Domovina 178: Knjiga Melanie Trump - S čim jo je osvojil Donald Trump? (predogled)

ŠIRIMO OBZORJA

Poštnina plačana pri pošti 1231 Ljubljana Črnuče

12. 12. 2024

17

Kršitve odvetnika

Janeza Prebila

20

Poslednja bitka za

pitno vodo

24

Žiga Turk: Predsednik vlade

bi moral težave rešiti

12

KNJIGA MELANIE TRUMP:

S čim jo je osvojil Donald Trump?

3,95 €

178

Adventne zgodbe

SKUPAJ Z DOMOVINO DOŽIVITE ADVENT.

PRISLUHNITE ADVENTNIM ZGODBAM.

30. NOVEMBER: PROSTOFER 7. DECEMBER: BEJŽ ČE VEJDŠ

Miha Bogataj, pobudnik projekta Prostofer

Jurij Barič, voznik

Marjan Škvarč in Miran Žitko,

soustanovitelja skupine Bejž če vejdš

doc. dr. Nena Kopčavar Guček,

vodja Pro bono ambulante Ljubljana

14. DECEMBER:

ZDRAVNIKI V PRO BONO AMBULANTI

Vidko Švajger,

direktor podjetja Pergola d. o. o.

21. DECEMBER:

HIŠA NOVEGA ZAČETKA

… od navedenega datuma dalje na portalu www.domovina.je …

Lažje je biti tiho.

ALI JE TUDI BOLJE?

UVODNIK

3

ERIKA AŠIČ

SHUTTERSTOCK

Ob izvolitvi Donalda Trumpa za 45. predsednika ZDA so ob njem stali trije Slovenci:

žena Melania, sin Barron in Donaldov tast Viktor Knavs. Za Slovence je to nekaj

posebnega; prva dama najmočnejše svetovne velesile bo (ponovno!) Slovenka. Kako

se Slovenci ob tem počutimo? Ali smo tega veseli? Smo morda ponosni? Ali pa na

trenutno prvo damo ZDA gledamo z neko za Slovence običajno nevoščljivostjo?

Tina Gaber je sicer ob minuli

otvoritvi pariške katedrale

Notre-Dame zapisala, da bi Melanii

Trump – če bi se jim slednja

pridružila na večerji – »z veseljem povedala,

kako zelo ponosni smo Slovenci

nanjo.« Tega ponosa in želje po srečanju

sicer ni bilo čutiti, ko je oktobra, pred

ameriškimi volitvami, potekalo srečanje

našega premierja in njegove spremljevalke

z Joejem Bidnom v Beli hiši.

Tik pred volitvami je izšla knjiga Melania,

v kateri je v Sevnici odraščajoča

Melania predstavila svoje spomine na

dosedanje življenje. Ker je odraščala v

Sloveniji, v knjigi opisuje tudi pogled na

takratno družbeno življenje ter predstavi

svoje doživljanje življenja v takratni

komunistični Jugoslaviji. Preberemo

lahko, da je bilo njeno otroštvo srečno,

ničesar ji ni primanjkovalo. Čutila se

je neodvisno, samostojno, svobodno.

Pravi, da je družina »kot mnoge druge«

uspevala »zaradi ambicioznosti, odločnosti

in močne delovne etike« njenih

staršev. Zapisala je tudi, da niso imeli

težav zaradi komunističnega režima.

Morda je pozabila napisati, da je bil oče

Viktor Knavs član Komunistične partije

Jugoslavije in iz nje nikoli ni izstopil. Ne

gre zanemariti tudi dejstva, ki ga Sevničani

dobro poznajo – pomembnejša

mesta v Jutranjki, tudi delovna mesta

modnih oblikovalk, kar je bila njena

mama, so bila dostopna samo tistim, ki

so bili prave barve.

Toda na to Melania ni mogla vplivati.

To je del življenja njenih staršev. Je

pa očitno imela dovolj pozitivno okolje,

da je zgradila pozitivno samopodobo

in delovno zagnanost ter si oblikovala

jasen življenjski cilj, da je v mladosti in

odraslosti uspela v zunanjem svetu.

Svet mode je krut, preživeti je treba

tudi kritike in zavrnitve. Veliko jih tega

ne zmore. Melania se je odločila ostati

optimistična in profesionalna. Izogibala

se je skušnjavam manekenskega

sveta, ki marsikoga odnesejo – zabava,

alkohol, droge.

Donald Trump je med mnogimi opazil

njo. Očitno ima nekaj več, nekaj, kar

je v njeni notranjosti, v njenem značaju.

Postala je prva dama ZDA; to resnično

ni kar tako. Da se v Beli hiši govori slovenski

jezik, nam mora biti v ponos, za

Slovenijo je pa tudi lepa priložnost.

Sprašujem se, kako v Sloveniji ob

tem ravnamo. Iščemo napake iz njene

preteklosti, iz preteklosti njenih staršev,

njene morebitne zdrse, napačne

gibe, dogodke, na katerih je ni, sprašujemo

se, ali ima morda dvojnico, kaj

je narobe med njo in Donaldom, da se

morda ne bo preselila v Belo

hišo in tako naprej. Iščemo napake.

Kako tipično slovensko.

Slovenska nevoščljivost

nima meja. O tem sta pripovedovala

tudi gosta druge adventne

zgodbe, soustanovitelja skupine

Bejž če vejdš. Ko so s skupino v

katerem od slovenskih krajev

popravljali streho komu, ki mu

jo je uničila toča ali neurje, soseda

ni bilo blizu. Premikale so se

sicer zavese v sosednji hiši, toda

na pomoč ali vsaj na ogled ni

bilo nikogar. Ne le soseda – niti

sovaščana. No, razen ko sosed

ni pustil prisloniti lestve na svojo

parcelo, da bi lahko ekipa človeku

v stiski popravila streho …

Kam se je izgubila medsosedska

pomoč? Kam je izginila

iskrena želja, da bi šlo tudi

sosedu ali znancu dobro? Kdaj

smo se prenehali eden z drugim

iskreno veseliti, ko je nekdo napredoval

v službi ali ko mu je

solata na vrtu lepo uspela? Ali

res kaj izgubimo, če pohvalimo

drugega? Poskusimo. Morda bomo

presenečeni. Ostali bomo celi; le v srcu

nam bo topleje.

Ta zadržanost je opazna tudi v drugi

smeri. Tudi ko gre za krivice in laži, smo

raje tiho. Ne glede na laži vladajoče elite,

na visoke račune električne energije,

na goljufije in kraje državnega (našega)

denarja, ne glede na krivice v sodstvu in

razpadajoče zdravstvo in šolstvo – smo

tiho. Tistih nekaj glasnih hitro označimo

za čudake, nergače in konfliktneže

ter se potolažimo, da so vsi isti.

Res je lažje biti tiho – ko je treba grajati

in ko je prav pohvaliti. Morda pa bi bilo

za vse bolje, če bi si znali iskreno povedati.

Spoštljivo, v pravih okoliščinah in na

primeren način, a jasno in odločno.

Da se v Beli hiši govori

slovenski jezik, nam mora

biti v ponos, za Slovenijo je pa

tudi lepa priložnost.

178 12. 12. 2024

Poštnina plačana pri pošti 1231 Ljubljana Črnuče

4 VSEBINA

TEMA TEDNA

12 Melania Trump:

»Vzgoja me je

oblikovala v

ambiciozno in

disciplinirano

žensko, ki ceni trdo

delo in odločnost«

Katja Benčina

17

20

24

54

Osebni stečaj odvetnika

Janeza Prebila, kršitelja

odvetniških pravil

Nenad Glücks

Golob proti Golobu oziroma

poslednja bitka za pitno vodo

Luka Svetina

Dr. Žiga Turk: »Tok dogodkov

gre v smeri odkrite restavracije

oziroma rehabilitacije

prejšnjega sistema«

Vida Petrovčič

Marjan Škvarč in Miran Žitko:

Bejž če vejdš: »Vsi objekti,

ki smo jih naredili, živijo«

Vida Petrovčič

ŠIRIMO OBZORJA

17

Kršitve odvetnika

Janeza Prebila

12. 12. 2024

TEDNIK DOMOVINA

ŠT. 178, LETNIK 4,

12. december 2024

ISSN številka: 2784-4838

Cena posameznega izvoda:

3,95 €

Cena naročnine:

175 € (eno leto, lahko obročno),

95 € (pol leta)

V. d. odgovornega urednika

tednika in portala:

ERIKA AŠIČ

Tehnični urednik

in urednik fotografije:

TOMO STRLE

Prelom in tisk:

CITRUS D.O.O.

Direktor:

DR. MITJA ŠTULAR

www.domovina.je

@Domovina_je

@domovinaJE

20

Poslednja bitka za

pitno vodo

24

Žiga Turk: Predsednik vlade

bi moral težave rešiti

12

KNJIGA MELANIE TRUMP:

S čim jo je osvojil Donald Trump?

3,95 €

178

Naročnine:

E: narocnine@domovina.je

T: 068 191 191

Uredništvo:

BRNČIČEVA 41E

1231 LJUBLJANA ČRNUČE

E: urednistvo@domovina.je

T: 068 191 191

Naklada:

7000 izvodov

Naslovnica:

PROFIMEDIA

Izdaja:

DOMOVINA D.O.O.

Tednik izhaja ob četrtkih

v slovenščini.

Zaključek redakcije:

10. december 2024

178 12. 12. 2024

VSEBINA

5

28

Po dveh letih od razkritja sodišče

še ni odločilo o zahtevi za preiskavo

Tina S. Bertoncelj

32

»Niti pet minut ne smemo zamuditi s

prijavo na razpis, država pa se na lastne

roke požvižga in nas pusti čakati mesece«

Luka Svetina

3 Lažje je biti tiho. Ali je tudi bolje?

Erika Ašič · Uvodnik

6 Pregled tedna

8 Foto tedna

9 Čivkarija

11 Karikatura

36 Deset zapovedi 21. stoletja (5. zapoved)

Dr. Andrej Drapal

40 Matjažu Nemcu v razmislek

Milan Gregorič · Komentar

42 Boj za pitno vodo v Ljubljani –

etapna zmaga, bitke še ni konec

Vili Kovačič

43 Organizirane lažne novice iz Pariza:

šlo je za zasedo

Bojan Požar · Komentar

34 38

44 Čas je za vročo čokolado

Aljuš Pertinač · Komentar

45 Med(ijski) sosedi

Želi direktorico Kraških lekarn

očrniti lani odpuščeni sodelavec?

Tina S. Bertoncelj

48

Grad Rajhenburg,

kraj sladkosti in trpljenja

Igor Gošte

Bleščeči ništrc sveta

Drago Bajt

50

Za pesem Sveta noč

je kriv celo Napoleon

Ivan Sivec

46 Uravnilovka nam pije kri

Milena Miklavčič · Kolumna

52 Pozabljeni Slovenci: Izidor Završnik

(1917–1943)

Vid Sosič

59 Cabrini

p. dr. Andraž Arko · Priporočilo

61 Koledar dogodkov

62 Za nasmešek ali dva

63 Sudokuja, vsotnici

64 Nagradna križanka

65 Razvedrilo

66 Calvin in Hobbes

Humor

60 58

O priznanjih in pohvalah

Mateja Peršolja

60

Gratinirane testenine

z mesno in paradižnikovo omako

Selma Bizjak

ŠIRIMO

OBZORJA

178 12. 12. 2024

6

PREGLED TEDNA

SALMONELA

V SLOVENSKIH JAJCIH

Uprava za varno hrano, veterinarstvo

in varstvo rastlin je odpoklicala jajca v

več različnih pakiranjih zaradi vsebnosti

salmonele. Jajca so se po poročanju STA

prodajala v trgovinah Tuš in Spar ter v

različnih manjših zasebnih trgovinah na

območju Celja, Velenja in Zasavja. Prisotnost

salmonele so potrdili v pakiranjih po

10 in 30 jajc, in sicer v več različnih lotih.

Nevarni so lot 244, ki ima rok uporabnosti

do 20. decembra, lot 245, ki ima rok

uporabnosti do 23. decembra, in lot 247 z

rokom uporabnosti do 27. decembra.

Potrošnikom, ki so jajca kupili, uprava

svetuje, naj jih ne zaužijejo, ampak naj

jih vrnejo na mesto nakupa. Po navedbah

Zveze potrošnikov Slovenije mora trgovec

potrošniku v tem primeru vrniti kupnino.

Bakterije iz rodu salmonel lahko povzročijo

drisko, bolečine v trebuhu, bruhanje in

povišano telesno temperaturo. Zdravljenje

je simptomatsko.

UMOR DIREKTORJA AMERI-

ŠKE ZAVAROVALNICE

V Pensilvaniji so prijeli osumljenca in ga

obtožili umora direktorja zdravstvene

zavarovalnice UnitedHealth Briana Thompsona

v New Yorku. Gre za 26-letnega

Luigija Mangioneja, ki ga je prepoznal

uslužbenec v restavraciji hitre prehrane

McDonald’s. V njegovem nahrbtniku so

policisti našli pištolo z dušilcem, domnevno

narejeno doma, s 3D-tiskalnikom,

ponarejene osebne dokumente in ročno

napisano besedilo, ki priča o njegovem

motivu. Mangione je počakal 54-letnega

Thompsona pred hotelom Hilton na 54.

ulici na Manhattnu in ga večkrat ustrelil.

S kraja zločina je pobegnil peš in potem

s kolesom v Centralni park, iz New Yorka

pa naj bi se odpeljal z avtobusom. Motiv

za streljanje naj bi bila nastrojenost proti

vodstvom ameriških korporacij, še posebej

proti zdravstvenim zavarovalnicam.

OSUMLJENCI

MAFIJSKEGA UMORA

Po policijski raciji v Črnučah, v kateri so

aretirali tri osebe, so pred preiskovalnega

sodnika ljubljanskega okrožnega sodišča

stopili vsi trije osumljenci mafijskega umora

Satka Zovka, ki je umrl konec novembra.

V jajcih nekaterih prodajalcev so odkrili

prisotnost salmonele. Bakterije iz rodu

salmonel lahko povzročijo drisko, bolečine

v trebuhu, bruhanje in povišano telesno

temperaturo.

Preiskovalni sodnik je za vse tri osumljence

(Dina Muzaferovića - Cezarja, Jako Berganta

in Rolanda Cretuja) odredil enomesečni

pripor. Zoper vse tri je pripor odrejen zaradi

ponovitvene nevarnosti, vplivanja na priče,

uničenja sledov in begosumnosti, so ob

tem sporočili s sodišča. Trojica je osumljena

umora v hudodelski združbi, neupravičene

proizvodnje in prometa s prepovedanimi

drogami, nedovoljenimi snovmi in postopki

v športu ter predhodnimi sestavinami za

izdelavo prepovedanih drog v sostorilstvu.

Grozi jim kazen do 30 let zapora.

PROFIMEDIA

KDO BO NOVI GUVERNER?

Tomo Strle/CITRUS

Predsednica republike Nataša Pirc Musar

ne bo ponovila razpisa za mesto guvernerja.

Kot je sporočila, bo namreč poiskala

novega kandidata, pri čemer bo glavni

kriterij izbire še naprej strokovnost.

Spomnimo. Na poziv Pirc Musarjeve so se

poleti poleg Antona Ropa prijavili še državna

sekretarka na ministrstvu za finance Saša

Jazbec, ki jo podpira koalicija, viceguverner

26-letni Luigi Mangione je obtožen umora

direktorja zdravstvene zavarovalnice

UnitedHealth.

178 12. 12. 2024

Milan Martin Cvikl, nekdanji predsednik SID

banke Sibil Svilan, izvršni direktor Delavske

hranilnice Miha Mihič, ki mu je podporo

napovedoval NSi, in zdajšnji guverner Boštjan

Vasle, ki je užival podporo predsednika

stranke SDS Janeza Janše.

Čeprav je predsednica Pirc Musar državnemu

zboru predlagala imenovanje Antona

Ropa, saj je imel po njenem mnenju največ

potrebnih izkušenj in je bil najprimernejši

kandidat, je na tajnem glasovanju dobil

samo 24 poslanskih glasov, čeprav jih je za

izvolitev na guvernersko funkcijo potreboval

46. Rok, v katerem mora predsednica

republike sporočiti, kakšen bo nadaljnji

postopek, se bo iztekel v ponedeljek.

ANKETA:

SDS VODILNA STRANKA

Po zadnji javnomnenjski raziskavi, ki jo je

v prvih dneh decembra za časopisno hišo

Delo opravil Inštitut Mediana, ima med

strankami najvišjo podporo SDS z 20,3

odstotka, na drugem mestu pa je Gibanje

Svoboda s 14 odstotki podpore. Skoraj

četrtina vprašanih ne ve, koga bi volili.

Na tretjem mestu so Socialni demokrati

s 6,7-odstotno podporo, četrta je Nova

Slovenija s 4,7-odstotno podporo, sledita

Vesna s 4,6 odstotka in Levica s 3,8 odstotka

podpore. Logarjevih Demokratov

Mediana v svoji anketi ni zajela.

Mediana sicer pravi, da se je nekoliko

izboljšala ocena dela vlade in državnega

zbora. Delo vlade je kot negativno ali zelo

negativno ocenilo 50,6 odstotka vprašanih

(novembra 57,7), kot zelo pozitivno ali

pozitivno pa 17,5 odstotka (novembra 14,7).

Borut Živulović/BOBO

PROFIMEDIA

Veselje ob padcu režima Bašarja al Asada.

Srednjo oceno je vladi dalo 29,4 odstotka

vprašanih (novembra 25,7). Na vrhu lestvice

priljubljenosti politikov je predsednica

republike Nataša Pirc Musar, sledita predsednik

SD in gospodarski minister Matjaž

Han ter evropski poslanec Vladimir Prebilič.

Zdrs meseca je s padcem s četrtega na šesto

mesto doživel predsednik novoustanovljene

stranke Demokrati Anže Logar.

SIRIJA PRED NEGOTOVO

PRIHODNOSTJO

Po padcu režima Bašarja al Asada, s čimer

se je v Siriji končala vladavine ene družine,

ki je trajala kar 53 let, svet z nestrpnostjo

čaka na poteze uporniških skupin, ki so v

zadnjih dneh delovale enotno in z jasnim

ciljem. Varnostni strokovnjaki pa opozarjajo,

da gre v resnici za razdrobljeno

Po zadnji javnomnenjski raziskavi Mediane je

SDS za 6 % prehitela Gibanje Svoboda.

PREGLED TEDNA 7

mešanico skupin z nasprotujočimi si ideologijami

in dolgoročnimi ambicijami. Hajat

Tahrir al Šam (HTS) z Abujem Mohamedom

Al Džolanijem na čelu, ki je vodila upor, je

sicer prepoznana kot islamistična oborožena

skupina. Preden se je preimenovala,

je bila poznana kot Džabat al Nusra in je

bila podružnica Al Kaide, pri ustanovitvi

pa je sodeloval tudi zloglasni vodja skrajne

Islamske države (IS) Abu Bakr al Bagdadi, ki

je bil ubit leta 2019.

Skupina je še vedno poznana po svoji džihadistični

ideologiji. Zaradi očitnih kršitev

človekovih pravic, med drugim pobijanja

pripadnikov drugih skupin, v mednarodni

skupnosti nikoli ni dobila širše prepoznavnosti.

Za njenim vodjo je tako še vedno

razpisana mednarodna tiralica. Problem za

Sirijo pa ostajajo tudi kurdski borci, zbrani

pod okriljem Sirskih demokratičnih sil

(SDF), ustanovljenih leta 2015, ki delujejo

pod vodstvom kurdskih milic YPG.

KITAJSKA GROZI TAJVANU

Kitajska izvaja pomorske vaje v okolici Tajvana,

v katerih sodeluje več deset vojaških

ladij in drugih plovil. Šlo naj bi za največjo

tovrstno vajo po letu 2022. Napetosti se

stopnjujejo po koncu pacifiške turneje

tajvanskega predsednika Laj Čingteja, ki se

je ustavil tudi na Havajih in v Guamu. Že s

samo napovedjo potovanja je Laj vznejevoljil

Peking, ki v skladu s politiko ene Kitajske

otok dojema kot del svojega ozemlja

in ne zavrača možnosti uporabe sile za

njegovo podreditev. Obrambni minister

ZDA Lloyd Austin se je odzval z besedami,

da je Kitajska edina država na svetu, ki ima

namen in vse bolj tudi možnost spremeniti

mednarodni red, ki temelji na pravilih.

178 12. 12. 2024

8 FOTO TEDNA

Tomaž Primožič/F.A.Bobo

Prižig

prazničnih

lučk v Kopru

6.12.2024

ČIVKARIJA

9

Žiga Turk @ZigaTurk

Slika nima nobene zveze s »srečanjem« Goloba

in Trumpa. Kar pa »pravih novinarjev« ne bo

oviralo, da bodo jutri drugim očitali, da ljudem

porivajo lažne novice.

Čivk tedna

Čivk tedna

Federico V. Potočnik @FVPotocnik

⚠️ Danes po 20 ljudi čaka na urgenci

ZA SPREJEM!!

? Prostora v bolnišnici ni, kadra pa tako

malo, da ne uspemo vseh pacientov

obdelati.

Od začetka te vlade je precej slabše.

?

Dostopnost? Katastrofa.

? ⬇ Tole je farsa. Če mu nasedate, ste del

problema! ⬇

F. M. Dostojevski @Slovenec_sem7

Vsaka kultura mora biti zakoreninjena v prostoru

(zemlji) in času (zgodovini). Kultura in narod sta

ozko povezana med seboj. Narod, ki nima svoje

kulture, še sploh ni narod, je kvečjemu pleme.

Narodnost pomeni skupnost duhovne zavesti.

(Anton Trstenjak)

Sasman @SasmanisSas

Čestitke vladi za zeleno prihodnost. Imam sončno

elektrarno in moj račun do sedaj je bil cca. 11 eur.

Ta mesec pa ste dokazali, koliko vam je do zelene

prihodnosti.

178 12. 12. 2024

10

ČIVKARIJA

Ana Zlender Tokuhisa @AnaTokuhisa

Včeraj sva z možem peljala najino hčerkico v Mladinsko

knjigo Konzorcij na Slovenski cesti v Ljubljani

na branje pravljice, ki se je zaključilo s prihodom

dedka Mraza ?‍ na Miklavžev večer!

Kakšna klofuta slovenskemu narodu. Mladinska

knjiga, nobenega spoštovanja nimate!

Uroš @UrosMikolic

Modena, 1959. Otroci gredo v šolo.

*samo povem :)

Luka Lisjak @llisjak

Vprašanje policije je bila Ahilova peta Golobove

vlade od samega začetka (peto si je premier pohabil

sam). Zdaj, ko se varnostne razmere objektivno

slabšajo, se utegnejo razpoke v legitimnosti

in učinkovitosti policije zelo maščevati.

Svoboda @SvobodaBlog

Poročanje slovenskih medijev o Siriji kaže na popolno

nerazumevanje situacije. Govorijo o nekakšni

»osvoboditvi«. To je osvoboditev na ravni tiste,

ki je bila v Sloveniji 1945. En teror bo zamenjal

drugi. Nobenega mleka in medu ne bo.

Matej Lahovnik @LahovnikMatej

Nov dan, nova norost: »Razmišljajo, da bi ustanovili

agencijo za konopljo.« Prisežem, da sem mislil,

da je šala, ker tisti, ki se mu to zdi dobra ideja, mora

bit fejst zadet.

Mr Conformista @cnfrmstA

Ekologija razume človeka kot grešno bitje, ki je pokvarilo

red stvarstva. Spokori se lahko samo tako,

da se odpove življenjskim užitkom. - Ekologija je

prebujenje religioznega instinkta pri naravoslovcu.

Lea-Athena @leaathenatabako

? ? ?

Mitja Irsic @MitjaIrsic

Razložite mi tale paradoks:

Folk se skoraj stepe pred trgovino, da prišpara 50

evrov za pralni stroj.

Na drugi strani jim je Golob pred volitvami obljubil

znižanje neto plač za tudi več tisoč evrov na leto.

Pa so mu veselo dali glas …

178 12. 12. 2024

KARIKATURA

11

BORIS OBLAK

12 TEMA TEDNA

Med Donaldovim predsedovanjem sem

spoznala, da bo morala biti moja vloga

prve dame unikatna in individualna.

MELANIA TRUMP: »Vzgoja me je

oblikovala v ambiciozno

in disciplinirano žensko, ki

ceni TRDO DELO IN ODLOČNOST«

Bodoča (že drugič) prva dama ZDA Melania Trump je v svoji knjigi spominov z naslovom Melania, ki je izšla

20 dni pred volitvami ameriškega predsednika, razkrila tudi podrobnosti iz svojega življenja v Sloveniji.

Svoje domače mesto Sevnico opisuje kot slikovit kraj, ki omogoča čudovito okolje za odraščanje,

Slovenijo pa kot nekdanjo komunistično državo, v kateri se kljub vsemu ni počutila omejeno.

Razkrila je tudi, kako je spoznala Donalda Trumpa.

KATJA BENČINA

PROFIMEDIA

178 12. 12. 2024

TEMA TEDNA

13

Čeprav se soproga novoizvoljenega

predsednika ZDA Slovenka

Melania Trump ne izpostavlja

veliko, je v svoji knjigi

spominov z naslovom Melania razkrila

številne podrobnosti iz svojega zasebnega

življenja, in kot pravi, svojo resnico,

ki je bila mnogokrat v medijih prikazana

na napačen način. »Kot oseba, ki je

bila pogosto predmet javnega nadzora

in izkrivljanja, čutim odgovornost, da

razjasnim dejstva in podam resnične

podatke o svojih izkušnjah,« piše v knjigi

Melania.

Kot pravi, življenje v Sloveniji, ki je

bila tedaj del komunistične Jugoslavije,

ni bilo enako kot življenje v komunizmu

v Sovjetski zvezi. »Med odraščanjem

sem se počutila bolj povezano z

našo sosednjo Italijo in Avstrijo kot z

drugimi komunističnimi državami v

Vzhodni Evropi,« je zapisala in dodala,

da so imeli ljudje v Sloveniji od nekdaj

močan občutek neodvisnosti in samozavesti.

»V Sloveniji so bili posamezniki

nagrajeni zaradi svojega trdega dela

in sposobnosti. Čeprav so bila pravila

prisotna, niso narekovala vseh vidikov

našega življenja. Moja družina je tako

kot mnoge druge uspevala zaradi ambicioznosti,

odločnosti in močne delovne

etike mojih staršev. Slovenijo sem v

svojem otroštvu dojemala kot neomejeno,

kot deželo, ki je poudarjala vrednost

trdega dela in osebne odgovornosti.«

Ljubezen do mode je

podedovala po svoji pokojni

mami Amaliji, ki je bila zanjo

pojem elegance.

OČE VIKTOR IN MAMA AMALIJA

Čeprav sta njena starša živela v Sloveniji

v obdobju pomembnih političnih

dogodkov, ki so bili prepleteni s komunizmom,

hladno vojno, in v času Tita,

nista bila politično aktivna, piše. Svojega

očeta Viktorja Waldemarja Knausa

opisuje kot samozavestnega in marljivega

moškega, ki je že od malih nog

oboževal avtomobile in motorje. Bil je

šofer v jugoslovanski vojski in hitro napredoval

v voznika uglednih posameznikov,

kot so bili župani bližnjih mest.

Svojo službo voznika je kasneje zamenjal

za službo prodajalca avtomobilov

v takratnem državnem avtomobilskem

podjetju Slovenija avto, kjer se je s svojo

delavnostjo hitro povzpel po lestvici ter

postal pomemben in ugleden deležnik

v avtomobilski industriji. Kot piše, je po

osamosvojitvi Slovenije uresničil svoje

dolgoletne sanje in odprl lastno podjetje.

Ljubezen do mode je Melania (prej

Melanija) podedovala po svoji pokojni

materi Amaliji, ki je bila zanjo pojem

elegance in ji je odprla pot v svet mode.

Amalija se je po koncu vojne vrnila v

mesto Raka nad Krškim in se po končani

šoli modnega oblikovanja zaposlila

v sevniški tovarni Jutranjka, kjer so izdelovali

otroška oblačila. »Moja mama

je bila v podjetju Jutranjka umetnica

v zakulisju, saj je oblikovalske skice

preoblikovala v izvrstna oblačila, primerna

za modno pisto. Z brezhibnim

okusom in samozavestjo je ponosno

opravljala svoje delo in uspevala v svetu

mode,« je v svoji knjigi spominov zapisala

Melania. Od majhnega jo je učila,

kako pomembno je poskrbeti za svoj videz,

preden se poda v svet. Naučila jo je

tudi, kako pomembno je, da zna poskrbeti

zase. »Če ne znam poskrbeti zase,

kako bom znala poskrbeti za druge,« ji

je govorila in ji tako podala popotnico,

ki je zanjo pomembna še danes. Tudi

njeno prvo srečanje z modno industrijo

se je zgodilo prav po zaslugi matere

Amalije. Ko je bila stara šest let, je

skupaj s sestro Ines prvič nastopala na

modni reviji otroških oblačil v Beogradu.

Tam je skupaj s sestro predstavljala

materine zadnje modne kreacije. Nosila

je otroške dežne plašče, obleke, bluze in

uživala v nastopu, ko je tisti dan oblekla

številna oblačila in jih na modni pisti

predstavila zbrani množici.

Njena starša sta se spoznala leta

1966 in se poročila v civilnem obredu

na gradu Podvin. Ker je bila njena

mama tradicionalna, si je želela cerkveno

poroko, zato sta nekaj mesecev

kasneje svojo zaobljubo obnovila še

v cerkvi svetega Lovrenca v njenem

rojstnem mestu. Svoje domače mesto

Sevnico Melania opisuje kot slikovit

kraj, ki leži na bregu reke Save, obdan

z bujnim zelenim gozdom borovcev in

jelk. Mesto opisuje kot čudovito okolje

za odraščanje, ki ponuja pogled na srednjeveški

grad, staro mestno jedro in

očarljive cerkve.

Po zaslugi njene mame je bil njihov

dom topel in ljubeč, vsak kotiček doma

pa je spremljal njen umetniški pridih.

»Smaragdno zelene in bordo rdeče

stene kuhinje ter osupljivo modro poudarjena

stena v dnevni sobi so služile

kot dokaz njenih drznih in domiselnih

oblikovalskih idej,« piše.

Velik pomen v njenem otroštvu je

imela tudi njena starejša sestra Ines, ki

jo opisuje kot resno, a igrivo osebo, ki jo

je vedno občudovala. Njuna skupna ljubezen

do glasbe, oblikovanja, literature

in zgodovine umetnosti ju je močno

povezala in spodbujala njeno domišljijo

ter zavedanje, da ima lahko velike sanje.

RAZKOŠNO OTROŠTVO

Živeli so udobno življenje. Čeprav je

večina njenih vrstnikov obiskovala vrtec,

je imela, kot pravi, sama srečo, da je

lahko imela varuško, ki je skrbela zanjo

in za njeno sestro. Spominja se, kako so

skupaj pekle čudovite rojstnodnevne

torte in se zelo zabavale, ko so jih ob-

Po zaslugi njene mame

je bil njihov dom topel in

ljubeč, vsak kotiček doma

pa je spremljal njen

umetniški pridih.

SHUTTERSTOCK

178 12. 12. 2024

14 TEMA TEDNA

Melania je zgradila uspešno

manekensko kariero.

likovale. Spomin na njeno otroštvo je

prepleten s kreativnostjo, ljubeznijo do

umetnosti in raziskovanjem sveta. Ko je

bila stara sedem let, je oče domov pripeljal

osupljiv športnoeleganten avto,

francoski Citroen Maserati SM. Skozi

leta si je oče nabral celo kolekcijo prestižnih

avtomobilov, od Fordovega Mustanga,

nemškega BMW-ja do prestižne

kolekcije Mercedez-Benza, pripoveduje.

Starša sta jo naučila močne delovne

etike, zato se je tudi v šoli trudila,

da bi dosegala najboljše ocene. Rada je

imela šport, na primer gimnastiko, košarko

in rokomet, čez vikend pa je oče

sestro Ines in njo učil tenis. Z družino

so veliko potovali in večkrat obiskali

Italijo, Nemčijo in celo Rusijo, poletja

so preživljali na Hrvaškem, največkrat

v Dalmaciji. S sestro Ines sta v najstniških

letih radi obiskovali koncerte priljubljenih

glasbenikov. »Odraščanje v

Vzhodni Evropi me ni nikoli omejevalo.

»Od nekdaj se z življenjskimi

izzivi spopadam na svoj

način. Odkrila sem, da je

ne glede na okoliščine ali

na družbo, v kateri sem se

znašla, najbolj pomemben

odnos, ki ga imam sama

s sabo.«

178 12. 12. 2024

Kljub temu da sem živela v regiji, ki se

je zdela ločena od drugih delov sveta,

sem imela srečo, da sem vedno lahko

potovala in odkrivala druge kulture.

Od Benetk, ki so bile le tri ure stran,

do Dunaja, ki je bil na dosegu roke in je

predstavljal lepoto in kulturo naših sosednjih

držav. Ne glede na to, ali smo šli

na smučanje v Alpe ali obiskali očarljivo

italijansko mesto Trst, vsako potovanje

je bila nova priložnost za učenje, rast in

cenjenje sveta okoli nas.«

Svoje otroštvo je opisala kot srečno

in dodala, da so bile o tem objavljene

številne neresnične zgodbe, ki so podale

napačno predstavo o njenem življenju

v Sloveniji. »V resnici je bilo moje

otroštvo polno sreče, lepote in pozitivnosti,

povsem drugačno, kot je običajna

predstava o življenju ženske v komunistični

družbi. Srečo sem imela, da sem

imela v svojem življenju ljudi, ki so me

naučili, da moram sanjati velike sanje in

da moram trdo delati, da dosežem svoje

cilje.« Vzgoja njenih staršev jo je oblikovala

v ambiciozno in disciplinirano

žensko, ki ceni trdo delo in odločnost.

»Vseh nalog se lotevam metodološko in

iščem odličnost v vsem, česar se lotim.

Življenje seveda prinaša svoje izzive. A

že kot otrok sem cenila samoto in vedno

našla uteho v svoji družini ali v svojih

mislih. Od nekdaj se z življenjskimi

izzivi spopadam na svoj način. Odkrila

sem, da je ne glede na okoliščine ali na

družbo, v kateri sem se znašla, najbolj

pomemben odnos, ki ga imam sama s

sabo. Vsak je na svoji edinstveni poti in

pomembno je, da vedno sledimo sami

sebi in svojim vrednotam. Sprejemam

svoje posebnosti in samozavestno stopam

po svoji poti.« Kot pravi, je odkrila,

da zadovoljstva in sreče v življenju ne

prinašajo materialne dobrine, ampak

globina samozavedanja in sprejemanje

samega sebe. »To spoznanje je postalo

moje vodilo, ki me vodi k avtentičnemu

življenju, samozavesti in notranjemu

miru.«

USPEŠNA

MANEKENSKA KARIERA

Melania je tako kot njena sestra Ines

obiskovala Srednjo šolo za oblikovanje

in fotografijo Ljubljana v Križankah.

Starša sta njuno odločitev podpirala in

kupila stanovanje v Ljubljani, da sta se

dekleti lahko brezskrbno učili. »Veselila

sem se svojega prvega samostojnega

življenja, vse je bilo lažje, ker sem imela

ob sebi sestro.«

»Da preživiš v modni

industriji, moraš imeti veliko

samozavesti, odpornosti

in odločnosti.«

Leto dni kasneje si je z mamo Amalijo

ogledala modno revijo v Ljubljani.

Do nje je pristopil fotograf Stane Jerko

in predlagal, da bi jo fotografiral. Šlo je

za znanega slovenskega fotografa, ki je

slikal za revijo Jana. Fotografiranje je

bilo čudovita izkušnja, fotografije pa

so zaokrožile v krogu slovenske modne

industrije in začela je dobivati prve ponudbe

za modno fotografiranje. Kmalu

je podpisala pogodbo z modno agencijo,

začela se je pojavljati v slovenskih modnih

revijah in na modnih dogodkih.

»Bila sem ponosna na svoj zgodnji uspeh,

a manekenstvo sem tedaj videla le

kot hobi, ne kot kariero. Moj prvi fokus

je bila šola.«

Vpisala se je na študij na Fakulteto

za arhitekturo, a ga ni končala, saj je

njena manekenska kariera hitro zrasla

in presegla meje Slovenije. V svoji knjigi

spominov opisuje, kako se je prijavila

na lepotno tekmovanje revije Jana Obraz

leta, in čeprav je osvojila drugo mesto,

je zaradi svojega uspeha podpisala

pogodbo z modno agencijo iz Milana.

Tedaj je morala opustiti študij arhitekture,

saj se je preselila v Milano. Odločitev

je bila težka, a kot kaže, prava.

Tudi Milano je kmalu postal premajhen

zanjo, želela si je delati z najboljšimi

agencijami v modni industriji, zato je

stopila v stik z enim najboljših fotogra-

TEMA TEDNA

15

fov tistega časa, Riccardom Gayem, ki jo

je kmalu sprejel v svojo agencijo. Vrata v

svet visoke mode so se ji odprla. Snemala

je oglaševalske kampanje za priznano

japonsko znamko spodnjega perila

in druge blagovne znamke, večkrat so

jo fotografirali za predstavitve oblačil v

modnih revijah in živela je svoje sanje.

»Kljub glamuroznosti modne industrije

smo se modeli pogosto srečevali z

zavrnitvami, velikokrat brez posebnega

razloga. Ves čas te presojajo po zunanjosti

in soočiti se moraš tudi z brutalnimi

kritikami. Da preživiš v modni industriji,

moraš imeti veliko samozavesti,

odpornosti in odločnosti. Zavedala sem

se, da so zavrnitve del posla, in se zavestno

odločila, da jih ne bom jemala

osebno.« Kot pravi, se je odločila, da bo

ostala optimistična in da se bo osredotočala

na kakovostno delo. »Vedno sem

bila točna, pripravljena in profesionalna

ter pomagala fotografom doseči fotografije,

ki so jih želeli.« Izogibala se je

skušnjavam manekenskega sveta, kot

so divje zabave, alkohol in droge.

Po dveh letih dela v Milanu je odšla

v Pariz, kjer so bile zahteve modne industrije

še večje. »Tekmovalnost je bila

visoka, a nagrade še višje,« pripoveduje.

Ker so bili v modni industriji tedaj bolj

priljubljeni visoki in izjemno vitki modeli,

še posebej na modnih pistah, in

ker je imela sama več oblin, se je osredotočala

na komercialno poziranje v revijah,

na kataloge in televizijske oglase.

Do sredine devetdesetih si je ustvarila

uspešno modno kariero v Evropi,

nato pa je spoznala Paola Zamppollija,

solastnika modne agencije Metropolitan

Models v New Yorku. Odprl ji je vrata

v glamurozni svet mode preko luže.

»Imel je voljo do življenja,

ki je bila nalezljiva. Bil

je uspešen, trdo je delal,

a je bil hkrati povsem

prizemljen. To mi je

bilo najbolj všeč

na njem.«

»Bila sem ponosna na

svoj zgodnji uspeh,

a manekenstvo sem

tedaj videla le kot hobi,

ne kot kariero. Moj

prvi fokus je

bila šola.«

»Čas je bil, da svoje sposobnosti preizkusim

v največjem in najbolj vznemirljivem

modnem trgu na svetu, v New Yorku.«

V Ameriko je prišla z dovoljenjem

za delo leta 1996. »Življenje v New Yorku

je bila navdihujoča izkušnja, polna

nenehnih novih priložnosti. Hiter utrip

mesta je krepil mojo motivacijo in pridobivala

sem nove in nove priložnosti,

kampanje in projekte. Manekenstvo ni

delo od 9. ure zjutraj do 17.00, moj urnik

je bil poln. A prihajalo je zadovoljstvo,

saj je bilo vedno povpraševanje po mojem

delu, kar mi je dajalo energijo.«

KAKO JE SPOZNALA

DONALDA TRUMPA

Po napornem potovanju v Pariz je Melania

septembra 1998 v petek zvečer

počivala v svojem stanovanju v New

Yorku, ko jo je prijateljica povabila na

zabavo v klub Kit Kat. »Moj prijatelj jutri

organizira zabavo v klubu Kit Kat, prosim,

pridi, dolgo se že nisva videli,« se

spominja. Čeprav bi raje ostala doma in

gledala film ali šla na večerjo s prijatelji,

se je odločila, da gre na zabavo, saj je bil

ravno teden mode in vedela je, da se bo

na zabavi družila s svojimi prijatelji iz

modne industrije.

Ob prihodu na prizorišče je odšla v

VIP-sekcijo, kjer so se manekenke, fotografi,

uredniki in drugi povabljenci

zabavali in plesali. Sedela je za mizo,

ko se ji je približal njen bodoči mož

Donald Trump v družbi druge ženske.

Melania je skrbno razvijala

svoj modni slog in si utrdila

status modne ikone.

»Živjo, sem Donald Trump. Veseli me,

da sva se spoznala,« se je predstavil.

V knjigi opisuje, da ga je prepoznala

po imenu in je vedela, da je poslovnež

oziroma neka znana osebnost, kaj več

o njem pa ne. »Živjo, sem Melania,« mu

je odvrnila. Usedel se je poleg nje in se

začel pogovarjati.

Spraševal jo je o njenem življenju v

New Yorku, o njenem domu v Sloveniji

in njenih potovanjih. »To je bil trenutek,

ko sva se povezala. Kratko srečanje, ki

je name pustilo močan vtis.« Ker ga je

spremljala ženska, je njuno srečanje razumela

le kot prijeten pogovor. A priznava,

da sta jo že tedaj očarala njegov

šarm in preprosta narava. »Toliko se je

dogajalo okoli naju, a v tistem trenutku

sem imela občutek, da sem bila v

središču njegovega sveta.« Ko ga je njegova

spremljevalka za nekaj trenutkov

zapustila, jo je prosil za telefonsko številko.

»Prijazno sem ga zavrnila in bil je

nekoliko presenečen. Rekla sem mu, naj

da on meni svojo številko,« se spominja.

»Dam ti svojo številko, če obljubiš, da

me boš poklicala.« Na vizitko je napisal

številko in ji jo dal v roke. »Pokliči me,«

ji je dejal z nasmehom in odšel.

Naslednji dan je odpotovala na Karibe

na modno fotografiranje, Trumpa

pa je poklicala, ko se je vrnila. Oglasila

se je elektronska tajnica in pustila

mu je sporočilo: »Živjo, tukaj Melania.

Obljubila sem, da te pokličem. Upam,

da si dobro.« Še isti večer jo je poklical

178 12. 12. 2024

16 TEMA TEDNA

»Prijazno sem ga zavrnila

in bil je nekoliko presenečen.

Rekla sem mu, naj da on meni

svojo številko,« se spominja.

»Dam ti svojo številko,

če obljubiš, da me boš

poklicala,« je odvrnil Donald.

nazaj in jo vprašal: »Zakaj me nisi prej

poklicala? Razmišljal sem o tebi.« »Imel

je prijeten, topel, prijateljski, a močan

glas,« se spominja Melania. Pogovarjala

sta se o njenem potovanju in se dogovorila

za srečanje. Bila je presenečena,

ko jo je naslednji dan znova poklical in

jo povabil na njegovo posestvo v mestu

Bedford v New Yorku. »Na poti tja sva

se pogovarjala o najinih življenjih, sanjah,

izkušnjah. Tako lahko se je bilo

pogovarjati z njim, vse ga je zanimalo

o meni. Povedal mi je veliko o svojem

poslu in ljubezni do golfa. Zanimivo je

bilo spoznati nekoga tako uspešnega, a

hkrati tako preprostega.«

Njegovo posestvo v Bedfordu je opisala

kot francoski dvorec in povedal ji

je, da bo morda posestvo spremenil v

golfklub. »Ko sedaj pogledam nazaj, je

bil prvi zmenek res v stilu Donalda. Mešanica

posla in užitka. Jasno je bilo, da

je njegovo delo njegova strast, in svojega

dela ni ločeval od svojega življenja.

Vse skupaj je bilo zanj eno veliko vznemirjenje.

Veliko stvari okoli njega mi

je bilo zanimivih že takoj na začetku.

Mislim, da je cenil, da imam tudi sama

kar nekaj znanja in izkušenj. Morda me

je videl kot nekoga, s katerim se lahko

tudi globlje pogovarja.«

Med njunim prvim skupnim vikendom

ji je večkrat omenil svoje otroke

in z njo delil podrobnosti iz svojega

družinskega življenja. Dejal je, da se

ločuje od svoje druge žene, mame svoje

najmlajše hčerke. »Nisem ga želela

soditi, ampak sem samo uživala v njegovi

družbi.« Melania je bila tedaj stara

28 let, in čeprav je bil Trump starejši

od nje, je začutila takojšnjo povezavo.

»Imel je voljo do življenja, ki je bila nalezljiva.

Bil je uspešen, trdo je delal, a je

bil hkrati povsem prizemljen. To mi je

bilo najbolj všeč na njem.« Skupaj sta

preživljala vse več časa in se spoznavala.

Trump je bil v letih 1998 in 1999

znana medijska osebnost, a Melania je

skušala njun odnos čim dlje ohraniti le

zase. »Novinarji so ga ves čas zasledovali,

a sama nisem iskala pozornosti.

Čas, ki sva ga preživljala skupaj, sem

skušala čim bolj skrivati pred mediji.«

Kljub poskusom, da bi njun odnos

skrila pred mediji, je romanca kmalu

prišla na dan. Ko nista več mogla skrivati,

da sta par, sta začela obiskovati

javne dogodke. »Šla sva na dogodke, kot

so glasbene nagrade MTV, Grammyji in

Oskarji. Nisem bila vajena življenja v

soju luči, tako kot je bil tega vajen on, a

za oba je bilo to zanimivo obdobje.« Življenje

na očeh javnosti je kmalu prineslo

tudi negativno plat. Mediji so jo označili

kot žensko, ki je Trumpa omrežila le

zaradi njegovega premoženja, a kot pravi,

takšni naslovi in klevete niso nikoli

spodjedli njunega odnosa.

Do leta 2004 si

je Melania ustvarila

Melania in Donald Trump

s sinom Barronom.

močno manekensko

kariero, s Trumpom

je bila tedaj v odnosu

že šest let. V tem

času se je preselila

v njegovo rezidenco

Trump Tower, kjer

sta si ustvarila srečno

skupno življenje. Leta

2005 sta se poročila

v cerkvi na Palm Beachu,

nato pa imela

sprejem in zabavo na

posestvu Mar-a-Lago.

»Moji starši so prišli

na poroko iz Slovenije

in hvaležna sem bila,

da je bila tam moja

mati, ki je skrbela za

vse podrobnosti in pomagala pri načrtovanju

poroke.«

20. marca 2006 je rodila sina Barrona

Williama. »Kot mlada mamica sem

imela srečo, da sem se lahko vedno obrnila

na svojo mamo za napotke. Moja

mati je izjemno cenila zasebnost, a je

imela hkrati izjemno globoke odnose.

Cenila je avtentične odnose in prijateljstva,

izogibala se je opravljanju in negativnosti,

česar sem se tudi sama vedno

držala.« Čeprav je bila mati tiha ženska,

je bila izjemno močna in povsem predana

družini. »Sama se trudim utelesiti te

kvalitete v svojem življenju, saj vem, da

bo tako njena zapuščina živela naprej

skozi mene.«

ŽIVLJENJE PRVE DAME

Melania Trump se spominja, da je bila

prva izvolitev Donalda Trumpa za

predsednika ZDA presenečenje tudi za

njiju. Čeprav je bila Trumpova predvolilna

kampanja uspešna in sta imela dober

občutek, je večina volilnih napovedi

in medijev pripisovala zmago Hillary

Clinton. A na volilni dan, 8. novembra

2016, je postalo jasno, da je Donald Trump

postal 45. predsednik ZDA. »Lahko

verjameš?« je tedaj Trump vprašal svojo

ženo. »Ali lahko verjamem? Seveda lahko,«

mu je odvrnila.

To je bil dan, ko se je njeno življenje

postavilo na glavo in vstopila je v popolnoma

drug svet, kot ga je poznala

do tedaj. Postala je prva dama ZDA. »Ko

so me leta 1999 vprašali, kakšna prva

dama bom, če Donald Trump postane

predsednik ZDA, sem odvrnila, da tradicionalna,

tako kot Jackie Kennedy. A v

današnjem svetu nenehne izpostavljenosti

družbenim omrežjem in internetu

celo nekdo tako pripravljen, kot je bila

Jackie Kennedy, ne bi mogel ohranjati

nadzora nad svojo podobo v javnosti.

Med Donaldovim predsedovanjem sem

spoznala, da bo morala biti moja vloga

prve dame unikatna in individualna,

saj jo je zaradi razvoja napredne tehnologije

nemogoče primerjati z vlogo nekoga,

ki je živel v času, ko je imel možnost

ustvarjati popolno javno podobo v

medijih, kot je to še lahko vzpostavljala

Jackie v obdobju Kennedyja.«

V knjigi spominov Melania opisuje

svoje življenje v času, ko je bila prva

dama ZDA, objavljene so tudi fotografije

iz Bele hiše in z njenih potovanj, ko je

spremljala moža. Kot pravi, jo je izkušnja

v Beli hiši močno preoblikovala kot

osebo in okrepila njeno zavezo, da bo

služila drugim.

178 12. 12. 2024

NENAD GLÜCKS

AKTUALNO

Osebni stečaj odvetnika

Janeza Prebila, kršitelja

ODVETNIŠKIH PRAVIL

Ni ravno pogosto, da se eden od odvetnikov znajde v postopku osebnega stečaja, še

bolj redko pa je, da v stečajnem postopku velik znesek terjatve do njega prijavi celo

Odvetniška zbornica Slovenije. A ravno to se je zgodilo odvetniku Janezu Prebilu, čigar

uradni naslov je v Skopju v Severni Makedoniji, po besedah naših virov pa dejansko živi

v naselju Podsmreka na južnem obrobju Ljubljane.

V

DPodsmreki je tudi lastnik

družinske hiše, sedež njegove

Odvetniške družbe Prebil pa

je v Celju. Okrožno sodišče v

Celju je 4. oktobra objavilo oklic o začetku

postopka osebnega stečaja nad

dolžnikom Janezom Prebilom in pozvalo

vse upnike, naj v roku treh mesecev

po objavi prijavijo svoje terjatve. Celjska

okrožna sodnica Barbka Zupan Cimperman

se je za začetek postopka osebnega

stečaja nad odvetnikom odločila

na podlagi predloga upnika, podjetja

GRAD.IN gradbeništvo, finance in investicije

iz Ljubljane, ki je v lasti bratov

Boruta in Branka Brinška.

Kot je v obrazložitvi sklepa zapisala

sodnica, je upnik svojo terjatev v celoti

utemeljil, Prebil pa podjetju GRAD.IN

dolguje glavnico v znesku 1,06 milijona

evrov s pogodbenimi zamudnimi obrestmi

v višini 1,5 odstotka na mesec. Kot

dolžnik do upnika GRAD.IN pa nastopa

tudi sama Odvetniška družba Prebil.

Upnik je priložil sklep o izvršbi, ki ga je

izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani, pri

čemer je dokazal, da je dolžnik (odvetnik)

trajneje nelikviden in s tem insolventen.

V tokratnem članku o Prebilu

se ne bomo podrobneje posvetili njegovim

dolgovom do podjetja v lasti bratov

Brinšek, dodajmo zgolj, da sta pri njegovi

hiši v Podsmreki v zemljiški knjigi

vpisani dve hipoteki v korist njunega

podjetja. Pri eni gre za zavarovanje denarne

terjatve v višini 100.000 evrov,

pri drugi pa celo za denarno terjatev v

znesku 1,17 milijona evrov.

ZLORABA PROCESNIH PRAVIC

A zanimiv je modus operandi odvetnika,

ki izhaja iz obrazložitve sodnice.

Sodišče je imelo velike težave že z vročanjem

poziva, da se izjasni o predlogu

za osebni stečaj. Poskušali so z vročitvijo

dopisa na njegovo Odvetniško

družbo Prebil v Celju, a neuspešno.

Nato na naslovu v Beogradu v Srbiji,

prav tako neuspešno. Do njega ni mogel

priti niti detektiv. Naposled je sodišče

od Odvetniške zbornice Slovenije, katere

član je seveda tudi Prebil, dobilo

sporočilo, da je njim uspela vročitev

na naslovu odvetnika v Podsmreki. Od

17

tedaj mu tudi sodišče sodna pisanja pošilja

na ta naslov.

Odvetnik je sicer že avgusta in septembra

lani vlagal pravna sredstva zoper

uvedbo stečajnega postopka. Zapletlo

se je z vročitvijo vabila na narok

za obravnavo njegovega ugovora zoper

začetek stečajnega postopka. Narok je

bil najprej razpisan že za april letos, a

Prebil se je z vsemi pravnimi sredstvi

upiral, da do tega ne bi prišlo (predlog

za preložitev naroka, izločitev sodnice

in predsednika sodišča, predlog za prenos

pristojnosti na drugo sodišče). Kasneje

je njegova žena Karla Prebil podala

predlog za preložitev naroka, ki mu je

priložila zdravniško potrdilo za moža.

Preko žene je spet predlagal preložitev

naroka. Karla Prebil je sodišče konec

septembra letos obvestila, da je edini

veljavni naslov odvetnika v Skopju,

znova je priložila zdravniško potrdilo

o njegovi upravičeni odsotnosti z naro-

Google maps

Sodnica: »Po oceni sodišča

dolžnik Janez Prebil zlorablja

procesne pravice v tem

postopku, zato je sodišče

dolžno dolžniku onemogočiti

takšno postopanje.«

Odvetnik Janez Prebil je lastnik družinske hiše

v naselju Podsmreka pri Ljubljani. Predlagatelj

osebnega stečaja, podjetje GRAD.IN, ima kot

upnik na nepremičnini vpisani dve hipoteki.

178 12. 12. 2024

18

AKTUALNO

Odvetniška zbornica Slovenije je v postopku

Prebilovega osebnega stečaja prijavila svojo

terjatev v znesku več kot 13.000 evrov.

ka. A sodišče je ugotovilo, da je vabilo

na narok (razpisan za 2. oktober) prejel

že 12. septembra, in sicer na naslovu v

Podsmreki. Sodnici je bilo očitno vsega

skupaj dovolj in je v sklepu o začetku

postopka osebnega stečaja zapisala: »Po

oceni sodišča dolžnik Janez Prebil zlorablja

procesne pravice v tem postopku,

zato je sodišče dolžno dolžniku onemogočiti

takšno postopanje.« Predlog za

začetek postopka stečaja je bil vložen

že 5. aprila 2023, »dolžnik se je ves čas

uvedbe postopka izmikal vročitvi sodnih

pisanj«. Tako je sodnica 2. oktobra

končno opravila narok in izdala omenjeni

sklep. Od 4. oktobra dalje upniki

prijavljajo svoje terjatve.

Odvetniška zbornica

Slovenije: Zoper

odvetnika Janeza

Prebila smo že

14. 11. 2023 izdali

odločbo o izbrisu

iz imenika odvetnikov.

178 12. 12. 2024

OPLETANJE Z ODVETNIKI

Prebil je zoper sklep o začetku stečajnega

postopka vložil pritožbo (v njej je

navedel, da ima naslov v Beogradu), o

kateri Višje sodišče v Celju še ni odločilo.

Ko smo ga pri Domovini prosili, da

pojasni okoliščine, zaradi katerih se je

znašel v osebnem stečaju, je poudaril,

da sklep o uvedbi še ni pravnomočen.

Češ, zakaj o tem sploh pišemo, če sklep

še ni pravnomočen, in da zadeva tako

ali tako ne bo obstala. Prepričan je, da

bo sklep razveljavljen. Omenjal je tudi,

da bomo imeli opravka z odvetniki. Na

vsak način je želel, da se pred člankom

dobimo in »bo vse razložil«, nato pa se

lahko odločimo, ali bomo kaj objavili.

SHUTTERSTOCK

Pojasnili smo mu, da pišemo na podlagi

dokumentov in da lahko vse odgovore

na naša vprašanja pošlje po elektronski

pošti ter bodo vključeni v članek.

V svoji pritožbi na višje sodišče zoper

začetek stečaja je navedel, da ga

izpodbija zaradi »zmotne uporabe materialnega

prava, bistvene kršitve pravil

postopka in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja«. Predlaga, da višje

sodišče sklep odpravi. Okrožnemu sodišču

očita, da je narok izvedlo kljub

zdravniškemu potrdilu o upravičeni

odsotnosti, vabilo na narok (na katerem

ga ni bilo) pa ni bilo vročeno v skladu

z zakonskimi določili, prav tako ne

sklep o začetku stečajnega postopka.

Zavrača očitke o zlorabi svojih pravic

v postopku. Pravi, da ni bival in ni prijavljen

v Sloveniji (zanimivo, z nami bi

se pa takoj dobil na sestanku). Hkrati je

pritožbo vložila tudi njegova žena Karla

Prebil osebno, in sicer kot »izločitvena

upnica vezano na skupno premoženje«.

Slednja ugotavlja, da je začetek stečaja

nedopustno posegel v ustavno pravico

nje kot lastnice.

NEPRIMERNO IN

ŽALJIVO OBNAŠANJE

Kot rečeno, je terjatev do njega prijavila

tudi Odvetniška zbornica Slovenije, in

sicer v višini dobrih 13.000 evrov. Gre

za dolgove iz naslova neplačane članarine

zbornici, neplačane članarine

območnemu zboru odvetnikov Celje,

neplačanega prispevka za zavarovanje

poklicne odgovornosti, neplačanega

prispevka v humanitarni sklad, neplačane

vzajemne pomoči. Poleg tega bode

v oči, da je ostal zbornici dolžan še dve

denarni kazni na podlagi dveh pravnomočnih

odločb disciplinske komisije

pri Odvetniški zbornici o kršitvah

dolžnosti pri opravljanju odvetniškega

poklica. Pri eni od teh dveh zadev gre

za denarno kazen 1.300 evrov ter povprečnino

(stroške postopka) na prvi

in drugi stopnji v višini 550 evrov. Pri

drugi denarni kazni pa gre za kar 5.000

evrov ter povprečnino 500 evrov. V

skupni terjatvi, ki znaša 13.048 evrov,

so vračunane tudi zamudne obresti v

znesku 3.606 evrov. Pri denarno težji

kršitvi je po ugotovitvah disciplinskih

komisij prve in druge stopnje pri Odvetniški

zbornici odgovoren za kršitev

AKTUALNO

19

Poklical je v Odvetniško

družbo Tomaž Pulko, kričal

na zaposleno in ji grozil,

da bodo v pisarno prišli

kriminalisti in jo zasliševali.

svoje dolžnosti pri opravljanju odvetniškega

poklica, saj je opravljal dejavnost,

ki ni združljiva z opravljanjem odvetniškega

poklica.

Zadeva se vleče že več let, disciplinska

komisija prve stopnje je sprejela

odločitev že leta 2018. V odločbi disciplinska

komisija navaja, da je Prebil

10. februarja 2016, v času, ko je bil že

vpisan v imenik odvetnikov (vpisan je

od leta 2014), kot samostojni podjetnik

Janez Prebil, s. p., sklenil pogodbo o

sodelovanju z gospodarsko družbo Kovinoplastika

Lož, s katero se je zavezal

tej firmi nuditi pravne storitve – pravno

svetovanje in zastopanje tega podjetja

pred sodišči in državnimi organi. Pri

tem pa je imel s tem podjetjem sklenjeno

tudi pogodbo o zaposlitvi za delovno

mesto »pravni svetovalec«. Toda Zakon

o odvetništvu odvetnikom prepoveduje

opravljanje druge dejavnosti kot poklica.

Šlo je za hujšo disciplinsko kršitev.

Prebil se je na prvostopenjsko odločbo

pritožil, vendar je disciplinska komisija

druge stopnje njegovo pritožbo julija

2019 v celoti zavrnila kot neutemeljeno.

Očitno pa niti po petih letih še ni

plačal denarne kazni, zaradi česar je

to kot terjatev zdaj zbornica prijavila v

postopku osebnega stečaja. V primeru

druge disciplinske kršitve pa je disciplinska

komisija prve stopnje pred letom

dni ugotovila, da je kršil dolžnost

pri opravljanju odvetniškega poklica z

neprimernim in žaljivim obnašanjem.

Kot so zapisali, je 14. maja 2021 poklical

v Odvetniško družbo Tomaž Pulko

in kričal na tam zaposleno, ji grozil, da

bodo v pisarno prišli kriminalisti in

jo zasliševali, zakaj je bila zoper njega

vložena izvršba. Zapisali so, da je od

zaposlene zahteval, naj takoj pogleda

v portal e-sodstvo in pove, v imenu

katere stranke je bila izvršba vložena.

A to še ni vse, kot izhaja iz odločbe. Ko

je vzpostavil stik s stranko, za katero je

vedel, da jo zastopa drug odvetnik, je s

tem kršil odvetniško dolžnost. Poklical

je osebo, ki je bila v izvršilnem postopku

nasprotna stranka njegovi, za ta stik

pa od odvetnika Tomaža Pulka ni imel

privoljenja. Prebil se je pritožil tudi na

to odločbo. Disciplinska komisija druge

stopnje mu je marca letos kazen znižala

s 1.500 evrov na 1.300 evrov, sicer pa so

mu v preostalem delu pritožbo zavrnili.

ZA ODVETNIŠKO ZBORNICO NI

VREDEN ZAUPANJA

Naši viri so nas opozorili še na hudo

kršitev Zakona o odvetništvu. Od maja

letos je namreč direktor družbe SB Investicije,

d. o. o., kar je nezdružljivo z

opravljanem poklica odvetnika. Zakon

namreč določa, da je z opravljanjem

odvetniškega poklica nezdružljivo

JANEZ PREBIL: »OBJAVLJANJE

TAKIH ČLANKOV ZAHTEVA

ODGOVORNOST MEDIJA IN

PISCA ČLANKOV«

Seveda smo vprašanja glede postopka

njegovega osebnega stečaja, prijave visoke

terjatve Odvetniške zbornice Slovenije

do njega in nezdružljivosti njegovega

direktorovanja z odvetniškim poklicem

naslovili tudi na Janeza Prebila.

Zakaj se je znašel v osebnem stečaju?

Zakaj nastopa kot odvetnik, če je hkrati

direktor podjetja SB Investicije? Zakaj je

kršil svoje dolžnosti odvetnika (povezano

z ugotovitvami disciplinskih komisij)? Zakaj

ni poravnal denarnih kazni?

Poudaril je, da postopek stečaja ni pravnomočen

in da niso bili izpolnjeni pogoji

za začetek postopka. Dodal je, da »mora

sodišče vročiti dokumente osebno,

Google maps

Sedež Prebilove odvetniške družbe je v

Celju, sam pa ima naslov prebivališča

prijavljen v Skopju v Severni Makedoniji.

opravljanje poslovodne funkcije v gospodarski

družbi ali drugi pravni osebi,

razen če gre za odvetniško družbo.

Odvetniško zbornico smo vprašali,

ali so s tem seznanjeni in ali je v teku

postopek za izbris Prebila s seznama

odvetnikov? Pravijo, da so zoper njega

že 14. novembra lani izdali odločbo o

izbrisu iz imenika odvetnikov zaradi

neizpolnjevanja pogoja vrednosti zaupanja

za opravljanje odvetniškega poklica.

»Ker pa je odvetnik Janez Prebil

zoper odločbo sprožil upravni spor pri

upravnem sodišču, odločba o izbrisu še

ni pravnomočna. Izbris iz imenika odvetnikov

je glede na postopkovna pravila

namreč mogoč šele, ko odločba o

izbrisu postane pravnomočna.«

vendar ni nobenega dokumenta vročilo

osebno«. Pred začetkom postopka

je imel naslov prebivališča v tujini in ni

bilo nobene spremembe naslova. Glede

odločbe Odvetniške zbornice o izbrisu iz

imenika odvetnikov je pojasnil, da je v isti

zadevi upravno sodišče januarja 2022

razveljavilo odločbo o njegovi izključitvi

iz zbornice. V zvezi z njegovim opravljanjem

vloge direktorja v podjetju pa pravi,

da je bilo direktorsko mesto v SB Investicije

»zamenjano začasno«. Razlog naj

bi bile grožnje določene osebe prejšnji

direktorici Maji Prebil (njegova sestra). V

zvezi s temi grožnjami se vodijo kazenski

postopki, je razložil.

Glede našega pisanja opozarja, da »objavljanje

takih člankov povzroča škodo

in zahteva odgovornost medija in pisca

člankov«.

178 12. 12. 2024

20 AKTUALNO

LUKA SVETINA

Golob proti Golobu oziroma

POSLEDNJA BITKA

ZA PITNO VODO

Zoran Janković je pritiske na uradnike ljubljanske upravne enote, da mu izdajo gradbeno

dovoljenje za zadnjih 130 metrov kanala C0, prepustil vojski svojih odvetnikov, a ta

pravih argumentov nima. V zraku sta kar dve zahtevi nevladne organizacije Alpe-Adria-

Green, da se farsa na Linhartovi 13 ustavi. Ker gre za integralni postopek, bi o dovoljenju

moralo odločati ministrstvo. Ker pa MOL ni lastnik zemljišča, sploh ne sme graditi na

tuji parceli. Medtem vlada Roberta Goloba tepta vse obljube, ki jih je dala volivcem.

Danes razkrivamo, kako je mimo stroke naredila še en korak proti svojemu končnemu

cilju: dovoliti Jankoviću, da svoj »drekovod«, ki bo ogrozil pitno vodo za 400.000 ljudi,

dokonča brez ene(!) samcate okoljevarstvene študije.

Kot so obljubili, so protestniki

proti zloglasnemu kanalizacijskemu

kanalu CO in zagovorniki

pravice do čiste pitne vode v

sredo, 4. decembra, tudi dejansko prišli

pred sedež Upravne enote Ljubljana na

Linhartovi 13 za Bežigradom in povsem

zapolnili razpravno dvorano, v kateri

je potekala prva ustna obravnava posameznikov,

ki so jim priznali pravico

stranske udeležbe v postopku pridobivanja

gradbenega dovoljenja za zadnjih

130 metrov kanalizacije, ki kljub

drugačnim napovedim še ni zgrajena

in jo poskuša ljubljanski župan Zoran

Janković speljati čez zemljišče pred

Stožicami, ki si ga lasti več deset solastnikov,

med njimi družina Jernejc,

ki Mestni občini Ljubljana parcele za

izgradnjo »drekovoda« nikakor ne želi

odstopiti. Pred upravno enoto se je že

ob pol devetih zbralo več kot 300 ljudi,

po navedbah organizatorja protesta,

Snemanje javne razprave

je bilo prepovedano (ekipa

Nove24TV v dvorano ni smela

s kamero), zato je bila z vidika

seznanitve javnosti storjena

velika škoda. Naslednja javna

obravnava je razpisana po

novem letu, 6. januarja 2025.

178 12. 12. 2024

ljubljanskega opozicijskega mestnega

svetnika Aleša Primca pa so želeli

spodbuditi uradnike, ki bodo odločali

o gradbenem dovoljenju, da pritiskom

ljubljanskega župana ne podležejo.

V ROKAH TREH URADNIKOV

Spomnimo: MOL je desetletje zahteve

za gradbeno dovoljenje za kanal CO ves

čas vlagal po koščkih (po posameznih

delih) in s tem spretno krmaril skozi

pravne luknje v morju birokratskih

predpisov. Posamezne dele cevi so prijavljali

kot »manjše gradnje«, za katere

ni bilo treba izdelati celostne študije

presoje vplivov na okolje, ki bi jo MOL

seveda moral narediti, če bi zahtevo za

gradbeno dovoljenje vložil za projekt

kot celoto. O usodi čiste pitne vode za

več kot 400.000 ljudi bodo odločali

uradniki Špela Knez, Maja Žiher in

Marko Grujičić, ki imajo v tem postopku

po mnenju protestnikov tudi nalogo,

da varujejo javni interes, zato se jim zdi

nesprejemljivo, da bi na podlagi pritiskov

Zorana Jankovića izdali gradbeno

dovoljenje. S tem bi namreč MOL dobil

prosto pot do dokončanja več kot 110

milijonov evrov vrednega infrastrukturnega

projekta, za katerega so pridobili

skoraj 70 milijonov evrov evropskih

sredstev, čeprav zaradi poteka čez zbiralnik

pitne vode v Klečah – pitna voda

pa je del kritične infrastrukture – eklatantno

krši tudi evropske predpise.

Da je pritisk MOL na upravno enoto

hud, je po mnenju organizatorja protestov

Aleša Primca, pa tudi lastnikov

zemljišč in predstavnikov nevladne

organizacije Alpe-Adria-Green razvidno

že iz golega dejstva, da so uradniki

sploh sklicali ustno obravnavo, ki je po

mnenju nasprotnikov ne bi smelo biti in

je kot taka razpisana nezakonito. »Uradniki

morajo slediti zakonom in ne ukazom

Zorana Jankovića. Ker so pritiski

hudi, je pomembno, da jih z množično

udeležbo na shodu pred upravno enoto

spodbudimo, da naj delujejo v skladu z

zakonom ter ne izdajo nevarnega in nezakonitega

gradbenega dovoljenja,« je

novinarjem – mikrofoni Nove24TV so

spet samevali v odsotnosti večjih medijskih

hiš – povedal Primc.

Ker je bilo v razpravni dvorani samo

90 prostih mest, je več kot tri četrtine

protestnikov ostalo pred vrati. Kot je

Arhiv Domovine

AKTUALNO

21

poudaril okoljski aktivist in sodelavec

parlamentarne preiskovalne komisije

o ugotavljanju nepravilnosti pri gradnji

kanala CO, Blaž Babič, se je med razpravo

izkazalo, da so zakoni na strani

zagovornikov pitne vode, medtem ko je

Zoran Janković pravno bitko spet prepustil

svoji odvetniški ekipi na čelu z

Alešem Rojsom, Robertom Prelesnikom

in partnerji. Stranski udeleženci so uradnike

opozorili, da parcele na območju

Stožic v osnovi sploh niso urejene, prav

tako ne zemljiške kopije, medtem ko je

predstavitev investitorja, Mestne občine

Ljubljana, potekala brez ene same

skice projekta CO.

ZAKON NA STRANI

PROTESTNIKOV

Upravna enota je doslej zavračala stranske

udeležence tudi z argumentacijo, da

niso izkazali nevarnosti onesnaženja z

dovoljšno verjetnostjo. Na obravnavi

so zato posamezniki predvajali tudi

posnetek nekaterih pričanj z zaslišanj

na prej omenjeni preiskovalni komisiji,

med drugim prof. dr. Metode Dodič

Fikfak, direktorice Kliničnega inštituta

za medicino dela, prometa in športa, ki

je opozorila, da če bo kanal kdaj v uporabi,

zastrupitev pitne vode ni vprašanje

verjetnosti, temveč zgolj vprašanje

časa. Predvajan je bil tudi posnetek

pričanja nekdanjega ministra MOP Simona

Zajca pred isto komisijo o tem, da

je treba pri izdaji zadnjega gradbenega

dovoljenja obravnavati celoto projekta

kanala CO. Sicer pa so udeleženci razprave

ponovno opozorili, da bi morala

obravnava na UE Ljubljana v resnici

potekati na Ministrstvu za naravne vire

in prostor, saj gre za postopek izdaje integralnega

gradbenega dovoljenja. Ker

pa je bilo snemanje javne razprave prepovedano

(ekipa Nove24TV v dvorano

ni smela s kamero), je bila z vidika seznanitve

javnosti znova storjena velika

škoda, so prepričani naši sogovorniki.

Končne odločitve še ni pričakovati

kmalu, saj je udeležencev v postopku

veliko, investitor (MOL) pa ima še veliko

odprtih in nepojasnjenih vprašanj,

prav tako pa mora upravna enota odločiti

o še več deset zahtevah za stransko

udeležbo v postopku pridobivanja omenjenega

gradbenega dovoljenja, s čimer

nasprotniki kanala CO »zaustavljajo«

proces. Naslednja javna obravnava je

tako razpisana po novem letu, 6. januarja

2025.

ODLOČATI BI

MORALO MINISTRSTVO

Nevladna organizacija Alpe-Adria-Green

sicer še vedno upa, da se postopek na

bežigrajski upravni enoti ne bo nadaljeval.

Preko odvetnika Klemna Goloba

so namreč takoj ob razpisu prve glavne

obravnave naslovili zahtevo za prenos

pristojnosti: od UE Ljubljana so zahtevali,

da se nemudoma izreče za nepristojno

in zadevo odstopi stvarno pristojnemu

organu, in sicer Ministrstvu

za naravne vire in prostor. Zahtevo so

obrazložili s pojasnilom, da gre v predmetni

zadevi za t. i. kumulativni poseg

v okolje, zaradi česar je treba voditi integralni

postopek. »Kumulativni poseg

v okolje je poseg v okolje, ki je sestavljen

iz dveh ali več posegov v okolje iste

vrste, ki so med seboj funkcionalno in

ekonomsko povezani,« piše v zahtevi.

Takšni posegi v okolje so funkcionalno

povezani, če se meje posegov v okolje

O usodi čiste pitne vode za

več kot 400.000 ljudi bodo

odločali uradniki Špela Knez,

Maja Žiher in Marko Grujičić,

ki imajo v tem postopku

po mnenju protestnikov

tudi nalogo, da varujejo

javni interes.

dotikajo, prekrivajo ali so v neposredni

bližini drugega zaokroženega urbanističnega

projekta. Alpe-Adria-Green

trdi, da je treba upoštevati celoten projekt

izgradnje kanala CO – torej že zgrajeni

kanal CO in nameravani poseg, ki

ni predviden z nobenim zakonskim oz.

podzakonskim predpisom, prav tako

pa trasa nameravanega posega ni več

enaka tisti trasi, za katero je Janković

gradbena dovoljenja ob odločitvi ARSO,

da to ni potrebno, v letih 2015 in 2016

pridobil brez okoljevarstvenega soglasja

oz. študije presoje vplivov na okolje.

Opozorili so še, da je trasa nameravanega

posega na območju s strogim

vodovarstvenim režimom z oznako

VVO IIA, območje nameravanega posega

pa je deloma tudi tik ob najožjem

VVO z oznako VVO I, torej z najstrožjim

vodovarstvenim režimom, znotraj katerega

so območja zajetij. »Nameravani

poseg v primeru nastanka izrednih

razmer – netesnosti cevovoda, ki lahko

nastopi npr. zaradi napake v materialu,

prezrte napake v izvedbi, dotrajanosti

materiala po večletni uporabi, preloma

ali pretrganja cevi zaradi potresa,

večjih poplav in suš oziroma vse pogostejših

možnih ekstremnih vremenskih

dogodkov – povečuje tveganje, da za

območje Ljubljane ne bo mogoče zagotavljati

varne oskrbe prebivalstva z

zdravstveno ustrezno pitno vodo v zadostnih

količinah,« opozarja nevladna

organizacija v svoji zahtevi.

Spomnimo, da je na to pristojno ministrstvo

in druge državne institucije v

javnem pismu opozorilo že več kot sto

zdravnikov UKC Ljubljana, a so bili preslišani.

Nihče, ne osrednji mediji ne v

času desnih vlad za okolje izjemno zaskrbljeni

predstavniki Inštituta 8. marec,

se ni zganil niti ob napovedi vodje

toksikološkega oddelka na UKC Ljubljana

prof. dr. Mirana Brvarja, da bodo fekalije

iz odpadnih voda slejkoprej našle

178 12. 12. 2024

22 AKTUALNO

svojo pot v podtalnico, saj stoodstotno

neprepustnih cevi ni.

Dejstvo, da zahodni del mestne

občine Ljubljana in torej tudi obstoječi

kanalizacijski sistem leži na vodovarstvenem

območju, na kar se sicer

izgovarja Zoran Janković, po mnenju

predstavnikov Alpe-Adria-Green ne

more predstavljati razloga za izključitev

pomembnih vplivov nameravanega

posega na okolje. Tudi navedba, da bo

cevovod izdelan v skladu z veljavnimi

standardi, dodatna betonska kineta pa

naj bi predstavljala dodatno, strokovno

utemeljeno zaščito pred onesnaženjem

podzemne vode, ki se uporablja kot vir

pitne vode, ne daje zagotovila, da izvedba

in obratovanje nameravanega posega

ne bosta imela pomembnih vplivov

na okolje.

KRŠIJO TUDI GRADBENI ZAKON

Naj spomnimo, da smo v Domovini že

poročali, da Alpe-Adria-Green zaustavitev

postopka na upravni enoti v ločeni

zadevi zahteva tudi zaradi dejstva,

da občina sploh ni lastnica zemljišča,

čez katerega želi speljati zadnjih 130

metrov kanalizacijske cevi, kar je po

njihovem mnenju v nasprotju s 5. točko

54. člena Gradbenega zakona (GZ), ki

določa, da upravni organ izda gradbeno

dovoljenje, če je investitor v zemljiški

knjigi vpisan kot lastnik ali imetnik

stvarne pravice, ki mu daje pravico

graditi na tuji nepremičnini, na kateri

je predvidena gradnja, ali pa to pravico

izkazuje z dokazili. V predmetni zadevi

pa investitor (MOL) na nepremičnini

nima ne pravice graditi niti nima nikakršnih

dokazil iz 3. točke 46. člena

GZ-1. Jankovićev pritisk na uradnike

upravne enote je torej tako hud, da so

razpisali obravnavo za morebitno izdajo

gradbenega dovoljenja kljub dejstvu,

da se nobeno procesno dejanje sploh ne

bi smelo izvajati. Če bi hotel MOL graditi

na tuji nepremičnini, bi moral prejeti

in izkazati stoodstotno soglasje oz.

dovoljenje vseh solastnikov nepremičnine,

česar pa Janković nima in bržkone

nikoli ne bo imel. Takšno stališče

je sicer v drugi zadevi že podala vodja

sektorja na UE Ljubljana Maja Žiher. A

zaradi hudih pritiskov s strani MOL naj

bi upravna enota po naših informacijah

to zahtevo neupravičeno zavrnila, zato

bodo morali borci za zaščito pitne vode

v nov sodni boj – na upravno sodišče.

Žiga Živulović jr./BOBO

178 12. 12. 2024

AKTUALNO

23

GOLOB PROTI GOLOBU

O sprenevedanju največje vladne stranke

in njenega predsednika vlade, ki sta

pred volitvami napovedovala, da bosta

spoštovala veljavno slovensko zakonodajo,

ščitila naravo in malega človeka

ter odločanje o strokovnih zadevah, ki

se tičejo ljudi, prepustila stroki, smo v

Domovini že pisali. Danes razkrivamo,

kako se vlada Roberta Goloba na vse

pretekle obljube in na zaupanje ljudi

požvižga ter kako je nedavno posmehljivo

poteptala stroko in Zoranu Jankoviću

dala zeleno luč, da zažene svoj

»drekovod« (ko mu seveda uspe izsiliti

manjkajoče gradbeno dovoljenje). Poročali

smo, da je Alpe-Adria-Green vložila

tožbo proti sklepu državne sekretarke

Tine Sršen decembra lani (bila je brez

pooblastil, nezakonitost je ugotovila

tudi inšpekcija, ki pa sama ne more

ukrepati), s katerim je spremenila odločitev

okoljskega ministrstva iz obdobja

Andreja Vizjaka leta 2020, da mora

MOL za kanalizacijsko cev s kineto

najprej izdelati študijo presoje vplivov

na okolje. Sršenova je odločila, da MOL

tega ne potrebuje, češ da je tako odločil

že ARSO v letih 2015 in 2016, ko je MOL

vlagal gradbena dovoljenja po koščkih.

Na odločitev upravnega sodišča Alpe-

-Adria-Green še čaka. Vlada Roberta

Goloba pa hkrati dela vse, da bi sklepa

iz let 2015 in 2016, da Janković niti za en

košček »drekovoda« ne potrebuje naravovarstvenega

soglasja, ostala veljavna.

Odvetnik Klemen Golob se ju namreč

že dve leti trudi »spraviti s sveta«.

Zastopa lastnico zemljišča na trasi kanala,

ki se je pritožila na omenjena sklepa

iz let 2015 in 2016, a so jo na ministrstvu

vztrajno zavračali, da ne izkazuje

pravnega interesa za takšno pritožbo. A

vztrajni Golob je na vrhovnem sodišču

leta 2022 dosegel, da so vrhovni sodniki

od ministrstva (MOPE) zahtevali,

naj o pritožbi lastnice zemljišča odloči,

saj takšen interes ima. Ministrstvo

za okolje, podnebje in energijo v kvoti

Svobode jo je kljub odločitvi vrhovnega

sodišča znova zavrnilo, češ da nima

pravnega interesa, zato se je moral Golob

pritožiti na upravno sodišče, ki je

zato naložilo Vladi Republike Slovenije,

da o tem odloči. Vlada Roberta Goloba

je, kot je razvidno iz odločbe, ki smo jo

prejeli, o tem odločila na svoji 124. redni

seji 10. oktobra letos – in pritožbo

dokončno zavrnila. V obrazložitvi, pod

katero se je podpisala generalna sekretarka

vlade Barbara Kolenko Helbl, so si

sodbo vrhovnega sodišča tolmačili, češ

da je sodišče tožnici samo abstraktno

priznalo pravico do pritožbe. Tožnico

pa so Golobovi nato zavrnili z argumentom,

da v času, ko je ARSO odločal

o presoji vplivov na okolje, torej v letih

2015 in 2016, še ni bila pravnomočna

lastnica svojega zemljišča, temveč le

dedič. »Pritožnica je postala solastnica

zemljišča v Ježici šele 21. februarja 2018,

to je več kot dve leti po izdaji in pravnomočnosti

sklepa ARSO 2016.« Vlada je

tako ugotovila, »da pritožnica z naknadno

pridobitvijo lastništva na zemljišču

v Ježici ne more utemeljiti svojega pravnega

interesa za pritožbo zoper sklep

ARSO iz leta 2016«.

Na vsebinsko odločitev vlade Roberta

Goloba se bo zdaj odvetnik lastnice

zemljišča Klemen Golob še lahko

pritožil, a je v nebo vpijoče dejstvo, da

dela Svoboda vse, kar je v njeni moči, da

umakne vse ovire, ki so še na poti Zoranu

Jankoviću. »Na sodišču in na odprtem

morju ste v božjih rokah,« pravi

star nemški pregovor. In v Svobodi se

jih očitno vse več zateka k Bogu.

Vlada Roberta Goloba

pa hkrati dela vse, da

bi sklepa iz let 2015

in 2016, da Janković

niti za en košček

»drekovoda« ne potrebuje

naravovarstvenega

soglasja, ostala veljavna.

Google maps

178 12. 12. 2024

24 INTERVJU

Če želimo živeti v državi, kjer

ima monopol nad nasiljem samo

policija, potem si želimo, da je ta

policija spoštovana, da dela po

zakonu ter da ji taki in drugačni

huligani ne jemljejo ugleda.

DR. ŽIGA TURK

»Tok dogodkov gre v smeri

odkrite restavracije oziroma

REHABILITACIJE

PREJŠNJEGA SISTEMA«

»Ne verjamem v možnost neke velike revolucije. Upam pa na to, da bi se na čim več točkah v družbi uveljavilo

spoznanje, da v Sloveniji nismo konkurenčni z vrednotami, načeli, organizacijami in javnim sektorjem, kot je

bilo to zamišljeno v prejšnjem sistemu. In da nam bo šlo čedalje slabše, če ne bomo česa spremenili,« je v

Odmevu tedna med drugim povedal dr. Žiga Turk, ki opozarja, da kaže cel kup dogodkov v državi na ambicijo

te oblasti, da si popolnoma podredi vse sisteme.

VIDA PETROVČIČ

JAKA KRENKER/DOMOVINA

178 12. 12. 2024

INTERVJU

25

Odmevalo je vprašanje, ali je Slovenija

varna država. Dr. Turk, ali

je Slovenija varna država?

Minister Poklukar je hodil od televizije

do televizije in ponavljal stavek: »Slovenija

je varna država.« Občutek je, da

če bi Slovenija res bila varna država,

mu ne bi bilo treba hoditi po televizijah

in ponavljati tega stavka, ker bi bilo to v

zraku oziroma bi se to vedelo. Dejstvo

je, da je opaziti, da nek red vsesplošno

popušča, da se ljudje vedno manj držijo

vseh mogočih pravil. Ne gre samo

za velik kriminal ali pa velike izgrede,

kot jih videvamo, ali pa za romsko

problematiko. Gre za povsem banalne

stvari, tudi za to, kako se ljudje obnašajo

v prometu, kako se vozi skozi rdečo

luč, kako se zatrpajo parkirišča. Če potrobiš

nekomu, ki gre skozi rdečo luč –

v smislu »Glej, komaj sem te opazil« –

ti pokaže sredinec. Občutek imam, da

se stvari slabšajo, da ljudje opažajo, da

se pravil ne držijo tisti na vrhu, da riba

smrdi pri glavi, in si potem tudi sami jemljejo

vedno več pravic, kar pa gre dostikrat

čez rob. Zdi se mi, da se žal tudi

nekateri lumpi v Sloveniji počutijo zelo

varne. To pa gotovo ni varnost, kakršno

si želimo.

No, to je res. Danes so aretirali

nekatere izmed teh ljudi, domnevno

vpletenih v nedavni uboj.

Potem pa lahko beremo, da so neki

posamezniki, ki so pravzaprav na

Interpolovi listi, pa so očitno v Sloveniji.

Kaj se pravzaprav dogaja,

da ljudje z Interpolove liste prosto

hodijo in stanujejo tukaj?

Slovenija je bila zanje varna država do

trenutka, ko so očitno ljudje malo zaropotali,

ko je opozicija zaropotala in se

je policija zganila. Želel bi si, da policija

deluje na način, da ni treba pritiskati

nanjo, da opoziciji ni treba opozarjati

na to, da se kaj zgodi. Ta oseba gotovo

ni prišla na Interpolovo listo pred

nekaj dnevi.

Pa tudi če pogledamo albansko

razgrajanje v BTC. Pred prazniki

smo, kupujemo darila, v BTC

gremo z otroki. Si predstavljate, da

se znajdemo tam, kjer je to vpitje in

streljanje v zrak? Pa čeprav z neko

strašilno pištolo. To straši ljudi.

Nekdo je rekel, da če pripelješ v državo

ljudi druge kulture, potem prineseš

s seboj tudi težave oziroma navade te

druge kulture. Albancem voščim za njihov

praznik, karkoli so že praznovali,

tudi če je bilo to majčkeno bolj burno.

Če bi bilo to v nekem prostoru, kjer ne

moti drugih, ne bi imel absolutno nič

proti. Če se ne motim, ni bilo poročil, da

bi nadlegovali kogarkoli od civilistov,

od obiskovalcev, ki so šli v BTC po nakupih.

Slab vtis pa naredi to, da so na

policijski avto nonšalantno postavili

oziroma pritrdili albansko zastavo in

se ni nič zgodilo. To majčkeno spominja

na tiste huligane v garažni hiši, ki smo

jih gledali pred nekaj meseci, ki so tudi

na nek način ponižali policijo. Če želimo

živeti v državi, kjer dela red samo

policija, kjer ima monopol nad nasiljem

samo policija, potem si želimo, da je ta

policija spoštovana, da dela po zakonu

ter da ji taki in drugačni huligani

ne jemljejo ugleda. Prepričan sem, da

si tudi uniformirana policija, ki je pod

vrhom vodstva, želi, da bi imela neko

spoštovanje, in si želi tudi možnosti,

da to spoštovanje vzpostavlja. Nimam

občutka, da bi ta delovni del policije, če

temu tako rečem, delal kaj narobe, se pa

bojim, da ima neka navodila oziroma

da se je vzpostavila neka psihoza, neke

okoliščine, ko nikomur več ničesar ne

smeš narediti, ker imaš potem same

probleme. Razen če je kakšno zborovanje

stranke SDS, tam pa ni takih težav.

Beremo, da sam vrh policije ni bil

postavljen zakonito, domnevno

je bilo to nezakonito.

Kaj si lahko obetamo?

To je spet ena, če milo rečem, žalostna

zgodba. Če nastavite direktorja nekega

javnega podjetja, npr. Vodovoda ali

Snage, in so vmes kakšne nepravilnosti,

to ni konec sveta. Ampak policija, ki naj

bi simbolizirala spoštovanje zakonov,

zakonitost, red – tukaj bi pa moralo biti

vse brez težav. Če imate v verigi postopkov,

ki pripeljejo do tega, da je nekdo

imenovan, en člen, ki je nezakonit, je

ta veriga prekinjena. Vse skupaj je neveljavno,

pa če se pravniki še tako poskušajo

izgovarjati na take in drugačne

fraze. Na vrhu represivnega organa morajo

biti stvari ne samo zakonite, ampak

mora biti tudi videz zakonitosti, da

ljudje policiji verjamejo. Če ne verjamemo

policiji in v to, da ima policija edina

monopol s silo vzdrževati red, potem ta

red razpade. Tega bi se morale zavedati

tudi tiste stranke, ki so na oblasti z nekaj

daljšo zgodovino, z nekaj več politične

modrosti. To pomeni, da potiska

vrh politike Slovenijo v smer nekega kaosa.

Taki policiji se bodo začeli upirati,

česar pa nočemo.

V propagandnem intervjuju na komercialni

televiziji je predsednik

vlade Golob celo sam potrdil, da

informacije iz policije domnevno

odtekajo. Govoril je o tožilki Mateji

Gončin, ki se ni strinjala s tistim

varovanjem, ki ga je določila policija.

Kaj se dogaja v vrhu države?

Tudi predsednik vlade je zamenjal

te, ki so ga varovali.

Golob je pred dvema letoma vedel, da

se na policijo ne more zanesti. Če bi to

rekel nek opozicijski politik ali javni intelektualec

in se takole pritoževal čez

policijo v najbolj gledanem mediju, bi

bilo to še razumljivo. Predsednik vlade

pa bi moral v dveh letih zavihati rokave

in to težavo rešiti. Njegova naloga je, da

to reši, ne pa da jamra.

Golob naj bi domnevno vplival

na policijo, zato ga je preiskovala

tudi Komisija za preprečevanje

korupcije. Ko je prišel z zaslišanja,

sta on in gospa Bobnar dala izjavi.

Za kaj je šlo? Je depolitizacija

vodila v novo politizacijo?

Zdi se mi, da sta tukaj dve stvari. Najprej

obrobna – ali je korupcija, če predsednik

vlade nekemu ministru naroči: to

boš naredil, in če boš priden, boš nagrajen,

če ne boš priden, pa ne. Odkrito

rečeno, meni se to ne zdi korupcija.

Tako se pač stvari v politiki delajo. Problematično

pa je, kaj je bilo naročeno;

kaj je predsednik vlade pričakoval. Zdaj

sicer govorijo o depolitizaciji, a govorilo

se je o čiščenju »janšistov«. To pa seveda

pomeni, da ne gre za depolitizacijo

policije, ampak za podreditev policije

tej oblasti. Policija je razmeroma pluralno

sestavljena, v njej so simpatizerji te

ali one opcije, in če nekdo za nek javni

aparat reče, da je treba iz tega aparata

odstraniti določeno skupino ljudi, je to

nekaj drugega. To imenovati depolitizacija

je višek cinizma.

Na vrhu represivnega organa

morajo biti stvari ne samo

zakonite, ampak mora biti

tudi videz zakonitosti, da

ljudje policiji verjamejo.

178 12. 12. 2024

26 INTERVJU

Gre za kup dogodkov v državi, ki kažejo

na ambicijo te oblasti, da si popolnoma

podredi vse sisteme: medijske (z določenimi

vzvodi komercialne televizije, z

drugimi javno televizijo oziroma javne

medije), represivni aparat, da zvija roko

gospodarstvu, da si podredi tudi te kvazinadzorne

institucije, kot sta Računsko

sodišče, Komisija za preprečevanje

korupcije ... Posledica tega je, da v sistemu

ne deluje več sistem ravnovesja in

medsebojnega nadzora posameznih vej

oblasti. Taka država degenerira v nekaj

takega, nad čimer se zgražamo, da imajo

v Srbiji ali v Rusiji ali pa smo mi imeli

v prejšnjem sistemu, kjer je oblast troedina

in je njena samovolja neovirana. V

to smer gremo in to je nedopustno. Naslednja

vlada bo spet depolitizirala policijo,

in sicer na način, da bodo odstranili

Golobove kadre. Kam pridemo?

Ene depolitizacije pa v tem demokratičnem

procesu nismo naredili.

To je lustracija. Če bi na začetku,

ob osamosvojitvi, izvedli tako

imenovano depolitizacijo, ki je v

osnovi lustracija, potem najbrž ne

bi imeli vseh teh težav.

O tem je zdaj prepozno govoriti. Imate

pa prav, da so pravzaprav vsi ljudje ostali

natančno tam v hierarhiji, kamor

jih je postavila komunistična partija, in

so v tej hierarhiji jemali v službo svoje

naslednike, pisali priporočila za napredovanja

in tako naprej. Skratka, mi

smo povsem ohranili hierarhije oziroma

elite iz prejšnjega sistema, ki jih je

postavila partija glede na poslušnost;

ljudje niso prišli na visoka mesta zaradi

svoje sposobnosti.

V Cankarjevem domu je bila

proslava ob 35-letnici akcije Sever.

Udeležil se je je tudi nekdanji

predsednik Milan Kučan, sedanja

predsednica Nataša Pirc Musar,

pa tudi Bobnarjeva. Bilo je

veliko pomislekov, kaj se je zares

dogajalo takrat, 1. decembra 1989.

Nataša Pirc Musar je pripisala vse

zasluge za to akcijo tej policijski

enoti. Če pogledamo, kako je bilo

1. decembra 1989: neka skupina

(imenovala se je srbsko gibanje

Božur) je želela priti v Slovenijo.

Seveda se je takrat še partijska

oblast prestrašila. Ampak ta, ki je

to zares preprečil – tako pravijo

zgodovinski viri in tudi gospod

Omerza je to napisal – je bil seveda

gospod Slavko Kmetič, ki je skupaj

s sindikatom strojevodij preprečil,

da bi z vlaki prišli v Ljubljano.

Kako je možno, da potvarjamo

popolnoma vse dogodke, ne le tiste

po koncu druge svetovne vojne,

ampak celo osamosvojitvene?

Priča smo stari modrosti, da zgodovino

pišejo zmagovalci. Pol, ki si je organiziral

omenjeno proslavo, je zadnje čase

vedno bolj zmagovalec oziroma ima

vedno več moči, vzvodov in besede. Pomladna

stran pa je vedno tišje. Teh dogodkov

se spomnim, ker sem bil takrat

ravno v letih, ko sem začel spremljati

politično dogajanje. Drži, da so železničarji

opravili tisto ključno nalogo,

da vlaki niso vozili. Verjetno je bilo tudi

Verjetno smo edina

postkomunistična država,

ki je odlikovala nekdanjega

šefa tajne policije.

178 12. 12. 2024

INTERVJU

27

Kup dogodkov kaže na

ambicijo te oblasti, da si

popolnoma podredi

vse sisteme.

nekaj strahu ali pa negotovosti v slovenskem

partijskem vodstvu, češ, mogoče

želi srbsko vodstvo zamenjati slovensko

vodstvo, zato so ti tovariši zelo

pazili na svojo kožo in računali, komu

se je bolj koristno pridružiti. Ali naj potegnejo

z Beogradom ali z osamosvojitvijo.

Na koncu se je to prevesilo na to

stran. Mislim, da je celo tovariš Tomaž

Ertl za to dobil odlikovanje. Verjetno

smo edina postkomunistična država,

ki je odlikovala nekdanjega šefa tajne

policije. To je neverjetno. Je pa v skladu

s tokom dogodkov, ki gre v smeri odkrite

restavracije oziroma rehabilitacije

prejšnjega sistema.

Tudi Milan Kučan je pred osamosvojitvijo

govoril, da niti osamosvojitev

niti država Slovenija nista

njegova intimna opcija. Leta 2015

je na nacionalnem radiu dejal:

»Očitajo mi, da sem bil proti odcepitvi.

Še danes sem.« Nekdanji

predsednik te republike, ki je še

leta 2015 rekel, da je bil pravzaprav

proti tej republiki, se torej

pojavi na proslavi osamosvojitvenega

tipa.

Mogoče je hotel poudariti, da je bil proti

odcepitvi, da pa je bil za razdružitev

(uporabljajo sicer neko drugo besedo).

Moj občutek je, da je partijo takrat zanimala

ohranitev oblasti. Zanimalo jih

je, po katerem scenariju je bolj verjetno,

da bodo ohranili oblast: če se povežejo z

Beogradom in tvegajo romunski scenarij

(scenarij Ceausesca) ali pa se na nek

način pridružijo osamosvojitvi. Nekdo

je slikovito rekel, da je bil Milan Kučan

pomembna oseba na osamosvojiteljskem

vlaku; da je bil zavora, vsak vlak

pa mora imeti seveda tudi zavoro, drugače

zadeva ne deluje. To jim je pravzaprav

dobro uspelo. Kučan je stopil na

to stran in je vlekel poteze, ki so bile za

osamosvojitev potrebne. Kaj je bil motiv,

si pa lahko razlagamo tudi iz izjav,

kaj je bila intimna opcija in kaj ne.

Ustaviva se še pri predsednici Republike

Slovenije. Na obisku je bila

Turk: Gradnja garažne hiše na Plečnikovi tržnici ni

dobra ideja. V bližini obstajajo boljše možnosti.

v Vatikanu, lahko pa bi naredila

tudi kakšno korist za Rimskokatoliško

cerkev v Sloveniji. Gradnja

garažne hiše na Plečnikovi tržnici

je problematična in se nadaljuje.

Če bi predsednica vlade res želela

pomagati Katoliški cerkvi, bi lahko

stopila do Zorana Jankovića,

ki prihaja iz njenega zaledja, in ga

mogoče prosila ali namignila, naj

vendarle še enkrat razmisli, ali

bo Plečnikovo tržnico oskrunil

s to garažo.

Da se okrog tega ne oglaša, ji niti ne zamerim.

Bi se pa lahko oglasila v zvezi s

katero od tem, o katerih sva govorila,

recimo glede pravne države, zaupanja

v policijo ... Tukaj bi pa lahko kaj rekla.

Kar se tiče same garaže, se strinjam s

kolegom iz arhitekture, da to ni dober

prostor; ob vseh tehničnih pomislekih,

kaj lahko to pomeni za sosednje stavbe,

to ni dober prostor za garažno hišo.

Imate Miklošičev park, kjer bi lahko

naredili garažo, ki bi bila malo stran od

najožjega središča mesta in prometno

lažje dostopna. Potem imate ne tako

daleč Hrvaški trg, kjer je tudi prostor za

garažo. V centru mesta je še nekaj takih

lokacij. Konec koncev je tudi tam, kjer

se bo gradil NUK, neko parkirišče. Če bi

na tem mestu spodaj naredili tri etaže

garaž, bi s tem rešili problem. Kot vidim,

gre župan v to garažo v smislu »kaj

nam pa morejo«; seveda bomo naredili

to garažo, tudi če je z vidika prometne

ureditve, kulturnovarstvene zaščite,

prekinitve nekega socialnega življenja v

resnici škodljiva.

Podobno kot kanal C0.

Podobno kot kanal C0. Zakaj je treba to

kanalizacijo peljati ob Savi, namesto da

bi v Medvodah naredili čistilno napravo?

Končuje se leto. Kaj si želite za

december in za prihodnje leto?

Treznosti, da bi se zavedali, kaj se dogaja

okrog nas, kaj se dogaja v svetu

varnostno, kaj se dogaja tehnološko.

Da bi se zavedali tudi premikov, ki so se

zgodili v Ameriki. Ne verjamem v možnost

neke velike revolucije. Upam pa na

to, da bi se na čim več točkah v družbi

uveljavilo spoznanje, da v Sloveniji nismo

konkurenčni z vrednotami, načeli,

organizacijami in javnim sektorjem,

kot je bilo to zamišljeno v prejšnjem sistemu.

In da nam bo šlo čedalje slabše, če

ne bomo česa spremenili.

Iz vaših ust v božja ušesa, dr. Turk.

Najlepša hvala!

V Odmevu tedna (6. 12. 2024) je Vida Petrovčič

gostila dr. Žigo Turka. Tu objavljamo le del

pogovora, v katerem sogovornika komentirata

aktualne politične dogodke. Odmev tedna

v celoti najdete na portalu domovina.je.

Tomo Strle/CITRUS

178 12. 12. 2024

28 AKTUALNO

»Osebe, ki se k nam obrnejo po pomoč zaradi izkušnje

spolne zlorabe, imajo velikokrat slabe izkušnje v

postopkih pred pristojnimi organi in institucijami.«

Po dveh letih od razkritja

SODIŠČE ŠE NI ODLOČILO

o zahtevi za preiskavo

Oktobra 2022 je Dnevnikov Objektiv razkril pretresljivo pričevanje dveh deklet, ki sta po dolgih letih molčanja

spregovorili o spolnih zlorabah. Še kot mladoletni sta jih doživljali v ljubljanskem konjeniškem klubu PIP,

ki so ga zdaj preimenovali v Konjeniški klub Park Sava. Zlorabljal ju je njun trener jahanja in videti je, da nista

bili edini. »Nočeva, da se kaj takega zgodi še kakšni deklici,« sta pojasnili razlog za razkritje svoje zgodbe.

TINA S. BERTONCELJ

SHUTTERSTOCK

sem, kričala nanj, držal

me je za usta, da me ne bi slišali

njegovi starši, če bi bili »Jokala

slučajno doma. Ugasnil je luči,

spustil rolete. Zdaj si dovolj stara, da

lahko poskusiva še kaj drugega,« je težke

trenutke opisala ena od žrtev, ki je bila v

času dogajanja stara le 13 let. Obiskovala

je jahalno šolo, kot mnogim drugim ji je

konjeniški klub predstavljal drugi dom.

Trener jo je prvič spolno zlorabil že pri

enajstih letih. Bila je priča tudi dogodku,

ko je trener posilil še eno dekle, ki je bilo

takrat staro največ 14 let.

»O tem, kar se mi je zgodilo, dolgo

nisem govorila z nikomer. Bilo me

je sram, počutila sem se krivo, vedela

sem, da sem bila premlada za te stvari,«

178 12. 12. 2024

je priznala Maja (ime so spremenili), ki

je takrat za Dnevnik sprva dejala, da

storilca ne namerava prijaviti policiji.

»Poznam delo na sodišču. Slišala sem,

kaj odvetniki obtoženih sprašujejo

žrtve, skozi kakšen pekel morajo iti, pa

vseeno storilci zelo pogosto odkorakajo

brez kazni,« je pojasnila svojo odločitev.

Tudi druga žrtev je povedala, da se

boji. Predvsem tega, da bi trener jahanja

izvedel, kdo sta pričevalki, in da bi jima

grozil – ne le on, ampak vsa njegova

družina. »Mislila sem, da sem kriva za

to, kar se mi je zgodilo,« je še priznala

Maja, ki si takrat doma ni upala povedati,

kaj se ji dogaja.

Pri Tini je bilo nekoliko drugače; ko

so se spolni napadi začeli dogajati, je

štela 17 let. »Obupno sem potrebovala

potrditev odraslega človeka z avtoriteto.

On, ki je bil kakšnih deset let starejši,

je bil taka oseba,« je povedala, a hkrati

dodala, da ji nikoli ni bilo prijetno.

Takrat je samo sebe prepričala, da gre

za njene lastne odločitve, saj ni videla,

da gre za manipulacijo veliko starejšega

moškega, ki je zlorabil svoj položaj in

zaupanje svojih varovank.

VEDELI SO PRAKTIČNO VSI

Za Dnevnik je spregovorila še ena nekdanja

varovanka, ki je povedala, da so

za početje trenerja vedeli praktično

vsi. Ko je ona trenirala v klubu, je bil

storilec star približno 20 let, vsem pa

je bilo znano, da ima komaj 11-letno

AKTUALNO

29

dekle. »Pred vsemi sta se držala za roke

in se poljubljala,« je pripovedovala; pri

početju ga nikoli ni oviralo, če je bilo

prisotnih več otrok. Bila je tudi priča

spolnemu odnosu, ki ga je imel trener z

eno od deklet, ko so spali na senu. »Načrtno

se je loteval ranljivih punc, ki so

imele doma težave in so kar naprej visele

v klubu, ali pa punc, ki so prihajale

iz manj premožnih družin,« je povedala

Maja in dodala, da je imel njihov trener

dober občutek za to, katera dekleta si

lahko izbere za žrtev. Manj premožnim

je namreč omogočil cenejše treninge,

nekemu dekletu je celo podaril konja.

»Prepričana sem bila, da tako pač

mora biti. Staršem si nisem upala povedati,

bala sem se, da bodo jezni name.

Bala sem se tudi, da me bo vrgel iz kluba.

Moji starši pa si niso mogli privoščiti

plačevanja polne cene treningov,« je

priznala Maja. Kasneje je svojo zgodbo

razkrilo še eno dekle. Trener jo je začel

zlorabljati, ko je bila stara 12 let, nato pa

sta imela spolne odnose skoraj vsak dan.

Z očitki o spolnem nasilju so pri

Dnevniku soočili tudi trenerja v konjeniškem

klubu. Nekateri mediji so

kasneje poročali, da gre za Matevža

Prešerna. Slednji je kategorično zanikal,

da bi kadarkoli imel spolne odnose

z osebo, ki bi bila mlajša od petnajst

let – razen če ni bil tudi sam star toliko.

»Celo življenje delam s puncami, starimi

od deset do dvajset let. Profesionalno

se ukvarjam z njimi, živim od tega.

Kako si to predstavljate?!« Zanikal je,

da bi kdaj storil kaznivo dejanje in da bi

katera od deklet kdaj prespala pri njem.

»Kdaj sem doma naredil kakšno kosilo

ali večerjo, spekel palačinke, ampak

zmeraj je bilo več oseb na kupu,« je še

povedal. Dodal je, da je bil mnogim

dekletom kot oče, v klubu so si bili kot

družina. »Gre za ‘foušijo’. Nekomu gre

dobro in potem se spravijo nanj. Evo,

saj je pri meni isto,« je še ocenil.

V Dnevniku so zapisali, da so med

preiskavo kriminalisti prejeli še najmanj

dve prijavi spolne zlorabe v istem

konjeniškem klubu, in sicer – glede na

njihove vire – zoper Matevževega očeta.

Ker so bila ta dejanja storjena pred

okoli 30 leti, pregon ni več dopusten.

Po medijskem razkritju spolnih zlorab

je policija sprožila preiskavo. Ena

od deklet se je tudi opogumila in proti

trenerju jahanja podala uradno prijavo.

»Pripravljena sem na sodni postopek,«

je povedala Maja in dodala, da se ji je

medtem oglasilo tudi več prič. V Dnevniku

so zapisali, da je policija preiskavo

»Poznam delo na sodišču.

Slišala sem, kaj odvetniki

obtoženih sprašujejo žrtve,

skozi kakšen pekel morajo

iti, pa vseeno storilci zelo

pogosto odkorakajo

brez kazni.«

primera začela praktično na dan objave.

Opravili naj bi številna zaslišanja,

govorili z več kot desetimi pričami. »Z

osumljencem še niso govorili. Ko bodo

zbrali dovolj dokazov in ga tudi zaslišali,

pa naj bi sledila ovadba na tožilstvo.

To bo potem odločalo o nadaljnjih sodnih

postopkih,« so poročali konec oktobra

2022.

Tomo Strle/CITRUS

OVADBA TOŽILSTVU

Policija je nato februarja 2023, po štirimesečni

obsežni kriminalistični preiskavi

spolnih zlorab mladoletnic, trenerja

jahanja ovadila tožilstvu. Avgusta

letos so Slovenske novice poročale, da

tožilstvo še ni odločilo, ali bo osumljenca

preganjalo, sodna preiskava kaznivih

dejanj naj bi še vedno potekala. Ob našem

poizvedovanju nam je tožilstvo v

Murski Soboti odgovorilo, da je zadeva

v fazi predkazenskega postopka. Poleg

tega nam je Okrožno sodišče v Ljubljani

odgovorilo, da o zahtevi za preiskavo še

ni bilo odločeno.

V danem primeru to po

vsej verjetnosti pomeni,

da je tožilstvo na sodišču

vložilo zahtevo za preiskavo,

preiskovalni sodnik pa

o tem še ni odločil. Iz tožilskih

vrst je slišati, da je

zdaj že skoraj običajno, da

sodišče žal odlaša z odločitvami.

Tehnično gledano

bi bila sicer možna tudi neposredna

obtožnica, vendar

se tožilci zanjo praktično

nikoli ne odločijo,

čeprav se s sodno preiskavo

navadno izgubi več let. Sodišče

potem v preiskavi ponovno

zbira dokaze, sodno

se preverijo izjave prič, kar

za oškodovanke pomeni še

en krog mukotrpnega pričevanja.

»Kadar je prijava

tako zapoznela, je preiskovanje

bistveno bolj zapleteno, povezano

z zaslišanjem prič in izvajanjem drugih

posrednih, to je manj kakovostnih dokazov,«

nam je pojasnil nekdanji sodnik

Zvjezdan Radonjić in povedal, da je pogosto

treba skleniti krog posrednih dokazov,

kadar ni neposrednih.

»Opravljajo se testiranja in izvedenstva

žrtev, s testi Rorschach in drugimi

testi se ugotavlja navzočnost PTS specifičnega,

spolnega ozadja. Takšna poizvedovanja

v preiskavah trajajo včasih

tudi dve leti, kar pa ni nič neobičajnega,«

je še pojasnil postopke in poudaril,

da je v primerih spolnih deliktov še

najmanj odstopanj od načel poštenega

in hitrega sojenja. »Ocenjujem, da je v

tem delu ukrepanje policije, tožilstva in

sodstva še najbližje tistemu, kar bi moralo

načeloma biti. Kar seveda ne izključuje

primerov neprofesionalnosti, zaležanosti,

odsotnosti morale, lahkotnosti

pristopa,« je še priznal in žrtvam svetoval

čim prejšnjo prijavo. »Več časa kot

mine, manj zanesljiv je tudi spomin na

dogodek, prihaja namreč do aktiviranja

obrambnih mehanizmov,« je opozoril. S

potekom časa se veča tudi sekundarna

viktimizacija, predvsem kadar gredo

zaslišanja v podrobnosti, čemur se ni

mogoče izogniti. Zato je po besedah

nekdanjega sodnika priporočljivo opraviti

prvo zaslišanje v preiskavi čim bližje

dogodku, po možnosti neposredno.

Radonjič: Ko je prijava pozna, je tudi

preiskovanje bolj zapleteno.

178 12. 12. 2024

30 AKTUALNO

V prvem polletju 2024:

265 kaznivih dejanj zoper

spolno nedotakljivost,

med drugim:

37 posilstev

38 primerov

spolnega nasilja

6 kršitev spolne

nedotakljivosti

z zlorabo položaja

69 spolnih napadov

na osebo, mlajšo

od 15 let

VEČINA ZLORAB

OSTANE NEPRIJAVLJENIH

Spolnega nasilja žrtve pogosto ne prijavijo.

To ne velja zgolj za Slovenijo, do

podobnega pojava prihaja tudi drugod.

Agencija Evropske unije za temeljne

pravice (FRA) je pred desetimi leti opravila

najobsežnejšo vseevropsko raziskavo

o nasilju nad ženskami. Podatki

raziskave so razkrili, da je v Evropski

uniji vsaka tretja ženska, starejša od 15

let, doživela fizično oziroma spolno nasilje,

ena od 20 žensk, starejših od 15 let,

pa je bila posiljena. 12 odstotkov žensk

je navedlo, da jih je pred 15. letom starosti

spolno zlorabila odrasla oseba ali

pa nad njimi zagrešila spolni incident

Katja Knez Steinbuch: »Prva

zloraba se zgodi ob posilstvu,

druga zloraba so policijska

zaslišanja, tretja pregledi, četrta

zloraba pa so sodišča.«

»Prijava kaznivega

dejanja zoper spolno

nedotakljivost je zelo težka in

stresna za žrtev, saj zahteva

pogum in razkritje zlorabe.«

– to pomeni, da je v EU takih žensk kar

21 milijonov. Tudi rezultati raziskave

so potrdili, da ženske, ki so žrtve nasilja,

dogodkov velikokrat ne prijavijo. Le

tretjina žrtev partnerjevega nasilja in

četrtina žrtev nasilja tretjih oseb se je

po najhujšem nasilnem dogodku obrnila

na policijo ali drugo ustanovo. Skupaj

je najhujši primer partnerjevega nasilja

policiji prijavilo le 14 odstotkov žrtev,

najhujši primer nasilja tretjih oseb pa 13

odstotkov žrtev.

Po podatkih policije se je v Sloveniji

število spolnih napadov na osebo,

mlajšo od 15 let, v prvem polletju

2023 močno povečalo, v prvem polletju

2024 pa je bilo na ravni povprečja

zadnjih petih prvih polletij. Policisti

so v prvem polletju 2024 obravnavali

265 kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost,

od tega 37 posilstev, 38

primerov spolnega nasilja, šest kršitev

spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja

in kar 69 spolnih napadov na osebo,

mlajšo od 15 let. A kot že rečeno, v

resnici se prijavi le majhen delež nasilja;

povprečna stopnja prijav v Sloveniji

znaša 16 odstotkov.

»Zavedati se moramo, da je prijava

kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost

zelo težka in stresna za žrtev,

saj zahteva pogum in razkritje zlorabe,«

so nam povedali v Združenju za MOČ,

ki zagotavlja celostno psihosocialno

pomoč žrtvam spolnega nasilja in drugih

oblik nasilja, ter pojasnili, da žrtve

skrbi, da jim nihče ne bo verjel ali jih

jemal resno. Žrtve prav tako slišijo za

druge primere, ko so osebe prijavile zlorabo,

pa se ni nič zgodilo ali pa so imele

s pristojnimi organi slabe izkušnje.

To jih po izkušnjah združenja seveda

odvrača od tega, da bi takšna kazniva

dejanja prijavljale. Če nekdo stori kaznivo

dejanje, kot družba pričakujemo, da

bo za to nosil posledice, odgovarjal in

tudi bil ustrezno sankcioniran. »Ko se

to ne zgodi, se žrtve počutijo nemočne,

razočarane, izgubijo upanje v sistem ali

v to, da bi jih kdo zaščitil,« so v združenju

pojasnili. Tudi če postopek pride do

sodišča, so tam žrtve velikokrat deležne

nečloveške obravnave. To jih še dodatno

prizadene in pusti na njih negativne

posledice. V tem primeru govorimo o

sekundarni viktimizaciji.

»Gotovo večina primerov ostane

neprijavljenih, še več pa je tistih, ki

kljub prijavi ne dosežejo sodnega epiloga,

torej osumljenemu ni ugotovljena

krivda,« so opozorili in navedli, da so

po podatkih siSTAT in slovenske policije

v letu 2022 prejeli 302 prijavi kaznivih

dejanj zoper spolno nedotakljivost;

v istem letu je bilo za kazniva dejanja

zoper spolno nedotakljivost obsojenih

osem ljudi. »Osebe, ki se k nam obrnejo

Arhiv Inštituta Vita bona

Podatki kažejo, da je v

Evropski uniji vsaka tretja

ženska, starejša od 15 let,

doživela fizično oziroma

spolno nasilje, ena od 20

žensk, starejših od 15 let,

pa je bila posiljena.

178 12. 12. 2024

AKTUALNO

31

»Sodišča so bolj

na strani žrtve

kot storilca, še

posebej če obstajajo

neposredni ali vsaj

posredni dokazi.«

po pomoč zaradi izkušnje spolne zlorabe,

imajo velikokrat slabe izkušnje

v postopkih pred pristojnimi organi

in institucijami,« so nam povedali in

dodali, da se žrtve velikokrat počutijo,

kot da so same storile nekaj narobe, ko

so prijavile spolno nasilje – kot da so

one na zatožni klopi. »Mi spodbujamo

prijave, saj je to edini legalni način, da

se storilca zaustavi in mu prepreči nadaljnjo

zlorabo, prav tako pa se nam zdi

pomembno, da storilci sprejmejo posledice

za svoja dejanja, ki so kazniva, in

so za to tudi ustrezno sankcionirani,«

so poudarili v združenju in izpostavili,

da se krivda lahko dokaže tudi, kadar ni

več fizičnih dokazov.

Govorili smo tudi z Majo Plaz, predsednico

Društva SOS telefon, ki je potrdila,

da velika večina spolnega nasilja

ostane neprijavljenega. Žrtve spolnega

nasilja se namreč srečujejo z občutki

sramu in krivde, ki bi sicer morali biti

na strani storilcev. Ker se bojijo obsojanja

okolice, se velikokrat ne odločijo za

prijavo. Žrtve seveda pričakujejo zaščito

sistema, hiter odziv, jasno obsodbo nasilja

in tudi zaključek z obsodilno sodbo,

če pride postopek do sodišča. »Ko se srečajo

z dolgotrajnimi postopki, dvomom

v njihovo pripoved, občutkom, da so

pravice obdolženca bolj ščitene kot njihove,

omalovaževalnim in včasih celo

poniževalnim načinom v postopkih na

sodišču, se zaupanje v sistem podre in

ga je nemogoče povrniti,« je opozorila in

navedla primer: ko pride žrtev po šestih

letih ponovno na pričanje o preživetem

posilstvu in pove, da tega ne zmore več,

ter je edini odziv sodnika, da bo naslednjič

pač prisilno privedena, je to pokazatelj,

kako zelo so pomembna specializirana

znanja za področje nasilja, posebej

pa spolnega nasilja.

»Sekundarna viktimizacija, nasilje

(sodnega) sistema po preživetem nasilju

je nedopustno, ostane pa nekaznovano,

in kar je še huje, storilcem daje dodatno

moč, žrtvam pa jo jemlje,« je opozorila

predsednica Društva SOS telefon. Žrtve

k prijavi vedno spodbujajo, saj je to edini

način, da se nasilje ustavi. Obenem

pa žrtvam zelo realno predstavijo postopke,

ki so lahko neprijazni do žrtev.

Zato je po besedah Plazove pomembno,

da imajo žrtve ob sebi podporno osebo,

ki jih zaupajo. Po spremenjeni zakonodaji

izpred nekaj let spolno nasilje težko

zastara. To je po besedah predsednice

društva pokazatelj, da se država zaveda,

za kako travmatične posledice gre

in da tovrstno nasilje žrtve zelo težko

prijavijo, včasih šele čez leta. »Ko se

dogodki odmaknejo, je seveda dokazljivost

še težja, poznamo pa primere, ko

je bil storilec obsojen tudi po preteku

daljšega obdobja od storitve kaznivega

dejanja,« nam je povedala. Dejstvo je,

»Sekundarna viktimizacija,

nasilje (sodnega) sistema

po preživetem nasilju je

nedopustno, ostane pa

nekaznovano, in kar je še

huje, storilcem daje dodatno

moč, žrtvam pa jo jemlje.«

da so postopki tako zelo travmatični,

da žal marsikatera žrtev pove, da ne bi

prijavila zlorabe, če bi se morala ponovno

odločiti. Opozorila je, da na ta način

spet dajemo moč storilcem, zato moramo

znotraj sistema prilagoditi postopke,

da bodo bolj prijazni do žrtev, ne pa

da doživijo nasilje še s strani institucij.

PRIMANJKUJE SODNIH

IZVEDENCEV

»Prva zloraba se zgodi ob posilstvu,

druga zloraba so policijska zaslišanja,

tretja pregledi, četrta zloraba pa so sodišča,«

je dejala družinska terapevtka

Katja Knez Steinbuch. Tudi ona meni,

da je žrtev na sodišču lahko razgaljena

še bolj kot ob sami zlorabi. Poleg tega

po njenih besedah na slovenskih sodiščih

preveliko število primerov stoji,

ker primanjkuje sodnih izvedencev.

Slednji tudi niso vedno dovolj specializirani

za področje nasilja, v skrajnih

primerih pa naj bi celo prihajalo do koruptivnih

sodelovanj, o čemer bomo v

prihodnosti še pisali.

Tudi Igor Areh, eden najbolj vidnih

forenzičnih psihologov, se strinja, da

sodni izvedenci v Sloveniji delajo tako,

kot je bilo v tujini za njih značilno pred

letom 2000. »Izdelujejo mnenja, ne

da bi uporabljali ukrepe za izogibanje

pristranskosti, in uporabljajo zastarele

teste, ki niso prilagojeni in preverjeni

za uporabo pri nas,« je dejal Areh in

med drugim ciljal tudi na Rorschachov

test. Poleg vsega navedenega pa je lahko

problematično tudi to, da med dolgotrajnim

čakanjem na sodne postopke

osumljenci niso v priporu, s svojim

početjem lahko neovirano nadaljujejo.

Tudi zaradi tega je zgodnja prijava lahko

ključnega pomena.

»Sodišča so bolj na strani žrtve kot

storilca, še posebej če obstajajo neposredni

ali vsaj posredni dokazi,« je

izpostavil Radonjić in opozoril, da po

več letih praviloma ostane zgolj beseda

proti besedi. Vendar pa je sam sodil

tudi v zadevi, v kateri je žrtev dejanje

prijavila šele po 19 letih. Preiskava in

sojenje sta potekala približno štiri leta,

osumljenec pa je bil na koncu pravnomočno

obsojen. »Osebno sem vse te zadeve

sodil z visoko stopnjo pozornosti,

hitro in po vesti ter poštenju,« je Radonjić

za zaključek zagotovil nekaj zaupanja

v pravosodni sistem. Obetajoč pa

je tudi projekt Hiša za otroke – evropski

model za obravnavo otrok žrtev

spolnih zlorab, ki preprečuje ponovno

viktimizacijo otrok.

178 12. 12. 2024

32

GOSPODARSTVO

»Niti pet minut ne smemo

LUKA SVETINA

JAKA KRENKER/

DOMOVINA

zamuditi s prijavo na

razpis, DRŽAVA PA

se na lastne roke požvižga

in nas pusti čakati mesece«

Na uredništvo Domovine se je obrnila skupina slovenskih podjetnikov in obrtnikov, ki

želijo ostati anonimni in opozarjajo na stalne zamude pri razpisih Javna agencije Republike

Slovenije za spodbujanje investicij, podjetništva in internacionalizacije (SPIRIT),

ki deluje pod taktirko Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport oz. je izvajalska

institucija pri sklepih javnega razpisa. Nedopustno se jim zdi, da se pod ministrom

Matjažem Hanom ministrstvo in njihove službe ne držijo rokov, zaradi česar mnogim

podjetjem že nastaja velika poslovna škoda. Ministrstvo krivijo, da se podjetja posledično

ne razvijajo, ne optimizirajo in niso več konkurenčna na trgu dela. Ker ne zaposlujejo

novih ljudi, škoda nastaja tudi državi.

Tako agencija SPIRIT komunicira s prijavitelji na

svoj razpis in jih prosi za razumevanje, ker se ne drži

rokov, ki jih je postavila sama.

o tem do zdaj tudi v medijih ni govorilo

veliko, zato lahko svoje napake pometejo

pod preprogo.

Na spletni strani agencije SPI-

RIT se sicer znajo pohvaliti,

da pod okriljem ene agencije

uresničujejo usmeritve razvojnih

programov Slovenije s ciljem

doseganja podjetniške, inovativne, tehnološko

razvite, izvozno naravnane in

tujim investitorjem privlačne destinacije.

Njihova vizija je postati prva izbira

slovenskega podjetnika, tako razvojnika

kot izvoznika, pa tudi investitorjev,

državnih organov in institucij pod-

178 12. 12. 2024

pornega okolja. Navajajo, da je njihovo

poslanstvo »strokovno, odzivno in aktualno

potrebam gospodarstva, skupaj

z ambicioznimi deležniki podpornega

okolja in gospodarstva, spodbujati nenehno

konkurenčnost in prispevati k

izboljševanju pogojev za blaginjo države«.

Malo pa se v medijih govori, da se

ministrstvo in njegove izvajalske službe

ne držijo rokov, ki jih zainteresiranim

podjetnikom postavljajo same. Našim

sogovornikom se zdi nedopustno, da se

POSLEDICE OPUŠČANJA

PREMOGOVNIKA

Poglejmo na konkretnem primeru. Podjetnike

je razjezil tudi odnos uradnikov

ministrstva in agencije ob zadnjem javnem

razpisu za spodbujanje investicij

za gospodarsko prestrukturiranje v Zasavski

in Savinjsko-Šaleški premogovni

regiji v okviru Sklada za pravični prehod

v obdobju 2024–2027. Ministrstvo

je zainteresirane k prijavi na razpis vabilo

z namenom spodbujanja novih delovnih

mest ter raznolikih, trajnostno

naravnanih investicij, ki bodo prispevale

k blažitvi posledic opuščanja rabe

premoga. Cilji, ki so jih navedli v razpisu,

naj bi bili med drugim dvig dodane

vrednosti na zaposlenega v premogovni

regiji, zmanjšanje odvisnosti gospodarstva

Zasavske in SAŠA premogovne

regije od fosilnih goriv, večje število tujih

in domačih investicij v premogovni

regiji ter s tem povezana diverzifikacija

GOSPODARSTVO

33

gospodarstva v regiji. Predmet javnega

razpisa je bilo sicer sofinanciranje investicij

v opredmetena in neopredmetena

sredstva, ki naj bi prispevala k ustvarjanju

novih delovnih mest.

V skladu z okvirnimi razpoložljivimi

sredstvi je bil zainteresiranim na

voljo znesek v višini največ 68.700.000

evrov, pri čemer gre za namensko

podporo za sofinanciranje v postopku

javnega razpisa izbranih operacij

prijaviteljev. Za izvedbena dela na premogovni

regiji Zasavje je bilo za velika

podjetja na voljo 15.720.000 evrov, za

operacije malih in srednje velikih podjetij

pa 10.480.000 evrov. V razpisu je

bilo še opozorjeno, da se lahko sredstva

v drugem roku za prispetje prijav do

izdaje sklepov o izboru ali neizboru

prerazporejajo znotraj posamezne premogovne

regije, med različnima premogovnima

regijama pa se sredstva ne

smejo prerazporejati. Prvi rok za oddajo

vlog je bil 1. julij 2024, drugi rok za oddajo

vlog pa se je iztekel pretekli teden,

2. decembra 2024. Konec junija je sicer

agencija prijavljena podjetja obvestila,

da so prvi rok za oddajo vlog prestavili

s 1. julija 2024 na 15. julij 2024.

NE DRŽIJO SE LASTNIH ROKOV

Naši sogovorniki opozarjajo, da je v

razpisni dokumentaciji jasno pisalo, da

se bodo rezultati objavili 90 dni po odpiranju,

a do danes podjetniki, ki so se

prijavili na prvi rok, še niso bili obveščeni,

ali so jim bila dodeljena kakršnakoli

sredstva in če so bili sploh izbrani

na razpisu. Iz besedila javnega razpisa

je jasno in nedvoumno razvidno, da se

odpiranje vlog izvede v roku osmih dni

Podjetniki nas

opozarjajo tudi na

»dvojna merila«, ki

jih ima država, saj

se morajo podjetja

dosledno držati

roka prijave; če s

prijavo zamudijo

samo pet minut, je

vloga že avtomatsko

zavrnjena.

»Zaradi povečanja

razpisanih sredstev

bodo rezultati objavljeni

nekoliko kasneje. Prosimo

za razumevanje,« so skopo

zapisali na spletni strani.

od zaključka oddaje vlog. Takrat tudi

začne teči rok 90 dni. Če so odpiranje

torej izvedli 23. julija 2024, to posledično

pomeni, da bi morali biti rezultati

objavljeni do 23. oktobra letos. Kasneje

namreč niso smeli izvesti odpiranja,

ker je to v neskladju z razpisom.

A rezultatov po naših informacijah

do danes še ni in jih letos celo ne bo. So

pa prav v torek, 10. decembra, na spletni

strani agencije objavili obvestilo,

da teče postopek povečanja razpisanih

sredstev, s katerimi nameravajo

podpreti več vlog prijaviteljev, prijavljenih

na prvi rok za oddajo vlog. »Zaradi

povečanja razpisanih sredstev bodo

rezultati objavljeni nekoliko kasneje.

Prosimo za razumevanje,« so skopo zapisali

na spletni strani.

NEGATIVNE POSLEDICE ZAMUD

Podjetniki so nad takšnim odnosom ministrstva

oziroma države ogorčeni, saj se

uradniki obnašajo, kot da ne razumejo,

kaj prestavljanje rokov v praksi za gospodarstvenike

pomeni. Denimo, če hoče

neko podjetje investirati v delovne stroje

v višini milijon evrov, od česar bi dobilo

subvencijo v višini 500.000 evrov, kot

izhaja iz objavljenega razpisa, bi takšno

podjetje za investicijo potem najelo premostitveni

kredit. Le-tega pa podjetje ne

more dobiti, če nima pogodbe o sofinanciranju

projekta, ker banka »na lepe oči«

pač ne bo verjela. »Kar je, da se razumemo,

prav. A posledično bo podjetje, namesto

da bi začelo s postopkom naročila

novembra 2024, lahko s tem začelo šele

januarja 2025 ali še kasneje, saj pogodbe

ponavadi niso takoj pripravljene,« pravi

naš sogovornik. Tako se kaj lahko zgodi

situacija, ko podjetje ne investira, ker se

vse preveč vleče.

»Kaj to v praksi pomeni? Da se podjetje

ne razvija, ne optimizira, ni konkurenčno

in ne zaposli novih ljudi,« je

ogorčen podjetnik, ki se je prijavil na

razpis. Sogovorniki, ki so se obrnili na

uredništvo Domovine, še opozarjajo,

da je popolnoma absurdno, da SPIRIT

in ministrstvo javno pojasnjujeta, da

se lahko projekt začne šele ob oddaji

vloge. Redka so namreč podjetja, ki bi v

tem času, ko se svetovno gospodarstvo

ohlaja (sploh pa nemško, na katerega je

Slovenija še kako usodno vezana), šla v

takšno investicijo ne glede na subvencijo

oz. bi investicijo izvajala pet let (sedaj

bi jo dve leti s subvencijo).

»Ta izgovor ni dopusten. Te zamude

so nedopustne. Dejstvo je, da mora vsaka

institucija predvideti večje število

vlog in se primerno organizirati. Pa ne

bi nihče nič rekel, če bi bila zamuda dva

tedna. Samo v tem primeru je že mesec

in pol, pa rezultatov sploh še ni na vidiku,«

pravi naš sogovornik. Podjetniki

nas opozarjajo tudi na »dvojna merila«,

ki jih ima država, saj se morajo podjetja

dosledno držati roka prijave; če s prijavo

zamudijo samo pet minut, je vloga že

avtomatsko zavrnjena.

Zamuda pri konkretnem omenjenem

razpisu še zdaleč ni edina in služi

kot primer, da je SPIRIT nekredibilen

partner podjetnikom in gospodarstvenikom.

Zakaj prihaja do zamud in zakaj

se ne držijo lastnih rokov ter ali se jim

zdijo kritike podjetnikov, da se po krivdi

države njihova podjetja zaradi »malomarnosti

uradnikov« ne razvijajo,

smo povprašali tudi Ministrstvo za gospodarstvo,

turizem in šport. Ko bomo

prejeli odgovore, jih bomo objavili.

Podjetnikom nastaja škoda, ker se ministrstvo in

njihove službe ne odzivajo. Podjetja se ne razvijajo in ne

zaposlujejo nove delovne sile.

178 12. 12. 2024

34

GOSPODARSTVO

Želi direktorico Kraških lekarn

očrniti lani odpuščeni sodelavec?

»Prizadeta sem, gre za lažni konstrukt,« nam je zatrdila dolgoletna direktorica Javnega zavoda

Kraške lekarne Ana Kobal. Razložila nam je, da so bile številkam, ki so objavljene na Erarju, pripisane

lažne vsebine stroškov. »Moje osebno delovanje temelji na visokih moralnih načelih in vrednotah,

ki jih zasledujem tudi pri vodenju zavoda, zato z gotovostjo trdim, da je poslovanje zavoda od nastopa

moje funkcije popolnoma transparentno,« je poudarila.

TINA S. BERTONCELJ

KRASKE-LEKARNE.SI

»Želim poudariti,

da pri navedenih stroških ni

šlo za nenamensko

ali nesmotrno porabo

denarja, temveč za

upravičene stroške,

ki so bili dokumentirani

in preverjeni.«

178 12. 12. 2024

je ta Ana Kobal

širši javnosti praktično

neznana, je pa zato morda

celo slovenska prva-

»Čeprav

kinja v 'nesmotrnem' trošenju javnega

denarja – s pravo politično podporo,

saj se zdi, po javno dostopnih podatkih

iz aplikacije Erar, da je javni zavod

spremenila v svoj zasebni in družinski

bankomat. In to ne glede na izgovore,

odgovore in morebitna 'strokovna' pojasnila,

zakaj so cifre takšne, kot so,«

je v članku z naslovom »Javni zavod

Kraške lekarne kot osebni bankomat:

fascinantni izdatki gospe Ane Kobal«

zapisal Bojan Požar in dodal, da so denar

namenili tudi za odvetniško pisarno

Nataše Pirc Musar.

Članek, ki je bil 28. novembra objavljen

na portalu Požareport, smo objavili

tudi v prejšnji številki Domovine. Za

pojasnila smo prosili direktorico Ano

Kobal, ki nam je zatrdila, da podatki ne

držijo, in nam ob tem predložila tudi

dokumentacijo oziroma obrazložitev

stroškov. »Kot je razvidno iz tabele,

računi, na katere se nanašajo stroški,

segajo v različna časovna obdobja, pri

čemer stroški za pravne storitve segajo

vse do leta 2010,« je pojasnila direktorica;

dodala je, da so računi, skladno z veljavno

zakonodajo, na voljo na vpogled

na upravi zavoda.

OBRAZLOŽITEV STROŠKOV

Požareport je med drugim navedel, da

so januarja letos v Bilki, s. p., za cvetje

porabili 1.356,64 EUR, pri Agrokorju pa

1.794,54 EUR. Po besedah Kobalove številke

na Erarju seveda držijo, vendar pa

denarja niso porabili za rezano cvetje,

kot se skuša prikazati. Agrokor Kraškim

lekarnam oddaja poslovne prostore za

lekarno Log Postojna – strošek torej

predstavlja mesečno najemnino. Bilka

pa Kraškim lekarnam ureja zunanjost

treh lekarn; strošek predstavlja celoletni

račun za te storitve. »Želim poudariti,

da pri navedenih stroških ni šlo za

nenamensko ali nesmotrno porabo denarja,

temveč za upravičene stroške, ki

so bili dokumentirani in preverjeni,« je

poudarila direktorica, ki je svojo funkcijo

nastopila leta 2012.

V nadaljevanju članka je Požar navedel,

da je po pričevanju virov Ana

Kobal edina oseba v zavodu, ki ima

službeno kartico, in hkrati edina, ki

ima pogodbo za uporabo službenega

avtomobila. Pri tem naj bi bila pogodba

napisana tako, da lahko njen službeni

avto uporabljajo tudi vsi njeni polnoletni

družinski člani. Januarja letos naj

bi si tako na Petrolu natočili za 343,85

EUR goriva, pri čemer je eden od zneskov

znašal 257,81 EUR. Tudi po Požarjevih

besedah je, glede na volumen

rezervoarja direktoričinega službenega

avtomobila, to praktično nemogoče.

Prav tako so januarja natočili gorivo še

na črpalki MOL & INA, d. o. o., in sicer

v enkratni vrednosti 241,78 EUR, ter na

INA Slovenija, d. o. o., v enkratni vrednosti

158,78 EUR.

»Ne drži, da bi si natankala avtomobile

za 800 evrov, gre za ogrevanje

»Ne drži, da bi si

natankala avtomobile za

800 evrov, gre za ogrevanje

poslovnih prostorov.«

poslovnih prostorov,« je očitke ovrgla

Kobalova. Iz dokumentacije, ki nam

jo je predložila, je razvidna postavka

»ogrevanje«, in sicer za lekarno Sežana

(mesečni račun 257,81 EUR) in za lekarniško

podružnico Dutovlje (mesečni

račun 66,49 EUR); 10,55 EUR je šlo za

postavko »najemnina kontejner«, devet

evrov pa za postavko »odpadne vode«.

Skupaj tako nanese 343,85 evrov pri Petrolu.

241,78 EUR na črpalki MOL & INA

je šlo za zbirni mesečni račun – tu gre

dejansko za gorivo službenega vozila.

V članku je na INA Slovenija naveden

znesek v višini 158,78 EUR, kar je napačna

navedba. »Tega stroška nimamo.

Na poslovnega partnerja INA Slovenija

se nanaša strošek v višini 168,42 EUR,

kar je razvidno s portala Erar,« je dejala

Kobalova in pojasnila, da gre za ogrevanje

lekarne Podgrad.

Direktorica nam je še povedala, da

v zavodu nihče nima službene bančne

kartice. Edina ima le MOL službeno plačilno

kartico za plačilo stroškov goriva

službenega vozila in pogodbo o uporabi

službenega vozila. Službeni avtomobil

je Renault Talisman, letnik 2016. Skladno

z dogovorom o uporabi službenega

vozila ima pravico uporabljati vozilo v

službene in zasebne namene, v kar se

šteje tudi uporaba službenega vozila za

vožnjo na delo in z dela. Če bi pri plači

prejemala povračilo stroškov prevoza

na delo in z dela, bi le ti npr. za 20 delovnih

dni znašali 330 EUR, kar je po

GOSPODARSTVO

35

»Gre za nakupe

posameznih

lekarniških enot

in ne za moje

zasebne nakupe.«

navedbah direktorice bistveno več, kot

zavod plačuje za mesečne stroške goriva.

Iz navedenega razloga skladno z Zakonom

o dohodnini plačuje tudi ustrezno

boniteto.

Požar je v nadaljevanju članka izpostavil,

da so zanimivi tudi nakupi v

živilskih trgovinah. Iz dokumentacije

je razvidna postavka »reprezentanca«.

Po besedah Kobalove gre večinoma za

kavo in mleko, ker gre za strošek iz decembra,

so plačali tudi narezek. »Gre

za nakupe posameznih lekarniških

enot in ne za moje zasebne nakupe,« je

dejala direktorica in dodala, da imajo

v zavodu 12 lekarniških enot. Iz dokumentacije

je razvidno, iz katere lekarne

je določena naročilnica. Prav tako je iz

dokumentacije razvidno, da naročilnice

za gostilne izhajajo iz naslova novoletnih

srečanj tako zaposlenih kot članov

sveta zavoda. Ponekod je razvidna

postavka »kosilo inventura« – gre za

strošek prehrane oziroma kosila za zaposlene

v lekarnah na dan, ko zaposleni

v posamezni lekarniški enoti opravljajo

letno inventuro, ki traja cel dan.

»Vendar to še zdaleč ni vse. Taistega

januarja 2024 direktorica Ana Kobal

porabi 503,80 EUR za servis RTV (Boštjan

Gorečan, s. p.), ki je čisto naključno

lociran zelo blizu njenega stalnega

naslova v Štanjelu,« je zapisal Požar. Iz

dokumentacije je razvidno, da gre za

parni likalni sistem. V zavodu imajo

namreč zaposlene lekarniške strežnice,

ki poleg čiščenja tudi perejo in likajo

delovne obleke za vse zaposlene v lekarnah.

Tadej Grča, s. p., pa je v lekarni

Dutovlje zamenjal armaturo in sifon za

umivalnik. Požar je tudi opozoril, da

ima zavod Kraške lekarne Ilirska Bistrica

zaposlenega pravnika, zadolženega

za reševanje pravnih zadev, vendar pa

direktorica Kobalova ob tem plačuje

tudi pravne ali odvetniške pisarne. »Zavod

ima zaposlenega pravnika komaj od

leta 2022,« je pojasnila Kobalova. Različne

pravne pisarne so navedene zato,

ker se ukvarjajo z različnimi pravnimi

področji. »Imamo sklenjene pogodbe,

»Tovrstna zlonamerna

dejanja ne škodujejo le

mojemu ugledu, temveč

tudi ugledu zavoda

kot celote ter ugledu

farmacevtskega poklica.«

plačilo pa je dogovorjeno le po opravljenih

storitvah,« je še razložila in dodala,

da jih je odvetniška pisarna Pirc Musar

zastopala v delovnopravnem sporu,

ki ga je proti zavodu sprožil zaposleni.

»Postopek še ni zaključen, je pa sodišče

na prvi stopnji pritrdilo zavodu. Zaposleni

se je pritožil, čakamo na odločitev

višjega sodišča,« je povedala.

ŠKODOŽELJNOST

NEKDANJEGA SODELAVCA?

Po nekaterih naših podatkih bi neresnične

navedbe oziroma napačne vsebinske

obrazložitve stroškov lahko

prišle ravno s strani nekdanjega sodelavca,

ki je lani prejel odpoved. Informacijo

smo preverili tudi pri Kobalovi,

ki je rekla, da tega ne more z gotovostjo

potrditi. Je pa potrdila, da jo dotična

oseba že dalj časa z različnimi dopisi

članom sveta zavoda blati in grobo

posega v njen ugled in dobro ime. »Poudariti

želim, da tovrstna zlonamerna

dejanja ne škodujejo le mojemu ugledu,

temveč tudi ugledu zavoda kot celote

ter ugledu farmacevtskega poklica,« je

dejala direktorica in izrazila željo, da

si z verodostojnimi informacijami vsak

ustvari lastno mnenje – enako je pozvala

tudi člane sveta zavoda.

178 12. 12. 2024

36

KOMENTAR

DESET ZAPOVEDI

21. stoletja (5. zapoved)

Zahodna civilizacija temelji na judovsko-krščanski tradiciji. To je dejstvo, ki velja tako za verujoče

kot neverujoče. Svete knjige niso niti pravljice niti alegorije, ampak simbolni napotki za življenje.

DR. ANDREJ DRAPAL

Okoliščine življenja danes se

pomembno razlikujejo od

tistih izpred začetkov našega

štetja, ki so narekovale deset

zapovedi. Če želimo ohraniti zahodno

civilizacijo, potem je naša dolžnost, da

deset zapovedi osmislimo v kontekstu

okoliščin 21. stoletja. Deset prispevkov

poučenega laika ni kateheza, ampak le

nežen opomin, saj lahko le vsak zase

osmisli simbolno izročilo.

PETA ZAPOVED: NE UBIJAJ!

Zapoved Ne ubijaj! je na videz povsem

nedvoumna in jasna. Zakaj torej izgubljati

besede? Ravno zato!

Sodobni scientizem se je nežno

začel z renesanso, ko so scientisti začeli

sebe in druge prepričevati, da bo

znanost slejkoprej našla odgovore na

vsa vprašanja. Ta obsedenost z matematično

natančno formulo življenja in

utopijo o preprosti univerzalni teoriji

vsega je uspavala celotno zahodno civilizacijo,

saj je obljubljala preproste

odgovore na zahtevna vprašanja. Z

odkritji relativnostne teorije, kvantne

mehanike in človeškega genoma smo

začeli živeti v svetu, kjer bomo zgolj

pritisnili na gumb in nam bo vse jasno.

Z nastopom aplikacij umetne inteligence

pa se je ta občutek dopolnil še

Ko rečemo abortus, imamo

nezavedno bolj pred očmi

»predmet« te aktivnosti,

torej zarodek, ko pa rečemo

prekinitev nosečnosti, pa

aktivnost, vezano na mater.

z iluzijo, da bomo s pritiskom na računalniško

tipko tudi vse razumeli.

Na srečo pa življenje ni tako

preprosto. Pravi znanstveniki, ki so

prišli do meja svojih raziskav, so morali

sprejeti, da znanost življenja ne more

reducirati na preproste formule. Tako

je Einstein leta 1940 v eseju Religija in

znanost v reviji Forum and Century

zapisal: »Znanost brez religije je hroma;

religija brez znanosti je slepa.«

A kljub temu utopična želja po enem

preprostem odgovoru na vse še vedno

vztraja. Ta globoko vraščena ideja se

celo poglablja, na primer v scientistično

podprtih teorijah, po katerih je človek

vzrok podnebnih sprememb. Tudi tej

ideologiji, ki skuša izjemno kompleksen

pojav pojasniti z enim vzrokom, dajejo

vzgon tako imenovani znanstveniki, ki

jih prav zato, ker v svojih osnovah delujejo

neznanstveno, omalovažujoče imenujem

scientiste.

NE UBIJATI – KOGA?

Pri peti zapovedi se pomen zaplete že

ob prvem koraku. V hebrejskem jeziku

je namreč zapoved zapisana z besedo

nezako- (ratsach), ki se nanaša na חצר

nito ali namerno ubijanje, ne pa na vse

oblike ubijanja, kot na primer v vojni

ali kot kazen.

Velika večina nas je danes prepričanih,

da smrtna kazen ni več primerna.

Tako v resnici že danes ne spoštujemo

več zapovedi:

Ne boš se usmilil: življenje za življenje,

oko za oko, zob za zob, roko za roko,

nogo za nogo. (5 Mz 19,21)

Detajl kapele Redemptoris Mater v Apostolski

palači Vatikana.

Zločincu odpustimo in z

njim sočustvujemo, a šele

potem, ko smo mu ustrezno

odgovorili oziroma ga

kaznovali. Če bi se malo

poigrali z besedami, bi lahko

rekli, da je treba najprej

upoštevati Staro, šele nato

pa Novo zavezo.

178 12. 12. 2024

KOMENTAR

37

Detajl spominske sobe Švicarske

Garde, Vatikan.

Prav tako se vsaj velika večina ne drži

Jezusovega odgovora na Staro zavezo:

Slišali ste, da je bilo rečeno: Oko za

oko in zob za zob. Jaz pa vam pravim: Ne

upirajte se hudobnežu! Če te kdo udari

po desnem licu, mu nastavi še levo. (Matej

5,38–39)

Celo Mahatma Gandhi v svojem

uporu proti Britancem v Indiji ni nastavljal

lica, ampak je izbral nenasilno, a

zelo učinkovito revolucionarno akcijo,

ki je Britance pošteno udarila po njihovem

licu.

Bomo sprejeli udarec, če nam nekdo

vdre v stanovanje, in mu ponudili še

dodatno nagrado (nastavili drugo lice)?

Bomo kot narod s svojo državnostjo in

identiteto mirno sprejeli vojaško ali

paravojaško okupacijo našega ozemlja

ali naše kulturne identitete?

Jezusov nauk res presega literarno

razumevanje, a pri tem je treba upoštevati

časovno dimenzijo. Zločincu odpustimo

in z njim sočustvujemo, a šele

potem, ko smo mu ustrezno odgovorili

oziroma ga kaznovali. Če bi se malo poigrali

z besedami, bi lahko rekli, da je

treba najprej upoštevati Staro, šele nato

pa Novo zavezo.

Hebrejsko razumevanje pete zapovedi

je tudi globoko realpolitično.

Lahko si sicer – v skladu z željami misic

sveta in Johnom Lennonom – predstavljamo

svet ene same velike ljubezni,

vendar se globoko v sebi vsi zavedamo,

da živimo tukaj in zdaj. Dokler je zaščita

različnosti identitet temeljna

vrednota, bodo obstajale

želje po poseganju na

področje drugega in toliko

časa bodo napadeni imeli

pravico, da se branijo. Spopadi

na vaških kupih gnoja,

spopadi v parlamentih,

hladne in oborožene vojne

med državami so temelj

človekove svobode in zagotovilo

za ohranjanje pravice

do lastnine nad lastno

identiteto.

ABORTUS

ALI PREKINITEV

NOSEČNOSTI?

Čeprav je etimologija besede

abortus vezana na

prekinitev neke aktivnosti

in torej v celoti ustreza

slovenski »prekinitvi

nosečnosti«, pa se na bolj

sublimnem nivoju med tema pojmoma

pojavlja pomembna razlika. Ko rečemo

abortus, imamo nezavedno bolj pred

očmi »predmet« te aktivnosti, torej zarodek,

ko pa rečemo prekinitev nosečnosti,

pa aktivnost, vezano na mater.

Tudi če je zgornje razumevanje

razlike zgolj moje subjektivno mnenje,

vseeno zadeva vidno površino trenutno

zelo pomembne družbene teme zahodne

civilizacije, ki zadeva peto zapoved.

Na videz (na površini) gre za vprašanje

subjektivitete oziroma uboja subjektivitete.

Ko se z izrazom »prekinitev nosečnosti«

osredotočamo na subjektiviteto

matere, implicitno pozabljamo oziroma

potiskamo v ozadje vprašanje subjektivitete

zarodka. Taka pozaba nam olajša

odločanje. Ko pa rečemo »abortus«, je

vprašanje uboja nečesa živega bolj prisotno,

zato je travma odločanja o tem,

kaj je prav, hujša. Na tej ravni je evtanazija

preprostejša, saj imamo v primeru

človeka pri polni zavesti, ki se želi sam

ubiti, zgolj eno subjektiviteto. Na videz.

Kot rečeno, pa gre pri tej dilemi

osredotočanja na zarodek ali na mater

Poznam kar nekaj

posameznikov, proti katerim

tečejo sodni postopki zgolj

zato, da bi jih izločili iz

družbenega prostora.

zgolj za površinsko dilemo. S tem ne želim

reči, da je nepomembna, ampak da

se za njo skriva veliko pomembnejša in

še bolj zagonetna.

KDAJ SE ZAČNE ŽIVLJENJE?

Skrajšajmo muko dolgega odgovora na

to vprašanje. Znanost nanj namreč ne bo

dala odgovora, ker ga ne more. Podobno

kot je ugotavljanje smrti bolj pravno

arbitrarna kot znanstvena odločitev.

Odgovor na vprašanje, kdaj se začne

življenje in kdaj torej lahko govorimo

o umoru zarodka, je intersubjektiven.

To pomeni, da je rezultat sočasnega

razmisleka, pogovora, prepira, dialoga

o pomenu pete zapovedi v povezavi z

vsemi drugimi zapovedmi in kulturno-identitetnimi

vrednotami družbe, v

kateri živimo in ki jo s svojo identiteto

sooblikujemo. Iluzorno je upati, da bo

odgovor podala znanost ali katerakoli

druga avtoriteta.

In prav v tem je pomen stalnega premišljevanja

desetih in drugih zapovedi.

Njihov pomen je trden prav zato, ker je

z vsakim dnem drugačen in ker ga moramo

vsak dan znova osmisliti.

UBIJANJE KARAKTERJA

Za konec pa še nekaj besed o institucionalizirani

in tako rekoč legalizirani obliki

ubijanja – o ubijanju značaja (character

assassination).

Praksa ubijanja značaja se je začela

z začetkom človeštva preko govoric,

razvnela z množičnimi mediji in je danes

postala temeljno orodje političnega

boja in vzdrževanja oblasti.

Večina ljudi, predvsem v Sloveniji,

nima sreče, kot jo je imel Trump, pri katerem

poskus uničenja značaja ni uspel.

Pri nas se je na tradicionalno medijsko

ubijanje značaja prilepila še sodna veja

oblasti, ki človeka moralno in formalno

izključi iz družbenega konteksta.

Poznam kar nekaj posameznikov,

proti katerim tečejo sodni postopki zgolj

zato, da bi jih izločili iz družbenega prostora.

Nekaterim so kurirji z izsiljevalskimi

sporočili celo jasno povedali, da bodo

postopki ustavljeni, če bodo …

Po mojem mnenju gre v teh primerih

za najnizkotnejše oblike državnega

kriminala, seveda če pravosodje

razumemo kot eno od vej oblasti.

Sodno podprto uničenje značaja ni le

neustavno, ampak tudi neposredno kršenje

pete zapovedi, za kar nobeden

izmed krogov Dantejevega pekla ne bi

bil dovolj stroga kazen.

178 12. 12. 2024

38

KOMENTAR

BLEŠČEČI ništrc sveta

Ob koncu leta bi se spodobilo spregovoriti o problematiki, ki nas iz leta v leto bolj zaposluje,

že kar obseda. Dva prednovoletna meseca, november in december, sta zadnja leta postala

vesela meseca nakupov in zabav.

DRAGO BAJT

FOTOMONTAŽA CITRUS

Črni petek se je iz enega dneva

spremenil v več tednov, trgovine

z visokimi popusti (ki pogosto to

niso) vabijo kupce k mamljivemu

nakupu vsega, kar potrebujemo ali

pa tudi ne. Postali smo dežela razvratnega

potrošništva z menda največ trgovinami

na prebivalca v Evropski uniji; Slovenci

smo slejkoprej torej dočakali čas,

ko se cedita med in mleko.

KVIZI, KVIZI, KVIZI …

V ta prednovoletni zabavno-nakupovalni

direndaj se vključujejo tudi mediji.

Ne le z neskončno množino reklam,

ki oglašujejo vse mogoče, od pralnih

praškov do avtomobilov, temveč tudi z

nezaustavljivim propagiranjem človeških

dobrin v takšni ali drugačni obliki.

Klasični časopisi objavljajo vsakoletne

praznične in novoletne križanke, nabor

nagrajevanih ugank se celo širi s preobilico

ugankarskih revij in listov, večinoma

v posesti smetarskega tajkuna

Martina Odlazka. Ob tem višina nagrad

ostaja skromno nizka, pri čemer se reševalci

začuda ne razburjajo. Televizijske

postaje pa pritegujejo gledalce s kvizi,

ki so pri nas vsi po vrsti povzeti po tujih

licencah. To v zabavni industriji pomeni

pravzaprav nazadovanje, kajti pred

davnimi leti smo znali take oddaje pripravljati

sami. Še danes imamo nekaj odličnih

enigmatov, ki tem stvarem znajo

streči. Kljub temu pa so prirejeni kvizi

na dokaj povprečni ravni in izkazujejo

tako nepoznavanje kvizovskih osnov

kot tudi slabo znanje tekmovalcev.

VEŠ ALI NE VEŠ

Poglejmo za začetek oddajo Veš, ki se

predvaja vse delovnike na TV Slovenija.

Obljublja nam reševanje križank, ki pa so

v resnici mreže; v križankah so namreč

vse črke ene besede prepletene z vsemi

črkami drugih besed. Te uganke imajo

vrsto pomanjkljivosti. Včasih je mogočih

več rešitev iskane besede, vendar je

v mrežo uvrščena le ena, ki je nujno pravilna.

Če gre za tematsko reševanje (npr.

operno gledališče), je ta ali ona beseda

178 12. 12. 2024

Sedanje vodenje kviza kaže,

da gre zvečine za lahkotno

zabavo, »obogateno«

s kramljanjem med

voditeljem in tekmovalci.

zelo odmaknjena od osnovne teme, kar

tekmovalcem povzroča precej težav. Poleg

tega so izbrane besede, ki se ugibajo,

pogosto izrazito arhaične, papirnate,

vzete iz starega pravopisa, celo narečne

ali pogovorne. To je v ugankarski mreži

kajpada nepotrebno, saj preplet besed za

sestavljavca uganke ni preveč zahteven.

Ob vsem tem pa se kaže tudi slabo znanje

tekmovalcev, ki pogosto ne poznajo

splošnega besedja z različnih področij,

da ne govorimo o manj znanih pojmih

iz zemljepisja, zgodovine, tehnike ali

umetnosti. Oddaja Veš je očitno priljubljena,

vendar za dobre tekmovalce in

poznavalce kvizov sila povprečna.

Hrvati in Slovenci smo

bili svojčas najuspešnejši

enigmati v Jugoslaviji.

MILIJONARJI ZA 3.000 EVROV

Za hip se pomudimo pri naslednjem

kvizu – Milijonarju na Planetu TV. Ta

kviz ima pri nas dolgo zgodovino predvajanja

z različnimi voditelji, trenutno

ga vodi Jure Godler. Kviz ne obljublja

milijona evrov, toda tudi najvišji znesek

(100.000 evrov) je za tekmovalce

nedosegljiv, saj je njihovo znanje prešibko.

Glavni »kavelj« Milijonarja so

težja vprašanja, ki segajo izven področij

splošnega znanja, z izrazito specialnimi

drobnjakarskimi podatki in dejstvi, ki

jih ne poznajo niti področni poznavalci;

taka vprašanja so prejkone izbrana nalašč

in zato, da tekmovalci odnehajo pri

nižjih vsotah, torej pri nekaj tisoč evrih.

Sedanje vodenje kviza kaže, da gre zvečine

za lahkotno zabavo, »obogateno«

s kramljanjem med voditeljem in tekmovalci;

to morda opogumi nastopanje

udeležencev, oddaljuje pa se od namena

kviza, tj. resnega preskusa znanja.

JOKER –

SAMOREKLAMA TV SLO

Na prvi pogled najzahtevnejši kviz tačas

na slovenskih televizijah je Joker na

TV Slovenija. Čeprav je njegov voditelj

Mario Galunič izkušen profesionalec, je

njegov način vodenja povsem prilagojen

stilu nacionalne televizije – biti zabaven

za vsako ceno. Tako se v kvizu pojavljajo

ne le komercialne reklame, temveč tudi

nepotrebni vrinki (nastopi popevkarjev

in igralcev ali razlaganje pravega odgovora

iz ozadja), ki oddajo razvlečejo

do zaželene enournosti. Tudi Galunič s

kvizom obilno skrbi za lastno reklamo

in opozarjanje na zabavne oddaje nacionalne

televizije v bližnji prihodnosti.

Tako Joker tudi izrazito odstopa od

predvajanih kvizov npr. na hrvaški televiziji

(Milijonar, Lov oz. Superlov (hrv.

Potjera)), kjer so voditelji in udeleženci

(»lovci«) natančno osredotočeni na dogajanje,

na vprašanja in komentiranje

znanja tekmovalcev. Poglavitna razlika

med slovenskimi in hrvaškimi kvizi pa

je razvidna v znanju tekmovalcev: Hrvati

imajo očitno veliko večje število ljudi

z obsežnim znanjem, ki se želijo izkazati

prav v kvizih na nacionalni televiziji.

Slovenci bi jim morali v tem zavidati.

ENIGMATIKA ZA POVPREČNEŽE

Ko že govorimo o hrvaških kvizih, povejmo

še nekaj o hrvaški in slovenski

enigmatiki (ugankarstvu) tačas. Hrvati

in Slovenci smo bili svojčas najuspešnejši

enigmati v Jugoslaviji: imeli smo vrsto

ugankarskih publikacij in ugankarsko

društvo, družili smo se na srečanjih,

objavljali smo ugankarske knjige in se

ukvarjali s teorijo enigmatike. Po osamosvojitvi

Slovenije je ugankarska ra-

KOMENTAR

39

znovrstnost in kakovost enigmatike začela

upadati. Tiska so se polastili različni

zasebniki (od Salomona do Odlazka), ki

so področje skomercializirali in si prisvojili

tudi vse avtorske pravice na področju

enigmatike (te so ugankarji dolgo

pred tem s težavo uveljavili). S smrtjo

nekaterih vrhunskih sestavljavcev je slovenska

enigmatika postala povprečna.

Naš tisk je preplavljen večinoma s

slikovnimi križankami (skandinavkami);

opušča se sestavljanje težjih ugank

na osnovi anagrama, šarade, logogrifa,

tudi rebusa; v sestavljanje na silo

vdirajo stara pravila, ki so dopuščala

uporabo glagolov in pridevnikov, ne le

samostalnikov ipd. Novodobni sestavljavci

pogosto kršijo pravila sestavljanja

ali jih sploh slabo poznajo. Lastniki in

uredniki v časopisju poleg novih objavljajo

tudi stare uganke, že natisnjene

v enigmatskih listih. Reševalci se tega

sploh ne zavedajo in rešujejo prežvečene

»umotvore«, ne da bi rekli bev ali

mev. Med ugankami se potemtakem

objavljajo nove besedne stvaritve ob

starih izdelkih (tudi) že pokojnih avtorjev

– nihče pa se ob tem niti ne oglasi

(zlasti ne sami enigmati, ki jih to najbolj

zadeva). Tudi urednikov časopisja, ki so

bili na to opozorjeni, pojav ponatiskovanja

ne zanima – zanje je poglavitno,

da dobijo pravočasno »material« za objavo.

Zavladalo je splošno zadovoljstvo

z ustvarjalnim mrtvilom.

Treba se je vprašati

po vzrokih, ki so pripeljali do

splošnega upada védenja in

zavedanja o tem, kam

se izgubljajo naše

intelektualne zmožnosti.

NESKONČNO LEPI NIČ

Stanje slovenskega ugankarstva v medijih

je potemtakem postalo kritično.

Težav se ne zavedajo ne sestavljavci

kvizov in ugank ne tekmovalci na televiziji

in reševalci v časopisju. Z ugankarstvom

služijo lastniki medijev, ki si

prisvajajo tudi avtorske honorarje. Uredniki

medijev so s takim stanjem očitno

zadovoljni, saj jih rešuje odvečnega dela

in izplačevanja honorarjev. Ugankarji

pa, kot da so zadovoljni, da se njihove

uganke kar naprej ponatiskujejo, ne da

bi imeli od tega kakšno korist. Potrošniki

ugank (tekmovalci v kvizih in reševalci

križank) vse mirno požirajo, saj

je njihova strast do ugankarstva očitno

potešena že z minimalnim znanjem in

reševalskim naporom.

Smo z obstoječim znanjem slovenskega

ljudstva lahko zadovoljni državljani?

Treba se je vendarle vprašati po

vzrokih, ki so pripeljali do splošnega

upada védenja in zavedanja o tem, kam

se izgubljajo naše intelektualne zmožnosti.

Je za to kriva šola; ali morda čas, ki

nas potiska v neznosno lahkost ugodja;

ali pa navsezadnje mi sami, ki se v času

pred napovedujočo se katastrofično

apokalipso zatekamo v samoto domačega

miru? Prejkone drži, kar sem zapisal

že pred leti: »Tako se Slovenija in

z njo Slovenci ta čas prepuščamo mundialnemu

okolju užitkov, ki jih prinaša

poenotenje v povprečju: neomejenemu

potrošništvu, splošni dostopnosti zabave,

neznosni lahkotnosti igre, bleščeči

fascinaciji nad spektaklom. Navdušeni

smo nad bleščečo površnostjo in izumetničenostjo

sveta, nedojemljivi za skrite

globine pod površjem vidnega. Iz dneva

v dan uživamo v ugodju dostopnosti

vsega, kar nam srce poželi; vdajamo se

ničevosti v svetu, ki je postal prav zaradi

svojega ništrca neskončno lep.«

178 12. 12. 2024

40

KOMENTAR

MILAN GREGORIČ

SHUTTERSTOCK

Matjažu Nemcu v razmislek

Na slovesnosti pred spomenikom Tigru na Mali gori nad Ribnico, ki je bila 11. maja 2024,

je Matjaž Nemec spregovoril tudi naslednje besede: »Tigr je vse od svojega nastanka na

Nanosu leta 1927 živel bistvo slovenskega naroda v njegovem uporu zoper zlo fašizma.

To so dejstva, katerih ne morejo preglasiti ne čas ne apetiti določenih politikov, ki svoje

domoljubno poslanstvo uresničujejo preko potvarjanja zgodovinske resnice o Tigru.«

KDO DEJANSKO

POTVARJA ZGODOVINSKO

RESNICO O TIGRU?

Če je morda Nemec pri očitku »o

potvarjanju zgodovinske resnice o Tigru«

imel v mislih sejo CK ZKS dne 13. 6.

1958, ki je obravnavala zahteve nekaterih

preživelih tigrovcev po rehabilitaciji

Tigra, po proučitvi njegove zgodovine

in ustanovitvi posebne tigrovske veteranske

organizacije, se z Nemcem tudi

jaz globoko strinjam. Na njej so namreč

še petnajst let po vojni padali po Tigru

sledeči ogabni pljunki (Primorski rodoljub,

št. 5/2001): »Tigr ni bil nobeno napredno

gibanje, čeprav je bilo usmerjeno

proti fašizmu, ker to ni bila zavestna

politična akcija, ampak narodnoosvobodilno

gibanje« (Mitja Ribičič). »[...] za

sedanjo akcijo teh ljudi se skriva načrtna

tuja imperialistična obveščevalna

akcija« (Boris Kraigher); »naj vse te nam

sovražne elemente zasliši notranja

uprava« (Ivan Maček). To se je tudi dogajalo,

kot so to dokazali številni seznami

povojnih zasliševanj tigrovcev, ki jih

je v arhivih Udbe odkrila Tatjana Rejec,

o njih pa je spregovoril tudi preživeli tigrovec,

učitelj Anton Rutar.

Tudi sicer je po demokratizaciji Slovenije

izbruhnila na dan gora literature

o nasilju in zločinih, ki jih je vodstvo

partije zagrešilo nad tigrovci in drugimi

primorskimi domoljubi, o čemer bomo

spregovorili v nadaljevanju. Nemec kot

razgledan človek vse to dobro ve, vendar

nisem pri nastopih na slovesnostih

v čast Tigru nikjer zasledil, da bi kdajkoli

Nemec ali drugi levičarski častni

govorniki z eno samo besedo omenili

citirani zapisnik seje CK ZKS in še manj

žrtve revolucionarnega nasilja. Kajti če

bi se to Nemcu po naključju kdaj primerilo,

danes ne bi bil v Bruslju. Z resnico

o zgodovinski preteklosti, vsej, ne samo

»uradni partijski«, se namreč v partiji ne

dela kariere. Vendar z manipuliranjem

Pod udar revolucionarnega

nasilja so padli tudi

čedermaci, saj jih je bilo med

vojno in po njej zahrbtno

ugrabljenih in umorjenih

dober ducat, 20 pa stlačenih

v slovenske zapore in gulage,

kjer so skupaj prebili 82 let.

z ljudmi na tak primitiven način smeši

človek predvsem samega sebe. Kajti

pohoda resnice ne more nihče ustaviti.

Veriga nasilja in zločinov, storjenih nad

primorskimi domoljubi, je tako dolga

in bridka, da se partija tega madeža

ne bo mogla nikoli oprati in z njo tudi

Nemec ne, ki ta dejstva taji. Naj ob tej

priložnosti omenim še nek citat, ki sem

ga nekje zasledil: ni hujšega poraza kot

nemoč priznavanja lastnih napak.

Veriga nasilja in zločinov,

storjenih nad primorskimi

domoljubi, je tako dolga in

bridka, da se partija tega

madeža ne bo mogla nikoli

oprati in z njo tudi Nemec ne,

ki ta dejstva taji.

178 12. 12. 2024

KOMENTAR

41

PARTIJSKA DEMONIZACIJA

Naj navedem le nekaj najbolj znanih

primerov nasilja in zločinov, storjenih

nad primorskimi domoljubi. Iz knjige

Tatjane Rejec (Partija in tigrovci, Slovenska

matica, Ljubljana, 2006) lahko

izvemo o medvojnih zahrbtnih likvidacijah

treh vodilnih tigrovcev, in sicer

Ferda Kravanje, dr. Maksa Rejca in Antona

Majnika, ter o dolgoletnem mrcvarjenju

Alberta Rejca, soustanovitelja

Tigra ter njegovega političnega in organizacijskega

vodje, ki so ga nenehno

zasliševali in vlačili po zaporih.

Prav tako izvemo iz knjige, kot že

omenjeno, o množičnih zasliševanjih

tigrovcev, prisilnih upokojevanjih in

vohljanju Udbe za njimi, tudi preko pritiskov

na družinske člane. Znane so povojne

ugrabitve in usmrtitve naslednjih

tigrovcev: Franca Pelicona leta 1949

(Svobodna misel, 14. 9. 2007), primorskih

domoljubov, liberalcev dr. Andreja

Uršiča leta 1947 in za njim še Ferda Kalina

(Slovenec, 24. 4. 1997) ter vodilnega

tigrovca Zorka Ščuke leta 1945 (Delo,

8. 8. 2015). Prav tako je bil razgaljen

zahrbtni umor priljubljenega domoljuba,

književnika in politika, krščanskega

socialista dr. Stanka Vuka, njegove

žene Danice Tomažič, sestre komunista

in heroja Pinka Tomažiča, ter njunega

znanca dr. Draga Zajca v ulici Rossetti v

Trstu (Martin Brecelj, Anatomija nekega

zločina, Mladika, Trst, 2016).

V oddaji Pričevalci smo pred časom

izvedeli najprej podatek, da je tigrovce

na Mali gori nad Ribnico izdal komunist

Filip Tekavec, kar se je končalo s smrtjo

vojaškega vodje Tigra Danila Zelena,

zatem pa še pretresljivo novico, da je

bil žrtev revolucionarnega nasilja celo

Janko Premrl Vojko, ikona primorskega

protifašističnega uporništva, ob čemer

je primorska javnost dobesedno obnemela.

K temu je treba dodati zahrbtno

umorjene primorske padalce, ki so jih

zavezniki spustili na osvobojeno ozemlje

za vzdrževanje zveze med partizanskim

gibanjem in zavezniki. Od 27

padalcev so namreč dva ubili četniki,

štirje so padli v boju z okupatorjem, 12

pa »jih je vzela noč«, pretežno po vojni.

Pod udar revolucionarnega nasilja

so padli tudi čedermaci, saj jih je bilo

med vojno in po njej zahrbtno ugrabljenih

in umorjenih dober ducat, 20 pa

stlačenih v slovenske zapore in gulage,

kjer so skupaj prebili 82 let. Znane so

tudi »čistke«, ki jih je vodstvo partije

izvajalo na Tržaškem in Goriškem

ob prihodu jugoslovanske vojske leta

1945, ko je bilo aretiranih in odgnanih

od 1.500 do 2.000 ljudi (pretežno Italijanov,

pa tudi Slovencev), od katerih

so premnogi končali neznano kje. Celo

po umiku jugoslovanske vojske iz Trsta

je po podatkih zavezniške vojaške

uprave Udba ilegalno vdirala v cono A

in ugrabljala ter za vedno odpeljala 30

političnih nasprotnikov, pretežno Slovencev.

Prava orgija zahrbtnih ugrabitev

in umorov.

NEKAJ ODMEVOV JAVNOSTI

NA MOLK O BRIDKI USODI

PRIMORSKIH DOMOLJUBOV

POD KOMUNIZMOM

Naj se na koncu najprej opravičim vsem

preprostim partizanom in tudi komunistom,

ki so verjeli v svoje ideale in se pogumno

borili proti okupatorju ter niso

vedeli, kaj za njihovim hrbtom naklepa

in počne partijsko vodstvo NOB. Moja

kritika namreč ne leti nanje, ampak na

takratno partijsko vodstvo, ki je s svojimi

zločini vrglo temen madež na NOB.

In seveda na vse »nemce«, ki še danes

zakrknjeno molčijo o tej bridki zgodbi.

Ko je preživeli tigrovec Anton Rutar

izvedel, da se v društvo Tigr Primorske

gnetejo tudi nekdanji komunisti in

celo udbovci, je vzkipel, rekoč: »In sedaj

nam bodo ti fanatiki, da bi si oprali vest,

odkrivali spomenike, kot da bi Stalin

odkril spomenik žrtvam svojih čistk.

Moralne pokveke!« (Karlo Kocjančič,

Življenje in delo, Mladika, Trst, 2008)

Primorski pisatelj in akademik Saša

Vuga pa je v slavnostnem govoru ob

50. obletnici osvoboditve v Novi Gorici

pred veliko množico dal sledečo lekcijo

današnjim tranzicijskim levičarjem,

ki se kot slavnostni govorniki v soju

Tigrovec Anton Rutar:

»In sedaj nam bodo ti

fanatiki, da bi si oprali vest,

odkrivali spomenike,

kot da bi Stalin odkril

spomenik žrtvam svojih

čistk. Moralne pokveke!«

reflektorjev kitijo z junaštvom primorskih

domoljubov, a hkrati skrivajo pred

javnostjo resnico o njihovi bridki usodi

pod komunizmom (Slovenec, 15. 7.

1995): »Na tem slavnostnem zboru med

nami niso samo preživeli tigrovci. Vsi

so, do zadnjega, prav vsi. Tu so in nas

poslušajo in čakajo, kako bomo ravnali

mi, ki smo poželi sad njihovega poguma,

njihove neomajne domovinske

ljubezni, njihovega trpljenja. Ali bomo

ravnali kot presite zbegane pohabe ali

kot zravnani čuvarji dragocene dediščine.

Tigrovci niso poznali političnega

ekstremizma, kljub temu so ga občutili

na svoji koži. Zato jih drugi strani

(NOB-ju namreč, op. avt.) ni bilo treba

iztrebljati. Če naj se politična stran, ki

je to počela, lahko še imenuje odporniško

gibanje. Naj slišijo tigrovci tudi

to zamolčano besedo. Kdor to prizna, je

lahko tigrovec tudi danes.«

178 12. 12. 2024

42 KOMENTAR

BOJ ZA PITNO VODO v Ljubljani –

etapna zmaga, bitke še ni konec

Obravnava za izdajo gradbenega dovoljenja za kanal C0 – za še zadnjih 120 metrov »drekovoda« čez ljubljanski

vodonosnik – ki je bila na upravni enoti na Vilharjevi 12 v sredo, 4. decembra, je minila proti pričakovanju

Zorana Jankovića in njegovi želji, da formalno, čeprav nezakonito, pridobi gradbeno dovoljenje. Prekinitev je

pomembna zmaga v neskončnem boju za zdravo pamet in čisto pitno vodo. Vendar je to le etapna zmaga.

VILI KOVAČIČ

MATJAŽ KLEMENC/UPRS

Nadaljevanje bo v ponedeljek,

6. januarja 2025. Že sama

prekinitev pa pomeni velik

korak za zdravo pamet Ljubljančanov

in popoln korak v prazno

in čisto temo Zorana Jankovića, ki si

obupno in obupano prizadeva, da dobi

gradbeno dovoljenje za zadnji košček

– 120 metrov – nezakonite in škodljive

trase kanala C0, ki ogroža pitno vodo

več kot 300.000 Ljubljančanov in dnevnih

migrantov, ki danes na srečo še pijemo

čisto pitno vodo brez dodajanja

klora. To nam zavidajo številna mesta

po svetu. Ljubljana – »mesto heroj« in

»najlepše mesto na svetu« – pa ta ekocid

mirno opazuje.

POZIV NA POMOČ

Kot aktivni državljan in zagovornik čiste

pitne vode zato pozivam protagoniste,

da stopijo iz smrtne sence na fronto

javnega boja proti brezumju župana

najlepšega mesta na svetu. To, kar počne

Janković v Ljubljani, je namreč negativni

fenomen tudi v svetovnem merilu.

Zato pozivam znane borce za čisto pitno

vodo, da stopijo v bran za skupno

javno dobro, kakršno nam je dala narava,

župan pa si prizadeva za njegovo

uničenje. Zato pozivam, da povzdignejo

svoj glas naslednji:

• Dušan Plut, prvi borec za pitno vodo v

Sloveniji na reki Krupa v občini Semič

v 80. letih 20. stoletja. Njegov glas je

bil pomemben za ustavitev proizvodnje

strupenih kondenzatorjev v

Iskri Semič v Beli krajini.

• Miro Cerar, nekdanji premier, ki je v

Ljubljana – »mesto heroj«

in »najlepše mesto na svetu«

– pa ta ekocid mirno opazuje.

178 12. 12. 2024

Zahvala pa gre vsem

uradnikom, ki ste s svojimi

dejanji že dokazali pokončno

držo v dobro zakonitosti

in ustavnosti.

svojem mandatu dosegel vpis pravice

do čiste pitne vode v ustavo. Gre za

70. a-člen Ustave RS, ki opredeljuje

pravico do čiste pitne vode kot ustavno

pravico.

• Anže Logar, ki je kot poslanec v DZ leta

2019 dosegel enoglasno podporo (67 : 0)

pri pozivu ministru za okolje, naj ustavi

gradnjo škodljivega kanala C0.

• Nataša Pirc Musar, predsednica RS,

katere vodilo je (po njenih besedah),

da ob neumnostih, krivicah in škodljivih

potezah kogarkoli ne bo ostala

tiho, in je v zvezi s tem že pisala

ljubljanskemu županu. Slednje je že

močno odmevalo in je celo nekoliko

upočasnilo škodljivi projekt.

KRIVI SO TUDI TISTI, KI SO TIHO

Eminentno druščino nujno prosimo za

pomoč; dosedanji protesti niso dovolj,

zato je ključno, da našteti zelo vplivni

ljudje ponovno in družno povzdignete

svoj glas. Za zlo, ki se razrašča, niso krivi

samo hudodelci, ampak so enako krivi

dobri ljudje, ki molčijo in gledajo stran.

Prosimo tudi slovenske rojake v

Celovcu in okolici, da pridejo na nadaljevanje

prekinjenega naroka kot pričevalci

celovške zastrupitve, kakršno

nam arogantno ponuja samodržec Zoran

Janković. Iz hrvaške prestolnice pa

pričakujemo pričevalce o poškodbah na

infrastrukturi, kakršne so nedolgo nazaj

doživeli v potresu na Hrvaškem.

GRE ZA ZDRAVJE LJUDI

Napuh je eden izmed največjih »naglavnih«

grehov. Napuh poraja neizmerno

domišljavost, ta pa vodi v lakomnost,

pohlep in aroganco. Ne dovolimo, da

zaradi pohlepa, arogance in napuha

pride do nepopravljive škode. Še vedno

je čas. In čas je na strani vztrajanja za

pravico in resnico. Zato pozivam zgoraj

imenovane, da se javno postavijo v

bran javnega dobrega in za čisto pitno

vodo. Gre za zdravje proti nebrzdanemu

razvratu divjega kapitala, v škodo

narave in v škodo ljudi.

Ljubljana, ki se tej grožnji ne zoperstavi,

ni »mesto heroj«, ampak je,

kot rečemo: »Lublana je bulana« – prestolnica

hlapčevske antikulture. Kvazikulture,

ki jo vsiljuje župan, ki se požvižga

na ljudi in kulturo naših otrok in

naših dedov. Ni mu mar za zdravje naših

otrok in naših zanamcev. Pozivamo

uradnike, ki jim je vsiljena ta zadeva, da

s svojim nepodpisom odrečejo soglasje

protizakonitim in nepravnim aktom.

Zahvala pa gre vsem uradnikom, ki ste

s svojimi dejanji že dokazali pokončno

držo v dobro zakonitosti in ustavnosti.

Prišel bo čas, ko bodo zadnji prvi

in prvi zadnji. Pravica in resnica bosta

zmagali. Takrat bo upor proti zlorabam

plemenito in cenjeno dejanje. Ta

čas je blizu in je že tukaj!

Tudi Nataša Pirc Musar je ob bitki

za pitno vodo tiho.

Komentar

BOJAN POŽAR,

POZAREPORT.SI

POŽAREPORT

Organizirane lažne novice

iz Pariza: šlo je za ZASEDO

Prav neverjetno, kako večinski mediji lažejo, čeprav jih razkrinkajo – še dobro –

neodvisni portali in družbena omrežja, ampak oni, kot zdaj stojijo stvari, za to

utegnejo dobiti celo kakšno nagrado Društva novinarjev Slovenije ...

43

Če je slovenska policija minuli

konec tedna nenadoma modro

ugotovila, da imamo v Ljubljani

opravka z organiziranim

kriminalom (Dobro jutro, policija!), potem

smo bili po sobotni večerni slovesnosti

ob prenovljeni katedrali Notre

Dame v Parizu, kjer se je zbrala zahodna

elita, priče dobesedno organiziranim

lažnim novicam o »srečanju«

predsednika vlade Roberta Goloba in

Tine Gaber ter izvoljenega ameriškega

predsednika (President elect) Donalda

Trumpa, in to v režiji premierjevega

kabineta in večinskih medijev.

PARIŠKI MEGADOGODEK

Ker je Golobov krog očitno nekako začutil

ali ugotovil, da Goloba, vlado in

Gibanje Svoboda javnomnenjsko sesuvajo

tudi nenehna Golobova in Tinina

potovanja ter počitnice v tujini, je

spremenil taktiko, češ, Golob bo poslej

ostajal doma in delal v dobro ljudi.

Toda temu pariškemu megadogodku

se ni hotel izogniti, zato je kabinet to

začel uradno opravičevati s prihodom

Trumpa, češ, samo zato, ker prihaja

Trump, gre Golob v Pariz, domov pa bo

naš premier odletel takoj po slovesnosti

in večerji, zato delo vlade poteka

nemoteno, kar je kabinet papagajsko

in bizarno ponavljal ob vsakem sporočilu

za javnost. Da tokrat vendarle ne

bo podaljšanega vikenda in predbožičnega

šopinga v Parizu, pa je bil verjetno

razlog, da sta se Golob in Gabrova

– sodeč po fotografijah, ki so prihajale

iz Pariza in jih nista mogla kontrolirati

– skoraj ves čas jezno držala.

Do – resnično bežnega – srečanja

med Golobom, Tino in Trumpom je

prišlo na robu neke dvorane, bilo je stoje,

trajalo je le nekaj sekund, kabinet pa

ga je sicer dramatično opisal z besedami,

da je »pogovor potekal v prijaznem

in prijateljskem duhu, novoizvoljeni

ameriški predsednik pa ni skrival navdušenja

nad domovino svoje soproge in

njene družine«, ki jasno namigujejo na

to, da je šlo za ločeno srečanje v enem

od salonov, kjer so voditelja in drugi

prisotni sedeli ter se vsaj pol ure galantno

in modro pogovarjali.

Da gre za lažno novico, »fake

news«, najprej potrdi že edina fotografija

tega srečanja, ki jo naokoli pošilja

sam Golobov kabinet, saj očitno niso

imeli druge. Tako zelo kratko je bilo

to srečanje (na tej sliki se Trump drži

zelo rezervirano; kar poglejte, kako se

smeji ob italijanski premierki Melonijevi),

Golob pa je videti prestrašen

in sluzav kot praviloma vedno, kadar

stoji ob tistih, ki so politično in sicer

močnejši od njega (podobne Golobove

drže opazimo tudi na fotografijah

ob Milanu Kučanu). Videoposnetki, ki

pridejo kasneje, pa nam še pokažejo,

da sta Golob in Gabrova na srečanje s

Trumpom čakala tako rekoč v zasedi,

pri čemer je to bežno srečanje (uvodoma,

ko Tina Gaber prva stopi naprej,

Golob pa čaka zadaj, je videti prav

mučno) dejansko omogočil francoski

predsednik in Golobov »prijatelj« Macron,

skoraj zagotovo vnaprej dogovorjeno

z Golobom.

PODOBNO TUDI V DALLASU

Golobova francoska zaseda Trumpu je

bila na moč podobna tisti, ki jo je pred

eno od finalnih tekem lige NBA izvedel

v Dallasu, ko je nekje na pol poti iz slačilnice

do igrišča naskočil Luko Dončića,

kar so prav tako dokazali spletni

posnetki in fotografije.

Tovrstne »zasede« Goloba in Gabrove

sprožajo tudi številna zelo resna

vprašanja o Golobovih uradnih oziroma

službenih poteh v tujino. Ni se mogoče

znebiti vtisa, da gre pri vsem skupaj

predvsem za njun lov na selfije in

druge fotografije in da gre pri tem celo

Da tokrat vendarle ne bo

podaljšanega vikenda in

predbožičnega šopinga v

Parizu, pa je bil verjetno

razlog, da sta se Golob

in Gabrova skoraj

ves čas jezno držala.

za njuno načrtno doktrino – seveda

na račun davkoplačevalskega denarja

in interesov države, hkrati pa se kaže

resničen domet države Slovenije pod

vodstvom Goloba na mednarodnem

parketu.

Najdlje pri teh lažnih novicah iz

Pariza so tokrat šli tisti mediji, med

njimi tudi ljubljanski časnik Dnevnik,

ki so evidentno lažno sporočilo za

javnost kabineta predsednika vlade

opremili kot avtorski članek, zraven

pa dodali še fotografijo srečanja med

Trumpom in britanskim prestolonaslednikom

princem Williamom, in to

v britanski rezidenci v Parizu, pri čemer

so – kot kaže – izrezali princa (kot

v časih Stalinove moskovske Pravde)

in objavili zgolj nasmejanega Trumpa

ter povsem očitno »fakenewsovsko«

zavajali, da gre za ujeti trenutek med

srečanjem Trumpa in Goloba, le da

Goloba ni na sliki. To je res ogabno;

prav neverjetno, kako načrtno lažejo,

čeprav jih razkrinkajo – še dobro – neodvisni

portali in družbena omrežja,

ampak oni, kot zdaj stojijo stvari, za to

utegnejo dobiti celo kakšno nagrado

Društva novinarjev Slovenije ...

178 12. 12. 2024

44

PREHITEVAM PO LEVI

ALJUŠ PERTINAČ

@BOSTJAN

POKLUKARPAGE

Kolumna

Čas je za VROČO čokolado

»Čas je za vročo čokolado,« je ob fotografiji sebe za mizo, na kateri je vroča čokolada

s smetano, zapisal notranji minister Boštjan Poklukar in to objavil na družbenem

omrežju. Ta objava nam v resnici sporoča dvoje. Notranji minister nam ob napovedani

mu interpelaciji ter vse glasnejših pozivih k odstopu najprej sporoča, da je tudi on

samo človek, ki kdaj pa kdaj potrebuje vročo čokolado s smetano, da se potolaži (saj

se še spomnite tega iz otroštva). Nato pa še, da je prav po otročje prepričan, da se mu

godi huda krivica, ker javnost preizprašuje, koga je postavil za generalnega direktorja

policije in kako le-ta pod njim funkcionira.

Oboje je del simptoma – ki bi

mu počasi že lahko rekli sindrom

– vladajočih, ki nenehno

in vse bolj radi igrajo žrtev

ter vijejo roke ob tem, ko redki neodvisni

mediji, kritična strokovna javnost in

čedalje bolj pogosto tudi običajni plebs

opozarjajo na njihove napake, nesposobnosti,

nedelo in stranpoti. Preprosto

ne razumejo, da je vse to sestavni

del njihovega posla in da funkcije, na

katerih so, niso nobena nagrada, kaj

šele privilegij, ampak zgolj priložnost,

da storijo kaj v splošno dobro, ne pa izključno

zase in za tistih par prijateljev,

s katerimi si privoščijo vročo čokolado

s smetano.

PRISEGA, VRŽENA ČEZ RAMO

Prisega, ki so jo dali ob nastopu položaja,

da bodo »spoštovali ustavni red,

ravnali po svoji vesti in z vsemi svojimi

močmi delovali za blaginjo Slovenije«,

je več kot očitno že zdavnaj pozabljena

oziroma po golobje vržena čez ramo ali

pa je sploh nikoli niso razumeli. Ustavnega

reda že v tako osnovnih zadevah,

kot je recimo načelo delitve oblasti na

tri neodvisne veje, zakonodajno, izvršilno

in sodno, ki se med sabo nadzirajo,

nikakor ne spoštujejo. Vesti pravzaprav

niti nimajo ali pa jih vodi v pridobitna

in mestoma celo kazniva dejanja. Kako

je z delovanjem za blaginjo Slovenije,

pa praktično ni vredno izgubljati besed.

Zanje je blaginja domovine enako

njihov lastni preužitek in to je bolj ali

manj to.

Notranji minister seveda ni avtor

tega simptoma oziroma sindroma, njegov

izvorni oče je vsekakor predsednik

vlade dr. Robert Golob. Ta je v politiko

že prišel kot domnevna žrtev in bo iz

nje takisto tudi odšel. Ali celo v lisicah,

bomo še videli. Policija mu namreč ponovno

napoveduje ovadbo, ker jo je v

178 12. 12. 2024

Vladajoči preprosto ne

razumejo, da funkcije, na

katerih so, niso nobena

nagrada, kaj šele privilegij,

ampak zgolj priložnost, da

storijo kaj v splošno dobro.

igranju žrtve, ko je kakor sočustvoval z

državno tožilko, ki se je odpovedala policijskemu

varovanju, mimogrede, brez

dokazov, obtožil hudih kaznivih dejanj.

Če Golob ne more zaupati policiji, ki jo

vodita njegova notranji minister in direktor

policije, komu sploh še lahko?

Njegov sindrom se sicer širi v vse

pore aktualne oblasti in njenih podrepnikov.

Z njim je zelo okužena tudi predsednica

državnega zbora Urška Klakočar

Zupančič, ki je nedavno dahnila:

povejte mi, koga ne smem kritizirati,

in pokažem vam diktatorja. Pri tem

pa je seveda priročno pozabila, da je

šla sama s policijo nad psihoanalitika

Romana Vodeba, ki je njeno obnašanje

na drugi najpomembnejši funkciji

v državi, ko se afna na rdeči preprogi,

posvaja opice in »prepričuje« s čedalje

globljimi dekolteji, kadar pač ne kriči

na poslance, drugače misleče in politične

nasprotnike, primerjal s tem, kar

počne podivjana kobila.

Ampak, ko že omenjamo policijo,

tudi ona, čeprav je (ne)upravičeno deležna

srda premierja Goloba, ni imuna

na že omenjeni sindrom. Tako je minuli

vikend denimo ugotovila, da ima

v Ljubljani opraviti s – pozor – organiziranim

kriminalom. Kot da bi do sedaj

mislili, da imajo opravka zgolj s kurjimi

tatovi in prometnimi prekrškarji. Zvenelo

je kot nekakšno napol opravičilo,

češ, saj veste, če nas že par neugnanih/

podivjanih mladih Romov užene v kozji

rog, potem res ne morete pričakovati,

da bomo kos resnim mafijcem. Povedno

in poučno, ni kaj.

DOMINANTNI TISK

Za sindromom igranja žrtve pa čedalje

bolj boleha tudi dominantni tisk, ki je

v službi podpore aktualni oblasti. Tako

spet bijejo plat zvona, kdaj že bo vlada s

posebnim skladom pomagala tudi medijem.

Ki so, mimogrede, v zasebni, po

veliki večini tajkunski lasti in predvsem

v vlogi ščitenja in omogočanja interesov

njih lastnikov, vse manj pa v službi javnosti.

Na naš račun, na račun splošne

blaginje, bi tako spet radi zaslužili zgolj

nekateri, ki pravil, kaj šele vesti, itak ne

spoštujejo. Res je čas za vročo čokolado,

če si jo lahko ob podivjanih prednovoletnih

cenah na javnih prireditvah sploh

še privoščite.

MED(IJSKI) SOSEDI

45

STOLNICA OGROŽENA

KOT ŠE NIKOLI

»Gradnja podzemne garažne hiše pod

ljubljansko tržnico je resna grožnja za

stolnico in semenišče.« S temi besedami

se je na aktualno dogajanje glede načrtov

za gradnjo garažne hiše pod osrednjo

ljubljansko tržnico za časopis Družina

odzval ljubljanski nadškof Stanislav Zore.

Ljubljanska občina je v začetku meseca

sporočila, da je pridobila vseh 16 soglasij

za izdajo gradbenega dovoljenja za

projekt prenove osrednje mestne tržnice

z gradnjo garažne hiše. To je v javnosti

sprožilo različne odzive. V ponedeljek,

18. novembra, je pred sejo mestnega

sveta potekal shod. Udeleženci so podpisovali

peticijo za ustanovitev civilne

iniciative proti gradnji garažne hiše pod

ljubljansko tržnico.

Nadškofija Ljubljana svojih stališč do

nameravane gradnje garažne hiše pod

osrednjo ljubljansko tržnico ni spremenila.

Izgradnja podzemne garažne

hiše (gre za strukturo, predvidoma 49,8

metra v smeri sever–jug in 91,6 metra

v smeri vzhod–zahod, globina lamel

diafragme bi bila od 19 do 23 metrov,

globina gradbene jame pa znaša približno

13 metrov) bo brez dvoma vplivala

na ljubljansko stolnico, bogoslovno

semenišče, Plečnikovo dediščino ter

druge zaščitene stavbe tega srednjeveškega

dela Ljubljane. Ob izgradnji

garažne hiše pod Kongresnim trgom

je bila poškodovana uršulinska cerkev,

katere poškodovani nosilni elementi

niso bili popravljeni, zavarovalnice so

pokrile le kozmetične popravke, da se

ne vidijo poškodbe. Poškodbe naj bi bile

tudi na stavbah Slovenske filharmonije

in Kazine.

Geološka struktura tal na območju stare

Ljubljane je zelo nestabilna in mokra.

Izgradnja ogromne garažne hiše v

neposredni bližini bi pomenila zajezitev

podzemnih voda na tem območju ter

nepredvidljive premike terena. Prav tako

bi že sama gradnja z močnim tresenjem

predstavljala izjemno nevarnost za

objekte verske in kulturne dediščine na

tem območju.

FURS NAD ZASLUŽKARJE

NA PLATFORMI ONLYFANS

Finančna uprava (Furs) namerava izvesti

poostren nadzor pri fizičnih osebah, ki

dosegajo dohodke na plačljivi platformi

za odrasle OnlyFans. Vsi, ki objavljajo na

tej platformi, naj zato preverijo, ali so

ustrezno registrirani in so napovedali

vse dohodke, dosežene iz te dejavnosti.

To lahko storijo še do 31. decembra.

Globe za prekrškarje segajo vse do

26.000 evrov, poroča spletni portal Siol.

Obveznost prijave sicer velja tudi za

nazaj, torej tudi za dohodke, ki so bili

ustvarjeni v preteklih letih.

Siol poroča, da bo Furs ciljno usmerjene

nadzore začel izvajati v začetku leta

2025. Usmerjeni bodo tudi na preverjanje,

ali imajo zavezanci, ki izpolnjujejo

kriterij samostojnega, neodvisnega in

trajnega opravljanja dejavnosti, ustrezno

registrirano dejavnost za poslovanje

preko spletnih platform in ali imajo

prihodke iz tega naslova prijavljene v

ustrezni višini za celotna že zaključena

leta. Ob tem na Fursu posebej izpostavljajo,

da bo v primerih, ko zavezanci

svojih obveznosti v zvezi z registracijo

dejavnosti ne bodo uredili pred začetkom

nadzora in bo ugotovljeno delo na

črno, hkrati izveden tudi odvzem protipravne

premoženjske koristi, ki je bila

ustvarjena z delom na črno.

Pri poslovanju preko spletnih platform

gre po pojasnilih Fursa praviloma za

opravljanje pridobitne dejavnosti,

zato se dohodki, ki izvirajo iz tega,

obravnavajo kot dohodek iz dejavnosti

v skladu z Zakonom o dohodnini oz. v

primeru gospodarske družbe v skladu

z Zakonom o davku od dohodkov

pravnih oseb. Tovrstne dohodke je treba

vključiti v davčno osnovo. S spletno

stranjo OnlyFans služijo zlasti dekleta, ki

so se pripravljena za plačilo popolnoma

razgaliti in prodati svoje dostojanstvo.

HISTERIČNA

ZLORABA OBLASTI

Pregon SDS in Janeza Janše je Lena Grgurevič

zahtevala po tem, ko je vladajoče

politike šokiralo, ker se je v Celju zbralo

precej mirnih protestnikov zaradi še enega

v seriji sodnih procesov proti Janši, ki

je bil doslej po krivem zaprt že dvakrat: v

primeru JBTZ in Patria, piše v Spletnem

časopisu novinar Peter Jančič. Obakrat je

sodstvo z nepoštenim sojenjem pomagalo

ohranjati oblast levici z zlorabo

oblasti. »V aferi Patria je moral Janša v

zapor celo v času uradne volilne kampanje.

Tik pred volitvami,« piše Jančič in

opozarja, da je pred tokratnimi volitvami

po vseh raziskavah javnega mnenja SDS

že spet najbolj popularna stranka.

Golob je medijem zatrdil, »da je postopek

resnično farsa, moram se zagovarjati

pred KPK izključno zaradi tega, ker sem

se zavzemal za depolitizacijo policije, kar

smo napovedali tudi že v predvolilnem

programu. In ker smo hoteli, da se ukrepi

prejšnje vlade, ki si je hotela podrediti

policijo, v celoti razveljavijo.« Janšo

pa je obtožil, da v Celju izvaja »najbolj

brutalen« napad na sodstvo v zgodovini

Republike Slovenije.

Jančič piše, da je Grgurevičeva, ki vodi

odbor za pravosodje, Golobovo laž

nadgradila, ko je od predstavnikov

pravosodja zahtevala, da morajo SDS

in Janeza Janšo preganjati. K pogumu

je sodnike pozvala tudi predsednica DZ

Urška Klakočar Zupančič, ki je ocenila,

da je Janša diktator, ki se ga ne smejo

bati. »Razumeti je bilo, da bi bila vesela,

če bi Janšo še pravočasno, torej pred

volitvami, vsaj še enkrat obsodili. Če ne

celo strpali v zapor. Še tretjič.« Po tej

seznanitvi z namenom srečanja sodniki

in tožilci niso protestno odšli, ker je

Grgurevičeva od njih zahtevala pregon

največje opozicijske stranke in njenega

šefa zaradi političnih razlogov. Nihče je

tudi ni opozoril, da ni ona tista, ki presoja,

kaj se preganja po uradni dolžnosti, še

opozarja Jančič.

178 12. 12. 2024

46

JU3 2052

Uravnilovka nam

PIJE KRI

Stanje duha, imenovano »balkanizem«, prepleten s primitivnostjo

in malodane mafijskimi metodami, se je po 33 letih, kar smo

osamosvojeni, dodobra razpaslo po Sloveniji.

Kolumna

MILENA MIKLAVČIČ

SHUTTERSTOCK

Državljane držijo v šahu tudi

preko floskul, ki jih je začel

širiti t. i. »socialistični novi

razred«, medtem ko s pretiranimi

davki in nesmiselnimi zakonskimi

akti dušijo podjetnike ter jih tako

ali drugače označujejo za razrednega

sovražnika. Se še spomnite besed »Kapitalistično

kontrarevolucijo obrat do

zadnjega beliča, nato pa jo z bajoneti

sterat v morje«?

Nam, malo starejšim, se zdi, da so

nas ponovno pahnili v stare, prežvečene

socialistične čase. Sploh takrat, ko

so uvedli »štempljanje«, oziroma takrat,

ko je bivša ministrica za digitalno

Resnične spremembe se

začnejo v glavah ljudi,

pri zavedanju, da

odgovornost za stanje

družbe ni le v rokah

politikov, ampak tudi v nas

samih, v naših vrednotah,

odločitvah, dejanjih.

178 12. 12. 2024

preobrazbo stopila pred TV-kamere s

fasciklom v roki.

Smo res naredili napako, ker leta

1991 nismo izvedli tudi lustracije?

LUSTRACIJA ALI EVOLUCIJA?

Na žalost se vse bolj zavedamo, da so

nekdanji »kadri«, vključno s somišljeniki

ter mentaliteto, ki smo ji uradno

obrnili hrbet, skozi stranska vrata znova

našli pot v slovenski politični, gospodarski

in družbeni prostor. Balkanski

miselni vzorec, kjer se zakulisne igre

pogosto odvijajo na plečih državljanov,

je postal nepogrešljiv del vsakdana.

Gazda ima zmeraj prav, četudi gre za

čisto pitno vodo, mar ne? Ali državljani

s svojo apatijo, nostalgijo po preteklosti

in pomanjkanjem vizije soodgovarjamo

za ta status quo, ki nas vedno bolj vleče

proti letu 1960?

Velikokrat se sliši očitek: »Napako

smo naredili, ker nismo izvedli lustracije.«

Če mene vprašate, ne gre za maščevanje,

ampak za vprašanje vrednot,

ki bi jih kot mlada, osamosvojena država

morali postavljati na prvo mesto.

Resnične spremembe se začnejo v glavah

ljudi, pri zavedanju, da odgovornost

za stanje družbe ni le v rokah politikov,

ampak tudi v nas samih, v naših

vrednotah, odločitvah, dejanjih.

Pogosto se sprašujem, zakaj se nekateri

s takim veseljem ozirajo v preteklost.

Tudi sama sem jo doživela, pa

mi na kraj pameti ne pade, da bi jo postavljala

na piedestal. Biti nostalgičen

pomeni zgolj eno: da ne cenimo svobode!

Se še spomnite zmerljivke »bečki

konjušari« pevca Bora Đorđevića?

Kaj lahko storimo, da Slovenijo znova

oblikujemo kot državo, ki deluje za

skupno dobro? Ali znamo biti odgovorni?

Kdaj se bomo nehali ukvarjati z delitvami

na »naše« in »vaše«? Kdaj bomo

pokopali mrtve in se ob tem iskreno

soočili tudi z grehi zmagovalcev? Kdaj

bomo živeli v državi, kjer izobešanje

zastave ne bo stvar spotike? Kdaj bo

po ljubljanskih ulicah donela harmonika

in ne zvoki trubačev? Kdaj bo »biti

Slovenec« pomenilo nekaj več kot zgolj

prebivati znotraj določenih mej?

ODNOS DO LASTNINE

Eden od najtrših orehov slovenske

mentalitete, ki nam ga še vedno ni uspelo

streti, je naš zelo socialističen

odnos do lastnine. V svetu normalnih

vrednot je lastnina sveta, saj predstavlja

simbol trdega dela, tudi odrekanj.

Pri nas je lastnina še zmeraj povezana s

sumničavostmi, nevoščljivostjo in očitki,

češ, zakaj on ima, jaz pa ne. Je uravnilovka

tako globoko zakoreninjena v

naših kosteh, da se je ni moč znebiti?

Če hočejo mediji nekoga po hitrem postopku

»ubiti«, izpostavijo njegovo premoženje

in ljudje planejo na žrtev brez

milosti. Namesto da bi imeli uspešne

posameznike za zgled, jih vidimo kot

JU3 2052

47

Eden od najtrših orehov

slovenske mentalitete, ki nam

ga še vedno ni uspelo streti, je

naš zelo socialističen odnos

do lastnine.

Od malih nog bi morali

spodbujati samoiniciativnost,

ustvarjalnost in odgovornost.

grožnjo povprečnosti, saj nas nenehno

opominjajo na lastne pomanjkljivosti

in na to, da bi morda morali tudi sami

narediti več.

Uravnilovka nam pije kri bolj, kot

si mislimo. Po eni strani smo desetletja

živeli v sistemu, ki je obljubljal »pravičnost«

in »enakost«, po drugi strani pa

smo to isto »enakost« dosegali z umetnim

izravnavanjem, rečeno po domače:

s kaznovanjem uspešnih. Še danes

mnogi verjamejo, da je imeti (pre)več

nekaj, kar ni povsem moralno in zdravo.

Uspeh pa zato vidimo kot znak pohlepa,

ne kot znak prizadevanja. Kdaj bo

uspeh posameznika postal vzor in ne

grožnja? Vprašanje za milijon dolarjev.

DRŽAVA KOT MATI

Naj dvignejo roko tisti, ki menijo, da

je država tista, ki mora za vse »poskrbeti«:

zgraditi več stanovanj, ustvariti

nova delovna mesta, poskrbeti za višje

plače, za rodnost, za ilegalne migrante,

ki prečijo naše meje podnevi in ponoči.

Ali se kdaj vprašamo, kdo je država?

Marsovci? Nekoč je bila osebna pobuda

nepotrebno »matranje«. Tisti del sveta,

ki nas prehiteva po levi in desni, je

svet konkurence, inovacij in predvsem

osebne odgovornosti.

Ena od največjih cokel takšne miselnosti

je udobje. Vztrajanje pri mamici

državi je udobno. Če je vse »odvisno

od nje«, potem odgovornost ni na meni,

ampak na »njej«. Če stvari ne gredo po

načrtih, lahko vedno pokažem s prstom

na politike, sistem, na birokracijo.

Poglejmo konkretne primere: mnogi

mladi danes čakajo, da jim država zagotovi

ugodna stanovanja, namesto da

bi raziskali kakšne druge alternative.

Morda bi se preselili na podeželje? Vrzite

oko na dolg seznam umetnikov, ki so

na plečih države. Še dobro, da davkoplačevalci

vsa bremena, ki se zgrnejo na

naše bruto plače, zmoremo plačevati.

Po eni strani smo desetletja

živeli v sistemu, ki je

obljubljal »pravičnost«

in »enakost«, po drugi

strani pa smo to isto

»enakost« dosegali z

umetnim izravnavanjem,

rečeno po domače: s

kaznovanjem uspešnih.

Samostojnost ni samo pravica – je

tudi dolžnost. Dolžnost, da se nehamo

opirati na druge, ko gre za stvari, ki jih

lahko naredimo sami. In da za stvari, ki

jih ne moremo postoriti sami, iščemo

skupne rešitve. Prvi korak je preprost:

prenehajmo sanjati o dobri mamici, ki

nas bo pospremila celo na fakulteto.

Mamica država ni vsemogočna. Potrebujemo

spremembo v vzgoji in kulturi.

Od malih nog bi morali spodbujati samoiniciativnost,

ustvarjalnost in odgovornost.

Ne gre za to, da bi zavračali sleherno

pomoč, gre za to, da se ravnamo

po starem reku: Pomagaj si sam, pa ti bo

še Bog pomagal.

DIGITALNA ESTONIJA,

PAPIRNATA SLOVENIJA

Poglejmo resnici v oči: Slovenija lahko

prav zaradi invalidnosti uma in duha o

stopnji razvitosti, kakršno ima Estonija,

le sanja. Desetletja je bila pod sovjetsko

okupacijo, a je v svobodi znala zagrabiti

bika za roge: danes služi kot šolski

primer tega, kaj lahko doseže narod,

ki razmišlja za vnaprej. Že ustanovitev

podjetja pri njih, kar se zgodi v pičlih

20 minutah, predstavlja za Slovenijo

znanstveno fantastiko. Ključna razlika

med nami in njimi ne tiči v tehnologiji,

ampak v miselnosti. Ni vprašanje, ali

smo sposobni kot oni – vprašanje je, ali

si takšnega napredka, leni in uspavani,

sploh želimo.

Samostojnost ni samo pravica

– je tudi dolžnost. Dolžnost, da

se nehamo opirati na druge,

ko gre za stvari, ki jih lahko

naredimo sami.

178 12. 12. 2024

48

KAM NA IZLET

GRAD Rajhenburg, kraj

sladkosti in trpljenja

Na griču nad Brestanico, ki je bila nekoč Rajhenburg, stoji lepo obnovljen

grad Rajhenburg. Grad z bogato zgodovino, mnogimi razveseljivimi

zgodovinskimi dogodki, a žal tudi z mnogimi tragičnimi zgodbami v

času druge svetovne vojne in po njej.

IGOR GOŠTE

Preden kaj več napišem o tem

prekrasnem gradu, je prav, da se

v tokratnem zapisu obiska Brestanice

malce pomudim še pri

baziliki Lurške Matere Božje.

BAZILIKA LURŠKE

MATERE BOŽJE

V mogočni baziliki, kar neobičajno veliki

za ne ravno veliko mesto, nas je pričakal

letošnji zlatomašnik Jože Špes.

Najprej nam je omenil, da se mu zdi nerazumno,

da so po drugi svetovni vojni

že poslovenjeno ime Rajhenburg leta

1952 komunistične oblasti spremenile

v Brestanico. Kraj ima bogato preteklost.

Prve arheološke najdbe na tem področju

naj bi bile že iz starejše železne

dobe, iz časa od 1.000 do 400 let pred

Kristusom. V času rimskega imperija

je mimo Brestanice vodila tudi rimska

cesta. Leta 1861 je bila zgrajena še železnica,

le dve leti pozneje pa so dobili

prvo pošto.

Baziliko so gradili pol stoletja kasneje.

Tudi mnogi okoliški kmetje in

drugi verniki med letoma 1908 in 1914.

Gre za mogočno triladijsko cerkev v

neoromanskem slogu, ki spada med

najlepše sakralne objekte pri nas. Po

ogledu te prekrasne bazilike smo se

odpravili še do hostla Primoža Kozmusa,

enega naših najuspešnejših športnikov

vseh časov.

PRENOVLJEN

GRAD RAJHENBURG

Do prelepega gradu, ki je menda drugi

najstarejši grad pri nas (najstarejši je

Blejski grad), je le dvajset minut hoje, če

se do njega odpravite s kolodvora. Grajsko

stavbo nad sotočjem potoka Brestanica

in reke Save je dal med letoma

1131 in 1147 zgraditi salzburški nadškof

Konrad. Leta 1881 so grad kupili menihi

trapisti in ga preuredili v samostan, ki

je deloval do okupacije aprila 1941, ko so

v njem Nemci vzpostavili taborišče za

izgon Slovencev. Red trapistov je bil leta

1947 razpuščen, grad pa nacionaliziran.

Leto kasneje so ga komunisti preuredili

v kazensko-poboljševalni dom za

ženske in potem še za druge kaznjence.

Po končani denacionalizaciji je leta

2004 grad dobila v last občina Krško. Po

temeljiti prenovi grajske stavbe med letoma

2010 in 2012 so na novo zasnovali

tudi različne muzejske zbirke, med njimi

o stavbnem razvoju in prenovi gradu,

o slovenskih izgnancih in kazenskih

ustanovah, o trapistih, oblačilih

vitezov, o uspehih Primoža Kozmusa in

še kaj si boste lahko ogledali.

GRAD, KRAJ

NEIZMERNEGA TRPLJENJA

Ne vem, kakšno je bilo življenje na gradu

v srednjem veku in v času pred drugo

svetovno vojno, vem pa, da so si ga

mnoge družine med vojno zapomnile

kot kraj zbirnega taborišča, od koder

so Nemci na tisoče Slovencev odpeljali

v izgnanstvo na različne konce Tretjega

rajha. V času najbolj krvavega komunističnega

sistema so v neudobnih,

ozkih celicah dolga leta po vojni trpele

tudi mnoge politične zapornice. Več o

tem v nadaljevanju, kajti najprej bom

objavil spomin zdaj že pokojne izgnanke.

Pred nekaj leti sem namreč opravil

intervju z Elizabeto Škorjanc, rojeno

Verdaj, ki je otroška leta preživljala v

Mogočna bazilika Lurške Matere Božje je bila posvečena

leta 1914, tik pred prvo svetovno vojno.

Grad Rajhenburg je ohranil ime, mestece Rajhenburg

pa je bilo (žal) preimenovano v Brestanico.

178 12. 12. 2024

KAM NA IZLET

49

Notranjost bazilike Lurške Matere Božje.

Hrastniku. Zaradi uporniške in sindikalne

drže njenega očeta v času rudarske

stavke leta 1934 so nemški okupatorji

celotno družino avgusta 1941 izgnali v

ustaško Petrinjo. Takrat devetletna Elizabeta

mi je povedala, da tistega 6. avgusta

1941 ne bo nikoli pozabila. Že zgodaj

zjutraj sta na njihova vrata potrkala

dva oborožena nemška vojaka, ki sta

njeni družini dala pol ure, da se pripravi

na izgnanstvo v neznano. Najprej so jih

z vlakom odpeljali na grad Rajhenburg,

kjer so jim odvzeli še tisto nekaj malega,

kar so s sabo vzeli na pot. Zvečer

so v špalirju po vijugasti cesti odšli do

železniške postaje v neznano, a med

hojo ponosno peli slovenske narodne

pesmi. Z živinskimi vagoni so jih odpeljali

v Petrinjo, kjer so bili vse do konca

vojne. »Ne vem, kako smo preživeli,« mi

je dejala. Celoten pogovor z njo si lahko

ogledate na mojem Youtube kanalu

(Sledi korakov: Elizabeta Škorjanec).

Če so izgnanci na gradu ponavadi

preživeli le nekaj dni, so leta kasneje,

med letoma 1948 in 1956, mnoge Slovenke

(od 1956 do 1966 tudi moški kaznjenci)

doživljale pravo kalvarijo. Prve

politične zapornice so na ta grad pripeljali

30. junija 1948. Z železniške postaje

so morale v spremstvu miličnikov peš

do gradu, kjer so jih namestili v neudobne

celice. Med zapornicami so bile

večinoma politične zapornice, po krivem

obsojene na montiranih procesih.

Zaradi prevelikega števila zapornic so

bile higienske in zdravstvene razmere

zelo slabe, niso imele ne spodnjega

perila ne obutve, tudi hrana je bila zelo

borna. Mnoge zapornice so poslali tudi

na suženjsko delo pri gradnji avtoceste

»bratstva in edinstva«.

V branje vam toplo priporočam dve

knjigi. Prva je knjiga politične zapornice

Jelke Mrak Dolinar z naslovom Brazde

njenega življenja. Na montiranem

procesu je bila s sestro Kristo obsojena

na 12 let prisilnega dela. Po neizmernem

trpljenju v Titovem »gulagu« je

bila avtorica pretresljive knjige izpuščena

šele po petih letih in osmih mesecih.

O spominu na prihod na grad je zapisala:

»V nekdanje sobe pobožnih mož je

bila strpana naša mladost.« V zaporu so

opravljale suženjsko delo: »Delale smo

na podstrešju v celici z enim oknom in

kiblo sredi celice. Sedele smo druga zraven

druge. Slab zrak nas je dušil. Poleti

neznosna vročina, pozimi hud mraz.«

Podobno kot Jelki, Kristi in mnogim

drugim ženam se je godilo tudi eni

prvih komunistk pri nas, Angeli Vode,

ki pa so jo njeni nekdanji »tovariši« na

Jelka Mrak Dolinar:

»V nekdanje sobe pobožnih mož

je bila strpana naša mladost.«

montiranem političnem procesu obsodili,

jo zaprli za šest let, nato pa jo do

konca njenega življenja izključili iz javnega

življenja. Njeno pretresljivo zgodbo

lahko preberete v knjigi Skriti spomin

ali pa si oglejte film Skriti spomin

Angele Vode.

TRAPISTI IN NJIHOVA

ZNAMENITA ČOKOLADA

Aprila 1881 je prišlo v grad Rajhenburg

prvih sedem menihov trapistov, ki so

začeli preurejati grajske sobane. V začetku

so bili na gradu le francoski trapisti,

verjetno vsem nam najbolj poznani

po istoimenskem siru, kmalu pa so v

ta red vstopili tudi naši fantje. Trapisti

so živeli po načelu moli in delaj, njihov

delovni dan je trajal 17 ur. Vstajali so

med prvo in drugo uro zjutraj ter imeli

med drugim tudi prepoved govorjenja,

zato so se sporazumevali le z govorico

rok. Imeli so raznovrstne obrtne delavnice,

a najbolj znani so bili po proizvodnji

čokolade in likerjev. Cesar Franc

Jožef, ki se je rad posladkal z njihovo

čokolado, jim je leta 1912 podelil častni

naziv »imperial«. Imperial je postalo

tudi ime njihove čokolade; v najboljših

letih so je izdelali do šestdeset ton na

leto. Imeli so tudi tiskarno, kjer so sami

oblikovali ovitke za čokolado in nalepke

za likerje.

Na poti nazaj je na vlaku k meni prisedel

domačin, ki mi je zaupal, da je tisti

»šporhet« (štedilnik na drva) v muzejski

zbirki menihov trapistov sestavil on.

Do takrat je bil na dveh paletah, kjer je

čakal, da se ga kdo loti.

V grajskih celicah so trpele mnoge politične zapornice, obsojene

na montiranih komunističnih sodnih procesih.

Menihi trapisti so v prostorih grajske stavbe

izdelovali znamenite čokolade, likerje ...

178 12. 12. 2024

50

SLEDI MOJIH POTI

IVAN SIVEC

ARHIV IVANA SIVCA

Za pesem Sveta noč

je kriv celo NAPOLEON (1/4)

S prvo adventno nedeljo na začetku meseca smo stopili v adventni čas, ki ga

označujemo z venčkom in štirimi svečkami, vsepovsod pa se že sliši pesem Sveta

noč, blažena noč. Glede pesmi je seveda to velik nesmisel. Vse, kar se prepeva pred

božičem, je povsem neprimerno. Pesem Sveta noč je – kot je zapisal že muzik Anton

Foerster – popevčica, ki se prepeva ob jaslicah, torej od svetega večera naprej.

Nekaj malega sem o tem napisal že lani, zgodba o tej pesmi pa je precej širša in daljša.

Ob tem se vedno spomnim na

šolanje na filozofski fakulteti,

kjer sem študiral izredno, v

rednih rokih pa potem diplomiral

skupaj s štirimi študentkami. Na

faks sem hodil s tako gorečnostjo, kot

bi obiskoval sveto mašo, predavatelji pa

so bili zame kot duhovniki. Pa čeprav je

bilo med njimi malo takih, ki ne bi imeli

v žepu rdeče knjižice.

Kaj kmalu me je ob tem spreletelo

spoznanje, da večina študentk – slovenistiko

so obiskovala pretežno dekleta –

nima niti osnovne verske izobrazbe. Ko

smo obravnavali staro pesništvo, smo

se na primer ustavili pri Antonu Devu,

ki je bil urednik in avtor prvega slovenskega

pesniškega zbornika Pisanice.

Med drugim je Dev ustvaril pesem

Marija, Jezusova nevesta. Na srečo naš

profesor Jože Koruza, eden od uglednih

slovenistov in literarnih zgodovinarjev,

ni bil obremenjen s tem, ali ima pesem

versko vsebino ali ne. Stari pesniki so

pač pisali predvsem o tistem, kar jim je

178 12. 12. 2024

Advent nas opominja tudi

na to, da bi začeli življenje

na novo, da bi se bolj

poglobili vase, da bi bolj

spoštovali sočloveka.

bilo najbližje. Ena od Devovih pesmi pa

govori prav o Devici Mariji.

Ker so študentke vedele, da izhajam

iz verskega okolja, so zapovrstjo hodile

k meni in me spraševale:

»V kakšnem odnosu pa sta bila Marija

in Jezus? Sta bila poročena ali samo

ljubimca? Sta šla pred oltar ali pa sta se še

pred poroko razšla? Je bil Jezus Mariji nezvest

ali pa je Marija gledala po drugih?«

Tedaj sem videl, s kakšno splošno

izobrazbo so taka dekleta prišla na faks

in kaj pomeni izraz »šunka kristjan«.

O bojih na reki Salzach

obstajajo tudi zgovorne slike.

NAPOLEONOVE VOJNE

Kot vemo, je pesem Sveta noč, blažena

noč nastala leta 1818, torej pred dobrimi

dvesto leti. Pri nas se je ustalila po zaslugi

Jakoba Aljaža, pred tem pa so bile

znane tudi mnoge druge inačice. O tem

sem leta 2008 napisal knjigo Najlepša

božična pesem, pri Družini pa je izšel

tudi kratek igrokaz z naslovom Luč božične

noči. Igrico so igrali že marsikje

in verjetno jo bodo kje tudi letos. Knjigo

je pregledal pred nedavnim umrli

dr. Edo Škulj, eden vodilnih muzikologov

in profesorjev zgodovine glasbe.

Ob pregledu ni imel nobenih pripomb.

Rekel mi je celo, da je zadovoljen, da se

je nekdo le poglobil v nastanek te tako

priljubljene pesmi. Do tedaj se je namreč

o tej skladbi pisalo samo to, da

gre za Gruberjevo uspešnico. Približno

tako, kot bi šlo za skladbo Modrijanov

Ti, moja rožica. Pri polpismenih celo

brez vejice pri naslavljanju.

Pred pisanjem knjige sem se zato napotil

v mesto nastanka pesmi, v Oberndorf.

Mestece leži na meji med Avstrijo

in Nemčijo, le dobrih dvajset kilometrov

nad Salzburgom. Tam obstaja v povezavi

s to pesmijo in avtorji več muzejev.

Osrednji seveda v kraju nastanka. Na

sveti večer v Oberndorfu vsako leto poteka

velika spominska slovesnost. Oberndorf

ima nasploh zanimivo lego. Leži

namreč na levem bregu reke Salzach,

na drugi strani reke pa je že Nemčija z

mestecem Laufen. Hiš v obeh mestecih

pa je komajda za dober Kamnik.

Eno od glavnih vlog pri nastajanju

pesmi je imela tudi reka Salzach. Komaj

nekaj let pred nastankom pesmi so

na njej potekali grozoviti boji med avstrijskimi

in francoskimi silami. Reka

je tudi na veliko poplavljala, s čimer

se bomo srečali v drugem nadaljevanju.

Predvsem pa je pomenljivo, da je

SLEDI MOJIH POTI

51

Kaj kmalu me je spreletelo

spoznanje, da večina

študentk – slovenistiko

so obiskovala pretežno

dekleta – nima niti osnovne

verske izobrazbe.

Reka je od nekdaj razmejevala pokrajini oziroma Avstrijo in Nemčijo.

pesem Sveta noč, blažena noč nastala

le nekaj let po Napoleonovih vojnah,

torej po številnih vojnah, ki so pustošile

po Evropi. Zato so si ljudje želeli ob

sončnem obratu in Jezusovem rojstvu

predvsem veliko miru. Občutje po Napoleonovih

spopadih ob krvavi reki je

bilo torej posredno prav tako krivo za

to, da so si prebivalci na obeh bregovih

želeli preživeti božični čas v miru.

Nesreča človeštva pa je v tem, da

bomo tudi letos prepevali to pesem z

enakimi občutki in se torej iz zgodovine

nismo naučili prav ničesar.

REKA SALZACH

Omenjena reka, na kateri so boji seveda

divjali tudi že pred Napoleonom, saj je

vedno razmejevala dve pomembni pokrajini

oziroma državi, je eden od glavnih

pritokov reke Inn. Dolga je dobrih

dvesto kilometrov, s pomočjo Inna pa

se njene vode pozneje pridružijo Donavi.

Tisti lepi modri Donavi, ki je v glasbi

precej lepša kot v resnici.

Ni treba veliko ugibati o tem, po

čem je dobila ime, saj so bili v bližini veliki

solni rudniki, reka pa najcenejša pot

v svet. Znano je, da so bile v tistih časih,

ko je nastala pesem Sveta noč, blažena

noč, vozne poti še zelo slabe, mnoge

tudi povsem uničene od številnih vojn.

Zato je bila vodna pot toliko primernejša.

Sicer pa zgodovinarji menijo, da je

bilo prevažanje blaga po rekah najmanj

štirikrat cenejše kot po kopenski poti,

pa naj bi tam vozili z vozmi ali pa naj

bi tovor prenašali tovorniki na konjih.

Vsekakor je bila reka Salzach pomembna

povezava s svetom, seveda pa je šlo

v zgodovini vedno tudi za to, kdo bo po

njej lahko plul.

Ob tej reki – gledano v širšem pomenu

besede – sta leta 1818 živela tudi

oba avtorja pesmi: muzik Franz Xaver

Gruber in kaplan, pesnik Joseph Mohr.

Pomembno vlogo pri nastanku pesmi je

poleg Napoleona, reke Salzach in obeh

avtorjev odigrala cerkev sv. Nikolaja, ki

je bila nekdaj postavljena prav ob zavoju

te vodne poti in se je tako rekoč – rečeno

s prispodobo – dobesedno nastavljala

poplavam. Tisti modri možje, ki so

dali cerkev postaviti na tako poplavno

SHUTTERSTOCK

območje, niso upoštevali narave, temveč

so bili očitno zaljubljeni samo v

svoje delo.

Adventni čas je torej čas pričakovanja

Jezusovega rojstva, čas, ko naj bi se

ljudje umirili in pokazali nekaj več človeške

topline. Advent nas opominja tudi

na to, da bi začeli življenje na novo, da bi

se bolj poglobili vase, da bi bolj spoštovali

sočloveka, da bi našli v svojih kotičkih

duše nekaj globljega, višjega. V tako

razpoloženje nas lahko popeljejo samo

globlji premislek o bivanju, družinska

idila, lepši odnosi med ljudmi in državami.

Glede na vojne, ki divjajo okoli

nas, lahko na žalost ugotovimo, da Organizacija

združenih narodov z vsemi

podsistemi, kjer smo bili pred nedavnim

dejavni tudi mi, ni vredna piškavega

oreha, če ne zna ustaviti nobenega

večjega spopada. Kot kaže, bodo predvsem

tisti, ki ne poznajo globljega smisla

božične skrivnosti, pesem Sveta noč,

blažena noč prepevali samodejno, sporočilo

o miru ob Jezusovem rojstvu pa

se jih ne bo dotaknilo. Potem pa se bodo

z besedami spet vrnili k svojim vrhunskim

mednarodnim dosežkom. Ob tem

se zdi, da je naš trenutni največji mednarodni

dosežek – posvojitev opice.

Napoleon je bržčas globlje razmišljal

tudi ob porazu v Oberndorfu.

Tisti, ki ne poznajo globljega

smisla božične skrivnosti,

bodo pesem Sveta noč,

blažena noč prepevali

samodejno, sporočilo o miru

ob Jezusovem rojstvu pa se

jih ne bo dotaknilo.

178 12. 12. 2024

52

ODTIS PRETEKLOSTI

VID SOSIČ

SKOFIJA-CELJE.SI

Pozabljeni Slovenci:

IZIDOR ZAVRŠNIK (1917–1943)

Škofija Celje se je 10. marca lani spomnila na Izidorja Završnika, in sicer ob 80. obletnici

njegove smrti. Med drugo svetovno vojno je herojstvo in narodni odpor izkazal

na drugačen način – ni pobijal, pač pa je za druge umrl. Njegova žrtev, ki se dotakne

slehernega, mu je prinesla svojevrsten naziv »slovenski Maksimilijan Kolbe«. Vendar pa

v nasprotju s po vsem svetu znano zgodbo poljskega svetnika zgodba Izidorja Završnika

niti v slovenski družbi, zlasti izven celjske škofije, še ni dočakala prepoznavnosti, preko

katere bi nas lahko navdihovala za miren in nenasilen boj ter poveličevanje slednjega.

Izidor Završnik je po odraščanju v štajerski

vasici Gomilsko gimnazijska leta preživel

v Mariboru, kjer so se ga sošolci spominjali

kot veselega in predvsem inteligentnega

fanta. Učil se je veliko hitreje kot drugi. V tem

času je pokazal tudi številne umetniške talente,

vključno s poezijo in ilustracijo. Kljub temu je bil

skromen in vsem dostopen.

S tem je nadaljeval tudi po vstopu v mariborsko

semenišče takoj po maturi leta 1936. Franc

Puncer, njegov takratni učitelj, je o njem dejal:

»Bil je zelo nadarjen in pobožen. O njem ne vem

nič negativnega. Poleg študija se je ukvarjal z risanjem;

ilustriral je nekatere knjige, pa tudi pesnik

je bil. Bil je tudi urednik našega internega

časnika.« Med drugim je dramatiziral Cankarjevega

Šimna Sirotnika ter ustvaril svoje ilustracije

slavnega romana Pod svobodnim soncem Franca

Saleškega Finžgarja.

DUŠNI PASTIR ZA HUDE ČASE

Njegovo duhovništvo, kot tudi življenje samo, pa

je kmalu zaznamovala kruta realnost 20. stoletja,

kjer je pustil svoj pečat z zgledom vere in ljubezni

do bližnjega. Njegovi sošolci so bili posvečeni v

duhovnike v nedeljo, 6. aprila 1941, na dan, ko se

je začela aprilska vojna, ki ji je sledila okupacija

Jugoslavije. Medtem je bil mladi Izidor operiran

na slepiču, zato je bil posvečen 11. maja, že pod

nemško oblastjo, ki je prinesla strašne čase za slovensko

ljudstvo. Vključevali so tudi izgon več sto

duhovnikov in deportacijo tisočih v koncentracijska

taborišča.

Izidor in njegov nekdanji sošolec Franc še

nista bila na seznamu deportirancev, ker sta

bila pravkar posvečena in tako manjši tarči v

primerjavi z uglednimi starejšimi duhovniki. Z

velikim veseljem in navdušenjem sta se oba lotila

oskrbe več spodnjesavinjskih župnij. Čeprav

sta vedela, da bo prej ali slej prišel čas, ko bosta

prijeta, sta bila hvaležna za to milostno obdobje,

ki jima je omogočilo opravljati pastoralno službo

za toliko ljudi, ki so to res potrebovali. Kljub

opozorilom Izidor ni niti pomislil, da bi pobegnil.

»Če so zdržali drugi, zmorem tudi jaz!« je govoril.

S svojim zgledom in besedami je bil mnogim

v tolažbo.

V tem poslanstvu je uporabil vse svoje talente.

S svojo nadarjenostjo za ilustracijo je na primer

ponarejal dovolilnice, ki so mnogim ljudem

omogočile pobeg v italijansko okupacijsko cono,

kjer je bila denacionalizacijska politika bolj popustljiva.

To je vodilo do njegove prve aretacije.

Ko je bil gestapo obveščen o njegovem delovanju,

ga je 6. januarja 1942, na dan Gospodovega oznanjenja,

po maši grozeče pričakal v zakristiji v

njegovi domači župniji Gomilsko. Hitro so našli

dokaze o njegovem početju, saj je imel ponarejene

dokumente pri sebi.

MUČENIK ZA LJUDSTVO

Štiriindvajsetletnik je bil zaprt v zloglasnem

zaporu Stari pisker v Celju, ki je bil znan po velikem

trpinčenju ujetnikov. V štirih mesecih,

ki jih je Izidor preživel tam, je bil podvržen nepredstavljivim

mukam. Perilo, ki ga je njegova

družina prihajala iskat enkrat na teden, je bilo

vedno okrvavljeno. Mnogi so podlegli mučenju

in preprosto umrli. Izidor pa se ni zlomil. Ko so

ga izpustili, je imel v mislih samo eno – kako bo

spet lahko duhovno oskrboval ljudi. Takoj se je

vrgel v delo, in kot se je pozneje spominjal Franc,

mu je to dajalo neizmerno veselje. O udarcih, ki

jih je prejel, in o puljenju nohtov ni govoril. Delno

so ga povezovali celo s prvimi začetki odpora,

kar so kristjanofobne komunistične oblasti pozneje

zanikale.

Izpuščen je bil pod pogojem, da bo njihov

ovaduh, kar mu ni prišlo niti na misel, zato ga je

gestapo jeseni istega leta spet odvedel v zlohotni

Stari pisker. Ko je bil drugič tam, se je njegova

obravnava le še poslabšala. Franc, ki je bil takrat

prav tako zaprt v Starem piskru, ga je občasno

srečal po mučenju, pri čemer je običajno opazil

znake psihične stiske. Sam mu je večkrat povedal,

kako zelo ga je strah. Včasih je bedel celo noč.

Toda duhovno je bil Izidor močan in neomajen.

178 12. 12. 2024

ODTIS PRETEKLOSTI

53

Sčasoma so se bili mučitelji prisiljeni

predati. Niso ga mogli uničiti.

»FANT, TI SI ŠE MLAD ...«

Premestili so ga v Maribor, kjer je bilo

ravnanje z ujetniki nekoliko milejše.

Tam je lahko zadnjič sprejel obiskovalce

na pustni torek, 9. marca 1943.

Takrat je prosil očeta, naj mu prinese

čevlje, saj je mislil, da ga bodo kmalu

poslali v eno od taborišč. Vendar čevljev

ni potreboval nikoli več. Naslednji

dan, na pepelnično sredo, je bil eden od

petindvajsetih talcev, ki so jih ustrelili

Nemci. Ta podatek je bil vedno obdan z

določeno skrivnostjo, saj okoliščine, ki

so privedle do njegove usmrtitve, niso

bile povsem jasne.

Mnogo let pozneje je ozadje razkrila

Ljubljančanka Olga Žvan, ki je pripovedovala

o svojem možu Francu (Frančku)

Žvanu, ki je umrl leta 1997. Izidorjeva

zgodba se je izkazala za primer

največjega krščanskega junaštva, pričevanja

resnične pripadnosti Kristusu

in zaupanja vanj. Mladi Franček je prišel

v nemško ujetništvo namesto bolnega

očeta. V Mariboru je bil zaprt kot

talec skupaj z Izidorjem Završnikom.

Usodnega dne so v znak maščevanja

v zaporu ustrelili nekaj talcev. Med

izbranci je bil tudi nesrečni Franček.

Očeta je prosil, naj mu

prinese čevlje, saj je mislil, da

ga bodo kmalu poslali v eno

od taborišč. Vendar čevljev ni

potreboval nikoli več.

Kot je sam pripovedoval kasneje, mu

je v vrvežu »neki duhoven« zašepetal:

»Fant moj, ti si še mlad, vsa prihodnost

je še pred teboj.« Nato je na mladeničevo

olajšanje, četudi šokantno, stopil na

njegovo mesto.

Po zaslugi duhovnika, čigar identitete

ni nikoli izvedel, je kljub vrsti poznejših

preizkušenj preživel vojno in po

njej živel normalno življenje ter spoznal

svojo ženo Olgo, ki ji je večkrat povedal

to zgodbo. Dogodek je zaupal tudi zaupanja

vrednim prijateljem. Ker je bil

tudi sam član komunistične partije, ni

mogel prostodušno govoriti o izredni

(milo rečeno) prijaznosti duhovnika.

V mariborskem zaporu je bil ustreljen

en sam duhovnik – Izidor Završnik.

Njegov prijatelj in kolega Franc Žvan je

bil ob razkritju zgodbe prepričan, da je

samo on lahko ta »duhoven«. Tako se je

po mnogih desetletjih, več kot pol stoletja,

rodila zgodba Izidorja Završnika in

njegovem zgledu ljubezni do bližnjega.

Pravo medvojno herojstvo, ki je pomenilo

žrtvovanje za sočloveka v ponižnosti

in miroljubnosti, je eno od številnih

razkritij, ki so šele po dokončnem

padcu totalitarizma in demokratizaciji

lahko prišla na dan.

Izidor Završnik je le eden od številnih

še vedno pozabljenih herojev

najtemačnejšega obdobja naše polpretekle

zgodovine, ki je pokazal drugačen,

nenasilen, a še kako močan upor

in krepost.

V mariborskem zaporu je bil ustreljen

en sam duhovnik – Izidor Završnik.

Izidor Završnik je le eden

od številnih še vedno

pozabljenih herojev

najtemačnejšega obdobja

naše polpretekle zgodovine,

ki je pokazal drugačen,

nenasilen, a še kako močan

upor in krepost.

178 12. 12. 2024

54

ADVENTNA ZGODBA

MARJAN ŠKVARČ IN MIRAN ŽITKO

Bejž če vejdš: »VSI OBJEKTI,

KI SMO JIH NAREDILI, ŽIVIJO«

V adventnem času predstavljamo zgodbe srčnih ljudi, ki so vredne posnemanja. Tokrat predstavljamo

skupino Bejž če vejdš. Z nami sta bila Miran Žitko in Marjan Škvarč, soustanovitelja te skupine. Ime skupine

je narečno, pomeni pa »pobegni, če lahko«. Pravijo, da ne bežijo pred problemi, ampak problemi bežijo

pred njimi. Gre za skupino prijateljev, ki prihajajo iz Pivke in okolice. Vsako leto izvedejo vsaj eno akcijo

prenove ali postavitve strehe doma ali v tujini.

VIDA PETROVČIČ

JAKA KRENKER/DOMOVINA

178 12. 12. 2024

ADVENTNA ZGODBA

55

V nedogled bi lahko presojali,

ali je kdo drug bolj potreben

pomoči. Mi se odločimo,

kaj bomo naredili, pridemo,

naredimo in gremo.

Kaj pomeni, da izvajate dobrodelne

akcije? Kaj počnete?

Miran Žitko: Pomeni, da dejansko fizično

pridemo na objekt v Sloveniji ali

v tujini in s svojimi rokami tisti objekt

postavimo pod streho.

V kakšnem primeru pa pridete?

Miran Žitko: V Sloveniji je bilo več

tega; od potresov in toče do poplav in

požarov. V tujini so to v glavnem strehe

na bolnišnicah, šolah. V glavnem so to

objekti, ki potem služijo otrokom.

Gospod Marjan Škvarč, vi ste župnik.

Kje točno?

Marjan Škvarč: V Pivki, Šmihelu, Košani,

Zagorju in Trnju. Tam so sicer še

duhovniki v pokoju in delajo nekatere

stvari, ampak jaz skrbim za celo občino

Pivko.

Kaj pa počne župnik v skupini, ki

popravlja strehe?

Marjan Škvarč: Sem eden od teh prijateljev,

član te skupine. Ko sem prišel v

Pivko, so prišli k meni in me vprašali,

ali poznam kakšno družino, ki je v stiski

in potrebuje popravilo strehe. Tako

se je začelo to naše sodelovanje, ki zdaj

teče že 25 let.

Kako se je začelo?

Miran Žitko: Začelo se je v Drežniških

Ravnah. Po potresu smo popravili streho

eni družini. Tako se je začelo, potem

pa je bilo kar nekaj akcij v Sloveniji.

Marjan Škvarč: Za peto obletnico delovanja

skupine, leta 2007, so se dogovarjali,

da bi šli v tujino. To je neformalna

skupina prijateljev. Vprašali so, ali poznam

kakšno potrebo v tujini. Že prej

sem veliko delal z misijoni. Takrat je bil

na dopustu v Sloveniji Pavle Bajc in smo

se zmenili, da gremo na Slonokoščeno

obalo in tam naredimo streho na objektu,

ki ga je on že pripravljal.

Pavle Bajc je verjetno duhovnik?

Marjan Škvarč: Pavle Bajc je duhovnik

koprske škofije, ki že 40 let deluje na

Slonokoščeni obali. To je bila prva akcija

v tujini in od takrat naprej vsako leto

poiščemo misijonarja ali koga drugega;

delali smo že tudi pri budistih, hindujcih,

skoraj po celem svetu.

Gospod Žitko, vi ste upokojeni,

ampak doma imate mizarstvo.

To je povezano z vašim dobrodelnim

delom.

Miran Žitko: Ja, zdaj mizarstvo nadaljuje

sin. V mladih letih sem začel s

strehami, s 'cimpermanstvom'. Potem

pa sem se z leti lotil 'tišlarije', kakor pri

nas rečemo. Potem sem dejansko 30 let

kruh služil z izdelavo pohištva.

Biti cimperman pomeni na nek

način biti tesar, ali ne?

Miran Žitko: Po poklicu sem lesarski

tehnik in priučeni tesar, saj se je s

tem ukvarjal oče. Kot pravijo, jabolko

ne pade daleč od drevesa. Začel sem z

njim, potem sem bil štiri leta zaposlen

v podjetju Javor, potem sem pa začel na

svojo roko.

Marjan Škvarč: No, on je mojster. Zasnova

ostrešja nastane v njegovi glavi.

Povejte nam kaj več o tej skupini.

Zakaj ste sploh začeli?

Miran Žitko: Ko smo bili še mladi, je

vsak nekaj zidal, eni delavnico, drugi

hišo, tretji garažo in eden je drugemu

pomagal. Tega zdaj ni več. Potem so

se zgodile Drežnice in smo si rekli: Zakaj

bi zbirali nek denar; zakaj ne bi šli

konkretno nekaj naredit? Mislim, da

smo edina taka skupina ne samo v Sloveniji,

tudi širše, ki dejansko fizično

V začetku aprila 2024 so priskočili na

pomoč domačinu z Bača, ki mu je pogorel

proizvodni objekt. Postavili so del ostrešja.

bejz.si

zbere denar in ga uporabi bodisi za nabavo

orodja bodisi materiala, potem pa

s svojimi rokami to delo naredimo.

Koliko vas je v tej skupini?

Miran Žitko: To niha. V tujino gremo

za 12, 14, tudi 17 dni. Vsak tega ne zmore.

V Indiji, na primer, nas je bilo samo

osem. Na Kosovu nas je bilo 19. To niha

– odvisno od razdalje in kako dolgo potrebujemo

za postavitev objekta.

Kako ste začeli z zbiranjem

denarja?

Miran Žitko: S prvo akcijo v tujini smo

začeli z nabirko. Po eni strani smo prosili

sponzorje, po drugi strani pa smo

vsako leto organizirali Miklavžev dobrodelni

koncert. Tam se je nabralo kar

nekaj denarja. Pogoj pa je bil, da se vsak

nastopajoči odpove honorarju.

Ta dobrodelni koncert je bil

v Pivki?

Marjan Škvarč: Ja. Velik sponzor je

tudi Občina Pivka, ki za vsako akcijo

nameni sredstva.

Miran Žitko: Moram pohvaliti župana

Roberta Smrdelja; kar se tega tiče, je

res dobrosrčen.

Kako je s tujino, gospod Škvarč?

Vi kot župnik dobite nek seznam

pomoči potrebnih ljudi ali kako

je s tem?

Marjan Škvarč: Ves čas sem v stiku z

misijonarji. Ko najdem neko potrebo, jo

predstavim možem. Če se strinjajo, če

je to izvedljivo za nas, sprejmemo in jaz

vzpostavim prvi stik, potem pa predam

56

ADVENTNA ZGODBA

mojstrom, ki izpeljejo tehnično izvedbo.

Projekt se pripravlja celo leto.

Torej delate šole, bolnišnice?

Marjan Škvarč: Če se le da, delamo nekaj,

kar je povezano z otroki. V skupini

imamo arhitekta, to je Iztok Čančula.

Imamo tudi vse druge stroke in oni

prevzamejo pogovor o tehničnem delu.

Nekatere objekte je arhitekt narisal, začeli

smo iz nič. Pri drugih potrebujemo

samo specifikacijo materiala in mere,

ves čas pa teče komunikacija. Če so na

drugi strani naši misijonarji, potem je

stvar dokaj preprosta.

Naštejte nam tuje objekte,

ki ste jih zgradili.

Miran Žitko in Marjan Škvarč: Na Slonokoščeni

obali šolo, v Vietnamu bolnišnico,

v Peruju tudi šolo, v Kirgiziji center

za prizadete otroke, v Ugandi šolo,

na Kosovu hišo za družino, v Indiji center

za indijske žene in otroke, v Turčiji

socialni center, od tam smo prišli pred

enim mesecem. In še veliko jih je bilo.

Seveda imamo tudi v Sloveniji

veliko pomoči potrebnih.

Povejte nam kaj več o teh slovenskih

projektih.

Miran Žitko: Ko smo prišli iz Vietnama,

smo imeli kar dve domači akciji.

V sosednji vasi, v Petelinjah, je bil požar,

potem pa smo delali še streho na

cerkvi na Sveti Trojici. Nato smo delali

v Šempetru pri Novi Gorici, kjer je

streho uničila toča. V Selah pri Dobovi

je pogorela streha, pri Črnomlju je toča

uničila streho. Lani je v Kosezah pri Ilirski

Bistrici streho uničil tornado, letos

je nekomu pogorela delavnica tukaj v

sosednji vasi. Tudi v Ložah pri Vipavi

smo popravili eno streho. Vseh se niti

ne spomnim, se pa bližamo številki 30.

To je res zgleden primer. Kaj bi se

moralo zgoditi, da bi bilo takih akcij

več, da bi bile še druge skupine

po Sloveniji?

Miran Žitko: To bo problem. Problem

je z ljudmi. Kamorkoli v Sloveniji prideš,

ne vidiš nobenega soseda zraven. Pa ne

samo soseda, nobenega vaščana. To je

neke vrste slovenska nevoščljivost oziroma

'foušarija'. Včasih so se vse plošče

zalivale udarniško, danes to brez podjetja

ne gre.

Ampak vi naredite to brezplačno?

Miran Žitko: Seveda.

Marjan Škvarč: Ja, čim manj fantazirati.

178 12. 12. 2024

V vasi Koseze je tornado 1. avgusta 2023

družini uničil streho. Skupina Bejš če

vejdš je priskočila na pomoč in izdelala

novo ostrešje.

Če je neka potreba, se odločimo. Lahko

bi presojali, ali je tu še kdo drug bolj potreben.

To bi lahko presojali v nedogled.

Mi se odločimo, kaj bomo naredili, pridemo,

naredimo in gremo. In tisto je narejeno.

V Petrinji, kjer je bil potres, smo

s pomočjo Karitasa našli družinico, ki je

imela uničeno hišo. Delali smo deset dni,

prinesli svoja sredstva, material in naredili.

Zdaj tam tista družinica živi. Zraven

so drugi objekti, po toliko letih ima samo

tista družinica pokrito streho. Če bi se

tako delalo po poplavah pri nas, bi bilo

že vse narejeno.

Kako je mogoče zbrati toliko

ljudi, vaših sodelavcev? Kdo jim

financira pot, npr. v Indijo? Vi ste

praktično prepotovali pol sveta.

Miran Žitko: Prav to je posebnost te

skupine; vsak evro gre dejansko v ta namen,

za katerega se zbira. Vsak daruje

svoj prosti čas ter sam krije stroške potovanja

in tudi bivanja. Marsikdo reče,

da bi šel zraven. Ni problema. Ko pa

mu povemo, na kakšen način, ga mine.

Vidi, da to ni izlet.

Marjan Škvarč: Vse, kar je zbrano, kar

ljudje fizično dajo, pustimo tam in to je to.

V Petrinji, kjer je bil potres,

smo s pomočjo Karitasa

našli družinico, ki je imela

uničeno hišo. Delali smo deset

dni, prinesli svoja sredstva,

material in naredili.

bejz.si

Vas je že kdo posnemal?

Miran Žitko: Jaz ne poznam primera.

Problem je, ko povemo, da vsak krije

stroške sam.

Za bivanje tudi, kajne?

Miran Žitko: Za to se domačini obvežejo

– za bivanje in prehranjevanje, sicer

skromno, poskrbijo oni.

Kdo pa izbere slovenske

uporabnike?

Marjan Škvarč: Če je v naši okolici, gre

za takojšen odziv nekomu.

Miran Žitko: Ja, saj vsi vemo, če je potreba

v sosednjih občinah.

Marjan Škvarč: V sosednji vasi, v Petelinjah,

je bil na primer požar. Ko so

bili gasilci še na strehi, je ekipa že merila.

V petek zjutraj je zagorelo, v soboto

so gasilci še čistili, v nedeljo je bila

streha pokrita.

Kje pa dobite ta material? Na primer

špirovce, les, opeko?

Marjan Škvarč: V okolici pristopijo

različni donatorji. So povezani, je veliko

dobre volje. Če gremo v neko vas na

drugi konec Slovenije, je drugače.

Kako je na Štajerskem ali na Gorenjskem?

Miran Žitko: V Selah pri Dobovi so domačini

zbrali za les. Še nekaj moram

povedati. Pri slovenskih akcijah načeloma

ne zbiramo denarja, ampak darujemo

samo svoje delo.

Kdo pa nabavi material?

Miran Žitko: Različno. V Petelinjah so

vaščani dali vsak eno smreko. Les so si

izposodili, potem so pa vračali iz svojih

gozdov, da je bilo povrnjeno.

ADVENTNA ZGODBA

57

V sosednji vasi, v Petelinjah,

je bil požar. Ko so bili gasilci

še na strehi, je naša ekipa

že merila. V petek zjutraj je

zagorelo, v soboto so gasilci

še čistili, v nedeljo je bila

streha pokrita.

Kakšen je bil odziv v Sloveniji,

ko ste začeli? Skupina je razmeroma

neznana. Jaz še nisem slišala

za vas.

Miran Žitko: Zato, ker naš cilj ni, da bi

nas ljudje poznali, ampak nam je cilj,

da nekomu pomagamo oziroma da ga

dejansko rešimo. Naš cilj ni, da bi se

promovirali, ker tega dejansko ne potrebujemo.

Potem pa marsikdo reče: »Ja,

pa saj imam tudi jaz garažo za prekriti.«

Toda to ni to.

Vi torej poiščete ljudi.

Marjan Škvarč: Ja, tako je. Ko se pojavimo

kje v medijih, mi potem kdo piše:

»Streha mi propada, rad bi zapustil nekaj

svojim.« Toda ne gre za to. Pomagamo

samo potrebnim. Če je v stiski neka

družina, skličem ekipo, jim predstavim

in potem gremo in naredimo. Ne pa da

bi prekrivali kar tako.

Kakšen je odziv ljudi,

ki jim pomagate?

Miran Žitko: V prvi vrsti moram reči,

tako meni osebno kot tudi fantom, je

to v bistvu polnjenje baterij. To je v prvi

vrsti občutek, da sem nekomu nekaj

dobrega naredil. Roka, ki daje, je dosti

bolj srečna od roke, ki prejema. V drugi

vrsti pa, ljudje so neizmerno srečni in

hvaležni. Pa še bolj bi bili, če ne bi bil

sosed nevoščljiv.

Kako pa veste, da je sosed

nevoščljiv?

Miran Žitko: Če ga ni niti zraven; samo

zavesa na oknu se premika, tako veš, da

nekaj 'ne štima'. Pa to ne v enem kraju.

Smo bili v enem kraju, kjer sosed ni

pustil postaviti lestve, da bi na streho

vozili opeko. Potem smo ga sicer prepričali,

ampak veste, kje smo.

To se pravi, da ne bo veliko posnemovalcev

tega lepega modela

sosedske pomoči?

Miran Žitko: Jaz upam, da bodo, ampak

se bojim, da ne.

Marjan Škvarč: Skrivnost je v tem, da

je treba narediti takoj. Takoj narediti in

končati. Ena stvar se reši in to je to.

Omenimo, da ste prejeli tudi kar

nekaj nagrad. Na primer plaketo

občine Pivka leta 2017, nominacijo

za naziv dobrotnik leta

2013, osebnost meseca decembra

2011 in nominacijo za osebnost

Primorske 2012, potem ona ali on

leta 2009. Katera od nagrad vam

največ pomeni?

Miran Žitko: Mi ne delamo za nagrade

in se niti ne promoviramo. Je pa lepo, da

ti nekdo pokaže, da si na pravi poti. To

je za nas samo še dodatna spodbuda, da

delamo prav in da bomo to še počeli.

Marjan Škvarč: Zdaj smo bili v Konyi

(Turčija). Ko smo končali, smo sedeli za

mizo in se nam je gospod nadškof Martin

Kmetec tako bolj slovesno zahvalil.

Rekel je: »Hvala! Nam to neskončno

veliko pomeni. Ne to, kar ste naredili,

ampak to, da ste nam dali občutek, da

nismo sami.« In to je to. Tu so bili možaki,

ki niso neke moje pobožne ovčice,

ampak so možaki, »divji«.

Neke vrste Martini Krpani bi še

lahko rekli, ker ste ravno

iz teh krajev.

Ljudje so neizmerno

srečni in hvaležni. Pa

še bolj bi bili, če ne bi bil

sosed nevoščljiv.

Marjan Škvarč: Ja, vse je bilo tiho in vsi

smo čutili, da je to bistvo. To nam največ

pomeni; da damo občutek, da ljudje

niso sami.

Za konec še eno vprašanje. Kakšni

so vaši načrti za naprej? Kaj si

želite, gospod Žitko?

Miran Žitko: Želim si, da ne bi nihče

več potreboval naše pomoči. Ampak

vem, da ne bo tako. Za drugo leto nekaj

že pripravljamo, ampak ni še tako daleč,

da bi lahko povedal, kaj in kako. Slovenija

pa – ko se bo pojavila kakšna taka

potreba. Upam sicer, da ne.

Gospod Škvarč.

Marjan Škvarč: Tako je, pogovarjamo

se z misijonarji, smo pa tudi malo izbirčni;

ne gremo vsepovsod, ampak se

pomenimo s fanti, ali je nekaj izvedljivo

za nas ali ne. Bistvo je, da hočemo nekaj

narediti in da je potem stvar končana.

Miran Žitko: Bistvo je v tem, da vsi

objekti, ki smo jih naredili, živijo, naj bo

to šola ali bolnišnica.

Hvala lepa, ker sta predstavila

vašo zanimivo zgodbo. Želimo vam

vse dobro!

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete

na portalu domovina.je.

Pomagali so tudi eni od družin v

vasi Petrinja na Hrvaškem, ki jim

je potres naredil veliko škodo.

bejz.si

58

VZGOJA

MATEJA PERŠOLJA

O priznanjih IN POHVALAH

Na boljše počutje in odnose v šoli najbolj vplivajo pozitivne povratne informacije

profesorjev. Ko učitelji pohvalijo trud, napredek, razvoj in delo dijakov, se pogovori,

odnosi in vedenje med dijaki izboljšajo.

Na supervizijah postavljam

učiteljem vprašanje, na kaj

so ponosni, kaj je danes delovalo,

kaj jim je danes uspelo

(doma ali v službi). Povedo mi, da so

ponosni na:

• učenca, ki je premagal strah pred nastopanjem

in pripovedoval pred sošolci;

• učence, ko so sodelovali, bili spoštljivi

in si pomagali v skupinah;

• prvošolca, ki razpravljata za mizo o

tem, kateri listek sodi h kateremu

drevesu;

• zaupanje v učence, da se učijo izven

učilnic na hodnikih; presenečeni so,

kako so odgovorni in sodelovalni.

Še bi lahko naštevala primere učiteljev,

s katerimi se vsak dan srečujem v

razredih in zbornicah. Vse, kar so našteli,

lahko tudi sama opazujem v učilnicah,

ko hospitiram.

Ob tej vaji nekateri težko najdemo

nekaj, s čimer bi se pohvalili. Pa ne zato,

ker ničesar ni, temveč zato, ker imamo

visoka pričakovanja do sebe in do drugih.

Včasih sami ne opazimo in potrebujemo

nekoga, ki nam posodi svoje

oči, da se zavemo.

SPREJETI POHVALO

Spoznavamo, kako težko se drug drugemu

pohvalimo oziroma sploh opazimo,

da nam je nekaj uspelo, kaj šele,

da bi to povedali na glas. Ko damo po

vaji drug drugemu priznanje za to, kar

nam je uspelo, smo se srečali z različnimi

občutki in odkrili, da nam je še težje

sprejeti priznanja oziroma pohvale. Ker

je to, kako priznanje ali pohvalo sprejmemo,

odvisno od našega počutja in ne

od načina, kako sta izrečena.

Nekdaj nisem znala videti, kaj deluje

in kaj je dobro. Zato sem iskala in

potrebovala potrditve. Prav tako nisem

Na zadnji steni moje učilnice

je v nekem obdobju visel

znak +, ki je pomenil, da naj

opazim stvari, ki delujejo, ne

pa tistega, kar ne deluje.

znala sprejeti pohval. Pogosto sem se

zanje opravičevala, češ da ni nič posebnega.

Ob pohvali oblačila ali izgleda

sem rekla, da ni nič posebnega, da sploh

ni novo, da je bilo poceni itd. Nisem

zmogla reči hvala in sprejeti. Bilo mi je

neprijetno. Včasih sem pohvale preslišala,

še zlasti, ko so bile podane poleg

tistega, kar bi lahko izboljšala.

Učence sem pohvalila, da bi jih

spodbudila k učenju. Nisem vedela, da

pohvale s skritimi načrti ne delujejo.

Moja bivša ravnateljica mi je enkrat

rekla, da vidim posamezna drevesa in

ne vidim gozda, ko sem ji govorila o

enem učencu in spregledala petindvajset

drugih, ki so napredovali. Na zadnji

steni moje učilnice je v nekem obdobju

visel znak +, ki je zame pomenil, da naj

opazim in izpostavim stvari, ki so in delujejo,

ne pa tistega, kar ni in ne deluje.

To je pozitivno vplivalo na moje počutje,

klimo in kulturo učenja v razredu.

POČUTJE IN ODNOSI

Na nedavnem HundrED Innovation Summitu

na Finskem je študent povedal,

da so na boljše počutje in odnose v šoli

najbolj ključno vplivale pozitivne povratne

informacije profesorjev. Ko so učitelji

pohvalili trud, napredek, razvoj in

delo dijakov, so tudi dijaki postali pozorni

na to. Pogovori, odnosi in vedenje med

dijaki so se izboljšali. Profesorji so postali

dostopni dijakom, izboljšalo se je vzajemno

spoštovanje. Pogovori in razprave

v razredu o drugih temah (ne le tistih iz

učnega načrta) so povečali zaupanje in

dostopnost profesorjev, postali so vedno

bolj mentorji in vodje dijakom.

Včasih sami ne opazimo

in potrebujemo nekoga,

ki nam posodi svoje oči.

178 12. 12. 2024

Priporočilo

P. DR. ANDRAŽ

ARKO

IMDB.COM

CABRINI

FILMSKO LETO SVETNIKOV

Frančiška Cabrini se je rodila 15. julija 1850 v mestu Sant'Angelo Lodigiano.

Pri 24 se je pridružila misijonarkam presvetega srca Jezusovega in na željo papeža

Leona XIII. odšla v ZDA, kjer je leta 1889 v New Yorku ustanovila prvo sirotišnico,

zatem pa še šole, vrtce in bolnišnice po ZDA in drugod po svetu. Umrla je

22. decembra 1917 v Chicagu. Na ta dan tudi goduje.

V

Codognu s. Frančiška prejme

telegram in odpotuje v Vatikan,

saj pričakuje, da bo prejela

dovoljenje za ustanovitev misijonov

v Aziji. Ko pa je zavrnjena, z vso

odločnostjo pride do papeža Leona XIII.,

ki jo prosi, naj ne odide v Azijo, ampak

med italijanske izseljence v ZDA. Tako s

skupino sester odpluje z ladjo v New York,

kjer pa doživi hladen sprejem …

Portret prve ameriške svetnice je

osredotočen predvsem na njeno začetno

obdobje delovanja v ZDA. Nekaj

dogodkov s stare celine je umeščenih

predvsem v večno mesto in sam Vatikan,

kjer se osebno sreča s papežem

Leonom XIII. Močna ženska, ki sledi

Božjemu klicu, čeprav je mestoma prikazano,

kakor da jo ženejo njeno lastno

prepričanje, vera vase, trma ali celo

nekakšna feministična zagrizenost.

Režiser je ustvaril ozračje, v katerem

se telesno krhka ženska, ki boleha za

posttuberkuloznimi sindromi, bori

proti patriarhatu v Cerkvi, še bolj pa v

politiki. Morda ta tendenciozni feminizem

nekako prekrije njeno bistvo in jo

iz globoko duhovne redovnice zreducira

na aktivistično karitativno delavko,

ki je k skrbi za druge ne žene ljubezen

do Kristusa, ampak prej pelagijanistični

oziroma protestantski nazor o odrešenju

z dobrimi deli. Še toliko bolj, ko so

na koncu naštete mnoge njene dobrodelne

ustanove po vsem svetu, ki so jih

vodile izključno ženske – redovnice.

Kljub temu je film navdihujoč

(čeprav ne v moči Duha), saj na močan

način pripoveduje o vlogi žensk v Katoliški

cerkvi. Tako je zgodba o »imperiju

upanja«, ki ga je s. Frančiška Cabrini

ustvarila z misijoni po vsem svetu in s

sistemom ameriških bolnišnic, primer,

kako so ženske v Cerkvi lahko ustvarile

in vodile lastne izobraževalne, socialne

in zdravstvene ustanove v velikem obsegu,

medtem ko so bile v širši družbi

takšne možnosti onemogočene. Prav

ta vidik, ki je danes pogosto prezrt, so

ustvarjalci s filmom ponovno izpostavili.

Seveda ne smemo spregledati

izvrstne kinematografije, pa tudi protagonistke

Cristiane Dell'Anna in drugih

igralcev, četudi John Lithgow igra

izmišljenega župana, David Morse pa

dejanskega nadškofa.

O FILMU:

• naslov: Cabrini

• čas trajanja: 142 minut

• država in leto: ZDA, 2004

• režija: Alejandro Monteverde

• igralska zasedba: Cristiana

Dell'Anna, John Lithgow, David

Morse

59

angel.com

ZANIMIVOSTI:

Papež Pij XII. jo je 7. julija 1946

razglasil za sveto, s čimer je postala

prva državljanka ZDA, ki je bila razglašena

za svetnico.

OCENA PRIMERNOSTI:

PG-13 – zaradi nekaterih prizorov

nasilja naj si otroci ogledajo film v

spremstvu staršev ali skrbnikov.

DOSTOPNOST:

Cabrini (2024) | Official Website |

Now Streaming on Angel Studios

178 12. 12. 2024

60

AKTUALNO SLADKO-SLANE BRBONČICE

SELMA BIZJAK

www.sladkoslanebrboncice.si

SESTAVINE ZA

MESNO OMAKO:

• 500 g mletega

mesa

• 1 velika čebula

• 2 stroka česna

• olje

• 2 jušni žlici

paradižnikovega

soka

• sol

• poper

• moka in voda za

zgoščevanje

SESTAVINE ZA

PARADIŽNIKOVO

OMAKO:

• pločevinka paradižnika

v lastnem

soku (400 g)

178 12. 12. 2024

• 1 manjša čebula

• oljčno olje

• 1 čajna žlička

sladkorja

• origano

• sol

SESTAVINE ZA

BEŠAMEL OMAKO:

• 80 g masla

• 125 g moke

• 400 ml mleka

• 2 ščepca soli

• poper

POTREBUJEMO ŠE:

• 500 g testenin za

nadevanje

• 150 g mehkega

sira za ribanje

• 100 g parmezana

GRATINIRANE TESTENINE

z mesno in

paradižnikovo omako

4–6 OSEB SREDNJE 90 MINUT

1. Na vročem olju do zlatorjave barve

pražimo nasekljano čebulo. Dodamo mleto

meso, ga pocvremo, da dobi rjavo barvo,

stisnemo česen, solimo in premešamo. Prilijemo

nekaj vode in pokrito dušimo pol ure.

Dodamo paradižnikov sok ali koncentrat ter

kuhamo še nekaj minut, nato z mešanico

moke in vode omako zgostimo do želene

gostote. Po okusu solimo in popramo. Čas

kuhanja te omake je 45 minut.

2. Medtem pripravimo paradižnikovo omako.

Na oljčnem olju popražimo sesekljano

čebulo, dodamo paradižnike s sokom,

solimo in dodamo sladkor ter origano.

Pokrijemo in na srednji temperaturi kuhamo

10 minut. Paradižnike pretlačimo, po potrebi

solimo in odstavimo s kuhalnika.

3. Pripravimo še bešamel omako. Maslo

raztopimo v manjšem loncu ter na njem med

nenehnim mešanjem z metlico prepražimo

moko, ki ne sme postati rjave barve. Ko je

zlatorumena, odstavimo s kuhališča,

dodamo sol in poper ter med nenehnim

mešanjem prilijemo 400 ml mleka.

4. V velikem loncu segrejemo vodo s soljo.

Ko zavre, vanjo vsujemo testenine in jih kuhamo

tri četrtine časa, navedenega na embalaži.

Testenine odcedimo in jih stresemo na čisto

krpo, da se malce ohladijo.

5. Na dno keramičnega pekača damo tri četrtine

paradižnikove omake, po omaki pokapljamo

nekaj žlic bešamel omake. Testenine posamično

napolnimo z nekaj bešamel omake ter

omake iz mletega mesa. Nadevane testenine

polagamo eno ob drugo v pekač, lahko tudi eno

na drugo. Ko napolnimo vse testenine, jih prelijemo

s preostankom mesne in paradižnikove

omake. Posujemo z grobo naribanim sirom, ki

smo mu dodali še riban parmezan.

6. Pečemo 25–30 minut v predhodno ogreti

pečici na 200 stopinj Celzija.

BOG ŽEGNAJ!

Koledar dogodkov DECEMBER

AKTUALNO DOGODKI

61

13

PET

Adventni sejem

s prižigom lučk

15.30–19.30

Staretov trg 25,

Šmartno pri Litiji

Sejem, družabno

Pripravljen je pester kulturni program. Ob 16.30 pohod z lučkami

skozi Šmartno, zbiranje se začne ob 16.20 pred OŠ Šmartno, pohod

poteka po obvoznici mimo vrtca do Staretovega trga. Po pohodu bodo

otroci in vzgojiteljice Vrtca Šmartno, učenci in učitelji OŠ Šmartno,

učenci GŠ Litija - Šmartno ter plesalci NLP Litija pripravili pisan kulturni

program. Od 15.30 do 19.30 bo adventni sejem, kjer bo na voljo

praznična in darilna ponudba. Druženje se bo nadaljevalo ob božičnih

melodijah, toplih napitkih in sladkih razvadah.

13

PET

Gasparijeve narodne jaslice

(otvoritev s kulturnim programom)

17.00

Gasparijev spomenik,

Selšček 31, Cerknica

Družabno, razstava

14

SOB

Otroška ustvarjalnica: voščilnice

9.30

Stara grofija,

Muzejski trg 1, Celje

Delavnica

15

NED

Svečani baletni koncert

19.00

Gledališka in koncertna dvorana

Lendava, Trg Györgya Zale 1, Lendava

Predstava, balet

15

NED

Javno vodstvo po stalni zbirki

(dr. Andrej Smrekar)

11.00

Narodna galerija,

Puharjeva ulica 9, Ljubljana

Razstava

23

10. gala božični koncert

s simfoniki Cantabile

25

Gala Zaigrajmo in zapojmo

po domače v Murski Soboti

PON

19.30

SOB

20.00

Cankarjev dom,

Prešernova cesta 10, Ljubljana

Gledališče Park, Ulica Štefana

Kovača 30, Murska Sobota

Koncert

Koncert

Želite povabiti na svoj dogodek? Pišite nam na dogodki@domovina.je.

178 12. 12. 2024

62

ZA NASMEŠEK ALI DVA

STAROST

Obstaja način, da spoznaš, koliko si star. Če

padeš in se vsi smejijo, vedi, da si še mlad.

Če pa padeš in vsi panično pritečejo, vedi,

da si star.

SHUTTERSTOCK

NERESNICA

Tine: »Žena mi je rekla, da v spanju

govorim. Ampak to ne drži. Če bi bilo to res,

bi me na to že v službi opozorili.«

SAMSKI

Tone: »Zakaj si ti še samski? Saj dobro

izgledaš, imaš dober značaj, si gostoljuben,

znaš kuhati …«

Franci: »Za vse sem previsoko kvalificiran.«

KONJ

Kolega se srečata. Miha pravi: »Ti si pa

danes dobro razpoložen.«

Oto odvrne: »Ja, danes sem za mojo ženo

dobil jahalnega konja.«

Miha: »Oho, to je pa dobra zamenjava.«

SHUTTERSTOCK

ZEHANJE

Vnuk je zazehal in babica ga pouči: »Ko jaz

zazeham, dam roko pred usta.«

Vnuk: »Toda moji zobje so še trdni.«

IME

Katerih ljudi ne prenašaš, lahko spoznaš

takrat, ko izbiraš ime za svojega otroka in

nekatera imena takoj odkloniš.

SLEPOTA

Ljubezen je slepa. Toda po poroki se pa vse

jasno vidi.

POLOŽNICA

Tim reče kolegu Eriku: »Očka je včeraj

dobil debelo položnico, ker je peljal čez

zeleno luč.«

Erik: »Saj čez zeleno se lahko pelje.«

Tim: »No, ja. Pravijo pa, da taka luč stane

čez tisoč evrov.«

SHUTTERSTOCK

NEUSPEŠEN POSKUS

Žena možu: »Medtem ko se pogovarjava,

si že točno petkrat zazehal. Ali te

dolgočasim?«

Mož: »Oprosti, nisem zehal, ampak sem

neuspešno poskušal nekaj reči.«

178 12. 12. 2024

SUDOKUJA, VSOTNICI

63

VSOTNICA (angleško sumplete) je tabela, v kateri je treba prečrtati števila

tako, da je vsota neprečrtanih števil po vrsticah in stolpcih ustrezna (enaka

številom desno od tabele in pod tabelo).

8 6 3 2 8 8 3 19

8 7 4 6 7 6 4 14

2 4 4 3 8 5 9 29

9 3 8 2 1 7 9 0

9 8 4 9 1 9 1 23

8 8 8 4 2 8 7 2

5 9 6 1 2 5 8 22

30 21 13 3 21 11 10

7 6 3 5 2 9 1 6

5 6 9 1 9 5 5 19

9 6 2 3 4 8 3 10

1 4 9 9 1 1 2 25

7 2 2 5 6 9 8 14

8 9 1 1 2 8 4 15

7 7 8 3 4 2 9 29

14 20 24 18 11 7 24

8 6 3 2 8 8 3

8 7 4 6 7 6 4

2 4 4 3 8 5 9

9 3 8 2 1 7 9

9 8 4 9 1 9 1

8 8 8 4 2 8 7

5 9 6 1 2 5 8

7 6 3 5 2 9 1

5 6 9 1 9 5 5

9 6 2 3 4 8 3

1 4 9 9 1 1 2

7 2 2 5 6 9 8

8 9 1 1 2 8 4

7 7 8 3 4 2 9

178 12. 12. 2024

64

NAGRADNA KRIŽANKA

SHUTTERSTOCK

SESTAVIL

ANDREJ

PRAZNIK

TVORBA

V KRAŠKIH

JAMAH

ITALIJAN-

SKI PO-

MORŠČAK

(KRIŠTOF)

1

FRANC.

FILOZOF

IN TEOLOG

(PETER)

PRŠEC,

PRŠAVICA

NATRIJ

REKA

V SRBIJI,

PRITOK Z.

MORAVE

ABELOV

BRAT

POSLEDI-

CA DOLGE

RABE

ČLOVEK,

KI VODI

DOMOVINA

PEVSKI

ZBOR

NAPRAVA

ZA LE-

TENJE

PO ZRAKU

GLAVNO

MESTO

MADŽAR-

SKE

PRIPRAVA

ZA OME-

TANJE

ITALIJAN.

SOPRA-

NISTKA

TEBALDI

OTTO

NICOLAI

REKA,

KI TEČE

SKOZI

VARŠAVO

KRAJ,

KJER

KOPLJEJO

RUDO

PISATELJ

IN DRA-

MATIK

JANČAR

VODNA

PRE-

GRADA

KNJIŽNA

JUNA-

KINJA

KARENINA

LISTNAT

GRM ALI

DREVO

PRISTA-

NIŠKO

MESTO

V JEMNU

IZSTOP

ORGANA,

HERNIJA

OVOJ,

OVITEK

PETER

PREVC

POLOTOK

V KANADI

LEOPOLD

(KRAJŠE)

UGASEK

ULICA

Ž. IME

PRISTAŠ

AVTORI-

TARIZMA

5 DANIJEL

HALAS

NOSILEC

6

ŽARNICE

ALENKA

ARTNIK

STROKOV.

ZA IRA-

NISTIKO

APENDIKS

SKAŽENA

STVAR

MOČVIREN

TRAVNIK

OB VODI

11

TEŽNJA,

ŽELJA

ZNESEK

BANKOVCA

SPAJKA

DEL

9

KOLE-

SARSKE

DIRKE

SPODBU-

8

DA (STAR.)

TANJA

ODER

NAPISNA

PLOŠČICA

TEMNI

DEL

DNEVA

OBER

13 PREROK

IZ STARE

ZAVEZE

RUSKI

VLADAR-

SKI

NASLOV

2

DOSTO-

10

JANSTVO

NARAVO-

SLOVEC

SKLADAT.

(MAURICE)

PECIVO Z

NADEVOM

4 ANTON

JANŠA

GORA

V JULIJCIH

ŽENSKA,

KI JAHA

3

BANJA

KOZMA

AHAČIČ

SKUPINA

GOR

SKELET

12

7 GLAVNO

GESLO

VEČANJE

ORGA-

NIZMA

ANDREJA

LEŠKI

1

2 3 4 5

6 7 8 9

10 11 12 13

Pokrajina na sliki leži v južni Sloveniji, in sicer

jugovzhodno od Blok. V ospredju je razgledni

hrib Tabor z župnijsko cerkvijo sv. Lenarta. Za

njo sta še pokopališče in cerkev sv. Barbare, ki ju

na fotografiji ne vidimo. Zvonik cerkve se dotika

Retijske uvale, ki velja za eno najlepših v Sloveniji.

REŠITEV SKRITEGA PREGOVORA:

KOGAR JE PIČILA KAČA, SE BOJI ZVITE VRVI!

178 12. 12. 2024

F A B R I K A

A D R E S A N T

B R I G I T T E

R E G I S T E R

I S I S E L A

K A T T E G A T

A N T E L A M I

T E R A T I A

NAGRADNA KRIŽANKA –

POMAGAMO VAM OBDARITI PRIJATELJA

Vsakemu, ki pravilno reši križanko, podarimo mesečno naročnino

na tednik Domovina za prijatelja. Na dopisnici, v ovojnici ali preko

e-pošte nam pošljite izpisano: (1) glavno geslo, ki ga dobite z vpisom

črk na oštevilčenih poljih; (2) ime, priimek in naslov prijatelja,

ki mu želite podariti mesečno naročnino na Domovino;

(3) svoje ime, priimek in naslov. To s pripisom 'Križanka' najkasneje

do 20. decembra pošljite na: Domovina, Brnčičeva 41e,

1231 Ljubljana Črnuče, ali narocnine@domovina.je.

LLLLL+

65

SKRIT PREGOVOR

KROG BARJE PIR

ČILAK KRAČA SEF

BOJA IZVIN TEVŽ ROVI

V vsaki gornji besedi prečrtajte pravo črko,

ostale pa po vrsti prepišite v spodnja polja. Tu boste

prebrali star indijanski pregovor. (jp)

SHUTTERSTOCK

KOMBINACIJSKI

MAGIČNI LIK

ADRESANT BRIGITTE ELA

FABRIKA ISIS KATTEGAT

REGISTER ANTELAMI TERATIA

Vsako gornjo besedo vpišite v lik dvakrat,

vodoravno in navpično. Ko boste vpisali vse,

se bo prikazala beseda, ki je ni na spisku.

Le še v polju, kjer se križa sama s seboj,

vpišite pravo črko. (jp)

178 12. 12. 2024

BLJAK!

FUJ

AGKH

FEJ

UGHH

VZDIHH. KAR GRE DOL,

MORA PRITI GOR.

HEJ! NE!

NEHAJ!

UHGH

MMF

II-JA!

DOBIL TE

BOM!!

HEH

HEH..

HALO, POSTANI

VOJAK? JA,

NUJNO JE ...

PFRBT

KREH

KREH

V tedniku Domovina pišemo o vsem, kar predstavlja našo domovino:

• POLITIKA: kritično spremljamo politično dogajanje

doma in po svetu.

• GOSPODARSTVO IN RAZVOJ: analiziramo trende

in inovacije, ki poganjajo našo ekonomijo in ustvarjajo

nova delovna mesta.

• VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE: posvečamo se

vzgoji in izobraževanju ter podpori mladih,

ki so prihodnost naše domovine.

Da, naročam tednik Domovina

(ustrezno označite)

12-mesečna naročnina (52 številk; namesto 205,40 € samo 175 €)

želim plačilo na 4 obroke po 43,75 €

6-mesečna naročnina (26 številk; namesto 102,70 € samo 95 €)

Ime in priimek * :

Ime podjetja (poslovni naročnik):

Ulica in hišna št. * :

Poštna št. in kraj * :

Telefon * :

E-mail * :

Podpis * :

Poštnino za tednik plača Domovina.

205,40 €

175 €

S podpisom potrjujem, da se strinjam s splošnimi pogoji naročanja.

S podpisom potrjujem, da sem seznanjen z navedenimi splošnimi pogoji naročanja, ki so objavljeni

na spletnem naslovu https://www.domovina.je/splosni-pogoji-narocanja/.

• DRUŽBA IN SKUPNOST: prinašamo zgodbe ljudi,

ki s svojim delom in predanostjo bogatijo našo skupnost.

• KULTURA IN DEDIŠČINA: raziskujemo bogato kulturno

dediščino in običaje, ki so oblikovali našo identiteto.

• ZGODOVINA: poglabljamo se v pomembne zgodovinske

dogodke in osebnosti, ki so krojili našo preteklost.

• NARAVA IN OKOLJE: skrbimo za ozaveščanje o pomenu

ohranjanja naravnega okolja in trajnostnega razvoja.

ZAKAJ NAROČITI

tednik Domovina?

• VERODOSTOJNOST: temeljimo na

preverjenih informacijah in natančnem

raziskovanju.

• NEODVISNOST: naše poročanje

je neodvisno.

• KAKOVOST: vsebine skrbno pripravljamo

izkušeni novinarji in uredniki.

• POGLOBLJENE VSEBINE: poglobljeni

članki, intervjuji in reportaže širijo obzorja.

• SRČNOST, SPOŠTLJIVOST IN

POVEZOVALNOST: poudarjamo zgodbe,

ki nas povezujejo in nam dajejo moč.

Domovina d.o.o.

Brnčičeva 41e

1231 Ljubljana-Črnuče

E: narocnine@domovina.je

T: 068 191 191

NAROČITE

PREK SPLETA

Nikoli več isto

Le sanje so slika domislic stvari,

so le replika osebnosti.

Nič ni resnično, a hkrati vse.

Če hočeš realnost, jo najdeš drugje.

Vidiš spomine, jih spet doživiš,

ko se zbudiš, jih znova zgubiš.

Bili so še s tabo, a zdaj jih ni več,

prehitro mineva, tu čas je odveč.

Spremembe, novosti, le nove norosti.

Drugi ljudje in prejšnji so cilji

tonili do tal so in se spremenili,

spomine mi v srce zarili.

Nikoli več isto ne bo,

vedno nova sprememba je to.

In zopet preteklost teče v krog –

a čas sploh obstaja,

je vse to naš Bog?

(Liza Novak)

Tomo Strle/CITRUS

Domovina 178: Knjiga Melanie Trump - S čim jo je osvojil Donald Trump? (predogled)

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template ?