pot Po sledeh vodomca je bila zato dobrodošla

sprememba v času omejitev ter dobrodošel pobeg od vsakdanjih

skrbi.

TD Cer Cerovo je v 2021 s sodelovanjem z 'LAS Sožitje med

mestom in podeželjem' in delnim financiranjem iz Evropskega

kmetijskega sklada za razvoj podeželja nadgradilo učno pot s QRkodami,

prek katerih si lahko tuji obiskovalci preberejo informacije

na tablah v angleškem, italijanskem in nemškem jeziku. Velika

pridobitev pa je tudi sedem predstavitvenih panojev s skupnim

naslovom Prepleti življenja. Ti omogočajo, da gibalno ovirane

osebe spoznajo vsebino učne poti v Vodomčevi učilnici, ki nudi

tudi panoramski pogled na večino habitatnih tipov, predstavljenih

na panojih. Cilj omogočiti čim večjo socialno vključenost in

enakost vseh je bil s tem dosežen.

Besedilo: Marjan Koščak, Turistično društvo Cer Cerovo

Fotografija: Brane Petrovič Fotografija: arhiv TD Cer Cerovo

19

TZS

Tabor Cerovo iz zraka

Lipov list - April 2021


20

TZS

Skupina otrok pri kalu Dane

Po poti vodnih zakladov

Voda je bila v kraškem okolju vedno najdragocenejša dobrina. Za

poselitev tega področja je moral človek ustvariti različne vrste

vodnih zajetij in jih stalno vzdrževati. To skrb je lokalna skupnost

opustila, ko so na to območje napeljali vodovod. Vendar so vodna

zajetja sčasoma postala izjemno pomembna tako za napajanje

prostoživečih živali kot tudi za razmnoževanje različnih vrst dvoživk.

Zaradi značilnosti kraške pokrajine, kjer je voda zaradi posebnosti

kraških tal zelo dragocena, zlasti v poletnih mesecih, so bila zajetja

in kali namreč pravi zaklad za ljudi in živali. Kraški človek je deževnico

ohranil tako, da je naredil v kotanjah zajetja – kale, da je lahko v njih

napajal živino. V zimskih mesecih so bili kali zbirališče ledu, za

otroke pa drsališča. Zavedanje o ohranjanju te dediščine je bilo in je

pri lokalnemu prebivalstvu Krasa in Brkinov vedno večje. Občine in

društva so iskala in še sedaj iščejo razne razpise evropskih sredstev

za obnovo te dediščine. S pomočjo Občine Divača sta se društvi

TKŠD Urbanščica in TKŠD Mejame uspešno prijavili na razpis prek

LAS-a za evropska sredstva za razvoj podeželja – Leader in leta 2008

zaključili trasiranje tematske Poti vodnih zakladov, ki je dolga 12 km.

Na začetku poti stoji informativna tabla, na kateri je zarisana celotna

pot, sicer pa je označena z manjšimi smernimi tablicami. Njenih

vsebinskih točk je 12. Pot prehodimo v štirih do petih urah. V letu

2014 sta društvi v vseslovenski akciji Moja dežela – lepa in

gostoljubna osvojili prvo mesto na regijskem tekmovanje na

območju občine Sežana v kategoriji Naj pot. Akcijo je Turistična

zveza Slovenije pripravila v sodelovanju z Zavodom za gozdove

Slovenije in GIZ za pohodništvo in kolesarjenje.

Začetek tematske poti je v vasi Famlje. Ta leži v Vremski dolini, eni

izmed največjih slepih dolin, po kateri teče reka Mejama. V Famljah

si lahko pred pričetkom pohoda ogledamo podružnično gotsko

cerkev, ki nosi ime po apostolu sv. Tomažu. V notranjosti so v

prezbiteriju znamenite freske iz 15. stoletja. Na obrobju vasi pa stoji

prenovljen objekt nekdanjega rudnika črnega premoga, ki so ga

odkrili daljnega leta 1778 in ga kopali vse do leta 1964, ko so rudnik

zaprli. V objektu je društvo TKŠD Urbanščica uredilo muzejsko

zbirko premogovništva. V Vremski dolini si lahko obiskovalci

ogledajo še marsikatere druge naravne in kulturne zanimivosti

kraja. Vremska dolina je znana tudi po pisatelju dr. Bogomirju

Magajni, po katerem je društvo uredilo literarno Magajnovo pot na

Vremščico (1027 m). Vsako leto v marcu organizira tradicionalni

pohod po Magajnovi poti.

Prvi vodni zaklad na Poti vodnih zakladov je vzorno urejen Fameljski

kal z označenim napisom na skali. Ob njej je postavljena miza s

klopjo, okrog kala pa je opazen obnovljeni zid suhozidne gradnje,

ohranjen kot dediščina prednikov. S takimi zidovi so omejevali

svoje parcele, njive in tudi kale. Smerne tablice nas vodijo po

manjšem klancu navzgor, v gozdiček do 'sosedske štirne', kjer je bilo

včasih pravo zbirališče vaških čenč. Tu so gospodinje iz sosednje

vasi Goriče zajemale vodo in prale perilo. Drugi obnovljeni kal

Škavnica leži na obrobju vasi Goriče, kjer si pohodniki lahko

oddahnejo na klopci. Tretji kal je v bližini razvalin gradu Kal na

Školju ob katerem je informativna tabla z zgodovinskim opisom

Lipov list - April 2021


gradu. Makadamska pot, ki je iz Famelj vodila do gradu, je bila

grajska pot, ob njej so bile zasajene murve. Nekaj še vitalnih murv

opazimo pred obzidjem gradu. Naslednji vodni zaklad je soteska

reke Reke. Do nje sestopamo po strmi stezi navzdol, mimo

urejenega razgledišča. Za to potrebujemo dobro obutev, ki ne drsi,

in previdnost pri hoji, saj je to najstrmejši del poti. Sotesko je pred

milijoni let izoblikovala reka, ki izvira na hrvaški strani pod

Snežnikom. Pod Škocjanom reka izgine v podzemlje Škocjanskih

jam ter se ponovno pojavi na površju pri Štivanu kot reka Timava,

na italijanski strani. Na naši poti se poslovimo od reke in se skozi

vasico Betanja povzpnemo do Škocjana – značilnega gručastega

kraškega in zelo razglednega zaselka vrh skalnate vzpetine, pod

katero si je utrla pot Reka. Kraj se imenuje po sv. Kancijanu,

mučencu, ki so mu oglejski patriarhi pogosto postavljali svetišča v

bližini voda. Cerkev iz leta 1603 poudarja samostojen zvonik s kapo

oglejskega tipa. Kraj je bil poseljen že v predzgodovini, v rimski

dobi je tu stal kaštel. Poleg tamkajšnjih dveh kalov si lahko v

Škocjanu in Matavunu ogledamo še veliko zanimivosti, med njimi

tudi Upravno stavbo Regijskega parka Škocjanske jame. Škocjanske

jame so naravni in kulturni spomenik, vpisan na seznam svetovne

Unescove dediščine. Tloris Škocjanskih jam opazimo na tabli,

postavljeni pri gostišču in informativnemu centru. Tu se lahko po

dveh urah hoda spočijemo, okrepčamo in tudi zaključimo prvi del

poti ter se po isti poti vrnemo na izhodišče.

Drugi del Poti vodnih zakladov lahko nadaljujejo tisti, ki želijo pot

do cilja prehoditi v celoti, opraviti pa morajo še nekaj kilometrov. Iz

Matavuna vodi pot proti vhodu v Škocjanske jame, mi pa se

usmerimo po makadamski cesti na levo, skozi borov gozd do

naslednjega kala v Vrabcih, od tam pa skozi vas Pared, mimo

turistične kmetije – Domačije Vrbin in naprej do druge največje

ledenice v Evropi. Leta 1860 jo je zgradil bogat tržaški ladjar in

neapeljski trgovec Amadeo Theres, da je z ledom, ki so ga hranili v

ledenici, pridobivali pa iz kalov in drugih vodnih virov, zaščitil živila,

ki so jih prevažali iz Trsta v Egipt. Od ledenice se pot nadaljuje v vas

Dane, mimo kala v Lasatkah ter znamenite obnovljene 'komunske

štirne' sredi vasi, ki je včasih služila za potrebe vaških gospodinjstev.

Obnovili so jo leta 2006 iz sredstev Heliosovega ekološkega sklada

za ohranjanje čistih voda. V preteklosti se je vodnjak – štirna napajal

iz bližnjih vodnih zbiralnikov, razporejenih na višje ležečih točkah.

Dotok je bil nato prekinjen, sedaj pa se kapnica napaja z bližnje

strehe. Na koncu vasi sledi še zadnji naravni kal, pri katerem se Pot

Kal pri Vrabcih – Dane

vodnih zakladov zaključi. Prehoditi je treba le še dober kilometer po

makadamski cesti do Matavuna.

Priporočilo:

Pohodniki potrebujejo dobro pohodno obutev z narezano

gumo, ki ne drsi.

Na poti spoznavamo različne vodne vire; od stoječih voda, kalov

ali mlak do vodnih zbiralnikov, reko Reko, vodnjake ali štirne ter

ledenico. Pot je primerna za vse starosti, le da se razdaljo lahko

prilagodi za krajši ogled ali ogled v celoti. Družinam z otroki in

starejši populaciji priporočamo, da jo prehodijo v dveh krajših

etapah (prvi del Famlje–Matavun–Famlje, drugi del Matavun–

Pared–Dane pri Divači– Matavun. Z enim avtomobilom se

zapeljemo v Matavun in ga pustimo na parkirišču pri gostišču in

informacijskem centru Parka Škocjanskih jam, z drugim

avtomobilom pa v vas Famlje. Lažje pa je za pohodnike z

avtobusom, saj jih lahko počaka na zaključku poti. Mogoča je

tudi kombinacija, da si v Matavunu sposodimo električna kolesa

in drugi del poti opravimo z njimi, saj je ta bolj primerna za

kolesarje.

Vse ostale podrobnejše informacije o poti pa dobimo na telefonu:

TKŠD Urbanščica, 031 817 676, ali TKŠD Mejama, 051 211 878.

Besedilo: Mirjam Frankovič Franetič, planinska vodnica PZS in

predsednica turističnega društva TKŠD Urbanščica

Fotografije: Arhiv TKŠD Urbanščica

21

TZS

Začetek poti pri kalu v Famljah

Lipov list - April 2021


22

TZS

Vinotour je prva mednarodna pot nordijske hoje med vinogradi.

VINOTOUR doživetje na vinski

cesti

V Občini Kungota imamo trasirane in označene

številne zanimive pohodniške, sprehajalne

in kolesarske poti (https://www.kungota.si/

objave/104): Gobarsko-kostanjeva pot, kolesarska

pot Kungoška razglednica, Kolesarska pot

kungoških vinorodnih gričev, Kungoška kolesarska

pot brez meja, Kungoška razgledna kolesarska pot,

Obmejna panoramska pot, Po Svečinskih goricah,

Pot prijateljstva in kulture, Pot vinogradništva in

fosilov, Sprehajalna pot na Čajžič in zadnja leta

številčno najbolj obiskana Vinotour pot.

Tudi v letu 2021 so načrtovani Vinotour pohodi. Ali se jih bomo

udeležili v omejenem številu ali se bomo sprehajali v krogu svoje

družine, je odvisno od stanja epidemije v Sloveniji in Avstriji!

Vinotour je prva mednarodna pot nordijske hoje med vinogradi,

ki je nastala v tesnem sodelovanju med Turističnim društvom

Svečina in sosednjo občino Ratsch an der Weinstrasse v Avstriji

pred enajstimi leti. Poti je danes že pet in peljejo prek dvorišč in

vinogradov več kot 100 slovenskih in avstrijskih vinogradniških

kmetij po več kot 80 km ustrezno označenih poteh. Od leta 2010

do danes smo organizirali več kot 60 pohodov in v našo občino

privabili več kot 10000 pohodnikov.

Dvakrat letno, maja (start v Ratsch a .d. W) in septembra (start v

Svečini), sta organizirana vodena pohoda po vsaj dveh poteh

hkrati. Tudi med letom so organizirani pohodi ob posebnih

priložnostih, ki so prilagojeni po dolžini, med njimi so nekateri

postali tradicionalni: za tri kralje januarja, Valentinov februarja,

aprila Jurijev, mini Vinotour – pohod otrok junija, pohod na

jakobovo 25. julija, pohod ob polni luni avgusta, pohod z baklami

na Pruh, kjer je predstava Tihe jasli konec decembra, in do sedaj

številčno najbolj obiskani čarovniški pohod Hellovino, ki je vedno

31. oktobra. Posebnost teh pohodov je, da imajo udeleženci

priložnost na njih spoznati pokrajino in ponudbo kmetij, mimo

katerih pelje pot, saj jim domačini večinoma postrežejo svoje

dobrote in ponudijo tudi žlahtno kapljico. Na pohodih je vzdušje

izjemno pozitivno.

Tudi v letu 2021 so načrtovani Vinotour pohodi. Ali se jih bomo

udeležili v omejenem številu ali se bomo sprehajali v krogu svoje

družine, je odvisno od stanja epidemije v Sloveniji in Avstriji! A

verjamemo in se veselimo, da bo mogoče skupaj obiskati naše

vinogradnike in ostale ponudnike, poskusiti odličen letnik 2020

ter uživati v prelepih razgledih in družbi ljubiteljev lokalne

kulinarike. Zato nas spremljajte na spletni strani Vinotour https://

Lipov list - April 2021


23

TZS

www.vinotour.si/, facebook strani https://www.facebook.com/

vinonw ali instagramu @vinotourwalks, kjer vas bomo sproti

obveščali o izvedbi in organizaciji predvidenih Vinotour pohodov.

In ne pozabite, s palicami ali brez – vsak korak šteje!

Kontakt: Pika Radmilovič (041 938 800) vinotoureu@gmail.com

Več o poteh – zemljevid: http://www.potka.si/nw_vinotour

VIDEO o poteh Vinotour v Svečini: https://www.youtube.com/

watch?v=ov0ZiOHABS4

Promocija pohodništva v Sloveniji – Vinotour: https://www.youtube.

com/watch?v=ov0ZiOHABS4

Oddaja ‚Heimat fremde Heimat‘, ORF oktobra 2018: https://youtu.

be/m5wtSGjQ6m8

Besedilo: Pika Radmilovič

Fotografije: Turistično društvo Svečina

Od leta 2010 do danes so organizirali več kot 60 pohodov in v občino privabili več kot 10000 pohodnikov.

Lipov list - April 2021


24

TZS

Prazgodovinska naselbina

Pot kulturne in naravne

dediščine Razkriški kot

Občina Razkrižje leži na severovzhodnem delu Slovenije, tik ob

slovensko-hrvaški meji. Čeprav je med manjšimi slovenskimi

občinami, na njenem prostoru najdemo nadpovprečno veliko

turističnih zanimivosti.

Pot kulturne in naravne dediščine Razkriški kot je bila v okviru

akcije Moja dežela – lepa in gostoljubna izbrana za najboljšo

tematsko pot v Pomurju leta 2011, 2012, 2014 , 2015 in 2016,

hkrati pa je leta 2012 osvojila tretje mesto, v letih 2014 in 2015 pa

celo drugo mesto na državni ravni.

Takrat je komisija v obrazložitvi zapisala, da je pot nagrajena za

svojo pristnost. Redko kje v Sloveniji so namreč ohranili ljudska

verovanja in tako veliko vaških muzejev, ki ohranjajo obrt kovaštva,

kolarstva, dimnikarstva, čevljarstva in umetnost žganjekuhe. Ob

reki Ščavnici vabi Ivanov izvir z energijskimi točkami. V

prazgodovinski naselbini si lahko spečete svoj prakruh ali orjete s

kamnitim ralom. Pozdravljamo zeliščno kuhinjo, spanje v zemljanki

in turistično povezovanje s hrvaško občino Štrigova!

V okviru poti si je mogoče ogledati: prazgodovinsko naselbino,

Ivanov izvir, romarsko cerkev Svetega Janeza Nepomuka, kovaški

muzej in kolarsko zbirko, zeliščni vrt, oljarno, vaški ogledni

samooskrbni vrt, potočni mlin, najvišji slap v Pomurju, v t. i. ulici

muzejev pa so: dimnikarski muzej, čevljarski muzej, studenčarstvo, na

ogled je stara mlatilnica in drugo kmečko orodje ter stara žgajarnica.

Ivanov izvir

Za goste, ki bi radi pri nas tudi prenočili, so na voljo štiri popolnoma

različna prenočišča: Srnečeva, Turistična kmetija Dervarič, Slomškov

mlin in Apartma Zemljanka. Večina navedenih turističnih točk leži

Lipov list - April 2021


25

TZS

Pot Kulturne in naravne dediščine – Razkriški kot

ob turistični pešpoti v Razkriškem kotu, ki je speljana vzdolž reke

Ščavnice oz. Murice, od Ivanovega izvira do izliva reke Ščavnice v

Muro na Gibini. Ob poti so zdravilne energijske točke, redke

drevesne sorte, našli pa boste tudi mesta, kjer živijo bobri.

V lanskem letu smo turistično ponudbo nekoliko obogatili in

uredili območje Ščavnice z ekoremediacijo in gibalno motorični

park Ekotura. Zanimanje javnosti pa je še posebej pritegnila

lokalna eko zdrava tržnica, kjer v samopostrežnem avtomatu vsak

lahko kupi pridelke lokalnih ponudnikov.

Občina Razkrižje je vključena v Zeleno shemo slovenskega

turizma. Pridobila si je bronasti znak Slovenia Green Destination in

se tako na trgu predstavlja kot okolju in družbi prijazna destinacija.

Besedilo: Stanko Ivanušič, župan občine Razkrižje in predsednik

Turističnega društva Razkrižje

Fotografije: Občina in TD Razkrižje

Pomlad na severovzhodnem delu Slovenije, tik ob slovensko-hrvaški meji

Lipov list - April 2021


26

TZS

Bloško jezero

Na Bloke, na Krpanovo pot

Nekoč mi je stari Pouščan, ki je bil doma iz Zavrha na Blokah in je že mnogo let pokojni, pokazal skromne

ruševine tam na poti od Pajkovskega gradu proti sv. Urhu. »Vidiš, Stane!« mi je dejal: »Tu je bilo pri Fajglju. In

tu je bil doma Martin Krpan. To je spadalo h Pajkovskemu gradu in on je bil pri njem za mirkača.«

Nekje v šestdesetih letih je nekaj bloških zanesenjakov pri Volčjem

pod Ogrnikom zajezilo rokav potoka Bloščice. Nastalo je Bloško

jezero. Jezero je biser skrivnostne Bloške planote. V naslednjih letih

je ob jezeru zraslo prijetno vikendaško naselje. Občina Bloke je

dodatno uredila jezero, dostopne poti in nujne komunalne objekte.

Podjetje Hija je ob jezeru zgradilo brunarico z dnevno ponudbo

hrane in glamping naselje. Vsi objekti in oprema so ustvarjeni po

izvirni bloški arhitekturi. Pot turizmu se je odprla. Danes so Bloke in

Bloško jezero pomemben del turistične destinacije Notranjska.

Bloke imajo že od nekdaj posebno ime v širšem slovenskem

prostoru zaradi svojih naravnih in kulturnih posebnosti. Naj jih

nekaj naštejem: dolge zime in bloški smučarji, bloškimi sejmarji in

rejci goveda, domačija Martina Krpana, edinstven širni habitat

nizkega barja in bogastva zelenih travnikov, posebna poselitvena

kultura s petinštiridesetimi vasmi itd. Praviloma turista ali

naključnega obiskovalca vse to zanima in bogati. Turistično društvo

Bloke se je pred dvajsetimi leti odločilo, da vsaj nekaj te kulturne in

naravne dediščine posreduje obiskovalcu v obliki pohodne poti, ki

so jo poimenovali po Martinu Krpanu. Ob poti je dvajset opisanih in

označenih posebnosti.

Danes bi mu rekli delomrznež

Pot se prične pri Bloškem jezeru. Vse naokrog so bogati travniki, ki v

osrednjem delu prehajajo v mokrišča nizkega barja. To je habitat, v

katerem ne uspevajo kopenske rastline, zaradi pomanjkanja hranil pa

tudi močvirske rastline ne. V glavnem je poraščeno s šaši, njegova

posebnost pa so mesojede rastline, kot je dolgolistna rosika, ki iz

dlačic na listih izloča lepljivo snov, na katero lovi mrčes. Podoben trik

uporablja tudi alpska mastnica, ki pa s posebno obliko listov

obrnjenega zvona zvabi v svoje 'žrelo' gomazeči mrčes. Tudi biološki

živelj je tukaj čudo narave.

Med cvetočimi travniki hodimo skozi številne vasi ob robu soteske

izvirov Iške, ki je imela v preteklosti pomembno vlogo, saj na ravninski

Bloški planoti ni bilo voda, ki bi bile primerne za pogon žag ali mlinov.

Zato so se vodna kolesa vrtela le tu. V vasi Ravnik nas pričakata lep,

več kot sto let star obnovljen vodnjak in cerkev svetega Roka v

ruševinah, ki priča o trpljenju Bločanov v času druge svetovne vojne.

Pozdrav Martina Krpana, cesarja Janeza in ministra Gregorja

Na hribu pri cerkvi sv. Urha so vidne razvaline gradu-tabora Nadlišek, ki je

v času turških napadov nudil zatočišče lokalnemu prebivalstvu.

Lipov list - April 2021


27

TZS

Pajštaba sušilnica sadja

Auerspergi, ki so bili lastniki, so grad opustili in v sedemnajstem stoletju

malo niže zgradili dvorec Pajkovo. Ob poti do njega pa je znamenita

Fajglova domačija, dom Martina Krpana, tistega premetenca, ki je

premagal Brdavsa. Danes bi mu rekli delomrznež ali tajkun, pa še

begunec je bil, saj je akademik France Jakopin ugotovil, da ima njegov

priimek uskoško poreklo. Pa nič hudega, saj je vendar naš in ga ne damo.

V dvorcu Pajkovo pa je v času raziskovanja Kranjske bival tudi

Valvasor. To pobočje od sv. Urha navzdol pa je bilo ravno pravšnje,

da mu je najbrž pozimi grajski hlapec pokazal smučarske vragolije,

ki so jih v tistem času obvladali le Bločani.

Na poti, ki je dolga 19 km, boste videli in doživeli še marsikaj

drugega. Za obhod boste porabili 4 do 6 ur in morda podoživeli

vseh dvajset posebnosti ob poti. Zagotovo boste odšli domov

malo bogatejši. Pot je markirana s simbolom krpanovega škornja.

Pri brunarici ob Bloškem jezeru dobite brezplačni prospekt

oziroma vodnik po poti. Več informacij najdete na www bloke.si.

Vsakoletni organizirani pohod je zadnjo nedeljo v aprilu.

Besedilo: Stane Korenjak

Fotografije: Arhiv TD Bloke

Pot med bloškimi travniki

Lipov list - April 2021


28

Potepanja – Oglasno sporočilo

V muzeju lahko vsak zaigra na harmoniko.

Harmonika, verzi in čebele …

pa Mir na peč!

Mirna Peč postaja vse bolj priljubljena izletniška destinacija, za kar sta zaslužna mirnopeška slavčka,

harmonikar Lojze Slak in pesnik Tone Pavček. Sredi kraja, le tri kilometre od avtoceste Ljubljana–Novo mesto,

stoji Muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka, v katerem je na ogled razstava o legendi narodno-zabavne glasbe

Lojzetu Slaku in atrakcija, paviljon Čebelji svet. Spominska zbirka dolenjskega poeta Toneta Pavčka je na ogled

v Pavčkovem domu v Šentjuriju na Dolenjskem, ki je iz Mirne Peči oddaljen štiri kilometre.

Muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka

Muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka leži sredi kraja, v njem pa je na

sodoben in interaktiven način prikazana Slakova (1932–2011)

življenjska pot s pisnim in slikovnim gradivom, z instrumenti in

drugimi predmeti, glasbo in filmi. Življenje mirnopeškega rojaka je

bilo prežeto z glasbo. Bil je virtuoz na diatonični harmoniki, pisec

skladb in besedil ter ustanovitelj in vodja Ansambla Lojzeta Slaka.

Harmonikam, ki so pod njegovimi prsti tako nepozabno zvenele, je

dodal 'Slakov gumb', ki ga lahko vidimo na razstavljenih

harmonikah. Na ogled je postavljenih osem njegovih harmonik, na

dve novi 'frajtonarici' pa lahko vsakdo poskuša zaigrati, in če mu

gre igranje bolje od rok, ob glasbeni kulisi celo posname svoj

videospot v t. i. harmonika šovu. Za več milijonov prodanih plošč je

Ansambel Lojzeta Slaka prejel srebrne, zlate, platinaste in

diamantno ploščo, ki so razstavljene na 'zlati steni'. Obiskovalci si

lahko ogledajo tudi rekonstrukcijo originalne Slakove vadbene

sobe, v kateri so člani ansambla vadili. Ljubitelji lahko Slakovo

glasbo poslušajo na različnih avdio-video točkah po muzeju, v

mediateki pa poiščejo časopisne članke, fotografije, videospote,

filme … Organiziranim skupinam vodniki diatonično harmoniko

razdrejo in pokažejo njeno notranjost, obiskovalci poskušajo

zaigrati na glasilke harmonike, skupaj zapojejo Slakovo pesem in se

posnamejo za spomin.

Muzej obiskujejo različne skupine, saj je prilagojen tako gibalno

oviranim, naglušnim (indukcijska zanka) ter slabovidnim, slepim pa

je na voljo zloženka v Braillovi pisavi. Mirna Peč se z muzejem Slaka

in Pavčka, ki je prejel tudi stanovsko nagrado Slovenskega

muzejskega društva Valvasorjev nagelj, umešča na kulturnoturistični

zemljevid Slovenije. Odprt je vse dni v tednu, tudi ob

praznikih, zaprt je le ob ponedeljkih.

Muzej je posvečen mirnopeškima slavčkoma, Lojzetu Slaku in

Tonetu Pavčku.

Lipov list - April 2021


Atrakcija paviljon Čebelji svet

V Muzeju Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka je na ogled tudi paviljon

Čebelji svet, ki ga je muzej prevzel od Čebelarske zveze Slovenije,

ko je bil izbran na javnem razpisu. Paviljon je visoka kupola,

sestavljena iz lesenih satnic, v njej pa so interaktivne vsebine: kratki

filmi o čebelah, o slovenskem čebelarstvu, igre in pobarvanke za

najmlajše. S pomočjo VR-očal si lahko obiskovalec ogleda

dogajanje v panju ali poleti nad travnikom kot čebela. Posebnost je

virtualna kranjska sivka, veliko zanimanja pa vzbuja tudi opazovalni

panj z živimi čebelami in maketi čebelnjakov. Ogled je mogoč med

delovnim časom muzeja, je pa za obiskovalce brezplačen.

S pomočjo VR-očal si lahko obiskovalec ogleda dogajanje v

panju ali poleti nad travnikom kot čebela.

Na ogled je tudi paviljon Čebelji svet, ki ga je muzej prevzel od

Čebelarske zveze Slovenije.

Pavčkov dom v Šentjuriju na Dolenjskem

Pavčkov dom v Šentjuriju na Dolenjskem, rojstnem kraju pesnika

Toneta Pavčka (1928–2011), je odprt za organizirane skupine, za

ogled se je treba naročiti v muzeju. Sredi idilične vasice je na ogled

postavljena stalna spominska zbirka s pesnikovimi fotografijami,

knjigami, nekaj njegovimi osebnimi stvarmi, pesnik pa obiskovalce

nagovori v kratkem filmu, ki je bil posnet ravno v tej vasi. V domu je

tudi 'Pavčkova knjižnica', kjer lahko med obiskom prebirate njegova

dela. Obiskovalci se v vodenem ogledu sprehodijo tudi do

spominskega obeležja, ki je le streljaj stran, nato si ogledajo

notranjost cerkvice sv. Jurija iz 16. stoletja in se seznanijo s sakralno

stavbno dediščino. Razstava o mirnopeškem rojaku Tonetu Pavčku

bo na ogled postavljena tudi v muzeju v Mirni Peči leta 2023, ob

95. obletnici pesnikovega rojstva.

29

Potepanja – Oglasno sporočilo

V domu je tudi 'Pavčkova knjižnica', kjer lahko med obiskom prebirate njegova dela.

Lipov list - April 2021


30

Potepanja – Oglasno sporočilo

Tradicionalni vseslovenski blagoslov motorjev in motoristov

na velikonočni ponedeljek

Če bi razmere dovoljevale, bi se letos na travniku pri cerkvi sv.

Kancijana odvijal že 23. blagoslov, ki je v Mirno Peč privabil tudi do

15.000 motoristov in je največji tovrstni dogodek v Sloveniji. Po

maši in blagoslovu motoristov sledi zabavni program, nekajkrat je

v njem s harmoniko nastopil tudi Lojze Slak. Prireditelji poudarjajo,

da dogodek ni le sestajanje motoristov, temveč želijo s tem javnost

in motoriste na začetku motoristične sezone opozoriti na

prometno varnost, ki je, čeprav se vsako leto izboljšuje, še vedno

nezadostna. Že lani je zaradi pandemije koronavirusa potekal

blagoslov le prek facebooka, prav tako tudi letos.

Blagoslov motoristov je v Mirno Peč privabil tudi do 15.000

motoristov in je največji tovrstni dogodek v Sloveniji.

Pohod po Poti Slakove in Pavčkove mladosti

Pohod po Poti Slakove in Pavčkove mladosti je organiziran vsako

leto ob prazniku Občine Mirna Peč konec junija. Krožna tematska

pot se vije po slikovitih krajih, kjer sta mladost preživljala Lojze in

Tone. Dolga je 12 km, prehodi se jo v treh urah, je nezahtevna in

primerna za vse starostne skupine, tudi za družine z malimi otroki.

Organizatorji vsako leto pripravijo bogat kulturni in kulinarični

program na različnih točkah, začetek in zaključek pohoda je pred

Muzejem L. Slaka in T. Pavčka v Mirni Peči. Na pohod po sicer dobro

označeni poti se lahko podate tudi samostojno.

Krožna tematska pot se vije po slikovitih krajih, kjer sta mladost

preživljala Lojze in Tone.

ZIJALO – skrit dolenjski biser

Do doline Vrhpeči in Zijala se lahko podate iz središča Mirne Peči

po lepo označeni, tri kilometre dolgi pešpoti, imenovani Pot

Temenica, ki je primera za družine z otroki. Prehodi se jo v uri

zmerne hoje. Iz doline Vrhpeči do pečine Zijalo pa je deset minut

hoje. Pod 35 metrov visoko pečino v Zijalu pride drugič na površje

ponikalnica Temenica. Pod pečino je visokovodni bruhalnik, v

katerem so do sedaj raziskali 63 metrov podvodnih rovov. V bližini

sta dve jami, Fantovska luknja in Ajdovska jama. V dolini je manjši

parkirni prostor, pot do bruhalnika je označena. Do njega vodijo

lepo urejene potke, mostički, zraven je prostor za piknik. Pohod ali

izlet v lepo in neokrnjeno naravo je zanimiv družinski izlet in

privablja vedno več obiskovalcev.

Besedilo: Ljudmila Bajc

Fotografije: Muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka, Občina Mirna Peč,

Turistično društvo Mirna Peč

Do doline Vrhpeči in Zijala se lahko podate iz središča Mirne Peči

Lipov list - April 2021


31

Potepanja

MINE TOUR obuja pozabljeno rudarsko dediščino

S projektom MINE TOUR, ki spodbuja revitalizacijo, ohranjanje in

promocijo dveh rudarskih spomenikov kulturne in naravne dediščine

iz Labina (Hrvaška) in Litije (Slovenija), smo prispeli do cilja. Po

večmesečnem intenzivnemu delu in aktivnem nadgrajevanju vsebin

smo oblikovali turistični produkt MINE TOUR, ki ponuja edinstveno

doživetje v podzemnem svetu Rudnika Sitarjevec in bogato kulturno,

arhitekturno ter industrijsko dediščino Labina s stolpom Šoht na čelu.

Oblikovali smo dva itinerarja: tisti v Labinu vključuje ogled

nadzemnih delov rudniške infrastrukture, tisti v Litiji pa ogled

podzemnega dela rudnika s prikazom naravne dediščine. Na obeh

destinacijah smo v turistični produkt vključili inovativne vsebine, ki

ustrezno dopolnjujejo rudarsko dediščino.

S ponosom vam predstavljamo program integralnega turističnega

produkta MINE TOUR:

LITIJA

• Doživite vodeni ogled rudnika Sitarjevec, prisluhnite rudarskim

anekdotam, spoznajte procese nastajanja kamnin ter si oglejte

razstavne eksponate kamnin, paleookolja z rekonstrukcijo živalskih

in rastlinskih vrst, rudarsko orodje in opremo, razstavo nakita iz

poldragega kamna hematita z jaspisom, tekstilij, barvanih s

pigmentom iz rudnika Sitarjevec, in razstavo svetil – kresničk.

• Spoznajte edinstveno podzemlje Rudnika Sitarjevec z vstopom

v dvorano z bogatimi in raznolikimi limonitnimi kapniškimi

strukturami.

• Oglejte si litijski srebrnik in spoznajte t. i. čebelarsko pravdo,

prvo ekološko pravdo v slovenski zgodovini, ki je močno

vplivala na življenje Litjanov.

• Izkusite lokalno kulinariko in izbirajte med tremi tematskimi

jedilniki, ki odražajo rudarsko dediščino in tradicijo okoliških krajev.

Za vas jih pripravljajo lokalni gostinci: kavarna in okrepčevalnica Pri

mostu, gostišče Kimovec in okrepčevalnica Kuhla.

• V Mestnem muzeju Litija spoznajte življenje rudarja in njegovo

delo v rudniku. Oglejte si rudarske obleke, čelade in rudarske

pripomočke ter izbirajte med številnimi privlačnimi točkami v

Litiji in njeni okolici v predstavitveni multimedijski sobi.

• Preizkusite se na rokodelski delavnici na domačiji Pr' Škunder in

ustvarjajte z naravnimi barvami iz Rudnika Sitarjevec.

LABIN

• Obiščite Podlabin, nekakšen muzej na prostem, ki prikazuje

pravo rudarsko mesto z enakimi, skrbno načrtovanimi stavbami,

posebno postavitvijo mestnih zgradb in sistemom ulic.

• Prisluhnite pogumnim srcem nekdanjih rudarjev ob Spomeniku

rudarju borcu, ki je spominsko obeležje ter izraža spoštovanje

do umrlih rudarjev, torej tistih, katerih življenja je zaznamoval

boj za delavske pravice.

• Obiščite Trg labinskih rudarjev (Kula, kuća Ceva, Crkva Sv. Franje

in zvonik) ter Vileto in rudarsko-industrijski kompleks Pijacal z

rudarskim stolpom Šoht.

• S sprehodom po različnih lokacijah v mestu vam bo vodnik

predstavil zgodovinsko ozadje in osebnosti, ki so pomembno

oblikovale industrijsko in rudarsko dediščino območja.

• Oglejte si razstavo o rudarski dediščini na ploščadi pred Mestno

knjižnico Labin in spoznajte rudarsko dediščino mesta z

ogledom desetih interpretacijskih tabel.

• Obiščite Mestno knjižnico Labin, ki je odprta v prostorih

nekdanje uprave rudnika, še vedno predstavlja osrednje mesto

rudarske dediščine in nakazuje, v katero smer želijo, da se

razvija ohranjanje labinske rudarske dediščine.

• Ustavite se na trgu Krvova placa, kjer so se v preteklosti v znak

protesta proti fašističnemu nasilju zbrali rudarji.

• V prostorih Narodnega muzeja Labin, ki mu pravijo tudi

interpretacijski center rudarstva, si oglejte rudarske eksponate

in repliko rudnika.

• Izkusite značilno labinsko kulinariko, ki odraža rudarsko tradicijo

v prijetnem ambientu ene izmed labinskih restavracij (Kavarna

restoran Velo Kafe, Pizzeria Napoli, Caffe Bar Karbon, Pizzerija

Pineta, Suvernirnica Merania, Galerija Alvona).

Obiščite MINE TOUR in spoznajte v preteklih letih nekoliko

pozabljeno rudarsko dediščino obeh destinacij, ki je s produktom

zasijala v povsem novi, moderni in inovativni preobleki. Ne verjamete

na besedo? Prepričajte se sami, mi vas že nestrpno pričakujemo!

Lipov list - April 2021


32

Potepanja

Fotografija: Eva Kobe

Z razglednega stolpa Otočec je mogoče ugledati celo vrsto različnih ptic.

Med ptice, po najlepše

razglede Cerkniškega polja

Ali veste, katero tematsko pot v naši državi je Turistična zveza

Slovenije lani razglasila za najboljšo v državi? To je tematska učna

Pot Drvošec – pot čudovitih razgledov, ki s svojimi tremi ptičjimi

opazovalnicami ponuja edinstvene razglede na Cerkniško polje,

ki je včasih povsem zalito z vodo, drugič pa je le polje. Na jezeru

so doslej opazili več kot 270 različnih vrst ptic in po ocenah

ornitologov, ki zahajajo v ta del Notranjskega parka, takšnih

razgledov ni nikjer drugje v Sloveniji. In ker je največ posebnih

vrst ptic mogoče opazovati med spomladansko selitvijo, najbolje

aprila, je naš predlog za tokratni izlet kot na dlani …

Tematska pot Drvošec poteka od požiralnikov Rešeto na

Cerkniškem jezeru in se zaključi v Mlakavih dolinah, približno pol

kilometra od mostu pred vasjo Otok. Večinoma teče skozi gozd in

je z dolžino 3,7 kilometra (v eno smer) primerna za vsakogar.

Kažipoti obiskovalce usmerjajo stran od zasebnih parcel in

Fotografija: Tine Šubic

Kažipot na tematski poti Drvošec

makadamske ceste Dolenje Jezero–Otok. Pot skozi neokrnjeno

naravo, ki je primerna za vsakogar, popestrijo številne

informacijske in didaktične točke, nad katerimi so še posebno

navdušeni otroci (npr. plezalo ris, silhueta medveda in volka,

luknjice v prehranjevalni verigi, skozi katere pokukajo in vidijo,

kdo se v naravi prehranjuje s kom), najdragocenejši pa so

zagotovo razgledi z opazovalnic Kuharca in Klejni vrh ter s skoraj

desetmetrskega razglednega stolpa Otočec.

Kot pravi Tomaž Jančar, strokovni vodja Notranjskega regijskega

parka, se z omenjenih treh opazovalnic na poti odpira čudovit

razgled na jezero, kjer je veliko privlačnih in redkih vrst ptic. »S

prostim očesom boste lahko opazovali vse vrste čapelj, galebe in

ujede, razne vrste lunjev in orla belorepca. A opazovanja bodo

imenitnejša, če boste opremljeni z daljnogledom ali teleskopom.

Videli boste lahko več vrst rac in ponirkov, črne liske, ob selitvi

tudi čigre, žerjave in rdečenoge postovke. Pa različne vrste trstnic,

rumene pastirice, trstne strnade. Le čas si morate znati vzeti,«

izpostavlja.

Kam vas bo popeljala ptica bobnarica?

Kot dodaja Eva Kobe, strokovna sodelavka za stike z javnostmi v

Notranjskem regijskem parku, lahko obiskovalci največ posebnih

vrst ptic opazujejo med spomladansko selitvijo, najbolje aprila.

»Še posebno v deževnem vremenu, ko se vse selivke spustijo na

jezero. Takrat naše opazovalnice ponujajo neverjetne prizore,«

meni Eva Kobe. Sicer pa je zanimiva in poučna tematska pot

označena s simbolom ptice bobnarice, ki ji lahko sledite na

oznakah na stebričkih vzdolž celotne poti. Bobnarica je prav

posebna ptica, ki jo je v vsej Sloveniji mogoče opaziti le na

Cerkniškem jezeru, saj gnezdi le tu. Jo je pa, razen na oznakah za

Lipov list - April 2021


Pot Drvošec, skorajda nemogoče ugledati v živo. To je vrsta čaplje

z dolgim zašiljenim kljunom in rjavo maskirno barvo – po zaslugi

te rjavkaste barve in poze, ki jo naredi, se bobnarica povsem

skrije med jezersko trsje.

Naj kot zanimivost povemo še, da so v Notranjskem parku v zadnjem

času postavili kar pet novih opazovalnic za ptice, poimenovanih s

starimi krajevnimi imeni lokacij, na katerih stojijo: poleg že omenjenih

Kuharce, Klejnega vrha in stolpa Otočec lahko na Gorenjem Jezeru

kot del Poti izvirov obiščete še opazovalnico Malnšče, najlepša in v

celoti zaprta pa je opazovalnica Orlek. Ta stoji na previsni skali, na

samem, nad tistim delom Cerkniškega jezera, kjer je mogoče

ugledati največ ptic.

Po mnenju ornitološke stroke v Sloveniji ni nobene druge

opazovalnice s tako imenitnimi razgledi. Sploh pa ne tako

velikega kompleksa vrhunsko ohranjene narave. Zimski pogled

na razsežno, s soncem obsijano jezero, ki ga v velikem delu

prerašča zlato rumeno trsje, je osupljiv. Nikjer v Sloveniji ni

mogoče videti ničesar podobnega.

23. aprila 2021 bo na Učni poti Drvošec ob Cerkniškem jezeru

potekal tradicionalni Klepet na naj poti. Vljudno vabljeni!

Valvasorjevi citati

In če se mogoče sprašujete, od kod ime tematske učne poti

Drvošec – k njenemu nastanku sta pripomogla projekta LIFE Stržen

in KRAS.RE.VITA –, naj pojasnimo, da je poimenovana po starem

krajevnem imenu polotoka, po katerem večinoma poteka. Še pred

stoletjem in več, ko še ni bilo cestnih povezav in traktorjev, je bil

gozd, skozi katerega danes poteka pot, daleč naokoli najbližji vir

lesa za Jezerce, prebivalce Dolenjega Jezera, vasi tik ob Cerkniškem

jezeru. Les so do doma vozili na lojtrnih vozovih s konjsko vprego,

pogosto pa tudi po jezeru, na lesenih izdolbenih čolnih – drevakih.

Pogled v zgodovino vam bo ob poti Drvošec razkrival tudi slavni

Janez Vajkard Valvasor, ki je bil prvi, ki je tako obsežno pisal o

Cerkniškem jezeru. Gre za besedila, objavljena v Slavi Vojvodine

Kranjske s konca 17. stoletja, njegove citate pa boste našli na

količkih ob poti. Ne preseneča torej, da je zaradi vsega naštetega

tematska pot prepričala strogo oko žirantov Turistične zveze

Slovenije, ki so tematsko učno pot Drvošec oktobra lani razglasili

za najboljšo v državi, čeprav so jo v Notranjskem regijskem parku

odprli šele pred dvema mesecema.

»Kot so nam povedali v utemeljitvi člani strokovne komisije, smo si

naziv prislužili predvsem zato, ker pot ni sama sebi namen, ampak

ker smo iz nje naredili zgodbo, v katero so vključeni domačini in

turistična ponudba Notranjskega parka,« poudarja Kobetova. Po

njenih besedah v pomladnih, poletnih in zgodnjejesenskih

mesecih na poti izvajajo t. i. tematske aktivnosti – dogodke za

manjše skupine do 20 prijavljenih, ki jih vodijo lokalni vodniki,

strokovnjaki za določeno temo, ki je osrednja nit aktivnosti. Ljudje

se po poti lahko sprehodijo z ornitologom in z njim opazujejo

ptice in jih spoznavajo; z biologom – botanikom spoznavajo

rastline; za družine pa organizirajo lov na skriti zaklad, pri katerem

je treba poiskati napotke, ki jih morajo rešiti, da na koncu pridejo

do skrinje z zakladom.

»Na poti je še več drugih aktivnosti. Nekje ob poti udeležence

pričaka domačinka – vsestranska gospodinja Lili Mahne, ki iz

naravnih izdelkov pripravi okusne prigrizke in napitke. Sodelujemo

tudi z dvema lokalnima 'kočijažema' – gospodarjema s kmetij

Levar in Kontrabantar, ki imata lojtrnike, stare lesene lojtrne vozove

na konjsko vprego, s katero so Notranjci nekoč vozili seno in les.

Oba lahko utrujene udeležence peljeta del poti ali nazaj,« še pove

Eva Kobe. Zdaj torej veste, na koga se obrniti, če vam ob čudovitem

Cerkniškem polju zmanjka moči.

Besedilo: Katja Željan

33

Potepanja

Fotografija: Notranjski park

Domačinka Lili Mahne udeležence razveseli s prigrizki iz naravnih sestavin.

Rubriko Potepanja pripravljamo v sodelovanju z revijo GEA.

Lipov list - April 2021


34

Potepanja

Jakob J. Kenda je eden od največjih slovenskih

promotorjev hoje.

Fotografija: Jurij Vižintin

Jakob J. Kenda

Transverzala

– 1200 km

krožno po

Sloveniji

Jakoba J. Kendo poznamo predvsem kot poznavalca fantazijske

literature in prevajalca knjig o Harryju Potterju v slovenščino,

zadnja leta pa ga spoznavamo še kot pohodnika, promotorja

hoje in pisatelja. Lotil se je namreč izziva, na katerega se je

pripravljal skoraj tri desetletja: leta 2017 je prehodil 'mater vseh

transverzal', 3500 km dolgo Apalaško pot v ZDA, in nato vzpostavil

celotno traso slovenske Transverzale. Predlani jo je skupaj s

svojima otrokoma v zgodnjih najstniških letih tudi prehodil. Svoje

izkušnje je opisal v dveh potopisnih romanih, v katerih najdete

kup uporabnih nasvetov, če se želite tudi sami odpraviti na

takšno pustolovščino. Transverzalo pa namerava opremiti tudi z

vodnikom v tiskani obliki in z vodniško aplikacijo za mobilnike.

Več informacij najdete na spletnih straneh www.apalaska.si in

www.transverzala.si, kjer lahko tudi naročite oba potopisa.

samo posamezne odseke. Raziskovanje poti, ki vodijo mimo toliko

manj znanih, a nič manj pomembnih biserov naravne in kulturne

dediščine, je v tem času še posebno dragoceno.

Pobudo za krožno pot, ki bi zaobjela ves slovenski planinski svet, je

dal že po drugi svetovni vojni takratni vodja mariborskih markacistov

Šumljak. A speljana je bila le polovica kroga na severu in zahodu, saj

tedanja oblast ni dovolila prostega vandranja po kočevskih gozdovih.

Tako je še posebno dragoceno, da jo lahko od predlani, ko je Jakob

J. Kenda določil tako nujne popravke stare polovice kot potek

manjkajoče, prehodimo v celoti. Njena trasa je sedaj dolga skoraj

1200 km in ima blizu 70 km skupnega vzpona. Domala vsa sledi

označenim potem, na nekaterih odsekih pa ima več različic, da bi jo

lahko res prehodil prav vsak. Če hodimo s standardnim dnem

počitka na teden, potrebujemo dva meseca, da jo prehodimo v

celoti. A ni treba, da se takoj lotimo tako velikega podviga, saj je

zasnovana tako, da si lahko manj pripravljeni pohodniki izberejo

Omenili smo razloge, da Transverzala ni bila sklenjena prej.

Pa daje tem krajem pridih prepovedanega samo polpretekla

zgodovina ali predvsem divja narava?

Predvsem predeli primorskega, notranjskega in dolenjskega

sredogorja nudijo izkušnjo, ki je v Evropi zelo težko dosegljiva:

izkušnjo divjinskega pohodništva. Na naših gozdnatih hribovjih ni

namreč samo temu primerne samote; na njenem najglobljem

predelu, na 180 kilometrih poti od Snežnika do Mirne Gore nad Belo

krajino, z otrokoma na pohodu po Transverzali nismo srečali enega

planinca. Odsotnost ljudi pomeni tudi prisotnost velikega števila

živali – od velikih zveri in kač do divjih svinj in ujed. Že zato je težko

najti kaj lepšega, kot je po celem dnevu hoje skupaj z otrokoma

taboriti v globini gozdov.

Vas je prav kočevski odsek poti in razlog, da celotne

Transverzale niso sklenili že prej, spodbudil k razmišljanju o

še vedno aktualni delitvi Slovencev in preseganju razlik, o

čemer pišete v knjigi?

Ena izmed lastnosti vseh transverzal je, da so združevalne: če mesece

dolgo preživiš na takšni poti, te prav gotovo naveže na deželo in

ljudi, katerih odsev je, z njeno deželo in njenimi ljudmi prav gotovo

ne moreš biti več v sporu. Taka je že ameriška Apalaška pot, prva

Lipov list - April 2021


sodobna transverzala, saj je nastala tudi kot šiv, ki naj povezuje sprti

ameriški polovici, Sever in Jug. In ta združevalnost je v ideji naše

Transverzale še toliko bolj poudarjena, saj je edina med vsemi

transverzalami krožna, kakor nekakšen prstan je: združevalnost naše

Transverzale je torej še okrepljena, saj je takšna že po svoji obliki.

Zato je bil to gotovo še en razlog, da jo je bilo nujno končno speljati

v celoti, jo prehoditi in razglasiti za odprto: združevalnost Transverzale

je vendar preprečil ravno vrh tistega našega stoletja trajajočega

razkola, tega pa preprosto ni mogoče dopustiti, spor pač ne sme

zmagati!

Raziskovalno in popotniško žilico ste imeli menda že kot

otrok – pri desetih letih ste se s precej starejšima sestrama

odpravili s kolesi v Dubrovnik, v najstniških letih pa ste prvič

prehodili Transverzalo. Kako se vaša mladostniška

popotniška izkušnja razlikuje od sedanje?

V najstniških letih sem prehodil staro polovico Transverzale, ki ne

more šteti za pravo transverzalo, saj preprosto ni dovolj dolga: dober

mesec, raje dva, traja, da se v pohodniku odvijejo vsi fizični in psihični

procesi, zaradi katerih lahko samo prava transverzala dosega

najpomembnejše cilje in smisle teh dolgih poti, vključno z omenjeno

združevalnostjo. Sicer pa se doživljanje poti v mladih in zrelih letih

gotovo najbolj razlikuje po tem, kar je tudi bistvena razlika med

tema življenjskima obdobjema. Mlad pohodnik se v spremstvu

odraslega počuti kot pod božično jelko: toliko nepričakovanega,

toliko novega, zanimivega, prav fascinantnega – in vse to je tudi

zame! V zrelih letih spremljati mladega pohodnika pa je morda še

lepše – počutiš se ko Božiček, toliko lahko daš.

Se vam je pri nas, še bolj pa na Apalaški poti, kdaj porodila

asociacija na popotovanje bratovščine v Gospodarju

prstanov, glede na to, da je vaša druga strast fantazijska

literatura? Ali je v resnici pohodništvo veliko manj mistična in

veliko bolj prizemljena izkušnja?

Fantazijska literatura, sploh njen sodobni model, kakršen se je

uveljavil s Tolkienovim Gospodarjem, ima gotovo nekaj sorodnosti s

transverzalami. Oboje ima na primer omembe vreden obseg, zaradi

katerega je recimo v prevod sodobne fantazije in v pohod po kakšni

transverzali treba vložiti kar nekaj truda. Mnogi avtorji, vključno s

Tolkienom, so tudi trdili, da fantazijska literatura zdravi, in taisto trdijo

mnogi pohodniki na transverzalah. In ob nizu drugih sorodnosti se

oboje napaja pri istem viru: pri človeškem enačenju poti, sploh

dolge poti, z življenjem; ne le da je pot junakov v fantaziji in pot po

Transverzali metafora življenja, ti dve poti na svoj način sta življenje.

Pravite, da bi moral iti vsak človek na tako pot trikrat v življenju

– prvič v mladih letih, kot na nekakšno iniciacijo, in še dvakrat,

kot v premislek o svojem dotedanjem in preostalem življenju:

v srednjih letih in ob upokojitvi. Ob vedno bolj sedečem

življenjskem slogu, ki ga je še zabelila korona, je jasno, kako

dobrodejno je to za nas fizično. Kaj vse pa pridobimo psihično?

Na kateri koli od najbolj priljubljenih transverzal se ti takoj posveti,

da je spisek tega prejkone neskončen. Vsaj tisto, kar sem videl na teh

poteh sam, potrjuje znano tezo, da transverzale čisto nič ne

pomagajo samo pri tistih redkih psihičnih težavah, ki so neozdravljive.

Ampak seveda, mogoče imaš še več od takšne poti, če nimaš kakšnih

strašnih težav: več kot prav ti pride, če imaš čas malo pretehtati,

kakšna je bila tvoja pot do tu in v katere smeri bi bilo dobro, da se

vije v prihodnje.

Ste imeli na poti kdaj tudi vsega dovolj in razmišljali, da bi

odnehali? Ne nazadnje ste Na Apalaški poti zboleli, shujšali 15

35

Potepanja

Jutranji pogled s Krna vzdolž Bohinjsko-tolminskega grebena, v ozadju Grintovci

Lipov list - April 2021


36

Potepanja

kg, premagovali vremenske nevšečnosti …

Ne, o tem dejansko nisem razmišljal, saj za to nisem imel prav

nobenega razloga. Pa ne, ker bi bil neki superjunak, naenkrat

prehoditi katero od transverzal ni prav nič posebnega. To je zmoglo

celo že mnogo invalidov in njihovi dosežki so res vredni

občudovanja, ti pa se moraš samo pripraviti, kot je treba. Recimo

glede izgube telesne teže, ki jo omenjate. Preden kreneš na katero

koli pot, se o njej kajpak poučiš, in za Apalaško je znano, da

povprečen transverzalec na njej izgubi 13,5 kilograma. In ker imam

jaz postavo bobipalčke in si tega ne morem privoščiti, je bil slajši

del priprav zame tudi to, da sem se malo poredil: kakšne pol leta

prej sem vsak večer dal duška svoji ljubezni do vsega sladkornega.

Se vaša slovenska in ameriška popotna izkušnja močno

razlikujeta in v čem? In kakšni so Američani, ki jih imamo

stereotipno za vse kaj drugega kot pohodnike?

Vsaka transverzala je odsev svoje dežele in svojih ljudi, zato je seveda

vsaka nekaj čisto svojega. Naša Transverzala se že 'iz aviona' očitno

razlikuje od Apalaške po tem, da je naša dežela veliko bolj razgibana,

zato pa je naša pot bolj 'poskočna': Apalaška sicer slovi po tem, da se

na njej nabere noro dosti vzponov in spustov, več kot na kateri koli

izmed najbolj slovečih transverzal ... A na naši je na povprečen

kilometer še za tretjino več vzpona! Spet po marsikateri drugi plati

pa sta si izkušnji Apalaške in Transverzale pretresljivo sorodni. Resno,

po nekaj tednih v ameriških gozdovih sem se začel na ves glas

krohotati – bilo je vendar prav tako, kot da bi šel čez pol sveta ... in bi

prišel domov! Ne samo da je teren Apalačev tako zelo podoben

večini našega, torej našemu predalpskemu sredogorju in

Karavankam, še bolj pretresljivo je bilo, kako znani so se mi zdeli

obrazi tam živečih ljudi. Popotni tovariši, ki sem jih spoznal v Ameriki,

so me dostikrat sumničavo spraševali, ali jaz res nisem še nikoli hodil

po teh njihovih gozdovih. »Če si tu prvič, kako da se potem tako

dobro znajdeš med našimi rovtarji?« so me spraševali.

Kateri deli naše Transverzale so vam najbolj všeč? Kateri so

primernejši za začetnike in katere odseke priporočate

družinam z otroki?

Ker je povsod lepo, je užitek na poti odvisen predvsem od tega, kako je

speljana, vzdrževana in označena. Transverzala zato na vsakem odseku

krožne trase poteka po najboljši možni izmed obstoječih markiranih

poti. Ob marsikateri takšni stezi se ti orosijo oči, toliko je za njo očitno

predanega dela in stoletij izkušenj – in večino takšnih mi je uspelo v

romanu s Transverzale vsaj omeniti. Ker rad pišem naklonjeno, a vseeno

Zaščitno območje okoli Rajhenavskega pragozda, prek katerega

se Transverzala prebija po trasi izvrstne Roške poti.

objektivno, pa je navedenih tudi kar nekaj poti, po katerih je bilo treba

speljati krog, ker ni bilo boljše možnosti, a so vse prej kot popolne.

Kar se tiče priporočil začetnikom in družinam z mlajšimi otroki, pa je

treba najprej poudariti, da naj bi bila vsaka transverzala namenjena

vsem in je bil tak tudi izvirni predlog za našo Transverzalo. A izvedba

predloga je šepala tudi v tem smislu: na stari polovici je bilo kar nekaj

zelo zahtevnih odsekov, ki jim nikakor niso kos vsi. Zato ima zdaj

Transverzala na takšnih odsekih več variant in jo končno lahko v celoti

prehodijo res vsi, tudi začetniki in družine z mlajšimi otroki. Celo takšnim

planincem torej lahko priporočam kateri koli odsek, seveda v različici, ki

so je sposobni.

Kakšni so vaši načrti za naprej? Se boste odpravili še na

kakšno daljšo turo? Pripravljate tudi vodnik po Transverzali v

obliki mobilne aplikacije …

Mika me cela vrsta daljših tur, a zdaj se mi zdi bolj pomembno

napraviti še zadnji korak, s katerim bi dal Transverzali možnost, da

dejansko zaživi. Roman z nje sem nalašč napisal tudi kot nekakšen

priročnik: seveda ni sistematičen, a bralec bo zaradi tega v branju

bolj užival in z nekaj pozornosti vseeno razbral vse bistvene napotke:

kako se pripraviti, v kakšnem pohodniškem slogu prehoditi kateri

del, kaj torej vzeti s sabo, na kaj je treba biti nujno pozoren na poti,

kakšen je pravilni odnos do divjih živali, kako taboriti itd. Za malo bolj

izkušene pohodnike bo roman torej čisto zadoščal. Tisto, kar manjka

manj izkušenim planincem, pa je seveda vodnik po sami poti z

množico konkretnih informacij o njej. Zaradi naše navezanosti na

papir ga načrtujem tudi v tiskani obliki, sicer pa v sodobnejši, ki prvo

prekaša v toliko pogledih: ja, v obliki mobilne aplikacije, kakršno

imajo že mnoge druge transverzale.

Besedilo: Mateja Blažič Zemljič

Fotografije: Jakob J. Kenda

Divje jezero, eden od mnogih biserov na popravljeni trasi Transverzale od Idrije do Golakov

Lipov list - April 2021


zelenaMANDALA

ZA BIOTSKO RAZNOVRSTNOST SLOVENIJE

Vabljeni k sodelovanju v akciji

TZS, v kateri bomo ustvarjali

zelene mandale. Potekala bo od

20. maja 2021, ko obeležujemo

Svetovni dan čebel, do 22.

maja 2021, ko ob Svetovnem

dnevu biotske raznovrstnosti

praznujemo Zeleni dan

slovenskega turizma.

Zeleno mandalo ustvarite v »skritem

kotičku« vašega kraja in tako na naravi

prijazen način potrdite sodelovanje v naši

spomladanski akciji Iščemo skrite kotičke.

Mandalo izdelajte iz naravnih

materialov, ki ste jih našli v gozdu (gozdna

mandala), na travniku (travniška mandala),

v morju (morska mandala), lahko pa tudi iz

avtentičnih jedi vašega kraja (kulinarična

mandala). Lahko jo naredite iz česarkoli,

zato končno odločitev prepuščamo vaši

domišljiji!

Mandala pušča sledi povsod v naravi;

cvetje, školjke, morska zvezda, snežinke,

planeti, prerez plodov sadja in drevesa so

najočitnejši primeri mandale.

»Primer ustvarjene mandale oz. kroga

je denimo zbor vaških starešin, zbranih

okoli lipe ali ognja,« pravita avtorici mandal

Vanda Omejc in Gabrijela Železnik. Učiteljica

risanja mandal Irena Jarc spomni na čipko,

še eno tradicionalno slovensko mandalo.

Več na: www.turisticna-zveza.si

Sodelujte v akciji zelene mandale na skritih kotičkih Slovenije!


38

Slovenska dediščina

Fotografija: Urban Urbanc, Sportida, d. o. o. Fotografija: Andrej Tarfila Fotografija: Jan Kocjan

Jurjevanje v Beli krajini

Jurjevanje – prastari praznik

Naš davni ded je verjel, da Sonce vsako leto v času najdaljše noči

umre in rodi se mlado Sonce, ki nato v pomladnem času raste in

zraste do svoje največje moči sredi poletja. Nato spet začenja

izgubljati moč, vse do najkrajšega zimskega dne. V tem času so se

v davnih dneh vrstila zimska, pomladna in poletna slavja, čas

rojstva sončnega boga ob zimskem kresu, čas vstajenja mladega

Sonca v času pomladne setve in čas njegove največje moči v

poletnem kresnem času. Ta pot Sonca je človeku merila čas davno

prej, kot je znal šteti dneve in računati koledar.

Prazniki, ki jih je narekovalo Sonce, so dajali življenju na evropski

celini življenjski ritem, a človek, ki se je vključeval v naravna

dogajanja, je z raznimi čarodejnimi dejanji poskušal pomagati

Soncu odganjati zimsko temo in mraz ter pospeševati prihod

tople pomladi.

Na prazniku ne sme manjkati belokranjska pogača.

Naš davni ded je na visokem hribu, čim bliže Soncu, kuril kres ter

tako s toploto in svetlobo ognja pomagal staremu sončnemu bogu

Svarogu, da ne bi omagal prej, kot bi se rodilo mlado Sonce, mladi

Svarožič, mladi bogec, mladi – božič. V pomladnem času je sončno

božanstvo zraslo v Jaroslava, ki je v času jarega, mladega žita slavil

svoj pomladni praznik. V kresnem času pa je mogočni bog Kresnik

v skrivnostni kresni noči slavil praznik svoje največje moči.

Morda je nenavadno, da danes starodavne sončne praznike

imenujemo noči: sveta noč, velika noč in kresna noč.

V naravi se ni v dolgih tisočletjih nič spremenilo. Človek je nekdaj

veselo praznoval rojstvo mladega Sonca, ki je odrešilo svet pred

zimsko temo in mrazom. Danes v zimskem času slavimo božič,

veseli praznik rojstva krščanskega Odrešenika. Ob začetku

pomladi pa velikonočne praznike. Tudi šege ob teh praznikih so

obdržale marsikaj starega. Še danes ponekod po naši deželi v času

božičnega kresa gorijo božični kresovi, ob veliki noči gorijo

velikonočni kresovi – štajerske vuzemnice, tudi v kresni noči še

danes gorijo kresovi, enako kot v poganski dobi.

Spomini na davna slavja na sončni poti od pomladi do pomladi so

se v naši deželi ohranili prav do današnjega dne. Največ prastarih

šeg se je ohranilo na obrobju naše dežele. Večer pred 6. januarjem

je bil v Gornjesavski dolini še do nedavnega praznik pehtre babe,

starke Zime. V Podkorenu so 'pehtro babo preganjali' še leta 1989.

Praznik se imenuje pernahti. Kurenti na Ptujskem polju se še

danes v starodavnem ritmu prizibljejo iz pradavnine in izganjajo

Zimo. Bela krajina praznuje praznik pomladi z zelenim Jurijem – ki

je bil nekdaj poganski bog z imenom Vesnik.

Lipov list - April 2021


Nekdaj so jurjevo praznovali tudi po drugih naših pokrajinah,

vendar ob različnih datumih. Štajerci so imeli jurjevo 23. aprila. V

nekaterih koledarjih ima namreč Jurij god 23. aprila, v drugih pa

24. aprila. Ljudstvo je to koledarsko zmedo zelo preprosto rešilo s

staro legendo:

Jurij je menda želel prečkati Dravo, a ni imel denarja za plačilo

brodnine. Ni mu ostalo drugega, kot da je šel delat k bližnjemu

kmetu, da bi zaslužil denar za prevoz. Delal je celi dan, sekal je

steljo in prislužil je brodnino, a na drugi breg Drave je prišel dan

pozneje, zato na drugi strani Drave še danes praznujejo jurjevo

dan pozneje.

Ta stara ljudska pripoved ima v sebi kar precej resnice. Frankovski

vladar Karel Veliki je namreč leta 811 razdelil naše ozemlje med

salzburško in oglejsko nadškofijo. Mejna reka je bila Drava. Na

oglejskem ozemlju je imel Jurij god 24. aprila, na salzburškem pa

23. aprila.

24. april – jurjevanje v Beli krajini

Korenine praznovanja zelenega Jurija segajo v pogansko davnino.

Poganskega Vesnika, boga pomladi, je sicer v krščanski dobi

nadomestil svetnik Jurij, a obredje je ostalo enako kot v starih

dneh. Svetega Jurija je ljudstvo preimenovalo v Zelenega Jurija in

njegov praznik Belokranjci slavijo še danes.

Pomladno božanstvo nastopa v dveh podobah: kot obredno

okrašeno drevo in kot zeleni Jurij, ki ga predstavlja fantič,

oblečen v pomladno zelenje. Vaški fantje in dekleta vodijo

Zelenega Jurija po vasi in ob tem piskajo na piščali in prepevajo.

Pri vsaki hiši se ustavijo, želijo zdravja in sreče ljudem in živini ter

poljem rodovitnost. V zahvalo dobijo od vaščanov dobrote s

praznične mize.

Fotografija: Urban Urbanc, Sportida, d. o. o.

Svetega Jurija je ljudstvo preimenovalo v Zelenega Jurija in

njegov praznik Belokranjci slavijo še danes.

Po vasi odmeva pesem o Juriju, ki prihaja ob koncu velikonočnih

praznikov, ki jih Belokranjci imenujejo vuzem.

Prošel je prošel pisani vuzem,

došel je, došel, zeleni Juraj,

na zelenem konji

po zelenem polji.

Donesel je, donesel,

pedenj dugo travico,

laket dugo mladico.

Dajte mu, dajte,

Jurja darovajte …

Ob koncu svojega obhoda po vasi si jurjaši zakurijo ogenj in

naredijo gostijo iz nabranih darov. Po vasi še dolgo v noč odmeva

njihovo petje, piskanje, vriskanje, ukanje, zvonjenje s kravjimi

zvonci, hrušč in trušč. Glasen hrup naj prežene zle zimske duhove,

ki od pradavnine ogrožajo rast na polju. Ta isti hrup pa naj prikliče

dobre duhove, ki bodo dali poljem blagoslov in dobro letino.

Besedilo: Dušica Kunaver

39

Slovenska dediščina

Fotografija: Jan Kocjan

Skrb za ohranjanje folklorne tradicije je v Beli krajini močno zasidrana.

Lipov list - April 2021


40

Kulinarični kotiček

Pirhi, izdelani z tehniko batik, so del ljudske umetnosti prekmurskih Madžarov. Dobrovniški pirhi imajo več kot 150-letno tradicijo.

Dobrovniški batik pirhi

Ko slišimo besedico pirh ali pisanica, po navadi pomislimo na belokranjske pisanice, velikonočna jajčka,

poslikana in okrašena z edinstveno tehniko batik. Vendar pa le malo ljudi ve, da so pirhi, izdelani s tehniko

batik, tudi del ljudske umetnosti prekmurskih Madžarov. Dobrovniški pirhi imajo več kot 150-letno tradicijo.

Ta po načinu izdelave edinstvena velikonočna jajčka so izdelana

v dveh barvah, po navadi rdeči in črni, v batik tehniki. Poslikava

jajčk poteka s stopljenim čebeljim voskom, ki se na površino jajc

nanaša s posebnim pisalom. Na začetku je bila to vejica, na konec

katere so pozneje privezali pločevinasto cevko ali lijak. Na ta

Dobrovniške pirhe krasijo arhaični, starodavni in enostavni

okrasni motivi, med njimi ravne črte, krivulje, cvetlice, pentlje,

sveča, križ, smrekova vejica.

način so dobili izboljšano pisalo, ki je omogočilo lepše in

natančnejše risanje tudi drobnih okrasnih elementov. Za barvanje

jajčk so uporabljali barvilo za tekstil. Da bi pirhi dobili lesk, so jih

premazali s tanko plastjo svinjske masti. O tem bogastvu

velikonočnih šeg, katerih pomemben del je okrašen pirh, je pisal

že madžarski etnograf Ferenc Gönczi v svoji knjigi, izdani leta

1914, v kateri opisuje etnografijo pokrajin Göcsej in Hetés. Ljudski

običaj izdelave z voskom poslikanih in v batik tehniki pripravljenih

pirhov je okoli leta 1960 še živel v 12 naseljih v Pomurju, a pozneje

je postopoma skoraj zatonil. Ohranil se je le v Dobrovniku, kjer

pirhe okrašujejo z značilnimi krajevnimi motivi. Rozika Kovacs,

Ilona Szolarics, Valeria Car, Katarina Flisar, Magdolna Szekeres,

Terezija Toplak in še nekatere izdelovalke so bile tiste, ki so

kljubovale času in ta lepi velikonočni običaj izdelave dobrovniških

pirhov – biser tudi z narodopisnega vidika – prenesle na poznejše

rodove. Dobrovniške pirhe krasijo arhaični, starodavni in

enostavni okrasni motivi, med njimi ravne črte, krivulje, cvetlice,

pentlje, sveča, križ, smrekova vejica, napisa Aleluja in Emlék (v

spomin), letnica ... Te preproste motive so do danes izdelovalke

pirhov nadgradile po svoji domišljiji, vendar z ohranjanjem

osnove.

Zelo pomembno vlogo pri ohranjanju običaja je imela Elizabeta

Urisk, ki se je umetnosti izdelovanja pirhov učila že od otroštva

od svoje matere, nato se je pa v začetku devetdesetih let 20.

Lipov list - April 2021


stoletja poleg izdelovanja lotila raziskovanja pirhov. Sad njenega

etnološko raziskovalnega dela je knjiga, ki je izšla leta 2009 v

madžarskem jeziku ter v ponatisu in prevodu leta 2017 v

dvojezični, slovensko-madžarski različici z naslovom Izdelovanje

pirhov v batik tehniki v Prekmurju. Svoje teoretično znanje in

praktične izkušnje je predajala naprej na različnih delavnicah.

Leta 2006 je na Madžarskem prejela naziv umetnica ljudske obrti

in je bila kot nosilka izročila 'izdelovanje prekmurskih remenk'

vpisana v register žive kulturne dediščine.

V Dobrovniku je tako danes več izdelovalk in izdelovalcev, ki v

tehniki izdelave in ornamentiki sledijo tradicionalnemu načinu

barvanja v batik tehniki, tehniki praskanja in krašenja z listi. Nekaj

jih je starejših, ki so svoje znanje prejeli neposredno od prednikov,

mlajša generacija pa se je tehnike krašenja pirhov začela učiti

prav od teh starejših izdelovalcev, saj je v njihovih družinah ta

način krašenja že izginil.

Dobrovniški pirhi so eden izmed prepoznavnih elementov

lokalne in regionalne identitete madžarske manjšine Prekmurja,

znanje o njihovi izdelavi in okraševanju pa se na mlajše generacije

prenaša prek knjig, razstav in delavnic.

V Dobrovniku vsako leto, od leta 1998 dalje, priredimo zdaj že

tradicionalno razstavo pirhov, na kateri si lahko obiskovalci

ogledajo izdelke domačih, v zadnjih štirih letih pa tudi tujih

izdelovalcev pirhov. Prireditev navadno poteka dva dneva, v

soboto in nedeljo, dva tedna pred veliko nočjo. V 24 letih je bila

razstava na dveh lokacijah, v kulturnem domu in Etnografski hiši

Györgya Dobronokija, v Hiši rokodelstev pa se ob njej izvajajo

tudi predstavitve in prikazi izdelovanja pirhov. Organizator

vsakoletne razstave pirhov je Kulturno društvo Petőfi Sándor

Dobrovnik.

Dobrovniški pirhi so eden izmed prepoznavnih elementov

lokalne in regionalne identitete madžarske manjšine.

Leta 2018 se je 33 dobrovniških izdelovalcev pirhov predstavilo z

razstavo 'Madžarski pirhi iz Prekmurja' tudi v Slovenskem

etnografskem muzeju.

Lansko leto se je razstava pirhov zaradi razglasitve pandemije

covida-19 preselila na splet, ker se je zaradi ukrepov ni dalo

izvesti v fizični obliki. Tako je v organizaciji in izvedbi Hiše

rokodelstev Dobrovnik potekala virtualna razstava pirhov z

naslovom VIRTUAL EASTER EGGS – VIRTUÁLIS HÍMES TOJÁS –

VIRTUALNI PIRHI, na njej pa je veliko razstavljavcev sodelovalo s

fotografijami svojih izdelkov.

Tudi v letošnjem letu bo razstava potekala na podoben način, saj

se bodo razstavljavci predstavili na spletu s kratkimi filmi, v

katerih bodo prikazali postopek izdelave dobrovniških pirhov in

svoje izdelke.

Besedilo: Alenka Topla, predsednica KUD Petőfi Sándor Dobrovnik

Fotografije: KUD Petőfi Sándor Dobrovnik

41

Kulinarični kotiček

Tradicionalno razstavo bodo letos zamenjali kratki filmi, v katerih bodo razstavljavci prikazali postopek izdelave in svoje izdelke.

Lipov list - April 2021


42

Fotografija: Uroš Hočevar

Aktualno

Prostovoljni predsednik TZS Pavle Hevka je zaposlen pri 2 TDK, kjer je generalni direktor in član uprave.

Predsednik TZS Pavle Hevka:

O 30. jubilejnem letu projekta Moja dežela,

lepa in gostoljubna

Kot prostovoljni predsednik TZS, ki se s turizmom ukvarja že več

kot 30. let, je za Delo v spregovoril tudi o obetih v slovenskem

turizmu. Poudaril je, da se pri Turistični zvezi Slovenije trenutno

pripravljamo na 30. jubilejno leto projekta Moja dežela, lepa in

gostoljubna, v katerem ocenjujemo slovenske kraje.

Glede protikoronske prihodnosti turizma je optimist: »Počasi se

bo turizem začel odpirati tudi pri nas. Prej ko se bodo ljudje cepili,

prej bomo po vsej verjetnosti bolj svobodni pri gibanju izven

občinskih in regionalnih meja. Slovenija je zelena destinacija, ves

svet jo že kar dobro pozna in o naši deželi se v turističnih krogih

veliko govori. Tudi domači turisti ponovno odkrivajo in raziskujejo

svojo domovino, tudi s podporo turističnih bonov.

Delo, 20.marca 2021

O Drugem tiru kot priložnost tudi za turizem

V intervjuju za decembrsko številko revije Drugi tir je poudaril, da

bo izgradnja tega infrastrukturnega projekta odprla nove

priložnosti tudi v turizmu: »Računamo, da bi bila morda atraktivna

povezava vlak – osebni avto na daljših relacijah iz zahodne Evrope

proti vzhodni in obratno. Še posebej, če bodo vzpostavljene

dobre storitve najema osebnih vozil, motornih koles, koles,

električnih koles in drugih vozil na lokaciji koprske železniške

postaje, pa tudi na lokacijah vseh naslednjih železniških postaj,

mimo katerih bo speljan drugi tir. Turizem lahko s pomočjo

drugega tira ustvari nove turistične produkte in destinacije, ki

bodo hitro dosegljive na udoben in sodoben način. Tudi

povezovanje s turistično bohinjsko železnico bi lahko bila dobra

poteza za novo turistično storitev. Skratka, ko bo drugi tir zgrajen,

se bodo pokazale nove možnosti razvoja mnogih drugih

gospodarskih panog.

Drugi tir, december 2020

Slovenska turistična revija Lipov list, nadaljevanje

Turističnega vestnika, izhaja 2. teden v sodem mesecu

UDK 338,34+796,5(497,12), ISSN 0352-4353

Februar 2021

Izdaja:

Turistična zveza Slovenije

Naslov uredništva:

Turistična zveza Slovenije, Miklošičeva cesta 38/VI,

SI – 1000 Ljubljana, tel. 01/43 41 670, faks: 01/43 41 680,

info@turisticna-zveza.si, www.turisticna-zveza.si

Urednica: Polona Frelih

Lektoriranje: Mateja Blažič Zemljič

Oblikovanje: Sara Krapež

Uredniški odbor:

Boštjan Luštrek, Iztok Pipan, Jure Sodja, Karmen Grebenc

Burger, Urša Jurak Kuzman, Katerina Vidner Ferkov

Transakcijski račun:

SI56 03100-1000010639

Naročilo na Lipov list oddate na info@turisticna-zveza.si

Celoletna naročnina je 35,04 eur.

Lipov list - April 2021


MOJA DEŽELA – LEPA IN GOSTOLJUBNA

JUBILEJNA,

30. AKCIJA

PRINAŠA NEKAJ NOVOSTI

DOŽIVITE PRISTNI STIK

Sodobni turisti ne iščejo več samo

lepih pogledov, pač pa pristne stike

z domačini ter avtentična doživetja

slovenskega podeželja.

DOŽIVITE PRISTNI STIK

Sodobni turisti ne iščejo več

samo lepih pogledov, pač pa pristne

stike z domačini ter avtentična

doživetja slovenskega podeželja.

ODDIH OB/NA VODI

Iščemo nepozabne dogodivščine

ob rekah ter naravnih

in umetnih jezerih.

Omenjeni novosti je mogoče prijaviti znotraj stalnih kategorij: večja mesta, srednja

mesta, izletniški kraji, zdraviliški kraji ter turistični kraji.

Tudi letos je mogoče prijaviti mestna, vaška in trška jedra. K udeležbi še naprej

vabimo tudi kampe, glampinge, mladinska prenočišča ter tematske poti.

Razpis bo objavljen v začetku maja, prijave zbiramo do konca maja, od junija do

avgusta bo strokovna komisija obiskala v natečaju sodelujoče destinacije, septembra

bo glasovanje zaključeno, oktobra pa bomo predvajali prireditveno oddajo in

pripravili zaključno prireditev, če bodo razmere to dopuščale.

Vse slovenske občine vljudno vabimo k sodelovanju!

Več na: www.turisticna-zveza.si, kjer bo omogočena tudi prijava na natečaj.


Natečaj za izbiro kulinaričnih

in gastronomskih spominkov

v Osrednji Sloveniji & Ljubljani

OSREDNJA SLOVENIJA

& LJUBLJANA

KULINARIČNI IN GASTRONOMSKI

SPOMINEK

Mednarodni inštitut za gastronomijo, kulturo, umetnost in turizem IGCAT

je Sloveniji podelil naziv Evropska gastronomska regija 2021. V projektu sodeluje

tudi TZS s projektom kulinaričnih in gastronomskih spominkov.

Natečaj za kulinarične in gastronomske spominke je sestavljen

iz dveh kategorij:

1. Prehranski spominki

2. Kuhinjski pripomočki

Prijavo z a sodelovanje pošljite na info@turisticna-zveza.si

najpozneje do 10. maja 2021.

Spominke iz že obstoječe ponudbe naj društva ali posamezniki prinesejo

na Turistično zvezo Slovenije, Miklošičeva 38, 1000 Ljubljana,

najpozneje do 24. maja 2021, do 10. ure.

Ocenjevanje bo potekalo 26. maja 2021.

Tričlanska strokovna komisija bo izbrala prejemnike zlatega, srebrnega in

bronastega priznanja. Poleg tega bo izbrala spominek iz vsake kategorije,

ki ga bomo poslali na IGCAT.

Turistična zveza Slovenije se zavezuje, da bo natečaj potekal v skladu

z vsemi predpisanimi ukrepi NIJZ za preprečevanje širjenja okužbe

z virusom SARS-CoV-2.

Hooray! Your file is uploaded and ready to be published.

Saved successfully !

Ooh no, something went wrong !