PRO - jesen 2024
Jesenska številka PRO, revije za prijateljice in prijatelje Radia Ognjišče.
Jesenska številka PRO, revije za prijateljice in prijatelje Radia Ognjišče.
You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
ZGODBA Z NASLOVNICE
Srečanje Ognjišča
POGOVOR
z glasbenicama Patricijo
in Klaro Avšič
Jožici Ličen
V SLOVO
80 let
ALFIJA NIPIČA
Klovnesa Eva Škofič Maurer
V bolnišnici sem hkrati klovn
in Eva
ODMRZNIMO
SLOVENIJO
NEO optika je na voljo dodatnim
250.000 gospodinjstvom. *
Obiščite telekom.si in preverite
dostopnost na svojem naslovu.
* 250.000 gospodinjstev predstavlja optične priključke, ki niso zasedeni in predstavljajo priložnost za gospodinjstva,
da se brezplačno priključijo na optično omrežje Telekoma Slovenije. Za več informacij obiščite www.telekom.si,
Telekomov center, pooblaščeno prodajno mesto ali pokličite 041 700 700. Telekom Slovenije, d.d., Ljubljana
telekom.si
msgr. Franci Trstenjak
direktor
Drage prijateljice, dragi prijatelji, srčno pozdravljeni!
Uvodne besede pišem pod veličastnim vtisom letošnjega
kolesarskega romanja Od Marije k Mariji, od prijatelja
k prijatelju, ki smo ga prekolesarili v dneh od 5. do 8.
septembra v mariborski metropoliji. Letos sem bil prvič
zraven od začetka do konca in sem za to izkušnjo iskreno
hvaležen. Res je to blagoslovljeni dar, ki ti je podarjen.
Občudoval sem kolege, kako so potrpežljivo in veselo
gonili kolo od točke do točke. Občudoval duhovnike,
ki smo jih na kolesarski poti srečevali v posameznih
župnijah. In občudoval naše podporne člane in poslušalce,
ki so nas prišli pozdravit in se zadržali v krajšem klepetu.
Pa še skupaj smo zapeli in tudi zaplesali. Sam res nisem
kolesaril, a je imela tudi vožnja z avtomobilom prednost.
Prej sem bil lahko v posameznem kraju in prej sem se
lahko pogovarjal s sobrati duhovniki in tudi udeleženci
mini srečanj. In imel sem to prednost, da sem lahko
od ene do druge točke poslušal naš program, ki ga je
oblikovala ekipa v radijskih prostorih in na sebi lasten
način ustvarjala kolesarsko razpoloženje.
Iskreno sem hvaležen vsem duhovnikom, ki so nam
priskrbeli prenočišče in nam poleg počitka omogočili
tudi večerjo in zajtrk. Hvaležen sem župnikom na Ravnah
na Koroškem, v Šoštanju, v Domu sveti Jožef v Celju
in Rogatcu. Enako hvaležen duhovnikom in njihovim
sodelavcem, ki so nam pripravili kosilo, da so naše »vreče«
stale pokonci: v Šentilju pod Turjakom, v Braslovčah in
Rogaški Slatini. Nič manj pa nisem hvaležen v imenu vseh
radijcev na vseh točkah mini srečanj, kjer je bilo mogoče
prigrizniti in se odžejati. Bogu hvala za gostoljubnost,
srčnost in prijaznost naših ljudi!
Na mini srečanjih se je znova pokazalo, kaj vam pomeni
Radio Ognjišče in kaj vam pomenimo tudi posamezniki.
Prav neverjetno je, kako nas poslušalci poznajo po
imenih. Zdaj pa so bili veseli, ko so videli naše obraze in
iskrene nasmehe, ko so videli našo dobro voljo in ko so se
prepričali, kakšen kolektiv smo.
Veliko mi jih je reklo, da ni čudno, da
smo uspešni, ker smo dober kolektiv.
V tem t. i. uvodniku se s hvaležnostjo spominjam
tudi nedelje, 25. avgusta, ko smo v župniji Knežak
blagoslovili doprsni kip našega ustanovitelja mons.
Franca Boleta. Zelo prazničen popoldan je bil, kakor si
mons. Bole zasluži. Delček njegove bogate življenjske in
duhovniške poti smo predstavili z akademijo po sveti
UVODNIK
maši, ki jo je daroval škof Jurij Bizjak. Naj ponovim
besede, ki smo jih izrekli ob sklepu akademije: »Danes
postavljamo spomenik nam, živim, v spomin na očeta
Franca Boleta, ki je oznanjal s pisano in tiskano besedo, z
govorjeno in živo besedo, z dejavno in uresničeno besedo; ki
je vse svoje moči in svoje znanje posvetil širjenju modrosti
in razumnosti med ljudmi; ki je videl cilje in poti, ki jih
mnogi drugi niso niti opazili, in neustrašno oral ledino na
številnih področjih; ki se je noč in dan trudil, da bi Evangelij
dosegel tudi obrobne in oddaljene, izgubljene in iskalce; ki
je na svoji dolgi poti moral skozi številne preizkušnje, pasti,
grožnje, zasliševanja, nasprotovanja ... in jih vse uspešno
prebrodil; ki si je vse življenje prizadeval, da dovrši službo,
ki jo je prejel od Gospoda Jezusa, in izpriča blagovest o Božji
milosti«.
S hvaležnostjo se tudi spominjam letošnjega 5. junija,
ko smo se v Kopru, pri svetem Marku, srečali sodelavci
Radia Ognjišče in Založbe Ognjišče. Prijetno in koristno
je bilo srečanje, saj smo z njim utrjevali prepotrebne vezi in
se spodbudili k zavezi, da po najboljših močeh ohranjamo
in nadaljujemo delo mons. Boleta. Vrhunec srečanja je
bila sveta maša, ki jo je daroval škof Jurij Bizjak. Z njo smo
rekli prvi »hvala« za 30 let Radia Ognjišče.
Naš pogled je zdaj usmerjen v finale praznovanja 30.
obletnice Radia Ognjišče. Zato vas iskreno vabim k
udeležbi na 30. Gala koncertu, ki bo v nedeljo, 17.
novembra, v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma
v Ljubljani. Pevke in pevci so izbrani, izbor pesmi je
pripravljen, orkester bo prav kmalu začel z vajami …
Dobrodošli ali ob 15.00 ali ob 19.00. Prava pika na i pa
bo 28. novembra, ko bo na Brezjah sveto bogoslužje vodil
nadškof Stanislav Zore.
In pred sklepnim pozdravom še majcena prošnja:
pomagajte nam še koga pripeljati v družino PRO-jevcev,
v družino podpornih članov. Skoraj ni dneva, da ne bi
dobili obvestila, da se je naš prijatelj, prijateljica poslovila
od tega sveta in prestopila prag večnosti. Nastajajo vrzeli
in lepo bi jih bilo zapolniti z novimi dobrotniki. Včasih je
lahko osebni nagovor uspešnejši kot naša prošnja preko
radijskih valov. Prosim, pomagajte nam in zastavite za nas
svojo dobro besedo.
Na vašo življenjsko pot kličem obilo Božjega blagoslova in
blage priprošnje Marije Pomagaj!
Vaš direktor Franci
3
Herta Kosmina:
»Želimo pomagati ljudem«
Herta Kosmina je prepoznavni obraz in glas podjetja Biostile. Dobro jo poznate tudi
naši poslušalci. Biostile je družinsko podjetje, ki ga je Herta s svojo družino ustanovila
leta 2011. V njem uspešno sodeluje z možem, ki se sicer raje kot s podjetjem ukvarja
s kmetijstvom, in obema sinovoma Daliborjem in Borutom in njunima partnerkama.
Če ji le čas dopušča, vsak dan doma skuha, da družina med delovnim časom skupaj
zdravo malica. Ko so praznovali 10. obletnico podjetja in imeli veliko slovesnost, je
Herta sama pripravila velik del pogostitve za vseh 150 ljudi. To so dejstva, ki povedo,
da je družina Kosmina predana svojemu delu in sodelavcem.
Gospa Herta Kosmina, bralci revije PRO ne bodo
brali o vaših izdelkih, temveč o vašem poslanstvu.
Odgovorili boste tudi na nekaj izzivalnih vprašanj, ki
se najbrž porajajo našim poslušalcem. Začniva z vašim
poslanstvom. Kakšno je?
»Pomagati ljudem! Ljudem bi radi pomagali do boljšega
zdravja. Veste, naše telo je sposobno samozdravljenja, če
le ima dovolj gradiva. Včasih je bila naša hrana živa, polna,
danes ni več. Hrana prepotuje veliko kilometrov, potem
je v hladilnicah, v trgovini in šele nato na naših mizah.
V vsem tem času izgubi veliko hranilnih snovi in ne
more nahraniti naših celic. Zato potrebujemo prehranska
dopolnila.«
Veliko ljudi trdi, da prehranskih dopolnil ne
potrebujemo.
»Če se dovolj gibamo, če dovolj pijemo, če nismo
podvrženi močnemu stresu in če jemo doma pridelano
hrano, potem prehranska dopolnila niso nujna. Danes je
veliko psihičnega stresa, telo ima zaradi načina življenja
večjo porabo hranil, energije, zato mu moramo pomagati.
Odločitev je seveda posameznikova.«
Vaša prehranska dopolnila spadajo v višji cenovni
razred. Zakaj?
»Naši izdelki so sestavljeni iz najbolj kakovostnih sestavin,
ki jih dobite na trgu. Naše vodilo je, da če človek že uživa
prehranska dopolnila, naj bodo kakovostna. Sicer je bolje,
da ne zapravlja denarja zanje. Tudi pri hrani lahko izbirate
med visoko in nižjo kakovostjo. Veste, ljudje niso neumni.
Če jim naši izdelki ne bi pomagali, jih ne bi vedno znova
kupovali. 13 let smo že na trgu, 80 odstotkov naših kupcev
se vrača. Ni to dovolj zgovorno?«
80 odstotkov vaših kupcev je stalnih, oni vam povedo
tudi o svojih izkušnjah, kajne?
»Seveda. Eno so izkušnje naših kupcev, drugo pa so
klinične študije, ki jih neprestano izvajamo.«
Kaj so klinične študije?
»Pri Univerzi na Primorskem naročamo izdelavo kliničnih
študij o naših izdelkih. Naročimo in plačamo. A to ne
4
pomeni, da niso strokovne. Bi se Univerza na Primorskem
podpisala pod nekaj, kar ni resnično, in zastavila svoj
ugled? Verjemite, da ne. Klinične študije izvajajo tako, da
npr. primerjajo 100 ljudi, ki jemljejo naš izdelek določeno
obdobje, s 100 ljudmi, ki ga ne jemlje. Ugotavljajo se
razlike med tema dvema skupinama. Rezultati so vedno
nad našimi pričakovanji.«
Dobili ste nekaj odločb zdravstvenega inšpektorata.
Zakaj?
»Zato, ker v oddajah kdaj uporabimo napačno formulacijo
besed, stavkov. A nikoli v nobeni oddaji ne povemo
stvari, ki niso 100 % podprte s kliničnimi študijami
ali izkušnjami naših strank. Obstaja Evropski register
zdravstvenih trditev (EFSA), ki določa, katere trditve se
lahko navajajo v javnosti. Če nam kdaj spodrsne in stavek
napačno obrnemo, nas lahko inšpektorat oglobi. A nikoli
ne trdimo nečesa, kar ni res. Le povedati ne bi smeli.«
Mi lahko navedete primer takega napačnega navajanja?
»Vsi vemo, da je česen naravni antibiotik. V oddajah ne
smemo trditi, da deluje protiglivično, protibakterijsko in
protivnetno. Ne smemo navajati povezave med izdelkom
in njihovim učinkom pri preprečevanju, blaženju,
izboljšanju različnih stanj, če to ni zapisano v trditvah
EFSE.«
Prehranska dopolnila izdelujete tudi za druge?
»Več kot 70 odstotkov naše proizvodnje je za druge, za
tujino, največ za evropska podjetja. Tudi farmacevtska
podjetja so naši naročniki.«
Kaj bi želeli sporočiti bralcem revije PRO?
»Dragi bralci in poslušalci Radia Ognjišče. Želela bi si,
da bi bili vedno zdravi, dobre volje in polni energije, da
naših izdelkov ne bi potrebovali za kurativo, ampak samo
za preventivo. Želim vam, da bi se veliko gibali, se veliko
smejali, spili veliko vode, da bi bili obkroženi z dobrimi
ljudmi in se uspešno izogibali skrbem in stresu. Če pa
boste kdaj potrebovali pomoč, smo vam z veseljem na
voljo. Želimo vam pomagati.«
OGLASNO SPOROČILO, naročnik je podjetje Biostile d. o. o.
6
9
16
20
31
34
38
58
3
6
9
Pozdrav direktorja
Radijsko kolesarjenje od Marije na
Ravnah k Mariji na Sveto Goro, od
Prijatelja k Prijatelju
V Arboretumu počastili rojstni dan
domovine in našega prijateljstva na 50.
srečanju PRO
38
41
44
Žan Serčič: Najbolj me navdihujejo in
navdušujejo izvajalci, ki so hkrati avtorji
Posvojiteljsko društvo Deteljica: Vedno
iščemo nov dom za otroka, ne iščemo
otrok za pare, da bi napolnili dom
Erna in Damjan Dolinar imata dva
posvojena otroka
14
16
20
22
28
31
33
34
Kuharski nasveti s. Nikoline za jesenski
čas
Radijske počitnice v Romuniji:
Ne vem, kaj sem čakal več kot 10 let
Matic Vidic in Pavle Ravnohrib: Midva
želiva biti influenserja za Boga
Alfi Nipič zamenjal drage Rifle
kavbojke za svojo prvo kitaro
Kratek oddih v Bernardinu; se srečamo
v Radencih med 21. in 24. novembrom?
Klovnesa Eva: V cirkus sem se zaljubila
že kot otrok
Vabimo vas in prosimo, da nas
priporočite naprej
Sestri Avšič: Inštrumenta niti za en dan
ne postaviva v kot
48
53
54
58
61
62
64
66
Radijski misijon iz Assisija
Blagoslov kipa msgr. Boleta na Knežaku
Jožici Ličen v slovo
Ritem srca navdušil 1.700 mladih
Večer slovenskih krščanskih izročil na
Brezjah in romanje z Aritoursom na
Poljsko
Radio Ognjišče praznuje 30 let dvakrat;
srečanje ljubljanskih in koprskih
sodelavcev Ognjišča
Veselimo se »okroglih« in mladih
sodelavcev ter novega glasbenega
urednika
Stric, a veš kak vic?
Radio Ognjišče
Studio Ljubljana
Štula 23, p. p. 4863
1210 Ljubljana Šentvid
Tajništvo
T: 01/512 11 26
od ponedeljka do petka med
7. in 15. uro
E: tajnistvo@ognjisce.si
Radijski program
T: 01/512 10 00
SMS: 051/ 377 377
E: studio@ognjisce.si
Naslovnica
5. junija smo se v Kopru, pri
svetem Marku, srečali sodelavci
Ognjišča. Obljubili smo si,
da bomo po najboljših močeh
nadaljevali delo msgr.. Boleta.
Foto: Rok Mihevc
Urednica PRO
Mirjam Judež
Lektoriranje
Marjan Bunič in Tanja Dominko
Prelom in oblikovanje
Andrej Jerman
Tisk
Kotis d. o. o., Grobelno
Naklada 17.000
Izdal
Radio Ognjišče d. o. o.
Trg Brolo 11, 6000 Koper
Direktor in glavni urednik
Franci Trstenjak
E: franci.trstenjak@ognjisce.si
Odgovorni urednik
Tadej Sadar
T: 01/292 75 15
E: tadej.sadar@ognjisce.si
Urednik informativnega
programa
Alen Salihović
T: 01/512 15 89
E: desk@ognjisce.si
Glasbena urednika
Ivan Hudnik in Miha Močnik
Oglaševanje
Urša Sešek
T: 01/512 1 512
E: marketing@ognjisce.si
Radio Ognjišče na spletu
radio.ognjisce.si
Avdio arhiv
avdio.ognjisce.si
5
KOLESARJENJE PUSTILO SLED …
Piše: Tanja Dominko
Že štirinajstič smo se podali na pot od Marije k Mariji, ki že nekaj let vodi tudi do naših prijateljev, zvestih
poslušalcev, s katerimi se srečujemo na mini srečanjih PRO in tudi kdaj vmes, ko nam pomahajo iz avtomobila,
potrobijo, ustavijo s steklenico priboljška v roki in z dobro voljo. Te nam niti letos ni manjkalo, na pot po Koroški in
Štajerski smo namreč vzeli tudi radijski ansambel, ki je poskrbel za odlično vzdušje na vseh postojankah, pevsko
razpoloženje pa je za nas, radijce, tako ali tako samoumevno. In nalezljivo. Tokratna zasedba je bila rekordna,
na Prevaljah, na začetku kolesarske poti smo bili Urša, Lidija, Nataša, Maja, Jure, Tone, Rok, Izidor, Marko, Blaž,
Andrej J., Andrej N. Mirjam, Jakob, Miha in Tanja, letos prvič je bil ves čas z nami direktor Franci Trstenjak, v veliko
pomoč pa tudi župnik iz Semiča Luka Zidanšek, pristojen za duhovno in servisno oskrbo svojih sotrpinov na kolesu.
Ker je letošnje kolesarsko romanje v jubilejnem letu
našega radia, je bila množičnost udeležbe še toliko bolj
na mestu, čeprav se je karavana do zadnjega, četrtega
dne, kar nekoliko skrajšala. Obveznosti domá so namreč
nekatere med nami spodbudile k skrajšanju trase, ampak
občutek po koncu ni bil nič manj veličasten, čeprav je telo
dajalo vedeti, da napor ni vsakdanje narave. Urša, ki je
traso začrtala, je letos dodala tudi obisk domov starejših
občanov. V duhu naše akcije Dobro delo dobro dene, v
kateri smo letos obiskali že več starejših po domovih, smo
v ta mozaik dodali še obisk Doma starejših v Velenju,
Doma sv. Jožef v Celju in Doma v Rogaški Slatini.
Stanovalci so nas pričakali že zunaj dobro razpoloženi,
a korak se nam tam ni ustavil, zavili smo tudi skozi
jedilnice, kjer so se velenjski stanovalci ravno pripravljali
na večerni obrok, ter po nekaterih sobah, v Celju smo tako
presenetili Krtovo mamo in Metko Klevišar, v Rogaški
pa tudi naključno izbrane stanovalce po sobah in tiste, ki
so nas pričakali zunaj. Stisk roke, morda plesni obrat, celo
objem in poljub na lica, pa je nastal spomin, ki je privabil
solze v oči in prebudil hvaležnost v srcu. Tudi zaposleni
niso ostali ravnodušni …
Najlepša hvala za čudovit dogodek, ki ste ga pripravili
za naše stanovalce. Pripovedovali so, kako zelo je bilo
lepo, kako krasno ste peli, igrali na harmoniko, se
veselili, nekdo se je pohvalil, da je dobil celo poljubček :).
Gospa Marica je bila zelo ponosna, da je dala izjavo
za Radio Ognjišče. Z veseljem Vas bomo poslušali
in spremljali še naprej vsa vaša humana dela in se
priporočamo, da nas še kdaj obiščete.
Lep pozdrav in iz srca hvala v imenu vseh nas v domu,
Mateja Fidler,
Delovna terapevtka, DSO Rogaška Slatina
Da je Koroška res daleč, smo ugotavljali že ob načrtovanju
poti, saj smo se na izhodišče pripeljali s kombiji in še to je
trajalo kar nekaj časa. Ampak vmes smo naredili še nekaj
dodatnih ovinkov in vzponov (s kombijem, na srečo), saj
smo se odločili dan pred rojstnim dnevom presenetiti
poslušalca Milana Skornška iz vasi Skorno. Našli smo ga
v gozdu z »motorko« v roki, naslednji dan pa se nam je
pridružil na srečanju v Šoštanju in tudi zaplesal, čeprav je
potarnal, da ima težave z zdravjem. Kot pravimo, pevsko
in plesno razpoloženje je pač nalezljivo.
Na Ravnah na Koroškem se je kljub jutranji uri pri maši zbralo zelo
veliko faranov, tudi petje s kora je polepšalo bogoslužje
V Velenju smo s pesmijo naredili čudovito vzdušje
6
Skupinska fotografija iz Mislinje oziroma Št. Ilja pod Turjakom
MED POSLUŠALCI, SODELAVCI IN PRIJATELJI
Da to drži, je dokazal tudi predsednik Slovenske škofovske
konference novomeški škof Andrej Saje, ki se nam je na
kolesu skupaj s svojim sodelavcem, stalnim diakonom
Maticem Vidicem (zelo zanimiv pogovor z njim preberite
v nadaljevanju revije), pridružil na delu poti od župnije
Šmartno ob Paki do Celja, vmes pa v Žalcu sodeloval tudi
v plesno obarvanem vlakcu. Duhovniki v sebi skrivajo
veliko talentov, Luka Zidanšek je reševal zagato s prazno
zračnico tako, da si je kolo nadel na rame in ga na svojem
kolesu popeljal do servisa v Mozirju. So pa tudi taki, ki se
vse življenje posvečajo zdravljenju ran in svetovanju pri
različnih življenjskih vprašanjih. Tako smo pred mikrofon
za oddajo Za življenje povabili p. Christiana Gostečnika
in spregovorili o izzivih vzgoje. Župnijska dvorana v
Šoštanju se je lepo napolnila z obiskovalci, glavnina
kolesarjev pa je ta čas uživala v glasbenem presenečenju,
ki so nam ga pripravili člani ansambla Spev, in kljub dežju
in klancu, ki nas je vodil do našega prenočišča, nam bo ta
večer ostal v lepem spominu.
Da je naše kolesarsko romanje res romanje, poskrbimo
z obiskom cerkva, vsakodnevnega bogoslužja in tudi
molitvijo. Naš Tone je ob tem zapisal: »Ker smo bili na
romanju od Marije k Mariji, smo v vsakem kraju najprej
pozdravili Marijo in zavetnika župnije. S kratko pesmijo in
molitvijo smo Nebeški Materi izročili sámo romanje, našo
radijsko družino, vse, ki so nas spremljali na poti, in tiste,
ki so se nam priporočili v molitev.« Običajno smo molitvi
dodali še Marijino pesem in navdušeno opazovali, kako so
domači farani z veseljem sodelovali.
Tudi duhovniki, ki so nam med potjo izražali podporo,
vabili svoje farane na srečanja in nam izkazali gostoljubje,
nekateri hrano, drugi tudi prenočišče, si zaslužijo posebno
pohvalo in zahvalo.
Edvard Vajda, Franc Brglez, Franc Linasi, Tine Tajnik,
Janko Rezar, Jože Pribožič, Vinko Čonč, Ivan Napret,
Milan Gosak, Vlado Bizjak, Anton Perger, Marko
Jeromel, Mitja Markovič, Damjan Ratajc, Jože Vehovar,
Andrej Grobelnik in Toni Brinjovc, Bog vam poplačaj.
Vsak po svoje ste nas obogatili in spodbudili, da naj
vztrajamo na tej poti, najbolj izvirna pa je bila (vsaj po
mojem mnenju) primerjava radijcev s čebelami, češ da naj
tako kot one tudi mi sladimo življenja svojih poslušalcev.
Ne le na srečanju PRO, ampak tudi z obiskom večernega omizja s p.
Christianom Gostečnikom so nas v Šoštanju prijetno presenetili.
Postanek v Domu starejših v Velenju, veselje starejših
je bilo izjemno, ganjeni pa tudi zaposleni.
7
Vrh našega romanja je bilo praznično bogoslužje na Ptujski
Gori. Ekipa se je na poti precej skrčila: ostali so le Lidija,
Jure, Rok, Maja in njen Jan, Urša, Tone, Izidor in Jakob.
Klanec pred Ptujsko Goro ni bil mačji kašelj, a so zmogli,
eni s kondicijo, drugi z jekleno voljo, tretji ob žebranju
opomnika, da je smisel vsega zahvala in priprošnja. Potem
je vse lažje.
Svetišče je napolnilo petje zbora, ki so mu lahko pritegnili
tudi romarji. Nadškof Alojzij Cvikl, ki je maševal in
pridigal, je na svojem Facebook profilu zapisal: »Dragi
radijci, iz srca vam gre moja zahvala za vašo romarsko pot,
na kateri ste obiskali župnije in prijatelje Radia Ognjišče ter
jih s svojo prisotnostjo opogumljali in se jim zahvaljevali.
Posebna zahvala velja za današnje slovesno bogoslužje pod
Marijinim plaščem na Ptujski Gori, ki ste ga oblikovali s
svojimi glasovi in vso tehnično podporo, da se je naš skupni
glas lahko slišal tako v domovini kot tudi preko meja.
Z vami je vedno lepo – bodisi takrat, ko smo si blizu na
daljavo (preko radia), ali danes, ko smo prečrtali "daleč" in
smo bili preprosto "na blizu". Dar, ki nam ga je Bog vsem
dal v enaki meri, je čas in kako lepo je, ko ga preživimo z
nekom. Hvala, da nam podarjate svoj čas, in kot sem dejal
v pridigi, kažete na tiste vrednote, ki jih ne molj ne rja ne
moreta uničiti. Hvala vam!«
Kratka in prisrčna akademija v pozdrav in zahvalo Mariji,
ki je sledila maši, nas je popeljala skozi tridesetletno
radijsko pot, pesem sodelavcev Jakoba, Petre, Andreja
in Mance, Tadeja, Jureta in Urše je navdušila, poslušalci
so se domov vračali zadovoljni, prav tako vsi sodelavci na
čelu z direktorjem Francijem Trstenjakom, kar ste lahko
ugotovili tudi sami ob branju njegovega uvodnika.
Utrip kolesarjenja je močno
odmeval na našem Facebook-u
in še kar odmeva. Preverite!
#QRskenirajME
Še danes si rada obudim spomin na odlično pehtranovo potico iz Mozirja,
naš mladi Jon pa se je počutil zelo doma
V Šmartnem ob Paki so nas presenetili s svojo mladostjo,
pozdravili so nas namreč otroci tamkajšnjega vrtca.
Kolesarsko karavano je v Šmartnem ob Paki dopolnil
predsednik SŠK škof Andrej Saje.
V Braslovčah smo se okrepčali z odlično telečjo obaro.
8
V Braslovčah smo se okrepčali z odlično telečjo obaro.
V plesni vlakec so se brez težav vključili tudi posvečeni
V Vojniku imamo zelo veliko prijateljev, tudi enega takega, ki nam je zvest
že od začetkov radia, ko je bil sam še otrok.
V petek zvečer smo romanje za ta dan sklenili z večernim bogoslužjem v
Domu sv. Jožef v Celju in z oddajo Petkov večer v živo, vmes smo se na
kratko podružili tudi s poslušalci.
Skupna fotografija v Šentjurju, kjer je župnik Mitja Markovič
Skupna fotografija v Šmarju pri Jelšah, veseli smo bili tudi obiska našega
odličnega komentatorja Roka Čakša.
Naši muzikanti so izjemni in neutrudni, nič jim ni bilo
težko, niti stopiti do gospoda, ki zaradi gibalne oviranosti
ni mogel iz avtomobila na naše srečanje.
V Rogaški Slatini je nastala tale skupna fotografija
Zasedba med radijci se je na zadnji dan malo spremenila, lahko pa
rečemo, da je vsak prispeval po svojih najboljših močeh, da je bilo tudi
tokratno kolesarsko romanje nepozabno.
Na Ptujski Gori je sveto mašo daroval mariborski nadškof Alojzij Cvikl,
zbranih je bilo približno 800 ljudi.
9
Vse najboljše, Slovenija!
25. junija smo v Arboretumu skupaj z vami praznovali dan državnosti in 50. srečanje Prijateljev Radia Ognjišče. Ko
mi spomin zaide v tisto praznično torkovo dopoldne, se mi čez usta razleze nasmeh. V dneh pred dogodkom so nas
namreč pestile številne skrbi, zlasti ne prav obetavna vremenska napoved.
Piše: Mirjam Judež | Foto: Rok Mihevc
Obljubili smo, da bo dogodek ob vsakem vremenu, a ko
smo se zjutraj peljali v Arboretum in je začelo močno
deževati, smo se bali, da ozvočevalec ne bo pripravljen
izpostaviti svoje tehnike vlagi in dežju. Ko nas je potolažil,
da nas boste dobro slišali, se je kamen odvalil s srca.
Vseeno nam vremenska igra ni bila preveč všeč. Od
jutranje nevihte do sonca, ko smo si oddahnili, da je »to
to« in da smo »na varnem«, se je med mašo spet usulo
z neba (malo ponižnosti ne škodi, si je gotovo mislil naš
Šefe) in nas pošteno »napralo«.
Zelo naglas in zelo iz srca se zahvaljujemo Arboretumu, ki
je v svoje naročje sprejelo tako množico ljudi – brezplačno!
Direktor Matjaž Mastnak, Melita Miš, Jana Cunder in
ostala ekipa, ki je bila vpeta v delo, res ste neverjetni.
Hvala za vse! Ko smo se v mesecih prej pogovarjali, kaj
bi lahko še ponudili vam, naši dragi poslušalci, smo rekli,
da bi bilo zanimivo, če bi Arboretum pripravil kakšno
vodenje po parku. Melita je vprašala: A pa misliš, da bi
kdo prišel? - Melita, gotovo bo koga zanimalo. Zanimale
so vas vrtnice, pa kako so vas zanimale! Melita je morala
tri skupine peljati skozi park papeških vrtnic in razlagati,
pa tudi vrhnji rozarij pri upravi z novim direktorjem
Matjažem, ki je imel glavno besedo, je imel lepo udeležbo.
Hvala, da ste prišli!
Priznamo, da nas je številčna udeležba zelo presenetila.
Najprej na moč razveselila, potem pa tudi zaskrbela.
Kljub ne preveč ugodni vremenski napovedi se nas je v
Arboretumu nabralo več kot 5.000! Takih cestnih zastojev
okrog Arboretuma ne pomnijo! Številni so si zaradi
čakanja v koloni premislili in se obrnili proti domu.
Mislimo si, da če ne bi malo rosilo zjutraj, bi nas bilo lahko
še bistveno več. Nekateri ste se znašli in prišli v Arboretum
z avtobusom iz Ljubljane.
Ob pogledovanju v nebo in negodovanju, zakaj nam jo je
vreme že drugič v dveh mesecih takole zagodlo na dveh
bolj množičnih prireditvah, ki smo ju načrtovali zunaj,
sem potem poslušala tolažbo sodelavcev, da Bog že ve, kaj
dela, in da majčkeno ponižnosti ne škodi. Pričakovali smo
največ 3.000 ljudi (običajno jih na ta dogodek pride dobrih
tisoč), prišlo jih je (kljub slabi vremenski napovedi) 5.000,
in če bi bila napoved bolj stabilna, bi bila množica še večja.
Ko sem pobirala smeti po koncu dogodka, sem bila znova
prijetno presenečena: 5.000 ljudi, nabrali smo pa zgolj
eno samo nakupovalno vrečo smeti. Po celotnem parku!
Res ste kulturni in prijetni naši poslušalci. Enostavno
»moramo« vas imeti radi. Veseli smo bili tudi lepe
udeležbe duhovnikov.
Srečanje smo začeli s sv. mašo, ki jo je ob somaševanju
številnih sobratov daroval ljubljanski pomožni škof Anton
Jamnik. O čem se je razgovoril med pridigo, boste prebrali
v nadaljevanju. Pozorno ste ga poslušali, naš Alen pa nad
tem ni bil preveč navdušen, saj od pridige, ki jo je Jamnik
poslal vnaprej za objavo na spletu, ni ostalo nič. Škof je
papirje odvrgel in nas nagovoril iz srca!
Petje pri sv. maši je bilo nekoliko drugačno, saj so peli znane
mašne pesmi ob spremljavi »hišnega« narodnozabavnega
ansambla, ki so ga sestavljali štirje radijci: Miha Močnik,
10
Jakob Čuk, Andrej Jerman in Manca Hribar, poleg njih
sta nastopila še dva »uvožena« muzikanta iz Ansambla
Šmarnogorski kvintet. Veš, o Marija in druge pesmi so
v ritmu valčka in polke prav lepo zazvenele. Človek bi se
kar pozibaval. Med sv. obhajilom je muziki zmanjkalo
»štrene«, zato se je v stiski zatekla po pomoč v zakladnico
Slakovih viž. Smo opazili, nismo zamerili.
Polka maša vam je bila zelo všeč, zato verjamem, da jo
»urežemo« še kdaj. Bogu v čast in nam v veselje! Naši
fantje in dekle pa potiho obljubljajo, da bomo pesmi, ki
smo jih poslušali med sv. mašo, lahko kmalu slišali tudi na
valovih našega in vašega radia.
Med sv. mašo se je močno ulilo, naenkrat se je pred
»oltarjem« odprla množica dežnikov. A to vas ni prestrašilo,
vsi smo ostali, potrpeli in počakali, pa čeprav so potočki
dežja tekli po desnem ali levem rokavu. Vmes je škof
Jamnik navdušeno pridigal, ob sklepu bogoslužja pa se je
spet prikazalo sonce. Čudovit uvod v koncert Ansambla
Saša Avsenika, ki je več kot navdušil zbrano množico.
Znane poskočnice, vrhunska izvedba glasbenikov in
prijetno povezovanje »šefa« ansambla so ustvarili res
dobro »štimungo« in koncerta je bilo kar prehitro konec.
Saša Avsenika na tem mestu pohvalimo, ker si je vzel čas
in se potrpežljivo fotografiral z oboževalci.
To pa je skoraj to! Kaj se je dogajalo v nadaljevanju
prazničnega dne, ve vsak zase. Kar nekaj se vas je ustavilo
na preprostem kosilu, ki ga je skuhala Gostilna Repnik. Po
Arboretumu smo srečevali poslušalce, ki so praznovanje
podaljšali in si vzeli še nekaj časa za druženje in sprehod
po parku. Dokler ni prišla nova pošiljka dežja ...
Bogu hvala za ta lep dan in za vse vas, ki ste prišli!
Nasvidenje prihodnje leto!
Pozdrav pri maši msgr. Francija Trstenjaka,
direktorja Radia Ognjišče
Vsak kotiček naše drage Slovenije je pisateljev »raj pod
Triglavom«, ker ga je blagoslovila roka Vsemogočnega
in nam ga dala za veselje in ponos. Zato smo se danes
s hvaležnostjo zbrali v tej prelepi naravni katedrali, da
rečemo iz vsega srca dobremu Bogu: hvala za samostojno
državo, hvala za prelepo Slovenijo, hvala za vse državljane,
ki si v potu skrbnega dela prizadevajo za skupno blaginjo.
Zahvali pa dodajamo iskreno prošnjo za Božje varstvo in
Božji blagoslov, ki nas bo podpiral v prizadevanjih za lepo
in dobro.
Praznovanju dneva državnosti pridružujemo zlati jubilej
srečevanj prijateljev in poslušalcev Radia Ognjišče z
ustvarjalci programa, ki že 30 let plemeniti slovensko
medijsko nebo, ki že 30 let z besedo in glasbo prinaša
sporočilo evangelija, upanja in ljubezni. V tej radijski
zgodbi imate posebno mesto poslušalci in še posebej
dobrotniki, ki nam s svojimi darovi pomagate in
omogočate, da se Radio Ognjišče sliši in razvija.
Pred današnjim zlatim jubilejem srečanj PRO-jevcev sem
v kroniki pogledal, koliko se nas je zbralo na dosedanjih
srečanjih. Prišel sem do številke 70 tisoč. To je zelo lepa
številka in vsi skupaj smo lahko zelo hvaležni za vsa minula
srečanja, na katerih se je utrjevala vez med radijskimi
delavci in poslušalci, pa tudi vez med samimi poslušalci.
Vsi, ki ste danes prišli v Arboretum, iskreno pozdravljeni
in dobrodošli. Vesel sem, da ste prišli iz vseh koncev naše
drage domovine. Vesel sem vseh vas, ki ste slišali naše
povabilo in se oblekli v narodno nošo, ki je naš ponos
in naša dediščina. Vesel sem vseh vas, ki imate v rokah
slovensko zastavo, ki plapola nam v veselje in ponos, Bogu
pa v čast in zahvalo.
11
Vesel sem vseh vas, dragi sobratje duhovniki, ki ste se
pridružili molitvi za domovino. Prosim vas, bodite tudi vi
promotorji Radia Ognjišče v svojih okoljih.
In vesel sem vas, gospod škof Anton Jamnik, ki nas boste
kot apostol nagovorili in spodbudili k zvestobi narodu,
domovini in Cerkvi.
Pri sveti maši se bomo spomnili vseh živih in pokojnih
prijateljev in poslušalcev Radia Ognjišče. Spomnili se
bomo tudi nadškofa Urana in našega ustanovitelja
mons. Boleta. Prav posebej se spomnimo tudi sestre
Lidije iz Novega mesta, ki je v petek popoldan prestopila
prag večnosti. Bila je velika glasnica Radia Ognjišče v
novomeški škofiji. Naj ji Gospod obilno poplača za vsa
njena prizadevanja.
Škof je odvrgel papirje
in nas nagovoril iz srca!
Anton Jamnik, nagovor med sv. mašo na dan
državnosti v Arboretumu
Praznujemo dan državnosti. Lahko bi rekli, da nas je pred
33. leti obsijala svetloba z neba, Božja milost. Živimo v
milostnem trenutku zgodovine. Naj ta svetloba odseva v
našem življenju, v medsebojnih odnosih. Naj povezuje
vse naše rojake v zamejstvu in po svetu, bodimo ena
družina in hvaležni za milostne trenutke, v katerih
živimo. V času osamosvajanja je nadškof Alojzij Šuštar
večkrat poudarjal, kako je potrebno, da smo zreli, modri
in pogumni. Da se znamo odločati, da ne cincamo in da
preudarno odločamo o svoji prihodnosti v zaupanju, da
je Bog stvarnik zgodovine. Nadškof je rad poudaril, naj se
priporočamo Mariji Pomagaj na Brezjah, ki je naša dobra
mati, nas spremlja in varuje skozi vso zgodovino.
V prihodnost gledamo s hvaležnostjo za vse, kar smo
doživeli. Ne pozabimo na etični humus, iz katerega rasteta
naši dragi Evropa in Slovenija, to so naše krščanske
vrednote. Povabljeni smo k molitvi za razumnost, modrost,
pogum, predvsem pa, da nas na tej poti razsvetljuje in
vodi Sv. Duh.
Letos praznujemo tudi 20. obletnico vstopa Slovenije
v EU in NATO, zato je morda prav, da razmislimo o
poslanstvu Slovenije v EU. Ko hodim po svetu, sem
ponosen in hvaležen, da živim v Sloveniji. Imamo prav
poseben geostrateški, kulturni, zgodovinski in verski
položaj v Evropi. Imamo malo romanske poetičnosti,
imamo slovansko dušo, ki premišljuje, ima močna čustva,
se poglablja vase, imamo nemški red, disciplino, gotovost.
Znamo zavihati rokave in se odločati. Hvaležni bodimo,
da živimo v tem času. Potrudimo se, kolikor je v naši moči,
da Evropa in Slovenija ne bi izgubili kompasa. Zavedajmo
se krščanskih vrednot. Prav je, da oživimo svojo vero, da
smo hvaležni za to, kar nam je ljubi Bog podaril. Darove
vere, demokracije, pluralnosti v Evropi, ki smo jih prejeli,
posredujmo naprej, da bomo lahko zares živeli v pristnih,
iskrenih medsebojnih odnosih v naši dragi Evropi.
Danes bi se rad lepo zahvalil vodstvu Radia Ognjišče in
vsem sodelavcem, ki ustvarjate izjemen program. Ko vas
poslušam ali ko se pogovarjamo, sem prepričan, da je
glas Radia Ognjišče glas Sv. Duha. Jezik Sv. Duha ni jezik
egocentrizma, temveč gradi občestvo. To je prijateljstvo
Radia Ognjišče. Vsi tukaj zbrani in poslušalci gradite
živo občestvo povezanosti. Vsakdo se čuti potrebnega,
nagovorjenega, vsakdo ima smisel v življenju. Kako
pomembno je to tiho duhovno občestvo po Sloveniji in
po širnem svetu! Iskrena hvala vam za to. Radiu iskrena
hvala, da prinaša tudi drugačna mnenja, prepričanja, nas
vabi k razmišljanju. Vaš pogled na različna prepričanja je
spoštljiv, hkrati pa imate jasno in razločno besedo. Še kako
potrebujemo besede milosti, upanja, veselja, ki nikogar
in nikdar ne izključujejo in nagovarjajo prav vsakega
človeka. Želim, da bi te besede vedno vedno znova
izrekali, kajti čas in prostor, v katerem živimo, potrebujeta
veselje in upanje. Prisluhnimo šepetanju Sv. Duha, da bi v
tej individualistični družbi gradili občestvo, kjer je prostor
za različne poglede, za binkoštnega Duha, ki povezuje,
združuje in vsakemu človeku prinaša upanje.
Iskrena hvala vam, dragi Prijatelji Radia Ognjišče. Vi ste
Prijatelji Radia Ognjišče s svojimi darovi, z darovanjem in
trpljenjem, z molitvijo in na mnoge druge načine. Bratje
in sestre, povabljeni smo, da smo v tem času in prostoru
priče živega upanja, ’korajže’ in veselja, da presegamo
malodušje, predsodke, slabe misli, izključevanje.
Ko se srečujem z birmanci, se pogovarjamo tudi o papežu
Frančišku. O njem povedo različne stvari. Nekoč je
navihani birmanec izjavil: »Veste, ta papež je pa veren.«
»Kaj pa to pomeni?« sem ga vprašal. Dobil sem najboljši
teološki odgovor: »Rad ima Boga in ljudi.« Dragi bratje in
sestre, radi imejmo Boga, radi molimo drug za drugega,
prejemajmo zakramente. Če bo v nas duhovna moč, če
bomo Jezusa vedno znova povabili v svoje življenje, se
nimamo česa bati. Radi imejmo ljudi, spoštujmo jih,
poslušajmo jih, odpuščajmo si med seboj, gradimo živo
občestvo. Kot je zapisal papež v svoji okrožnici Vsi bratje:
»Kjer je druščina, kjer človek skoči iz svojega ega in mu je
mar za bližnjega, tam je življenje.« Prepričan sem, da je
med PRO in vsemi sodelavci življenje! Kjer je druščina, je
upanje, so besede milosti, spoštovanja, so besede Sv. Duha.
12
SPRAVI VSE
V RED!
8
Zanesljiv partner
za gradnjo in obnovo.
JARŠE PRI DOMŽALAH
DOMŽALE
ORMOŽ
T: 01 729 88 02 ∙ E: info@sam.si
KAMNIK
TRBOVLJE
NAZARJE
LATKOVA VAS
PRI PREBOLDU
LJUBLJANA
MENGEŠ
www.sam.si
13
KUHARSKE IDEJE
sestre Nikoline
Piše: Matjaž Merljak
Šolska sestra svetega Frančiška Kristusa Kralja, sestra Nikolina, je dvakrat
na mesec gostja jutranje oddaje Svetovalnica, kjer odgovarja na vaša
vprašanja. Nekaj njenih nasvetov za čas, ki prihaja, smo izbrali za to revijo.
Sadje, ki odpada
Poslušalka je prosila za nasvet, kaj narediti iz jabolk, ki
padajo z dreves, delno so poškodovana. Sestra Nikolina ji
je svetovala, naj vse sadje očisti, olupi in nareže na lističe.
Jabolkom lahko doda kakšno hruško ali slivo. Po želji
posladka ali doda limonin sok ter pokrito in počasi duši,
da se omehča. Iz tega lahko pripravi poobedek, sladico (z
dodatkom sladoleda), lahko pa še vroče nalaga v kozarce
in konzervira ter čez leto uporabi za različne sladice,
npr. za jabolčno pito. Možnost pa je tudi, da poslušalka
pripravi jabolčni zavitek. Ko je zavit, ga preloži na folijo in
zamrzne. Ko ga bo potrebovala, ga lahko zamrznjenega da
v pečico, čas peke se bo podaljšal za petnajst minut.
Slivova marmelada brez sladkorja
Dobro zrele slive očistimo, izkoščičimo in zmeljemo ter
kuhamo v loncu ali spečemo v pečici. Med mešanjem
oz. pečenjem, kar traja uro in pol, večkrat premešamo
ter preden naložimo v kozarce naredimo poskus (žličko
marmelade damo na krožnik in potegnemo po sredini - če
ostane narazen, je kuhanja dovolj).
Marmelada iz grozdja
Grozdje očistimo in skuhamo v majhni količini vode. Nato
ga »spasiramo«. Dobljeno kašo skuhamo, lahko dodamo
še kakšno jabolko, po okusu sladkamo (20 dag na 1 kg
sadja). Naložimo v kozarce ...
Domač jabolčni kis
Sveža jabolka narežemo na tanke rezine in dajemo v
večjo posodo, lahko tudi v sod. Po 25 l jabolk potresemo
1 kg sladkorja, dolijemo vodo in premešamo. Kis lahko
naredimo tudi iz tropin jabolk, ki smo jih stisnili za
sok. Damo v posodo ter pokrijemo s prtom, da se malo
ogrejejo. Potresemo z 2-3 kg sladkorja ter zalijemo z vodo.
Nato pustimo in čakamo, da nastane kis.
Hranjenje v hladilniku
Koliko časa lahko hranimo jedi (enolončnice, praženi
krompir, skuhane torteline, špinačo), je zanimalo
poslušalca. Sestra Nikolina je poudarila, da če nam jedi
ostanejo, jih je nujno čim prej ohladiti, dati v posodo, ki jo
dobro pokrijemo ter damo v hladilnik. Potem pa je od jedi
do jedi različno - nekatere je dobro pojesti že naslednji
dan, druge pa lahko ostanejo dlje.
14
Domači ajvar
Uporabimo dobro zrel paradižnik, lahko pa tudi
kakšnega, ki je še malo zelen. Operemo ga in zmeljemo na
mesoreznico ter obesimo v vrečko iz blaga, da se tekočina
odcedi. Naslednji dan očistimo in zmeljemo paprike. V
kozico damo paradižnik, papriko in zmleto čebulo. Vse
skupaj naj se kuha približno dve uri. Nato posladkamo,
solimo, prilijemo olje (2-3 dl). Vmes preverimo, če je že
kuhano in kakšen je okus. Po želji lahko dodamo tudi
feferon. Na koncu dodamo še gorčico in nato vložimo v
vroče kozarčke, ki jih dobro zapremo.
Kisanje zelja
Poslušalka je vprašala, kako naj se loti ribanja zelja in ali
je pomembno gledati ob tem na luno. Sestra Nikolina ji
je odgovorila, da mlaj vpliva na vsa živila, na ena bolj, na
druga manj, zato se izognimo temu dnevu in še dvema
dnevoma prej in potem. Pred ribanjem si pripravimo
mešanico soli, kumine in zrn popra. To potresemo po dnu
posode, nato po plasteh nalagamo naribano zelje (vsako
plast dobro pretlačimo z rokami ali z nogami), vsako
potresemo z omenjeno mešanico. Lahko dodamo tudi
kakšen lovorov list, ni pa nujno, dodali ga bomo lahko
med kuhanjem. Soli dodamo dva odstotka (za 1 kg zelja
2 dag soli). Pokrijemo s platneno tkanino in pokrijemo
s pokrovom ter obtežimo. Po potrebi prilijemo vodo.
Zelje se hitreje okisa v toplejšem prostoru, postopek traja
približno tri tedne. Redno menjamo vrhnjo plast vode, na
kateri se nabira mrena (pranje zelja).
Uporaba čebule, ki gnije
Kaj narediti s čebulo, ki gnije, kako jo je možno uporabiti, je zanimalo
poslušalko. Sestra Nikolina ji je svetovala, naj jo očisti, opere, odcedi in z
nožem nareže. Nato jo praži na maščobi, vmes pomeša in posoli, da dobi
zlatorumeno barvo. Vročo nalaga v kozarce, ki jih dobro zapre in nato se
pokrita počasi ohlaja. Shrani jo v shrambi, odprt kozarec pa hladilniku.
Čebula za golaž
Koliko čebule se potrebuje pri golažu, je zanimalo poslušalca. Sestra
Nikolina mu je svetovala, naj za 1 kg mesa uporabi 30 dag čebule. Narezano
naj da na maščobo, doda sol in 1 dl vode. Čebula se bo najprej kuhala, ko bo
voda izhlapela, pa se bo začela pražiti in takrat že lahko doda meso. Praži,
da meso zadiši. Po okusu soli, doda lovorjev list in v majhni količini vode
naj se meso mehča.
Shranjevanje kostanja
Če ga želimo pozimi speči, ga lahko damo
v skrinjo; če pa želimo uporabiti kuhanega,
ga zdaj posušimo, potem pa ga bomo pred
kuhanjem namočili. Lahko ga tudi na pol
skuhamo, olupimo in zmeljemo ter naložimo
v kozarce za nadev.
Nadev iz kostanja
Kostanj olupimo in skuhamo v mleku, nato
ga damo v mešalnik, da dobimo kremasto
osnovo za nadev za rogljičke, buhtlje, potico,
rolado ...
Nasveti s. Nikoline
v Avdio arhivu, tudi
v obliki podcasta.
Storitev je na voljo
brezplačno.
Recepti in posnetki
iz preteklih let so
na voljo na posebni
spletni strani.
15
Ne vem, kaj sem čakal več kot deset let
Piše: Rok Mihevc
Namreč, da sem se le udeležil radijskih počitnic. Priznam,
do zdaj sem se vedno izgovarjal, da pač ne gre.
Najprej sem imel za izgovor študij, pozneje poletno delo,
ki ga na kmetiji ni malo, državno folklorno srečanje ali
pa sem že našel kaj "prepričljivejšega”. Skoraj vsakoletna
prigovarjanja do zdaj niso obrodila sadov, letos je bilo
drugače. In niti za sekundo mi ni žal, da sem junijske
poletne dni preživljal v Romuniji, v družbi super
sodelavcev, vodičev in voznikov, predvsem pa seveda
najboljših in najbolj srčnih počitnikarjev.
Prva trema na avtobusu je minila, še preden smo prišli
do madžarske meje. Drugače niti ne gre, širokosrčnost
počitnikarjev te povsem razoroži in celo največji dvomi
izginejo. In na koncu ugotoviš, da je pravzaprav najhujši
stres radijskih počitnic razdeljevanje počitniških majic.
Čeprav je bila vožnja v Romunijo dolga, v eno smer
smo prevozili več kot 1600 kilometrov, je ob molitvi,
predstavitvi radijcev in vodičev, poslušanju različnih
oddaj in glasbe ter ob prepevanju in tudi »podkožnem
premišljevanju«, minila hitro.
Naš cilj je bil torej Romunija, ki se razteza od Panonske
nižine preko Karpatov do Črnega morja. Zasidrali smo
se ob romunskem mestu Venus, ki je znano turistično
in zdraviliško mestece na obali. Bili smo torej daleč
od doma, a smo ga radijci poskusili ustvariti tudi na
radijskih počitnicah. Nikoli ne bom pozabil presenečenih
in hvaležnih pogledov, da smo pripravili pravi slovenski
večer. Ko smo pred vhodom v dvorano stali v “špalirju”
in počitnikarje pričakali z vriskom, kruhom in soljo po
staroslovanski navadi, so se oči svetile in nasmeh se je
raztezal do ušes. In ni bilo treba veliko. Samo nekaj listov
A4 formata in kovček, poln slovenskih noš. No, za piko na
i smo radijci še zaplesali splet belokranjskih plesov.
Moj oseben pogled na radijske počitnice vam najbolje
pokažem skozi fotografije. Vse si lahko ogledate na naši
spletni strani. Se pa že veselim naslednjih počitnic.
16
Med romunskimi vinogradi
Radijci in vodiči v ambientu turškega lokala
»Primorski« avtobus pred mogočno zgradbo parlamenta v Bukarešti
Z vami naj podelim še nekaj razmišljanj sodelavcev
Lidija Zupanič: »Lepo je iz leta v leto videvati znane
obraze in z njimi znova pokramljati. In vsako leto je
veliko veselje videti nove obraze, jih spoznati in sprejeti v
krog poznanstev, v počitniški krog radijskih poslušalcev.
Hvaležna sem, da imamo priložnost pokazati tudi druge
talente, ki preko radijskih valov niso vidni. Hvaležna sem
za vsak znani obraz, vsak nov obraz, vsako zgodbo, ki jo
piše življenje. Vse našteto me izjemno bogati in iskrena
hvaležnost, ki sije iz obrazov udeležencev počitnic, mi daje
»bencina« za naprej.«
Alen Salihović: »Vesel sem, da lahko skupaj s poslušalci
odkrivam nove kotičke sveta. Vedno se poučim o čem
novem, še bolj poučna pa so njihova dojemanja radijskega
programa. Čeprav so tretji dan počitnic zaznamovali
rezultati evropskih volitev in posvetovalnih referendumov,
ob tem ni manjkala razprava o prihodnosti naše države.
Kam gremo, kje smo in na kakšen način izboljšati razmere.
Zavedam se, da to ne bo mogoče čez noč, a optimizem naših
počitnikarjev, ki niti za trenutek niso pozabili na dogajanje
v domovini, mi daje upanje, da pride trenutek, ko se bodo
razmere vendarle izboljšale.«
Jure Sešek: »Fraza, ki zveni obrabljeno, pa popolnoma drži:
vsi za enega, eden za vse. Preživeti nekaj dni s sodelavci
v drugem okolju, ne le ob radijskih nalogah, garati in se
zabavati, je blagoslov. Hvaležni smo zanj. Biti z direktorjem
v kratkih hlačah, z novinarjem, ki se prelevi v režiserja, s
tehnikom, ki postane “stand up” komik … Kako že pravijo?
Neprecenljivo!«
Izidor Šček: »Grem, torej sem. Tako bi lahko parafraziral
znani Shakespearov izrek, ko se na radijskih počitnicah
zvečer z mislimi zapodim skozi dan, ki je za menoj. Vsak
je bil po svoje bogat in nepozaben, poln srečanj, novih
spoznanj, pozdravov in nasmehov ter informacij kar tako.
Vsak dan je pustil za seboj tako bogato sled, da sem vedno
znova čutil, kot bi se svež veter ujel v mojo na trenutke
pojemajočo žerjavico življenja.«
Nataša Ličen: »Tradicija počitnic se odraža skoraj v hipnem
odličnem razpoloženju, ki je zavelo med nami. Nasmeh in
pozdrav sta se hitro razpršila in na »moji petki« smo bili že
po sedmi uri v veselju uglašeni.«
Radijci smo v Romunijo prinesli Slovenijo
Matej Kržišnik: »Ko smo že mislili, da ne more biti bolje,
smo se znašli na degustaciji vrhunskih romunskih vin.
Poleg uživanja v odličnih okusih smo se zabavali ob zvokih
romunske folklorne skupine, ki je igrala tako veselo, da so
zaplesali celo tisti z dvema levima nogama.«
Urša Sešek: »Sprememba dojemanja ob istih dejstvih.
Voda, ki je bila nekaj trenutkov nazaj v naših očeh umazana
kanalizacija, je postala zdravilna. V vodo, v katero nismo
hoteli položiti niti prsta, smo se zdaj usedli in se namazali
z njenim blatom. Voda, ki je smrdela po gnilih jajcih, je
postala balzam za kožo. Pa sem se zamislila. Ko sem se (so
me) prepričali, da je nekaj dobro zame, ko sem začela verjeti
v zdravilno moč, me smrad ni več motil. Nisem bila več
zaskrbljena, le hvaležna. Da bi se le znala tako prepričati
tudi ob drugih skrbeh. Da bi le pustila, da mi ob tem
pomagajo bližnji.«
Marjan Bunič: Romuni so žilav narod. In generacije, ki
imajo na svojih hladilnikih zataknjenih vedno več fotografij
svojih mladih, ki niso zmogli več čakati, ampak so se izšolali
in odšli v svet. Beg možganov in mlade krvi. Nepovratni,
pravijo. Pa se sprašujem: Dragi prijatelji Romuni, bo še
enkrat zaplapolala vaša kri starih Rimljanov in boste zmogli
kljubovati neoliberalističnim norostim zahodnega sveta ter
grabežljivim krempljem kapitala ali boste tudi vi počasi
prodali svojo dušo in deželo? Cerkvice, majhne in velike,
v ravnicah in na planotah, ki so videle marsikaj, doživele
marsikaj, me navdajajo z optimizmom. Romuni, prevzeli ste
me, zato navijam za vas.«
Jutranja telovadba na obali Črnega morja
Zanimiva kulisa med
raziskovanjem mesta Temišvar
17
Tone Gorjup: »Z ladjo smo se zapeljali skozi mokrišče
Donave, opazovali ptice, od kormoranov do pelikanov, slutili
bližino Ukrajine, ki je bila le nekaj kilometrov oddaljena
od nas, in doživeli nevihto, ki je zabrisala turistični pridih
našega obiska. Donava in Črno morje, polna skrivnosti in
nepričakovanih odkritij, sta biser Njegovega stvarstva.«
Franci Trstenjak: »Našim počitnicam so dan za dnem
dajale pravo smer in pravega vetra svete maše. Res so
prava dodana vrednost, ker se dobro zavedamo, da je le z
Bogom vse lažje in boljše, predvsem pa smo deležni obilnih
blagoslovov.«
Romunija je znana po urejenih cvetočih vrtovih tudi sredi mesta
Duhovno vodstvo – Drago Cvetko, Franci Trstenjak in Andrej Mulej
Skupinska fotografija vseh udeležencev zadnji dan
Kot veliki kanarčki smo bili videti
udeleženci na dan počitniških majic
18
19
Matic Vidic: Danes lahko zaradi
svojih preizkušenj pričujem in
pomagam ljudem
Sredi aprila je v trebanjskem domu kulture potekal prvi talk show z naslovom Moja vera, ki sta ga pripravila
kristjan in znani dramski igralec Pavle Ravnohrib in stalni diakon novomeške škofije, ki sebe rad imenuje
tudi »romski misijonar«. Matic in Pavle želita s svojimi t. i. talk showi prebujati Slovenijo in ljudi spodbujati k
osebnemu razmišljanju o veri, vesti in pogumu. Pavletova modrost in Matičeva mladost sta se srečali letos v
sklopu Svetopisemskega maratona v Šenčurju, gostili pa smo ju tudi v oddaji Srečanja. Z njima se je pogovarjala
s. Meta Potočnik. Če imate možnost in priložnost, ponudite ta pogovor v branje mlajšim generacijam.
Uredila: Mirjam Judež
Obiskovalce svojega »dialoga« na svojevrsten način
pozivata k izražanju vere, delita svoje izkušnje, o veri
govorita brez sramu. Kako sta prišla na zamisel, da
takole pričujeta?
Matic: »Kmalu po tistem, ko sva se spoznala na
Svetopisemskem maratonu, sva po delovanju Duha
ugotovila, da želiva spregovoriti. Jaz kot diakon, katerega
prostor ni vedno pri oltarju, ampak na pragu cerkve,
kjer vabim ljudi v cerkev. Treba je iti ven pričevat, vabit,
predvsem pa opogumljat. Kristjani se vedno počutimo
odmaknjene, da nam mora biti nerodno govoriti o veri,
sram nas je, zato sva se vprašala, kaj lahko midva kot laika
narediva v tej smeri, da ne bi bilo vedno vse na posvečenih.
Tako je prišla ideja o talk showu, kar je zanimiv koncept za
mlade in starejše. Namenjen je široki populaciji. Ko hodiva
po Sloveniji, želiva ljudi opogumiti za pričevanje. Ko
bomo začeli pričevati, bo tudi sram, ki nam ga želi družba
na vsak način vcepiti, da smo manjvredni, drugorazredni,
da smo nekje zadaj, izginil. Svet danes tako zelo potrebuje
vero, vest. Ta kultura je kultura brez vesti. Če bo vsak na
svoj način začel izražati svojo vero, je velika verjetnost, da
bomo naredili korake v lepši svet.«
Pavle: »Ljudem je treba dati predvsem pogum. Zlasti
mladim, ki težko pričujejo o veri. Sam sem doma s
podeželja in vem, kako je bilo, ko sem prišel v ljubljanske
šole. Že tako ali tako je otrok, ki prihaja s kmetije,
stigmatiziran, če govori v narečju, je predmet norčevanja.
Če hodi v cerkev in je veren, ima zakramente, pa sploh.
Ko človek postane javna osebnost, v Sloveniji ni enostavno
pričevati za vero. Jaz to zavestno počnem, pa čeprav imam
potem težave.«
Midva želiva biti
influenserja za Boga.
Ali ima publika možnost postaviti kakšno vprašanje?
Matic: »S Pavletom sva se odločila, da bova previdna.
Imava enourni program, v katerem je tudi kulturni vložek.
Malo recitirava Prešerna, malo se šaliva, ni potrebe po
še čem. Poskušava biti jasna, predvsem zelo iskrena, ne
želiva biti pomembna midva, ljudi želiva spodbuditi,
da si vsak odgovarja na vprašanja sam. Težava je, ker si
ljudje ne odgovarjajo na vprašanja sami, ampak jim vse
servirajo drugi. Rad se navezujem na Viktorja Frankla. Mi
smo vedno poklicani na odgovornost, ker smo svobodni.
Odgovornost zahteva odgovor. Podobno je pri vzgoji: če
20
ne bo starš pomagal otroku pri reševanju težav in mu
ponudil odgovorov, mu bo odgovore ponudila oz. mu
»pomagala« okolica, ki pa ni vedno najboljša. Zato je
potrebno, da vprašanja naslovimo na Boga. To je najina
pot. Duh naj odgovarja. Danes ljudje iščejo instant
odgovore v medijih. Ti so danes zelo agresivni, ne pustijo
mi, da bi Duh v meni spregovoril. Vse mora biti že vnaprej
jasno podano, mora biti vodeno, na koncu pa izgubim
samega sebe, sem zmeden, ne znam se najti. Pomembno
je, da iščemo odgovore v Svetem pismu. Cerkev je danes
tista, ki preko evangelija, evharistije, Jezusa, stopi v nas
in daje odgovore na ta vprašanja. Midva ne želiva ljudi
nasičiti in odgovarjati na vprašanja, ampak poveva, kako
midva iščeva odgovore. Kot terapevt poudarjam, da je
pogovor premalo, prave rane celi samo Bog. Mi se lahko
pogovarjamo dve leti, ampak prave rane celi Bog, drug jih
ne more.«
Veliko je prestrašenih ljudi,
tesnobe, ampak z Jezusom
te nima biti česa strah. Jezus je
dal hudiča na verigo. Z Njim imam
občutek, da bo vse v redu, da bom
vsega obvarovan.
Pavle: »Danes so mediji vsemogočni. Nimamo več svojega
mišljenja, svojega odnosa, vse nam servirajo, ker je to
najlažje. Bistvo pa je evangelij, kjer sam Jezus pravi: Kadar
pa vi molite, pojdite na sámo in Oče vas bo tam videl. Moč je
v molitvi, ki je nihče ne vidi in ne sliši, le Vsemogočni Bog.
Jaz prisegam na to. Je pa težko. Tudi to je del pričevanja
in oznanjevanja, da se ljudje zavedajo, kakšno moč imajo
mediji.«
Če že pričujeta o svoji veri, kje je izvor vaše vere, Matic?
»Bog vedno boža trpečega človeka. Mene sta najbolj
zaznamovala mamin samomor in očetov alkoholizem. Iz
tega je izhajalo, da sem moral nekje poiskati prave starše.
Pri meni sta starševsko vlogo prevzela Bog in Marija.
Imam milost, da imam s. Pijo Marc, notredamko, ki moli
zame že 30 let. V 1. razredu pri verouku mi je rekla: Matic,
Bog ima zate posebne namene, zate bom molila vsak dan.
Takrat še nisem čisto razumel njenih besed, mislil sem
si: Saj nima drugega za početi, pa naj moli. Potem smo
se preselili, čez 5 let sem jo srečal na Brezjah, kjer mi je
rekla, da še vedno vsak dan moli zame. S. Pija je izmolila
moje diakonstvo, mojega sina, ki sva ga z ženo kar sedem
let čakala. S. Pija je bila zelo pomembna na moji poti,
ker doma nismo živeli vere na tak način, kot bi si želel.
Molitev ni bila prisotna, sveto mašo sem obiskoval tako,
da so me dostavili do cerkve. Odkar sem oče, vidim, da
je družina cerkev v malem. Občutek, da te ima nekdo
neizmerno rad, ti daje moči v življenju. Evangelij pravi:
Gospod, h komu naj gremo, besede večnega življenja imaš.
Saj ni alternative, vse drugo vodi v depresijo, agresijo,
odvisnosti, v uničenje človeka. Človek lahko živi polno le
v odnosu. To spoznavamo po kosih v življenju, spoznanje
nam ni dano naenkrat. Malo po malo, ker če bi bilo preveč,
Matic Vidic, specializant logoterapije,
stalni diakon in terapevt, je človek
z izjemnim poslanstvom. Svoje
življenjske preizkušnje, vključno
z družinsko travmo, je preobrazil v služenje
drugim, zlasti Romom. S predanim delom v vojski,
pastoralnem okolju in kot terapevt izkazuje močno
vero ter ljubezen do sočloveka, prizadevajoč si za
ozdravitev duhovnih ran.
je kot sirup, ni okusen, če ga ne razredčimo. Ko se mi je
zgodila ta družinska tragedija, sem se edino v cerkvi čutil
sprejetega, varnega, normalnega. Jaz nisem nikoli čutil, da
je z mano kaj narobe, da mi kaj manjka, da me kdo ni imel
rad in me je kaznoval. V naši veri je nekaj najlepšega, ker
mi ne trpimo, mi darujemo. V našem življenju ni trpljenja,
je samo daritev.«
Po taki preizkušnji bi marsikdo rekel: »Če bi me Bog imel
rad, tega ne bi dopustil«, in bi se odvrnil od cerkve. Vam
pa je po milosti uspelo, da se kljub preizkušnjam v cerkvi
pri Bogu počutite doma.
»Imam slabovidnega prijatelja, ki ga obiskujem, le
dvoodstoten vid ima. Sem ga vprašal, če je kaj jezen na
Boga, ker ne vidi, če kdaj moli za čudež, da bi spregledal?
Pravi: Jaz sem tako vesel, da vidim vsaj malo, in vse bi dal,
da bi mi Bog ohranil vsaj ta dva odstotka. To je ta preobrat.
Ni pomembno, kaj jaz pričakujem od življenja, od Boga,
pomembno je, kaj življenje, Bog pričakuje od mene. Saj
to ni kazen. Jaz danes lahko zaradi svojih preizkušenj
pričujem, ljudem pomagam, ker vsakega čutim in
razumem, vem, kaj pomeni, ko si ranjen, ko ne veš, kako
naprej, ko ostaneš sam. Ljudje mi lažje zaupajo svojo
bolečino, ker vejo, da jih nekdo na drugi strani razume.
Kako bi mi, kristjani, pričevali za Jezusa, če ne čutimo, da
nas ima neskončno rad?«
Naju je nagovoril Jezus. Ali
dovoliš, da nagovori tudi tebe?
Matic, kakšna je vaša izkušnja Jezusa?
»Predvsem prijateljstvo. Od mladih nog se spomnim, da
sem se v postelji pogovarjal z Njim, Ga prosil za pomoč. Bil
sem edinec, nisem imel nikogar drugega, Jezus je bil moj
prijatelj. Življenje je dobilo smisel s tega vidika, da nisem
sam. Svet danes zastruplja strah, kaj in kako bo. Veliko je
prestrašenih ljudi, tesnobe, ampak z Jezusom te nima biti
česa strah. Jezus je dal hudiča na verigo. Z Njim imam
občutek, da bo vse v redu, da bom vsega obvarovan.«
Pavle, kako pa vi in vaša vera? Se tudi vi ničesar več ne
bojite?
»Matic ima širši pogled od zunaj, zelo urejen, ker je
terapevt. Tudi jaz bi ga rad imel, pa se ukvarjam bolj s
samim seboj in svojimi težavami. Meni je Vsemogočni dal
v genski strukturi upor. Jaz nisem čredni človek, pa ne da
21
bi se hvalil s tem, grem proti vetru, proti toku vode. Spet
se navezujem na Jezusa, ki reče: Bojte se tistih, ki vam bodo
dušo vzeli, ne tistih, ki vam bodo vzeli življenje. Ponavadi
se ljudje ukvarjamo z eksistenco, vsakdanjim življenjem,
ne bom dobil službe, ne bom napredoval, ne bom mogel
na dopust … Jaz sem imel zelo revno otroštvo. Nismo bili
lačni, drugega pa ni bilo. Iz otroštva mi je ostalo to, da
bom stara leta preživel, če bom imel nekaj za jest in če
pozimi ne bom zmrznil. Človek za eksistenco ne potrebuje
veliko, vse ostalo je balast. So pa težave. Sem javna oseba
in v Sloveniji je javnim osebam dirigirano, da je vera
zasebna stvar, o kateri ne govorimo, se na ta način ne
kažemo. Jasno mi je bilo, da ko sem bil na javni TV, tam
nisem direktno govoril o Jezusu, a vedelo se je, kdo sem.
Ker sem bil priljubljen, sem vedel, da ne bodo dopustili, da
bi bil idol otrokom nekdo, ki hodi v cerkev, ki je veren, ker
se bodo tudi otroci hoteli identificirati z njim. Sem zelo
povprečen kristjan, rekel bi, da sem celo slab kristjan, a
vendarle me ni sram tega priznati.«
Družba je precej pesimistična …
Matic: »Naša kultura si na vsak način želi žalostnega
človeka, ki je zapuščen, ranjen. To je najboljši potrošnik.
Zato mladi influenserji promovirajo nedosegljivo: draga
potovanja, denar, nobenega dela, menjave partnerjev,
izkazovanje svoje najboljše podobe. Na drugi strani
imamo mladega človeka, ki ne more tega doseči, imeti,
zato pade, je žalosten. Kako se bo bolje počutil? Tako,
da gre kaj kupit. Mediji promovirajo samo grozne stvari,
tragiko, nekaj nedosegljivega, posebnosti, saj to človeka
pahne v žalost, ko ne more več nikamor. Zato vera ni
sprejemljiva, ker veren človek ni žalosten človek. Če bi
bil človek vesel, se celoten koncept potrošništva poruši,
destabiliziramo družbo, državo. Človek srednjega veka
je imel težave na telesni ravni, človek novega veka se ni
mogel izražati npr. seksualno, psiha ni bila izražena (danes
s tem nimamo težav), danes imamo pa težave izražati se
duhovno. Posledice se kažejo na psihološki in telesni ravni.
Zato so bolečine v križu, težave s kožo, žalost, obup …
Resnične težave so, ker ne govorimo, ne izražamo, ne
dopuščamo duhovnega v človeku.«
Pavle: »Vladarji hočejo žalostnega človeka, da jemlje
nadomestke, droge, spremeni spol, potem se bomo pa dali
zastrupiti, ker se nam ne bo dalo živeti. Ko bomo stari in
onemogli, ni več nikogar, ki bi nam dal osnovne stvari,
ampak je tam igla. To je posel. Star človek samo stane in
ta denar odteka, družba pa postaja vedno bolj krvoločna.
Prav opažam to diskrepanco pri mnenjskih voditeljih in
politikih. Prizadevajo si za mir v svetu, obsojajo nasilje,
istočasno pa promovirajo splav in evtanazijo. Ženske
aktivistke govorijo: Jaz odločam o svojem telesu, ampak v
meni je neko drugo telo, ki pa nisem jaz, in ne morem
odločati o njem! Svojo vlogo vidim v tem, da opozarjam
ljudi na to zlorabo. Zdi se mi, da novodobno krščanstvo
hoče postajati new age krščanstvo, češ, sicer hodim v
cerkev, sem pa za evtanazijo, splav, Bog je povsod. V
Svetem pismu in Božjih zapovedih je jasno zapisano, kaj se
sme, kaj ne. Neki sodobni teologi ne priznavajo več satana.
Pavle Ravnohrib je dramski igralec, znan
po številnih dramskih vlogah, predvsem
pa po dolgoletnem vodenju oddaje Male
sive celice na RTV Slovenija. Njegov
prepoznaven glas je dal besedo številnim poglavjem
Svetega pisma. Igral je v številnih filmih, radijskih
igrah in televizijskih serijah, slišimo ga v številnih
oglasih in animiranih filmih. V letu 2015 se je kot
kristjan izpostavil na strani nasprotnikov Zakona
o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski
zvezi in družinskih razmerjih, kar je imelo posledice
na njegovo delo na RTV Slovenija.
Ampak v Svetem pismu, v evangeliju piše, da je Jezus dal
satana na verigo. Satan je premeten, hudi duh nam vedno
dá fast food (hitre) rešitve.«
Iz bolnega Duha izhaja bolna duša, psiha in bolno telo.
Vera je področje duha. Kako lahko Jezus ali kdorkoli, ki
je srečal Jezusa, nagovori te žalostne ljudi današnjega
časa?
Matic: »Naju je nagovoril Jezus. Ali dovoliš, da nagovori
tudi tebe? Tu je predvsem ta del: odpri se, spoznaj. V
življenju nam glava večkrat nagaja, razum pravi: ne moreš,
ampak nečemu se pa moraš odpreti, nekoga moraš imeti
rad, nekomu moraš pustiti, da osvetli tvoje življenje. Ker
ni druge poti. Bogu hvala, da je odprta in vsakega čaka.
Gospod vsakega čaka: Pridi, Jaz sem tukaj.«
Gotovo osrečuje ljudi, ki so prazni, otopeli, žalostni,
brez smisla. Problem je, da se ljudje ne poglabljamo, niti
ne preberemo več knjige, le drsamo po telefonu in to je
največ, kar uspemo. Kako priti blizu človeku, ki je tako
globoko v tem?
Matic: »Jaz imam poslanstvo, milost, da lahko delam
z Romi. Vedno pravim, da so to najbolj uničeni,
zaznamovani, zlorabljeni in zapuščeni ljudje. Tu se jaz
učim, kako nagovoriti človeka, ki ne vidi smisla, ki ne služi
nobenemu, ki nobenemu nič ne pomeni, nima nobene
vloge. To so najtežja vprašanja. To smo mi ustvarili, da ne
morejo biti za nič koristni. Vzeli smo jim dostojanstvo, in
ko človeku vzameš to, mu vzameš življenje. Tu se začne
ta pot. Danes človek ne ve, zakaj bi sploh še bil, obstaja
bivanjska praznina ali brezverje. Išče terapevta. Danes
ljudje ne hodijo več k spovedi, ampak k terapevtom.
Včasih si delal z zemljo. Vse tegobe človeka gredo ven, če
delaš na njivi, imaš stik z zemljo. Danes ta stik človek išče
drugje. Ko se pogovarjam z Romi, marsikdo reče: Vse gre
narobe. Pravim: Potem nekaj ne delaš prav. Iščemo pot,
kako delati prav, rečem, da se bo treba pogovarjati o veri
in Bogu. O, to pa ne. Ko se enkrat človek odpre Bogu, se
zgodijo čudeži. Takrat vse dobi pravo mesto. Zato pravijo:
Kdor ima Boga na prvem mestu, je vse na pravem mestu.«
Kje začeti? Zdi se, da je vest zakopana …
Matic: »Bil sem na predavanju Vesne Vuk Godina, ki je
rekla: Današnji človek nima več vesti, to nas bo pokopalo.
22
Človek brez vesti propade. Rim brez vesti je propadel. Kdo
pa vzgaja vest? Gospod. 10 Božjih zapovedi je osnova za
vest. Vest je vedno povezana z Bogom, ker je to Božji glas v
nas, telefonček, ki mu prisluškujemo. Če imamo čisto vest,
bolje slišimo Sv. Duha, vse njegove navdihe. Težava je,
ker vest konstantno uspavamo. Češ, jaz bi že šel v cerkev,
če ne bi imeli duhovnikov, ki delajo to in to. To je čisto
uspavanje, manipulacija vesti. Kdo si želim biti jaz? Jaz si
vsak dan pišem svoj nagrobni kamen. Sem pripravljen, da
na njem piše kaj lepega, da je tu človek, ki je živel polno
ljubezen? Vest hrepeni po tem, da bi postal polna ljubezen,
podoba Gospoda, da se Gospod preko mene izraža. Na
koncu je moja naloga, da se vprašam, če sem zares podoba
Gospoda, ker če nisem podoba Gospoda, podoba česa pa
sem? Vsega drugega in na koncu skušnjavca. Z vsakim
dejanjem se odločam, ali bom podoba hudiča ali angela.«
Dajmo se izražati, povezovati,
oblikovati občestvo, v katerem
drug drugega bogatimo. To je naša
pot, kjer ni žalosti, je le veselje in
pričakovanje. In dajmo se zavedati, da
nam je lepo. Nam je lepo, nič nam ne
manjka!
O veri bi se dalo še veliko povedati, ljudje še nekako
verjamejo, »da nekaj je«, ko začnemo govoriti o Jezusu,
nauku cerkve, se pa počasi ustavi …
Matic: »Trdno verjamem, da je čas, da se povežemo. Če
bomo povezani, bomo jasni, slišani. Potrebujemo novo
občestvo. Mislim, da nas je ogromno, ki želimo živeti po
vesti, smo solidarni in se želimo izpostaviti, da smo verni.
Oblikovati se mora to novo občestvo. To je najin korak, da
oblikujeva to občestvo, da vabiva, da nas je veliko, da se
Pavle Ravnohrib in Matic Vidic, foto: Rok Mihevc
opogumljamo med sabo. Mi imamo težavo, ker mislimo,
da smo manjšina. Mi že vse imamo! Lahko imamo kaj več
kot dar vere, zastonjski dar vere? Da sem obvarovan vsega,
da mi bo naloženo toliko, kolikor bom lahko nosil, da
me Nekdo neizmerno ljubi? Ali potrebujemo še kaj več?
Zato dajmo se izražati, povezovati, oblikovati občestvo, v
katerem drug drugega bogatimo. To je naša pot, kjer ni
žalosti, je le veselje in pričakovanje. In dajmo se zavedati,
da nam je lepo. Nam je lepo, nič nam ne manjka!«
Pavle: »Vrnil bi se na čisti začetek, ko je Matic povedal,
kako je zanj molila s. Pija. Molitev gore premika, tega
se moramo zavedati vsi. Moliti, moliti vsak dan. Če je
molitev iz srca, iskrena in namenska, zagotovo obrodi
sadove. Molitev je najmočnejše orožje, ki ga imamo.«
Jubilejni
Radio Ognjišče d.o.o., Trg Brolo 11, Koper. Foto: Pexels.com
GALA KONCERT RADIA OGNJIŠČE
17. november, 2024
Gallusova dvorana, Cankarjev dom, Ljubljana
Veseli in hvaležni smo, da bomo z nami sami vrhunski izvajalci:
simfonični orkester Cantabile pod vodstvom Marjana Grdadolnika, Nuška Drašček,
Nuša Derenda, Eva Černe, Manca Hribar, Petra Stopar, Gregor Ravnik, Marko Vozelj, Domen Kljun, Oto Pestner,
Andrej Jerman, Marjan Bunič, radijska zasedba, harmonikarja Martin Juhart in Miha Močnik,
Ansambel Banovšek in Zbor sv. Nikolaja Litija.
Vstopnice že na voljo na blagajni Cankarjevega doma,
prek spleta ter na vseh Petrolovih servisih.
23
Alfi legenda
»Res mi veliko pomeni, da spet lahko
normalno hodim in prepevam«
Uredila: Mirjam Judež
Alfi Nipič. Pozna ga domala vsa Slovenija, ime je znano tudi zunaj naših meja, zlasti v nemško govorečih
deželah. Alfi je izpeljava iz imena Alfonz. Alfi je postal, ko je bil še »čisto mali in tako je ostalo«. Prve
»jerhaste« hlače, srajco in telovnik mu je podaril Slavko. »Ko sem se prvič pogledal v ogledalo, sem se začel
smejati samemu sebi. Danes pa imam v omari skoraj tri noše, ker lahko vedno kje kaj pozabiš.« O hudem
tempu, ki ga je imel ansambel, takole pripoveduje: »Mi smo bili na turneji devet mesecev na leto, 21 dni smo
vsak mesec nastopali po dvoranah. Ves januar smo bili v Berlinu, snemali novo ploščo, julija in avgusta smo
bili pa prosti.« Z Alfijem se je pogovarjal Marjan Bunič.
Rojeni ste bili v Mariboru in to v dramatičnem času. Med
vašim rojstvom so dobesedno padale bombe.
»Stanovali smo čisto blizu glavnega stičišča vseh
železniških prog. Cilj je bil, da se ga v zadnjih trenutkih
vojne zbombardira. Mojo mamo, ki je bila ravno noseča,
so preventivno preselili v klet, rodil sem se med bombnim
napadom. Menda smo bili takrat vsi črni: mama, jaz in
babica. Hvala Bogu se je tako izteklo, da zdaj lahko tule
sedim.«
Ste doma veliko prepevali?
»Včasih smo preživljali večere ob radiu. Luč smo ugasnili,
ker smo varčevali, videlo se je samo oko radia Savica. Če je
bila kakšna takšna pesem, je mama začela prepevati. Imela
je zelo močno, prodorno »štimo«, zelo lep, žameten glas.
Otroci smo prepevali skupaj z njo. V družini smo bili trije
fantje in dve sestri.«
Eno vaših lepih avtorskih besedil z naslovom: Poljane,
dom prelepih dni, gre takole: »Vedno rad vračam se
domov, čeprav ni ulica gradov, da vidim tistih nekaj še
ljudi, ki takrat delili moje so skrbi. Zdaj se spominjam
lepih le stvari.
»Napisal sem ga svoji materi v spomin. Vedno, ko sem šel
na turnejo z Avseniki, sem se prišel poslovit od mame.
Rekel sem: Veš, mama, zdaj pa spet grem. Takrat je imela
kar malo solzne oči. Šla je z mano na cesto, mahala, dokler
me je videla. Čisto počasi sem se peljal do konce ulice, dal
desni »blinker«, še malo počakal, ona pa je še kar roko gor
držala in mahala. To pesem sem napisal za mamo in za
tisti del Maribora, v katerem sem živel od 5. leta starosti
naprej.«
Je bil pa to en drug čas. Ostajajo utrinki, lepi spomini, je
bilo pa tudi težko …
»V naši ulici na Pušnikovi, na Poljanah, ni bilo asfalta,
ampak »šoder«. Najbolj veseli smo bili, ko je deževalo.
Naredili so se potočki, mi smo čepeli z dežnikom in
spuščali ladjice. Otroci smo se znali zabavati tudi na
ta način. Normalno, da se spreminja način zabave iz
generacije v generacijo. Prej je imela vsaka kavarna, vsak
hotel živo glasbo. V Mariboru sem prepeval v zimskem
času tri leta v veliki kavarni, štiri leta v hotelu Slavija in dve
v Astorii. V poletnem času pa od Kopra do Dubrovnika.
Najdlje sem prepeval na Makarski, štiri mesece, julija in
avgusta pa tudi na drugih otokih.«
Kdaj se je začelo vaše glasbeno udejstvovanje?
»Že v srednji šoli sem zapel na kakšni proslavi, spremljal
sem se s kitaro. Takoj po srednji šoli pa sem začel prepevati
bolj zares. Takrat je naokrog hodila ekipa Pokaži, kaj znaš,
v kateri sta bila tudi Jure Robežnik in Mojmir Sepe. Prišli
so tudi na Radio Maribor in iskali talente. Jaz sem bil na
tej avdiciji sprejet in nastopil sem v Sončni uri, v oddaji
tekmovalnega značaja, kjer sem zmagal. Od tega je 65 let.«
To je dano od zgoraj, da
mi glas služi. Dokler mi
bo zdravje dopuščalo, bom pel.
To je moja duša, moje veselje.
Tako so vas odkrili …
»Z glasbo nisem imel nekega resnega namena. Vzporedno
s tekstilno tehnično srednjo šolo sem obiskoval tudi
glasbeno šolo za solo petje pri prof. Končičevi, operni
pevki. Mene je to blazno veselilo. Nekdo me je v dveh urah
prepričal, da grem z njimi na nastop. Rekel je: Mi igramo
v Kopru, rabili bi pevca, ki igra tudi kitaro. Dve uri me je
»masiral«, nato sem šel domov, na skrivaj vzel kitaro, novo
obleko in šel v Koper. Tako sem začel 5. decembra leta
1962 svojo profesionalno pot v hotelu Triglav v Kopru.«
Ko si mlad, se hitro prilagodiš. Vi ste vstopili celo v
televizijsko novinarsvo.
»Imel sem svojo kamero in nekaj stvari posnel. Po
naključju sva se srečala z Benom Hvalo, ki je bil šef
24
Kako je Alfi dobil prvo kitaro?
Mama je varčevala, da mi je prek znancev kupila zelo
priljubljene kavbojke znamke Super Rifle, ki si jih
dobil samo v Italiji. Jaz sem tiste kavbojke zamenjal za
kitaro. Mama je bila zelo prizadeta. Ko je to izvedela,
je samo sedla: A si ti totalno nor? Rekel sem ji: Jaz v
kavbojkah zvečer ne smem peti, če pa bom imel slabe
hlače, jih bo kitara prekrila. To je razumela.
Foto: Rok Mihevc
Alfi je letos izdal avtobiografijo, ki je naprodaj v njegovem muzeju. Zapis o
njegovi 63-letni pevski in glasbeni karieri spremlja 350 fotografij.
dopisnikov in snemalcev na TV SLO. Rekel je: Ti si pa tisto
kar dobro naredil. En novinar se je ponesrečil, zato sem to
delal leto in pol. Kar sem posnel, sem moral presneti na
malo beto kaseto, nesti na avtobusno postajo, avtobus je
peljal do Ljubljane, nekdo s TV je prišel posnetek iskat,
ga nesel v studio, da so ga zmontirali in zvečer je bilo
to že na programu. Po letu in pol me je Beno povabil v
Ljubljano in mi ponudil službo. To bi pomenilo, da ne bi
mogel več igrati z ansamblom. Odločil sem se za glasbo.
Sem pa, če sem kam šel, vedno tudi kaj posnel. Ko sem
šel z ansamblom prvič v Avstralijo, sem vprašal na uradu:
Imate kakšnega snemalca, ki se ga da najeti in koliko to
stane? Je rekel, da 1.500 dolarjev za 10 ur. Čisto počasi sem
šel zamišljen iz tistega urada čez cesto in butnil naravnost
v trgovino s fotoaparati in kamerami. Gledal sem kamero
boljše kakovosti za 1.600 dolarjev. Pa sem si raje kupil
prvo kamero v Avstraliji, dobil enega tam in mu rekel: Ti
samo snemaj z različnim kotom, potem bova pa zmontirala.
Tisto sem lepo naredil in je zlat spomin na moj prvi
obisk Avstralije. Potem sem začel snemati … In snemam
še vedno. Lani sem posnel 24 enournih oddaj: Alfi po
Sloveniji. Ponudil sem jih vsem regionalnim televizijam in
nekatere so jih kar dvakrat, trikrat ponavljale.«
Potem ste se usmerili h glasbi.
»Ja, ampak sem ostal pri tehniki. Moja največja želja je
bila, da si po Avsenikih uredim svoj tonski studio, kar
nama je s sinom Dejanom uspelo. On ima velike zasluge
za moje delovanje po Avsenikih. Ogromno mi je pomagal,
največ pri ozvočenju. Zdaj lahko narediš tonski studio
v vsaki dnevni sobi, samo prave aparature potrebuješ.
Po 22 letih sem rekel Dejanu, da prenehava, sem si pa v
Mariboru naredil TV studio. Še vedno me vleče v to delo,
posnel bom 20 novih TV oddaj.«
Letnica 1973 je bila prelomna v vašem življenju. Takrat
se je zgodilo veliko stvari. Pri 30 ste izdali prvo veliko
ploščo.
»Pri prvi plošči z naslovom Sedem hudih let sta največ
sodelovala Dušan Velkavrh in Berti Rodošek. Pri drugi
pa sem že skoraj vse sam naredil. Promocijo sem imel v
mariborskem hotelu Slavija, kot vodja je sodeloval Rado
Časl. Prepeval je tudi New Swing Quartet, del katerega
sem bil eno leto, ko je šel njihov član k vojakom. Oto me je
prosil, če bi pomagal.«
Leta 1973 se začne tudi neverjetna zgodba z Avseniki.
»Bil sem na vajah za nek festival v SNG Maribor. Pojavil
se je gospod Kušar, ki je bil direktor Radia Maribor in
svak Slavka Avsenika: Alfi, bi prišli malo ven za trenutek,
rad bi vam predstavil svojega svaka. Takoj sem prepoznal
Slavka Avsenika. Rekel je: Imam eno kratko vprašanje, ker
vidim, da imate vajo. Naš pevec odhaja. Ko sem vas videl
na televiziji, mi je padla ideja, če bi bili voljni vsaj pomagati
ansamblu za določeno obdobje, dokler ne dobimo pevca.
Všeč mi je vaša barva glasu. Šel sem v studio Helidon,
Slavko je rekel, da bomo za vajo nekaj posneli, nisem pa
vedel, da bo to snemalo več pevcev. Po dveh mesecih me
je Vilko poklical, da so se odločili zame. Malo sem bil
začuden, ker nisem vedel, da nas je bilo več v igri. Vprašal
me je, če bi se lahko v kratkem znova oglasil v Ljubljani
,in povedal, da bodo vzeli še eno pevko. Marsikdo ne ve,
da je bila takrat izbrana Neca Falk. Zakaj se je kasneje
odločil za Jožico Svete, še danes ne vem. Za Vilka
Avsenika lahko rečem, da je bil odličen človek, res dober
prijatelj, zelo dober strokovnjak v glasbenem smislu in za
narodnozabavno glasbo. Če ne bi bilo Vilka, vsega tega ne
bi bilo. On je naredil vse aranžmaje, je bil pa toliko človek,
da če si kaj predlagal, te je tudi upošteval. Sam sem napisal
45 besedil za pesmi, vedno me je spodbujal, naj naredim
še več, in mi je kar malo žal, da nisem.«
Ko se je papež Wojtila
pripeljal mimo, so se
mi roke začele tresti. To moraš
doživeti, besede tega ne morejo
opisati. Spoštljiv odnos sem
imel, hvaležen, da mi je bila dana
priložnost, da sem tudi jaz zapel.
Avsenikova glasba ima nekaj več, srčnost.
»Če bi imeli mi takšen odnos do naše narodnozabavne
glasbe, kot ga imajo Bosanci, Srbi, Hrvati do svoje, bi nam
to zelo pomagalo. Z našo, slovensko muziko, bi morali
pozdraviti tujce v naši deželi, ni pomembno, s katerim
ansamblom.«
25
Vas kdaj zaboli, ko slišite izraz »goveja muzika«?
»Vedno se spomnim, da je enkrat nekdo na odru rekel,
da je to goveja muzika. Pa mu je tisti drugi odvrnil: Veš
kaj, dragi prijatelj, kdor reče tej muziki, da je goveja, je
sam največja govedina. Smejala se je vsa dvorana, tudi jaz
nisem prišel do sape. Prav šokiralo me je, da si je to upal
reči pred publiko, ki je prišla to glasbo poslušat, narod pa
v tak smeh. Sledil je velik aplavz.«
Koncerti z Avseniki so se vrstili, podpisali ste tudi
pogodbo z družbo Telefunken za nedoločen čas z
odpovednim rokom, nobenih dodatnih nastopov niste
smeli imeti, razen v Sloveniji.
»Glede tega sem bil malo tečen. Nisem mogel razumeti, da
če pridem domov (julija in avgusta smo bili prosti), da ne
smem kot gost nekaj zapeti. Vztrajal sem, da ne bo nobene
škode za nemško govorečo področje, če zapojem kaj v
Sloveniji. Ko sem to dosegel, sem bil vesel kot mali otrok.«
Ste kdaj zamudili na koncert?
»Enkrat, v Salzburgu. Z Jožico Svete sva bila zmenjena, da
se dobiva v Mariboru. Rekel sem ji, naj pride tri ali štiri
ure prej, zaradi gneče. Ona je zamudila. Čez Schladming
je bila kolona. Rekel sem: Jožica, zdaj pa »zrihtaj«
helikopter. Začela je jokati. Bil je snežni metež, zamudila
sva polovico koncerta, oni so se mogli znajti po svoje,
kar ni bilo enostavno. Tudi če pri osmih glasbenikih en
inštrument manjka, se to sliši. Takrat je moral Bine Rudan
pomagati Emi Prodnik, da so rešili prvi del programa v
veliki dvorani v Salzburgu. Sledile so sankcije.«
Enkrat ste se pa reševali z letalom.
»Igrali smo v Beogradu za tuje diplomate. Zjutraj sem
zaspal, ob šestih bi moral biti v Ljubljani na letališču, jaz
sem se pa šele ob 6.30 zbudil. Pred tem sem organiziral
koncert z Avseniki za športni klub letalcev. Rekli so: Če
boš kaj potreboval, pokliči. In sem res. Kolegu sem rekel, da
moram biti ob štirih v Beogradu. Uredil je, da sem lahko
prvič letel s takim malim letalom. Če so turbulence, te
vrže včasih v trenutku za 50 metrov dol. Takrat sem »fejst
zašvican« pristal v Beogradu. Ko sem prišel do hotela
Jugoslavija, so mi povedali, da je moja soba odjavljena.
Potem sem le dobil ključ. Za mano pride Slavko in reče na
recepciji: Saj tisto sobo smo odjavili, kajne? Oni reče: Ne,
ne, človek je že gor. Slavko: Kako gor? V tistem trenutku
pridem dol, Slavc vpraša: Kako si pa ti prišel? En kolega
me je potegnil, sem rekel. Vsi so se začeli smejati. Takrat
sem se rešil, da me je »potegnil« do Beograda in tudi peljal
nazaj.«
Leta 1990 se je po 37 letih zgodba Avsenikov končala …
»Nekaj je bilo treba podpisati in Slavc je bil proti. Rekli
so: Če ne bo podpisal, gremo. Leo Ponikvar in Mik Soss
sta naznanila, da dokončno odhajata iz ansambla. Prišla
sta dva nova člana, pa ni bilo več isto. Bine je rekel, da
ne more več, da bo nehal. Sem rekel: Bine, če boš ti nehal,
midva se skupaj voziva, bom tudi jaz. Ostali so še Košir,
Slavc, novi basist Igor Podpečan, ki je bil eno leto z nami,
in Renato Verlič. Vsi ostali smo dali odpoved. Tako se je
V
času covida sem bil v mariborski
bolnišnici, kjer sem zbolel za pljučnico.
Nisem mogel hoditi, niti roke nisem
mogel dvigniti. Približno dva meseca sem bil še v
bolnišnici, potem sem bil premeščen na Pohorje
na pljučni in kasneje rehabilitacijski oddelek.
Tam sta me vedno spremljali dve sestri do WCja
in nazaj. Takrat sem v svoji nemoči rekel: Če
bom lahko kdaj sam hodil po hodniku in bom
samostojen, bom šel na Brezje, zmolil in se zahvalil
Mariji, da mi je bilo to dano. Ko se mi je zdravje
popravilo, sem šel na Brezje, zmolil, srečal sem
duhovnika, ki mi je dal Marijino podobico. Vedno
jo imam pri sebi kot spomin na tisto obdobje. Res
mi veliko pomeni, da po težki bolezni danes spet
lahko normalno hodim in prepevam.
Avsenikova era nehala. Mi smo še vedno upali, da bosta
prva dva prišla nazaj, ampak … žal. Tako je bilo.«
Ostal bom muzikant je vaša prva samostojna avtorska
plošča po Avsenikih, izdana pri Dušanu Velkavrhu.
»Ko smo končali z Avseniki, sem imel Abrahama. Kaj naj
zdaj? Grem v Tekstil? Takrat je Tekstil skoraj razpadel.
V Kölnu smo imeli na prostem poslovilni koncert, na
katerem je bilo 12.000 ljudi. Vsi smo bili malo »politi«,
saj smo vedeli, da je to naš zadnji koncert. Takrat mi je
Košir rekel v garderobi: Ostani to, kar si, ostani muzikant.
Tam sem dobil idejo za polko Ostal bom muzikant in je
tudi naslov moje biografije. Odločil sem se, da bom imel
svoj ansambel. Nikoli si nisem mislil, da moramo igrati
v ogromnih dvoranah, jaz lahko pojem za 10 ali 15 ljudi.
Naredili smo kvintet s fanti, ki prej niso imeli nobene
zveze z narodnozabavno glasbo. Vadili smo tudi po štiri
ali pet dni na teden, da smo naredili določen program.
Takrat sem imel narejenih dvakrat 20 svojih pesmi in začel
sem snemati.«
Če bi imeli mi takšen odnos
do naše narodnozabavne
glasbe, kot ga imajo Bosanci, Srbi,
Hrvati do svoje, bi nam to zelo
pomagalo.
Kakšen je občutek, ko prinašate slovensko pesem našim
rojakom daleč stran?
»To je res poseben občutek. V Kanado in Ameriko me še
vedno vabijo, a zaradi težav s hrbtenico se težje odločam
za daljše ture. Vedno, ko začnem prepevati, nekateri celo
vstanejo, marsikomu se orosi oko, ker pojemo glasbo
v jeziku njihovih staršev ali njihovem jeziku. To me je
vedno ganilo. Ko smo bili z Avseniki prvič v Ameriki,
smo imeli dogovor, če se zgodi karkoli neprijetnega, se
mirno umaknemo. Že pri prvem koncertu v Torontu so
začeli ljudje počasi vstajati. Prva misel je bila: Protestirajo.
26
Potem sem pa videl, da si je ena gospa z robčkom obrisala
solze. Vstali so iz spoštovanja do nas, slovenskega jezika
in slovenske pesmi. Predvsem zaradi glasbe, ki jim ogreje
dušo. Tam so množično kupovali naše plošče v slovenščini.
Ko smo bili v Clevelandu, nas je sprejel guverner države
Ohio, podelil nam je posebno priznanje, ki je lep spomin,
poklon slovenščini, slovenskemu narodu tako daleč od
doma. Ko smo bili v Polka hall of fame, sem rekel Slavcu:
Tako daleč od doma imajo muzej, v katerem je veliko naših
Slovencev, mi ga nimamo. Zakaj ti ne narediš muzeja v
Begunjah? In ga je naredil. Slišal sem, da imajo celo Štirje
kovači svoj muzej na Koroškem, na Dolenjskem ga ima
Lojze Slak, v Begunjah je Avsenikov, od konca junija letos
je tudi na Štajerskem muzej Alfija Nipiča, v katerem je
ogromno materiala, ki sem ga dobil na odru.«
Kako se je začela pot Silvestrskega poljuba iz leta 1995?
»Poklical me je Jože Privšek, ki sem ga zelo spoštoval in ga
še spoštujem. Odzval sem se vabilu, šel v Ljubljano, dobil
note, besedilo, pesem mi je zaigral na klavir, povedal nekaj
stvari, kje naj pojem bolj naglas, kje potiho … Naslednji
teden sem prišel v Ljubljano, na matrico sem posnel še
svoj vokal. Prvič zapojem, zapisal sem si, kar mi je Privšek
povedal. Vidim Privška, da nekaj debatira z Mariom
Rijavcem, glasbenim urednikom in tehnikom. Sta rekla:
Dajmo še enkrat. Vprašam: A naj zapojem kar isto tak’?
Spet se pogovarjata, mislil sem si: Nič ne bo. Daj zavrti, je
rekel tehniku. Jaz sem zadovoljen, tako pusti, kot si posnel,
je dodal Privšek. In od tega je že 53 let.«
Eden od nastopov, ki vam je ostal v posebnem spominu,
je prepevanje ob papeževem obisku v Mariboru.
»To je bilo zame res nekaj posebnega. Malce sem bil živčen,
ker je bilo toliko ljudi. Ozvočenje je bilo zelo natančno,
počutil sem se, kot da pojem v sobi sam zase. Pel sem ob
spremljavi orkestra. Ko se je papež Wojtila pripeljal mimo,
so se mi roke začele tresti. To moraš doživeti, besede tega
ne morejo opisati. Spoštljiv odnos sem imel, hvaležen, da
mi je bila dana priložnost, da sem tudi jaz zapel.«
Na Jarenini stoji hiška, ki je nastajala kar 17 let.
»Imel sem status svobodnega umetnika, in ker nisem bil
redno zaposlen, nisem dobil nobenega posojila. Sproti,
če sem kaj zaslužil, sem »štuklal«, da sem si ustvaril dom
zunaj mestnega vrveža, v naravi. Še vedno uživam v naravi
z lepim razgledom. To sem si vedno želel.«
Vam je glas kdaj zatajil?
»Samo zahvalim se lahko, to je dano od zgoraj, da mi glas
služi. Ni skrivnost, da imam 80 let. To, da lahko prepevam
vse pesmi, ki sem jih prepeval pri 50-ih in 40-ih letih, je
Božji čudež. Dokler mi bo zdravje dopuščalo, bom pel. To
je moja duša, moje veselje. Najlepši občutek je, ko grem
na oder in zapojem ob dobri spremljavi bodisi na matrici
ali ob glasbenikih v živo. To je zame največja nagrada
in užitek.«
Evropa je pripravljena za novo smer
Naročnik: Poslanska skupina ELS v Evropskem parlamentu.
Evropa je krščanska,
spola sta dva,
kdor pride k nam,
mora sprejeti
naš način življenja.
mag. Matej Tonin
poslanec Evropskega parlamenta
Hvala vsem, ki ste na nedavnih
volitvah podprli listo NSi – krščanski
demokrati. Glas slovenske
krščanske demokracije se bo
še naprej slišal v Evropskem
parlamentu, stranka Evropskih
krščanskih demokratov ostaja tudi
največja poslanska skupina. Veseli
me, da znotraj naše poslanske
skupine obstaja jasno zavedanje, da
je EPP zmago na nedavnih volitvah
dosegla zaradi jasne zaveze, da
je smer EU potrebno obrniti. V
sedanji sestavi Evropske komisije bo
sedelo 14 komisarjev EPP (prejšnji
mandat zgolj 5) in to se preprosto
mora odražati v drugačnih politikah.
Poslanci EPP smo si enotni, da je
smer zelenega prehoda potrebno
revidirati. Potrebujemo razumen
zeleni prehod in ne zelenega
aktivizma. Prav tako se strinjamo, da
je potreben trši pristop na področju
migracij in zaščite zunanjih meja.
Stvari so šle enostavno predaleč in
to spoznanje je končno dozorelo tudi
v Bruslju. Ključni izziv prihodnjega
mandata bo gospodarska
konkurenčnost EU. Evropa »caplja«
za Ameriko in Kitajsko. Brez resnih
sprememb bomo postali politično
nepomembna, gospodarsko prezrta
in siromašna celina.
Evropa se mora vrniti k svojim
vrednotam in koreninam, ki
so krščanske. Potrebujemo več
poguma in jasnosti – in to ni samo
naloga politikov, ampak vsakega
izmed nas! Evropa je krščanska,
spola sta dva, kdor pride k nam,
mora sprejeti naš način življenja.
Dovolj je bilo vsiljevanja skrajnih
levičarskih pogledov. In prav vsak
od nas se mora odločno postaviti
po robu tem norostim.
EU je velika skupnost držav in spremembe
je nemogoče pričakovati
čez noč. Ostajam pa optimističen, da
se ladja končno obrača v pravo smer.
»Mi otroci morja vemo za pot«
KRATEK ODDIH V BERNARDINU od 8. do 10. 3. 2024
Piše: Lidija Zupanič | Foto: Urša in Jure Sešek
Spomini so še kako živi na pomladni konec tedna v Portorožu, ko smo se z več kot 430 poslušalci družili na Kratkem
oddihu. 60 poslušalcev se je zanj odločilo prvič in prepričana sem, da jim (vam) ni bilo žal. Bogate večerje in zajtrki,
sprehodi ob morju do Kopra ali Portoroža, druženje s prijatelji, nova poznanstva, večerni dogodki, vsakodnevna
sveta maša … in vikend je še prehitro minil. Lepo nam je bilo, lahko bi rekli, bilo je kratko, a sladko.
V petek zvečer sta nas obiskala zakonca Štremfelj in z
nami delila izkušnjo Velike himalajske poti, ki sta jo, kot
pravita sama, najverjetneje prehodila zadnjič. Na trenutke
smo ostali odprtih ust, saj so ju razmere večkrat puščale
v veliki negotovosti, tudi v nevarnosti, a njune izkušnje
in osebna narava, ki gre tudi čez meje običajnega, so ju
pripeljale srečno domov. Res zanimivo, bogato predavanje
in dragocen obisk ter hkrati spoznanje, kako sta zakonca
usklajena, kako se podpirata, kako imata čudovit,
spoštljiv odnos. Zagotovo so temu pripomogle tudi
številne preizkušnje, ki sta jih skozi bogato pohodniško,
hribovsko in plezalno kariero doživljala. Bodisi skupaj
bodisi posamezno. Odnos do narave, njenih lepot in tudi
nepredvidenih situacij človeka zagotovo prizemlji in v
ospredje postavlja drugačne prioritete. In o tem pričujeta
s svojimi številnimi podvigi, ki so velikokrat na meji
mogočega, ter ob tem ohranjata močno medsebojno vez,
ki jo uspešno prenašata tudi na svoje otroke in vnuke. Vse
to sta delila z nami in nam, ne zavedajoč se, posredovala
več lekcij življenja, najmočnejši sta zagotovo medsebojni
odnos ter odnos do narave.
Sobotni dan nam je po zajtrku obogatila sveta maša ter
spoznavanje počitnikarjev med seboj, z namenom, da
spletemo nova poznanstva in prijateljstva. Prosti čas so
mnogi izkoristili za kopanje v bazenih Hotela Histrion in
druženje s starimi ali novimi prijatelji.
Sobotni večer nam je z vrhunskim glasom, lepimi
pesmimi in osebno predstavitvijo popestril Gregor
Ravnik. Primorec, ki sedaj živi v Ljubljani, zobozdravnik,
ki bo svojo zdravniško kariero zaenkrat dal na stran in se
posvetil glasbi, je več kot dokazal, da ima tudi kot pevec
kaj pokazati. Videvamo ga v različnih muzikalih, kjer
ob igralskem talentu gledalcem postreže tudi s svojim
pevskim talentom. Njegov glas je naravnost čudovit,
pesmi pa pobožajo srce. To potrjujejo tudi številne
nagrade, ki jih Gregor niza eno za drugo, nastopi, ki so
mešanica gostovanj s priznanimi izvajalci, ter tudi nedavni
samostojni koncert v Poletnem gledališču Studenec pri
Domžalah, ki je pokal po šivih. Gregorjevega obiska smo
bili zelo veseli in mu želimo uspešno glasbeno pot ter da
bi ohranil prešeren nasmeh in preprostost, ki je njegova
odlika.
Kratek oddih smo v Bernardinu končali po nedeljski sveti
maši, nekateri so po njej še izkoristili možnost kopanja do
večera, drugi pa pohiteli domov ali kam na obisk.
Vsakokratna srečanja z vami, poslušalci, nam dajejo
novega zagona, vam pa, upamo, krepijo vez z nami in
odločenost, da naše delo podpirate še naprej.
Hvala, ker nam zaupate, ker se odzivate na naša povabila,
hvala, ker se lahko zanesemo na vas. Še naprej se bomo
trudili, da vam posredujemo to, kar potrebujete, in v
obliki, ki jo lahko prejemate. Bodisi neposredno na naših
prireditvah bodisi preko etra, kjer ustvarjamo že polnih
trideset let.
28
Zakonca Štremfelj sta prišla med nas naravnost iz plezanja v Paklenici in z nami delila
spomine na prehojeno Veliko himalajsko pot. Sta prvi zakonski par, ki sta stala na vrhu
najvišje gore na svetu Mount Everest.
Ob polni dvorani smo koncert Gregorja Ravnika in kitarista Marka Hrvatina snemali za
predvajanje v Petkovem večeru, ki ga je vodil Marjan Bunič.
Polna dvorana hotela Bernardin pri svetih mašah in večernih prireditvah.
Gregor Ravnik je vsestransko talentiran, ob poklicu
zobozdravnika se kali v različnih pevsko-igralskih vodah,
nabira nagrade in žanje navdušenje poslušalcev. Pesmi
čudovito zvenijo tudi, ker ga spremlja kitarist Marko Hrvatin.
Na fotografiji skupaj z Marjanom Buničem, ki je koncert in
predstavitev vodil, ter Uršo Sešek, ki je Gregorjev nastop
koordinirala.
Kratek oddih je pravšnji tudi za mlade
družine. Tinkara je izkoristila priložnost
za plavanje v bazenu s slano vodo,
kar je za mesec marec pravi privilegij.
Močnikovi pravijo, da so se imeli lepo.
Poslušalka Mirjam je prišla na Kratek
oddih praktično naravnost iz bolnišnice.
Le teden pred tem je bila namreč
operirana na srcu.
Poslušalec Pavel iz Krkavč s svojimi rožicami, ki velikokrat
krasijo tudi radijske prostore. Prinesel jih je v Portorož in
razveselil kar nekaj naših počitnikarjev, ki so jih z veseljem
odnesli domov.
29
RADIO
O G N J
I Š Č E
Oddih, ob katerem
vam zaigra srce!
Zdravilišče Radenci odlikuje več kot 140-letna zdraviliška
tradicija. Slovi po kar 4 naravnih zdravilnih dejavnikih:
termalni vodi, ki polni bazene termalne oaze, mineralni
vodi, bogati s CO2, fango blatu z blagodejnim delovanjem
v okviru wellness ponudbe, ter blagi mikroklimi s kar 250
sončnimi dnevi letno. Vabljeni v Zdravilišče Radenci, ki
je del največje slovenske turistične skupine Sava Hotels
& Resorts, tudi vi! Tam bo tudi ekipa Radia Ognjišče, ki
letos praznuje že 30. obletnico delovanja.
Blagodejni edinstveni mineralni wellness v obliki pitne kure, mineralnih kopeli in inhalacij
Pitna kura z mineralno vodo iz
Radencev, bogato s CO2, je priporočljiva
kot preventiva in kurativa. 3-krat na dan
si jo eno uro pred obrokom natočite
neposredno iz vrelca v Salonu zdravja.
Kopel v mineralni vodi, bogati s CO2,
blagodejno vpliva na srce, kožo in
splošno počutje. Pripomore tudi k
hitrejšemu razstrupljevanju organizma
in uravnavanju krvnega tlaka.
Inhalacije z mineralno vodo, bogato s
CO2, čistijo in vlažijo dihalne poti. Za
doseg želenega učinka lahko mineralni
vodi dodajamo eterična olja in celo
zdravila.
Pridružite se nam na
nepozabnem oddihu v
deželi mehurčkov
V času novembrskih jubilejnih mini počitnic v Zdravilišču Radenci (21. do 24. 11. 2024)
je na voljo še nekaj prostih dvoposteljnih sob z ožjim ležiščem v Hotelu Radin. Ne
zamudite tega lepega dogodka in se pridružite ekipi radijcev, ki bo skupaj z srčnimi
zaposlenimi v Zdravilišču Radenci ter številnimi nastopajočimi gosti poskrbela
za doživetja, ki vam bodo še dolgo ostala v spominu. Hotelsko namestitev lahko
rezervirate na telefonski številki 02 512 22 00.
30
Klovnl o v e s a
Eva Škofič Maurer:
V bolnišnici sem hkrati
klovn in Eva
Eva Škofič Maurer je klovnesa, režiserka, pisateljica,
pobudnica in ustanoviteljica Društva Rdeči noski,
klovnov zdravnikov. V letošnjem letu obeležuje
dvajset let delovanja. Vprašali smo jo, kakšno je delo
bolnišničnih klovnov in klovnes, koga vse obiskujejo,
in kako pomembno je na stvari pogledati drugače. S
klovneso se je pogovarjala Nataša Ličen.
Uredila: Mirjam Judež | Foto: www.klovnesa.com
Pred približno 20. leti ste se z mladostno vznesenostjo
vrnili v Slovenijo z novim znanjem in začeli orati ledino.
Širša javnost vas najbolj pozna po Rdečih noskih. Od kod
ideja?
»Študirala sem za klovneso, študirala režijo, potem sem
gledala film Patch Adams, spoznala bolnišnične klovne
v Avstriji, pred tem sem bila nekajkrat povabljena
v bolnišnico kot gostja, ki pride otroke zabavat, jim
popestrit vsakdan. Ko sem eno povezala z drugim, se mi
je zdelo, da bi lahko oplemenitila svoje delo. Zagorela
sem in še zdaj gorim, še vedno imam strašno rada svoj
poklic bolnišnične klovnese. V društvu smo razširili svoje
področje delovanja, hodimo tudi tja, kjer potrebujejo
glasnika humorja, umetnosti, ki omogoči drugačen pogled
na življenje, na svet, ga spodbudi, opraviči, dá dovolilnico
v svet igre.«
Tudi bolnišnice imajo pravico do smeha, veselja …
»Naša vzgoja in kultura nam narekujeta, da je spoštljivo,
da v težkih preizkušnjah onemimo, kar je logična reakcija
prvi hip. Toda v drugem koraku je prav, da si dovolimo,
da se tudi nasmejimo, spremenimo svoj ton glasu. Tudi
življenje nas navsezadnje v to prisili. Življenje gre naprej,
še vedno moramo početi vsakdanje stvari … Vsi imamo
pravico nasmejati se ali se nečesa lepega razveseliti. V
bolnišnicah je ta kontrast še toliko večji, zato se ga še
toliko bolj razveseliš. Priznajmo si, da imamo vsi potrebo
po lepem, smešnem, poetičnem, potrebo po začutiti
hvaležnost.«
Ste vi zavestno spodbujali več naklonjenih nasmehov v
svoji družini?
»V svoji družini živim vsak dan. Ravno tako lahko rečem,
da so trenutki, ko sem zadovoljna in se mi zdi, da nam
dobro gre, in so tisti, ko bi pričakovala več od sebe. V naši
družini gojimo odnos do branja, do domišljije, to smo
vedno razvijali in je močno povezano tudi s humorjem,
smehom. Učimo se pogledati na stvari z druge plati. Jaz
svoje mame nisem dojemala kot pesnico, ona je bila pač
moja mama in mislim, da je v naši družini podobno. Moj
sin želi, da ločujem družinsko življenje od dela. Sama
zelo močno čustveno reagiram, to je moja profesionalna
deformacija. Spoštujem njegove želje. Kot klovn si na
nek način zelo ranljiv, v stiku s samim seboj, odprt, celo
čustveno razgaljen, da lahko dojemaš čustva drugih in
jih podpiraš. Iskrenost in avtentičnost sta tisto, po čemer
sama hlepim, kar sama želim. To je tisto, kar dajem v svoji
družini in se mi zdi bistveno.«
Kako se je začela zgodba z Rdečimi noski? So bili
predsodki?
»Eno je ustanovitev društva, medtem ko se je tlakovanje
poti, da smo lahko prišli v bolnišnice, začela že dosti
prej. Začeli smo v Pediatrični bolnišnici v Ljubljani, kjer
je bilo veliko podpore, razumevanja, sprejetosti. Ponovno
ji izrekam globoko hvaležnost, ker so s takim zaupanjem
sprejeli prve štiri klovne. Pred prihodom klovnov v
bolnišnico smo imeli delavnice, srečanja, sestanke, na
katerih so nas poučili, da moramo biti zaradi občutljivega
okolja strašno previdni, ko gre za higieno, zdravje,
glasnost. Sproti so nas vzgajali in bili so naklonjeni našim
prvim korakom. Čudovito je, da je v 20 letih zaradi
tesnega sodelovanja z osebjem, ki dela v bolnišnici,
zaupanje nekako zraslo in lepo je slišati odkrito besedo:
Pridite hitro v to sobo ali pa: Ne, ne morete … Vljudnost,
a le tista namišljena, včasih ubija medčloveške odnose. V
bolnišnicah se je treba hitro odzvati, biti pripravljen na
spremembe. V odnosu med nami in osebjem čutimo, da
31
nam toliko zaupajo, da bodo rekli, kaj smemo in česa ne,
vedo, da bomo hitro reagirali …«
Verjetno velikokrat slišite besedo zahvale.
»Hvala pride na različne načine, niti ne z besedo, včasih
je dovolj srečanje dveh toplih človeških bitij, tisti pogled.
V bolnišnici sem hkrati klovn in Eva. Kot klovnesa morda
umirim otroka, ki joče, nad njegovo glavo se pa srečata
pogleda dveh mam, ki razumeta, kaj je zdaj nastalo, in to
prinese občutek olajšanja.«
Kako je klovnesa v Rdečih noskih spremenila Evo?
»Zelo sem hvaležna za večjo občutljivost, boljše poslušanje
sočloveka, sprejemanje, da se odvržejo neki predsodki …
Na začetku sem mislila, da potrebujem neke vrste ščit,
ko grem v bolnico, da kot klovnesa nagovarjam vitalno,
igrivo plat. A kot klovnesa sprejemam vse, od bolezni, do
smrti, žalosti, pa še vedno gledam, kje je tisti igrivi delček,
da bi lahko skupaj spremenili vzdušje v sobi.«
Pridejo trenutki, ko se me kaj
strašno dotakne. Tu je k sreči moj
klovn partner, partnerka, s katerim se
lahko za nekaj trenutkov umaknem na
kakšno stopnišče.
Trdoživ mora biti človek, da iz dneva v dan obiskuje
bolne otroke, take, ki odhajajo … Koliko to načne vero v
življenje?
»Pri sebi in otroku cenim zdravje, življenje vsak dan,
vse lepe trenutke, ki niso samoumevni. Čutim močno
hvaležnost. Prej sem govorila o ščitu. Ščit ni potreben,
je tudi ovira. Vsa čustva imajo pravico iti skozi mene in
ne želim, da se ustavljajo. Če želim slišati sočloveka, ga
spremljati, ne morem narediti med nama ovire. Pridejo
pa trenutki, ko se me kaj strašno dotakne. Tu je k sreči
moj klovn partner, partnerka, s katerim se umaknem na
kakšno stopnišče, kjer si lahko tudi midva vzameva nekaj
trenutkov za oddih.«
Boste praznovali 20. obletnico Rdečih noskov?
»Naš neizgovorjeni moto je: praznujmo vse! Praznujmo
danes, praznujmo zdaj, praznujmo to, da nas je nek otrok
sprejel v sobo in v svojo igro, praznujmo drobne trenutke,
to, da smo se srečali s čudovitimi starejšimi osebami, to, da
smo v hospicu skupaj zapeli pesem. Praznujmo te drobne
stvari. In zdi se mi, da praznujemo ves čas. Ponavadi smo
si za rojstni dan vsako leto zaželeli nov program. Čisto
na začetku je bila želja, da »klovnariziramo« Slovenijo
in nam je to uspelo do 10. rojstnega dneva. Do takrat
smo bili v vseh bolnišnicah, splošnih in specializiranih z
otroškimi oddelki v Sloveniji, in svoje programe še širimo.
Tako nas lahko srečate v nekaterih domovih za starejše,
redno obiskujemo hišo LjubHospic, obiskujemo prostore,
kjer so begunski otroci, hiše, v katerih so otroci z motnjo
v duševnem razvoju, ustvarjamo različne predstave,
imamo Lalalalalala bando, s katero gostujemo v zavodih
Po šolanju v Sloveniji je Eva opravila študij za
klovneso na Državni akademiji za cirkuško
in estradno umetnost v Moskvi ter študij
gledališke in radijske režije na Gledališki
akademiji v Sankt Peterburgu. Od leta 1992 je imela
številne samostojne gledališko-klovnske in literarne
nastope po Sloveniji, povezane tudi s promocijo
branja pri najmlajših. Izdala je tri knjige pravljic in
tri slikanice ter zgoščenko z otroškimi pesmimi. Od
leta 2004 je ustanoviteljica in umetniški vodja Rdečih
noskov - klovnov zdravnikov, Društva za pomoč
bolnim in trpečim.
in domovih za starejše, imamo program Delamo cirkus za
otroke, ki so dlje časa na zdravljenju. Z njimi ustvarimo
predstavo …«
Od kod želja, da bi postali klovnesa?
»V cirkus sem se zaljubila že kot otrok, pri štirih letih, in od
takrat naprej je bila to moja ljubezen. Jaz vodim program
Delamo cirkus in ta krog se je nekako sklenil. Prišla sem
v cirkus, ki mi je najljubši in najlepši. Moja želja je bila,
da postanem klovnesa, ker je klovn lahko v cirkusu vse. S
tem sem vstopila v svet domišljije, pravljice. Hkrati pa sem
si želela ustvariti poklic in delovno mesto po svoji želji.
To se je nekako povezalo. Nisem imela ničesar drugega,
kot zelo močno poklicanost, usmerjenost v nekaj, kar me
je navduševalo z daljšimi obdobji obupa med študijem.
Devet let sem bila v tedanji Sovjetski zvezi, po moskovski
cirkuški šoli sem študirala še režijo v Sankt Peterburgu,
in ko sem prišla domov, sem začela graditi od začetka.
Nastopala sem tam, kjer je nastopala moja mama (pesnica
Neža Maurer, op. p.). Ko so jo povabili, sem jih prosila, če
lahko še jaz pokažem, kaj počnem. Nastala je predstava.
Potem sem spoznala delo bolnišničnega klovna. Vsakič
znova sem se za nekaj vnela in ta žar me je vlekel naprej.«
Kot klovnesa sprejemam vse: od
bolezni, do smrti, žalosti, pa še
vedno gledam, kje je tisti igrivi delček, da
bi lahko skupaj spremenili vzdušje v sobi.
Mislili bi si, da rdečega noska pa klovnesa ne dá. Toda
vidim, da ga tudi posodite.
»Imamo veliko rdečih noskov. V rokah otroka lahko
postanejo karkoli. Najpogosteje se gremo igro: vržem,
poberi. Rdeč penast nosek ponavadi pustimo za spomin,
kot »gumbek«, ki te spomni na trenutke igrivosti. En otrok
je rekel, da je zbral noske že skoraj za vse sošolce, toliko
tednov je bil v bolnišnici. Rekel je: Bom počakal, da bom
zbral za vse. S klovneso sva rekli: Ne, zdajle bova prinesli
še vse manjkajoče noske! Poslal je fotografijo, na kateri so
bili vsi sošolci z rdečimi noski. Včasih vidiš tudi kakšnega
prašnega v sobi pri starejši osebi, pa ga spomni, da smo
bili pri njih. Rdeč nosek je vstopnica v svet domišljije in
igrivosti.«
32
Vabimo vas na:
7. 10. DAN ROŽNEGA VENCA NA BREZJAH
Molitev rožnega venca od 18. do 19. ure in od 20. do 21. ure, ob 19.00 sveta
maša, ki jo bo daroval škof Anton Jamnik.
24.-27. 10. ROMANJE V FATIMO
Razprodano
17. 11. 30. GALA KONCERT
Vstopnice so že v prodaji na spletu, Petrolovih bencinskih servisih,
v Cankarjevem domu.
21.-24. 11. 13. MINI POČITNICE V RADENCIH
Trije dnevi druženja s poslušalci ob 30-letnici Radia Ognjišče.
28. 11. 30. ROJSTNI DAN RADIA OGNJIŠČE
Ob 12. uri zahvalna sveta maša na Brezjah, ki jo bo daroval
ljubljanski nadškof Stanislav Zore. Pridne gospodinje prosimo za pecivo.
Dragi prijatelji, prijateljice. Najlepše darilo, ki nam ga lahko poklonite ob 30-letnici delovanja, je »samo« en
nov PRO-jevec. Še vedno prosimo vsaj za 30 € na leto. Nas lahko priporočite nekomu, ki nas sicer posluša, a
še okleva in še ni naš Prijatelj? Lepa beseda lepo mesto najde. Vsakega novega člana bomo iskreno veseli,
ker nam vsak, še tako majhen dar, pomaga pripravljati program, ki ga radi poslušate. Od konca februarja
2024 do sredine septembra 2024 je odšlo v večnost 207 naših prijateljev, v tem času se je pridružilo 199
novih.
Na roke izpolnjeno spodnjo prijavnico lahko enostavno fotografirate s telefonom in jo v priponki pošljete na
telefonsko številko: 031 500 242.
Moje ime in priimek:
Kraj:
Priporočam in vpisujem:
Ime in priimek:
Rojstni datum:
Naslov: Poštna št.: Pošta:
Moj podpis:
S svojim podpisom potrjujem, da so zgoraj navedeni podatki točni,
da je novi PRO seznanjen in se strinja s tem, da postane del družine
Prijateljev Radia Ognjišče.
33
»Inštrumenta
niti za en dan
ne postaviva
v kot«
Uredila: Mirjam Judež
Foto: Janez Marolt
Pogovor z vrhunskima
glasbenicama Patricijo
in Klaro Avšič
Pred časom smo gostili dve izjemni mladi glasbenici
Patricijo in Klaro Avšič, ki blestita v svetu klasične
glasbene umetnosti. Obe sta začeli igrati svoj
inštrument pri štirih letih in obe povesta, da bi se
še enkrat odločili za enako pot. Glasbo sta vzljubili
zaradi očeta, ki je doma veliko igral na violino.
Nagrade, prva mesta na najpomembnejših
tekmovanjih, izredna nadarjenost, neverjetno
garanje in neizmerno veselje ob študiju in nastopih ...
Vse to odlikuje 15-letno violinistko Patricijo in
18-letno čelistko Klaro Avšič, sestri, za kateri se
zdi, da med njima ni ljubosumja in tekmovalnosti,
temveč lepa sestrska in prijateljska ljubezen.
Od oktobra lani živita in študirata na Dunaju ter
sodelujeta z najboljšimi profesorji na svetu.
Patricija je izjemna violinistka, ki z igranjem
navdušuje doma in v tujini. Je celo Guinessova
rekorderka v igranju Čmrljevega leta. Patricija
je letos spomladi tri večere zapored z orkestrom
Slovenske filharmonije igrala enega najtežjih
violinskih koncertov. Starejša sestra Klara
je čelistka podobnega kova. Obe prihajata iz
glasbene družine, oče je odličen glasbenik, tudi
profesor. Sestri sta ustanovili duo String Sisters,
s katerim želita nastopati tudi v tujini. Z njima sta
se pogovarjala Jure Sešek in Nataša Ličen. Jure je
posnel sestri za Sobotno iskrico, Nataša pa pogovor
z violinistko Patricijo za oddajo Mladoskop.
Od kod taka strast in ljubezen do glasbe?
Patricija: »Moj oče, ki je vrhunski violinist, me je začel
učiti in še vedno mi pomaga, najde stvari, ki še niso dobre.
S starejšo sestro Klaro skupaj študirava na Dunaju. Tudi
mlajši brat David je violinist, ki je že vrhunski v tonu,
v tehniki, je že velikokrat nastopal z orkestri. Vsi moji
sorodniki, strici, tete igrajo, predvsem godala, a se med
njimi najde tudi kak pianist.«
Zakaj prav violina?
Patricija: »Ko sem bila stara štiri leta, je moj oči veliko vadil
violino, ker je delal v Operi, pa tudi zase je veliko igral.
Tudi starejšo sestro Rebeko je učil igrati violino. Ko sem ju
poslušala, sem si zelo želela dobiti svojo majhno violino in
dobila sem jo za svoj četrti rojstni dan. Violina je tako lep,
veličasten inštrument, a hkrati majhen, detajlen. Tako lep
ton ima, z njo neprestano nekaj odkrivaš. Niti pomislila
nisem na kak drug inštrument. Čez godala jih ni.«
34
Kako se lahko uvrstiš na najbolj prestižna tekmovanja?
Patricija: »Moraš biti res tehnično zelo sposoben in imeti
zelo lep ton. Če eno imaš, drugega pa ne, ni dovolj. Za
prijavo moraš poslati profesionalni posnetek s tremi
zaigranimi skladbami. Po poslušanju te lahko že takoj
izločijo. V opisu moraš navesti tudi vse svoje dosežke, in če
jih ni dovolj, te izločijo. Tako se na tekmovanje uvrstijo res
sami vrhunski violinisti. Če je veliko programa, si mislim,
da bom morala veliko vaditi, se zelo potruditi in oče ter
profesor mi bosta gotovo pomagala. Nič mi ni pretežko.«
Kako je potekala logistika v družini, dokler ste se
tedensko vozili na Dunaj in v Zagreb?
Patricija: »Starejša sestra Klara je hodila vsak teden v
Zagreb, jaz na Dunaj in v Gradec. Pri dvanajstih letih sem
na Dunaju hodila na ure k enemu najboljših profesorjev
na svetu prof. Borisu Kušnirju iz Rusije, ki je učil tudi
na akademiji v Gradcu, zato sem bila vpisana na dveh
akademijah v želji, da bi imela še več ur z njim. Tudi mlajši
brat David hodi na tekmovanja. Vsak četrtek smo se jaz,
oči in David vozili z avtom na Dunaj, kar je vzelo štiri ure
tja in štiri nazaj, ampak očetu ni bilo težko. Med potjo
smo se veliko učili za šolo, izkoristili čas za načrtovanje
ali izpolnjevanje prijav za tekmovanje. Od oktobra s sestro
živiva in študirava skupaj na Dunaju, tako se ne vozimo
več vsak teden tja.«
Klara: »Jaz sem prej živela v Zagrebu in študirala na
akademiji za glasbo pri Moniki Leskovar, ki je super
profesorica in solistka, ampak sem imela že prej v načrtu,
da bi šla tudi jaz na Dunaj, kjer bi bili s Patricijo skupaj.
Všeč mi je način dela na univerzi. Dunaj je zelo kulturno
mesto, tu se odpira ogromno možnosti, avdicij. Tudi
mesto samo je neverjetno. Ob nedeljah si greva s Patricijo
včasih ogledat vrtove, Schönbrunn, Belvedere.«
Glede na to, da veliko vadita in sta predvsem v družbi
druga druge, sta kdaj osamljeni?
Patricija: »Če si glasbenik, hodiš na tekmovanja. Tam je
ogromno mladih glasbenikov, ki imajo podoben način
življenja, vedno se z nekom srečuješ in pogovarjaš. Če pa
ne hodiva na tekmovanja, imava brate in sestre (v družini
nas je pet otrok), s katerimi se zelo dobro razumem, in
tri pse, s katerimi se igram. V družini sva jaz in David
zelo živahna, energična in imava rada velike izzive. Še
najlažje in največ se druživa midve druga z drugo, ker zelo
resno delamo. Sicer pa v naši ulici živi 23 bratrancev in
sestričen.«
Kako je videti vajin dan?
Patricija: »Vstaneva okrog šestih zjutraj, potem začneva
vaditi in vadiva ves dan. Končava okrog osmih zvečer.
Vmes greva na akademijo, če imava tam obveznosti ali
korepeticije, večkrat greva tudi na uro k profesorjem
domov, drugače sva pa doma v apartmaju, vadiva, zvečer
si pa vzameva čas še za telovadbo.«
Kako je to mogoče, da »oddelata« dvojni »šiht«?
Patricija: »Toliko enih stvari morava povaditi, da nama čas
zelo hitro mine. Imava zelo omejen čas, potem je že kosilo
in spet začneva. Je skoraj premalo časa in bi lahko še dlje
vadili, če bi bilo možno. Na Dunaju sva zato, da vadiva.
Zakaj bi delali druge stvari?«
Klara: »Je luštno, ko sva lahko skupaj, si pripraviva kosilo.
Imava približno enak urnik. Med kosilom in zvečer, ko
prideva z akademije, predebatirava vse stvari. Ko končaš
akademijo, ne nehaš, ampak se stalno učiš, do konca.
Največji solisti, profesorji, igrajo do konca. To je najin
življenjski slog.«
Klara: Če je tvoj cilj le zmaga
na tekmovanju, to ni to. Glasbo
moraš imeti rad, rad ustvarjati. Na
tekmovanje ne greš le po dosežke.
Vesel pa si, ko po trdem delu pridejo
veliki uspehi.
Kako skrbite za fizično pripravljenost?
Patricija: »Obe telovadiva. Zaradi vseh koncertov je
dobro, da si tudi fizično pripravljen na vsa potovanja in
tekmovanja. Ni nujno, da vsak dan spim devet ur, spim
lahko tudi med vožnjo oz. če je treba, kjerkoli. Z Davidom
imava rada judo. Vsak dan tečemo. To je potrebno, da
lahko vse spelješ, meni pa je gibanje zelo sproščujoče in
všeč.«
Klara: »Telovadba je Patriciji zelo zanimiva, jaz pa nisem
tako navdušena. Se pa zavedam, da je dobro, če si glasbenik
in ves dan sediš, da poskrbiš, da si tudi v fizični formi za
nastopanje. Potrebuješ kar nekaj energije za nastope,
potovanja … Že samo vožnja na Dunaj traja pet ur.«
Patricija, nastopila si celo s Placidom Domingom. Kako
je prišlo do tega sodelovanja?
Patricija: »Če želim dobiti neko nagrado na velikih
tekmovanjih, se pripravljam tudi po tri leta. Na
mednarodnem tekmovanju glasbenih talentov klasične
glasbe Virtuozi sem zmagala in nagrada je bilo igranje s
Placidom Domingom na koncertu na Madžarskem. Super
je bilo. Tako velike dvorane še nisem videla, prišlo je
7.000 ljudi, vse je bilo polno, meni je bilo res všeč. Placido
Domingo je res zanimiv človek, zelo prijazen, malo se
heca, je pa tudi resen, razume glasbo. On je dirigiral.
To je bil njegov koncert, imel je ogromno pevskih točk.
Igrala sem Španski ples. Če je veliko ljudi, igram še bolj
energično, še bolj zanimivo.«
Morata paziti na svoje roke?
Patricija: »Zelo. Če delaš stojo na rokah, se lahko takoj
poškoduješ, tudi pri rolanju. Judo ni tako nevaren, ne skačeš
po tleh. Niti težkih vrečk iz trgovine ne smeva nositi. Imeti
moraš razgibano, gibko dlan. Zato nosiva nahrbtnike. Pri
nas doma veliko popravljamo in obnavljamo, zato moram
veliko bolj paziti na prste, kot če ne bi igrala violine. Če je
mraz, si nadenem rokavice, saj ni dobro, če roke postanejo
razpokane. Vsak večer jih namažem s kremo. Ne smem
35
si umivati rok pred koncertom, sicer so blazinice čisto
mehke.«
Klara: »Ne smeva delati vaj za krepitev rok, ker jih lahko
preveč otrdijo. Stalno moraš paziti. Če se urežeš v leve
blazinice, na primer dva tedna ne moreš igrati, kar je
zelo veliko. K sreči se nama ni nikoli zgodilo, da bi imeli
zlomljene ali zvite roke. Pri telovadbi nisem smela nikoli
nič delati z žogo.«
Klara, kaj ti je najbolj všeč na tvoji glasbeni poti?
Klara: »To, da lahko vedno odkrivaš nekaj na novo, da
ni neke stalnosti, všeč so mi potovanja in vse, kar sodi
zraven. To pride, ko trdo delaš toliko let. Rada spoznavam
različne ljudi, uživam na koncertu v lepih dolgih oblekah.
To mi je res ’luštno’.«
Ali poslušata tudi sodobno glasbo, kot jo poslušajo
mladi?
Klara: »Ko se učiš skladbo, je super, da poslušaš izvedbo
priznanega glasbenika, tako dobiš ideje za svoje igranje.
Sodobne glasbe pa ne marava. Midve sva bolj za Elvisa, pa
še to bolj ob nedeljah, za sprostitev.«
Govoriš kar v dvojini. Sta si zelo podobni?
Patricija: »Ja in ne. Klara je rada urejena, rada ima lepe
obleke, branje, mene zelo zanima šport, treniram judo.
V veliko stvareh sva si podobni, podoben je najin način
življenja in dela. Karakterno sva si pa kar različni.«
Klara: »Nekoč smo se pogovarjali, kaj bi si vsaka želela, če
ne bi bilo glasbe. Patricija je rekla, da bi šla s pasjo vprego
po Sibiriji. Jaz takih stvari ne maram, raje bi šla v kakšno
vilo v Pariz za teden dni ali v salon dolgih oblek.«
Patricija: Imam violino Landolfi,
ki sem jo dobila ob zmagi na
avdiciji na Dunaju. Je iz leta 1755, stara
skoraj 300 let, odlično zveni, ima super
ton in mi je zelo všeč. Stari inštrumenti
so boljši kot novi.
Kako sta starša vpeta v vajine glasbene ambicije?
Klara: »Od vsega začetka je z nama delal oči. Še vedno
nama zelo veliko pomaga pri organizaciji koncertov, na
splošno pri igranju, interpretaciji. On je najbolj zaslužen
za to, da napredujeva.«
Patricija: »Starša sta naredila vse za naju, veliko je bilo
odrekanj. Predvsem zaradi očeta sem danes tu, kjer sem. Ne
gre le za učenje violine, so tudi druge stvari, organizacija.
Mami pa skrbi za vse ostalo, ureja formalnosti, oblačila,
pomagala nama je tudi pri šolanju doma. Nenazadnje je
tudi vse stroške težko pokriti, ampak nekako gre. Starša
nikoli ne tarnata, vedno velja, da bo že nekako šlo.«
Patricija pove, da rada potuje, vadi in nastopa,
zato ji ni težko usklajevati šolskih in drugih
obveznosti, ki jih prinaša inštrument. Ko
je hodila še v osnovno šolo, je bil urnik
kar poln: šolanje na domu, ob dopoldnevih igranje
violine, popoldne učenje za šolo in izpite. Vsak
četrtek je z očetom »potovala« na Dunaj, kjer
sodelovala z najboljšimi profesorji na svetu. Danes je
lažje, saj s sestro Klaro skupaj živita na Dunaju.
Patricija je nastopila na številnih tekmovanjih,
pobrala številne nagrade in lepi rezultati ji odpirajo
vrata na ugledne koncerte, festivale. Nekoč je za
nagrado prejela celo 300 let staro violino. Pravi,
da je tekmovanja in poti v tujino ne utrujajo:
Zelo zanimivo je odkrivati nove stvari, spoznavati
mlade violiniste, pa čeprav imamo še malo težav z
angleščino. Zanimivo je spoznavati nova mesta in si
ogledovati veličastne cerkve, kadar je med tekmovanji
kaj prostega časa.
Kako pa je s tremo?
Patricija: »Jaz strahu nimam, ker ko igram, pozabim na vse
skupaj, počutim se, kot bi doma vadila. Če si predstavljaš,
da je ogromno ljudi pred tabo, si lahko živčen. Mislim
na to, kaj moram narediti. Pridem na oder, se priklonim,
pogledam vse, potem se zberem in čisto odmislim vse
ostalo. Ne vem, kako to zmorem. Najprej se uglasim, si
vzamem čas, potem začnem. Nikoli ne gledam v dvorano
med igranjem. Vedno gledam violino, dirigenta, orkester,
šele na koncu pogledam v dvorano in se zavem občinstva.«
Klara: »Treme nikoli nisem imela, res ekstremno rada
nastopam in sem zelo vesela vsakega nastopa. To mi je že
dokaj domače.«
Kakšen je najbolj bleščeč spomin s kakega tekmovanja?
Patricija: »Najlepše je, ko te napovejo kot prvonagrajenca.
Razglasitvi vedno sledi še zaključni nastop, kjer tretje-,
drugo- in prvonagrajeni zaigra skladbo, s katero se je
predstavil. To je najboljši dogodek, ko igraš zaključni
nastop, medtem ko veš, da si zmagal.«
Klara: »Jaz imam rada vse, kar se dogaja okrog tekmovanj.
Že samo to, da potuješ. Odmislim, da grem na tekmovanje,
da me čaka nekaj težkega, ampak uživam, ker vem, da se
vedno super pripravim, se zberem in odigram …«
Imata sošolce, ki podobno visoko segajo kot vidve?
Patricija: »Midve se nikoli ne primerjava z drugimi, ti vadiš
in delaš svoje. Če se začneš primerjati, je to samo breme.
Od vsepovsod prihajajo samo najboljši. Če si glasbenik,
si zaradi sebe, ne zato, da bi se primerjal. Če imaš glasbo
rad, če boš trdo delal, ti bo uspelo, in to je tisto, kar je
pomembno.«
36
A ko prideta domov, za kak dan postavita inštrument v
kot?
Klara: »Nikoli. Ne želiva si ga dati v kot. Če si vzameš en
teden, prideš fizično iz forme. Tudi poleti nimaš odmora,
na primer po izpitu. Poleti pripraviš program za vse leto,
če si priden. Nikoli ni počitka. Res moraš imeti strašno rad
inštrument.«
Klara, ko nastopa Patricija, pride družina na nastop?
Klara: »To je poseben dogodek, ko igrava na domačih tleh
in naju pridejo poslušat. To je za družino prazničen večer.
Smešna stvar je, da ko druga igra, je tista, ki posluša, vedno
bolj živčna. Lažje nama je igrati, kot poslušati drugo.«
Menda vama je lažje, če ena od vaju igra, da je druga v
zakulisju.
Klara: »Bolj domače nama je, da sva v zaodrju, kot da bi
nastop poslušali v dvorani. Pomoč sestre je dobrodošla,
ker točno ve, kako se ti pripravljaš na koncert. Sporočim
ji, koliko je točk do njenega nastopa. Tista, ki igra, se pred
nastopom umiri, druga pa poskrbi za običajne stvari:
obleke, ličila, hrano … Lepo je biti v ozadju kot ’sodelavka’.«
Kaj bi dejali staršem in otrokom, zakaj se splača
vztrajati, vaditi?
Patricija: »Ne smemo prikazati violine ali čela kot
kaznovanje ali delo, češ, če ne boš naredil tega, boš
moral vaditi. Potem otrok zasovraži inštrument. Naj bo
inštrument predstavljen kot nekaj lepega, nekaj, na kar
moraš zelo paziti in se z njim truditi.«
Klara: »Bolje bo, če rečemo: A ni lepo, če greš vadit? A
vidiš, kaj lahko dosežeš? Na primer imaš nastop v glasbeni
šoli. Pri nas je bila vedno le vzpodbuda. Ko pa enkrat
super zvadiš, ko si majhen, je lepo, ko dobiš malo darilce,
nagrado. Pri malih otrocih je super, če poslušajo priznane
glasbenike, ki igrajo isti inštrument kot ti. Vidiš, kako je
lepo, ko se ga naučiš igrati. Lahko prosiš učitelja, da igrata
pesmice, skladbice, ki so ti všeč, poskusi raziskovati, najti
nekaj lepega v tem.«
Kakšno prihodnost si želita?
Patricija: »Odločena sem, da bo violina moj poklic. Želim
si potovati po svetu in nastopati na veliko pomembnih
tekmovanjih, koncertih in festivalih kot solistka z
orkestrom, kjer srečuješ največje glasbenike, tudi
dirigente, ki so vsi običajno zelo v redu ljudje. Zanimalo
bi me tudi poučevanje na akademiji. Če bi imela pridne
študente (smeh).«
Klara: »Jaz bi si želela enako. Tudi mene zanima poučevanje
na akademiji za glasbo kje v tujini. Bomo videli, kaj bo.
Želim si čim več igrati, a tudi učenje je zanimivo, ko
imaš že toliko izkušenj. Če bi bila ’solo čelo’ v vrhunskem
orkestru, bi bil tudi to izjemen dosežek. Igraš vse sole. To
je zelo težka vloga, veliko je dela, a je tudi lep poklic.«
Brez slovenskega kmeta
ni slovenske hrane
Kmečko društvo
V Kmečkem društvu Nova Slovenija cenimo pridne roke slovenskega kmeta in njegov trud za slovensko zemljo.
Le država, ki bo imela kmetije in bo sama pridelovala hrano, ima zagotovljeno prihodnost in samostojnost.
Volitve v KGZS, 6. oktober 2024
Janez Beja, VE Ljubljana
»Kmetje so varuhi podeželja, ki plemenitijo bogastvo
naše zemlje. Pošteno je treba ovrednotiti njihovo
delo z mislijo na kmetije, ki delujejo v težjih pogojih.«
Kmetje potrebujejo močno
strokovno in politično
podporo pri spopadanju s
podnebnimi spremembami.
Strokovno podkovani
kandidati našega kmečkega
društva vedno znajo
prisluhniti kmetom in bodo
neizprosen sogovornik
trenutne vlade. Glas za
Kmečko društvo Nova
Slovenija je glas za
slovenskega kmeta
in lastnike gozdov.
dr. Vida Čadonič Špelič
predsednica odbora v DZ RS
Anka Lipušček Miklavič, VE Nova Gorica
»Družinske kmetije so steber našega
kmetijstva. Zato je treba še posebej
podpirati mlade prevzemnike kmetij.«
Tilka Klinar
, VE Kranj
»Brez kmeta ne bo hrane, brez mladih kmetov
pa ne prihodnosti. Le samooskrbna država
je varna in zdrava država.«
Obkrožite
kandidatke in kandidate Kmečkega društva NSi
Darko Sagadin, VE Ptuj
»Danes je bolj kot kadarkoli prej
pomembno, da je glas kmetov slišan.«
37
ŽAN SERČIČ
Največje darilo za
vsakega umetnika je,
da ljudje najdejo delček
sebe v tvoji umetnosti
Foto: Rok Deželak
Kako se talent, trdo delo, glasbena strast in pogum lahko lepo obrestujejo, dokazuje Žan Serčič, ki je že nekaj časa
eden najbolj priljubljenih slovenskih glasbenih izvajalcev in avtorjev. V oddaji Petkov večer je razmišljal o drobnih
čudežih življenja, mami, prijateljih, razumevanju ženske duše, poklicu glasbenika in še čem. Če imate v družini
najstniška dekleta oz. vnukinje, verjamemo, da bodo z veseljem prebrale pogovor s priljubljenim mladeničem
in izvrstnim glasbenikom. Po šestih letih, ko smo ga prvič gostili ob izidu njegovega glasbenega prvenca, je
sledila eksplozija in skok v sam vrh slovenske glasbene scene, v kateri pušča globok pečat. Žan napoveduje izid
petega albuma, na katerem boste slišali najbolj zrelega Žana doslej, kar mu priznavajo tudi kolegi glasbeniki.
Pogovor z njim je vodil Marjan Bunič.
Čutiš, da zdaj jahaš velik val?
»Kaj pa vem. Nimam občutka, da se je ta val zgodil, morda
zato, ker je toliko časa trajalo, da sem ga zajahal. Če se ti
zgodi »val« čez noč, je zelo negotov, te je strah, kdaj boš
padel z njega. Temelji, ki sem jih postavljal 14 let, pa so
tako trdni, da se mi zdi, da sem na začetku, samo čakam,
kaj bo naslednja stvar. Nekaj uspe, kaj tudi ne, čutim pa,
da se je v zadnjih dveh letih zgodilo »nekaj«. To vidim na
terenu. Včasih je bilo na mojem koncertu 30 ljudi, zdaj jih
je 3.000.«
Svoj prvi album si izdal v samozaložbi in ga tudi
produciral, da ti ne bi bilo treba delati nobenih
kompromisov. Ali po šestih letih še lahko ostajaš zvest
sebi?
»Nikoli ne izdam stvari, ki mi niso všeč in ki niso točno take,
kot sem si zamislil. Sem se pa z leti naučil, kako zapakirati
pesem, da jo ljudje lahko vzamejo za svojo. To je posebna
umetnost. Ko sem to »poštekal«, sem začel dobivati zelo
dobre odzive in več ljudi se je lahko poistovetilo z mojo
glasbo. Največje darilo za vsakega umetnika je, da ljudje
v tvoji umetnosti najdejo delček sebe. Nekateri pravijo, da
je to kompromis, jaz pa pravim, da je to del odraščanja.«
Tu ne gre za samo glasbo, ampak tudi za vsa socialna
omrežja, ki so vse bolj pomembna v tem poslu …
»Ko sem se podal na to pot, sem videl, kako enostavno
in hitro te potegne v te kanale. Naenkrat postaneš nekdo,
ki neha uporabljati te platforme svoji umetnosti v prid,
ampak sebi v prid. Tega nikoli nisem hotel. Če greste
na moja socialna omrežja, ni partnerskih sodelovanj z
nekimi podjetji, ki nimajo veze z mojo kariero, ampak je
prezentacija mene in moje umetnosti. Tako lahko prideš
svojim oboževalcem bližje in tudi oni lahko spoznajo kaj
o tebi, česar ne vejo.«
Besedila so kar iskrena in kopljejo na globoko. Za
ustvarjalnost je dobro, da ustvarjalca življenje kdaj tudi
zaboli, kajne? Iz tega nastajajo potem biserčki.
»Največja sladkost življenja je lahko, če si upaš narediti
stvari in te ob tem ni strah bolečine. Meni iz otroštva
bolečina ni bila tuja, sem ji bil priča, zato mi je bilo lažje
pisati o njej. Ljubezen je sicer rdeča nit mojega ustvarjanja,
a podton tega je bila vedno bolečina, iz nje sem izhajal.
Na nek način je ljudem to najtežje izražati, se pa zato s
takimi pesmimi najlažje poistovetijo. Lepo mi je, ko rečejo
poslušalci: Predvajam si pesem Pusti mi spomin, poslušam
jo desetkrat zapored, se zjočem in potem sem bolje.«
Naši poslušalci čakajo še na kakšne nove Čudeže. To je
pesem, iz katere bruhneta življenje in optimistična moč,
ki je zdaj kar manjka. Vesel sem za ljubezen, družino,
prjatle, lepo je rad imet …
»Čudeži je besedilo, na katerega sem najbolj ponosen. Ko
sem bil mlajši, mi je največ pomenila kariera, potem pa
sem se zavedel: kaj ti bo vse to, če nimaš okrog sebe ljudi, s
katerimi bi to delil. Razmišljam o ženski in da bom enkrat
oče, partner, mož. Ko sem se začel tega zavedati, me je
objela moč hvaležnosti, ljubezni in energija, s katero se
lahko poistoveti večina ljudi. Vse to imamo pred nosom
vsak dana, a jemljemo za samoumevno. Ne vem, če mi bo
še kdaj uspela taka skladba. Gotovo pa je to koncept, o
katerem večkrat razmišljam.«
Predvidevam, da je bilo tudi v tvojem okolju veliko
vprašanj, ali bo sploh šlo …
»Starši mi nikoli niso rekli, da mi ne bo uspelo, jih je pa
gotovo skrbelo. Izhajam iz delavske družine, oba starša sta
vse življenje tovarniška delavca in verjamem, da jima je
bilo srhljivo, da sem vse postavil na nitko v upanju, da bo
morda enkrat nekaj iz tega. Za prvi album sem vse leto
38
res varčeval, jedel konzerve in v studio nosil vse svoje
prihranke, da sem lahko posnel ta album. Ni bilo jamstva,
da bo karkoli iz tega, a rodilo se je vse to, kar imam danes.
Staršem je bilo srhljivo, a sploh mama je zaupala, da vem,
kaj delam. Dala mi je vedeti, da me podpira in mi bo
pomagala, kolikor bo lahko.«
Kaj je tako lepega v Lenartu v Slovenskih Goricah, da je
tam zrasel en tak ustvarjalen Žan?
»To je najlepše mesto na svetu. Ne samo zato, ker me nanj
veže kup spominov, ker imam tam domače. Tam se bom
vedno počutil samo Žan, in ne Žan Serčič, ki je ideja o
človeku, ki ima vse te pesmi. Lepo mi je stopiti na ulico,
kjer me poznajo ljudje, ki so me videli odraščati. Lenart
je ravno toliko umaknjen, da nismo toliko obremenjeni
s tekmovalnostjo, ki sem jo začutil, ko sem se preselil v
Ljubljano. Hkrati pa smo blizu Maribora, da vseeno
nismo popolnoma oddaljeni. V nekem obdobju sem živel
v Lenartu in se že profesionalno ukvarjal z glasbo. Če ne
bi živel tam, ne bi toliko napredoval kot producent in
avtor. V Ljubljani je veliko motečih faktorjev, ki jemljejo
pozornost.«
Kaj Ljubljana razvije, kaj ubije?
»Ljubljana mi je dala nov začetek, tu sem lahko, kar si
želim, kar hočem. V nekaj mesecih sem začel ugotavljati,
kam si želim. Ta korak v neznano, ki sem se ga zelo bal,
me je definiral in mi pomagal odrasti. V Lenartu ne vem,
če bi kdaj zares odrasel, ker sem tako blizu vsem ljudem,
ki so mi lajšali življenje, pa se tega sploh nisem zavedel.
Kaj Ljubljana lahko ubije? Jaz sem se v Ljubljani, ko sem
se preselil, lahko počutil zelo osamljenega. Greš po ulici
in srečaš veliko ljudi, pa te nihče ne pozdravi, nikogar ne
poznaš, kar je čisto nasprotje mojega Lenarta, kjer grem
po ulici in se z vsakim pozdravim in spregovorim kakšno
besedo. Imamo zgodovino. Mogoče je to slabost nas, ki
smo odraščali v malih mestih. Ljubljana lahko nekomu
ubije fokus. Na srečo sem hitro spoznal disciplino in se
zaljubil vanjo. Mike Tyson je dejal: Delaj stvari, ki jih
sovražiš, tako, kot da jih imaš strašno rad.«
Na koncertni turneji so Šakali tvoji spremljevalci,
soustvarjalci.
»Nisem Žan Serčič in spremljevalna skupina, ampak
so Šakali specifični ljudje, s katerimi sem soustvaril ta
zvok. Gre za skupino najbolj talentiranih in najboljših
glasbenikov v Sloveniji, nekatere sem že kot otrok gledal
na televiziji in bil njihov oboževalec. Sem vesel, počaščen,
ponosen in hvaležen, da lahko z njimi soustvarjam.«
Na koncertih verjetno najbolj zaživiš, prelivaš, kar pride
vate, daš naprej publiki …
»... in nazaj dobim tisočkrat več. To je ta čarovnija, ki
se zgodi med koncertom. Med korono smo videli, kako
lahko hitro vse izgubi smisel. Jaz sem bil med korono
dejaven, posnel sem ogromno pesmi, album Iz moje sobe.
Občutek je pa bil: Aha, zdaj sem to posnel, zdaj pa nimam
nikogar, ki bi mu to predstavil v živo in videl izraze ljudi,
slišal, kako pojejo moje pesmi. Ljudje, ki smo v tem poslu,
potrebujemo potrditev publike, nek odziv, to nas napolni
in nam daje smisel, navdih za nove skladbe. Ko smo na
turneji, sem za vse koncerte, ki si sledijo iz večera v večer,
hvaležen. Na koncertih se zgodi izmenjava ljubezni. Vse
intenzivne stvari v življenju nam dajo največ, te pa tudi
izčrpajo. Imel sem tri koncerte zapored, zadnji je bil v
Mariboru, in minuto zatem, ko sem končal srečanje z
oboževalci, sem bil na WC školjki, pozneje se je to sprevrglo
v noč na urgenci. Zaradi virusa je sledila odpoved telesa,
izčrpanost in telo se ni moglo več boriti proti virusu. Do
tega pride, ker se nam izvajalcem na odru zgodi toliko
adrenalina, dopamina, serotonina, endorfinov, in ko vse
to pade dol, telo lahko odpove.«
Še vedno tako intenzivno in načrtno skrbiš za telesno
kondicijo in zdrav življenjski slog?
»Zadnja leta se trudim skrbeti tudi za mentalno in
duhovno higieno, kar je še najbolj pomembno. Fizična
aktivnost je itak del mojega življenja, precej intenzivno
treniram tri do štirikrat na teden. Meditacija, sproščanje
v savni mi pomaga, zato to še bolj redno prakticiram. Tu
sem že začel čutiti moč časa, ki bije vsakemu. Ni več enako
kot takrat, ko sem bil star 20 let.«
Z oboževalci imaš lep odnos …
»V teh letih smo stkali posebno vez in spoštovanje. Ko
sem bil na šovu Slovenija ima talent 14 let nazaj, je bilo
čisto drugače. Takrat sem bil kot introvertiran sramežljiv
Žan ves iz sebe, ko so me fotografirali. To je bilo brez
občutka. Moja publika je skozi leta postala zelo spoštljiva,
lep odnos imamo, zelo lepo mi je, ko me ljudje na ulici
ustavijo, prosijo za fotografijo in podpis, ko spregovorimo
nekaj besed. Tudi po koncertu si rad vzamem čas zanje. To
je najmanj, kar jim lahko dam.«
Še vedno me navdihujejo
slovenski mladi in starejši
izvajalci. Drug drugemu smo lahko vzor.
S tujino se malo manj primerjam, odkar
sem ugotovil, da je to industrija, ki ji ne
moremo konkurirati.
Bili so časi, ko si ti spremljal, občudoval, se učil od
slovenskih glasbenikov, zdaj sam kreiraš trenutni
glasbeni tok. Kaj spremljaš v domači, v tuji glasbi?
»Še vedno me navdihujejo slovenski mladi in starejši
izvajalci. Drug drugemu smo lahko vzor. S tujino se malo
manj primerjam, odkar sem ugotovil, da je to aparat,
industrija, ki ji ne moremo konkurirati, sploh mi v
Sloveniji. Najbolj me navdihujejo in navdušujejo izvajalci,
ki so hkrati avtorji. Med tujimi so to Ed Sheeran, John
Mayer in Bruno Mars, ki je pop izvajalec, ki poje, igra
kitaro, piše, pleše, ima karizmo in karakter, s katerim se
pač ne moreš primerjati. Imamo pa tudi v Sloveniji dobre
glasbenike. Vesel in počaščen sem, da sem sodeloval z
Janom Plestenjakom, ki mu lahko rečem prijatelj. Od
njega sem se veliko naučil. Magnifico je karakterno in
kreativno človek, ki me navdihuje. Pa Vlado Kreslin.«
39
bromheksinijev klorid
Pozabi na kašelj.
Bisolvon ®
je tu.
1. Ublaži kašelj.
2. Zmehča sluz.
3. Pospeši izločanje sluzi iz dihal.
Za odrasle in otroke, starejše od dveh let.
Na voljo brez recepta v lekarnah.
Lokalni predstavnik: STADA d.o.o., Dunajska cesta 156, 1000 Ljubljana | www.stada.si
BIS0122-02, januar 2022
Pred uporabo natančno preberite navodilo! O tveganju in neželenih
učinkih se posvetujte z zdravnikom ali s farmacevtom.
Posvojitev se z izdajo
odločbe CSD ne konča,
ampak začne
Praznovanje materinskega dne v marsikaterem ženskem srcu prebudi bolečino in grenkobo, ker ji ni bilo dano, da
bi postala mama. Zato smo v Svetovalnici konec marca odprli vprašanje, kaj pomeni sprejeti otroka v posvojitev,
kako pred tem predelati svoje bolečine in kako pomembno je, da proces posvojitve in otrokovo nadaljnjo pot
spremlja resnica. Iz društva posvojiteljskih družin Deteljica, ki letos praznuje 30 let delovanja, smo gostili
dr. Viktorijo Bevc in Marijo Podbevšek Kališnik. Pogovor je vodila Tanja Dominko.
Pri posvojitvi sta dve ženski: ženska, ki je rodila otroka
in ga dala v posvojitev in posvojiteljska mama, ki je tega
otroka sprejela.
Dr. Viktorija Bevc: »Zahvalila bi se vsem ženskam, ki
premorejo to moč in razumejo, da je njihovo poslanstvo
nekaj drugega: ne vzgajati otroka, ampak ga samo roditi.
Vesela bi bila, če bi ob tej priložnosti tudi moja stroka
razumela, da bi bilo prav, da pripravi to žensko, ko se
poslavlja od otroka v porodnišnici ali drugje, če ne more z
besedami, da vsaj znotraj sebe zaključi to pot in se zahvali,
poslovi od otroka. To je za nadaljnjo pot posvojenega
otroka zelo pomembno. Reči življenju »da«, vendar se
posloviti, ker bo življenje tega otroka teklo skozi druga
starša. Na drugi strani je posvojiteljska mama, ki ne
nadaljuje roda, nadaljuje pa skrb in je s svojim partnerjem
zelo pomembna za tega otroka. Enako pomembno se mi
zdi vzajemno razumevanje, spoštovanje, slovo biološke
mame in predaja otroka drugi materi. Od tega je zelo
odvisna uspešna pot posvojenega otroka.«
Marija Podbevšek Kališnik: »To sta dve mami, ki
omogočata posvojenemu otroku zdrav, kakovosten razvoj.
Dober starš se ne rodi, to ni nekaj, kar ti je dano v zibelko,
ampak je nekaj, kar se naredi. Starševstva se učimo skozi
vse življenje.«
V koliko primerih v Sloveniji ti dve mami vesta druga za
drugo?
Dr. Viktorija Bevc: »Družba je usmerjena v prikrivanje,
tudi naša zakonodaja. Vsa leta, odkar delam, že skoraj 40
let, spremljam to anonimnost. To pomeni, da se pretrgajo
korenine otroka z biološko družino in se ga umetno
namesti v neke korenine, ki jih ni v socialni posvojiteljski
družini. Meni je žal, da se to dogaja, ker spoštovanje
življenja je ravno v tem: mi nismo bili zmožni ustvarjati
te poti otroka. To je višja sila, ki pošlje otroka v neko
družino, neki roditeljici, neki mami. Mi kot starši imamo
samo možnost, da s tem, ko rodimo otroka, posredujemo
življenje. Zdi se mi, da se nekako domišljavo obnašamo,
ne znamo upoštevati Božjih naravnih zakonov, ki so jih
naši predniki, stari starši še kako razumeli in nam jih
posredovali. Bistvo vseh družinskih odnosov je, da znamo
upoštevati nek red: kdo je v življenju prišel prej, kdo
ima modrost in izkušnje pred nami. Ko je bilo življenje
posredovano preko neke ženske, moškega, tretjega očeta
in mame tega otroka, bi kot posvojiteljski, socialni starši,
brez katerih otrok ne bi preživel, morali vzpostaviti to
spoštovanje. Naravnega reda in zavedanja, da rojstvo
otroka ni samoumevno, je v družinah danes premalo.
Rojstvo je Božji dar, in če tega ne znamo sprejeti in s
spoštovanjem pogledati na biološke starše, tudi posvojitve
ne bodo dobro tekle.«
Kako pripraviti posvojitelje na njihovo najpomembnejšo
vlogo?
Dr. Viktorija Bevc: »Vsa leta svojega dela sem usmerjena
v to, kako pripraviti posvojitelje na uspešno, učinkovito,
zadovoljujočo posvojitev: da bodo njihovi odnosi tekli
dobro, da se bo otrok počutil sprejetega, varnega, da bodo
posvojiteljski starši že v pripravi na posvojitev predelali
to, kar je najbolj pomembno: bolečino srca, bolečino, ki
jo prizadene neplodnost parov, in vse posledice. To je kar
precej zahtevno delo na sebi, vsi pa tega ne zmorejo. Žal
stroka še ni dojela, kako je to delo na sebi pomembno za
dobrobit otroka. Vsaka posvojitev bi se morala zgoditi
z namenom dobrobiti za otroka. Za otroka ni dovolj, da
mu damo hrano, dobro izobrazbo in lepa oblačila. Pri
posvojitvi veliko naredimo s tem, ko ga sprejmemo s
41
Rojstvo je Božji dar, in če tega ne
znamo sprejeti in s spoštovanjem
pogledati na biološke starše, tudi
posvojitve ne bodo dobro tekle.
posebnostmi, potrebami, ki jih ima on in se razlikujejo
od tistih, ki jih imajo rojeni otroci v lastni družini, in
ko posvojiteljski starši ugotovijo, da v tem otrokovem
življenju niso prvi. Prvo mesto zasedajo biološki starši,
ona dva pa sta druga, a zelo pomembna.«
Kako se starši pripravijo na prihod novega družinskega
člana?
Marija Podbevšek Kališnik: »Priprava je zelo pomembna.
Prvenstveni namen posvojitve je sledenje koristi otroka,
ki ostane brez možnosti življenja v biološki družini.
Posvojitev je tudi način oblikovanja družine, ko bioloških
otrok v družini ni. Vedno iščemo nov dom za otroka, ne
iščemo otrok za pare, da bi napolnili nek dom. Posvojitev
je najboljši način za zagotavljanje trajnosti v odnosu
za otroke, ki ne morejo živeti v družini. To pa je hkrati
ena najbolj radikalnih izkušenj, ki jo bo otrok v življenju
doživel, zato je pomembno, kaj bomo s to izkušnjo
delali in kako se bomo nanjo pripravili. Je doživljenjska
izkušnja za posvojiteljsko družino in otroka, ki ga posvoji.
Posvojitev se ne konča z izdajo odločbe, takrat se šele
začne. Nedvomno bodo imeli posvojiteljski starši izzive.
Formalni proces urejata CSD in sodišče, a posvojitev ni
samo pravni proces, je socialni, čustven proces. Zavedati
se moramo potreb posvojenega otroka in, da bodo odnosi
v družini dobri, sprejeti tudi dejstvo, da posvojeni otrok ni
nadomestek tvojega biološkega.«
Dr. Viktorija Bevc: »Prvih pet let svojega dela sem videla, da
posvojeni otrok v družino ni prinesel veselja. Po posvojitvi
so me prišli pozdravit in videla sem, da so ženske še
vedno žalostne. Tako se je rodila ideja o pripravi, ker sem
ugotovila, da je pri teh starših ostalo veliko nepredelane
bolečine. Ni bilo prostora, kjer bi lahko o tem spregovorili.
Ko prideš na CSD, si prišel po otroka, moraš se predstaviti
v kar najlepši luči, da boš otroka dobil … Kaj narediti?
Predlagala sem, da začnemo s pripravami, ki so me naučile,
da absolutno ne smemo spregledati posledic in bolečine
zaradi neplodnosti, zato je ena glavnih točk v pripravi
na posvojitev soočanje s tem. Da sprejmem resnico, se
soočim in osvobodim strahu, ki deluje v meni: kako bom
živel brez otroka. Pomembno je, da pride par do točke, da
sta hvaležna za tisto, kar imata: sebe in drug drugega. Na
tem je treba delati, se soočiti z bolečino, potem pa lahko
pari začnejo poslušati in razumeti potrebe otroka, ki so
nekoliko drugačne od otrok v ostalih bioloških družinah.
Te potrebe spoznajo skozi ta program. Kako pomembno
je sprejeti vse, kar otrok prinese v tem nahrbtniku: očeta
in mamo, po katerih je prišel na svet, vse, kar stoji za njim.
Šele potem se lahko osvobodijo, z ljubeznijo pogledajo na
vse, kar otrok prinese.«
Pomembno je tudi, da bodoča starša oblikujeta realna
pričakovanja do otroka, ne iluzornih.
Dr. Viktorija Bevc: »Iluzija je, da gre ženska rodit v
porodnišnico in pride domov z otrokom, ki je kot
nepopisan list papirja. Ni res. Ta otrok je veliko že prestal,
doživel izkušnjo zapuščenosti. Posvojiteljski par se mora
na to pripraviti. Dojenček ima izkušnjo zapuščenosti. O
tem bodo spregovorili otroci sami, ko bodo odrasli, kako se
to lahko vleče za njimi, kako to deluje na občutek varnosti,
pripadnosti. Tukaj so vedno primanjkljaji, če ni iskrenosti,
spodbude posvojiteljskih staršev, ki ti dajo vedeti, ti si
naš, ampak prihajaš iz te in te rodbine, to je tvoja mama,
oče … Lahko je bila otrokova mama pocestnica, a to ni
pomembno, mi nimamo pravice soditi, ampak sprejeti
usodo táko, kot je, oblikovati realna pričakovanja do
otroka. Ni nujno, da dobimo dojenčka, lahko bo to dve leti
star otrok ali starejši, lahko bo imel kakšne primanjkljaje,
bolezni. Pomembno je poučiti se, kako delati s tem
otrokom, to lahko slišijo iz izkušenj drugih posvojiteljskih
družin, s katerimi so lahko za vse življenje povezani in si
zelo veliko pomagajo.«
Prvih pet let svojega dela sem
videla, da posvojeni otrok v družino
ni prinesel veselja, ženske so bile še vedno
žalostne. Tako se je rodila ideja o pripravi,
ker sem ugotovila, da je pri teh starših
veliko nepredelane bolečine.
42
Nekatere zgodbe o posvojitvah s seboj prinašajo tudi
bolečino, ne le veselja. Dobro bi bilo še kaj reči o
pričakovanjih …
Marija Podbevšek Kališnik: »Ko razmišljamo o posvojitvi,
si iluzorno vsi predstavljamo dojenčka, ki ga prinesemo
iz porodnišnice in nas spremlja skozi vse življenje.
Velikokrat ni tako in se išče starše za posvojitev otrok, ki so
lahko stari dve, pet let, osem, 10, pa tudi 17 let. Ugotoviti
moramo, kakšna so pričakovanja posvojiteljev na eni
in potrebe posvojenih otrok na drugi strani. Kje lahko
pridemo skupaj? Realna pričakovanja se lahko oblikujejo
v skupini, kjer imaš priložnost videti družine, ki so pri
različnih starostih dobili otroka. Kaj pomeni majhen, kaj
večji otrok? V glavi imamo razmišljanje, če bo dojenček,
ne bo težav, a vsak posvojen otrok ima svojo zgodbo. Tudi
pri novorojenčkih je potrebna iskrenost. Uskladiti je treba
potrebe in pričakovanja posvojiteljev. Omenili smo tudi
odsotnost pričakovanj. To se velikokrat rodi iz bolečine:
Jaz biološkega otroka ne morem imeti, lahko sprejmem
kateregakoli otroka od kjerkoli, samo da bom mama, oče.
Otroka sprejmeš v družino, čez čas se pa pokaže, da ni
pravega veselja, ker si stopil v prevelike čevlje, v razmere,
na katere se nisi dobro pripravil in povzročajo stres. Fino
je, da razmisliš o tem, kakšnega otroka sem pripravljen
sprejeti, od kod, kaj pomeni zame, da je druge etnične,
narodne, rasne pripadnosti. Mu bom lahko v oporo?
Otrok se bo soočal tudi z določenimi izzivi okolice, ker
bo prihajal od drugje. Posvojitelj mora biti dovolj trden,
da bo lahko posvojenemu otroku v oporo, da bo ta lahko
razvil neko odpornost.«
Dr. Viktorija Bevc: »Ne gre samo za realna pričakovanja
glede narodnosti ali drugih vidnih lastnosti. Gre za še en
zelo pomemben proces. Če bolečina pri ženski ni predelana,
se ustvari tekmovalni občutek, kar žalosti posvojiteljico, ki
ne more sprejeti biološke mame: to je ljubosumje. Če tega
ni predelala, lahko postane hud problem v odnosih. Lahko
gre za nezaveden proces. Lahko je tako hudo, da bo uničen
odprt odnos v posvojiteljski družini. Otrok vse čuti. Tudi
tisti posvojitelji, ki nimajo znanja in moči, da bi odprto
povedali otroku, da je posvojen, vzdržujejo točno to, česar
ne bi smeli. Otrok tudi v tisti situaciji čuti, da ni rojen v tej
družini, da je zadaj nekaj drugega. To ga bo vse življenje
gnalo, ne bo zaupanja, ves čas bo preverjal, pojavljali se
bodo dvomi, umaknil se bo ali navezal patološki odnos
s posvojiteljsko mamo ali očetom, potrebe, ki niso bile
predelane, kot npr. odstranitev strahu, sprejem tega,
kar nam je dano, bodo ostale … Vsak človek ima svoje
poslanstvo, svojo pot, ne moremo se primerjati. Napaka
današnjega časa je, da je vse v nekih tirnicah, pomembno
je, kaj se vidi navzven, a v resnici je treba delati na svoji
notranjosti, potem se tudi tekmovalni odnos posvojiteljske
matere do biološke spremeni v spoštovanje in zavedanje:
Jaz sem lahko posvojiteljska mama, ampak ne bi mogla
biti brez biološke. Začne se proces ljubezni, odpuščanja,
sprejemanja in to otrok čuti, tudi če ne bo nič rekel. Tako
se tudi pri otroku začne spoštljiv odnos do posvojiteljev.«
Za skupino Evropske ljudske stranke (ELS) družina predstavlja jedro družbe. Samostojnost in aktivno staranje
morata biti težnja in cilj, dostopen vsem državljanom. Prizadevamo si za družinam prijazne politike, ki otrokom
pomagajo bolje začeti življenje, staršem pa najti pravo ravnovesje med poklicno kariero in družinskimi dolžnostmi.
Pri demografiji pa ne gre le za staranje. Pri demografiji gre za to, kako živimo in kako bomo preživeli. Izzivi so veliki
in neodgovorno bi jih bilo zanemariti.
Čas teče. Odzvati se moramo.
"Slovenija potrebuje močno družinsko politiko, ki mladim družinam omogoča, da se odločijo za otroke,
ne da bi se odrekli njihovi karieri ali osebnim ciljem. Vsak od nas igra vlogo pri oblikovanju družbe.
Naša prihodnost, prihodnost naših otrok in vseh prihodnjih generacij je odvisna od odločitev in dejanj,
sprejetih danes."
Romana Tomc MEP
sds.si
43
»Ana, nisem te jaz rodila,
ampak ena druga«
Piše: Marjana Debevec
Foto: Freepik.com
Možnost za pare, ki se soočajo z neplodnostjo, je tudi posvojitev otroka. Smo kdaj pomislili, da ne gre za to, da
starša dobita otroka, ampak je oblika sprejetja in pomoči otroku, ki je ostal brez staršev? Na prvem mestu je vedno
otrok. O tem sta v avgustovski oddaji Srečanja pričevala Erna in Damijan Dolinar, ki imata dva posvojena otroka. S
pomočjo društva Deteljica sta spoznala, da gre pri tem koraku vedno za soočenje dveh ali še več ran: na eni strani
je njuna rana neplodnosti, ki jo morata predelati v času pred posvojitvijo, rana zavrženosti, ki jo otrok čuti vse
življenje, tretja je rana roditeljice, ki se je iz različnih razlogov odpovedala svojemu otroku.
Štiričlanska družina Dolinar živi v Komendi. Poleg Damijana in Erne družino sestavljata še trinajstletna Ana Maša
in desetletni Tim Emanuel. Oba otroka sta Dolinarjeva posvojila še kot dojenčka. Veliko jima pomeni, da se s
posvojiteljskimi družinami zbirajo v društvi Deteljica.
Kako sta se soočila z bolečino, da nikoli ne bosta mogla
imeti svojih otrok?
Erna: »Dejstvo, da ne bova mogla imeti otrok, je bilo zame
zelo težko, zelo žalostno. Zdelo se mi je, kot da sem v
jami, iz katere ne bom nikoli prišla. Še posebej zato, ker
je zame družina sveta stvar in zelo pomembna vrednota.
Ljudje te tolažijo, češ, saj bo, Bog bo pomagal, vendar si
v tej bolečini dejansko sam. Zato je pomembno, da greš
vase, se vprašaš, zakaj je to tvoja pot, zakaj nama jo je Bog
namenil.«
Damijan: »Ob spoznanju, da je par neploden, si je treba
vzeti čas tudi za žalovanje, saj gre za neke vrste izgubo.
Zelo pomembno je, da par odžaluje preden v družino
sprejme posvojenega otroka, sicer to ostane prikrito,
pometeno pod preprogo in nekoč pride na dan.«
Kako sta prišla v stik z društvom Deteljica?
Damijan: »Rekla sva si: Zakaj pa ne bi malo pogledala za
možnost posvojitve? In tako sva našla društvo Deteljica.
Ko sva prišla tja, je bilo povsem drugače, kot sva si
predstavljala. Najprej sva dobila knjigo o roditeljicah, o
katerih se mnogi niti ne sprašujejo. Je pa to zelo pomembna
tema, ker je ona začetek zgodbe, v katero boš vstopil. Od
tam naprej je šla pot v čisto drugo smer. Namesto da bi na
začetku izvedela več o posvojitvah, je bil glavni poudarek
delo na odnosu, spoznavanju samega sebe in predvsem
ukvarjanje z vprašanjem neplodnosti.«
Erna: »Veliko nama je pri tem pomagalo društvo Deteljica,
predvsem ostali pari, ki so šli skozi podobne izkušnje. Izjemno
pomemben je iskren pogovor med zakoncema. Midva sva
veliko potovala skupaj, molila, delala različne stvari.«
Damijan: »Pri posvojitvi se srečata dve rani ali pa dve
bolečini. Na eni strani otrok, ki je zapuščen, in na drugi
strani par, ki ne more imeti svojih bioloških otrok. Otrok
ne more sam razreševati te rane, zato je pomembno, da
najprej bodoča posvojitelja skušata razrešiti to bolečino.«
Kdaj sta sprejela odločitev za posvojitev?
Damijan: »Erna je omenila, da sva veliko potovala. In
ravno na enem potovanju sva sprejela, da je povsem v redu,
če sploh ne bova imela otrok, ne svojih ne posvojenih. Da
sva tukaj drug z drugim in da nama je življenje, ki je pred
44
nama, namenjeno na takšen način. To je bilo osvobajajoče
spoznanje. Je pa zanimivo, da je en mesec pozneje prišel
klic, da v porodnišnici v Ljubljani čaka dojenčica.«
Kako se je to zgodilo?
Damijan: »Glas na drugi strani je rekel: Damijan, ali sta
pripravljena na avanturo? Potem sem poklical ženo. Sledila
je pot na Center za socialno delo, kjer nama je socialna
delavka poskušala čim več pojasniti.«
Erna: »Spomnim se, kako sva sedela v njeni pisarni, kako
je ona razlagala celotno situacijo, jaz pa sem si poskušala
čim več zapomniti. Še danes mi odmeva, ko je rekla: Erna,
imeli boste veliko družino. To pa zato, ker imata najina
otroka tudi druge biološke sestre in brate in smo zdaj kot
neka razširjena družina. Ne poznamo se še vsi, ampak
dejansko imamo že zdaj veliko družino. Spominjam se,
da sem si v živo predstavljala to punčko še preden sem jo
srečala. Nato sem odšla v porodnišnico in tam ostala tri
dni. Svet se mi je povsem obrnil na glavo – iz pisarne kar
v porodnišnico. Ni bilo namreč devet mesecev priprave.«
Damijan: »Vse je bilo novo tudi za novopečenega očija.
V enem dnevu sem moral nakupiti vse, od posteljice, do
plenic, flaške, oblekice … V tistem trenutku sem doživljal
celo paleto čustev. Po eni strani veselje, v bistvu srečo,
zadovoljstvo, po drugi strani pa strah, ali bom to zmogel
in ali bom sploh uspel temu otroku dati tisto, kar on
potrebuje, ne tistega, kar si jaz zdaj predstavljam. Zato je
tako zelo pomembno, da sva se pripravila na to, da sva
šla skozi program priprave na posvojitev. Veliko srečo sva
imela, da sva našla društvo Deteljica.«
Erna: »Tudi mene so preplavljala čustva, ko sem v roke
prejela dojenčico, okrog mene pa je bilo polno medicinskih
sester in socialnih delavk. Zelo sem bila srečna, ko smo
sami trije ostali v sobi, ker smo si lahko prvič podelili
sproščen pogled mame, očeta, otroka. Zanimiva je bila
tudi prva noč, ker Ana sploh ni spala. Jaz pa sem imela v
sebi polno različnih čustev, dogodkov; polno veselja, pa
tudi strahu, ki ga je ona gotovo čutila. Ko pa je moj strah
minil, je minil tudi Anin in takrat smo nekako vedeli, da
se kot družina podajamo na pot, kakršnakoli že bo.«
Ana in Tim imata še tri sestre,
ki so tudi posvojene. Prišla je
pobuda, da se vseh pet otrok, ki živijo v
treh družinah, sreča. To je bil za najina
otroka verjetno najsrečnejši dan. Otroci so
takoj čutili drug drugega in vez je bila tako
močna in pomembna, da se ne da opisati.
Kako poteka proces posvojitve?
Damijan: »Ko se roditeljica otroku v porodnišnici odpove,
sledi leto presoje s strani Centra za socialno delo, s strani
posvojiteljskih staršev, pomisleke bi lahko v tem času
izrazila tudi biološka mati, kar pa se zelo redko zgodi.
Nato se izvede formalna posvojitev in od takrat naprej je
tudi v rojstnem listu in povsod vse tako, kot bi bilo pri
bioloških otrocih.«
Erna: »Pri posvojitvi gre za otroka, za njegove potrebe.
Bistven je otrok. Seveda mu daješ ljubezen, ga jemlješ
kot svojega, kar je povsem naravno, ampak če v situacijo
vstopiš s tem zavedanjem in ne rešuješ neke svoje bolečine,
se mi zdi, da gre kar samo od sebe. To te osvobodi.«
Kdaj sta Ani povedala, da je posvojena?
Foto: Marjana Debevec
Damijan: »Vedno sva se o tem z njo pogovarjala letom
primerno. Obstaja veliko zgodb, kot na primer zgodba o
Mojzesu, ki je bil posvojen. In če prebereš otroku zgodbo iz
Svetega pisma za otroke in govoriš o Mojzesu, lahko rečeš:
Glej, to je pa tako, kot je bilo pri tebi. Tako počasi to vstopa
vanj. Ali pa recimo v Knjigi o džungli imamo primer
Mauglija. V pravljicah, v zgodbah je tega pravzaprav zelo
veliko.«
Erna: »Ana me je prvič neposredno o tem vprašala pri
treh letih. Dejala me je: Mama, a si me tudi ti tako v
trebuhu nosila, pa me rodila? Ravno sva se vozili v avtu in
spomnim se, da je bil takrat to zame test, ali bom zmogla
to storiti brez cmoka v grlu. Pogledala sem v ogledalo in
rekla: Ne, Ana, nisem te jaz rodila, ampak ena druga. Ko
si se rodila, si prišla k nama. O takih situacijah smo veliko
govorili na Deteljici, potem pa v živo na svojem primeru
preizkusiš in vidiš, ali to zdaj drži.«
Ste štiričlanska družina. Tri leta po Aninem rojstvu se vam
je namreč pridružil še Tim Emanuel – Anin rodni brat.
Damijan: »Bil sem v tujini na službeni poti, ko dobim
klic socialne delavke, ki je rekla, da imajo v porodnišnici
enega fanta od iste roditeljice. Po nekaj dneh urejanja
dokumentov sva dobila možnost, da posvojiva tudi njega.«
Erna: »Prepričana sem, da je šlo za Božji poseg. Vsako leto
si moj oče želi s celotno družino romati na Brezje. To je
bilo ravno tisti vikend, ko se je rodil Tim. Tudi Damijana
je Bog nagovarjal, da mogoče fant pride v našo družino. In
v ponedeljek se je potem zgodilo. Jaz rečem, da je to Božja
volja, saj kot človek ne moreš vplivati na to.«
45
Ana in Tim pa imata še tri sestre, ki so prav tako šle v
posvojitev. Ker je ena od njih iskala stike z roditeljico, je
iz Centra za socialno delo prišla pobuda, da bi se med
seboj srečalo vseh pet otrok, posvojenih v tri družine.
Kako ste doživeli tisti dan?
Erna: »Moram reči, da je bil za najine otroke to verjetno
najsrečnejši dan. To je nekaj posebnega, ne moreš si tega
drugače predstavljati. Otroci so takoj čutili drug drugega
in ta vez je bila tako močna in pomembna, da se ne da
opisati, če ne vidiš na lastne oči.«
Damijan: »In ta vez, to si upam reči, je pomembnejša od
vezi z nami. Kadarkoli se dobimo skupaj, so v svojem
svetu, kot da mi, starši, ne obstajamo. Erna si je vedno
želela veliko družino in človek si ne predstavlja, da je to
možno tudi na tak način.«
Erna: »Zdaj se srečujejo vsakih nekaj mesecev, spremljajo
življenje drug drugega in se na ta način vračajo k biološkim
koreninam. Ko otrok enkrat dobi odgovore na vprašanje,
kdo so člani njegove biološke družine, lahko najde svoj
mir. Tako kot si moramo pari, ki ne moremo imeti svojih
otrok, vzeti čas za proces žalovanja, da ne bomo mogli
imeti svojih otrok, je po drugi strani pri otroku druga
zgodba, v kateri je še kako pomemben ta biološki del.«
Ljudje te tolažijo, češ, saj bo,
Bog bo pomagal, vendar si v tej
bolečini dejansko sam.
Kakšna je pri iskanju bioloških vezi vloga posvojiteljskih
staršev?
Damijan: »Prav je, da se sledi dinamiki otroka. Ni najina
naloga, da raziskujeva, imava pa zelo pomembno nalogo
stati ob strani otrokom, ko bodo sami želeli raziskovati.
Včasih je treba stvari pač prepustiti življenju, seveda pa
ves čas stati ob strani otroku in mu pomagati na tej poti.
Otroci v sebi zaradi zavrnitve čutijo tudi jezo in je treba
najprej iti čez to. Ko pa je trenutek zrel, ko v otroku dozori
želja, mu je treba stati ob strani in ga podpreti.«
Damijan: »Posvojeni otroci so povsem enaki vsem drugim
otrokom, le da v sebi nosijo dodatno rano. Ta je očitna,
čutiš to zapuščenost, ves čas gledajo, kje so posvojiteljski
starši, v njih je strah, ali bo znova zapuščen. To je zelo
močan, vanje dobesedno vžgan strah.«
Erna: »Na eni strani je bolečina neplodnosti, na drugi
strani pa bolečina zavrženosti. Dejansko je otrok, ki je
bil zavržen, tisti, ki ima pravico, da mu država in družba
omogočita starše, ki so sposobni skrbeti zanj in ne
pometajo svoje bolečine pod preprogo, saj ta potem vedno
znova udari na plan skozi življenje.«
Vsako leto društvo Deteljica pripravlja tabor, na katerem
se zberejo posvojiteljske in rejniške družine. Kaj vam ta
srečanja pomenijo?
Erna: »Skupaj se odpravimo na pohode, prisluhnemo
tudi strokovnim predavanjem ter imamo čas za pogovor.
Medsebojno si izmenjamo izkušnje in vsako leto
naredimo en korak naprej na tej poti. Ko je otrok majhen,
so določena vprašanja, ko otrok raste, pa postajajo vedno
širša ali bolj globoka.
Po eni strani gre za vprašanja, s katerimi se srečujejo vsi
najstniki, po drugi strani pa imajo tudi drugačna vprašanja.
Tako da nekako obdelujemo to dvojno vsebino.«
Letos društvo Deteljica praznuje okroglo 30. obletnico
delovanja. Osrednjo slavnostno akademijo boste
pripravili sredi oktobra v Narodni galeriji. Kaj
pripravljate?
Erna: »V Narodni galeriji bomo skupaj z znanimi gosti
odkrivali talente posvojiteljskih družin. Želimo si, da bi ob
30-letnici teme neplodnosti, posvojenih otrok, bioloških
korenin, pomena priprave na posvojitev v javnosti dobile
več priložnosti, da bi se o tem lahko več govorilo. In da bi
tudi tisti, ki so v stiski, ki ne morejo imeti svojih otrok, ki ne
najdejo informacij, prišli do nas in se ustrezno pripravili,
da bi bili lahko dobri starši posvojenim otrokom.«
Danes prevladuje miselnost, da je otrok pravica odraslih.
Mnogi pari (npr. istospolni pari) ga zahtevajo, tudi če
po naravni poti do njega ne morejo. Kakšno je vajino
mnenje o tem?
Damijan: »Otrok ima pravico do staršev, do vzgojiteljev,
do odraslih ljudi, ki mu bodo nudili vzgojo, podporo,
zatočišče, oskrbo. In ko začneš enkrat s tega vidika gledati
na posvojitev, se marsikatero vprašanje veliko hitreje
razreši. Otrok se v javnih razpravah ne sliši. Tudi nimajo
volilne pravice. Zato je morda manj poudarka na njih.
Ampak v osnovi so posvojitve namenjene njim. In če se
tega zaveš, so stvari enostavnejše.«
Erna: »Pred kratkim mi je ena od teh odraslih posvojenk
rekla: Erna, ko bo družba sprejela, da smo bili mi zavrženi,
ko nas boste v tej točki razumeli, boste lahko razumeli vse
ostale stvari, ki zadevajo posvojitev.«
46
Foto: osebni arhiv
OGREVANJE IN HLAJENJE
ŽE OD L. 1684
Poiščite svojo rešitev med toplotnimi črpalkami,
plinskimi pečmi, pečmi na olje in klimatskimi
napravami vrhunske EU kakovosti, visoke
energetske učinkovitosti, varčne porabe ter
maksimalnega udobja.
veto.si/dedietrich
47
RADIJSKI
MISIJON
2024
Piše: Jože Bartolj
Foto: Izidor Šček in Rok Mihevc
Na tiho nedeljo, 17. marca, se je začel letošnji radijski misijon, ki je bil že 19. po vrsti. Vsebina misijona je sledila
želji papeža Frančiška, da bi bilo to leto leto molitve. S tem nas je povabil, naj se pripravljamo na obhajanje
svetega leta 2025. Za geslo misijona smo izbrali misel Molitev, utrip življenja.
Ker smo v jubilejnem, tridesetem letu radijskega
delovanja, je med nami sprva tlela misel, da bi letošnji
misijon pripravljali na romanju v Sveto deželo. Zaradi
vojne v Izraelu smo morali ta načrt opustiti in tako
smo se podali v Assisi, mesto svetega Frančiška in svete
Klare, pa tudi blaženega Carla Acutisa. Iz srca Umbrije
smo posredovali misijonske nagovore, ki jih je za vse
željne dobre priprave na velikonočne praznike pripravil
kapucin brat Štefan Kožuh. Njegovim besedam ste lahko
prisluhnili vsak dan ob 17. uri. Zjutraj ob osmih smo vsak
delavnik pripravili posebno Misijonsko jutro z gostom in
duhovnim pogovorom, v dopoldanskem času ob 10.30
pa je spodbude pripravljal župnik v Šentjurju pri Celju
Mitja Markovič. Ta se je ustavljal ob temah misijonskega
dneva in iz zanimivih zgodb izluščil duhovne poudarke.
Ob tem ste lahko v našem programu poslušali tudi kratke
misli, ki jih je pripravil dramski igralec, režiser in vse
bolj tudi pisatelj Gregor Čušin. To še ni bilo vse. Od
ponedeljka do četrtka je večerni prenos svete maše ob
19h potekal iz rojstnega mesta sv. Frančiška. Od tam smo
prenašali tudi molitev, radijska ekipa na terenu je molila
na grobu blaženega Carla Acutisa in posnela tudi pogovor
z njegovo mamo. Tudi letos smo za petek v času radijskega
misijona prosili duhovnike po Sloveniji, da bi bili na voljo
za delitev zakramenta svete spovedi.
Prvi misijonski nagovor je nastal v Celicah pri Cortoni,
oziroma, kot je dejal naš misijonar br. Štefan, v samotišču.
To je kraj, ki ga je sv. Frančišek obiskal trikrat in o teh
obiskih in tudi o geslu: Molitev, utrip življenja je prvi dan
razmišljal naš misijonar. Brez Gospoda ni življenja, je dejal
uvodoma. Molitev kot utrip našega življenja je tista, ki naj
nas spodbuja, da bomo postajali boljši ljudje in da bo po
nas svet bolj svet. Stopimo torej skozi vrata, skozi vrata
milosti tega Radijskega misijona, naproti temu skromnemu,
pa vendar tako pomenljivemu svetišču Celic pri Cortoni,
zaznamovanem s Frančiškovo navzočnostjo, in sprejmimo
njegovo bližino in njegovo pomoč v molitvi. Nadaljeval je:
Pot vere. Romarji vere. Romar ni turist. Tukaj v celicah
srečamo vse vrste ljudi. Razlika med enim in drugim je velika.
Turist natančno ve, kam gre, kje bo prenočil, katere kraje bo
obiskal, kdo mu bo priskrbel prenočišče, vse je organizirano.
Romar tega ne ve. Romar vere je popotnik, ki je pripravljen
na temno hojo, na nepričakovana presenečenja, nikoli,
nikoli ni jasno, kam ga vodi pot ... Ni res! Meni je jasno, kam
me vodi pot. Moj cilj, tvoj cilj, sestra in brat v Kristusu, je
Kristus sam. Njega hočemo iskati, Njemu se hočemo bližati,
Njemu hočemo dovoliti, da bo deloval v našem življenju, kot
zna le On, kot zmore le On in samo On dela velike, čudovite
stvari. Bodimo torej romarji vere.
Prvi gost v misijonskem jutru, v času ko je običajno
na sporedu Svetovalnica, je bil prefekt ljubljanskih
bogoslovcev dr. Matjaž Celarc. Moč Božje besede,
osrednja tema drugega misijonskega nagovora, je bila
središče njegovega razmišljanja. Naš osrednji misijonar
brat Štefan Kožuh je popoldanski nagovor pripravil v
Porcijunkuli. To malo cerkvico je pred propadom rešil prav
sv. Frančišek in se danes nahaja znotraj cerkve sv. Marije
Angelske. Tudi br. Štefan je razmišljal o moči Božje besede.
48
Ko Jezus zagotovi, da bo z nami do konca časa, je pri nas
na različne načine, vključno z besedo in zakramenti. Ob
sklepu misijonskega nagovora je nakazal, na kakšen način
naj se lotimo branja Svetega pisma. Za Sveto pismo lahko
rečemo, da je svojevrsten zakrament. V teh znamenjih besed
se skriva moč milosti, ki zmore spreminjati moje življenje.
Če pa hočemo v njej prepoznavati resnično Božjo voljo za
nas, seveda potrebujemo moč Svetega Duha, ki edini lahko
resnično sporoča vsebino Božje besede, namenjene vsakemu
od nas. Ta Duh je življenje. Samo v Duhu lahko razumemo
Božjo besedo.
V torkovem misijonskem jutru so nas nagovarjale
svetopisemske besede To delajte v moj spomin. Ob tem smo
razmišljali, kaj nam pomeni evharistija. Svojo izkušnjo
molitve in njene moči je z nami delila šolska sestra de
Notre Dame s. Irena Jurgec.
Tretji osrednji misijonski nagovor pa je nastal v kraju
Greccio, kjer je sv. Frančišek postavil prve jaslice.
Tema njegovega razmišljanja se je nanašala na besede
Evharistija, naše življenje. Uvodoma je pred votlino prvih
jaslic spregovoril o tem, da se je sv. Frančišek v tem kraju
ustavil po tem, ko mu je papež Honorij III. v Rimu potrdil
vodilo za brate. Ker je želel od blizu uzreti ponižnost Boga,
je prosil prijatelja, naj pripravi vse potrebno za obhajanje
nočnega božičnega bogoslužja. Obkrožen z ljudmi in tudi
nekaj rekviziti je želel, da bi si lahko čim bolje predstavljal,
kako ponižen je Bog. Zmotno je mišljenje, da je Frančišek
v tem kraju pripravil jaslice z dojenčkom in podobnimi
stvarmi. Nikakor ne. Za Frančiška je evharistija Božič.
Jezus na oltarju je živi in resnični, ki se rojeva vedno znova,
je dejal br. Štefan Kožuh.
Naslednje misijonsko jutro smo govorili o ranah, ki
ozdravljajo, ki jih nosimo s seboj morda že iz mladosti
in ki vedno znova, tudi ko tega ne želimo, pridejo na
površje. Tudi te rane kličejo k ozdravitvi. V našem studiu
smo gostili jezuita p. Tomaža Mikuša, duhovnega
voditelja za zlorabljene in za tiste, ki trpijo zaradi travme
splava. Povedal je, da Bog želi, da bi živeli izpolnjeno,
ljubezni polno življenje, tega pa ne moremo, če nosimo
v sebi neozdravljene rane. Popoldanski četrti misijonski
nagovor smo poslušalcem posredovali iz samostana La
Verna. 17. septembra 1224 je sveti Frančišek Asiški v tem
kraju prejel Kristusove rane. Zato je osrednji misijonar v
nagovoru razmišljal na temo: Rane, ki ozdravljajo. Vse se
začne v praznem, ubožnem, ponižnem srcu. Ubog, vsem
na razpolago, vsem služabnik. Če ne delam z nesebičnim
namenom, z očiščenim srcem, izpraznjenim samoljubja,
ne bom sposoben služiti, ampak se bom vedno posluževal
drugih. Nemogoče je ljubiti druge zares, če sebe ljubim na
neurejen, egoističen način. Zato se je treba izprazniti, sleči
vso navlako, osvoboditi samoljubja,« je povedal br. Štefan
in dodal: »Kristusove rane na Frančiškovem telesu so pečat,
Božji pečat na njegovo radikalno življenje po evangeliju,
ki ne gleda nase, ampak na tiste, ki so najbolj potrebni
Božje bližine. To je najgloblji pomen stigem, Božji pečat na
Frančiškovo evangeljsko življenje.
V misijonskem jutru petega misijonskega dne je bil z nami
kapucin br. Miha Sekolovnik. Z njim smo razmišljali o
Božjem usmiljenju, ki je neskončno. Kaj pravzaprav to
pomeni? Kaj je največji izraz Božjega usmiljenja, kako ga
začutimo, komu je dano?
Beseda o neskončnem Božjem usmiljenju pa je odmevala
tudi v popoldanskem nagovoru br. Štefana Kožuha, ki
ga je misionar pripravil v več kot tisoč let stari kripti in
cerkvi Sv. Maseja, kjer je sv. Frančišek stregel gobavcem.
Tu smo se ustavili z enim samim razlogom, da bi šli vase,
da bi se v molku poglobili v svoje življenje in pogledali v
svoje srce. Potrebujemo torej molk in samoto. Hočemo biti
resnicoljubni. Najprej hočemo biti pošteni do sebe, kajti v
nas je ogromno lepih potez, darov, ki so vse dar Boga. Žal
pa je človeška narava tudi krhka in grešna. In tudi v to
resnico želimo usmeriti svoj duhovni pogled, predvsem pa
svoje upanje in svojo prošnjo: Gospod, odpusti, je dejal. Ker
je bil naslednji dan petek, ko je po naših cerkvah potekal
spovedni dan, nas je br. Štefan spodbudil, da si izprašamo
vest. Ob tem je poslušalcem posredoval molitev sestre
karmeličanke blažene Mirjam križanega Jezusa.
V misijonskem petkovem jutru, na šesti dan radijskega
misijona, smo gostili župnika iz Škofje Loke Mateja
Nastrana. Izhodišče pogovora z njim je bila knjiga Marijin
molk in njeno življenje v ponižnosti. Če živimo v strahu,
se težko odpremo delovanju Svetega Duha.
Na temo Ponižnosti in Matere Cerkve pa je nagovor
pripravil tudi osrednji misijonar. O ponižnosti je govoril
najprej v cerkvi, kjer je sv. Frančišek Asiški slekel svoja
posvetna oblačila in ga je škof odel v svoj plašč, nato pa
je osrednji del nagovora opravil pred baziliko svetega
Frančiška. Vsa zgodovina odrešenja je en sam korak Boga
navzdol k človeku. Ko Bog ustvari svet, se spusti. Ko se
prilagodi in začne govoriti po človeško, se spušča. Ko se Bog
učloveči, pride do največje ponižnosti Boga, ki je krona vsega
sestopanja ... On se spusti tudi do nog apostolov in jih umije.
Pri Jezusu vidimo resnost, odločnost te izbire. Ne gre namreč
za to, da bi se ponižal in postal sem in tja majhen, Jezus je
postal majhen, ko je postal meso, ko je postal človek in to
1 9 . R A D I J S K I
49
ostaja za vedno do konca časov. Izbral je, da bo pripadal
sloju majhnih, obrobnih in tudi nas vabi, da postanemo
majhni z majhnimi in da smo na strani malih, je spodbudil
brat Štefan Kožuh. Drugi del nagovora je nato potekal
pred baziliko svetega Frančiška, saj, kot je dejal, nas papež
Frančišek vabi, da gre Cerkev iz zakristije, da gre ven, da je
živo navzoča sredi tega sveta. Nadaljeval je, da se Cerkev
rodi na binkošti in da je Jezus nikoli ne zapusti.
Zadnji, sedmi osrednji misijonski nagovor 19. Radijskega
misijona, smo poslušalcem prenesli iz romarskega doma
v Assisiju. Misijonar nam je spregovoril o temi Živeti
vstajenjsko. S tem nagovorom se je tudi sklenilo naše delo
v Asissiju. Ob zaključku misijona se je začel veliki teden,
v katerega smo lahko vstopili bolj pripravljeni in duhovno
obogateni s semeni Božje besede, ki so ga sejali naši
misijonarji. Nikoli ne bomo vedeli, kam je padlo posejano
seme, koga je nagovorilo in kdaj bomo želi sadove, če jih
sploh bomo. Vsi smo bili in smo še vedno povabljeni, da
odpremo svoja srca, pogledamo v svojo notranjost in se
vprašamo, ali je naše življenje tako, kot ga od nas pričakuje
Jezus.
Vsi nagovori so na voljo na naši spletni strani, kjer
najdete tudi povezavo do arhiva in video nagovorov
na našem Youtube kanalu.
Vabljeni, da misijonskim
nagovorom v celoti
prisluhnete in si jih
ogledate na našem
Youtube kanalu.
30. rojstni dan
RADIA OGNJIŠČE
Lepo vabljeni k zahvalni sv. maši na Brezje,
ki bo 28. novembra ob 12. uri.
Daroval jo bo ljubljanski nadškof Stanislav Zore.
Pridne gospodinje prosimo za dobrote,
s katerimi se bomo skupaj poveselili po sv. maši.
Veselimo se srečanja z vami, dragi Prijatelji!
50
Misijonska jutra
1.
Dr. Matjaž Celarc: Božja beseda je seme, ki želi, da bi ji
nudili prostor v naših življenjih in bi resnično obrodila
sad. Namen Božje besede je odnos z Bogom. Na človeški
ravni to pomeni, da ko se midva pogovarjava in poslušava,
je to namenjeno odnosu, poznavanju drug drugega in
spreminjanju. Tudi pri Božji besedi gre za nekaj podobnega.
Bog ustvarja človeka za odnos. Človek je povabljen v odnos
z Bogom in sočlovekom. Božji nagovor hrepeni po človeškem
odgovoru. Ne le z besedo, predvsem z življenjem.
2.
S. Irena Jurgec: Ustno molitev, ki je enostavna in
nas hkrati povezuje z Gospodom, opravljam med
različnimi deli, takrat, ko lahko. Ko likam, pometam, med
tekom. Težko sedem v kapelo in zmolim rožni venec. Raje
se gibam. Kar pa ne pomeni, da nimam rada meditacije.
To je moj osebni način molitve, takrat lahko tudi uro in
več presedim na pručki v kapeli pred Gospodom in z Njim,
izročam, kar je, poslušam Njegovo besedo in se hranim iz
tistega, kar mi v tistem trenutku Gospod daje. Molitev je tek
na dolge proge, ki se začne s prvim korakom. Ne začne se s
prvimi 10 kilometri, ampak s 100 metri.
Oglasila se je poslušalka, ki pravi, da je verna, a ima
premalo domišljije, da bi pri evharistiji ali molitvi doživela
vse to, o čemer govori s. Irena, ki pa takole odgovarja.
Velikokrat sem pri maši, ko ne čutim nič, razmišljam o
banalnostih, kako bom pospravila sobo ali rešila kakšno
stvar. Najpomembnejša je vera, naravnanost »želim«.
Verjamem, da Gospod dá vsakemu posebej to, kar potrebuje
in čuti, to, kar je za njegovo izgradnjo.
3.
P. Tomaž Mikuš: Vsak se spominja nekega dogodka,
v katerem je še vedno močna bolečina. To ga je takrat
prizadelo, ranilo. Morda te je nekdo sramotil, pretepal,
morda so s tabo v šoli grdo ravnali, se norčevali iz tebe,
te poniževali. Morda je bilo nasilje v družini … Nekateri
so ranjeni s strani duhovnikov. Če teh ran ne zdravimo,
zamera, ki jo nosimo do te osebe, postaja še večja, nas
zapre v ječo zamere, sovraštva do drugih, mi pa smo tisti na
koncu, ki najbolj trpimo. Vedno me boli to, da smo pobožni
kristjani, ki, ko pridemo skupaj, skrivamo drug pred drugim
svojo lastno ranjenost. Kristus ne more vstopiti med nas,
ker nismo odprti za Njegov dotik. On pravi, da moramo
biti skupnost grešnikov, da ko pridemo skupaj, ne skrivamo
svoje ranjenosti, ki je nastala zaradi grehov drugih ali
našega lastnega greha, ampak moramo to podeliti, saj s tem
omogočimo, da Kristus vstopi v naše življenje. V Cerkvi se
zdi, kot da smo vsi v redu, v resnici pa mnogi v občestvu
trpijo v tišini, tudi zaradi ran splava: to je njihova rana,
sramota, krivda. Mi pa se obnašamo kot občestvo pobožnih
in ne kot občestvo grešnikov, ki bi drugega grešnika sprejelo
in razumelo njegovo bolečino.
4.
Br. Miha Sekolovnik: Bog je pravičen. Po pravičnosti
bi morali biti takoj obsojeni, ko grešimo. Bog pa
nam daje čas milosti, možnost za spreobrnjenje. To »leto
Božjega usmiljenja« je lepo izraženo v priliki o smokvi, na
kateri že tri leta ni sadu in jo gospodar želi posekati. Jezus
je naš zagovornik pri Očetu, a ta čas bo minil. Pride tudi
čas sodbe, ampak zdaj živimo v času milosti, možnosti, da
uredimo svoj odnos z Bogom in med nami. Vemo tudi, da
je v dneh velikega tedna na nek način preklel smokvo, na
kateri ni našel sadu. Je rekel, da zavaja z listi, z videzom.
Ljudje zavajamo npr. s šminko, rodovitnosti v nas pa ni.
Ta suhi les, ko se smokva posuši, je les križa, ki nam bo
prinesel največji sad. Kako lahko posameznik izkusi Božje
usmiljenje v vsakdanjem življenju? Temeljno je zavedanje
greha. Temeljni greh je, da se človek iz odnosa z Bogom
zapre vase. Skrivamo se pred Bogom in se hočemo uresničiti
»iz sebe«. Brez priznanja, zavedanja grešnosti nismo niti
sposobni ozavestiti, kaj je Božje usmiljenje.
5.
Žpk. Matej Nastran: Zakaj je pomembno vztrajati
v molitvi? V mladosti ima človek ideale, želje,
pričakovanja, potem pride do točke, ko se vpraša, zakaj se
ne uresničuje tisto, kar si je želel, za kar je molil. Začnemo
se boriti proti vsemu, kriviti ljudi, svet okrog sebe ali pa
rečemo, da moja pričakovanja in ideali niso edino merilo.
Prepustimo krmilo svojega življenja. Podobno je pri molitvi.
Ali prosimo Boga, Marijo, da se naše želje, pričakovanja
uresničijo, in ko vidimo, da se to ne dogaja, odnehamo
ali pa rečemo, kot je rekla Marija: »Zgodi se Tvoja volja,
Bog.« Ti vodi, usmerjaj, meni pa daj moč, da ne bom
odnehal, tudi če ne vidim več smisla, rešitve. Saj ti vidiš.
Poznamo zgodbo, ko je bil otrok v požaru na balkonu, oče
pa spodaj na dvorišču. Rekel mu je: »Skoči!« Otrok pa: »Ne
morem, nič ne vidim!« Oče: »Saj te jaz vidim!« Potrebno je
reči: »Bog, če ti vidiš, je to zame pravzaprav dovolj, kljub
temu da se mi zdi, da gredo stvari v drugo smer, kot bi si
jaz predstavljal ali želel.« Včasih lahko prosimo Jezusa, da
nam pokaže, kje je delovanje Njegove milosti, in nam pošlje
kakšnega človeka, kakšno znamenje, da vidimo, da Bog še
vedno deluje, pa čeprav na bolj skrit način ali čisto drugače,
kot si mi predstavljamo.
1 9 . R A D I J S K I
51
Vaš plus za vašo odpornost
STADA d.o.o., Dunajska cesta 156, SI 1000 Ljubljana | www.stada.si
52
Prehransko dopolnilo v obliki granulata za pripravo napitka z
izbrano kombinacijo aminokislin, vitaminov in mineralov.
Vitamini C, B 6
in B 12
imajo vlogo pri delovanju imunskega sistema
ter prispevajo k zmanjševanju utrujenosti in izčrpanosti.
Prehransko dopolnilo ni nadomestilo za uravnoteženo in raznovrstno prehrano ter zdrav življenjski slog.
Pomembno opozorilo: Tega prehranskega dopolnila ne smejo uporabljati osebe s cirozo jeter in osebe, ki so utrpele srčni infarkt. Izdelek ni primeren za nosečnice, doječe matere ter otroke in
mladostnike, mlajše od 18 let. Izdelek je primeren za uporabo le pri zdravih odraslih osebah.
Na voljo v lekarnah in specializiranih prodajalnah.
BLAGOSLOV KIPA MSGR. BOLETA
Živeti z mladostjo svojega časa,
ne v času svoje mladosti!
Piše: Izidor Šček | Foto: Rok Mihevc
Spomini so še posebej oživeli ob video
posnetkih iz časa njegovega življenja.
Ustanovitelj založbe in Radia Ognjišče msgr. Franc Bole je videl stvari,
poti in cilje, ki jih drugi v tistem času niti opazili niso. Bil je vizionar, a
tudi neutruden in neustrašen delavec na številnih področjih, ki so vodila k
širjenju evangelija. Njegova podoba pred cerkvijo v Knežaku nas bo vedno
spominjala na veliko delo, ki ga je opravil, in na pot, ki jo je začrtal.
Zadnja avgustovska nedelja je v Knežak, rojstno župnijo msgr. Franca
Boleta, prinesla obilo sonca. Njegovi rojaki se zavedajo, kako pomembna
in velika osebnost je svojo pot začela prav v tej cerkvi. Na obeležje
pred vhodom, kamnitim stebrom z bronastim kipom, so zapisali iz
svetopisemskega citata izhajajoče besede: OZNANJAL JE BESEDO V
UGODNIH IN NEUGODNIH ČASIH. Na videz preprost stavek zelo
dobro zaobjame bistvo njegovega poslanstva in nas sili v razmislek, kje
smo pa mi in kakšna je naša pot?
Zvonovi so pod rokami pritrkovalcev zapeli v pozdrav, cerkev pa se je v
vroči zadnji avgustovski nedelji lepo napolnila. Najprej je zbrane nagovoril
domači župnik Lojze Milharčič, ki se Boleta najprej spominja iz Postojne,
kjer ga je spoznal kot otrok: »Mladi so se čutili doma v prvem nadstropju,
kjer je bila pisarna in en ali dva prostora s knjigami, televizijo, namiznim
nogometom, ciklostilom ter nekaj stoli in klopmi; vrata so bila vedno odprta,
mladi so hodili ven in noter in se pogovarjali; nihče ni preverjal, kdo in od
kod si, komu pripadaš. Odrasli, ki so iskali kakšnega duhovnika, so zmedeni
odhajali. Poletna taborjenja na Krku so bila vedno zasedena. Tam sem
bil konec 6. razreda. Dve odrasli ženski sta kuhali, vse ostalo je bilo pod
»komando« kakih 40 najstnikov in dveh ali treh duhovnikov. Molili nismo
preveč, peli in smejali pa veliko. Bilo je tako lepo, da lahko človek od tega
živi še danes.«
Koprski škof Jurij Bizjak je v homiliji potegnil vzporednico med
prebranimi berili, evangelijem ter slovesnostjo. Dejal je: »Pismo Hebrejcem
nam naroča: Spominjajte se svojih predstojnikov, ki so vam oznanjali Božjo
besedo. Glejte konec njihovega življenja in ravnajte se po njihovi veri.«
Nadaljeval je: »Če bi brali samo malo naprej od tega berila, kar smo mi
prebrali, piše še: ´Potem je Jozue napisal te besede v knjigo Božje postave in
vzel velik kamen ter ga postavil tam pod hrastom, ki je bil v Gospodovem
svetišču. In Jozue je rekel vsemu ljudstvu: glejte ta kamen, naj bo priča zoper
vas, kajti slišal je vse Gospodove besede, ki jih je govoril z nami. Zato naj bo
priča proti vam, da ne zatajite svojega Boga.` Približno tako lahko rečemo
tudi za naš današnji blagoslov. Z istim namenom, kakor je Jozue postavil
velik kamen, smo tudi mi postavili spomenik duhovniku,« je zaključil škof.
Maši z ubranim petjem odraslega in otroškega zbora je sledil kratek oris
življenja in dela Franca Boleta, ki so ga pripravili sodelavci revije Ognjišče,
prebrala pa Jure Sešek in Matjaž Merljak. Dogodek so popestrili video
izseki arhivskih posnetkov pogovorov z njim.
Kot se za praznovanje spodobi, se je po maši pod zvonikom ob
spominskem obeležju zbrala vesela množica, ki je ob prijazni in bogati
postrežbi domačinov še dolgo obujala spomine na zagnanega duhovnika,
ki ni obtičal v času svoje mladosti, ampak je vedno živel z mladostjo
svojega časa.
Kip, delo Mirsada Begiča, stoji na kamnitem podstavku pred vhodom v župnijsko
cerkev v Knežaku. Mnogi obiskovalci so zmajevali z glavo, saj so od kipa pričakovali
več razpoznavnosti, topline in domačnosti, ki jo je izžareval msgr. Franc Bole.
53
JOŽICI LIČEN
v spomin
17. marca, le nekaj dni pred praznikom svojega nebeškega zavetnika sv. Jožefa, je v 78. letu odšla k Stvarniku
nekdanja ravnateljica Škofijske karitas Koper Jožica Ličen. Za seboj je pustila bogato sled, tudi na Radiu Ognjišče,
kjer je bila redna gostja. Odločili smo se, da objavimo pogovor z njo, ki smo ga posneli leta 2016 za oddajo Naš
gost. Tedaj je bila sogovornica še zelo pri močeh, tudi njen mož, ki pa se je na žalost poslovil malo preden je Jožica
hudo zbolela.
Jožica Ličen je prejela kar nekaj nagrad, denimo odličje sv. Cirila in Metoda, najvišje priznanje v slovenski Cerkvi,
prav tako zamejsko nagrado Nadje Maganja, namenjeno izjemnim ženskam, bila je častna občanka Ajdovščine
in osebnost Primorske, pa še bi lahko naštevali. Najlažje pa si Jožico predstavljamo ob kakšni sliki, saj je bila
soustanoviteljica likovne kolonije Umetniki za Karitas, ki jo je skoraj 30 let vodila in navdihovala. Z Jožico se je
pogovarjal Jože Bartolj, ki je v omenjeni koloniji za dober namen naslikal in podaril kar nekaj svojih slik.
Uredila: Mirjam Judež | Foto: Tatjana Splichal
Jožica, bili ste ravnateljica Škofijske karitas Koper in to
delo ste opravljali kot prostovoljka.
»Od samega začetka je bil koncept Škofijske karitas Koper
tak, da smo prostovoljci zgled drugim prostovoljcem. V
tistem času sem bila ravno upokojena, čutila sem še kar
nekaj moči. V Karitas se nisem vključila, da bi postala
namestnica ravnatelja, voditeljica, ampak da bi pomagala
ljudem v stiski. Moja pokojnina je sicer majhna, a zame
dovolj velika. Niti sama niti moji predstojniki ne vidijo
potrebe, da bi bila zaposlena, svoje delo pa opravljam, kot
bi bila. Svojih 24 ur si lahko razdelim, kakor želim. Če delaš
s srcem, ni težava sesti za računalnik ob desetih zvečer ali
ob petih zjutraj. Največji motiv je naša vera. V Cerkvi smo
prostovoljci vsi. Naš veliki Šef nikogar ne sili. V Cerkvi
je veliko prostovoljcev na različnih področjih. Karitas je
bil leta 1990 kot izbruh vulkana. Prej je bila ta dejavnost
Cerkve potisnjena v ozadje, ni bila javno organizirana. Po
letu 1990 pa smo dobesedno zrasli. Gnala nas je želja po
javnem delovanju na področju dobrodelnosti, še bolj kot
to pa so nas v dobrodelnost »prisilili« begunci, situacije,
poplave, tako da so bili naše znanje, roke, pomoč potrebni.
Ko enkrat padeš v karitativno reko, ni druge, kot da
plavaš.«
Ste si kdaj mislili, da boste po odhodu v pokoj našli svoj
smisel v darovanju za druge?
»Če seštejem leta, sem več časa v Karitas, kot sem bila v
službi. V službi sem bila davkarica. Davkarji jemljemo.
Morda je bila to Božja previdnost, da se je ustvarila neka
harmonija, češ, če si toliko let jemal, pa še dajaj. Z vsemi
ljudmi, s katerimi sem delala, sem imela lepe odnose.
Pater je prišel k meni, me vprašal: Kako bi bilo, če bi kupili
kombi in šli kot Karitas pomagat v Romunijo? Še danes
nismo kupili kombija in šli v Romunijo. Beseda karitas
me je pritegnila. Ko vidim ženske moje generacije (pa
tudi mlajše in starejše) na raznih prireditvah, kako so se
54
spustile v kulturo, umetnost, v številne druge organizacije,
imam sama malo moralnega mačka. Si rečem: Jaz sem pa
tukaj. Delo na sebi, telovadba … To zame odpade. Moja
telovadba je, ko grem postavljat slike, ko grem na različne
kraje, se srečujem s sodelavci, ko načrtujemo, izvajamo …
To je telovadba za dušo in telo.«
Presenetilo me je, da se sicer velikokrat pojavljate v
medijih, vas pa skorajda ne poznamo.
»V Sloveniji je 10.000 prostovoljcev, v naši škofiji 1.300.
Vse, kar delamo, moramo delati z roko v roki. Sama ne
bi naredila nič. Lahko dam idejo, a ideja je premalo. Če
hočem medijem povedati, kaj delamo, zmanjka časa
za Jožico Ličen. Po pravici povedano niti nimam želje.
Drugače pa sem žena enega moža, mati dveh hčera, nona
petim vnukom. To je velika referenca za žensko, mater,
ženo. Če pa želite izvedeti prav od začetka, sem Jožica
Marija. Moja mama je bila častilka Marije. Rojena sem
sicer v ljubljanski porodnišnici, a svoje življenje preživljam
v župniji Vipavski Križ. Na drugi strani Vipavskega Križa
so »moje« Žablje, kjer je stanovala moja primarna družina
in jaz z njimi. Ko sva se z možem poročila, sva si ustvarila
dom na drugem bregu Vipavskega Križa. Župnijska cerkev
in samostan … tu je moja duša. Želela sem si, da bi ostala
v tej župniji.«
Z vsem spoštovanjem do vseh
vej v Cerkvi, a Frančiškova
Cerkev je moja Cerkev.
Jožica, povejte kaj o svoji družini …
»Z veseljem se spomnim svojih pokojnih staršev. Starih
staršev nisem poznala. Imela sem še 10 let starejšega brata.
Zelo sva se imela rada. Rojena sem bila po vojni, za starše
sem bila biserček. Včasih mi je bilo prav težko, ker so me
imeli tako zelo radi, morda celo preveč, spremljali so me
na vsakem koraku. Moji starši so prej živeli v Trstu. Prav
slovenstvo jih je pripeljalo nazaj v domače kraje. Oba sta
bila iz župnije Vipavski Križ. Oče se je tega veselil, mama
je bila pa včasih žalostna. Njej je bilo v Trstu lepo, ona je
bila bolj svetovljanka, načitana žena, še danes vem tisoč
pregovorov, ki mi jih je tisočkrat ponovila. Ko sva se
z možem preselila iz Malih Žabelj na Cesto, so šli moji
starši z nama. Preveč smo se imeli radi, da bi bili kilometer
narazen. Živeli smo skupaj, mama in oče sta vedno gledala
na otroke, kosilo je bilo vedno kuhano, vrata so bila vedno
odprta. Niti ene ure dopusta ali bolniške ni bilo potrebno
za nego otrok, a ko sta oče in mama zbolela, zanju nisem
dobila niti ene ure, da bi ju negovala. To je bilo zame eno
najtežjih obdobij. Oče nam je umrl dobesedno v naročju
doma, mama je bila potem tri leta v domu, kar me je
preganjalo. Ni bilo niti dneva, da ne bi šla k njej. Moji hčeri,
mož, vsi skupaj smo se ob tej preizkušnji zelo povezali in
veliko naučili drug od drugega. Ko danes vidim, kako
moji hčeri prenašata te vzorce na svoje otroke, si rečem:
Tudi ta preizkušnja je bila Božje delo.«
Ustaviva se v času po drugi svetovni vojni. Kakšni so vaši
spomini na tisto obdobje?
»Gledano z današnjimi očmi ni bilo lahko, a da bi rekla, da
sem čutila pomanjkanje, ga nisem. Mama je znala narediti
iz preprostih sestavin obilno kosilo. Bila je dobra kuharica.
V Trstu smo imeli kar nekaj tet, ki so prišle s polnimi
torbami oblačil. Nekaj je bilo zame, nekaj za sosedove
otroke. Ko sem šla v srednjo šolo, je teta iz Amerike poslala
paket, v njem pa karirasti zimski plašč, tipično ameriški.
Nisem ga želela obleči, raje me je celo zimo zeblo. Ko
danes ljudem, ki pridejo na karitas, nekaj ponujaš in
jim ni všeč, se spomnim na tisti plašč iz Amerike. V šoli
nisem čutila pritiska na tiste, ki smo hodili v cerkev. V
prvem razredu me je učila gospa Vera, ni bila tovarišica.
Ni govorila o Božji besedi, a iz tega, kako je živela, smo
razbrali, da je bila verna učiteljica. So te pa kakšne stvari
včasih malo prizadele. Ampak, koga niso? Moj oče je šel
šele leta 1944 v partizane. Takrat je čez noč ušel, mama je
šla peš domov z bratom, ki ga je držala za roko in v tem
slovenskem duhu so me vzgajali. Moja mama je bila pevka
pri sv. Ivanu v Trstu. Slovenska pesem je bila del naše
družine. Nisem podedovala glasu, besedila znam pa vsa.
Preprosto smo hodili v cerkev, ker je bilo tako prav. Lahko
rečem, da zamerim tisti generaciji, ki mi ni povedala, kaj
se je dogajalo med vojno in po njej. To sem izvedela šele
leta 1990. Mama mi je včasih nakazala v smislu, da so ljudi
metali v fojbe, ampak jaz sem mislila, da si izmišljuje, ker
ima domotožje po Trstu. Ko pa sem leta 1990 izvedela,
kaj se je dogajalo, je bila tista noč resnično ena najtežjih v
mojem življenju. Jaz sem dobesedno prisegala, da je bilo
vse, kar se je dogajalo med vojno in po njej, usmerjeno
v ohranjanje slovenstva. Leta 1990, ko je bila razglašena
samostojnost, sem si rekla: Kaj bi dala, da bi bili moji
starši še živi! Tega nista dočakala. Po drugi strani pa mi
je resnica ob spoznanju, kaj se je zares dogajalo, zarila nož
v srce.«
Kam ste hodili v šolo?
»Mama si je zelo želela, da bi postala medicinska sestra.
Zanimiva zgodba. Takrat pri nas ni bilo šole za medicinske
sestre, te naj bi se šolale v Zagrebu. Mama je šla na občino,
vzeli so vse podatke in nekega dne so naju poklicali, da
sem sprejeta na srednjo medicinsko šolo v Zagreb. Jaz sem
se zjokala, da v Zagreb pa ne grem. Mama je bila jezna,
ker sem jo spravila v sramoto pred vso občinsko elito.
Ko sva prišli ven, sva srečali strica, ki je delal v tovarni
pohištva Lipa zraven občine. Vprašal je: Zakaj pa jočete?
Mama mu pove, da ne ubogam, da nočem v Zagreb. On
pa: Kaj bi hodila v Zagreb, 200 metrov naprej je ekonomska
šola, tja naj gre! In sem šla. Rada sem brala, dosti bolj
zanimiva mi je bila kakšna leposlovna knjiga kot šolska.
Najraje sem imela slovenščino in matematiko. Tudi zdaj
se ukvarjam s številkami, rada jih imam. Če poveš, kaj si
naredil, povej še, koliko. Ko smo prišli z maturantskega
izleta, sem si želela vsaj 14 dni malo premora. Takrat
nismo hodili na morje in vseeno smo preživeli. Prej sem
že med počitnicami honorarno delala na občini. K meni
pride tajnik občine in pravi: Jutri potrebujemo nekoga, ki
55
bo v pisarni pomagal sodelavki. Bi prišla? Kaj sem hotela?
Že naslednji dan sem bila v službi. Že po letu, dveh sem
pristala na davčni upravi. Delo sem imela zelo rada. Takrat
se je vzpostavil sistem pokojninskega zavarovanja kmetov.
Res sem poznala v dolini vse kmete, ki so se zavarovali
in uveljavljali kmečke pokojnine. Tisoč sto jih je šlo skozi
moje roke. To je bilo res delo za dušo, kajti kmetje niso
preračunljivi.«
Kako sta se našla z možem?
»Takrat je bil pri nas ansambel Budanci, kjer je pomagal.
Vedno je prišel na občino na davčno potrjevat vstopnice.
In je preskočilo. Potem sva hodila skupaj in leta 1969 sva
se poročila. Hitro sva ugotovila, da je dom, kjer živimo,
zelo majhen, zato smo začeli zidati hišo na Cesti. Takrat
je bilo veliko dela. Ena hči se je rodila 1970, druga dve leti
pozneje, staršem je že bolezen načenjala zdravje, mož je
bil veliko po terenu …«
Kako to, da ste šli tako zgodaj v pokoj?
»Leta 1977 sem kar hudo zbolela za avtoimuno boleznijo.
Ko sem se znašla v Ljubljani v bolnici Petra Deržaja s
hudo vročino, sem razmišljala, katera bi bila mati mojih
otrok. Skrbelo me je. Punčki sta bili majhni, kako bo? Še
danes se mož heca: A mi boš povedala, katero si mi izbrala?
Hvala Bogu ni bilo potrebno. Postavili so diagnozo, dali
so mi zdravila in mi povedali, da me lahko predlagajo za
invalidsko upokojitev. Tega pa ne! Jaz sem se čutila, da bi
lahko premikala svet. Malo pred 1990 so se začele v občini
in drugih podjetij »čistke«. Delovna mesta so se ukinjala
oz. združevala. Takrat sem pomislila na tiste besede, da bi
šla lahko invalidsko v pokoj, stara 42 let. Od takrat imam
zdravila, ki jih pridno pijem, moj optimizem je pa najboljša
tableta. Mož me je spremljal na invalidsko komisijo, imela
sem neverjetno tremo. Takrat me je spet bolelo srce in v pol
ure sem bila upokojena. Potem sva šla peš na Sveto goro
se zahvalit, molit, prosit, čutila sva, da je tako prav. Celo
pot sva hodila brez besed. Mislim, da je takrat Svetogorska
Marija videla, da bi bila še kje uporabna. Morda je to samo
moja domišljija, vendar mesec po tistem je prišel naš pater
in mi predlagal, da začnemo karitas. Tako se je Jožica
Ličen spremenila iz davkarice v karitativno delavko.«
Če se bomo izogibali
besede Bog, nismo vredni,
da smo sodelavci Karitas.
Kako ste navezani na župnijo?
»Če v nedeljo ne grem k maši, mi manjka nekaj za dušo.
Pri nas imamo brate kapucine in Frančiškov duh je bil
prisoten pri mojih prednikih, pri meni, mojih otrocih in
še danes je tako. Ko je bil izvoljen papež Frančišek, se mi
je zdelo, kot bi bila izvoljena naša župnija s Frančiškovim
duhom. Ko toliko let poslušaš Frančiškove besede, ki jih
je živel in polagal ljudem v srca, začutiš, da je to tisto
in drugače, kot želijo danes predstaviti Cerkev. Z vsem
spoštovanjem do vseh vej v Cerkvi, a Frančiškova Cerkev
je moja Cerkev.«
Brez podpore družine bi bili težko tako aktivno vključeni
v projekte, ki ste se jih lotevali …
»V Karitas so se družinski člani vključili vsak po svojih
sposobnostih. Na začetku Umetnikov za Karitas je mož
prevažal slike. Ko smo prejeli pošiljko za begunce, je on
pomagal razkladati, ko smo hodili v Italijo v neko župnijo,
ki je za begunce zbirala mleko, je večino prevozov s
kombijem opravil on. Moji hčeri sta bili takrat še mlajši
in karitativni virus je okužil tudi njiju. Hčerki sta šli vsaka
svojo pot, a krščanske vrednote sta ohranili. Marsikaj sta
me podučili in naučili, hvaležna sem jima tudi za kakšno
včasih pikro pripombo, ki je bila zelo na mestu. Starejša
hči ima dva sinova. Presenečena sem bila, ko je imel
vnuk Nejc praznovanje za deseti rojstni dan in je vsem
prijateljem napisal, da ne potrebuje daril, naj prinesejo
kak evro, ki ga bo dal noni za posvojitev otroka na daljavo.
To je bilo zame vredno več kot nagrada države. Druga hči
ima tri hčerke. Na različne načine pomagajo, sodelujejo
drug z drugim. Ko sem hodila na tečaj Bogdana Žorža in
doma pripovedovala, kaj vse smo se naučili, je druga hči
rekla, da bi to znanje tudi njej prišlo prav pri delu z otroki
in starši. Karitas v širšem pomenu je zelo prisotna v naši
družini.«
Presenečena sem bila, ko je
imel vnuk Nejc praznovanje za
deseti rojstni dan, in je vsem prijateljem
napisal, da ne potrebuje daril, naj
prinesejo kak evro, ki ga bo dal noni za
posvojitev otroka na daljavo. To je bilo
zame vredno več kot nagrada države.
56
Kaj bi izpostavili ob več kot 25 letih delovanja v Karitas?
Ste na kakšne stvari posebej ponosni? Vas kakšna stvar
tudi zaboli?
»Karitas je naloga in privilegij vseh kristjanov. Glavno
je, da vidimo ljudi v stiski. Spomnim se, ko se je ukinila
evropska hrana ravno v tistem času, ko je v Sloveniji padlo
največ tovarn. Niti za trenutek nisem pomislila, da ne bi
pritisnili na državo in vse, da dajo za ljudi v stiski. S takim
pogumom sem govorila, se srečala tudi s predsednikom
države in drugimi odgovornimi ljudmi. Po eni strani je to
bolelo, po drugi strani pa sem spoznala, da so tudi to ljudje
s srcem, ki sicer v svojem poslanstvu vidijo drugačen način
dela, a moj cilj je bil, da ne ostanemo praznih rok. Tista
bolečina je bila več kot poplačana. Karitas naj ostane v prvi
vrsti pastorala. Vsak zna deliti pomoč. Delitev Božjega
duha, Božje besede pa je spet privilegij sodelavcev Karitas.
V vseh teh letih, kar delam s sodelavci in ljudmi v stiski,
večina ljudi od nas pričakuje eno misel, duh Boga. Veliko
ljudi v cerkev ne hodi, vidijo pa v karitas podaljšano roko
Božje ljubezni. Karitas je delitev konkretne pomoči, časa,
znanja, tudi molitve za človeka, ko ne veš več, kaj bi mu
dal. To je osnova našega dela. Če bo Karitas postala zgolj
humanitarna organizacija, mislim, da nismo potrebni.
Človekoljubnih organizacij je namreč v Sloveniji kolikor
hočeš. Organizacija je stvar papirja, ljudje pa potrebujejo
tisti Božji duh, pa če verujejo ali ne. Bistvo je, da v karitas
vidijo nekoga, ki zaradi Boga dela dobro. Če se bomo
izogibali besede Bog, nismo vredni, da smo sodelavci
Karitas.«
Večina ljudi vas pozna po likovni koloniji Umetniki za
Karitas. Ste kdaj razočarani, ko gre razstava nekam
daleč, pa tam ne prodate niti ene slike?
»Res ne. Če nekdo vidi sliko, ki ga nagovori, morda nima
denarja, da bi jo kupil, mu je pa všeč, mislim, da je cilj
dosežen. Zelo sem vesela, če se katera od slik proda, kajti
v tistem domu ta slika pričuje, da ljudje, ki so jo kupili,
ljubijo umetnost in naredijo dobro delo. Ali pa, če to
sliko komu darujejo. Razstave potujejo, to je namen. To
je kar veliko fizično breme, kajti slike je potrebno naložiti,
prepeljati, se dogovoriti z galeristi, kdo jih bo postavil,
kako bo razstava postavljena. To je veliko delo, a zdaj
je postalo že nekako rutina. 200 in toliko razstav je za
nami, smo že mojstri. Kolonija Umetniki za Karitas ima
pomočnike, ki čisto fizično darujejo svoj čas in znanje,
imamo pa tudi strokovne sodelavce. Res je veliko delo,
vendar v vsakem primeru se splača. Morda ne v evrih, se
pa splača v smislu karitas, kajti tisočkrat sem že ponovila
in še tisočkrat bom: Človek ne živi samo od kruha. Nikoli
ne bom pozabila gospe, ki je kupila eno majhno sliko,
tudi popust sem ji dala. Veste zakaj? Ker je rekla: Doslej
sem vsako leto imela na steni slike iz koledarja, letos bom
imela pa ta pravo. Z zadnjim denarjem je kupila našo sliko.
Morda veliki menedžerji s tem ne bi bili zadovoljni, toda
če si en tak Božji norec kot sem jaz, je to višek vsega.«
o Jožici
Jure Sešek:
»Hvaležno se spominjam nasmejane Jožice, delovne
gospe dobrega srca, ki bi naredila vse za pomoč
sočloveku. Še danes jo slišim s prošnjo za povezovanje
ali prepevanje, nemogoče ji je bilo reči »ne morem«.
Vidim jo žarečo od veselja in hvaležnosti po uspelih
projektih. Spominjam se je tudi kot ljubeče žene ob
bolnem soprogu, žalujoče gospe ob smrti ljubega in
neverjetno močne bolnice, ki ne izgublja upanja. Bila
je naša zvesta poslušalka in glasnica. Žarek, čigar
svetloba ostaja.«
Jože Bartolj:
»Pred skoraj 30 leti me je Jožica Ličen povabila k
sodelovanju v likovni koloniji Umetniki za Karitas,
ki poteka vsako leto na Sinjem vrhu nad Ajdovščino.
Skozi leta sva se tako srečevala in pri njej sem
občudoval neposrednost, odločnost in zavzetost pri
delu za Karitas. Predvsem pa sem občudoval njen
pristop do ljudi, še posebej tudi umetnikov. Nikoli
je ni zanimalo, kakšnega prepričanja so ljudje,
ampak zgolj to, ali so pripravljeni pomagati. In s tem
svojim neposrednim, toplim in blagim odnosom je
medčloveško naredila ogromno. V vseh tridesetih letih
likovne kolonije za Karitas ji je sodelovanje morda
odreklo toliko umetnikov, kot je prstov na eni roki.«
Ta fotografija je nastala 8. avgusta 2022, ko je bil Jože Bartolj na
obisku pri Jožici v Soči, kjer je bila na okrevanju.
57
Bog od nas ne pričakuje
vrhunskega posnetka,
ampak glasbo iz srca
Piše: Maja Morela | Foto: Rok Mihevc
RITEM SRCA 2024
Nekateri izvajalci so bili prvič na našem festivalskem odru, drugi so na njem stali že nekajkrat, vsi pa
so bili enotni, da smo odlično izpeljali dogodek, ki je bil zaradi dežja pod streho. Ampak to ni bil razlog
za slabo voljo, vzdušje je bilo fantastično! Vsak izmed 1.700 obiskovalcev je prispeval svoj delček k
nepozabnemu večeru, prežetem s slavilno glasbo.
Festivalski del, ki zajema stojnice in dogajanje na Malem
odru, se je začel ob 17.30 v avli Osnovne šole Alojzija
Šuštarja. Predstavili so se različni katoliški zavodi in
organizacije, med drugimi tudi zavoda Živim in Iskreni ter
Mladi za življenje, ti so predstavljali svoje poslanstvo. Eni
stojijo ob strani ženskam in njihovim družinam v stiskah
ob nosečnosti ali po splavu, drugi pa so odgovarjali na
vprašanja o starševstvu in družinskem življenju in tretji
kaj več povedali o pohodu Za življenje.
»Tukaj smo, da oznanjamo, kako je življenje lepo.
Ponujamo majice z različnimi spodbudnimi napisi. Najde
pa se tudi kakšna knjiga, v kateri ženske z izkušnjo splava
zapišejo svojo zgodbo. V Zavodu ponujamo tudi duhovne
vaje, za mlade pa pripravljamo delavnice, pričevanja in
predavanja,« je povedala prostovoljka Mojca iz Zavoda
Živim. Dobrodošlico so obiskovalcem na stojnicah izrekli
tudi pri Slovenski karitas in YoungCaritas. Sodelavka
Slovenske karitas Mojca Kepic nam je povedala, da je
med mladimi kar precejšnje zanimanje za prostovoljstvo.
»Prostovoljstvo je lepo, ker nas napolnjuje in povezuje.
Pridejo nova poznanstva, prijateljstva in dobimo ogromno
izkušenj.« Obiskovalci so se lahko ustavili in poklepetali
še na stojnicah Katoliške mladine, Ministrstva za
obrambo, Aleteie, Založbe Družina, Založbe Ognjišče,
Teološke fakultete, Katoliškega inštituta, Dvojezične
srednje šole v Avstriji, svojo fizično obliko je na festivalski
stojnici dobila tudi spletna trgovina Ustvarjalni dotik.
Na festivalu so študentje Medicinske fakultete iz
Ljubljane, združeni v društvu Misli na srce, sodelovali
pri promociji krvodajalstva. Določali so krvne skupine in
pridobivali nove kandidate za prostovoljno darovanje krvi.
Študenta Anže in Larisa sta v treh urah zainteresiranim
obiskovalcem prireditve določila več kot 80 krvnih
skupin. Njihova baza se je tudi s pomočjo našega festivala
povečala za 10 novih darovalcev.
Da je bilo vzdušje lahko brez skrbi živahno, pa so tudi letos
poskrbeli gasilke in gasilci Prostovoljnega gasilskega
društva Sostro, med njimi sta bila Andreja in Ažbe.
»Misli so usmerjene k delu, saj moramo biti osredotočeni na
čimprejšnjo pomoč, če pride do padca v nezavest ali požara.
S sabo imamo prvo pomoč in skrbimo za požarno varnost,
vemo, kje so zasilni izhodi, in po potrebi bi lahko usmerili
obiskovalce tja, da se varno umaknejo s kraja nesreče.«
Ritem srca povezuje, pomaga, kjer je to mogoče. Predvsem
pa slavi z dobro glasbo, ki je ni manjkalo niti na Malem
odru. Tam sta se predstavili četrta generacija Stična
banda in skupina Alabaster.
Obiskovalci so prihajali. Budno oko našega Jerneja
Dragarja je zasledilo tudi predsednika stranke NSi Mateja
Tonina. Na vprašanje, zakaj je prišel, je odgovoril: »Ker
lahko človek vedno uživa in se odpočije v duhu. Prišel sem,
da doživim tisto, kar glasba je. Za razliko od Evrovizije.
Najbolj me navdušujejo pozitivna besedila, ritmična glasba,
saj lahko pri tem neizmerno uživam.«
In kaj na dogajanje porečejo mladi Matija, Lenart, Lara,
Veronika in Hana? »Pozitivno nas je presenetilo dogajanje
na stojnicah, velika ponudba in pestro dogajanje. Že zdaj
na Malem odru je veliko glasbe, komaj čakamo na koncert
ob 20h.«
Organizator Ritma srca Andrej Jerman je imel tik pred
koncertom polno glavo skrbi, a smo ga vseeno prosili za
kratko izjavo: »Pričakovanja so, da bomo imeli lep večer.
Občutki so mešani. Razmišljam, ali je vse pripravljeno ali je
treba še kaj pripraviti, je kitara uglašena. Upam, da je vse
tako, kot mora biti, Na odru se pa vedno zgodi marsikaj.
Upam, da se bodo dogajale lepe stvari.«
Čutili smo prisotnost Svetega Duha, ki je polnil dvorano,
da je pokala po šivih. Pa ne samo od Duha. Od vseh, ki ste
prišli na festival, dvorana je bila skoraj premajhna za več
kot 1.700 glavo množico, ki jo je ogrel, če ne kar razgrel
Stična band. Zatem je na oder prišel festivalski band v
sestavi: Jan Gerl – klaviature, Andrej Jerman in Tine
Lustek – kitara, Vid Ušeničnik – bobni, Andrej Pušenjak
– bas ter spremljevalni vokali Manca Hribar, Polona
Mežnar in Jakob Čuk.
58
Predstavilo se nam je deset izvajalcev z novimi skladbami. To so bili: Lucija Rejec, Anette, Neža
in Damjan Pančur, Mitja Ferenc, Manca Hribar, Matej Šoklič, Bena Briški, Antonio Tkalec in Janez
Ferlež, I AM in Svetnik.
3
4
5
7
8
9
Komaj 17-letna Lucija Rejec je na tako velikem odru stala prvič. »Po tonski vaji se počutim
dobro. Ko pridejo še ljudje, mislim, da bo super. Po nastopu pa pričakujem, da se bo odvalil
en velik kamen od srca. Zato že komaj čakam, da stopim na oder in odpojem.« 1
Druga je nastopila Anette s pesmijo Luč zasije znova. Tudi ona se je prvič preizkusila na
festivalskem odru. »Pravijo, da v življenju vse pride ob pravem času, zato sem se prijavila
šele letos. Na odru se počutim krasno in mislim, da bo tudi publika dodala pravo energijo.
Mislim, da so ljudje tisti, ki naredijo koncert, mi samo podžigamo.« 2
Neža in Damjan Pančur letos na festivalskem odru, v svoji pesmi Ljubezen iz nebes
govorita tudi o svoji osebni zgodbi. Po nastopu sta povedala: »Čarovnija je videti toliko
ljudi s takšnim krasnim vzdušjem. Malo vroče je, ampak to sodi zraven. Upamo, da se
vidimo znova naslednje leto.« 3
Na letošnjem Ritmu smo slišali tudi doktorja. Pa ne takega, ki bi kaj predpisal, tudi
predaval ni, je pa pel, in to prvič na našem festivalu. Dr. Mitja Ferenc je po nastopu dejal,
da se je na odru kar malo pomladil. »Prvič sem bil na tem festivalu. Z avtorjem skladbe sva
stara več kot 120 let, ampak na odru sem se počutil kot otrok. Bil sem na veliko festivalih,
ampak tako dobro organiziranega skoraj nisem srečal. Upam na še kakšno sodelovanje in
tudi na to, da bo prihodnje leto lepo vreme, da bomo zunaj.« 4
Edina, ki niti za trenutek ni zapustila odra, je bila Manca Hribar, ki se je predstavila s pesmijo Delajmo
majhne stvari z veliko ljubeznijo. Manca je takole strnila vtise: »Letošnji Ritem srca je bil zame nekaj
posebnega. Že tretje leto zapored sem ga sicer doživljala tudi z druge (izvajalske) strani, a tokrat še bolj
intenzivno. Poleg tega, da sem predstavila novo pesem, sem bila namreč tudi del izvajalske ekipe, kjer
sem pela spremljevalne vokale skupaj s Polono in Jakobom. Ker pa imam rada izzive, sem "zalaufala"
tudi Instagram profil Ritma srca in ga zelo intenzivno upravljala ves čas priprave na festival. Tedni pred
festivalom so bili tako zelo intenzivni, a tudi bogati in lepi. Biti del ekipe, ki s takim srcem dela vse, česar
se loti, je enostavno nekaj, kar te obogati za vse življenje. Ponosna sem na to, v kar se festival Ritem srca
razvija, in verjamem, da je edina meja nebo. :) Stati na odru pred tako publiko in slaviti s toliko mladimi
pa je neprecenljivo. Naslednje leto ponovimo!« 5
Svoj lonček k čudovitemu vzdušju je pristavil tudi Matej Šoklič. Lani je pel o spovedi,
letos pa nas je bodril z besedami Našel boš. Kaj? »Boga. To iskanje je zelo zanimivo. Vemo,
da Sveti Duh veje, kjer hoče, in ne pozna meja, to je zanimivo odkrivati. Mladim želim, da
jim večer ostane v lepem spominu, zaenkrat naj bo to dovolj. Ko se bodo odločili brskati,
zakaj jim je bilo tako dobro, bodo morda v pesmih odkrivali globlji pomen.« 6
Naslednja se je na Ritmu srca predstavila Bena Briški. Sama pravi, da je za bolj umirjeno
vzdušje, ampak da se je na našem festivalskem odru počutila dobro. 7
Za možnost nastopa sta bila hvaležna tudi Antonio Tkalec in Janez Ferlež. »Čudovito
je bilo nastopati. Lahko rečeva, da je najino srce polno. Zdaj imava občutij za pisanje vsaj
desetih novih pesmi,« sta povedala nasmejana. 8
Naslednja na vrsti je bila skupina I AM!. Res, da smo videli tri pevke, ampak na odru jih je bilo pet.
Ireno, Andrejo in Marijo smo ujeli tik po nastopu: »Zdaj smo posadile seme, ki bo zraslo, če bo vsaj
kdo izmed obiskovalcev pesem vzel za svojo molitev. S tem bo naš trud poplačan.« Dodajmo, da sta
nosečki danes hvaležni mamici Matiji in Zarji, nato pa je zanosila tudi Andreja, ki dojenčka pričakuje
v februarju. Iskrene čestitke vsem trem in se že veselimo novih pevcev. 9
Zadnji, ki se je predstavil z novo skladbo, je bil Tadej Vindiš, vsem znan kot pevec skupine
Svetnik. Na odru ni bil sam. »Očara me, ko ljudje začnejo peti z nami. Takrat imam
občutek, kot da to postaja naša skupna pesem, zato se trudim pisati preprosta besedila, ki pa
obenem niso preveč banalna. Na festivalu običajno ne nastopim s celotnim svojim bendom.
Danes sem stal na odru s sorodniki. Tisti pa, ki pa niso moja krvna družina, so pa tako ali
tako bratje in sestre po Kristusu. :)« 10
1
2
6
10
59
11
12
Množico je nagovoril tudi p. Andraž Arko: »Ko pogledam vse radostne obraze ob čudoviti glasbi, ko
slavimo Boga, mi prihaja na misel podoba o glasbi. Studijski posnetki morajo biti izpiljeni. Kako je pa z
glasbo v živo? Struna poči na kitari, bobnar udari mimo ... Ampak je v živo. Tako je z našo vero v življenju -
je v živo. Bog od nas ne pričakuje vrhunskega posnetka, ampak glasbo v živo. Z vsemi odtrganimi strunami.
Glasbo velikokrat poslušamo sami, na slušalkah. Nekaj drugega pa je glasbo poslušati v skupnosti in to je lep
vidik molitve. Slavljenje Gospoda v skupnosti. S tem mu dajemo čast in slavo. Da bi Ritem srca utripal za
Boga, naj vas tudi On spremlja s svojim blagoslovom.« 11
Večer je z neverjetnim vokalom popestrila tudi gostja Petra Ilc. »Mislim, da še nisem doživela česa tako
neverjetnega. Lepo je videti mlade, ki so navdušeni nad slavljenjem. Izbor pesmi mi je ponudil Andrej
Jerman. Rekel je vzemi ali pusti in seveda sem z veseljem sprejela ponudbo. Je bila izziv, ampak mi je bilo v
veselje. Če bo kdaj kakšna pesem potrebovala glas, ji ga z veseljem posodim.« 12
Naš organizator in motorček festivala Andrej Jerman si je po nastopu oddahnil. »Festival je uspel. Delo je
narejeno. Nekaj smo naredili mi, nekaj obiskovalci, nekaj pa je zagotovo prišlo od zgoraj. Ne samo dež. Ta naj
drugo leto ostane kje drugje. Hvala še enkrat vsem, ki ste prišli, in tudi tistim, ki ste pomagali pri organizaciji.
Se vidimo na Ritmu srca 2025!«
60
21. maj - RITEM SRCA 2025
Vabljeni, da si utrinke s
festivala Ritem srca 2024
ogledate tudi na spletu.
#QRskenirajME
Radio Ognjišče je s poslušalci
poromal na Poljsko
Piše: Alen Salihović
Od 15. do 19. maja 2024 se je približno sto romarjev v
organizaciji Agencije Aritours podalo na Poljsko, katere
naravni in kulturni biseri so tudi svetovno znana romarska
svetišča. Na naši romarski poti smo obiskali Čenstohovo,
največje poljsko romarsko marijansko središče, Wadowice,
rojstno mesto sv. papeža Janeza Pavla II., Kalwario
Zebrzydowsko, ki slovi po znamenitem križevem potu,
pasijonskih igrah in Marijini baziliki, in kraljevo mesto
Krakow, ki prevzame s svojo lepoto, bogato kulturno in
zgodovinsko dediščino, predvsem pa s svetišči Božjega
usmiljenja, sv. Faustine Kowalske in Janeza Pavla II. Ob
sklepu romanja smo se zaustavili še v češkem kraju Svaty
Kopeček, kjer je lepa Marijina bazilika. Duhovni vodja na
romanju je bil direktor radia msgr. Franci Trstenjak.
Msgr. Franci Trstenjak in misijonar Rok Gajšek.
Nadškof Cvikl na Brezjah: Večer slovenskih krščanskih izročil nam postavlja vprašanje,
kako jaz živim svojo vero in kako poskušam ta dar vere posredovati naprej
Piše: Alen Salihović | Foto: Romarski urad Brezje
Pri Mariji Pomagaj na Brezjah smo 23. maja 2024
obhajali že 48. večer krščanskih izročil. Pobuda, ki je
sprva povezovala slovenske skupnosti, raztresene na vseh
celinah sveta, in jih združila pred podobo Marije Pomagaj,
je v letih po osamosvojitvi zaživela tudi v Sloveniji. Pred
tremi desetletji je dobila še dodaten poudarek, saj je
Marija z Brezij zavetnica Radia Ognjišče. Od takrat rojaki
po svetu lahko spremljajo neposreden prenos večerne
maše in procesije z milostno podobo ob petju Litanij
Matere božje. Tako je bilo tudi letos. Najprej je bila
molitev rožnega venca, nato pa sveta maša, ki jo je daroval
mariborski nadškof Alojzij Cvikl. Prenos smo sklenili s
procesijo s podobo Marije Pomagaj in petimi litanijami
Matere Božje.
Dragi romarji, prisrčno pozdravljeni v vigiliji praznika
Marije Pomagaj. Zbrali smo se pri naši kraljici in
mogočni priprošnjici s prošnjo in željo, da se milostno
ozre na slovenski narod in mu izprosi potrebnih milosti in
blagoslovov. Časi so težki, ker je Bog preveč postavljen na
stranski tir, in se zato dogajajo usodne napake s težkimi
posledicami za narod in vse državljane. Prosimo za utrditev
vere in zaupanja, prosimo za prepotrebno zdravo pamet,
je v uvodu v sveto mašo dejal direktor Radia Ognjišče
msgr. Franci Trstenjak.
Nadškof Cvikl pa je v svojem nagovoru med sv. mašo med
drugim dejal: Ta večer, na vigilijo praznika Marije Pomagaj,
ki je posvečen slovenskim krščanskim izročilom, obhajamo
v povezanosti z vami, drage poslušalke in poslušalci Radia
Ognjišče, saj je Marija Pomagaj tudi zavetnica tega radia.
Večer slovenskih krščanskih izročil nam postavlja vprašanje,
kako jaz živim svojo vero in kako poskušam ta dar vere
posredovati naprej. Mi smo tisti, ki smo danes poklicani, da
posredujemo naprej bogato krščansko dediščino, iz katere
črpamo razloge za svoje življenje in upanje. A tukaj se
dostikrat znajdemo v zadregi, kajti zmanjka nam poguma
in zdrave samozavesti, ki se odraža v tem, da pokažemo,
kdo smo in kakšni so razlogi naše vere. Marija Pomagaj
nas vabi, da se ji pridružimo v molitvi, skupaj z rojaki in
izseljenci, in tako doživimo medsebojno povezanost v želji,
da ohranjamo narodne in krščanske korenine in vrednote.
61
RADIO OGNJIŠČE
slavi trideseti rojstni dan
kar dvakrat!
V čast začetka ožjega praznovanja ob trideseti obletnici začetka delovanja Radia Ognjišče smo se v Kopru
4. junija 2024 srečali sodelavci Radia in revije Ognjišče. Srečanje je potekalo na Markovcu, kjer je v kletnih
prostorih tamkajšnje cerkve svetega Marka nekoč deloval koprski studio našega Radia. Njegov glas je šel
prvič v javnost na sončno nedeljo, 5. junija 1994, ob 10. uri. Program je takrat v živo potekal štiri ure.
Piše: Jože Bartolj
Sodelavci revije in Radia Ognjišče smo se na predvečer prve
okrogle obletnice Radia Ognjišče srečali na družabnem
pikniku, ki so ga pripravili sodelavci revije Ognjišče pod
vodstvom direktorja Miha Turka. Ob neformalnem
druženju se je razvila debata tudi o začetkih radijskega
oddajanja, za katerega je bil najbolj zaslužen ustanovitelj
revije Ognjišče, njen glavni urednik in tudi prvi direktor
Radia msgr. Franc Bole. Ta je tudi izbral takratnega
kaplana Francija Trstenjaka in glasbenega urednika Ivana
Hudnika, da sta se kot prva pridružila nastajajoči ekipi.
Oba sta poleti 1994 tudi večkrat tedensko hodila v Koper
(nekaj časa sta tam tudi živela) in vodila pripravljalna dela.
Treba je bilo izobraziti sodelavce, ki bodo sodelovali pri
nastajanju programa, pripraviti podrobno programsko
shemo in najti primerno glasbo za katoliški radio. Zdajšnji
direktor Franci Trstenjak se je ob 30. obletnici oddajanja
iz koprskega studia spominjal, da sta se v eter oglasila s
kolegico Tanjo Jakomin. Najprej sta poslušalce pozdravila
in z besedo in glasbo povezovala prvo uro programa,
potem pa so se jima pridružili še drugi sodelavci.
Po prijetnem druženju smo se sodelavci zbrali še pri sveti
maši, ki jo je daroval koprski škof Jurij Bizjak. Simbolično
je bilo, da je pred 30. leti studio blagoslovil takratni
koprski ordinarij Metod Pirih, ki je sodelavcem zaželel:
»Trudite se, da boste vedno in tesno povezani s Kristusom in
njegovo Cerkvijo. Saj to pomeni, da se boste vedno trudili,
da boste dali od sebe vse, kar boste zmogli, in hkrati ponižno
prosili za Božji blagoslov.«
Njegov naslednik na čelu koprske škofije škof Jurij
Bizjak pa je ob 30. obletnici na Markovcu dejal, da je
prepričan, da oče Franc Bole zdaj z veseljem gleda, kako
njegovi nasledniki ne samo ohranjajo, ampak tudi na vso
moč razvijajo in širijo njegove dejavnosti. Spomnil je še
na evangelista Luko, ki piše, da je bil Jezus star 30 let,
ko je nastopil. »Tega ne moremo reči za Radio Ognjišče,
ki je nastopil pred 30. leti, lahko pa rečemo, da naj Radio
Ognjišče pri 30. letih nastopi z novo močjo, novim zagonom
in novim poletom. Naj zagori z novimi plameni Svetega
Duha. Pridi, pridi, Sveti Duh, iz nebes na nas razlij svoje
luči svetli sij!« je zaželel koprski ordinarij.
Naslednji dan, 5. junija, prav na obletnico začetka
delovanja koprskega studia, pa je od 5.00 do 12.00 v živo iz
Kopra potekal tudi redni jutranji in dopoldanski program.
Sooblikovala sva ga voditelja Blaž Lesnik in Jože Bartolj
ob tehnični podpori Marka Zupana. Med 8.00 in 8.30
je bila gostja zdravstvene Svetovalnice nekdanja radijska
sodelavka in zdaj že več let tudi avtorica prispevkov o
zdravstvu v reviji Ognjišče prof. dr. Mihaela Jurdana,
sicer predavateljica na Univerzi na Primorskem.
Morda lahko potegnemo še nekaj vzporednic in
zanimivosti o reviji in Radiu Ognjišče:
Tako revija kot radio sta najprej začela izhajati v lokalnem
okolju. Revija Ognjišče je začela izhajati kot Farno
Ognjišče za župniji Postojna in Koper. Pozneje se je zaradi
velikega zanimanja in povpraševanja razširila po vsej
Sloveniji in dosegala vrtoglave naklade. Prav tako je začel
Radio Ognjišče oddajati iz Kopra. Na začetku je imel dva
oddajnika – Tinjan in Sveto goro. Poslušali so ga lahko
le na obalnem in goriškem območju. Med tednom je bil
program vsak dan od 16. do 19. ure, ob nedeljah od 10. do
14. ure. Po nekaj tednih je bil zvečer ob 20.30 na sporedu
še posnetek oddaje Radia Vatikan. Tako je ostalo do 28.
novembra 1994, ko smo začeli oddajati neprekinjen 24-
urni program iz ljubljanskega studia.
Pobudnik in ustanovitelj Revije Ognjišče je bil msgr. Franc
Bole, ki je kot veliki tehnološki zanesenjak še v časih
socializma sanjal o katoliškem radiu in ko so nastopili
pravi časi, je te sanje s pomočjo dobrih sodelavcev tudi
uresničil. Vedel je, da bi v sodobnih časih Jezus oznanjal
evangelij tako v pisni kot radijski besedi.
Msgr. Franc Bole je kot veliki
tehnološki zanesenjak še v
časih socializma sanjal o katoliškem
radiu in ko so nastopili pravi časi, je
te sanje s pomočjo dobrih sodelavcev
tudi uresničil.
62
Na prvem srečanju Ognjišča so
bili gostitelji koprski sodelavci in
poskrbeli za druženje, odlično kosilo
in idilično lokacijo s pogledom na
morje. Naslednje leto smo na vrsti
Ljubljančani - razgleda ne bo.
Ko človek pride na morje, je takoj dobre volje!
Za obiskovalce sv. maše smo pripravili
sladko pogostitev – goro piškotov.
Škof Jurij Bizijak je vodil
somaševanje v cerkvi sv. Marka.
Gospa na sredini je naša zvesta
poslušalka Draguška iz Kopra,
ki je morala Matjaža pogledati
pošteno navzgor.
Jože in Blaž sta noč preživela v Kopru, saj sta naslednje
jutro vodila radijski program iz Kopra v živo!
Večer prej se je Blaž srečal z nekdanjo koprsko sodelavko prof. dr. Mihaelo
Jurdana, s katero je imel naslednje jutro Svetovalnico v živo.
Bovec
104,5
Kuk
105,9
Trstelj
104,5
Beli Križ
99,7
Koper
105,9
Tolmin
91,2
Nova
Gorica
95,9
Izola
88,9
Kranjska Gora
102,3
Vogel
92,6
Planina -
Ajdovščina
91,2
Podbrdo 106,5
Tinjan
91,0
Sp. Idrija 101,6
Kozina
107,9
Idrija 98,0
Postojna
89,1
Krvavec
104,5
Lož - Cerknica
94,8
Ilirska Bistrica
102,4
Radlje ob Dravi
96,5
Ravne - Koroška
95,7
Ljubljana -
Šance
104,8
Ribnica 107,0
Kočevje
102,5
Boč
107,3
Kum
105,9
Črnomelj
95,9
Gornja Radgona
105,9
Krško
107,3
Maribor
104,5
Trška Gora - Novo mesto
97,1
Murska Sobota
91,8
Poslušate nas lahko
tudi preko DAB+ omrežja
in kabelskih ponudnikov.
S pomočjo interneta
nas lahko sprejemate
preko naše spletne strani,
s številnimi aplikacijami
ali namenskimi napravami.
Naš glas lahko seže v vsako slovensko vas!
Piše: Petra Stopar
Glasbo po novem izbira Miha Močnik
S 1. avgustom se je uredništvu za glasbo pridružil naš
dolgoletni sodelavec in član tehnične ekipe Miha Močnik.
Glasba je poleg družine njegova velika ljubezen, kar mnogi
naši poslušalci že vedo, saj so ga lahko že večkrat slišali
igrati in prepevati. Sodelovanje na odru Gala koncerta
Radia Ognjišče in na drugih srečanjih s poslušalci
velikokrat popestri Mihova harmonika. Ko raztegne njen
meh, so dobra volja, ples in nasmeh na licih stoodstotno
zagotovljeni. Verjamemo, da bo ob njegovem glasbenem
izboru tudi v radijskem etru moč slišati glasbo za skoraj
vse okuse.
Ko se Abraham ustavi pri Tanji …
… ni praznično samo pri Dominkovih, ampak tudi
med njenimi sodelavci in na njenem delovnem mestu,
ki mu je zvesta in predana že 28 let! V tem času je s
svojim novinarskim talentom oblikovala številne oddaje,
komentarje, intervjuje in prispevke, njeno delo pa
prežemata toplina, srčnost, jasne in odločne besede. S
šopkom smo jo na vroč avgustovski večer presenetili na
domačem vrtu v Utiku pri Vodicah, kjer smo se skupaj prav
prijetno zabavali ob sajenju »rože«. Kitice, ki jih je zapisal
in prebiral Jure Sešek, so nas spomnile na to, kako se je
začelo Tanjino delo na Radiu, da je – kot prava novinarka
– rada z vsem na tekočem, da nikdar ne izpusti jutranje
skodelice kave in jo brez pomisleka skuha tudi drugim, da
rada ogreje svojo dušo s petjem v zborih, predvsem pa na
to, da ima osrednje mesto v njenem srcu družina.
Marjanovih 60
Le dober mesec pozneje pa so v radijski kleti odmevale
čestitke ob še enem jubileju. 60. list v knjigi življenja je
obrnil radijski voditelj Marjan Bunič. Čeprav smo se ob
njem zbrali na hladen jesenski večer, je presenečenje v
cerkvi sv. Antona Padovanskega na Viču dodobra pogrelo
naša srca. Smo namreč veseli in hvaležni, da je Marjan
del naše radijske ekipe in da radijske dogodke, program
in koncerte obogati s svojimi talenti. Ti segajo tako na
glasbeno-ustvarjalno kot gledališko področje, smisel za
lepo slovensko besedo pa zna brez obotavljanja začiniti še
s ščepcem humorja.
POMLAJUJEMO RADIJSKO EKIPO
Informativno uredništvo se je v začetku letošnjega leta
okrepilo, pridružila sta se mu Jernej in Jon. Jernej Dragar
je študent prvega letnika obramboslovja, v prostem
času pa rad bere, se ukvarja s športom in tudi obiskuje
solopetje. Z Radiem Ognjišče je povezan na zelo zanimiv
način. Najprej sta tu v času ustanovitve Radia delala oba
Jernejeva starša. Zdaj nihče od njiju ni več v novinarskih
vodah, a se je Jerneju ravno zaradi tega zdelo delo na radiu
še bolj mamljivo. Sam pravi, da se pri nas počuti dobro
in domače, všeč sta mu raznolikost dela novinarjev in
vzdušje v ekipi.
64
Jon Kanjir je bil ob prvem srečanju z nami sprva na
nasprotni strani mikrofona, kot gost v oddaji Kolokvij.
Že takrat se je pri nas počutil dobrodošlega, ko pa je
videl plakat, da iščemo nove sodelavce, se je po krajšem
razmisleku odločil, da se preizkusi v našem informativnem
programu. Pravi, da je naš radio rad poslušal že prej,
predvsem v avtu in v delavnici, ko je ustvarjal iz lesa,
danes pa ga posluša še raje, ker se zaveda, da Ognjišče
ponudi ne le zabavo, temveč tudi veliko širine in globine.
Delo se mu zdi lepo, zanimivo in pestro, predvsem pa
Jona navdihuje povezanost sodelavcev, kakršne drugje še
ni doživel, pravi s hvaležnostjo. Tudi Jon je človek mnogih
talentov: piše za lokalni časopis in nekatere spletne
portale, je prostovoljec v Slovenskem društvu Hospic,
kjer vodi nekatere projekte, ter predava po osnovnih in
srednjih šolah. Študira podjetništvo, ob tem pa se ukvarja
s sadjarstvom, obiskovanjem starejših ljudi, Bogu v čast
in bližnjim v pomoč pa rad pomaga tudi kot gasilec. In še
to: tudi Jonov oče je bil pred mnogo leti zunanji sodelavec
Radia Ognjišče, in sicer je deloval kot dopisnik.
Mnogi so gotovo zastrigli z ušesi, ko so iz radijskih
sprejemnikov kar naenkrat zaslišali še en globok, žameten
glas. Pripada Štefanu Iskri, ki se spominja, da je v stik z
Radiem prišel kot najmlajši poslušalec Sobotne iskrice.
Od tam do našega studia pa ga je pripeljala zanimiva
pot. V svojem prostem času je od birme naprej vedno
več sodeloval v raznih glasbenih zasedbah in zborih,
pri skavtih pa kmalu vstopil med voditelje in začel širiti
krog svojih poznanstev. Ko je igral v zasedbi mladinskega
festivala Stična, so ga prosili, naj posname napovednik
za koncert. Njegov glas je slišal prav Marjan Bunič in
kmalu se je rodilo sodelovanje. Štefan pravi, da se med
nami počuti zelo dobro in da mu je delo v svojevrsten, a
dobrodošel izziv. Njegovo življenje sicer že od rojstva plete
glasba, med drugim igra več inštrumentov, najpogosteje
bas kitaro in kontrabas, zadnje čase sodeluje tudi v
zborih. Že osmo leto je skavtski voditelj – prostovoljec,
čas pa si zapolnjuje še z raznimi ustvarjalnimi projekti,
pisanjem zgodb, z izdelovanjem lutk, miniatur in dioram
(tridimenzionalnih replik prizora) ter poslušanjem dobre
glasbe.
Mark Gazvoda je naša mlada moč med tehniki. Pravi,
da je mami v avtu vedno poslušala Radio Ognjišče, prav
Štefan
Mark
tako je bil radio vedno prižgan pri babici in dedku. Ko
je moral okviru študija medijske produkcije opraviti
obvezno prakso, se je spomnil na Jakoba Čuka, s katerim
je leta 2022 sodeloval pri snemanju oratorijske himne
in je tudi sam opravljal prakso na radiu. Napisal mu je
elektronsko sporočilo in poskusil srečo. In postal je del
ekipe. Pravi, da smo ga sodelavci lepo sprejeli in da se na
radiu počuti zelo dobro. Kolektiv je odličen, sodelavci so
odprti, prijazni in vedno pripravljeni pomagati. Vedno je
čutiti veliko povezanost, bodisi pri praznovanjih rojstnih
dni ali pri radijskih projektih. Največ pa mi pomeni, da so
na radiu vedno v ospredju krščanske vrednote. Sicer pa je
Mark študent 2. letnika medijske produkcije in prihaja iz
župnije Kranj – Zlato polje, v katero je vpet že od malih
nog. Kaj še počne? Vodim mladinski pevski zbor in moško
vokalno zasedbo, poleg tega pa sem psalmist in pojem v
mešanem pevskem zboru. Igram kitaro in bas ter obiskujem
3. razred solopetja. Z glasbo sem povezan od doma, saj
imam tri brate, ki so prav tako glasbeniki, zato pogosto
skupaj kaj zapojemo ali zaigramo. V zadnjem času se še
posebej posvečam sakralni glasbi, komponiram in prirejam
zborovske pesmi, z dekletom pa skupaj prepevava tudi na
porokah.
Tudi Jaka Korenjaka je direktorju predstavil Jakob. Jaka,
ki se sicer dobro znajde v video produkciji, prihaja
na radio enkrat tedensko in dela kot tehnik na
programu. Sicer pa ga zanima marsikaj: od
filma do produkcije glasbe, v prostem času pa
igranje v orkestrih (igra namreč francoski rog),
skavtstvo in lovstvo. Pravi, da je na radiu super
kolektiv in zanimivo delo. Poleg tedenskih
izmen na programu je vesel kakšnega
radijskega projekta, ki tehnikom požene
kri po žilah.
Jaka
Jon
Jernej
65
Hej, stric, a veš kak vic?
Smeh je pol zdravja! Priljubljena rubrika je v radijskem programu vsak dan ob 5.45, ponovimo pa jo ob 12.55 in okrog
16.15. Možgančke krepite in ljudi okrog sebe razveselite, če vsaj kakšno od spodnjih šal komu poveste naglas.
Foto: Freepik.com
MOŽ
Zdravnik ženi enega svojih
pacientov: »Gospa, vaš mož mi ni
prav nič všeč.« Žena: »Meni tudi ne,
gospod doktor. Ampak kaj hočem,
otroci so tako navezani nanj!«
PRESENECENJE
»Mama, jutri ima moj zaročenec
rojstni dan. S čim naj ga presenetim?«
- »No, končno bi mu lahko povedala,
koliko let dejansko imaš!«
GREDICA
Boris gre z očetom mimo parlamenta
in hoče vedeti: »Ati, zakaj je okoli te
stavbe širok pas travnika?« - »Da ne
žvenketa tako glasno, ko mečejo denar
skozi okna!«
ŽIVLJENJE PO SMRTI
»Ali verujete v življenje po smrti?«
vpraša direktor svojega glavnega
knjigovodja. »Nimam pojma, zakaj
me to sprašujete?« - »Zato, ker je vaš
stari oče, na katerega pogreb ste šli
predvčerajšnjim, pravkar poklical, da
bi rad govoril z vami.«
ZADETEK
Pijanček vpraša svojega tovariša:
»Ti, kaj bi naredil, če bi na loteriji
zadel milijon?« - »Kupil bi si nova jetra
in mirno pil naprej!«
VECJE KOLICINE
Gost v hotelu se pritoži: »Gospod
natakar, že desetkrat sem naročil
dunajski zrezek!« Natakar odvrne:
»Veste, pri večjih količinah traja
nekoliko dlje.«
STRAH
Sodnik: »Obtoženi, prej ste rekli,
da vas je obšel strah, ko ste ukradli
denarnico?« - »Da, bal sem se, da bi
utegnila biti prazna!«
POCASNEŽ
Mojster se jezi na svojega novega
delavca: »Delate počasi, premikate
se počasi. Ali je pri vas sploh kaj, kar
se dogaja hitro?« - »Ja, zelo hitro se
utrudim!«
LEPO VEDENJE
»Ali si bil priden v cerkvi?« vpraša
mama svojega sinka. »Sem, mama!
Bil sem pazljiv in sem vse poslušal, ko
pa mi je neki starejši gospod ponudil
košarico z denarjem, sem odločno
odvrnil: Ne, hvala!«
PISMO IZ ZAPORA
Kmet je v zaporu. Žena mu piše:
»Najbrž zdaj pričakuješ, da bom jaz
preorala polje in posadila krompir.
Tega ne mislim delati.« On ji odpiše:
»Pusti vse lepo pri miru, kajti na polju
je skrito orožje in zlato.« Čez nekaj
časa žena spet piše: »Policija je morala
prebrati tvoje pismo, kajti prišli so in
preorali vse polje, pa nič našli.« On ji
piše: »No, zdaj lahko sadiš krompir.«
AVTO
»Ata, ali nisem še zadosti star, da bi
vozil avto?« vpraša sin očeta. »Ti že,
ampak avto še ni zadosti star!«
ŽELJA
Mama vpraša sinčka: »Andrejček,
kaj bi imel raje: bratca ali sestrico?«
Andrejček: »Mami, najraje bi imel
ponija, če zate ni pretežko.«
R AZSTAVA
Iz sporeda kmetijske razstave:
»Ob 10. uri prihod govedi, ob 11. uri
prihod častnih gostov, ob 12. uri skupno
kosilo.«
66
Območja pokrivanja naših
odkupovalcev:
Zanesljivi in
zvesti partnerji
slovenskega
gozdnega
posestnika pri
odkupu lesa
Redna
plačila
Z odkupom
lesa pokrivamo
celotno
Slovenijo
Naši
odkupovalci lesa
vam bodo odgovorili na
vsa vprašanja v zvezi s
krojenjem, spravilom in
optimalno prodajo vašega lesa.
Vabimo vas, da se glede na
lokacijo, kjer imate razpoložljiv
les za prodajo, obrnete na
naše odkupovalce
lesa.
Območna enota Bled
(Bohinj in Pokljuka)
Območna enota Bled
(Jesenice)
Območna enota
Bled in Kranj
Območna enota
Bled in Kranj
Območna enota Nazarje
(Tuhinjska in
Zadrečka dolina)
Območna enota Nazarje
( Savinjska dolina)
Območna enota
Slovenj Gradec
Območna enota Ljubljana
(Ljubljana, Vrhnika,
Domžale in Škofljica)
Območna enota Ljubljana
(Litija in Zagorje)
Območna enota
Tolmin in Sežana
Območna enota
Postojna
Območna enota
Maribor, Celje in
Murska sobota
Območna enota Maribor
(Podvelka, Ruše,
Slovenska Bistrica)
Območna enota Novo
mesto (Dolenjske toplice,
Novo mesto)
Območna enota Novo
mesto (Suha krajina,
Žužemberk)
Območna enota Novo
mesto (Bela krajina,
Črnomelj)
Tomaž Markelj
041 718 990
tomaz.markelj@ggbled.si
Blaž Klinar
051 305 347
blaz.klinar@ggbled.si
Bojan Novak
041 950 292
bojan.novak@ggbled.si
Matej Kordež, dipl. inž. gozd.
041 397 428
matej.kordez@ggbled.si
Simon Zamernik
068 134 806
simon.zamernik@ggbled.si
Urban Kopušar, dipl. inž. gozd.
070 744 517
urban.kopusar@ggbled.si
Robert Uršej, dipl. inž. log.
030 322 338
robert.ursej@ggbled.si
Blaž Mihovec
070 897 817
blaz.mihovec@ggbled.si
Matej Hafner, dipl. inž. gozd.
040413 120
matej.hafner@ggbled.si
Blaž Carli
041 535 677
blaz.carli@ggbled.si
Aljaž Kresevič
040 870 029
aljaz.kresevic@ggbled.si
Florijan Drofenik
070 753 053
florijan.drofenik@ggbled.si
Matic Detiček
041 389 113
matic.deticek@ggbled.si
Primož Meznarčič, mag. inž. gozd.
051 653 020
primoz.meznarcic@ggbled.si
Gregor Janežič
070 740 090
gregor.janezic@ggbled.si
Rok Mušič
040 265 056
rok.mušič@ggbled.si
Gozdno gospodarstvo Bled d.o.o., Ljubljanska cesta 19, 4260 Bled
Tel: 04 575 00 00 E-pošta: ggbled@ggbled.si www.ggbled.si