Lipov-List_02_Junij_2022

JUNIJ 2022 Poštnina plačana
pri pošti 1102 Ljubljana
dobre zgodbe v slovenskem turizmu
Slovenske lipe
Priznanje turističnemu prostovoljstvu
Turizem ob vodi
Dotik svetega, izkušnja večnega

SVOJE SRE
E KOVAČ

KAZALO
INTERVJU4–6
Jani Bavčer: »Po zaslugi lipovega lista se je narod prvič
začel zavedati samega sebe«
SLOVENSKE LIPE 7-26
Lipa v zgodovini slovenskega ljudstva
Lipa v krajevnih imenih
Najevska lipa z glavo kače velikanke
Rutarska lipa – simbol samouprave prvih naseljencev
Med Krpanovimi lipami
Lipov gaj
Sevniške lipe
Kaj bi povedala Josipdolske lipe?
Osamosvojitvenih lip ne bodo posekali
Lipov drevored na Bučki
Lipa v Završah nad Mislinjo
Lipi na Brezovi Rebri
Napoleonov lipov drevored
Izdelki iz lipovega lesa
Pod grajsko lipo v Polhovem Gradcu
Na lipove sarme in napitek
Mladi iščejo največje lipe v Škalah
ZDRAVILNI TURIZEM 27-29
Kjer je zdravje doma
Lipa – drevo pravice, zmage, zaščite in zdravja
TURISTIČNI PODMLADEK 30–32
Zaključni festival Turizmu pomaga lastna glava
Gaj Herman in zagnani mladi
TZS 33-35
26. Srečanje obvodnih krajev Slovenije
40. let TD Destrnik
Koledar
TURIZEM SMO LJUDJE 36-37
Ivica Čretnik, prostovoljka leta
TURISTIČNI DROBNOGLED 38–39
Prva večja poselitev že pred davnimi 7000 leti
Na obisku v občini Hrpelje-Kozina
AKTUALNO 40–43
Malečnik – dotik svetega, izkušnja večnega
V letnem gledališču na Muljavi po 35 letih spet Rokovnjači
Vezenje vezenin in tkanje tapiserij
GASTRONOMIJA 44-46
Zelena nota v koktejlih
Nagrajena slovenska Rozca
Ob prazniku naše domovine 25. juniju, DNEVU
DRŽAVNOSTI, vam iskreno čestitamo.
Prihodnja številka Lipovega lista bo izšla v prvi polovici
avgusta. Sporočila o novostih na področju delovanja vašega
društva najpozneje do 10. julija 2022 pošljite na elektronski
naslov: info@turistična-zveza.si, napovedi prireditev pa
pridno vpisujte na našo spletno stran.
UVODNIK
Spoštovane bralke, cenjeni bralci!
Turistična zveza Slovenije je
Zeleni dan slovenskega turizma
obeležila z javnim natečajem z
naslovom Lipa – simbol
slovenskega turizma. Turistična
in druga društva iz vse Slovenije
so nas razveselila z zgodbami in
fotografijami lip, lipovcev,
lipovih drevoredov in gajev,
okoli katerih se je odvilo že
nešteto turističnih, kulturnih in
športnih prireditev.
»… Na Starem so trgu pod lipo zeleno trobente in gosli in cimbale
pele …« je lipo opeval Prešernov Povodni mož, najdemo pa jo tudi
v številnih ljudskih pesmih in pripovedkah, na primer o kralju
Matjažu in Martinu Krpanu. Iz lesa lipe so rezljali bogove, pod
lipami so se ljudje zbirali, rajali in modrovali. Lipa kot prastaro
drevo je izrazita priča o starožitnosti Slovencev, saj je bila na vasi
središče vsega vaškega življenja.
Tudi mojo rojstno hišo so krasile tri lipe, zato je bila ena od mojih
otroških zadolžitev vedno tudi pobiranje dišečih lipovih cvetov.
Mama jih je posušila na soncu, da nam je lahko pozimi, ko smo
otroci kašljali in kihali, iz njih pripravljala okusen lipov čaj. Še
zadnjo lipo pred našim domom so posekali pred dobrim letom dni,
kmalu za njo je odšla tudi gospodarica domačije.
Lipov list je po zaslugi kultne oglaševalske akcije Slovenija – moja
dežela tlakoval pot slovenski osamosvojitvi. Po njej je kar malo utonil
v pozabo in je kot simbol bolj kot ne ostal samo še na reviji Lipov list.
Prvič je izšla leta 1984, ime zanjo pa je predlagal Srečko Šajn, ki je bil
pozneje tudi njen dolgoletni urednik. »Mi smo takrat zelo navijali za
to, da bi se lipov list ohranil in bi ostal simbol. Predlagali smo ga celo
na zastavi,« je v intervjuju razkril Jani Bavčer, ki je zasnoval lipov list
kot simbol, skupaj z bratom Egonom Bavčarjem pa sta zaslužna tudi
za prvotno podobo Lipovega lista, ki mu želimo vsaj še toliko let
uspešnega življenja, kot ga že ima za seboj!
Na naših straneh smo vedno posebno pozornost namenjali
turističnim prostovoljcem. Tokrat med drugim Kulturnotehničnemu
turističnemu društvu Baška dediščina, prejemniku
odlikovanja predsednika države na področju prostovoljstva ter Ivici
Čretnik, predsednici TD Šempeter, prav tako prejemnici najvišjega
državnega priznanja na področju prostovoljstva.
Predstavljamo tudi turistični podmladek, ki je na tržnici v
Medvodah s svojim zaključnim festivalom naredil pravo zabavo
in navdušil s turističnimi produkti na temo zdravilne vode.
Ocenjeval jih je Gaj Herman, predsednik Mladinskega odbora
Štajerske turistične zveze, ki ponuja preprost recept, kako
pomladiti turistična društva. »Najprej je treba pritisniti na pravega
mladega človeka ali skupino mladih ljudi, ki so zagnani, ki imajo
interese ter dobre ideje.«
Odslej vam jih bomo predstavljali v naši novi rubriki Turistični
podmladek.
Polona Frelih ,
urednica
3
Kazalo / Uvodnik

4
Intervju
Fotografija: Osebni arhiv
Jani Bavčer, oblikovalec
Jani Bavčer, oblikovalec:
»Po zaslugi
lipovega lista
se je narod
prvič začel
zavedati
samega sebe«
Jani Bavčer je tisti oblikovalec, ki je med letoma 1985 in 1991 zasnoval nekatere simbole, za katere z lahkoto rečemo, da so
postali temelji slovenske nacionalne identitete. Prvi med njimi je bil lipov list, ki ga je ustvaril za potrebe oglaševalske akcije,
namenjene promociji turizma. Presegla je svoje okvirje, postala kultna, zato je tlakovala pot celo do slovenske osamosvojitve.
Po razglasitvi samostojnosti je lipov list kot simbol utonil v pozabo in krasi le še naslovnico turistične revije Lipov list. S
prvobitnim logotipom nima ničesar skupnega.
Lipov list je bil osrednji simbol velike oglaševalske akcije, ki
je nastala sredi 80 let prejšnjega stoletja. V igri so bili tudi
drugi simboli, vendar je na koncu zmagal lipov list. Zakaj?
Na začetku je bilo v igri res kar precej simbolov, ki smo jih potegnili in
etnologije: nageljček, žitni klas, sončnica. Lipov list na začetku sploh
ni bil v ožjem izboru. Potem sem se spomnil, da smo imeli še v
socializmu v slovenskem grbu žitni klas in znotraj Triglav, pri strani pa
sta bili dve vejici z lipovim listom. Začel sem malo raziskovati in
ugotovil sem, da bi lipov list prišel v poštev. Kot prvo je simpatičen,
enostavno se ga da narediti, spominja na srček. Nagelj je že bolj
kompliciran!
najprej izšel v Delu, vendar samo enkrat, saj so ga takoj
prepovedali. Narejen je bil po proglasu OF, ki je v prvotni različici
pozival, da se je treba upreti tistim, ki so zasedli našo deželo. Mi
Fotografija: Arhiv Nine Bavčer
Našemu oddelku za marketing sem predlagal, da še lipov list vključijo
v raziskavo, v kateri so različne podobe testirali na vzorcu ljudi. V fazi,
ko smo operirali samo s fotografijami, lipov list za anketirane ni bil
najljubša izbira. Dejstvo je, da je nageljček vizualno bolj privlačen. Ker
vox populi ni vedno merodajen, smo vseeno obdelali tudi lipov list in
nadaljevali raziskave. In v tej fazi, ki je vključevala tudi razne likovne
predloge, je največ pozitivnih odzivov prejel prav lipov list.
Celostna podoba Slovenije z lipovim listom je bila zasnovana
za potrebe turizma. Kaj je bil po vašem mnenju ključni razlog
za to, da je presegla okvirje in je postala vseslovenska akcija?
Slovenci smo se prvič poenotili okoli enega simbola, ki ga doslej
nismo imeli. Do takrat nismo imeli ničesar oprijemljivega razen
Triglava, ki pa so ga povezovali z OF in je imel politično konotacijo, kar
v tistem času ni bilo priljubljeno. Lipov list je bil pravo odkritje, saj je
značilni slovenski simbol oziroma je slovanski simbol tako kot naša
trobojnica.
Kaj še je vključevala celostna podoba z lipovim listom? Sama
se iz otroštva spominjam predvsem bedžev z lipovim listom.
Najprej je šlo za plakat in časopisni oglas. Časopisni oglas je
Časopisni oglas, ki je izšel samo enkrat.
Lipov list - Junij 2022

smo naredili plakat v smislu, da moramo tujce sprejeti in biti
prijazni do vseh, ki prihajajo k nam. Plakat je bil narejen natanko
tako kot proglas.
Plakat so prepovedali z obrazložitvijo, da se norčujemo iz
narodnoosvobodilnega boja. Očitki so se nadaljevali tudi v smislu, da
nismo servilni narod in ne pristajamo na to, da bomo narod 'kelnarjev'.
Bi lahko rekli, da ste lipov list pravzaprav vi?
Tako je – in vsi v nekdanji ekipi mi to tudi priznavajo, tako da ne
gre za samohvalo. Ne bi razburjal duhov, če ne bi bilo res. Izbral
sem osnovno formo lipovega lista, nato smo izvedli nekakšen
interni 'natečaj', na katerem smo vsi po vrsti kot nori risali lipove
liste, da smo dobili širši izbor mogočih detajlov. Tukaj so s skicami
sodelovali tudi pokojna Nino Kovačević in Zdravko Papič, Egon
Bavčer, Nina Carnelutti, pa še kdo … Nato sem iz posameznih
podrobnosti sestavil celoto. Ta različica je bila potem izbrana za
obdelavo v dokončni simbol. Z mojim bratom Egonom sva potem
obdelovala osnovno formo, ki jo je Egon dokončno izrisal. Ročno,
brez računalnika. Po enakem postopku sem oblikoval tudi logotip.
Zdravko Papič je v vlogi ilustratorja izdelal nekaj akvarelov s
podobami lista, ki sem jih uporabil za prvo naslovnico na novo
nastale revije Lipov list.
Peter Krečič iz Arhitekturnega muzeja v Ljubljani je v naši
reviji o seriji vaših plakatov zapisal same pohvalne stvari:
da gre za najboljše turističnopropagandne plakate, kar
smo jih doslej imeli. Kako na to pohvalo gledate z več kot
30-letno časovno distanco?
Šlo je samo za to, da so bile zadeve prvič narejene tako, kot morajo
biti. Prej tega ni delal nihče, ki bi se profesionalno ukvarjal z
marketingom. To so delali razni umetniki, zato ne moremo reči, da
je bilo grdo, ni pa nosilo sporočil, ki jih mora imeti marketinška
akcija. Kar se tiče slogana 'Na sončni strani Alp', ki je bil preveden
tudi v tuje jezike, je bilo treba nazorno pokazati, kakšna je res
sončna stran Alp. Kaj je najlepšega na sončni strani Alp? Prvi
pogoj je bil, da morajo biti vse podobe pozitivne. Lepote Slovenije
smo poskusili prikazati na način, ki ne bo kičast, kot so to počeli
včasih. Tako smo recimo tudi mi imeli Slovenko v narodni noši,
vendar na motorju Harley Davidson, ki ga je vozil v usnje oblečeni
frajer, ona pa je na njem sedela postrani v narodni noši.
Je bil to vpliv Zahoda?
Stroka je bila vedno del razvitega Zahoda! Hoteli smo povedati,
da nismo neka primitivna jugoslovanska socialistična dežela.
Takšne predstave so Zahodnjaki namreč imeli o nas. Nekaj časa
sem živel v Londonu, kjer so si ljudje predstavljali, da tukaj hodimo
naokoli v uniformah in živimo v barakah. Dandanes ima marsikdo
v Avstraliji in ZDA ter drugod takšno predstavo o nas. Pred kratkim
sem imel na obisku prijatelja iz Južne Amerike, ki ni mogel verjeti,
kako dobro živimo. Pri njih o Sloveniji še vedno pišejo kot o
nekdanji komunistični vzhodni Evropi. Predstavljajo si, da se tukaj
komaj preživljamo. Včasih je bila ta predstava še bolj močna.
Naš cilj je bil prikazati ležerno življenje v čudoviti deželi, ki ima
morje, hribe, vse živo. Vse to smo s plakati in oglasi tudi pokazali.
Bilo je več valov te akcije, ki je trajala kar nekaj časa. Ni šlo za
enkratno zadevo, pač pa je akcija traja dve, tri leta.
Kako so pred tem skrbeli za promocijo?
Šlo je za sporadične plakate, ki jih je nekdo naredil za Bohinj, spet
drugi za Bled, tretji za Ljubljano. Ni bilo širše strategije, koordinirane
akcije. Oblikovali smo tudi smernice, zato so povsod, tudi v
oddaljenih vaseh, če so hoteli narediti promocijo, to naredili v
istem stilu. Večinoma so se držali napotkov, spraševali so, kako naj
kaj naredijo, prosili so nas za pomoč. To se mi je zdelo zelo dobro.
Vse je bilo koordinirano, in tudi če je neki vaški umetnik delal
plakat, je še vedno uporabljal izhodišča, ki smo jih postavili.
Kultni spot Slovenija, moja dežela je bil namenjen
predvsem domači javnosti.
Spot Slovenija, moja dežela je bil namenjen spreminjanju načina
razmišljanja in življenja. Razmišljali smo takole: če se bomo mi imeli
dobro v tej deželi, se bodo tako počutili tudi gostje, ki bodo prišli.
V resnici smo postavljali temelje turizma, zato smo morali začeti
pri osnovah. Šlo je tudi za poučevanje turističnih delavcev o tem,
kaj je turizem, učili smo jih, da mora biti gostilna pospravljena. Šlo
je za kup manjših akcij za interno javnost.
Center za turistično in ekonomsko propagando pri Gospodarski
zbornici Slovenije, ki ga je vodil Leopold Perc, in politika so podprli
našo vizijo, kar je bilo ključno.
Studio Marketing Delo je leta 1984 v Portorožu prejel
srebrno idejo za turistični znak Slovenije v kategoriji
'likovna podoba'. Nekje ste izjavili, da je bil to za vas eno
najljubših priznanj?
Leta 1986 sem prejel tudi nagrado Prešernovega sklada, snovalci
in ustvarjalci oglaševalske akcije Slovenija, moja dežela pa smo
leta 2017 prejeli tudi odlikovanje predsednika Boruta Pahorja.
Ob vsakem priznanju na dan pridejo tudi razprtije o tem,
kdo je zaslužen in kdo ne. Direktor studia Marketing Jernej
Repovž je izjavil, da je šlo za 'timsko delo' ter da se radi
hvalijo celo tisti, ki takrat niso hoteli biti zraven?
Ko smo delali to kampanjo, se je kup ljudi distanciral od nje. Niso
hoteli biti zraven. Malo so se bali. Ko je to naenkrat postala kultna
zadeva, so vsi hoteli košček slave.
Največji škandal je nastal, ko je Studio Marketing malo predelano
Fotografija: Arhiv TZS
Prva naslovnica Lipovega lista, ki so jo oblikovali Jani in Egon
Bavčer, ilustracije pa je prispeval Zdravko Papič.
5
Intervju
Lipov list - Junij 2022

6
Intervju
zadevo naprej prodal podjetju Spar kot reklamo za slovensko
hrano. Zdravko Duša je vložil tožbo, češ da se je on spomnil
slogana Slovenija, moja dežela.
Kar nekaj nas je bilo, ki smo dan in noč delali na tej zadevi. Težko
je reči, kdo je kaj rekel, kdo si je kaj izmislil. Gre za proces. Lahko bi
bil jaz prepričan, da sem to rekel prvi, ali nekdo drug. Vedno smo
nastopali kot ekipa, potem pa se je pojavilo vprašanje, kdo se je
tega spomnil.
Avtorstvo risbe je lažje določiti, saj imaš fizični dokaz, kdo pa je
kaj rekel, ko smo razpravljali cele noči, pa je zelo vprašljiva zadeva.
Ugotovili smo, da je verjetno res Zdravko Duša prvi prišel na dan
s sloganom Slovenija, moja dežela. Sam še danes nisem prepričan
o tem, kar sem mu tudi povedal. V nekem intervjuju sem izjavil, da
je to vprašljivo, potem pa mi je v pisma bralcev napisal – čeprav
sva prijatelja in se pogovarjava –, da je on avtor, saj je tako
odločilo sodišče.
Se tega kreativnega procesa spominjate kot vrhunca kariere?
V življenju sem naredil za moj okus veliko boljših stvari, vendar jih
ni na žalost nihče opazil. Kreativci delamo stvari predvsem za
druge, ene ostanejo, druge gredo mimo.
Akcija je nastala ravno v času, ko je v Jugoslaviji prihajalo do
vrenja narodov in v beograjski Politiki so celo zapisali, da se je
osamosvojitev Slovenije začela z akcijo Slovenija, moja dežela.
Vrenja v Sloveniji so se res začela takrat. V Idriji so se denimo stepli
prišleki in ljudje z bedži Slovenija, moja dežela. Če smo pošteni, se
je narod prvič začel zavedati samega sebe.
Za nas takrat ni bilo najbolj prijetno, saj so nas razni novinarji
vlačili po časopisih. Našo akcijo so prikazovali kot nacionalistično.
Bali smo se celo, da bodo celotno zadevo prepovedali. Na našo
pobudo smo se na Centralnem komiteju dogovorili za sestanek in
na srečo so nas razumeli.
Lipov list kot simbol se je potem kar malo zgubil, se vam
ne zdi?
Takoj ko je Slovenija postala samostojna država, so začeli
demonizirati vse, kar je bilo narejeno prej. Govorili so, da gre za
zadevo, ki je še iz socializma. Mi smo takrat zelo navijali za to, da bi
se lipov list ohranil in bi ostal simbol. Predlagali smo ga celo na
zastavi. Vsak se je nečesa bal. Sam osebno sem bil zelo proti
trobojnici z grbom, saj ni to nič drugega kot ostanek starega
razmišljanja. Takrat so bili bolni na grbe.
Se vam ne zdi, da Slovenija ponovno potrebuje veliko
oglaševalsko akcijo?
Jaz še vedno mislim, da bi morala Slovenija celotno svojo
identiteto zastaviti na novo. Sprožil bi proces, da bi Slovenija
dobila drugačno identiteto, in to ne samo turistično, pač pa kot
država. Vsekakor se ne moremo predstavljati s trobojnico, na
kateri je grb. Kot prvo je naša zastava preveč podobna zastavam
številnih drugih držav. Grboslovje je proučevanje srednjeveške
simbolike. Grb v 21. stoletju nima česa iskati. Kaj imamo mi s
srednjim vekom, če je naša nova država nastala leta 1991?
Poiskati bi morali novo identiteto – lipov list bi bil odlično
izhodišče za to. Kanada ima na zastavi javorjev list, in to je to. Mi bi
lahko imeli modro zastavo z zelenim lipovim listom. Če bi imeli
pred stavbo OZN tako zastavo, bi jo takoj opazili. Japonsko takoj
vidiš – belo z rdečo piko. Kanadsko tudi.
Polona Frelih
Fotografija: Arhiv TZS
Fotografija: Arhiv TZS
Naslovnica pete revije Lipov list
Naslovnica sedme revije Lipov list
Lipov list - Junij 2022

Zvončki zacvetijo na bregu pod gradom, ko postojnsko kotlino
pokriva debela snežna odeja in okrog vogalov zavija močna burja.
Martin Krpan je posekal lipo in ustvaril zamero, Ilustracija iz
knjige 30 let slovenske države
Lipa je drevo, ki ima usodno vlogo v zgodovini našega naroda.
Dolga stoletja je bila lipa središče slovenske vasi – povezovala je
vas v trdno enoto. Le tako je naša dežela previharila vse trdote
trde zgodovine.
Ko so v deželo pridrli Turki, so se vaščani pod vaško lipo dogovorili,
kako bodo vaško cerkvico spremenili v trdnjavo in jo obzidali s
taborskim zidom.
Ko je tlačansko breme postalo pretežko, so se tlačani pod vaško
lipo odločili, da le punt naj reši nas tlačanskih muk.
V teh težkih časih je zrasel lik našega ljudskega junaka – kralja
Matjaža. Kralj Matjaž je še danes živ, le spi v votlini v gori Peci in
brada se mu ovija okrog kamnite mize, a ko se bo nekega dne
prebudil, bo na lipovo vejo obesil svoj ščit.
Tudi ko so minila stoletja turških vpadov in kmečkih puntov, je
lipa sredi vasi ostala središče vsega dogajanja. Dajala je senco
vaškim gospodarjem, ki so se pod njo dogovarjali o skupni košnji,
žetvi, mlatvi in paši na vaški gmajni. Če je med njimi nastal kak
prepir, ga je razsodila pravda pod lipo. V Prešernovi Vrbi še danes
občudujemo kamne pod vaško lipo. Nekdaj je bilo v vasi šestnajst
domačij – prav toliko je še danes kamnov pod vaško lipo. Tam so
se v senci lipe vaški gospodarji dogovarjali po stari šegi in navadi.
Pod lipo se ni smelo govoriti laži!
Pod vaško lipo so se ob večerih zbirali fantje in prepevali fantovske
pesmi. Ob praznikih pa so pod lipo zaplesali z dekleti. V Ziljski
dolini še danes živi stoletja stara šega štehvanja – zbijanje obročev
na sodu v konjskem diru. Ta starodavna tekma mladih fantov se
zaključi z visokim rejem pod lipo. Ta obredni ples pod lipo, pod
stoletja starim drevesom, je ena najstarejših slovenskih šeg.
Vse se je dogajalo pod lipo – zbor pod lipo, pesem pod lipo,
pogovor pod lipo, ples pod lipo, pravda pod lipo, igra pod lipo,
zaklad pod lipo. Tudi pod slovito Najevsko lipo v Črni na Koroškem
je menda še danes skrit zaklad.
Cerkvica na hribu in lipa pred njo – to je ena najbolj značilnih
podob naše dežele. Stara, dobra domača lipa je nekdaj rasla tudi
pred mnogimi kmečkimi domačijami. Dajala je senco mizi pod
njo, gostila je čebele iz kmetovega čebelnjaka, varovala je hišo
pred strelo, živino pred uroki, odganjala je coprnice in prinašala
hiši varnost.
Lipa je tudi domači hčeri pomagala priti do ženina. Na božični
večer je deklica odšla do najbližje lipe, jo objela in prosila, naj ji
pomaga priti do moža. Odlomila je nato vejico lipe, jo nesla
domov, jo zažgala in shranila pepel. Na dan svetih treh kraljev je ta
pepel stresla v kozarec vode in jo popila. Tako je za fante postala
lepša in privlačnejša.
Lipa pa ni bila le središče naših vasi, ampak tudi mest in trgov.
Tudi grajska gospoda se je rada hladila v senci grajskih lip. Tudi
Ljubljana je imela nekdaj slovito lipo. V Valvasorjevem času je
imelo mesto dva trga: Visoki trg pri cerkvi sv. Florjana in Trg pod
lipo pri cerkvi sv. Jakoba. Pri tej lipi je bil vodnjak. Pod njo so vsako
Lipa v
zgodovini
slovenskega
ljudstva
nedeljo trobente in gosli in cimbale pele …. Prav pod to lipo sta se
srečala Urška in povodni mož. Posekali so jo leta 1638 – tako
poroča vsevedni baron Valvasor.
Lipov les je lahek in mehek, uporaben predvsem za strugarstvo,
rezbarstvo, mizarstvo, oglarstvo, za pletenje košar, povezovanje
sadnega drevja in trte. Uporaben je tudi kot oblačilo – sloviti
pastirski 'plašči' ličniki so bili narejeni iz lipovega ličja.
Lipovo cvetje je nadvse pomembno v zdravilstvu. Lipov čaj
pomaga pri zdravljenju tisoč bolezni. Nadvse zdravilen in hranilen
je tudi lipov med.
Oglje iz lipovega lesa, zdrobljeno v prah, veže nase strupene
snovi, zato je tudi v današnji medicini uporaben kot aktivno oglje.
Lipov les je uporaben tudi v orožarstvu – da je to res, je dokazal
naš pogumni, močni Martin Krpan, ki si je orožje za boj z velikanom
stesal iz lipovine.
Četudi danes lipa ni več uradni simbol naše dežele, bo v zavesti
našega naroda vedno ostala kot pojem slovenstva, simbol naroda,
ki si je po tisoč trdih letih priboril samostojnost.
Tiho borbenost je v drugi svetovni vojni na nenavaden način
odigrala mila in nežna pesem o lipi. Ko je Akademski pevski zbor
na svojem zadnjem koncertu med vojno, v decembru 1941, v
Unionski dvorani v Ljubljani, pod taktirko Franceta Marolta, zapel
pesem o lipi, je dvorana glasno ihtela. V srcih ljudi, ki so verovali v
svobodo, so odmevale besede:
Spavaj, spavaj, lipica!
Večno ne boš spala.
Nova pomlad zelena,
novi, novi cvet bo gnala!
Besedilo: Dušica Kunaver
Martin Krpan s kijem iz lipovega drevesa, Ilustracija iz knjige 30
let slovenske države
7
Slovenske lipe
Lipov list - Junij 2022

8
Fotografija: TD Vinska Gora
Slovenske lipe
Vinska Gora 2022
Lipa v krajevnih imenih
Naselje Lipje
Naš kraj, Vinsko Goro, sestavlja sedem naselij, med njimi tudi naselje
Lipje, kjer živi 450 prebivalcev na 1,29 km2. Naselje Lipje je bilo
prvič omenjeno leta 1329. Navajamo podatek iz različnih virov, da
je dobilo ime po nasadu lip.
Naselje Lipje, v varnem zavetju Radojča in Gonžarjeve peči
čudovit razgled. Pod njo je glasbeni vrtec, po Gonžarjevi peči je
priljubljena, a zahtevna ferata s plezalnim poligonom.
Lipa pri stari šoli v starem središču Šentjanža
Ob koncu naselja Lipje, kjer je stičišče treh naselij – Lipje, Vinska
Gora in Janškovo selo, v starem vaškem središču s cerkvijo svetega
Janeza Krstnika, ki stoji na skali in predstavlja markantno točko
Vinske Gore, je stara šola, v kateri je pouk potekal od leta 1888, do
leta 1973. V spomin na kralja Aleksandra so leta 1934 posadili lipo.
Še danes omamno diši! V letu 2022 meri po obsegu 3,82 m.
V naselju je Ekomuzej Grilova domačija, s katerim upravlja Muzej
Velenje. Domačija ima še črno kuhinjo, belo sobo in je krita s slamo.
Ob hiši in skednju je raznovrstni zeliščni vrt, več kot 90 različnih zelišč,
zanj skrbi Društvo zeliščarjev Velenje, čebelnjak s čebelami društva
čebelarjev Mlinšek Velenje, zelenjavni vrt, s katerim ima veselje
Univerza za tretje življenjsko obdobje iz Velenja, pod domačijo rastejo
stare sorte jablan in vinske trte. Od leta 2020 krasi domačijo mladika
najstarejše trte v Sloveniji. Ob menjavi letnih časov se na domačiji
odvijajo etnološke prireditve. Vabljeni!
Ne daleč stran od Grilove domačije leži Gonžarjeva peč. Je odlična
izhodiščna točka za najvišje vrhove in Paški Kozjak, na polici ponuja
Lipa pri stari šoli, posajena leta 1934
Grilova domačija v Lipju
Lipa pri Domačiji Lamperček
Ob porazu Turkov na Dunaju, za katerega je poskrbel naš
znameniti literarni junak Martin Krpan, so Turki ob povratku sadili
lipe. Eno takih imamo tudi pri Domačiji Lamperček, kjer je bila
nekoč žandarija, pozneje gostilna. Danes je priljubljena točka za
različna praznovanja, na dveh piknik prostorih, na pokritem je
prostora za do 110 ljudi in na odprtem do 40. Prostora sta ločena
in oba ponujata športne aktivnosti in zabavo za najmlajše.
Domačija Lamperček je odprta od aprila do oktobra, in sicer ob
koncih tedna. Pri obisku najavljenih skupin odprejo tudi na
dogovorjeni termin. Ponuja domače dobrote: domače narezke,
Lipov list - Junij 2022

štrudelj, raznolike vrste domačih pijač. V obori divjadi živi več kot
sto jelenov, damjakov in muflonov. Mogoč je ogled lovske sobe, v
kateri je tudi trgovinica z domačimi izdelki in spominki.
Lamperčkova lipa je začetna točka najboljše tematske poti leta
2019, Učne poti škrata Bisera, ki ima krošnjo v obliki srca. Ob
vodenem ogledu vam povemo, za kaj vse lahko uporabljamo lipo.
Pridite in poglejte!
Njen obseg je 6,20 m in jo lahko objame 16 otrok, starih 5 let.
Lipov sirup
Lipa nam ponuja, da lahko naberemo cvetove v maju ali juniju.
Večina nas ve, da lipov čaj pozimi greje. Lipov sirup pa hladi vroče
dni. To je naš turistični izdelek, ki ga ponujamo obiskovalcem na
sejmih in drugih predstavitvenih dogodkih. Naš škrat Biser ga
naravnost obožuje. Zakaj? Ker je naraven in je na njegovi poti, ki
so mu jo zaupale živali.
Kako pa pripraviš najljubši sirup škrata Bisera? Poglej, priložili smo
recept!
Na zdravje, za zdravje!
Za pripravo lipovega sirupa potrebujete:
5 litrov vode
10 do 15 pesti lipovih cvetov
šopek melise
3 kg sladkorja
3 kg sladkorja
sok 2 do 3 limon
Postopek priprave lipovega sirupa:
V veliko posodo natočite 5 litrov vode in ji dodajte 1 kg sladkorja.
Vodo zavrite in pustite, da počasi vre vsaj 10 minut. Nato vodo
odstavite in pustite, da se voda ohladi. V ohlajeno vodo dajte od
10 do 15 pesti lipovih cvetov in šop melise, ki jo predhodno
narežete na majhne koščke. Več boste dali lipovih cvetov,
močnejšega okusa bo sirup. Cvetove lipe in meliso pustite
namočene vsaj 24 ur, lahko tudi do 48 ur. Dlje bodo cvetovi
namočeni, močnejši bo okus in več učinkovin se bo izlužilo. Po
preteku časa namakanja tekočino precedite ter dodate sok limon
in preostali sladkor. Pristavite na ogenj in kuhajte še 30 minut.
Lipov sirup nalijete v čiste in sterilizirane steklenice, saj boste le
tako zagotovili, da se sirup ne bo pokvaril. Takšen sirup je
uporaben najmanj eno leto.
9
Slovenske lipe
Lipa s krošnjo v obliki srca pred Domačijo Lamperček, začetna
točka Učne poti škrata Bisera
Če ne želite ponovnega kuhanja, je pomembno, da že ob prvem
vretju uporabite ves sladkor in dodate v vodo tudi na koščke
narezane limone. Nato pustite vse sestavine stati od 24 do 48 ur
ter precedite in nalijete v sterilizirane steklenice. Sirup, pripravljen
po tem postopku, je uporaben nekoliko manj časa, so pa tudi
nekatere steklenice, ki so dočakale eno leto.
Pri pitju lipovega sirupa svetujemo zmernost, saj povzroča hitrejše
bitje srca.
Vir: https://aurora-planet.com/lipov-sirup/
DOBRODOŠLI V VINSKI GORI, V NAJLEPŠEM KRAJU, KJER SE ZA
VSAKEGA KAJ NAJDE!
Pridite in se prepričajte!
Besedilo in fotografije: TD Vinska Gora
Objem lipe, pred Domačijo Lamperček – 16 otrok, starih 5 let
Lipica in lipicanci
Poimenovanji Lipica in lipicanec sta povezani z zgodbo o lipi,
drevesu, ki ga na Krasu pogosto srečamo. Zgodovina pravi, da je
bil v sredini 14. stoletja na območju sedanje kobilarne, v bližini
vasi Lokev, priljubljen vinotoč, pred katerim je bila majhna lipa,
zato se mu je reklo 'Pr’ lipci'. Ta mala lipa naj bi dala ime tudi
takratni naselbini oziroma posesti tržaških škofov, ki so si tu
postavili letno rezidenco in prostore za rejo konj.
Drugi slovenski kraji, ki so poimenovani po lipi, so še Lipce, Lipe,
Lipa, Lipni Dol, Lipni vrh, Lipnica, Lipoglav, Lipovci, Lipovica,
Podlipa, Podlipovica.
Iz knjige Čar gozda, avtorice Dušice Kunaver
Lipov list - Junij 2022

10
Fotografija: Boris Keber
Slovenske lipe
Najevska lipa ali točneje lipovec (Tilia cordata) je mati vseh slovenskih lip in velja za najdebelejše drevo v Sloveniji.
Najevska lipa – mati vseh
slovenskih lip
Na Ludranskrem vrhu, pod pogorjem ugaslega vulkana Smrekovec, nad Črno na Koroškem raste mogočna
lipa – najstarejša, najvišja, najslavnejša in najbolj spoštovana slovenska lipa, mati vseh slovenskih lip. Ime
Najevska lipa nosi zato, ker raste na zemljišču kmetije Najevnik. Trdoživa starka vsako leto znova veselo brsti
in zeleni. Stoletje več ali manj pri njeni čudoviti starosti nič ne pomeni. Ko je bilo njeno deblo še mlado, je
menda nanj kralj Matjaž privezal svojega vranca.
Kot pripoveduje legenda, naj bi na tem mestu nekoč Turki na begu pred
domačini zakopali zaklad, da pa bi se lahko čez sto let spomnili tega
mesta in se vrnili ponj, so nad njim zasadili 12 lip. Od tistega časa je minilo
že mnogo stoletij. Turki se niso nikoli več vrnili, a nekaj lip stoji še danes.
Pravijo, da so postale tako velike, da so zrasle v eno mogočno lipo, ki še
danes v svojih koreninah skriva turški zaklad.
Najevska lipa ali točneje lipovec (Tilia cordata) je mati vseh slovenskih
lip in velja za najdebelejše drevo v Sloveniji. Gozdarski inženir Sgerm
ji je leta 1969 izmeril 11,24 metrov obsega debla v prsni višini. Pozneje je
del debla propadel; leta 1993 je obseg debla meril 10,56 metra, v letu
2006 pa 10,70 metra. Sega kar 25,5 metrov v višino. Danes je ta lipa tako
velika in mogočna, ker je deblo domnevno zraslo iz sedmih (po nekaterih
podatkih celo iz dvanajstih) debel, česar pa ne bomo nikoli zagotovo
vedeli, saj je lipa danes votla. Ker je s strani in v sredini votla, se tudi njene
starosti z običajnimi postopki ne da določiti. Ocenjujejo jo na 770 do 800
let. Najverjetnejšo starost izdaja letnica 1222 na bližnjem kužnem
znamenju. Leta 1993 je bila lipa sanirana po načelih sodobne drevesne
kirurgije. Tako je lipa danes še vedno v dobrem stanju. Na severni strani je
gosto obraščena z mahovi in lišaji, z južne pa je vhod v njeno notranjost.
Črna na Koroškem že vse od osamosvojitve republike Slovenije vsako
leto organizira Vseslovensko srečanje pod Najevsko lipo, ko se pod
mogočno krošnjo srečajo državniki in državljani Slovenije. Gre za
tradicionalno srečanje, na katerem se predstavijo tradicionalne obrti in
spretnosti, običaji, dejavnost osnovnošolcev, društev v kraju in različni
kulturni dosežki domačinov in ustvarjalcev od drugod. Udeleženci
srečanja se pod mogočno krošnjo matere vseh slovenskih lip srečajo s
predstavniki oblasti, gospodarstva, kulture in drugimi ter z njimi v prijetni
družbi in ob bogatem ter zanimivem kulturnem programu preživijo lep
dan pod krošnjo mogočne lipe. V letu 2021 je občina Črna na Koroškem
tako organizirala že 30. Vseslovensko srečanje, na katerem je bil slavnosti
govornik predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, celotno srečanje
pa je zaznamovalo tudi praznovanje 30. obletnice osamosvojitve in
razmislek pod lipo na temo 'Zanos – rast – predanost'.
Najevska lipa predstavlja tudi pomembno turistično ponudbo kraja, saj s
svojo starostjo, višino in debelino privablja obiskovalce od blizu in daleč.
Do nje vodijo različne pohodniške in kolesarske poti, njena krošnja
pa ponuja prijetno senco za počitek in sprostitev v čudoviti naravi, ki
jo obdaja. Od Najevske lipe vodijo poti do različnih izletnih točk v
bližini – Črnega jezera, Smrekovškega pogorja in Partizanske
Fotografija: Tomo Jeseničnik
Vseslovensko srečanje pod Najevsko lipo bo letos 2.7.2022.
Lipov list - Junij 2022

bolnišnice B-11. Na poti do veličastne lipe je na desni strani ceste
Naravni park Bistra, ki je zaradi svojih sprehajalnih poti, kristalno čiste
vode, lepe narave in zanimivih zapisov pravi raj za sprostitev v naravi.
Občina Črna na Koroškem je v sodelovanju s Čebelarsko zvezo
Slovenije v letu 2021 uredila park z drevoredom 55 lip, posvečen 55
pomembnim posameznikom slovenskega čebelarstva.
Črna na Koroškem je bila leta 2018 prepoznana kot čebelam najbolj
prijazna občina v Sloveniji.
Črnjani smo zelo ponosni, da v naši občini stoji mogočna lipa, mati
slovenskih lip, ki je s svojo prepoznavnostjo ime našega kraja
Kača na Najevski lipi
ponesla po naši lepi domovini in širše. Najevska lipa je za nas simbol
slovenstva, klenih Korošcev in dobrosrčnih domačinov. S
tradicionalnim srečevanjem pod Najevsko lipo izražamo in negujemo
domoljubnost, ki jo želimo s podanimi sporočili spodbuditi po vsej
državi. Tudi letos se bo pod krošnjo matere vseh slovenskih lip v
soboto, 2. 7. 2022 odvijalo že 31. Vseslovensko srečanje pod Najevsko
lipo, zato vas prijazno vabimo, da se nam pridružite na zanimivem
srečanju.
Besedilo: Lucija Pušnik, TIC in Občina Črna na Koroškem
11
Slovenske lipe
Pravo srečo moraš imeti, da na Najevski lipi ugledaš kačo. Kot prvi
Slovenec sem jo uzrl, ko smo si z ekipo akcije Moja dežela – lepa in
gostoljubna 3. avgusta 2012 ogledali največjo koroško turistično
znamenitost – Najevsko lipo na Ludranskem vrhu nad Črno na Koroškem.
Z enim samim pogledom pod deblu navzgor sem v krošnji zagledal
'glavo kače velikanke', ki je bila videti, kot da bi varovala lipo. Motiv sem
takoj fotografiral in sliko pokazal vsem, ki so bili tisti čas v bližini, med
drugim tudi županji Črne Romani Lesjak. Ko so zagledali kačo, so bili vsi
rahlo prestrašeni, pozneje pa navdušeni. Nihče pred menoj namreč še ni
opazil tega motiva. 'Glava kače velikanke' je ena od vej te več kot 700 let
stare lipe, ki je slovenska naj lipa oziroma mati vseh lip. Oblika veje in
struktura lubja se ob ustreznem kotu gledanja in osvetlitvi prikažeta kot
kačja glava.
Videti je, da je ta lipa zares nekaj mističnega, saj je slovenski simbol in je
najstarejša lipa na Slovenskem, govori se tudi, da je pod njo zakopan
turški zaklad, sedaj pa še kača. In prav ob pogledu na kačo se nehote
porodi asociacija na jablano z Adamom, Evo in kačo.
Pred dvema letoma, ko sem bil v Črni na izletu, je bila kača še vedno tam,
le njen videz je bil nekoliko bolj zastrt in manj barvit, a še vedno je bil
prepoznaven kot kačja glava. Toda narava dela svoje, veja bo počasi
odmrla, tako bo kača zapustila lipo. Za spomin bo ostalo le besedilo, ki ga
berete, slika v reviji ter spominski zapisi v glavah tistih, ki so imeli srečo
kačo videti.
cenjeno, izdelovalec je v izdelek vrezal svojo dušo, kot se je temu
reklo, saj ni bilo reza, ki ne bi bil narejen z roko in dletom. Danes so
to delo prevzeli anonimni industrijski stroji, takrat pa je bilo ime
mojstra umetnika sestavni del izdelka, še posebno je to veljalo za
glasbene inštrumente.
Lipov les v čebelarstvu
Ta les je tudi zelo primeren in iskan za izdelavo čebeljih panjev, ker je
lahek, gost, mehak in deluje nevtralno, s temi lastnostmi pa je tudi
dober toplotni izolator in kot tak varuje čebeljo družino pred mrazom
in vročino. Da les ne potemni, mora biti posekan pred koncem zime,
dokler še spi in se po deblu še ne pretakajo drevesni sokovi. Les je
enostaven za obdelavo, in če ga primerno vzdržujemo, tudi trajen, da
pozitivnih ekoloških učinkov sploh ne omenjam.
Oblačilo iz lipovine
Neverjetno se sliši, a je še kako res. Planšarji na Veliki planini iz lipovega
lesa izdelujejo pelerine, po planšarsko imenovane 'plajšč', ki jih varujejo
prod dežjem in nalivi.
Na trakove narezano skorjo lipe namočijo za 14 dni v gnojnico ali vodo,
da od skorje odstopijo trakovi kot rafija, nato jih dobro sperejo s tekočo
vodo in v šopih povežejo na jermen. Ta plajšč si potem privežejo okrog
ramen kot pelerino. Listi rafije se mokri zlepijo skupaj, in ker segajo čez
kolena, ščitijo planšarja pred mokroto.
Lipa v frazemu – reklu
»Kaj se držiš kot lipov bog,« so že včasih in še danes ogovorili nekoga,
ki je bolj mirno, nezainteresirano, molčeče in z zamaknjenim
pogledom stal sredi družbe, kot da ne sodi vanjo.
Ta frazem ima korenine po vsej verjetnosti v asociaciji na leseni križ s
Kristusom v kotu hiše, kot se reče kmečki sobi. Imenuje se tudi
Bogkov kot z jedilno mizo pod njim. Od tam je bogec nemo, statično
in z brezčutnim pogledom prisostvoval družbi okrog mize. Ko še ni
bilo plastike, je bil kipec običajno iz lipovega lesa, od tod izhaja ta
frazem ali reklo.
Besedilo in fotografija: Peter Ogorelec
Pravo srečo moraš imeti, da na Najevski lipi ugledaš kačo.
Lipov les v kiparstvu in rezbarstvu
Že od nekdaj je bilo cenjeno, da se uporabni predmeti tudi okrasijo,
npr. z barvo, graviranjem rezbarijo ipd., kar zahteva ustrezno znanje,
spretnost in ustrezne materiale. Za to je poleg cele vrste sadnega
primeren tudi lipov les. Je zelo mehak, lahek, brez izrazitih letnic, zelo
homogen in ga je z rezili zelo enostavno obdelovati. Ker je les zelo
goste strukture, je tudi rez – tako prečni kot vzdolžni – lep, gladek in
rahlo sijoč, tako da mu kakršnokoli brušenje samo škoduje. Ta les je zelo
primeren tudi za začetnike.
Včasih je bilo ročno kiparstvo in rezbarstvo zelo razširjeno in
Lastnosti lipovega lesa
Lipov les je mehak, srednje gost, prožen, cepljiv, svetel in lepo se
ga da oblikovati. Dobro se obdeluje, struži in rezlja. Njegova
gostota znaša od 320 do 560 kg/m3. Fina in gosta struktura daje
odličen dekorativen videz. Uporablja se v mizarstvu, strugarstvu in
rezbarstvu, za razne modele, embalažo, vžigalice, svinčnike, igrače,
risalne deske, za vezane plošče in savne. Ličje so včasih uporabljali
v vrvarstvu in vinogradništvu.
Lipov les ni primeren za dela, pri katerih so potrebne večje trdne
lastnosti. Lipov les je lahko zelo trpežen, vendar šele po sušenju.
Lipov les lahko zelo dobro obdelujemo tako ročno kot strojno.
Površinske obdelave so prav tako enostavne, tako da je luščenje in
barvanje zlahka mogoče.
Besedilo: Jože Prah
Lipov list - Junij 2022

12
Slovenske lipe
Info tabla Simonu Kosu pod rutarsko lipo
Rutarska lipa – simbol
samouprave prvih
naseljencev
Na Koritnici v Baški grapi večja usmerjevalna tabla vabi k obisku večstoletne lipe v vasi Rut pod Rodico.
Dosežemo jo po sedmih kilometrih asfaltirane ceste, ki sprva drsi po ozki soteski ob potoku Koritnica, potem
pa se po več ostrih ovinkih zažene v strmino in se je oprijemlje vse do cilja.
Lipa, ena največjih in najstarejših v Sloveniji, stoji pred gotsko cerkvijo
sv. Lamberta in jo od pomladi do pozne jeseni s svojo široko krošnjo
skoraj zakriva. Je primorska rekorderka, saj obseg debla v prsni višini
obsega preko 8 metrov, premer znaša 2,67 metrov, krošnja pa je že
dosegla višino 65 m.
samouprave, ki je bila priznana Nemškorutarjem po prihodu v te
kraje. V zavetju njene sence se je z župani vseh vasi redno sestajal
rihtar, ki je bil nadžupan in sodnik hkrati. Nemški Rut je bil namreč po
pravni ureditvi ena od dveh rihtarij na Tolminskem. Naziv je
predstavljal ime cele rihtarije, ki se je v stoletjih razpotegnila na 13
vasi, vas Rut pa je pred letom 1948 nosila več imen, tudi Zgornja
Koritnica, Nemška Koritnica itd. Rihtarjevo moč je simboliziral meč z
letnico 1414. Če je razsodil brez njega, sodbe niso priznavali. Tako je
bilo do sredine 19. stoletja. Meč so hranili v vasi vse do pred nekaj
desetletji, ko so ga predali Tolminskemu muzeju.
Lipa v jesenskih barvah
Škoda, da ji ne moremo določiti starosti, ker so se letnice sesedle v
žrelo znotraj debla. Glede na to, da so lipe ponavadi zasajali ob
posebnih priložnostih, nekateri mislijo, da so jo zasadili tirolski kmetje,
ki jih je v 13. stoletju v današnji Grant in Rut z južne Tirolske priselil
oglejski patriarh Bertold Andeški. Vedno več pa jih pritrjuje
zgodovinarju Simonu Rutarju, da je bila ta posebna priložnost
začetek protestantizma sredi 16. stoletja.
Vsekakor je lipa odigrala najpomembnejšo vlogo na področju
Rutarske pevke na prazniku lipe 2014
Lipov list - Junij 2022

Priseljenci so bili na lipo vedno bolj navezani. Sredi 19. stoletja je že
dosegla višino zvonika. 9. decembra 1844 ponoči se je zaradi
nepazljivosti kmetice, ki je z žerjavico hotela ogreti svinjak z mladimi
prašički, na vso vas in tudi na lipo razširil požar. Menda je gorela kot
bakla. Ogenj je že vdrl tudi v cerkev in med drugim uničil vse
dotedanje cerkvene matične knjige. Zaradi bojazni, da bi goreča lipa
padla nanjo ali na bližnje domačije, so ji nekaj metrov nad zemljo
odsekali veje. A sčasoma je na splošno veselje vseh pognala številne
stranske vrhove, ki so se v naslednjem stoletju pognali v nebo in se
odebelili. Skoraj se ji ne pozna, da pravzaprav nima osrednjega vrha.
Pridobivala je tudi na obsegu debla, ki pa je bilo na žalost v sredini
votlo, pa še pri tleh je zazevala odprtina. Votlina, v kateri naj bi bilo
prostora celo za deset ljudi, je bila še najbolj zanimiva za otroke, saj so
se še desetletja po drugi vojni v njej igrali skrivalnice. Rešila pa je tudi
nekaj življenj domačih rodoljubov in partizanov, ki so se med drugo
vojno skrivali v njej.
Leta 1987 so deblo zaščitili z ličnim kamnitim amfiteatrom, da ga ne bi
poškodovali z vozovi, avtomobili ali traktorji.
Spomladi 2013 so gozdarski strokovnjaki lipo pomladili. Čez leto se je
že kar lepo obrasla. Toda proti njej se je zarotila zima in jo tako močno
vklenila v žled, da ji je polomila celo nekaj trimetrskih vej. A na praznik
lipe naslednje leto so številne mladike že naznanjale bujno rast.
Takrat pa se je nad njo spravil še močan veter, tako da so ji morali
povezati veje s posebnimi pasovi. Drevo je ponovno pokazalo svojo
upornost, veje so se lepo zarasle. Danes je lipa videti še zelo vitalna,
saj se njeno votlo deblo od znotraj debeli in krepi, zarašča pa se tudi
odprtina pri tleh.
Pravijo, da je čaj s te lipe silno dober, vsekakor pa zdravilen. Nekdaj ga
je obirala vsa vas. Nekateri so odlomili tudi kakšno vejo preveč, zato
so že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja tako oskrunjenje
prepovedali. Odtlej jo obirajo bolj spoštljivo. Še največ čaja so skuhali
na praznikih lipe in z njim nazdravili njeni rasti in cvetenju. Prvega so
na pobudo domačinke Jožice Brovč pripravili leta 2002, v večletnih
presledkih jih je sledilo še pet. Umeščeni so bili v čas cvetenja, ki
doseže vrhunec v dneh od konca maja do začetka julija. Takrat se ta
čudovita, pokončna starka obleče v odišavljeno pelerino s tisoči
zlatorumenih cvetov, ki z omamnim vonjem uročijo vso pokrajino. V
teh dneh je tako veličastna, da si »ljudje pod njo snamejo klobuk z
Motoristi po žegnanju pri rutarski lipi
glav«, je zapisal raziskovalec slovenskih lip Miran Sattler. Spoštovanja
vredna je celo pozimi, ko ne more skriti svojih golih reber.
Rutarska lipa slovi po vsej Sloveniji in dviga prepoznavnost kraju. To
dragoceno drevo, čeprav v krajevni skupnosti ni ponudbe, ki bi potešila
njihovo lakoto ali žejo, prihajajo občudovat številni domači in tuji turisti,
motoristične skupine, planinci, izletniki z manjšimi avtobusi. A nekaterim
veliko pomeni že počitek ali posedanje na amfiteatru, drugim skupinsko
fotografiranje, prostor je vabljiv tudi kot prireditveni oder. Lipa še vedno
igra vlogo središča družabnega življenja v vasi, čeprav je priložnosti za
zbiranje vse manj. Še do nedavnega so pod njeno krošnjo po vsaki
nedeljski maši zapele domačinke, Rutarske pevke. Pred par leti je bila lipa
prvič prizorišče poroke. V okrilju njene sence Rutarji izrekajo dobrodošlico
pomembnim gostom, prijateljem, najavljenim skupinam … Gotovo
najpomembnejši je bil obisk njihovih prednikov s Tirolske, ki so se nadvse
čudili izrazom za njive, travnike, orodja, običaje, ki jih tudi sami uporabljajo
še danes. Še posebno nepozabno je bilo leta 2005, ko so rutarskim
gasilcem za spomin na skupne prednike podarili novi prapor. Pod lipo so
jih sprejeli še ob stoti obletnici PGD Rut – Grant leta 2011 in ob 800.
obletnici naselitve leta 2019.
Rutarji cenijo svojo lipo, skrbijo zanjo in so nanjo ponosni. KTT
društvo Baška dediščina, ki deluje tudi v KS Rut – Grant, je lani pod njo
postavilo informacijsko tablo nepozabnemu sinu te skupnosti,
tigrovcu Simonu Kosu.
Leta 1990 je Občina Tolmin podelila lipi status naravne znamenitosti,
leta 2004 pa je bila razglašena za naravno vrednoto državnega pomena.
Besedilo: Olga Zgaga
Fotografije: Alenka in Cveto Zgaga
13
Slovenske lipe
KTTD Baška dediščina prejelo najvišje državno priznanje
na področju prostovoljstva
Kulturno-tehnično turistično društvo Baška dediščina v Baški
grapi ohranja in povezuje naravno, tehnično, literarno, filmsko in
industrijsko dediščino v kulturni turizem. S prostovoljskim delom
so prepričali zainteresirano javnost, da je zapuščina njihovih
prednikov dar preteklosti in bogat vir priložnosti. Za nagrado jih je
predlagala Občina Tolmin.
Fotografija: Janez Platiše
Po neurju leta 2014 s trakovi privezane lipe
Priznanje je prevzela predsednica društva Alenka Zgaga.
Lipov list - Junij 2022

14
Slovenske lipe
»Zakaj trgaš liste? Ali ne vidiš, kako lepi srčki so?
Med Krpanovimi lipami
Pred našo hišo je rasla velika mogočna lipa. Ko sem bil še otrok, sem se pomladi zelo rad igral z lepimi svežimi
listi. Trgal sem jih z vej, položil na napol odprto pest in jih vtisnil med prste. Z drugo dlanjo sem udaril po
listu in običajno se je zaradi povečanega zračnega tlaka list z glasnim pokom raztrgal. Babica, ki je v senci
opazovala moje početje, me je malo okregala in poučila: »Zakaj trgaš liste? Ali ne vidiš, kako lepi srčki so? Veš,
ljudje mislimo z glavo, a čutimo s srcem.«
Lipa, slovensko narodno drevo
Slovenci smo zelo radi skregani med seboj. Prepiramo se o vsem
živem. Vedno se najde dlakocepec, ki trdi, da slovenski simboli,
zapisani v ustavi, niso pravi in jih je nujno popraviti. Toda lipa je
naša, o tem se strinjamo vsi.
Lipa je slovensko narodno drevo od pamtiveka, čeprav to ni
zapisano v ustavi.
Z lipo smo ravnali vselej zelo skrbno. Nobene veje nismo nikoli po
nepotrebnem odlomili. Za čaj smo nabirali tako, da smo prislonili
lestev ter z nje trgali cvetje. Nabrali smo ga le toliko, kolikor smo ga
nujno potrebovali. Lipov čaj je bil zelo cenjen, še zlasti če smo
zaradi prehlada ali vročine obležali v postelji. Starejši so trdili, da je
lipov čaj še posebno zdravilen, če mu je v ustreznem razmerju
dodan šnops. Tega razmerja se ne sme zanemarjati. A otroci smo se
morali zdraviti brez te druge komponente.
Levstik in njegov Martin Krpan
Frana Levstika prištevamo med velike Slovence. Veliko je prispeval
slovenski kulturi ter naši samozavesti. Doma je bil v Retjah pri Velikih
Laščah. Od tu do Blok je za dobrega hodca le kakšne tri ure hoje.
Bločani pa so bili znani kot silni prekupčevalci. Hodili so od sejma do
sejma. Na Dolenjskem so rekli: »Če naj Blučana, naj sejma.« Živino so
kupovali na Dolenjskem in jo prodajali v Trst. V Trstu so kupovali
kolonialno blago ter ga prodajali na Dolenjskem. Znana je zgodba, ki
jo povedal Bazizlov Lovre o svojem pradedu. Poročil se je mlad ter
imel devet otrok. Ko mu je žena umrla, se je drugič poročil ter imel
še sedem otrok. Dočakal je visoko starost. Vendar če bi seštel vse
dneve in noči, ki jih je preživel doma, bi jih bilo le za nekaj let. Vse
ostale dni je preživel nekje na poti med Dolenjsko in Primorsko.
Poznavajoč te lastnosti Bločanov Levstiku ni bilo težko najti lika za
svojega Martina Krpana prav med njimi. Naš Martin se je na Dunaju,
ko je posekal cesarici najljubšo lipo, obnašal kot kakšen neotesanec.
Vendar je, ker ga je cesar prosil, naj reši cesarstvo pred Brdavsom, čutil
svojo državljansko dolžnost storiti nekaj najboljšega, kar je v njegovi
moči. Izdelal je taktičen načrt, kako se bo stvari lotil. Žal je bil del tega
načrta tudi leseni kij iz lipovine. Moral je posekati lipo, četudi to ni bilo
v skladu z njegovim značajem. Danes bi rekli, da je bila cesaričina lipa
kolateralna škoda. Lipo kot drevo je gotovo zelo spoštoval, kar pričajo
še danes številne lipe v okolici njegovega nekdanjega doma.
Štorovska lipa
Med številnimi atributi, ki jih pripisujemo lipi, je tudi drevo ljubezni in
zaljubljencev. Štorovo je majhna vasica na Blokah, ki šteje le nekaj hiš
Med številnimi atributi, ki jih pripisujemo lipi, je tudi drevo
ljubezni in zaljubljencev
Lipov list - Junij 2022

in je od domnevnega doma Martina Krpana oddaljena le slabe
pol ure hoda. Streljaj od vasi stoji mogočna lipa, morda največja v
ožji in širši okolici. Stari Pouščan je vedno trdil, kar mu je povedal
ded, da je bila tu doma Krpanova žena Marjeta. Pod to lipo sta se
dobival mlada zaljubljenca, ko je hodil k njej vasovat. Tako sta si
prav pod to lipo izpovedala ljubezen.
Drevo ima prsni obseg 5 m in višino 22 m in ji je podeljen naziv
naravna vrednota.
Sv. Urh, okrašen z lipami
Na vrhu, kjer stoji danes cerkev sv. Urha, je bil nekoč utrnjen grad
– tabor Nadlišek. Posebno pomembno vlogo je ta grad odigral v
času turških vpadov, ker so se vanj zatekali tudi kmetje. O starosti
gradu pričata dva zvonova, s katerima so opozarjali ljudi pred
nevarnostjo in nosita letnico 1355 in 1382. S to starostjo sodita
med najstarejša zvonova na Slovenskem. Ko je minila nevarnost
turških vpadov, je grad počasi propadal. Iz ostankov gradu so si
Turjačani malo nižje zgradili priročnejši grad Pajkovo, ki je bil
nekakšen lovski dvorec. Ta grad so fašisti v drugi svetovni vojni
požgali in je v ruševinah. Povečali so tudi grajsko kapelo v cerkev
sv. Urha. Krpanova domačija je bila nekje na sredi med novim
gradom in cerkvijo na vrhu, tako da je lahko hkrati opravljal dve
nalogi. Pri gradu je opravlja službo mirkača (čuvaja), pri cerkvi pa
mežnarja. Pri cerkvi je za opustelim taborom nastala široka
razgledna ploščad, ki so jo zasadili z lipami.
Lipa je slovensko narodno drevo od pamtiveka, čeprav to ni
zapisano v ustavi.
Če bi lipe govorile
Če bi lipe govorile, bi nam morda povedale, koliko lepih trenutkov so
ljudje preživeli v njihovi senci.
Povedale bi tudi, koliko oltarjev, božjih podob in kipcev je bilo
izdelanih iz njihovega lesa. Morda bi nam povedale, koliko medu
nam podarijo vsako leto. Morda bi povedale, koliko prehladov, viroz
in drugih bolezni je njihovo cvetje pomagalo pozdraviti. Morda bi
povedale, koliko mladih fantov in deklet si je pod njihovimi krošnjami
izreklo ljubezen. Morda bi povedale, kolikim sestankom in dogovorom
so bile priča. In morda najpomembnejše, koliko razrešenim sporom
so nudile okrilje.
Pa kaj?
Najevska lipa in lipa sprave pa morata še kar naprej samevati.
15
Slovenske lipe
Besedilo in fotografije: Stane Korenjak, TD Bloke
Krpan je gotovo zelo spoštoval lipo, kar pričajo še danes
številne lipe v okolici njegovega nekdanjega doma.
Lipi v Ravniku
V starih časih je bila trgovina s soljo prepovedana. Krpanu se
večno otepati s mejaši tudi ni kazalo. Tako je sol hranil in skrival na
več krajih, predvsem pri prijateljih in znancih. Priložnostno je imel
skrito pri prijatelju ravniškem mežnarju v Ravniku. Skromna
mežnarija je takrat stala pri cerkvi sv. Roka v senci dveh lip, tam
nekje, kjer je danes Miščeva kambra. Na Miščevi kambri pa je
danes spominska plošča, ki nam pove, da so fašisti leta 1942 vas
Ravnik požgali. Pogorela je vsa vas in tudi cerkev. Le lipi sta jo
odnesli brez hujših posledic. Vas so po vojni obnovili, le cerkev je
ostala v ruševinah. Mnogo pozneje, ko sta bila župnika na Blokah
Jože in Branko, jo je farna skupnost obnovila. Toda le od zunaj.
Znotraj je ostala v ruševinah, kot nema priča na grozote vojne in
opomin, naj se kaj takega nikoli ne ponovi. Vse te lipe in še veliko
drugih znamenitosti danes povezuje Krpanova pot.
Če bi lipe govorile, bi nam morda povedale, koliko lepih
trenutkov so ljudje preživeli v njihovi senci.
Lipov list - Junij 2022

16
Slovenske lipe
Najdebelejše lipe imajo obseg dobrih pet metrov in so visoke do 30 metrov.
Stoletni Lipov gaj pri Sv.
Antonu
Na severni strani Dobrepoljske doline je hrib Reber, na katerem ponosno stoji romarska cerkev svetega
Antona. Cerkev predstavlja nekakšna vhodna vrata v Lipov gaj, nekaj večji od hektarja, ki je največji in najlepši
lipov gaj v Sloveniji. Cerkev Sv. Antona je v 17. stoletju že krasilo in varovalo osem lip.
Naši predniki so bili neločljivo povezani z naravo, močno so se
zavedali pomena gozda, dreves, predvsem pa vloge lipe, zato so
nekje v prvi polovici 19. stoletja tu posadili okrog sto lip. Nekatere
seveda niso preživele vseh pojavov preteklosti, tako danes v
Lipovem gaju pokončno stoji in z vonjem omamlja okoliške vasi
še približno šestinsedemdeset lip in lipovcev.
Najdebelejše lipe imajo obseg dobrih pet metrov in so visoke do
30 metrov.
Krošnje in sence teh lip so včasih ustvarjale prostor, kjer so se
V objemu edinstvenega Lipovega gaja so bili od 18. stoletja
tu štirje letni sejmi.
odvijali dobro obiskani živinski sejmi, največji na Kranjskem.
Domačini so nam zaupali, da je bilo sejemsko dogajanje pred 2.
svetovno vojno zelo živahno, saj je tu trgovalo tudi do 5000 ljudi,
stoletne lipe pa so bile pri tem v središču dogajanja.
V objemu edinstvenega Lipovega gaja so bili od 18. stoletja tu štirje letni
sejmi, ki so se vezali na Tihi ponedeljek, godovni dan svetega Antona v
juniju, godovni dan svetega Aleša v juliju in na roženvensko sredo.
Še danes se tu odvija sejem vsako leto na tiho nedeljo. Pripravijo ga
članice Društva podeželskih žena Dobrepolje-Struge. Ponujajo domače
pecivo, potico, rezance, velikonočne jedi: štruklje, žolco, šunko. Na sejmu
se pojavijo tudi drugi ponudniki z bršljanom, izdelanimi butaricami,
raznimi izdelki domače obrti, medarji …
Zasajen gaj stoletnih lip za cerkvijo sv. Antona Padovanskega ter tri
posamezne lipe neposredno ob cerkvi so pomembni tako z vidika
kulturne kot naravne dediščine. V neposredni bližini cerkve je tudi jama
sv. Antona, ki je v okviru varstva naravne dediščine proglašena za
naravni spomenik.
S ploščadi pred cerkvijo in vhoda v lipov gaj je izjemen razgled na
štirinajst kilometrov dolgo in tri kilometre široko dobrepoljsko občino, ki
jo sestavljajo v obliki trikotnika tri doline; Ponikovska, Dobrepoljska in
Struška dolina. Pogled nanje je kot pogled na lepo pletenino obdelanih
njiv in travnikov.
Med vsemi prelepimi lipami je posebno znana ena najstarejših in
najdebelejših, lipa, ki so jo mlada dekleta večkrat obiskovala. K tej lipi so
šla tista, ki bi rada dobile moža.
Po ljudskih pripovedovanjih so morala dekleta toliko časa z glavo trkati
ob lipo, da je z nje padel list. Jeseni je to še šlo, ampak spomladi in poleti
… Veste, koliko časa se je bilo treba trkati, da je kakšen list odpadel? Res
je 'mater' do moža priti.
Veliko kupčij se je sklepalo v eni izmed gostiln v vasi, in še več ljudskih
izročil, ki jih z veseljem še danes oživljamo s pripovedovanjem. Najboljše
od teh delimo in se z vami vračamo v preteklost.
Živela je vdova, ki je imela eno hčer. Ta je bila pridna, lepa, ampak
Lipov list - Junij 2022

revna. Ko je pršel cajt, da bi se omožila, ni bilo nobenega tapravega.
Vsakega pa tudi ona ni hotela pogledati.
Potlej pa je enkrat njena teta prišla, pa ji je malo 'pojamrala', kako je: »Veš,
kaj, takole naredi, se sv. Antonu na čast začni moliti. Če boš imela kakšen
denar, ga daj vbogajme, pa če boste imeli kakšno kračo, jo tudi daj. Jaz
sem tako naredila; sem bila že priletna, pa sem fejst moža dobila, sem z
njim kar zadovoljna.«
In res. Ta punca je začela moliti na čast sv. Antonu. Kadar je šla v cerkev, je
kakšen denar dala vbogajme, ko so pozimi imeli koline, je dala kračo.
Tako je bilo eno leto, dve, kakšnega fanta pa od nikoder. Se je pa enkrat
ujezila in šla v cerkev tako med tednom, ko je bila cerkev prazna. Pa se
postavi pred kip sv. Antona in se začne kregati.
Pravi: »Ti presneti lump! Ti si navadna baraba! Poglej, koliko cajta že
molim tebi na čast! Težko sem dala, pa sem vseglih kakšen sold vbogajme
prinesla. Tudi nekaj krač sem ti dala. Pa ne daš nič od sebe. Nikjer ni
nobenega, da bi me vzel. Nisi vreden, da tle gor stojiš na tem oltarju!
Povem ti, da bi te najraje dol vrgla!«
Še se jezi, se tam krega, začne mikastiti tisti kip, potem se ozre in zagleda,
da en mladenič tam stoji. Ji je pa nerodno ratalo, malo se je ustrašila.
Pa pravi tisti mladenič: » Kaj pa delate?« Pa mu punca razloži, kako je.
Pa pravi mladenič: »Ni se treba nič jeziti.«
Ji da zavitek, pa pravi: »Tle gor je naslov. Pojdi v mesto, tole ulico poišči,
tale zavitek izroči tisti osebi, katere naslov je gor napisan.«
Ji ga izroči, pa kar izgine, nikjer ga ni bilo. Punca gre domov, materi
razloži, kako je bilo, in mati reče: »Kar prec pojdi v mesto.«
Drugi dan se odpravi, gre, tam poišče ulico, najde tisto hišo. Je b'la velika
kakor ena palača. Pozvoni, pa pride ena gospa odpret.
Pa pravi punca:« Jaz imam naročeno, da moram tole izročiti ti in ti osebi.«
Pravi tista gospa: »Saj to je moj sin! Ampak on je že od rojstva slep. Kar z
menoj pojdite.«
Pa gresta notri. Jo pelje v eno sobo. Tam pa je na stolu en čeden fant
sedel. Punca gre in mu da tisti zavitek. On odpre in spregleda! Vid se mu
je vrnil. V kuverti je bilo pismo, v njem pa je pisalo, naj se poroči s tisto
punco, ki mu bo prinesla pismo.
Potlej se je res ta fant oženil z njo in so bili vsi zadovoljni. Njegovo in njeno
mater sta vzela k sebi in so srečno živeli.
Ta punca je potlej vedela, da je bil mladenič, ki ji je dal tisti zavitek, sveti
Anton. In potlej je vse življenje molila k svetemu Antonu in tudi svoje
otroke tako navadila.
OD ŽEGNANE JAME
Nad Zdensko vasjo je hrib Reber. Tam je ena globoka jama, ki ji pravijo
Žegnana jama.
Že par sto let nazaj so ljudje začeli gruntati, zakaj iz tiste jame dostikrat
poleti prihaja megla. Če ta megla ni bila tako gosta, se je zbirala v
oblake. Ti oblaki so se včasih razpršili, drugič je pa dež iz njih padal. Če
je bila ta megla gosta, se je začela zbirati v goste hudourne oblake.
Ko je mežnar zagledal tiste črne oblake, je šel zvonit; včasih jih je
razpodil, dostikrat je pa toča vse potolkla. Potlej so pa dejali ljudje: »V
tej jami so sigurno hudobni duhovi. Pojdimo prosit fajmoštra, da bi šli
jamo žegnat.« Pa se vsi skup zberimo v procesiji do te jame. Med
potjo so molili, potlej so še tam malo odmolili pa tiste hudobne
duhove odganjali. Ob koncu, ko je bil ta obred končan, je pa vsak v
tisto jamo kamen vrgel, ki so ga že prej pripravili. Cele kupe kamna so
prinesli zraven jame. In tisti, ki so bolj zraven jame stali, so slišali, kako
je kamen na koncu v vodo padel.
To so delali leto za letom. Enkrat je prišel pa en bolj mlad fajmošter. Po
toliko letih se mu je to neumno zdelo. Je rekel: »Ah, saj to so vraže, to
ni vse skup nič!« Pa ni hotel žegnat jame. No, tisto leto je toča vse
potolkla. Ljudje so bili tako jezni, da so prišli v farovž, in če bi ga dobili,
če se ne bi skril, bi ga pretepli ali potolkli, tako so bili jezni nanj.
Pregovora Več od zlata in srebra, drevje nam dobrega da se pri nas
dobro zavedamo. Zagotovo lahko to rečemo za trdožive stoletne lipe
na severu zahodu Dobrepoljske doline, ki vsako leto znova veselo
brstijo, gostijo čebele in nas zaradi omamnega vonja junijskih cvetov
vabijo v svojo družbo.
Vabljeni na ogled edinstvenega Lipovega gaja, kjer vam bomo v
senci pod krošnjami veličastnih stoletnih lip postregli z zdravilnim
lipovim čajem in še veliko ljudskimi izročili.
Besedilo in fotografije: Turistično društvo Dobrepolje, td.
dobrepolje@gmail.com
17
Slovenske lipe
Po ljudskih pripovedovanjih so morala dekleta toliko časa z glavo trkati ob lipo, da je z nje padel list.
Lipov list - Junij 2022

18
Slovenske lipe
Lipa ob Marijini cerkvi v Leskovcu je ena najbolj markantnih
daleč naokoli.
Občina
Sevnica in
občinske lipe
Tako kot človek ima tudi lipa svoj jaz in navadno stoji prav na posebnih krajih, s posebnim namenom ali
sporočilom. Če bi lahko govorila, bi povedala veliko zgodbic o ljubezni, o kupčijah, krivicah in še marsičem.
Na našem območju imamo kar nekaj večstoletnih lip. Vse stojijo na markantnih prostorih ob cerkvah, na
gričih, ob cestah in mogočnejših stavbah. Tiho in nemo stojijo, a vendar se zdi, da še vedno zrejo na dogajanje
ljudi okoli sebe, kot da bi hotele nekaj sporočiti.
Turistična zveza občine Sevnica že od vsega začetka spodbuja
prebivalce k čistilnim akcijam in posledično s tem tudi k ocenjevanju
urejenosti krajevnih skupnosti na območju občine Sevnica.
Ob zaključku dobrih del in dobrega sodelovanja smo v počastitev
svetovnega dneva Zemlje zasadili občinsko lipo kot sporočilo za
bodoče rodove. Vsako pomlad, ko se vsakega dotakne vonj
cvetoče lipe z ubrano melodijo čebel in ptic, je to potrditev, da je
bila vsaka zasaditev smiselna. Zasadili smo dvanajst lip.
Ob stoti obletnici Turistične zveze Slovenija je bila 6. 11. 2005
zasajena lipa na Telčah.
4. 6. 2010 smo v Krmelju posadili lipo ob zaključku ureditve javnih
površin.
Na pobudo Planinskega društva Sevnica smo na Lovrencu 22. 4. 2010
posadili nadomestno lipo pri cerkvi, ki jo je napadla kresilna goba.
Lipa na Šentjurskem hribu je bila posajena 24. 7. 2006 kot darilo
krajanom Pijavic za uvrstitev na drugo mesto v kategoriji krajev
na ocenjevanju pri projektu Moja dežela – lepa in gostoljubna.
Lipa na Leskovcu kot podmladek 500-letne lipe je bila posajena
17. 5. 2007 na pobudo TD Šentjanž ob Krekovem pohodu. Prostor
je dobila na griču nad vasjo. Leskovec nad Šentjanžem, kraj na
721 m nadmorske višine, je najvišja ležeča vas v občini Sevnica in
se ponaša z nazivom najlepša hribovska vas v Sloveniji leta 2005.
Lipa ob Marijini cerkvi, ki ji pripisujejo več kot 400 let, je ena
najbolj markantnih lip daleč naokoli. Za domačine je prava
dragocenost, zato so na pobudo gozdarjev opravili poseg in lipi
porezali nekaj kapitalnih vej, ki jih je načela kresilna goba. Žal jo
goba vse bolj napada in ji izčrpava vitalnost.
Lipa na Zabukovju je bila zasajena 22. 4. 2008, ob svetovnem
dnevu Zemlje. Po saditvi smo imeli še predavanje Antona Komata
Bebavost potrošništva.
Lipa na Slančjem vrhu. Datum saditve 24. 4. 2009, in sicer kot
darilo krajanom za urejenost in uvrstitev na prvo mesto v regiji
Posavje.
Lipo smo običajno zasadili ob zaključku dobrih del in
sodelovanja.
Lipov list - Junij 2022

19
Slovenske lipe
Zgodbo saditve lip smo zaključili in nadaljujemo z avtohtono
sevniško voščenko.
Vas Škovec je v letu 2010 na republiškem ocenjevanju dosegla tretje
mesto v kategoriji izletniških krajev. Lipo smo zasadili 19. 4. 2011.
Lipa na Studencu, zasajena 24. 4. 2012. V šolski učilnici na
prostem pri Osnovni šoli Sava Kladnik Sevnica smo sadili lipo 22.
4. 2013. V tem istem letu so bile posajene tudi lipe dobrega
sodelovanja v Tržišču. V posvetilu k vsaki lipi, ki je shranjeno v
steklenici v obliki zemljevida Slovenije, je zapisano: »Z vso
srčnostjo, ki jo premremo krajani KS Tržišče, smo posadili te lipe,
ki naj rastejo proti nebu in nas opominjajo na pokončnost, zrelost
in odgovornost, predvsem pa pomembnost dobrega sodelovanja
med krajani, društvi in lokalno skupnostjo …« Idejo za saditev je
dala takratna predsednica TD Tržič Marte Kralj, ki je kraj popeljala
iz anonimnosti. V njenem mandatu so kraji pridobili kar nekaj
nazivov najlepši kraj.
Ob stoti obletnici Turistične zveze Slovenija je bila 6. 11. 2005
zasajena lipa na Telčah.
kontrabantarjev in tihotapcev. Kaj se je v resnici zgodilo, te
skrivnosti ljubosumno čuvajo lipe.
Zgodbo saditve lip smo zaključili in nadaljujemo z avtohtono
sevniško voščenko. Nauk te zgodbe je samooskrba, čuvanje
avtohtonih sort sadnega drevja in ohranjanje čebel.
Besedilo: Cvetka Jazbec, podpredsednica TZO Sevnica
Fotografije: TZO Sevnica
Lipa je bila zasajena tudi v Boštanju leta 2014 in leta 2015, in sicer
pri osnovni šoli na Blanci.
Zgodba o več kot 500 let stari lipi, ki stoji ob cesti, ki povezuje
mirensko in savsko dolino prek prevala Brunk, je gotovo vredna
omembe. Stoji ob cerkvi sv. Florjana v Budni vasi. V lipo je večkrat
udarila strela in njena notranjost je tlela. Nekaj časa je bil samo
obod. Prostora v notranjosti je bilo toliko, da so otroci našli v njej
zavetišče, kjer so se lahko igrali. Pred leti jo je močno poškodoval
orkanski veter. Nekaj časa je bila njena podoba zelo klavrna. A
lipa se ne da. Hoče živeti in razveseljevati romarje, pohodnike in
vse mimoidoče. Sama se je začela obnavljati in iz vrha debla
pognala oporno korenino. Lipa v Budni vasi in ljudje, ki živijo v
njeni okolici, so nanjo posebno navezani. Veliko zgodb se je
stkalo pod njeno krošnjo. V srednjem veku je bilo kraljestev na
pretek tudi na našem območju, saj je sledi in ruševin o gradovih
še kar nekaj. Graščine so bile po vsej savski in mirenski dolini. Ob
vsaki graščini so bile tudi lipe. Legenda pravi, da je na tem kraju
vedril ali se v senci hladil marsikateri od znanih imen od Valvazorja,
do Janeza E. Kreka in bogatih beneških trgovcev ter raznih
Lipa na Zabukovju je bila zasajena 22. 4. 2008, ob svetovnem
dnevu Zemlje.
Lipov list - Junij 2022

20
Slovenske lipe
Kaj bi povedale josipdolske
lipe?
Lipe so bile, so in bodo ostale ponos našega kraja. Star lipov
drevored je bil res veličasten, tak se mi je zdel, ko sem bil otrok, in
takega sem doživljal tudi pozneje, ko sem se skozenj vsake toliko
časa pripeljal v svoj rojstni kraj. Pot od mosta skozi gozd in potem
po planjavi do drevoreda vedno znova doživljam kot nekakšen
ritual, prehod od vsakdanjih skrbi k mestu svojega izvora, kjer se
počutim umirjeno in varno. Skozi drevored pa se peljem kot
'gospod'.
Neizmerno sem vesel, da so Josipdolčani zmogli kompromis in so
star, dotrajan drevored nadomestili z mladim, ki se že lepo košati.
Želim si, da čez kako desetletje tudi tega vidim v vsej njegovi
veličini. Dejstvo je, da se je starost drevoreda bližala dvestotim
letom in da je bil zelo nevaren.
Mnoge je lipov drevored spremljal na njihovi zadnji poti, k poroki,
krstu in drugim zakramentom, ki smo jih opravljali v sosednji vasi
Ribnica na Pohorju, kjer so bile krajevne in upravne inštitucije.
Mladi fantje, ki smo odhajali na služenje obveznega vojaškega
roka, smo si prav pri lipah brisali solzne oči. Koliko delavcev in
domačinov se je z delavskim avtobusom peljalo skozi lipov
drevored?!
Mnogo let je skozi drevored potekal prenos štafete mladosti.
Jospidolski mladinci so to opravljali vsako leto uspešno in z
velikim ponosom. Mladinci so se ukvarjali tudi z rekreacijo pod
lipami. S svojimi telesi so postavljali razne figure kot v kakšnem
cirkusu. Imeli so veliko oboževalcev okoli sebe.
V začetku poletja 2017 so posekali celoten drevored. Ena
generacija bo res brez veličastnega drevoreda, pomembno pa je,
da je poskrbljeno za varnost ljudi in objektov.
Iz knjige Lipe, Josipdol, Jospidolčanke in Josipdolčani, avtorja
Danijela Cvetko
Lipa na Janževskem vrhu
Lepa, velika, mogočna lipa stoji, raste in cveti na Janževskem vrhu
v občini Podvelka. Kraljestvo narave si deli z cerkvico sv. Janeza
Krstnika, bolj poznano po številnih sevanjih v cerkvici in okoli nje,
ki so lepo označena in opisana, in lovsko kočo LD Podvelka. Stoji
na zemljišču kmetije Kralj-Miklavc.
Na pogled je zelo zdrava in čvrsta. Posajena naj bi bila ob uspešni
obrambi pred turškimi vdori v naše kraje. Ta trditev je povzeta po
ljudski pripovedi, ki se prenaša iz roda v rod.
Udarniki v Josipdolskem drevoredu
Besedilo: Danijel Cvetko
Fotografija:Iz knjige Lipe, Josipdol, Jospidolčanke
in Josipdolčani, avtorja Danijela Cvetko.
Lipov list - Junij 2022

Osamosvojitvenih lip ne bodo
posekali
kulturnim domom. Tam sta dve lipi, ki ju bomo ohranili. Odstranili pa
bomo štiri manjše neugledne breze ob igrišču,« je pojasnil Ivan
Žnidaršič z Občine Postojna. Odstranitev lipe namreč po njegovem
mnenju niti ni potrebna, ne glede na to, da je bila tam predvidena
gradnja elektro omrežja, ki pa so ga že prejšnji teden prestavili v
cesto, prav tako je ta teden predviden tudi cestni požiralnik. »Morda
je kdo od delavcev dejal, da bi jo bilo treba zaradi urejanja
infrastrukture porušiti, vendar se, kot vidimo, vedno najde tudi
ustrezna nadomestna rešitev,« je povedal Žnidaršič.
21
Slovenske lipe
Padlo je kar nekaj dreves
V Postojni je kar nekaj mogočnih dreves (tudi lip) padlo zaradi
gradnje novega prizidka ob Osnovni šoli Antona Globočnika,
nekaj tudi ob obnovi Zelene dvorane. Žled je opustošil drevesa na
primestnem hribu Soviču, več dreves, tudi mogočnih lip, pa so
posekali tudi ob cesti Postojna, Razdrto pri 'Smrekcah'.
Da v zadnjem času opažajo, kako iz mesta izginjajo zelene
površine in drevesa, ki jih brez ustrezne nadomestitve zamenjajo
parkirišča in nove zgradbe, so opozorili tudi postojnski taborniki
Rod kraških viharnikov in Športno društvo Trening, ki so nova
drevesa in grmovnice posadili okoli TiC-a . Občino so pozvali, naj
širi idejo zelenega mesta in vsako posekano drevo nadomesti z
novim.
Urejanje komunalne infrastrukture v Hraščah, kar je eden večjih
občinskih projektov, ne bo terjalo poseka nobene od spominskih lip
sredi vasi. Bojazen o tem je po izjavah izvajalcev izrazil nekdanji
dolgoletni predsednik krajevne skupnosti Srečko Šajn. Na občini
pravijo, da tega niso nameravali oziroma so našli nadomestno rešitev.
»Ob jutranjem sprehodu sem šel mimo izvajalcev, in ker je nekdo
kopal v bližini spominske lipe, kot jo imenujem, sem ga opozoril, naj
bo previden, da je ne poškoduje. Pa mi je odvrnil, da jo bodo tako ali
tako posekali, ker tako predvideva projekt,« nam je vznemirjeno
povedal Srečko Šajn, domačin iz Hrašč, sicer nekdanji dolgoletni
predsednik Krajevne skupnosti Hrašče, predsednik Turističnega
društva Postojna in Turistične zveze Brkini, Kras, Notranjska ter zavzet
turistični in kulturni delavec.
Lipa je lahko ponos, ne ovira
Na obe lipi pred nekdanjo osnovno šolo, danes vaškim kulturnim
domom, je tudi čustveno navezan, saj ju je sam posadil ob slovenski
osamosvojitvi, zato imata tudi simbolni pomen. »Raje posadim sto
dreves kot eno posekam, še posebno ti vaški lipi, ki sta bili posajeni
ob tako pomembnem dogodku,« je poudaril.
Prepričan, da bi bilo z nekaj dobre volje mogoče posek preprečiti in
ohraniti obe lipi, ki bi bili lahko na novo urejenim površinam v vasi
samo v ponos, se je takoj obrnil na odgovorne na postojnski občini.
Očitno v zadnjem hipu. Še isti dan popoldne je dobil obvestilo, da
lipe, ob kateri so kopali, ne bodo posekali. Kljub temu pa je
zaskrbljen, saj so lipi, ki je bila očitno v napoto, med delom že precej
poškodovali korenine, kar dokazuje, da pravočasnega razmisleka o
zaščiti drevesa ni bilo.
Lipi ostaneta, breze ne
Da obe lipi ostaneta, so na občini potrdili tudi nam. »Nikoli ni bila s
strani predstavnikov občine izražena namera za odstranitev lipe pred
Jasnih pravil ni
Skrb za lipi v Hraščah je le eden od številnih primerov odzivov vse
bolj občutljive javnosti na nameravano ali že izvedeno odstranitev
dreves zlasti v urbanem okolju, ki ni nujno upravičena, ali
neustrezno vzdrževanje dreves.
Tanja Grmovšek, strokovnjakinja za urbanistiko, ki je pred časom
gostovala v Postojni, meni, da so neustrezni posegi posledica tako
premajhne ozaveščenosti lastnikov, preslabe strokovne
usposobljenosti izvajalcev, ki delajo z drevesi – oziroma
pomanjkanje kakovostnih izvajalcev –, ter odsotnosti ustreznih
občinskih odlokov o urejanju zelenih površin in negi dreves
oziroma sistemske zakonodaje. »Glas javnosti za drevesa je
dobrodošel, ker ohrani marsikatero drevo. S tem se daje tudi večji
pomen zelenim površinam, ki se vzdržujejo zaradi koristi, ki jih
imajo drevesa za ljudi.«
Ker mlada drevesa zaradi slabih rastnih razmer ali ker niso bila na
pravo mesto posajena prava drevesa, danes dosegajo bistveno
krajšo življenjsko dobo, je po njenem mnenju treba nameniti
posebno pozornost varovanju in skrbi za starejša drevesa, ki s
svojimi bujnejšimi krošnjami nudijo bistveno več koristi, zato svari
pred hitrim in nepremišljenim odstranjevanjem, sploh, če so
drevesa zdrava in varna.
Vir: Veronika Rupnik Ženko, Primorske novice, sobota, 6. julija 2019
P. S.: Sam bi še dodal: Tudi za lipe, ki ne bi bile osamosvojitvene, bi
storil vse, da bi jih ohranili! Posebej bi želel, da bi zasadili vsaj eno
lipo več, kot so jih posekali ob urejanju križišča 'Smrekce' (OIC
Hrašče), regionalna cesta Postojna–Razdrto.
Ostanimo zelena dežela!
Besedilo in fotografija: P.S. Srečko Šajn, IOC Hrašče
Lipov list - Junij 2022

22
Slovenske lipe
Fotografija: Bojan Dremelj
Panorama Bučke v sončnem poletnem dnevu.
Lipov drevored na Bučki
V letu 2013 je TD Bučka obeležilo deseto obletnico delovanja. V duhu ustanovitvene ideje, da turistično društvo
povezuje društva in skrbi za promocijo kraja, prireditev in dogodkov, smo kot znak vzornega meddruštvenega
sodelovanja v preteklih letih skupaj s predstavniki vseh društev in šole, ki aktivno sooblikujejo društveno in
družabno življenje na Bučki, zasadili nova drevesa – simbol življenja, ki raste in se razvija. Hkrati smo s tem
obeležili tudi 22. april, svetovni dan Zemlje.
Drevesa so pomemben del narave, so pravljična, zdravilna,
mitološka in dajejo ten naši Zemlji. Drevesa pripovedujejo zgodbe.
In drevesa, ki so bila sedaj zasajena, bodo lahko obiskovalcem
pripovedovala zgodbo o življenju na Bučki, o povezovanju,
sodelovanju ter o nesebičnem razdajanju krajank in krajanov v
dobro našega kraja. Drevo je vez med včeraj in jutri. Na to, da bo
vez tudi v prihodnje še naprej močna, pokončna, plemenita in
plodna, nas bodo odslej spominjala zasajena drevesa. Zagotovo je
bil to dogodek, kot ga na Bučki še ni bilo! Upamo, da bodo
vremenske razmere novim drevesom naklonjene, da bodo lahko
lepo rasla in se razvijala ter kmalu ustvarila novo zanimivo veduto
ob pogledu na Bučko.
Vse udeležence zasaditve lipovega drevoreda je uvodoma nagovoril
predsednik TD Bučka Silvo Vene, ki je predstavil namen in simboliko
sajenja dreves za Bučko. Saditvi dreves so se prijazno odzvali tudi na
krajevni enoti Zavoda za gozdove Slovenije iz Sevnice. Dogodka sta
se udeležila tako vodja enote Miloš Brinovec, ki je tudi nagovoril vse
zbrane, kakor tudi revirni gozdar Silvo Vintar. Drevesa v drevoredu si
sledijo po abecednem vrstnem redu uradnega naziva društva in šole,
vsakemu drevesu pa smo h koreninam položili še t. i. časovno kapsulo
– stekleničko v obliki Slovenije in s sporočilom o namenu in datumu
saditve ter s podpisom aktualnega predsednika oziroma vodje. Ta
informacija bo morda čez desetletja in stoletja zanimiv vir podatkov
o našem kraju.
Zasaditev lip sta pozdravila tudi župan Občine Škocjan Jože Kapler in
predsednica Krajevne skupnosti Bučka Ljubica Hočevar, ki sta na
novo posajena drevesa na koncu tudi zalila. Po zasaditvi lip je sledil še
deseti redni letni zbor članov TD Bučka, na katerem je društvo prejelo
priznanje Turistične zveze Dolenjske in Bele krajine za deset let
uspešnega delovanja v turizmu. Društvo je prejelo priznanje tudi
sosednje Turistične zveze občine Sevnica, in sicer za aktivno in
prepoznavno delo na področju turizma in dobro sodelovanje z
zvezo. Priznanji sta podelila predsednika obeh zvez, Jože Barbo s
strani dolenjske ter Cvetka Jazbec s strani sevniške turistične zveze.
Oba sta društvu tudi čestitala in izpostavila njegov prispevek k
razvoju turizma v tem delu Slovenije. Čestitke ob deseti obletnici
delovanja so izrazili tudi predstavniki ostalih društev.
Na koncu smo se, kot se za praznovanje spodobi, posladkali s torto.
Vsi udeleženci občnega zbora pa so prejeli še darilo – seme
potomke buče velikanke in povabilo, naj jeseni sodelujejo na
tekmovanju v izrezovanju buč, ki bo potekalo v sklopu jesenskega
praznika buč.
TD Bučka se zahvaljuje vsem članom, ostalim društvom in krajanom,
ki že vsa leta aktivno sodelujejo pri aktivnostih društva, ter Občini
Škocjan, ki podpira in omogoča delovanje društva. Posebna zahvala
pa gre tudi župniku Damjanu Štihu, ki je sprejel idejo o drevoredu
lip ob robu parkirišča pri pokopališču na Bučki. Vsem še enkrat
iskrena hvala.
Besedilo in fotografije: TD Bučka
Fotografija: Ivan Merljak
Lipe ob sončnem zahodu
Drevored daje kuliso za snemanje in fotografiranje
Lipov list - Junij 2022

23
Slovenske lipe
Obseg lipe znaša 4,7 metra.
Lipa v Završah nad Mislinjo
Med številnimi mogočnimi lipami, ki krasijo in varujejo domačije,
kapele in cerkve po občini Mislinja, smo se člani TD Mislinja odločili za
predstavitev lipe, ki raste poleg cerkve svetega Ruprehta v Završah nad
Mislinjo. Kdaj je bila posajena, nihče ne ve točno, prav gotovo pa je
stara okoli dvesto let. Njen obseg znaša 4,7 metra. V preteklosti je imela
sestro dvojčico, ki pa jo je zob časa tako najedel, da so jo morali
odstraniti. Iz njenega lesa so med drugim izdelovali cokle, nečke za
gnetenje testa, deske za valjenje testa, cenili pa so ga tudi rezbarji, saj je
bil svetel in mehak, prožen, cepljiv in se ga je dalo lepo oblikovati.
Prostor na hribčku poleg cerkve in lipe lepo dopolnjuje stara Mehova
gostilna. Pred mašo in po njej so se vaščani zbirali pod lipo, ki je odlično
nadomeščala današnji radio, televizijo in časopise. Razpravljali so o
letini in pomembnih dogodkih, kaj malega popili in zapeli, ob večjih
praznikih pa tudi zaplesali in se poveselili. Spomladi so kmetice nabirale
lipovo cvetje, poleti je lipa dajala prijetno senco koscem in grabljicam
po napornem delu, med vojno pa so imeli pod njo partizani in kurirji
razgledno točko. Razgled od lipe ne vse štiri strani neba je res čudovit,
saj pogled seže od Paškega Kozjaka do Pohorskih planj, avstrijskih Alp,
Pece in Uršlje gore do Kamniško-Savinjskih Alp. Gospodar Mehove
domačije hudomušno pripomni, da bi prišla marsikatera resnica na
dan, če bi lipa znala govoriti.
Poleg te lipe so v Završah še lipi pri cerkvi svetega Vida, pri Legnarjevi
kapeli in največja pri domačiji Zgornji Naveršnik. Obseg Naverške lipe
znaša kar 5,53 metra.
Besedilo in fotografija: TD Mislinja
Lipi na Brezovi Rebri
Lipi na Brezovi Rebri pri Dvoru sta mogočni drevesi izjemnih
dimenzij, razglašeni za naravno vrednoto, ki raste pred nekdanjo
Turjaško gozdarsko kočo.
Lipi sta na skupnem rastnem prostoru sooblikovali mogočno
krošnjo ter sta ravno zaradi tega neločljivo povezani.
Čarobno je biti v senci lepotic.
Deblo debelejše lipe meri v obsegu 520 cm, deblo tanjše pa 370
cm. Debelejša lipa se uvršča med debelejše lipe na Dolenjskem.
Lipi sta po ocenah stari več kot 200 let, saj je nedaleč stran stala
mogočna stavba, kjer so imeli Turjačani – Auerspergi svoj sedež
gozdarskega revirja za gozdove na Ajdovški planoti.
Na dan Zemlje, 22. aprila 2017, so v sodelovanju med Zavodom za
gozdove, Zavodom za varstvo narave, Občino Žužemberk in
Turističnim društvom Suha krajina iz Žužemberka svečano odkrili
obnovljeno informacijsko tablo in tako počastili ti izjemni lepotici.
Ob tem je zanimivo navesti, da je v Občini Žužemberk kar šest
naselij, katerih imena izvirajo iz besede lipa: Podlipa, Mali Lipovec,
Srednji Lipovec, Veliki Lipovec, Malo Lipje in Veliko Lipje, kar daje
vedeti, da je bila lipa v Suhi krajini izjemno cenjeno in spoštovano
drevo.
V stoletjih se je tako med človekom in drevesi vzpostavila vez, ki jo
je vredno ohranjati ter z odgovornim ravnanjem poskrbeti, da
bosta lipi še dolgo znamenitost Brezove Rebri in Suhe krajine.
Besedilo in fotografija: Vlado Kostevc, predsednik TD Suha krajina
Lipov list - Junij 2022

24
Slovenske lipe
Logatec se ponaša z najdaljšim lipovim drevoredom v Sloveniji,
ki je nastal v obdobju Ilirskih provinc.
V slovenski kulturni dediščini je bila lipa od nekdaj sveto drevo. Je
drevo, ki je dišeče, cvetoče, mogočno, zdravilno in dočaka visoko
starost. Ljudje so jo sadili ob pomembnih mejnikih oz. življenjskih
prelomnicah.
Logatec se ponaša z najdaljšim lipovim drevoredom v Sloveniji, ki je
nastal v obdobju Ilirskih provinc. Dolg je 1900 m, sestavlja pa ga 290
dreves vrste lipovec (Tilia cordata) in lipa (Tilia platyphyllos), tako je
največji spomenik naravne dediščine v občini Logatec. Logatcu daje
prav poseben pečat, saj leži ob vstopu v kraj.
Po ljudskem izročilu naj bi drevored zasadili okoli leta 1805, v spomin
na poroko med Napoleonom Bonapartejem in Marijo Luizo, hčerjo
avstrijskega cesarja Franca II. Na začetku naj bi se imenoval Luizin
drevored. To ime pa se je sčasoma izgubilo iz poimenovanja, saj je
bilo drevored, ki je nastal v obdobju francoske okupacije, lažje
povezati s slavnim generalom.
Izviren slovenski turistični spominek
Izdelki iz
lipovega lesa
Napoleonov
drevored lip v
Logatcu
Kmalu po znameniti revoluciji se je v Franciji uveljavilo tako imenovano
sajenje 'dreves svobode'. Sklepamo lahko, da se je v tedanjem času
začelo načrtno saditi drevesa tudi pri nas. Tako so simbolično prikazali
francosko osvoboditev izpod avstrijske vladavine.
Sajenje dreves pa je bilo priljubljeno tudi pozneje, pod avstrijsko
krono. Med Dolenjim Logatcem in Gornjim Logatcem so leta 1888
sadili drevesa v čast 40. obletnici vladanja Franca Jožefa I. Prav tako
naj bi jih v istem času zasadili ob cesti Dolenji Logatec–Rovte.
Napoleonov drevored se je z leti spreminjal, saj so vremenski vplivi,
promet in starost dreves terjali svoj davek. Zadnja sanacija je bila v
letih 2008/2009, takrat so drevesa obrezali, odstranili poškodovane in
trhle veje ter drevored pomladili. Zasadili so 29 mladih lip.
Besedilo: Barbara Zelenec
Fotografija: Andrej Korenč
Pri Mimetik design sodelujeva Brigita Vehar, oblikovalka, in Barbara
Zelenec, ki izdelku vdihne končno podobo. Skupaj ustvarjava zanimive
lesene izdelke, ki so narejeni iz naravnih in lokalno dostopnih
materialov. Večino dela opraviva ročno, saj tako izdelek dobi unikatnost.
Znamka izdelkov se imenuje Stolp zakladov. Spremljate naju lahko na
facebook strani, kjer izdelke tudi oglašujeva.
Oblikovanje izdelka se je začelo z idejo. Želeli sva ustvariti izdelek, ki bi
bil obema všeč, ki bi bil uporaben, ideološko in surovinsko povezan z
lokalnim okoljem. Sledile so ideje, skice in raziskava okolja ter surovine,
ki jo je v okolju dovolj in jo lahko oblikujeva.
Najprej delo opravi Brigita, ki izdelku nadene prvo podobo. Včasih
mine kar precej časa in popravkov, da sva zadovoljni in izdelava prvi
prototip. Sledi rokovanje z izdelkom in konstruktivne kritike najinih
družinskih članov, ki pomagajo do tega, da nastane izdelek, ki nama
je všeč in je uporaben.
Barbara izbere les. Ko dobi v roke desko, si najprej ogleda, kako potekajo
letnice, kje so izraščene veje, kako 'nepravilnosti' v lesu obrniti v
dodatno vrednost izdelka. Sledi strojno graviranje, nato delo z žago.
Izrezane kose je treba še obrusiti, prevrtati in naoljiti. Nazadnje pride na
vrsto povezovanje z naravno vrvjo in dodajanje etikete.
Les je trajnostni material, zato je idealen za izdelavo izdelkov, ki jih ne
želimo pogosto menjati. Lipov les odkupujeva predvsem od lokalnih
kmetovalcev, gozdarjev. Živiva v najlepši notranjski vasi – v Hotedršici.
V naši okolici lipa ni redkost. Les lipe je svetel in mehak za obdelavo,
zato ga radi uporabljava.
Lipa je zelo močno usidrana v slovenski zavesti, saj je povezana z
Podstavek dela družbo že številnim kuharjem in gospodinjam
po Sloveniji.
marsikaterimi obredi in šegami. Vaške lipe so priča političnemu, pravnemu
in družabnemu življenju. Skoraj v vsakem slovenskem kraju poleg cerkve,
gradu, v centru vasi stoji lipa, drevo, ki so ga že naši predniki cenili in mu
pripisovali svete lastnosti. V Logaški občini ima Lipa svojevrsten pomen,
saj je tu najstarejši lipov drevored, zato ima izbira lipovega lesa tudi
močan lokalni pomen. Verjameva, da les lipe nosi močno energijo,
magnetizem, mehkobo, ki ima osnovo v ljubezni in harmoniji.
Ker pa sva želeli poudariti pomen lipe, njeno zdravilnost, mogočnost in
lepoto, je bilo logično, da sva v zgodbo vpletli tudi čebelo. Med nami je
veliko čebelarjev in vedno več ljudi se zaveda, da brez čebelnega
opraševanja ne bi bilo hrane. Če bodo izumrle čebele, se slabo piše
vsemu svetu. Zato je pomembno, da z njimi ravnamo odgovorno.
Tako je nastal tridelni podstavek za vročo posodo v obliki čebele z
vgraviranim stiliziranim motivom čebele in slovenskim pregovorom o
hrani. Povezan je z vrvico iz naravnih vlaken – motvozom in premazan z
lanenim oljem. Čebele v čebelnjake pridno nosijo med, najini podstavki
pa hrano na družinsko mizo.
Prvi motiv, ki je nastal, je bil sicer maček, ki je povezan z Hotedršico. Ta
dela družbo že številnim kuharjem in gospodinjam po Sloveniji. Do sedaj
so nastali podstavki čebele, mačka, veverice, zmaja. Pri kupcih je zelo
priljubljen tudi motiv čebele.
Besedilo in fotografija: Barbara Zelenec
Lipov list - Junij 2022

Prireditev ima vasovalski pridih, zato v prvi vrsti vabimo moške
pevske zasedbe.
Najbrž ga ni med vami, ki še ni slišal za kraj z znamenitim imenom Polhov
Gradec. Le pol ure vožnje od glavnega mesta leži, obkrožena z vršaci
alpskega predgorja, ta zanimiva vasica. Slovenski pisatelj Ivan Cankar je
dejal, da je najlepši kraj na svetu. Delček lepote, ki je pisatelja očarala že
pred stoletji, je kraj ohranil še danes, zato že sam po sebi vabi, da ga
obiščete. Polhov Gradec se ponaša tudi z bogato kulturno dediščino, saj
je bil občutek za kulturo in lepoto tesno povezan z ljudmi, ki so se tu
naselili. Tudi dandanes se ljubiteljska kultura močno prepleta z našim
življenjem. V kraju in bližnji okolici deluje več pevskih zborov, dramska
skupina, folklorne skupine, klekljarsko društvo, razni ljudski umetniki …
Ena od mnogih znamenitosti, ki jih Polhov Gradec premore, je tudi
polhograjska graščina s čudovito urejenim parkom in znamenito
večstoletno lipo. Lipa, nekdaj ena najlepših s 'tanc podnom' daleč
naokrog, krasi park pred graščino že vsaj tri stoletja. Po mnenju
nekaterih pa bi bila lahko še precej starejša. Mnogi še pomnijo, kako
so včasih posedeli v krošnji drevesa, kjer so bili miza in klopi. Te so žal
zaradi povzročanja škode drevesu odstranjene. Pod njo se je v
preteklosti veliko rajalo in prepevalo.
V želji, da popestrimo dogajanje v kraju v poletnih dopustniških mesecih,
Pod grajsko
lipo
smo se leta 2011, ob 20. obletnici samostojnosti naše države Slovenije, v
moškem pevskem zboru Turističnega društva Briše in Javnem
zavodu Polhograjska graščina odločili pripraviti družabno pevsko
srečanje moških zborov in skupin z imenom 'Pod grajsko lipo'. Ko se dan
nagiba k počitku, se zberemo v grajskem parku pred našo mogočno
lepotico. Še preden se oglasi pesem, nas že nekaj let zapored Dramsko
društvo Neptun z igranimi prizori popelje v preteklost našega kraja.
Pod večer pa, ko vzide 'fantovsko sonce', v parku pred graščino zadoni
fantovska pesem. Prireditev ima vasovalski pridih, zato v prvi vrsti
vabimo moške pevske zasedbe. Vsaka skupina zapoje nekaj pesmi.
Običajno so te pesmi ljudske ali vsaj ponarodele, prirejene za
večglasno petje. Ko se luna že močno dvigne nad krošnjo lipe, pa ob
zaključku prireditve fantje in možje skup´ stopimo, da zadoni pesem
še iz vseh grl hkrati. Ob kapljici in pogostitvi z domačimi dobrotami pa
se druženje običajno razvleče še pozno v noč.
Letos bo prireditev v petek, 26. 8. 2022.
Besedilo in fotografija: Marjan Malovrh, zborovodja Mopz TD Briše in
pobudnik prireditve
25
Slovenske lipe
Na lipove sarme in lipov
napitek
Čeprav je moja kmetija prepoznavna po mogočnih orehovih
drevesih, krasi domačo hišo mogočna lipa. Pod njo radi sedemo,
sploh v pomladnem času, ko cveti in opojno medovito diši. Poleti
pa nam njene dolge veje nudijo hladno senco, pod katero zelo
rada ponudim nedeljska kosila.
Romanca Rečnik
Mobitel: 041 617 573
Spletna stran: www.ludus-naturae.com
Facebook: http://www.facebook.com/LudusNaturae.eu
V okviru svoje dopolnilne dejavnosti pripravljam prav posebna
kulinarična doživetja žive hrane. Pri svojem kulinaričnem
ustvarjanju pazim, da domače sestavine, ki zrastejo na posestvu
oz. jih jaz pridelam/predelam tako, da ohranim prvinske
učinkovine, ki dajejo hrani pristen okus narave in hkrati blagodejno
vplivajo na človeško telo.
Tako že več kot deset let pripravljam lipov napitek iz lipovega
cvetja.
Zadnji dve leti pa delam tudi lipove sarme, pri katerih uporabim
za ovoj sveže mlade lipove liste.
Obiskovalci kulinaričnega doživetja so navdušeni nad njimi. Jaz
pa tudi, da lahko ponudim nekaj, česar ne morejo okusiti nikjer
drugje; da resnično doživijo nekaj edinstveno sLOVEnskega. Tako
na svoj način poskušam ohranjati tradicijo naših prednikov ...
zbiranja pod lipo.
Besedilo in fotografija: Ekološka kmetija Rečnik EKO od leta 1999
Lipov list - Junij 2022

26
Slovenske lipe
Mladi iščejo
največje lipe v
Škalah
Šolski otroci pod Oblovo najdebelejšo lipo.
Na podružnični šoli Škale pri Velenju smo se prek društva Revivas
vključili v projekt Turistične zveze Slovenije in raziskovali lipe v
domačem kraju Škale. Projekt smo poimenovali Lipa zelenela je.
Učenci in otroci vrtca so šli po Škalah in iskali največje lipe. Našli smo
jih ogromno in jim izmerili obseg, najdebelejša je imela kar 6 m. Ob
petju pesmi Lipa zelenela je in Pod lipco smo plesali okrog njih ter
ustvarjali v središču naše vasi – seveda tudi pod lipo. Nekateri otroci
so slikali lipo po opazovanju, drugi so izdelali svojo čarobno lipo,
otroci vrtca pa so iz gline oblikovali lipove liste. Pred šolo nam je v
drevoredu lip manjkala samo še ena in prek Čebelarskega društva
smo zapolnili prazen prostor še z eno. Ko bodo lipe zacvetele, bomo
Lipe kot so jih narisali otroci.
nabrali še cvetove, jih posušili in pripravili čajanko z lipovim čajem.
Mmmmmmmm, bo dišalo.
Besedilo in fotografiji: Za društvo Revivas Škale in
POŠ Škale Eva Kumer
Lipa mi je povedala
Na Likovno-literarni koloniji na Maleku leta 2020 v Jeruzalemu me je prevzela stara lipa, ki jo je upodobil
Zdravko Petek. Posvetila sem ji kratko zgodbo.
Požagane veje, razjedena duplina, dom mravelj, žužkov, ki posesajo tudi
deževne kaplje, ki se skrijejo pred soncem v porjavelih majhnih kotičkih.
Na mojem onemoglem, a še živečem deblu so zrasle grbe, tako kot
nekoč starim ženicam, ki se jim je upognila hrbtenica pod težo košev,
ki so jih prenašale iz grape na breg, da je družina preživela. Kadar
udari suša, čeprav že onemogla, potegnem s koreninami vodo,
omehčam srce, da se nahranijo in napojijo moji drobni obiskovalci.
Živim zanje in z njimi. Včasih, ko težko diham, me tolažijo in odpirajo
vodne zamaške v žilah. V daljavi slišim bevskanje psov in cviljenje
mačkov, kadar se ženijo. Ponoči počivam, zmoti me le ropot
avtomobilov in motorjev, ki zdrvijo mimo mene. Mlada sem bila
lepotica, veje sem raztezala na vse strani in se dvigala visoko k nebu.
V jeseni sem slekla pisano obleko. Veter je z listi plesal in jih raznašal
po bregovih in grapah.
Gola sem pričakala zimo, snežinke so me umile in ohladile, srce je
trepetalo pred zmrzaljo. Zastokala sem, ko me je prvi mraz zarezal v
skorjo. Boleča rana se je šele spomladi zacelila, ko so iz popkov
pognali listi in me nahranili. V zeleni krošnji so se skrivale in ženile
ptice. Ko sem poleti zadišala kot nevesta, so od jutra do večera
brenčale čebele, jaz pa sem ostala prikovana na zemljo, ki mi je še
danes zvesta. Več sto let me je hranila, v moji senci so se hladili ljudje,
ko so se vračali z motikami iz vinogradov. Ob toplih večerih so se pod
mano zbrali fantje, slovenska pesem je odmevala s hriba v daljavo,
kjer so dekleta odpirala okenca in poslušala.
Pod krošnjo so si fantje in dekleta obljubljali večno zvestobo. Pri
mojem deblu se je zaklinjal, da jo bo vzel, a ga je srce pognalo v boj
za slovensko zemljo. Žalostno dekle je ob večerih samo zrlo v luno in
jo spraševalo, ali njen ljubi še živi in misli nanjo. Njegova pisma in
sporočila so nehala prihajali. Jokala je, iz oči so tekle solze podnevi in
ponoči.
Pri meni je iskala tolažbo. Nekega večera je pokleknila nad mojimi
koreninami in rekla: »Lipa, ti veš za najino zaobljubo. Nesrečna sem
prejela pismo, da je padel v boju.«
S solzami v očeh je pogledala v nebo in govorila: »Dragi, ti plavaš nad
oblaki in me gledaš. Ali vidiš v zibki tudi najinega sina?«
Besedilo: Matilda Simonič
Lipov list - Junij 2022

Fotografija: Osebni arhiv
Piše: VANJA LOČNIŠKAR alias MARJEŠKA PEHTA
Kjer je zdravje doma
Lipa cveti od
maja do junija
27
Zdravilni turizem
Lipa je mogočno drevo, njeni cvetovi so priljubljeni v čajnih
mešanicah pri prehladnih obolenjih. Lipovi cvetovi povečujejo
znojenje, izločanje vode, blažijo kašelj ter draženje sluznice
Lipa raste v mešanih gozdovih, ob cestah, drevoredih, parkih. Kot
osamelec jo pogosto najdemo v središčih vasi in ob cerkvah, na
kmečkih vrtovih, dvoriščih.
Cvetovi lipe, ki se najpogosteje nabirajo za čaj, so rumenkasto
bele barve, imajo močan vonj ter so izjemno bogati s cvetnim
prahom. Lipa ima navadno do pet cvetov nad ovršnim listom,
medtem ko jih ima lipovec tudi do 15. Cvetovi lipe visijo navzdol,
medtem ko so cvetovi lipovca razporejeni štrleče v vse smeri.
Lipa cveti nekje od maja do julija. Takrat jo tudi obiramo, najbolje
v opoldanskih urah na topel in sončen dan. Pomembno je, da
nabiramo komaj odprte cvetove lipe skupaj z ovršnimi listi.
alergični na cvetove lipe. Ne priporoča se otrokom, mlajšim od štirih
let. Pozneje lahko zanje pripravimo čaj največ dvakrat na dan, z
1 gramom posušenih lipovih cvetov na 150 ml vrele vode. Čaj naj
se ne uporablja za lajšanje napetosti pri otrocih, mlajših od 12 let.
Ni podatkov o varnosti pitja lipovega čaja med nosečnostjo in
dojenjem.
Nabiranje lipovih cvetov v naravi: Pomembno je, da nabiramo
komaj odprte cvetove lipe in lipovca skupaj z ovršnimi listi. Cvetovi
lipe naj bi namreč s starostjo razvili narkotične lastnosti.
Lipove cvetove nabiramo samo za eno sezono. Stara droga
namreč izgubi zdravilne učinke, kar lahko opazimo kot
spremenjeno barvo cvetov – postanejo rdečkasti. Lipove cvetove
sušimo v senčnem ter zračnem prostoru, kjer temperatura ne
presega 40 ⁰C.
Lipovi cvetovi vsebujejo eterična olja, flavonoide, sluzi in
čreslovine. Pitje lipovega čaja spodbuja in poveča odvajanje vode
in znojenje, znižuje povišano telesno temperaturo in okrepi
delovanje telesnega imunskega sistema. Uporabljamo jo
predvsem pri prehladih in gripi, kašlju ter hripavosti. Učinki za
lajšanje gripoznih in prehladnih obolenj so potrjeni tudi
znanstveno. Zaradi vsebnosti sluzi cvetov se lokalno zmanjša
draženje sluznice in s tem tudi kašlja. Ima spazmolitične lastnosti,
zato vpliva na sproščanje krčev gladkih mišic. Znižuje krvni pritisk,
zaradi česar jo lahko uporabljamo pri povišanem krvnem pritisku,
povezanim s poapnenjem žil in živčno napetostjo. Je sedativ,
njena eterična olja nekoliko umirjajo napetost.
Če si pripravljamo kopeli, dodamo v vodo večjo količino bolj
koncentriranega lipovega čaja za pomirjanje napetosti in pripravo
na spanje. Cvetje lipe lahko damo tudi v blazino, kar nas bo prav
tako pomirilo in zazibalo v spanec.
LIPE NA SLOVENSKEM
Po uspešno zaključenem natečaju
ob Dnevu slovenskega turizma pod naslovom
Lipa – simbol slovenskega turizma,
smo se pri Turistični
zvezi Slovenije
odločili,
da lipam
v Sloveniji
posvetimo
posebno knjigo.
Kako pripravimo čaj:
Eno do dve čajni žlički lipovih cvetov poparimo s 150 ml vrele
vode. Pokrit poparek naj stoji 5 minut, nato ga precedimo.
Paziti moramo na sledeče:
Če pijemo lipov čaj zmerno in z njim ne pretiravamo, naj ne bi
prišlo do neželenih ter stranskih učinkov. Ob prekomernem uživanju
lahko vpliva na okvaro srca. Pitje lipovega čaja se odsvetuje
vsem ljudem, ki imajo težave s srcem zaradi učinka povečanega
znojenja in odvajanja vode. Prav tako se odsvetuje ljudem, ki so
Vse o vaših lipah – majhnih in velikih,
z zgodbo ali brez – zaupajte Jožetu Prahu:
joze.prah@amis.net, 041 657 560.
Lipov list - Junij 2022
oglasLL14b.indd 3 01/06/2022 14:44

28
Zdravilni turizem
Njen drugi dom je na Altaju – ledenik Karajuk
Lipa – drevo pravice, zmage,
zaščite in zdravja
Maria Ana Kolman, velika poznavalka sibirske kulture, mitologije in ljudskega zdravilstva, pravi, da jo
je pot v Sibirijo zanesla po 'ključu naključij', na tem prvinskem delu sveta pa je našla tako svoj drugi
dom kot starodavno znanje fitomedicine in šamanizma. S svojimi predavanji in zapisi ljudi spodbuja,
da vzpostavijo vez z naravo, si zdravilne rastline pridelajo ali naberejo sami, na vrtovih pa zasadijo
plodonosna drevesa. O teh piše tudi v svoji trilogiji Drevesa – miti, legende, zdravilnost, med njimi pa
izpostavlja lipo, že od nekdaj sveto drevo Slovencev in Slovanov.
»Ko sem iskala pomoč pri zdravljenju svojega starejšega sina, sem
spoznala dr. Valentino Aleksejevno Kharlovo. Medtem ko ga je zdravila z
metodami ruske medicine, sva se spoprijateljili in po sinovi ozdravitvi
sem s svojimi tremi otroki odpotovala v Sibirijo. Tam sem spoznala, da
sem bila tja poklicana po neki volji višjega razuma, saj se je od takrat moje
življenje popolnoma spremenilo,« pripoveduje.
»Sibirija je eden redkih koncev sveta, ki še ohranja svojo prvinskost.
Narava je čudovita: tajge, stepska prostranstva in visokogorje na jugu
Sibirije so tako zelo odmaknjeni od civilizacije, da tam veljajo le zakoni
narave. Zato tam živijo srečni ljudje. Mi je pa Sibirija dala tudi neprecenljivo
bogastvo – znanja s področja fitomedicine in šamanizma.«
Pravi, da je Altaj njej drugi dom, da je tam našla domovanje svoje duše.
»Altaj ima nenavadno moč. Altajci verjamejo, da je prav pod Beluho,
najvišjo goro Sibirije, Zemlja s popkovnico povezana z ozvezdjem
Oriona. Mnogi verjamejo, da je tam Šambala ali Belovodje, mesto Velikih
učiteljev, altajski raj na Zemlji ali Zlata dežela. Jaz sem sledila svoji duši,
verjetno tudi praspominu, in na Altaju resnično našla svojo Šambalo,«
pojasni in doda, da jo je iskanje starodavnih znanj in modrosti od
šamanizma do tradicionalne medicine vedno bolj vodilo k fitoterapiji.
»Ko sem zbirala znanja in izkušnje tradicionalnega altajskega zdravilstva,
sem iskala tudi znanstvene dokaze in klinične študije za učinek zdravilnih
rastlin. V mojem značaju je že od otroštva nadvse izražena radovednost,
vedno me je vse zanimalo. Verjetno me je prav to pripeljalo do dr. Sergeja
Valerjeviča Korepanova, zdravnika, onkologa in fitoterapevta. Na
njegovem Inštitutu Alfit sem pričela študij fitoterapije kot znanstvene
discipline v okviru medicine. S temi znanji kot fitoterapevtka lahko
razumem biokemične procese v telesu in učinek farmakoloških sestavin
zdravilnih rastlin pri določenem bolezenskem stanju, določim ustrezen
fitoterapevtski protokol za preprečevanje bolezni in tudi kot podporo pri
konvencionalnem zdravljenju.«
Naši predniki in drevesa
»Od pradavnih časov so ljudje drevesa častili kot sveta, saj so jim dajala
vse potrebno za preživetje in s svojimi magičnimi silami vplivala na
njihovo usodo. Do prihoda krščanstva so bila drevesa izvorna povezava
med bogom in človekom. Predstave o prihodu duše z drevesa, kjer v
podobi ptic čakajo na trenutek prehoda v človekovo telo, tudi predstave
o prehodu duše po smrti v drevo, pa kažejo, da je bila povezava človeka
in dreves bistveni del starodavnega verovanja. Drevo je tudi eden
osnovnih elementov starodavne kozmologije. Simbolika drevesa
združuje kozmos, bios in logos, zato se drevo v različnih tradicijah in
religijah pojavlja kot kozmično drevo, drevo življenja in drevo spoznanja,«
pove in doda, da je imelo čaščenje dreves v mitologiji mnogih ljudstev
izvor v ljudskem izkustvu, iz katerega so ljudje drevo prepoznali kot
simbol življenja, rodovitnosti in življenjske sile. »Zdravilna moč dreves je
bila gotovo povod za to, da je drevo dobilo status kulta, ki se še danes
ohranja v mnogih običajih: božično drevo, mlaj, borovo gostüvanje,
krašenje hiš z zelenimi vejami ob praznikih, jurjevanje, božični čok,
velikonočne butare itd. Marsikateri običaj se je sicer ohranil, njegov
pomen in namen pa sta že zdavnaj pozabljena.«
Lipa in Slovenci
Lipa velja za simbol slovenstva in tudi slovanstva. Pod njo so se stoletja
dolgo shajali vaški oz. ljudski zbori. Bila je središče vaškega družabnega
Lipov list - Junij 2022

sveto drevo – lipa. Kralj Matjaž pooseblja slovenski narod, lipa pa
korenine, h katerim se mora naš narod vrniti, če želi ne le preživeti, ampak
živeti svobodno, srečno in zadovoljno,« pove in doda, da o velikem
pomenu lipe v zgodovini slovenskega naroda govorijo mnoge legende
in ljudske pesmi, tudi zgodovinski dogodki. »Na Lurnskem polju blizu
Špitala na Koroškem stoji majhna cerkvica svete Marije Magdalene. Ob
vhodu vanjo je v nemškem jeziku zapisano: 'Tukaj, kjer stoji idilična
cerkvica svete Magdalene, je bilo pred več kot 1200 leti naravno svetišče
Slovencev.' Legenda pripoveduje, da so na tem kraju v davnih časih rasle
tri lipe, h katerim so romali Slovenci in častili svoje bogove. V 8. stoletju je
izbruhnila bitka med staroverci in pokristjanjevalci. Zadnji slovenski kmet
je bojda, preden je umrl, izgovoril prerokbo: 'Ko bodo lipe tretjič
zacvetele, se bomo vrnili in maščevali!' Lipa je bila namreč našim
prednikom drevo življenja, zdravja, modrosti in pravičnosti. Pod njo so se
zbirali starešine, se posvetovali in razsojali. Pod lipo se je smela govoriti le
resnica. Verjeli so, da je spanec pod lipo zdravilen in da vanjo nikoli ne
udari strela, zato so jih sadili blizu domov in se pred strelami zatekali v
njihovo zavetje. Lipovo vejo so zatikali sredi pašnika, da se krave ne bi
razbežale ali jih ne bi napadale divje zveri. Na jurjevo in na trojico so z
lipovimi vejami okrasili dom in hlev. Lipove vejice so zatikali pod streho,
kar naj bi dom varovalo pred strelami in požarom. Lipa je veljala za zaščito
pred zlom in uroki,« pojasni.
29
Zdravilni turizem
Maria Ana ob Gejzirskem jezeru
življenja, pripoveduje. »Pod njo se je že v davnih predkrščanskih časih
pravica delila v imenu bogov in ljudstva. Pri razsojanju in odločanju o
skupnih zadevah so pod lipo županu stali ob strani člani dvanajstije ali
vaški starešine, kot je določala prastara slovenska navada, imenovana
tudi consuetudo sclavorum, po slovensko slovenska navada ali slovenska
pravda. Zbori in pravde pod lipo, ki so bili sestavni del starega državnega
prava Karantanije, so vplivali na to, da v srednjem veku po slovenskih
krajih ni bilo nobene cerkve, nobenega gradu, vasi, trga in mesta brez
lipe, ki je bila vedno deležna visokega spoštovanja vseh narodnih slojev,«
pove in pojasni, da velik pomen lipe za slovenski narod izpričuje tudi
ljudsko izročilo. Osrednjo vlogo ima lipa tudi v legendi o Kralju Matjažu, v
času zmage nad Turki so marsikje po Sloveniji sadili lipe kot simbol
zmage. »Verjetno se je po tem na Slovenskem ohranil običaj, da so
pomembne dogodke počastili z zasaditvijo lipe. Tudi Napoleonov lipov
drevored v Logatcu je menda bil zasajen l. 1810 v spomin zgodovinsko
pomembne poroke med Napoleonom Bonapartejem in Marijo Luizo,
hčerjo avstrijskega cesarja Franca I.,« pravi.
Posebno drevo
»Lipa ima v dendrologiji poseben pomen – kot drevo, ki deluje na
človeka s svojo nežno, pomirjajočo energijo, ga pomirja in navdaja z
življenjsko radostjo. Lipa ima pomembno vlogo tudi v ljudski medicini:
na njo so prenašali razne bolezni, v deblo lipe so zatikali koščke bolnikovih
oblačil, z lipovim dimom so dimili bolne ljudi in živali. Poleg tega je lipov
les najbolj lahek od vseh evropskih vrst lesa, zelo mehak, prožen, a slabo
obstojen. Uporabljajo ga v strugarstvu, mizarstvu, rezbarstvu, za izdelavo
risalnih desk, igrač, škatel za cigare, kalupov, orgel, klavirjev in pihal, cokel,
furnirja, za pridobivanje celuloze in oglja za risanje ter za izdelavo črnega
smodnika. Ličje iz lubja so včasih uporabljali v vrvarstvu za pletenje vreč,
košar, obutve in rogoznic, povezovanje v vrtnarstvu in vinogradništvu. Pri
nas so iz ličja izdelovali pastirske plašče, t. i. ličnike. Mleto oglje so včasih
uporabljali kot odličen zobni prašek.«
Besedilo: Mateja Blažič Zemljič
Fotografije: Osebni arhiv
»Pri starih Slovanih je bila lipa sicer posvečena boginji ljubezni in lepote
Ladi. S krščanstvom se je odnos do nje sicer spremenil, vendar je lipa
ohranila svoj sveti značaj. Kult čaščenja lipe srečamo pri vseh slovanskih
narodih. Po lipi so dobila ime številna naselja, pri južnih Slovanih, razen
pri Slovencih, je ime 6. meseca, ko cvetijo lipe, lipanj. V Rusiji, Ukrajini, na
Poljskem, Češkem in Slovaškem je po lipi imenovan 7. mesec, saj tam lipe
cvetijo šele takrat (lipec, lipen, lipiec, liepa, lipen.) Tudi mnoga slovaška,
ukrajinska in ruska mesta imajo v svojem grbu upodobljeno lipo. Pred
razglasitvijo slovenske samostojnosti pa je imela Socialistična republika
Slovenija v svojem grbu, ki ga je oblikoval tržaški arhitekt Branko Simčič,
v obrobi žitno klasje, prepleteno z rdečim trakom in lipovim listjem,«
izpostavi.
Lipa v legendah
»V legendah o kralju Matjažu sta osrednji figuri kralj Matjaž in slovensko
Šamanski kamen z znakom 'pakt miru'
Lipov list - Junij 2022

30
Turistični podmladek
Fotografija: Iztok Pipan
V Medvodah so se predstavili dobitniki zlatih priznanj, ki jih je strokovna komisija podelila na osmih predhodnih tržnicah.
Zaključni festival Turizmu pomaga lastna glava
»Ne bomo se ustavili, gremo
naprej!«
Na tržnici v Medvodah je bilo na zadnji četrtek v maju izjemno živahno. »Med vodami«, kot je poudaril
podžupan občine Medvode Ivo Rep, je potekala zaključna tržnica vseslovenskega osnovnošolskega
festivala Turizmu pomaga lastna glava. Mladi so raziskovali zdravilne vode.
V Medvodah so se predstavili dobitniki zlatih priznanj, ki jih je
strokovna komisija podelila na osmih predhodnih tržnicah. Na OŠ
Prestranek so ustvarili kolesarsko pot od mlina do mlina, »na kateri
otroke animirajo z zanimivimi nalogami, na koncu pa prejmejo
mlinček,« nam je zaupala Sara Osmanagič. Tina Sluga iz OŠ Marjana
Nemca v Radečah nam je podarila doma izdelano milo in predstavila
uhane in obesek Savus, kot je ime lokalni učni poti. Na OŠ Miška
Kranjca so se osredotočili na polansko vodo, »ki jo lahko pijejo kar iz
pipe, česar v drugih vaseh v Prekmurju ne morejo,« nam je zaupala
Ana Izza Jeklin. Na OŠ Puconci so zdravo vodo, »ki je eliksir mladosti«,
kot jo je poimenovala Maruša Žekš, zapakirali v zgodbo o vili
Gorenščici in zmaju Kameneku.
QR-kode
Na OŠ Radlje ob Dravi so se posvetili srebrnemu studencu, »ki so ga pili
že romarji iz Slovenije v Avstrijo, zaradi pitja te vode pa je ozdravel
domačin, ki je imel težave s srcem,« je povedala Neja Potnik. Na OŠ
Naklo so si zamislili Ekološko letovišče ob reki Savi, »kjer se otroci že
kopajo in imajo celo skakalnico,« nam je zaupala Mila Antolič. Na OŠ dr.
Janeza Mencingerja Bohinjska Bistrica so razvili novo turistično pot Od
korita do korita, v katerih je pitna voda, sta nam zaupala Jack Muman in
Eva Colja. Na OŠ Šmartno v Tuhinju so ustvarili spletno stran
Najemiplažo.si, »na kateri lahko najamete plažo, ki vam jo pripeljejo
naravnost na vaše dvorišče,« nam je idejo predstavila Lana Erzar.
Razposajeni zborček OŠ Venclja Perka iz Domžal je zažigal z doma
narejeno kombučo. »Ne bomo se ustavili, gremo naprej, v butične
trgovine, na splet, v gostilne. QR-kodo že imamo,« so povedali v en
glas. S QR-kodami so si pomagali tudi na OŠ Tončke Čeč v Trbovljah,
kjer so si po besedah Ane Neže Detela zamislili raztezalne vaje okoli
rudarskega bajerja, preko QR-kode pa dostopaš tudi do spletne strani,
ki predstavlja sproščujoč pohod ob reki Soči in jo je ustvarila Monika
Krsteva iz OŠ Frana Erjavca Nova Gorica. Turistični produkt s QR-kodami
so ustvarili tudi na OŠ Pohorskega bataljona Oplotnica, za potrebe
promocije Oplotniškega vintgarja pa so posneli tudi video, ki smo si ga
na prigovarjanje Taje Fridrih ogledali s 3D-očali.
Projekte uresničujemo
Janez Jan Štiglic iz OŠ Frana Kocbeka Gornji Grad nam je predstavil
dve poti, ena poteka ob vodi, druga pa se konča v Srnjakovih kotlah,
»kjer se lahko skopaš v mrzli vodi.« Samo 15 stopinj ima trenutno
voda v soteski Bele, ki so jo za središče svojega produkta vzeli na OŠ
Col, »ki jim je že uspelo navdušiti TIC Vipavo, kjer bodo pot preuredili.«
Nika Antonič iz OŠ Antona Šibelja Stjenka v Komnu nam je predstavili
zdravilno vodo, ki so ji dodali kraški med in bor, na OŠ Antona Aškerca
v Rimskih Toplicah pa bodo septembra pripravili čajanko vodnih
nimf, »na kateri bodo ponujali čajne mešanice, ki jih pripravlja
podjetje Vikin, ter ogrlice, v katerih so v epoksi smoli zelišča,« nam je
delček bogate ponudbe predstavila Eva Gradišnik. Na OŠ Križe so se
odločili, da bodo oživili območje okoli propadajočega bazena,
zasnovali pa so tudi »učilnico v naravi s čutno potjo,« je povedala Ana
Terziev. Na OŠ Ljudski vrt Ptuj so pod sloganom Kot riba v vodi
zasnovali sprehod po Ptuji, »kar je metafora za to, da bi bili vsi srečni,«
Fotografija: Arhiv TZS
Stojnica OŠ Miška Kranjca Velika Polana
Lipov list - Junij 2022

Fotografija: Arhiv TZS
Razposajeni zborček OŠ Venclja Perka iz Domžal je zažigal z
doma narejeno kombučo.
je povedala Eva Paternost. Na OŠ J. Hudalesa Jurovski dol – s seboj so
pripeljali tudi harmonikarja – so zasnovali dvodnevni izlet s kolesom
ob jezerih, ki ga bodo gostili 1. in 2. julija 2023. »Naš kraj je znan po
tem, da vse naše projekte uresničimo,« je bila upravičeno ponosna
Eva Senekovič. Na OŠ Žužemberk so zasnovali dogodivščine ob reki
Krki, »saj si želijo, da bi se mladi družili ob njej.«
Na OŠ Antona Globočnika Postojna so si zamislili speleotelapijo v otoški
jami, »saj je jamski zrak zdravilen,« je pojasnila Klara Dujmovič, na OŠ
Mirana Jarca Črnomelj pa so nam predstavili Vodoljuba, »dečka, ki ima
rad vodo, se rad kopa v njej in jo tudi pije,« nam je zaupala Iva Horvat.
Larisa Kose iz OŠ Sveti Tomaž nam je predstavila Savski ribnik, v katerem
plavajo krapi, somi, babuške in ploščice, na OŠ Podčetrtek pa so zasnovali
dve nagradni igri in za nagrado delili »steklenico z našim logotipom in
milo lokalnega izdelovalca,« kot je povedala Nina Mihajlovič.
Na OŠ Pohorskega odreda Slovenska Bistrica so ustvarili »štiri različne
mešanice kopeli, v katerih so v vsaki po tri zelišča,« je povedala Pavlina
Potočnik, na OŠ Vransko – Tabor pa so nas povabili na pohod z vrano
Marjano po vodni učni poti.
Besedilo: Polona Frelih
Posebna zlata priznanja:
• za najboljšo promotorko na stojnici: Ema Seneković
• za najboljšo promotorko v dialektu: Eva Kavaš
• a najboljšega promotorja na stojnici: Jaka Krošl
• za najbolj vztrajno ekipo promotorjev: OŠ Venclja Perka
Domžale
• za najboljši promocijski nastop na stojnici: OŠ Žužemberk
• za najbolj izvirno povabilo na stojnico: OŠ Antona Šibelja
Stjenka Komen
• a najbolj izvirno postavitev stojnice: OŠ Antona
Globočnika Postojna
• za najboljšo kostumografijo: OŠ Prestranek
• za najboljšo animacijo na stojnici: OŠ Križe
• za najboljše promocijsko gradivo: OŠ Antona Šibelja
Stjenka Komen
• za najboljši spominek: OŠ Mirana Jarca Črnomelj
• za najboljšo celostno podobo produkta: OŠ Antona
Aškerca Rimske Toplice
• za najboljše ekipno delo: OŠ Puconci
• za najboljšo gastronomsko postrežbo na stojnici: OŠ J.
Hudalesa Jurovski dol
• za najbolj inovativni produkt leta: OŠ Šmartno v Tuhinju
• za naj motivatorko ekipe: Loti Baloh
Vse ekipe so bile nagrajene z bogatimi nagradami, ki so jih
prispevala turistična društva ter turistični ponudniki iz vse Slovenije.
31
Turistični podmladek
Fotografija: Arhiv TZS
Ekipa OŠ Antona Šibelja Stjenka Komen
Lipov list - Junij 2022

32
Turistični podmladek
Gaj Herman je predsednik mladinskega odbora Štajerske turistične zveze.
Gaj Herman
»Treba je pritisniti na skupino
mladih, ki so zagnani«
Gaj Herman je član upravnega odbora in turističnega društva Lovrenc na Pohorju. Je tudi član Štajerske
turistične zveze Maribor in predsednik mladinskega odbora Štajerske turistične zveze. Predstavljamo
vam ga, ker je pomlajevanje turističnih društev ena najtežjih, a hkrati najbolj nujnih nalog, če želimo, da
bodo tudi v prihodnosti delovala tako uspešno kot do zdaj.
Velike probleme s pomladitvijo imajo vsa društva, ne samo turistična,
pač pa tudi ostala, že na začetku pogovora ugotavlja Gaj Herman,
študent Višje strokovne šole za gostinstvo in turizem v Mariboru ter
nekdanji dijak Srednje šole za gostinstvo in turizem v Mariboru. »Pobuda
za pomladitev našega društva je prišla s strani starejših članov. Zdi se mi,
da je treba najprej pritisniti na tistega pravega mladega človeka ali
skupino mladih ljudi, ki so zagnani, ki imajo interese ter dobre ideje,« je
odgovoril na vprašanje, kako je prišlo do ustanovitve mladinskega
odbora Štajerske turistične zveze Maribor. Trenutno šteje šest članov
»različnih starosti in profilov, eni so bolj iz gastronomije, drugi iz turizma«.
Od delavnic do jabolčne kraljice
Pomembno je, da imajo polno načrtov. »Naš mladinski odbor je še zelo
mlad, saj je bil ustanovljen šele oktobra, kar pomeni, da nismo stari niti
eno leto. Za začetek nam je pomembno, da dobimo čim več članov iz
različnih turističnih društev. Zelo v kratkem bomo naredili izobraževanje
za lokalne vodnike, saj nam je bilo rečeno, da je veliko dobrih vodnikov,
ki si ne upajo voditi, saj so že malo pozabili, kako je stopiti pred občinstvo.
Imeli bomo še predavanje o gozdnem turizmu, verskem turizmu ter
kako vse te teme zanimivo predstaviti komisiji. Naredili bomo tudi
promocijsko akcijo: izbrali bomo kraljico, ki bo promovirala destinacijo in
dogodke. Ne vemo še, ali bo to vinska kraljica ali jabolčna kraljica. Verjetno
jabolčna, saj imamo pri nas veliko jabolk, vinsko kraljico pa ima že skoraj
vsaka slovenska vas,« je predstavil njihove načrte.
Ena od nalog turističnega podmladka je, da kot člani komisije sodelujejo
pri mladinskih projektih Turistične zveze Slovenije, kot so: Moj kraj – moj
šef, Več znanja za več turizma in Turizmu pomaga lastna glava. Lani je na
pobudo Štajerske turistične zveze kot član komisije ocenjeval projekt
Moj kraj – moj šef, letos pa je na tržnici v Medvodah ocenjeval zaključne
tržnice projekta Turizmu pomaga lastna glava, na katerih je bilo mogoče
opaziti ogromno produktov s QR-kodami. »Že nova strategija turizma
postavlja v ospredje digitalizacijo. Vidimo, da se tega že v osnovnih šolah
dobro zavedajo. Tehnologija nas bo peljala naprej,« je izrazil prepričanje,
da se s takšnim podmladkom za turizem ni treba bati.
Gaj rad potuje, zelo rad ima doživetja in kulinariko, lani pa je opravil tudi
izpit za lokalnega turističnega vodnika, zato smo ga povprašali, kaj bi
nam pokazal v domačem Lovrencu na Pohorju. »Naš čudoviti Lovrenc na
Pohorju je najbolj znan po Lovrenških jezerih. Lovrenc je oaza med
Peskom in Puščavo. Pesek je pri Rogli, Puščava pa je naselje pred
Lovrencem. Tako da bi vas peljal iz Puščave na Lovrenška jezera, zraven bi
vzela 'preklijavz', kot pri nas pravimo narezku. Predstavil bi vam lovrenško
'pajštvo' oziroma sušilnico sadja in zelenjave, imeli bi degustacijo sadja,
potem pa bi si privoščili dobro kosilo v naši lokalni gostilni Maks. Malo bi
šli kolesarit z električnimi kolesi, če bi bilo spomladi, bi šli nabirat regrat,
imeli bi delavnico z zeliščarkami. Jeseni bi pekli kostanj, pozimi pa bi se
sankali oziroma vozili s 'pležuhom', kar so sani na eni smučki. Zvečer bi
zaključili v koči Dobnik s čudovitim pogledom na gozd,« nas je povabil k
dogodivščinam v Lovrencu na Pohorju.
Besedilo: Polona Frelih
Fotografiji: Osebni arhiv
»Naš čudoviti Lovrenc na Pohorju je najbolj znan po Lovrenških
jezerih,« je povedal sogovornik.
Lipov list - Junij 2022

33
TZS
Velenjsko jezero
26. Srečanje objezerskih krajev Slovenije
»Velenjsko jezero, primer
dobre prakse uravnoteženega
razvoja«
Trije V-ji so zaznamovali že 26. Srečanje objezerskih krajev Slovenije, ki je potekalo v Velenju, na razgledni
ploščadi Vista, od koder je pogled na ogromno zaplato vode – Velenjsko jezero. Turistični strokovnjaki so
se pogovarjali o Razvoju trajnostnega turizma ob umetnih jezerih.
Ljudje si želijo, da se veliko dogaja, da je vse polno, hkrati pa bi imeli stik
z naravo, z živalmi, je v uvodu poudarila Tina Belina z Zavoda za
turizem Šaleške doline. »Treba je najti dobro ravnotežje,« je sklenila
svojo predstavitev. Velenjsko plažo, ki bo vrata ponovno odprla 17. in 18.
junija, že 25. junija pa bo tam Pljusk festival s Severino, na leto obišče več
kot 100 tisoč obiskovalcev. Lani so prejeli nagrado za najboljše naravno
kopališče v Sloveniji – že četrto zapored.
Velenje je nosilec več trajnostnih znakov, podpisali pa so tudi zavezo za
manj plastike in več trajnosti. Za aktivno preživljanje prostega časa so na
samem jezeru sicer na voljo tudi napihljiva plastična igrala. »Osebno raje
vidim plastična napihljiva igrala, kot da bi se po jezeru vozili z gliserji.
Dejstvo je, da se otroci na ta način gibalno razvijajo,« je bil jasen Emil
Šterbenk 'glas narave', ki ga prevečkrat ne slišimo, ko načrtujemo
doživetje ob in na vodi.
Pritrdil mu je tudi Dominik S. Černjak, ki je na posvetu predstavil
turistično ponudbo ob jezeru Jasna v Kranjski Gori. »Vse, kar deluje na
Turistična veselica po strokovnem delu
človeški pogon, je dobrodošlo, ker je del zgodbe aktivne destinacije.
Vedno je treba narediti uravnoteženo zgodbo. Ne moreš popolnoma
zapreti neke destinacije, da bi jo zaščitil. Glede na to, kar vidimo, imate v
Velenj odličen primer dobre prakse uravnoteženega trajnostnega
razvoja,« je postavil piko na i.
Razpravo je moderirala Marija Brložnik iz TD Velenje.
Besedilo: Polona Frelih
Fotografije: Iztok Pipan
Franc Špegel, predsednik Turistične zveze Saška, Marjan Kardinar,
nekdanji predsednik Sveta obvodnih krajev Slovenije ter župan in
predsednik TD Dobrovnik, Darij Vouk, prvi pobudnik srečanja ter
Karmen Grebenc Burger, glavna sekretarka TZS med rezanjem pršuta,
ki so ga podarili člani TD Most na Soči.
Na prireditvi, pod katero so se podpisali Turistična zveza
Slovenije, Regijska turistična zveza SAŠKA ter Turistična zveza
Velenje ob podpori MO Velenje in ZTŠD, so nagradili tudi
najboljši projekt natečaja TZS Avanture brez cenzure: Najboljši
produkt/ideja iz turizma ob/na vodi za mlade. Prvo nagrado, ki
jo je poklonilo TD Zbilje, so prejele mlade dijakinje Šolskega
centra Ptuj, Šole za ekonomijo, turizem in kmetijstvo – Summer
break po Ptujsko! Predstavili jih bomo v avgustovski številki
Lipovega lista.
Lipov list - Junij 2022

34
TZS
Turistična zveza Slovenije je jubilejno priznanje podelila občini Destrnik, ljudskim pevkam Urbančankam, Turističnemu društvu
Destrnik in 19 zaslužnim članicam in članom. Nagrado jim je podelil podpredsednik TZS Jože Prah.
40 let Turističnega društva
Destrnik in 20 let ljudskih pevk
Urbančank
V nedeljo, 8. maja, smo članice in člani obeležili 40 let delovanja TD Destrnik in 20 let delovanja ljudskih
pevk Urbančank, saj nam zdravstvena situacija ni dovoljevala izpeljati te prireditve v letu 2021.
V Volkmerjevem domu kulture so Feliks Majerič, Jožica Horvat,
Ivan Zorec in Ivan Hauptman ob odličnem povezovanju Damjane
Žampa predstavili razvoj in delovanje TD Destrnik preteklih 40 let.
Anica Čeh je predstavila delovanje ljudskih pevk Urbančank, ki so
nam na prireditvi tudi nekajkrat zapele. Ob jubileju so društvu
čestitali: predstavnik občine Marjan Lovrec, ki je društvu predal
županovo priznanje, predstavnica Štajerske turistične zveza
Nevenka Kaučič, podpredsednik Turistične zveze Slovenije Jože
Prah, ki je na koncu podelil priznanja Turistične zveze Slovenije
občini Destrnik, ljudskim pevkam Urbančankam, Turističnemu
društvu Destrnik in 19. zaslužnim članicam in članom.
TD Destrnik se zahvaljuje vrtnarstvu Golob iz Trnovske vasi za
sponzorsko okrasitev dvorane.
Turistično društvo Destrnik je bilo prvič ustanovljeno leta 1966,
vendar ni bilo aktivno in je hitro prenehalo delovati ter bilo
izbrisano iz registra društev.
Datum ustanovitve sedanjega Turističnega društva Destrnik je bil
16. 5. 1981, ko se je zgodil ustanovni občni zbor.
Predsedniki TD Destrnik so bili: Otmar Simonič – ustanovni član
društva, Jožica Horvat, Ivan Zorec, Danica Pernat in Ivan Hauptman.
Turistično društvo Destrnik vsa leta od ustanovitve pripravlja prireditev
kmečki praznik, katerega rdeča nit je prikaz opravila s pridelavo in
predelavo lanu, rastline, ki jo človeštvo uporablja že več tisočletij.
V TD Destrnik skrbimo za tri področja:
• ohranjamo kulturno dediščino, stara opravila in običaje (od
lanu do platna, knjiga in pobarvanka o lanu, prikaz starih
običajev na kmečkem prazniku);
• skrbimo in pripravljamo družabne dogodke v kraju in občini
(kmečki praznik, ki je največja osrednja prireditev v kraju, bal,
hoja po peš poteh …);
• promoviramo kraj in občino Destrnik na različnih sejmih po
Sloveniji (Ljubljana, Gornja Radgona, Lenart v Slov. goricah).
Skrbimo in negujemo potomko najstarejše trte, ki raste pri
viničariji na Destrniku, in občinski vinograd, ki je posajen z
vnukinjami najstarejše trte z mariborskega Lenta.
Do sedaj smo samostojno izpeljali dva projekta prek razpisov LAS,
pri dveh smo partnerji.
Dobro sodelujemo z ostalimi društvi v občini Destrnik in lokalno
skupnostjo.
Smo člani Štajerske turistične zveze in Turistične zveze Slovenije.
Društvo trenutno šteje 110 članov.
Besedilo in fotografiji: Ivan Hauptman, predsednik TD Destrnik
TD Destrnik se predstavi
Lipov list - Junij 2022

KOLEDAR DOGODKOV
Ime dogodka Datum Kraj Organizator
Bal pod lipo 11.06.2022 Mačkovci Kulturno turistično društvo Moščanci
35
Krompirfest 11.06.2022 Dornava Etnografsko društvo Cigani Dornava
Splavarska vožnja z Mariborskim flosarji 11.06.2022 Maribor Turistično društvo Maribor
Pohod od Petra do Pekla 12.06.2022 Šempeter v Savinjski dolini
Turistično društvo Šempeter v Savinjski
dolini
11. Vidov kolesarski maraton 12.06.2022 Dobrovnik Turistično društvo Dobrovnik
Koncert na splavu: No Name Blues Band 17.06.2022 Maribor Turistično društvo Maribor
Kolesarski vzpon Terme Snovik - GTC
902 Črnivec
18.06.2022 Terme Snovik Turistično društvo Tuhinjska dolina
Mistična kraljica Barbara Celjska v Žalcu 18.06.2022 Žalec Kulturno umetniško društvo Galiarda Celje
Pohod v modrem 18.06.2022 Škofljica Turistično društvo Škofljica
Pozdrav pomladi 18.06.2022 Kranj
Rekreatur, društvo za turizem in razvoj
kolesarstva
Noč ob Bukovniškem jezeru z Ines Erbus 18.6.2022 - 19.6.2022 Dobrovnik Turistično društvo Dobrovnik
Poletna nedelja 19.06.2022 Dobrna Turistično društvo Dobrna
60. Čipkarski dnevi 23.6.2022 - 26.6.2022 Železniki Turistično društvo Železniki
Prižig kope velikanke 24.06.2022 Dole pri Litiji Društvo oglarjev Slovenije
30. festival narodno zabavne glasbe
Slovenije "Vurberk 2022"
24.06.2022 Spodnji Duplek Turistično društvo Vurberk
Poletni Solsticij Glasbeni večer z gosti 25.06.2022 Rečica ob Savinji Kulturno turistično društvo Bazilika
Večer na vasi 25.06.2022 Turjak Društvo za ohranjanje dediščine
15. tradicionalna košnja trave na star
način
25.06.2022 Polenšak Turistično društvo Polenšak
Pohod po Svarunovi poti 25.06.2022 Škofljica Turistično društvo Škofljica
16 Pohod po Ostrovrharjevi vinski poti "
S pesmijo od zidanice do zidanice"
2.07.2022 Celje Turistično društvo Ostrovrharji Svibno
Mestna zeliščna tržnica Velenje 2022 2.07.2022 Velenje Društvo zeliščarjev Velenje
Poletje na Grilovi domačiji 2022 3.07.2022 Velenje Društvo zeliščarjev Velenje
Pozdrav Triglavu 8.7.2022 - 26.8.2022 Bohinj Turistično društvo Bohinj
48. Noč na jezeru 08.07.2022 - 10.07.2022 Most na Soči Turistično društvo Most na Soči
Ribiški praznik 2022 10.07.2022 Kanal Turistično društvo Kanal ob Soči
Kino jezero
10.07.2022 - 31.07.2022
(ob nedeljah)
Most na Soči
Turistično društvo Most na Soči
Vaški večeri Pod lipo 11.7.2022 - 22.8.2022 Srednja vas v Bohinju Turistično društvo Bohinj
Trški dnevi 2022 15.07.2022 - 17.07.2022 Žužemberk Turistično društvo Suha Krajina
59. Praznik žetve z razstavo kruha in
pogač
Predstava v letnem gledališču na
Muljavi; Rokovnjači
16.7.2022 - 18.7.2022 Polenšak Turistično društvo Polenšak
17.06.2022 Ivančna Gorica Turistično društvo Muljava
Marjetin sejem 17.07.2022 Bohinjska Bela Turistično društvo Bohinjska Bela
Več o prireditvah na www.turisticna-zveza.si, www.slovenia.info
Kmečka ohcet 23.7.2022 - 24.7.2022 Bohinj Turistično društvo Bohinj
Anin sejem 24.07.2022 Višnja Gora Turistično društvo Višnja Gora
Razstava Zdravilne rastline v Šaleški
dolini 2022
1.08.2022 - 31.08.2022 Velenje Društvo zeliščarjev Velenje
XXI. Sodobne rimske igre 7.08.2022 Ljutomer TD Turistično društvo Stara Cesta
Bohinjska noč 13.8.2022 - 14.8.2022 Bohinj Turistično društvo Bohinj
17. Veliko šmarenski kolesarski maraton 14.08.2022 Spodnji Duplek Turistično društvo Vurberk
Kranjskogorska desetka in otroška enka 15.08.2022 Kranjska Gora Turistično društvo Kranjska Gora
Od žita do štruklja/ Štrukljifest 19.08.2022 Grušovlje Kulturno turistično društvo Bazilika
Rekreatur 2022 25.8.2022 - 28.8.2022 Kranj
Rekreatur, društvo za turizem in razvoj Lipov list - Junij 2022
kolesarstva

36
Fotografija: Janez Platiše
Turizem smo ljudje
Najvišje državno priznanje na področju prostovoljstva ji je izročil predsednik RS Borut Pahor.
Ivica Čretnik, dobitnica državnega priznanja na področju prostovoljstva
»Najboljša reklama za
Šempeter je še vedno od ust
do ust«
Ivica Čretnik, predsednica turističnega društva Šempeter, članica upravnega odbora Zveze turističnih
društev občine Žalec ter podpredsednica Regijske turistične zveze Saška, je iz rok predsednika republike
Boruta Pahorja prejela najvišje državno priznanje na področju prostovoljstva. Brez nje Rimska nekropola
in jama Pekel ne bi bili, kar sta – neizmerni ponos Šempetra v Savinjski dolini.
Čretnikova je prostovoljka več kot 50 let, deluje na področju
kulture, športa in turizma, »svoj prosti čas daruje v dobro
sebe, društva, kraja in celotne Slovenije, ki jo pomaga
ohranjati, se razvijati in se spreminjati,« kot je nagrajenka
sama opisala bistvo prostovoljstva. Predana mu je še iz
časov opravljanja pedagoškega poklica, ko je na šempetrski
osnovni šoli najprej poučevala razredni pouk, potem pa je
bila ravnateljica. Kot pedagoška delavka je v turizem uvajala
že najmlajše.
Šempeter v Savinjski dolini je bil nekoč turistični kraj z
veliko začetnico. »Leta 1952 so v sadovnjaku odkrili ostanke
nekropole, ki so jih nato prestavili v odprti muzej, ki stoji še
danes. Takrat je bila za Slovenijo to strašanska atrakcija.
Pokrajinski muzej Celje je dve leti pozneje odprl muzej in
izrazil željo po ustanovitvi turističnega društva, ki bo skrbel
za lepo podobo Šempetra, saj so takrat turisti dobesedno
drli k nam. Pokrajinski muzej lepih belih spomenikov ni več
zmogel upravljati, zato smo leta 1969 Rimsko nekropolo
začeli upravljati v turističnem društvu Šempeter,« je opisala
začetke turističnega društva Šempeter, ki ga vodi že 12 let.
Fotografija: Osebni arhiv
Zadovoljni prostovoljci po čistilni akciji.
Lipov list - Junij 2022

Nekropola in jama Pekel
»Do leta 1998 je bilo veliko obiskovalcev, potem pa so zgradili
avtocesto in naredili mali obvoz iz Šempetra, zaradi česar se je
obisk zmanjšal. Upad domačih obiskovalcev so nadomestili
tujci, ki jih je vsako leto več,« je predstavila turistične trende v
Šempetru, kjer turistično društvo upravlja s kar dvema
državnima spomenikoma. Skrbijo namreč tudi za podzemno
jamo Pekel. »Z jamo je ravno obratno. Prvotno je bilo več
tujcev in manj domačinov, zdaj, po koronskem času, pa je
več domačih obiskovalcev. Zelo smo veseli, da nas obiskujejo
otroci, ki prihajajo na šolske ekskurzije. Predvsem zato, ker
gre za edino kraško jama na Štajerskem, v kateri je mogoče
videti vse pomembne kraške pojave. Postojnska jama je za
Štajerce malo oddaljena, poleg tega je tudi precej draga,« je
pohvalila obisk.
Ob vsem naštetem ni treba poudarjati, da je turistično društvo
Šempeter eno od najbolje organiziranih v Sloveniji. Tudi zato,
ker imajo poleg prostovoljcev v svojih vrstah tudi štiri redno
zaposlene sodelavce. »Dva sta vodnika v jami Pekel, ena je
vodnica v jami Pekel in v Rimski nekropoli, imamo pa tudi
vzdrževalca objektov,« je predstavila ekipo, ki bi bila pol manj
učinkovita, če ji ne bi na pomoč priskočili prostovoljci. »Ker
donos od vstopnic ni ogromen, smo veliko delali na
prostovoljstvu. Za urejenost obeh objektov skrbi kakih deset
prostovoljcev s številnimi prostovoljskimi urami. Po njihovi
zaslugi turisti ob obisku pri nas zapišejo: 'čudovit ambient, lepo
urejeno, vse je čisto, povsod so rože, poleg tega je vse skupaj
odlično vodeno'. To je ta vzajemnost med zaposlenimi in med
prostovoljci,« je povedala naša sogovornica in dodala, da je
najboljša reklama za Šempeter še vedno tista od ust do ust.
Pestro dogajanje
Ko je obisk v Šempetru po prvem valu navdušenja začel pešati,
niso vrgli puške v koruzo, pač pa so obiskovalce tja začeli
privabljati z zanimivimi prireditvami. »V antičnem parku smo
začeli večere v parku, kamor smo vabili različne goste, prirejali
smo koncerte. Sodelovali smo tudi s Celjem, da so pri nas
prikazovali starodavni ples, ter s Ptujem, da so nam pokazati
razne igre, ki so jih imeli radi Rimljani. Ko sem delala še na šoli,
smo v antičnem parku prikazovali življenja Rimljanov, zaigrali
smo tudi predstavo Zevs in Evropa, katerega odlomek
nameravamo letos še enkrat uprizoriti – 26. avgusta 2022
bomo namreč obeležili 70 let od izkopa prvega spomenika,«
je predstavila pretekle dogodke in napovedala čisto svežega.
Bogato je tudi dogajanje v jami Pekel. »V jami smo že pred 22
leti postavili Božično skrivnost, ki je zadnji dve leti zaradi
korone žal odpadla. Pri jami vsako leto izvajamo tudi pozdrav
Fotografija: Osebni arhiv
Promocija prostovoljstva ob 170. letnici II. Žalskega tabora.
jeseni v Peklu, ob krajevnem prazniku pa pripravljamo pohod
od Petra do Pekla. Gre za prireditve, ki so že tradicionalne, saj
se odvijajo že več kot deset let,« je povedala o prireditvah, na
katerih se vsako leto zbere več kot 5.000 obiskovalcev.
Na vprašanje, zakaj so po njenem mnenju tako uspešni, kot
iz topa izstreli, »da je treba ljudem pokazati, kako cenjen je
njihov prispevek, predvsem pa delati, kadar je treba delati,
potem pa se veseliti in vse sodelujoče nagraditi s prijetnim
druženjem«.
Besedilo: Polona Frelih
37
Turizem smo ljudje
Fotografija: Osebni arhiv
Pogled skozi zeleno okno.
Lipov list - Junij 2022

38
Republiški turistični drobnogled Turistične
zveze Slovenije
Turistični drobnogled
»Nekaj posebnega je projekt Na-kolih, ki bo zagotovo
privabljal veliko obiskovalcev, a ne samo iz Slovenije,
ampak tudi tujine,« predstavlja projekt Janez Cimperman
predsedniku Turistične zveze Slovenije Pavlu Hevki.
Prva večja
poselitev že
pred davnimi
7000 leti
Ne samo bogata preteklost, tudi sedanjost ponuja veliko vabil za obisk
in ogled krajev občine Ig, ki je od Ljubljane oddaljena le deset
kilometrov. O tem se je med obiskom omenjene občine prepričal
republiški Turistični drobnogled Turistične zveze Slovenije (RTD TZS). V
objemu neokrnjene narave obiskovalci uživajo v kolesarjenju,
pohodništvu, izletih na okoliške hribe, v sotesko Iške ali dolino Drage.
Popolnoma nov Interpretacijski center na Igu stoji ob občinski
zgradbi, in kot pravi Maja Zupančič, odgovorna za področje
turizma, bodo obiskovalcem v njem nudili zanimive vsebine.
Ig je z Ljubljano povezan prek znamenite Ižanke, ki so jo zgradili na
pobudo cesarja Franca I. leta 1827. Prva omemba imena Ig je zapisana
že v daljnem letu 1249. Danes se lahko obiskovalci po Ižanki pripeljejo
iz Ljubljane na Ig tudi z mestnim avtobusom. »Postajamo zelo zanimiva
turistična destinacija, kar je za naše gospodarstvo izredno pomembno.
Množičnega turizma pa si na obrobju Ljubljane ne želimo,« pravi župan
občine Ig Janez Cimperman.
Ig z okolico je najbolj znan po najstarejši kulturi – kulturi koliščarjev
oziroma mostiščarjev. Pred najmanj 7.000 leti je bila prva večja poselitev
barjanske kotline, najstarejše znano ižansko kolišče pa leži ob novi
strugi potoka Resnik. »Dve skupini kolišč pri Igu sta bili kot kulturna
arheološka dediščina v okviru serijske mednarodne nominacije
Prazgodovinska kolišča okoli Alp, v kateri sodelujejo še Švica, Francija,
Nemčija, Avstrija in Italija, vpisane na Unescov seznam svetovne
dediščine. Nekaj posebnega je naš projekt Na-kolih iz več razlogov.
Zaradi vsebine, poskusa preprečitve gradnje in neugodnega obdobja,
ki se je pojavilo med gradnjo zaradi nenormalne podražitve materialov
za drugo fazo, ki zajema kolišča v naravni velikosti kot muzej na
prostem. O tem projektu se veliko govori in veliko je bilo tudi
napisanega, komentarji pa v glavnem proti gradnji. Vzrok takega
pisanja je kajpak nepoznavanje naše ižanske zgodovine. Menim, da je
Zaščiteni tulipan, ki raste na barju. »Letošnjo pomlad jih je
zraslo izjemno veliko,« pove Maja Zupančič.
ta projekt zelo pomemben za razvoj turizma v naši občini, saj je njegova
vsebina naša identiteta! Močno nam jo je zagodel tudi covid, saj so
cene materialov noro poskočile in ogrozile gradnjo kolišč,« pripoveduje
Janez Cimperman, ki županuje občini Ig že dve desetletji.
Možnosti za obiske in oglede je v občini še veliko, med drugim je na
Igu zanimivo staro vaško jedro s cerkvijo Sv. Martina, v Staje vabi
znameniti rimski nagrobnik Stari dedec, pa gozdna učna pot v dolini
Drage ali sprehod ob ribnikih in Koščeva učna pot v naravnem
rezervatu Iški morost ter Iški vintgar. Slednja izletniška točka je danes
lepo urejena, tamkajšnja gostilna sodobno obnovljena s slovensko
gastronomsko ponudbo. »Kar dolgo je trajalo, da nam je uspelo
normalizirati ta prostor v neokrnjeni naravi. Kaj vse se je pred leti
dogajalo tukaj, celo prašiče so pekli! Ob ponedeljkih smo ves dan
pospravljali za obiskovalci od blizu in daleč, odvažali na tone smeti …
Mi pa želimo v Iškem vintgarju ohraniti neokrnjeno naravo, endemične
rastline in čisto okolje,« poudarja Janez Cimperman. »Razveseljivo in
zelo pohvalno je, da občina s svojimi društvi pripravlja veliko različnih
prireditev in dogodkov, kot so revija pevskih zborov, daleč naokrog
znano tradicionalno velikonočno razstavo, septembrski Ižanski sejem,
Koliščarski dan, pohode in festivale, konjeniške prireditve na hipodromu
Vrbljene … Tudi zato je Ig turistično še bolj privlačen in resnično ga je
vredno obiskati,« meni Karel Vernik, predsednik RTD TZS.
Besedilo: Duša Podbevšek - Bedrač
Foto: G.B.
Lipov list - Junij 2022

39
Turistični drobnogled
Saša Likavec - Svetelšek (na sliki s Karlom Vernikom in Pavlom Hevko, predsednikom TZS): »Na prav vsaki njivci sta dve visoki gredi,
lična hiška za orodje in vodovodni priključek.«
Na obisku v Hrpelje – Kozina
Pozitivne in radostne
povezave za vse življenje
Kraška občina Hrpelje-Kozina je turistično vabljiva, saj ima med drugim
Mitski park Rodik, Krajinski park Beka, Brkinsko sadno cesto,
Naravoslovno-zgodovinsko učno pot Hrpelje, dolgo 4,5 kilometra, na
kateri znajo prijazni vodniki povedati legende, tudi tisto o skritem
zakladu, o zgodovini ledenic in apnenic … Med turisti, ki uživajo v
turistični ponudbi, je vse več tistih, ki se pripeljejo z avtodomi. Od leta
2020, ko so odprli postajališče v Hrpeljah, se je s 1.100 tovrstnih vozil
pripeljalo več kot 3.000 turistov iz Slovenije, Italije, Hrvaške, Avstrije,
Nemčije, Španije, Velike Britanije, Belgije in Nizozemske. Postajališče je
kljub koronskemu času odlično zaživelo.
O urejenosti omenjene občine in gostoljubnosti do obiskovalcev se je
prepričal Republiški turistični drobnogled Turistične zveze Slovenije
(RTD TZS) med enodnevnim obiskom. »Na območju občine je mogoče
marsikaj doživeti, prav tako v njeni bližini, zlasti v Lipici in znamenitih
Škocjanskih jamah, ki so že od leta 1986 vpisane na Unescov seznam
svetovne kulturne in naravne dediščine. Na območju občine Hrpelje-
Kozina se lahko pohvalijo tudi s pristno in slastno kulinariko pri več
ponudnikih, denimo v gostilni in pivovarni Pri Križmanu v Tubljah,«
meni Karel Vernik, predsednik RTD TZS.
So pa v občini bogatejši za nedavno odprtje 'Njivce' z lokalno
samooskrbo pri vaškem domu v Hrpeljah. »Tukaj imamo 18 njivic in
povpraševanje po njih je bilo zelo veliko, saj smo jih oddali že v prvem
pozivu. Naša občina ni mestna občina, ampak leži na podeželju, kjer
ima velika večina svoj košček zemlje. Marsikdo pa ga nima, zlasti tisti, ki
stanujejo v blokih, zato smo na občini prejeli nemalo pobud za ureditev
takšnega prostora, jim prisluhnili in jih uresničili. En prostor smo
namenili osnovni šoli DBB Hrpelje, ki ga je že vključila v svoj izobraževalni
program,« pove Saša Likavec - Svetelšek, županja občine Hrpelje-
Kozina. »Njivce so zagotovo med najlepšimi in najbolj sodobnimi
vrtički v Sloveniji in za najemnike zelo ugodne, saj plačujejo po en evro
najemnine za kvadratni meter letno. Zelo všečen je tudi tamkajšnji
hišni red, saj je na njih dovoljeno vrtnarjenje le na ekološki način, za
varstvo rastlin pa lahko najemniki uporabljajo samo pripravke za
gnojenje in gnojila, ki so dovoljena za ekološko pridelavo. V hišni red
spada tudi pravilo, da morajo biti vse posode in drugi predmeti, v
katerih najemniki zadržujejo vodo, primerno zaprte in zaščitene, da se
v njih ne množijo komarji,« poudarja Karel Vernik.
Občina ima še eno novost, prijazno za domačine – park Žaga, s katerim
je dobila osrednji prostor aktivnega preživljanja prostega časa za
občane vseh starosti. »Z odprtjem tega parka je naša občina dobila
najsodobnejše igrišče na Krasu in v Brkinih. Verjamemo, da so dobra
igrišča boljša kot dober wi-fi, ker omogočajo vzpostavljanje pozitivnih
in radostnih povezav za vse življenje!«, je prepričana Saša Likavec -
Svetelšek.
Besedilo in fotografiji: Duša Podbevšek Bedrač
V parku Žaga so različna igrala, plezalna stena, trampolin,
jeklenica, prireditveni kotiček »na štengah«, tekaška steza, športno
igrišče, atraktiven pump track (kolo park)… Ob prihodu županje
ji otroci sponatno zapojejo Slakovo »V dolini tihi«. Očitno je, da je
županja sila priljubljena tudi med najmlajšimi občani!
Lipov list - Junij 2022

40
Aktualno
Na levem bregu reke Drave stojita v Malečniku pri Mariboru kar dve cerkvi.
Malečnik – dotik svetega,
izkušnja večnega
Na levem bregu reke Drave stojita v Malečniku pri Mariboru kar dve cerkvi. Pomembno baročno cerkev
Sv. Petra so pred skoraj 300 leti na novo pozidali in postavili nekoliko višje od kraja, kjer je že vsaj leta
1236 stala prvotna cerkev, ko je bila pripadajoča vas v posesti nemškega viteškega reda (ad sacrum
Petrum in villa nostra). Od stare cerkve je ostal le zvonik, ki danes ponosno hrani veliki zvon.
Letnica na slavoloku Petrove cerkve pove, da je bila ta posvečena leta
1730, s čimer so se zaključila glavna dela na in v cerkvi. Dr. Ferdinand
Šerbelj, dolgoletni kustos v Narodni galeriji, dodaja, da so bila leta 1736
na oboku izvedena štukaterska dela. Štukature so poslikane z
alegoričnimi motivi in latinskimi reki. V prezbiteriju so arhitekturne
dekoracije z vazami in girlandami. Notranjščina je baročno ubrana s kar
šestimi oltarji Filipa Jakoba in Jožefa Strauba, slikami in štukaturami, s
čimer se malečniška cerkev uvršča med pomembne spomenike
Okoliški vinogradi so zasajeni s plemenito vinsko trto.
štajerskega baroka kot primer celostnega baročnega spomenika.
Cerkev Sv. Petra obsega tudi galerijo ali emporo, kar je v slovenskih
cerkvah redkost. V njej je na ogled še 14 postaj križevega pota, ki so
mojstrsko delo slikarja Jožefa Ernsta Tunnerja.
Pod cerkvijo se skrivajo edinstvene katakombe v Sloveniji. Ko vstopimo
skozi poseben vhod na zunanji desni strani cerkve, nas na vrhu
stopnišča pričaka starodaven kamniti nagrobni spomenik s figuraliko
smrti in Marijinim monogramom. Nato se po devetnajstih stopnicah
spustimo do katakomb. Skupaj s cerkvijo jih je dal davnega leta 1730
postaviti takratni malečniški župnik dr. Janez Sittich. V malečniških
katakombah, ki ležijo skoraj pod celotno površino župnijske cerkve, je
na vseh štirih straneh kar 64 grobnih niš, od katerih je 14 zazidanih. V
njih so pokopani duhovniki, pomembnejši krajani in tisti, ki so imeli
posebne zasluge za župnijo. Tik za oltarjem je častno mesto z desetimi
grobnimi nišami za duhovnike. Tega ne dokazujejo le latinski napisi na
njih, ampak tudi barvne poslikave lobanj z rdečimi in črnimi bireti
(duhovniškimi pokrivali). Posebnost malečniških katakomb sta na
desni strani precej velika kostnica in skrivnostni rov, za katerega še
nismo ugotovili, kam vodi. Po pričevanju nekaterih naj bi peljal pod
Dravo na drugo stran mesta Maribora ali celo do romarske cerkve
Matere Božje na Gorci.
Ko se mimo cerkve Sv. Petra povzpnemo ob kapelicah križevega pota
in vinogradih, zasajenih s plemenito vinsko trto, na hrib, na imenitni
Lipov list - Junij 2022

razgledni točki, visoki 346 metrov, kraljuje že skoraj pol tisočletja Gorska
Mati božja. Franci Petrič, pisatelj, pravi, da stoji njeno svetišče kakor na
straži in se ogleduje po Dravi navzdol proti Ptuju in navzgor čez Maribor
v zelene gozdove Pohorja ali razkošne vinograde Slovenskih goric. Na
nastanek Marijine romarske cerkve v Malečniku so vplivali malteški
vitezi. V bližnjem Melju so imeli komendo, okrog Gorce pa posestva.
Današnja cerkev na Gorci je zgrajena v gotskem slogu. Na zunanjem
južnem oporniku cerkvene ladje je vklesana letnica 1517. Čeprav še
danes lahko občudujemo gotsko podobo cerkve, so jo v stoletjih
predelovali tudi v drugačnih umetnostnih slogih. Leta 1864 sta cerkev
na pobudo župnika Glaserja v novogotskem slogu v celoti poslikala
mojstra Fantoni in Brollo. Naša pozornost je namenjena Marijinemu
kipu iz 16. stoletja v glavnem oltarju. Marija drži v rokah žezlo, z levico
pa nosi Jezusa. Izredno dragocena je tudi votivna podoba iz leta 1680,
ki jo je dal napraviti Jurij Jurešič v zahvalo, ker sta bila z ženo Marjeto
ozdravljena vročice. V gorski cerkvi so se od nekdaj dogajali čudeži,
zato je postala tako priljubljeno romarsko svetišče. Že več kot 300 let v
to cerkev na predvečer glavnega praznika, ki se v njej obhaja 8.
septembra (mala maša ali mali šmaren), priromajo romarji iz
Cerkvenjaka, ki ves večer prepevajo Marijine pesmi in ob polnoči
zaključijo obisk z romarsko sveto mašo. Nekoč so v cerkvi prenočili do
jutra in se po pobožnostih naslednjega dne vrnili domov.
Obiskovalčev pogled v središču Malečnika pritegne tudi župnišče, ki je
dragocena historična stavba z originalno ohranjeno zunanjščino in
notranjščino ter po mnenju Zavoda za varstvo kulturne dediščine s
celotnim kompleksom predstavlja izjemen primer bogate raščene
arhitekture. Župnišče je gotovo obstajalo že leta 1338, ko se prvič
omenja šentpetrski župnik. Na župnišču je pritrjena kamnita plošča z
kakovostne umetniško-kulturne vrednosti ponuja možnost za
izobraževanje in spoznavanje umetnosti določenega časovnega
obdobja, prav tako je v njem priložnost za povezovanje in čezmejno
sodelovanje med narodi, saj so bili umetniki, ki so avtorji umetniških
del, tudi avstrijskega porekla, na slikah pa so upodobljene osebnosti iz
Japonske, Grčije, Turčije in Egipta.
S prenovo župnišča je bila v njem postavljena prva umetnostna
galerija v kraju z več kot 20. umetniškimi slikami iz 17., 18. in 19.
stoletja s pripadajočim pohištvom.
Ob koncu ne smemo pozabiti omeniti, da je bil v prvi polovici 19.
stoletja župnišču prizidan etažni gospodarski del – preša. O njeni zidavi
priča pravokotno oblikovan dvoriščni portal, datiran z letnico 1846. V
stavbi je ohranjena večja lesena preša z vrezano letnico 1848 na
vretenu. Preša, s katero lepo upravlja Društvo upokojencev s pomočjo
drugih društev, je povezana z mogočno obokano trinadstropno vinsko
kletjo, ki je izjemna posebnost in doživetje. Njena postavitev sega
daleč v preteklost, stara je več kot 500 let. Župnijska vinska klet ponuja
številne priložnosti za kulinarična in vinska doživetja, organizacijo
kulturnih dogodkov in različnih prireditev. Slovesno je bila v organizaciji
društva malečniških vinarjev odprta letos, v sklopu 1. Glaserjevega
festivala, poimenovanega po duhovniku Marku Glaserju, ki je v
41
Aktualno
Štajerski dotik svetega
Notranjščina je baročno ubrana
grbom in napisom župnika Melhiorja pl. Rainierja (1639–1652) iz leta
1647. Verandasti balkon na vzhodni fasadi ima napis MGP 1861, kar
pomeni, da je dal župnišče tega leta prenoviti župnik Marko Glaser.
Župnišče je leta 2021 doživelo novo prenovo. V njem je bil že od nekdaj
salon, ki pa je služil internim namenom. Ker ga je preuredil (v njem je še
ohranjen intarzični parket) in opremil prav Marko Glaser, je salon od
prenove dalje poimenovan po njem. S prenovo župnišča je bila v njem
postavljena prva umetnostna galerija v kraju z več kot 20. umetniškimi
slikami iz 17., 18. in 19. stoletja s pripadajočim pohištvom. Odprtje je 28.
junija 2021 potekalo pod častnim pokroviteljstvom predsednika
Republike Slovenije Boruta Pahorja. Glaserjev salon z galerijo poleg
Malečniku pustil številne sledi.
V pritličnih prostorih župnišča so lani svoje mesto dobile članice
Društva malečniških gospodinj, ki za različne priložnosti pripravljajo
gastronomsko razvajanje po recepturah šolskih sester, ki so pred več
kot 100 leti delovale v kraju. Našli so se namreč ohranjeni recepti s
kuharskih tečajev, ki so jih sestre prirejale za dekleta.
Malečnik je s svojimi odličnim turizmom, vrhunskim vinom, sakralnimi
objekti in naravnimi danostmi pravi raj za vse, ki želijo doživeti nekaj
posebnega. Vabljeni, da nas obiščete v živo, še prej pa se morda
razgledate po naši bogati spletni strani: https://zupnija-malecnik.rkc.
si/. Dobrodošli v Malečniku!
Besedilo: Dr. Sebastijan Valentan
Fotografije: Arhiv župnije Malečnik
Lipov list - Junij 2022

42
Aktualno
V letnem gledališču na
Muljavi po 35 letih spet
Rokovnjači
Muljava je poznana po prvem slovenskem romanopiscu, vse bolj pa tudi kot turistična destinacija, ki literarni
turizem povezuje s kulturnodoživljajskim na temelju povezovanja preteklosti s sedanjostjo. O različnih oblikah
delovanja in aktualnih projektih smo se pogovarjali z Danijelom Zupančičem, prostovoljcem in domačinom, ki
soustvarja in od blizu doživlja ta razvoj.
Kaj načrtujete letos? Gotovo ste že v polnih pripravah.
Letos smo se odločili, da po 35 letih na prostem zopet uprizorimo
Rokovnjače, sicer Jurčičevo delo, ki ga je zaradi njegove prezgodnje smrti
dokončal Janko Kersnik. Izvirno dramatizacijo sem pripravil že leta 2019,
a smo projekt morali prestaviti zaradi epidemije. Projekt je obsežen,
kostumsko, scensko in organizacijsko zahteven. Sodeluje okrog 70
igralcev in tehničnega osebja ter nekaj konj. Skupaj smo povezali vsa
muljavska društva ter oblikovali ekipo, ki že nekaj mesecev diha in živi s
tem projektom. Veselimo so premiere 17. junija in ponovitev 18. junija ter
še tri naslednje petke in sobote. Upamo na lepo vreme, sicer pa
informacije o morebitnih odpovedih predstav lahko spremljate na:
https://namuljavi.si/kulturno-drustvo-josipa-jurcica-2/ in www.
namuljavi.si.
Kako dolgo že deluje letno gledališče?
Prvo uprizoritev Jurčičevega Desetega brata so na Muljavi uprizorili že
leta 1911. Na lokaciji muzeja na prostem za Jurčičevo domačijo pa s
premori delujemo od leta 1964. Ob stoti obletnici smrti Josipa Jurčiča
smo vsebino programa uprizoritev v letnem gledališču Muljavci posvetili
samo Jurčiču. V več desetletjih neprekinjenega dela smo v letnem
gledališču uprizorili 12 različnih Jurčičevih del v različnih dramatizacijah
in režijah, organizirali več kot 200 predstav in gostili več kot 100.000
obiskovalcev, prijateljev Muljave in ljubiteljev Jurčičevih del. Na to smo
izjemno ponosni.
Kako bo projekt vplival na turistični razvoj kraja?
Uprizoritev v letnem gledališču je osrednja prireditev Kulturnega društva
Muljava na Jurčičevi domačiji. Pod zvezdnatim nebom oživijo Jurčičevi
junaki, zazveni pristno muljavsko narečje, igralci treh generacij pa
prikažejo zgodbo iz življenja, kot ga je opisoval Jurčič. Gledalci s prijetnimi
občutki zapuščajo predstave in se vsako leto vračajo. Zelo smo veseli, da
k nam prihaja tudi vse več mladih.
Turistično društvo Muljava je izjemno aktivno in sodeluje z občinskim
Zavodom ZKT Prijetno domače pri skupnem projektu Jurčičev izziv, ki
pripravlja dodatne sodobne vsebine kulturnega turizma. Ta razvoj
dopolnil sicer že zelo bogato sedanje dogajanje – vsakoletni pohod po
Jurčičevi poti, interaktivno vodenje po muzeju na prostem, razstave,
predstavitve Jurčičevih pripovedk s tehniko kamišibaj, kulturni kviz in
drugo. Tako poleg šol in upokojencev, ki so bili že prej redni obiskovalci
muzeja, na Muljavo pride letno od 3.000 do 10.000 dodatnih obiskovalcev
iz vse Slovenije in tujine. Upamo, da ste ali še boste med njimi tudi vi.
Muljava je rojstni kraj Josipa Jurčiča. Kako ga doživljate Muljavci?
Nanj smo izredno ponosni, saj je izjemen literarni talent in je
aktualen tudi danes. Že naši predniki so prepoznali njegovo veličino
in so mu leta 1882 skupaj z vso slovensko družbeno elito priredili
veliko slovesnost na Muljavi. Danes se našemu rojaku Muljavci
Pročelje Jurčičeve rojstne hiše
vsako leto poklonimo s podoknico na predvečer njegovega rojstva
3. marca. Ob dnevu njegove smrti, v začetku maja, pa položimo
cvetje na njegov grob na Navju v Ljubljani. Med nami še vedno živi
na svoj posebni način.
Jurčičeva domačija je verjetno še vedno središče kulturnega in
turističnega dogajanja na Muljavi?
Rojstna hiša našega rojaka je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja
postala muzej na prostem – skansen. Skupaj s Slovenskim etnografskim
muzejem smo ga razvijali in soustvarjali. V preteklih desetletjih smo
turistični in kulturni delavci Muljave organizirali številne prireditve z
obujanjem starih običajev in kmečkih del, kot so mlačev, škopanje,
teritev lanu, preja, polšji lov, žganjekuha. Dandanes tradicijo starih
običajev vključujemo v naše uprizoritve.
Kaj je po vašem mnenju recept za uspeh?
Na Muljavi si kultura in turizem podajata roko. Pogosto se vprašamo, kaj
nas pri delu izpopolnjuje in nam daje smisel. Zame, Muljavca od rojstva,
je res pomembno, da imamo Jurčiča in njegovo ustvarjanje iskreno radi.
Živimo z njim, ko iz njegovih sočnih tekstov med nami zapoje muljavsko
narečje. Ohranjanje tradicije naših prednikov, iskren namen in
medsebojno spoštovanje pa prinesejo v ekipo ustvarjalni duh, pri čemer
je vsak del zgodbe in je uspeh rezultat našega skupnega sodelovanja.
Kako lahko kljub velikim družbenim spremembam ohranjate to
tradicijo?
Družbene spremembe so vedno izziv za ohranjanje medgeneracijskih
vrednot. V petih zaporednih generacijah Muljavcev, ki obujamo tradicijo
oživljanja Jurčičevih del, se je vzpostavilo pravilo, da pri uprizoritvah
sodelujejo vsi, od otrok do tistih v jeseni življenja. To idejo je spodbujal
tudi Jurčičev pranečak Ciril Jurčič, ki je še pri 91 letih v letnem gledališču
odigral eno od vlog. Jurčičeva dela so pretežno 'moške' zasedbe, naše
sodelovanje pa temelji na uravnoteženosti spolov in generacij. Tako se
mimogrede spletajo prijateljstva, pa tudi kake ljubezenske romance.
Način življenja je drugačen, a vaje v lepem naravnem okolju ob toplih
zgodnjepoletnih večerih so zanimive za vse sodelujoče. Vsak, ki je kdaj
doživel ta utrip, si želi biti zraven.
Besedilo in fotografija: Gašper Erjavec, TD Muljava
Lipov list - Junij 2022

43
Aktualno
Radovan Rakovec med svojimi deli v avli hotela Stara Pošta v Kranju
Vezenje vezenin in tkanje
tapiserij
Predstavljamo vam slovensko mojstrico vezenin Marijo Šolar ter slovenskega mojstra tapiserij Radovana
Rakovca - Maha.
Vsestranska upokojenka Marija Šolar je avtorica številni knjig o našem
izročilu, v začetku letošnjega aprila pa je presenetila s kar 265 stranmi
obsegajočim delom, priročnikom Umetnost vezenja, ki bo v pomoč
vsem veziljam po Sloveniji.
Vezeni izdelki so spričevalo marljivosti, ustvarjalnosti in estetskega čuta
človeka, je v predgovoru zapisala Barbara Ravnik Toman, Tatjani Dolžan
Eržen iz Gorenjskega muzeja v Kranju pa je dejala, da knjiga Umetnost
vezenja očara in z lepoto vezenih vzorcev iz Evrope in z drugih celin
vznemiri našo ustvarjalnost.
V priročniku je predstavljeno kar 36 tehnik, od tistih, ki jih dokaj dobro
poznamo, do zahtevnejših, kot so vezenje schwalm, slikanje z iglo,
perzijsko vezenje in še mnogo drugih.
Avtorica je že kot otrok od mame Ivane dobila prvo znanje o vezenju, v
prvih letih osnovne šole pa se je teh spretnosti tudi učila. Po kar dolgem
premoru se je leta 2009 nekaj upokojenk iz Besnice zbralo z namenom,
da se naučijo vezenja in čas izkoristijo tudi za prijetno druženje. »Ker sem
imela nekaj osnovnega znanja, sem prevzela delo mentorice. Začele
smo s slovenskim narodnim vezenjem, nadaljevale s križci ter nato z
zahtevnejšim vezenjem hardanger in rišelje, naredile prte v švicarskem
vezenju in tehniki bargello. Svoja dela smo predstavile na razstavah.
Obiskovalci so bili vedno navdušeni. To nam je dalo še večje veselje do
vezenja in učenja,« se spominja.
Do 12. junija se predstavlja na samostojni razstavi v Galeriji Mestne hiše
Gorenjskega muzeja v Kranju, vse njene umetnine pa bodo 17. 18. in
19. junija na ogled tudi v telovadnici krajevne podružnične osnovne
šole Besnica.
Trije ciklusi tapiserij
Radovan Rakovec - Maha iz Zgornjih Bitenj pa je svoje poslanstvo našel
v umetnosti vozlanja in tkanja velikoformatnih tapiserij. Med drugim je
izdelal komplet tapiserij Geometrijski tarot, kar je tudi naslov istoimenske
knjige, ki sta jo pripravljala s slovenskim mističnim pesnikom in pisateljem
Andrejem Šušteršičem - Sarom.
Leta 1990 se je udeležil duhovnih vaj na Sv. Joštu in na pobudo župnika
Janeza Šketa naredil križev pot na 70 x 50 cm velikih tapiserijah. Prvič so
bile razstavljene v Krekovem domu na Sv. Joštu, do leta 2023 pa naj bi jih
postavili na ogled še v Mestni hiši v Kranju.
Poleg Križevega pota in Geometrijskega tarota je ustvaril tudi Živalski
tarot, s katerimi poskuša predstavljati vizijo svojega sveta ljudem, ki jih
srečuje v življenju. Geometrijski in Živalski tarot ter Križev pot so na voljo
tudi v kompletu razglednic, s katerimi poskuša predstavljati vizijo svojega
sveta ljudem, ki jih srečuje v življenju.
Za mizo ima zarisano oziroma pripeto tapiserijo in vsak dan s kvačko
potegne in zavozla nekaj sto vozlov. V kvadratnem metru je približno 180
ur dela ter od 34 do 36 tisoč vozlov – odvisno od gostote jute za vozlane
tapiserije. Prek energijskih simbolov, ki so vtkani vanje, lahko ohranjajo
posameznika v stanju ravnotežja ali mu meditacija na tapiserijo pomaga
vrniti zdravje in ravnotežje. Doda, da ima v sobi v prejetem zahvalnem
pismu dokaz gospe, ki je kupila tapiserijo in mu napisala, da meditira
nanjo, če se počuti slabo. Odvrne tudi stres, pri čemer je pomembna tudi
količina uporabljenih barv na tapiseriji.
Marija Šolar med ustvarjanjem
Besedilo in fotografiji: Stanislav Jesenovec
Lipov list - Junij 2022

44
Gastronomija
Prvi krog kreacij
16. G&T Cup, barmansko tekmovanje na Bledu
Zelena nota slovenskega
turizma v koktajlih
Višja strokovna šola za gostinstvo, velnes in turizem Bled je gostila že 16. G&T Cup, barmansko
tekmovanje, ki je bilo prava paša za oči. Malo zaradi ličnih koktajlov, ki so jih pripravljali študentje iz kar
sedmih evropskih držav, še bolj pa zaradi prizorišča dogajanja. Pijače na temo mističnega gozda so mladi
namreč mešali kar na znameniti terasi Vile Bled, od koder se odpira veličasten pogled na Blejski otok.
Eden od ciljev tekmovanja je seveda tudi promocija Slovenije.
»Čeprav smo komaj prispeli, lahko rečem, da je Slovenija čudovita
država, v kateri živijo zelo prijetni ljudje. Samo poglejte si ta
razgled. Čista desetka,« je bil nad lokacijo navdušen Eduard van
der Toolen, mentor tekmovalcev iz Nizozemske, ki je pohvalil
tudi organizacijo tekmovanja.
Celotno tekmovanje so organizirali študentje prvega in drugega
letnika programa Gostinstvo in turizem, mentorji in predavatelji
pa so vse skupaj spremljajo bolj iz ozadja. Glavnega povezovalca
programa Žana Mubija smo si z lahkoto predstavljali v vlogi
napovedovalca Evrovizije, zato nas ni prav nič presenetilo, da je
od podpredsednika združenja AEHT Remca Koertsa, ki se je
tekmovanja udeležil kot častni gost, še isti večer dobil ponudbo
za delo na Nizozemskem, mesec dni pozneje pa je bil izbran za
predsednika mladinskega parlamenta Združenja Evropskih
gostinsko-hotelirskih turističnih šol (AEHT).
»Tekmovanja se je udeležilo kar 25 tekmovalcev iz 11 šol članic
združenja AEHT iz kar sedmih evropskih držav. Glavni cilj
tekmovanja je, da se študentje, mentorji in učitelji s področja
hotelirstva, gostinstva in turizma spet družimo, predvsem pa, da
promoviramo gostinski poklic. Barman je nekakšen ambasador,
saj gre za kreativen poklic, ki je med mladimi res priljubljen,« je
glavni cilj izpostavil direktor VSŠ Bled Peter Mihelčič. Dodal je,
da bodo študentje na osnovi tega dogodka naknadno pripravljali
tudi diplomske naloge, predvsem pa na tak način v živo
pridobivajo strokovne veščine, organizacijske in vodstvene
sposobnosti.
Videz, okus in nastop
Za vzpon na zmagovalni prestol koktajlov je bilo treba prepričati
komisijo, pravzaprav kar tri ocenjevalce samega postopka
mešanja pijač, nastopa in angleščine ter seveda okusa kot češnjice
na tortici vsakega koktajla. »Treba je paziti, da je med mešanjem
čim manj polivanja, da led ne leti vsepovprek, da pravilno ravnajo
s priborom in kozarcev ne prijemljejo na vrhu,« je kriterije razgrnil
domačin Dušan Furer, nekdanji predsednik Društva barmanov
Slovenije.
»Bolj kot celostna podoba in videz sta seveda pomembna okus in
aroma, kar je zaslužno za 50 do 60 odstotkov ocene, 30 odstotkov
ocene doda videz. Oseba, ki se odloči za ocenjevanje okusa, mora
imeti seveda izostren okus. Pred ocenjevanjem se mora izogibati
pretiranemu pitju alkohola, kajenje ni priporočljivo, saj nikotin
vedno ostane na prstih. Med ocenjevanjem je pomembno, da z
vodo izpereš okus prejšnjega koktajla, zato imamo na voljo tudi
Lipov list - Junij 2022

prigrizke,« je pojasnil Aleš Ogrin, predsednik Društva
barmanov Slovenije.
Žirijo je najbolj prepričal Benjamin Harb z Višje strokovne šole za
gostinstvo in turizem Maribor (VŠGT), in sicer s koktajlom Kačja
krona, drugo mesto je zasedla Zana Bite iz Rige v Latviji, na tretje
mesto pa se je uvrstila Lana Šoštar Pribožič iz Biotehničnega
izobraževalnega centra Ljubljana (BIC).
Študentje so ustvarjali na temo mistični gozd, ki poudarja
trajnostno in zeleno noto, kar je tudi bistvo nadaljnje strategije
slovenskega turizma. Kako to zgodbo pripeljati v bar in jo
poudariti v mešani pijači? Naloga je bila težka, saj je moral vsak
tekmovalec uporabiti eno pijačo sponzorja, ki je bil letos g3spirits,
za lokalni pridih so morali tekmovalci iz lokalnega okolja vzeti
najmanj eno pijačo, povezano z gozdom.
Mešana pijača iz gina za ljubko državo
»Ustvarjal sem koktajl na osnovi legende o zlatorogu. Koktajl se
imenuje triglavska roža, gosti in sodniki, ki ga bodo poskusili, pa
bodo občutili moč zlatoroga. Od lokalnih sestavin sem uporabil
borovničevec, saj predstavlja gozdne sadeže, gin Hendricks, ki je
filtriran skupaj z rožami, vijolični sirup, sirup zelenega jabolka in
grenak sirup. Za dekoracijo sem dodal lovorjev list, lupino
pomaranče in limone ter sušeno pomarančo,« nam je pred odhod
za 'mešalno miz'« zaupal Marko Maraš, študent VSŠ Bled, ki prihaja
iz Podgorice in je prejel nagrado za najboljšo zgodbo in nastop.
Slednjega nedvomno do potankosti obvlada Richard Pons,
mentor ekipe z Malte, ki koktajle meša že od 18. let in je med
drugim tudi nosilec Guinnessovega rekorda: v eni uri je namreč
pripravil kar 88 različnih koktajlov. Na Bledu je bil že četrtič, zato
ga je imenoval svoj drugi dom, zanj pa je priporočil tudi idealen
koktajl. »Za tako ljubko okolje je idealno nekaj iz gina. Uporabil bi
ginov liker, saj je zelo osvežilen, ter gin, ki ima veliko rastlinskega.
Naredil bi koktajl iz gina, ginovega likerja in limonade. Idealen je
za ljubko državo, kot je vaša,« je svetoval Pons.
Slovenija je ljubka, hkrati pa je tudi barmanska velesila, saj so
Slovenci večkrat zmešali najboljši koktajl na svetu, leta 1979 pa je
prav Društvo barmanov Slovenije na Svetovnem barmanskem
kongresu doseglo, da so medse kot polnopravne članice spustili
tudi ženske. Omenjeni kongres je potekal na Bledu, ki je leta 2002
gostil tudi Svetovno prvenstvo v mešanju koktajlov. »To so bili časi
vodke Absolute. Čudoviti časi, precej bolj živahni kot danes,« se je
pošalil Janez Fajfar, župan Bleda, ki je bil takrat direktor Vile Bled, v
času tokratnega tekmovanja pa turistični vodič po Koncertni
dvorani zgodovinskega poslopja. Povedal nam je nešteto anekdot,
nekoliko dlje pa smo se pomudili tudi pri freski Slavka Pengova (iz
leta 1947), na kateri je upodobljena druga svetovna vojna v
Jugoslaviji od začetka do osvoboditve. Tudi bombni napad na
skupščino v Beogradu, do katerega je prišlo 6. aprila 1941, se pravi
natanko 81 let pred barmanskim tekmovanjem, ki po besedah
Mihelčiča z VSŠ Bled poudarja evropsko noto druženja in
povezovanja.
Priprava coctaila pod strogim očesom sodnika
Besedilo: Polona Frelih
Fotografije: VSŠ Bled
Naj koktejl Slovenije 2022 po izboru TGZS
Tudi letos za boljši vstop v glavno turistično sezono na Zbornici
organizirajo izbor za Naj koktajl Slovenije 2022, s poudarkom na
kreacijah s slovenskimi pivi ali penečimi vini.
Vabljeni na ogled dogodka, ki bo potekalo v luksuznem okolju
hotela Kempinski Palace Portorož ob živahnih ritmih in
tradicionalnih istrskih fužih.
Pri prireditvi sodelujemo z Društvom barmanov Slovenije, Zbornico
kmetijskih in živilskih podjetij ter Slovensko turistično organizacijo.
Več pa na spletni strani www.tgzs.si.
Se vidimo v Portorožu 17. junija 2022 ob 14.uri .
45
Gastronomija
Slovenci so rojeni zmagovalci
Lipov list - Junij 2022

46
Gastronomija
Mednarodna komisija je na prireditvi World Food Gift
Challenge 2022 na Menorci nagradila tudi slovensko 'rozco',
inovativen pekač za peko buhtljev.
Andreja Aljančič Povirk je prejela nagrado za najboljšo
inovacijo na področju tradicionalnega oblikovanja.
Nagrajena slovenska Rozca
Z namenom podpore in mednarodne prepoznavnosti lokalnim
proizvajalcem, ki izdelujejo unikatne prehranske spominke in
kuhinjske pripomočke, povezane s kulinarično tradicijo regij, je
mednarodna komisija med 33 izdelki na prireditvi World Food Gift
Challenge 2022 na Menorci nagradila tudi slovensko 'rozco',
inovativen pekač za peko buhtljev, opremljen z različnimi recepti
za nadeve v njih. Izdelala ga je Andreja Aljančič Povirk, ki je
prejela nagrado za najboljšo inovacijo na področju tradicionalnega
oblikovanja.
Rozca je inovativen pekač za peko sladkega peciva iz kvašenega
testa, ki je pri nas skoraj utonil v pozabo. Buhtelj sodi med
slovenske narodne jedi, ki so ga tradicionalno pripravljali zlasti
pozimi, ko so ljudje več doma, pojasnjuje dr. Janez Bogataj
(ambasador projekta ERG Slovenija).
Turistična zveza Slovenije, partnerica projekta Evropska
gastronomska regija 2021, je na mednarodno tekmovanje poslala
štiri najboljše izdelke nacionalnega natečaja, ki so prejeli zlato in
srebro – dva prehranska spominka in dva kuhinjska pripomočka
iz gastronomske regije Ljubljana & Osrednja Slovenija.
Besedilo: TZS
Fotografije: Arhiv TZS
Slovenska turistična revija Lipov list, nadaljevanje
Turističnega vestnika, izhaja 2. teden v sodem mesecu
UDK 338,34+796,5(497,12), ISSN 0352-4353
Junij 2022
Izdaja:
Turistična zveza Slovenije
Naslov uredništva:
Turistična zveza Slovenije, Miklošičeva cesta 38/VI,
SI – 1000 Ljubljana, tel. 01/43 41 670, faks: 01/43 41 680,
info@turisticna-zveza.si, www.turisticna-zveza.si
Urednica: Polona Frelih
Lektoriranje: Mateja Blažič Zemljič
Oblikovanje: Polona Jericijo
Uredniški odbor:
Boštjan Luštrek, Iztok Pipan, Jure Sodja, Karmen Grebenc
Burger, Urša Jurak Kuzman, Katerina Vidner Ferkov
Transakcijski račun:
SI56 03100-1000010639
Naročilo na Lipov list oddate na info@turisticna-zveza.si
Celoletna naročnina je 35,04 eur.
Lipov list - Junij 2022

Projekt Primis,
Interreg Italia-Slovenija
Turistično gostinska zbornica Slovenije je ena od desetih partnerjev
projekta PRIMIS, čezmejnega sodelovanja v partnerstvu
Interreg Italia-Slovenija, katerega cilj je krepiti vrednosti jezikovne,
kulturne in naravne dediščine na programskem območju.
Gre za projekt večkulturnega popotovanja med Slovenijo in Italijo
skozi prizmo manjšin.
Projekt se je pričel izvajati 1. januarja 2019, njegov vodilni partner
pa je Italijanska unija iz Kopra.
TGZS je v času trajanja projekta izvedla izbor za mlade kulturne
ambasadorje. Njihova naloga je bila izdelati potovalne itinerarije,
kateri glavni namen je spodbujanje in promoviranje kulturnih
prireditev, obveščanja in izobraževanja vrednot jezikovne in kulturne
dediščine programskega območja. Le-ta zajema 5 italijanskih
(Videm, Pordenone, Gorica in Trst ter pokrajino Benetke v
Venetu) in 5 slovenskih statističnih regij (Primorsko-notranjska,
Osrednjeslovenska, Gorenjska, Obalno-kraška in Goriška).
Med aktivnostmi pod okriljem Zbornice pa je tudi izvedba izobraževalnih
delavnic za turistične operaterje, pomembne deležnike
in pripadnike na območju avtohtonih manjšin z namenom
seznanjanja, povezovanja ter ohranjanja kulture dediščine in
manjšinske kulture.
Vse omenjene dejavnosti pa spremlja tudi pomembna investicija
– obnova desnega krila palače Gravisi-Buttorai v Kopru. Primer
baročne arhitekture v mestu je v lasti Italijanske unije in bo v bodoče
postal prostor za muzejske, izobraževalne in didaktične dejavnosti.
Projekt se bo zaključil 31. 8. 2022.
Vse aktualne informacije o projektu pa se nahajajo na https://
tgzs.si/primis/ in https://www.ita-slo.eu/sl/primis

MOJA DEŽELA – LEPA IN
GOSTOLJUBNA
2022
MOJA DEŽELA – LEPA IN GOSTOLJUBNA 2022
31. izbor za NAJlepši – NAJgostoljubnejši kraj
Objavljen je razpis vseslovenskega natečaja Moja dežela – lepa in gostoljubna,
v katerem izbiramo najlepša in najbolj gostoljubna slovenska mesta, vasi, kraje,
glampinge, hostle in tematske poti ter mestna, trška in vaška jedra.
Rdeča nit letošnjega natečaja je slogan Kjer je
zdravje doma, s čimer želimo poleg slovenskih
lepot in gostoljubnosti poudariti tudi dejstvo, da je
Slovenija država, v kateri velik pomen posvečamo
zdravemu načinu življenja in spoštovanju načel
trajnostne interakcije z naravo. Zdravilni turizem
postaja čedalje bolj uveljavljen turistični trend, ki
ga strokovnjaki utemeljujejo z epidemijo covida,
ki ni prizadela samo gospodarstva in fizičnega
zdravja ljudi, pač pa je negativno vplivala tudi na
psihično in duševno zdravje posameznikov.
V prijavi posebej izpostavite primer oziroma
prakso iz lokalnega okolja, ki je osredotočena
na zdravje in dobro počutje, pa najsi gre za
apiterapijo, zeliščarstvo, zdravo hrano in pijačo,
klimatsko terapijo, zdravilno masažo, gozdno
kopel, program čuječnosti, zdravilne gaje in izvire,
naravne kopeli in podobno.
V prihodnosti si želimo zdravo Slovenijo, kot
podpisniki zaveze MANJ plastike, VEČ
trajnosti pa vse sodelujoče spodbujamo tudi k
izločanju plastičnih izdelkov iz našega vsakdana.
V letošnjem letu smo uvedli tudi novo kategorijo:
izletniške točke, ki jih lahko predlagajo regijski
koordinatorji.
Prijave sprejemamo do 15. junija 2022,
preko spletne aplikacije na naši spletni strani
https://turisticna-zveza.si/. Na njej bo vzporedno
s strokovnim ocenjevanjem potekalo tudi
spletno glasovanje.
Slovesna podelitev priznanj pod častnim
pokroviteljstvom predsednika RS Boruta Pahorja
bo potekala v okviru Dnevov slovenskega turizma
med 15. in 17. novembrom 2022 v Laškem.