Revija Lipov List 12/2021

O prazničnem drevesu
33
Ljudje na severni polobli so zimski solsticij 21. ali 22. decembra – ko
je dan najkrajši, noč pa najdaljša – že dolgo pred pojavom krščanstva
praznovali tako, da so z zimzelenimi rastlinami okraševali svoje
domove, zlasti vrata. Po tradicionalnem pojmovanju je zima namreč
čas, ko je bog sonca močno oslabljen, zato so zimzelene rastline –
zlasti bela omela in bršljan – služile kot opomnik, da bo sonce prej
ali slej spet zažarelo in bo prišlo poletje.
Gozd in ljudje
Stari Egipčani so templje, posvečene Raju, bogu sonca s sokolovo
glavo in soncem kot krono, v času zimskega solsticija krasili s
palmovimi listi. V severni Evropi so Kelti druidne templje kitili z
zimzelenimi vejami, ki so predstavljale večno življenje. Bolj na
severu so Vikingi verjeli, da zimzelene rastline pripadajo Balderju,
bogu svetlobe in miru. Stari Rimljani so zimski solsticij obeležili s
praznikom saturnalije, ki so ga priredili v čast Saturnu, bogu
kmetijstva, tako so kot Kelti svoje domove in templje krasili z
zimzelenimi vejami.
Saturnalije so bile najpomembnejši praznik v rimskem življenju in
so trajale cel teden, od 17. do 25. decembra. V tem času zakoni
niso veljali, zato nikogar ni bilo mogoče preganjati zaradi poškodb,
umorov, posilstva, kraj oziroma kakršnihkoli dejanj, ki so bila v
nasprotju z zakonom. Čeprav je marsikdo izkoristil brezpravje, so
se mnogi Rimljani med saturnalijami tudi obdarovali, kar pomeni,
da je šlo po eni strani tudi za čas pozornosti in prijaznosti, ki je
zapovedana tudi v času božiča.
Prvi pokristjanjeni Rimljani so Jezusovo rojstvo praznovali zadnji
dan saturnalij, čeprav znanstveniki trdijo, da se je Jezus rodil devet
mesecev pozneje. Nekateri sumijo, da je šlo za politično zvijačo, s
pomočjo katere so saturnalije iz nebrzdane večdnevne zabave
preobrazili v umirjeno praznovanje Kristusovega rojstva.
Kdo je bil prvi?
Latvija in Estonija se prepirata glede tega, pri kom se je pojavilo
prvo božično drevo. Estonci vztrajajo, da se je prvo božično drevo
v estonski prestolnici Talinu pojavilo leta 1441, Latvijci pa, da se je
leta 1510 v Rigi, kjer imajo v tamkajšnji mestni hiši celo tablo,
posvečeno »kraju, kjer je stalo prvo božično drevo v zgodovini«.
Večina zgodovinarjev nasprotno meni, da je trgovski ceh prvo
božično drevo postavil leta 1419 v nemškem mestu Freiburg, kjer
so božična drevesa kmalu postala tako priljubljena, da so jih že
leta 1554 morali prepovedali. Okraševali so jih z jabolki, bleščicami,
vaflji, medenjaki in volno, poleg tega so na božični večer uprizarjali
tudi 'rajske upodobitve', ki so pripovedovale zgodbo Adama in
Eve, v njih pa je 'nastopalo' tudi drevo znanja, iz katerega naj bi se
pozneje razvilo božično drevo. Druga teorija pravi, da so
predhodnice božičnih dreves t. i. božične piramide, nekakšne
lesene strukture, ki so jih okraševali z zimzelenimi rastlinami, s
figuricami, svečkami in celo zvezdami.
Z nastankom božičnega drevesa je povezanih več legend.
Osrednji lik prve je angleški menih Bonifacij, ki je znan po
misijonarskem delu v Nemčiji v 8. stoletju. V tem času naj bi med
drugim preprečil pogansko žrtvovanje otroka grškemu bogu
Thoru pod mogočnim hrastovim drevesom in malikovalce
spreobrnil v krščansko vero. Začel je sekati drevo, da bi jim
preprečil slavljenje lažnega idola, pogani pa so verjeli, da ga bo
med tem dejanjem ubila strela. Ker se to ni zgodilo, je izkoristil
priložnosti in jih spreobrnil.
Z nastankom božičnega drevesa je povezanih več legend
Na mestu, kjer je prej rastel hrast, je Bonifacij posadil jelko kot
prispodobo za novo življenje v Kristusu. Jelka je postala simbol
Kristusa, saj v obliki trikotnika predstavlja sveto trojico. To je tisti
pravi izvor božičnega drevesa, zaradi česar ga ljudje tudi prinašajo
v svoje domove.
Druga legenda o božičnem drevesu je povezana z Martinom
Luthrom, protestantskim revolucionarjem, ki naj bi poskrbel, da
božična drevesa krasimo z lučkami. Po sprehodu po gozdu v
snežni noči je bil namreč tako očaran, da je na svojem drevesu
prižgal svečo. V čudoviti podobi lune, ki je razsvetljevala snežno
bleščeča drevesa, je videl prispodoba za Kristusovo luč, ki je prišla
iz nebes, to podobo pa je želel prenesti tudi v svoj dom.
Besedilo: Polona Frelih
Fotografija: Shutterstock
Priporočilo Zavoda za gozdove
V Zavodu za gozdove Slovenije spodbujamo nakup naravnih, v
Sloveniji pridelanih okrasnih drevesc. Domača okrasna drevesca
so pridelana na način, ki najmanj škoduje našemu življenjskemu
okolju, upoštevajoč način pridelave ter prevoz na tržišče. S stališča
ogljičnega odtisa in izpustov CO2 so na ustrezen nadzorovan
način posekane naravne smrečice ogljično nevtralne – ob sežigu
uporabljenih drevesc se sprosti toliko CO2, kot ga je drevo vezalo
med svojo rastjo. To pa ne velja za gojene smreke, pri katerih v
proizvodnji nastanejo določeni presežki CO2, sploh pa ne za
umetna drevesca, pri katerih je zaradi uporabe umetnih materialov
ogljični odtis zelo velik. Uporaba navadne smreke, pridobljene iz
lokalnega gozda v skladu z usmeritvami ZGS, je naravi najbolj
prijazna oblika novoletne okrasitve z drevesci.
Večinoma se smrečice za okras, ki so označene s posebno nalepko,
pridobiva iz zaraščajočih se kmetijskih površin, s površin pod
daljnovodi, na cestnih brežinah ter z namenskih nasadov na
kmetijskih površinah. V zadnjih letih so se zaradi naravnih ujm v
Sloveniji površine gozdov, ki so v fazi pomlajevanja, zelo povečale.
K temu so veliko prispevale vremenske ujme in pretirane
namnožitve škodljivcev, ki so v preteklih letih poškodovale
gozdove v večjem delu Slovenije. Gozdarji usmerjamo razvoj teh
mladih gozdov k naravnejši drevesni sestavi, kar zagotavlja razvoj
stabilnejšega, pred poškodbami po naravnih ujmah in škodljivcih
bolj odpornega gozda. Veliko smrečic lahko tako pridobimo tudi
ob ukrepih redčenja pregostega mladega gozda na pomlajenih
površinah. Če drevesca izvirajo iz redčenj pregostega mladovja v
gozdu, ima njihovo pridobivanje celo ugoden vpliv na gozdove, ki
jih s tem negujemo.
Lipov list - December 2021