Paula Hawkins: OGENJ, KI ŽE DOLGO TLI (odlomek)

Knjigo posvečam spominu na Liz Hohenadel Scott,
ki je s svojim žarom otoplila svet.
Neskončno jo bomo pogrešali.

Theova hiša
Carlina hiša
Regentov kanal
Most na
Danbury
Street
Laurina
stolpnica
Cerkev
svetega
Jakoba
Laurina pralnica
Irenina hiša
Holbornska policijska postaja

Danielova barka
Miriamina barka
Most
Whitmore
Regentov kanal
Most Cat and
Mutton
Knjige na barki
© Liane Payne

'nekateri smo ustvarjeni kot ptice mrhovinarke,
nekateri pa smo ustvarjeni, da nas obletavajo'
Emily Skaja, Moja zgodovina kot

Okrvavljeno dekle se opoteka v črnino. Neurejena obleka visi
z njenega mladega telesa, odkriva razsežnosti blede kože. Brez
čevlja, noga krvavi. V agoniji je, toda bolečina je postala nepomembna,
zastrla so jo druga trpljenja.
Njen obraz je maska groze, srce boben, njeno dihanje je utrujeno
sopenje lisice, ki se je pritajila.
Nočno tišino prekinja tiho brnenje. Letalo? Dekle si otre kri z
oči, pogleda v nebo in vidi samo zvezde.
Brnenje je glasnejše, nižje. Avto, ki prestavlja? Je prišla do
glavne ceste? Srce ji poskoči in nekje globoko iz drobovja prikliče
energijo za tek.
Bolj čuti kot vidi luči za seboj. Čuti svoj obris, osvetljen v črnini,
in ve, da avto prihaja od zadaj. S kmetije prihaja. Obrne se.
Preden vidi, ve, da jo je našel. Preden vidi, ve, da bo za volanom
njegov obraz. Otrpne. Za trenutek okleva, nato zapusti
cesto, steče stran, v jarek, čez lesen plot. Prebija se na bližnje polje
in slepo teče, pada, se pobira, nobenih zvokov ne spušča. Kaj bi
ji pomagalo kričanje?
11

Ko jo ujame, jo zgrabi za prgišče las, potisne jo navzdol. Voha
njegovo sapo. Ve, kaj ji bo naredil. Ve, kaj jo čaka, ker ga je to že videla
narediti, videla je, kaj je storil prijateljici, kako divjaško ji je …
»Oh, za božjo voljo,« je glasno zamrmrala Irene, s treskom
zaprla knjigo in jo zagnala na kup za dobrodelno trgovino.
»Kakšen nesmisel.«
12

1
V
Laurini glavi je spregovorila Deidre. Laura, tvoja težava
je, je rekla, da sprejemaš slabe odločitve.
Prekleto res, Deidre. Ne ravno tisto, kar je Laura pričakovala,
da bo rekla ali celo mislila, toda ko je stala v svoji kopalnici, se
nenadzorovano tresla, kri pa ji je vroče in enakomerno utripala
iz rane na roki, je morala priznati, da ima namišljena Deidre
popolnoma prav. Nagnila se je naprej, čelo je slonelo na ogledalu,
da se ji ne bi bilo treba gledati v oči, toda pogled navzdol
je bil še slabši, ker je tako lahko videla, kako iz nje curlja kri
in ji povzroča omotico, počutila se je, kot da bi lahko bruhala.
Toliko krvi. Ureznina je bila globlja, kot je mislila, morala bi
na urgenco. Ni bilo govora, da bi šla na urgenco.
Slabe odločitve.
Ko se je končno zdelo, da se je tok krvi upočasnil, je Laura
slekla majico in jo odvrgla na tla, smuknila je iz kavbojk, odvrgla
hlačke, se izvila iz nedrčka, silovito vdihnila skozi zobe,
ko je kovinska zaponka podrsala po ureznini, in siknila: »Kurc,
kurc, mater, kurc.«
13

Tudi nedrček je spustila na tla, zlezla v kad, odprla prho
in drgetajoč stala pod pičlim curkom vrele vode (njena prha
je ponujala izbiro zelo vroče ali zelo mrzlo, ničesar vmes). S
konicami zgubanih prstov je šla sem in tja čez svoje kot kost
bele, lepe brazgotine: bok, stegno, rama, teme. Tukaj sem, si je
tiho rekla. Tukaj sem.
Pozneje, ko je Laura v svoji dnevni sobi sedela na grdi sivi
zofi iz skaja, z laktjo, neučinkovito povito v plasti toaletnega
papirja, s preostalim telesom pa zavitim v obrabljeno brisačo,
je poklicala mater. Dobila je telefonski predal in odložila. Nima
smisla zapravljati dobroimetja. Nato je poklicala očeta. »Si v
redu, pišče?« V ozadju je slišala glasove, radio, BBC 5.
»Očka.« Čutila je, kako se ji v grlu dviga kepa, in jo pogoltnila.
»Kaj je?«
»Oči, bi lahko prišel sem? Jaz … imela sem hudo noč, zanima
me, ali bi se lahko na kratko oglasil. Vem, da bi se moral malo
voziti, ampak …«
»Ne, Philip,« je Deidre v ozadju sikala skozi stisnjene zobe.
»Zmenjena sva za bridge.«
»Oči? Me lahko daš z zvočnika?«
»Ljubica, jaz …«
»Resno, me lahko daš z zvočnika? Nočem slišati njenega
glasu, sili me, da bi vse zažgala …«
»Oh, daj no, Laura …«
»Je že dobro, očka, ni pomembno.«
»Si prepričana?«
14

Ne nisem ne nisem prekleto da nisem. »Ja, prepričana. Dobro
sem. Dobro bom.«
Med potjo v spalnico je stopila na svojo jakno, ki jo je odvrgla
na hodniku, ko je hitela v kopalnico. Sklonila se je in jo
pobrala. Rokav je bil strgan, Danielova ura še v žepu. Izvlekla
je uro, jo obrnila in si jo nataknila na zapestje. Toaletni papir
okoli lakti se ji je rdeče razcvetel, ud ji je rahlo drgetal, ko je kri
polzela iz nje. V glavi se ji je vrtelo. V kopalnici je spustila uro
v umivalnik, strgala s sebe papir, spustila brisačo na tla. Stopila
je nazaj pod prho.
Škarje je uporabila, da je postrgala pod nohti, in gledala, kako
postaja voda ob njenih nogah rožnata. Zaprla je oči. Slišala je
Danielov glas spraševati Kaj je narobe s tabo? in Deidre govoriti
Ne, Philip, zmenjena sva za bridge, pa samo sebe. Zažgati vse.
Zažgati. Zažgati zažgati zažgati.
15

Ogenj, ki že dolgo tli
Paula Hawkins
Prevedel Jure Potokar
Naslov izvirnika A Slow Fire Burning
© A SLOW FIRE BURNING © Paula Hawkins Ltd, 2021
Za slovensko izdajo
© Didakta, d. o. o., Radovljica, 2021
Vse pravice pridržane.
Uredil Martin Uranič
Korekture Katja Škapin Kokošar, Nina Kompein
Oblikoval Luka Seme
Založba Didakta, d. o. o.
Za založbo Rudi Zaman
E-pošta zalozba@didakta.si
Spletna stran založbe www.didakta.si
Tisk Grafika Soča, d. o. o.
Naklada 3000 izvodov
1. izdaja
Radovljica, 2021