Domovina 180: Božič - praznik upanja (predogled)

ŠIRIMO OBZORJA

Poštnina plačana pri pošti 1231 Ljubljana Črnuče

24. 12. 2024

Dr. Jože Možina: »Mediji so proizvedli oblast,

ki jo imamo sedaj« 26

Uroš Urbanija, nekdanji direktor Ukoma:

»Ravnal sem pravilno« 30

Med prazniki nam brez iskrenega pogovora

ne bo prijetno 52

3,95 €

BOŽIČ – praznik upanja

12

180

Spoštovane bralke in spoštovani bralci!

Želimo,

da bi se tudi v vaše domove naselil mir.

Da bi se tudi v vaših srcih utrnilo upanje.

Da bi se v vaših načrtih zrcalila ustvarjalnost in pogum.

Da bi v vaših odnosih našla svoj prostor iskrenost in razumevanje.

Blagoslovljen božič vam želimo

sodelavci Domovine.

Na sveti večer

Je nekaj posebnega v zraku,

kot da povsod bi naselil se mir.

Ljudje so prijazni na vsakem koraku,

nocoj, na sveti večer.

Nocoj za zavist ni prostora.

V kot je pobegnil poslednji prepir

in zlo umakniti dobroti se mora,


Nocoj bomo sanjali skupaj.

Nocoj je pozabljeno tisoč zamer.

Če kdaj si prezrt, le nikar ne obupaj,


Nocoj so še zvezde bolj zale,

svetlikajo se čisto vse v isto smer.

Za zadnjega grešnika bodo sijale,


(Igor Pirkovič)

Tomo Strle/CITRUS

Božič prinaša

NOVO ŽIVLJENJE

UVODNIK

3

ERIKA AŠIČ

SHUTTERSTOCK

Tokrat smo pripravili praznično številko Domovine. Pišemo o pomenu božiča, o simboliki,

naših navadah in običajih okrog božičnih praznikov. Vsa ta simbolika nas usmerja naprej,

v življenje, v razvoj. Ne zgolj posameznika, ampak družine in celotno družbo.

Božič je že od nekdaj družinski

praznik. To osnovno celico

družbe naj bi prazniki združili,

da bi si člani družine nabrali

novih moči, bili na novo povezani in

tako lažje šli skupaj naprej v novo leto,

v nove izzive.

Običaje in navade božičnega praznovanja

na Slovenskem so naši rojaki

ponesli tudi iz Slovenije, v svet. To

jim je pomagalo, da so ostali povezani

med seboj, da so zdržali mnoge pritiske,

premagali ovire ter daleč od doma

ohranili slovenstvo. Mnogokrat jim je

bilo zelo težko.

Sporočilo božiča, kot ga kaže zunanji

svet, so bleščeča oblačila, darila,

bogate večerje, je veselje, povezanost,

praznovanje, sreča, blišč, urejenost,

popolnost … To je pričakovano vzdušje,

če se sprehodimo po ulicah mest in

trgovinah ali gledamo kataloge prodajnih

centrov. Blišč, sreča in popolnost.

Kaj pa, ko se mi ne počutimo tako? Ko

je morda v naši družini nekdo hudo

bolan? Ko nekdo ostane sam? Ko je

naš bližnji doživel nesrečo? Morda bil

po krivem obsojen? Ko smo soočeni s

smrtjo? Ko ostanemo brez zaposlitve?

Takrat je razkorak med našim doživljanjem

v božičnih dneh in tem, kar je pričakovano,

še večji. Bolečina se okrepi,

za vsak naslednji korak potrebujemo

še več moči. Osnovno sporočilo božiča

pa ni v zunanjem razkošju, ampak nam

prihaja naproti ravno v osamljenosti,

bolečini, nemoči. Če le vsaj malo odpremo

vrata svojega srca …

Božič je praznik upanja. Je praznik

svetlobe, luči, topline. Praznujemo

rojstvo Jezusa Kristusa, ki ga je Bog poslal

na svet, da bi prinesel upanje, mir in

odrešenje. Okrog božiča se zgodi tudi

Sončev obrat in dnevi se začnejo daljšati.

V naravi začutimo novo energijo,

tudi vonj je drugačen. Narava je pripravljena

na spremembe, na novo življenje.

Kaj pa mi?

Vsak posameznik

je pomemben.

Upanje ni zunanja kategorija. Če ga

imamo, upanje domuje v naši globini,

je naša notranja moč. Upanje ne pomeni

pasivnega čakanja, da bo nekdo

drug nekaj naredil za nas. Upanje pomeni,

da smo aktivni. Da ustvarjamo

nove priložnosti, premagujemo izzive

in vztrajamo, tudi ko je težko. Pomeni

našo pripravljenost, da sprejmemo

spremembo, da naredimo korak. Upanje

nam pomaga, da iščemo možnosti

in priložnosti, da smo pripravljeni iti

naprej, četudi je naporno.

Tudi leta 1990 je bilo med Slovenci

veliko upanja. Dan samostojnosti in

enotnosti, ki ga letos praznujemo že

34. leto, je lep dokaz za to, da je upanje

izhodišče, toda brez aktivnosti ne pripelje

daleč. Ko se pokaže priložnost, so

potrebni odločnost, pogum, jasna beseda,

iznajdljivost, trdo delo in povezanost.

Takrat je uspelo, Slovenija je postala

samostojna država. Slovenci smo

bili ponosni. Danes se zdi, da je ponos

nekam poniknil. Kot kaže, tudi upanje.

Marsikdo niti ob tem prazniku ne izobesi

zastave, češ, to sedaj ni država, ki

smo si jo želeli. In kdor nima upanja, ostane

pasiven, se ne trudi več.

Ob prazniku dneva samostojnosti

in enotnosti iz uredništva Domovine

čestitamo vsem Slovencem doma, v

zamejstvu in po svetu! Naj ponovno v

slovenskih srcih zaživi ljubezen do Slovenije.

Naj ponovno vzklije upanje, da so

spremembe na boljše možne, pa tudi nujne.

In naj ob tem vzklije tudi zavedanje,

da spremembe od zunaj in brez našega

sodelovanja niso nujno dobre; če bi radi

preobrat na boljše, se moramo potruditi

tudi sami. Se informirati, razmisliti, se

povezati in (so)delovati. Vsak posameznik

je pomemben. Naj tudi za Slovenijo

pride preobrat – v smeri napredka, življenja

in razvoja. K temu pa naj nam pomagajo

tudi božični prazniki; naj bodo

polni notranjega miru in topline. Blagoslovljen

božič in pogumno naprej!

180 24. 12. 2024

Poštnina plačana pri pošti 1231 Ljubljana Črnuče

4 VSEBINA

TEMA TEDNA

12 Šege in navade božičnega

časa na Slovenskem

Dr. Janez Bogataj

17 Čar Božiča pod lipovo senco

Ivana Tekavec

20 December ali praznični

mesec v Argentini

Damijan Ahlin

22 Slovenski božič

na Tržaškem

Ondina Pečar

24 Novoletno in trikraljevsko

koledovanje na

avstrijskem Koroškem

Dr. Herta Maurer-Lausegger

26

30

42

52

Dr. Jože Možina: »Na RTV visimo

preveč na levo in bojim se,

da bomo padli s tega stola«

Vida Petrovčič · Intervju

Revizija Računskega sodišča:

Je predsednica Nataša Pirc

Musar Uroša Urbanijo silila

v kaznivo dejanje?

Luka Svetina

Župan Mengša Bogo Ropotar

izgublja bitko glede

Marijinega znamenja

Nenad Glücks

Prazniki v družini –

brez iskrenega pogovarjanja

nam ne bo prijetno

Dr. Andreja Poljanec

ŠIRIMO OBZORJA

Dr. Jože Možina: »Mediji so proizvedli oblast,

ki jo imamo sedaj« 26

Uroš Urbanija, nekdanji direktor Ukoma:

»Ravnal sem pravilno« 30

Med prazniki nam brez iskrenega pogovora

ne bo prijetno 52

24. 12. 2024

TEDNIK DOMOVINA

ŠT. 180, LETNIK 4,

24. december 2024

ISSN številka: 2784-4838

Cena posameznega izvoda:

3,95 €

Cena naročnine:

175 € (eno leto, lahko obročno),

95 € (pol leta)

V. d. odgovornega urednika

tednika in portala:

ERIKA AŠIČ

Tehnični urednik

in urednik fotografije:

TOMO STRLE

Prelom in tisk:

CITRUS D.O.O.

Direktor:

DR. MITJA ŠTULAR

www.domovina.je

@Domovina_je

@domovinaJE

BOŽIČ – praznik upanja

12

3,95 €

180

Naročnine:

E: narocnine@domovina.je

T: 068 191 191

Uredništvo:

BRNČIČEVA 41E

1231 LJUBLJANA ČRNUČE

E: urednistvo@domovina.je

T: 068 191 191

Naklada:

7000 izvodov

Naslovnica:

SHUTTERSTOCK

Izdaja:

DOMOVINA D.O.O.

Tednik izhaja ob četrtkih

v slovenščini.

Zaključek redakcije:

21. december 2024

180 24. 12. 2024

VSEBINA

5

34

Jan Macarol: »Evropa se je zaplezala

zaradi svoje miselnosti, čeprav je

sposobna bolj kot Kitajci«

Luka Svetina · Intervju

38

Deset zapovedi 21. stoletja

(6. zapoved)

Dr. Andrej Drapal

3 Božič prinaša novo življenje

Erika Ašič · Uvodnik

6 Pregled tedna

8 Foto tedna

9 Čivkarija

11 Karikatura

40 Obstrukcija razuma

Aljuš Pertinač · Komentar

41 Med(ijski) sosedi

62 Koledar dogodkov

63 Sudokuja, vsotnici

64 Nagradna križanka

65 Razvedrilo

46 48

66 Calvin in Hobbes

Humor

Sveta noč, blažena noč

se prepeva po vsem svetu (3/4)

Ivan Sivec

Po Srbiji in Severni Makedoniji

Igor Gošte

54

Vidko Švajger:

Hiša novega začetka

Vida Petrovčič · Intervju

58

Ni treba biti plemič,

da imaš svoj grb

Peter Španovič

45

Vse najboljše, Slovenija!

Igor Pirkovič

60

Becket

P. dr. Andraž Arko · Priporočilo

61

Kavni tartufi

Selma Bizjak

ŠIRIMO

OBZORJA

180 24. 12. 2024

6

PREGLED TEDNA

HUDE OBTOŽBE

POKLUKARJA IN JUŠIĆA

Specializirana državna tožilka je v oddaji

Tarča na Televiziji Slovenija nanizala

številne ostre obtožbe proti delu vodstva

policije, Centra za varovanje in zaščito ter

notranjega ministrstva. Najprej je razkrila

nepravilnosti pri delu Centra za varovanje

in zaščito, ki so močno odmevale v

javnosti. Nato pa se je v Tarči odzvala na

očitke iz poročila o izrednem pregledu

dela Centra za varovanje in zaščito, ki ga

je po njenih razkritjih odredil minister Boštjan

Poklukar. Gončinova, ki je tožilka v

odmevnih primerih tudi proti članom t. i.

Kavaškega klana, je policijo obtožila, da je

zoper njo nezakonito izvajala prikrite preiskovalne

ukrepe tudi na njenem domu,

poročilo pa se zdaj bere kot osebna

diskreditacija nje, z očitnimi namigovanji,

da naj bi bila vpletena v intimna razmerja

z varnostniki. O nepravilnostih kljub

njenemu obširnemu zapisniku v poročilu

praktično ni ne duha ne sluha.

Po njenih besedah je minilo že štirinajst

mesecev, odkar je vse odgovorne na čelu

z ministrom seznanila z nepravilnostmi,

a niso ukrepali. Že januarja oziroma februarja

letos je bila v pisni komunikaciji z

generalnim direktorjem policije Senadom

Jušićem. Obvestila ga je, da poskuša vrh

policije zadevo pomesti pod preprogo.

Jušić naj bi jo nato povabil na večerjo, kjer

jo je želel »seznaniti« s podrobnostmi iz

primera Lindav. Tožilka trdi, da ima za vse

svoje trditve trdne dokaze, ki jih je pripravljena

predložiti organom pregona. Minister

180 24. 12. 2024

Žiga Živulović jr./BOBO

Specializirana državna tožilka Gončinova

je policijo obtožila, da je policija zoper njo

nezakonito izvajala prikrite preiskovalne

ukrepe tudi na njenem domu.

Poklukar je vse njene očitke zavrnil in

zatrdil, da Jušić ostaja šef policije.

BOŠTJANČIČ

OSTAJA MINISTER

Na zadnji redni seji državnega zbora v letošnjem

letu se je moral zaradi interpelacije,

ki jo je proti njemu sprožila SDS, zagovarjati

finančni minister Klemen Boštjančič.

SDS mu je očitala zlorabo položaja in

negospodarno ravnanje s proračunskimi

sredstvi, interpelacija pa je bila spisana na

podlagi ugotovitev računskega sodišča in

notranje revizije pravosodnega ministrstva.

Na 16. protestu upokojencev so slednji

zahtevali dvig pokojnin ter zimski dodatek za

upokojence. Bili so kritični do trenutne vlade.


Obe sta pokazali, da je Boštjančič za nakup

stavbe na Litijski, o čemer smo poročali,

sredstva nezakonito prerazporedil iz proračunske

rezerve.

Minister je vse obtožbe zavrnil in jih označil

za farso. Koalicijski stroj je, tako kot že

dan prej, ko je opozicija predlagala razrešitev

predsednice državnega zbora Urške

Klakočar Zupančič zaradi zlorabe položaja,

s svojo parlamentarno večino predlog razrešitve

zavrnil. Boštjančiča sicer zaznamuje

nova afera. Požareport poroča, da naj bi za

prodajo Športne loterije Slovenije zahteval

tri milijone evrov podkupnine.

16. PROTEST UPOKOJENCEV

V petek so se na Trgu Republike v Ljubljani

zbrali podporniki Inštituta 1. oktober

in stranke Glas upokojencev, ki jo vodi

tržiški politik Pavle Rupar. Med drugim so

zahtevali dvig pokojnin ter zimski dodatek

za upokojence. Protestniki so bili kritični

do vlade, premierja Roberta Goloba pa

so spet pozvali k odstopu. Vladi so med

drugim očitali, da je upokojence letos

»brez utemeljenega razloga« prikrajšala za

izredno uskladitev pokojnin, in zahtevali

usklajevanje pokojnin večkrat na leto. Zahtevali

so tudi 13. in 14. pokojnino. Zbrani

protestniki so opozorili, da se v Sloveniji

povečuje število ljudi, ki nimajo osebnega

zdravnika, podaljšujejo pa se tudi čakalne

vrste za specialiste. Pavel Rupar pa je v

nagovoru opozoril na pomanjkanje kadrov

v socialnovarstvenih zavodih, kritičen pa

je bil tudi do povišanja plač funkcionarjev.

Če stranki uspe prestopiti parlamentarni

prag, bo njena prva naloga ukinitev povišanja

plač funkcionarjev, je obljubil Rupar.

Že pred uradnim shodom so protestniki

na svoje zahteve opozorili tudi s počasno

vožnjo po Ljubljani.

PREGLED TEDNA 7

CELJSKI ZDRAVNIK

PRODAJAL DROGE

Nacionalni preiskovalni urad je podal

kazensko ovadbo zoper zdravnika, ki je z

zlorabo položaja preprodajal zdravila, ki

so škodljiva za zdravje, in substance, ki so

opredeljene kot prepovedane droge. Kot

poroča spletni portal N1, gre za zdravnika

Splošne bolnišnice Celje. V celjski bolnišnici

so to potrdili. Predkazenski postopek je

sicer tekel več mesecev. Trajal je od marca

letos, zdravnik pa je bil osumljen kaznivih

dejanj proizvodnje in prometa s škodljivimi

sredstvi za zdravljenje ter neupravičene

proizvodnje in prometa s prepovedanimi

drogami, nedovoljenimi snovmi in postopki

v športu ter predhodnimi sestavinami

za izdelavo prepovedanih drog. Priprti

zdravnik naj bi bil sicer urolog.

Z NOŽEM NAD UČITELJA

Hrvaško pretresa grozljiv napad z nožem

na eni od tamkajšnjih srednjih šol. V Zagrebu

je v šolo z nožem vkorakal 19-letnik,

ki je napadel več učencev in učiteljico. En

otrok je utrpel tako hude poškodbe, da je

na kraju umrl. Tri otroke in učiteljico so

prepeljali v bolnišnico. V bolnišnici je tudi

storilec, saj se je samopoškodoval. V soboto

je bil na Hrvaškem dan žalovanja. Kot

poročajo hrvaški mediji, je napadalec ranil

še štiri ljudi, ki so stari med sedem in 15 let.

Vsi imajo hude poškodbe in potrebujejo

operacijo. Ranjena je bila tudi učiteljica, ki

je poskušala preprečiti napad na učence.

19-letnik, ki je šel na morilski pohod, naj bi

imel psihične težave. Pred letom dni so ga

@Splošna bolnišnica Celje

Zdravnik Splošne bolnišnice Celje je

prejel kazensko ovadbo, ker naj bi

preprodajal zdravila.

pristojni zaradi psihičnih težav in poskusa

samomora že obravnavali. Tudi tokrat se

je po napadu poskušal ubiti, a so policisti

samomor preprečili.

NAPAD NA

BOŽIČNEM SEJMU

V Nemčiji poteka temeljita preiskava

smrtonosnega napada na božičnem sejmu

v Magdeburgu 20. decembra, v katerem

sta umrla dva človeka, tudi otrok. 69 ljudi

je poškodovanih, med njimi 15 huje. Po

dozdajšnjih podatkih naj bi storilec deloval

sam. Podoben napad se je v Nemčiji zgodil

že leta 2016, ko je v Berlinu umrlo 12

ljudi, v zvezni deželi Saška - Anhalt pa je

tokrat osumljenec, po podatkih pristojnih

gre za 50-letnega zdravnika iz Savdske

Na Hrvaškem je 19-letnik vstopil v srednjo

šolo in z nožem ranil učiteljico in več učencev.

Eden je na kraju nesreče umrl.

Robert Anic/PIXSELL/BOBO

Arabije, z avtomobilom s polno hitrostjo

zapeljal v množico. Kot poročajo mediji,

je storilec drvel 400 metrov po ozki poti

med dobro obiskanimi stojnicami. Policija

je napadalca kmalu zatem prijela. Reiner

Hasselof, ministrski predsednik dežele

Saška - Anhalt, je dejal, da gre za prizorišče

božičnega sejma in da je takšen napad

ena najhujših stvari, ki si jo lahko človek

zamisli. Po poročanju nemških medijev je

storilec 50-letni specialist psihiatrije, ki

je leta 2016 zaprosil za status begunca in

ima v Nemčiji dovoljenje za bivanje. Organi

prej niso bili pozorni nanj kot na islamističnega

ekstremista.

SOJENJE V SRBIJI

Na višjem sodišču v Beogradu se zaključuje

sodni proces proti staršem najstnika,

ki je izvedel krvav strelski pokol na

Osnovni šoli Vladislava Ribnikarja in ubil

devet učencev ter varnostnika. Oče in

mati mladoletnika se soočata z obtožbami,

zaradi katerih bi lahko šla v zapor za

več let. Družine ubitih otrok pričakujejo

maksimalno kazen.

Po navedbah tožilcev sta starša s svojim

ravnanjem neposredno prispevala

k tragediji. Obtožena sta zanemarjanja

in zlorabe mladoletne osebe ter hudega

kaznivega dejanja zoper splošno varnost.

Vladimirja Kecmanovića med drugim

obtožujejo, da je svojemu takrat 13-letnemu

sinu omogočil dostop do orožja in ga

vodil na strelišče, kjer ga je učil streljati.

Poleg tega naj bi orožje v hiši neustrezno

shranjeval, kar je najstniku omogočilo, da

ga je uporabil za izvedbo pokola. Njegova

žena Miljana pa je obtožena, ker je bil

njen DNK najden na enem od tulcev v

učilnici, kjer je prišlo do streljanja.

180 24. 12. 2024

8

FOTO TEDNA

TRADICIONALNI SPUST

BOŽIČKOV S STREHE

Pediatrične klinike UKC Ljubljana | 19. december

Nebojša Tejić/STA

180 24. 12. 2024

ČIVKARIJA

9

Bojan Požar @BojanPozar

Ko je mandata konec, evrokomisarske plače na

računu, se pa morda lahko nekaj pove …

Čivk tedna

Čivk tedna

Zmago J. Plemeniti @ZmagoPlemeniti

To so letošnje jaslice. Ni živali, ker različna

društva prepovedujejo trpinčenje živali v

zimskem mrazu in ob pomanjkanju hrane.

Ni Marije, ker feministke menijo, da se lik

ženske ne sme izkoriščati. Ni Jožefa, tesarja,

ker uredba prepoveduje delo ob nedeljah

in praznikih. Mali Jezus še razmišlja, ali bo

deček, deklica ali nekaj tretjega. Trije kralji

se bojijo, da jih ne bi razglasili za nezakonite

migrante. Angelov ni, ker bi lahko užalili

čustva ateistov in pripadnikov drugih ver,

ki ne verjamejo v angele. Slama bi lahko

povzročila požar, kar je v nasprotju z uredbo

NFX 08-070 Evropske unije. Jaslice so dovoljene,

ker so izdelane iz recikliranega materiala

v skladu z uredbo o varstvu okolja.

Marko Lotrič @LotricMarko

@vladaRS to ne drži! Problemi gospodarstva

so GRENKI.

- @OECD je znižal napoved letošnje gospodarske

rasti z 2,3 na 1,1 %, @EU_Commission pa na 1,4 %.

- Konkurenčnost gospodarstva žal vztrajno pada

(leto 2022: 38. mesto, leto 2024: 46. mesto).

Janez Janša @JJansaSDS

Na prvi naslovnici so z grobo žalitvijo napadene

#prvorazredne tovarišice, na drugi pa je z žlahtno

umetnostjo narisan #drugorazredni fašist.

JE NAŠE GOSPODARSTVO V IZJEMNI KONDICIJI

Rok Marguč @Margucnaboardu

Hvala za vse nevladne organizacije in vse, ki te

dni fajtate za nas, male ljudi, da bomo plačevali

normalno omrežnino za elektriko in nov davek

na nepremičnine.

180 24. 12. 2024

10

ČIVKARIJA

Boštjan M. Turk @m_bostjan

Mislim, odlikovati izbrisane. In to z odličjem države,

ki je niso priznavali. Bog pomagaj, kam smo

padli.

Aleš Hojs @aleshojs

Irfan Beširović in @nmusar .Irfan

je leta 1990 javno govoril, da on ne

bo za nič zaprosil, sedaj pa že 30

let igra žrtev. Zato so, predsednica,

vaše besede o izbrisanih ravno

tako sramotne kot njihova tedanja

dejanja. Kalkuliranje se jim takrat ni

izšlo, zato so sedaj tako agresivni.

F. M. Dostojevski @Slovenec_sem7

Sedanje ljudi dvojna zmota mami: nekateri vere

ne cenijo in mislijo brez prave vere pravično živeti,

drugi se le na golo vero zanašajo, živijo pa

pogansko. Oboje pelje v pogubo. (bl. Anton Martin

Slomšek)

Johanca @Johanca_4me

Sodišče pravi, da ni dosti dokazov ... malce smešno,

če se spomnim, da so Janšo zaprli, ker naj bi na

neznanem kraju, ob neznanem času, od neznane

osebe prejel obljubo podkupnine ... res smešno ...

Višje sodišče oprostilo Anisa Ličino obtožb trgovine z drogo

Matej Lahovnik @LahovnikMatej

V sodstvu so se očitno odločili, da bodo sodili

po refrenu pesmi Adija Smolarja »Ne šraufov,

tovarne je treba krast«, ker tako ima pogojna

kazen za 4,1 mio € smisel.

Uroš Mikolič @UrosMikolic

Karkoli počneš, življenje je lepše, če najdeš tudi

smisel. Kaj je smisel? Vse, kar je zate pomembno in

ob čemer izgubiš občutek za čas in prostor.

Svoboda @SvobodaBlog

Ljudje, ki se pritožujejo nad ekon. politiko te vlade,

a vseeno volijo te stranke zaradi t. i. »socialnih

vrednot«, naj se nehajo pritoževati. Višji davki so

v tem primeru ekonomsko gledano zgolj premija,

ki jo plačuješ na signaliziranje kreposti. Očitno je

ta premija še prepoceni.

Poslanska skupina SDS @PS_SDS

@ZCernac: Da ne pozabimo, v četrtek se sprejema

dodatek za umetnike, ki bodo vsak mesec dobili

1500 € dodatka k pokojnini. Za ostale upokojence

pa je @vladaRS ukinila božičnico in sprejela nov dodatek

za dolgotrajno oskrbo! @ZvezaDUS

Vane Gošnik @VaneGosnik

Takole gre: on pride v Slovenijo, začasno bivališče,

volilna pravica, privleče ženo in otroke, zastonj

vrtec, socialka ... on pa dela v Avstriji, kjer

plačuje tudi davke. Čudovita Slovenija. Zanje. Vse

to in še več jim plačujemo avtohtoni bedaki.

180 24. 12. 2024

KARIKATURA

11

UVOŽENI BOŽIČNI DUH

BORIS OBLAK

12 TEMA TEDNA

SHUTTERSTOCK

ŠEGE IN NAVADE božičnega

časa na Slovenskem

Med vsemi sestavinami kulture in načina življenja, ki imajo korenine v dediščini in se hkrati stalno spreminjajo,

zavzemajo posebno mesto tudi šege in navade v božičnem času. Jedro vsega dogajanja je povezano

predvsem s 24. in 25. decembrom, a veliko bolj pravilno je, da govorimo o božičnem času, ki se začenja že z

adventom (lat. adventus = prihod) in se prek božiča nadaljuje do praznika Sv. treh kraljev.

DR. JANEZ BOGATAJ

TAMINO PETELINŠEK

Slovenija predstavlja s svojo

kulturo in načinom življenja

prostor, kjer se stoletja stikajo

kulturni vplivi alpskega, mediteranskega

in panonskega sveta. Pri

tem ne gre le za stičišče teh različnih

svetov in tudi ne le za njihov seštevek.

Slovenski človek je v stoletjih prebivanja

na tem delu evropskega sveta pod

vplivi tega tridelnega stičišča ustvarjal

pestro paleto kulturnih oblik, od tistih,

180 24. 12. 2024

Postavljanje in prižiganje

adventnih vencev s štirimi

svečami je novodobna

inovacija, ki smo jo v Sloveniji

prevzeli iz protestantskih

zahodnoevropskih dežel.

ki so označevale in označujejo njegov

vsakdanjik, do vseh drugih, ki so označevalke

prazničnega dogajanja.

Glede na trajanje nekaterih dejanj in

ritualov marsikje še danes praznujejo

božični čas vse do svečnice. Kljub temu

je najbolj prazničen mesec december, v

teh okvirih so najbolj božični prav dnevi

pred in po 25. decembru, torej ožjem prazniku

ali božiču. Danes živimo tudi na

Slovenskem v nekakšnem razponu med

TEMA TEDNA

13

Med najstarejše ohranjene

jaslice na Slovenskem sodijo

jaslice velesovskih

(Velesovo pri Kranju)

klaris iz 18. stoletja in jaslice

iz Uršulinske cerkve

v Ljubljani, ki naj bi nastale

okrog leta 1800.

sporočili dediščine na eni in sodobnimi

oblikami pojavnosti tega praznovanja na

drugi strani. Slednje imajo vedno večje

vplive iz širnega sveta. Pogosto jih radi

prevzemamo in pri tem potrošniškem

obnašanju pozabljamo na žlahtnost božičnega

praznovanja, ki je obrnjeno k

posamezniku in predvsem k družini. Vsa

praznovanja v božičnem času imajo tako

verski kot tudi profani značaj. Vendar

so v sodobnosti meje med njima pogosto

nedoločne, predvsem zaradi mešanja

posameznih kulturnih sestavin in tudi

vedno večje komercializacije praznovanja,

ki javno meša z zasebnim.

Glede na politično dogajanje v Sloveniji

(v okviru nekdanje Jugoslavije od

konca druge svetovne vojne do leta 1991)

se je večina verskih praznikov tudi v božičnem

času ohranjala predvsem v intimi

družinskih okolij. Do konca osemdesetih

let nismo poznali javnih oblik praznovanj

in raznih vzporednih pojavov, ki so danes

postali dominantni in so povezani s t. i.

božično industrijo in komercializacijo

prazničnih dni. V ospredje stopajo zunanje

forme in blišč, zato je poudarjanje

bogate palete dediščine božičnega praznovanja

še toliko pomembnejše.

DUHOVNI IN ZUNANJI ADVENT

Obdobje štirih tednov (ali nedelj) pred

praznikom božiča imenujemo advent.

Vsem vernim je predstavljal in še predstavlja

notranjo, torej duhovno, in zunanjo

pripravo na praznik. V preteklosti

je bilo to značilno postno obdobje,

namenjeno osebni poglobitvi in premišljevanju.

Danes so v ospredju zunanje

priprave na božič, ki imajo prav tako

bogato dediščino.

Postavljanje in prižiganje adventnih

vencev s štirimi svečami je novodobna

inovacija, ki smo jo v Sloveniji prevzeli

iz protestantskih zahodnoevropskih

dežel od konca osemdesetih let naprej.

Pri vsem tem je najslabše to, da smo se

odločili za avtomatično prevzemanje

tujega vzorca, ne da bi pri tem pomislili,

ali imamo tudi kaj svoje, posebne

in značilne dediščine, ki bi ji lahko dali

sodobno vsebino in razsežnost.

Če slovenska tradicija ne pozna tradicije

adventnega venca, pa pozna celo

vrsto načinov okraševanja bivalnih okolij.

Sprva so bivalne notranjščine okraševali

le z zimzelenimi rastlinami

(pušpan, bršljan, smrečje), kar je bil prav

gotovo ostanek starih predkrščanskih

verovanj, ki se je z novo vsebino prenesel

v krščansko obdobje. Ponekod so

pod strop obešali tudi smreko ali kako

drugo zimzeleno drevo, in sicer tako, da

je bilo z vrhom obrnjeno navzdol.

K temu naravnemu okrasju so v kasnejšem

zgodovinskem razvoju začeli

dodajati tudi okrasje iz pisanega papirja

(umetne rože, dekorativne verige

in vence), »pozlačena« jabolka, orehe

in lešnike. K okrasju, ki je viselo pod

stropom in ob razpelu v kotu osrednjega

bivalnega prostora, so dodajali tudi

dekorativne kite, sestavljene iz koščkov

žitne slame, raznih plodov (fižoli, koruzna

zrna, orehi) in dekorativnih, geometrično

oblikovanih papirjev, tudi iz

staniola, krep papirja ipd. Adventni čas

je bilo obdobje, ko je bilo vse to treba izdelati

in okrasiti bivalne prostore. Tak

okras pod stropom so imenovali »betlehem«,

»paradiž«, »nebo« itd.

V adventni čas sodi izdelovanje in

priprava jaslic ter postavljanje in krašenje

božičnega drevesca, kar je izrazito

mlad pojav. Z davno preteklostjo nas

povezuje tudi mlado žito, ki v adventnem

času predstavlja prebujanje vsega

novega življenja.

MLADO ŽITO – ČARANJE

RODOVITNOSTI

Še vedno je na Slovenskem navada, da na

praznik sv. Lucije ali sv. Barbare v plitve

posodice posejejo žitna semena. Posodice

postavijo med jaslice, pod božično drevo

ali na kakšno drugo mesto v bivalnem

prostoru in v božičnih dneh iz posejanih

zrn vzklijejo sveže, zelene žitne bilke.

Tako zraslo žito pustijo do praznika Sv.

treh kraljev ali najdlje do svečnice. Danes

ima sejanje žitnih zrn le okrasni pomen.

Vsa stvar sega v davna tisočletja, na

semitski vzhod, kjer so plitve posodice z

žiti znane kot »Adonisovi vrtički«. Ime

so dobile po grškem bogu Adonisu, ki je

predstavljal utelešenje rastlinske rasti.

S požetim žitom vred je Adonis vsako

leto umrl, z mladim pomladanskim zelenjem

pa se je po preživetem obdobju

v neznani deželi smrti spet prebudil v

novo življenje. Pričevanja o takih vrtičkih

segajo vse do preroka Izaija, vrtički

so izpričani tudi v Indiji, in sicer že v 3.

tisočletju pred Kristusom. Danes je pomen

te šege popolnoma neznan, prav

tako njene pradavne korenine.

Ponekod se je ob mladem žitu razvilo

nekaj vedeževanj o letini in celo o usodah

domačih ter sorodstva. Vendar so to le še

bledi spomini na preteklost, ki je bila polna

simbolike prebujanja novega življenja.

MOČ IN ČAR OGNJA

Poleg mladega žita predstavlja osrednjo

sestavino simbolnega prebujanja novega

življenja v božičnem času tudi motiv

ognja. Danes je ogenj v tem obdobju le

še stvar zgodovinskega spomina, v preteklosti

pa je imel podobo mogočnega,

počasi gorečega panja, ki je dogoreval

na hišnem ognjišču. Ob tem ognju se je

zbirala družina k molitvi, prepevanju

pesmi in tudi k zabavi. Na nekaterih območjih

Slovenije so takemu božičnemu

panju rekli kar »božič«. Poznamo vsaj

dve temeljni obliki: negoreč panj v obliki

debla ali štora in na ognjišču goreč

panj. Ob božičnem ognju so se zbirala

dekleta in na posameznih območjih

Slovenije poskušala na različne načine

izvedeti, kdaj se bo katera omožila.

Ponekod so dekleta vneto brskala

po dogorevajočem čoku in pomagala pri

njegovem čim hitrejšem gorenju. Če je

dogorel pred polnočjo, so menila, da bo v

bližnji prihodnosti poroka pri hiši. Drugod

so spet menili, da ima oglje božičnega

panja posebno zdravilno moč, posebej

za bolezni vratu. To so le ostanki davnih

predkrščanskih verovanj in ritualov, s

katerimi so poskušali v času zimskega

Sončevega obrata pomagati oslabelemu

Soncu. Hkrati so s kurjenjem panja dali

priložnost tudi duhovom prednikov, da

so se ob domačem ognjišču lahko pogreli.

Dnevi okrog božiča so veljali za dneve,

ko je bilo treba poskrbeti tudi za rajnike,

Idilične podobe zasnežene

nočne pokrajine s cerkvico

in skupinami ljudi, ki si z

baklami ali laternami v rokah

svetijo pot k polnočnici, so

le še stvar upodobljenega

zgodovinskega spomina.

180 24. 12. 2024

14 TEMA TEDNA

ki so se prav v teh dneh kot duhovi vračali

na svoje domove.

Marsikje po Evropi je bila v tem času

navada kurjenja kresov s podobnimi

nameni. Na Slovenskem se je pradavna

čarovna moč ognja najdlje ohranila na

domačih ognjiščih. Motiv ognja je lahko

predvsem motiv novega življenja,

simbol luči in svetlobe, nečesa živega ...

pa čeprav le ob sveči ali nekem drugem

sodobnem svetilu.

USTVARJALNO PRIZORIŠČE

KRISTUSOVEGA ROJSTVA

Na Slovenskem je zelo razširjeno

postavljanje jaslic. Ta miniaturna ali

naravna prizorišča s prikazom Kristusovega

rojstva danes množično postavljajo

na domovih v mestih in na podeželju,

prav tako tudi v cerkvah, kjer se je ta pojav

tudi začel. Jasličarstvo se je do danes

tudi v Sloveniji razvilo v pravo ustvarjalno

gibanje z mnogimi tipi jaslic in načini

aranžiranja prizorišč. Poleg miniaturnih

prizorišč poznamo tudi primere jaslic s

figurami v naravni velikosti, kar je manj

razširjeno. Nadalje so zanimive tudi t.

i. žive jaslice, ki jih pripravijo v nekaterih

krajih v naravnem okolju, z živimi

igralci, ovcami in drugo živino. Nekaj

posebnega so tradicionalne žive jaslice

v Postojnski jami, eni največjih svetovno

znanih kraških jam, kjer so igralci dogodka

v Betlehemu razporejeni v čudovit

podzemeljski svet kapnikov. Seveda ima

ta spektakel predvsem turistični značaj.

Po prvih jezuitskih jaslicah na Portugalskem

l. 1560 so jaslice na Slovenskem

prvič izpričane l. 1644, in sicer v jezuitski

cerkvi v Ljubljani. O njih imamo le pisno

180 24. 12. 2024

Preden so začeli za kajenje

uporabljati kadilo, so

na žerjavico polagali

vejice iz blagoslovljenih

cvetnonedeljskih butar, ki so

jih shranili na podstrešju.

pričevanje, saj se jaslice niso ohranile.

Iz cerkva so se jaslice začele širiti po

gradovih in nato še v meščanska stanovanja.

V tem zgodovinskem razvoju poznamo

več tipov jaslic, in sicer omaraste

(prizorišče je postavljeno v zastekljeno

vitrino), papirnate, voščene, glinaste,

lesene, mehanične (s premikajočimi se

figurami), v sodobnosti je žal vedno več

plastičnih. Med najstarejše ohranjene

jaslice na Slovenskem sodijo jaslice velesovskih

(Velesovo pri Kranju) klaris iz

18. stoletja in jaslice iz Uršulinske cerkve

v Ljubljani, ki naj bi nastale okrog leta

1800. Oboje so omarastega tipa, figurice

pa so izdelane iz voska in oblečene v razkošna

oblačila. Ohranjene so tudi jaslice

iz nekdanje kapucinske cerkve v Ljubljani,

ki nosijo letnico 1762, približno iz istega

časa so se ohranile tudi meščanske

jaslice iz Ljubljane.

Pravi pohod ustvarjalnosti pomeni

množično izdelovanje jasličnih figur in

postavljanje jaslic na podeželju, in sicer

šele nekaj let pred začetkom 19. stoletja.

Iz prvotno alpskega se je jasličarska

ustvarjalnost selila tudi na druga območja

Slovenije. Najbolj običajno mesto za

Božična toplina za domačo mizo.

postavljanje jaslic je postal kot v glavnem

bivalnem prostoru v hiši, ki se na

Slovenskem imenuje »bogkov kot«. Tu se

v dneh pred božičem pripravi temeljno

prizorišče, aranžirana pokrajina, ki jo

prekrijejo z mahom, vanjo pa postavijo

figure, značilne za prizor Kristusovega

rojstva. Na Slovenskem je ohranjenih

veliko primerov kmečkih rezljanih ali

papirnatih jaslic iz 19. stoletja, ki predstavljajo

odlične primere naše ljudske

likovne umetnosti. Pri tem je zanimivo,

da so se po koncu 19. stoletja v izdelovanje

jaslic vključili tudi nekateri naši

umetniki, ki so izdelovali predloge z jasličnimi

figuricami na kartonu. Te je bilo

treba le še izrezati in jim na hrbtno stran

prilepiti leseno ošiljeno palico, ki je omogočala

zatikanje figuric v mah.

Med številnimi tipi jaslic so tudi

take, kjer so vse jaslične figure pravzaprav

prikaz našega načina življenja in

oblačenja. Tradicionalna biblična podoba

se je preoblekla v slovensko dogajanje

s pokrajinsko kuliso vred.

Sodobni čas prinaša marsikaj novega,

pogosto tudi vsega tistega, kar bogato

dediščino jaslične ustvarjalnosti

meče v koš povprečja potrošniške družbe.

Jaslice »Made in Taiwan«, razne plastične

in podobne samopostrežne variante

so seveda v popolnem nasprotju z

žlahtnimi sporočili in nameni božičnega

časa, ki naj spodbuja tudi nekaj naše

lastne ustvarjalnosti, predvsem pa druženja

ob ustvarjanju teh drobnih prizorišč

Kristusovega rojstva.

SVEČKE IN OKRASJE

NA BOŽIČNEM DREVESU

Božično drevesce (najpogosteje smreka

ali jelka, manj pogosto pa kako drugo

zimzeleno drevo) s svečkami (lučkami)

in okraski je mlad pojav. Postavljanje

okrašene smrečice, ki je najdlje poznano

na nemškem protestantskem

severu, je bilo še sredi 19. stoletja na

Slovenskem popolnoma neznano. Pri

nas so začeli tako okrašeno drevesce

množično postavljati šele po prvi svetovni

vojni. V meščanskih okoljih je

ta navada nekoliko starejša in sega v

prehod iz 19. v 20. stoletje. Skoraj po

celotni Sloveniji so poznali navado, da

so v božičnem času v osrednji bivalni

prostor, na ograjo ali na neko drugo

mesto obešali neokrašeno smrečico.

Ta je bila najbolj pogosto obešena pod

stropom, in sicer tako, da je z vrhom

visela navzdol, drugje spet obratno. Ponekod

so te smrečice okrasili s trakovi

in nanje obesili jabolka, orehe ali peci-

TEMA TEDNA

15

Poprtnik, slovenski božični kruh

(razstava poprtnikov, Dobrepolje 2015).

vo. Ostanek nekdanjega obešanja smreke

v kot osrednjega bivalnega prostora

vidimo tudi danes, ko prostor okrasijo

z lepo raščeno smrekovo vejo, ki jo zataknejo

ob hišnem razpelu ali na zadnjo

stran jasličnega prizorišča.

Po drugi svetovni vojni se je za potrebe

okraševanja božičnih drevesc razvila

prava industrija. Vendar pa moram

omeniti še eno posebnost, ki je značilna

za naš povojni razvoj in življenje v okviru

nekdanje socialistične ureditve. Pod

vplivom nekdanje Sovjetske zveze smo

tudi k nam uvedli okrašeno novoletno

(ne božično) drevo, predvsem jelko, ki

je postala zunanje manifestativno znamenje

prihajajočega novega leta. Tako

se je postavljanje smrečic iz intimnosti

družinskega okolja vedno bolj usmerjalo

tudi v javno in profano smer. Velike

okrašene novoletne jelke so se postavljale

na javnih mestih, v tovarnah in celo

na mestnih križiščih, kjer so policisti

usmerjali promet, takrat še večinoma

ročno. K tem jelkam so podjetja prinašala

darila za policiste, ki so jih vsak večer

vse do novega leta odpeljali in si jih razdelili.

Z uvedbo semaforiziranih križišč

je tudi ta navada prenehala.

Povojni razvoj je tudi na tem področju

prinesel celo vrsto novosti, med

drugim plastične, torej umetne smrečice.

To sicer predstavlja svojevrstno

skrb za ohranjanje našega skupnega

naravnega okolja, vendar je hkrati tudi

določena oblika potrošniške industrije.

Žal pogosto ne vidimo številnih

možnosti, ki nam jih naravno okolje

ponuja, ne da bi mu škodovali. Zdi se,

da je podoba smreke z vsem njenim

okrasjem kar aprioristično zasidrana

v naših sodobnih predstavah. To pa se

lahko dogaja samo takrat, ko ima postavljanje

božične smrečice le zunanji,

manifestativni značaj, torej postavljanje

zaradi postavljanja, brez globljih

pomenov v okviru celovitosti božičnega

praznovanja in njegovih tradicij.

V Beli krajini so pekli t. i.

božičnik, kruh, ki je imel

na vrhu oblikovan prizor

Kristusovega rojstva.





OB BOŽIČNI MIZI

Današnje praznovanje božiča je v veliki

meri povezano z uživanjem prazničnih

jedi. Novinarji nam večkrat postavljajo

vprašanja o tipičnih božičnih jedeh, o

njihovih posebnostih in razlikah po posameznih

slovenskih pokrajinah. Tudi

za gostince pripravljajo vsako leto posebne

seminarje, kjer naj bi jim svetovali

o posebnostih božičnih jedilnikov. To je

seveda odsev sodobnih razmer in potrošništva,

predvsem pa poudarjanja zunanjih

znamenj praznika.

Na splošno lahko rečemo, da je bila

hrana na božični večer in na sam božič

praznična, torej je odstopala od vsakdanjih

prehranskih navad. Razlike so

bile tudi med podeželjem in mestom.

Med najstarejša znamenja božičnega

praznika sodi peka božičnega kruha. Ta

ima svojo davno preteklost, saj podobno

kot staro stensko ali prostorsko božično

okrasje sega še v predkrščansko dobo.

Za božični kruh, ki danes nima več tako

globokih pomenov in zvez kot v preteklosti,

na Slovenskem obstajajo različna

poimenovanja. Najpogosteje se imenuje

poprtnik ali poprtnjak. Ti najbolj razširjeni

poimenovanji in tudi vsa druga

dokazujejo, da je dobil ime po mestu, kamor

so ga v božičnem času odlagali: torej

pod prt na mizi ali kar na mizo. Ponekod

v Sloveniji so pod in ob tako božično

mizo položili tudi poljedelska orodja,

ob kruh so položili tudi nekaj snopov

in steklenico ali vrč z vinom. Večkrat so

bili kar trije hlebci takega kruha, vsak

iz druge vrste žita. V Beli krajini so pekli

t. i. božičnik, kruh, ki je imel na vrhu

oblikovan prizor Kristusovega rojstva.

Zlasti v severovzhodni Sloveniji še vedno

pečejo kruh iz mešanice črne moke in

suhega sadja ter ga imenujejo »krhljak«

ali »klojcov kruh«. Netočna so bila vrsto

let sklepanja strokovnjakov, da je tak

božični kruh z vsemi drugimi jedmi in

atributi na mizi in pod njo ostanek predkrščanskih

žrtvenikov. Vse, kar je povezano

s tako pripravljeno božično mizo,

je ostanek davnega kulta prednikov, ki

so jim v božičnem času namenili veliko

pozornosti. Skrb za prednike namreč

sega še v predkrščansko pradavnino.

Krščanstvo je torej božičnemu kruhu in

drugim sestavinam na božični mizi dalo

nekoliko prikrojen pomen. Kljub temu so

se posamezne sestavine ohranile vse do

novejšega časa po drugi svetovni vojni.

Današnja božična miza na Slovenskem

je praznična predvsem v smislu

različnih jedi. V mestih sta božična

večerja in (ali) kosilo povezana prav

tako s pripravo boljših jedi, med katerimi

izstopajo npr. perutnina (puran

ali gos), razne pečenke, divjačina, ribe

in morda še mlad prašiček ali odojek, ki

je sicer bolj značilna jed na silvestrovo.

V božičnem času je v meščanskih okoljih

zlasti popularna tudi polenovka s

krompirjem in peteršiljem kot predbožična

postna jed.

Osrednji kulinarični dogodek na

slovenskem podeželju je že v predbožičnem

času klanje prašiča, kar imenujemo

»koline« ali »furež«. Iz prašiča znamo na

180 24. 12. 2024

16 TEMA TEDNA

Slovenskem izdelati celo paleto izdelkov,

od klobas do raznih poltrajnih in trajnih

suhomesnih, posušenih in prekajenih

mesnin. Temeljni namen klanja prašiča

v tem letnem času je tudi zagotovitev

kakovostnih mesnih jedi in drugih mesnih

izdelkov za bogato obloženo božično

mizo. Zato so na božični mizi pogosto

domača pečenka, razne vrste krvavic in

klobas, nadevanih s kašo, kuhan nadevan

svinjski želodec in druge dobrote.

Praznična božična miza pozna še

eno značilno jed, to je potica. Danes je

to najbolj značilna in razširjena slovenska

sladica, narejena iz kvašenega

testa, namazanega z nadevom, zvitega

in položenega v glinast pekač »potičnik«,

v katerem se speče. Glede na različne

nadeve poznamo različne vrste

potic: orehovo, ki je najbolj razširjena,

pa lešnikovo, mandljevo, makovo, ocvirkovo,

pehtranovo, čokoladno, ki po

izvoru sodi med mlajše, nadalje še rožičevo,

razne vrste sadnih potic in druge.

Peko potice poznajo tudi v mestnih

okoljih. Zanje so značilne še različne

vrste hišnega peciva, torej piškotov, ki

pogosto prav v božičnem času še vedno

predstavljajo eno od področij hišne kulinarične

ustvarjalnosti, za razliko od

številnih drugih, kjer smo že popolnoma

odvisni od trgovske ponudbe.

ZADIŠI PO KADILU,

OGLASI SE PESEM

V mraku božičnega večera, imenovanega

tudi »sveti večer«, je še danes v

navadi kajenje in kropljenje hiše ter

vseh drugih gospodarskih poslopij. Navada

je razširjena na podeželju in tudi

Na božični večer v mnogih

domovih zadiši po kadilu.

180 24. 12. 2024

Tomo Strle/CITRUS

v mestih, kjer celo v velikih stanovanjskih

blokih in soseskah na božični večer

prijetno diši po kadilu. Na žerjavico

nasujejo kadila in z njim pokadijo vse

bivalne prostore v hiši. Pokadijo in z

blagoslovljeno vodo pokropijo tudi gospodarska

poslopja, travnik, sadovnjak

in vinograd. Preden so začeli za kajenje

uporabljati kadilo (kupljeno v cerkvi ali

specializirani trgovini), so na žerjavico

polagali vejice iz blagoslovljenih cvetnonedeljskih

butar, ki so jih shranili na

podstrešju. Kajenje in kropljenje prostorov

poteka ob vzporedni molitvi, vsi

družinski člani se v povorki pomikajo

od prostora do prostora.

Ko je to delo opravljeno, se začne božična

večerja, ki je danes praznična in

bogata, v nekaterih okoljih in zlasti še

pred leti je bila le del božičnega posta,

torej po svoji sestavi izrazito skromna.

Čas med večerjo in po njej vse do odhoda

k polnočnici preživijo člani družine

zbrani ob prepevanju božičnih pesmi,

pogovorih in veselju. Seveda so se tudi

v tej sestavini praznovanja v novejšem

času zgodile spremembe, saj slavnostna

maša polnočnica ni le ob polnoči, ampak

tudi že prej. Pogled v nekoliko oddaljena

obdobja nam pove, da je bilo doživljanje

božičnega večera veliko bolj duhovno

poglobljeno. Ljudje so bili prepričani,

da se v tej najlepši noči odpro nebesa,

da namesto vode v potokih teče vino,

da se voda spreminja v zlato in srebro

in da celo živali spregovorijo. To verovanje

o govorjenju živali na božično noč

je sicer splošno znano po vsej Evropi. V

božični noči so imeli ljudje navado tudi

vedeževati in tako napovedovati svojo

prihodnost, uspešnost letine, zdravje

živine. To so izvajali z ulivanjem raztopljenega

voska ali svinca v mrzlo vodo in

iz nastalih oblik so napovedovali vse, od

ljubezni do letine, dobrih in slabih stvari

za posameznika ali družino v celoti.

Božični večer je tudi priložnost za

obdarovanje. V današnjem pomenu te

besede in predvsem njegovem obsegu

je to zelo mlad pojav. Obdarovanje z božičnimi

in novoletnimi darili je pri nas

poznano šele kakih 70 let, in še to v meščanskih

krogih. Slovensko podeželje je

na božični večer poznalo le obdarovanje

z orehi ali lešniki, in še le simbolno.

Idilične podobe zasnežene nočne

pokrajine s cerkvico in skupinami ljudi,

ki si z baklami ali laternami v rokah

svetijo pot k polnočnici, so le še stvar

upodobljenega zgodovinskega spomina.

Razvoj, zlasti avtomobilskega prometa

za osebni prevoz, je tudi na tem

področju povzročil vrsto sprememb.

Po vrnitvi od polnočnice se je pravzaprav

začela glavna božična večerja,

torej obilna pojedina, kjer so prevladovale

koline. Zanimivo je, da so po

končani polnočnici vsi hiteli domov.

Za to so obstajale razne razlage, kot

npr.: »Tisti, ki bo prvi doma, bo celo

leto zdrav in močan ali bo vsako delo

z lahkoto opravljal.« V resnici so menda

hiteli domov tudi zato, ker so bili že

pošteno lačni, saj je vse do vrnitve od

polnočnice trajal božični post. Danes so

se stvari tudi pri tem spremenile.

KOLEDNIKI

Posebno skupino božično-novoletnih

voščilcev sreče in vsega dobrega predstavljajo

»koledniki«. Poročila o božičnih

kolednikih, torej skupinah moških,

ki s hojo od hiše do hiše prepevajo pesmi

in voščijo srečo, imamo že iz sredine 16.

stoletja. Poleg petja božičnih koledniških

pesmi so pogosto odigrali prizore

s pastirci pred jaslicami. Bili so torej

nekakšne potujoče žive jaslice. Božični

koledniki so prenehali hoditi po hišah

že v 19. stoletju, vse do današnjega časa

pa so se ohranili trikraljevski koledniki.

Ti po letu 1991 tudi v naših mestih prepevajo

pesmi, oblečeni v tri kralje.

Božični čas se zaključi s praznikom

Sv. treh kraljev. Vendar danes ta »tretji

božič« nima tako velikega zunanjega

pomena kot nekdaj. Veliko bolj je v

ospredju konec leta, torej silvestrovo in

novoletni dan.

DEDIŠČINA BOŽIČNEGA ČASA –

SPOROČILA IN IZZIVI

Dediščina božičnega praznovanja nam

pokaže, da je bilo le-to vedno obrnjeno

k človeku in v družinsko okolje. Torej

ne navzven, v komercializacijo in nekakšen

božični marketing. Prav gotovo

tudi to področje našega življenja in

kulture ne bo moglo povsem ubežati

tej splošni »bolezni« sodobnega sveta.

Zato je naša naloga in dolžnost, da vedno

bolj spoznavamo razsežnosti božičnega

praznovanja, ki nam jih sporoča

dediščina. Hkrati to pomeni tudi ohranjanje

pestre palete evropskih kulturnih

različnosti in posebnosti, ki so največja

vrednota posameznih narodov in

držav. Le z boljšim medsebojnim spoznavanjem

si bomo ustvarili neizčrpne

izvire za številne oblike ustvarjalnosti

in duhovne obogatitve, ki bodo »po naši

meri« in nas bodo bogatile s svojimi

sporočili in kakovostjo. In to leto za letom,

od božiča do božiča.

TEMA TEDNA

17

Božična akademija v Našem domu San Justo, Argentina.

IVANA TEKAVEC

MIRIAM OBLAK

ČAR Božiča

pod LIPOVO SENCO

Pri nas Božič – mi ga pišemo z veliko začetnico! – diši po prazniku, soncu, kadilu ...

in poletju.

Oglašamo se vam z južne poloble, nekje

med Srebrno reko in mogočnimi Andi,

iz Buenos Airesa v Argentini, iz društva

Naš dom San Justo [1], ki je bilo ustanovljeno

pred skoraj 70 leti. V našem društvu, ki

ga preprosto in po domače imenujemo Dom – že

samo ime dovolj zgovorno pove, kaj nam pomeni

– domujejo poleg glavnega odbora slovenska

sobotna šola Franceta Balantiča in tečaj ABC po

slovensko, Mešani pevski zbor San Justo, Zveza

slovenskih mater in žena, folklorna skupina Mladika,

mladinski organizaciji Slovenska fantovska

zveza in Slovenska dekliška organizacija, Mladci

in mladenke, društvo upokojencev Slovenski kotiček,

gledališki odsek in pastoralni odbor.

Čeprav je že skoraj osem desetletij, odkar so

naši starši in stari starši prišli v to širno pampo,

so navade in običaji še živi ter se kot del naše

identitete iz roda v rod pretakajo v vseh društvih

organizirane slovenske skupnosti v Argentini [2].

BOŽIČNI OBIČAJI

Da bi bil božič res s čustvi in dušo doživet, so

dnevi pred praznikom prežeti z dejavnostmi globoke

vsebine in sporočilom upanja, ki nas vodi

do svetega večera. Vrstijo se božični koncerti

tako v Domovih kot med širšo argentinsko publiko,

kjer s slovensko pesmijo nastopamo bodisi

v cerkvah argentinskih župnij ali koncertnih

dvoranah. Za šolsko mladino priredimo posebno

180 24. 12. 2024

18 TEMA TEDNA

Prava posebnost na dan

Jezusovega rojstva

je zelo dobro obiskana

božičnica, ki jo pripravimo

po jutranji božični maši.

Tako v očarljivi in drugačni

obliki podoživljamo

božično skrivnost.

duhovno božično pripravo, radost prežene

vse priprave in zamisli praznovanja

čudovitega, svečanega dne. Letos

smo doživeli posebno blagost adventne

duhovne obnove, ki jo je vodil prof. dr.

Ivan Štuhec.

Fotografije prikazujejo prizore z božičnih akademij

z živimi jaslicami v Našem domu San Justo. Kulise

(scene) za vse božične akademije je izdelal umetnik in

kulturnik Tone Oblak. Mnogo teh božičnic je tudi sam

zasnoval in režiral. Pri postavitvi scen so mu pomagali

fantje in možje Našega doma.

Za božične praznike je še vedno živ

starodavni običaj kajenja prostorov domače

hiše in prepevanja pred jaslicami.

V marsikateri družini zbirajo tudi

slamice – žrtvice za Jezuščka, da se na

ta način tudi otroci pripravijo na prihod

Odrešenika. Na sveti večer mnogo

naših rojakov iz San Justa pohiti na

polnočnico v cerkev Marije Pomagaj

v Slovenski hiši, ki je v središču mesta

Buenos Aires [3].

Prava posebnost na dan Jezusovega

rojstva je v Našem domu zelo dobro

obiskana božičnica, ki jo pripravimo

po jutranji božični maši [4]. Tako v

očarljivi in drugačni obliki podoživljamo

božično skrivnost. Žive jaslice so

v Našem domu postale tradicija. S pesmijo

domačega zbora, sodelovanjem

mladine in otrok ter božičnimi recitacijami

slovenskih pesnikov se poglabljamo

v praznovanje cerkvenega leta.

180 24. 12. 2024

Tega praznika se še posebej veselimo,

saj malega Jezuščka ponavadi igra novorojenček,

ki je razveselil in pomnožil

eno od domačih družin. Skupaj s starši

pooseblja Sveto družino v uprizoritvi

živih jaslic, enkrat slovenskih, z belo

sneženo pokrajino, drugič pa z betlehemskim

ozadjem.

Za odrsko uprizoritvijo sledi skupni

zajtrk, kjer se zbere tudi čez 300 rojakov.

Postrežemo seveda z domačo potico!

Gospodinje so naprošene za prispevek

dobrot iz domače pečice, mladina poskrbi

za postrežbo in pospravljanje prostorov.

Ob tej priložnosti Ženska zveza pripravi

srečke z žrebom privlačnih božičnih košar,

polnih dobrot, izkupiček pa je namenjen

pomoči rojakom v stiski. Novorojeno

Dete z ljubeznijo vse vabi, da spremenimo

svoja srca in postanemo boljši.

Za tipično argentinsko praznovanje

božiča lahko naštejemo nekaj šeg in navad.

Jaslice in božično drevesce postavijo

na Marijin praznik, 8. decembra, in

podrejo takoj po prazniku Sv. treh kraljev.

Čeprav naše otroke obišče sv. Miklavž, je

v Argentini tudi navada, da na večer 24.

decembra otroke obišče in obdari Božiček.

Otroci darila najdejo pod božično

smreko in jih odpro takoj po polnoči.

Na božični sveti večer se ljudje zberejo

v cerkvah, da obhajajo polnočnico,

ki se kljub imenu daruje ob 20. ali 21.

uri, da se potem zberejo doma, saj je treba

božič preživeti z družino, ob okrašenem

božičnem drevesu in skupni večerji

širše družine. Zbere naj se čim več

sorodnikov in prijateljev! Značilno je

odštevanje zadnjih sekund za nazdravljanje

točno ob polnoči, ko si vsi voščijo

srečen in blagoslovljen božič. Sledi priljubljeno

streljanje bogatih ognjemetov

in spuščanje raket. Ko se zazreš v nebo,

se vse iskri in sveti v vseh mogočih barvah

in oblikah. Čeprav si zadnja leta

zelo prizadevajo za zmanjšanje pokanja,

so petarde zakoreninjena ljudska

navada, ki se težko odpravi. Jedilnik je

svojevrsten; poletna vročina nas ne zadržuje,

da ne bi postregli tipičnih jedi

severne poloble, kot so nadevan puran,

pečen kozliček ali odojek, razne šarklje,

kolače in paneton. Mize so bogato obložene

z raznimi slaščicami, nugati, s

čokolado prelite rozine ali mandlji, pogosto

pa se postreže tudi sladoled v najrazličnejših

variantah.

TEMA TEDNA

19

Kmalu bo že osemdeset let,

odkar smo dobili svoj dom

na tujem, a to ni ne ovira

ne razlog za opuščanje

slovenskih narodnih in

krščanskih običajev.

SLOVENSKO IZROČILO

Z ARGENTINSKIMI NAVADAMI

Slovensko izročilo smo počasi prepletli

tudi z nekaj argentinskimi navadami,

kot so asado [5]; nazdravljanje s pijačo,

ki smo jo prejeli od španskih naseljencev,

cider, penina iz jabolk; argentinski

pozdrav z objemom in poljubom, običaj,

ki smo ga tudi Slovenci prevzeli.

Kmalu bo že osemdeset let, odkar

smo dobili svoj dom na tujem, a to ni ne

ovira ne razlog za opuščanje slovenskih

narodnih in krščanskih običajev, šeg in

navad. Vse naše delo v slovenski skupnosti

je prostovoljne narave, od učiteljev

do zborov, gledališča, dobrodelnih

akcij ... Vse, kar se pri nas dogaja in razvija,

je sad osebnega truda in plod skupnega

prizadevanja. Želimo biti. Želimo

si obstati. Želimo pričevati o svoji preteklosti,

doživljati sedanjost in množiti

upanje za bodočnost. Zato delamo,

najdemo smisel v predanosti in zvestobi.

Ustvarjamo, načrtujemo, izvajamo

v hvaležen spomin prednamcem, saj

brez ciljev in vizionarjev skupnosti ni;

v zadovoljstvo nam, ki smo na vrsti, da

prižgano baklo in predrago dediščino

predamo naprej; za naslednje rodove pa

v spomin in opomin, saj smo prepričani,

da vztrajati ni isto kot zdržati.

Blagoslovljene, polne milosti božične

praznike voščimo vsem izpod Južnega

križa v svet!

OPOMBE:

1. San Justo je v predmestju Buenos

Airesa; je glavno mesto občine La

Matanza, ki šteje 1.900.000 prebivalcev,

kjer so si Slovenci s pridnostjo

in marljivostjo zaslužili prepoznavno

ime.

2. Slovenska organizirana skupnost,

ki so jo Slovenci ustvarili po drugi

svetovni vojni, sestavlja jo politična

emigracija. Ima formalno strukturo

s krovnim društvom Zedinjena Slovenija

na čelu. Zveza povezuje vsa

društva, organizacije in ustanove,

ki so nastale po letu 1948. Krajevnih

društev je v Buenos Airesu šest,

v celotni Argentini pa več kot deset.

3. Slovenska hiša, nameščena v centru

Buenos Airesa, je sedež krovnega

društva, cerkve Marije Pomagaj,

sobotne Jegličeve šole in

srednješolskega tečaja ravnatelja

Marka Bajuka.

4. Okraj San Justo in farani Našega

doma San Justo obhajamo slovensko

sv. mašo v stolnici ob 8. uri. Tu

je bila ob 50. obletnici Našega doma

v posebnem oltarju ustoličena brezjanska

Marija Pomagaj.

5. Asado je najbolj tipična argentinska

jed, to je meso različnih vrst, pečeno

na žaru. Bolj kot jed je neke vrste

obred, ko se zgodaj zbirajo okoli ognja

asador (kdor peče), družina in prijatelji,

ki ob srkanju mate čaja ali kozarčku

in narezku kramljajo o najbolj

priljubljenih temah za Argentince:

nogometu, politiki, prijateljstvu ....

180 24. 12. 2024

20 TEMA TEDNA

DAMIJAN AHLIN

December ali praznični

mesec V ARGENTINI

December, zadnji mesec v letu, pomeni na južni polobli tudi začetek dopustov. Peščica

prazničnih dni in poletne počitnice. Kako je bilo pred leti, ne bomo obravnavali, osredotočimo

se na današnji čas. Glede splošnih argentinskih navad lahko omenimo, da so v

javnosti bolj izpostavljene veselice in družabnosti kot pa verska priprava na božič. Seveda

naredijo svoje tudi daljši topli dnevi.

Začetek priprave na božič opažamo po ulicah

ali veleblagovnicah včasih celo že sredi

novembra. Zasebno pa je po hišah tudi

navada, da postavijo drevešček in jaslice

že 8. decembra, ko je v Argentini dela prost dan

in obhajamo praznik Marijinega brezmadežnega

spočetja. Naj omenim, da v Argentini ne poznajo

sv. Nikolaja ali Miklavža.

Božične vence obešajo na vhodna vrata, po

hišah pa ni videti adventnih vencev, to se javno

doživlja le v cerkvi. Večina v tem času pogleda

kak božični film, najbrž zaradi snega in privlačnega

vzdušja. Po občinah in mestih so trgi okrašeni

malo bolj veselo, z enim drevesom z lučkami.

Žive jaslice pri avtorju doma.

Čas nakupov. Nakupovalni centri so nabiti in

predstavljam si, da je toliko več klikov v digitalni

trgovini na raznih platformah. Gneča in zastoji so

povsod, skoraj štiriindvajset ur prometna špica, in

to vse do novega leta ...

Običajno je, da podjetja organizirajo srečanja

in večerje za zaključek leta, preden se začne na

polno čas poletnih dopustov. V glavnem odhajajo v

restavracije, kjer se vse skupaj zavleče pozno v noč.

Čas božičnih koncertov, večina na odprtem

javnem prostoru ali po cerkvah. 24. decembra

so po cerkvah obredi pretežno dobro obiskani, a

slavje oz. pravo vzdušje se občuti vse bolj z družabnega

vidika.

Kakor je bilo omenjeno, božič praznujemo v

poletnem času, ponavadi imamo okoli 30 stopinj

Celzija. Nekateri domačini izkoristijo priložnost,

da se napotijo v turistične kraje, na morje ali v javne

bazene. Hrana in pijača sta temu primerni. Pred

nekaj leti smo imeli celo 45 stopinj, zato se praktično

ni dalo biti zunaj, kar je sicer navada tu, če je le

možnost za to.

V glavnem se torej zberejo, bodisi z družino ali

prijatelji, da skupaj razkošno večerjajo in si izmenjajo

darila – podobno ameriškemu Božičku, potem

pa se igrajo razne igre ali pa plešejo. Ob polnoči

nazdravijo s penino in jedo sladki kruh (tukaj

rečejo pan dulce). Veliko denarja zapravijo tudi za

ognjemet. Ob polnoči začne pokati in to navadno

traja vsaj eno uro. Mlajši imajo po nazdravljanju

navado, da gredo plesat v klube ali diskoteke tako

za božič kot za novo leto. Tu nimajo oziroma ne

poznajo silvestrskega večera.

PRI NAŠIH ROJAKIH

Kot morda veste, so se Slovenci naselili v Argentino

v treh tokovih: 1878–1914, 1922–1930 in 1947–1956.

Osredotočil se bom na zadnjo skupino rojakov in od

teh le na tiste, ki živijo ali so se naselili v provinci Buenos

Aires, bodisi v mestu ali v širšem predmestju.

Dandanes ima slovenska skupnost v predmestju

šest slovenskih društev ali domov. V bližini vsakega

izmed teh so se naselili naši rojaki in njih potomci.

Vsak okraj ima organizirano šolstvo, religijo, šport in

družabnost. V njih se živi in občuti slovenstvo.

V mestu pa obstaja še eno središče, imenovano

Slovenska hiša, kjer je skupni prostor za vso skup-

180 24. 12. 2024

TEMA TEDNA

21

Na božič se torej pripravljamo

že štiri tedne prej, v

adventnem času, ko se vsako

nedeljo zbiramo pri okrajnih

svetih mašah in vsako nedeljo

prižgemo eno svečo več.

nost, zlasti za verske in kulturne dejavnosti,

tam je zgrajena tudi spominska

cerkev Marije Pomagaj.

Govorimo torej o tej skupnosti. Slovenci

v Argentini praznujemo božič,

kar je že od nekdaj lepa slovenska navada.

Začne se na »Miklavžev večer«, ko

se po okrajih spominjamo dobrosrčnega

sv. Nikolaja.

Kot sem omenil, je 8. decembra v Argentini

dela prost dan in obhajamo praznik

Marijinega brezmadežnega spočetja.

Na ta dan poteka prvo sveto obhajilo

za celo skupnost v cerkvi Marije Pomagaj.

Kar nekaj Slovencev je tudi prevzelo

navado iz argentinskega običaja in isti

dan postavijo drevešček in jasli doma.

Ker se tukaj začnejo počitnice tudi v

šolah, se po nekaterih domovih zbirajo,

da pripravijo adventne venčke, pa tudi

božične okraske za dreveščke. Drugod

se zbirajo, da kaj dobrega spečejo, na

primer potice ali kekse. Spet drugod

izdelajo božična voščila, da jih potem

razdelijo prijateljem in znancem.

Na božič se pripravljamo že štiri tedne

prej, v adventnem času, ko se vsako

nedeljo zbiramo pri okrajnih svetih mašah

in vsako nedeljo prižgemo eno svečo

več. To izvedemo tudi doma, saj nas

približa luči, tisti luči, ki je Kristus. Po

okrajih in v glavni skupni cerkvi Marije

Pomagaj imamo tudi duhovne obnove

za pripravo na božič.

V decembru so tudi običajni božični

koncerti po okrajih. Med vsemi izstopa

koncert, ki ga že več kot trideset let

zaporedoma organizira priznani baritonist

Luka Debevec Mayer v stolnici

v okraju Moron, kjer skupaj z drugimi

glasbenimi gosti predstavi ne samo

božične pesmi (slovenske in mednarodne),

pač pa tudi priložnostno besedilo,

ki preko verzov pelje navzoče od adventnega

do božičnega časa, ko se je Bog

učlovečil, da bi nas odrešil.

24. decembra pokadimo in pokropimo

hišne prostore in zmolimo rožni

venec, občasno preberemo priložnostno

Pevski zbor Slomškovega doma Ex Corde

(pevovodja Diego Alfredo Pérez), Argentina.

besedilo. Polnočnica sicer ni točno ob

polnoči, pač pa okoli devetih zvečer v

cerkvi Marije Pomagaj. To je edina maša,

ki jo imamo na sveti večer v slovenskem

jeziku in kamor pridejo rojaki iz vseh

okrajev. Po maši in obredih gremo domov

na večerjo, kjer ne manjka potice.

To so ožja družinska srečanja, nekateri

imajo tudi običaj obdarovanja med člani.

Naslednji dan so po okrajih božične

maše in nato skupni božični zajtrk.

Na ta dan popoldne sledijo obiski sorodnikov

in prijateljev, da si zaželijo

vesele praznike.

Slovenci običajno organizirajo tudi

silvestrovanja po nekaterih društvih.

PRI NAS DOMA

Izhajam iz družine, kjer gojimo opisane

običaje. Ker ima žena kar številčno ožje

sorodstvo, doživljamo nekaj vmesnega.

Običaj do svete maše je, kakor je bil že

opisan, po sveti maši se na sveti večer

zberemo pri nas doma. Če se le da, zunaj,

saj nas je skupaj okoli štirideset.

Najprej uprizorimo žive jaslice (saj je

kar nekaj otrok), zapojemo Sveto noč,

zatem blagoslovimo jedi (v glavnem je

mrzla hrana: narezek, več vrst mesa,

razne solate, zrezki itd.), se zberemo

okoli dolge mize in se pogovarjamo.

Po obedu se prične obdarovanje. Ker

nas je res veliko in se ne bi dalo kupiti

darila »vsak za vse«, se nekaj tednov

prej zberemo, izžrebamo po eno osebo

za vsakega (to seveda ostane vse tajno

in se razkrinka šele na sveti večer). Vsa

darila so približno iste vrednosti in jih

zavijemo v časopisni papir. Ko se začne

odvijanje (to gre silno počasi in vsak bi

rad vedel, »od koga za koga«; končno izveš,

kdo ti je kupil darilo). Ker nas je veliko,

traja ta obred kar nekaj časa, skoraj

do polnoči. Takrat nazdravimo, si zaželimo

vesel božič in gremo na posladek

– največkrat so to sladoled, razni keksi,

potica in medenjaki. Miza je res obilna,

polna dobrot.

Na silvestrovo zopet pokadimo in

pokropimo hišne prostore. Proti večeru

se spet zberemo, čeprav ne vsi, pečemo

meso na žaru in se igramo tombolo ter

druge skupne igre.

Obred kajenja in kropljenja ponovimo

tudi na tretji sveti večer, dan Gospodovega

razglašenja ali praznik Sv. treh kraljev.

SMISEL BOŽIČA

December je res lep, prazničen, človek

skuša narediti pregled za leto dni in biti

boljši, skuša tudi osrečiti druge, jim pomagati,

jih razveseliti ... Tako dobiš mir

v srcu in v duši ter postaneš srečen. To

je pravi smisel božiča: ne gledati toliko

nase, ampak pogledati okoli sebe ... gotovo

najdeš koga v stiski, ki mu moraš

oznaniti veselo Novico.

Še nekaj dni in obrnili bomo še en

list naše knjige, začeli bomo z novim

belim listom, novim upanjem in novimi

sanjami ... Sveto leto.

Želim, da bi bilo res »sveto«, da bi

ves svet spoznal pravi pomen miru

in ljubezni. Ljubezen do bližnjega, do

Boga ... biti bratu brat.

Naj nas novorojeno Dete napolni

s tisto radostjo, ki je svet ne more

dati, naj nas blagoslovi in nam pomaga

premostiti vse ovire, vse križe

in težave. Naj nam da svoj mir ...

Pravi smisel božiča je: ne

gledati toliko nase, ampak

pogledati okoli sebe.

180 24. 12. 2024

22 TEMA TEDNA

Cerkveni pevski zbor in Pevski zbor Tončka Čok.

Slovenski božič na Tržaškem

Ko te naprosijo, da napišeš, kako v teh naših krajih doživljamo božič, te spomini takoj zapeljejo

v otroštvo ali vsaj do zrele mladosti. Takoj se zamisliš v tisti tako občuteni božič v družinskem krogu,

poln topline in pričakovanja, brez vsakega razkošja ob jaslicah in smreki. Na žalost ga je zamenjal

tisti razkošni, poln obilja in lučk, ki v mnoga srca vnaša le brezbrižnost in praznino.

ONDINA PEČAR

MIRO OPPELT

Lepo je bilo, ko je bil naš božič

res praznik Jezusovega rojstva s

papirnatimi jaslicami, ki so jih s

časoma nadomestile živobarvne

figurice iz krede, na katere je bilo

treba nujno paziti, da ti ne padejo z rok.

Iz severnih dežel so nam prinesli še božično

drevo, ki je bilo prvotno okrašeno

z jabolki, pomarančami, domačimi

piškoti, predvsem pa s pravimi voščenimi

svečkami, ki so se pod večer prižigale

z lesenimi vžigalicami. Seveda ni

bilo jaslic brez pravega svežega mahu.

Nabirali smo ga na planoti nad vasjo, v

vlažnih dolinah, in ga počasi polagali v

180 24. 12. 2024

pletene košarice. Za otroke je bil to pravi

obred, predvsem če je bil mah lepe,

svetlozelene barve in v velikih »plakah«

(kosih), kot smo jim pravili.

NEKOČ IN DANES

Božični prazniki so se začeli že v adventu,

z zgodnjimi jutranjimi mašami »zornicami«.

Ta navada se je porazgubila v

šestdesetih letih. Zornic so se udeleževali

predvsem šolski otroci, saj jim je župnik

ob vsaki prisotnosti odtisnil križec

na podobico z božičnim motivom. V sedemdesetih

letih so v naše kraje prihrumeli

v živordečih oblačilih bradati Božički

brez jaslic. Spodili naj bi našega

svetega Miklavža, ki je vsakega šestega

decembra obdaroval pridne otroke, izgleda

pa, da jim to vendarle ni uspelo.

Tudi danes skušajo naše družine

na Tržaškem ohranjati navade iz preteklosti.

Pridne gospodinje v tem času

pečejo »presenc«, potico z orehovim

in čokoladnim nadevom, in »pinco«,

sladek kvašen kruh. Na sveti večer so

bile seveda ribe, tedaj predvsem morske

plošče (»pasere«) in sardele, danes tudi

bogatejše vrste. Še vedno ne smejo

manjkati sladki »fanclji«, dušene »vrzote«

s slanimi ribami – vsaj v našem pre-

TEMA TEDNA

23

delu predmestja, v Lonjerju, je tako. Na

sam božič – juha, pečen pršut s hrenom

in pražen krompir.

Pa še koledovanji bi rada omenila,

in sicer 28. decembra, na dan nedolžnih

otročičev – tepežnico, in pa na svete tri

kralje, 6. januarja. Obe navadi sta šli

popolnoma v pozabo. Na sam dan Jezusovega

rojstva sta bili pri nas, v cerkvi

pri Sveti Trojici na Katinari, dve slovenski

sveti maši: v zgodnjih jutranjih

urah predvsem za gospodinje, pozneje

pa slovesnejša za vse farane iz Lonjerja,

s Katinare, iz Rocola in Rovt. Danes

imamo zaradi manjšega števila faranov

in pomanjkanja duhovnikov eno samo

mašo v slovenščini.

SVETI VEČER

Časi se spreminjajo, z njimi seveda

tudi navade, toda Slovenci tako iz

mesta kot s podeželja skušamo ohranjati

božične šege, pa čeprav v spremenjeni

in okrnjeni obliki, saj so se

ohranile skozi desetletja.

Tudi družine se spreminjajo, mnogi

so se izselili, v naše vasi vdirajo

novi prebivalci, ki se težko vključujejo

v skupnost. Hvala Bogu, da domačini

in mnogi mladi še čutijo praznično

vzdušje, ki ga prinaša božič. Po svetem

Miklavžu se na polovici decembra sredi

vasi mladina in osnovnošolski otroci

zberejo pod okrašeno jelko in ob prižigu

lučk pojejo priložnostne pesmi. Na

sam sveti večer pa se z lučkami odpravijo

k polnočnici, ki je v obeh jezikih, v

Župnik Karol Boltryk, sicer Poljak, ki mašuje v

slovenščini, pridiga pa (še) v italijanščini.

slovenščini in italijanščini. Pri nas na

Katinari, na skrajnem robu mesta, dvojezične

maše potekajo trikrat v letu, in

sicer na božično vigilijo, na svečnico, 2.

februarja, in za vstajenjsko mašo na veliko

noč, saj bi bilo težko ob teh praznikih

imeti dvojna bogoslužja. Obredi pa

poslikave križevega pota Toneta Kralja

v tem prazničnem času potekajo mnogi

koncerti z božičnimi napevi, ki nam

vlivajo upanja in poguma na tem ogroženem

delu slovenskega predmestja.

Naj bo letošnji božič občuten, miren

in strpen, predvsem pa blagoslovljen.

Narodne noše v cerkvi.

Božični prazniki so se

začeli že v adventu, z

zgodnjimi jutranjimi mašami

»zornicami«. Udeleževali

so se jih predvsem šolski

otroci, saj jim je župnik

ob vsaki prisotnosti odtisnil

križec na podobico

z božičnim motivom.

še vedno vsebujejo predvsem slovensko

petje ob zavzetosti mladih.

Pa še to: v katinarski cerkvi, ki jo

danes oblegajo stolpnice velike mestne

bolnišnice, v objemu čudovite mogočne

Cerkev v vasi Lonjer.

180 24. 12. 2024

24 TEMA TEDNA

Otroci iz Blač pojejo trikraljevsko »kaledo«.

Novoletno in trikraljevsko

KOLEDOVANJE

na avstrijskem Koroškem

Na dvojezičnem Južnem Koroškem so razširjene številne različice koledniških pesmi, ki se od nekdaj

pojejo ob novoletnem in trikraljevskem petju. Izraz »koleda«, v ziljskem narečju »kaleda«,

izvira iz latinske besede »calendae« in je bil očitno že zgodaj prevzet od Rimljanov,

saj so bili novoletni obhodi razširjeni po vsem rimskem cesarstvu.

V

Selah pod Košuto na novo

leto v cerkvi zapojejo tradicionalno

pesem »K temu

letu novemu«. Posebno trikraljevsko

koledovanje je ohranjeno v

Zahomcu, Drevljah in Gorjah v Ziljski

dolini. Na predvečer praznika Svetih

treh kraljev otroški koledniki pojejo

pesem »Mi smo štirje, smo pastirje«.

Spremljata jih ena ali dve našemljeni

»pjerhti« v kožuhih, ki sta podobni

kurentom. Posamezne vrstice ziljske

koledniške pesmi »Sen so prišle krale

trija«, ki se poje izključno pri trikraljevski

»kaledi« v Blačah, se pokrivajo s

trikraljevsko pesmijo, objavljeno v italijansko-slovenskem

slovarju »Vocabolario

Italiano, e Schiauo« Alasia da

Sommaripa (Videm, 1607). Po ljudskem

180 24. 12. 2024

DR. HERTA MAURER-LAUSEGGER

izročilu naj bi pesem v Blače prinesel

neki duhovnik pred davnimi časi.

Koroške koledniške pesmi so objavljene

v mnogih zbirkah, ki so jih objavili

Zmaga Kumer, Lajko Milisavljevič, Engelbert

Logar, Franz Mörtl in mnogi drugi.

Zgoščenka »Eno pesem hočmo peti.

Koledovanje na Koroškem« (1999) Lajka

Milisavljeviča vsebuje številne starodavne,

koledniške pesmi, ki jih lahko uporabijo

tudi trikraljevske skupine, ki pojejo

za katoliške misijone. V ziljski antologiji

trikraljevskih pesmi »Mi žalimo« je dokumentiranih

34 variant ziljske »kalede«

(Wernitznig/Mörtl/Wiesflecker, 2014).

OD HIŠE DO HIŠE

Novoletno koledovanje na Koroškem je

znano na območjih Podjune in Spodnjega

Roža. Koledniki hodijo od hiše do

hiše in pojejo posebne novoletne pesmi.

V Štriholčah in Želinjah izvaja novoletno

petje tamkajšnji slovenski cerkveni

zbor, ki ob obisku hiš poje novoletno

pesem »Včakali smo novega leta dan«.

Na Radišah se v mraku zbere večja skupina

fantov, ki hodi od hiše do hiše in

zapoje v hiši ali pa v veži, in če ljudje

niso več pokonci, pred hišo, starodavno

novoletno pesem »Je žavost prevelika«.

Pred leti je po radiških vaseh hodilo več

skupin novoletnih kolednikov, kar v tej

obliki danes ni več mogoče. Da bi se starodavno

kulturno izročilo ohranilo, je

vlogo novoletnega koledovanja prevzel

moški pevski zbor Slovenskega prosvetnega

društva Radiše, ki v treh dneh

pred silvestrovim obide vse radiške vasi

TEMA TEDNA

25

in poje v hišah vseh devetih vasi. Prva

kitica radiške pesmi »Je žavost prevelika«

je zabeležena že v Tinjski rokopisni

pesmarici iz leta 1839. Pesem združuje

dobre novoletne želje z opozorilom

na minljivost časa in ljudi. Marija se

že ob rojstvu zaveda, da bo moral njen

sin trpeti. Podobno vsebino najdemo v

pretresljivi božični pesmi »Tiha zemlja«

iz Medgorij. Božič in velika noč sta med

seboj tesno povezana, saj je bilo nekdaj

običajno, da je bil ob Gospodovem razglašenju

objavljen datum velike noči.

Povezavo med obema praznikoma ponazarjajo

postne ali pasijonske jaslice,

ki jih najdemo med številnimi tipi jaslic.

Trikraljevsko koledovanje na Južnem

Koroškem poteka na dva načina. V dneh

pred praznikom Svetih treh kraljev oz.

ponekod že pred silvestrovim hodijo od

hiše do hiše pevci (ponekod tudi pevke),

ki so oblečeni v tri kralje in nosijo s seboj

zvezdo ali pa nastopajo brez nje. Obred

običajno opravljajo otroci, včasih pa tudi

odrasli v okviru trikraljevske Akcije katoliške

mladine. Staro, srednjeveško koledovanjsko

šego treh modrih v okviru

te akcije je leta 1946 obudil župnik, salezijanec

Janez Rovan, ki je bil med drugo

svetovno vojno eden od organizatorjev

mladinskega dela v taborišču Špital ob

Dravi na Zgornjem Koroškem. Po izročilu

so v Špitalu še v 60. letih preoblečeni

otroci obiskali slovenske družine in jim

peli slovensko. Rovan, ki je 15. decembra

1946 nastopil službo v Žvabeku, je že za

božič 1946 z ministranti v belih trikraljevskih

oblekah obiskal družine žvabeške

fare. Peli so jim trikraljevsko pesem,

jim zaželeli srečno novo leto ter zbirali

denar za misijone. Še istega leta se je akcija

začela na Dunaju in še kje. Kjerkoli

so se v tistem času pojavili trije modri, je

bil odziv ljudi zelo odmeven. Običaj se je

uveljavil po vsej Avstriji in je živ vse do

današnjih dni. Slovenske trikraljevske

skupine Akcije katoliške mladine pojejo

Klobasarji iz Blač na Zilji.

slovensko ali pa v obeh deželnih jezikih.

Tudi v Celovcu, kjer živi veliko slovenskih

družin, hodi več skupin kolednikov,

da zapojejo faranom.

Druga, starejša oblika trikraljevskega

koledovanja, t. i. »kaleda«, je ohranjena

v Spodnji Ziljski dolini. Izvaja se

kot scenski prikaz poklona treh kraljev

Jezusu. Nastopajo trije kralji v belih

oblačilih, s sabljo v roki ter z osvetljeno

krono na glavi in s »facenetǝlnom«

(ruto) okoli ramen. Spremljajo jih domači

pevci in razni liki, ki imajo od nekdaj

različne funkcije. V običaju, ki se

razlikuje od kraja do kraja, se odražajo

večplastne prvine, ki segajo od starodavnega

poganskega kulta do krščanske

preobrazbe in se nenehno prilagajajo

potrebam časa. Ziljski običaj »kalede« in

koledniško pesem je leta 1932 iz Ziljske

doline na Radiše prinesel duhovnik

Ludvik Jank. Izvaja se še danes.

V Blačah, ki imajo bolj obrobno lego,

so pri trikraljevskem koledovanju ohranjene

nekatere stare prvine, ki jih drugod

ni več. Ziljsko »kaledo« tradicionalno

izvajajo trije kralji in domači blaški

pevci na predvečer praznika Svetih treh

kraljev. Posebnost Blač je, da na ta dan

v popoldanskih urah po vasi hodi več

skupin otrok (dečkov in deklic, starih od

pet do 14 let). Nastopajo kot trije kralji

v belih oblekah, vsak s »facenetǝlnom«

(ruto) okoli ramen, s krono na glavi in s

sabljo v roki. Obiščejo hiše, kjer zapojejo

ljudem trikraljevsko pesem in jim zaželijo

srečno novo leto. Pojejo pretežno

nemško, ponekod pa tudi v obeh jezikih.

Povsod prejmejo majhno darilce. Šega ni

povezana z Akcijo katoliške mladine, saj

blaški otroci v cerkvene namene hodijo

po vasi in pojejo že nekaj dni prej.

»KRALE SO TUKA«

Ko se zmrači, »male« blaške kralje zamenjajo

odrasli kralji in pevci »kalede«,

ki se v domači gostilni pripravijo na dogodek,

ki traja v pozne nočne ure. Petje

»kalede« izvajajo izključno vaški fantje

in moški – trije kralji in skupina pevcev.

Trije fantje vaške »konte« se oblečejo v

bela oblačila. Vsak od njih nosi na glavi

osvetljeno krono, v roki sabljo in »facenetǝl«

(ruto) okoli ramen. V spremstvu

pevcev obhodijo vas od hiše do hiše.

Eden od pevcev ob prihodu potrka na

vrata in zakliče: »Krale so tuka!« Vrata

se odprejo in trije kralji molče stopijo

čez prag v hišo. Pevci ostanejo zunaj in

pred vhodom zapojejo več kitic starodavne

koledniške pesmi »Sen so prišle

krale trija«. Kralji medtem v hiši molče

izvajajo svoj tradicionalni ritual z

meči. Ko pevci odpojejo zadnjo kitico,

prejmejo koledniki nekaj denarja. Sledi

kratka pogostitev, nato pa se skupina v

sprevodu odpravi k naslednji hiši.

V prejšnjih časih je blaške pevce »kalede«

in tri kralje 5. januarja obvezno

spremljal »klobasar« s košaro na hrbtu,

ki je pri hišah pobiral klobase. Ker so

bile nekatere hiše ponoči že zaklenjene,

so se Blačani pred dlje časa odločili,

da »klobasarju« namenijo svoj dan.

Običaj »klobasarjev« se odtlej nadaljuje

na dan Svetih treh kraljev. V zgodnjih

popoldanskih urah se fantje, ki so dan

poprej nastopali kot kralji, preoblečejo

v jutasta oblačila, vsi so naličeni in deloma

maskirani. V spremstvu skupine

moških vaščanov (včasih tudi brez njih)

tekajo od hiše do hiše, kličejo »Base,

base ...« in pobirajo klobase. Ko jim gospodinja

odpre vrata, jo eden od maskiranih

fantov nepričakovano hitro

poljubi in ji očrni lica s sajami ali črnim

mazilom. Skupino, ki izvaja šego bodisi

ob glasbeni spremljavi ali pa brez nje,

na kratko pogostijo. Fantje povsod prejmejo

klobase, ki jih nabirajo v jutaste

vreče, ki jih nosijo s seboj. V mraku se

zberejo v vaški gostilni, skupaj z »dečvami«

vaške »konte« in drugimi domačini.

Klobase se skuhajo in skupaj s kislim

zeljem postrežejo prisotnim. Sledi

prijetno druženje ob zabavi in petju.

Dvodnevni običaj blaške »kalede« je

dokumentiran v filmu, ki sem ga v sodelovanju

s celovškim filmskim podjetjem

Artis pripravila in leta 2024 na USB-

-ključku izdala Herta Maurer-Lausegger.

Napovednik v slovenskem in nemškem

izvirniku z informacijami najdete

na YouTubu.

KALEDA P NAS V BVAČAH:

KRALE PA BASE:

HTTPS://WWW.YOUTUBE.COM/

WATCH?V=S9NOQLZCM9G

180 24. 12. 2024

26

INTERVJU

V Oddaji Odmev tedna smo

pred časom gostili dr. Jožeta

Možino. Dr. Jože Možina je

slovenski zgodovinar, avtor

dokumentarnih filmov, sociolog,

novinar in televizijski

voditelj. V oddaji je komentiral

aktualne razmere v

Sloveniji. Oddajo si lahko v

celoti ogledate na portalu

domovina.je.

DR. JOŽE MOŽINA

»Na RTV VISIMO preveč na levo

in bojim se, da bomo

PADLI s tega stola«

Osnovno izhodišče, ki je civilizacijska norma 10.000 let, je, da pokopljemo mrtve. – Mediji, vključno

s prevladujočimi mediji, so proizvedli oblast, ki jo imamo sedaj. – Pri nas je Golobova oblast ob vseh

neumnostih znižala plače. – Kučan je dal zeleno luč za Goloba, kot jo je dal za vse mandatarske kandidate

v preteklosti. – Ustvarjati ne znajo, reform ne znajo izpeljati, čeprav imajo popolno oblast, kot je še ni bilo,

znajo pa trošiti denar in se zadolževati. To je ta socialistična miselnost. – Take javne televizije,

ki ne služi osnovnim potrebam državljanov, ne potrebujemo več.

VIDA PETROVČIČ

JAKA KRENKER/DOMOVINA

180 24. 12. 2024

INTERVJU

27

Vi ste strokovnjak za povojne poboje,

dogodke med drugo svetovno vojno

in po njej. Kaj v programu nove Logarjeve

stranke Demokrati je tisto,

kar bi povezalo obe strani? Tu se

najbolj ločita leva in desna stran.

Osnovno izhodišče, ki je civilizacijska

norma 10.000 let (to normo so kršili

samo nacizem, komunizem in – če sem

malo piker – Zoran Janković), je, da pokopljemo

mrtve. Tukaj bi se morali vsi

strinjati. Verbalno se strinjajo, ampak v

praksi do tega ne prihaja. Program Anžeta

Logarja je bolj desnosredinski. V

podjetniškem smislu ni zelo različen

od tega, kar imata v programu SDS ali

NSi. Kaj bi bilo tisto, kar bi povezovalo?

Ideološke delitve se lahko preseže tako,

da se odprta poglavja in travme iz zgodovine

popravi, kolikor se da. Ne da se

povrniti življenj, ne da se povrniti vseh

tragedij, ki so se zgodile. Lahko pa pokopljemo

mrtve. Jaz bi se samo na tej

minimalni točki poskušal srečati. Če bi

se to dogovorili, bi naredili velik korak.

Tudi zgodovinarjem je jasno, da zgodovina

ne sme biti nenehno v ospredju. Pri

vsakem večjem ideološkem sporu pride

v ospredje zgodovina, ker zadeve niso

razčiščene, niso končane. Zgodovina se

prepusti zgodovinarjem takrat, ko poskuša

država rešiti zgodovinska vprašanja.

Končno imamo tukaj zglede, Borut

Pahor je naredil velike korake.

Spominjam se Edvarda Staniča iz

SKD iz 90. let, ki so ga pred volitvami

vprašali, s kom se bodo povezali.

Rekel je, da se o povezavah

govori po volitvah, saj ne veš, kdo

sploh pride v parlament. Kaj, če

Logar sploh ne pride v parlament?

Po volitvah leta 2004, ko je zmagala

desna sredina in je SDS vodila vlado, je

bil to očitno šok za levo sredino. V kosti

se je zalezel dobesedno nek prastrah.

Potem so sprožili afero Patria, v nekem

smislu tudi ukradli volitve in volilno

zmago leta 2008. Takrat se je uveljavila

ta maksima. Mediji – Mladina, Dnevnik,

žal tudi javna televizija – so že vnaprej

skoraj na vsakem soočenju spraševali:

»Ali boste sodelovali z Janšo?« Tukaj se

vidi, da gre za posebno dresuro slovenskega

volilnega telesa, kjer se dobesedno

vodi kampanja v lastno škodo. Tu se

razlikujemo od Američanov. Oni so na

zadnjih volitvah, preden so oddali glas,

pogledali v denarnico in so videli, kateri

predsednik je zanje ugodnejši. Vemo, da

se je standard Američanov pod Bidnom

Civilizacijsko normo,

da se pokoplje mrtve, so kršili

samo nacizem, komunizem

in – če sem malo piker

– Zoran Janković.

nekoliko znižal. To je dejstvo, zato so izvolili

Trumpa. Pri nas je Golobova oblast

ob vseh neumnostih znižala plače. Vsi

imamo manj in kljub vsemu so ga volili

in ga bodo še zdaj. Seveda ne več Goloba,

ker je to v političnem smislu poginuli

ptič, ki bo obležal na cesti, ampak neko

transformacijo iste ideje novih obrazov.

Samo da ni Janša, čeprav bomo mogoče

slabše živeli, kot kaže sedaj.

Pred časom je zaokrožila fotografija,

na kateri so se Janković, Golob

in Kučan na tržnici, vsem na očeh,

usedli na kavico. Kako vi razumete

to sliko?

Ker sem s televizije in človek vizualizacije,

mi ta slika pomeni vse. Pomeni,

da je Kučanova, Jankovićeva, Golobova

politika pristala na cesti, na tržnici. To

je najnižji nivo, ki smo ga imeli v tridesetih

letih samostojne Slovenije. To je

pravzaprav Kučanova zgodba. Kdo pa

je boter vsega tega? Kdo je takrat, ko je

prišla na dan enormna plača Roberta

Goloba v državnem podjetju, rekel, da

plača ni težava? Kučan je dal zeleno luč,

kot jo je dal za vse mandatarske kandidate

v preteklosti. Res pa je, da je Golob

tako samosvoj in poln sebe, da ne posluša.

Oni so se pod znamko »samo da

ni Janša« odločili za Roberta Goloba in

medijski stroj ga je sproduciral. Čeprav

se je vedelo, kakšne neumnosti je govoril.

Mediji, vključno s prevladujočimi

mediji, so proizvedli oblast, ki jo imamo

sedaj. Zdaj se lahko jamra in govori,

imamo razne Tarče, ampak dejstvo je,

da so ga sproducirali mediji. Seveda pod

patronatom skrajne levice.

Predvsem RTV Slovenija. Imeli

ga bomo, je rekel Marcel.

No, saj ga imamo. Zdaj je nastala velika

težava, ker premier Golob ni operativno

sposoben voditi najosnovnejših zadev

v tej državi. Pustimo dejstvo, da so vse

reforme propadle. O zdravstvu se sploh

ne govori več. Najprej so imeli časovnico;

vse to je povoženo, zdravstvo razpada,

ljudje imajo grozljive težave. Mediji

o tem ne poročajo na nek ustrezen način.

Veleuspeh naj bi bila plačna reforma.

Nekaj milijard vržeš, povišaš plače,

največ sebi, saj to je noro. Tukaj bi morali

mediji dobesedno podivjati. Tisti,

ki imajo najnižje plače, so dobili peščico,

nekaj deset evrov. Tisti, ki imajo in

imamo višje plače, tudi na RTV, bomo

dobili pa več. Župani, predsednik vlade,

predsednica države – ti bodo imeli najvišja

povišanja. To je zdaj velik uspeh.

Vse skupaj ni nič. Ker je Golob neoperativen,

je zanje to nevarno, to je izredno

slab imidž. Tukaj država trpi, pošteni

delavci, kmetje in podjetniki ustvarjajo

presežke in polnijo državno blagajno, ti

nekompetentni politiki pa trošijo. Tudi

Kučanu gre to na živce in vsake toliko je

treba Goloba postrojiti. Spomnite se primera

9. maja lani na ljubljanskem gradu,

ki ni bil naključen. Po veliki prireditvi so

Kučana in premierja Goloba posedli za

eno mizo in je Golob prisluhnil besedam

izkušenega politika. Vidi se, kako nizko

je vse skupaj padlo. Je pa to sporočilo, da

sodelujejo. To je ta trojica, ki je objektivno

odgovorna za stanje v državi.

Državni zbor je potrdil zakona o

izvajanju proračuna za leto 2025

in 2026. Poraba bo zdaj visoka –

17,1 milijarde evrov, najvišja

doslej, leta 2026 bo še nekoliko

višja. Tudi primanjkljaj je najvišji.

Prihodnje leto bo znašal 1,9 milijarde

evrov in še se bomo zadolževali.

Fiskalno pravilo bomo malce

kršili. Kaj se nam obeta?

Zgodba levih vlad se ponavlja, s tem

da je tukaj stvar ušla izpod nadzora.

Ustvarjati ne znajo, reform ne znajo

izpeljati, čeprav imajo popolno oblast,

kot je še ni bilo, znajo pa trošiti denar

in se zadolževati. To je ta socialistična

miselnost. Znotraj tega imajo gotovo

velik del kolača njihove nevladne oziroma

vladne organizacije, ki imajo status

nevladnih organizacij.

Brez reform, nič nisi ustvaril, hkrati

pa boš trošil in se zadolževal. Veste, da

račun pride potem. Če ne bomo pripravljeni

na te čase … zaradi ukrajinske vojne,

kolapsa Nemčije in šibenja Evropske

unije. Kitajska je vedno močnejša. Na

področju avtomobilske industrije, ki je

pomembna za Evropo, je že prevladala.

Očitno se bodo ZDA pod Trumpom

zaprle in zaščitile. Evropa in s tem tudi

Slovenija bosta v težjem položaju. Mi

bomo imeli pa ogromne dolgove in trošili

bomo denar. Za kaj? Za plače.

180 24. 12. 2024

28

INTERVJU

Pod znamko »samo da ni

Janša« so se odločili za

Goloba in medijski stroj

ga je sproduciral.

180 24. 12. 2024

Pa tudi za RTV Slovenija. Odbor za

kulturo v DZ ni dovolil, da bi obravnavali

temo RTV. Gre za zgodbo, ki je

nastala v zvezi z vami in prepovedanim

intervjujem z Uršo Cankar

Soares. Povejte nam, za kaj gre.

To je žalostna zgodba, ki je tudi mene

osebno prizadela. Že veliko let vodim Intervju.

Sem tudi urednik oddaje in imam

kolega Edvarda Žitnika ter Zvezdana

Martića, ki si svobodno izbirata goste.

Potem seznanita tudi mene, jaz pa odgovorno

urednico. Seveda ima vsak svoje

vrednote, ampak vedno vabimo spodobne

ljudi. Kaj takega se še ni zgodilo.

Urša Cankar Soares ni rekla še ničesar.

Če že vprašate, nikoli ni bilo

tako, da bi nekega gosta vnaprej

prepovedali, ko sploh še ne vemo,

kaj bo povedal. Torej, cenzuriramo

stališča, ne Urše Cankar Soares.

To me je presenetilo in šokiralo. To,

da pride nekdo z drugačnimi pogledi,

je normalno za delovno okolje, zavedam

se tudi hierarhije. Odgovorna

urednica ima veliko moč, vendar ima

tudi veliko odgovornost.

Na javni RTV, ki jo vsi plačujemo,

imamo vnaprejšnji seznam ljudi,

ki ne smejo nastopati.

Nekateri me sprašujejo, ali tak indeks

obstaja. Takrat sem bil malo zmanipuliran

v nekaterih desnosredinskih medijih,

češ da tak indeks obstaja. Nekateri

me sprašujejo: »Ali sem tudi jaz na spisku?

Nič več me ne vabite.« Rekel sem,

da ne vem.

Očitno je, da ena gospa ne

sme nastopiti.

Moj interes je, da bi imel normalne odnose

z obema gospema – urednico informativnega

programa Polono Fijavž

in direktorico televizije Ksenijo Horvat.

Zaenkrat ti odnosi so, s Ksenijo Horvat

niti nimam stikov. Moja urednica je Polona

Fijavž, še poleti sem se pohvalil, da

ni nobenih težav, da svobodno izbiram

goste. Zdaj se je tukaj zaostrilo. Res nočem

in ne pristajam na to, da mi bo nekdo

preprečeval izbiro gostov in vsiljeval

neko svojo agendo. Lahko predlaga,

seveda, ampak oni imajo cel niz oddaj.

Leva sredina, na žalost tudi ekstremna

levica, v veliki meri obvladuje programe

javne televizije, sploh informativni

program. Tukaj moramo biti odkriti, saj

to tudi kolegom povem, ko se pogovarjamo.

Večina mojih kolegov, ki bi nazorsko

dopolnjevali ta nabor – dobro je, da

so novinarji različnih prepričanj, da se

pokaže pluralnost slovenske družbe –

je morala oditi, saj so jih tako ali drugače

zamenjali, odstavili ali so zaradi

teh pritiskov odšli sami. Ostalo nas je

zelo malo, sploh ne bi štel, ker je en prst,

mogoče dva dovolj. Skušam jim dopovedati,

naj vendarle pustijo, da delamo

v miru ter po svoji presoji izbiramo

goste, seveda tudi seznanjamo vodstvo.

Le tako bomo ohranili vsaj minimalno

stopnjo pluralnosti.

Do zdaj je veljalo, da se vabi ljudi,

ki so zanimivi. Meni je bilo celo sugerirano,

da imam premalo žensk, da naj

povabim tudi več mladih ljudi. Urša

Cankar Soares vse te stvari predstavlja.

Vodi civilnodružbeno organizacijo, ki

zbere nekaj tisoč ljudi. Zame osebno je

zelo pomembno, da izraža svoja stališča

– to sem preveril – na spoštljiv, povezovalen

način, nikogar ne prizadene.

Ko je bilo tukaj nasprotovanje, češ da

deluje protiustavno, sem opozoril urednico,

da to ne drži. Midva ne moreva

presojati, kdo deluje protiustavno, o

tem odloča ustavno sodišče. Gospa je

na prostosti, nihče je ne procesira. Celo

predsednica republike in bivši premier

Cerar sta v nekem trenutku rekla, da se

z njihovimi stališči ne strinjata, ampak

imajo pravico, da jih izrazijo.

Seveda, govorijo o splavu.

Predvsem pa promovirajo življenje. Potem

sem urednici rekel, da če se boji, da

bi bil to »zlizan« intervju, česar nisem

imel namena storiti, naj mi pomaga pri

pripravi vprašanj. Brez težav bom vprašal

karkoli. Ni težava povabiti nekega

gosta, težava je, kaj ga vprašaš. Ampak

tudi to je bilo zavrnjeno. Spodobna gospa

Urša Cankar Soares, ki je – mislim

– mati štirih otrok, je bila vnaprej izločena.

Po drugi strani pa smo v naših

oddajah gostili ljudi, ki so vulgarni, napadalni.

Recimo Svetlana Makarovič, ki

je celo novinarja te iste javne televizije

zaradi njegovih oddaj (slučajno mene)

imenovala svinjo, vpila »jezik za zobe«

v vzdušju linča na Trgu republike. Zaradi

tega je tudi tožena in bo potekal

postopek. Njo po vsem tem povabijo v

program javne televizije. Ne samo da jo

povabijo, ampak ji niti ne zastavijo vprašanja

o tem, kaj je govorila o našem novinarju.

Te dvoličnosti pa ne prenesem.

Na Trgu republike je Ksenija Horvat

vpila o depolitizaciji, pred parlament

pa hodila prosit politične

stranke, naj jih rešijo. To je tisto,

kar je sprevrženo na javni televi-

INTERVJU

29

ziji. Gospa Ksenija Horvat je imela

v oddaji Intervju Jašo Jenulla

in polno levičarjev.

Ravno na to sem tudi sam opozoril. V

Intervjujih smo imeli predstavnike civilnih

družb levice in skrajne levice, ki

so malo bolj napadalni in lahko problematični,

ampak smo jih imeli. To je za

javno televizijo nedostojno. To mora biti

televizija vseh in veljati morajo približno

enaki kriteriji. Visimo preveč na levo in

bojim se, da bomo padli s tega stola. Take

javne televizije, ki ne služi osnovnim potrebam

državljanov, ne potrebujemo več.

Ko ljudje rečejo, da bodo nehali plačevati

RTV-prispevek, jim pravim, naj plačujejo,

vendar naj se borijo za pluralno javno

televizijo. V resnici potem razumeš tiste,

ki nočejo plačevati.

Saj je niti ne gledajo. Tudi

napovednikov za Intervju ni več.

Na to me opozarjajo gledalci. Ne morem

se boriti proti vsemu, ampak sem urednico

opozarjal na to. Za nekatere druge

'prime time' oddaje se napovedniki

stalno vrtijo, za Intervju pa ne.

Predsednik vlade dr. Robert Golob

si je dovolil na televiziji v Odmevih

napovedati, da bodo televizijo

očistili »janšistov«, in so jo.

Kdo sploh je »janšist«? Na kakšen način

se ti kriteriji vzpostavljajo? To je pošastna

izjava, ki bi morala pomeniti konec politične

kariere za nekega politika. No, saj

mislim, da se mu je maščevalo. Ne zaradi

te izjave, ampak posledično zaradi nesposobnosti.

S premierjem Golobom je stvar

bolj ali manj v zatonu. Takrat je tudi voditeljica

samo skomignila.

Se je prestrašila? Kdaj bo konec

kariere za »golobiste«?

Ne razmišljam o teh kategorijah. Tudi na

javni televiziji bi morali stremeti k profesionalizmu.

Upam, da je bila odgovorna

urednica zavedena, da se je napačno in

prehitro odločila. Upam, da je bila to njena

napaka, ki jo tudi razume, in upam,

da se v prihodnosti to ne bo več dogajalo.

Če »golobizem« pomeni izločanje drugače

mislečih do skrajnih meja, potem se

mora to končati. Vzpostavimo »normalizem«,

neko pluralnost.

Pred državnim zborom so vpili,

ampak v državnem zboru pa ni

te debate.

Dobil sem vabilo na sejo odbora za

kulturo. Sedaj naj bi bila vendarle ponovljena

in naj bi prišlo do razprave.

Ne nameravam se je udeležiti, naj se

politika dogovori med seboj. Mislim, da

ste pred referendumom o novem RTV-

-zakonu vi vodili oddajo na televiziji. V

eni sem bil tudi sam z ministrico Asto

Vrečko. Takrat se nisem zavedal, da

sem izrekel preroško izjavo, in sicer če

bo zakon uveljavljen, se v taki zasedbi

nikoli več ne bomo dobili in videli boste,

da bo javna televizija postala politično

trobilo. Upam, da ni šlo tako daleč

oz. vsaj ne bi smelo iti. To je bila preroška

izjava, ker ovc v volčji preobleki ne

moreš sprejemati. Ne verjamem trenutni

politični opciji, da bi dejansko želela

pluralno, široko javno televizijo, sploh

po vsem, kar smo doživeli, po izločanju

drugače mislečih.

»Nikogaršnji hlapci« so v zvezi

s tem vse povedali.

To je bila zgrešena politika tega aktivizma,

ki se ni dobro končala. Tudi kolektiv

se je v nekem smislu razbil. Ne rečem, da

tudi prej ni bilo napak, ampak prejšnjega

vodstva nisem spremljal od blizu. Verjamem,

da se je dogajalo tudi kaj, kar ni

bilo prav. Vem pa, da je šlo za obupane

poskuse nazorsko nekoliko uravnotežiti

hišo, ki ne sme viseti na nobeno stran.

Tudi če bi visela, pa nikoli ni, v desnosredinsko

stran, bi bilo to narobe.

Kakšni so odnosi, kako se

tam počutite?

Morate vedeti, da je velika večina zelo

profesionalnih in normalnih ljudi,

s katerimi sodelujemo na različnih

ravneh, ko se ustvarjajo oddaje: od

montažerjev, strokovnih sodelavcev,

producentov, to so krasni ljudje. Edina

težava je z vodstvom.

Vodstvo je popolnoma

neprofesionalno.

To ste zdaj vi rekli. Naj za svoja dejanja

odgovarja. Jaz skušam imeti normalne

odnose, se pa zavedam, da sem relativno

osamljen. Moja vrednostna izhodišča

so povezana s slovensko pomladjo.

Leva sredina, na žalost tudi

ekstremna levica, v veliki

meri obvladuje programe

javne televizije, sploh

informativni program.

Kaj je bila slovenska pomlad in to, kar

je sledilo po prvih demokratičnih volitvah?

V resnici je bilo povezovanje. Peterletova

vlada je povabila k sodelovanju

pri velikih projektih nacionalnega

pomena, kot je bila osamosvojitev, tudi

opozicijo. Štiri leta sem vodil televizijo.

Nismo izločili drugače mislečih, ampak

so lahko vsi normalno delali naprej.

Spomnim se, da je k meni prišel sodelavec,

ki je želel delati oddajo o Partizanskem

pevskem zboru. Spraševal se

je, kaj bom rekel. Odgovoril sem, da naj

jo naredijo. Takrat je bila edina doba v

zadnjih dvajsetih letih, ko je gledanost

televizije naraščala, in iz tega bi se morali

kolegi kaj naučiti.

Njim je vseeno, oni dobijo denar

vsak mesec.

Ne sme jim biti vseeno, to je javna televizija.

Če gledanost pade pod določeno

raven, potem je tukaj vprašanje o smiselnosti

obstoja in zaposlitev. Več kot

dva tisoč ljudi je zaposlenih na RTV. To

ni mala stvar.

Pri nas je veliko jugonostalgije,

govora o dobrih starih časih.

Kam bi morali umestiti Tita?

Na približno isto stopnjo kot vzhodnoevropske

komunistične voditelje, pa tudi

druge – Castra, Pol Pota in tako naprej.

To je bil komunistični diktator, ki je utemeljil

svojo državo na množičnih povojnih

pomorih in revoluciji stalinističnega

tipa. Tudi pri obnašanju in ustroju države

se je zgledoval po stalinistični metodi.

Tudi potem, ko se je s Stalinom že sprl. V

praktičnem smislu vodenja države je bil

nesposoben, saj je Jugoslavija propadala.

Poleg tega je imel atribute, ki so bili zanimivi.

Komunistični voditelji pridigajo

o enakosti in boju za malega človeka.

On prav velik sicer ni bil, ampak šopiril

se je kot sončni kralj tiste dobe. Ne samo

kot aristokrat, ampak kot neka kronana

glava. Imponiralo mu je, da je gostil kraljice,

filmske igralke na Brionih; vse to je

potekalo v glamurju. To je v popolnem

nasprotju s komunistično idejo, ki jo je

propagiral, a nekateri tega ne vidijo. To

so nenavadnosti, v bistvu smešnice, kaj

je on dejansko bil. Da ne govorim o njegovem

odnosu do žensk. Obstajajo resne

knjige, ki pišejo, kaj se je tukaj dogajalo.

Tudi to naši levičarji dajejo na stran in

pravijo, da je bil velika oseba. Zakaj? Ker

je šlo veliko ljudi na pogreb.

180 24. 12. 2024

30

AKTUALNO

Tomo Strle/CITRUS

LUKA SVETINA

REVIZIJA RAČUNSKEGA

SODIŠČA: Je predsednica

Nataša Pirc Musar

Uroša Urbanijo silila

v kaznivo dejanje?

Računsko sodišče je objavilo težko pričakovano poročilo revizije izvajanja javne službe

Slovenske tiskovne agencije (STA) v obdobju od 1. januarja 2019 do 30. junija 2023,

v katerem je pod drobnogled vzelo nekdanjega direktorja Urada vlade za komuniciranje

(UKOM) Uroša Urbanijo, ki je v času tretje Janševe vlade ustavil financiranje STA,

saj tedanji direktor Bojan Veselinović kljub večkratnim pozivom ni želel dostaviti

zahtevane dokumentacije, na podlagi katere bi lahko podpisali novo pogodbo. Spor

med Veselinovićem in Urbanijo, ki je prerasel poslovno raven in se prelevil v osebni

spopad, je na vrhuncu »antijanša« in koronske histerije močno zaznamoval tudi

pristransko medijsko poročanje v korist STA. Po skoraj treh letih pa se je izkazalo,

da je Urbanija ravnal v skladu s pogodbo in da je že sam zakon o STA nedorečen.

Spomnimo. Uroš Urbanija med drugim Bojanu

Veselinoviću že leta očita (slednji ga

zdaj toži zaradi razžalitve), da je leta 2010

na STA nehumano odpustil novinarja Boruta

Meška, ko je bil ta hudo bolan, pozneje pa je

brez socialnega varstva in zavarovanja umrl. Po

pokojnem Mešku se danes imenujejo tudi častna

priznanja Združenja novinarjev in publicistov.

Zoper Urbanijo je bila zaradi ustavitve financiranja

STA, ko so posamezni novinarski aktivisti

skupaj z nevladniki zagnali akcijo »zaobSTAnek«

in zbirali denar za zaposlene na STA, čeprav njihove

plače nikoli niso bile ogrožene in so bile

venomer izplačane, prav tako vložena kazenska

180 24. 12. 2024

AKTUALNO

31

ovadba skupaj z nevladno organizacijo

Pravna mreža takrat pravnice in odvetnice

Nataše Pirc Musar, danes predsednice

republike.

Policija je po treh letih, tik pred objavo

poročila Računskega sodišča, prijavo

sprocesirala, zato Urbanijo sojenje

še čaka, prva obravnava v omenjeni zadevi

pa je razpisana za 17. januar. Nataša

Pirc Musar se na ugotovitve Računskega

sodišča, ki sodeč po zapisanem

zdaj razbremenjuje Uroša Urbanijo

vsakršne odgovornosti, še ni odzvala.

Urbanija pa si ugotovitve sam tolmači,

rekoč, da ga je Pirc Musarjeva v resnici

s tem, ko ga je pozivala k financiranju

STA brez urejene pogodbe, pravzaprav

nagovarjala h kazenskemu dejanju.

KAJ PIŠE V REVIZIJI

Računsko sodišče je sicer tako Urošu

Urbaniji kot nekdanjemu direktorju

STA Bojanu Veselinoviću in sedanjemu

direktorju Igorju Kaduncu že konec

maja poslalo osnutek končnega poročila

revizije, na katerega so vse strani

lahko podale pripombe. Poročilo, spisano

na kar 150 straneh, pa v grobem

predpisuje prav takšna ravnanja, ki se

jih je v letih 2020 in 2021 poslužil Uroš

Urbanija. Tako pod točko 2.2.3.8.c o

zagotavljanju nemotenega (kontinuiranega)

financiranja javne službe informiranja

Računsko sodišče ugotavlja,

»da iz tretjega odstavka 6. člena pogodbe

o javni službi STA za leto 2020

izhaja, da lahko UKOM, če STA krši

sodelovalno dolžnost oziroma se ne

odzove, ko se od nje zahteva pojasnilo

ali dokumentacija, STA pisno pozove k

spoštovanju sodelovalne dolžnosti in

ji določi 15-dnevni rok za predložitev

zahtevanih dokumentov, medtem ko

iz četrtega odstavka 6. člena izhaja, da

lahko UKOM v primeru, da STA tudi

po pisnem pozivu ne sodeluje ali molči,

ustavi plačevanje po tej pogodbi ali celo

od pogodbe odstopi s pisno izjavo brez

odpovednega roka«.

Računsko sodišče ugotavlja, da je

UKOM kot financer javne službe informiranja

od STA večkrat zahteval dokumentacijo

o izvedenih storitvah javne

službe informiranja, s tem, ko je ustavil

financiranje, pa je ravnal tako, kot je

predvidela pogodba o javni službi STA

za leto 2020. »STA namreč zahtevane

dokumentacije ni predložila,« ugotavljajo

revizorji. Dodali so, da UKOM

sicer ni spoštoval ZSTAgen, ker je z

ustavitvijo financiranja ogrozil opravljanje

javne službe informiranja, »ne

»UKOM je od STA večkrat

zahteval dokumentacijo o

izvedenih storitvah javne

službe informiranja, s tem,

ko je ustavil financiranje,

pa je ravnal tako, kot

je predvidela pogodba.

STA namreč zahtevane

dokumentacije ni predložila.«

glede na to pa je imela skladno z ZSTAgen

tudi STA dolžnost opravljati javno

službo na način, da je zagotovljeno jasno,

pregledno in primerno ločevanje

dejavnosti javne službe in tržnih dejavnosti

vključno z jasnim ločevanjem računovodskih

izkazov«. Revizorji so se

tako že konec maja v osnutku poročila

spraševali, zakaj UKOM od STA že pred

letom 2020, torej preden je prišel na položaj

in to zahteval Urbanija, ni nikoli

zahteval potrebnih podatkov o realiziranih

prihodkih in stroških iz naslova

opravljanja javne službe informiranja,

Bojanu Veselinoviću se

očita, da je leta goljufal

na področju razmejevanja

prihodkov med

tržno in javno službo in

da zato teh podatkov ni

mogel zagotoviti in jih

ni moglo razločiti niti

Računsko sodišče.

Nebojša Tejić/STA

s katerimi naj bi STA ustrezno utemeljevala

izstavljene mesečne zahtevke za

izplačilo nadomestila. »Na drugi strani

pa se postavlja tudi vprašanje, zakaj

STA UKOM ni želela posredovati zahtevanih

podatkov, prav tako pa tudi, zakaj

STA nikoli pred letom 2020 ni opozorila

vlade na to, da UKOM ni ustrezno

pooblaščen za sklepanje pogodb o javni

službi STA in za njeno financiranje.«

Nadalje revizorji računskega sodišča

ugotavljajo, da ne glede na to, da

UKOM ni imel posebnega pooblastila

za podpisovanje pogodb o javni službi

STA, s tem, ko je v letu 2020 od STA

zahteval podatke o stroških in prihodkih

iz naslova opravljanja javne službe

informiranja, deloval v duhu zagotavljanja

transparentnosti poslovanja

pri zagotavljanju namenske porabe javnih

sredstev. »Pri tem je ravnal povsem

v skladu s pogodbo o javni službi STA

za leto 2020. Kot podpisnik pogodb o

javni službi STA in financer javne službe

informiranja je bil namreč UKOM

pristojni deležnik, ki bi mu STA morala

zagotoviti vpogled v namenskost in

upravičenost porabe javnega denarja,«

dejanjem Urbanije črno na belem prikimavajo

revizorji.

180 24. 12. 2024

32 AKTUALNO

Hkrati pa opozarjajo na veliko težavo,

da STA ob obstoječi pomanjkljivi

ureditvi javne službe informiranja in

njenega financiranja niti ni imela orodij

za izkazovanje namenske porabe

prejetega denarja na podlagi mesečnih

nadomestil. »Zato napori UKOM, da bi

kot financer in podpisnik pogodbe o

javni službi STA za leto 2020 s svojimi

aktivnostmi prispeval k namenski porabi

proračunskih sredstev, niso prinesli

rezultatov.« Revizorji so ob tem

ošvrknili vse predhodnike Uroša Urbanije,

vključno s prejšnjim direktorjem

UKOM pod dvema drugima vladama Janeza

Janše, Anžetom Logarjem, češ »da

UKOM kot financer že pred letom 2020

ni opozoril na neskladnost ureditve financiranja

javne službe informiranja z

evropskimi pravili za državne pomoči«.

Zanimivo, prav Logar je bil eden od ministrov

zadnje Janševe vlade, ki je bil do

dejanj »črkobralskega« Urbanije najbolj

kritičen, rekoč, da so škodila vladi.

Mitja Sušnik/ DZ RS

»UKOM je bil edini deležnik,

ki je pristopil k analiziranju

ustreznosti sistema

financiranja javne službe

informiranja. To nalogo

bi moral po naši oceni

izvajati nadzorni svet STA,

ki pa je ni izvajal.«

180 24. 12. 2024

Urbanija opozarja na pritiske aktualne

predsednice republike Nataše Pirc Musar.

SOODGOVORNOST

JANŠEVE VLADE

Računsko sodišče je sicer v svojem poročilu

ocenilo, da ukrep, ki ga je vlada

leta 2020 naložila STA, ni imel učinka,

saj STA zaradi neustreznosti razmejevanja

in odsotnosti knjiženja stroškov

na javni in tržni del UKOM ni mogla izkazati

potrebnih podatkov za potrditev

ustreznosti višine nadomestila. Po drugi

strani pa je višina letnega in mesečnega

nadomestila temeljila na informaciji

o višini razpoložljivih proračunskih

sredstev in ne na preglednem izračunu

nadomestila. Iz korespondence tudi izhaja,

da so se na UKOM in STA kar pet

mesecev pogajali o tem, kateri organ in

v katere dokumente v zvezi z izračunom

nadomestila za opravljanje javne

službe informiranja ima pravico vpogledati.

V tem času bi po mnenju Računskega

sodišča vlada lahko poskrbela

za formalno pooblastitev deležnika za

sklepanje pogodb o javni službi STA in

ostalih nalog v zvezi s financiranjem

STA, vendar tega ni storila.

Prav tako v času, ko je UKOM opozarjal

na neustrezne postopke financiranja

javne službe, vlada ni ukrepala v

smislu, da bi od tedanjega ministra za

kulturo Vaska Simonitija zahtevala,

da bi njegove službe pripravile ustrezne

pravne ureditve financiranja javne

službe. Zato je po mnenju Računskega

sodišča poleg UKOM in STA za deset

mesečno ustavitev financiranja soodgovornost

tudi na vladi, finančnem in

kulturnem ministrstvu. Sicer pa revizorji

v tem delu nadalje ugotavljajo,

»da STA izdanih zahtevkov za izplačilo

nadomestila ni utemeljila, UKOM pa je

zahtevke za izplačilo nadomestila zavračal,

ker je menil, da so neustrezni«. Še

več, po oceni revizorjev »je bil UKOM

edini deležnik, ki je pristopil k analiziranju

ustreznosti sistema financiranja

javne službe informiranja. To nalogo bi

moral po naši oceni izvajati nadzorni

svet STA, ki pa je ni izvajal«.

VESELINOVIĆ »LETA GOLJUFAL«

Uroš Urbanija, ki so mu tudi v nekdanji

koalicijski stranki Janševe vlade, Novi

Sloveniji, očitali ustavitev financiranja

STA, ki da je odločilno pripomogla

k hudemu porazu na aprilskih volitvah

leta 2022 proti Golobovi Svobodi, si je

v odzivu na objavljeno revizijo »dal

duška« in se ostro odzval na vse svoje

pretekle kritike. Urbanija, ki je ugotovitev

računskega sodišča vesel, je zapisal,

da bi v primeru, da bi tedaj kot direktor

UKOM ravnal drugače, samo nadaljeval

z večletnim nezakonitim delovanjem

tako direktorja STA Bojana Veselinovića

kot tudi njegovih predhodnikov na

čelu urada za komuniciranje. Veselinoviću

očita, da je več let kot direktor STA

podpisoval nezakonite pogodbe. »Sam

sem ob prvi zaustavitvi financiranja

podal tudi kazensko ovadbo tako zoper

Veselinovića kot tudi direktorico, ki je

podpisovala takšne pogodbe,« spominja

Urbanija.

AKTUALNO

33

Urbanija Veselinoviću

očita, da je več let

kot direktor STA podpisoval

nezakonite pogodbe.

Tožilstvo je sicer njegovo ovadbo

tedaj zavrglo, čeprav je to v očitnem

nasprotju z ugotovitvami računskega

sodišča. Urbanija Veselinoviću očita

tudi, da je leta goljufal na področju

razmejevanja prihodkov med tržno in

javno službo in da zato teh podatkov ni

mogel zagotoviti in jih ni moglo razločiti

niti Računsko sodišče. »Res pa tudi

vlada, ki se je prva lotila urejanja javne

službe informiranja, ob prikrivanju

podatkov s strani STA ni mogla vedeti,

kako kreativno je bilo Veselinovićevo

Po skoraj treh letih se je izkazalo, da je

Uroš Urbanija ravnal v skladu s pogodbo in

da je zakon o STA nedorečen.

računovodstvo,« dodaja Urbanija. Sam

si ugotovitve Računskega sodišča, da

STA ni utemeljeval svojih zahtevkov

za izplačila, tolmači kot potrditev, da

je račune moral zavrniti, saj bi lahko v

nasprotnem primeru revizorji trdili, da

so na UKOM plačevali račune, ki niso

bili utemeljeni.

Je pa Urbanija kot nepopolno zavrnil

ugotovitev revizorjev, da sta tako

UKOM kot STA z nesoglasjem, ki je v

letih 2020 in 2021 nato vodilo v prekinitev

financiranja javne službe informiranja,

ter vlada, ki ni ustrezno

ukrepala, da bi preprečila zadržanje

financiranja, povzročili dodatne stroške

za zagotovitev likvidnih sredstev,

čeprav je imel UKOM po oceni Računskega

sodišča ves čas zagotovljena

sredstva za financiranje javne službe.

»Da financiranje ni bilo nemudoma

urejeno, je izključno krivda Bojana Veselinovića,

ki je vztrajal, da še naprej

podpisujemo nezakonite pogodbe,«

opozarja Urbanija in spominja, da sta

po odstopu Veselinovića, ki ga je nadomestil

Igor Kadunc, novo pogodbo

podpisala praktično v enem tednu.

SODNI PROCES JANUARJA

Urbanija sicer opozarja tudi na pritiske

aktualne predsednice republike Nataše

Pirc Musar in njene kandidatke za varuhinjo

človekovih pravic Katarine Bervar

Sternad, ki sta leta 2021 proti njemu spisali

kazensko ovadbo. »Vse to v želji, da

bi kot direktor UKOM deloval nezakonito

in podlegel pritiskom levih politikov.

Depolitizirana policija je potrebovala

več kot tri leta, da je na podlagi te ovadbe

spisala ovadbo, jo predala tožilstvu, to

pa sodišču,« še dodaja nekdanji direktor

UKOM. Seveda bo sedaj zanimivo videti,

kako bo sodišče ob ugotovitvah Računskega

sodišča stvari peljalo naprej. Kot

smo zgoraj že navedli, bo prva obravnava

v sojenju Urbaniji 17. januarja.

Pirc Musarjeva se na očitke,

da je Urbanijo silila v kaznivo

dejanje in ga po krivem

ovadila, ni odzvala.

Tomo Strle/CITRUS

Pirc Musarjeva se na očitke, da je

Urbanijo silila v kaznivo dejanje in ga

po krivem ovadila, ni odzvala, se je pa

za STA skopo odzval njen nekdanji šef

Bojan Veselinović, ki meni, da ugotovitve

Računskega sodišča ne glede na

vse Urbanije ne odvezujejo. Urbanija

svojega besednega spopada z Veselinovićem

ne želi omiliti, na socialnem

omrežju je odziv Veselinovića primerjal

z nekdanjim jugoslovanskim diktatorjem

Josipom Brozom Titom: »Ja ne priznajem

ovaj sud! Računsko sodišče po

njegovem nima pojma.«

Urbanija, strastni tviteraš, je sicer

na temo ugotovitev Računskega sodišča

v teh dneh natresel še kup čivkov.

Da je zakon slabo spisan, je očital nekdanji

kulturni ministrici Majdi Širca,

češ da je zakon spisala prav za Veselinovića,

Novi Sloveniji pa je očital,

»da je bilo res žalostno, da je ves čas

vztrajala na stališču, da naj raje mižimo

na obe očesi kot delamo zakonito.

In to še danes ponavljajo.«

180 24. 12. 2024

34 AKTUALNO

JAN MACAROL, FUTURIST,

TEHNOLOŠKI NOVINAR IN STARTUPOVEC

»Evropa se je zaplezala zaradi

svoje miselnosti, čeprav je

SPOSOBNA BOLJ KOT KITAJCI«

V zadnjih dveh letih se kar veliko člankov, tudi v velikih uredništvih, že piše z umetno inteligenco.

– Nagnjeni smo k lenobi, zato nam je všeč, ko nam umetna inteligenca, kot je ChatGPT, poenostavi delo,

hkrati pa jo lahko zaposlimo tudi že kot popoldanskega tutorja otroku za samo 20 dolarjev na mesec.

– Tesla nikoli ni bila mišljena samo kot podjetje, ki bo proizvajalo avtomobile, Musk jo je videl kot softversko

podjetje, katerega glavni cilj je bila stvaritev samovozečih vozil in robotov. – Električni avtomobili

se niso zgodili zaradi zelenega prehoda, temveč ekonomske kalkulacije.

LUKA SVETINA


180 24. 12. 2024

AKTUALNO

35

V tokratni epizodi podkasta Vroča tema

smo se poglobili v prihodnost tehnologije,

umetne inteligence in evropske avtomobilske

industrije, skratka v teme, ki krojijo naš

vsakdan in bodo še bolj zaznamovale našo

prihodnost. Naš tokratni gost Jan Macarol je

podjetnik, ustvarjalec vsebin in tehnološki

vizionar, ki vedno zre vsaj tri leta naprej. Za

seboj ima več uspešnih startupov in je avtor

več kot 3.000 člankov s področja tehnologije.

Na svojih družbenih platformah združuje

več kot 100.000 sledilcev, njegovi mediji

pa dosegajo do pet milijonov obiskovalcev

mesečno, in to iz različnih delov sveta.

Njegov »lifestyle« medij City Magazine je

poseben tudi zato, ker je s pomočjo umetne

inteligence vsebina prevedena v 20 svetovnih

jezikov, kar ga uvršča med največje slovenske

mednarodne medije. Z umetno inteligenco

Macarol prevaja vsebine zadnji dve leti. Zase

pravi, da je futurist in da je pogosto korak

pred drugimi, kar mu omogoča njegova

edinstvena perspektiva. Hkrati ga zaznamuje

tudi Aspergerjev sindrom, ki mu v življenju

velikokrat pomaga, včasih pa predstavlja

izziv, saj – kot pravi sam – težko prenaša

človeško neumnost.

Jan Macarol, nam lahko poveste

kaj več o City Magazinu, vidimo,

da ga v Sloveniji spremlja več

10.000 sledilk in sledilcev.

City Magazine je v bistvu »lifestyle« medij,

zelo nepolitičen medij. Vedno je bila

naša politika, da odkrivamo to, o čemer

se v Sloveniji sploh ne piše. V času korone

smo nehali izhajati v tiskani obliki,

na spletu pa smo hitro ugotovili, da

lahko razširimo svoj dostop bralkam in

bralcem na način, da ga z umetno inteligenco

prevedemo v 20 jezikov. Ta hip

ima naš spletni portal največ obiska iz

Južne Koreje in Švedske.

Kako svoj portal prevedeš

v 20 jezikov?

Jezikovni modeli umetne inteligence

analizirajo jezik in ga poenostavijo, da je

prevedljiv v določeno jezikovno skupino,

potem pa to Google Translate lažje in

bolj pravilno prevede. Naš model je tak,

da osnovni članek z orodjem ChatGPT

prilagodimo jezikovnim skupinam, ostalo

pa zelo dobro naredi Google.

Ali Korejci opazijo, da berejo nekaj,

kar je napisala umetna inteligenca

in ne človek?

Po času sodeč ne, kar je v bistvu kompliment.

Po merjenju časa, ki ga preživijo

na spletni strani, ko jo obiščejo

– ta je relativno dolg – je prevod relativno

dober.

Ali sploh potrebujete ljudi v vašem

podjetju ali vam bo članke odslej

pisala samo umetna inteligenca?

Pri nas je tako kot pri velikih korporacijah,

kot je POP TV. Oktobra 2022 so

imeli neko akcijsko skupino, kjer so se

uredniki in novinarji v bistvu poučili

o tem, kaj prinaša umetna inteligenca.

V zadnjih dveh letih se kar veliko člankov,

tudi v velikih uredništvih, že piše z

umetno inteligenco.

Kako vidite prihodnost? Bo

umetna inteligenca prevzela delo

novinarjev? Kaj bo sploh še ostalo?

Mislim, da bodo ostale osebnosti, sam

zelo dvomim v obstanek »lifestyle« medijev.

Midva danes snemava ta podkast,

ki bo objavljen na Youtubu, in menim,

da bo že čez tri leta mogoče, da bo nek

tehnik praktično z enim klikom najin

pogovor simultano sinhroniziral v portugalščino,

pa recimo španščino. Tako

da naju bodo tudi Španci razumeli, o

čem sva se danes pogovarjala. To je že

danes realnost youtuberjev. Največji

youtuber, MrBeast, je sinhroniziran

tako v španščino kot kitajščino. Izberete

zvočni zapis, v katerem ga želite poslušati

– in ga že imate. Slavni nemški

youtuberji so že nekaj časa dosegljivi v

francoščini. Transcendentnost te vsebine

bo v bistvu globalna.

Pravite, da umetno

inteligenco pri delu

uporabljate zadnji dve

leti, ampak če sem vas

prav razumel, ste jo

testirali že prej, preden

je bila dostopna v

splošni rabi.

Imam dobro izkušnjo, saj

sem v preteklosti zagnal

tri uspešne startupe, zato

sem bil v teh t. i. inkubatorjih

in pospeševalnikih

startupov. Prišel sem na

listo t. i. »early-adapterjev«,

torej oseb, ki smo

se imele možnost zgodaj

prilagoditi novi tehnologiji,

ki je prihajala na trg.

Že leta brezplačno uporabljam

t. i. poslovni Google.

Zdaj sicer to postaja

plačljivo, obljubljeno pa

mi je bilo, da bom sam

lahko Googlove storitve,

ki rastejo, še naprej uporabljal

brezplačno. Marca

Jezikovni modeli umetne

inteligence analizirajo

jezik in ga poenostavijo,

da je prevedljiv v določeno

jezikovno skupino, potem pa

to Google Translate lažje in

bolj pravilno prevede.

2022 sem dobil vabilo in sem se prijavil,

da sem dobil priložnost testirati umetno

inteligenco. Takrat je to uporabljalo

približno 20.000–30.000 ljudi, ne še 10

milijonov. Bili smo presenečeni, kako je

bila že takrat na izjemno visoki ravni.

Danes, ko je v splošni rabi, pravzaprav

ni dosti boljša, kot je bila takrat.

Ampak v dveh letih se je marsikaj

spremenilo …

Ja, splošno dostopna je postala.

Vas preseneča, kako se je uporaba

umetne inteligence, konkretno

orodja ChatGPT, razširila že v vse

pore družbe?

Preseneča me pravzaprav ne, ljudje

vedno iščemo bližnjice, nagnjeni smo

k lenobi in ChatGPT nam marsikatero

180 24. 12. 2024

36

AKTUALNO

zadevo skrajša. To, kar vidimo sedaj,

je samo vrh ledene gore tega, kar sledi

v kratkem. Ne bi rekel, da se bojim

prihodnosti in odvisnosti od umetne

inteligence. Konkretno: mi imamo otroka,

ki je v 4. razredu osnovne šole,

predmet naravoslovje in družba, tema

človeško telo. Doma delamo z njim

tako, da mu delovni zvezek naložimo

v ChatGPT, mu naročimo, naj otroku

razloži anatomijo človeškega telesa na

način, da mu razloži en segment snovi.

Potem pa mu postavlja podvprašanja,

ga ocenjuje itd. ChatGPT to počne, popoldanskega

tutorja lahko ustvari vsak

z 20 dolarji v žepu.

Ali moramo ChatGPT videti kot

nekega tutorja ali se moramo

njegovega hitrega napredka in odvisnosti

od njega v prihodnje bati?

Mislim, da se spremembe v generacijah

dogajajo in da ena generacija to orodje

sprejme za svoje. Starejše generacije

generalno gledano težje sprejemajo

spremembe, težje se bodo navadile na

e-mobilnost, mladi pa bodo vse te spremembe

zagrabili. V naslednjih 20 letih

bomo nekako še prišli skozi šivankino

uho do nekega univerzalnega dohodka

in pokojnine, mladi pa bodo v to prisiljeni

in bodo s tem odraščali. Sreča pri

tem je, da se stvari ne zgodijo čez noč,

vseeno pa se napredek dogaja hitreje.

Če je vzmetenje potrebovalo deset let,

da je našlo pot iz mercedesa v običajne

avtomobile, je zdaj eksponentna rast

tehnologije takšna, da se bo ta preskok

zgodil v šestih ali sedmih letih.

Nimajo vse platforme umetne inteligence

filtrov, kakršne ima ChatGPT.

Da je nevarna za uporabo,

očitajo platformi Elona Muska …

Moramo vedeti, da je Elon Musk pravzaprav

oče umetne inteligence v tem

pomenu besede, saj je on začel z razvojem

orodja, kot je danes ChatGPT. Gre

za njegovo platformo Grok, neke vrste

odprto umetno inteligenco, s katero je

v resnici ustvaril inkubator za Teslo.

Tesla nikoli ni bila mišljena samo kot

podjetje, ki bo proizvajalo avtomobile,

ampak kot softversko podjetje, katerega

glavni cilj je bila stvaritev samovozečih

vozil robotov. Mi vidimo Teslo

samo kot avtomobilsko podjetje, realno

pa je to softverski startup. Musk je že

večkrat poudaril, da je Tesla največje

umetnointeligenčno podjetje na svetu.

OpenAI oziroma ChatGPT je bil neke

vrste inkubator za Tesline inženirje, ki

avtomobile zdaj učijo »samo vožnje«, če

lahko tako rečem.

V zahodnih medijih je odmeval

članek, da je Muskova tehnologija

odprte umetne inteligence, Grok,

povzročila zgražanje. Ko jo je

uporabljal najstnik, ki so mu starši

prepovedali uporabo računalnika,

je umetno inteligenco vprašal,

kaj naj naredi, pa mu je slednja

svetovala, naj se staršev preprosto

znebi, naj jih ubije …

Najprej naj povem, da osrednjim medijem,

kar se tiče poročanja o Elonu

Musku, v zadnjem času prav nič več ne

verjamem. Kar se tiče Groka, ki ga precej

spremljam in uporabljam na omrežju X:

zelo dober pripomoček je pri generiranju

fotografij, tudi za medije je uporaben.

Naročiš mu, da potrebuješ za svoj članek

realistično fotografijo, in jo sam po

sebi že naredi. Kar pa se tiče same rabe

jezika, pa že ves čas trdim, da se je Musk

sam »uploadal« v Groka. Kakšna šala na

račun staršev je lahko tudi persona Elona

Muska v tem Groku (smeh).

Zagnal sem

tri uspešne

startupe.

Slovensko startup okolje

je zelo specifično, podobno

nevladnim organizacijam.

Okrog prejemnikov

pomoči se ves čas vrtijo

ista podjetja in isti ljudje.

Če vprašamo ChatGPT še kaj več

o vas, nam pove, da vas zaznamuje

Aspergerjev sindrom. Lahko

poveste kaj več o tem?

Če bi se sprehodili po kakšnem tehnološkem

podjetju z umetno inteligenco

v Silicijevi dolini, bi verjetno našteli

vsaj tretjino programerjev, ki bi imela

kar lep seznam lastnosti tega sindroma.

Vedno sem razmišljal po svoje, se

upiral sistemu, zato je imel tudi šolski

sistem z menoj težave v srednji šoli.

Lahko sem imel pet predmetov ocenjenih

s pet, pet pa »šus« (smeh). Ko se na

neko stvar fokusiram, lahko iz nje veliko

potegnem, moja X moč je, da lahko

neke določene točke hitro povežem

v smiselno celoto. V Sloveniji imamo

takšni ljudje težave, začenši s šolskim

sistemom. Jaz svojega otroka, srednješolca,

od malih nog učim sproščenega

komuniciranja, nastopanja, s čimer bi

prepričal svojo publiko in se povezal z

njo, a mora nastope v šolah delati zborno,

v skladu s togo šolsko prakso.

Kar se tiče poročanja o Elonu

Musku, osrednjim medijem

v zadnjem času prav nič več

ne verjamem.

180 24. 12. 2024

AKTUALNO

37

Problem so hibridi.

Ti gorijo 17-krat bolj pogosto

kot klasični avtomobil.

Je Evropska unija sploh še prostor

za razvijalce uspešnih startupov,

glede na to, da je na drugi strani

luže bistveno bolj odprt in manj

reguliran trg na tem področju?

Združene države Amerike so zagotovo

»El Dorado« na tem področju, če jih primerjamo

z Evropsko unijo, ki je v lanskem

letu sprejela akt o umetni inteligenci,

ki novim generacijam telefonov,

kot je iPhone 16, onemogoča določene

stvari. Ta telefon namreč nima lastnosti,

kot jih ima isti telefon na drugi strani

luže. V Evropi je onemogočen pogled

umetne inteligence na zaslon pametnega

telefona. V ZDA lahko zjutraj Geminiju

naročiš, naj ti poišče novice, ali mu

naročiš, naj ti nek izdelek poišče še na

sedmih drugih straneh, da bi našel najnižjo

ceno, pri nas v Evropi pa to ni mogoče,

razen neke omejene manipulacije

umetne inteligence s fotografijami. Kar

se tiče startupov, pa lahko rečem, da je

slovensko startup okolje zelo specifično,

podobno nevladnim organizacijam.

Okrog prejemnikov pomoči se ves čas

vrtijo ista podjetja in isti ljudje. Država

ne prepoznava dobrih idej in dobrih

startupov. Reciva temu, da je v skupnosti

startupov veliko »P«-jev, ki so

priskledniki privatnega kapitala.

Vaš sin dela v Estoniji, ki je še posebej

v zadnjem času prepoznana

kot uspešno okolje za zagon novih

startupov. Zakaj?

Estonijo imam rad, preseneča kot digitalna

država, izjemno urejena, kar

se tiče prometa, tehnološko napredna.

Rekel bi, da je svoje naredila huda lustracija

Estoncev proti Rusiji po odcepitvi.

Definitivno se Estonci danes

počutijo kot Skandinavci, čutiti je duh

urejenosti, v blokovskih naseljih ni

avtomobilov, javni prevoz je zastonj,

»car-sharing« je številka ena v Evropski

uniji. Tam 15-minutna vožnja do letališča

stane sedem evrov. Pri nas stane 40

evrov (smeh).

Ko sva pri Skandinaviji. Norveška,

ki še ni v Evropski uniji, je zgled

na področju revolucije električnih

avtomobilov.

Definitivno so zgled, tam je kar 90 odstotkov

vseh novih registracij narejenih

za električne avtomobile. Deset odstotkov

je običajnih vozil, pa še ta so pogosto

hibridi. Norvežani niso omejeni z evropsko

zakonodajo, električna vozila so

oprostili davka na dodano vrednost, na

primer, uvedli so številne bonitete, tako

da na Norveškem sploh ni ekonomske

računice, da bi namesto električnega avtomobila

izbral klasičen avto.

Pred Evropo v električnih vozilih,

nedolgo nazaj sem bil tam, močno

prednjači tudi Kalifornija …

En razlog za to je zagotovo ekonomska

kalkulacija. Vedeti morate, da ko se je

leta 2013 »zgodila« Tesla, to ni bilo zaradi

zelenega prehoda. Električni avto

je lažje narediti, tudi Kitajci ne bi na tem

področju tako hitro dohitevali Evrope,

Električni avtomobili

redko gorijo, ko pa gorijo,

gorijo drugače, zato jih je

težje pogasiti.

saj je avtomobil s klasičnim bencinskim

motorjem precej težje narediti. Poanta

vstopa električnih vozil na trg ni zeleni

prehod, ampak tehnološki napredek.

Električni avtomobil se da narediti bolj

enostavno, s 60 odstotki manj sestavnih

delov, hkrati pa je ta avto trajnejši, kar

pomeni, da bomo lahko z njimi delali

več kilometrov kakor z običajnimi avtomobili.

Klasični avtomobili predstavljajo

samo od 13 do 16 odstotkov v celotnem

kolaču izpustov CO 2

. S prehodom letalskega

in ladijskega prometa na nek drug

pogon bi za zmanjšanje izpustov C0 2

naredili

več. Na primer s prehodom na neke

alternativne metode, majhne jedrske reaktorje.

Prepoved klasičnih avtomobilov

je pljunek v morje. Problem je v tem, da

se je Evropa glede avtomobilske tehnologije

zaplezala, medtem ko se drugi niso.

Evropejci znamo danes narediti zelo dober

električni avto, takšnega kot Američani

in Kitajci, težava je zgolj v mentaliteti,

ki jo imamo. Mi najboljše razvojne

stvari zadržujemo za premijske izdelke,

kot so avti Porsche in Audi, v srednjem

razredu avtomobilov pa so eno generacijo

starejše tehnologije. Zato nas Kitajci

prehitevajo. Na področju avtomobilizma

se dogajajo tri ključne spremembe. Prva

sprememba je menjava vgradil, t. i. »softverski

razvoj«. Najprej daj avto na trg

in potem odpravi napake. Tudi zato so

nove Tesle, ki pridejo na trg, znane po

tem, da imajo neke določene napake, ki

pa so se s posodobitvami softvera hitro

odpravile in je avto postal zelo zanesljiv.

So pa te električne Tesle precej

gorele, pravijo skeptiki …

Pri poročanju o tem gre za veliko manipulacij.

Kadar gori Tesla, je to prva

novica v medijih in na X-u, kadar gori

tovornjak z motorjem s klasičnim notranjim

zgorevanjem, pa je to šele peta

novica. Če pa zagori tovornjak, ki prevaža

električne avtomobile, pa je to

sploh bombastična novica številka ena.

Po najbolj pesimističnem scenariju je

pri električnem avtomobilu v primerjavi

s klasičnim avtomobilom na bencinski

ali dizelski pogon še vedno 20-krat

manjša možnost, da zgori, po najbolj

optimističnih scenarijih pa celo 60-

krat manjša možnost, da zgori. Problem

so le hibridi, ki jih tako propagiramo. Ti

gorijo 17-krat bolj pogosto kot klasični

avtomobil. Skratka, električni avtomobili

redko gorijo, ko pa gorijo, gorijo

drugače, zato jih je težje pogasiti.

180 24. 12. 2024

38

KOMENTAR

Deset zapovedi 21. stoletja

(6. ZAPOVED)

Zahodna civilizacija temelji na judovsko-krščanski tradiciji. To je dejstvo, ki velja tako za verujoče

kot neverujoče. Svete knjige niso niti pravljice niti alegorije, ampak simbolni napotki za življenje.

Okoliščine življenja se danes

pomembno razlikujejo od

tistih izpred začetkov našega

štetja, ki so narekovale deset

zapovedi. Če želimo zahodno civilizacijo

ohraniti, potem je naša dolžnost, da

deset zapovedi osmislimo v kontekstu

okoliščin 21. stoletja. Deset prispevkov

poučenega laika ni kateheza, ampak le

nežen opomin, saj lahko le vsak zase

osmisli simbolno izročilo.

DR. ANDREJ DRAPAL

Vprašanje čistosti

in nečistosti je veliko širše

od prešuštvovanja; širše je

tudi od spolne čistosti in celo

od bibličnih zapovedi

iz Leviticusa.

ŠESTA ZAPOVED: NE NEČISTUJ!

Šesta zapoved v biblični obliki prepoveduje

prešuštvovanje (2 Mz 20,14),

v starejših, predvsem reformacijskih

prevodih pa nečistovanje. Če se prešuštvovanje

izrecno nanaša na zakonsko

nezvestobo, je nečistovanje precej

širše, kar bomo podrobneje razložili v

nadaljevanju.

Resnici na ljubo moram poudariti,

da originalni hebrejski zapis in kasnejši

latinski prevodi enoznačno govorijo o

prešuštvovanju. Zakaj sem torej za potrebe

interpretacije zapovedi v 21. stoletju

uporabil reformacijsko varianto, ki

se je pojavljala predvsem v pridigah in

ljudskem izročilu?

Ključni razlog je ta, da se nobena

od desetih zapovedi, kot so zapisane v

izvirniku in današnjih prevodih, ne dotika

vprašanja čistosti in nečistosti oziroma

prepovedi nečistovanja. Zapovedi

sicer prepovedujejo določena dejanja, ki

zagotovo povzročajo nečistost, a nobena

ne zajame nečistosti, ki niso izrecno

omenjene v posameznih zapovedih.

Ta manko zapovedi, ki bi prepovedovala

nečistovanje v vseh oblikah, je

toliko bolj presenetljiv, saj se celotna 3.

Mojzesova knjiga (Leviticus) ukvarja z

vprašanji čistosti in nečistosti. Še posebej

poglavja od 11 do 15 izjemno natančno

navajajo pravila za čistost prehrane,

osebne higiene ter spolno čistost

oziroma nečistost. V 16. poglavju je prav

tako opisan poseben dan sprave, jom

kipur (Yom Kippur), namenjen očiščenju

vseh grehov in nečistosti.

Izognil se bom možnim teološkim

interpretacijam tega zanimivega manka

v izvirniku, ki je še toliko bolj nenavaden,

saj se pojavlja v okvirih Stare

zaveze (Tóre) in ni posledica kasnejše

krščanske omilitve v Novi zavezi. Kot je

bilo že večkrat poudarjeno, simbolnost

Svetega pisma ni namenjena zgolj teologom,

ampak nam, laikom.

ČISTO IN NEČISTO

Vprašanje čistosti in nečistosti je veliko

širše od prešuštvovanja; širše je tudi od

spolne čistosti in celo od bibličnih zapovedi

iz Leviticusa.

Džainistični tempelj, Ranakpur, Indija.

Zaveza »dokler naju smrt ne loči« je postala

enako zavezujoča kot svetost življenja –

mrtva črka na papirju.

180 24. 12. 2024

KOMENTAR

39

Zakaj sta za muslimane svinjina in

alkohol »haram«, nečista? Zakaj je za

džainiste, najbolj radikalno sekto hinduizma,

prepovedano celo vdihavanje

mikrobov in insektov, zaradi česar nosijo

maske in ne uživajo niti korenin

rastlin, saj z ruvanjem korenin uničujejo

mikroorganizme v zemlji? Zakaj plemena

Nagalanda (skrajni severovzhodni del

Indije) jedo pse, ves zahodni svet pa ne?

Povejmo preprosto, brez nadaljnjega

nizanja primerov: vse civilizacije

temeljijo na ločevanju čistega od nečistega.

Opredelitve tega, kaj je čisto in kaj

nečisto, so skozi čas in tipe civilizacij

različne, vendar vse povezuje skupno

izhodišče – ločevanje med tem, kar se

sme, in tem, kar se ne sme.

Pri razumevanju ločevanja čistega

od nečistega bi bili prekratki, če bi ga

skušali razumeti zgolj racionalno. V

takšno napačno razumevanje nas včasih

zapelje osredotočanje na hrano, kjer

se določeni tabuji navezujejo na sanitarno

čistost. Čeprav so nekateri tabuji

morda nastali iz sanitarnih razlogov,

njihovo vztrajanje kljub tehnološkemu

razvoju jasno kaže na njihovo neracionalno

podlago.

SVET BREZ RAZLIK

V trenutku, ko skušamo razlikovanje

med čistim in nečistim – tabuje torej –

razumeti, jih raz-umemo. Nehamo jih

umeti, nehamo jih čutiti takšne, kot

so, ne da bi jih pri tem razstavili in s

tem uničili.

Predstavniki enega še nedavno

kanibalističnih plemen Nagalada.

Tako sem nekoliko provokativno, a

vendar premišljeno izpostavil temeljno

zablodo sodobnega sveta, ki temelji na

racionalizmu. Radikalni racionalizem

bi za pasji zrezek ali golaž rekel, da ni

prav nič drugačen, prav nič manj čist

od zrezka ali golaža iz srne, kenguruja

ali goveda. Sodobni racionalizem zavrača

muslimansko prepoved pitja alkohola,

istočasno pa podpira omejevanje

konzumacije alkohola z zdravstvenimi,

racionalnimi utemeljitvami. Sodobni

racionalizem se upira predelavi žuželk v

hrano za ljudi, ker za projektom sluti velike

korporacije in Billa Gatesa, ko pa bi –

oziroma bodo – te prišle na krožnik, predelane

in neprepoznavne, jih bo sprejel,

saj taki beljakovinski obroki ne bodo

prav nič drugačni od umetnega mesa.

Sodobni racionalizem, ki se deklarira

kot osvobajanje spolov, sprejema

prešuštvovanje kot čisto, kot izraz osvobojenosti

moža in žene. Zaveza »dokler

naju smrt ne loči« je postala enako

Če je prav čisto vse,

ni prav nič narobe. To je

svet, v katerega se pretvarja

zahodna civilizacija –

en svet brez razlik.

zavezujoča kot svetost življenja – mrtva

črka na papirju. Popolnoma racionalno

je, da ob sedemdesetih in več spolih zaveza

med možem in ženo nima nobenega

pomena več. Povsem racionalno je,

da se brez upa zmage prepiramo o tem,

kdaj se začne življenje zarodka.

Nekoliko grobi cinizem prejšnjih

dveh odstavkov ne cilja na konkretne

razlike med čistim in nečistim, sprejemljivim

in nesprejemljivim, dobrim

in slabim, ampak na dejstvo, da z brisanjem

razlik med enim in drugim uničujemo

temelje vsakršne civilizacije in

s tem temelje človečnosti. Civilizacije

temeljijo na neracionalnem, nerazložljivem

razlikovanju med čistim in nečistim.

Vzgoja temelji na kaznovanju

nečistega pri otroku, ki mora biti neracionalno,

ker je življenje samo v svoji

osnovi neracionalno. Zakaj je nekaj

prav? Ker je tako prav!

Kot je ponavljal pokojni profesor

Štalc: »Če hodiš s kurjim peresom, zataknjenim

za hlače, po Ljubljani, ni to

nič narobe, a s tem to še ni prav!«

Če je prav čisto vse, ni prav nič narobe.

To je svet, v katerega se pretvarja zahodna

civilizacija – en svet brez razlik.

SVETO IN PROFANO

Ali obstaja kakšna racionalna razlika

med trgom pred cerkvijo in cerkvijo

samo? Fizikalnost materialov je zunaj

enaka kot znotraj. Zrak zunaj je isti kot

tisti znotraj. Kelih je narejen iz istega

materiala kot športni pokal. Hostija je

narejena iz približno enake zmesi kot

naš vsakdanji kruh.

Racionalno je nemogoče razlikovati

sveto od profanega. Razlika med obema

je zgolj simbolna. Kamen postane

sklepnik svetega oboka, navaden prt pa

Torinski prt.

Sveti prostor in sveti čas sta po definiciji

čista, profana čas in prostor pa

si še prizadevata za to. Vprašanje svetosti

je torej podlaga za razumevanje

razlike med čistim in nečistim, kar je

osnova za razumevanje pomena prepovedi

nečistovanja.

V tem smislu so prepovedi, zapisane

v desetih zapovedih, če so razumljene

zgolj racionalno, le okostje, ki daje

oporo simbolnemu mesu tega sveta – če

ga želimo takega, da bo vreden besede

»človeško«. S tem pa smo mimogrede

rekli, da je človeško zgolj tisto, kar je

tudi sveto, kolikor umeva in sprejema

razliko do nečistega.

180 24. 12. 2024

40

PREHITEVAM PO LEVI

ALJUŠ PERTINAČ

MITJA SUŠNIK/

DZ RS

Obstrukcija RAZUMA

Komentar

Predsednica republike dr. Nataša Pirc Musar je predpretekli ponedeljek že drugič v svojem

mandatu nagovorila poslance in poslanke v državnem zboru. V govoru se je dotaknila

razmer doma in po svetu, pri prvih pa je najbolj poudarila, da ne bi smeli dopuščati

zaničevanja pravosodnega sistema. Povsem jasno je, da to trdi najprej kot pravnica in

dolgoletna odvetnica, ki je kariero zgradila znotraj taistega sistema.

Bolj kot vsebina njenega nagovora

je pomembno to, da je

predavala napol prazni parlamentarni

dvorani. Manjkali so

poslanci največje opozicijske stranke,

očitno vedoč, kaj bodo njeni notranjepolitični

poudarki, ki seveda ne gredo

skupaj s kampanjo, ki jo šef opozicije

ta hip vodi pred sodiščem v Celju in ob

robu sojenja za prodajo parcele v Trenti,

ki je po mnenju tožilstva stala več,

kot bi morala. Povedano drugače, Janša

je z njo bojda zaslužil preveč, kupec

pa je s tem nakupom menda oškodoval

podjetje, ki je parcelo kupilo. Odvetnik

in pravni strokovnjak dr. Blaž Kovačič

Mlinar ob tem opozarja, »da 240. člen

KZ-1 resnično dovoljuje diskrecijsko

vmešavanje države v poslovne odločitve.

Pod dikcijo 'drugemu pridobi korist'

se namreč da stlačiti prav vse, tudi popolnoma

zakonite posle.«

DVOJNA MERILA

Še bolj kot manko poslancev SDS pa je

pri nagovoru predsednice republike

bodel v oči manko predsednika vlade

in njegove vladne jate. Ja, prav ste prebrali.

Golob je obstruiral Pirc Musarjevo.

Provladnim medijem, v prvi vrsti nacionalki

in največji komercialni televiziji,

je to sicer praktično ušlo, ker so se

osredotočili zgolj na to, da tam ni bilo

poslancev največje opozicijske stranke.

Kot da ne bi obstrukcija premierja in

vlade za odnose med različnimi vejami

Še bolj kot manko poslancev

SDS je pri nagovoru

predsednice republike bodel

v oči manko predsednika

vlade in njegove vladne jate.

oblasti pri nas štela bistveno več kot pa

odnos ene opozicijske stranke. Ampak

tako pač žal je pri nas. Saj veste, kar je

dovoljeno volu, ni dovoljeno Jupitru.

Dvojna merila so namreč »lajtmotiv«

pri presojanju ravnanja oblastnikov

oziroma vseh, ki na tak ali drugačen

način sodelujejo v javnem življenju.

»Našim« odpuščamo vse, »njihovim«

praktično ničesar.

Kot v vseh modernih oziroma razvitih

parlamentarnih demokracijah tudi

v Sloveniji velja načelo delitve oblasti

med zakonodajno, izvršilno in sodno,

ki so med seboj v razmerju soodvisnosti,

kar v praksi pomeni, da druga drugo,

če že ne nadzirajo, pa vsaj držijo v

ravnotežju. Pod vladavino RoberTine

na festivalu Svobode, ki ga imamo ta

hip, je to razmerje, če že ne čisto porušeno,

vsaj zelo resno načeto. Meje med

posameznimi vejami oblasti so praktično

v celoti zabrisane oziroma jih tako

rekoč skoraj ni več. Izvršilna veja oblasti,

torej vlada – oziroma natančneje

Velik del poslancev ni želel

prisluhniti predsednici republike.

vladajoči par – si je tako rekoč podredila

ostali dve veji. Tako parlament kot tudi

vse bolj pravosodje sta skoraj izključno

samo še v funkciji izvrševanja in opravičevanja,

oziroma če hočete, pravnega

pokritja politike in ravnanja vlade.

Minili so časi, ko sta parlament in pravosodje

vsaj navzven poskušala dajati

vtis, da gre za samostojni, neodvisni

in predvsem nepristranski veji oblasti.

Cirkus, ki se dogaja v državnem zboru

pod taktirko pojoče, in če gre verjeti

maskiranim pripadnikom Centra

za varnost in zaščito, promiskuitetne

predsednice, ter cirkus, ki se dogaja

pred celjskim sodiščem, in kar je veliko

bolj zaskrbljujoče, tudi v njem, sta najboljša

dokaza za to.

NEVAREN PRECEDENS

Danes je Slovenija torej taka, kot se zdi

vladajočemu paru in njunim oboževalcem

(moderno se temu s tujo popačenko

reče foloverjem). Problem je v tem,

da se jim(-a) zdi vsakič drugače. Če ne

sledite, vas praktično ni. Ste tako rekoč

izbrisani. Od osamosvojitve naprej, tudi

v času Demosove vlade, ko je bil strah

pred bivšim komunizmom še posebej

močan, takšne situacije še ni bilo. Paradoks

oziroma ironija tega pa je, da

se vse to dogaja pod zastavo borbe za

demokracijo in pravno državo. Ampak

cesar je gol, pa čeprav se plačanim ploskavcem

in najetim ustvarjalcem javnega

mnenja zdi, da naokrog paradira v

slavnostnih svilenih oblačilih.

Ko vlada s premierjem obstruira

nagovor predsednice republike v državnem

zboru, v tem prav gotovo ni

nič demokratičnega, kaj šele podobnega

pravni državi. Nasprotno, gre

za nevaren precedens, ko celo enakomisleči

oblastniki na različnih funkcijah

ne zmorejo več funkcionirati

drug z drugim. Ne, to še ni čisto konec

pluralne, strpne in vključujoče družbe,

je pa prekleto blizu temu.

180 24. 12. 2024

MED(IJSKI) SOSEDI

41

KOMU SO ŽELEZNICE

IZPLAČALE MILIJON?

Korporativni pravnik Gorazd Podbevšek

je v sedmih letih na Slovenskih železnicah

(SŽ) za svetovanje in druge storitve

prejel skoraj milijon evrov, zdaj pa je član

uprave, razkriva slovenski raziskovalni

portal Info360. Na družbi sicer trdijo, da

je ta znesek nižji, in sicer 722.000 evrov.

A njihovi dokumenti vsebujejo natančne

zneske računov, datume knjiženja in vrsto

opravljene storitve. Od leta 2017 je na

račun svojega podjetja RMG od SŽ prejel

skoraj 750.000 evrov.

V vodstvu SŽ so se ob tem še zelo očitno

sprenevedali, saj so najprej odgovorili,

da so prejeli le 418.000 evrov. SŽ so se

na udaru javnosti znašle, potem ko je

portal Info360 razkril, da je Dušan Mes

kot direktor odobril novoletno zabavo

za svoje zaposlene, na kateri je nastopila

balkanska zvezda Sandra Afrika

(Zvezde Granda), za kar so plačale skoraj

350.000 evrov. V SŽ se zdaj branijo, da

Podbevšek opravlja odvetniške oziroma

pravne storitve in storitve koordiniranja

projektov, predvsem izjemno obsežnega

in kompleksnega projekta strateškega

partnerstva v tovornem prometu,

kar vključuje udeležbo na sestankih in

sodelovanje pri pripravi gradiv v zvezi s

projektom. Ob tem je zanimivo, da imajo

SŽ ob lastni pravni službi še več kot deset

najetih odvetniških družb, med največjimi

pa najdemo odvetniške družbe Čeferin,

Cukrov, Jadek & Pensa, KBP, Carotta, Pirc

Musar in Zidar Klemenčič.

Zaradi nenavadno visokih izplačil v SŽ

so se na Info360 obrnili tudi na skrbnika

javne porabe davkoplačevalskega denarja.

Na računskem sodišču, kjer so nazadnje

revidirali SŽ v letih 2013 in 2014, pojasnjujejo,

da je bilo revizijsko poročilo izdano v

letu 2018. Družba napak ni odpravila, zato

so leto pozneje izdali še odzivno poročilo.

Na vprašanje, kdaj nameravajo opraviti

novo revizijo, pa na računskem sodišču

pravijo, da je to poslovna skrivnost.

Prepad med funkcionarji in navadnimi

uslužbenci se samo še povečuje.

NADŠKOF ZORE

O DRŽAVI KOT SPOMENIKU

Ob dnevu samostojnosti in enotnosti je

ljubljanski nadškof metropolit Stanislav

Zore v stolni cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani

daroval mašo za domovino. V nagovoru

je dejal, kako je 26. decembra 1990, ob

razglasitvi izidov plebiscita o samostojnosti

in neodvisnosti države Slovenije,

zasvetila luč svobode ter demokracije

tudi za našo državo. Zdi se mu, da bi 34 let

naše države lahko razporedili ob pridigarjeve

čase. »Tudi v državi Sloveniji so

se menjavali čas zidanja in podiranja, čas

ustanavljanja in čas ukinjanja, čas dajanja

nekaterim in čas jemanja drugim, čas

govorjenja o spomenikih in čas ukinjanja

spominskih dni, čas utišanega žalovanja

in čas veseljaškega smejanja.«

»Danes smo najprej praznični. Lahko

ukinjajo ustanove in spominske dneve,

a največji spomenik samostojnosti in

neodvisnosti naše države, s tem pa tudi

vsem tistim, ki so v politiki, gospodarstvu,

pa tudi v uporu z orožjem osamosvojili

našo državo, je prav ta država kot taka.

Samostojna in neodvisna Slovenija je

največji spomenik naše osamosvojitve in

ista država je najbolj zgovoren muzej osamosvojitve,«

se je ob nekatera nedržavotvorna

dejanja vlade Roberta Goloba

spotaknil ljubljanski nadškof.

Dodal je, da moramo za našo državo

vsi ljudje skrbeti z odgovornostjo. »V

prvem berilu nam je Izaija spregovoril

o puščavi, ki je postala sadovnjak. A da

bo ta sadovnjak ostal sadovnjak, mora

v njem stanovati pravica in prebivati

pravičnost. Za koga? Za vse. Brezpogojno

za vse. Takoj ko se začne pravica meriti z

različnimi vatli in pravičnost odmerjati z

različnimi utežmi, ostane samo še govorjenje

o pravici in o pravičnosti, pravice in

pravičnosti pa v resnici ni več.« Povzel je

tudi besede milanskega nadškofa Maria

Delpinija: »Spregovoril je o utrujenosti

ljudi. Dejal je: Ljudje niso utrujeni od življenja,

saj je življenje Božji dar. Naveličani

so življenja brez smisla in prihodnosti, ki

ne daje upanja.«

VSE LAŽI ROBERTA GOLOBA

Spletni portal Preiskovalno je analiziral

intervju predsednika vlade Roberta Goloba

za nacionalno televizijo (vodila sta ga

Rosvita Pesek in Igor E. Bergant) ter naštel

kopico laži, ki jih je izrekel premier. O svoji

ministrski ekipi je denimo Golob izjavil,

da naj vsak minister poda poročilo v svojo

obrambo in da se bo šele potem odločil

o njegovi usodi. Preiskovalno opozarja,

da kmetijska ministrica Irena Šinko te

možnosti ni imela. Kot je dejala, ji premier

razlogov za svojo odločitev nikoli ni

pojasnil. Golob je govoril tudi o Bobnarjevi,

rekoč, da je zaradi odtoka informacij,

ki je ogrožal njegovo varnost, pričakoval

ukrepanje nekdanje ministrice. Ker tega

ni želela, sta se razšla.

Dejstvo pa je, da je Golob od Bobnarjeve

zahteval ravnanja, ki so bila nedopustna,

in se je vmešaval v kadrovanje na policiji.

Ni upošteval priporočil Bobnarjeve, katere

ljudi postaviti na odgovorna mesta,

niti se ni želel znebiti kadrov, zoper katere

so bile v postopku notranje varnosti

ugotovljene nepravilnosti. Specialca

Roberta Kešperta, denimo, je samovoljno

potegnil v svojo lastno varnostno

službo. Kešpert pa je kot vodja Golobovih

varnostnikov, a brez formalne vloge v

generalnem sekretariatu vlade, večkrat

poskušal vplivati na takratnega generalnega

direktorja policije Boštjana Lindava,

ki je zagovarjal stališča stroke o enoviti

urejenosti varovanja varovanih oseb.

Golob je tudi trdil, da je minister Boštjančič

že izpeljal eno najtežjih reform,

plačno, dejstvo pa je, da bo Slovenija s

1. januarjem 2025 šele začela s postopno

prenovo plačnega sistema v javnem

sektorju. Medtem ko bodo nekateri

delavci na najnižje plačanih mestih dobili

minimalno plačo (1.253,90 evra bruto)

takoj, pa se bo za funkcionarje, direktorje

in sodnike pot do izrednih povišanj šele

začela, a od nje bodo imeli največje koristi.

Reforma bo za vse zaposlene v javnem

sektorju zaključena do leta 2028.

180 24. 12. 2024

42 KULTURA

NENAD GLÜCKS

Župan Mengša Bogo

Ropotar IZGUBLJA BITKO

glede Marijinega znamenja

Čeprav zdaj tudi Zavod za varstvo kulturne dediščine zagovarja ponovno postavitev

Marijinega znamenja na Glavni trg v Mengšu, kjer je bil tudi prvotno postavljen, župan

Bogo Ropotar nerazumno vztraja. Restavrirani kip želi postaviti ob cerkvi, čeprav temu

izrecno nasprotuje lastnica parcele župnija Mengeš, za izvirno lokacijo sredi mesta pa

se zavzema tudi množična civilna iniciativa.

Pred nekaj meseci smo pisali o

zapletu v Mengšu, kjer župan

Bogo Ropotar (občino vodi od

leta 2022) vztrajno zavrača

zavzemanje občanov, da bi veliko Marijino

znamenje, ki je skoraj celo stoletje

krasilo center mesta (Glavni trg), spet

postavili na tej izvirni lokaciji. Znamenje

Marije Brezmadežne so prebivalci

Mengša na Glavnem trgu postavili že

davnega leta 1857, v času Avstrijskega

cesarstva. Bilo je ponos kraja.

NAMEN VRNITVE

Komunistična oblast ga je po drugi

svetovni vojni, leta 1955, s tega mesta

odstranila, pri čemer po besedah starejših

Mengšanov nihče od domačinov

ni hotel sodelovati pri rušenju, zato je

morala lokalna oblast delavce poklicati

iz Kamnika. V času »stare« občine Mengeš

nato sploh niso dovolili postavitve

znamenja niti pred župnijsko cerkvijo

sv. Mihaela. V to je privolila šele nova

občina Domžale leta 1967. Tudi v času

po osamosvojitvi in ponovni vzpostavitvi

občine Mengeš znamenja niso vrnili

na prvotno lokacijo, a se je v času prejšnjega

župana Franca Jeriča zadeva le

začela premikati v tej smeri. Tedaj so

začeli na občini skupaj z investitorjem,

Direkcijo RS za ceste, snovati prenovo

Slovenske ceste, osrednje prometnice

skozi mesto, kar je omogočila izgradnja

mengeške obvoznice nekaj let prej.

Namen je bil, da se znamenje postavi

na izvirno lokacijo na Glavni trg,

pri čemer so za soglasje zaprosili tudi

župnijo Mengeš. Ta je občini poslala soglasje

že leta 2019. A pred prestavitvijo

znamenja (skupaj s kamnitim temeljem

in stebrom) na prvotno mesto se je izkazalo,

da ga je treba celovito prenoviti,

zaradi česar je občina pri Zavodu za

180 24. 12. 2024

Kot kaže, bo Marijino

znamenje na koncu le

postavljeno tam, kamor sodi

že od sredine 19. stoletja.

varstvo kulturne dediščine (ZVKDS),

območni enoti Kranj, naročila konservatorski

načrt za obnovo. Tako je bil kip

Marije nekaj dni pred lokalnimi volitvami

leta 2022 odpeljan na restavriranje

pod okriljem ZVKDS, OE Kranj.

ŽUPANOVO

VSILJEVANJE ŽUPNIJI

Toda z novo občinsko oblastjo – potem

ko je županovanje po zmagi na volitvah

prevzel sedanji župan Bogo Ropotar –

se je stvar zasukala v popolnoma drugo

smer. Ropotar namreč postavitvi znamenja

na Glavni trg odločno nasprotuje,

pri čemer se je skliceval na mnenje

ZVKDS. Sredi junija letos je na župnijo

Mengeš župan poslal dopis, da bo občina

začela z izdelavo novih temeljev za

znamenje, »ki bodo na obstoječi lokaciji«

(pri cerkvi). Ob tem je arogantno

dodal, da za gradbena dela ne potrebujejo

soglasja župnije, »saj so vsa soglasja

in pogoji že izdani s strani pristojnega

Zavoda za varstvo kulturne dediščine.

Vsa dela, ki jih občina izvaja v tej zvezi,

so predhodno pogojena in odobrena

s strani pristojnega Zavoda za varstvo

kulturne dediščine (ZVKD).«

Ropotar je torej župniji skušal vsiliti

ponovno postavitev znamenja pred

cerkvijo, na njeni lastni parceli, čeprav

se s tem župnija ne strinja. A za to je imel

tedaj dejansko še zaslombo na ZVKDS,

ki ga že deset let vodi generalni direktor

Jernej Hudolin. Pri Domovini smo julija

letos na zavod poslali vprašanja, ali res

zahtevajo, da se znamenje postavi ob

cerkvi, tudi če župnija tega ne želi, saj

bi rada postavitev na prvotno lokacijo

KULTURA

43

iz 19. stoletja. Je ZVKDS izdal kakšno

odločbo, dokument o tem, kam se mora

znamenje postaviti? Kakšno je njihovo

stališče: naj stoji na mestu ob cerkvi ali

na prvotni lokaciji na Glavnem trgu?

ZAVAJANJE ZVKDS

Kot so nam odgovorili tedaj, je ZVKDS na

zahtevo občine Mengeš (v obdobju prejšnjega

župana) napisal, da je prestavitev

sicer možna, če se izkaže, da bi ta bila brez

škode za materialno substanco znamenja.

Kot pogoj je bil zahtevan tudi konservatorsko-restavratorski

elaborat. V istem

dopisu so navedli še, da je treba pretehtati,

ali je nekdanja lokacija na Glavnem

trgu v današnjem času res primernejša

Arhiv Domovine

Ravnanje župana občine Mengeš

Boga Ropotarja v tej zadevi je nesprejemljivo

in ga utegne drago stati na

naslednjih županskih volitvah, če bo

sploh kandidiral.

ZVKDS: Nobenih zadržkov

ni za postavitev znamenja

na izvirni lokaciji; s tem

bi trgu vrnili njegovo

likovnoestetsko in

zgodovinsko pričevalnost.

od obstoječe (ob cerkvi). »Treba je izdelati

prostorske preveritve (fotomontaže), ker

se je okolica bistveno spremenila (prometno,

arhitekturno in urbanistično) in je

vprašanje, če bi imel obelisk še primeren

ambient ali pa je zanj trenutna lokacija

(pri cerkvi) primernejša.«

Dodali so, da je pogoj za postavitev

na Glavni trg »predhodna ukinitev semaforiziranih

križišč«. Januarja 2023 je

bil sklican sestanek na občini Mengeš

in zavod je bil pozvan, da se odloči glede

lokacije. »Ker za prestavitev znamenja

in celostno ureditev okolice na novi

lokaciji zavodu ni bila poslana nobena

dokumentacija oziroma ta sploh ni bila

izdelana, je zavod marca 2024 izdal soglasje,

da se znamenje, takšno, kot je,

restavrira in ohrani na obstoječi lokaciji

(pri cerkvi). Obstoječa lokacija predstavlja

bolj kulturno doživljajsko okolje

za znamenje. Znamenje je na sedanji

lokaciji uradno registrirano in se varuje

kot kulturna dediščina pri Ministrstvu

za kulturo RS.«

DR. PRELOVŠEK

V BRAN STROKE

Šlo je za škandalozno mnenje ZVKDS,

glede katerega se je takrat za tednik

Domovina opredelil tudi eden najbolj

priznanih umetnostnih zgodovinarjev

na Slovenskem dr. Damjan Prelovšek.

Menil je, da očitno stroke na področju

spomeniškega varstva na ZVKDS sploh

ni več. Namesto znanja imajo ideologijo.

Gre za argumente na ravni nekdanje

komunistične oblasti, ki je leta 1955 odločila,

da se Marijino znamenje z Glavnega

trga v Mengšu odstrani. Želeli so

pač umakniti nekaj cerkvenega iz sre-

Na tem mestu so Mengšani leta 1857

postavili Marijino znamenje, ki so ga

komunisti odstranili leta 1955.

Iz župnije Mengeš

so na občino

naslovili dopis, da so

sprejeli enoglasno

mnenje za vrnitev

Marijinega stebra

na Glavni trg.

180 24. 12. 2024

44

KULTURA

V civilni iniciativi so ogorčeni

nad ravnanjem župana

Ropotarja v zvezi z njihovo

pobudo za zbor občanov.

dišča mesta. Pri tem velja opomniti, da

znamenje sploh ni v lasti cerkve, pač pa

je vseskozi od občanov oziroma občine.

Dr. Prelovšek je zatrdil, da ni nobenih

ovir z vidika prometa za postavitev

na Glavni trg. »Da bi recimo znamenje

oviralo preglednost v prometu, preglednost

semaforjev, je nesmisel. Nima nikakršne

zveze s tem.«

Po njegovih besedah je žal na oblastni

ravni pri nas prepričanje, da je treba čim

več cerkvenih obeležij umakniti pred

širšo javnostjo. Kot številna druga tedanja

avstrijska mesta v 19. stoletju je

tudi tu Marijino znamenje urbanistično

določalo kraj. S severa je opredeljevalo

vhod iz Gorenjske v Mengeš in na drugi

strani proti Kamniku. Lokacija ob cerkvi

ne more biti »bolj kulturno doživljajsko

okolje za znamenje« kot tista, kjer je bilo

zgodovinsko postavljeno, je poudaril.

POPOLN PREOBRAT

Zanimivo, pred nekaj tedni je prišlo

na ZVKDS do popolnega preobrata. O

tem so nas obvestili iz civilne iniciative

za postavitev Marijinega znamenja na

Glavnem trgu v Mengšu, ki jo vodi nekdanji

župan te občine Janez Per (mandat

1994–1998). Zadnje mnenje ZVKDS je,

da ne nasprotuje postavitvi Marijinega

znamenja na izvirni lokaciji, »čeprav se

je ta malenkostno spremenila. Vendar te

spremembe, ki so se z vzpostavitvijo obvozne

ceste okoli naselja skorajda izničile,

ne vplivajo na sporočilnost spomenika,

na njegov prostorski in zgodovinski

kontekst.« Dodali so, da ni nobenih

zadržkov za postavitev znamenja na izvirni

lokaciji (Glavni trg); s tem bi trgu

vrnili njegovo likovnoestetsko in zgodovinsko

pričevalnost, h kateri so že pred

desetletji veliko prispevali sami občani.

Ni jasno, kaj je botrovalo tej spremembi

stališča za 180 stopinj, toda pri

civilni iniciativi, ki jo podpira približno

1.500 občanov, so prepričani,

da zdaj ni več nobenih zadržkov. Župana

Ropotarja smo tako vprašali, ali

je seznanjen s tem zadnjim mnenjem

ZVKDS. Zakaj kljub temu še vedno nasprotuje

postavitvi znamenja na prvotni

lokaciji? Do konca redakcije odgovora

z občine nismo prejeli. Postavlja se

tudi vprašanje, kako so na zavodu pod

vodstvom arhitekta Hudolina sprejeli

diametralno nasprotno mnenje, kot so

ga imeli le nekaj mesecev prej. Na čelo

ZVKDS ga je pred desetimi leti, v času

vlade Alenke Bratušek, postavil tedanji

minister za kulturo Uroš Grilc, sicer

kader Zorana Jankovića.

HLADEN TUŠ Z NADŠKOFIJE

Izpostaviti velja, da je župan Ropotar

sam že pred tem za mnenje zaprosil

tudi Nadškofijo Ljubljana – da bi izrazili,

za katero lokacijo znamenja

se zavzemajo. Že avgusta letos so mu

sporočili, da podpirajo stališče župnije

Mengeš za postavitev na Glavnem

trgu. Na splošno se zavzemajo, »da se

spomeniki vračajo oziroma postavljajo

na izvornih – prvotnih lokacijah«.

Iz župnije Mengeš pa so na občino

septembra naslovili dopis, da so sprejeli

enoglasno mnenje za vrnitev Marijinega

stebra na Glavni trg, od koder je bil leta

1955 odstranjen. Marijin kip je že restavriran

in pri cerkvi čaka, da se najprej

na Glavnem trgu postavijo kamniti deli

spomenika s stebrom in na koncu še kip.

Kamniti deli še niso sanirani. Občina je

sicer letos skušala že samovoljno postaviti

spomenik nazaj ob cerkev.

Na Zavodu za varstvo

kulturne dediščine pod

vodstvom Jerneja Hudolina

so v nekaj mesecih

obrnili ploščo.

MANIPULACIJA V ZVEZI

Z ZBOROM OBČANOV

V civilni iniciativi so ogorčeni nad ravnanjem

župana Ropotarja v zvezi z

njihovo pobudo za zbor občanov glede

lokacije Marijinega znamenja. V

skladu z zakonodajo je moral župan na

pobudo civilne iniciative sklicati zbor

občanov, pri čemer je prišlo po mnenju

članov iniciative do zlorabe glede lokacije

Marijinega znamenja. Vlogo za

sklic zbora občanov so na občino dali

9. oktobra. Župan je bil dolžan sklicati

zbor občanov v 30 dneh od vložitve. Pri

iniciativi so odgovor z občine prejeli v

ponedeljek, 4. novembra, dopoldan, in

sicer da župan sklicuje zbor občanov v

sredo, 6. novembra, ob 15. uri.

Ropotar je torej skoraj mesec dni čakal,

nato pa sklical zbor občanov za čez

dva dni. Na delovni dan v terminu, ko je

večina ljudi še v službi, na poti iz službe,

na poti v vrtce in šole po otroke …

Javnost je bila o zboru obveščena po

spletu. Očitno je bil namen, da se zbora

udeleži čim manj ljudi, kar je tudi

uspelo. Zbor ni bil sklepčen. Župana

smo vprašali, zakaj je zbor občanov

sklical s tako kratkim vmesnim časom

– zgolj dva dni vnaprej. Zakaj termin ob

15. uri, za katerega je jasno, da se ga

večina (zaposlenih) ljudi sploh ne more

udeležiti? Odgovora ni bilo.


180 24. 12. 2024

VSE NAJBOLJŠE, SLOVENIJA!

45

Tomo Strle/CITRUS

V NEDELJO,

NA DAN PLEBISCITA

Bila je nedelja,

december je bil,

a vonj po pomladi v zraku.

In upanja plamen

se je zaiskril

kot lučke življenja v mraku.

Slovenci, Slovenke

z vseh so vetrov

šli istemu cilju naproti.

In tisti je dan bil

nam kot blagoslov

na naši dosanjani poti.

Saj enkrat zgodi se,

da sreča s trenutkom

se zlije v nasmeh zgodovine,

zato le sledili

smo tistim občutkom

na krilih do vrat domovine.

Takrat dozorela

stoletna je želja,

ki tlela je v narodu skrita,

ki se razplamtela

je v krike veselja

v nedeljo, na dan plebiscita.

(Igor Pirkovič)

VSE NAJBOLJŠE,

DOMOVINA

Vse najboljše, domovina.

Leto spet je naokrog.

Prva si in si edina.

Pazi nanjo, ljubi Bog.

Nikdar ne ostaneš sama.

Vedno tvoj ostanem sin.

Spletlo se doslej med nama

je nešteto korenin.


Del si mojega srca.

Del si mojega spomina,

sonce mojega neba.

Danes sem ponosen nate.

Vse najlepše ti želim.

Znova vse bi tvegal zate.

Pesem si najlepših rim.


Nosil te v prsih bom.

Tvoja angelska bližina

daje srečo mi in dom.

(Igor Pirkovič)

46

SLEDI MOJIH POTI

IVAN SIVEC

ARHIV IVANA SIVCA

SVETA NOČ, blažena noč se

prepeva po vsem SVETU (3/4)

Ko sem raziskoval, kako je nastala najbolj priljubljena božična pesem, kako se je

prenesla iz tedaj majhne avstrijske vasice Oberndorf v svet in kako je prišla na naša tla,

me je najbolj presenetilo, da te pesmi ne prepevamo samo v Evropi, temveč tudi v obeh

Amerikah, Aziji, Avstraliji in celo v mnogih afriških državah. V času izida moje knjige

Najlepša božična pesem (2008) so jo v svojem jeziku prepevali v 248 državah. Letos

se jim bo zagotovo pridružil še kak narod, še kako ljudstvo.

Pri tem imajo seveda največjo

vlogo mediji. Pred desetletji so

bile to radijske postaje, zdaj pa

predvsem televizije. Radio Ljubljana

je začel oddajati med prvimi v

Evropi – leta 1928. Med prvimi v Evropi

je v živo prenašal tudi svete maše. V

Severni Ameriki pa se je to zgodilo že

mnogo prej. Ob tem pa še skromna pripomba.

Na Radiu Ljubljana je bila pesem

Sveta noč po osvoboditvi leta 1945

strogo prepovedana, in to z zagroženo

kaznijo – vse do leta 1988. Svoboda res

je zlata, pravi ena od borbenih pesmi ...

GRUBERJEV DOKUMENT

O samem nastanku pesmi Sveta noč,

blažena noč sem napisal že kar nekaj

sestavkov, prav tako pa v tem času o nastanku

poročajo tako rekoč vsi mediji.

Manj znano pa je, kako se je pesem razširila

po svetu. Veliko nam o nastanku

in prvih odmevih na avstrijskih in nemških

tleh pove poročilo avtorja melodije

Franca Xaverja Gruberja z naslovom

Authentische Veranlassung, kar bi lahko

prevedli kot Izvirni razlog, Izvirna

pobuda. Gruber je v tem dokumentu

med drugim zapisal vse tisto, kar že

poznamo, v drugem delu pa je navedel

naslednje podatke:

»Pesem Sveta noč, blažena noč je

bila prvič zapeta in zaigrana v Oberndorfu

s strani duhovnika gospoda Mohra

(ki je bil dober tenorist) in organista

Gruberja (basista) na sveti večer, 24.

decembra 1818. Mohr je pesem spremljal

na kitari. Božična pesem je potem s

pomočjo nekega Zillertalčana prišla na

Tirolsko in nekoliko spremenjena izšla

v Leipzigu v zbirki pesmi.«

Posebej pomemben je zadnji stavek,

ki usmerja pozornost k pevski skupini,

ki je bila doma v eni od avstrijskih dolin.

Nekdaj so podobne pevske skupine

Nekdaj ni bilo Avsenikov, temveč veliko podobnih pevskih skupin, kot je bila tirolska družina Rainer.

Na Radiu Ljubljana je

bila pesem Sveta noč po

osvoboditvi leta 1945

strogo prepovedana, in to z

zagroženo kaznijo – vse

do leta 1988.

obredle mnoge avstrijske dežele, nekatere

pa so segle vse do nemških krajev

in še dlje. Med njimi je bila pevska

skupina družine Strasser iz Laimacha.

Temu na rob lahko dodam, da so po

vzoru Avsenikov v tej dolini nastali tudi

priljubljeni Zillertaler Musikanten, kar

lahko pomeni, da so tam doma res dobri

pevci in godci.

OD ORGEL DO KITARE

Leta 1825, torej sedem let po nastanku

pesmi, je v Oberndorfu le prišlo do temeljitega

popravila oziroma obnove cerkvenih

orgel. To delo je opravil izdelovalec

orgel Karl Mauracher iz mesta Fügen v

Zillertalu. Ob preizkušanju orgel mu je

oberndorfski organist večkrat zaigral

tudi Sveto noč, blaženo noč. Popravilo

je namreč trajalo kar šest tednov. Pesem

je bila orgelskemu mojstru všeč, zato ni

bilo nenavadno, da jo je doma posredoval

eni najboljših pevskih skupin tistega

časa – pevski družini Strasser, ki je sicer

izdelovala rokavice. Te je čez dan prodajala

po vsej Avstriji in tudi Nemčiji,

zvečer pa nastopala po lokalih in celo

na dvoru. Eden od avstrijskih glasbenih

strokovnjakov je zapisal:

»Čeprav je bila Sveta noč zasnovana

kot cerkvena pesem, se je med ljudstvo

180 24. 12. 2024

SLEDI MOJIH POTI

47

Izvirni zapis pesmi Sveta noč so odkrili šele leta 1995.

Besedilo pesmi se tesno

navezuje na svetopisemsko

oznanilo odrešenja, po

občutkih pa je povsem ljudsko.

razširila kot povsem ljudska popevka.

Za razširjenost po svetu in za veliko

pripravljenost vernikov, da jo sprejmejo

za svojo, se lahko pesem zahvali predvsem

okoliščini, da se besedilo tesno

navezuje na svetopisemsko oznanilo

odrešenja, v osnovi pa je po občutkih

povsem ljudska.«

V cerkvi bi jo seveda prepevali ob

spremljavi orgel. Ker pa se to v Oberndorfu

ni zgodilo, temveč sta jo kaplan in

Avtorja svetovne

uspešnice sta

upodobljena tudi

na mnogih slikah in

razglednicah.

organist zapela ob spremljavi kitare, so to

pesem podobno izvajali tudi drugi izvajalci,

kar je bilo za prenos božične pesmi

med ljudstvo še toliko bolj ugodno. Pesem

je torej zaradi poplav nehote preskočila iz

cerkvenega okvira v ljudski model, s tem

da je ohranila versko vsebino in je bila

primerna za prepevanje v cerkvi, na javnih

nastopih in doma ob jaslicah.

AMERIČANI PA KOT AMERIČANI

Pevska družina Strasser – sestavljali so

jo oče, sinova in kar tri hčere – je pesem

Sveta noč, blažena noč ob božični

prodaji rokavic prepevala tudi v Leipzigu.

Menda se je to dogajalo leta 1831

ali 1832. Tam je doživela že nesluten

uspeh. Z enakim uspehom jo je začela

prepevati tudi tirolska pevska družina

Rainer. Sestavljali so jo štirje bratje in

sestra. Rainerjevi so nastopali po celi

Nemčiji ter celo v Angliji in Rusiji, pesem

pa so uvrstili na svoj spored tudi na

gostovanjih po Ameriki.

Leta 1838 je bila pesem v Leipzigu

natisnjena v pesmarici, a brez omembe

avtorjev. Navedena je bila kot priljubljena

tirolska pesem. Nato se je notni zapis

z besedilom vred začel pojavljati tako

rekoč v vseh drugih pesmaricah, Gruberja

pa je celo berlinska kraljeva godba

prosila, naj pojasni, ali je pesem res njegova.

To je avtor melodije tudi storil, o

kakšnih avtorskih pravicah pa tedaj še

ni bilo ne duha ne sluha. Zato sta tako

avtor besedila kot avtor melodije umrla

povsem neobremenjena z denarjem.

Drugače so k pesmi pristopili Američani,

ki so božično pesem kot sporočilo o

miru začeli na veliko tiskati in razmnoževati,

največ pa je k temu pripomogel

nastajajoči radijski medij in kaj kmalu

tudi gramofonske plošče. V Severni

Ameriki je pesem čez noč postala taka

uspešnica, da je prodrla v vsak dom, v

vsako cerkev, v vsa družbena okolja.

NADVERSKI ZNAČAJ

Mnogi strokovnjaki pesmi Sveta noč pripisujejo

tako veliko priljubljenost predvsem

zato, ker ima nadverski značaj.

Iskrena želja po miru, po družinski idili

ob jaslicah, po vzajemnem petju starih

in mladih v cerkvi je bila v vseh plasteh

ljudstva od nekdaj tako velika, da je zadela

v sámo bistvo božičnega razpoloženja.

Cerkev je na začetku na pesem gledala

nekoliko s pridržkom. Toda ker jo je

ljudstvo vsega sveta sprejelo odprtih rok,

jo je začela ob koncu 19. stoletja sprejemati

tudi v večino svojih verskih pesmaric.

Ob tem se zdi zanimivo, kako nenavadna

in skrivnostna so bila božja pota

glede odkritja izvirnika pesmi. Odkrit je

bil šele pred slabimi tridesetimi leti, leta

1995. Zapisan je bil na hrbtni strani neke

poročne pesmi, in to s prelepo Mohrovo

pisavo, ki je bila nazoren odraz tistega

časa oziroma standardna pisava izobraženca.

Mnogi zgodovinarji pripisujejo

prav piscu besedila Josephu Mohru vsaj

enakovredno – če ne celo večjo – zaslugo

za priljubljenost pesmi kot Gruberju.

Eden od znanstvenikov je zapisal:

»Joseph Mohr je bil nezakonski sin.

Rodil se je in umrl reven kot cerkvena miš.

Njegovo preprostost in skromnost ter željo

po miru ob božiču čutimo v vsakem

njegovem verzu. To je eden od glavnih razlogov,

da nam je pesem tako blizu.«

V tem pa bržčas tiči tudi vzrok, da

danes nobena božična pesem ni več

tako lepa kot Mohrova in Gruberjeva.

180 24. 12. 2024

48

REPORTAŽA

PO SRBIJI

in Severni Makedoniji

Ker pravijo, da doma ljudje umirajo (umrjejo, je rekel moj stari oče),

grem rad malo naokoli. To ste tako in tako lahko že sami ugotovili. Sploh

če redno prebirate moje članke o različnih izletih in potovanjih. Za nameček

pa sem zdaj še v klubu upokojencev, kar pomeni, da imam bistveno

več prostega časa in manj obveznosti, ki bi me zadrževale doma. Pa sem

spet šel, pravzaprav smo šli, z mojo ženo upokojenko in najinima

prijateljema, zgodaj jeseni malo naokrog po Srbiji in Severni Makedoniji.

IGOR GOŠTE

180 24. 12. 2024

Šele po prečkanju slovenskohrvaške

meje pride v zavest,

da Slovenci živimo v zelo

urejeni državi. Pred Srbi in

Makedonci je še dolga pot, da

se nam na tem področju vsaj

malce približajo.

S Kalemegdana se lepo vidi sotočje

Donave in Save.

Več razlogov je, da se nikoli ne

odpravim na pot sam. Sploh ne

na malce daljša potovanja. No,

daljša od 300 ali 400 kilometrov.

Na tista res daljša, ko je treba sesti

v letalo, me še ne mika. Prvi razlog, da

ne grem sam, je ta, da sem z orientacijo

bolj na vi, za nameček sem tudi zelo klepetav,

za klepet je v družbi sopotnikov

veliko priložnosti, rad pa imam s sabo

tudi koga, ki poskrbi, da na primer ne

pozabim, kje imam osebne dokumente.

Na pot do prve postojanke, srbske

prestolnice Beograda, nekdaj tudi naše,

ko smo bili še del Jugoslavije, smo se

odpravili z izkušenim voznikom, ki

osebni avtomobil zagotovo bolj obvlada

kot jaz. Po drugi strani pa je meni bolj

prijetno, če mi ni treba sedeti za volanom,

pa še kriv nisem, če kakšen cestni

odsek zgrešimo in gremo do cilja malce

bolj naokrog. Kakorkoli že, do Beograda

oziroma do samega centra, kjer smo

imeli rezerviran apartma za dve noči,

smo zadeli v prvo. Ker smo kar precej

časa sedeli v avtu – zame je sicer avtobus,

kjer se lahko tudi malce razhodim

ali vsaj vstanem s sedeža, udobnejši –

smo se takoj, ko smo se nastanili, podali

na razgibavanje nog. Na sprehod po

ulici kneza Mihailova, ki je sicer prava

paša za oči. Ni pa povsod v središču Beograda

tako, saj boste opazili, če boste

pogledali malce natančneje, precej poškodovanih

stavb z razpadajočim ometom

in poškodovanimi strehami.

Uf, ogromno dela je še pred njimi.

Tudi precej denarja bo šlo za to. Če le

malo skrenete v kakšne izvenpromenadne

uličice, je stanje stavb in čistoče

še bistveno slabše. Da ne razpredam o

tem, kako žalostna je ponekod podoba

predmestij. Sploh pred pomembnim

zgodovinskim mestecem Smederevim,

o katerem več ob koncu reportaže.

REPORTAŽA

49

KALEMEGDAN

Ulica kneza Mihailova je glavna cona za

pešce in nakupovanje v Beogradu, kjer

je resnici na ljubo marsikaj precej dražje

kot kje v stranskih ulicah. Z zakonom je

zaščitena kot ena najstarejših in najdragocenejših

znamenitosti mesta. Poimenovana

je po srbskem princu Mihailu

Obrenoviću III. Od tu se lahko odpravite

še do ene znamenitosti Beograda. Na

robu starega mestnega jedra, na sotočju

Save in Donave, namreč leži prekrasni

mestni park Kalemegdan z mogočno in

lepo ohranjeno t. i. Beograjsko trdnjavo.

Gre za zelo obiskano lokacijo, od koder

lahko pridete do pristanišča, kjer vas bo

Na Kalemegdanu boste naleteli na

čudovito Beograjsko trdnjavo.

Pogled na staro mestno jedro Ohrida s čolna

na Ohridskem jezeru.

katera od ladjic popeljala po Savi in Donavi.

Seveda boste morali za ta plovbni

užitek seči tudi malce v žep. A vam ne

bo žal. Sicer pa si lahko sotočje obeh rek

ogledate tudi z vrha parka.

Kalemegdan si lahko ogledate še z

druge strani, kar smo storili tudi mi. Ne

bo vam žal, saj boste hodili med lepo

ohranjenimi ostanki znamenite Beograjske

trdnjave, kjer je en stolp lepši

od drugega. Znotraj njih ali ob njih pa

so tudi prijetni lokali, ki turistom in

tudi Beograjčanom, ki radi zahajajo

v ta konec, ponujajo osvežitev in kak

prigrizek. Mi smo si ga raje privoščili v

znani srbski restavraciji Tri šešira (Trije

klobuki) v boemski četrti Skadarlija,

kjer je med drugim tudi kip znanega

pevca Toma Zdravkovića, pa še tržnica

je blizu, kamor tudi lahko zavijete. Do

mogočne cerkve svetega Save pa tudi ni

daleč. Je pa malo dlje od tu Titov zadnji

dom v Hiši cvetja na Dedinjah, kamor

me ni vleklo. V prvi vrsti zaradi njegovih

krvavih rok.

OHRID

Dva dni v Beogradu je bilo povsem dovolj,

saj tu nismo bili prvič. Po drugi

prespani noči smo že v jutranjih urah

pot nadaljevali proti Severni Makedoniji,

do Ohrida, kjer smo bivali naslednje

tri dni.

Takoj ko sem na družbenih omrežjih

objavil prve slike prekrasnega Ohrida,

me je poklicalo kar nekaj znancev,

ki so nekdaj v teh koncih služili vojaški

rok, in moja znanka Nina Dernovšek,

žena slovenskega osamosvojitelja in

izumitelja Zorana Dernovška - Raketke.

»Prav srečna sem, da ste v mojem

Ohridu, od koder prihaja moj oče. Njegov

brat, moj stric Nikola Matlieski

- Paša, je bil župan Ohrida v obdobju

1996–2000. Bil je tudi uspešen poslovnež

v najboljših časih podjetja EMO in

nasploh gospodarstva v Ohridu. Umrl

je pred dvema letoma,« mi je povedala

in dodala: »Moj stric je poleg skrbi za

urejanje Ohrida poskrbel tudi za ureditev

še enega turističnega bisera – Sveti

Naum. Celo pave je uvozil iz Avstralije.«

Ti so se tukaj res lepo razmnožili.

Približno toliko časa kot iz Ohrida

do Svetega Nauma boste porabili, če

se boste zapeljali še do mesteca Struga

na severnem delu obale jezera z lepo

promenado. Prav v tem mestu voda zapušča

Ohridsko jezero skozi edini iztok,

preko reke Črni Drim, ki teče proti

severu v Albanijo in naprej do Jadranskega

morja.

V času našega bivanja v Ohridu smo

seveda preizkusili tudi svoje plavalne

sposobnosti v kristalno čisti vodi, ki

deli dve državi, Albanijo in Severno Makedonijo.

Čolnar, ki nas je popeljal na

kratek izlet do cerkve svetega Janeza v

Kaneu, nam je povedal, da nekoč, v času

komunizma, ko je v Albaniji s trdo roko

vladal Enver Hoxha, ni bilo dobro prečkati

meje na vodi. »To ti je lahko vzelo

20 let življenja, ki si ga preživel v albanskih

zaporih,« je dejal, preden smo se

180 24. 12. 2024

50

REPORTAŽA

izkrcali pod prej omenjeno cerkvijo, ki

stoji na pečini nad plažo Kaneo s pogledom

na Ohridsko jezero.

Po ogledu smo zagrizli v strmino

proti Samuelovi trdnjavi na vrh hriba

nad Ohridom. Mimogrede, Ohrid leži

na nadmorski višini 695 metrov. Omenjena

trdnjava, kjer boste plačali nekaj

evrov ali makedonskih denarjev za

ogled, je bila sedež prvega bolgarskega

cesarstva med vladavino bolgarskega

carja Samuela na prelomu 11. stoletja.

Danes je ta zgodovinski spomenik turistična

atrakcija in je bil leta 2003 temeljito

obnovljen. Na poti v dolino, do

starega mestnega jedra, si boste lahko

ogledali še ostanke amfiteatra in na

glavni promenadi obiskali mnoge lokale,

med njimi tudi tiste, ki ponujajo ohridske

bisere.

OHRIDSKI BISERI

Svetovno znani ohridski družini Talev

in Filev se že od začetka dvajsetih let

prejšnjega stoletja ukvarjata s proizvodnjo

pravih ohridskih biserov. Njihove

ogrlice so zelo drage, saj je proces izdelave

dolgotrajen. Na poti po starem

mestnem jedru, tik ob obali jezera, ki ponuja

tudi prijetne sprehajalne poti, boste

poleg lokalov omenjenih družin naleteli

tudi na mnoge druge, ki vam bodo ravno

tako zatrdili, da so njihove ogrlice,

zapestnice in uhani okrašeni s pravimi

ohridskimi biseri, narejenimi iz lusk

Značilni ohridski biseri,

narejeni iz lusk male ribice.

majhne jezerske ribe »plašice«, ki merijo

od pet do 15 centimetrov. Znano je, da je

potrebna precejšnja količina lusk, da bi

dobili nekaj litrov emulzije, iz katere v

nadaljnjem postopku izdelajo znamenite

bisere. Kako jim to uspe, je menda še

vedno skrivnost. Ni znano, kako poteka

celoten proces od luske do bisera, da je

na koncu biserna ogrlica tako sijajna in

ne izgubi leska še dolga desetletja. Resda

povsod ob nakupu dobiš certifikat, da je

biser pravi, a domačini vam bodo povedali,

da se pravi biseri dobijo le pri prej

omenjenih družinah.

Glavna ohridska

promenada

v večernih urah

z lepo osvetljeno

mošejo.

Zelo obiskan kotiček Severne Makedonije

Sveti Naum, ki leži ob meji z Albanijo.

180 24. 12. 2024

REPORTAŽA

51

Čudovit pogled na objezersko

pravoslavno cerkev.

Barviti pav v Svetem Naumu.

Ko boste v Ohridu, si oglejte tudi več

kot enajst stoletij staro platano, od tam

pa lahko zavijete tudi do stare ohridske

čaršije, kjer si boste lahko v eni izmed

tamkajšnjih balkanskih restavracij privoščili

precej okusen in poceni prigrizek. S

seveda vedno prijazno postrežbo, v kateri

ti osebje z nasmeškom pokaže, da so te

veseli, kar pri nas počasi žal izginja.

SKOPJE

Po treh dneh občudovanja Ohrida z

okolico se je naša pot po slabih cestah

nadaljevala proti Skopju. Na več mestih

lahko sicer opaziš gradbeno mehanizacijo,

ki ti da vedeti, da gradijo avtocesto,

a si upam zapisati, da bo trajalo še kar

nekaj let, da to pomembno prometno

žilo dokončajo.

Tistim, ki si želite ogledati Skopje, pa

te makedonske prestolnice ne poznate

ravno dobro, predlagam, da v »strička

Googla« zapišete kar Spominska hiša

matere Terezije. Z avtom se boste pripeljali

v samo središče Skopja, na glavni

trg, kjer je tudi velika garažna hiša.

Poceni. Redovnico mater Terezijo imajo

radi tako v njenem rodnem Skopju kot v

Albaniji, kjer so po njej poimenovali kar

nekaj ulic. Ko ste enkrat pred kipom te

dobrotnice, ste že zelo blizu kipu Aleksandra

Velikega s prekrasnim vodometom.

Na svojih obiskih v Skopju se

Mater Terezijo imajo radi

tako v njenem rodnem Skopju

kot v Albaniji, kjer so po njej

poimenovali kar nekaj ulic.

vedno odpravim še na drugo stran, čez

most, speljan nad reko Vardar. V tej reki

boste opazili tudi kakšen zanimiv kip,

ki jih je tudi sicer v celotnem središču

Skopja veliko. Nikakor pa ne zamudite

ogleda stare skopske čaršije in trdnjave

nad njo. Ne bo vam žal.

SMEDEREVO

Nas je čakala še nekajurna pot do srbskega

mesteca Smederevo. Leta 1427,

ko je Beograd prišel pod madžarsko oblast,

je bila tu prestolnica srbske države.

Despot Đurađ Branković, ki je bil oče

celjske grofice, je od leta 1428 do 1430

na manjšem trikotnem delu obale tik

ob izlivu Jezave v Donavo zgradil največjo

srbsko trdnjavo, ki smo si jo seveda z

veseljem ogledali. S turškim zavzetjem

Smedereva leta 1459 je srbska srednjeveška

država prenehala obstajati.

Dva dni je bilo popolnoma dovolj

za ogled tega srbskega mesteca, kjer

so okoliški kraji in stranske ulice zelo

zanemarjeni. Le ulica skozi mestno

središče z mnogimi gostinskimi lokali

in trgovinami ponuja nekaj prijetnih

trenutkov za turiste. Zato smo se kar

z veseljem odpravili proti domu. Še

pred prečkanjem slovensko-hrvaške

meje smo zavili v hrvaški Samobor,

kjer smo si na glavnem trgu v slaščičarni

U prolazu privoščili njihovo

znamenito 'kremšnito'.

Šele po prečkanju slovensko-hrvaške

meje pride v zavest, da Slovenci živimo

v zelo urejeni državi. Pred Srbi in

Makedonci je še dolga pot, da se nam na

tem področju vsaj malce približajo.

Mogočni kip Aleksandra Velikega v Skopju.

180 24. 12. 2024

52

VZGOJA

SHUTTERSTOCK

Prazniki v družini – brez iskrenega

pogovarjanja nam ne bo PRIJETNO

Prazniki so tik pred vrati. V nas vsakič znova vzbujajo precej pričakovanj, želja in hrepenenja po povezanosti,

sproščenosti, toplini, druženju, doživetjih ... Vsako leto je drugačno, drugačni smo mi in ljudje okoli nas. Prav

vsako leto se moramo zato na novo pripraviti na praznike, če želimo, da jih bomo izkusili pristno in bomo na

koncu zadovoljni. Na kaj smo lahko še posebej pozorni, kako lahko organiziramo dneve, na katere vidike pri

sebi in v odnosih ne smemo pozabiti, če želimo biti zadovoljni?

DR. ANDREJA POLJANEC

Praznično vzdušje pogosto povezujemo

predvsem z lepo

pripravljenim prostorom, okraševanjem,

pripravo dobre

hrane, peko raznih sladic ipd. Na dobro

gostijo in z občutkom okrašen prostor

imamo še dolgo lepe spomine. Zagotovo

vse to doprinese k doživetju praznika.

Vendar pa je pogosto tako, da

imamo idej in želja več, kakor imamo

časa in energije. Pospravljanje, peka in

krašenje je časovno in energetsko lahko

zelo potratno. Sicer je zelo odvisno,

ali pripravljamo praznik ob majhnih

otrocih, ki potrebujejo veliko naše pozornosti

in skrbi za dobro počutje, ali

180 24. 12. 2024

Še tako obložena miza in

na tisoče lučk ne odtehta

tesnobnega in napetega

vzdušja, ki je za vsakogar

zelo naporno.

pa z mladostniki, ki že pri marsičem

lahko sodelujejo. Je pa pri slednjih pogosto

tako, da jih ni veliko doma in

imajo marsikdaj želje, ki se od naših

pričakovanj močno razlikujejo.

PRISRČNO VZDUŠJE

V vsakem primeru je pomembno, da

se vsaj toliko umirimo, da se zmoremo

zavedati realnosti. V takem stanju

šele lahko premislimo, kaj si želimo in

kaj bo po našem mnenju možno izvesti.

Pomembno je, da se o svojih željah,

idejah in pričakovanjih tudi pogovorimo.

Da izvemo, kaj si drugi mislijo

o tem, in da prisluhnemo bližnjim, s

katerimi živimo, kakšne želje in pričakovanja

imajo oni. Ko zberemo ideje,

se lahko iskreno odločimo, čemu

bomo posvetili čas, energijo, denar.

Pomembno se je zavedati, da se vsega

ponavadi ne da izvesti. Velika škoda

VZGOJA

53

je, če se preobremenimo in vztrajamo

pri nekem idealnem ali romantičnem

načrtu, ki se potem lahko hitro razblini,

saj je pogosto nedosegljiv in nas po

nepotrebnem obremeni. Ko smo preobremenjeni,

smo bolj napeti, sitni, odrezavi

in prenesemo manj stresa.

Bolj kot okrasje in okusna hrana

je namreč za praznovanje pomembno

prijetno, sproščeno in veselo vzdušje.

To ima tudi globlji pomen. Kakovost in

pristnost odnosov je tisto, kar ostane

v našem spominu daljši čas in deluje

povezovalno. Še tako obložena miza in

na tisoče lučk ne odtehta tesnobnega

in napetega vzdušja, ki je za vsakogar

zelo naporno.

Veliko bolje je, da so prazniki preprosti

in da vlada prisrčno, toplo in povezovalno

vzdušje. V miru premislimo,

česa si želimo in kaj zmoremo, poskušajmo

biti realni in tudi ustvarjalni. Seveda

je pomembno, da se potrudimo, a

trud in energijo čim bolj usmerjajmo v

medsebojne odnose.

Prilagajanje je največkrat

izraz strahu pred iskrenostjo

in odprtim izražanjem

lastnega mnenja, želja

in potreb, za katere

se nam zdi, da morda

ne bodo dobro sprejete.

PRAZNIČNI PROGRAM

Med prazniki je vsako leto več ponujenega

programa, od ogledov jaslic,

okrašenih mest, mnogih koncertov,

živih jaslic, svetih maš ipd. Podobno

kot pri pripravi doma je pomembno, da

premislimo, koliko programa bi sploh

zmogli sproščeno in z veseljem izpeljati,

čemu bi to služilo in čemu bi pri izbiri

radi dali prednost. Pomembno je, da

se ob tem razmišljanju vprašamo tudi,

koliko smo po drugi strani potrebni

počitka, sproščenega igranja namiznih

iger, branja pravljic in podobnih luštnih

domačih stvari.

Dobro je biti pozoren tudi na ločevanje

med tem, kaj več pomeni odraslim,

česa pa si želijo otroci. Kaj je čigava potreba?

Zelo različne želje imava lahko

tudi zakonca oz. partnerja. Vprašati se

je treba tudi, koliko časa bi radi namenili

duhovnosti, koliko kulturi, druženju,

športu, prostemu času, igranju, glasbi …

Ponudbe je veliko, sami pa se moramo

znati smiselno odločati; najprej prisluhniti

svojim željam in potrebam, prisluhniti

željam zakonca oz. partnerja, pa

tudi željam in potrebam otrok. Iskreno

prisluškovanje sebi in drug drugemu je

vstopnica v odprt pogovor in pot do kakovostnih

odločitev. Marsikdaj se naše

ideje močno razlikujejo, vendar sta odprtost

in posluh za drugega edina pot

do modrih odločitev.

V nekaterih odnosih še vedno velja

prepričanje, da je prilagajanje izredno

pomembno, kar pa je v veliki meri zmotno.

Pomembnejše je namreč zavedanje,

da prilagajanje krni razvoj odnosov

in posameznika v njih in pogosto naredi

več škode kot koristi. Prilagajanje je največkrat

izraz strahu pred iskrenostjo in

odprtim izražanjem lastnega mnenja,

želja in potreb, za katere se nam zdi, da

morda ne bodo dobro sprejete.

OBISKOVANJE SORODNIKOV

Kdaj bo na vrsti obisk sorodnikov? Koliko

časa bi morali nameniti druženju z

njimi? Koliko nam to pomeni oz. kako

odveč nam je?

Tudi pri tem ne moremo izpustiti

iskrene izpovedi želja in pomislekov

drug drugemu. Včasih imamo do obiskovanja

določenih sorodnikov upravičeno

zadržke, saj so v odnosih lahko

prisotni tudi nasilje, čustveno izsiljevanje,

tesnoba in očitki, manipulacija

in podobno. Ob izražanju težkih in

bolečih zadev moramo biti še posebej

spoštljivi, saj lahko bližnjega hitro po

nepotrebnem ranimo, česar pa ne želimo.

Pomembno je, da si take stvari

povemo, ko imamo mir in čas, ne pa na

hitro, ob pripravi kosila ali ob uspavanju

otrok. Za zahtevne teme si moramo

vzeti čas, ko nam ni treba skrbeti za

otroke, da bomo lahko misli in čustva

izpeljali v miru in dostojanstveno. Ko se

za nekaj odločimo, je pomembno, da se

kasneje držimo dogovorov, sicer bomo

pri bližnjih izgubili del zaupanja.

Pomembno je namreč, da si dovolimo,

da nam ni treba početi stvari, ki v

nas vzbujajo neprijetne občutke ali pa

nas celo spominjajo na določene travmatične

izkušnje oz. se nam kakorkoli

upirajo. Skrb zase je pomembna in na

prvem mestu. Vsekakor je dragoceno,

če lahko obiščemo tudi sorodnike, ki

nam niso posebej blizu ali so nam v

življenju naredili krivico, vendar si lahko

določimo čas in prostor, kako bomo

to izpeljali. Ni nujno, da se srečate na

domu, kjer je bolj intimno. Lahko si voščite

tudi v kakšnem čustveno neobremenjenem

prostoru, npr. v kavarni, v

parku … Srečanja z jasno postavljenimi

mejami in brez občutkov krivde, da jih

niste povabili na večerjo ali jih obiskali

doma, so lahko del procesa zdravljenja

otroških bolečih izkušenj. Če nam je

zelo težko obiskati prav naše starše, so

težki občutki, ki se pojavljajo med prazniki,

lahko tudi spodbuda za odločitev

za proces odpuščanja. Toda vse to mora

dozoreti, da lahko ta proces izpeljemo

iskreno in postopoma.

Prazniki imajo poseben čustveni in

odnosni potencial. Privoščim vam, da

ga kar najbolje izkoristite – da najdete

sebe in pot do drugih!

Tomo Strle/CITRUS

Dovolimo si, da nam

ni treba početi stvari,

ki v nas vzbujajo neprijetne

občutke ali pa nas celo

spominjajo na določene

travmatične izkušnje.

180 24. 12. 2024

54

ADVENTNA ZGODBA

VIDKO ŠVAJGER

Hiša NOVEGA ZAČETKA

V adventnih zgodbah predstavljamo navdihujoče zgodbe in projekte posameznikov, ki so vredni posnemanja.

Tokrat je z nami gospod Vidko Švajger, direktor podjetja Pergola, d. o. o.

VIDA PETROVČIČ


180 24. 12. 2024

ADVENTNA ZGODBA

55

Poplavljeni družini ste poklonili

hišo, ki ste jo izdelali sami, skupaj

še z nekaterimi drugimi donatorji.

Projekt ste imenovali Hiša novega

začetka. Zakaj ste se odločili

za to potezo?

Tega usodnega dne, lani avgusta, ko smo

po radiu, televiziji in drugih medijih izvedeli,

da po Sloveniji divja ujma, sem

sedel v avto in se odpeljal v podjetje. Celo

pot sem razmišljal, kaj me bo tam čakalo.

A ujma nas je obšla. Bil sem zelo vesel

in v tistem trenutku sem se odločil, da

bomo nekaj donirali, da moramo nekaj

narediti za tiste reveže, ki jih je ujma

prizadela. Ko sem se pogovarjal z našimi

poslovnimi partnerji, smo se dogovorili,

da bi naredili eno hišo in jo podarili tem,

ki jih je prizadelo. Začel sem iskati, v katerem

kraju bi to naredili. Ko sem prišel

naslednji dan v službo, sem poklical sodelavce.

Vsi so bili zelo navdušeni, da se

bomo lotili nečesa takega. Projekt smo

izpeljali vsi skupaj.

Poklicali smo glavne dobavitelje,

podizvajalce, ki nam pomagajo izdelovati

naše nizkoenergijske hiše. Odziv je

bil izreden, nikogar ni bilo treba prepričevati.

Vsak je bil pripravljen prispevati.

To akcijo smo vodili v Pergoli, donirali

so pa praktično vsi podizvajalci. Najtežje

je bilo poiskati lokacijo. Oglasil sem

se pri nekaj županih in potem smo nekako

našli skupni jezik z županom Slovenj

Gradca in občino Slovenj Gradec. Morali

smo imeti neko zemljišče in potrebo – da

so na tistem območju neki poplavljenci.

Kako dolgo je potekala gradnja?

Dokumentacijo smo dobili marca, hišo

pa smo imeli končano nekje konec julija.

To ste naredili v praktično štirih,

petih mesecih oziroma pol leta –

skupaj s papirji.

Tako je, pol leta smo gradili.

V Slovenj Gradcu so torej našli zemljišče.

Ali imajo še kaj zemljišč na

voljo, saj so še drugi poplavljenci?

Primernih zemljišč je zelo malo. Tu so

imeli eno, dve ali tri parcele, mi smo se za

eno od teh parcel odločili in naredili hišo.

Povejte nam kaj o tej družini. Kdo

jo je izbral?

Mi smo podarili hišo. Občina Slovenj

Gradec pa je odločala, kdo bo tam živel.

Kako so se odzvali ljudje?

Bili so navdušeni. Tudi zelo veliko pohval

smo dobili. Seveda, če nekdo nekaj

dobi, ne more biti slabih odzivov.

Ali je lastnik moral plačati kakšen

davek, ko je dobil hišo?

Okrog tega davka še ni čisto vse jasno.

Mi smo hišo naredili, naš del smo podarili,

je pa tu še zemljišče. Za ta del se ne

ve, ali bo to obdavčeno ali ne.

Veliko je bilo komentarjev, ker

vlada še ni naredila nobene hiše,

čeprav je predsednik vlade obljubil

sto hiš na mesec. Je pa bil na

otvoritvi nečesa, kar z njim nima

nobene zveze.

Težko rečem, da vlada ni naredila ničesar.

Moramo pa vedeti, da je bilo treba

najprej narediti infrastrukturo. Treba

je bilo popraviti ceste, urediti vodotok,

mostove in podobno. Vlada dela na tem

in tudi zdaj išče zemljišča. Ampak saj

vemo, kako je pri nas; veliko je birokracije

in na hitro ne gre nič.

Ampak to je pa šlo.

V našem primeru je bila že namensko

ena parcela taka, kot smo jo iskali. Občine

imajo malo parcel, pretežno so

To akcijo smo vodili

v Pergoli, donirali

so pa praktično vsi

podizvajalci.

Mi smo podarili hišo.

Občina Slovenj Gradec pa je

odločala, kdo bo tam živel.

v lasti fizičnih oseb, ne pa na primer

občin ali države.

Kakšna je vrednost te hiše?

Vrednost hiše je nekje okrog

170.000 evrov.

Toliko ste donirali materiala,

dela ali kako?

Tolikšna je vrednost. Tu smo donirali

vsi. Ničesar ni bilo treba kupiti, nobenega

materiala, ker sem ves material za to

hišo dobil. Še celo naši delavci so delali

en dan solidarnostno. Tako da to ni samo

moja donacija, ampak je širina vseh nas;

cele firme in naših kooperantov.

Recimo, da bi dejansko naredili

to, kar je rekel predsednik vlade

– zgradili sto ali dvesto hiš. Za

kakšen denar gre tu, o čem se

pogovarjamo?

Seveda je odvisno tudi od lokacije,

vrednosti zemljišča. Nizkoenergijske

hiše v velikosti nekje okrog sto kvadratnih

metrov, kot jih mi delamo, so

okrog 170.000 evrov. Je pa odvisno, ali

je to velika, bolj razgibana, preprosta,

pritlična ali mansardna hiša. Normalna

hiša za štiričlansko družino je nekje

v tem okviru. Seveda sta poleg tega še

Ko smo izvedeli, da divja

ujma, sem sedel v avto in se

odpeljal v podjetje. Celo pot

sem razmišljal, kaj me bo tam

čakalo. A ujma nas je obšla.

180 24. 12. 2024

56

ADVENTNA ZGODBA

dokumentacija in zemljišče; to je treba

dodati. Če je zemljišče nekje na podeželju,

je cena zemljišča dvajset evrov na

kvadratni meter, če je pa v Ljubljani, pa

dvesto evrov in več.

Ali vas je že kdo povabil k temu

projektu, da bi recimo tudi vi

prispevali z gradnjo hiš, ki bi vam

jo plačali?

Nekatere stvari se dogajajo, v Rakovljah

je en projekt, ko naj bi se gradilo več hiš,

podpisali smo že tudi nekaj pogodb. To

delamo individualno s posamezniki, s

temi, ki so bili oškodovani, pa zdaj dobijo

nadomestno zemljišče in bodo gradili

hiše.

Bodo gradili v lastni režiji?

Da, v lastni režiji.

Sicer pa obstaja neka tipska hiša,

ki naj bi jo vlada postavila.

V začetku so imeli neke variante, izrisali

so nekaj hiš. Videli bomo, ali bo za tisto

območje sploh urbanistično primerno.

Na spletu so bili komentarji, češ

ali ni vlade sram, da se pride slikat

na otvoritev hiše, pri čemer ni

imela nič?

Ja, je imela pa občina.

Kaj je delal tam predsednik vlade?

Jaz osebno sem bil vesel, da je prišel

in videl, da smo ljudje, ki zmoremo še

kaj narediti.

Vi tudi sicer izdelujete nizkoenergijske

hiše. V čem so take hiša

tako posebne?

Te hiše so posebne zato, ker zelo malo

porabijo za ogrevanje. Hiše trošijo nekje

do 15 kilovatov na kvadratni meter. To

v denarju pomeni okrog 300 evrov na

sezono pri nizkoenergijski hiši.

Ampak kakšno je ogrevanje? Ima

toplotno črpalko?

Da, mi pri vseh vgrajujemo toplotne črpalke

in talno ogrevanje.

Kako gledate na to, da bodo tisti,

ki so vgradili toplotne črpalke, pa

mogoče še kakšen panel na streho,

zdaj pravzaprav kaznovani

z višjo omrežnino?

To je res. Tudi jaz sem lani na podjetje

postavil veliko elektrarno,

ampak zdaj vidim, da se mi že ne

splača več, da se zdaj po vsej verjetnosti

tega ne bo več splačalo delati.

180 24. 12. 2024

Pri nas imamo

zaposlene tri arhitekte,

sami izrišemo hiše

in jih ponudimo

na nemškem in

avstrijskem trgu.

Najprej vlagaš, se odpoveduješ nečemu,

vložiš v to, potem pa dobiš za nagrado

višje stroške. Za nagrado, ker si

varčeval, ker si si sam ustvaril elektriko,

vgradil toplotno črpalko … Tudi na

svoji hiši imam elektrarno in vem, da

več pridelam, kot potrošim, in tudi nekaj

dam, česar pa ne dobim plačanega.

Pa vendar so te nizkoenergijske

hiše naša prihodnost.

Vsekakor. Bolj ko gledava proti severu,

več gradijo tako. V skandinavskih državah

se večji del gradijo montažne hiše.

V Sloveniji to še ni tako razširjeno. Naše

podjetje okrog 80 odstotkov vseh hiš

izvozi v Avstrijo in Nemčijo. Naredimo

okrog sto hiš letno. Lani smo naredili

104 hiše, od tega 71 v Avstriji in Nemčiji.

Tam je veliko več povpraševanja po tem

kot po zidanih in klasičnih gradnjah.

Vemo, da bo energija vedno dražja, zato

je prihodnost v tem.

Po kakšnih načrtih pa delate? Je

to nek tipski načrt ali vam dajo

načrte Avstrijci, Nemci?

Mi imamo svoje načrte. Pri nas imamo

zaposlene tri arhitekte, sami izrišemo

hiše in jih ponudimo na nemškem in

avstrijskem trgu. Imamo še eno podjetje

v Avstriji, kjer je drugačen sistem

prodaje. Tam imajo neke ‘muster parke’,

Ničesar ni bilo treba kupiti,

ker sem ves material dobil.

Celo naši delavci so delali

en dan solidarnostno.

vzorčne parke za hiše; proizvajalci postavimo

hiše, ljudje pa jih pridejo pogledat.

Teh hišk je kakih sto ali dvesto in

potem se odločajo med njimi. Mi imamo

tako vzorčno hišo pri Lienzu in od tam

prodajamo v Avstriji.

Od kod pa dobite material? Prej

ste omenili, da je bilo to donirano,

ampak kdo vam naredi te prefabricirane

elemente?

Kar precej naredimo sami. Nekaj lesa

uvozimo, nekaj iz Slovenije, nekaj celo

iz Avstrije. Pred dvema letoma smo

sami zgradili žago. Imamo žago, sušilnice,

tako da te lesne elemente pridelujemo

sami.

Po osamosvojitvi smo to lesno

panogo kar malo zanemarili,

se strinjate?

Vsekakor. Okrog tega ni bila ravno najboljša

politika. Če gledamo Avstrijo, je

tam precej drugače. Mi hlode vozimo v

Avstrijo, potem pa iz Avstrije uvozimo

lesene elemente.

Pravzaprav škoda. Zakaj se to

dogaja? Kaj se je zgodilo?

Politika je bila taka, da so morda gozdarji

predolgo imeli koncesijo. Avstrija

je napredovala, Slovenija pa nazadovala.

Poznam kar nekaj podjetij in se vračamo

nazaj – uredimo si žage in sami

žagamo les doma. Na trgu je bilo v Sloveniji

težko dobiti surovino, zato smo

sami na hitro zgradili žago.

Ampak les za to hišo je pa

bil slovenski?

Da, to je slovenski les.

Kako dolgo ste ga sušili?

ADVENTNA ZGODBA

57

Hlode vozimo v Avstrijo,

potem pa iz Avstrije uvozimo

lesene elemente.

Odvisno, kakšen presek je. Les se suši

nekje okrog centimeter debeline na

dan. Če je debelejši, se suši deset dni ali

pa 12 dni v sušilnih komorah.

Vi ste lesni inženir. Kako je zdaj s

to panogo? To še kdo študira?

Imel sem kar nekaj ekskurzij, obiskov s

šol. Prišli so celo z Biotehniške fakultete

v Ljubljani. Z lesarske šole v Slovenj

Gradcu jih je prišlo okrog 40. Rekel bi, da

imamo druge probleme, kar se tiče kadrovanja.

Ko delamo montažno hišo, potrebujemo

ne samo lesarje, ampak tudi

druge profile – slikopleskarje, fasaderje,

krovce, kleparje – in tega sedaj ni več.

Dejansko jih moramo sami učiti. Jaz zaposlim

človeka in ga šest mesecev uvajam

na delovnem mestu, da vidim, ali bo

sploh kaj od tega nastalo. Pri nas ni več

tega, da bi iz šole dobil nek tak poklic.

Kam se umešča vaše podjetje

Pergola, d. o. o.? Svojo kariero ste

začeli drugje.

Prej sem bil na neki drugi firmi, sem pa

v tem poslu že 48 let. Rekel bi, da smo

eno večjih podjetij. Če nismo drugi, smo

pa tretji.

Ko gledamo tole enodružinsko

hišo ali pa take montažne nizkoenergijske,

se vedno zastavi

vprašanje, do katere višine gre

lahko montažna hiša. Ali gre to

tudi v nadstropja? Je to lahko tudi

nek blok?

Seveda, tudi to so že razvili. So pa potem

malo drugačni materiali oziroma je

drugače lepljeno. Prišli so že do osem,

deset nadstropij. Mi pa delamo nekje tri

nadstropja plus mansarda.

Pravijo, da se v Nemčiji obeta

kriza, tudi volitve bodo. Kako se bo

morebitna nemška gospodarska

kriza poznala v vaši panogi?

Zdaj v Nemčiji še ne sodelujemo veliko,

imamo pa težave v Avstriji. Tja izvažamo

večji del. V Avstriji so bile volitve,

tam so tudi problemi. Na bankah so

uvedli samoudeležbo, prodaja je padla.

Zdaj je malo zatišja, ampak z drugim

letom se spet napoveduje napredek. Kot

v vsakem poslu – krivulja gor in dol, pa

gor in spet dol. Zdaj smo pač mogoče

malo padli, v naslednjem letu bo pa spet

malo navzgor.

Če se vrneva k poplavam. Veliko

je bilo montažnih hiš in nekateri

pravijo, da jih je zato voda zlahka

odnesla. Ali je kriva montaža ali je

kriva lokacija preblizu vode?

S tem se sploh ne bi strinjal, ker je to

skoraj nemogoče. Vsaka montažna hiša

ima betonske temelje. Če voda spodje

ploščo, bo zidana hiša še prej padla, ker

je težja kot montažna. Tako da se s tem

ne morem strinjati.

So bili pa grozni posnetki.

Ja, seveda, ampak to niso bile montažne,

temveč pretežno zidane hiše. Nisem

videl, da bi bila katera montažna.

Ali smo se pri postavljanju hiš

preveč približali vodi?

Na to se bomo morali tudi malo privaditi,

saj vemo, kaj se dogaja v svetu.

Ozračje, podnebje, vse se spreminja.

Treba se bo prilagoditi in navaditi, da

ne bo več nekega normalnega dežja.

Da bodo ujme, da bodo nalivi. Tako kot

smo imeli včasih veliko snega, zdaj ga

pa ni več toliko.

Zaključiva pri tej zgodbi, pri projektu

Hiša novega začetka. Lahko

poveste kaj, kar vas je presenetilo,

Če imaš ob sebi dober

tim, potem sploh ni

problema, da nečesa

ne bi naredili.

vas navdušilo v tej zgodbi? Kakšen

lep trenutek, ko ste bili res veseli,

da ste to donirali?

Ko smo hišo predali, sem bil zelo vesel,

da nam je uspelo. Ni pa bilo prvič;

nekaj podobnega smo že naredili. V

občini Lenart smo pred leti pomagali

nekomu zgraditi hišo. Preko televizije

so zbirali sredstva, kar je zmanjkalo,

pa smo dodali mi in hišo naredili. To je

bila manjša hiša, nekje 60–70 kvadratov.

Tudi ko so kakšne akcije, ko se za

koga zbirajo sredstva, vedno pomagamo,

kolikor pač lahko.

Vam je pri tej donaciji ostalo v

spominu kaj posebnega?

Vsi trenutki, ki smo jih preživeli tam gor,

so bili nekaj posebnega. Že tedaj, ko smo

polagali temeljni kamen in sem pomislil,

v kaj sem se podal, ali bo uspelo vse tako,

kot smo načrtovali. Toda če imaš ob sebi

dober tim, potem sploh ni problema, da

ne bi naredili. Ob predaji smo bili pa seveda

vsi veseli, skupaj z donatorji.

Najlepša hvala, da ste donirali to

hišo, da ste pokazali odprto srce,

in hvala, da ste z nami delili zgodbo.

Vsem vam želim blagoslovljen

božič in srečno novo leto!

Adventni zgodbi lahko v celoti prisluhnete

na portalu domovina.je.

58

ZANIMIVOSTI

Ni treba biti plemič,

DA IMAŠ SVOJ GRB

Nosilec preporoda slovenskega grboslovja je društvo Heraldica Slovenica, v katerem izobražujejo

in ozaveščajo o tem. Društvo je bilo ustanovljeno v času osamosvojitve z nazivom Slovenski ščit,

kasneje je dobilo sedanje ime.

Društvo, ki ga vodi predsednik

Aleksander Hribovšek, je pomembno

vplivalo na razvoj

simbolov slovenskih občin in

razvoj te znanosti. Med drugim je znano

po svojih predlogih grbov in zastav

možnih slovenskih pokrajin. Ustvarili

so tudi register grbov Slovenije, kjer

lahko vsak brezplačno registrira svoj

osebni grb, če se pri tem drži grboslovnih

pravil. Register je sicer javen, ni pa

državno priznan. Nastal je leta 2009,

ko je spodletela ustanovitev državne

heraldične komisije. V register se lahko

s svojimi grbi vpišejo tudi rodbine ter

posamezniki in ne zgolj občine. Oblikovanje

družinskega grba in zastave stane

1.450 evrov, oblikovanje občinskega

grba in zastave v skladu z odlokom o

občinskih simbolih je dvakrat dražje

– 2.900 evrov. Naročite si lahko tudi

pečatni prstan iz zlata, katerega cena je

približno 2.500 evrov (odvisno od cene

zlata), srebrn prstan s podobo grba in

srebrni manšetni gumbi s podobo grba

so precej cenejši – 250 evrov.

SREDNJEVEŠKE KORENINE

Grboslovje ima svoje korenine v srednjem

veku in ima še danes vlogo v

evropski družbi. Mnogokatera evropska

družina ima svoj grb, ki je ponavadi

podedovan. Glavni del grba je ščit, kar

izhaja iz viteške tradicije. Ostale značilnosti,

kot so šlem, okrasje in barve,

simbolizirajo lastnosti družine ali

aleksander.hribovsek

PETER ŠPANOVIČ

priimka. Bistvo grba je njegov besedni

opis, kar imenujemo blazon. Skozi

zgodovinska obdobja so se grbi razvijali.

Razlikujejo se na podlagi tega,

koga predstavljajo: plemiško, kmečko,

meščansko ali vojaško rodbino. Danes,

ko se heraldika zopet uveljavlja, smo v

času restavriranega grboslovja, ki ima

svoje regulacije in pravila.

Ob tem se postavi vprašanje, zakaj bi

slovenske družine in posamezniki potrebovali

oziroma želeli grbe. So družinski

grbi izključno stvar aristokracije in s tem

neprimerni za sodobno slovensko družbo?

O tem smo vprašali predsednika

društva Heraldica Slovenica Aleksandra

Hribovška: »Grb je še dandanes, tako kot

je bil nekdaj, slikovni simbol, ki predstavlja

družinsko pripadnost, tradicijo in

dediščino. Povezuje njene člane in skrbi

za trdno vez med njenimi generacijami.

Simbolizira trajnost, družinski ponos,

identifikacijo in ekskluzivnost.« Pravi,

da grb v resnici predstavlja oziroma je

ekvivalenten priimku. Zato se ga sme

uporabljati na vsaki zasebni dokumentaciji

(korespondenca, elektronska pošta

itd.). Izpostavil je, da danes, kljub temu

V društvu pod

vodstvom Aleksandra

Hribovška vam

družinski grb in

zastavo izdelajo za

1.450 evrov.

Aleksander Hribovšek: »Grb

je še dandanes, tako kot je

bil nekdaj, slikovni simbol,

ki predstavlja družinsko

pripadnost, tradicijo

in dediščino.«

180 24. 12. 2024

ZANIMIVOSTI

59

da nimamo več monarhične ureditve,

nastajajo novi grbi. S temi se predstavlja

vse več družin, ki se identificirajo z njimi.

Služijo jim kot opomnik skupnega izvora

in preteklosti ter krepijo občutek pripadnosti

med člani družine, ne glede na

generacijsko in geografsko raznolikost.

DRUŽINSKA ZAVEST

Morda nastajanje novih družinskih grbov

izraža ravno potrebo po močnejši

družinski zavesti, ki po mnenju zgodovinarja

dr. Rajmunda Lamprehta manjka

v naši družbi. Lampreht meni, da bi

bili lahko družinski grbi, poleg priimka

in družinske zgodovine, pomemben način

povezovanja slovenskih rodbin. Ob

tem ga skrbi nestrokovnost in komercialnost

nekaterih grboslovcev, katerih

izdelani grbi ne temeljijo na resničnih

lastnostih posamezne družine. Pojasnil

je, da je težava v nezadostni regulaciji

grboslovja, saj se vsak, ki se že malo

zanima za grboslovje, lahko poimenuje

kot grboslovec. Poleg tega pogosto že

same stranke ne želijo sprejeti preproste

zgodovine svoje družine. Lampreht

poudarja, da moramo biti Slovenci ponosni

tudi na svojo kmečko preteklost.

OSEBNI GRB

Tako Lampreht kot Hribovšek menita,

da bi bilo treba regulirati in registrirati

osebne grbe na državni ravni, saj bi s

tem pridobili bogat del svoje identitete.

To področje se na Slovenskem še naprej

razvija in širi. Eden izmed lastnikov

osebnega grba je odvetnik iz Krškega

Iztok Starc. Že od malih nog ga je zanimala

heraldika in se je ob sprejetju v

viteški red Božjega groba v Jeruzalemu

odločil za izdelavo grba. Del tega je tako

tudi jeruzalemski križ, ki predstavlja

Starčevo povezanost z redom. Grb uporablja

v osebni korespondenci, ima pa

tudi pečatni prstan. V grbu vidi predvsem

del svoje identitete ter ga uporablja

s spoštovanjem in ponosom.

Področje grboslovja na Slovenskem

je hkrati starodavno zaradi naše

zgodovine v Srednji Evropi in mlado,

ker se je ob naši samostojnosti začelo

ponovno razvijati. Pri tem Lampreht

poudarja, da moramo grbe vzeti resno

in da morajo resnično prikazati družino.

Njihov namen naj bo poglobiti

družinsko zavest, primerni naj bodo

tudi za dedovanje. Čeprav so le redki

Slovenci aristokrati, nam osebni grb

ponuja še eno priložnost za poglobitev

povezanosti in zavesti.

grboslovje.si

Zgodovinar

Rajmund

Lampreht

poudarja,

da moramo

biti Slovenci

ponosni tudi

na svojo

kmečko

preteklost.

Odvetnik Iztok Starc iz Krškega se je za izdelavo svojega osebnega grba odločil ob sprejemu

v viteški red Božjega groba v Jeruzalemu.

180 24. 12. 2024

60

FILMSKO LETO SVETNIKOV

P. DR. ANDRAŽ

ARKO

IMDB.COM

BECKET

Priporočilo

Tomaž Becket se je rodil leta 1118 v Londonu. Kralj Henrik II. ga je najprej postavil

za kanclerja, nato pa leta 1162 še za nadškofa v Canterburyju. Ko pa sta se sprla,

je Tomaž za šest let zbežal v Francijo h kralju Ludviku VII. V strahu pred papeževim

interdiktom je kralj dovolil Tomažu, da se vrne. Čez mesec dni, 29. decembra 1170,

so ga v katedrali umorili štirje vitezi. Goduje 29. decembra.

Spokorjeni angleški kralj Henrik

II. se ob grobu nadškofa Tomaža

Becketa spominja dni, ko sta

skupaj uživala v lovu, popivanju

in veseljačenju z mladenkami. Spominja

pa se tudi državniških zadev, ko je

arhidiakona Tomaža imenoval za kanclerja,

da bi mu pomagal pri političnih

napetostih v zvezi z angleško Cerkvijo.

Toda v njunem prijateljstvu je kmalu

nastala prva razpoka …

Zgodba temelji na gledališki drami

Becket, ki jo je leta 1959 napisal Jean

Anouilh. Sicer sledi življenjski zgodbi

Tomaža Becketa, a jo tudi po svoje prireja

in prilagaja. Tomaž Becket je bil v

resnici Norman, vendar je v filmu predstavljen

kot Sas, da bi ustvarili kulturno

in etnično napetost z normanskim vladarjem

Henrikom II.

Drži, da je Becket ob škofovskem posvečenju

doživel močno duhovno preobrazbo,

ko je svoje imetje razdal ubogim

in opustil ošabno in razkošno življenje,

kakršno je živel pred tem, ko sta prijateljevala

s Henrikom. Vsekakor pa Becket

pred tem ni bil razuzdanec, ki bi skupaj

s kraljem popival in se predajal avanturam

z brhkimi dekleti, kot se filmski

kralj Henrik z veseljem spominja. Tudi

papež Aleksander III., ki ga kralj Ludvik

VII. sicer opiše kot svetega človeka, je v

filmu prikazan kot skeptičen in politično

preračunljiv, daleč od omenjene in

dejanske svetosti.

Film je na trenutke malce okoren in

počasen, a je kljub temu dobro posneta,

spektakularna mojstrovina. Cerkveni

obredi – škofovsko posvečenje in izobčenje

– so prikazani z impresivnimi in

spoštljivimi podrobnostmi, veličastna

glasba pa vključuje nekaj lepih latinskih

spevov. Poleg mestoma duhovitega scenarija

z mnogimi nepozabnimi citati

izrazito izstopata oba glavna igralca.

Peter O'Toole kot Henrik II. veličastno

rjove tako v smehu kot v besu; je najstniško

muhast in povsem brezobziren človek.

Burton pa je kot Becket impresiven

lik z železno prepričljivostjo in strogo

zadržanostjo, s čimer implicitno izziva

kraljevo razbrzdanost, medtem ko v

njunih vse močnejših besednih spopadih

prihaja na plano njegova zvestoba

resnici, ki izvira iz osebne vere. Ta na

koncu spregovori najglasneje.

O FILMU:

• naslov: Becket

• čas trajanja: 188 minut

• država in leto: Velika Britanija,

ZDA, 1964

• režija: Peter Glenville

• igralska zasedba: Richard

Burton, Peter O'Toole, John

Gielgud

ZANIMIVOSTI:

Richard Burton je sprva zavrnil ta

film, ker je menil, da bi se mediji zgražali

nad idejo, da bi igral svetnika.

Prav tako je dejal, da bi bil primernejši

za vlogo Henrika II. Od 12 nominacij

je le Edward Anhalt prejel oskarja

za najboljši scenarij, narejen po istoimenski

drami Jeana Anouilha.

OCENA PRIMERNOSTI:

PG-13 – zaradi nekaterih prizorov

nasilja in nekaj golote naj si otroci

ogledajo film v spremstvu staršev.

DOSTOPNOST:

Becket - 1964 - Richard Burton - Peter

O'Toole - Film - Multiple Subtitles

- Restored - 2024 - 4K (youtube.com)

SLADKO-SLANE BRBONČICE AKTUALNO

61

Kavni TARTUFI

18–20 KROGLIC ENOSTAVNO 15 MINUT

SELMA BIZJAK

www.sladkoslanebrboncice.si

SESTAVINE:

• 12 piškotov savoiardi

(enojni zavoj)

• 250 g sira maskarpone

• 50 ml črne kave (po želji

sladkane)

• kakav v prahu

1. Skuhamo črno kavo, jo po želji sladkamo

in ohladimo.

2. Savoiardi piškote zmeljemo v prah,

dodamo maskarpone in skodelico črne kave.

Sestavine s prsti dobro pomešamo, da se povežejo.

V skodelico nasujemo kakav v prahu. Iz

pripravljene mase z dlanmi oblikujemo 18–20

kroglic. Vsako povaljamo v kakavu v prahu.

3. Odlagamo jih na krožnik, ki smo ga obložili

s peki papirjem, in jih za nekaj ur postavimo v

hladilnik. Preden jih postrežemo, jih posujemo

s kakavom v prahu.

BOG ŽEGNAJ!

180 24. 12. 2024

62

DOGODKI

Koledar dogodkov DECEMBER, JANUAR

bozicnivojnik.si

do

4

Božični Vojnik 2024

Vojnik

SOB

Razstava, koncerti,

duhovno

Božični Vojnik že deseto leto zapored prinaša praznično razpoloženje,

mir in tišino, iskrice v otroških očeh in veselje ob številnih

jaslicah, ki jih za ta poseben dogodek ustvarjajo domači in

priznani umetniki. Letos bo predstavljenih veliko novih postavitev,

ki bodo dodatno obogatile to čarobno izkušnjo.

Od 14. decembra 2024 do 6. januarja 2025 lahko užijete veselje

in notranji mir ob prazničnih lučkah, se potopite v skrivnost

Svete družine, obiščete katero od prireditev, okusite kozarček

kuhanega vina in podarite sebi ter svojim bližnjim pravo

praznično vzdušje.

25-30

Žive jaslice

v Postojnski jami

do

5

Razstava jaslic

v skritih kotičkih Gradeža

SRE – PON

od 13.30 dalje

NED

16.00–19.00

Postojnska jama

Razstava

Gradež, Turjak

Razstava

do

6

PON

Od jaslic do jaslic – Dekani

15.00–21.00

Dvorišča hiš, Dekani

Razstava

do

6

PON

Tradicionalna

razstava jaslic

10.00–19.00

Meznaričeva ulica 8, Sv.

Trojica v Slovenskih goricah

Razstava

do

12

Razstava jaslic v Jurkloštru

ob 20-letnici razstavljanja

do

12

Razstava jaslic

v Štanjelu

NED

sob., ned, prazniki, 15.00–17.00

NED

18.00

Kartuzija Jurklošter

Ulice Štanjela

Razstava

Razstava

180 24. 12. 2024

Želite povabiti na svoj dogodek? Pišite nam na dogodki@domovina.je.

SUDOKUJA, VSOTNICI

63

VSOTNICA (angleško sumplete) je tabela, v kateri je treba prečrtati števila

tako, da je vsota neprečrtanih števil po vrsticah in stolpcih ustrezna (enaka

številom desno od tabele in pod tabelo).

7 4 8 4 5 7 8 32

1 8 3 2 7 4 6 22

2 1 1 2 4 8 1 6

3 4 2 8 3 3 8 26

6 8 1 1 2 3 1 1

5 5 8 1 3 6 3 14

4 3 7 6 8 8 2 17

9 20 9 21 24 10 25

1 9 1 3 1 5 1 5

7 7 7 1 1 4 7 32

1 6 9 7 9 7 3 20

8 1 6 3 2 9 9 27

2 3 9 3 7 8 7 9

7 4 3 4 7 4 8 19

4 5 6 6 3 6 1 1

11 8 22 10 10 17 35

7 4 8 4 5 7 8

1 8 3 2 7 4 6

2 1 1 2 4 8 1

3 4 2 8 3 3 8

6 8 1 1 2 3 1

5 5 8 1 3 6 3

4 3 7 6 8 8 2

1 9 1 3 1 5 1

7 7 7 1 1 4 7

1 6 9 7 9 7 3

8 1 6 3 2 9 9

2 3 9 3 7 8 7

7 4 3 4 7 4 8

4 5 6 6 3 6 1

180 24. 12. 2024

64

NAGRADNA KRIŽANKA

SHUTTERSTOCK

SESTAVIL

ANDREJ

PRAZNIK

TLEČI,

DOGORE-

VAJOČI

KOSI LESA

USMER-

JENJE

JAMA

JUŽNO OD

GROSUP-

LJEGA

19

ŽENSKI

SPOLNI

HORMON

RUDOLF

MAISTER

JEDKOST

(STAR.)

KRAJŠA

OBLIKA

IMENA

ARIJAN

VIHAR

IGOR

TORKAR

RIMSKA

STARO

BOGINJA

IME ZA

JUTRANJE

ŠRILANKO

ZARJE

13 10

PRIMOŽ

TRUBAR

AZIJSKO

ŽGANJE

IZ RIŽA

STARI

OČE

(PRIMOR.)

GNUS,

GNUSOBA

PROGRAM

DIHANJE

STROKOV.

ZA ANA-

TOMIJO

1

JAN

REPAS

ROLETA

12

RIM. BOG

LJUBEZNI

ANONIMEN

PISEC

GORA PRI

5

ŽELEZNI

KAPLI V

AVSTRIJI

OLIVER

MLAKAR

NATRIJ

NASELJE

POD ZA-

PLAZOM

14

OBLIKA

IMENA

ŠARLOTA

MESTO NA

ZAHODU

ROMUNIJE

DOMOVINA

BOGAT,

ZAPELJIV

MOŠKI

ŠIROKA

RAZMAK-

NITEV

NOG

BALETNIK

OTRIN

GLAVNO

MESTO

KOSOVA

LAKOMEN

ČLOVEK

STARO-

GRŠKI

BASNO-

PISEC

JOŽE

KRAŠO-

VEC

PLOŠČA

ZA LEPAKE

KOTLINA

V JULIJCIH

SVET

6

OB MORJU

ČUTILO

ZA VID

EKRAN ZA

2

RAČUNAL.

KERAMIČ.

PLOŠČICA

KIRURŠKA

STRGALKA

MESTO V

FRANCIJI

15 IZLIV KRVI 4

V MEHKO

TKIVO

20

JUD

7

3

SKUPEK

DALJŠIH,

TANJŠIH

STVARI

TAMARA

MAVSAR

VELIKA

DRŽAVA

V JUŽNI

AZIJI

ŽLAHTNI

PLIN

(Ne)

SLOV.

SLIKAR

(ANTON)

AM. ZVEZ.

DRŽAVA

ALPINIST

MIHELIČ

TOMAŽ

NOSE

VRSTA

HRASTA

POGAN

PREVRETA

TEKOČINA

S PRALNIM

SREDSTV.

ILOVICA

8

(STAR.)

ANDREJ

INKRET

NEMŠKI

9

PRAV-

LJIČAR

GRIMM

18 RIMSKA

BOGINJA

LOVA

16

GLIVA

GLAVNO GESLO

1 2 3 4 5

17 6 7 8 9 10

11 11 12 13 14 15

16 17 18 19 20

Po podatkih Statističnega urada Republike

Slovenije je bilo v začetku letošnjega leta v naši

državi 3.247 oseb s priimkom Božič, ki je po

pogostnosti na 14. mestu, in 198 oseb s priimkom

Božičnik, ki je po pogostnosti na 2.172. mestu. V

občini Metlika pa leži naselje Božič Vrh. V začetku

letošnjega leta je imelo devet prebivalcev.

REŠITEV SKRITEGA PREGOVORA:

KAR LAHKO STORIŠ DANES, TI NI TREBA JUTRI.

180 24. 12. 2024

O R I O R D A N

R A Z P O R K I

I Z Ž E T O S T

O P E R A T E R

R O T A L I N O

D R O T I I L

A K S E N I J A

N I T R O L A K

NAGRADNA KRIŽANKA –

POMAGAMO VAM OBDARITI PRIJATELJA

Vsakemu, ki pravilno reši križanko, podarimo mesečno naročnino

na tednik Domovina za prijatelja. Na dopisnici, v ovojnici ali preko

e-pošte nam pošljite izpisano: (1) glavno geslo, ki ga dobite z vpisom

črk na oštevilčenih poljih; (2) ime, priimek in naslov prijatelja, ki

mu želite podariti mesečno naročnino na Domovino; (3) svoje ime,

priimek in naslov. To s pripisom 'Križanka' najkasneje do 3. januarja

pošljite na: Domovina, Brnčičeva 41e, 1231 Ljubljana Črnuče, ali

narocnine@domovina.je.

LLLLL+

65

SKRITA MISEL

KAREL MAH KOSTA

ORIS ŠID AGNES TINE

CITRE BAJC UTRIP

V vsaki zgornji besedi prečrtajte pravo črko,

ostale pa po vrsti prepišite v spodnja polja.

Tu boste prebrali staro modro misel. (jp)

SHUTTERSTOCK

KOMBINACIJSKI

MAGIČNI LIK

ADRESANT BRIGITTE ELA

FABRIKA ISIS KATTEGAT

REGISTER ANTELAMI TERATIA

Vsako zgornjo besedo vpišite v lik dvakrat,

vodoravno in navpično.

Ko boste vpisali vse, se bo prikazala beseda,

ki je ni na spisku. Le še v polju, kjer se križa

sama s seboj, vpišite pravo črko. (jp)

180 24. 12. 2024

RAZMIŠLJAL SEM.

PRAVIJO, DA BOŽIČEK

VE, ČE SI BIL PRIDEN

ALI NE, DRŽI?

DRŽI. AMPAK POMISLI, KOLIKO

OTROK JE NA CELEM SVETU!

NIHČE NE MORE VSAKO MINUTO

GLEDATI VSAKEGA OTROKA!

MISLIM, BOŽIČEK JE STAR!

VERJETNO OB POPOLDNEVIH

ZADREMA!

JA, IN ZDAJ, KO SEM GA

RAZKRINKAL, BOM SUZI

ZABRISAL KEPO V GLAVO! ČE

BOM HITER, JE VERJETNOST,

DA ME BO BOŽIČEK VIDEL,

PRAKTIČNO

NIČ!

KAJ PA ČE TE

SUZI ZATOŽI?

JOJ, NA TO PA NISEM

POMISLIL! PUNCA JE,

TAKO DA VERJETNO

BI ME ZATOŽILA!

TAKO.

PO MOJE

NAS BOŽIČEK

SAMO ENKRAT

ALI DVAKRAT

NA TEDEN

NAKLJUČNO

PREVERI.

FEJ.

TO JE

VSE?

Božiček--

Obtežen s

presežkom

igrač?

Odvrzi jih

tukaj!

--Calvin

TOLE MORAVA

SPRAVITI NA

STREHO.

GOTOVO. NA TA NAČIN BI PRECEJ

ZALOTIL DOVOLJ POREDNIH PREBRISANO.

OTROK, DA BI PRESTRAŠIL

DRUGE, DA BI BILI VEČINO

ČASA PRIDNI. USTVARIL BI

VTIS, DA NADZIRA VEČ KOT V

RESNICI!

NO, UPAM, DA ME JE

BOŽIČEK ZDAJLE GLEDAL

IN JE VIDEL, KAKO SEM

PRIDEN.

PRIDEN POD

PRISILO, AMPAK

VSEENO PRIDEN.

V tedniku Domovina pišemo o vsem, kar predstavlja našo domovino:

• POLITIKA: kritično spremljamo politično dogajanje

doma in po svetu.

• GOSPODARSTVO IN RAZVOJ: analiziramo trende

in inovacije, ki poganjajo našo ekonomijo in ustvarjajo

nova delovna mesta.

• VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE: posvečamo se

vzgoji in izobraževanju ter podpori mladih,

ki so prihodnost naše domovine.

Da, naročam tednik Domovina

(ustrezno označite)

12-mesečna naročnina (52 številk; namesto 205,40 € samo 175 €)

želim plačilo na 4 obroke po 43,75 €

6-mesečna naročnina (26 številk; namesto 102,70 € samo 95 €)

Ime in priimek * :

Ime podjetja (poslovni naročnik):

Ulica in hišna št. * :

Poštna št. in kraj * :

Telefon * :

E-mail * :

Podpis * :

Poštnino za tednik plača Domovina.

205,40 €

175 €

S podpisom potrjujem, da se strinjam s splošnimi pogoji naročanja.

S podpisom potrjujem, da sem seznanjen z navedenimi splošnimi pogoji naročanja, ki so objavljeni

na spletnem naslovu https://www.domovina.je/splosni-pogoji-narocanja/.

• DRUŽBA IN SKUPNOST: prinašamo zgodbe ljudi,

ki s svojim delom in predanostjo bogatijo našo skupnost.

• KULTURA IN DEDIŠČINA: raziskujemo bogato kulturno

dediščino in običaje, ki so oblikovali našo identiteto.

• ZGODOVINA: poglabljamo se v pomembne zgodovinske

dogodke in osebnosti, ki so krojili našo preteklost.

• NARAVA IN OKOLJE: skrbimo za ozaveščanje o pomenu

ohranjanja naravnega okolja in trajnostnega razvoja.

ZAKAJ NAROČITI

tednik Domovina?

• VERODOSTOJNOST: temeljimo na

preverjenih informacijah in natančnem

raziskovanju.

• NEODVISNOST: naše poročanje

je neodvisno.

• KAKOVOST: vsebine skrbno pripravljamo

izkušeni novinarji in uredniki.

• POGLOBLJENE VSEBINE: poglobljeni

članki, intervjuji in reportaže širijo obzorja.

• SRČNOST, SPOŠTLJIVOST IN

POVEZOVALNOST: poudarjamo zgodbe,

ki nas povezujejo in nam dajejo moč.

Domovina d.o.o.

Brnčičeva 41e

1231 Ljubljana-Črnuče

E: narocnine@domovina.je

T: 068 191 191

NAROČITE

PREK SPLETA

Božična noč

V zvezdno noč se luč sveta ozira;

brezkončnost potov in daljav …

Neskončnost čase nove si odpira

in vse je vedno prav.

V zvoniku ura polnoč bije,

v sneg odete so vasi;

z nebes srebrna milost lije,

zbor angelov tišino preglasi …

Ob jaslicah se mi srce ogreje,

spomin na dom, otroške dni;

glej, mati spet v objemu me drži

in oče se skoz solze smeje …

Božična noč, nedoumljiva!

Čarobna moč v mene gre,

v meni Bog prebiva,

v meni radost vre!

(Andrej Rant)

SHUTTERSTOCK

Domovina 180: Božič - praznik upanja (predogled)

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template ?