Revija Lipov list, junij 2021

JUNIJ 2021 Poštnina plačana

pri pošti 1102 Ljubljana

dobre zgodbe v slovenskem turizmu

Gorski in urbani tekači

Vsi na kolo

Virtualni turizem

Gastronomska regija 2021

BONTON

DOPUSTNIŠKEGA OBNAŠANJA

Hvala, ker embalaže napitkov in

hitre hrane, pločevinke, cigaretne

ogorke in žvečilne gumije odlagate

v smeti. Hvala, ker sortirate

odpadke.

Hvala, ker čistite za svojimi kužki

in jih učite, da ne zalivajo urejenih

gredic in zasaditev. Hvala, ker

imate svoje ljubljenčke na javnih

površinah na povodcih.

Hvala, ker malo in veliko potrebo

tudi sami opravljate izključno v

javnih toaletah.

Hvala, ker spoštujete

zasebno lastnino.

Hvala, ker parkirate samo

na posebej za to označenih

površinah.

Hvala, ker prenočujete v kampih, ne pa

v šotorih na travnikih, gozdovih ali na

parkiriščih. Hvala, ker avtodome parkirate

na posebej za to označenih površinah.

Hvala, ker z električnimi

skiroji ne hitite in ne vozite

po pločnikih.

Hvala, ker s kolesi, motorji in štirikolesniki

ne vozite po površinah, ki so rezervirana

izključno za pešce. Hvala, ker se na

gozdnih cestah ne obnašate objestno in

ne povzročate erozije terena.

Hvala, ker v hribih pozdravljate,

se umikate mimoidočim ter

v rokah nimate mobitela, v

ušesih pa ne slušalk.

Hvala, ker na plaži vzdržujete

primerno razdaljo ter drugih ne motite

s preglasno glasbo in preglasnim

govorjenjem po mobitelu.

Hvala, ker se na pašnikih

ne približujete živalim

in jim ne nudite hrane.

Hvala, ker spoštujete lokalno

skupnost in lokalne običaje ter

kupujete lokalno.

Hvala, ker na degustaciji lokalnih

dobrot vsaj simbolično nekaj kupite

in se tako oddolžite za gostoljubje.

Hvala, ker ste oblečeni

okolju primerno.

Gozdni bonton: www.gozd-les.com/obisk-gozda/gozdni-bonton

Planinski častni kodeks: www.pzs.si/javno/dokumenti_pzs/pzs-castni_kodeks_slovenskih_planincev-cistopis_2015_2.pdf

Kodeks obnašanja v naravi: www.taborniki.si/wp-content/uploads/2018/06/ZTS-zlozenka-Obisk-v-naravi-SLO-splet.pdf

KAZALO

INTERVJU4–6

Prof. dr. Janez Bogataj

KULINARIČNI KOTIČEK 7-10

Gastronomski spominki v Osrednji Sloveniji in Ljubljani

Moj kraj – moj chef

SLOVENIJA TEČE 11-18

Gorski maraton štirih občin

Triatlon jeklenih v Bohinju

Urbani tekači

SLOVENIJA KOLESARI 19-27

Gorenjsko kolesarsko omrežje

Odkrivanje skritih kotičkov s kolesom

Juriš na Vršič

Žirovski kolesarski krog

Kolesarski vzpon in termalno razvajanje

TZS 28–31

Cveta Jazbec – prejemnica državnega priznanja s področja

prostovoljstva za leto 2020

Koledar dogodkov

Tematske poti so vse bolj priljubljene

POTEPANJA 32–37

Po Svarunovi poti pod svobodno sonce

Mesto Črnomelj – v zvestem objemu rek, tradicije in

kulture

Dermotovo leto 2020/21 v Kropi

AKTUALNO 38-42

SLOVEnija, ljubezen in mir

Virtualni turizem Tine Hudnik

Bralni kotiček

Na naslovni fotografiji je prizor z Gorskega maratona štirih

občin v Podbrdu v Baški grapi.

Več o Podbrdo Trail Running Festivalu na 11. strani.

Prihodnja številka Lipovega lista bo izšla v prvi polovici

avgusta. Sporočila o novostih na območju delovanja vašega

društva najpozneje do 10. julija 2021 pošljite na elektronski

naslov: info@turistična-zveza.si, napovedi prireditev pa

pridno vpisujte na našo spletno stran.

UVODNIK

Drage bralke, spoštovani bralci!

Lipov list, dvomesečnik Turistične

zveze Slovenije, je luč sveta ugledal

leta 1985. Od nekdaj je bil čtivo za

vse, ki se ljubiteljsko ali poklicno

ukvarjajo s turizmom. Vsebinsko ga

je zasnoval prof. dr. Janez Bogataj, ki

s Turistično zvezo Slovenije kot

prostovoljec že nekaj let sodeluje pri

ocenjevanju kulinaričnih in

gastronomskih spominkov.

Letos so jih izbirali v Osrednjeslovenski regiji in Ljubljani, ki je bila v

preteklih letih epicenter slovenskega turizma, zato je bila pestra tudi

ponudba. Temu primerno sta precej uveljavljena tudi nagrajena

spominka: Le potica, miniaturna potička, ki je Slovenijo že

predstavljala tudi v tujini, ter keramični kozarci z značilnim motivom

iz vaške situle, iz katerih bodo tešili žejo na protokolarnih dogodkih

slovenskega predsedovanja Evropski uniji na Brdu pri Kranju.

S kulinaričnimi in gastronomskimi spominki in doživetji so se na

festivalih Več znanja za več turizma in Turizmu pomaga lastna

glava ukvarjali tudi osnovnošolci, srednješolci in študenti. V

preteklosti so že raziskovali in celo razvili marsikateri spominek ali

kulinarični izdelek, ki ga zdaj tržijo znane turistične destinacije.

Denimo velikoplaninski trnič, sir, ki je del kamniškega projekta

Okusi Kamnika in je na našem natečaju zasedel tretje mesto.

Slovenija je evropska regija gastronomije, zato gre promocija naše

države letos skozi želodec!

»Naši predniki so bolj ali manj jedli zelenjavne jedi, predvsem

enolončnice, kakšne bolj zdravju neprijazne jedi pa samo ob večjih

praznikih. Sistem pusta in posta se je ritmično izmenjeval vse leto.

Ljudje so se postili, potem so se malo najedli in napili, nato pa se

spet postili. Hrana je bila vedno v sozvočju z delom, ki so ga

opravljali. Danes pa ogromno sedimo za pisalnimi mizami, zlasti

birokracija, in se čezmerno nažiramo, kar vodi v razne negativne

posledice, od prevelike teže do srčnih bolezni,« je Bogataj opozoril

na potrebo po zmernost v prehrani.

Nič manj pomemben ni šport, s katerim se redno ukvarja 30

odstotkov prebivalcev Slovenije. Več kot tretjina vseh slovenskih

športnikov je tekačev, ki tečejo bodisi samostojno, bodisi v skupinah,

kot je to v primeru društva Urbanih tekačev, v katerem promovirajo

filozofijo teka po pameti.

Nekateri tečejo manj po pameti in si ob tem grizejo kolena, denimo

udeleženci Gorskega maratona štirih občin, ki že 20 let poteka v

Podbrdu v Baški grap, kjer so leta 1970 gorski tek tudi izumili.

Turistično društvo Podbrdo je že dvakrat gostilo celo Svetovno

prvenstvo v gorskem teku.

V svetovnem merilu je avtoriteta tudi Tina Hudnik, ki vse od izbruha

covida-19 širi znanje o virtualnem turizmu. Krizo je v priložnost

spremenil tudi tekač Urban Praprotnik, ki je kot odgovor na

prepoved druženja zasnoval zvočne tekaške treninge.

Dobrodošli v krasnem novem svetu!

Polona Frelih,

urednica

3

Kazalo / Uvodnik

4

Intervju

Fotografija: Osebni arhiv

Prof. dr. Janez Bogataj je tudi vsebinski oče revije Lipov list

Prof. dr. Janez Bogataj

»Če imamo v eni roki tuje

kulinarične značilnosti,

moramo v sosednji držati

svoje stvari«

Prof. dr. Janeza Bogataja ni treba posebej predstavljati, saj je nesporna

avtoriteta na področju slovenskih šeg in navad, rokodelskih dejavnosti

ter gastronomije, manj znano dejstvo pa je, da je 'vsebinski' oče revije

Lipov list, ki je luč sveta ugledala leta 1985 in jo v rahlo spremenjeni

obliki izdajamo še danes.

Zasnoval je tudi Veliki turistični pogovor z uglednimi osebnostmi iz

turizma, ki smo ga v tokratni številki namenili prav njemu. »V rubriki

Poročila, kritike in ocene sem objavljal ocene turističnih prireditev, kjer

sem poleg kritike vedno ponudil tudi rešitev. Nikoli samo kritike. To je

pravi način kritiziranja,« se spominja začetkov Lipovega lista. Do danes

je ostal brez dlake na jeziku, zato je vedno zanimiv sogovornik.

Slovenija je evropska gastronomska regija. Kaj to pomeni

v praksi in kako smo prišli do tega naziva, ki ga verjetno ne

bomo v celoti izkoristili, saj smo v covidnem letu?

Covid je v Slovenijo prišel kot naročen, saj je ponudil priročne izgovore.

V nekem smislu sem žalosten, saj sta ustvarjalnost in delavnost

popolnoma zaspali. Pri meni osebno ne, sicer pa zelo.

Vstop med evropske gastronomske regije je velik uspeh, saj smo postali

del mreže, ki se tke po Evropi pa tudi v ZDA. Gre za dve mreži, prek katerih

vstopamo v družbo enakopravnih gastronomskih destinacij.

Drugi uspeh za Slovenijo je, da smo vodstvo projekta v Barceloni uspeli

prepričati, da so vključili Slovenijo kot celotno državo. Tukaj se je spet

pokazalo, da je naša geografska majhnost lahko prednost. Sicer nerad

uporabljam besedo o naši majhnosti, razen o mentalni majhnosti.

Ob vstopu je Slovenija izdala Knjigo ponudbe v slovenskem in

angleškem jeziku. Gre za dokument, s katerim smo izrazili našo

pripravljenost postati del te druščine. Ob tem je bila ena od zadolžitev

pridobiti partnerje iz Slovenije, ki bodo pripravili projekte z različnih

področij gastronomije; od promocije do izobraževanja, urejanje

davčnih in drugih normativnih ukrepov, do nagovarjanja različnih

starostnih skupin. Odziv je bil fenomenalen in nekatere je bilo treba še

miriti, naj ne pretiravajo in naj ne prijavljajo ne vem koliko projektov,

pač pa enega ali dva, vendar tista dva temeljito. Prvo leto so se ljudje še

nekako držali in so na ministrstvo pridno pošiljali poročila. Potem je vse

skupaj kar nekoliko zaspalo, ne povsod, v treh četrtinah pa prav gotovo.

Izgovor je covid, zaradi katerega je odpadla tudi v maju načrtovana

slovesnost, prav tako že načrtovana ekskurzija vseh evropskih regij, ki bi

morala potekati v Ljubljani in okolici ter na Dolenjskem in Primorskem.

Gorenjsko in Štajersko je mednarodna strokovna žirija spoznala, ko je prvič

prišla k nam. Na podlagi Knjige ponudbe so se pri nas zadržali tri dni.

So že takrat podali kakšno oceno?

Seveda, njihova ocena je bila izjemno dobra. Najbolj so bili navdušeni

Lipov list - Junij 2021

nad organiziranostjo slovenskih čebelarjev. Predlagali so jim celo, da bi

bila Slovenija pobudnica novih čebelarskih dogodkov na celotnem

evropskem prostoru, kar bi bilo fantastično, saj bi Slovenija postala

nosilka projekta. Ampak kot že rečeno, te stvari (ne samo čebelarske) so

malo usahnile in ostale bolj v pisarnah.

Verjetno je to velika škoda, saj je bilo v projekt Evropska

gastronomska regija vloženega precej denarja?

Rekel bi, da ni še nič izgubljenega. Zdaj smo polnopravni člani in od

nas je odvisno, kako se bomo vključevali v to mrežo. Raznih webinarjev

in podobnih zadev ne moremo jemati resno. Ko se bodo zadeve

sprostile, bo treba začeti resno delati. Napovedane projekte, ki se niso

zgodili, bi bilo dobro izpeljati do konca. Denimo pri Obrtno-podjetniški

zbornici, kjer so zasebni gostinci napovedali nekaj zanimivih projektov,

med njimi tudi tistega, ki je povezan z njihovo stalno bolečino, ki se

imenuje HACCAP (sistem, ki ugotavlja, vrednoti in nadzira tveganja,

pomembna za varnost končnega živilskega izdelka, da je higiensko

ustrezen in neoporečen).

Slovenija ima štiri gastronomske regije, o katerih ste prav

zdaj izdali knjige. Nam lahko zaupate kaj več?

Slovenija je velik korak naprej storila leta 2006, ko smo v okviru

Mariborske univerze napisali Strategijo gastronomije Slovenije. Določili

smo 24 gastronomskih regij, kar je fenomenalno, saj smo poudarili

našo kulinarično in gastronomsko različnost. Poleg 24 regij smo v prvi

fazi izbrali nekaj čez 180 reprezentativnih jedi za vsako regijo. S

poznejšimi dopolnitvami in raziskavami je številka narasla na okrog

430 jedi, ki so seveda stalnice gastronomske prepoznavnosti Slovenije

in njenih gastronomskih regij.

Osnovne štiri regije so Panonska, Sredozemska, Alpska in

Osrednjeslovenska z Ljubljano, o katerih sem pripravil štiri knjige, ki

vsebujejo ne samo recepte za vse te jedi, pač pa tudi zgodbe o njih in

fotografije.

Verjetno je težko povedati, katere so najznačilnejše jedi za

vsako regijo?

Sploh ni težko, saj je vse do potankosti določeno, res pa je, da bi moral

imeti pred seboj list papirja, na katerem bi imel vse to napisano. Vsega

ne moreš držati v glavi.

Že nekaj časa v Sloveniji potekajo zelo dobri projekti kolektivnih

blagovnih znamk po modelu Izvorno slovensko. Zdaj imamo že okoli 14

kolektivnih blagovnih znamk in za vsako od teh izdelamo tudi kulinarično

oziroma gastronomsko piramido, ki ima spodnji in srednji del ter vrh.

Če navedem primer Prlekije, so na vrhu njene piramide tri stvari: prleška

gibanica, prleška tünka in kruh, od vina pa šipon. Te tri stvari so v vrhu

gastronomske piramide za Prlekijo, ki je ena od 24 samostojnih

gastronomskih regij in sodi v panonski del Slovenije.

Gre za tri reprezentativne zadeve, ki jih je treba vedno uporabljati. Ko

občina Ljutomer ali Ormož izdata monografijo, v kateri predvidijo tudi

kakšno fotografijo s področja gastronomije, si jim ni treba beliti glave,

kaj naj bi izbrali. Ni jim treba iskati fotografij gostinskega lokala, ki je

prazen, na vsaki mizi pa pokonci stojijo prtički, pač pa je treba pogledati,

katere jedi in pijače predstavljajo to regijo. To je v resnici 'grb'

gastronomije določene regije.

Kako nekomu sporočiti, kako izjemna je slovenska kulinarika?

Kadarkoli me novinarji vprašajo, po čem smo znani, vedno rečem, da je

velika različnost naša temeljna značilnost, ne samo kulinarike, pač pa

vse naše pojavnosti v Evropi in svetu. Smo edino geografsko okolje, kjer

se stikajo Alpe, Sredozemlje, Panonska nižina, tudi sosednji Balkan.

Skozi stoletja zgodovinskega razvoja, pri Balkanu pa zlasti od konca 1.

svetovne vojne naprej, je na tem ozemlju nastajala paleta različnosti. V

kulinaričnem in gastronomskem smislu je torej Slovenija velika paleta

različnosti.

Če pogledate samo štruklje, jih imamo več kot sto vrst. Ali denimo

poimenovanja za krompir. Imamo 136 različnih izrazov – od zemeljskih

jabolk ali hrušk, papeževe repice do repice, čomp idr.

Katera pa je vam osebno najljubša slovenska jed in pijača?

To je klasično novinarsko vprašanje, na katerega ne morem odgovoriti

drugače kot to, da mi je vse zelo všeč. Odvisno od letnega časa,

prehranskih sestavin, odvisno od počutja. Kot predstavnik vede, ki se s

tem ukvarja, bi delal veliko napako, če bi rekel: najrajši imam …

Res pa je, da imam določene stvari še posebno rad, recimo štruklji so že

ena od njih.

Kaj pa težnje po zdravi prehrani, gonja proti glutenu,

priljubljenost ajde?

Na vsak način je treba upoštevati te težnje. Prav na tem področju se

pokaže velika priložnost večjega vključevanja prehranske dediščine v

sodobno prehranjevanje. Ne kot neka 'muzeologija', pač pa kot

izhodišče za novo ustvarjalnost. To je zmagovalna formula!

Ravno nekdanja prehranska revščina, ki pri mnogih ljudeh še vedno

vzbuja negativne odzive, je danes velik izziv. Tudi izziv zdravega

prehranjevanja. Saj veste, da so naši predniki bolj ali manj jedli

zelenjavne jedi, predvsem enolončnice, kakšne bolj zdravju neprijazne

jedi pa samo ob večjih praznikih. Sistem pusta in posta se je ritmično

nadaljeval vse leto. Ljudje so se postili, potem so se malo najedli in

napili, nato pa se spet postili. Predvsem pa je bila hrana vedno v

sozvočju z delom, ki so ga opravljali. Danes pa ogromno sedimo za

pisalnimi mizami, zlasti birokracija, in se čezmerno nažiramo, kar vodi v

razne negativne posledice, od prevelike teže do srčnih bolezni.

Smo prva država EU, v kateri bo v času našega

predsedovanje kuhal eden od prvih kuharskih mojstrov z

Michelinovo zvezdico Tomaž Kavčič.

Imamo celo vrsto dobrih prvih kuharskih mojstrov in mojstric, in če so

se odločili zanj, sem zelo vesel.

Fotografija: Tomo Jeseničnik

Gastronomska piramida Slovenije

5

Intervju


6

Intervju

Ali je slovenska etnološka dediščina ravno tako bogata kot

gastronomija?

Gastronomija je del etnološke dediščine in jasno je, da je izjemno

bogata. Ob tem vprašanju naj opomnim, da izraz etnološka dediščina

pomeni zgodovino moje vede. Zato je bolje govoriti le o kulturni

dediščini. In če se vrnem k bogastvu, poglejte npr. naše šege in navade,

koliko različnih praznikov imamo. Res je tudi, da globalno življenje in

globalni svet zelo nevarno delujeta v smeri poenotenja, druga

nevarnost pa je, da vedno bolj postajamo papagaji in kupiramo stvari,

žal tudi največje neumnosti, kar je v resnici uničevanje pestrosti in

raznolikosti na lokalnih in regionalnih ravneh.

Ali nam zaupate eno tako neumnost?

To je tako, kot če bi me vprašali, kaj najraje jem. V svojem arhivu imam

poseben razdelek z naslovom Neumnosti Slovenije. Dokumentiram jih

in mogoče bom o tem napisal celo knjigo. S tem bom seveda tvegal

kakšno zamero. Večkrat sem kritičen, vendar vedno ponudim tudi rešitev.

Na Turistični zvezi Slovenije ste ocenjevati najboljše

kulinarične in gastronomske spominke za Osrednjo

Slovenijo in Ljubljano. Kako so se odrezali glede na ostale

regije?

Prav gotovo se pozna, da je bil v zadnjih letih turizem osredotočen v

Ljubljani, čemur se je prilagajala tudi ponudba. Pregled spominkov je

pokazal zelo pestro podobo, kar me zelo veseli.

Vidi se, da je natečaj sledil razdelitvi na makrodestinacije, spet se je

pokazalo, da je pojem Osrednje Slovenije zelo raztegljiv, saj sega vse do

Bele krajine, ki bi jo glede na značaj njene kulture prej videl v Panonski

Sloveniji. Podobno velja za dobršen del Dolenjske. A tu se že dotikamo

politike, kar pa ni v skladu z mojimi strokovnimi dejstvi.

Najboljši spominki bodo pot nadaljevali na mednarodno

tekmovanje …

Do zdaj so se naši spominki na tekmovanjih ERG-ja vedno zelo dobro

odrezali in so zasedali prva mesta.

Kaj pa menite o akciji najdaljša potica, ki je potekal na

Ravnah na Koroškem?

Slovenija mora čim prej drugje zagrabiti bika za roge, kot temu rečemo.

Takšna tekmovanja za Guinnessovo knjigo rekordov imajo samo še

nerazviti, tako da to ne bo prav nič pripomoglo k priljubljenosti naše

potice. Poleg tega je zadeva sporna. Navsezadnje imamo v zakonu o

slovenski potici napisano, da gre za okrogel zvitek, na Ravnah pa so

spekli ravne kose potice, ki jih imenujemo štruklji, in jih zložili v ravno črto.

Kakšno pa je vaše mnenje o projektih, kakršen je Odprta

kuhinja v Ljubljani?

To je odličen primer in odgovor Slovenije na eno od teženj v svetovni

gastronomiji, ki se imenuje pozitivna ulična prehrana oziroma v

angleškem jeziku Positive Street Food.

Močno podpiram to idejo, saj na Odprti kuhinji niso samo slovenske

jedi in pijače, pač pa so naše jedi v družbi z ostalimi jedmi globalnega

sveta. Ne smemo nasprotovati raznim inovacijam, pač pa si je treba

prizadevati, da tujega ne bomo kopirali, pač pa 'kapirali'. Če imamo v

eni roki tuje kulinarične značilnosti, moramo v sosednji držati najmanj

enako količino svojih stvari.

V Sloveniji se soočamo s poplavo burgerjev, od zgodnjih šestdesetih

let prejšnjega stoletja smo imeli poplavo picerij in danes skoraj nimamo

več vasi brez picerije. Na drugi strani je vsa severovzhodna Slovenija

dežela pogač, ki so v resnici slovenske različice pice. Italijanske pice

nam je uspelo razširiti, za svojo lastno lokalno in regionalno

razpoznavnost s pogačami pa nismo poskrbeli.

Sodelovali ste tudi v komisiji za izbiro protokolarnih daril za

slovensko predsedovanje EU. Kaj ste izbrali?

Vlada je razpisala natečaj na dve temi: manšetni gumbi in broške. V

strokovni komisiji sva bila s kolegom profesorjem Vladimirjem

Pezdircem, z nami pa sta bila v komisiji še predstavnica državnega

protokola in predstavnik zunanjega ministrstva. S kolegom Pezdircem

sva dobila nalogo, naj izbereva tri do štiri izdelke, kar sva tudi storila,

potem pa se je naprej izbiralo drugje.

Izbrali so manšetne gumbe s karantanskim panterjem.

Kakšno je vaše mnenje o karantanskem panterju?

Sem predstavnik stroke in stroka vedno sporoča sebi, drugim strokam

in javnosti tisto, kar je znanost ugotovila in potrdila ter argumentirala.

Razna hipotetična sklepanja in razne ljubiteljske blodnje ne sodijo v

okvire resnega znanstvenega prizadevanja.

Kakšna je razlika med poslovnimi in promocijskimi ter

protokolarnimi darili?

Promocijska darila so razni svinčniki, kapice, lončki. Žal v Sloveniji vse

preveč promocijskih daril kupujemo v Aziji in ne znamo ponuditi

ničesar izvirnega, svojega. Pogrešam paleto atraktivnih majic z

zanimivimi napisi ali likovnimi upodobitvami. Mislim, da imamo

odlične ilustratorje in karikaturiste, ki bi tukaj lahko marsikaj prispevali.

Pogrešam razne besedne igre, ki lahko promovirajo naš jezik.

Poslovna darila so opredmetena komunikacija med tistimi, ki darila

dajejo, in tistimi, ki jih sprejemajo. Zavedati se je treba, da s poslovnim

darilom nekoga obogatimo, ne nujno v finančnem, pač pa v duhovnem

smislu. Lahko so to cenovno popolnoma nezahtevne zadeve.

Protokolarna darila so darila različnih protokolov, ne samo državnega,

pač pa tudi cerkvenega in drugih.

Vsak resor ima svoj protokolarni segment. Darila se izbira glede na

konkretno osebo. Če gre za pomembne osebe na državniški ravni, se

upošteva tudi promocijski učinek Slovenije. Takšna darila ostanejo

državi in jih neki predsednik ali minister ne odnese domov. Tudi v

Sloveniji imamo v vladnih prostorih in prostorih predsednika republike

vitrine, v katerih so razstavljena protokolarna darila. Milan Kučan je kot

prvi predsednik RS svoja darila poklonil Muzeju novejše zgodovine, kar

je bilo zelo lepo dejanje.

Pred časom sem bil v Beogradu, kjer sem si ogledal Titov muzej, v

katerem so prav tako razstavljena nekatera protokolarna darila. So v

izjemno slabem stanju in nepopolna. Škatla z osmimi zlatniki, ima

samo še šest zlatnikov in poraja se vprašanje, kje sta ostala dva.

Sodelovali ste tudi pri lanskem okraševanju Vatikana in za

osrednji element izbrali šesterolist. Kakšne tradicionalne

elemente ste še uporabili?

Šesterolist je eden od naših klasičnih ornamentov, vsak se ga nauči, če

ne prej, pri geometriji, ko s šestilom v krog rišemo šesterolist. Gre za

ornament, ki se pojavlja na številnih predmetih kulturne dediščine,

recimo na poslikavah pohištva, na skrinjah, zibkah itd. Gre za rastlinski,

po drugi strani pa sončev simbol, zato smo se odločili za ta ornament.

Sodeloval sem že pri prvi okrasitvi Vatikana pred več leti. Takrat smo

izbrali šope oblancev, kar je element, ki ga poznamo iz cvetnonedeljskih

butar, tako kot tudi iz označevanja vinotočev in osmic. Šlo je za lep

dekorativni obesek, ki je bil velik približno 50 cm. Zelo enostavna

zadeva, s katero je bila okrašena smreka na trgu sv. Marka. V papeževih

prostorih je bila smreka okrašena z lectovimi figurami, v njegovi

sprejemni dvorani pa je bila manjša smreka, ki je bila okrašena s

steklenimi ploščicami, na katerih so bili odtisnjeni ornamenti idrijskih

čipk. Vse tri okrasitve so bile deležne velikega zanimanja, saj se nismo

predstavljali z nekimi industrijskimi obeski, ki so del globalne industrije,

pač pa smo ponudili nekaj žlahtnega, okolju primernega in

trajnostnega.

Besedilo: Polona Frelih


7

Kulinarični kotiček

Keramični kozarci Polone Zajc z značilnim motivom iz vaške situle

Gastronomski spominki v

Osrednji Sloveniji&Ljubljani

Po začetnih težavah v okviru mreže Evropskih regij gastronomije

(ERG) je bilo v letošnjem letu izvedeno ocenjevanje gastronomskih

spominkov v posameznih članicah mreže, torej tudi v Sloveniji, kjer je

natečaj ponovno odlično izpeljala Turistična zveza Slovenije.

Strokovna komisija je pregledala in ocenila več kot trideset izdelkov

Osrednje Slovenije in Ljubljane. V Sloveniji smo se namreč odločili, da

bomo vsako leto izbirali najboljše spominke iz ene od štirih

makrodestinacij. Ker je bilo letošnje ocenjevanje že četrto po vrsti,

smo z njim zaključili 'prvi krog' štirih let.

Spominke strokovna komisija ocenjuje in izbira v dveh temeljni

tematskih skupinah: kuhinjski in kuharski pripomočki, orodja kuhanja

ter gastronomski spominki, ki jih predstavljajo živila, jedi in pijače. V

primeru obeh skupin seveda z ustreznimi embalažami, zgodbami in

vsem ostalim, kar mora vsebovati kakovosten spominek. V skupini

kuhinjskih pripomočkov in orodij so zasedli prvo mesto in s tem

Loški mali kruhek, rokodelske mojstrice Petre Plestenjak

Keramični pekač za peko buhtljev, avtorice Andreje Aljančič

Povirk

pridobili zlato priznanje odlično oblikovani keramični kozarci Polone

Zajc z značilnim motivom iz vaške situle, ki sodi v najožji izbor najbolj

reprezentativnih arheoloških najdb v Sloveniji. Kozarci so primerni za

pitje vode in nealkoholnih pijač oz. sokov. Drugo mesto in srebrno

priznanje je prejel keramični pekač za peko buhtljev, imenovan

Rozca, avtorice Andreje Aljančič Povirk. Miniaturni buhtlji, pečeni v

takem pekaču, dajejo vtis in podobo stiliziranega cveta. Pekač tudi


8


po velikosti predstavlja izjemno primerno posodo za izdelavo peciva,

ki je priporočljivo za osebno postrežbo in tudi stoječo postrežbo na

raznih srečanjih ter prireditvah. Tretje mesto in bronasto priznanje je

strokovna komisija podelila interpretiranemu lesenemu modelčku za

medeno pecivo, imenovano loški mali kruhek, ki je izdelek odlične

rokodelske mojstrice Petre Plestenjak. Leseni model je seveda

uporaben, saj z njim lahko odtiskujemo piškote iz različnih vrst testa.

Med s sladkorno čipko, ki je produkt LAS projekta in Idrijsko-

Cerkljanske razvojne agencije. Trži ga Zavod za turizem

V skupini gastronomskih spominkov je komisija podelila prvo mesto

in zlato priznanje odličnemu projektu in blagovni znamki Le potica, ki

je že dobro uveljavljena in pomembno sooblikuje prehransko

ponudbo tudi v različnih vsebinah slovenskega turizma. Avtorica

Janja Štrumbelj je pokazala, kako se lahko z enim samim živilom ali

jedjo ustvari odlična zgodba za domače in druge turiste. Navsezadnje

ima ta izdelek tudi primerne ekonomske učinke in je v ponudbi

prisoten vsakdanje, ne pa kot večina ostalih, ki jih je pogosto treba

naročati posebej. Drugo mesto in srebrno priznanje je prejel kozarec

medu, v katerega je vložena čipka iz sladkorja, ki je produkt LAS

Darilni sir trnič z Velike planine, izdelovalk Tatjane Koželj in

Helene Kropivšek

projekta in Idrijsko-Cerkljanske razvojne agencije, ki je izdelek razvila,

tržijo pa ga na Zavodu za turizem. To je že drugi primer sladkorne

čipke, ki nam je bila do sedaj poznana z odlične idrijske tortice Rezi.

Sladkorna čipka v medu združuje dve značilni slovenski zgodbi:

čebelarsko in klekljarsko. Komisija je na tretje mesto uvrstila značilni

darilni sir trnič z Velike planine nad Kamnikom, izdelovalk Tatjane

Koželj in Helene Kropivšek, kar je posledica odličnega kamniškega

projekta Okusi Kamnika.

Zlati in srebrni spominki nas bodo zastopali na evropskem

tekmovanju, na katerem so slovenski spominki vedno zasedali

najboljša mesta. Koordinator mreže ERG je to tekmovanje uvedel kot

vsakoletni dogodek, nagrajeni spominki pa so deležni tudi ustrezne

mednarodne promocije. Zato lahko rečemo, da se bo krog izbiranja

zavrtel tudi v prihodnje leto, ko bomo v Sloveniji spet izbirali

spominke alpske makroregije. Ob tem velja poudariti, da se mreža

ERG uspešno širi v Evropi, prav tako nastaja tudi na območju obeh

Amerik in še kje.

Besedilo: Prof. dr. Janez Bogataj

Fotografije: Turistična zveza Slovenije

Le potica avtorica Janja Štrumbelj


Fotografija: Osebni arhiv Fotografija: Osebni arhiv

Osnovna šola Podčetrte

Moj kraj – moj chef

Praznik gastronomije

in mladostne kreativnosti

Z izvedbo spletnih tržnic je Turistična zveza Slovenije do konca

pripeljala letošnji 35. festival Turizmu pomaga lastna glava, ki se ga

je udeležilo 63 slovenskih osnovnih šol, ter 18. mednarodni festival

Več znanja za več turizma, na katerem se je predstavilo 24 ekip z 21

srednjih in višjih šol iz Slovenije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine.

Tako osnovnošolski kot srednješolski turistični festival je letos potekal

na temo Moj kraj – moj chef, saj se Slovenija letos kiti z nazivom

Evropska gastronomska regija 2021.

Osnovnošolci in osnovnošolke so tudi letos najprej pripravili

turistične naloge, v katerih so predstavili tradicionalne jedi v moderni

preobleki, raziskovali so knapovsko kulinarično tradicijo, zelišča,

organizirali kulinarične pohode in odkrivali prekaljene kuharske in

slaščičarske mojstre v svojem kraju, nato pa so svojo ponudbo

predstavili še na spletnih tržnicah. Srednješolski festival Več znanja za

več turizma je poleg naloge in spletne tržnice vključeval tudi pripravo

promocijskega spota.

Gastronomija je letos nosilna tema pri promociji slovenskega turizma,

zato je bila letošnja tema logična izbira. »Vsi verjetno spremljamo

MasterChef, Malega pa še kakšnega chefa, poleg tega smo med

korono prav vsi začeli doma dobro kuhati in preizkušati razne

recepte,« je v uvodu poudaril predsednik ocenjevalne komisije in

podpredsednik Turistične zveze Slovenije Jure Sodja.

In res so tekmovalci recepte stresali kar iz rokavov, tradicionalno

kuhinjo so kombinirali z modernimi prijemi, sladice so ponujali v

novih izvedbah, za idejami so brskali po pradavni zgodovini in

ustvarjali 5-zvezdična kulinarična doživetja.

»Nad nalogami in predstavitvami sem bil navdušen. Še več, nekateri

produkti imajo resen potencial, da postanejo tržna uspešnica. Takšna

tekmovanja nam dokazujejo, da se nam v prihodnosti ni treba bati za


9


Osnovna šola Miška Kranjca Velika Polan

Biotehniški center Nakl


10


inovativne in kreativne delavce v sektorju gostoljubja,« je član

strokovne komisije Gaj Herman izrekel čestitke vsem udeležencem.

Turistična zveza Slovenije je v ocenjevalno komisijo letos uvrstila tudi

mlade strokovnjake. Ne nazadnje je bistvo festivalov Turizmu pomaga

lastna glava in Več znanja za več turizma prav mladostna kreativnost.

»Ponovno sem dobila stik s tem, kaj si osnovnošolci in srednješolci

predstavljajo pod besedo turizem. Videla sem njihovo razgledanost,

širino razmišljanja in inovativne zamisli. Vedno sem menila, da imajo

mladi odlične zamisli, kar se je potrdilo tudi na tem tekmovanju,« je

ocenila Martina Breznik, članica ocenjevalne komisije.

Svetla prihodnost turizma

Cilji festivala so tudi druženje, povezovanje in skupno ustvarjanje, kar

je bilo letos zaradi korone nekoliko okrnjeno, ter uvajanje mladih v

turizem.

»Projekt je odlična priložnost, da se mladi že na začetku izobraževanja

srečajo z izzivi, ki jih predstavlja turizem. Razumeti, da turizem ni le

'malica v nahrbtniku in pot pod noge', temveč je tudi predstavljanje

domačega kraja, občine, regije, Slovenije, ko smo na drugi strani –

gostitelji. Zgodbe, ki jih pripovedujejo lokalci, naravne in kulturne

znamenitosti, mimo katerih poteka naša pot vsak dan, hrana, ki jo ob

praznikih postavi na mizo babica ... Vse to v odnosu do 'drugega'

naenkrat postane turistična ponudba, tudi produkt, če želite. In je

predvsem nekaj, na kar smo ponosni,« je izpostavila članica

ocenjevalne komisije Annemarie Culleto, predsednica Turistične

zveze Sevnica. Ker tudi sama dela v turizmu je izpostavila, »da se nam

v prihodnjih letih obeta veliko lepih doživetij, če bo vsaj nekaj teh

otrok turizem prepoznalo tudi kot priložnost za delo«.

Mlada domišljija je s pomočjo mentorjev in različnih deležnikov v

turizmu ponudila kar nekaj res edinstvenih in obetavnih turističnih

novosti, ki bi močno obogatile slovensko gastronomsko ponudbo,

če bi jih lokalne skupnosti spravile k življenju.

Ajda vse bolj priljubljena v prehrani

»Katero živilo zmaga letos?« se je vprašal predsednik komisije Jure

Sodja?« Ajda, je bilo slišati v en glas. »Ajde ne maram, vendar jo uživam,

ker nima glutena,« je izbiro tega živila utemeljila ena od osnovnošolk. Z

ajdo so na veliko eksperimentirali tudi srednješolci. Gre za naše

tradicionalno živilo, ki je bilo v starih časih hrana revnih kmetov, danes

pa je zaradi svojih dobrih lastnosti vse bolj priljubljena v prehrani. Na

tokratnih tržnicah so jo ponudili v sila inovativnih oblikah: ajdove

mafine s kranjsko klobaso, torto Ljubljana z ajdo v obliki makronov,

Osnovna šola Tončke Čeč

ajdove testenine in celo karamelizirane ajdove štruklje s karamelno

omako z jabolki in orehi ter ajdovimi kokicami. Zdravo in okusno!

Poleg slovenske smo dodobra spoznali tudi tradicionalno kuhinjo

Republike Srbske in Hrvaške, saj so na natečaju sodelovali tudi dijaki

in dijakinje iz Srednješolskega centra Peter Kočić iz Zvorniku v Bosni

in Hercegovini, Gostinsko-turistične šole v Osijeku na Hrvaškem ter

Gostinske in Hotelirsko-turistične šole v Opatiji na Hrvaškem. Slednji

so se tako kot ostale srednješolske in višješolske ekipe iz Slovenije

predstavili tudi s promocijskih spotom in zanj množično glasovali na

naši spletni strani. Največ glasov – kar 2224 – je prejel spot z naslovom

Kuhinja mojega kraja, ki so ga izdelali v Zvorniku, za kar so prejeli

posebno priznanje.

»Vse predstavitve so bile zelo prikupne in predvsem izvirne. Nekateri

so bili boljši, drugi malo slabši, vendar je predvsem pomembno, da se

vsi nekaj naučimo,« je članica ocenjevalne komisije Tjaša Rakef

zaključila v duhu reka 'važno je sodelovati, ne pa zmagati'.

Tako udeleženci festivala Več znanja za več turizma kot festivala

Turizmu pomaga lastna glava so prejeli zlata, srebrna in bronasta

priznanja.




Ekonomska šola Novo mesto, Višja strokovna šola


11

Slovenija teče

Tek med najlepšimi razgledi na svetu

Podbrdo Trail Running Festival, 19. 06. 2021

»Ko pridejo na cilj, zadnji

vriskajo trikrat bolj kot prvi!«

Za Podbrdo v Baški grapi lahko mirne duše rečemo, da je zibelka

gorskega teka: leta 1970 je tam potekal tek na Črno prst, sploh

prvi gorski tek pri nas, leta 2001 pa so se v zgodovino zapisali z

organizacijo prvega slovenskega gorskega maratona – Gorskega

maratona štirih občin. V sicer pozabljenih grapah je kar dvakrat

potekalo celo Svetovno prvenstvo v gorskem teku; leta 2011 in

2016.

Letos gorske tekače 19. junija v Baški grapi spet čaka prava

tekaška poslastica. V okviru 'Podbrdo Trail Running Festivala'

bodo izpeljali naslednje teke: UPT oziroma Ultra pušeljc trail

(103 km), GM4O oziroma Gorski maraton štirih občin (42 km),

GM4O (27 km) ter prvenstvo Slovenije v kratkem Trailu (27 km).

Na svetovni tekaški zemljevid je Baško grapo postavil predsednik

Turističnega društva Podbrdo Jožko Dakskobler, ki že od začetka

bdi nad eno najbolj množičnih prostovoljskih prireditev v

Sloveniji.

Ideja se je porodila, ko se je Jožko iz strastnega kadilca prelevil v

prav tako strastnega tekača. Med tekom Slovenskega alpskega

maratona iz Preddvora v Tržič in naprej na Jezersko si je rekel:

»Da pa mi v Grapi ne bi mogli narediti takega teka!« V svoji glavi

je oblikoval traso in nekega večera v vaški gostilni zbral pogum

in svojo idejo predstavil tekaškim tovarišem. »Stari, ti si blesav!

Kdo bo tekel? Kje bomo dobili toliko ljudi?« so ga zasuli z dvomi,

ki so bili odveč. Če je Jožko upal, da bo na prvi tekaški preizkušnji

vsaj 30 tekačev, se jih je zbralo kar 102. Potem je šlo samo še

navzgor.

Rojenemu organizatorju je za projekt uspelo navdušiti kar štiri

občine, po katerih poteka trasa: Tolmin, Cerkno, Železniki ter

Bohinj. Ker v Podbrdu ni več veliko prebivalcev, sploh ne aktivnih,

mu je na pomoč priskočilo kar 34 društev iz vse Slovenije. »To je

srčna zadeva. Vsi prostovoljci delajo zastonj, dobijo zgolj majico,

sendvič in kosilo. To je vse, kar dobiš. Gre za čisto prostovoljski

projekt!« je idejni oče navdušeno razlagal v podbrškem TIC-u.

Glasba od hriba do hriba

Na 42-kilometrski tekaški trasi imajo kar 18 okrepčevalnic, se

pravi, da je ena okrepčevalnica na vsake tri kilometre, kar je

precej več kot na podobnih prireditvah drugje, kjer imajo na vsej

razdalji kvečjemu tri do štiri.

»Za vse je poskrbljeno na celotni trasi. Tekačem ni treba ničesar

nositi s seboj, razen če potrebujejo kakšno posebno zdravilo. Ob

poti je približno 80 gorskih reševalcev, na pomoč nam priskoči 7

postaj gorske reševalne službe, celotna trasa je pokrita z

radioamaterji iz Bohinja, Tolmina, Cerkna, Železnikov in Poljanske

doline,« je povedal, kako skrbijo za tekače in njihovo varnost.

Da o gostoljubnosti ne govorimo, kar dokazujejo izjemno

pozitivni odzivi udeležencev in celo statistika. Kar 50 odstotkov

je namreč povratnikov, se pravi ljudi, ki se vračajo znova in

znova. »Gre za izjemna doživetja. Ljudje na okrepčevalnicah so

posadka, ki je z nami že 20 let. Na Kovcah je Nadja Vidmar, pa

Maruša, Gašper. Na Vrhu Bače je bil vedno Rozn Brane z lovci,

zdaj, ko ga ni več, ga je nadomestila mlajša generacija. Najbolj

zanimivo je, da so začeli celo tekači na okrepčevalnice prinašati

svoje pecivo. Vsaka okrepčevalnica ima harmoniko, zato se od

hriba do hriba razlega glasba«.

Ugledni gostje, tekači in ljubitelji

V dvajsetih letih so se na prireditvi zvrstili števili ugledni gostje,


12

Slovenija teče

od Irca Erwana Fouereja, nekdanjega vodje delegacije Evropske

komisije v Sloveniji, do nekdanjega ameriškega veleposlanika

Thomasa B. Robertsona, ki je do Hudajužne, ki je nekje na

polovici trase, prišel tako zdelan, da so mu organizatorji namenili

spremstvo gorskega reševalca. Slednji je ekipi na Poreznu

naročil, naj njegovemu varovancu skuhajo dobro juho, a mu niti

ta ni pomagala, da bi v cilj prišel v časovnem okviru osem ur, kot

velevajo pravila tekmovanja.

»Vseeno je bil zelo vesel, da je zmogel. Ljudi, ki ne pridejo v

določenem času, sistem avtomatično diskvalificira, vendar so

nas z ameriškega veleposlaništva prosili, če lahko na rezultate

napišemo, da je prišel do cilja, ter njegov čas. Seveda smo jim

ustregli,« nam je sogovornik zaupal eno od neštetih prigod in

dodal, da so Robertsa spremljali štirje ameriški marinci, ki

podviga niso zmogli. Visok diplomat je bil nad dogodivščino

tako navdušen, da je organizatorje ter žal že pokojnega

spremljevalca Petra Mežnarja v zahvalo povabili na sprejem ob

dnevu ameriške neodvisnosti in jih posadili v prvo vrsto, »da so

bili kar trdi«.

Ena tretjina tekačev teče s ciljem najboljšega časa – rekord na

103 kilometre je 13 ur, preizkušnjo pa je že dvakrat dobil

domačin Martin Štendler –, drugi pa so bolj uživači, ki hočejo

preizkušnjo opraviti, četudi po kolenih, je Jožko pojasnil na

podlagi dolgoletnih izkušenj.

»Ko pridejo na cilj, zadnji vriskajo trikrat bolj kot prvi! Prvi

običajno pade po tleh, ne more nič, zadnji pa … Tega ne moreš

verjeti! Solze sreče oblivajo vse družinske člane, ki jih čakajo na

cilju. Ljudje po poti padajo, so celi krvavi, vendar se reševalcem

in zdravnikom ne pustijo niti obrisati. Eni pridejo v cilj takšni, kot

da bi zbežali iz Dachaua«.

Maratonska poroka

Za zahtevno preizkušnjo se odloča vedno več žensk, ki po

Jožkovih trditvah ne odstopajo. Tudi zato, ker nekaterim

predstavnicam nežnejšega spola obljubi, da se bo po uspešno

Idejni oče in gonilna sila maratona Jožko Dakskobler med

rezanjem praznične torte

opravljeni prireditvi z njimi zavrtel na plesišču. Hrvaški

predstavnici, ki je bila enkrat celo tretja na svetovnem prvenstvu,

je v Hudajužni dodatnih moči vlival z dobronamerno lažjo, da

mora premagati samo še en vzpon.

»Ko je prišla v cilj, mi je rekla, da sem jo pretental, vendar je

nadaljevala, ker je mislila, da bo kmalu vsega konec,« nam je

razkril svoje prijeme. Nemara bi brez njih marsikatera omagala,

saj je pot skozi tako imenovani Durnik tako strma, da morajo

reševalci za pomoč tekačem napeti 100 metrov vrvi.

Na pomoč so z avtomobilom nameravali priskočiti tudi nevesti

Katji Kegl iz Stične, saj so se bali, da bo zamudila na svojo poroko,

ki je bila v cilju 103-kilometrskega teka predvidena ob 22. uri

zvečer. V cilj je pritekla pol ure prej, kar pomeni, da se ji je uspelo

še oprhati in preobleči, preden je usodni da dahnila svojemu

izbrancu, ultratekaču Toniju Venclju.

»V šotoru je bilo 1000 ljudi, ki so čakali na poroko. Vstopila je

matičarka Jolanda Zlodej, ki je 'fejst' ženska, ampak striktna.

Rekel sem ji, da bomo 15 minut zamudili. Odvrnila je: 'Jože, to je

štala! Kako bomo tukaj izpeljali poroko'. Ko me je oštevala, se je

nekdo pred njo zvalil na klop.«

Domačin Martin Štendler je že dvakrat dobil preizkušnjo na 103 kilometrov


V šotoru je zaigral poročni valček in v njem je zavladala popolna

tišina. »Ko je bilo obreda konec, je šotor eksplodiral. Prej bi v

njem lahko slišal miško. Bilo je fantastično in prepričan sem, da

nikoli ne bosta pozabila svoje poroke,« je prepričan Jožko, ki v

spomin na ta dogodek še vedno hrani poročni šopek. Prav tako

še zdaj ne more prehvaliti nevestine poročne obleke. »Ženin ji je

dal narediti tekaški dres kot poročno oblekico. Spodaj je imela

tekaške hlače, na vrhu pa belo krilce. Ker so vedeli, da se

namerava v cilju poročiti, so ji po vsej trasi metali rožice. Rekla

mi je: 'Vso pot sem jokala!'«

Vesel, ker je ostal živ

V Podbrdu je že dvakrat potekalo svetovno prvenstvo, prvič leta

2011, ko je sodelovalo 36 držav, na startu pa je bilo več kot 500

tekačev, in leta 2016, ko je sodelovalo 30 držav in okoli 400

tekačev.

»Na prvem svetovnem prvenstvu je zmagal naš vrhunski tekač

Mitja Kosovel, drugi pa je bil Anglež Tom Owens. Ko smo ga na

koncu vprašali, ali je žalosten, ker ga je Mitja premagal, je rekel,

da je vesel, ker je ostal živ. 'Stric Google nam ni povedal vsega,

kar smo danes doživeli,' je rekel. 'Ne morete si predstavljati,

koliko je pri nas stezic, grap, vzponov itd.'«

V tujini svetovna prvenstva seveda pripravljajo profesionalci, a

se z vzdušjem v Podbrdu ne morejo primerjati. »Bil sem na petih

svetovnih prvenstvih, v Švici, dvakrat na Poljskem, dvakrat v ZDA

in enkrat v Avstriji. To sploh ni primerljivo z našo organizacijo.

Čeprav vse delajo profesionalci, pri nas pa prostovoljci, naredimo

boljše. Čuti se pripadnost kraju in dogodku,« je razlike izpostavil

Jožko.

Po lastnih navedbah mu je bilo najbolj težko leta 2010, se pravi

Še dobro, da je ob cilju potok, v katerem se lahko tekači

ohladijo takoj po prihodu

leto pred svetovnim prvenstvo. Takrat so morali zaradi slabega

vremena odpovedati prireditev. »Na startu je bilo več kot 300

tekačev, ki so se ogrevali in se spodbujali. Klicali so me iz Črne

Prsti in rekli: 'Jožko, tukaj niti iz koče ne moremo. Veter piha s

hitrostjo več kot 100 km/h. Ledeni dež pada.' Potem so me klicali

še reševalci iz Durnika in rekli, da bodo pospravili, saj v takem

vremenu ne morejo nič.«

Komisija svetovne tekaške zveze, ki je bila takrat na prizorišču, je

organizatorjem prav zaradi treznih glav podelila soglasje za

pripravo svetovnega prvenstva prihodnje leto in jim namenila

celo več točk, kot bi jim jih, če bi prireditev izpeljali. Malo pred

tem je potekala tekma na najvišji vrh v Nemčiji, na Zugspietze,

na kateri so zaradi slabega vremena umrli trije tekači.

»Imamo sloves dobrih in poštenih organizatorjev, saj smo leta

2010 vsem tekmovalcem ponudili, da jim vrnejo startnino. Nihče

je ni terjal nazaj, saj smo vse izpeljali, kot je treba, samo tekme

ne. Ljudje vedo, da pri nas vedno dobijo več kot plačajo,« je

sklenil Jožko.

Tudi letos ne bo nič drugače in podbrški maraton bo kljub

izrednim razmerah tudi letos mednarodni dogodek. Prijavljenih

je že 250 tekmovalcev, med drugim iz Španije, Avstrije, Italije in

Madžarske, pričakujejo pa celo dva Japonca. Srečno!


Fotografije:Podbrdo Trail Running Festival

13

Slovenija teče

Petra Vladimirov o podbrškem maratonu

Nekoč se je na raznih spletnih forumih pojavljal Jožko iz prelepe Baške grape. In nekoč, že mnogo let je od tedaj, se je v tekaških krogih govorilo, da

je nekje ob samem kraljestvu Zlatoroga pravi pravcati gorski maraton, ki ti da vetra. Takrat je bilo v slovenskem prostoru le malo takšnih, morda je

bil takšen celo edini – reklo se mu je Gorski maraton štirih občin. Eden njegovih ključnih pobudnikov je bil prav omenjeni Jožko, ki ni nikoli pozabil

poudariti, kako silno čudoviti so ti kraji, da še tako zahtevnega tekača ne pustijo ravnodušnega. Hkrati

s svojimi vrtoglavimi vzponi in prav takšnimi spusti vzbujajo nemalo strahospoštovanja, zato sva

oklevali. Že res, da sva z Mucki (Žano Andreevo) tedaj tekali klasične cestne maratone, in res je, da sva

ves preostali čas silno radi počeli prenekatere vragolije v gorah, a potrebovali sva kar nekaj časa, da se

skorajživa. Prvič sva se na preizkušnjo prijavili leta 2011. Takoj sva se nepoboljšljivo zaljubili. Zatreskali

sva se kar se da na široko – v razglede, stezice, gričke in ostenja očakov, v rože in gozdove in skalnata

ostenja, v mize s potico, v zastave in harmoniko, v radožive domačine ob poti, ki bodrijo sleherni korak,

in v vse tiste, ki jih prej in potem srečaš pod velikim prireditvenim šotorom. Za vedno sva vzljubili te

skrite konce na pragu Julijcev, te srčne ljudi, predvsem pa priljudno atmosfero, ki preplavi prireditev, ki

je v tem času postala že mednarodno prepoznavna s pestro ponudbo različnih tekaških dolžin in

zahtevnosti. Od tedaj se v te konce vračava najmanj enkrat letno. V sklopu tekmovanj – kot udeleženki,

kot čistilni servis na progi in kot tisti, ki se radi podružita v izborni družbi prijateljev. Včasih se vračava

sami, skrivaj. Takrat ko pobočja zažarijo v svežem snegu ali ko meglice prepredejo samotne gozdove.

Takrat na plan prilezejo še tiste coprnije, ki jih nemara prej v vrvežu nisi opazil, zagotovo pa so zavoljo

njih ti kraji in vsak tek skoznje eni najlepših na svetu.

Besedilo: Petra Vladimirov, avtorica knjige Evforija


14

Slovenija teče

Bohinjski 'ta posebn' triatlon je prava prihodnost slovenskih športnih prireditev, butična, v naravi, aktivna, lahko rečemo v

prihodnosti tudi petzvezdična

Triatlon jeklenih v Bohinju

ohranja status epske dirke

Dogodek poteka v organizaciji Turističnega društva Bohinj in se letos vrača po lanski odpovedi in postaja

še bolj spektakularen. S spremembami je Cebe Triatlon jeklenih 2019 postal še bolj zanimiv za večje število

navijačev, spremljevalcev, družin, tudi sponzorjev. V partnerstvu s Pokljuko smo zgradili odlične temelje za

naprej, saj želimo tekmo postaviti na evropski zemljevid. Tekmovalci so spremembe vzeli za svoje, tako smo

uspešno naredili prvi korak.

Spremembe 2021

Lani smo dodali kategorijo Kros triatlon, torej kombinacije s

plavanjem, kar se je izkazalo za zadetek v polno.

Za mnoge je še vedno novost sprememba trase v letu 2019. Bali

smo se odzivov tekmovalcev, vendar je na koncu obveljalo

navdušenje nad to spremembo, saj so tudi tekmovalci uvideli

prednosti menjave na biatlonskem stadionu. Na menjavi je bilo

kljub slabemu vremenu precej navijačev, ki so skupaj z Bojanom

Makovcem na mikrofonu ustvarili odlično kuliso za naše

gladiatorje, ki so tam zaključevali dve tretjini poti.

Podpora Triatlonu jeklenih

Organizacijsko smo lani sprejeli novo pot. Krovni organizator je

Turistično društvo Bohinj, ki prevzame tudi večji del stroškov. Prvi

sponzor in s tem soorganizator je Turizem Bohinj, ki prispeva lep

del proračuna za lokalno skupnost. Sledijo tisti glavni partnerji, ki

nas podpirajo že dolga leta, na prvem – zlatem mestu je seveda

Rodeo team z blagovno znamko Cebe, lani pa se mu je pridružilo

podjetje Tosidos. Z nami pa so tudi Elan, Alpinsport, Scott in ostali.

Seveda je vsako leto veliko podpornikov, ki nam pomagajo

predvsem z nagradami za naše najboljše.

Posebno poglavje so: nenadomestljiva športna društva, gorski

reševalci, posamezniki in posameznice, veliko pa je seveda

prijateljev Triatlona jeklenih ali osebnih prijateljev, ki poprimejo za

kakršnokoli delo. Brez njih tega legendarnega dogodka ni!

Izzivi Triatlona jeklenih

Spremljajo nas vse večji in večji izzivi. Zmanjševanje števila

tekmovalcev pomeni manj sponzorjev, stroški, delavci pa so

vsakokrat enaki ali višji … V društvih je na žalost vse manj zagnanih

članov, predsednikov, na splošno smo vsi vse bolj obremenjeni.

Triatlon jeklenih dokazuje, da se še vedno da, da je za nas,

Bohinjce, to pomemben dan, skorajda praznik.

Menimo, da je Triatlon jeklenih zaščitni znak Bohinja, je pa sam kot

tak zelo nišen, vsaj za Slovenijo. Naša dirka je epska trilogija – in

kot taka bo prodrla tudi v svet.

Triatlon jeklenih je ena najbolj spektakularnih dirk daleč naokoli,

tako kot je Bohinj eden največjih biserov daleč naokoli. Naša dirka

se že dolgo let trudi za čim bolj čisto in naravi prijazno prireditev.

Za to se bomo s skupnimi močmi borili tudi v prihodnje. V bodoče

si želimo večjega obiska iz tujine, prav tako novih domačih

tekmovalk in tekmovalcev. Veseli nas, da imamo vsakič med 5 in

10 tujcev, ki se ga udeležijo. Želimo si postaviti Bohinj in Slovenijo

na zemljevid tovrstnih športnih prireditev in s tem ponovno orati

ledino. Bohinj bo s tem ostal pomemben tudi za slovenske

športne navdušence, rekreativce, ki so za nas izredno pomembni,

saj trdimo, da v Bohinju ponujamo možnost za udejstvovanje v


15

Slovenija teče

vseh mogočih športih, in to v najlepši mogoči kulisi v Triglavskem

narodnem parku. V letu 2021 načrtujemo tri vikende priprav,

veslaškega, kolesarskega in tekaškega.

Cebe Triatlon jeklenih Bohinj 2021, powered by

Tosidos – tekma

28. 8. 2021 bo letošnja 34. izvedba legendarnega triatlona

jeklenih. Ob 8.30 začnejo plavalci na 1200 m, ob 9.30 kajakaši ter

suparji, 9.50 pa še ekipe.

Naše klasične jeklene sestavljajo 8 km kajaka, 16 km gorskega

kolesarstva, 10 km gorskega teka. Start je na gladini Bohinjskega

jezera, menja se pri cerkvici Sv. Janeza, potem pa kolesarska proga

popelje tekmovalke in tekmovalce prek Stare Fužine, Studorja,

Srednje vasi do Športnega centra Pokljuka, kjer se na stadionu

podajo na zadnji del poti prek planine Konjščica, studorskega

prevala do končnega cilja – Vodnikove koče na Velem polju. Tam

jih čaka občutek zmagoslavja, ki si ga zaslužijo le naši udeleženci,

ki pridejo do cilja. Gre za pravi gladiatorski boj s sabo ter noro

progo, ki od njih zahteva vse. Vsekakor pa gre za pravo dirko.

Zgodbe Triatlona jeklenih – jekleno srce

Triatlon jeklenih je nekaj posebnega in vedno ga spremljajo

posebne zgodbe. V vseh teh letih se jih je nabralo precej.

Nizozemci, ki so za las ujeli časovno zanko in so imeli ironmansko

izkušnjo, so na okrepčevalnicah razlagali, kako je pri njih vse

ravno. Pa zgodba madžarske prababice po imenu Zsumi. Tri leta

nazaj bi morali ob njeni 90-letnici na počitnice na Uskovnico, in to

kar štiri generacije Balintov. Pa ni bila najbolj pri zdravju, zato so

prestavili na leto pozneje. Njen vnuk pa je videl obvestila, da bo v

soboto Triatlon jeklenih, in babica Zsumi jim je za svoj 91. rojstni

dan častila startnino. Potem pa so bili vsi izžrebani za sponzorske

nagrade. Tretja in glavna zgodba leta 2019 pa je bila ekipa Naj

crkne bukev. Gre za ekipo tekmovalcev in navijačev, prijateljev

Mateja Kosema, našega dolgoletnega udeleženca, ki je imel pred

tem hudo nesrečo pri spustu in se še danes uspešno rehabilitira.

Ta del zapisa bi lahko nadaljevali, saj gre za iskrice, srčnost

organizatorjev ter udeležencev.

Bohinjski 'ta posebn' triatlon je prava prihodnost slovenskih

športnih prireditev, butična, v naravi, aktivna, lahko rečemo v

prihodnosti tudi petzvezdična. Gre za edinstven dogodek v

Triglavskem narodnem parku, na katerem tisti malce skrajni,

malce 'utrgani', pravi norci nikakor ne smejo manjkati.

Več o triatlonu, razpis, prijavnice in ostalo najdete na www.

triatlon-bohinj.si, kjer so objavljeni rezultati, fotografije in

zgodovina triatlona.

Besedilo:Jure Sodja, vodja prireditev

040 572611

Fotografije: Arhiv TD Bohinj

Triatlon jeklenih je ena najbolj spektakularnih dirk daleč naokoli, tako kot je Bohinj eden največjih biserov daleč naokoli


16

Slovenija teče

Urban in Jasmina sta se spoznala pri teku in tekla celo na svoji poroki

Urbani tekači

Teka se ne lotimo na pamet,

ampak pametno

Urban Prapotnik, profesor športne vzgoje, je začel svojo pot kot

odličen atlet in trener atletov, nato pa postal naš najbolj znani

trener teka, motivator zdravega gibanja in predavatelj. Z ženo

Jasmina je avtorica dveh tekaških biografij in tudi sama

strastna tekačica

Jasmino, mag. antropologije in publicistko, sta se spoznala prav

zaradi teka, kot par, predan rekreaciji, ki skupaj vodi tekaške

treninge, tabore in popotovanja za druščino rekreativcev iz vse

Slovenije, pa sta tekla tudi na svoji poroki. Sta starša štirih otrok, ki

jim že od mladih nog privzgajata ljubezen do gibanja.

Ustanovila sta društvo Urbani tekači, kjer že štirinajst let dvakrat

na teden tečejo in hodijo v ljubljanskem Tivoliju. Srečamo jih pa

lahko skupaj v vseh koncih Slovenije, ko v družabnem tekaškem

ali pohodnem koraku odkrivajo in uživajo bolj ali manj skrite

zaklade. Zdi se, da Urban in Jasmina nista le motivatorja za tek,

ampak tudi nasmeh in dobro voljo, verjetno tudi zaradi endorfinov,

ki se sproščajo med tekom. Verjameta namreč, da je ključna

sestavina teka užitek, vse ostalo je na drugem mestu. »Gre za

pomembno povezavo med tekom in življenjem. Užitek v teku je

povezan z užitkom v telesnem naporu, in če želimo z nasmehom

tudi živeti, je pomembno, da znamo sprejemati vsakodnevne

napore in preizkušnje – ne s strahom, ampak s pripravljenostjo, da

se naučimo nečesa novega,« pravi Urban.

Slovenci vedno raje tečemo

Opazimo lahko, da je tek pri nas zadnjih nekaj let skokovito v

porastu. Podatki iz velike raziskave o športno-rekreativni

dejavnosti Slovencev kažejo, da se 30 odstotkov Slovencev redno

ukvarja s športom, od tega se jih 11 odstotkov primarno ukvarja s

tekom. Z njim želimo krotiti stres, saj naj bi bil dolgoročni cilj

rekreativnega teka in življenja na splošno, da se dobro počutimo.

»Tek je marsikaj, med drugim je lahko tudi zelo dobra vedenjska

terapija za krepitev odpornosti proti kroničnemu stresu. To toliko

bolj drži, ko znamo teči na prijazen način. S pomočjo hoje in teka

vzpostavljamo in ohranjamo stik z naravo, ki nas obkroža, in


naravo lastnih teles. Za človeka sta namreč hoja in tek evolucijska

sopotnika že več milijonov let. Menim, da vedno več ljudi

spoznava, da tek ni le tekmovanje, ampak da nam lahko nudi

veliko več, če pričnemo teči na bolj sproščen, spoštljiv način. Na

način, ko nas za primerno ravnanje telo sproti nagrajuje z dobrimi

občutki,« pojasni Urban.

Pri telovadbi so nam ga priskutili

A čeprav imamo tek v genih, užitek pa je temeljna motivacija zanj,

se nas je večina z njim najprej srečala v osnovni šoli, kjer so nam

ga pri telovadbi priskutili. Zato je treba otroke v tekaške dejavnosti

uvesti postopno in po pameti. »Otroški tek postane zelo hitro

tekmovalen. To je naravno in v vrtcu, ko otroci tekajo na igrišču na

vso moč po 10, 30 metrov, to ni problem. To je igrivi tek. Potem pa

pridejo v šolo in jih učitelj postavi za črto in jim reče, naj tekmujejo

na 600 metrov. Na to razdaljo niso vajeni tekmovati, zato se večina

otrok preveč zaleti in že po dobrih 100 metrih čutijo, da tek ni

užitek, ampak mučenje. Ko otroci tečejo na daljšo razdaljo na vso

moč, na nož, se s tem nožem zelo 'porežejo'. Predvidevam, da prav

zato tudi veliko odraslih sovraži tek, ker ga podzavestno

povezujejo s trpljenjem, ki so ga izkusili na teh testiranjih in

tekmovanjih. Zato je pomembno, da otroke učimo sproščenega

vztrajnostnega teka, pri katerem vmes tudi hodimo. Na ta način

lahko opravimo veliko daljše razdalje in ne pridemo do izčrpanosti,

ampak nasprotno, do izpolnjenosti,« svetuje. Tudi njuni otroci radi

tečejo, kar jim poskušata vsakodnevno omogočati. Prva hči že

hodi na treninge in se spogleduje z idejo, kako bi nekoč tudi ona

pomagala pri vodenju, mali pa tekajo po svoje. »Urban je dal iz

radovednosti, koliko preteče, ko se prosto igra na vrtu,

desetletnemu Oskarju uro na roko – in številka je bila seveda

presenetljiva: če ima čas, družbo in dovolj prostora, lahko otrok

naredi tudi okoli 15 kilometrov na dan! Tako mimogrede. Ta

številke je osupljiva predvsem s stališča, kako otroka oropamo, če

ga zapremo v stanovanje,« pravi Jasmina, ki je tudi avtorica dveh

tekaških biografij – Bela dama, o tekačici Heleni Lužnik in Kazimira, o

Kazimiri Lužnik, s podnaslovom o deklici, ki se ni pustila postarati.

Od hoje do teka

In odrasli? Prav tako jim svetujeta, naj bo na začetnih treningih

sprva več hoje kot teka. »Dobro se je zavedati, da je naše telo

prilagojeno na obremenitve, ki jih redno izkuša. Če dolgo nismo

tekli, seveda nismo prilagojeni na tek. Hoja in tek sta zelo sorodna,

a vendar obstajajo med njima pomembne razlike. Na primer: ko

pri hoji stopimo na tla, je obremenitev na eno nogo naša enojna

telesna teža, ko tečemo, pa je ta obremenitev za kar dva- do trikrat

večja. Na te večje obremenitve moramo telo navajati postopoma.

Zaradi teka bomo imeli močnejše kosti, mišice in tetive. A le pod

pogojem, če bomo tekli na primeren način. Če bomo pretiravali,

nas tek ne bo krepil, ampak poškodoval. Zato je pomembno, da

prve mesece navajanja na tek ne tečemo daleč, ampak kratke

razdalje z vmesnimi odseki hoje. Na primer: čisto lepo je, če prvi

mesec ne tečemo odsekov, daljših od 30 sekund, drugi mesec ne

tečemo dlje kot 1 minuto in tretji mesec ne več kot 2 minuti. Na

treningu ponavljajmo te kratke odseke teka z vmesno hojo. Tek je

namreč v prvih mesecih na neki način krepilna vadba, šele ko se

telo dovolj utrdi, lahko postane vztrajnostna,« poudarja Urban.

»Če tečemo sami, smo prevečkrat v skušnjavi, da tek prestavimo

na boljšo priložnost, a take priložnosti se pogosto odmikajo. Če

pa veš, da trening je, ti ni treba tuhtati, enostavno greš, ker ga

nočeš zamuditi, ker te čakajo prijatelji in veš, da boš po njem

pomirjen, izpolnjen, v sožitju s seboj,« dodaja Jasmina.

Urbanim tekaškim začetnikom sicer pravijo lahkotneži, s

stopnjevanjem vzdržljivosti, ko lahko tekač teče dobrih dvajset

minut ali več, pri čemer mu je to še vedno v užitek, preidejo med

srednježe in nato težavneže, tekače, ki so pretekli že vsaj kakšen

mali maraton. Tako eni kot drugi pa so teku precej predani, saj se

jih v začetniški skupini redno zbira kakih 30, in to v vsakem

vremenu, tudi v dežju in snegu. S tekom namreč ohranjamo

zdravje, tudi pozimi. Če temperature padejo po minus 5 stopinj,

sicer tečejo bolj lahkotno, a je tek, še posebno v mrzlih dneh,

izvrsten način za krepitev imunskega sistema, zagotavlja Jasmina.

Mit, da je pozimi tek škodljiv, torej ne drži!

Dobri razlogi za tek

»Tek je praktičen, vedno pri roki, zanj porabiš najmanj časa, saj

lahko začneš že doma. Lahko tečeš v vseh vremenskih razmerah,

sam ali v družbi, po ravnem ali navkreber, počasi ali hitro, njegove

17

Slovenija teče

Urban je z atletike presedlal na tek in je profesionalni tekaški trener


18

Slovenija teče

koristi pa so izjemne. Raziskave namreč potrjujejo, da možgani

delujejo veliko bolje, kadar se gibamo. Spomin bolje deluje, tek pa

je koristen tudi za to, ker stvari takrat močneje začutiš. Tek je tako

lahko marsikaj, od meditacije, prek poglobljenega razmišljanja,

pogovarjanja s seboj in ozaveščanja do druženja.« pravi Jasmina.

»Telo deluje kot dinamo, če se z njim gibamo, se nam v glavi bolje

sveti,« se nasmehne Urban in doda, da sam rad med tekom

posluša različne vsebine prek slušalk. »Ugotovil sem, da lahko

med sprehodom ali tekom dolgo zbrano poslušam. Ko zaradi

omejitev druženja z Jasmino nisva imela vodenih družabnih

treningov, sva veliko tekla sama, in takrat sva z velikim veseljem

poslušala različne intervjuje, predavanja, zvočne knjige.«

Težave in izzivi tekačev

»Tek sicer ni primeren za vse,« prizna Urban,« je pa primeren za veliko

več ljudi, kot si mislijo. Tek bi bil tudi zanje zelo koristen in bi ga lahko

vzljubili. Po mojih izkušnjah večina ljudi, ki brez posebnih težav hodi,

lahko začne uživati v teku. Predpogoj za to pa je primeren pristop, da

se teka ne lotimo na pamet, ampak pametno,« poudari. »Prav je da

tečemo, če le lahko. Je pa res, da žal večina tekačev teče slabše, kot bi

lahko. Vzrok ni v tem, da je z njimi sistemsko nekaj narobe. Tek je

naravno gibanje in nam je pisan na kožo, a ker danes tečemo, obuti v

mehke tekaške copate, po urejenih površinah, naša telesa spontano

preklopijo na manj naporen, tako rekoč lenobni slog teka. Takšen tek

je res manj naporen za mišice, žal pa je bistveno bolj naporen za

kolena, kolčni sklep in hrbtenico. Zato je zelo koristno ozavestiti tek,

da tečemo na bolj naraven način. Tudi občutki pri boljšem slogu so

lahkotnejši, živahnejši.«

Včasih pa nas kljub temu doletijo poškodbe. Urban pravi, da so zelo

pogoste bolečine na področju kolen, na zunanji strani kolčnega

sklepa, tudi na področju golenice in stopal. »Najpogostejši vzrok za

te poškodbe je neustrezni pristop do teka. Ko ne upoštevamo svoje

trenutne pripravljenosti in tečemo prepogosto, predaleč in z manj

ustrezno tehniko teka. Površno bi lahko sklepali, da je tek kriv za te

poškodbe. Ko pa se bolj poglobimo v razumevanje delovanja

svojega telesa, vidimo, da je večinoma vzrok v površnem pristopu

do teka, saj tečemo neredno, zaletavo.«

Vsi na maraton

»Zelo si želim, da bi si maraton nekoč v življenju lahko privoščili

prav vsi bralci, vsaj da ga prehodijo. To je tako posebna in

osvobajajoča izkušnja! Seveda pa se je treba nanjo pripravljati več

let. A prepričana sem, da je vredno, saj je potrebno ravno to, kar si

želimo: da smo čili in v dobri telesni pripravljenosti. To nam potem

pride prav na vseh ostalih področjih življenja,« pravi Jasmina.

Ob epidemiji so bile sicer možnosti za maraton in skupinsko

vadbo omejene. Vse se je obrnilo na glavo – Urban pa je to

posebno priložnost izkoristil za snemanje zvočnih treningov, ki jih

dopolnjuje spletni program Z gibanjem do močnejšega zdravja, ki

ga sestavljajo videi, gibalne naloge in zvočno vodene vadbe.

»Že dolgo sem razmišljal, da bi bili zvočno vodeni treningi dober

način, da se približam tistim, ki ne morejo prihajati na naše treninge.

Ko se je lani zgodil prvi val 'Ostani doma!', sem dobil še dodatno

motivacijo za snemanje takih treningov. Zamislil sem si več stopenj

težavnosti, od hoje do teka, za lahkotneže, srednježe in težavneže.

Ko se snemam, se, čeprav sem sam počutim, kot da imam ob sebi

sotekače in jih vodim, motiviram, zabavam,« pojasni.

Tabori in tekmovanja

Urbani tekači in pohodniki se sicer radi tudi kam odpravijo – na

tekaški tabor nekje v Sloveniji ali na Hrvaškem, na maraton v tujino,

na tekaško popotovanje, npr. iz Ljubljane na Bled, na pohod, npr. iz

Ljubljane na morje. Taka druženja vedno prinašajo še nekaj dodatnih

vsebin, ne le teka, ampak tudi spoznavanje kraja, oglede muzejev,

razna predavanja, delavnice, tudi masaže si privoščijo in še kaj.

Tako urbane tekače in pohodnike 13. junija vabijo na tek na Bled, 25.

junija se bodo odpravili peš na morje, iz Ljubljane v Koper v štirih

dneh. 15. in 16. avgusta bodo preživeli na Lovrencu na Pohorju, med

27. in 29. avgustom se bodo srečali v Preboldu, septembra pa bodo

preživeli konec tedna v Hrvojih, v Bovcu in na Brionih, oktobra pa tudi

še kje. Vabijo vas, da se jim pridružite. Več informacij o izletih in

tekaških treningih najdete na spletni strani www.urbanitekaci.com.

Besedilo: Mateja Blažič Zemljič

Fotografije: osebni arhiv

Na tekaških taborih je vedno zabavno


19

Slovenija kolesari

Počivališče, ki je prijazno za kolesarje

Primer dobre prakse

Gorenjsko kolesarsko omrežje

Društvo Rekreatur že od leta 2006 organizira dogodek Rekreatur –

ekipno kolesarjenje po Sloveniji. Ekipe z udeleženci na štiridnevnem

kolesarjenju skozi šarm etapne dirke odkrivajo naravne, turistične in

kulinarične zanimivosti in dobrote različnih slovenskih pokrajin.

V petnajstih letih se ga je udeležilo več kot 3000 kolesarjev, med njimi

je bila dobra tretjina žensk. Prekolesarili so okoli 55000 km po lokalnih

in razmeroma varnih cestah po vseh slovenskih pokrajinah.

Sama organizacija, ki se zgleduje po etapnih dirkah, organizatorjem

predstavlja velikanski izziv, saj je treba vsakič znova poiskati varne in

hkrati zanimive cestne povezave. Ob tem pogosto ugotavljamo, da je

kolesarska infrastruktura v Sloveniji v žalostnem stanju, varnih

kolesarskih poti je za vzorec, še tam, kjer te so, je veliko prometne

nelogičnosti. Poleg tega ima skoraj vsaka vas svoj način označevanja

kolesarskih povezav, ki se po možnosti križajo celo na istem

označevalnem stebričku.

Skratka, kakršnokoli načrtovanje daljinskih kolesarskih povezav za

pripravo resnejšega kolesarskega izleta je zaradi naštetega

nemogoče.

Prvi korak

V društvu Rekreatur smo se na pobudo predsednika Andreja

Zalokarja odločili, da najprej pometemo pred domačim pragom – v

Mestni občini Kranj. Leta 2014 smo ustanovili skupino Varno

kolesarim, v katero smo povabili deležnike, ki so v kolesarstvo

vpleteni. V skupini so bili tako predstavniki Policije, Sveta za

preventivo in vzgojo v prometu, Medobčinskega redarstva,

Kolesarskega kluba, radia Kranj, kluba študentov Kranj, Gimnazije

Kranj, Društva upokojencev Kranj in Zavoda za turizem Kranj.

Občinsko oblast smo začeli opozarjati na težave in nevarnosti, ki jih

kolesarjem povzroča obstoječa kolesarka infrastruktura. Ob tem

smo imeli malce sreče. Mestna oblast s prejšnjim županom

Boštjanom Trilarjem je razumela naša prizadevanja in skupino

formalizirala tako, da je kot 'Komisija varno kolesarim' postala

svetovalno telo župana na področju urejanja kolesarske varnosti in

infrastrukture. Na ravni občine so se začeli načrtovani in smiselni

koraki pri urejanju kolesarskih poti, ki se nadaljujejo tudi v času

sedanjega župana in mestnih oblasti.

Drugi korak

Ohrabreni z rezultati na lokalni ravni nam je v letu 2015 na pobudo

društva Rekreatur in s pomembno pomočjo Steva Ščavničarja,

takratnega direktorja Razvojne agencije Zgornje Gorenjske, in Roka

Šimenca, direktorja BSC Kranj – Regionalne razvojne agencije

Gorenjske, uspelo ustanoviti Svetovalni organ gorenjske regije za

razvoj kolesarstva (SORK), ki deluje kot strokovno telo Odbora za

okolje, prostor in infrastrukturo pri Razvojnem svetu gorenjske regije.

Delo na terenu in sodelovanje pri posameznih projektih so namreč

pokazali, da je označevanje kolesarskih povezav neenotno,

promocija razdrobljena, načrtovanje in kategorizacija kolesarskih

poti prepuščena posameznim občinam in med občinami velikokrat

neusklajena. Skupna ugotovitev pobudnikov in gorenjskih županov

je bila, da obstaja potreba po regijskem organu, ki bi usmerjal in

koordiniral aktivnosti na področju kolesarstva na Gorenjskem in s

svojo strokovno podporo pospešil razvoj kolesarstva.

Skupino sestavljajo predstavniki vseh treh gorenjskih razvojnih

agencij (BSC Kranj – Regionalna razvojna agencija Gorenjske,

RAGOR, RA Sora), predstavniki lokalnih skupnosti ter strokovnjaki

s področja kolesarjenja (Andrej Zalokar, Aljoša Žnidar, Vesna

Stanić).


20

Slovenija kolesari

Cilji SORK-a so:

• vzpostavitev regijskega omrežja kolesarskih povezav z

uskladitvijo in opredelitvijo na ravni regije, z uskladitvijo

označevanja ter promocijo, ter uskladitev sistema

izposojevalnic koles;

• promocija kolesarjenja kot varnega vsakodnevnega prevoza;

• vzpostavitev celovite strategije razvoja kolesarstva v regiji;

• aktivna vključitev v področne državne inštitucije za načrtovanje

in gradnjo državnih kolesarskih povezav.

Po petih letih se kažejo pozitivni učinki takšnega pristopa.

Najpomembnejši rezultat je zasnova in vzpostavitev Gorenjskega

kolesarskega omrežja (GKO), ki zajema 640 kilometrov državnih in

lokalnih kolesarskih povezav na Gorenjskem in v šestih sosednjih

občinah (Kamnik, Komenda, Medvode, Vodice, Logatec, Cerkno).

GKO je bilo vzpostavljeno pod vodstvom skupine SORK v

sodelovanju 24 lokalnih skupnosti in Direkcije RS za infrastrukturo.

Osnovo je predstavljala digitalizirana evidenca vseh obstoječih

kolesarskih povezav na Gorenjskem (več kot 3000 km povezav) ter

državno kolesarsko omrežje, ki ga sestavljajo daljinske, glavne in

regionalne državne povezave. Dodatno so bile določene lokalne

kolesarske povezave, ki se navezujejo na državne povezave in

skupaj sestavljajo Gorenjsko kolesarsko omrežje.

Trase kolesarskih povezav večinoma potekajo po obstoječih

prometnicah, pri določitvi pa so bili upoštevani mednarodni kriteriji

varnosti, privlačnost pokrajine in dosegljivosti gostinskih in

servisnih storitev.

V izvedbeni fazi je, v sodelovanju in po navodilih DRSI in DRI,

elaborat prometne ureditve – vzpostavitev vodenja kolesarjev na

državnih in lokalnih kolesarskih povezavah, ki so del GKO, kjer smo

uskladili sistem označevanja povezav, ki predstavlja model za vso

Slovenijo. Dokument bo osnova za postavitev enotne prometne

signalizacije. Gorenjska je prva v državi, ki se je lotila tega področja

na tako sistematičen način.

Potekajo tudi aktivnosti za promocijo Gorenjskega kolesarskega

omrežja. Za prepoznavno podobo skrbi logotip, izdelani so bili

promocijski zemljevidi, vzpostavljena je spletna stran www.gko.si

s petimi predlaganimi izleti in gpx sledmi. Aktiven je instagram @

gko_bike.

V okviru projekta sodelovanja LAS E-nostavno na kolo, ki ga

sofinancirata Evropska unija iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj

podeželja in Republika Slovenija v okviru Programa razvoja podeželja

RS, smo na območju GKO postavili mrežo 24 kolesarskih počivališč in 8

polnilnic za e-kolesa. To so prvi koraki k urejeni kolesarski infrastrukturi,

kar je pogoj za večji obisk kolesarjev – turistov.

Polnilnica na GKO trasi

V okviru istega projekta in z nadgradnjo v okviru projekta GKO skozi

izobraževalne delavnice vabimo ponudnike, ki bi pristopili k

sistemu standardizacije 'kolesarjem prijazni ponudnik'. Na ta način

smo pridobili okoli 60 ponudnikov, ki so pripravljeni sodelovati v

enotnem in povezovalnem razvoju kolesarske turistične ponudbe

na celotnem območju GKO.

Naš cilj je ustvariti kakovostne in enotne pogoje ponudbe na

regionalni in državni ravni. S tem namenom že potekajo intenzivna

usklajevanja s Slovenija Outdoor giz in Drava bike (Mariborska

razvojna agencija), ki že imata podobna sistema.

Vzpostavljenemu omrežju sledijo tudi investicije v izgradnjo

kolesarskih poti. Nekateri odseki na omrežju so zelo prometni,

varnejše možnosti cestnih povezav pa ne obstajajo, zato si je treba

prizadevati za izgradnjo kolesarskih poti. Pri tem sta pomembna

medobčinsko povezovanje in sodelovanje.

V obdobju 2014 do 2020 je bilo mogoče skozi instrument DRR

financirati tudi vzpostavitev kolesarskih povezav in izgradnjo

kolesarske infrastrukture, in sicer v okviru Prednostne naložbe 4. 4.,

Spodbujanje multimodalne urbane mobilnosti Operativnega

programa za izvajanje evropske kohezijske politike v obdobju 2014

do 2020. Kolesarske povezave, ki jih je Gorenjska vključila v DRR, so

Bled–Bohinjska Bistrica, Naklo–Zadraga, Radovljica–Lesce, Kokrica–

Predoslje, Škofja Loka–Virmaše, Železniki–Selca. Vse so na trasi

Gorenjskega kolesarskega omrežja, kar potrjuje regijski pristop in

pomembno povezovalno vlogo tudi k razvoju kolesarstva.

Besedilo: Andrej Zalokar, društvo Rekreatur,

Barbara Špehar, BSC Kranj, Nina Kobal, RAGOR

Fotografije: arhiv Rekreatur

Več: www.rekreatur.si, www.gko.si

Počivališče na GKO trasi


S kolesom na zanimive poti

Odkrivanje skritih kotičkov

Slovenije

Ena od poti vodi med znamenitostmi Ptuja, najstarejšega

mesta v Sloveniji

Kolesarjenje je popolna aktivnost, ki združuje zabavo z gibanjem,

omogoča raziskovanje skritih kotičkov in občudovanje lepot narave.

Da bodo kolesarske dogodivščine še bolj vesele, so učenci slovenskih

osnovnih šol v sklopu nalog programa Varno na kolesu, ki poteka na

pobudo družbe Butan plin in združuje že 10.000 učenk in učencev iz

več kot 300 slovenskih osnovnih šol, zasnovali devet različno dolgih in

zahtevnih kolesarskih poti po Sloveniji.

Med predlogi za kolesarski izlet je tudi pot za raziskovanje Celjske

kotline, ki so jo pripravili učenci osnovne šole Frana Kranjca iz Celja. Pot

je lažja brez vzponov, primerna za družine, tudi z mlajšimi otroki. Dolga

je sedem kilometrov, njena posebnost pa je, da lahko kolesarjenje

združimo s pohodništvom. Začne se pred omenjeno osnovno šolo in

vodi po poti, ki je speljana ob glavni cesti Celje–Laško proti mestu. V

krožišču kolesarji zavijejo desno in kolesarijo po poti ob reki Savinji do

izliva Voglajne, prečkajo reko in na desni strani na manjšem parkirišču

lahko parkirajo kolesa. Nato jo peš mahnejo po Pelikanovi poti po

gozdu na Stari grad, od koder je čudovit razgled na Celjsko kotlino in

okoliške hribe. Po vrnitvi z gradu na parkirišče kolesarji nadaljujejo pot

ob levem bregu Savinje in se že čez dva kilometra lahko peš podajo na

dve priljubljeni pohodniški točki – Celjsko kočo ali Grmado. S kolesom

se pot nadaljuje ob desnem bregu Savinje do Tremerij (do Čistilne

naprave Celje), nato pa se kolesarji obrnejo in po isti poti kolesarijo do

mostu v Zagradu, prečkajo Savinjo in prispejo na izhodišče pri

omenjeni osnovni šoli.

Zelo igrivo je kolesarsko potepanje po Domžalah in okolici po predlogu

učencev osnovne šole Dragomelj. Predlog zajema dve poti, lažjo in

zahtevnejšo, prva je dolga 4,5 kilometra, druga pa 12 kilometrov. Lahko

pa obe poti združimo v daljši družinski kolesarski izlet, ki ga je zanimivo

popestriti z ogledom Arboretuma Volčji Potok. Pot se prične v

Dragomlju, nadaljuje se čez Šentpavel in ob Kamniški Bistrici prispe do

Domžal. Približno na pol poti se kolesarji lahko odpočijejo ob piknik

prostoru pri železniškem vagonu, od tam se priključijo na kolesarsko

zeleno os ob Kamniški Bistrici. Pot vodi po utrjenem pesku. Druga pot

se začne v Domžalah, poteka skozi Radomlje in se konča v Kamniku.

Celotna pot se vije ob Kamniški Bistrici, kolesarji si lahko ob njej

ogledajo renesančni grad Krumperk in konjeniški center v bližini

Gorjuše pri Domžalah. Pot se konča v Kamniku, enem najlepših

srednjeveških mest v Sloveniji.

Predlog za kolesarska izleta ob vodnih virih šentviškega okoliša so

zasnovali učenci osnovne šole Alojzija Šuštarja. Kolesarski poti sta

primerni za krajši družinski izlet, dolgi sta po 12 kilometrov, omogočata

pa ogled vodnih virov v okolici Ljubljane. Prvo pot so naslovili Pot do

toplega izvira Straža. Začne se pred osnovno šolo Alojzija Šuštarja in se

nadaljuje po kolovoznih poteh Vrtnarske ulice. Kolesarji zavijejo na

poljsko pot v podaljšku Medenske ceste v smeri Šmarne gore proti

Vikrčam oziroma Spodnjim Pirničam. V Mednem prečkajo lesen most,

nato pot ves čas nadaljujejo ob reki Savi do toplega izvira Straža, kjer si

lahko napolnijo steklenico z neoporečno izvirsko vodo. Druga pot, ki

vodi do Koseškega bajerja, se prav tako začne pred omenjeno osnovno

šolo in vodi prek Šentvida po Celovški cesti do Tivolija. Kolesarji

obkrožijo Rožnik in se skozi Rožno dolino zapeljejo mimo Biotehnične

fakultete ter Živalskega vrta Ljubljana, kjer se lahko ustavijo in si ga

ogledajo. Na to pot nadaljujejo po urejeni kolesarski poti, ki vodi do

Koseškega bajerja, nato se po Večni poti vrnejo na izhodiščno točko.

Med predlogi kolesarskih poti so tudi 'Med znamenitostmi Ptuja –

najstarejšega mesta v Sloveniji', ki so jo pripravili učenci osnovne šole

Olge Meglič Ptuj, pot je srednje zahtevna in dolga 20 kilometrov.

Učenci osnovne šole Prestranek so zasnovali predlog 30-kilometrske

poti, ki so ga naslovili Zakladi kulturne dediščine v okolici Postojne.

Predlog za kolesarjenje po velikem Radovljiškem krogu so pripravili

učenci osnovne šole Radovljica. Pot je nezahtevna, vodi mimo več

zanimivosti in muzejev, dolga pa je 27 kilometrov. 'S kolesom po

Moravški dolini' so naslovili svoj predlog za kolesarski izlet učenci

osnovne šole Jurija Vege Moravče. Nezahtevna pot je dolga 17

kilometrov, ob Gradiškem jezeru pa si kolesarji lahko privoščijo piknik.

Omenjene predloge so združili v knjižici pod naslovom Odkrijte skrite

kotičke Slovenije. Učenci pa še poudarjajo, da je treba pred kolesarskim

izletom preveriti svoja kolesa, če so v brezhibnem stanju, na vsaki

kolesarski dogodivščini pa mora biti zvesta spremljevalka čelada.

Besedilo in fotografije: Duša Podbevšek - Bedrač

Zanimive in pestre kolesarske poti po predlogih učencev

osnovnih šol

21

Slovenija kolesari


22

Slovenija kolesari

Ekološka usmeritev Turističnega društva, trajnostni razvoj in skrb za čisto in lepo okolje so osnovna vodila tudi pri organizaciji tako

pomembnega dogodka, kot je Juriš na Vršič

Juriš na Vršič, 04.09.2021

Če se ne bojite prekolesariti 13,5 km proge z višinsko razliko kar

801 metrov, z maksimalnim naklonom 10,8 odstotka in

povprečnim naklonom 7,25 odstotka, se prvo soboto v septembru

pridružite več kot tisoč zagnanim kolesarjem.

Juriš na Vršič ni le tekma, temveč tudi tradicionalno druženje

prijateljev, družin, parov …

Začetnik ene izmed najlepših gorskih kolesarskih tekem v Sloveniji

na naš najvišji gorski prelaz je starosta kolesarstva v Sloveniji Tone

Fornezzi - Tof. Turističnemu društvu Kranjska Gora je vsako leto

uspelo izpeljati dogodek, samo v letu 2020 nam je epidemija

prekrižala načrte. Odločeni pa smo, da letos 4. 9. 2021 izpeljemo

42. Juriš na Vršič.

Tekmovalci se v skupinskem startu na progo podajo s startnega

mesta pod kranjskogorskimi smučišči. Uvodno 'ogrevanje' poteka

po glavni cesti v smeri Ljubljane, mimo Kranjske Gore do križišča

pri TGC Kranjska Gora, in se nadaljuje po Vršiški cesti, kjer je leteči

start tekmovanja s pričetkom merjenja časa.

Start v Kranjski Gori je na nadmorski višini 810 metrov, cilj pa na

vrhu prelaza Vršič, na nadmorski višini 1.611 metrov.

Čas merijo z elektronskimi čipi, ki jih prijavljeni prevzamejo ob

prevzemu štartnih številk na dan prireditve, med 8. uro in 10.30 v

Kranjski Gori.

Za končno uvrstitev se upoštevajo bruto časi. Bruto čas je seštevek

neto časa (izmerjeni čas od starta do cilja) ter časovnega zaostanka

za zmagovalcem.

Trasa je dolga 13,5 km, z višinsko razliko kar 801 metrov,

maksimalnim naklonom 10,8 odstotka in povprečnim

naklonom 7,25 odstotka


27. kolesarska dirka Po Sloveniji 2021

9. junij - 13. junij

23

Začetnik ene izmed najlepših gorskih kolesarskih tekem v

Sloveniji na naš najvišji gorski prelaz je starosta kolesarstva v

Sloveniji Tone Fornezzi - Tof

Kategorije

KATEGORIJE (M in Ž):

nad 60 let – rojeni l. 1960 in prej

od 50 do 59 let – rojeni med l. 1961 in l. 1970



pod 30 let – rojeni l. 1991 in pozneje

Udeležence prireditve pozivamo, naj spoštujejo naravo in ne

odmetavajo ovojev energetskih ploščic in pijač na cesto!

Ekološka usmeritev Turističnega društva, trajnostni razvoj in skrb

za čisto in lepo okolje so osnovna vodila tudi pri organizaciji tako

pomembnega dogodka, kot je Juriš na Vršič. Ekipa TD temelji na

prostovoljnem delu, kajti organizacija zahteva udeležbo več kot

50 prostovoljcev, ki se vsako leto potrudimo, da zagotovimo

prireditev na najvišji ravni. Veseli in ponosni smo, da so se Juriša

udeleževali kolesarji svetovnega slovesa, med njimi tudi naš

Primož Rogljič. Ponosni na preteklost z optimizmom zremo v

prihodnost. Dobrodošli!

Kolesarska dirka Po Sloveniji je največji kolesarski dogodek pri

nas, ki ga iz leta v leto spremlja več ljudi, tako ob progi kot tudi

preko medijev. Prva »slovenska pentlja« je bila organizirana v

maju leta 1993, le leto dni po tem, ko je Kolesarska zveza

Slovenije postala polnopravna članica mednarodne kolesarske

zveze UCI, kolesarska dirka Po Sloveniji pa je dobila svoje

mesto na mednarodni kolesarski sceni.

S sloganom »Fight for Green« (boj za zeleno) doživlja

kolesarska dirka Po Sloveniji svojevrsten preporod in postaja

izjemen športni dogodek, ki poleg tekmovalnega adrenalina

ponuja tudi vse elemente za mednarodno promocijo

slovenskega športa, gospodarstva in ljudi.

Slovenija kolesari

Besedilo: Klavdija Gomboc, predsednica TD Kranjska Gora

Fotografije: TD Kranjska Gora

Juriš na Vršič ni le tekma, temveč tudi tradicionalno druženje prijateljev, družin, parov.


24

Slovenija kolesari

Žirovski kolesarski krog je med drugim speljan tudi po gozdnih makadamskih poteh in je primeren za gorska kolesa ali vsaj treking

kolesa

Žirovski kolesarski krog,

18-20. 06. 2021

Člani Turističnega društva Žiri že desetletja prirejajo dogodke, ki privabljajo in navdušujejo staro in mlado.

Med najodmevnejšimi tradicionalnimi prireditvami so Žirovski kolesarski krog, ki bo letos že dvajseto leto

zapovrstjo, Pohod ob Rapalski meji, ki ga vsako leto pripravijo tretjo nedeljo v septembru v počastitev

praznika Dneva vrnitve Primorske k matični domovini Sloveniji, med novejšimi pa sta Cvetlični sejem v času

Slovenskih klekljarskih dni ter pustna povorka.

Celoten krog je dolg 56 km

Žiri ležijo na stičišču Gorenjske, Primorske in Notranjske. Prostrana kotlina,

obdana z vencem hribov, nudi obilo možnosti za rekreacijo. Številne

gozdne poti po okoliških hribih in dolinah so postale cilj mnogih kolesarjev,

tako je pred dobrimi dvajsetimi leti nastal žirovski kolesarski krog.

Izhodišče za kolesarjenje je v centru Žirov (478 m). Svoje konjičke usmerimo

na glavno cesto, ki vodi skozi stare Žiri proti Logatcu. Cesta se vije po dolini

Sore, a jo po nekaj kilometrih zapustimo in se podamo desno čez Soro

skozi zaselek Sovra ter po slikoviti dolini Žirovnica. Pri domačiji pri Peku

zavijemo desno proti Vrsniku. Pred nami je prvi dvokilometrski vzpon. Stara

italijanska cesta nas pripelje na Vrsniško planoto. Tu se nam oko spočije na

prostranih valovitih travnikih, sredi katerih stoji cerkev Sv. Tomaža (743 m).

Vožnjo nadaljujemo proti Govejku, kjer prečkamo cesto Žiri–Idrija in

se skozi hribovske zaselke Srnjak, Ledinske Krnice in Korita vzpnemo

na Mrzli vrh (987 m). Pot je delno makadamska in se izmenično dviga

in spušča. Mrzli vrh je najvišja točka kolesarskega kroga. Ponuja nam

presunljiv razgled daleč naokrog. Pred nami je panorama Julijskih in

Kamniških Alp na eni ter Snežnika na drugi strani. Nad Žirovsko

kotlino se dviga greben Žirovskega vrha. Od zgoraj si lahko ogledamo

skoraj celotno traso kolesarskega kroga.

Z Mrzlega vrha se zapeljemo po asfaltni cesti naprej, mimo glavnega

mejnika 38, ki je med obema svetovnima vojnama označeval nekdanjo, tu

začrtano državno mejo med kraljevinama Italijo in tedanjo SHS. V njegovi

neposredni bližini, le streljaj proč, pa na vzpetini Mrzl'k nad glavno cesto

danes domuje koča Planinskega društva Žiri. Ob koncu tedna in v času

praznikov vabi ne samo pohodnike, tudi vas, da se v njej okrepčate, preden

nadaljujete pot. Ta se vije naprej čez Koprivnik, mimo domačij pr' Možinet,

Metež do Pretovča, kjer sledi strm spust skozi del Jarčje doline na Selo. Od

tam lahko odkolesarimo po glavni cesti nazaj v Žiri, vztrajnejši pa zagrizemo

v klanec, ki nas skozi Zabrežnik pripelje na Žirovski vrh. Pred nami je prijetno

kolesarjenje po grebenu Žirovskega vrha. »Žirovski vrh je velik kot Dunaj,


toliko 'becirkov' ima.« Tako ga je pred desetletij orisal eden izmed

njegovih takratnih domačinov. Pot poteka večinoma po gozdu. Cesta

je v preteklih letih dobila asfaltno prevleko. Na začetku, kjer je lep

razgled na okoliške hribe, lahko opazimo nekakšne betonske bloke, ki

molijo iz zemlje. To so bunkerji oz. ostanki utrdb Rupnikove linije, ki so

jo gradili v času tik pred drugo svetovno vojno. Pot pelje tudi pod

grebenom Golega vrha, kjer je s ceste viden vhod v eno izmed največjih

utrdb Rupnikove linije. Po predhodni najavi je mogoč ogled

prostranosti njenih hodnikov in razstave, ki nas popelje v čas nastajanja

te linije. Lahko pa nadaljujete pot skozi Lavrovec do Smrečja, kjer se

pod gostilno Kasarna priključite cesti, ki pripelje z vrhniške smeri. Sledi

še rahel vzpon mimo cerkve v Smrečju in po kilometru se že lahko

spustite proti dolini Račeve v Žiri. Če pa imate še dovolj moči, se po

asfaltirani cesti povzpnemo na Vrh Sv. treh kraljev (884 m). Vrh je

čudovita razgledna točka, ki je ne smete spustiti, posebno ob sončnih,

jasnih dneh. Zato svetujemo, da se pri planinski koči na Vrhu zapeljete

skozi par ovinkov do cerkve Svetih treh kraljev, se naužijete razgledov

in spustite nazaj do koče ter nadaljujete pot v smeri proti Opalam.

Sledi spust proti Sedejevi dolini, nato skozi Opale rahel dvig do

Goropek (689 m). Ta odsek je eden najlepših delov kolesarskega

kroga, če le nismo preutrujeni. Z Goropek nas čaka le še dvokilometrski

spust nazaj na izhodišče v Žireh.

Žirovski kolesarski krog je med drugim speljan tudi po gozdnih

makadamskih poteh in je primeren za gorska kolesa ali vsaj treking

kolesa. Dolžina celotnega kroga je približno 54 do 56 km. Kolesarjenje

lahko priredimo po lastnih željah in zmožnostih. Posamezni odseki so

primerni tudi za družine z manjšimi otroki, predvsem kolesarjenje po

dolinah Žirovnice in Račeve. Na poti nam ni treba skrbeti, da bi se

izgubili, saj je celotna trasa označena z usmerjevalnimi tablami.

Lahko se odločimo, da odpeljemo celoten krog – 56 km, lahko pa

tudi za srednjo možnost.

Obstajata dve srednji možnosti, zahodna čez Vrsnik z zaključkom na

Selu, ko se vrnemo po glavni cesti v Žiri – 25 km, ali pa vzhodna, ki se iz

centra Žirov nadaljuje na Selo, povzpne na Zabrežnik in se prek

grebena Žirovskega vrha, Smrečja in Goropek vrača v Žiri – 28 km.

Malo mlajša je družinska različica, pri kateri se iz centra Žirov zapeljemo

po dolini Račeve in se povzpnemo do Smrečja in naprej do Vrha Sv.

treh kraljev. Sledi spust po Sedejevi dolini do Goropek in nazadnje

spust v Žiri. Za najmlajše kolesarje pa je na razpolago tudi Kolesarska

pustolovščina, ki jo vsako leto popestrijo s spremljevalno igro.

Že nekaj let zapovrstjo se nam na Žirovskem kolesarskem krogu

pridružijo tudi tekači.

Razdeljeni so v dve skupini, in sicer ena odteče celoten Žirovski krog,

druga pa eno izmed srednjih različic.

Letos, ko praznujemo 20. obletnico Žirovskega kolesarskega kroga,

bomo dogodek pripravili na malo drugačen način. Na prejšnjih

kontrolnih točkah bomo postavili omarice z žigom ŽKK, tako da bodo

kolesarji lahko katerikoli dan odpeljali Žirovski kolesarski krog ali eno

izmed drugih možnosti. Za zbiranje žigov si bo lahko na naši

turističnoinformativni točki vsak kupil kartonček, tam pa bo

izpolnjenega lahko tudi zamenjal za simbolično nagrado.

Čas od 18. junija do 20. junija, od petka do nedelje, bo namenjen

praznovanju 20. Žirovskega kolesarskega kroga.

V petek zvečer bomo pripravili potopisno predavanje, v soboto

dopoldne kolesarski sejem rabljenih koles in predstavitev novih znamk

koles in e-koles. Možna bo tudi poskusna vožnja. Popoldne oziroma v

večernih urah bomo pripravili še pogovorni večer, ki bo namenjen

predvsem kolesarstvu, seveda z zanimivimi gosti. Nedelja dopoldne bo

namenjena ogledu razstave izdelkov otrok iz Vrtca VVE pri OŠ Žiri na

temo kolesarstva ter klekljarski razstavi Klekljarskega društva Cvetke.

Ves ta čas bosta seveda odprta Muzej Žiri ter turistično informativna

točka, na kateri bodo vsi kolesarji, ki se bodo v tem času odločili

odpeljati eno izmed različic kolesarskega kroga, še dodatno nagrajeni.

Zanimivosti na poti:

Po grebenu Žirovskega vrha poteka Rupnikova linija – jugoslovanski

utrdbeni sistem. Številnih bunkerjev res ne moremo zgrešiti. Na

nasprotni strani žirovske kotline so ohranjene kaverne in mejniki stare

italijansko-jugoslovanske meje. Lepa narava, čist zrak, čudoviti razgledi,

idilične podobe hribovskih zaselkov ter kmečkega življenja nas očarajo.

Ob reki Sori, nedaleč od centra, nastaja Športno-rekreacijski center

Pustotnik, kjer so urejeni javno kopališče, odbojkarsko igrišče ter

postajališče za avtodome.

Kako priti v Žiri:

Iz Škofje Loke po Poljanski dolini – 27 km, iz Logatca – 24 km, iz Idrije

– 15 km, z Vrhnike prek Smrečja – 25 km.

Informacije

Tel: 041 439 139

E-pošta: infotdziri@gmail.com

Besedilo: Majda Traven, ŽKK TD Žiri

Fotografije: ŽKK TD Žiri

25

Slovenija kolesari

Čas od 18. junija do 20. junija, od petka do nedelje, bo namenjen praznovanju 20. Žirovskega kolesarskega kroga


26

Slovenija kolesari

Kolesarski vzpon Terme Snovik–Črnivec ima 15-letno tradicijo in se vključuje v projekt Slovenija kolesari

Terme Snovik, 19.06.2021

Združite kolesarski vzpon s

termalnim razvajanjem

V zadnjem desetletju je k razcvetu kolesarjenja pri nas veliko pripomogla

množica rekreativnih kolesarskih prireditev pod geslom 'zdrav duh v

zdravem telesu'. K temu želimo prispevati tudi v Tuhinjski dolini.

Turistično društvo Tuhinjska dolina se zavzema za pospeševanja

turizma, izboljšanje možnosti rekreacije in promoviranje krajev

Tuhinjske doline. Prelepa Tuhinjska dolina ponuja prečudovito

naravo zelenega podeželja, skupaj z zgodovinskimi in kulturnimi

znamenitostmi pa je pravi raj tudi za športne navdušence.

Društvo je organizirano v šestih sekcijah. Sekcija za pohodništvo in

kolesarjenje si prizadeva približati gibanje tako domačinom kot

tudi obiskovalcem Tuhinjske doline. Urejenih in markiranih je 43 km

tematskih pohodniških poti, pod apartmajskim naseljem je

telovadnica v naravi, v okolici term 'Bosonoga pot', ki je bila leta

2018 razglašena za naj pot. Najbolj znana kolesarska trasa v Tuhinjski

doli je 'Pozdrav Tuhinjski dolini', poleg nje pa je zanimiva tudi trasa

'Od bistrega izvira do eko term'. V društvu si prizadevamo tudi za

izgradnjo kolesarske poti Kamnik–Vransko, ki se gradi postopoma.

Pohodniške in kolesarske poti vodijo čez gozdove in travnike do

višjih točk, kjer lahko uživate v čudovitih razgledih na celotno

dolino. Kolo je prava izbira za spoznavanje naših naravnih lepot,

lokalnega utripa in pospešenega srčnega utripa.

Epidemija novega koronavirusa je močno spremenila vsa področja

našega življenja, tudi športno udejstvovanje. Vsakodnevno gibanje

ostaja naša skrb za zdravje in k sreči prihaja do sproščanja ukrepov,

zato verjamemo, da bomo tudi letos v skladu s priporočili NIJZ-ja in

veljavnimi vladnimi ukrepi lahko organizirali predvideni vzpon. Lani

so bili kolesarji izredno veseli in hvaležni, da smo organizirali tekmo,

saj so številna tekmovanja odpadla.

Kolesarski vzpon Terme Snovik–Črnivec ima 15-letno tradicijo in se

vključuje v projekt Slovenija kolesari. Dolžina proge je 10 km, s

približno 400 m višinske razlike.

Lastnik najboljšega časa na vzponu do Črnivca je Matej Lovše (GTG

plin), ki je kar dvakrat traso prevozil z istim časom, 26.10, in sicer leta

2017 in 2020. Po lanski zmagi je med drugim povedal:

»Od štarta smo šli nekoliko počasneje kot takrat, ko sem postavil

rekord, zadnji del pa je bil hitrejši. Konkurenca je vsako leto približno

enaka. Boštjan Hribovšek je vedno najhujša konkurenca, Iztok

Dogša pa je močan na klancih, zato sem videl, kje sem s formo!«

Najboljši čas med kolesarkami ima Špela Škrajnar (Ganesha Team),

ki je absolutna zmagovalka na vseh zadnjih petih tekmah. Najhitreje

je traso prevozila leta 2016, s časom 34.23.

Dirka je odprtega tipa in je primerna za vse rekreativne kolesarje.

Zagotovljena je zdravstvena služba. Tekmuje se v vsakem vremenu.

Tekmovalci se vrnejo nazaj v Snovik, kjer se okrepčajo in počakajo

na razglasitev rezultatov.

Med tem časom pa na svoj račun pridejo najmlajši. Tudi zanje


27

Slovenija kolesari

Dirka je odprtega tipa in je primerna za vse rekreativne kolesarje

organiziramo tekmo, ki je krožna, dolga 2,2 km in poteka po okolici

Term Snovik. Starejši dečki in deklice vozijo dva kroga, mlajši pa en

krog.

Vsi tekmovalci ob vrnitvi štartne številke prejmejo poleg spominske

majice tudi celodnevno vstopnico za kopanje v Termah Snovik. Po

razglasitvi rezultatov pa prejmejo tudi praktične nagrade, ki se

določijo z žrebom.

Za prijetno vzdušje pred razglasitvijo rezultatov zadnja leta skrbi

godba Turističnega društva Tuhinjska dolina, ki s svojimi poskočnimi

ritmi daje prireditvi dodaten čar.

Letos se bodo kolesarji in kolesarke pomerile na 16. kolesarskem

vzponu 19. 6. 2021, s štartom ob 10. uri pri Termah Snovik. Dostop

do prireditve je z glavne ceste Vransko–Kamnik, kjer se v vasi Potok

cesta odcepi za Terme Snovik.

Več o 16. kolesarskem vzponu si lahko prebere na www.tdtuhinjskadolina.si.

Vabljeni, da združite kolesarski vzpon na Črnivec s plavanjem v

termalni vodi, spoznate Kneippovo filozofijo ravnovesja telesa in

duha ali se bosih nog podate po Kneippovi poti.

Besedilo: Pavla Tomec, TD Tuhinjska dolina

Fotografije: Turistično društvo Tuhinjska dolina

40. Maraton Franja

Letošnji jubilejni maraton se

bo odvijal od 12. do 13. junija

2021. Potekal bo pod

sloganom »Od Franje do

Toura« in s tem širi sporočilo o

Franji kot zibelki slovenskih

kolesarskih šampionov kot je

Tadej Pogačar, ki je v lanskem

letu osvojil najprestižnejšo

dirko Tour de France in je

svojo kolesarsko pot pričel

prav v KD Rog in na Franji

Vsi tekmovalci ob vrnitvi štartne številke prejmejo poleg

spominske majice tudi celodnevno vstopnico za kopanje v

Termah Snovik.

Letošnja 40. izvedba bo vključevala pet preizkušenj različnih

zahtevnosti: Maraton Franja BTC City (156 km), Triglav mali

maraton Franja (97 km), Barjanka Hervis (83 km), IKEA Family

družinski maraton (25 km) in Vzajemkov otroški kolesarski izziv

(1200 m). V letošnjem programu je tudi start zadnje (pete)

etape Dirke po Sloveniji v BTC City Ljubljana; celotna etapa bo

potekala po trasi male Franje in se zaključila v Novem mestu.


28

TZS

Cveta Jazbec – prejemnica državnega priznanja s področja prostovoljstva za leto 2020

Cveta Jazbec

Prejemnica državnega

priznanja s področja

prostovoljstva za leto 2020

V pušl'c na Dolenjsko vlečejo dobri zgledi

V vsakem urejenem kraju, kjer skupnost deluje kot skupnost, obstaja

najmanj ena oseba, ki vse skupaj poganja. V Šentjanžu na Dolenjskem,

ki mu domači radi rečejo kar pušl´c Dolenjske – za kar je menda

zaslužen Janez Evangelist Krek – je takšen motor razvoja nedvomno

Cvetka Jezbec s predsednikom Borutom Pahorjem med

prejemanjem priznanja

Cveta Jazbec. Zato ne preseneča, da je med dobitniki državnega

priznanja s področja prostovoljstva za leto 2020, ki ji ga je na slavnostni

podelitvi v sredini maja izročil predsednik države Borut Pahor.

Ekološki sadovnjaki, vinogradi, gozdovi, pokošeni travniki ter bogata

kulturna dediščina so tisto, kar v Šentjanž pritegne obiskovalce. Za

številne pridobitve je zaslužna prav Cveta Jazbec, dolgoletna

predsednica Turistične zveze občine Sevnica, ki povezuje društva na

področju turizma in si prizadeva za trajnostni razvoj turizma, ter

aktualna podpredsednica turističnega društva Šentjanž.

Med drugim še vedno ureja spominsko sobo Po sledeh časa v kulturni

dvorani v Šentjanžu, pri čemer ji je v veliko pomoč raziskovalec novejše

zgodovine dr. Janez Kos. S knapovsko potjo TK Pav je obudila

pozabljeno knapovsko kulturo, saj tudi sama izvira iz knapovske

družine, poskrbela pa je tudi za ureditev poti kurirjev Jatna TV5A ter

ureditev poti narodnega heroja Milana Majcna. Na njej potekajo tudi

spominske urice, »saj v šolskem programu teh vsebin za zdaj ni več«.

»Tematske poti so moja velika ljubezen, za katerimi pa mora stati

celotna ekipa, veliko ljudi. Veliko mi je pomagal Jože Prah, pa seveda

tudi društvo upokojencev Šentjanž in občina,« je omenila sodelavce in

poudarila, »da je priznanje zanjo dokaz, da je naredila nekaj dobrega in

za seboj pustila sled, česar pa ne bi bilo brez ljudi, ki so pripravljeni

prisluhniti njenih idejam«.

Po mnenju Cvete Jazbec je bistvo prostovoljstva »biti aktiven državljan,

ne pa nekdo, ki samo kritizira, kar vidi okoli sebe. Treba je nekaj narediti.

Dobri zgledi vlečejo,« poudarja vsestransko aktivna članica Društva

upokojencev Šentjanž, ki svoje znanje, sposobnost povezovanja in

nalezljivo dobro voljo širi ne samo v domačem kraju, pač pa tudi v


celotni občini in celo širše.

Osamelce moramo potegniti iz anonimnosti

Kot prostovoljka se je najprej izkazala z organizacijo spomladanskih

čistilnih akcij, ki so vsakoletni uvod v projekt Moja dežela – lepa in

gostoljubna, v okviru katere Turistična zveza Slovenije izbira najlepše in

najgostoljubnejše slovenske kraje, mesta in vasi in bo letos potekal že

30. leto zapored.

»V občini Sevnica smo ogromno dosegli. Leta 2005 smo imeli najlepšo

hribovsko vas na Leskovcu, potem najlepšo hribovsko vas v krajevni

skupnosti Tržišče, Škovec, potem Slančni vrh, Razbor. Ljudje vedno

opazijo lepo urejeno vas, ki jo potem lahko oglašuješ. Ko se začne vrteti

turistično kolo, si pridejo turisti in pohodniki ogledat te kraje. Na takšen

način osamelce potegnemo iz anonimnosti,« je razgrnila pozitivne

učinke tekmovanja MDLG.

V okviru spomladanskih čistilnih akcij v občini Sevnica je celo desetletje

tekel tudi projekt zasaditve občinske lipe, njena zapuščina pa je tudi

projekt zasaditve avtohtone drevesne vrste – sevniške voščenke. Eden

od njenih večjih dosežkov je nedvomno tudi to, da je vzgojila dobro

naslednico, aktualno predsednico Turistične zveze Sevnica Annemarie

Culleto, ki nadaljuje začete projekte. Prenos znanja in veščin na

naslednjo generacijo je nedvomno najboljši dokaz za to, da skupnost v

teh krajih še deluje.

Kultura in biodinamično kmetovanje

Je tudi pobudnica gozdnih oken, kar je predhodnica Zelenega okna,

vseslovenske akcije ob svetovnem dnevu turizma. »Najljubše mi je

zagotovo prostovoljstvo v turizmu, in to od prvih korakov naprej. Velik

potencial vidim tudi v sodelovanju s šolami,« je povedala ob prejemu

priznanja. Med letoma 2007 in 2011 je na osnovnih in srednjih šolah v

občini Sevnica izvajala projekt Moj kraj, moja občina, v okviru katerega

so osnovnošolci in srednješolci raziskovali dediščino svojih prednikov,

šege, navade, recepte, ljudske pesmi, predvsem pa so se med seboj

povezovali in sodelovanje kronali z Almanahom.

Dejavna je tudi na področju kulture in na stičišču dveh potokov, Pekel

Kot aktivna članica društva Ajda Posavje na druge prenaša tudi

skrivnosti biodinamičnega kmetovanja in peke kruha z drožmi

in Mrzli potok, tako že vrsto let poteka likovna akademija ArtEko

Šentjanž, na kateri teden dni ustvarjajo likovniki iz Slovenije, Italije in

Hrvaške, vzporedno pa poteka tudi kolonija za otroke. Za umetniško

plat festivala skrbita domača likovna umetnica Jerca Šantej in

predsednica TD Šentjanž Petra Majcen.

Kot aktivna članica društva Ajda Posavje na druge prenaša tudi

skrivnosti biodinamičnega kmetovanja, ob katerem je spoznala, »da

mora človek res samo poslušati in gledati naravo in uživati njene

sadove, ne pa je zastrupljati«. Dvakrat na teden peče kruh z drožmi, kar

pri njej ni stvar najnovejše mode, pač pa gre za oživljanje tradicije, ki jo

želi prenesti na mlajše rodove.

Po ekoloških pridelkih in jedeh slovi tudi tamkajšnja gostilna Repovž, ki

ni samo klasična gostilna s hrano in pijačo, ampak že dolgo tudi

kulturna institucija kraja, ki skrbi za kulturno dediščino tako hiše kot

celote in njenega okolja.


Fotografije: osebni arhiv

29

TZS

Kot prostovoljka se je najprej izkazala z organizacijo spomladanskih čistilnih akcij


KOLEDAR DOGODKOV

Ime dogodka Datum Kraj Kontakt Organizator

17. Festival komedije Pekre 28.05.2021 - 13.06.2021 Pekre 041 458 309 Turistično društvo Pekre

Vožnja s splavom 1.06.2021 - 31.10.2021 Maribor 041 795 475 Turistično društvo Maribor

Barbara Celjska na obisku Caprisa v Beneški

republiki

12.06.2021 Koper 064 228 928 KUD Galiarda Celje

Veselo v poletje 19.06.2021 Velenje 041 753 402

Regijska turistična zveza Saška in

Turistična zveza Velenje

Vse najboljše 19.06.2021 Snovik (Laze v Tuhiju) 041 943 332 Turistično društvo Tuhinjska dolina

Barbara Celjska na ogledu svojih posesti 19.06.2021 Celje 064 228 928 KUD Galiarda Celje

10. Vidov kolesarski maraton 19.06.2021

Obarvajmo Šalek in izrišimo njihovo

kulturno dediščino

Dobrovnik- Bukovniško

jezero

041349 927 Turistično društvo Dobrovnik

21.06.2021 Velenje 051 365 119 Turistično društvo Šalek

14. tradicionalna košnja trave na star način 25.06.2021 Polenšak 041 403 713 Turistično društvo Polenšak

29. festival narodno zabavne glasbe

Slovenije "Vurberk 2021"

25.06.2021 Spodnji Duplek

02 681 01 05,

031 258 727

Turistično društvo Vurberk

Po poti naše dediščine 25.06.2021 Mekotnjak (Ljutomer) 041 276 402 Turistično društvo Stara Cesta

Praznik salam 27.06.2021 Velenje 070 474 889 Turistično društvo Šentilj pri Velenju

Škalska pravljica 2.07.2021 - 3.07.2021 Škale (Velenje) 041 394 660 Društvo Revivas

Poletna osvežitev v mestu 3.07.2021 Velenje 03 896 15 47 Turistična zveza Velenje

Ribiški praznik 4.07.2021 Kanal 051 691 967 Turistično društvo Kanal ob Soči

Poletje na Grilovi domačiji 4.07.2021 Lipje pri Velenju 03 896 15 47

Društvo zeliščarjev in Turistična zveza

Velenje

20. jubilej TD Stara Cesta 4.07.2021 Mekotnjak (Ljutomer) 041 276 402 Turistično društvo Stara Cesta

Veselo s harmoniko Gašper Štajnar s

prijatelji

Trški dnevi v Žužemberku 2021 9.07.2021 - 19.07.2021

9.07.2021 Škofljica 041 611 009 Turistično društvo Škofljica

Ajdovec – Dvor – Hinje -

Šmihel - Žužemberk - …

041 324 710 Turistično društvo Suha krajina

XX. Sodobne rimske igre 1.08.2021 Mekotnjak (Ljutomer) 041 276 402 Turistično društvo Stara Cesta

Gozdar-kmet nekoč in danes 7.08.2021 Belsko pri Postojni 051 360 898 Turistično društvo Pudgura

Največja sončna ura na Ptuju

Turistično društvo Ptuj v letu 2021 končuje projekt postavitve

velike sončne ure, ki bo predana namenu 24. junija ob 15.uri 2021.

Zasnovo in postavitev gnomona in številčnice ureja urar Boštjan

Pavlič iz Domžal, ki o sončnih urah pravi: »Sončne ure se postavljajo

v prostorsko urejene zunanje ambiente urejenih vrtov, ki imajo

zadosti velike površine sončne svetlobe kar navsezadnje omogoča

prikazovanje sončnega časa. Sončna ura je človekov najstarejši

merilni instrument, ki se nikoli ne pokvari. Prostor z sončno uro

pridobi dimenzije vesoljnega ravnovesja. Vse sončne ure nam

kažejo gibanje Zemlje okoli Sonca , zelo preprosto in tako popolno.

Vabimo vas na Ptuj v najstarejše slovensko mesto, na ogledat

največje sončne ure v Sloveniji.

Besedilo: Peter, Pribožič, predsednik TD Ptuj

Degustacija lokalnih zgodb

iz zakladnic turističnih društev

Namige za potepe bodo letošnjo sezono delili v

TZ Velenje in njihovih turistični društvih. Vabljeni

na odkrivanje biserov Škrata Bisera, sprehodite se

ob Škalskem jezeru in spoznajte zgodbe

potopljene vasi ter odkrijte Dr. Krajnca, postanite

zeliščarji za en dopoldan, udeležite se vodenja po

Šentilju, potepajte se po Poti naravne in kulturne

dediščine Spodnje paške doline ali pa se povzpnite

do Velenjskega in Šaleškega gradu.

ČAS: od konca maja do septembra

INFO: FB TZ Velenje

Več o prireditvah na www.turisticna-zveza.si, www.slovenia.info

31

TZS

Turistična zveza Slovenije je na Učni poti Drvošec pripravila tradicionalni Klepet ob naj poti

Tematske poti so vse bolj

priljubljene

Turistična zveza Slovenije je konec aprila na Učni poti Drvošec

pripravila tradicionalni Klepet ob naj poti. Ob najlepši kulisi na svetu

– skoraj polnem Cerkniškem jezeru, pod sinje modrim nebom in ob

zvokih edinstvene ptice bobnarice – so se navzoči strinjali, da je

Drvošeč nedvomno primer dobre prakse ter da je epidemija

petzvezdnična doživetja prenesla v naravo, zato so tematske poti

najnovejši trend. Turistična zveza že dolgo opozarja, da je treba na

tem področju vzpostaviti red. Pri tem je pripravljena nuditi

strokovno pomoč, saj ima na tem področju daleč največ izkušenj.

Marko Rupar, župan občine Cerknica

Dejstvo je, da bo ta pot pomagala pri turistični ponudbi naše Notranjske,

saj so po njeni zaslugi poti po Cerkniškem jezeru in naši okolici vodene,

ne gre za lazenje po brezpotjih, kar se je dogajalo v preteklosti.

Urška Ogrinc, strokovna vodja enote za turizem v

Notranjskem regijskem parku

Lansko leto smo imeli kljub koroni izjemni sezono, in sicer ker na

tematsko pot, ki je osnova, pripenjamo različne vsebine; od lovov

na zaklad, pripovedovanja pravljic o nastanku Cerkniškega jezera

do etnobotaničnih sprehodov … Ko izkušnjo narave povežemo s

strokovno ali sprostitveno vsebino, dobimo tisto češnjico na kupi,

ki obiskovalcu ponuja nekaj več.

Nataša Hočevar, STO

STO prek tematskih poti domačim in tujim gostom s ponosom

predstavlja naravne in kulturne zaklade Slovenije ter vabi vse, da

tudi s pomočjo lokalnih turističnih vodnikov spoznavamo življenje

in delo prebivalcev posameznih destinacij.

Ksenija Fleger, v. d. generalne direktorice Direktorata za

turizem na MGRT

Turistično povpraševanje se bo po obdobju epidemije covida-19

precej spremenilo. Ljudje bodo vedno bolj povpraševali po

aktivnostih v naravi, po manj znanih turistično obiskanih

destinacijah. V tej zgodbi so zelo dobrodošle tematske poti, ki

predstavljajo vsebinsko dopolnitev turistične ponudbe posamezne

destinacije. So pomemben del petzvezdničnih doživetij.

Janez Logar, v. d. direktorja Zavoda za gozdove Slovenije

V okviru Zavoda za gozdove imamo na seznamu 84 poti, od tega jih

31 upravljamo samostojno, ostale pa z drugimi partnerji. Učne poti

so odličen pripomoček za popularizacijo gozdov in gozdarstva, hkrati

so pa edinstvena priložnost, da lokalno okolje pokaže najboljše, kar

ima. Zavod za gozdove Slovenije skrbi tudi za razvoj podeželja. Učne

poti so lahko tam dopolnitev ali del turističnega produkta.

Peter Misja, podpredsednik Turistične zveze Slovenije

Turistična zveza Slovenije je že vrsto let vpeta v to delo. Naša

ocenjevanja so pozitivno vplivala na to, da se je v Sloveniji uredilo

izredno veliko tematskih poti. Vsako leto jih komisija oceni

povprečno od 15 do 20. Vse te poti nudijo užitek domačinom, ki

živijo na tem območju, pa tudi vsem gostom, ki prihajajo na obisk.

Jože Prah, predsednik komisije za izbiro Naj poti

Pomembno je tudi pravilno vodništvo in interpretacija, zato smo

veseli, da je Center za poklicno izobraževanje v letošnjem letu

verificiral standard vodnik/vodnica v naravi in krajini. Planinska

zveza Slovenije ima odlično izdelan in predstavljen model

planinskih poti, po katerem bi se morali zgledovati. Certificiranje,

skrbništvo, evidenco in register tematskih bi lahko prevzela

Turistična zveza Slovenije.

Marko Lenarčič, direktor Slovenia Outdoor, Aktivna

Slovenija giz

V Nemčiji so malo naprej s temi zadevami in imajo t. i. 'premium wege'.

Vsako leto se zberejo na njihovem največjem sejmu in razdelijo

nagrade, tudi finančne, ter predstavijo najboljše poti v tistem letu. Smo

na dobri poti, da jim tudi v tem pogledu sledimo ter jih ujamemo.

Besedilo: Po.F.

Fotografija: Notranjski regijski park


32

Potepanja

Fotografija: Shutterstock

Po Svarunovi poti pod

svobodno sonce

Ob 150. obletnici rojstva Frana Saleškega Finžgarja se lahko 25.

junija organizirano podate po poti, ki jo je navdihnil roman Pod

svobodnim soncem

Le kdo ne pozna zgodovinskega romana Pod svobodnim

soncem, ki ga je napisal Fran Saleški Finžgar in govori o slavni

dobi Slovenov, ko so še živeli pod svobodnim soncem, nikomur

podložni ter brez vrhovnega vodje? Pa ste vedeli, da prav letos

praznujemo 150 let od rojstva avtorja omenjenega romana in

da bo letošnji pohod po Svarunovi poti, s katerim v Turističnem

društvu Škofljica zaznamujejo dan državnosti, že 25. po vrsti?

Ideja za tokratni izlet je kot na dlani: Svarun vam bo 25. junija

povedal nekaj resnic o svobodnem soncu, za nameček pa boste

lahko spoznali še kraje, kjer je služboval in deloval Fran Saleški

Finžgar.

Zgodovinski roman Pod svobodnim soncem je obsežno epsko

delo z narodno vsebino, ki ima namen buditi narodno zavest,

hkrati pa velja za enega največjih del slovenske proze, ki je bilo

nedvomno največje prav ob svojem nastanku. Zgodba, ki

pričara idilično podobo življenja Slovanov kot pastirjev in

poljedelcev, ki žive v skromnosti, poštenosti in v sožitju z naravo

– kljub poganstvu, ali pa ravno zaradi njega – ter v demokratični

ureditvi, kjer v imenu ljudstva odloča le zbor starešin, je pod

peresom Frana Saleškega Finžgarja nastala prav v Želimlju. In

ker je glavni junak romana Svarun, starosta Slovenov, snovalcem

pohoda po Svarunovi poti pred četrt stoletja ni bilo težko izbrati

imena in rdeče niti dogodka, ki ga vsako leto prirejajo ob 25.

juniju, dnevu slovenske državnosti. Svarunove misli, ki jih med

pohodom prebirajo in jih je mogoče najti tudi na tablah ob

poti, so namreč še vedno nadvse aktualne.

Pohod, ki še nikoli ni odpadel

»Letošnji pohod po Svarunovi poti bo že 25. po vrsti. V vseh teh

letih ni nikoli odpadel; če je bilo vreme deževno, je bila temu

primerna udeležba. Precej pohodnikov je prehodilo to pot

vsako leto in ob 20-letnici dogodka so prejeli posebna

priznanja,« pove Tončka Pal, predsednica Turističnega društva

Škofljica. Po njenih besedah na tak način dan državnosti vsako

leto praznuje okrog dvesto pohodnikov: prvi se na pot podajo

že ob 6.30, zadnji dve uri pozneje. »Pohodniki pot lahko

prehodijo sami mimo markacij, ob 7. uri pa se na pot lahko

odpravijo skupaj z vodnikom. Pot je dobro označena in

prehodna v vseh letnih časih, tako da se nanjo lahko odpravite,

ko vam najbolj ustreza,« poudarja sogovornica. Start pohoda je

na Ruskovi kmetiji na Klancu 13, v neposredni bližini avtobusne

postaje. Za avtomobile je parkirni prostor urejen pri tamkajšnji

večnamenski dvorani. »Krožna pot je dolga 23 kilometrov, kar

pomeni približno pet ur hoje, lahko pa izberete tudi nekoliko

krajšo možnost v dolžini 15 kilometrov do Želimlja, od koder

pelje kombi na začetek poti. Pot se najprej dvigne do vasi Zalog,

kjer obiskovalce najprej pozdravijo člani Kulturno umetniškega

društva Škofljica in predstavijo jezikoslovca Janeza N. Primica

ob njegovi rojstni hiši. Nato nas pot vodi po gozdu do Gorenjega

Blata, kjer pri pogostitvi s pecivom po sodobnih receptih

sodelujejo starejši, mladi in otroci. Na Dreniku pohodnike čakajo

člani Društva upokojencev in Društva starodobnikov Škofljica.

Ponudijo jim lanene prigrizke, mogoče si je ogledati tudi


planoto, hribe s cerkvicami in z mogočnim Krimom v ozadju so

nekaj posebnega. A ne edini: cerkev na Vrhu se namreč lahko

pohvali z upodobitvami svetnic, kar se redkokdaj vidi. Ženske, ki

jih je med svetniki malo, so tukaj celo naslikane.

33

»Hoja po gozdu je pomirjujoča, pogled na želimeljsko dolino

nepozaben, lepo je videti ohranjeno podružnično osnovno šolo

v Želimlju, občudovati kozolce in se čuditi koliščarskemu

kamnitemu orodju,« meni Tončka Pal. Med potjo si je v cerkvi Sv.

Simona in Juda na Pijavi Gorici mogoče ogledati še freske

Janeza Ljubljanskega, srečate pa lahko celo baronico Mario

Haller von Halllerstein v njeni bogati renesančni obleki na

dvorcu Lisičje.

Potepanja

Fotografija: UJK

Obsežno epsko delo z narodno vsebino

Če boste letošnji Svarunov pohod iz takšnih ali drugačnih

razlogov izpustili, naj za konec povemo, da lahko ta del Slovenije

spoznate tudi ob drugih zanimivih dogodkih. 31. avgusta na

dvorcu Lisičje pripravljajo Praznik trenja in predenja lanu, zadnjo

sredo v septembru, letos torej 29. septembra, organizirajo

Renesančni večer na Pijavi Gorici, 16. oktobra pa napovedujejo

še Ličkanje koruze pod Ruskovim kozolcem.

Besedilo: Katja Željan

starodobna kolesa in avtomobile,« dodaja Palova.

K vodnjaku želja in na Svarunovo malico

Mimo izvira Zdravček se udeleženci pohoda nato rahlo dvignejo

v Smrjene, kjer se svet umiri, ter si lahko nekaj zaželijo pri

tamkajšnjem vodnjaku želja. Naslednja postojanka pohoda je

Gradišče, kjer se sprehaja Svarun, zato lahko pohodniki računajo,

da jim bo povedal nekaj resnic o svobodnem soncu. »Najvišja

točka pohoda je gotska cerkev sv. Petra na Vrhu nad Želimljami.

Tam je mogoče izvedeti marsikaj o zanimivih freskah cerkve,

obiskovalci pa bodo srečali tudi 'svetnico' in domače gasilce,«

še nekaj podrobnosti Svarunove poti razkrije predsednica

Turističnega društva Škofljica.

Sledil bo spust po gozdni poti v želimeljsko dolino, kjer se bo

mogoče odžejati s svežo izvirsko vodo in izvedeti, kako se je

Fran Saleški Finžgar tu srečal z medvedom. Za zaključek poti

organizatorji dogodka napovedujejo čisto pravo Svarunovo

malico in kulturni program. Minula leta je pohodnike nagovoril

Svarun in tudi letos ne bo nič drugače. »Svarun nas bo obiskal v

svoji opravi – obleki iz lanu in kože. Ker bo to 25. pohod, bosta

z nami še Iztok in Radogost, odigrali pa bodo tudi odlomek iz

romana Pod svobodnim soncem,« obljublja Palova.

Da bi primerno zaznamovali 150. obletnico rojstva Frana

Saleškega Finžgarja, organizatorji pohoda vabijo obiskovalce,

da prinesejo svojo knjigo, ki so jo že prebrali, in zamenjajo z

drugo, saj bo med potjo mogoče obiskati knjižnico na Gradišču

in knjigobežnico v obnovljeni telefonski govorilnici v Želimlju.

Do barjanskega okarčka in koliščarskega orodja

Na svoj račun bodo brez dvoma prišli tudi ljubitelji narave in

zgodovine, saj je Svarunova pot speljana ob robu zatoka

Ljubljanskega barja ter Strajanovega brega, kjer rasteta zaščiteni

rastlini Loeslova grezovka in rezika. Tu domuje barjanski okarček,

dnevni metulj iz družine pisančkov. Tudi razgledi na Polževsko

Fotografija: Wikipedia

Fran Saleški Finžgar

Rubriko Potepanja pripravljamo v sodelovanju z revijo GEA.


34

Potepanja

Komisija Turistične zveze Slovenije je v kategoriji mestnih jeder lani prvo mesto namenila prav Črnomlju

Mesto Črnomelj

V zvestem objemu rek,

tradicije in kulture

Toliko stvari okoli nas se ves čas spreminja, hkrati pa smo zasidrani v svoji zgodovini, kulturi in skupnosti. Tu

se hranijo naše zgodbe in nam nudijo občutek pripadnosti in identitete.

Prebivalci Črnomlja se šaljivo imenujemo Prestarji. Prvi zapis o

črnomaljskih prestah najdemo v časopisu Zgodnja Danica iz leta

1855, kjer piše, da na jesenskem 'žegnanju' na Žežlju pri Vinici

»ponuja Črnomaljka svoje preste«. V času sejma in ob nedeljah so

pred cerkvami Črnomaljke prodajale kruh. Kdorkoli je prišel na

sejem in šel mimo črnomaljskih prestaric, so ga ogovorile:

»Kumek, kupite presto!« »Kupite rajši mojo, ki je večja!« se je

oglasila druga. »Mojo kupite, kumek, ker je velika kakor kamba!«

(L. Zupanc, Zaklad na Kučarju, Mladinska knjiga, 1956).

Včasih je bil izraz 'prestar' skoraj žaljivka, danes pa smo

Črnomaljci na to ponosni.

Najnovejša zgodba mesta je turistični produkt kulTura. Občina

Črnomelj je bila uspešna na razpisu za pridobitev evropskih

sredstev na projektu kulTura – Tudi dediščina Jaske in Črnomlja

je lahko 'cool'. Za vse. Projektni partnerji (Grad Jastrebarsko,

Turistička zajednica grada Jastrebarskog, Občina Črnomelj,

Razvojno-informacijski center Bela krajina, Univerza v Ljubljani

ter Libertas međunarodno sveučilište idr.) smo projekt, ki stremi

k povečanju prepoznavnosti in obiska kulturnih znamenitosti,

uspešno zaključili v letu 2020.

Ulica kulture …

Sprehod po ulici Mirana Jarca navduši s cerkvico Sv. Duha, ki

predstavlja osrednji kulturni objekt v starem mestnem jedru

Črnomlja s poznoantičnim mozaikom in je prizorišče glasbenih

prireditev in različnih razstav. Nedaleč stran se Pastoralni

center ponaša s stalno razstavo Mesto pod mestom, z

arheološkimi ostanki prazgodovinske, antične in srednjeveške

naselitve današnjega Črnomlja. Gre za eno prvih muzejskih

postavitev v Sloveniji, kjer je arhitekt Milan Kovač na najboljši

mogoč način prikazal vrednost zaščite arheološke dediščine in

situ.

Mestna muzejska zbirka Črnomelj je v rojstni hiši pesnika in

pisatelja Mirana Jarca in nam s stalno razstavo Črnomelj na

prepihu tisočletij skozi arheološki material in arhivske vire

predstavi preteklost mesta.

Stara šola, v kateri domuje Glasbena šola Črnomelj, je značilna

šolska stavba iz zadnje četrtine 19. stoletja. Ob prenovi leta

2009 je ohranila izjemno kamnito stopnišče, ki ga je oplemenitil

'najdaljši' lestenec v Sloveniji, delo akad. kiparja Jožefa Vrščaja.

Cerkev sv. Petra je bila skozi stoletja ključen objekt pri

oblikovanju mestnih vedut, tako kot tudi različnega verskega,

kulturnega in turističnega dogajanja v Črnomlju. Leta 2018 – ob

790-letnici Župnije Črnomelj – je pater Marko Ivan Rupnik s

sodelavci v notranjosti cerkve izdelal mozaik, ki prikazuje

Jezusovo spremenjenje na gori. Ob cerkvi se nahaja vodnjak/


35

Potepanja

Sprehod po ulici Mirana Jarca navduši s cerkvico Sv. Duha, ki predstavlja osrednji objekt v starem mestnem jedru

pitnik, umetniško delo akad. kiparja Boštjana Kavčiča, ki je

hvalnica življenju in čisti pitni vodi ter spodbuja spoštljiv in

odgovoren odnos do vodnih virov.

Vse to in še veliko več je prepričalo komisijo Turistične zveze

Slovenije, da je v projektu Moja dežela – lepa in gostoljubna

2020 v kategoriji Mestna jedra prvo mesto prejel ČRNOMELJ.

Besedilo: Tatjana Zupančič, Turistično društvo Črnomelj

Fotografije: arhiv RIC Bela krajina

Lepota mesta kot se odaža v reki


36

Potepanja

Fotografija: Artur Bociarski

Kropa

Dermotovo leto 2020/21

Pevski mojstri iz Krope

Kropa je slovenski sinonim za žebljarstvo in kovaštvo, projekt Mojstri pevci – Kropa (razvija ga KD Kulturanatura

Slovenija) pa že celo desetletje postavlja v ospredje tudi neverjetno zgodbo o kroparskem pevstvu.

Začenja se s koledniki, vrh pa je dosegla z imenitnimi pevskimi imeni, kot so Anton, Leopold in Gašper

Dermota ter seveda Zlata Gašperšič Ognjanović.

V začetku junija so v slovenskem kulturnem središču Korotan na

Dunaju odprli tematsko Dermotovo sobo. Posvečena je

znamenitemu tenoristu Antonu Dermoti, dolgoletnemu solistu

Dunajske državne opere, njegovima bratoma, prav tako

tenoristoma, Leopoldu Dermoti (umetniško ime Leo Cordes) in

Gašperju Dermoti, simbolično pa tudi kovaški Kropi. S tem

dogodkom so prav na 111. rojstni dan Antona Dermote sklenili

Dermotovo leto 2020/21.

Na Dunaju sistematično 'polnijo' tematske sobe z zgodbami o

Slovencih ali slovenskih prepoznavnostih, ki so na Dunaju pustili

globoke, nepozabne sledi (npr. skladatelj Hugo Wolf, čebelar

Anton Janša, pionir kozmonavtike Herman Potočnik Noordung,

sobe lipicancev, Ribn’čana Urbana, v prihodnosti tudi Prešerna,

Cankarja Plečnika itn.).

Celo leto je bilo živahno v Kropi, v Marijini cerkvi (domačini jo

zaradi znane legende imenujejo kar Kapelca) in v bližnji Mežnariji,

kjer so Dermotovi svojčas živeli.

Anton Dermota in njegovi bratje

Anton Dermota (rojen 4. 6. 1910 v Kropi, umrl 22. 6. 1989 na

Dunaju) velja za najbolj znanega in svetovno uveljavljenega

slovenskega tenorista. Svojo življenjsko in umetniško pot je

opisal v imenitni avtobiografiji Tisoč in en večer (slovenski prevod

je izdala Mohorjeva družba), v mnogih svetovnih jezikih povzema

tudi Wikipedija, njegovo operno in koncertno poustvarjanje je

dosegljivo na stotinah posnetkov z vodilnimi svetovnimi dirigenti,

skupaj z ženo, pianistko Hildo Dermota, sta na večerih

samospevov nastopala po vsem svetu. Spominu na velikega

umetnika smo se poklonili na več načinov:

• S koncertom ob 110. obletnici rojstva (brali smo tudi njegove

spomine na Kropo ter poslušali pričevanje gospe Marjane

Mrak, nekdanje urednice opernih oddaj na programu ARS, ki

je z Antonom Dermoto posnela niz dragocenih radijskih

oddaj).

• Ob obletnici njegove smrti smo poslušali del Mozartovega

Requiema (posnetek iz leta 1965, dirigent Herbert von

Karajan, Berlinska filharmonija, dunajski zbor, solisti, seveda

tudi Anton Dermota) in si zraven prebrali slovenski prevod

besedila, kot ga je zapisal Valentin Vodnik.

• Program ARS je od junija do avgusta ponovil devet (arhivskih)

oddaj Marjane Mrak z naslovom Tisoč in en večer.

• Jeseni smo posneli TV-oddajo Opus (Dermota in Plečnik), v

kateri je urednica Darja Korez Korenčan imenitno predstavila

vse tri brate – tenoriste Dermota – in ostalo pevsko

(glasbeno) tradicijo v Kropi.

• V začetku avgusta smo pripravili glasbeni večer v spomin na


tenorista Gašperja Dermoto (1917, Kropa–3. 8. 1969,

Ljubljana; gl.www.kropa.org). V različnih virih piše, da je bil

dolga leta solist ljubljanske Opere, kjer je poustvaril več kot

štirideset glavnih tenorskih vlog opernega železnega

repertoarja. Še posebno opazen pa je bil kot ustanovni prvi

tenorist legendarnega Slovenskega okteta (1951–1965), s

katerim je prevandral Slovenijo, Jugoslavijo in dobršen del

sveta. To pot smo se zbrali v obnovljeni 'hiši' Mežnarije, ki jo

je gibanje Kultura-natura Slovenija po pogodbi z ljubljansko

nadškofijo prevzela v dolgoročno skrbništvo in najem.

Poslušali smo izbor opernih posnetkov, TV Slovenija pa nam

je odstopila tudi arhivsko TV-oddajo Stara gorenjska ohcet, v

kateri je Slovenski oktet odigral vlogo svatov (režiser Dušan

Hren, 1965). Zanimivo, poleg Gašperja Dermote je med

pevci tudi basist Dragiša Ognjanović, mož sopranistke Zlate

Gašperšič Ognjanović z vzdevkom 'gorenjski slavček'.

Nekaj posebnega je bil četrti koncertni večer, ki smo ga posvetili

tretjemu bratu Leopoldu Dermoti (1912–1992), pozabljenemu

tretjemu vrhunskemu tenorju. Tudi on je sledil velikemu zgledu

brata Antona in se dodobra uveljavil na opernih ter koncertnih

odrih na Dunaju ter marsikje po Evropi, vse do Amsterdama;

glasbeno občinstvo in kritiki so ga poznali pod umetniškim

imenom Leo Cordes (Dermota, gl.http://bmlo.de). Žal je pevsko

kariero opustil in se vrnil v Kropo, kjer se je izkazal kot vodič in

upravitelj Kovaškega muzeja ter se zavzel za obnovo in muzejsko

oživitev vigenjca Vice ter za postavitev razstavne sobe kovača

Joža Bertonclja.

Spomine na Leopolda Dermoto sta predstavili muzejski sodelavki

Verena Vidic in Saša Florjančič, še posebno pa se nas je dotaknilo

pričevanje njegovega sina Romana Dermote, Dunajčana, ki je kot

otrok počitnice preživljal pri očetu v Kropi in se 'nalezel' klene

kroparske govorice. ORF nam je posredoval dva redka posnetka,

v katerih nas Leo Cordes prepriča s svojim tenorjem (npr. arija

Lyonela iz opere Marta; Flotow), studio ZKP RTV pa je restavriral

V obnovljeni 'hiši' Mežnarije je gibanje Kultura-natura Slovenija

po pogodbi z ljubljansko nadškofijo prevzela v dolgoročno

skrbništvo in najem

nekaj arij z doslej neznanih starih gramofonskih plošč, ki jih je

Leopold Dermota posnel na Dunaju.

TV oddaja Opus (Dermota in Plečnik) je še vedno na voljo na

MMC RTV.

Ciklus Mojstri pevci – Kropa je pozornost namenil tudi jubileju

sopranistke Zlate Gašperšič Ognjanović, 17. marca je namreč

praznovala devetdeset let. Podobno kot pred desetimi leti smo ji

želeli pripraviti jubilejni koncert v rodni Kropi, ljubljanska Opera

je z veseljem potrdila sodelovanje, a spet je vse postavil na glavo

virus. Zato smo z urednico Darjo Korez Korenčan pripravili še eno

oddajo Opus, to pot o jubilantki Zlati Gašperšič Ognjanović,

zraven pa osvetlili tudi izjemno pomembno vlogo družine

Gašperšič v kulturnem, gospodarskem in družabnem življenju

Krope. Tudi to oddajo je še vedno mogoče videti v arhivu MMC

RTV.

Besedilo in fotografije: Slavko Mežek

(za projekt Mojstri pevci – Kropa, Kultura-natura Slovenija)

37

Potepanja

Dermotovi so svojčas živeli prav v Mežnariji


38

Aktualno

Slovenija lahko črpa svojo notranjo moč iz zgodovinsko močnih korenin in iz samega imena – SLOVEnija, ki vsebuje angleško besedo

LOVE, torej LJUBEZEN

Turistična vizija

SLOVEnija – ljubezen in mir

V resnici je vsak človek pomemben in koristen. Vsak posameznik ima točno določene sposobnosti in talente,

s katerimi služi drugim ljudem. Verjamem, da je mogoče ustvariti svet, ki temelji na vrednotah spoštovanja

različnosti, povezovanja in sodelovanja za skupno dobro.

Iz osebne in globalne krize vrednot bomo izšli, ko se bo ponovno

ovrednotil vsak posameznik v skupnosti katerekoli oblike in ko se

bomo povezali v skupnem poslanstvu naše države.

Ljudje smo radi del nečesa, del velike zgodbe. Ko smo povezani, se

počutimo varne, začutimo ponos in pripadnost, da smo del nečesa.

V čem smo posebni?

Slovenija lahko črpa svojo notranjo moč iz zgodovinsko

močnih korenin in iz samega imena – SLOVEnija, ki vsebuje

angleško besedo LOVE, torej LJUBEZEN, in je odlična iztočnica za

poslanstvo naše države.

Če izhajamo iz težave, ki je prisotna povsod v svetu, da je veliko

ljudi v stresu in poskušajo na različne načine poiskati mir in

ljubezen, jim lahko SLOVEnija ponudi prav to.

Turisti so željni novih doživetij, vedno več si jih želi umirjen

dopust, stran od množic. Vemo, da je ekološko pridelana hrana

vse bolj cenjena, povpraševanje po ekološko pridelanih živilih se

je v svetu močno povečalo zaradi vse večjega zavedanja

potrošnikov – tako v zdravstvenem kot okoljevarstvenem smislu,

tudi v smeri zaščite pravic živali.

Imamo vse naravne in človeške vire, vse, kar moramo storiti, je

samo povezati vse skupaj. Nova strategija razvoja mora biti kot

velika slika, vsak državljan se mora v njej prepoznati kot

koristen dejavnik za skupni namen.

Kako lahko koristimo preostalemu svetu?

Poleg prečudovite narave, zdravilišč, smučišč, zabavišč, odlične

kulinarike, bogate kulturne dediščine ter dobrih in izjemno

sposobnih ljudi ima Slovenija posebnost še v naši kulturni

dediščini. Kozolce, toplarje in skednje v 80 odstotkih najdemo

prav v Sloveniji. Nikjer na svetu jih nimajo v tolikšni količini in

tako kakovostne izdelave.

Kozolec zasluži posebno mesto v ljudskem stavbarstvu, saj so

kozolci mojstrovine, zato se lahko Slovenci z njimi poistovetimo,

kozolec je imela namreč nekoč vsaka slovenska domačija.

Kozolci so od nekdaj spremljali življenje ljudi, od otroških let

naprej, saj so se na njih igrali skrivalnice, se gugali in se igrali

druge otroške igre. Kozolci so služili tudi ob praznovanjih, novih

mašah, izvedbah gledaliških iger in pri opravljanju kmečkih del,

kot so ličkanje, obtrgovanje perja gomoljnic in mnoga druga.

Pod kozolci so postavljali 'pušlšanke', občasno odprte gostilne,

kjer so domačini prodajali lokalno pridelano hrano in pijačo.

Kozolci so postajali tudi prenočišče za popotnike, berače ali

vandrovce in mlade fante, ki so čez poletje prespali tam. Iz te

naše arhitekturne posebnosti lahko naredimo zgodbo o uspehu.

Gremo prevračat kozolce?

Slovenija je dežela, v kateri lahko vsakdo ponovno najde stik s

seboj. Mir in ljubezen pa domujeta tam, kjer je mogoč stik z

naravo in s koreninami. Mir, kot so ga čutili in živeli naši predniki.

Spanje na senu, v lesenem skednju, je posebno doživetje, ki ima

neverjetno zdravilne učinke za dušo in telo. Sami, v družbi

bodoče neveste ali ženina, mladoporočenci ali z najbližjo družino.

Naša ponudba je primerna za vse!

V vsaki občini naj se prenovi vsaj en toplar ali skedenj in se mu

spremeni namembnost v turistične namene glede na naravo

okolja, kjer stoji. Kozolci in toplarji lahko postanejo 'svetilniki' za

privabljanje turistov.


Vsaka občina naj se ozre po svojih naravnih in človeških virih.

Namen občine je povezovanje naravnega in človeškega

potenciala. Izvoljeni vodje naj bi prepoznali, katere dejavnosti se

že odvijajo, kaj še manjka in bi bilo smiselno ter kakšne so

kompetence ljudi, ki bi služile skupnosti. Za sobivanje

potrebujemo sodelovanje vseh z vsemi.

Lahko se povežemo in uspemo!

Ne pozabimo, da je Slovenija majhna dežela – smo kot predmestje

svetovnih metropol. Samo dva milijona nas je, kar je naša izjemna

prednost. Zato se lahko povežemo v en projekt s skupnim ciljem.

Izkoristimo našo maloštevilnost, cenimo naše medsebojne

razlike in se organizirano povežimo.

Izdelki, narejeni v Sloveniji, so narejeni kakovostno in z ljubeznijo.

Slovenija premore izjemno število raznovrstnih mojstrov različnih

dejavnosti, vse več ljudi se spreminja v ustvarjalce. Izdelki izpod

rokodelskih rok nastajajo z ljubeznijo, kar se čuti ob vsakem

pogledu na izdelek in ob njegovi uporabi.

Ne manjka nam ustvarjalnih ljudi, potrebujemo organizirano

skupnost, ki bo te ljudi povezala in jim omogočila, da svoj potencial

razvijajo ter svoje izdelke in storitve prodajo tistim, ki jih potrebujejo.

Ljubezen gre tudi skozi želodec, zato v Sloveniji tako radi ponudimo

razkošje ekološko pridelane hrane na domiselne gurmanske

načine, ki jih spremljajo svetovno priznana vrhunska vina.

Vse več je v Sloveniji zbranih nabiralk zelišč, ki prepoznavajo

energijo narave, ujeto v drobne rastline.

Verjamem, da je vsega dovolj za vse in da nov način razmišljanja

lahko spremeni našo deželico. Prostor, poln nesoglasij med

ljudmi, z dobrim zgledom lahko spremenimo na bolje. Ko nam

bo uspelo preseči egoizem in strah, bomo ponovno začutili

LJUBEZEN do vseh živih bitij, kar je predpogoj za zdravega in

srečnega človeka. Ali ne hrepenimo po tem vsi?

Vsak človek si želi biti koristen in sprejet. Notranja motivacija, ki

temelji na zadovoljstvu, je najmočnejša in najbolj prevladujoča

gonilna sila. Gre za zaznavanje ustvarjalnosti v sebi med delom –

poleta, naboja, enega od najmočnejših darov, življenjske sile, ki

nam je dana vsem.

Slovenija ima kot dežela prav to priložnost in odgovornost, da

sproži preobrazbo v svetu, preoblikovanje vseh starih vrednot in

idealov v rojstvo novih: vrednot, idealov, kategorij poštenosti in

spoštovanja.

Zakaj je povezovanje v skupnost tako dragoceno?

Pravi temelj poslovanja in bivanja izhaja iz besede ekonomija.

Beseda ekonomija namreč izhaja iz starogrške besede oikonomia,

ki je sestavljena iz besed oikos in nomos. Najpreprosteje bi bilo

ti dve besedi, pravzaprav koncepta, prevesti kot DOM (oikos) in

ZAKON (nomos). Oikos izhaja iz glagola 'bivati' in pomeni hišo,

dom, družino, tudi tempelj.

Izvorno to predstavlja človeško skupnost, ki je naseljevala

določeno zaključeno območje, skupaj z vsem, kar je to nudilo

(obdelovalna zemlja, gozd, voda itd.) njenim prebivalcem za

bivanje in preživetje.

Izvorno torej ekonomija pomeni MODRO IN ZAKONITO VLADANJE

DOMU ZA SKUPNO DOBRO VSE DRUŽINE! Pomen se je pozneje

razširil na VLADANJE VELIKI DRUŽINI – DRŽAVI.

Če se nekdo posveča samo sebi in ne dela za družbeno dobro,

trpi posledice notranjih interesov, saj kadar osebni interesi

prevladajo nad interesi družbe, to ni pot v razvoj celotne družbe,

ampak našega razvoja na naši mikroravni, posledica česar sta

osebna in globalna kriza.

Svet je ustvarjen tako, da vse, kar v njem obstaja, podpira nekaj

drugega in se združuje v delujočo celoto, ki nato služi svojim

sestavnim delom. Vsak posameznik je pomemben člen tega

organiziranega ekosistema. K njemu prispeva in se iz njega

napaja.

Skupnost je zato kakor CVET, katerega celota je lepša in

dragocenejša od vsote vseh njegovih posameznih delov in ki hkrati

stopnjuje lepoto vsakega posameznega cvetnega lista.

Besedilo: Florence Maria Bratuž

Fotografije: Shutterstock

39

Aktualno

Kozolci in toplarji lahko postanejo 'svetilniki' za privabljanje turistov


40

Aktualno

Članica Kluba profesionalnih turističnih vodnikov Slovenije ter ustanoviteljica zasebne šole za vodnike G-Guides v akciji

Tina Hudnik, G-Guides

»Lani smo imeli okrog 700

virtualnih vodenj po Ljubljani«

Tina Hudnik, članica Kluba profesionalnih turističnih vodnikov

Slovenije ter ustanoviteljica zasebne šole za vodnike G-Guides,

je najhujšo krizo v turizmu sprejela kot priložnost za razvoj

virtualnega turizma. Recept se je izkazal za uspešnega in po

njeni zaslugi so najhujše čase nekako prebrodili tudi nekateri

ljubljanski lokalni ponudniki.

Zaradi krize ste se začeli preusmerjati na področje

virtualnega turizma. Kako ta poteka v praksi in

kakšen je profil virtualnega turista?

O virtualnem turizmu kot naslednjem koraku pri razvoju turizma

sva se z Majo Vanmierlo pogovarjali že pred leti, saj imamo po

svetu kar nekaj destinacij, ki so nedosegljive, si jih ljudje vseeno

želijo obiskati, a jih zaradi različnih razlogov ne morejo. Z

virtualnim turizmom te prepreke odstranimo. Svetovna

pandemija je razvoj virtualnega turizma precej pospešila in v

času, ko potovanja niso bila mogoča, smo kljub temu lahko

predstavljali svojo destinacijo turistom, ki jim za to ni bilo treba

zapustiti udobja svoje dnevne sobe. Rada bi poudarila, da ni

vsako javljanje po zoomu tudi virtualna tura. Vodnik mora

izkušnjo prilagoditi obiskovalcu in hkrati poskrbeti za to, da je

vodenje čim bolj interaktivno. Obiskovalec lahko izrazi svoje

želje, vprašanja in interese, vodnik pa odgovori spretno in hitro,

ne da bi pri tem spremenil želeni program. V lanskem letu smo

imeli okrog 700 virtualnih vodenj po Ljubljani in lahko povem,

da je težko določiti enotni profil virtualnega turista. Naši

obiskovalci so bili večinoma iz ZDA, nekateri so našo virtualno

turo dobili za darilo, drugi so si jo sami kupili kot rojstnodnevno

darilo, imeli smo veliko parov, ki so se želeli povezati in so prišli

k nam na virtualni zmenek, tako kot tudi družine z malimi otroki,

tiste, katerih predniki so odšli iz Slovenije, vse družine pri

praznovanjih, različne dome upokojencev in osebe, ki zaradi

zdravstvenih težav ne morejo več potovati. Za virtualni turizem

potrebujejo obiskovalci le računalnik in internetno povezavo,

zato je zadeva precej enostavna.

Med vaše najuspešnejše virtualne ture sodita 'Arts

and Craft tour' in 'Love tour'. Kako potekata v

praksi?

Naš prvi produkt je bila tura, ki vključuje lokalne ponudnike v

Ljubljani, saj smo jim želeli omogočiti, da lahko na naših turah

prodajajo turistom svoje izdelke v času, ko ti destinacije niso

obiskovali. V lanskem letu smo tako s svojimi virtualnimi

izkušnjami podpirali osem podjetij v Ljubljani, ki so imela tako

možnost nekega zaslužka s prodajo svojih izdelkov. Obrtniki so

jih prej večinoma prodajali turistom, zdaj pa, ko jih ni bilo, smo

bili velikokrat edina 'stranka' v dnevu. To je pravi odgovorni

turizem, ki bi si ga želela v Ljubljani videti še več – z izdelki

podpirati celotno lokalno okolje. Pri tej turi se z obiskovalcem

sprehodimo po delu stare Ljubljane, med potjo vodnik

predstavi, kateri izdelki so za Slovenijo značilni in zakaj, nato pa

se ustavimo pri lokalnih ponudnikih, kjer slednji pokažejo svoje


izdelke. Gostje jih lahko tudi povprašajo, kar jih zanima, na

koncu pa izdelek, ki jim je všeč tudi kupijo.

Naša ljubezenska tura je izredno priljubljena za spletne zmenke

in romantične večere v dvoje. Gosti si ogledajo Ljubljano,

spoznajo našo prestolnico prek ljubezenskih zgodb in se ob

tem zabavajo. Uspeh te ture je gotovo tudi posledica dejstva,

da smo vpeljali način fizičnega povezovanja z destinacijo, tako

da se gostje na naših virtualnih doživetjih res počutijo, kot da so

destinacijo obiskali. Za številne je to prvi stik z Ljubljano in

Slovenijo, številni pa se po tej turi odločijo tudi za obisk naših

ostalih virtualnih tur (trenutno jih imamo osem).

Za virtualne ture se je med marcem in oktobrom

2020 izobrazilo mnogo vodnikov iz več kot 60

različnih držav. Je virtualni turizem prihodnost

turizma in kje je trenutno najbolj razvit?

Z Majo Vanmierlo sva v marcu 2020 kot prvi na svetu ponudili

spletni tečaj, kako postati virtualni turistični vodnik, in program

še vedno izvajamo. Do maja 2021 je število držav udeležencev

najinih tečajev zraslo na 75, na kar sva izredno ponosni. Med

udeleženci prevladujejo vodniki iz evropskih držav, saj jih je

večina čez noč ostala brez prihodkov in so le na tako lahko

ponudili svoje storitve obiskovalcem po svetu ter ustvarili del

prihodkov. Menim, da bo virtualni turizem ostal pomemben

člen v turistični verigi, saj bodo obiskovalci v prihodnosti še bolj

občutljivi za to, kje in kako bodo zapravili svoj denar. Prav tako

se lahko obiskovalec ob virtualni turi odloči, ali bo obiskal to

destinacijo tudi v živo ali ne. Prav zato menim, da mora imeti

vodnik, ki izvaja virtualne oglede, ustrezno znanje, saj lahko v

nasprotnem primeru naredi ogromno škodo destinaciji. In na

žalost ravno takih vodnikov kar precej že vidimo v praksi. Res je

pomembno, da vodnik razume, da virtualne ture niso samo

običajne ture s telefonom v roki, da se zaveda svoje odgovornosti

do destinacije. Ravno temu dajemo pri naših izobraževanjih

velik pomen in razlika je res hitro vidna.

Kaj sodi med nepogrešljivo opremo virtualnega

vodnika? Uvodna investicija verjetno ni majhna?

Za izvajanje virtualne ture potrebuješ dobro internetno povezavo,

pametni telefon z dobro kamero, dober mikrofon (oziroma

slušalke z mikrofonom) in gimbal (stabilizator). Vsaka od teh

stvari seveda stane, vendar naj poudarim, da slabša kakovost

opreme pokvari izkušnjo uporabnika, zato naj se vodnik tega s

slabo opremo raje ne loti. Gosta, ki bo enkrat nezadovoljen z

virtualno izkušnjo, boš težko prepričal, naj se vrne.

Snujete kakšne nove virtualne dogodivščine?

Vedno. A bodo morale za zdaj ostati še skrivnost.

Besedilo: Po.F.

Fotografije: Osebni arhiv

41

Aktualno

Fotografija: Wikipedia

Tina Hudnik in Maja Vanmierlo sta po novem predani virtualnemu turizmu


42

Aktualno

Bralni kotiček

Življenje na našem planetu

Ugledni popotnik in naravoslovec David Attenborough v svoji

knjigi z naslovom Življenje na našem planetu – Moje pričevanje in

videnje prihodnosti ponuja kombinacijo lagodnih spominov in

resnobnega manifesta. Attenborough priznava, da smo na

prelomni točki, vendar je osvežujoče optimističen in pravi, da je

tisto, kar ljudje resnično dobro obvladamo, reševanje težav.

Odlično branje je namenjeno vsem, ki jih skrbi ekološka

prihodnost planeta. Izjemna knjiga Življenje na našem planetu je

sicer del zapuščine Attenborougha, v kateri naravoslovec, novinar

in velik zagovornik našega planeta razmišlja o svojem življenjskem

delu, dramatičnih spremembah Zemlje, ki jih je doživel, in o tem,

kaj lahko naredimo za skupno boljšo prihodnost. »Vrniti se

moramo tja, od koder smo prišli. Trajnostno življenje je znova naša

edina možnost. Toda zdaj nas je več milijard. Seveda ne moremo

spet postati lovci in nabiralci. Tega niti nočemo. Odkriti moramo

nov način trajnostnega življenja, ki bo naš sodobni človeški svet

znova uravnotežilo z naravo,« je med drugim zapisal. Knjigo je

prevedla Petra Anžlovar, uredila Branka Fišer, izšla pa je pri založbi

Učila International.

Portret genialnosti in odvisnosti

Pri založbi Učila International so poskrbeli, da je v slovenščini izšel

zanimiv in dinamičen roman o odraščanju, šahu, feminizmu in

odvisnosti pod naslovom Damin gambit avtorja Walterja Stona

Tevisa. »Sodobna klasika Damin gambit je prepričljiv portret

genialnosti in odvisnosti, uspeha in preživetja v krutem svetu

profesionalnosti, v katerem so ženske še vedno potisnjene na

stranski tir, ter hkrati pretresljiva zgodba o osamljenosti,

tesnobnosti in negotovosti, ki se skriva v ozadju briljantnega uma.

Čeprav gre za roman o šahu, saj je osrednja oseba šahistka, in je v

besedilu natančno opisanih veliko šahovskih iger in preigravanj,

je to v resnici roman o odraščanju in iskanju svojega mesta v

svetu. Gre za pripoved o mladi deklici, ki v rani mladosti izgubi

starše, nato pa v kruti realnosti bivanja v sirotišnici v petdesetih

letih prejšnjega stoletja najde šah kot svojo rešilno bilko,« o knjigi

pravi urednica slovenske izdaje Branka Fišer.

Pravljične poti brez meja

V knjigi, ki je izšla pri založbi Sidarta, je Irena Cerar zbrala 50

izletov, ki si sledijo od Tržaškega zaliva prek Krasa, Rezije, Nadiške,

Terske in Kanalske doline na Koroško ter vzdolž Karavank do

Štajerske, Porabja in pokrajin ob Muri. Obmejni hrvaški in istrski

izleti, kjer je avtorica iskala in našla predvsem bogate medkulturne

povezave, zaokrožijo niz ciljev vzdolž naše meje. Spremlja jih 52

ljudskih pravljic in pripovedk, povezanih z opisanimi kraji, ki

»rušijo meje in premagujejo čas«.

Potepuški okruški: Kako sem hodila po robu

V potopisnem prvencu Irene Cerar je zbranih trideset bolj

intimnih, osebnih drobnih zgodb z Ireninega sedemletnega

raziskovanja slovenskih zamejskih pokrajin. Knjiga je izšla pri

založbi Buča.

Besedilo: »du«

Slovenska turistična revija Lipov list, nadaljevanje

Turističnega vestnika, izhaja 2. teden v sodem mesecu

UDK 338,34+796,5(497,12), ISSN 0352-4353

Junij 2021

Izdaja:

Turistična zveza Slovenije

Naslov uredništva:

Turistična zveza Slovenije, Miklošičeva cesta 38/VI,

SI – 1000 Ljubljana, tel. 01/43 41 670, faks: 01/43 41 680,

info@turisticna-zveza.si, www.turisticna-zveza.si

Urednica: Polona Frelih

Lektoriranje: Mateja Blažič Zemljič

Oblikovanje: Sara Krapež

Uredniški odbor:

Boštjan Luštrek, Iztok Pipan, Jure Sodja, Karmen Grebenc

Burger, Urša Jurak Kuzman, Katerina Vidner Ferkov

Transakcijski račun:

SI56 03100-1000010639

Naročilo na Lipov list oddate na info@turisticna-zveza.si

Celoletna naročnina je 35,04 eur.


ZELENA

MANDALA

M

Z

Oglejte si galerijo mandal:

https://turisticna-zveza.si/novica/zelene-mandale-zeleno-ki-te-ljubim-zeleno

MOJA DEŽELA – LEPA IN GOSTOLJUBNA

2021

trideset let

30. izbor za NAJ lepši –

NAJ gostoljubnejši kraj

Oddih ob/na vodi

Objavljen je razpis vseslovenskega natečaja Moja dežela –

lepa in gostoljubna, v katerem izbiramo najlepša in najbolj

gostoljubna slovenska mesta, vasi, kraje, glampinge, hostle in

tematske poti ter mestna, trška in vaška jedra.

Ker gre za okroglo obletnico in ker želimo v skladu z

najnovejšimi turističnimi trendi v natečaj pripeljati in s tem

promovirati »dogodivščine«, smo vključili novost, ki smo

jo poimenovali »Doživite pristni stik«, saj sodobni turisti

ne iščejo več samo lepih pogledov, pač pa pristne stike z

domačini.

Doživite pristni stik je sinergija med preteklostjo in

prihodnostjo, saj nas popelje 30-let nazaj, k preprostim

stvarem in gostoljubnosti domačinov. Istočasno poudarja

povezanost, ki smo jo vsi skupaj željni po epidemiji korona

virusa, zaradi katere je bil okrnjen zlasti človeški stik.

Doživite pristni stik

Z jubilejno akcijo s vračamo h koreninam

Turistične zveze Slovenije in sloganu Turizem

smo ljudje!

Ob letošnjem jubileju smo poskrbeli še za eno novost

in sicer oddih ob/na vodi. Iščemo do narave

prijazne dogodivščine ob rekah ter naravnih in

umetnih jezerih.

Prijave sprejemamo do 20. junija 2021,

preko spletne aplikacije na naši spletni strani

https://turisticna-zveza.si/.

Na naši spletni strani bo od začetka julija do konca

avgusta potekalo spletno glasovanje za NAJ lepši –

NAJ gostoljubnejši kraj!

Slovesna podelitev priznanj pod častnim

pokroviteljstvom predsednika RS Boruta Pahorja

bo potekala v okviru Dnevov slovenskega

turizma med 11. in 13. oktobrom 2021

v Postojni.

Revija Lipov list, junij 2021

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?