03.10.2024 Views

PRO - jesen 2024

Jesenska številka PRO, revije za prijateljice in prijatelje Radia Ognjišče.

Jesenska številka PRO, revije za prijateljice in prijatelje Radia Ognjišče.

SHOW MORE
SHOW LESS

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.

ZGODBA Z NASLOVNICE

Srečanje Ognjišča

POGOVOR

z glasbenicama Patricijo

in Klaro Avšič

Jožici Ličen

V SLOVO

80 let

ALFIJA NIPIČA

Klovnesa Eva Škofič Maurer

V bolnišnici sem hkrati klovn

in Eva


ODMRZNIMO

SLOVENIJO

NEO optika je na voljo dodatnim

250.000 gospodinjstvom. *

Obiščite telekom.si in preverite

dostopnost na svojem naslovu.

* 250.000 gospodinjstev predstavlja optične priključke, ki niso zasedeni in predstavljajo priložnost za gospodinjstva,

da se brezplačno priključijo na optično omrežje Telekoma Slovenije. Za več informacij obiščite www.telekom.si,

Telekomov center, pooblaščeno prodajno mesto ali pokličite 041 700 700. Telekom Slovenije, d.d., Ljubljana

telekom.si


msgr. Franci Trstenjak

direktor

Drage prijateljice, dragi prijatelji, srčno pozdravljeni!

Uvodne besede pišem pod veličastnim vtisom letošnjega

kolesarskega romanja Od Marije k Mariji, od prijatelja

k prijatelju, ki smo ga prekolesarili v dneh od 5. do 8.

septembra v mariborski metropoliji. Letos sem bil prvič

zraven od začetka do konca in sem za to izkušnjo iskreno

hvaležen. Res je to blagoslovljeni dar, ki ti je podarjen.

Občudoval sem kolege, kako so potrpežljivo in veselo

gonili kolo od točke do točke. Občudoval duhovnike,

ki smo jih na kolesarski poti srečevali v posameznih

župnijah. In občudoval naše podporne člane in poslušalce,

ki so nas prišli pozdravit in se zadržali v krajšem klepetu.

Pa še skupaj smo zapeli in tudi zaplesali. Sam res nisem

kolesaril, a je imela tudi vožnja z avtomobilom prednost.

Prej sem bil lahko v posameznem kraju in prej sem se

lahko pogovarjal s sobrati duhovniki in tudi udeleženci

mini srečanj. In imel sem to prednost, da sem lahko

od ene do druge točke poslušal naš program, ki ga je

oblikovala ekipa v radijskih prostorih in na sebi lasten

način ustvarjala kolesarsko razpoloženje.

Iskreno sem hvaležen vsem duhovnikom, ki so nam

priskrbeli prenočišče in nam poleg počitka omogočili

tudi večerjo in zajtrk. Hvaležen sem župnikom na Ravnah

na Koroškem, v Šoštanju, v Domu sveti Jožef v Celju

in Rogatcu. Enako hvaležen duhovnikom in njihovim

sodelavcem, ki so nam pripravili kosilo, da so naše »vreče«

stale pokonci: v Šentilju pod Turjakom, v Braslovčah in

Rogaški Slatini. Nič manj pa nisem hvaležen v imenu vseh

radijcev na vseh točkah mini srečanj, kjer je bilo mogoče

prigrizniti in se odžejati. Bogu hvala za gostoljubnost,

srčnost in prijaznost naših ljudi!

Na mini srečanjih se je znova pokazalo, kaj vam pomeni

Radio Ognjišče in kaj vam pomenimo tudi posamezniki.

Prav neverjetno je, kako nas poslušalci poznajo po

imenih. Zdaj pa so bili veseli, ko so videli naše obraze in

iskrene nasmehe, ko so videli našo dobro voljo in ko so se

prepričali, kakšen kolektiv smo.

Veliko mi jih je reklo, da ni čudno, da

smo uspešni, ker smo dober kolektiv.

V tem t. i. uvodniku se s hvaležnostjo spominjam

tudi nedelje, 25. avgusta, ko smo v župniji Knežak

blagoslovili doprsni kip našega ustanovitelja mons.

Franca Boleta. Zelo prazničen popoldan je bil, kakor si

mons. Bole zasluži. Delček njegove bogate življenjske in

duhovniške poti smo predstavili z akademijo po sveti

UVODNIK

maši, ki jo je daroval škof Jurij Bizjak. Naj ponovim

besede, ki smo jih izrekli ob sklepu akademije: »Danes

postavljamo spomenik nam, živim, v spomin na očeta

Franca Boleta, ki je oznanjal s pisano in tiskano besedo, z

govorjeno in živo besedo, z dejavno in uresničeno besedo; ki

je vse svoje moči in svoje znanje posvetil širjenju modrosti

in razumnosti med ljudmi; ki je videl cilje in poti, ki jih

mnogi drugi niso niti opazili, in neustrašno oral ledino na

številnih področjih; ki se je noč in dan trudil, da bi Evangelij

dosegel tudi obrobne in oddaljene, izgubljene in iskalce; ki

je na svoji dolgi poti moral skozi številne preizkušnje, pasti,

grožnje, zasliševanja, nasprotovanja ... in jih vse uspešno

prebrodil; ki si je vse življenje prizadeval, da dovrši službo,

ki jo je prejel od Gospoda Jezusa, in izpriča blagovest o Božji

milosti«.

S hvaležnostjo se tudi spominjam letošnjega 5. junija,

ko smo se v Kopru, pri svetem Marku, srečali sodelavci

Radia Ognjišče in Založbe Ognjišče. Prijetno in koristno

je bilo srečanje, saj smo z njim utrjevali prepotrebne vezi in

se spodbudili k zavezi, da po najboljših močeh ohranjamo

in nadaljujemo delo mons. Boleta. Vrhunec srečanja je

bila sveta maša, ki jo je daroval škof Jurij Bizjak. Z njo smo

rekli prvi »hvala« za 30 let Radia Ognjišče.

Naš pogled je zdaj usmerjen v finale praznovanja 30.

obletnice Radia Ognjišče. Zato vas iskreno vabim k

udeležbi na 30. Gala koncertu, ki bo v nedeljo, 17.

novembra, v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma

v Ljubljani. Pevke in pevci so izbrani, izbor pesmi je

pripravljen, orkester bo prav kmalu začel z vajami …

Dobrodošli ali ob 15.00 ali ob 19.00. Prava pika na i pa

bo 28. novembra, ko bo na Brezjah sveto bogoslužje vodil

nadškof Stanislav Zore.

In pred sklepnim pozdravom še majcena prošnja:

pomagajte nam še koga pripeljati v družino PRO-jevcev,

v družino podpornih članov. Skoraj ni dneva, da ne bi

dobili obvestila, da se je naš prijatelj, prijateljica poslovila

od tega sveta in prestopila prag večnosti. Nastajajo vrzeli

in lepo bi jih bilo zapolniti z novimi dobrotniki. Včasih je

lahko osebni nagovor uspešnejši kot naša prošnja preko

radijskih valov. Prosim, pomagajte nam in zastavite za nas

svojo dobro besedo.

Na vašo življenjsko pot kličem obilo Božjega blagoslova in

blage priprošnje Marije Pomagaj!

Vaš direktor Franci

3


Herta Kosmina:

»Želimo pomagati ljudem«

Herta Kosmina je prepoznavni obraz in glas podjetja Biostile. Dobro jo poznate tudi

naši poslušalci. Biostile je družinsko podjetje, ki ga je Herta s svojo družino ustanovila

leta 2011. V njem uspešno sodeluje z možem, ki se sicer raje kot s podjetjem ukvarja

s kmetijstvom, in obema sinovoma Daliborjem in Borutom in njunima partnerkama.

Če ji le čas dopušča, vsak dan doma skuha, da družina med delovnim časom skupaj

zdravo malica. Ko so praznovali 10. obletnico podjetja in imeli veliko slovesnost, je

Herta sama pripravila velik del pogostitve za vseh 150 ljudi. To so dejstva, ki povedo,

da je družina Kosmina predana svojemu delu in sodelavcem.

Gospa Herta Kosmina, bralci revije PRO ne bodo

brali o vaših izdelkih, temveč o vašem poslanstvu.

Odgovorili boste tudi na nekaj izzivalnih vprašanj, ki

se najbrž porajajo našim poslušalcem. Začniva z vašim

poslanstvom. Kakšno je?

»Pomagati ljudem! Ljudem bi radi pomagali do boljšega

zdravja. Veste, naše telo je sposobno samozdravljenja, če

le ima dovolj gradiva. Včasih je bila naša hrana živa, polna,

danes ni več. Hrana prepotuje veliko kilometrov, potem

je v hladilnicah, v trgovini in šele nato na naših mizah.

V vsem tem času izgubi veliko hranilnih snovi in ne

more nahraniti naših celic. Zato potrebujemo prehranska

dopolnila.«

Veliko ljudi trdi, da prehranskih dopolnil ne

potrebujemo.

»Če se dovolj gibamo, če dovolj pijemo, če nismo

podvrženi močnemu stresu in če jemo doma pridelano

hrano, potem prehranska dopolnila niso nujna. Danes je

veliko psihičnega stresa, telo ima zaradi načina življenja

večjo porabo hranil, energije, zato mu moramo pomagati.

Odločitev je seveda posameznikova.«

Vaša prehranska dopolnila spadajo v višji cenovni

razred. Zakaj?

»Naši izdelki so sestavljeni iz najbolj kakovostnih sestavin,

ki jih dobite na trgu. Naše vodilo je, da če človek že uživa

prehranska dopolnila, naj bodo kakovostna. Sicer je bolje,

da ne zapravlja denarja zanje. Tudi pri hrani lahko izbirate

med visoko in nižjo kakovostjo. Veste, ljudje niso neumni.

Če jim naši izdelki ne bi pomagali, jih ne bi vedno znova

kupovali. 13 let smo že na trgu, 80 odstotkov naših kupcev

se vrača. Ni to dovolj zgovorno?«

80 odstotkov vaših kupcev je stalnih, oni vam povedo

tudi o svojih izkušnjah, kajne?

»Seveda. Eno so izkušnje naših kupcev, drugo pa so

klinične študije, ki jih neprestano izvajamo.«

Kaj so klinične študije?

»Pri Univerzi na Primorskem naročamo izdelavo kliničnih

študij o naših izdelkih. Naročimo in plačamo. A to ne

4

pomeni, da niso strokovne. Bi se Univerza na Primorskem

podpisala pod nekaj, kar ni resnično, in zastavila svoj

ugled? Verjemite, da ne. Klinične študije izvajajo tako, da

npr. primerjajo 100 ljudi, ki jemljejo naš izdelek določeno

obdobje, s 100 ljudmi, ki ga ne jemlje. Ugotavljajo se

razlike med tema dvema skupinama. Rezultati so vedno

nad našimi pričakovanji.«

Dobili ste nekaj odločb zdravstvenega inšpektorata.

Zakaj?

»Zato, ker v oddajah kdaj uporabimo napačno formulacijo

besed, stavkov. A nikoli v nobeni oddaji ne povemo

stvari, ki niso 100 % podprte s kliničnimi študijami

ali izkušnjami naših strank. Obstaja Evropski register

zdravstvenih trditev (EFSA), ki določa, katere trditve se

lahko navajajo v javnosti. Če nam kdaj spodrsne in stavek

napačno obrnemo, nas lahko inšpektorat oglobi. A nikoli

ne trdimo nečesa, kar ni res. Le povedati ne bi smeli.«

Mi lahko navedete primer takega napačnega navajanja?

»Vsi vemo, da je česen naravni antibiotik. V oddajah ne

smemo trditi, da deluje protiglivično, protibakterijsko in

protivnetno. Ne smemo navajati povezave med izdelkom

in njihovim učinkom pri preprečevanju, blaženju,

izboljšanju različnih stanj, če to ni zapisano v trditvah

EFSE.«

Prehranska dopolnila izdelujete tudi za druge?

»Več kot 70 odstotkov naše proizvodnje je za druge, za

tujino, največ za evropska podjetja. Tudi farmacevtska

podjetja so naši naročniki.«

Kaj bi želeli sporočiti bralcem revije PRO?

»Dragi bralci in poslušalci Radia Ognjišče. Želela bi si,

da bi bili vedno zdravi, dobre volje in polni energije, da

naših izdelkov ne bi potrebovali za kurativo, ampak samo

za preventivo. Želim vam, da bi se veliko gibali, se veliko

smejali, spili veliko vode, da bi bili obkroženi z dobrimi

ljudmi in se uspešno izogibali skrbem in stresu. Če pa

boste kdaj potrebovali pomoč, smo vam z veseljem na

voljo. Želimo vam pomagati.«

OGLASNO SPOROČILO, naročnik je podjetje Biostile d. o. o.


6

9

16

20

31

34

38

58

3

6

9

Pozdrav direktorja

Radijsko kolesarjenje od Marije na

Ravnah k Mariji na Sveto Goro, od

Prijatelja k Prijatelju

V Arboretumu počastili rojstni dan

domovine in našega prijateljstva na 50.

srečanju PRO

38

41

44

Žan Serčič: Najbolj me navdihujejo in

navdušujejo izvajalci, ki so hkrati avtorji

Posvojiteljsko društvo Deteljica: Vedno

iščemo nov dom za otroka, ne iščemo

otrok za pare, da bi napolnili dom

Erna in Damjan Dolinar imata dva

posvojena otroka

14

16

20

22

28

31

33

34

Kuharski nasveti s. Nikoline za jesenski

čas

Radijske počitnice v Romuniji:

Ne vem, kaj sem čakal več kot 10 let

Matic Vidic in Pavle Ravnohrib: Midva

želiva biti influenserja za Boga

Alfi Nipič zamenjal drage Rifle

kavbojke za svojo prvo kitaro

Kratek oddih v Bernardinu; se srečamo

v Radencih med 21. in 24. novembrom?

Klovnesa Eva: V cirkus sem se zaljubila

že kot otrok

Vabimo vas in prosimo, da nas

priporočite naprej

Sestri Avšič: Inštrumenta niti za en dan

ne postaviva v kot

48

53

54

58

61

62

64

66

Radijski misijon iz Assisija

Blagoslov kipa msgr. Boleta na Knežaku

Jožici Ličen v slovo

Ritem srca navdušil 1.700 mladih

Večer slovenskih krščanskih izročil na

Brezjah in romanje z Aritoursom na

Poljsko

Radio Ognjišče praznuje 30 let dvakrat;

srečanje ljubljanskih in koprskih

sodelavcev Ognjišča

Veselimo se »okroglih« in mladih

sodelavcev ter novega glasbenega

urednika

Stric, a veš kak vic?

Radio Ognjišče

Studio Ljubljana

Štula 23, p. p. 4863

1210 Ljubljana Šentvid

Tajništvo

T: 01/512 11 26

od ponedeljka do petka med

7. in 15. uro

E: tajnistvo@ognjisce.si

Radijski program

T: 01/512 10 00

SMS: 051/ 377 377

E: studio@ognjisce.si

Naslovnica

5. junija smo se v Kopru, pri

svetem Marku, srečali sodelavci

Ognjišča. Obljubili smo si,

da bomo po najboljših močeh

nadaljevali delo msgr.. Boleta.

Foto: Rok Mihevc

Urednica PRO

Mirjam Judež

Lektoriranje

Marjan Bunič in Tanja Dominko

Prelom in oblikovanje

Andrej Jerman

Tisk

Kotis d. o. o., Grobelno

Naklada 17.000

Izdal

Radio Ognjišče d. o. o.

Trg Brolo 11, 6000 Koper

Direktor in glavni urednik

Franci Trstenjak

E: franci.trstenjak@ognjisce.si

Odgovorni urednik

Tadej Sadar

T: 01/292 75 15

E: tadej.sadar@ognjisce.si

Urednik informativnega

programa

Alen Salihović

T: 01/512 15 89

E: desk@ognjisce.si

Glasbena urednika

Ivan Hudnik in Miha Močnik

Oglaševanje

Urša Sešek

T: 01/512 1 512

E: marketing@ognjisce.si

Radio Ognjišče na spletu

radio.ognjisce.si

Avdio arhiv

avdio.ognjisce.si

5


KOLESARJENJE PUSTILO SLED …

Piše: Tanja Dominko

Že štirinajstič smo se podali na pot od Marije k Mariji, ki že nekaj let vodi tudi do naših prijateljev, zvestih

poslušalcev, s katerimi se srečujemo na mini srečanjih PRO in tudi kdaj vmes, ko nam pomahajo iz avtomobila,

potrobijo, ustavijo s steklenico priboljška v roki in z dobro voljo. Te nam niti letos ni manjkalo, na pot po Koroški in

Štajerski smo namreč vzeli tudi radijski ansambel, ki je poskrbel za odlično vzdušje na vseh postojankah, pevsko

razpoloženje pa je za nas, radijce, tako ali tako samoumevno. In nalezljivo. Tokratna zasedba je bila rekordna,

na Prevaljah, na začetku kolesarske poti smo bili Urša, Lidija, Nataša, Maja, Jure, Tone, Rok, Izidor, Marko, Blaž,

Andrej J., Andrej N. Mirjam, Jakob, Miha in Tanja, letos prvič je bil ves čas z nami direktor Franci Trstenjak, v veliko

pomoč pa tudi župnik iz Semiča Luka Zidanšek, pristojen za duhovno in servisno oskrbo svojih sotrpinov na kolesu.

Ker je letošnje kolesarsko romanje v jubilejnem letu

našega radia, je bila množičnost udeležbe še toliko bolj

na mestu, čeprav se je karavana do zadnjega, četrtega

dne, kar nekoliko skrajšala. Obveznosti domá so namreč

nekatere med nami spodbudile k skrajšanju trase, ampak

občutek po koncu ni bil nič manj veličasten, čeprav je telo

dajalo vedeti, da napor ni vsakdanje narave. Urša, ki je

traso začrtala, je letos dodala tudi obisk domov starejših

občanov. V duhu naše akcije Dobro delo dobro dene, v

kateri smo letos obiskali že več starejših po domovih, smo

v ta mozaik dodali še obisk Doma starejših v Velenju,

Doma sv. Jožef v Celju in Doma v Rogaški Slatini.

Stanovalci so nas pričakali že zunaj dobro razpoloženi,

a korak se nam tam ni ustavil, zavili smo tudi skozi

jedilnice, kjer so se velenjski stanovalci ravno pripravljali

na večerni obrok, ter po nekaterih sobah, v Celju smo tako

presenetili Krtovo mamo in Metko Klevišar, v Rogaški

pa tudi naključno izbrane stanovalce po sobah in tiste, ki

so nas pričakali zunaj. Stisk roke, morda plesni obrat, celo

objem in poljub na lica, pa je nastal spomin, ki je privabil

solze v oči in prebudil hvaležnost v srcu. Tudi zaposleni

niso ostali ravnodušni …

Najlepša hvala za čudovit dogodek, ki ste ga pripravili

za naše stanovalce. Pripovedovali so, kako zelo je bilo

lepo, kako krasno ste peli, igrali na harmoniko, se

veselili, nekdo se je pohvalil, da je dobil celo poljubček :).

Gospa Marica je bila zelo ponosna, da je dala izjavo

za Radio Ognjišče. Z veseljem Vas bomo poslušali

in spremljali še naprej vsa vaša humana dela in se

priporočamo, da nas še kdaj obiščete.

Lep pozdrav in iz srca hvala v imenu vseh nas v domu,

Mateja Fidler,

Delovna terapevtka, DSO Rogaška Slatina

Da je Koroška res daleč, smo ugotavljali že ob načrtovanju

poti, saj smo se na izhodišče pripeljali s kombiji in še to je

trajalo kar nekaj časa. Ampak vmes smo naredili še nekaj

dodatnih ovinkov in vzponov (s kombijem, na srečo), saj

smo se odločili dan pred rojstnim dnevom presenetiti

poslušalca Milana Skornška iz vasi Skorno. Našli smo ga

v gozdu z »motorko« v roki, naslednji dan pa se nam je

pridružil na srečanju v Šoštanju in tudi zaplesal, čeprav je

potarnal, da ima težave z zdravjem. Kot pravimo, pevsko

in plesno razpoloženje je pač nalezljivo.

Na Ravnah na Koroškem se je kljub jutranji uri pri maši zbralo zelo

veliko faranov, tudi petje s kora je polepšalo bogoslužje

V Velenju smo s pesmijo naredili čudovito vzdušje

6

Skupinska fotografija iz Mislinje oziroma Št. Ilja pod Turjakom


MED POSLUŠALCI, SODELAVCI IN PRIJATELJI

Da to drži, je dokazal tudi predsednik Slovenske škofovske

konference novomeški škof Andrej Saje, ki se nam je na

kolesu skupaj s svojim sodelavcem, stalnim diakonom

Maticem Vidicem (zelo zanimiv pogovor z njim preberite

v nadaljevanju revije), pridružil na delu poti od župnije

Šmartno ob Paki do Celja, vmes pa v Žalcu sodeloval tudi

v plesno obarvanem vlakcu. Duhovniki v sebi skrivajo

veliko talentov, Luka Zidanšek je reševal zagato s prazno

zračnico tako, da si je kolo nadel na rame in ga na svojem

kolesu popeljal do servisa v Mozirju. So pa tudi taki, ki se

vse življenje posvečajo zdravljenju ran in svetovanju pri

različnih življenjskih vprašanjih. Tako smo pred mikrofon

za oddajo Za življenje povabili p. Christiana Gostečnika

in spregovorili o izzivih vzgoje. Župnijska dvorana v

Šoštanju se je lepo napolnila z obiskovalci, glavnina

kolesarjev pa je ta čas uživala v glasbenem presenečenju,

ki so nam ga pripravili člani ansambla Spev, in kljub dežju

in klancu, ki nas je vodil do našega prenočišča, nam bo ta

večer ostal v lepem spominu.

Da je naše kolesarsko romanje res romanje, poskrbimo

z obiskom cerkva, vsakodnevnega bogoslužja in tudi

molitvijo. Naš Tone je ob tem zapisal: »Ker smo bili na

romanju od Marije k Mariji, smo v vsakem kraju najprej

pozdravili Marijo in zavetnika župnije. S kratko pesmijo in

molitvijo smo Nebeški Materi izročili sámo romanje, našo

radijsko družino, vse, ki so nas spremljali na poti, in tiste,

ki so se nam priporočili v molitev.« Običajno smo molitvi

dodali še Marijino pesem in navdušeno opazovali, kako so

domači farani z veseljem sodelovali.

Tudi duhovniki, ki so nam med potjo izražali podporo,

vabili svoje farane na srečanja in nam izkazali gostoljubje,

nekateri hrano, drugi tudi prenočišče, si zaslužijo posebno

pohvalo in zahvalo.

Edvard Vajda, Franc Brglez, Franc Linasi, Tine Tajnik,

Janko Rezar, Jože Pribožič, Vinko Čonč, Ivan Napret,

Milan Gosak, Vlado Bizjak, Anton Perger, Marko

Jeromel, Mitja Markovič, Damjan Ratajc, Jože Vehovar,

Andrej Grobelnik in Toni Brinjovc, Bog vam poplačaj.

Vsak po svoje ste nas obogatili in spodbudili, da naj

vztrajamo na tej poti, najbolj izvirna pa je bila (vsaj po

mojem mnenju) primerjava radijcev s čebelami, češ da naj

tako kot one tudi mi sladimo življenja svojih poslušalcev.

Ne le na srečanju PRO, ampak tudi z obiskom večernega omizja s p.

Christianom Gostečnikom so nas v Šoštanju prijetno presenetili.

Postanek v Domu starejših v Velenju, veselje starejših

je bilo izjemno, ganjeni pa tudi zaposleni.

7


Vrh našega romanja je bilo praznično bogoslužje na Ptujski

Gori. Ekipa se je na poti precej skrčila: ostali so le Lidija,

Jure, Rok, Maja in njen Jan, Urša, Tone, Izidor in Jakob.

Klanec pred Ptujsko Goro ni bil mačji kašelj, a so zmogli,

eni s kondicijo, drugi z jekleno voljo, tretji ob žebranju

opomnika, da je smisel vsega zahvala in priprošnja. Potem

je vse lažje.

Svetišče je napolnilo petje zbora, ki so mu lahko pritegnili

tudi romarji. Nadškof Alojzij Cvikl, ki je maševal in

pridigal, je na svojem Facebook profilu zapisal: »Dragi

radijci, iz srca vam gre moja zahvala za vašo romarsko pot,

na kateri ste obiskali župnije in prijatelje Radia Ognjišče ter

jih s svojo prisotnostjo opogumljali in se jim zahvaljevali.

Posebna zahvala velja za današnje slovesno bogoslužje pod

Marijinim plaščem na Ptujski Gori, ki ste ga oblikovali s

svojimi glasovi in vso tehnično podporo, da se je naš skupni

glas lahko slišal tako v domovini kot tudi preko meja.

Z vami je vedno lepo – bodisi takrat, ko smo si blizu na

daljavo (preko radia), ali danes, ko smo prečrtali "daleč" in

smo bili preprosto "na blizu". Dar, ki nam ga je Bog vsem

dal v enaki meri, je čas in kako lepo je, ko ga preživimo z

nekom. Hvala, da nam podarjate svoj čas, in kot sem dejal

v pridigi, kažete na tiste vrednote, ki jih ne molj ne rja ne

moreta uničiti. Hvala vam!«

Kratka in prisrčna akademija v pozdrav in zahvalo Mariji,

ki je sledila maši, nas je popeljala skozi tridesetletno

radijsko pot, pesem sodelavcev Jakoba, Petre, Andreja

in Mance, Tadeja, Jureta in Urše je navdušila, poslušalci

so se domov vračali zadovoljni, prav tako vsi sodelavci na

čelu z direktorjem Francijem Trstenjakom, kar ste lahko

ugotovili tudi sami ob branju njegovega uvodnika.

Utrip kolesarjenja je močno

odmeval na našem Facebook-u

in še kar odmeva. Preverite!

#QRskenirajME

Še danes si rada obudim spomin na odlično pehtranovo potico iz Mozirja,

naš mladi Jon pa se je počutil zelo doma

V Šmartnem ob Paki so nas presenetili s svojo mladostjo,

pozdravili so nas namreč otroci tamkajšnjega vrtca.

Kolesarsko karavano je v Šmartnem ob Paki dopolnil

predsednik SŠK škof Andrej Saje.

V Braslovčah smo se okrepčali z odlično telečjo obaro.

8

V Braslovčah smo se okrepčali z odlično telečjo obaro.

V plesni vlakec so se brez težav vključili tudi posvečeni


V Vojniku imamo zelo veliko prijateljev, tudi enega takega, ki nam je zvest

že od začetkov radia, ko je bil sam še otrok.

V petek zvečer smo romanje za ta dan sklenili z večernim bogoslužjem v

Domu sv. Jožef v Celju in z oddajo Petkov večer v živo, vmes smo se na

kratko podružili tudi s poslušalci.

Skupna fotografija v Šentjurju, kjer je župnik Mitja Markovič

Skupna fotografija v Šmarju pri Jelšah, veseli smo bili tudi obiska našega

odličnega komentatorja Roka Čakša.

Naši muzikanti so izjemni in neutrudni, nič jim ni bilo

težko, niti stopiti do gospoda, ki zaradi gibalne oviranosti

ni mogel iz avtomobila na naše srečanje.

V Rogaški Slatini je nastala tale skupna fotografija

Zasedba med radijci se je na zadnji dan malo spremenila, lahko pa

rečemo, da je vsak prispeval po svojih najboljših močeh, da je bilo tudi

tokratno kolesarsko romanje nepozabno.

Na Ptujski Gori je sveto mašo daroval mariborski nadškof Alojzij Cvikl,

zbranih je bilo približno 800 ljudi.

9


Vse najboljše, Slovenija!

25. junija smo v Arboretumu skupaj z vami praznovali dan državnosti in 50. srečanje Prijateljev Radia Ognjišče. Ko

mi spomin zaide v tisto praznično torkovo dopoldne, se mi čez usta razleze nasmeh. V dneh pred dogodkom so nas

namreč pestile številne skrbi, zlasti ne prav obetavna vremenska napoved.

Piše: Mirjam Judež | Foto: Rok Mihevc

Obljubili smo, da bo dogodek ob vsakem vremenu, a ko

smo se zjutraj peljali v Arboretum in je začelo močno

deževati, smo se bali, da ozvočevalec ne bo pripravljen

izpostaviti svoje tehnike vlagi in dežju. Ko nas je potolažil,

da nas boste dobro slišali, se je kamen odvalil s srca.

Vseeno nam vremenska igra ni bila preveč všeč. Od

jutranje nevihte do sonca, ko smo si oddahnili, da je »to

to« in da smo »na varnem«, se je med mašo spet usulo

z neba (malo ponižnosti ne škodi, si je gotovo mislil naš

Šefe) in nas pošteno »napralo«.

Zelo naglas in zelo iz srca se zahvaljujemo Arboretumu, ki

je v svoje naročje sprejelo tako množico ljudi – brezplačno!

Direktor Matjaž Mastnak, Melita Miš, Jana Cunder in

ostala ekipa, ki je bila vpeta v delo, res ste neverjetni.

Hvala za vse! Ko smo se v mesecih prej pogovarjali, kaj

bi lahko še ponudili vam, naši dragi poslušalci, smo rekli,

da bi bilo zanimivo, če bi Arboretum pripravil kakšno

vodenje po parku. Melita je vprašala: A pa misliš, da bi

kdo prišel? - Melita, gotovo bo koga zanimalo. Zanimale

so vas vrtnice, pa kako so vas zanimale! Melita je morala

tri skupine peljati skozi park papeških vrtnic in razlagati,

pa tudi vrhnji rozarij pri upravi z novim direktorjem

Matjažem, ki je imel glavno besedo, je imel lepo udeležbo.

Hvala, da ste prišli!

Priznamo, da nas je številčna udeležba zelo presenetila.

Najprej na moč razveselila, potem pa tudi zaskrbela.

Kljub ne preveč ugodni vremenski napovedi se nas je v

Arboretumu nabralo več kot 5.000! Takih cestnih zastojev

okrog Arboretuma ne pomnijo! Številni so si zaradi

čakanja v koloni premislili in se obrnili proti domu.

Mislimo si, da če ne bi malo rosilo zjutraj, bi nas bilo lahko

še bistveno več. Nekateri ste se znašli in prišli v Arboretum

z avtobusom iz Ljubljane.

Ob pogledovanju v nebo in negodovanju, zakaj nam jo je

vreme že drugič v dveh mesecih takole zagodlo na dveh

bolj množičnih prireditvah, ki smo ju načrtovali zunaj,

sem potem poslušala tolažbo sodelavcev, da Bog že ve, kaj

dela, in da majčkeno ponižnosti ne škodi. Pričakovali smo

največ 3.000 ljudi (običajno jih na ta dogodek pride dobrih

tisoč), prišlo jih je (kljub slabi vremenski napovedi) 5.000,

in če bi bila napoved bolj stabilna, bi bila množica še večja.

Ko sem pobirala smeti po koncu dogodka, sem bila znova

prijetno presenečena: 5.000 ljudi, nabrali smo pa zgolj

eno samo nakupovalno vrečo smeti. Po celotnem parku!

Res ste kulturni in prijetni naši poslušalci. Enostavno

»moramo« vas imeti radi. Veseli smo bili tudi lepe

udeležbe duhovnikov.

Srečanje smo začeli s sv. mašo, ki jo je ob somaševanju

številnih sobratov daroval ljubljanski pomožni škof Anton

Jamnik. O čem se je razgovoril med pridigo, boste prebrali

v nadaljevanju. Pozorno ste ga poslušali, naš Alen pa nad

tem ni bil preveč navdušen, saj od pridige, ki jo je Jamnik

poslal vnaprej za objavo na spletu, ni ostalo nič. Škof je

papirje odvrgel in nas nagovoril iz srca!

Petje pri sv. maši je bilo nekoliko drugačno, saj so peli znane

mašne pesmi ob spremljavi »hišnega« narodnozabavnega

ansambla, ki so ga sestavljali štirje radijci: Miha Močnik,

10


Jakob Čuk, Andrej Jerman in Manca Hribar, poleg njih

sta nastopila še dva »uvožena« muzikanta iz Ansambla

Šmarnogorski kvintet. Veš, o Marija in druge pesmi so

v ritmu valčka in polke prav lepo zazvenele. Človek bi se

kar pozibaval. Med sv. obhajilom je muziki zmanjkalo

»štrene«, zato se je v stiski zatekla po pomoč v zakladnico

Slakovih viž. Smo opazili, nismo zamerili.

Polka maša vam je bila zelo všeč, zato verjamem, da jo

»urežemo« še kdaj. Bogu v čast in nam v veselje! Naši

fantje in dekle pa potiho obljubljajo, da bomo pesmi, ki

smo jih poslušali med sv. mašo, lahko kmalu slišali tudi na

valovih našega in vašega radia.

Med sv. mašo se je močno ulilo, naenkrat se je pred

»oltarjem« odprla množica dežnikov. A to vas ni prestrašilo,

vsi smo ostali, potrpeli in počakali, pa čeprav so potočki

dežja tekli po desnem ali levem rokavu. Vmes je škof

Jamnik navdušeno pridigal, ob sklepu bogoslužja pa se je

spet prikazalo sonce. Čudovit uvod v koncert Ansambla

Saša Avsenika, ki je več kot navdušil zbrano množico.

Znane poskočnice, vrhunska izvedba glasbenikov in

prijetno povezovanje »šefa« ansambla so ustvarili res

dobro »štimungo« in koncerta je bilo kar prehitro konec.

Saša Avsenika na tem mestu pohvalimo, ker si je vzel čas

in se potrpežljivo fotografiral z oboževalci.

To pa je skoraj to! Kaj se je dogajalo v nadaljevanju

prazničnega dne, ve vsak zase. Kar nekaj se vas je ustavilo

na preprostem kosilu, ki ga je skuhala Gostilna Repnik. Po

Arboretumu smo srečevali poslušalce, ki so praznovanje

podaljšali in si vzeli še nekaj časa za druženje in sprehod

po parku. Dokler ni prišla nova pošiljka dežja ...

Bogu hvala za ta lep dan in za vse vas, ki ste prišli!

Nasvidenje prihodnje leto!

Pozdrav pri maši msgr. Francija Trstenjaka,

direktorja Radia Ognjišče

Vsak kotiček naše drage Slovenije je pisateljev »raj pod

Triglavom«, ker ga je blagoslovila roka Vsemogočnega

in nam ga dala za veselje in ponos. Zato smo se danes

s hvaležnostjo zbrali v tej prelepi naravni katedrali, da

rečemo iz vsega srca dobremu Bogu: hvala za samostojno

državo, hvala za prelepo Slovenijo, hvala za vse državljane,

ki si v potu skrbnega dela prizadevajo za skupno blaginjo.

Zahvali pa dodajamo iskreno prošnjo za Božje varstvo in

Božji blagoslov, ki nas bo podpiral v prizadevanjih za lepo

in dobro.

Praznovanju dneva državnosti pridružujemo zlati jubilej

srečevanj prijateljev in poslušalcev Radia Ognjišče z

ustvarjalci programa, ki že 30 let plemeniti slovensko

medijsko nebo, ki že 30 let z besedo in glasbo prinaša

sporočilo evangelija, upanja in ljubezni. V tej radijski

zgodbi imate posebno mesto poslušalci in še posebej

dobrotniki, ki nam s svojimi darovi pomagate in

omogočate, da se Radio Ognjišče sliši in razvija.

Pred današnjim zlatim jubilejem srečanj PRO-jevcev sem

v kroniki pogledal, koliko se nas je zbralo na dosedanjih

srečanjih. Prišel sem do številke 70 tisoč. To je zelo lepa

številka in vsi skupaj smo lahko zelo hvaležni za vsa minula

srečanja, na katerih se je utrjevala vez med radijskimi

delavci in poslušalci, pa tudi vez med samimi poslušalci.

Vsi, ki ste danes prišli v Arboretum, iskreno pozdravljeni

in dobrodošli. Vesel sem, da ste prišli iz vseh koncev naše

drage domovine. Vesel sem vseh vas, ki ste slišali naše

povabilo in se oblekli v narodno nošo, ki je naš ponos

in naša dediščina. Vesel sem vseh vas, ki imate v rokah

slovensko zastavo, ki plapola nam v veselje in ponos, Bogu

pa v čast in zahvalo.

11


Vesel sem vseh vas, dragi sobratje duhovniki, ki ste se

pridružili molitvi za domovino. Prosim vas, bodite tudi vi

promotorji Radia Ognjišče v svojih okoljih.

In vesel sem vas, gospod škof Anton Jamnik, ki nas boste

kot apostol nagovorili in spodbudili k zvestobi narodu,

domovini in Cerkvi.

Pri sveti maši se bomo spomnili vseh živih in pokojnih

prijateljev in poslušalcev Radia Ognjišče. Spomnili se

bomo tudi nadškofa Urana in našega ustanovitelja

mons. Boleta. Prav posebej se spomnimo tudi sestre

Lidije iz Novega mesta, ki je v petek popoldan prestopila

prag večnosti. Bila je velika glasnica Radia Ognjišče v

novomeški škofiji. Naj ji Gospod obilno poplača za vsa

njena prizadevanja.

Škof je odvrgel papirje

in nas nagovoril iz srca!

Anton Jamnik, nagovor med sv. mašo na dan

državnosti v Arboretumu

Praznujemo dan državnosti. Lahko bi rekli, da nas je pred

33. leti obsijala svetloba z neba, Božja milost. Živimo v

milostnem trenutku zgodovine. Naj ta svetloba odseva v

našem življenju, v medsebojnih odnosih. Naj povezuje

vse naše rojake v zamejstvu in po svetu, bodimo ena

družina in hvaležni za milostne trenutke, v katerih

živimo. V času osamosvajanja je nadškof Alojzij Šuštar

večkrat poudarjal, kako je potrebno, da smo zreli, modri

in pogumni. Da se znamo odločati, da ne cincamo in da

preudarno odločamo o svoji prihodnosti v zaupanju, da

je Bog stvarnik zgodovine. Nadškof je rad poudaril, naj se

priporočamo Mariji Pomagaj na Brezjah, ki je naša dobra

mati, nas spremlja in varuje skozi vso zgodovino.

V prihodnost gledamo s hvaležnostjo za vse, kar smo

doživeli. Ne pozabimo na etični humus, iz katerega rasteta

naši dragi Evropa in Slovenija, to so naše krščanske

vrednote. Povabljeni smo k molitvi za razumnost, modrost,

pogum, predvsem pa, da nas na tej poti razsvetljuje in

vodi Sv. Duh.

Letos praznujemo tudi 20. obletnico vstopa Slovenije

v EU in NATO, zato je morda prav, da razmislimo o

poslanstvu Slovenije v EU. Ko hodim po svetu, sem

ponosen in hvaležen, da živim v Sloveniji. Imamo prav

poseben geostrateški, kulturni, zgodovinski in verski

položaj v Evropi. Imamo malo romanske poetičnosti,

imamo slovansko dušo, ki premišljuje, ima močna čustva,

se poglablja vase, imamo nemški red, disciplino, gotovost.

Znamo zavihati rokave in se odločati. Hvaležni bodimo,

da živimo v tem času. Potrudimo se, kolikor je v naši moči,

da Evropa in Slovenija ne bi izgubili kompasa. Zavedajmo

se krščanskih vrednot. Prav je, da oživimo svojo vero, da

smo hvaležni za to, kar nam je ljubi Bog podaril. Darove

vere, demokracije, pluralnosti v Evropi, ki smo jih prejeli,

posredujmo naprej, da bomo lahko zares živeli v pristnih,

iskrenih medsebojnih odnosih v naši dragi Evropi.

Danes bi se rad lepo zahvalil vodstvu Radia Ognjišče in

vsem sodelavcem, ki ustvarjate izjemen program. Ko vas

poslušam ali ko se pogovarjamo, sem prepričan, da je

glas Radia Ognjišče glas Sv. Duha. Jezik Sv. Duha ni jezik

egocentrizma, temveč gradi občestvo. To je prijateljstvo

Radia Ognjišče. Vsi tukaj zbrani in poslušalci gradite

živo občestvo povezanosti. Vsakdo se čuti potrebnega,

nagovorjenega, vsakdo ima smisel v življenju. Kako

pomembno je to tiho duhovno občestvo po Sloveniji in

po širnem svetu! Iskrena hvala vam za to. Radiu iskrena

hvala, da prinaša tudi drugačna mnenja, prepričanja, nas

vabi k razmišljanju. Vaš pogled na različna prepričanja je

spoštljiv, hkrati pa imate jasno in razločno besedo. Še kako

potrebujemo besede milosti, upanja, veselja, ki nikogar

in nikdar ne izključujejo in nagovarjajo prav vsakega

človeka. Želim, da bi te besede vedno vedno znova

izrekali, kajti čas in prostor, v katerem živimo, potrebujeta

veselje in upanje. Prisluhnimo šepetanju Sv. Duha, da bi v

tej individualistični družbi gradili občestvo, kjer je prostor

za različne poglede, za binkoštnega Duha, ki povezuje,

združuje in vsakemu človeku prinaša upanje.

Iskrena hvala vam, dragi Prijatelji Radia Ognjišče. Vi ste

Prijatelji Radia Ognjišče s svojimi darovi, z darovanjem in

trpljenjem, z molitvijo in na mnoge druge načine. Bratje

in sestre, povabljeni smo, da smo v tem času in prostoru

priče živega upanja, ’korajže’ in veselja, da presegamo

malodušje, predsodke, slabe misli, izključevanje.

Ko se srečujem z birmanci, se pogovarjamo tudi o papežu

Frančišku. O njem povedo različne stvari. Nekoč je

navihani birmanec izjavil: »Veste, ta papež je pa veren.«

»Kaj pa to pomeni?« sem ga vprašal. Dobil sem najboljši

teološki odgovor: »Rad ima Boga in ljudi.« Dragi bratje in

sestre, radi imejmo Boga, radi molimo drug za drugega,

prejemajmo zakramente. Če bo v nas duhovna moč, če

bomo Jezusa vedno znova povabili v svoje življenje, se

nimamo česa bati. Radi imejmo ljudi, spoštujmo jih,

poslušajmo jih, odpuščajmo si med seboj, gradimo živo

občestvo. Kot je zapisal papež v svoji okrožnici Vsi bratje:

»Kjer je druščina, kjer človek skoči iz svojega ega in mu je

mar za bližnjega, tam je življenje.« Prepričan sem, da je

med PRO in vsemi sodelavci življenje! Kjer je druščina, je

upanje, so besede milosti, spoštovanja, so besede Sv. Duha.

12


SPRAVI VSE

V RED!

8

Zanesljiv partner

za gradnjo in obnovo.

JARŠE PRI DOMŽALAH

DOMŽALE

ORMOŽ

T: 01 729 88 02 ∙ E: info@sam.si

KAMNIK

TRBOVLJE

NAZARJE

LATKOVA VAS

PRI PREBOLDU

LJUBLJANA

MENGEŠ

www.sam.si

13


KUHARSKE IDEJE

sestre Nikoline

Piše: Matjaž Merljak

Šolska sestra svetega Frančiška Kristusa Kralja, sestra Nikolina, je dvakrat

na mesec gostja jutranje oddaje Svetovalnica, kjer odgovarja na vaša

vprašanja. Nekaj njenih nasvetov za čas, ki prihaja, smo izbrali za to revijo.

Sadje, ki odpada

Poslušalka je prosila za nasvet, kaj narediti iz jabolk, ki

padajo z dreves, delno so poškodovana. Sestra Nikolina ji

je svetovala, naj vse sadje očisti, olupi in nareže na lističe.

Jabolkom lahko doda kakšno hruško ali slivo. Po želji

posladka ali doda limonin sok ter pokrito in počasi duši,

da se omehča. Iz tega lahko pripravi poobedek, sladico (z

dodatkom sladoleda), lahko pa še vroče nalaga v kozarce

in konzervira ter čez leto uporabi za različne sladice,

npr. za jabolčno pito. Možnost pa je tudi, da poslušalka

pripravi jabolčni zavitek. Ko je zavit, ga preloži na folijo in

zamrzne. Ko ga bo potrebovala, ga lahko zamrznjenega da

v pečico, čas peke se bo podaljšal za petnajst minut.

Slivova marmelada brez sladkorja

Dobro zrele slive očistimo, izkoščičimo in zmeljemo ter

kuhamo v loncu ali spečemo v pečici. Med mešanjem

oz. pečenjem, kar traja uro in pol, večkrat premešamo

ter preden naložimo v kozarce naredimo poskus (žličko

marmelade damo na krožnik in potegnemo po sredini - če

ostane narazen, je kuhanja dovolj).

Marmelada iz grozdja

Grozdje očistimo in skuhamo v majhni količini vode. Nato

ga »spasiramo«. Dobljeno kašo skuhamo, lahko dodamo

še kakšno jabolko, po okusu sladkamo (20 dag na 1 kg

sadja). Naložimo v kozarce ...

Domač jabolčni kis

Sveža jabolka narežemo na tanke rezine in dajemo v

večjo posodo, lahko tudi v sod. Po 25 l jabolk potresemo

1 kg sladkorja, dolijemo vodo in premešamo. Kis lahko

naredimo tudi iz tropin jabolk, ki smo jih stisnili za

sok. Damo v posodo ter pokrijemo s prtom, da se malo

ogrejejo. Potresemo z 2-3 kg sladkorja ter zalijemo z vodo.

Nato pustimo in čakamo, da nastane kis.

Hranjenje v hladilniku

Koliko časa lahko hranimo jedi (enolončnice, praženi

krompir, skuhane torteline, špinačo), je zanimalo

poslušalca. Sestra Nikolina je poudarila, da če nam jedi

ostanejo, jih je nujno čim prej ohladiti, dati v posodo, ki jo

dobro pokrijemo ter damo v hladilnik. Potem pa je od jedi

do jedi različno - nekatere je dobro pojesti že naslednji

dan, druge pa lahko ostanejo dlje.

14


Domači ajvar

Uporabimo dobro zrel paradižnik, lahko pa tudi

kakšnega, ki je še malo zelen. Operemo ga in zmeljemo na

mesoreznico ter obesimo v vrečko iz blaga, da se tekočina

odcedi. Naslednji dan očistimo in zmeljemo paprike. V

kozico damo paradižnik, papriko in zmleto čebulo. Vse

skupaj naj se kuha približno dve uri. Nato posladkamo,

solimo, prilijemo olje (2-3 dl). Vmes preverimo, če je že

kuhano in kakšen je okus. Po želji lahko dodamo tudi

feferon. Na koncu dodamo še gorčico in nato vložimo v

vroče kozarčke, ki jih dobro zapremo.

Kisanje zelja

Poslušalka je vprašala, kako naj se loti ribanja zelja in ali

je pomembno gledati ob tem na luno. Sestra Nikolina ji

je odgovorila, da mlaj vpliva na vsa živila, na ena bolj, na

druga manj, zato se izognimo temu dnevu in še dvema

dnevoma prej in potem. Pred ribanjem si pripravimo

mešanico soli, kumine in zrn popra. To potresemo po dnu

posode, nato po plasteh nalagamo naribano zelje (vsako

plast dobro pretlačimo z rokami ali z nogami), vsako

potresemo z omenjeno mešanico. Lahko dodamo tudi

kakšen lovorov list, ni pa nujno, dodali ga bomo lahko

med kuhanjem. Soli dodamo dva odstotka (za 1 kg zelja

2 dag soli). Pokrijemo s platneno tkanino in pokrijemo

s pokrovom ter obtežimo. Po potrebi prilijemo vodo.

Zelje se hitreje okisa v toplejšem prostoru, postopek traja

približno tri tedne. Redno menjamo vrhnjo plast vode, na

kateri se nabira mrena (pranje zelja).

Uporaba čebule, ki gnije

Kaj narediti s čebulo, ki gnije, kako jo je možno uporabiti, je zanimalo

poslušalko. Sestra Nikolina ji je svetovala, naj jo očisti, opere, odcedi in z

nožem nareže. Nato jo praži na maščobi, vmes pomeša in posoli, da dobi

zlatorumeno barvo. Vročo nalaga v kozarce, ki jih dobro zapre in nato se

pokrita počasi ohlaja. Shrani jo v shrambi, odprt kozarec pa hladilniku.

Čebula za golaž

Koliko čebule se potrebuje pri golažu, je zanimalo poslušalca. Sestra

Nikolina mu je svetovala, naj za 1 kg mesa uporabi 30 dag čebule. Narezano

naj da na maščobo, doda sol in 1 dl vode. Čebula se bo najprej kuhala, ko bo

voda izhlapela, pa se bo začela pražiti in takrat že lahko doda meso. Praži,

da meso zadiši. Po okusu soli, doda lovorjev list in v majhni količini vode

naj se meso mehča.

Shranjevanje kostanja

Če ga želimo pozimi speči, ga lahko damo

v skrinjo; če pa želimo uporabiti kuhanega,

ga zdaj posušimo, potem pa ga bomo pred

kuhanjem namočili. Lahko ga tudi na pol

skuhamo, olupimo in zmeljemo ter naložimo

v kozarce za nadev.

Nadev iz kostanja

Kostanj olupimo in skuhamo v mleku, nato

ga damo v mešalnik, da dobimo kremasto

osnovo za nadev za rogljičke, buhtlje, potico,

rolado ...

Nasveti s. Nikoline

v Avdio arhivu, tudi

v obliki podcasta.

Storitev je na voljo

brezplačno.

Recepti in posnetki

iz preteklih let so

na voljo na posebni

spletni strani.

15


Ne vem, kaj sem čakal več kot deset let

Piše: Rok Mihevc

Namreč, da sem se le udeležil radijskih počitnic. Priznam,

do zdaj sem se vedno izgovarjal, da pač ne gre.

Najprej sem imel za izgovor študij, pozneje poletno delo,

ki ga na kmetiji ni malo, državno folklorno srečanje ali

pa sem že našel kaj "prepričljivejšega”. Skoraj vsakoletna

prigovarjanja do zdaj niso obrodila sadov, letos je bilo

drugače. In niti za sekundo mi ni žal, da sem junijske

poletne dni preživljal v Romuniji, v družbi super

sodelavcev, vodičev in voznikov, predvsem pa seveda

najboljših in najbolj srčnih počitnikarjev.

Prva trema na avtobusu je minila, še preden smo prišli

do madžarske meje. Drugače niti ne gre, širokosrčnost

počitnikarjev te povsem razoroži in celo največji dvomi

izginejo. In na koncu ugotoviš, da je pravzaprav najhujši

stres radijskih počitnic razdeljevanje počitniških majic.

Čeprav je bila vožnja v Romunijo dolga, v eno smer

smo prevozili več kot 1600 kilometrov, je ob molitvi,

predstavitvi radijcev in vodičev, poslušanju različnih

oddaj in glasbe ter ob prepevanju in tudi »podkožnem

premišljevanju«, minila hitro.

Naš cilj je bil torej Romunija, ki se razteza od Panonske

nižine preko Karpatov do Črnega morja. Zasidrali smo

se ob romunskem mestu Venus, ki je znano turistično

in zdraviliško mestece na obali. Bili smo torej daleč

od doma, a smo ga radijci poskusili ustvariti tudi na

radijskih počitnicah. Nikoli ne bom pozabil presenečenih

in hvaležnih pogledov, da smo pripravili pravi slovenski

večer. Ko smo pred vhodom v dvorano stali v “špalirju”

in počitnikarje pričakali z vriskom, kruhom in soljo po

staroslovanski navadi, so se oči svetile in nasmeh se je

raztezal do ušes. In ni bilo treba veliko. Samo nekaj listov

A4 formata in kovček, poln slovenskih noš. No, za piko na

i smo radijci še zaplesali splet belokranjskih plesov.

Moj oseben pogled na radijske počitnice vam najbolje

pokažem skozi fotografije. Vse si lahko ogledate na naši

spletni strani. Se pa že veselim naslednjih počitnic.

16

Med romunskimi vinogradi

Radijci in vodiči v ambientu turškega lokala

»Primorski« avtobus pred mogočno zgradbo parlamenta v Bukarešti


Z vami naj podelim še nekaj razmišljanj sodelavcev

Lidija Zupanič: »Lepo je iz leta v leto videvati znane

obraze in z njimi znova pokramljati. In vsako leto je

veliko veselje videti nove obraze, jih spoznati in sprejeti v

krog poznanstev, v počitniški krog radijskih poslušalcev.

Hvaležna sem, da imamo priložnost pokazati tudi druge

talente, ki preko radijskih valov niso vidni. Hvaležna sem

za vsak znani obraz, vsak nov obraz, vsako zgodbo, ki jo

piše življenje. Vse našteto me izjemno bogati in iskrena

hvaležnost, ki sije iz obrazov udeležencev počitnic, mi daje

»bencina« za naprej.«

Alen Salihović: »Vesel sem, da lahko skupaj s poslušalci

odkrivam nove kotičke sveta. Vedno se poučim o čem

novem, še bolj poučna pa so njihova dojemanja radijskega

programa. Čeprav so tretji dan počitnic zaznamovali

rezultati evropskih volitev in posvetovalnih referendumov,

ob tem ni manjkala razprava o prihodnosti naše države.

Kam gremo, kje smo in na kakšen način izboljšati razmere.

Zavedam se, da to ne bo mogoče čez noč, a optimizem naših

počitnikarjev, ki niti za trenutek niso pozabili na dogajanje

v domovini, mi daje upanje, da pride trenutek, ko se bodo

razmere vendarle izboljšale.«

Jure Sešek: »Fraza, ki zveni obrabljeno, pa popolnoma drži:

vsi za enega, eden za vse. Preživeti nekaj dni s sodelavci

v drugem okolju, ne le ob radijskih nalogah, garati in se

zabavati, je blagoslov. Hvaležni smo zanj. Biti z direktorjem

v kratkih hlačah, z novinarjem, ki se prelevi v režiserja, s

tehnikom, ki postane “stand up” komik … Kako že pravijo?

Neprecenljivo!«

Izidor Šček: »Grem, torej sem. Tako bi lahko parafraziral

znani Shakespearov izrek, ko se na radijskih počitnicah

zvečer z mislimi zapodim skozi dan, ki je za menoj. Vsak

je bil po svoje bogat in nepozaben, poln srečanj, novih

spoznanj, pozdravov in nasmehov ter informacij kar tako.

Vsak dan je pustil za seboj tako bogato sled, da sem vedno

znova čutil, kot bi se svež veter ujel v mojo na trenutke

pojemajočo žerjavico življenja.«

Nataša Ličen: »Tradicija počitnic se odraža skoraj v hipnem

odličnem razpoloženju, ki je zavelo med nami. Nasmeh in

pozdrav sta se hitro razpršila in na »moji petki« smo bili že

po sedmi uri v veselju uglašeni.«

Radijci smo v Romunijo prinesli Slovenijo

Matej Kržišnik: »Ko smo že mislili, da ne more biti bolje,

smo se znašli na degustaciji vrhunskih romunskih vin.

Poleg uživanja v odličnih okusih smo se zabavali ob zvokih

romunske folklorne skupine, ki je igrala tako veselo, da so

zaplesali celo tisti z dvema levima nogama.«

Urša Sešek: »Sprememba dojemanja ob istih dejstvih.

Voda, ki je bila nekaj trenutkov nazaj v naših očeh umazana

kanalizacija, je postala zdravilna. V vodo, v katero nismo

hoteli položiti niti prsta, smo se zdaj usedli in se namazali

z njenim blatom. Voda, ki je smrdela po gnilih jajcih, je

postala balzam za kožo. Pa sem se zamislila. Ko sem se (so

me) prepričali, da je nekaj dobro zame, ko sem začela verjeti

v zdravilno moč, me smrad ni več motil. Nisem bila več

zaskrbljena, le hvaležna. Da bi se le znala tako prepričati

tudi ob drugih skrbeh. Da bi le pustila, da mi ob tem

pomagajo bližnji.«

Marjan Bunič: Romuni so žilav narod. In generacije, ki

imajo na svojih hladilnikih zataknjenih vedno več fotografij

svojih mladih, ki niso zmogli več čakati, ampak so se izšolali

in odšli v svet. Beg možganov in mlade krvi. Nepovratni,

pravijo. Pa se sprašujem: Dragi prijatelji Romuni, bo še

enkrat zaplapolala vaša kri starih Rimljanov in boste zmogli

kljubovati neoliberalističnim norostim zahodnega sveta ter

grabežljivim krempljem kapitala ali boste tudi vi počasi

prodali svojo dušo in deželo? Cerkvice, majhne in velike,

v ravnicah in na planotah, ki so videle marsikaj, doživele

marsikaj, me navdajajo z optimizmom. Romuni, prevzeli ste

me, zato navijam za vas.«

Jutranja telovadba na obali Črnega morja

Zanimiva kulisa med

raziskovanjem mesta Temišvar

17


Tone Gorjup: »Z ladjo smo se zapeljali skozi mokrišče

Donave, opazovali ptice, od kormoranov do pelikanov, slutili

bližino Ukrajine, ki je bila le nekaj kilometrov oddaljena

od nas, in doživeli nevihto, ki je zabrisala turistični pridih

našega obiska. Donava in Črno morje, polna skrivnosti in

nepričakovanih odkritij, sta biser Njegovega stvarstva.«

Franci Trstenjak: »Našim počitnicam so dan za dnem

dajale pravo smer in pravega vetra svete maše. Res so

prava dodana vrednost, ker se dobro zavedamo, da je le z

Bogom vse lažje in boljše, predvsem pa smo deležni obilnih

blagoslovov.«

Romunija je znana po urejenih cvetočih vrtovih tudi sredi mesta

Duhovno vodstvo – Drago Cvetko, Franci Trstenjak in Andrej Mulej

Skupinska fotografija vseh udeležencev zadnji dan

Kot veliki kanarčki smo bili videti

udeleženci na dan počitniških majic

18


19


Matic Vidic: Danes lahko zaradi

svojih preizkušenj pričujem in

pomagam ljudem

Sredi aprila je v trebanjskem domu kulture potekal prvi talk show z naslovom Moja vera, ki sta ga pripravila

kristjan in znani dramski igralec Pavle Ravnohrib in stalni diakon novomeške škofije, ki sebe rad imenuje

tudi »romski misijonar«. Matic in Pavle želita s svojimi t. i. talk showi prebujati Slovenijo in ljudi spodbujati k

osebnemu razmišljanju o veri, vesti in pogumu. Pavletova modrost in Matičeva mladost sta se srečali letos v

sklopu Svetopisemskega maratona v Šenčurju, gostili pa smo ju tudi v oddaji Srečanja. Z njima se je pogovarjala

s. Meta Potočnik. Če imate možnost in priložnost, ponudite ta pogovor v branje mlajšim generacijam.

Uredila: Mirjam Judež

Obiskovalce svojega »dialoga« na svojevrsten način

pozivata k izražanju vere, delita svoje izkušnje, o veri

govorita brez sramu. Kako sta prišla na zamisel, da

takole pričujeta?

Matic: »Kmalu po tistem, ko sva se spoznala na

Svetopisemskem maratonu, sva po delovanju Duha

ugotovila, da želiva spregovoriti. Jaz kot diakon, katerega

prostor ni vedno pri oltarju, ampak na pragu cerkve,

kjer vabim ljudi v cerkev. Treba je iti ven pričevat, vabit,

predvsem pa opogumljat. Kristjani se vedno počutimo

odmaknjene, da nam mora biti nerodno govoriti o veri,

sram nas je, zato sva se vprašala, kaj lahko midva kot laika

narediva v tej smeri, da ne bi bilo vedno vse na posvečenih.

Tako je prišla ideja o talk showu, kar je zanimiv koncept za

mlade in starejše. Namenjen je široki populaciji. Ko hodiva

po Sloveniji, želiva ljudi opogumiti za pričevanje. Ko

bomo začeli pričevati, bo tudi sram, ki nam ga želi družba

na vsak način vcepiti, da smo manjvredni, drugorazredni,

da smo nekje zadaj, izginil. Svet danes tako zelo potrebuje

vero, vest. Ta kultura je kultura brez vesti. Če bo vsak na

svoj način začel izražati svojo vero, je velika verjetnost, da

bomo naredili korake v lepši svet.«

Pavle: »Ljudem je treba dati predvsem pogum. Zlasti

mladim, ki težko pričujejo o veri. Sam sem doma s

podeželja in vem, kako je bilo, ko sem prišel v ljubljanske

šole. Že tako ali tako je otrok, ki prihaja s kmetije,

stigmatiziran, če govori v narečju, je predmet norčevanja.

Če hodi v cerkev in je veren, ima zakramente, pa sploh.

Ko človek postane javna osebnost, v Sloveniji ni enostavno

pričevati za vero. Jaz to zavestno počnem, pa čeprav imam

potem težave.«

Midva želiva biti

influenserja za Boga.

Ali ima publika možnost postaviti kakšno vprašanje?

Matic: »S Pavletom sva se odločila, da bova previdna.

Imava enourni program, v katerem je tudi kulturni vložek.

Malo recitirava Prešerna, malo se šaliva, ni potrebe po

še čem. Poskušava biti jasna, predvsem zelo iskrena, ne

želiva biti pomembna midva, ljudi želiva spodbuditi,

da si vsak odgovarja na vprašanja sam. Težava je, ker si

ljudje ne odgovarjajo na vprašanja sami, ampak jim vse

servirajo drugi. Rad se navezujem na Viktorja Frankla. Mi

smo vedno poklicani na odgovornost, ker smo svobodni.

Odgovornost zahteva odgovor. Podobno je pri vzgoji: če

20


ne bo starš pomagal otroku pri reševanju težav in mu

ponudil odgovorov, mu bo odgovore ponudila oz. mu

»pomagala« okolica, ki pa ni vedno najboljša. Zato je

potrebno, da vprašanja naslovimo na Boga. To je najina

pot. Duh naj odgovarja. Danes ljudje iščejo instant

odgovore v medijih. Ti so danes zelo agresivni, ne pustijo

mi, da bi Duh v meni spregovoril. Vse mora biti že vnaprej

jasno podano, mora biti vodeno, na koncu pa izgubim

samega sebe, sem zmeden, ne znam se najti. Pomembno

je, da iščemo odgovore v Svetem pismu. Cerkev je danes

tista, ki preko evangelija, evharistije, Jezusa, stopi v nas

in daje odgovore na ta vprašanja. Midva ne želiva ljudi

nasičiti in odgovarjati na vprašanja, ampak poveva, kako

midva iščeva odgovore. Kot terapevt poudarjam, da je

pogovor premalo, prave rane celi samo Bog. Mi se lahko

pogovarjamo dve leti, ampak prave rane celi Bog, drug jih

ne more.«

Veliko je prestrašenih ljudi,

tesnobe, ampak z Jezusom

te nima biti česa strah. Jezus je

dal hudiča na verigo. Z Njim imam

občutek, da bo vse v redu, da bom

vsega obvarovan.

Pavle: »Danes so mediji vsemogočni. Nimamo več svojega

mišljenja, svojega odnosa, vse nam servirajo, ker je to

najlažje. Bistvo pa je evangelij, kjer sam Jezus pravi: Kadar

pa vi molite, pojdite na sámo in Oče vas bo tam videl. Moč je

v molitvi, ki je nihče ne vidi in ne sliši, le Vsemogočni Bog.

Jaz prisegam na to. Je pa težko. Tudi to je del pričevanja

in oznanjevanja, da se ljudje zavedajo, kakšno moč imajo

mediji.«

Če že pričujeta o svoji veri, kje je izvor vaše vere, Matic?

»Bog vedno boža trpečega človeka. Mene sta najbolj

zaznamovala mamin samomor in očetov alkoholizem. Iz

tega je izhajalo, da sem moral nekje poiskati prave starše.

Pri meni sta starševsko vlogo prevzela Bog in Marija.

Imam milost, da imam s. Pijo Marc, notredamko, ki moli

zame že 30 let. V 1. razredu pri verouku mi je rekla: Matic,

Bog ima zate posebne namene, zate bom molila vsak dan.

Takrat še nisem čisto razumel njenih besed, mislil sem

si: Saj nima drugega za početi, pa naj moli. Potem smo

se preselili, čez 5 let sem jo srečal na Brezjah, kjer mi je

rekla, da še vedno vsak dan moli zame. S. Pija je izmolila

moje diakonstvo, mojega sina, ki sva ga z ženo kar sedem

let čakala. S. Pija je bila zelo pomembna na moji poti,

ker doma nismo živeli vere na tak način, kot bi si želel.

Molitev ni bila prisotna, sveto mašo sem obiskoval tako,

da so me dostavili do cerkve. Odkar sem oče, vidim, da

je družina cerkev v malem. Občutek, da te ima nekdo

neizmerno rad, ti daje moči v življenju. Evangelij pravi:

Gospod, h komu naj gremo, besede večnega življenja imaš.

Saj ni alternative, vse drugo vodi v depresijo, agresijo,

odvisnosti, v uničenje človeka. Človek lahko živi polno le

v odnosu. To spoznavamo po kosih v življenju, spoznanje

nam ni dano naenkrat. Malo po malo, ker če bi bilo preveč,

Matic Vidic, specializant logoterapije,

stalni diakon in terapevt, je človek

z izjemnim poslanstvom. Svoje

življenjske preizkušnje, vključno

z družinsko travmo, je preobrazil v služenje

drugim, zlasti Romom. S predanim delom v vojski,

pastoralnem okolju in kot terapevt izkazuje močno

vero ter ljubezen do sočloveka, prizadevajoč si za

ozdravitev duhovnih ran.

je kot sirup, ni okusen, če ga ne razredčimo. Ko se mi je

zgodila ta družinska tragedija, sem se edino v cerkvi čutil

sprejetega, varnega, normalnega. Jaz nisem nikoli čutil, da

je z mano kaj narobe, da mi kaj manjka, da me kdo ni imel

rad in me je kaznoval. V naši veri je nekaj najlepšega, ker

mi ne trpimo, mi darujemo. V našem življenju ni trpljenja,

je samo daritev.«

Po taki preizkušnji bi marsikdo rekel: »Če bi me Bog imel

rad, tega ne bi dopustil«, in bi se odvrnil od cerkve. Vam

pa je po milosti uspelo, da se kljub preizkušnjam v cerkvi

pri Bogu počutite doma.

»Imam slabovidnega prijatelja, ki ga obiskujem, le

dvoodstoten vid ima. Sem ga vprašal, če je kaj jezen na

Boga, ker ne vidi, če kdaj moli za čudež, da bi spregledal?

Pravi: Jaz sem tako vesel, da vidim vsaj malo, in vse bi dal,

da bi mi Bog ohranil vsaj ta dva odstotka. To je ta preobrat.

Ni pomembno, kaj jaz pričakujem od življenja, od Boga,

pomembno je, kaj življenje, Bog pričakuje od mene. Saj

to ni kazen. Jaz danes lahko zaradi svojih preizkušenj

pričujem, ljudem pomagam, ker vsakega čutim in

razumem, vem, kaj pomeni, ko si ranjen, ko ne veš, kako

naprej, ko ostaneš sam. Ljudje mi lažje zaupajo svojo

bolečino, ker vejo, da jih nekdo na drugi strani razume.

Kako bi mi, kristjani, pričevali za Jezusa, če ne čutimo, da

nas ima neskončno rad?«

Naju je nagovoril Jezus. Ali

dovoliš, da nagovori tudi tebe?

Matic, kakšna je vaša izkušnja Jezusa?

»Predvsem prijateljstvo. Od mladih nog se spomnim, da

sem se v postelji pogovarjal z Njim, Ga prosil za pomoč. Bil

sem edinec, nisem imel nikogar drugega, Jezus je bil moj

prijatelj. Življenje je dobilo smisel s tega vidika, da nisem

sam. Svet danes zastruplja strah, kaj in kako bo. Veliko je

prestrašenih ljudi, tesnobe, ampak z Jezusom te nima biti

česa strah. Jezus je dal hudiča na verigo. Z Njim imam

občutek, da bo vse v redu, da bom vsega obvarovan.«

Pavle, kako pa vi in vaša vera? Se tudi vi ničesar več ne

bojite?

»Matic ima širši pogled od zunaj, zelo urejen, ker je

terapevt. Tudi jaz bi ga rad imel, pa se ukvarjam bolj s

samim seboj in svojimi težavami. Meni je Vsemogočni dal

v genski strukturi upor. Jaz nisem čredni človek, pa ne da

21


bi se hvalil s tem, grem proti vetru, proti toku vode. Spet

se navezujem na Jezusa, ki reče: Bojte se tistih, ki vam bodo

dušo vzeli, ne tistih, ki vam bodo vzeli življenje. Ponavadi

se ljudje ukvarjamo z eksistenco, vsakdanjim življenjem,

ne bom dobil službe, ne bom napredoval, ne bom mogel

na dopust … Jaz sem imel zelo revno otroštvo. Nismo bili

lačni, drugega pa ni bilo. Iz otroštva mi je ostalo to, da

bom stara leta preživel, če bom imel nekaj za jest in če

pozimi ne bom zmrznil. Človek za eksistenco ne potrebuje

veliko, vse ostalo je balast. So pa težave. Sem javna oseba

in v Sloveniji je javnim osebam dirigirano, da je vera

zasebna stvar, o kateri ne govorimo, se na ta način ne

kažemo. Jasno mi je bilo, da ko sem bil na javni TV, tam

nisem direktno govoril o Jezusu, a vedelo se je, kdo sem.

Ker sem bil priljubljen, sem vedel, da ne bodo dopustili, da

bi bil idol otrokom nekdo, ki hodi v cerkev, ki je veren, ker

se bodo tudi otroci hoteli identificirati z njim. Sem zelo

povprečen kristjan, rekel bi, da sem celo slab kristjan, a

vendarle me ni sram tega priznati.«

Družba je precej pesimistična …

Matic: »Naša kultura si na vsak način želi žalostnega

človeka, ki je zapuščen, ranjen. To je najboljši potrošnik.

Zato mladi influenserji promovirajo nedosegljivo: draga

potovanja, denar, nobenega dela, menjave partnerjev,

izkazovanje svoje najboljše podobe. Na drugi strani

imamo mladega človeka, ki ne more tega doseči, imeti,

zato pade, je žalosten. Kako se bo bolje počutil? Tako,

da gre kaj kupit. Mediji promovirajo samo grozne stvari,

tragiko, nekaj nedosegljivega, posebnosti, saj to človeka

pahne v žalost, ko ne more več nikamor. Zato vera ni

sprejemljiva, ker veren človek ni žalosten človek. Če bi

bil človek vesel, se celoten koncept potrošništva poruši,

destabiliziramo družbo, državo. Človek srednjega veka

je imel težave na telesni ravni, človek novega veka se ni

mogel izražati npr. seksualno, psiha ni bila izražena (danes

s tem nimamo težav), danes imamo pa težave izražati se

duhovno. Posledice se kažejo na psihološki in telesni ravni.

Zato so bolečine v križu, težave s kožo, žalost, obup …

Resnične težave so, ker ne govorimo, ne izražamo, ne

dopuščamo duhovnega v človeku.«

Pavle: »Vladarji hočejo žalostnega človeka, da jemlje

nadomestke, droge, spremeni spol, potem se bomo pa dali

zastrupiti, ker se nam ne bo dalo živeti. Ko bomo stari in

onemogli, ni več nikogar, ki bi nam dal osnovne stvari,

ampak je tam igla. To je posel. Star človek samo stane in

ta denar odteka, družba pa postaja vedno bolj krvoločna.

Prav opažam to diskrepanco pri mnenjskih voditeljih in

politikih. Prizadevajo si za mir v svetu, obsojajo nasilje,

istočasno pa promovirajo splav in evtanazijo. Ženske

aktivistke govorijo: Jaz odločam o svojem telesu, ampak v

meni je neko drugo telo, ki pa nisem jaz, in ne morem

odločati o njem! Svojo vlogo vidim v tem, da opozarjam

ljudi na to zlorabo. Zdi se mi, da novodobno krščanstvo

hoče postajati new age krščanstvo, češ, sicer hodim v

cerkev, sem pa za evtanazijo, splav, Bog je povsod. V

Svetem pismu in Božjih zapovedih je jasno zapisano, kaj se

sme, kaj ne. Neki sodobni teologi ne priznavajo več satana.

Pavle Ravnohrib je dramski igralec, znan

po številnih dramskih vlogah, predvsem

pa po dolgoletnem vodenju oddaje Male

sive celice na RTV Slovenija. Njegov

prepoznaven glas je dal besedo številnim poglavjem

Svetega pisma. Igral je v številnih filmih, radijskih

igrah in televizijskih serijah, slišimo ga v številnih

oglasih in animiranih filmih. V letu 2015 se je kot

kristjan izpostavil na strani nasprotnikov Zakona

o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski

zvezi in družinskih razmerjih, kar je imelo posledice

na njegovo delo na RTV Slovenija.

Ampak v Svetem pismu, v evangeliju piše, da je Jezus dal

satana na verigo. Satan je premeten, hudi duh nam vedno

dá fast food (hitre) rešitve.«

Iz bolnega Duha izhaja bolna duša, psiha in bolno telo.

Vera je področje duha. Kako lahko Jezus ali kdorkoli, ki

je srečal Jezusa, nagovori te žalostne ljudi današnjega

časa?

Matic: »Naju je nagovoril Jezus. Ali dovoliš, da nagovori

tudi tebe? Tu je predvsem ta del: odpri se, spoznaj. V

življenju nam glava večkrat nagaja, razum pravi: ne moreš,

ampak nečemu se pa moraš odpreti, nekoga moraš imeti

rad, nekomu moraš pustiti, da osvetli tvoje življenje. Ker

ni druge poti. Bogu hvala, da je odprta in vsakega čaka.

Gospod vsakega čaka: Pridi, Jaz sem tukaj.«

Gotovo osrečuje ljudi, ki so prazni, otopeli, žalostni,

brez smisla. Problem je, da se ljudje ne poglabljamo, niti

ne preberemo več knjige, le drsamo po telefonu in to je

največ, kar uspemo. Kako priti blizu človeku, ki je tako

globoko v tem?

Matic: »Jaz imam poslanstvo, milost, da lahko delam

z Romi. Vedno pravim, da so to najbolj uničeni,

zaznamovani, zlorabljeni in zapuščeni ljudje. Tu se jaz

učim, kako nagovoriti človeka, ki ne vidi smisla, ki ne služi

nobenemu, ki nobenemu nič ne pomeni, nima nobene

vloge. To so najtežja vprašanja. To smo mi ustvarili, da ne

morejo biti za nič koristni. Vzeli smo jim dostojanstvo, in

ko človeku vzameš to, mu vzameš življenje. Tu se začne

ta pot. Danes človek ne ve, zakaj bi sploh še bil, obstaja

bivanjska praznina ali brezverje. Išče terapevta. Danes

ljudje ne hodijo več k spovedi, ampak k terapevtom.

Včasih si delal z zemljo. Vse tegobe človeka gredo ven, če

delaš na njivi, imaš stik z zemljo. Danes ta stik človek išče

drugje. Ko se pogovarjam z Romi, marsikdo reče: Vse gre

narobe. Pravim: Potem nekaj ne delaš prav. Iščemo pot,

kako delati prav, rečem, da se bo treba pogovarjati o veri

in Bogu. O, to pa ne. Ko se enkrat človek odpre Bogu, se

zgodijo čudeži. Takrat vse dobi pravo mesto. Zato pravijo:

Kdor ima Boga na prvem mestu, je vse na pravem mestu.«

Kje začeti? Zdi se, da je vest zakopana …

Matic: »Bil sem na predavanju Vesne Vuk Godina, ki je

rekla: Današnji človek nima več vesti, to nas bo pokopalo.

22


Človek brez vesti propade. Rim brez vesti je propadel. Kdo

pa vzgaja vest? Gospod. 10 Božjih zapovedi je osnova za

vest. Vest je vedno povezana z Bogom, ker je to Božji glas v

nas, telefonček, ki mu prisluškujemo. Če imamo čisto vest,

bolje slišimo Sv. Duha, vse njegove navdihe. Težava je,

ker vest konstantno uspavamo. Češ, jaz bi že šel v cerkev,

če ne bi imeli duhovnikov, ki delajo to in to. To je čisto

uspavanje, manipulacija vesti. Kdo si želim biti jaz? Jaz si

vsak dan pišem svoj nagrobni kamen. Sem pripravljen, da

na njem piše kaj lepega, da je tu človek, ki je živel polno

ljubezen? Vest hrepeni po tem, da bi postal polna ljubezen,

podoba Gospoda, da se Gospod preko mene izraža. Na

koncu je moja naloga, da se vprašam, če sem zares podoba

Gospoda, ker če nisem podoba Gospoda, podoba česa pa

sem? Vsega drugega in na koncu skušnjavca. Z vsakim

dejanjem se odločam, ali bom podoba hudiča ali angela.«

Dajmo se izražati, povezovati,

oblikovati občestvo, v katerem

drug drugega bogatimo. To je naša

pot, kjer ni žalosti, je le veselje in

pričakovanje. In dajmo se zavedati, da

nam je lepo. Nam je lepo, nič nam ne

manjka!

O veri bi se dalo še veliko povedati, ljudje še nekako

verjamejo, »da nekaj je«, ko začnemo govoriti o Jezusu,

nauku cerkve, se pa počasi ustavi …

Matic: »Trdno verjamem, da je čas, da se povežemo. Če

bomo povezani, bomo jasni, slišani. Potrebujemo novo

občestvo. Mislim, da nas je ogromno, ki želimo živeti po

vesti, smo solidarni in se želimo izpostaviti, da smo verni.

Oblikovati se mora to novo občestvo. To je najin korak, da

oblikujeva to občestvo, da vabiva, da nas je veliko, da se

Pavle Ravnohrib in Matic Vidic, foto: Rok Mihevc

opogumljamo med sabo. Mi imamo težavo, ker mislimo,

da smo manjšina. Mi že vse imamo! Lahko imamo kaj več

kot dar vere, zastonjski dar vere? Da sem obvarovan vsega,

da mi bo naloženo toliko, kolikor bom lahko nosil, da

me Nekdo neizmerno ljubi? Ali potrebujemo še kaj več?

Zato dajmo se izražati, povezovati, oblikovati občestvo, v

katerem drug drugega bogatimo. To je naša pot, kjer ni

žalosti, je le veselje in pričakovanje. In dajmo se zavedati,

da nam je lepo. Nam je lepo, nič nam ne manjka!«

Pavle: »Vrnil bi se na čisti začetek, ko je Matic povedal,

kako je zanj molila s. Pija. Molitev gore premika, tega

se moramo zavedati vsi. Moliti, moliti vsak dan. Če je

molitev iz srca, iskrena in namenska, zagotovo obrodi

sadove. Molitev je najmočnejše orožje, ki ga imamo.«

Jubilejni

Radio Ognjišče d.o.o., Trg Brolo 11, Koper. Foto: Pexels.com

GALA KONCERT RADIA OGNJIŠČE

17. november, 2024

Gallusova dvorana, Cankarjev dom, Ljubljana

Veseli in hvaležni smo, da bomo z nami sami vrhunski izvajalci:

simfonični orkester Cantabile pod vodstvom Marjana Grdadolnika, Nuška Drašček,

Nuša Derenda, Eva Černe, Manca Hribar, Petra Stopar, Gregor Ravnik, Marko Vozelj, Domen Kljun, Oto Pestner,

Andrej Jerman, Marjan Bunič, radijska zasedba, harmonikarja Martin Juhart in Miha Močnik,

Ansambel Banovšek in Zbor sv. Nikolaja Litija.

Vstopnice že na voljo na blagajni Cankarjevega doma,

prek spleta ter na vseh Petrolovih servisih.

23


Alfi legenda

»Res mi veliko pomeni, da spet lahko

normalno hodim in prepevam«

Uredila: Mirjam Judež

Alfi Nipič. Pozna ga domala vsa Slovenija, ime je znano tudi zunaj naših meja, zlasti v nemško govorečih

deželah. Alfi je izpeljava iz imena Alfonz. Alfi je postal, ko je bil še »čisto mali in tako je ostalo«. Prve

»jerhaste« hlače, srajco in telovnik mu je podaril Slavko. »Ko sem se prvič pogledal v ogledalo, sem se začel

smejati samemu sebi. Danes pa imam v omari skoraj tri noše, ker lahko vedno kje kaj pozabiš.« O hudem

tempu, ki ga je imel ansambel, takole pripoveduje: »Mi smo bili na turneji devet mesecev na leto, 21 dni smo

vsak mesec nastopali po dvoranah. Ves januar smo bili v Berlinu, snemali novo ploščo, julija in avgusta smo

bili pa prosti.« Z Alfijem se je pogovarjal Marjan Bunič.

Rojeni ste bili v Mariboru in to v dramatičnem času. Med

vašim rojstvom so dobesedno padale bombe.

»Stanovali smo čisto blizu glavnega stičišča vseh

železniških prog. Cilj je bil, da se ga v zadnjih trenutkih

vojne zbombardira. Mojo mamo, ki je bila ravno noseča,

so preventivno preselili v klet, rodil sem se med bombnim

napadom. Menda smo bili takrat vsi črni: mama, jaz in

babica. Hvala Bogu se je tako izteklo, da zdaj lahko tule

sedim.«

Ste doma veliko prepevali?

»Včasih smo preživljali večere ob radiu. Luč smo ugasnili,

ker smo varčevali, videlo se je samo oko radia Savica. Če je

bila kakšna takšna pesem, je mama začela prepevati. Imela

je zelo močno, prodorno »štimo«, zelo lep, žameten glas.

Otroci smo prepevali skupaj z njo. V družini smo bili trije

fantje in dve sestri.«

Eno vaših lepih avtorskih besedil z naslovom: Poljane,

dom prelepih dni, gre takole: »Vedno rad vračam se

domov, čeprav ni ulica gradov, da vidim tistih nekaj še

ljudi, ki takrat delili moje so skrbi. Zdaj se spominjam

lepih le stvari.

»Napisal sem ga svoji materi v spomin. Vedno, ko sem šel

na turnejo z Avseniki, sem se prišel poslovit od mame.

Rekel sem: Veš, mama, zdaj pa spet grem. Takrat je imela

kar malo solzne oči. Šla je z mano na cesto, mahala, dokler

me je videla. Čisto počasi sem se peljal do konce ulice, dal

desni »blinker«, še malo počakal, ona pa je še kar roko gor

držala in mahala. To pesem sem napisal za mamo in za

tisti del Maribora, v katerem sem živel od 5. leta starosti

naprej.«

Je bil pa to en drug čas. Ostajajo utrinki, lepi spomini, je

bilo pa tudi težko …

»V naši ulici na Pušnikovi, na Poljanah, ni bilo asfalta,

ampak »šoder«. Najbolj veseli smo bili, ko je deževalo.

Naredili so se potočki, mi smo čepeli z dežnikom in

spuščali ladjice. Otroci smo se znali zabavati tudi na

ta način. Normalno, da se spreminja način zabave iz

generacije v generacijo. Prej je imela vsaka kavarna, vsak

hotel živo glasbo. V Mariboru sem prepeval v zimskem

času tri leta v veliki kavarni, štiri leta v hotelu Slavija in dve

v Astorii. V poletnem času pa od Kopra do Dubrovnika.

Najdlje sem prepeval na Makarski, štiri mesece, julija in

avgusta pa tudi na drugih otokih.«

Kdaj se je začelo vaše glasbeno udejstvovanje?

»Že v srednji šoli sem zapel na kakšni proslavi, spremljal

sem se s kitaro. Takoj po srednji šoli pa sem začel prepevati

bolj zares. Takrat je naokrog hodila ekipa Pokaži, kaj znaš,

v kateri sta bila tudi Jure Robežnik in Mojmir Sepe. Prišli

so tudi na Radio Maribor in iskali talente. Jaz sem bil na

tej avdiciji sprejet in nastopil sem v Sončni uri, v oddaji

tekmovalnega značaja, kjer sem zmagal. Od tega je 65 let.«

To je dano od zgoraj, da

mi glas služi. Dokler mi

bo zdravje dopuščalo, bom pel.

To je moja duša, moje veselje.

Tako so vas odkrili …

»Z glasbo nisem imel nekega resnega namena. Vzporedno

s tekstilno tehnično srednjo šolo sem obiskoval tudi

glasbeno šolo za solo petje pri prof. Končičevi, operni

pevki. Mene je to blazno veselilo. Nekdo me je v dveh urah

prepričal, da grem z njimi na nastop. Rekel je: Mi igramo

v Kopru, rabili bi pevca, ki igra tudi kitaro. Dve uri me je

»masiral«, nato sem šel domov, na skrivaj vzel kitaro, novo

obleko in šel v Koper. Tako sem začel 5. decembra leta

1962 svojo profesionalno pot v hotelu Triglav v Kopru.«

Ko si mlad, se hitro prilagodiš. Vi ste vstopili celo v

televizijsko novinarsvo.

»Imel sem svojo kamero in nekaj stvari posnel. Po

naključju sva se srečala z Benom Hvalo, ki je bil šef

24


Kako je Alfi dobil prvo kitaro?

Mama je varčevala, da mi je prek znancev kupila zelo

priljubljene kavbojke znamke Super Rifle, ki si jih

dobil samo v Italiji. Jaz sem tiste kavbojke zamenjal za

kitaro. Mama je bila zelo prizadeta. Ko je to izvedela,

je samo sedla: A si ti totalno nor? Rekel sem ji: Jaz v

kavbojkah zvečer ne smem peti, če pa bom imel slabe

hlače, jih bo kitara prekrila. To je razumela.

Foto: Rok Mihevc

Alfi je letos izdal avtobiografijo, ki je naprodaj v njegovem muzeju. Zapis o

njegovi 63-letni pevski in glasbeni karieri spremlja 350 fotografij.

dopisnikov in snemalcev na TV SLO. Rekel je: Ti si pa tisto

kar dobro naredil. En novinar se je ponesrečil, zato sem to

delal leto in pol. Kar sem posnel, sem moral presneti na

malo beto kaseto, nesti na avtobusno postajo, avtobus je

peljal do Ljubljane, nekdo s TV je prišel posnetek iskat,

ga nesel v studio, da so ga zmontirali in zvečer je bilo

to že na programu. Po letu in pol me je Beno povabil v

Ljubljano in mi ponudil službo. To bi pomenilo, da ne bi

mogel več igrati z ansamblom. Odločil sem se za glasbo.

Sem pa, če sem kam šel, vedno tudi kaj posnel. Ko sem

šel z ansamblom prvič v Avstralijo, sem vprašal na uradu:

Imate kakšnega snemalca, ki se ga da najeti in koliko to

stane? Je rekel, da 1.500 dolarjev za 10 ur. Čisto počasi sem

šel zamišljen iz tistega urada čez cesto in butnil naravnost

v trgovino s fotoaparati in kamerami. Gledal sem kamero

boljše kakovosti za 1.600 dolarjev. Pa sem si raje kupil

prvo kamero v Avstraliji, dobil enega tam in mu rekel: Ti

samo snemaj z različnim kotom, potem bova pa zmontirala.

Tisto sem lepo naredil in je zlat spomin na moj prvi

obisk Avstralije. Potem sem začel snemati … In snemam

še vedno. Lani sem posnel 24 enournih oddaj: Alfi po

Sloveniji. Ponudil sem jih vsem regionalnim televizijam in

nekatere so jih kar dvakrat, trikrat ponavljale.«

Potem ste se usmerili h glasbi.

»Ja, ampak sem ostal pri tehniki. Moja največja želja je

bila, da si po Avsenikih uredim svoj tonski studio, kar

nama je s sinom Dejanom uspelo. On ima velike zasluge

za moje delovanje po Avsenikih. Ogromno mi je pomagal,

največ pri ozvočenju. Zdaj lahko narediš tonski studio

v vsaki dnevni sobi, samo prave aparature potrebuješ.

Po 22 letih sem rekel Dejanu, da prenehava, sem si pa v

Mariboru naredil TV studio. Še vedno me vleče v to delo,

posnel bom 20 novih TV oddaj.«

Letnica 1973 je bila prelomna v vašem življenju. Takrat

se je zgodilo veliko stvari. Pri 30 ste izdali prvo veliko

ploščo.

»Pri prvi plošči z naslovom Sedem hudih let sta največ

sodelovala Dušan Velkavrh in Berti Rodošek. Pri drugi

pa sem že skoraj vse sam naredil. Promocijo sem imel v

mariborskem hotelu Slavija, kot vodja je sodeloval Rado

Časl. Prepeval je tudi New Swing Quartet, del katerega

sem bil eno leto, ko je šel njihov član k vojakom. Oto me je

prosil, če bi pomagal.«

Leta 1973 se začne tudi neverjetna zgodba z Avseniki.

»Bil sem na vajah za nek festival v SNG Maribor. Pojavil

se je gospod Kušar, ki je bil direktor Radia Maribor in

svak Slavka Avsenika: Alfi, bi prišli malo ven za trenutek,

rad bi vam predstavil svojega svaka. Takoj sem prepoznal

Slavka Avsenika. Rekel je: Imam eno kratko vprašanje, ker

vidim, da imate vajo. Naš pevec odhaja. Ko sem vas videl

na televiziji, mi je padla ideja, če bi bili voljni vsaj pomagati

ansamblu za določeno obdobje, dokler ne dobimo pevca.

Všeč mi je vaša barva glasu. Šel sem v studio Helidon,

Slavko je rekel, da bomo za vajo nekaj posneli, nisem pa

vedel, da bo to snemalo več pevcev. Po dveh mesecih me

je Vilko poklical, da so se odločili zame. Malo sem bil

začuden, ker nisem vedel, da nas je bilo več v igri. Vprašal

me je, če bi se lahko v kratkem znova oglasil v Ljubljani

,in povedal, da bodo vzeli še eno pevko. Marsikdo ne ve,

da je bila takrat izbrana Neca Falk. Zakaj se je kasneje

odločil za Jožico Svete, še danes ne vem. Za Vilka

Avsenika lahko rečem, da je bil odličen človek, res dober

prijatelj, zelo dober strokovnjak v glasbenem smislu in za

narodnozabavno glasbo. Če ne bi bilo Vilka, vsega tega ne

bi bilo. On je naredil vse aranžmaje, je bil pa toliko človek,

da če si kaj predlagal, te je tudi upošteval. Sam sem napisal

45 besedil za pesmi, vedno me je spodbujal, naj naredim

še več, in mi je kar malo žal, da nisem.«

Ko se je papež Wojtila

pripeljal mimo, so se

mi roke začele tresti. To moraš

doživeti, besede tega ne morejo

opisati. Spoštljiv odnos sem

imel, hvaležen, da mi je bila dana

priložnost, da sem tudi jaz zapel.

Avsenikova glasba ima nekaj več, srčnost.

»Če bi imeli mi takšen odnos do naše narodnozabavne

glasbe, kot ga imajo Bosanci, Srbi, Hrvati do svoje, bi nam

to zelo pomagalo. Z našo, slovensko muziko, bi morali

pozdraviti tujce v naši deželi, ni pomembno, s katerim

ansamblom.«

25


Vas kdaj zaboli, ko slišite izraz »goveja muzika«?

»Vedno se spomnim, da je enkrat nekdo na odru rekel,

da je to goveja muzika. Pa mu je tisti drugi odvrnil: Veš

kaj, dragi prijatelj, kdor reče tej muziki, da je goveja, je

sam največja govedina. Smejala se je vsa dvorana, tudi jaz

nisem prišel do sape. Prav šokiralo me je, da si je to upal

reči pred publiko, ki je prišla to glasbo poslušat, narod pa

v tak smeh. Sledil je velik aplavz.«

Koncerti z Avseniki so se vrstili, podpisali ste tudi

pogodbo z družbo Telefunken za nedoločen čas z

odpovednim rokom, nobenih dodatnih nastopov niste

smeli imeti, razen v Sloveniji.

»Glede tega sem bil malo tečen. Nisem mogel razumeti, da

če pridem domov (julija in avgusta smo bili prosti), da ne

smem kot gost nekaj zapeti. Vztrajal sem, da ne bo nobene

škode za nemško govorečo področje, če zapojem kaj v

Sloveniji. Ko sem to dosegel, sem bil vesel kot mali otrok.«

Ste kdaj zamudili na koncert?

»Enkrat, v Salzburgu. Z Jožico Svete sva bila zmenjena, da

se dobiva v Mariboru. Rekel sem ji, naj pride tri ali štiri

ure prej, zaradi gneče. Ona je zamudila. Čez Schladming

je bila kolona. Rekel sem: Jožica, zdaj pa »zrihtaj«

helikopter. Začela je jokati. Bil je snežni metež, zamudila

sva polovico koncerta, oni so se mogli znajti po svoje,

kar ni bilo enostavno. Tudi če pri osmih glasbenikih en

inštrument manjka, se to sliši. Takrat je moral Bine Rudan

pomagati Emi Prodnik, da so rešili prvi del programa v

veliki dvorani v Salzburgu. Sledile so sankcije.«

Enkrat ste se pa reševali z letalom.

»Igrali smo v Beogradu za tuje diplomate. Zjutraj sem

zaspal, ob šestih bi moral biti v Ljubljani na letališču, jaz

sem se pa šele ob 6.30 zbudil. Pred tem sem organiziral

koncert z Avseniki za športni klub letalcev. Rekli so: Če

boš kaj potreboval, pokliči. In sem res. Kolegu sem rekel, da

moram biti ob štirih v Beogradu. Uredil je, da sem lahko

prvič letel s takim malim letalom. Če so turbulence, te

vrže včasih v trenutku za 50 metrov dol. Takrat sem »fejst

zašvican« pristal v Beogradu. Ko sem prišel do hotela

Jugoslavija, so mi povedali, da je moja soba odjavljena.

Potem sem le dobil ključ. Za mano pride Slavko in reče na

recepciji: Saj tisto sobo smo odjavili, kajne? Oni reče: Ne,

ne, človek je že gor. Slavko: Kako gor? V tistem trenutku

pridem dol, Slavc vpraša: Kako si pa ti prišel? En kolega

me je potegnil, sem rekel. Vsi so se začeli smejati. Takrat

sem se rešil, da me je »potegnil« do Beograda in tudi peljal

nazaj.«

Leta 1990 se je po 37 letih zgodba Avsenikov končala …

»Nekaj je bilo treba podpisati in Slavc je bil proti. Rekli

so: Če ne bo podpisal, gremo. Leo Ponikvar in Mik Soss

sta naznanila, da dokončno odhajata iz ansambla. Prišla

sta dva nova člana, pa ni bilo več isto. Bine je rekel, da

ne more več, da bo nehal. Sem rekel: Bine, če boš ti nehal,

midva se skupaj voziva, bom tudi jaz. Ostali so še Košir,

Slavc, novi basist Igor Podpečan, ki je bil eno leto z nami,

in Renato Verlič. Vsi ostali smo dali odpoved. Tako se je

V

času covida sem bil v mariborski

bolnišnici, kjer sem zbolel za pljučnico.

Nisem mogel hoditi, niti roke nisem

mogel dvigniti. Približno dva meseca sem bil še v

bolnišnici, potem sem bil premeščen na Pohorje

na pljučni in kasneje rehabilitacijski oddelek.

Tam sta me vedno spremljali dve sestri do WCja

in nazaj. Takrat sem v svoji nemoči rekel: Če

bom lahko kdaj sam hodil po hodniku in bom

samostojen, bom šel na Brezje, zmolil in se zahvalil

Mariji, da mi je bilo to dano. Ko se mi je zdravje

popravilo, sem šel na Brezje, zmolil, srečal sem

duhovnika, ki mi je dal Marijino podobico. Vedno

jo imam pri sebi kot spomin na tisto obdobje. Res

mi veliko pomeni, da po težki bolezni danes spet

lahko normalno hodim in prepevam.

Avsenikova era nehala. Mi smo še vedno upali, da bosta

prva dva prišla nazaj, ampak … žal. Tako je bilo.«

Ostal bom muzikant je vaša prva samostojna avtorska

plošča po Avsenikih, izdana pri Dušanu Velkavrhu.

»Ko smo končali z Avseniki, sem imel Abrahama. Kaj naj

zdaj? Grem v Tekstil? Takrat je Tekstil skoraj razpadel.

V Kölnu smo imeli na prostem poslovilni koncert, na

katerem je bilo 12.000 ljudi. Vsi smo bili malo »politi«,

saj smo vedeli, da je to naš zadnji koncert. Takrat mi je

Košir rekel v garderobi: Ostani to, kar si, ostani muzikant.

Tam sem dobil idejo za polko Ostal bom muzikant in je

tudi naslov moje biografije. Odločil sem se, da bom imel

svoj ansambel. Nikoli si nisem mislil, da moramo igrati

v ogromnih dvoranah, jaz lahko pojem za 10 ali 15 ljudi.

Naredili smo kvintet s fanti, ki prej niso imeli nobene

zveze z narodnozabavno glasbo. Vadili smo tudi po štiri

ali pet dni na teden, da smo naredili določen program.

Takrat sem imel narejenih dvakrat 20 svojih pesmi in začel

sem snemati.«

Če bi imeli mi takšen odnos

do naše narodnozabavne

glasbe, kot ga imajo Bosanci, Srbi,

Hrvati do svoje, bi nam to zelo

pomagalo.

Kakšen je občutek, ko prinašate slovensko pesem našim

rojakom daleč stran?

»To je res poseben občutek. V Kanado in Ameriko me še

vedno vabijo, a zaradi težav s hrbtenico se težje odločam

za daljše ture. Vedno, ko začnem prepevati, nekateri celo

vstanejo, marsikomu se orosi oko, ker pojemo glasbo

v jeziku njihovih staršev ali njihovem jeziku. To me je

vedno ganilo. Ko smo bili z Avseniki prvič v Ameriki,

smo imeli dogovor, če se zgodi karkoli neprijetnega, se

mirno umaknemo. Že pri prvem koncertu v Torontu so

začeli ljudje počasi vstajati. Prva misel je bila: Protestirajo.

26


Potem sem pa videl, da si je ena gospa z robčkom obrisala

solze. Vstali so iz spoštovanja do nas, slovenskega jezika

in slovenske pesmi. Predvsem zaradi glasbe, ki jim ogreje

dušo. Tam so množično kupovali naše plošče v slovenščini.

Ko smo bili v Clevelandu, nas je sprejel guverner države

Ohio, podelil nam je posebno priznanje, ki je lep spomin,

poklon slovenščini, slovenskemu narodu tako daleč od

doma. Ko smo bili v Polka hall of fame, sem rekel Slavcu:

Tako daleč od doma imajo muzej, v katerem je veliko naših

Slovencev, mi ga nimamo. Zakaj ti ne narediš muzeja v

Begunjah? In ga je naredil. Slišal sem, da imajo celo Štirje

kovači svoj muzej na Koroškem, na Dolenjskem ga ima

Lojze Slak, v Begunjah je Avsenikov, od konca junija letos

je tudi na Štajerskem muzej Alfija Nipiča, v katerem je

ogromno materiala, ki sem ga dobil na odru.«

Kako se je začela pot Silvestrskega poljuba iz leta 1995?

»Poklical me je Jože Privšek, ki sem ga zelo spoštoval in ga

še spoštujem. Odzval sem se vabilu, šel v Ljubljano, dobil

note, besedilo, pesem mi je zaigral na klavir, povedal nekaj

stvari, kje naj pojem bolj naglas, kje potiho … Naslednji

teden sem prišel v Ljubljano, na matrico sem posnel še

svoj vokal. Prvič zapojem, zapisal sem si, kar mi je Privšek

povedal. Vidim Privška, da nekaj debatira z Mariom

Rijavcem, glasbenim urednikom in tehnikom. Sta rekla:

Dajmo še enkrat. Vprašam: A naj zapojem kar isto tak’?

Spet se pogovarjata, mislil sem si: Nič ne bo. Daj zavrti, je

rekel tehniku. Jaz sem zadovoljen, tako pusti, kot si posnel,

je dodal Privšek. In od tega je že 53 let.«

Eden od nastopov, ki vam je ostal v posebnem spominu,

je prepevanje ob papeževem obisku v Mariboru.

»To je bilo zame res nekaj posebnega. Malce sem bil živčen,

ker je bilo toliko ljudi. Ozvočenje je bilo zelo natančno,

počutil sem se, kot da pojem v sobi sam zase. Pel sem ob

spremljavi orkestra. Ko se je papež Wojtila pripeljal mimo,

so se mi roke začele tresti. To moraš doživeti, besede tega

ne morejo opisati. Spoštljiv odnos sem imel, hvaležen, da

mi je bila dana priložnost, da sem tudi jaz zapel.«

Na Jarenini stoji hiška, ki je nastajala kar 17 let.

»Imel sem status svobodnega umetnika, in ker nisem bil

redno zaposlen, nisem dobil nobenega posojila. Sproti,

če sem kaj zaslužil, sem »štuklal«, da sem si ustvaril dom

zunaj mestnega vrveža, v naravi. Še vedno uživam v naravi

z lepim razgledom. To sem si vedno želel.«

Vam je glas kdaj zatajil?

»Samo zahvalim se lahko, to je dano od zgoraj, da mi glas

služi. Ni skrivnost, da imam 80 let. To, da lahko prepevam

vse pesmi, ki sem jih prepeval pri 50-ih in 40-ih letih, je

Božji čudež. Dokler mi bo zdravje dopuščalo, bom pel. To

je moja duša, moje veselje. Najlepši občutek je, ko grem

na oder in zapojem ob dobri spremljavi bodisi na matrici

ali ob glasbenikih v živo. To je zame največja nagrada

in užitek.«

Evropa je pripravljena za novo smer

Naročnik: Poslanska skupina ELS v Evropskem parlamentu.

Evropa je krščanska,

spola sta dva,

kdor pride k nam,

mora sprejeti

naš način življenja.

mag. Matej Tonin

poslanec Evropskega parlamenta

Hvala vsem, ki ste na nedavnih

volitvah podprli listo NSi – krščanski

demokrati. Glas slovenske

krščanske demokracije se bo

še naprej slišal v Evropskem

parlamentu, stranka Evropskih

krščanskih demokratov ostaja tudi

največja poslanska skupina. Veseli

me, da znotraj naše poslanske

skupine obstaja jasno zavedanje, da

je EPP zmago na nedavnih volitvah

dosegla zaradi jasne zaveze, da

je smer EU potrebno obrniti. V

sedanji sestavi Evropske komisije bo

sedelo 14 komisarjev EPP (prejšnji

mandat zgolj 5) in to se preprosto

mora odražati v drugačnih politikah.

Poslanci EPP smo si enotni, da je

smer zelenega prehoda potrebno

revidirati. Potrebujemo razumen

zeleni prehod in ne zelenega

aktivizma. Prav tako se strinjamo, da

je potreben trši pristop na področju

migracij in zaščite zunanjih meja.

Stvari so šle enostavno predaleč in

to spoznanje je končno dozorelo tudi

v Bruslju. Ključni izziv prihodnjega

mandata bo gospodarska

konkurenčnost EU. Evropa »caplja«

za Ameriko in Kitajsko. Brez resnih

sprememb bomo postali politično

nepomembna, gospodarsko prezrta

in siromašna celina.

Evropa se mora vrniti k svojim

vrednotam in koreninam, ki

so krščanske. Potrebujemo več

poguma in jasnosti – in to ni samo

naloga politikov, ampak vsakega

izmed nas! Evropa je krščanska,

spola sta dva, kdor pride k nam,

mora sprejeti naš način življenja.

Dovolj je bilo vsiljevanja skrajnih

levičarskih pogledov. In prav vsak

od nas se mora odločno postaviti

po robu tem norostim.

EU je velika skupnost držav in spremembe

je nemogoče pričakovati

čez noč. Ostajam pa optimističen, da

se ladja končno obrača v pravo smer.


»Mi otroci morja vemo za pot«

KRATEK ODDIH V BERNARDINU od 8. do 10. 3. 2024

Piše: Lidija Zupanič | Foto: Urša in Jure Sešek

Spomini so še kako živi na pomladni konec tedna v Portorožu, ko smo se z več kot 430 poslušalci družili na Kratkem

oddihu. 60 poslušalcev se je zanj odločilo prvič in prepričana sem, da jim (vam) ni bilo žal. Bogate večerje in zajtrki,

sprehodi ob morju do Kopra ali Portoroža, druženje s prijatelji, nova poznanstva, večerni dogodki, vsakodnevna

sveta maša … in vikend je še prehitro minil. Lepo nam je bilo, lahko bi rekli, bilo je kratko, a sladko.

V petek zvečer sta nas obiskala zakonca Štremfelj in z

nami delila izkušnjo Velike himalajske poti, ki sta jo, kot

pravita sama, najverjetneje prehodila zadnjič. Na trenutke

smo ostali odprtih ust, saj so ju razmere večkrat puščale

v veliki negotovosti, tudi v nevarnosti, a njune izkušnje

in osebna narava, ki gre tudi čez meje običajnega, so ju

pripeljale srečno domov. Res zanimivo, bogato predavanje

in dragocen obisk ter hkrati spoznanje, kako sta zakonca

usklajena, kako se podpirata, kako imata čudovit,

spoštljiv odnos. Zagotovo so temu pripomogle tudi

številne preizkušnje, ki sta jih skozi bogato pohodniško,

hribovsko in plezalno kariero doživljala. Bodisi skupaj

bodisi posamezno. Odnos do narave, njenih lepot in tudi

nepredvidenih situacij človeka zagotovo prizemlji in v

ospredje postavlja drugačne prioritete. In o tem pričujeta

s svojimi številnimi podvigi, ki so velikokrat na meji

mogočega, ter ob tem ohranjata močno medsebojno vez,

ki jo uspešno prenašata tudi na svoje otroke in vnuke. Vse

to sta delila z nami in nam, ne zavedajoč se, posredovala

več lekcij življenja, najmočnejši sta zagotovo medsebojni

odnos ter odnos do narave.

Sobotni dan nam je po zajtrku obogatila sveta maša ter

spoznavanje počitnikarjev med seboj, z namenom, da

spletemo nova poznanstva in prijateljstva. Prosti čas so

mnogi izkoristili za kopanje v bazenih Hotela Histrion in

druženje s starimi ali novimi prijatelji.

Sobotni večer nam je z vrhunskim glasom, lepimi

pesmimi in osebno predstavitvijo popestril Gregor

Ravnik. Primorec, ki sedaj živi v Ljubljani, zobozdravnik,

ki bo svojo zdravniško kariero zaenkrat dal na stran in se

posvetil glasbi, je več kot dokazal, da ima tudi kot pevec

kaj pokazati. Videvamo ga v različnih muzikalih, kjer

ob igralskem talentu gledalcem postreže tudi s svojim

pevskim talentom. Njegov glas je naravnost čudovit,

pesmi pa pobožajo srce. To potrjujejo tudi številne

nagrade, ki jih Gregor niza eno za drugo, nastopi, ki so

mešanica gostovanj s priznanimi izvajalci, ter tudi nedavni

samostojni koncert v Poletnem gledališču Studenec pri

Domžalah, ki je pokal po šivih. Gregorjevega obiska smo

bili zelo veseli in mu želimo uspešno glasbeno pot ter da

bi ohranil prešeren nasmeh in preprostost, ki je njegova

odlika.

Kratek oddih smo v Bernardinu končali po nedeljski sveti

maši, nekateri so po njej še izkoristili možnost kopanja do

večera, drugi pa pohiteli domov ali kam na obisk.

Vsakokratna srečanja z vami, poslušalci, nam dajejo

novega zagona, vam pa, upamo, krepijo vez z nami in

odločenost, da naše delo podpirate še naprej.

Hvala, ker nam zaupate, ker se odzivate na naša povabila,

hvala, ker se lahko zanesemo na vas. Še naprej se bomo

trudili, da vam posredujemo to, kar potrebujete, in v

obliki, ki jo lahko prejemate. Bodisi neposredno na naših

prireditvah bodisi preko etra, kjer ustvarjamo že polnih

trideset let.

28


Zakonca Štremfelj sta prišla med nas naravnost iz plezanja v Paklenici in z nami delila

spomine na prehojeno Veliko himalajsko pot. Sta prvi zakonski par, ki sta stala na vrhu

najvišje gore na svetu Mount Everest.

Ob polni dvorani smo koncert Gregorja Ravnika in kitarista Marka Hrvatina snemali za

predvajanje v Petkovem večeru, ki ga je vodil Marjan Bunič.

Polna dvorana hotela Bernardin pri svetih mašah in večernih prireditvah.

Gregor Ravnik je vsestransko talentiran, ob poklicu

zobozdravnika se kali v različnih pevsko-igralskih vodah,

nabira nagrade in žanje navdušenje poslušalcev. Pesmi

čudovito zvenijo tudi, ker ga spremlja kitarist Marko Hrvatin.

Na fotografiji skupaj z Marjanom Buničem, ki je koncert in

predstavitev vodil, ter Uršo Sešek, ki je Gregorjev nastop

koordinirala.

Kratek oddih je pravšnji tudi za mlade

družine. Tinkara je izkoristila priložnost

za plavanje v bazenu s slano vodo,

kar je za mesec marec pravi privilegij.

Močnikovi pravijo, da so se imeli lepo.

Poslušalka Mirjam je prišla na Kratek

oddih praktično naravnost iz bolnišnice.

Le teden pred tem je bila namreč

operirana na srcu.

Poslušalec Pavel iz Krkavč s svojimi rožicami, ki velikokrat

krasijo tudi radijske prostore. Prinesel jih je v Portorož in

razveselil kar nekaj naših počitnikarjev, ki so jih z veseljem

odnesli domov.

29


RADIO

O G N J

I Š Č E

Oddih, ob katerem

vam zaigra srce!

Zdravilišče Radenci odlikuje več kot 140-letna zdraviliška

tradicija. Slovi po kar 4 naravnih zdravilnih dejavnikih:

termalni vodi, ki polni bazene termalne oaze, mineralni

vodi, bogati s CO2, fango blatu z blagodejnim delovanjem

v okviru wellness ponudbe, ter blagi mikroklimi s kar 250

sončnimi dnevi letno. Vabljeni v Zdravilišče Radenci, ki

je del največje slovenske turistične skupine Sava Hotels

& Resorts, tudi vi! Tam bo tudi ekipa Radia Ognjišče, ki

letos praznuje že 30. obletnico delovanja.

Blagodejni edinstveni mineralni wellness v obliki pitne kure, mineralnih kopeli in inhalacij

Pitna kura z mineralno vodo iz

Radencev, bogato s CO2, je priporočljiva

kot preventiva in kurativa. 3-krat na dan

si jo eno uro pred obrokom natočite

neposredno iz vrelca v Salonu zdravja.

Kopel v mineralni vodi, bogati s CO2,

blagodejno vpliva na srce, kožo in

splošno počutje. Pripomore tudi k

hitrejšemu razstrupljevanju organizma

in uravnavanju krvnega tlaka.

Inhalacije z mineralno vodo, bogato s

CO2, čistijo in vlažijo dihalne poti. Za

doseg želenega učinka lahko mineralni

vodi dodajamo eterična olja in celo

zdravila.

Pridružite se nam na

nepozabnem oddihu v

deželi mehurčkov

V času novembrskih jubilejnih mini počitnic v Zdravilišču Radenci (21. do 24. 11. 2024)

je na voljo še nekaj prostih dvoposteljnih sob z ožjim ležiščem v Hotelu Radin. Ne

zamudite tega lepega dogodka in se pridružite ekipi radijcev, ki bo skupaj z srčnimi

zaposlenimi v Zdravilišču Radenci ter številnimi nastopajočimi gosti poskrbela

za doživetja, ki vam bodo še dolgo ostala v spominu. Hotelsko namestitev lahko

rezervirate na telefonski številki 02 512 22 00.

30


Klovnl o v e s a

Eva Škofič Maurer:

V bolnišnici sem hkrati

klovn in Eva

Eva Škofič Maurer je klovnesa, režiserka, pisateljica,

pobudnica in ustanoviteljica Društva Rdeči noski,

klovnov zdravnikov. V letošnjem letu obeležuje

dvajset let delovanja. Vprašali smo jo, kakšno je delo

bolnišničnih klovnov in klovnes, koga vse obiskujejo,

in kako pomembno je na stvari pogledati drugače. S

klovneso se je pogovarjala Nataša Ličen.

Uredila: Mirjam Judež | Foto: www.klovnesa.com

Pred približno 20. leti ste se z mladostno vznesenostjo

vrnili v Slovenijo z novim znanjem in začeli orati ledino.

Širša javnost vas najbolj pozna po Rdečih noskih. Od kod

ideja?

»Študirala sem za klovneso, študirala režijo, potem sem

gledala film Patch Adams, spoznala bolnišnične klovne

v Avstriji, pred tem sem bila nekajkrat povabljena

v bolnišnico kot gostja, ki pride otroke zabavat, jim

popestrit vsakdan. Ko sem eno povezala z drugim, se mi

je zdelo, da bi lahko oplemenitila svoje delo. Zagorela

sem in še zdaj gorim, še vedno imam strašno rada svoj

poklic bolnišnične klovnese. V društvu smo razširili svoje

področje delovanja, hodimo tudi tja, kjer potrebujejo

glasnika humorja, umetnosti, ki omogoči drugačen pogled

na življenje, na svet, ga spodbudi, opraviči, dá dovolilnico

v svet igre.«

Tudi bolnišnice imajo pravico do smeha, veselja …

»Naša vzgoja in kultura nam narekujeta, da je spoštljivo,

da v težkih preizkušnjah onemimo, kar je logična reakcija

prvi hip. Toda v drugem koraku je prav, da si dovolimo,

da se tudi nasmejimo, spremenimo svoj ton glasu. Tudi

življenje nas navsezadnje v to prisili. Življenje gre naprej,

še vedno moramo početi vsakdanje stvari … Vsi imamo

pravico nasmejati se ali se nečesa lepega razveseliti. V

bolnišnicah je ta kontrast še toliko večji, zato se ga še

toliko bolj razveseliš. Priznajmo si, da imamo vsi potrebo

po lepem, smešnem, poetičnem, potrebo po začutiti

hvaležnost.«

Ste vi zavestno spodbujali več naklonjenih nasmehov v

svoji družini?

»V svoji družini živim vsak dan. Ravno tako lahko rečem,

da so trenutki, ko sem zadovoljna in se mi zdi, da nam

dobro gre, in so tisti, ko bi pričakovala več od sebe. V naši

družini gojimo odnos do branja, do domišljije, to smo

vedno razvijali in je močno povezano tudi s humorjem,

smehom. Učimo se pogledati na stvari z druge plati. Jaz

svoje mame nisem dojemala kot pesnico, ona je bila pač

moja mama in mislim, da je v naši družini podobno. Moj

sin želi, da ločujem družinsko življenje od dela. Sama

zelo močno čustveno reagiram, to je moja profesionalna

deformacija. Spoštujem njegove želje. Kot klovn si na

nek način zelo ranljiv, v stiku s samim seboj, odprt, celo

čustveno razgaljen, da lahko dojemaš čustva drugih in

jih podpiraš. Iskrenost in avtentičnost sta tisto, po čemer

sama hlepim, kar sama želim. To je tisto, kar dajem v svoji

družini in se mi zdi bistveno.«

Kako se je začela zgodba z Rdečimi noski? So bili

predsodki?

»Eno je ustanovitev društva, medtem ko se je tlakovanje

poti, da smo lahko prišli v bolnišnice, začela že dosti

prej. Začeli smo v Pediatrični bolnišnici v Ljubljani, kjer

je bilo veliko podpore, razumevanja, sprejetosti. Ponovno

ji izrekam globoko hvaležnost, ker so s takim zaupanjem

sprejeli prve štiri klovne. Pred prihodom klovnov v

bolnišnico smo imeli delavnice, srečanja, sestanke, na

katerih so nas poučili, da moramo biti zaradi občutljivega

okolja strašno previdni, ko gre za higieno, zdravje,

glasnost. Sproti so nas vzgajali in bili so naklonjeni našim

prvim korakom. Čudovito je, da je v 20 letih zaradi

tesnega sodelovanja z osebjem, ki dela v bolnišnici,

zaupanje nekako zraslo in lepo je slišati odkrito besedo:

Pridite hitro v to sobo ali pa: Ne, ne morete … Vljudnost,

a le tista namišljena, včasih ubija medčloveške odnose. V

bolnišnicah se je treba hitro odzvati, biti pripravljen na

spremembe. V odnosu med nami in osebjem čutimo, da

31


nam toliko zaupajo, da bodo rekli, kaj smemo in česa ne,

vedo, da bomo hitro reagirali …«

Verjetno velikokrat slišite besedo zahvale.

»Hvala pride na različne načine, niti ne z besedo, včasih

je dovolj srečanje dveh toplih človeških bitij, tisti pogled.

V bolnišnici sem hkrati klovn in Eva. Kot klovnesa morda

umirim otroka, ki joče, nad njegovo glavo se pa srečata

pogleda dveh mam, ki razumeta, kaj je zdaj nastalo, in to

prinese občutek olajšanja.«

Kako je klovnesa v Rdečih noskih spremenila Evo?

»Zelo sem hvaležna za večjo občutljivost, boljše poslušanje

sočloveka, sprejemanje, da se odvržejo neki predsodki …

Na začetku sem mislila, da potrebujem neke vrste ščit,

ko grem v bolnico, da kot klovnesa nagovarjam vitalno,

igrivo plat. A kot klovnesa sprejemam vse, od bolezni, do

smrti, žalosti, pa še vedno gledam, kje je tisti igrivi delček,

da bi lahko skupaj spremenili vzdušje v sobi.«

Pridejo trenutki, ko se me kaj

strašno dotakne. Tu je k sreči moj

klovn partner, partnerka, s katerim se

lahko za nekaj trenutkov umaknem na

kakšno stopnišče.

Trdoživ mora biti človek, da iz dneva v dan obiskuje

bolne otroke, take, ki odhajajo … Koliko to načne vero v

življenje?

»Pri sebi in otroku cenim zdravje, življenje vsak dan,

vse lepe trenutke, ki niso samoumevni. Čutim močno

hvaležnost. Prej sem govorila o ščitu. Ščit ni potreben,

je tudi ovira. Vsa čustva imajo pravico iti skozi mene in

ne želim, da se ustavljajo. Če želim slišati sočloveka, ga

spremljati, ne morem narediti med nama ovire. Pridejo

pa trenutki, ko se me kaj strašno dotakne. Tu je k sreči

moj klovn partner, partnerka, s katerim se umaknem na

kakšno stopnišče, kjer si lahko tudi midva vzameva nekaj

trenutkov za oddih.«

Boste praznovali 20. obletnico Rdečih noskov?

»Naš neizgovorjeni moto je: praznujmo vse! Praznujmo

danes, praznujmo zdaj, praznujmo to, da nas je nek otrok

sprejel v sobo in v svojo igro, praznujmo drobne trenutke,

to, da smo se srečali s čudovitimi starejšimi osebami, to, da

smo v hospicu skupaj zapeli pesem. Praznujmo te drobne

stvari. In zdi se mi, da praznujemo ves čas. Ponavadi smo

si za rojstni dan vsako leto zaželeli nov program. Čisto

na začetku je bila želja, da »klovnariziramo« Slovenijo

in nam je to uspelo do 10. rojstnega dneva. Do takrat

smo bili v vseh bolnišnicah, splošnih in specializiranih z

otroškimi oddelki v Sloveniji, in svoje programe še širimo.

Tako nas lahko srečate v nekaterih domovih za starejše,

redno obiskujemo hišo LjubHospic, obiskujemo prostore,

kjer so begunski otroci, hiše, v katerih so otroci z motnjo

v duševnem razvoju, ustvarjamo različne predstave,

imamo Lalalalalala bando, s katero gostujemo v zavodih

Po šolanju v Sloveniji je Eva opravila študij za

klovneso na Državni akademiji za cirkuško

in estradno umetnost v Moskvi ter študij

gledališke in radijske režije na Gledališki

akademiji v Sankt Peterburgu. Od leta 1992 je imela

številne samostojne gledališko-klovnske in literarne

nastope po Sloveniji, povezane tudi s promocijo

branja pri najmlajših. Izdala je tri knjige pravljic in

tri slikanice ter zgoščenko z otroškimi pesmimi. Od

leta 2004 je ustanoviteljica in umetniški vodja Rdečih

noskov - klovnov zdravnikov, Društva za pomoč

bolnim in trpečim.

in domovih za starejše, imamo program Delamo cirkus za

otroke, ki so dlje časa na zdravljenju. Z njimi ustvarimo

predstavo …«

Od kod želja, da bi postali klovnesa?

»V cirkus sem se zaljubila že kot otrok, pri štirih letih, in od

takrat naprej je bila to moja ljubezen. Jaz vodim program

Delamo cirkus in ta krog se je nekako sklenil. Prišla sem

v cirkus, ki mi je najljubši in najlepši. Moja želja je bila,

da postanem klovnesa, ker je klovn lahko v cirkusu vse. S

tem sem vstopila v svet domišljije, pravljice. Hkrati pa sem

si želela ustvariti poklic in delovno mesto po svoji želji.

To se je nekako povezalo. Nisem imela ničesar drugega,

kot zelo močno poklicanost, usmerjenost v nekaj, kar me

je navduševalo z daljšimi obdobji obupa med študijem.

Devet let sem bila v tedanji Sovjetski zvezi, po moskovski

cirkuški šoli sem študirala še režijo v Sankt Peterburgu,

in ko sem prišla domov, sem začela graditi od začetka.

Nastopala sem tam, kjer je nastopala moja mama (pesnica

Neža Maurer, op. p.). Ko so jo povabili, sem jih prosila, če

lahko še jaz pokažem, kaj počnem. Nastala je predstava.

Potem sem spoznala delo bolnišničnega klovna. Vsakič

znova sem se za nekaj vnela in ta žar me je vlekel naprej.«

Kot klovnesa sprejemam vse: od

bolezni, do smrti, žalosti, pa še

vedno gledam, kje je tisti igrivi delček, da

bi lahko skupaj spremenili vzdušje v sobi.

Mislili bi si, da rdečega noska pa klovnesa ne dá. Toda

vidim, da ga tudi posodite.

»Imamo veliko rdečih noskov. V rokah otroka lahko

postanejo karkoli. Najpogosteje se gremo igro: vržem,

poberi. Rdeč penast nosek ponavadi pustimo za spomin,

kot »gumbek«, ki te spomni na trenutke igrivosti. En otrok

je rekel, da je zbral noske že skoraj za vse sošolce, toliko

tednov je bil v bolnišnici. Rekel je: Bom počakal, da bom

zbral za vse. S klovneso sva rekli: Ne, zdajle bova prinesli

še vse manjkajoče noske! Poslal je fotografijo, na kateri so

bili vsi sošolci z rdečimi noski. Včasih vidiš tudi kakšnega

prašnega v sobi pri starejši osebi, pa ga spomni, da smo

bili pri njih. Rdeč nosek je vstopnica v svet domišljije in

igrivosti.«

32


Vabimo vas na:

7. 10. DAN ROŽNEGA VENCA NA BREZJAH

Molitev rožnega venca od 18. do 19. ure in od 20. do 21. ure, ob 19.00 sveta

maša, ki jo bo daroval škof Anton Jamnik.

24.-27. 10. ROMANJE V FATIMO

Razprodano

17. 11. 30. GALA KONCERT

Vstopnice so že v prodaji na spletu, Petrolovih bencinskih servisih,

v Cankarjevem domu.

21.-24. 11. 13. MINI POČITNICE V RADENCIH

Trije dnevi druženja s poslušalci ob 30-letnici Radia Ognjišče.

28. 11. 30. ROJSTNI DAN RADIA OGNJIŠČE

Ob 12. uri zahvalna sveta maša na Brezjah, ki jo bo daroval

ljubljanski nadškof Stanislav Zore. Pridne gospodinje prosimo za pecivo.

Dragi prijatelji, prijateljice. Najlepše darilo, ki nam ga lahko poklonite ob 30-letnici delovanja, je »samo« en

nov PRO-jevec. Še vedno prosimo vsaj za 30 € na leto. Nas lahko priporočite nekomu, ki nas sicer posluša, a

še okleva in še ni naš Prijatelj? Lepa beseda lepo mesto najde. Vsakega novega člana bomo iskreno veseli,

ker nam vsak, še tako majhen dar, pomaga pripravljati program, ki ga radi poslušate. Od konca februarja

2024 do sredine septembra 2024 je odšlo v večnost 207 naših prijateljev, v tem času se je pridružilo 199

novih.

Na roke izpolnjeno spodnjo prijavnico lahko enostavno fotografirate s telefonom in jo v priponki pošljete na

telefonsko številko: 031 500 242.

Moje ime in priimek:

Kraj:

Priporočam in vpisujem:

Ime in priimek:

Rojstni datum:

Naslov: Poštna št.: Pošta:

Moj podpis:

S svojim podpisom potrjujem, da so zgoraj navedeni podatki točni,

da je novi PRO seznanjen in se strinja s tem, da postane del družine

Prijateljev Radia Ognjišče.

33


»Inštrumenta

niti za en dan

ne postaviva

v kot«

Uredila: Mirjam Judež

Foto: Janez Marolt

Pogovor z vrhunskima

glasbenicama Patricijo

in Klaro Avšič

Pred časom smo gostili dve izjemni mladi glasbenici

Patricijo in Klaro Avšič, ki blestita v svetu klasične

glasbene umetnosti. Obe sta začeli igrati svoj

inštrument pri štirih letih in obe povesta, da bi se

še enkrat odločili za enako pot. Glasbo sta vzljubili

zaradi očeta, ki je doma veliko igral na violino.

Nagrade, prva mesta na najpomembnejših

tekmovanjih, izredna nadarjenost, neverjetno

garanje in neizmerno veselje ob študiju in nastopih ...

Vse to odlikuje 15-letno violinistko Patricijo in

18-letno čelistko Klaro Avšič, sestri, za kateri se

zdi, da med njima ni ljubosumja in tekmovalnosti,

temveč lepa sestrska in prijateljska ljubezen.

Od oktobra lani živita in študirata na Dunaju ter

sodelujeta z najboljšimi profesorji na svetu.

Patricija je izjemna violinistka, ki z igranjem

navdušuje doma in v tujini. Je celo Guinessova

rekorderka v igranju Čmrljevega leta. Patricija

je letos spomladi tri večere zapored z orkestrom

Slovenske filharmonije igrala enega najtežjih

violinskih koncertov. Starejša sestra Klara

je čelistka podobnega kova. Obe prihajata iz

glasbene družine, oče je odličen glasbenik, tudi

profesor. Sestri sta ustanovili duo String Sisters,

s katerim želita nastopati tudi v tujini. Z njima sta

se pogovarjala Jure Sešek in Nataša Ličen. Jure je

posnel sestri za Sobotno iskrico, Nataša pa pogovor

z violinistko Patricijo za oddajo Mladoskop.

Od kod taka strast in ljubezen do glasbe?

Patricija: »Moj oče, ki je vrhunski violinist, me je začel

učiti in še vedno mi pomaga, najde stvari, ki še niso dobre.

S starejšo sestro Klaro skupaj študirava na Dunaju. Tudi

mlajši brat David je violinist, ki je že vrhunski v tonu,

v tehniki, je že velikokrat nastopal z orkestri. Vsi moji

sorodniki, strici, tete igrajo, predvsem godala, a se med

njimi najde tudi kak pianist.«

Zakaj prav violina?

Patricija: »Ko sem bila stara štiri leta, je moj oči veliko vadil

violino, ker je delal v Operi, pa tudi zase je veliko igral.

Tudi starejšo sestro Rebeko je učil igrati violino. Ko sem ju

poslušala, sem si zelo želela dobiti svojo majhno violino in

dobila sem jo za svoj četrti rojstni dan. Violina je tako lep,

veličasten inštrument, a hkrati majhen, detajlen. Tako lep

ton ima, z njo neprestano nekaj odkrivaš. Niti pomislila

nisem na kak drug inštrument. Čez godala jih ni.«

34


Kako se lahko uvrstiš na najbolj prestižna tekmovanja?

Patricija: »Moraš biti res tehnično zelo sposoben in imeti

zelo lep ton. Če eno imaš, drugega pa ne, ni dovolj. Za

prijavo moraš poslati profesionalni posnetek s tremi

zaigranimi skladbami. Po poslušanju te lahko že takoj

izločijo. V opisu moraš navesti tudi vse svoje dosežke, in če

jih ni dovolj, te izločijo. Tako se na tekmovanje uvrstijo res

sami vrhunski violinisti. Če je veliko programa, si mislim,

da bom morala veliko vaditi, se zelo potruditi in oče ter

profesor mi bosta gotovo pomagala. Nič mi ni pretežko.«

Kako je potekala logistika v družini, dokler ste se

tedensko vozili na Dunaj in v Zagreb?

Patricija: »Starejša sestra Klara je hodila vsak teden v

Zagreb, jaz na Dunaj in v Gradec. Pri dvanajstih letih sem

na Dunaju hodila na ure k enemu najboljših profesorjev

na svetu prof. Borisu Kušnirju iz Rusije, ki je učil tudi

na akademiji v Gradcu, zato sem bila vpisana na dveh

akademijah v želji, da bi imela še več ur z njim. Tudi mlajši

brat David hodi na tekmovanja. Vsak četrtek smo se jaz,

oči in David vozili z avtom na Dunaj, kar je vzelo štiri ure

tja in štiri nazaj, ampak očetu ni bilo težko. Med potjo

smo se veliko učili za šolo, izkoristili čas za načrtovanje

ali izpolnjevanje prijav za tekmovanje. Od oktobra s sestro

živiva in študirava skupaj na Dunaju, tako se ne vozimo

več vsak teden tja.«

Klara: »Jaz sem prej živela v Zagrebu in študirala na

akademiji za glasbo pri Moniki Leskovar, ki je super

profesorica in solistka, ampak sem imela že prej v načrtu,

da bi šla tudi jaz na Dunaj, kjer bi bili s Patricijo skupaj.

Všeč mi je način dela na univerzi. Dunaj je zelo kulturno

mesto, tu se odpira ogromno možnosti, avdicij. Tudi

mesto samo je neverjetno. Ob nedeljah si greva s Patricijo

včasih ogledat vrtove, Schönbrunn, Belvedere.«

Glede na to, da veliko vadita in sta predvsem v družbi

druga druge, sta kdaj osamljeni?

Patricija: »Če si glasbenik, hodiš na tekmovanja. Tam je

ogromno mladih glasbenikov, ki imajo podoben način

življenja, vedno se z nekom srečuješ in pogovarjaš. Če pa

ne hodiva na tekmovanja, imava brate in sestre (v družini

nas je pet otrok), s katerimi se zelo dobro razumem, in

tri pse, s katerimi se igram. V družini sva jaz in David

zelo živahna, energična in imava rada velike izzive. Še

najlažje in največ se druživa midve druga z drugo, ker zelo

resno delamo. Sicer pa v naši ulici živi 23 bratrancev in

sestričen.«

Kako je videti vajin dan?

Patricija: »Vstaneva okrog šestih zjutraj, potem začneva

vaditi in vadiva ves dan. Končava okrog osmih zvečer.

Vmes greva na akademijo, če imava tam obveznosti ali

korepeticije, večkrat greva tudi na uro k profesorjem

domov, drugače sva pa doma v apartmaju, vadiva, zvečer

si pa vzameva čas še za telovadbo.«

Kako je to mogoče, da »oddelata« dvojni »šiht«?

Patricija: »Toliko enih stvari morava povaditi, da nama čas

zelo hitro mine. Imava zelo omejen čas, potem je že kosilo

in spet začneva. Je skoraj premalo časa in bi lahko še dlje

vadili, če bi bilo možno. Na Dunaju sva zato, da vadiva.

Zakaj bi delali druge stvari?«

Klara: »Je luštno, ko sva lahko skupaj, si pripraviva kosilo.

Imava približno enak urnik. Med kosilom in zvečer, ko

prideva z akademije, predebatirava vse stvari. Ko končaš

akademijo, ne nehaš, ampak se stalno učiš, do konca.

Največji solisti, profesorji, igrajo do konca. To je najin

življenjski slog.«

Klara: Če je tvoj cilj le zmaga

na tekmovanju, to ni to. Glasbo

moraš imeti rad, rad ustvarjati. Na

tekmovanje ne greš le po dosežke.

Vesel pa si, ko po trdem delu pridejo

veliki uspehi.

Kako skrbite za fizično pripravljenost?

Patricija: »Obe telovadiva. Zaradi vseh koncertov je

dobro, da si tudi fizično pripravljen na vsa potovanja in

tekmovanja. Ni nujno, da vsak dan spim devet ur, spim

lahko tudi med vožnjo oz. če je treba, kjerkoli. Z Davidom

imava rada judo. Vsak dan tečemo. To je potrebno, da

lahko vse spelješ, meni pa je gibanje zelo sproščujoče in

všeč.«

Klara: »Telovadba je Patriciji zelo zanimiva, jaz pa nisem

tako navdušena. Se pa zavedam, da je dobro, če si glasbenik

in ves dan sediš, da poskrbiš, da si tudi v fizični formi za

nastopanje. Potrebuješ kar nekaj energije za nastope,

potovanja … Že samo vožnja na Dunaj traja pet ur.«

Patricija, nastopila si celo s Placidom Domingom. Kako

je prišlo do tega sodelovanja?

Patricija: »Če želim dobiti neko nagrado na velikih

tekmovanjih, se pripravljam tudi po tri leta. Na

mednarodnem tekmovanju glasbenih talentov klasične

glasbe Virtuozi sem zmagala in nagrada je bilo igranje s

Placidom Domingom na koncertu na Madžarskem. Super

je bilo. Tako velike dvorane še nisem videla, prišlo je

7.000 ljudi, vse je bilo polno, meni je bilo res všeč. Placido

Domingo je res zanimiv človek, zelo prijazen, malo se

heca, je pa tudi resen, razume glasbo. On je dirigiral.

To je bil njegov koncert, imel je ogromno pevskih točk.

Igrala sem Španski ples. Če je veliko ljudi, igram še bolj

energično, še bolj zanimivo.«

Morata paziti na svoje roke?

Patricija: »Zelo. Če delaš stojo na rokah, se lahko takoj

poškoduješ, tudi pri rolanju. Judo ni tako nevaren, ne skačeš

po tleh. Niti težkih vrečk iz trgovine ne smeva nositi. Imeti

moraš razgibano, gibko dlan. Zato nosiva nahrbtnike. Pri

nas doma veliko popravljamo in obnavljamo, zato moram

veliko bolj paziti na prste, kot če ne bi igrala violine. Če je

mraz, si nadenem rokavice, saj ni dobro, če roke postanejo

razpokane. Vsak večer jih namažem s kremo. Ne smem

35


si umivati rok pred koncertom, sicer so blazinice čisto

mehke.«

Klara: »Ne smeva delati vaj za krepitev rok, ker jih lahko

preveč otrdijo. Stalno moraš paziti. Če se urežeš v leve

blazinice, na primer dva tedna ne moreš igrati, kar je

zelo veliko. K sreči se nama ni nikoli zgodilo, da bi imeli

zlomljene ali zvite roke. Pri telovadbi nisem smela nikoli

nič delati z žogo.«

Klara, kaj ti je najbolj všeč na tvoji glasbeni poti?

Klara: »To, da lahko vedno odkrivaš nekaj na novo, da

ni neke stalnosti, všeč so mi potovanja in vse, kar sodi

zraven. To pride, ko trdo delaš toliko let. Rada spoznavam

različne ljudi, uživam na koncertu v lepih dolgih oblekah.

To mi je res ’luštno’.«

Ali poslušata tudi sodobno glasbo, kot jo poslušajo

mladi?

Klara: »Ko se učiš skladbo, je super, da poslušaš izvedbo

priznanega glasbenika, tako dobiš ideje za svoje igranje.

Sodobne glasbe pa ne marava. Midve sva bolj za Elvisa, pa

še to bolj ob nedeljah, za sprostitev.«

Govoriš kar v dvojini. Sta si zelo podobni?

Patricija: »Ja in ne. Klara je rada urejena, rada ima lepe

obleke, branje, mene zelo zanima šport, treniram judo.

V veliko stvareh sva si podobni, podoben je najin način

življenja in dela. Karakterno sva si pa kar različni.«

Klara: »Nekoč smo se pogovarjali, kaj bi si vsaka želela, če

ne bi bilo glasbe. Patricija je rekla, da bi šla s pasjo vprego

po Sibiriji. Jaz takih stvari ne maram, raje bi šla v kakšno

vilo v Pariz za teden dni ali v salon dolgih oblek.«

Patricija: Imam violino Landolfi,

ki sem jo dobila ob zmagi na

avdiciji na Dunaju. Je iz leta 1755, stara

skoraj 300 let, odlično zveni, ima super

ton in mi je zelo všeč. Stari inštrumenti

so boljši kot novi.

Kako sta starša vpeta v vajine glasbene ambicije?

Klara: »Od vsega začetka je z nama delal oči. Še vedno

nama zelo veliko pomaga pri organizaciji koncertov, na

splošno pri igranju, interpretaciji. On je najbolj zaslužen

za to, da napredujeva.«

Patricija: »Starša sta naredila vse za naju, veliko je bilo

odrekanj. Predvsem zaradi očeta sem danes tu, kjer sem. Ne

gre le za učenje violine, so tudi druge stvari, organizacija.

Mami pa skrbi za vse ostalo, ureja formalnosti, oblačila,

pomagala nama je tudi pri šolanju doma. Nenazadnje je

tudi vse stroške težko pokriti, ampak nekako gre. Starša

nikoli ne tarnata, vedno velja, da bo že nekako šlo.«

Patricija pove, da rada potuje, vadi in nastopa,

zato ji ni težko usklajevati šolskih in drugih

obveznosti, ki jih prinaša inštrument. Ko

je hodila še v osnovno šolo, je bil urnik

kar poln: šolanje na domu, ob dopoldnevih igranje

violine, popoldne učenje za šolo in izpite. Vsak

četrtek je z očetom »potovala« na Dunaj, kjer

sodelovala z najboljšimi profesorji na svetu. Danes je

lažje, saj s sestro Klaro skupaj živita na Dunaju.

Patricija je nastopila na številnih tekmovanjih,

pobrala številne nagrade in lepi rezultati ji odpirajo

vrata na ugledne koncerte, festivale. Nekoč je za

nagrado prejela celo 300 let staro violino. Pravi,

da je tekmovanja in poti v tujino ne utrujajo:

Zelo zanimivo je odkrivati nove stvari, spoznavati

mlade violiniste, pa čeprav imamo še malo težav z

angleščino. Zanimivo je spoznavati nova mesta in si

ogledovati veličastne cerkve, kadar je med tekmovanji

kaj prostega časa.

Kako pa je s tremo?

Patricija: »Jaz strahu nimam, ker ko igram, pozabim na vse

skupaj, počutim se, kot bi doma vadila. Če si predstavljaš,

da je ogromno ljudi pred tabo, si lahko živčen. Mislim

na to, kaj moram narediti. Pridem na oder, se priklonim,

pogledam vse, potem se zberem in čisto odmislim vse

ostalo. Ne vem, kako to zmorem. Najprej se uglasim, si

vzamem čas, potem začnem. Nikoli ne gledam v dvorano

med igranjem. Vedno gledam violino, dirigenta, orkester,

šele na koncu pogledam v dvorano in se zavem občinstva.«

Klara: »Treme nikoli nisem imela, res ekstremno rada

nastopam in sem zelo vesela vsakega nastopa. To mi je že

dokaj domače.«

Kakšen je najbolj bleščeč spomin s kakega tekmovanja?

Patricija: »Najlepše je, ko te napovejo kot prvonagrajenca.

Razglasitvi vedno sledi še zaključni nastop, kjer tretje-,

drugo- in prvonagrajeni zaigra skladbo, s katero se je

predstavil. To je najboljši dogodek, ko igraš zaključni

nastop, medtem ko veš, da si zmagal.«

Klara: »Jaz imam rada vse, kar se dogaja okrog tekmovanj.

Že samo to, da potuješ. Odmislim, da grem na tekmovanje,

da me čaka nekaj težkega, ampak uživam, ker vem, da se

vedno super pripravim, se zberem in odigram …«

Imata sošolce, ki podobno visoko segajo kot vidve?

Patricija: »Midve se nikoli ne primerjava z drugimi, ti vadiš

in delaš svoje. Če se začneš primerjati, je to samo breme.

Od vsepovsod prihajajo samo najboljši. Če si glasbenik,

si zaradi sebe, ne zato, da bi se primerjal. Če imaš glasbo

rad, če boš trdo delal, ti bo uspelo, in to je tisto, kar je

pomembno.«

36


A ko prideta domov, za kak dan postavita inštrument v

kot?

Klara: »Nikoli. Ne želiva si ga dati v kot. Če si vzameš en

teden, prideš fizično iz forme. Tudi poleti nimaš odmora,

na primer po izpitu. Poleti pripraviš program za vse leto,

če si priden. Nikoli ni počitka. Res moraš imeti strašno rad

inštrument.«

Klara, ko nastopa Patricija, pride družina na nastop?

Klara: »To je poseben dogodek, ko igrava na domačih tleh

in naju pridejo poslušat. To je za družino prazničen večer.

Smešna stvar je, da ko druga igra, je tista, ki posluša, vedno

bolj živčna. Lažje nama je igrati, kot poslušati drugo.«

Menda vama je lažje, če ena od vaju igra, da je druga v

zakulisju.

Klara: »Bolj domače nama je, da sva v zaodrju, kot da bi

nastop poslušali v dvorani. Pomoč sestre je dobrodošla,

ker točno ve, kako se ti pripravljaš na koncert. Sporočim

ji, koliko je točk do njenega nastopa. Tista, ki igra, se pred

nastopom umiri, druga pa poskrbi za običajne stvari:

obleke, ličila, hrano … Lepo je biti v ozadju kot ’sodelavka’.«

Kaj bi dejali staršem in otrokom, zakaj se splača

vztrajati, vaditi?

Patricija: »Ne smemo prikazati violine ali čela kot

kaznovanje ali delo, češ, če ne boš naredil tega, boš

moral vaditi. Potem otrok zasovraži inštrument. Naj bo

inštrument predstavljen kot nekaj lepega, nekaj, na kar

moraš zelo paziti in se z njim truditi.«

Klara: »Bolje bo, če rečemo: A ni lepo, če greš vadit? A

vidiš, kaj lahko dosežeš? Na primer imaš nastop v glasbeni

šoli. Pri nas je bila vedno le vzpodbuda. Ko pa enkrat

super zvadiš, ko si majhen, je lepo, ko dobiš malo darilce,

nagrado. Pri malih otrocih je super, če poslušajo priznane

glasbenike, ki igrajo isti inštrument kot ti. Vidiš, kako je

lepo, ko se ga naučiš igrati. Lahko prosiš učitelja, da igrata

pesmice, skladbice, ki so ti všeč, poskusi raziskovati, najti

nekaj lepega v tem.«

Kakšno prihodnost si želita?

Patricija: »Odločena sem, da bo violina moj poklic. Želim

si potovati po svetu in nastopati na veliko pomembnih

tekmovanjih, koncertih in festivalih kot solistka z

orkestrom, kjer srečuješ največje glasbenike, tudi

dirigente, ki so vsi običajno zelo v redu ljudje. Zanimalo

bi me tudi poučevanje na akademiji. Če bi imela pridne

študente (smeh).«

Klara: »Jaz bi si želela enako. Tudi mene zanima poučevanje

na akademiji za glasbo kje v tujini. Bomo videli, kaj bo.

Želim si čim več igrati, a tudi učenje je zanimivo, ko

imaš že toliko izkušenj. Če bi bila ’solo čelo’ v vrhunskem

orkestru, bi bil tudi to izjemen dosežek. Igraš vse sole. To

je zelo težka vloga, veliko je dela, a je tudi lep poklic.«

Brez slovenskega kmeta

ni slovenske hrane

Kmečko društvo

V Kmečkem društvu Nova Slovenija cenimo pridne roke slovenskega kmeta in njegov trud za slovensko zemljo.

Le država, ki bo imela kmetije in bo sama pridelovala hrano, ima zagotovljeno prihodnost in samostojnost.

Volitve v KGZS, 6. oktober 2024

Janez Beja, VE Ljubljana

»Kmetje so varuhi podeželja, ki plemenitijo bogastvo

naše zemlje. Pošteno je treba ovrednotiti njihovo

delo z mislijo na kmetije, ki delujejo v težjih pogojih.«

Kmetje potrebujejo močno

strokovno in politično

podporo pri spopadanju s

podnebnimi spremembami.

Strokovno podkovani

kandidati našega kmečkega

društva vedno znajo

prisluhniti kmetom in bodo

neizprosen sogovornik

trenutne vlade. Glas za

Kmečko društvo Nova

Slovenija je glas za

slovenskega kmeta

in lastnike gozdov.

dr. Vida Čadonič Špelič

predsednica odbora v DZ RS

Anka Lipušček Miklavič, VE Nova Gorica

»Družinske kmetije so steber našega

kmetijstva. Zato je treba še posebej

podpirati mlade prevzemnike kmetij.«

Tilka Klinar

, VE Kranj

»Brez kmeta ne bo hrane, brez mladih kmetov

pa ne prihodnosti. Le samooskrbna država

je varna in zdrava država.«

Obkrožite

kandidatke in kandidate Kmečkega društva NSi

Darko Sagadin, VE Ptuj

»Danes je bolj kot kadarkoli prej

pomembno, da je glas kmetov slišan.«

37


ŽAN SERČIČ

Največje darilo za

vsakega umetnika je,

da ljudje najdejo delček

sebe v tvoji umetnosti

Foto: Rok Deželak

Kako se talent, trdo delo, glasbena strast in pogum lahko lepo obrestujejo, dokazuje Žan Serčič, ki je že nekaj časa

eden najbolj priljubljenih slovenskih glasbenih izvajalcev in avtorjev. V oddaji Petkov večer je razmišljal o drobnih

čudežih življenja, mami, prijateljih, razumevanju ženske duše, poklicu glasbenika in še čem. Če imate v družini

najstniška dekleta oz. vnukinje, verjamemo, da bodo z veseljem prebrale pogovor s priljubljenim mladeničem

in izvrstnim glasbenikom. Po šestih letih, ko smo ga prvič gostili ob izidu njegovega glasbenega prvenca, je

sledila eksplozija in skok v sam vrh slovenske glasbene scene, v kateri pušča globok pečat. Žan napoveduje izid

petega albuma, na katerem boste slišali najbolj zrelega Žana doslej, kar mu priznavajo tudi kolegi glasbeniki.

Pogovor z njim je vodil Marjan Bunič.

Čutiš, da zdaj jahaš velik val?

»Kaj pa vem. Nimam občutka, da se je ta val zgodil, morda

zato, ker je toliko časa trajalo, da sem ga zajahal. Če se ti

zgodi »val« čez noč, je zelo negotov, te je strah, kdaj boš

padel z njega. Temelji, ki sem jih postavljal 14 let, pa so

tako trdni, da se mi zdi, da sem na začetku, samo čakam,

kaj bo naslednja stvar. Nekaj uspe, kaj tudi ne, čutim pa,

da se je v zadnjih dveh letih zgodilo »nekaj«. To vidim na

terenu. Včasih je bilo na mojem koncertu 30 ljudi, zdaj jih

je 3.000.«

Svoj prvi album si izdal v samozaložbi in ga tudi

produciral, da ti ne bi bilo treba delati nobenih

kompromisov. Ali po šestih letih še lahko ostajaš zvest

sebi?

»Nikoli ne izdam stvari, ki mi niso všeč in ki niso točno take,

kot sem si zamislil. Sem se pa z leti naučil, kako zapakirati

pesem, da jo ljudje lahko vzamejo za svojo. To je posebna

umetnost. Ko sem to »poštekal«, sem začel dobivati zelo

dobre odzive in več ljudi se je lahko poistovetilo z mojo

glasbo. Največje darilo za vsakega umetnika je, da ljudje

v tvoji umetnosti najdejo delček sebe. Nekateri pravijo, da

je to kompromis, jaz pa pravim, da je to del odraščanja.«

Tu ne gre za samo glasbo, ampak tudi za vsa socialna

omrežja, ki so vse bolj pomembna v tem poslu …

»Ko sem se podal na to pot, sem videl, kako enostavno

in hitro te potegne v te kanale. Naenkrat postaneš nekdo,

ki neha uporabljati te platforme svoji umetnosti v prid,

ampak sebi v prid. Tega nikoli nisem hotel. Če greste

na moja socialna omrežja, ni partnerskih sodelovanj z

nekimi podjetji, ki nimajo veze z mojo kariero, ampak je

prezentacija mene in moje umetnosti. Tako lahko prideš

svojim oboževalcem bližje in tudi oni lahko spoznajo kaj

o tebi, česar ne vejo.«

Besedila so kar iskrena in kopljejo na globoko. Za

ustvarjalnost je dobro, da ustvarjalca življenje kdaj tudi

zaboli, kajne? Iz tega nastajajo potem biserčki.

»Največja sladkost življenja je lahko, če si upaš narediti

stvari in te ob tem ni strah bolečine. Meni iz otroštva

bolečina ni bila tuja, sem ji bil priča, zato mi je bilo lažje

pisati o njej. Ljubezen je sicer rdeča nit mojega ustvarjanja,

a podton tega je bila vedno bolečina, iz nje sem izhajal.

Na nek način je ljudem to najtežje izražati, se pa zato s

takimi pesmimi najlažje poistovetijo. Lepo mi je, ko rečejo

poslušalci: Predvajam si pesem Pusti mi spomin, poslušam

jo desetkrat zapored, se zjočem in potem sem bolje.«

Naši poslušalci čakajo še na kakšne nove Čudeže. To je

pesem, iz katere bruhneta življenje in optimistična moč,

ki je zdaj kar manjka. Vesel sem za ljubezen, družino,

prjatle, lepo je rad imet …

»Čudeži je besedilo, na katerega sem najbolj ponosen. Ko

sem bil mlajši, mi je največ pomenila kariera, potem pa

sem se zavedel: kaj ti bo vse to, če nimaš okrog sebe ljudi, s

katerimi bi to delil. Razmišljam o ženski in da bom enkrat

oče, partner, mož. Ko sem se začel tega zavedati, me je

objela moč hvaležnosti, ljubezni in energija, s katero se

lahko poistoveti večina ljudi. Vse to imamo pred nosom

vsak dana, a jemljemo za samoumevno. Ne vem, če mi bo

še kdaj uspela taka skladba. Gotovo pa je to koncept, o

katerem večkrat razmišljam.«

Predvidevam, da je bilo tudi v tvojem okolju veliko

vprašanj, ali bo sploh šlo …

»Starši mi nikoli niso rekli, da mi ne bo uspelo, jih je pa

gotovo skrbelo. Izhajam iz delavske družine, oba starša sta

vse življenje tovarniška delavca in verjamem, da jima je

bilo srhljivo, da sem vse postavil na nitko v upanju, da bo

morda enkrat nekaj iz tega. Za prvi album sem vse leto

38


res varčeval, jedel konzerve in v studio nosil vse svoje

prihranke, da sem lahko posnel ta album. Ni bilo jamstva,

da bo karkoli iz tega, a rodilo se je vse to, kar imam danes.

Staršem je bilo srhljivo, a sploh mama je zaupala, da vem,

kaj delam. Dala mi je vedeti, da me podpira in mi bo

pomagala, kolikor bo lahko.«

Kaj je tako lepega v Lenartu v Slovenskih Goricah, da je

tam zrasel en tak ustvarjalen Žan?

»To je najlepše mesto na svetu. Ne samo zato, ker me nanj

veže kup spominov, ker imam tam domače. Tam se bom

vedno počutil samo Žan, in ne Žan Serčič, ki je ideja o

človeku, ki ima vse te pesmi. Lepo mi je stopiti na ulico,

kjer me poznajo ljudje, ki so me videli odraščati. Lenart

je ravno toliko umaknjen, da nismo toliko obremenjeni

s tekmovalnostjo, ki sem jo začutil, ko sem se preselil v

Ljubljano. Hkrati pa smo blizu Maribora, da vseeno

nismo popolnoma oddaljeni. V nekem obdobju sem živel

v Lenartu in se že profesionalno ukvarjal z glasbo. Če ne

bi živel tam, ne bi toliko napredoval kot producent in

avtor. V Ljubljani je veliko motečih faktorjev, ki jemljejo

pozornost.«

Kaj Ljubljana razvije, kaj ubije?

»Ljubljana mi je dala nov začetek, tu sem lahko, kar si

želim, kar hočem. V nekaj mesecih sem začel ugotavljati,

kam si želim. Ta korak v neznano, ki sem se ga zelo bal,

me je definiral in mi pomagal odrasti. V Lenartu ne vem,

če bi kdaj zares odrasel, ker sem tako blizu vsem ljudem,

ki so mi lajšali življenje, pa se tega sploh nisem zavedel.

Kaj Ljubljana lahko ubije? Jaz sem se v Ljubljani, ko sem

se preselil, lahko počutil zelo osamljenega. Greš po ulici

in srečaš veliko ljudi, pa te nihče ne pozdravi, nikogar ne

poznaš, kar je čisto nasprotje mojega Lenarta, kjer grem

po ulici in se z vsakim pozdravim in spregovorim kakšno

besedo. Imamo zgodovino. Mogoče je to slabost nas, ki

smo odraščali v malih mestih. Ljubljana lahko nekomu

ubije fokus. Na srečo sem hitro spoznal disciplino in se

zaljubil vanjo. Mike Tyson je dejal: Delaj stvari, ki jih

sovražiš, tako, kot da jih imaš strašno rad.«

Na koncertni turneji so Šakali tvoji spremljevalci,

soustvarjalci.

»Nisem Žan Serčič in spremljevalna skupina, ampak

so Šakali specifični ljudje, s katerimi sem soustvaril ta

zvok. Gre za skupino najbolj talentiranih in najboljših

glasbenikov v Sloveniji, nekatere sem že kot otrok gledal

na televiziji in bil njihov oboževalec. Sem vesel, počaščen,

ponosen in hvaležen, da lahko z njimi soustvarjam.«

Na koncertih verjetno najbolj zaživiš, prelivaš, kar pride

vate, daš naprej publiki …

»... in nazaj dobim tisočkrat več. To je ta čarovnija, ki

se zgodi med koncertom. Med korono smo videli, kako

lahko hitro vse izgubi smisel. Jaz sem bil med korono

dejaven, posnel sem ogromno pesmi, album Iz moje sobe.

Občutek je pa bil: Aha, zdaj sem to posnel, zdaj pa nimam

nikogar, ki bi mu to predstavil v živo in videl izraze ljudi,

slišal, kako pojejo moje pesmi. Ljudje, ki smo v tem poslu,

potrebujemo potrditev publike, nek odziv, to nas napolni

in nam daje smisel, navdih za nove skladbe. Ko smo na

turneji, sem za vse koncerte, ki si sledijo iz večera v večer,

hvaležen. Na koncertih se zgodi izmenjava ljubezni. Vse

intenzivne stvari v življenju nam dajo največ, te pa tudi

izčrpajo. Imel sem tri koncerte zapored, zadnji je bil v

Mariboru, in minuto zatem, ko sem končal srečanje z

oboževalci, sem bil na WC školjki, pozneje se je to sprevrglo

v noč na urgenci. Zaradi virusa je sledila odpoved telesa,

izčrpanost in telo se ni moglo več boriti proti virusu. Do

tega pride, ker se nam izvajalcem na odru zgodi toliko

adrenalina, dopamina, serotonina, endorfinov, in ko vse

to pade dol, telo lahko odpove.«

Še vedno tako intenzivno in načrtno skrbiš za telesno

kondicijo in zdrav življenjski slog?

»Zadnja leta se trudim skrbeti tudi za mentalno in

duhovno higieno, kar je še najbolj pomembno. Fizična

aktivnost je itak del mojega življenja, precej intenzivno

treniram tri do štirikrat na teden. Meditacija, sproščanje

v savni mi pomaga, zato to še bolj redno prakticiram. Tu

sem že začel čutiti moč časa, ki bije vsakemu. Ni več enako

kot takrat, ko sem bil star 20 let.«

Z oboževalci imaš lep odnos …

»V teh letih smo stkali posebno vez in spoštovanje. Ko

sem bil na šovu Slovenija ima talent 14 let nazaj, je bilo

čisto drugače. Takrat sem bil kot introvertiran sramežljiv

Žan ves iz sebe, ko so me fotografirali. To je bilo brez

občutka. Moja publika je skozi leta postala zelo spoštljiva,

lep odnos imamo, zelo lepo mi je, ko me ljudje na ulici

ustavijo, prosijo za fotografijo in podpis, ko spregovorimo

nekaj besed. Tudi po koncertu si rad vzamem čas zanje. To

je najmanj, kar jim lahko dam.«

Še vedno me navdihujejo

slovenski mladi in starejši

izvajalci. Drug drugemu smo lahko vzor.

S tujino se malo manj primerjam, odkar

sem ugotovil, da je to industrija, ki ji ne

moremo konkurirati.

Bili so časi, ko si ti spremljal, občudoval, se učil od

slovenskih glasbenikov, zdaj sam kreiraš trenutni

glasbeni tok. Kaj spremljaš v domači, v tuji glasbi?

»Še vedno me navdihujejo slovenski mladi in starejši

izvajalci. Drug drugemu smo lahko vzor. S tujino se malo

manj primerjam, odkar sem ugotovil, da je to aparat,

industrija, ki ji ne moremo konkurirati, sploh mi v

Sloveniji. Najbolj me navdihujejo in navdušujejo izvajalci,

ki so hkrati avtorji. Med tujimi so to Ed Sheeran, John

Mayer in Bruno Mars, ki je pop izvajalec, ki poje, igra

kitaro, piše, pleše, ima karizmo in karakter, s katerim se

pač ne moreš primerjati. Imamo pa tudi v Sloveniji dobre

glasbenike. Vesel in počaščen sem, da sem sodeloval z

Janom Plestenjakom, ki mu lahko rečem prijatelj. Od

njega sem se veliko naučil. Magnifico je karakterno in

kreativno človek, ki me navdihuje. Pa Vlado Kreslin.«

39


bromheksinijev klorid

Pozabi na kašelj.

Bisolvon ®

je tu.

1. Ublaži kašelj.

2. Zmehča sluz.

3. Pospeši izločanje sluzi iz dihal.

Za odrasle in otroke, starejše od dveh let.

Na voljo brez recepta v lekarnah.

Lokalni predstavnik: STADA d.o.o., Dunajska cesta 156, 1000 Ljubljana | www.stada.si

BIS0122-02, januar 2022

Pred uporabo natančno preberite navodilo! O tveganju in neželenih

učinkih se posvetujte z zdravnikom ali s farmacevtom.


Posvojitev se z izdajo

odločbe CSD ne konča,

ampak začne

Praznovanje materinskega dne v marsikaterem ženskem srcu prebudi bolečino in grenkobo, ker ji ni bilo dano, da

bi postala mama. Zato smo v Svetovalnici konec marca odprli vprašanje, kaj pomeni sprejeti otroka v posvojitev,

kako pred tem predelati svoje bolečine in kako pomembno je, da proces posvojitve in otrokovo nadaljnjo pot

spremlja resnica. Iz društva posvojiteljskih družin Deteljica, ki letos praznuje 30 let delovanja, smo gostili

dr. Viktorijo Bevc in Marijo Podbevšek Kališnik. Pogovor je vodila Tanja Dominko.

Pri posvojitvi sta dve ženski: ženska, ki je rodila otroka

in ga dala v posvojitev in posvojiteljska mama, ki je tega

otroka sprejela.

Dr. Viktorija Bevc: »Zahvalila bi se vsem ženskam, ki

premorejo to moč in razumejo, da je njihovo poslanstvo

nekaj drugega: ne vzgajati otroka, ampak ga samo roditi.

Vesela bi bila, če bi ob tej priložnosti tudi moja stroka

razumela, da bi bilo prav, da pripravi to žensko, ko se

poslavlja od otroka v porodnišnici ali drugje, če ne more z

besedami, da vsaj znotraj sebe zaključi to pot in se zahvali,

poslovi od otroka. To je za nadaljnjo pot posvojenega

otroka zelo pomembno. Reči življenju »da«, vendar se

posloviti, ker bo življenje tega otroka teklo skozi druga

starša. Na drugi strani je posvojiteljska mama, ki ne

nadaljuje roda, nadaljuje pa skrb in je s svojim partnerjem

zelo pomembna za tega otroka. Enako pomembno se mi

zdi vzajemno razumevanje, spoštovanje, slovo biološke

mame in predaja otroka drugi materi. Od tega je zelo

odvisna uspešna pot posvojenega otroka.«

Marija Podbevšek Kališnik: »To sta dve mami, ki

omogočata posvojenemu otroku zdrav, kakovosten razvoj.

Dober starš se ne rodi, to ni nekaj, kar ti je dano v zibelko,

ampak je nekaj, kar se naredi. Starševstva se učimo skozi

vse življenje.«

V koliko primerih v Sloveniji ti dve mami vesta druga za

drugo?

Dr. Viktorija Bevc: »Družba je usmerjena v prikrivanje,

tudi naša zakonodaja. Vsa leta, odkar delam, že skoraj 40

let, spremljam to anonimnost. To pomeni, da se pretrgajo

korenine otroka z biološko družino in se ga umetno

namesti v neke korenine, ki jih ni v socialni posvojiteljski

družini. Meni je žal, da se to dogaja, ker spoštovanje

življenja je ravno v tem: mi nismo bili zmožni ustvarjati

te poti otroka. To je višja sila, ki pošlje otroka v neko

družino, neki roditeljici, neki mami. Mi kot starši imamo

samo možnost, da s tem, ko rodimo otroka, posredujemo

življenje. Zdi se mi, da se nekako domišljavo obnašamo,

ne znamo upoštevati Božjih naravnih zakonov, ki so jih

naši predniki, stari starši še kako razumeli in nam jih

posredovali. Bistvo vseh družinskih odnosov je, da znamo

upoštevati nek red: kdo je v življenju prišel prej, kdo

ima modrost in izkušnje pred nami. Ko je bilo življenje

posredovano preko neke ženske, moškega, tretjega očeta

in mame tega otroka, bi kot posvojiteljski, socialni starši,

brez katerih otrok ne bi preživel, morali vzpostaviti to

spoštovanje. Naravnega reda in zavedanja, da rojstvo

otroka ni samoumevno, je v družinah danes premalo.

Rojstvo je Božji dar, in če tega ne znamo sprejeti in s

spoštovanjem pogledati na biološke starše, tudi posvojitve

ne bodo dobro tekle.«

Kako pripraviti posvojitelje na njihovo najpomembnejšo

vlogo?

Dr. Viktorija Bevc: »Vsa leta svojega dela sem usmerjena

v to, kako pripraviti posvojitelje na uspešno, učinkovito,

zadovoljujočo posvojitev: da bodo njihovi odnosi tekli

dobro, da se bo otrok počutil sprejetega, varnega, da bodo

posvojiteljski starši že v pripravi na posvojitev predelali

to, kar je najbolj pomembno: bolečino srca, bolečino, ki

jo prizadene neplodnost parov, in vse posledice. To je kar

precej zahtevno delo na sebi, vsi pa tega ne zmorejo. Žal

stroka še ni dojela, kako je to delo na sebi pomembno za

dobrobit otroka. Vsaka posvojitev bi se morala zgoditi

z namenom dobrobiti za otroka. Za otroka ni dovolj, da

mu damo hrano, dobro izobrazbo in lepa oblačila. Pri

posvojitvi veliko naredimo s tem, ko ga sprejmemo s

41


Rojstvo je Božji dar, in če tega ne

znamo sprejeti in s spoštovanjem

pogledati na biološke starše, tudi

posvojitve ne bodo dobro tekle.

posebnostmi, potrebami, ki jih ima on in se razlikujejo

od tistih, ki jih imajo rojeni otroci v lastni družini, in

ko posvojiteljski starši ugotovijo, da v tem otrokovem

življenju niso prvi. Prvo mesto zasedajo biološki starši,

ona dva pa sta druga, a zelo pomembna.«

Kako se starši pripravijo na prihod novega družinskega

člana?

Marija Podbevšek Kališnik: »Priprava je zelo pomembna.

Prvenstveni namen posvojitve je sledenje koristi otroka,

ki ostane brez možnosti življenja v biološki družini.

Posvojitev je tudi način oblikovanja družine, ko bioloških

otrok v družini ni. Vedno iščemo nov dom za otroka, ne

iščemo otrok za pare, da bi napolnili nek dom. Posvojitev

je najboljši način za zagotavljanje trajnosti v odnosu

za otroke, ki ne morejo živeti v družini. To pa je hkrati

ena najbolj radikalnih izkušenj, ki jo bo otrok v življenju

doživel, zato je pomembno, kaj bomo s to izkušnjo

delali in kako se bomo nanjo pripravili. Je doživljenjska

izkušnja za posvojiteljsko družino in otroka, ki ga posvoji.

Posvojitev se ne konča z izdajo odločbe, takrat se šele

začne. Nedvomno bodo imeli posvojiteljski starši izzive.

Formalni proces urejata CSD in sodišče, a posvojitev ni

samo pravni proces, je socialni, čustven proces. Zavedati

se moramo potreb posvojenega otroka in, da bodo odnosi

v družini dobri, sprejeti tudi dejstvo, da posvojeni otrok ni

nadomestek tvojega biološkega.«

Dr. Viktorija Bevc: »Prvih pet let svojega dela sem videla, da

posvojeni otrok v družino ni prinesel veselja. Po posvojitvi

so me prišli pozdravit in videla sem, da so ženske še

vedno žalostne. Tako se je rodila ideja o pripravi, ker sem

ugotovila, da je pri teh starših ostalo veliko nepredelane

bolečine. Ni bilo prostora, kjer bi lahko o tem spregovorili.

Ko prideš na CSD, si prišel po otroka, moraš se predstaviti

v kar najlepši luči, da boš otroka dobil … Kaj narediti?

Predlagala sem, da začnemo s pripravami, ki so me naučile,

da absolutno ne smemo spregledati posledic in bolečine

zaradi neplodnosti, zato je ena glavnih točk v pripravi

na posvojitev soočanje s tem. Da sprejmem resnico, se

soočim in osvobodim strahu, ki deluje v meni: kako bom

živel brez otroka. Pomembno je, da pride par do točke, da

sta hvaležna za tisto, kar imata: sebe in drug drugega. Na

tem je treba delati, se soočiti z bolečino, potem pa lahko

pari začnejo poslušati in razumeti potrebe otroka, ki so

nekoliko drugačne od otrok v ostalih bioloških družinah.

Te potrebe spoznajo skozi ta program. Kako pomembno

je sprejeti vse, kar otrok prinese v tem nahrbtniku: očeta

in mamo, po katerih je prišel na svet, vse, kar stoji za njim.

Šele potem se lahko osvobodijo, z ljubeznijo pogledajo na

vse, kar otrok prinese.«

Pomembno je tudi, da bodoča starša oblikujeta realna

pričakovanja do otroka, ne iluzornih.

Dr. Viktorija Bevc: »Iluzija je, da gre ženska rodit v

porodnišnico in pride domov z otrokom, ki je kot

nepopisan list papirja. Ni res. Ta otrok je veliko že prestal,

doživel izkušnjo zapuščenosti. Posvojiteljski par se mora

na to pripraviti. Dojenček ima izkušnjo zapuščenosti. O

tem bodo spregovorili otroci sami, ko bodo odrasli, kako se

to lahko vleče za njimi, kako to deluje na občutek varnosti,

pripadnosti. Tukaj so vedno primanjkljaji, če ni iskrenosti,

spodbude posvojiteljskih staršev, ki ti dajo vedeti, ti si

naš, ampak prihajaš iz te in te rodbine, to je tvoja mama,

oče … Lahko je bila otrokova mama pocestnica, a to ni

pomembno, mi nimamo pravice soditi, ampak sprejeti

usodo táko, kot je, oblikovati realna pričakovanja do

otroka. Ni nujno, da dobimo dojenčka, lahko bo to dve leti

star otrok ali starejši, lahko bo imel kakšne primanjkljaje,

bolezni. Pomembno je poučiti se, kako delati s tem

otrokom, to lahko slišijo iz izkušenj drugih posvojiteljskih

družin, s katerimi so lahko za vse življenje povezani in si

zelo veliko pomagajo.«

Prvih pet let svojega dela sem

videla, da posvojeni otrok v družino

ni prinesel veselja, ženske so bile še vedno

žalostne. Tako se je rodila ideja o pripravi,

ker sem ugotovila, da je pri teh starših

veliko nepredelane bolečine.

42


Nekatere zgodbe o posvojitvah s seboj prinašajo tudi

bolečino, ne le veselja. Dobro bi bilo še kaj reči o

pričakovanjih …

Marija Podbevšek Kališnik: »Ko razmišljamo o posvojitvi,

si iluzorno vsi predstavljamo dojenčka, ki ga prinesemo

iz porodnišnice in nas spremlja skozi vse življenje.

Velikokrat ni tako in se išče starše za posvojitev otrok, ki so

lahko stari dve, pet let, osem, 10, pa tudi 17 let. Ugotoviti

moramo, kakšna so pričakovanja posvojiteljev na eni

in potrebe posvojenih otrok na drugi strani. Kje lahko

pridemo skupaj? Realna pričakovanja se lahko oblikujejo

v skupini, kjer imaš priložnost videti družine, ki so pri

različnih starostih dobili otroka. Kaj pomeni majhen, kaj

večji otrok? V glavi imamo razmišljanje, če bo dojenček,

ne bo težav, a vsak posvojen otrok ima svojo zgodbo. Tudi

pri novorojenčkih je potrebna iskrenost. Uskladiti je treba

potrebe in pričakovanja posvojiteljev. Omenili smo tudi

odsotnost pričakovanj. To se velikokrat rodi iz bolečine:

Jaz biološkega otroka ne morem imeti, lahko sprejmem

kateregakoli otroka od kjerkoli, samo da bom mama, oče.

Otroka sprejmeš v družino, čez čas se pa pokaže, da ni

pravega veselja, ker si stopil v prevelike čevlje, v razmere,

na katere se nisi dobro pripravil in povzročajo stres. Fino

je, da razmisliš o tem, kakšnega otroka sem pripravljen

sprejeti, od kod, kaj pomeni zame, da je druge etnične,

narodne, rasne pripadnosti. Mu bom lahko v oporo?

Otrok se bo soočal tudi z določenimi izzivi okolice, ker

bo prihajal od drugje. Posvojitelj mora biti dovolj trden,

da bo lahko posvojenemu otroku v oporo, da bo ta lahko

razvil neko odpornost.«

Dr. Viktorija Bevc: »Ne gre samo za realna pričakovanja

glede narodnosti ali drugih vidnih lastnosti. Gre za še en

zelo pomemben proces. Če bolečina pri ženski ni predelana,

se ustvari tekmovalni občutek, kar žalosti posvojiteljico, ki

ne more sprejeti biološke mame: to je ljubosumje. Če tega

ni predelala, lahko postane hud problem v odnosih. Lahko

gre za nezaveden proces. Lahko je tako hudo, da bo uničen

odprt odnos v posvojiteljski družini. Otrok vse čuti. Tudi

tisti posvojitelji, ki nimajo znanja in moči, da bi odprto

povedali otroku, da je posvojen, vzdržujejo točno to, česar

ne bi smeli. Otrok tudi v tisti situaciji čuti, da ni rojen v tej

družini, da je zadaj nekaj drugega. To ga bo vse življenje

gnalo, ne bo zaupanja, ves čas bo preverjal, pojavljali se

bodo dvomi, umaknil se bo ali navezal patološki odnos

s posvojiteljsko mamo ali očetom, potrebe, ki niso bile

predelane, kot npr. odstranitev strahu, sprejem tega,

kar nam je dano, bodo ostale … Vsak človek ima svoje

poslanstvo, svojo pot, ne moremo se primerjati. Napaka

današnjega časa je, da je vse v nekih tirnicah, pomembno

je, kaj se vidi navzven, a v resnici je treba delati na svoji

notranjosti, potem se tudi tekmovalni odnos posvojiteljske

matere do biološke spremeni v spoštovanje in zavedanje:

Jaz sem lahko posvojiteljska mama, ampak ne bi mogla

biti brez biološke. Začne se proces ljubezni, odpuščanja,

sprejemanja in to otrok čuti, tudi če ne bo nič rekel. Tako

se tudi pri otroku začne spoštljiv odnos do posvojiteljev.«

Za skupino Evropske ljudske stranke (ELS) družina predstavlja jedro družbe. Samostojnost in aktivno staranje

morata biti težnja in cilj, dostopen vsem državljanom. Prizadevamo si za družinam prijazne politike, ki otrokom

pomagajo bolje začeti življenje, staršem pa najti pravo ravnovesje med poklicno kariero in družinskimi dolžnostmi.

Pri demografiji pa ne gre le za staranje. Pri demografiji gre za to, kako živimo in kako bomo preživeli. Izzivi so veliki

in neodgovorno bi jih bilo zanemariti.

Čas teče. Odzvati se moramo.

"Slovenija potrebuje močno družinsko politiko, ki mladim družinam omogoča, da se odločijo za otroke,

ne da bi se odrekli njihovi karieri ali osebnim ciljem. Vsak od nas igra vlogo pri oblikovanju družbe.

Naša prihodnost, prihodnost naših otrok in vseh prihodnjih generacij je odvisna od odločitev in dejanj,

sprejetih danes."

Romana Tomc MEP

sds.si

43


»Ana, nisem te jaz rodila,

ampak ena druga«

Piše: Marjana Debevec

Foto: Freepik.com

Možnost za pare, ki se soočajo z neplodnostjo, je tudi posvojitev otroka. Smo kdaj pomislili, da ne gre za to, da

starša dobita otroka, ampak je oblika sprejetja in pomoči otroku, ki je ostal brez staršev? Na prvem mestu je vedno

otrok. O tem sta v avgustovski oddaji Srečanja pričevala Erna in Damijan Dolinar, ki imata dva posvojena otroka. S

pomočjo društva Deteljica sta spoznala, da gre pri tem koraku vedno za soočenje dveh ali še več ran: na eni strani

je njuna rana neplodnosti, ki jo morata predelati v času pred posvojitvijo, rana zavrženosti, ki jo otrok čuti vse

življenje, tretja je rana roditeljice, ki se je iz različnih razlogov odpovedala svojemu otroku.

Štiričlanska družina Dolinar živi v Komendi. Poleg Damijana in Erne družino sestavljata še trinajstletna Ana Maša

in desetletni Tim Emanuel. Oba otroka sta Dolinarjeva posvojila še kot dojenčka. Veliko jima pomeni, da se s

posvojiteljskimi družinami zbirajo v društvi Deteljica.

Kako sta se soočila z bolečino, da nikoli ne bosta mogla

imeti svojih otrok?

Erna: »Dejstvo, da ne bova mogla imeti otrok, je bilo zame

zelo težko, zelo žalostno. Zdelo se mi je, kot da sem v

jami, iz katere ne bom nikoli prišla. Še posebej zato, ker

je zame družina sveta stvar in zelo pomembna vrednota.

Ljudje te tolažijo, češ, saj bo, Bog bo pomagal, vendar si

v tej bolečini dejansko sam. Zato je pomembno, da greš

vase, se vprašaš, zakaj je to tvoja pot, zakaj nama jo je Bog

namenil.«

Damijan: »Ob spoznanju, da je par neploden, si je treba

vzeti čas tudi za žalovanje, saj gre za neke vrste izgubo.

Zelo pomembno je, da par odžaluje preden v družino

sprejme posvojenega otroka, sicer to ostane prikrito,

pometeno pod preprogo in nekoč pride na dan.«

Kako sta prišla v stik z društvom Deteljica?

Damijan: »Rekla sva si: Zakaj pa ne bi malo pogledala za

možnost posvojitve? In tako sva našla društvo Deteljica.

Ko sva prišla tja, je bilo povsem drugače, kot sva si

predstavljala. Najprej sva dobila knjigo o roditeljicah, o

katerih se mnogi niti ne sprašujejo. Je pa to zelo pomembna

tema, ker je ona začetek zgodbe, v katero boš vstopil. Od

tam naprej je šla pot v čisto drugo smer. Namesto da bi na

začetku izvedela več o posvojitvah, je bil glavni poudarek

delo na odnosu, spoznavanju samega sebe in predvsem

ukvarjanje z vprašanjem neplodnosti.«

Erna: »Veliko nama je pri tem pomagalo društvo Deteljica,

predvsem ostali pari, ki so šli skozi podobne izkušnje. Izjemno

pomemben je iskren pogovor med zakoncema. Midva sva

veliko potovala skupaj, molila, delala različne stvari.«

Damijan: »Pri posvojitvi se srečata dve rani ali pa dve

bolečini. Na eni strani otrok, ki je zapuščen, in na drugi

strani par, ki ne more imeti svojih bioloških otrok. Otrok

ne more sam razreševati te rane, zato je pomembno, da

najprej bodoča posvojitelja skušata razrešiti to bolečino.«

Kdaj sta sprejela odločitev za posvojitev?

Damijan: »Erna je omenila, da sva veliko potovala. In

ravno na enem potovanju sva sprejela, da je povsem v redu,

če sploh ne bova imela otrok, ne svojih ne posvojenih. Da

sva tukaj drug z drugim in da nama je življenje, ki je pred

44


nama, namenjeno na takšen način. To je bilo osvobajajoče

spoznanje. Je pa zanimivo, da je en mesec pozneje prišel

klic, da v porodnišnici v Ljubljani čaka dojenčica.«

Kako se je to zgodilo?

Damijan: »Glas na drugi strani je rekel: Damijan, ali sta

pripravljena na avanturo? Potem sem poklical ženo. Sledila

je pot na Center za socialno delo, kjer nama je socialna

delavka poskušala čim več pojasniti.«

Erna: »Spomnim se, kako sva sedela v njeni pisarni, kako

je ona razlagala celotno situacijo, jaz pa sem si poskušala

čim več zapomniti. Še danes mi odmeva, ko je rekla: Erna,

imeli boste veliko družino. To pa zato, ker imata najina

otroka tudi druge biološke sestre in brate in smo zdaj kot

neka razširjena družina. Ne poznamo se še vsi, ampak

dejansko imamo že zdaj veliko družino. Spominjam se,

da sem si v živo predstavljala to punčko še preden sem jo

srečala. Nato sem odšla v porodnišnico in tam ostala tri

dni. Svet se mi je povsem obrnil na glavo – iz pisarne kar

v porodnišnico. Ni bilo namreč devet mesecev priprave.«

Damijan: »Vse je bilo novo tudi za novopečenega očija.

V enem dnevu sem moral nakupiti vse, od posteljice, do

plenic, flaške, oblekice … V tistem trenutku sem doživljal

celo paleto čustev. Po eni strani veselje, v bistvu srečo,

zadovoljstvo, po drugi strani pa strah, ali bom to zmogel

in ali bom sploh uspel temu otroku dati tisto, kar on

potrebuje, ne tistega, kar si jaz zdaj predstavljam. Zato je

tako zelo pomembno, da sva se pripravila na to, da sva

šla skozi program priprave na posvojitev. Veliko srečo sva

imela, da sva našla društvo Deteljica.«

Erna: »Tudi mene so preplavljala čustva, ko sem v roke

prejela dojenčico, okrog mene pa je bilo polno medicinskih

sester in socialnih delavk. Zelo sem bila srečna, ko smo

sami trije ostali v sobi, ker smo si lahko prvič podelili

sproščen pogled mame, očeta, otroka. Zanimiva je bila

tudi prva noč, ker Ana sploh ni spala. Jaz pa sem imela v

sebi polno različnih čustev, dogodkov; polno veselja, pa

tudi strahu, ki ga je ona gotovo čutila. Ko pa je moj strah

minil, je minil tudi Anin in takrat smo nekako vedeli, da

se kot družina podajamo na pot, kakršnakoli že bo.«

Ana in Tim imata še tri sestre,

ki so tudi posvojene. Prišla je

pobuda, da se vseh pet otrok, ki živijo v

treh družinah, sreča. To je bil za najina

otroka verjetno najsrečnejši dan. Otroci so

takoj čutili drug drugega in vez je bila tako

močna in pomembna, da se ne da opisati.

Kako poteka proces posvojitve?

Damijan: »Ko se roditeljica otroku v porodnišnici odpove,

sledi leto presoje s strani Centra za socialno delo, s strani

posvojiteljskih staršev, pomisleke bi lahko v tem času

izrazila tudi biološka mati, kar pa se zelo redko zgodi.

Nato se izvede formalna posvojitev in od takrat naprej je

tudi v rojstnem listu in povsod vse tako, kot bi bilo pri

bioloških otrocih.«

Erna: »Pri posvojitvi gre za otroka, za njegove potrebe.

Bistven je otrok. Seveda mu daješ ljubezen, ga jemlješ

kot svojega, kar je povsem naravno, ampak če v situacijo

vstopiš s tem zavedanjem in ne rešuješ neke svoje bolečine,

se mi zdi, da gre kar samo od sebe. To te osvobodi.«

Kdaj sta Ani povedala, da je posvojena?

Foto: Marjana Debevec

Damijan: »Vedno sva se o tem z njo pogovarjala letom

primerno. Obstaja veliko zgodb, kot na primer zgodba o

Mojzesu, ki je bil posvojen. In če prebereš otroku zgodbo iz

Svetega pisma za otroke in govoriš o Mojzesu, lahko rečeš:

Glej, to je pa tako, kot je bilo pri tebi. Tako počasi to vstopa

vanj. Ali pa recimo v Knjigi o džungli imamo primer

Mauglija. V pravljicah, v zgodbah je tega pravzaprav zelo

veliko.«

Erna: »Ana me je prvič neposredno o tem vprašala pri

treh letih. Dejala me je: Mama, a si me tudi ti tako v

trebuhu nosila, pa me rodila? Ravno sva se vozili v avtu in

spomnim se, da je bil takrat to zame test, ali bom zmogla

to storiti brez cmoka v grlu. Pogledala sem v ogledalo in

rekla: Ne, Ana, nisem te jaz rodila, ampak ena druga. Ko

si se rodila, si prišla k nama. O takih situacijah smo veliko

govorili na Deteljici, potem pa v živo na svojem primeru

preizkusiš in vidiš, ali to zdaj drži.«

Ste štiričlanska družina. Tri leta po Aninem rojstvu se vam

je namreč pridružil še Tim Emanuel – Anin rodni brat.

Damijan: »Bil sem v tujini na službeni poti, ko dobim

klic socialne delavke, ki je rekla, da imajo v porodnišnici

enega fanta od iste roditeljice. Po nekaj dneh urejanja

dokumentov sva dobila možnost, da posvojiva tudi njega.«

Erna: »Prepričana sem, da je šlo za Božji poseg. Vsako leto

si moj oče želi s celotno družino romati na Brezje. To je

bilo ravno tisti vikend, ko se je rodil Tim. Tudi Damijana

je Bog nagovarjal, da mogoče fant pride v našo družino. In

v ponedeljek se je potem zgodilo. Jaz rečem, da je to Božja

volja, saj kot človek ne moreš vplivati na to.«

45


Ana in Tim pa imata še tri sestre, ki so prav tako šle v

posvojitev. Ker je ena od njih iskala stike z roditeljico, je

iz Centra za socialno delo prišla pobuda, da bi se med

seboj srečalo vseh pet otrok, posvojenih v tri družine.

Kako ste doživeli tisti dan?

Erna: »Moram reči, da je bil za najine otroke to verjetno

najsrečnejši dan. To je nekaj posebnega, ne moreš si tega

drugače predstavljati. Otroci so takoj čutili drug drugega

in ta vez je bila tako močna in pomembna, da se ne da

opisati, če ne vidiš na lastne oči.«

Damijan: »In ta vez, to si upam reči, je pomembnejša od

vezi z nami. Kadarkoli se dobimo skupaj, so v svojem

svetu, kot da mi, starši, ne obstajamo. Erna si je vedno

želela veliko družino in človek si ne predstavlja, da je to

možno tudi na tak način.«

Erna: »Zdaj se srečujejo vsakih nekaj mesecev, spremljajo

življenje drug drugega in se na ta način vračajo k biološkim

koreninam. Ko otrok enkrat dobi odgovore na vprašanje,

kdo so člani njegove biološke družine, lahko najde svoj

mir. Tako kot si moramo pari, ki ne moremo imeti svojih

otrok, vzeti čas za proces žalovanja, da ne bomo mogli

imeti svojih otrok, je po drugi strani pri otroku druga

zgodba, v kateri je še kako pomemben ta biološki del.«

Ljudje te tolažijo, češ, saj bo,

Bog bo pomagal, vendar si v tej

bolečini dejansko sam.

Kakšna je pri iskanju bioloških vezi vloga posvojiteljskih

staršev?

Damijan: »Prav je, da se sledi dinamiki otroka. Ni najina

naloga, da raziskujeva, imava pa zelo pomembno nalogo

stati ob strani otrokom, ko bodo sami želeli raziskovati.

Včasih je treba stvari pač prepustiti življenju, seveda pa

ves čas stati ob strani otroku in mu pomagati na tej poti.

Otroci v sebi zaradi zavrnitve čutijo tudi jezo in je treba

najprej iti čez to. Ko pa je trenutek zrel, ko v otroku dozori

želja, mu je treba stati ob strani in ga podpreti.«

Damijan: »Posvojeni otroci so povsem enaki vsem drugim

otrokom, le da v sebi nosijo dodatno rano. Ta je očitna,

čutiš to zapuščenost, ves čas gledajo, kje so posvojiteljski

starši, v njih je strah, ali bo znova zapuščen. To je zelo

močan, vanje dobesedno vžgan strah.«

Erna: »Na eni strani je bolečina neplodnosti, na drugi

strani pa bolečina zavrženosti. Dejansko je otrok, ki je

bil zavržen, tisti, ki ima pravico, da mu država in družba

omogočita starše, ki so sposobni skrbeti zanj in ne

pometajo svoje bolečine pod preprogo, saj ta potem vedno

znova udari na plan skozi življenje.«

Vsako leto društvo Deteljica pripravlja tabor, na katerem

se zberejo posvojiteljske in rejniške družine. Kaj vam ta

srečanja pomenijo?

Erna: »Skupaj se odpravimo na pohode, prisluhnemo

tudi strokovnim predavanjem ter imamo čas za pogovor.

Medsebojno si izmenjamo izkušnje in vsako leto

naredimo en korak naprej na tej poti. Ko je otrok majhen,

so določena vprašanja, ko otrok raste, pa postajajo vedno

širša ali bolj globoka.

Po eni strani gre za vprašanja, s katerimi se srečujejo vsi

najstniki, po drugi strani pa imajo tudi drugačna vprašanja.

Tako da nekako obdelujemo to dvojno vsebino.«

Letos društvo Deteljica praznuje okroglo 30. obletnico

delovanja. Osrednjo slavnostno akademijo boste

pripravili sredi oktobra v Narodni galeriji. Kaj

pripravljate?

Erna: »V Narodni galeriji bomo skupaj z znanimi gosti

odkrivali talente posvojiteljskih družin. Želimo si, da bi ob

30-letnici teme neplodnosti, posvojenih otrok, bioloških

korenin, pomena priprave na posvojitev v javnosti dobile

več priložnosti, da bi se o tem lahko več govorilo. In da bi

tudi tisti, ki so v stiski, ki ne morejo imeti svojih otrok, ki ne

najdejo informacij, prišli do nas in se ustrezno pripravili,

da bi bili lahko dobri starši posvojenim otrokom.«

Danes prevladuje miselnost, da je otrok pravica odraslih.

Mnogi pari (npr. istospolni pari) ga zahtevajo, tudi če

po naravni poti do njega ne morejo. Kakšno je vajino

mnenje o tem?

Damijan: »Otrok ima pravico do staršev, do vzgojiteljev,

do odraslih ljudi, ki mu bodo nudili vzgojo, podporo,

zatočišče, oskrbo. In ko začneš enkrat s tega vidika gledati

na posvojitev, se marsikatero vprašanje veliko hitreje

razreši. Otrok se v javnih razpravah ne sliši. Tudi nimajo

volilne pravice. Zato je morda manj poudarka na njih.

Ampak v osnovi so posvojitve namenjene njim. In če se

tega zaveš, so stvari enostavnejše.«

Erna: »Pred kratkim mi je ena od teh odraslih posvojenk

rekla: Erna, ko bo družba sprejela, da smo bili mi zavrženi,

ko nas boste v tej točki razumeli, boste lahko razumeli vse

ostale stvari, ki zadevajo posvojitev.«

46

Foto: osebni arhiv


OGREVANJE IN HLAJENJE

ŽE OD L. 1684

Poiščite svojo rešitev med toplotnimi črpalkami,

plinskimi pečmi, pečmi na olje in klimatskimi

napravami vrhunske EU kakovosti, visoke

energetske učinkovitosti, varčne porabe ter

maksimalnega udobja.

veto.si/dedietrich

47


RADIJSKI

MISIJON

2024

Piše: Jože Bartolj

Foto: Izidor Šček in Rok Mihevc

Na tiho nedeljo, 17. marca, se je začel letošnji radijski misijon, ki je bil že 19. po vrsti. Vsebina misijona je sledila

želji papeža Frančiška, da bi bilo to leto leto molitve. S tem nas je povabil, naj se pripravljamo na obhajanje

svetega leta 2025. Za geslo misijona smo izbrali misel Molitev, utrip življenja.

Ker smo v jubilejnem, tridesetem letu radijskega

delovanja, je med nami sprva tlela misel, da bi letošnji

misijon pripravljali na romanju v Sveto deželo. Zaradi

vojne v Izraelu smo morali ta načrt opustiti in tako

smo se podali v Assisi, mesto svetega Frančiška in svete

Klare, pa tudi blaženega Carla Acutisa. Iz srca Umbrije

smo posredovali misijonske nagovore, ki jih je za vse

željne dobre priprave na velikonočne praznike pripravil

kapucin brat Štefan Kožuh. Njegovim besedam ste lahko

prisluhnili vsak dan ob 17. uri. Zjutraj ob osmih smo vsak

delavnik pripravili posebno Misijonsko jutro z gostom in

duhovnim pogovorom, v dopoldanskem času ob 10.30

pa je spodbude pripravljal župnik v Šentjurju pri Celju

Mitja Markovič. Ta se je ustavljal ob temah misijonskega

dneva in iz zanimivih zgodb izluščil duhovne poudarke.

Ob tem ste lahko v našem programu poslušali tudi kratke

misli, ki jih je pripravil dramski igralec, režiser in vse

bolj tudi pisatelj Gregor Čušin. To še ni bilo vse. Od

ponedeljka do četrtka je večerni prenos svete maše ob

19h potekal iz rojstnega mesta sv. Frančiška. Od tam smo

prenašali tudi molitev, radijska ekipa na terenu je molila

na grobu blaženega Carla Acutisa in posnela tudi pogovor

z njegovo mamo. Tudi letos smo za petek v času radijskega

misijona prosili duhovnike po Sloveniji, da bi bili na voljo

za delitev zakramenta svete spovedi.

Prvi misijonski nagovor je nastal v Celicah pri Cortoni,

oziroma, kot je dejal naš misijonar br. Štefan, v samotišču.

To je kraj, ki ga je sv. Frančišek obiskal trikrat in o teh

obiskih in tudi o geslu: Molitev, utrip življenja je prvi dan

razmišljal naš misijonar. Brez Gospoda ni življenja, je dejal

uvodoma. Molitev kot utrip našega življenja je tista, ki naj

nas spodbuja, da bomo postajali boljši ljudje in da bo po

nas svet bolj svet. Stopimo torej skozi vrata, skozi vrata

milosti tega Radijskega misijona, naproti temu skromnemu,

pa vendar tako pomenljivemu svetišču Celic pri Cortoni,

zaznamovanem s Frančiškovo navzočnostjo, in sprejmimo

njegovo bližino in njegovo pomoč v molitvi. Nadaljeval je:

Pot vere. Romarji vere. Romar ni turist. Tukaj v celicah

srečamo vse vrste ljudi. Razlika med enim in drugim je velika.

Turist natančno ve, kam gre, kje bo prenočil, katere kraje bo

obiskal, kdo mu bo priskrbel prenočišče, vse je organizirano.

Romar tega ne ve. Romar vere je popotnik, ki je pripravljen

na temno hojo, na nepričakovana presenečenja, nikoli,

nikoli ni jasno, kam ga vodi pot ... Ni res! Meni je jasno, kam

me vodi pot. Moj cilj, tvoj cilj, sestra in brat v Kristusu, je

Kristus sam. Njega hočemo iskati, Njemu se hočemo bližati,

Njemu hočemo dovoliti, da bo deloval v našem življenju, kot

zna le On, kot zmore le On in samo On dela velike, čudovite

stvari. Bodimo torej romarji vere.

Prvi gost v misijonskem jutru, v času ko je običajno

na sporedu Svetovalnica, je bil prefekt ljubljanskih

bogoslovcev dr. Matjaž Celarc. Moč Božje besede,

osrednja tema drugega misijonskega nagovora, je bila

središče njegovega razmišljanja. Naš osrednji misijonar

brat Štefan Kožuh je popoldanski nagovor pripravil v

Porcijunkuli. To malo cerkvico je pred propadom rešil prav

sv. Frančišek in se danes nahaja znotraj cerkve sv. Marije

Angelske. Tudi br. Štefan je razmišljal o moči Božje besede.

48


Ko Jezus zagotovi, da bo z nami do konca časa, je pri nas

na različne načine, vključno z besedo in zakramenti. Ob

sklepu misijonskega nagovora je nakazal, na kakšen način

naj se lotimo branja Svetega pisma. Za Sveto pismo lahko

rečemo, da je svojevrsten zakrament. V teh znamenjih besed

se skriva moč milosti, ki zmore spreminjati moje življenje.

Če pa hočemo v njej prepoznavati resnično Božjo voljo za

nas, seveda potrebujemo moč Svetega Duha, ki edini lahko

resnično sporoča vsebino Božje besede, namenjene vsakemu

od nas. Ta Duh je življenje. Samo v Duhu lahko razumemo

Božjo besedo.

V torkovem misijonskem jutru so nas nagovarjale

svetopisemske besede To delajte v moj spomin. Ob tem smo

razmišljali, kaj nam pomeni evharistija. Svojo izkušnjo

molitve in njene moči je z nami delila šolska sestra de

Notre Dame s. Irena Jurgec.

Tretji osrednji misijonski nagovor pa je nastal v kraju

Greccio, kjer je sv. Frančišek postavil prve jaslice.

Tema njegovega razmišljanja se je nanašala na besede

Evharistija, naše življenje. Uvodoma je pred votlino prvih

jaslic spregovoril o tem, da se je sv. Frančišek v tem kraju

ustavil po tem, ko mu je papež Honorij III. v Rimu potrdil

vodilo za brate. Ker je želel od blizu uzreti ponižnost Boga,

je prosil prijatelja, naj pripravi vse potrebno za obhajanje

nočnega božičnega bogoslužja. Obkrožen z ljudmi in tudi

nekaj rekviziti je želel, da bi si lahko čim bolje predstavljal,

kako ponižen je Bog. Zmotno je mišljenje, da je Frančišek

v tem kraju pripravil jaslice z dojenčkom in podobnimi

stvarmi. Nikakor ne. Za Frančiška je evharistija Božič.

Jezus na oltarju je živi in resnični, ki se rojeva vedno znova,

je dejal br. Štefan Kožuh.

Naslednje misijonsko jutro smo govorili o ranah, ki

ozdravljajo, ki jih nosimo s seboj morda že iz mladosti

in ki vedno znova, tudi ko tega ne želimo, pridejo na

površje. Tudi te rane kličejo k ozdravitvi. V našem studiu

smo gostili jezuita p. Tomaža Mikuša, duhovnega

voditelja za zlorabljene in za tiste, ki trpijo zaradi travme

splava. Povedal je, da Bog želi, da bi živeli izpolnjeno,

ljubezni polno življenje, tega pa ne moremo, če nosimo

v sebi neozdravljene rane. Popoldanski četrti misijonski

nagovor smo poslušalcem posredovali iz samostana La

Verna. 17. septembra 1224 je sveti Frančišek Asiški v tem

kraju prejel Kristusove rane. Zato je osrednji misijonar v

nagovoru razmišljal na temo: Rane, ki ozdravljajo. Vse se

začne v praznem, ubožnem, ponižnem srcu. Ubog, vsem

na razpolago, vsem služabnik. Če ne delam z nesebičnim

namenom, z očiščenim srcem, izpraznjenim samoljubja,

ne bom sposoben služiti, ampak se bom vedno posluževal

drugih. Nemogoče je ljubiti druge zares, če sebe ljubim na

neurejen, egoističen način. Zato se je treba izprazniti, sleči

vso navlako, osvoboditi samoljubja,« je povedal br. Štefan

in dodal: »Kristusove rane na Frančiškovem telesu so pečat,

Božji pečat na njegovo radikalno življenje po evangeliju,

ki ne gleda nase, ampak na tiste, ki so najbolj potrebni

Božje bližine. To je najgloblji pomen stigem, Božji pečat na

Frančiškovo evangeljsko življenje.

V misijonskem jutru petega misijonskega dne je bil z nami

kapucin br. Miha Sekolovnik. Z njim smo razmišljali o

Božjem usmiljenju, ki je neskončno. Kaj pravzaprav to

pomeni? Kaj je največji izraz Božjega usmiljenja, kako ga

začutimo, komu je dano?

Beseda o neskončnem Božjem usmiljenju pa je odmevala

tudi v popoldanskem nagovoru br. Štefana Kožuha, ki

ga je misionar pripravil v več kot tisoč let stari kripti in

cerkvi Sv. Maseja, kjer je sv. Frančišek stregel gobavcem.

Tu smo se ustavili z enim samim razlogom, da bi šli vase,

da bi se v molku poglobili v svoje življenje in pogledali v

svoje srce. Potrebujemo torej molk in samoto. Hočemo biti

resnicoljubni. Najprej hočemo biti pošteni do sebe, kajti v

nas je ogromno lepih potez, darov, ki so vse dar Boga. Žal

pa je človeška narava tudi krhka in grešna. In tudi v to

resnico želimo usmeriti svoj duhovni pogled, predvsem pa

svoje upanje in svojo prošnjo: Gospod, odpusti, je dejal. Ker

je bil naslednji dan petek, ko je po naših cerkvah potekal

spovedni dan, nas je br. Štefan spodbudil, da si izprašamo

vest. Ob tem je poslušalcem posredoval molitev sestre

karmeličanke blažene Mirjam križanega Jezusa.

V misijonskem petkovem jutru, na šesti dan radijskega

misijona, smo gostili župnika iz Škofje Loke Mateja

Nastrana. Izhodišče pogovora z njim je bila knjiga Marijin

molk in njeno življenje v ponižnosti. Če živimo v strahu,

se težko odpremo delovanju Svetega Duha.

Na temo Ponižnosti in Matere Cerkve pa je nagovor

pripravil tudi osrednji misijonar. O ponižnosti je govoril

najprej v cerkvi, kjer je sv. Frančišek Asiški slekel svoja

posvetna oblačila in ga je škof odel v svoj plašč, nato pa

je osrednji del nagovora opravil pred baziliko svetega

Frančiška. Vsa zgodovina odrešenja je en sam korak Boga

navzdol k človeku. Ko Bog ustvari svet, se spusti. Ko se

prilagodi in začne govoriti po človeško, se spušča. Ko se Bog

učloveči, pride do največje ponižnosti Boga, ki je krona vsega

sestopanja ... On se spusti tudi do nog apostolov in jih umije.

Pri Jezusu vidimo resnost, odločnost te izbire. Ne gre namreč

za to, da bi se ponižal in postal sem in tja majhen, Jezus je

postal majhen, ko je postal meso, ko je postal človek in to

1 9 . R A D I J S K I

49


ostaja za vedno do konca časov. Izbral je, da bo pripadal

sloju majhnih, obrobnih in tudi nas vabi, da postanemo

majhni z majhnimi in da smo na strani malih, je spodbudil

brat Štefan Kožuh. Drugi del nagovora je nato potekal

pred baziliko svetega Frančiška, saj, kot je dejal, nas papež

Frančišek vabi, da gre Cerkev iz zakristije, da gre ven, da je

živo navzoča sredi tega sveta. Nadaljeval je, da se Cerkev

rodi na binkošti in da je Jezus nikoli ne zapusti.

Zadnji, sedmi osrednji misijonski nagovor 19. Radijskega

misijona, smo poslušalcem prenesli iz romarskega doma

v Assisiju. Misijonar nam je spregovoril o temi Živeti

vstajenjsko. S tem nagovorom se je tudi sklenilo naše delo

v Asissiju. Ob zaključku misijona se je začel veliki teden,

v katerega smo lahko vstopili bolj pripravljeni in duhovno

obogateni s semeni Božje besede, ki so ga sejali naši

misijonarji. Nikoli ne bomo vedeli, kam je padlo posejano

seme, koga je nagovorilo in kdaj bomo želi sadove, če jih

sploh bomo. Vsi smo bili in smo še vedno povabljeni, da

odpremo svoja srca, pogledamo v svojo notranjost in se

vprašamo, ali je naše življenje tako, kot ga od nas pričakuje

Jezus.

Vsi nagovori so na voljo na naši spletni strani, kjer

najdete tudi povezavo do arhiva in video nagovorov

na našem Youtube kanalu.

Vabljeni, da misijonskim

nagovorom v celoti

prisluhnete in si jih

ogledate na našem

Youtube kanalu.

30. rojstni dan

RADIA OGNJIŠČE

Lepo vabljeni k zahvalni sv. maši na Brezje,

ki bo 28. novembra ob 12. uri.

Daroval jo bo ljubljanski nadškof Stanislav Zore.

Pridne gospodinje prosimo za dobrote,

s katerimi se bomo skupaj poveselili po sv. maši.

Veselimo se srečanja z vami, dragi Prijatelji!

50


Misijonska jutra

1.

Dr. Matjaž Celarc: Božja beseda je seme, ki želi, da bi ji

nudili prostor v naših življenjih in bi resnično obrodila

sad. Namen Božje besede je odnos z Bogom. Na človeški

ravni to pomeni, da ko se midva pogovarjava in poslušava,

je to namenjeno odnosu, poznavanju drug drugega in

spreminjanju. Tudi pri Božji besedi gre za nekaj podobnega.

Bog ustvarja človeka za odnos. Človek je povabljen v odnos

z Bogom in sočlovekom. Božji nagovor hrepeni po človeškem

odgovoru. Ne le z besedo, predvsem z življenjem.

2.

S. Irena Jurgec: Ustno molitev, ki je enostavna in

nas hkrati povezuje z Gospodom, opravljam med

različnimi deli, takrat, ko lahko. Ko likam, pometam, med

tekom. Težko sedem v kapelo in zmolim rožni venec. Raje

se gibam. Kar pa ne pomeni, da nimam rada meditacije.

To je moj osebni način molitve, takrat lahko tudi uro in

več presedim na pručki v kapeli pred Gospodom in z Njim,

izročam, kar je, poslušam Njegovo besedo in se hranim iz

tistega, kar mi v tistem trenutku Gospod daje. Molitev je tek

na dolge proge, ki se začne s prvim korakom. Ne začne se s

prvimi 10 kilometri, ampak s 100 metri.

Oglasila se je poslušalka, ki pravi, da je verna, a ima

premalo domišljije, da bi pri evharistiji ali molitvi doživela

vse to, o čemer govori s. Irena, ki pa takole odgovarja.

Velikokrat sem pri maši, ko ne čutim nič, razmišljam o

banalnostih, kako bom pospravila sobo ali rešila kakšno

stvar. Najpomembnejša je vera, naravnanost »želim«.

Verjamem, da Gospod dá vsakemu posebej to, kar potrebuje

in čuti, to, kar je za njegovo izgradnjo.

3.

P. Tomaž Mikuš: Vsak se spominja nekega dogodka,

v katerem je še vedno močna bolečina. To ga je takrat

prizadelo, ranilo. Morda te je nekdo sramotil, pretepal,

morda so s tabo v šoli grdo ravnali, se norčevali iz tebe,

te poniževali. Morda je bilo nasilje v družini … Nekateri

so ranjeni s strani duhovnikov. Če teh ran ne zdravimo,

zamera, ki jo nosimo do te osebe, postaja še večja, nas

zapre v ječo zamere, sovraštva do drugih, mi pa smo tisti na

koncu, ki najbolj trpimo. Vedno me boli to, da smo pobožni

kristjani, ki, ko pridemo skupaj, skrivamo drug pred drugim

svojo lastno ranjenost. Kristus ne more vstopiti med nas,

ker nismo odprti za Njegov dotik. On pravi, da moramo

biti skupnost grešnikov, da ko pridemo skupaj, ne skrivamo

svoje ranjenosti, ki je nastala zaradi grehov drugih ali

našega lastnega greha, ampak moramo to podeliti, saj s tem

omogočimo, da Kristus vstopi v naše življenje. V Cerkvi se

zdi, kot da smo vsi v redu, v resnici pa mnogi v občestvu

trpijo v tišini, tudi zaradi ran splava: to je njihova rana,

sramota, krivda. Mi pa se obnašamo kot občestvo pobožnih

in ne kot občestvo grešnikov, ki bi drugega grešnika sprejelo

in razumelo njegovo bolečino.

4.

Br. Miha Sekolovnik: Bog je pravičen. Po pravičnosti

bi morali biti takoj obsojeni, ko grešimo. Bog pa

nam daje čas milosti, možnost za spreobrnjenje. To »leto

Božjega usmiljenja« je lepo izraženo v priliki o smokvi, na

kateri že tri leta ni sadu in jo gospodar želi posekati. Jezus

je naš zagovornik pri Očetu, a ta čas bo minil. Pride tudi

čas sodbe, ampak zdaj živimo v času milosti, možnosti, da

uredimo svoj odnos z Bogom in med nami. Vemo tudi, da

je v dneh velikega tedna na nek način preklel smokvo, na

kateri ni našel sadu. Je rekel, da zavaja z listi, z videzom.

Ljudje zavajamo npr. s šminko, rodovitnosti v nas pa ni.

Ta suhi les, ko se smokva posuši, je les križa, ki nam bo

prinesel največji sad. Kako lahko posameznik izkusi Božje

usmiljenje v vsakdanjem življenju? Temeljno je zavedanje

greha. Temeljni greh je, da se človek iz odnosa z Bogom

zapre vase. Skrivamo se pred Bogom in se hočemo uresničiti

»iz sebe«. Brez priznanja, zavedanja grešnosti nismo niti

sposobni ozavestiti, kaj je Božje usmiljenje.

5.

Žpk. Matej Nastran: Zakaj je pomembno vztrajati

v molitvi? V mladosti ima človek ideale, želje,

pričakovanja, potem pride do točke, ko se vpraša, zakaj se

ne uresničuje tisto, kar si je želel, za kar je molil. Začnemo

se boriti proti vsemu, kriviti ljudi, svet okrog sebe ali pa

rečemo, da moja pričakovanja in ideali niso edino merilo.

Prepustimo krmilo svojega življenja. Podobno je pri molitvi.

Ali prosimo Boga, Marijo, da se naše želje, pričakovanja

uresničijo, in ko vidimo, da se to ne dogaja, odnehamo

ali pa rečemo, kot je rekla Marija: »Zgodi se Tvoja volja,

Bog.« Ti vodi, usmerjaj, meni pa daj moč, da ne bom

odnehal, tudi če ne vidim več smisla, rešitve. Saj ti vidiš.

Poznamo zgodbo, ko je bil otrok v požaru na balkonu, oče

pa spodaj na dvorišču. Rekel mu je: »Skoči!« Otrok pa: »Ne

morem, nič ne vidim!« Oče: »Saj te jaz vidim!« Potrebno je

reči: »Bog, če ti vidiš, je to zame pravzaprav dovolj, kljub

temu da se mi zdi, da gredo stvari v drugo smer, kot bi si

jaz predstavljal ali želel.« Včasih lahko prosimo Jezusa, da

nam pokaže, kje je delovanje Njegove milosti, in nam pošlje

kakšnega človeka, kakšno znamenje, da vidimo, da Bog še

vedno deluje, pa čeprav na bolj skrit način ali čisto drugače,

kot si mi predstavljamo.

1 9 . R A D I J S K I

51


Vaš plus za vašo odpornost

STADA d.o.o., Dunajska cesta 156, SI 1000 Ljubljana | www.stada.si

52

Prehransko dopolnilo v obliki granulata za pripravo napitka z

izbrano kombinacijo aminokislin, vitaminov in mineralov.

Vitamini C, B 6

in B 12

imajo vlogo pri delovanju imunskega sistema

ter prispevajo k zmanjševanju utrujenosti in izčrpanosti.

Prehransko dopolnilo ni nadomestilo za uravnoteženo in raznovrstno prehrano ter zdrav življenjski slog.

Pomembno opozorilo: Tega prehranskega dopolnila ne smejo uporabljati osebe s cirozo jeter in osebe, ki so utrpele srčni infarkt. Izdelek ni primeren za nosečnice, doječe matere ter otroke in

mladostnike, mlajše od 18 let. Izdelek je primeren za uporabo le pri zdravih odraslih osebah.

Na voljo v lekarnah in specializiranih prodajalnah.


BLAGOSLOV KIPA MSGR. BOLETA

Živeti z mladostjo svojega časa,

ne v času svoje mladosti!

Piše: Izidor Šček | Foto: Rok Mihevc

Spomini so še posebej oživeli ob video

posnetkih iz časa njegovega življenja.

Ustanovitelj založbe in Radia Ognjišče msgr. Franc Bole je videl stvari,

poti in cilje, ki jih drugi v tistem času niti opazili niso. Bil je vizionar, a

tudi neutruden in neustrašen delavec na številnih področjih, ki so vodila k

širjenju evangelija. Njegova podoba pred cerkvijo v Knežaku nas bo vedno

spominjala na veliko delo, ki ga je opravil, in na pot, ki jo je začrtal.

Zadnja avgustovska nedelja je v Knežak, rojstno župnijo msgr. Franca

Boleta, prinesla obilo sonca. Njegovi rojaki se zavedajo, kako pomembna

in velika osebnost je svojo pot začela prav v tej cerkvi. Na obeležje

pred vhodom, kamnitim stebrom z bronastim kipom, so zapisali iz

svetopisemskega citata izhajajoče besede: OZNANJAL JE BESEDO V

UGODNIH IN NEUGODNIH ČASIH. Na videz preprost stavek zelo

dobro zaobjame bistvo njegovega poslanstva in nas sili v razmislek, kje

smo pa mi in kakšna je naša pot?

Zvonovi so pod rokami pritrkovalcev zapeli v pozdrav, cerkev pa se je v

vroči zadnji avgustovski nedelji lepo napolnila. Najprej je zbrane nagovoril

domači župnik Lojze Milharčič, ki se Boleta najprej spominja iz Postojne,

kjer ga je spoznal kot otrok: »Mladi so se čutili doma v prvem nadstropju,

kjer je bila pisarna in en ali dva prostora s knjigami, televizijo, namiznim

nogometom, ciklostilom ter nekaj stoli in klopmi; vrata so bila vedno odprta,

mladi so hodili ven in noter in se pogovarjali; nihče ni preverjal, kdo in od

kod si, komu pripadaš. Odrasli, ki so iskali kakšnega duhovnika, so zmedeni

odhajali. Poletna taborjenja na Krku so bila vedno zasedena. Tam sem

bil konec 6. razreda. Dve odrasli ženski sta kuhali, vse ostalo je bilo pod

»komando« kakih 40 najstnikov in dveh ali treh duhovnikov. Molili nismo

preveč, peli in smejali pa veliko. Bilo je tako lepo, da lahko človek od tega

živi še danes.«

Koprski škof Jurij Bizjak je v homiliji potegnil vzporednico med

prebranimi berili, evangelijem ter slovesnostjo. Dejal je: »Pismo Hebrejcem

nam naroča: Spominjajte se svojih predstojnikov, ki so vam oznanjali Božjo

besedo. Glejte konec njihovega življenja in ravnajte se po njihovi veri.«

Nadaljeval je: »Če bi brali samo malo naprej od tega berila, kar smo mi

prebrali, piše še: ´Potem je Jozue napisal te besede v knjigo Božje postave in

vzel velik kamen ter ga postavil tam pod hrastom, ki je bil v Gospodovem

svetišču. In Jozue je rekel vsemu ljudstvu: glejte ta kamen, naj bo priča zoper

vas, kajti slišal je vse Gospodove besede, ki jih je govoril z nami. Zato naj bo

priča proti vam, da ne zatajite svojega Boga.` Približno tako lahko rečemo

tudi za naš današnji blagoslov. Z istim namenom, kakor je Jozue postavil

velik kamen, smo tudi mi postavili spomenik duhovniku,« je zaključil škof.

Maši z ubranim petjem odraslega in otroškega zbora je sledil kratek oris

življenja in dela Franca Boleta, ki so ga pripravili sodelavci revije Ognjišče,

prebrala pa Jure Sešek in Matjaž Merljak. Dogodek so popestrili video

izseki arhivskih posnetkov pogovorov z njim.

Kot se za praznovanje spodobi, se je po maši pod zvonikom ob

spominskem obeležju zbrala vesela množica, ki je ob prijazni in bogati

postrežbi domačinov še dolgo obujala spomine na zagnanega duhovnika,

ki ni obtičal v času svoje mladosti, ampak je vedno živel z mladostjo

svojega časa.

Kip, delo Mirsada Begiča, stoji na kamnitem podstavku pred vhodom v župnijsko

cerkev v Knežaku. Mnogi obiskovalci so zmajevali z glavo, saj so od kipa pričakovali

več razpoznavnosti, topline in domačnosti, ki jo je izžareval msgr. Franc Bole.

53


JOŽICI LIČEN

v spomin

17. marca, le nekaj dni pred praznikom svojega nebeškega zavetnika sv. Jožefa, je v 78. letu odšla k Stvarniku

nekdanja ravnateljica Škofijske karitas Koper Jožica Ličen. Za seboj je pustila bogato sled, tudi na Radiu Ognjišče,

kjer je bila redna gostja. Odločili smo se, da objavimo pogovor z njo, ki smo ga posneli leta 2016 za oddajo Naš

gost. Tedaj je bila sogovornica še zelo pri močeh, tudi njen mož, ki pa se je na žalost poslovil malo preden je Jožica

hudo zbolela.

Jožica Ličen je prejela kar nekaj nagrad, denimo odličje sv. Cirila in Metoda, najvišje priznanje v slovenski Cerkvi,

prav tako zamejsko nagrado Nadje Maganja, namenjeno izjemnim ženskam, bila je častna občanka Ajdovščine

in osebnost Primorske, pa še bi lahko naštevali. Najlažje pa si Jožico predstavljamo ob kakšni sliki, saj je bila

soustanoviteljica likovne kolonije Umetniki za Karitas, ki jo je skoraj 30 let vodila in navdihovala. Z Jožico se je

pogovarjal Jože Bartolj, ki je v omenjeni koloniji za dober namen naslikal in podaril kar nekaj svojih slik.

Uredila: Mirjam Judež | Foto: Tatjana Splichal

Jožica, bili ste ravnateljica Škofijske karitas Koper in to

delo ste opravljali kot prostovoljka.

»Od samega začetka je bil koncept Škofijske karitas Koper

tak, da smo prostovoljci zgled drugim prostovoljcem. V

tistem času sem bila ravno upokojena, čutila sem še kar

nekaj moči. V Karitas se nisem vključila, da bi postala

namestnica ravnatelja, voditeljica, ampak da bi pomagala

ljudem v stiski. Moja pokojnina je sicer majhna, a zame

dovolj velika. Niti sama niti moji predstojniki ne vidijo

potrebe, da bi bila zaposlena, svoje delo pa opravljam, kot

bi bila. Svojih 24 ur si lahko razdelim, kakor želim. Če delaš

s srcem, ni težava sesti za računalnik ob desetih zvečer ali

ob petih zjutraj. Največji motiv je naša vera. V Cerkvi smo

prostovoljci vsi. Naš veliki Šef nikogar ne sili. V Cerkvi

je veliko prostovoljcev na različnih področjih. Karitas je

bil leta 1990 kot izbruh vulkana. Prej je bila ta dejavnost

Cerkve potisnjena v ozadje, ni bila javno organizirana. Po

letu 1990 pa smo dobesedno zrasli. Gnala nas je želja po

javnem delovanju na področju dobrodelnosti, še bolj kot

to pa so nas v dobrodelnost »prisilili« begunci, situacije,

poplave, tako da so bili naše znanje, roke, pomoč potrebni.

Ko enkrat padeš v karitativno reko, ni druge, kot da

plavaš.«

Ste si kdaj mislili, da boste po odhodu v pokoj našli svoj

smisel v darovanju za druge?

»Če seštejem leta, sem več časa v Karitas, kot sem bila v

službi. V službi sem bila davkarica. Davkarji jemljemo.

Morda je bila to Božja previdnost, da se je ustvarila neka

harmonija, češ, če si toliko let jemal, pa še dajaj. Z vsemi

ljudmi, s katerimi sem delala, sem imela lepe odnose.

Pater je prišel k meni, me vprašal: Kako bi bilo, če bi kupili

kombi in šli kot Karitas pomagat v Romunijo? Še danes

nismo kupili kombija in šli v Romunijo. Beseda karitas

me je pritegnila. Ko vidim ženske moje generacije (pa

tudi mlajše in starejše) na raznih prireditvah, kako so se

54


spustile v kulturo, umetnost, v številne druge organizacije,

imam sama malo moralnega mačka. Si rečem: Jaz sem pa

tukaj. Delo na sebi, telovadba … To zame odpade. Moja

telovadba je, ko grem postavljat slike, ko grem na različne

kraje, se srečujem s sodelavci, ko načrtujemo, izvajamo …

To je telovadba za dušo in telo.«

Presenetilo me je, da se sicer velikokrat pojavljate v

medijih, vas pa skorajda ne poznamo.

»V Sloveniji je 10.000 prostovoljcev, v naši škofiji 1.300.

Vse, kar delamo, moramo delati z roko v roki. Sama ne

bi naredila nič. Lahko dam idejo, a ideja je premalo. Če

hočem medijem povedati, kaj delamo, zmanjka časa

za Jožico Ličen. Po pravici povedano niti nimam želje.

Drugače pa sem žena enega moža, mati dveh hčera, nona

petim vnukom. To je velika referenca za žensko, mater,

ženo. Če pa želite izvedeti prav od začetka, sem Jožica

Marija. Moja mama je bila častilka Marije. Rojena sem

sicer v ljubljanski porodnišnici, a svoje življenje preživljam

v župniji Vipavski Križ. Na drugi strani Vipavskega Križa

so »moje« Žablje, kjer je stanovala moja primarna družina

in jaz z njimi. Ko sva se z možem poročila, sva si ustvarila

dom na drugem bregu Vipavskega Križa. Župnijska cerkev

in samostan … tu je moja duša. Želela sem si, da bi ostala

v tej župniji.«

Z vsem spoštovanjem do vseh

vej v Cerkvi, a Frančiškova

Cerkev je moja Cerkev.

Jožica, povejte kaj o svoji družini …

»Z veseljem se spomnim svojih pokojnih staršev. Starih

staršev nisem poznala. Imela sem še 10 let starejšega brata.

Zelo sva se imela rada. Rojena sem bila po vojni, za starše

sem bila biserček. Včasih mi je bilo prav težko, ker so me

imeli tako zelo radi, morda celo preveč, spremljali so me

na vsakem koraku. Moji starši so prej živeli v Trstu. Prav

slovenstvo jih je pripeljalo nazaj v domače kraje. Oba sta

bila iz župnije Vipavski Križ. Oče se je tega veselil, mama

je bila pa včasih žalostna. Njej je bilo v Trstu lepo, ona je

bila bolj svetovljanka, načitana žena, še danes vem tisoč

pregovorov, ki mi jih je tisočkrat ponovila. Ko sva se

z možem preselila iz Malih Žabelj na Cesto, so šli moji

starši z nama. Preveč smo se imeli radi, da bi bili kilometer

narazen. Živeli smo skupaj, mama in oče sta vedno gledala

na otroke, kosilo je bilo vedno kuhano, vrata so bila vedno

odprta. Niti ene ure dopusta ali bolniške ni bilo potrebno

za nego otrok, a ko sta oče in mama zbolela, zanju nisem

dobila niti ene ure, da bi ju negovala. To je bilo zame eno

najtežjih obdobij. Oče nam je umrl dobesedno v naročju

doma, mama je bila potem tri leta v domu, kar me je

preganjalo. Ni bilo niti dneva, da ne bi šla k njej. Moji hčeri,

mož, vsi skupaj smo se ob tej preizkušnji zelo povezali in

veliko naučili drug od drugega. Ko danes vidim, kako

moji hčeri prenašata te vzorce na svoje otroke, si rečem:

Tudi ta preizkušnja je bila Božje delo.«

Ustaviva se v času po drugi svetovni vojni. Kakšni so vaši

spomini na tisto obdobje?

»Gledano z današnjimi očmi ni bilo lahko, a da bi rekla, da

sem čutila pomanjkanje, ga nisem. Mama je znala narediti

iz preprostih sestavin obilno kosilo. Bila je dobra kuharica.

V Trstu smo imeli kar nekaj tet, ki so prišle s polnimi

torbami oblačil. Nekaj je bilo zame, nekaj za sosedove

otroke. Ko sem šla v srednjo šolo, je teta iz Amerike poslala

paket, v njem pa karirasti zimski plašč, tipično ameriški.

Nisem ga želela obleči, raje me je celo zimo zeblo. Ko

danes ljudem, ki pridejo na karitas, nekaj ponujaš in

jim ni všeč, se spomnim na tisti plašč iz Amerike. V šoli

nisem čutila pritiska na tiste, ki smo hodili v cerkev. V

prvem razredu me je učila gospa Vera, ni bila tovarišica.

Ni govorila o Božji besedi, a iz tega, kako je živela, smo

razbrali, da je bila verna učiteljica. So te pa kakšne stvari

včasih malo prizadele. Ampak, koga niso? Moj oče je šel

šele leta 1944 v partizane. Takrat je čez noč ušel, mama je

šla peš domov z bratom, ki ga je držala za roko in v tem

slovenskem duhu so me vzgajali. Moja mama je bila pevka

pri sv. Ivanu v Trstu. Slovenska pesem je bila del naše

družine. Nisem podedovala glasu, besedila znam pa vsa.

Preprosto smo hodili v cerkev, ker je bilo tako prav. Lahko

rečem, da zamerim tisti generaciji, ki mi ni povedala, kaj

se je dogajalo med vojno in po njej. To sem izvedela šele

leta 1990. Mama mi je včasih nakazala v smislu, da so ljudi

metali v fojbe, ampak jaz sem mislila, da si izmišljuje, ker

ima domotožje po Trstu. Ko pa sem leta 1990 izvedela,

kaj se je dogajalo, je bila tista noč resnično ena najtežjih v

mojem življenju. Jaz sem dobesedno prisegala, da je bilo

vse, kar se je dogajalo med vojno in po njej, usmerjeno

v ohranjanje slovenstva. Leta 1990, ko je bila razglašena

samostojnost, sem si rekla: Kaj bi dala, da bi bili moji

starši še živi! Tega nista dočakala. Po drugi strani pa mi

je resnica ob spoznanju, kaj se je zares dogajalo, zarila nož

v srce.«

Kam ste hodili v šolo?

»Mama si je zelo želela, da bi postala medicinska sestra.

Zanimiva zgodba. Takrat pri nas ni bilo šole za medicinske

sestre, te naj bi se šolale v Zagrebu. Mama je šla na občino,

vzeli so vse podatke in nekega dne so naju poklicali, da

sem sprejeta na srednjo medicinsko šolo v Zagreb. Jaz sem

se zjokala, da v Zagreb pa ne grem. Mama je bila jezna,

ker sem jo spravila v sramoto pred vso občinsko elito.

Ko sva prišli ven, sva srečali strica, ki je delal v tovarni

pohištva Lipa zraven občine. Vprašal je: Zakaj pa jočete?

Mama mu pove, da ne ubogam, da nočem v Zagreb. On

pa: Kaj bi hodila v Zagreb, 200 metrov naprej je ekonomska

šola, tja naj gre! In sem šla. Rada sem brala, dosti bolj

zanimiva mi je bila kakšna leposlovna knjiga kot šolska.

Najraje sem imela slovenščino in matematiko. Tudi zdaj

se ukvarjam s številkami, rada jih imam. Če poveš, kaj si

naredil, povej še, koliko. Ko smo prišli z maturantskega

izleta, sem si želela vsaj 14 dni malo premora. Takrat

nismo hodili na morje in vseeno smo preživeli. Prej sem

že med počitnicami honorarno delala na občini. K meni

pride tajnik občine in pravi: Jutri potrebujemo nekoga, ki

55


bo v pisarni pomagal sodelavki. Bi prišla? Kaj sem hotela?

Že naslednji dan sem bila v službi. Že po letu, dveh sem

pristala na davčni upravi. Delo sem imela zelo rada. Takrat

se je vzpostavil sistem pokojninskega zavarovanja kmetov.

Res sem poznala v dolini vse kmete, ki so se zavarovali

in uveljavljali kmečke pokojnine. Tisoč sto jih je šlo skozi

moje roke. To je bilo res delo za dušo, kajti kmetje niso

preračunljivi.«

Kako sta se našla z možem?

»Takrat je bil pri nas ansambel Budanci, kjer je pomagal.

Vedno je prišel na občino na davčno potrjevat vstopnice.

In je preskočilo. Potem sva hodila skupaj in leta 1969 sva

se poročila. Hitro sva ugotovila, da je dom, kjer živimo,

zelo majhen, zato smo začeli zidati hišo na Cesti. Takrat

je bilo veliko dela. Ena hči se je rodila 1970, druga dve leti

pozneje, staršem je že bolezen načenjala zdravje, mož je

bil veliko po terenu …«

Kako to, da ste šli tako zgodaj v pokoj?

»Leta 1977 sem kar hudo zbolela za avtoimuno boleznijo.

Ko sem se znašla v Ljubljani v bolnici Petra Deržaja s

hudo vročino, sem razmišljala, katera bi bila mati mojih

otrok. Skrbelo me je. Punčki sta bili majhni, kako bo? Še

danes se mož heca: A mi boš povedala, katero si mi izbrala?

Hvala Bogu ni bilo potrebno. Postavili so diagnozo, dali

so mi zdravila in mi povedali, da me lahko predlagajo za

invalidsko upokojitev. Tega pa ne! Jaz sem se čutila, da bi

lahko premikala svet. Malo pred 1990 so se začele v občini

in drugih podjetij »čistke«. Delovna mesta so se ukinjala

oz. združevala. Takrat sem pomislila na tiste besede, da bi

šla lahko invalidsko v pokoj, stara 42 let. Od takrat imam

zdravila, ki jih pridno pijem, moj optimizem je pa najboljša

tableta. Mož me je spremljal na invalidsko komisijo, imela

sem neverjetno tremo. Takrat me je spet bolelo srce in v pol

ure sem bila upokojena. Potem sva šla peš na Sveto goro

se zahvalit, molit, prosit, čutila sva, da je tako prav. Celo

pot sva hodila brez besed. Mislim, da je takrat Svetogorska

Marija videla, da bi bila še kje uporabna. Morda je to samo

moja domišljija, vendar mesec po tistem je prišel naš pater

in mi predlagal, da začnemo karitas. Tako se je Jožica

Ličen spremenila iz davkarice v karitativno delavko.«

Če se bomo izogibali

besede Bog, nismo vredni,

da smo sodelavci Karitas.

Kako ste navezani na župnijo?

»Če v nedeljo ne grem k maši, mi manjka nekaj za dušo.

Pri nas imamo brate kapucine in Frančiškov duh je bil

prisoten pri mojih prednikih, pri meni, mojih otrocih in

še danes je tako. Ko je bil izvoljen papež Frančišek, se mi

je zdelo, kot bi bila izvoljena naša župnija s Frančiškovim

duhom. Ko toliko let poslušaš Frančiškove besede, ki jih

je živel in polagal ljudem v srca, začutiš, da je to tisto

in drugače, kot želijo danes predstaviti Cerkev. Z vsem

spoštovanjem do vseh vej v Cerkvi, a Frančiškova Cerkev

je moja Cerkev.«

Brez podpore družine bi bili težko tako aktivno vključeni

v projekte, ki ste se jih lotevali …

»V Karitas so se družinski člani vključili vsak po svojih

sposobnostih. Na začetku Umetnikov za Karitas je mož

prevažal slike. Ko smo prejeli pošiljko za begunce, je on

pomagal razkladati, ko smo hodili v Italijo v neko župnijo,

ki je za begunce zbirala mleko, je večino prevozov s

kombijem opravil on. Moji hčeri sta bili takrat še mlajši

in karitativni virus je okužil tudi njiju. Hčerki sta šli vsaka

svojo pot, a krščanske vrednote sta ohranili. Marsikaj sta

me podučili in naučili, hvaležna sem jima tudi za kakšno

včasih pikro pripombo, ki je bila zelo na mestu. Starejša

hči ima dva sinova. Presenečena sem bila, ko je imel

vnuk Nejc praznovanje za deseti rojstni dan in je vsem

prijateljem napisal, da ne potrebuje daril, naj prinesejo

kak evro, ki ga bo dal noni za posvojitev otroka na daljavo.

To je bilo zame vredno več kot nagrada države. Druga hči

ima tri hčerke. Na različne načine pomagajo, sodelujejo

drug z drugim. Ko sem hodila na tečaj Bogdana Žorža in

doma pripovedovala, kaj vse smo se naučili, je druga hči

rekla, da bi to znanje tudi njej prišlo prav pri delu z otroki

in starši. Karitas v širšem pomenu je zelo prisotna v naši

družini.«

Presenečena sem bila, ko je

imel vnuk Nejc praznovanje za

deseti rojstni dan, in je vsem prijateljem

napisal, da ne potrebuje daril, naj

prinesejo kak evro, ki ga bo dal noni za

posvojitev otroka na daljavo. To je bilo

zame vredno več kot nagrada države.

56


Kaj bi izpostavili ob več kot 25 letih delovanja v Karitas?

Ste na kakšne stvari posebej ponosni? Vas kakšna stvar

tudi zaboli?

»Karitas je naloga in privilegij vseh kristjanov. Glavno

je, da vidimo ljudi v stiski. Spomnim se, ko se je ukinila

evropska hrana ravno v tistem času, ko je v Sloveniji padlo

največ tovarn. Niti za trenutek nisem pomislila, da ne bi

pritisnili na državo in vse, da dajo za ljudi v stiski. S takim

pogumom sem govorila, se srečala tudi s predsednikom

države in drugimi odgovornimi ljudmi. Po eni strani je to

bolelo, po drugi strani pa sem spoznala, da so tudi to ljudje

s srcem, ki sicer v svojem poslanstvu vidijo drugačen način

dela, a moj cilj je bil, da ne ostanemo praznih rok. Tista

bolečina je bila več kot poplačana. Karitas naj ostane v prvi

vrsti pastorala. Vsak zna deliti pomoč. Delitev Božjega

duha, Božje besede pa je spet privilegij sodelavcev Karitas.

V vseh teh letih, kar delam s sodelavci in ljudmi v stiski,

večina ljudi od nas pričakuje eno misel, duh Boga. Veliko

ljudi v cerkev ne hodi, vidijo pa v karitas podaljšano roko

Božje ljubezni. Karitas je delitev konkretne pomoči, časa,

znanja, tudi molitve za človeka, ko ne veš več, kaj bi mu

dal. To je osnova našega dela. Če bo Karitas postala zgolj

humanitarna organizacija, mislim, da nismo potrebni.

Človekoljubnih organizacij je namreč v Sloveniji kolikor

hočeš. Organizacija je stvar papirja, ljudje pa potrebujejo

tisti Božji duh, pa če verujejo ali ne. Bistvo je, da v karitas

vidijo nekoga, ki zaradi Boga dela dobro. Če se bomo

izogibali besede Bog, nismo vredni, da smo sodelavci

Karitas.«

Večina ljudi vas pozna po likovni koloniji Umetniki za

Karitas. Ste kdaj razočarani, ko gre razstava nekam

daleč, pa tam ne prodate niti ene slike?

»Res ne. Če nekdo vidi sliko, ki ga nagovori, morda nima

denarja, da bi jo kupil, mu je pa všeč, mislim, da je cilj

dosežen. Zelo sem vesela, če se katera od slik proda, kajti

v tistem domu ta slika pričuje, da ljudje, ki so jo kupili,

ljubijo umetnost in naredijo dobro delo. Ali pa, če to

sliko komu darujejo. Razstave potujejo, to je namen. To

je kar veliko fizično breme, kajti slike je potrebno naložiti,

prepeljati, se dogovoriti z galeristi, kdo jih bo postavil,

kako bo razstava postavljena. To je veliko delo, a zdaj

je postalo že nekako rutina. 200 in toliko razstav je za

nami, smo že mojstri. Kolonija Umetniki za Karitas ima

pomočnike, ki čisto fizično darujejo svoj čas in znanje,

imamo pa tudi strokovne sodelavce. Res je veliko delo,

vendar v vsakem primeru se splača. Morda ne v evrih, se

pa splača v smislu karitas, kajti tisočkrat sem že ponovila

in še tisočkrat bom: Človek ne živi samo od kruha. Nikoli

ne bom pozabila gospe, ki je kupila eno majhno sliko,

tudi popust sem ji dala. Veste zakaj? Ker je rekla: Doslej

sem vsako leto imela na steni slike iz koledarja, letos bom

imela pa ta pravo. Z zadnjim denarjem je kupila našo sliko.

Morda veliki menedžerji s tem ne bi bili zadovoljni, toda

če si en tak Božji norec kot sem jaz, je to višek vsega.«

o Jožici

Jure Sešek:

»Hvaležno se spominjam nasmejane Jožice, delovne

gospe dobrega srca, ki bi naredila vse za pomoč

sočloveku. Še danes jo slišim s prošnjo za povezovanje

ali prepevanje, nemogoče ji je bilo reči »ne morem«.

Vidim jo žarečo od veselja in hvaležnosti po uspelih

projektih. Spominjam se je tudi kot ljubeče žene ob

bolnem soprogu, žalujoče gospe ob smrti ljubega in

neverjetno močne bolnice, ki ne izgublja upanja. Bila

je naša zvesta poslušalka in glasnica. Žarek, čigar

svetloba ostaja.«

Jože Bartolj:

»Pred skoraj 30 leti me je Jožica Ličen povabila k

sodelovanju v likovni koloniji Umetniki za Karitas,

ki poteka vsako leto na Sinjem vrhu nad Ajdovščino.

Skozi leta sva se tako srečevala in pri njej sem

občudoval neposrednost, odločnost in zavzetost pri

delu za Karitas. Predvsem pa sem občudoval njen

pristop do ljudi, še posebej tudi umetnikov. Nikoli

je ni zanimalo, kakšnega prepričanja so ljudje,

ampak zgolj to, ali so pripravljeni pomagati. In s tem

svojim neposrednim, toplim in blagim odnosom je

medčloveško naredila ogromno. V vseh tridesetih letih

likovne kolonije za Karitas ji je sodelovanje morda

odreklo toliko umetnikov, kot je prstov na eni roki.«

Ta fotografija je nastala 8. avgusta 2022, ko je bil Jože Bartolj na

obisku pri Jožici v Soči, kjer je bila na okrevanju.

57


Bog od nas ne pričakuje

vrhunskega posnetka,

ampak glasbo iz srca

Piše: Maja Morela | Foto: Rok Mihevc

RITEM SRCA 2024

Nekateri izvajalci so bili prvič na našem festivalskem odru, drugi so na njem stali že nekajkrat, vsi pa

so bili enotni, da smo odlično izpeljali dogodek, ki je bil zaradi dežja pod streho. Ampak to ni bil razlog

za slabo voljo, vzdušje je bilo fantastično! Vsak izmed 1.700 obiskovalcev je prispeval svoj delček k

nepozabnemu večeru, prežetem s slavilno glasbo.

Festivalski del, ki zajema stojnice in dogajanje na Malem

odru, se je začel ob 17.30 v avli Osnovne šole Alojzija

Šuštarja. Predstavili so se različni katoliški zavodi in

organizacije, med drugimi tudi zavoda Živim in Iskreni ter

Mladi za življenje, ti so predstavljali svoje poslanstvo. Eni

stojijo ob strani ženskam in njihovim družinam v stiskah

ob nosečnosti ali po splavu, drugi pa so odgovarjali na

vprašanja o starševstvu in družinskem življenju in tretji

kaj več povedali o pohodu Za življenje.

»Tukaj smo, da oznanjamo, kako je življenje lepo.

Ponujamo majice z različnimi spodbudnimi napisi. Najde

pa se tudi kakšna knjiga, v kateri ženske z izkušnjo splava

zapišejo svojo zgodbo. V Zavodu ponujamo tudi duhovne

vaje, za mlade pa pripravljamo delavnice, pričevanja in

predavanja,« je povedala prostovoljka Mojca iz Zavoda

Živim. Dobrodošlico so obiskovalcem na stojnicah izrekli

tudi pri Slovenski karitas in YoungCaritas. Sodelavka

Slovenske karitas Mojca Kepic nam je povedala, da je

med mladimi kar precejšnje zanimanje za prostovoljstvo.

»Prostovoljstvo je lepo, ker nas napolnjuje in povezuje.

Pridejo nova poznanstva, prijateljstva in dobimo ogromno

izkušenj.« Obiskovalci so se lahko ustavili in poklepetali

še na stojnicah Katoliške mladine, Ministrstva za

obrambo, Aleteie, Založbe Družina, Založbe Ognjišče,

Teološke fakultete, Katoliškega inštituta, Dvojezične

srednje šole v Avstriji, svojo fizično obliko je na festivalski

stojnici dobila tudi spletna trgovina Ustvarjalni dotik.

Na festivalu so študentje Medicinske fakultete iz

Ljubljane, združeni v društvu Misli na srce, sodelovali

pri promociji krvodajalstva. Določali so krvne skupine in

pridobivali nove kandidate za prostovoljno darovanje krvi.

Študenta Anže in Larisa sta v treh urah zainteresiranim

obiskovalcem prireditve določila več kot 80 krvnih

skupin. Njihova baza se je tudi s pomočjo našega festivala

povečala za 10 novih darovalcev.

Da je bilo vzdušje lahko brez skrbi živahno, pa so tudi letos

poskrbeli gasilke in gasilci Prostovoljnega gasilskega

društva Sostro, med njimi sta bila Andreja in Ažbe.

»Misli so usmerjene k delu, saj moramo biti osredotočeni na

čimprejšnjo pomoč, če pride do padca v nezavest ali požara.

S sabo imamo prvo pomoč in skrbimo za požarno varnost,

vemo, kje so zasilni izhodi, in po potrebi bi lahko usmerili

obiskovalce tja, da se varno umaknejo s kraja nesreče.«

Ritem srca povezuje, pomaga, kjer je to mogoče. Predvsem

pa slavi z dobro glasbo, ki je ni manjkalo niti na Malem

odru. Tam sta se predstavili četrta generacija Stična

banda in skupina Alabaster.

Obiskovalci so prihajali. Budno oko našega Jerneja

Dragarja je zasledilo tudi predsednika stranke NSi Mateja

Tonina. Na vprašanje, zakaj je prišel, je odgovoril: »Ker

lahko človek vedno uživa in se odpočije v duhu. Prišel sem,

da doživim tisto, kar glasba je. Za razliko od Evrovizije.

Najbolj me navdušujejo pozitivna besedila, ritmična glasba,

saj lahko pri tem neizmerno uživam.«

In kaj na dogajanje porečejo mladi Matija, Lenart, Lara,

Veronika in Hana? »Pozitivno nas je presenetilo dogajanje

na stojnicah, velika ponudba in pestro dogajanje. Že zdaj

na Malem odru je veliko glasbe, komaj čakamo na koncert

ob 20h.«

Organizator Ritma srca Andrej Jerman je imel tik pred

koncertom polno glavo skrbi, a smo ga vseeno prosili za

kratko izjavo: »Pričakovanja so, da bomo imeli lep večer.

Občutki so mešani. Razmišljam, ali je vse pripravljeno ali je

treba še kaj pripraviti, je kitara uglašena. Upam, da je vse

tako, kot mora biti, Na odru se pa vedno zgodi marsikaj.

Upam, da se bodo dogajale lepe stvari.«

Čutili smo prisotnost Svetega Duha, ki je polnil dvorano,

da je pokala po šivih. Pa ne samo od Duha. Od vseh, ki ste

prišli na festival, dvorana je bila skoraj premajhna za več

kot 1.700 glavo množico, ki jo je ogrel, če ne kar razgrel

Stična band. Zatem je na oder prišel festivalski band v

sestavi: Jan Gerl – klaviature, Andrej Jerman in Tine

Lustek – kitara, Vid Ušeničnik – bobni, Andrej Pušenjak

– bas ter spremljevalni vokali Manca Hribar, Polona

Mežnar in Jakob Čuk.

58


Predstavilo se nam je deset izvajalcev z novimi skladbami. To so bili: Lucija Rejec, Anette, Neža

in Damjan Pančur, Mitja Ferenc, Manca Hribar, Matej Šoklič, Bena Briški, Antonio Tkalec in Janez

Ferlež, I AM in Svetnik.

3

4

5

7

8

9

Komaj 17-letna Lucija Rejec je na tako velikem odru stala prvič. »Po tonski vaji se počutim

dobro. Ko pridejo še ljudje, mislim, da bo super. Po nastopu pa pričakujem, da se bo odvalil

en velik kamen od srca. Zato že komaj čakam, da stopim na oder in odpojem.« 1

Druga je nastopila Anette s pesmijo Luč zasije znova. Tudi ona se je prvič preizkusila na

festivalskem odru. »Pravijo, da v življenju vse pride ob pravem času, zato sem se prijavila

šele letos. Na odru se počutim krasno in mislim, da bo tudi publika dodala pravo energijo.

Mislim, da so ljudje tisti, ki naredijo koncert, mi samo podžigamo.« 2

Neža in Damjan Pančur letos na festivalskem odru, v svoji pesmi Ljubezen iz nebes

govorita tudi o svoji osebni zgodbi. Po nastopu sta povedala: »Čarovnija je videti toliko

ljudi s takšnim krasnim vzdušjem. Malo vroče je, ampak to sodi zraven. Upamo, da se

vidimo znova naslednje leto.« 3

Na letošnjem Ritmu smo slišali tudi doktorja. Pa ne takega, ki bi kaj predpisal, tudi

predaval ni, je pa pel, in to prvič na našem festivalu. Dr. Mitja Ferenc je po nastopu dejal,

da se je na odru kar malo pomladil. »Prvič sem bil na tem festivalu. Z avtorjem skladbe sva

stara več kot 120 let, ampak na odru sem se počutil kot otrok. Bil sem na veliko festivalih,

ampak tako dobro organiziranega skoraj nisem srečal. Upam na še kakšno sodelovanje in

tudi na to, da bo prihodnje leto lepo vreme, da bomo zunaj.« 4

Edina, ki niti za trenutek ni zapustila odra, je bila Manca Hribar, ki se je predstavila s pesmijo Delajmo

majhne stvari z veliko ljubeznijo. Manca je takole strnila vtise: »Letošnji Ritem srca je bil zame nekaj

posebnega. Že tretje leto zapored sem ga sicer doživljala tudi z druge (izvajalske) strani, a tokrat še bolj

intenzivno. Poleg tega, da sem predstavila novo pesem, sem bila namreč tudi del izvajalske ekipe, kjer

sem pela spremljevalne vokale skupaj s Polono in Jakobom. Ker pa imam rada izzive, sem "zalaufala"

tudi Instagram profil Ritma srca in ga zelo intenzivno upravljala ves čas priprave na festival. Tedni pred

festivalom so bili tako zelo intenzivni, a tudi bogati in lepi. Biti del ekipe, ki s takim srcem dela vse, česar

se loti, je enostavno nekaj, kar te obogati za vse življenje. Ponosna sem na to, v kar se festival Ritem srca

razvija, in verjamem, da je edina meja nebo. :) Stati na odru pred tako publiko in slaviti s toliko mladimi

pa je neprecenljivo. Naslednje leto ponovimo!« 5

Svoj lonček k čudovitemu vzdušju je pristavil tudi Matej Šoklič. Lani je pel o spovedi,

letos pa nas je bodril z besedami Našel boš. Kaj? »Boga. To iskanje je zelo zanimivo. Vemo,

da Sveti Duh veje, kjer hoče, in ne pozna meja, to je zanimivo odkrivati. Mladim želim, da

jim večer ostane v lepem spominu, zaenkrat naj bo to dovolj. Ko se bodo odločili brskati,

zakaj jim je bilo tako dobro, bodo morda v pesmih odkrivali globlji pomen.« 6

Naslednja se je na Ritmu srca predstavila Bena Briški. Sama pravi, da je za bolj umirjeno

vzdušje, ampak da se je na našem festivalskem odru počutila dobro. 7

Za možnost nastopa sta bila hvaležna tudi Antonio Tkalec in Janez Ferlež. »Čudovito

je bilo nastopati. Lahko rečeva, da je najino srce polno. Zdaj imava občutij za pisanje vsaj

desetih novih pesmi,« sta povedala nasmejana. 8

Naslednja na vrsti je bila skupina I AM!. Res, da smo videli tri pevke, ampak na odru jih je bilo pet.

Ireno, Andrejo in Marijo smo ujeli tik po nastopu: »Zdaj smo posadile seme, ki bo zraslo, če bo vsaj

kdo izmed obiskovalcev pesem vzel za svojo molitev. S tem bo naš trud poplačan.« Dodajmo, da sta

nosečki danes hvaležni mamici Matiji in Zarji, nato pa je zanosila tudi Andreja, ki dojenčka pričakuje

v februarju. Iskrene čestitke vsem trem in se že veselimo novih pevcev. 9

Zadnji, ki se je predstavil z novo skladbo, je bil Tadej Vindiš, vsem znan kot pevec skupine

Svetnik. Na odru ni bil sam. »Očara me, ko ljudje začnejo peti z nami. Takrat imam

občutek, kot da to postaja naša skupna pesem, zato se trudim pisati preprosta besedila, ki pa

obenem niso preveč banalna. Na festivalu običajno ne nastopim s celotnim svojim bendom.

Danes sem stal na odru s sorodniki. Tisti pa, ki pa niso moja krvna družina, so pa tako ali

tako bratje in sestre po Kristusu. :)« 10

1

2

6

10

59


11

12

Množico je nagovoril tudi p. Andraž Arko: »Ko pogledam vse radostne obraze ob čudoviti glasbi, ko

slavimo Boga, mi prihaja na misel podoba o glasbi. Studijski posnetki morajo biti izpiljeni. Kako je pa z

glasbo v živo? Struna poči na kitari, bobnar udari mimo ... Ampak je v živo. Tako je z našo vero v življenju -

je v živo. Bog od nas ne pričakuje vrhunskega posnetka, ampak glasbo v živo. Z vsemi odtrganimi strunami.

Glasbo velikokrat poslušamo sami, na slušalkah. Nekaj drugega pa je glasbo poslušati v skupnosti in to je lep

vidik molitve. Slavljenje Gospoda v skupnosti. S tem mu dajemo čast in slavo. Da bi Ritem srca utripal za

Boga, naj vas tudi On spremlja s svojim blagoslovom.« 11

Večer je z neverjetnim vokalom popestrila tudi gostja Petra Ilc. »Mislim, da še nisem doživela česa tako

neverjetnega. Lepo je videti mlade, ki so navdušeni nad slavljenjem. Izbor pesmi mi je ponudil Andrej

Jerman. Rekel je vzemi ali pusti in seveda sem z veseljem sprejela ponudbo. Je bila izziv, ampak mi je bilo v

veselje. Če bo kdaj kakšna pesem potrebovala glas, ji ga z veseljem posodim.« 12

Naš organizator in motorček festivala Andrej Jerman si je po nastopu oddahnil. »Festival je uspel. Delo je

narejeno. Nekaj smo naredili mi, nekaj obiskovalci, nekaj pa je zagotovo prišlo od zgoraj. Ne samo dež. Ta naj

drugo leto ostane kje drugje. Hvala še enkrat vsem, ki ste prišli, in tudi tistim, ki ste pomagali pri organizaciji.

Se vidimo na Ritmu srca 2025!«

60

21. maj - RITEM SRCA 2025

Vabljeni, da si utrinke s

festivala Ritem srca 2024

ogledate tudi na spletu.

#QRskenirajME


Radio Ognjišče je s poslušalci

poromal na Poljsko

Piše: Alen Salihović

Od 15. do 19. maja 2024 se je približno sto romarjev v

organizaciji Agencije Aritours podalo na Poljsko, katere

naravni in kulturni biseri so tudi svetovno znana romarska

svetišča. Na naši romarski poti smo obiskali Čenstohovo,

največje poljsko romarsko marijansko središče, Wadowice,

rojstno mesto sv. papeža Janeza Pavla II., Kalwario

Zebrzydowsko, ki slovi po znamenitem križevem potu,

pasijonskih igrah in Marijini baziliki, in kraljevo mesto

Krakow, ki prevzame s svojo lepoto, bogato kulturno in

zgodovinsko dediščino, predvsem pa s svetišči Božjega

usmiljenja, sv. Faustine Kowalske in Janeza Pavla II. Ob

sklepu romanja smo se zaustavili še v češkem kraju Svaty

Kopeček, kjer je lepa Marijina bazilika. Duhovni vodja na

romanju je bil direktor radia msgr. Franci Trstenjak.

Msgr. Franci Trstenjak in misijonar Rok Gajšek.

Nadškof Cvikl na Brezjah: Večer slovenskih krščanskih izročil nam postavlja vprašanje,

kako jaz živim svojo vero in kako poskušam ta dar vere posredovati naprej

Piše: Alen Salihović | Foto: Romarski urad Brezje

Pri Mariji Pomagaj na Brezjah smo 23. maja 2024

obhajali že 48. večer krščanskih izročil. Pobuda, ki je

sprva povezovala slovenske skupnosti, raztresene na vseh

celinah sveta, in jih združila pred podobo Marije Pomagaj,

je v letih po osamosvojitvi zaživela tudi v Sloveniji. Pred

tremi desetletji je dobila še dodaten poudarek, saj je

Marija z Brezij zavetnica Radia Ognjišče. Od takrat rojaki

po svetu lahko spremljajo neposreden prenos večerne

maše in procesije z milostno podobo ob petju Litanij

Matere božje. Tako je bilo tudi letos. Najprej je bila

molitev rožnega venca, nato pa sveta maša, ki jo je daroval

mariborski nadškof Alojzij Cvikl. Prenos smo sklenili s

procesijo s podobo Marije Pomagaj in petimi litanijami

Matere Božje.

Dragi romarji, prisrčno pozdravljeni v vigiliji praznika

Marije Pomagaj. Zbrali smo se pri naši kraljici in

mogočni priprošnjici s prošnjo in željo, da se milostno

ozre na slovenski narod in mu izprosi potrebnih milosti in

blagoslovov. Časi so težki, ker je Bog preveč postavljen na

stranski tir, in se zato dogajajo usodne napake s težkimi

posledicami za narod in vse državljane. Prosimo za utrditev

vere in zaupanja, prosimo za prepotrebno zdravo pamet,

je v uvodu v sveto mašo dejal direktor Radia Ognjišče

msgr. Franci Trstenjak.

Nadškof Cvikl pa je v svojem nagovoru med sv. mašo med

drugim dejal: Ta večer, na vigilijo praznika Marije Pomagaj,

ki je posvečen slovenskim krščanskim izročilom, obhajamo

v povezanosti z vami, drage poslušalke in poslušalci Radia

Ognjišče, saj je Marija Pomagaj tudi zavetnica tega radia.

Večer slovenskih krščanskih izročil nam postavlja vprašanje,

kako jaz živim svojo vero in kako poskušam ta dar vere

posredovati naprej. Mi smo tisti, ki smo danes poklicani, da

posredujemo naprej bogato krščansko dediščino, iz katere

črpamo razloge za svoje življenje in upanje. A tukaj se

dostikrat znajdemo v zadregi, kajti zmanjka nam poguma

in zdrave samozavesti, ki se odraža v tem, da pokažemo,

kdo smo in kakšni so razlogi naše vere. Marija Pomagaj

nas vabi, da se ji pridružimo v molitvi, skupaj z rojaki in

izseljenci, in tako doživimo medsebojno povezanost v želji,

da ohranjamo narodne in krščanske korenine in vrednote.

61


RADIO OGNJIŠČE

slavi trideseti rojstni dan

kar dvakrat!

V čast začetka ožjega praznovanja ob trideseti obletnici začetka delovanja Radia Ognjišče smo se v Kopru

4. junija 2024 srečali sodelavci Radia in revije Ognjišče. Srečanje je potekalo na Markovcu, kjer je v kletnih

prostorih tamkajšnje cerkve svetega Marka nekoč deloval koprski studio našega Radia. Njegov glas je šel

prvič v javnost na sončno nedeljo, 5. junija 1994, ob 10. uri. Program je takrat v živo potekal štiri ure.

Piše: Jože Bartolj

Sodelavci revije in Radia Ognjišče smo se na predvečer prve

okrogle obletnice Radia Ognjišče srečali na družabnem

pikniku, ki so ga pripravili sodelavci revije Ognjišče pod

vodstvom direktorja Miha Turka. Ob neformalnem

druženju se je razvila debata tudi o začetkih radijskega

oddajanja, za katerega je bil najbolj zaslužen ustanovitelj

revije Ognjišče, njen glavni urednik in tudi prvi direktor

Radia msgr. Franc Bole. Ta je tudi izbral takratnega

kaplana Francija Trstenjaka in glasbenega urednika Ivana

Hudnika, da sta se kot prva pridružila nastajajoči ekipi.

Oba sta poleti 1994 tudi večkrat tedensko hodila v Koper

(nekaj časa sta tam tudi živela) in vodila pripravljalna dela.

Treba je bilo izobraziti sodelavce, ki bodo sodelovali pri

nastajanju programa, pripraviti podrobno programsko

shemo in najti primerno glasbo za katoliški radio. Zdajšnji

direktor Franci Trstenjak se je ob 30. obletnici oddajanja

iz koprskega studia spominjal, da sta se v eter oglasila s

kolegico Tanjo Jakomin. Najprej sta poslušalce pozdravila

in z besedo in glasbo povezovala prvo uro programa,

potem pa so se jima pridružili še drugi sodelavci.

Po prijetnem druženju smo se sodelavci zbrali še pri sveti

maši, ki jo je daroval koprski škof Jurij Bizjak. Simbolično

je bilo, da je pred 30. leti studio blagoslovil takratni

koprski ordinarij Metod Pirih, ki je sodelavcem zaželel:

»Trudite se, da boste vedno in tesno povezani s Kristusom in

njegovo Cerkvijo. Saj to pomeni, da se boste vedno trudili,

da boste dali od sebe vse, kar boste zmogli, in hkrati ponižno

prosili za Božji blagoslov.«

Njegov naslednik na čelu koprske škofije škof Jurij

Bizjak pa je ob 30. obletnici na Markovcu dejal, da je

prepričan, da oče Franc Bole zdaj z veseljem gleda, kako

njegovi nasledniki ne samo ohranjajo, ampak tudi na vso

moč razvijajo in širijo njegove dejavnosti. Spomnil je še

na evangelista Luko, ki piše, da je bil Jezus star 30 let,

ko je nastopil. »Tega ne moremo reči za Radio Ognjišče,

ki je nastopil pred 30. leti, lahko pa rečemo, da naj Radio

Ognjišče pri 30. letih nastopi z novo močjo, novim zagonom

in novim poletom. Naj zagori z novimi plameni Svetega

Duha. Pridi, pridi, Sveti Duh, iz nebes na nas razlij svoje

luči svetli sij!« je zaželel koprski ordinarij.

Naslednji dan, 5. junija, prav na obletnico začetka

delovanja koprskega studia, pa je od 5.00 do 12.00 v živo iz

Kopra potekal tudi redni jutranji in dopoldanski program.

Sooblikovala sva ga voditelja Blaž Lesnik in Jože Bartolj

ob tehnični podpori Marka Zupana. Med 8.00 in 8.30

je bila gostja zdravstvene Svetovalnice nekdanja radijska

sodelavka in zdaj že več let tudi avtorica prispevkov o

zdravstvu v reviji Ognjišče prof. dr. Mihaela Jurdana,

sicer predavateljica na Univerzi na Primorskem.

Morda lahko potegnemo še nekaj vzporednic in

zanimivosti o reviji in Radiu Ognjišče:

Tako revija kot radio sta najprej začela izhajati v lokalnem

okolju. Revija Ognjišče je začela izhajati kot Farno

Ognjišče za župniji Postojna in Koper. Pozneje se je zaradi

velikega zanimanja in povpraševanja razširila po vsej

Sloveniji in dosegala vrtoglave naklade. Prav tako je začel

Radio Ognjišče oddajati iz Kopra. Na začetku je imel dva

oddajnika – Tinjan in Sveto goro. Poslušali so ga lahko

le na obalnem in goriškem območju. Med tednom je bil

program vsak dan od 16. do 19. ure, ob nedeljah od 10. do

14. ure. Po nekaj tednih je bil zvečer ob 20.30 na sporedu

še posnetek oddaje Radia Vatikan. Tako je ostalo do 28.

novembra 1994, ko smo začeli oddajati neprekinjen 24-

urni program iz ljubljanskega studia.

Pobudnik in ustanovitelj Revije Ognjišče je bil msgr. Franc

Bole, ki je kot veliki tehnološki zanesenjak še v časih

socializma sanjal o katoliškem radiu in ko so nastopili

pravi časi, je te sanje s pomočjo dobrih sodelavcev tudi

uresničil. Vedel je, da bi v sodobnih časih Jezus oznanjal

evangelij tako v pisni kot radijski besedi.

Msgr. Franc Bole je kot veliki

tehnološki zanesenjak še v

časih socializma sanjal o katoliškem

radiu in ko so nastopili pravi časi, je

te sanje s pomočjo dobrih sodelavcev

tudi uresničil.

62


Na prvem srečanju Ognjišča so

bili gostitelji koprski sodelavci in

poskrbeli za druženje, odlično kosilo

in idilično lokacijo s pogledom na

morje. Naslednje leto smo na vrsti

Ljubljančani - razgleda ne bo.

Ko človek pride na morje, je takoj dobre volje!

Za obiskovalce sv. maše smo pripravili

sladko pogostitev – goro piškotov.

Škof Jurij Bizijak je vodil

somaševanje v cerkvi sv. Marka.

Gospa na sredini je naša zvesta

poslušalka Draguška iz Kopra,

ki je morala Matjaža pogledati

pošteno navzgor.

Jože in Blaž sta noč preživela v Kopru, saj sta naslednje

jutro vodila radijski program iz Kopra v živo!

Večer prej se je Blaž srečal z nekdanjo koprsko sodelavko prof. dr. Mihaelo

Jurdana, s katero je imel naslednje jutro Svetovalnico v živo.

Bovec

104,5

Kuk

105,9

Trstelj

104,5

Beli Križ

99,7

Koper

105,9

Tolmin

91,2

Nova

Gorica

95,9

Izola

88,9

Kranjska Gora

102,3

Vogel

92,6

Planina -

Ajdovščina

91,2

Podbrdo 106,5

Tinjan

91,0

Sp. Idrija 101,6

Kozina

107,9

Idrija 98,0

Postojna

89,1

Krvavec

104,5

Lož - Cerknica

94,8

Ilirska Bistrica

102,4

Radlje ob Dravi

96,5

Ravne - Koroška

95,7

Ljubljana -

Šance

104,8

Ribnica 107,0

Kočevje

102,5

Boč

107,3

Kum

105,9

Črnomelj

95,9

Gornja Radgona

105,9

Krško

107,3

Maribor

104,5

Trška Gora - Novo mesto

97,1

Murska Sobota

91,8

Poslušate nas lahko

tudi preko DAB+ omrežja

in kabelskih ponudnikov.

S pomočjo interneta

nas lahko sprejemate

preko naše spletne strani,

s številnimi aplikacijami

ali namenskimi napravami.

Naš glas lahko seže v vsako slovensko vas!


Piše: Petra Stopar

Glasbo po novem izbira Miha Močnik

S 1. avgustom se je uredništvu za glasbo pridružil naš

dolgoletni sodelavec in član tehnične ekipe Miha Močnik.

Glasba je poleg družine njegova velika ljubezen, kar mnogi

naši poslušalci že vedo, saj so ga lahko že večkrat slišali

igrati in prepevati. Sodelovanje na odru Gala koncerta

Radia Ognjišče in na drugih srečanjih s poslušalci

velikokrat popestri Mihova harmonika. Ko raztegne njen

meh, so dobra volja, ples in nasmeh na licih stoodstotno

zagotovljeni. Verjamemo, da bo ob njegovem glasbenem

izboru tudi v radijskem etru moč slišati glasbo za skoraj

vse okuse.

Ko se Abraham ustavi pri Tanji …

… ni praznično samo pri Dominkovih, ampak tudi

med njenimi sodelavci in na njenem delovnem mestu,

ki mu je zvesta in predana že 28 let! V tem času je s

svojim novinarskim talentom oblikovala številne oddaje,

komentarje, intervjuje in prispevke, njeno delo pa

prežemata toplina, srčnost, jasne in odločne besede. S

šopkom smo jo na vroč avgustovski večer presenetili na

domačem vrtu v Utiku pri Vodicah, kjer smo se skupaj prav

prijetno zabavali ob sajenju »rože«. Kitice, ki jih je zapisal

in prebiral Jure Sešek, so nas spomnile na to, kako se je

začelo Tanjino delo na Radiu, da je – kot prava novinarka

– rada z vsem na tekočem, da nikdar ne izpusti jutranje

skodelice kave in jo brez pomisleka skuha tudi drugim, da

rada ogreje svojo dušo s petjem v zborih, predvsem pa na

to, da ima osrednje mesto v njenem srcu družina.

Marjanovih 60

Le dober mesec pozneje pa so v radijski kleti odmevale

čestitke ob še enem jubileju. 60. list v knjigi življenja je

obrnil radijski voditelj Marjan Bunič. Čeprav smo se ob

njem zbrali na hladen jesenski večer, je presenečenje v

cerkvi sv. Antona Padovanskega na Viču dodobra pogrelo

naša srca. Smo namreč veseli in hvaležni, da je Marjan

del naše radijske ekipe in da radijske dogodke, program

in koncerte obogati s svojimi talenti. Ti segajo tako na

glasbeno-ustvarjalno kot gledališko področje, smisel za

lepo slovensko besedo pa zna brez obotavljanja začiniti še

s ščepcem humorja.

POMLAJUJEMO RADIJSKO EKIPO

Informativno uredništvo se je v začetku letošnjega leta

okrepilo, pridružila sta se mu Jernej in Jon. Jernej Dragar

je študent prvega letnika obramboslovja, v prostem

času pa rad bere, se ukvarja s športom in tudi obiskuje

solopetje. Z Radiem Ognjišče je povezan na zelo zanimiv

način. Najprej sta tu v času ustanovitve Radia delala oba

Jernejeva starša. Zdaj nihče od njiju ni več v novinarskih

vodah, a se je Jerneju ravno zaradi tega zdelo delo na radiu

še bolj mamljivo. Sam pravi, da se pri nas počuti dobro

in domače, všeč sta mu raznolikost dela novinarjev in

vzdušje v ekipi.

64


Jon Kanjir je bil ob prvem srečanju z nami sprva na

nasprotni strani mikrofona, kot gost v oddaji Kolokvij.

Že takrat se je pri nas počutil dobrodošlega, ko pa je

videl plakat, da iščemo nove sodelavce, se je po krajšem

razmisleku odločil, da se preizkusi v našem informativnem

programu. Pravi, da je naš radio rad poslušal že prej,

predvsem v avtu in v delavnici, ko je ustvarjal iz lesa,

danes pa ga posluša še raje, ker se zaveda, da Ognjišče

ponudi ne le zabavo, temveč tudi veliko širine in globine.

Delo se mu zdi lepo, zanimivo in pestro, predvsem pa

Jona navdihuje povezanost sodelavcev, kakršne drugje še

ni doživel, pravi s hvaležnostjo. Tudi Jon je človek mnogih

talentov: piše za lokalni časopis in nekatere spletne

portale, je prostovoljec v Slovenskem društvu Hospic,

kjer vodi nekatere projekte, ter predava po osnovnih in

srednjih šolah. Študira podjetništvo, ob tem pa se ukvarja

s sadjarstvom, obiskovanjem starejših ljudi, Bogu v čast

in bližnjim v pomoč pa rad pomaga tudi kot gasilec. In še

to: tudi Jonov oče je bil pred mnogo leti zunanji sodelavec

Radia Ognjišče, in sicer je deloval kot dopisnik.

Mnogi so gotovo zastrigli z ušesi, ko so iz radijskih

sprejemnikov kar naenkrat zaslišali še en globok, žameten

glas. Pripada Štefanu Iskri, ki se spominja, da je v stik z

Radiem prišel kot najmlajši poslušalec Sobotne iskrice.

Od tam do našega studia pa ga je pripeljala zanimiva

pot. V svojem prostem času je od birme naprej vedno

več sodeloval v raznih glasbenih zasedbah in zborih,

pri skavtih pa kmalu vstopil med voditelje in začel širiti

krog svojih poznanstev. Ko je igral v zasedbi mladinskega

festivala Stična, so ga prosili, naj posname napovednik

za koncert. Njegov glas je slišal prav Marjan Bunič in

kmalu se je rodilo sodelovanje. Štefan pravi, da se med

nami počuti zelo dobro in da mu je delo v svojevrsten, a

dobrodošel izziv. Njegovo življenje sicer že od rojstva plete

glasba, med drugim igra več inštrumentov, najpogosteje

bas kitaro in kontrabas, zadnje čase sodeluje tudi v

zborih. Že osmo leto je skavtski voditelj – prostovoljec,

čas pa si zapolnjuje še z raznimi ustvarjalnimi projekti,

pisanjem zgodb, z izdelovanjem lutk, miniatur in dioram

(tridimenzionalnih replik prizora) ter poslušanjem dobre

glasbe.

Mark Gazvoda je naša mlada moč med tehniki. Pravi,

da je mami v avtu vedno poslušala Radio Ognjišče, prav

Štefan

Mark

tako je bil radio vedno prižgan pri babici in dedku. Ko

je moral okviru študija medijske produkcije opraviti

obvezno prakso, se je spomnil na Jakoba Čuka, s katerim

je leta 2022 sodeloval pri snemanju oratorijske himne

in je tudi sam opravljal prakso na radiu. Napisal mu je

elektronsko sporočilo in poskusil srečo. In postal je del

ekipe. Pravi, da smo ga sodelavci lepo sprejeli in da se na

radiu počuti zelo dobro. Kolektiv je odličen, sodelavci so

odprti, prijazni in vedno pripravljeni pomagati. Vedno je

čutiti veliko povezanost, bodisi pri praznovanjih rojstnih

dni ali pri radijskih projektih. Največ pa mi pomeni, da so

na radiu vedno v ospredju krščanske vrednote. Sicer pa je

Mark študent 2. letnika medijske produkcije in prihaja iz

župnije Kranj – Zlato polje, v katero je vpet že od malih

nog. Kaj še počne? Vodim mladinski pevski zbor in moško

vokalno zasedbo, poleg tega pa sem psalmist in pojem v

mešanem pevskem zboru. Igram kitaro in bas ter obiskujem

3. razred solopetja. Z glasbo sem povezan od doma, saj

imam tri brate, ki so prav tako glasbeniki, zato pogosto

skupaj kaj zapojemo ali zaigramo. V zadnjem času se še

posebej posvečam sakralni glasbi, komponiram in prirejam

zborovske pesmi, z dekletom pa skupaj prepevava tudi na

porokah.

Tudi Jaka Korenjaka je direktorju predstavil Jakob. Jaka,

ki se sicer dobro znajde v video produkciji, prihaja

na radio enkrat tedensko in dela kot tehnik na

programu. Sicer pa ga zanima marsikaj: od

filma do produkcije glasbe, v prostem času pa

igranje v orkestrih (igra namreč francoski rog),

skavtstvo in lovstvo. Pravi, da je na radiu super

kolektiv in zanimivo delo. Poleg tedenskih

izmen na programu je vesel kakšnega

radijskega projekta, ki tehnikom požene

kri po žilah.

Jaka

Jon

Jernej

65


Hej, stric, a veš kak vic?

Smeh je pol zdravja! Priljubljena rubrika je v radijskem programu vsak dan ob 5.45, ponovimo pa jo ob 12.55 in okrog

16.15. Možgančke krepite in ljudi okrog sebe razveselite, če vsaj kakšno od spodnjih šal komu poveste naglas.

Foto: Freepik.com

MOŽ

Zdravnik ženi enega svojih

pacientov: »Gospa, vaš mož mi ni

prav nič všeč.« Žena: »Meni tudi ne,

gospod doktor. Ampak kaj hočem,

otroci so tako navezani nanj!«

PRESENECENJE

»Mama, jutri ima moj zaročenec

rojstni dan. S čim naj ga presenetim?«

- »No, končno bi mu lahko povedala,

koliko let dejansko imaš!«

GREDICA

Boris gre z očetom mimo parlamenta

in hoče vedeti: »Ati, zakaj je okoli te

stavbe širok pas travnika?« - »Da ne

žvenketa tako glasno, ko mečejo denar

skozi okna!«

ŽIVLJENJE PO SMRTI

»Ali verujete v življenje po smrti?«

vpraša direktor svojega glavnega

knjigovodja. »Nimam pojma, zakaj

me to sprašujete?« - »Zato, ker je vaš

stari oče, na katerega pogreb ste šli

predvčerajšnjim, pravkar poklical, da

bi rad govoril z vami.«

ZADETEK

Pijanček vpraša svojega tovariša:

»Ti, kaj bi naredil, če bi na loteriji

zadel milijon?« - »Kupil bi si nova jetra

in mirno pil naprej!«

VECJE KOLICINE

Gost v hotelu se pritoži: »Gospod

natakar, že desetkrat sem naročil

dunajski zrezek!« Natakar odvrne:

»Veste, pri večjih količinah traja

nekoliko dlje.«

STRAH

Sodnik: »Obtoženi, prej ste rekli,

da vas je obšel strah, ko ste ukradli

denarnico?« - »Da, bal sem se, da bi

utegnila biti prazna!«

POCASNEŽ

Mojster se jezi na svojega novega

delavca: »Delate počasi, premikate

se počasi. Ali je pri vas sploh kaj, kar

se dogaja hitro?« - »Ja, zelo hitro se

utrudim!«

LEPO VEDENJE

»Ali si bil priden v cerkvi?« vpraša

mama svojega sinka. »Sem, mama!

Bil sem pazljiv in sem vse poslušal, ko

pa mi je neki starejši gospod ponudil

košarico z denarjem, sem odločno

odvrnil: Ne, hvala!«

PISMO IZ ZAPORA

Kmet je v zaporu. Žena mu piše:

»Najbrž zdaj pričakuješ, da bom jaz

preorala polje in posadila krompir.

Tega ne mislim delati.« On ji odpiše:

»Pusti vse lepo pri miru, kajti na polju

je skrito orožje in zlato.« Čez nekaj

časa žena spet piše: »Policija je morala

prebrati tvoje pismo, kajti prišli so in

preorali vse polje, pa nič našli.« On ji

piše: »No, zdaj lahko sadiš krompir.«

AVTO

»Ata, ali nisem še zadosti star, da bi

vozil avto?« vpraša sin očeta. »Ti že,

ampak avto še ni zadosti star!«

ŽELJA

Mama vpraša sinčka: »Andrejček,

kaj bi imel raje: bratca ali sestrico?«

Andrejček: »Mami, najraje bi imel

ponija, če zate ni pretežko.«

R AZSTAVA

Iz sporeda kmetijske razstave:

»Ob 10. uri prihod govedi, ob 11. uri

prihod častnih gostov, ob 12. uri skupno

kosilo.«

66



Območja pokrivanja naših

odkupovalcev:

Zanesljivi in

zvesti partnerji

slovenskega

gozdnega

posestnika pri

odkupu lesa

Redna

plačila

Z odkupom

lesa pokrivamo

celotno

Slovenijo

Naši

odkupovalci lesa

vam bodo odgovorili na

vsa vprašanja v zvezi s

krojenjem, spravilom in

optimalno prodajo vašega lesa.

Vabimo vas, da se glede na

lokacijo, kjer imate razpoložljiv

les za prodajo, obrnete na

naše odkupovalce

lesa.

Območna enota Bled

(Bohinj in Pokljuka)

Območna enota Bled

(Jesenice)

Območna enota

Bled in Kranj

Območna enota

Bled in Kranj

Območna enota Nazarje

(Tuhinjska in

Zadrečka dolina)

Območna enota Nazarje

( Savinjska dolina)

Območna enota

Slovenj Gradec

Območna enota Ljubljana

(Ljubljana, Vrhnika,

Domžale in Škofljica)

Območna enota Ljubljana

(Litija in Zagorje)

Območna enota

Tolmin in Sežana

Območna enota

Postojna

Območna enota

Maribor, Celje in

Murska sobota

Območna enota Maribor

(Podvelka, Ruše,

Slovenska Bistrica)

Območna enota Novo

mesto (Dolenjske toplice,

Novo mesto)

Območna enota Novo

mesto (Suha krajina,

Žužemberk)

Območna enota Novo

mesto (Bela krajina,

Črnomelj)

Tomaž Markelj

041 718 990

tomaz.markelj@ggbled.si

Blaž Klinar

051 305 347

blaz.klinar@ggbled.si

Bojan Novak

041 950 292

bojan.novak@ggbled.si

Matej Kordež, dipl. inž. gozd.

041 397 428

matej.kordez@ggbled.si

Simon Zamernik

068 134 806

simon.zamernik@ggbled.si

Urban Kopušar, dipl. inž. gozd.

070 744 517

urban.kopusar@ggbled.si

Robert Uršej, dipl. inž. log.

030 322 338

robert.ursej@ggbled.si

Blaž Mihovec

070 897 817

blaz.mihovec@ggbled.si

Matej Hafner, dipl. inž. gozd.

040413 120

matej.hafner@ggbled.si

Blaž Carli

041 535 677

blaz.carli@ggbled.si

Aljaž Kresevič

040 870 029

aljaz.kresevic@ggbled.si

Florijan Drofenik

070 753 053

florijan.drofenik@ggbled.si

Matic Detiček

041 389 113

matic.deticek@ggbled.si

Primož Meznarčič, mag. inž. gozd.

051 653 020

primoz.meznarcic@ggbled.si

Gregor Janežič

070 740 090

gregor.janezic@ggbled.si

Rok Mušič

040 265 056

rok.mušič@ggbled.si

Gozdno gospodarstvo Bled d.o.o., Ljubljanska cesta 19, 4260 Bled

Tel: 04 575 00 00 E-pošta: ggbled@ggbled.si www.ggbled.si

Hooray! Your file is uploaded and ready to be published.

Saved successfully!

Ooh no, something went wrong!