Domovina 177: Želja žensk nad koristjo otrok (predogled)

ŠIRIMO OBZORJA

Poštnina plačana pri pošti 1231 Ljubljana Črnuče

5. 12. 2024

ŽELJA ŽENSK. nad koristjo otrok

Jeretič: Naloga pravosodja je poskrbeti za pravico 28

Ugovšek: Pomembna vrednota je zdrava kmečka pamet 39

Dotik kot temelj človeške povezanosti 54

12

3,95 €

177

V tedniku Domovina pišemo o vsem, kar predstavlja našo domovino:

• POLITIKA: kritično spremljamo politično dogajanje

doma in po svetu.

• GOSPODARSTVO IN RAZVOJ: analiziramo trende

in inovacije, ki poganjajo našo ekonomijo in ustvarjajo

nova delovna mesta.

• VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE: posvečamo se

vzgoji in izobraževanju ter podpori mladih,

ki so prihodnost naše domovine.

Da, naročam tednik Domovina

(ustrezno označite)

12-mesečna naročnina (52 številk; namesto 205,40 € samo 175 €)

želim plačilo na 4 obroke po 43,75 €

6-mesečna naročnina (26 številk; namesto 102,70 € samo 95 €)

Ime in priimek * :

Ime podjetja (poslovni naročnik):

Ulica in hišna št. * :

Poštna št. in kraj * :

Telefon * :

E-mail * :

Podpis * :

Poštnino za tednik plača Domovina.

205,40 €

175 €

S podpisom potrjujem, da se strinjam s splošnimi pogoji naročanja.

S podpisom potrjujem, da sem seznanjen z navedenimi splošnimi pogoji naročanja, ki so objavljeni

na spletnem naslovu https://www.domovina.je/splosni-pogoji-narocanja/.

• DRUŽBA IN SKUPNOST: prinašamo zgodbe ljudi,

ki s svojim delom in predanostjo bogatijo našo skupnost.

• KULTURA IN DEDIŠČINA: raziskujemo bogato kulturno

dediščino in običaje, ki so oblikovali našo identiteto.

• ZGODOVINA: poglabljamo se v pomembne zgodovinske

dogodke in osebnosti, ki so krojili našo preteklost.

• NARAVA IN OKOLJE: skrbimo za ozaveščanje o pomenu

ohranjanja naravnega okolja in trajnostnega razvoja.

ZAKAJ NAROČITI

tednik Domovina?

• VERODOSTOJNOST: temeljimo na

preverjenih informacijah in natančnem

raziskovanju.

• NEODVISNOST: naše poročanje

je neodvisno.

• KAKOVOST: vsebine skrbno pripravljamo

izkušeni novinarji in uredniki.

• POGLOBLJENE VSEBINE: poglobljeni

članki, intervjuji in reportaže širijo obzorja.

• SRČNOST, SPOŠTLJIVOST IN

POVEZOVALNOST: poudarjamo zgodbe,

ki nas povezujejo in nam dajejo moč.

Domovina d.o.o.

Brnčičeva 41e

1231 Ljubljana-Črnuče

E: narocnine@domovina.je

T: 068 191 191

NAROČITE

PREK SPLETA

NENAD GLÜCKS

SHUTTERSTOCK

OTROCI KOT ŽRTVE

etičnega kolapsa

ustavnih sodnikov

UVODNIK

Kdor si prebere utemeljitev odločbe ustavnega sodišča, da je sedanja ureditev,

po kateri samske ženske in tiste v lezbičnih zvezah niso upravičene do oploditve

z biomedicinsko pomočjo (OBMP), neustavna, je lahko zgrožen. A koalicijski poslanci

državnega zbora bodo to zatrjevano neustavnost z veseljem v imenu »napredka«

v letu dni odpravili.

3

Zakaj se nam kot izraz napredka

in enakopravnosti vsiljuje ureditev,

po kateri se v ospredje

postavi želja samske ženske ali

lezbičnega para imeti otroka, pri čemer je

primarni interes otroka – imeti mater in

očeta – potisnjen v ozadje? Ker se etični

kompas, kaj je v družbi dobro in kaj zlo,

vse bolj relativizira, zamegljuje. Ko se kot

družbeno najbolj zaželena oblika družine

izpostavi zveza mati – oče – otrok,

se sproži medijsko vplivna skupina, ki to

označi kot nekaj preseženega, zaostalega,

patriarhalnega. A za otroka je ravno

takšna oblika družine najbolj optimalna.

Kdor temu oporeka, mu je med drugim na

voljo obsežno delo utemeljitelja psihoanalize

Sigmunda Freuda, enega najbolj

pomembnih mislecev 20. stoletja, ki se

je veliko ukvarjal ravno z razvojem osebnosti

v času zgodnjega otroštva. V življenju

je žal veliko primerov, ko otrok nima

funkcionalne matere ali očeta, morda

ne enega ne drugega. Toda sprevržena je

namera, naj država celo pomaga,

da bo otrok, prikrajšanih

za očete, še več.

Veljavni Zakon o zdravljenju

neplodnosti in postopkih

oploditve z biomedicinsko

pomočjo (OBMP)

ureja »zdravstvene ukrepe,

s katerimi se ženski in moškemu

pomaga pri spočetju

otroka«. Poglejmo, zakaj se

petim ustavnim sodnikom

in sodnicam, zagovornikom

drugačne ureditve, to

ne zdi ustrezno: »Po stališču

ustavnega sodišča

je zahtevati, da samska

ženska za dostop do OBMP

najprej poišče partnerja,

Sprevržena je namera,

naj država celo pomaga,

da bo otrok, prikrajšanih

za očete, še več.

osnuje zakonsko zvezo ali zunajzakonsko

skupnost in poskuša doseči zanositev

po naravni poti, v očitnem nasprotju

z njenim dostojanstvom in zasebnostjo.«

Pozor, to je v nasprotju z njenim dostojanstvom!?

Z drugimi besedami, ženska

ima do otroka »pravico«, tudi če je samska

oziroma je v lezbični zvezi. Ustavni

sodniki se zapletejo v protislovje, ko

izpostavijo, da določba 55. člena ustave

(svobodno odločanje o rojstvih otrok)

»zajema tudi pravico do ugotavljanja in

zdravljenja zmanjšane plodnosti«. Klinično

je namreč neplodnost opredeljena

kot nezmožnost uspešne zanositve para

po določenem obdobju rednih nezaščitenih

spolnih odnosov. Medicina se bo

torej zlorabila, saj ne bo uporabljena za

zdravljenje neplodnosti, pač pa za zagotovitev

izpolnitve želje »imeti otroka«.

Lahko stopimo še korak dlje. V ihti

po enakopravnosti bo verjetno kmalu na

mizi tudi predlog, ko bodo »pravico do

otroka« terjali še samski moški in moški

v homoseksualnih zvezah, in sicer s

pomočjo nadomestnega materinstva.

Samski moški ali homoseksualni par bi

npr. najel nadomestno mater, da da za

semenčico (tega moškega oziroma enega

od moških v paru) na voljo svoje jajčece

in maternico, otroku, ki ga donosi, pa se

vnaprej odreče kot mati. Na široko se odpirajo

tudi vrata inženiringu zarodkov.

Posamezniki ali pari si v nekaterih klinikah

za reproduktivno medicino v tujini

že lahko naročijo spol zarodka. Nekatere

klinike v ZDA ponujajo npr. še izbiro barve

otrokovih oči. Krasni novi svet.

Vedno znova velja izpostavljati

stališče Komisije

za medicinsko etiko pod

vodstvom akademika nevrologa

dr. Jožeta Trontlja (tedaj

predsednika SAZU) iz leta

2012. Iz stališča izhaja, da gre

v primerih OBMP pri samskih

ženskah za medicinski poseg

brez zdravstvenega razloga,

ki omogoča spočetje in rojstvo

vnaprej (za očeta) prikrajšanega

otroka, za etično sporno

ravnanje. Da so ustavni sodniki

to povsem zanemarili,

priča, da trenutno nimamo

ustavnega sodišča, pač pa

večinoma neetično združbo

levičarskih aktivistov.

177 5. 12. 2024

4 VSEBINA

TEMA TEDNA

12 Oploditev z biomedicinsko

pomočjo tudi za samske in

istospolno usmerjene ženske

Leon Oblak

14 Ob rob odločitvi ustavnega

sodišča

dr. Andrej Perko

19 Otrok ni »pravica«,

temveč je neodvisna oseba

Nenad Glücks

16 28

39

54

Federico V. Potočnik: »Odločba

ustavnega sodišča gre zoper

osnovno pravilo medicine«

Nenad Glücks · Intervju

Dr. Sebastjan Jeretič:

»Naloga pravosodja je poskrbeti

za pravico«

Vida Petrovčič · Intervju

Dr. Aleš Ugovšek:

»Pomembna vrednota je zdrava

kmečka pamet«

Maja Juršič,

Magdalena Pogač · Intervju

Dotik kot temelj človeške

povezanosti

Špela Potočnik

TEDNIK DOMOVINA

ŠT. 177, LETNIK 4,

5. december 2024

ISSN številka: 2784-4838

Cena posameznega izvoda:

3,95 €

Cena naročnine:

175 € (eno leto, lahko obročno),

95 € (pol leta)

V. d. odgovornega urednika

tednika in portala:

ERIKA AŠIČ

Tehnični urednik

in urednik fotografije:

TOMO STRLE

Prelom in tisk:

CITRUS D.O.O.

Direktor:

DR. MITJA ŠTULAR

www.domovina.je

@Domovina_je

@domovinaJE

Naročnine:

E: narocnine@domovina.je

T: 068 191 191

Uredništvo:

BRNČIČEVA 41E

1231 LJUBLJANA ČRNUČE

E: urednistvo@domovina.je

T: 068 191 191

Naklada:

7000 izvodov

Naslovnica:

FOTOMONTAŽA CITRUS

Izdaja:

DOMOVINA D.O.O.

Tednik izhaja ob četrtkih

v slovenščini.

Zaključek redakcije:

3. december 2024

177 5. 12. 2024

VSEBINA

5

20

Zakaj se kljub vsem izzivom EU ukvarja

s konceptom toksične moškosti?

Eva Keber

22

24 30

Lahko mediji, ki od države prejemajo

denar, delujejo objektivno?

Tina S. Bertoncelj

44

Kraljica miru vabi k spreobrnjenju

Ivan Sivec

6.0–6.9

5.0–5.9

4.5–4.9

4.0–4.4

3.5–3.9

3.0–3.4

2.6–2.9

2.3–2.5

2.0–2.2

1.8–1.9

1.6–1.7

1.4–1.5

1.2–1.3

1.0–1.1

0.8–0.9

0.6–0.7

Prvi mož policije Senad Jušić

v breme vladi

Nenad Glücks

46

Slovenec sem!

Damijan Ahlin

Rodnost po svetu 2024

Otroci – žrtve napredka

dr. Žiga Turk · Komentar

3 Otroci kot žrtve etičnega kolapsa

ustavnih sodnikov

Nenad Glücks · Uvodnik

6 Pregled tedna

8 Foto tedna

9 Čivkarija

11 Karikatura

32 Slovenski rogonosci

Andrej Tomelj · Komentar

34 Med(ijski) sosedi

35 Življenjski kažipoti

Milena Miklavčič · Kolumna

36 Javni zavod Kraške lekarne

kot osebni bankomat

Bojan Požar · Komentar

37 Mafijske noči, ki trajajo cele dni

Aljuš Pertinač · Komentar

38 Navijači, takšni in drugačni

Igor Gošte · Kolumna

42 Zeliščni prehranski dodatek za čebele KAS

Jože Ocepek, Damir Lovrić in partnerji

50 Vse cesarjeve ljubezni

ddr. Verena Perko

52 Alojzij Šuštar: svetovljansko življenje,

domoljubna duša

Peter Španovič

56 »Staršem si ne upam povedati ocene«

Mateja Peršolja

57 Marija, hči svojega Sina

p. dr. Andraž Arko · Priporočilo

62 Koledar dogodkov

63 Sudokuja, vsotnici

64 Nagradna križanka

65 Za nasmešek ali dva

66 Calvin in Hobbes

Humor

60 58

Miha Bogataj in Jurij Barič – Prostofer:

»Delamo z dobro voljo in nasmehom«

Vida Petrovčič · Intervju

61

Torta »browniemisu«

Selma Bizjak

ŠIRIMO

OBZORJA

177 5. 12. 2024

6

PREGLED TEDNA

Borut Živulović/BOBO

POLICIJA VEDELA

ZA NAKLEP UMORA

Po mafijskem obračunu v Ljubljani naj bi

se prihodnji teden sestala parlamentarna

komisija za nadzor obveščevalnih in varnostnih

služb, poroča RTV Slovenija.

Medtem pa se policijska preiskava nadaljuje,

na dan prihajajo nove podrobnosti

o umoru. Slovenska policija je bila tako

že pred časom obveščena, da mafijska

združba naklepa umor. Med drugim so bili

po Ljubljani izobešeni letaki s fotografijo

umorjenega in napisom »Živ ali mrtev«.

Slovenska policija je imela informacije o

načrtovanem umoru, navajajo bosanski

mediji. Slovenska policija tega, ali je bila

res obveščena o grožnjah s smrtjo, ni ne

potrdila ne zanikala.

POL MILIJONA ZA TUJCE

Vlada je sprejela sklep, da se v načrt

razvojnih programov 2024–2027 uvrsti nov

projekt Sistem upravljanja vračanja tujcev,

poroča STA. Ocenjena vrednost projekta

je dva milijona evrov, od tega bo evropski

Sklad za azil, migracije in vključevanje

prispeval sredstva v višini 75 odstotkov,

Slovenija pa bo prispevala 25 odstotkov oz.

pol milijona evrov.

177 5. 12. 2024

Slovenska policija je bila že pred časom

obveščena, da mafijska združba naklepa

umor, a ga ni uspela preprečiti.

Kot zagotavljajo vlada, je namen projekta

zagotavljanje zakonitosti na področju

problematike tujcev, predvsem v odnosu

do državljanov tretjih držav, ki so na območju

Slovenije nezakonito in morajo na

podlagi ustreznega akta, izdanega s strani

sodnega ali upravnega organa, zapustiti

območje države.

MARKO LOTRIČ V LONDONU

Predsednik državnega sveta Marko Lotrič

se je s svojo delegacijo pretekli teden

mudil na uradnem obisku v Londonu. Med

obiskom se je med drugim sešel s predsednikom

zgornjega doma britanskega

parlamenta Johnom Francisom McFallom

in predstavniki Britanske gospodarske

zbornice in Gospodarske zbornice zahodnega

Londona. Lotrič in McFall sta ob

tem govorila o medsebojnem sodelovanju

Združenega kraljestva in Slovenije na številnih

področjih in prihodnjih vsebinskih

prioritetah ter skupnih interesih. Razpravljala

sta tudi o skupnih izzivih, kot so

migracije, in o posledicah izstopa Združenega

kraljestva iz EU.

PLAČLJIVO PARKIRANJE

OB NEDELJAH

STA poroča, da bodo ljubljanski mestni

svetniki decembra odločali o možnosti

zaračunavanja parkirnin v ožjem mestnem

središču tudi ob nedeljah, na območju

cone 2 pa ob sobotah. S tem želijo po

navedbah MOL zmanjšati število vozil v

središču in spremeniti potovalne navade.

Mestna občina Ljubljana v ožjem mestnem

Žiga Živulović jr./BOBO

V Ljubljani bodo morda

parkirnino plačevali

tudi ob vikendih.

Tomo Strle/CITRUS

središču oz. v coni 1 parkirnine sicer trenutno

zaračunava od ponedeljka do sobote

med 7. in 19. uro, v coni 2 pa od ponedeljka

do petka med 7. in 19. uro.

KORDIŠ NE BO

IZSTOPIL IZ LEVICE

Vodstvo stranke Levica Mihu Kordišu očita,

da deluje razdiralno in javno napada svoje

poslanske kolege, ministre in stranko, zato

je svet Levice sprejel sklep o zamrznitvi

njegovega članstva v stranki in uvedel disciplinski

postopek. Kordiš ob tem stranki

očita nedemokratično delovanje. Kordiš se

je odzval burno in zapisal, da so bili priča

farsični seji sveta te stranke.

Po njegovem je vodstvo stranke sklep o

zamrznitvi članstva sprejelo brez demokratične

razprave in možnosti sodelovanja

članstva pri tej odločitvi. Med drugim

vodstvu stranke očita, da se ne upa soočiti

z lastnim članstvom. Iz stranke in poslanske

skupine zato sam na noben način ne

misli izstopiti, saj jo pomaga graditi že več

kot desetletje; enako velja za številne njene

člane. »Če se nas želijo znebiti, naj nas

nesejo ven, mi kot socialisti pa se bomo

borili za to, v kar verjamemo in kar naj bi

stranka bila,« je še dejal Kordiš.

Članstvo Mihe Kordiša v Levici je zamrznjeno.

JOE BIDEN POMILOSTIL

SVOJEGA SINA

Odhajajoči ameriški predsednik Joe Biden

je v svojem mandatu na novinarska vprašanja

večkrat odgovoril, da ne bo pomilostil

DEPOSITPHOTOS

PREGLED TEDNA 7

sina Hunterja Bidna, ki je bil obsojen zaradi

laganja pri nakupu pištole in je priznal

krivdo za utajo davkov. A preteklo nedeljo

je kljub temu podpisal odlok za njegovo

brezpogojno pomilostitev.

Glede svoje odločitve je dejal, da jo je sprejel,

ker je bil njegov sin žrtev političnega

pregona. »Od nastopa položaja sem govoril,

da se ne bom vmešaval v delo pravosodnega

ministrstva, in držal sem besedo,

čeprav sem opazoval, kako so mojega sina

selektivno in nepravično preganjali,« je

izjavil odhajajoči predsednik in dodal, da

se takšna dejanja praviloma ne končajo s

kazensko obtožnico.

56 MRTVIH

NA NOGOMETNI TEKMI

Na nogometni tekmi v mestu Nzerekore

na jugovzhodu Gvineje so pretekli konec

tedna izbruhnili spopadi med navijači,

sledil je stampedo. Tamkajšnje oblasti so

sporočile, da je umrlo 56 ljudi, več deset je

ranjenih. Lokalni mediji so poročali, da se

je množica pognala v brezglavi beg, potem

ko je med tekmo po sporni sodniški odločitvi

med gledalci izbruhnil pretep. Nasilje

se je hitro stopnjevalo in na stadionu je

zavladala panika, policija pa je uporabila

solzivec, so dodali. T. i. opozicija za spremembe

in demokracijo je prepričana, da

odgovornost za tragedijo nosijo oblasti.

Ker naj bi njegov sin

bil žrtev političnega

pregona, ga je

Biden pomilostil.

177 5. 12. 2024

8 FOTO TEDNA

Tomo Strle/CITRUS

Prihod

sv. Miklavža

Ali je obiskal tudi vas?

ČIVKARIJA

9

Nadka @nadkaku

Ena ukradena: »Perem ponoči, da sosede spomnim,

koga so volili.«

Igor Š. @ISkrjanc68

Lastniki psov. Prosim, če lahko nehate svoje pse

oblačiti v oblačila, ker potem moj pes misli, da

smo mi revni.

LadyNasta @NastaLady

Najvišja ženska na svetu Rumejsa Gelgi (215,16

cm) in najnižja ženska na svetu Djoti Amge (62,8

cm) sta se srečali v Londonu na Dnevu Guinessovih

svetovnih rekordov 2024.

Čivk tedna

2x DEDI - Matjaž DRAKSLER

@SlovenijaVsrcu

Čivk tedna

Ravnokar sem po mailu prejel položnico za

komunalo …

Ko jo gledam, sklepam, da iz moje pipe teče

Muškat, smeti odvažajo s Ferrarijem, travo

okrog moje hiše pa kosijo Messi, Ronaldo in

Ibrahimović.

Janez Janša @JJansaSDS

Putinovi hlapci v ekstremistični @strankalevica.

Odrekajo žrtvi pravico do obrambe.

Praktično ni diktatorja, ki ga tovariši iz te skrajne

politične sekte ne bi neposredno ali posredno

podpirali in občudovali: Stalin, Tito, Chavez,

Maduro, Putin …

Zmago J. Plemeniti @ZmagoPlemeniti

V Republiki Srbski je nekaj žensk razvilo zastavo

bošnjaške vojske, pa je #policija takoj reagirala,

zasegla zastavo in ženskam napisala plačilne naloge,

zastavo pa proti potrdilu zasegla.

Kaj je naredila @policija_si v primeru albanskega

razgrajanja in streljanja po Ljubljani? Morda so jih

celo varovali, da jih ne bi slučajno zmotil kakšen

Slovenec?!

Levica @strankalevica

Obsojamo odločitev ZDA, da

odobri uporabo ameriških raket

znotraj ruskih meja, kar v kombinaciji

z ruskimi grožnjami z jedrskim

orožjem predstavlja novo

eskalacijo vojne v Ukrajini.

Edina možna pot je prekinitev ognja.

Bolje da se zgodi prej kot kasneje.

Andrej Drapal @adDrapi

Obrtna Zbornica Slovenija zahteva nove subvencije

… Torej: novo črpanje dodane vrednosti iz gospodarstva

in davščin prebivalcev. Da bi pomislili

na radikalno znižanje državne porabe, ki iz leta v

leto bolj parazitira podjetja, pa ne …

177 5. 12. 2024

10

ČIVKARIJA

Uroš @UrosMikolic

Ena najpomembnejših nalog starša ...

Matej Rigelnik @Matej_R81

Ko smo imeli dinarje, smo šparali v markah.

Ko so imeli tolarje, smo šparali v evrih.

Sedaj imamo evre, šparamo pa na elektriki in plinu.

Zato smo se borili.

Mitja Iršič @MitjaIrsic

Ljubljančani v en glas: »Zoki, bolj nas tepeš, bolj

te imamo radi.«

Peter Hrastelj @hrastelj

Marta Kos danes potuje v Kijev, samo da tega nihče

ne vé, ker je tajno. #007 ?

Nina Kojima @NinaKojimaUK

Ministrico Asto Vrečko sem na sinočnji Gali v

Londonu vprašala; kako to, da se kot predstavnica

stranke Levica udeležuje prireditve, kjer je

osrednje načelo povezovanje kapitala in kapitalskih

storitev, neoliberalizem, skratka vse, kar je v

nasprotju s komunizmom? Kje so etika, pripadnost

stranki, politična drža, načelnost?! Spoštovani volivci,

kaj se dogaja? Prodane duše, koliko vas je?

Aleš @AlesLebar

V Domžalah bo Miklavžev večer v športni dvorani.

Ali je gestapo od Vonte to dovolil?

Rok Prešeren @prerok

O (poslovni) rasti in rezanju (stroškov) vem tole: če

ne bi vsak konec zime iz sadnega drevja izrezal odvečnega

rastja, bi bil pridelek kilav.

Svoboda @SvobodaBlog

Prioritete slovenske policije:

Podivjani

Albanci v BTC,

likvidacije

kavaškega klana

Ustrahovanje

in prerivanje

z 72-letnimi

upokojenkami

177 5. 12. 2024

KARIKATURA

11

BORIS OBLAK

12 TEMA TEDNA

Slovenski škofje: »Realnost življenja je, da niso

vse družine le t. i. tradicionalne

(oče, mati, otrok), vendar pa vnaprejšnje prikrajšanje

otroka za rast in vzgojo ob podpori očeta

in matere gotovo ni prava pot za našo družbo.«

OPLODITEV Z BIOMEDICINSKO

POMOČJO tudi za samske in

istospolno usmerjene ženske

Ustavno sodišče je odločilo, da je ureditev, ki ženskam v istospolni zakonski skupnosti ali zunajzakonski

skupnosti in samskim ženskam ne dovoljuje oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP), v neskladju

z ustavo. Državni zbor mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta po objavi

odločbe v Uradnem listu RS.

LEON OBLAK

US RS

Zakon o postopkih oploditve z

biomedicinsko pomočjo je bil

sprejet leta 2000, v času vlade

Andreja Bajuka. Aprila 2001 je

vlada Janeza Drnovška sprejela novelo

zakona, ki je med drugim dovoljevala

umetno oploditev žensk brez partnerja.

Kmalu po sprejetju novele so opozicijski

poslanci zahtevali referendumsko

presojo, na kateri je bila novela ob

35,66-odstotni udeležbi zavrnjena z

72,36 odstotka glasov.

»Temeljno načelo je bilo, naj medicina

pomaga tam, kjer je človeka

za plodnost prikrajšala bolezen, ne

pa tam, kjer to medicinsko ni upravičeno,«

je takrat po poročanju portala

177 5. 12. 2024

24ur dejal prof. dr. Tomaž Tomaževič

z Ginekološke klinike v Ljubljani, medtem

ko je med zagovorniki novele tedaj

nastal Odbor za svobodno odločanje

s prvopodpisano članico Spomenko

Hribar. Slednji so dejali, da je vsebina

Miha Lobnik je zapisal,

da je pojem družine kot

skupnosti biološkega očeta,

biološke matere in otroka v

današnjem času že presežen.

referenduma osnovna civilizacijska

pridobitev in da gre za to, »ali bomo

imeli državo, ki bo omogočala, da bodo

v njej živeli ljudje, ki se bodo sami odločali

za svoje življenje, ali pa državo,

ki bo omejevala človekove pravice,

med katere nedvomno spada tudi pravica

do načrtovanja družine«. Oglasila

se je tudi komisija za medicinsko etiko,

ki je izpostavila, da bi bili v primeru

medicinsko neupravičenih postopkov

OBMP kršeni temeljni otrokovi pravici

– do očeta in do identitete.

V nadaljevanju je vlogo za ustavno

presojo zakona vložila posameznica z

diagnosticirano neplodnostjo, a jo je

februarja 2013 ustavno sodišče zavrglo,

TEMA TEDNA

13

ker vlagateljici ni uspelo izkazati pravnega

interesa. Ustavno presojo zakona

je nato marca istega leta vložila skupina

38 poslancev iz strank SD, PS, DeSUS in

Državljanska lista. Zahteva je bila zavržena,

ker je vlagateljem že pred presojo

zaradi volitev prenehal poslanski mandat,

zaradi česar niso imeli pravnega interesa.

Oceno ustavnosti so decembra

2014 zahtevali poslanci SD, SMC, ZaAB,

Združena levica in DeSUS, a je ustavno

sodišče navedlo, da so imeli predlagatelji

– bilo jih je 61 – dovolj glasov, da bi

lahko domnevne neustavnosti odpravili

lastnoročno.

LEVICA IN MIHA LOBNIK

Ponovno presojo ustavnosti je oktobra

2020 vložila stranka Levica s sopodpisniki

iz strank SAB, SD in LMŠ. Ti so

poudarili, da ustava v 55. členu vsakomur

priznava pravico do svobodnega

odločanja o rojstvu otrok, kar naj bi

imela tudi samska ženska. Tako naj bi

po njihovih besedah prihajalo do nedopustnega

posega v pravice samskih

žensk in žensk v drugih oblikah partnerstev.

Odrekanje OBMP samskim

osebam naj bi temeljilo na predsodkih,

verskih prepričanjih in tradicionalnih

predstavah o družbenem življenju dela

družbene skupnosti, česar naj ne bi bilo

mogoče šteti niti za pravico drugih niti

za javni interes.

Dobro leto zatem je zahtevo za oceno

ustavnosti vložil Miha Lobnik, zagovornik

načela enakosti. Izpostavil je

diskriminacijo samskih žensk po zakonskem

stanu in diskriminacijo žensk

v istospolnih partnerstvih po spolni

usmerjenosti. Zapisal je, da je pojem

družine kot skupnosti biološkega očeta,

biološke matere in otroka v današnjem

času že presežen. Družinski zakonik

naj bi urejal in dopuščal enostarševske

družine in posvojitev po samski osebi.

Ne zdi se mu logično, da je ženska lahko

posvojiteljica, nista pa ji omogočena

OBMP in biološko starševstvo.

ODLOČITEV SODIŠČA

Ustavno sodišče je zahtevi obravnavalo

skupaj. Pri odločanju o tem je bila izločena

sodnica Neža Kogovšek Šalamon,

Klemen Jaklič in Rok Svetlič pa nista

glasovala. Ostali ustavni sodniki so dve

točki sprejeli soglasno, s šestimi glasovi

za, še tri točke izreka pa so sprejeli s petimi

glasovi za, saj je proti glasoval sodnik

Marko Šorli, ki je ob tem podal tudi

delno odklonilno ločeno mnenje.

Ustavni sodniki menijo, da iz omenjenega

55. člena ustave ne izhaja

zahteva, da mora biti postopek OBMP

dostopen zgolj osebam ali parom, ki so

medicinsko neplodni. »Zahtevati, da

ženska za dostop do OBMP (najprej) poišče

partnerja, osnuje zakonsko zvezo

ali zunajzakonsko skupnost in poskuša

doseči zanositev po naravni poti, bi

bilo namreč v očitnem nasprotju z njenim

dostojanstvom in zasebnostjo,«

pravijo in nadaljujejo: »Enostarševske

družine z otroki so tretji najpogostejši

tip družine v Republiki Sloveniji in so

po svojih temeljnih značilnostih glede

skrbi za otroka primerljive z dvostarševskimi

družinami.«

Po mnenju ustavnih sodnikov ni izkazano,

da odraščanje otroka z istospolnima

partnerjema negativno vpliva na

njegov razvoj. Argument odraščanja v

tradicionalni družini bi »v skrajni izpeljavi

svoje logike v bistvu pomenil, da je

za otroka bolje, da se sploh ne rodi, kot

da bi se rodil samski materi«.

»Družinsko življenje ni več omejeno

na tradicionalno jedrno družino,

sestavljeno iz bioloških staršev in njihovih

otrok. Iz novejše sodne prakse

Evropskega sodišča za človekove pravice

izhaja, da so lahko predmet varstva

pravice do družinskega in zasebnega

življenja tudi razmerja med istospolnimi

partnerji, vezi med starimi starši in

vnuki ter istospolne družine z otroki, ki

so biološki otroci enega od partnerjev,«

so navedli ustavni sodniki in dodali, da

so že pri obravnavi pravice do sklenitve

zakonske zveze med istospolnima

partnerjema pojasnili, »da argument

tradicije ne more utemeljiti diskriminacije

in da uresničevanje človekove

pravice oziroma temeljne svoboščine

istospolno usmerjenih oseb ne more

biti pogojevano s tem, da jo podpira

večina prebivalcev«. Državnemu zboru

so naložili zahtevo, da ugotovljeno

neskladje odpravi v roku enega leta po

objavi v Uradnem listu RS. Do odprave

se določbe uporabljajo še naprej, saj zaradi

ugotovljene protiustavne praznine

razveljavitev ni mogoča.

RAZGRADNJA DRUŽINE

Ustavni sodnik Marko Šorli je podal delno

odklonilno ločeno mnenje, v katerem

je poudaril, da ne gre zgolj za vprašanje

pravice žensk do svobodnega odločanja

o rojstvu otrok, ampak tudi za vprašanje

največje koristi otroka. Po njegovem

mnenju je pomen družine za otrokov

Ustavni sodnik

Marko Šorli je poudaril,

da ne gre zgolj za vprašanje

pravice žensk do svobodnega

odločanja o rojstvu otrok,

ampak tudi za vprašanje

največje koristi otroka.

razvoj nesporen. Različna pa so mnenja,

v kakšni družini je otroku to najbolje

omogočeno, je zapisal in opozoril: »Medtem

ko za tradicionalno družino velja, da

otrokove interese najbolje uresničuje, to

ni samoumevno za druge tipe družin.

Pri vprašanju, v kakšno družino naj bo

otrok rojen, je zato treba opraviti presojo

njegove največje koristi.« Poudaril je,

da takšno tehtanje v tem primeru ni bilo

opravljeno. Presoja ustavnega sodišča

temelji, tako pravi Šorli, le na ugotovitvi

o pravici ženske do svobodnega odločanja

o rojstvu otrok. »Takšno odločanje

daje neutemeljeno prednost pravicam

odraslih, zaradi česar ima lahko v posameznem

primeru otrok le vlogo oziroma

položaj objekta.«

V Levici so odločitev pozdravili in

zapisali, da se bo z odločitvijo »popravila

ena največjih krivic, ki sta jo desničarska

politika in RKC v Sloveniji storili

ženskam, ki želijo biti matere«.

Na dogajanje so se odzvali tudi slovenski

škofje, ki so v izjavi za javnost

odločitev obžalovali. »To odločitev

razumemo kot nadaljnji korak k razgradnji

ideala družine kot osnovnega

gradnika naše družbe. Realnost življenja

je, da niso vse družine le t. i. tradicionalne

(oče, mati, otrok), vendar pa

vnaprejšnje prikrajšanje otroka za rast

in vzgojo ob podpori očeta in matere

gotovo ni prava pot za našo družbo.«

Po njihovem mnenju je nova ureditev

še en simptom družbe, ki v središče

pozornosti in skrbi ne postavlja otroka,

ampak želje in domnevne pravice

odraslih. »Ob tem škofje spominjamo,

da je sama umetna oploditev zelo problematična

z etičnega vidika, saj se pri

teh postopkih ustvarja veliko zarodkov,

od katerih velika večina ne preživi

oziroma ne doživi rojstva. Tako so izgubljena

človeška življenja ponižana

na raven sredstev za dosego cilja.«

177 5. 12. 2024

14

TEMA TEDNA

Ob rob odločitvi

USTAVNEGA sodišča

Vzroki za odločitev ustavnega sodišča glede pravice do oploditve samskih žensk in žensk v istospolni zvezi so

večplastni in odgovorov ne bi smeli iskati samo v pravni, sociološki in psihološki stroki, temveč širše. Da bi

razumeli duh današnjega časa, je treba poseči po razmišljanjih filozofov, antropologov in drugih modrih ljudi.

DR. ANDREJ PERKO

Znašli smo se v diktaturi postmodernega

časa. Vsaka diktatura

najprej poskuša uničiti družino.

Kajti le v družini posameznik

pridobiva moč, ki ga usposablja za odgovorno

življenje, da se lahko odloča avtonomno,

sam, s svojo pametjo in prepričanji

in kot tak ni lahka tarča politične

ali kakšne druge manipulacije.

ČAS POSTMODERNE

Današnji čas, ki ga preživlja zahodni

svet, je svet negotovosti in zmede. Je

čas, ki ga imenujemo čas postmoderne.

Kaj pomeni ta čas, so odlično opisali

francoska filozofinja Chantal Delsol,

ameriški pisatelj Rod Dreher ter španska

filozofa Francisco Jose Contreras

in Diego Poole. Vsi avtorji ugotavljajo,

da je levica družbeno-ekonomsko revolucijo

danes nadomestila z moralnokulturno

revolucijo, ki se kaže na vseh

ravneh družbenega življenja.

Postmoderni čas teži k oblikovanju

novega človeka, ki ga ne bodo skrbela

bivanjska vprašanja in bo odklanjal vsakršno

predhodno antropologijo in tradicijo.

Pred nami se rojeva nov človek,

ki mu je dovoljeno praktično vse, njegovo

mišljenje ne dopušča nikakršnih

notranjih omejitev. Govorimo namreč o

neskončni svobodi, neskončni enakosti

in neskončni sreči.

Postmoderni čas teži

k oblikovanju novega

človeka, ki ga ne bodo

skrbela bivanjska vprašanja

in bo odklanjal vsakršno

predhodno antropologijo

in tradicijo.

177 5. 12. 2024

Človek je postal bog. Vse je

možno in posledično ni nič

resnično. Vse je relativno.

A tudi prejšnje stoletje je že gradilo

»novega človeka« – tako fašizem kot

nacizem in zlasti komunizem. Postmoderna

sledi enakim ciljem, le da za

dosego teh ciljev ne uporablja metode

revolucije z vsem posledičnim nasiljem.

Poslužuje se novih metod, npr. za dosego

popolne emancipacije. Ta je bila cilj

komunizma, ki je z nasiljem ni uresničil,

ker je pač utopija in posledica utopije

je navadno ideologija. Zdaj je to diktat

emancipacije, ki ga skušajo doseči z

odstranitvijo vseh korenin. Tradicija je

zastarela, preživela in sodi v preteklost.

Zdaj je čas »novega človeka«, ki ga nič

ne omejuje in je popoln gospodar samega

sebe ter ni odgovoren nikomur.

Postmoderna nasilne revolucionarne

metode zamenjuje z norčevanjem, posmehom,

omalovaževanjem, diskvalifikacijo

itd.

Človek je postal bog. Vse je možno

in posledično ni nič resnično. Vse je

relativno. Vsak posameznik je zavezan

samo svoji »resnici«, moralne in etične

norme bledijo, o kakšni osebni

odgovornosti že težko govorimo.

Današnji čas je zrel, da vse nove

teorije padejo na plodna tla, čeprav so

še tako protirazumne in nekatere tudi

protinaravne, npr. teorija spola. Postmoderni

pogled na človeka razkriva

globoko odtujenost od lastnega bistva.

LBGTQ+ in feministična gibanja

temeljijo na novih družbenih teorijah,

kot je npr. teorija spola (ki je, mimogrede,

v svojem jedru zgrešena in kot taka

nerazumna in protinaravna). Biološki

spol niti ne obstaja več, govorimo samo

še o spolu, ki je družbeni konstrukt.

Danes sem lahko moški, jutri ženska ali

kaj drugega. Očitno gre tu za hudo identitetno

(tudi spolno) zmedenost. Drugačno

razmišljanje je postalo družbeno

nesprejemljivo, politično nekorektno in

mnogi znanstveniki ter drugi strokovnjaki

so zaradi takšnega vzdušja umaknjeni

s fakultet, iz raziskovalnega dela

ali kako drugače šikanirani.

Dejstvo je, kot ugotavlja evolucijski

biolog Colin Wright, da je spol v 99,98

odstotka biološko določen kot moški

in ženski.

Teorije spola (gender teorije) to

zanikajo in zahtevajo opustitev klasifikacije

človeškega spola na osnovi

anatomije in genetike. Če priznavamo

biološko dejstvo moškega in ženskega

spola, potem seveda spodkopljemo prizadevanja

transspolnih oseb, da je spol

stvar počutja oziroma posameznikove

izbire. Dejstvo je, da je spol pri človeku

funkcionalno binaren (moški – ženska,

ki lahko porajata otroke); obstajajo zelo

Mati ne more

nadomestiti očeta in

obratno. Le v takšnem

vzdušju se lahko v

mladostništvu, ko

otrok rahlja tesne

vezi z družino,

oblikuje zdrava in

zrela posameznikova

identiteta –

tudi spolna.

TEMA TEDNA

15

Postmoderni pogled na

človeka razkriva globoko

odtujenost od lastnega bistva.

redki primeri, ko je nejasen. Rojstvo otroka

je tako lahko le danost, milost, če

se drugače izrazim.

SHUTTERSTOCK

OTROK KOT »PRAVICA«

Vsa vprašanja in tudi sodna odločanja

glede vprašanj oploditve samskih žensk

in žensk v istospolnih skupnostih so z

gledišča biološke zakonitosti zelo vprašljiva,

kajti rojstvo otroka ne more biti

»pravica«. Vse raziskave, na katere se

sklicujejo homoseksualni pari – in jim

pri nas, razen redkih izjem, pritrjuje

tudi psihološka stroka na Filozofski

fakulteti, Fakulteti za socialno delo ter

FDV-ju – so v nekem smislu ideološko

zlorabljene. Na žalost so temu ideološkemu

in nestrokovnemu stališču podvrženi

tudi nekateri profesorji omenjenih

fakultet, ki pišejo mnenja sodiščem

in drugim ustanovam.

Vedeti moramo, da zaenkrat še ni

nobene relevantne, longitudinalne

raziskave, ki bi res lahko odgovorila

na vprašanje posledic življenja otrok v

homoseksualnih zvezah. Počakati bo

treba generacijo ali dve, da bomo dobili

odgovore na vprašanja, kakšne so

posledice oziroma kako se otroci razvijajo

v istospolnih zvezah v primerjavi

z otroki, ki živijo v tradicionalnih

heteroseksualnih družinah.

Glede otrok mater samohranilk

pa nam odgovor da že samo pogled na

mnoge razveze v naši deželi in vse posledice,

ki temu sledijo. Razveze, ki so

kvalitetne ter mati in oče, bivša zakonca,

ne gojita zamer ali celo sovraštva,

otrokom ne puščajo hujših posledic. Otroci

se hitro prilagodijo novim razmeram

in prehajajo od matere k očetu in

nazaj brez strahu, da »izdajajo« enega

od staršev.

Povsem drugače pa je, ko so razveze

posledica hudih zamer in se te

zamere lomijo na hrbtih otrok. Otroci

praviloma ostajajo pri materah, ki lahko

ustvarijo novo družino. Otrok v tej

novi družini ne najde očeta, in kot pravi

psihoanalitik Luigi Zoja, se otrok brez

vertikalne avtoritete (ki jo predstavlja

oče) ne more zdravo razvijati. Druga,

še hujša posledica mater samohranilk

pa je v mnogih primerih t. i. »psihološki

incest«, kar je nazorno opisano v knjigi

avtorja K. M. Adamsa Po tihem zapeljani.

Matere se patološko navežejo na

otroka, zlasti sina, z njim rešujejo probleme,

ki bi jih morale z možmi, in sinovi

jim ostanejo dolžniki vse življenje.

Občutki dolžnosti do matere in občutki

krivde, če ji ne ustrežejo, se vlečejo

skozi vse njihovo življenje in posledica

so zopet nove razveze, kajti zrele žene

materinih sinčkov ne prenašajo dolgo.

Lahko si predstavljamo, kakšne pogoje

osebnostnega razvoja bodo imeli otroci,

ki bodo sad umetno oplojenih samskih

mater (ki bodo morda še pogosto

menjavale partnerje). Navsezadnje se je

treba vprašati, kje so pravice nemočnih

otrok. Ali ni naravno, da je njihova najbolj

pomembna pravica, da odraščajo

ob materi in očetu?

PROTIMOŠKA NARAVNANOST

Tu pa trčimo še na dodaten problem.

Opozoril bi rad na »protimoško«

naravnanost, ki je danes vseprisotna v

zahodnem svetu. O tej težavi je pred leti

pronicljivo pisala Vesna V. Godina v eni

od kolumn v reviji Ona. Meni, da današnji

čas potrebuje svoje Jude. In ti so danes

moški. Protimoška naravnanost je

kulminirala z gibanjem Me too. Nihče

ne opravičuje spolnih zlorab žensk, nasprotno,

vendar je posledica tega gibanja

tudi kriminalizacija moških, zlasti

njihove seksualnosti. Moški so postali

vsesplošni seksualni predatorji, posiljevalci,

ki jih vodi samo še spolni gon.

Tako postaja moški zaradi svoje seksualnosti

vsesplošno kriminaliziran in

problematičen že sam po sebi. Aktiviral

se je bazični odpor do moških nasploh

in krivi so že zaradi tega, ker so člani

določene skupine. Kot v času nacizma

Judje. Družbo je treba očistiti zla, Judov,

in kot pravi Godina, so danes ta skupina

moški. Če si moški, si že po definiciji

slab. Si kriv ali vsaj sumljiv. Seveda moških

ne trpamo v geto, taborišča. Danes

za njihovo izginjanje uporabljamo druge

tehnike. Fantki naj razvijajo ženske

lastnosti. Igrajo naj se z igračami za deklice

oziroma igrač za različna spola ni

več. Imamo namreč enospolno družbo.

Moški niso več sprejemljivi. Ženske so

sveti spol, edino sprejemljive, moški pa

so odveč. Moške je treba funkcionalno

spremeniti v ženske. V resnici gre za

kulturno iztrebljanje moških. Dve materi

sta povsem sprejemljivi, očetje so

nezaželeni. V resnici so nepotrebni, saj

lahko ženske rojevajo tudi brez njih.

Oče in mati imata pri

vzgoji otrok različne

in seveda dopolnjujoče

se vloge in naloge.

Tej norosti, ki bo imela katastrofalne

posledice za zahodno, torej tudi našo

družbo, je pritrdilo sedaj ustavno sodišče.

Brez premisleka, kaj takšna odločitev

prinaša družbi (ne glede na t. i. »pravico«

samskih in lezbičnih žensk do otrok),

in kljub dejstvu, da po spoznanjih psihološke

stroke (in tudi klinične prakse)

razvoj otroka v zrelo in odgovorno osebo

brez očeta skorajda ni mogoč.

Vsa razvojna psihologija, predvsem

pa klinična praksa, govori o pomenu

očeta in matere za otrokov zdrav

in optimalen osebni razvoj. Pri tem

govorimo o očetu in materi, ki imata

pri vzgoji otrok različne in seveda

dopolnjujoče se vloge in naloge. Mati

ne more nadomestiti očeta in obratno.

Le v takšnem vzdušju se lahko v

mladostništvu, ko otrok rahlja tesne

vezi z družino, oblikuje zdrava in zrela

posameznikova identiteta – tudi spolna.

Neizpodbitno dejstvo je, da je za

dobro otrok najprimernejša tradicionalna

družina z očetom in materjo, ki

sta biološko različnih spolov.

177 5. 12. 2024

16

TEMA TEDNA

Intervju

Federico V. Potočnik je zdravnik

infektolog v Splošni bolnišnici

Celje. Po študiju in specializaciji v

Sloveniji ter delu med pandemijo

je nadaljeval študij menedžmenta

na univerzi Stanford v Kaliforniji.

Posveča se razvoju zdravstvenih

inovacij in izboljšanju kakovosti

zdravstvenega sistema. Aktiven je

bil tudi v evropski politiki, v vodstvu

podmladka Evropske ljudske stranke

(EPP), kot mednarodni sekretar

Nove Slovenije (NSi) in predsednik

njenega podmladka.

FEDERICO V. POTOČNIK, ZDRAVNIK INFEKTOLOG

»Odločba ustavnega sodišča gre

zoper osnovno pravilo medicine«

Specialist infektolog Federico V. Potočnik opozarja, da ustavna odločba, ki bo omogočila umetno oploditev

tudi samskim ženskam in lezbičnim parom, krši osnovno pravilo medicine: primum non nocere

(najprej, ne škodi). Gre namreč v nasprotno smer od koristi otroka, od tega, da se optimalno razvija.

Načrtno se ustvarjajo pogoji za odraščanje otrok brez očetov, kar je zanje slabše. Pojasnil je tudi,

da se vlada »reševanja zdravstva« loteva na povsem napačen način, ki bo stvari še poslabšal,

pri čemer so rešitve na dlani, a namerno prezrte.

NENAD GLÜCKS

TAMINO PETELINŠEK/DOMOVINA

Kako kot zdravnik ocenjujete, da

bodo glede na odločbo ustavnega

sodišča zdravniki morali izvajati

postopke oploditve z biomedicinsko

pomočjo (OBMP) tudi pri

samskih ženskah in lezbičnih

parih, kjer sploh ni indikacije

neplodnosti? Klinično je neplodnost

opredeljena kot nezmožnost

uspešne zanositve para po enem

letu rednih nezaščitenih spolnih

odnosov (če je ženska v paru

starejša od 35 let, gre za obdobje

šestih mesecev). Zdravniki bodo

177 5. 12. 2024

torej »zdravili« nekaj, kar sploh

ni za zdravljenje.

Čeprav nisem ginekolog, lahko kot

zdravnik mirno rečem, da gre za zlorabo

medicine. Neplodnost je bolezen,

ki jo zdravniki zdravimo. V opisanem

primeru pa ne gre za bolezen, pač pa

za izkoriščanje bolezni za odločitve o

življenjskem slogu. Vpletanje tovrstnih

želja bi moralo biti v medicini nedopustno.

Velja pravilo primum non nocere

(najprej, ne škodi). S tem, kar prinaša

odločba ustavnega sodišča, se to

osnovno pravilo krši. Gre v nasprotni

smeri od koristi otroka, od tega, da ima

varno okolje, da se optimalno razvija.

Otrok bi imel zgolj biološkega,

ne pa funkcionalnega očeta, ki

bi sodeloval pri njegovi vzgoji,

odraščanju. Vlogi matere in očeta

se pri razvoju otrok, kot vemo,

dopolnjujeta.

Nesporno je, da otrok potrebuje očeta

in mamo ter primerno okolje. Vse druge

možnosti so slabše, npr. da ima otrok

le enega od staršev, da ima dve mami,

tri očete ali nikogar. Ne gre za to, da

nekdo otroka ne bi imel rad. Lahko sta

Intervju TEMA TEDNA 17

dve krasni ljubeči materi, toda očeta ni.

Življenjske situacije so raznolike: lahko

pride do smrti očeta ali mame, do ločitve,

bolezni, otrok lahko ostane celo

brez obeh staršev. Tem otrokom je treba

vsekakor pomagati. Ampak tu ni govora

o njih. V sedanjem primeru govorimo

o tem, da se načrtno ustvarja pogoje,

ki so za otroka slabši. Meni se to ne zdi

zgolj nesprejemljivo, pač pa kriminalno.

V okoliščinah, ko ostane že rojen otrok

sam, je boljše, da ima enega starša kot

nobenega ali recimo boljše dve mami

kot nobene. Toda poudarjam, govorimo

o nečem drugem: tukaj bi otroke načrtno

pripeljali v okolje, ki je zanje slabše.

Tega si kot družba ne smemo privoščiti.

Ne moremo se igrati z otroki, kot da so

modni dodatek.

Bi morali zdravniki doseči, da

imajo tudi v tem primeru možnost

ugovora vesti, enako kot v primeru

opravljanja splava?

To ne bi smelo biti stvar ugovora vesti

zgolj posameznega zdravnika, ampak

mora biti ugovor vesti celotne družbe.

Vrata, ki se odpirajo s to odločitvijo

ustavnega sodišča, peljejo v situacijo, ki

za otroke kot pripadnike naše skupnosti

ni dobra. To so najšibkejši pripadniki

naše skupnosti, ki se ne morejo sami

braniti, si ne morejo pomagati, pač pa

so žrtve odločitev odraslih. Zato moramo

odrasli stopiti skupaj in pri odgovornih

doseči odločitev v dobro otrok.

Iz stališča Komisije za medicinsko

etiko leta 2012, še v času, ko

jo je vodil nevrolog prof. dr. Jože

Trontelj (nekdanji predsednik

SAZU), izhaja, da bi šlo v primerih

oploditve z biomedicinsko pomočjo

(OBMP) pri samskih ženskah

in lezbičnih parih za medicinski

poseg brez zdravstvenega

razloga, ki bi omogočil spočetje

in rojstvo vnaprej prikrajšanega

otroka, kar je, so poudarili, etično

sporno. Očitno so argumenti, da je

otrok »pravica« samskih žensk

in lezbičnih parov, na ustavnem

Ne moremo se igrati

z otroki, kot da so

modni dodatek.

To ne bi smelo biti stvar

ugovora vesti zgolj

posameznega zdravnika,

ampak mora biti ugovor

vesti celotne družbe.

sodišču kljub temu zdaj prevladali.

Kako to komentirate?

Vsem mora biti jasno, da otrok ni nikogaršnja

pravica. V liberalni demokraciji

si nihče ne sme lastiti pravice do drugega

človeka. Ustavno sodišče je odločbo

oprlo na ustavni člen, ki govori, da smo

vsi enakopravni. Toda hkrati odreka

enakopravnost otrokom, ki bodo na

podlagi te ustavne odločbe prikrajšani,

pa čeprav bi morale biti ravno pravice

otrok daleč nad željami odraslih.

Ustavno sodišče bi moralo biti

dejansko prvo, ki stopi v bran

pravic otrok.

Absolutno. Žal je ustavno sodišče postalo

podaljšana roka levice. Moralo bi

biti varuh ustavnosti in vrednot naše

družbe. S tem se dela škoda instituciji,

ki jo bomo popravljali še desetletja.

Glede na to, da bo medicina pomagala

pri spočetju otroka samskim

ženskam in lezbičnim parom, je

lahko korak naprej sledeč: zagotavljanje

otrok samskim moškim

in tistim v homoseksualnih

zvezah s pomočjo nadomestnega

materinstva. Samski moški ali

homoseksualni par bi za plačilo

najel nadomestno mater, da da za

semenčico (tega moškega oziroma

enega od moških v paru) na voljo

svoje jajčece in maternico, otroku,

ki ga donosi, pa se vnaprej odreče

kot mati. Zdi se, da postajajo otroci

tržno blago.

Opravka imamo s civilizacijsko Pandorino

skrinjico. Ni vsaka stvar, ki jo je medicina

zmožna narediti, tudi etična. Pri tej

odločitvi močno trčimo v zid etičnosti.

Najprej se moramo vprašati, kaj je za otroka

dobro, ne pa, česa si en odrasel, dva

odrasla ali recimo trije želijo.

Odločbo ustavnega sodišča mora

zdaj državni zbor udejanjiti v

letu dni, in sicer z novelo Zakona

o zdravljenju neplodnosti in postopkih

oploditve z biomedicinsko

pomočjo, po kateri so trenutno do

OBMP upravičeni zgolj neplodni

heteroseksualni pari. Odločbe

ni moč spodbijati, pa vendar: ali

pričakujete, da se bo tudi tokrat

oglasila Komisija za medicinsko

etiko in pojasnila svoje stališče do

tega vprašanja?

Upam, da se bo Komisija za medicinsko

etiko opredelila, a se bojim, da bo preslišana.

Sedanja oblast je pripravljena povoziti

tudi referendume, ljudsko voljo,

celo samo ustavo, da doseže svoje cilje,

pa čeprav je to za ljudi slabo. Upam, da

bo naslednja sestava ustavnega sodišča

manj politična in se bo morda to vprašanje

lahko še enkrat odprlo.

Govoril sem z nekaj zdravniki,

ki se strinjajo, da ureditev, ki jo

uvaja ustavno sodišče, ni etična

in ni v interesu otrok, vendar se

ne želijo izpostaviti, da jih ne bi v

družbi etiketirali ali celo ovirali

na poklicni poti. Smo mar priča

pojavu ideološkega ustrahovanja,

utišanja?

Predsednik vlade Robert Golob je pred

časom napovedal totalno vojno zdravnikom.

To vojno čutimo, čeprav jo izgublja

na celi črti, pri čemer so žrtve

bolniki. Zdravstvo je v katastrofalnem

stanju. Je precej slabše, kot je bilo na začetku

mandata te vlade. Uspelo mu je,

da so nezadovoljni prav vsi deležniki v

zdravstvu: pacienti, zdravniki, medicinske

sestre ... Vse, kar se je dalo zavoziti,

je zavozil. Toda čeprav to vojno

izgublja, na svoji koži posledic ne čuti,

zato vztraja. In kdo čuti posledice? Čutijo

jih bolniki. Že zaradi tega bi moral

biti odstavljen! Predsednik vlade bi moral

prevzeti objektivno odgovornost za

vsakega bolnika, ki se mu zdravje zaradi

te njegove totalne vojne poslabša ali

celo umre – igranje z zdravjem ljudi ne

bi smelo ostati nekaznovano.

Upam, da bo naslednja

sestava ustavnega sodišča

manj politična in se bo

morda to vprašanje lahko

še enkrat odprlo.

177 5. 12. 2024

18 TEMA TEDNA

Slovenijo moraš imeti

bolj rad od kakršnihkoli

priboljškov, ki jih

lahko dobiš od oblasti,

če ostaneš tiho.

Kako komentirate besede

ministrice za zdravje Valentine

Prevolnik Rupel, češ da ob spremembi

zdravstvenega sistema ta

pač zaniha?

Ne le da so v tako krhkem sistemu nihanja

nedopustna, ampak kar oni vidijo

kot rešitev, bo probleme zgolj še poglobilo.

Od te vlade nismo videli niti ene

rešitve za zdravstvo. Stanje se iz tedna

v teden slabša. Dejansko se hvalijo z neuspehi.

Realnost lahko ignoriraš nekaj

časa, ne moreš pa ignorirati posledic

ignoriranja realnosti. Zaradi pomanjkanja

zdravnikov in drugih zdravstvenih

delavcev je zdravljenje na primarni

ravni slabše, kot je bilo. Manj ljudi

enostavno ne zmore zagotavljati enako

kakovostnih in pravočasnih storitev.

Število prebivalstva narašča, hkrati se

družba stara, potrebe po zdravstvenih

storitvah naraščajo, zdravstveni kader

pa upada in odhaja. Jasno je, da ne more

biti enako dobro poskrbljeno za ljudi.

Na družbenem omrežju X in v

nekaterih medijih ste večkrat

kritični do potez sedanje oblasti

na področju zdravstva in širše.

Oglasili ste se tudi na temo, ki je

bila povod za ta intervju. Ste imeli

do zdaj kot zdravnik zaradi svojih

kritičnih besed že kakšne negativne

posledice?

Moja etična dolžnost je, da se kot zdravnik

oglasim. Ne poznam zdravnika, ki bi

to vlado podpiral, razen tistih nekaj, ki

so v tem času postali vladni uslužbenci.

Gonilo za oglašanje je, da imaš Slovenijo

rad. Slovenijo moraš imeti bolj rad od

kakršnihkoli priboljškov, ki jih lahko dobiš

od oblasti, če ostaneš tiho.

Vlada pravi, da bo s sprejetjem

novele Zakona o zdravstveni dejavnosti

prišlo do bolj jasne ločitve

javnega in zasebnega zdravstva,

da ne bo več zdravniških »dvoživk«

… Kakšen je vaš odziv na to?

177 5. 12. 2024

Novela Zakona o zdravstveni dejavnosti

se loteva stvari, ki so popolnoma nepomembne.

Razmejitev med javnim in zasebnim

ni problematična. Pomembno

je le, da bolnik do zdravljenja pride v

razumnem času. Če plačuje zdravstveno

zavarovanje, mora priti do storitve

ne glede na to, kdo je lastnik ambulante

ali zdravstvenega centra, kjer se zdravi.

To bi moralo biti vseeno. Dogaja pa

se totalna vojna zoper zdravnike, kjer

premier namerno poslabšuje naš položaj.

Najbrž zato, ker smo še ena redkih

družbenih skupin, ki se mu upiramo.

Posamezni primeri zdravniških

praks so v splošni javnosti zelo

slabo sprejeti. Na primer, ko pride

bolnik dopoldan k zdravniku v

ambulanto v javni zavod in mu

ta pove, da je čakalna doba za

določen poseg pol leta ali eno leto,

ter pri tem doda, da lahko pride k

njemu kot zasebniku oziroma h

koncesionarju, za katerega dela, in

bo na vrsti v tednu dni. Seveda

ob plačilu.

V sedanjem primeru

govorimo o tem, da se

načrtno ustvarja pogoje,

ki so za otroka slabši.

Za čakalne vrste je kriv izključno ZZZS.

Obstajajo zato, ker ZZZS-ju zmanjka

denarja za plačilo vseh potrebnih storitev

za paciente. Tudi če obstajajo kapacitete,

da bi lahko zdravstvene ustanove

opravile več določenih storitev.

Zdravnik ima lahko čas, toda če opravi

pregled ali poseg, mu ZZZS zanj ne bo

plačal. Če pa se ta denar zagotovi (samoplačništvo),

se storitev lahko izvede.

Ni torej vedno problem v pomanjkanju

zdravnikov, pač pa v tem, da ZZZS ni

zmožen pokrivati vseh storitev, ki jih

prebivalstvo potrebuje.

Bi za zagotovitev denarja morali

zvišati obvezni zdravstveni

prispevek, ki se nam obračuna od

bruto plač?

Ne. Odpreti bi morali trg zavarovalnic.

Zdaj imamo monopol zavarovalnice

Intervju

Pri zdravstvenem

zavarovanju konkurence

ni, zato je ZZZS-ju vseeno,

ali si kot uporabnik

zadovoljen ali ne.

(ZZZS), ki ne deluje. Kako? Razložimo

na primeru avtomobilov: za zavarovanje

avtomobila lahko izberemo med

več zavarovalnicami. Če ne dobiš storitve

pri eni, greš h konkurenci. Nikoli

še nisem slišal, da bi kdo na popravilo

avta čakal šest ali 12 mesecev. Pri zdravstvenem

zavarovanju pa konkurence

ni, zato je ZZZS-ju vseeno, ali si kot

uporabnik zadovoljen ali ne. Rešitev

je v odprtju trga zdravstvenih zavarovalnic,

v uvedbi konkurence; potem se

bodo tepli za to, kdo vam bo omogočil

boljše in hitrejše storitve.

Temu seveda na levi politični

strani nasprotujejo.

Seveda. Oni bodo vedno nasprotovali

temu, da ljudje sami odločajo. Skrajna

levica, od komunizma dalje, želi odločati

namesto nas. Izbirajo namreč stvari,

ki jih mi sami ne bi nikoli kupili: slabe

stvari ali stvari, ki jih po previsokih

cenah dostavljajo njihovi dvorni dobavitelji

oziroma prijatelji. Na sedaj obstoječi

način nam jih vsem vsiljujejo, zato

odločanja ne bodo prepustili zlahka.

Vidite v prepuščanju odločanja neposredno

v roke ljudi rešitev tudi

za druge sisteme v Sloveniji?

Absolutno! Z eno besedo: subsidiarnost.

Subsidiarnost pomeni, da se

stvari rešujejo na najnižji še učinkoviti

ravni. Če imava midva npr. spor, se

bova najprej pogovorila, nato morda

iskala mediatorja; ne bova šla takoj na

ustavno sodišče. Z odločanjem človek

raste in se razvija, zato naj bo odločanje

čim dlje od ministrov in čim bližje človeku.

Država naj zniža davke, da boste

vi odločali, kam bo šel vaš denar, ne pa

da država misli namesto vas in vaš denar

porablja za prijatelje. V komunizmu

jim je ustrezalo, da so ljudje kot ovce.

Ampak mi smo komunizem premagali,

zdaj je čas, da usodo prevzamemo

v svoje roke – ni več na mestu, da nas

ponovno oblečejo v ovce.

NENAD GLÜCKS

JERNEJ PRELAC

/DOMOVINA

TEMA TEDNA

OTROK NI »PRAVICA«,

temveč je neodvisna oseba

Ob odločbi ustavnega sodišča, ki pravico do postopka oploditve z biomedicinsko

pomočjo (OBMP) zagotavlja tudi samskim ženskam in parom istospolno usmerjenih

žensk, smo za mnenje prosili priznanega pediatra dr. Urha Grošlja s Pediatrične

klinike UKC Ljubljana.

19

Pediater endokrinolog izr. prof.

dr. Urh Grošelj s Pediatrične klinike

UKC Ljubljana ima glede

tega vprašanja enako stališče,

kot ga je že leta 2012 in še prej, okoli leta

2001 (prvič v zvezi z referendumskim

odločanjem o vprašanju OBMP, drugič

pa ob razpravi o predlogu Družinskega

zakonika), večkrat predstavil nekdanji

predsednik Komisije RS za medicinsko

etiko (KME RS) akad. dr. Jože Trontelj, in

to tudi v imenu KME RS. Komisija doslej

takratnega stališča ni spreminjala.

Morda je glavni argument proti, da

otrok ne more biti pravica starša. Grošelj

pravi, da ne gre zgolj za stališče

KME RS ter večine zdravnikov, pač pa

tudi najpomembnejših mednarodnih

forumov, med njimi Komisije za bioetiko

(DH-BIO) Sveta Evrope. Ta poudarja,

da je treba pri vprašanjih, povezanih z

reproduktivnimi tehnologijami in starševstvom,

vedno postaviti v ospredje

pravice in dobrobit otroka. To pomeni,

da otrok ni »pravica« starša, temveč

neodvisna oseba z lastnimi pravicami,

ki jih je treba spoštovati in varovati. V

primeru takšne ureditve dejansko govorimo

o pravici do otroka, ne zgolj o

pravici do postopka, saj je otrok brez

dvoma edini cilj postopka, ki je sam po

Dr. Urh Grošelj:

»V primeru takšne

ureditve dejansko

govorimo o pravici

do otroka, ne

zgolj o pravici

do postopka.«

sebi zgolj sredstvo, postopek sam pa je

veliko breme za žensko.

Ob tem je treba presojati, kaj je najboljši

interes za otroka. Kot kažejo študije,

je v interesu otroka, da ima oba

starša, očeta in mater. Seveda, če je

družina funkcionalna, kar pa velja tako

za eno- kot dvostarševske družine.

UGOVOR VESTI

Neplodnost je problem para in ne posameznika,

je bilo doslej stališče medicinske

stroke. Medicinski postopki rešujejo

torej zdravstveno težavo neplodnega

para. Pri samskih ženskah pa ne bi šlo

za zdravljenje neplodnosti, pač pa za

izpolnjevanje želje po otroku. Ta želja

je razumljiva, praviloma močna, ima jo

večina ljudi, vseeno pa »imeti otroka« ne

more biti pravica. Nobena zdravstvena

ali bioetična mednarodna organizacija

ne opredeljuje, da je otrok lahko posameznikova

pravica, pravi dr. Grošelj.

Zaradi navedenega v zvezi s postopkom

umetne oploditve samske ženske

lahko po besedah Grošlja zdravniki

uveljavljajo ugovor vesti, kar pa bi bilo

treba še opredeliti. Gre namreč za – medicinskoetično

gledano – sporno vprašanje,

zlasti ker bi dojemanje otroka

Po besedah dr. Urha Grošlja tudi Komisija

za bioetiko Sveta Evrope poudarja, da je

treba pri vprašanjih reproduktivnih tehnologij

vedno v ospredje postaviti pravice in

dobrobit otroka.

kot pravice posameznika pomenilo, da

ima nekdo drug dolžnost, da jo uresniči,

s tem pa se verjetno večina stroke ne

strinja. Enako je bilo doslej tudi stališče

Komisije za medicinsko etiko RS.

KOMISIJA ZA

MEDICINSKO ETIKO:

ETIČNO NESPREJEMLJIV

NEMEDICINSKI NAMEN

Marca 2012, tik pred naknadnim referendumom

o Družinskem zakoniku,

s katerim je bila spremenjena definicija

družine (Družinski zakonik so

volivci nato zavrnili), je Komisija za

medicinsko etiko pod vodstvom dr.

Jožeta Trontlja objavila zelo odmevno

stališče. Družinski zakonik tedaj sicer

ni govoril o umetni oploditvi samskih

žensk, vendar se je komisija dotaknila

tudi tega vprašanja, saj je predvidela,

da se lahko odpre.

»Zgoraj navedene pravice Družinski

zakonik neposredno ne uvaja, mogoče

pa je pričakovati, da bi se z njegovo

uveljavitvijo ponovno okrepili pritiski,

da se biomedicinska tehnologija umetne

oploditve, razvita za pomoč heteroseksualnim

parom, ki so neplodni

iz medicinskih razlogov, uporabi za

medicinsko neupravičen namen. Šlo

bi za enega od primerov tako imenovane

dvojne rabe, ko se dosežek

medicinske znanosti izkoristi še za

nemedicinski namen, čeprav etično

vprašljiv ali nesprejemljiv. Ponavljamo

že pred leti objavljeno opozorilo,

da je invaziven medicinski poseg

brez zdravstvenega razloga, ki naj bi

omogočil tako daljnosežne posledice,

kot je spočetje in rojstvo vnaprej

prikrajšanega otroka, etično sporen

in v nasprotju ne le z veljavnim slovenskim

zakonom, ampak tudi z etičnimi

pogledi, ki so danes v svetu zelo

razširjeni, če ne prevladujoči.«

177 5. 12. 2024

20 AKTUALNO

Pozivajo k ukrepanju

na področju trga

dela, kjer ženske niso

enako zastopane

v tehnoloških,

inženirskih in

vodstvenih poklicih,

predlagajo tudi kvote

za bolj enakomerno

zastopanost spolov.

Washington D. C., ZDA, 17.

oktober 2020: Moški na Ženskem

pohodu, ki je potekal v

znak protesta proti nominaciji

Amy Coney Barrett za vrhovno

sodnico, drži tablo z napisom

»Toksična moškost je bedna«.

Zakaj se kljub vsem izzivom

EU ukvarja s konceptom

TOKSIČNE MOŠKOSTI?

Evropska unija (EU) ni zgolj gospodarski velikan – postaja tudi socialni laboratorij, v katerem se oblikujejo

nova mišljenja in ideologije. Medtem ko projekti, kot je Erasmus+, širijo obzorja mladih, nekateri drugi

odpirajo povsem nove razprave o družbenih vlogah in enakosti.

EVA KEBER

SHUTTERSTOCK

EU vsako leto razpiše in financira

veliko evropskih projektov –

od športnih in izobraževalnih

pa vse do tistih, ki spodbujajo

turizem ali kmetijstvo. Med njimi vse

bolj izstopa program CERV (Državljani,

enakost, pravice in vrednote), ki je

v zadnjih letih pridobil izjemno pozornost.

Kot navaja spletna stran cerv-tocka.si,

gre za »centraliziran program

Evropske unije, ki s finančno podporo

projektom organizacij civilne družbe

podpira razvoj odprtih, na pravicah

temelječih, demokratičnih, enakopravnih

in vključujočih družb«. S proračunom,

ki presega 1,55 milijarde evrov (za

primerjavo: projekt Erasmus+ je bil leta

2022 vreden štiri milijarde evrov), deluje

program kot nekakšen bankomat za

nevladne organizacije.

Preko programa CERV se financira

tudi projekt EMPATH (Empowering

177 5. 12. 2024

Na prvi pogled gre za pouk

etike in družbenih norm,

toda mnogi opozarjajo, da

gre lahko tudi za širjenje

določene ideologije.

youth to engage in coMbating gender

stereotyPes by Addressing Toxic masculinity

patterns and beHaviour; sl.

Opolnomočenje mladih za vključitev

v boj proti spolnim stereotipom z naslavljanjem

vzorcev in vedenja toksične

moškosti). Na prvi pogled se zdi projekt

nedolžen, saj so cilji plemeniti: ozaveščanje

mladih o spolnih stereotipih in

tradicionalnih spolnih vlogah, preprečevanje

nasilja nad ženskami in drugimi

skupinami ter zmanjševanje diskriminacije

na podlagi spola. Za dosego

teh ciljev pa je po mnenju vključenih v

projekt treba reformirati šolski sistem

in učence ter dijake poučiti o toksični

moškosti in njenih posledicah. V Nemčiji

že potekajo delavnice na to temo,

kjer učenci razpravljajo o vplivu tradicionalnih

predstav o spolnih vlogah

na njihova življenja. Medtem se učitelji

sprašujejo, ali takšne teme res spadajo

v šolski kurikulum. Čeprav gre na

prvi pogled za pouk etike in družbenih

norm, mnogi opozarjajo, da gre lahko

tudi za širjenje določene ideologije.

HIPERMOŠKOST

Koncept toksične moškosti, ki se je pojavil

v 80. letih, je izzval tradicionalne

predstave o spolih. So razlike med

spoloma zgolj družbena konstrukcija

ali imajo biološko in kulturno vred-

AKTUALNO

21

nost? To vprašanje je postalo predmet

razprav na ameriških univerzah, kjer

so začeli to temo obravnavati kot problem

tradicionalne moškosti, ki naj bi

vključevala zatiranje čustev, bratstvo

med moškimi, izražanje moči ter željo

po varovanju žensk. Feminizem je želel

poteptati tradicionalne moške (in

ženske) vloge ter zabrisati razlike med

spoloma, saj naj te ne bi obstajale in so

le (toksična) družbena konstrukcija.

Ta ideja se je hitro razširila tudi v

Evropo in zavzela (družboslovne) univerze,

kjer se je razprava preselila v politične

kroge. Evropski parlament ima

denimo delovno skupino RAN (Radicalization

Awareness Network, sl. Mreža

za ozaveščanje o radikalizaciji), ki se

ukvarja z radikalizacijo, vključno s t. i.

hipermoškostjo. Na srečanju v Berlinu

so govorili o njenem vplivu na ekstremne

ideologije, kot so skrajna desnica,

islamizem in fenomen »incel« (Izraz je

povezan s spletno subkulturo ljudi, ki

se opredeljujejo kot nesposobni najti romantičnega

ali spolnega partnerja, kljub

temu da si ga želijo, pri čemer krivdo

pripisujejo ženskam, jih objektificirajo

in omalovažujejo. Gibanje je močno povezano

z mizoginijo. Izraz »invcel« je ok.

1997 skovala kanadska študentka queer

identitete, do leta 1999 pa se je črkovanje

spremenilo v »incel«, op. ur.).

Evropska komisija si je zastavila ambiciozne

cilje, predstavljene v Strategiji

za enakopravnost spolov 2020–2025. V

ta namen so ustanovili Svetovalni odbor

za enake možnosti žensk in moških,

ki izpostavlja potrebo po izobraževanju

otrok in mladostnikov o toksični

moškosti, pravicah žensk in enakosti

spolov. Omenjeni odbor redno izdaja

publikacije, v katerih predstavljajo

strategije za boj proti tradicionalnim

spolnim vlogam, ki naj bi bile slabe za

družbo. Krivdo za nasilje nad ženskami

in t. i. LGBTIQ-fobijo pripisujejo toksični

moškosti. Prav tako pozivajo k ukrepanju

na področju trga dela, kjer ženske

niso enako zastopane v tehnoloških,

inženirskih in vodstvenih poklicih, kar

pripisujejo vzgoji in pomanjkanju vzornic.

Predlagajo tudi kvote za bolj enakomerno

zastopanost spolov ter rešitve

za razdelitev neplačanega dela v gospodinjstvih.

Odbor je predlagal izboljšave

tudi za medije in politiko, kjer naj bi bile

ženske premalo zastopane. Preko medijev

se širita seksizem in hiperseksualizacija

žensk, kar bi lahko odpravili

z uvedbo regulacij in usposabljanjem o

spolno občutljivi komunikaciji za vse

poklicne profile na področju medijev.

FEMINISTIČNA

ZUNANJA POLITIKA

Evropska komisija je leta 2020 uvedla

Tretji akcijski načrt za enakost spolov

(Gender Action Plan III), s katerim želijo

spodbujati enakost spolov v zunanji

politiki. Političarka Hannah Neumann

verjame, da bi feministična zunanja

politika lahko preprečila vojne, kot je

rusko-ukrajinski konflikt. Putinovo

agresivno politiko povezuje s toksično

moškostjo, ki naj bi temeljila na

nadvladi in agresiji. Skupaj s kolegom

Ernestom Urtasunom si prizadeva za

uvedbo feministične zunanje politike,

Feminizem je želel poteptati

tradicionalne moške

(in ženske) vloge ter zabrisati

razlike med spoloma,

saj naj te ne bi obstajale

in so le (toksična)

družbena konstrukcija.

ki bi Evropo osvobodila patriarhalnih

vzorcev in pripomogla k trajnemu miru.

Evropa se že nekaj časa kulturno in

ideološko preoblikuje. Toda ali te spremembe

res koristijo ljudem? Ključno

vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, je:

kdo oblikuje vrednote prihodnosti in

kako zagotoviti, da bodo temeljile na

ravnovesju med tradicijo in napredkom?

Izobražujemo generacijo otrok, ki

vidi težave in konflikte tam, kjer jih

sploh ni. S tem bo v prihodnosti oteženo

reševanje pravih izzivov, saj bo pozornost

usmerjena na zanemarljive ali izmišljene

probleme. Vprašamo se lahko, ali s

spodbujanjem takšnih ideologij Evropa

izgublja fokus na resnične prioritete.

Političarka Hannah

Neumann verjame, da bi

feministična zunanja politika

lahko preprečila vojne, kot je

rusko-ukrajinski konflikt.

London, 15. marec 2021: Aktivistka med

protestom na Trgu parlamenta v Londonu

drži tablo z napisom »Toksična moškost

je pandemija!«

177 5. 12. 2024

22 AKTUALNO

NENAD GLÜCKS

Prvi mož policije

Senad Jušić V BREME VLADI

Potem ko je upravno sodišče ugotovilo nezakonitost sklepa posebne natečajne komisije,

da Senad Jušić izpolnjuje razpisne pogoje za položaj generalnega direktorja policije,

se postavlja vprašanje, ali ga je vlada sploh zakonito imenovala. Pri NSi so že vložili

interpelacijo zoper notranjega ministra Boštjana Poklukarja. Medtem ko se mnenja

profesorjev prava razlikujejo, pa je nekaj gotovo: vlada v javnosti bitke za interpretacijo

glede legitimnosti Jušića kot prvega moža policije ne more dobiti.

Upravno sodišče je z nedavno

sodbo, v kateri je ugotovilo

nezakonitost sklepa uradniškega

sveta oziroma posebne

natečajne komisije o Jušićevem izpolnjevanju

razpisnih pogojev za položaj generalnega

direktorja policije, marsikoga

presenetilo. Še posebej vlado, ki bo morala

nositi politične posledice te sodne

odločbe. Do zapleta je pripeljala tožba

nekdanjega v. d. generalnega direktorja

policije Boštjana Lindava, ki se je junija

lani hkrati z Jušićem prijavil na razpis za

vodjo policije, a je vlada septembra lani

na ta položaj imenovala slednjega.

Tedanja vladna odločitev je bila glede

na predzgodbo seveda pričakovana.

Boštjan Lindav je bil kot vršilec dolžnosti

na čelu policije od nastopa Golobove

vlade junija 2022 do februarja lani. Kljub

Strokovnjak za upravno

pravo dr. Gorazd Trpin meni,

da razlaga MNZ pije vodo.

predlogu tedanje ministrice za notranje

zadeve Tatjane Bobnar ga vlada ni imenovala

za polni mandat. Bobnarjeva je

zaradi nezaupanja premierja Roberta

Goloba nato odstopila, pri čemer je javnost

opozorila na politične pritiske z

njegove strani, vmešavanje v delo policije

in kadrovske zahteve oziroma pogojevanja,

kako si lahko znova »pridobi premierjevo

zaupanje«. Glede Lindava pa ji

je, kot je pojasnila, predsednik vlade dal

jasno vedeti, da ni izpolnil pričakovanj,

saj ni opravil čiščenja policije. Lindav je

v poročilu, ki ga je spisal prav na zahtevo

predsednika vlade, opozoril na te zahteve

po kadrovanju in razreševanju posameznih

ljudi v policiji. Jasno, Golob je vse

skupaj zanikal.

SPORNI SKLEP

NATEČAJNE KOMISIJE

Ne da pa se zanikati sodbe upravnega

sodišča o nezakonitosti sklepa posebne

natečajne komisije uradniškega sveta,

na podlagi katerega je vlada Jušića pred

15 meseci imenovala na položaj. Pa vendar,

interpretacije o tej sodbi in njenih

posledicah so med strokovnjaki različne.

Upravno sodišče v sestavi višjih sodnic

Mire Dobravec Jalen (predsednica

senata), Daše Sikošek in Petre Hočevar

namreč ni v celoti sledilo tožbi Lindava.

Na lansko imenovanje Senada Jušića na položaj

generalnega direktorja policije je padla senca dvoma,

ki se ga vlada s pravniškimi razlagami ne bo mogla otresti.

Notranjega ministra Boštjana Poklukarja čaka interpelacija.

Žiga Živulović jr./BOBO

177 5. 12. 2024

AKTUALNO

23

Dr. Rajko Pirnat

je na TV Slovenija pojasnil,

da bi bilo za Jušića pametno,

da bi sam odstopil.

Del tožbe je zavrglo, saj je presodilo, da

tožnik ni izkazal pravnega interesa, del

pa je zavrnilo, češ da pravica Lindava do

dostopa do delovnega mesta pod enakimi

pogoji ni bila prekršena.

Sodnice pa so ocenile, da sklep posebne

natečajne komisije glede tega, da

Jušić izpolnjuje razpisne pogoje v zvezi z

zahtevanimi vsaj osemletnimi delovnimi

izkušnjami na vodstvenih delovnih

mestih v javnem sektorju, ni dovolj obrazložen.

Na Ministrstvu RS za notranje

zadeve (MNZ) pod vodstvom Boštjana

Poklukarja vztrajajo, da je bilo imenovanje

Jušića na vladi kljub ugotovitvam

upravnega sodišča zakonito, saj sodišče

ni presojalo o zakonitosti vladnega imenovanja.

Pravijo, da je bil Jušić med drugim

pomočnik komandirja na Policijski

postaji Koper in pomočnik vodje sektorja

kriminalistične policije na Policijski

upravi Koper. Po njihovem se ne upoštevajo

le izkušnje na delovnih mestih, ki

so po aktu o sistemizaciji določena kot

vodstvena, pač pa tudi izkušnje na delovnih

mestih, kjer gre »po naravi stvari

za vodilna delovna mesta«. Jušić pa je

na TV SLO zatrdil, da mu je bil »s sodbo

sodišča pripoznan status generalnega

direktorja slovenske policije«.

NSI SE JE PRI INTERPELACIJI

ZOPER BOŠTJANA

POKLUKARJA PRIDRUŽILA

TUDI SDS

Ker minister za notranje zadeve Boštjan

Poklukar ne razmišlja o razrešitvi Jušića,

pač pa zagovarja zakonitost njegovega

imenovanja na čelo policije, je stranka

NSi v državnem zboru zoper njega že

vložila interpelacijo. Očitajo mu neukrepanje

ob ugotovitvi nepravilnosti pri imenovanju

generalnega direktorja policije,

poleg tega še nepravilnosti v Centru za

varovanje in zaščito na policiji ter nereševanje

problema nasilja na območjih z

romskim prebivalstvom.

Predlogu za interpelacijo so podpise prispevali

tudi poslanci SDS ter nepovezani

poslanci Anže Logar, Eva Irgl in Dejan Kaloh.

Poslanka in podpredsednica NSi Vida

Čadonič Špelič poudarja, da so se razmere

na področju policije v zadnjem času tako

ZAKONITOST

IMENOVANJA NA VLADI

Govorili smo s strokovnjakom za

upravno pravo dr. Gorazdom Trpinom,

ki meni, da razlaga MNZ pije vodo.

Upravno sodišče namreč sklepa posebne

natečajne komisije ni odpravilo ali

razveljavilo, torej ni poseglo v zakonitost

Jušićevega imenovanja na vladi.

On tudi ne more biti osebno odgovoren

za napako (pomanjkljivo obrazložitev

sklepa) uradniškega sveta, torej zahteva

po odstopu ni na mestu.

Ostaja pa seveda vprašanje, ali se bo

vlada zaradi pritiska javnosti in političnega

pritiska koalicijskih partnerjev

Gibanja Svoboda in opozicije odločila

za razrešitev. Trpin ocenjuje, da bi komisija

uradniškega sveta sicer morala

svoj sklep dobro obrazložiti, saj gre za

stvar interpretacije – ali gre pri položajih

pomočnika komandirja policijske

postaje ter pomočnika vodje sektorja

kriminalistične policije res za vodstvene

izkušnje ali ne. Čeprav po aktu o sistemizaciji

to nista vodstvena položaja,

pa sta najbrž ti delovni mesti »po naravi

stvari« policijskega dela res vodstveni.

Toda naši viri to utemeljitev postavljajo

pod vprašaj. Pomočniki na primer ne

dobijo dodatka za vodstveno funkcijo; zakon

o policiji taksativno našteva, katere

so vodstvene funkcije (pomočnikov med

njimi ni); poleg tega je Jušić tedaj dejansko

le kakšno leto opravljal vodstveno funkcijo

(ko ni bilo nadrejenega).

ZASTRUPLJENA AKTA

Povsem drugačno mnenje od Trpina

ima dr. Rajko Pirnat s katedre za upravno

pravo Pravne fakultete v Ljubljani.

zaostrile, da mora nekdo na to resno opozoriti

in nekdo mora prevzeti odgovornost.

Minister za notranje zadeve Poklukar bi

moral odstopiti sam ali pa bi ga moral k

temu pozvati predsednik vlade, opozarja

Vida Čadonič Špelič. V Centru za varovanje

in zaščito se po besedah poslanke

NSi varnostniki delijo na »posvečene, ki

varujejo premierja, in vse ostale«. Glede

nepravilnosti pri varovanju tožilke: gre za

tožilko Matejo Gončin s Specializiranega

državnega tožilstva, ki med drugim preganja

obtožence iz kriminalne združbe za

preprodajo drog Kavaški klan iz Črne gore.

Varovanju se je zaradi zatrjevanih policijskih

nepravilnosti pri tem sama odrekla,

po mafijskem umoru sredi Ljubljane prejšnji

teden pa je spet varovana.

V zvezi z Jušićem dodajmo, da iz izjav

stranke Levica izhaja, da bi se jim zdela

odgovorna poteza njegov odstop, pri SD

pa so za to, da se razpis za generalnega

direktorja policije ponovi.

Dr. Pirnat je na TV Slovenija pojasnil,

da bi bilo za Jušića pametno, da bi sam

odstopil. Meni, da je bil sklep posebne

natečajne komisije prvi izvirni akt, ki

je potem »zastrupil« oba druga – izbiro

kandidata in samo imenovanje na vladi.

Prepričan je, da je bilo zaradi tega tudi

njegovo imenovanje na vladi nezakonito.

Po sodbi upravnega sodišča gre za

situacijo, ki je dolgoročno nevzdržna.

»To senco nezakonitosti je treba

odstraniti. Sama razrešitev je nekoliko

sporna, ne bi se mogel o tem izreči, ker

ima zakon neke omejitve,« je dejal za TV

SLO. Minister za notranje zadeve pa je tisti,

ki lahko vladi predlaga razrešitev. Dodal

je, da je zelo sporna dosedanja praksa

uradniškega sveta, da svojih tovrstnih

sklepov ni podrobno obrazložil.

Po besedah dr. Rajka Pirnata s Pravne

fakultete v Ljubljani je bilo vladno imenovanje

Jušića na čelo policije nezakonito.

@Mojca-Cernelc-Koprivnikar

177 5. 12. 2024

24 AKTUALNO

Lahko mediji, ki od države

prejemajo denar,

DELUJEJO OBJEKTIVNO?

»Tukaj gre za financiranje neke politične klientele, vladajoča garnitura preko raznih kanalov z javnimi

sredstvi financira svoje medije, svoje nevladnike ali kakšne druge organizacije in s tem na nek način kupuje

njihovo podporo,« trdi sociolog in univerzitetni predavatelj Matevž Tomšič in ocenjuje, da gre v primeru

medijev, ki so na javnem razpisu MJU med prejemniki sredstev, za prikrito financiranje s strani države.

TINA S. BERTONCELJ

Ministrstvo za javno upravo

(MJU) je junija objavilo

Javni razpis za razvoj in

profesionalizacijo nevladnih

organizacij (NVO) in prostovoljstva

2024. »Z javnim razpisom bomo v naslednjih

letih sofinancirali predvidoma

180 delovnih mest v prostovoljskih in

nevladnih organizacijah,« so pojasnili.

Financirali bodo organizacije, ki prispevajo

k naslavljanju potreb v okolju

z zagotavljanjem kakovostnih storitev.

V obdobju treh proračunskih let bo v

okviru javnega razpisa za delovna mesta

na voljo skupaj 12,6 milijona evrov.

»Javni razpis bo spodbujal zaposlovanje

mentorjev in koordinatorjev ter tako

Tomšič: »Zelo očitno

pri tem financiranju je to,

da so kriteriji precej ideološki

ali pa politični – financira

se tiste medije, ki so

blizu aktualni vladi.«

prispeval k razvoju in profesionalizaciji

prostovoljstva ter kreiranju novih

programov v okolju oz. skupnosti,« so

še zapisali in pojasnili, da želijo s sofinanciranjem

delovnih mest v NVO doseči

ustrezno izboljšanje organizacijske

učinkovitosti NVO, s tem pa posledično

dobro razvit, učinkovit in inovativen

sektor NVO, ki je sposoben ustrezno

identificirati in nasloviti potrebe svojega

okolja ter se nanje uspešno odzivati.

Spomnimo: enega od prejšnjih javnih

razpisov za nevladnike, bolj točno

za krepitev aktivnih državljanskih

pravic in opolnomočenje nevladnih

organizacij, je minister za javno upravo

Franc Props v začetku tega leta razveljavil.

Prejšnja ministrica za javno upravo

Sanja Ajanović Hovnik je s funkcije

odstopila – med drugim ravno zaradi

očitkov glede dotičnega razpisa. Med

največjimi prejemniki je bil namreč In-

Nekdanja ministrica za javno

upravo Sanja Ajanović Hovnik

je s funkcije odstopila tudi

zaradi očitkov glede razpisa za

nevladne organizacije.

Flickr @vladaRS

Pri javnih razpisih

lahko pride do

raznovrstnih

malverzacij.

177 5. 12. 2024

AKTUALNO

25

štitut za preučevanje enakosti spolov

(IPES), ki ga vodi Kaja Primorac, ki pa

je bila hkrati direktorica in solastnica

podjetja Smart center. Solastnica in direktorica

tega podjetja je bila do sredine

junija 2022 Sanja Ajanović Hovnik,

dokler ni svojega deleža prepisala na

mamo. Nevladne organizacije – med

njimi tudi PIC s projektom Pravna mreža

za varstvo demokracije – so zaradi

sklepa o razveljavitvi javnega razpisa

zoper MJU vložile tožbo, ki jo je februarja

letos na upravno sodišče vložila

Odvetniška pisarna Senica. Po pričakovanjih

nevladnih organizacij bi moralo

upravno sodišče sklep ministrstva

prepoznati kot nezakonit in ga v celoti

odpraviti. Kriminalisti so maja letos izvedli

pet preiskav stanovanjskih in poslovnih

prostorov ter prostorov državnega

organa, in sicer zaradi suma, da

so tri fizične osebe in ena pravna oseba

izvedle kaznivo dejanje, ker so med objavo

in izvedbo javnega razpisa dosegle,

da so se na razpis med prejemnike uvrstile

organizacije, ki niso izpolnjevale

meril in kriterijev za dodelitev denarja.

Jasno je torej, da pri javnih razpisih

lahko pride do raznovrstnih malverzacij.

Na spletni strani krovne mreže slovenskih

nevladnih organizacij CNVOS

najdemo podatek, da so nevladne organizacije

leta 2022 prejele 539,3 milijona

evrov, od tega so 513,22 milijona evrov

prejele od neposrednih in posrednih

proračunskih uporabnikov. Od vseh

nakazil s strani proračunskih uporabnikov

so 60,63 odstotka sredstev prejele

nevladne organizacije, ki jim država

priznava delovanje v javnem interesu.

Ministrstva so v letu 2022 nevladnim

organizacijam namenila 285,04 milijona

evrov, kar je 16,11 odstotka več kot

leto poprej, ko so jim namenila 245,49

milijona evrov.

»RAZVOJ IN

PROFESIONALIZACIJA

NEVLADNIH ORGANIZACIJ«

Če se vrnemo na zgoraj omenjeni razpis –

sredi novembra letos so objavili »Predlog

prejemnikov sredstev Javnega razpisa za

razvoj in profesionalizacijo nevladnih

organizacij in prostovoljstva 2024«. Na

seznamu med drugim zasledimo društvo

Legebitra, društvo Parada ponosa,

PIC in Danes je nov dan. Med prijavitelji

pa je tudi Oštro, Center za preiskovalno

novinarstvo v jadranski regiji.

Sklop A obsega sofinanciranje trajnostno

naravnanih delovnih mest v

nevladnih organizacijah, prijavitelj pa

Matevž Tomšič je zelo zadržan do financiranja medijev

preko razpisov, saj se je klientelizmu in političnemu

favoriziranju v slovenskem okolju težko izogniti.

se je na razpis lahko prijavil le skupaj s

partnerji. Partnerji v dotičnem primeru

so Časoris, zavod za informiranje

in izobraževanje, Društvo novinarjev

Slovenije, Zavod za osebe širokih pogledov

in aktivnega duha Metina lista

ter Pod črto, zavod za ustvarjanje kakovostnega

novinarstva. Oštro, ki ga vodi

Anuška Delić Zavrl, je prejem statusa

nevladne organizacije v javnem interesu

oznanilo konec lanskega leta. Center

Oštro bo prejel 140.000 evrov, ostali

partnerji pa bodo prejeli po 70.000

evrov. »Status lahko pridobijo nevladne

organizacije, ki izkažejo pomembne

dosežke na področju kulture in imajo

izdelan najmanj dvoletni program prihodnjega

delovanja v javnem interesu.

Oštro je dosežke dokazal z objavami v

medijih, recenzijami in nominacijami

za nagrade ter priporočili domačih in

tujih strokovnjakov,« so zapisali lani,

ob petletnici obstoja in prejemu statusa.

Oštro se opisuje kot center za preiskovalno

novinarstvo, Pod črto pa se na

svoji spletni strani predstavlja kot medij

za neodvisno novinarstvo. Časoris

je medij za otroke, Metina lista pa medijska

mreža, ki »izpostavlja ljudi, ideje

in projekte, ki predstavljajo motor sprememb

v našem času in prostoru«. Naziv

Jernej Prelac/DOMOVINA

Društvo novinarjev Slovenije že sam po

sebi pove dovolj.

POLITIČNO-IDEOLOŠKI

KRITERIJI

»Zelo očitno pri tem financiranju je to,

da so kriteriji precej ideološki ali pa

politični – financira se tiste medije, ki

so blizu aktualni vladi,« je dejal sociolog

Matevž Tomšič in opozoril, da so

na javnih razpisih ocenjevalci tisti, ki

denar delijo – torej vlada oziroma ministrstva.

Tomšič je povedal, da je zelo

zadržan do takšnih načinov financiranja

– sploh če gre za medije – ker se je

nekemu klientelizmu in političnemu

favoriziranju v slovenskem okolju težko

izogniti. »Samo po sebi ni slabo, da se

spodbuja medije, če ne bi šlo za nagrajevanje

politične klientele – a v končni

fazi vselej pridemo do tega,« meni Tomšič

in poudarja, da bi bilo bolje vzpostaviti

neke druge mehanizme financiranja,

morda podobno kot pri nevladnih

organizacijah, ki jim ljudje lahko namenijo

del dohodnine. V danem primeru

imamo sicer nek hibrid med nevladno

organizacijo in medijem; mejo je tako

še veliko težje začrtati.

Z vprašanji smo se obrnili tudi na

Oštro, kjer so nam pojasnili, da razpis

177 5. 12. 2024

26

AKTUALNO

Dejan Steinbuch:

»Ideja o vladni finančni

pomoči medijem je v

nasprotju z njihovo

neodvisnostjo – ne moreš

vzeti denarja od nekoga,

ki ga moraš nadzirati.«

MJU ni bil namenjen financiranju produkcije

medijskih vsebin, ampak za organizacijski

razvoj NVO. »Razpis torej ne

financira dela novinarjev ali urednikov

niti priprave zgodb, novinarskih člankov

… in v tem smislu tudi ne more vplivati

na njihovo vsebino,« so zatrdili. V splošnem

pa po njihovem mnenju neprofitni

mediji, ki na razpisih prejemajo denar,

načeloma brez težav ohranijo svojo neodvisnost.

»Oštro ima tudi svoj kodeks,

ki temelji na načelih neodvisnosti in integritete

delovanja, zavezani pa so mu

vsi sodelavci uredništva oziroma zavoda

kot takega,« so pojasnili in dodali,

da medij, ki se pri financiranju zanaša

zgolj na aktualno vladajočo nacionalno

politiko, ne bo dolgo obstal, še manj pa

bo ostal neodvisen. Razpis MJU se po

njihovih besedah osredotoča na »krepitev

in povezovanje medijskih NVO za

zaščito demokratične javne razprave« in

je odgovor na situacijo v medijih: porast

dezinformacij in sovražnega govora, slabo

dostopnost informacij v javnem interesu,

polarizacijo v družbi, preplavljenost

z informacijami in zmanjševanje

zaupanja v medije – izzive, s katerimi se

po oceni Oštra in partnerjev v Sloveniji

premalo ukvarjamo.

Da na razpisih sredstva pogosto dobivajo

le določeni mediji, se je ponovno

pokazalo na letošnjem Rednem letnem

javnem projektnem razpisu za sofinanciranje

programskih vsebin medijev v

letu 2024. Odlazkov medijski imperij

je od 2,9 milijona predvidenih sredstev

dobil več kot 700.000 evrov. Med tiskanimi

mediji je največ prejel Večer, in sicer

40.000 evrov. Nepovratna sredstva

so dodelili tudi Mladini, Dnevniku in

Delu ter portalu Pod črto, ki je po Požarjevih

navedbah neposredno povezan z

Lenartom J. Kučićem, uradnikom kulturnega

ministrstva in medijskim svetovalcem

iz kabineta ministrice Aste

Vrečko. Sredstva je dobila tudi Maja Čakarić,

samostojna podjetnica, ki dela za

177 5. 12. 2024

portal Oštro. Medijev, ki so do levosredinskih

vlad bolj kritični, na seznamu

prejemnikov ni opaziti. Slednji so imeli

nekaj več sreče v času vlade Janeza Janše

– v tistem času je radio Študent, ki je

ostal brez sredstev, celo napovedal tožbo

proti kulturnemu ministrstvu. Letos

razpis za sofinanciranje medijskih

vsebin še ni bil objavljen, naj bi pa zanj

namenili 1,1 milijona evrov več.

»ROKA ROKO UMIJE«

»Državno subvencioniranje medijev je

vedno občutljivo, saj obstaja bojazen,

da bo oblast nagrajevala medije, ki so

ji naklonjeni, kaznovala pa tiste, ki jo

kritizirajo,« je komentiral dolgoletni

urednik Dejan Steinbuch, ki meni, da

je pri financiranju novinarskih društev

to sicer manj sporno, vendar pa bi bilo

po njegovi oceni pravično, da vlada nameni

približno enako finančno podporo

vsem registriranim in relevantnim

novinarskim združenjem, ne pa zgolj

enemu. »Bilo bi tudi bolj okusno, če bi

novinarska društva svoj proračun zaslužila

sama, s članarinami, prostovoljnimi

prispevki, donacijami ali storitvami na

Saša Despot /mediaspeed.net

Glede na

medijsko

lastništvo

državni denar

praviloma

dobijo medijski

lastniki, ne pa

novinarji.

trgu,« je dejal in poudaril, da gre za njegovo

osebno mnenje, ki je za slovenske

razmere bogokletno, saj se ima precej

novinarjev in urednikov še vedno za nekakšne

»družbenopolitične delavce«.

Pri financiranju medijev pa je po

njegovih besedah zgodba še bolj sporna.

»V državah brez omembe vredne

demokratične tradicije in politične

kulture obstaja velika verjetnost, da bo

vsakokratna oblast prvenstveno pomagala

'svojim' medijem oziroma tistim, ki

se jim čuti dolžna pomagati,« je opozoril

in pojasnil, da gre velikokrat za vračanje

uslug: potem ko je določena medijska

hiša v predvolilnem času odkrito

podpirala določeno politično stranko

ali skupino strank, so se te zavezale, da

ji bodo, če prevzamejo oblast, to na nek

način »vrnile«. »Roka roko umije, kot

pravijo. No, ironija je, da glede na medijsko

lastništvo državni denar na koncu

praviloma dobijo medijski lastniki, ne

pa novinarji,« je še povedal in poudaril,

Dejan Steinbuch meni, da bi bilo pravično, če

bi vlada namenila približno enako finančno

podporo vsem registriranim in relevantnim

novinarskim združenjem, ne pa zgolj enemu.

AKTUALNO

27

da je po njegovem mnenju ideja o vladni

finančni pomoči medijem v nasprotju z

njihovo neodvisnostjo – ne moreš vzeti

denarja od nekoga, ki ga moraš nadzirati.

»Temu bi na vseh drugih področjih

mirno rekli konflikt interesov, samo v

novinarstvu temu rečejo pluralizacija

medijev,« je pripomnil.

Po njegovi oceni bi morali Sklad za

pluralizacijo medijev ukiniti ali pa vsaj

sprejeti zelo natančna pravila igre: medij,

ki bi od države (vlade) dobil denar, bi

moral imeti na vidnem mestu objavljeno,

da je prejemnik državnega denarja.

Naj si potem bralci, gledalci, poslušalci

temu primerno ustvarijo svoje mnenje.

»Kajti dilema je zelo načelna: ali lahko

zaupamo mediju, ki dobiva denar od

vlade, da bo korektno poročal o njej, da

ne bo pristranski ali vsaj nezavedno bolj

naklonjen vladi kot denimo opoziciji?

Jaz mislim, da ne,« je poudaril. Povedal je

tudi, da v svoji karieri nikoli ni vzel centa

pomoči, za takšno pomoč pa ni zaprosil

niti medij, katerega urednik je bil.

»TREBA JE PREPREČEVATI

SKUŠNJAVE«

»V zadnjih petih letih se je situacija – v

večini evropskih držav, tudi tam, kjer

so imeli pretežno laissez-fairovski odnos,

torej v smislu, da naj se država ne

vmešava v delovanje medijev s finančnega

vidika in da naj ne pomaga medijem

– precej spremenila,« je dejal profesor

novinarstva in medijskih regulacij

Marko Milosavljević in pojasnil, da je do

spremembe prišlo predvsem zaradi kovida,

ko so mediji potrebovali državne

intervencije oziroma državno pomoč,

tako kot mnoge druge panoge. Temu pa

je dodal še en ekonomski razlog – prevlada

platform in globalnih akterjev, ki

uničujejo manjše nacionalne akterje, kot

so množični mediji. Tako je velika večina

evropskih držav okrepila svojo javno pomoč

medijem z različnimi ukrepi, ki so

pogosto nediskriminatorni.

»Lahko pa je pomoč tudi v obliki, ki

smo je v Sloveniji bolj navajeni, to so javni

razpisi,« je izpostavil. S slednjimi je

marsikje po Evropi lahko težava, ravno

zato je sam vedno zagovarjal nediskriminatorne

ukrepe. »V Sloveniji imamo

pogosto prisotno slabo razvito politično

kulturo, tudi gospodarsko kulturo, veliko

je klientelizma, veliko je korupcije

in včasih tudi nepotizma, sorodstvenih

povezav, konfliktov interesov, zato se

mi je od nekdaj zdelo, da je bolje imeti

ukrepe, ki so nediskriminatorni: če se

država odloči, da nekomu pomaga, naj

Žiga Živulovič jr./BOBO

Marko Milosavljević je nasprotoval skladu za

medije, kot ga je oblikoval zakon o medijih iz

leta 2005. Po njegovem predstavlja možnost

zlorab za financiranje medijev, ki so tako ali

drugače nekomu bližje.

pomaga v obliki celotnega sklopa,« je

pojasnil. To pomeni, da se ne pomaga le

določenim medijem, ampak na primer

vsem tiskanim medijem ali pa vsem radijskim

postajam, ki imajo informativni

program v ustreznem obsegu.

Zaradi tega je Milosavljević tudi nasprotoval

skladu za medije, kot ga je

oblikoval zakon o medijih iz leta 2005.

Menil je namreč, da predstavlja možnost

zlorab za financiranje medijev, ki so tako

ali drugače nekomu bližje. »To v Sloveniji

sploh ni nujno politično ozadje, lahko

je tudi osebno ozadje,« je spomnil. Slovenija

je relativno majhen prostor – pogosto

je prihajalo tudi do raznih lokalnih

navezav, ki so presegale klasične slovenske

oziroma ideološke delitve. »Ko gre v

Sloveniji za denar, se znajo mnogi zelo

učinkovito povezati, tudi če so domnevno

politični ali ideološki nasprotniki,« je

poudaril Milosavljević.

Tudi on je torej proti Skladu za

pluralizacijo medijev – po oceni profesorja

bi bilo bolj pomembno vzpostaviti

sistem davčnih olajšav, sistem olajšav

financiranja zaposlovanja mladih novinarjev,

fotografov in drugih medijskih

ustvarjalcev za določen tip medija.

»Treba je preprečevati skušnjave – če se

bomo zanašali zgolj na poštenje politikov

in tistih, ki se prijavljajo na razpise,

v tem trenutku marsikje še ne bomo

prišli dovolj daleč,« je opozoril. Ob tem

je pojasnil, da je treba vzpostaviti sistem

državnih pomoči, ki bo natančno

definiran, kjer bodo o vsakršnih dodelitvah

odločali neodvisni organi oziroma

kjer bo vzpostavljen sistem »checks and

balances« – torej sistem nekih varovalnih

mehanizmov, ki bi preprečevali

strankarsko ali koruptivno uzurpacijo.

»Pri trenutni medijski situaciji, ne

samo v Sloveniji, je gotovo potrebno, da

država ponudi dodatne mehanizme za

finančno pomoč medijem,« je dodal in

opomnil, da je razpis Sklada za pluralizacijo

medijev finančno zelo šibek in po

svoji strukturi sporen od samega začetka.

Zato je dobro, da imamo tudi druge

razpise. Je pa potem vprašanje, za katere

tematike jih imamo, na kakšen način

se sredstva podeljujejo in ali ne bi moral

obstajati – ko gre za medije – nek dodaten

varovalni mehanizem. »To bi preprečevalo

možnost kakršnekoli politične

intervencije v sistem odločanja in potem

delno preprečevalo prazno prilagajanje

razpisom,« je prepričan Milosavljević.

Milosavljević:

»Ko gre v Sloveniji za

denar, se znajo mnogi zelo

učinkovito povezati, tudi če

so domnevno politični ali

ideološki nasprotniki.«

177 5. 12. 2024

28

AKTUALNO

Ljudstvo upravičeno

zahteva spremembe

na področju pravosodja.

DR. SEBASTJAN JERETIČ:

»Naloga pravosodja

je poskrbeti za PRAVICO«

V Odmevu tedna (30. 11. 2024) je Vida Petrovčič gostila dr. Sebastjana Jeretiča. Tu objavljamo le del

pogovora, ki se nanaša na zadnje odmevno sojenje Janezu Janši v Celju. Ob protestih zaradi sojenja

sta se zgodila tudi dva incidenta. Toda tema je pomembna s širšega vidika, saj je tudi glede na odločitve

Evropskega sodišča za človekove pravice v našem sodstvu očitno nekaj zelo narobe.

VIDA PETROVČIČ

JAKA KRENKER/DOMOVINA

177 5. 12. 2024

Gospod Jeretič, odmevnejša

zgodba je bilo sojenje Janezu Janši

v Celju in protestni shod pred sodiščem.

Kaj se je dogajalo?

Začel bom politološko. Evropska moderna

civilizacija temelji na pravni

državi in avtonomija pravosodja je nekaj

najpomembnejšega za moderno

Evropo. Ampak to prinaša tudi določeno

odgovornost. Pravosodju prinaša

nalogo, da samo poskrbi za svoj položaj.

Včasih smo govorili, da so zdravniki

bogovi v belem, zdaj se kaže, da imamo

bogove v togah, vsaj tako si nekateri domišljajo,

ker ne razumejo, da ta avtonomija

ne pomeni, da so sveto zaščiteni,

ampak da oni delajo za nas, za ljudstvo.

Njihova naloga je, da poskrbijo za pravico,

za ljudstvo. To se pa zdaj ne dogaja.

Tako kot v vsakem sistemu tudi v pravosodju

pride do gnilobe in njihova naloga

je, da bi to gnilobo sami počistili.

Ker tega ne počnejo, ne more biti sprejemljivo,

da jokajo takrat, ko se politika

kritično izraža do njih in ko ljudstvo na

ulici zahteva pravico. V taki situaciji je

zares demokratično edino, da ljudstvo

zahteva oblast in spremembe v pravosodju.

Ker pravosodje samo ne počisti

gnilobe v svojih vrstah, je potrebna demokratična

deratizacija tega sistema.

Že nekaj let spremljam nek primer

in res težko razumem, da se v Sloveniji

danes lahko dogaja kaj takega. Tjaša

Andrée Prosenc je odvetnica, ki je ena

najmočnejših oseb v starem komunističnem

omrežju, ki še vedno vlada naši

državi. Federico Pignatelli, ki je bil njen

klient, se bori na sodišču, da bi dokazal,

da ga je odvetnica izneverila. Pred 25

leti je bila zastopnica njegovega podjetja,

ki ima v lasti stavbo na Wolfovi 1 v

Ljubljani. To je ena tragična zgodba iz

povojnega nasilja komunistov nad določenimi

ljudmi. Federico Pignatelli jo

je zadolžil, da v sodnem registru zabeležijo

ugotovitve skupščine podjetja in

Intervju

AKTUALNO

29

Tukaj ne gre za Janeza Janšo.

Tukaj gre za vprašanje

Slovenije in vloge, ki bi jo

pravosodje moralo odigrati v

moderni, civilizirani državi.

da on ostaja direktor podjetja. Ona je pri

notarju poneverila zabeležko in njegovo

mamo vpisala kot direktorico, pri čemer

je sodišče od nje zahtevalo sklep o razrešitvi

Pignatellija. Ker ga ni imela, so z

roko nekaj pripisali. Na osnovi tega se je

zvrstila cela vrsta grdih stvari. Ko je Federico

Pignatelli čez 10 let ugotovil, da se

je celo to obdobje dogajalo ponarejanje,

je bil šokiran. To je poslovnež svetovnega

kova, ki si ne predstavlja, da ga lahko

odvetnik na tak način izneveri. Ko je zadeva

prišla na sodišče, ni šla nikamor.

Ko je bila prijavljena odvetniški zbornici,

so najprej prijavo založili, in ko je čez

nekaj let obnovil prijavo, je niso mogli

več založiti, ampak tudi niso ugotovili

razlogov za discipliniranje odvetnice.

Ona pravi, da je ocenila, da je sin hotel

zlorabiti mamo, in je raje dala mamo za

direktorico. Torej nekaj enostavno nerazumljivega

za eno pravno državo. To je

samo en takšen primer. To se je zgodilo

poslovnežu svetovnega kova; kaj šele nekemu

Janezu Novaku z ulice.

Ko odvetniška zbornica ne opravi

svoje naloge, ko pravosodje samo ne

počisti gnilobe v svojih vrstah, je popolnoma

normalno, da to ljudstvo zahteva

na ulici. Tukaj ne gre za Janeza Janšo.

Tukaj gre za vprašanje Slovenije in vloge,

ki bi jo pravosodje moralo odigrati v

moderni, civilizirani državi.

Janez Janša je dejal, da če slovenskemu

krivosodju rečete mafija,

žalite mafijo. V videoposnetku je

povedal, da »je Slovenija v špici

po številu sodnikov na prebivalca.

Hkrati smo v sami špici po tem,

koliko sodb je padlo zaradi kršitve

človekovih pravic na Evropskem

sodišču za človekove pravice. Se

pravi, več je sodnikov, manj je pravice

v tej državi. Tisoči to čutijo na

konkretnih primerih, vidijo tudi,

kaj se dogaja drugim. In enkrat bo

tega dovolj.« O tem tudi vi govorite.

Kakšne so možnosti? Ljudje

želijo vedeti. Kaj je kaznivega v

primeru Trenta, ko človek kupi

nepremičnino po neki ceni in jo

proda dražje? To vsi počnejo.

Kaj je tu narobe?

Tam dejansko ne gre za neke milijone,

ki bi lahko bili zlorabljeni, ampak za

normalno prodajo nečesa, kar je redko.

Gre za neke bizarne politične procese,

katerih namen sploh ni priti do konca.

Namen je mrcvariti politika. To se je

dogajalo še komu drugemu v Sloveniji,

je pa zanimivo, da se to dogaja samo

enemu delu političnega prostora.

Ali se bo zdaj vse to znašlo

na Evropskem sodišču za

človekove pravice, kot je napovedal

Janez Janša?

Zagotovo. Ali pa bo ustavno sodišče

ugotovilo, da je bilo vse narobe. Tu je

treba pogledati statistiko. Obstajajo

sodniki, ki jim 90 odstotkov sodb pade

na višji stopnji, a se ne zgodi nič. Sodniki,

ki imajo izjemno slabo statistiko,

celo napredujejo, prihajajo na visoke

položaje. Problem je, da ob dejansko

pomembni vlogi avtonomije pravosodja

to poleg pravic nosi tudi odgovornost.

Slovensko pravosodje se je izkazalo kot

neodgovorno za vlogo, ki jo v moderni

civilizaciji igra avtonomija sodne veje

oblasti. Mislim, da so tukaj zelo velike

težave, ker levi blok, ki državi vlada

večino časa, nima nobenega namena

karkoli spreminjati. Kadarkoli pa se

desnica dotakne pravosodja samo s kritiko,

je težava. Saj ni bilo nobene poteze

v nobeni Janševi vladi, ki bi želela spremeniti

sistem. Če bi desnica zahtevala

spremembe, bi začel Bruselj pošiljati inšpekcije

v našo državo, češ da gre za iliberalne

posege v civilizacijsko pridobitev

avtonomije pravosodja. Mislim, da

bo tudi Slovenija potrebovala en mandat

radikalnih sprememb, in upam, da

bo prišel čas za kaj takega. Tako je povsem

upravičeno, da ljudstvo zahteva

spremembe na področju pravosodja.

Janez Janša je izjavil tudi: »To je

šele začetek upora proti krivosodju,

ki bo trajal, dokler bo treba.«

Kaj lahko razberemo iz tega?

Da bo to verjetno tudi ena pomembnejših

točk predvolilne kampanje. Zahteva po

pravici, po reformi pravosodja bo verjetno

pomemben element. Tukaj bo glavna

odgovornost spet na ljudstvu. Kako bo

gledalo na to – kot na neko zlorabo politike,

ki ščiti svoj hrbet, kot ohranjanje vere

v čistost sodišč ali pa bodo tudi na podlagi

številnih primerov spremembe. Razgaliti

bi bilo treba vse primere, ki padejo

na Evropskem sodišču, da se pokaže, da je

problem v pravosodju in da so upravičene

zahteve po spremembi. Večina glavnih

medijev in politike na oblasti s pomočjo

evropskih centrov moči govori o tem, da

je treba sodbe spoštovati, da je pravosodje

avtonomno in se ne sme nihče vtikati

v to. Ampak ta avtonomija prinaša tudi

odgovornost in slovensko pravosodje te

odgovornosti očitno ni sposobno.

Če gremo na dogodek v Celju.

Tam je bilo veliko ljudi. Zgodila

sta se še dva incidenta. Med vsemi

temi ljudmi je bil nek možakar v

kavbojkah, puloverju in z revolverjem

za pasom.

Stalna praksa centrov moči na levici

je, da bodo skušali inscenirati nek incident.

Bila sta dva dogodka. Najprej ta

domnevni policist v civilu s pištolo, ki

se je zelo nasilno obnašal do številnih

starejših, in drugo, popolnoma nerazumljivo,

avtomobil RTV, ki je zapeljal v

slepo ulico, polno ljudi. Res mi ni jasno,

kaj so si mislili. Popolnoma običajna reakcija

ljudi, ko avto zapelje vanje, je, da

tudi udarijo po avtu. Čeprav to ni bilo na

nobenem posnetku videno. Mislim, da

bo prihajalo do poskusov, da se inscenirajo

incidenti in da vse, ki so kritični

do pravosodja, prikažejo kot nasilneže,

kot nevarne. Ravno tu bo pomembno,

kako bo tista politično nevtralna javnost

interpretirala vse to dogajanje. Ne

verjamem, da bodo »mainstream« mediji

sposobni opraviti svojo vlogo v civilizirani

državi – tj. korektno poročanje.

Videli smo že, da je RTV celo sodeloval

v insceniranju incidentov, s tem ko je

avto zapeljal med ljudi. To bo pa zelo

nevarno dogajanje v prihodnjem letu

in pol do volitev. Mislim, da bodo zelo

močni poskusi diskreditacije opozicije

– tudi tako, da se bo skušalo inscenirati

nekaj takega, kar bi se lahko zgodilo, če

bi ljudje recimo tistega policista v civilu

napadli, ker ni bilo dejansko nobene

oznake, da je nekdo policaj. Lahko bi se

zgodilo, da bi ljudje v strahu skočili nanj,

in potem bi bilo to spet škandalozno, češ

da so ljudje napadli policista ali kaj podobnega.

Dejansko mislim, da gre tu za

poskuse insceniranja incidentov.

Pogovor je v celoti dostopen na portalu

domovina.je.

177 5. 12. 2024

30

ČAS/OPIS

DR. ŽIGA TURK

OTROCI – žrtve napredka

V naprednih družbah se rojeva vse manj otrok. Premalo za obnavljanje prebivalstva.

Težava niso materialni pogoji, težava je naprednost.

WIKIPEDIA

Nekoč je bila osnovna pozornost ljudi

namenjena temu, da bi njihova družina

imela streho nad glavo in zvečer

kaj za pod zob. Evolucija je naše vrednote,

navade in vedenje oblikovala tako, da bi bili

sposobni prehraniti in do odraslosti spraviti čim

več otrok. Tam nekje do velike obogatitve (od 18.

stoletja naprej) je ljudi motiviralo preživetje. Zadovoljevali

so svoje potrebe na spodnjih slojih piramide

po Maslowu.

Zdaj pa ne več. Zdaj se ljudje med seboj ne borijo

za hrano, ampak za status, za ugled, za denar,

za samouresničenje. Otroci, ki so bili nekoč kriterij

uspešnosti neke civilizacije, so postali ovira

uspešnosti posameznikov. Posameznik je postal

pomembnejši od skupnosti, naroda ali civilizacije.

BOJ ZA STATUS

Will Storr v knjigi (The Status Game: On Social

Position and How We Use It) raziskuje, kako človeška

potreba po ugledu oz. statusu oblikuje posameznika

in družbo. Storr trdi, da je status globoko

zakoreninjena človeška potreba, ki vpliva

na srečo in vedenje ljudi.

Ljudje si na različne načine prizadevajo za

dvig svojega statusa. Igrajo »statusne igre«, kot

jih imenuje Storr. V njih prinašajo točke dosežki

na poklicnih in ljubiteljskih področjih, prispevki

v širši družbi, tudi objave na družbenih omrežjih,

všečki, moralno nastopaštvo in pravičniška

zaskrbljenost. Da, tudi na Facebooku, X-u in Tiktoku

tekmujete za status, ne samo v službi, ne

samo z rožami na oknih in avtom pred hišo.

Večje kot je v družbi blagostanje, večji je postal

pomen statusa, saj materialna varnost ni več

glavni izziv. Bolj kot je družba od razsvetljenstva

dalje postajala meritokratska, večja kot je bila

družbena mobilnost, bolj je bil status odvisen od

dosežkov posameznika in manj od družine ali sloja,

v katerega se je nekdo rodil. Borba za status je

tako postala ostrejša.

V sodobni potrošniški družbi je čedalje manj

materialnega pomanjkanja. Vsi imajo suha stanovanja,

nekakšen avto, pametni telefon in dostop

do interneta, da o zajtrku, kosilu in večerji niti ne

govorimo. Skoraj nihče ni lačen.

Pomanjkanje statusa pa ostaja, saj je status

relativen. Status imamo glede na druge ljudi in

nobena socialna politika ga ne more dostaviti

Rodnost po svetu 2024

6.0–6.9

5.0–5.9

4.5–4.9

4.0–4.4

3.5–3.9

3.0–3.4

2.6–2.9

2.3–2.5

2.0–2.2

1.8–1.9

1.6–1.7

1.4–1.5

1.2–1.3

1.0–1.1

0.8–0.9

0.6–0.7

177 5. 12. 2024

Komentar ČAS/OPIS 31

dovolj. Nobena deklarirana enakost v

socializmu ne preprečuje naravnega

tekmovanja za status materialno sicer

enako revnih državljanov. Poskusi, da

bi okolica vsakemu dala enak ugled,

da bi bil vsak deležen enakega spoštovanja,

ne glede na to, koliko se trudi in

kako uspešen je, ne delujejo.

STATUS ŽENSK IN MOŠKIH

Feministka Joan Wallach Scott v knjigi

(Gender and the Politics of History)

ugotavlja, da so se v preteklosti

moški za status borili v javnem prostoru

– kot lovci, kmetje, trgovci, vojaki,

znanstveniki, politiki … Ženske pa so

pridobivale status v zasebnem prostoru

družine – skozi svoje očete, skozi može,

z materinstvom in svojimi vrlinami.

V predrazsvetljenskem obdobju

je status žensk izhajal iz njihovega

razreda, vrlin (kot so devištvo, pobožnost,

materinstvo) in zakonskega

stanu (s kom so bile poročene). Vloga

matere je bila visoko cenjena, saj

je status izhajal iz vloge v družini in

skupnosti. To so podpirale tudi vse religije,

vključno s krščanstvom.

S prihodom razsvetljenstva so se

statusne igre spremenile. Meritokracija

je zamenjala kriterij vrlin s kriteriji

uspešnosti. Status se je začel

meriti na podlagi posameznikovih

dosežkov v šoli in službi. Ta premik

je še posebej prizadel ženske, ki so

se tradicionalno uveljavljale preko

družinskih vlog. Nova meritokratska

paradigma, ki nagrajuje uspeh, je bila

sprva odprta le za moške, a je sčasoma

tudi ženske začela vabiti v tekmovanje

za status preko kariere, izobraževanja

in drugih javnih dosežkov.

Z napredkom moderne dobe so

torej tudi ženske začele sodelovati v

tekmi za status v javnem prostoru, v

tekmovanju z moškimi. Svojo emancipacijo

so razumele kot možnost tekmovanja

v »športu«, ki je bil do tedaj

samo moški, in po kriterijih, ki so bili

postavljeni za moške. Za status moškega

ni štelo, ali je imel otroke. Tudi

moškega v konkurenci z drugimi moškimi

otroci niso ovirali. Ženske so v

tej enotni ligi lahko konkurenčne le, če

nimajo otrok.

Emancipacija ni bila v tem, da bi

moškim prinašalo točke, da imajo otroke,

ampak da jih tudi ženskam ne

prinaša. Namen imeti otroke je ovira

pri zaposlovanju ženske, namesto da bi

bila prednost. Ker so bili kriteriji narejeni

za moške.

SMRT NAPREDKA

Bolj kot je neka država razvita, nižja je

rodnost. Ni več zahodne države, kjer bi

se na žensko rodilo 2,1 otroka, kar zagotavlja

ohranjanje števila prebivalcev.

Otroci, ki se v teh državah vendarle rojevajo,

prihajajo iz okolij, ki niso povsem

liberalna, pa naj gre za ruralna območja

ali pa za priseljence drugih kultur. Zato

je zmotno prepričanje, da lahko izboljšanje

materialnega položaja, stanovanja,

davčne spodbude, brezplačni vrtci

in podobno spremenijo kaj bistvenega.

Nimajo namreč bistvenih posledic na

ugled, na status.

Bolj kot je neka država

razvita, bolj kot je napredna,

nižja je rodnost.

Vsi, ki pravijo, da nimajo (več) otrok,

ker za to nimajo materialnih pogojev,

živijo v bistveno boljših pogojih od svojih

babic in prababic, ki so morda imele

deset, dvanajst otrok. Imajo več hrane,

boljšo kurjavo, boljše stanovanje, več

oblek in čevljev. V absolutnem smislu

so danes materialni pogoji nedvomno

boljši. Relativno pa morda ne. Te relativne

primerjave pa so prav primerjave

v statusu.

Liberalizem poudarja tudi pravice

posameznika in njegovo svobodo, kar

še dodatno vpliva na upad rodnosti. V

liberalnem sistemu ni nekega višjega

namena, ki bi upravičil žrtvovanje, potrebno

za vzgojo otrok, in nagradil tiste,

ki imajo otroke. Posameznik je v liberalizmu

osvobojen dolžnosti, da dediščino

prednikov posreduje potomcem.

Ima samo pravico, da išče svojo srečo,

morda še kakšno dolžnost, da pomaga

sočloveku, ki živi v istem prostoru in

času. Nobenih dolžnosti pa nima do

preteklih in prihodnjih rodov. Družbeni

dogovor se dandanes sklepa samo med

živimi. Nekoč so bili v »dogovor« (pa se

mu ni tako reklo) vključeni tudi mrtvi in

še ne rojeni.

Zato skrb za prihodnje rodove ne

prinaša ugleda, ne prinaša statusa.

Ga pa napredovanje v službi ali dober

avto pred hišo ali slike sinjega morja

na Instagramu.

V tem kontekstu so tradicionalne

skupnosti, ki ohranjajo tradicionalne

vrednote in družbene vloge, kot so ortodoksni

judje ali amiši, med redkimi

primeri visoke rodnosti v modernem

svetu. Njihova izolacija od liberalnih

vrednot jim omogoča, da ohranjajo

socialne norme, ki dajejo visok ugled

starševstvu in velikim družinam. V teh

skupnostih je status vezan na skupnostne

norme, ne na individualni uspeh.

Posledica je več otrok.

REŠITEV?

Za preživetje liberalnih družb bi morali

ponovno uveljaviti vrednote, ki dajejo

ugled starševstvu. Ena možnost je, da

bi ponovno ločili kriterije tekmovanja

za ugled med moškimi in ženskami. To

glede na propagandni vložek v enakost

spolov ni realno.

Bolj realno je, da bi starševstvo postalo

cenjeno pri obeh spolih. Da bi v

tekmovalnih pogojih za status šteli tudi

kriteriji, ki so ugodni za ženske in matere.

Da emancipacije ne bi razumeli kot

procesa, v katerem ženske postajajo podobne

moškim, ampak bi emancipacija

delovala v obe smeri.

Prav tako bi morale države omogočiti

več prostora za obstoj subkultur,

kjer bi lahko cveteli alternativni vrednostni

sistemi in ljudi ne bi z vseh

koncev posiljevali z napredno liberalno

propagando. To velja predvsem za šolski

sistem in medije.

SKRATKA

Liberalna naprednost je obsojena na

izumrtje zaradi upadanja rodnosti. V

nobeni napredni družbi se ne rodi toliko

otrok, da bi se prebivalstvo obnavljalo.

Rodnost upada, ker ženske tekmujejo

z moškimi za status. Ta tekma poteka

po kriterijih, ki so bili postavljeni za

moške. Ženske so v tej tekmi konkurenčne

le, če nimajo otrok.

Tekme ni mogoče ustaviti, saj je

vgrajena v človeško naravo. Lahko pa

bi manj enostransko postavili pravila.

Recimo tako, da bi štelo tudi tisto, kar

lahko naredijo samo ženske – da postanejo

mame. In da bi moškim štelo, da

so očetje.

Da gredo zadeve v pravo smer, bomo

vedeli takrat, ko bo materinski dan večji

praznik od dneva žensk. In ko bomo

praznovali očetovski dan.

177 5. 12. 2024

32

KOMENTAR

ANDREJ TOMELJ

POKRAJINSKI MUZEJ

PTUJ-ORMOŽ

Slovenski ROGONOSCI

Kdor molči, se strinja, pravi ljudska modrost. Ne strinjam se, zato pišem

in to sporočam izvoljenim ter neizvoljenim, ki lomastijo po naši domovini in z veliko

lahkomiselnostjo zlorabljajo vzvode oblastne moči ter se norčujejo iz državljanov.

Dan za dnem kradejo, lažejo, varajo in nam nasajajo rogove.

Golob ogorčen

nad novim obračunom

omrežnine odpovedal

»Premier

pot v Azerbajdžan,« smo

lahko prebrali in slišali pred nekaj dnevi.

V poročilih večinskih medijev v tem

kratkem stavku naletimo na dva golobizma,

da ne rečemo dve laži. Vzrok za

odpoved verjetno tiči v dejstvu, da na

pot ni bila povabljena njegova punca. V

mohamedanskem svetu bi moral neporočeno

»dekle« spremljati oče ali brat,

ne pa kdorkoli, četudi je predsednik vlade.

Nič hudega, če Golob v Bakuju ne sodeluje

pri mlatenju prazne slame. Glede

uspeha podnebne konference oziroma

srečanja svetovnih politikov, sprenevedavih

potnikov z zasebnimi letali,

povesta vse in nič dve nasprotujoči si

izjavi. Senilni sekretar OZN Guterres

je namreč fosilna goriva označil za absurdna,

gostitelj konference Alijev pa

za darilo od boga. Konferenca je zgolj

turizem na najvišji ravni v cvetočem

Azerbajdžanu, prodajalcu lastnih in

preprodajalcu ruskih energentov.

Golob ni ogorčen, ampak je

zaskrbljen, zaskrbljen za svoje nedokončane

elektroposle na mestu predsednika

vlade. Prvič zato, ker mu zmanjkuje

časa za totalno pri(h)vatizacijo

elektrogospodarstva, in drugič, ker bo

ob vrtoglavih omrežninah moral znižati

ceno »svoje« električne energije za

kupovanje socialnega miru pri vse bolj

obubožanem prebivalstvu.

LJUBLJANSKI NERAZSVETLJENI

ABSOLUTIZEM

Ljubljanska nadškofija je bila že spet

prevarana, kakopak s strani župana

Jankovića. Menda so podzemne garaže

»Država, to sem jaz,«

je rekel Ludvik XIV.

»Ljubljana, to sem jaz,«

nam dokazuje Zoran Janković.

177 5. 12. 2024

pod tržnico v popravljenem projektu

umaknjene za šestnajst metrov od semenišča

in je s tem nadškofiji odvzeta

pravica stranke v postopku pri pridobivanju

gradbenega dovoljenja. Problem

novogradnje ni v senci, razgledu in prometu,

ampak v motenih tokovih podtalnice

in močnem tresenju pri gradnji,

kar lahko usodno vpliva na semenišče,

župnišče in ne nazadnje stolnico. Županova

izjava »spoštovani subjekt s krasnim

objektom v centru mesta« ni samo

skrajni dosežek novoreka, ampak tudi

posmehovanje. Veliki intelektualec, ki

za malo šalo opleta s tujkami, se je zaradi

ločitve Cerkve od države izognil

besedama nadškofija in stolnica. Ima

na nekdanji Kurilniški za Bežigradom

tudi subjekt z objektom, zgrajenim s

katarskim denarjem, ali kaj drugega?

Dober posel za župana in občino je

tudi Akademski kolegij (Baragovo semenišče).

S pomočjo strokovnih in neodvisnih

sodnikov ter takistih državnih

uradnikov je bila ljubljanska škofija

izigrana pri denacionalizaciji. Sodna in

izvršna oblast ji je odrekla vlogo denacionalizacijskega

upravičenca, kar naj

bi bilo semenišče kot samostojna pravna

oseba in ne nadškofija. Mestna občina

Ljubljana, ki je (p)ostala lastnica tudi

tistega dela kolegija, kjer so študentske

sobe, je študente izganjala na cesto. Ob

vsesplošnem pomanjkanju študentskih

stanovanj je nastala velika težava. Zoki

je obrnil ploščo in zdaj velikodušno

prodaja(!) študentski dom ministrstvu

oziroma državi.

Pred dolgo pričakovanim začetkom

gradnje ljubljanske avtobusne postaje

ob Vilharjevi so načrtovalci spoznali,

da je predvideno zemljišče premajhno.

Investitorjem stanovanjsko-poslovnih

stavb, ki jih že gradijo, je mestna oblast

omogočila pozidavo prevelikega

zemljišča. Urbanisti zdaj obljubljajo

butalsko rešitev problema. Namesto

ene avtobusne postaje bodo gradili dve.

Druga bo na Trgu OF (ali Masarykovi)

južno od železniške postaje. Javnost

zavajajo z neobhodno potrebo po »južnem

terminalu«. Kaže, da načrtovalce

zanima predvsem korist od podražitve

projekta, ne vidijo pa logističnih težav,

ki jih povzročita dve postaji. So bili ti

strokovnjaki že kdaj v tujini, z odprtimi

očmi, se ve? Marsikje (npr. Bilbao) je

avtobusna postaja v središču mesta pod

zemljo. Če bo Janković pod tržnico gradil

kar štiri etaže, ni vrag, da se na Vilharjevi

del peronov ne bi dalo umestiti

v zgolj eni podzemni etaži.

KOMENTAR

33

Že vrsto let za Bežigradom propada

»krasen objekt, ki ga je načrtoval svetovno

priznani subjekt«. Bežigrajskemu

stadionu se piše enaka usoda, kot se

je Kolizeju. Učakali smo njegov bridki

konec in Anderlič je tam zgradil stanovanja

za normalne ljudi (prosto po oglaševanju

neprodanih stanovanj). Ko bo

padel bežigrajski stadion, bo šel v pozabo

vzrok za njegovo gradnjo in spomin

na evharistični kongres (1935) ter kongres

Kristusa Kralja (1939). Zgodovinarski

podmladek Repe-Pirjevec bo jodlal

samo še o domobranski prisegi (1944).

Joc Pečečnik prav pohlevno čaka na

milostni trenutek, ko naj bi njegov solastniški

delež bežigrajskega stadiona

odkupila občina in/ali država. Vztrajno

ter pridno čaka in kot predsednik Kluba

slovenskih podjetnikov (SBC) zanemarja

interese kolegov podjetnikov, s katerimi

oblast ravna kot svinja z mehom.

Obravnavane zadeve so le naključno

izbran vzorec iz dolge vrste problemov,

ki jih MOL hote ali nehote slabo rešuje.

»Država, to sem jaz,« je rekel Ludvik

XIV. »Ljubljana, to sem jaz,« nam dokazuje

Zoran Janković.

MARTINOVANJE

Kako prikladen je zaplet okrog letošnjega

martinovanja v Leskovcu, da se ni

treba ukvarjati z usodnimi vprašanji za

narod in državo. Kjer hudič ne zmore,

baba pripomore. V primeru odpovedanega

martinovanja sta bili kar dve. Prvo

sta zmotila duhovnik v šolskih prostorih

in blagoslov, drugo pa alkohol. Lokalni

in državni politiki so se podelali

v hlače in ravnali v nasprotju s pametjo

in ustavo. Ugledni pravniki, med njimi

tudi sodniška in moralna avtoriteta

Jan Zobec, so že spregovorili o pravni

zablodi pri prepovedi in nevarnosti za

nadaljnje kratenje človekovih pravic.

Ministrstvo za šolstvo je butalsko

bistroumno ugotovilo, da ponujanje

alkohola v šolah ni dovoljeno. Kaj res?

Neverjetno, kako daleč jim nese! Kdo

pa je v soboto zvečer imel namen otrokom

ponujati alkohol? Šolski prostori

niso ministrovi, ampak javno dobro.

Kaj pa resnični problemi šolstva? Romsko

problematiko rešujejo s kampanjo

»anticiganizem«. Na lestvicah mednarodnih

raziskav o izobraževanju in

znanju mladine Slovenija vztrajno drsi

navzdol. Kronično primanjkuje učiteljev,

zato lahko poučuje kdorkoli, ki

pride mimo. Človek ima nehote vtis, da

šolska oblast pozorno in sistematično

skrbi le za zastrupljanje mladine z novodobnimi

traparijami (teorija spola).

Misijonarjem iz vrst LGBT+ so šolska

vrata odprta na stežaj. Bo Robert Golob

vrgel čez ramo tudi direktorico statističnega

urada, ki je javnosti postregla

s katastrofalnim podatkom, da ima kar

21,7 odstotka slovenskih državljanov

samo osnovnošolsko izobrazbo? Je to

bera migracij ali kaj drugega?

Ministrici Asti Vrečko doslej še ni

bilo postavljeno vprašanje o martinovanju

(Slovenski festival vin) v Cankarjevem

domu 14. in 15. novembra. V

osrednji kulturni ustanovi sta bila ta

dva večera tudi koncerta Slovenske filharmonije.

Nesrečnikom, ki smo prišli

na koncert, je že na glavnem vhodu

udaril v nos smrad iz beznice. Po ozkih

prehodih smo se drenjali do Gallusove

Bo Robert Golob vrgel čez

ramo tudi direktorico

statističnega urada,

ki je javnosti postregla

s katastrofalnim podatkom,

da ima kar 21,7 odstotka

slovenskih državljanov samo

osnovnošolsko izobrazbo?

dvorane. Če je bil v vinu alkohol, naj

družno ugotavljata tovarišici Vonta in

Vrečko. Blagoslova mošta/vina zanesljivo

ni bilo, ker so duhovnika še pred

odprtjem festivala poklicali iz Logatca,

naj nemudoma pride mazilit umirajoče

računalnike Stojmenove Duh, preden

jih upepelijo. Donosnega posla z vinom

se prav gotovo ne bi branili na Gospodarskem

razstavišču, v Rogu, Cukrarni,

Kinu Šiška ali celo v Titovih zavodih,

kamor je tovarišica ministrica nezakonito

preselila Dramo. Argument, da ga

je Cankar rad cukal in naj zato pijančujemo

v njegovem domu, ne more zdržati

resne presoje.

ROGONOSEC IN BIKONOSEC

Za konec iz Ljubljane poglejmo še malo

na Štajersko. Občani Hajdine niso

samo rogonosci, ampak tudi bikonosci.

Bikonosec je nova štajerska različica za

kranjskega Butalca. Zanikanje krščanske

tradicije so že ponotranjili, zdaj

so se, kot kaže, lotili brisanja sledi še

starejšega verskega izročila antičnega

Ptuja, kulta boga Mitre, ki je perzijski

bog svetlobe in cikličnega obnavljanja

življenja. Mitra ni nikakršen bikonosec,

ampak ubijalec bika, pa če je to

muzealcem na Ptuju in Hajdinčanom

všeč ali ne. Bikonosca ni poznal Toporišič

in zaman ga iščemo v SSKJ (Fran).

V hajdinsko krožišče so postavili bronasti

kip bikonosca in ne Mitre. Vsaj

tako se hvalijo v javnih občilih. Gorje,

da daleč ni ta dan, ko bodo vključujoči

in multikulturni Slovenci Kristusa

imenovali »križenosec«.

Kleni Slovenci smo rogonosci, tako

Kranjci kot Štajerci, Primorci, Korošci

in Prekmurci, ki nas oblast, »stroka« in

»neodvisni« mediji nenehno varajo in

pred našimi očmi posiljujejo ugrabljeno

resnico in pravico. Do kdaj še? Američani

so že spregledali. Jim bomo sledili?

177 5. 12. 2024

34

MED(IJSKI) SOSEDI

MAFIJSKI OBRAČUN TEDNA

V mafijskem obračunu je bil prerešetan

avto v Ljubljani, v medijih pa smo

kljub prikrivanju policije objavili, da je

bil umorjen Satko Kekić, ki je v BiH v

preteklosti sedel zaradi preprodaje droge,

piše v svojem komentarju dogajanja v

preteklem tednu novinar Peter Jančič v

Spletnem časopisu. »Pravosodje pri nas

kriminalcem res ni nevarno. Ti se le medsebojno

pobijajo. Policija še imen umrlih

kriminalcev ne objavi. Ne sme. Je pa

policija zanikala, da bi bil Kekić varovana

priča tožilstva v postopkih, ki ravno in že

dolgo potekajo proti močnim in vplivnim

mafijskim združbam z Balkana,« piše Jančič.

Ob tem opozarja, da še vedno nismo

izvedeli, kdo je na Dolenjskem zakuril

hišo sodniku in iz katere balkanske države

je prišel. »So pa naši kriminalisti v civilnih

oblekah in s pištolami za pasom, skoraj v

slogu balkanskih mafijcev, v Celju ostro

ukrepali proti upokojencem, ki so protestirali

proti montiranim sodnim procesom

proti Janezu Janši, ki so ga sodniki že

večkrat po krivem zaprli,« Jančič opozarja

na dvoličnost represivnih organov pod

Golobovo vlado.

Jančič ob omenjenem dogajanju vleče

vzporednice z verjetnimi novimi volitvami,

ki se očitno bližajo: »Vsi vemo,

kako nevaren čas je to.« V Spletnem

časopisu lahko preberete tudi, da je RTV

SLO upokojence, ki so protestirali zaradi

političnih zlorab sodstva, ostro obsodila

zaradi napada na njihove novinarje,

čeprav novinarjev nacionalke na protestih

sploh ni bilo in o njih niso poročali.

»Sta pa med protestnike zašla tehnika,

ki sta bila namenjena na drug dogodek

in sta po nasvetu policije poskušala z

vozilom z napisom RTV SLO parkirati

med protestirajočimi, ki protestirajo tudi

proti zlorabam RTV SLO. »Si predstavljate

slučaj,« se pomenljivo sprašuje Jančič, ki

opozarja, da tehnika nista bila poškodovana,

prav tako tudi avtomobil ne, policija

pa proti nikomur ni sprožila postopka

zaradi napada, povezanega z RTV.

177 5. 12. 2024

NOVI KOPRSKI ŠKOF

BO PETER ŠTUMPF

Tiskovni urad Svetega sedeža je objavil,

da bo novi koprski škof dosedanji

soboški škof dr. Peter Štumpf, ki ga je na

to mesto imenoval papež Frančišek.

Z imenovanjem bo msgr. Štumpf tako

postal četrti koprski škof ordinarij po

povečanju in obnovitvi Škofije Koper,

poroča časopis Družina. Prvi redni škof

obnovljene in povečane koprske škofije

je sicer že leta 1977 postal njen dotedanji

administrator Janez Jenko, ki ga je kot

ordinarij 16. aprila 1987 nasledil Metod

Pirih. 13. maja 2000 je papež Janez Pavel

II. imenoval Jurija Bizjaka za prvega pomožnega

škofa v Kopru. Posvečen je bil

5. julija v jubilejnem svetem letu 2000.

Leta 2012 je škof Bizjak postal ordinarij

Škofije Koper.

Družina opisuje tudi dosedanjo pot škofa

Štumpfa. Rodil se je 28. junija 1962 v Murski

Soboti, doma pa je iz župnije Beltinci.

Po končani osnovni šoli se je leta 1977

vpisal v Srednjo versko šolo v Želimljah.

Leta 1983 je maturiral na Gimnaziji Poljane

v Ljubljani. Na redovno življenje v salezijanski

družbi se je pripravljal v Želimljah,

kjer je opravil noviciat in 9. avgusta 1980

napravil prve redovne zaobljube, spominjajo

pri Slovenski škofovski konferenci.

Po odsluženem vojaškem roku v Zagrebu

leta 1983 in vzgojni praksi na Srednji verski

šoli v Želimljah se je leta 1984 vpisal

na Teološko fakulteto v Ljubljani. Junija

1990 ga je mariborski škof Franc Kramberger

v Mariboru posvetil v duhovnika.

Dr. Peter Štumpf je dober poznavalec

prekmurske zgodovine, še posebej družbenih

in cerkvenih razmer na prelomu iz

19. v 20. stoletje. Po poročanju Družine

se posveča pastorali družin, študentov

in zakonskih skupin. Kot predavatelj je

sodeloval na različnih tečajih za vzgojo

župnijskih sodelavcev. Predaval je na

ljudskih misijonih in drugih pastoralnih

srečanjih. S poljudnoznanstvenimi članki

in pogovori sodeluje v nekaterih osrednjih

slovenskih cerkvenih medijih.

REVIZORKI HÖTZLOVI

GROZIJO Z ODPOVEDJO

Notranjo revizorko in forenzično

preiskovalko Suzano Hötzl na Ministrstvu

RS za pravosodje, ki je v svojem več

kot sto strani dolgem poročilu v zvezi z

nakupom podrtije na Litijski opozorila

na grobo kršitev zakona, ki ureja javne

finance, in s prstom pokazala na odgovornost

finančnega ministra Klemna Boštjančiča

in celotne vlade, je ob prihodu

v službo po bolniškem staležu pričakalo

neprijetno presenečenje.

Kot poročajo, se je lani na začetku decembra

Boštjančič s tedanjo pravosodno

ministrico Dominiko Švarc Pipan dogovoril,

da bo zagotovil sredstva za nakup

stavbe na Litijski. Slednja se je morala zaradi

teže afere posloviti in v njene čevlje

je stopila vidna članica stranke SD Andreja

Katič, ki je ob nastopu mandata

naročila redno notranjo revizijo posla.

Revizorka Hötzlova je v poročilu opozorila

na grobo kršitev zakona, ki ureja javne

finance, in s prstom pokazala na odgovornost

Boštjančiča in celotne vlade. Nato so

sledili grobi medijski napadi in politično

obsojanje notranje revizorke, ki naj

revizije ne bi izvedla strokovno. Finančni

minister je nato naročil, naj revizijo opravi

še Urad za nadzor proračuna, ki deluje

pod okriljem njegovega ministrstva, prav

tako pa se je od direktorja NPU zahtevalo,

da prepreči javno objavo notranje revizije.

Nova24TV zdaj poroča, da so prvi dan po

prihodu v službo po bolniškem staležu

Hötzlovi vročili opozorilo pred redno odpovedjo

pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih

razlogov. »Marsikdo bi ob tovrstni novici

prišel do zaključka, da revizorka preveč

ve in da jo s tem poskušajo ustrahovati.«

Hötzlovo so med drugim iz nepojasnjenih

razlogov spomnili, da mora kot javna

uslužbenka izvrševati javne naloge na

podlagi in v mejah ustave, ratificiranih in

objavljenih mednarodnih pogodb, zakonov

in podzakonskih predpisov ter da je

dolžna javne naloge izvrševati strokovno,

vestno in pravočasno.

Kolumna

JU3 2052

Življenjski KAŽIPOTI

Ko sedemo v avto, praktično nihče ne pomisli, da bi se odpravil

na pot brez navigacije. Ta nas vodi do cilja, pomaga nam,

da se izognemo »zamaškom« na avtocestah in vpadnicah, opozarja

na ovire, pa tudi na bližnjice.

35

MILENA MIKLAVČIČ

Žal je zelo drugače, ko se podajamo

na svoje življenjske poti.

Ni tako redko, da smelo krenemo

v neznano brez pravega

načrta. Kot da bi verjeli, da se bo vse

uredilo samo od sebe. Včasih nas zanese

v smeri, ki jih sploh nismo načrtovali.

Privlači nas »brezpotje« z vsemi

vznemirljivimi stranpotmi vred, hkrati

pa upamo, da bomo našli nekaj novega,

morda celo nekaj večjega, kot smo

si sprva upali pričakovati.

PRIČAKOVANJA STARŠEV

Klara je ravno zaključila študij, bila pa

je tudi polna načrtov za prihodnost.

Njena pot je bila jasna: izobrazba, kariera,

družina – tako kot so jo doma naučili.

Proti svoji volji pa se je zelo hitro

znašla na kolenih. Utrujala jo je služba,

ki je ni marala, a jo je sprejela, ker je bila

obetavna, vsaj tako so ji doma povedali.

Čez kakšno leto, po drugi zaporedni

pljučnici, je brez razmisleka dala odpoved

in se prvič v življenju podala v neznano.

To je bila ena najtežjih odločitev,

saj je z njo »prekršila« tudi pričakovanja

svojih staršev. Študij je nadaljevala v

tujini, kar jih je še dodatno spravilo v

obup. Vrsto let ji niso odpustili, da se

po opravljenem doktoratu ni vrnila domov,

ampak je v mestu, kjer je spoznala

tudi moža, srečna in zadovoljna še

naprej skrbela za svoj lokal, v katerem

je pekla najboljše palačinke v mestu

New York. Vsakemu, ki jo hoče poslušati,

pove, da je najpomembnejši kažipot

mladih ta, da živijo svoje življenje in ne

življenje staršev.

Starejši kot smo, bolj razumemo, da

kažipoti niso vedno jasno označeni, vsaj

ne tako kot prometni znaki ob cestah.

Pogosto se niti ne zavedamo, da med

nami živijo takšni, ki so se »specializirali«,

da nas pošiljajo v napačne smeri.

Neštetokrat smo že naleteli na kažipote,

ki nas nagovarjajo, naj krenemo na primer

tja, kjer bomo čez noč obogateli. Obljubljajo

nam neusahljive vire sreče, a le,

če bomo pridni in ubogljivi. Na različnih

križpotjih beremo, da bo padala mana

z neba takoj, ko prodamo dušo hudiču.

»Bodite slepi in gluhi, pa bo šlo vse kot po

maslu,« nas nagovarjajo s smerokazom,

ki vodi do ogromnih trgovskih centrov,

kjer prodajajo prazne obljube.

Zakaj jim tako pogosto nasedemo?

Zakaj verjamemo sladkim besedam,

čeprav nam že na daleč dišijo po prevari?

Morda zato, ker je slediti lažnim

obljubam lažje kot se soočiti s trpko in

včasih tudi kruto vsakdanjostjo?

Ker je življenje že od nekdaj polno

križišč, se pogosto zdi, da nobena smer

ni prava. Vseeno me zanima, zakaj smo

pripravljeni prodati svojo svobodo in

dostojanstvo za nekaj bleščečega, a

hkrati strahotno praznega.

Na nedavnem knjižnem sejmu so

obiskovalci po več ur dva dni stali v

več kot dvesto metrov dolgi koloni, da

bi dobili podpis Chrisa Carterja. Tam,

kjer so svoje knjige podpisovali znani

slovenski pisatelji, praktično ni bilo

nobene vrste. Morda zato, ker imamo

domače avtorje na dosegu roke – morda

preblizu, da bi jih cenili? Kje ste, mojstri

s kažipoti?

Pogosto se sprašujem, kako to, da

sploh ne opazimo lažnih smerokazov

in puhlih rešiteljev, ki nas nagovarjajo s

sladkimi besedami, medtem ko nam zadajajo

udarce po hrbtu. Sveti Miklavž,

pomagaj nam poiskati bistre izvire z

veliko poguma, da – končno že – zavrnemo

tiste, ki nas vodijo v prepad!

Slovenci smo majhen narod, ki se je

v preteklosti znal boriti za svoje mesto

pod soncem. Tisočletja smo živeli na

križpotjih Evrope, se prilagajali tujim

oblastem in obenem ohranjali tudi svojo

identiteto. Naši kažipoti so bili jasni

in nedvoumni: vrednote, kot so delavnost,

poštenost, solidarnost in skrb za

skupnost. Kaj pa danes?

Vladajo nam ljudje, ki jim ne bi smeli

zaupati niti zemljevida do najbližje gostilne,

kaj šele vodenja države. Mafijske

metode, skorumpirano sodstvo, politika,

ki namesto za ljudi dela za lastne

koristi – vse to je postalo naša realnost.

Kdaj smo izpustili iz rok lastni smerokaz

in dovolili, da smo zašli tako globoko

v brezpotje?

KJE SO NAŠE VREDNOTE?

Kje je naš notranji kompas, ki bi nas opozoril,

da so želje, upi, pričakovanja in

navdušenje iz časa osamosvojitve pristali

na nekem zaraščenem smetišču?

Ljudje se utapljajo v apatiji, nezaupanju

in prepričanju, da so nas smerokazi – izdali.

Kdaj smo se odločili, da bomo raje

molčali, kot da bi se ponovno borili za

lepši jutri? Kdaj smo klecnili na kolena,

da zdaj le opazujemo, kako nam tisti, ki

mislijo le nase, življenje krojijo po svoje?

Nekoč mi je starejši možakar na

enem od protestov dejal: »Milena, če

boš kdaj čutila, da je vse narobe, se

spomni, da smo nekoč živeli pod totalitarno

oblastjo, pa smo se ji uprli in se je

otresli!« Kaj, če je njegov optimizem na

pravem mestu?

Tudi najboljši garmini včasih zatajijo.

Slovenija je preveč dragocena, da

bi jo prepustili tistim, ki sejejo kaos in

laži. Dovolj smo zreli, da bi se morali

zavedati, da imamo kot narod notranji

kompas, ki nas lahko ponovno poveže.

Potrebujemo le nekaj poguma in

zavedanja, da garmin ni pokvarjen –

le založili smo ga.

177 5. 12. 2024

36

POŽAREPORT

BOJAN POŽAR,

POZAREPORT.SI

Javni zavod Kraške

lekarne kot osebni

BANKOMAT

Fascinantni izdatki gospe Ane Kobal. Denar tudi za Natašo Pirc Musar.

Komentar

Ne, ne gre za slovensko smučarko

Ano Kobal, ampak za tisto

gospo Ano Kobal, ki je dolgoletna

direktorica Javnega

zavoda Kraške lekarne Ilirska Bistrica in

žena kraškega vinarja Iva Kobala. Ana

Kobal je širši javnosti praktično neznana,

a je morda celo slovenska prvakinja v

»nesmotrnem« trošenju javnega denarja

– s pravo politično podporo, saj se zdi, po

javno dostopnih podatkih iz aplikacije

Erar, da je javni zavod spremenila v svoj

zasebni in družinski bankomat. In to ne

glede na izgovore, odgovore in morebitna

»strokovna« pojasnila, zakaj so cifre

takšne, kot so.

Viri pravijo, da je Ana Kobal edina

oseba v javnem zavodu, ki ima službeno

kartico, in hkrati edina, ki ima pogodbo

za uporabo službenega avtomobila, pri

čemer naj bi bila ta pogodba napisana

tako, da lahko »njen« službeni avto uporabljajo

tudi vsi njeni polnoletni družinski

člani, čeprav niso zaposleni v Kraških

lekarnah. Kakorkoli, njeni službeni

izdatki so dobesedno fascinantni.

177 5. 12. 2024

POGLEJMO JANUAR 2024

• Januarja letos (2024) na Petrolu tanka

za 343,85 EUR, pri čemer eden

od zneskov znaša 257,81 EUR, kar

je, glede na volumen rezervoarja

njenega službenega avtomobila

znamke Renault Megan, praktično

nemogoče. Na črpalki MOL & INA,

d. o. o., natoči gorivo v enkratni

vrednosti 241,78 EUR. Nato si

natoči gorivo na INA Slovenija, d. o.

o., v enkratni vrednosti 158,78 EUR.

Skupno za gorivo januarja 2024

nameni neverjetnih 744,05 EUR.

• Opomba: Ti nenormalno visoki

zneski za gorivo se pojavljajo čez

celo leto, eskalirajo pa v času poletnih

dopustov, kar že samo po sebi

kaže na zlorabo oziroma krajo

javnega denarja.

• Zanimivi so tudi nakupi v živilskih

trgovinah, kar je za javni

zavod vsaj skrajno nenavadno.

Samo januarja 2024: Spar

Slovenija (180,55 EUR), Mercator

(148,41 EUR), Damjana Vehar,

s. p., oziroma Živilska trgovina

Hrastje (69,43 EUR), Mojca Ficik,

s. p. oz. Mojčine dobrote, peka

kruha in peciva (450 EUR), kar

skupaj znese 848,49 EUR javnega

denarja – v živilskih trgovinah

samo januarja.

• Januarja so, kakopak, dobrodošle

tudi gostilne. Poglejmo: Robert

Grohar, s. p., alias Dane pri Sežani

(807,75 EUR), Melita Stegel

Kmečki turizem, s. p. (1.118,95

EUR), Gostilna Čuk Postojna, d. o.

o. (357,20 EUR), kar pomeni, da je

gospa Kobalova januarja 2024 v

bližnjih restavracijah, gostilnah in

kmečkemu turizmu porabila točno

2.283,90 EUR javnega denarja.

• A ne manjka niti – pozor – cvetja:

pri Mili Vipotič (Bilka – gojenje

sadik in cvetja) je šlo 1.356,64 EUR,

pri Agrokorju (sveže in rezano cvetje)

pa 1.794,54 EUR, kar skupaj znese

za januarsko cvetje – 3.151,18 EUR.

Vendar to še zdaleč ni vse. Taistega

januarja 2024 direktorica Ana Kobal

porabi 503,80 EUR za RTV-servis (Boštjan

Gorečan, s. p.), ki je čisto naključno

lociran zelo blizu njenega stalnega

naslova v Štanjelu. Loči ju le nekaj kilometrov.

Za strojne inštalacije pa plača

204,50 EUR Tadeju Grči, s. p.

Sledijo nakupi v lokalni mesnici

Tošč (Štanjel), plačilo v skupnem znesku

172,96 EUR pa gre Andreju Švagelju,

s. p. Nadaljuje se v gostilni Patricije

Furlan, s. p., iz Branika (119,50 EUR) in

pri RR4, Šepulje – točenje pijač, Denis

Kocjančič, s. p. (458,80 EUR).

KO TUDI PREDSEDNICA

REPUBLIKE PRIDE

DO DENARJA

Na koncu pride še tortica, beri: pravne

oziroma odvetniške storitve, ki sicer

niso vezane samo na januar 2024.

Čeprav ima JZ Kraške lekarne Ilirska

Bistrica zaposlenega pravnika, zadolženega

za reševanje pravnih zadev, direktorica

Kobalova plačuje tudi naslednje

pravne ali odvetniške pisarne:

• Pirc Musar & partnerji o. p., d.

o. o. (gre seveda za odvetniško

pisarno v večinski lasti predsednice

republike Nataše Pirc Musar):

22.474,54 EUR,

• AZ Odvetniki o. p., d. o. o.:

102.889,35 EUR,

• Godec Černeka Nemec o. p., d. o.

o.: 33.049,12 EUR,

• Potočnik in Prebil o. p., d. o. o.:

33.049,12 EUR in ...

• ... Odvetniška pisarna Štrasner, d.

o. o.: »samo« 1.036,85 EUR.

Skratka, tudi predsednica republike

skozi bankomat, imenovan Kraške lekarne,

pride do denarja. In morda še to,

vinar in podjetnik Ivo Kobal je bil pred

leti tudi član sveta tega javnega zavoda,

ki ga vodi – njegova žena.

Pa dobro jutro, Slovenija.

Komentar

ALJUŠ PERTINAČ

TOMO STRLE/

CITRUS

MAFIJSKE noči,

ki trajajo cele dni

PREHITEVAM PO LEVI 37

Hollywoodski film, pri nas naslovljen Mafijske noči, prikazuje, kako se organiziran

kriminal v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v New Yorku, mestu, ki nikoli ne spi

(kako povedno), ne boji nikogar, še najmanj pa policije. V resnici ne vemo zagotovo,

koliko se aktualni organizirani kriminal pri nas, domač in uvožen, (upravičeno)

boji slovenske policije, vemo pa, da se jo morajo bati protestniki pred celjskim

sodiščem, tudi veterani vojne za Slovenijo.

Do sedaj nismo bili vajeni, da ljudi

na cesti aretirajo in odvedejo

silaki v civilu, ki nosijo osebno

orožje v odprtem toku na boku,

ampak hej, saj tudi nismo bili navajeni, da

se sredi Ljubljane v petek zvečer likvidira

domnevno zaščiteno pričo sodišča in da

se tožilka, ki vodi verjetno najbolj zahteven

kazenski primer ta hip in enega najbolj

zahtevnih od osamosvojitve nasploh,

odpove varovanju, ker se bolj varna počuti

brez policijskih varnostnikov kot pa

z njimi. Mafijske noči, ki trajajo cele dni?

Zdi se že tako.

Ampak na srečo imamo v Sloveniji

notranjega ministra, ki nam na nacionalni

televiziji pove, da je Slovenija

varna država in ena najvarnejših na

svetu. Kako je z varnimi državami, kjer

se (ne)varno počutijo varovane državne

tožilke, vemo. Kako je z notranjimi ministri,

ki morajo državljanom povedati,

da živijo v varni državi, pa tudi. Takih

ministrov seveda ne potrebujemo, potrebujemo

pa notranje ministre, ki bodo

storili vse, da bo naša država res varna in

predvsem, da se bomo državljani v njej,

vključno z varovanimi državnimi tožilkami

in ja, če že hočete, tudi varovanimi

pričami sodišča, res počutili varno.

Bodo v SD in Levici v zadnji

tretjini mandata zgolj

poslušni izvajalci (ne)varne

Svobode ali bodo vendarle

kaj storili tudi za svojo,

politično varnost?

NJIHOV ČLOVEK

NA ČELU POLICIJE

Bolj ali manj upravičeni dvomi v učinkovitost

in politično nepristranskost

policije pri zagotavljanju splošne varnosti

bodo seveda vedno obstajali. Hudič

pa je, če so ti dvomi podkrepljeni z

dejstvom, da policijo vodi generalni direktor,

ki po mnenju upravnega sodišča

tam ne bi smel biti, ker, pozor, ne izpolnjuje

pogojev. Nima namreč zahtevanih

vodstvenih izkušenj oziroma jih sodišču

ni uspel dokazati. Posledično je tudi

sklep Uradniškega sveta, na podlagi katerega

je bil s strani vlade imenovan, za

sodišče nezakonit. A kaj, ko je za notranjega

ministra in vlado ta sklep še vedno

zakonit. Zakaj? Ker gre pač za njihovega

človeka, ki ga želijo imeti na čelu

policije. Da je ta oseba očitno po mnenju

upravnega sodišča brez ustreznih

vodstvenih izkušenj za vodenje tako

zapletenega, številčnega in represivnega

aparata, jih pri tem niti malo ne zanima.

Ker Slovenija je pač varna država.

Kar je ministru treba verjeti na besedo.

Kot tudi to, da je direktor policije nekdo,

ki za to izpolnjuje pogoje. Tudi če neko

sodišče meni povsem drugače.

Če ima policija generalnega direktorja,

ki za to ne izpolnjuje zahtevanih

pogojev, se ji to seveda mora nekje

poznati. In pozna se ji očitno tudi na

področju varovanja oseb, ki na tak ali

drugačen način sodelujejo v pomembnih

kazenskih procesih. Zadeva je sicer

popolnoma jasna, se vam ne zdi? Ker

zahtevane vodstvene izkušnje pač imaš

ali pa jih nimaš. In nekdo, ki vodi policijo,

ki dopusti, da se državna tožilka v

njenem varstvu ne počuti varno, ki dopusti,

da ji sredi Ljubljane umorijo varovano

pričo in ki nenazadnje dopusti,

da domnevni policisti v civilu s pištolo

v odprtem toku na boku sredi razgrete

množice snamejo protestnika in ga prisilno

privedejo, pač ne more biti generalni

direktor policije. Razen seveda, če

vlada Svoboda, kot vlada trenutno pri

nas in velja tisto, kar Svoboda, ki je na

oblasti, svobodno reče. Ne pa nekakšna

sodišča ali kaj mi vemo, kaj še vse.

SD IN LEVICA

Resornemu ministru sicer zaradi tega,

kot on to razume, ker je Slovenija varna

država, ena najvarnejših na svetu, kjer

se lahko (ne)varno počutijo zgolj zaščitene

priče, državne tožilke in protestniki

pred celjskim sodiščem, grozi interpelacija.

Kar seveda v tako varni, da

ne rečemo Svobodni državi, kot je naša,

ni nobena nevarnost. Bolj nevarno zanj

je, da celo koalicijski stranki, ki sta

vendarle nekoliko manj svobodni kot

vladajoča Svoboda, zahtevata, da generalni

direktor policije, ki ne izpolnjuje

pogojev, odide s položaja ali pa vsaj, da

se javni razpis za to mesto ponovi. Dogajanje

na policiji bo zato velik preizkus

tudi za svobodo obeh manjših koalicijskih

strank, SD in Levice. Bodo v zadnji

tretjini mandata zgolj poslušni izvajalci

(ne)varne Svobode ali bodo vendarle kaj

storili tudi za svojo politično varnost?

Mafijske noči, ki trajajo cele dni, sliši se

znano, mar ne?

177 5. 12. 2024

38

ŠPORT

NAVIJAČI,

takšni in drugačni

Kolumna

Najprej moram priznati, da me kot navijača zelo redko še lahko srečate

na kakšnem športnem dogodku. Raje navijam v dnevni sobi pred televizorjem.

Razen ko gre za spremljanje planiških poletov ali smučarskih

skokov skakalk v Ljubnem. To sta dogodka, ki ju ne zamudim.

IGOR GOŠTE

Bili pa so časi, ko sem dolga leta

ob vikendih spremljal različne

športne dogodke v živo. Včasih

kot novinar, pogosto kot snemalec,

vse za potrebe svoje redne tedenske

športne oddaje Skok v šport na

regionalni televiziji ETV. Saj bi opravljal

le uredniško delo, a na manjših televizijah

to ne gre. Tako kot moji drugi sodelavci,

takrat štirje zaposleni, in vedno

okrog dvajset zunanjih sodelavcev sem

moral tudi jaz poprijeti za vsako delo:

uredniško, snemalno, novinarsko, voditeljsko,

za nameček pa je bila moja

naloga poskrbeti še za to, da je bila naša

»odeja« vsak mesec dovolj dolga, da

smo se lahko z njo pokrili.

PRIMITIVIZEM

V teh letih, ko sem spremljal nogometne

tekme, sem se naposlušal na tisoče

nespodobnih besed, ki so jih nekulturni

navijači enih ali drugih med tekmo

vzklikali svoji in nasprotni ekipi ter tistim,

ki so delili pravico. Celo rasističnih

vzklikov ni manjkalo, če je domačo ali

nasprotno ekipo vodil kdo, za katerega

so vedeli, da po rodu ni Slovenec. Čeravno

je bil pri nas rojen. To mi je bilo

tako »mimo«, da ne morem povedati;

sploh potem tisto prilizovanje po tekmi

taistemu, ki so ga med tekmo zmerjali,

177 5. 12. 2024

če mu je uspelo z ekipo, ki jo je vodil,

doseči zmago. Prej idiot, pa bedni Bosanec,

ki so ga pošiljali nazaj v Bosno

(kam nazaj, če se je tu v Sloveniji rodil,

ustvaril družino?), potem junak, ki so ga

objemali, trepljali po ramenih in mu peli

slavospeve. Včasih sem kakšnega trenerja,

ki so ga prej navijači zmerjali, po

tekmi vprašal, ali je slišal, kaj vse so med

tekmo navijači izrekli na njegov račun.

»Seveda sem, a tako pač je in sem se tega

navadil,« sem največkrat slišal. Jaz se pa

nikoli nisem. Je preveč nizkotno.

Odkar nisem imel več službenih

dolžnosti, da bi moral hoditi na tekme,

se na daleč izogibam nogometnih

tekem. Če že grem, grem le enkrat ali

dvakrat na leto. Niti pomislim pa ne,

da bi na tekmo v Ljubljano, na derbi

Olimpije in Maribora, peljal katerega

od svojih vnukov, saj je to zelo nevarno

zaradi dimnih zaves, odvrženih petard,

metanja odtrganih sedežev, zverinskega

vpitja, razkazovanja golih delov teles

... To ni za nikamor! Takim norcem bi

morali vstop na stadione strogo prepovedati.

Pa jim ne. Čeravno verjamem,

da imajo tako policisti kot v klubu in na

zvezi posnetke vseh razgrajačev med

tekmo in bi se to dalo hitro urediti.

PLANICA, LJUBNO,

TO JE DRUGA ZGODBA

Z največjim veseljem pa svoje vnuke

zadnja leta peljem v Ljubno ali na kakšno

planiško skakalno prireditev. Tako kot

sem pred leti svoja otroka, pravzaprav

celotno družino, saj tudi moja žena uživa

v pravem, s ponosom napolnjenem navijaškem

vzdušju. Resda me je pred dolgimi

leti v dolini pod Poncami malce motilo

pretirano uživanje alkohola, valjanje

vinjenih po snegu in blatu, a sem vesel,

ker zadnja leta ne opazim več toliko opijanjenih

navijačev kot nekoč.

Ob planiški velikanki in na tekmi v

Ljubnem me ni strah, da bi v kakšnega

vnuka priletela petarda ali kakšni drugi

nevarni ali goreči »navijaški« rekviziti.

Hkrati pa me veseli, da skoraj ni navijača,

ki ne bi mahal s slovensko zastavo

ali pa si ne bi nadel kape ali šala z napisom

Slovenija. To me pogreje. Tu še

dobim občutek, da sem med kulturnimi

ljudmi, med navijači, ki vedo, kaj je pravo

navijanje, med navijači, ki znajo ob

dobrem nastopu zaploskati vsem, ne le

slovenskim skakalcem, in ki prav nobenega

ne izžvižgajo, kaj šele, da bi na iztek

ali doskočišče metali goreče bakle,

steklenice, kar je žal prepogosta praksa

na nogometnih igriščih.

P.S.: Pogosto sem kakšnega nizkotnega

navijača, ki je na nogometni tekmi

kričal in žalil vsevprek, na zelenico metal

bakle ali petarde, dan kasneje opazil

na teniškem igrišču. Enkrat sem ga, ko

se je pripravljal na servis, poklical po

imenu, ga pozdravil. Morali bi slišati,

kako me je grdo pogledal in me hotel v

jezi utišati, češ, ne moti me, mar ne veš,

kakšna so pravila na teniških igriščih.

Vem, vem, sem mu rekel, a nisem opazil,

da bi ti včeraj na nogometni tekmi

poznal vsaj minimalna pravila kulturnega

obnašanja.

V Planici vedno plapolajo slovenske zastave.

Intervju PODJETNIŠTVO 39

Zapis je nastal po pogovoru z

dr. Alešem Ugovškom v Šolskem

centru Škofja Loka, na Srednji šoli

za lesarstvo (8. 10. 2024). Pogovor

z dijaki je potekal v okviru Zavoda za

spodbujanje podjetnosti mladih.

DR. ALEŠ UGOVŠEK, DIREKTOR PODJETJA M SORA D. D.

»Pomembna vrednota

je ZDRAVA KMEČKA pamet«

Aleš Ugovšek, doktor lesarskih znanosti, je generalni direktor podjetja M Sora. Ima izkušnje z delom na

področju tehnologije predelave lesa, vodenja projektov, mentorstva in poučevanja ter vodenja. Osnovna

vrednota je zanj družina, kar se odraža tudi v njegovem načinu vodenja in organizaciji dela v podjetju.

MAJA JURŠIČ, MAGDALENA POGAČ

ARHIV ALEŠ UGOVŠEK

177 5. 12. 2024

40

PODJETNIŠTVO

Intervju

Nam lahko poveste nekaj o sebi?

Moj oče je bil mizar, sedaj je upokojen.

Odkar se spomnim, sem se ukvarjal z lesom.

Že v drugem letniku sem vedel, da

bom študiral lesarstvo. Pri očetu sem od

svojega sedmega razreda osnovne šole

mizaril, montiral lesene ograje, kuhinje

in še kaj. Oče me je na začetku v delo

vključeval toliko, da me je naučil delati

in da mi je privzgojil delovne navade.

Kasneje me je vključeval vedno bolj.

Mislim, da sem ga celo presegel v hitrosti

montiranja ograje. Po študiju lesarstva

so mi ponudili, da bi se še izobraževal.

Postal sem mladi raziskovalec,

doktoriral in dobil ponudbo iz M Sore.

Še preden sem doktoriral, sem bil v M

Sori vodja razvojnih projektov. Skrbel

sem za projekte, kjer smo iz Evrope ali

Slovenije pridobili denar, da smo lahko

širili razvoj. Po slabih šestih letih v M

Sori sem ugotovil, da je čas, da se naučim

še kaj drugega. Vedno sem imel željo

naučiti se čim več stvari. Tri leta sem bil

na Gospodarski zbornici Slovenije, kjer

sem skrbel za področje inovativnosti

in razvoja. Po treh letih so me poklicali

nazaj v M Soro, kjer sem nato po dveh

letih postal direktor podjetja. Vmes sem

delal tudi druge stvari, deset let sem na

primer moderiral različne dogodke, tri

leta sem učil na višji šoli za oblikovanje

in materiale, pa še kaj bi se našlo.

Kateri je bil ključni trenutek,

da ste si želeli vrniti v M Soro,

v podjetništvo?

V M Sori sem se vedno počutil doma. Ko

je prišlo povabilo in so se okoliščine na

GZS spremenile, predvsem kar se tiče

odnosov, ponudbe nisem mogel zavrniti.

Želel sem biti vodja razvoja; da bi bil

direktor, si pa res nisem mislil. To vlogo

sem prevzel v dogovoru s svojo ženo, saj

imava štiri majhne otroke. To sem vzel

kot poslanstvo. Take vloge ne bi prevzel

v kakšnem velikem podjetju, ampak M

Sora je dom, kjer so vrednote podjetja

enake mojim.

Kako bi zdaj, ko ste že nekaj časa

vodja, opisali stil vodenja? Kaj je

za vas pomembno pri vodenju,

katere vrednote gojite oziroma

jih nadgrajujete?

Imamo eno vrednoto – od štirih ključnih

v podjetju – ki si jo vsi zapomnijo;

to je zdrava kmečka pamet. To je napisano

tudi na vseh naših stenah: zdrava

kmečka pamet, spoštovanje, drznost

(torej ne predrznost) in pripadnost. Pripadnost

predvsem zaradi tega, ker smo

podjetje, ki je v lasti zaposlenih, smo

tudi zadruga. M Soro ima v rokah 146

zaposlenih, in ko vodiš podjetje s takim

lastništvom, zaposlenih ne moreš

voditi z ukazovanjem, ampak na nek

sodelovalen način. Ko so potrebne spremembe,

jih skušamo najprej osmisliti,

skupaj sprejemamo odločitve. Razmislimo,

kaj nam bo ta sprememba prinesla

v prihodnosti in zakaj potrebujemo

sodelavce na tej poti, ko gremo skupaj

skozi to spremembo.

Kako v podjetju ustvarjate tako

okolje, da zaposleni želijo ostati?

Gre za stabilno delovno okolje in v redu

plačo. Temu se reče osnovna higiena.

Plača mora biti dovolj visoka, da normalno

preživijo. Še naprej bomo imeli

13. plačo in najvišji regres. Tudi družina

ima velik pomen; ko so otroci bolni, je

to treba usklajevati z ženo. Najprej moraš

imeti urejene razmere doma, potem

si lahko dober delavec. Čeprav nimamo

certifikata družini prijazno podjetje,

smo družini precej bolj prijazno podjetje

kot marsikatero, ki ta certifikat ima.

Imamo pa tudi veliko družabnih dogodkov,

poskrbimo, da se imamo dobro,

Na vseh naših stenah piše:

zdrava kmečka pamet,

spoštovanje, drznost (torej

ne predrznost) in pripadnost.

da so ljudje zadovoljni in mirni. To je

moj glavni cilj.

Kateri je bil do zdaj vaš največji

izziv in kaj ste se iz tega naučili?

Ko sem v M Sori prvič delal kot vodja

projektov, samega sebe še nisem dobro

poznal. Vsake stvari sem se lotil s polnim

zagonom, zajadral sem v nalogo,

četudi nisem znal plavati. Zgodilo se mi

je, da je naenkrat postalo vsega preveč;

v nekem trenutku sem bil zelo blizu izgorelosti.

Takrat sem imel že dva otroka,

slabo smo spali, vodil sem velik evropski

projekt, bila je živčna vojna. Ko nekaj

tednov zapored ne spiš in imaš v službi

gnečo, zna biti grozno. Takrat sem vedel,

da je treba nekaj spremeniti. Takrat

sva z ženo sprejela pomembne odločitve.

Šel sem ven iz M Sore, da sem bil

lahko doma in umiril življenje. Tako je

napredovalo tudi najino osebno in partnersko

življenje. Hodila sva k družinskemu

terapevtu – to je bila ena boljših

izkušenj. Vsak človek bi moral iti k psihologu,

psihoterapevtu, da sam pri sebi

razčisti stvari. Ljudje s seboj nosimo

»nahrbtnik« zaradi načina, kako so nas

starši vzgajali. Vaši starši so vas vzgajali

po svojih najboljših močeh, ni pa bil to

vedno pravi način. Ko to enkrat predelaš

in odvržeš »nahrbtnik«, je veliko lažje.

Na katere dosežke ste

najbolj ponosni?

Včasih bi na to gledal drugače. Upošteval

bi samo, kar sem sam naredil. Ko sam

nekaj narediš in to dobro narediš, si zelo

ponosen nase. Ko začneš voditi ljudi, pa

vidiš, da je bilo delo, ki je bilo odvisno

samo od tebe, veliko bolj preprosto. Ko

je treba voditi ljudi, nastanejo težave. Če

imaš na primer deset ljudi – med seboj

so si različni. Ko enkrat uspešno vodiš

ekipo in vidiš, da smo na koncu vsi zadovoljni

in da smo dosegli cilj, je to velik

dosežek. Trenutno mi največ pomeni, da

z ekipo vzdržujem odnose.

Kakšne nasvete bi dali dijakom

Srednje šole za lesarstvo, ki so

na začetku svoje poklicne poti?

Kaj vi iščete pri zaposlenih?

Povezujte se s čim več ljudmi. Če vam

bo v življenju kaj prišlo prav – in tega

vam nihče ne more vzeti – so to telefonske

številke v vaših telefonih. Pri tem

ne mislim na prijatelje na družbenih

omrežjih, ampak na ljudi, s katerimi ste

v stiku in jih lahko v kateremkoli trenutku

pokličete, ko imate problem. Jaz

nisem direktor, ker bi bil res tako dober,

177 5. 12. 2024

PODJETNIŠTVO

41

ampak mogoče zaradi tega, ker s toliko

ljudmi sodelujem, se povezujem in kadarkoli

lahko nekoga pokličem. To si zapomnite.

Ne zadržujte se ves čas doma,

pojdite ven, pojdite na potovanje, pojdite

v svet in se povezujte. To je ena stvar.

Drugo pa: naj vas ne bo strah poskusiti

kaj novega. Čim več delajte. Sam

sem tako pridobil toliko izkušenj, ki jih

drugače ne bi. Mladi ste in zdaj je čas

za to. Ko bo prišlo do vprašanja, ali bi

imeli družino ali kariero, imejte družino.

Nikoli ne bo pravi čas in nikoli ne bo

napačen čas za to. To moram poudariti.

Pred kratkim sem bil na menedžerskem

kongresu, na katerem so bili direktorji

različnih starosti. Velik delež teh direktorjev

nima ne partnerjev ne otrok, vsi

pa imajo dober avto, dobro službo, dobro

plačo, hodijo v fitnes in dobro izgledajo.

Ampak če ne bo otrok, potem tudi Slovenije

enkrat ne bo več in to bi bila res

škoda. Ker nekdo bo moral skrbeti tudi

za vašo pokojnino (smeh). V M Sori smo

včasih potrebovali veliko mizarjev, zdaj

pa v resnici specifično lesarjev ne potrebujemo

več toliko. Zato v šoli izkoristite

čas, ker vem, da imate možnosti, da pridobivate

nova znanja. Teh drugih znanj

v podjetju primanjkuje.

V podjetju M Sora smo pred kratkim

zaposlili fanta, ki je postal magister

strojništva. Bil je študent v Domelu,

potem pa se je začel ukvarjati tudi z lesarstvom

in je rekel, da bi na počitniško

Starši vzgajajo po svojih

najboljših močeh, ni pa to

vedno pravi način. Ko to

enkrat predelaš in odvržeš

»nahrbtnik«, je veliko lažje.

Ko bo prišlo do vprašanja,

ali bi imeli družino

ali kariero, imejte družino.

Nikoli ne bo pravi čas

in nikoli ne bo napačen čas za to.

delo prišel v lesarsko podjetje, v M Soro.

Pridobili smo čudovit kader za razvoj –

strojnika, ki bo v podjetje prinesel čisto

druga, nova znanja, kar je odlično. Tako

da: povezujte se in čim bolj širite svoje

znanje. Karkoli vam zdaj urejajo starši,

naj nehajo. Začnite si sami urejati stvari,

ker morate odrasti. Bog ne daj, da

vam mama ureja razgovor za službo. Če

mene pokliče mama, da bi prijavila svojega

sina, zavrnem njo in še sina.

Kako vidite M Soro čez pet, deset

let? Kakšne načrte imate, kako se

boste razvijali?

Nekje sem prebral, in s tem se zelo strinjam,

da ljudje res precenjujemo, kaj lahko

naredimo v enem letu. Podcenjujemo

pa to, kar lahko naredimo v desetih letih,

ker nimamo občutka za tako dolgoročno

prihodnost. Če si predstavljate, to je leto

2034. Vi ste trenutno stari 16–18. Ali si

predstavljate, kje boste tisti, ki ste trenutno

stari 17, čez deset let, ko boste stari

27? Morda boste imeli že tri otroke in

dobro službo, svoje podjetje, lahko pa ne

boste nikjer in boste doma pri starših. To

je zelo odvisno. Kje bo M Sora čez deset

let? Po pravici povedano, ne vem. Vem

pa, da trgi, ki so trenutno aktualni, čez

deset let ne bodo več. Imeli bomo popolnoma

druge storitve kot zdaj. Mogoče se

bomo ukvarjali z energetiko. Ravno smo

zaključili z ogromno investicijo v sončno

elektrarno. Potem je prišla priložnost, da

gremo poleg sončne elektrarne še v investicijo

baterije – hranilnik energije, kjer

se nabira električna energija, ki se pridobi

s soncem. V tem trenutku to za nas

ne pomeni nič posebnega. Ampak s temi

tremi baterijami bomo lahko čez pet let

ali pa celo prej shranjevali električno

energijo za omrežje v Sloveniji in to na

primer tržili. Tako da res ne znam povedati,

kje bo M Sora čez deset let. Vem

samo, da bo podjetje, ki bo zaposlovalo

čez 300 ljudi (trenutno nas je 285) in da

nam bo šlo dobro.

Kako sledite spremembam na trgu,

da ostajate aktualni?

Trende večinoma iščemo na sejmih.

Drugače pa v lesarski industriji narekujejo

trende arhitekti in oblikovalci. Oni

odločajo, kako bo stranka uredila svoj

dom. Tako da na koncu oni svetujejo, da

kupite pri M Sori ali pa od koga drugega.

Kot direktor moram gledati na celotno

situacijo precej širše. Sam nenehno

berem, kaj se dogaja po svetu, kam gre

svet, kako se odzivati. To, kar se trenutno

dogaja na Bližnjem vzhodu, je zelo

pomembno, ker bo lahko vplivalo na

ceno električne energije. Če se bo elektrika

še podražila, je zelo dobro premisliti,

kaj boste takrat naredili. Zelo se

trudim, da sem v službi res osem ur in

da sem popoldne z družino. Je pa res, da

je ves čas nekje v ozadju podjetje.

To se že lepo navezuje na zadnje

vprašanje: kako usklajujete delo

in osebno življenje?

Razen LinkedIna, ki ga tu pa tam uporabljam,

nimam družbenih omrežij, kar

pomeni, da si prihranim kar nekaj časa

na dan, ki bi ga porabil za nepotrebne

zadeve. Preračunajte si, koliko časa porabite

na Instagramu, Snapchatu, Tik-

Toku, pa boste videli, koliko časa ste s

tem izgubili. Razumem sicer, da je tako

trenutno vaše socialno okolje. Drugo

je, da skušam, če se le da, biti ob 15.00

doma. Kaj to zame pomeni? Živimo na

vasi, imam 15 minut do službe. Moj dan

se začne ob 5.00. Včasih s tekom, včasih

pa se usedem za računalnik in začnem

delati tisoč stvari, s katerimi nadaljujem

v službi. Včasih pa sem ob 6.00 že

v proizvodnji. Takrat se v proizvodnji

začnejo sestanki, tako da sem tudi tam

prisoten dvakrat na teden. Ko tako zgodaj

začneš delovni dan, si do 14.00 v

resnici že obrnil dan. Včasih so se nekateri

pritoževali, zakaj ne moremo imeti

sestankov ob 14.00. Predlagal sem, da

jih imamo ob 6.00 zjutraj. Njihov odgovor

je seveda bil, da to pa ne in da pri

zdravi pameti ne moreš imeti sestanka

ob 6.00. Zame ga pri zdravi pameti ne

moreš imeti ob 14.00, ker moram pobrati

svoje otroke. Gre za načelnost, koliko

si dosleden pri tem, kar si naložiš. Je

pa res, da v tem trenutku nimam aktivnosti,

ki bi močno vplivale na moj dan:

ne hodim v gostilno, ampak tečem. Tečem

lahko kadarkoli, tudi ko otroci še

spijo. In to je trenutno moje življenje.

177 5. 12. 2024

42

KMETIJSTVO

ZELIŠČNI prehranski DODATEK

za čebele KAS

Združenje za prenos znanja na podeželju je vodilni partner v evropskem projektu, ki nosi naziv KAS 82

– rastlinski prehranski dodatek za čebele. V sodelovanju s projektnimi partnerji smo razvili novo tehnologijo

za pripravo inovativnega rastlinskega prehranskega dopolnila, ki je namenjeno izboljšanju prehranske

podpore čebelam in krepitvi njihovega zdravja.

JOŽE OCEPEK, DAMIR LOVRIĆ IN PARTNERJI

ARHIV PROJEKTA

Projekt si prizadeva odgovoriti na

izzive, ki jih čebelarji in čebele

vse bolj občutijo zaradi podnebnih

sprememb, ekstremnih vremenskih

razmer in zmanjševanja naravnih

virov, ki so ključni za preživetje

čebel in uspešno opravljanje njihove

vloge v ekosistemu.

ŠIROK SPEKTER HRANIL

Za zagotavljanje optimalnega zdravja in

produktivnosti čebelje družine prehrana

ne sme biti omejena zgolj na energetsko

komponento, kot sta sladkorna raztopina

ali sirup, temveč mora nadomestiti tudi

širok spekter drugih hranil. Ta vključujejo

beljakovine, aminokisline, hormone,

encime, antioksidante, vitamine in minerale.

V procesu točenja medu in drugih

čebeljih pridelkov se namreč čez leto iz

panja odstranijo številni hranilni elementi,

ki jih čebele sicer potrebujejo za

ohranjanje močnega imunskega sistema,

pravilnega delovanja prebave in splošne

odpornosti. Prav zato je prehranski dodatek,

kot je KAS 82, ključen za celostno

podporo zdravja čebel, še posebej v zahtevnih

obdobjih, kot sta prezimovanje in

zgodnje pomladno obdobje.

Zeliščni pripravek KAS se dodaja

zimski hrani čebel in ob dražilnem

krmljenju z namenom, da izboljša odpornost

družine proti boleznim. Njegova

naravna sestava, ki temelji na izvlečkih

pelina, borovih vršičkov, česna in drugih

rastlin, pomaga preprečevati črevesne

bolezni, kot je nosema, ki v zadnjih letih

zaradi podnebnih sprememb postaja vse

pogostejša težava. Dodatek pozitivno

vpliva tudi na prebavni trakt čebel, saj

izvlečki zelišč podpirajo pravilno delovanje

prebave in zmanjšujejo tveganje

za zastrupitve prebavil. Hkrati stimulira

zgodnejšo aktivacijo čebel spomladi,

kar omogoča hitrejšo obnovo družine in

večjo pripravljenost na sezonske izzive.

ZAOSTRENE

VREMENSKE RAZMERE

Podnebne spremembe in ekstremni

vremenski pojavi vse bolj vplivajo na

kmetijstvo in čebelarstvo, kar zaostruje

razmere v celotni panogi. V zadnjem

desetletju so čebelarji v šestih letih beležili

drastično nizke donose medu, kar se

odraža tudi v zmanjšanju števila panjev

medonosnih čebel. To predstavlja velik

izziv za opraševanje kmetijskih kultur,

saj je več kot dve tretjini vseh kmetijskih

pridelkov odvisnih od opraševanja, ki ga

opravljajo čebele. Pomembnost njihove

vloge v ekosistemu in kmetijstvu je torej

neprecenljiva, zato so potrebne rešitve,

ki bi prispevale k njihovi večji odpornosti

in vzdržljivosti.

V zadnjih letih so se prebavne težave

čebel zaradi podnebnih sprememb

še poglobile. Pojavljajo se bolezni, kot

je nosema ali pa zastrupitev prebavnega

trakta, ki čebele dodatno oslabijo.

177 5. 12. 2024

KMETIJSTVO

43

Večina čebelarjev še vedno uporablja

sladkorno raztopino za zimsko in spomladansko

krmljenje. To čebele dodatno

obremeni, saj morajo disaharide iz

raztopine pretvoriti v monosaharide,

kar oslabi njihov imunski sistem. Tradicionalni

načini uporabe zelišč, kot

so izvlečki pelina in borovih vršičkov,

so že dolgo prepoznani kot koristni,

vendar se kuhane čajne mešanice iz teh

zelišč za čebelarstvo niso izkazale kot

primerne. Kuhanje namreč povzroči

denaturacijo učinkovin, ki se deloma

ali celo popolnoma uničijo.

INOVACIJA

IN VITALNOST ČEBEL

V okviru projekta smo razvili novo

tehnologijo pridobivanja učinkovin iz

zelišč, ki temelji na pripravi raztopine

zelišč v etanolu po nizkotemperaturni

metodi. Ta metoda omogoča ohranjanje

biološko aktivnih sestavin, ki so ključne

za podporo čebeljih družin. Prehranski

dodatek vključuje izvlečke pelina, borovih

vršičkov, česna, alg, kamilice, trpotca,

rmana, šetraja ter tanine, eterična

olja sivke, žajblja in materine dušice. Na

kmetiji smo v praktičnih poskusih preizkusili

pripravo prehranskega dodatka

KAS z uporabo hladne metode namakanja

zelišč v etanolu in uporabo filtra,

razvitega posebej za ta namen. Rezultati

kažejo, da je razvita tehnologija bistveno

učinkovitejša od tradicionalnih

čajnih mešanic, saj pripravek po novi

metodi ohranja več aktivnih učinkovin,

ki so ključne za podporo čebel.

Poleg izboljšanja odpornosti čebelje

družine proti boleznim so praktični poskusi

pokazali, da KAS pozitivno vpliva

na celotno dinamiko družine. Dodatek

spodbuja večjo vitalnost čebel, kar se

odraža v boljši pripravljenosti na zgodnje

sezonske izzive in večji odpornosti

na vplive okolja. Njegova uporaba predstavlja

korak naprej v prilagajanju čebelarskih

praks na izzive sodobnega časa

in omogoča nadgradnjo obstoječih praks

z naravnimi, trajnostnimi rešitvami.

Da bi ohranili ekosistemsko vlogo

čebel, je v času podnebnih sprememb in

povečanih ekstremnih vremenskih dogodkov

nujno prilagoditi prakse čebelarjenja.

Inovacije, kot je KAS 82, so ključne

za ohranjanje konkurenčnosti v panogi

in za podporo trajnostnega razvoja. Z

razvojem novih tehnologij za pripravo

prehranskih dopolnil, ki so prilagojena

specifičnim potrebam čebel, prispevamo

k dolgoročnemu ohranjanju njihove

ključne vloge v kmetijstvu in naravi.

Projekt KAS 82 – rastlinski prehranski

dodatek za čebele s svojimi prizadevanji

in inovativnim pristopom odpira nove

možnosti za trajnostno čebelarjenje v

vedno bolj zahtevnih razmerah.

Projekt »KAS 82 – rastlinski prehranski

dodatek za čebele« smo v projektnem

partnerstvu izvedli Združenje za prenos

znanja na podeželju, UL – Biotehniška

fakulteta, KGZS – ZAVOD LJ, BIC

Ljubljana, podjetja MBvision, d. o. o.,

ZPC, zeliščno posestvo Cvetka, d. o. o.,

in ALBATROS-PRO, d. o. o., ter čebelarji

in kmetije Košale, Metelko, Kerin,

Lovrić, Radej in Zemljič. Sofinancirata

ga Evropska unija iz Evropskega kmetijskega

sklada za razvoj podeželja in

Republika Slovenija v okviru Programa

razvoja podeželja 2014–2020. Organ

upravljanja, določen za izvajanje Programa

razvoja podeželja, je MKGP. Odgovarja

Združenje znanja.

OGLASNI ČLANEK

177 5. 12. 2024

44

SLEDI MOJIH POTI

IVAN SIVEC

ARHIV IVANA SIVCA

V

zadnjih desetletjih, od leta

1981 dalje, je vse prebivalce

nekdanje velike države, s

tem pa tudi mnoge Slovence,

vznemirjalo Marijino prikazovanje

v Medžugorju. Tja dol na rob Bosne in

Hercegovine vsak dan odpelje nekaj

avtobusov, pa tudi avtomobilov. Medžugorje

je veliko pridobilo pred tremi

meseci, ko je papež Frančišek razglasil,

da je treba omenjenemu kraju priznati

vsaj določene večje pozitivne sadove, če

ne gre že za resnični čudež.

177 5. 12. 2024

Kraljica miru vabi

K SPREOBRNJENJU

V nedeljo, 8. decembra, na dan brezmadežnega spočetja Device Marije, bo minilo

170 let, odkar je papež Pij IX. razglasil dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju.

Marija se je že pred tem, seveda pa tudi večkrat pozneje, na mnogih krajih prikazovala

ljudem in jim naročala stvari, ki bi morale biti še posebej za verne ljudi povsem

samoumevne, a za mnoge niso. Skoraj vsa njena sporočila se stekajo v glavno misel,

v mir, ki naj zavlada med ljudmi in na zemlji nasploh.

Romar dobi v Medžugorju

občutek, da tudi vsi domačini

verjamejo v Marijina

prikazovanja – pa ne

samo zaradi biznisa.

DOGMA O BREZMADEŽNOSTI

Dogma je po razlagi Frana trditev, načelo,

ki temelji na avtoriteti, ne pa na

znanstvenih dokazih. Rečeno drugače,

v to mora človek preprosto verjeti in se

mu ni treba ukvarjati s pomisleki. Pred

170 leti je papež Pij IX. razglasil:

»Izjavljamo, oznanjamo in določamo:

da je bila blažena Devica Marija v

prvem trenutku svojega spočetja obvarovana

vsakega madeža izvirnega

greha, in sicer po edinstveni milosti in

posebni pravici, ki ji jo je podelil vsemogočni

Bog glede na zasluženje Kristusa

Jezusa, Zveličarja človeškega rodu – to

je od Boga razodet nauk in ga morajo vsi

verniki trdno in stanovitno verovati.«

V Marijino brezmadežnost je torej

treba verjeti, precej bližje potrditvi medžugorskega

čudeža pa je letošnji dokument

– na svetlo je bil dan 28. avgusta

– z naslovom Nihil obstat. V njem med

drugim, povedano po domače, piše:

»Pozitivni sadovi Medžugorja se

kažejo predvsem kot spodbujanje zdrave

prakse verskega življenja v skladu z

izročilom Cerkve. Nekateri ljudje so v

zadnjem času povsem na novo odkrili

ali znova potrdili svojo vero v Boga.

Kip Device Marije pred

medžugorsko cerkvijo.

Zaznanih je veliko spreobrnjenj, mnogo

vrnitev k spovedi in nasploh k zakramentalnemu

občestvu, obudili so se

številni tovrstni poklici, znane so mnoge

sprave, pa tudi prenove zakonskega

in družinskega življenja.«

MEDŽUGORJE VES ČAS ŽIVI

Začelo se je 24. junija 1981 v vasi Bojakovići,

na hribu Crnica, v župniji Medžugorje,

v škofiji Mostar – Duvno; vse

to je v Bosni in Hercegovini. Marija se

je začela prikazovati šestim vidcem.

Občasno se jim še vedno prikazuje in

jim naroča, da bi ljudje krenili po poti

miru. To niso izmišljeni ljudje, temveč

imajo tudi imena in priimke ter še vedno

živijo: Jakov Čolo, Ivan Dragićević,

Marijana Dragićević, poročena Soldo,

Ivanka Ivanković, poročena Elez, Vida

Ivanković, poročena Mijatović, in Marija

Pavlović, poročena Lunetti.

Kljub nekdanjim komunističnim

oblastem, ki so hotele videnja povsem

zamolčati in tovrstni verski turizem

prepovedati, so se romanja v Medžugorje

nadaljevala. V zadnjih letih, posebno

po 28. avgustu letos, so se tudi

močno povečala. Za romarje kot upravitelji

župnije skrbijo frančiškani, v

celotno dogajanje pa so se vključili tudi

vsi krajevni in mestni možje. Na srečo

je bil prikazovanju Marije že od samega

začetka naklonjen papež Janez Pavel

II., eden najbolj karizmatičnih papežev

vseh časov, zato so odpadli tudi vsi drugi

dvomljivci.

In kako je s prikazovanji danes? V

uradnem poročilu lahko preberemo:

»Vidci imajo videnja tudi v današnjem

času. Nekatera videnja so javna,

ob prisotnosti vernikov, nekatera samo

zasebna. Vidci Marijina sporočila zapisujejo

in jih sproti objavljajo. Glavni

poudarki so spreobrnjenje, molitev, pokora,

klic k miru.«

SLEDI MOJIH POTI

45

20.000 POSTELJ

Da bi današnji človek razumel, kaj se

dogaja v Medžugorju, mora ta kraj vsekakor

obiskati. Pa čeprav se videnja

dogajajo v Bosni in Hercegovini, kjer

vladajo samosvoja pravila države, kjer

se med seboj ne morejo dogovoriti niti

prebivalci sami, kjer Daytonski sporazum

na vsakem koraku poka po šivih.

Bosansko-hercegovske težave bo morda

lahko rešila le skupna Evropa. Če bo na

tem koščku nemirne zemlje sploh kdaj

prišlo do tovrstne uresničitve. Mnogi ga

namreč imenujejo kar sod smodnika, ki

tli noč in dan …

Ko smo se z avtom odpravili v Medžugorje,

sta nas najprej presenetili carina

in cestnina, ki jo je treba plačati v

bosanskih markah. Brez težav pa se to

lahko uredi tudi z evri, vendar samo s

papirnatim denarjem. Če cestnina stane

dve marki, daš pet evrov in dobiš nazaj

štiri bosanske marke, ki jih je treba

pozneje vsekakor zapraviti, saj z njimi

nimaš kaj početi v Sloveniji.

Velika težava je na večer dobiti prosto

sobo, pa čeprav imajo na območju

Medžugorja trenutno na razpolago kar

20.000 postelj. Tako rekoč v vsaki hiši

imajo vsaj dve ali tri turistične sobe.

Pred vsako večjo zgradbo stoji avtobus,

kar da slutiti, da imajo v njej vsaj

trideset prenočišč. Treba je dodati, da

so tamkajšnji prebivalci zelo prijazni in

gostoljubni, vajeni takšnih in drugačnih

tujcev, zato vam bodo z veseljem

pomagali, če je pri katerem sosedu morda

še kaj prostega.

Presenetilo nas je tudi, da so na vsakem

koraku Marijini kipci, prav v vsaki

hiši ali hotelu pa velike nabožne slike.

Romar dobi občutek, da tudi vsi domačini

verjamejo v Marijina prikazovanja

– pa ne samo zaradi biznisa.

Na hribu, kjer se je prikazala

Mati Božja, je vedno živahno.

KRALJICA MIRU

NA VRHU HRIBA

Razpotegnjeno Medžugorje je seveda

povsem spremenilo podobo. V kraju na

novo zidajo številne motele in hotele,

veliko zasebnikov gradi nove hiše z več

apartmaji, vmes pa je opaziti tudi nekaj

zgrešenih in propadlih investicij. Vsakdo

pač ne obogati čez noč.

Gneča je že ob kipu pred cerkvijo,

prav tako pa pri sveti maši v njej. Pri

tem je opaziti neskončno število tujcev,

tudi Japoncev in Kitajcev. Kar mrgoli pa

Italijanov, Špancev, Poljakov, Čehov in

Slovakov. Že v zgodnjih jutranjih urah

pa začnejo ob urejenih stojnicah z Marijinimi

spominki prodajati tudi takšen in

drugačen kič kar po njivah in travnikih

ob poti na hrib Marijinega prikazovanja.

Najgloblji vtis na romarja naredi

seveda hrib, kjer se je Devica Marija

večkrat prikazala vidcem in kjer jim še

danes pošilja sporočila, kot je bilo prvo

s 26. junija 1981:

»Mir, mir, mir in samo mir. Mir mora

zavladati med človekom in Bogom in

med ljudmi nasploh!«

Celotno Medžugorje je prepredeno

z bolj ali manj okusnimi spominki.

Na hrib prikazovanj se že

v zgodnjih jutranjih urah po

debelem zlizanem kamenju

valijo množice romarjev,

ki molijo rožni venec,

prepevajo nabožne pesmi

ali se samo tiho pogovarjajo

o Marijinih čudežih.

Božja mati je od vsega začetka naprej

Kraljica miru. Koliko so to upoštevali

Hrvatje, Srbi in Muslimani, pa povedo

dogodki ob razpadu Jugoslavije. Še

zdaj je ob cesti videti na stotine pogorelih

ali obstreljenih hiš brez streh, pa

čeprav so bile morda postavljene prav v

času prvih Marijinih prikazovanj.

Na hrib prikazovanj se že v zgodnjih

jutranjih urah po debelem zlizanem

kamenju valijo množice romarjev, ki

molijo rožni venec, prepevajo nabožne

pesmi ali se samo tiho pogovarjajo o

Marijinih čudežih. Vmes tu in tam kakega

invalida nesejo na nosilih, kajti gre

za pravo – sicer široko – planinsko pot,

ki je ob dežju zaradi spolzkosti terena

dokaj nevarna. A kdor pride do vrha,

povsem drugače razume medžugorsko

dogajanje kot tisti v dolini.

Ob mnogih Marijinih sporočilih in

ob tako vdanem čaščenju romarjev pa

je skoraj nemogoče razumeti, da je na

svetu trenutno več kot petdeset vojaških

žarišč in da divjata celo v bližini

Medžugorja dve veliki vojni. OZN in

vladarji držav pa nimajo nobene moči

ustaviti tako kruta dejanja. O, človek,

kakšna zver si!

177 5. 12. 2024

46

SLOVENIJA V SVETU

SLOVENEC sem!

Slovenci smo bili v zgodovini večkrat podrejeni in tudi begunci. Vedno pa smo našli novo pot,

novo upanje in smo zmogli obstati, čeprav v manjšem številu in manjšem prostoru.

DAMIJAN AHLIN

TOMO STRLE/CITRUS

Teoretično Slovenci izhajamo iz

Slovenetov, torej iz Venetov, ki

so ustvarili in razširili prvo pomembno

evropsko kulturo ter

svoj jezik posredovali vsem slovansko

govorečim narodom, zase pa so obdržali

izvirno ime Sloven-e-ci. Naše dežele so

naseljene že od predzgodovinske dobe.

Ali smo ponosni na to? Ali bi se danes

upali izreči kot Ivan Cankar: »Jaz,

bratje, pa vem za domovino in mi vsi

jo slutimo.«

SLOVANI – SLOVENCI

Slovani naj bi se izoblikovali nekje v

prvem stoletju pred Kristusovim štetjem

v okolici današnje Rusije, Belorusije

in Ukrajine. Od teh smo najbolj

zahodni v Evropi – poleg Čehov, seveda.

Živeli smo pod Kelti, kot provinca Rima;

v tem času smo se tudi prilagajali zahodni

kulturi in civilizaciji. Nastali so

Brižinski spomeniki, ki veljajo za najstarejše

slovansko besedilo, napisano v

latinici (972–1039). Kmalu po letu 1000

smo bili razdeljeni med nemško, ogrsko

in beneško cesarstvo v okviru Svetega

rimskega cesarstva. Takrat sta nas povezovala

le pogovorni jezik in kultura.

V tem obdobju so nastala številna

današnja slovenska mesta. Nato smo

bili pod Habsburžani, doživeli smo turške

vpade, kmečke upore in reformacijo.

Primož Trubar je ob koncu leta 1550

v gotici objavil prvi slovenski knjigi Catechismus

in Abecedarium, Jurij Dalmatin

je prevedel celotno Sveto pismo

in ga objavil leta 1584. S to objavo smo

Slovenci postali 16. narod na svetu s

svojim Svetim pismom.

Prestali smo tudi reformacijo in modernizem.

Baron Janez Vajkard Valvasor

je leta 1689 predstavil svetu Kranjsko

oz. današnjo osrednjo Slovenijo z

delom Slava vojvodine Kranjske, ki je

kljub pomanjkljivostim že oznanjala

moderne raziskovalne metode, predvsem

pa je pisana z ljubeznijo do domovine.

Velja za edinstven vir.

Šolanje je bilo do tedaj le cerkvena

in neobvezna dejavnost. Za posameznike

v slovenskem, sicer pa v nemškem

177 5. 12. 2024

Beseda Slovenija je bila

prvič zapisana leta 1810.

jeziku. Le tu in tam se je poučevalo v

italijanščini. Marija Terezija je leta 1774

uveljavila osnovnošolski zakon za obvezno

šolanje otrok od šestega do dvanajstega

leta starosti.

Naš naravni simbol – Triglav – je

doživel prve vzpone leta 1778. Pobudnik

prvega je bil baron Žiga Sigismund Zois.

Vzpon na Triglav še danes velja za eno

prvih državljanskih dolžnosti vsakega

pravega Slovenca.

Leta 1797 je Valentin Vodnik izdal

prvi slovenski tednik, leta 1811 pa prvo

Vzpon na Triglav še danes velja za

eno prvih državljanskih dolžnosti

vsakega pravega Slovenca.

slovensko slovnico. Leta 1805 je bil uveljavljen

nov zakon za šolstvo, Politična

šolska ustava. Poudarjal je vzgojno vlogo

verouka in ponovno uvedel cerkveno

nadzorstvo. Uvajal je ponavljalne nedeljske

šole za tiste, ki so bili prestari za

obvezno šolanje.

Nato smo živeli pod francosko oblastjo.

Obdobje francoskih Ilirskih provinc

je vplivalo na razvoj slovenskega

šolstva v letih 1809–1813. Francozi so

na Slovenskem uvedli enotno osnovno

šolo, tudi gimnazije. Iz zapiskov lahko

razberemo, da je bila beseda Slovenija

prvič zapisana leta 1810.

FRANCOZI ALI NEMCI

Takrat sta obstajala dva glavna miselna

tokova: krog višjega sloja Slovencev,

ki je podpiral avstrijsko oblast, in krog

SLOVENIJA V SVETU

47

liberalnih Slovencev, ki je bil za Napoleona

oziroma proti Avstrijcem. Po

koncu Ilirskih provinc so po skoraj tisočletnem

premoru vsi Slovenci živeli

pod istim vladarjem, in to 50 let. V letih

1816–1817 je vladala splošna lakota. Na

kulturnem področju pa v tem času izstopata

Matija Čop in France Prešeren,

ki sta izvedla ključni kulturni prelom z

izjemno izobrazbo in vrhunskim kulturnim

talentom.

POMLAD NARODOV ALI

ZEDINJENA SLOVENIJA

Revolucija od leta 1848 najprej ni bila

videti kot družbeni preobrat. Narodno

vprašanje prve dni ni prišlo do izraza,

ker niso bili dovolj složni. Slovenci takrat

niso razvili svojega socialnega programa

in so se strinjali z vsemi zahtevami.

Spet so šli na dvoje, eni za reformo in

drugi proti njej. Ob razglasitvi lastnega

državnega programa je končno pomagala

namera po preureditvi cesarstva,

ki naj bi obsegala tudi odpravo dežel.

Vsi Slovenci naj bi se združili v eno veliko

upravno enoto Slovenijo.

Iz takratnih zapisov razberemo:

»Želimo le to, kar imajo drugi narodi;

radi bi živeli po slovensko, tako kot

živijo Nemci po nemško, Italijani po

italijansko …«

Politično in sociološko

gledano nikdar nismo

bili svobodni, dokler

nismo bili složni.

Johann Jaritz/Wikipedia

Knežji kamen - na njem je v srednjem veku

potekal del umeščanja za karantanske kneze

in pozneje koroške vojvode. Knežji kamen je

upodobljen na slovenskem evrskem kovancu

za 2 centa.

Junakom ni umrl ponos, ampak pogum.

Ljubili so zemljo, prostor, kjer so

živeli. Bili so domoljubi. Ta ljubezen je

»naravna šola«, prihaja iz domačega

kroga, tako kot vera.

Slovensko narodno gibanje se je kar

dobro končalo. Slovenci so bili opredeljeni

kot narod, slovenski jezik se je

poučeval tudi v gimnazijah, izdajali so

enotne učne knjige. Revolucija v letih

1848–1849 je pomenila enega največjih

družbenih in političnih prelomov v slovenski

zgodovini. Pokazala je, kako je

pomembno, da smo složni. Malo nas je,

zato se moramo sami zavzemati za svoje

politične in narodne cilje. To je tisti

pravi intelektualni boj – brez orožja …

Od leta 1850 do leta 1853 je Josipina

Urbančič Turnograjska (velja za prvo

pisateljico, pesnico, skladateljico, narodnozavedno

in svobodoljubno Slovenko)

večkrat pisala Lovru Tomanu

ter izkazala modrost in odločnost, ljubezen

do naroda, domovine in jezika:

željo po slovenstvu.

Leta 1868 je bil sprejet zakon, s katerim

so šole ločili od cerkvenega nadzora,

torej so vse šole postale državne.

Leto kasneje pa so uvedli obvezno

osemletno osnovno šolo.

Takih oseb, kakor je bila Josipina,

ni bilo ravno veliko. Začela se je doba

narodne zavesti. Leta 1870 je takratni

poslanec Lovro Toman, ki je ljubil

slovenski narod, dosegel, da smo Slovenci

avgusta tistega leta dobili nekaj

dodatnih jezikovnih pravic. Zaslužen

je za oblikovanje 19. člena znane decembrske

ustave, ki je vsakemu narodu

v Avstro-Ogrski dajala pravice do varovanja

in razvijanja narodnosti ter uporabe

jezika v šoli, na uradih in v javnem

življenju. Največja težava Slovencev je

»Želimo le to, kar imajo

drugi narodi; radi bi živeli

po slovensko, tako kot živijo

Nemci po nemško, Italijani

po italijansko …«

bila, da nismo znali oblikovati svoje narodne

zavesti.

Mnogi so spoštovali in ljubili slovenski

jezik, podpirali slovensko pisano

besedo, časopise in knjige, a se niso

dovolj zanimali za uporabo slovenskega

jezika v javnosti. Takratna nemška kultura

je bila močnejša in bolj elitna. Tako

se je izrazil tudi Anton Aleksander Auersperg

- Anastasius Grün: »Naj se blagozveneči,

lepi deželni jezik kultivira,

razvija, bogati, oblikuje, naj dobi pravice

v šoli, cerkvi in uradu, naj dobi krila

za višji vzlet v idealni svet, toda pustite

poleg njega veljati tudi nemščino v njenem

pomenu, v njeni veliki vlogi, v njenem

namenu za to deželo.«

Z velikim trudom je leta 1851 škof Anton

Martin Slomšek ustanovil Mohorjevo

društvo, da bi Slovenec preko pisane

besede dostopal do znanih avtorjev. Delo

je bilo tako dobro, da je skoraj vsaka hiša

imela svojo zasebno knjižnico.

Takrat smo bili razdeljeni na Kranjce,

Slovence in Jugoslovane. Pogoj za

združeno Slovenijo je bila ukinitev starih

dežel ali kronovin. To ni bilo enostavno.

Mnogi izobraženci, zlasti tisti,

ki so gimnazijo obiskovali pred letom

1850, niso znali dovolj dobro slovensko.

Mlajši pa so slovenski jezik že imeli kot

predmet v srednji šoli.

SLOVENIJA, SLOVENŠČINA

IN SLOVENEC

Uspelo nam je pridobiti svoj jezik, svoje

prepoznavno ime: Slovenija, Slovenec.

To velja za prvi velik korak. Šege

in navade ter narečja smo ohranili iz

roda v rod. Ali je to nas oz. naš narod

res razlikovalo od drugih? Dejstvo je,

da ni bilo skupnega vzdušja narodne

zavesti ali pripadnosti.

Zadnje desetletje pod Habsburžani

je bilo vse težje, čeprav je parlamentarna

monarhija Slovencem dala

možnost, da so se aktivno vključevali

v politiko. V mestih je bilo več javnega

življenja, na podeželju pa je bila prisotna

vse bolj ostra ekonomska kriza.

To je vplivalo tudi na narodno zavest.

177 5. 12. 2024

48

SLOVENIJA V SVETU

Složnost je nujna za

uspeh v vsaki skupni

dejavnosti, od najbolj

enostavne do najbolj

zahtevne, in to na

vseh področjih.

Če se ozremo nazaj, ni bilo

svobode ne pod avstro-ogrsko

monarhijo, ne pod Kraljevino

Slovencev, Hrvatov in Srbov,

ne pod Jugoslavijo.

Leta 1867 smo bili Slovenci znova

razdeljeni na troje; spadali smo pod tri

različne vladarje, politično pa smo bili

razdeljeni med konservativce in liberalce.

Bila so leta splošnih sprememb.

Naraščalo je število časopisov, izhajale

so različne kulturne revije, v ospredje

so prihajali tudi drugi poklici. Kaj pa

narodno vprašanje?

Avstro-ogrska monarhija je prišla

do tako nizke stopnje, da so države

članice okoli leta 1870 izseljevanje videle

kot edino možnost za ekonomsko

pomoč državljanom. Že takrat smo Slovenci

romali po svetu.

Te generacije slovenskih izseljencev

so dobile pomembno vlogo za slovensko

prihodnost. Zlasti tisti v Severni Ameriki

so se vključili v tamkajšnje politično

življenje. Nekateri so finančno pomagali

tudi pri obnovi cerkva in drugih javnih

potrebah na slovenskem območju.

Zelo pomembna je bila uvedba neposrednih

volitev v dunajski parlament

leta 1873. S tem je bil narejen prvi korak

k demokratizaciji političnega življenja,

ki pa je zahtevala boljšo politično organizacijo.

A bili smo razdeljeni in duh po

združeni Sloveniji je bil oddaljen.

Leto 1891 smo Slovenci zadnjič

enotno nastopili na volitvah. Po prvi

svetovni vojni svetu ni sploh ni vedel,

kaj je Slovenija. Nismo imeli nekega

ambicioznega političnega programa, s

katerim bi kot narod iskali svojo pot.

Takratni narod ni vedel, ali bi ostal

pod Habsburžani ali bi se podal v jugoslovanstvo,

kamor smo bili v londonskem

paktu prodani.

Takrat je Ivan Cankar znal razložiti

»jugoslovanstvo«: »Po krvi smo si bratje,

po jeziku vsi bratranci, po kulturi, ki

je sad večstoletne razdeljene vzgoje, pa

smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je

tuj naš gorenjski kmet tirolskemu ali pa

goriški viničar furlanskemu.«

Kasneje je omenil: »Jaz, bratje, pa

vem za domovino in mi vsi jo slutimo.«

MAJNIŠKA DEKLARACIJA

Bili smo v Jugoslovanskem odboru, s

Hrvati smo sanjali o skupni samostojni

državi, sestavili Jugoslovanski klub

v dunajskem parlamentu in prebrali

majniško deklaracijo. Razglasila se je

združitev ozemlja južnih Slovanov, del

monarhije. S skupnimi močmi nam je

uspelo razglasiti državo Slovencev, Hrvatov

in Srbov. Toda le za mesec dni.

Potem smo zopet izgubili in postali del

Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev

(kar jih je ostalo). Bil je plebiscit na Koroškem;

med Avstrijo in Jugoslavijo je

večina izbrala Avstrijo. Velik del Slovenije

je že spadal pod Italijo in večina teh

Slovencev je zopet šla po svetu za kruhom.

Tako rekoč drugi ekonomski val.

Zakaj smo to dopustili? Ali res ni

bilo druge možnosti? Je morda lažje, da

nas drugi nadzorujejo, kot da sami poskrbimo

za svoje? V knjižni analizi Albina

Prepeluha Problemi malega naroda

(1918) lahko razberemo sledeči citat,

ki sicer ni izpod njegovega peresa:

»Narodi morajo sami izdelati magno

karto svoje svobode, oprto na njihove

lastne ideje, na njih zgodovino, tradicije

in stremljenja glede bodočnosti« (Balfour

v angleškem parlamentu julija 1917).

Naslednje obdobje je zaradi prelite

bratske krvi popolnoma zasenčilo zgodovino

Slovenije: druga svetovna vojna

in čas tik po njej. Težko je biti objektiven

in kratkobeseden, bom pa odločen.

Izgubili smo. Izgubili svobodo in slovenstvo

zaradi tujih, zunanjih vplivov.

Izgubili smo zemljo, narodno zavest in

bratski odnos. Seveda ne popolnoma

vsega, ampak v veliki meri.

Politično in sociološko gledano nikdar

nismo bili svobodni, dokler nismo

bili složni. Ne enoumni ali istomisleči,

temveč v demokratičnem smislu: složni.

Če se ozremo nazaj, ni bilo svobode

ne pod avstro-ogrsko monarhijo, ne

pod Kraljevino Slovencev, Hrvatov in

Srbov, ne pod Jugoslavijo.

Obdobje po drugi svetovni vojni, ko

je komunistična partija prevzela oblast v

Jugoslaviji, je domovino zapustilo okrog

20.000 Slovencev. Po nekaj letih bivanja

v begunskih taboriščih v Italiji in na Koroškem

so se naselili po Evropi, v Avstraliji,

ZDA, Kanadi in Argentini. Začenjali

so novo življenje na tujih tleh. Podrejeni,

a svobodni. Povsod so si ustanovili

organizacije, ki so jih povezovale in jim

pomagale ohranjati vero in slovenstvo.

SLOVENIJA V SVETU

Po svetu se je bilo treba naučiti tujega

jezika, pridobiti službo in streho, vse

na novo. Slovenski izobraženci, ki so

se v tistih letih (1947–1949) naselili v

Argentini, so se prav tako kot vsi po

Steber odločitve

za samostojnost je bila

slovenska kultura

in ne politika.

177 5. 12. 2024

SLOVENIJA V SVETU

49

Damijan Ahlin je Slovenec, ki je rojen v

Argentini in tam živi. Pričujoči prispevek

je predstavil na 6. mednarodni konferenci

Vzgoja za ljubezen do domovine

in države: Narodni ponos v globaliziranem

svetu (2024; Cerknica, Društvo

katoliških pedagogov Slovenije).

svetu, ki so še vedno čutili in ljubili

slovenstvo, poleg skrbi in dela za preživetje

v prostem času posvetili nadaljnjemu

kulturnemu ustvarjanju. Kljub

oddaljenosti od domovine so pisali,

peli in igrali v slovenščini.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja

je svet spoznal, da socializem ni

uspešen niti v političnem niti v gospodarskem

smislu. V takratnih razmerah,

ko je socializem izgubljal legitimnost,

so delovale nove družbene in politične

elite. Čutilo se je splošno nezadovoljstvo

in zaznati je bilo enoten klic

po demokraciji in samostojnosti. Novo

upanje. Nove sanje.

Zanimivo, steber odločitve za samostojnost

je bila slovenska kultura in ne

politika. Vprašanje je, koliko je bilo resnične

narodne zavesti. Koliko ljubezni

do zemlje in pripadnosti? Kako močan

je bil čut do slovenstva?

Vsa ta leta smo iz zamejstva in

zdomstva spremljali dogodke ter narodnozavedno

gledali na to dogajanje. Tudi

mi smo si zaželeli uresničenje teh sanj.

POD SVOBODNIM SONCEM

Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja

je bilo slišati več o težavah v gospodarskem

sistemu kot kaj drugega.

Duhovni izraz zdomskega kulturnega

delovanja se je takrat iskril v neštetih

fasetah. Ena izmed njih je tudi revija

Meddobje, kjer je pisalo:

»Naš čas nosi znake neznanske naglice.

Pogosto se poraja občutek, da

vsak hip moreš izgubiti tok dogajanja.

Konkurenca postavi ob kraj nesposobneže,

človek mora biti dovolj glasen, da

se sliši družba. In vendar nas zgodovina

Edini pogoji za uspeh

in zmago so složnost,

sočutje, bratstvo,

skupno delo

in enotnost.

uči, da enodnevna gesla niso vir kulturnega

ustvarjanja, da je konformizem

njegova smrt. Tudi v slovenskem svetu,

tako v domovini kot zunaj, je mnogo

pozivov na to. Bodočnost slovenstva

pa ni utopija in poslanstvo slovenskih

skupnosti po svetu še ni končano.«

PO ŽILAH ŠE VEDNO TEČE

SLOVENSKA KRI

Šteje se novo tisočletje, novi izzivi. Veliko

sinov slovenstva je bilo že pokopanih

na tujih tleh.

V meni se še vedno pretaka slovenska

kri. Verjamem, da tudi pri tebi.

Še mnogo zavednih nas je po svetu, ne

le doma.

Bili so drugi časi, drugačna obdobja,

druge okoliščine, vendar nikoli ni bilo

lahko. Toda kot narod smo znali ohraniti

pripadnost, slovenstvo.

Pred leti še ni bilo možnosti hitrega

dostopa do širnega sveta, zato smo ostajali

zaprti vase. Tako smo tudi ohranili

narodno zavest.

Kaj pa danes? Danes smo lahko vsi

povezani, kar do neke mere pomeni,

da smo v krogu brezmejnega širnega

sveta. Kako naj majhen narod ohrani

svojo identiteto, kulturo, jezik, navade

v današnjem svetu? Pri odgovoru na to

mi pomaga pregled zgodovine. Če sam

dobro vem, kdo sem in od kod prihajam,

bom lahko to posredoval tudi drugim

ter s tem obogatil sebe in druge. Če

Še mnogo zavednih

nas je po svetu, ne le doma.

postanem dovolj narodnozaveden, bo

država prepoznana in priznana tudi na

zunaj, prav tako njeni državljani.

Ne postanemo narodnozavedni kar

čez noč. Malo nas je in kot narod danes

nimamo dovolj močnega jezika, pretežno

se po svetu uporabljajo drugi jeziki.

Je pa priznan in se ga učijo tudi tujci. V

splošni javnosti moramo biti ponosni

in uporabljati slovenski jezik tam, kjer

le moremo, zlasti na ozemlju domovine.

Bistvena je tudi vloga šole in medijev.

Ko bomo razumeli, da ima vsak izmed

nas to poslanstvo, in bomo dovolj

ponosni, bodo tudi drugi tako sprejeli

nas in nas priznali ter spoštovali.

Človek se ne rodi narodnozaveden;

to mora gojiti od zibeli doma in

odraščati v tem smislu, da mu bo ta

biser postal pravi trdni temelj njegove

lastne identitete, ki bo pripomogel k

narodnemu ponosu.

LUČ UPANJA

Vse napisano nas lahko še naprej navdušuje.

Ni potrebnih težkih temeljev, le

slovenstvo je treba čutiti in gojiti. Edini

pogoji za uspeh in zmago so složnost, sočutje,

bratstvo, skupno delo in enotnost.

To velja ne samo za Republiko Slovenijo,

pač pa za vsakega Slovenca v

Sloveniji, zamejstvu ali po svetu. Za

vsako organizacijo, ustanovo, društvo

ali podjetje. Složnost je nujna za uspeh

v vsaki skupni dejavnosti, od najbolj

enostavne do najbolj zahtevne, in to na

vseh področjih.

Dovolite, da citiram besede enega

naših žal že pokojnih članov, ki je preroško

opisal to, kar imamo danes:

»Prvi pogoj za obstoj in razvoj narodne

države Slovenije mora biti, da

smo strukturno čvrst in enoten narod.

To se pravi do kraja in polno povezati

vse stranice našega narodnega organizma

v resnični službi narodnemu

cilju, učvrstiti vez med posamezniki

in avtoriteto v dejavnosti posebnih

socialnih smeri, ohraniti vselej prvenstvo

skupne blaginje in zagotoviti

solidarnost stare in mlade generacije«

(France Dolinar, Špital, 1948).

177 5. 12. 2024

50 ODTIS PRETEKLOSTI

Vse cesarjeve LJUBEZNI

Na Mircah v Ajdovščini so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja našli dno steklenice z nenavadnim

okrasom. Na reliefni podobi z grškim napisom je podoba kodrolasega mladeniča s poudarjeno čutnimi

ustnicami – gre za Antinoosa, ljubljenca cesarja Hadrijana.

DDR. VERENA PERKO

Hubelj se je v rimski dobi imenoval

Mrzla reka ali Fluvio Frigido.

V zgodovino se je trajno

zapisal z bitko med cesarjem

Teodozijem in Evgenijem leta 394, ki je

odločila o nadaljnji usodi Evrope. Toda

postaja na prehodu čez deroči Hubelj na

državni cesti iz Italije v Panonijo je stala

že dobra štiri stoletja prej. V času cesarja

Avgusta, pred dobrimi dva tisoč leti, pa

je dobila še dodaten pomen. Zgrajen je

bil zahteven odsek ceste čez Hrušico, ki

je za cel dan skrajšal pot iz Akvileje do

Emone čez Razdrto.

Od ajdovske zgodnjerimske cestne

postaje na Mirju ni veliko ostalo, saj je

v Ajdovščini v četrtem stoletju zrasla

še danes vidna mogočna trdnjava, imenovana

Kastra. Številna arheološka izkopavanja

pa so z drobnimi najdbami

razkrila, kako je ob cestni postaji teklo

življenje. Popotnikom so poleg strehe

nad glavo nudili tudi večerjo, konjem in

Na mestu, kjer je utonil

Antinoos, je cesar Hadrijan

ustanovil mesto Antinoopolis,

v počastitev spomina

so priredili slovesne

športne igre.

volom pa hlev in krmo. V rimski dobi so

obcestne postaje nudile poleg tehnične

službe za vozove in veterinarske pomoči

tudi nadomestno vprežno žival, bodisi

vole za težke tovore ali pa hitrejše konje

za kurirsko in poštno službo. V bližini je

Ajdovščina – risba podobe z dna steklenice

(risba: K. Brešan, Goriški muzej Kromberk); kip

Antinoosa, ki ga hranijo v pariškem Louvru.

bilo tudi kopališče za od naporne rajže

izmučene in umazane popotnike.

Po svoje so cestne postaje v rimski

dobi bolje skrbele za goste kot sodobna

avtocestna počivališča, ki ponujajo le

gorivo in prigrizek. Orožniki in kontrolorji

so skrbeli za varnost potnikov in

državnih pošiljk, medtem ko današnje

Darsove službe skrbijo le še za zasnežena

cestišča in prekrškarje brez vinjet.

LJUBLJENEC

CESARJA HADRIJANA

Na Mircah v Ajdovščini, na prostoru

zgodnjerimske obcestne postaje Fluvio

Frigido, so v 90. letih prejšnjega stoletja

arheološka izkopavanja prinesla na

dan tudi dno steklenice z nenavadnim

okrasom. Na reliefni podobi z grškim

napisom je podoba kodrolasega mladeniča

s poudarjeno čutnimi ustnicami.

Napis na robu podobe se je le delno

Brešan, Goriški muzej Kromberk

Wikimedia

177 5. 12. 2024

ODTIS PRETEKLOSTI

51

ohranil, toda grške črke Aντίνοο… povsem

jasno izdajajo, da gre za Antinoosa,

ljubljenca cesarja Hadrijana.

V čednega in nadarjenega mladeniča

iz Bitinije v današnji Turčiji se je na

enem od svojih brezštevilnih popotovanj

zagledal sam cesar Hadrijan (vladal

117–134 po Kr.). Cesar, ki je slovel

kot izobražen in moder državnik ter

sposoben arhitekt, je zaradi navdušenja

nad grško kulturo že v mladosti dobil

vzdevek »mali Grk«. Nič čudnega, da je

po starem grškem vzoru mladega Antinoosa

vzel na svoj dvor v Italiji in mu

nudil najboljše učitelje.

Toda fant je na veliko zgražanje

dvorjanov kmalu postal nepogrešljiv

član cesarjevega spremstva na mnogih

Hadrijanovih potovanjih po rimskem

imperiju. Spremljal ga je tudi pri

skrivnostnem obredju elevzinskih misterijev

v Atenah in bil prisoten na cesarskem

lovu v severnoafriški Mavretaniji,

ko je Hadrijan uplenil leva. No,

vsaj tako trdijo tedanji mediji, ki so bili

bolj po meri cesarskih cenzorskih škarij

… Leta 130 se je cesarjev intimni spremljevalec

kajpada udeležil tudi sijajne

cesarske regate po Nilu, kjer je v nikoli

pojasnjenih okoliščinah utonil. Morda

je postal žrtev dvornih spletk. Kaj mogoče

pa je lepi mladenič storil samomor,

da bi po tedanjem prepričanju preostanek

svojega življenja »daroval« cesarju.

Slednje ni tako neverjetno, saj je mladenič

dosegel starost, ko se je intima med

mladcem in zrelim moškim praviloma

morala končati.

Cesar, tako so pisali dobro obveščeni

viri, je za svojim izbrancem jokal kot

»ženskica«, zaradi česar se mu je posmehoval

ves dvor. Hadrijan je ljubemu

Antinoosu dodelil božanske časti in v

njegov spomin naročil v cesarskih delavnicah

na tisoče kamnitih podob ter

z njimi okrasil vsa rimska mesta. Na

mestu, kjer je utonil, je ustanovil mesto

Antinoopolis, v počastitev spomina so

priredili slovesne športne igre.

SHUTTERSTOCK

Arhiv Goriškega muzeja Kromberk

Odlomki dna steklenice

s podobo kodrolasega

Antinoosa

DIŠAVNO OLJE

Dragocena najdba iz Ajdovščine je bilo

nekoč dno v kalupu izdelane stekleničke.

Podoba kodrolasega mladeniča z vabljivimi

ustnicami je veren posnetek kipov,

s katerimi je cesar po mladeničevi

smrti preplavil cesarstvo. Antinoosovo

ime, zapisano v grščini, morda kaže na

to, da je steklenička prišla v naše kraje

kot embalaža za dišavno olje iz grško

govorečega Vzhoda. Ni neverjetno, da je

bila skupaj z vsebino izdelana v okolici

egiptovskega Antinoopolisa, kjer se je

tako nesrečno končalo življenje cesarjevega

ljubljenca. Kaj mogoče je, da so

si tovrstna parfumska ali masažna olja

privoščili petični občudovalci učene cesarske

glave, »utopljene« v čutne užitke

po starogrških manirah.

Izobraženi cesar Hadrijan, poet in

filozofski »mali Grk«, je ostal vir navdiha

vse do današnjih dni. Slavna belgijsko-francoska

pisateljica Marguerite

Yourcenar se mu je leta 1951 poklonila

z izjemnim zgodovinskim romanom

Spomini cesarja Hadrijana. K delu je

pristopila študiozno in podobno kot cesar

križemkražem prepotovala celotno

nekdanje rimsko cesarstvo. Preverila je

vse pisne vire, preučila vse spomenike

in kraje spomina. Žal je prekmalu umrla,

da bi poznala podobo lepega mladeniča,

odkrito v Ajdovščini, kjer je nekoč

tekla pomembna cesta med cesarsko

Akvilejo in Emono, zadnjim mestecem

v Italiji. Ni pa prepozno za nas, da bi

se iz svoje preteklosti vendarle naučili,

da so še mnogo hujše stvari, kot so

uradno nepovabljene spremljevalke

na cesarjevih diplomatskih poteh …

Ajdovščina z ostanki

poznorimske trdnjave Kastre.

Izobraženi cesar Hadrijan,

poet in filozofski »mali Grk«,

je ostal vir navdiha vse

do današnjih dni.

177 5. 12. 2024

52

ODTIS PRETEKLOSTI

ALOJZIJ ŠUŠTAR: svetovljansko

življenje, domoljubna duša

Eden od očetov slovenske samostojnosti, pokojni nadškof Alojzij Šuštar, je primer vrlin

slovenskega duha delavnosti in dobre volje.

PETER ŠPANOVIČ

Rodil se je 14. novembra 1920

v malem zaselku Grmada, ki

je danes del župnije Trebnje.

Prvi od desetih otrok Alojzija

in Marije Šuštar se je že kot mlad

fant v šoli izkazal za odličnega učenca,

zato so ga poslali na nadaljnje šolanje

v Škofove zavode (današnja Škofijska

klasična gimnazija v Šentvidu). O njem

je njegov prefekt – vzgojitelj – Janez

177 5. 12. 2024

»To je fant blagega značaja,

pri katerem so dokaj

harmonično razvite

vse duhovne sile:

um, srce in volja.«

Alojzij Šuštar (1920–2007)

Zaradi svojega

zavzemanja za mir,

dialog in dobre

medčloveške odnose

je bil spoštovan

v cerkvenih in

sekularnih krogih.

Arhiv Družine

Jenko dejal: »To je fant blagega značaja,

pri katerem so dokaj harmonično

razvite vse duhovne sile: um, srce in

volja.« Poleg tega je pohvalil njegovo

delavnost in pozornost do drugih ter

menil, da je najboljši fant na šoli.

Njegovo nadarjenost je prepoznal

tedanji škof Gregorij Rožman, ki ga

je leta 1941 po enem letu bogoslovja v

Ljubljani poslal na študij v Rim. Mladi

Alojzij Šuštar ni mogel predvideti, da se

je v resnici poslovil za dlje, kot je mislil:

»Poslovili smo se za šest let, čeprav jih je

preteklo štiriindvajset, preden sem spet

prišel domov.« Kot večina Slovencev, ki

študirajo v Rimu, se je nastanil v kolegiju

Germanik, kjer je našel pomembno

podporo za življenje v večnem mestu.

Ob svojem prihodu je bil njegov edini

tuji jezik latinščina, vendar se je kmalu

naučil vseh glavnih jezikov. Verjetno je

ravno svetovljanska skupnost Rima veliko

pripomogla k oblikovanju njegove

veščosti v dialogu in sklepanju zvez.

Alojzij Šuštar se je spet izkazal za

odličnega študenta: leta 1943 je končal

filozofijo, 1949 pa teologijo. Leta

1946 je bil posvečen in pel svojo prvo

sveto mašo, pri kateri njegova družina

ni mogla biti prisotna zaradi novih domačih

razmer.

ŠVICA KOT DRUGI DOM

Njegov študij v Rimu je terjal svojo

ceno, saj je Šuštar hudo zbolel na pljučih.

Njegovi dobrotniki so ga poslali

na zdravljenje v Davos (Švica). Švica

je postala njegov drugi dom, kjer se je

leta 1949 tudi stalno naselil. Tam je

veliko študiral in opravljal pomembne

poklice: bil je kaplan v St. Moritzu,

profesor na liceju, v semenišču profesor

moralne teologije, za katero je bil

eden največjih strokovnjakov, rektor

bogoslovne visoke šole itd.

Ena izmed najbolj pomembnih vlog,

ki jih je opravljal, je vloga tajnika Sveta

evropskih škofovskih konferenc, ki jo je

prevzel leta 1971. Kot tajnik je pomagal

ODTIS PRETEKLOSTI

53

ustanoviti razne urade, komisije, vodil

je zborovanja in vzdrževal stike med

evropskimi škofi. Pomagal je ustanoviti

skupni verski časopis za nemško Švico

(Schweizer Kirchenzeitung). Bil je tudi

član komisije za obnovo kazenskega

zakonika v Švici. Svoj čas je posvetil

tudi intelektualnemu raziskovanju. Veliko

je pisal na temo moralne teologije

in bil član uglednih raziskovalnih in

znanstvenih združenj. V Švici je pognal

globoke korenine in ustvaril pomembne

vezi, ki so mu kasneje pomagale pri

boju za slovensko samostojnost.

MOČNA IN ŽIVA VERA

Leta 1976 je pridobil jugoslovanski potni

list in se je že naslednje leto vrnil

v domovino. Ob vrnitvi ga je nadškof

Jožef Pogačnik imenoval za stolnega

kanonika. Tri leta je bil tudi izredni

birmovalec in se tako srečal z mnogimi

težavami nadškofije. Stanje kristjanov

v domovini ga je toplo presenetilo,

saj se je kot birmovalec srečeval z živo

vero, ki je preživela kljub politiki vladajočega

režima.

»Ko sem spoznaval razmere v Sloveniji

in jih primerjal s položajem v

V Švici je pognal globoke

korenine in ustvaril

pomembne vezi, ki so mu

kasneje pomagale pri boju za

slovensko samostojnost.

katoliska-cerkev.si

Nadškof Alojzij Šuštar je

pomagal ponovno ustanoviti

Zavod svetega Stanislava in tam

preživel zadnja leta življenja.

zahodnih deželah, sem bil stanja v Sloveniji

zelo vesel,« je povedal. »Bilo je toliko

znamenj močne in žive vere in trdne

zvestobe, ko so verni ljudje vzdržali pritiske

in ostali zvesti Bogu in Cerkvi ter

povezanosti z vesoljno Cerkvijo. Ravno

ta je bilo v tistih letih, kot so mi vedno

znova pripovedovali in kot sem tudi sam

doživljal, izrednega pomena.«

Postal je gostujoči profesor moralne

teologije na Teološki fakulteti v Ljubljani

in pomagal pri komisiji za koordinacijo

verskega tiska. Z zavzetostjo je pomagal

tudi pri pripravah na sinodo.

Leta 1977 je nadškof Jožef Pogačnik

dopolnil 75 let in po koncilskih priporočilih

zaprosil za upokojitev. Papež Pavel

VI. ga je prosil, naj vodi škofijo do imenovanja

naslednika. Po predlogu nadškofa

Jožefa Pogačnika je bil za njegovega

naslednika imenovan Alojzij Šuštar

in posvečen 13. aprila 1980. Pri svečanem

dogodku so bili prisotni njegova

85-letna mati, brat in tri sestre. Njegovo

geslo je bilo »Božjo voljo spolnjevati«, v

grbu pa je bil zlat pšenični klas, od katerega

so padala zrna v odprto zemljo. Za

svoje glavno načelo si je izbral delovanje

za miroljubno prihodnost slovenskega

naroda. Kot metropolit in predsednik

Slovenske škofovske konference se je

trudil za male spremembe, ki bi prispevale

k bolj odprti slovenski družbi.

»Dokler ima slovenski

narod v svoji sredi take

osebnosti, ne bo propadel.«

»BOŽJO VOLJO SPOLNJEVATI«

Ena izmed takšnih sprememb je njegova

božična poslanica, ki jo je prebral

preko radia leta 1986. To je bila prva

takšna poslanica po drugi svetovni vojni.

Trudil se je za ponovno evangelizacijo,

vzgojo otrok, prebujanje vernikov

in podporo dejavnosti laikov v Cerkvi.

Leta 1990 je vodil simboličen pokop

žrtev bratomorne vojne v okviru svojega

prizadevanja za narodno spravo. Pri

spravnem slavju 8. julija je nadškof Šuštar

dejal: »Mir vsem rajnim, odpuščanje

vsem, pripravljenost za spravo med

živimi in iskrena želja, da bi se nikdar

več ne ponovilo to, česar smo se spominjali

v Kočevskem rogu.«

Referendum za samostojnost in

neodvisnost je močno podprl. V času

bojev je pošiljal svojim stikom v tujini

telegrame s prošnjo za podporo slovenske

države. Po njegovih prizadevanjih je

Slovenijo priznal Vatikan, njemu pa so

sledile še druge evropske države.

MIR, DIALOG IN DOBRI

MEDČLOVEŠKI ODNOSI

Vrh njegovega zavzemanja za slovensko

prepoznavnost je bil obisk papeža

Janeza Pavla II. leta 1996, in sicer na

papežev rojstni dan, kar še danes ostaja

pomemben del slovenskega kolektivnega

spomina.

Ko je dopolnil 75 let, je zaprosil

za upokojitev. Leta 1997 ga je nasledil

nadškof Franc Rode. Po upokojitvi se

je umaknil v Zavod svetega Stanislava,

ki ga je pomagal ponovno ustanoviti, in

še vedno veliko maševal, molil ter obiskoval

domove starejših in bolnih. Imel

je knjižico, kamor je zapisoval imena

vseh, ki so ga prosili za njegovo duhovno

podporo. Rožni venec in Sveto pismo

sta bila njegova stalna sopotnika vse do

njegove smrti 29. junija 2007.

Zaradi svojega zavzemanja za mir,

dialog in dobre medčloveške odnose je

bil spoštovan v cerkvenih in sekularnih

krogih. Za svoje prizadevanje za

slovensko državo je prejel tudi najvišje

odlikovanje Republike Slovenije; zasluženo

ga štejemo za enega izmed očetov

slovenske samostojnosti.

»Dokler ima slovenski narod v svoji

sredi take osebnosti, ne bo propadel,« je

leta 1990 v knjigi Prehojena pot zapisal tedanji

beograjski nadškof Franc Perko.

177 5. 12. 2024

54

VZGOJA

Če nismo bili deležni

primernega dotika, ga težko

posredujemo naprej.

DOTIK kot TEMELJ

človeške povezanosti

Dotik je eden najosnovnejših in najpomembnejših načinov človeške povezanosti, a ga pogosto jemljemo

za samoumevnega. Dotik je prvo čutilo, ki se razvije v zarodku, hkrati je osnova za naše dojemanje sveta

in ljudi okoli nas. V življenju deluje kot sredstvo komunikacije, tolažbe, zdravljenja in povezovanja.

ŠPELA POTOČNIK

SHUTTERSTOCK

Raziskave kažejo, da 20 sekund

dolg objem zniža raven stresnih

hormonov in izboljša občutek

zaupanja. Pa vendar, kako pogosto

se vprašamo, kakšno vlogo ima

dotik v našem vsakdanjem življenju …

»Dotaknila se me je njena obzirnost.«

»Tole pa ne bo šlo gladko.«

»Dovolj je bilo robatih besed.«

»To je kosmata laž.«

»Vedno ve, kako me zbosti.«

DOTIK SKOZI

LASTNO IZKUŠNJO

Nekaj časa je že od tega, ko sem začasno

izgubila vonj in okus, pa sem še naprej

jedla, ker so moji možgani imeli idejo,

da je čokoladni puding dober.

»Mami, a ni škoda, da ti to ješ, ko ne

moreš uživati v tem. Škoda, raje pusti

za nas …«

Izguba vonja je posledično prinesla

le manj okusno slaščico. Vprašanje

177 5. 12. 2024

izgube dotika pa odpira globlje dileme:

Kako bi se pomirili v času stresa ali

kako bi brez dotika vzgajala otroke, izkazovala

ljubezen in bližino ter postavila

meje?

Kdo nas je naučil, kako se dotikati?

Ali vemo, kako in kdaj se dotakniti

svojih bližnjih? Kaj pomenijo ti dotiki

za odnose in kako oblikujejo naše razumevanje

samega sebe?

Ste že kdaj občutili moč dotika na

sebi? Že s tem, ko položimo roke na

prsni koš, trebuh ali glavo, pomagamo

vzpostaviti povezavo med telesom

in umom. Nežen in spoštljiv dotik nas

lahko prizemlji in sprosti, še posebej v

trenutkih, ko nimamo na voljo varnega

dotika druge osebe.

DOTIK KOT DRUŽBENI GRADNIK

Dotik ni zgolj telesni stik med dvema

telesoma; ima globok družbeni okvir,

saj omogoča krepitev vezi med partnerji,

starši in otroki, sorodniki, sodelavci

in skupnostmi, vendar ga družbeni in

kulturni tabuji v zahodnih kulturah

pogosto omejujejo.

V šolah, na primer, so dotiki med

učitelji in učenci skoraj popolnoma prepovedani

zaradi strahu pred zlorabami.

Podobno se trenerji izogibajo objemom

ali spodbudnemu trepljanju po ramenih.

Odsotnost dotika lahko dolgoročno

vodi v zmanjšanje in osiromašenje

čustvenih ter družbenih vezi.

Raziskave kažejo, da ima dotik neverjetne

pozitivne učinke. Masaža,

nežen objem ali preprost dotik lahko

znižajo stresne hormone, povečajo občutek

zaupanja in izboljšajo odnose.

Na primer: natakarji, ki se stranke med

pogovorom nežno dotaknejo, pogosteje

prejmejo višjo napitnino. Zdravniki, ki

se dotaknejo svojih bolnikov, so ocenjeni

kot bolj empatični in sočutni, bolniki

pa hitreje okrevajo.

VZGOJA

55

PSIHOLOŠKI IN BIOLOŠKI

VPLIVI DOTIKA

Koža je naš največji organ in služi kot

meja med notranjim in zunanjim svetom.

Preko nje čutimo toploto, bolečino,

pritisk in nežnost. Živčni končiči v

koži prenašajo signale v možgane, kjer

se ti interpretirajo glede na kontekst in

pretekle izkušnje. Naši možgani dotik

obdelujejo glede na trenutno situacijo.

Dotik ljubljene osebe v trenutku

miru na primer sproži občutke sreče in

varnosti. Enak dotik po prepiru pa lahko

povzroči nelagodje ali celo jezo. Dotik

torej nikoli ni izoliran – vedno vključuje

tudi čustveni in družbeni kontekst.

POSLEDICE

POMANJKANJA DOTIKA

Pomanjkanje dotika ima lahko uničujoče

posledice, zlasti v otroštvu. Raziskave

o otrocih iz romunskih sirotišnic so

pokazale, da otroci, ki niso deležni ljubečega

dotika, pogosto zaostajajo v razvoju,

imajo slabši imunski sistem, več

težav z navezanostjo in višje tveganje

za duševne bolezni.

V slovenskem prostoru ni redka praksa

uspavanja otroka po metodi »spi, dete

spi«, ko se otroka uspava na način, da se

ga pusti, da joka – brez tolažbe in fizične

bližine. Modrost za takim dejanjem naj bi

bila, da se otrok ne razvadi, temveč vzgoji

v samostojno osebo. Čeprav omenjena

metoda obljublja hitro rešitev, je zdaj z

raziskavami dokazano, da so otroci, ki

Kako bi brez dotika vzgajala

otroke, izkazovala ljubezen

in bližino ter postavila meje?

so bili v otroštvu pogosto prepuščeni

samim sebi, bolj nagnjeni k tesnobnosti,

razdražljivosti in drugim čustvenovedenjskim

težavam v kasnejših letih.

DOTIK V RAZLIČNIH KULTURAH

Kultura močno vpliva na naš odnos

do dotika. Raziskave so pokazale, da

se pari v Portoriku dotaknejo tudi do

180-krat na uro, v Franciji 110-krat, na

Floridi dvakrat, v Londonu pa sploh ne.

Takšne razlike odražajo, kako družbene

norme oblikujejo naše vedenje in razumevanje

dotika.

V nekaterih kulturah je dotik pogost

način izražanja naklonjenosti in spoštovanja,

medtem ko je v drugih bolj strogo

omejen. V zahodnih kulturah so na dotik

vezani številni tabuji, ki izvirajo iz

religioznih ali družbenih predsodkov.

Dotikanje nasprotnega spola, prijateljev

istega spola ali celo samega sebe je pogosto

stigmatizirano in nezaželeno.

Te norme izhajajo iz globokih družbenih

strahov, ki dotik pogosto povezujejo

z nečim seksualnim, čeprav je dotik

pravzaprav širok in osnovni način čustvene

povezanosti, ki ni nujno povezan

s seksualnostjo. Izvori teh tabujev

so lahko kulturni, zgodovinski, pa tudi

psihološki, saj strah pred dotikom izhaja

iz miselnosti, da dotik lahko privede

do neželenih posledic. Toda v resnici

dotik kot obliko podpore, tolažbe in

izraza skrbi pogosto zaznavamo kot nekaj

povsem nevtralnega in koristnega

za naše čustveno in telesno zdravje.

SEKSUALNI

IN TERAPEVTSKI DOTIK

Seksualni dotik je pogosto osrednji element

intimnih odnosov, vendar zahteva

ustrezen čustveni kontekst. Brez

tega je lahko tudi najbolj nežen dotik

neprimeren ali celo neprijeten. Podobno

ima terapevtski

dotik močan vpliv na

zdravje in počutje.

Pri nekaterih oblikah

terapije, kot so

somatske terapije, plesna

terapija in masaža,

se dotik uporablja za

sproščanje telesnih

in čustvenih napetosti.

Dotik je orodje za

vzpostavljanje zaupanja

in celostnega zdravljenja,

vendar zahteva

spoštovanje meja in soglasje

klienta.

Nežen objem ali preprost

dotik lahko znižata stresne

hormone, povečata občutek

zaupanja in izboljšata odnose.

SMERNICE

ZA UPORABO DOTIKA

Dotik je več kot zgolj fizična izkušnja –

je temeljni del naše človeške izkušnje,

ki sega onkraj telesne interakcije in

ima čustveno, psihološko in družbeno

razsežnost. V svetu, kjer postajamo vse

bolj povezani preko tehnologije, se pogosto

zdi, da smo neposreden človeški

stik potisnili v ozadje. Kljub temu ostaja

dotik ključni gradnik naših odnosov in

čustvenega zdravja.

Zavedanje o pomembnosti dotika nas

spodbuja, da ga začnemo bolj ceniti in

dejavno vnašati v svoje življenje. Ob tem

pa moramo prisluhniti potrebam drugih,

prepoznati, kdaj in kako preko dotika ponuditi

tolažbo, podporo ali priznanje.

Pozorni moramo biti na meje, saj je

spoštovanje le-teh ključno za ustvarjanje

zdravih in varnih odnosov. Dotik, ki

je spoštljiv in podprt s soglasjem, ni le

terapevtski, ampak tudi izjemno krepilen

za odnose, ki temeljijo na zaupanju

in povezanosti.

Dotik ni nujno povezan s seksualnostjo.

Preko dotika na zdrav in naraven

način izražamo čustveno povezanost,

ki prispeva k našemu fizičnemu in

psihološkemu blagostanju. Dotik je lahko

potrditev naše človeškosti in medsebojne

skrbi, ne pa zgolj intimna gesta.

Naša naloga – kot posameznikov in

kot družbe – je, da ustvarimo okolje, v

katerem dotik ni tabu, temveč sprejeta

oblika izkazovanja sočutja, ljubezni in

spoštovanja. To vključuje tako čustveno

ozaveščanje o tem, kako pomembno je

fizično povezovanje z drugimi, kot tudi

izobraževanje o tem, kako se spoštljivo

in z občutkom dotikati, da bi ohranili

zdrave meje in odnose. Povezovanje preko

dotika, bodisi v družinskem krogu,

na delovnem mestu ali v vsakdanjih srečanjih,

lahko prispeva k večji harmoniji

in razumevanju v družbi.

Vir: Linden, J. David (2016):

Dotik – znanost dlani, srca in uma.

Ljubljana: UMco.

177 5. 12. 2024

56

VZGOJA

MATEJA PERŠOLJA

OSEBNI ARHIV

»Staršem si ne upam

povedati OCENE«

Ano sem začela poučevati v osmem razredu. Do tedaj z matematiko ni imela

dobrih izkušenj. Ob nezadostnih in zadostnih ocenah se pri tem predmetu ni počutila

uspešno. Nezaupanje vase je izražala ob vsaki aktivnosti. Redko se je sama lotila

reševanja nalog. Največkrat je skrbno, počasi in urejeno prepisala s table tudi tisto,

česar ni bilo treba prepisati.

Ko s table ni bilo kaj prepisati, je

prepisovala od sošolke. Lahko bi

rekli, da je vse ure delala s ciljem

prepisovanja namesto doseganja

matematičnih ciljev, npr. poznavanja

množic števil in računanja. Ni si zaupala

glede matematičnega znanja, zato je tudi

ob dokazih o znanju pogosto pogledovala

k sošolki. V takih primerih presedem sošolke,

da učenec in učiteljica lažje opazita

napredek v znanju in učinek učenja.

S pripravo rednih dokazov o znanju

in merjenjem učinka učenja (ob začetku

in koncu ure) je postopoma pridobila

zaupanje vase, saj je opazila, da

napreduje. Učenje med uro je imelo pri

Ani učinek. Odzvala se je tudi povabilu

na jutranje govorilne ure, kjer sva se

posvetili odpravljanju nerazumevanja,

treningu ter krepitvi samozaupanja pri

doseganju matematičnih ciljev. Ana je

počasi napredovala v znanju in samozaupanju.

Po petih dokazih o znanju,

ko je točno vedela, kaj že zna in kaj se

Risbo je narisala nekdanja avtoričina učenka.

177 5. 12. 2024

Ko otroku ponudimo še druge

oblike povratnih informacij,

znanje postane vrednota.

mora še naučiti, je na ustnem zagovoru

dosegla dobro oceno.

ANINA STISKA

Polletno pisno ocenjevanje je Ana pisala

negativno in planila v jok. Po kratkem

pogovoru med uro mi je zaupala, da jo

je strah mami povedati za oceno. Rekla

je, da ne poznam njene mami in ne vem,

kako jezna bo nanjo, zato jo je strah iti

domov. Dogovorili sva se, da ostane po

uri in se bova pogovorili o možnostih,

kako bi mamo seznanila z oceno.

Ana je ostala. Najprej sem jo prosila,

da z menoj podeli izkušnje, ki jih je imela

z mamo v podobnih situacijah. Lahko

sem razumela njeno skrb in stisko. Nato

sem jo vprašala, zakaj misli, da se njena

mama ob negativnih ocenah tako vede.

Ni prepoznala, da ji mama želi dobro in

je v skrbeh zanjo. Kot mama in učiteljica

sem verjela, da njena mama ni hudobna

in hčerki želi najboljše. Verjela sem, da

bo razumela hčerko, ki je v stiski. Ani

sem predstavila svoj pogled na njeno

mamo in jo prosila, da mi pove, kako bi

pristopila do nje in ji sporočila novico

ter kakšno bi bilo njeno počutje ob tem.

Ana je še vedno vztrajala, da mami ne

bo povedala za oceno in da jo bo čim

prej popravila. Pustila sem ji izbiro, da

se sama odloči. Konec koncev ima ona

več izkušenj s svojo mamo in bo zmogla

najbolje presoditi.

Z Ano sva pogledali, kako bi želela,

da se njena mama odzove ob negativni

oceni. Ana mi je zaupala, da si želi,

da mama ostane mirna, razume njeno

stisko in ji pomaga pri učenju. Ano sem

prosila, da mami da priložnost in verjame,

da se bo tokrat drugače odzvala.

Sporočila sem ji: ne glede na to, kaj bo

naredila, ko pride domov, bo to najboljša

odločitev. Prosila sem jo, da mi naslednji

dan sporoči, kako se je odločila.

Ana me je že naslednje jutro čakala

pred učilnico in mi veselo sporočila, da

je mami povedala novico in bila presenečena

nad njenim odzivom. Mama je

ni obsojala, ni se jezila, temveč je prepoznala

hčerino stisko. Ani sem čestitala

za pogum in zaupanje. Z mamo sta

ustvarili novo priložnost za medsebojno

razumevanje in podporo.

OCENE, ZNANJE IN VREDNOTE

Cilj učiteljev in staršev je napredek v

znanju in otrokovo zadovoljstvo. Otroci

si ustvarijo stres in strah pred ocenjevanjem

ob tem, ko jih starši sprašujemo:

Koliko si pisal? Koliko točk si imel?

Kakšno je bilo povprečje? Koliko je pisal

sošolec ... S tem jim sporočamo, kaj je

za nas vredno – v tem primeru ocena.

Tako vrednota postajajo ocene in ne

znanje. Namesto omenjenih vprašanj

o ocenah lahko otroka sprašujemo po

znanju: Kateri cilj si danes dosegel?

Kako veš, da dosegaš cilj? Katero povratno

informacijo si dobil in kako si

jo uporabil? Katero napako si naredil in

kaj si se iz nje naučil?

Učitelj lahko povratne informacije v

obliki ocen zamenja z merili ali kriteriji

uspešnosti in z nasveti za izboljšanje

znanja. Še boljše je, da učence nauči samopresoje

in samoevalvacije. Ko v razredu

zmanjšamo omenjanje ocenjevanja

(to bo za oceno, to bo v testu) in otroku

ponudimo še druge oblike povratnih informacij,

znanje postane vrednota. Otroci

ne sprašujejo, ali je nekaj za oceno,

in se bolj sproti učijo. Preverjeno v dvajsetletnem

delu z najstniki.

Priporočilo

P. DR. ANDRAŽ

ARKO

AMAZON.IT

FILMSKO LETO SVETNIKOV

MARIJA, hči svojega Sina

Praznovanje Marijinega brezmadežnega spočetja (ob spočetju je bila obvarovana

izvirnega greha) se je v Cerkvi izoblikovalo postopoma, od osmega stoletja dalje.

Papež Klemen XI. je leta 1708 praznik uvedel za vso Cerkev, papež Pij IX. pa je leta

1854 to razglasil za versko resnico. Praznik Brezmadežne obhajamo 8. decembra.

57

Pripoved se začne z malce nenavadnim

prikazom Jezusove

smrti na križu, nato pa se vrne

v Marijino otroštvo, ko jo starši

v templju izročijo duhovnikom v vzgojo

kot Bogu posvečeno. Ko odraste, ji duhovniki

izmed kandidatov izberejo za

moža Jožefa, saj mu je čudežno vzcvetela

palica. Po zaroki Jožef za eno leto

Marijo izroči v varstvo sorodnikom.

S tem ko je na začetek filma postavljen

dogodek odrešenja – Jezusova

smrt na križu – želi režiser poudariti,

da je Jezus glavni junak, vendar pa

Marija ostaja osrednja oseba v pripovedi.

Njen lik je prikazan na podlagi

evangelijev, apokrifnih spisov in

ljudskega izročila. Nekateri dogodki

sledijo Jakobovemu protoevangeliju:

Joahim in Ana triletno Marijo izročita

v tempeljsko vzgojo; za moža ji izberejo

Jožefa, saj vzcveti njegova popotna

palica; oznanjenje se zgodi na dveh

lokacijah – pri potoku in na domu;

Herod v templju ubije velikega duhovnika

Zaharija, Elizabeta in dojenček

Janez pa se skupaj s Sveto družino

zatečeta v votlino, iz česar se proti

koncu razvije nenavadno kompleksen

odnos med obema ženskama zaradi

usode njunih sinov.

Iz Tomaževega evangelija o Jezusovem

otroštvu je dobesedno prenesena

šokantna Jožefova zaušnica Jezusu.

Zaradi črpanja iz apokrifov zgodba

mestoma učinkuje nekonvencionalno

in nenavadno, če ne kar bizarno.

V kompleksni in nekoliko razvlečeni

pripovedi izvrstna Yael Abecassis s

sijočim obrazom, sposobnim izraziti

strogost in nedolžnost hkrati, izriše

podobo Matere Božje, Device, Brezmadežne,

Srednice in Matere Cerkve. Pri

tem človeškost likov ni ločena od občutka

svetosti, saj Jožef spoštuje Marijino

čistost in zavestno sprejema njeno

voljo, ki jo dojema tudi kot Božjo, a ne

skriva svojih težav pri razumevanju.

Zelo človeško je tudi Marijino čudenje,

ko se sprašuje: »Za čigavega sina ljubeče

skrbim? Se Bog res skriva v tem

otroku?« Skozi radosti in skrbi, srečo

in trpljenje svojega Sina Marija raste in

zori v duhovnem spoznanju kot hči svojega

Sina, postaja tudi njegova učenka,

prepoznava Božjo voljo in ji sledi.

O FILMU:

• naslov: Marija, hči svojega Sina

(Maria, figlia del suo Figlio)

• čas trajanja: 143 minut

• država in leto: Italija, 2000

• režija: Fabrizio Costa

• igralska zasedba:

Yael Abecassis, Nancho Novo,

Nicholas Rogers

ZANIMIVOSTI:

To je zadnji film, ki ga je tedaj osemdesetletni

producent Goffredo Lombardo

posnel za najstarejšo italijansko

filmsko družbo Titanus, ki jo je

podedoval po očetu Gustavu.

OCENA PRIMERNOSTI:

PG-13 – zaradi nekaterih prizorov

nasilja naj si otroci ogledajo film v

spremstvu staršev ali skrbnikov.

DOSTOPNOST:

Maria, figlia del suo figlio - Film

completo (youtube.com)

177 5. 12. 2024

58

ADVENTNA ZGODBA

MIHA BOGATAJ IN JURIJ BARIČ

PROSTOFER:

»Delamo z dobro VOLJO

in nasmehom«

Gosta prve v ciklu adventnih zgodb sta Miha Bogataj, pobudnik projekta Prostofer, in Jurij Barič, voznik.

Zgodba projekta Prostofer se je začela pred petimi leti. Prostofer je namenjen prevozom tistih,

ki sami ne zmorejo voziti avta.

VIDA PETROVČIČ

JAKA KRENKER/DOMOVINA

177 5. 12. 2024

Intervju ADVENTNA ZGODBA 59

Gre za brezplačne prevoze

za tiste, ki nimajo svojcev,

ne vozijo sami, nimajo

lastnega vozila ali pa so

morda težje gibalno sposobni.

Kaj je prostofer?

Miha Bogataj: Beseda prostofer je skovanka

iz 'prostovoljni šofer'. Gre za brezplačne

prevoze za tiste, ki nimajo svojcev, ne

vozijo sami, nimajo lastnega vozila ali pa

so morda težje gibalno sposobni.

Kako ste prišli do te zamisli?

Miha Bogataj: Ideja je nastala pred petimi

leti. V našem podjetju delamo za

Zvezo društev upokojencev Slovenije.

Gre za informacijski del največjega

projekta Starejši za starejše, v katerega

je vključenih 270 slovenskih društev.

Njihovih 3.000 prostovoljcev obiskuje

približno 240.000 upokojencev na

domu. Največji potrebi po pomoči sta

druženje in prevozi. Projekt Prostofer

pokriva potrebo po prevozih. Začeli

smo nagovarjati občine, da zagotovijo

vozilo, mi pa poskrbimo za vso logistiko

– koordinacijo med vsemi prevozi, obveščanje

voznikov in uporabnikov.

Koliko voznikov imate

po celi Sloveniji?

Miha Bogataj: Trenutno vozimo že v

108 slovenskih občinah, kar je več kot

polovica Slovenije. Od tega imamo šest

mestnih občin in več kot 1.200 prostovoljnih

voznikov, ki so lani opravili nekaj

več kot 40.000 prevozov. Mislim, da

bo v letu 2024 ta številka še večja.

Eden od voznikov je gospod Jurij

Barič. Kako dolgo že vozite?

Jurij Barič: Vozim, odkar se je začelo.

Zbralo se je sedem prostovoljcev. Imeli

smo sestanek, se seznanili z vozilom in

začeli voziti.

Ali so vsa vozila Prostoferja

v Sloveniji električna?

Miha Bogataj: Ne. Na začetku smo dali

prednost električnim vozilom. Imamo

več kot 60 takih vozil. So pa električna

vozila prijazna, ni treba skrbeti za gorivo,

ker je na občini polnilnica. Voznik

vozilo parkira, ga priklopi in vozilo je

vsakokrat polno za naslednjega voznika,

tako da sistem sam teče. Ne potrebujemo

nekih bencinskih črpalk in pa

nekoga, ki bi skrbel za to, da bo rezervoar

vsakokrat napolnjen. Stremimo k

temu, da je vozilo vsaj petvratno, da je

sedišče nekoliko višje, da starostniki

lažje vstopajo in izstopajo iz vozila.

Imate tudi bencinska vozila?

Miha Bogataj: Seveda. Sploh v občinah,

ki so v bolj goratih predelih. Že občina

Ig, na primer, ki pokriva Kurešček, je

taka. V takih okoljih imamo vozilo na

štirikolesni pogon, da lahko tudi pozimi

pridemo do najbolj oddaljenih ljudi.

In kdo to plača?

Miha Bogataj: Vozilo in gorivo vedno

zagotovi občina, ki se vključi v projekt

Prostofer.

Gospod Jurij Barič, vi ste prostovoljec.

Rekli ste, da vozite od vsega

začetka. Kam vozite?

Jurij Barič: S svojim avtom pridem do

občine, se presedem v drugi avto in

grem do stranke, s katero se zmenimo.

Peljem jo v trgovino, včasih na pokopališče,

do zdravnika na razne preiskave,

do zobozdravnika, v dom za starejše in

potem domov.

Jih tudi počakate?

Jurij Barič: Ja, če je eden. Če pa so dva,

trije ali štirje, potem je to težje, ker so

ljudje različni.

Rekli ste, da so ljudje različni.

Se tudi pogovarjate z njimi?

Jurij Barič: Tako je. »Sto ljudi, sto čudi,«

bi rekel. Pogovarjam se, tolažim, kolikor

pač lahko. Vsem se mudi. Rekel bi, da so

časi lepi, le ljudje preveč komplicirajo.

Vsi se bojijo umreti in tako naprej.

Ali je več žensk ali moških?

Jurij Barič: Zelo malo je moških, mogoče

deset ali 15 odstotkov.

Naštejte nam nekaj svojih vodil.

Miha Bogataj: Prvo vodilo je pomoč

ljudem, ki so dejansko pomoči potrebni.

Seveda je tukaj treba uporabiti neko

sito, da nas ne izkoriščajo.

Kakšno je to sito?

Miha Bogataj: Ko nekdo, ki ima svoje

vozilo, pokliče prostoferja, da ga pelje

v Ljubljano, ker je parkiranje v parkirni

hiši štiri evre na uro – to je izkoriščanje.

Ko voznik pride na dom in vidi, da je vozilo

doma, morda tudi svojci, ki bi lahko

to osebo peljali. Takrat prevoza ne

Trenutno vozimo že

v 108 slovenskih občinah,

kar je več kot polovica

Slovenije. Imamo več kot

1.200 prostovoljnih voznikov,

ki so lani opravili nekaj več

kot 40.000 prevozov.

zavrnemo, voznik pa osebi med potjo

razloži, komu je prostofer namenjen, in

o primeru obvesti klicni center. Ko taka

oseba ponovno pokliče, ji razložimo,

naj te prevoze opravijo sami oziroma

svojci, ko pa bo potreba, bomo z veseljem

priskočili na pomoč. Težava nastane,

ko bi morda nekdo drug res potreboval

prevoz, mi pa smo peljali nekoga, ki

ni bil upravičen do njega.

Gospod Barič, se vam je to že

zgodilo? Ste prišli nekam, pa je bil

avto na dvorišču?

Jurij Barič: Oh, to je bilo velikokrat.

Kaj vam pomeni to, da vozite kot

voznik Prostoferja?

Jurij Barič: Želja pomagati ljudem, kolikor

pač lahko. Ljudje so pa »vse sorte«.

Žal dandanašnji vsi verjamejo samo v

denar, v hitenje in tako naprej. Časa ne

znamo ceniti. Premalo je sodelovanja,

premalo ljubezni, vsi samo hitijo. To je

tista žalost.

Obstaja tudi zavod Zlata mreža, ki

ima status nevladne organizacije.

Kaj je to?

Miha Bogataj: Zlata mreža je zavod, ki ga

vodiva s sodelavko Viktorijo Muha. Zavod

Zlata mreža je ustanovitelj projekta

Prostofer, imamo pa še drugo dejavnost,

to so Zlati kotički. Po Sloveniji jih je sedem.

Tam se dogajajo različne dejavnosti,

ki so za upokojence brezplačne.

Kaj pa počnete v teh Zlatih kotičkih?

Miha Bogataj: Naše vodilo je bilo, da

nekdo z odhodom v pokoj ne izgubi vseh

svojih znanj. Tam igrajo šah, imajo pevske

zbore, celo svetovanje pravnikov,

ki so šli v pokoj in so zdaj pripravljeni

brezplačno svetovati upokojencem v kakšnih

pravdnih zadevah. Predvsem pa

imajo rokodelske delavnice. Zadnjič smo

v Medvodah delali copatke in jih podarili

otroški kliniki. Mislim, da so naredili

177 5. 12. 2024

60

ADVENTNA ZGODBA

100.000 copatkov. Vse, kar tam naredijo,

podarimo v humanitarne namene.

Kje pa imate te kotičke?

Miha Bogataj: V Kopru, Novi Gorici,

Medvodah, Žalcu, Velenju, na Ptuju in

v Grosuplju.

Ne pa v Ljubljani.

Miha Bogataj: Ne, v Ljubljani tudi

Prostoferja žal ni.

Kako pa to?

Miha Bogataj: Zelo bi si želeli biti v Ljubljani.

Naredili smo tudi načrt, kako

pokriti tristo in več tisoč prebivalcev.

Potrebovali bi 16 vozil za 16 četrtnih

skupnosti. Vendar je bil odgovor s strani

mestne občine, da je za upokojence

v Ljubljani dobro poskrbljeno. Vendar

pa mi predsedniki krajevnih skupnosti

povedo, da je storitev Prostofer tako

edinstvena, ker je to storitev od vrat do

vrat. Voznik uporabnika pobere, ga pelje

v bolnišnico, ga počaka, pripelje nazaj,

ga spremlja. V Ljubljani pa je težko priti

na avtobus, ki v nekatere predele pride le

nekajkrat na dan.

Dobite kaj državnega denarja?

Miha Bogataj: Gre za humanitarno storitev,

ki jo z veseljem opravljamo. Tudi

jaz in nosilka Viktorija to delo opravljava

kot prostovoljca.

Brezplačna številka je 080 10 10.

Velja za celo Slovenijo?

Miha Bogataj: Ja. Velja za celo Slovenijo,

vsak delovni dan, tj. od ponedeljka

do petka, od 8. do 18. ure.

Ta klicni center vodite vi?

Miha Bogataj: V klicnem centru je zaposlenih

nekaj deklet. Razvili smo zelo

dober program, ki določa, kateri voznik

bo odpeljal stranko. Ko voznik v

mesecu opravi prevoz, ga program razporedi

na zadnje mesto in operaterju

najprej posreduje tiste, ki v tistem mesecu

še niso vozili. Gre za to, da ne bi

nikogar preobremenili.

Gospod Barič, koliko prevozov

na mesec opravite?

S svojim avtom pridem do

občine, se presedem v drugi

avto in grem do stranke,

s katero se zmenimo.

177 5. 12. 2024

Jurij Barič: Tri zagotovo.

Kakšna je pa razdalja, ki jo

opravite takrat?

Jurij Barič: Odvisno, lahko od 10 do

20 kilometrov, pa tudi od 150 do 300

kilometrov.

Gospod Bogataj, kako ste pridobili

vse te voznike?

Miha Bogataj: To je morda najtežji del,

ko na novo pridemo v neko občino in

postavljamo projekt Prostofer. Vozniki

so srce Prostoferja; če nimaš voznikov,

tudi ne moreš imeti tega projekta.

Voznike nagovorimo skupaj z občino.

Najprej v lokalnem časopisu občine, potem

se obrnemo na društva upokojencev,

na AMD ali ZŠAM in druga društva.

Najpogosteje se odzovejo bivši vozniki

avtobusov, kamionov in podobno.

Prevozi so razdeljeni v tri prioritetne

sklope. Zdravstvena oskrba je na

prvem mestu (zdravnik, zdravnik specialist,

zdravstveni dom, lekarna). V

drugem sklopu so vse ustanove javnega

značaja (občina, upravna enota, banka,

pošta, center za socialno delo). V tretjem

sklopu pa so trgovina, pokopališče,

obisk svojca v domu upokojencev. Z

nami se ne da iti v gledališče ali v kino,

ker imamo premalo vozil.

Koliko vnaprej pa morajo ljudje

rezervirati svojo vožnjo?

Miha Bogataj: Vsaj tri dni; tako ima naš

klicni center možnost poiskati voznika

prostovoljca, pa tudi več je možnosti za

optimizacijo – da združimo prevoze.

Ali ste močna konkurenca

taksistom?

Miha Bogataj: Ne, nikakor. Večina naših

ljudi bi si taksi težje privoščila. Govorimo

o socialno šibkejših in o prejemnikih

socialne pomoči.

V Ljubljani Prostoferja žal ni.

Naredili smo načrt, vendar

je bil odgovor s strani mestne

občine, da je za upokojence v

Ljubljani dobro poskrbljeno.

Za konec nam povejte, kako dolgo

boste to delo še opravljali.

Jurij Barič: Najlepše je delati z veseljem

in dobro voljo; dokler se ne bodo

časi spremenili na lepše oziroma dokler

bom pač lahko.

Gospod Bogataj, kakšne so pa vaše

želje in cilji za prihodnje leto?

Miha Bogataj: Želel bi si, da bi lahko

vse slovenske občine vključil v projekt

Prostofer. Sem pa vesel, ker se priključujejo

vedno nove občine. Naš slogan je

»S srcem na poti«. Veličina človeka se

ne meri v denarju in moči, temveč v srčnosti

in dobroti. Tudi naši prostoferji so

najbolj srčni ljudje.

SLADKO-SLANE BRBONČICE

AKTUALNO 61

Torta »BROWNIEMISU«

6 OSEB SREDNJE 45 MINUT + 6 UR OHLAJANJA V HLADILNIKU

SELMA BIZJAK

www.sladkoslanebrboncice.si

SESTAVINE ZA BROWNIE

(OBOD 26 CM PREMERA):

• 295 g masla

• 355 g jedilne čokolade

• 150 g sladkorja

• 94 g moke

• 4 jajca

• 2 zravnani čajni žlički

pecilnega praška

• čokolada v prahu

SESTAVINE ZA TIRAMISU:

• 500 g mascarpone sira

• 7 jajc

• 350 g sladkorja

• 2 jušni žlici ruma

• 2,5 dl kave

• savojardi keksi

• čokolada v prahu

1. Dno pekača, premera 26

cm, obložimo s papirjem za

peko, obod pa premažemo z

maslom. Po dnu pekača enakomerno

posujemo čokolado v

prahu. Pečico ogrejemo na 170

stopinj Celzija, enakomerno

gretje spodaj in zgoraj.

2. Čokolado med mešanjem

raztopimo nad vodno kopeljo.

V raztopljeni čokoladi raztopimo

maslo. V manjši skledi

penasto umešamo jajca in

sladkor ter tekočo mešanico

raztopljene čokolade in masla.

Nato s silikonsko lopatko

vmešamo presejano mešanico

moke in pecilnega praška.

3. Čokoladno maso vlijemo

v pripravljen pekač in ga za

25 minut postavimo v pečico

na srednjo višino. Pečenega

vzamemo iz pečice in ohladimo

v pekaču.

4. Medtem pripravimo kremo

iz mascarpone sira. Najprej

skuhamo kavo in jo ohladimo

do mlačnega. Jajca ločimo na

beljake in rumenjake.

Iz beljakov in 175 g sladkorja stepemo

trd sneg. Penasto umešamo

rumenjake in preostalih 175 g sladkorja.

Nastati mora puhasta krema.

Vmešamo rum ter mascarpone sir.

S silikonsko lopatko nato na rahlo

vmešamo sneg iz beljakov.

5. Med obod in brownie

postavimo acetatno folijo (za

lažje odstranjevanje oboda in

lepši izgled torte) ter obod nazaj

zatisnemo. Na biskvit najprej namažemo

1/3 mascarpone kreme.

Na kremo polagamo enega ob

drugem v kavo namočene savojarde

(keks na hitro pomočimo v

kavo, drugače bo preveč moker).

Ko je površina predhodno nanešene

kreme pokrita s savojardi,

te prekrijemo z ostalo kremo iz

mascarpone sira. Površino poravnamo

in pekač s torto vsaj za 6 ur

(še raje čez noč) postavimo v hladilnik

na ohlajanje. Preden torto

postrežemo, jo pustimo dobrih 10

minut na sobni temperaturi. Torto

hranimo v hladilniku, največ 3 dni.

DOBER TEK!

177 5. 12. 2024

62

DOGODKI

Koledar dogodkov DECEMBER

13

PET

Gasparijeve narodne jaslice

17.00

Gasparijev spomenik,

Selšček 31, Cerknica

Razstava

Vabljeni na odprtje Gasparijevih narodnih jaslic v Selščku,

rojstni vasi slikarja Maksima Gasparija. Pripravljen

bo tudi krajši kulturni program. To prireditev vsako leto

obišče več tisoč ljudi in je po obiskanosti drugi največji

dogodek v občini Cerknica. 70 figur v Gasparijevih jaslicah

v naravni velikosti je nekaj posebnega in edinstvenega

v Sloveniji. Ogled bo možen do 6. 1. 2025.

5

ČET

Pišem vam iz Doline

pri Trstu … Josip Pangerc

18.00

Narodni muzej Slovenije,

Muzejska 1, Ljubljana

Razstava

6

PET

Rastje 18 (predstavitev)

19.30

Delavsko prosvetno društvo Svoboda,

Cesta Borisa Kidriča 37c,

Slovenski Javornik, Jesenice

Kulturna prireditev

6

Otvoritev razstave

Franjo Felicijan v Trstu

7

Sozvočenja – sklepni koncert

izbranih zborov

PET

19.15

SOB

18.00

Slovensko stalno gledališče,

Ulica Petronio 4, Trst

Dvorana Marjana Kozine,

Slovenska filharmonija, Ljubljana

Razstava

Koncert

SRE

Avtomobili

11 14

20.00

Kino Šiška,

Trg prekomorskih brigad 3, Ljubljana

Koncert

SOB

Ravnanje strokovnih delavcev

v kriznih situacijah

9.00–17.00

Društvo katoliških pedagogov,

Rožna ulica 2, Ljubljana

Seminar

177 5. 12. 2024

Želite povabiti na svoj dogodek? Pišite nam na dogodki@domovina.je.

SUDOKUJA, VSOTNICI

63

VSOTNICA (angleško sumplete) je tabela, v kateri je treba prečrtati števila

tako, da je vsota neprečrtanih števil po vrsticah in stolpcih ustrezna (enaka

številom desno od tabele in pod tabelo).

5 9 5 1 6 7 2 11

8 8 4 4 8 4 5 9

2 6 3 9 2 1 8 26

1 4 9 3 5 7 3 10

1 4 7 9 2 2 3 14

1 7 9 6 1 4 4 25

1 6 1 1 3 8 4 10

8 13 14 19 10 14 27

8 3 3 7 8 2 9 27

1 3 8 5 4 9 6 16

2 2 9 6 5 3 6 13

4 6 4 5 8 2 4 19

2 3 9 1 6 5 8 29

4 9 8 5 5 8 6 9

5 6 7 7 7 8 4 30

19 14 25 20 30 14 21

5 9 5 1 6 7 2

8 8 4 4 8 4 5

2 6 3 9 2 1 8

1 4 9 3 5 7 3

1 4 7 9 2 2 3

1 7 9 6 1 4 4

1 6 1 1 3 8 4

8 3 3 7 8 2 9

1 3 8 5 4 9 6

2 2 9 6 5 3 6

4 6 4 5 8 2 4

2 3 9 1 6 5 8

4 9 8 5 5 8 6

5 6 7 7 7 8 4

177 5. 12. 2024

64

NAGRADNA KRIŽANKA

SESTAVIL

ANDREJ

PRAZNIK

VAS MED

VELIKIMI

LAŠČAMI

IN RIBNICO

VISOK

KAMNIT

SPOMENIK

URAD, KI

JE VODIL

SPISOVNE

EVIDENCE

SPORA

NIKELJ

ROMUNSKI

PISATELJ

IN FILOZ.

(MIRCEA)

HAZAR-

DER

11

ČITANKA

JAZ

IZIDOR

13

CANKAR

SNEŽNI

ČLOVEK

SHUTTERSTOCK

DOMOVINA

VAS NA

J. ROBU

KRŠKEGA

POLJA

IZURJENA

ŽENSKA

NAPRAVA

NAD ŠTE-

DILNIKOM

SNOV

ZA VZHA-

JANJE

TESTA

DOMOVINA

VAS

VZHODNO

OD KAM-

NIKA

KRAJŠA

OBLIKA

IMENA

ADOLF

HINAV-

ŠČINA

TEŽKA

KOVINA

(Zn)

SUŠNA PO-

KRAJINA

V SEVERNI

AFRIKI

IZAKOV

SIN,

JAKOBOV

BRAT

HRVAŠKO

NASELJE

JV. OD

JELŠAN

2

NASELJE

V GORIŠ-

KIH BRDIH

LJUB-

LJANA

ANGLEŠKI

PLEMIŠKI

NASLOV

IGRALKA

8

MACGRAW

GOJITELJ

OLJK

MIRNO

SOŽITJE

NEUMEN

ČLOVEK

PISNO

SPOROČ.

SLOV.

SMUČAR.

SKAKALEC

(ŽIGA)

9

CESTNI

OBJEKT

ENOLETNA

RASTLINA

LISIČJI

SAMEC

IVAN

SIVEC

BRENCELJ

5

INDIJANEC

GLAVNO

MESTO

EGIPTA

JAPONSKI

DENAR

DROG

PRI VOZU

ŠPORTNI

BOJ

EDVARD

RUSJAN

ŽENSKA

OBLIKA

IMENA

EDO

KATRAN

1

FILMSKI

REŽISER

GODINA

ALENKA

ARTNIK

SLOV.

16

KIPAR

(DRAGO)

POKIM

STREHA

V OBLIKI

POL-

KROGLE

ŽAN

MAHNIČ

OSUP-

LOST

10

4

POKOPA-

LIŠČE

3

NIZKA

TEMPE-

RATURA

GLAVNO GESLO

ANDREJA

VELIKA

LEŠKI

PAPIGA

1 2 3 4

ZELIŠČE,

ZELIKA

Z DOLGIM

REPOM

12 5 6 7 8

PREROK

IZ STARE

ZAVEZE

NAPRAVA,

KI ODDAJA

CUREK

SVETLOBE

7

SLOV. TE-

LOVADEC

(MIRO-

SLAV)

15

AGAVI

PODOBNA

TROPSKA

RASTLINA

14 9 10 11 12

6 13 14 15 16

Grad na sliki stoji na vzhodnih obronkih

Gorjancev, čisto blizu meje s Hrvaško.

Zgodovinski viri ga prvič omenjajo sredi 15.

stoletja. V naslednjem stoletju so ga zaradi

turških vpadov močno utrdili. Med drugo

svetovno vojno so ga zasedli Nemci, po njej

so ga nacionalizirali, zdaj pa je v njem hotel s

štirimi zvezdicami.

NAGRADNA KRIŽANKA –

POMAGAMO VAM OBDARITI PRIJATELJA

Vsakemu, ki pravilno reši križanko, podarimo mesečno naročnino na tednik Domovina za

prijatelja. Na dopisnici, v ovojnici ali preko e-pošte nam pošljite izpisano: (1) glavno geslo,

ki ga dobite z vpisom črk na oštevilčenih poljih; (2) ime, priimek in naslov prijatelja,

ki mu želite podariti mesečno naročnino na Domovino; (3) svoje ime, priimek in naslov.

To s pripisom 'Križanka' najkasneje do 13. decembra pošljite na: Domovina,

Brnčičeva 41e, 1231 Ljubljana Črnuče, ali narocnine@domovina.je.

177 5. 12. 2024

ZA NASMEŠEK ALI DVA

65

V TRGOVINI

Žena stoji v kabini za pomerjanje obleke in

godrnja: »Preozka je.«

Mož pred kabino: »Kabina ali obleka?«

SHUTTERSTOCK

PRIHOD

Šef reče uslužbencu: »Vi bi morali biti ob

osmih tu.«

Uslužbenec: »Res? Kaj se je pa takrat tu

zgodilo?«

ŠKOTSKA

Dva mlada Škota sedita v restavraciji. Pri

sosednji mizi sta dve simpatični dekleti.

Eden od fantov reče natakarju: »Midva

bi prisedla k damama. Ali jima lahko prej

pokasirate?«

NOVICE

Maša: »Mama, imam dobro in slabo novico.

Katero hočeš najprej slišati?«

Mama: »Dobro, seveda.«

Maša: »Šola je zgorela.«

Mama: »Oh, moj Bog! In slaba novica?«

Maša: »Spričevala so rešili.«

MAŠČOBE

Žena svetuje možu, ki pridobiva na

teži: »Obstajajo tudi okusne stvari brez

maščob.«

Mož: »Ja, poznam take reči: pivo, vino,

šnops.«

NOGOMET

Nogometaš pride domov in se pohvali ženi:

»Danes sem zadel dva gola.«

Žena: »In kakšen je bil končni rezultat?«

Mož: »Neodločeno, 1 : 1.«

SHUTTERSTOCK

MAČKA

Nocoj je prišel k nam vlomilec. V obraz sem

mu posvetil z lasersko rdečo lučko, ostalo

je naredila naša mačka.

BOLNIŠKA

Klical sem šefa in mu sporočil, da sem

bolan in danes ne morem priti v službo.

Šef je zahteval zdravniško potrdilo. Šel

sem k zdravniku in mi je predpisal en teden

bolniške.

KONJENICA

General pride v kasarno in vpraša dežurnega

oficirja: »Se je kapetan s konjem že vrnil z

obhoda?«

Dežurni: »Verjetno bo kmalu tu, konj je že

prispel.«

177 5. 12. 2024

POGUMNI ASTRONAVT

AS JE ZADET!

STRMOGLAVI PROTI

PLANETU ZOG!

PREBIJE PLAST OBLAKOV IN ZANESE

GA NAD MESTO NEZEMLJANOV! NI

PROSTORA ZA PRISTANEK!

AS SE BOJUJE Z

NEODZIVNIM KRMILOM!

VEČ SVODNEGA

POGONA V RAKETE

BUMBETE!

ASU SE SLABO PIŠE! DESET

SEKUND DO TRKA! DEVET ....

OSEM ...

NO,

CALVIN?? SEDEM!

ZELO DOBRO, CALVIN. DESET

MINUS TRI JE SEDEM. SEM

MISLILA, DA NISI BIL ZBRAN. TA

ODGOVOR JE BIL VREDEN TRI

TOČKE.

SVETLEČA STRELA

SMRTONOSNIH ŽARKOV

ŠINE MIMO NEUSTRAŠNEGA

ASTRONAVTA ASA!

NAŠ JUNAK IMA ZELO VISOKE

ZAVAROVALNE PREMIJE.

OBREMENITEV JE

PREVELIKA! GORIVO

IZBRUHNE V PLAMENIH!

NAŠEMU JUNAKU ČUDEŽNO USPE

PRISTANEK ZA TRI TOČKE. AS JE

SPET REŠIL DAN!

Adventne zgodbe

SKUPAJ Z DOMOVINO DOŽIVITE ADVENT.

PRISLUHNITE ADVENTNIM ZGODBAM.

30. NOVEMBER: PROSTOFER 7. DECEMBER: BEJŽ ČE VEJDŠ

Miha Bogataj, pobudnik projekta Prostofer

Jurij Barič, voznik

Marjan Škvarč in Miran Žitko,

soustanovitelja skupine Bejž če vejdš

doc. dr. Nena Kopčavar Guček,

vodja Pro bono ambulante Ljubljana

14. DECEMBER:

ZDRAVNIKI V PRO BONO AMBULANTI

Vidko Švajger,

direktor podjetja Pergola d. o. o.

21. DECEMBER:

HIŠA NOVEGA ZAČETKA

… od navedenega datuma dalje na portalu www.domovina.je …

Tomo Strle/CITRUS

Čakam te

Čakam, prisluškujem, miže,

kdaj med tisoči stopinj

začutim tvoje,

kdaj med tisoči zaznam

tvoj dih.

Povsod te iščem:

po vseh križiščih,

po vseh poteh,

v potezah prihajajočih in odhajajočih,

v igri oblakov,

v menjavah senc pod večer …

O, leta dolgo

te iščem.

Nekoč boš prišla.

Z lasmi dišečimi po vetru

in brezmejni prostosti,

usodna, neizbežna,

z očmi pogubnimi kot zamolkel

tolmun,

ki skriva v sebi

zdaj smrt, zdaj življenje …

Nekoč boš prišla.

Ker moraš priti.

(Ivan Minatti, 1924–2012)

Domovina 177: Želja žensk nad koristjo otrok (predogled)

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template ?