Domovina 186: Diktatura Svobode (predogled)

ŠIRIMO OBZORJA

Poštnina plačana pri pošti 1231 Ljubljana Črnuče

6. 2. 2025

24

Veliki zaslužki Aleksandra

Čeferina z RTVS

26

Dr. Metka Zorc:

Srčna kirurgija ni le poklic

38

Pavle Ravnohrib:

Kultura je zlorabljena

za politični ekstremizem

3,95 €

12

Diktatura SVOBODE

186

DRZNI ZMAGOVALCI –

USTVARJALCI PRIHODNOSTI!

V svetu, kjer se sanje pogosto zdijo nedosegljive, so posamezniki

in ekipe, ki presegajo meje mogočega, premikajo gore in gradijo

mostove do novih priložnosti.

Spoznajte drzne zmagovalce – osebe, ki s svojo vizijo

in vztrajnostjo oblikujejo prihodnost.

Video VSEBINE

Aktualno:

PROF. DR. JANEZ ŠTRANCAR

●

●

Oglejte si nov video z Vido Petrovčič

in spoznajte drznega znanstvenika.

Prof. dr. Janez Štrancar:

- vodja laboratorija za biofiziko

na Institutu Jožef Stefan,

- raziskuje, kako delujejo človeške

žive celice na ravni molekul in kako

se odzivajo na kemikalije,

materiale ali svetlobo.

Spremljajte video vsebine,

ki predstavljajo zgodbe ljudi, ki:

• s svojimi izjemnimi idejami,

inovacijami in delom premikajo meje;

• ustvarjajo nove priložnosti

in gradijo uspešne zgodbe;

• s svojo strastjo in odločnostjo dajejo

upanje novim generacijam.

DRZNI ZMAGOVALCI V POGOVORIH

Z VIDO PETROVČIČ:

poglobljeni vpogledi v uspešne

►

in ustvarjalne zgodbe;

►

motivacija za vse, ki sanjajo

o svoji zmagovalni poti;

► navdih za premagovanje

novih izzivov.

OBIŠČITE NAS NA WWW.DOMOVINA.JE.

UVODNIK

ZAKAJ dopuščamo, da je

vse obrnjeno NA GLAVO?

3

ERIKA AŠIČ

Pred kratkim je Gibanje Svoboda praznovalo svoj tretji rojstni dan. Ob obletnici so

zapisali, da so njihove vrednote enake kot ob nastanku stranke. Na svoji spletni strani

jih navajajo: svoboda, spoštovanje, vključenost, gibanje in skupnost.

Te vrednote so res spoštovanja

vredne. In dobre. Toda po treh

letih obstoja Gibanja in po skoraj

treh letih vladanja Svobode

lahko na vseh področjih v praksi doživljamo

popolno nasprotje zgoraj omenjenih

vrednot.

Ustavimo se najprej pri svobodi.

Ali lahko povežemo pristranskost

sodišč, odvzem živali s kmetij, nenormalno

moč nekaterih nevladnih organizacij,

ki so v resnici vladne, arogantno

delo parlamentarnih komisij,

predlog zakona o medijih, ki uvaja

cenzuro, prepoved blagoslova prostorov

v javnih ustanovah itd. s svobodo

mišljenja in delovanja?

Nato spoštovanje. V tem, da so uvedli

evtanazijo, da že vrtčevske otroke nagovarjajo

k »razmišljanju« o spolu in spolni

usmerjenosti, da kdor ne zagovarja agende

LGBT in spremembe spola, že velja za

sovražnika, da v umetnosti spremljamo

razvrat in dekadenco, ni ravno veliko

spoštovanja človekovega dostojanstva.

Naslednja vrednota je vključenost.

Ali je trenutna vlada že kdaj povabila

na razgovor opozicijo ali sprejela njene

dobre predloge? Se še spomnite ukinitve

spomina na žrtve komunističnega

nasilja, zavrnitve intervjuja z Urško

Cankar Soares na RTV, govora Roberta

Goloba o depolitizaciji RTV ali brutalnih

kadrovskih čistk v javnem sektorju

in podjetjih v večinski lasti države? Nič

od tega ni vključevalno.

Vrednoto gibanja na spletni strani

Gibanja Svoboda razlagajo kot izmenjavo

»idej in izkušenj civilne družbe

za utrditev demokracije in demokratičnih

vrednot«. Od kod torej na silvestrovo

predlagan zakon o medijih? In

malo pred njim oderuški in nepravičen

predlog davka na nepremičnine? Od

kod s stroko neusklajeni predlogi zakonov

v zdravstvu, kmetijstvu in gospodarstvu,

pa šlamastika z omrežninami?

To ni demokracija.

Kot zadnjo vrednoto navajajo skupnost.

Toda skupnosti se ne gradi z izločanjem,

s sprejemanjem zakonov, ki

ljudi stiskajo v kot in jim jemljejo to, kar

so si s trdim delom zaslužili.

Sprašujem se, ali so člani Gibanja

Svoboda prebrali to, kar imajo zapisano

na svoji spletni strani. Nemogoče

je namreč delovati tako diametralno

nasprotno od zapisanega, razen če je

to preračunljivo in načrtno, zapisi na

spletni strani pa so le vaba za dobromisleče

volivce, ki so se ponovno pustili

»nategniti« starim stricem in novemu

obrazu.

Pred časom smo se v neki družbi pogovarjali

o vodilnih v politiki. Za nekoga

je bilo slišati, da sicer ni slab človek,

ampak mora tako delati, ker je v tej in

tej stranki in ima tega in tega nad sabo.

Ali res? Ali se odrasel človek res mora

ukloniti zahtevam drugih in povoziti

svojo vest, svoje vrednote, svoja načela?

Če jih ima in so drugačna od tega, kar se

od njega zahteva ali pričakuje, mu tega

ni treba. Lahko pa to stori zaradi drugih

interesov in (navideznih) lastnih koristi:

da zadrži položaj, dober zaslužek,

navidezno spoštovanje in ugled. Toda

vedno ima tudi drugačno možnost.

Morda je pot potem težja in bolj naporna,

a gotovo bolj pravilna. Vsakdo ima

notranjo svobodo in se sam odloča o

svojem delovanju.

Kot je zapisal Viktor E. Frankl, človek

ni svoboden od okoliščin. Toda

svoboden je v tem, da do teh okoliščin

zavzame stališče. V okviru svojih

meja se odloča, ali jim bo podlegel ali

ne. Ima možnost, da se vda ali pa se

z neko situacijo spopade in se tako

dvigne nad te okoliščine.

Ljudje, ki se vedno uklanjajo in prilagajajo

okolju, ne morejo spremeniti

ničesar. Človek ima potencial, svobodo,

da sebe ali pa nekaj v svetu spremeni –

na bolje.

Tudi France Prešeren, po katerem

se imenuje kulturni praznik, je stopil iz

povprečja. Ni pustil, da bi drugi odločali

o njem. Sledil je svoji poti, svojim ciljem,

svojim talentom. Njegova pot ni bila lahka,

se ga pa prav zato še danes spominjamo.

In tudi njega bi radi nekateri označili

zgolj za pijanca in ženskarja. Toda pomislimo:

ali bi se njegova dela in spomin nanj

v tem primeru res ohranili? Kot je pred

časom povedal dr. Milček Komelj, je France

Prešeren v zavesti več generacij veljal

za duhovnega očeta slovenske države.

Čez nekaj dni bomo praznovali praznik

kulture, umetnosti. Po besedah dr.

Milčka Komelja je umetnost najgloblji

izraz človekovega bistva. In tu je tudi

vir naše identitete. Primerljivo s površnostjo

in poplitvenostjo našega življenja

je tudi umetnost zašla v dekadenco,

postaja bolj kot ne cenena zabava. Kot

pravi Pavle Ravnohrib, je zloraba kulture

v politične namene del globalistične

agende, zatona evropske civilizacije.

Čeprav izraza umetnost in kultura

ostajata, sta dobila drug obraz – popačen,

plitev, površinski, celo žaljiv. Tudi

besedno poimenovanje prej omenjenih

vrednot ostaja, toda doživljamo jih v

ravno nasprotnem pomenu: svobodo kot

samovoljo, spoštovanje kot uničevanje

in ubijanje, vključevanje in skupnost pa

kot izključevanje, osamitev, otopelost.

Zakaj dopuščamo, da je vse obrnjeno

na glavo? Morda bi bil čas, da prisluhnemo

sebi, da se odkrito in argumentirano

izpostavimo za svoja stališča in

trdno stopimo na svoje noge. Zavoljo

ohranitve prave svobode, življenjskih

vrednot in – svoje prihodnosti.

186 6. 2. 2025

4 VSEBINA

TEMA TEDNA

14 Tri leta svobode, ki to nikoli ni bila

Peter Avsenik

16 Svobodni pravljičarji z Gregorčičeve

Peter Avsenik

24 26 32 38

Neprekinjen denarni tok

od RTV Slovenija do Odvetniške

družbe Čeferin

Nenad Glücks

Prof. dr. Metka Zorc: »Melania

izžareva neverjetno energijo,

milino in dobroto«

Vida Petrovčič · Intervju

Andrej Lokar: »Progresizem

hoče ustvariti svet, v katerem

bodo vladale agencije

in nevladne organizacije«

Tina S. Bertoncelj · Intervju

Pavle Ravnohrib: »Zdrava pamet

je danes prepovedana«

Dr. Jože Možina · Intervju

TEDNIK DOMOVINA

ŠT. 186, LETNIK 5,

6. februar 2025

ISSN številka: 2784-4838

Cena posameznega izvoda:

3,95 €

Cena naročnine:

175 € (eno leto, lahko obročno),

95 € (pol leta)

Naročnine:

E: narocnine@domovina.je

T: 068 191 191

Uredništvo:

BRNČIČEVA 41E

1231 LJUBLJANA ČRNUČE

E: urednistvo@domovina.je

T: 068 191 191

V. d. odgovornega urednika

tednika in portala:

ERIKA AŠIČ

Uredništvo:

PETER AVSENIK, TINA S. BERTONCELJ,

NENAD GLÜCKS, LUKA SVETINA

Jezikovni pregled:

BARBARA RODOŠEK

Oblikovanje in prelom:

JERNEJA LOBNIK ORNIK

SANJA PILIPOVIĆ

Tisk:

TISKARSKO SREDIŠČE D.O.O.

Naklada:

7000 izvodov

Naslovnica:

NEBOJŠA TEJIĆ/STA

Izdaja:

DOMOVINA D.O.O.

Direktor:

DR. MITJA ŠTULAR

www.domovina.je

@Domovina_je

@domovinaJE

Tednik izhaja ob četrtkih

v slovenščini.

Zaključek redakcije:

4. februar 2025

186 6. 2. 2025

VSEBINA

5

20

Gradbeno dovoljenje za zadnji kos

kanala C0 visi v zraku, uradnica

kazensko ovadena

Luka Svetina

So muslimanske naglavne rute

zdravstvenih delavk sporne?

Luka Kranjc

France Prešeren (5/12): »Za bele

jo roké prijel, na sŕce stisnil, jo objel ...«

Ivan Sivec

36

42 44

54

Prikrito legalizirana evtanazija

za slovensko kulturno dediščino –

pripombe na osnutek ZVKD-2

Ddr. Verena Perko

Deset zapovedi 21. stoletja (9. zapoved)

Dr. Andrej Drapal · Komentar

56

Čudoviti slap Rinka

Igor Gošte

3 Zakaj dopuščamo, da je vse obrnjeno

na glavo?

Erika Ašič · Uvodnik

6 Pregled tedna

8 Foto tedna

9 Čivkarija

11 Karikatura

23 Pesmica o pisarju

Dragotin Kette

31 Sem samo človek

Andrej Rant

41 Kljubuj usodi!

Simon Gregorčič

Sam

Simon Gregorčič

46 Vsi smo blago

Aljuš Pertinač · Komentar

47 Med(ijski) sosedi

48 Nevidna nit, ki nas povezuje

Milena Miklavčič · Kolumna

49 Računsko sodišče ugotavlja nedorečenost

zakona o STA (popravek)

50 Vse javne stavbe v Žužemberku

so porušili (5. del)

Ivo Žajdela

53 Slovo

Andrej Rant

60 Iskanje vere ali prebujenstvo?

P. dr. Andraž Arko

61 Koledar dogodkov

63 Sudokuja, vsotnici

64 Nagradna križanka

65 Razvedrilo

66 Za nasmešek ali dva

58

Možganska kap

Peter Španovič

62

Limonin kolač

Selma Bizjak

ŠIRIMO

OBZORJA

186 6. 2. 2025

PREGLED TEDNA

6PROFIMEDIA

DONČIĆ V

LOS ANGELES LAKERS

Svet športa pretresa šokantna menjava

Luke Dončića, ki ga je Dallas, za katerega

je igral vseh svojih sedem sezon v severnoameriški

košarkarski ligi NBA, poslal v

klub Los Angeles Lakers. Zelo verjetno bo

Dončić v dresu Jezernikov debitiral naslednji

teden v ponedeljek ali sredo. Obakrat se

bodo Lakersi pomerili z Utahom. Generalne

menedžerje konkurenčnih klubov v

obup spravlja predvsem nizka cena, ki jo je

Dallas iztržil za Dončića. Večina šefov ekip

je prepričanih, da bi njihovi klubi lahko

pripravili boljšo ponudbo kot Lakersi.

Zlasti zato, ker Mavericksom manjkajo

izbori v prvem krogu na prihodnjih naborih

lige NBA.

MISIJA EPP

O VLADAVINI PRAVA

Politična skupina Evropska ljudska stranka

(EPP) bo v Slovenijo napotila parlamentarno

misijo za ugotavljanje dejstev, saj je

zaskrbljena zaradi dogajanja na področju

medijev in vladavine prava. EPP skrbi

dogajanje v Sloveniji na področju medijev,

pravosodja in delovanja državnega zbora.

Zaskrbljeni so tudi zaradi napada na neodvisne

institucije, kot je Računsko sodišče,

zaradi korupcije, klientelizma in nepotizma

ter lastništva premierja Roberta Goloba v

podjetju Star Solar, je na novinarski konferenci

dejala evropska poslanka Romana

Luka po sedmih letih v ekipi Dallas odhaja v

klub Los Angeles Lakers.

Tomc (EPP/SDS), podpredsednica EPP.

Prvi ukrep je parlamentarna misija za ugotavljanje

dejstev, glede katere se je predsedstvo

že dogovorilo. »Misija bo ugotovila,

kaj se dogaja, in bo opravila pogovore z

nekaterimi posamezniki in institucijami v

Sloveniji, da bi ugotovila dejansko stanje,«

je povedala poslanka Romana Tomc.

Skupina EPP bo tudi predlagala dopolnitev

besedila poročila o vladavini prava, ki ga

pripravlja Evropska komisija, s pripombami

o Sloveniji. Poročilo je po besedah Tomčeve

še v pripravi, v Evropski parlament pa

naj bi prišlo v kratkem.

Nad Jankovićevim

pismom podpore

Vučiću se je v Sloveniji

dvignil prah.

PROFIMEDIA

OBRAVNAVA

KMETIJSKE ZAKONODAJE

Kmetijska ministrica Mateja Čalušić je

znova zavrnila očitke, da so zakonodajni

sveženj pripravljali v tajnosti, in napovedala

ustanovitev delovnih skupin, ki bodo

lahko med javno obravnavo konkretno

sodelovale v razpravi. Javna obravnava

zakonov bo podaljšana. Ministrstvo je

namreč pretekli teden v javno obravnavo

poslalo osnutke zakona o kmetijstvu,

zakona o hrani, zakona o varni hrani in

krmi ter zakona o zdravju živali, poleg tega

pa tudi osnutke novel zakona o kmetijskih

zemljiščih in zakona o gozdovih. Svet za

kmetijstvo je ministrici predlagal umik

zakonodajnega svežnja in podal predlog,

da bi novoustanovljene delovne skupine

s predstavniki s področja kmetijstva, gozdarstva

in prehrane pomagale pri pripravi

novih, usklajenih predlogov. Ministrica bo

odločitev sporočila v nekaj dneh.

JANKOVIĆEVA

PODPORA VUČIĆU

Župan Mestne občine Ljubljana (MOL)

Zoran Janković je pretekli teden v pismu

izrazil podporo srbskemu predsedniku

Aleksandru Vučiću in mu ponudil svojo pomoč.

Vučića je pozval, naj nadaljuje svojo

pot in ne dovoli, da bi pritiski ali napadi

zamajali smer, ki jo je zastavil. Od takrat se

ljubljanski župan sooča z glasnimi kritika-

186 6. 2. 2025

PREGLED TEDNA

7

PROFIMEDIA

mi, nekateri ljubljanski intelektualci so v

javnem pismu protestirali proti Jankovićevi

podpori. Janković pravi, da ne kritizira

srbskih študentov in da obsoja nasilje nad

njimi, sam pa je Vučićev prijatelj, ki razmere

v Beogradu oz. Srbiji dobro pozna.

»Spremljam Beograd in to mi morate verjeti,

težko boste našli koga, ki ga tako pozna

kot jaz; od Mercatorja, ko smo naredili tisti

center, največjo investicijo v Beogradu, do

tega, ko sem kot župan hodil na konference.

Takrat sem spoznal Vučića. Razlagal je:

Mi bomo delali razvoj Srbije čez razvoj Beograda,

naredili bomo mesto na vodi, dve

milijardi evrov,« je za TV Slovenija povedal

Janković. Opozoril je tudi, da je Vučić dobil

Expo, in to v konkurenci vseh evropskih,

ameriških in kitajskih mest.

NETANJAHU V BELI HIŠI

V Beli hiši sta se srečala izraelski premier

Benjamin Netanjahu in ameriški predsednik

Donald Trump. Prvi pogovori so bili

posvečeni predvsem naslednjim fazam

premirja v Gazi. Netanjahu je prvi tuji

voditelj, ki ga je Trump sprejel po vrnitvi v

Belo hišo. Netanjahu je dejal, da bo Izrael s

svojim ravnanjem v vojni spremenil podobo

Bližnjega vzhoda. »Verjamem, da lahko

v tesnem sodelovanju s predsednikom

Trumpom ta zemljevid Bližnjega vzhoda

še dodatno in na bolje preoblikujemo,«

je dodal. Trump, ki si pripisuje zasluge za

sklenitev dogovora o prekinitvi ognja po 15

mesecih vojne v Gazi, je v nedeljo dejal, da

pogajanja z Izraelom in drugimi državami

na Bližnjem vzhodu napredujejo.

V eksploziji v Moskvi je bil ubit Armen

Sarkisjan, tesen sodelavec nekdanjega

ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča.

PET MRTVIH NA ŠVEDSKEM

V streljanju na šoli za odrasle v švedskem

mestu Örebro je bilo ustreljenih pet ljudi.

Lokalne oblasti so sporočile, da so štiri

osebe v bolnišnici. Starost ranjenih in obseg

njihovih poškodb nista znana. Policisti so

prebivalce pozvali, naj se šoli ne približujejo.

Mediji poročajo, da je streljanje odjeknilo v

šoli za odrasle, ki izobražuje ljudi, starejše

od 20 let. Šola je sicer del kampusa,

v katerem so tudi druge izobraževalne

ustanove, med drugim za otroke. Učenci naj

bi se zatekli v bližnje stavbe, dele centra za

izobraževanje odraslih pa so evakuirali.

SHUTTERSTOCK

ATENTAT V MOSKVI

V eksploziji, ki je v ponedeljek odjeknila

v avli luksuzne stanovanjske stolpnice v

Moskvi, je bil ubit Armen Sarkisjan, Rusiji

naklonjen vodja paravojaškega bataljona

z vzhoda Ukrajine in tesen sodelavec

nekdanjega ukrajinskega predsednika

Viktorja Janukoviča, poroča Reuters. Hudo

ranjenega so prepeljali v bolnišnico, kjer

so mu amputirali nogo, vendar je zaradi

težkih poškodb tam umrl. V eksploziji je bil

ubit tudi njegov telesni stražar.

SVETOVNA

TRGOVINSKA VOJNA

Le nekaj minut po nastopu novih ameriških

carin na uvoz iz Kitajske je slednja

Združenim državam Amerike napovedala

maščevanje. Peking je namreč sporočil,

da bo uvedel povračilne carine na vrsto

ameriških izdelkov, med drugim 15-odstotni

davek na premog, utekočinjen

zemeljski plin, nafto in 10-odstotni davek

na avtomobile z velikimi motorji, tovornjake

in kmetijsko mehanizacijo. Carine naj bi

začele veljati 10. februarja. Peking je napovedal

tudi, da bo zaradi Trumpovih carin

pri Svetovni trgovinski organizaciji vložil

pritožbo. Ameriška uvedba dodatnih carin

na kitajske izdelke resno krši pravila STO,

so prepričani. Kitajska je napovedala tudi,

da bo zoper ameriško tehnološko podjetje

Google uvedla preiskavo.

Prvi pogovori med Donaldom Trumpom in

Benjaminom Netanjahujem so bili namenjeni

predvsem naslednjim fazam premirja v Gazi.

186 6. 2. 2025

8 FOTO TEDNA

SHUTTERSTOCK

Pot ob reki

Pišnici blizu

Kranjske Gore

186 6. 2. 2025

ČIVKARIJA

9

Luka Svetina @ LukaSvetina

»Upor Jankovićevemu pismu tudi iz vrst angažiranih

Ljubljančanov.« Angažirani Ljubljančani,

profesorji, slikarji, lepo, da vas skrbijo razmere v

Srbiji. A žal vašega upora županu doma, kjer se

te dni odloča o gradnji zadnjih 100 m kanala C0,

pred čimer svari 100+ zdravnikov, ni.

Lotta Šega @LottaS10

Kako spretni so levaki, kot so Golob, Sajovic,

Bratuškova, Boštjančič, Janković, Švarc Pipanova

itd. Dobijo jih s prsti globoko v marmeladi, oni

pa lepo počakajo, da je vihar mimo, in delujejo

naprej, kot da se ni nič zgodilo. Namesto da bi jih

strpali v zapor.

Čivk tedna

Čivk tedna

Tom Zalaznik @ZZ_ _Tom

Davki – razlaga za telebane:

- plačate davek na denar, ki ga zaslužite,

- plačate davek na denar, ki ga potrošite,

- in potem naj bi plačali še davek na stvari,

ki jih imate – za katere ste ob nakupu že plačali

davek z že prej obdavčenim denarjem …

Peter Jančič @peterjancic

Da bo jasno: referendum podpiram in bom na

njem glasoval proti temu sramotnemu zakonu in

takšnemu ravnanju. Gre za krajo na račun drugih

upokojencev in vseh ljudi – denar nam kradejo na

vseh koncih – brezsramni dosežek Aste Vrečko.

BREZSRAMNI DOSEŽEK ASTE VREČKO

Mario Plešej @MarioPlesej

Drugod študenti bijejo boj proti skorumpirani

oblasti, v Sloveniji pa proti »menstrualni revščini«,

tako da brezplačne menstrualne pripomočke

zagotavljajo tudi na moških straniščih v

fakultetnih prostorih, zato »da je za vse enako

dostopno, brez diskriminacije«.

Logar Metod @logarmetod

»Ko živite v državi, kjer je človek kaznovan, če

lovi ribe brez dovolilnice, ni pa kaznovan, če

ilegalno prečka mejo brez veljavnega potnega

lista, potem imate vso pravico reči, da to državo

vodijo popolni idioti.«

Andrej Drapal @adDrapi

Mogoče bi bil čas, da se Trump in Musk ekonomije

naučita od Mileia. Argentina je bliskovito

odpravila inflacijo brezcarinskih vojn.

186 6. 2. 2025

10 ČIVKARIJA

Peter Šuhel @PeterSuhel

Zato ljudje bežijo v tujino.

Boost Knowledges @24hrsIearn

Razlika med enakopravnostjo in pravičnostjo

Barbara Pance @Barbara74463803

Svoboda na steroidih. Ko oblast zlorablja politične

vzvode, ko institucije ne služijo več državljanom,

ko mediji ne postavljajo več ogledala, ko tok

javnega denarja teče do izbrancev in se kritični

glasovi utišajo, gre za preizkušnjo demokracije.

SloDejstva @SloDejstva

Slovenski politik nima operativne moči, da bi

v Umagu premaknil štant s sladoledom, vsi pa

pišejo izjave in eseje o konfliktih večdesetmilijonskih

narodov po celem planetu.

Ko slovenski politik odpre usta o tujini, se ga mora

takoj vprašati, ali so slovenske zadeve že rešene.

ENAKOPRAVNOST

Karli Erdlen @KErdlen

PRAVIČNOST

1. Enakopravnost: dati vsem ljudem enako.

2. Pravičnost: približati se posamezniku v njegovih potrebah.

V UKC LJ prihajajo na specialistične obravnave

migranti. Ilegalni. Menda s potrdili @MinZdravje,

da bo ministrstvo poravnalo stroške zdravljenja.

Prihajali naj bi kar mimo čakalnih vrst, ki

veljajo za Slovence. Mi pa čakamo, plačujemo 35

EUR na mesec in zbiramo zamaške …

huda jama 45 @DrustvoHudajama

V Evropskem parlamentu vnovič o peticiji Romane

Tomc @RomanaTomc in dr. Mitje Ferenca @

ferenc_mitja.

Proti peticiji 2024: Matjaž Nemec, dr. Klemen

Grošelj, Irena Joveva, Ljudmila Novak.

186 6. 2. 2025

KARIKATURA

11

BORIS OBLAK

12 TEMA TEDNA

TRI LETA SVOBODE,

ki to nikoli ni bila

Tri leta so minila od nastanka Gibanja Svoboda, ki je pred parlamentarnimi volitvami nastala,

da se na Gregorčičevo ne bi vrnila desnosredinska vlada. Ker ni šlo za dejanske spremembe v družbi,

pač pa za všečnost volivcem, se obljube predsednika vlade Roberta Goloba nepovratno sesuvajo v prah,

pojem svobode kot izhodišča njegove stranke pa se sprevrača v njegovo nasprotje. Doživljamo dušenje

gospodarstva, kmetijstva, krizo v zdravstvu, omejevanje na področju medijev, astronomske cene

električne energije, vmešavanje v policijo in sodstvo.

PETER AVSENIK

Zima letos (še) ni pokazala zob.

Nekaj več snežink je prineslo v

dolino le v decembru, zadnje tedne

pa sončno stran Alp spremlja

napol pomladno vreme, verjetno so

kje že pognali prvi zvončki. Zime letos

verjetno ne bo treba preganjati, pust

ne bo imel pravega dela. Pravzaprav že

kar nekaj let postaja bolj folklora, kot

da bi res služil svojemu namenu. Pa ni

nič narobe s tem. Marsikdo si rad vsaj

za en dan v letu nadene masko. Za druge

pa se zdi, da je pravzaprav nikoli ne

snamejo. Prav gotovo to velja vsaj za del

slovenske politike – tisti del, ki ljudem

postavlja gradove v oblakih, ko pride na

položaj vpliva in moči, jih zgradi sam

sebi. Pri tem pa pleše.

NA POGORIŠČU PUŠKE,

KORUZE IN KORONE

Tri leta so minila od nastanka Gibanja

Svoboda, še ene v vrsti ad hoc strank, ki

so pred parlamentarnimi volitvami nastale

z enim samim namenom: da se na

Gregorčičevo ne bi vrnila desnosredinska

vlada. Pred njo je levica stavila na

Marjana Šarca, ki je sicer znal unovčiti

del vodstvenih izkušenj, ki jih je kot župan

pridobil na lokalni ravni, a kaj, ko

je v ključnem trenutku pogorel na celi

črti, ker je tik pred izbruhom pandemije

vrgel puško v koruzo.

Pozneje se je izkazalo, da se je to levici

pravzaprav obrestovalo, saj se mu

ni bilo treba spopasti z enim največjih

izzivov poosamosvojitvenega obdobja.

Na drugi strani pa je bilo pravzaprav

dobrodošlo, da se je z njim soočila ekipa,

ki je imela vsaj v vodstvenih strukturah

ljudi z neprecenljivimi izkušnjami

spopadanja s kriznimi razmerami iz

časa osamosvojitve.

186 6. 2. 2025

V kriznih razmerah

pandemije je bilo

praktično nemogoče večino

prebivalstva prepričati

o smiselnosti omejevalnih

ukrepov, kakršnikoli

bi že bili.

A v javnem mnenju je že dejstvo, da

je Janez Janša vlado vodil ravno v tem

obdobju, pustilo precejšnje posledice.

V kriznih razmerah je bilo praktično

nemogoče večino prebivalstva prepričati

o smiselnosti omejevalnih ukrepov,

kakršnikoli bi že bili. Sploh če so

jih sproti rušili dežurni kalivci javnega

Gibanje Svoboda je nastalo v ozračju

vsesplošnega občutka ujetosti med štiri

stene zaradi pandemije koronavirusa.

Nik Jevšnik/STA

reda in miru, kolesarji, ki so ljudem s

tem tudi v širšem smislu dajali potuho –

toliko bolj že siceršnjim nasprotnikom

desne sredine.

V ozračju vsesplošnega občutka ujetosti

med štiri stene (ali vsaj med meje

matične občine) v političnem zakulisju

je začel nastajati naslednji projekt za

onemogočenje desne sredine oziroma

za ohranitev privilegijev tranzicijske

levice: Gibanje Svoboda.

GIBANJE IN SVOBODA

Stranka, ki se danes imenuje Gibanje

Svoboda, je bila pravzaprav ustanovljena

že dobrega pol leta pred 26. januarjem

2022. Nastala je namreč na pogorišču

Stranke zelenih dejanj Jureta Lebna,

ki so jo ustanovili 8. maja 2021. Zanimivo,

natančno na 76. obletnico dne, ko so

zavezniki sprejeli brezpogojno nemško

kapitulacijo. Naključje ali ne, stranka

tudi v poznejšem obdobju nikoli ni skrivala

naklonjenosti načelom nekdanjega

TEMA TEDNA

13

Robert Golob v Odmevih: »Tudi na RTV smo

se zavezali vsi skupaj, da ga bomo očistili

janšizma. In jaz vem, da vi natančno veste,

kaj to pomeni.«

komunističnega režima in se mestoma

posluževala tudi zanj značilnih metod.

A več o tem kasneje.

Pred tremi leti je stranko prevzel

Robert Golob in jo preimenoval v Gibanje

Svoboda. Že ime samo napeljuje na

razmislek o tem, v kolikšni meri je bila

dejansko politična alternativa padlemu

vojaku Šarcu in v kolikšni meri le odgovor

na družbenopolitične razmere, ki

so bile zaradi koronavirusa zaznamovane

z omejevanjem gibanja, v širšem

smislu z omejevanjem svobode. Natančno

iz teh dveh besed pa so sestavili

tudi ime stranke. Naključje ali ne, prav

»gibanje« in »svobodo« so mnogi v času

pandemije najbolj pogrešali.

V prvi vrsti torej ni šlo za naslavljanje

aktualnih potreb družbe, pač pa

všečnost volivcem. Temu v prid govorijo

tudi ankete, ki naj bi jih v stranki

opravili nekaj mesecev pred volitvami,

tako imenovane fokusne skupine, s

katerimi raziskovalci dobijo vpogled v

razmišljanje posameznikov in mnenje

Naključje ali ne, prav

»gibanje« in »svobodo«

so mnogi v času pandemije

najbolj pogrešali.

flickr @vladars

o določeni tematiki. Vse seveda z namenom,

da bi vzbudili njihovo zanimanje

do te mere, da bi se volitev udeležili,

nato pa tudi glasovali zanje.

Med osrednje prioritete kampanje

so nazadnje uvrstili cenovno dostopno

energijo, sodoben zakon o zdravstvenem

sistemu in razvoj krožnega gospodarstva.

Na volitvah je očitno delovalo,

po slabih treh letih od njih pa se – ob

zgolj bežnem pogledu na uresničeno –

našteto bere kot slaba šala.

To je logično, ker izhodišče ustanovitve

stranke ni bila potreba po nudenju

alternative, pač pa preprečevanje desnosredinske

vlade, izhodišče njenega

delovanja pa niso bile dejanske spremembe

v družbi, pač pa všečnost volivcem.

Prav zato je logično, da se obljube

predsednika vlade Roberta Goloba nepovratno

sesuvajo v prah, pojem svobode

kot izhodišča njegove stranke pa se

sprevrača v njegovo nasprotje.

DVOŽIVKE KOT GROŽNJA

IN MEDIJI KOT OPORA

SALONSKI LEVICI

Med osrednjimi povodi za to pa je dejstvo,

da je bila Golobova vlada medijski

projekt, pravi analitik Miran Videtič.

Niti Miro Cerar pri medijih ni imel

takšnega zaledja kot Robert Golob, zoper

katerega v praktično 90 odstotkih

medijev ni bilo žal besede.

Danes bi lahko našli kakšno slabo

besedo, še najbolj zavožen pa je po oceni

Videtiča ugled države, ki se ne uničuje

preko državne politike, pač pa preko

podsistemov. Sploh policije, ki izgublja

V prvi vrsti ni šlo za

naslavljanje aktualnih potreb

družbe, pač pa všečnost

volivcem. Zato je logično, da

se obljube predsednika vlade

Roberta Goloba nepovratno

sesuvajo v prah.

ugled v javnosti, in zdravstva, ki mu

vlada z novo zakonodajo želi še dodatno

omejiti dejavnost, in to v času, ko kadra

krvavo manjka. Dvoživke, ki zaslužijo

preveč, so grožnja socialni državi. Tisti

socialni državi, ki obljublja prihodnost

za vse in ne le za peščico, obenem pa se

s falconi prevaža na elitne novoletne

koncerte dunajskih filharmonikov.

Če dogovor s sindikati javnega sektorja

ne bi bil sklenjen, bi bili prav oni

– ob zdravnikih – naslednji razredni

sovražnik. Pri tem pa Videtič dvomi o

tem, da bo vlada zaveze o znatnih dvigih

plač sposobna dejansko uresničiti.

Ne nazadnje se je najvišjim dvigom

plač spretno izognila že s tem, ko

jih je na časovnici pomaknila daleč v

prihodnji mandat, ko bo Svoboda, kot

kaže za zdaj, le še bleda senca stranke,

ki je v parlamentu ob izdatni asistenci

medijske mašinerije nabrala 41 poslanskih

mandatov.

Od večinskih medijev, ki so bili pred

prejšnjimi volitvami v večji meri v koaliciji

s poznejšim predsednikom vlade

kot pa z ljudmi, pa je po besedah Videtiča

odvisno, ali bomo tudi v prihodnje

»ujetniki teh golobizmov« oziroma v

kolikšni meri se bodo zavedli, da aktualna

vlada tudi v slovenski prostor uvaja

»Vučićev način upravljanja države«.

Ko gre za medije, z novim zakonom

namreč odkrito uvaja cenzuro, in to ne

le konvencionalnih medijev, pač pa celo

spletnih vplivnežev. Kaj drugega bo namreč

počel inšpektor, ki bi po novi zakonodaji

imel možnost zahtevati umik

zanj spornih objav in nalagati celo globe?

V kolikšni meri bo ta inšpektor »neodvisen«,

če ga bo imenovala vlada, si

lahko samo mislimo, katere medije bo

najpogosteje jemal v precep in potencialno

cenzuro, pa tudi.

Ne nazadnje se je predsednik vlade

že razmeroma kmalu po nastopu mandata

odločil za čiščenje javnih medijev

in to brezsramno celo javno naznanil.

186 6. 2. 2025

14 TEMA TEDNA

Zdaj že bivši generalni direktor policije

Senad Jušić je postal direktor za zaščito lika

in dela notranjega ministra Poklukarja in

njemu nadrejenega predsednika vlade.

»Tudi na RTV smo se zavezali vsi skupaj,

da ga bomo očistili janšizma. In jaz

vem, da vi natančno veste, kaj to pomeni,«

je 26. oktobra 2023 Golob navrgel

voditeljici Odmevov Tanji Starič. Še njo

je Golobova neposrednost vsaj nekoliko

vrgla s tira, a očitno v nadaljnje razprave

o tem ni želela. Sama pač ni bila med

tistimi, ki so v naslednjih mesecih občutili

resnost teh napovedi.

Z novim zakonom Svoboda

odkrito uvaja cenzuro,

in to ne le konvencionalnih

medijev, pač pa celo

spletnih vplivnežev.

186 6. 2. 2025

flickr @vladars

NASMEH JE BOLJ GRENAK,

JUŠIĆ PA BREME

Mediji pa seveda niso bili edine žrtve Golobove

čistilnice. Samozavesten nasmeh

predsednika vlade ob imenovanju prvotne

vladne ekipe je že v pol leta postal

dokaj grenak (op. a.: kot bi zapela Ditka

Haberl v zimzeleni slovenski popevki).

V vladni ekipi je namreč naletel na neposlušno

damo, ki je preslišala njegovo

napotilo, naj »policijo očisti janšistov«.

Tatjana Bobnar je to razkrila šele

mesece po odmevnem odstopu. Dejstvo,

da je Robert Golob te besede

prostodušno priznal, pa jasno obelodanja

naslednji primer politične čistke

kot metode delovanja njegovih ideoloških

predhodnikov, ki jo je zelo samozavestno

privzel tudi sam. Češ da so to

obljubili volivcem. Da tako neposreden

pritisk na delo institucij, ki naj bi delovale

neodvisno, vendarle ni dopusten, je

slednjič ob kazenski ovadbi zoper premierja

spoznala celo policija. In to celo

pod okriljem novega, Golobu bistveno

bolj poslušnega ministra Poklukarja.

Dežurni krivec za številne ‘rabote’ v

mandatu aktualnega ministra, od spornega

imenovanja generalnega direktorja

pa vse do afere v Centru za varovanje

in zaščito, je postal kar Senad Jušić.

Zdaj že bivši generalni direktor policije,

ki to glede na presojo sodišča nikoli ne

bi smel postati, je po novem postal direktor

za zaščito lika in dela notranjega

ministra Poklukarja in njemu nadrejenega

predsednika vlade.

Jušić namreč razlogov za svoj odstop

nikoli ni pojasnil, prav tako Poklukar ni

nikoli priznal nezakonitosti njegovega

imenovanja. Da policija dela dobro, se je

v parlamentu zaklinjal tudi predsednik

vlade. Zakaj je moral torej Jušić oditi?

Po mnenju nekdanjega direktorja

policije Antona Olaja le zato, ker je zaradi

nezakonitega imenovanja postal

breme za koalicijo. »Prikazovanje, da

je odstopil iz moralnih razlogov, ni prepričljivo,

kakor tudi niso prepričljive

navedbe o odličnem delu policije,« je za

Domovino navedel Olaj.

V obdobju prejšnje vlade

je bilo na ravni polletij

povprečno obravnavanih

24.352 kaznivih dejanj, v času

sedanje vlade pa je teh 27.132,

torej za desetino več.

Javno dostopni podatki namreč kažejo,

da je bilo v obdobju prejšnje vlade

na ravni polletij povprečno obravnavanih

24.352 kaznivih dejanj, v času sedanje

vlade pa je teh 27.132, torej za desetino

več. »Stanje varnosti se je očitno

poslabšalo,« pravi Olaj, ki v času aktualnega

vodstva policije opaža tudi izrazito

povečanje uporabe prisilnih sredstev.

Slovenija sicer ostaja relativno varna

država, še ocenjuje, se pa stanje

poslabšuje, kar je razvidno tudi iz letnih

meritev globalnega mirovnega indeksa.

Trenutni položaj ne obeta obrata

trenda, sploh ob negativni kadrovski

fluktuaciji, tudi sicer pa stanje po oceni

nekdanjega direktorja ni tako optimistično

kot pred tem.

ZNAK ZA ALARM

IN ZAKAJ JANŠI VEDNO

SODIJO PRED VOLITVAMI

Občutek o nekoliko shizofrenem ali pa

vsaj neusklajenem delovanju organov

pregona je v zadnjih tednih poleg navedenega

še okrepilo dogajanje v Centru za

zaščito in varovanje. Njegovi uslužbenci

naj bi namreč zbirali podatke o varovani

osebi, tožilki Mateji Gončin, ki je zato

izgubila zaupanje vanje. Najbolj nevarna

posledica navedenega pa je obračun med

policijo in tožilstvom na odprti sceni,

konkretno v televizijski oddaji.

Tako pomembni državni organi, kot

so tožilka, generalni direktor policije in

predsednik vlade, so javno govorili drug

Samozavesten nasmeh

predsednika vlade ob

imenovanju prvotne vladne

ekipe je že v pol leta postal

dokaj grenak. V vladni ekipi

je namreč naletel na

neposlušno damo.

TEMA TEDNA

15

Miro Cerar: »Politika pri nas

prepogosto skuša neprimerno

ali celo nedopustno posegati

v delo pravosodja in drugih

organov, ki sprejemajo

pravne odločitve.«

mimo drugega in izrazili popolnoma

nasprotujoče si ocene o delu policije.

»Če je med državnim tožilstvom in policijo

konflikt, je to res znak za alarm,« je

za Domovino opomnil profesor prava in

nekdanji premier Miro Cerar. Če stvari

niti na področju varnosti niso usklajene,

državljani ne morejo vedeti, komu

verjeti, kar lahko vodi v izgubo zaupanja

v institucije ter v občutek, da država

ni dovolj varna.

In ravno ko gre za zagotavljanje varnosti

in zakonitosti, je delovanje policije

velikokrat okrnjeno, ker se pri nas po

besedah Cerarja prepogosto poslužujemo

»zelo slabe tradicije« kadrovanja po

načelu »samo, da je naš«, v katerem pripadnost

pretehta nad kakovostjo. Politika

se tako zajeda v odločitve, ki bi po

svoji naravi morale biti strokovne.

Še toliko bolj očitno se takšne prakse

kažejo v državni upravi pod političnim

vodstvom, občasno in segmentarno

pa tudi v drugih podsistemih,

denimo v pravosodju. »Politika pri nas

prepogosto skuša neprimerno ali celo

nedopustno posegati v delo pravosodja

in drugih organov, ki sprejemajo pravne

odločitve,« ocenjuje Cerar.

Korelacije, ki kažejo na prisotnost

politike v pravosodju, se kažejo tudi

v procesih, ki doživljajo visoko publiciteto,

ker so v njih udeleženi politiki.

»Zelo težko je ljudem pojasniti, kako je

mogoče, da je zoper nekega župana, na

primer mariborskega ali ljubljanskega,

vloženih več kot deset ovadb, pa se

na koncu izkaže, da skoraj nobena ni

bila utemeljena, pri čemer jih je vlagala

tudi policija. Zelo težko je razložiti

državljanom, zakaj se, recimo, zoper

določene politike postopki pogosto

začnejo, ko se približujejo volitve, ali

pa zakaj nekateri postopki nikakor ne

stečejo pravočasno,« ponazarja redni

profesor na pravni fakulteti.

Ravno po takšnih primerih javnost

pogosto presoja stanje pravne države,

razočaranje nad njo pa nato izraža na

protestih, tudi proti krivosodju. In četudi

je v demokraciji javna kritika sodišč

dopustna, kar vidimo tudi v drugih

demokratičnih državah, je po oceni Cerarja

nevarno za pravno državo, kadar

se to sprevrže v skrajne oblike ali celo v

politični boj zoper sodstvo.

V preveč konfliktnem političnem

ozračju se tako pravosodje namreč

znajde pod pretiranim pritiskom, kar

mu otežuje normalno delovanje. Kljub

nekaterim šibkim segmentom pravosodja

namreč po njegovi oceni večji del

pravosodnih organov deluje korektno.

Slovenija je tako kljub posameznim

odklonom od pravne države ter prenizki

pravni in politični kulturi v celoti

gledano še vedno pravna država. »Ne

deluje pa na določenih segmentih, to je

dejstvo, to bo treba v prihodnje izboljšati,«

je dodal Cerar.

Dr. Miro Cerar: »Zelo težko je razložiti državljanom,

zakaj se, recimo, zoper določene

politike postopki pogosto začnejo, ko se približujejo

volitve, ali pa zakaj nekateri postopki

nikakor ne stečejo pravočasno.«

Tako pomembni državni

organi, kot so tožilka,

generalni direktor policije in

predsednik vlade, so javno

govorili drug mimo drugega

in izrazili popolnoma

nasprotujoče si ocene

o delu policije.

»V SVOBODI NIKOLI

NE VEŠ, KAJ LAHKO GOVORIŠ

IN ČESA NE SMEŠ«

Sodstvo, policija in mediji gotovo niso

edina polja razprave, ko gre za vtikanje

aktualnega političnega nosu v stvari, ki

se ga ne tičejo. Dušenje gospodarstva,

kriza v zdravstvu in astronomske cene

električne energije so le še trije primeri,

kako se pojem svobode na ustih določenih

političnih struktur sprevrača v

svoje nasprotje.

Pravi vizionar je bil Tone Partljič, ko

si je že leta 1988 v svoj celovečerec Moj

ata, socialistični kulak upal umestiti

stavek: »V svobodi pa nikoli ne veš, kaj

lahko govoriš in kaj ne smeš. Lahko te

zaprejo za eno napačno besedo.«

V času, ko je bila samostojna in demokratična

država šele v drznih mislih

posameznikov, je bila parodija tedanjega

sistema dopustna. Kdo ve, če

je danes ne bi z obličja zemlje spravil

kak medijski inšpektor.

SHUTTERSTOCK

Dušenje gospodarstva, kriza

v zdravstvu in astronomske

cene električne energije so le

trije primeri, kako se pojem

svobode na ustih določenih

političnih struktur sprevrača

v svoje nasprotje.

186 6. 2. 2025

16 TEMA TEDNA

Eno od krav s

kmetije Možgan

je na vozilo

naložila kar

»zaščitnica«

živali Valerija

Podgornik iz

Društva za

zaščito konj.

SHUTTERSTOCK

SVOBODNI PRAVLJIČARJI

z Gregorčičeve

Dobra tri leta so že, odkar je Slovenija svobodno zadihala. Po temnem, srednjeveškem obdobju desnosredinske

vlade je prišel 'mesija', zaplesal in osvobodil državo. Osvobodil je javne medije, policijo in pravosodje.

A Robert Golob ni nehal osvobajati. Vse bolj svobodni so tudi zdravniki, kmetje in gospodarstveniki, mar ne?

V

tako svobodni državi se seveda

ne more zgoditi, da bi

predsednik vlade s pomočjo

evropske komisarke pritiskal

na ustavno sodišče ter izvajal čistke v

policiji in javnih medijih. Prav tako se v

tej svobodni državi ne more zgoditi, da

bi zdravnikom prepovedovali delati, da

bi se cene električne energije potrojile,

kaj šele da bi kmetom nezakonito jemali

govedo. Ali pač?

NEOBSTOJEČI OSEL V

ZAPISNIKU O ODVZEMU KRAV

Ko je Rudi Možgan 18. novembra predlani

zjutraj nakrmil svojih 24 krav, se mu

najbrž ni sanjalo, da bo inšpektorsko-

-nevladniška naveza že čez nekaj ur vse

strpala v svoja vozila in jih odpeljala.

Kmet iz Leskovca pri Krškem naj zanje

ne bi zagotavljal ustreznih pogojev, zaradi

česar naj bi bile zanemarjene.

186 6. 2. 2025

PETER AVSENIK

Ravno Gabrova naj bi bila

v ozadju odhoda prejšnje

kmetijske ministrice Irene

Šinko. Očitno ji je preveč

zamerila odstrel nutrij na

Ljubljanskem barju.

Podrobnejši pogled je hitro razkril,

da je bila takšna ocena daleč od resnice.

Zaradi dolgotrajnega deževja je bil

del Možganovega posestva res blaten,

toda negativnih posledic zaradi takšne

reje niso imele, poleg tega so se imele

možnost umakniti iz blata na pašnike,

so takrat ocenili v Kmetijsko-gozdarski

zbornici Slovenije.

Tudi sicer je pri odvzemu mrgolelo

nepravilnosti. Omenimo samo, da ob

odvzemu inšpektorica sploh ni imela

odločbe, tudi zapisnik je bil pripravljen

naknadno. Kot je tedaj poročal Planet

TV, se je v njem – pozor – poleg goveda

znašel celo osel, ki ga na kmetiji sploh

niso imeli.

Sporen odvzem goveda je na noge

pognal tudi druge stanovske organizacije

in del javnosti. Posebej je razburilo

dejstvo, da je eno od krav po dogovoru

z inšpektorico Danušo Štiglic na vozilo

– mimogrede, povsem nestrokovno –

naložila kar »zaščitnica« živali Valerija

Podgornik iz Društva za zaščito konj.

Sledi pa od tu vodijo vse do vrha

državne politike. To kravo je namreč

obdržalo prav Društvo za zaščito konj,

ki ga vodi Natalija Nedeljko, vsaj dobra

znanka vlade Tine Gaber. Partnerka

TEMA TEDNA

17

predsednika vlade je namreč z njo opravila

intervju na temo zaščite živali.

No, nepravilnosti v postopku

odvzema je bilo vendarle preveč, da bi

odločba vzdržala. Lanskega januarja

je bila živina že vrnjena Možganovim.

Kot je povedal kmet, v slabšem stanju,

v kakršnem so jo odpeljali, eno kravo je

moral pozneje celo uspavati. Še vedno

pa čaka na odškodnino zaradi nezakonitega

odvzema.

PREDSEDNICA VLADE V SENCI

A to ni edini primer, ko veterinarska

inšpekcija ob asistenci Tine Gaber

streže po imetju lastnikov živali. Boj z

njimi že leta bije tudi Jože Rožmanec,

lastnik Zoo parka pri Horjulu. Več kot

tri leta je že brez dovoljenja za prikazovanje

živali, čeprav neštete inšpekcije

vsakič znova ugotovijo, da je za živali

ustrezno poskrbljeno.

Slednje očitno zelo vznemirja tudi

del nevladnikov, ki so se zapičili v njegovega

medveda, češ da zanj ni ustrezno

poskrbljeno in bi ga bilo treba preseliti

v Avstrijo, k zaščitnikom živali

iz organizacije Four Paws (Štiri tačke).

Eno glavnih vlog ima tudi v tej zgodbi

Tina Gaber se je iz spletne prelevila

v politično vplivnico.

ista Tina Gaber, ki jo je Rožmanec zaradi

mobinga in onemogočenja njegove

dejavnosti že prijavil policiji.

No, partnerka predsednika vlade se

je kmalu po tem, ko jo je Golob predstavil

javnosti, iz spletne prelevila še v politično

vplivnico. Tudi njen fant tega

ni nikoli zanikal. »Gospa Tina Gaber je

izjemno srčna oseba in tisti, ki jo poznajo,

vedo, da se je celo življenje borila

za ranljive skupine. S tega vidika mi je

marsikdaj v navdih, da tudi sam poskrbim

za to, da ranljive skupine dobijo

prednost,« je predlani decembra povedal

za TV Slovenija.

Da lahko menjuje tudi ministre, verjetno

Golob ne bi hotel priznati. A ravno

Gabrova naj bi bila tudi v ozadju odhoda

prejšnje kmetijske ministrice Irene

Šinko. Očitno ji je preveč zamerila odstrel

nutrij na Ljubljanskem barju.

MAŠČEVANJE, ZAVITO V

ZAKONODAJNO POBUDO

Zdi se, kot bi predsednik vlade za njeno

naslednico ob kadrovskem manku

šel prečesavat poslansko skupino in

izbral prvo ime, ki ima nekaj pojma o

kmetijstvu. Sicer diplomirana agronominja

prve stopnje Mateja Čalušić, ki je

vodstvene izkušnje pred tem nabirala v

flickr @vladars

lokalu, je bila vsaj doslej v javnosti praktično

nevidna.

Toliko bolj je strokovno javnost presenetil

sveženj nove kmetijske zakonodaje.

Kot vsak Golobov minister za

vsako zakonodajo je tudi Mateja Čalušić

zagotavljala, da so se o predlogih veliko

pogovarjali z deležniki. A podobno kot

je zdravstvena zakonodaja nastajala

brez zdravnikov, je očitno tudi kmetijska

nastajala brez – kmetov. Predsednik

Kmetijsko-gozdarske zbornice

Slovenije Jože Podgoršek je razkril, da

so zakoni nastajali v popolni tajnosti,

brez resne razprave s tistimi, ki se jih

tičejo, zato bodo vztrajali, da zakonske

predloge umaknejo.

V ozadju je seveda spet politična igra.

Svobodnjaki očitno težko prenesejo, da

največja nevladna organizacija kmetov

z več kot 110.000 obveznimi člani ni v

njihovih rokah, toliko bolj, ker jo vodi

Podgoršek, ki je vodja Foruma za kmetijstvo

in podeželje SDS. Zato z novo zakonodajo

po 25 letih vračajo kmetijsko

svetovalno službo iz zbornice na ministrstvo.

To pa pomeni, da bo zbornica

ostala brez proračunskih sredstev za ta

namen, ostala bo tudi brez dela zaposlenih.

Naključje ali maščevanje?

Ne le da je zakonodaja nastajala

brez kmetov, vse kaže, da je nastajala ob

vsebinskih pobudah nevladnih organizacij.

To je razvidno že iz tega, da je tri

četrtine členov namenjenih omejevanju

oziroma zapovedim, česa kmet ne

sme, je za Domovino ocenil kmetovalec

Andrej Golob, sicer urednik strokovne

revije Kmetovalec.

»DRŽAVA DELA SAMO ZGAGO«

Med ključnimi nesprejemljivimi rešitvami

je Andrej Golob izpostavil dodatno

birokratizacijo. Ena od rešitev namreč

predvideva, da bi del kmetij moral

začeti voditi računovodstvo. »Čas je de-

Podobno kot je zdravstvena

zakonodaja nastajala brez

zdravnikov, je očitno tudi

kmetijska nastajala brez –

kmetov. Predsednik KGZS

Jože Podgoršek je razkril,

da so zakoni nastajali v

popolni tajnosti.

186 6. 2. 2025

18 TEMA TEDNA

nar. Na drugi strani pa govorijo o pravici

do odklopa,« je povedal.

Zakonodaja predvideva tudi »strahovite

kazni« za nekatere manjše nedoslednosti,

npr. več kot 1.000 evrov

globe, če kmetovalec ne razpolaga z

dokumentacijo o prodaji lesa. Po Golobovi

oceni je takšen ukrep sicer smiseln

v državnih gozdovih, v zasebnih pa ne.

»Kmet bo že poskrbel, da bo dobil plačilo,«

je dodal.

Nova zakonodaja obenem zaostruje

pogoje za spremembo namembnosti

kmetijskega zemljišča v stavbno.

»Kmet na svoji zemlji ne more graditi,«

je dejal Golob in pojasnil, da bo za

vsak kvadratni meter, ki mu bo kmet

želel spremeniti namembnost, moral

odšteti kar tri tisočake. Koliko to pomeni

npr. za 3.000 kvadratnih metrov,

je enostavno izračunati.

Bolje bi bilo, da bi država na področju

kmetijstva delala čim manj. Karkoli

država naredi, ponavadi naredi zgago,

je še ocenil. Namen predlagane zakonodaje

kot tudi dosedanje vladne politike

nasploh je po njegovem mnenju »kmete

onemogočati, ne pa jim pomagati. Potem

se pa čudijo, zakaj med mladimi ni

interesa za kmetovanje,« pravi Golob.

NIKOLI IZVOLJENA

DRŽAVA V DRŽAVI

A to ne velja le za področje kmetijstva,

pač pa še marsikje drugje. Kot je za Domovino

navedel ekonomist Maks Tajnikar,

je Golobova vlada »polna nekih

ukrepov, ki naj bi bili strukturne narave«.

A ukrepi, ki jih je izvedla ali pa jih

napoveduje, so po oceni ekonomista vsi

po vrsti napačni.

Ukinila je prostovoljne prispevke

za doplačila v zdravstvu in uvedla obvezne

prispevke, uvedla je prispevek za

dolgotrajno oskrbo, čeprav so prispevki

pri nas edini davek, ki so strošek

podjetij in zmanjšujejo njihovo konkurenčnost,

izvedla je plačno reformo

v javnem sektorju in s tem povzročila

izgube v zdravstvu, šolstvu, pri gasilcih,

policiji in še kje.

Kupuje napačne helikopterje za nujno

medicinsko pomoč in pozablja na

vire za financiranje oziroma zavarovalnice,

uvaja diskriminacijo cen omrežnine,

čeprav bi jo lahko le za elektriko,

dela mejo med državnimi in zasebnimi

izvajalci v zdravstvu in onemogoča

polno izkoriščenost človeških in materialnih

zmogljivosti, ki se kaže v nevzdržnih

čakalnih dobah.

186 6. 2. 2025

Pod okriljem ministrice Mateje Čalušić

je v tajnosti nastalo kar sedem

predlogov zakonov.

Zdravniške organizacije

so enotne: bolniki bodo

po sprejemu predlaganih

sprememb samo

še na slabšem.

gov.si

Reformira pokojninski sistem, tako

da podaljšuje upokojitveno starost,

čeprav bi lahko na pokojninsko blagajno

pozitivno vplivalo le daljšanje delovne

dobe, zapira TEŠ 6, a le za Slovence, elektriko

pa še vedno dela in prodaja za dobiček

ter baje onesnažuje naš zrak, utaplja

se v birokratskih postopkih, zaradi

katerih ne rešuje niti poplavljencev niti

ne gradi nujne infrastrukture, čeprav je

denar na voljo, je navedel Tajnikar.

»Najbolj žalostno pa je, da ni pripravljena

poslušati nasvetov tistih, ki

vemo za prave rešitve, ampak odločanje

zapira v lobistične kroge pretirano

plačanih, ki jih davkoplačevalci ne moremo

voliti in vse bolj oblikujejo svojo

državo v državi,« je kritičen ekonomist.

PADEC RASTI

SE BO NADALJEVAL

Leto 2022, ko je krmilo prevzel Robert

Golob, je sicer po oceni Tajnikarja na

zelo nenavaden način zaznamovalo

gospodarske razmere. Čeprav je povpraševanje

omogočalo zelo visoko rast,

je prišlo do zloma gospodarske dejavnosti,

saj je bila rast realnega BDP v letu

2021 8,4-odstotna, v letu 2022 pa le

2,7-odstotna.

Zgodba se je nadaljevala tudi v letu

2023, ki ga je zaznamovalo nadaljnje

krčenje rasti realnega BDP (2,1 odstotka)

in še vedno presežno povpraševanje,

kar je še vedno sprožalo visoko inflacijo

(7,4 odstotka). »Vendar je bilo to

presežno povpraševanje zelo čudaško,

saj so padle rasti tako potrošnje gospodinjstev

kot investicij in izvoza ter uvoza,«

navaja ekonomist.

Padec gospodarske rasti se bo po

napovedi Tajnikarja nadaljeval in bo v

prihodnje manj kot dvoodstoten. Tudi

rast cen bo podobna, gospodarsko uso-

TEMA TEDNA

19

do pa nam bo, podobno kot v času Janševe

vlade, krojil skromen izvoz.

PRIMANJKLJAJ SE ZMANJŠUJE,

A IZ NAPAČNEGA RAZLOGA

Poudarja pa, da opisane razmere niti

zdaleč niso zgolj posledica gospodarske

politike Golobove vlade. Že v letu 2022

je prišlo do ukrajinske krize, ki se je odražala

v cenah energentov in trganju reprodukcijskih

verig, kasneje pa je svoje

prispevala še poplavna katastrofa.

Glede na zlom in padanje gospodarske

rasti in inflacijo bi po Tajnikarjevih

besedah lahko sklenili, da »je vlada zelo

slabo reagirala na novonastale krizne

razmere«. Makroekonomsko je pozitivno

vplivala zgolj z izrazitejšo rastjo

državne potrošnje – tudi v povezavi z

investicijami in vzporednim zadolževanjem

državnega proračuna v tujini.

Sliši se nenavadno, a radikalno zmanjševanje

deficita državnega proračuna

in zmanjševanje njegovega zadolževanja

danes ni na mestu, se pa dogaja, ker

vlada ni sposobna v kratkem izvesti nobene

večje investicije, še ocenjuje redni

profesor na Ekonomski fakulteti UL.

IDEOLOŠKI BOJI IN

RAZREDNI SOVRAŽNIKI

Dodajmo temu še spremembe za normirane

samostojne podjetnike, ki omejujejo

njihovo dejavnost z znižanjem

dovoljene meje prihodkov, zaradi česar

so že na poti na ustavno sodišče. Pobudo

za ustavno presojo so podali v NSi,

saj ocenjujejo, da gre za »močan ideološki

boj proti podjetnikom, proti najbolj

ustvarjalnim«. Spremembe v sistemu

normirancev državi prinašajo dodatnih

12 milijonov prihodkov, obenem pa

povzročajo veliko škodo za 14.000 ljudi,

je ob napovedi pobude dejal poslanec

Jernej Vrtovec.

In ko smo pri razrednih bojih. Podobnega

vlada praktično že od začetka

mandata bije tudi z zdravniki. Ne le da

se je kljub stavki praktično odpovedala

dialogu z njimi, z novelo zakona o zdravstveni

dejavnosti skuša njihovo dejavnost

še dodatno omejiti. Zdravniške

organizacije so si bile že v prvem odzivu

pred dnevi enotne: bolniku bodo po

sprejemu predlaganih sprememb samo

še na slabšem.

Predlog namreč prinaša obsežne

spremembe, v ospredju katerih je ločitev

med javnim in zasebnim sektorjem.

Med drugim zdravnikom in zobozdravnikom,

ki delujejo v javnih zavodih,

prepoveduje izvajanje samoplačniških

Ekonomist Maks Tajnikar napoveduje,

da se bo padec gospodarske rasti v Sloveniji

še nadaljeval.

Bor Slana/STA

Rast realnega BDP:

2021: 8,4 %

2022: 2,7 %

2023: 2,1 %

storitev pri drugih izvajalcih ali samostojno.

To postavlja zdravnike in

zobozdravnike pred zahtevne odločitve,

mnoge pa bi lahko spodbudilo tudi k

zapuščanju javnih zavodov, opominjajo

v Zdravniški zbornici Slovenije.

Obenem bi lahko novela povzročila,

da bo tudi del drugih specialističnih

storitev postal samoplačniški. »Kar

pomeni, da bodo postale dostopne le

za tiste, ki si jih bodo lahko privoščili,«

je napovedal podpredsednik Zdravniške

zbornice Slovenije Rok Ravnikar.

Po anketi, ki so jo izvedli v zbornici, je

kar 83 odstotkov zdravnikov ocenilo,

da rešitve ne bodo pripomogle k izboljšanju

javnega zdravstvenega sistema.

Prej nasprotno.

Predlog namreč ne prinaša ukrepov

za izboljšanje delovnih pogojev in

stabilizacijo že zdaj zelo obremenjenega

sistema, pač pa se ukvarja »le s kaznovanjem

zdravstvenih delavcev kot

poklicne skupine, saj omejuje njihovo

pravico do dela in prostega časa,« je kritičen

predsednik Strokovnega združenja

zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov

Miha Lukač.

Ne nazadnje zdravniki nasprotujejo

predlagani omejitvi višine plačil

zdravstvenih storitev, ki bi jo po novi

zakonodaji lahko zahtevala vlada, oziroma

tendenci po socialistični uravnilovki,

ki skuša ustaviti vsakogar, ki bi

si upal izstopati, in ga razglasiti za razrednega

sovražnika. Če bi vlada ob tem

poskrbela vsaj za najranljivejše, bi bilo

morda še razumljivo. Tako pa tudi tem

od sredine leta nalaga dodatno breme v

obliki prispevka za dolgotrajno oskrbo.

Ob tretji obletnici stranke, ki se je na

oblast povzpela s pravljičnimi obljubami

o svobodi, je res težko najti področje,

na katerem bi Gibanje Svoboda vsaj

deloma upravičilo svoje ime.

186 6. 2. 2025

20

AKTUALNO

LUKA SVETINA

PROFIMEDIA

Gradbeno dovoljenje

za zadnji kos kanala C0

visi v zraku, uradnica

KAZENSKO OVADENA

Kar 12 ur je trajala maratonska ponedeljkova javna obravnava na Upravni enoti Ljubljana

v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za zadnjih dobrih sto metrov kanalizacijskega

kanala C0, za katerega je zaprosila Mestna občina Ljubljana. S tem bi zaključila

dela na drugem največjem infrastrukturnem projektu v državi, ki mu sicer nasprotujejo

tako lastniki zemljišč, okoljevarstveniki kot tudi vse več gradbenih inženirjev in zdravnikov.

Čeprav je bila obravnava razpisana tudi za sredo, je Špela Knez s soočenjem mnenj

zaključila, končna odločitev pa naj bi sledila v nekaj dneh.

Janković je kanal C0 gradil po koščkih. Zdaj

bi rad dovoljenje še za zadnji, osmi kos.

Okoljski aktivisti se bojijo, da

je vodja postopka Špela Knez

že klonila pod pritiski odvetnikov

MOL, ki so v zadnjem

času večkrat izrazili nezadovoljstvo

zaradi »zavlačevanja« postopka, kar

naj bi počeli nasprotniki gradnje, uradnice

pa naj bi brez potrebe pristale

na njihovo »igro«. Lastniki zemljišč

so sicer zoper Knezovo vložili tudi

kazensko ovadbo zaradi zlorabe uradnega

položaja.

Upravna enota Ljubljana je prvo

javno obravnavo v postopku zahteve

Mestne občine Ljubljana, da se ji izda

gradbeno dovoljenje za zadnjih sto

metrov kanala, kolikor ga še manjka

do zaključka del (gre za parcelo na

območju Stožic, ki je v rokah več kot

40 solastnikov), razpisala decembra,

potem pa še dvakrat januarja. Na

zahtevo odvetnika lastnikov zemljišč

Klemna Goloba je bila razprava preložena

za mesec dni, saj so 24. decembra

lani na MOL nenadoma umaknili

predlog trase in na občino poslali

novo dokumentacijo s spremenjeno

traso kanala. Takrat smo poročali, da

je Golob naročil izvedensko mnenje

pri sodnem izvedencu, strokovnjaku

geodezije Boštjanu Trobišu. Ta je ugotovil,

da se je trasa kanala C0 v letih

2018–19 spremenila, in to več let po

prvotnih izdanih gradbenih dovoljenjih

za posamezne odseke cevi (Janković

je ves čas gradil po koščkih, da

bi se izognil t. i. zahtevni gradnji, za

katero je okoljevarstvena študija ob-

186 6. 2. 2025

AKTUALNO

21

vezna). Zanje je ARSO izdal mnenje, da

presoje vplivov na okolje ni treba izdelati,

čeprav je kanalizacija v projektni

dokumentaciji jasno potekala čez najbolj

strogo naravovarstveno območje v

Ljubljani, tj. čez vodovarstvenik Kleče,

kjer se zbira pitna voda za celotno območje

ljubljanske kotline oz. nekaj več

kot 400.000 ljudi.

V projektni gradbeni dokumentaciji

iz leta 2012 je trasa kanala potekala po

popolnoma drugih parcelah, kot poteka

danes (več kot 90 odstotkov 12-kilometrskega

kanala je namreč že zgrajenega),

to pa pomeni, da so bila gradbena dovoljenja

izdana za traso, za katero sploh ni

bilo odločeno, ali je zanjo treba opraviti

presojo vplivov na okolje ali ne. Poleg

tega je spremenjena tudi dolžina kanala

C0, ki naj bi skupaj z dovodnimi kanali

meril 12.034 metrov. Sodni izvedenec je

kronološko prikazal, kako je Janković

svojo kanalizacijo gradil po koščkih.

Zdaj bi rad dovoljenje še za zadnji, osmi

kos. Zdi se, da se upravna enota kljub

predstavljenim okoliščinam na javni

obravnavi (tudi v ponedeljek so jo protestniki

zapolnili do zadnjega kotička,

saj sprejme približno 90 ljudi) dejansko

nagiba k temu.

ŠTIRI ODVETNIŠKE HIŠE

Župana sicer na nobeno izmed obravnav

ni bilo, v njegovem imenu ga je tam

tako januarja kot v ponedeljek zastopal

podžupan Boštjan Koritnik, nekdanji

Janšev minister za javno upravo, ki je

že januarja aktivistom na čelu z Alešem

Primcem in odvetnikom Klemnom

Golobom očital zavlačevanje in zlorabo

postopkov. MOL v postopku pridobivanja

gradbenega dovoljenja zastopajo

kar štiri odvetniške hiše (Rojs, Prelesnik,

Peljhan in Krapenc). Aktivisti se

bojijo, da jim je po skoraj 13 urah ponedeljkove

razprave namera uspela, saj

je bila za sredo napovedana razprava

odpovedana. »Jankovićevi odvetniki so

bili nesramni, imeli so nalogo preprečevati

strokovne argumente, medtem

ko glavni projektant Kodre sploh nima

pojma. Odgovoriti ni znal na nobeno

vprašanje v zvezi z varnostnimi vprašanji.

Na podlagi vseh argumentov

moramo zmagati,« je razplet komentiral

Aleš Primc, ljubljanski opozicijski

mestni svetnik, ki je že tretjič pred

upravno enoto pripeljal več kot sto protestnikov,

popoldne istega dne pa jih je

še približno 500 zbral pred ljubljanskim

magistratom, kjer že mesece potekajo

protesti proti Jankovićevi politiki.

Aktivisti se bojijo, da je

Jankovićevim odvetnikom po

skoraj 13 urah ponedeljkove

razprave namera uspela, saj

je bila za sredo napovedana

razprava odpovedana.

Bolj pesimističen je Uroš Jernejc,

eden od lastnikov zemljišča v Stožicah,

kjer občina še vedno vodi tudi postopek

razlastitve, ker niso želeli prodati parcele

MOL. »Jankovićeva stran je ves čas

na teh obravnavah nastopala ošabno.

Odvetniki so bili nesramni in so ljudem,

ki so želeli predstaviti strokovne pomisleke,

skakali v besedo. Krištof Mlakar

denimo (direktor Javnega holdinga

Ljubljana) je celo osebno napadel gradbenega

inženirja Andreja Čuferja, da

zavaja ljudi in da laže. Na drugi strani

pa njihov ekspert, Igor Kodre iz Hidroinženiringa,

ki bi moral iz rokava stresti

vse odgovore na naša vprašanja, ni odgovoril

niti na eno, pa čeprav so mu

naši strokovnjaki postavili sila preproste,

kot je npr. vprašanje pretočnosti

in evidentno premajhnih zadrževalnih

bazenov,« je za Domovino v ponedeljek

zvečer po razpravi povedal Jernejc, ki je

ob tem razkril, da so med javno obravnavo

podali tudi kazensko ovadbo proti

vodji postopka pred upravno enoto,

Špeli Knez, saj je po njihovem mnenju

preprečevala argumentirano razpravo,

kar je dolžna narediti; s tem je zlorabila

položaj. Jernejc je še dodal, da so tudi na

prihod policistov iz PP Ljubljana čakali

več kot dve uri, da sprva slednji sploh

niso želeli narediti zapisnika, »kar kaže

na sprego med upravno enoto, mestno

občino in policijo. Delajo z roko v roki.«

Pred začetkom javne obravnave

je Aleš Primc, tako kot že januarja,

znova predvajal posnetek uslužbenke

MOL Špele Mazej, ki naj bi domnevno

poskusila podkupiti družino Jernejc.

Lastniki parcele v Stožicah so jo namreč

skrivaj posneli. »Dejstvo je, da

bo upravna enota gradbeno dovoljenje

izdala. Vprašanje je samo, ali nekoliko

prej ali pa kasneje,« je na posnetku

slišati Mazejevo, ki se je sicer morala

zagovarjati tudi pred preiskovalno parlamentarno

komisijo, kjer ni priznala,

da je poskušala vplivati na Jernejčeve,

naj občini prodajo parcelo.

KRŠITVE

GRADBENEGA ZAKONA

Na dan sicer v teh dneh prihajajo nove

sporne prakse upravnih organov. Občini

Medvode in Vodice že imata uporabno

dovoljenje za kanal. Projekt kanalizacije

C0 bo namreč povezal odplake

iz treh občin, ki bodo napeljane po cevi

čez vodovarstvenik v Klečah v novo čistilno

napravo v Zalogu. Gradbena inženirja

Franc Malajnar in Jože Duhovnik

sta med javno razpravo večkrat poudarila,

da cevi že zdaj puščajo, ko sploh

še ne obratujejo, ter da je takšen način

gradnje kanalizacije nasploh skregan z

zdravo pametjo in proti vsem modernim

evropskih standardom, po katerih

morajo odplake po najkrajši možni poti

do čistilne naprave.

A vprašanje je, kako sta omenjeni

občini, kjer so kanal že zgradili, lahko

pridobili uporabno dovoljenje, če pa

ljubljanski del še ni zaključen. Še več,

za zadnjih sto metrov cevi v Stožicah

Zoran Janković sploh še ni pridobil

gradbenega dovoljenja. To je po mnenju

nasprotnikov kanala v nasprotju z 80.

členom gradbenega zakona, ki pravi,

»da je po dokončanju gradnje treba pridobiti

uporabno dovoljenje. Zahtevo za

izdajo uporabnega dovoljenja mora investitor

vložiti najpozneje v 30 dneh po

prejemu obvestila izvajalca ali nadzornika,

da je gradnja končana. Če investitor

v predpisanem roku ne vloži zahteve

za izdajo uporabnega dovoljenja, jo lahko

vloži izvajalec, nadzornik ali druga

oseba, ki je lastnik ali imetnik stvarnih

pravic na nepremičnini.« Po naših informacijah

je vodja postopka Knezova

ta argument nasprotnikov gradnje zavrnila

z obrazložitvijo, da zakon to dopušča.

Naši viri pravijo, da si upravnica

zakon tolmači skozi iste pravne luknje,

ki so dovolile situacijo, na katero je opozorila

že predsednica republike Nataša

Pirc Musar: da je MOL kanal gradil po

koščkih in pridobival gradbena dovoljenja

po delih, s čimer se je izognil števil-

Vprašanje je, kako sta občini

Medvode in Vodice, kjer so

kanal že zgradili,

lahko pridobili uporabno

dovoljenje, če pa ljubljanski

del še ni zaključen.

186 6. 2. 2025

22

AKTUALNO

nim zahtevam, ki so potrebne, če bi se

kanal obravnaval kot celota. Tako bi se

namreč moral obravnavati, saj kanal C0

v praksi seveda ne more obratovati do

izgradnje zadnjega dela cevi v Stožicah.

SODNA FRONTA

Medtem pa lastnico zemljišča, ki se

je deset let želela pritožiti na kontroverzna

sklepa ARSO iz let 2015 in 2016

(da kanal, ki teče čez njeni parceli, ne

potrebuje presoje vplivov na okolje),

vrhovno sodišče vrača v boj. Poročali

smo o sklepu in odločbi, ki ju je konec

decembra 2023 izdala Tina Seršen, državna

sekretarka na Ministrstvu za

okolje, podnebje in energijo. 29. decembra

je odločila, da kanal C0 na odseku,

kjer so v zemljo položene tudi betonske

kinete, ne potrebuje predhodne študije

presoje vplivov na okolje. Ministrstvo

za okolje je leta 2020, v času ministra

Andreja Vizjaka, odločilo, da je to potrebno.

A zaradi te odločitve je ministrstvo

na upravnem sodišču tožil Zoran

Janković in iz procesnih razlogov uspel.

Upravno sodišče je ministrstvu zadevo

vrnilo v ponovno odločanje, Seršenova

pa je odločitev Vizjakove administracije

spremenila, rekoč, da kanal takšne okoljevarstvene

študije ne potrebuje. Že dva

dni prej pa je izdala sklep, s katerim je

zavrgla zahtevo omenjene lastnice zemljišča

za stransko udeležbo v postopku

odločanja o okoljskih dovoljenjih.

Da je šlo za nepravilno in nezakonito

odločitev, je od začetka prepričan

odvetnik lastnice Klemen Golob, saj je

vrhovno sodišče že vzpostavilo sodno

prakso, da so lastniki zemljišč, čez katera

bo tekla kanalizacijska cev, lahko

stranski udeleženci v postopku, ko se

odloča o študiji presoje vplivov na okolje.

Seršenova je s to zavrnitvijo praktično

dosegla, da se lastnica v praksi ni

mogla pritožiti na njeno odločitev, da

kanal ne potrebuje študije vplivov na

okolje. Na MOPE sicer niso računali, da

bodo nasprotniki našli nov način; okoljevarstvena

organizacija Alpe-Adria-

-Green po zakonu izkazuje pravni interes,

zato je sprožila tožbo proti MOPE,

o kateri upravno sodišče še ni odločilo,

zato zadeva ni pravnomočna. Zdaj pa

je, kot pišemo zgoraj, vrhovno sodišče

odločilo tudi v primeru pritožbe lastnice

zemljišča; prikimalo ji je, da lahko

izkazuje pravni interes v postopku okoljevarstvenih

soglasij, saj kanal poteka

čez njeno zemljišče. »Udeležbo je stranka

zahtevala mesece pred izdajo izpodbijane

upravne odločbe, toženka pa je o

186 6. 2. 2025

Ustna obravnava na Upravni enoti v Ljubljani

je 3. februarja 2025 trajala več kot 12 ur.

Nataša Atanasova:

»Absolutne varnosti ni.

Tudi če predpostavimo, da

bo izgradnja popolna in cev

neprepustna, se vprašajmo,

kaj bo čez deset ali 50 let.«

njej odločila dva dni prej in ta odločitev

še ni pravnomočna,« pravne mahinacije

na MOPE očitno prepoznavajo tudi

na sodišču. Sodišče je med drugim ugotovilo,

da je lastnica zemljišča aktivno

legitimirana že zato, ker izkazuje pravni

interes, ker je solastnica nepremičnine,

na kateri je predvidena izgradnja

povezovalnega kanala C0.

DVOLIČNOST AKADEMIKOV

Sicer pa je za spletni portal MMC v

teh dneh prvič spregovorila tudi akademska

stroka. Nataša Atanasova z

Oddelka za okoljsko gradbeništvo na

Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo

v Ljubljani je med drugim opozorila,

da je kanal C0 izveden nekoliko na

silo prav zaradi pridobitve evropskih

sredstev. »Nerealno je govoriti, da je

kanal C0 absolutno varen. Absolutne

varnosti ni. Tudi če predpostavimo, da

bo izgradnja popolna in cev neprepustna,

se vprašajmo, kaj bo čez deset ali 50

let. To je bistveno vprašanje. Morda bo

mojastoritev.si

ustrezen za nekaj časa, za eno generacijo,

kaj bomo pustili naslednji generaciji,

pa ne vemo. Prepričana sem, da ima ta

kanal predvideno višjo stopnjo vzdrževanja

in kontrole od drugih. A kljub

temu … Tehnologija lahko vedno zataji,

tveganje je prisotno,« je za MMC dejala

Nataša Atanasova, s tem pa potrdila

besede dr. Mirana Brvarja z Oddelka za

klinično toksikologijo na UKC Ljubljana

in dr. Metode Dodič Fikfak, predstojnice

Kliničnega inštituta medicine dela,

prometa in športa pri UKC Ljubljana.

Oba sta lani skupaj s kritičnimi gradbenimi

inženirji pozvala k ustavitvi

gradnje kanala, v javnem pismu pa je

h glasu razuma pozvalo še 100 drugih

zdravnikov. A zgodilo se ni praktično

nič. Akademska stroka s FDV, filozofske

fakultete in znani iz drugih družbeno

aktivnih sfer v teh dneh proti Jankoviću

na glas protestirajo šele zaradi njegove

podpore srbskemu predsedniku Aleksandru

Vučiću, medtem ko jih dogajanje

doma očitno bolj malo zanima.

»Želeli bi si, da bi jih skrbela prihodnost

pitne vode, vseh nas, preden jih skrbijo

Srbi,« pravi Uroš Jernejc.

Profesorica Atanasova javno opozarja,

da se pri dolgoletnem nastajanju

projekta ni upoštevala sprememba paradigme

upravljanja voda. Pri projektu

od samega začetka pogreša stroškovno

in okoljsko analizo decentraliziranega

pristopa k reševanju problema, rešitev

z več malimi čistilnimi napravami ter

ločeno obravnavo padavinske vode.

23

Pesmica o pisarju

Kako ta presneti pisar

podpiše prelepó

vsa pisma za denar,

pobotnico, tožbó.

Pa včeraj je šel zvečer

podpisat k Zaplotnici,

sosedki, na kvarter

ime na pobotnici.

Zapisal sredi srcá

imeni njuni je skup;

pobotala se sta

za jeden vroč poljub ...

In ko objel jo je,

še priče ni prizval, —

ko ji prisegel je,

še luči ni prižgal!

Oj ti presneti pisar!

Nič druzega brez kron,

vse drugo za denar —

le ljubil je vselej zastonj!

(Dragotin Kette)

SHUTTERSTOCK

186 6. 2. 2025

24

AKTUALNO

Odvetniška družba Čeferin, kjer je največji

lastnik Aleksander Čeferin, predsednik

Evropske nogometne zveze, že deset let

vsak mesec od RTV Slovenija prejme zajeten

denarni znesek.

SHUTTERSTOCK

NENAD GLÜCKS

Neprekinjen DENARNI

TOK od RTV Slovenija do

Odvetniške družbe Čeferin

Na RTV Slovenija ob 2.055 zaposlenih nimajo dovolj pravnikov, ki bi zanje opravljali vse potrebne

pravne storitve, zato najemajo drage odvetnike. Odvetniški družbi Čeferin vsak mesec

plačajo kar 7.320 evrov pavšala, do zdaj skupaj že 639.699 evrov. Preverili smo, kaj odvetniki

za ta denar zanje počnejo in zakaj namesto tega ne zaposlijo več pravnikov na RTVS.

Na RTV Slovenija nenehno

tarnajo nad pomanjkanjem

denarja, pri čemer bodo letos

za plače 2.055 zaposlenih glede

na načrt porabili 97 milijonov evrov.

Lani so porabili 89 milijonov evrov, kar

je štiri milijone evrov več od načrtovanih

sredstev. Letos bodo znižali število

zaposlenih za zgolj deset. Vlada Roberta

Goloba jim je šla na roko in za deset

odstotkov dvignila višino RTV-prispevka,

z 12,75 evra na 14,02 evra, zvišanje

pa je začelo veljati 1. januarja letos. Tedaj

so na RTV Slovenija pod vodstvom

predsednice uprave Natalije Gorščak

poudarili, da ta dodatna finančna

186 6. 2. 2025

sredstva »predstavljajo pomemben korak

k finančni stabilizaciji in s tem tudi

k nadaljnjemu razvoju javnega zavoda«.

Gorščakova se je v zvezi z dvigom

prispevka celo sestala s predstavniki

vseh parlamentarnih strank (med drugim

tudi s predsednikom SDS Janezom

Janšo na sedežu te stranke), da bi jim

pred zvišanjem razložila pomembnost

tega ukrepa za delovanje RTVS.

VISOK MESEČNI PAVŠAL

Toda ob tem, ko v javnem zavodu plačujejo

več kot 2.000 zaposlenih, imajo glede

na njihova pojasnila tako kadrovsko

podhranjeno pravno pisarno, da morajo

za pravne storitve najemati še odvetnike.

Iz aplikacije Erar izhaja, da že od

leta 2015 plačujejo mesečni pavšal Odvetniški

družbi Čeferin, Pogačnik, Novak,

Koščak in partnerji. Sprva v znesku

4.270 evrov mesečno (z DDV), od leta

2022 pa kar 7.320 evrov (z DDV) mesečno.

Mesečni pavšal od marca 2018 plačujejo

tudi odvetniku Janezu Tekavcu.

Sprva 4.270 evrov mesečno, od marca

2020 pa 7.320 evrov mesečno. Skupno

gre za visoke mesečne stroške pavšala

za odvetniške storitve omenjenih subjektov

– 14.640 evrov. Prosili smo jih

za pojasnilo, za katere storitve gre pri

teh dveh odvetniških subjektih. Katere

AKTUALNO

25

Daniel Novakovič/STA

Odvetnik Janez Tekavc, nekdanji novinar TV

Slovenija, je od leta 2018 za svoje pravne storitve

od RTVS dobil že več kot pol milijona evrov.

storitve je vsak od njiju konkretno opravil

za RTVS v zadnjih šestih mesecih?

Poizvedeli smo tudi, na podlagi česa sta

bila za opravljanje odvetniških storitev

izbrana ravno Odvetniška družba Čeferin

in odvetnik Janez Tekavc. Je morda

na izbiro odvetnika Tekavca vplivalo,

da je bil nekdaj novinar pri RTVS?

Pojasnili so, da pravne storitve

po pogodbah z omenjeno Odvetniško

družbo Čeferin, Pogačnik, Novak,

Koščak in partnerji (Odvetniška družba

Čeferin) ter z odvetnikom Tekavcem

obsegajo zastopanje v individualnih in

kolektivnih delovnih sporih, izdelavo

pravnih mnenj v zvezi z zadevami, v

katerih se izvaja zastopanje, izdelavo

pravnih mnenj s širšega področja civilnega

prava in gospodarskega prava

(obligacijsko pravo, stvarno pravo,

pravo intelektualne lastnine, avtorsko

pravo in druga področja civilnega prava)

ter zastopanje v teh zadevah. Prav

tako gre za izdelavo pravnih mnenj s

širšega področja upravnega prava, prava

javnih zavodov, zakona, ki ureja status

RTV Slovenija, in na njegovi podlagi

sprejetih aktov. »V določenem obsegu

izvajata navedena pogodbenika tudi

zastopanje v inšpekcijskih in prekrškovnih

postopkih.«

Odvetniška družba in odvetnik

Tekavc sta bila »izbrana po postopku

javnega naročila, v skladu s strokovnimi

merili in standardi, ki ne dopuščajo

favoriziranja izbranega ponudnika«.

Iz pojasnil RTVS izhaja,

da jim ob 2.055 zaposlenih

primanjkuje pravnikov.

KADROVSKA STISKA?

Pravna pisarna RTV Slovenija, kot

so zapisali, skrbi tudi za zastopanje

RTV Slovenija v sodnih postopkih

(na dan 31. 12. 2024 je bilo teh več kot

sto). Pri tem v večjem obsegu koordinira

zastopanje na podlagi pooblastila

zunanjih odvetniških pisarn, v

manjšem obsegu pa izvaja zastopanje

sama, in sicer na podlagi pooblastila

dveh javnih uslužbencev, zaposlenih

v pravni pisarni, ki izpolnjujeta pogoje

za zastopanje v sodnih zadevah. Za

tak sistem so se odločili zaradi »dane

kadrovske situacije v pravni pisarni,

kjer je zaposlenih zgolj pet uslužbencev

z izobrazbo univerzitetni diplomirani

pravnik, z vodjo skupaj šest«.

Vodja pravne pisarne je Petra Rosandič,

univerzitetna diplomirana pravnica z

državnim pravniškim izpitom (te izobrazbe

sicer veljavna sistemizacija niti

ne zahteva). Njen izhodiščni plačni razred

je 51., z možnostjo napredovanja

za deset plačnih razredov, so dodali. Če

pogledamo v evidence, je bila v lanskem

letu osnovna plača za 51. plačni razred v

javnem sektorju 3.380 evrov bruto. Od

1. januarja letos pa do 1. januarja 2028

se bo postopoma zviševala, in sicer do

končnih 5.497 evrov bruto, pri čemer

bo osnovna bruto plača v 61. plačnem

razredu (do kamor bo lahko segla vodja

pravne pisarne na RTVS) čez štiri leta

7.387 evrov bruto.

DENAR ZA TRI ZAPOSLITVE

Iz pojasnil RTVS tako izhaja, da jim v

pravni pisarni primanjkuje zaposlenih

pravnikov (z državnim pravniškim

izpitom) in zato za pomoč najemajo

odvetnike. Tudi za zastopanje na sodiščih.

Prav odvetniki jih v večjem obsegu

kot dva zaposlena v pravni pisarni

zastopajo na sodiščih. A kot rečeno,

Odvetniški družbi Čeferin ter odvetniku

Janezu Tekavcu plačujejo pavšal

v skupni višini kar 14.640 evrov bruto

oziroma 12.000 evrov brez DDV. Za

vsako od teh dveh odvetniških pisarn

torej 6.000 evrov (brez DDV) mesečno.

Za ta denar (12.000 evrov mesečno) bi

lahko zaposlili tri pravnike z državnim

pravniškim izpitom s plačo, višjo

od 2.100 evrov neto za vsakega. Bruto

bruto strošek delodajalca ob taki plači

za zaposlenega je namreč nekaj manj

kot 4.000 evrov mesečno. Po besedah

naših virov je 2.100 evrov neto več, kot

zaslužijo na primer izkušeni strokovni

sodelavci na sodiščih in velik del odvetnikov.

Kader bi za ta denar dobili.

Pravijo, da se razpisi izvajajo skladno

s kadrovskimi načrti. »Pri zagotavljanju

pravnih storitev se upošteva tako

notranje kadrovske zmogljivosti kot

potrebe po specializiranem znanju in

fleksibilnosti, ki jih lahko zagotavljajo

zunanji odvetniki.«

ALEKSANDER

IN ROK ČEFERIN

NEZAKONITO DELEŽNIKA

V ODVETNIŠKI DRUŽBI?

Na podlagi mesečnih pavšalnih plačil so

na RTVS od aprila leta 2015 Odvetniški

družbi Čeferin, v kateri ima predsednik

Evropske nogometne zveze Uefa Aleksander

Čeferin največji (39-odstotni)

delež, izplačali že 639.699 evrov. Medtem

so odvetniku Janezu Tekavcu od leta

2018 izplačali 519.720 evrov. Skupno so

za odvetnike v slabih desetih letih plačali

kar 1,8 milijona evrov.

A primer Čeferinov je posebej skrb zbujajoč.

Gre namreč za najbolj vplivno odvetniško

družbo v državi, katere največji

družbenik ima, kot smo lahko spremljali

lani, celo moč cenzurirati zanj neprijetne

novinarske prispevke v slovenskih

medijih. Ima tudi tesne povezave z najmočnejšimi

politiki v državi, med drugim

s premierjem Robertom Golobom

in ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem.

Zaradi njegovega poslovnega

razmerja z RTV Slovenija seveda obstaja

sum, da ga novinarji te medijske hiše ne

obravnavajo nepristransko, pri čemer

so znane njegove politične ambicije za

funkcijo predsednika države. Podobno

glede (ne)pristranske obravnave na RTVS

lahko rečemo tudi za njegovega brata

Roka Čeferina (drugi največji deležnik v

Odvetniški družbi Čeferin z 19,5-odstotnim

deležem), ki je trenutno na funkciji

predsednika ustavnega sodišča.

Pri tem velja izpostaviti, da Zakon o odvetništvu

v 37. členu določa, da so lahko

družbeniki odvetniške družbe samo odvetniki,

ki v njej opravljajo odvetniško dejavnost.

Ne Aleksander ne Rok Čeferin trenutno

zaradi svojih zaposlitev drugje nista

vpisana v imenik odvetnikov, torej sploh

ne bi smela biti družbenika v odvetniški

družbi. Mar zanju velja poseben status?

186 6. 2. 2025

26

INTERVJU

Celotno oddajo Vroča tema si lahko ogledate

na YouTubu ali na portalu Domovina.

KARDIOLOGINJA PROF. DR. METKA ZORC

»Melania izžareva neverjetno

energijo, MILINO in dobroto«

Gostja oddaje Vroča tema je bila prof. dr. Metka Zorc, direktorica Kardiološke ordinacije Medicor in ena

od povabljenih Slovencev na inavguracijo Donalda Trumpa. Spregovorila je o čudoviti petdnevni izkušnji v

Washingtonu in o tem, ali je res ona tista, ki lahko vzpostavi most med Belo hišo in Slovenijo. Razkrila pa je

tudi podrobnosti o medijski gonji in škandaloznih inšpekcijskih nadzorih, ki so sledili tragičnemu primeru

80-letnice, ki je v njihovi ustanovi umrla po posegu na srcu.

VIDA PETROVČIČ

JAKA KRENKER/DOMOVINA

186 6. 2. 2025

INTERVJU

27

Profesorica Zorc, povabljeni ste

bili na inavguracijo predsednika

ZDA Donalda Trumpa. Kako ste se

znašli na tem seznamu?

Povabilo je bilo zame nekaj posebnega.

Po dolgih letih prijateljevanja z družino

Knavs smo bili povabljeni na ta res poseben

dogodek. Povabljena je bila moja

družina iz Slovenije in tudi iz Amerike.

Moj stric Frenk Zorc je bil velik podpornik

Donalda Trumpa že v prvi predvolilni

kampanji, na Floridi je bil eden od

organizatorjev. Na žalost je umrl, ko se

je kampanja zaključevala. Bil je posebna

oseba, narodni heroj v vojni v Koreji, za

svoje zasluge je prejel posebno priznanje

ameriške vlade in je pokopan na Arlingtonu,

kjer počivajo ameriški heroji.

Tudi drugi člani družine Zorc so

posebneži. Bratranec je abdominalni

kirurg z lastno kliniko v Washingtonu,

poleg tega pa deluje tudi na fakulteti.

Stric Frenk Zorc je bil znan arhitekt,

ki je oblikoval del Disney's Fort Wilderness.

Živel je med Indijanci in njihovo

kulturo prenesel v Disneyjev svet. Še

bolj pa je zaslovel, ko je pred petnajstimi

leti posvojil enajst ruskih otrok, celo

družino. Danes so ti otroci že odrasli.

Zaradi tega je bil popularen v Ameriki.

Drugi sorodniki so ekonomisti, poslovneži,

spoštovani ljudje. Zaradi teh

povezav smo bili povabljeni tudi na vse

prireditve, plese in posebna srečanja

med obiskom v Washingtonu.

To je bila velika čast.

Resnično sem hvaležna, predvsem gospodu

Viktorju Knavsu, da smo lahko

preživeli teh pet dni v Washingtonu.

Težko jih opišem. Vzdušje je bilo nabito

s pozitivno energijo, tako do predsednika

Trumpa kot tudi v zvezi s prihodnjim

razvojem Amerike. Pred enim mesecem

sva s sestro že obiskali Washington.

Bilo je ravno po volitvah in vzdušje se

je spreminjalo. Ko smo zdaj ponovno

prišli v Ameriko, smo opazili pozitiven

naboj med državljani. Ljudje povsod

pričakujejo velike spremembe na bolje.

Mislim, da imajo dobre možnosti, da bo

Amerika spet postala Amerika. V zadnjih

štirih letih sem namreč med svojimi

obiski kongresov in kolegov v Ameriki

občutila apatijo med ljudmi. Zdaj

pa se je vrnil entuziazem, po katerem

je Amerika slovela v času, ko sem tam

opravljala specializacijo.

Kje pa ste opravljali specializacijo?

Specializacijo sem opravljala na clevelandski

kliniki, ki je še danes najboljše

Žal mi je, da Slovenci

ne moremo preseči zavisti

in blatenja drug drugega.

mesto za srčno kirurgijo in kardiologijo

na svetu. Po Ameriki imam veliko

povezav, ki mi koristijo pri zdravljenju

bolnikov. Pogosto se zgodi, da potrebujem

njihovo pomoč, ko odkrijemo nenavadno

bolezen in je vsaka konzultacija

izjemnega pomena. To nam omogoča,

da nudimo našim bolnikom to, kar bi

dobili tudi v tujini.

Kako pa se je vaša družina

znašla v Ameriki?

Moja družina v Severni Ameriki je izseljenska.

Tja so se preselili pred prvo in

drugo vojno, predvsem zaradi ekonomskih

razmer v Evropi. Družina v Južni

Ameriki pa se je izselila po drugi vojni.

Z njimi imam stalne stike in ravno oni

so mi omogočili izobrazbo na eni najbolj

prestižnih ustanov na svetu, Favaloro

Foundation. Oče koronarne kirurgije

René Favaloro je bil prijatelj moje

tete, kar mi je omogočilo, da sem del

svoje strokovne poti opravljala pri njih.

Profesor Favaloro je obiskal tudi našo

ustanovo in imel predavanja za naše

kolege. Njegovo delo ter naše sodelovanje

nadaljuje njegov nečak Roberto Favaloro,

ki je tudi član našega strokovnega

nadzornega sveta in budno spremlja

naše delo. Rezultate pregledamo enkrat

letno, transparentno in pošteno, ter

upoštevamo vse sugestije in pripombe.

Prav zaradi teh povezav smo v slovenskem

prostoru postavili institucijo, na

katero smo lahko vsi ponosni.

Kar se dogaja zdaj, v času brutalnih

napadov na našo ustanovo in ekipo, je

izjemno krivično. Razumem, da je vsaka

smrt zelo boleča. Vsi smo izgubljali

starše in se srečali s težko boleznijo

svojcev in smrtjo. Kljub temu pa nikoli

nismo obtoževali zdravnikov. Gospa, ki

je bila operirana pri nas in zaradi katere

že leto in pol trpi naš kolektiv, je imela

posebno bolezen na srcu, ki z nobeno

diagnostično metodo ni bila prej dokazljiva.

To se je ugotovilo šele z obdukcijo.

Imela je tudi zelo bolno ožilje, zato je

bila operacija nujna. Poleg te dodatne,

nepričakovane bolezni je na žalost prišlo

do razpoke v desnem srcu in nenadne

krvavitve, kar je bilo nepredvidljivo.

Nekatera obolenja srca in ožilja

povzročajo nenadne dogodke, za kar

je kriv bolezenski proces, ne zdravniki.

Mi samo pomagamo reševati življenja.

Srčna kirurgija velja za kraljico medicine,

je najbolj zahtevno področje. Vedno

je povezana z določenimi tveganji, ki jih

bolniku predstavimo transparentno.

Rezultati zdravljenja v naši ustanovi so

na visoki ravni, ki ga predstavljamo v

tujini, na svetovnih in evropskih kongresih,

prejeli smo tudi številna priznanja.

Seveda pa ni klinike na svetu, ki ne

bi imela smrtnih izidov v svoji statistiki.

Pri tem primeru smo utrpeli veliko

žalostnih trenutkov in krivic, predvsem

s strani svojcev omenjene gospe, ki je

bila sicer simpatična oseba, naša ekipa

jo je imela rada in ji je hotela na vsak

način pomagati. Storili so vse, da bi ji

ohranili življenje. Eden od kolegov, ki

jo je zdravil, je po tisti težki reanimaciji

utrpel miokardni infarkt, kar pove, da

nam ni bilo vseeno.

Poleg vaše družine so bili na

inavguraciji tudi gospod Ivan

Kralj in njegov sin, pa seveda

gospod Ivo Boscarol. Ta je o vas

med drugim dejal, da ste v ZDA

izjemno spoštovani, bistveno bolj

kot pri nas, in da se boji, da se vam

bo zaradi povabila na inavguracijo

v naslednjih tednih zgodila še

kakšna krivica. No, natanko to se

je zgodilo. Ko ste prišli s tega obiska,

se je zgodil napad v medijih.

Kako komentirate to nevoščljivost

v Sloveniji?

Žal mi je, da Slovenci ne moremo preseči

zavisti in blatenja drug drugega.

Sama nikoli ne govorim neresnic ali

kaj slabega o nekom, ki ga ni zraven.

Vedno sem imela strategijo, da se s človekom

pogovorim.

Slovenija je tako lepa dežela. Lahko

bi ustvarili zelo lepo zgodbo, boljšo od

Švice, če bi le sodelovali. Verjemite, da

me ne zanima vaše politično prepričanje.

Ne zanimajo me te razprtije. To

moramo preseči in s pozitivno energijo

zbrati moči, da bomo vsi živeli bolje in

lepše, da ustvarimo deželo, kjer bodo

na prvem mestu poštenost, pravičnost

in skrb drug za drugega.

Čakalne dobe na področju zdravstva

so žalostna resnica današnjega časa in

so popolnoma nepotrebne. Verjamem –

pa ne da se hvalim – da bi to uredila v

manj kot letu dni. V glavi imam načrt, a

me na žalost niso niti poklicali, da bi me

186 6. 2. 2025

28

INTERVJU

vprašali. Imam organizacijske sposobnosti

in povezovalno energijo. Na mojih

medicinskih konferencah sodelujejo

najuglednejši strokovnjaki s področja

kardiologije in srčne kirurgije.

Če nekomu uspe, bi moral biti to uspeh

vseh nas. Če gre nekomu dobro ali

razvija neko novo metodo, sem vedno

navdušena. Tudi nad gospo Melanio

Trump sem navdušena.

Povejte nam kaj več o gospe

Melanii Trump.

V svojem ne tako kratkem življenju sem

srečala veliko ljudi, tudi politikov, s svojo

teto sem imela privilegij videti člane

kraljevih družin. Lahko rečem, da je gospa

Melania Trump resnično nekaj posebnega.

Izžareva neverjetno energijo,

milino, prijaznost in dobroto. Tako sem

jo doživela jaz, pa tudi moji sorodniki.

Slovenija je lahko ponosna nanjo, saj

nikoli več ne bomo imeli prve dame. Je

Slovenka, ki je do zdaj dosegla največ. S

svojo energijo in delom je očarala Američane.

Ima številne projekte, ki jih je že

uresničila, ter številne druge, za katere

Vse bi naredila, da bi

vzpostavila most med

Belo hišo in Slovenijo.

Žalostna pa bom, če v

Sloveniji ne bo resničnega

entuziazma in podpore.

verjamem, da ji bodo uspeli. V družini

Knavs so vzgojili prvo damo sveta – to

je treba povedati in se jim pokloniti. Žalostno

je, da v Sloveniji tega ne vidimo.

Kako so se je lotevali z neresnicami! To

je zelo žalostno.

Kako so potekali dnevi, ko ste

bili tam?

Dnevi so bili tako fascinantni, da je o tem

težko govoriti. Sicer pa smo se že pred

tem družili v Sloveniji. Naše poznanstvo

torej ne temelji na tem obisku, pač pa na

odnosu, ki ga gojimo med seboj, in na

prijateljstvu, ki traja že dolgo.

Kako dolgo?

To so osebne stvari. Z družino Knavs

smo preživeli resnično mnogo lepih

186 6. 2. 2025

trenutkov in menim, da je prav, da to

ostane med nami.

Gospod Boscarol je dejal, da ste

vi oseba, ki bi lahko vzpostavila

most med Belo hišo in Slovenijo.

Je to res?

Vse bi naredila, da bi nekako vzpostavila

ta most. Žalostna pa bom, če v

Sloveniji ne bo resničnega entuziazma

in podpore. Ne gre samo za to, da nekoga

povabiš ali da prijateljuješ z njim,

ampak mora biti tudi sama atmosfera

v Sloveniji taka, da se lahko most

vzpostavi. Verjamem pa, da se to lahko

zgodi. Kakor tudi verjamem, da bo papež

Frančišek nekega lepega dne obiskal

Slovenijo.

Ali ima gospod Trump podpornike

v Sloveniji? Se vam zdi, da jih ima

več Kamala Harris?

Mislim, da jih ima več Donald Trump.

To sem slišala tudi med mladimi, ki so

bili zelo navdušeni. Številni znanci in

neznanci so me klicali. Skratka, mislim,

da ima veliko podporo.

Vas je med obiskom Bele hiše kaj

presenetilo?

Lahko povem, da ko sem se pogovarjala

z gospo, ki nas je vodila, je ta izrazila

navdušenje nad ponovnim prihodom

gospe Melanie Trump v Belo hišo.

Spomnim se, da je papež Frančišek

ob njunem obisku Vatikana Melanio

vprašal, če daje svojemu možu

potico ...

Papež Frančišek ima potico izjemno

rad. Moja sestra mu jo speče dvakrat

na leto, za božič in veliko noč. To traja

že deset let. Tudi sama v Vatikan vedno

odnesem potico. Njegova nečakinja

je sicer poročena s Slovencem. Družino

dobro poznam še iz časov, ko sem delala

na Favaloro Foundation.

In vaše mnenje o papežu?

Res je nekaj posebnega. Človek neverjetne

pameti, energije in dobrote, ki jo

izžareva že na daleč. Do papeža Frančiška

gojim poseben odnos in čustva ter

veliko ljubezen.

Tako kot vi je bil tudi gospod

Boscarol navdušen nad inavguracijo.

On sicer poslovno sodeluje z

ameriškimi podjetji.

Seveda, gospod Boscarol je eden tistih

posebnih ljudi – inovator z neverjetni-

INTERVJU

29

mi izkušnjami in vizijo. Še posebej smo

bili ponosni, ko smo izvedeli, da je njegovo

letalo razstavljeno v znanstvenem

muzeju Smithsonian v Washingtonu.

Žalostno pa je, da se o tem kot Slovenec

izobraziš šele, ko prideš v tujino, in da v

Sloveniji tega nihče ne ve. Gospod Boscarol

je dobil v tujini številne nagrade, v

svetu je ponos Slovenije.

Ste dogajanje spremljali

v večji dvorani?

Bilo je več prireditev. V nedeljo je bil govor

predsednika, zvečer pa smo bili povabljeni

na bolj intimno večerjo. Zaradi

velike množice ljudi ni bilo mogoče srečati

vseh, smo pa bili v krogu Trumpovih

povabljencev, kar nam je omogočilo

spoznati številne zanimive ljudi, med

njimi tudi Jeffa Bezosa.

V tujini živi veliko Slovencev,

predvsem mladih, ki se ne vrnejo

v domovino. Kako bi jih lahko

privabili nazaj?

Prek Svetovnega slovenskega kongresa

smo večkrat organizirali medicinske

konference, ki so se jih udeležili kolegi

iz tujine. A razmere v slovenskem zdravstvu

so takšne, da marsikdo izgubi voljo

za vrnitev. Sama sem imela številne

možnosti, da ostanem v Clevelandu, v

Ženevi, pri Favaloro Foundation, vendar

sem se vrnila zaradi družine. Starši

so nasprotovali temu, da ostanem v tujini,

poleg tega je bilo psihološko težko

sprejeti dejstvo, da bi lahko domov prišla

le enkrat na leto. Ne moreš namreč

vsak mesec dobiti dopusta. To me je

odvrnilo od tega, da ostanem.

Ko sem zdaj ponovno obiskala Ameriko,

sem se za trenutek vprašala, ali

sem morda naredila napako, da nisem

ostala. A tako pač je, to je del usode.

Enako velja za mojega nečaka, pa tudi

nekatere kolege, kot je profesor Noč,

ki so se vrnili. Drugi, kot denimo dr.

Čerček, so ostali v tujini, kar je velika

škoda, saj bi lahko pri nas storili veliko

dobrega na področju kardiologije.

Zdaj so v pripravi spremembe

zdravstvene zakonodaje. Vi imate

koncesijo. Kako gledate na to?

Mi imamo svojo ekipo – štirje kolegi

hkrati delajo v kliničnem centru in pri

nas, seveda z dovoljenjem. To torej naše

ustanove ne prizadene v veliki meri.

Čakalne dobe pa so težava in novi zakon

jih bo zagotovo podaljšal. Ne razumem,

zakaj ne bi zdravnikom omogočili

dela, če to želijo. Je pa treba opredeliti,

Če nekdo v celoti opravi

svoje obveznosti v matični

ustanovi, lahko v prostem

času počne, kar želi – lahko se

zabava ali pa pomaga ljudem.

koliko časa, kdaj, in postaviti neke norme,

tako kot v tujini. Če nekdo v celoti

opravi svoje obveznosti v matični ustanovi,

lahko v prostem času počne, kar

želi – lahko se zabava ali pa dela v medicini

in pomaga ljudem.

Zdaj ne bo več tako, kajne?

Bomo videli, kako bo. Zdravniki se

bodo morali odločiti: ali ostati v javnem

sistemu, popolnoma prestopiti v

zasebni sektor ali pa bo morda še naprej

omogočena kombinacija dela pri koncesionarjih.

Škoda pa je, ker v tem trenutku

vemo, da nimamo dovolj zdravnikov,

medicinskih sester in ustreznega

kadra. Vsako delo je dragoceno. Kdor

želi delati, naj dela – bodisi medicinska

sestra bodisi zdravnik. Drugače pa je v

državah, kjer imajo dovolj zdravnikov

in kjer čakalne dobe niso težava. Tam je

smiselno stvari strožje regulirati.

V poročilu o primeru, ki ste ga na

začetku omenili – o osemdesetletni

gospe, ki je žal umrla – je bilo navedeno,

da medicinske sestre in drugo

osebje niso znali slovenščine

oziroma niso imeli opravljenega

izpita iz jezika na najvišji ravni.

Res je, da nekateri sprva niso opravili

izpita na ravni C1. Nato so zahteve

spremenili na raven B2, kar so nato vsi

takoj opravili. Izpit iz slovenščine je

pomemben za tiste, ki neposredno komunicirajo

z bolniki. Če pa nekdo dela

v operacijski dvorani na delovnem mestu,

kjer upravlja le s stroji in nima nobenega

stika s pacienti, osebno tega striktno

nisem zahtevala. To bi bil zanje le

dodaten stres. Zato smo rekli, da bodo

izpit naredili, ko se bodo naučili.

Njihova strokovnost je izjemno pomembna

in na visoki ravni – vsi imajo

diplome in mednarodne licence. Izpit iz

slovenščine je pomemben, ni pa ključen

za delovanje. Tisti, ki izpita niso imeli,

so delali pod nadzorom inštruktorjev in

usposobljenih sodelavcev.

Strokovnih napak vam za zdaj

niso očitali?

Ne, absolutno ne, ker tudi ni bilo nobene

strokovne napake.

Papež Frančišek ima potico

izjemno rad. Moja sestra

mu jo speče dvakrat na leto,

za božič in veliko noč.

186 6. 2. 2025

30

INTERVJU

Administrativne?

Administrativne so bile in jih bomo

popravili. Izpite iz slovenščine so zdaj

vsi opravili – to je bila največja težava.

Vsaka ustanova ima svojo strategijo

zdravljenja in način vodenja zapisov.

Žal mi je, da noben član nadzorne komisije

sestrske zbornice ni deloval na

področju srčne kirurgije ali kardiologije.

Bolje bi bilo, da bi nadzor opravljal

nekdo, ki je dolga leta delal na tem področju

– bodisi medicinska sestra v intenzivni

negi bodisi instrumentarka.

Je nadzor zdaj zaključen?

Da, nadzor je končan, priporočila so

dana in jih bomo upoštevali.

Zgodba je torej zaključena?

Hčerki umrle gospe še vedno trdita,

da smo napravili napako. Z neprimernimi

prijemi, z uporabo vseh sredstev

nasprotujeta naši ustanovi do – milo rečeno

– najnižjih možnih načinov. Tudi

kolegi iz tujine se čudijo, da naši mediji

na tak način reagirajo; da se posname

oddaja s skritimi obrazi. Gre za natolcevanja,

krivice, ki jih doživljamo že leto

in pol. To je nedopustno.

186 6. 2. 2025

Srčna kirurgija ni le poklic

– je način življenja, kjer se

lahko zgodi, da cel teden

ne vidiš belega dne. Zjutraj

prideš, ko je tema, in zvečer

zapustiš bolnišnico,

ko je spet tema.

V Financah sem prebrala, da ste

lani ustvarili za 9,3 odstotka manj

prihodkov. Drži?

Da, to je posledica odločitve sestrske

zbornice, da dva sodelavca, ki delujeta

na področju izventelesnega krvnega

obtoka, nimata izpita iz slovenščine

in licence. To je bilo ocenjeno kot

protipravno, zato nista mogla nadaljevati

dela.

To so redka znanja, takšnega strokovnjaka

ne dobiš kar čez noč in ga

tudi ne moreš takoj vključiti v ekipo, saj

mora kirurgija delovati kot švicarska

ura – sinhrono. Zaradi tega sem za mesec

in pol ustavila operativni program,

na škodo slovenskih srčnih bolnikov in

seveda tudi na škodo naše ustanove.

To je resnično nekaj nedopustnega.

Treba se je organizirati in ukrepati,

ker nadaljevanje te zgodbe ne vodi nikamor.

Poleg tega se destabilizira ekipa,

ki potrebuje za delo mir. Imeli smo

več kot deset inšpekcij z vseh področij,

preverjali so tudi, ali imamo kamere v

toaletnih prostorih … Prihajali so celo

na neprimeren način in motili naše

delo. Za to imamo priče. V tem času se

je denimo pri nas zdravil eden izmed

vrhunskih slovenskih intelektualcev,

ki je vse to osebno doživljal. Tam je bilo

30 bolnikov. Inšpektorice so prišle z

neprimernimi izrazi, napadale našega

anesteziologa, glavnega kirurga in

mene osebno. To so nedopustna podtikanja

in dogodki, ki ne sodijo v slovensko

družbo.

Ali ste sprožili kakšne

pravne postopke?

Celo leto so mi kolegi in pravniki svetovali,

naj sprožim pravne postopke.

Sama sem dolgo odlašala, a zdaj nimam

več izbire. Strinjam se s kolegi in tistimi,

ki podpirajo naše delo – tudi Društvo

na srcu operiranih – da moramo

uporabiti vsa pravna sredstva, da se

zgodba konča.

Ste tudi profesorica na medicinski

fakulteti. Kakšen je odnos študentov

do tega področja? Se odločajo

za srčno kirurgijo? Kako gledajo ne

nazadnje na zasebne bolnišnice?

Mladi so predvsem navdušeni nad medicino.

Ne moti jih, ali gre za javno ali

zasebno ustanovo – želijo se učiti in

vedo, da se povsod dela dobro. Zanimanje

za srčno kirurgijo kot zahtevno

stroko pa je upadlo. Danes mladi raje

izbirajo manj zahtevne medicinske postopke.

Entuziazma ni več toliko kot

nekoč. Srčna kirurgija ni le poklic – je

način življenja, kjer se lahko zgodi, da

cel teden ne vidiš belega dne. Zjutraj

prideš, ko je tema, in zvečer zapustiš

bolnišnico, ko je spet tema. Zdi se, da

danes mladi niso več pripravljeni žrtvovati

svojega življenja za delo, ki bi ga

postavili pred družino – kar pa je morda

tudi prav.

Za konec – obeta se nov zakon o

»pomoči pri končanju življenja«.

Kako gledate na to?

Zame je to nekaj najbolj bizarnega.

Kot zdravnik moraš namreč ohranjati

življenje. Borba s smrtjo je na srčni kirurgiji

pogosto prisotna, zato mi je to

še toliko bližje. S pravo odločitvijo o

zdravljenju smo rešili ogromno življenj

in še nikoli nisem videla človeka, ki bi

bil tako bolan, da ne bi hotel več živeti.

Tudi bolniki po možganski kapi so se

vedno oklepali življenja. Mislim, da to

ni prava pot. Življenje naj se konča brez

naše pomoči.

Sem samo človek

31

Sem samo človek

iz mesa

in krvi,

ki je in pije

in rad živi …

Moje bogastvo

je moje srce,

ki išče resnico

in lepoto

vse dni …

Moje bogastvo

je ljubezen do soljudi!

(Andrej Rant)

Sem samo človek;

ne rabim slave,

ne rabim časti

in ne bogastva,

ki slepi …

Moje bogastvo

je moja vest,

ki mi govori,

kaj prav je

in kaj ni.

SHUTTERSTOCK

186 6. 2. 2025

32

INTERVJU

S prevajalcem, publicistom

in družbenim

kritikom smo se

pogovarjali tudi o tem,

kaj mora ponuditi nova

slovenska desnica in

katero knjigo bi moral v

roke prijeti vsak Slovenec

(če je še ni). Nadaljevanje

pogovora bo objavljeno

v naslednji številki

Domovine.

ANDREJ LOKAR, PREVAJALEC,

PUBLICIST IN DRUŽBENI KRITIK

»Progresizem hoče ustvariti svet,

v katerem bodo vladale agencije

in nevladne organizacije«

Mi smo pač sodili med tiste, ki jih je bilo treba likvidirati. – Zanimanje Levice za kulturo je v skladu

z njeno ideološko naravnanostjo. – Agencije še najbolj spominjajo na razne evropske komisije.

– Odnos do nas se je spremenil z novo vlado in ministrovanjem dr. Aste Vrečko. – Prejšnja komisija je

v obrazložitvi odločbe, ki nam je podelila subvencijo, našo založbo opredelila kot vrhunsko. Nova komisija,

ki deluje protizakonito, je svojo zavrnitev utemeljila z besedami, da je naša založba povprečna.

TINA S. BERTONCELJ

POSNETEK ZASLONA YOUTUBE NOVA24TV

186 6. 2. 2025

INTERVJU

33

Verjamem, da vas večina bralcev

Domovine že pozna – ste prevajalec,

pisatelj, politični filozof,

publicist, scenarist, urednik ...

tudi soustanovitelj Kulturno-

-umetniškega društva KUD KDO,

urednik spletne revije KDO? in

urednik založbe Kulturno-umetniškega

društva KUD KDO. Sem

kaj izpustila? Kako bi se sami

opisali in s čim se trenutno najbolj

aktivno ukvarjate? Pred kratkim

je vaše društvo v Budimpešto

povabila madžarska vlada – o čem

ste govorili?

Ne vem, ali bralci Domovine poznajo delovanje

Kulturno-umetniškega društva

KUD KDO, založbe KDO?, spletne revije

za umetnost in kulturo KDO? ter spletne

revije za politično filozofijo Anamnesis,

saj doslej ta medij ni pokazal pretiranega

zanimanja za naše delo. Težko je opisati

samega sebe, ker se fokus posameznikovega

delovanja spreminja tudi glede

na trenutne razmere. Zato bi bilo najbrž

najustrezneje, če poskusimo najprej

opredeliti te razmere.

Odločitev na plebiscitu je ob prekinitvi

z zločinskim komunističnim režimom

pomenila tudi sklep Slovencev,

da se civilizacijsko umestijo na Zahod

in da se odcepijo od Balkana. S tem so

Slovenci potrdili to, kar v bistvu že so.

Vendar, silno poenostavljeno, je to pomenilo

predvsem dvoje: a) polnopravno

članstvo v nekem civilizacijskem kontekstu,

ki je v globoki krizi; b) ob številnih

prednostih in vrlinah tudi prevzem

prvin Zahoda, ki niso najbolj privlačne.

Zaradi vsega omenjenega je tudi slovenska

kultura, to se pravi utripalka naše

narodne biti, prešla v obdobje hude krize,

ki se kaže predvsem kot kriza individualne

ter kolektivne identitete. Ker

sem prepričani konservativec in pripadam

tako imenovani »novi desnici«, pač

menim, da ponuja konservativizem nek

odgovor na omenjeno krizo. Zaradi vsega

tega svojo nalogo vidim predvsem v

tem, da storim, kar je v moji moči, da

Slovenci to krizo prebrodimo tako kulturno

kakor politično. S tem je bilo tudi

povezano predavanje, ki sem ga imel v

Budimpešti: zaradi vse večje »problematičnosti«

širšega geopolitičnega in

civilizacijskega konteksta (beri: EU), v

katerem smo se znašli, se pri srednjeevropskih

državah in narodih čedalje

bolj pojavlja želja po centripetalnem

povezovanju tega območja, po iskanju

skupnih korenin v preteklosti in tudi

skupnih ciljev za prihodnost. Zato sem

tudi predaval o Srednji Evropi in o možnosti

osnovanja nekega koherentnega

srednjeevropskega konservativizma.

Teh tem se bova nekoliko dotaknila

v nadaljevanju. Kakšen je odnos

ministrstva do vašega društva?

Večkrat sem zasledila podatek, da

se je ta z nastopom aktualne vlade

oziroma s prihodom aktualne

ministrice za kulturo Aste Vrečko

poslabšal. Mi lahko bolj natančno

razložite, kaj se je zgodilo?

Zgodilo se je to, da so se z volitvami, ki

jih je slovenska desna sredina izgubila

skoraj plebiscitarno (o vzrokih za to

žal še ni opravila ustrezne analize), na

oblast povzpele politične sile, med katerimi

je samo stranka Levica neposredno

zainteresirana za kulturo. Njeno

zanimanje za kulturo pa je v skladu z

njeno ideološko naravnanostjo. Kulturo

Gre za radikalni napad na

ljudsko suverenost, ki nam

ga poskuša dr. Asta Vrečko s

svojimi neprestanimi lažmi

prikazati kot »depolitizacijo«

in »strokovnost«.

v najširšem pomenu (od oglaševanja do

filozofije, zgodovine in visoke umetnosti)

razume predvsem kot delovanje, ki

ga je treba podrediti emancipaciji človeka

in družbe. Vse to je seveda posledica

ekstremne sekularizacije zahodne

civilizacije in posledičnega antropocentrizma

kot njene temeljne drže. V

konkretnih razmerah so se zahodne

progresistične sile znašle pred sledečo

dilemo: a) kako prikriti svoje sprejemanje

izrazito neprogresističnih stališč

na gospodarskem področju; b) kako

kot (kljub neiskreno deklarirani demokratičnosti)

bistveno revolucionarne

sile politično preživeti znotraj nekega

nerevolucionarnega političnega konteksta,

a kljub temu ohraniti svojo revolucionarnost.

Področje kulture ponuja

neko idealno nišo, v kateri te sile lahko

politično aktivno preživijo tudi onkraj

pravil, ki jih določa sistem, v katerem

živimo. In to na področju, kjer lahko

prek svojega delovanja izsilijo radikalne

politične spremembe, ne da bi pri tem

omenjene sile morale prevzeti tveganje

strankarskega političnega angažmaja (v

katerem naposled prevlada volja volivcev).

Samoumevno je, da je ob prevzemu

oblasti morala slovenska politična

levica te niše počistiti vseh elementov,

ki niso sodili v omenjeni okvir. Mi smo

pač sodili med tiste, ki jih je bilo treba

likvidirati. Pri tem so kanonični kulturni

kriteriji nekaj povsem postranskega.

Lahko navedem primer iz našega delovanja

na področju glasbe, te najmanj

ideološke izmed vseh umetniških zvrsti:

z neznanskim naporom nam je v

zadnjih treh letih uspelo organizirati

ciklus sakralne klasične glasbe »Sacrum

convivium« v ljubljanski stolnici.

To nas je stalo ogromno let dela in

truda, vse smo delali na lastne stroške.

Priredili smo nekaj vrhunskih koncertov.

Ministrica Vrečkova je vse to z brezobzirnostjo

barbarskega birokrata čez

noč ukinila. Pisal sem ji in od nje nisem

nikoli prejel nobenega odgovora, razen

nekaj nesramnih mejlov s strani njene

tajnice, ki je med drugim kandidirala za

stranko Levica v Velenju.

Ignorirali so vas tudi na Javni

agenciji za knjigo.

Če hočemo dojeti ne le ravnanje Javne

agencije za knjigo, ampak tudi posledice

tega ravnanja, moramo najprej

poskusiti razložiti, zakaj je bila Javna

agencija za knjigo ustanovljena in kaj je

Javna agencija za knjigo postala v zadnjem

desetletju. Pred nekaj dnevi je dr.

Stane Granda objavil kolumno o tem,

kaj pomeni za našo javnost nastop tako

imenovanih »neodvisnih agencij«. Če

njegova izvajanja prilagodimo na Javno

agencijo za knjigo, je položaj približno

tak: Javna agencija za knjigo je »neodvisna

agencija«. Ustanovljena je bila

zato, da bi pri narodu, ki ne premore

velikega knjižnega trga, neodvisno od

politike pospeševala izdajanje knjig, ki

niso le pomembne, ampak so neogibne

za preživetje slovenske kulture in s tem

tudi slovenske nacionalne identitete.

Pri vsem tem bi ravno »neodvisnost«

ustanove jamčila tudi za njeno nepolitičnost.

Kako je s tem, se je pokazalo že

z direktorjem Slavkom Preglom, znanim

jurišnikom slovenskega totalitarnega

kučanizma, z bivšo kombinatko

Renato Zamida, vse to pa se nadaljuje

tudi z današnjo direktorico, podpisni-

186 6. 2. 2025

34

INTERVJU

Eni in isti ljudje določajo

in izpolnjujejo kriterije

ter si nazadnje medsebojno

podeljujejo subvencije.

co zloglasne Peticije 571, Katjo Stergar,

zvesto izvrševalko drugega predstavnika

kučanizma, Mihe Kovača (vmes je

bilo ob zamenjavi garniture nekaj prekinitev).

Te osebe naj bi bile »stroka«,

ki naj bi ustanovo ubranila pred politizacijo.

S tem v zvezi lahko potemtakem

pritrdimo temu, kar je napisal že dr.

Granda: agencije še najbolj spominjajo

na razne evropske komisije. Pod krinko

strokovne neodvisnosti jih imenuje politična

opcija, ki je na oblasti; pri svojem

delovanju niso nikomur odgovorne ter

so zategadelj protiustavne. Svetovni in

slovenski progresizem hočeta ustvariti

svet, v katerem bodo vladale agencije

in nevladne organizacije, ki bodo imele

najvišja pooblastila (celo zakonodajna,

kot smo videli pri RTV), a ne bodo za to

nikomur odgovarjale. Zgolj to lahko namreč

omogoči socializmu, ki je propadel

in bankrotiral v vseh svojih aplikacijah,

da preživi kot parazit zahodne civilizacije.

V nekem pogledu se to kaže v obliki

birokratske revolucije, ki jo na področje

kulture imenujemo kulturokracija.

Se je odnos do vas na JAK spremenil

potem (ali pa tudi zato), ko je

prišlo do zamenjave komisije za

knjigo? Nova komisija naj bi bila

imenovana protizakonito ...

Odnos do nas se je spremenil z novo

vlado in ministrovanjem dr. Aste Vrečko.

Zamenjava komisije za knjigo na

Javni agenciji za knjigo pa je posledica

tega dejstva. Vsekakor gre za zanimivo

zgodbo, saj nam jasno pokaže, kako kulturokracija,

ki sem jo poskusil čim bolj

koncizno opisati v prejšnjem odgovoru,

brezobzirno deluje in uveljavlja svojo

brutalno represijo mimo vseh pravil in

zakonov. Po statutu Javne agencije za

knjigo lahko komisijo, ki odloča o subvencijah

za knjižne izdaje, sestavlja najmanj

tri in največ šest članov, pri čemer

velja glas predsednika komisije dvojno,

tako da se lahko glasovanje vedno izogne

neodločenemu izidu. Pod prejšnjo

vlado Janeza Janše in bivšim direktorjem

Javne agencije za knjigo Dimitrijem

186 6. 2. 2025

Ruplom je potekel mandat trem članom

komisije, trem pa ne. Tako je tedanji

svet JAK imenoval tri nove člane: ddr.

Igorja Grdino, dr. Urško Perenič in dr.

Milčka Komelja, ki je bil tudi predsednik.

Članov je bilo šest (trije iz prejšnje

zasedbe in trije novi), pri čemer je glas

dr. Komelja veljal za dva glasova. Ob

nastopu ministrice Vrečkove je zaradi

njenih primitivnih in brezobzirnih javnih

žalitev odstopil direktor dr. Dimitrij

Rupel. Sledila je tudi zamenjava sveta

JAK itd. Leta 2023 je potekel mandat

trem članom komisije, ki so bili tam še

pred vlado Janeza Janše, ostali trije pa

so imeli še dve leti mandata. Svet JAK je

odstavil vse člane komisije, tudi tiste, ki

jim ni potekel mandat, in imenoval pet

novih, saj če bi zgolj imenovali tri nove

člane, bi z dvojnim glasom dr. Komelja

vsaj za dve leti ne mogli imeti večine. To

pa je protizakonito, saj svet JAK nima

pooblastil, da člane prisili k odstopu.

To je komisija, ki na JAK podeljuje največ

sredstev. Novi svet JAK s komisijo,

v kateri ne bi imel večine, ne bi mogel

podeljevati subvencij tistim, ki so novo

vlado podprli na protestih ter med kampanjo

in ki jih je bilo treba nagraditi. V

tem primeru se v malem jasno pokaže,

kakšen je vzorec prevzema oblasti, ki

ga snuje birokratska revolucija, ki sem

jo že prej omenil. Gre za radikalni napad

na ljudsko suverenost, ki nam ga

poskuša dr. Asta Vrečko s svojimi neprestanimi

lažmi prikazati kot »depolitizacijo«

in »strokovnost«.

V času prejšnje vlade je bila tudi

vaša založba subvencionirana,

zdaj pa ni več. S kakšnimi argumenti

so vas zavrnili, kakšne so

obrazložitve, zakaj ne morete

dobiti subvencije?

Prejšnja komisija je v obrazložitvi odločbe,

ki nam je podelila subvencijo,

našo založbo opredelila kot vrhunsko.

Nova komisija, ki deluje protizakonito,

je svojo zavrnitev utemeljila z besedami,

da je naša založba povprečna. Pri

tem so navedli vrsto kriterijev, ki so

absurdni. Niti z eno besedo ni omenila

kakovosti programa. Za subvencijo smo

predlagali prevode avtorjev, kakršni

so Dante, Petrarka, Dickens, Conrad,

Montesquieu, Kant, Hegel in Flaubert.

O tem ni bilo niti besede. Edino, kar so

napisali, je bilo to, da je založba predstavnica

»kulturne desnice« in da posledično

ne sme prejemati subvencij.

Treba pa je poudariti, da so tudi sama

besedila razpisov sestavljena tako, da

se prilagodijo založbam, ki so že uveljavljene

in politično korektne. Eden

izmed kriterijev je denimo prepoznavnost,

pri čemer založbi največ točk prinese,

če so njene knjige promovirane na

RTV Slovenija. Vsi dobro vemo, kateri

je politični predznak, ki ga mora založba

imeti, če si želi, da bi bila stalno

promovirana na slovenski nacionalki.

Tako se krog sklene. Eni in isti ljudje

določajo in izpolnjujejo kriterije ter si

nazadnje medsebojno podeljujejo subvencije.

To pa je že spet paradigmatični

primer omrežja birokratske revolucije,

ki je prevzela oblast v naši državi in ji

onemogoča kakršenkoli razmah. Temu

je treba dodati konflikt interesov, ki je

na JAK več kot očiten. Predsednik komisije

je povsem nepoznani Martin

Hergouth, ki je lutka v rokah namestnika

predsednika dr. Mladena Dolarja, ta

pa je urednik založbe Analecta, ki dobiva

mastne subvencije. Lev Kreft, ki je

predsednik sveta JAK, je soudeležen pri

založbi Sophia, isto velja za sekretarko

za knjigo Vlasto Vičič, ki je v preteklosti

pri založbi Sophia tudi imela delež.

Obenem komisija nima nikakršnih

kompetenc, da bi lahko sodila o avtorjih,

ki smo jih predlagali. Zaradi vsega

tega smo se pritožili. Pravna služba na

Ministrstvu za kulturo je ugodila naši

pritožbi. Zdaj čakamo na odločbo.

Kdo po drugi strani dobiva

subvencije, kakšne morajo biti

njegove kompetence? Po domače

povedano, kaj imajo, česar

vi nimate?

Na to vprašanje ni enostavno odgovoriti,

ker gre pri tem za družbeni podsistem,

ki je večplasten. Zato je nemara

najustrezneje, če se stvari lotimo sistemsko,

ker je ravno delovanje mehanizma

kot sistema tisto, kar omogoča

temu »državnemu koncernu za knjige

in medije« ne le to, da preživi, ampak da

po svoji podobi kroji nek zelo vitalen segment

slovenske družbe. Kakor sem že

omenil, je bila JAK ustanovljena, da bi z

zagonskim kapitalom pomagala predvsem

mladim in manjšim založbam,

da bi vstopile na knjižni trg in bi s svojo

ponudbo obogatile slovensko kulturo.

Namen JAK je bil obogatitev slovenske

kulture. Zaradi manipulativnega odnosa

oseb, ki sem jih že omenil, in seveda

še mnogih drugih se je JAK pretvoril v

vsemogočni mehanizem, ki nadzoruje

knjižni trg in mu onemogoča konkurenčnost.

To dosega predvsem z nadzorovanjem

cen knjig, ki niso podrejene

INTERVJU

35

Razpis za izvajalce,

ki so postavili paviljon

na Frankfurtskem

knjižnem sejmu, je bil tako

netransparenten, da še

najbolj spominja na nabavo

stavbe na Litijski.

mehanizmu ponudbe in povpraševanja,

ampak neki sprevrženi obliki socialne

države, ki naj bi ščitila podizvajalce,

v resnici pa krije interese oligarhov,

ki so s pomočjo državnih finančnih

sredstev zasedli celoten sistem izdaje

knjig in medijev ter si s tem zagotovili

tudi kontrolo nad javnim mnenjem. JAK

prek diktiranja stroškov, ki jih morajo

imeti založbe, umetno vzdržuje zelo visoko

ceno knjig, ki so v bistvu natisnjene

samo za knjižnični odkup, kar je tudi

edini prihodek, ki ga imajo založbe. Vse

to počne z izgovorom, da ščiti delavske

pravice podizvajalcev in pomaga založnikom,

ki brez tega ne bi preživeli

zaradi premajhnega trga. To je seveda

pesek v oči, in to iz dveh razlogov. Podizvajalci

bi tudi brez predpisov, ki jih

vsiljuje JAK, preživeli tako, da bi fleksibilizirali

svoje delo (to vem tudi sam,

ker sodim mednje). O tem, ali obstaja ali

ne obstaja knjižni trg, ne vemo nič, ker

v Sloveniji ni bil nikoli aktiviran, saj ga

je vedno hegemonizirala država preko

svoje »agencije«. To bi izvedeli le tedaj,

če bi bilo mogoče pod enakimi pogoji za

vse sprožiti razmerje med kakovostjo in

ceno ter na ta račun preveriti povpraševanje.

Prvi slovenski profesionalni založnik

Schwentner je v 19. stoletju zelo

dobro uspeval ob natanko takih, če že

ne nižjih nakladah, kot jih imajo za posamezne

knjige današnji založniki. Vse

omenjeno pomeni samo tole: delovanje

JAK in vseh ostalih agencij je treba

podrediti temeljiti reviziji. Odgovor na

vaše vprašanje je potemtakem tale: založbe,

ki so subvencionirane, ohranjajo

status quo, ravnovesje, ki omogoča kulturokratom,

da vladajo naprej. Vse, kar

je novega, lahko tisto ravnovesje ogrozi.

Že pred časom ste opozarjali na

»neobičajnosti« pri javnem razpisu

»rešitve« za stojnico in paviljon

na Frankfurtskem knjižnem

sejmu 2023?

Država dobesedno razpada

in vse to vpije po korenitih

političnih prijemih. Mislim

pa, da slovensko volilno

telo še ni pripravljeno

za nekaj takega.

Pri projektu, ki je kulminiral v realizaciji

Frankfurtskega knjižnega sejma, je treba

po mojem opozoriti na več stvari, vse pa

zahtevajo temeljito revizijo: a) na pravno

vprašanje, ki ga predstavlja postavitev

paviljona in verjetno tudi marsikaj drugega;

b) na izročilniško vprašanje, ki ga

predstavlja izločitev Borisa Pahorja s

knjižnega sejma; c) na poslovno vprašanje,

ki ga predstavljajo zagotovila dr.

Mihe Kovača o uspešnosti sejma, v zvezi

s čimer ni kljub številnim pozivom

predstavil še nobene konkretne številke;

č) na kulturnopolitično vprašanje, ki ga

pomeni skrajna ideologizacija slovenske

kulture, predstavljene na sejmu. Razpis

za izvajalce, ki so postavili paviljon na

Frankfurtskem knjižnem sejmu, je bil

tako netransparenten, da še najbolj spominja

na nabavo stavbe na Litijski. Tudi

v tem primeru gre za umetno napihnjeno

ceno izvedbe, ki je ni mogoče racionalno

razložiti. Gre za vsoto dva milijona štiristo

tisoč evrov, zato vse skupaj zahteva

revizijo. Sum, da se je pri tem nekdo finančno

okoristil, je ogromen. Pozornost

zbuja tudi izločitev Borisa Pahorja in njegovega

dela s Frankfurtskega knjižnega

sejma, kar pa sodi v pospešeno politiko

uboja slovenske identitete, ki jo zasledujeta

ministrica Vrečkova in stranka Levica.

To se pravi: Ministrstvo za kulturo

Republike Slovenije pospešeno dela za

izbris slovenske nacionalne identitete.

Nadalje: Frankfurtski knjižni sejem je

vendarle sejem, to pa predpostavlja, da

bi moral prinesti velik poslovni uspeh za

slovensko knjigo, torej za slovensko založništvo.

Dr. Kovač neprestano govori

o veličastnem uspehu, a ko kdo zahteva

od njega številke, se umakne in beži pred

soočenjem. Ali z drugimi besedami: v

zvezi z uspehom laže. In nazadnje, po

nastopu ministrice Vrečkove je bil celoten

koncept sejma, ki je bil zasnovan

že pred njo, postavljen na glavo. Tudi

ministrica Vrečkova nesramno laže v

javnosti, kadar se priduša, da je morala

poseči vmes, ker tisti, ki so ji predhajali,

niso naredili ničesar. To je čisto navadna

laž, ki pove vse o njeni nemorali in

neetičnosti. Novi program, ki je bil pripravljen

pod njeno taktirko, je predstavil

slovensko literaturo in knjižno kulturo

kot socrealistično blebetanje, ki je doseglo

vrhunec z Žižkovim klovnovskim

antisemitizmom. Še enkrat ponavljam:

Asta Vrečko je izrazito nemoralna oseba.

Vse to ste prijavili tudi Komisiji za

preprečevanje korupcije (KPK).

Kakšen je bil odziv?

Na KPK sem šel, a ne vem, če lahko tisti

pogovor, ki sem ga imel tam z nekim

nižjim uslužbencem, imamo za prijavo.

Najprej sem jih poklical in so mi rekli,

naj se oglasim pri njih. Ko sem šel do

njih na Dunajsko, me je neki uslužbenec

sprejel v sobi z lepim razgledom (njihovi

prostori so v višjem nadstropju stolpnice).

Najprej sva se pogovarjala o prelepih

vedutah Ljubljane. Nato mi je dejal,

da je s temi prijavami križ. Rekel je: »Ko

ste vi na oblasti, oni prijavljajo vas. Ko

so oni na oblasti, vi prijavljate njih. Saj

razumete, da se ne moremo kar naprej

s tem ukvarjati.« Ko sem povedal, kar

sem imel povedati, mi je rekel, da potrebujejo

nekaj časa, ker morajo preveriti,

ali ima sploh kakšen smisel ukrepati.

Potem so mi čez nekaj mesecev pisali,

da bodo sprožili postopek, in me vprašali,

ali dovolim, da bi bili moji podatki

javni. Odtlej je minilo eno leto, in kolikor

je meni znano, se ni zgodilo nič. Vse

to nas ponovno vrača na že omenjeno

raven sistemskosti. Slovenija potrebuje

radikalne reforme, ki morajo popolnoma

spremeniti delovanje številnih

institucij. Osebne zgodbe in anekdote,

kakršna je ta, niso dovolj. Potrebna je

politična volja in predvsem stabilnost

neke politične opcije, ki bo sposobna

in pripravljena neizprosno poseči v te

anomalije in nekatere institucije morda

celo ukiniti, če bi se izkazalo, da so kontraproduktivne.

Delovanje nekaterih

organov v Sloveniji je tako izkrivljeno,

da smo že dolgo na robu prepada. Država

dobesedno razpada in vse to vpije po

korenitih političnih prijemih. Mislim

pa, da slovensko volilno telo še ni pripravljeno

za nekaj takega.

186 6. 2. 2025

36

AKTUALNO

Predlog Zakona za varstvo kulturne dediščine-2

(ZVKD-2) ogroža uveljavljeno varstvo dediščine.

PRIKRITO legalizirana evtanazija

za slovensko kulturno dediščino –

PRIPOMBE NA OSNUTEK ZVKD-2

Ministrstvo za kulturo je poslalo tik pred novim letom v javno obravnavo osnutek Zakona za varstvo kulturne

dediščine-2 (ZVKD-2). Zakon je krovni državni dokument, ki bo v naslednjem obdobju določal osnovne pogoje

varstva kulturne dediščine v Sloveniji. Zakon mora načeloma zagotavljati pogoje za bolj učinkovito varstvo

dediščine in olajšati delovanje ustanov. Kulturne in dediščinske ustanove mora povezati, pospešiti sektorsko

sodelovanje in predvsem poskrbeti za vključevanje javnosti. Ob tem je upravičeno pričakovati, da so avtorji

izhajali iz teoretičnih stališč in upoštevali mednarodne in evropske varstvene standarde ter veljavno slovensko

zakonodajo. Le na ta način bi bilo moč storiti korak naprej in z novim ZVKD-2 pripomoči k bolj povezani,

demokratični družbi. Toda kritično branje razkriva zaskrbljujočo mizernost osnutka in predvsem

katastrofalno ignoranco odgovornih.

DDR. VERENA PERKO

SHUTTERSTOCK

186 6. 2. 2025

Avtorji niso poskrbeli

za končni pregled in

vsebinsko jasnost, ni

terminološkega poenotenja.

Celoten ZVKD-2 je prežet

z napačnim razumevanjem

in neustrezno rabo

strokovnih terminov.

AKTUALNO 37

Pa pojdimo k stvari! Že na splošno

lahko rečemo, da je predlog

pripravljen pravno pomanjkljivo

in strokovno površno, z

velikimi nedoslednostmi in v nasprotovanju

med členi. Je brez konkordance

z ZVKD-1, kar (namenoma?) močno

otežuje primerjavo in krni preglednost.

Avtorji niso poskrbeli za končni pregled

in vsebinsko jasnost, ni terminološkega

poenotenja. Osuplja napačna raba temeljnih

strokovnih terminov (tako npr.

mešajo izraza vrednota, ki ima etično

konotacijo, in vrednost, ki ima tržni

pomen). Zmedo vnaša izpuščanje in

nepotrebno mešanje ustaljenih izrazov,

npr. varstvo in varovanje. Alarmantna

je ignoranca strokovnih pojmov, kot so

muzealnost, muzealizacija, muzealija

in komunikacija. Ključni dediščinski

besedi, kot sta narodna identiteta in

javnost, pa sta v osnutku ZVKD-2 postali

pravi pastorki. Temeljni dediščinski

dokument ju v vsej svoji kvantitetni

impozantnosti omenja le po enkrat!

Vse to več kot očitno kaže, da sestavljavci

ne poznajo ali pa ne razumejo

mednarodnih listin in evropskih direktiv

ter drugih pravnih aktov. Žal pa

jim je tuja tudi sodobna heritološka in

muzeološka teorija z demokratičnimi

koncepti sodobnega dediščinjenja.

ZVKD-2 ogroža obstoječe in uveljavljeno

varstvo dediščine, posebej tiste, ohranjene

v izvornem prostoru, v zasebnih

zbirkah, domovih in običajih ljudi,

ki jih osnutek popolnoma izključuje in

ovira že vzpostavljeno sodelovanje. (Se

še spominjate, tovariši?)

Skrajno škodljiva je tudi razveljavitev

Pravilnika o arheoloških raziskavah

in Pravilnika o iskanju arheoloških ostalin

in uporabi tehničnih sredstev za

te namene. ZVKD-2 neposredno omogoča

nižanje standardov arheoloških

raziskav in standardov varstva arheološke

dediščine. Namesto da bi ZVKD-2

spodbujal k vključevanju javnosti, odpiral

stroko in znanja širil v vsakdanje

življenje, namesto da bi spodbujal, da

družba doživlja dediščino kot edinstveno

kakovost življenjskega okolja, avtoritarno

prepoveduje, zapoveduje, ločuje

in odreja v duhu presežene komunistične

preteklosti. S tem na nepojmljivo destruktiven

in skrajno nespoštljiv način

posega v desetletja strokovnih prizadevanj

na področju raziskav in varovanja

arheološke dediščine.

Celoten ZVKD-2 je prežet z napačnim

razumevanjem in neustrezno rabo

strokovnih terminov, terminološko

nedoslednostjo in nerazumevanjem

muzejskih nalog. Naj argumentiramo!

Z omejevanjem funkcij muzejev brez

pooblastila za opravljanje državne

javne službe so kršena načela Okvirne

konvencije Sveta Evrope o vrednosti

kulturne dediščine za družbo (zlasti

njen 11., 12. in 13. člen), s čimer je pod

vprašaj postavljena demokratičnost

družbene ureditve.

ZVKD-2 pa uvaja tudi novosti: Svet

za kulturno dediščino pri MK (116. člen,

2 odstavek), ki naj bi nadomestil (?) že

obstoječo Službo za premično dediščino.

Svet je posvetovalno telo ministra

in kot tak nima nobene strokovne odgovornosti

za izvajanje nalog, s predvidenim

enim (1) samim strokovnim članom

pa tudi ni kompetenten in še manj

odgovoren za izvajanje konkretnih

strokovnih nalog. Podobno je predvideno

tudi na področju varstva nepremične

dediščine, kjer predlog ZVKD-2 pod

krinko »decentralizacije« ukinja Službo

za kulturno dediščino pri ZVKDS in

institut generalnega konservatorja. Namera

predlagatelja po decentralizaciji

je na prvi pogled sicer privlačna, vendar

bodo takšne rešitve zaradi odsotnosti

osrednje strokovne avtoritete privedle

do neenotnosti strokovnih odločitev

in s tem tudi do neenotnosti pri uveljavljanju

pravic in obveznosti vseh deležnikov

varstva. Kako so že rekli stari Latinci?

Divide et impera, ali po naše: deli

(svojim) in vladaj (našim).

ZVKD-2 tudi na novo in po nepotrebnem

opredeljuje naloge muzejev glede

vpisov muzejskih zbirk in predmetov v

register premične dediščine, pri čemer

niti malo ne rešuje osnovne neurejenosti

muzejske dokumentacije. Nikjer ne določa

standardizacije, poenotenja nosilcev

in programov, terminologije, metapodatkov,

kar je predpogoj tako opevane

interoperabilnosti muzejskih podatkovnih

zbirk. In seveda tudi prvi pogoj

za dostopnost, ki jo imajo sestavljavci

nenehno na jeziku. Usodno zanemarjen

je tudi stik muzejev z zalednim, bolje

rečeno, izvornim dediščinskim prostorom.

ZVKD-2 jih v nasprotju s sodobno

doktrino potiska za zidove strokovne

avtoritarnosti, ki na široko odpira vrata

političnemu vmešavanju.

Ob pozornem branju predloženega

osnutka ZVKD-2 in primerjanju z

veljavnim ZVKD-1, z analizo osnutka

zakona v luči mednarodnih in nacionalnih

normativnih podlag ter ob opiranju

na dediščinsko, heritološko in

muzeološko teorijo ter doktrino lahko

zaključimo: predlog je pripravljen nestrokovno,

eklektično in površno, brez

končnega pregleda in vsebinskega ter

terminološkega poenotenja. Vsebina

predloga, ki je razdeljena v XX poglavij

in 220 členov, ne prinaša nikakršne

poenostavitve, kot predlagatelj zatrjuje

v uvodu, prej nasprotno. Zaključimo

lahko, da predlog ZVKD-2 (tak, kot je)

ogroža uveljavljeno varstvo dediščine.

Je v neskladju z mednarodnimi akti,

javnost potiska v nedemokratičen položaj,

zaposlenim strokovnjakom v

ustanovah pa prinaša negotovost in jih

postavlja v neenakovreden položaj z zaposlenimi

v drugih javnih ustanovah.

Tekst je povzetek obsežne analize,

ki jo je pripravila skupina študentov

individualnega doktorskega študija na

Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani

pod vodstvom mentoric Jelke Pirkovič

in Verene Perko ter ob sodelovanju Jane

Puhar, Boruta Rovšnika, Matjaža Komana,

Karle Oder in drugih.

Pripombe, argumentirane s pomočjo

teoretičnih in pravnih ter etičnih

stališč, je skupina vložila na portal

e-demokracija 31. januarja 2025.

186 6. 2. 2025

38

INTERVJU

Pavle Ravnohrib rad živi v naravi

in skrbi za kmetijo.

PAVLE RAVNOHRIB, IGRALEC

»Zdrava pamet je

danes PREPOVEDANA«

Pred kulturnim praznikom je dramski in filmski igralec Pavle Ravnohrib spregovoril o svojih začetkih, o tem,

da je bila njegova prva ljubezen poezija in da je videl v igri način, kako prodreti v srce pesnika; pa o tem, kako

je bivši režim cenzuriral predstavo Strah in pogum, v kateri je igral Kidriča. Kot pravi Ravnohrib, bi morala

kultura – kar so vedeli že stari Grki – v javni prostor prinašati lepoto in resnico, danes pa prinaša izključno

ideologijo. Kljub temu pa ostaja upanje: »Govorim seveda o slovenskem podeželju. V Sloveniji ni večjega

kraja, ki ne bi imel pevskega zbora, gledališke skupine, likovnega krožka …«

DR. JOŽE MOŽINA

ARHIV DOMOVINE

Gospod Ravnohrib, kako se je

fant z robatega podeželja, čeprav

robatega na mehak način, znašel

na igralski akademiji in

naposled uspel?

To je le del intervjuja, ki je bil predvajan na TV

SLO1. Dostopen je na povezavi: https://365.

rtvslo.si/arhiv/intervju/175105980

186 6. 2. 2025

Težko (smeh). Gledališča takrat skorajda

nisem poznal. Pred prihodom na igralsko

akademijo sem bil le dvakrat v gledališču

– pa še to, da bi si ogledal film. Če se

ne motim, sem gledal v Horjulu film Ben

Hur. Televizije nismo imeli, ker preprosto

ni bilo niti denarja niti časa, da bi jo

gledali. Imel pa sem ljubezen do poezije.

Pravzaprav sploh nisem razmišljal o gledališču;

naivno sem mislil, da bom preko

igre lahko prodrl v srce pesnika in razumel,

kaj je čutil, ko je pisal pesem.

Ko sem opravljal sprejemne izpite,

sem bil na nek način fenomen – ampak

v slabem pomenu besede. Kar 13 članov

žirije je glasovalo proti mojemu sprejemu.

Če bi bil jaz v žiriji, bi prav tako glasoval

proti. A profesor France Jamnik,

režiser in izjemno izobražen človek, je

v meni nekaj videl. Rekel mi je: »Ti si velika

skala, ki jo je treba obdelati. Če bo

uspelo, bo, če ne, pa ne.« Seveda je nato

preteklo še veliko vode in znoja, da danes

sedim tukaj z vami.

Vaša kariera se je razprla v Mladinskem

gledališču, ki je v tistem

času doživljalo nekakšen vrhunec.

Tako je. Finančno nisem bil preskrbljen.

Doma je bila revščina, denarja ni bilo.

Prva dva letnika gimnazije sem imel

državno štipendijo, potem pa so kmetom

povečali kataster, zaradi česar smo

bili kmečki otroci izločeni iz sistema

štipendij. Tako so me v tretjem in četrtem

letniku gimnazije ter v prvih dveh

letnikih akademije financirali starši,

kolikor so pač lahko.

Kasneje je bil pri Mladinskem gledališču,

ki je bilo tedaj še otroško gledališče,

razpis za štipendijo. Z veseljem sem

jo sprejel. V tretjem letniku sem začel

INTERVJU

39

Ugotovil sem, da sem bil ves

čas pod drobnogledom in

da so zame veljali nekoliko

drugačni pogoji kot za

nekatere moje kolege.

igrati manjše vloge v različnih gledališčih,

kar mi je prineslo nekaj zaslužka.

Po vzoru očeta sem čutil dolžnost, da

odslužim štipendijo, čeprav v tistem

času skoraj nihče od igralcev ni želel

v Mladinsko gledališče. To je namreč

pomenilo konec igralske kariere – bile

so le otroške predstave. Marsikateri

igralec si je nadel nekakšno masko teh

otroških vlog, kar je bila ovira za naprej.

A vendarle, gledališče je postalo

eno najbolj naprednih v Jugoslaviji.

Res je. S prihodom Dušana Jovanovića

se je popolnoma preobrazilo – postalo

je alternativno, dokaj družbenokritično.

Čeprav sem prepričan, da je bil to le

eden izmed ventilov takratnega sistema

in da je bilo gledališče ves čas pod

drobnogledom tako civilne kot vojaške

obveščevalne službe. Kljub temu je doživelo

izjemen razcvet. Moje igralsko

obdobje v Mladinskem gledališču se

razteza od leta 1980 do 1988, ko je nastala

zadnja velika predstava – Šeherezada

v režiji Tomaža Pandurja.

Stalnica vseh kulturnih ustanov

tistega časa je bil nadzor režima.

Pa vendar je bilo v gledališču

veliko – morda celo več kot danes

– svobodomiselnih posameznikov.

Se je vpliv ozadja, ne nazadnje

Udbe, vendarle poznal?

To so bili popolnoma drugačni časi.

Nad nami je bil nek plafon, ki je bil nedotakljiv.

O sistemu se nismo pogovarjali

ali bili kritični, zlasti ne do Tita. Še

tega, kdo je veren in kdo ne, si nismo

upali povedati. Z leti, ko človek postane

starejši, marsikaj vidi. Ugotovil sem, da

sem bil ves čas pod drobnogledom in da

so zame veljali nekoliko drugačni pogoji

kot za nekatere moje kolege.

Nekateri, ki so bili takrat zelo prepoznavni

in so veljali za disidente,

so bili po vašem izkustvu pravzaprav

priključek režima – je bila to

igra v igri?

Takih primerov je bilo zelo veliko. Kasneje

sem se pogovarjal s profesorjem Pibernikom,

ki je o teh stvareh veliko vedel.

Navedel mi je številna imena in bil

sem osupel. Mislil sem namreč, da so to

oporečniki, v resnici pa so spretno prikrivali,

da so del režima. Njihova resnična

podoba se je pokazala po letu 1991,

ko niso ne čustveno ne intimno stopili

na stran samostojne Slovenije. Ostali so

tam, kjer so vedno bili.

Leta 1984 ste postavili Strah in

pogum Edvarda Kocbeka. Prišlo je

do cenzure, kajne?

Tako je. V Mladinskem gledališču smo

uprizarjali Strah in pogum, v katerem

sem igral Kidriča, Radko Polič pa Kocbeka.

Predstava je temeljila na Kocbekovih

novelah. Kidriča sem igral iz svoje

zavesti, na podlagi tega, kar sem vedel

o tem sistemu. A prav zaradi tega je bila

predstava preveč na robu. Problematičen

je bil tudi prizor, ko pride Kidrič

opit na zasedanje centralnega komiteja

s harmoniko, zaigra Internacionalo,

nato pa se vinjen zloži po tleh. Videti je

bilo, kot da sem si prizor izmislil jaz.

Predstavo je prišel gledat cel partijski

vrh. Kmalu nato je umetniški direktor

preprosto ukazal, da se predstava

prepove. Kriv sem bil jaz, češ da ne razumem

zgodovinskih okoliščin. Takrat

sem bil še mlad in precej nor. Pogledal

sem okoli in se čudil: nihče od kolegov

ni nič rekel na očitke, da sem uničil

predstavo. Tudi režiser in dramaturg

sta molčala, čeprav sem ves čas delal v

skladu z njunimi navodili.

Vstal sem in dobesedno naredil

prizor. Nosil sem kavbojske škornje iz

Mehike. Rekel sem: »Ta predstava bo

takšna, kot je – ali pa je ne bo.« Počasi

sem stopil čez oder. Poka, poka, poka,

poka. Čakal sem, ali se bo kdo oglasil.

Za mano je pritekel Marko Slodnjak in

mi rekel, da nisem pravilno razumel.

Odvrnil sem mu: »Marko, kar ste imeli

povedati, ste povedali.« Na koncu je

predstava ostala, a brez tega prizora.

Naslednji dan sta me na pogovor poklicala

partijski sekretar in umetniški

direktor. Oba sta mi govorila, da nekaterih

stvari ne razumem.

Rekli ste, da ste se preko igre želeli

približati pesniški duši … V nekem

smislu ste se Prešernu približali,

ko ste ga upodobili v znameniti

nadaljevanki in postali njegov

filmski obraz. Kako ste ponotranjili

lik Prešerna?

Po poklicu sem igralec in se seveda zavedam,

da nisem bil Prešeren niti nisem

Prešeren. Scenarij je bil tak, kakršen je

bil, sam pa sem se dotaknil le nekaterih

točk njegovega življenja ter jih doživljal

po svoje. To je pravzaprav bistvo vsake

igre. Lik je samo osnova, mi pa mu

damo s svojimi izkušnjami kri, živčevje,

svojega duha. Zdi se mi, da sem se Prešerna

v njegovi notranjosti, hvala Bogu,

vsaj nekoliko dotaknil.

Eden redkih očitkov sicer zelo

odmevni nadaljevanki je bil, da je

v njej veliko prizorov popivanja.

Prešeren je bil znan tudi po tem,

a vprašanje je, ali je tak poudarek

najbolj smiseln. Kakšen človek je

bil po vašem mnenju?

Prešeren je bil človek svobodnega duha,

poleg tega pa tudi velik pesnik, zelo občutljiv

človek. Če se ukvarjaš s tem poklicem,

moraš biti neskončno občutljiv. A

prav ta občutljivost človeku lahko tudi

škoduje in zanjo plačuje ceno. Prešernov

alkoholizem – ki je zagotovo obstajal – je

bil po mojem mnenju izraz njegove nemoči.

Imel je visoke ideale, a hkrati občutek,

da jih ne more uresničiti.

V pesmi Nezakonska mati je sam

priznal, da je bil slab oče, da ni skrbel za

svoje otroke. Seveda je bilo takratno socialno

okolje drugačno, izvenzakonskim

očetom ni bilo treba skrbeti za njihove

otroke, ti pa niso smeli nositi očetovega

priimka. A Prešeren je bil tudi izjemen

pravnik. Prav tisto leto, ko smo snemali

nadaljevanko, je potekal simpozij o njem

kot pravniku. Bil je izjemno pravičen. Pri

njem je bila pravica res pravica in ne skazica.

Nikoli ni sprejel pravde, za katero

ne bi bil prepričan, da je pravična.

Pravite, da ste v zadnjem obdobju

postali angažiran državljan.

Prebral sem, da ste želeli izstopiti

iz cone udobja in na drugačen

način nekaj prispevati, predvsem

mladim. Od kod ta notranji nagib?

Lik je samo osnova, mi pa mu

damo s svojimi izkušnjami

kri, živčevje, svojega duha.

Zdi se mi, da sem se Prešerna

v njegovi notranjosti, hvala

Bogu, vsaj nekoliko dotaknil.

186 6. 2. 2025

40

INTERVJU

Ta notranji nagib je bil pri meni prisoten

ves čas. Samega sebe nimam za angažiranega

državljana, angažiran sem

predvsem doma, na kmetih: zjutraj, ko

je treba v hlev, in zvečer, ko je treba v

hlev (smeh).

Če sem izzvan, pa seveda povem,

kar mislim. Verjetno ciljate na to, da

imava skupaj z Maticem Vidicem t. i.

"talk showe". Matic Vidic je diplomirani

teolog in filozof, odličen terapevt,

ki dela z Romi, in je stalni diakon v

novomeški škofiji. Imel je težko, kruto

otroštvo in prav vera v Boga ter vrednote

so ga postavile tja, kjer je danes. S

svojimi izkušnjami zdaj pomaga tistim,

ki padejo v duhovno brezno.

V današnji Sloveniji je politično

nekorektno – če ne celo nedopustno –

govoriti o svoji identiteti ali veri, zato

želim biti glas za tiste, ki se ne upajo izpostaviti

– za mlade s podeželja. Imam

namreč izkušnjo življenja na kmetih,

narečja ... Si predstavljate dekle, ki pride

na ljubljansko gimnazijo s hribov?

Govori v narečju, prihaja s kmetov, okoli

vratu nosi križec. Kaj vse se ji lahko

zgodi? Poznam konkreten primer. Moji

sosedje – njihova hčerka, odličnjakinja,

je v drugem letniku rekla materi:

»Mama, jutri ne grem več v šolo.« To so

drobne stvari, ki se jim mladi ne znajo

zoperstaviti. Celo jaz imam s tem težave.

Slovenija je specifičen primer.

Ni kot ZDA, kjer je celo na inavguraciji

veliko molitve, Boga in

duhovne prisotnosti.

Tudi Hrvaška je drugačna. Na Hrvaškem

estradniki, nogometaši, javne

osebnosti popolnoma prostodušno

povedo, da so verni. Tudi v medijih, ki

hrvaški pomladi niso naklonjeni, lahko

vidite fotografije športnikov in estradnikov

na cerkvenih porokah. Tam je to

nekaj popolnoma normalnega, pri nas

pa je okoli tega čista anátema.

Hočete reči, da je spet na pohodu

nestrpnost do vernih?

Ne na pohodu. Saj smo že tam. Ljudje

ne vedo, kaj vse doživljamo. Vi verjetno

veste, nekateri bi namreč tudi vas

utopili v žlici vode, za nekatere ste celo

neka domača žival ...

Kaj pa mislite o zlorabi kulture v

politične namene, kar je pri nas

neke vrste šport?

To je del globalistične agende, zatona

evropske civilizacije. Umetnost in kultura

sta danes zgolj del inženiringa, katerega

cilj je spremeniti novodobnega

človeka. Zato se dogajajo vse te nesmiselne

stvari, ki so brez zdrave pameti; ta

je danes prepovedana. Obstajajo dvojna

merila – merila zame in merila za nekoga

drugega. Tudi zaradi vsega tega sem

se od teh stvari nekoliko distanciral.

Kar se Slovenije tiče, imamo urbano,

državno kulturo, kakršna pač je.

Rezultati so, kakršni so. A hvala Bogu

smo Slovenci izjemno kulturen narod.

Ves čas govorim, da če bi lahko izmerili

porabo kulturnih dobrin na število

prebivalcev, bi bili svetovni rekorderji.

Govorim seveda o slovenskem podeželju.

V Sloveniji ni večjega kraja, ki ne bi

imel pevskega zbora, gledališke skupine,

likovnega krožka … V primerjavi z

narodi, kjer živijo naše manjšine, smo v

veliki prednosti.

Pavle Ravnohrib želi biti glas za

tiste, ki se ne upajo izpostaviti.

Če bi Prešeren danes prišel

med nas in videl, kakšno je

stanje duha, sem prepričan,

da bi se vrnil v grob.

Odprla sva zanimivo temo – kaj

mora po vašem mnenju kultura

prinašati v javni prostor?

Stari Grki so rekli: lepoto in resnico. Jaz

se tega držim. Ampak danes prinaša

kultura izključno ideologijo. Kar je ideološko

sprejemljivo, to da – vse ostalo

pa je fašizem, klerotalibanstvo, mračnjaštvo,

nazadnjaštvo … V svetu se dogajajo

tektonske spremembe, nič ni več

zanesljivo. Poglejte, kaj se je zgodilo v

Ameriki. Ne govorim o novem predsedniku,

ampak o strašnem požaru. Velika

Amerika, ki ima vsa sredstva, je bila

popolnoma nemočna. To pomeni, da je

ta globalizem – ta satanizem, ki se dogaja

– pravzaprav upor proti naravi. Jaz

pravim: naravni zakoni so enako kozmični

zakoni oziroma so enako Božji

zakoni. Če se zahodna civilizacija ne bo

vrnila k svojim vrednotam, k svojemu

začetku, bo z njo konec.

V zvezi s tem bi vam zastavil še

zadnje vprašanje. Kaj bi storil Prešeren,

če bi danes prišel med nas?

Bi nas prepoznal kot svoje dediče?

Zelo lepo vprašanje, hvala. Mislim, da

bi najprej preveril, ali je njegova Zdravljica

sploh še dovoljena. Kajti če se

bodo stvari odvijale, kot se, kmalu ne

bo več. V vsaki kitici se namreč omenja

Bog. Na začetku je apel na pijanstvo

(»Prijatlji! odrodile so trte vince nam

sladkó«), potem imamo seksizem (»Bog

žívi vas Slovenke, prelepe, žlahtne rožice«),

sledi poziv na boj (»Mladenči …«).

Tu je še čaščenje slovenstva, naroda.

Pravzaprav je sprejemljiva samo sedma

kitica, ki je univerzalna.

Ko bi Prešeren videl, kakšno je stanje

duha, sem prepričan, da bi se vrnil

v grob.

Upam, da nimate prav. Naj bo

Zdravljica trajen navdih od prve

do zadnje kitice.

Bila je šala (smeh).

Umetnost in kultura sta

danes zgolj del inženiringa,

katerega cilj je spremeniti

novodobnega človeka.

186 6. 2. 2025

Kljubuj usodi!

41

Kljubuj usodi,

mož sam svoj bodi!

Karkoli naj se ti zgodi,

usode gospodar si – ti.

Si ti! Če res, če cel si mož,

i svoj i njej gospod ti boš.

Usode ni,

usoda svoja – to si ti!

(Simon Gregorčič)

Sam

Gorjé mu, ki v nesreči biva sam!

A srečen ni, kdor srečo vživa sam!

Imáš li, brate, mnogo od nebés,

od bratov ne odvračaj mi očés!

Duh plemeniti sam bo nosil bôli,

a sreče vžival sam ne bo nikoli.

Odpri srcé, odpri roké,

otíraj bratovske solzé,

sirota olajšúj gorjé.

Kedor pa sréčo vživa sam,

naj še solzé preliva sam!

(Simon Gregorčič)

SHUTTERSTOCK

186 6. 2. 2025

42

AKTUALNO

So muslimanske NAGLAVNE RUTE

zdravstvenih delavk sporne?

Zadnje čase se pojavlja vprašanje o dopustnosti nošenja muslimanskih naglavnih pokrival (hidžaba)

v zdravstvenih ustanovah. Podobna pokrivala sicer obstajajo tudi v krščanstvu (nosijo jih redovnice),

vendar imajo v islamu pomembnejšo vlogo.

LUKA KRANJC

SHUTTERSTOCK

V

Evropi mnogi nošenje naglavnih

rut pri muslimankah

dojemajo kot grožnjo kulturne

kolonizacije, simbol vdiranja

vere, ki ni kompatibilna z zahodno

demokracijo in razumevanjem osebne

svobode ter človekovih pravic.

NOVOMEŠKA FAKULTETA

DOVOLILA NOŠENJE HIDŽABA

Tokrat se osredotočamo na malce spregledan

– higienski vidik nošenja naglavnih

pokrival v zdravstvenih ustanovah.

Ravno to vprašanje so sredi

januarja izpostavili v prispevku portala

Svet24. Zapisali so, da je novomeška

Fakulteta za zdravstvene vede morala

dopolniti pravilnik, ki po novem dovoljuje

nošenje hidžaba. Lani novembra se

je na varuha človekovih pravic obrnila

študentka, »ki je preko ministrstva za

visoko šolstvo, znanost in inovacije dosegel,

da je fakulteta morala spremeniti

pravilnik. Tako po posredovanju varuha

študentke pri zdravstveni praksi

smejo nositi hidžab.« Varuh je namreč

ugotovil, da pravilnik fakultete izrecno

ne prepoveduje naglavnih rut. Ministrstvo

za visoko šolstvo, znanost in inovacije

je opozoril, da nošnja naglavne

rute sodi v okvir svobode vesti, kar je

zapisano tudi v slovenski ustavi, diskriminacija

zaradi katerekoli okoliščine pa

je prepovedana.

V nadaljevanju so dodali, da je varuh

ministrstvo hkrati spomnil, da je v preteklosti

že obravnaval vprašanje uporabe

verskega pokrivala v zdravstveni

negi. Takrat je ugotovil, da pristojni

nošenje naglavne rute negovalkam v

slovenskih bolnišnicah prepovedujejo

zaradi dveh vrst temeljnih razlogov,

in sicer zaradi higienskih ter t. i. širše

družbenih. »Ugotovljeno je bilo, da higienski

razlogi sami po sebi ne morejo

utemeljevati prepovedi nošenja naglavne

rute, kadar je naglavna ruta vključena

v režim dnevnega preoblačenja in

186 6. 2. 2025

pranja pri izvajalcu dejavnosti oziroma

kot pripomoček za enkratno uporabo in

tako ustreza higienskim zahtevam.« O

tem je pričal tudi medijsko izpostavljen

primer mlade zdravnice iz celjske bolnišnice,

ki delo opravlja z muslimansko

ruto. Med širšimi družbenimi razlogi

pa navajajo vzpostavljanje zaupanja z

bolnikom, sporočanje prepoznavnosti

in poklicne pripadnosti ter kulturno-

-estetska pravila.

Ker je zadeva malce kontroverzna,

smo se pozanimali, kako je področje

urejeno v posameznih zdravstvenih

ustanovah, kjer so uslužbenci dolžni

nositi predpisane uniforme in kjer veljajo

strogi higienski predpisi.

PODROČJE NI

POSEBEJ UREJENO

V Zbornici zdravstvene in babiške nege

so nam odgovorili, da morajo izvajalci

zdravstvene dejavnosti zaposlenim

dnevno ob prihodu na delo zagotoviti

Slovenske bolnišnice in zdravstveni domovi niso

enotni glede vprašanja, ali lahko zdravstveno

osebje pri njih nosi naglavno ruto.

Odločitev glede nošenja

naglavnih pokrival je

prepuščena posameznim

zdravstvenim ustanovam,

kar je povezano s svobodo

veroizpovedi, vendar pa

morajo biti tudi tovrstna

pokrivala v skladu s

higienskimi standardi.

čisto delovno uniformo. »Osebna oblačila

zaposleni odloži v garderobi in

jih ne nosi na delovnem mestu. Predpisan

je način nošenja delovne uniforme,

prepovedane so majice z dolgimi rokavi

pod uniformo ali lastne jopice z dolgimi

rokavi.« Jopice in druga oblačila (npr.

rute ali pokrivala za glavo) so dovoljeni

pod pogojem, da so sestavni del uniforme

ter vključeni v režim dnevnega

preoblačenja in pranja v zdravstvenem

oziroma socialnovarstvenem zavodu. Z

namenom preprečevanja okužb, povezanih

z zdravstvom, je pomembno, da so

vsa delovna oblačila vključena v režim

dnevnega preoblačenja in pranja pri izvajalcu

zdravstvene dejavnosti, z aktom

izvajalca zdravstvene dejavnosti pa bi

moralo biti tudi določeno, da so morebitna

druga oblačila (npr. rute ali pokrivala

za glavo) sestavni del uniforme ali pa

se v ta namen uporabljajo pripomočki za

enkratno uporabo, skladno s strokovnimi

standardi (npr. pokrivalo za glavo).

AKTUALNO

43

Iz Medicinskega centra Zreče pa so

nam odgovorili, da v njihovi ustanovi

trenutno nimajo posebej določenega

akta, ki bi urejal nošenje muslimanske

naglavne rute (hidžaba) ali drugih podobnih

oblačil kot dela uniforme. Vsaka

takšna pobuda bi se obravnavala skladno

s strokovnimi izhodišči, v tem primeru

glede na skladnost s higienskimi

standardi. Kakršnokoli dodatno oblačilo,

vključno z naglavno ruto, bi moralo

biti oblikovano in uporabljeno tako,

da zagotavlja skladnost s higienskimi

smernicami, ki veljajo za preprečevanje

bolnišničnih okužb.

To vključuje možnost pranja in

sterilizacije ter uporabo materialov,

ki ustrezajo predpisanim varnostnim

zahtevam, prilagoditev enotnemu

standardu delovne obleke (dodatki k

uniformi morajo biti vključeni v obstoječi

sistem delovne obleke, kar vključuje

enoten dizajn, barvno usklajenost in

prilagoditev funkcionalnim zahtevam

dela v zdravstvenem okolju) in vključitev

v režim vzdrževanja (za zagotovitev

dosledne higiene mora biti vsak del

uniforme, vključno z morebitnimi naglavnimi

rutami, predmet režima vsakodnevnega

preoblačenja in pranja, ki ga

zagotavlja delodajalec). »Naša ustanova

je zavezana k spodbujanju vključevanja

in enakopravne obravnave zaposlenih,

pri čemer upoštevamo tako njihove

pravice kot tudi specifične zahteve

zdravstvene dejavnosti. Če bi bila podana

zahteva za nošenje naglavne rute

kot dela uniforme, bi jo obravnavali v

dialogu z zaposlenimi, strokovnimi organizacijami

in zakonodajnimi organi,

pri čemer bi se osredotočili na iskanje

rešitev, ki ustrezajo tako profesionalnim

kot individualnim potrebam.«

Odgovorili so nam tudi iz Zdravniške

zbornice Slovenije, kjer menijo, da

niso pristojni za presojo konkretnih

vprašanj, povezanih z oblačili zdravstvenih

delavcev, ter nas napotili na

druge ustanove, pristojne za urejanje

področja. Tudi v ljubljanskem kliničnem

centru a priori ne nasprotujejo

nošenju naglavnih pokrival. Zapisali

so, da se pri njih zdravijo najhuje bolni

in poškodovani bolniki iz cele države.

Zaradi njihovega zdravstvenega stanja

in posegov, ki jih opravljajo v bolnišnici,

so tveganja za nastanek oziroma prenos

okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo,

velika. Zdravstveni delavci s svojo

urejenostjo pomembno vplivajo na to.

Z ustrezno urejenostjo in zaščito kažejo

strokovnost ter odnos do bolnikov, sodelavcev

in obiskovalcev. Vsi zaposleni,

ne glede na delovno mesto, skrbijo za

urejen videz. Dosledna osebna higiena

je samoumevna in brezpogojna osnova.

Zaposleni, katerih vera določa obvezno

pokrivanje las in vratu, morajo

poskrbeti za redno, dnevno zamenjavo

tovrstnih pokrival, rut. Pokrivalo naj ne

sega čez delovno obleko. V Zdravstvenem

domu Celje so zapisali: »V Zdravstvenem

domu Celje pri oblikovanju

pravilnikov in delovnih praks dosledno

sledijo veljavni zakonodaji. Posebnega

akta, ki ga omenjate, nimajo.«

STALIŠČE MINISTRSTVA

ZA ZDRAVJE

Prejeli smo tudi odgovor Ministrstva

za zdravje, kjer so nam pojasnili, da je

problematiko nošenja naglavne rute že

večkrat obravnavala Nacionalna komisija

za obvladovanje in preprečevanje

okužb, povezanih z zdravstvom, ki je

Pred dvajsetimi leti v javnosti

skorajda ni bilo osebe z

muslimanskim pokrivalom,

do danes pa so se razmere

– zlasti v urbanih središčih –

precej spremenile.

sprejela enotno stališče, da je v zdravstveni

dejavnosti z vidika obvladovanja

in preprečevanja okužb potrebna

uporaba delovne obleke v skladu z navodili

delodajalca, strokovnih zbornic

in združenj z javnim pooblastilom in

glede na Zakon o varnosti in zdravju pri

delu. »Skladno z navedenim ministrstvo

ne posega v avtonomijo posameznega

zdravstvenega zavoda in odločitev

glede prepovedi nošenja naglavne

rute posamezni osebi prepušča zdravstvenemu

zavodu kot delodajalcu.«

Glede na predpisano strokovno podobo

medicinskih sester in zdravstvenih

tehnikov, ki ne opredeljuje uporabe

naglavne rute, bi bila prepoved uporabe

možna, hkrati pa uporaba naglavne

rute ne predstavlja bistveno višjega

varnostnega tveganja za pacienta in za

osebo, ki jo uporablja, če ta izpolnjuje

higienske zahteve (npr. naglavna ruta

je vključena v režim dnevnega preoblačenja

in pranja pri izvajalcu zdravstvene

dejavnosti). Strožja presoja pa

je potrebna v okoljih, kjer veljajo strožji

higienski standardi (npr. porodni blok,

operacijske dvorane).

ERDOGAN: DEMOKRACIJA

JE KOT TRAMVAJ –

NA CILJU IZSTOPIŠ

Odločitev glede nošenja naglavnih

pokrival je prepuščena posameznim

zdravstvenim ustanovam, kar je povezano

s svobodo veroizpovedi, vendar

pa morajo biti tudi tovrstna pokrivala

v skladu s higienskimi standardi posameznih

ustanov. Gotovo obstaja tudi

razlika glede sprejemljivosti v primeru

hidžaba na eni strani, in drugih oblačil

muslimank, ki pokrivajo vse telo ali

celo obraz. Domnevamo, da popolno

zakrivanje obraza ne bi vzbujalo zaupanja

bolnikov. Sicer pa menimo, da to

sploh ni najpomembnejši vidik v celotni

zgodbi o naglavnih pokrivalih. Kot smo

poudarili že na začetku prispevka, ne

gre pozabiti na kulturni vidik.

Zadnja desetletja v Evropi in svetu

opažamo radikalizacijo pripadnikov

dela islamske skupnosti, trend pa je nespregledljiv

tudi v Sloveniji. Pred dvajsetimi

leti v javnosti skorajda ni bilo

osebe z muslimanskim pokrivalom, do

danes pa so se razmere – zlasti v urbanih

središčih – precej spremenile.

Položaj še vedno ni primerljiv z

razmerami v nekaterih zahodnoevropskih

demokracijah, a kljub temu se že

pojavljajo vprašanja, kam nas peljejo

hitre družbene spremembe. Spomnimo,

da je demokracija ključna evropska

vrednota, zato dopuščamo, da se ljudje

oblačijo v skladu s svojimi prepričanji,

tudi verskimi. Težava pa nastane, ko/če

na drugi strani svobodna izbira posameznika

ni ponotranjena vrlina. Bomo

kot družba nekoč soočeni z zahtevami,

ki nas bodo peljale stran od temeljnih

evropskih vrednot?

Spomnimo, da je pred meseci slovenska

islamska skupnost izrazila na

videz nedolžno zanimanje za spremembo

šolskih jedilnikov. Če spremljamo

razvoj dogodkov na Zahodu, lahko

slutimo, da je to šele začetek. Spomnimo

na lanskoletne zahteve po uvedbi

šeriatskega prava v nemškem Hamburgu

itd. Naj za konec uporabimo svarilne

besede turškega avtokrata Recepa

Tayyipa Erdogana: »Demokracija je

kot tramvaj. Z njim se voziš, dokler ne

prispeš na cilj, nato pa izstopiš.«

186 6. 2. 2025

44

KOMENTAR

DESET ZAPOVEDI

21. stoletja (9. zapoved)

Zahodna civilizacija temelji na judovsko-krščanski tradiciji. To je dejstvo, ki velja tako za verujoče

kot neverujoče. Svete knjige niso niti pravljice niti alegorije, ampak simbolni napotki za življenje.

Okoliščine življenja se danes

pomembno razlikujejo od

tistih izpred začetkov našega

štetja, ki so narekovale deset

zapovedi. Če želimo zahodno civilizacijo

ohraniti, potem je naša dolžnost, da

deset zapovedi osmislimo v kontekstu

okoliščin 21. stoletja. Deset prispevkov

poučenega laika ni kateheza, ampak le

nežen opomin, saj lahko le vsak zase

osmisli simbolno izročilo.

DEVETA ZAPOVED: NE ŽELI

SVOJEGA BLIŽNJEGA ŽENE!

Na videz deveta zapoved nekoliko redundantno

ponavlja šesto (Ne nečistuj!),

deseto (Ne želi svojega bližnjega

blaga!) in na nek način celo sedmo zapoved

(Ne kradi!). Kako razložiti to navidezno

prekrivanje?

Najprej osmislimo razliko med deveto

in deseto zapovedjo, ki jo bomo

obširneje povezali z današnjim časom

v zadnjem nadaljevanju. To, da gre najprej

za prepoved želje po ženi/-ah bližnjega

in šele nato za prepoved želje po

blagu bližnjega, na najbolj intuitivni

ravni ustvari razliko med ženo in blagom.

Žena ni blago!

DR. ANDREJ DRAPAL

To, da gre najprej za prepoved

želje po ženi/-ah bližnjega in

šele nato za prepoved želje

po blagu bližnjega, na najbolj

intuitivni ravni ustvari

razliko med ženo in blagom.

Žena ni blago!

Ta ugotovitev zagotovo predstavlja

zadrego za mnoge progresivistične

kritike krščanstva, ki mu očitajo, da

zagovarja podrejeno vlogo žene. Temu

pogosto dodajo še svoje neposredno

branje Geneze, kjer je zapisano, da je

Bog ustvaril Evo iz Adamovega rebra.

Lotova žena, ki ni upoštevala

Božjega ukaza, naj se ne obrača,

Jordanija, 2009.

ADAMOVO REBRO

Adamovo rebro predstavlja enega od korakov

k razumevanju devete zapovedi.

Slovenski jezik nam jo je namreč v

tem pogledu nekoliko zagodel, saj sta

besedi »moški« in »ženska« lingvistično

nepovezani. Po drugi strani pa angleška

beseda »woman« izhaja iz »man«,

hebrejska beseda »ishah« (ženska) pa

izhaja iz »ish« (moški).

Slovenski prevod Svetega pisma (jeruzalemska

izdaja, Družina, 2024) smiselno,

čeprav lingvistično okorno navaja:

To je zdaj kost iz mojih kosti

in meso iz mojega mesa;

ta se bo imenovala móžinja,

kajti iz moža je vzeta.

Ključno pa je, da že naslednja vrstica

poudari, da sta mož in žena »eno

meso«. Biti eno zagotovo ne pomeni, da

je en del tega enega podrejen ali kakorkoli

manjvreden od drugega dela, saj je

eno preprosto eno.

S tem se nam odpira vprašanje, kako

razumeti to enost in hkrati različnost.

RAZMERJE MED RAZLIKO

IN PODREJENOSTJO

Biblija je nastajala v času, ko so bila

družbena in družinska razmerja bistveno

bolj groba, kot so danes. Medtem

ko se danes, po mojem skromnem mnenju,

soočamo z inflacijo državnih in paradržavnih

institucij, katerih naloga je

zagotavljati, da so razmerja med posamezniki

v družbi uglajena, predvidljiva

in »demokratična«, v tisočletjih pred

našim štetjem takih institucij ni bilo.

V prejšnjem zapisu o osmi zapovedi

sem omenjal Hamurabijev zakonik, ki

je po naših merilih kruto kaznoval kršitelje.

Tako drakonsko kaznovanje pa je

bilo nujno, saj so se pravila družbenih

pogodb tedaj šele začela rojevati. V tistem

času je vladar predstavljal edino

realno družbeno institucijo, ki je bila

Biti eno zagotovo ne pomeni,

da je en del tega enega

podrejen ali kakorkoli

manjvreden od drugega dela,

saj je eno preprosto eno.

186 6. 2. 2025

KOMENTAR

45

Zapoved govori predvsem

o prepovedi poseganja v

družinski krog in s tem

v posameznikov intimni

prostor. Vrata doma

simbolično označujejo mejo,

do katere lahko pridejo tujci.

nad družinsko in je vzpostavljala širšo

družbeno vez.

Podobno je tudi Biblija nastajala na

prelomu iz plemenske ureditve v smer

sodobnejše družbene organizacije. Po

eni strani je družbo še vedno obvladovalo

12 izraelskih plemen, po drugi

pa deset zapovedi vzpostavlja enotno

družbeno pogodbo, ki presega družinske

in plemenske običaje.

Nekoliko slikovito bi lahko rekli, da

sta dve kamniti plošči z izpisanimi desetimi

zapovedmi dokaj trdo padli na

ramena razpuščenih izraelskih plemen.

To ni šlo zlahka, zato je Mojzes prvo

»izdajo« zapovedi v jezi tudi razbil. Kaj

šele, da bi takrat lahko govorili o institucijah,

ki bi v imenu Boga oziroma zapovedi

nadzorovale njihovo izpolnjevanje

in kaznovale prestopnike. V tistem

času je bila izvršna moč kaznovanja še

v celoti v rokah zakonodajalca – Boga.

Ta kratek oris družbenega konteksta

v času nastajanja Biblije je bil nujen za

boljše razumevanje, kako je ženska tistega

obdobja še vedno globoko zasidrana v

osnovni funkciji reprodukcije in skrbi za

dom, medtem ko je moški še vedno lovec

(vojak), razsodnik in skrbnik materialne

podstati družine ter plemena.

Kljub tej delitvi vlog med moškim

in žensko, ki jo sodobni progresivisti

pogosto napadajo brez upoštevanja

zgodovinskega konteksta, že v tistem

obdobju žena ni bila blago ali objekt menjave.

Na tej osnovi se je razvijala njena

emancipacija. To pa hkrati ni osnova za

brisanje razlik med spoloma, kar je del

ideologije sodobnega progresivizma.

Namreč: če razlike med spoloma ni, potem

deveta zapoved ni potrebna.

Razlikovanje med spoloma, ki sta

eno meso, zato niti približno ne pomeni,

da je katerikoli spol podrejen drugemu.

PA VSEENO …

Nekdo bi na podlagi zgoraj zapisanega

logično sklepal, da je deset zapovedi

Kip na vhodu v samostan svetega

Mojzesa Abesinskega iz 11.

stoletja, Nabk, Sirija, 2010.

nepopolnih, saj kljub povedanemu postavljajo

ženske v manjvreden položaj.

Razlog za to naj bi bil, da ne obstaja zapoved,

ki bi ženi prepovedovala želeti si

svojega bližnjega moža.

S tem pa se dotaknemo jedra te zapovedi.

Že šesta zapoved neselektivno

prepoveduje nečistovanje, ne glede na

spol tistega, ki nečistuje. Prepoved želeti

si svojega bližnjega moža je torej

vzpostavljena že s šesto zapovedjo. O

čem torej govori deveta zapoved, če ne

o nečistovanju?

Odgovor bo morda nekoliko presenetljiv.

Temelji na sprejemanju dejstva,

da sta Biblija v celoti in deset zapovedi

posebej simbolni stvaritvi. To pomeni,

da mora vsak bralec v vsako poved

vnesti in nenehno vnašati svoj poseben,

individualen in neponovljiv simbolni

svet.

Šele v interakciji med svojim notranjim

poljem in poljem Biblije se

ustvarja smisel. To je, kot poudarjamo

v vsakokratnem uvodu, tudi razlog za

teh deset prispevkov – in prav tako za

tega devetega.

JAVNO IN ZASEBNO

Deveto zapoved lahko razumemo kot

zaščito posameznikove intimnosti in v

širšem smislu tudi intimnosti doma.

Zapoved govori o tem, da posameznik

v svojem bistvu ni v javni uporabi.

V javno sfero vstopi šele z zavestno odločitvijo.

Ko se poda v polje javnega, se

pri tem sprijazni z odpovedjo delu svoje

suverenosti. V javnosti smo na očeh, izpostavljeni

kritiki, pohvali in ne nazadnje

tudi možnosti, da si nas nekdo tako

ali drugače lasti, ker si nas želi.

A v sfero javnega stopimo zgolj po

svoji volji, s čimer se oddaljimo od svojega

primarnega bistva. To bistvo je intimno

in se v celoti uresničuje znotraj

družine kot entitete moža in žene ter

njunih staršev in otrok.

Zapoved »Ne želi si svojega bližnjega

žene« govori predvsem o prepovedi

poseganja v družinski krog in s tem v

posameznikov intimni prostor. Vrata

doma simbolično označujejo mejo, do

katere lahko pridejo tujci.

Ta vrednota je še vedno vgrajena

tudi v zahodni pravni red. Načelo nedotakljivosti

doma in družine vsaj še deloma

velja, saj policija in sodišče ne moreta

vdreti v ta sveti prostor, razen če …

Ta »razen če« je sodobna koncesija

diktatu javnega. Tak diktat ne bi bil

sporen, če za tem javnim, ki vdira v

našo zasebnost, ne bi vedno stal posameznik,

ki si je to javno prilastil in ga

izkoristil za svoje koristi.

Deveta zapoved je zato za naš čas

izjemno pomenljiva, saj neposredno

naslavlja izzive, ki jih prinaša diktat sodobnega

prebujenstva.

• Najprej pove, da sta mož in žena eno.

• Nato poudari, da sta moški in ženska

različna.

• Navsezadnje razkrije razmerje med

javnim in zasebnim, pri čemer moralo

jasno postavi v sfero zasebnega

in s tem sfero javnega postavi v podrejen

položaj.

186 6. 2. 2025

46

PREHITEVAM PO LEVI

ALJUŠ PERTINAČ

PROFIMEDIA

Vsi smo BLAGO

Komentar

Telički iz Dallasa – glede na situacijo bi bilo morda pravilneje reči teleta iz Dallasa

– so v noči s sobote na nedeljo po našem času prodali (s tujo popačenko: trejdali)

slovenskega in globalnega košarkarskega superzvezdnika Luko Dončića, in to

‘holivudarjem’ oziroma Jezernikom iz Los Angelesa, največji franšizi vseh časov

v najboljši in najbogatejši košarkarski ligi na svetu.

Nepoznavalcem košarke oziroma

nekomu, ki športa ne

spremlja oziroma mu je zanj

malo mar, bi se to morda

zdelo kot nekaj pozitivnega, kot dobra

novica za Luko in njegove navijače. Če

gledamo zgolj njega osebno, njegovo

kariero in predvsem to, kako ogromno

tržišče v košarki in športu nasploh je

Mesto angelov, to zagotovo drži. Nenadkriljivi

športni novinar Rok Višković

je zadel, ko je komentiral, da je Lukov

prestop iz Dallasa v LA v nogometnem

smislu enak prestopu Luke iz Real Betisa

v Real Madrid. Zakaj smo potem

praktično vsi, na čelu z Luko, njegovi

navijači, navijači Dallasa, njegovi dosedanji

soigralci, košarkarski superzvezdniki,

košarkarski ‘insajderji’ in celo izvršni

direktorji drugih 28 moštev v ligi

NBA v stanju kolektivnega šoka?

POSEL, IMENOVAN ŠPORT

V šoku smo zato, ker je prodaja Dončića

najboljši dokaz, da smo vsi ljudje

na svetu zgolj in preprosto blago. Če so

lahko prodali globalnega športnega superzvezdnika

na tak način, potem lahko

veliko lažje in za veliko manj prodajo

vsakega izmed nas. Luka Dončić je dobesedno

bil košarkarsko moštvo Dallas

Mavericks zadnjih pet let. Bil je izjemno

priljubljen pri navijačih, zaposlenih v

klubu in v lokalni skupnosti. V športnem

smislu je franšizo, ki je bila desetletje

popolnoma nepomembna, napravil

za kandidata za naslov prvaka lige

in jih pred sedmimi meseci pripeljal v

finale lige, kjer niso bili okroglih 14 let.

Luka Dončić spada med tri najboljše

igralce v ligi ta hip (lani je bil tretji v

glasovanju za najkoristnejšega igralca

lige in je dosegel največ točk v ligi), prodali

pa so ga kot blago, ki mu je že skoraj

potekel rok trajanja. Čez noč, preko

vikenda, ne da bi igralec, njegovi predstavniki

ali kdorkoli drug, ki ni bil neposredno

vključen, karkoli vedeli o tem.

Niso ga prodali najboljšemu ponudniku

po koncu sezone, kot je najbolj običajno

186 6. 2. 2025

v tem krutem poslu, ki mu naivno pravimo

šport, ampak točno določenemu

klubu, za točno določenega igralca, ki je

šest let starejši, nagnjen k poškodbam

in nikoli ni bil tako dober igralec, kot bo

Luka Dončić še vrsto let.

Obenem je njegov dosedanji delodajalec,

navkljub oziroma v brk vsemu,

kar smo do zdaj navedli, ob tej

škandalozni prodaji, ki nima nobenega

ekonomskega, kaj šele košarkarskega

smisla, Dončića označil – praktično dobesedno

– za (pre)debelega, nagnjenega

k poškodbam, nevrednega podaljšanja

pogodbe in za nekoga, ki se ni vklopil v

njihovo kulturo. Vsaj v zadnjem imajo

popolnoma prav, ker Luka res ne spada

v kulturo, ki zahrbtno in čez noč dobesedno

za drobiž proda svojega poglavitnega

igralca zgolj zato, ker ga pač lahko.

SPREGOVORIL JE KAPITAL

Navijači Dallasa zdaj jokajo in protestirajo,

zahtevajo pravico in sporočajo svojo

ljubezen do Luke, ampak na žalost je vse

to zastonj. Spregovoril je namreč kapital

in kapital ima, še posebej v vrhunskem

športu, pač zadnjo besedo. Novi lastniki

Dallasa, multimilijarderska družina,

se pač ne menijo dosti za šport, kaj šele

košarko. Franšizo v Dallasu so kupili kot

sredstvo pritiska na mesto Dallas in zvezno

državo Teksas, v kateri so športne

stave trenutno prepovedane, da bi jim

dovolili zgraditi megaigralnico in uzakonili

športne stave. Tako preprosto je

Navijači Dallasa jokajo

in protestirajo, zahtevajo

pravico in sporočajo svojo

ljubezen do Luke, ampak

na žalost je vse to zastonj.

Spregovoril je namreč kapital

in kapital ima, še posebej

v vrhunskem športu, pač

zadnjo besedo.

to. V nasprotnem primeru bodo franšizo

pač preselili kam drugam. Recimo v Las

Vegas. Ker – zakaj pa ne?

Pri tem se jim seveda fučka za Luko,

soigralce, navijače in lokalno skupnost.

Edino, kar jim je pomembno, je njihov

lasten poslovni interes. Paradoks vseh

paradoksov pa je, da se tako obnašajo

ljudje, za katere je večletna, približno

345-milijonska pogodba, ki bi jo Dončić

praktično zagotovo podpisal poleti,

praktično drobiž. Znesek, ki je za večino

nas navadnih smrtnikov nepredstavljiv,

je zanje opomba pod črto. Težava

pa je, da s(m)o zanje posledično opomba

pod črto tudi živi ljudje. Če lahko trejdajo

Luko Dončića, potem lahko enostavno

trejdajo vsakega med nami. Vsi

smo pač enostavno blago.

Luka Dončić je bil

prodan ekipi Lakers

iz Los Angelesa.

MED(IJSKI) SOSEDI

47

OZADJE PRESTOPA

POSLANCA SVOBODE

Tine Novak je po informacijah raziskovalnega

spletnega portala Preiskovalno

namerno izbral dan za prestop

iz Svobode k Anžetu Logarju, da bi bilo

sporočilo odhoda jasno: ne strinja se

z njihovimi metodami in postopki. V

Svobodi so namreč prejšnji teden spet

politično obračunali z nekdanjo ministrico

Tatjano Bobnar in bivšim generalnim

direktorjem policije Boštjanom

Lindavom. Poslanci so potrdili vmesno

poročilo o aretaciji ruskih vohunov,

ki ga je pripravila parlamentarna

preiskovalna komisija pod vodstvom

poslanca Aleša Rezarja, nekdanjega

zaposlenega v Gen-I in tesnega zaupnika

Roberta Goloba. Poročilo je seveda

razbremenilo Roberta Goloba, medtem

ko je obremenilo nekdanjega prvega

moža policije Boštjana Lindava in nekdanjo

ministrico Tatjano Bobnar.

Novak naj bi bil že dlje časa razočaran

nad stranko, nad njenimi metodami in

(ne)izpolnjevanjem koalicijskih zavez.

Novak naj bi po naših informacijah dlje

časa razmišljal o prestopu v SD, vendar

pa se v stranki ukvarjajo sami s seboj,

zato je bila Logarjeva stranka Demokrati

bolj premišljena odločitev. Prav tako

ni zanemarljivo, da Novak prihaja iz

podjetniške družine, ideje nove stranke

pod vodstvom Anžeta Logarja so mu

zato bližje, piše Preiskovalno. Novak,

ki svojega prestopa pred javnostjo še

ni pojasnil, pa ni zadnji, ki razmišlja o

odhodu iz Svobode – kljub besedam

Roberta Goloba, da je poslanska skupina

enotna. Izkoristili so priložnost in

takoj komentirali Novakov prestop k

Demokratom: »Gre za desno stranko, to

je vsem jasno, gre za podaljšek, satelit,

stranko, ki bo nekoč, če bo imela to

možnost, zagotovo sodelovala v vladi

Janeza Janše,« je izpostavila vodja poslanske

skupine Nataša Avšič Bogovič.

Prestop je sprožil razprave in vprašanja

o stabilnosti Gibanja Svoboda. Vplival

bo tudi na politično dinamiko v Sloveniji.

Novak je namreč s svojim prestopom

omogočil ustanovitev nove poslanske

skupine v državnem zboru (skupaj z

Logarjem in Evo Irgl), za kar so potrebni

najmanj trije poslanci.

KRATEK DOBAVNI ROK

BI LAHKO RAZKRIVAL

PRIREJENOST RAZPISA

ENEMU PONUDNIKU

Čeprav so predstavniki Ministrstva za

notranje zadeve (MNZ) pred razpisom

za nakup dveh helikopterjev za nujno

medicinsko pomoč pri evropskih proizvajalcih

preverjali dobavne roke, so določili

takšne, ki so ustrezali le enemu proizvajalcu,

italijanskemu podjetju Leonardo.

V Airbusu niso želeli komentirati, ali so

jih predstavniki slovenskih ministrstev

uradno povprašali o dobavnih rokih in

kaj so jim odgovorili. O tem molčijo tudi

na policiji, poroča spletni portal Info360,

za katerega so v podjetju Airbus Helicopters

21. januarja 2021 povedali, da so

bili pripravljeni sodelovati na razpisu s

svojim uspešnim modelom HEMS H145,

vendar zaradi velikega povpraševanja na

trgu ni bilo mogoče izpolniti zahtevanih

dobavnih rokov razpisa.

V Airbusu vprašanja o tem, ali jih je kdo

od predstavnikov slovenskih ministrstev

uradno povprašal o možnem času

dobav helikopterjev za nujno medicinsko

pomoč, niso želeli komentirati.

Airbus v Sloveniji nima svojega predstavnika,

z Leonardom pa ima pri nas

sklenjeno svetovalno pogodbo podjetje

Norner, ki je imelo v preteklosti z MNZ

pogodbo za vzdrževanje komunikacijskega

sistema Tetra. Pretekli teden je

poslanec Andrej Kosi (SDS) na vodstvo

državnega zbora naslovil poslansko

pobudo v zvezi z odstopom od predvidenega

nakupa dveh namenskih helikopterjev

za nujno medicinsko pomoč

in za izvedbo novega razpisa.

Na policiji so v odgovor povedali, da

naročnik ni prejel nobenega vprašanja,

vezanega na dobavni rok, potencialni

ponudniki pa so imeli možnost pravnega

varstva.

NADLJUDJE ASTE VREČKO

Po povprečno štiristo tisoč evrov pokojninskega

privilegija Prešernovim nagrajencem

so poslanci vladne Svobode,

SD in Levice ta teden ponovno potrdili.

To je velik predvolilni dosežek predsednice

Levice Aste Vrečko. In še večji bo,

ko bo SDS v četrtek sprožila postopek

za zbiranje 40.000 podpisov, da bi o

poštenosti astronomskih pokojninskih

privilegijev izbrancev vladnih

strank odločili vsi ljudje, poroča Peter

Jančič v svojem Spletnem časopisu. »Da

bo jasno: referendum podpiram in bom

na njem glasoval proti temu sramotnemu

zakonu in takšnemu ravnanju. Gre

za krajo na račun drugih upokojencev

in vseh ljudi. Denar nam kradejo na

vseh koncih. Tudi v preteklosti so vlade

to počele. A tako skrajno še nobena.

Imamo vlado Svetlane Makarovič, z

veliko Ajanović Hovnikovih, Litijskih in

Spiritov na vseh koncih.«

Jančič meni, da so za šefico Levice Asto

Vrečko astronomski privilegiji za umetnike

na račun vseh dosežek tudi, če ljudje

njen zakon čez nekaj mesecev zavrnejo.

Vanjo bodo usmerjeni vsi reflektorji.

Njena stranka in ona ne moreta izgubiti

nič. »Na zadnjih volitvah jih ni volil skoraj

nihče. Skrajno leve stranke izgubljajo

povsod po Evropi. Tako hudo je, da je celo

Vladimir Putin iz Kremlja začel denar raje

pošiljati vazalom bolj na skrajni desni. Ker

se na levi preprosto ne splača.«

Bo pa referendum, ki bo državo stal

okoli pet milijonov, po pisanju Spletnega

časopisa zanesljivo udaril po veliko

večji Svobodi. »Tudi če opozicija na referendum

ne bo privabila dovolj ljudi in

novost obvelja, bodo plačali ceno.«

186 6. 2. 2025

48

JU3 2052

NEVIDNA NIT,

ki nas povezuje

Kolumna

Vsakdanje življenje nas pogosto zapelje v kolesje rutine, kjer se izgubljamo

v obveznostih, hitenju in skrbeh. V tem razosebljenem tempu se

tudi zdi, da svet okoli nas postaja siv, da izgublja globino, lepoto in čar.

Nam umetnost v takšnih trenutkih lahko ponudi oporo, pa ne toliko

kot beg pred resničnostjo, temveč kot pot k boljšemu razumevanju in

doživljanju vsega, kar nas obdaja?

MILENA MIKLAVČIČ

Že v šoli so nas učili, da nas

umetnost prebudi iz otopelosti.

Pesem, slika, knjiga, film ali

glasba nam predrami čustva,

nas spomni na nekaj, kar smo morda že

davno pozabili. Lahko nam odpre nov

pogled na svet. Izven večjih mest gledališč

in galerij nimamo na dosegu roke,

imamo pa knjige. Ponjo lahko zavijemo

v knjižnico ali si jo kupimo na spletu.

S knjigo nismo nikoli sami, pomaga pa

nam, da svet ves čas gledamo v barvah!

V malodane vsakem od nas se skrivajo

trenutki, polni doživetij, občutkov,

sanj in vprašanj, na katera včasih ne

najdemo odgovorov. Ko preberemo pesem,

na primer Nekoga moraš imeti rad

Ivana Minattija, ki se nas vedno znova

globoko dotakne, se lahko kljub trpkostim,

ki nas obdajajo, počutimo bolje.

Škoda res, da tako pogosto pozabljamo,

kako pomembno je božati svoje

misli in občutja! Drži, za ljubi kruhek se

ukvarjamo s stvarmi, ki so oprijemljive

Brez kulture izgubimo svojo

prepoznavnost, svojo dušo,

svojo unikatnost v svetu.

186 6. 2. 2025

in koristne, a kaj, ko se človek zlepa ne

»nahrani« le z materialnimi dobrinami.

Potrebujemo tudi lepoto, navdih

in možnost, da magari v kamnu, ki ga

zagledamo kraj ceste, najdemo globlji

pomen. Knjige, tudi glasba, nam ponuja

ravno to: neprecenljivo priložnost, da

naši duši ponovno zrastejo krila!

PRAZNIK KULTURE

Slovenci 8. februarja praznujemo Prešernov

dan, dan kulture. To ni le »dela

prost dan«, je tudi priložnost, da svoje

otroke peljemo v muzej, da poslušamo

glasbo, preberemo kakšno knjigo ali pa

se spomnimo našega največjega pesnika.

No, nikar se ne nasmihajte, ko tole

berete, zelo resno mislim!

Prešeren je s svojo poezijo postavil

temelje slovenske literature, tudi zaradi

njega še danes ohranjamo zavest o moči

jezika, kulture in umetniškega izražanja.

Redkokateri narod ima v svoji sredini

toliko umetnikov kot ravno mi. Po

podatkih ministrstva za kulturo je bilo

leta 2020 v Sloveniji 2.596 samozaposlenih

v kulturi, kar vključuje različne

umetniške poklice, kot so slikarji, kiparji,

igralci, pisatelji in drugi. Poleg tega so

številni umetniki zaposleni v kulturnih

ustanovah ali delujejo v okviru društev,

kar pomeni, da je njihovo skupno število

še najmanj dvakrat večje.

Pa vam postavim nagradno vprašanje:

koliko jih poznate? Koliko slovenskih

knjig ste prebrali v zadnjem letu?

Kolikokrat ste zavili v gledališče? Kaj

veste o letošnjih nagrajencih Prešernovega

sklada? Da vam jih naštejem:

vizualna umetnica Nika Autor, oblikovalski

kolektiv Grupa Ee, glasbenik

Tomaž Grom, pisateljica Nataša Kramberger,

gledališka režiserka Nina Rajić

Kranjac in oblikovalec zvoka Julij Zornik.

Samo ne recite, da ste v tem trenutku

prvič slišali zanje!

PRIPADNOST IN PONOS

Znanje, ki ga pridobimo med formalnim

izobraževanjem, je pomembno,

vendar ni trajno. Sčasoma pozabimo

matematične in kemijske formule, zgodovinske

letnice in druge podrobnosti

iz učbenikov. Če imamo srečo in dobre

učitelje, v nas ostane nekaj globljega

– tisto, kar je vtkano v način razmišljanja,

vrednote, čustva in identiteto.

Kultura je nevidna nit, ki nas povezuje

med seboj, hkrati pa omogoča, da razumemo

svet skozi prizmo vrednot,

tradicije in umetniškega izražanja.

Vsak narod ima svojo kulturno dediščino,

ki se prenaša iz roda v rod, a

ne le skozi učenje, temveč predvsem

skozi izkušnje in vrednote, ki jih živimo.

Slovenska kultura je vtkana tudi

v arhitekturo Jožeta Plečnika, slike

Ivane Kobilca, Riharda Jakopiča, Ivana

Groharja, Toneta Kralja, Metke Krašovec,

glasbo od Jacoba Petelina Gallusa

do znamenitih Ipavcev.

Brez kulture izgubimo svojo prepoznavnost,

svojo dušo, svojo unikatnost

v svetu. Je tisto, kar nas ločuje od drugih,

hkrati pa nas povezuje med seboj.

Identiteta naroda ni nekaj, kar bi

lahko izmerili ali kupili. Slovenci smo

majhen narod, a prav zaradi bogate

kulture in jezika ohranjamo svojo prepoznavnost

in obstoj. Žal že obstajajo

številna področja – recimo gostinstvo

in popularna glasba – kjer vedno bolj

poredko slišimo slovensko besedo. Kaj

pa v kulturi?

Zato je Prešernov dan več kot le praznik

– je opomnik, kako pomembno je

negovati svojo kulturo in jo prenašati

naprej. Je priložnost, da se zavemo, da

narod brez kulture ni narod, ampak

zgolj množica posameznikov brez skupnega

temelja. Kultura nam daje občutek

pripadnosti, ponosa in povezanosti.

JU3 2052

49

Je vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo.

Brez nje bi bili izgubljeni v času

– s kulturo pa ostajamo živi, močni in prepoznavni

v svetu.

FAHRENHEIT 451

Ray Bradbury, avtor znamenitega romana

Fahrenheit 451, je opisal zlovešče uničenje

knjig, s čimer ljudem preprečimo dostop do

znanja, umetnosti in kritičnega mišljenja.

Žal so tudi sodobni načini uničevanja kulture

vedno bolj na dlani. Skriti so v družbeni

apatiji, zmanjševanju pomena izobraževanja,

komercializaciji umetnosti ali

preprosto v tem, da ljudje izgubijo zanimanje

zanjo. Nevarnost se skriva ravno v preobilju

vsega, kar nas obdaja: vsak trenutek

imamo na voljo nešteto vsebin, zato ljudje

pogosto izberejo lažjo pot in posežejo po

hitrih, površinskih informacijah, namesto

da bi se poglobili v tisto, kar od nas zahteva

premislek. Tudi Shakespearjeva znamenita

dilema »biti ali ne biti« se ne nanaša zgolj

na eksistencialno vprašanje posameznika,

temveč služi kot prispodoba za stanje kulture

v sodobni družbi, saj se ta ves čas sooča

z izzivi preživetja.

DEKADENCA ALI

UMETNIŠKA SVOBODA?

Zakaj je banana, prilepljena na zid, že

umetnost? Čeprav je pojem dekadenca subjektiven

in ga nekateri dojemajo kot propad

vrednot, drugi kot izraz umetniške

svobode, se ob nekaterih zgodbah, ki nam

jih ponuja sodobna kultura, resno sprašujemo,

ali je to sploh še umetnost. Besedila,

prežeta s hedonizmom, poveličevanjem

drog in seksa, obsedenost z »woke« ideologijo,

z zanikanjem tradicionalnih vrednot,

vulgarna golota, ki se je ne branijo niti na

gledaliških odrih, ki so namenjeni mladim,

banalizacija medsebojnih odnosov ... je

tega res treba?

Moje skromno mnenje je, da bi morala

umetnost (po)ostati nekaj več kot zgolj provokacija

zaradi provokacije. Brez vsebine,

brez pomena, brez iskanja resnice umetnost

izgubi svojo moč. Postane prazna lupina, ki

ne govori jezika človeške duše, ampak zgolj

odseva vulgaren hrup sodobne družbe, ki

je včasih preglasen, da bi ga lahko resnično

razumeli. Če na takšno umetnost gledamo

z odobravanjem, potem smo morda prestopili

mejo, kjer umetnost ni več umetnost,

temveč zgolj površen odsev družbenega

kaosa, ko dobivajo Prešernove nagrade

tudi razrezane slovenske zastave in oplojevanje

s pasjimi spolnimi celicami.

Računsko sodišče

ugotavlja nedorečenost

zakona o STA (popravek)

Objavljamo popravek in prikaz nasprotnih dejstev glede članka Luke

Svetina Revizija Računskega sodišča: je predsednica Nataša Pirc

Musar Uroša Urbanijo silila v kaznivo dejanje? (24. 12. 2024). Zapisal

ga je Bojan Veselinovič, nekdanji direktor STA.

V reviji Domovina je bil 24. 12. 2024 objavljen zapis z naslovom Revizija Računskega

sodišča: je predsednica Nataša Pirc Musar Uroša Urbanijo silila

v kaznivo dejanje?.

Avtor Luka Svetina se je v tekstu skliceval na osnutek revizijskega poročila

Računskega sodišča (RS), ki da je bil poslan meni kot nekdanjemu direktorju

STA, kar pa ne drži. Veljavni zakonski predpisi namreč dopuščajo, to

pa določa tudi poslovnik o delu RS, da se nekdanji vodstveni delavci revidiranca

lahko o revizijskih ugotovitvah izrekajo šele v fazi, ko nastane

predlog revizijskega poročila. Sam osnutka poročila tako nisem dobil in

verjamem, da ga z RS niso poslali tudi ne Urbaniji kot nekdanjemu direktorju

Urada vlade za komuniciranje (UKOM). Ne drži niti navedba, da naj bi

RS vzelo pod drobnogled nekdanjega direktorja UKOM, saj je bil ta vladni

urad ob Vladi RS, ministrstvih za kulturo in za finance ter družbi STA le eden

izmed revidirancev. RS je v reviziji ugotavljalo, ali je bil vsakdo izmed njih

učinkovit pri zagotavljanju pogojev za učinkovito opravljanje javne službe

informiranja STA. Ugotovilo je, da je zakon o STA javno službo informiranja

opredelil zelo omejeno, v zakonu pa ni bilo enoznačno določeno, kateri javnosti,

na kakšen način in v kakšni obliki naj bodo dostopne novice, da bo

zagotovljeno stalno, celovito, točno in objektivno informiranje. Ni torej res,

da naj bi RS predpisovalo prav takšna ravnanja, ki se jih je v letih 2020 in

2021 z ustavitvijo financiranja javne službe STA prek sklicevanja na določila

pogodbe o opravljanju javne službe STA poslužil Uroš Urbanija. Poudariti

tudi velja, da je Računsko sodišče ocenilo, da UKOM ni imel pooblastila za

pripravo, podpisovanje in izvajanje pogodb o javni službi STA vse do leta

2023, ko mu je bilo šele podeljeno pooblastilo s strani vlade. V končnem

revizijskem poročilu RS, ki je objavljeno tudi na spletni strani tega nadzorstvenega

organa, prav tako ni navedbe, da naj bi UKOM »deloval v duhu

zagotavljanja transparentnosti poslovanja pri zagotavljanju namenske porabe

javnih sredstev«, kar je zapisano v besedilu Luke Svetine in kar avtor

jemlje kot podlago za trditev, da dejanjem Urbanije črno na belem prikimavajo

revizorji.

»Ne glede na nepreglednost financiranja javne službe informiranja pa je

bilo v okviru izvajanja javne službe informiranja s povzetki novic zagotovljeno

stalno (ažurno), celovito, točno in objektivno informiranje javnosti in

medijev na ravni nabora vseh dnevnih dogodkov,« je ugotovilo RS. To je bilo

»zagotovljeno tudi v letih 2020 in 2021, ko je UKOM ustavil financiranje

javne službe informiranja,« je ob tem izpostavilo RS. Tedaj je namreč UKOM

dvakrat, v drugem delu za več kot 300 dni, prenehal plačevati STA za izvajanje

javne službe. STA je takrat z donacijami v okviru kampanje Za obSTAnek

pomagala javnost. Naravnost neokusno je zato prebirati navedbe v

tekstu Luke Svetine, da »plače zaposlenih nikoli niso bile ogrožene«. Zaradi

ustavitve financiranja STA je bila negotovost zaposlenih iz meseca v mesec

tolikšna, da se ne le neizplačilu plač, ampak celo stečaju STA brez donacijskih

sredstev in prodaje terjatev ne bi mogli izogniti. Popolna laž so tudi

trditve o mojem goljufanju in o tem, da je Igor Kadunc, ki je vodenje STA

prevzel po mojem odstopu – za razliko od mene – novo pogodbo podpisal v

enem tednu. Z Urbanijo sta namreč podpisala drugačno pogodbo od tiste,

ki je bila s strani direktorja UKOM pred tem ponujena meni.

186 6. 2. 2025

50

ODTIS PRETEKLOSTI

Vse javne stavbe v Žužemberku

SO PORUŠILI (5. del)

Slavko Gliha je v knjigi spominov Moja pota zapisal, da je bil med manjšimi kraji gotovo najbolj porušen

Žužemberk. Največ materialne škode in žrtev je povzročilo »zavezniško« letalstvo v letu 1945, in sicer

februarja, marca in aprila. Redke družine pri tem niso bile tako ali drugače prizadete.

IVO ŽAJDELA MIRTIČ, SENCE NAD KRAJINO, 2021

Slavko Gliha se je rodil leta 1940

v Žužemberku. V knjigi spominov

Moja pota je zapisal, da je

bil med večjimi mesti na Slovenskem

med drugo svetovno vojno

gotovo najbolj porušen Maribor (Slavko

Mirtič, Sence nad krajino, Dvor,

2021, 295–297). »Med manjšimi kraji

pa je to gotovo Žužemberk. Redke so

bile družine, ki pri tem niso bile prizadete

na ta ali oni način. Kolikokrat

so od tega bombardirali trg in okoliške

vasi Italijani, kolikokrat Nemci, ne

vem. Drži pa, da je največ materialne

škode in žrtev povzročilo zavezniško

letalstvo v letu 1945, in sicer februarja,

marca in aprila. V Žužemberku pa so

Nemci in domobranci organizirali pomožno

obrambno linijo.«

STISKA MALIH LJUDI

Gliha je menil, da so Žužemberčani

svoje življenje reševali na različne

načine: »Veliko tržanov se je zaradi

stopnjujoče nevarnosti začasno ali občasno

izselilo v bližnje kraje, predvsem

gornje vasi občine Žužemberk (Prapreče,

Vrhovo, Reber, Zalisec, Lipovce) ali

celo v Ljubljano oziroma k sorodnikom

Vse javne stavbe na trgu so

bile (kolikor že prej niso bile

požgane) porušene: grad,

hranilnica, sodnija, šola,

zdravstveni dom, papirnica,

cerkve, blok hiš in trgovin

med cerkvijo in Jagrovo

hišo in drugo.

v bolj oddaljene kraje. Tisti, ki so imeli

živino, niso mogli oditi daleč. Naša

družina, Sirkovi, se je umaknila trikrat,

enkrat k Fištrovim na Reber, od 4.

do 14. februarja k Špajim na Podlipo in

24. februarja 1945 za kakšen teden na

Vrhovo k Mežnarjevim, od koder je bila

doma stara mati. Selili smo se le otroci

z mamo. Povsod smo dobili sobo s souporabo

kuhinje. Da je bila stiska v malih

kmečkih hišah velika, je odveč poudarjati.

Da so bili človeški zajedalci (stenice,

uši) naši spremljevalci, pa tudi. Še

zdaj čutim hvaležnost do teh družin, ki

so nas sprejele. Sicer pa je bilo zagotovo

polovica trga vsaj občasno razseljenega;

Vehovčevi, Pirčevi, Deranijevi, Črčkovi,

Štorovi, Ogibovi, Puklarjevi. Vse javne

stavbe na trgu so bile (kolikor že prej

niso bile požgane) porušene: grad, hranilnica,

sodnija, šola, zdravstveni dom,

papirnica, cerkve, blok hiš in trgovin

med cerkvijo in Jagrovo hišo (zdaj Smrketovo)

in drugo. Edina večja stavba, ki

je ostala dokaj nepoškodovana, je bila

grajska kašča, od hiš pa Košičkova v Velikem

vrtu (zdaj lekarna).«

ABSURDNO BOMBARDIRANJE

Gliha je opisal, da je bombardiranje

Žužemberka aprila 1945 postajalo že

absurdno. »Vsi so že bili prepričani v

skorajšnji konec vojne, letalski napadi

pa so se še stopnjevali. Tako je bila 7.

aprila raketirana in požgana papirnica

pod gradom. 14. aprila je bila zadeta

naša, Sirkova hiša v Bregu, poleg nje še

Motezova, Ogibova in Tončkova hiša v

Bregu, ki je bila v celoti porušena. Kljub

temu da smo se v teh mesecih trikrat

umaknili, nas je raketiranje presenetilo

doma. Na južni fasadi, kjer je bila klet

in nad njo dnevni prostor, se je zrušila

»Zavezniške« rakete letijo proti domovanjem

prebivalcev Vinkovega Vrha nad Dvorom.

186 6. 2. 2025

ODTIS PRETEKLOSTI

51

kamnita stena in pod njo pod z lesenimi

legami. Na srečo do požara ni prišlo.

Pred letali smo bežali v svinjsko kuhinjo,

ki je edina imela betonsko ploščo.

Stara mati, ki je bila nepokretna, je ostala

v hiši in bila hudo ranjena. Nemci

so ranjene vojake in civiliste odpeljali

s tovornjaki v Ljubljano, kjer je mati 3.

maja umrla, 5. maja pa so jo pokopali na

ljubljanskih Žalah. Hiša ni zagorela, pač

pa je odtrgalo polovico fasadne stene,

tako da smo s krušne peči videli na cesto.

Leseni stropniki so na južni strani

obviseli v zraku.«

»Zavezniške« rakete letijo proti že uničenemu

mogočnemu žužemberškemu gradu.

TRPLJENJE ŽUŽEMBERČANOV

Slavko Gliha je povedal, da so letala

napadala z južne strani, iz smeri Lipja,

tako da so jih zagledali šele zadnji hip,

ko so se že spuščala od Bačkence in Gradenške

gore. »Število letal se je gibalo

od dveh do dvajsetih. Posebnega artilerijskega

odpora z zemlje Nemci niso

premogli, tako da so napadalna letala

dokaj nemoteno opravljala svoje delo

in metala tudi 250- in večkilogramske

bombe. Na Cviblju pri Grčarjevih smo

si tako še dolgo po vojni ogledovali dve

taki ogromni bombi, ki jih je ob eksploziji

razneslo v stotine jeklenih šplitarjev.

Po vojni smo zasipavali kraterje na

njivah nad zdravstvenim domom in

na plaški njivi severozahodno od sedanje

Iskre, ki so jih skopale bombe in

pri tem na površje vrgle jalovo zemljo

in kamenje. Še desetletja se je po barvi

vrhnje zemlje razločevalo, kje je padla

bomba. Kraterji so imeli kakih 5–6

m premera in bili 1,5 do 2 m globoki.

Trpljenje Žužemberčanov v letu 1945

je bilo tolikšno, da je spodobno, da se,

pa četudi po več kot sedmih desetletjih,

tega spomnimo. Žal nimamo podrobnejše

kronike teh letalskih napadov,

torej točnih datumov, njihovih žrtev in

materialne škode, ki so jo povzročili.

Materialna škoda je bila ocenjena (sicer

precej poenostavljeno) s strani okrajne

komisije za vojno škodo Žužemberk

septembra 1945 in vsi prizadeti so dobili

njene sklepe o cenitvi vojne škode v

takratnih dinarjih. Ti sklepi morajo biti

tudi nekje arhivirani.«

Hiša ni zagorela, pač pa je

odtrgalo polovico fasadne

stene, tako da smo s krušne

peči videli na cesto.

Trpljenje Žužemberčanov

v letu 1945 je bilo tolikšno,

da je spodobno, da se, pa

četudi po več kot sedmih

desetletjih, spomnimo.

PRIČA ŠTEVILNIM GROZOTAM

Jože Gliha se je rodil leta 1928 v Žužemberku.

Oče France je bil ubit 3. maja

1944, mati Johana je ostala sama s številno

družino. Kot najstnik je bil priča

številnim grozotam (Mirtič, 263–264).

Posebej se mu je v spomin vtisnil dan,

ko so na hišo padale bombe. Bilo je aprila

1945. Ogromna košata lipa nekaj metrov

pred glavnim vhodom v hišo, ki je

bila nekdaj Žgajnarjeva, je dajala poleti

lepo senco in varno zavetje. Priletela so

letala in vrgla bombe. Najprej so padle

rušilne bombe, drugič zažigalne. »Hiša

je bila porušena na desni strani, vse je

bilo razbito. Gorel je gank in tudi gospodarska

poslopja so vsa zgorela. Lipa, ki

je obvarovala del hiše, se je prelomila v

vrhu. V hiši je bil štab nemške in domobranske

vojske. Tistega dne so se morali

domači, teta, stric in Jelka, umakniti.

Odpeljali so nas v prvo hišo na desni

v vasi Reber, kjer je bilo že devet ljudi.

Teta in stric sta ležala na tleh.« Iz partizanskega

štaba je bilo javljeno, da bodo

tistega dne hišo bombardirali. Ko so

padale bombe, ni bilo v njej nobenega

človeka. To je bilo okrog 14. ure, obveščevalna

je delala tu in tam. Gorelo je

tudi pri sosedih Nahtigalovih. »Reševali

smo prasico, je šla ven in se obrnila

nazaj in letela v štalo. Notri pa je ostalo

par težkih volov in krave, ki so žalostno

končali.« Jože Gliha je bil kot otrok priča

najbolj okrutni strani vojne. Vojna je

bila neusmiljena; tudi v Žužemberku je

prinesla samo uničevanje in nič dobrega.

Čeprav je od konca vojne minilo že

veliko let, so spomini na leta med vojno

močno zasidrani v zavesti. V pogovoru

so prihajali na površje spomini ter

podoživljanja strašnih let preživetih

travm in uničene mladosti.

UNIČEVANJE Z RAKETAMI

Pretresljivih vojnih dogodkov in grozot

se je spominjala tudi Irma Marinčič Ožbolt

iz Kanade, rojena Žužemberčanka,

ki je v spominih na Žužemberk opisala

njihovo ulico (Mirtič, 264). »Med vojno

so veliko, trdno Kmetovo hišo zmeraj

uporabljale za svoje štabe vse vojske, ki

so druga za drugo osvajale in osvobajale

Žužemberk: Italijani, Nemci, domobranci,

partizani. Zaradi Kmetove hiše

so na našo gaso letele bombe iz vsemogočih

letal. Ker pa je stala tam tista mogočna

lipa, so napadalci zmeraj zgrešili

svoj cilj in hiša je vojno preživela

186 6. 2. 2025

52

ODTIS PRETEKLOSTI

nepoškodovana. Pač pa so od bomb, ki

so 'zašle', zgorele tri druge stavbe: Korlnova

hiša, Štavsova štala in polovica

naše, Sekutarjeve hiše. Kmetova lipa,

stražar, pa je bila tako poškodovana, da

so jo morali po vojni posekati. Bombe so

ji odbile vrh in jo vso razcefrale.«

»ZAVEZNIŠKA« SMRT

Zaradi bombardiranja in raketiranja je

bilo v Žužemberku in okolici ogromno

ubitih in ranjenih na vojskujočih straneh

ter med civilnim prebivalstvom.

Velika je bila tudi materialna škoda. V

Žužemberku so bile uničene številne

hiše, gospodarska poslopja, požgana sta

bila šola, grad, porušen most, župnijska

cerkev sv. Mohorja in Fortunata ter njena

soseda (cerkev sv. Florijana oz. sv. Lenarta)

na bližnjem Golem vrhu oziroma

Cviblju, sodna palača, papirnica.

Po vojni so že začeli prekrivati cerkev

sv. Jožefa na trgu, vendar so jo komunistični

oblastniki popolnoma porušili.

Enako so naredili s cerkvijo sv. Jurija na

Dvoru. Še leta 1955 je stal začasno pokrit

zvonik, potem pa so cerkev do tal porušili.

Slavko Mirtič je v knjigi Sence nad krajino

zapisal, da je nova oblast »poskušala

uničiti in zbrisati vse tiste vrednote, ki

so spremljale slovenski narod skozi stoletja,

predvsem vero in kulturo. Znano

je, da so leta 1952, ko je prišel v Dolenjske

Toplice predsednik Tito, ob cesti proti

Žužemberku, natančneje v Mačkovcu,

podrli dve kapeli na Dvoru ter kapelo

na Brodu. Na srečo so ljudje pravočasno

prenesli kip Srca Jezusovega v cerkev sv.

Janeza Krstnika v Mačkovec.«

Mirtič je omenil, da je bil med oškodovanci

tudi Jože Zupančič iz Zafare,

»ki je med drugo svetovno vojno utrpel

škodo, saj so mu porušili hišo in gospodarsko

poslopje. Utrpel je ogromno

gmotno škodo, ki jo je vse življenje podoživljal.

Na popravo krivic je čakal več

kot sedem desetletij, a je ni dočakal.«

ZADRŽANO IN STRAHOMA

Slavko Mirtič, avtor knjige Sence nad

krajino, mi je leta 2021 dejal: »Že od nekdaj

me je zanimala zgodovina domačega

kraja, še posebej železolivarstvo, saj

je bil v kraju Dvor v 19. stoletju eden največjih

industrijskih obratov južno od

Alp. Pomemben del zgodovine našega

kraja so tudi društva, posebej gasilska.

Gasilstvo v Suhi krajini sem opisal v Suhokranjskem

zborniku leta 2003, moj

širši prispevek o obnovi cerkva v Suhi

krajini po drugi svetovni vojni je bil objavljen

v Suhokranjskem zborniku leta

2000. Prav v Suhi krajini je bilo med

vojno porušenih veliko cerkva. Po vojni

komunistična oblast ni imela posluha,

da bi pomagala ali vsaj izdala dovoljenja

za njihovo obnovo. O tem, kako je

bila politika tedanjega časa kruta do

gradnje cerkve v Žužemberku, mi je dal

vrsto podatkov prav župnik in moj prvi

katehet Anton Jakoš, ki se je zavzemal

za gradnjo, pri čemer se je izpostavljal

nevarnostim in bil ob tem deležen različnih

sankcij. Posebno poglavje je čas

med drugo svetovno vojno. V šoli smo

bili deležni nauka partijskega enoumja.

Še danes, po 77 letih, ko v Kočevskem

rogu odkrivajo nove grobove povojnih

pobojev, lahko spoznavamo stranpoti

in zablode zgodovine, njene temne

strani, iz katerih bi se morali marsikaj

naučiti. Ob iskanju informacij o letalskih

napadih sem se srečal s krajani, ki

so po več desetletij od konca vojne zadržano

ter strahoma spregovorili o dogajanju

med vojno in po njenem koncu.«

Še danes, po 77 letih, ko v

Kočevskem rogu odkrivajo

nove grobove povojnih

pobojev, lahko spoznavamo

stranpoti in zablode

zgodovine, njene temne

strani, iz katerih bi se morali

marsikaj naučiti.

RAKETIRANJE

DOLENJSKIH VASI

• 11. aprila 1945 so »zavezniki« raketirali

Struge v Dobrepoljski dolini.

• 28. februarja in 21. marca 1945 so raketirali

samostan v Stični.

• 17. in 28. aprila 1945 so uničevali Šentvid

pri Stični (tudi 28. februarja).

• 21. in 25. februarja, 11. marca in 5.

aprila 1945 so »zavezniški« lovski

bombniki Beaufighter raketirali

Novo mesto.

• 15. februarja so raketirali bližnji Šmihel

in po njihovem posnetku sodeč

tudi Novo mesto.

• 28. aprila 1945 so »zavezniki« raketirali

Stražo pri Novem mestu.

Tako kot mnogi drugi kraji, ki so jih

uničevali »zavezniki« s svojim letalstvom,

so bili tudi ti kraji strateško povsem

nepomembni.

Nadaljevanje prihodnjič.

»Zavezniške« rakete letijo proti hišam

pod Cvibljem.

Najprej so padle rušilne

bombe, drugič zažigalne.

Hiša je bila porušena na desni

strani, vse je bilo razbito.

Gorel je gank in

tudi gospodarska poslopja

so vsa zgorela. Lipa, ki je

obvarovala del hiše,

se je prelomila v vrhu.

186 6. 2. 2025

Slovo

53

Ko drug ob drugem sediva,

s prsti uvelimi za roke se drživa

in čutiva ljubezen v dlaneh;

objeta le molčiva …

Pobegnili so nama časi,

ustaviti se jih ne da;

usuli so se dozoreli klasi,

vzela sva, kar pač usoda da.

Kaj vse se v desetletjih je zgodilo!

Lepo in slabo – vse je že minilo.

Jesensko sonce že zahaja,

mrači se, noč prihaja …

In čutiva, da nama čas mineva,

nemoč in kratkost dneva;

kako izginja vse,

kako se v molk zagrinja …

Ko se ustavi čas

in bova našla svoj pokoj,

kjerkoli bova, ostal bom tvoj,

ker ljubim te vse večne čase.

(Andrej Rant)

SHUTTERSTOCK

186 6. 2. 2025

54

SLEDI MOJIH POTI

IVAN SIVEC

ARHIV IVANA SIVCA

FRANCE PREŠEREN (5/12)

»Za bele jo roké prijel,

na sŕce stisnil, jo objel ...«

Nobenega dvoma ni, da je bil naš največji pesnik – posebnež. Po eni strani

se je zavedal svoje pesniške moči in se ni dal ukloniti prav nikomur, po drugi strani

pa je svoje odvetniško delo opravljal sila pošteno, tako da mu ni mogel nihče ničesar

očitati. Nekaj k njegovi posebnosti pa je prinesla tudi njegova zunanjost, ki ga je že

od daleč razlikovala od drugih. Kot je sam zapisal, je meril pet čevljev, palcev pet,

kar pomeni, da je bil primerne velikosti za vojaka, ob tem pa si je pustil rasti nekoliko

daljše lase, nosil pa je tudi prav gosposko suknjo, gosposki plašč.

Prav o plašču in zlati uri je treba

zapisati nekaj več besed. Pa tudi

o tem, da bi z lahkoto za vedno

ostal na Moravskem. K temu ga

je nagovarjal moravski grof Dubsky. Češčina

Francetu ni delala nobenih težav,

zato bi kot doktor pravice dobro uspeval

tudi na tem koncu slovanskega sveta,

še posebej zato, ker je imel vse slovanske

brate rad. A po drugi strani se je

zavedal, da se niti s Hrvati v jezikovnem

pogledu ne smemo preveč zbližati, sicer

bomo izgubili narodno istovetnost.

LYSICE NA MORAVSKEM

Med študenti, ki jih je poučeval, je bil namreč

tudi mladenič Emanuel Dubsky, sin

bogatega češkega plemiča iz kraja Lysice

na Moravskem. Oče je storil vse, da bi sin

na Dunaju doštudiral, in to se je s pomočjo

mladega Prešerna tudi zgodilo. Po končanem

študiju bi kranjski doktor pravice

lahko takoj odšel domov, a ni. Češki grof

ga je namreč povabil k sebi na počitnice,

v zahvalo, da je sin uspešno končal študij.

Dodal je prošnjo, da lahko za vedno ostane

na Moravskem.

Znano je, da je grof Dubsky Prešerna

na svojem gradu sprejel z vsemi vite-

Grad Lysice na Moravskem, kjer

je Prešeren prebil nekaj lepih

počitniških tednov.

Marijin trg v Ljubljani, preko katerega je

Prešeren stopal vsak dan.

Moravski grof Dubsky

je Prešerna na svojem

gradu sprejel z vsemi

viteškimi častmi in ga več

tednov gostil kot enega

najpomembnejših gostov.

186 6. 2. 2025

SLEDI MOJIH POTI

55

Svoje popotniške vtise po Prešernovih

poteh sem strnil v knjigi Ribčev dohtar.

škimi častmi in ga več tednov gostil kot

enega najpomembnejših gostov. Na eni

od večjih gostij mu je predlagal, naj ostane

na Moravskem, kajti tudi ta dežela

ima premalo učenih ljudi, odvetniki

pa tako in tako pridejo povsod prav. K

osnovnemu povabilu je menda še dodal:

»Dragi moj gost, predlagam ti, da se

na Moravskem tudi oženiš. Po naravi si

svetovljan in prav v naših Lysicah imamo

veliko lepih in zvestih deklet.«

Bolj za šalo kot zares sta šla naslednjega

dne po Lysicah na sprehod, nazadnje

pa sta se ustavila v judovski četrti,

kjer je Prešeren res naletel na izjemno

lepotico. Takoj mu je bila všeč in prav na

hitro sta se zapletla v daljši pogovor. Ob

tem pa sta ugotovila, da nista – iste vere.

Iz tega srečanja je pozneje nastala pesem

Judovsko dekle, ki je neke vrste predhodnica

istega motiva, kot ga je Prešeren

uporabil v Krstu pri Savici. Ljubezen lahko

preskoči vse ovire, tudi verske.

Seveda pa se Prešeren na Moravskem

ni oženil.

DOLGA SUKNJA IN ZLATA URA

Spomin na grofa Dubskega je vendarle

nosil v sebi in dobesedno na sebi vse življenje.

Grof mu je najprej inštrukcije plačal

do zadnjega beliča. Celo nekaj malega

je dodal in tako je Prešernu v žep kanilo

celih petdeset goldinarjev. Prav toliko

denarja, kolikor je France dobil za dediščino

od doma.

Ob tem mu je grof podaril še dve

stvari. Najbolj vidna je bila prekrasna

plemiška suknja, narejena iz odličnega

blaga. Bila je temno zelene barve, prav

take, kot jo je imel France rad. Prav to

suknjo, ta plašč, je potem vse življenje

nosil v Ljubljani in tudi pozneje v Kranju

in že z njo vzbujal precej pozornosti.

Tudi na vseh kipih, ki so mu postavljeni

v spomin, je ta suknja tako vidna, da je

ne more nihče prezreti.

Drug spominek na Moravsko in grofa

Dubskega je zlata ura. To so si tedaj

lahko privoščili samo najbogatejši posamezniki,

Prešeren pa jo je imel že pri

osemindvajsetih letih. Seveda je bil na

zlato uro zelo ponosen. Predvsem zato,

ker jo je dobil v darilo od tujega grofa –

in to za svoje delo. Takšno darilo ima

dvojno vrednost.

Prešeren je to uro nosil s seboj vse življenje

in nanjo pogledoval prav obredno.

Kadarkoli je pogledal nanjo, se je spomnil

tudi na prelepo judovsko dekle in na dobrega

moravskega grofa. Na domačih tleh

ni nikoli naletel na tako široko odprto

srce. Ko je pozneje v Ljubljani spraševal,

koliko je taka zlata ura vredna, so mu

povedali, da okoli štirideset goldinarjev.

To pomeni, da je samo za darilo češkega

grofa prejel devetdeset goldinarjev. Z Ribčeve

domačije pa je prejel vsega skupaj kot

dedni delež – petdeset.

In še ena posebnost se je pripetila s

to zlato uro. Na smrtni postelji, ko ga je

prišla obiskat Ana Jelovšek, je uro podaril

– otrokoma. To vsekakor pomeni, da

je svoje najdragocenejše darilo predal v

roke svojima najdražjima osebama.

ODVETNIŠKA TLAKA

Mladi Prešeren se je torej vrnil v svojo ožjo

domovino in v Ljubljani najprej zastavil

odvetniško tlako pri Leopoldu Baumgartnerju.

Tam je vztrajal dve leti, nato pa je

celih štirinajst let deloval kot odvetnik

v pisarni Blaža Crobatha, s katerim sta

se dobro poznala še s študija na Dunaju.

Odvetniško pisarno je imel približno tam,

kjer zdaj stoji osrednja ljubljanska pošta.

Prešeren je tako vsak dan prečil Marijin

trg pred frančiškansko cerkvijo, torej trg,

kjer danes stoji njegov spomenik.

Vsi zapisi tedanjega časa pričajo, da

je bil eden najbolj vestnih in srčnih odvetnikov.

Več kot tri četrtine pravd Crobathove

odvetniške pisarne je podpisanih

z njegovim podpisom. In tako rekoč

vse pravde je dobil. Ko človek izve te podatke,

se vpraša, le kdo je bil lahko tako

nesramen, da mu je podtaknil neresnost,

nedelavnost, celo pijanstvo na delovnem

mestu. Neumnost brez primere!

Prešernova hčerka Ernestina je v

spominih na očeta med drugim zapisala:

»Točno z zadnjim udarcem ob osmih

zjutraj je moj oče že sedel pri svoji mizi,

Prešeren je imel odvetniško

pisarno približno tam,

kjer zdaj stoji osrednja

ljubljanska pošta.

ravno tako popoldne ob treh. Če pa se je

primerilo, da je prišel prepozno, je delal

toliko časa več, kolikor je zamudil, potem

čez uro.«

Svoje odvetniške pisarne v Ljubljani

zaradi izjemne izpostavljenosti ni nikoli

dobil. Kot odvetnik pri Crobathu pa je

kaj kmalu dobil tak ugled, da so tako rekoč

vsi zahtevali za svojega zagovornika

prav gorenjskega dohtarja. Znano je tudi,

da je imel Prešeren še posebej lep odnos

s svojimi rojaki oziroma s kmečkim prebivalstvom.

Kadarkoli je stopil v pisarno

kmet, se je najprej prepričal, če je pravica

res na njegovi strani. Ko je spoznal, da to

drži, se je s kmetom ukvarjal toliko časa,

da je obtoženi pozneje prav govoril tudi

na sodišču. Rad jim je naročal:

»No, zdaj pa le povej, kaj boš povedal

na sodišču. Prej te ne spustim domov,

dokler si tega ne zapomniš. Drugače ne

bova zmagala!«

Sloves odličnega advokata se ga je

kmalu tako prijel, da so mu bili še posebej

nevoščljivi v odvetniških krogih. Najbolj

v nemško govorečih in v nemškutarskih.

Zato ni nenavadno, da so ti začeli na veliko

razglašati, da je pijanec, babjek in

nasploh razuzdanec. Vsi tisti literarni

zgodovinarji, ki so to pozneje kot papige

na veliko ponavljali za njimi, se niti ne zavedajo,

da so nasedli samo grdim čenčam

Prešernovih nasprotnikov.

In še ena stvar! Prešeren je bil pri

svojem delu tako resen in učinkovit, da

se je njegov šef, Blaž Crobath, popolnoma

sprostil in si večkrat popoldne najel

celo kočijaža, ki ga je vozil od krčme

do krčme. Crobathovo pijanstvo pa so

nasprotniki preprosto pripisali – Ribčevemu

dohtarju.

Ob vsem tem zahtevnem odvetniškem

delu je Prešeren v Ljubljani zastavil

tudi svoje pesniško poslanstvo, ki

je šlo še toliko močneje v nos prevladujočemu

nemško govorečemu občestvu,

seveda pa tudi vsem njihovim podrepnikom.

Očitno je bilo od nekdaj tako:

človeka, ki izstopa, je treba najprej očrniti,

potem onesposobiti in na koncu –

če se le da – likvidirati. Nekam znano

tudi iz današnjega časa, ali ne?

186 6. 2. 2025

56

KAM NA IZLET

Čudoviti slap RINKA

Slap Rinka, ki se nam v vsej svoji lepoti prikaže na koncu Logarske

doline, sem obiskal v poletnem času. Pravzaprav le nekaj dni prej,

preden je lansko julijsko neurje spet pustošilo v teh koncih. Že na poti

v ta prelepi kotiček Slovenije smo lahko opazili škodo, ki jo je povzročilo

katastrofalno neurje slabo leto poprej. Na žalostne dogodke ob cesti

proti Logarski dolini še najbolj slikovito spominja zdaj že znamenita,

popolnoma nagnjena hiša.

IGOR GOŠTE

Čeravno smo v zimskem času, ki

naj bi bil radodaren s snegom,

snega pri nas v Zasavju ni. Nekateri

počasi že pogledujemo

proti daljšim in toplejšim dnem ali pa

se še spominjamo lanskih poletnih dni.

Eden takih prijetnih poletnih dni je bil

tudi ob koncu lanskega julija, ko smo

jo iz Zasavja z družino (vnuki) mahnili

proti Logarski dolini.

186 6. 2. 2025

ZASUTA POT DO SLAPA

Iz avta smo opazovali nemalo pohodnikov,

kako gredo peš po čudoviti Logarski

dolini. Tudi sam sem že šel, a še

mladi vnuki so se tokrat odločili, da jim

pešačenje prihranim za zadnji del poti.

Pravzaprav od parkirnega mesta ali obračališča

na koncu doline, tik pred vzponom

do slapa Rinka. Ta sicer sedem kilometrov

dolga dolina je zaradi številnih

naravnih znamenitosti zavarovana kot

krajinski park, zato se mi v nasprotju z

nekaterimi zdi kar primerno, da je treba

za vožnjo z avtomobilom tudi nekaj plačati.

Parkirali smo torej pri obračališču,

kjer smo si lahko v tamkajšnjih kočah

in stojnicah kupili kakšen spominek in

se tudi odžejali. Tistega dne nam je bilo

to še dano, že nekaj dni kasneje pa je to

celotno področje, vključno z obračališčem

in pešpotjo do slapa Rinka, neurje

razdejalo in kakopak naneslo na tone

kamenja. Tukaj se to ne dogaja tako redko,

a pridne roke hitro spet vse postavijo

na pravo mesto – za turiste.

Znamenita nagnjena hiša iz poplav

avgusta 2023 se je leto kasneje še

vedno »nastavljala« fotografom.

ORLOVO GNEZDO

Kakorkoli, mi smo imeli tistega poletnega

dne srečo. Sonce je bilo toplo,

nebo jasno, pot do slapa Rinka in seveda

najprej do Orlovega gnezda pa

ne preveč naporna. Orlovo gnezdo je

prekrasen gostinski objekt tik ob slapu

Rinka. S tamkajšnje terase, do katere se

povzpneš po lesenih stopnicah, je najlepši

razgled na pršeči slap, ki je eden

najvišjih prosto padajočih slapov pri

nas. Ob našem obisku ni bil ravno bogat

z vodo, a dovolj, da smo se pod njim lahko

osvežili, se stuširali pod pršečim slapom

ali pa zabredli v njegov tolmunček.

Tistim, ki še niste bili na slovenskem

Orlovem gnezdu, kjer je tudi okrepčevalnica,

ali tik pod slapom Rinka,

lahko prišepnem, da ste veliko zamudili.

Če niste ravno vajeni dolge hoje, sem

vam že prišepnil, da z avtom pridete le

kakšnih 20 minut do slapa. Do njega ali

Orlovega gnezda se boste morali sicer

malce sprehoditi po urejeni potki, ki seveda

ves čas pelje navkreber, a je vredno.

Pogled na slap in okrepčevalnico

sredi skale vas bo navdušil. Voda, ki ob

našem obisku ni ravno močno drla, se

v slap Rinka steka z območja Okrešlja.

Nato teče preko manjših skalnih stopenj

v obliki manjših slapov in brzic do

mesta, kjer pada v 90-metrskem loku v

kotanjo pod Orlovim gnezdom. Kmalu

nato pa se izgubi v prodnem nanosu,

dokler spet ne pokuka na plan.

POT DO IZVIRA SAVINJE

Potem ko smo se malce nadihali, se

osvežili v slapu in kakopak napasli oči,

smo se po potki podali še malce naprej

ali bolj navzgor. Mimo slapa Rinke, nasproti

skalovja, kjer stoji Orlovo gnezdo,

pelje namreč dobro označena vijugasta

planinska pot na Okrešelj. Na več

mestih se lahko ustavite, malo nadihate

in si vzamete nekaj trenutkov za razgled

v dolino. A najlepši se vam ponuja

KAM NA IZLET

57

Slap Rinka, začetek velike Savinje.

Pot do zgornjega dela slapa Rinka ni prenaporna.

Orlovo gnezdo je prekrasen

gostinski objekt tik ob slapu

Rinka. S tamkajšnje terase

je najlepši razgled

na pršeči slap, ki je eden

najvišjih prosto padajočih

slapov pri nas.

Sredi skale je Orlovo gnezdo z okrepčevalnico.

pri zgornjem delu slapa, ko boste prišli

do izvira reke Savinje, ki je na 1380 metrih

nadmorske višine. Nekateri zavijejo

še izven označene poti, kar pa vam

zaradi krušljivosti skal odsvetujem.

Tudi za to pot ne boste porabili več kot

četrt ure. Seveda se je treba potem še

spustiti, kjer z malce utrujenimi nogami

hitro pride do kakšnega manjšega

zdrsa in poškodbe. Zato previdnost ni

nikoli odveč. Tako kot prava obutev in

pohodne palice, ki marsikaj olajšajo in

tudi preprečijo.

Mi smo potem, ko smo prišli prijetno

utrujeni do avtomobila, proti domu

ubrali drugo pot, tokrat do Gornjega

Grada, kjer smo se v Dreti še okopali. Je

kar prijalo.

186 6. 2. 2025

58

ZDRAVJE

Možganska KAP

V Sloveniji vsako leto možganska kap prizadene približno 4.000 ljudi, od katerih ena tretjina umre.

Zaradi tega je možganska kap v vrhu vzrokov smrti v Sloveniji in po svetu.

PETER ŠPANOVIČ

SHUTTERSTOCK

Kap nastane zaradi nenadnega

padca dotoka krvi do možganov,

kar povzroči okvaro

možganskega tkiva. Glede na

nastanek ločimo dve vrsti možganske

kapi: ishemično in hemoragično. Ishemična

možganska kap nastane zaradi

zamašitve možganske arterije s krvnim

strdkom, kar predstavlja približno

75 odstotkov vseh primerov. Hemoragična

možganska kap pa je posledica krvavitve

v možganih zaradi počene žile.

Zaradi pogostosti možganske kapi je

pomembno, da vemo, kaj jo povzroči, kaj

so njeni znaki in kako ob njej ukrepati.

186 6. 2. 2025

VZROKI ZA MOŽGANSKO KAP

Ishemična možganska kap je najpogosteje

posledica krvnega strdka, ki

prekine ali zmanjša dotok krvi do možganov,

lahko pa nastane tudi zaradi

sistemskega padca krvnega tlaka. K nastanku

možganske kapi prispevajo dejavniki,

kot so visok krvni tlak, povišan

holesterol, kajenje, sladkorna bolezen,

debelost in telesna nedejavnost.

Hemoragična možganska kap je običajno

posledica visokega krvnega tlaka,

ki oslabi stene arterij, ali prirojenih

nepravilnosti žil.

ZNAKI MOŽGANSKE KAPI

Znaki možganske kapi se pojavijo nenadoma

in vključujejo:

• otrplost ali šibkost obraza (npr. povešen

ustni kot), roke ali noge, zlasti na

eni strani telesa;

• motnje zavesti in govora;

• težave pri govorjenju ali razumevanju

govora;

• zamegljen ali dvojni vid;

• vrtoglavico, izgubo ravnotežja ali koordinacije;

• čutne motnje (neobčutljivost na dotik);

• težave z dihanjem (npr. hropeče dihanje);

• rdečico ali bledico;

• hud glavobol brez znanega vzroka.

Če je ohromela ali omejena desna

polovica telesa, se je verjetno zgodila

možganska kap v levi polovici možganov;

če pa to velja za levo polovico telesa,

je prišlo do možganske kapi v desni

polovici možganov.

Motnje zavesti, bruhanje in glavobol

so izrazitejši pri možganski kapi, ki

je posledica krvavitve, torej pri hemoragični

možganski kapi.

Znaki, ki napovedujejo možgansko

kap, se lahko pojavijo nekaj minut ali

največ en dan prej.

Pri njihovem prepoznavanju si pomagajte

z metodo GROM:

G – govor

R – roka

O – obraz

M – minuta (nemudoma pokliči 112)

ZDRAVLJENJE

MOŽGANSKE KAPI

Zdravljenje je odvisno od

vrste možganske kapi. Pri

ishemični možganski kapi

je cilj čim prej obnoviti

pretok krvi v prizadetem

delu možganov. To lahko

dosežemo s trombolizo, pri

kateri z zdravili raztopimo

krvni strdek, ali s trombektomijo,

kjer strdek mehansko

odstranimo.

Pri hemoragični možganski

kapi je zdravljenje

usmerjeno v nadzor krvavitve

in zmanjšanje pritiska v

možganih, kar lahko vključuje

kirurški poseg.

Zdravljenju sledi rehabilitacija,

ki vključuje fizioterapijo,

delovno terapijo

in logopedsko obravnavo,

da se povrnejo izgubljene

funkcije in izboljša kakovost

življenja.

KAKO LAHKO

ZMANJŠAMO

VERJETNOST KAPI?

Na nekatere dejavnike, ki

vplivajo na verjetnost možganske

kapi, ne moremo vplivati. To

še posebej velja za genetiko (ali je kdo v

družini imel možgansko kap) in starost

(s starostjo se verjetnost možganske

kapi veča).

Osredotočiti se moramo na obvladovanje

dejavnikov, na katere lahko

vplivamo. To vključuje vzdrževanje

zdravega krvnega tlaka, nadzor ravni

holesterola, opustitev kajenja, zdravo

zdruzenjecvb.com

ZDRAVJE

59

prehrano, redno telesno

dejavnost in nadzor sladkorne

bolezni.

Harvardska medicinska

šola svetuje:

• Zdravo prehrano:

zmerna uporaba soli (ne

več kot 1.500 miligramov

na dan), izogibanje jedem z

visokim holesterolom (hitra

hrana, sir, sladoled …),

dnevni obrok sadja in zelenjave

(od 4 do 5 skodelic

sadja na dan) in dvakrat ali

trikrat na teden riba.

• Prenehanje s kajenjem.

Kajenje znatno poveča

možnost možganske

kapi, ker maši žile.

• Zmerno pitje alkohola

(kozarec rdečega vina

ob kosilu, saj po nekaterih

raziskavah zmerno uživanje

rdečega vina zmanjša

verjetnost kapi).

Na Harvardu še posebej

poudarjajo, da smo v zvezi

z možgansko kapjo pozorni

na nekatere bolezni.

Takšna je fibrilacija atrijev,

kjer atriji (preddvori srca)

bijejo hitreje in neenakomerno,

kar vpliva na dotok

krvi, zaradi česar se verjetneje razvijejo

krvni strdki. Če čutite močnejše bitje

srca, bolečino v prsih ali vrtoglavico,

obvezno obiščite svojega zdravnika.

KAJ STORITI?

1. Pokličimo 112

Ob sumu na možgansko kap je čas ključnega

pomena. Takoj pokličite telefonsko

številko 112. Pri klicu bodite natančni, ko

odgovarjate na naslednja vprašanja:

• Kdo kliče?

• Kaj se je zgodilo?

• Kje se je pripetila nezgoda?

• Kdaj se je zgodilo?

• Koliko oseb je treba oskrbeti?

• Kakšne znake poškodb ali bolezni kažejo

prizadeti?

Čas je odločilen, saj lahko hitra medicinska

intervencija zmanjša možgansko

poškodbo in izboljša možnost zdravljenja.

2. Sprostimo dihalno pot in preverimo,

ali je oseba odzivna.

Da sprostimo dihalno pot, glavo osebe zvrnemo

nazaj in s prstoma dvignemo brado.

3. Če je oseba neodzivna, preverimo

osnovne življenjske znake.

Preverimo:

• srčni utrip;

• ali oseba diha (nad osebo se sklonimo

in smo pozorni, ali lahko slišimo dihanje

osebe oziroma začutimo sapo; preverimo

tudi, ali se dviguje prsni koš).

4. Osebo položimo v primeren

položaj.

a. Če oseba diha normalno, jo položimo v

stabilen bočni položaj. Stabilen bočni položaj

je položaj, v katerem nezavestna oseba

leži na boku z rahlo pokrčeno zgornjo

nogo in podprto glavo, da ostanejo dihalne

poti odprte in preprečimo zadušitev.

b. Če oseba ne diha oziroma ne diha normalno,

jo nemudoma začnemo oživljati.

Osnovni postopek oživljanja (CPR) vključuje

izmenično izvajanje 30 stisov prsnega

koša in 2 vpiha, pri čemer stisi potekajo

v ritmu približno 100–120 na minuto.

Če je oseba odzivna in diha normalno, jo

položimo na vodoravno ležišče in ji podložimo

glavo, tako da je višja od srca. Osebo

mirimo in poskrbimo, da ji je karseda

udobno (zrahljamo obleko okoli vratu in

odpnemo pas). Ker ob možganski kapi

obraz pogosto ohromi, smo pazljivi, da se

oseba ne zaduši: če se ji cedi slina iz ust,

nagnemo glavo na stran in odstranimo

morebitno protezo.

Stanje obolelega nenehno nadzorujemo

(sploh zavest, dihanje in srčni utrip) do

prihoda medicinske pomoči.

Do prihoda reševalcev poskrbimo, da

oseba leži z vzdignjeno glavo; spremljamo

njeno zavest in dihanje ter ji ne dajemo

hrane ali pijače, saj lahko pride do težav

s požiranjem. Še posebej smo pazljivi pri

bruhanju, da se oseba ne zaduši.

186 6. 2. 2025

60

GLEDALI SMO

P. DR. ANDRAŽ

ARKO

MEDIA-AMAZON.COM

ISKANJE vere ali

PREBUJENSTVO?

V začetku preteklega leta je v tujih kinematografih doživela premiero komičnopustolovska

drama Evangelij po Clarenceu (The Book of Clarence), ki si jo je mogoče

pri nas ogledati tudi na spletni platformi Neo. Zgodba je postavljena v Jeruzalem leta

33, ko si mora fičfirič Clarence (LaKeith Stanfield) priskrbeti čedno vsoto denarja,

ki jo dolguje lokalnemu mafijskemu šefu Jedediju (sicer drugo ime kralja Salomona).

Po neuspeli dirki s konjskimi vpregami se želi pridružiti svojemu bratu dvojčku

Tomažu kot Jezusov 13. apostol …

Režiser in scenarist Jeymes Samuel

svojo izmišljeno zgodbo

prepleta s svetopisemskim in

apokrifnim izročilom o Jezusu

(Tomažev evangelij otroštva 2,1–5), pri

čemer so vsi Judje dejansko črnci, vključno

z Jezusom, Marijo in Jožefom, medtem

ko so okupatorski in zatiralski Rimljani

vsi belci. Glavni negativci so Rimljani,

sinedrij je odsoten oziroma se njegovi

člani, ki so tudi črnci, pojavijo samo kot

nemi opazovalci križevega pota.

Tako se na poligonu prebujenstva

(woke) odvija zgodba o rasizmu, stereotipih,

predvsem pa o zatiranju črncev

in superiornosti bele rase. Belci

črncev ne izkoriščajo in zatirajo le v

družbenem, gospodarskem in političnem

smislu, ampak tudi religiozno, saj

so stoletja častili podobo belopoltega

in modrookega Jezusa. Prav v tej točki

se film na zafrkljiv način loti kritike na

Zahodu standardiziranega upodabljanja

Jezusa, pri čemer se tudi zgodba

sama ikonografsko nanaša na evropska

umetniška dela, kot je Zadnja večerja

Leonarda da Vincija, predvsem pa na

Evangelij po Mateju (1964) režiserja Piera

Paola Pasolinija in na Kristusov pasijon

(2004) Mela Gibsona, ki sta bila tako

kot Evangelij po Clarenceu posneta v

južnoitalijanskem mestu Matera. Seveda

pa mrgoli tudi referenc na nekatere

kultne filme: tekma s konjskimi vpregami

kot v Ben Huru (1959), kamenjanje

Magdalene v slogu Matrice (1999),

Ahilova peta iz Troje (2004) in pa slavni

citati iz sag Terminator (1984–2019) in

Umri pokončno (1988–2013).

Film se začne kot akcijska komedija,

mestoma bolj v slogu režiserja Quentina

Tarantina kot pa Montyja Pythona

in njihovega Brianovega življenja

(1979), in je igrivo anahronističen, saj

ob gladiatorjih, konjskih vpregah in

križanjih obstajajo tudi nočni klubi,

mafijci, preprodajalci droge in frizerski

saloni. Clarence ni le predstavnik

zatiranih črncev, ampak tudi sodoben,

večkrat arogantno nesramen skeptik

in celo iskalec, pri čemer je njegova pot

zaznamovana s konfliktom med vero

O FILMU:

• Evangelij po Clarenceu (The

Book of Clarence) – 2024

• zgodovinska komična drama

• režija: Jeymes Samuel

• igrajo: LaKeith Stanfield, Omar

Sy, James McAvoy

186 6. 2. 2025

in znanostjo, saj Bog zanj ne obstaja in

tudi Jezusovi čudeži so zanj zgolj dobro

izvedeni triki. Logično, da je potem zanj

Marijino deviško spočetje Jezusa (ki ga

film razlaga kot brezmadežno spočetje!)

samo rezultat tega, da sta Jožef in Marija

v mladosti skadila malo preveč trave.

Film si tako utira pot med blasfemijo

in znanostjo ter se slednjič prevesi v

dramo o iskanju vere, pri čemer je Clarenceova

podobnost z Jezusom seveda

zgolj naključna. Tako slednjič ostaja

odprto vprašanje: je torej Evangelij po

Clarenceu prikaz poti sodobnega iskalca

vere ali prebujenska propaganda?

Koledar dogodkov FEBRUAR

DOGODKI

61

visitkranj.com

8

SOB

Prešernov smenj 2025

Po razporedu – ves dan

Mestno jedro Kranja

Prireditev, sejem

8. februarja, na dan kulture, v Kranju organizirajo

največjo tamkajšnjo prireditev, Prešernov

smenj. S prireditvijo Kranjčani s ponosom

obeležujejo spomin na največjega slovenskega

pesnika in njihovega najslavnejšega prebivalca

Franceta Prešerna.

Mesto Kranj se na Prešernovem smenju preobleče

v 19. stoletje. Na mestnih trgih se

slišijo Prešernovi recitali, sučejo se folklorne

skupine, mesto obiščejo lajnarji. Po ulicah se

mojstri in umetniki predstavljajo na sejmu domače

in umetnostne obrti, stojnice so polne

odlične hrane. Vse se zdi kot nekoč.

7

PET

Ivan Sivec: Upanje nikoli ne umre

(predstavitev knjige ob proslavi

slovenskega kulturnega praznika)

18.00–20.00

Kulturni dom Polzela,

Polzela 210, Polzela

7

PET

Koncert Novomeškega

simfoničnega orkestra

19.00

Športna dvorana Marof Novo mesto

Koncert

Koncert

8

Prešernov dan v Koroškem

pokrajinskem muzeju

8

Pogovorni večer s pisateljem

Ivanom Sivcem

SOB

Od 9.00 dalje

SOB

17.00

Muzejske enote Koroškega pokrajinskega

muzeja (muzej Ravne na Koroškem, rojstna

hiša Huga Wolfa, muzejska zbirka o ansamblu

Štirje kovači, muzej Slovenj Gradec)

Dvorana gasilskega doma Dolenja vas

Pogovorni večer

Razstava

8

Odprtje tradicionalne razstave

Umetniki za Karitas: Mostovi upanja

14

Pogovor z Dragom Jančarjem

o romanu In ljubezen tudi

SOB

11.30

PET

17.00

Galerija Družina, Ljubljana

Cankarjev dom

Razstava

Kulturni večer

Želite povabiti na svoj dogodek? Pišite nam na dogodki@domovina.je.

186 6. 2. 2025

62

SLADKO-SLANE BRBONČICE

LIMONIN kolač

ZA 10–12 REZIN

PREPROSTO

50 MINUT

SELMA BIZJAK

www.sladkoslanebrboncice.si

SESTAVINE

• 3 večja jajca

• 150 g moke

• 50 g jedilnega škroba

• 10 g pecilnega praška

• 150 g sladkorja

• 150 g grškega jogurta

• 100 ml mleka

• 60 ml olja

• ščepec soli

• naribana lupinica 3 bio limon

• sladkor v prahu

• iztisnjen sok 1 limone

1. Pečico segrejemo na 180

stopinj Celzija. Pravokoten

pekač za kolače obložimo

s papirjem za peko.

2. Jajca in sladkor z električnim

mešalnikom penasto

umešamo (pribl. 5 minut).

Nato med mešanjem v

tankem curku prilijemo olje.

Dodamo presejano mešanico

moke, jedilnega škroba

in pecilnega praška. Dobro

premešamo in prilijemo

mleko. Spet premešamo.

3. V maso dodamo še grški

jogurt, naribano limonino

lupinico ter ščepec soli. Na

hitro še enkrat premešamo,

da dobimo gladko zmes, ki jo

vlijemo v pekač. Postavimo ga

v ogreto pečico in na srednji

višini pečemo 40 minut.

4. Pripravimo limonino sladkorno

glazuro. Soku iztisnjene

limone dodamo nekaj zvrhanih

žlic sladkorja v prahu. Dobro

premešamo z ročno metlico.

Glazura mora biti dokaj gosta

in bela. Pečen kolač vzamemo

iz pečice, ga malce ohladimo

in po sredini prelijemo z

limonino sladkorno glazuro.

Ohlajenega posujemo še

s sladkorjem v prahu.

PRIJETNO SLADKANJE!

186 6. 2. 2025

SUDOKUJA, VSOTNICI

63

VSOTNICA (angleško sumplete) je tabela, v kateri je treba prečrtati števila

tako, da je vsota neprečrtanih števil po vrsticah in stolpcih ustrezna (enaka

številom desno od tabele in pod tabelo).

3 9 5 4 5 4 4 29

7 8 3 2 6 4 3 21

8 5 2 9 3 6 9 31

8 1 4 2 2 8 4 25

5 2 3 6 6 3 7 3

4 6 7 2 3 8 6 27

6 1 1 7 4 1 3 6

28 29 21 17 8 26 13

2 8 8 6 1 9 8 9

2 9 7 2 2 9 4 26

9 6 9 2 4 5 9 29

9 2 5 1 1 5 6 22

1 1 3 9 8 8 8 29

8 7 5 8 8 8 7 23

1 8 5 6 5 7 3 13

11 12 29 21 28 19 31

3 9 5 4 5 4 4

7 8 3 2 6 4 3

8 5 2 9 3 6 9

8 1 4 2 2 8 4

5 2 3 6 6 3 7

4 6 7 2 3 8 6

6 1 1 7 4 1 3

2 8 8 6 1 9 8

2 9 7 2 2 9 4

9 6 9 2 4 5 9

9 2 5 1 1 5 6

1 1 3 9 8 8 8

8 7 5 8 8 8 7

1 8 5 6 5 7 3

186 6. 2. 2025

64

NAGRADNA KRIŽANKA

SHUTTERSTOCK

SESTAVIL

ANDREJ

PRAZNIK

GRŠKO

GLASBILO

S STRU-

NAMI

VITEZ

… JAMSKI

SLOV.

SLIKAR

(FORTU-

NAT)

URARSKA

DELAV-

NICA

2

VZHODNI

DEL LJUB-

LJANE

UROŠ

ZORMAN

KESANJE

NAZIV

DOMOVINA

ČLOVEK,

KI DOBIVA

ŠTIPEN-

DIJO

MALVER-

ZACIJA

ODRSKO

GLASBE-

NO DELO

POLARNI

RAZISKO-

VALEC

(JOHN)

TAMARA

LIKAR

SPOROČI-

LO O ČEM

NOVEM

SLIKAR

ŠUBIC

HITER

TEK

ALPINIST

ŠTREM-

FELJ

NAIVNA

SLIKARKA

ŠOLSKI

DAN, NA-

MENJEN

ŠPORTU

TOPOLOV

LES

ŠPANSKA

OBLIKA

IMENA

NEŽA

SLOV.

ARHITEKT

(MATIJA)

ADAMOVA

ŽENA

NEON

REKA V

FRANCIJI

VOLNENA

TKANINA

NEKDANJA

PLOŠČIN-

SKA MERA

NEKDANJI

AVSTRIJ-

SKI

NOVEC

PISEC CER-

KVENIK

MESTO NA

JAPON.

8

IGRALEC

BEATTY

4

GLAS OB

STRELU

STREŠNIK

7

SLOJ

ŽENSKO

IME,

TONČKA

KRE-

PELCE

(STAR.)

GLAVNO

MESTO

TURČIJE

Ž., KI IGRA

KLAVIR

POLICIJ.

AKCIJA

SKLADA-

TELJ (GIU-

SEPPE)

PRIJETEN

11

VONJ

ITALIJAN.

PISATELJ

(UMBER-

TO)

6

MORSKA

PTICA

RAFKO

VALENČIČ

1

OTTO

NICOLAI

EMIL

NOLDE

SIMBOL

DRŽAVE

MESTO

V RUSIJI

ZAVIH PRI

PLAŠČU

TROJAN-

SKI KRALJ

KRAJŠA

OBLIKA

IMENA

NATHAN

UVRSTI-

TEV

12

SELEN

HRVAŠKI

PISATELJ

(AUGUST)

10 POJMOVNI

PRIROČ-

NIK

IRIDIJ

TADEJ

BRATE

NATRIJ

5

GLAVNO

GESLO

13 2 3 4 5

SLOV.

TENORIST

(JURIJ)

OŽJI

SORODNIK

3 6 7 8 9

OSKAR

DEV

RASTLINA

NA LIVADI

9

1

10 11 12 13

Naselje na sliki leži ob ponikalnici Bistrica na

zahodu Dolenjske. V začetku lanskega leta je

imelo 3.725 prebivalcev. V njegovem središču

stoji župnijska cerkev sv. Štefana, na drugi strani

reke pa je grad, pozidan pred letom 1220. V kraju

je dve leti prebival naš največji pesnik, ki je bil

vpisan v zlato knjigo odličnjakov.

REŠITEV SKRITE PESMI:

SEM DOLGO UPAL IN SE BAL,

SLOVO SEM UPU, STRAHU DAL ...

NAGRADNA KRIŽANKA –

POMAGAMO VAM OBDARITI PRIJATELJA

Vsakemu, ki pravilno reši križanko, podarimo mesečno naročnino

na tednik Domovina za prijatelja. Na dopisnici, v ovojnici ali preko

e-pošte nam pošljite izpisano: (1) glavno geslo, ki ga dobite z vpisom

črk na oštevilčenih poljih; (2) ime, priimek, naslov in telefonsko

številko prijatelja, ki mu želite podariti mesečno naročnino na

Domovino; (3) svoje ime, priimek in naslov. To s pripisom 'Križanka'

najkasneje do 14. februarja pošljite na: Domovina, Brnčičeva 41e,

1231 Ljubljana Črnuče, ali narocnine@domovina.je.

186 6. 2. 2025

LLLLL+

65

SKRITA PESEM

OSEM IDOL GORUP

ALBIN OSEBA LASLO VOSEK

MUC SPUST GRAH BUDAL

V vsaki gornji besedi prečrtajte pravo črko,

ostale pa po vrsti prepišite v spodnja polja. Tu boste prebrali

uvodne verze v Prešernovih Poezijah. (jp)

wikipedia.org

MAGIČNI LIK

VODORAVNO IN NAVPIČNO:

1 četrtina kroga; tudi merilna naprava

v zvezdoslovju

2 meteorološka priprava za merjenje hitrosti

vetra in določanje njegove smeri

3 zmanjšanje obsega organa ali tkiva

zaradi zmanjšanja celic; upadanje, usihanje

4 žganje iz vinskih droži

5 avstrijska vas, najvišje ležeče naselje

v Vzhodnih Alpah (iz črk FERNO) rimska

številka 6

6 derivat amonijaka; romunska denarna enota

7 nezaupanje, dvom

8 zgodovinska pokrajina v Bolgariji in Grčiji,

tudi Trakija (jp)

186 6. 2. 2025

66

ZA NASMEŠEK ALI DVA

DELO

Žiga: »Prav nič me ne moti, da moram iti na

delo. Toda osem ur čakati, da grem lahko

spet domov, to mi je pa zelo naporno.«

SHUTTERSTOCK

POGUM

Žena v trgovini čez polico reče možu:

»Janez, pridi sem!« Janez ji odgovori: »Ne!«

Občudujem Janeza in njegov pogum …

KROG

Zdravnik bolniku: »Narišite krog z

zaprtimi očmi.«

Bolnik: »Toda, gospod doktor, saj krog

nima oči.«

IME

Katerih ljudi ne prenašaš, lahko spoznaš

takrat, ko izbiraš ime za svojega otroka.

Nekatera imena namreč takoj odkloniš …

VODA

Učiteljica vpraša Mihca: »Kaj je izkoriščanje

vodne energije?«

Mihec: »To je, ko mama joka tako dolgo,

dokler ji ata ne kupi nove obleke.«

POLICIST

Policaj ustavi voznika in vpraša:

»Ste kaj pili?«

Voznik: »Ne.«

Policaj: »Pa bi morali. Vsaj dva litra na dan.«

VODA

Franci: »Jaz se sploh ne tuširam več.«

Jože: »Zakaj pa ne?«

Franci: »Skrbi me, da bi kmetom zmanjkalo

vode za živino.«

POTOVANJE

Jaka: »Izvedel sem, da letos ne bom mogel

več potovati.«

Filip: »Kje pa si to prebral? V horoskopu?«

Jaka: »Ne, na svojem bančnem računu.«

SHUTTERSTOCK SHUTTERSTOCK

NAVODILO

Oče da navodilo svojemu sinu: »Ko

bo mama prišla od frizerja, ji reci, da

je čudovita, ne glede na to, kako bo

izgledala.«

VÉDENJE

Ljubi Bog ve vse. Naša soseda pa še več.

186 6. 2. 2025

V tedniku Domovina pišemo o vsem, kar predstavlja našo domovino:

• POLITIKA: kritično spremljamo politično dogajanje

doma in po svetu.

• GOSPODARSTVO IN RAZVOJ: analiziramo trende

in inovacije, ki poganjajo našo ekonomijo in ustvarjajo

nova delovna mesta.

• VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE: posvečamo se

vzgoji in izobraževanju ter podpori mladih,

ki so prihodnost naše domovine.

Da, naročam tednik Domovina

(ustrezno označite)

12-mesečna naročnina (52 številk; namesto 205,40 € samo 175 €)

želim plačilo na 4 obroke po 43,75 €

6-mesečna naročnina (26 številk; namesto 102,70 € samo 95 €)

Ime in priimek * :

Ime podjetja (poslovni naročnik):

Ulica in hišna št. * :

Poštna št. in kraj * :

Telefon * :

E-mail * :

Podpis * :

Poštnino za tednik plača Domovina.

205,40 €

175 €

S podpisom potrjujem, da se strinjam s splošnimi pogoji naročanja.

S podpisom potrjujem, da sem seznanjen z navedenimi splošnimi pogoji naročanja, ki so objavljeni

na spletnem naslovu https://www.domovina.je/splosni-pogoji-narocanja/.

• DRUŽBA IN SKUPNOST: prinašamo zgodbe ljudi,

ki s svojim delom in predanostjo bogatijo našo skupnost.

• KULTURA IN DEDIŠČINA: raziskujemo bogato kulturno

dediščino in običaje, ki so oblikovali našo identiteto.

• ZGODOVINA: poglabljamo se v pomembne zgodovinske

dogodke in osebnosti, ki so krojili našo preteklost.

• NARAVA IN OKOLJE: skrbimo za ozaveščanje o pomenu

ohranjanja naravnega okolja in trajnostnega razvoja.

ZAKAJ NAROČITI

tednik Domovina?

• VERODOSTOJNOST: temeljimo na

preverjenih informacijah in natančnem

raziskovanju.

• NEODVISNOST: naše poročanje

je neodvisno.

• KAKOVOST: vsebine skrbno pripravljamo

izkušeni novinarji in uredniki.

• POGLOBLJENE VSEBINE: poglobljeni

članki, intervjuji in reportaže širijo obzorja.

• SRČNOST, SPOŠTLJIVOST IN

POVEZOVALNOST: poudarjamo zgodbe,

ki nas povezujejo in nam dajejo moč.

Domovina d.o.o.

Brnčičeva 41e

1231 Ljubljana-Črnuče

E: narocnine@domovina.je

T: 068 191 191

NAROČITE

PREK SPLETA

SHUTTERSTOCK

Zdravljica

Spet trte so rodile,

prijatli, vince nam sladkó,

ki nam oživlja žile,

srcé razjásni in oko,

ki utopi

vse skrbi,

v potrtih prsih up budi!

Edinost, sreča, sprava

k nam naj nazaj se vrnejo;

otrók, kar ima Slava,

vsi naj si v róke sežejo,

de oblast

in z njo čast,

ko préd, spet naša boste last!

Mladenči, zdaj se pije

zdravljica vaša, vi naš up;

ljubezni domačije

noben naj vam ne usmŕti strup;

ker zdaj vas

kakor nas,

jo sŕčno bránit kliče čas!

Komú najpred veselo

zdravljico, bratje! čmo zapét‘!

Bog našo nam deželo,

Bog živi ves slovenski svet,

brate vse,

kar nas je

sinov sloveče matere!

Bog žívi vas Slovenke,

prelepe, žlahtne rožice;

ni take je mladenke,

ko naše je krvi dekle;

naj sinóv

zarod nov

iz vas bo strah sovražnikov!

Živé naj vsi naródi,

ki hrepené dočakat dan,

ko, koder sonce hodi,

prepir iz svéta bo pregnan,

ko rojak

prost bo vsak,

ne vrag, le sosed bo mejak!

V sovražnike 'z oblakov

rodú naj naš‘ga treši gróm;

prost, ko je bil očakov,

naprej naj bo Slovencov dom;

naj zdrobé

njih roké

si spone, ki jih še težé!

Ljubezni sladke spone

naj vežejo vas na naš rod,

v njim sklépajte zakone,

de nikdar več naprej od tod

hčer sinov

zarod nov

ne bo pajdaš sovražnikov!

Nazadnje še, prijatlji,

kozarce zase vzdignimo,

ki smo zato se zbrat‘li,

ker dobro v srcu mislimo;

dókaj dni

naj živí

vsak, kar nas dobrih je ljudi!

(France Prešeren, 1844)

Domovina 186: Diktatura Svobode (predogled)

Transform your PDFs into Flipbooks and boost your revenue!

Delete template?

Save as template ?