Domovina 156: Putin Evropi grozi z vojno (predogled)

ŠIRIMO OBZORJA 

Poštnina plačana pri pošti 1351 Brezovica pri Ljubljani 

11. 7. 2024 

Bodo Slovenci 

znova služili vojsko? 

15 

Volitve brez 

zmagovalca 24 

31 

Vrtoglave plače 

na RTV 

3,95 € 

PUTIN EVROPI GROZI Z VOJNO 

12 

156

V tedniku Domovina pišemo o vsem, kar predstavlja našo domovino: 

• POLITIKA: kritično spremljamo politično dogajanje 

doma in po svetu. 

• GOSPODARSTVO IN RAZVOJ: analiziramo trende 

in inovacije, ki poganjajo našo ekonomijo in ustvarjajo 

nova delovna mesta. 

• VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE: posvečamo se 

vzgoji in izobraževanju ter podpori mladih, 

ki so prihodnost naše domovine. 

Da, naročam tednik Domovina 

(ustrezno označite) 

12-mesečna naročnina (52 številk; namesto 205,40 € samo 175 €) 

želim plačilo na 4 obroke po 43,75 € 

6-mesečna naročnina (26 številk; namesto 102,70 € samo 95 €) 

Ime in priimek * : 

Ime podjetja (poslovni naročnik): 

Ulica in hišna št. * : 

Poštna št. in kraj * : 

Telefon * : 

E-mail * : 

Podpis * : 

Poštnino za tednik plača Domovina. 

205,40 € 

175 € 

S podpisom potrjujem, da se strinjam s splošnimi pogoji naročanja. 

S podpisom potrjujem, da sem seznanjen z navedenimi splošnimi pogoji naročanja, ki so objavljeni 

na spletnem naslovu https://www.domovina.je/splosni-pogoji-narocanja/. 

• DRUŽBA IN SKUPNOST: prinašamo zgodbe ljudi, 

ki s svojim delom in predanostjo bogatijo našo skupnost. 

• KULTURA IN DEDIŠČINA: raziskujemo bogato kulturno 

dediščino in običaje, ki so oblikovali našo identiteto. 

• ZGODOVINA: poglabljamo se v pomembne zgodovinske 

dogodke in osebnosti, ki so krojili našo preteklost. 

• NARAVA IN OKOLJE: skrbimo za ozaveščanje o pomenu 

ohranjanja naravnega okolja in trajnostnega razvoja. 

ZAKAJ NAROČITI 

tednik Domovina? 

• VERODOSTOJNOST: temeljimo na 

preverjenih informacijah in natančnem 

raziskovanju. 

• NEODVISNOST: naše poročanje 

je neodvisno. 

• KAKOVOST: vsebine skrbno pripravljamo 

izkušeni novinarji in uredniki. 

• POGLOBLJENE VSEBINE: poglobljeni 

članki, intervjuji in reportaže širijo obzorja. 

• SRČNOST, SPOŠTLJIVOST IN 

POVEZOVALNOST: poudarjamo zgodbe, 

ki nas povezujejo in nam dajejo moč. 

Domovina, d.o.o. 

Cesta v Log 11, 

1351 Brezovica pri Ljubljani 

E: narocnine@domovina.je 

T: 059 020 001 

NAROČITE 

PREK SPLETA

MAG. IVAN SIMIČ 

Država se norčuje 

IZ DRŽAVLJANOV 

KOMENTAR TEDNA 

Na spletni strani Dela sem prebral: »Zavarovalnica Triglav se je z državo pogodila 

o nadomestilu zaradi škode, ki je največji slovenski zavarovalnici nastala zaradi lanske 

zamrznitve višine premij dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Poravnava bo pokrila 

del izgube in bo ugodno vplivala na letošnje poslovanje.« 

3 

Ob tej novici nisem vedel, kaj 

naj naredim. Naj se smejem 

ali naj jočem? Edino, o čemer 

sem bil prepričan, je bilo, da 

se država norčuje iz državljanov, da 

se predsednik vlade in vlada norčujeta 

iz državljanov, da se ministrica za 

zdravje norčuje iz državljanov in da se 

vodja poslanske skupine Svoboda norčuje 

iz državljanov. 

IGRANJE Z ZDRAVSTVOM 

Po dostopnih informacijah naj bi se država 

z Zavarovalnico Triglav pogodila, 

da ji bo zaradi zamrznitve višine premije 

plačala 11 milijonov evrov. Toda to še ni vse. Pred podpisom 

naj bi bili identični poravnavi z Vzajemno, po kateri naj 

bi Vzajemna prejela 14,14 milijona evrov, in z Zavarovalnico 

Generali, ki naj bi prejela 8,36 milijona evrov. To je isto ministrstvo, 

ki naj bi skupaj z ulico pripravljalo reformo zdravstva. 

Če primerjam njihove aktivnosti z zamrznitvijo premije prostovoljnega 

zdravstvenega zavarovanja, kjer so očitno pogoreli, 

se bojim, da obstaja velika verjetnost, da bodo uničili 

naše zdravstvo. 

Lani so nas predstavniki vlade prepričevali, da so mesečni 

znesek za prostovoljno zdravstveno zavarovanje zamrznili 

na 35 evrov, češ da ne bodo omogočili bogatenja zavarovalnicam, 

tj. istim zavarovalnicam, ki jim bodo sedaj nakazali 33,5 

milijona evrov. 

Očitno je bilo lažje razumeti 

in medijsko napihovati, da 

je neka ministrica prejela 

brezplačni sendvič s pršutom, 

kot to, da je – oziroma bo – 

proračun ostal brez 273,5 


Prav tako so povedali, da bodo ukinili 

prostovoljno zdravstveno zavarovanje. 

Res so ga ukinili. Toda uvedli so 

obvezni zdravstveni prispevek v identičnem 

znesku 35 evrov. Prostovoljno so 

spremenili v obvezno. Praktično se ni 

nič spremenilo. Prav tako so nas prepričevali, 

da bodo zavarovalnicam odvzeli 

dobičkonosni posel, hkrati pa so v proračunu 

rezervirali 240 milijonov evrov 

za izgubo iz tega dobičkonosnega posla. 

Res moraš biti velik umetnik, da dobičkonosen 

posel spremeniš v 240-milijonsko 

izgubo in še dodaš smetano v 

znesku 33,5 milijona evrov. Takrat sem 

na svojem blogu opozarjal na to nelogičnost. 

OBDAVČITVE, OBDAVČITVE ... 

Mediji pa so tiho. Očitno je bilo lažje razumeti in medijsko 

napihovati, da je neka ministrica prejela brezplačni sendvič s 

pršutom, kot to, da je – oziroma bo – proračun ostal brez 273,5 


Ko predlagam nižje davke, poslušam, da to ni možno, ker bo 

prišlo do izpada proračunskih prihodkov, da je treba obdavčiti 

bogate, pa prazna stanovanja, pa onemogočiti kratkotrajno 

oddajanje stanovanj v najem, pa povečati obdavčitev podjetij 

in fizičnih oseb, pa ukiniti ali priviti normirance, pa onemogočiti 

pokrivanje izgube ... Istočasno pa naj bi nam brez težav 

iz proračuna odletelo 273,5 milijona evrov. 

 

Tomo Strle/CITRUS 

156 11. 7. 2024

Poštnina plačana pri pošti 1351 Brezovica pri Ljubljani 

4 VSEBINA 

TEMA TEDNA 

12 »Grozi nam vojna 

in Evropa ni pripravljena« 

Dr. Valentin Areh 

15 Slovenija čaka na vojake 

Nenad Glücks 

18 Slovenska vojska tudi 

letos pripravlja vojaški 

tabor za mlade 

Jakob Vid Zupančič 

20 24 

31 

52 

Dr. Igor Senčar, veleposlanik: 

»Nujno je zmanjševanje 

geopolitične ranljivosti 

Evropske unije« 

Nenad Glücks · Intervju 

Francoske volitve razkrile 

globoko razdeljeno družbo 

Teo Petrovič Presetnik 

»Depolitizacija« RTV je 

izbranim novinarjem prinesla 

neverjetno visoke plače 

Simona Košir 

Zakaj presegati meje 

lastnega (digitalnega) vrtička 

Benjamin Tomažič, 

Inštitut Integrum 

ŠIRIMO OBZORJA 

11. 7. 2024 

TEDNIK DOMOVINA 

ŠT. 156, LETNIK 4, 

11. julij 2024 

ISSN številka: 2784-4838 

Cena posameznega izvoda: 

3,95 € 

Odgovorni urednik 

tednika in portala: 

DR. VALENTIN AREH 

Izvršna urednica: 

ERIKA AŠIČ 

Naslovnica: 

PROFIMEDIA 

Izdaja: 

DOMOVINA D.O.O. 

Bodo Slovenci 

znova služili vojsko? 

Volitve brez 

zmagovalca 24 

Vrtoglave plače 

na RTV 31 

PUTIN EVROPI GROZI Z VOJNO 

12 

15 

3,95 € 

156 

Naročnina: 

175 € (eno leto, lahko obročno), 

95 € (pol leta) 

NAROČNINE: 

E: narocnine@domovina.je 

T: 059 020 001 

Uredništvo: 

CESTA V LOG 11, 

1351 BREZOVICA PRI LJUBLJANI 

E: tednik@domovina.je 

T: 059 020 001 

Uredniški odbor: 

DR. VALENTIN AREH, ERIKA AŠIČ, 

NENAD GLÜCKS 

Tehnični urednik 

in urednik fotografije: 

TOMO STRLE 

Prelom in tisk: 

CITRUS D.O.O. 

Naklada: 

7000 izvodov 

Direktor: 

DR. MITJA ŠTULAR 

www.domovina.je 

@Domovina_je 

@domovinaJE 

Tednik izhaja ob četrtkih 

v slovenščini. 

Zaključek redakcije: 

9. julij 2024 

156 11. 7. 2024

VSEBINA 

5 

26 

Kdo je Marine Le Pen? 

Pia Kos 

35 

Balkan ekspres 

Aljuš Pertinač 

40 

Argentinska Slovenka Mariana 

Poznič: »Ko nekdo spakira svoje 

življenje v tri kovčke in odide iz 

Argentine, je to velik udarec za našo 

slovensko skupnost« 

Luka Svetina · Intervju 

58 

Neverjetne posledice na telesu 

po več kot letu dni v vesolju 

Nina Razinger 

29 

Dr. Janez Šušteršič: »Imamo 

predsednika vlade, ki bi se moral 

obnašati kot predsednik vlade, a se 

ne obnaša niti svoji starosti primerno« 

Nenad Glücks 

36 

Konec sprenevedanja: 

predsednik SLS lagal o svoji izobrazbi 

Bojan Požar · Komentar 

54 

»Tri kamenčke v žep, 

pa gremo skoz vas« 

Klaudia Urbančič 

61 

Cvetača in brokoli 

v kremni česnovi omaki 

Selma Bizjak 

3 Država se norčuje iz državljanov 

Mag. Ivan Simič · Komentar tedna 

6 Pregled tedna 

8 Foto tedna 

9 Čivkarija 

11 Karikatura 

28 Serijskega požigalca 

ne bodo poslali v Sudan 

Simona Košir 

38 Začetek vojne med Avstro-Ogrsko in Srbijo (3. del) 

Dr. Valentin Areh 

43 Križemrok na seji vlade 

Edvard Kadič · Govorica telesa 

44 Slovenci, kam gremo? 

Milena Miklavčič · Kolumna 

45 Med(ijski) sosedi 

46 Beremo, gledamo, poslušamo ... 

47 Ciril in Metod – apostola Slovanov 

p. dr. Andraž Arko 

48 Gremo na Aljasko! Najtežje se je povzpeti 

preko Zlatih stopnic (3. del) 

Ivan Sivec 

50 Športne dogodivščine od A do Ž 

Igor Gošte · Kolumna 

51 O perfekcionizmu in idealih 

Mateja Peršolja · Kolumna 

56 Vzgoja za trdoživost 

in zmagovalci zaključka šolskega leta 

Darja Barborič Vesel 

60 V Izraelu odkrili zaklad iz časa Rimljanov 

Nina Razinger 

62 Koledar dogodkov 

63 Sudokuja, vsotnici 

64 Križanka 

65 Razvedrilo 

66 Calvin in Hobbes 

Humor 

156 11. 7. 2024

6 

PREGLED TEDNA 

NOVA GORENJSKA 

REGIJSKA BOLNIŠNICA 

NOVO MERJENJE 

HITROSTI NA AVTOCESTAH 

Sistem sekcijskega merjenja hitrosti na 

štirih odsekih avtocestnega omrežja bo 

predvidoma začel delovati v drugi polovici 

leta 2025, so za STA ocenili na Darsu. Izbrani 

dobavitelj opreme, ljubljanska družba 

Intermatic, je v fazi pridobivanja certifikatov 

o ustreznosti opreme. Glavni cilj 

vzpostavitve sistema je umiritev hitrosti in 

povečanje varnosti. 

Spomnimo: Dars je podjetje Intermatic na 

javnem naročilu za dobavo, vzpostavitev 

delovanja in vzdrževanje opreme sistemov 

sekcijskega merjenja hitrosti izbral 

februarja letos. Intermaticova ponudba 

je znašala 434.000 evrov brez davka oz. 

skoraj 529.500 evrov z davkom. Intermatic 

je pogodbo podpisal marca, policija, ki bo 

s sistemom upravljala in kršitelje oglobila, 

pa sredi junija. Trenutno je pogodba še 

v postopku podpisovanja na Darsu kot 

naročniku opreme. 

SDS MINISTRICI 

OČITA NEVESTNO DELO 

Ministrica za digitalno preobrazbo Emilija 

Stojmenova Duh po besedah poslanca SDS 

Tomaža Lisca svoje delo opravlja nevestno 

in zavaja javnost, zato so se v največji 

opozicijski stranki odločili za ponovno 

interpelacijo ministrice v tem mandatu. 

Izpostavil je tudi nova dejstva, ki so prišla v 

javnost glede nakupa 13.000 računalnikov. 

zoo.si 

Flickr @vladaRS 

Po mnenju Računskega 

sodišča nakup računalnikov 

ministrice za digitalno 

preobrazbo ni bil opravljen v 

skladu z načeli učinkovitosti in 

gospodarnosti. 

Kot je na novinarski konferenci spomnil 

Lisec, je Računsko sodišče, ki je pod drobnogled 

vzelo nakup za 6,5 milijona evrov, 

ugotovilo, da ministrstvo za digitalno preobrazbo 

ni opravilo predhodne opredelitve 

dejanskih potreb, zato ni moglo ustrezno 

opredeliti tehničnih lastnosti teh računalnikov. 

Po mnenju Računskega sodišča 

nakup ni bil opravljen v skladu z načeli 

učinkovitosti in gospodarnosti. 

SDS ministrici očita tudi poročilo Evropske 

komisije o stanju digitalnega desetletja za 

leto 2024. To je po besedah poslanca SDS 

pokazalo, da je Slovenija na samo dveh 

področjih izboljšala stanje, na vseh ostalih 

področjih pa je nazadovala. 

Ministrstvo za zdravje je županom Kranja, 

Radovljice in Jesenic predstavilo analizo 

primernosti lokacije za novo gorenjsko 

regijsko bolnišnico. Ta je pokazala, da sta 

primerni lokaciji Kranj in Radovljica, ki se 

razlikujeta v podrobnostih, lokacija na 

Jesenicah pa ne ustreza prostorskim pogojem. 

Da se na Gorenjskem pogovarjajo o 

bolnišnici s približno 600 posteljami, je v 

izjavi za medije potrdil državni sekretar na 

ministrstvu za zdravje Marjan Pintar. 

V analizi so bile možne lokacije za bolnišnico 

ocenjene s časovnega in zdravstvenega 

vidika, vidika dostopnosti, primernosti 

prostora, izvedljivosti investicije in stroškov 

izgradnje bolnišnice. Skupaj pa je nekoliko 

več točk dobila lokacija v Radovljici. 

Kranjski župan Matjaž Rakovec in jeseniški 

župan Peter Bohinec sta bila ogorčena in 

sta napovedala pritožbo. 

POGINILA LEGENDARNA 

ŠIMPANZINJA MOJCA 

Žalostna novica prihaja iz ljubljanskega 

živalskega vrta – v 50. letu starosti je po 

poročanju medijev poginila šimpanzinja 

Mojca. Oskrbniki so zapisali, da je bila Mojca 

karizmatična in legendarna v njihovem 

živalskem vrtu ter da jo poznajo generacije, 

ki so jo obiskovale kar 48 let; dodali so, 

da je imela šest otrok in štiri vnuke. 

V Živalskem vrtu Ljubljana so še navedli, da 

V 50. letu starosti je v ljubljanskem živalskem 

vrtu poginila šimpanzinja Mojca. 

156 11. 7. 2024

PREGLED TEDNA 7 

PROFIMEDIA 

Nekaj vrhovnih demokratskih predstavnikov 

je javno dejalo, da bi se moral Biden 

umakniti, toda slednji je trdno odločen 

premagati Trumpa. 

je bila Mojca rojena v Afriki, v njihovo oskrbo 

pa je prišla leta 1976 iz ZOO Corten Rene 

v Belgiji. »V otroštvu so zanjo skrbeli ljudje, 

zato je izmed vseh šimpanzov v skupini 

najbolj iskala pozornost svojih oskrbnikov 

in naših obiskovalcev,« so povedali. 

PAPEŽ FRANČIŠEK V TRSTU 

Papež Frančišek je v nedeljo dopoldne 

obiskal Trst, kjer je s sveto mašo slovesno 

sklenil 50. italijanski socialni teden. Z njim 

je somaševalo več slovenskih škofov, slišali 

pa smo lahko tudi prošnjo v slovenskem 

jeziku in slovensko pesem med obhajilom. 

V nagovoru nas je sveti oče spodbudil, naj 

ne živimo religioznosti, ki je zaprta vase, 

ampak vero, ki je ukoreninjena v Bogu 

človeku; vero, ki vstopa v zgodovino in 

poboža življenje ljudi, ozdravlja strta srca, 

postaja upanje; vero, ki prebuja vest iz dremavosti 

in položi prst v vse rane družbe. 

»Danes ne potrebujemo religioznosti, 

zaprte vase, ki dviguje pogled v nebo in je 

ne skrbi za to, kar se dogaja na zemlji,« je 

po poročanju Ognjišča dejal sveti oče in 

dodal, da potrebujemo vero, ki je zakoreninjena 

v Boga, zdravi zlomljena srca, postaja 

kvas upanja in seme novega sveta. »Gre za 

vero, ki prebuja vest ljudi in vzbuja vprašanja 

o prihodnost človeka in družbe.« 

PORAZ KONSERVATIVCEV 

NA OTOKU 

Vodja britanskih konservativcev, dosedanji 

premier Rishi Sunak, je bil primoran priznati 

poraz svoje stranke na parlamentarnih 

volitvah pretekli četrtek v Veliki Britaniji. 

Laburisti so dosegli absolutno večino v 

parlamentu, konservativci pa se tako po 

14 letih poslavljajo z oblasti. Medtem ko 

so še leta 2019 zasedali 365 sedežev, se jim 

jih tokrat obeta zgolj 131. Gre za najslabši 

rezultat doslej. 

Po mnenju levosredinskih medijev novi 

britanski premier Keir Starmer postavlja 

državo pred stranko, kar je prepričalo tudi 

volivke in volivce, kralj Karel III. pa mu je 

tudi podelil mandat za oblikovanje prve 

laburistične vlade po štirinajstih letih. 

BIDEN ZAVRAČA 

POZIVE K ODSTOPU 

Ameriški predsednik Joe Biden je kongresnikom 

Demokratske stranke sporočil, da 

ne namerava izstopiti iz boja za ponovno 

Pod ruševinami otroške bolnišnice Ohmatdit, 

ki so jo napadli Rusi, je ostalo ujetih več ljudi. 

izvolitev. »Želim, da veste, da sem kljub 

vsem špekulacijam v tisku in drugje trdno 

odločen, da bom ostal v tej tekmi, jo vodil 

do konca in premagal Donalda Trumpa,« je 

Biden zapisal v pismu kongresnikom. 

Spomnimo: Biden se po neuspešnem 

soočenju konec junija otepa pozivov dela 

javnosti in stranke, ki želi, da 81-letnega 

kandidata nadomesti nekdo, ki se bo lahko 

bolje postavil po robu Trumpu. Nekaj 

vrhovnih demokratskih predstavnikov je 

javno dejalo, da bi se moral Biden umakniti, 

saj so zaskrbljeni zaradi volitev. 

RUSI BOMBARDIRALI 

KIJEVSKO BOLNIŠNICO 

Mednarodna javnost je strogo obsodila 

ruski napad na Kijev, v katerem je bila poškodovana 

otroška bolnišnica Ohmatdit. 

Združeni narodi opozarjajo, da so napadi 

na otroke nesprejemljivi. V ruskih napadih 

na več mest je bilo ubitih najmanj 36 ljudi, 

poroča Reuters. Ukrajinske letalske sile 

so sicer sporočile, da je zračna obramba 

sestrelila 30 od 38 prispelih raket. V Kijevu, 

mestih Krivi Rog in Dnipro ter dveh mestih 

na vzhodu je bilo poškodovanih 50 stavb, 

vključno s stanovanjskimi hišami, poslovnim 

centrom in dvema zdravstvenima 

ustanovama, je ob tem sporočil ukrajinski 

notranji minister. 

Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski 

je na omrežju X zapisal, da je pod ruševinami 

otroške bolnišnice Ohmatdit ostalo 

ujetih več ljudi. Napade sta med prvimi obsodili 

Francija in Velika Britanija, pri tem pa 

se jima je pridružil tudi italijanski zunanji 

minister Antonio Tajani, ki je napad označil 

za vojni zločin, ki ga mora obsoditi celotna 

mednarodna skupnost. 

 

PROFIMEDIA 

156 11. 7. 2024

8 FOTO TEDNA 

Vatican Media/PROFIMEDIA 

PAPEŽ FRANČIŠEK 

V TRSTU (ITALIJA) 

Po srečanju z delegati socialnega tedna in s tremi posebnimi 

delegacijami je papež Frančišek na Trgu enotnosti Italije 

(Piazza dell'Unità d'Italia) daroval sv. mašo (7. 7. 2024).

ČIVKARIJA 

9 

Dr@gic@@dragica12 

To pa je lep #grafit v Preboldu... 

Narisal je #ŽigaHriberšek 

Fotografija je od @AlexRebersek ... 

Čivk tedna 

Čivk tedna 

Kozma Ahačič @KozmaAhacic 

Tako rekoč soglasno stališče stroke so prezrli. 

Matura iz slovenščine bo dobila nižjo raven, 

slovenščina pa s tem status neizpostavljenega 

predmeta. S tem delovna skupina in 

minister prevzemata veliko odgovornost. 

Mi več kot opozoriti ne moremo. 

Milena @MilenaMilenca 

najdeno na FB 

Zballe @Stretch4Fou 

Šporar: Angleži in Portugalci so imeli proti nam 

2–3 šanse v 210 minutah. 

To je dejstvo in treba ga je prebrati vsaj dvakrat, 

da dojameš, kaj so Slovenci počeli na Euru. 

Ni bilo vedno lepo za oko, a imelo je rep in glavo, 

odgovornost, borbo in srce. Samo hrabro. 

Tomaž Štih @Libertarec 

Devet od desetih novic in dogodkov, ki razkrivajo 

nesposobnost vlade, nikoli ne pride na 24ur in RTV. 

Država je v skoraj popolni informacijski blokadi. 

Peter Žerjavič @PeterZerjavicEU 

Razmerje sil v EP po vzpostavitvi Patriotov. EPP, 

S&D in Renew imajo na papirju s 400 sedeži 

več kot dovolj glasov za izvolitev Ursule von 

der Leyen. Tudi če bo nekaj poslancev glasovalo 

drugače, »ECR ne potrebujemo,« pravi vir iz EPP. 

Esad Babačić @esad_babacic 

Pri nas so najbolj tiho tisti, ki bi lahko povedali vse. 

156 11. 7. 2024

10 

ČIVKARIJA 

Miro Haček @MHacek 

Zanimivo. Levica, ki nasilno protestira proti rezultatu 

volitev, ni skrajna levica. Je za slovenske medije 

edina možna zgolj skrajna desnica, skrajnosti na 

levi pa (niti teoretično) ne obstajajo? 

Zejn @hruske 

In potem se sprašujemo, od kje na poplavnih območjih 

zrastejo hiše. 

Jasmin Feratović @jasmingetorix 

Včeraj je potekala seja mestnega 

sveta MOL, kjer je bila najbolj kontroverzna 

točka dnevnega reda predlog 

odloka, poimenovan Lex Magnifico, 

po katerem bi dele krajinskega 

parka Tivoli izvzeli iz pristojnosti 

Zavoda RS za varstvo narave. 

Samo Vesel @SVesel 

Še dve jedrni ekonomiji izvolita levico, pa se zaostajanje 

Slovenije za razvito Evropo zaustavi. 

Potem bomo zaostajali samo še za državami, ki so 

zavrgle komunizem. 

F.M. Dostojevski @Slovenec_sem7 

Konec delovnega tedna, zaključek oratorija in 

lepa sveta maša pri sv. Martinu. Mar je lahko še 

kaj lepšega? 

Bog, blagoslovi mlade! 

Johanca @Johanca_4me 

Kako se prikloni do neba? 

Bojanka Štern@BojankaStern 

Po zaključku obdobja vladanja Goloba in njegove 

despojne bomo morali Slovenijo zgraditi na novo. 

Kot po vojni. 

156 11. 7. 2024

KARIKATURA 

11 

EVROPSKA 

NOČNA MORA 

BORIS OBLAK

12 TEMA TEDNA 

»GROZI NAM VOJNA 

in Evropa ni pripravljena« 

Vojaški in politični analitiki zaskrbljeno ugotavljajo, da varnostne razmere v Evropi niso bile tako resne 

vse od druge svetovne vojne. Vojna, ki divja na vzhodu Evrope, v Ukrajini, grozi, da se bo razširila. 

Slovenija je lahko zaskrbljena tudi zaradi groženj z vojno v BiH. 


Milorad Dodik, tesni prijatelj 

ljubljanskega župana Zorana 

Jankovića in predsednik 

Republike Srbske, grozi, da 

se bodo bosanski Srbi odcepili od Bosne 

in Hercegovine ter se združili s Srbijo. 

Dodaja, da ga podpira ruski predsednik 

Vladimir Putin. Aljoša Čampara, 

minister za notranje zadeve Federacije 

BiH, ter bošnjaški in hrvaški mediji odgovarjajo, 

da bi ob vnovičnem poskusu 

oblikovanja Velike Srbije znova izbruhnila 

vojna na Balkanu. Napetosti se 

stopnjujejo tudi zato, ker srbski politiki 

odkrito poveličujejo vojne zločince in 

zanikajo genocid v Srebrenici. 

»GROZI NAM VOJNA« 

Poljski premier Donald Tusk opozarja, 

da je Evropa že v vojni in da se lahko 

spopadi razširijo tudi na Poljsko: »Grozi 

nam vojna in Evropa ni pripravljena.« 

Nevarnost, ki jo danes za EU in tudi za 

Slovenijo predstavlja Putinova Rusija, 

je skrb vzbujajoča, predvsem zaradi 

Putinove izjemno agresivne in neracionalne 

politike. Rusijo je spremenil v 

avtoritarno državo, ukinil demokratično 

ureditev in s popolnim nadzorom 

medijev vzpostavil absolutno oblast. 

Tako kot nekoč v komunistični Sovjetski 

zvezi tudi danes vojska, policija 

in politična policija zagotavljajo trajno 

oblast vladajoči stranki. Vojne Moskvi 

niso tuje. Žrtve niso problem. Putinu ni 

treba skrbeti, da bi izgubil oblast zaradi 

skoraj 470.000 ubitih in ranjenih ruskih 

vojakov v Ukrajini. 

Zgodovina Putinove vladavine je 

krvava. Zgolj mesec dni po tem, ko je bil 

imenovan za predsednika ruske vlade, 

je leta 1999 ukazal ruski vojski invazijo 

na Čečenijo. Končala se je z velikanskim 

uničenjem, v katerem je bilo izbrisanih 

na desetine mest in vasi. V Putinovi 

prvi vojni je bilo ubitih 30.000 vojakov 

in 70.000 civilistov. Ruski mediji so ga 

opisovali kot »močnega moža, ki brani 

interese Rusije«. Leta 2008 je Rusija 

Moskva od ruske invazije na 

Ukrajino omenja možnost 

uporabe jedrskega orožja. 

napadla sosednjo Gruzijo in okupirala 

del njenega ozemlja na območju Abhazije 

in Južne Osetije. Približno 1000 

vojakov je bilo ubitih, več kot 230.000 

ljudi je moralo zapustiti svoje domove. 

Od leta 2015 do 2022 je Putin pošiljal 

ruske vojaške enote v Sirijo, leta 2018 

v Srednjeafriško republiko, leta 2014 

je začel z invazijo na Ukrajino. Vojaški 

strokovnjaki svarijo, da je obramba 

Ukrajine ključna za obrambo Evrope in 

demokracije na Zahodu. 

PRIMERJAVE Z LETOM 1938 

Strogo zaupni obveščevalni podatki 

držav članic zveze NATO govorijo o resnih 

ruskih grožnjah, usmerjenih zlasti 

Donald Tusk opozarja, da je 

Evropa že v vojni in da se lahko 

spopadi razširijo tudi na Poljsko. 

PROFIMEDIA 

proti skandinavskim in baltskim državam 

ter proti Poljski. Prav zato je Carl 

Oskar Bohlin, švedski minister za civilno 

obrambo, v začetku leta nagovoril 

državljane: »Naj povem jasno in odkrito, 

na Švedskem lahko pride do vojne!« 

Vrhovni poveljnik švedske vojske Micael 

Bydén in obrambni minister Pål Jonson 

sta njegovim besedam pritrdila. O 

podrobnostih niso želeli govoriti, da ne 

bi vzbujali panike med prebivalstvom. 

Tudi nekateri ruski generali in državni 

mediji povsem odkrito razpravljajo 

o ruskem napadu na nekatere države 

EU. Po Putinovih besedah bi lahko 

tiste države, ki bodo Ukrajini posredovale 

modernejša, ameriška vojaška 

letala F-16, postale »legitimne tarče, ne 

glede na to, kje se nahajajo«. To so Danska, 

Belgija, Nizozemska in Norveška. 

Ob ruskem raketnem napadu na omenjene 

države bi bile vse članice zveze 

NATO (tudi Slovenija) formalno v vojni 

z Rusijo. Moskva vse od ruske invazije 

na Ukrajino nenehno omenja tudi mož- 

156 11. 7. 2024

TEMA TEDNA 

13 

Zaradi grozeče 

nevarnosti se 

številne države 

zveze NATO hitro 

oborožujejo ter 

krepijo vojaško moč. 

PROFIMEDIA 

Ukrajina je s strani Rusije utrpela 

izjemno škodo in veliko trpljenja. 

nost uporabe jedrskega orožja. Putin 

ocenjuje, da Rusija z morebitno vojno 

proti Evropi ne bo imela težav. »Evropa 

nima razvitega sistema zgodnjega opozarjanja 

pred raketnimi napadi,« je izjavil 

Putin in dodal: »V tem smislu so bolj 

ali manj brez obrambe.« 

Mnogi strokovnjaki in zgodovinarji 

varnostne razmere v Evropi primerjajo 

s tistimi pred izbruhom druge svetovne 

vojne. Ugledni zgodovinar dr. Timothy 

Snyder z ameriške univerze Yale meni, 

da so razmere v Evropi leta 2024 zelo 

podobne razmeram leta 1938. Takrat 

se Češkoslovaška ni uprla invaziji nacistične 

Nemčije, kar je sprožilo drugo 

svetovno vojno: »Če bi se Češkoslovaška 

leta 1938 odločila upreti Nemčiji, druge 

svetovne vojne ne bi bilo. Češkoslovaška 

je imela dobro vojsko, vsaj nekaj časa bi 

lahko zadržala Nemce … Če bi se Čehi in 

Slovaki uprli, bi jim z vojsko in orožjem 

priskočili na pomoč Francozi, Britanci 

in morda tudi Američani.« Ob tem priznava, 

da bi kljub temu potekala vojna 

med Nemčijo in Češkoslovaško, vendar 

širše evropske ali svetovne vojne ne bi 

bilo. Opozarja, da se bo ob morebitnem 

padcu Ukrajine ponovila tragedija iz leta 

1938, ko je nacistična Nemčija okupirala 

Češkoslovaško. Opozarja, da bi bila Rusija 

z zmago v Ukrajini precej močnejša. 

Okrepljena z zaplenjenim ukrajinskim 

orožjem, ukrajinskimi tovarnami orožja 

in s prisilno vpoklicanimi ukrajinskimi 

vojaki bi lahko Rusija nadaljevala vojni 

pohod po Evropi. 

TRPLJENJE UKRAJINCEV 

Iz Ukrajine prihajajo slike ruskega vojnega 

pohoda. Ruske sile so povzročile 

neizmerno človeško trpljenje, smrt in 

uničenje. Na stotisoče ljudi je bilo ubitih, 

ranjenih ali pohabljenih, med njimi 

na tisoče otrok. Na desetine mest 

v velikosti Ljubljane ali Maribora je 

zravnanih z zemljo. Okoli 16 milijonov 

ljudi je zbežalo iz svojih domov, s čimer 

je nastala največja evropska begunska 

kriza po drugi svetovni vojni. Več kot 

40 odstotkov ukrajinskega prebivalstva 

potrebuje humanitarno pomoč. 

Ruski analitiki in novinarji kot politični 

aktivisti v ruskih državnih medijih 

trdijo, da bi morala Rusija zavzeti 

vse države Vzhodne Evrope, vključno s 

Slovenijo. Le tako bi si zagotovila dolgoročno 

varnost. Kakšno bi bilo življenje 

na ozemljih pod rusko okupacijo, lahko 

spremljamo v Ukrajini. 

V vsakem okupiranem ukrajinskem 

mestu je ruska vojska najprej opravila 

aretacije lokalnih voditeljev. Od njih je 

zahtevala sodelovanje z okupatorjem. 

Večina guvernerjev regij ali županov je 

sodelovanje odklonila, zato so izgubili 

Mnogi primerjajo 

varnostne razmere 

v Evropi s tistimi pred 

izbruhom 2. svetovne vojne. 

službe, nekatere so aretirali ali usmrtili. 

Na njihova mesta so pripeljali domače 

kolaborante, rusofile. Najvišja mesta 

pa so praviloma razdelili zgolj Rusom, 

ki so prispeli iz Rusije. 

Po prevzemu oblasti so aktivirali tajno 

politično policijo. Ta izvaja aretacije 

vseh tistih Ukrajincev, ki jih sumijo, da 

so pred okupacijo sodelovali z ukrajinskimi 

varnostnimi silami, bili pripadniki 

policije, vojske ali teritorialne obrambe. 

Omenjene ukrajinske službe so označene 

za »fašistične organizacije«. Številne 

Ukrajince so obsodili na zaporno kazen 

s prisilnim delom, za mnogimi se je izgubila 

vsaka sled. Glede na odkrite množične 

grobnice lahko ugotovimo, da so 

številne izvensodno usmrtili. 

Čistke izvajajo tudi v ukrajinskih 

šolah. Na okupiranih ozemljih so ukinili 

in prepovedali uporabo ukrajinskega 

jezika ter uporabo ukrajinskih državnih 

simbolov. Učitelji, ki so jih prepoznali 

kot zavedne Ukrajince, so izgubili 

službo. Učbenike z ukrajinsko zgodovino 

in ukrajinskim jezikom so sežgali 

ali odpeljali na uničenje. Ruščina je 

edini dovoljeni jezik, otroci se lahko 

učijo zgolj rusko zgodovino. Ukrajinske 

učitelje so praviloma nadomestili ruski 

učitelji, pripeljani iz Rusije. Njihova naloga 

je prevzgojiti otroke. Spremljanje 

zahodnih ali ukrajinskih medijev se 

šteje kot izdaja, osumljene ali obtožene 

pa preganjajo ali celo umorijo. 

Če oblasti ocenijo, da večje število 

Ukrajincev nasprotuje ruski upravi in 

156 11. 7. 2024

14 TEMA TEDNA 

zdruzenalevica 

Levica nasprotuje krepitvi Slovenske vojske. 

ne kaže pripravljenosti za sodelovanje, 

se odločijo za deportacije. Deportacija 

sledi tudi za vse tiste, ki ne želijo 

prevzeti ruskih osebnih izkaznic 

ali ruskih potnih listov v znak priznanja 

ruskega državljanstva. Jevgenij 

Balitski, ruski guverner okupiranega 

Zaporožja in nekdanji poslanec ukrajinskega 

parlamenta, je te deportacije 

predstavil kot humanitarni ukrep: 

»Kaj storiti z žensko s tremi otroki, ki 

ima drugačne poglede in ne vidi Rusije 

kot svoje domovine? Ne mislim, da 

je to, kar se dogaja, pravilno. Toda kaj 

storiti? Naj jo ubijemo? Zato jih deportiramo 

…« je dejal Balitski. Naštete 

metode ruskih okupatorjev so zelo 

podobne tistim, ki jih je v letih od 1941 

do 1945 na Gorenjskem in Štajerskem 

izvajal nacistični okupator. 

Čistke izvajajo tudi 

v ukrajinskih šolah. 

Na okupiranih ozemljih 

so ukinili in prepovedali 

uporabo ukrajinskega 

jezika ter ukrajinskih 

državnih simbolov. 

156 11. 7. 2024 

Ukrajinci deloma zaradi ponosa, deloma 

zaradi strahu pred rusko okupacijo 

napovedujejo, da bodo raje izbrali smrt 

kot kapitulacijo. Zahod prosijo za nove 

pošiljke orožja, streliva in vojaške opreme 

za nadaljevanje obrambne vojne. 

SLOVENSKI LEVI 

»INTELEKTUALCI« 

Proti vojaški pomoči Ukrajini in proti 

krepitvi obrambe proti Moskvi so evropske 

stranke na skrajni levici in skrajni 

desnici. V Sloveniji krepitvi Slovenske 

vojske nasprotuje Levica. Omenjena 

stranka se s politiko Moskve strinja 

tudi v tem, da nasprotuje vojaški pomoči 

Ukrajine, kar bi posledično prisililo 

Ukrajino v kapitulacijo in omogočilo rusko 

okupacijo. V posebnem pismu slovenski 

javnosti so se za nasprotovanje 

vojaški pomoči Ukrajini izrekli tudi nekateri 

znani slovenski politiki, profesorji, 

odvetniki, športniki in novinarji, kot 

so Milan Kučan, Danilo Türk, Spomenka 

Hribar, Niko Toš, Uroš Lipušček, Miroslav 

Cerar, Boris Vezjak, Slavko Splichal, 

Darko Štrajn, Vito Turk, Svetlana Slapšak, 

Peter Čeferin, Ivo Daneu, Aurelio 

Juri, Jože Pirjevec, Stane Pejovnik, Jure 

Zdovc, Zoran Janković, Saša Arsenovič, 

Ladislav Lipič, Franco Juri, Vlado Miheljak, 

Drago Kos, Primož Šterbenc, Aleks 

Štakul, Bogomir Kovač, Milica Antić 

Gaber, Jožef Školč, Dušan Keber, Božo 

Repe, Mojca Drčar Murko, Mitja Rotovnik, 

Polona Vetrih, Jože Mermal, Tone 

Vogrinc, Sonja Lokar, Bojan Križaj, Bojko 

Bučar in drugi. 

Ukrajinci, ki nasprotujejo ruski 

okupaciji, takšnim pobudam ostro nasprotujejo. 

Nekdanji predsednik Danilo 

Türk je za časnik Delo izjavil: »Ne grozi 

nobena ruska zasedba Evrope. Rusija 

nima niti moči niti volje, da bi napadala 

Evropo. To je propaganda, ki dobiva svoj 

izraz v dokumentih, kot so varnostni 

sporazumi.« Ne samo da Türk enako 

kot Putin zanika, da bi v Evropi divjala 

vojna, ampak evropsko vojaško stroko 

in politiko EU obtožuje še propagande. 

Zaradi grozeče nevarnosti se številne 

države zveze NATO hitro oborožujejo 

ter krepijo vojaško moč. Poljska zdaj 

porabi štiri odstotke svoje gospodarske 

proizvodnje za obrambo, medtem ko 

nekatere druge evropske države, med 

katerimi je tudi Slovenija, še niso dosegle 

Natovega cilja dveh odstotkov. 

V gradnji močnejše vojske so najbolj 

napredovale Poljska in baltske države, 

ki so začele postavljati protiletalsko 

zaveso ter gradijo utrjene obrambne 

položaje ob meji z Rusijo in Belorusijo. 

Številne države uvajajo ali razmišljajo 

tudi o ponovni uvedbi vojaškega roka 

za državljane.

NENAD GLÜCKS 

TEMA TEDNA 

Slovenija čaka NA VOJAKE 

Pred kratkim so se med drugimi evropskimi državami tudi na Hrvaškem odločili za ponovno 

uvedbo obveznega služenja vojaškega roka, in to že z naslednjim letom. S tem bo Hrvaška 

že deseta država v EU s takšnim sistemom, zaradi agresivne Rusije o tem razmišljajo tudi 

drugod. Preverili smo, ali se bo Slovenija zaradi pomanjkanja vojakov prav tako odločila za 

obvezno služenje. 

15 

Obvezno služenje vojaščine 

imajo med članicami EU na 

Cipru, v Grčiji, Avstriji, Litvi, 

Latviji, Estoniji, na Finskem, 

Švedskem in Danskem. Seveda tradicionalno 

tudi v Švici, ki pa ni članica zveze. 

Leta 2017 ponovno uvedeni obvezni 

vojaški rok na Švedskem, kjer jih je za 

to spodbudila agresivna Rusija, traja 11 

mesecev. Na Hrvaškem naj bi osnovno 

usposabljanje trajalo le dva do tri mesece, 

bilo naj bi plačano. O ponovni uvedbi 

razmišljajo tudi v Nemčiji. 

VELIKO POMANJKANJE 

V Sloveniji se soočamo z velikim pomanjkanjem 

vojakov in opreme. Konec 

marca je načelnik generalštaba Slovenske 

vojske generalpodpolkovnik Robert 

Glavaš predsednici republike Nataši 

Pirc Musar kot poveljnici obrambnih sil 

poročal, da je pripravljenost Slovenske 

vojske enaka kot lani. Še naprej je dobro 

pripravljena za delovanje v miru, za delovanje 

v vojni pa nezadostno. Ni torej 

pripravljena za osnovno funkcijo. 

Situacija se sicer nekoliko izboljšuje. 

V letu 2023 je bilo novozaposlenih v 

stalni sestavi SV 330, kar je skoraj dvakrat 

več kot leto prej. Številke so naslednje: 

trenutno (julij 2024) je v stalni sestavi 

SV 6.206 pripadnikov, pogodbenih 

rezervistov je 968. Za ponazoritev: leta 

2010 smo imeli 7.600 pripadnikov stalne 

sestave in 1.621 rezervistov. Marca 

lani je državni zbor sprejel resolucijo o 

programu razvoja in opremljanja SV do 

leta 2040. Tedaj naj bi skupni obseg SV 

(stalna sestava in pogodbeni rezervisti) 

znašal 10.000 pripadnikov. Od tega 

smo še daleč. Moških je trenutno 83 odstotkov, 

žensk 17 odstotkov. Pogodbeni 

rezervisti praviloma z Ministrstvom za 

obrambo sklenejo pogodbo o opravljanju 

vojaške službe v rezervni sestavi 

za pet let, kar se lahko podaljša. Redno 

se morajo usposabljati, vpoklicani pa 

so lahko kadarkoli za naloge doma (na 

primer za pomoč pri nadzoru na meji, 

ob naravnih in drugih nesrečah …) in za 

sodelovanje v mednarodnih operacijah. 

Plačilo za pripravljenost na vpoklic je 

trenutno okoli 350 evrov mesečno, odvisno 

je od rasti bruto minimalne plače. 

Na obrambnem ministrstvu v prihodnje 

stavijo predvsem na rast števila 

pogodbenih rezervistov. Prostovoljno 

usposabljanje za osnovne vojaške veščine 

traja 13 tednov (po njem se lahko 

posameznik odloči za vključitev v stalno 

sestavo ali pogodbeno rezervo). Plačilo 

za to je kar zajetno – 3.700 evrov. 

Tako minister za obrambo Marjan Šarec 

kot predsednica republike Nataša 

Pirc Musar potrebe po uvedbi obveznega 

vojaškega roka zaenkrat ne vidita. 

KLJUČNA 

OBRAMBA TERITORIJA 

Kot pravi dr. Iztok Prezelj s katedre za 

obramboslovje na FDV, je smiselno razmišljati 

o uvedbi obveznega služenja 

vojaškega roka, če država čuti vojaško 

ogroženost na svoji meji ali če se bližnji 

konflikt lahko razširi do nje, sicer pa 

ne. Trenutno nam je najbližja vojna v 

Ukrajini. Ne gre le za Slovenijo, pač pa 

Prvi naborniki so šli v Slovensko vojsko leta 

1991, zadnja generacija pa leta 2003. 

Tone Stojko/Muzej novejše zgodovine Slovenije 

6.206 

PRIPADNIKOV STALNE 

SESTAVE SLOVENSKE VOJSKE 

je vprašanje, ali se lahko konflikt razširi 

na druge članice zveze Nato, saj bi v 

tem primeru morali poslati vojaško silo 

za skupno obrambo teh držav. Pri tem 

bi potrebovali dodatne vojake za zaščito 

svojega ozemlja. 

»Ko smo se pred nekaj meseci v državnem 

svetu pogovarjali o osnutku 

nove vojaške in obrambne strategije, 

je prevladovalo mnenje, da Slovenija 

za zdaj ne potrebuje uvedbe obveznega 

služenja vojaškega roka.« Tako ocenjuje 

tudi dr. Prezelj, ob predpostavki, da se 

najslabši scenarij v Evropi ne bo zgodil. 

Tak scenarij je, da bi bili v vojni v petih 

do sedmih letih. Na primer, da bi bila 

ena od članic zveze Nato vpletena v 

vojno z Rusijo. 

Naborniški sistem je zelo lahko ukiniti, 

a zelo težko uvesti. Za to potrebuješ 

nekaj let, opozarja sogovornik. Potreb- 

156 11. 7. 2024

16 TEMA TEDNA 

968 

POGODBENIH REZERVISTOV 

Po besedah obramboslovca dr. Iztoka Prezlja 

je naborniški sistem zelo lahko ukiniti, a zelo 

težko uvesti. 

fdv.uni-lj.si/ Rok Dolenc 

Borut Živulović/BOBO 

SLOVENSKA VOJSKA: 

83 % MOŠKIH, 

17 % ŽENSK 

Poveljnik generalštaba Slovenske vojske generalpodpolkovnik 

Robert Glavaš ocenjuje, 

da Slovenska vojska ni zadostno pripravljena 

za delovanje v vojni. 

nega je veliko inštruktorskega vojaškega 

kadra, ki nam ga primanjkuje. Če bi 

ga na hitro uvedli, se je treba vprašati, 

v kateri mirovni operaciji zaradi tega 

ne bomo več sodelovali in katere enote 

bi ukinili. Prav tako bi bila težava, v katerih 

objektih bi izvajali usposabljanje 

vojaških obveznikov. Po osamosvojitvi 

se je obrambni sistem odrekel številnim 

infrastrukturnim objektom, kamor bi 

lahko nameščali nabornike. Uvedba bi 

stala tudi veliko denarja. 

Dr. Prezelj se strinja, da je treba 

spremljati izkušnje drugih držav, ki so 

ali bodo zamenjale sistem popolnjevanja 

vojske. Takšen primer je Hrvaška. 

Nenehno moramo ocenjevati varnostno 

okolje, slabe in dobre kazalnike. 

Nekajkrat na leto je treba resno razpravljati 

o položaju. Eno sta mnenji vojaške 

in obramboslovne stroke, ključna pa so 

politična stališča. 

Prvega julija je bilo vzpostavljeno 

poveljstvo prostorskih sil z organizacijo 

teritorialnih enot, razporejenih po vsej 

Sloveniji. To strokovnjak razume kot 

odziv sistema na to, da moramo začeti 

v Evropi glede obrambe razmišljati na 

način, kot smo pred koncem hladne vojne. 

Bistvo obrambe je obramba lastnega 

teritorija, lastne občine, mesta, vasi. 

Večinoma naj bi bile omenjene enote 

popolnjene s pogodbenimi rezervisti, 

katerih število naj bi se v prihodnjih 

letih povečevalo. Slovenska vojska se 

je v devetdesetih letih začela razvijati v 

vojsko, sposobno za odzivanje na krizna 

žarišča v tujini, sekundarna prioriteta 

pa je bila obramba lastnega ozemlja. 

Zdaj se ti prioriteti, pogojno rečeno, 

izenačujeta, dodaja sogovornik. 

SPODBUDA NAMESTO PRISILE 

Govorili smo z enim od strokovnjakov, 

ki ni želel biti imenovan. Če bi uvedlinaborništvo, 

to pomeni postaviti sistem 

na glavo, opozarja. Treba bi bilo 

spet vzpostaviti učne centre, pripraviti 

inštruktorje, učni program. Usposabljanje, 

ki se zdaj izvaja v vojašnici v Vipavi 

(Veščinski center Vipava), bi morali 

izvajati v treh ali štirih centrih. V njih 

bi z obvezniki delalo kar precej podčastnikov, 

ki jih sicer potrebujemo drugje. 

Manevrskega dela Slovenske vojske 

(popolnjen je pretežno s stalno sestavo, 

namenjen za soočenje z nasprotnikom 

na bojišču) imamo skoraj dovolj. 

Problem je, če želimo postaviti nacionalno 

obrambo za obrambo celotnega 

ozemlja. Za to potrebujemo teritorialne 

enote. Teh nimamo, zdaj se organizacija 

šele vzpostavlja. V času druge Janševe 

vlade oktobra 2012 je vlada sprejela 

Doktrino o vojaški strateški rezervi, v 

kateri je bilo predvideno oblikovanje 

te strateške rezerve. Njen namen je bil, 

da se lahko ob izrazitem poslabšanju 

varnostnih razmer v mednarodnem 

okolju okoli Slovenije okrepijo državne 

Bistvo obrambe je obramba 

lastnega teritorija, lastne 

občine, mesta, vasi. 

156 11. 7. 2024

TEMA TEDNA 

17 

obrambne zmogljivosti. Z izvajanjem 

vojaške in drugih obrambnih dolžnosti 

naj bi dosegli operativne zmogljivosti 

do dodatnih 25.000 pripadnikov. Dokument 

je predvidel tudi obvezno služenje 

vojaškega roka. Od tega ni bilo 

kasneje storjenega nič. Imamo določeno 

rezervo tistih obveznikov, ki so služili 

obvezni vojaški rok, vendar ta zaradi 

staranja zelo hitro »odhaja«. 

Na določeni točki bo najbrž treba 

znova uvesti neke vrste vojaško usposabljanje, 

je dejal sogovornik. Tri mesece 

je minimum, v katerem lahko vojaka 

naučiš osnovnih postopkov v boju. Pri 

naborništvu je bolje kot vsiljevati obveznost 

z neko stimulacijo spodbujati 

prostovoljnost. Vojakom bi morali nuditi 

določene prednosti, na primer pri 

pridobitvi stanovanja z neprofitno najemnino. 

»Če te bo država potrebovala, 

boš moral iti. Naj pokaže, da ceni ta 

prispevek.« V zadnjem času imamo zelo 

dober odziv mladostnikov v srednješolskih 

letih pri obisku v vojaških taborih, 

ki so za marsikoga priprava na kasnejši 

vstop v vojaško službo ali pogodbeno 

rezervo. Dvomi, da bomo kdaj uspeli 

doseči cilj 3.000 pripadnikov pogodbene 

rezerve. Imamo zelo staro vojsko, 

povprečna starost vojakov v stalni sestavi 

je okoli 40 let. Zelo težko nadomeščamo 

odhode v pokoj, dodaja. 

V primeru uvedbe naborništva bi 

bilo smiselno narediti določeno selekcijo, 

saj ne bi vpoklicali celih generacij, ker 

jih niti ne potrebujemo. Ponekod, recimo 

na Danskem, potrebno število nabornikov 

žrebajo. V Sloveniji bi jih, ocenjuje, 

potrebovali od 2.000 do 2.500 letno. 

Zaradi nevarnosti ruske agresije (na sliki 

ruski vojaki v Ukrajini) se je že več evropskih 

držav odločilo za ponovno uvedbo obvezne 

vojaščine. 

PROFIMEDIA 

»Z uvedbo naborništva bi 

sistem postavili na glavo.« 

NIČ OD STRATEŠKE REZERVE 

Za stališče smo prosili tudi dr. Majo 

Garb s katedre za obramboslovje na 

FDV. Zlasti vojna v Ukrajini je v nekaterih 

evropskih državah razumljena 

kot skrajno ogrožajoča, pravi. Gre za 

baltske in nordijske države, kjer vlada 

izrazit strah pred Rusijo. V povezavi s 

pomanjkanjem kadra za zaposlitev in 

zaostrenimi varnostnimi razmerami 

razmišljajo o spremembi popolnjevanja, 

torej o okrepitvi vojaške obrambe, 

rezervnih sil, ki niso vezane na poklicno 

vojsko. Te množične sile pa se lahko 

zagotovijo z množičnim služenjem 

vojaškega roka. Gre za samoobrambo. 

A po besedah dr. Garbove sodobno služenje 

vojaškega roka ni več takšno kot 

včasih. V vojsko ne gredo cele generacije, 

bolj se dela na spodbujanju prostovoljnega 

služenja. Če države dobijo dovolj 

prostovoljcev (moških in žensk), ki 

bi šli skozi usposabljanje, potem tistim, 

ki ne želijo služiti, ni treba v vojsko. 

V nekaterih državah na severu 

Evrope izbirajo nabornike celo z žrebanjem. 

V državah, kjer spodbujajo 

prostovoljno služenje, načeloma dobijo 

dovolj nabornikov. Zadnje čase tudi pri 

nas narašča število mladih, ki se odločijo 

za prostovoljno služenje vojaškega 

roka; tu dr. Garbova vidi varovalko, da 

ne bo treba uvesti obveznega služenja 

vojaškega roka. Sicer pa bi bila za spremembo 

sistema potrebna novela zakona 

o vojaški dolžnosti, kjer zdaj piše, da 

se lahko obvezno služenje uvede zgolj 

ob povečani vojaški nevarnosti. 

Garbovi je bil všeč koncept strateške 

rezerve, ki je opisan tudi v Doktrini 

o vojaški strateški rezervi. Žal pa se 

na tem ni nič naredilo. Šlo bi za ljudi, 

ki so opravili vojaško usposabljanje in 

se lahko v primeru nuje hitro vključijo 

v osnovne obrambne naloge. 

VRHOVNA POVELJNICA 

NATAŠA PIRC MUSAR: O TEM 

JE PREURANJENO GOVORITI 

Zanimalo nas je, kako na ponovno uvedbo 

obveznega vojaškega usposabljanja 

v Sloveniji gleda vrhovna poveljnica 

obrambnih sil, predsednica republike 

Nataša Pirc Musar. Z Ministrstva za obrambo 

so nam namreč odgovorili, da je o 

tem pri nas še prezgodaj govoriti. 

Tudi pri uradu predsednice pravijo, da 

je v trenutnih okoliščinah o morebitnem 

uvajanju vojaške obveznosti preuranjeno 

govoriti. Spremembe v mednarodnem 

varnostnem okolju so kompleksne in 

nepredvidljive. Temu sledi posodabljanje 

ključnih strateških dokumentov na 

obrambnem področju. »Vendar ti dokumenti, 

tudi Obrambna strategija, ne 

prejudicirajo ponovne uvedbe splošne 

vojaške obveznosti, ampak odpirajo 

prostor za razpravo o širokem spektru 

obrambnih zmogljivosti, morebitnih oblikah 

popolnjevanja in prostovoljnega 

vključevanja državljanov ter krepitve 

odpornosti države in družbe.« Pred morebitnimi 

spremembami obrambno-varnostnega 

koncepta Pirc Musarjeva vidi 

potrebo po predhodni javni, politični in 

strokovni razpravi ter doseganju družbenega 

konsenza. 

»Pri vprašanju vojaške obveznosti sicer 

ne gre pozabiti dejstva, da lahko državni 

zbor na predlog vlade, ob povečani 

nevarnosti napada oz. neposredni vojni 

nevarnosti ali ob razglasitvi vojnega ali 

izrednega stanja, ponovno odloči o napotitvi 

na služenje vojaškega roka, na 

nadomestno civilno služenje in obvezno 

služenje v rezervni sestavi.« Dodajajo, da 

bi uvedba vojaške obveznosti zahtevala 

znaten finančni vložek, obsežno prilagoditev 

in reorganizacijo SV za usposabljanje 

nabornikov, vlaganje v infrastrukturo 

ter namestitve. 

156 11. 7. 2024

18 TEMA TEDNA 

JAKOB VID 

ZUPANČIČ 

POSTANI 

VOJAK2487 

SLOVENSKA VOJSKA 

tudi letos pripravlja 

vojaški tabor za mlade 

V Slovenski vojski tudi letos študentkam in študentom ter polnoletnim dijakinjam in 

dijakom ponujajo možnost, da se prijavijo in udeležijo dvotedenskega vojaškega tabora 

ter tako preizkusijo življenje in delo vojaka. V preteklih letih se je tabora udeležilo okoli 

80 polnoletnih dijakinj in dijakov oziroma študentov in študentk. 

Opravljeni vojaški tabor se med 

drugim lahko študentom nekaterih 

fakultet šteje tudi kot 

opravljena študijska obveznost 

(strokovna in obvezna praksa), zato jih v 

Slovenski vojski še posebej vabijo, da se 

tabora udeležijo v čim večjem številu. 

UNIFORMIRANI PRIPADNIK 

SLOVENSKE VOJSKE 

Cilj programa je seznanitev s temeljnim 

vojaškim znanjem in veščinami, ki so 

nujne za uspešno izvajanje bojnih nalog 

strelca in za preživetje na bojišču. Prav 

tako se bodo udeleženci seznanili z vsebinami 

iz zaščite in reševanja. 

Cilj programa je seznanitev s 

temeljnim vojaškim znanjem 

in veščinami, ki so nujne 

za uspešno izvajanje bojnih 

nalog strelca in za preživetje 

na bojišču. 

Letos poteka tabor med 8. in 21. julijem 

v vojašnici Boštjana Kekca na Bohinjski 

Beli in njeni okolici oziroma na 

terenu Mačkovec. Prijavljeni kandidati 

so varnostno preverjeni in napoteni na 

zdravniški pregled, kjer je ocenjena njihova 

sposobnost za opravljanje vojaške 

službe. Pred udeležbo na taboru so prijavljeni 

kandidati posebej pozvani na 

zadolžitev vojaške opreme v Ljubljani, v 

skladišču uniform Roje. 

Udeležba na taboru je brezplačna, 

prav tako pa so udeleženci za obdobje 

tabora nezgodno zavarovani s strani 

Ministrstva za obrambo. 

Kot so še povedali v Slovenski 

vojski, se lahko tabora udeležijo študentje 

in polnoletni dijaki srednjih 

šol, prav tako pa tudi polnoletni državljani 

Republike Slovenije, ki so rojeni 

Mladi se na taboru seznanijo s temeljnim 

vojaškim znanjem in veščinami.

TEMA TEDNA 

19 

Slovenska vojska se trudi, 

da bi privabila mlade. 


vključno od leta 1998 dalje. Vsi kandidati, 

tudi študentje in dijaki, morajo 

imeti slovensko državljanstvo. 

Vsi udeleženci bodo za čas vojaškega 

tabora postali uniformirani pripadniki 

Slovenske vojske. To vključuje status 

vojaka, hkrati pa to pomeni, da bodo 

udeleženci tabora skladno s pogodbo 

morali slediti pravilom. Tako se zahteva 

strogo upoštevanje vseh varnostnih 

ukrepov, vse aktivnosti je treba izvajati 

skladno z navodili in ukazi poveljnikov, 

uniforma na terenu pa iz varnostnih razlogov 

ni združljiva z nakitom. 

Za vse osebne predmete in zadolženo 

opremo odgovarjajo udeleženci 

tabora sami, na usposabljanju pa je prepovedano 

uživanje alkohola in drugih 

omamnih sredstev. Uporaba mobilnih 

telefonov je med trajanjem tabora sicer 

dovoljena, a zgolj v prostem času. 

Rokovanje z orožjem pritegne tudi dekleta. 

V Slovenski vojski še priporočajo, 

da se udeleženci pred prihodom na tabor 

seznanijo s Pravili službe v Slovenski 

vojski in Kodeksom vojaške etike 

Slovenske vojske. 

TRINAJST DNI 

Kako izgleda vojaški tabor? Traja 13 dni, 

program pa obsega predmetna področja 

v skupnem trajanju 138 ur oziroma 

120 kontaktnih ur predavanj in usposabljanj 

na osnovni ravni in 115 kontaktnih 

ur na višji ravni. 

Preostanek ur je namenjen za materialne 

priprave in rezervni čas, in sicer 

za splošne vojaške predpise in postrojitvena 

pravila, osebno orožje s poukom 

streljanja, taktiko z osnovami preživetja 

in bojevanja na bojišču, metodiko 

vojaškega usposabljanja z osnovami vojaškega 

voditeljstva, športno vzgojo ter 


druge dejavnosti in rezervni čas. 

Prvi dan tabora so udeleženci deležni 

osnovnega urjenja, seznanitve z 

opremo ter zadolžitve orožja in drugih 

sredstev. Sledi usposabljanje po načrtu, 

proti koncu tabora pa premik na prostor 

za taborjenje, postavitev tabora in 

temu primerno usposabljanje. 

Na koncu udeležence čaka še premik 

v vojašnico ter priprave na odhod oziroma 

razdolževanje tabora in prejem potrdil 

o uspešno opravljenem taboru. 

»Sem sem prišla, da se preizkusim v 

težjih pogojih in da vidim, kako poteka 

življenje vojaka. Zanima me prostovoljno 

služenje.« 

(udeleženka tabora, 2023) 

»Tabor priporočam vsakemu, ki ga zanimata 

vojska in vojaško življenje.« 

(udeleženec tabora, 2023) 

»Pred približno štirimi leti sem postal 

štipendist in redno obiskujem vojaške 

tabore. Ko bom naredil fakulteto za 

družbene vede, bom šel še v šolo za 

častnika in postal častnik. /…/ Priporočam 

ta tabor, saj se imamo odlično, 

ob tem pa spoznamo veliko novega, 

tudi nove častnike in vojaško življenje.« 

(udeleženec tabora, 2023) 

»Danes delamo taktične postopke na 

bojišču. Ful je dob'r, naučili smo se veliko 

novega. Malo je naporno, ampak 

saj mora biti ...« 

(udeleženka tabora, 2023) 

156 11. 7. 2024

20 

INTERVJU 

Opustiti moramo 

zgrešeno osredotočenje 

na konkurenčnost. 

Konkurenčnost in rast 

produktivnosti nista isto. 

DR. IGOR SENČAR, VELEPOSLANIK 

»Nujno je zmanjševanje 

geopolitične ranljivosti 

Evropske unije« 

Nepreklicno se je končalo obdobje brezskrbnosti oz. »mirovne dividende« po koncu hladne vojne. 

– Če želimo EU, ki bo res prostor svobode, pravice in odgovornosti, je treba poslušati glas evropskih 

državljanov. – Nujno je članstvo Ukrajine v Natu. Brez tega jamstva država ne bo obnovljena, 

saj ne bo mogoče mobilizirati potrebnega kapitala. – Že mogoče, da je Evropa združena, 

vendar je evropski spomin ostal globoko asimetričen. 

NENAD GLÜCKS 

JERNEJ PRELAC/DOMOVINA 

156 11. 7. 2024

INTERVJU 

21 

Pred nedavnimi volitvami v 

Evropski parlament so vodilni 

kandidati evropskih političnih 

skupin med prioritetami prihodnjega 

evropskega proračuna poudarili 

področje varnosti. Je dežnik 

zveze Nato nezadosten za Evropo? 

Naj uvodoma poudarim, da so stališča 

v tem intervjuju moja osebna stališča 

in niso nujno stališča institucije, kjer 

sem zaposlen. 

Varnostne razmere in ogroženost 

Evrope je treba gledati v luči novih vrst 

groženj in grožnje, ki jo predstavlja Rusija. 

Nujno je, da se celoten evropski politični 

razred in vsi evropski državljani 

zavemo, da se je nepreklicno končalo 

obdobje brezskrbnosti oz. »mirovne dividende« 

po koncu hladne vojne. To se 

je naznanjalo že kar nekaj časa in nekateri 

so na to pravočasno opozarjali: 

večina tistih novih držav EU in Nata, 

ki so izkusile sovjetski totalitarizem. 

Na vsak način so želele pobegniti iz ruskega 

interesnega območja in uživati 

varnost, ki jo članicam zveze Nata zagotavlja 

peti člen Severnoatlantske pogodbe. 

Imele so še kako prav. Če bi bili 

Ukrajina in Gruzija članici Nata, bi ju 

varoval njegov varnostni dežnik. Danes 

je mogoče sklepati takole: da bi ju lahko 

napadel, je Putin leta 2008 moledoval, 

naj jima Nato še ne da akcijskega načrta 

za članstvo. Žal je bilo njegovi prošnji 

ob podpori nemške kanclerke in francoskega 

predsednika ugodeno. Takoj za 

tem je Putin napadel Gruzijo in okupiral 

Južno Osetijo. Zdaj pa smo priča vojni, 

ki jo je Rusija zoper Ukrajino začela 

že leta 2014 z zasedbo Krima in vojno v 

Donbasu. Ta je z napadom na celotno 

ozemlje Ukrajine v februarju 2022 prerasla 

v vojno za preživetje Ukrajine kot 

države in Ukrajincev kot naroda. Treba 

se je zavedati, da Ukrajina brani Evropo. 

Zaenkrat ostaja vojna omejena na 

ozemlje te države, ki ji je doslej uspelo 

osvoboditi približno tretjino ozemlja, 

ki ga je zasedla Rusija. A gre tudi za 

konkretne akcije, ki jih zaznavamo že 

na teritoriju držav članic Nata in EU; 

Rusija je z nami že v hibridni vojni. 

Za kakšne akcije gre? 

V Pragi je prejšnji mesec prišlo – k sreči 

– do neuspelega požigalskega napada, 

Muzej okupacije v Rigi je bil februarja 

tarča požiga, v marcu je zagorelo skladišče 

v Londonu, maja je zagorelo nakupovalno 

središče v Varšavi. Policija 

je aprila v Nemčiji aretirala več oseb, 

Treba se je zavedati, 

da Ukrajina brani Evropo. 

osumljenih načrtovanja eksplozij in požigov, 

francoske oblasti so v juniju pridržale 

domnevnega izdelovalca bomb. 

Navidezno naključnim napadom je 

skupno to, da naj bi sledi kazale na Rusijo. 

Potem ko so evropske države izgnale 

veliko ruskega diplomatskega osebja, ki 

je pod diplomatsko zaščito izvajalo nedovoljene 

aktivnosti, zdaj ruske oblasti 

očitno ta primanjkljaj nadomeščajo z 

najemanjem izvajalcev med kriminalnimi 

skupinami. Priče smo tudi motenju 

GPS-signalov na območju baltskih 

držav, kar ogroža ladijski in letalski 

promet. Rusija in Belorusija instrumentalizirata 

migracije in migrante iz 

tretjih držav potiskata preko svoje meje 

na ozemlje baltskih držav in Poljske. Tu 

so tudi kibernetski napadi na nekatere 

članice Nata. S tem se moramo soočiti 

ter začeti z robustnim odvračanjem. 

Naša dosedanja odvračalna sposobnost 

ni več dovolj verodostojna. 

Slovenija se zdi v posebnem položaju. 

Pod vsakim člankom na portalu 

javne RTV Slovenija o vojni 

v Ukrajini se na primer pojavi več 

kot 90 odstotkov komentarjev, 

ki so v prid Rusije in proti Zahodu. 

Je tudi to del prej opisane zgodbe? 

Prepričan sem, da je tako. Upajmo, da 

imajo varnostne službe evropskih držav, 

vključno s Slovenijo, pregled nad tem, 

kar se dogaja. Dodal bi, da Nato varuje 

ozemlje svojih članic, toda že nekaj časa 

ugotavljamo, da so evropske članice 

Nata premalo vlagale v vojaško zmogljivost. 

Leta 2014, ko je Rusija izvedla invazijo 

na Krim in se neposredno vključila v 

boje v Donbasu, smo prišli do spoznanja, 

da je prag dveh odstotkov BDP, namenjen 

za obrambo (zaveza iz leta 2006!), 

treba nujno doseči v desetih letih in da se 

mora tudi zagotoviti, da bo 20 odstotkov 

obrambnega proračuna namenjenega 

za investicije. V zadnjih desetih letih je 

večina od 32 članic Nata ta prag dosegla. 

Pod njim je še osem članic, med njimi na 

predzadnjem mestu Slovenija z 1,29 odstotka 

BDP za obrambo. A tudi prag dveh 

odstotkov BDP se kaže za prenizkega glede 

na grožnje, ki smo jim izpostavljeni. 

Poljska namenja na primer več kot štiri 

odstotke BDP za obrambo. Ko je prišlo do 

polletnega zastoja pomoči ZDA Ukrajini 

zaradi političnih preigravanj v njihovem 

predstavniškem domu, se je izkazalo, da 

Evropa tega primanjkljaja Ukrajini ni 

mogla nadomestiti. Nima dovolj zalog, 

tudi proizvodne zmogljivosti za orožje 

in strelivo smo v času »mirovne dividende« 

zelo zmanjšali, poleg tega pa ne 

proizvajamo vseh vrst orožja, ki so nujno 

potrebne za učinkovito konvencionalno 

obrambo. Vojna v Ukrajini pa je izredno 

intenzivna, dobave morajo biti na tej 

ravni. Evropa tega ni zmogla, zatekli smo 

se na trg, k neevropskim proizvajalcem, 

pri proizvodnji orožja in streliva je močna 

Južna Koreja. Mnoge evropske države 

ugotavljajo, da bo treba začeti ponovno 

uvajati vojaško obveznost. 

Z vprašanjem varnosti so povezane 

tudi množične ilegalne 

migracije. Mnogi prišleki iz držav 

Bližnjega vzhoda in Afrike se v 

državah EU vključijo v kriminalne 

dejavnosti. Se vam zdi sprejetje 

evropskega pakta o migracijah in 

azilu, ki bo prešel v uporabo poleti 

2026, dobra rešitev? Za mnoge je 

sporen solidarnostni mehanizem 

premestitve prosilcev za azil med 

članicami EU. 

Evropska unija zagotavlja na svojem območju 

več javnih koristi: prosto gibanje 

znotraj območja schengna, notranjo 

varnost, za kar moramo varovati zunanje 

meje in imeti nadzor, kdo vstopa na 

naše območje, ter zaščito oseb iz tretjih 

držav, ki so upravičene do mednarodne 

zaščite po Konvenciji o statusu beguncev. 

To so individualne pravice, na 

drugi strani pa ima vsaka država tudi 

kolektivno pravico organizirane demokratične 

politične skupnosti odločati o 

zadevah, ki imajo velik vpliv na njeno 

prihodnost, tudi koga želi sprejeti medse. 

Soočeni smo s kolizijo pravic. 

Pakt, ki je bil sprejet še pred volitvami, 

je popravek ureditve, kakršna je veljala 

v času velike migrantske krize leta 

2015, s ciljem najti novo ravnovesje med 

odgovornostjo in solidarnostjo pri okrepljenih 

zunanjih mejah in večjo odgovornostjo 

držav prvega vstopa. Sprejet je bil 

s kvalificirano večino. Pri končnem glasovanju 

sta proti glasovali Poljska in Madžarska, 

Bolgarija, Češka, Malta, Litva in 

Slovaška pa so se vzdržale. Južne države 

na zunanjih mejah so nasprotovale obvezni 

uporabi mejnih postopkov, da bi se 

izognile velikemu bremenu. Kompromis 

156 11. 7. 2024

22 

INTERVJU 

Veleposlanik dr. Igor Senčar je zaposlen na Ministrstvu za zunanje 

in evropske zadeve. Bil je državni sekretar za koordinacijo mednarodnih 

in EU zadev v Kabinetu predsednika vlade (2020–2022), pa 

tudi državni sekretar (2012–2014) in generalni direktor za evropske 

zadeve in politično bilateralo (2010–2012) na Ministrstvu za 

zunanje zadeve. Bil je veleposlanik, stalni predstavnik Slovenije pri 

EU (2005–2010) in v prvi polovici leta 2008, v času predsedstva 

Slovenije Evropskemu svetu in Svetu EU, tudi predsedujoči Odbora 

stalnih predstavnikov. Za svoje delo na diplomatskem področju je 

leta 2015 prejel odlikovanje viteza reda legije časti Francoske republike. 

Je tudi predavatelj na Fakulteti za državne in evropske študije 

ter na Evropski pravni fakulteti Nove univerze, kjer je habilitiran kot 

docent. Dejaven je bil tudi na publicističnem področju. Objavljal je 

v Tretjem dnevu, Celovškem zvonu in v Slovenskem času. 

določa, da so mejni postopki v nekaterih 

primerih obvezni, predvideva hitrejšo 

določitev statusa migrantov ob prihodu, 

ki vključuje tudi postopek vračanja 

na meji, hkrati pa državam prvega vstopa 

omogoča, da od mejnih postopkov 

odstopijo, ko zapolnijo »ustrezne zmogljivosti«. 

Vse članice pa se bodo morale 

soočiti z izzivom nezakonitih prihodov. 

Uvedena je obvezna prožna solidarnost: 

premestitev migrantov v manj obremenjeno 

članico (kvote) ali pa finančni prispevek 

(20.000 evrov kot alternativa za 

eno premestitev). Čeprav gre za izboljšavo, 

sta bili v koliziji pravic, ki sem jo omenil, 

kolektivna pravica samoodločbe in 

notranja varnost premalo upoštevani, o 

čemer priča tudi izid evropskih volitev. 

Smo pred glasovanjem v Evropskem 

parlamentu, ko bodo poslanci 

odločili, ali bodo Ursuli von der 

Leyen zaupali nov petletni mandat 

na čelu Evropske komisije. Deležna 

je bila veliko kritik glede zmanjševanja 

konkurenčnosti Evrope, 

neobvladovanja ilegalnih migracij, 

nepremišljenega zelenega prehoda 

na nizkoogljično družbo … Pričakujete, 

da bo zaradi odtegnitve 

podpore dela poslancev iz njene 

skupine Evropske ljudske stranke 

(EPP) na glasovanju padla? 

Težko je napovedati, glasovanje je tajno. 

Leta 2019 je bila imenovana s tesno 

večino, prejela je le devet glasov nad 

mejo potrebne absolutne večine. Na 

papirju naj bi imela glasov dovolj (skupine 

poslancev EPP, socialistov in liberalcev), 

toda zlasti znotraj skupine EPP 

je interpretacija izida volitev v Evropski 

parlament tudi takšna, da jih je res 

treba upoštevati in v tem smislu tudi 

temeljito korigirati marsikatero dosedanjo 

usmeritev politik. Predvsem pri 

upravljanju migracij in pri politiki zelenega 

prehoda. Če želimo EU, ki bo res 

156 11. 7. 2024 

prostor svobode, pravice in odgovornosti, 

je treba poslušati glas evropskih 

državljanov in temu primerne bodo 

morale biti korekcije smeri. 

Kakšni so lahko nadaljnji postopki, 

če von der Leynovi spodleti? 

Evropski svet, sestavljen 

iz voditeljev držav članic, 

mora v tem primeru predlagati 

novega kandidata? 

Tako je. Pri tem mora upoštevati izide 

evropskih volitev. 

Vidite možnost, da bi med članice 

neformalne koalicije v Evropskem 

parlamentu (EPP, socialisti, liberalci) 

in Evropski komisiji vključili 

tudi Evropske konservativce 

in reformiste (ECR), pri katerih je 

osrednja figura italijanska premierka 

Giorgia Meloni? 

V ospredju je boj za ohranitev razporeditve 

ključnih položajev in vpliva na 

podlagi dosedanjega razmerja sil, kar 

izključuje ECR, čeprav se je razmerje 

sil spremenilo. Do spremembe utegne 

priti, če prvi predlog za predsednico 

Evropske komisije spodleti. 

Tudi vi menite, da sodi Melonijeva 

v skrajno desni del politike? 

Ne. Na veliko prelahek način se uporablja 

označevalec »skrajno«. To je taktika 

uokvirjanja in diskvalifikacije, ki jo v 

političnem boju že dolgo časa uporablja 

levica. Za resno analizo je to neprimerno 

in ne odraža resničnih usmeritev 

Melonijeve. Poleg tega so seveda volivci 

stranke skupine ECR postavili na tretje 

mesto v Evropskem parlamentu. Volivce 

moramo spoštovati in upoštevati. 

Njihov signal je odziv na to, kar ljudje 

doživljajo. Gre za resne stiske ljudi in 

tudi resne težave za Evropo, s katerimi 

se do zdaj vladajoče stranke niso znale 

ali pa želele ustrezno soočiti. 

Kateri so ključni cilji, ki bi si jih 

moralo vodstvo EU zadati za prihodnji 

petletni mandat? 

Menim, da bi morala biti poleg omenjenih 

korekcij politik in ukrepov na nekaterih 

področjih ključna splošna usmeritev 

manj regulatornega aktivizma na 

vedno novih in novih področjih, kar 

velja tudi za razne projekte, prenehanje 

pristranskega vmešavanja v notranjo 

politiko držav članic in veliko večja 

osredotočenost na nekaj res bistvenih 

skupnih problemov. Naj izpostavim velik 

problem Evrope: kronični upad produktivnosti. 

Prednostno bi se bilo treba 

posvetiti ukrepom za dvig produktiv-

INTERVJU 

23 

nosti, saj je rast produktivnosti tista, iz 

katere financiramo naložbe in tudi naš 

socialni model. Torej ukrepi za povečanje 

naložb, za spodbujanje inovacij, 

za krepitev podjetništvu naklonjenega 

okolja, vzpostavitev enotnega kapitalskega 

trga. Pri tem je treba opustiti po 

mojem mnenju zgrešeno osredotočenje 

na konkurenčnost. Konkurenčnost in 

rast produktivnosti nista isto. Konkurenčnost 

je koncept, ki je seveda pomemben 

za posamezno podjetje in panogo, 

vendar ga ne morete prenesti na 

raven države, razen najmanjše, ne da 

bi pri tem prišlo do uničujoče konkurence 

(denimo kitajski sončni paneli). 

Težav s produktivnostjo ne bomo rešili 

z zniževanjem stroškov proizvodnih 

dejavnikov. Lahko pa vsi postanemo 

bolj produktivni, kar bi moral biti cilj. 

Pomemben cilj bi morala biti tudi čim 

večja energetska avtonomija, torej vlaganje 

v jedrsko energijo. 

Kaj bi vključili med prioritete Unije 

na zunanjepolitičnem 

in varnostnem področju? 

Potrebna je vzpostavitev nove strateške 

kulture; vse politike EU na posameznih 

področjih je treba presoditi s strateškega 

vidika, upoštevajoč tudi dejstvo, da Rusija 

ni edini revizionistični dejavnik, s katerim 

je EU soočena. Nujno je zmanjševanje 

naše geopolitične ranljivosti in izpostavljenosti, 

saj se naša odvisnost (kot je 

bil to primer z ruskimi energenti) lahko 

zlorabi kot vzvod za pritisk. Tu je bila pobuda 

sedanje predsednice Komisije, ki se 

je zavzemala za večjo gospodarsko neodvisnost 

od Kitajske, na mestu. 

Ključna zunanjepolitična in varnostna 

prioriteta mora biti naša pomoč 

Ukrajini. Zasnovana bi morala biti s 

ciljem, ki je veliko bolj ambiciozen od 

obrabljene fraze »dokler bo potrebno«. 

Dokler bo potrebno kaj? Celotna EU bi 

morala jasno artikulirati cilj, da Ukrajina 

v tej vojni čim prej zmaga in da 

mora biti v tej vojni Rusija poražena. 

To je cilj, ki ni pomemben samo za pomoč 

Ukrajini za osvoboditev države v 

celoti, vključno s Krimskim polotokom, 

Pomemben cilj bi morala 

biti čim večja energetska 

avtonomija, torej vlaganje 

v jedrsko energijo. 

temveč tudi za varnost Evrope. Cilj intenzivne 

pomoči Ukrajini v orožju in 

tudi močne okrepitve naših obrambnih 

zmogljivosti bi moral biti podprt 

z vzpostavitvijo skupnega trga javnih 

naročil na področju obrambe v EU. Nujno 

pa je tudi članstvo Ukrajine v Natu. 

Brez tega jamstva država ne bo obnovljena, 

saj brez njega ne bo mogoče mobilizirati 

potrebnega kapitala. 

Vse od vstopa osmih nekdanjih 

socialističnih držav leta 2004, 

vključno s Slovenijo (hkrati sta 

vstopila še Ciper in Malta), se na 

področju polpretekle zgodovine 

kažejo precejšnje razlike med 

novimi in starimi članicami. 

Predvsem gre za to, da v starih članicah 

ne poznajo dovolj zgodovine novih članic 

v 20. stoletju. Smo znova združeni 

kontinent, a z dvema različnima izkušnjama. 

Del Zahodne Evrope je doživel 

fašistični in nacistični totalitarizem, 

države Srednje in Vzhodne Evrope pa so 

poleg teh dveh doživele še komunistični 

totalitarizem, pri čemer je bilo obdobje 

komunističnega totalitarizma bistveno 

daljše. Soočenje s stvarnostjo komunizma 

in njegovo vzporejanje z drugima 

dvema totalitarizmoma je številne Zahodnoevropejce 

postavilo v precejšnjo 

zadrego. Za mnoge politično in kulturno 

levo orientirane je namreč predstavljal 

le »neuspešno različico skupne progresivne 

dediščine«, kot je zapisal angleški 

zgodovinar Tony Judt v svoji knjigi o 

povojni Evropi, medtem ko so pod njim 

živeči Srednje- in Vzhodnoevropejci 

izkušali vso lestvico njegovih raznovrstnih 

opresivnih prijemov in patologij. 

Vendar se tudi Zahodna Evropa končno 

začenja zavedati tega. Naj izpostavim 

pomembne dokumente, kot so resoluciji 

Sveta Evrope (1996) o ukrepih za odpravo 

dediščine nekdanjih komunističnih 

totalitarnih sistemov in o potrebi po 

mednarodni obsodbi zločinov totalitarnih 

komunističnih režimov (2006), 

razglasitev 23. avgusta kot evropskega 

dneva spomina na žrtve stalinizma in 

nacizma v Evropskem parlamentu, pa 

potem njegove resolucije o evropski zavesti 

in totalitarizmu (2009), o pomenu 

evropskega zgodovinskega spomina za 

prihodnost Evrope (2019) in o evropski 

zgodovinski zavesti (2024) … Tony Judt 

je v omenjeni knjigi zapisal, da že mogoče, 

da je Evropa združena, vendar je 

evropski spomin ostal globoko asimetričen. 

Potrebna je korekcija te asimetrije, 

korekcija ravnovesja vpliva in moči med 

članicami EU, kjer je med starimi in novimi 

članicami še vedno neravnovesje v 

prid starih, ter širitev skupne zavesti na 

podlagi priznanja in upoštevanja zgodovinskega 

spomina in izkušenj srednje- 

in vzhodnoevropskih držav. Boljšo 

skupno politično, zgodovinsko in moralno 

orientacijo omogoča le celovita, živa 

in reflektirana zgodovinska izkušnja. 

Pred EU so negotovi časi. Parlamentarne 

volitve v Franciji so tudi 

v drugo največjo članico Unije 

prinesle nestabilnost. 

Po velikem obratu v desno po prvem 

krogu volitev so bili liberalci in leva 

fronta uspešni s svojim taktičnim manevrom, 

ko so v okrožjih s tremi ali 

štirimi različnimi kandidati za drugi 

krog umaknili svoje kandidate, če so 

le-ti bili na tretjem ali četrtem mestu. 

Kljub temu je končni izid ta, da je najvišji 

delež volivcev volil za Nacionalni 

zbor (37,4 odstotka). Tako imamo zdaj 

v tri bloke politično fragmentirano nacionalno 

skupščino. Vlado bo izjemno 

težko sestaviti, vladati še težje, kar bo 

močno oslabilo predsednika Macrona. 

Z razpustitvijo parlamenta je dosegel 

ravno nasprotno od hotenega. Naj 

končam z vprašanjem, ki ga je v svojem 

komentarju postavil možganski trust 

Eurointelligence: Kako naj torej levica 

vodi državo desničarskih volivcev? 

156 11. 7. 2024

24 SVET 

TEO PETROVIČ 

PRESETNIK 

PROFIMEDIA 

Francoske volitve 

razkrile GLOBOKO 

RAZDELJENO DRUŽBO 

Francoski volivci so po drugem krogu volitev zakonodajno oblast razdrobili med levico, 

sredino in desnico, tako da nobena frakcija ni niti blizu večini, potrebni za sestavo 

vlade. Rezultati nedeljskega glasovanja so povečali tveganje za paralizo drugega največjega 

gospodarstva Evropske unije. Politični zastoj bi imel lahko daljnosežne posledice 

tudi za vojno v Ukrajini, svetovno diplomacijo in gospodarsko stabilnost Evrope. 

Glede na rezultate volitev nobeden 

od treh glavnih blokov 

ni dosegel 289 sedežev, potrebnih 

za nadzor 577-članske 

nacionalne skupščine, močnejše izmed 

dveh francoskih zakonodajnih domov. 

Levičarsko zavezništvo Nova ljudska 

fronta (NFP) je osvojilo 182 sedežev, 

sredinsko zavezništvo Skupaj predsednika 

Emmanuela Macrona bo imelo v 

novem sklicu 168 mandatov, desno zavezništvo 

Nacionalni zbor (RN) pa 143. 

Francoski predsednik je že zavrnil 

odstop premierja Gabriela Attala in ga 

v ponedeljek prosil, naj začasno ostane 

na čelu vlade, potem ko so kaotični volilni 

izidi vlado pustili v negotovosti. 

POTREBNI BODO KOMPROMISI 

Po nedeljskem volilnem uspehu levice so 

zdaj vse oči uprte v radikalnega Jeana-Luca 

Mélenchona, ki je po nepričakovani 

zmagi na volitvah zahteval, da se levici 

dodeli premierski položaj in možnost vladanja. 

V NFP so skrajno leva Nepokorna 

Francija (LFI) pod vodstvom Mélenchona, 

Socialistična stranka, Francoska komunistična 

stranka ter zelene, levosredinske 

in leve politične skupine. Posamično 

je najboljši rezultat dosegla LFI s 75 poslanci, 

socialisti bodo zasedli 65 sedežev, 

zeleni 33, komunisti pa devet. 

Opogumljen z nepričakovano zmago 

na volitvah je Mélenchon – ki je v 

preteklosti hvalil pokojnega venezuelskega 

diktatorja Huga Chaveza, zagovarjal 

izstop Francije iz Nata in predlagal 

stoodstotne davčne stopnje za 

francoske superbogataše – vztrajal, da 

mora novi premier prihajati iz levičarskega 

zavezništva. A politični analitiki 

in ekonomisti menijo, da je malo verjetno, 

da bi mu Macron podelil ta položaj. 

156 11. 7. 2024 

Z imenovanjem premierja 

iz drugega političnega bloka 

bosta predsednika vlade 

in republike prisiljena 

v kohabitacijo. 

Levičarski blok, katerega glavni predlogi 

vključujejo razveljavitev Macronove 

pokojninske reforme in omejitev 

cen ključnih dobrin, bo potreboval nekakšen 

dogovor z zakonodajalci izven 

bloka, če bo želel vladati. 

Olivier Faure, vodja socialistov, je za 

radio France Info povedal, da pričakuje, 

da se bodo stranke ta teden dogovorile 

o načrtu, vendar se je izognil vprašanju, 

ali se bo NFP pripravljen pogajati 

o dogovoru z Macronovim sredinskim 

taborom. Nekateri vidni centristi so 

medtem dejali, da so pripravljeni na 

sodelovanje, vendar ne z Nepokorno 

Francijo, ki jo imajo mnogi francoski 

centristi za tako skrajno kot RN. 

Največji izziv 

za naslednjo vlado, 

pa tudi za lokalne oblasti 

in civilno družbo, 

bo pomagati državi 

pri okrevanju.

Razdelitev sedežev v francoskem parlamentu 

SVET 

25 

Številni desni politiki so izrazili 

razočaranje. Andre Ventura, vodja 

portugalske stranke Chega, je rezultat 

označil za »katastrofo za gospodarstvo, 

tragedijo za priseljence in slabo novico 

za boj proti korupciji«. 

»Adijo, evropske omejitve primanjkljaja! 

Vlada se bo v hipu zrušila. 

Uboga Francija. Tolaži se lahko s Kylianom 

Mbappéjem,« je dejal Claudio 

Borghi, senator iz italijanske desničarske 

stranke Liga, sklicujoč se na 

francosko nogometno zvezdo. 

Vodja italijanske desne populistične 

Lige Matteo Salvini je pohvalil rezultat 

RN kot najboljši doslej in kritiziral, kot 

je dejal, Macronovo prizadevanje »vseh 

proti Le Penovi«, ki je njeni stranki 

odvzelo vladno večino. 

Novo ljudsko 

zavezništvo 

Levi 

Zavezništvo 

Skupaj 

577 

SEDEŽEV 

Republikanci 

Desni 

Nacionalni 

zbor 

Ostale 

stranke 

182 13 168 45 15 143 

11 

Kakorkoli, z imenovanjem premierja 

iz drugega političnega bloka bosta predsednika 

vlade in republike prisiljena v 

kohabitacijo. V času Pete republike se je 

Francija srečala le s tremi kohabitacijami 

– med premierjem Jacquesom Chiracom 

in predsednikom Françoisem Mitterrandom 

(med letoma 1986 in 1988), 

med Edouardom Balladurjem in Mitterrandom 

(od 1993 do 1995) ter Lionelom 

Jospinom in Chiracom (od 1997 do 2002). 

NEKATERIM ODLEGLO, 

DRUGI RAZOČARANI 

Številni francoski zavezniki so si v 

ponedeljek oddahnili, potem ko desničarski 

stranki Marine Le Pen ni 

uspelo zmagati, vendar so opozorili, 

da bi lahko tudi neurejena koalicija 

razdrobljenega parlamenta Evropi 

povzročala glavobole. 

Zlasti ukrajinski zavezniki so se 

bali, da bi bila vlada pod vodstvom Le 

Penove lahko mehka do Moskve in 

zmanjšala vojaško pomoč, na katero se 

je Kijev zanašal od ruske invazije leta 

2022, čeprav je njena stranka nedavno 

dejala, da Rusija predstavlja grožnjo. 

Tiskovni predstavnik Kremlja Dmitrij 

Peskov je dejal, da Rusija z velikim 

zanimanjem spremlja oblikovanje nove 

francoske vlade, in dodal: »Zmaga političnih 

sil, ki bi podpirale prizadevanja 

za obnovitev naših dvostranskih odnosov, 

je vsekakor boljša za Rusijo, vendar 

zaenkrat pri nikomer ne vidimo tako 

svetle politične volje, zato v zvezi s tem 

ne gojimo posebnih upov ali iluzij.« 

Nemški kancler Olaf Scholz je dejal, 

da je njegovi vladi »odleglo«, ker Macronu 

ni bilo treba ugoditi Le Penovi. Tudi 

podkancler Robert Habeck je pohvalil 

prizadevanja za preprečitev »odnašanja 

proti nacionalizmu in s tem premikanja 

Evrope v še težje vode«. »A kljub 

temu bo volilni rezultat zdaj predstavljal 

ogromen izziv, predvsem za samo 

Francijo, seveda pa tudi za Evropo, ki je 

trenutno v fazi reorganizacije po evropskih 

volitvah, in tudi za nemško-francoske 

odnose,« je dodal Habeck. 

Poljski premier in nekdanji predsednik 

Evropskega sveta Donald Tusk je 

bil optimističen. »V Parizu navdušenje, 

v Moskvi razočaranje, v Kijevu olajšanje. 

Dovolj, da smo v Varšavi veseli,« je 

Tusk zapisal na X. 

Tiskovni predstavnik novega britanskega 

premierja Keira Starmerja je 

Francijo označil za enega najtesnejših 

partnerjev Združenega kraljestva in 

dodal, da bo nova britanska vlada sodelovala 

s francoskim vodstvom ne glede 

na politično pripadnost. 

Borghi: »Vlada se bo v hipu 

zrušila. Uboga Francija. 

Tolaži se lahko 

s Kylianom Mbappéjem.« 

POLITIČNA MANIFESTACIJA 

POLARIZIRANE 

IN RAZDROBLJENE DRUŽBE 

Predsednik Macron je predčasne volitve 

razpisal, da bi ponovno vzpostavil moč po 

slabem uspehu svoje stranke na junijskih 

volitvah v Evropski parlament. Vendar pa 

je izid dosegel nasprotno ter ustvaril politično 

zmedo, ki je spodkopala predsednikovo 

moč in zamajala temelje Pete republike 

kot še nikoli prej, za možganski trust 

Chatham House piše Sebastien Maillard. 

Francoska politika bo manj predsedniška, 

zaradi česar bo Peta republika 

resno obremenjena: vse od ustanovitve je 

temeljila na močnem vodji. Peta republika 

bo tako bolj podobna četrti, ki je slonela 

na parlamentu in slovela po nestabilnih 

in krhkih vladnih koalicijah. Z dvema 

hudima volilnima udarcema v enem mesecu, 

razdeljeno stranko, sovražnim javnim 

mnenjem in ustavno omejitvijo, da 

ne more kandidirati še za en mandat, je 

politični kapital predsednika Macrona 

kratkoročno in srednjeročno razbit – razen 

če mu uspe razdeliti levico in ohraniti 

stransko, a ključno vlogo v bodoči koaliciji, 

je prepričan Maillard. 

Trajna politična zmeda v Franciji 

bi lahko škodovala njenemu vodstvu v 

tujini. Obeti že skrbijo Evropsko unijo, 

začenši z Nemčijo. Obdobje političnih 

pretresov, ki je pred nami, bo preizkusilo 

tudi odpornost francoske dolgoletne 

diplomacije in njeno sposobnost odzivanja 

na mednarodne krize. 

Trije bloki, ki so jih razkrile volitve, 

od Jeana-Luca Mélenchona na skrajni 

levici do Le Penove na skrajni desnici, so 

politična manifestacija zelo polarizirane 

in razdrobljene družbe, za katero je celo 

predsednik Macron dejal, da je na robu 

razpada. Največji izziv za naslednjo vlado, 

pa tudi za lokalne oblasti in civilno družbo 

bo pomagati državi pri okrevanju, in 

sicer z vzpostavljanjem vezi med razdeljenimi 

skupnostmi in obnavljanjem občutka 

enotnosti naroda, zaključi Maillard. 

156 11. 7. 2024

26 SVET 

Vodenje stranke 

je prevzela leta 2011 

in iz nje postopoma 

izključila številne 

radikalne člane, 

med njimi celo 

svojega očeta. 

PIA KOS 

PROFIMEDIA 

KDO JE 

Marine Le Pen? 

Že pred zadnjim, drugim krogom volitev v Franciji je postalo jasno, da je stranka Marine 

Le Pen postala ena od najpomembnejših političnih sil v državi. Opozicija in največji francoski 

mediji so vzpon Nacionalnega zbora označili kot polom demokracije in pozivali, 

da je treba na vse načine preprečiti, da bi francosko vlado prevzela stranka Le Penove. 

Tretjino volivcev so s tem razglasili za 

»ksenofobe« in »antidemokrate«. Svoj 

del so v politično dogajanje vnesli tudi 

glasbeniki. Skupina dvajsetih priljubljenih 

francoskih raperjev je namreč posnela videospot 

z besedilom, usmerjenim proti Marine 

Le Pen. Tudi najbolj znani francoski nogometaš 

Kylian Mbappé, čigar starša izvirata iz Alžirije 

in Kameruna, je francoske volivce pozval, 

naj se uprejo Nacionalnemu zboru. 

Le Penovi nasprotuje večina islamistov, ker 

se zavzema za ukinitev obveznih pokrival za 

ženske: »Menim, da je islamistična tančica znak 

totalitarne ideologije. Zato želim od nje osvoboditi 

vsako žensko na našem nacionalnem ozemlju,« 

je ena največkrat objavljenih izjav francoske 

političarke Marine Le Pen. Vse francoske državljane 

je še pred zadnjimi volitvami pozvala, naj 

demokratično izberejo svojo prihodnost: »Jordan 

Bardella in Nacionalni zbor bosta zedinila 

Francoze, ki se zavedajo katastrofalnih razmer 

v državi. Naša vlada bo nasprotje skrajni in nasilni 

levici,« je napovedovala Le Penova, na drugi 

strani pa so se pojavljala svarila levice, da Francije 

ne smejo prepustiti družini Le Pen. 

DOLGA ZGODOVINA STRANKE 

Stranka Nacionalni zbor, do leta 2018 Nacionalna 

fronta, je prestala kar nekaj sprememb. 

Marine Le Pen je bila izvoljena za predsednico 

stranke leta 2011. Od tedaj se je s stranko trudila 

prodreti v politični mainstream, kar so stranki 

dolgo preprečevala sporna stališča njenega ustanovitelja 

in Le Peninega očeta, Jeana-Marieja Le 

Pena, sicer nekdanjega padalca v alžirski vojni. 

Ta je od leta 1972 predsedoval Nacionalni 

fronti, ki je bila vse do 2015 skrajno desna 

stranka. Jean-Marie Le Pen je bil večkrat sodno 

preganjan zaradi različnih rasističnih izjav, 

med drugim o Romih in holokavstu. Marine Le 

156 11. 7. 2024

SVET 

27 

Pen je 2011 prevzela vodenje stranke 

in iz nje postopoma izključila številne 

radikalne člane, med njimi celo svojega 

očeta. Politično stranko je popeljala 

bolj proti desni sredini, s čimer si je izborila 

neprimerno večjo volilno bazo. 

Očeta, ki je stranko vodil skoraj 40 let, 

je leta 2015 izključila iz stranke zaradi 

zanikanja holokavsta. 

Petinpetdesetletna Marine ima v 

stranki dolgo zgodovino. Nacionalni 

fronti se je pridružila že leta 1986, ko 

je imela le 18 let. Leta 2000 je postala 

članica izvršnega odbora stranke, tri 

leta kasneje pa njena podpredsednica. 

Leta 2006 je sodelovala pri organiziranju 

predsedniške kampanje za svojega 

očeta in leto kasneje postala ena od 

dveh izvršnih podpredsednikov stranke. 

Tudi sama je večkrat kandidirala na 

predsedniških volitvah. 

ZGODNJA IZKUŠNJA, 

KI JO JE OBLIKOVALA 

Marion Anne Perrine Le Pen se je rodila 

5. avgusta 1968 v kraju Neuilly-sur-Seine 

kot najmlajša od treh hčera Jeana- 

-Marieja Le Pena, bretonskega politika 

in nekdanjega pripadnika vojaških padalskih 

enot, in njegove prve žene Pierrette 

Le Pero. Krščena je bila 25. aprila 

1969 v cerkvi La Madeleine v Parizu. 

Na novembrsko noč leta 1976 je na 

pariško stanovanje tedaj osemletne Marion 

Anne Perrine Le Pen padla bomba. 

Tarča napada je bil njen oče Jean-Marie 

Le Pen, a napadalcev do danes niso ujeli. 

V napadu sicer nihče ni umrl, toda Cecile 

Alduy je v knjigi o Le Penovi zapisala, 

da je predsednica Nacionalnega zbora 

izvor svojega svetovnega nazora našla 

prav v tej travmatični izkušnji. V svoji 

avtobiografiji Against the Flow je Le 

Penova zapisala: »Tisto noč sem zaspala 

kot vse deklice mojih let. Toda ko sem se 

zbudila, nisem bila več ena od njih.« 

Kot je v knjigi o družini Le Pen zapisal 

Beaumont, so se po napadu preselili 

v ograjen dvorec v Montretoutu v bližini 

Pariza, ki ga je družini zapustil tedaj 

preminuli bogataš brez potomcev. Njeno 

življenje je bilo vselej prepleteno s 

politiko: pisarne očetove stranke so bile 

namreč v prvem nadstropju hiše. 

Starši naj bi živeli boemsko življenje 

in pogosto za več tednov pustili svoje tri 

otroke z varuško. Pri 15 letih pa je Marine 

doletel nov šok: ko se je vrnila iz šole, 

materinih oblačil ni bilo več. Družino je 

zapustila in odšla z drugim moškim. V 

svoji avtobiografiji je Marine Le Pen zapisala, 

da je bila ta izkušnja najhujša in 

najbolj kruta bolečina srca: »Moja mati 

me ni imela rada.« Bila je študentka 

Lycée Florent Schmitt v Saint-Cloudu. 

Matere ni videla še naslednjih 15 let, 

starša pa sta leta 1987 prestala javno in 

zelo grenko ločitev. 

Tudi Marine Le Pen je ločena: leta 

1998 in 1999 je imela s strankarskim kolegom 

tri otroke, ki pa jih je po njuni ločitvi 

leta 2000 vzgojila kot mati samohranilka. 

Trenutno je v zvezi z Louisom Aliotom, 

prav tako strankarskim kolegom. 

Njeno premoženje so mediji ocenjevali 

na slab milijon (850.000 dolarjev), 

kar je 150 tisočakov manj od ocene Macronovega 

premoženja. 

EVROSKEPCITIZEM 

IN SEKULARIZEM 

Le Penova nasprotuje »islamizaciji« 

francoske družbe: večkrat je zagovarjala 

prepoved muslimanskih tančic v javnosti. 

Podprla je tudi omejitve obrednih zakolov. 

Nasprotuje ilegalnemu priseljevanju 

in se zavzema za to, da morajo imeti 

francoski državljani prednost pri pridobivanju 

socialne pomoči in pri delitvi 

Le Penova nasprotuje 

»islamizaciji« francoske 

družbe: večkrat 

je zagovarjala prepoved 

muslimanskih tančic 

v javnosti. 

socialnih stanovanj. Zdaj imajo namreč 

prednost nezakoniti migranti. 

Leta 2017 je ob obisku libanonskega 

muftija kljub njegovemu vztrajanju zavrnila 

zahtevo, da si nadene tančico, in 

odkorakala stran. V preteklosti je dejala, 

da se ima za feministko, vendar ne podpira 

t. i. »neofeminizma«, ki po njenem 

mnenju narekuje vojno med spoloma. 

Zagovarjala naj bi protekcionizem 

in energetsko neodvisnost Francije ter 

nasprotovala globalizaciji. V preteklosti 

je dejala, da nasprotuje IMF in celo 

Lizbonski pogodbi, vendar je v zadnjih 

letih opustila stališče, da naj Francija 

zapusti evroobmočje. 

V preteklosti je bila kritična do 

vzhodnoevropske »protiruskosti«, a je 

Rusijo po invaziji na Ukrajino leta 2022 

kritizirala in podprla sprejem ukrajinskih 

prebežnikov v Francijo. 

Po napadu Hamasa oktobra lani je 

stopila v bran tudi Izraelu in se udeležila 

shoda proti antisemitizmu. Maja letos se 

je tudi prvič uradno sestala z izraelskim 

premierjem Benjaminom Netanjahujem, 

ki ji je nedavno izrazil podporo. Kot 

piše Politico, naj bi se k njeni stranki 

obračalo vse več francoskih Judov, ki so v 

zadnjih letih vse bolj tarče antisemitskih 

napadov. Razočarani so, ker zaščite niso 

dobili od levice. 

Kot je leta 2017 ob predsedniških 

volitvah v Franciji pisal NPR, je Le Penova, 

ki je bila tudi evropska poslanka 

(od julija 2009 do junija 2017 ter od julija 

2004 do julija 2009), obrobno stranko 

zgolj v šestih letih spremenila v konkurenčno 

nacionalno politično silo. 

156 11. 7. 2024

28 

SVET 

SERIJSKEGA POŽIGALCA 

ne bodo poslali v Sudan 

Serijski piroman je v enem od francoskih mest zažgal več stanovanj, avtomobilov in drugih objektov. 

Ob tem ni nastala le velika materialna škoda, ampak je bilo tudi več kot 27 poškodovanih. Ena od žrtev je bila 

mlada študentka, ki je bila prisiljena skočiti skozi okno. Osumljenec, sudanski državljan, je pred tem zaprosil 

za azil, zdaj pa je stopil pred sodnika, ki je izrekel sodbo. 

SIMONA KOŠIR 

TOMO STRLE/CITRUS 

Po poročanju francoske tiskovne 

hiše La Republique des Pyrenees 

se je prvi incident zgodil v 

noči na 18. marec 2022. 35-letnik 

je ponoči zažgal stavbo v mestu 

Pau in dve vozili, parkirani v bližini. 

V noči na 3. maj je sledil zažig druge 

stavbe, ki so jo v celoti zajeli ognjeni 

zublji. Več deset študentov je ostalo 

ujetih v notranjosti. Zadnji hip so se 

rešili, eden je bil huje poškodovan. 

Požar je izbruhnil tudi v prvem nadstropju 

indijske restavracije, a se je nato 

razširil na preostali del stavbe. Le nekaj 

dni kasneje, 12. maja, se je Sudanec lotil 

novega okrožja, kjer je požgal še sedem 

vozil. Isto noč je vlomil tudi v cerkev Saint-Pierre 

in zažgal prezbiterij ter v okolici 

cerkve zažgal še osem vozil. 

PRISILJENA 

SKOČITI SKOZI OKNO 

Posledice njegovih dejanj so prizadele 

veliko ljudi. Številne žrtve, ki so 

o dogodkih na sodišču tudi pričale, 

so pripovedovale, kako jim je moški 

s svojimi dejanji uničil življenja in jih 

prizadel tako finančno kot psihično. 

Laurence je bila v požaru na Rue Faisans 

tako resno poškodovana, da je 

156 11. 7. 2024 

med sojenjem dejala, da je bil čudež, da 

se je sploh lahko udeležila obravnave. 

Njen odvetnik Me Marrien je dejal, da 

je njegova stranka izkusila »strah pred 

smrtjo, medtem ko je obtičala v svojem 

stanovanju«, saj so se plameni hitro 

razširili po notranjosti prostorov. 

Sudanski piroman je med drugim 

zažgal tudi študentski dom, poln francoskih 

študentov. V njem je živela tudi 

zgoraj omenjena študentka Laurence, 

ki je bila zaradi požara prisiljena skočiti 

skozi okno svojega stanovanja. Pri 

tem si je zlomila oba gležnja, zato mora 

pri hoji uporabljati palico, zdravniki pa 

pravijo, da ne vedo, ali bo sploh še kdaj 

lahko normalno hodila. 

ZAVRNITEV DEPORTACIJE 

Čeprav je tožilstvo zahtevalo 12-letno 

zaporno kazen, je sodnik v omenjeni 

zadevi Sudanca obsodil na deset let zapora. 

Laurence je dejala, da je to poštena 

kazen, čeprav bi raje videla, da bi ga 

doletela 12-letna zaporna kazen, kolikor 

je zahteval namestnik tožilca Sébastien 

Baraldi. Kljub požigu, ki jo je skoraj 

stal življenja in jo pustil invalidno, je 

dejala, da ne želi, da bi piromanu trajno 

prepovedali vstop na francoska tla. 

Sudanec je zažgal 

več stanovanj in vozil 

ter prezbiterij v cerkvi, 

a ga ne bodo izgnali. 

Med sojenjem sudanski osumljenec 

ni navedel nobenega razloga, zakaj je požigal. 

Razkril je le, da je ob dejanjih popil 

preveč alkohola. Kljub resni naravi kaznivega 

dejanja in priporočilu tožilstva, 

da se prosilca za azil deportira, je sodnik 

zavrnil izdajo odredbe o deportaciji. 

Sodnik je izjavil, da bi njegova deportacija 

v Sudan »posledično povzročila 

njegovo smrt«. Sudansko begunsko krizo 

so namreč zaznamovale hude razmere 

v državah, kot sta Južni Sudan in Čad, 

kjer se številni begunci spopadajo z neustreznim 

zatočiščem ter pomanjkanjem 

hrane in osnovnih storitev. Te hude okoliščine 

so del širše krize, ki jo zaostrujejo 

nenehni konflikti in nestabilnost, prizadene 

pa na milijone razseljenih ljudi iz 

Sudana in okoliških regij.

AKTUALNO 

DR. JANEZ ŠUŠTERŠIČ: 

»Imamo predsednika vlade, 

ki bi se moral obnašati kot 

predsednik vlade, a se ne obnaša 

niti svoji starosti primerno« 

Dr. Janez Šušteršič, nekdanji minister za finance in makroekonomist, v intervjuju za magazin Slovenian Business 

Club pove, da težko verjame politikom, ko razlagajo, da je za investicijo v drugi blok jedrske elektrarne 

v Krškem potrebnih 15 let. V določene investicije za zeleni prehod smo šli zelo kampanjsko, neracionalno. 

Meni, da bosta morda zmagovalca tega vladnega mandata Anže Logar in Matjaž Han, ki bosta delala bodočo 

koalicijo, pri čemer bo verjetno zmagovalec naslednjih volitev Janez Janša. 

29 

NENAD GLÜCKS 

JAKA KRENKER/DOMOVINA 

Novo nuklearko bi morali že 

imeti ali pa jo vsaj graditi. 

Nekdanji minister za finance, 

makroekonomist dr. Janez 

Šušteršič, je v intervjuju za 

magazin Slovenian Business 

Club (izdaja ga Klub slovenskih podjetnikov) 

opozoril, da so gospodarske 

razmere v Sloveniji zelo ranljive. Imamo 

relativno nizko gospodarsko rast, 

zgolj okrog odstotka, hkrati imamo že 

ves čas izjemno nizko brezposelnost, 

med tremi in štirimi odstotki. »To običajno 

ne gre skupaj. Pri tako nizki rasti 

bi v Sloveniji pričakoval okrog sedemodstotno 

brezposelnost.« 

Kot pravi, sta za takšno stanje dva 

razloga: visoka inflacija in visoka državna 

poraba oziroma primanjkljaj, ki 

to omogočata. Ne gre torej za posledico 

izvoza. Boji se »zategnitve« ob zniževanju 

inflacije in postopni nižji javni porabi. 

Lahko pride do poslabšanja gospodarskih 

razmer. Tu so še mednarodna 

in geopolitična tveganja. 

Prepričan je, da se Golobova vlada 

ne ukvarja s pravimi zadevami. Kot 

zmagovalca tega vladnega mandata 

vidi predsednika SDS Janeza Janšo, 

ker bo verjetno dobil naslednje volitve. 

»Mogoče bosta pa zmagovalca tega 

mandata kar Anže Logar in Matjaž Han, 

ki bosta delala koalicijo.« 

Dr. Janez Šušteršič se boji »zategnitve« 

ob zniževanju inflacije 

in postopni nižji javni porabi. 

ZALETIMO SE V ENO SMER 

Glede največjega investicijskega projekta 

v zgodovini samostojne Slovenije, 

gradnji drugega bloka jedrske elektrarne 

v Krškem, se mu zdi načeloma najboljši 

pristop javno-zasebno partnerstvo. 

To bi prineslo manjšo zadolžitev 

države, poleg tega bi imel zasebni partner 

interes, da se projekt izvede racionalno 

in učinkovito. Po besedah dr. 

Šušteršiča bi morali novo nuklearko že 

imeti ali pa jo vsaj graditi. »Zato zelo 

težko poslušam, ko politiki razlagajo, 

da je za tako investicijo potrebnih 15 

let. Težko verjamem.« Nuklearko nujno 

potrebujemo, saj smo v časih, ki so zelo 

negotovi glede tega, kakšna energija bo 

na voljo. Dobro je imeti lasten vir, na katerega 

se lahko zanesemo, pravi. 

V zvezi z zelenim prehodom v nizkoogljično 

družbo in trajnostno gospodarstvo 

opaža pojav pretiranega 

ukrepanja (overshooting), ko vlada za 

določene cilje sprejme tako močne ukrepe, 

da se z njimi cilj celo preseže in 

gredo zadeve v napačno smer. Ogromno 

javnega in tudi zasebnega denarja 

zmečemo v investicije, za katere je 

vprašanje, ali so upravičene. Recimo, 

ko se na veliko subvencionirajo električni 

avtomobili, gospodinjski sončni 

paneli in toplotne črpalke, potem 

pa nastane problem zmogljivosti električnega 

omrežja in polnjenja avtomobilov, 

cene elektrike se povišajo in 

takšna politika nasede. 

156 11. 7. 2024

30 

AKTUALNO 

V določene investicije se je šlo zelo 

kampanjsko, doda. Smo tudi nekonsistentni, 

na primer pri elektriki iz sončnih 

elektrarn. Marsikdo se je odločil za to, 

ker so bile spodbude in obljube obetavne. 

Toda zdaj je spodbuda, vezana na 

oddajo elektrike v omrežje, umaknjena 

in marsikdo bo potreboval precej let več, 

da se mu bo investicija povrnila. »To so 

problemi zelenega prehoda: zaletimo se 

v eno smer, ne razmišljamo kaj dosti, nimamo 

cele slike, potem se pa umikamo.« 

Glede zniževanja javne porabe, kar 

nenehno zagovarja Fiskalni svet, pojasni, 

da je treba zmanjševati in ukinjati 

programe tam, kjer ni nekega prepričljivega 

razloga, da bi država nekaj 

morala financirati. Tako lahko javno 

porabo zmanjšamo za nekaj odstotkov 

bruto domačega proizvoda. »Če 

pa bomo vztrajali na stališču, da je vse 

pomembno, in vsakemu, ki pride mimo, 

kot vlada nekaj dali, da bo mir v državi – 

to ne gre, potem tudi nimamo mej.« 

PROTI OBDAVČITVI 

PREMOŽENJA 

Pri davčni politiki nekdanji finančni 

minister meni, da potrebujemo zelo 

močne spremembe pri socialnih prispevkih. 

Ti so eni najvišjih v Evropi in 

nimajo nobene omejitve – ne navzdol 

ne navzgor. Vsi plačujejo po enaki stopnji, 

ne glede na dohodek. Večina drugih 

držav ima določeno omejitev. Največji 

strošek dela so ravno prispevki 

za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. 

So bistveno večji problem kot 

dohodnina. Obdavčenje premoženja pa 

po njegovem nima konceptualno nobenega 

smisla. 

»Premoženje, ki je načeloma nastalo 

iz privarčevanega preteklega dohodka, 

ki bi že moral biti obdavčen, je lahko 

zgolj signal za to, da se preveri, ali so 

bili vsi dohodki prijavljeni in obdavčeni. 

Nima pa smisla tega premoženja še 

enkrat obdavčevati.« Zanj bi bil dober 

davčni sistem tisti, ki bi uvedel 25-odstotno 

stopnjo DDV na vse proizvode 

brez izjem, ker je to davek, ki ne vpliva 

na nobeno ekonomsko odločitev, 

Če bomo vsakemu, ki pride 

mimo, kot vlada nekaj dali, 

da bo mir v državi – to ne 

vodi nikamor. 

ampak na porabo. Državi je namreč v 

interesu, da ljudje ne trošijo, pač pa da 

ustvarjajo premoženje in ga investirajo. 

Hkrati bi znižal druge dajatve. 

KAJ JE NACIONALNA SRAMOTA 

Za Slovenian Business Club je Šušteršič 

še poudaril, da bi moralo biti spoznanje, 

da nas prehitevajo sosednje države, za 

vse nas streznitev. V imenu nacionalnega 

interesa nismo prodajali podjetij, ki 

so se zaradi ekonomske krize zadolžila. 

»In na koncu, čeprav nismo želeli prodajati 

podjetij Avstrijcem in Nemcem 

v začetku tranzicije, so naša podjetja 

prevzeli Hrvati, Madžari, Srbi, Čehi – 

podjetniki iz držav, ki smo jih navadno 

podcenjevali, pogosto povsem neupravičeno. 

Če je kaj, kar bi lahko imenovali 

nacionalna sramota, je to to.« 

Nedavno mu je eden od gospodarstvenikov 

s Hrvaške dejal, da nas Hrvatje 

kupujejo zato, ker je njihova obveščevalna 

služba, nekdanja Udba, še 

vedno dobro organizirana, medtem ko 

je naša obveščevalna služba oslabela. 

Tepe nas, da znamo zelo redko učinkovito 

nastopati skupaj, kar je povezano z 

_robertgolob_ 

nacionalno zavestjo. Če ne spoštujemo 

institucij, kako bi lahko znali skupaj 

nastopiti, se sprašuje. »Imamo veliko 

majhnih podjetij, ki so izjemno uspešna, 

od katerih vsi živimo, imamo tudi 

veliko srednje velikih podjetij. Vendar 

nimamo velikih projektov, kjer bi znali 

skupaj stopiti in biti pomemben, velik 

investitor v tujini ali velika mednarodna 

korporacija.« 

JANKOVIĆ IN SUMLJIVI 

LIKI PO BALKANU 

Slovenijo ocenjuje za slabo funkcionalno 

državo. Med drugim, ker ne zagotavlja 

zdravstvenih storitev v razumnem 

roku. Pri sodnih odločitvah so se roki 

malo skrajšali, vendar kakovost ni bistveno 

izboljšana. Opaža, da je občutek 

državnosti izginil. »Javno prepiranje institucij, 

ki so osnova državnosti, kaže na 

veliko nespoštovanje do lastne države.« 

Neprimerno je recimo, da predsednica 

parlamenta poziva ustavne sodnike 

k odstopu, nato pa trdi, da jih ni 

pozvala k odstopu, ampak samo rekla, 

da bi bilo prav, da odstopijo. Simbolike 

države ni več in to je resen problem, 

meni. Imamo predsednika vlade, ki bi 

se moral obnašati kot predsednik vlade, 

a se ne obnaša niti svoji starosti primerno, 

kaj šele kot predsednik vlade. Glede 

lokalne politike je izpostavil problem 

Ljubljane, ki deluje »kot mala država z 

županom, ki se obnaša samodržno in 

samovšečno in se celo vmešava v zunanjo 

politiko države, ko se brati z različnimi 

zelo sumljivimi liki po Balkanu«. 

Ekonomist je prepričan, da se 

Golobova vlada ne ukvarja s 

pravimi zadevami. 

Zelo redko znamo 

učinkovito nastopati 

skupaj, kar je povezano 

z nacionalno zavestjo. 

156 11. 7. 2024

AKTUALNO 

»DEPOLITIZACIJA« RTV 

je izbranim novinarjem prinesla 

neverjetno visoke plače 

Pridobili smo novo dokumentacijo z RTV Slovenija, iz katere je razvidno, da je vodstvo izbrancem 

povišalo plače tudi za neverjetnih 22 plačnih razredov. Do vrtoglavih povišanj plač so bili praviloma upravičeni 

v informativnem programu TV Slovenija. Celo novinarji s srednješolsko izobrazbo so pridobili plače 

v višini 3.100 evrov. 

31 

SIMONA KOŠIR 

BORUT ŽIVULOVIČ/BOBO 

Vodstvo RTV poziva vlado, naj 

znatno poviša RTV-prispevek. 

Trdi, da naj bi bilo zaradi pomanjkanja 

denarja prisiljeno 

radikalno krčiti program, zmanjševati 

plače in odpuščati zaposlene. Istočasno 

so aktivistom, ki so pod prejšnjim vodstvom 

vodili stavko, protestirali pred 

RTV in podprli vladajočo koalicijo pri 

»depolitizaciji«, znatno dvignili plače. 

Dvigi plač so preprosto neverjetni in so 

navedeni v bruto zneskih. Velika večina 

Slovencev, ki kot davkoplačevalci 

financirajo RTV, lahko o zneskih, ki jih 

bomo navedli, zgolj sanja. 

KAJA JAKOPIČ 

IN ZVEZDAN MARTIĆ 

Z »depolitizacijo« je največ pridobila 

Kaja Jakopič. Slednja je bila novinarka 

na spletnem portalu RTV. Napredovala 

je za rekordnih 22 plačnih razredov, 

v 60. plačni razred. Čez noč se je njena 

plača povišala za neverjetnih 2.276 

evrov bruto, na skupaj skoraj 4.700 

evrov, kar je več, kot sta imela pod 

prejšnjim vodstvom direktor televizije 

in radia ter celo več kot generalni direktor 

RTV. V času stavke političnih aktivistov 

je Kaja Jakopič skrbela za prevzem 

portala MMC, ki je bil eden od glavnih 

komunikacijskih kanalov političnih aktivistov 

s slovensko javnostjo. Na leto 

bo imel RTV samo z novo plačo Kaje 

Jakopič 27.312 evrov dodatnih stroškov. 

SKOK PLAČE KAJE JAKOPIČ 

2.424 → 4.700 

Kaji Jakopič in Zvezdanu Martiću je 'depolitizacija' prinesla boljše plače. 

Zvezdan Martić je korenito napredoval 

na mesto predsednika uprave RTV, 

iz 45. v 61. plačni razred, in je prejemal 

4.841 evrov. S tem je pridobil višjo plačo 

od obeh predhodnikov, generalnega 

direktorja Igorja Kadunca in Andreja 

Graha Whatmougha. V zgodovino se bo 

vpisal ne samo z najvišjo plačo v zgodovini 

RTV, ampak tudi kot prvi, ki je odpustil 

številne zaposlene ali jim znižal 

plače. Vse ob soglasju sveta delavcev, ki 

ga vodi Ilinka Todorovski, ki je napredovala 

v 58. plačni razred in prejema 

plačo 4.300 evrov. 

KSENIJA HORVAT 

Ksenija Horvat, direktorica TV Slovenija, 

je ena od vodilnih političnih aktivistov, 

ki so vodili stavko informativnega 

programa in podpirali »depolitizacijo«. 

Že pred tem je uživala izredno visoko 

plačo. Na leto je posnela zgolj deset intervjujev, 

vsakega v dolžini 50 minut. 

Kolegi na POP TV so nam potrdili, da 

bi novinarji na POP TV za tak projekt 

potrebovali največ 160 ur dela. Za Horvatovo 

je bila v zadnjih letih to delovna 

obveznost, ki jo je morala za plačo 

iz visokega 45. razreda opraviti v 12 

mesecih. Kar mora novinar na POP TV 

narediti v 160 urah, lahko torej na RTV 

opravi v enem letu. Po »depolitizaciji« 

je Horvatova izjemno napredovala, in 

sicer v 60. plačni razred. Njena plača 

znaša 4.700 evrov. Tudi ona si izplačuje 

višjo plačo od obeh predhodnikov, Uroša 

Urbanije in dr. Valentina Areha. 

V zgodovino se je vpisala kot prva 

direktorica TV Slovenije, ki je delu zaposlenih 

nezakonito znižala plačo, jih 

pošiljala na čakanje, jim prepovedala 

vstop v RTV, nekatere tudi nezakonito 

odpustila. Tudi njej gre zasluga za naj- 

156 11. 7. 2024

32 

AKTUALNO 

Peter-Vilfan 

S to sliko se je pohvalil nekdanji košarkar 

in poslanec Peter Vilfan na FB ter jo kmalu 

zatem izbrisal. Na sliki tudi Franci Pavšer, v 

času bolniške odsotnosti z dela. 

156 11. 7. 2024 

nižjo gledanost informativnih oddaj 

TV Slovenija v zgodovini. 

Znana je po seksualni aferi z nekdanjim 

direktorjem TV Slovenija Janezom 

Lombergarjem, o kateri so pred leti pisali 

vsi slovenski mediji. Lombergar je 

napredoval v 59. plačni razred, čeprav 

je praktično brez resnega dela. V letu 

2024 je posnel vsega štiri intervjuje, za 

kar bi na POP TV potrebovali 64 delovnih 

ur. Njegova plača znaša 4.500 evrov 

in je višja celo od plač direktorjev televizije 

v preteklosti. Ker je že upokojen, 

dobiva še dodatek. 

Številni mediji so poročali o sestankovanju 

Horvatove in Lombergarja z 

znano politično aktivistko Niko Kovač. 

Slednja je bila ena od najpomembnejših 

vladnih zagovornikov »depolitizacije«. 

Zato ni čudno, da je Ksenija Horvat postala 

direktorica TV Slovenija. Horvatova 

je zamenjala vse svetovalce direktorja 

televizije (postavila jih je še Natalija Gorščak; 

dr. Valentin Areh in Uroš Urbanija 

nista izvedla nobenih zamenjav). Za edinega 

svetovalca si je izbrala najboljšega 

prijatelja Nike Kovač, mladega Roka 

Smoleja. Smolej je napredoval v 53. plačni 

razred in si zvišal plačo za 1.063 evrov. 

Njegova plača znaša 3.500 evrov. 

Pridobil je tudi Robert Pajek, uslužbenec, 

ki je na RTV skrbel za delitev 

službenih telefonov zaposlenim. V svet 

RTV je bil izvoljen kot predstavnik delavcev. 

Pajek je odločno nasprotoval 

prejšnjemu vodstvu, podpiral stavko 

v informativnem programu in se tudi 

javno angažiral v podporo vladni »depolitizaciji« 

RTV. Iz 37. plačnega razreda 

so mu povišali plačo v 51. plačni 

razred. Čez noč je začel prejemati za 

2.189 evrov višjo plačo. Na leto bo imel 

RTV samo s plačo Roberta Pajka 26.268 

evrov dodatnih stroškov. Njegova sedanja 

plača je uvrščena v 58. razred in 

znaša 4.300 evrov. 

SKOK PLAČE ROBERTA PAJKA 

2.111 € → 4.300 € 

Novo vodstvo je imenovalo Andreja Trčka, 

uslužbenca pravne službe, za člana 

uprave RTV. Trček je zagotovil pozitivna 

pravna mnenja za velike kadrovske 

čistke tistih javnih uslužbencev, ki so jih 

označili kot neprimerne. Preden je nedavno 

odstopil s funkcije člana uprave 

RTV, je njegova plača sodila v 59. plačni 

razred in znašala 4.500 evrov. 

Kar mora novinar na POP TV 

narediti v 160 urah, lahko na 

RTV opravi v enem letu. 

FRANCI PAVŠER 

Dobro se je znašel še en član uprave 

RTV in delavski direktor. Franci Pavšer 

je bil pred depolitizacijo športni novinar 

in eden od organizatorjev protestov 

zoper prejšnje vodstvo ter eden od aktivistov 

kampanje v podporo vladnim 

načrtom »depolitizacije«. Plača se mu 

je zvišala iz 42. v 59. plačni razred, kar 

znaša 4.475 evrov. Že več mesecev je na 

bolniški. Po naših virih naj bi se Pavšer 

sprl z drugimi člani vodstva, zlasti z 

Martićem, ker mu slednji ni želel odobriti 

stalnega dela od doma. Zahtevali so, 

da vsak dan prihaja v službo. Pavšer naj 

bi zato protestno odšel na dolgotrajno 

bolniško. Vir blizu vodstva RTV nam 

je potrdil, da je na dolgotrajni bolniški, 

kljub temu smo ga pred dnevi lahko videli 

na zabavi v Postojni. Tam se je zabaval 

in popival v družbi z nekaterimi 

znanimi športniki. Peter Vilfan je na 

svojem Facebook profilu objavil spodnjo 

fotografijo z zabave, na kateri je 

drugi z leve veseli Franci Pavšer. 

Vilfan je pod zgornjo fotografijo 

napisal: »V gostilni Čuk v Postojni je 

bilo tako kot nekoč! Veselo in zabavno 

ob obujanju čudovitih spominov!« Ko 

so uporabniki socialnih omrežij videli 

zgornjo fotografijo, so Francija Pavšerja 

obtožili, da je kot delavski direktor že 

tri mesece na bolniški, hkrati pa hodi 

na zabave. Nato je Vilfan fotografijo in 

z njo napis takoj izbrisal. 

Po poročanju Reporterja naj bi si 

Pavšer v času bolniške ogledal tudi 

eno od nogometnih tekem na evropskem 

prvenstvu v Nemčiji. Že takoj 

po nastopu mandata člana uprave pa 

je odpotoval na Japonsko, kjer si je 

avgusta lani ogledal svetovno prvenstvo 

v košarki. Pavšer je novinarju Re-

AKTUALNO 

33 

porterja potrdil, da je bil na omenjeni 

zabavi v Postojni. Na vprašanje, ali si 

je ogledal tudi nogometno tekmo na 

evropskem prvenstvu v Nemčiji, ni 

odgovoril. Izjavil je: »Na bolniški sem 

z razlogom in zdravje mi je po vseh 

letih dela v korist javnega zavoda na 

prvem mestu. Počnem stvari, ki so v 

korist mojemu zdravju in v skladu z 

dogovorom z zdravnikom.« 

Številni uslužbenci na RTV so besni, 

ker »depolitizirano« vodstvo ni 

sprejelo nikakršnih sankcij proti delavskemu 

direktorju Pavšerju, hkrati pa 

posmehljivo dodajajo: »Vrtoglavo visoka 

plača Pavšerja je gotovo v korist njegovega 

zdravja.« Na leto bo imel RTV 

samo s Pavšerjevo plačo 20.316 evrov 

dodatnih stroškov. 

POLONA FIJAVŽ 

Potem ko so Jadranko Rebernik, odgovorno 

urednico informativnega programa, 

prisilili k odstopu, so politični 

aktivisti na njen položaj imenovali 

Polono Fijavž. Napredovala je za deset 

plačnih razredov oziroma v 58. plačni 

razred, kar je enako, kot je še pred dvema 

letoma dobival direktor televizije. 

Poloni Fijavž in Kseniji 

Horvat je uspelo doseči 

najnižjo gledanost osrednjih 

informativnih oddaj v 

zgodovini TV Slovenija. 

Pridobila je za 1.628 evrov višjo plačo 

oziroma plačo v višini 4.483 evrov. Polona 

Fijavž je izvedla največje kadrovske 

rošade v zgodovini RTV. V sodelovanju 

z »depolitiziranim« vodstvom je zamenjala 

praktično vse programske urednike, 

kar se v zgodovini RTV še ni zgodilo. 

Odstavila in zamenjala je številne urednike, 

voditelje oddaj in novinarje, ki so 

jih označili za »janšiste«. 

SKOK PLAČE POLONE FIJAVŽ 

2.855 € → 4.483 € 

Polona Fijavž je bila 

imenovana za odgovorno 

urednico informativnega 

programa, 

napredovala je za deset 

plačnih razredov. 

BOBO 

Na mesta pomembnih urednikov je postavila 

najvidnejše politične aktiviste, ki 

so vodili stavko novinarjev informativnega 

programa ter podpirali vladno koalicijo 

pri »depolitizaciji«. Na nekatera 

najvišja uredniška mesta je nezakonito 

postavila celo ljudi s srednješolsko izobrazbo, 

kot so Gregor Drnovšek, Jan 

Novak in Vesna Pfeiffer. Hkrati se je 

Polona Fijavž skupaj s Ksenijo Horvat 

vpisala kot prva, ki ji je uspelo doseči 

najnižjo gledanost osrednjih informativnih 

oddaj v zgodovini TV Slovenija. 

Pri kadrovskih čistkah je izdatno 

sodelovala vodja kadrovske službe Tina 

Gruden Marculj, ki je zaposlenim izročala 

nezakonite odredbe o odstranitvi 

z delovnega mesta, o prepovedi vstopa 

v zgradbo RTV, o nezakonitih prekinitvah 

pogodb o zaposlitvi ali odločbe o 

nezakonitem zmanjševanju plač. Marculjevi 

so se politični aktivisti oddolžili 

s plačo v 60. plačnem razredu, kar je 

več, kot je pred dvema letoma prejemal 

celo generalni direktor. 

TANJA GOBEC 

IN ERIKA ŽNIDARŠIČ 

Poleg ključnih vodij političnega aktivizma 

na RTV je »depolitizirana« uprava 

poskrbela za znatna povišanja plač 

drugih aktivistov, ki so izstopali na 

protestih in podpirali vlado v načrtih za 

spremembe na RTV. Marta Razboršek 

je napredovala v 57. plačni razred, kar je 

več, kot je pred dvema letoma prejemal 

direktor televizije. Maša Hladen Tomažin 

je napredovala v 51. plačni razred in 

čez noč pridobila 1.156 evrov višjo plačo. 

Boštjan Kogovšek in Vesna Pfeiffer 

sta kljub srednješolski izobrazbi napredovala 

v 50. plačni razred. Le za razred 

nižjo plačo (49. plačni razred) ima novinarka 

Tanja Gobec, ki ima prav tako 

srednješolsko izobrazbo. 

Za primerjavo: še pred petimi leti 

novinar s srednješolsko izobrazbo nikakor 

ni mogel dobiti več kot 39. plačnega 

razreda, saj je po Zakonu o javnih uslužbencih 

za vse višje razrede obvezna univerzitetna 

izobrazba. Na RTV si zakon 

razlagajo po svoje, inšpekcije pa molčijo. 

Erika Žnidaršič je napredovala v 60. 

plačni razred, kar je na primer enako, 

kot je pred dvema letoma prejemal generalni 

direktor RTV. Elen Batista Štader 

je napredovala v 57. plačni razred; 

Igor E. Bergant v 58. plačni razred; Dejan 

Ladika v 56. plačni razred; Manica 

Janežič Ambrožič in Eugenija Carl v 55. 

plačni razred; Tanja Starič v 54. plačni 

razred; Saša Kranjc v 53. plačni razred; 

156 11. 7. 2024

34 

AKTUALNO 

Posnetek zaslona TV SLO1 

Plača novinarke Tanje Gobec, 

ki ima srednješolsko izobrazbo, 

izhaja iz 49. plačnega razreda. 

Katarina Veselič Golob v 52. razred; Jelena 

Aščić v 52. razred; Jasmina Jamnik 

v 51. razred. 

Vsi imenovani imajo danes občutno 

višje plače celo od starejših in bolj izkušenih 

urednikov Dnevnika ali Odmevov, 

kot je Aleš Malerič, ki ima 48. plačni 

razred. Za njim zaostaja le Gregor 

Drnovšek s srednješolsko izobrazbo, ki 

ima 46. plačni razred. 

Niso pozabili niti na najmlajše kolege, 

ki so z njimi protestirali pred RTV 

in aktivno podprli vladno koalicijo pri 

»depolitizaciji«. Adrijan Bakić je napredoval 

v 50. plačni razred; Petra Marc je 

napredovala v 47. plačni razred, enako 

tudi mladi Rok Šuligoj. Za primerjavo 

omenimo, da je imel še pred leti najvišje 

postavljeni in plačani urednik dnevnoinformativnega 

programa 48. plačni razred, 

najvišji odgovorni urednik pa 52. 

plačni razred. Zdaj so takšne plače dosegli 

»pravi novinarji« s komaj desetimi 

leti delovnih izkušenj. 

NAPREDOVANJA POD 

PREJŠNJIM VODSTVOM 

Pogledali smo tudi, kako je bilo v času 

prejšnjih vodstev, v času, ko sta bila generalna 

direktorja Igor Kadunc in Andrej 

Grah Whatmough. Pogledali smo, 

kako so plače višali direktorji TV Slovenija: 

Natalija Gorščak, dr. Valentin Areh 

in Uroš Urbanija. 

156 11. 7. 2024 

Uradni podatki kadrovske službe 

RTV kažejo, da se pod Igorjem Kaduncem, 

Natalijo Gorščak in dr. Valentinom 

Arehom ni niti enkrat zgodilo, da 

bi kdorkoli od zaposlenih napredoval za 

tako veliko število plačnih razredov. V 

času generalnega direktorja Andreja 

Graha Whatmougha in direktorja TV 

Slovenija Uroša Urbanije smo našli le 

dva primera, znova v informativnem 

programu. Mlademu novinarju informativnega 

programa Nejcu Krevsu, 

ki je imel 36. plačni razred, so povišali 

plačo za 13 plačnih razredov, v 49. plačni 

razred. Boštjan Veselič Golob pa je 

napredoval za deset razredov, in sicer 

iz 39. v 49. razred. Sedanje vodstvo mu 

je odvzelo samo en razred, kar pomeni, 

da ima kljub srednješolski izobrazbi še 

vedno 48. plačni razred oziroma plačo v 

višini 2.900 evrov. 

Privilegijev so bili 

deležni le izbranci iz 

informativnega programa. 

LAŽI O PANORAMI 

Privilegijev so bili deležni le izbranci iz 

informativnega programa. Športni, kulturni 

in drugi novinarji so ostali pozabljeni. 

Niso dobili povišanja plač. Pozabljeni 

ostajajo ustvarjalci razvedrilnega 

programa. Politični aktivisti so pozabili 

tudi na snemalce, montažerje, asistente, 

režijske delavce in druge zaposlene. 

Da bi preusmerili nezadovoljstvo, 

so aktivisti spodbujali sovraštvo do 

ustvarjalcev ukinjene oddaje Panorama. 

Trdili so, da so imeli »ekscesne plače«, 

zato so tudi na sejah sveta delavcev 

zahtevali znižanje njihovih plač. Njihove 

trditve smo preverili in ugotovili, 

da so bile lažne. Iz dokumentacije RTV 

je razvidno, da so imeli trije voditelji in 

urednica Panorame 48. plačni razred. 

Ostali voditelji in uredniki so imeli 45. 

plačni razred, novinarji pa so bili uvrščeni 

od 33. do 41. plačnega razreda. 

Te plače, ki so jih politični aktivisti 

Helena Milinković, Ksenija Horvat in 

Eugenija Carl v javnosti razglašali za 

»ekscesno visoke«, so v primerjavi z 

zgoraj navedenimi plačami aktivistov 

smešno nizke. Eugenija Carl je javno 

trdila, da so voditelji Panorame mesečno 

dobili kar 5.000 evrov plače. Ko smo 

pregledovali dokumentacijo RTV, smo 

ugotovili, da je Carlova širila lažno novico, 

ki so jo povzemali številni največji 

slovenski mediji. V resnici so prejemali 

2.400 evrov bruto. Zdi se presenetljivo, 

da so novinarji Dnevnika in Odmevov 

širili lažne novice o svojih kolegih.

ALJUŠ PERTINAČ 

SHUTTERSTOCK 

BALKAN ekspres 

GOSPODARSTVO 

Slovenija se pospešeno balkanizira. Nikjer se to ne vidi bolj kot sredi bele Ljubljane, 

kjer uradno župan glavnega mesta, dejansko pa potrčko srbskega vožda Aleksandra 

Vučića in ljubljanski šerif, Zoran Janković, na velika vrata vrača beograjsko čaršijo, 

srbski velekapital sumljivega oziroma tajkunskega izvora in balkanske rabote 

na vrh dnevnega reda svojih prioritet. 

35 

Ja, Janković, ki v Sloveniji figurira kot 

nekakšen duhovni vodja in poslovni 

guru vladajočega dvojca RoberTina, 

kot je treba poimenovati premierja 

Goloba in prvo konkubino v državi, Tino 

Gaber, je zunaj naših meja eden od pionov 

večnega srbskega predsednika. Ne 

pozabimo, da je Janković v družbi Dodika, 

gazde Republike Srbske v BiH, in – 

paradoksalno ter zanj in za organizacijo, 

ki jo vodi, hkrati pa tudi za nas vse, docela 

sramotno – predsednika Evropske 

nogometne zveze Aleksandra Čeferina 

aktivno sodeloval v lanski predvolilni 

kampanji Vučića za srbske parlamentarne 

volitve. Tovrstne metode zdaj popularni 

oziroma razvpiti Zoki preko Rober- 

Tine pospešeno uvaja tudi pri nas. 

Govorimo seveda o tem, kako poskuša 

na vsak način urediti, bolje rečeno 

izsiliti koncert svojega »kvazizemljaka«, 

sicer za slovenske standarde 

popularne in delno etnoglasbe vrhunskega 

umetnika, pevca in kantavtorja 

Roberta Pešuta – Magnifica, v parku 

Tivoli. Pri teh njegovih silnih »prizadevanjih« 

bode v oči več stvari. Najprej 

vehemenca, s katero Janković pravzaprav 

niti ne skriva, ampak urbi et orbi 

na ves glas razglaša, da ga boli džoko, 

kot je nekoč dejal Karl Erjavec, za pravno 

državo, varstvo narave, zeleni prehod 

in predvsem enaka pravila za vse. 

Mirno je preko mestnega sveta, čeprav 

so morali praktično po skritih kotičkih 

magistrata poiskati dovolj svetnikov za 

to škandalozno odločitev, sprejel nezakonit 

mestni odlok, ki izloča Zavod za 

varstvo naravne in kulturne dediščine 

iz odločanja o tem, kaj se dogaja v parku 

Tivoli, čeprav gre za, pazite, eklatantno 

naravno in kulturno dediščino. 

Zgovoren je seveda tudi molk pristojnih 

institucij in drugače dežurnih 

dušebrižnikov, ki so jih sicer polna usta 

demokracije, vladavine prava in spoštovanja 

narave, ob tem škandaloznem 

početju pa so tiho kot rit, pardon izrazu. 

Ni se oglasilo ministrstvo za okolje 

in prostor, ni se oglasilo ministrstvo za 

javno upravo, ki je pristojno za lokalne 

Janković je preko mestnega 

sveta sprejel nezakonit 

mestni odlok, ki izloča 

Zavod za varstvo naravne 

in kulturne dediščine 

iz odločanja o tem, 

kaj se dogaja v parku Tivoli, 

čeprav gre za naravno 

in kulturno dediščino. 

Zoki se je odločil, da bo koncert v Tivoliju, in sedaj 

tam tudi mora biti, pa naj stane, kar hoče. 

skupnosti, ni se oglasilo konec koncev 

ministrstvo za kulturo. Molči državno 

odvetništvo, ki je varuh zakonitosti postopkov 

javnih organov, molči Komisija 

za preprečevanje korupcije. Molči seveda 

tudi RoberTina, ki se sicer oglaša v 

primeru nutrij, medvedov in vseh mogočih 

živali, v primeru Tivolija in tamkajšnjih 

endogenih živalskih vrst pa je 

seveda tiho. Molčijo tudi Nika Kovač in 

vesoljni okoljevarstveniki Slovenije, če 

smo malo pikri, na čelu z novopečenim 

liderjem stranke Vesna, dr. Vladimirjem 

Prebiličem. Vsi so, kot že rečno, tiho 

kot riti, ker se preprosto bojijo zameriti 

oziroma ne upajo dvigniti glasu proti 

Zoranu Jankoviću in očitno, za slovenske 

razmere, vsemogočnemu kapitalu 

srbskih tajkunov, ki ga odkrito podpira 

in katerega lastniki pri nas sedijo v drugi 

vrsti mestnih proslav, v Srbiji pa so 

slej ko prej vsi persone non grata. 

Mnogi ljubitelji Magnificove glasbe 

se ob tem čudijo, zakaj priljubljeni glasbenik 

sam ne potegne ročne zavore in 

vztraja pri koncertu tam, kjer po vseh 

pravilih ne bi smel biti, češ, ali ne vidi, 

kaj se dogaja v njegovem imenu. Bodite 

prepričani, če bi bilo to odvisno od Magnifica, 

bi koncert že bil kje drugje, ampak 

dejansko, paradoksalno, to ni več 

odvisno od njega. Kajti sedaj gre za čast 

in reputacijo ljubljanskega šerifa, za 

njegov »obraz«, kot temu rečejo na Balkanu. 

Zoki se je pač odločil, da bo koncert 

v Tivoliju, in zdaj preprosto tam 

tudi mora biti, pa naj stane, kar hoče. 

Njegova pač mora biti zadnja in pika. 

Žalostno in zaskrbljujoče je, da smo 

se po 34 letih samostojnosti znašli v situaciji, 

kjer lahko nek kvazimogočnik 

na vsak način vsili svojo voljo, čeprav je 

to v nasprotju z vsem, kar v naši družbi 

velja oziroma naj bi veljalo. Se ve, dvojni 

standardi obstajajo tudi drugod, ampak 

nikjer ni tako poudarjen element 'mi' 

oziroma 'jaz' lahko, vi pa pač ne morete, 

kot ravno tu. In zaradi tega celotna 

Slovenija pospešeno drvi nazaj na Balkan. 

Pravi pravcati Balkan ekspres. 

156 11. 7. 2024

36 

POŽAREPORT 

BOJAN POŽAR, 

POZAREPORT.SI 

TOMO STRLE/ 

CITRUS 

Komentar 

KONEC SPRENEVEDANJA: 

predsednik SLS 

LAGAL O SVOJI IZOBRAZBI 

Ampak ne gre samo za moralna načela in laži, teh se politikom pač ne odpušča, Marku 

Balažicu grozi tudi 500 evrov globe, saj uporablja strokovni, znanstveni in umetniški 

naslov ali naziv strokovne izobrazbe, ki ga – očitno – ni pridobil ... 

Politikom se marsikaj (lahko) oprosti, 

laži pa zagotovo ne. Kajti 

zaupanje javnosti je v politiki 

edina prava valuta. Tu je Marko 

Balažic, predsednik Slovenske ljudske 

stranke, očitno hudo pogrnil. Zdaj 

je namreč že jasno, da je Balažic pred 

evropskimi volitvami brutalno lagal ne 

samo državni volilni komisiji, ampak 

tudi volivcem in širši javnosti – o svoji 

izobrazbi. Zlagal se je namreč, in to celo 

pisno, da je po izobrazbi »diplomirani 

družboslovec«, čeprav je v resnici samo 

gimnazijski maturant. 

A gremo po vrsti: 

• Naprej smo, takoj po evropskih volitvah, 

prejeli informacijo, da Balažic v 

resnici nima takšne izobrazbe, kot je 

bila navedena v uradnih dokumentih 

DVK in na voljo širši javnosti oziroma 

volivcem. Češ, Balažic ni diplomirani 

družboslovec, ampak »samo« gimnazijski 

maturant. Med viri, ki so nam to 

ustno in pisno sporočali, so bili, zanimivo, 

tudi sorodniki predsednika SLS. 

• Hkrati smo seveda tudi že vedeli, da 

DVK teh »osebnih« podatkov o izo- 

Balažic se je 

zavil v taktiko 

popolnega molka, 

beri: predsednik 

SLS je izbral 

sprenevedanje. 

156 11. 7. 2024

POŽAREPORT 

37 

brazbi, ki jih dostavljajo posamezni 

kandidati ali politične stranke, sama 

uradno in dodatno ne preverja, ampak 

zgolj natisne in javno objavi. 

• Ko smo zadevo začeli preverjati, smo 

neuradno izvedeli, da je Balažic študiral 

(oziroma študira) na zasebni 

Fakulteti za uporabne družbene študije 

(FUDŠ) v Novi Gorici, ki edina v 

Sloveniji podeljuje naziv diplomirani 

družboslovec in kjer se študij lahko 

zaključi z diplomo, ta fakulteta pa vse 

diplome tudi vnese v Cobiss. 

• Vse te informacije smo že 21. junija 

hoteli preveriti najprej pri Marku 

Balažicu, predsedniku SLS, ki pa na 

naša vprašanja, poslana po SMS-u, 

ni odgovoril. 

• Zato smo mu tri dni kasneje, 24. junija, 

vprašanja, povezana z njegovo izobrazbo, 

posredovali tudi po elektronski 

pošti na Slovensko ljudsko stranko: 

»Spoštovani, sprašujemo, kje in kdaj 

BALAŽICU GROZI 

TUDI 500 EVROV GLOBE 

Toda tukaj ne gre le za moralna načela, 

laži se pač politikom ne odpušča, 

ampak gre tudi za prekršek. Uporabo 

strokovnih nazivov namreč ureja 

Zakon o strokovnih, znanstvenih in 

umetniških naslovih (ZSZUN), ki že 

v 3. odstavku 23. člena določa, da se 

»z globo 500 evrov za prekršek kaznuje 

posameznik, če uporabi strokovni, 

znanstveni in umetniški naslov 

ali naziv strokovne izobrazbe, 

ki ga ni pridobil v skladu z 2. členom 

tega zakona«. 

Isti zakon v 24. členu določa, da 

nadzor nad izvajanjem tega zakona 

izvaja ministrstvo, pristojno za visoko 

šolstvo. To lahko pisno pozove 

fizične osebe k ravnanju v skladu z 

zakonom, pri čemer se za odločanje 

o prekrških uporablja zakon, ki ureja 

prekrške. V skladu s 25. členom ZS- 

ZUN pa ministrstvo tudi vzpostavi, 

vodi in vzdržuje evidenco pisnih pozivov, 

izdanih posameznikom, ki so 

uporabili strokovni, znanstveni in 

umetniški naslov, ki ga niso pridobili 

v skladu z 2. členom tega zakona. 

To pomeni, da bi ministrstvo za 

visoko šolstvo, znanost in inovacije 

lahko oziroma moralo zoper Balažica 

podati prijavo in zoper njega 

sprožiti postopek zaradi suma prekrška 

po tretjem odstavku 23. člena 

ZSUZN in skladno s 24. členom tega 

zakona. Lahko pa takšno prijavo zoper 

Marka Balažica, ki uporablja strokovni, 

znanstveni in umetniški naslov 

ali naziv strokovne izobrazbe, ki 

ga – očitno – ni pridobil, seveda poda 

tudi kdorkoli drug ... 

je gospod Balažic pridobil javno 

navedeno izobrazbo »diplomirani 

družboslovec« (VI./II), hkrati pa vas 

prosimo, da nam posredujete tudi 

naslov ter številko diplomske naloge, 

če le-ta obstaja.« 

• Hkrati smo vprašanja o sporni Balažičevi 

izobrazbi poslali tudi na FUDŠ: 

»Spoštovani, vljudno vas prosimo za 

informacijo, ali je pri vas javno navedeno 

izobrazbo »diplomirani družboslovec« 

(stopnja VI./II) pridobil 

tudi gospod Marko Balažic, rojen 28. 

7. 1984, stanujoč Na jami 14, 1000 Ljubljana. 

Če je diplomiral, vas prosimo 

še za podatek, kdaj, ter za številko in 

naslov diplomske naloge. Sprašujemo, 

ker gre za predsednika politične 

stranke, zato je informacija tudi v 

javnem interesu.« 

• Medtem ko so nam iz FUDŠ korektno 

odgovorili, da nam teh »osebnih 

podatkov« ne morejo posredovati, 

saj za to nimajo pravne podlage, se 

je Balažic zavil v taktiko popolnega 

molka, beri: predsednik SLS je izbral 

sprenevedanje. 

• Toda neuradno smo, zato tudi zapis v 

naslovu tega članka, da je »sprenevedanja 

konec«, iz virov FUDŠ izvedeli 

naslednje: Balažic pri njih ni diplomiral 

(sicer bi bila njegova diploma razvidna 

tudi na Cobissu) niti nima opravljenih 

vseh izpitov, trenutno »pavzira« in 

vsekakor ne bi smel uporabljati naziva 

diplomirani družboslovec. 

Ostaja torej (le še) vprašanje, zakaj 

je Balažic tako brutalno lagal o svoji 

izobrazbi. Ne nazadnje, tudi Matjaž 

Han, minister za gospodarstvo, turizem 

in šport ter predsednik SD, ima 

zgolj srednjo šolo, podobno kot novinar 

in urednik informativnega programa 

TV Slovenija Gregor Drnovšek, pa tega 

dotični javni osebi ne skrivata? Toda 

Balažic, ki se je v primeru neke študije 

že leta 2021 sumljivo pustil navajati kot 

»družboslovec in politolog«, se je – očitno 

– v nekakšni osebni zagati, kako se 

javnosti na vsak način predstaviti predvsem 

kot izobražen človek, intelektualec, 

odločil načrtno lagati. 

Prvič se je tudi znašel v situaciji, ko 

je moral zaradi kandidature na evropskih 

volitvah svoje podatke o izobrazbi 

posredovati nekemu državnemu organu, 

v tem primeru na sedež DVK, ob tem 

pa je seveda tudi on zelo dobro vedel, da 

uradniki na DVK tega ne bodo dodatno 

preverjali. Pri tem je, kar zadeva laganje, 

verjetno tudi – recimo temu – potuhnjeno 

računal, da ta njegova laž ne 

bo kar tako zajadrala v javnost ali vsaj 

ne bo uradno razkrita in potrjena, saj 

gre za varovane osebne podatke. 

156 11. 7. 2024

38 

110 LET OD 1. SVETOVNE VOJNE 

ZAČETEK VOJNE med 

Avstro-Ogrsko in Srbijo (3. del) 

Mineva 110 let, odkar so naši predniki oblekli uniforme in odkorakali na številna bojišča. Mnogi od njih 

se nikoli več niso vrnili. Objavljamo njihove misli, opisujemo dogodke, ki so jih zaznamovali, in skrbi, 

ki jim niso dale spati. Predstavljamo vam dogodke od 26. julija do 29. julija 1914. 


WIKIMEDIA.ORG 

SRBSKA MOBILIZACIJA 

Cesar Franc Jožef in cesarski dvor sta se 

zavedala, da Avstro-Ogrska ni pripravljena 

na vojno. Oborožitev vojske je bila 

zastarela, zaradi dolgoletne mirovne 

politike Dunaja vlada ni vlagala dovolj 

finančnih sredstev v vojsko in oborožitev. 

Zdaj, ko so naši predniki potrebovali 

vojsko, so se znašli v težavah, saj je 

ni bilo mogoče modernizirati čez noč. 

Kljub temu so avstro-ogrski častniki 

ocenjevali, da zgolj spopad s srbsko 

vojsko ne bi smel biti težava. Negotovost 

je rasla predvsem zaradi nevarnosti, da 

bi se v vojno na strani Srbije vmešala 

tudi carska Rusija. Zato so na Dunaju 

upali, da bo Srbija izpolnila zahteve. V 

posebni noti so od Beograda zahtevali, 

da mora Srbija dovoliti avstrijskim preiskovalcem 

izvedbo preiskave na območju 

Srbije. Želeli so ugotoviti, kdo vse 

je bil povezan z atentatorji v Sarajevu. 

Zahtevali so prepoved protiavstrijske 

propagande v srbskih šolah in sprejem 

ukrepov za izkoreninjenje in odpravo 

terorističnih organizacij znotraj srbskih 

meja, ki so delovale proti Avstro-Ogrski. 

Toda iz Beograda so prihajale slabe 

novice. Srbska vlada se je 26. julija 

1914 na delno avstrijsko mobilizacijo 

odzvala s polno mobilizacijo. Slovenski 

časniki so poročali: »V Srbiji so pozvani 

pod orožje vsi moški od 18. do 60. leta. 

Izvedli so torej popolno mobilizacijo. 

Glavni stan je v Nišu. 26. julija 1914 se 

je kralj Peter pripeljal v Belgrad in se je 

podal v konak. Čez poldrugo uro se je 

Peter z avtomobilom odpeljal v glavni 

stan. Srbi trde, da mobilizacija hitro napreduje, 

a kmetje so zelo nezadovoljni, 

ker niso mogli požeti žita. V Belgradu so 

se po prvi bojni pijanosti hitro streznili.« 

Časopisi so trdili, da krožijo nepreverjene 

novice, da je Rusija mobilizirala 

že pet armad. 

Johan Erman iz vasi Selce na Štajerskem 

je bil 27. julija 1914 med vpoklicanimi 

Slovenci v avstro-ogrsko vojsko. 

156 11. 7. 2024 

Javil se je v ptujski vojašnici, v bataljonu 

87. pešpolka. Doma, na kmetiji v Selcah, 

je ostala njegova žena Marija s tremi 

mladoletnimi otroki. Najmlajši Maks je 

bil star komaj tri mesece, Vincenc pet 

let, najstarejši Franc je štel le sedem let. 

Zagotovo je bilo mlademu Johanu v tistem 

času težko zapustiti družino. V takratnih 

časopisih so pisali: »Po deželi se 

je raznesla vest o mobilizaciji in morebitni 

vojski včeraj dopoldne bliskovito. 

Med ljudstvom je nastalo pravcato vojno 

razpoloženje. Županstva in okrajna 

glavarstva, ki so uradovala včeraj celi 

dan, so bila oblegana od ljudi, ki so prihajali 

iskat navodil in poročil. Vpoklicani 

možje so se jeli pripravljati na odhod. 

V mnogih krajih so se zlasti mladi 

fantje oglašali kot prostovoljci. Na vseh 

postajah je bila včeraj velika gneča in 

vlaki prenapolnjeni.« 

Ruski car Nikolaj II. je avstrijskemu 

cesarju Francu Jožefu sporočil, da 

bo Rusija v primeru vojne med Avstro- 

-Ogrsko in Srbijo balkansko državo 

podprla tudi z vojsko in orožjem. Da bi 

se izognile vojni z Rusijo, so avstro-ogrske 

oblasti pritiskale na Beograd, naj 

sodeluje pri preiskavi atentata. Srbi so 

vse zahteve zavrnili in trdili, da nimajo 

nobenih povezav z umorom avstrijskega 

prestolonaslednika Ferdinanda v 

Cesar Franc Jožef (18. 

avgust 1830 - 21. 

november 1916) se je zavedal, 

da Avstro-Ogrska 

ni pripravljena na vojno.

110 LET OD 1. SVETOVNE VOJNE 

39 

Možje in 

fantje so 

domače 

in dekleta 

tolažili z 

besedami: 

»Do božiča 

bomo že 

nazaj ...« Ruski car Nikolaj II. (18. 

maj 1868 - 17. julij 1918) je 

obljubil podporo Srbiji. 

Sarajevu. Po koncu prve svetovne vojne 

so se predstavniki srbskih oblasti javno 

pohvalili, da so Srbija in srbski heroji 

uspešno sodelovali v atentatu in v 

uničenju habsburške monarhije. Dunaj 

je 27. julija 1914 zahteval takojšnjo izročitev 

srbskega majorja Voje Tankosića, 

ki so ga zaslišani atentatorji v Sarajevu 

omenjali kot njihovega sodelavca. Srbija 

je trdila, da ne ve, kam je izginil. Kasneje 

se je izkazalo, da so ga srbske oblasti 

skrivoma poslale v Grčijo, kar so nato 

razkrili grški časopisi. Zato je major 

prek Turčije pobegnil v Rusijo. 

AVSTRO-OGRSKA 

NAPOVEDALA VOJNO 

Ker je Srbija zavrnila vse zahteve Dunaja, 

je Avstro-Ogrska 28. julija 1914 

Srbiji napovedala vojno. V številne naborniške 

centre v Ljubljani, Celovcu, 

Gradcu, Ptuju in Celju so prihajali mobilizirani 

možje. Zdravniki so izločili 

vse tiste, ki so imeli zdravstvene težave. 

Zavrnili so jih kar nekaj. Zdravnik 

dr. Otto Hawlina, pripadnik ljubljanskega 

27. domobranskega pešpolka, je 

28. julija 1914 v svoj dnevnik zapisal: 

»Že ob osmih zjutraj sem začel pregledovati 

vpoklicane novince in jih veliko 

zavrnil; nekateri so imeli za pest debelo 

kilo, izrazite srčne napake, številne 

podhranjene in izčrpane, prekmalu 

Ruski car je sporočil, da bo 

Rusija v primeru vojne med 

Avstro-Ogrsko in Srbijo 

balkansko državo podprla 

tudi z vojsko in orožjem. 

postarane, tako da so bili pri štiridesetih 

letih videti deset let starejši.« 

V ptujski vojašnici je Johan Erman 

dobil temno modro vojaško uniformo. 

Nihče od vojakov takrat še ni vedel, kam 

jih bodo razporedili in na katero bojišče 

bodo šli. Govorilo se je, da jih bodo poslali 

v Bosno, v boj proti Srbiji. 29. julija 

1914 so Ermana skupaj z ostalimi mobiliziranimi 

vojaki poslali na poseben 

vlak, ki je peljal v Celje. Odhod vojakov 

so z glavne železniške postaje Ptuj slovesno 

pospremili številni svojci in domačini. 

Možje in fantje, ki so odhajali 

v vojsko, so domače in dekleta tolažili z 

besedami: »Do božiča bomo že nazaj ...« 

Kronisti so o odhajajočih vojakih pisali: 

»Mladi fantje, okrašeni s pušeljci, so 

peli, ko so odhajali, saj so odhod vlaka 

pričakali v gostilnah. Dekleta in žene 

so ihtele, ko so se poslavljale od svojih 

dragih, duhovniki so jih blagoslavljali.« 

Časopisi so 29. julija z velikimi naslovi 

na prvih straneh oznanjali začetek 

vojne s Srbijo. Na prvih straneh so 

objavili pojasnilo cesarja Franca Jožefa: 

»Bila je Moja najiskrenejša želja, 

da bi leta, ki so Mi še usojena po milosti 

Božji, posvetil delom miru in da bi 

Svoje narode obvaroval težkih žrtev in 

bremen vojne. Toda Božja previdnost 

je odločila drugače. Spletke sovraštva 

polnega nasprotnika Me silijo po dolgih 

letih miru zagrabiti za meč, da varujem 

čast Svoje monarhije, da branim 

njen ugled in njeno stališče kot sile, 

da varujem njeno posestno stanje. Z 

nehvaležnostjo, ki se hitro pozabi, je 

kraljevina Srbija, ki smo jo od prvih 

početkov njene državne samostojnosti 

do najnovejšega časa Moji predniki in 

Jaz podpirali in pospeševali, je že pred 

leti nastopila pot odkrite sovražnosti 

zoper Avstrijsko-Ogrsko. /…/ Zaman je 

naredila Moja vlada še zadnji poskus, 

doseči ta cilj z mirnimi sredstvi, Srbijo 

pripraviti z resnim opominom, da 

krene na drugo pot. Srbija je zavrnila 

zmerne in pravične zahteve Moje vlade 

in je odklonila izpolniti tiste dolžnosti, 

kojih izpolnjevanje je v življenju narodov 

in držav naravna in potrebna podlaga 

miru. ln tako se moram odločiti s 

silo orožja ustvariti neobhodno potrebna 

poroštva, ki naj zagotovijo Mojim 

državam mir v notranjosti in trajni 

mir na zunaj. V tej resni uri se popolnoma 

zavedam cele dalekosežnosti 

Svojega sklepa in Svoje odgovornosti 

pred Vsemogočnim.« 

(Se nadaljuje.) 

156 11. 7. 2024

40 

SLOVENIJA V SVETU 

ARGENTINSKA SLOVENKA MARIANA POZNIČ 

»Ko nekdo spakira svoje življenje 

v tri kovčke in odide iz Argentine, 

je to VELIK UDAREC za našo 

slovensko skupnost« 

Na področju Buenos Airesa je aktivnih šest slovenskih domov, eden je še v Mendozi in eden v Barilochah. 

– Vse od selitve po 2. svetovni vojni dotoka novih ljudi ni, zato občutimo, da se skupnost manjša. 

– Odnos slovenske države do slovenskih migrantov je v zadnjem času pri vseh vladah korekten. 

– Mladi v Argentini težko vidijo kakršnokoli prihodnost. – Protesti proti Mileiu so predvsem politične 

narave, nekatere poteze so dobre, druge slabe. 

LUKA SVETINA 

Intervju 

V 

teh dneh se na obisku v Sloveniji 

mudi Mariana Poznič, argentinska 

Slovenka, odvetnica 

in sodna tolmačka, ki je pred 

leti prevzela tudi urednikovanje časopisa 

Svobodna Slovenija, edinega časopisa 

v slovenskem jeziku, ki so ga ustanovili 

slovenski priseljenci po 2. svetovni vojni 

in je desetletja tedensko izhajal v Argentini. 

Časopis se je med korono dokončno 

preselil na splet, Mariana, rojena v Buenos 

Airesu, pa s skupino prostovoljcev 

ohranja slovensko ljudsko izročilo in 

običaje v slovenski besedi. 

Prvič sem se z njo pogovarjal novembra 

lani, dan po zmagi Javierja 

Mileia na predsedniških volitvah, ko 

sem potoval po Argentini, drugič pa 

pred dnevi v Ljubljani. Mariana Poznič 

je namreč tudi predstavnica argentinskih 

Slovencev v Svetu za Slovence v 

zamejstvu in po svetu, ki se je pod Golobovo 

vlado zbral prvič. 

Gospa Mariana Poznič, po poklicu 

ste sicer odvetnica in sodna tolmačka. 

Zakaj ste prevzeli še izziv 

urejanja edinega argentinskega 

časopisa v slovenskem jeziku? 

Ta izziv sem sprejela, ker pripadam slovenski 

skupnosti, ne pa zato, ker bi bila 

odvetnica. Ampak v slovenski skupnosti 

v Argentini tako ali tako vsi delamo vse 

stvari ljubiteljsko, čeprav zanje nismo 

nujno strokovno usposobljeni. Zdijo pa 

se nam pomembne in jih ohranjamo. V 

primeru časopisa Svobodna Slovenija, 

156 11. 7. 2024 

ki ima več desetletij dolgo zgodovino 

in se je ves čas spreminjal ter prilagajal, 

je nastala potreba po zaposlitvi novega 

urednika. Izziv sem sprejela z razlogom, 

da nadaljujemo s poročanjem 

in objavljanjem dogajanja v skupnosti. 

Konkretno pa tudi zato, ker mi je bil izziv 

časopis spraviti na splet, v digitalno obliko, 

kar se mi je v tistem času zdela nuja, 

čeprav sama nisem ravno tehnološka 

oseba. Ampak saj so mi pomagali drugi. 

Časopis je zaživel v digitalni obliki, 

ampak nehal izhajati v fizični 

obliki. Zakaj? 

Vrsto let se nam je dogajalo, da se je 

število naročnikov Svobodne Slovenije 

krčilo. Saj veste, da mladi že dolgo niso 

več navajeni, da bi se naročali na časopis 

v papirnati obliki. Na spletu so jim vsebine 

dostopne brez težav, brez omejitev, 

hitreje, ni treba čakati, da časopis pride 

na dom. Tisk je seveda zelo drag, prelomna 

točka za nas pa je bil izbruh epidemije 

koronavirusa. To je povzročilo 

ogromno povezanih težav. Mi objavljamo 

in poročamo predvsem o dogodkih 

znotraj slovenske skupnosti. To je vir naših 

novic, v času epidemije pa dogodkov 

ni bilo. Padla je tudi mreža raznašalcev 

časopisa, saj so to delali posamezniki. 

Tega ni bilo mogoče več izvajati. Zato 

smo ukinili tisk, ob koncu epidemije pa 

videli, da je najbolje, da ostanemo samo 

na spletu. Seveda obstaja možnost, da si 

naš časopis sami natisnete in ga preberete 

ob jutranji kavi, če si to želite. 

Pravite, da ohranjate pisano 

slovensko besedo na drugi strani 

sveta. Mladi lahko do novic v hipu 

pridejo na spletu. Katere teme še 

naslavljate, da ste jim dovolj 

zanimivi, da berejo tudi 

Svobodno Slovenijo? 

Pokrivamo predvsem dogodke v naši 

skupnosti, življenje naših društev. Ko 

je mogoče, se pogovarjamo z našimi 

ljudmi, pišemo o vsem, kar bi zanimalo 

člane naše skupnosti – ali pa druge 

o nas. Tem, ki jih pokrivajo drugi, bolj 

profesionalni mediji, mi ne pokrivamo, 

saj ne vidimo potrebe po tem. O nas pa 

tudi nihče drug ne piše. 

Nove generacije argentinskih 

Slovencev to zanima? 

Zanima jih, če kaj napišemo o njih, če so 

kaj naredili, določen interes še obstaja. 

Ne vem, ali je razlog v tem, da želijo dati 

podporo novinarstvu in ohranjanju slovenskega 

jezika, morda je povezano s 

tem, da želijo na socialnih omrežjih deliti 

s svojimi prijatelji, kaj se piše o njih. Ko nekaj 

naredijo, radi o tem tudi kaj preberejo. 

Pravite, da je novinarstvo vaš 

stranski poklic. Kako ob svojem 

pravem poklicu sploh najdete čas, 

da urejate še slovenski časopis? 

Saj veste, to je tako kot vse ostalo, kar 

delamo v slovenski skupnosti v Argentini. 

Nihče od nas ni zaposlen, nima 

službe v okviru slovenske skupnosti,

vse delamo ob koncih tedna, med tednom 

po službi, v prostem času, med 

počitnicami. Veliko dogodkov v naših 

skupnostih se zvrsti tudi med tednom, 

ob večerih, pa ob sobotah in nedeljah. 

Po nekaterih preteklih izračunih 

naj bi bilo vseh argentinskih Slovencev 

okrog 30.000. Kako veliko 

pa je danes aktivnih članov 

v vaši skupnosti? 

Dogodki se dogajajo na tedenski ravni, 

imamo pevski zbor, športno skupino, 

ki se druži in trenira, aktivna je 

tudi folklorna skupina, ki se druži na 

tedenski ravni in pripravlja prireditve. 

Vsak slovenski dom v Argentini seveda 

vsako leto praznuje svojo obletnico in ob 

tem pripravimo prireditev. Šest slovenskih 

domov je trenutno aktivnih na področju 

Buenos Airesa in potem še eden v 

Mendozi in eden v (San Carlos de) Barilochah. 

V glavnem mestu se nahaja t. i. 

Slovenska hiša, ki je center vseh naših 

dejavnosti in društev, slovenski domovi 

Slovenci še lastnih hiš v 

Buenos Airesu niso postavili, 

ko so že iskali prostore za 

skupne slovenske domove, 

kjer se bodo družili. 

SLOVENIJA V SVETU 41 

so, od juga proti severu, v slovenski vasi 

v Lanusu, dom v San Justu, slovenska 

pristava v Castelarju, Slomškov dom v 

Ramos-Mejii, slovenski dom v San Martinu 

in slovenski dom v Carapachayju. Ti 

domovi so nastali zaradi potreb po druženju 

slovenskih priseljencev v Buenos 

Airesu. Potrebovali so nek prostor, da se 

družijo. Slovenci še lastnih hiš v Buenos 

Airesu niso postavili, ko so že iskali prostore 

za skupne slovenske domove, kjer 

se bodo družili. Središče Buenos Airesa 

je bilo finančno nedosegljivo, zato so se 

naselili v predmestjih, kjer je bilo mogoče 

poceni kupiti velike zgradbe. Hitro so 

tam začele delovati tudi sobotne slovenske 

šole, kjer so otroke učili slovenskega 

jezika, kjer bi vadil pevski zbor in kjer bi 

lahko imeli sveto mašo v slovenščini. 

Rojeni ste v Argentini. Kakšna je 

pravzaprav vaša vez s Slovenijo? 

Ta vez se je skozi moje življenje precej 

spreminjala. Do leta 1990 je bila to vez 

na daljavo, v Sloveniji sem imela sorodnike, 

ki jih nisem poznala. V Ljubljano 

sem prvič prišla šele leta 1991, po osamosvojitvi. 

O Sloveniji sem se veliko 

naučila, veliko izvedela iz pripovedovanj 

starejših, ni pa to bila konkretna 

izkušnja. Seveda pa to ni bilo tako, kot 

da bi se učila o afriških državah ali katerih 

drugih. Slovenija je bila pač nekaj 

posebnega, domovina mojih staršev; 

ko sem prvič imela priložnost spoznati 

domovino na lastne oči, se je vse spremenilo. 

Sta se pa v Slovenijo po osamosvojitvi 

preselila tudi moj brat in sestra, 

zdaj imam v Ljubljani bližnje sorodnike. 

Semkaj se je preselilo tudi veliko bližnjih 

sorodnikov in prijateljev iz Argentine, 

zastopam našo skupnost v 

Svetu za Slovence v zamejstvu, zato 

sem te dni v Sloveniji, veliko imam 

obiskov (smeh). Ne prihajam več kot 

Mariana, ampak tudi kot zastopnica 

naše slovenske skupnosti v Argentini. 

Posvetovalno telo je imelo skozi 

čas večji vpliv, včasih spet manjšega, 

pod to vlado smo se zbrali sicer prvič. 

Smo pa posredniki med slovensko 

vlado in Slovenci v svetu, vlada skrbi 

za te ljudi, mi pa moramo slovenski 

vladi povedati, kaj Slovenci daleč od 

domovine počnejo, kaj potrebujejo, 

kakšen odnos imajo do matične domovine, 

kaj bi si morda še želeli od 

Slovenije in kaj jim le-ta dejansko še 

lahko da. Odnos slovenske države do 

slovenskih migrantov je v zadnjem 

času pri vseh vladah korekten. Sodelovanje 

se je okrepilo, z obeh strani je 

bolj aktivno kot v preteklosti. 

Kako vlada pomaga vašemu 

mediju, Svobodni Sloveniji? 

Seveda s finančno pomočjo. Saj 

veste, kako človek pravi, nikoli ni 

zadosti. Pomoč izkoristimo, s tem 

denarjem veliko naredimo. Bi si želeli 

še več, včasih kaj dobimo preko 

dodatnih razpisov, ko pride kakšen 

minister iz Slovenije na obisk v Argentino. 

Predstavljamo most, da njihova 

beseda pride do argentinskih 

bralcev. 

156 11. 7. 2024

42 

SLOVENIJA V SVETU 

Intervju 

Pravite, da se veliko mladih 

argentinskih Slovencev še vedno 

odloča za selitev v Slovenijo. So 

ti razlogi izključno ekonomske 

narave? 

Ne vem, če obstaja en sam razlog. Ti 

ljudje niso v konkretnih finančnih težavah, 

bolj je problem, ker mladi v Argentini 

težko vidijo kakršnokoli prihodnost. 

Številni so že stopili na samostojno profesionalno 

pot, za selitev se odločajo v 

zelo različnih obdobjih svojega življenja. 

Argentina je skozi leta nekako postala 

neprijazna v veliko merilih. Kriminal je 

v porastu, na ulicah v Argentini je dandanes 

težko živeti, tudi to odbija ljudi. 

Nazadnje sva se pogovarjala 

novembra v Buenos Airesu, dan po 

zmagi Javierja Mileia na predsedniških 

volitvah. Takrat so, 

zlasti mladi, polagali veliko upov 

v njegovo izvolitev, da se bo kaj 

končno spremenilo na bolje. Milei 

je napovedal radikalne spremembe. 

Kaj nam lahko poveste o rezih 

156 11. 7. 2024 

v argentinsko družbo iz prve 

roke? Slišimo, da gre, vsaj kar se 

tiče inflacije, končno na bolje … 

Odgovor je precej kompleksen. Če se obrača 

na bolje, je odvisno od več faktorjev, 

ne samo inflacije. Drži, da je po devalvaciji 

pesa inflacija poskočila, zdaj pa se že 

več mesecev zapored niža. So pa te številke 

še vedno blizu desetih odstotkov 

mesečno, ne vem, če bi vi to opredelili 

kot uspeh, je pa seveda znatno manj kot 

v preteklosti. Trend je pozitiven, težko je 

živeti pri 250-odstotni inflaciji v enem 

letu. Protesti proti Mileiu zaradi njegovih 

ukrepov so predvsem politične narave, 

nekatere poteze so dobre, druge slabe, 

protestirajo pač politični nasprotniki, 

velikokrat je tako, da jih financirajo opozicijske 

stranke. Na protestih ljudje tudi 

precej razbijajo in naredijo s tem precej 

škode. Tudi ankete javnega mnenja so 

zelo različne, nekateri so prepričani, da 

ima pri ljudeh podporo za to, kar počne. 

Nima pa večine v parlamentu, zato mora 

za vse reforme vedno iskati podporo. 

Dejstvo je, da je šele po šestih mesecih 

uspel izglasovati prvi zakon, pa še ta je 

le slaba kopija tega, kar se je na začetku 

napovedovalo. Upajmo, da bo vseeno zaleglo. 

Drastične reforme vseeno bodo, so 

boleče, nekateri bodo prizadeti. 

Ponuja Javier Milei mladim 

neko upanje? 

Res je zanimivo, da ima toliko podpore 

pri mladih. Njegov nastop je izven 

vseh ustaljenih norm, morda je zato 

tako poseben in privlačen. Ali so njegove 

ideje, ki so včasih kaotične, res 

prave, pa bo pokazal čas. Anarhije v 

državi pač ne moreš ustvariti. Se pa 

konkretnega v šestih mesecih ne da 

spremeniti na bolje. 

Kaj pa prihodnost 

argentinskih Slovencev? 

Treba je reči, da vse od selitve po 2. svetovni 

vojni dotoka novih ljudi ni, zato 

danes občutimo, da se skupnost manjša, 

mladi se asimilirajo z argentinsko 

Mileiev nastop je izven vseh 

ustaljenih norm, morda 

je zato tako poseben in 

privlačen. Ali so njegove ideje 

res prave, pa bo pokazal čas. 

Slovenija je bila pač nekaj 

posebnega, domovina mojih 

staršev; ko sem prvič imela 

priložnost spoznati 

domovino na lastne oči, 

se je vse spremenilo. 

družbo ali pa celo odhajajo iz Argentine, 

večinoma v ZDA ali pa po poteh 

svojih prednikov nazaj v Slovenijo. Za 

nas je vsaka takšna izguba pomembna. 

Ko nekdo spakira svoje življenje v tri 

kovčke in odide iz Argentine, pa je to 

nekaj, kar zelo čutimo v naši skupnosti. 

Včasih so to tudi ljudje, ki so bili v naši 

skupnosti zelo aktivni. Velikokrat so 

nam že napovedovali bližnjo smrt, pa 

se ni zgodila, ne morem pa reči, da nas 

bo čez deset let več kot danes. Mladi so 

sposobni ohranjati našo tradicijo. Pred 

kratkim so pripravili posnetek tega, kar 

danes počnejo. Kar lepo število jih je, ki 

čutijo svoje poreklo. 

Se čutijo Slovence ali Argentince? 

To je dobro vprašanje. Čutijo se oboje, 

tako kot jaz. Rojena sem v Argentini, tukaj 

nisem tujka. Ampak tudi v Ljubljani 

se ne počutim tujka, z vsakim potovanjem 

v Slovenijo spoznam kaj novega 

in se počutim bolj domače. Ampak nikoli 

povsem domače. Naučila sem se 

nekaj vaših navad. Recimo, da vas lepo 

vikam, pri nas v Argentini se vsi tikajo 

med seboj. Pa še bi se tega našlo (smeh). 

V Buenos Airesu sva nazadnje govorila 

tudi o nogometu. Argentinci 

ste svetovni prvaki … 

Ponosni smo na to. 

Povsod, kjer sem hodil, je bilo 

opaziti kipe ali lutke treh ljudi: 

Maradone, Messija in Frančiška. 

To je del argentinske folklore. Nisem ljubiteljica 

nogometa, ampak ko nastopa 

naša reprezentanca – moja reprezentanca 

je Argentina – vsi navijamo. Na 

svetovnem prvenstvu smo skakali od 

veselja, lepo je bilo tudi malo pozabiti na 

vsakdanje težave. Nikoli ne bomo pozabili 

prijateljske tekme med Argentino in 

Slovenijo leta 2014 v La Plati. Na tekmo 

smo šli kot pravi slovenski navijači, huligani. 

Potem pa smo vsi proslavljali tudi 

argentinski zadetek (smeh).

EDVARD KADIČ, 

STROKOVNJAK 

ZA KOMUNIKACIJO 

ŽAN KOLMAN / KPV 

FLICKR @VLADARS 

KRIŽEMROK 

na seji vlade 

Minister za gospodarstvo, turizem in šport Matjaž Han 

s prekrižanimi rokami in kritičnim pogledom. 

GOVORICA TELESA 

43 

Minister za gospodarstvo, turizem in šport Matjaž Han s svojim 

izrazom sporoča, da je trenutno nekoliko zadržan, celo 

kritičen do slišanega, vseeno pa zelo osredotočen in pozoren 

na dogajanje okoli sebe. 

Roke: Prekrižane roke na prsih namreč lahko pomenijo tudi 

defenzivnost, zaprtost ali celo nezadovoljstvo. To pogosto 

sporoča, da se oseba ne strinja z nečim, kar je bilo rečeno ali 

kar se dogaja. 

Obraz: Na obrazu lahko »preberemo«, da je Matjaž Han 

osredotočen, morda nekoliko kritičen ali celo nezadovoljen s 

slišanim. Pogled ima osredotočen in opazimo lahko, da zelo 

pozorno spremlja dogajanje. 

Drža telesa: Vzravnano sedenje kaže na samozavest in 

pripravljenost na sodelovanje, vendar pa kombinacija s 

prekrižanimi rokami sporoča, da je hkrati tudi zadržan. 

Njegova drža je formalna in profesionalna, kar ustreza okolju 

očitno uradnega dogodka. 

 

Minister za gospodarstvo, turizem in šport Matjaž Han na seji Sveta Vlade RS za 

Slovence v zamejstvu (10. 6. 2024). 

156 11. 7. 2024

44 

JU3 2052 

Kolumna 

Slovenci, KAM GREMO? 

Svet se spreminja v nekakšnega grozljivega spačka. Bolj previdni 

in tisti z izkušnjami se zavedamo, da postaja strah pred jutrišnjim 

dnem vedno bolj upravičen. 

MILENA MIKLAVČIČ 

Ko so pred dobrima dvema letoma 

in pol 'ovce' pod očakom 

Triglavom množično 'zdrvele 

v prepad', smo sicer opozarjali, 

da nam bo še žal, a nas ni nihče slišal. 

Kot nas ne slišijo danes, ko prosimo: 

»Ustavite konje!« Po zelo podobni poti, 

kot je slovenska, so nedavno zbezljale 

'ovce' z angleškega otoka, pred dnevi še 

francoske. Ali ljudje tudi v svetu izgubljajo 

hrbtenico? So že do te mere zasvojeni 

z 'reklamnimi sporočili' vseh sort, 

da jim, milo rečeno, ni več mar? 

156 11. 7. 2024 

Naši predniki, ki so s solzami 

v očeh leta 1968 slavili zmago 

prvega TV-dnevnika na 

slovenski TV v slovenskem 

jeziku, se obračajo v grobu. 

ŽABE V VRELI VODI 

Vedno bolj šepa tudi zgodovinski spomin. 

Pravzaprav ga tisti, ki vodijo 

svetovno marionetno gledališče, neopazno 

prilagajajo svojim potrebam. 

Volivce z obljubami zmamijo na limanice. 

Če izvoljeni predstavniki ljudstva 

le-te prelomijo, če začne nategnjeno 

ljudstvo godrnjati in se upirati, jih utišajo 

s sankcijami. Vse, kar izvoljenim ni 

pogodu, postane sovražni govor. 

Čisto običajni državljani se v resnici 

sploh ne zavedamo, kako manipulirajo 

z nami. Vedno več je 'reklam', s 

katerimi želijo spremeniti naše vrednote, 

naš pogled na svet, na samega 

sebe, ne nazadnje tudi na družino, na 

otroke, na vse, kar nam je bilo morda 

še včeraj pomembno. Vsiljevanje drugačnosti, 

zavite v bleščeč celofan, je 

postalo že tako vsakdanje kot poletje, 

ki pride za pomladjo. 

ZASTONJ VODA V LOKALIH 

Pravite, da pretiravam? Motite se! Različni 

NVO-ji in somišljeniki so sprožili 

akcijo za brezplačno vodo v lokalih. Čakaj 

malo: mar je tudi tista voda, ki priteče 

iz domačih pip, brezplačna? Mar se 

kozarec, ki ga uporabimo, pomije sam? 

Predstavljate si – z malo logike, če jo 

še imate – da bi v nekem lokalu kar vsi 

po vrsti naročili le vodo. Kdo bi plačal 

vodarino in natakarja, ki bi jo prinesel? 

Mati Terezija? 

DŽABE 

Ko so družabna omrežja preplavile fotografije 

plakatov, ki vabijo najmlajše v 

adrenalinske parke, sem bila prepričana, 

da se spet nekdo norčuje in veselo 

draži tiste, ki nam je za materinščino 

še vsaj mičkeno mar. Pa sem se motila. 

»Free! Đabe!« »Zame je džabe!« napisi so 

bili še kako resnični. Po pravici povem, 

da se mi je krvni tlak, ki se še ni čisto 

umiril po tistem fiasku z balkanščino 

v Hoferjevi reklami, ponovno pošteno 

zdramil! Aljuš Pertinač je v svoji kolumni 

na Požareportu zapisal, »da je bila 

njena očitna poanta ta, da v Sloveniji 

obstajajo 'mešani pari' (saj veste, mešano 

meso na žaru, pa to) Slovenk, ki so 

nore na zelenjavo in se ne znajo obleči 

za piknik, in alfa samcev po rodu iz ex 

Juge, ki so vedno oblečeni v belo, tudi 

takrat, ko pečejo na žaru. Ti alfa samci 

potem 'naučijo' te plahe in nerazgledane 

Slovenke, kaj je to meso za žar, nato 

pa jih, kot bi temu rekel Klepec št. 2 

(Challe Salle), »ubijajo s kurčino«. Res 

ne vemo, kdo bi se sicer lahko prepoznal 

v tej reklami oziroma koga je pravzaprav 

nagovarjala? In to taisti trgovec, 

ki je poprej, pozor, zaščitil navijaško geslo 

Kdor ne skače, ni Slovenc ...!« 

O tem »džabe« sem te dni veliko 

razmišljala. Že dejstvo, kako zlahka 

so nam ga vsilili tudi preko slovarja, 

sicer »le« t. i. sprotnega, dokazuje, da 

smo kot narod res že na robu izumrtja. 

Takšnih, ki se nam zdi ta »džabe« nevaren 

tujek, nekakšna maligna tvorba, 

ki se zarašča v slovenstvo malodane 

neopazno, a s hitrimi koraki, je vedno 

manj. Naši predniki – tisti, ki so s 

solzami v očeh leta 1968 slavili zmago 

prvega TV-dnevnika na slovenski TV 

v slovenskem jeziku, se obračajo v grobu. 

Tisti predniki, ki so odločno zavrnili 

»skupna jugoslovanska jedra« leta 

1983, prav tako. Tisti predniki, pravzaprav 

tudi moji vrstniki, ki so služili JLA, 

kjer so bili kaznovani, če so govorili v 

slovenščini, vam bodo, če jih vprašate, 

povedali veliko žalostnih zgodb. In tisti 

uradniki na različnih okencih, ki so v 

nekdanji Jugi vztrajali pri slovenščini, 

sveto prepričani, da če oni razumejo 

srbohrvaško, morajo tudi tisti drugi razumeti 

slovensko, prav tako. Generacija 

Slovencev 21. stoletja je, kot kaže, že do 

te mere pišmeuhovska, da ob »džabe« 

in drugih balkanizmih, ki se nezadržno 

širijo tudi skozi mentaliteto, ne trene 

niti z očesom. Priporočam, da Sprotni 

slovar slovenskega jezika vseeno prelistate. 

V njem boste našli besede, ki jih 

ne poznate, večino njih pa Besana, če 

jih uporabite, rdeče podčrta. Alenka 

Gortan je na svojem Facebook profilu 

zapisala: »Cesar Franc Jožef je Cankarja 

sicer obtožil prevratništva, a obtožnica 

je bila napisana v slovenskem jeziku.« 

Ravnanje Franca Jožefa med vrsticami 

marsikaj pove, med drugim morda 

tudi to, da bi, če bi njega dni postali 

»dunajski konjušniki«, lahko danes 

še zmeraj govorili slovensko ... Upam, 

da zaradi tega »morda« ne bodo šli v 

zrak oni, ki so si džabe in druge balkanizme 

že včeraj prisvojili kot svoje 

in se jim zdijo samoumevni.

MED(IJSKI) SOSEDI 

45 

ALI JE SLS NA RAZPOTJU? 

»Kot nekdo, ki dolga leta spremlja politiko, 

tudi delovanje SLS, ki je bila v lokalnem 

okolju, ki sem ga kot odgovorni urednik 

televizije ETV redno pokrival, precej močna 

(denimo v Litiji, tudi v Zagorju, manj 

v Trbovljah in Hrastniku), bom poskušal 

odgovoriti, kako to dilemo vidim sam,« 

piše v svoji kolumni za časopis Slovenec 

Igor Gošte. »Nekateri mediji, ki jim tako 

kot aktualni vladi in Milanu Kučanu Janez 

Janša ni prva izbira, se zdi, da morebitni 

prepir znotraj SLS še bolj veselo netijo. 

Verjamem, da je bil Gregorčič, ki se mu je 

mandat evropskega poslanca izmaknil le 

za malo, razočaran. Tudi ob vedenju, da je 

preboj uspel Vladimirju Prebiliču, ki pa je 

imel za sabo ali ob sebi bistveno manj prepoznavno 

stranko Vesna. Prav je, da temu 

primerno iščejo razloge znotraj stranke. 

Lahko, da kje ni šlo tako, kot bi moralo, a 

dejstvo je, da je stranka delala tako zanj 

kot za stranko samo.« 

Kot stranski opazovalec meni, da mora 

stranka SLS Petra Gregorčiča najprej povabiti 

medse, torej da se v stranko včlani, sicer 

ni »ne tič ne miš«, »kot drugo je potrebno, 

da v strankino delo aktivneje vključijo 

tiste, ki razumejo podeželje in kmetijsko 

panogo (nenazadnje je na tej osnovi stranka 

pognala korenine), in se še močneje oprejo 

na nekatera prepoznavna in ugledna imena, 

kot so zdravnica Tina Bregant, Andrej Šter, 

Marko Lotrič, Irena Ule in drugi«. 

Gošte opozarja, da vsega tega, kar pišejo 

osrednji mediji, ki v prvi vrsti skrbijo, da 

Janez Janša nikoli več ne bo predsednik 

vlade, ni treba jemati preveč resno, bo pa 

zelo težko, če se SLS na naslednjih volitvah 

ne vrne v državni zbor. »Saj veste, na desnici 

je tako, da je za vsem zadaj Kučanov klan, 

na levici pa menijo, da za vsem stoji Janša.« 

Za konec pa še k vprašanju, ali je SLS na 

razpotju. »Po mojem ne in mora le nadaljevati 

pot, ki jo je začrtala ekipa, zbrana okrog 

aktualnega predsednika. Kaj pa lahko to pot 

ali smer obogati, pa sem že zapisal.« 

HLAPEC BRANIMIR 

»V teh dneh potekajo pogajanja med 

sindikati javnega sektorja in vlado za 

oblikovanje novega plačnega sistema. 

Ta sistem bi morali imeti po obljubah 

vladnih predstavnikov in sindikalnih 

voditeljev implementiran že 1. januarja 

2024, vendar se to ni zgodilo. In 

ker se ni, so se po pol leta, na začetku 

julija 2024, začela nova pogajanja. 

Samo ugibamo lahko, za koliko bo ta 

rok prekoračen, saj so pogajalci šele 

na začetku dolge poti,« piše v svoji 

kolumni za spletni Portal plus nekdanji 

direktor NIJZ dr. Milan Krek. Vlada se 

po njegovem mnenju pretvarja, da se 

nič ne dogaja, in vztraja pri stališču, da 

tega dogovora ne bo realizirala, saj je na 

cedilu pustila tudi druge. 

»29. junija 2023 je sindikalist Branimir 

Štrukelj izrazil upanje, da bo plačni 

sistem v šolstvu dogovorjen, sprejet ter 

implementiran v vsakodnevno prakso 

do 1. januarja 2024. Leto dni pozneje 

sistem še ni (bil) implementiran, gospod 

sindikalist Štrukelj pa je za medije te dni 

ponovno povedal, da upa, da bo sistem 

implementiran do 1. januarja 2025,« 

piše Krek. »Vodja pogajalske skupine 

dela sindikatov javnega sektorja Jakob 

Počivavšek pričakuje, da bodo začeli 

zapirati odprta vprašanja in da bodo 

evidentirali trenutno stanje v pogajanjih 

po stebrih in v obeh delovnih skupinah.« 

Verjetnost, da vlada tudi tokrat 

ne bo implementirala novega plačnega 

sistema, je velika. »Vprašamo se lahko, 

zakaj bi ga sploh implementirala. Saj ni 

nobenih posledic.« 

Krek zaključuje, da vladi takšna zmeda 

ustreza, saj z vsakim mesecem, ki ga 

pridobi, prihrani lepo vsoto denarja v 

proračunu. »Od sindikalista Štruklja 

pričakujem, da bo čez leto dni ponovno 

objavil svoje želje, da se sistem plač v 

javnem sektorju implementira 1. januarja 

2026 in tako dalje. Igre brez meja bi lahko 

imenovali to zavlačevanje in tako gre ta 

spolitizirana zgodba naprej ter se iz leta v 

leto ravna po tem, kdo je na oblasti.« 

JANŠA O 

FRANCOSKO-NEMŠKEM 

VLAKU 

»Francosko-nemški vlak je vsaj za nekaj 

časa močno iztiril. Evropa se je znašla na 

robu kaotičnega stanja,« je francoske 

parlamentarne volitve, kjer nihče ni dobil 

relativne večine, komentiral prvak opozicije 

Janez Janša. Njegove besede, da se bo 

druga največja država v EU v prihodnjih 

letih ukvarjala predvsem s svojo razklanostjo, 

je povzel tednik Demokracija. 

»Na parlamentarnih volitvah v Franciji 

nihče ni dobil potrebne večine za 

sestavo vlade. Skrajna levica, podprta z 

liberalci, je sicer slavila relativno zmago, 

ki pa je dvakrat relativna. Prvič zato, ker 

premore le 177 od 577 poslancev. Drugič 

pa zato, ker jo sestavljajo štiri stranke, ki 

med seboj tekmujejo v radikalnosti. Na 

slavju sredi Pariza po razglasitvi rezultatov 

je bilo veliko nasilja, francoskih in 

evropskih zastav pa le za vzorec. Prevladovale 

so palestinske, komunistične in 

različne inačice zastav LGBT. Če bi bila 

vmes še kaka jugoslovanska, bi prizor 

spominjal na mitinge levičarjev v Sloveniji,« 

Janšo citirajo pri Demokraciji. 

»Včeraj je eden od gostov na francoski 

TV dejal, da Le Penova ne bi mogla dobiti 

boljšega darila za njeno predsedniško 

kampanjo leta 2027. Da bo po kaosu, 

ki čaka Francijo po teh volitvah, več 

kot polovica liberalne elite, ki je tokrat 

podprla levico, glasovala zanjo že v 

prvem krogu. Mogoče,« razmišlja Janša. 

A dodaja, da se bo do leta 2027 v EU in 

okrog nje še veliko zgodilo, kajti morje 

je bolj nemirno kot kadarkoli doslej po 

padcu SZ in Berlinskega zidu. »In v tem 

času, ko bi vsi v EU potrebovali močni in 

stabilni Nemčijo in Francijo, obe največji 

državi ne obvladujeta povsem niti svojih 

notranjih problemov. Počasi bomo spet 

tam kot pred letom 2004.« 

 

156 11. 7. 2024

46 

BEREMO, GLEDAMO, POSLUŠAMO ... 

Priporočila 

KAREL ČAPEK: TOVARNA ABSOLUTNEGA 

Iz priljubljenosti Orwellovega dela 1984 bi se dalo 

sklepati, da so znanstvenofantastične zgodbe nujno 

mračne, pesimistične, tako rekoč na robu obupa. 

Čas je za ugovor. So tudi takšne, ki so pravo nasprotje 

oziroma napisane s toliko humorja, da uspešno 

omehča srhljive špice. Če ima pri tem glavno vlogo 

ALENKA PUHAR češki pisatelj Karel Čapek, je humor tako rekoč obvezna 

sestavina, kot kvas v testu za kruh. 

Mož, ki ga je nadvse zanimal tehnični razvoj – in 

nam je s pomočjo brata Josefa oskrbel robote – je 

leta 1922 napisal Tovarno absolutnega. Gre za izum stroja, imenovanega 

karburator. Ta zadeva zna cepiti atome in s tem se proizvaja neskončna količina 

energije. A to še ni vse. Ob tem nastaja še blaženost oziroma nekakšna 

absolutnost, ki uhaja in uhaja – kot tista kaša iz zgodbe Lonček, kuhaj. Hitro 

se pokažejo posledice preobilja, vnamejo se spopadi in nazadnje tako imenovana 

Največja vojna. Grozno, a ne? Res, a se leta 1953 srečno konča. In za 

povrh je vseh 180 strani zabeljenih z veliko količino duhovitosti. Recimo: V 

časniku Prijatelj ljudstva nastaja uvodnik, ki bo obsodil nevarni izum. Gre 

za peklenščkove mahinacije? To smo imeli predvčerajšnjim. Pa zahrbtna 

spletka? Tudi. Podla prevara? To je bilo danes. Brezbožni izum? Vsaj šestkrat. 

Srdito razgrajanje? – A potem pride gospod škof in vse te ocene je treba 

postaviti na glavo, ker … no, ker je »na kongresu sedme internacionale ruski 

delegat Paruskin-Rebenfeld predlagal čaščenje Tovariša Boga, ki je pokazal 

svoje simpatije do delovnega ljudstva« in tako dalje … 

Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 

Vnanje Gorice, 2023, 184 strani, 24,90 € 

Slovenska kulturna akcija, Buenos Aires, 

Argentina, 2024, 128 strani 

DAMIJAN AHLIN (UR.): ZBORNIK SLOVENSKE KULTURNE 

AKCIJE OB 70. OBLETNICI 

Pričujoči zbornik je že 207. publikacija Slovenske 

kulturne akcije (SKA). V 70 letih 207 publikacij 

– v povojnih razmerah, daleč od domovine, brez 

digitalnega tiska in mobilnih telefonov ter računalnikov 

… toda z veliko znanja, truda, predvsem 

pa ljubezni. Nemogoče je na nekaj straneh opisati 

široko pot delovanja SKA, zato v zborniku lahko le 

zaslutimo fragmente tega velikega dela. 

V zborniku so sistematično predstavljeni prvi koraki, 

nato pa lahko sledimo življenju organizacije 

po približno desetletnih obdobjih – odvisno od 

tega, kdo je organizaciji predsedoval: Ruda Jurčec, 

ERIKA AŠIČ 

Tine Debeljak, Ladislav Lenček, Andrej Rot, Marijan Eiletz, Katica Cukjati 

in Damijan Ahlin. V nadaljevanju spoznamo vso širino delovanja: kulturno 

revijo Meddobje, likovni odsek, filozofsko-teološki odsek, literarni odsek, 

gledališki odsek, glasbeni odsek ter zgodovinski odsek. Spoznamo tudi 

vodstvo, članstvo in pokroviteljstvo SKA ter z nekaj slikovnega materiala 

poglavitne dogodke in osebe SKA. 

V zborniku najdemo tudi nekaj, kar navadno raje zamolčimo. Toda ustvarjalci 

se ne sramujejo, da je SKA doživela tudi težka obdobja. Srečevali so se s težavami 

tako od zunaj kot tudi od znotraj. Toda – če smo iskreni – katera organizacija 

pa ni doživela tudi notranjih težav? Vprašanje je, ali jih je preživela ter ali 

jih prizna. SKA je storila oboje – preživela in priznala. Ter šla tudi naprej, vse do 

danes. Celo s pogledom naprej: »Slovenska kulturna akcija še živi, ustvarja in 

se bori v burnem, bliskajočem in nemirnem svetu, ki ne vidi svetlobe miru in 

sprave, ki kliče po nekem novem redu.« (Damijan Ahlin, str. 127–128) 

Hvaležni smo za vse opravljeno, za 70 let delovanja SKA ter tudi za zbornik, ki 

»vabi h klicanju v spomin, da so kdaj mnoga, celo že pred davnimi časi posejana 

semena, še danes rodovitna. In obuja zavest, da bo tako tudi s semeni, ki jih 

danes sejemo. Pa naj bo to v domovini ali po svetu …« (Zorko Simčič, str. 21). 

156 11. 7. 2024

Priporočilo 

P. DR. ANDRAŽ 

ARKO 

IMDB 

CIRIL IN METOD 

– apostola Slovanov 

FILMSKO LETO SVETNIKOV 

V Solunu sta se rodila brata Mihael (ok. 812) in Konstantin (ok. 826). Mihael je postal 

menih Metod, Konstantin pa duhovnik in filozof v Carigradu. Ko ju je cesar poslal 

misijonarit med Slovane, sta zanje sestavila črkopis – glagolico – in prevedla bogoslužne 

knjige, ki jih je potrdil papež Hadrijan II. Konstantin je kot menih Ciril umrl 14. februarja 

869, Metod pa kot slovanski nadškof 6. aprila 885. Godujeta 5. julija. 

47 

Ostareli Metod pripoveduje o otroštvu, 

ki sta ga z mlajšim bratom 

Konstantinom preživela v 

premožni družini v Solunu. Metod po 

študiju prava postane državni uradnik, 

nato pa menih. Za Konstantinovo izobrazbo 

pa poskrbi sorodnik Teoktist. 

Ko ga posvetijo v diakona, ga cesar Mihael 

III. zaradi teoloških razprav z muslimani 

pošlje v Samaro. Nato cesar oba 

brata z diplomatsko misijo napoti med 

Hazare. Med potjo v Hersonu odkrijeta 

posmrtne ostanke četrtega papeža sv. 

Klemna I. Ko se vrneta, Cirila posvetijo 

v duhovnika, Metoda pa postavijo 

za predstojnika samostana. Na prošnjo 

moravskega kneza Rastislava cesar brata 

pošlje med Slovane. Ciril sestavi za 

Slovane črkopis – glagolico. Takoj po 

prihodu začneta delati … 

Štiridelna televizijska miniserija o 

solunskih bratih je nastala leta 2013. 

S tem so ustvarjalci obeležili 1.150-letnico 

njunega prihoda med Slovane. Iz 

miniserije pa je nastala tudi 81-minutna 

filmska različica. TV-serija predstavi 

njuno celotno življenjsko pot od 

rojstva v Solunu skozi vse pomembne 

dogodke in postaje življenja, z velikim 

poudarkom na delovanju v Veliki Moravski, 

medtem ko je njuno delo pri 

knezu Koclju v Spodnji Panoniji (ki je 

obsegala tudi severovzhodni del današnje 

Slovenije) prikazano precej mimogrede, 

čeprav je dejansko imelo precej 

večje razsežnosti. Tudi knez Kocelj je 

bil z njima zelo prijateljsko povezan in 

je celo poslal papežu v Rim prošnjo, naj 

Metoda posveti v škofa. Filmska verzija 

to poglavje v celoti 

izpusti, saj se 

osredotoča predvsem 

na njuno delovanje 

med prebivalci 

Moravske. 

Celotno pripoved 

narekuje ostareli 

Metod učencu 

Gorazdu, ki jo 

skrbno zapisuje. 

Ta pripoved je 

prepletena tudi z 

glasom pripovedovalca, 

ki zgodbo 

ob geografskih 

prikazih umešča 

v zgodovinske in politične okoliščine. 

To je z didaktične interpretacije in dojemanja 

zgodovinskih okoliščin še kako 

pomembno, vendar mestoma odvzame 

naboj sami pripovedi, ki sicer delo slovanskih 

apostolov izčrpno predstavlja. 

Pri tem se zdi, da so ustvarjalci dali 

večji poudarek cerkvenim in političnim 

spletkam kot pa duhovnosti in izjemnemu 

doprinosu, ki sta ga imela Ciril in 

Metod za Slovane. Vsekakor je to njun 

najveličastnejši filmski portret. 

O FILMU: 

• naslov: Ciril in Metod 

– apostola Slovanov (Cyril a 

Metoděj – Apoštolové Slovanů) 

• čas trajanja: 209 minut 

(TV-miniserija) / 81 minut (film) 

• država in leto: Češka, Slovenija, 

Slovaška in Srbija, 2013 

• režija: Petr Nikolaev 

• igralska zasedba: Ondrej Novák, 

Roman Zach, Jan Jankovský 

ZANIMIVOSTI: 

Film so snemali v Istanbulu, na Cipru, 

v Raveni in seveda na Češkem, 

med drugim tudi v Modri – arheološkem 

muzeju na prostem v bližini 

Velehrada. 

OCENA PRIMERNOSTI: 

PG-13 – zaradi intenzivnih prizorov 

nasilja in vojne ter nekaj golote 

naj si otroci ogledajo film v 

spremstvu staršev. 

DOSTOPNOST: 

Cyril a Metoděj - Apoštolové Slovanů 

FILM (2013) (youtube.com) 

To je film. Prav tako je dostopna 

tudi cela televizijska serija. 

156 11. 7. 2024

48 

SLEDI MOJIH POTI 

IVAN SIVEC 

ARHIV IVANA SIVCA 

GREMO NA ALJASKO! 

Najtežje se je povzpeti 

preko Zlatih stopnic (3. del) 

Na našem popotovanju po poteh zlatokopov na Aljasko smo prispeli 

do vznožja gorskega prelaza Chilkoot. Druge poti do tedaj niso poznali oziroma 

je sploh ni bilo. Marsikdo od tistih zlatokopov, ki se ni odločil za gorsko pot, 

je za večno obtičal v neprehodni divjini. Mnoga desetletja pozneje so našli 

na več mestih okostnjake, tu in tam pa tudi listke, na katerih je pisalo: Molite zame! 

Bil sem norec brez primere! Celo tega več ne vem, kako mi je ime! 

Zdajšnja pot čez Chilkoot je približno 

taka, kot bi se povzpeli na 

Kredarico. Na drugi strani se 

spustiš do reke Jukon, ki je bila 

seveda od pamtiveka naprej plovna. Gre 

v bistvu za staro indijansko stezo, ki so 

jo pred zlatokopi uporabljali samo domorodci, 

Indijanci. 

POZOR, GRIZLI! 

Pot čez gorski prelaz Chilkoot se na 

začetku vije ob dolgočasni reki Dyea. 

Večkrat je treba prečkati močvirje, se 

tu in tam povzpeti čez podrto drevo, v 

celoti pa poteka dokaj mirno. Vleče se 

kot čreva. Američani so kampeljci. V 

Grizlija nismo srečali, občudovali 

smo samo njegove odpadke. 

156 11. 7. 2024 

SHUTTERSTOCK 

navodilih piše, da je pot ob reki dolga 

sedem kilometrov, a že po enem dnevu 

hoje ugotoviš, da gre za zračno linijo, dejansko 

pa je steza vsaj trikrat daljša. Zato 

smo morali vmes seveda prenočiti. Po 

priloženih navodilih smo hrano v vreči 

obesili na visoko vejo več metrov stran 

od šotora, kajti razloženo nam je bilo, 

da grizliju diši samo hrana, človek pa 

mu smrdi. Kljub temu se je leto dni pred 

našim pohodom grizli dvakrat vendarle 

spozabil in dva pohodnika – pohrustal. 

Zato gotovo razumete, zakaj smo 

vsi trije pohodniki takoj postali veliki 

raziskovalci medvedjih odpadkov. Ko se 

je pot začela vzpenjati, smo namreč naleteli 

na grizlijev topel kupček. Strokovno 

smo ugotovili, da so v govnu same 

borovnice in jagode. Tistega dne medved 

kot vsejed očitno ni požrl še nobene 

živali. Zato je bilo povsem na mestu tisto, 

kar je ugotovil Joža dokaj duhovito: 

»Zdi se mi, da bi grizli rad nocoj vendarle 

spremenil jedilnik ...« 

Še preden smo skušali zaspati, smo 

natančno preleteli navodila, kaj storiti, 

če nas grizli morda napade. Pisalo je: 

»Na poti bodite ves čas hrupni, prepevajte, 

kričite …« 

Namesto uspavanke smo zato prepevali 

vesele domače viže, delno tudi 

take ljudske poskočnice, kot je Regiment 

po cesti gre. 

»Če vas grizli napade oziroma se požene 

za vami, se naredite mrtvega.« 

To navodilo je bilo precej v nasprotju 

s prvim, a smo bili na srečo že ob plezanju 

veverice z drevesa vsi tako mrtvi, 

da smo bili pravi vzor vsem mrličem. 

»Grizliju ne smete pokazati, da se 

ga bojite.« 

Joža je izza pasu privlekel malo sekirico, 

Vojko je imel s seboj nožiček, jaz pa 

Čeprav mu diši samo hrana, 

človek pa mu smrdi, se je leto 

pred našim pohodom grizli 

dvakrat vendarle spozabil 

in dva pohodnika – pohrustal. 

sem kazal zobe kot kakšen renčeči kužek. 

Vsekakor smo delovali pogumno. 

Navodil je bilo še toliko, da smo ob 

prebiranju na koncu vsi vendarle zaspali 

in se ubrano lotili triglasnega smrčanja. 

OVČJI TAMAR 

Naslednjega dne smo se povzpeli do 

Ovčjega tamarja, kjer so nekdaj Indijanci 

pasli ovce. Zdaj tam ni bilo ne Indijancev 

ne ovc, pač pa le nekaj lesenih 

koč, vse v dokaj slabem stanju. Le ena je 

bila videti lepša, kajti bila je spominska 

zlatokopska, na vratih pa je pisalo: »Prenočevanje 

v koči strogo prepovedano.« 

Slovenci pa kot Slovenci oziroma 

napol Balkanci. Brez duševne obremenitve 

smo vrata odprli in si namestili 

ležalke na podnice, kjer so pred dobrim 

stoletjem spali zlatokopi. Še celo več! Za 

tramom je bil zataknjen dnevnik, v katerem 

je pisalo: 

»Smo v letu 1897. Za nami je civilizacija, 

pred nami pustolovščina, tišina, 

veličastje gora. Smo pod vrhom 

Chilkoota in se šele zdaj zavedam svoje 

majhnosti in nepomembnosti. Sem 

samo drobcen atom v vesolju. Okoli 

mene se širijo neskončna samota, 

prostranost, mir, toda zdaj ni trenutek 

za počitek in sanjarjenje. Strupeni vet-


49 

para čevljev, dvoje odej, dva delovna pajaca, 

pet metrov mreže proti komarjem, 

deske za čoln …« 

Zlata mrzlica na Aljaski je trajala tri 

leta. Prvo leto, leta 1896, so čez gorski 

prelaz opremo tovorili še ročno, naslednje 

leto pa – neverjetno, kako podjetni 

so Američani! – so v večni sneg že postavili 

žičnico. Da je to res, smo si lahko 

potrdili, ko smo naleteli na zarjavelo 

kolo tedanje žičnice. 

Kdo bi si mislil, da pod Chilkootom še vedno lahko naletiš na ostanke žičnice. 

rovi, večni sneg in leden dež, ki nam 

bičajo obraze, ter snežne pasti na vrhu 

grebenov nas ženejo naprej …« 

Kaj kmalu smo dojeli, da so mnogi 

zlatokopi tu čakali tudi po več tednov 

ali celo mesecev, kajti prehod čez strmi 

ledenik je bil mogoč samo ob lepem vremenu. 

Med zlatokopi je vladalo mnenje, 

da je tisti, ki pride po tako imenovanih 

Zlatih stopnicah na vrh Chilkoota, 

pravzaprav že prišel do zlata. 

Ob tem je treba dodati, da so v 

Ovčjem tamarju med čakanjem večkrat 

pojedli zadnjega konja, večino zalog 

hrane, tako rekoč vse, kar je bilo odvečno 

in kar se ni dalo prenesti preko Zlatih 

stopnic. Na enem od prospektov, kaj 

je treba vzeti na pot v zlatokopni Dawson, 

kraj, kjer je zlata na kupe, je bilo 

namreč priporočilo: 

»400 funtov pšenične, 50 funtov 

koruzne in 50 funtov ječmenove moke, 

35 funtov riža, 100 funtov fižola, 40 

funtov sveč, 100 funtov sladkorne sipe, 

osem funtov pecilnega praška, 100 funtov 

slanine, dva funta sode, 35 funtov 

droži, 165 funtov soli, en funt popra, 

po 25 funtov jabolčnih krhljev, suhih 

breskev, suhih češpelj in suhih rib, 50 

funtov krompirja in prav toliko čebule, 

24 funtov kave, pet funtov čaja, štiri 

konzerve kondenziranega mleka, pet 

kosov mila za pranje, 60 škatel vžigalic, 

15 funtov zelenjave za juho, 25 kosov 

masla … Poleg hrane pa še železno peč, 

korec za zlato, tri vedra, kozarce, krožnike, 

jedilni pribor, več žag, sekiro, dve 

lopati, več dlet, kladivo, kompas, sani, 

70 metrov vrvi, tri garniture oblačil, dežni 

plašč, ducat volnenih nogavic, dva 

ZNOVA NA GOZDNI MEJI 

Na drugi strani gorskega prelaza se nam 

je odprl pogled na več čudovitih jezerc, 

pa tudi na tisoč potočkov, ki so žuboreli 

na vsakem koraku, ob njih pa je raslo na 

milijon rožic. Vsenaokrog pa nikjer žive 

duše. Prava nebeška idila. 

Ko so prišli zlatokopi z vso opremo, 

ki so jo spravili preko Zlatih stopnic, 

na drugo stran do gozdne meje, so si 

najprej močno oddahnili, spravili v pogon 

gašperčke, ki so jih prinesli s seboj, 

marsikje je zadišal čaj, mnogi podjetni 

posamezniki pa so začeli po trojni ceni 

prodajati kruh, mleko, maslo. Menda so 

ti zaslužili precej več kot pozneje bolj ali 

manj uspešni zlatokopi. 

Med nami tremi je bil ob prvem večjem 

jezeru najbolj pogumen Joža, ki se je 

takoj slekel do spodnjic in meni nič tebi 

nič skočil v jezerce, ki je po optimistični 

oceni imelo slabih štirinajst stopinj. 

Midva z Vojkom pa sva se zadovoljila že 

s tem, da sva trepetala ob pogledu na 

prijatelja. Izgovarjala sva se, da pravzaprav 

Joža paziva, da se mu ne bi približal 

kak grizli. Bala sva se namreč, da je 

med grizliji kakšen slaboviden medved, 

ki ne loči velike ribe od človeka. 

Ob tem je treba povedati samo še 

to, da so na začetku gozdne meje nekdanji 

zlatokopi začeli na veliko podirati 

smreke in iz njih ustvarjati čolne. Naprej 

se je namreč dalo premikati po veletoku 

Jukon, kar je šlo štirikrat hitreje 

kot po obrežju peš. Dodam naj podatek, 

da so si mnogi nažagali deske, za jadra 

pa so vzeli rjuhe oz. posteljnino. Človek 

je pač iznajdljiv. Včasih pa tudi malce 

preveč jezljiv. Dva brata sta se namreč, 

ko sta žagala deske iz sveže podrte 

smreke, tako sprla, da sta se pobila do 

mrtvega. Kaže, da so v mnogih pogledih 

Američani res prvi (America first). 

V šotoru za dva zaljubljenca je za tri 

možakarje vedno nekoliko pretesno. 

Prihodnjič: 

Neprijetno srečanje z Indijanci 

156 11. 7. 2024

50 


Kolumna 

ŠPORTNE dogodivščine 

od A do Ž 

Pisati o športu in športnikih je zame nekaj najlepšega, čeprav 

ravno tako »riskantno« kot pisati o politiki in politikih. To sta temi, 

o katerih Slovenci, če to priznamo ali ne, vemo največ. Oziroma 

mislimo, da vemo. Dejstvo je, da tako športniki kot politiki zelo 

neradi sprejemajo naše ocene, razen če so te visoke. 

IGOR GOŠTE 

SHUTTERSTOCK 

Ko sem pred leti za neko športno 

revijo ocenjeval nogometaše od 

pet do deset, je bilo podobno, 

kot ko sem z besedami ocenjeval 

politike. Ni se bilo ravno dobro srečati 

z njimi, če so bile besede kritične ali 

ocene nizke. A če imaš tisto, kar rečemo, 

da imamo moški, potem gre. 

Če se naši uvrstijo 

na veliko tekmovanje, 

sem ponosen do neba. 

156 11. 7. 2024 

NOGOMETNI ČEVLJI 

V uredništvu so mi predlagali, naj 

odslej malo več pišem o športu in malo 

manj o politiki. Preden začnem, je prav, 

da me vsaj malce spoznate. Še največ 

sem o dojemanju športa napisal v svoji 

zadnji knjigi Zamegljeni čas. V športnih 

zgodbah od A do Ž sem na šaljiv način 

popisal svoje športne dogodivščine oziroma 

svoj način dojemanja športa in rekreacije. 

Tako bom poskušal pisati tudi 

v svojih športno obarvanih kolumnah. 

Sem športni navdušenec, ki pa si 

raje kot kakšno tekmo ogleda dober 

film. To nekako ne gre skupaj, mar ne? 

Če pa moram izbirati med dobrim filmom 

in neko zunanjo športno aktivnostjo 

ali rekreacijo, izberem slednji 

dve možnosti. Še vedno, čeravno naj 

bi moje dosedanje poškodbe, ki so se 

nabrale, govorile nasprotno – da je čas 

za »počitek«. Moji najbližji so nad mano 

že malce obupali. Ko se je zdelo, da 

sem pred leti nogometne čevlje obesil 

na klin, kot se reče, sem se pri 45 letih 

odločil, da se po desetih letih premora 

spet vrnem na zelene površine. Vztrajal 

sem dve leti, potem pa so bolečine v ledvenem 

delu hrbtenice vendarle dovolj 

glasno prišepnile, da je dovolj. Našel 

sem novo ljubezen. Reče se ji tek. Zaradi 

mene tudi z veliko začetnico, ker ga 

imam res tako neizmerno rad. 

Kar se športnih poškodb tiče, se 

lahko »pohvalim« z najmanj tridesetimi 

zvini gležnja, večnimi težavami s 

križem (tako Zasavčani rečemo, ko nas 

boli tam zadaj) in najmanj tridesetimi 

izpahi leve rame, ki sem si jo vsaj desetkrat 

kar sam namestil nazaj v pravilni 

položaj. Včasih tako, da sem stopil na 

dlan, se malo dvignil in je roka skočila 

nazaj. Včasih mi je kdo roko na hitro 

malo potegnil in se je ravno tako slišalo 

»klik«, ko je bila spet na pravem mestu. 

AMATER IN SAMOUK 

Na razočaranje mojih najbližjih mi ni 

kliknilo, da bi se bilo dobro malo ustaviti. 

Niti lani ne, ko so se začele še težave 

s kolenom. Počen notranji meniskus me 

ni povsem ustavil, saj sem se hočeš nočeš 

zaljubil v kolo, ki mi je pomagalo, da 

že spet veselo – sicer manj kot pred poškodbo 

– »laufam« naokrog. Medtem ko 

je moja Mojca obupala, da bo enkrat vendarle 

konec mojih športov, mama še ni in 

me občasno opozori, da bi se bilo dobro 

malo ustaviti. Saj bi se, a kaj, ko pravijo, 

da imam namesto Zmajevih Duracellove 

baterije. Ki menda držijo dlje. 

Tako, zdaj veste, s kom imate opravka. 

Morebiti je prav, da vam zaupam še 

to, da že vrsto let ne tekmujem. Ah, ti 

porazi! Zadnje desetletje raje tečem humanitarno. 

A o tem kdaj drugič. 

Sem pa tudi ponosen navijač, tak 

optimističen. Veste, če se naši uvrstijo 

na veliko tekmovanje, sem ponosen do 

neba in niti nisem razočaran, če potem 

ne gre vse po načrtih. Zame so junaki. 

Glede na to, da jim gre v zadnjem obdobju 

odlično, sem temu primerno še bolj 

ponosen in hodim še bolj pokonci kot 

že sicer. Zato se je prijelo, da hodim kot 

pav. Tudi zato mi je nekdanje kolo Pony 

še najbolj všeč. Na njem res lahko sediš 

vzravnano, medtem ko si pri novih, ki so 

podobni Tadejevemu in Primoževemu, 

povsem sklonjen. Zato ni čudno, da me 

zdaj še vratne mišice kdaj pošteno bolijo. 

Ne nazadnje moraš glavo ves čas držati 

dvignjeno, da sploh vidiš, kje voziš. 

Povedati moram še to, da sem čisto 

navaden amater, samouk. Tudi malce 

samosvoj. Ko bi bilo koristno zaradi 

kakšne poškodbe počivati, tega seveda 

ne naredim. Tako da mojih besed nikakor 

ne jemljite kot čisto zlato. Marsikdaj 

se motim, a nekaj zagotovo vem: bolje je 

kakšno uro več preživeti ob športni aktivnosti 

kot pa kakšno uro več leže na 

kavču. Čeravno tudi slednje kar paše.

Kolumna 


51 

Nimam potrebe po polnjenju 

tišine z besedami. 

Ker je tišina polna in lepa. 

Lahko sem z njo. 

MATEJA PERŠOLJA 

TOMO STRLE/ 

CITRUS 

O perfekcionizmu 

in IDEALIH 

Nisem več prazna in ne polnim praznine z oblačili in modnimi dodatki 

(pre)dragih znamk. Ne občudujem več jaht, ki se vozijo mimo moje terase na morju, 

in nimam več potrebe, da bi dopust preživljala tako. Nimam potrebe po eksotičnih 

potovanjih nekam daleč. 

A 

še pred dvema letoma je bilo drugače. 

Občudovala in zavidala sem 

tistim, ki so si lahko privoščili »idealen« 

dopust, npr. v modernih hotelih, 

na jahtah, v oddaljenih krajih ali samo boljših 

apartmajih. Zdelo se mi je, da bi denar, če bi ga 

imela, vse rešil. 

SLIKA »IDEALNEGA« DOPUSTA 

Nenehno sem iskala in si ustvarjala sliko »idealnega« 

dopusta. Z oprezanjem za drugimi (v svetu 

in na spletu) sem vedno našla nekaj boljšega od 

tega, kar sem si lahko privoščila. Nikoli ni bilo 

dovolj dobro. Nikoli. Tudi ko sem izbrala sobo, 

apartma, sem si pokvarila dopust in iskala, kaj ni 

v redu, ter idealizirala druge sobe ali apartmaje. 

Tako sem si sama ustvarjala nezadovoljstvo in 

posledično nisem uživala v dopustu. Vedno sem 

bila z mislimi in željami drugje in nisem znala 

uživati, ceniti tega, kar imam. Z glavo sem bila v 

pričakovanju prihodnosti, zato sem ostajala nezadovoljna 

v sedanjosti. 

Posledično sem bila pogosto nezadovoljna z 

izbiro, ker sem vedno videla, kaj boljšega bi lahko 

izbrala, kaj bi si lahko privoščila, če bi imela denar. 

Danes spoznavam, da nič ne bi rešil. Z njim 

bi si lahko privoščila še tako idealne stvari, a bi 

bila še vedno prazna. Občutka praznine namreč 

ni mogoče napolniti z materialnim. Občutka osamljenosti 

ni mogoče napolniti z besedami. 

UMETNOST ŽIVLJENJA 

Nimam potrebe po polnjenju tišine z besedami. 

Ker je tišina polna in lepa. Lahko sem z njo. 

Nimam potrebe lepšati, popravljati sebe in sveta 

okrog sebe. Izjemen je tak, kot je. Lahko sem 

taka, kot sem. 

Pred osebnim nemirom mi ni treba več bežati 

v delo, družbo. Ni ga. 

Ni mi treba več delati projektov, da bi se dokazala 

sebi in drugim. Ne delam več za pohvale 

in potrditve. Lahko ustvarjam in prispevam. Ne 

prispevam zato, da bi karkoli pričakovala. Dajem 

in prejemam. 

Ni mi treba več teči skozi življenje, lahko hodim. 

Ni mi treba prebrati vseh knjig, da bi vedela. 

Lahko sem tukaj in zdaj, mirna in se slišim. Slišim, 

kaj me pokliče: enkrat pisanje, drugič urejanje 

nove spletne strani inštituta, likanje, nov 

projekt, kuhanje ... To je zame svoboda. 

Ne čakam pravega trenutka. Ker čakanje na pravi 

trenutek, pravo stvar, na pravi način ubija, hromi. 

Umetnost življenja je videti izjemnost in priložnost 

ne glede na okoliščine, v katerih smo. 

156 11. 7. 2024

52 

VZGOJA 

S povezanimi posamezniki 

je skupnost močnejša. 

ZAKAJ PRESEGATI MEJE 

lastnega (digitalnega) vrtička 

Zdrava in varna uporaba tehnologije ni samo osebna, ampak tudi družbena odgovornost. Morda je čas, da 

tudi v današnji družbi pristopimo do izziva zdrave in varne uporabe digitalne tehnologije bolj skupnostno. 

BENJAMIN TOMAŽIČ, INŠTITUT INTEGRUM 

SHUTTERSTOCK 

Veliko je knjig, ki prinašajo 

nove vpoglede v izzive zdrave 

uporabe digitalne tehnologije. 

Zdi se mi, da marsikatera prinaša 

določene nove uvide, ki mi lahko 

kot posamezniku bistveno pomagajo 

pri samodisciplini in v izzivih življenja. 

Če bi kdo želel poletno branje o omenjenih 

vsebinah, vsekakor priporočam 

Atomske navade, Digitalni minimalizem, 

Ukradena pozornost, Epidemija 

pametnih telefonov … 

Še več je aplikacij, ki nas na različne 

načine (nekateri izmed njih so precej 

inovativni – recimo »digitalno sajenje 

dreves«) spodbujajo k ne pretirani uporabi 

zaslonov. Čeprav se strinjamo, da je 

tudi pri vzgoji na tem področju najpomembnejši 

zgled, se nam zdi po drugi 

strani pomembno, da pogledamo »tudi 

k sosedu« oz. da se v določeni meri aktiviramo 

tudi na širši družbeni ravni. 

156 11. 7. 2024 

SOSEDOV OTROK 

»VISI« NA TELEFONU 

Večina nas ima precej bolj izurjeno oko 

za opazovanje napak drugih in malo 

manj za odkrivanje brun v lastnih očeh. 

Na področju zdrave in varne uporabe 

digitalne tehnologije ni prav nič drugače. 

Hitro lahko vidimo, kaj vse delajo 

narobe na tem področju pri sorodnikih, 

Zakaj ne bi torej skrbeli 

predvsem za zdravo uporabo 

digitalne tehnologije 

v svojem domu in se ne vtikali 

v to, kaj na tem področju 

počnejo drugi? 

prijateljih, v šoli … težje pa odkrivamo 

možnosti za izboljšave v lastni družini. 

Tudi večina spodbud (vključno z 

našimi prejšnjimi članki) se osredotoča 

na vidik vzpostavljanja zdravih nastavkov 

za uporabo digitalne tehnologije 

v okviru našega lastnega doma. Zakaj 

ne bi torej skrbeli predvsem za zdravo 

uporabo digitalne tehnologije v svojem 

domu in se ne vtikali v to, kaj na tem področju 

počnejo drugi? 

ČISTILNE AKCIJE 

V DIGITALNEM SVETU 

Verjetno smo bili tako ali drugače že 

udeleženi v kakšni čistilni akciji, ko smo 

z vrečami, rokavicami, morda kakšno 

palico za natikanje smeti prečesavali 

breg potoka, določen del gozda, kakšno 

pot ali drug del narave, ki so ga »oplemenitili« 

različni svetlikajoči se predmeti 

nič kaj plemenitih bivših lastnikov.

VZGOJA 

53 

Ne gre le za zaščito lastnih 

interesov, ampak za skrb 

za širšo skupnost. 

Po opravljenem čiščenju se lahko v 

nas velikokrat pojavi mešanica ponosa, 

da smo naredili nekaj dobrega, ter žalosti, 

zgroženosti in obupa nad tem, kolikšen 

del ostaja še neočiščen in predvsem 

koliko oseb še vedno povzroča 

onesnaženje. 

Če bi vsak počistil smeti s svojega 

vrta in jih morda odvrgel takoj za mejo, 

na »javno dobro«, bi kmalu tudi njegovo 

posestvo izgubilo vrednost in občutek 

urejenosti ne bi bil pravi. 

Obstaja vzporednica z digitalnim 

svetom, ki jo starši največkrat verjetno 

slišimo v obliki stavka: »Vsi drugi v razredu 

že imajo pametni telefon.« Boj za 

ohranjanje lastne meje lahko postane 

zelo intenziven in velikokrat vpliva tudi 

na odnose. 

VZPOREDNA POT 

Pri tem se lahko vdamo in pustimo, da 

se pač smeti začnejo nabirati tudi na 

našem posestvu (otroku damo pametni 

telefon takrat, ko se nam zdi, da ga 

dobijo tudi njegovi sovrstniki), lahko pa 

trdno stojimo na okopih in redno čistimo 

vsak centimeter svojega vrtička 

(zagovarjamo svoje stališče ter s tem 

otroku poskušamo vcepiti, zakaj zanj 

res ni dobro, da pride prehitro v stik z 

digitalnimi vsebinami). 

V realnosti nas je večina, ki to beremo, 

verjetno nekje vmes, se pa po 

mojem premalo zavedamo moči, ki jo 

imamo na vzporedni poti in v tem, da 

je naša moč najbolj razvita takrat, ko 

smo povezani v skupnost. Kaj mislimo 

s tem? Pri odpadkih bi bila skupna čistilna 

akcija kar dober prikaz tega, da 

lahko skupaj očistimo več, se pri tem 

podpiramo in po drugi strani tudi zavedamo, 

kako pomembno je, da redno 

čistimo svoj prostorček pod soncem. 

SKUPAJ ZA BOLJŠO 

DIGITALNO PRIHODNOST 

Na področju uporabe digitalne tehnologije 

se lahko kot skupnost pogovarjamo 

o izzivih in rešitvah, ki jih srečujemo 

na svoji poti. Zdi se nam, da je 

teh pogovorov občutno premalo in da 

takrat, ko pride do njih, lahko prinesejo 

marsikaj dobrega, če so primerno 

usmerjeni. Če se boste kakšnega 

takšnega pogovora lotili v prihodnjih 

tednih, k čemur vas toplo vabimo, je 

tu nekaj misli, ki nam pomagajo: 

1. Izhajajmo iz sebe: Povejmo to, 

kar je smiselno z naše perspektive, 

in to razložimo. Osebnih izkušenj 

drugih ne komentirajmo, razen 

če kdo izrecno prosi za nasvet 

oz. komentar. 

2. Bodimo ranljivi: Ob zavedanju, 

da nismo vsevedni na tem področju, 

je za grajenje varnega prostora 

bistveno, da iskreno podelimo 

tudi kakšno napako, ki smo jo naredili. 

To lahko sogovorniku pokaže, 

da naš namen ni obsojanje 

njegovih napak. 

3. Podelimo si načine, ki so pri nas 

delovali: Čeprav je ključna podelitev 

napak, je zelo smiselno podeliti 

tudi kakšno spoznanje in izkušnjo, 

ki sta pri nas delovala. Morda bo to 

koristilo še komu, čeprav se nam 

lahko zdi že trivialno. Konkretnost 

izkušenj se tu pogosto povezuje z 

našo ranljivostjo (terapije, skupine 

za pomoč, določeni programi ali 

projekti, svetovalci …). 

4. Poslušajmo: Ko nekdo začne pripovedovati, 

mu iskreno prisluhnimo. 

Ker nimamo obutih njegovih 

škornjev, tudi ne moremo poznati 

v celoti njegovega primera. Tako 


nam lahko ta zgodba pomaga videti 

nekaj novega, kar bo morda 

nekoč koristilo tudi nam. 

5. Spodbujajmo razmisleke in 

konkretne korake: Z odprtimi 

vprašanji lahko začnemo iskati 

rešitve problemov, ki jih prepoznavamo 

kot skupne, in v varnem 

okolju se tudi ni treba preveč 

sekirati, da bi bili popolnoma politično 

korektni. Sanjajmo boljšo 

prihodnost za svoje otroke in zase 

z osebami, ki so nam blizu in so 

brez skritih namenov. 

SUPER MOČ 

V DIGITALNI DRUŽBI 

Človek si je preživetje zagotovil tako, 

da je razvijal moč skupnosti, saj bi kot 

posameznik bolj klavrno končal. S povezovanjem 

pa je presegel nevarnosti 

zveri, pomanjkanja hrane, neugodnih 

vremenskih vplivov … 

Morda je čas, da tudi v današnji 

družbi pristopimo do izziva zdrave in 

varne uporabe digitalne tehnologije 

bolj skupnostno. Verjamemo, da to zahteva 

našo pozornost in sodelovanje na 

vseh ravneh družbe. Ne gre le za zaščito 

lastnih interesov, ampak za skrb za širšo 

skupnost. 

Lahko ustvarjamo digitalno okolje, 

ki bo bolj varno in koristno za vse generacije. 

Prvi korak v tej smeri pa je lahko 

že zelo sproščen pogovor na plaži, ob 

pivu ali skupnem sladoledu s prijatelji 

na morju. 

 

156 11. 7. 2024

54 

VZGOJA 

Pripravljenost je povezana 

s starševsko držo 

in zaupanjem 

v otrokove moči, 

da mu ne jemljejo 

možnosti in občutja 

lastnega ponosa. 

KLAUDIA 

URBANČIČ 

TOMO STRLE/ 

CITRUS 

»Tri kamenčke v žep, 

pa gremo skoz vas« 

Mesec maj, ko zacvetijo kostanji, in junij, ko nas odišavijo vrtnice, je čas, ko šolarji 

in študenti zaključujejo ocene, oddajajo še zadnje seminarske naloge in skušajo 

še poslednjič prepričati učitelje o svojem znanju. Nekateri doživljajo to obdobje sproščeno, 

in če so pridno delali sproti, je potrebna le primerna delovna vnema, da zaključijo. 

Za te preizkušnje je sicer potrebna 

določena zdrava napetost, 

vztrajnost, nekaj spodbudne 

treme, ki pa pri večini 

ne vpliva bistveno na telo, razmišljanje 

in vedenje, če so že kot šolarji uspešno 

prestajali preizkušnje, se znali vmes 

sprostiti, igrati ter tako krepiti samozavest 

in samozadostnost. Za druge 

pa je to obdobje lahko izjemno stresno, 

nepredvidljivo in polno napetosti. 

Nekateri se niso učili sproti, drugi so 

imeli preveč sočasnih dejavnosti in jim 

je primanjkovalo časa za poglobljeno 

učenje, tretji so preboleli daljšo bolezen 

ali več viroz in jim je pohajala telesna 

moč, spet drugi so šolsko leto začeli 

izčrpani in se je izgorevanje s tedni 

pouka in naporov še stopnjevalo. 

KAKO BITI PRIPRAVLJEN 

K večji sproščenosti in uspešnosti šolarjev 

pomaga pripravljenost, ki jim da 

156 11. 7. 2024 

samozavest in občutek, da bodo zmogli. 

S tem ko so ponavljali učno snov, se 

urili in pridobivali spretnosti, so preverili 

svoje znanje, delali napake, jih 

ozavestili in pridobili predstavo o svojem 

znanju. K dobri pripravljenosti za 

šolske preizkuse pripomore tudi dovolj 

počitka in dolg, globok spanec, da telo 

predela doživetja, sprosti napetosti in 

se zaceli po treningih. Spanec in procesi, 

ki bodo stekli med njim, bodo telo 

obnovili in pripravili na nov dan. 

Pripravljenost krepi tudi kakovostna 

in zdrava prehrana, ki ohranja budnost, 

osredotočenost in čustveno odpornost. 

Zdravilno delujejo tudi vrstniki s svojimi 

izkušnjami in podporo ali bodrenjem. V 

zdravi skupini se bo šolar počutil varnega 

in sprejetega ter tako pogumneje 

nastopal ali sprejemal neuspehe. Pomaga, 

če otroka podprejo starši in ga zmorejo 

poslušati, objeti in sprejemati zlasti 

tedaj, ko mu ne gre in ko se sam težko 

sprejme. Naj bo objemov in starševskih 

potrditev veliko več kot točk pri matematiki, 

kemiji, športu … 

V BOLNIŠNICI 

Veliko starševskih objemov in dotikov 

sem zaznala, ko sem spremljala starše 

v intenzivni enoti in na kliniki. Naredili 

bi vse za svoje otroke, da bi ozdraveli, da 

ne bi trpeli bolečin in jokali. Staršem, ki 

nimajo bolnih otrok, bi želela prenesti ta 

védenja in sporočila, naj objemajo svoje 

otroke, naj se jih bodrilno dotikajo, da s 

Spanec in procesi, 

ki bodo stekli med njim, 

bodo telo obnovili 

in pripravili na nov dan.

VZGOJA 

55 

tem sproščajo napetosti in strahove ter 

otrokom sporočajo, da v preizkušnjah 

niso sami. Tudi ko gre za najstnika ali 

odraslega sina, je očetova dlan na sinovi 

rami spodbudna in besede utihnejo. 

Tudi bolni otroci, šolarji in njihovi 

starši lahko s primerno pripravo znižujejo 

napetosti in uspešneje sodelujejo v 

postopkih in preiskavah. K njihovi pripravljenosti 

pomagajo razlaga in seznanitev 

s potekom in načrtom zdravljenja, 

pomoč in vključevanje pri negovanju, 

poznavanje udobja in bolečine ter načinov 

za njeno uravnavanje. Ključnega 

pomena pri doseganju pripravljenosti 

bolnih otrok je navzočnost staršev, ki 

naj jih spremljajo kot stalnica v novem 

okolju, med neznanim osebjem in v neznanih 

procesih. Bolni šolarji si želijo 

zaključiti šolske obveznosti kljub telesni 

in miselni šibkosti. 

K večji pripravljenosti pomaga, da 

bolnišnični učitelj podpre namero otroka 

in da učitelji v matični šoli vključijo 

dosežke in prilagodijo otrokove obveznosti, 

ko se ta vrne k pouku. Če bo 

otroku uspelo zaključiti obveznosti, bo 

izkušal manj napetosti in več potrditev 

ter manj spremenjeno vlogo šolarja, kot 

če bi ga poskušali starši in učitelji »varovati«, 

češ: »Počivaj, boš drugo leto 

nadoknadil.« Pouk, vrstniki in otrokovi 

dosežki delujejo varovalno in zanj spodbudno. 

Šolsko okolje je prostor, kjer 

bo otrok, potem ko se mu zdravstveno 

stanje izboljša ali ozdravi, razvijal svojo 

vlogo šolarja in celil neugodne izkušnje, 

pridobljene v bolnišnici, ter pridobival 

potrditve vrstnikov. 

Bolni otroci ne marajo »priboljškov 

bolezni«, ne želijo biti »šparani« in varovani 

»pod steklom« staršev in osebja. 

Želijo si biti enaki vrstnikom, enako teči, 

enako plezati, enako spretno tekmovati 

v besednem dokazovanju in preizkušati 

»novo in vabljivo«. Vse to lahko preverijo 

le v skupini z drugimi. Le tako bodo razvili 

spretnosti in pripravljenost za šolske 

napore, dogajanje na šolskih hodnikih in 

športnem igrišču. 

POKONČNA RAMENA 

IN DVIGNJENA GLAVA 

Med počitnicami bodo šolske učilnice 

zamenjala igrišča, okoliške poti in dvorišča. 

Učni poligon domačega kraja z 

vsemi dogodivščinami in pastmi je za 

šolarjeve izkušnje enako pomemben kot 

poštevanka, samostalniki ali polarne 

spojine. Boj za ozemlje to – in onstran 

glavne ceste, prizadevanje za pozornost 

počitniških deklet in fantov, novi triki in 

spretnosti na kolesu bodo pomembno 

izgradili šolarjevo samopodobo, ki bo 

vzajemno dvignila samopodobo za šolske 

izzive prihodnjega šolskega leta. 

Ko se bo odprlo srce, se bo odprl tudi 

um, da bo celo poštevanka števila sedem 

kot igra. Počitniški dnevi z novimi 

izzivi lahko enako kot šola predstavljajo 

za otroke in najstnike izvor stresa. 

Napetosti, strah ali odpor predstavljajo 

novo okolje pri starih starših, odsotnost 

staršev, spoznanje, da je otrok 

veliko bolj uspešen v šolskih preizkusih 

kot v gibalnih in prostočasnih, nove 

dejavnosti, ki jih drugi že znajo, sam pa 

še ne, nova opravila, kot je iti po mleko 

v temi skozi del naselja, ki pripada nasprotni 

skupini vrstnikov. 

Ko je stara mama naročila Pavlu, 

naj gre po mleko, je vzel kanglico in ni 

pokazal strahu, čeprav ga je telo mrzelo 

in je drgetal v trebuh. Ko je stopil 

Naj bo objemov in starševskih 

potrditev veliko več 

kot točk pri matematiki, 

kemiji, športu … 

čez prag, bi se najraje obrnil nazaj, pa 

je zagledal starega očeta na robu dvorišča, 

ki je klepal koso. Pogled starega 

očeta je bil pomirjujoč, prepričljiv in 

globok. Pokimal mu je in posušil strah 

v mladih očeh: »Zmoreš … pogumno … 

tri kamenčke v žep in gremo skoz vas.« 

Kamenčki so pomenili pripravljenost – 

če jo bo potreboval – za spopad (poleg 

hitrih nog in spretnega izogibanja po 

bližnjicah s kanglico v rokah). Če bo 

Pavel šel sam in zmogel pot skozi temo 

in past vrstnikov, bo ponos veliko večji, 

kot če bi ga pospremil stari oče. Pripravljenost, 

ki jo v tem primeru razvija 

otrok, je povezana s starševsko držo in 

zaupanjem v njegove moči, da mu ne 

jemljejo možnosti in občutja lastnega 

ponosa. Opravi naj sam in tudi ponos 

naj bo njegov. Tako se gradi krepko telo 

s pokončnimi rameni in dvignjeno glavo. 

Gradita in od znotraj ga vzravnavata 

uspešna lastna izkušnja in močan duh. 

Seveda je treba pri poligonu izkušenj, ki 

jih nastavljamo otrokom, upoštevati razvoj 

in starost ter izkušenost otroka, da 

ga preizkušnja ne zlomi. 

TRIJE KAMENČKI 

Šolarje lahko zlomijo tudi preizkušnje, 

kot so popravni izpiti. Teža teh je že 

v tem, da potekajo v času, ko naj bi se 

otroci sprostili in počivali, pa je treba 

zbrati moči in prepotovati še en hrib. To 

seveda krepi duha in daje možnost za še 

eno priložnost in uspeh – če le otrok 

zmore, se uči in si tudi sam priznava, da 

se med letom ni sproti učil. 

Veliko manj obetajoče pa je v primeru, 

ko se je šolar učil, vendar ni imel 

ustrezne pomoči ali je bil veliko odsoten 

in je moral sam nadoknaditi snov, ni 

imel spodbudnega učnega okolja ali ga 

je poučeval učitelj, ki ni izkazoval kompetenc 

za poučevanje ali kompetence 

odnosa. Tudi v primeru popravnega 

izpita ni konec sveta. Naj ima družina 

počitnice, ki bodo mogoče prilagojene 

in celo bolj izvirne in doživete kot vsakoletno 

počitnikovanje. 

Kakšna naj bo pripravljenost za 

popravni izpit, da bo otrok uspešen in 

spomin nanj ne bo obležal kot kamen 

na poti do otrokove prihodnosti? Prvi 

kamenček naj bo znanje, učenje in ponavljanje 

snovi. Drugi kamenček naj bo 

počitek, spanje, zdrava prehrana, dovolj 

tekočine in igra/dejavnost za vmesno 

sprostitev. Tretji kamenček naj bo 

psihična podpora staršev in sorojencev 

ter dodatnega učitelja/inštruktorja, ki 

bodo otroka razbremenili morebitnega 

neuspeha in ga podpirali pri vztrajnosti 

in vzdržljivosti. 

Odgovornost staršev je tudi v tem, 

da preverijo utemeljenost ponovnega 

preizkusa, če med letom niso sproti 

spremljali šolarjevega dela. Dolžnost 

staršev je v tem, da otroku prisluhnejo 

in ga obvarujejo »učiteljev z zagrenjenim 

umom in bolestnim prepričanjem«, 

da so učenci njihovi sotekmovalci in 

konkurenca, oni pa imajo nadmoč, da 

vplivajo na življenjske poti otrok. Mogoče 

pa je smisel ponovnega preizkusa 

priložnost, da se starši povežejo z otrokom, 

mu podarijo svoj čas in odnos, da 

preizkušnja družino okrepi. Mogoče je 

smisel veliko bogatejši kot le pridobiti 

želeno oceno. Morda bo otrok pridobil 

gradnike za prihodnje življenje: vztrajnost, 

potrpežljivost, samozavest in samozadostnost. 

Mogoče je uspeh žilavost 

otroka. Zato pogumno naprej. 

»Puško na rame, sabljo za pas, 

tri kamenčke v žep, pa gremo skoz vas.« 

(otroška izštevanka) 

156 11. 7. 2024

56 

VZGOJA 

Kaj je bila fantičkova 

izkušnja? Da padeš, se 

pobereš in greš naprej. 

Vzgoja za trdoživost in zmagovalci 

ZAKLJUČKA ŠOLSKEGA LETA 

Avtorica prispevka bom bralstvo pričujočega tednika občasno nagovarjala z mislimi o vzgoji, 

predvsem meni dragoceni vzgoji za trdoživost, rezilientnost, prožnost. Vse našteto je starodavno, 

preizkušeno ali prežvečeno in je nasprotje sodobni, bolj progresivni, k individuumu usmerjeni vzgoji. 

DARJA BARBORIČ VESEL 

SHUTTERSTOCK 

Naj ponazorim s primerom, 

o katerem mi je pred tedni 

pripovedovala hči. S svojim 

dojenčkom v vozičku se je 

sprehajala po ljubljanskem parku in 

zaslišala: »Pa daj, Matevž (ime je izmišljeno), 

se mi menda ne boš razlepil na 

ravnem!!!« Ko se je obrnila, je na asfaltirani 

stezi na tleh uzrla »razlepljenega« 

štiriletnega fantiča z rolerji, čelado in 

ostalimi varnostnimi pritiklinami. In 

še s kakšno odrgnino in prasko kot posledico 

»razlepljenja« za povrh. 

Mali je menda gledal, kot da je konec 

sveta, nabiral solzice, gledal svojo nogo 

… Hči je že startala do njega, premišljevala, 

v kateri žep je vtaknila mobitel, 

da bi karseda hitro poklicala nujno pomoč, 

ko se je možakar, predvidevam, da 

156 11. 7. 2024 

oče, še enkrat zadrl: »Daj no, Matevž, 

greva!« in ga čakal kakšnih 50 metrov 

naprej. Mali poškodovanec se je skobacal 

na noge in bolj počasi, negotovo, 

odrolal naprej. 

Hči je opazila, da je še nekaj ljudi, 

predvsem žensk, bilo videti nekako v 

pripravljenosti pomagati. Mislim si, da 

verjetno s spodbudno besedo, kakšnim 

pljuskom čiste vode ali celo nepekočega 

razkužila po odrgninicah. Verjetno bi 

se našel tudi kakšen sladoled v bližnjem 

barčku. Vse mogoče, le da bi malemu 

športniku olajšali enega izmed mnogih 

padcev v življenju. 

TRDOŽIVOST 

Pa vendar, kakšno sporočilo je dal oče 

s svojim vedênjem? Je res le grobijan 

brez občutka? Povsem mogoče. Ali pa 

tudi ne. Kaj je bila fantičkova izkušnja? 

Da padeš, se pobereš in greš naprej. Da 

padci niso nič relevantnega in se ne 

bomo ozirali nanje. Da ne štejejo. Če 

ima možakar vsaj kanček pedagoškega 

občutka in empatije, je čez nekaj sto 

metrov malega potrepljal po ramenu 

in mu namignil, da je dobro izpeljal, 

mogoče je na koncu izleta le dobil sladoled. 

Kakšno pa bi bilo sporočilo, če bi 

oče dovolil, da bi vsi pritekli k na tleh 

ležečemu fantiču, ga tolažili in blažili 

bolečine? Sporočili bi mu, da je svet 

skrben, da bodo ljudje pomagali, da 

bodo vsi okoli tebe, ko ti ne bo šlo, in na 

vse pretege skrbeli zate. Da pravzaprav 

ni tako hudo, če padeš, da se padcev ni 

treba bati, mogoče lahko celo prinesejo

kaj dobrega, na primer kup pozornosti 

in kakšen sladoled viška. 

Na to mislim, ko govorim o vzgoji 

za trdoživost. Na govorim o grobosti, 

govorim o zaupanju v moč otrok, tudi 

odraslih, da naredimo stvari in da jih 

naredimo prav. Da bomo padali, seveda 

bomo; življenje je namreč takšna aktivnost, 

da če se še tako trudiš, te doletijo 

odrgnine, neredko tudi kakšen zlom. 

Za marsikaj smo si celo čisto sami krivi. 

Odnos do težav in bolečin je ključna 

razlika med trdoživimi in tistimi, ki to 

niso. Tistimi, ki so jih njihova okolica, 

družina, sorodniki, sosedje, šola naučili 

prenesti življenje, se soočiti z njim, izpeljati 

stvari, zmagati vsako malo vsakodnevno 

bitko, postlati posteljo, ko se 

ti mudi, napisati nalogo, ko ne veš, za 

kaj gre, narediti vozniški izpit, ko si že 

štirikrat padel. Zlesti na Triglav, skuhati 

kosilo za razširjeno družino in shujšati 

tistih zoprnih šest kilogramov. 

Govorim o zaupanju 

v moč otrok in odraslih, 

da naredimo stvari in da jih 

naredimo prav. 

popravnih izpitih in izpitih učencev, ki 

se šolajo na domu. Da ne omenim tistih, 

ki se šolajo v bolnišnicah, so resno bolni 

ali pa ne zmorejo zahtev življenja. Ali 

pa jim samo niso všeč ocene, ki so jim 

jih dali učitelji, in si želijo drugačnih. 

Ali pa jim mogoče res ne gre, že v prvih 

razredih; mogoče so še nezreli, mogoče 

pa preveč posebni za razred petindvajsetih 

in se ne bodo mogli črk A, K in številk 

učiti še enkrat. Kljub temu, da jih 

ne znajo in so učiteljice predlagale, da 

poskusijo še enkrat, ker bi mogoče, verjetno, 

v drugo šlo. Ne, napredovali bodo 

v naslednji razred. Ker lahko, ker jih 

bodo starši zaščitili pred neuspehom, 

sitnostjo spoznavanja novih sošolcev, 

soočanja z neuspehom. 

Odrasli, starši še posebej, svojo 

vlogo mnogokrat skrčimo na zaščito 

otroka, na skrb, da ne bo bolelo. Če pa 

slučajno bo, bomo mi tam, da bomo 

poskrbeli za obliž in aspirin. Metaforično. 

Kot bogovi bomo odvzeli bolečino, 

kaznovali tiste, ki so jo povzročili (udarili 

kamen, ob katerega se je spotaknil 

otrok, ali prijavili inšpekciji učitelja, ki 

je znanje našega sončka ocenil s tri). 

Urejali svet, da bo po meri otroka, in ne 

učili otroka, da se v svetu znajde. 

Tako bom rekla: zmagovalci letošnjega 

šolskega leta so vsi tisti, ki so ga 

zmogli prenesti. Še posebej, če se je 

VZGOJA 57 

Zmagovalci letošnjega 

šolskega leta so vsi tisti, 

ki so ga zmogli prenesti. 

končalo z nezadostno oceno in so to 

sprejeli. Zmagovalci smo tudi učitelji 

in starši, ki smo ugotovili, da ni bilo po 

naše, da nismo zadovoljni, a smo prenesli, 

našli rešitve, napredovali. 

Vsi, ki se ne bomo dali, bomo naredili 

še enkrat ali še petkrat. Ki bomo 

brali, dokler ne bomo vedeli, kaj besede 

pomenijo. Našli tiste magične 4/9 od 

12 ali pa se že končno uglasili s 7. b., da 

bodo v razredu odprli zvezke in ne urejali 

Instagrama. Da bomo starši končno 

našli strategije, ki bodo omogočile razumno 

pospravljene sobe in umazano 

perilo na pravem mestu. Si pomagali, 

da bomo zmogli. Rekli sebi in drugim 

»Vstani in hodi!«, si stali ob strani, se 

opogumljali in se veselili zmag. Ali pa 

častnih porazov. Kot so nam pokazali 

slovenski nogometaši po tekmi s Portugalsko. 

Zmagovit ni bil rezultat tekme, 

zmaga je bila drža, ki so jo zmogli naši 

fantje. Nisem si mislila, da bom kdaj 

zapisala, da so nogometaši zgled. A so 

lahko, zakaj pa ne?! 

 

Gre za razliko med tistimi, ki izpeljejo 

svoja življenja, ne nujno lahko in 

udobno, pa vseeno v meri, ki jo zmorejo, 

ter tistimi, za katere bomo morali 

poskrbeti drugi. Pa ne zato, ker so bolni, 

hendikepirani ... Omenjeni ljudje se 

navadno najdejo med tistimi, ki hočejo 

kljub svojim oviranostim, težavam, celo 

bolečinam delati, sodelovati, biti tvoren 

del skupnosti. Včasih jim prav mi, ki želimo 

pomagati, smo skrbni in želimo biti 

koristni, v bistvu ne dovolimo izpolniti 

danosti, potencialov, ki jih imajo. Če je 

edino, kar stara mama zmore, oluščiti 

fižol, tudi prav. Nedvomno bolje, kot da 

človek cel dan gleda televizijo, češ da 

drugih, bolj učinkovitih, ne moti s svojo 

prisotnostjo in čuti, da njegovo bivanje 

res nima smisla, da je odveč. 

VSTANI IN HODI 

O tem sem premišljevala, ko smo konec 

šolskega leta urejali pritožbe in ugovore 

na ocene, se pogajali o znanju na 

156 11. 7. 2024

58 

ZANIMIVOSTI 

Najbolj prizadete so tiste 

mišice, ki nam pomagajo 

ohranjati držo v hrbtu, vratu, 

mečih in kvadricepsih. 

NINA RAZINGER 

SHUTTERSTOCK 

Neverjetne posledice na telesu 

po več kot letu dni V VESOLJU 

Rekord posameznega potovanja v vesolje trenutno znaša 371 dni, vendar daljša obdobja 

v orbiti presenetljivo spremenijo telo astronavtov – spremenijo njihove mišice, možgane in 

celo njihove črevesne bakterije, poroča BBC. Razlika obstaja tudi med ženskami in moškimi. 

Nasin astronavt Frank Rubio je 371 dni 

preživel v vesolju, njegov odhod z Mednarodne 

vesoljske postaje (ISS) in vrnitev 

na Zemljo pa sta pomenila konec najdaljšega 

posameznega vesoljskega poleta Američana 

doslej. V tem času je imel astronavt skupaj s svojimi 

člani posadke 5.963 obhodov okoli Zemlje, prepotoval 

je 157,4 milijona milj (253,3 milijona kilometrov). 

Kljub temu sta mu še vedno manjkala približno 

dva meseca do rekorda za najdaljši človeški vesoljski 

polet. Ruski kozmonavt Valeri Poljakov je sredi 90. 

let prejšnjega stoletja na krovu vesoljske postaje Mir 

preživel 437 dni. Čas, ki ga je Rubio preživel v okolju z 

nizko gravitacijo ISS, pa je močno vplival tudi na njegovo 

telo, zato so ga morale ekipe za reševanje dvigniti 

iz kapsule. Hkrati je prvi astronavt, ki je sodeloval 

v študiji, ki preučuje, kako lahko vadba z omejeno 

opremo v telovadnici vpliva na človeško telo. 

ZMANJŠEVANJE MIŠIČNE 

IN KOSTNE MASE 

Brez stalnega vpliva gravitacije na okončine se mišična 

in kostna masa hitro začne zmanjševati. Najbolj 

prizadete so tiste mišice, ki nam pomagajo ohranjati 

držo v hrbtu, vratu, mečih in kvadricepsih. V mikrogravitaciji 

jim namreč ni treba tako močno delati 

in začnejo usihati. Že po dveh tednih lahko mišična 

masa upade za kar 20 odstotkov, na daljših misijah (od 

tri do šest mesecev) pa tudi do 30 odstotkov. 

Ker astronavti svojih okostij ne izpostavljajo 

tolikšni mehanski obremenitvi kot pod vplivom 

Zemljine gravitacije, se začnejo njihove kosti demineralizirati 

in izgubljati trdnost. Astronavti lahko 

izgubijo 1–2 odstotka svoje kostne mase vsak mesec, 

ki ga preživijo v vesolju, in do 10 odstotkov v 

šestih mesecih, kar lahko poveča njihovo tveganje 

za zlome in podaljša čas, potreben za celjenje. 

Da bi se temu izognili, v orbiti na ISS dnevno 

opravijo 2,5 ure intenzivnega treninga. To poleg 

rednih vadb na tekalni stezi in sobnem kolesu 

vključuje serijo počepov, mrtvih dvigov, veslanj in 

potiskov s klopi z uporabo naprave za vadbo z uporom, 

ki je nameščena v 'telovadnici' na Mednarodni 

vesoljski postaji (ISS). Jemljejo tudi prehranska 

dopolnila, ki jim pomagajo ohranjati čim bolj zdrave 

kosti. Pomanjkanje gravitacije, ki vleče njihova 

telesa navzdol, lahko pomeni tudi, da astronavti 

med bivanjem na ISS nekoliko zrastejo, saj se njiho- 

156 11. 7. 2024

ve hrbtenice rahlo podaljšajo. To lahko 

povzroči težave, kot so bolečine v hrbtu 

med bivanjem v vesolju in zdrs diskov, 

ko se vrnejo na Zemljo. 

OHRANJANJE TEŽE 

Čeprav teža v orbiti pomeni zelo malo, 

saj gre za okolje mikrogravitacije, kar 

pomeni, da lahko vse, kar ni privezano, 

prosto lebdi, je tudi ohranjanje zdrave 

teže v orbiti izziv. Astronavt Scott Kelly 

je v 340 dneh na krovu ISS kljub pestri 

paleti hranljivih živil, ki jih imajo astronavti 

s seboj, izgubil sedem odstotkov 

svoje telesne mase več kot njegov brat 

dvojček, ki je ta čas preživel na Zemlji in 

je prav tako sodeloval v raziskavi. 

Vesolje vpliva tudi na našo kri. Na 

Zemlji gravitacija pomaga potiskati kri 

po telesu navzdol, medtem ko jo srce 

črpa nazaj navzgor. V vesolju pa se ta 

proces poruši (čeprav se telo nekoliko 

prilagodi) in v glavi se lahko nabere več 

krvi kot običajno. Nekaj te tekočine se 

lahko zbere na zadnji strani očesa in 

okoli vidnega živca, kar povzroči edem 

in posledično spremembe vida. Te se 

v običajno stanje povrnejo v približno 

enem letu po vrnitvi astronavtov 

na Zemljo, nekatere spremembe pa so 

lahko trajne. Izpostavljenost galaktičnim 

kozmičnim žarkom in energijskim 

sončnim delcem lahko povzroči tudi 

druge težave z očmi. Astronavti na krovu 

ISS so poročali, da so v svojih očeh 

videli bliske svetlobe, ko kozmični žarki 

in sončni delci zadenejo njihovo mrežnico 

in vidne živce. 

SPREMEMBE 

V STRUKTURI 

MOŽGANOV 

Dolgotrajne 

vesoljske 

misije 

lahko povzročijo spremembe v strukturi 

možganov. Votline v možganih lahko 

nabreknejo; nazaj na normalno velikost 

se skrčijo v obdobju do treh let. Kot je 

pokazal primer ruskega kozmonavta 

iz leta 2014, se v vesolju spremenijo 

tudi ravni nevronske povezanosti v delih 

možganov, povezanih z motorično 

funkcijo oz. gibanjem, in v vestibularnem 

sistemu, ki ima pomembno vlogo 

pri orientaciji, ravnotežju in zaznavanju 

našega lastnega gibanja. 

Za naše dobro zdravje je pomembna 

tudi sestava in raznolikost mikroorganizmov, 

ki živijo v naših telesih in 

na njih. Ta mikrobiota lahko vpliva na 

to, kako prebavljamo hrano, vpliva na 

stopnje vnetja v našem telesu in spremeni 

način delovanja naših možganov. 

Raziskovalci, ki so pregledovali Kellyja, 

so ugotovili, da so se bakterije in 

glivice, ki živijo v njegovem črevesju, 

močno spremenile v primerjavi s tistimi 

pred poletom v vesolje. To morda 

ni tako presenetljivo, saj je jedel precej 

drugačno hrano, dneve pa je preživljal z 

drugimi ljudmi. Veliko bakterij in glivic 

dobimo namreč od ljudi, s katerimi živimo. 

Na to pa vplivajo tudi izpostavljenost 

sevanju, uporaba reciklirane vode 

in spremembe v telesni dejavnosti. 

VPLIVI NA DNK 

Ena najpomembnejših ugotovitev Kellyjevega 

dolgotrajnega potovanja v vesolje 

je bila povezana z učinki na njegovo 

DNK. Na koncu vsake verige DNK so 

strukture, znane kot telomere, za katere 

se domneva, da pomagajo zaščititi naše 

gene pred poškodbami. Ko se staramo, 

se te krajšajo, vendar je raziskava o Kellyju 

in drugih astronavtih pokazala, 

da potovanje v vesolje spreminja dolžino 

telomer. »Prav tako je bilo nepričakovano, 

da se je dolžina 

telomer ob vrnitvi na 

Zemljo hitro skrajšala 

za vse člane posadke. 

Posebej 

pomembno za 

dolgoročno 

zdravje in 

ZANIMIVOSTI 59 

Večina sprememb DNK se 

je normalizirala v šestih 

mesecih po vrnitvi na Zemljo. 

proces staranja je, da so imeli astronavti 

na splošno po vesoljskih poletih veliko 

več kratkih telomer kot prej,« je dejala 

Susan Bailey, profesorica okoljskega 

in radiološkega zdravja na univerzi Colorado 

State, ki je bila del ekipe, ki je 

preučevala Kellyja in njegovega brata. 

Astronavti, ki so v orbiti dolgotrajno 

izpostavljeni, kažejo znake poškodbe 

DNK, a se večina teh sprememb normalizira 

v šestih mesecih po vrnitvi 

na Zemljo. Prav tako so ugotovili, da je 

astronavtova koža približno šest dni po 

vrnitvi z vesoljske postaje bolj občutljiva 

in ima izpuščaje. 

RAZLIKE MED SPOLOMA 

Da prihaja do razlik med načinom, kako 

se imunski sistem astronavtov in astronavtk 

odziva na vesoljske polete, je pokazala 

študija iz prejšnjega meseca. Z 

uporabo podatkov o izražanju genov iz 

vzorcev, pridobljenih od posadke misije 

SpaceX Inspiration 4, ki je jeseni 2021 v 

orbiti preživela slabe tri dni, so identificirali 

spremembe v 18 beljakovinah, 

povezanih z imunskim sistemom, staranjem 

in rastjo mišic. 

Odkrili so izražanje treh proteinov, 

ki igrajo pomembno vlogo pri vnetju 

v primerjavi s stanjem pred poletom. 

Moški so bili bolj občutljivi na vesoljske 

polete, z več motnjami v genski aktivnosti, 

potrebovali so več časa, da so se 

po vrnitvi na Zemljo vrnili v normalno 

stanje. Genska aktivnost dveh proteinov, 

znanih kot interlevkin-6, ki pomaga 

nadzorovati ravni vnetja v telesu, in interlevkin-8, 

ki se proizvaja za usmerjanje 

imunskih celic na mesta okužbe, je bolj 

prizadeta pri moških kot pri ženskah. 

Tretji protein, imenovan firbrinogen, 

ki sodeluje pri strjevanju krvi, je 

bil prav tako bolj prizadet pri moških 

astronavtih. Pred raziskovalci 

je sicer še kar nekaj neznank 

o tem, zakaj se zdi, da so 

ženske manj občutljive 

na posebne učinke vesoljskih 

poletov, vendar 

je to lahko povezano 

z njihovim 

odzivom na stres. 

156 11. 7. 2024

60 

ZANIMIVOSTI 

NINA RAZINGER 

HAARETZ.COM 

V Izraelu odkrili ZAKLAD 

iz časa Rimljanov 

Nedavna arheološka izkopavanja v Izraelu so razkrila izjemen zaklad, ki je star približno 1650 let. 

Gre za kovance, ki segajo v čas judovskega upora proti Konstanciju Galu v četrtem stoletju. 

Arheologi v Izraelu so nedavno 

prišli do odkritja, ki so ga 

oklicali kot »dramatično«, saj 

širi zgodovinsko znanje o življenju 

Judov v starorimski dobi Izraela. 

Izraelska uprava za starine (IAA) je na 

družabnih omrežjih objavila informacije 

o izkopavanju najdišča v Lodu, ki je 

v osrednjem Izraelu. Pojasnili so, da so 

arheologi nedavno našli ostanke uničene 

judovske javne stavbe, ki je nekoč 

stala v Palestini. 

94 KOVANCEV 

»Med različnimi najdbami v stavbi so 

bili impresivni kamniti in marmorni 

artefakti, grški, hebrejski in latinski 

napisi ter napis z imenom Juda iz duhovniške 

družine, ki ga še preučujejo,« 

je za Fox News dejal predstavnik IAA 

in dodal, da prav ti napisi potrjujejo povezavo 

zgradbe z judovsko skupnostjo. 

Izkopali so zaklad 94 kovancev, starih 

približno 1650 let, ki ne nudijo le vpogleda 

v ekonomsko življenje takratne 

dobe, ampak tudi informacije o političnih 

in verskih razmerah. To neverjetno 

odkritje namreč sega v obdobje judovskega 

upora proti Konstanciju Galu, 

ki se je začel leta 351 po Kristusu. 

Kovanci, stari približno 

1650 let, ne nudijo le vpogleda 

v gospodarsko življenje 

takratne dobe, ampak 

tudi informacije o političnih 

in verskih razmerah. 

156 11. 7. 2024 

»Čeprav so pisni dokazi 

o tem uporu redki, 

obstajajo besedila, ki 

poročajo, da so večje 

judovske skupnosti, 

kot so Lod, Zipori 

in Tiberias, uničile 

sile rimskega cezarja 

Flavija Konstancija 

Gala,« pojasnjujejo 

strokovnjaki. 

Najstarejši kovanci bi 

lahko sicer nastali že leta 

221 po Kr. Zgodovinarji menijo, 

da je bil zaklad med uporom 

namenoma skrit. Ko bi se 

razmere umirile, pa bi se tisti, ki so 

ga zakopali, vrnili ponj. 

VELIČASTNA ZGRADBA 

Dva od arheologov, ki sta bila na najdišču, 

sta v skupni izjavi za medije dejala, da je 

veličastna zgradba verjetno služila kot 

bivalni prostor za mestne judovske starešine. 

»Iz talmudskih spisov vemo, da je bil 

Lod najpomembnejše judovsko središče 

po uničenju drugega templja v Jeruzalemu. 

Ta zgradba, uničena do samih temeljev, 

je jasen pokazatelj, da je bil upor 

zadušen z nasiljem in okrutnostjo. Ni šlo 

zgolj za lokalno 

vstajo, kot so trdile 

nekatere prejšnje študije,« 

sta pojasnila. Do zdaj je 

to edini dokaz o obsegu in moči tega upora 

v Lodu, ki je v središču države. 

Na najdbo se je odzval tudi ponosni 

župan mesta Yair Revivo, ki je odkritje 

označil za zelo čustveno in ganljivo 

hkrati. Poudaril je, da najdbe na tem 

območju dokazujejo, da je Lod eno najstarejših 

mest na svetu. Profesor Joshua 

Schwartz iz sveta IAA pa je opozoril, da 

odkritje sproža tudi dodatna vprašanja. 

»Težko je ugotoviti, ali je ta veličastna 

zgradba služila kot sinagoga, študijska 

dvorana, sejna dvorana starešin ali je 

imela vse tri funkcije hkrati. Jasno pa je, 

da se velikost zgradbe, zaloga kovancev 

in skupek arheoloških najdb, ki jih je 

povzročilo izkopavanje, dobro ujemajo 

z opisom Loda tako v judovskih kot 

nejudovskih virih, in sicer kot središča 

resničnega judovskega življenja Tore v 

obdobjih Mišne in Talmuda,« je dejal. 

Odkriti zaklad ima namreč izjemen 

pomen za razumevanje zgodovine stare 

dežele Palestine oziroma današnjega 

Izraela in širše regije. Ne le, da ponuja 

konkreten vpogled v življenje ljudi pred 

1650 leti, ampak pomaga arheologom 

in zgodovinarjem rekonstruirati tudi 

kulturne, družbene in gospodarske razmere 

tistega obdobja. Najdbe, kot je ta, 

so ključne za razumevanje preteklosti 

in ohranjanje kulturne dediščine za prihodnje 

generacije.

SLADKO-SLANE BRBONČICE AKTUALNO 61 

CVETAČA IN BROKOLI 

v kremni česnovi omaki 

SELMA BIZJAK 

www.sladkoslanebrboncice.si 

2 OSEBI PREPROSTO 30 MINUT 

SESTAVINE 

• 500 g cvetače in brokolija 

• 6 strokov česna 

• 150 g rezin hamburške 

slanine 

• 250 ml smetane za kuhanje 

• 80 g ribanega parmezana 

• sol 

• poper 

• svež peteršilj 

1. Cvetačo in brokoli operemo pod 

tekočo vodo. Cvetove obeh v slanem 

kropu kuhamo 15–20 minut 

(odvisno od velikosti cvetov), da se 

rahlo zmehčajo. 

2. Medtem v večji, globoki ponvi 

na maščobi popečemo na koščke 

narezano hamburško slanino ter 

stroke česna v olupku. Ko je hamburška 

slanina hrustljava, jo s penovko 

poberemo iz ponve in predenemo na 

papirnato brisačko. Ponev pokrijemo 

in česen dalje dušimo, da se zmehča. 

Ko je na dotik mehak, ga iz olupka 

iztisnemo v ponev, prilijemo smetano 

za kuhanje, solimo, popramo ter 

nadaljujemo s kuhanjem. 

3. Ko sta cvetača in brokoli 

kuhana, ju odcedimo in dodamo 

v ponev. Dodamo riban parmezan 

in premešamo. Pokrito, na nizki 

temperaturi kuhamo še 2–3 minute, 

da se sestavine povežejo. Tik preden 

odstavimo s kuhališča, vmešamo 

še pečeno hamburško slanino ter 

sesekljan peteršilj. 

BOG ŽEGNAJ! 

156 11. 7. 2024

62 

DOGODKI 

Koledar dogodkov JULIJ 

15 

PON 

Koncert: Moški zbor Il 

polifonico di Ruda 

20.30 

Ljubljanska stolnica, 

Dolničarjeva 1, Ljubljana 

Koncert 

12 

PET 

Ljudsko petje 

9.15–12.15 

Medgeneracijski center Kranj, 

Cesta talcev 7, Kranj 

Pathosmultimedia/F.Ruzzier 

Italijanski moški zbor Il polifonico iz mesta Ruda 

je imel turneje skorajda po vsem svetu. V okviru 

svojega poslanstva ohranjanja furlanske tradicije 

se je izmojstril predvsem v glasbi 19., 20. in 21. 

stoletja. Tokrat bodo izvajali tudi delo slovenskega 

mojstra zborovske glasbe, skladatelja Ambroža 

Čopija. Pod taktirko zborovodkinje Fabiane 

Noro si je s svojim izjemnim izrazom, tehnično 

podkovanostjo ter skupnim muziciranjem prislužil 

kar 42 zmag na najprestižnejših mednarodnih 

tekmovanjih sveta. Mnogi svetovni skladatelji 

svoja dela pišejo prav zanj. Leta 2010 je bil o tej 

vrhunski zasedbi posnet dokumentarni film, ki so 

ga videli v več kot dvajsetih evropskih državah. 

Druženje, petje 

12 

RAP 2024: Rudi Bučar 

& Martin Rošer Trio 

12 

Mini v Maksu: David Mozetič 

trio, jazz koncert 

PET 

20.00–22.00 

PET 

21.00–23.00 

Mladinski center Gornja Radgona, 

Trg svobode 15, Gornja Radgona 

Knjigarna in kavarna Maks, 

Delpinova ulica 10, Nova Gorica 

Koncert 

Koncert 

13 

Mohorjevo 

v Renčah 

18 

Koncert: Salzburški deželni 

pihalni orkester 

SOB 

17.00–22.30 

ČET 

20.30 

Via Brigata Etna 3, 

Gorica (Italija) 

Ljubljanska stolnica, 

Dolničarjeva 1, Ljubljana 

Poučno 

Koncert 

Želite povabiti na svoj dogodek? Pišite nam na dogodki@domovina.je. 

156 11. 7. 2024

SUDOKUJA, VSOTNICI 

63 

VSOTNICA (angleško sumplete) je tabela, v kateri je treba prečrtati števila 

tako, da je vsota neprečrtanih števil po vrsticah in stolpcih ustrezna (enaka 

številom desno od tabele in pod tabelo). 

9 7 7 6 7 3 6 32 

4 9 5 1 6 8 5 14 

2 4 5 2 5 6 2 7 

5 8 5 3 5 9 3 3 

3 4 5 6 6 6 1 17 

3 8 5 7 1 8 3 8 

9 2 9 9 4 5 4 24 

18 18 36 8 10 9 6 

6 2 6 1 9 1 3 4 

2 7 7 3 4 8 9 19 

3 2 8 8 6 8 2 19 

4 2 9 1 7 5 9 9 

9 5 6 3 9 3 9 12 

2 5 8 1 8 7 1 29 

5 2 1 8 8 5 1 16 

8 16 25 23 17 8 11 

9 7 7 6 7 3 6 

4 9 5 1 6 8 5 

2 4 5 2 5 6 2 

5 8 5 3 5 9 3 

3 4 5 6 6 6 1 

3 8 5 7 1 8 3 

9 2 9 9 4 5 4 

6 2 6 1 9 1 3 

2 7 7 3 4 8 9 

3 2 8 8 6 8 2 

4 2 9 1 7 5 9 

9 5 6 3 9 3 9 

2 5 8 1 8 7 1 

5 2 1 8 8 5 1 

156 11. 7. 2024

64 

KRIŽANKA 

SESTAVIL 

ANDREJ 

PRAZNIK 

NEKDANJI 

PREVOZ- 

NIK 

ZDRA- 

VILNA 

GORSKA 

RASTLINA 

IZMIŠLJE- 

NA, FAN- 

TAZIJSKA 

PODOBA 

ŽENSKA, 

KI PO- 

PRAVLJA 

URE 

RAJKO 

NAHTIGAL 

DAR RE- 

VEŽU ALI 

BERAČU 

GORSKE 

REŠEVAL- 

NE SANI 

BIVALIŠČE 

UMRLIH 

V SLOVAN. 

MITOLOG. 

NATRIJ 

LITINA 

IRIDIJ 

SHUTTERSTOCK 

TERCET 

DELAVEC, 

KI KURI 

PEČ 

5 

JED IZ 

OLUŠČE- 

NEGA 

PROSA 

OBALNO 

MESTO NA 

SEVERU 

ALŽIRIJE 

DOMOVINA 

PRODAJA- 

LEC IZDEL- 

KOV PO 

DOMOVIH 

ODGO- 

VORNA 

OSEBA 

NA VLAKU 

ZVOK DO- 

LOČENE 

VIŠINE 

NEKDANJI 

PREDSED- 

NIK ZDA 

(BARACK) 

UPANJE 

PRISTAŠ 

AVTONO- 

MIZMA 

ČLOVEK, 

KI IZDE- 

LUJE 

KLOBASE 

ZELO 

TRDA 

KOVINA 

(V) 

IGNACIJ 

KNOB- 

LEHAR 

NEPRIJE- 

TEN OBČU- 

TEK Z DRH- 

TENJEM 

KRAJŠA 

OBLIKA 

IMENA 

IVANA 

VSOTA, 

SEŠTEVEK 

GORKOTA 

7 

ŠPANSKO 

MESTO 

Z. OD 

MADRIDA 

PLAVJE 

TEK NA 

42,195 km 

MOLIBDEN 

INTER- 

PUNKCIJA 

POMOREC 

STANO- 

VANJSKA 

STAVBA 

JUDOV 

6 

SIN V SVE- 

TEM PISMU 

ILOVIŠČE 

ODSTRA- 

NITEV 

TUJCA IZ 

DRŽAVE 

IZREDNA 

LEPOTA 

PLAČILO 

ZA DELO 

KATARINA 

3 

IVANOVIĆ 

BOGDAN 

NOVAK 

KOŠARKAR 

(ERAZEM) 

MESTO V 

S. ITALIJI 

BILJARD- 

NA PALICA 

8 

2 

EISENHO- 

WERJEV 

VZDEVEK 

OSJE 

GNEZDO 

DOTI- 

KANJE 

S PRSTI 

KRAJŠA 

OBLIKA 

IMENA 

MARIJA 

IVAN 

ČARGO 

ŽENA, KI 

JE VIDELA 

KRIŽANJE 

JEZUSA 

ŠPORTNI 

VADITELJ 

IZZIDEK 

LAMBERT 

EHRLICH 

PRASKA 

NA PRED- 

METU 

NAZIV 

NAROD 

V JUGO- 

VZHODNI 

EVROPI 

STARA 

MATI, 

BABICA 

(LJUBK.) 

4 NASPROT- 

JE OB- 

RAMBE 

1 

NINO 

ROTA 

SKULP- 

TURA 

ANA 

DEŽMAN 

GLAVNO 

GESLO 

1 2 3 

9 4 5 6 

7 8 9 

Planinska koča na fotografiji stoji v 

Kamniško-Savinjskih Alpah na 1.793 metrov 

visokem prevalu med dolinama Kokre in 

Kamniške Bistrice. Ime je dobila po bratih 

Zois: leta 1747 rojeni Žiga je bil mecen in 

naravoslovec, devet let mlajši Karel je bil 

botanik. Nad kočo se dviga najvišja gora 

tega gorovja. 

Rešitev križanke (vodoravno): furman, arnika, Na, liv, trio, 

Kokrško, suma, čar, akviziter, hiša, vlakovodja, Onan, ton, 

naplavina, Obama, ločilo, KI, nada, Mo, Lorbek, osir, otipavanje, 

Mija, raza, NR, IČ, tin, Grki, Saloma, omica, trener, 

napad. Glavno geslo: Grintovec. 

REŠITVE: 

Skrita pesem: 

ADIJO, PA ZDRAVA OSTANI, 

PODAJ MI ŠE ENKRAT ROKO ... 

156 11. 7. 2024

LLLLL+ 

65 

SKRITA PESEM 

RADIJ TOPAZ DRAVA 

AOSTA SANI POND MAJ 

MIŠKE ŠENK RAST ROJKO 

V vsaki gornji besedi prečrtajte pravo črko, ostale pa 

po vrsti prepišite v spodnja polja. Tu boste prebrali začetek 

slovenske ljudske pesmi, ki jo radi prepevamo. (jp) 

SHUTTERSTOCK 

KOMBINACIJSKI 

MAGIČNI LIK 

WILLIAMS MAASHAUS MAO 

LOKALIST LESKOVAR 

IDEOGRAM IGOLD HN ARVI 

Vsako gornjo besedo vpišite v lik dvakrat, 

vodoravno in navpično, tako da se bodo 

med seboj ujemale. 

Ko boste vpisali vse, se bo prikazala 

beseda, ki je ni na spisku. 

V polju, kjer se ta beseda križa sama s seboj, 

le še dodajte pravo črko. 

V liku sta le dve črni polji. (jp) 

156 11. 7. 2024

VRABEC 

PRISTANE NA 

VEJI. 

RINGA, 

RINGA, 

RAJA 

DRISKICA 

PRIHAJA. 

ČREVA MI 

RAZMEČE, 

V HLAČE 

MI ... 

AMPAK TO NI NAVADEN 

VRABEC! TO JE 

POJOČI VRABONAD! 

NEŽNO ZIBAJOČ 

SE V SAPICI SE 

PRIPRAVLJA, DA 

BO IZBRUHNIL V 

OGLUŠUJOČO 

MELODIJO!

DRZNI ZMAGOVALCI – 

PODJETNIKI PRIHODNOSTI! 

V svetu, kjer se sanje pogosto zdijo nedosegljive, so posamezniki 

in ekipe, ki presegajo meje mogočega, premikajo gore in gradijo 

mostove do novih priložnosti. 

Spoznajte drzne zmagovalce – podjetnike, ki s svojo vizijo 

in vztrajnostjo oblikujejo prihodnost. 

Video VSEBINE 

Aktualno: FRANC JAGER 

● 

● 

Oglejte si nov video z Vido Petrovčič 

in spoznajte drznega podjetnika. 

Od 2. 7. 2024 - Franc Jager: 

- po duši kmet, po poklicu trgovec, 

v prostem času gradbenik, 

- podjetnik leta 2024 

ter ustanovitelj trgovske verige pod 

blagovno znamko Jager. 

Spremljajte video vsebine, ki predstavljajo 

zgodbe podjetnikov, ki: 

• s svojimi izjemnimi idejami, 

inovacijami in delom premikajo meje; 

• ustvarjajo nove priložnosti in gradijo 

uspešne podjetniške zgodbe; 

• s svojo strastjo in odločnostjo dajejo 

upanje novim generacijam. 

DRZNI ZMAGOVALCI V POGOVORIH 

Z VIDO PETROVČIČ: 

poglobljeni vpogledi v uspešne 

► 

podjetniške zgodbe; 

► 

motivacija za vse, ki sanjajo o svoji 

podjetniški poti; 

► navdih za premagovanje novih 

izzivov. 

OBIŠČITE NAS NA WWW.DOMOVINA.JE.

Liza Novak (11 let) 

Moja pot 

Ne glede na to, 

kam smisel bo odšel, 

vedno dobro pot 

bo našel moj odsev. 

Življenje je skrivnost, 

je harmonija, 

je misel, ki razhaja se povsod. 

So čustva, ki se razbežijo, 

ki dajejo mi svojo pot 

in življenju nov povod. 

Je ljubezen, ki da mi moč; 

kjer je lepota, 

najdem pot. 

Tomo Strle/CITRUS

Domovina 156: Putin Evropi grozi z vojno (predogled)

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template ?