Zavada Utrdba

Závada Péter: Gondoskodás, Jelenkor, Budimpešta 2021/
Prevedla: Pia Zala Meden / Mentorica: Marjanca Mihelič
Péter Závada
Utrdba
Ko sem lačen,
vedno mislim na utrdbo.
Če bi požrl vrata,
bi srečen govoril s polnimi usti.
Prikličem lakoto,
dam ji jesti lastno meso,
navadim jo na kri,
da postane moj zvesti stražar.
//
Zaupam lahko svoji udomačeni senci,
sledi mi, drzne si ven na svetlobo.
Pogoltnem jo skupaj z bolečino,
da me ne zapusti na ta žareči dan.
Moja lastna tema bo, zapolnila bo mojo notranjost.
//
Obračam kocko,
da bi videl več sence.

Obračam strani,
da bi bral s kocke.
Obračam besedo,
da bi razumel knjigo.
Besede so glasniki utrdbe.
Vedo, kaj se dogaja v njeni glavi.
//
Klet je vse večja, v meni zasede hišo.
Obhodil sem vse kote, a ena od sob se mi je vedno izmuznila,
svoje meje je vedno začrtala drugje.
Moje hrepenenje po utrdbi rodi samo žalost.
Kar naju povezuje, je prostor na dosegu roke.
Ne more se skrčiti.
//
Senca je sidro,
ki ga mečejo stvari.
Moje seže do kleti,
zgrabi me za gleženj in potegne nazaj.
Če je vroče, se zvečer v meni zbudi lakota,
povoha naokoli, si brusi zobe ob utrdbo,
nepopustljivo privabi rokavico,
rokavica brez besed pograbi bič
in skupaj vabita mojo negibnost na ples.

Obrisi me zapustijo. Njihova nezvestoba
me pripravi na bitko za prestol.
Čeprav nič ne nakazuje poraza,
je možnost bitke že sama poraz.
Kar gledam, je seveda lahko ograja ali kamnita stena,
vedno je utrdba tista, ki se mi pokaže
v temi, v slepeči svetlobi.
Da bi preprečil bitko za prestol,
sem ga zasul z lopatami zemlje,
a nihče ne zna zakopati njegove sence.
//
Zvest sem temu, kar je odrinjeno na periferijo,
zakrivanju svojih dokazov, mrtvemu prostoru odločitev.
Če se temu uprem,
se uprem tudi hrepenenju.
Raje se vežem na svojo negibnost,
na jambor hrbtenice, da lahko nemoteno
poslušam kruljenje želodca, pesem lakote,
ne da bi bilo treba zapustiti svoje obrise,
od sebe odrinem ladijski krov.
Svojo senco iščem tudi v utrdbi,
glasno jo kličem,
kamorkoli se obrnem, se mi postavi za hrbet,
nežno me izziva.

Če jo bom našel, jo bom moral brcniti stran
kot nekoč svoje oguljene obrise.
Pričakujem, da bo ta, ki me bo odvezal od hrbtenice,
prišel in zapolnil prostor moje lakote.