Domovina 188: Skrivnost šeriatskih porok v Sloveniji (predogled)

www.domovina.je

ŠIRIMO OBZORJA

20. 2. 2025

22

Očitki o mobingu v podjetju

Elvipo iz Logatca

26

Dr. Sebastjan Jeretič: Robert

Golob deluje kot šibek fantič,

ki bi se rad pokazal močnega

36

Mojstranške veverice: za

Slovenijo z zastavo na Triglav

14

Skrivnost šeriatskih

porok v Sloveniji

3,95 €

188

DRZNI ZMAGOVALCI –

USTVARJALCI PRIHODNOSTI!

V svetu, kjer se sanje pogosto zdijo nedosegljive, so posamezniki

in ekipe, ki presegajo meje mogočega, premikajo gore in gradijo

mostove do novih priložnosti.

Spoznajte drzne zmagovalce – osebe, ki s svojo vizijo

in vztrajnostjo oblikujejo prihodnost.

Video VSEBINE

Aktualno:

PETER SLATNAR

●

●

Oglejte si nov video

s Petrom Slatnarjem.

Peter Slatnar:

- lastnik in direktor podjetja

Slatnar d. o. o.,

- kar se tiče smuči, narekujejo smernice

razvoja v smučarskih skokih.

Spremljajte video vsebine,

ki predstavljajo zgodbe ljudi, ki:

• s svojimi izjemnimi idejami,

inovacijami in delom premikajo meje;

• ustvarjajo nove priložnosti

in gradijo uspešne zgodbe;

• s svojo strastjo in odločnostjo dajejo

upanje novim generacijam.

DRZNI ZMAGOVALCI V POGOVORIH

Z VIDO PETROVČIČ:

►

►

►

poglobljeni vpogledi v uspešne

in ustvarjalne zgodbe;

motivacija za vse, ki sanjajo

o svoji zmagovalni poti;

navdih za premagovanje

novih izzivov.

OBIŠČITE NAS NA WWW.DOMOVINA.JE.

ERIKA AŠIČ

SHUTTERSTOCK

Pod pritiskom družbe

ali na svojih NOGAH?

Slovenski pedagog dr. Franc Pediček, ki je

med drugo svetovno vojno in po njej doživel

tudi grozote taborišč, je po vojni pri

dr. Gogali doštudiral pedagogiko in postal

ugleden profesor, predavatelj, znanstvenik, v slovenskih

šolah je vzpostavil svetovalno službo ter

napisal vrsto knjig o vzgoji. Toda leta 1971 je po svojem

nagovoru na 2. posvetu slovenskih pedagogov

na Bledu močno trčil ob režim tedanje komunistične

oblasti. Javno je poudaril, naj bo vzgoja v funkciji

človeka in ne v funkciji družbe. Ni se strinjal s tem,

da bi sistem vzgoje in izobraževanja oblikoval človeka

po meri in potrebah družbe. Njegova smer je

bila spoštovanje človekovega dostojanstva, njegove

edinstvene in celostne osebnosti, ustvarjalnosti

in odgovornosti. Od tistega dne je bilo Pedičku

prepovedano pisanje in predavateljsko delo, dobil

je lahko le 'obrobne' službe. Znašel se je v močnem

konfliktu med stroko in politiko, kar je bilo takrat

nevarno. Odtlej je bil nadzorovan in zasledovan. To

so izkusili tudi mnogi drugi. Režimsko oblikovanje

otrok in mladih po meri družbe se je še okrepilo in

bilo močno prisotno vsaj do konca osemdesetih let.

Zdi se, kot da je v sedanjem času nadzor nad

oblikovanjem mladih in nad delovanjem odraslih

ostal in se v času trenutne vlade še okrepil; le

izvajalci so (formalno) drugi – namesto komunistične

partije ga izvajajo leve nevladne in politične

organizacije. S pomočjo Sorosevega, ameriškega

in evropskega financiranja so v uničevanje človekovega

dostojanstva, družine, vrednot in načela

zdrave pameti usmerjene pravne službe, sodobni

mediji, politika, literatura, kultura, vplivneži, marsikje

pa tudi vsebine in načini dela v vrtcih in šolah.

Nekdo se je odločil, da bodo za manjvredne

označeni tisti, ki niso simpatizerji posiljevanja s

teorijo spolov in ki so proti spreminjanju spola otrok

in mladih. Nekdo se je spomnil, da so električni

avtomobili okolju prijazni,

čeprav nam ni razkril celotnega

vpliva na okolje in

ne vemo, kam bomo na primer

z njihovimi odpadnimi

baterijami. Prepričujejo

nas, da so krave bolj škodljive

za ozračje kot letala.

Nekdo se je odločil, da moramo

ilegalnim migrantom

na široko odpreti vrata in

jim nuditi vse ugodnosti,

toda bognedaj, da nas med

vožnjo zaloti policija dan

po tem, ko nam je preteklo

vozniško dovoljenje, ali da

kak dan zamudimo s plačilom

položnice. Dekleta

so bombardirana s posnetki

vedno lepih in srečnih

UVODNIK

vplivnic, kar jim daje občutek, da niso dovolj lepa,

dovolj vitka in da njihove ustnice, nos ali zadnjica

potrebujejo popravilo. Nekomu ni všeč, da vsakdo

pove, kar misli, zato je uveljavil pojem sovražnega

govora in mnenja, s katerimi se ne strinja, označil

kar za fašizem. Vsebinske razprave so nezaželene,

logika je postala nesprejemljiva, oblika je prevladala

nad vsebino, politična 'korektnost' nad resnico.

In ko nam zdrava pamet pravi, da gredo stvari vedno

bolj narobe, nas prepričujejo, da je z našo pametjo

nekaj hudo narobe, da je vse to za nas dobro, da

tako ščitimo človekove pravice in da nam to omogoča

boljšo prihodnost.

Spet je družba tista, ki oblikuje posameznika

po svoji meri. Redki imajo sposobnost, znanje in

moč, da izstopajo iz tega vzorca. Zlahka najdemo

vzporednice s Pedičkovim časom, ko sta vladala

enoumje in nadzor. Rešili smo se enega nadzora in

prešli pod drugega, učinek pa je isti. Za tistega, ki

se tem (zmedenim) globalističnim načelom postavi

po robu, se že najde nek način, da je utišan. Zanemarili

smo vrednost in edinstvenost posameznika.

Ne zanimajo nas človekova notranjost, njegova

ustvarjalnost, talenti in potencial za doprinos k

skupnosti, njegove vrednote.

Kako zelo so nas Evropejce navadili na leporečenje

in vedno bolj zgrešene vrednote, priča odziv na

nagovor ameriškega podpredsednika J. D. Vancea.

Govoril je o pomenu vrednot, ki smo jih poteptali,

ter o pomenu tega, da vsakdo svobodno pove svoje

stališče. Poudaril je, kako pomembno je prisluhniti

vsakomur, četudi se z njim ne strinjamo. Med drugim

je dejal: »Izkazalo se je, da ne morete enostavno

zahtevati inovativnosti ali ustvarjalnosti, tako kot

tudi ne morete prisiliti ljudi, kaj naj mislijo, kaj naj

čutijo ali kaj naj verjamejo. Verjamemo, da so te stvari

zagotovo povezane.«

Priznal je, da so tudi v ZDA naredili mnogo

napak na tem področju, toda očitno so se odločili

spremeniti smer ne le v besedah, ampak tudi v

dejanjih. V nagovoru je Vance postavil vprašanje,

ki bi si ga lahko večkrat postavili vsi: »Kolikokrat

moramo spremljati te strašne napake, preden

spremenimo napačno smer in našo skupno civilizacijo

popeljemo na nova pota?«

Ustavitev ameriškega financiranja nevladnih

organizacij, usmerjenih v globalizem, in nekaterih

levih političnih strank ter s tem tovrstnih vsebin je

žarek upanja za Evropo. Tudi prepoved cenzuriranja

družbenih omrežij je korak v pravo smer. Če bo

le Evropa in z njo Slovenija znala pravi čas odpreti

prostor, v katerem se bo posameznik lahko uresničil

kot edinstvena, neponovljiva celostna osebnost

ter odgovorno zaživel svojo ustvarjalnost. K temu

lahko pomaga tudi vsakdo izmed nas – najprej v

vsakodnevnem odločanju, da prisluhnemo sebi in

sočloveku, sledimo logiki in zdravemu razumu ter

da se, ko bo čas, pravilno odločimo na volitvah.

3

188 20. 2. 2025

4 VSEBINA

TEMA TEDNA

14 Novodobni feminizem

ali kdo je žensko oropal

primata nad moškim

Peter Avsenik

14 Vzporedni svet šeriatskih

porok v Sloveniji

Nenad Glücks

18 Naivne Slovenke

po botoks k mazačem:

»Ena nepremišljena poteza

bo najstnico spremljala

celo življenje«

Luka Svetina

22 26 30 36

So očitki o mobingu v podjetju

Elvipo iz Logatca utemeljeni?

Nenad Glücks

Dr. Sebastjan Jeretič:

»Politika ni več razdeljena na

levo in desno, ampak

na globaliste in suvereniste.«

Vida Petrovčič · Intervju

Za ustavno večino razuma

v prihodnjem mandatu

Peter Avsenik

Mojstranške veverice:

»Poklicali so nas iz Ljubljane,

naj se v tajnosti povzpnemo

na vrh Triglava in zavihtimo

slovensko zastavo«

Luka Svetina · Intervju

ŠIRIMO OBZORJA

22

Očitki o mobingu v podjetju

Elvipo iz Logatca

26

Dr. Sebastjan Jeretič: Robert

Golob deluje kot šibek fantič,

ki bi se rad pokazal močnega

36

Mojstranške veverice: za

Slovenijo z zastavo na Triglav

www.domovina.je

20. 2. 2025

TEDNIK DOMOVINA

ŠT. 186, LETNIK 5,

20. februar 2025

ISSN številka: 2784-4838

Cena posameznega izvoda:

3,95 €

Cena naročnine:

175 € (eno leto, lahko obročno),

95 € (pol leta)

Naročnine:

E: narocnine@domovina.je

T: 068 191 191

V. d. odgovornega urednika

tednika in portala:

ERIKA AŠIČ

Uredništvo:

PETER AVSENIK, TINA S. BERTONCELJ,

NENAD GLÜCKS, LUKA SVETINA

Jezikovni pregled:

BARBARA RODOŠEK

Oblikovanje in prelom:

JERNEJA LOBNIK ORNIK

SANJA PILIPOVIĆ

Naslovnica:

SHUTTERSTOCK

Izdaja:

DOMOVINA D.O.O.

Direktor:

DR. MITJA ŠTULAR

www.domovina.je

@Domovina_je

@domovinaJE

14

Skrivnost šeriatskih

porok v Sloveniji

3,95 €

188

Uredništvo:

BRNČIČEVA 41E

1231 LJUBLJANA ČRNUČE

E: urednistvo@domovina.je

T: 068 191 191

Tisk:

TISKARSKO SREDIŠČE D.O.O.

Naklada:

7000 izvodov

Tednik izhaja ob četrtkih

v slovenščini.

Zaključek redakcije:

18. februar 2025

188 20. 2. 2025

VSEBINA

5

32

Slovenska poslanca v Evropskem

parlamentu se požvižgata

na slovenski jezik

Tina S. Bertoncelj

34

Jezik, kdo bo tebe ljubil

Drago Bajt · Komentar

3 Pod pritiskom družbe ali na svojih nogah?

Erika Ašič · Uvodnik

6 Pregled tedna

8 Foto tedna

9 Čivkarija

11 Karikatura

25 Ne verjemite kritikom

Jakob Emeršič

40 Münchenski poduk J. D. Vancea

Teo Petrovič Presetnik

44 Deset zapovedi 21. stoletja (10. zapoved)

Dr. Andrej Drapal · Komentar

46 Med(ijski) sosedi

42 47

Ljubezen do domovine

kot prepovedana tema

Andraž Šest · Komentar

Je Trump izdal Ukrajino?

Aljuš Pertinač · Komentar

48 Anonimni sosedov Francelj

Milena Miklavčič · Kolumna

52 Ali so komunistični »borci«

kaj prispevali pri obnovi? (7. del)

Ivo Žajdela

56 Nekaj biserov iz duhovne zakladnice

pisatelja Alojza Rebule

Milan Gregorič

50

Po dolini pod Poncami do Tamarja

Igor Gošte

55

Angela Vode (1892–1985):

ko revolucija jé lastne otroke

Janez Mihovec

60 Gledališka predstava na filmu

P. dr. Andraž Arko

61 Koledar dogodkov

63 Sudokuja, vsotnici

64 Nagradna križanka

65 Razvedrilo

66 Za nasmešek ali dva

58

France Prešeren (7/12):

»Ak' pa naklonijo nam smrt bogovi ...«

Ivan Sivec

62

Palačinke s šampinjoni in sirovo omako

Selma Bizjak

ŠIRIMO

OBZORJA

188 20. 2. 2025

6

PREGLED TEDNA

HUDA NESREČA NA KOPAH

188 20. 2. 2025

Na pohorskem smučišču Kope se je v

ponedeljek zgodila nesreča: deklica je

zdrsnila s sedežnice in padla z višine

približno petih metrov. Pri tem se je

huje poškodovala, z reševalnim vozilom

so jo odpeljali v bolnišnico. Njeno življenje

po poročanju lokalnih medijev ni

ogroženo. Na smučišču Ribnica na Pohorju

pa se je huje poškodoval deček, ki

je na strmini izgubil nadzor nad smučmi

in padel. S helikopterjem so ga odpeljali

v UKC Maribor.

Policija sicer še zbira obvestila o odgovornosti

spremljevalne osebe, ki je

deklico namestila na sedežnico, gre pa za

sum storitve kaznivega dejanja povzročitve

splošne nevarnosti. Deklica je bila

hrvaška državljanka.

Sicer pa mariborski policisti ugotavljajo

tudi vzrok požara, ki je v ponedeljek

izbruhnil v apartmajski hiši na območju

Hočkega Pohorja. Kot so sporočili policisti,

se v požaru ni nihče poškodoval, je

pa nastala večja premoženjska škoda.

JANKOVIĆ

SE NE BO OPRAVIČIL

Ljubljanski župan Zoran Janković se ne

bo javno opravičil srbskim študentom in

prebivalcem Ljubljane zaradi pisma podpore

srbskemu predsedniku Aleksandru

Vučiću, je sporočil na svoji redni torkovi

novinarski konferenci. »Besede oprostite

ne bo,« je zatrdil župan in dodal, da ne

ve, zakaj bi se moral opravičiti. Pravi, da

ni nasprotoval protestom v Srbiji in da

je obsodil vsakršno nasilje. Janković z

vztrajanjem pri tem, da se ne bo opravičil

za podporo Vučiću, ne bo izpolnil zahtev

protestnikov, ki so se na ljubljanskih ulicah

zbrali na kulturni praznik. Protestniki

zaradi tega že napovedujejo zaostritev

demonstracij in dodatno stopnjevanje

pritiska na župana.

V apartmajski hiši na območju

Hočkega Pohorja je zagorelo.

Poškodovan naj ne bi bil nihče.

Posnetek zaslona Youtube @Vecer portal

PROFIMEDIA

Župan Janković ne ve, zakaj bi se moral

opravičiti, ker je podprl Vučića.

POKOJNINE VIŠJE

ZA 4,5 ODSTOTKA

Februarske pokojnine bodo višje za 4,5

odstotka, izplačan pa bo tudi poračun

od 1. januarja, je sklenil svet Zavoda za

pokojninsko in invalidsko zavarovanje

(Zpiz), poroča STA. Na letni ravni ta

uskladitev sicer predstavlja 342 milijonov

evrov. Na Zpizu so redno februarsko

uskladitev izračunali po sistemskem pokojninskem

zakonu. Povprečna mesečna

plača v letu 2024 je znašala 2.394,92

evra bruto. Od plače za leto 2023 je bila

nominalno višja za 6,2 odstotka. Državni

statistiki pa so že decembra sporočili,

da je povprečna letna rast cen znašala

dva odstotka. Najnižja pokojnina od 1.

januarja znaša 352,58 evra, zagotovljena

pokojnina in zagotovljena vdovska

pokojnina pa 781,94 evra, je povedal

direktor sektorja za izvajanje zavarovanj

na zavodu Andraž Rangus.

NOVI ŠEF

ZAPORSKEGA SISTEMA

Vodenje Uprave Republike Slovenije za

izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS), ki

jo je zadnjih šest let vodil Bojan Majcen,

ki je bil nenehno pod plazom kritik zaradi

prenatrpanosti zaporov in nevzdržnih delovnih

pogojev pravosodnih policistov ter

Nina Zidar Klemenčič zavrača navedbe,

da naj bi prejela darilo pri poslih Darsa.

PROFIMEDIA

kadrovskih težav, je prevzel Denis Perše,

Majcnov namestnik. Vlada ga je za novega

šefa URSIKS potrdila januarja. V Domovini

smo veliko pisali zlasti o razmerah v največjem

zaporu na Dobu, kjer na čelu ostaja

Zoran Remic. Pretekli teden so pravosodni

policisti opozorilno stavkali, razočarani

so tudi nad svojim izplenom v novi plačni

reformi. Od ministrice za pravosodje Andreje

Katič in vlade med drugim zahtevajo

takojšnjo obravnavo in sprejetje kolektivne

pogodbe za Upravo RS za izvrševanje kazenskih

sankcij, s katero se lahko izboljša

status vseh zaposlenih v zaporskem sistemu.

Katičeva je sicer napovedala analizo

plač in sistemske rešitve.

POLICIJA NA POP TV

Po nedeljski oddaji 24ur Fokus na POP TV,

ko je novinarka Nika Kunaver poročala

o domnevni vlogi odvetnice Nine Zidar

Klemenčič pri poslih Darsa, so preiskovalci

Nacionalnega preiskovalnega urada

obiskali hišo POP TV. Zidar Klemenčičeva

zavrača navedbe, da naj bi za ureditev

posla avtovleke na Darsu prevozniku

Enesu Draganoviću prejela darila oziroma

podkupnino. Trdi, da ji je grozil in jo izsiljeval

prevoznik, ki je bil iz posla izločen,

Samo Feštajn. Napovedala je civilne in

kazenske postopke.

POTRES PRI NEAPELJSKEM

SUPERVULKANU

PREGLED TEDNA 7

Okolico Neaplja na jugu Italije je v torek

stresel potres z magnitudo 3,9. Žarišče

potresa je bilo na območju največjega

aktivnega supervulkana v Evropi, zgolj dva

kilometra pod površjem Zemlje. Geologi

opozarjajo, da gre za potres na Flegrejskih

poljih, največjem aktivnem evropskem

supervulkanu, kjer že nekaj časa spremljajo

številne šibke in tudi močnejše potrese.

Maja lani je območje stresel najmočnejši

potres v zadnjih 40 letih. Najmočnejši

sunek v takratnem nizu potresov je imel

magnitudo 4,4. Že več kot deset let na območju

velja rumeno opozorilo o previdnosti.

Italijanska vlada je napovedala načrte za

morebitno evakuacijo.

PUTIN BI SE SREČAL

Z ZELENSKIM

Ruski predsednik Vladimir Putin se je

pripravljen pogajati z ukrajinskim predsednikom

Volodimirjem Zelenskim, če

bo to potrebno, medtem ko so se v Riadu

začeli pogovori med ZDA in Rusijo o končanju

vojne v Ukrajini, poroča agencija

Reuters. Putinov pogoj je, da se upošteva

realnost razmer v Ukrajini. Ukrajinski voditelj

sicer po mnenju Moskve nima več

legitimnosti, saj mu je mandat uradno

potekel maja lani, v Ukrajini pa volitev

zaradi vojne niso razpisali. Na srečanju,

ki ga vodita vodji ameriške in ruske

diplomacije, ni predstavnikov Kijeva in

evropskih držav. Srečanja so se namreč

udeležili zunanji minister Marco Rubio,

posebni odposlanec za Bližnji vzhod

Steve Witkoff in svetovalec za nacionalno

varnost Michael Waltz, na ruski

strani pa zunanji minister Sergej Lavrov

in zunanjepolitični svetovalec ruskega

predsednika Jurij Ušakov.

Zelenski medtem zagotavlja, da Ukrajina

ne bo priznala nobenega sporazuma,

sklenjenega brez sodelovanja Kijeva.

Pogovori v Riadu so se sicer začeli slab

mesec dni po Trumpovem prevzemu

položaja predsednika ZDA.

V Riadu so se začeli pogovori med ZDA

in Rusijo o končanju vojne v Ukrajini.

PROFIMEDIA

188 20. 2. 2025

8 FOTO TEDNA

Pogled na

smučišče Rogla

na Pohorju

SHUTTERSTOCK

188 20. 2. 2025

ČIVKARIJA

9

BojanPožar @BojanPozar

Namesto v München na varnostno konferenco

– na vampe.

Čivk tedna

Čivk tedna

Svoboda @SvobodaBlog

Če bi bile nevladne organizacije dejansko

nevladne, jim vlada niti teoretično ne bi

mogla vzeti denarja, ker sploh ne bi bile financirane

s strani vlade.

Aleš @ales2_

Je ljubljanski mufti že obsodil kakšen napad

muslimana v Evropi?

SimonVidmar @VidmarSimon

Dvignjen prst je minaret, v islamski verski arhitekturi

stolp, s katerega se vernike petkrat vsak

dan pozove k molitvi.

Tak stolp (dvignjen prst) je vedno povezan z mošejo

oziroma muslimizacijo Evrope. V drugem

pomenu pa dvignjen prst pomeni kopje (sulica),

nasilna okupacija.

Nadka @nadkaku

A je JD Vance res to rekel v Münchnu? Če je …

bravo! A zato so bili tako poklapani?

Dolinarjev_vnuk @Dolinarjev_vnuk

Evropska unija je postala lažen, neuspešen eksperiment,

uničen z mešanico množičnega priseljevanja

in levičarske malodušnosti. Ne morejo

proizvajati električne energije. Njihova gospodarstva

so mrtva. Nočejo plačati za lastno obrambo

in namesto tega računajo na Ameriko.

Johanca @Johanca_4me

Ej ... predsednica ... kako se počutiš ob zavedanju,

da je kri tega otroka tudi na tvojih rokah, ker toleriraš

ilegalne migracije?

... ti vampi še teknejo?

188 20. 2. 2025

10 ČIVKARIJA

Janez Janša @JJansaSDS

Antonu Ropu 100.000 € odškodnine, ker ni bil

imenovan na neko funkcijo.

@nmusar 70.000 € odškodnine, ker ni bila imenovana

za direktorico @RTV_Slovenija.

Za bolne otroke pa zbiramo donacije.

Boštjan M. Turk @m_bostjan

Razumen človek v RS 2025 sodišč ne more spoštovati,

ker bi to nasprotovalo njegovi inteligenci

in morali. As simple as that.

Žiga Turk @ZigaTurk

Pravijo, da moramo sodišča spoštovati.

Ampak je težko. Prekleto težko.

Škoda.

Mlinarca @mlinarca

Zdrava kmečka pamet. Papirnate niso le nagnusne,

ampak se tudi topijo v pijači. Vse, kar so

zelenci pogruntali, je neuporabno.

Tomaž Štih @Libertarec

Dve leti smo vedeli, da bo Evropa morala Ukrajino

braniti sama in da se bodo ZDA osredotočile na Pacifik,

saj je čas, ko so se lahko Američani borili na

dveh frontah, z vzponom Kitajske mimo. Dve leti

smo pisali o potrebi po naboru, dronih, več sredstvih

za obrambo, predvsem pa po jedrskem dežniku

za EU in Ukrajino. Bruselj ni storil nič, Ljubljana

ni storila nič, in če zdaj še Washington ne stori nič,

bodo za Ukrajino sledile baltske države.

Peter @peterstrovs

»Nož v Beljaku klal množico ljudi.«

F.M. Dostojevski @Slovenec_sem7

Otroke je lahko zrediti, a težko jih je dobro vzgojiti.

(poljski pregovor)

Luka Svetina @LukaSvetina

Komentar odgovorne urednice Bilda po terorističnem

napadu v Münchnu: »Žal mi je, da moram

to povedati, ampak VSI demokrati, ki prejšnji petek

NISO glasovali za zakon o omejitvi pritoka migrantov

(in so zmerjali Merzovo CDU kot fašiste),

bi se morali danes sramovati samih sebe.«

Žiga Turk @ZigaTurk

Od kod sploh ideja, da mora država ljudem kupovati

računalnike?! Naj zniža davke in naj si ljudje

potem kupijo, kar hočejo.

188 20. 2. 2025

KARIKATURA

11

BORIS OBLAK

12

TEMA TEDNA

NOVODOBNI FEMINIZEM

ali kdo je žensko oropal

primata nad moškim

Marsikdo bi bil z veseljem feminist, če bi gibanje res ohranjalo svoje prvotno sporočilo, opozarjanje na relevantne

znake neenakopravnosti med moškimi in ženskami. A kaj, ko se je skozi desetletja vsaj v delu javnosti

izrodilo v ideologijo, ki počne ravno nasprotno od njegovega prvotnega namena.

PETER AVSENIK

samozavestna. Tako

inteligentna. Poslana je iz

nebes. Tako mehka, tako

»Seksi,

močna. To je ženski svet in

lahko si srečen, da živiš v njem.« Takšne

verze je v svojo pesem Ženski svet pred

dobrim desetletjem umestila ameriška

glasbena zvezdnica Katy Perry.

Spremljajoči videospot je med drugim

opremila s prizori žensk za moškimi

pisoarji, plesom z okrašenim

udarnim vrtalnikom, popivanjem t. i.

ženskega viskija, z dokaj nedolžnim

poplesavanjem z vibratorji, točenjem

goriva v zadnjo plat in izpostavljanjem

feminističnega simbola – križa s krogom

nad njim.

KO ZVEZDNICA NASTAVI

OGLEDALO SKRAJNEŽEM

Šlo naj bi za feministično himno, a njen

poskus opolnomočenja žensk so

188 20. 2. 2025

poslušalci označili za katastrofo,

so tedaj pisali mediji. Da gre za

grozljiv in ponižujoč posnetek,

feministično sporočilo pa naj bi

bilo lažno.

Glede slednjega so imeli

verjetno prav. Sporočilo besedila

pesmi jasno izraža podporo

močnim, inteligentnim

ženskam, toda videoposnetek jih

namenoma popredmeti v seksualne

objekte, nezmožne vsakdanjih

opravil. Pevka je pozneje

pojasnila, da so se dekleta samo

zabavala ob sarkazmu, ki spremlja

posnetek. »Vsega si zmožna.

Celo narediti satiro,« je Katy Perry

o tem zapisala na Instagramu.

Da bi poslušalci pesem označili

za katastrofo, pa je samo delno

res, ne nazadnje je z videom

vzbudila izjemno medijsko pozornost

in s tem dosegla tudi na desetine

milijonov ogledov na družbenih omrežjih.

Da gre za grozljiv in ponižujoč posnetek,

so očitno ocenili tisti predstavniki

zagretih feminističnih gibanj, ki so

se v njem prepoznali, saj jim je zvezdnica

samo nastavila ogledalo.

Simone de Beauvoir, katere delo Drugi spol (1949) velja za

temelj sodobnega feminizma.

WIKIPEDIA

Implikacije skrajnega

feminizma dobivajo

razsežnosti, ki so v marsičem

nasprotne njegovemu

prvotnemu namenu, ki je

opredeljeval predvsem dostop

žensk do izobraževanja in

njihovo volilno pravico.

Popkultura pač, a hkrati izvrstna

ilustracija popolnega pomanjkanja samorefleksije,

s katero se takšna gibanja

lotevajo vsega, kar ne sodi v njihovo, z

izsiljeno družbeno in medijsko indoktrinacijo

pogojeno miselno polje. Implikacije

skrajnega feminizma tako zlasti v

zadnjih desetletjih dobivajo razsežnosti,

ki so v marsičem nasprotne njegovemu

prvotnemu namenu, ki je opredeljeval

predvsem dostop žensk do izobraževanja

in njihovo volilno pravico.

Hkrati si je prvi val, ki se je začel v

19. in trajal do sredine 20. stoletja, prizadeval

za izboljšanje delovnih razmer

in zagotavljanje možnosti na področju

zaposlovanja žensk. V tem pogledu bi

se za feministe lahko verjetno opredelila

velika večina. A prelomnico v

razumevanju feminizma predstavlja

že njegov drugi val v 60. letih prejšnjega

stoletja, ki je odprl vprašanja

reprodukcije, kontracepcije in

pravice do splava.

Miselno ozadje feminističnih

aktivistov, ki se v marsičem

odraža tudi v razmišljanju dela

današnje družbe, smiselno ponazori

misel francoske pisateljice

in aktivistke Simone de

Beauvoir: »Ženska se ne rodi,

ženska to postane.« Prav iz te

misli bi namreč lahko izpeljali

promocijo spolnih vlog in njihovo

svobodno izbiro ter širjenje

prizadevanj na pravice skupnosti

LGBT, kar je bilo značilno

za tretji val feminizma. V vse

bolj razpuščenih in skrajnih

oblikah, denimo z ukinjanjem

biološkega materinstva kot pogojem

za vzpostavitev enakosti,

pa se feminizem kaže danes, ko

res težko najdemo skupne imenovalce

z njegovimi začetki.

TEMA TEDNA

13

Donald Trump v politiki velja za močno

osebnost.

OD PLEMENITIH CILJEV

DO SAMOZANIKANJA

Sociološko ozadje faz feminizma je s

kratkim zapisom na omrežju X lani

ravno v tem času, torej nekaj dni pred

dnevom žensk, obelodanil pater mag.

Branko Cestnik in z njim dvignil ogromno

prahu. »Štiri faze feminizma: I.

borba za volilno pravico žensk; II. borba

za uzakonjenje splava in ločitve (razkol

s krščanstvom); III. transspolnost

in LGBT-zacija (razkol z razsvetljenstvom);

IV. vdati se islamu (strah pred

praznino in želja po močnem očetu).«

V zrak je med drugim skočil varuh

človekovih pravic Peter Svetina, češ da

postajamo družba napetosti in da bi

moral vsak, ki ima možnost javnega nastopanja,

paziti, kako se izraža. Direktorica

Inštituta 8. marec Nika Kovač je

opozorila: »Feminizem je prizadevanje

za skupno dobro, za dostojno življenje

vseh, za to, da vsi živimo v nekem sožitju

in solidarnosti in da ni nekdo močnejši

od drugega. Kar on trdi, je vse ravno

drugače kot to.« Novinarka Anuška

Delić pa ga je označila za pocestnika.

Če so se v prvi fazi celo

krščanska ženska gibanja

vključevala v prizadevanja

za enakopravnost spolov,

pa se je v drugi fazi

feministična ženska od

krščanstva odmaknila.

SHUTTERSTOCK

Drugi del javnosti je zadovoljno ugotavljal,

da je nekdo sodobnim feminističnim

aktivistom končno nalil čistega

vina. Cestnik je pozneje za Radio Ognjišče

pojasnil, da je bil njegov zapis citat

iz knjige Nova levica in krščanstvo,

katere avtorja sta španski filozof Francisco

Contreras in pravnik Diego Poole.

Če so se v prvi fazi celo krščanska

ženska gibanja vključevala v prizadevanja

za enakopravnost spolov, pa se je

v drugi fazi feministična ženska od krščanstva

odmaknila. Kot pravi Cestnik,

se je postavila proti moškemu. »Zdaj noče

biti kakor moški ali senca moškega in se

postavi proti tistemu orodju, s katerim

naj bi jo moški obvladoval – to sta materinstvo

in družina. Od tod pravice do

splava, ločitve in samostojnega življenja.

Relativizacija spolov se nadaljuje

na prelomu tisočletja, ko postane aktualna

delitev na biološki spol (sex), ki

ga dobimo z rojstvom, in družbeni spol

(gender), ki da ga lahko spreminjamo.

Kot pravi Cestnik, je to seveda v opreki

z znanostjo, saj empirično ni mogoče

dokazati, da obstaja 60 spolov.

MOČNI OČE DONALD

Četrta faza feminizma po Cestniku je

hipotetična. Na koncu kaosa in relativizma,

ko ni več jasno, kaj je gor in kaj

dol, kaj je levo in kaj desno, kaj je moški

in kaj ženska, bomo »hoteli imeti močnega

očeta,« trdi Cestnik. Tudi v politiki

se po njegovih besedah takšni močni

očetje že pojavljajo – od Erdogana in Orbana

do Putina in Trumpa.

Zanimivo, slednji je del svoje uspešne

volilne kampanje zasnoval tudi na izrazitem

odklonu od t. i. woke ideologije,

ki naj bi si prizadevala za ozaveščanje

o socialnih in rasnih neenakostih, seksizmu

in o pravicah LGBT-skupnosti. V

Ni skrivnost, da je že

iz časov iranske revolucije

prisotna odkrita simpatija

med evropskimi levičarskimi

krogi in islamom.

ZDA se je tako uresničilo, kar je Cestnik

prerokoval lani februarja: »Močni oče.

Hrepenenja po tem liku je že dovolj, se že

akumulira, ker nihče noče biti v kaotičnem

stanju, se ne počutiti varno.«

V tem primeru seveda ni šlo za

močnega očeta, ki bi imel povezavo z

islamom. Tisto, na kar je želel Cestnik

s takšnim zapisom opozoriti, je, da bi

se tudi v evropski civilizaciji lahko zgodila

neka avtoritativna faza kot posledica

notranje potrebe po stabilnosti,

po očetu. Seveda ne nujno iz islama. Ni

pa skrivnost, da je že iz časov iranske

revolucije prisotna odkrita simpatija

med evropskimi levičarskimi krogi kot

gorečimi zastopniki feminizma in islamom.

Slednjega namreč dojemajo kot

pomočnika v boju zoper imperializem

in kapitalizem.

IDEOLOŠKO OROŽJE

In če se vrnemo h Katy Perry. Za sodobna

feministična gibanja ni dovolj, da je

ženska opredeljena kot seksi, samozavestna,

inteligentna, močna, poslana

iz nebes. Morda bi aktivistična gibanja

pomirilo, če bi pevka vsaj v enem verzu

omenila, da je ženska lahko tudi moški

ali nekaj vmes.

Marsikdo bi bil z veseljem feminist,

če bi gibanje res ohranjalo svoje prvotno

sporočilo, opozarjanje na relevantne

znake neenakopravnosti med moškimi

in ženskami. A kaj, ko se je skozi desetletja

vsaj v delu javnosti izrodilo v ideologijo,

ki počne ravno nasprotno od

njegovega prvotnega namena, saj ženske

oropa ženskosti in materinskosti kot dejavnikov,

v katerem so skozi vso zgodovino

imele primat nad moškimi.

Ali kot je v pogovoru za BBC pred leti

v odgovoru na vprašanje voditeljice, ali

je feminist, odgovoril prepoznaven kanadski

psiholog Jordan Peterson: »Ne,

kot je trenutno opredeljeno, zagotovo

ne.« Vsakdo podpira prizadevanja za

čim bolj enake možnosti za uresničevanje

in posredovanje svojih talentov

svetu, a v današnjem svetu postaja pojem

feminizma »ideološko orožje«.

188 20. 2. 2025

14

TEMA TEDNA

SHUTTERSTOCK

Šeriatske poroke, ki ženske postavljajo

v položaj spolnih suženj,

se ne sklepajo le v daljnih arabskih

državah, pač pa tudi v Sloveniji.

NENAD GLÜCKS

VZPOREDNI SVET

šeriatskih porok v Sloveniji

V Islamski skupnosti v Sloveniji si navzven prizadevajo za enakopravnost žensk, dejansko

pa sklepajo šeriatske poroke, v skladu s katerimi so žene izrazito podrejene možem. Med

drugim imajo slednji pravico do spolnih odnosov z njimi, kadarkoli si jih zaželijo, žene pa

so jim dolžne ugoditi. Pišemo tudi o tem, zakaj država sklepanja takšnih zakonskih zvez

ne prepove, saj so v nasprotju z našo ustavo in zakoni.

Mufti Islamske skupnosti v

Sloveniji Nevzet Porić je

pred tremi leti ob 8. marcu,

mednarodnem dnevu

žensk, ob sprejemu muslimanskih veroučiteljic

v Sloveniji dejal, da je »treba

ozavestiti problem neenakopravnosti

med spoloma v globalni družbi, tudi

znotraj verskih skupnosti, in se zavzemati

za izboljšanje pogojev na tem področju«.

Poudaril je, da je treba celo leto

posvečati pozornost ženski enakopravnosti

v družbi in ne samo en dan v letu.

Pred dvema letoma pa je ob tem prazniku

opozoril, da se »razlike med spoloma

odražajo v vseh družbenih sferah in

188 20. 2. 2025

verske skupnosti v tem segmentu niso

izvzete, vendar je pomembna samorefleksija

ter pripravljenost popravljati

postopke in prakse«.

DOLŽNOST NUDITI

SPOLNE ODNOSE

Toda kot kaže, Poriću, najvišjemu predstavniku

Islamske skupnosti v Sloveniji,

ta samorefleksija nikakor ni blizu.

Nekaj so besede, drugo dejanja. Praksa

Islamske skupnosti v Sloveniji je nekaj

povsem drugega kot njegovo leporečenje

o prizadevanju za enakopravnost

moških in žensk. Poznavalci so nas namreč

opozorili na vsebino diplomskega

dela Ane Trček, ki je na Teološki fakulteti

v Ljubljani diplomirala leta 2016

na temo »Liturgična praksa Islamske

skupnosti v Sloveniji« (diplomsko delo

je na spletu).

Med drugim je obravnavala šeriatske

poroke (poroke v skladu z muslimanskimi

verskimi predpisi), ki jih sklepajo

v okviru Islamske skupnosti v Sloveniji.

Na podlagi razgovorov z muslimanskimi

verniki v Sloveniji je v diplomski nalogi

navedla tudi pravice in dolžnosti, ki jih

imata zakonca. Med drugim ima mož

pravico opozarjati ženo na osebno higieno,

če ji ta ne posveča dovolj pozornosti

(obratno žena te pravice nima), vztraja-

TEMA TEDNA

15

ti pri dostojnem oblačenju soproge, od

žene lahko zahteva, da »brez razloga in

šeriatskega opravičila ne zanemarja islamskih

dolžnosti, kot so molitev, post«.

Ženo lahko opozarja, če ta ne izpolnjuje

dolžnosti, ki jih je kot žena in mati

dolžna izvrševati.

Toda najbolj v oči bode naslednje:

mož ima pravico do spolnih odnosov,

razen v primeru šeriatskih prepovedi

(npr. menstruacije), ko ima žena pravico

moža zavrniti. Žena pa je dolžna možu

dovoliti intimni odnos, če ni upravičenega

razloga ali šeriatske ovire. Na

drugi strani dolžnosti moža v nobenem

oziru ne posegajo v njegovo intimo.

Med drugim je dolžan »vzdrževati ženo

po svojih materialnih zmožnostih, lepo

in korektno ravnati s soprogo, varovati

njeno dostojanstvo.«

ISLAMSKA SKUPNOST

BREZ POJASNIL

»Pravica« moža do spolnih odnosov s

soprogo in »dolžnost« žene nuditi mu

spolne odnose, kadarkoli si to zaželi, so

v nasprotju s pravnim redom v Sloveniji,

našo ustavo, zakoni, civilizacijskimi

normami, ki veljajo v Evropi. In vendar

se tudi pri nas sklepajo šeriatske poroke

v okviru Islamske skupnosti pod vodstvom

muftija Nevzeta Porića. Vprašali

smo jih, zakaj sklepajo poroke, ki so v

nasprotju s človekovimi pravicami, kot

aa.com.tr

Šeriatske poroke sodijo v

okvir avtonomije verskih

skupnosti, v kar država

načeloma ne sme posegati.

jih določa Ustava Republike Slovenije

(enakopravnost, spoštovanje dostojanstva,

telesna in duševna nedotakljivost

…). Zakaj Islamska skupnost v Sloveniji

ravna v nasprotju s slovenskim

pravnim redom glede tega področja? V

14 dneh nam niso odgovorili. Tudi sicer

je zanje značilno, da na vprašanja,

ki razkrivajo razkorak med njihovimi

javnimi izjavami ter prakso in verskim

naukom, ne odgovarjajo.

KATOLIŠKA CERKEV:

»NI LEGITIMNE PRISILE«

Zanimalo nas je, kako je s pravili v zakonskih

zvezah v največji verski skupnosti

na Slovenskem, Katoliški cerkvi.

Imajo tudi v skladu s cerkvenimi porokami

na Slovenskem možje pravico

do spolnih odnosov z ženami, žene pa

dolžnost nuditi jim spolne odnose? Pravijo,

da je Zakonik cerkvenega prava

iz leta 1917 še določal, da je »zakonska

privolitev dejanje volje, s katerim vsaka

od obeh strank prenese in prejme pravico

nad telesom (ius in corpus), trajno

in izključno, v zvezi z dejanji njune narave,

ki so primerna za ustvarjanje potomstva«.

To pomeni, da sta si zakonca

dobesedno »pripadala« v telesih. A kot

so pojasnili, danes takšna definicija ne

velja več, imajo tudi nov zakonik. Katekizem

Katoliške Cerkve zgolj opozarja,

da sta »po svoji naravi ustanova zakona

in zakonska ljubezen naravnani na roditev

otrok in vzgojo otrok«.

Papež Janez Pavel II. izrecno pojasnjuje,

da »osebe nikoli ne moremo

imeti za sredstvo za dosego cilja; predvsem

pa nikoli za sredstvo 'uživanja'.

Je in mora biti samo cilj vsakega dejanja.

Le tako ustreza resničnemu dostojanstvu

osebe.« Še prej je papež Pavel

VI. v svoji znani okrožnici opozoril,

»da zakonsko dejanje, ki je zakoncu

vsiljeno brez upoštevanja njegovih

pogojev in zakonitih želja, ni pravo

dejanje ljubezni«. V Katoliški cerkvi

so povzeli, da je za katoliško teologijo

povsem naravno in samoumevno, da

spolno življenje spada k najvišjim izrazom

ljubezni v svetem zakonu, zato

je seveda njegov bistveni del. Hkrati

pa to ne pomeni, da si zakonca lastita

drug drugega in da bi to dajalo prostor

kakršnikoli »legitimni prisili«.

V Bosni in Hercegovini so popularne

šeriatske poroke, kjer se poroči večje število

parov. Leta 2018 se jih je v Sarajevu hkrati

poročilo kar 60.

188 20. 2. 2025

16

TEMA TEDNA

Islamska skupnost v Sloveniji

Mufti Nevzet Porić pri sprejemu muslimanskih

veroučiteljic ob 8. marcu, mednarodnem

dnevu žensk. Govori o enakopravnosti, ravna

pa ravno nasprotno.

DRŽAVA NE SME POSEGATI

Bi morali šeriatske poroke v Sloveniji

prepovedati, ker vsebujejo pravila, ki

so v nasprotju z našim pravnim redom

glede človekovih pravic? Na prvi pogled

je odgovor da, toda zadeva ni tako

preprosta. Gre za avtonomijo verskih

skupnosti, v kar država načeloma ne

sme posegati. Kot pravi nekdanji ustavni

in vrhovni sodnik Jan Zobec (pred

kratkim upokojen), se v primerih, če bi

žena prijavila moža zaradi posilstva, ta

pred organi pregona in na sodišču ne bi

mogel sklicevati na pravila šeriatskega

zakona, češ da je spolni odnos z ženo

njegova pravica. Na sodišču to ne bi bilo

upoštevano, saj je v nasprotju z našim

ustavnim redom: s človekovim dostojanstvom,

enakopravnostjo, pravico do

telesne nedotakljivosti, zlasti spolne.

Po besedah Zobca v Islamski skupnosti

v Sloveniji lahko sklepajo takšne

zakonske skupnosti po svojih verskih

zapovedih, toda navzven v našem pravnem

redu to nima učinka. Država pa šeriatskih

porok ne more prepovedati; to

je zunaj njenega dosega. Gre za svobodo

Društvo Ženska svetovalnica

dosledno zagovarja stališče,

da je vsaka oblika nasilja,

ne glede na okoliščine,

nesprejemljiva.

188 20. 2. 2025

veroizpovedi, notranjo stvar posamezne

verske skupnosti. Toda če bi se žena v

takšnem zakonu tem pravilom uprla ter

prijavila prisilno ravnanje moža policiji,

ji mora država nuditi vso zaščito. To bi

bil lahko tudi razlog za razvezo glede na

določbe Družinskega zakonika.

MOLK NIKE KOVAČ

Če že država tega ne sme prepovedati,

pa se gotovo lahko izrečejo nevladne

organizacije, ki se ukvarjajo s pravicami

žensk in jim nudijo pomoč v primerih

nasilja nad njimi. V Društvu SOS telefon

so na voljo za pomoč ženskam in

otrokom, ki so žrtve nasilja v družini in

intimnopartnerskih odnosih. Zanimalo

nas je, ali so seznanjeni s tem, kakšne

poroke se sklepajo v okviru Islamske

skupnosti v Sloveniji. Kaj bodo storili za

pravice teh žensk v Sloveniji, da se ne bo

protiustavno posegalo v njihovo dostojanstvo,

varnost, telesno in duševno

celovitost, osebnostne pravice? Se jim

zdi takšno ravnanje Islamske skupnosti

sprejemljivo? Prejeli smo naslednji odgovor:

»V Društvu SOS telefon za ženske

in otroke – žrtve nasilja žal trenutno

nimamo zadostnih kadrovskih kapacitet

za sodelovanje z mediji, zato vas

prosimo, da se za komentar obrnete na

kakšno drugo organizacijo.«

Res smo se obrnili, in sicer na znano

brezkompromisno borko za pravice

žensk Niko Kovač iz Inštituta 8. marec.

Pri tej organizaciji svoje poslanstvo

opredeljujejo kot »prevpraševanje različnih

oblik podrejenosti, predvsem na

področju spola, ter postavljanje neenakopravnosti

v širši družbeni okvir«. Pri

tem nevladniki oziroma nevladnice

proučujejo »delovanja neokonservativnih

družbenih gibanj in praks, ki jih ta

uporabljajo«. Tudi njim smo postavili

enaka vprašanja kot Društvu SOS telefon,

toda odziva ni bilo. Nato smo čez

teden dni poklicali direktorico Kovačevo

in jo vprašali glede pojasnila. Dejala

je zgolj, da ima zelo malo časa in naj ji

pošljemo vprašanja še na zasebni elektronski

naslov. Niti potem odgovorov

nismo prejeli. Na naše poslano SMS-

-sporočilo se ni več odzvala. Očitno

se »prevpraševanju« določenih oblik

podrejenosti žensk dosledno izogibajo.

Smo pa prejeli odziv društva Ženska

svetovalnica, pri katerem so zelo dejavni

pri pomoči ženskam, ki so žrtve nasilja.

Objavljamo ga v okvirju.

POVEZAVA Z JANKOVIĆEM

V islamski skupnosti v Sloveniji nimajo

težav zgolj pri razumevanju človekovih

pravic žensk, pač pa tudi pri ločevanju

verskih skupnosti in politike. Ravno

Porić je bil namreč še v času, ko je imel

v Islamski skupnosti vlogo generalnega

tajnika, mestni svetnik na Listi Zorana

Jankovića v Ljubljani. V diplomski nalogi,

omenjeni na začetku, kjer so opisana

pravila šeriatskih porok, je tudi podatek,

da je po oceni Islamske skupnosti

v Sloveniji (iz leta 2016) v naši državi

od 80.000 do 100.000 muslimanov. V

letu 2002 se je sicer za Bošnjake izreklo

48.000 prebivalcev Slovenije.

TEMA TEDNA

17

DRUŠTVO ŽENSKA SVETOVALNICA:

NOBENO NASILJE NI SPREJEMLJIVO

Pri društvu Ženska svetovalnica poudarjajo, da ni sprejemljivo

nobeno nasilje. Na nesprejemljivost nasilja v sodobni družbi

kontinuirano opozarjajo tako strokovno kot laično javnost, skupaj

z rešitvami ter predlogi zakonodajalcu. Kar se tiče vprašanja

šeriatskih porok, poudarjajo, da kot organizacija ne vstopajo v

verske prakse, temveč se osredotočajo na zagotavljanje pravic

žensk v okviru veljavne slovenske zakonodaje. Pomagajo žrtvam

nasilja pri razumevanju in uveljavljanju njihovih pravic ter jim

svetujejo o vseh možnostih, ki jih zakonodaja ponuja. »Vsem, ki

poiščejo našo podporo, ne glede na njihovo veroizpoved, kulturno

ozadje ali etnično pripadnost, nudimo celovito, brezplačno

pomoč, svetovanje in zaščito. Društvo Ženska svetovalnica dosledno

zagovarja stališče, da je vsaka oblika nasilja, ne glede na

okoliščine, nesprejemljiva. Kot humanitarna organizacija, ki že

tri desetletja nudi pomoč ženskam in otrokom, ki so žrtve nasilja,

se osredotočamo na preprečevanje in odpravljanje nasilja v vseh

oblikah ter na krepitev pravic in možnosti za zaščito žrtev. Naše

delo temelji na strokovnosti, izkušnjah in neodvisnosti.«

Zaposlene v društvu so izpostavile 20. člen Družinskega zakonika,

ki pravi, da »zakonska zveza temelji na svobodni odločitvi

skleniti zakonsko zvezo, na obojestranski čustveni navezanosti,

vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni

pomoči«. Opozarjajo, da je prisiljevanje v spolni odnos oz. občevanje

brez pristanka (načelo »samo da pomeni da«) po zakonski

dikciji posilstvo, tudi če se zgodi znotraj zakonske zveze, in

je kaznivo dejanje (170. člen Kazenskega zakonika). V 30 letih

delovanja so že (prevečkrat) obravnavale ženske žrtve spolnega

nasilja v intimnopartnerskih odnosih, a vedno je šlo za polnoletne

ženske in celotno paleto različnih osebnih okoliščin. »Pri

tem ne izpostavljamo nobene specifične skupnosti, saj nasilje

nad ženskami presega meje verskih, kulturnih in družbenih okvirov.«

Poudarjajo pomen medkulturnega dialoga pri zaščiti pravic

žensk ter si prizadevajo za odprto in vključujočo družbo, kjer

so temeljne pravice vseh posameznikov spoštovane. Ženskam,

moškim in otrokom nudijo celovito podporo ter pomoč pri uveljavljanju

njihovih pravic in izhodu iz nasilnih odnosov. Sodelujejo z

različnimi organizacijami, ki se zavzemajo za človekove pravice,

ter podpirajo pobude, ki krepijo zaščito in enakopravnost žensk

v družbi. »Slovenija ima dobro zakonodajno podlago, dostopne

javne socialnovarstvene programe in nevladne organizacije, ki

žrtvam nasilja nudijo brezplačno pomoč. Naše delo temelji na

strokovnosti, izkušnjah in neodvisnosti. Trdno verjamemo, da si

vsak posameznik zasluži živeti v varnem okolju ter imeti dostop

do podpore in pomoči pri zaščiti svojih pravic.«

Izvajajo dva javna socialnovarstvena programa na področju

preprečevanja nasilja in pomoči pri okrevanju po doživetem

nasilju. Prvi je Psihosocialna pomoč žrtvam nasilja – za svetovanje,

pomoč v stiski in informiranje (040 359 909, zenska@

svetovalnica.org). Drugi program je Krizni center za ženske in

otroke, žrtve nasilja – za takojšen umik na varno v primeru izbruha

nasilja (031 233 211). Oba programa sta brezplačna, pri

obeh zagotavljajo anonimnost.

V Inštitutu

8. marec se

»prevpraševanju«

določenih oblik

podrejenosti žensk,

ko to ni »politično

korektno«, očitno

dosledno izogibajo.

Nevladnica Nika Kovač objavlja

politikantska sporočila na omrežju

Facebook, niti na prošnjo pa se ne

odziva na eklatantne kršitve pravic

žensk, ko to ni »politično korektno«.

PROFIMEDIA

188 20. 2. 2025

18 TEMA TEDNA

LUKA SVETINA

NAIVNE SLOVENKE

po botoks k mazačem:

»Ena nepremišljena poteza bo

najstnico spremljala celo življenje«

Pred dnevi je bolgarsko javnost šokirala novica o najmanj 12 žrtvah estetskih posegov »na

črno«, ki so jih opravljali nekvalificirani izvajalci brez znanja medicine, nekateri med njimi

tuji državljani, ki so po zapletih zaprli svoje profile na družbenih omrežjih, kjer so se oglaševali,

in izginili neznano kam. Ženske so utrpele tako hude zaplete po prejemu injekcij

botulinskega toksina – »botoksa«, da so bile hospitalizirane. Nekatere se spopadajo

z resnimi nevrološkimi posledicami, lepotni kirurgi pa jim ne bodo mogli v celoti odpraviti

deformacij, ki so nastale ob vbrizganju strupene snovi. Poznavalci opozarjajo, da črni trg

»cveti« tudi pri nas, da ženske v skupinah na Facebooku priporočajo tudi izvajalce,

ki nimajo medicinske izobrazbe. Izvajalci na črno pa te posege neuradno opravljajo

na hitro, ob koncih tedna, celo v znanih ljubljanskih hotelih.

Bolgarska afera z botoksom je

»izbruhnila« potem, ko je spletni

portal Novinite (in nekateri

drugi) poročal o najmanj 12 ženskah,

ki so plačale vsaka po 250 bolgarskih

levov (slabih 130 evrov) za poseg

vbrizgavanja botoksa, po katerem so se

vsem še isti dan pojavili hudi zapleti. V

želji po takojšnji pomoči so se neuspešno

obrnile na izvajalca, ki pa ni bolgarski

državljan. Ko so na njegovem profilu

na Instagramu začele »deževati« pritožbe,

pa je spremenil ime in fotografijo

svojega profila.

Novinite je poročal, da so tri ženske

zaradi resnega zdravstvenega stanja

hospitalizirali, vložene so tudi prve

kazenske ovadbe proti neznanemu storilcu

na policiji in tožilstvu. Neli Georgieva

iz tamkajšnjega Združenja zdravnikov

estetske medicine je za omenjeni

medij povedala, da so vse ženske poseg

opravile pri istem nekvalificiranem izvajalcu

in se okužile z nevrotoksinom

botulinom, ki ga proizvajajo bakterije

Clostridium botulinum in se kaže z ohromitvijo

mišic.

LAŽNA ZDRAVNICA

Bolgarsko notranje ministrstvo je v luči

odmevnega škandala v Španiji sprožilo

preiskavo. V Madridu je namreč policija

zaradi nezakonitega uvoza izdelkov botoksa

iz Južne Koreje aretirala štiri osebe,

ki so v samo šestih mesecih zaslužile

Ernest Novak, dr. med., specialist kirurg

ProPiar

188 20. 2. 2025

TEMA TEDNA

19

650.000 evrov in denar položile na banke

v Bolgariji in Litvi. Šlo je za ukrajinske

in ruske državljane. Med policijsko racijo

so botoks zasegli na kar 24 »klinikah«

v Madridu. 41 oseb je obtoženih, da so

sodelovale v organizirani kriminalni

združbi, ki je ogrozila javno zdravje.

Bolgarski kriminalisti so naposled

razkrinkali »Arino Goodz«, ki se je na

družbenih omrežjih predstavljala kot

specialistka, čeprav ni imela medicinskega

znanja, stranke pa je zavajala

z nizkimi cenami in promocijami na

družbenih omrežjih o varnih posegih

z odličnimi rezultati. Policija preiskuje

še več deset posameznikov z vprašljivo

izobrazbo, ki so izjemno priljubljeni na

družbenih omrežjih. Arina Goodz je trdila,

da je medicinska delavka, a njeno

ime ni navedeno v registru bolgarskega

zdravniškega združenja.

SLOVENSKI ČRNI TRG

V luči bolgarskih dogodkov slovenski

estetski kirurgi apelirajo na javnost,

naj se v želji po hitrem in ugodnejšem

posegu ljudje ne ujamejo v isto zanko.

Črni trg namreč cveti tudi v Sloveniji.

Dostopen je kar na družbenih omrežjih,

najpogosteje na TikToku in Instagramu.

Nekaj izpostavljenih primerov

so razkrinkale »nesrečne stranke«,

ki so bile s storitvijo tako ali drugače

nezadovoljne. Oseba, ki se predstavlja

kot dr. Jasmina Kurbegović Bosnić, je

na Instagramu oglaševala, da bo prišla

v Ljubljano. Zainteresirane stranke

je za rezervacijo terminov pozvala, naj

ji pošljejo zasebno sporočilo (DM). Po

naših informacijah gre za delo na črno,

botoks in polnila oseba vbrizgava kar v

sobah znanih ljubljanskih hotelov. Podobne

osebe, večinoma nekvalificirane,

pa posege izvajajo kar v kozmetičnih ali

frizerskih salonih. »Dr. Tatjana« se seli

med Koprom, Umagom in Prago. »Faceart«

deluje v stanovanju na ljubljanskih

Fužinah. »Maša Bogičević« ima frizerski

salon, tudi k njej prihaja »dr. Jasmina«

iz BIH Face Design.

Med mladimi je popularna zlasti

»Origami«, ki se oglašuje kot zdravnica

z rusko izobrazbo, a po naših informacijah

ni v evidenci Zdravniške zbornice

Slovenije in nima ustreznih strokovnih

kvalifikacij. A zaradi odličnega marketinga

na družbenih omrežjih – promovirajo

jo njene »zadovoljne stranke,«

spletne vplivnice in manekenke – se

številne mlade ženske na poseg odpravijo

k njej. Še več, za aplikacijo botoksa

Nevio Medved, dr. med., specialist

za plastično, rekonstrukcijsko in

estetsko kirurgijo

Felix Foxx

in polnil jo priporočajo nekatere ženske

v znani skupini na Facebooku »Lepotni

posegi«, kjer posamezniki sicer naivneže

svarijo, naj ne hodijo k osebam brez

strokovnega znanja in licence. A vedno

ne zaleže.

Tudi Origami ni mogoče kontaktirati

drugače, kot da ji pošljete »poizvedbo«

v »zasebno pošto«. Na uredništvo

Domovine se je obrnila anonimna priča

iz Trsta, ki trdi, da ji je omenjena izvajalka

povzročila »neugoden razplet«,

zaradi česar se je morala po pomoč zateči

k slovenskemu estetskemu kirurgu,

ki je uspešno reševal zaplet.

Številne pacientke se zatekajo po

pomoč tudi k dr. Ernestu Novaku. A

nismo vedno uspešni, nam razlaga dr.

Novak, ki trdi, da je bolgarski primer

resnejši, kot si želi videti slovenska javnost.

»Osebno mislim, da ni vprašanje,

ali se lahko kaj takšnega zgodi tudi pri

nas, vprašanje je samo, kdaj se bo. Ta

stvar je bistveno bolj razširjena, kot si

mislimo, tudi v sosednjih državah.«

»MLADENKE« S TEŽAVAMI

Opaziti je porast trenda lepotnih posegov

med dekleti, starimi komaj nekaj

čez 20 let. »K meni prihajajo vse mlajše

in mlajše, celo najstnice si že želijo

popravke, ker so to videle na TikToku,

Instagramu ali kakšnem drugem

omrežju, kjer z neko neverjetno lahkoto

objavljajo takšne vsebine (o estetskih

posegih), kot da gre za pripravo proteinskih

šejkov ali nakup kosa oblačila;

vse to brez zavedanja, da je kakršenkoli

poseg v telo lahko izjemno nevaren,«

razlaga dr. Novak. Mladostniška lahkotnost

dojemanja je po njegovem tista,

ki starostne meje premika navzdol. Sam

sicer pravi, da vseh želja ne more izpolniti,

zlasti pri mladih pacientkah, ki so

še v fazi rasti, saj bi posegi v tovrstnih

primerih lahko trajno škodili razvoju

teh deklet. »Kadar ocenim, da je poseg

nesmiseln, ga ne naredim.«

Dr. Ernest Novak, kirurg s 30-letno

prakso, pravi, da so družbena omrežja

kriva, da se danes zdi, da je izjemno

preprosto vzeti v roko brizgalko in iglo

ter nekomu nekaj vbrizgati. A za tem

vbrizgavanjem stoji ogromno izkušenj

in medicinskega znanja. Po njegovih

besedah že zgolj kapljica botoksa lahko

povzroči tudi smrt, če ni pravilno

injicirana. »Zadeva je zame precej črno-bela.

Ali je zadeva strokovna ali pa

ni. Nimamo večje moči, kot da ljudi

osveščamo, naj (na lepotni poseg) pridejo

k strokovnjaku. Dolžnost državnih

organov pa je, da kaj naredijo. Naj se kdo

prijavi kdaj na kakšno socialno omrežje

in pride pogledat, kaj se dogaja. dr. Ernestu

Novaku impliciV izogib temu, da

bi se nam zgodila Bolgarija.«

»Mislim, da ni vprašanje,

ali se lahko kaj takšnega

zgodi tudi pri nas, vprašanje

je samo, kdaj se bo. Ta stvar je

bistveno bolj razširjena,

kot si mislimo, tudi v

sosednjih državah.«

188 20. 2. 2025

20 TEMA TEDNA

IG faceart.si

Faceart dela kar v stanovanju v Fužinah.

Lepotna kirurgija sicer v glavnem

temelji na nekirurških posegih, ki so v

tej stroki pogostejši od kirurških. Pri

zapletih pa gre najpogosteje za vbrizganje

zelo slabih ali celo prepovedanih

materialov nepreverljivega izvora, kar

vodi v nepredvidena otekanja tkiv, deformacije

oblike, kronične bolečine.

»Skratka, stvari, ki jih je težko popraviti.«

Dr. Novak navaja tragičen primer

simpatičnega mladega dekleta, ki se je

pod vplivom družbenih omrežij in svojih

prijateljic odločila, da bi se tudi ona

»polepšala« in odšla k nekvalificirani

izvajalki. »K nekomu, ki ni zdravnica,

če sem jo prav razumel. Dala si je vbrizgati

material, ki je absolutno prepovedan

za vbrizganje. To je biopolimer,

silikon, ki iz telesa nikoli ne izgine in

ga na enostaven način sploh ni mogoče

odstraniti. Za korekcijo te nepravilnosti

ta punca zdaj potrebuje precej zahteven

operacijski poseg, ki bo zagotovo

pustil brazgotine na njenih ustnicah,

»Punca zdaj potrebuje precej

zahteven operacijski poseg, ki

bo pustil brazgotine na njenih

ustnicah, precej verjetno

pa tudi nekaj deformacij, ki

bodo bolj ali manj opazne …

ena nepremišljena poteza

v najstniških letih jo bo

spremljala celo življenje.«

188 20. 2. 2025

precej verjetno pa tudi nekaj deformacij,

ki bodo bolj ali manj opazne. Pa še

vsega materiala ni mogoče odstraniti,

kar pomeni, da bo imela celo življenje

neke težave s temi ustnicami. Skratka,

ena nepremišljena poteza v najstniških

letih jo bo spremljala celo življenje,«

pripoveduje Novak.

LAHKOMISELNOST

Dr. Novak dodaja, da kot

zdravnik želi pomagati

vsem ljudem, želi pa si tudi,

da bi vedeli, v kaj se spuščajo.

Le strokovnjaki pa znajo

povedati bolnikom, v kaj se

spuščajo in kakšen bo rezultat.

»Ta punca je bila prepričana,

da bo prišla h kirurgu,

ki ji bo povedal, tako bova

tole naredila in bo vse v

redu. Ob tem, kar sem ji povedal,

je bila šokirana. Seveda

pa bo zdaj še nekajkrat

večja finančna obremenitev

kot samo vbrizganje.«

O podobnih primerih

bi Novak lahko govoril ves

dan, pričevanja bolnikov

so naravnost bizarna. Povedali

so mu, da so jim botoks

in polnila implicirali v

hotelskih sobah ali še manj

primernih prostorih, da so

bili posegi izjemno hitri in

kratki. »Pacienti so opravili

na način, kot da so šli v supermarket

ali na fast food

v McDonald’s. Ti izvajalci,

med njimi celo zdravniki iz

tujine, se ne posvetijo bolnikom

in povečajo verjetnost

zapletov, potem pa ti isti

posnetek zaslona IG

bolniki čez nekaj dni pomoč iščejo pri

nas, a včasih pride pomoč prepozno.«

Lani aprila je na primer mlajša

ženska na spletu kupila dermalno polnilo,

si ga vbrizgala in oslepela, v UKC

Izvajalka, ki se na Instagramu prodaja kot

zdravnica, mlade Slovenke vabi na botoks

kar v hotelske sobe in kozmetične salone.

Uradnega kontakta te osebe sploh nimajo.

TEMA TEDNA

21

Ljubljana ji vida niso mogli rešiti. Strokovnjaki

opozarjajo, da se lahko enako

zgodi tudi v primeru, ko vam polnilo

vbrizga kdo drug in ko ob zapletu pomoč

ni pravočasna. Novakove stranke,

ki so se sicer po pomoč najprej obračale

k izvajalcem, so naletele na grob odziv

in obtožbe, da pač niso upoštevale navodil

in da so krive same.

Specialist za plastično, rekonstrukcijsko

in estetsko kirurgijo Nevio Medved

dodatno pojasnjuje, da sta polnilo

in botoks samo ena od vej v estetski kirurgiji.

Če se polnila ukvarjajo z osvežitvijo

izgleda, olepšavami ustnic, ličk in

oblikovanjem čeljusti, gre pri botoksu

za mehčanje gubic. »Botoks je zdravilo,

ki blokira pretirano delovanje določenih

mišičnih skupin, ki delujejo na naš

izgled in obrazno mimiko, zato je nastop

mehkejši, videti smo bolj spočiti in

sproščeni.« Medved opozarja na razlikovanje

med različnimi polnili. »Danes se

uporabljajo polnila, ki se raztopijo, imajo

sestavine, ki jih ima tudi naše telo, zato

jih naši encimi lahko razgrajujejo. To so

polnila hialuronske kisline, ki so edini

pravi način uporabe polnil. Trajna polnila

povzročajo trajne težave. S tem pa se

soočamo tudi zdaj, saj ima veliko deklet

po svoji odločitvi trajne težave.«

KAJ PRAVI ZAKONODAJA

Slovenska zakonodaja zelo strogo in

jasno tega ni definirala, zato imamo

v Sloveniji po besedah kirurga Nevia

Medveda težavo, da takšne posege danes

regulirano lahko opravlja že skoraj

vsak zdravnik, četudi ni estetski kirurg,

opravi pa dodatne tečaje. Vendar

obstaja velika razlika med »medicinci«

in »garažisti« brez strokovnih kompetenc.

»Mi imamo okolje, kjer se to

izvaja, v ambulanti je to zdravnik z licenco,

zdravniška dejavnost mora biti

registrirana pri Ministrstvu za zdravje,

nosilec dejavnosti mora imeti licenco.

Pokazati mora prostore, kjer dela, zato

je zdravniška ambulanta regulirana.«

Dve prijateljici sta si

želeli osvežiti pogled,

ker sta videli vrstnice na

socialnih omrežjih, da lahko

spremenita manjše asimetrije

na obrazu, ki pa so del

vsakega obraza.

Nevio Medved izpostavlja težavo

»materialov.« Po njegovih besedah

imajo začasna polnila to »slabost«, da

se razgrajujejo in da učinek počasi pojenja.

»Če želite izgled vzdrževati, morate

ponavljati poseg, dekleta pa dobijo

ideje, ker jih denimo posegi bolijo in ker

je finančno ugodneje, da bodo poiskala

bližnjico. Češ, bom imela trajno polnilo,

kar se lahko izkaže za zelo slabo. Obstajajo

dekleta, ki imajo lepo narejena trajna

polnila in eleganten izgled. Ampak to

ni pravilo, praviloma so težave večje kot

korist. Zato klinike, ki bolnikom želijo

najboljše, trajnih polnil ne uporabljajo.«

Prav tako pa so polnila, ki so dolgo na tržišču,

dražja kot nova, ki jih je treba na

trg šele potisniti, zato z morebitnim nižanjem

cen tudi privabljajo uporabnike.

In kako lahko nekvalificirani izvajalci

sploh pridejo do materialov?

To je zelo pomemben element zgodbe,

opozarja Nevio Medved. Botoks je namreč

opredeljen kot zdravilo, klinika ga

lahko dobi samo preko lekarne. »Kako

lahko to kupiš mimo lekarne, ne vem,

zagotovo pa ne po ustaljeni poti.« Prav

tako strokovnjaki bolnikom ves čas nudijo

pomoč v primeru neljubega dogodka,

proizvajalcu zdravila takšne dogodke

tudi javijo. »Eden glavnih problemov

je, da te punce (s težavami) ne vedo,

kakšna polnila so bila uporabljena. Pomembno

je, da veš, kaj si dobil, v ambulantah

so polnila sledljiva po kodi, kdaj

in kje so bila narejena, vzpostavljena je

povratna informacija.« Pri delu na črno

pa je glavna težava v tem, da če dekletom

mazači vbrizgajo trajno polnilo, je

pomoč omejena, saj polnil ne moremo

raztopiti, rešitev je tako samo kirurška,

torej operacija.

Medved še dodaja, da svoje poslanstvo

vidi v pomoči strankam. Če

presodi, da njihova želja ni izvedljiva

ali presega realne možnosti, sledi pogovor.

»Mi pravimo, da je naše poslanstvo

menedžiranje pričakovanj, včasih je

treba tudi razložiti, zakaj stvari niso

izvedljive. Naj vam dam primer. Dve

prijateljici sta si želeli 'osvežiti pogled',

ker sta videli vrstnice na socialnih

omrežjih, da lahko spremenita manjše

asimetrije na obrazu, ki pa so del vsakega

obraza. Ljudje si včasih ne znajo

predstavljati, kako bodo po operaciji

izgledali. Puncama sem povedal, da ne

bo takšnega izboljšanja, in spraševali

sta me, kaj lahko naredita. Rekel sem,

naj ta finančna sredstva, ki sta jih namenili

za polepšanje, raje investirata

v kakšno lepo potovanje …«

Pritožbe na račun izvajalke Origami, ki nima

licence za estetske posege in ni v evidenci

Zdravniške zbornice Slovenije. Na nas se

je s slabo izkušnjo z njo obrnila anonimna

bralka iz Trsta.

Lani aprila je mlajša ženska

na spletu kupila dermalno

polnilo, si ga vbrizgala in

oslepela, v UKC Ljubljana ji

vida niso mogli rešiti.

posnetek zaslona FB Tea Tea

188 20. 2. 2025

22 AKTUALNO

Sogovorniki so nam potrdili, da so plače

v podjetju za predelavo lesa dobre, nikakor

pa ne gre za spoštljiv odnos do zaposlenih.

ELVIPO

NENAD GLÜCKS

So očitki o MOBINGU

v PODJETJU Elvipo iz

Logatca utemeljeni?

Medtem ko Inšpektorat RS za delo pri svojem nadzoru v podjetju Elvipo

ni potrdil obtožb zoper solastnika Franca Nagodeta o mobingu, objavljamo

pričevanja nekdanjih tam zaposlenih. Eden od njih pravi, da so plače v podjetju

res dobre, vendar dela Nagode z ljudmi kot s smetmi. Drugi nam je dejal,

da tam pač ostane tisti, ki se pusti j… Več drugih obtožb so sicer zanikali.

Pred dvema mesecema so na portalu siol.

net objavili članek o domnevnem mobingu

nad zaposlenimi v podjetju Elvipo iz

Logatca. Gre za podjetje, ki se ukvarja s

predelavo lesa, pri omenjenem portalu pa so preverjali

očitke iz prijave »občanov občine Logatec«,

ki je bila poslana na inšpektorat za delo. V

prijavi se Francu Nagodetu, četrtinskemu lastniku

in prokuristu te družbe, katere direktorica in

večinska lastnica je njegova hči Polona Nagode,

očita, da psihično, morda celo fizično, šikanira

zaposlene. »Iz njegovega podjetja, kadar gremo

mimo, pogosto slišimo poniževanje in zmerjanje

delavcev z najbolj primitivnimi žaljivkami.« Nadalje

naj delodajalec ne bi spoštoval zakonskih

določb, ki urejajo delovni čas, počitke in letni dopust.

»Plačilo je v minimalnem znesku nakazano

na transakcijski račun, kot to določa zakon, ostalo

je v gotovini, pri čemer nihče točno ne ve, v

kolikšnem znesku. Evidentiranje delovnega časa

se popravlja za nazaj, dnevnih počitkov ne upoštevajo.

Obvezne so delovne sobote. Prav tako se

delavcem ne dovoli koriščenje bolniškega staleža,

delati morajo tudi v primeru bolezni.«

Polona Nagode je tedaj vse očitke za siol.net

ostro zanikala. Opravljen je bil tudi inšpekcijski

nadzor, pri čemer inšpektorat za delo (večjih)

nepravilnosti ni ugotovil. Bolj obširno pojasnila

inšpektorata, ki smo jih prejeli v Domovini, objavljamo

v okvirju.

188 20. 2. 2025

AKTUALNO

23

NADIRANJE IN ZMERJANJE

Ne glede na to, da uradno kršitev ni,

smo uspeli dobiti izjave treh nekdanjih

zaposlenih v Elvipu, ki kažejo drugačno

sliko. Eden od njih, ki ni želel biti imenovan,

je na kratko dejal zgolj, da očitki

iz prijave »občanov Logatca« bolj ali

manj držijo. Naš drugi sogovornik (prav

tako ni želel, da ga imenujemo) je potrdil,

da Franc Nagode res grozno nadira

in zmerja zaposlene (tako je vsaj bilo

v njegovem času, podjetje je zapustil

pred leti). Sam ni nikoli opazil kakšnega

fizičnega nasilja. Dejal je, da Nagode

dela z ljudmi kot s smetmi. »On je ‘bog i

batina’. Vsekakor bi to lahko označil kot

verbalni mobing.« Spomni se, da je tako

ravnal z delavci z območja nekdanje Jugoslavije

in s Slovenci.

Vprašali smo, zakaj torej nekateri

zaposleni vseeno pri tem delodajalcu

ostajajo dlje časa. Pravi, da predvsem

zaradi dobrih plač. Tudi z osnovnošolsko

izobrazbo lahko zaslužiš več kot

1.500 evrov neto. Ne drži, da bi bil del

plače izplačevan na roko, vse je bilo

prek računa. Tretji nekdanji zaposleni

v Elvipu pa je dovolil, da ga imenujemo.

Gre za Sebastjana Kodeleta, ki je podjetje

zapustil že pred leti. Tudi on je potrdil,

da ima Nagode navado groznega

vpitja na ljudi. Tak je bil tudi do njega,

a se ga on ni ustrašil in mu je povedal

nazaj. Kodele je potrdil, da so plače

Nekdanji zaposleni: Vsekakor

bi to zmerjanje lahko označil

za verbalni mobing.

dobre, ob sobotah jim ni bilo treba delati.

Tudi glede opreme je delodajalca

pohvalil, češ da je dobro poskrbel za vso

potrebno zaščitno opremo. Plače so bile

nakazane na račun. Lahko navedemo

njegove zelo neposredne besede: »V Elvipu

ostanejo ljudje, ki se pustijo j… Eni,

požrešni na denar, tam ostanejo, saj so

plače dobre, pa potem doma jokajo.« A

nasploh nekdanjega šefa ni dojemal kot

zlobnega človeka.

GLASNOST STROJEV

Po besedah Damjana Šalamuna, ki je že

dolgo časa zaposlen v Elvipu, pa so zaposleni

svoje stališče že izrazili v odzivu

na prijavo na inšpektorat. Vse obtožbe so

zanikali. Zapisali so, da lastnika Franc in

Polona Nagode redno vlagata v modernizacijo

in optimizacijo podjetja, zaradi

česar imajo delavci lažje delo in večjo

produktivnost. »Delavci imamo spoštljiv

odnos eden do drugega. Konflikti se dogajajo

povsod in zgodijo se tudi pri nas.

Rešujemo jih na pošten in korekten način.

Seveda nas glasnost strojev in vseh

naprav prisili v precej glasna dogovarjanja,

saj tiha komunikacija pri tako glasnem

in dinamičnem delu na žagarskem

obratu pač ni mogoča.«

Šalamun meni, da so bili očitki najbrž

dani s strani nekaterih nekdanjih

zaposlenih, ki niso bili zadovoljni v

podjetju. Komur ni bilo po godu težko

delo na žagi, je pač šel kljub dobri plači.

Delo ni preprosto, ni zlaganje na police

v Mercatorju, je razložil. Delati je treba,

plačo je treba zaslužiti. V očitkih je kup

laži. Dela se osem ur dnevno, od ponedeljka

do petka, nič več. Če bi bilo res

tako slabo, ne bi bilo zaposlenih, ki so

že dolga leta tam, je zaključil.

POLONA NAGODE: NEKATERI

NE SPOŠTUJEJO NIČESAR

Polona Nagode je v odzivu na naša

vprašanja vse očitke še enkrat zavrnila.

Poudarja, da je prva skrb delodajalca

zagotoviti varno delovno mesto

za delavca: da ga izobrazi o pravilih o

varnem načinu dela in pravilnem izvajanju

dela. Delavec mora to upoštevati.

»Nekateri delavci to spoštujejo in so

striktni pri upoštevanju vseh pravil v

našem podjetju. Nekaterim delavcem

je pa za to vseeno. Ti ne spoštujejo ničesar,

ne nadrejenih, ne sodelavcev in

tudi ne zunanjih varnostnih inženirjev.

Takšnih delavcev v naši proizvo-

Nekateri zaposleni

ostajajo zaradi dobrih

plač. Tudi z osnovnošolsko

izobrazbo lahko zaslužiš

več kot 1.500 evrov neto.

Nekdanji zaposleni v podjetju Elvipo

o solastniku Francu Nagodetu: »On je

‘bog i batina’. Vsekakor bi to lahko označil

kot verbalni mobing.«

googlemaps

188 20. 2. 2025

24 AKTUALNO

Po besedah glavne

inšpektorice za delo

Katje Čoh Kragolnik

ima delodajalec sprejete

ukrepe za zaščito delavcev

pred spolnim in

drugim nadlegovanjem

ali pred trpinčenjem na

delovnem mestu.

gov.si

dnji ne morem imeti. Večkratno opozarjanje

delavca na napake, storjene

pri delu, ni mobing!«

Dodaja, da želijo le dobro za vse

zaposlene, a nekateri tega ne cenijo. V

proizvodnji je hrupno in se opozarjajo

glasneje kot v pisarni. Nobenega delavca

ne žalijo, jih ne zmerjajo, sploh

pa ne delajo z njimi kot s smetmi. A so

dosledni pri upoštevanju pravil. »Pred

več kot 10–15 leti nismo imeli za vsak

korak svojega pravilnika. Delavci so to

izkoriščali. Zdaj imamo ogromno pravilnikov,

ki se jih vsi dosledno držimo.

Delavec, ki ne upošteva pravila in vnaša

nemir v naš kolektiv, je takoj odstranjen

z delovnega mesta. Če se ne bi držali

pravilnikov in če ne bi delavcev dosledno

opozarjali na varno delo, bi prihajalo

do poškodb.«

Zapisala je še, da so v podjetju zaposleni

pridni in pošteni delavci, ki

vedno stojijo za svojimi besedami in

dejanji. Ne skrivajo se za anonimnimi

prijavami. Vedno so pripravljeni pomagati

sodelavcu, ne pa mu škodovati.

Natančno upoštevajo navodila za varno

in pravilno delo. Ne hodijo v službo

gledat na uro, ampak pridejo na delo,

ki ga dobro opravijo in za kar so dobro

plačani. Izjava, da so požrešni na denar,

je nevoščljiva.

INŠPEKTORICA NI UGOTOVILA

NEPRAVILNOSTI

Na Inšpektorat RS za delo smo naslovili več

vprašanj v zvezi z inšpekcijskim nadzorom

v podjetju Elvipo, ki ga je opravila inšpektorica

Darja Božič Boštjančič. Kot pravi

glavna inšpektorica za delo Katja Čoh Kragolnik,

Zakon o delovnih razmerjih trpinčenje

(mobing) definira kot ponavljajoče

se sistematično, posebej žaljivo in graje

vredno ravnanje, uperjeno zoper točno

določeno osebo na delovnem mestu ali v

zvezi z delom. Družbo Elvipo so obravnavali

tako s področja delovnih razmerij kot tudi

varnosti in zdravja pri delu. V novembru in

decembru 2024 so bili opravljeni trije inšpekcijski

pregledi, pri čemer sta bila dva

od teh opravljena v prostorih zavezanca

19. novembra 2024. V nadzoru so bile s

področja zagotavljanja varnosti in zdravja

ugotovljene nepravilnosti v zvezi z dopolnitvijo

ocene tveganja, vezano na ročno

premeščanje bremen, določitvijo osebe

za nudenje prve pomoči, in v zvezi z zagotavljanjem

varne delovne opreme na liniji

za pripravo in sortiranje hlodovine, in sicer

zaradi odstranjene ograje in dostopa delavcev

na nevarno območje v času delovanja

linije. Zavezancu je bila 20. novembra

izdana ureditvena odločba.

S področja delovnih razmerij je inšpekcijski

nadzor potekal glede spoštovanja

zakonodaje na področju zaposlovanja

tujcev, plačila za delo in drugih prejemkov

iz delovnega razmerja, nadurnega dela,

delovnega časa, letnega dopusta, vodenja

evidenc na področju dela in socialne

varnosti, glede varovanja dostojanstva

delavcev pri delu. »Inšpektorica je v nadzoru

zahtevala obširno delovnopravno dokumentacijo,

ki se je v nadaljevanju proučevala

na sedežu organa. Iz ugotovitev

inšpektorice izhaja, da ima delodajalec

sprejete ukrepe za zaščito delavcev pred

spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred

trpinčenjem na delovnem mestu, kar je

objavljeno na oglasni deski. Delodajalec v

zvezi s tem ni prejel nobene prijave.«

Preverjala je tudi pogodbe o zaposlitvi in

dovoljenja za delo ter prebivanje vseh zaposlenih

tujcev, pri čemer nepravilnosti

niso bile ugotovljene. V zvezi z delovnim

časom je preverjala razporejanje le-tega,

zagotavljanje dnevnih in tedenskih počitkov

ter zagotavljanje izrabe letnega dopusta.

V zvezi s plačilom za delo je vzela

pod drobnogled obračun in izplačilo plač

za obdobje od 1. avgusta do 31. oktobra

2024. »Iz ugotovitev inšpektorice izhaja,

da delodajalec delavcem zagotavlja osnovno

plačo, ki je višja od minimalne, plače so

bile izplačane v zakonitem roku, delodajalec

je obračunal dodatek za minulo delo,

nadomestilo za praznik in nadomestilo

za letni dopust. Plačilne liste se vročajo

osebno in se potrdijo z lastnoročnim podpisom.«

Ugotovila je še, da delavci prejemajo

povračilo stroškov za prevoz, malica

jim je zagotovljena na sedežu podjetja in

je strošek delodajalca. Slednji je predložil

obračunske liste in dokazila glede izplačila

regresa za leto 2024, ki je bil delavcem s

pravico do celotnega dopusta izplačan nad

minimalno višino, ki jo določa zakon, ostalim

pa v sorazmernem delu. »Inšpektorica

ni ugotovila nepravilnosti, ki bi bile lahko

podlaga za ukrepanje.«

188 20. 2. 2025

Ne verjemite kritikom

25

Ne verjemite kritikom,

ne verjemite estetom,

ne zaupajte poetom,

ki vam trosijo svoje laži.

Poiščite v sebi glas srca

in smeh tistih spominov,

ki so polni lepote, gorja

v vas nekoč peli.

Pojdite mimo kioskov,

kjer gomila papirja ždi,

pojdite mimo sfriziranih filozofij,

ne nasedajte tem novim prerokom.

Ne verjemite novi religiji,

tudi ta opij vas požre,

ne verjemite, da vam marihuana odpre

resnični raj.

(Jakob Emeršič, 1940–2012)

SHUTTERSTOCK

188 20. 2. 2025

26

INTERVJU

Celotno oddajo Odmev tedna si lahko

ogledate na portalu domovina.je.

DR. SEBASTJAN JERETIČ

»Politika ni več razdeljena

na levo in desno, ampak na

GLOBALISTE in SUVERENISTE«

Politični analitik dr. Sebastjan Jeretič je v Odmevu tedna spregovoril o aktualnih domačih

in svetovnih temah. Kot pravi, Donald Trump prinaša prelom v svetovni politiki: z eno svojih prvih potez

je – po priporočilu Elona Muska – odvzel sredstva agenciji za »globalistično propagando«,

ki je pljusknila tudi v Slovenijo. Spregovoril pa je tudi o psihološkem profilu in »megalomaniji«

Roberta Goloba, odzivih na Jankovićevo pismo Vučiću in zanimivem dogajanju na desnici.

VIDA PETROVČIČ

JAKA KRENKER/DOMOVINA

188 20. 2. 2025

INTERVJU

27

Ameriška agencija za mednarodni

razvoj (USAID) je bila praktično

ukinjena. Trumpova administracija

jo je razpustila,

saj naj bi po svetu financirala

projekte, ki z Američani nimajo

nič skupnega. Slovence je razburilo

dejstvo, da so tudi pri nas plačevali

nevladnim organizacijam.

40 milijonov dolarjev je prišlo

v Slovenijo, vključno s 25.000 dolarji

za Parado ponosa in 100.000

dolarji za organizacijo Oštro.

Kdo obvladuje medije v Sloveniji?

To je zelo zapleteno vprašanje. Glede

agencij – vse zahodne države jih imajo,

tudi Slovenija, in sicer preko Centra

za mednarodno sodelovanje in razvoj.

Mnoge od teh agencij resnično prispevajo

k razvoju tretjega sveta ali tranzicijskih

držav. Hkrati pa se takšni

mehanizmi pogosto zlorabljajo. Ena

najpogostejših rab, predvsem ameriške

agencije, je obveščevalna dejavnost.

Včasih so preko teh projektov razkrili

vohune, nato pa so države, ki so jih

izgnale, obtožili nedemokratičnosti.

Poleg tega so se te agencije v zadnjih

desetletjih zlorabljale za politično propagando,

predvsem globalistično. Danes

politika ni več razdeljena na tradicionalno

levo in desno, socialistično

in krščanskodemokratsko, ampak je

temeljna delitev na globaliste in suvereniste.

Globalisti zagovarjajo ideološko

agendo, ki uničuje lokalne tradicije

in identiteto ter vzpostavlja kozmopolitsko

mnoštvo ljudi. Mnogi projekti,

financirani z ameriškimi sredstvi, so

sledili tej agendi.

Sam sem pred leti sodeloval v volilnih

kampanjah na Balkanu, predvsem v

Srbiji in Črni gori. Tam sem prvič slišal

o tako imenovanih sorošoidih, kot so

rekli posameznikom in organizacijam,

ki so jih financirale institucije pod okriljem

Georgea Sorosa. Ti skladi so imeli

obliko nevladnih organizacij, dejansko

pa je bila njihova agenda rušenje oblasti

ali pomoč neki oblasti, recimo Tadićevim

demokratom v Srbiji. Šlo je torej za

prikrito politično delovanje. Zakaj je to

pomembno? Politični model današnjega

časa je liberalna demokracija, kjer javno

mnenje predstavlja temelj moči. Zato je

vprašanje, ki ste ga zastavili, ključno:

kdo obvladuje medije kot ključni aparat

za ustvarjanje javnega mnenja?

Omenili ste Oštro. Ta organizacija

je v imenu Slovenije izvajala cenzuro

na Facebooku. Zuckerberg je sam priznal,

da je bila cenzura posledica pritiska

ameriške demokratske administracije.

Facebook je po celotnem svetu uvedel

cenzuro, ki jo je nato zaupal konkretnim

akterjem v posamezni državi.

Ali bo organizacija Oštro

zdaj nehala obstajati?

Mislim, da bo lahko obstajala naprej,

a z drugo nalogo. Vsekakor ne bo več

cenzurirala, saj je tudi Zuckerberg s

Trumpovo zmago »osvobojen«. Trumpova

zmaga prinaša veliko koristi in

izzivov za Evropo. Najprej se bo morala

Evropa postaviti na svoje noge.

Bruseljska globalistična elita se ne bo

mogla več zanašati na ameriško podporo

demokratov. Trump prinaša popoln

prelom v svetovni politiki – zanima

ga le Amerika, ostali svet pa bo

rabil ali zlorabil za ameriške interese.

Lahko rečemo, da gre za novo Monroejevo

doktrino, podobno tisti iz 19. stoletja,

ko je Amerika zaprla svoj prostor

in izključila vpliv Evrope. Ponovno se

vzpostavljajo veliki politični prostori,

ki jih je pred stoletjem Carl Schmitt

imenoval Großraum, torej prostor z

določenim ljudstvom, ki ima določeno

politično idejo.

Seveda se zastavlja vprašanje, ali je

Evropa pripravljena na te izzive. Mislim,

da ni – niti mentalno, še manj pa

kadrovsko. Prva nujna poteza bi morala

biti zamenjava celotne bruseljske

elite, z Ursulo von der Leyen na čelu.

Ta ekipa je škodljiva za evropsko prihodnost,

ker se ni sposobna spoprijeti

z novimi razmerami.

Slovenski evropski poslanci

Branko Grims, Milan Zver in Zala

Tomašič so Evropski komisiji

zastavili vprašanje, kateri slovenski

mediji so prejemali sredstva.

Tudi Evropska komisija je namreč

razdelila 130 milijonov evrov

medijem. Kaj to pomeni?

V naslednjih mesecih bomo verjetno

izvedeli več podrobnosti. Ena največjih

afer je zagotovo povezana z gospodom

Timmermansom, nosilcem t. i. zelenega

prehoda, ki je financiral propagando za

ta projekt v posameznih državah. Ko rečem,

da je financiral propagando, to ne

pomeni, da je legitimno zagovarjal svoje

argumente. Če je propaganda transparentna,

je namreč popolnoma legitimna.

V tem primeru pa je šlo za prikrito manipulativno

propagando, morda pa tudi za

podkupovanje lokalnih akterjev.

Vpliv globalističnih virov – tako

ameriških demokratov kot bruseljske

elite – je vsekakor igral vlogo pri dogajanju

v Sloveniji. Zanimiv primer:

leta 2007 je v predsedniški kampanji

Danila Türka prišel v štab strokovnjak

iz Makedonije in vprašal, ali je

ameriška ambasada že bila pri nas.

Ko sem mu odgovoril, da ne, je odvrnil:

»Ah, potem nimate možnosti za

zmago.« Rekel je, da imajo Američani

najboljšo analitiko – ugotovijo, kdo bo

najverjetnejši zmagovalec, in se povežejo

z njim.

V Sloveniji se to dolgo ni dogajalo.

Šele kasneje, ko je bil veleposlanik Mussomeli,

se je Amerika malo bolj aktivno

vključila v politično dogajanje pri

nas. Pred tem enostavno ni bilo potrebe.

Soros je v začetku 90. let financiral

nekatere inštitute, nato pa financiranje

ustavil, ker je ugotovil, da Slovenci

že sami spontano sledimo globalističnim

smernicam; na žalost tudi v smer

zaničevanja lokalne tradicije.

Kako komentirate otvoritev

evropske prestolnice kulture?

Predsednik vlade je dobesedno

priveslal na prizorišče …

Gre za tipičen primer politične propagande.

Seveda je to zloraba položaja;

toda tisti, ki je na oblasti, ima možnost

uporabiti – lahko rečemo zlorabiti – dejstvo,

da je na oblasti. Beloruski predsednik

igra hokej, ruski predsednik jaha

konja, slovenski premier pa vesla. To je

pač področje, kjer se zna dobro pokazati

in kjer je zelo dober.

Njegov propagandni aparat ga skuša

prikazati kot močnega, odločnega

in modernega. To se zalomi v trenutku,

ko je stopil na oder s poskusom

poze moči (kot ga je zelo dobro analiziral

strokovnjak za govorico telesa

Edvard Kadič). A ta drža enostavno ni

pristna. On preprosto ni močan, zato

izpade njegovo nastopanje zelo izumetničeno

– tako govorica telesa kot tudi

ton, s katerim govori.

Soros je v začetku 90. let

financiral nekatere inštitute,

nato pa financiranje ustavil,

ker je ugotovil, da Slovenci

že sami spontano sledimo

globalističnim smernicam.

188 20. 2. 2025

28

INTERVJU

Podobno je bilo v OZN-u, ko je tolkel

po mizi in poskušal posnemati zgodovinske

prizore velikih voditeljev. Temeljna

težava je v tem, da deluje Golob

kot šibek fantič, ki bi se rad predstavil

kot močan voditelj, pa to enostavno ni.

Tu je veliko protislovij. Kako lahko

nekdo, ki je »počistil janšiste«

na RTV Slovenija, v policiji in drugih

institucijah, zdaj govori o tem,

da ne bo več blatenja in napadanja

ter nikoli več brata proti bratu?

To je koncept, o katerem je govoril Carl

Schmitt – vojna v imenu človeštva. Kaj

pomeni vsebina Golobovega govora? Da

tistih, ki ne mislijo enako kot on, ne šteje

za brate, za del slovenskega naroda.

Tisto so izločki. To je izjemno brutalna

politična kultura, saj gre za pristop, ki

iz demokratičnega procesa izloči vse, s

katerimi se nekdo ne strinja. Pluralna

družba pa temelji ravno na spoštovanju

tistega, ki ti je najdlje.

Težava ni torej samo poza – tudi pri

vsebini in tem, kar počne Golob skupaj s

kamarilo v državnem zboru, gre za popolnoma

antidemokratično delovanje.

Ali bi to lahko imenovali fašizem?

Lahko bi rekli fašizem, saj obstajajo zelo

velike strukturne vzporednice točno s

tem. Ideologija, ki se ozira le na to, kdo

misli enako – ne podobno, ampak enako.

Vsem ostalim pa se odvzame status

pripadnika skupnosti, ki ima pravico

sodelovati v demokratičnem procesu.

Rezultati inštituta Mediana so

za Gibanje Svoboda porazni. 23,7

odstotka vprašanih je odgovorilo,

da bi volili SDS, Gibanje Svoboda

bi izbralo 12 odstotkov ljudi. Že pri

53 odstotkih vprašanih pa vlada

nima več podpore oziroma so do

nje zelo kritični. Je sploh treba

čakati volitve?

Edini, ki bi lahko ta mandat predčasno

prekinil, je sam predsednik vlade, a

mislim, da zaradi psihološkega profila

in megalomanije tega ne bo storil. Kljub

temu, da bi mu to mogoče celo koristilo.

Mislim namreč, da bi v tem trenutku

Svoboda lahko dobila 15 odstotkov na

volitvah, z vsakim mesecem pa so možnosti

za preživetje te stranke manjše.

Dejan Kaloh je medtem skupaj z

Alenom Komanom, ki ima podkast

Scutum Fidei (ščit vere), napovedal

ustanovitev stranke Suvereni.

Trump prinaša popoln

prelom v svetovni politiki –

zanima ga le Amerika,

ostali svet pa bo rabil ali

zlorabil za ameriške interese.

Kaj si lahko obetamo od tega?

SDS je izjemno široka stranka, ki sega od

desne sredine do bolj trde konservativne

desne strani. Znotraj takšne stranke

se najdejo različni profili. Kaloh se je

v nekem trenutku odločil, da gre v en

kot te stranke, da gre torej z gospodom

Logarjem ne samo na desno sredino,

ampak celo v poskus prehoda na drugo

stran (pred ameriškimi volitvami se je

Logar npr. opredelil za Kamalo Harris).

Ker Kaloh pri Logarju ni dobil ustrezne

funkcije (podpredsedniškega mesta), je

šel zdaj na popolnoma drugi rob, torej na

trd konservativno suverenistični del.

To lahko izpade kot iskanje kakršnegakoli

prostora, v katerem bi lahko nadaljeval

svojo politično kariero. Mislim, da

bo to problem: gospod Kaloh do zdaj ni bil

prepoznan kot predstavnik trde konservativne

suverenistične sile. Če že, je edini

politični predstavnik trdega konservativizma

pri nas Branko Grims, ki to tudi

zastopa v Evropskem parlamentu.

Kakšni so obeti? Kolikor sem do zdaj

uspel spoznati ta del političnega prostora,

obstaja peščica posameznikov ali

majhnih skupin ljudi, ki zagovarjajo

trdo konservativnost in suverenizem,

hkrati pa zavračajo SDS zaradi takšnih

ali drugačnih razlogov. Glede na prve

reakcije teh posameznikov se zdi, da

ne sprejemajo Kaloha kot nekoga, ki bi

jih lahko predstavljal. Ta del političnega

prostora po mojem mnenju sicer ne

sega niti do enega odstotka volilnega

telesa. Kot drugo pa bi rekel, da so že bili

poskusi, recimo z Domom, ampak se ni

izšlo. Pa mislim, da je Bernard Brščič

močnejši politični profil kot Kaloh.

Je pa res, da so takrat, ko so bili ti

poskusi v slovenskem prostoru,

na globalni ravni vladali globalisti.

Zdaj pa se je slika popolnoma

obrnila, prišel je na primer Trump.

Mogoče se je tudi v Sloveniji

sprostil nek prazen prostor …

Vprašanje je, ali dejansko obstaja potencial

za širitev takšnega političnega pristopa,

predvsem pri mladi generaciji. Pa

tudi, ali ni velik del tega prostora že zadovoljen

s tem, kar predstavlja določen

del SDS. Kot rečeno, sam mislim, da je v

tem trenutku Branko Grims politični obraz

slovenskega konservativnega suverenizma.

To je pokazal tudi njegov rezultat

na evropskih volitvah, do katerega je

prišel s preferenčnimi glasovi. Ker je del

širše družine SDS, ima tudi več možnosti

za realizacijo političnega programa.

Kar se tiče sprememb, ki prihajajo,

moramo biti pozorni na reakcije mlade

generacije, ki se pomika v konservativnost.

Če bo uspelo najprej Janši, potem pa

tudi mladim predstavnikom SDS pridobiti

te mlade na svojo stran, potem mislim,

da ne bo prostora za nikogar drugega.

SDS ima za naslednje volitve dve temeljni

prioriteti. Prva je že omenjena: da

izkoristi potencial, ki ga ima pri mladih.

Druga pa je področje kmetijstva, kjer ima

188 20. 2. 2025

INTERVJU

29

po mojem mnenju zelo veliko odgovornost

predsednik Kmetijsko-gozdarske

zbornice Jože Podgoršek, da pokaže v

letošnjem letu zelo konkretne rezultate

in da nameni temu zelo pomembnemu

segmentu naše skupnosti resno reprezentacijo

v političnem prostoru.

Na desnem polu se je na X-u odvil

nekakšen spor med Vido Čadonič

Špelič, Janezom Janšo, Matejem

Toninom in Jelko Godec. Bosta NSi

in SDS zaostrili svoje odnose?

Gre za običajno tekmo v sorodnem političnem

prostoru, sploh zdaj, ko so v

opoziciji. V prejšnji koaliciji je bilo sodelovanje

zelo korektno in kakovostno,

potem pa je NSi zavzela stališče, ki ga je

vzpostavila že Ljudmila Novak – nikoli

več z Janšo. To je razumljivo, saj iščejo

svoj prostor in poskušajo pridobiti določen

del volilnega telesa. Mislim pa, da

je to zelo kratkovidno. Politična realnost

je namreč takšna, da je Janša hegemon

desnega političnega prostora in

da je on tisti, ki bo popeljal zmagovito

stranko na naslednje volitve. Če se bo

želela vzpostaviti desnosredinska vlada,

bo on glavni akter. Če bodo želeli

vzpostaviti široko koalicijo, nekakšno

koalicijo narodne enotnosti, bo prav

tako on ključni akter. Skratka, dokler

je Janša relativni zmagovalec volitev, je

vsaka kalkulacija glede oblikovanja vlade

brez njega nesmiselna.

Izkazalo se je, da NSi s tako politiko

ne pridobiva točk. Po drugi strani

pa spoštujem vsebinsko delovanje

te stranke in verjamem, da so iskreni

v svojem prizadevanju za konstruktivnost

in za sodelovanje in da gre za

pristno politično kulturo, ki je dala priložnost

tudi koaliciji Svobode, ki je bila

za številne ljudi neznanka. Na začetku

ljudje niso vedeli, kakšen je Robert Golob,

sploh tisti, ki ga niso poznali. Zelo

hitro se je sicer izkazalo, da je šlo za

naivno pričakovanje. SDS je izkoristila

priložnost, da NSi opozori, da koketiranje

z Golobom ne more koristiti. Nekaj

časa se bodo ti odnosi še zaostrovali,

si pa res želim, da bi se proti koncu, tik

pred volitvami, le otoplili.

V teh tridesetih letih se je namreč pokazalo,

da lahko desnica vlada takrat, ko

gre na volitve enotna. Desnica je zmagala

že leta 1996, a ji je bila zmaga ukradena.

Najprej s potezo predsednika Kučana,

ki je mandat, namesto da bi ga podelil

zmagovalcu volitev gospodu Podobniku,

podelil gospodu Drnovšku. Temu je nato

uspel nakup enega poslanca z desnice,

gospoda Pucka, ki je prestopil v LDS. Desnica

je takrat zmagala, ker je šla na volitve

enotno; sicer s tremi strankami, ampak z

napovedjo sodelovanja.

Leta 2008 je bila za zmago SD bistvenega

pomena poteza v ponedeljek pred

volitvami, ko so stranke SD, Zares in LDS

napovedale sodelovanje. Teden dni pred

volitvami so ankete še kazale na zmago

SDS, nato pa je prišlo do preobrata.

Skratka, napoved sodelovanja je do zdaj

vedno prispevala k zmagi nekega bloka.

V Sloveniji na volitvah že 15 let v

glavnem zmaguje antijanšizem. Tega

se ne da preseči na način, kot to počne

NSi, ki prispeva k antijanšizmu. Kajti

če celo NSi, ki je korektno sodelovala v

vladah, pravi, ne bo šla v vlado z Janšo,

to pomeni, da je antijanšizem upravičen,

ker celo partnerji tako pravijo. In

to kljub temu, da vedo, da je bilo sodelovanje

korektno in da je bilo tisto vodenje

države kakovostno in koristno za

državo. S tem prispevajo k postavljanju

okvira izbire. Mislim, da je to strateška

napaka NSi.

Dokler je Janša relativni

zmagovalec volitev, je vsaka

kalkulacija glede oblikovanja

vlade brez njega nesmiselna.

V Ljubljani je bil protest v podporo

srbskim študentom. Zahtevali so,

da se Zoran Janković opraviči,

kar je nekoliko smešno. Niso pa

zahtevali njegovega odstopa. Kaj

si lahko mislimo o tem protestu?

Dogajanje je najbolje označil kolega Miran

Videtič, ki je rekel, da je to strategija

kamilice. S kamilico so se spravili na

resen problem. Mislim sicer, da je protest

spontan in iskren. Ampak naredimo

korak nazaj: zakaj je sploh prišlo do

odziva? Na nobeno prejšnjo Jankovićevo

afero se namreč nihče z levega pola

ni odzval na tak način. Mislim, da zato,

ker so bile vse druge afere (farmacevtka,

kanalizacija …) prepoznane kot napad

z desne, saj so nanje prvi opozorili

akterji, ki sodijo na desno. Za levo ljubljansko

elito pa je prioriteta vendarle

antijanšizem. Če bi se takrat pridružili

kakšnemu od teh napadov na župana,

bi bilo to dojeto kot prispevek k Janševemu

napadu na Jankovića. Zato so bili

tiho. Tokrat pa je šlo za nekaj popolnoma

drugega: prvi odziv je prišel z leve,

predvsem pa gre za odziv ljudi, ki so

osebno navezani na Srbijo.

V Sloveniji imamo različne segmente

ljudstva, saj smo na tromeji

treh velikih prostorov: romanskega,

germanskega in balkanskega. To bi

nam lahko omogočalo velik potencial,

lahko pa nas duši v neki napol

shizofreni situaciji. 500 let Avstrije

ali 500 let Turčije je naredilo v našem

prostoru civilizacijski prepad. Kar

se zdaj dogaja v Srbiji, je izjemno pomembno

dogajanje, ki ni uperjeno v

rušenje Vučića. Uperjeno je v to, da se

Srbija izvleče iz teh 500 let zgodovine

in se usmeri v svet moderne liberalne

demokracije, kjer institucije delujejo.

V sredo, 19. februarja, se obeta

shod Stranke upokojencev Pavla

Ruparja. Shodu se bodo pridružili

tudi študenti, dijaki, stranke SLS,

SDS, Zeleni in seveda še kdo. Kako

to komentirate?

Zdi se, da je gospod Rupar vzpostavil

neko zelo močno energijo, ki je začela

povezovati sile, ki so kritične do trenutne

situacije. In to kljub vsem poskusom,

tudi internim, da bi ga nekako

spodkopali. Na prihodnjih volitvah ima

zelo veliko možnosti, bodisi samostojno

bodisi v vlogi enega od magnetov, ki bi

povezal določene sile. Na njegovi strani

je 10.000 izjemno angažiranih oseb,

vsaka od njih pa je sposobna na volitve

pripeljati še štiri ali pet drugih. Že to je

dovolj za prestop parlamentarnega praga.

V političnem prostoru Rupar zastopa

del ljudi, ki so izjemno jezni, to jezo

pa kanalizira v zelo konkreten politični

program, ki lahko prispeva k spremembam

v prihodnjem mandatu. Tu namreč

ne gre samo za neke prazne parole, kot

je včasih opaziti pri populistih.

Kot ste izpostavili, bo shod pomemben

tudi zato, ker se tokrat pridružujejo

tudi določene dijaške in študentske organizacije,

torej predstavniki generacije,

ki jih do zdaj ni bilo videti na takih

dogodkih. Ob tem mu je uspelo povezati

številne stranke, od parlamentarnih

do neparlamentarnih, da se pridružijo

iniciativi. Skratka, uspelo mu je organizirati

sile, ki so izjemno kritične do

trenutne situacije in do načina, na katerega

se aktualna vlada z njo spoprijema.

Dr. Jeretič, najlepša hvala za komentarje.

188 20. 2. 2025

30

AKTUALNO

Janša ne dvomi, da gre

v primeru prodaje posestva

v Trenti za politični obračun,

za drugi del Patrie. Prav

tako poudarja prvoobtoženi

nekdanji direktor Imosa

Branko Kastelic, ki se ima

za »kolateralno škodo«.

Posnetek zaslona RTVS

Predsednik SDS Janez Janša med nagovorom

na akademiji ob 36. obletnici obstoja stranke.

Za ustavno večino RAZUMA

v prihodnjem mandatu

Bliže kot je neki režim svojemu koncu, bolj je nor, je predsednik SDS Janez Janša na akademiji

ob 36. obletnici stranke opisal ravnanja predstavnikov aktualne koalicije. Kot norčevanje iz normalnosti

oziroma iz razuma, ki nima dna, je pa k sreči omejeno s časom. »In ta čas se izteka,« je dejal Janša.

PETER AVSENIK

V

nedeljo, 16. 2. 2025, je minilo

natanko 36 let, kar je v polni

Gallusovi dvorani Cankarjevega

doma nastala Socialdemokratska

zveza Slovenije, predhodnica

današnje SDS. Ob obletnici je Janša na

slavnostni akademiji v napolnjeni dvorani

zdravilišča v Laškem izpostavil, da so

se vsaj v delu zahodne civilizacije začeli

tektonski premiki, v njeni osrednji državi

pa »revolucija razuma«. V Sloveniji smo

medtem na političnem prizorišču spremljali

»nadaljevanje politične burleske«.

188 20. 2. 2025

DILEME LEVICE

»To burlesko so nekateri poimenovali

golobarjenje. To je žal poleg smeha prineslo

tudi povsem konkretne negativne

politične posledice za blaginjo slovenskega

človeka. Zgodovina nas uči, da

bliže kot je neki režim svojemu koncu,

bolj je nor,« je povedal Janša.

Javnomnenjska podpora Gibanja

Svoboda je namreč v prostem padu in

po oceni prvaka SDS je jasno, da tranzicijska

levica ne bo več stavila nanjo kot

na stranko, ki lahko na volitvah dobi

relativno večino. »Hiša iz kart se sesuva

in izjemno težko jo bodo obvarovali

propada do konca mandata,« je povedal.

Glavna dilema levice je ta hip skoncentrirana

okoli ustavnega sodišča. Če

bo vlada zdržala do konca, po oceni

Janše tvega večji poraz kot v primeru

nenadnih predčasnih volitev. A obenem

lahko do konca mandata imenuje

večino, torej pet ustavnih sodnikov

za nadaljnjih devet let, in tako preko

ustavnega sodišča še naprej onemogočajo

potrebne reforme.

AKTUALNO

31

Medtem na desni politični sredini

nastajajo nove stranke, pri čemer gre

po mnenju Janše za poskus oslabitve

SDS in preprečitve Ruparjevim upokojencem,

da bi prišli v parlament. Demokrate

nekdanjega poslanca SDS Anžeta

Logarja je Janša označil za »platformo

ohranjanja primata levice«.

Kljub temu predsednik SDS ocenjuje,

da stranka, ki jo vodi, stopa v obdobje

največje politične moči, in to v času, ko

»jo Slovenija spet usodno potrebuje«.

Ne le zaradi reform, po besedah Janše bi

bile potrebne tudi dopolnitve ustavnega

reda, s katerimi bi med drugim zaščitili

svobodo govora, volilno pravico, pravico

do poštenega sojenja, spol kot naravno

kategorijo, pravice otrok v obrambi pred

ideologijo v šolah in demokracijo kot vladavino

izvoljenih. Občinam bi zagotovili

finančno samostojnost, v ustavi pa opredelili,

kolikšen delež BDP gre lahko za

javno porabo. Za to pa bi Slovenija v naslednjem

mandatu potrebovala »ustavno

večino razuma,« pravi Janša.

Demokrate nekdanjega

poslanca SDS Anžeta

Logarja je Janša označil

za »platformo ohranjanja

primata levice«.

POSTOPEN VZPON

V dosedanjih volilnih bojih SDS kaj

takšnega še ni uspelo. Je pa od svojih

začetkov do danes napredovala od ene

manjših parlamentarnih strank v eno

osrednjih političnih sil v državi. Pobuda

za ustanovitev takšne stranke

sicer sega v leto 1987, v čas stavke litostrojskih

delavcev. Dve leti pozneje je

bila tudi uradno ustanovljena, najprej

kot Socialdemokratska zveza Slovenije

s predsednikom Francetom Tomšičem,

ki ga je leta 1989 zamenjal Jože Pučnik.

Prvi kongres stranke leta 1990 je

prinesel spremembo imena v Socialdemokratsko

stranko Slovenije – SDSS.

Po volitvah aprila tega leta, na katerih

je osvojila 7,8 odstotka glasov, je v okviru

Demosa postala del osamosvojitvene

vlade. Na naslednjih volitvah, ki so sledile

padcu Peterletove vlade, se je stranka

komaj prebila v parlament. Vstopila je v

Drnovškovo vlado, vodenje stranke pa je

zaradi Pučnikove bolezni prevzel Janez

Janša. Ko so Janšo zaradi obračuna v Depali

vasi odstavili s položaja obrambnega

ministra, je stranka zapustila vlado.

Začel pa se je tudi postopni vzpon

javne podpore. Novembra 1996 je

stranka s 16,6 odstotka glasov postala

tretja največja parlamentarna stranka,

podobno podporo je ohranila tudi štiri

leta pozneje (15,8 odstotka), po kratki

epizodi z vlado Andreja Bajuka.

VSI JANŠEVI BOJI

Z NOVIMI OBRAZI

Današnje ime je stranka dobila leta 2003,

leto pred tem, ko je prvič dobila volitve v

državni zbor, in to z najboljšim rezultatom

do tedaj, dobrimi 29 odstotki. Janša je

vlado sestavil s SLS, NSi in DeSUS. Še višji

delež je SDS prejela leta 2008, a jo je takrat

za las prehitela SD z Borutom Pahorjem.

Podoben scenarij se je ponovil leta

2011 z Zoranom Jankovićem, ki pa za razliko

od Pahorja ni mogel sestaviti vlade;

že drugič je to priložnost dobil Janša. Podobno

po volitvah 2018, ki jih je SDS sicer

dobila, a je vlado sestavila šele po dveletni

epizodi Marjana Šarca oziroma potem, ko

je slednji vrgel puško v koruzo in se uštel

pri oceni, da si bodo tudi vsi koalicijski

partnerji želeli predčasne volitve.

Da bi puško v koruzo vrgel tudi Golob,

se v tem trenutku zdi malo verjetno,

saj koalicija v parlamentu vsaj za

zdaj ohranja dokaj udobno večino. Če

bo zdržala do konca, bo Golobova vlada

šele druga po Janševi leta 2004, ki

bo odpeljala celoten štiriletni mandat.

Še enega pa glede na aktualne javnomnenjske

poizvedbe zelo verjetno ne.

VELIKI POK IN PATRIA 2

Vsaj za zdaj je videti, da ima SDS volilno

zmago v rokah, toda do volitev, če bodo

te redne, je še več kot leto dni, ankete

pa so tudi kdaj v preteklosti že kazale

na zmago Janševe stranke, pa se mu nazadnje

ni izšlo, denimo pred volitvami

leta 2008 in leta 2011. Obakrat sta se

levici očitno izšli mobilizacija volilnega

telesa v zadnjem hipu in izrazita antijanševska

retorika.

Volilni program – če je ta sploh

obstajal – posameznih »instant« strank,

ki so nastajale nekaj mesecev pred volitvami,

nazadnje ni bil več v ospredju tekme.

Bolj kot to je voditelje raznovrstnih

soočenj zanimalo, kdo in zakaj bi šel v

koalicijo s SDS. Kot bi to za potencialne

koalicijske partnerje pomenilo obsodbo,

ne pa pripravljenosti na sodelovanje v

prizadevanju za skupno dobro.

Poleg tega je volitve leta 2008 (pa tudi

več poznejših) v veliki meri zaznamoval

t. i. veliki pok s Finske. Volilna kampanja

se je namesto na vsebinska vprašanja

osredotočala na vprašanje Janševe

vloge pri poslu z oklepniki Patria. Kljub

temu da je bila obsodilna sodba leta pozneje

razveljavljena, predsednik SDS pa

je zaradi obsodbe in neupravičenega

prestajanja zaporne kazni prejel odškodnino,

je tri tedne pred volitvami sprožena

afera gotovo vplivala vsaj na del

volilnega telesa. Pa čeprav je SDS na tistih

volitvah prejela največji delež glasov

doslej (29,26 odstotka).

Nekaj podobnega se nemara pripravlja

tudi pred tokratnimi volitvami.

Znano je namreč, da zoper Janšo poteka

sodni proces v primeru prodaje posestva

v Trenti. Prvak SDS ne dvomi, da

gre za politični obračun, za drugi del

Patrie. Prav tako poudarja prvoobtoženi

nekdanji direktor Imosa Branko Kastelic,

ki se ima za »kolateralno škodo«.

Politični obračun ali ne – prav v procesih,

ki doživljajo visoko publiciteto,

ker so v njih udeleženi politiki, se kaže

prisotnost politike v pravosodju. Tako

je pred dnevi za Domovino dejal dekan

Pravne fakultete Univerze v Ljubljani

Miro Cerar. »Zelo težko je razložiti državljanom,

zakaj se, recimo, zoper določene

politike postopki pogosto začnejo, ko

se približujejo volitve, ali pa zakaj nekateri

postopki nikakor ne stečejo pravočasno,«

je povedal Cerar, sicer predsednik

vlade med letoma 2014 in 2018.

In v primeru Trenta se je sodni proces

začel lani, kar deset let po zaslišanju

pred preiskovalnim sodnikom leta 2014,

vsaj na prvi stopnji pa se bo očitno razpletel

letos. Kako, lahko samo ugibamo.

Kako se bodo na takšen ali drugačen

razplet odzvali volivci, pa tudi.

WIKIPEDIA

Za dr. Jožetom Pučnikom je vodenje

stranke prevzel Janez Janša.

188 20. 2. 2025

32

AKTUALNO

Slovenska POSLANCA

v Evropskem parlamentu se

požvižgata na slovenski jezik

Evropski poslanec Zelenih/Vesne Vladimir Prebilič je sredi decembra lani na plenarnem

zasedanju v Evropskem parlamentu opozoril na dogajanje v Srbiji. Novembrski zrušitvi nadstreška

ob železniški postaji v Novem Sadu, zaradi katere je umrlo 15 ljudi, so namreč sledili številni protesti.

Prebilič je poslance nagovoril v srbskem jeziku, ob tem pa je – poleg dela slovenske javnosti – razburil

tudi hrvaško evroposlanko, ki je njegov govor označila za provokacijo.

TINA S. BERTONCELJ

Govor Vladimirja Prebiliča je

prekinila predsednica parlamenta

Roberta Metsola in

poslanca opozorila, da njegovega

govora ne morejo prevajati – srbskega

jezika namreč ni med 24 uradnimi

jeziki Evropske unije. Prebilič, ki je

predvsem na družbenih omrežjih požel

kar nekaj kritike, je nato svoj govor nadaljeval

v angleškem jeziku. Evropski

poslanec je kasneje pojasnil, da se je z

izbiro jezika želel pokloniti vsem žrtvam

tragedije in civilni družbi, ki se na

množičnih protestih bori za demokracijo.

»Lahko samo rečem, da se vsem

188 20. 2. 2025

Granda je ocenil, da razliko

med Prebiličem in Jovevo

najbolj utemeljuje njuno

strankarsko ozadje – pri

bivšem kočevskem županu

ni protislovenstva, v

stranki Joveve pa to izstopa

kot pri nobeni stranki od

osamosvojitve dalje.

Evropska poslanka

Irena Joveva je srbske

študente v Evropskem

parlamentu nagovorila

v srbščini, ki pa ni uradni

jezik te ustanove.

irenajoveva.si

tistim, ki so se čutili prizadete, opravičujem.

Ampak še enkrat, to ni bil moj

namen, da bi v čemerkoli ogrozil interes

Republike Slovenije ali pa da bi ogrozil

slovenščino v Evropskem parlamentu,«

so mediji povzeli Prebiličev odziv.

Razburjenje se še ni dobro poleglo,

ko je »vajo« ponovila evropska

poslanka Svobode (Renew) Irena Joveva

– srbske študente je v Evropskem

parlamentu nagovorila v srbščini in

si posledično prislužila opozorilo, naj

se drži uporabe uradnih jezikov. »Slovenci

smo izvolili devet poslancev v

Evropski parlament. Izkazuje se, da se

dva izmed njih – Vladimir Prebilič in

Irena Joveva – požvižgata na naš jezik

in v Evropskem parlamentu govorita

spakedrano srbohrvatsko. Le koga

tadva predstavljata?« je komentirala

uporabnica družbenega omrežja.

»Zakaj slovenski poslanci po novem

v Evropskem parlamentu govorijo srbsko?

Doslej sem slišal že dva. Sem kaj

prespal? Je že konec Slovenije in jim

zdaj gre za Jugoslavijo?« je vprašal profesor

in vodja Centra za marketing in

odnose z javnostmi na FDV Dejan Verčič.

Medtem ko se je Prebilič opravičil,

pa je Joveva zapisala: »Močno sporočilo

iz srca ne potrebuje prevoda. Razumljivo

je v vseh jezikih.« Komentatorji pod

njenim zapisom ji niso ostali dolžni:

»No, če močno sporočilo ne potrebuje

prevoda, bi pričakovala, da bo to sporočilo

v slovenskem jeziku, ker ste predstavnica

Slovenije.«

PROVOKATIVEN IN

NESPOŠTLJIV NASTOP

Slovenistka in literarna zgodovinarka

dr. Urška Perenič je nastop slovenske

AKTUALNO

33

Janez Marolt

evroposlanke v srbščini dojela kot precej

provokativen, vendar hkrati skrajno

nespoštljiv – tako do tistih, ki so sedeli

v parlamentarni dvorani in bi prevod še

kako potrebovali, kakor tudi do države,

ki jo poslanka v Evropskem parlamentu

predstavlja in katere državni in uradni

jezik je slovenščina, ki je od pristopa

Slovenije k EU tudi uradni jezik slednje.

Kateri so bili motivi za izbiro srbščine

v konkretnem primeru, si po besedah

slovenistke lahko samo mislimo, vendar

hkrati ob tem znova ugotavljamo,

kako zelo pomembna je pri tem narodna

zavest. »Povedano z drugimi besedami

in z mislijo na slovenskega tržaškega

velikana Borisa Pahorja: temelj je

narodna zavest, iz katere izhaja zvestoba

narodnemu jeziku. Se pravi, da prednosti,

ki jih prinaša status slovenščine

kot uradnega jezika EU, ni mogoče v

polnosti izkoristiti, če ni zavesti. In tudi

samozavesti tistih, ki naj bi slovenščino

tam uporabljali,« je opozorila.

Pereničeva je ob tem omenila še

besede predsednice Upravnega odbora

Prešernovega sklada – slednja je v

svojem govoru namreč dejala, da je našega

Prešerna zanimala »materialnost

jezika. In sicer modernega slovenskega

jezika, ki mu je služil zlasti za pesnjenje[,]

bolj kot za orodje identitete.«

Predsednica omenjenega odbora po

oceni Pereničeve očitno ne razume, da

je (bil) slovenski jezik bistveni gradnik

slovenske identitete in da je Prešeren

v dobi romantike, ki je sledila tako občečloveškim

kot nacionalnim ciljem, v

slovenščini, ki jo je skozi svojo poezijo

Dr. Urška Perenič:

»Temelj je narodna zavest,

iz katere izhaja zvestoba

narodnemu jeziku.«

povzdignil na kar najvišjo raven, pravzaprav

tvorno sodeloval tudi v procesu

izgrajevanja slovenske identitete. Kajti

zakaj bi se sicer v času, ko je bila večina

ljudi nepismena, sploh odločil za slovenščino?

»Tisti časi so že davno mimo,

zaradi česar je toliko pomembneje ohranjati

zgodovinski spomin na težko in

naporno pot, ki je pripeljala do uveljavitve

slovenščine kot uradnega jezika EU

– kar je danost, ki je ne smemo zapraviti

niti za en sam trenutek. Edino tako lahko

prispevamo k večjezičnosti kot enemu

izmed temeljnih načel EU,« je sklenila

profesorica na Filozofski fakulteti.

SIMBOLNA IN PRAGMATIČNA

FUNKCIJA JEZIKA

Slovenistka in profesorica dr. Vesna

Mikolič je pojasnila, da ima izbira jezika

v vsakdanjem sporazumevanju dvojno

funkcijo, pragmatično in simbolno.

Izbiro srbskega jezika dveh evropskih

poslancev iz Slovenije na plenarnem

zasedanju Evropskega parlamenta v

Strasbourgu lahko po njeni oceni razumemo

kot izključno simbolično gesto

podpore množičnim protestom na

ulicah Srbije. »Očitno se je poslanka Joveva

– podobno kot pred tem poslanec

Prebilič – želela čim bolj neposredno

obrniti na srbske protestnike, zato je

uporabila tako njihov jezik kot drugo

osebo množine, ki je izraz direktnega

nagovora,« je dejala Mikoličeva in dodala,

da ta sicer učinkovita retorična figura

tokrat ni dosegla pravega namena

– glede na to, da naslovnikov ali njihovih

predstavnikov ni bilo v dvorani, saj

niso člani Evropskega parlamenta, srbski

jezik pa ni uradni jezik EU. »Tako je

že sama jezikovna izbira presenetila in

povzročila nelagodje prisotnih poslancev

(in tolmačev), tudi če odmislimo, da

jo je poslanka HDZ čutila celo kot politično

provokacijo. Tako je neposredni

nagovor izzvenel bolj kot nenaravna,

pretirana retorična figura, manj kot

iskren znak podpore,« je ocenila predstojnica

Inštituta za jezikoslovne študije

ZRS Koper. Dodala je še, da je poleg

odločne podpore govornica s tem tudi

izkazala, da sta ji srbski jezik in kultura

blizu ter poznana.

»A tu ne gre za kako jugonostalgijo, s

katero se tako radi obkladamo na spletnih

forumih. V tem lahko prej prepoznamo

pogosto držo slovenskih govorcev,

ki se hitro prilagajamo sogovorcu in

kažemo svoje dobro znanje tujih jezikov,

tudi jezikov nekdanjih jugoslovanskih

narodov,« je dejala Mikoličeva. Ocenila

je, da je to jezikovno prilagajanje pogosto

zelo dragoceno, saj kaže na našo gostoljubnost

in občutljivost do drugega,

poleg tega pa je prilagodljivost lastnost

Slovencev, ki jo lahko opazimo tudi na

drugih družbenih področjih in nam je v

zgodovini že večkrat pomagala preživeti.

»Po drugi strani pa je ta lastnost lahko

tudi odraz pomanjkanja pokončnosti in

samozavesti, odraz tistega hlapčevstva,

ki ga je našemu narodu očital že Ivan

Cankar,« je ob tem še opozorila.

ODRAZ BALKANIZACIJE

SLOVENSKE POLITIKE

»Izpada slovenskih evropskih poslancev

v srbskem jeziku sta odraz jugonostalgije

in balkanizacije aktualne

slovenske politike,« pa je prepričan zgodovinar

dr. Stane Granda, ki sicer meni,

da kljub temu izpadov Prebiliča in Joveve

ne gre enačiti. »Pri prvem gre za

tipično intelektualni zdrs, ko je skušal

z uporabo srbskega jezika posnemati

one, ki so ob napadu Rusije na Ukrajino

v Evropskem parlamentu spregovorili v

ukrajinščini,« je dejal Granda in spomnil,

da je Prebilič v preteklosti večkrat

pokazal pozitiven odnos do slovenske

osamosvojitve in demokracije. Granda

je ocenil, da razliko med Prebiličem in

Jovevo najbolj utemeljuje njuno strankarsko

ozadje – pri bivšem kočevskem

županu ni protislovenstva, v stranki Joveve

pa to izstopa kot pri nobeni stranki

od osamosvojitve dalje.

»Ukinili so spominski dan na žrtve

komunizma, ukinili muzej osamosvojitve,

v vladi so imeli posebno ‘komisarko’

za ukinjanje Muzeja slovenske osamosvojitve

in zaničevanje osamosvojiteljev,

ki so jih prekrstili v janšiste. Njihovo

iztrebljanje je prva naloga sedanje vlade

in temu je vse podrejeno,« je povedal

Granda. Opozoril je, da se človek ob

opazovanju dogajanja ne more otresti

občutka, da gre za neke iracionalne manifestacije

histeričnega prastrahu, ki je

nebesne razdalje oddaljen od klasičnega

političnega nasprotovanja. »Pomaga mu

le milost Device Marije na robu Ljubljane,«

je bil jasen Granda.

188 20. 2. 2025

34

KOMENTAR

Jezik, kdo bo tebe LJUBIL

Jezik v naših medijih je bil vselej svojevrsten problem. Včasih so zanj skrbeli lektorji,

ker pa je teh dandanes vse manj, je prepuščen samim ustvarjalcem, tj. novinarjem

in urednikom. To pa je v času, ko se tiskani in zvočno-vizualni mediji nebrzdano razraščajo,

digitalizacija pa je nujna zaradi razvoja sporočanja in komunikacije med ljudmi,

sila težavno opravilo. Jezik medijev se iz dneva v dan slabša.

DRAGO BAJT

SHUTTERSTOCK

Širjenje medijev vseh vrst terja

nove in nove ustvarjalce. Opazna

je ne le menjava novinarskih

generacij, temveč tudi vse večje

število medijskih ljudi, ki niso novinarji,

še več, medijsko sploh niso izobraženi

za svoje delo. To so zlasti mladi, ki

se ukvarjajo z »novinarskim delom« v

populističnih revijicah in na radijskih

postajah, ustanovljenih prav zaradi priljubljenosti

takih medijev med ljudmi.

Vsi dobro vemo, da so Slovenci vse

bolj naveličani informacij o politiki,

gospodarstvu, znanosti in kulturi, nasploh

o vseh pomembnih stvareh, v vse

večji meri pa se zadovoljujejo s popularno

glasbo in novicami iz sveta zabave,

razvedrila in športa. Za take programe

pa – po mnenju urednikov in lastnikov

– ni potrebno kakšno večje jezikovno

znanje, saj govoriti in pisati pa menda

zna vsakdo z osnovnošolsko izobrazbo.

Tako smo priča vsesplošnemu upadu jezikovnega

znanja in izgubljanju občutka

za dober jezik v javnosti.

UČENJE JEZIKA OB DELU

Za populistične medije je slab jezik že

nekakšna blagovna znamka, saj se z

njim izražajo tako srednješolci kot študentje

in ljubitelji novinarstva. V veliki

meri so ti mediji, kar se tiče jezika,

obarvani narečno in pogovorno, kajti

ustvarjalci komajda obvladajo zborni

oziroma knjižni jezik sporočanja. Toda

jezikovne slabosti se vse pogosteje kažejo

tudi v osrednjih slovenskih tiskanih

in elektronskih medijih, kjer prihaja

do zamenjave starih, izkušenih

novinarjev s pravkar diplomiranimi začetniki,

bodisi s FDV-ja bodisi s kakšne

druge fakultete ali visoke šole (evidenc

o šolski izobrazbi novinarjev sicer dandanes

tako rekoč nimamo). Mladi novinarji

se učijo slovenskega jezika ob

delu, kar ima seveda svoje slabosti, saj

ob tem očitno nimajo nobenega jezikovnega

nadzora in pomoči ustreznih

188 20. 2. 2025

Podobno je z ženskimi

priimki, ki jih malone

vsi novinarji dandanes

že uporabljajo brez imen,

kar povzroča težave pri

razumevanju. Npr. Fajon je

odšla, Prevc ni zmagala.

služb. Tako tudi na RTV Slovenija npr.

opažamo močno narečno obarvanost

dopisnikov s Primorske ali Štajerske, v

lahkotnejših oddajah pa precej skvarjeno

pogovornost nastopajočih. Na

drugih televizijah (Planet TV, Nova 24

TV …) je popuščanje dobremu jeziku v

javnosti še večje, saj je tam delež novincev

med novinarji večji. Enako bi lahko

rekli za tiskana občila, zlasti tista iz

obnebja smetarskega tajkuna Martina

Odlazka, kjer se slabša ne le jezik, ampak

se sploh omalovažujejo standardna

pravila o novinarskih zvrsteh in urejanju

medijev, skratka klasični zakoni novinarskega

poročanja.

TÉSAR IN LÓGAR

Če se malce posvetimo konkretnim

jezikovnim problemom v medijih, je

najprej opazno pomanjkanje znanja o

slovenščini kot osnovnem orodju sodobnega

novinarja. Pri zvočno-vizualnih

medijih se takoj pokaže slabo poznavanje

fonetičnih razlik v jeziku, npr.

razlikovanje med dolgima vokaloma o

in e: med ozkim o ali e (ó, é) in širokim

o ali e (ô, ê). Nerazlikovanje kaže na narečni

izvor govorca, moteče pa je za pripadnike

osrednjih slovenskih govorov.

Naslednja hujša stvar je nepoznavanje

malce bolj oddaljenih realij slovenske

stvarnosti, ki jih novinarji ne

poznajo iz svoje vsakdanje stvarnosti;

tako se pogosto napačno naglašajo

poklici kot tésar, lógar, pa tudi druge,

sicer povsem običajne besede sodobnega

jezika (npr. okolíščine, premagáti,

smúči). Tudi slabo poznavanje

zemljepisa, zgodovine in vere prinaša

v medije kup napak v izgovarjavi ter

naglaševanju pojmov in imen, pa tudi

napačnih zapisov: biblijski kraj Harmagedon,

kjer naj bi se – po Razodetju –

dokončno spopadli nasprotniki Boga s

samim stvarnikom, se skoraj izključno

piše in govori kot Armagedon. Tako se

prefinjeno nerazlikovanje jezikovnih

pomenov (npr. med dogodkom in dogajanjem)

v poplavi zmedenega besedičenja

skorajda ne opazi.

Priča smo vsesplošnemu

upadu jezikovnega znanja in

izgubljanju občutka za dober

jezik v javnosti.

KOMENTAR

35

MODA IN JEZIK

V sodobnih medijih veliko vlogo, kar se

tiče jezika, igra tudi moda. Preplavljeni

smo z modnimi izrazi tipa naslavljati,

deležnik, skomunicirati in podobnimi;

za vse je značilno, da se uveljavljajo ob

že obstoječih domačih izrazih z enakimi

pomeni, prihajajo pa iz tujejezičnega

prostora in se nezadržno širijo kot znamenje

»modernosti«.

Podobno je z modo ženskih priimkov,

ki jih malone vsi novinarji dandanes

že uporabljajo brez imen, kar

povzroča težave pri razumevanju. Npr.

Fajon je odšla, Prevc ni zmagala. Včasih

se ta raba lahko spremeni v precej

zapleteno jezikovno zmešnjavo, ki jo

mora naslovnik občil posebej razvozlavati:

Prevc je bil prvi, tudi Prevc se

je uvrstila na zmagovalne stopničke.

Ni jasno, od kod je prišla ta prodorna

posebnost, ki se uveljavlja v slovenščini

(pa tudi hrvaščini); morda je zgolj

posnemanje tujega, morda je odsev

feministične potrebe pa izenačenem

pisanju moških in ženskih priimkov,

morda kaj tretjega. Vsekakor pojav precej

zapleta tako govorjeno kot pisano

besedilo, saj se odmika od osnovnega

načela slovenščine: jasnost in razumljivost

jezikovnega izražanja.

ŠPANŠČINA JE ŠPANSKA VAS

K jezikovni podobi novinarstva sodi

tudi izražanje v tujih jezikih. Če je novinarska

slovenščina pogosto slaba, je

novinarska angleščina še slabša. Kajti

naši novinarji znajo skoraj stoodstotno

samo angleško, pa naj se pogovarjajo

z Angleži ali Američani ali pa z Nemci,

Francozi ali Španci. Tujci se morajo

zato največkrat prilagajati našemu znanju

angleščine, kar je sila moteče npr. v

primerih, ko naši novinarji govorijo s

Čehi ali Poljaki.

S slovanskimi jeziki so presenetljivo

velike težave tudi nasploh. Zlasti

v športu obstaja obilica tekmovalcev

iz teh dežel, naši športni reporterji pa

ne znajo izgovarjati njihovih imen. Ne

poznajo niti osnovnih pravil teh jezikov,

npr. naglaševanja imen na prvem

zlogu v češčini ali naglaševanja imen

na predzadnjem zlogu v poljščini; kje je

šele poznavanje posebnih črk oz. glasov

ali pravilen izgovor črkovnih skupin v

teh jezikih. Ruščina je problematična

zlasti glede mesta naglaševanja (npr.

Bulgákov in ne Bulgakóv, kot govori

večina novinarjev); razlike med ruščino

ter ukrajinščino in beloruščino pa

so za novinarje tako in tako španska

vas, da tako rečemo. Sicer pa imajo novinarji

zelo malo znanja o pravopisju

tujih imen, ki (še vedno) velja v slovenščini;

večkrat ne ločijo med latiničnimi

in ciriličnimi pisavami in tako npr.

pri turščini, finščini, madžarščini ali

poljščini (vse z latiničnimi pisavami)

opuščajo diakritična znamenja in posebne

črke njihovih abeced.

Jezik je izkaz novinarjeve

odličnosti – obenem pa

tudi nezadostno spričevalo

njegove osebnosti.

JEZIK KOT SPRIČEVALO

Na prvi pogled se morda komu zdi, da

so take novinarske napake pravzaprav

malenkost. V kakšnem primeru bi tudi

res bile, če jih ne bi spremljali še drugi

pojavi, ki so v kričečem nasprotju

z novinarskim poklicem. Npr. pisanje

pod psevdonimi ali lažnimi imeni, ki

pomeni zanikanje novinarstva kot avtorskega

dela, s katerim se ustvarjalec

legitimira. Z lažnimi podatki se novinar

pravzaprav odreka svojemu delu kot izrazu

samosvoje osebnosti in se samovoljno

izpostavlja kot »agent« nekoga

drugega, brez lastne identitete.

Podobno se dogaja tedaj, kadar se

novinar hote predstavlja kot aktivist,

torej zagovornik določenih nenovinarskih

načel, največkrat političnih, ali pa

kot propagandist takih ali drugačnih

osebnih idej. V tem primeru izdaja svoj

novinarski poklic za ceno ustvarjalne

svobode in samostojnosti, kaže poklicno

nezrelost in šibko subjektivno

inteligenco. Kadar gre za takšne stvari,

pogosto ugotavljamo, da so povezane

tudi z jezikovno kulturo – oziroma da

je slaba jezikovna kultura medijskih

»delavcev« pravzaprav kriva za vse

ekscese zunaj novinarstva kot specifične

profesionalne dejavnosti, zavezane

poštenemu obveščanju ljudi. Jezik je

torej izkaz novinarjeve odličnosti –

obenem pa tudi nezadostno spričevalo

njegove osebnosti. Jezik in novinar sta

nerazdružno zvezana v poklicni subjekt,

ki služi objektivni dobrobiti človeškega

sveta.

188 20. 2. 2025

36

AKTUALNO

V podkastu Vroča tema sta bila tokratna gosta vrhunska alpinista, gorska reševalca, pionirja alpinističnega plezanja v slovenskih gorah ter člana legendarne skupine,

četverice Mojstranških veveric, Janez Dovžan in Klavdij Mlekuž. Pred dvema letoma sta skupaj z Jankom Ažmanom in Janezom Brojanom prejela tudi častno priznanje

Planinske zveze Slovenije za življenjsko delo. Fantje so se spoznali v domači Mojstrani v 60. letih prejšnjega stoletja, skupaj so plezali v lokalnem alpinističnem klubu,

domače stene pa so kmalu postale premajhne, zato so se v 70. letih najprej podali v Zahodne Alpe, plezali v Dolomitih, najvišjih vrhovih Švice in Italije, osvojili mogočno

severno steno Eigerja. Pot so nadaljevali v Himalaji in Hindukušu v Pakistanu. Mojstranške veverice so prvi Slovenci, ki so presegli magično mejo 8.000 metrov.

Prvi so uspešno izvedli gorsko reševanje na višini nad 8.000 metrov.

Njihove prigode na Makaluju so legendarne in imajo posebno mesto tudi v knjigi o Mojstranških vevericah, ki je izšla te dni. Uredil in spisal jo je Vladimir Habjan,

urednik slovenskega Planinskega vestnika, ki letos praznuje svojo 130. obletnico. Knjiga je bila v ponedeljek predstavljena v Cankarjevem domu v okviru začetka 19.

slovenskega festivala gorniškega filma. V podkastu smo se pogovarjali tudi o njihovem prispevku k osamosvojitvi Slovenije ter o znamenitem in pomembnem pohodu

z baklami ter zastavo na Triglav, kjer so 12. junija 1991 v znak samostojne Slovenije v strogi tajnosti, toda ponosno, na vrhu Slovenije razvili slovensko zastavo. Te

posnetke so zavrteli na Trgu republike 25. junija 1991, ob razglasitvi samostojnosti. Zgodba o Mojstranških vevericah je zgodba o veliki ljubezni do Slovenije in gora.

ZGODBE LEGENDARNIH MOJSTRANŠKIH VEVERIC

»Poklicali so nas iz Ljubljane,

naj se v tajnosti povzpnemo

na vrh Triglava IN ZAVIHTIMO

SLOVENSKO ZASTAVO«

S podvigi smo začeli doma v 60. letih, ko je bilo treba opraviti tudi kakšno slovensko smer čez Triglavsko

steno, z leve strani so namreč obstajale samo Bavarska smer, Nemška smer, Prusik-Szalayeva smer. – Leta

1965, pri komaj 22 letih, sem bil že med kandidati za drugo himalajsko odpravo, ampak sem moral v JLA. Ko

sem se vrnil, sem na vso moč, z vso dušo začel plezati. – Kjerkoli se je zgodila nesreča, smo bili mi tisti, ki

smo reševali, kmalu smo postali zadolženi za celotno Gornjesavsko dolino. – V Treh Cimah smo kot zadnjega

preplezali raz Cortinskih veveric, 45-metrski previs. To je bila češnja na torti.

LUKA SVETINA

JAKA KRENKER / DOMOVINA

188 20. 2. 2025

INTERVJU

37

Celoten intervju si lahko ogledate na portalu

domovina.je ali na Youtubu.

Kako se je vaša zgodba sploh

začela? Bili ste najstniki, ko ste

skupaj začeli plezati v lokalnem

mojstranškem alpinističnem

odseku, kajne?

Janez Dovžan: Boljši odgovor bo lahko

dal Klavdij (Mlekuž), ker je skupina štirih,

torej Klavdij z Jankom Ažmanom,

Janezom Brojanom in Zvonetom Koflerjem,

ki ga prav tako ni več, začela s plezanjem

nekje v poznih 60. letih. Midva s

pokojnim Mihom (Smolejem) sva začela

kasneje … (smeh)

Klavdij Mlekuž: Prvi vzpon v hribe pri

mojstranškem alpinističnem odseku

smo izvedli že leta 1960. Bili smo praktično

najstniki, 18-letniki. Prva skupina

alpinistov, s katerimi sem začel plezati,

so bili uveljavljeni alpinisti: Zvone

Hrastar, Rado Košir, Pavel Peternelj, Edi

Borjančič … V Vratih je bil vsako leto alpinistični

tabor, ki ga je vodil Joža Čop,

vodili so ga znani alpinisti iz Ljubljane.

Takrat smo v Vratih vedno imelo na

razpolago kakšnega plezalca, alpinista,

ki je nas mlade popeljal v Triglavsko

steno. S Tinetom Miheličem sem začel

plezati prve težke smeri v steni, Bavarsko

smer, Skalaško smer … V Stenarju

sva splezala prvo »šestico«, leta 1962,

Kočevarjevo smer v vzhodni steni Stenarja.

Fantje smo začeli z vedno težjimi

smermi, z Radetom Koširjem sva že leta

1962 preplezala Čopov steber, kar je bil

v tistih časih kar velik uspeh.

Čopov steber še danes velja

za eno od slovenskih alpinističnih

klasik, kajne?

Klavdij Mlekuž: Res, karizmatična

smer, bi rekel.

Triglavska stena je ena

najmogočnejših v Julijskih

Alpah, prav tako stena Špika.

Te smeri so zahtevne in se

lahko zlahka kosajo

z avstrijskimi.

Zakaj je tako posebna?

Janez Dovžan: Zato, ker je pri nas zelo

znana zgodba Jožeta Čopa in Pavle Jesih.

Po vojni, leta 1947, je Čop v navezi

s Pavlo poskušal preplezati to smer.

Prvič. Čopov steber je steber sredi Triglavske

stene, naravnost, srednji steber

je zelo strm, na desni strani stoji Sfinga,

ki jo vsi poznamo, na levi strani, kjer

se stena odpre kot amfiteater, so lažje

smeri, na to drugo stran pa težje. Takrat

je bilo to pogumno dejanje, stena

je v zgornjem delu skoraj previsna. Je

bilo treba tudi kakšno slovensko smer

čez steno opraviti. Čez steno se namreč

razprostirajo z leve strani Bavarska

smer, Nemška smer, Prusik-Szalayeva

smer … Slovenske takrat ni bilo. To je

bilo dejanje, ki je dalo vedeti, da smo

doma, v Sloveniji. Zato je bila ta preplezana

smer Jožeta Čopa, poleg same težavnosti,

za slovenski alpinizem tako

pomembna. Dobili smo Slovensko smer.

Kako se je začelo vaše tesnejše

sodelovanje, prijateljevanje; ne

nazadnje, kako pridemo do imena

Mojstranške veverice?

Klavdij Mlekuž: Vsaka generacija je

imela svojo skupino, nekateri so ostali,

drugi so nehali plezati, pa smo vedno

koga novega dodali. Za mano sta prišla

Zvone Kofler, Janko Ažman, nato Janez

Brojan, on je bil mlad, najmlajši v naši

generaciji. Z očetom je zgodaj začel plezati,

imel je komaj deset let, ko je šel v

Slovensko smer. Jaz sem bil leta 1965 že

kandidat za drugo himalajsko odpravo,

star sem bil komaj 22 let, ampak nisem

mogel iti, ker sem moral v vojsko. JLA ni

bilo mogoče prestaviti. Ko sem se vrnil,

sem na vso moč, z vso dušo začel plezati.

Leta 1967 sem bil določen za ekspedicijo

na Kavkaz, sedem nas je bilo, Anton

Sazonov - Tonač je bil vodja odprave.

Spomnim se, da so bili takrat neki konflikti

z Rusijo. Nismo šli v Kavkaz, Aleš

Kunavar pa je rekel, zdaj pa greste v Vališke

Alpe, boste v okolici Zermatta naredili

prečenje vseh teh vrhov, tam je 28

štiritisočakov.

Kdo pa je takrat financiral

te ekspedicije?

Klavdij Mlekuž: Takrat je to delno financirala

Planinska zveza Slovenije,

drugače si nismo mogli tega privoščiti,

bili smo reveži. V Zermattu sva šla s

Tonačem še naprej v Chamonix, da še

v tamkajšnjih vrhovih preplezava nekaj

smeri in stebrov. Jeseni 1967 sem se

vrnil domov, ko so Zvone, Janko in Janez

doma že preplezali čuda zahtevnih

smeri. Takoj sem imel tudi sam novo

idejo za smer v severovzhodni steni

Stenarja, danes znano kot našo »Mojstranško

direttissimo«. Z Zvonetom sva

na to prvenstveno smer splezala še isto

jesen. Potem pa je naslednje leto, ker

sem vedel, da imam doma dobro ekipo,

nastopil čas, da skupaj preplezamo

Walkerjev steber, takrat je bil to eden

od zadnjih treh problemov Zahodnih

Alp, govorimo o gorah Matterhorn, Eiger

in Grandes Jorrasses. Vsi slovenski

alpinisti smo štartali na ta cilj.

Pravite veliki problemi Alp. Ali to

pomeni, da so bili nepreplezani ali

da jih je bilo tako težko preplezati?

Klavdij Mlekuž: Takrat so bili še

nepreplezani. Vse to so bile težke stene,

Eiger je bil objektivno najtežji med njimi,

ker se tam tudi vreme tako hitro spreminja,

da zdaj sije sonce, zdaj pada sneg.

Govorimo seveda o severni steni

Eigerja, največjem severnem pobočju

v Alpah …

Klavdij Mlekuž: Res je, najprej so

splezali na Matterhorn, brata Schmid,

leta 1931. Leta 1936 sta na olimpijadi v

Münchnu od Hitlerja dobila zlato medaljo

za plezanje, to je bila velika reč.

Kdaj postanejo slovenske gore premajhne?

Ko zremo v Martuljško

skupino, severno steno Triglava,

so to zelo mogočne gore. Zakaj postanejo

premajhne?

Janez Dovžan: Gore, ki ste jih zdaj

našteli, nikoli ne postanejo premajhne

(smeh). Ker so naše gore. So ene najmogočnejših,

zlasti Triglavska stena je ena

najmogočnejših v Julijskih Alpah, prav

tako stena Špika. Te smeri so zahtevne

in se lahko zlahka kosajo z avstrijskimi

stenami, seveda pa je razlika v tem, da

se v Zahodnih Alpah tem težavnostim

priključi še led, tako da so tiste smeri,

zlasti pozimi, nekoliko drugačne. Tako

da smo samo razširjali obzorja. Normalno

je bilo, da se takoj, ko čutiš, da

si sposoben, začneš ozirati naokrog.

Zato so te štiri veverice, ko sva z Mihom

Smolejem prihajala nekaj let za njimi

v aktivno plezanje in reševanje, dajale

zgled. Vsi smo že kot mladi fantje postali

gorski reševalci pri naši lokalni postaji

v Mojstrani.

Klavdij Mlekuž: Ko smo prišli zraven

kot reševalci, smo bili praktično priklopljeni,

ni bilo več debate, ali bomo šli reševat

ali ne. Vzeli so nas zraven, morali

smo opraviti osnovne vaje, prve tečaje

sem naredil pod Storžičem že leta 1961,

pod Okrešljem sem bil cel teden, to je

188 20. 2. 2025

38

INTERVJU

bil takrat eden najtežjih tečajev gorskih

reševalcev pri nas. Navsezgodaj zjutraj

smo vadili, kako prenesti ponesrečence

iz stene do doma na Okrešlju. Vedeli

smo, da če plezamo, lahko pride do poškodb

in nas bo moral nekdo reševati,

priti po nas v hribe. Zato smo se izurili

v reševanju kar sami.

Pred vami je bila najbližja reševalna

postaja na Jesenicah. Kdaj

je postala potreba po mojstranški

postaji dovolj velika?

Klavdij Mlekuž: Mi smo imeli najtežje

stene v Sloveniji. Poleg tega že takrat v

Gornjesavski dolini ni bilo alpinistov,

ne v Ratečah ne Kranjski Gori. Kjerkoli

se je zgodila nesreča, v Špiku, recimo,

smo bili mi tisti, ki smo reševali. Kdo je

že prišel pod vrh, ampak mi smo bili tisti,

ki smo šli v steno. Kmalu smo postali

zadolženi za celotno dolino.

Kako je to reševanje izgledalo,

takrat niste imeli pomoči

helikopterjev?

Janez Dovžan: Ne, to je bilo vse s pomočjo

drug drugega. Celo akcijo je bilo

treba speljati tako, da ni bilo še bolj tvegano,

da niso nastajale nove nesreče. V

stenah so morali biti alpinisti izkušeni,

nemogoče je bilo paziti na prijatelja zraven

v steni, fokusirani smo bili na ponesrečenca.

Najmanjše število reševalcev v

steni je bilo od osem do deset. To pomeni,

da je bilo treba priti do ponesrečenca

sredi stene, vse skupaj utrditi, narediti

sidrišča, pripraviti spuščanje, odvisno

od poškodbe, ponavadi je šlo za spuščanje

navzdol. Varneje in hitreje. Včasih pa

ga je bilo treba potegniti tudi nekaj sto

metrov navzgor. Helikopterji rešujejo še

danes v vremenu, ki je primerno. Zdaj

so tudi nočna reševanja že možna, so pa

redka. V slabem vremenu, megli in vetru,

se s helikopterjem ne da reševati. Da

je bilo reševanje v naših časih takrat bolj

tvegano, je napačna beseda. Ko je ponesrečenec

v steni, pa ne smeš odnehati,

zato je tveganje veliko, ‘do roba’.

Triglavska stena je ena

najmogočnejših v Julijskih

Alpah, prav tako stena Špika.

Te smeri so zahtevne in se

lahko zlahka kosajo

z avstrijskimi.

188 20. 2. 2025

Torej se reševanje do danes niti ni

tako zelo spremenilo?

Janez Dovžan: Saj se tudi ne more, vidite,

da se dogajajo tudi helikopterske

nesreče.

Klavdij Mlekuž: Danes, tudi če imamo

helikopter, moramo v primeru noči

ali nevihte peš v steno. Zato mora biti

na postaji usposobljeno moštvo, ki

se je pripravljeno odpraviti v akcijo v

kakršnihkoli razmerah. Mi smo večkrat

sredi noči iz Triglavske stene spuščali

ljudi navzdol, nismo odnehali. Ponoči je

padal dež, človek je bil vseeno živ prenesen

v dolino. Smo pa reševalci drug

drugemu zaupali, točno smo vedeli, kdo

te ima na vrvi, kdo te drži in da te ne bo

spustil. Ker smo se poznali med seboj.

Ker smo bili izurjeni, saj smo skupaj

splezali vse te težke smeri. S tujim človekom

prvič v steni pač ne veš, kakšne

izkušnje ima.

Ja, poznali ste se med seboj, bili ste

Mojstranške veverice. Vaše ime –

kdaj, kako, zakaj?

Klavdij Mlekuž: Nastali smo takrat, ko

smo se prvič odpravili plezat v Dolomite,

pod Tre Cime, leta 1968. Takrat sicer nismo

imeli avtomobilov kot danes, prosili

smo prijatelje, da so nas odpeljali do tja.

Tam so nas pustili cel teden in nas potem

prišli iskat. Plezali smo severne stene,

njihovi previsi so še danes za turiste

izjemno interesantni. Tudi Janez (Dovžan)

je bil takrat že z nami, čeprav se

uradno še ni imenoval veverica, pa bom

povedal, zakaj. Pet Janezov in jaz (smeh)

Klavdij Mlekuž

Vedeli smo, da če plezamo,

lahko pride do poškodb in

nas bo moral nekdo reševati.

Zato smo se izurili v

reševanju kar sami.

smo bili zbrani na kupu. Tudi Zvoneta in

Jankota smo namreč klicali Janez, pa pokojni

Hrovat, kasneje snemalec na RTV.

Skupaj sva bila v vojski, zato sem ga vzel

s seboj, da je fotografiral. Splezali smo

nekaj težkih smeri v severni steni velike

Cime. Super direttisimo, direktno po

severni steni, čez previs, 200 metrov naravnost

navzgor. Plezali smo še Dibonov

raz po levi, pa še nekatere druge. Skoraj

vsak dan druga smer. To so dolge zgodbe

(smeh). Plezali smo brez pasov, imeli smo

vrvi okoli pasov in viseli dva dni v steni;

z bivakiranjem v steni je bila izvedena

vsaka taka težka smer. Tako so nas bolele

ledvice, da smo rekli, da ne gremo več

nikamor. Ah, kje, naslednji dan smo bili

že spet v steni. Kot zadnjega smo preplezali

raz Cortinskih veveric, 45-metrski

previs. To je bila češnja na torti. Ko smo

se vračali proti domu, španciramo, vidimo

pisarno Cortinskih veveric, obešen

je bil njihov znamenit pulover, na levem

rokavu so imeli veverico. Smo rekli, to si

bomo tudi mi naredili in sestavili tako

skupino. Nismo mislili uradno, bolj

spontano je bilo vse skupaj.

INTERVJU

39

Pravite, da Janeza Dovžana še

niste takoj sprejeli medse.

Klavdij Mlekuž: Bil je tak dogovor, da

je treba splezati nekaj težkih smeri, da

si postal član. Takrat smo bili samo

štirje. Super dve težki smeri v tujini,

dve ali več pa doma. Tisti, ki bo to opravil,

bo postal veverica, tako smo se

formalno dogovorili. Janez je kriterij

izpolnil na začetku 70. let, ko sta z Mihom

(Smolejem) odšla v steno Kapitana

(El Capitan) v (nacionalnem parku)

Yosemite (v Kaliforniji). Bila sta prva

Slovenca, ki sta jo preplezala.

To je bilo, če se ne motim,

davnega leta 1973, ko ste osvojili

»Kapitana«?

Janez Dovžan: Ja, pred 52 leti.

Danes je o tej steni posnet znamenit

dokumentarni film Free Solo.

Ste ga pogledali?

Janez Dovžan: Noro, noro. Takrat so

bile preplezane le nekatere smeri, Royal

Robbins, Chuck Pratt, Tom Frost (prvi

vzpon 1961), stare so bile komaj nekaj

let. Splezana je bila tudi ta znamenita

smer »Nos« (Nose), čez direktni nos El

Capitana. Gre za stik dveh sten, južne in

zahodne. Takrat je bila naša ‘luštkana’

skupinica šestih alpinistov, dva iz Kranja,

tudi Nejc Zaplotnik je bil zraven, Janez

Gradišar iz Kranja, dva Tržičana, Janez

Lončar in Dušan Srečnik. Odpravo

smo organizirali s pomočjo naši rojakov

v San Franciscu, v Palu Altu. Trije profesorji

so nam pomagali, iz Berkeleyja

in Stanforda. Fantastično, že to, da smo

Janez Dovžan

Tudi če imamo helikopter,

moramo v primeru noči ali

nevihte peš v steno.

Zato mora biti na postaji

usposobljeno moštvo,

ki se je pripravljeno

odpraviti v akcijo v

kakršnihkoli razmerah.

videli Silicijevo dolino in te univerze,

Franc Rode je bil pri Hewlett-Packardu

glavni inženir za razvoj. Videli smo

njihovo tovarno. Že to je bilo fantastično,

kaj šele stena (smeh). V tistih časih

je komaj ena naveza na teden splezala

čez steno. Bilo je deset smeri, danes je

tam sto smeri, milijon obiskovalcev,

Yosemite pa ostaja zaprt in je eden najstarejših

zaščitenih parkov, leta 1964 ga

je Abraham Lincoln zaščitil. Half-Dome

ostaja simbol Kalifornije. Naša odprava

je bila prva slovenska. V ZDA je bila

oprema modernejša. Zabijalo se je kline

v steno, s seboj smo imeli opremo za

eno ekipo, dve osebi, v steni smo bili več

dni. Zdaj pa to splezajo prosto v nekaj

urah in posnamejo film. Alex Honnold,

Free Solo, fantastičen film. No, pa tudi

naša Martina Čufar je leta 2010 splezala

tam nekaj težkih smeri na moderen način,

s prijatelji in brez zabijanja klinov, v

plezalkah. Mi smo bili v normalnih čevljih,

razlika je očitna (smeh).

Marsikdo ne ve, da ko se je leta

1991 ob razglasitvi samostojne

države na Trgu republike vrtel posnetek

z vrha Triglava, z zastavo

in baklami, ste bili to vi, Mojstranške

veverice. To je bil vaš vzpon in

vaš posnetek. Kako je do

tega prišlo?

Klavdij Mlekuž: Naša veverica, Janez

Brojan, je takrat dobil ‘komando’ iz Ljubljane,

poklicali so ga s TV Slovenija, da

bi posneli z vrha Triglava vzpon z zastavo

za razglasitev samostojnosti … Organiziral

je razvitje zastave, bil je dober

organizator, še danes je, pri GRS vedno

sodeluje. Bili smo sestav alpskega voda,

vse veverice so bile zraven, pa fantje s

sosednjih reševalnih postaj, 23 nas je

bilo. Čakali smo vreme, kdaj bomo to

lahko posneli. S helikopterjem so nas

prepeljali do Kredarice 12. junija. Smuči

smo vzeli s seboj, na Triglavu je bilo ogromno

snega, stolpa se ni videlo, tri metre

snega je bilo nad njim. Bilo je tajno.

Naj ne govorimo preveč, da ne bo kdo

priletel in nas ustavil. Vedeli pa smo, za

kaj gre – da bomo razvili slovensko zastavo.

Bil je čudovit večer, jasen. Prenočili

smo na Kredarici, naslednji dan pa

odsmučali v dolino Kot. Nisem mogel

verjeti, da je bilo 12. junija toliko snega

na vrhu. To je zgodba za vse čase.

Janez Dovžan: Poleg teh bakel in luči

večera ... ko je sonce zahajalo, je Triglav

vrgel senco po celi naši domovini. V zraku

je bilo nekaj posebnega, čarobnega.

PRIKAZ NASPROTNIH

DEJSTEV

Na uredništvo smo prejeli odziv g. Andreja

Omerzela na članek Luke Svetina

z naslovom: Tudi KPK ugotovil sum korupcije

pri vladnem nakupu »Litijske«,

o pritiskih na revizorko so obvestili

policijo, ki je bil objavljen v tedniku

Domovina, 30. 1. 2025, na straneh

30–32. Odziv v celoti objavljamo:

»V zvezi z objavljenim pojasnjujem, da

nisem imel pooblastil za izvajanje, koordiniranje

ali odločanje v postopkih

javnega naročanja, ki jih opravljajo na

Ministrstvu za pravosodje in na omenjenem

javnem razpisu s področja digitalizacije

sodstva nisem sodeloval.«

»V zvezi z objavljenim pojasnjujem,

da nikoli nisem sodeloval z Agencijo

SPIRIT ter da g. Tadeja von Horvatha

ne poznam.«

188 20. 2. 2025

40

SVET

Münchenski poduk J. D. VANCEA

Letošnja münchenska varnostna konferenca naj bi bila namenjena predvsem dvema temama: kako končati

vojno v Ukrajini brez popuščanja Rusiji in kako mora Evropa povečati izdatke za obrambo. A v spominu

nam bo ostala predvsem zaradi govora ameriškega podpredsednika J. D. Vancea, v katerem je dejal,

da največja grožnja, s katero se sooča celina, ne prihaja iz Rusije in Kitajske, ampak od znotraj.

TEO PETROVIČ PRESETNIK

PROFIMEDIA

Ko je J. D. Vance stopil na oder v

Münchnu, je večina udeležencev

pričakovala, da bo govoril

o temah, ki so spodbujale

razprave na prizorišču pred njegovim

govorom: evropska obrambna poraba

in usoda Ukrajine. A tem temam je bilo

namenjenih le nekaj stavkov. Namesto

tega je Vance večino svojih 20 minut na

odru porabil za kritiziranje tega, kar je

označil za evropski umik od »skupnih

demokratičnih vrednot« Zahoda, ki ga

vodi pretirana cenzura svobode govora.

»Hladna vojna je postavila zagovornike

demokracije proti veliko bolj

tiranskim silam na tej celini. Razmislite

o strani v tem boju, ki je cenzurirala disidente,

ki je zapirala cerkve, ki je preklicala

volitve – ali so bili dobri fantje?

Zagotovo ne in hvala Bogu so izgubili,«

je dejal Vance. »Na žalost, ko danes pogledam

Evropo, včasih ni tako jasno, kaj

se je zgodilo z nekaterimi zmagovalci

hladne vojne,« je dodal.

NOTRANJA GROŽNJA

Ameriški podpredsednik je obširno

govoril tudi o grožnji, ki jo predstavlja

priseljevanje, ki jo je opisal kot najbolj

»nujen« izziv, s katerim se soočajo narodi,

zastopani v Münchnu. »V Angliji

so glasovali za brexit /.../ in vedno več

ljudi po vsej Evropi glasuje za politične

voditelje, ki obljubljajo, da bodo naredili

konec nekontroliranim migracijam.«

Vance trdi, da se celina premika

proti zavračanju svobode in svoboščin

– vrednot, ki veljajo za temeljne

za zahodni, liberalni svetovni red,

ki ga predstavljajo ZDA in Evropa. O

münchenski konferenci je dejal: »Organizatorji

te konference so zakonodajalcem,

ki zastopajo populistične stranke

tako na levi kot na desni, prepovedali

sodelovanje v teh pogovorih.«

»Ni se nam treba strinjati z vsem

– ali čemerkoli – kar ljudje pravijo.

Ko pa politični voditelji predstavljajo

pomembno volilno skupino, je naša

dolžnost, da vsaj sodelujemo v dialogu

z njimi,« je dodal.

Vance je v svojem govoru večkrat

izpostavil Romunijo, ki je konec lanskega

leta zaradi domnevnega ruskega

vmešavanja, ki so ga odkrile romunske

varnostne službe, razveljavila volitve in

jih namerava znova izvesti.

»Lahko verjamete, da je narobe,

da Rusija kupuje oglase na družbenih

omrežjih, da bi vplivala na vaše volitve

– mi to zagotovo verjamemo – to lahko

Ameriški podpredsednik J. D. Vance je s

svojim nagovorom močno razburil Evropejce.

obsodite celo na svetovnem prizorišču.

Toda če je vašo demokracijo mogoče

uničiti z nekaj sto tisoč dolarji digitalnega

oglaševanja iz tuje države, potem

že v osnovi ni bila zelo močna,« je dejal.

»Grožnja, ki me najbolj skrbi v primeru

Evrope, ni Rusija, ni Kitajska, ni

noben drug zunanji akter,« je dejal Vance.

»Kar me skrbi, je grožnja od znotraj.

Umik Evrope od nekaterih njenih najbolj

temeljnih vrednot – vrednot, ki si jih deli

z Združenimi državami Amerike.«

KONEC POVOJNEGA KONSENZA

Kot poroča The Spectator, podpredsednikove

pripombe niso le poudarile

njegove verodostojnosti kot političnega

akterja in misleca, temveč so poslale

jasno sporočilo Evropi, ki je nakazalo

konec povojnega konsenza in inverzijo

tradicionalnih norm. Tri generacije je

Amerika branila meje celine, medtem ko

je bila na splošno zadovoljna, da je no-

J. D. Vance: »Če je vašo

demokracijo mogoče uničiti

z nekaj sto tisoč dolarji

digitalnega oglaševanja iz

tuje države, potem že v osnovi

ni bila zelo močna.«

188 20. 2. 2025

SVET

41

»Oktobra lani, pred samo nekaj meseci,

je škotska vlada začela razdeljevati

pisma državljanom, katerih hiše

so znotraj tako imenovanih območij

varnega dostopa, in jih opozarjala, da

lahko celo zasebna molitev v njihovih

lastnih domovih pomeni kršitev zakona.

Seveda je vlada pozvala državljane,

naj prijavijo vsakega sodržavljana,

za katerega sumijo, da je kriv tega miselnega

zločina.«

(J. D. Vance, v nagovoru)

tranjo politiko prepustila evropskim elitam

– zlasti po koncu hladne vojne. Zdaj

pa Trumpova vlada nakazuje, da je manj

zaskrbljena zaradi zunanje varnosti in

da se namerava veliko bolj osredotočiti

na spreminjanje evropske kulture.

Govor je spremljala osupla tišina.

Beseda »pretresen« je bila v nadaljevanju

večkrat uporabljena, in kot poroča

Foreign Policy, je eden od udeležencev

govor opisal kot »popolnoma, skrajno

zastrašujoč«. Eden od visokih evropskih

uradnikov, ki je govoril pod pogojem

anonimnosti, je dejal, da je Vance

»med bivanjem v Nemčiji naredil nekaj,

v čemer so Nemci zelo dobri: dajanje

lekcij drugim«.

Pogovori, ki so jih pri Foreign Policy

imeli z evropskimi uradniki v Münchnu,

so izdali globoko zaskrbljenost

glede statusa Združenih držav kot zanesljivega

partnerja, tudi ob priznanju,

da mora Evropa storiti več za lastno

obrambo. »Močnejša Evropa sodeluje z

Združenimi državami, da bi odvrnila

grožnje, ki so nam skupne kot partnerjem,

in zato menimo, da trgovinske vojne

in kaznovalne carine nimajo smisla,«

je dejala predsednica Evropske komisije

Ursula von der Leyen na začetku dneva,

kar je bil prikrit udarec proti Trumpovi

potezi, da uvede vzajemne carine za vse

trgovinske partnerje ZDA.

Vance, ki je stopil na oder takoj za

njo, trgovine sploh ni omenil. Toda njegov

govor je prinesel ključno sporočilo

za nekdanjega litovskega zunanjega

ministra Gabrieliusa Landsbergisa. »Če

to ni bil poziv za prebuditev Evrope, ne

vem, kaj je,« je Landsbergis povedal za

Foreign Policy. »Moramo se zbrati in

ugotoviti, kako bi sami obvladovali svoje

težave.«

Podpora ameriškim evropskim zaveznikom

je v Münchnu prišla s precej

nepričakovane strani. Takoj po Vanceovem

govoru je na oder stopil kitajski

zunanji minister Wang Yi, ton njegovega

govora pa je bil precej bolj spravljiv

do evropske celine.

Wang je dejal, da ima Evropo in

Kitajsko za »partnerja, ne tekmeca«.

Peking je po njegovih besedah »v Evropi

vedno videl pomemben pol v multipolarnem

svetu«. Wang je poudaril potrebo

po »ohranjanju mednarodnega

sistema pod vodstvom ZN« in izjavil, da

ima Evropa ključno vlogo v mirovnem

procesu v Ukrajini.

Ob koncu münchenske varnostne

konference je bilo jasno, da se globalna

struktura moči sooča z velikimi pretresi

in da je izid bolj negotov kot kdajkoli prej.

»HLADEN TUŠ ZA EVROPEJCE«

Kljub prelomnemu obdobju v transatlantskih

odnosih na letošnji

münchenski varnostni konferenci, ki

se je je udeležilo 51 vodij držav, ni bilo

ne predsednika vlade Roberta Goloba

ne predsednice republike Nataše Pirc

Musar. Konference pa se je udeležila

zunanja ministrica Tanja Fajon.

Za N1 je ocenila, da so bile besede

ameriškega podpredsednika »hladen

tuš za Evropejce«, saj je napadel osnovne

vrednote, na katerih temelji Evropa.

»Po njegovem govoru je bilo vsekakor

čutiti nekaj nervoze. Menim, da je

morda to tudi priložnost, da se zazremo

predvsem sami vase, kaj lahko naredimo,

da bomo zaščitili naše osnovne

vrednote, kot so demokracija, človekove

Litovski zunanji minister:

»Če to ni bil poziv

za prebuditev Evrope,

ne vem, kaj je.«

pravice in vladavina prava. To so glavni

postulati, ki nas držijo skupaj in so za

Evropo ključni. Tukaj ni alternative,«

je poudarila. Zaradi širjenja populizma

in dezinformacij so nekatere od teh

vrednot v nekaterih evropskih državah

načete, je nadaljevala, »zato je zdaj morda

pravi trenutek za streznitev Evrope

in ponovni razmislek o pomembnosti

osnovnih evropskih vrednot«.

»Geopolitično okolje je trenutno

zelo nepredvidljivo, tudi zavezniki

morda niso na isti ravni kot nekoč, zato

obstaja velika grožnja, da pravila moči

zmagujejo nad močjo pravil. Če se nam

zgodi, da bo prevladala moč, bo to za

nas velik izziv,« je dejala Fajonova.

Ministrica je sicer v okviru varnostne

konference nastopila na panelu o

moči majhnih držav. Velesilam je sporočila,

naj služijo svetu in ljudem ter naj

ne vsiljujejo nadvlade. »Le v močnem

in delujočem multilateralnem sistemu,

katerega jedro sta ZN in Ustanovna listina

ZN, se lahko majhne države zanašajo

na moč pravil, namesto da bi se soočale

z nasprotnim – vladavino moči, ki

v teh dneh žal vse bolj prihaja v ospredje,«

je dejala.

Dotaknila se je tudi vprašanja večjih

obrambnih izdatkov, za katerega meni,

da ga bomo morali v Sloveniji resno

obravnavati. »Svet se naglo spreminja

in treba se je prilagajati. A varnost

ni zgolj vprašanje vojaških izdatkov,

je tudi vprašanje močne socialne države,«

je dodala.

»Ne morete pridobiti demokratičnega

mandata tako, da cenzurirate svoje

nasprotnike ali jih strpate v zapor.

Naj bo to vodja opozicije, ponižna

kristjanka, ki moli na svojem domu,

ali novinarka, ki poskuša poročati o

dnevnih novicah.«

(J. D. Vance, v nagovoru)

Celoten govor ameriškega podpresednika

lahko preberete tudi na spletni strani

www.domovina.je.

188 20. 2. 2025

42

SVET

Ljubezen do domovine

KOT PREPOVEDANA TEMA

Komentar

Nevrotičen izpad dela slovenske javnosti, oblasti in novinarske srenje ob jumbo plakatih z verzom

Gregorčiča je pokazal nevralgično točko današnjega zahodnega sveta. Ljubiti domovino je prepovedano.

Domovino lahko ljubijo drugod, recimo na Kitajskem, v Rusiji in Iranu, toda na Zahodu? To pa nikakor ne!

Vsakršno izražanje ljubezni do domovine na Zahodu se šteje za rasistični izpad, morda kar za zametke

nacizma. Takšen odnos, pomešan z nihilizmom v odnosu do lastne zgodovine, je recept za samomor naroda.

ANDRAŽ ŠEST

Kaj je narod? Ali gre pri narodu

za nekakšno genetsko čistost ali

gre za skupino ljudi, ki živi na istem

prostoru, pod isto državno

tvorbo in sporazumno biva pod okriljem

enakih zakonov, pogojenih s partikularno

zgodovino ravno tega prostora? Ali se

lahko prišleki asimilirajo ter povzamejo

obstoječo tvorbo kot svojo? Seveda. Ravno

to je poanta integracije in asimilacije

migrantov, in če tega niso pripravljeni

storiti, naj si najdejo drugo domovino.

Tisti, ki bi asimilacijo radi primerjali z

nacizmom in rasizmom, naj pomislijo,

da gre pri obeh za a priori izključitev

rase ali naroda. Rasa in narod sta torej

v takšnih sistemih avtomatično izključena,

za integracijo in asimilacijo niti

nimata možnosti.

NACIONALNA ZAVEST

Zahodni nihilizem do lastne zgodovine

in domovine je domena skrajnih levičarskih

gibanj, ki danes gojijo absolutno

sovraštvo do domovin, v katerih živijo.

Zanje je bil koncept revolucionarnega

upora in rušitve ustavne kapitalistične

ureditve vedno pomembnejši od

ljubezni do domovine in patriotizma.

Zanje je patriotizem izkaz sovraštva do

drugačnosti, celo rasizma. Nikakor ne

sprejmejo, da bi lahko soproga pisca teh

vrstic, Egipčanka po rodu, ljubila Slovenijo,

spoštovala njeno kulturo, jezik

in zgodovino. Omenjeni revolucionarji

bodo raje podprli kršilca zakonov in odrekli

pravico ženskam s podporo nošnje

naglavne rute. Egipčanko, ki se prostovoljno

integrira, bodo raje sovražili, saj

se ne vklopi v njihov koncept žrtve kolonializma

in rasizma.

V Egiptu je nacionalna zavest izjemno

močna. Ponos sega vse od antičnega

Egipta do moderne egiptovske države,

kjer se oblika vladavine in vladarji

188 20. 2. 2025

porazgubijo v tem ponosu. To velja za

vse Egipčane, z izjemo islamistov, ki kot

skrajni levičarji sovražijo lastno zgodovino

in si prizadevajo za stvaritev novega

sistema, ki bo popeljal ljudstvo v namišljeni

raj s točke nič. Toda zaenkrat

islamisti v Egiptu še niso zavladali. V

V Egiptu so zastave pogoste in niso razobešene

le za državne praznike; videti jih je mogoče v

podjetjih, trgovinah, šolah itd.

egiptovskih šolah otroci gledajo na zastavo

s ponosom, zjutraj zapojejo himno,

ljudje pa si ne želijo rušenja tisočletij

Egipta le zato, ker se ne bi strinjali z vojaškim

avtoritarnim sistemom. General

in civil bosta morda pripravljena zrušiti

eden drugega, toda nikoli Egipta in nje-

SVET

43

Skrajnim levičarskim

gibanjem je bil koncept

revolucionarnega upora

in rušitve ustavne

kapitalistične ureditve

vedno pomembnejši od

ljubezni do domovine

in patriotizma.

gove ponosne zgodovine. Kopti so zatirana

manjšina, toda Egipt ljubijo z vsem

srcem. To smo imeli nekoč na Zahodu.

Zakaj tega ne zmoremo več?

NEUSPELA INTEGRACIJA

Samomor civilizacij, kot ga je opisoval

Toynbee, morda poteka pred našimi

očmi. Tretji svet v imenu podnebnih

konferenc zasipamo z denarjem, saj naj

bi se počutili krive zaradi svojega razvoja,

ki je temeljil na svobodi misli, dela

in kapitala. Zahodna politika je zato

izbrala revščino za svoje prebivalstvo,

medtem ko tretji svet in Kitajska na veliko

gradita termoelektrarne. Evropske

države uvajajo dva pravna reda, enega

za migrante, ki se ne želijo integrirati,

in drugega za domače prebivalstvo.

Ljubezen do domovine izvira

še iz antičnega Egipta.

Medtem ko je migrantski posiljevalec

otroka na prostosti ali prostovoljnem

delu, je domačin v zaporu zaradi neprimernega

zapisa na družbenem omrežju.

Ustvarili smo geta, kjer prevladujejo

tolpe. Streljanja z avtomatskim orožjem

so postala pogosta, metanje eksplozivnih

naprav v švedski prestolnici norma,

medtem ko so nekoč varni deli mest

postali neprehodni za ženske.

Ali nihče med politično elito ne pomisli,

da slaba integracija ustvarja geta,

ki migrantsko populacijo prisilijo v

ustvarjanje politične kulture, iz katere

so pribežali ali imigrirali? Če migrant

ne bo našel podpore v integraciji, se

bo obrnil k tistemu, kar najbolj pozna,

kajti ob prihodu je najpomembnejši dejavnik

preživetja. Če se ne bo vključil v

delovne, družbene in politične procese,

potem bo ostal v getu, kjer se poustvarjajo

zakoni domačih držav. Zato imamo

v Evropi porast primerov mladoletnic,

ki poročajo starejše snubce, uničevanje

svobode žensk, zahteve po šeriatskem

pravu, ki je v mnogih skupnostih že

veljavni zakon. Vprašajmo se, ali bi bil

danes odziv oblasti enak v primeru, da

bi krščanska verska sekta ustvarila svoj

geto in izvajala lastno pravo.

REZERVIRANO ZA TRETJI SVET

Jumbo plakati z Gregorčičevimi verzi

niso vzbudili jeze zaradi namišljenega

rasizma, ampak ker so pokazali, da

sta ljubezen do domovine in patriotizem

danes prepovedani temi. Ljubezen

do domovine je rezervirana za druge.

Tretji svet lahko ljubi svoje domovine.

Tretji svet lahko celo poziva k rasistični

končni rešitvi, tako kot recimo Malema

v Južni Afriki ali Xi nad Ujguri. Islamski

svet, Azteki, Mongoli, Kitajci, Indijci,

Zulujci so lahko ponosni na svoja

imperialna osvajanja, medtem ko mora

Evropa živeti v svoji pokori. Govorimo

o čezatlantski suženjski trgovini, toda

nikoli o afriški, arabski, kitajski, indijski,

saj tretji svet zahteva, da bi Zahod

plačeval reparacije za trgovino s sužnji,

medtem ko bi bili ostali izvzeti. Ali

bodo Turčija, arabske in afriške države

plačale reparacije Sloveniji za ugrabljene

otroke v času otomanskih osvajanj,

ki so jih prodajali v delovno, vojaško in

seksualno suženjstvo?

In na koncu, kdaj bomo posneli

filmsko uspešnico o tem, kako so

evropske kolonialne države prisilile

afriške države v ukinitev suženjstva

navkljub nasprotovanju afriških voditeljev,

ki so ukinitev videli kot poseg

tujcev v njihovo kulturo? Tako so nasprotovali

ukinitvi suženjstva, da je

London dalj časa gostil delegacije voditeljev

afriških držav, ki so zahtevali

odpravo prepovedi trgovanja s sužnji.

Ljubezen do domovine je v dobrem

in slabem, toda zadnja je patriotizem

dojet kot sovraštvo. Prišel je čas, da

temu naredimo konec.

Evropske države uvajajo

dva pravna reda, enega za

migrante, ki se ne želijo

integrirati, in drugega za

domače prebivalstvo.

188 20. 2. 2025

44

KOMENTAR

Deset zapovedi 21. stoletja

(10. ZAPOVED)

Zahodna civilizacija temelji na judovsko-krščanski tradiciji. To je dejstvo, ki velja tako za verujoče

kot neverujoče. Svete knjige niso niti pravljice niti alegorije, ampak simbolni napotki za življenje.

Okoliščine življenja se danes

pomembno razlikujejo od

tistih izpred začetkov našega

štetja, ki so narekovale deset

zapovedi. Če želimo zahodno civilizacijo

ohraniti, potem je naša dolžnost, da

deset zapovedi osmislimo v kontekstu

okoliščin 21. stoletja. Deset prispevkov

poučenega laika ni kateheza, ampak le

nežen opomin, saj lahko le vsak zase

osmisli simbolno izročilo.

DESETA ZAPOVED: NE ŽELI

SVOJEGA BLIŽNJEGA BLAGA!

Že v obravnavi devete zapovedi – Ne

želi svojega bližnjega žene! – smo ugotovili,

da gre pri prekrivanju te zapovedi

s sedmo (Ne kradi!) in deseto zapovedjo

zgolj za navidezno prekrivanje.

Vse omenjene zapovedi prepovedujejo

jemanje, želenje ali celo krajo. Toda,

ali zapoved »Ne kradi!« s svojo splošnostjo

ne zajema tudi devete in desete?

Da je prepoved želenja žene nekaj veliko

širšega od preproste prilastitve žene

ter da gre pri tem za konstitucijo ženske

kot enakopravnega subjekta, smo že podrobno

razdelali v prejšnjem prispevku.

Razliko med sedmo in deseto zapovedjo

pa ustvarja natančnejša opredelitev

tistega, čigar blaga si ne smemo želeti –

torej svojega bližnjega. Pojasnimo.

OD PLEMEN

DO CIVILNE DRUŽBE

To, kdo je moj bližnji, lahko mimogrede

poenostavljeno razumemo kot bližnjega

DR. ANDREJ DRAPAL

v sorodstvenem, prijateljskem ali kakem

drugem klanskem pomenu. Da deset zapovedi

dobesedno uzakonjuje prehod iz

družinsko-plemenske ureditve v sodobno

civilno družbo vladavine prava, smo

omenili že pri obravnavi osme zapovedi

v povezavi s Hamurabijevim zakonikom.

Ta je prvi, a zato še zelo naiven in

grob primer kodifikacije civilne družbe,

kakršno poznamo še danes. Biblija –

predvsem pet Mojzesovih knjig, v okviru

katerih 2. in 5. knjiga opredeljujeta deset

zapovedi – opisuje bolečo preobrazbo

dvanajstih judovskih plemen v družbeni

sistem, ki ga obvladuje vladavina prava

(rule of law) in ne več zgolj krvne vezi.

Prostor prehoda med Staro in

Novo zavezo, Jordanija.

Razlog, da je Bog Stare zaveze tako

neizprosen do krivovercev, se ne skriva

toliko v sami veri, temveč v preprečevanju,

da bi judovska plemena pod Sinajem

– ko prejmejo tabli z zapovedmi

– nadaljevala dotlej uveljavljeno malikovanje

podob. Prav to malikovanje podob,

ki ga je Mojzes našel ob svoji prvi

vrnitvi, ga je pripeljalo do tega, da je

prvo različico zapovedi razbil.

Kaj predstavlja to malikovanje v primerjavi

z Božjo zapovedjo? Če je zapoved

ena – tako kot je lahko le ena vladavina

prava – malikovanje podob pomeni pristajanje

na karkoli, kar trenutno obvladuje

to ali ono pleme. Plemena se morajo

Biblija opisuje bolečo

preobrazbo dvanajstih

judovskih plemen v družbeni

sistem, ki ga obvladuje

vladavina prava in ne več

zgolj krvne vezi.

188 20. 2. 2025

KOMENTAR

45

soočiti z dejstvom, da je konec obdobja,

ko je bilo prav tisto, kar je bilo pač v tistem

trenutku pri roki, najbolj dostopno

ali morebiti celo prijetno. Ko gre za to,

kar je prav, morajo zavreči voluntarizem

subjektivnosti in sprejeti absolut, pa

čeprav je ta še tako nerazumljiv.

Kdor v tem ne prepozna hkrati tudi

opisa sodobnega koncepta vladavine

prava, je bodisi slep bodisi namenoma

nepozoren.

Kristusova ljubezen je

možna šele na podlagi reda

in civilne družbe ter s tem

antikomunističnih načel

Boga Stare zaveze.

KDO JE TA, KI JE MOJ BLIŽNJI?

Ko Staro zavezo in s tem tudi deset zapovedi

razumemo kot temelj sodobne

civilne družbe, pridemo do odgovora

na vprašanje, kdo je bližnji. V plemenski

ureditvi pred Mojzesovim pohodom

na Sinaj so bili bližnji res tisti iz družine

in plemena. Po tem tektonskem premiku

pa bližnji postane tisti, s katerim

smo v civilnem odnosu.

Z desetimi zapovedmi postane družina

stvar zasebnega prostora – prostor,

kamor niti policija nima več vstopa, kar

smo že obravnavali pri deveti zapovedi.

Zunaj tega prostora se začne vzporedno

življenje družbe, življenje javnega prostora,

v katerem se prostovoljno odločamo,

s kom vstopamo v javna razmerja in

kdo nam na ta način postane bližnji.

Bližnji je torej vsak, s katerim imamo

neko razmerje ali neko obliko izmenjave.

V to izmenjavo vstopamo svobodno,

nevarnost nereda ali celo kaosa,

ki bi lahko nastala na tej podlagi, pa

preprečuje Božja zapoved oziroma danes

vladavina prava.

Temeljna oblika vsake civilne družbe

so izmenjave med tistim, kar imamo,

in tistim, kar ima nekdo drug. Danes

temu rečemo tržni odnosi. Moj bližnji je

po tej opredelitvi torej tudi vsak, s katerim

sem v kakršnemkoli kupoprodajnem

odnosu. S tem ko od nekoga nekaj

kupim ali mu nekaj prodam, ko si torej

nekaj izmenjava, postaneva bližnja. Kot

bližnjima nama deseta zapoved prepoveduje

želeti si blaga drug drugega.

To željo je seveda treba razumeti v

smislu posedovanja. Pred dogovorom o

menjavi si seveda želimo pridobiti tisto,

kar ima nekdo drug, vendar je to zgolj

podlaga za vzpostavitev menjave s tistim,

kar želi druga stran.

DESET ZAPOVEDI IN

KOMUNISTIČNI SENTIMENT

Zdaj je pravi trenutek, da si zastavimo

vprašanje, kako je mogoče, da se

krščanstvo z Jezusovim izročilom, še

posebej pa v reinkarnaciji papeža Frančiška,

tako pogosto povezuje z idejami

komunizma, ko pa je deset Božjih zapovedi

tako odločno konservativnih

in zdravo liberalnih v spoštovanju posameznika

in njegove odgovornosti, še

posebej do žensk?

Zaman stojita pred vhodom tega

vprašanja, draga bralka in dragi bralec,

saj odgovora nanj v tem zapisu ne

bosta dobila.

Razmerje med popolnoma neizprosnim

Bogom Stare zaveze in popolnoma

usmiljenim Jezusom Nove zaveze je

vsaj na prvi pogled kontroverzno. Še

več, predstavlja enega od vzvodov ljubezensko-sovražnega

odnosa med judi

in kristjani ter s tem eno od ključnih

napetosti znotraj sodobne zahodne civilizacije.

Gre za vprašanje, ki na mojo

srečo presega okvir razprave o desetih

zapovedih, ki so eksplicitni del Stare

zaveze. Na srečo zato, ker si ne bi upal

posegati na področje, ki je tudi politično

preveč razgreto za monolog revijalnega

zapisa.

Nekaj pa bi moralo biti jasno: Biblijo

tvorita Stara in Nova zaveza. Sta kot

dve plati istega kovanca. Če ju kdo vidi

kot kontradiktorni polovici, naj se sam

vpraša, zakaj že dve tisočletji nastopata

skupaj. Sta kot jin in jang. Sam pa bi v

kontekstu obravnave desete zapovedi

dejal, da je Kristusova ljubezen možna

šele na podlagi reda in civilne družbe

ter s tem antikomunističnih načel Boga

Stare zaveze.

ČE DESETKRAT NE,

KAJ POTEM JA?

Vseh deset zapovedi ne zapoveduje ničesar,

ampak zgolj prepoveduje. Tudi

prva zapoved poleg tega, da določa, da

je Bog en sam, dodaja: Ne imej drugih

bogov. Torej gre tudi za prepoved.

Med številnimi različnimi ubeseditvami

desetih zapovedi pa najdemo eno,

ki kot deseto zapoved ne navaja prepovedi,

temveč to, kar je treba storiti. Gre

za samaritansko deseto zapoved, ki se v

prevodu glasi:

»S to mojo današnjo zapovedjo boste

te kamne postavili na Garizim.«

Samaritanski Pentatevh, njihov

Torá, zapoveduje nekaj, kar dobi smisel

šele, če to razumemo v kontekstu

kamna kot gradnika templja in hkrati

kamna kot simbola človeka. Ta zapoved

nalaga, da se verniki postavijo kot tempelj

na goro Garizim – goro, pod katero

je izraelsko ljudstvo pod vodstvom Mojzesa

prvič izvajalo obredne blagoslove

po izhodu iz Egipta.

Ta zapoved, ki je ni v katoliški katehetski

različici desetih zapovedi,

navsezadnje povzame vse, kar moramo

storiti, potem ko dobro razumemo

in spoštujemo vse simbolne vrednosti

prepovedi ostalih zapovedi.

S tem je krog desetih zapovedi zaključen

za ta zapis. A ta zapis ni edini.

Kot poskus zapisa nečesa simbolnega

je nujno omejen. Pravi zapis je tisti, ki

ga boš ustvaril sam. Moje ali katerokoli

drugo razmišljanje je lahko v oporo,

zagotovo pa ne more biti eksegeza. To

presega sposobnost človeškega.

188 20. 2. 2025

46

MED(IJSKI) SOSEDI

GOLOBOVA PATRIA,

SKRIVANJE ANALIZE TRGA

IN VRSTA DILEM

Na obrambnem ministrstvu skrivajo

analizo trga, na temelju katere so presodili,

da je nakup finskih osemkolesnikov

najboljša odločitev, poroča raziskovalni

spletni portal Info360, ki opozarja,

da stranka Levica ne protestira pred

največjo investicijo v obrambo (odkar je

ta stranka v vladi). »Njeni ministri niso

nasprotovali nakupu patrij. Tudi sicer se

ministri niso mogli poglobiti v gradivo,

na temelju katerega so prižgali zeleno

luč za nadaljevanje postopka, saj so ga

dobili na vpogled tik pred sejo vlade.«

Portal poroča, da ministrstvo za obrambo

skriva tudi analizo trga, na podlagi

katere je bil izbran finski osemkolesnik.

Strokovnjake pa čudi napoved, da bodo

patrie opremljene z bojnimi postajami,

ki na terenu niso bile preizkušene, bodo

pa malemu slovenskemu proizvajalcu,

če bo izbran, zagotovile prihodek v

višini več kot 100 milijonov evrov.

»Očitno je ta posel zelo zanimiv za

vladajoče Gibanje Svoboda. Le tri dni

po zadnjih državnozborskih volitvah sta

se namreč na temo nakupa osemkolesnikov

– ko Robert Golob še ni bil niti

mandatar – pri tedanjem ministru za

obrambo Mateju Toninu oglasila vodja

volilnega štaba Gibanja Svoboda Andrej

Ribič (prej dolgoletni direktor Elektra

Ljubljana, zdaj predsednik uprave

Darsa) in Anton Grizold, ki je nato postal

državni sekretar za obrambo v Golobovem

kabinetu.

Na obrambnem ministrstvu, ki ga vodi

Borut Sajovic, je Info360 poskušal pridobiti

analizo trga, ki so jo pripravili pred

odločitvijo o tej megalomanski investiciji.

Dobili ga niso, z izgovorom, da gre za

zaupnost. »Po naših informacijah pa ga

niso mogli preučiti niti ministri na seji

vlade. Na vpogled so ga namreč dobili tik

pred tem, ko je vlada prižgala zeleno luč

nadaljevanju postopka nakupa patrij.«

188 20. 2. 2025

ANALIZA MEDIJSKO-POLITIČ-

NE MANIPULACIJE POP TV

Raziskovalni spletni portal Preiskovalno

je podrobno analiziral primer klasične

politično-medijske manipulacije v

prispevku 16. februarja na Pop TV, v

primeru odvetnice Nine Zidar Klemenčič

in poslov na Darsu. Barbara

Pance piše, da gre za taktiko preusmeritve

pozornosti, za diskreditacijo posameznika,

uporabo nepreverjenih virov

in selektivno poročanje brez kritične

distance, pri tem pa so v zgodbo vključeni

ljudje dvomljivega slovesa in v

preiskavah, ki jim je največja medijska

hiša v državi, ki ima neposreden vpliv

na oblikovanje javnega mnenja, dala

legitimiteto kredibilne priče. »Leto dni

pred volitvami gre za skrbno načrtovano

in politično lansirano afero, ki bo najbolj

koristila Gibanju Svoboda, šibi pa

SD in celoten desni pol. Ni zanemarljivo,

da je predsednik SDS, ki ga povezujejo

z odvetnico Zidar Klemenčič, prav

prejšnji teden napovedal zmagoslavno

vrnitev na politični parket.«

Barbara Pance piše, da smo v nedeljo

zvečer gledali primer blatenja odvetnice

brez dokazov. »Hudim obtožbam,

ki jih je izrekel ‚pričevalec‘, posnel pa

neizbrani ‚podjetnik‘, ki je v več postopkih,

namreč niso sledili dokazi, ki

bi ob tako težkih obtožbah morali biti

temelj vsakega novinarskega prispevka.«

Na Preiskovalnem se sprašujejo,

zakaj največja novinarska hiša v najbolj

gledanem časovnem pasu po tako hudih

obtožbah ni omogočila poglobljenega

intervjuja z odvetnico, ki je prišla v studio.

»V vsega štirih minutah je bila vsaj

dvakrat prekinjena s strani voditeljice

Darje Zgonc, ki bi jo lahko temeljiteje

izprašala in ji predočila dokaze.«

V novinarstvu velja, da morajo biti viri

informacij razvidni, ker če vir ni imenovan,

javnost ne more oceniti njegove

verodostojnosti. Novinarka Nika Kunaver

zgodbe vira ni preverila pri dodatnem

viru. »Slušna obrekovanja brez dokazov

je novinarka nadgrajevala. V studiu

med oddajo 24 ur je povedala, da gre za

darila v vrednosti več deset tisoč evrov.«

PAPEŽ V BOLNIŠNICI

Papež Frančišek zaradi zdravljenja bronhitisa

ostaja v bolnišnici Gemelli. Ker so

mu zdravniki priporočili popolno mirovanje,

ni vodil nedeljske opoldanske

molitve, poroča Radio Ognjišče. Njegovo

stanje, kljub bojazni zaradi visoke

starosti, ostaja stabilno. Svetega očeta

so hospitalizirali v petek, potem ko se

mu je prehlad, ki je prešel v bronhitis,

vlekel že kar nekaj dni. Zato so tudi

njegove nagovore pri raznih avdiencah

prebirali njegovi sodelavci.

Ognjišče opozarja, da je sveti oče v

preteklosti imel več zdravstvenih težav.

»Kot mladeniču so mu namreč odstranili

del pljuč, zaradi česar ima težave z dihanjem.

Zaradi bronhitisa je bil papež v

bolnišnici že pred dvema letoma. Poleg

tega je imel Frančišek v preteklih letih

še druge zdravstvene težave: od bolečin

v kolenih in kolkih do vnetja debelega

črevesa. Operirali so mu tudi kilo.«

Radio Ognjišče poroča, da je tudi

nadškof v Managui v Nikaragvi, kjer

je Cerkev močno preganjana, kardinal

Leopoldo Brenes, vernike prosil, naj

molijo za papeža Frančiška, ki jim vedno

stoji ob strani. S tem je kardinal Brenes

po besedah agencije SIR izzval režim

Daniela Ortege, ki je pred tednom dni

javno napadel Vatikan. »Odzval se je

namreč na intervju škofa Rolanda Álvareza,

ki ga je poleg treh drugih škofov

oblast izgnala iz države. Za ameriško

katoliško televizijo Ewtn je škof Álvarez

zatrdil, da se še vedno v celoti čuti škofa

v Matagalpi in apostolskega administratorja

v Estelíju.« Režim Ortege je

sicer Vatikan še obsodil, da je v preteklosti

sodeloval s silami teme in zla, za

škofe pa je še zapisal, da so se vedli

nezakonito in neprimerno.

Komentar

ALJUŠ PERTINAČ

SHUTTERSTOCK

PREHITEVAM PO LEVI

Je Trump IZDAL UKRAJINO?

Ameriški predsednik Donald Trump je s svojo administracijo v preteklih dneh predstavil

načrt za konec vojne in mir v Ukrajini. Načrt vključuje neposredna pogajanja med ZDA

in Rusko federacijo, Ukrajina ter države EU pa naj bi se v pogajanja vključile kasneje,

po potrebi. V okviru pogajanj naj bi prišlo tudi do vsaj treh neposrednih srečanj med

predsednikom ZDA in ruskim predsednikom.

47

Prvo srečanje naj bi bilo na »nevtralnem

terenu« v Savdski Arabiji,

kamor so sicer že prispele

pogajalske delegacije obeh sprtih

strani, kasneje pa naj bi se srečala še

v ZDA oziroma v Moskvi. Ameriški

obrambni minister je evropskim partnerjem

na nedavni münchenski varnostni

konferenci povedal, da bo mirovni

sporazum za Ukrajino »upošteval kruto

realnost aktualnega stanja« in da ZDA

ne vidijo možnosti, da bi Ukrajina, de

facto ali de iure, postala članica Nata. De

facto bi pomenilo z namestitvijo Natovih

čet na njenem ozemlju, de iure pa s

polnopravnim članstvom. Realno stanje

pa je takšno, da Rusija Ukrajini ne namerava

vrniti Krima in približno 20 odstotkov

ukrajinskega ozemlja, ki ga je do zdaj

zasedla, kar vključuje štiri najvzhodnejše

ukrajinske pokrajine oziroma oblasti.

Dodajmo še to, da je Trumpov telefonski

pogovor s Putinom menda trajal 90 minut,

z ukrajinskim predsednikom Zelenskim,

s katerim se je slišal naknadno, pa

zgolj sedem minut.

ODGOVOR NI ENOZNAČEN

Glede na vse navedeno se v Evropi pojavlja

čedalje več glasov, ki pravijo, da

je Trump v resnici izdal Ukrajino, da

bo morebiten mir dosežen povsem po

ruskih notah, da Rusija ne bo ustrezno

kaznovana za svojo agresijo na Ukrajino

in da se lahko Ukrajina obriše pod nosom,

kar se tiče doseganja njenega ključnega

cilja, namreč obnovitve meja države

iz leta 2014. Ko to pišemo, se v Parizu

na nujnem in izrednem srečanju mudijo

evropski voditelji, da ugotovijo, kaj sploh

še lahko storijo, če jih dva velika, ZDA in

Rusija, ne bosta spustila zraven. Je torej

Trump v resnici izdal Ukrajino?

Odgovor na to ni enoznačen. Najprej

je treba poudariti, da ne gre zgolj za

Trumpa, ampak za preobrat ameriške

zunanje politike stran od vojn in konfliktov,

kjer ne gre za njihove strateške

in nacionalne interese. Vojno v Ukrajini

je Trump podedoval od Bidna. Ukrajina

Trumpa v resnici, razen glede možnosti

brezplačnega dostopa do njenih

strateških surovin in materialov, sploh

ne zanima. Še manj ga zanima odkrit

konflikt z Rusko federacijo. Trump ve,

da je za ZDA v aktualnem stanju in v

trenutnih svetovnih razmerah že Kitajska

sama (pre)velik zalogaj, Kitajska

v odkriti španoviji z Rusijo, kar je »uspelo«

Bidnovi zunanji politiki, pa je absolutno

neprebavljiva. Trump prav tako

dobro ve, da bo Rusija vojno v Ukrajini

dobila, ker sta njena vojaška moč in število

potencialnih vojakov pač bistveno

večja od ukrajinske. Nobena zahodna

vojaška pomoč tega razmerja ne more

bistveno spremeniti.

572.000 OSMRTNIC

ZDA pod Trumpom torej razumejo vse,

česar si prej pod Bidnom in česar si

Evropejci ter tudi Ukrajinci na žalost še

nočemo priznati. Da je ta vojna namreč

že izgubljena. Nadaljevanje vojne bi

pomenilo zgolj to, da bi Ukrajina izgubila

še več ozemlja in še več človeških

življenj. V zvezi s slednjim omenimo

vsaj dva dobesedno grozljiva podatka,

ki bi morala hipoma strezniti še tako

na vojno hujskaške in slepo zaverovane

»internetne« bojevnike, ki jih je polno

tudi pri nas in ki vse grozovitosti vojne

spremljajo zgolj od daleč. Prvi podatek

se nanaša na število žrtev na ukrajinski

Do 15. februarja je

bilo objavljenih preko

572.000 osmrtnic za

padle ukrajinske vojake.

Trumpov telefonski pogovor

s Putinom je menda trajal

90 minut, z ukrajinskim

predsednikom Zelenskim pa

zgolj sedem minut.

strani. V javnosti krožijo raznorazne

številke, ampak najbolj zanesljiva metoda

je, da preštejemo objavljene osmrtnice

za padle ukrajinske vojake. Do

15. februarja je bilo objavljenih preko

572.000 osmrtnic. Strašljiva številka.

In če kdo še vseeno dvomi, kako v resnici

potekajo stvari, potem je tu podatek o

zadnji izmenjavi trupel padlih vojakov

med sprtima stranema. Ukrajinci so

Rusom izročili 45 trupel, Rusi pa Ukrajincem

757 trupel njihovih padlih.

Kdor torej pravi, da so ZDA oziroma

Trump izdale Ukrajino, ima prav,

če misli, da lahko Ukrajina v tej vojni

zmaga in se vrne na svoje meje iz leta

2014. Kdor pa temu na podlagi krute

realnosti vojne, kot temu pravi nova

ameriška administracija, ne verjame,

mora na žalost ugotoviti, da je takojšen

mir, četudi za Ukrajino slab, še

zmeraj boljši kot nadaljevanje vojne.

Takšno je pač realno stanje stvari, pa

če nam je to všeč ali ne.

188 20. 2. 2025

48

JU3 2052

ANONIMNI

sosedov Francelj

Kolumna

Slovenci smo, kar se tiče izpostavljanja, čuden narod. Da je tako,

potrjujejo tudi družbena omrežja, kjer so anonimnimi profili nekaj

vsakdanjega. V realnosti pa se raje skrivamo za hrbti drugih, kot da

bi z jasno in glasno besedo povedali svoje mnenje. Če že, ga prej

dodobra sfriziramo.

MILENA MIKLAVČIČ

Pričakovati, da se bomo množično

postavili na stran tistega, ki

se znajde na tleh, pod plazom

(krivičnih) obtožb, je žal največkrat

iluzorno. Pogosto slišimo: »Če

ga brcajo, je verjetno že česa kriv!« Zelo

radi tudi počakamo, da svoje mnenje izpostavi

nekdo drug, šele potem dodamo

svojega. Previdnost imamo v genih, saj

so nevarnosti, ki prežijo na »predolg jezik«,

preizkušali tudi naši predniki nedolgo

nazaj, v času bivše države.

188 20. 2. 2025

Ali so radikalizirani

posamezniki, ki živijo

med nami, kaj boljši od tega,

ki je v Beljaku prešel od

besed k dejanju?

J. D. VANCE IN JOKICE

V Sloveniji, Evropi in v svetu še zmeraj

odmeva govor podpredsednika ZDA J. D.

Vancea, ki ga je imel na varnostni konferenci

v Münchnu. Ni le opozoril, da mora

Evropa okrepiti lastno varnost, izpostavil

je tudi, da največja grožnja evropski

celini ne prihaja od zunaj, ampak od

znotraj. Napad na svobodo govora je

označil za nezaslišanega! Ko je odšel izza

govorniškega odra, je najprej zavladala

tišina. Ljudje so, šokirani ob njegovih

besedah, nemo čakali na prvo reakcijo.

Ko so se oglasili tako goreči podporniki

kot še bolj goreči nasprotniki, se je usulo

tudi po družbenih omrežjih!

Nemški obrambni minister Boris

Pistorius je Vanceove izjave, povezane

z avtoritarnimi režimi, označil za »nesprejemljive«.

Prvič pa je bil svet priča

še nečemu: nebogljenim solzam! Predsednik

münchenske varnostne konference

Christoph Heusgen se je namreč

javno, pred kamerami, razjokal! Bog

nam pomagaj! Mar Evrope ne vodijo pokončni

politiki, ampak jokice? Zunanja

ministrica Tanja Fajon je, ko je prišla do

sape, med drugim zaskrbljeno X-nila,

da zaradi J. D. Vancea potrebujemo nujen

»wake up«, da se pripravimo na negotovo

prihodnost.

AVTOMOBILI, KI SAMI

ZAPELJEJO V MNOŽICO

Tudi v našem kulturnem prostoru se že

lep čas dogaja, da se za glavo ne držimo

le takrat, ko se soočamo z grozljivimi

novicami iz številnih evropskih mest.

Saj veste: avtomobili, ki sami zapeljejo

v množico, noži, ki do smrti poškodujejo

naključne mimoidoče. Zametki

ekstremizma, zaenkrat »le« preko groženj

s smrtjo, so žal prisotni tudi med

nami. Največkrat gre za anonimneže,

ki grozijo čisto navadnim državljanom

z enim samim razlogom: moti jih njihova

svoboda govora! Kaj storiti, če ti nek

anonimni Francelj napiše, da bo bolje

za vse, če crkneš? Kaj se mota po glavi

osebi, ki drugim grozi s smrtjo? Zakaj

tako močno sovraži? Je krivo okolje,

kjer živi? Je kriva družba, ki sovraštvo –

vsaj v nekaterih krogih – celo spodbuja?

So krive nedelujoče organizacije, ki se

na papirju borijo proti sovražnemu govoru,

ko gre zares, se pa poskrijejo?

Koliko smo krivi državljani vseh političnih

prepričanj, ker se ob grožnjah

s smrtjo premalokrat ustavimo in še

manjkrat povemo, da to ni prav, da

se tako ne dela? Smo tiho zato, ker ne

Tako je uporabnik profila Dejan F na omrežju

X grozil s smrtjo.

JU3 2052

49

vemo, kdo se skriva za anonimnim profilom?

Kaj pa, če te reči piše naš sosed?

Sodelavec? Nekdo, ki v realnem svetu

deluje celo zelo prijazno? Nekdo, ki nas

zvečer, ko se vračamo domov, lahko

pričaka v zavetju teme in nas – nič krive

– s kolom po glavi?

Razumem, da takšni, ki sovražijo,

obstajajo, ne razumem pa, da lahko na

desetine, na tisoče ljudi, ki dan za dnem

prebirajo sovražne izlive, zamahnejo z

roko, se morda privoščljivo nasmehnejo

... Ali so radikalizirani posamezniki, ki

živijo med nami, kaj boljši od tega, ki je

v Beljaku prešel od besed k dejanju?

TOTALITARCI IN

POLITIČNI OPORTUNISTI

J. D. Vance je v Münchnu omenil še nekaj

zelo pomembnega: »Ne moreš zmagati

na demokratičnih volitvah, če si

svojega nasprotnika strpal v zapor.«

Ali so se avtokrati, totalitarci, licemerneži,

manipulatorji in politični

oportunisti ob teh besedah kaj zamislili?

Če kdaj, potem bi moralo v

21. stoletju veljati, da v demokraciji

politična tekmovanja temeljijo na svobodnih

in poštenih volitvah, kjer se

nasprotniki soočajo na podlagi idej in

programov, ne pa z uporabo pravosodnih

sredstev za odstranitev konkurence.

Če še niste opazili: zadnje čase se

v osrednjih medijih odvijajo pravi masakri

nad posamezniki, za katere živ

Bog ne ve, ali so tudi v resnici krivi ali

ne. S kakšnim namenom?

Ne moremo in ne smemo kot po

tekočem traku odstranjevati tistih, ki

so na poti politikom, oziroma tistih,

ki razmišljajo drugače. Kaj se to pravi,

da se komurkoli grozi s smrtjo! Kako

žalostno, da si ob grožnjah nekateri

celo drznejo reči: »Zakaj pa niste bili

tiho? Zakaj se sploh oglašate, saj veste,

kakšni so?«

Mar ne poslušajo zelo podobnih besed

ženske, ki so doživele spolno nasilje:

»Zakaj si pa izzivala? Zakaj si nosila

neprimerno oblačilo?«

SKRAJNEŽI MED NAMI

Dr. Robert Rožič je zapisal: »Ko smo bili

mladi, smo odraščali v mirni in varni

Evropi, kjer smo vsake toliko časa slišali

informacije, da nekje v Bejrutu, na

ulicah, pobijajo ljudi in da tam nekje na

Severnem Irskem potekajo teroristični

SHUTTERSTOCK

napadi. Varnost je bila samoumevna,

kriminal redkost, terorizem pa nekaj,

kar smo spremljali le v novicah iz oddaljenih

držav.«

Načeloma, če pustim »drobni tisk«

ob strani, je bilo tudi pri nas tako. Žal se

je v svetu, v katerem živimo, spremenilo

marsikaj. Evropa je postala območje,

kjer ljudje živijo v strahu zaradi kriminala,

terorističnih napadov in posilstev.

Je pa tudi res, da Slovenci (za druge

ne vem) na prsih redimo kače tudi iz

lastnih vrst. Strah nas je Franceljnov in

Mick, ki so se radikalizirali do te mere,

da bolj ali manj odkrito sejejo sovraštvo

proti drugače mislečim. Zakaj ne stopimo

skupaj in rečemo, da to ni prav?

Včasih smo verjeli, da je zlo nekaj

zunanjega. Da zlo ne tiči v pohlevnih,

bogaboječih, ponižnih in molčečih

Slovencih. Žal smo ga v dolgih letih

prevečkrat ignorirali, morda tudi iz politično-strankarskih

nagibov, zato se

Grožnje s smrtjo na

družbenih omrežjih niso

samo neokusne provokacije,

ampak so zelo konkretni

poskusi ustrahovanja.

danes ne bojimo le tujega zla, ampak

tudi domačega.

Ko ti na družbenih omrežjih takšen

Francelj grozi s smrtjo, ti rečejo, prijavi

ga policiji, pa bo mir. Kakšna utvara! Kaj

pa bo storila policija? Ga poklicala na

razgovor, kar bo v dotičnem zlo še bolj

podžgalo? Bi policija posredovala tudi

proti tistim, ki so grožnje s smrtjo všečkali

ali celo širili? Seveda ne!

Dokler se državljani ne bodo streznili

in se tudi domačim Franceljnom uprli,

bo le še huje. Grožnje s smrtjo na družbenih

omrežjih niso samo neokusne

provokacije, ampak so zelo konkretni

poskusi ustrahovanja. Eden od načinov

upora je, da jih razkrijemo, izpostavimo

in pokažemo, kdo stoji za njimi.

En sam človek se težko upre takšnim

Franceljnom. A če se povežemo, če jasno

pokažemo, da tega ne bomo dopuščali,

postanemo močnejši! Treba bo

preslišati boječke, ki vijejo roke, češ:

»Nehajte, nima smisla. Tako in tako se

ne bo nič spremenilo.«

A ravno to želijo tisti, ki širijo sovraštvo

– da se vdamo, da utihnemo, da

nas je na smrt strah. Zato se ne smemo

umakniti! Vsak glas šteje, kajti nikoli

ne vemo, kdaj se bodo nasilneži – v

imenu »svobode govora« – lotili tudi

tebe, kakšne stare mame, invalida

ali otroka, ki se – nič hudega sluteč –

igra na igrišču pred hišo.

188 20. 2. 2025

50

KAM NA IZLET

Po dolini pod Poncami do Tamarja

Planica ali dolina pod Poncami je verjetno najbolj znana ledeniška dolina pri nas. Leži v severozahodnem

delu Julijskih Alp in se razteza vse od idiličnega kraja Rateče, kjer so vse hiše označene z domačimi imeni,

mimo planiških skakalnic do doma v Tamarju (1.108 m).

IGOR GOŠTE

S TEKAŠKIMI SMUČMI NI ŠLO

Nemalokrat sem to prekrasno dolino

obiskal tudi v drugih letnih časih, ne le

pozimi. Pogosto sem pot od planiških

skakalnic nadaljeval do doma v Tamarju.

Najpogosteje peš, s pohodnimi palicami,

pozimi tudi s sanmi, ki so prav

prišle na poti nazaj, nekajkrat z gorskim

kolesom, pa tudi tekaško mi je ta enourna

pešpot v eno smer zelo prijala.

Letos sem se v začetku februarja želel

s to dolino »spopasti« še s tekaškimi

smučmi. Avto sem parkiral na parkirišču

ob kolesarski stezi, ki pelje do Italije,

in razočarano ugotovil, da s tekom na

smučeh ne bo nič. Dobro, proga proti

Italiji, pravzaprav le do meje, je bila urejena,

proti dolini pod Poncami in naprej

proti koči v Tamarju žal ne. Če sem čisto

iskren, sem se tega kar razveselil, saj verjetno

s svojim slabim znanjem teka na

smučeh ne bi zmogel premagati kar precej

strme poti po dolini pod Poncami do

Izvir oziroma slap Nadiže je le 20 minut stran

od planinskega doma v Tamarju.

Planico na zahodni strani krasi

pogorje Ponc, kjer je najvišji vrh

Visoka Ponca (2.274 m), na drugi

strani sta Ciprnik (1.745 m) in

Slemenova špica (1.911 m), o kateri smo

že pisali v Domovini, na južni strani, že

v Tamarju, pa najvišji tamkajšnji vrh Jalovec

(2.645 m), Mojstrovka (2.366 m) in

Travnik (2.379 m).

Nimam natančnega podatka, kolikokrat

sem že bil v tej prekrasni dolini.

Zagotovo najmanj dvajsetkrat na

kateri od planiških skakalnih tekem,

kjer resnično začutiš, da pravo slovenstvo

še živi. Ob spoštljivem navijanju za

vse planiške skakalne junake, ki imajo

Gore nad nami je že lepo

obsijalo sonce, tudi v dolini se

je počasi ogrevalo. Tam okrog

ničle je bila temperatura,

celotna pot pa oblečena v led.

Prekrasen pogled na dolino pod Poncami,

kjer pa v začetku februarja ni bilo dovolj

snega za ureditev proge za tek na smučeh.

toliko poguma, da se upajo spustiti po

planiški velikanki in drugih tamkajšnjih

skakalnicah, do stojnic, kjer si

lahko kupiš kapo, šal ali ragljo z napisom

Slovenija ali Planica, do tisočerih

slovenskih zastav, ki plapolajo, ko napovedovalec

napove kakšnega našega

skakalca. Sliši se tudi slovenska pesem,

srce zaigra predvsem ob znani Slakovi

Pod Poncami se dan budi ali Avsenikovi

Planica, Planica, snežena kraljica.

188 20. 2. 2025

KAM NA IZLET

51

koče v Tamarju. Sploh pa sem prepričan,

da bi imel še večje preglavice pri spustu

nazaj. Pravzaprav sem bil kar vesel, da

sneg tudi v tem našem severnem koncu

Slovenije letos ni ravno radodaren.

Pogled iz Tamarja na s soncem

obsijane vršace.

PEŠ DO KOČE V TAMARJU

Ni mi preostalo drugega, kot da se do

koče v Tamarju odpravim peš. Ker nisem

šel sam, ampak s prijateljema, ki

pravita, da jima je dovolj enourna hoja

v eno in še toliko v drugo smer, smo se

do vznožja planiške velikanke, kjer je

parkirišče, odpravili z avtomobilom.

Gore nad nami je že lepo obsijalo sonce,

tudi v dolini se je počasi ogrevalo. Tam

okrog ničle je bila temperatura, celotna

pot pa oblečena v led, tako da se je bilo

treba primerno obuti ali pa si na pohodne

čevlje nadeti dereze. Na ledeno pot

so nas opozorili prijatelji iz Rateč. Ker

pa nas je večer obdaril s centimetrsko

snežno odejo, je bila pot dokaj varna.

Nisem opazil, da bi koga spodneslo.

Po slabi uri smo prispeli do široke

doline, ujete med gorami, kjer te najprej

na levi strani pozdravi kapela Marije

Pomagaj. Slovenija je namreč dežela,

kjer je kar 400 Marijinih cerkva, od tega

144 božjepotnih. Tudi omenjena kapela

je ena od njih. Tu lahko občudujete

mozaike patra Rupnika. Opazimo lahko

tudi manjše spominske plošče, ki nas

spominjajo na preminule planince. Na

obrobju travnika s prekrasnim gorskim

ozadjem pa stoji planinski dom v Tamarju.

Večina obiskovalcev si omenjeni

dom izbere za končni cilj izleta, tako kot

tokrat mi, nekateri pa le za vmesno točko

kakšnega vzpona na bližnje vršace.

SLAP NADIŽE

Medtem ko so šli prijatelji v kočo na

topli napitek, sem sam skrenil na desno,

proti slapu oziroma izviru Nadiže.

Nekje na pol poti – od omenjene kapele

do slapa je približno 20 minut hoje – je

tabla z opozorilom, da se je treba proti

slapu vzpenjati previdno in s primerno

opremo. Nadiža je sicer gorski potok, ki

izvira nad dolino Tamar v Julijskih Alpah.

Izvira dobesedno iz skalne stene in

se spusti v kakšnih deset metrov visok

drseč slap. Ob izviru imajo urejeno tudi

vodno zajetje. Od izvira do mesta, kjer

potok ponikne v grušč, je dobrih 300

metrov. Ven pogleda spet v Zelencih,

izviru Save Dolinke, ki je kar nekaj kilometrov

nižje. Potok Nadiža velja za prvi

izvir Save, naše najdaljše reke. Ponavadi

stopim za kočo v Tamarju še do slapa

Črne vode, ki izvira pod Slemenovo

špico. Dvajsetminutna pot je primerna

tudi za družinski izlet.

Kakopak smo si nazaj grede

ogledali tudi Zelence in v naslednjih

dveh dneh, kolikor smo uživali

v Gozdu - Martuljku, še tamkajšnji

prvi Martuljški slap in malo

nižje v Mojstrani še slap Peričnik.

Takole zasneženo je bilo v Tamarju lani, letos

februarja pa je bilo snega le za vzorec.

188 20. 2. 2025

52

ODTIS PRETEKLOSTI

Ali so komunistični »borci« kaj

prispevali pri OBNOVI? (7. del)

Napade na Grgar je pripravilo partizansko vodstvo, da bi uničilo nemško posadko v vasi. Enako so hoteli

uničiti tudi cerkev in samostan na Sveti Gori. Komunističnim partizanom ni bilo prav nič mar za ljudi,

ki so živeli v tej razmeroma veliki vasi. Gledali so le na svoj skrajno ozek totalitarni interes.

IVO ŽAJDELA

SAAFWW2PILOTS3.YOLASITE.COM

Leta 1951 je sprejel upraviteljstvo

župnije Grgar Franc Bizjak. Bil

je pred težko nalogo, da obnovi

razmeroma veliko grgarsko cerkev.

Toda s čim? V tistih letih je bilo vse

proti Cerkvi. Namesto pomoči, za katero

je prosil, je dobil ukaz oblastnikov,

da mora ruševine odstraniti in zidovje

porušiti do tal, da ne bi ogrožalo mimoidočih

in kazilo vasi. V ta namen je prišla

v Grgar posebna komisija, ki je ruševine

pregledala in jih določila za rušenje.

Župnik Bizjak je pisal pritožbe, dobival

kazni in na različne strani moledoval za

pomoč. To se je vleklo skoraj deset let.

Šele 30. septembra 1960 je dobil gradbeno

dovoljenje za obnovo cerkve – obnovo,

ki je praktično pomenila gradnjo

nove cerkve. Z velikim trudom in žrtvami

ter s posojili dobrih ljudi so cerkev

počasi obnavljali in leta 1962 so stavbo

spravili pod streho. Velik del sredstev

za takratno obnovo so lahko pridobili le

tako, da so prodali župnijska zemljišča.

CERKEV ŠELE LETA 1962

Ko je bila leta 1962 cerkev z velikimi

napori domačinov pokrita in obnovljena

v tolikšni meri, da se je v njej

po sedemnajstih letih ponovno lahko

začelo bogoslužje, je bilo veselje Grgarcev

veliko. A kje je bil sijaj prejšnje

V tistih letih je bilo vse proti

Cerkvi. Namesto pomoči,

za katero je prosil, je župnik

dobil ukaz oblastnikov,

da mora ruševine odstraniti

in zidovje porušiti do tal,

da ne bi ogrožalo mimoidočih

in kazilo vasi.

188 20. 2. 2025

cerkve! Kako pričeti s celovito obnovo?

To so dolgo ostajale želje, skoraj neuresničljive

sanje. Vsak od župnikov, ki

je služboval v Grgarju, se je trudil, da je

cerkev počasi dobivala lepšo podobo,

prav tako so s prostovoljnim delom in

denarnimi prispevki pomagali župljani.

Prenovljena je bila fasada, obnovljena

strešna kritina, kupljene nove

orgle, obnovljen zvonik (elektrifikacija,

strelovod), kupljen je bil tretji zvon

z avtomatiko za zvonjenje.

Prvi načrt za obnovo je bil narejen

»šele« v času demokratizacije, v začetku

90. let. Naročil ga je tedanji župnik Ivan

Gregorc. Po njegovem odhodu je nastopilo

nekajletno zatišje. Nato je novi župnik

Matjaž Kravos, ki je v Grgar prišel

leta 1998, začel počasi, a vztrajno iskati

rešitve. Pridobil si je sodelavce, ustanovili

so odbor za obnovo cerkve in skupaj

z župnijskim pastoralnim svetom so pričeli

z načrtnim postopnim delom. Leta

2003 so začeli zbirati potrebno gradbeno

dokumentacijo. Izbrali so arhitekta

Marka Lavrenčiča iz Vipave.

OBNOVA CERKVE

Leta 2004 so se začela prva gradbena

dela v prezbiteriju: prebili so dve novi

ODTIS PRETEKLOSTI

53

Grgar med napadom

»zavezniških« letal.

okni in uredili strop z novo elektroinštalacijo.

Vsa dela je usmerjal novogoriški

Zavod za varstvo kulturne

dediščine. 13. novembra 2005 je bila

zadnja maša v takratni cerkvi, nato je

potekala selitev v dvorano ob župnišču,

kjer se je obhajalo bogoslužje do

novembra 2007.

V zadnjih treh letih so potekala dela

v ladji: prebili so tri nova okna, uredili

nov strop, prestavili pilastre, vgradili

elektro in avdio inštalacije, uredili nov

tlak v ladji in prezbiteriju, napeljali centralno

ogrevanje, prestavili betonske

stebričke v prezbiteriju, razrezali talne

betonske plošče za predstavitev arheoloških

najdb, uredili so kor, nove

stopnice na kor, ambon, oltarno mizo,

prepleskali notranjščino, obnovili klopi,

krstni kamen in križev pot, uredili

so zakristijo, dvignili kamnite plošče ob

zunanjem robu cerkve in uredili odtok

meteornih voda. Gradbena dela je opravil

domačin gradbenik Herman Lozar,

celotna investicija pa je stala 152.300

evrov (kulturno ministrstvo je prispevalo

9.597, novogoriška občina od leta

1999 naprej skupaj 10.800 evrov, vse ostalo

pa so morali plačati domačini, ki so

prispevali tudi 3.000 neplačanih delovnih

ur; pri raznoraznih delih je pomagalo

okrog petdeset župljanov).

ŽUPNIŠČE ŠELE LETA 2017

Zveza komunističnih borcev, uničevalcev

cerkve, kraja in življenj, ni prispevala

ničesar. Kot tudi nikjer drugje v

podobnih primerih. Ne le da so v strahotnem

obsegu uničevali življenja ljudi

in lastnino, dolgih 45 let po vojni so ljudem

onemogočali, da bi sami obnavljali

uničeno. Slovenci, davkoplačevalci, jih

moramo še 33 let po demokratizaciji

bogato finančno podpirati, vsesplošne

uničevalce naroda.

Obnovljeno cerkev v Grgarju je 11.

novembra 2007 posvetil škof Metod

Pirih. Čeprav je bila cerkev usposobljena

za bogoslužje, je v njej manjkalo še

marsikaj. Sto let staro župnišče, ki so ga

letala leta 1945 napol porušila, so obnovili

šele leta 2017.

NA KONCU

ŠE NAD SVETO GORO

Komunistični partizani na Primorskem

– vodstvo 9. korpusa – niso izkoriščali t.

i. zavezniških letal (titovcev) le za bombardiranje

Idrije, Postojne in Grgarja,

ampak so hoteli uničiti celo nekaj tako

svetega, kot je bila romarska cerkev na

Sveti Gori nad reko Sočo, ob njej pa seveda

tudi samostan. Tam so imeli Nemci

postojanko, ki je bila dobro naravno

zaščitena. Razen pred morebitnim letalskim

bombardiranjem.

Tik pred koncem vojne, 29. aprila

1945, so si prav tega zaželeli vodilni

komunisti v 9. partizanskem korpusu,

katerega komandant je bil Jože Borštnar.

Zavezniškemu letalstvu so poslali

koordinate Svete Gore, po bombardiranju

pa naj bi »delo« do konca, do

uničenja, opravil Škofjeloški odred. O

dogajanju si lahko preberemo v knjigi

Toneta Lotriča Škofjeloški odred (1971,

str. 293–296).

UKAZI 9. KORPUSA

Odred je čakal nadaljnjih povelj štaba

9. korpusa. Zvedeli so, da je velik del 9.

korpusa že šel čez Vipavsko dolino v pohod

proti Trstu, medtem ko se mu čez

Istro naglo bliža jugoslovanska 4. armada

s tanki in drugim težkim orožjem.

Zvedeli so tudi, da so sovražne sile še

v veliki premoči in da čakajo partizansko

vojsko še zelo hudi boji. Še naprej

so ugibali, kakšna naloga bo poverjena

Ne le da so v strahotnem

obsegu uničevali življenja

ljudi in lastnino, dolgih

45 let po vojni so ljudem

onemogočali, da bi sami

obnavljali uničeno.

odredu, čeprav je postajalo vedno bolj

jasno, da bo krenil proti Gorici.

Povelje za premik je štab prejel šele

zvečer, z naročilom, da krene nemudoma.

Naslednja postaja bo Čepovan. Borce

je zajelo navdušenje, saj je bilo sedaj

povsem jasno, da bo odredov končni cilj

gotovo Gorica. Okoli dveh po polnoči

so odredne enote prispele v Čepovan.

Naselje je bilo skoraj popolnoma razdejano.

Prav malo hiš je ostalo celih po

bombardiranju, ki so ga ne dolgo tega

izvršili Nemci.

Patrulje in izvidnice so takoj odšle

proti tri ure oddaljenemu Grgarju, vsi

drugi pa so si našli zatočišča v razbitih

hišah in legli k počitku. Tudi tu je odred

čakal ves dan na navodila za nadaljnji

pohod. Obveščevalna služba se je povezala

s terenskimi delavci in skupaj

z njimi nadzirala gibanje sovražnika

v okolici Grgarja. Sedaj so bili že v neposredni

bližini doline Soče, ki je bila

umikajočim Nemcem in njihovim plačancem

življenjskega pomena za prehod

na sever.

POD SVETO GORO

V Grgarju ni bilo več sovražnika, trdno

pa se je držal v samostanu na Sv. Gori

pri Gorici. Obveščevalci so sporočili, da

se v tej močno utrjeni postojanki nahaja

okoli 400 Nemcev, četnikov in italijanskih

črnih srajc, ki so oboroženi z vsem

mogočim orožjem. Ves dan se ni zgodilo

nič novega, le to so zvedeli, da se

jugoslovanska osvobodilna vojska prebija

proti Trstu. Zvečer je prišlo povelje

štaba 9. korpusa, naj se odred 29. aprila

zjutraj premakne v Grgar in naprej čez

Preval v Solkan pri Gorici.

Borci so zgodaj odšli k počitku, ker

so jim njihovi komandirji in komisarji

sporočili, da jih naslednji dan čakajo

težke in pomembne vojaške akcije

in da bodo zjutraj že ugledali Gorico.

Štab odreda je bil vso noč na nogah in

je proučeval povelje štaba 9. korpusa

ter s poznavalci terena delal načrte za

188 20. 2. 2025

54

ODTIS PRETEKLOSTI

izvedbo najtežje akcije, ki so jo kdaj zaupali

odredu.

Z LETALI NAD SVETO GORO

Naloga odreda je bila, da tega dne napade

utrdbe na Sv. Gori pri Gorici. Akcija

je bila predvidena v kombinaciji z napadom

Titovih letalcev, ki naj bi točno ob

sedmih zjutraj v nizkem letu napadli in

razbili to fašistično trdnjavo. V trenutku,

ko bi letala po izvršenem bombardiranju

odletela, bi morali napasti odredovci

od Grgarja navzgor in od Prevala.

V normalnih okoliščinah bi bil to samomor

odreda, tedaj pa ni nihče pomislil,

da bi mogla akcija spodleteti. Borci so

bili pripravljeni na pragu Gorice jurišati

tudi z golimi rokami, če bi bilo treba,

ravno tako pa tudi njihovi poveljniki.

Borci so mirno spali, kjerkoli si je

kdo položil svoj plašč ali nahrbtnik za

vzglavje. Utrujenost zaradi dolgih pohodov

zadnjih dni je premagala tudi

najtrdnejše in najmočnejše. Prav zato,

da ne bi borcev po nepotrebnem vznemirjali

in jim kratili potrebnega spanja,

jim štab o napadu na Sv. Goro zvečer še

ni povedal.

Ob treh po polnoči so dežurni odhiteli

po naselju in zbudili vojsko. V nekaj

minutah je v vasi vse zagomazelo. Borci

so bili takoj na nogah in so mrzlično

pospravljali svojo opremo ter urejali

orožje. Ko je bila vojska pripravljena,

je komisar odreda /Tone Volčič – Sašo/

borcem razložil, kakšna naloga jih še

čaka, preden bodo ugledali Gorico.

Rakete »zaveznikov« uničujejo Grgar, v dimu

desno zvonik cerkve.

188 20. 2. 2025

Utrdba na Sv. gori

je bila za sovražnika,

ki se je še v velikem številu

nahajal po Vipavski dolini,

življenjskega pomena.

STRMINE SVETE GORE

Utrdba na Sv. Gori je bila trenutno za

sovražnika, ki se je še v velikem številu

nahajal po Vipavski dolini, življenjskega

pomena. Postojanka je zapirala

pot proti severu po dolini Soče tisočem

sovražnih vojakov ali pa jim to edino

pot umika zavarovala.

Strogo razdeljen po četah se je odred

malo pred četrto uro spustil po cesti

proti Grgarju. Od jugozahoda je vel rahel

veter in zvezde na jasnem nebu so naznanjale

lep sončen dan. Po uri hoje se je

zdanilo in na nekem odprtem ovinku se

je kolona ustavila. V ne preveliki daljavi

je pred seboj zagledala Sv. Goro. Prvi

sončni žarki so že sijali na mrko zidovje

na vrhu hriba. Pogled je bil za tiste, ki so

to videli prvič, edinstven. Vse naokoli

samo z grmovjem poraščeni grebeni,

prav tako Sv. Gora, na vrhu pa osvetljeno

zidovje. Bilo je nekaj čudovitega. Toda

romantični občutki so hitro minili in

vsakdo je v mislih preletel strmine, ki se

jih bo v naslednjih urah moral lotiti.

Ker so tudi sovražne straže na Sv.

Gori lahko opazovale dolino, je bilo

pot treba nadaljevati bolj previdno.

Domači terenci so kolono vendarle vodili

tako, da je sovražnik s Sv. Gore ni

mogel opaziti.

STRAŠNA NEVIHTA

Čas je hitel. Lep dan, ki se je obetal,

pa je postajal vedno temnejši. Kmalu

po šesti uri se je popolnoma stemnilo.

Težki, črni oblaki so prekrili nebo in

megla se je spustila tako nizko, da je

zakrila več kot pol Sv. Gore. Sovražnik

ni mogel videti ničesar in odred je lahko

nadaljeval pot, ne da bi se skrival,

naravnost proti Grgarju. Ob pol sedmih

so udarile prve dežne kaplje in do sedme

ure se je nad Grgarjem in Sv. Goro

razdivjala strašna nevihta. Grmelo in

treskalo je tako, da se ni ločil grom od

groma in dež se je zlival na kolono kot

iz škafa. Borci so se stiskali pod ozkimi

napušči primorskih hiš tik pred Grgarjem

in čakali, kdaj bodo zaslišali hrumenje

letal. Med nenehnim grmenjem

se je res zaslišalo oddaljeno brnenje

letal, ki pa se ni približalo. Divje naravne

sile so to pot popolnoma onemogočile

vojaško operacijo, za katero je bil

načrt izdelan do podrobnosti. Naliv je

prenehal šele okoli desete ure. Tedaj se

je megla naglo dvignila in oblaki so se

razgubili tako naglo, kot so se bili zjutraj

nakopičili in zatemnili nebo. Spet je

deželo obsijalo sonce.

Sedaj so se dogodki razvijali s filmsko

naglico. Obveščevalci, ki tudi v dežju

in nevihti niso mirovali, so se vrnili

z novico, da je sovražnik zapustil svoje

utrdbe na Sv. Gori. Nemci in Italijani so

izkoristili gosto meglo in nevihto. Spustili

so se v dolino Soče in odhiteli proti

severu, dokler jim je bila pot še prosta.

Ali so prejeli ukaz za umik ali so odšli

po lastni pobudi, ni nikogar prav nič zanimalo.

Pot v Gorico je bila s tem prosta.

UNIČEVATI IN ZASTRAŠEVATI

Tako je Tone Lotrič v knjigi Škofjeloški

odred (1971) opisal, kako naj bi »zavezniška«

letala bombardirala Sveto

Goro, kjer je znamenita romarska Marijina

cerkev s samostanom. Vidimo,

da je bombardiranje preprečila huda

nevihta. Le mislimo si lahko, kakšno

uničenje bi bilo na Sveti Gori, če ne bi

bilo nevihte. Vsekakor takšno, kot so si

ga komunisti, ki so ga načrtovali, želeli.

Njim je bilo za uničenje in ljudi, ki bi

ga z njim prizadeli, prav malo mar. Nasprotno,

bilo je del njihove ideologije:

uničevati in zastraševati.

Nadaljevanje prihodnjič.

ANGELA VODE (1892–1985)

Ko revolucija jé

LASTNE OTROKE

ODTIS PRETEKLOSTI

Angela Vode (1892–1985) je prav kmalu pokazala svojo nadarjenost. Rojena v delavski družini je že leta 1911

dokončala učiteljišče in postala politično aktivna; zavzemala se je za pravice Slovencev, še posebej žensk.

V izobraževanju je našla svoj smisel življenja in se specializirala za poučevanje otrok z motnjami v razvoju.

55

JANEZ MIHOVEC

WIKIPEDIJA

Meščanska Slovenija v času med obema vojnama

niti približno ni bila idealna družba. Po končani

svetovni vojni je bila obubožana, globoko razslojena

in med seboj temeljito sprta. Takšno stanje

je kar klicalo po reformah. Leta 1926 je bila Angela Vode med

ustanoviteljicami slovenske enote Ženskega pokreta, kasneje

je postala predsednica Društva učiteljic. Bila je ena tistih, ki

so si prizadevale za spremembe.

NAGODETOV PROCES

Politična pot jo je zasukala na levo in že leta 1922 se je včlanila

v Komunistično partijo. Vse lepo in prav, a njena težava

je bila, da je preveč razmišljala s svojo glavo. Tako je javno

grajala pakt o nenapadanju med Hitlerjem in Stalinom. Partija

je bila izrazito hierarhično organizirana politična organizacija.

Svojevoljnega delovanja članov ni tolerirala, zato

so jo še istega leta izključili iz stranke.

Kljub temu se je pridružila Osvobodilni fronti. Torej fronti,

ki se je borila proti okupatorju. Do njenega delovanja nista imeli

prav nobenega posluha tako italijanska kot nemška stran,

tako da so jo zaprli in jo poslali v taborišče Ravensbrück.

Po vojni je oblast prevzela skrajno leva opcija, torej komunisti.

Na prvi pogled se zdi, da se je Angela Vode kot tista, ki

je preživela koncentracijsko taborišče in bila dolgoletna komunistka,

znašla na strani zmagovalcev. Vendar ni bilo tako.

Nova oblast prav tako kot Nemci in Italijani ni pokazala prav

nobenega razumevanja do kogarkoli, ki bi jo lahko ogrozil. Že

prav kmalu so jo zaprli tudi oni in jo na Nagodetovem procesu

obsodili na dvajsetletno zaporno kazen kot zahodno vohunko.

V zaporu je preživela šest let. Po izpustitvi je ostala pod ostrim

nadzorom oblasti. Odvzeli so ji državljanske pravice in ji prepovedali

opravljati poklic. Na stara leta se ji je uspelo upokojiti,

umrla je leta 1985. Prekmalu. Leta 1991 je bila zanjo tako usodna

sodba Vrhovnega sodišča LRS iz leta 1947 razveljavljena.

ODSTRANITEV GROŽNJE

Usoda Angela Vode je klasičen primer, kako revolucija je

lastne otroke. Ne glede na to, ali je revolucija meščanska, klerikalna,

leva ali desna. Podobno kot meščanska francoska,

komunistična sovjetska, vzpon nacistov v Nemčiji, partizanska

v Jugoslaviji. Rezultat je vedno isti. Nova revolucionarna

oblast ne glede na smer, ki jo vodi, vedno v poduk drugim

odstrani vsakogar, ki bi to oblast lahko ogrožal.

188 20. 2. 2025

56

KULTURA

MILAN GREGORIČ

SAZU.SI

Nekaj biserov iz duhovne

zakladnice pisatelja

ALOJZA REBULE

Marca 2009 je bil v avli rektorata Univerze na Primorskem v Kopru svečano podeljen

naslov doktorja »honoris causa« pisatelju dr. Alojzu Rebuli. Pobudo za priznanje

te časti je sprožil Kulturni klub Istra iz Kopra ob podpori večjega števila drugih koprskih

društev in ustanov. V utemeljitvi za pobudo, ki jo je pripravil pisec tega sestavka,

se je znašlo kar nekaj biserov iz duhovne zakladnice Alojza Rebule, ki jih je vredno

predstaviti javnosti v mesecu kulture in ob stoletnici pisateljevega rojstva.

Pobudniki so v svoji vlogi med drugim

zapisali, »da je pisatelj Rebula dal enkratni

prispevek v zakladnico duhovnega

ustvarjanja primorskih ljudi in

Slovencev nasploh in da se je s tem zapisal med

naše velikane duha … Podoben je očaku, ki se je

povzpel na goro sveta in z nje motri utripanje

človeštva skozi čas, s posebno pozornostjo do

usode lastnega naroda.«

»ČLOVEK NE MORE BITI PLEN KAOSA …«

V utemeljitvi beremo tudi, da je Rebulova proza

»vseskozi prepojena z etično občutljivostjo in krščansko

mislijo ter prinaša duhovna sporočila,

ki odsevajo pisateljevo bivanjsko stisko in njegovo

neutrudno zavzemanje za resnico, pravico,

solidarnost … Stremeč pri tem za smislom bivanja,

kljub zmedi časa in občasni izgubljenosti in

zavedajoč se, da človek ne more biti plen kaosa,

temveč je predestiniran (ustvarjen) za smisel.«

V svoji človeški drži pisatelj nenehno plava proti

človeškim tokovom današnjega časa, »predvsem

proti brezvrednotju, nihilizmu, materializmu in

potrošništvu, ki preplavljajo zahodno zavest in

kulturo ter usodno načenjajo današnjo družbo

… S svojim javnim izpostavljanjem pa nam daje

zgled civilnega poguma in pokončnosti. Seme, ki

ga s svojim delom seje, rojeva bogate sadove …«

Dr. Alojz Rebula (1924–2018), slovenski pisatelj,

jezikoslovec, prevajalec, dramaturg,

esejist in pesnik.

O BOGU, PARTIJI,

REVOLUCIJI, DEMOKRACIJI

O Bogu, partiji, revoluciji se glavni junaki romana

Nokturno za Primorsko takole sprašujejo:

»Ali je mogoče, da je ob vseh strahotah sveta

Bog še ljubezen? ... In ali ni tudi partija v svojem

boju za svobodo, pravico in enakost svojevrsten

zalet v bolj človeško prihodnost, čeprav brez

Boga?« Ob tem pa si odgovarjajo, »da zgodovino

šofira le Bog in da je tudi partija njegova.

V človeško zgodovino pač vdira mogočna sila

brez Boga, a z božjimi prvinami v sebi … Saj je

188 20. 2. 2025

KULTURA

57

Posnetek zaslona

Rebula je podoben očaku,

ki se je povzpel na goro

sveta in z nje motri utripanje

človeštva skozi čas,

s posebno pozornostjo

do usode lastnega naroda.

pri preoravanju družbe spravljala na

plan plast človeštva, ki je bila doslej

zapostavljena … Izravnavala je, kar je

izštrlelo iz družbe po volji nenasitnega

kapitala, in uresničevala tretje geslo

francoske revolucije – égalité (enakost),

to je krščansko geslo. Žal pa se je

ta sila izkazala za tiransko, zabredla v

močvirje nasilja in prizadela človeštvu

nesluteno gorje.«

O demokraciji pa je glavni junak

Jutranjic za Slovenijo dejal, da je brez

dvoma višja vrednota od zablode, imenovane

diktatura proletariata, da pa še

zdaleč ni družbeni ideal, vreden človeka.

To ni sistem velikodušnosti in veličine.

Še zdaleč ni ureditev, v kateri bi se

človek počutil potešenega v svoji sli po

pravici, svobodi, bratstvu.

O CERKVI,

RAZDVOJENOSTI

KRISTJANA – PARTIZANA

V NOB IN DOMOBRANSTVU

O Cerkvi, za katero se avtor v

trenutkih dvoma sprašuje, ali je

še božja, če se je tako spečala s

svetom in v zgodovini pustila za

seboj vpijoče sramote, pa nam

v romanu Jutranjice za Slovenijo

sporoča, da postaja vanjo

zaljubljen. Ne v Vatikan, hierarhijo,

ne v institucijo, ampak

»v neviden oblak, ki je za njo, v

tisto mistično cerkev, ki je neskončna

čistost, resnica, nedolžnost,

ki je Kristus sam …«

O razdvojenosti kristjana

– partizana v NOB pa je avtor

spregovoril skozi besede enega

od junakov zbirke Arhipel,

ki se je spraševal, kam naj bi

se dal. Če bi prestopil k domobranski

postojanki, bi ga verjetno

obravnavali kot tolovaja, zato

mu ni ostalo drugega kot vztrajati

tam, kjer je bil, »z rdečo zvezdo na kapi

in s Kristusovim križem v srcu, tujek v

importirani stalinski strukturi, a v širšem

smislu le borec za svobodo Evrope

…« V zvezi z domobranstvom pa je isti

junak ugotavljal, da se je v njem slovenska

krščanska duša uprla Antikristu.

Vendar z nepravim orožjem, z orožjem,

kakršnega si je Antikrist samo želel. To

naj bi bil namreč tudi največji dosežek

partije, da je nasprotniku vsilila v roke

okupatorjevo orožje.

O NASTANKU

SLOVENSKE DRŽAVE

Ob nastanku slovenske države Rebula

opozarja, »da so se sanje o tem že pred

več desetletji začele v listu emigrantskih

Ehrlichovih stražarjev v Kanadi, v

listu Smer v slovensko državo v Buenos

Airesu, zanje je izgoreval krščanski socialist

Franc Jeza, emigrant v Trstu, ki

je izdajal revije, tiskal letake, jih pošiljal

čez mejo, zatikal pod brisalce avtomobilov

s slovensko registracijo itn.

Potem naj bi z Bavčarjevim odborom,

Janšo, Bučarjem in drugimi planili na

ta sad, ko je že odpadal od jugoslovanskega

drevesa.«

REBULOVO VOŠČILO ISTRI

Ob neki priložnosti je Rebula dejal o Istri

(PN, 27. 11. 2006), »da si nikdar ne bi

mislil, da bo zgodovina prestavila naš

To naj bi bil tudi največji

dosežek partije, da je

nasprotniku vsilila v roke

okupatorjevo orožje.

izvirni košček slovenskega Jadrana od

Barkovelj do Devina, morje lepe Vide,

tja dol, v valove, ki niso dišali po naših

enodebelnih čupah, ampak po ladjah

Serenissime, ob obalo, ki ni govorila

jezika kriških ribičev, ampak romansko

beneško narečje. Kakorkoli se je že

zgodilo, je zgodovina vzela Slovencem

njihovo morje in jih obdarovala z drugim

… Med primorskimi pokrajinami

pa je bila ravno Istra tista, na katero je

tuja raznarodovalna volja morda najbolj

pritisnila. Iz Istre je namreč prišel

klic, ki je spodbudil papeža Benedikta

XV., da je obsodil nacionalistično delovanje

že pred nastopom fašizma. A

fašizem je šel še mnogo dlje … Ko pa je

prišla narodna, čeprav ne duhovna svoboda,

je nova slovenska obala zacvetela

v gospodarski in pomorski dejavnosti.

A tudi potem, ko se je narodna svoboda

združila s politično in duhovno, je Istra

ostajala ne samo na geografskem, ampak

tudi na duhovnem obrobju slovenske

narodne zavesti …« Vendar ali naj

ostane na obrobju »tudi v času, ko se je

na njeni obali razcvetelo pristanišče,

ko jo nova železniška proga povezuje s

centralno Slovenijo, ko je na njej zrastla

Univerza na Primorskem, v kateri se bo

razmahnil genij Primorske, od tehnike

do humanistike …, kar lahko slovenstvu

prispeva marsikaj. Že odprtost v Sredozemlje

in stik z romanskim sosedom ji

dajeta v slovenski geografiji edinstveno

vlogo, nezamenljivo specifiko v dojemanju

sveta in kulture, bolj domoljubno

navdihnjeni etos, manjšo razpoložljivost

za politični ekstremizem, tako

rekoč že prirojeno evropskost …«

Za zaključno misel pa si bomo izposodili

besede iz romana Zeleno izgnanstvo,

v katerem glavni junak zavida

ljudem, v življenju katerih prevladuje

»pol razkošja«, to so trenutki, ko se ti

zazdeva, »da koplješ s peresom v samo

srce in ožilje stvarstva … In takrat ne pišeš.

Takrat boguješ. Takrat držiš v roki

zvezdo svojega rojstva. Takrat si jadro,

pijano od sinjine biti.« Kar bi lahko mirno

rekli o Rebuli.

188 20. 2. 2025

58

SLEDI MOJIH POTI

IVAN SIVEC

ARHIV IVANA SIVCA

FRANCE PREŠEREN (7/12)

»Ak' pa naklonijo

nam SMRT bogovi ...«

Svet brez prijateljev bi bil pust in prazen. Seveda vsak pričakuje, da bodo prijatelji

čim bolj iskreni in odprti za tvoj pogled na življenje. Mnogi pa pričakujejo od prijateljstva

tudi koristi. A to že ni pravo prijateljstvo, temveč zameglitev čustev zaradi lastnih

koristi. Pravi prijatelj je popolnoma predan sočloveku, občutljiv tudi za težave drugega

in vedno pripravljen nesebično pomagati.

Prešeren je imel veliko dobrih

znancev in vsaj dva odlična prijatelja.

To sta bila Matija Čop

in Andrej Smole. Prvi kot veliki

svetovalec in nasploh umski mogotec,

ki je znal Francetov veleum nadgraditi

s svojim poznavanjem literature in

sveta nasploh. Drugi pa je bil nekoliko

bolj zabavne narave, čeprav sta imela

tudi skupne višje cilje – nabirala sta narodno

blago. Na žalost je Prešeren oba

najboljša prijatelja izgubil veliko prekmalu,

kar je usodno vplivalo tako na

njegovo življenje kot ustvarjanje.

188 20. 2. 2025

Najboljši Prešernov prijatelj je bil vsekakor

Matija Čop.

NOVA MAŠA

V času, ko po naši mili slovenski deželici

še ni vozila železna cesta – Prešeren

ji je dobrodošlico zapel samo v prisrčni

pesmici – je bilo gibanje tako preprostih

kot učenih ljudi sorazmerno naporno in

sila počasno. Že premik iz Ljubljane v

Vrbo na Gorenjskem je bil pravi podvig,

če vmes ni priskočil drag kočijaž ali pa

kak kmečki voz, ki se je po naključju vračal

iz mesta na podeželje. Celo vzpon na

Šmarno goro, kamor je Prešeren s prijatelji

rad zahajal, ali pa odhod iz središča

Ljubljane na kopanje v Savi je vsakomur

vzel tako rekoč skoraj ves dan.

Leta 1832 je Prešeren dobil od matere

pismo, naj se tega in tega datuma

nujno oglasi doma, kajti njegov brat Jurij

bo pel novo mašo. To je bil za vsako

faro velik praznik, še posebej pa za vas

in najbolj za hišo, iz katere je prihajal

novomašnik. Francetu do takih praznovanj

ni bilo veliko, a matere vsekakor ni

hotel razočarati, zato je nagovoril prijatelja

Matijo, da se skupaj podata na Gorenjsko.

Kako sta prišla tja gor, ni jasno,

razumljivo pa je, da se ju je Francetova

mati zelo razveselila, saj je bila ob Jurijevi

novi maši vsa iz sebe. Ponos v njeni

duši je kar prekipeval od veselja, po

drugi strani pa je bilo tudi dejstvo, da je

imela s tem zagotovljeno starost. Glavni

motiv tedanjih mater je bil namreč skrit

v tem, da so šle lahko vse mame sveta

na stara leta sinu v župnišče streč, s tem

pa so bile tudi same preskrbljene s hrano

in streho nad glavo. Tedaj pač še ni

bilo domov za starejše ljudi, samo hiralnice

– za najbolj revne.

Prešeren si tega, da se takrat

ni šel kopat s prijateljema,

ni odpustil nikoli v življenju.

Prešeren in Čop sta prišla v Vrbo, in

ko sta videla, kakšen rompompom se

dogaja v hiši, sta se odločila, da se napotita,

seveda peš, na izlet na Bled in

morda še dlje. Tisti dlje se je res zgodil.

Prvega dne sta prišla celo vse do slapa

Savice in se tam na veliko čudila moči

narave. France je menda ob pogledu na

veliki slap izjavil:

»Na svetu ni umetnika, ni slikarja,

ne pesnika, ki bi se lahko vsaj nekoliko

približal tej lepoti in moči narave. Ob

teh prvinskih stvareh bi bilo treba več

pisati. S pravo epsko širino.«

Do trde noči sta prišla do Bohinjske

Bistrice, potem pa tam – prenočila.

Naslednjega dne sta potem doma

zamudila tako Jurijevo novo mašo kot

veliko praznovanje, ki je spominjalo na

največjo ohcet v Vrbi. Ko sta se vrnila

na Francetov dom, je bila mati seveda

globoko užaljena in razočarana. Vse,

kar je spravila iz sebe, je bilo, da je sina

vprašala, zakaj se bratove nove maše

ni udeležil. France pa se je opravičil z

naslednjimi besedami:

»Saj bi se vrnila prej, pa nisva imela

primerne obleke.«

V bistvu pa je Francetu šel še najbolj

na živce mladi gospodar – Boštjan Vovk

– ki se je na veliko utapljal v pijači in vse

je kazalo, da bo šel grunt kmalu k vragu.

SMRT V SAVI

Naslednji veliki prizor v zvezi z Matijo

Čopom se je zgodil sredi vročega poletja

– 6. julija 1835. Znano je, da je Prešeren

marsikatero pravdo, ki jo je reševal

pri dr. Chrobathu, prinesel domov in jo

doma še enkrat natančno proučil. Že

zaradi časti mu je bilo veliko do tega,

da na sodišču ni izgubil oziroma da je

odkril vsaj kakšno večjo malenkost, ki

je bila njegovemu klientu v prid. To, da

SLEDI MOJIH POTI

59

Slika neznanega slikarja, kako Čop

in Prešeren skupaj snujeta nove

pesniške oblike.

je nosil gradivo domov, po svoje govori

tudi o tem, kako resen odvetnik je bil

in kako veliko mu je bilo do zmage na

sodišču. Tudi tistega usodnega dne, ko

sta k njemu prišla prijatelja Matija Čop

in Miha Kastelic, je bil France tako zatopljen

v svoje odvetniško delo, da mu še

na misel ni prišlo, da bi se odšel z njima

kopat v Savo. Ob tem je treba upoštevati,

da je bilo do Tomačevega, kamor so

se šli večkrat ohladit v reko, iz središča

Ljubljane več kot uro hoda.

Na kopanje v Savo sta tako odšla prijatelja

sama, Prešeren pa je ostal doma,

pri svojem delu, kajti naslednjega dne je

imel na sodišču razpravo. V Savi pa se

je pripetila velika nesreča. Čop je takoj,

ko je prišel do reke, skočil vanjo in –

pregret, kot je bil – doživel srčni udar.

Kastelic mu je sicer hotel pomagati z

vejo oziroma količkom, da bi se ga sredi

vode oprijel, a je bilo že prepozno. Tako

je največji Prešernov prijatelj 6. julija

pri Tomačevem utonil. Prešeren s tem

ni izgubil samo prijatelja, temveč tudi

izjemnega svetovalca in pomočnika.

Prešeren si tega, da se takrat ni šel

kopat s prijateljema, ni odpustil nikoli v

življenju. Njegova sestra Katra, ki mu je

v Ljubljani in pozneje tudi v Kranju gospodinjila,

je ob tem izjavila:

»Tudi France mu ne bi mogel pomagati.

Če bi bil tedaj ob Savi, bi se zgodilo

samo to, da bi utonili vsi trije.«

Matija Čop je bil dobra tri leta starejši

od Prešerna, kar pomeni, da se je

poslovil od življenja pri dobrih osemintridesetih

letih. To je usodno vplivalo

tudi na Prešernovo delo. V dobrem

in slabem pogledu. V dobrem zato, ker

mu je v spomin napisal prvi slovenski

ep, v slabem pa zato, ker je Prešernova

pesniška žilica začela po Čopovi smrti

počasi usihati.

KRST PRI SAVICI

Prešeren se je zavedal, da slovenski

narod, ki se je pred prihajajočo pomladjo

narodov začel počasi vendarle

prebujati, za svojo potrditev potrebuje

še marsikaj. Sam je v to zakladnico že

prispeval Sonetni venec in veliko drugih

pesniških oblik, ki do tedaj niso bile

znane na našem Parnasu, pričakoval pa

je tudi prvo pravo slovensko dramo, povest

in še marsikaj drugega.

Čopu v spomin je napisal

dolgo epsko-lirsko pesnitev,

prvi tovrstni slovenski ep

z naslovom Krst pri Savici.

Njegova poanta je, da niso

pomembne razlike med

ljudmi (niti verske ne), saj se

vse lahko reši z ljubeznijo.

Iz literarne zgodovine je znano, da

sta se na Šmarni gori srečala z Janezom

Ciglerjem, ki je leta 1836 – verjetno tudi

na Prešernovo pobudo – izdal prvo slovensko

povest z naslovom Sreča v nesreči.

Tudi o Ciglerju sem napisal knjigo

in v njej dokazal, da ne gre za nikakršen

posnetek Šmidove povesti, temveč za

izvirno slovensko povest. Da bi Prešerna

približal tudi mladim, sem napisal

knjigo Izgubljeni Prešeren. A v tej

mladinski povesti ne gre za to, da se je

Prešeren zapil, temveč sem izvedel nenavadno

novico. V brezniškem župnišču,

kamor je med počitnicami zahajal

tudi mladi Prešeren, so v resnici našli

rokopis Prešernove pesmi. Še danes je

ni nihče podrobneje analiziral, kajti pesem,

ki so jo odkrili, je – verskega značaja.

Knjižico je prikupno ilustriral Uroš

Hrovat, scenarist Roman Končar pa je

po mojem literarnem delu pripravil tudi

scenarij, a ima na TV Slovenija vrata

neprodušno zaprta, ker pač ni na pravi

strani. In to po treh izjemno uspešnih

podobnih televizijskih filmih, posnetih

po mojih delih.

A vrnimo se k Čopu! Prešeren mu

je v spomin napisal dolgo epsko-lirsko

pesnitev, prvi tovrstni slovenski ep z

naslovom Krst pri Savici. S poanto, ki

je znana že iz moravskih Lysic, da niso

pomembne razlike med ljudmi (niti verske

ne), saj se vse lahko reši z ljubeznijo.

Ob prebiranju dokaj zahtevnega epa –

tako po obliki kot vsebini – lahko spoznamo,

kako dobro je Prešeren poznal

tudi našo zgodovino in kako iskreno je

imel rad svojega prijatelja Matijo.

Ker je pričakoval, da mu epa ne bo

založil noben založnik, ga je leta 1836

izdal v samozaložbi, v šeststo izvodih.

Toliko v poduk tudi vsem tistim zdajšnjim

ustvarjalcem, ki čakajo na pomoč

pri pisanju za šankom.

Svoje popotniške vtise po Prešernovih

poteh sem strnil v knjigi Ribčev dohtar.

188 20. 2. 2025

60

GLEDALI SMO

P. DR. ANDRAŽ

ARKO

MEDIA-AMAZON.COM

V

Smirni leta 150 s Polikarpovo

pomočjo Melina

kupi sužnjo, deklico Ano,

ki jo z možem Elijem sprejmeta

za hčerko. Ko rimski prokonzul

Kvadrat razglasi zakon, da je treba cesarja

po božje častiti, se kristjani, ki se

pod vodstvom škofa Polikarpa zbirajo

v Elijevi hiši, zelo prestrašijo. V Smirni

se zberejo starešine Cerkve, ki se jim

pridruži tudi Polikarpov učenec Irenej.

Skupaj se pogovarjajo in posvetujejo o

preteči nevarnosti preganjanj. Irenej se

nato vrne v Efez, Polikarp pa v Smirni

prepisuje spise svojega učitelja apostola

Janeza. Toda prokonzul Kvadrat začne

izvajati vse večji pritisk na Polikarpa,

naj kristjane v svoji skupnosti prepriča,

da bi počastili cesarjev kult …

Drama, za katero se zdi, da se ni

uspešno ločila od teatra, saj se celotna

postavitev zdi kot na filmski trak

prenesena gledališka predstava. Ne le

s pripovedjo, ampak tudi v sami postavitvi,

izdelavi kulis in kostumov ter le

peščici igralcev. Zlasti nekaj prizorov

učinkuje kot posnetek dialogov na odrskih

deskah, ko igralci zavzamejo določen

položaj, odigrajo svoje besedilo,

nakar dogajanje ponovno steče. Tudi

prizori z računalniško animacijo precej

razočarajo. Kljub temu pa ima film

GLEDALIŠKA

predstava na FILMU

Okoli leta 70 rojeni Polikarp je bil kot učenec evangelista Janeza most

med apostoli in mladimi Cerkvami v Mali Aziji. Več kot 50 let je bil škof v Smirni.

Zagovarjal je pravi Kristusov nauk in delal za edinost med kristjani. Okoli leta 150

je v Rimu razpravljal s papežem Anicetom o pravem datumu praznovanja velike noči.

Zaradi vere so ga ubili 23. februarja 155 ali 156. Goduje 23. februarja.

močne teološke poudarke, s katerimi

izriše lik klenega in zvestega Kristusovega

pričevalca Polikarpa, ki ni nikakršen

škof v ornatu z mitro, ampak

pokončen in ponižen voditelj skupnosti.

Ni ga strah pričevati za vero, kar se

kaže v zasebnih pogovorih, pridiganju

ter spodbudah v skupnosti in tudi na

javnem mestu. Njegovo pričevanje sloni

predvsem na teoloških poudarkih iz

spisov evangelista Janeza. Ob apostazi

mladeniča Cicera njegovemu prijatelju

Germaniku odkrito spregovori o Božji

ljubezni in usmiljenju, kar podčrta s

primerom Petrove zatajitve Kristusa.

Brez zadržkov spregovori tudi o svojem

strahu, obenem pa poudari, da močno

doživlja Božjo milost, ker se ne zanaša

na svojo moč, ampak na Kristusa.

Njegovo pričevanje doseže vrhunec v

procesu pred prokonzulom Kvadratom,

ko navaja apostola Pavla: »Če namreč živimo,

živimo za Gospoda; in če umiramo,

umiramo za Gospoda. Naj torej živimo

ali umiramo, smo Gospodovi« (Rim 14,8).

»Živeti je zame Kristus in umreti dobiček«

(Flp 1,21). Pri vsem tem pa je opaziti močno

protestantsko noto ustvarjalcev, saj

je skupnost kristjanov v molitvi in pridiganju

prikazana v slogu sodobnih evangelijskih

Cerkva, s popolno odsotnostjo

evharistije in celo krsta.

O FILMU:

• Polikarp (Polycarp) – 2015

• biografska drama

• režija: Joe Henline

• igrajo: Eliya Hurt,

Garry Nation, Gary Bosek

188 20. 2. 2025

Koledar dogodkov FEBRUAR

DOGODKI

61

katoliski-zdravniki.si

22

SOB

15. Hipokratovo srečanje:

Izbira življenja – onkraj evtanazije

9.00

Dom sv. Jožefa, Celje

Srečanje

Srečanje bo sestavljeno iz treh krajših predavanj in okrogle mize, na kateri se

bodo gostje soočili z vprašanji o evtanaziji, paliativni oskrbi in izbiri življenja.

V ospredju bo vroča razprava o zakonskih predlogih »o prostovoljnem končanju

življenja«, ki ji bo ob bok postavljena paliativna medicina. Ali lahko naša družba

in medicina ponudita odgovore in orodja za dostojanstveno poslavljanje?

Gostje:

• prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr. med., predstojnica

Inštituta za zgodovino medicine MF Ljubljana,

• asist. dr. Gabriel Kavčič, moralni teolog,

• asist. dr. Maja Ebert Moltara, dr. med., spec. intern. onkologije,

vodja Odd. za akutno paliativno oskrbo OI Ljubljana, predsednica

Slovenskega združenja za paliativno in hospic oskrbo (SZPHO).

20

Slavnostna akademija

ob 80-letnici Alenke Puhar

20

Odtisni svoj grb (počitniška

ustvarjalnica za otroke)

ČET

10.00

ČET

10.30

Dvorana Slovenske matice,

Kongresni trg 8, 1000 Ljubljana

Stara grofija,

Pokrajinski muzej Celje

Slavnostna akademija

Delavnica za otroke

20

Mladen Bogić: Porečanka

(muzejsko predavanje)

21

Marija in Andrej Štremfelj:

Moč noči je v svetlobi zvezd

ČET

18.00–20.00

PET

18.00

Narodni muzej Slovenije,

Prešernova cesta 20, Ljubljana

Cankarjev dom,

Kosovelova dvorana, Ljubljana

Predavanje

Potopisno predavanje

22

SOB

Koncert štirih: 30. Keltika 2025 –

Severa Gjurin, Rudi Bučar,

Vasko Atanasovski, Dejan Lapanja

(Jazz Cerkno)

20.00

Kinogledališče Tolmin

Koncert

Želite povabiti na svoj dogodek? Pišite nam na dogodki@domovina.je.

25

TOR

Delavnica ustvarjanja z glino

za otroke z Ano Trampuš

10.00–12.00

Rokodelski center Škofja Loka,

Mestni trg 34, Škofja Loka

Delavnica za otroke

188 20. 2. 2025

62

SLADKO-SLANE BRBONČICE

PALAČINKE s šampinjoni

in sirovo omako

SELMA BIZJAK

www.sladkoslanebrboncice.si

4 OSEBE SREDNJA 45 MINUT

SESTAVINE ZA PALAČINKE

• 4 jajca

• 2,5 dl mleka

• 150 g sladkorja

• 8 zravnanih jušnih žlic moke

• ščepec soli

• olje ali maslo

SESTAVINE ZA NADEV:

• 250 g šampinjonov

• olje

• peteršilj

• maslo

• 200 ml smetane za kuhanje

• 2 trikotna topljena sirčka za mazanje

• 80 g gorgonzole

• 60 g ribanega parmezana

• muškatni orešček

• sol

1. Najprej pripravimo sirovo

omako. V loncu segrejemo

smetano za kuhanje in v njej

raztopimo za oreh masla.

Nato dodamo topljena

sirčka za mazanje. Sirčka

raztopimo z mešanjem

s silikonsko lopatko. Ko

sta raztopljena, dodamo

gorgonzolo, ki jo spet raztopimo.

Vmešamo še parmezan

in tudi tega raztopimo.

Ko so vsi siri raztopljeni, po

potrebi solimo ter začinimo

z muškatnim oreščkom.

2. Šampinjone očistimo,

operemo ter narežemo na četrtine.

Popražimo jih na maščobi,

solimo ter popramo.

Ko so pečeni, jih posujemo s

sesekljanim peteršiljem.

3. Pripravimo palačinke.

Jajca stepemo z električnimi

metlicami. Prilijemo mleko,

dodamo ščepec soli ter po

žlicah vmešamo moko. V ponvi

segrejemo olje ali maslo

ter spečemo palačinke.

4. Vsako palačinko premažemo

s sirovo omako ter posujemo

s pečenimi šampinjoni.

Vsako nadevano palačinko

najprej prepognemo na polovico,

nato še na četrtino. Po vrhu

vsake nadevane palačinke

premažemo še nekaj sirove

omake ter posujemo s svežim

sesekljanim peteršiljem.

DOBER TEK!

188 20. 2. 2025

SUDOKUJA, VSOTNICI

63

VSOTNICA (angleško sumplete) je tabela, v kateri je treba prečrtati števila

tako, da je vsota neprečrtanih števil po vrsticah in stolpcih ustrezna (enaka

številom desno od tabele in pod tabelo).

9 3 3 5 1 6 8 14

2 9 4 6 9 5 6 12

1 2 9 9 7 6 7 40

4 4 2 1 6 1 5 16

8 6 6 4 1 2 4 15

5 7 7 2 8 1 4 8

1 8 7 1 2 8 9 13

15 6 22 15 17 9 34

1 6 3 4 6 6 8 16

4 5 9 8 5 7 4 21

6 1 3 6 2 6 3 15

6 7 8 3 6 4 5 32

9 8 7 6 4 8 3 15

8 9 5 4 5 4 7 16

3 2 3 9 7 5 9 8

16 24 33 4 24 7 15

9 3 3 5 1 6 8

2 9 4 6 9 5 6

1 2 9 9 7 6 7

4 4 2 1 6 1 5

8 6 6 4 1 2 4

5 7 7 2 8 1 4

1 8 7 1 2 8 9

1 6 3 4 6 6 8

4 5 9 8 5 7 4

6 1 3 6 2 6 3

6 7 8 3 6 4 5

9 8 7 6 4 8 3

8 9 5 4 5 4 7

3 2 3 9 7 5 9

188 20. 2. 2025

64

NAGRADNA KRIŽANKA

SHUTTERSTOCK

DOMOVINA

NASELJE

SZ. OD

BABNEGA

POLJA

TEŽKO IZ-

VEDLJIVA

TELESNA

VAJA

OSTANEK

DREVESA

V ZEMLJI

BIVŠA

DENARNA

ENOTA

HRVAŠKE

ALENKA

ARTNIK

SEZNAM

MANJ

ZNANIH

BESED

JED IZ O-

LUŠČENIH

JEČMENO-

VIH ZRN

OKRASNA

GRMIČA-

STA

RASTLINA

NEKDANJI

BRAZILSKI

NOGO-

METAŠ

GLAVNO

MESTO

JORDA-

NIJE

DOLINA

OB BAČI V

ZAHODNI

SLOVENIJI

POUDAR-

JANJE

PROBLE-

MATIKE

ZLITINA

BAKRA

IN DRUGIH

KOVIN

7

DRAMA

HENRIKA

IBSENA

JEDILNIK

ANDREJ

BAJUK

REKA

V SANKT

PETER-

BURGU

RAHLO-

ČUTNOST

BOKSAR

PARLOV

ČRNI

LEOPARD

VAS PRI

KOBARIDU

SVETOV-

NO MORJE

NAOČNIKI

KEMIJSKI

ELEMENT

(Se)

KONEC

1

DIRKE

11 KATARINA

(ŠVED.)

JEDILO

SESTAVIL

ANDREJ

PRAZNIK

POTUJO-

ČE ZABA-

VIŠČE Z

AKROBATI

EP

RIMSKEGA

PESNIKA

VERGILIJA

RAJMOND

DEBEVEC

MESTO NA

SEVERU

NEMČIJE

OBIČAJ

STROJNI

ELEM. Z

NAVOJEM

NASELJE

POD

HRIBOM

NA SLIKI

12

AMERIŠKA

ZVEZNA

DRŽAVA Z.

OD OHIA

10

RENIJ

DOLINA V

JULIJCIH

POLITIK

MORALES

8

POŽE-

LENJE

REKA

V RUSIJI

6 OČKA

PREBI-

VALEC

EMONE

DRŽAVA V

SEVERNI

EVROPI

OSCAR

NIEMEYER

SODNIK V

S. ZAVEZI

IGRALEC

(JEREMY)

3

MAJHEN

OSEL

ZREZEK,

STEAK

TEKSTIL.

RASTLINA

5

ČAJNA

HIŠA

9

REVNA

ČETRT

ALEK-

SANDAR

(KRAJŠE)

ŽENSKO

KRILO

(POGOV.)

REKA V

ZAHODNI

SIBIRIJI

KIP

AVSTRIJ-

SKI PEVEC

JÜRGENS

2

PREBIVA-

LEC DO-

LENJSKE

SKUPEK

VOŠČENIH

CELIC

V PANJU

RAČUNSKA

TABLICA IZ

ANTIČNIH

ČASOV

PISATE-

LJICA

PEROCI

GLAVNO GESLO

1 2 3 4

5 6 7 8

4 9 10 11 12

Hrib na sliki je visok 1.114 metrov in leži na severni

strani Cerkniškega polja. To naravno znamenitost

in bližnje Javornike lepo vidimo izpred

planinskega doma, ki stoji tik pod vrhom. Hrib je

tudi pozimi zelo obiskan, saj vzpon ni zahteven.

V Valvazorjevih časih pa je bil na slabem glasu,

saj so se na njem menda zbirale vešče.

REŠITEV SKRITE MISLI:

RESNICA JE KOT VODA,

VEDNO NAJDE POT!

NAGRADNA KRIŽANKA –

POMAGAMO VAM OBDARITI PRIJATELJA

Vsakemu, ki pravilno reši križanko, podarimo mesečno naročnino

na tednik Domovina za prijatelja. Na dopisnici, v ovojnici ali preko

e-pošte nam pošljite izpisano: (1) glavno geslo, ki ga dobite z vpisom

črk na oštevilčenih poljih; (2) ime, priimek, naslov in telefonsko

številko prijatelja, ki mu želite podariti mesečno naročnino na

Domovino; (3) svoje ime, priimek in naslov. To s pripisom 'Križanka'

najkasneje do 28. februarja pošljite na: Domovina, Brnčičeva 41e,

1231 Ljubljana Črnuče, ali narocnine@domovina.je.

188 20. 2. 2025

LLLLL+

65

SKRITA MISEL

KRES NICK PAJEK

OTVA ODRA ŠVED

NEON ČAJ DESPOT

V vsaki gornji besedi prečrtajte pravo črko,

ostale pa po vrsti prepišite v spodnja polja.

Tu boste prebrali staro modrost. (jp)

SHUTTERSTOCK

LAŽJI MAGIČNI LIK

VODORAVNO IN NAVPIČNO:

1 prodajalna

2 evropska umetnostna smer v 19. stoletju,

ki si prizadeva podajati resničnost tako, kot je

3 pripadnik organizirane zločinske

ali tihotapske tolpe, zlasti v Ameriki

4 ime igralke Grad - računalniški algoritem,

ki spada v družino algoritmov za šifriranje

z javnim ključem (iz SAR)

5 večji jadranski otok z naseljem Komiža - nakaznica

z nalogom, ki ga da imetnik bančnega računa banki

za izplačilo ali prenos določene vsote

6 neprebavljeni delci hrane, ki jih organizem

izloča skozi črevo

7 nizozemski nogometaš in trener, član

reprezentance, ki je dvakrat osvojila naslov

svetovnega podprvaka (Johannes Jacobus)

8 muslimansko žensko ime

(iz črk imena MARA) - črka grške abecede (jp)

188 20. 2. 2025

66

ZA NASMEŠEK ALI DVA

KAPITAL

Oče vpraša sina: »Katero snov pa jemljete

sedaj v šoli?«

Sin: »Kapital Karla Maya.«

Oče: »Toda Kapital je napisal Karl Marx,

ne Karl May.«

Sin: »Aha, zdaj mi je pa jasno … Smo že na

strani 180, pa ni še nič o Indijancih.«

PRI ZDRAVNIKU

Čakalnica v zdravniški ambulanti je polna.

Nihče ne vstopi, nihče ne pride ven.

Nenadoma eden od pacientov vstane in

reče: »Tega imam dovolj. Grem domov in

bom doma umrl čisto naravne smrti.«

LENOBA

Lenoba je najboljši greh od sedmih glavnih

grehov. Če si pri tem dosleden, se izogneš

vsem ostalim šestim.

SHUTTERSTOCK

OKO

Jože: »Ja, dragi Francelj, zakaj pa imaš tako

plavo oko?«

Francelj: »Od molitve!«

Jože: »Od molitve?«

Francelj: »Ja. Ko smo doma molili ›reši nas

hudega‹, sem nehote pogledal ženo …«

SLUŠNI APARAT

V trgovini z medicinskimi pripomočki Jaka

vpraša, ali je slušni aparat za njegovega

dedka že pripravljen.

Trgovka: »Ne še. Bo pa kmalu. Verjetno

gospod že težko čaka.«

Jaka: »Niti ne. Babica težje. Bi mu že rada

povedala nekaj krepkih.«

SHUTTERSTOCK

POKLIC

Oče se razburja: »Presneti fant! Že

desetkrat sem te klical, pa nisi prišel. Le kaj

bo iz tebe!?«

Sin odgovori: »Natakar.«

SEŠTEVANJE

Drugošolci se učijo seštevanja. Učitelj: »No,

Mihec, koliko je 8 + 8?«

Mihec: »16.«

Učitelj: »Zelo dobro. Za nagrado dobiš 16

bonbonov.«

Mihec: »Če bi to vedel, bi rekel 100.«

NALOGA

Miha: »Danes smo v šoli pisali spis o tem,

kako so se spoznali naši starši.«

Mama: »No, še dobro, da sem ti povedala,

da sva se z očetom spoznala v planinski

koči. In kako si dal naslov spisu?«

Miha: »Žrtev gora.«

SHUTTERSTOCK

188 20. 2. 2025

V tedniku Domovina pišemo o vsem, kar predstavlja našo domovino:

• POLITIKA: kritično spremljamo politično dogajanje

doma in po svetu.

• GOSPODARSTVO IN RAZVOJ: analiziramo trende

in inovacije, ki poganjajo našo ekonomijo in ustvarjajo

nova delovna mesta.

• VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE: posvečamo se

vzgoji in izobraževanju ter podpori mladih,

ki so prihodnost naše domovine.

Da, naročam tednik Domovina

(ustrezno označite)

12-mesečna naročnina (52 številk; namesto 205,40 € samo 175 €)

želim plačilo na 4 obroke po 43,75 €

6-mesečna naročnina (26 številk; namesto 102,70 € samo 95 €)

Ime in priimek * :

Ime podjetja (poslovni naročnik):

Ulica in hišna št. * :

Poštna št. in kraj * :

Telefon * :

E-mail * :

Podpis * :

Poštnino za tednik plača Domovina.

205,40 €

175 €

S podpisom potrjujem, da se strinjam s splošnimi pogoji naročanja.

S podpisom potrjujem, da sem seznanjen z navedenimi splošnimi pogoji naročanja, ki so objavljeni

na spletnem naslovu https://www.domovina.je/splosni-pogoji-narocanja/.

• DRUŽBA IN SKUPNOST: prinašamo zgodbe ljudi,

ki s svojim delom in predanostjo bogatijo našo skupnost.

• KULTURA IN DEDIŠČINA: raziskujemo bogato kulturno

dediščino in običaje, ki so oblikovali našo identiteto.

• ZGODOVINA: poglabljamo se v pomembne zgodovinske

dogodke in osebnosti, ki so krojili našo preteklost.

• NARAVA IN OKOLJE: skrbimo za ozaveščanje o pomenu

ohranjanja naravnega okolja in trajnostnega razvoja.

ZAKAJ NAROČITI

tednik Domovina?

• VERODOSTOJNOST: temeljimo na

preverjenih informacijah in natančnem

raziskovanju.

• NEODVISNOST: naše poročanje

je neodvisno.

• KAKOVOST: vsebine skrbno pripravljamo

izkušeni novinarji in uredniki.

• POGLOBLJENE VSEBINE: poglobljeni

članki, intervjuji in reportaže širijo obzorja.

• SRČNOST, SPOŠTLJIVOST IN

POVEZOVALNOST: poudarjamo zgodbe,

ki nas povezujejo in nam dajejo moč.

Domovina d.o.o.

Brnčičeva 41e

1231 Ljubljana-Črnuče

E: narocnine@domovina.je

T: 068 191 191

NAROČITE

PREK SPLETA

Domovina

Domovina je moj dom v cvetju,

moja družina in smeh otrok.

Domovina so naše vasice, naša mesta,

cerkve in cerkvice, pesmi zvonov.

Domovina so naša žitna polja,

naše gorice, pesem v goricah,

naši cvetoči travniki, šumeči gozdovi.

Domovina so tudi prijatelji, naši znanci.

Domovina je naš slovenski jezik,

so slovenske pesmi, pesniki in pisatelji.

Domovina je pogled na Goričko čez

Pohorje, Savinjske Alpe do Triglava,

do morja in nazaj na dolenjske hribe.

Je pogled z Bohorja čez haloške gorice,

Slovenske gorice in nazaj do

prekmurske ravnice.

Vse to in še veliko več je domovina,

čudovita, mila, ena in edina.

Slovenija.

(Martin Horvat)

SHUTTERSTOCK

Domovina 188: Skrivnost šeriatskih porok v Sloveniji (predogled)

Transform your PDFs into Flipbooks and boost your revenue!

Delete template?

Save as template ?