Domovina 189 - Eva Irgl: "Demokrati gremo na več kot 20 poslancev" (predogled)

www.domovina.je

ŠIRIMO OBZORJA

27. 2. 2025

22

Publicist Milan Gregorič

o komunističnem

pregonu tigrovcev

30

Bodo v šolah

prepovedali telefone?

36

Podjetnik Peter Slatnar:

»Delamo izdelke za sedem

različnih športov«

Intervju: Eva Irgl

»DEMOKRATI gremo na več

3,95 €

kot 20 POSLANCEV«

12

189

DRZNI ZMAGOVALCI –

PODJETNIKI PRIHODNOSTI!

V svetu, kjer se sanje pogosto zdijo nedosegljive, so posamezniki

in ekipe, ki presegajo meje mogočega, premikajo gore in gradijo

mostove do novih priložnosti.

Spoznajte drzne zmagovalce – podjetnike, ki s svojo vizijo

in vztrajnostjo oblikujejo prihodnost.

Podjetniki s srcem,

znanjem in izkušnjami:

● Matjaž Čadež

● Franc Jager

● mag. Gregor Novak

● Matjaž Tomlje

● dr. Jure Knez

● Andrej Pečjak

● Štefan Pavlinjek

● prof. dr. Matjaž Gams

● dr. Janez Štrancar

● Peter Slatnar

VREDNO JIM JE PRISLUHNITI.

Video VSEBINE

Spremljajte video vsebine, ki predstavljajo

zgodbe podjetnikov, ki:

• s svojimi izjemnimi idejami,

inovacijami in delom premikajo meje;

• ustvarjajo nove priložnosti in gradijo

uspešne podjetniške zgodbe;

• s svojo strastjo in odločnostjo dajejo

upanje novim generacijam.

DRZNI ZMAGOVALCI V POGOVORIH

Z VIDO PETROVČIČ:

►

►

►

poglobljeni vpogledi v uspešne

podjetniške zgodbe;

motivacija za vse, ki sanjajo o svoji

podjetniški poti;

navdih za premagovanje novih

izzivov.

OBIŠČITE NAS NA WWW.DOMOVINA.JE.

UVODNIK

KONEC 80 LET

STAREGA ZAVEZNIŠTVA?

3

NENAD GLÜCKS

PROFIMEDIA

Ob tretji obletnici invazije Rusije na Ukrajino se zdi, da je Evropa pred največjim izzivom

po koncu druge svetovne vojne. Če se ob obračanju ZDA stran od Evropske unije

ta ne bo bolj tesno povezala, se oborožila, gospodarsko okrepila, postala konkurenčnejša

in energetsko bistveno bolj razumna, utegnemo biti priče njenemu razpadu.

Bodoči nemški kancler

Friedrich Merz iz

konservativne unije CDU/

CSU pravi, da Američani ne

le, da puščajo Evropo samo,

ampak delujejo proti njej.

V

desetletjih po največji moriji v

evropski zgodovini so varnost

stari celini zagotavljale predvsem

ZDA v okviru zavezništva

Nato. Tudi gospodarski napredek

Evrope je bil v sozvočju z interesi

ZDA. Na drugi strani je bil komunistični

»imperij zla«, imenovan Sovjetska

zveza, ki na koncu ni bila vojaško, pač

pa gospodarsko poražena. Toda Rusija

kot naslednica imperija zla se ni nikoli

demokratizirala, kot se je na primer

Nemčija od nacizma ali večji del Vzhodne

Evrope od komunizma. Že četrt stoletja

je tam na oblasti nekdanji aparatčik

zloglasne politične policije KGB, ki

ponazarja njegov mentalni sklop. Kljub

njegovi brutalni agresiji na Ukrajino

(ta je v treh letih po oceni BBC-ja odnesla

že 165.000 ukrajinskih in ruskih

življenj) je pri ameriškem predsedniku

Donaldu Trumpu bolj verodostojen

sogovornik o prihodnosti Ukrajine kot

Evropska unija. Za mnoge politike v EU

je bil šokanten nedavni govor ameriškega

podpredsednika Vancea na varnostni

konferenci v Münchnu. Evropskim

voditeljem je pridigal o demokraciji,

pomenu svobode izražanja, očital jim

je premajhno obrambno sposobnost

(prenizke investicije v obrambo), predvsem

pa je poudaril, da največja grožnja

evropski demokraciji ni zunanja (Rusija

ali Kitajska), temveč notranja: množične

ilegalne migracije in omejevanje

svobode govora.

Verjetnemu novemu nemškemu

kanclerju Friedrichu Merzu iz krščanskodemokratske

unije CDU/CSU, ki je

zmagala na parlamentarnih volitvah v

tej najštevilčnejši in gospodarsko najmočnejši

državi EU, gre žal verjeti, ko

pravi, da ZDA (vsaj trenutno) ni prav

dosti mar za usodo Evrope. Kot svojo

prednostno nalogo, ko prevzame vladanje,

si je zadal čim prej okrepiti našo

celino. Upajmo, da to vsebuje konec nesprejemljivo

popustljivega odnosa do

nezakonitih migracij zlasti iz islamskega

sveta, konec nesmotrnega zelenega

prehoda, ki slabi evropsko industrijsko/

energetsko konkurenčnost, ponoven

zagon nemških jedrskih elektrarn, zaton

prebujenske ideologije. Potrebujemo

povečanje investicij v evropsko

varnost. Merz se celo sprašuje, ali bo

Nato konec junija ob vrhu zavezništva

še vedno obstajal v svoji sedanji obliki

ali pa bo treba veliko hitreje

vzpostaviti neodvisne evropske

obrambne zmogljivosti. Za nemško

javno televizijo ZDF je povedal,

da Američani ne le, da puščajo

Evropo samo, ampak delujejo

proti njej. Skrb zbujajoče so njegove

besede, da se bo morala Nemčija

sprijazniti z možnostjo, da Trump

morda ne bo več brezpogojno

spoštoval zavezniške obrambne

klavzule Nata (o tem, da je napad

na eno članico Nata napad na vse).

ZDA se bodo pod Trumpom osredotočile

na rivalstvo s Kitajsko,

Evropa je drugorazredna tema.

Ameriški podpredsednik

Vance je v govoru 14. februarja v

Münchnu pravilno ocenil, da je

omejevanje svobode izražanja izredno

škodljivo za demokracijo v

državah EU. Vendar je ponujanje

politike AfD kot recepta za reševanje

naše celine povsem zgrešeno.

Vprašanje, če ne celo namenoma.

Med vrsticami se je dala razbrati njegova

predvolilna podpora tej stranki,

za katero je sicer Trumpov drugi tesni

sodelavec milijarder Elon Musk že dlje

časa pred nemškimi volitvami odkrito

navijal, češ da lahko edina reši Nemčijo.

Preden se dobršen del slovenskega desnosredinskega

volilnega telesa navduši

nad to izjavo, naj spomnim na manj izpostavljena

stališča AfD, ki niso vezana

na nezakonite migracije. Ta stranka

je najbolj proruska (proputinovska) v

Nemčiji, zavzema se za izstop te države

iz sistema monetarne unije (kar bi

dejansko prineslo konec skupne valute

evro), je za rahljanje EU v smer suverenizma.

AfD upravičeno opozarja na problem

nezakonitih migracij, a več drugih

delov njenega programa bi ob morebitni

uresničitvi lahko prineslo ne krepitev

EU, pač pa celo njen konec. To bi bil eden

najslabših scenarijev za Slovenijo.

Friedrich Merz,

CDU/CSU

189 27. 2. 2025

4 VSEBINA

TEMA TEDNA

12 Eva Irgl: »Pismo Janeza

Janše očitno ni bilo

namenjeno meni,

ampak javnosti«

Luka Svetina · Intervju

18 Desni politiki naj se

nehajo obnašati kot

skregani fuzbalerji

Luka Svetina · Kolumna

20 30 36 60

Milan Gregorič:

»Tigrovce je bilo treba utišati.

Če to ni šlo, pa odstraniti«

Nenad Glücks · Intervju

Pediater opozarja:

»Omejitev uporabe zaslonov je

korak v normalizacijo otroštva«

Tina S. Bertoncelj

Peter Slatnar: Če Slovenci ne bi

bili takšni entuziasti, ne bi imeli

toliko skakalcev

Vida Petrovčič · Intervju

Ko ne bo več vrtcev in šol

Mateja Peršolja

ŠIRIMO OBZORJA

22

Publicist Milan Gregorič

o komunističnem

pregonu tigrovcev

30

Bodo v šolah

prepovedali telefone?

36

Podjetnik Peter Slatnar:

»Delamo izdelke za sedem

različnih športov«

Intervju: Eva Irgl

»DEMOKRATI gremo na več

kot 20 POSLANCEV«

12

www.domovina.je

27. 2. 2025

3,95 €

189

TEDNIK DOMOVINA

ŠT. 189, LETNIK 5,

27. februar 2025

ISSN številka: 2784-4838

Cena posameznega izvoda:

3,95 €

Cena naročnine:

175 € (eno leto, lahko obročno),

95 € (pol leta)

Naročnine:

E: narocnine@domovina.je

T: 068 191 191

Uredništvo:

BRNČIČEVA 41E

1231 LJUBLJANA ČRNUČE

E: urednistvo@domovina.je

T: 068 191 191

V. d. odgovornega urednika

tednika in portala:

ERIKA AŠIČ

Uredništvo:

PETER AVSENIK, TINA S. BERTONCELJ,

NENAD GLÜCKS, LUKA SVETINA

Jezikovni pregled:

BARBARA RODOŠEK

Oblikovanje in prelom:

JERNEJA LOBNIK ORNIK

SANJA PILIPOVIĆ

Tisk:

TISKARSKO SREDIŠČE D.O.O.

Naklada:

7000 izvodov

Naslovnica:

JAKA KRENKER/

DOMOVINA

Izdaja:

DOMOVINA D.O.O.

Direktor:

DR. MITJA ŠTULAR

www.domovina.je

@Domovina_je

@domovinaJE

Tednik izhaja ob četrtkih

v slovenščini.

Zaključek redakcije:

25. februar 2025

189 27. 2. 2025

VSEBINA

5

26

»Mižijo ob dokazih, rešujejo glavne

akterje« – kako je preiskava afere

Litijska na NPU obtičala

'v rokah' Svobode

Luka Svetina

34

Žalostna tri leta morije,

a prvi obeti miru v Ukrajini

Peter Avsenik

3 Konec 80 let starega zavezništva?

Nenad Glücks · Uvodnik

6 Pregled tedna

8 Foto tedna

9 Čivkarija

11 Karikatura

25 Naša slovenska krajina

Martin Horvat

42 Med(ijski) sosedi

43 Podiranje

Igor Gošte · Kolumna

44 Desni vrtički

Milena Miklavčič · Kolumna

46 Kako se znebiti Goloba?

Aljuš Pertinač · Komentar

40 48

Noji so med nami

Alenka Gaberščik · Komentar

France Prešeren (8/12): »Žive naj vsi

narodi, ki hrepene dočakat' dan ...«

Ivan Sivec

47 Papežev eksorcist ne obstaja

P. dr. Andraž Arko

53 Anton Codelli: vihravo življenje

tehničnega genija

Janez Mihovec

50

Partizani so Ribnico uničevali

tudi z »zavezniki« (8. del)

Ivo Žajdela

54

Februar, mesec očiščenja

in obetavnih začetkov

Doc. ddr. Verena Vidrih Perko

61 Koledar dogodkov

63 Sudokuja, vsotnici

64 Nagradna križanka

65 Razvedrilo

66 Za nasmešek ali dva

56

Slovenska šola Anton Martin Slomšek -

Mendoza, Argentina

Urška Šmon

62

Žametna juha iz koromača

in krompirja

Selma Bizjak

ŠIRIMO

OBZORJA

189 27. 2. 2025

6

PREGLED TEDNA

INTERPELACIJA

O DELU VLADE

Opozicijska SDS je vložila drugo interpelacijo

o delu vlade Roberta Goloba, potem ko

se je iztekla njihova zahteva, da se jim Robert

Golob in podpredsednica državnega

zbora Nataša Sukič opravičita zaradi laži, ki

naj bi jih izrekla na račun nižanja pokojnin

v času druge Janševe vlade. Tedanjo vlado

sta Golob in Sukičeva obtožila, da je kriva

za skoraj 20-odstotni padec pokojnin, kar

naj bi se zgodilo s pokojninsko reformo

oziroma zakonom o pokojninskem in

invalidskem zavarovanju, tako imenovanim

ZPIZ2, ki je bil soglasno, brez glasu proti in

brez vzdržanih glasov, sprejet v parlamentu

4. decembra 2012.

ZPIZ sam je sicer potrdil, da je prišlo do

drugačnega matematičnega preračunavanja

odmernih količnikov za pokojnine in

ne do njihovega znižanja. Sukič in Levica

sta posredovala ironično opravičilo, v

katerem se SDS-u opravičujeta, ker sta

jih obtožili le oškodovanja upokojencev,

saj da sta pri tem pozabila na njihovo trdo

delo na področju poglabljanja neenakosti,

privatizacije, korupcije, širjenja sovraštva,

izvajanja represije nad drugače mislečimi

in uničevanja slovenske kulture. Iz kabineta

predsednika vlade pa so sporočili,

da je nesporno dejstvo, da se je odmerni

odstotek znižal za približno 20 odstotnih

točk, argumentirane razprave na interpelaciji

pa se veselijo.

189 27. 2. 2025

V torek je opozicijska stranka SDS vložila

interpelacijo o delu vlade Roberta Goloba.

ANKETE:

NEZAUPANJE VLADI

Podpora vladi ostaja nizka, podpira jo le

še nekaj manj kot 29 odstotkov vprašanih,

kaže zadnja anketa Inštituta Mediana za

komercialno televizijo POP TV. Delež tistih,

ki vlade ne podpirajo, znaša 59 odstotkov

vprašanih (januarja 54,5 odstotka). Delež

neopredeljenih je z januarskih 16,2 odstotka

padel na 12,6 odstotka. Med političnimi

strankami vodi SDS, ki bi jo ob trenutnem

razpoloženju volilo 21,3 odstotka vprašanih,

Gibanje Svoboda pa bi volilo 13 odstotkov

vprašanih. SD ima 7,5-odstotno podporo,

na četrto mesto pa so skočili Demokrati,

zunajparlamentarna stranka Anžeta Logarja,

ki beleži 4,8-odstotno podporo. NSi je na

petem mestu s 3,9-odstotno podporo.

Sledita še Resnica, ki ima 3,6-odstotno

Po podatkih ankete Mediane

bi ob morebitnih skorajšnjih

volitvah slavila SDS.

gov.si

Flickr @vladars

podporo, in Levica, ki bi jo volilo samo še

3,3 odstotka vprašanih. Da ne vedo, koga

podpreti, je odgovorilo 22,1 odstotka anketiranih,

nobene stranke pa ne bi volilo 7,8

odstotka vprašanih.

ZALOŽNIK SE

OPRAVIČUJE NSI

Tako imenovani ‚pričevalec‘ Luka Založnik,

ki je v omrežje okoli odvetnice Nine Zidar

Klemenčič postavil tudi vidne člane Nove

Slovenije, je po javnih opozorilih stranke,

da bo sprožila sodne postopke, preklical

svoje izjave o vpletenosti članov stranke.

NSi je Založnika k opravičilu pozvala po

objavi prispevka na POP TV, v katerem je

po navedbah stranke v posnetku pogovora

s podjetnikom Samom Feštajnom izrekel

vrsto laži in podtikanj na račun predstavnikov

stranke. Opravičilo je Založnik NSi

posredoval preko odvetnice Aleksandre

Emeršič. V opravičilu je navedeno, da Založnik

prostovoljno ni nikomur izjavil, da bi

se na njegovem posestvu z odvetnico Nino

Zidar Klemenčič sestajali predsednik NSi

Matej Tonin, glavni tajnik stranke Robert

Ilc in nekdanji prvi mož Darsa Valentin Hajdinjak.

Zastopnica Založnika v pojasnilu

še dodaja, da je bil Založnik žrtev izsiljevanja

avtovlekarja Sama Feštajna, zato

izjave s posnetka niso resnične. Nina Zidar

Klemenčič je že ob prvi objavi posnetkov

na POP TV vse očitke zavrnila in prav tako

napovedala tožbo proti televizijski hiši.

SKRIVNOSTNE IGRICE

PODJETJA GEN-I

Državno energetsko podjetje Gen-I zahteva

ustavno presojo zakonske podlage za

prenovo aplikacije Erar, ki naj bi razga-

PREGLED TEDNA

7

PROFIMEDIA

lila širši nabor transakcij kot do zdaj. V

podjetju pravijo, da se bojijo, da bi lahko

javne postale tudi plače nekaterih zaposlenih,

ki niso vodstveni kadri. Ustavnemu

sodišču so predlagali zadržanje izvajanja

zakonskega člena in s tem objave novega

Erarja, a neuspešno, poroča spletni portal

Forbes Slovenija.

V Erarju lahko danes vsak pogleda, koliko

denarja je njegova občina plačala nekemu

podjetju ali pa s katerimi proračunskimi

porabniki posluje podjetje v njegovi

soseščini. V novi različici pa bodo razkrita

tudi nakazila fizičnim osebam in nakazila

v tujino, opravljena od 1. septembra 2024

dalje. V obeh primerih je objava, kot izhaja

iz Zakona o integriteti in preprečevanju

korupcije (ZIntPK), omejena na transakcije,

ki presegajo mesečno bruto plačo predsednice

republike. Po poročanju portala

Forbes Slovenija je to trenutno okoli 6.700

evrov bruto.

NEMČIJA: ZMAGA

KRŠČANSKE UNIJE

Na nemških nedeljskih volitvah je zmagala

krščanska unija CDU-CDS, ki je osvojila 29

odstotkov glasov volilnih upravičencev, na

drugem mestu pa je končala Alternativa za

Nemčijo (AfD), ki je osvojila 20,8 % glasov.

Osrednji mediji jo označujejo za skrajno

desno, vse preostale parlamentarne stranke

pa so zavrnile možnost sodelovanja z

njo. Kot je povedal vodja koalicije unije

Friedrich Merz, bodo najprej poskušali

oblikovati vlado s socialdemokrati, ki so s

16 odstotki glasov doživeli pravi volilni polom,

ljudje so jim izrekli nezaupnico zaradi

slabega vodenja države v zadnjih treh letih

semaforske koalicije. 69-letni Merz je že v

nedeljo dejal, da si želi vlado oblikovati do

velike noči, torej do 20. aprila. Za CDU je

Po srečanju Trumpa in Macrona v Beli hiši

je sledila napoved, da bi se lahko kmalu

vzpostavil mir v Ukrajini.

kljub zmagi to drugi najslabši rezultat po

drugi svetovni vojni.

Po mnenju političnih analitikov bi bila nova

tristranska koalicija veliko okornejša in bi

ovirala sposobnost Nemčije, da pokaže

jasno vodstvo. Vpletene stranke se ob tem

zavedajo, da je to zadnja priložnost za

spremembo in preprečitev krepitve AfD.

Sicer pa je Merz napovedal boj za Evropsko

unijo, neodvisno od ZDA.

TRUMPOVO SREČANJE

Z MACRONOM

V dneh, ko minevajo tri leta od ruske invazije

na Ukrajino, se je ameriški predsednik

Donald Trump srečal s francoskim kolegom

Emmanuelom Macronom in v Beli hiši

napovedal, da bi se lahko vojna v Ukrajini

končala v nekaj tednih, če bodo voditelji

pametni, pri tem pa je podprl tudi napotitev

evropskih mirovnih sil v to državo.

Macron je prvi evropski voditelj, ki je v Beli

hiši obiskal Trumpa, potem ko je ta znova

postal ameriški predsednik in spremenil

ameriško politiko do vojne v Ukrajini.

Slovenija se je vzdržala pri glasovanju o

resoluciji varnostnega sveta o Ukrajini.

SHUTTERSTOCK

Macron je dejal, da si oba s Trumpom želita

trden in trajen mir. Po njegovih besedah

ima Evropa pomembno vlogo pri zagotavljanju

varnostnih jamstev, pri čemer pa

se je treba najprej pogajati o premirju in

nato o mirovnem sporazumu, ki bo podprt

z varnostnimi jamstvi. Trump je ob tem

zagotovil, da ruski predsednik Vladimir

Putin sprejema idejo o evropskih mirovnih

silah v Ukrajini kot del sporazuma o

prekinitvi ognja. Na vprašanje, ali bi morala

biti Ukrajina pripravljena odstopiti ozemlje

Rusiji kot del pogajanj o koncu vojne, je

Trump dejal, da bodo to še videli.

RESOLUCIJA VARNOSTNEGA

SVETA O UKRAJINI

Varnostni svet Združenih narodov je v

ponedeljek zvečer potrdil ameriški predlog

resolucije o Ukrajini. Pri glasovanju o

resoluciji so se vzdržale Slovenija, Velika

Britanija, Francija, Danska in Grčija. Podprlo

jo je ostalih deset držav, med njimi

ZDA, Rusija in Kitajska. Pred glasovanjem o

resoluciji je Varnostni svet glasoval o petih

amandmajih, pri čemer je Rusija predlagala

dva, evropske države pa tri. Vsi amandmaji

so bili zavrnjeni, Francija, Velika Britanija

in Rusija pa potem niso izkoristile svoje

pravice do veta.

Gre za prvo resolucijo o Ukrajini od

začetka ruske agresije pred tremi leti; v

enem odstavku obžaluje žrtve ter poziva

h koncu spopadov med Rusijo in Ukrajino.

V vojni je po podatkih ZN umrlo najmanj

12.654 ukrajinskih civilistov, od tega 673

otrok. Vojna ima svetovni učinek, ogroža

varnost prehrane, mednarodni mir in destabilizira

gospodarstva. ZDA priznavajo,

da je resolucija simbolična in zgolj

prvi korak k miru.

189 27. 2. 2025

8 FOTO TEDNA

SHOD PROTI VLADI

ROBERTA GOLOBA

Ljubljana, 19. 2. 2025

Nejc Štular / Domovina

ČIVKARIJA

9

Andrej Drapal @adDrapi

Šolski primer zmage terorizma: pozitivno je sprejeto

to, da vrnejo truplo!!!! Kam smo padli?!

Čivk tedna

Čivk tedna

Zdravniška zbornica Slovenije @zdravniska

Izjemen uspeh ekipe @ukclj in slovenske

medicine! V UKC Ljubljana so zdravniki uspešno

presadili srce komaj šestmesečnemu

dojenčku. Mali Valentino se je rodil z genetsko

boleznijo srčne mišice, zaradi katere mu

je srce odpovedalo, a je zahvaljujoč vrhunski

ekipi strokovnjakov danes živahen desetmesečnik,

ki se plazi, skoraj že hodi in se

ves čas smeji: »Pri Valentinu nihče ne bi opazil,

da je prestal tako veliko operacijo. Odlično

sprejema zdravila in se počuti odlično.«

Gospodarska zbornica Slovenije @GZSnovice

[Izjava tedna] »Plače zaposlenih so nadpovprečno

obremenjene z davki in prispevki. Medtem ko se v

drugih evropskih državah te obremenitve zmanjšujejo,

jih je naša vlada še dodatno zvišala. Posledično

bodo zaposleni od leta 2023 do prihodnjega

leta izgubili del neto dohodka.«

Vane Gošnik @VaneGosnik

Odlična novica: Melonijeva napoveduje izstop

Italije iz sheme ETS. Torej konec CO2-kuponov.

Slovenija mora takoj slediti. Prej bo to storila, več

denarja bo ostalo, nižje bodo cene elektrike za gospodarstvo

in gospodinjstva.

Tomaž Štih @Libertarec

Ena od lekcij, ki jih moramo v Sloveniji in v EU vzeti, je

– da navijaštvo v politiki ne sme preprečevati, da bi od

vseh posvojili najboljše prakse. Npr. lahko se globoko

ne strinjamo z ZDA glede Rusije, toda Milei-Elonove

reze v javno porabo potrebujemo še bolj od njih.

189 27. 2. 2025

10

ČIVKARIJA

Boštjan Perne @bostjanperne

Očitno so se Francozi po urah in urah diplomatskega

moledovanja usmilili in sedaj bo tudi Robi lahko

kaj povedal na sestanku v Parizu. Preko Zooma.

Samo upam, da ne bo spet kaj o osvajanju vesolja

in super računalniku.

Vane Gošnik @VaneGosnik

Maljevac je pred tremi leti obljubil 30.000 novih

stanovanj. Danes je slavnostno odprl prvih pet.

Torej potrebuje le še 6.000 let do cilja. Takole se ne

hecajo niti pijanci na gasilski veselici.

Marko @Marko63705437

Butale so večne.

brutusReloaded @brutus91101394

Oh, a Trump je bil? Jaz sem pa mislil, da uvoženi

islamski teroristi, ki po EU koljejo in pobijajo naše

otroke.

Mitja Iršič @MitjaIrsic

Dragi prijatelji na desni. AfD in FPÖ nista vaši prijateljici.

Ekonomsko so oboji kolektivisti na ravni

SD. V Rusiji iščejo zaslombo za svoj kolektivizem.

A tudi ura, ki je pokvarjena, kaže prav dvakrat

na dan. CDU in ÖVP MORATA posvojiti protimigrantsko

politiko AfD in FPÖ.

Miro Haček @MHacek

Kako se lahko podraži nekaj, kar je trenutna Golobova

vlada uspešno ukinila?

Peter Žerjavič @PeterZerjavicEU

Ni nas bilo veliko iz Slovenije, ki smo februarja

leta 2007 v Münchnu v živo poslušali Putinov

govor na varnostni konferenci. Jasno je bilo, da je

bil prelomnica. Dobro leto pozneje se je zgodila

Gruzija, leta 2014 aneksija Krima, leta 2022 velika

invazija v Ukrajino.

Obvezni zdravstveni prispevek bo po novem znašal 37,17 evra

Žiga Turk @ZigaTurk

A se spominjate, ko so levičarji sebi naklonjeno

cenzuro na Twitterju in Facebooku zagovarjali,

češ, to so zasebna podjetja, delajo lahko, kar hočejo,

in svobodno postavljajo pravila.

Taisti se zdaj zgražajo nad objavami Elona Muska

na X-u.

189 27. 2. 2025

KARIKATURA

ROKA SODELOVANJA

11

BORIS OBLAK

12 TEMA TEDNA

Celoten pogovor s poslanko Evo Irgl

si lahko ogledate na portalu

www.domovina.je ali na Youtubu.

EVA IRGL, POSLANKA IN PODPREDSEDNICA DEMOKRATOV

»PISMO Janeza Janše

očitno ni bilo namenjeno

meni, ampak JAVNOSTI«

Zakonodajnopravna služba je zelo jasno povedala, da bi se glede na poslovnik in postopek v državnem zboru

naša poslanska skupina morala imenovati Demokrati. – Moja odločitev, da po 20 letih izstopim iz SDS, ni

bila lahka v tistem delu, ko govorimo o čustveni dimenziji. Ko govorimo o politični dimenziji, pa je bila odločitev

lahka. – Prva sem napisala pismo gospodu Janezu Janši, začelo se je z: »Dragi Janez!«. – Nove stranke

nastajajo kar čez noč, umetno jih zgradijo dva dni pred volitvami, potem pa naravno padejo, kar je logično.

LUKA SVETINA

JAKA KRENKER/DOMOVINA

189 27. 2. 2025

Intervju

TEMA TEDNA

13

Tokratna gostja podkasta Vroča tema

je bila nekdanja dolgoletna poslanka

SDS Eva Irgl, ki se je lani jeseni

skupaj z Anžetom Logarjem podala na

samostojno politično pot. Decembra je

bila v Mariboru ustanovljena stranka

Demokrati, Irglova je bila izvoljena za

podpredsednico. Pred dnevi pa je bila v

državnem zboru ustanovljena tudi nova

poslanska skupina nepovezanih poslancev,

namestnica vodje, Anžeta Logarja,

je prav tako postala Eva Irgl.

Vipavka v pogovoru razkrije pot, ki jo

je prehodila v dvajsetih letih kariere

v Slovenski demokratski stranki do

odločitve, da Janezu Janši in kolegom

pomaha v slovo. Zakaj je odločitev dozorela

ravno lani jeseni, kam se stranka

Demokrati umešča v slovenskem

političnem prostoru, zakaj svojih idej ni

mogla več uresničevati znotraj SDS.

Je Slovenija sploh zrela za veliko koalicijo?

Ali njeni volivci doma v Vipavski

dolini njeno odločitev za povezovanje

preko sredine podpirajo in ali si desnosredinski

volivci res želijo takšnega

»povezovanja« po treh letih teptanja, ki

ga je izvajal levi vladni trojček pod vodstvom

Roberta Goloba? Pogovor seže

tudi na bolj osebno raven, med drugim

Eva Irgl prvič razkrije, kako je videla

pismo Janeza Janše, ki ga je predsednik

SDS javno objavil na družbenem omrežju

X, in ali mu je odpisala.

Zelo redko vas vidimo nastopati

v medijih, zakaj vas ne vidimo več?

Vse nastopi ob svojem času. Najlepše

stvari je treba dozirati zelo počasi in –

ob pravem času. Takrat so najboljše.

Vaša skupina nepovezanih poslancev

je zdaj uradno ustanovljena

in začenja z delom?

Kolikor sem nazadnje preverjala na spletni

strani državnega zbora, naredila sem

tudi »screenshot« (zajem zaslona), je

skupina ustanovljena. Jaz ji rečem poslanska

skupina stranke Demokrati.

No, uradno se imenuje poslanska

skupina nepovezanih poslancev.

Obe največji parlamentarni stranki,

Svoboda in SDS, sta se tudi

strinjali, da se ta hip ne morete

imenovati Demokrati …

S tem se – iskreno – ne obremenjujem

preveč, saj je treba pokazati nek nov način

delovanja v političnem prostoru, mi

kot Demokrati to tudi prinašamo. Gre pa

tukaj po mojem malo tudi za nagajanje

novi politični opciji, ki ima zelo veliko

perspektivo na političnem prizorišču.

Ali lahko sprejmete argument,

da se ne morete imenovati Demokrati,

ker ko ste vi nastopili na

volitvah in kandidirali za poslanko,

ta stranka še ni obstajala?

Na drugi strani lahko povem, da je zakonodajnopravna

služba zelo jasno povedala,

da bi se glede na poslovnik in

glede na postopek v državnem zboru

naša poslanska skupina morala imenovati

Demokrati.

Kaj se bo po vašem mnenju zdaj

spremenilo, ko ste organizirani

v poslansko skupino? Kako se bo

vaše delo spremenilo v primerjavi

z zadnjimi meseci, ko ste bili samostojna

nepovezana poslanka?

Upam, da nam bo omogočeno delo v

delovnih telesih; kot veste, tega do zdaj

nismo mogli. Prav tako upam, da bomo

bistveno več dodali k razpravi. Govorim

o tistih ključnih elementih, za katere

si želim, da se stranka Demokrati zelo

jasno pozicionira. Moramo se zavedati,

da smo v zelo zahtevni situaciji, ne

samo v Sloveniji, ampak tudi v svetu.

Naš geostrateški položaj zahteva neko

mero preudarnosti, predvsem pa moramo

na nekatere stvari pogledati malo

drugače. Mi kot Demokrati lahko tudi

v zakonodajni postopek (torej zdaj kot

poslanska skupina Demokrati) pripeljemo

nekatere rešitve, za katere osebno

menim, da so nujne. Govorim o štirih

ključnih zadevah: o boju proti korupciji,

zdravstvenem sistemu, debirokratizaciji

in digitalizaciji. Predvsem pa

varnost, ki se mi zdi ključna, saj živimo

v zelo neizprosnih časih.

Zelo cenim poslance,

ki so aktivni, ki ne govorijo

za vsako ceno, ampak le

takrat, ko začutijo, da lahko

prispevajo k razpravi.

Pričakujete tudi tukaj kaj

nagajanja – pri možnosti vstopanja

v delovna telesa?

S tem se pravzaprav ne ukvarjam, ker

usmerjam energijo v tisto, kar lahko

dobrega naredimo za ljudi in kako uspešni

bomo pri tem. Zdi se mi, da če

vlagaš energijo v nekaj, kar ne gradi,

ampak prej ruši, potem slej ko prej postaneš

del te igre tudi sam. Jaz pa si želim,

da bi mi povezovali, sodelovali in

gradili neko politično širino, predvsem

pa, da bi dajali Slovenkam in Slovencem

občutek, da lahko v tej državi živimo

bolj povezani in bolj srečni. Nujno potrebujemo

neko ravnotežje oziroma ravnovesje

znotraj vseh sistemov.

Trenutno ste v poslanski skupini

trije. Se vam bo pridružil še kdo?

Matej Tonin je na omrežju X namigoval,

da bi lahko SDS zapustil

še kdo, po drugi strani pa se na

glas špekulira, da bo Tinetu

Novaku sledil še kdo iz Svobode.

Iskreno povem, da se s tem niti ne

ukvarjam, ne berem vsega, kar ljudje pišejo

na X-u, ker se mi zdi, da lahko energijo

vlagam v bistveno bolj pomembne

zadeve, ki so pred nami. Lahko pa rečem,

da nisem opravila nobenih pogovorov

v tej smeri. S kakšnimi poslanci

se pogovarjamo predvsem o tem, kako

je treba spremeniti način delovanja v

političnem prostoru, s čimer se mnogi

strinjajo. Da je politika zob za zob, napad

na napad, sovraštvo na sovraštvo,

žaljivka na žaljivko … zgodba, ki zahaja;

da je v tem trenutku treba narediti novo

zgodbo, ki bo temeljila na politični širini

in sodelovanju. To pa zelo tli, še bolj

kot med poslanci, ki se zavedajo, da bo

treba nekaj narediti v tej smeri, tli na terenu.

Opažam, ker veliko hodim po terenu

in se veliko pogovarjam z ljudmi,

da so prvič začutili, vsaj tako povedo –

pa prej niso bili politično aktivni in hodili

na volitve – da so prvič dobili neko

stranko, s katero se lahko povežejo.

Čutijo, da so to (naše vrednote) stvari,

ki bodo dvignile družbo na višjo raven.

Tretjega člana vaše skupine,

Tineta Novaka, so se lotili mediji

blizu kabineta predsednika vlade,

konkretno Primož Cirman, nekdanji

sodelavec bivše generalne sekretarke

stranke Vesne Vuković.

Očitali so mu, češ da je bil izvoljen

samo zaradi stranke Svoboda.

Podobno, kot so se nekateri drugi

mediji lotili vas. Koliko poguma je

moral zbrati vaš novi kolega, da je

zapustil največjo vladno stranko?

189 27. 2. 2025

14 TEMA TEDNA

Stranka SDS mi je veliko

dala, ampak tudi jaz

sem dala veliko stranki.

To kaže, da sta največja vladna stranka

in največja opozicijska stranka zelo

dobro usklajeni pri svojem delovanju,

pravzaprav imata podoben način delovanja.

Mislim, da se mora vsak, ki vstopi

v politični prostor, zavedati, da bo

vedno pod nadzorom medijev in ljudi.

To mora nekako sprejeti, je pa to težko,

še zdaleč ni lahko, sama sem tudi morala

iti skozi velike preizkušnje. Kar pa

zadeva Tineta Novaka, mojega novega

poslanskega kolega, sem zelo vesela,

da se nama je pridružil. Mislim, da smo

vsi trije ujeli nek občutek, kaj ta država

potrebuje, zelo dobro se razumemo.

Tine kot poslanec (Svobode) ni bil tako

izpostavljen, ni toliko razpravljal, je pa

189 27. 2. 2025

veliko naredil za področje Pomurja, od

koder prihaja. Verjamem, da bo tako

tudi v prihodnje. Lahko prikimam, da je

za to (odhod) potreben pogum, ampak

če veš, kaj želiš, potem takšen korak

lahko tudi dejansko narediš. Ne glede

na to, koliko polen ti zmečejo pod noge,

kaj govorijo o tebi; če veš, da je nekaj

dobro za Slovenijo, boš to naredil.

Primož Cirman gre še dlje, saj

pravi, da se Novak skoraj nič ni

oglašal, govori pa, da odhaja, ker

je želel več za Prekmurje. In da je

slaven šele zdaj, ko je prestopil …

Slava se nekje začne (smeh). Mislim, da

časi mojega kolega Tineta Novaka šele

prihajajo, verjamem, da bo svoje delo

v okviru poslanske skupine in stranke

Demokrati zelo dobro opravil, mogoče

se bo lahko zdaj tudi malo razbremenil,

začutil, da lahko več pove, in bo na

tem področju tudi aktiven. Tam, kjer

ocenjuje, da je lahko njegova beseda

dodana vrednost k razpravi. Sama zelo

cenim poslance, ki so aktivni, ki ne govorijo

za vsako ceno, ampak le takrat,

ko začutijo, da lahko prispevajo k razpravi,

ne pa, da v nedogled ponavljajo

iste stvari in se s tistimi na drugi strani

obmetavajo. To ni razprava. Mislim, da

je politični prostor sposoben bistveno

več, kot smo si pripravljeni priznati.

Kako ste vi razumeli poziv Janeza

Janše, da bi bilo pošteno, da skupaj

z Logarjem vrneta mandate, ker

sta bila izvoljena na listi stranke –

tudi v luči preteklih dogodkov, ki

kažejo obratno sliko? Lidija Ivanuša

je prestopila iz SNS v SDS, pa ni

vrnila mandata Zmagu Jelinčiču.

Gre tukaj za dvojna merila

ali le politiko?

Saj ste že sami odgovorili in pokazali na

primeru različnih ravnanj. Sicer pa smo

poslanci odgovorni ljudem po ustavi,

jaz sem vedno delala v korist ljudi, tako

bom nadaljevala tudi v prihodnje.

Ali ljudje v Vipavi vašo odločitev

podpirajo, če predpostavljava, da

gre v veliki meri za volivce SDS?

Ne samo to, da jo podpirajo, jaz občutim,

da jo zelo podpirajo. Mogoče se to

javno še ne kaže tako jasno, ampak v

pogovorih na terenu to začutim. Vesela

sem in ponosna na to. V 20 letih sem za

Vipavsko dolino veliko naredila z različnimi

vladami, še posebej pa z vlado

Janeza Janše. Vem, da ljudje to cenijo

in spoštujejo, čutijo pa tudi, da ta nova

politična moč, nova politična stranka

lahko prinese tudi nekaj nove energije v

zatohel in polariziran prostor.

Zakaj je trenutek za vaš odhod

nastopil ravno zdaj, po 20 letih?

To je že vaš šesti mandat. Vrsto let

ste torej znotraj SDS zelo uspešno

sodelovali …

Moja odločitev, da po 20 letih izstopim

iz SDS, ni bila lahka v tistem delu,

ko govorimo o čustveni dimenziji, o

povezanosti z ljudmi. Z nekaterimi

posamezniki smo zgradili mnoge lepe

zgodbe, hvaležna sem tem posameznikom.

Obenem mi je stranka veliko dala,

ampak tudi jaz sem dala veliko stranki.

Vodila sem praktično skoraj vse kongrese

te stranke, tudi druge prireditve.

Ljudje so me začutili kot človeka, vedo,

kako delujem. Ko govorimo o politični

dimenziji, pa je bila odločitev zame lahka.

Ni bila težka. Odločitev je naravno

dozorela v meni.

Intervju

TEMA TEDNA

15

Je zorela nekaj časa?

Seveda gre za samospraševanje. Ampak

spraševanje, ki je bolj vezano na

čustveno dimenzijo. Kar se tiče političnega

segmenta, pa je to ravno tako

dozorevalo, ker sem na marsikaj opozarjala

tudi znotraj nekdanje poslanske

skupine. Ko pa sva imela pogovore z

Anžetom Logarjem o tem, kako je treba

v ta politični prostor pripeljati več politične

širine, če se omejim samo na to,

se je v meni zgodil premik. Rekla sem

si, da v trenutni politični konstelaciji

tega ne moremo doseči, lahko pa z neko

novo politično formacijo.

Ali tudi bivši stranki očitate, da je

prispevala k tej razklanosti? Kajti

del te stranke ste bili dolgo časa.

Nikomur ničesar ne očitam. Vidim pa,

kaj se dogaja, imam svoje mišljenje,

svoje mnenje. V tem delu ne govorim

o drugačnih rešitvah za državljane,

ampak o drugačnem načinu (političnega)

delovanja. Način delovanja Demokratov

pa se zagotovo razlikuje od

delovanja nekdanje stranke. Ampak s

tem ni nič narobe, vsak se sam odloči,

kako bo v določenih situacijah ravnal

in reagiral, kakšen pristop bo zavzel.

Jaz se zavzemam predvsem za to, da bi

se znotraj družbe zavedali, da smo vsi

del celote. Da več kot posamezniki dodamo

dobrega k tej celoti, bolj se dvigamo

kot družba. Če pa delujemo na

ločevanju, razdvajanju in negativnih

občutkih, vlečemo družbo navzdol.

Potem ne moremo prosperirati, kot bi

si želeli. Imamo bistveno večji potencial,

kot si upamo priznati in kot ga trenutno

dejansko lahko uveljavljamo. To

se je videlo tudi, ko smo kot Platforma

sodelovanja hodili po terenu. To je še

vedno neke vrste think-tank ali pa t. i.

»mislišče« dobrih, konstruktivnih in

strokovnih idej, tudi za našo stranko

Demokrati. Ko smo hodili po terenu,

sem opazila, kako tudi župani čutijo

potrebo po premiku iz polarizacije, odmiku

od skrajnosti k povezovanju. Vsi

so se strinjali, da imamo večje potenciale,

kot jih znamo danes izkoristiti.

Za kar pa je v največji meri odgovorna

sedanja vlada.

Kako ste videli pismo Janeza Janše?

Za razliko od kratkega formalnega

komuniciranja z Logarjem je

vam namenil daljši, osebni zapis.

Spraševal vas je tudi, ali resnično

mislite, da je SDS tista, ki razdvaja,

glede na to, kaj vse smo videli od

opozicije KUL v času epidemije

pod zadnjo Janševo vlado. Kaj ste

mu odpisali?

Prvič komentiram to pismo, ker ste me

že vprašali. Očitno to pismo ni bilo namenjeno

meni, ampak javnosti. Sicer

bi bilo poslano samo meni, pa ni bilo.

Mislim, da je bilo namenjeno predvsem

zamegljevanju bistva, ki sem ga sporočila

pred tem. To pa je, da smo ujeti

v sovražno in žaljivo atmosfero, ki nas

vse skupaj vleče navzdol. Da je temu res

tako, se je videlo tudi po tem, ko sem se

odločila za ta korak, da v dobro Slovenije

vstopim v neko drugačno politično

formacijo. Pa ne zato, ker bi imela

kakšne zamere, nisem šla zaradi tega

iz nekdanje stranke. Šla sem zato, ker

čutim in verjamem v to, da lahko naredimo

spremembo.

Kdo konkretno je žaljiv in sovražen?

Govorimo o družbi nasploh. Poglejte,

kaj se dogaja na družbenih omrežjih.

Še kako sem imela prav, ko sem to povedala.

Toliko je žaljivih komentarjev,

sovražnih, osebnih komentarjev, ki jih

doživljamo posamezniki, ne samo v

političnem svetu, tudi drugi, ki so izpostavljeni.

To je nesprejemljiva govorica;

nikoli nisem pristajala na takšen

nivo, ne glede na to, kdo izreka (žaljivke).

Hvala Bogu sem ugotovila, da je to

nekaj posameznikov, ki to širijo, ki so

Tako predsednika stranke

kot poslansko skupino SDS

sem večkrat pozvala,

da bi bilo dobro,

da malo spremenimo

način delovanja.

Če delujemo na ločevanju,

razdvajanju in negativnih

občutkih, vlečemo

družbo navzdol.

189 27. 2. 2025

16 TEMA TEDNA

očitno radi ujeti v takšni energiji negativnih

čustev. Večina želi neko normalno

državo, v kateri se bodo dobro

počutili, v kateri bodo lahko radostni,

udejanjali svoje potenciale na področjih,

za katere so se učili. Da bo država

servis državljanom, mora ustvariti

okolje, v katerem se bodo državljani

dobro počutili.

Kaj ste odpisali Janezu Janši,

če ste mu?

To pismo očitno ni bilo namenjeno

meni, ampak javnosti. Moramo povedati

predhodno zgodbo, da bo jasno.

Prva sem napisala pismo gospodu Janezu

Janši. Začelo se je z: »Dragi Janez!«.

Moram povedati, da sem v prejšnjem

obdobju doživela veliko izjemno lepih

trenutkov. Ampak nekako naravno je

dozorelo v meni, da v takšni politični

konstelaciji tega, kar si želim narediti,

da bi v Sloveniji prosperirali, ne morem

več narediti. Večkrat sem opozarjala v

poslanskih skupinah in tudi sicer …

Na kaj konkretno pa ste opozarjali?

So stvari, o katerih nikoli ne bom govorila,

zato ker je takšen dogovor. Lahko

pa rečem, da sem tako predsednika

stranke kot poslansko skupino večkrat

pozvala, da bi bilo dobro, da malo spremenimo

način delovanja.

Govorite o družbenih omrežjih?

Ne, govorim o samem bistvu delovanja

politike. Da se moramo med seboj povezovati,

da moramo sodelovati, da se ne

Pomembno je, da stranko

gradimo od spodaj navzgor.

Nimamo nobenih stricev

iz ozadja, pri nas vsi člani

stranke sodelujejo

pri tem nastajanju.

zatekamo v skrajnosti. S temi stvarmi je

treba pretrgati in začutila sem, da se bo

to dejansko v prihodnosti zgodilo.

Iz pisma je bilo razumeti Janšev

poudarek, da je SDS vedno iskala

povezovanje in sodelovanje. Vlado

je moral sestavljati preko sredine,

z Desusom, nazadnje tudi s SMC …

Ko sem bila prvič izvoljena v državni

zbor, to je bilo leta 2004, je bila oblikovana

prva vlada Janeza Janše. Takrat smo

iskali partnerstvo za razvoj. Takrat smo

s SD zelo dobro sodelovali, tudi osebno

sem kot poslanka pri nekaterih zakonih

sodelovala in usklajevala vsebino.

Ampak takrat je bil na drugi

strani Borut Pahor. Danes

verjetno takšnega državnika

ni na drugi strani.

Politika se spreminja, to je nedvomno

res. Sploh slovenski politični prostor

je turbulenten, nove stranke nastajajo

kar čez noč, umetno jih zgradijo dva

dni pred volitvami, potem pa naravno

padejo, kar je čisto logično. Če te zgradijo

umetno, boš naravno padel. Gre za

naravno definicijo. Naša družba ima še

ogromno izzivov, pri novih obrazih se

kaže, da še nismo povsem opolnomočena

demokracija.

Pravite, da vi niste takšna stranka,

ki bi jo umetno »napihnili«

pred volitvami. Anže Logar je

dejal, da boste rasli vsem na očeh,

od spodaj navzgor. Kako je zdaj

to videti na terenu, nam lahko

poveste?

Drži, mi politiko res gradimo od spodaj

navzgor. S stranko hodimo po terenu,

ravno ta teden se srečujemo z iniciativnim

odborom v Novi Gorici. Pogovarjamo

se, izmenjamo stališča, vidimo, kje

smo si blizu, predvsem pa želimo ujeti

utrip terena. Videti hočemo, kaj dejansko

državljani potrebujejo. To bomo

vnesli v programske smernice, v rešitve.

Predsednik stranke (Anže Logar) je jasno

povedal, da bomo poleg na kongresu

predstavljenega programa, ki je nekakšen

okvir našega delovanja, naredili

še točno določen program s konkretnimi

rešitvami za posamezna področja.

Mislim, da bo programski kongres

nekje v oktobru. Na terenu nas vedno

zanima, kaj sta ena ali dve ključni lokalni

problematiki tega točno določenega

okolja. Da se znamo pripraviti in organizirati

rešitve za naprej. Pomembno je,

189 27. 2. 2025

Intervju

da stranko gradimo od spodaj navzgor.

Nimamo nobenih stricev iz ozadja, pri

nas vsi člani stranke sodelujejo pri tem

nastajanju. So nekakšni ambasadorji

Demokratov na terenu. Delo dobro opravljajo,

ker čutijo povezanost z nami.

Če človek čuti stvari, v njem odzvanjajo

in je lahko popolnoma suveren v katerikoli

situaciji. Zato se tudi ne ukvarjamo

s tem, kaj drugi pišejo o nas.

Praktično na vsakem obisku

Demokratov stojite ob Anžetu

Logarju. Kakšen je vajin odnos po

vseh letih prijateljevanja v SDS?

Res je (smeh). Kolega, prijatelja, tudi

politična sopotnika. Sva isti letnik, pol

leta sem mlajša od njega. Vedno sva zelo

dobro sodelovala in si znava povedati

stvari tudi zelo naravnost. Prevladalo je

to, da se res slišiva, da si znava povedati

tudi stvari, ki jih kdo drug ne bi izrekel.

Izrečeš jih zato, ker ti je mar in ker meniš,

da je to dobro za nek proces. Sicer pa

sva se ujela glede ravnovesja, ki v politiki

manjka. Če boste spremljali, govorim o

ravnovesju med moško in žensko energijo,

ki je v politiki še kako pomembna.

TEMA TEDNA

17

Vedno vas vidimo v živih,

rdečih barvah. Koliko časa

porabite za garderobo, preden

greste na teren?

Včasih niti pet minut prej ne vem, kaj

bom oblekla, ampak ravnam nekako po

občutku in si mislim, morda pa je danes

dan, da si nadenem živo barvo in izboljšam

počutje. Je pa res, da zadnje čase

precej več nosim žive barve, kot sem jih

včasih, dobro opazujete (smeh). Barve

izbiram glede na počutje, pomembno

pa je, da si v stiku z ljudmi urejen in da s

tem pokažeš nek odnos do funkcije. Nimam

pa svoje osebne stilistke, če me to

sprašujete (smeh).

Pred leti so vam nadeli etiketo najlepše

poslanke v državnem zboru.

Kako je živeti s takšno etiketo?

Bala bi se za državo, ki bi stavila na vladavino

lepote namesto na vladavino

prava ali pravičnosti.

Z desne prihajajo očitki na račun

Anžeta Logarja, da če so mu v

preteklosti namenili svoj glas,

se danes premalo jasno opredeljuje

do družbenih vprašanj. Da

je postal preveč »pahorianski«,

preveč brezbarven. Rekoč, da je

to v predsedniški tekmi zaleglo, v

parlamentarni pa ne bo.

Kako gledate na te očitke?

Menim ravno nasprotno, ampak najprej

je treba preobraziti naš način razmišljanja.

Šele potem bo tudi drugim jasno, da

Anže Logar še zdaleč ni mlačen, ampak

zelo jasen v svojih odgovorih. Povem

vam na primeru; ponavadi mediji na soočenjih

– pa tudi sicer medijski prostor

– politike pozicionirajo tako, da poskušajo

spodbuditi konflikt med politiki.

Ljudje so se navadili, da če kot politik

ne napadeš nasprotnika, nimaš jasnega

stališča. To ne drži, ti lahko nestrinjanje,

svoje mnenje in rešitve nakažeš

tako, da nikogar ne napadeš, ampak poveš,

kaj ti meniš in čutiš, da je najboljše

za državo, kje vidiš rešitve. Anže Logar

to lepo pove, treba je samo prisluhniti;

ko bodo programske smernice zelo jasne,

ko bodo prišla soočenja, bomo imeli

stvari zelo dodelane, dodane bodo strokovne

analize. Ne gre dvomiti v to, da

bomo dobro pripravljeni.

Bo vaša stranka drugačna od

strank novih obrazov, se ne bo

povsod pojavljal zgolj Anže Logar?

Tudi vas smo do zdaj namreč malo

videli nastopati …

Anže Logar je prvi obraz stranke, ampak

kot že rečeno, zraven je veliko ljudi,

ki na prvi pogled niso tako vidni, ampak

v delo Demokratov močno vpeti.

Delajo na tem, da se nekaj spremeni v

tej državi, na kar sem zelo ponosna.

Ali menite, da volivci, ki so vam

v preteklosti namenili glas, res

želijo, da oblikujete vlado z eno

od treh strank, ki nam trenutno

vladajo in za katere tudi neodvisne

institucije, kot je KPK, ugotavljajo,

da spodkopavajo pravno državo?

Kaj se bo zgodilo po naslednjih volitvah,

je trenutno res preuranjeno

govoriti, mislim pa, da se mora vsak

ukvarjati predvsem s tem, kaj bo sam

naredil, prispeval k temu, da bomo vsi

skupaj bolje živeli. Danes je situacija

pač takšna, da ta vlada ne dela dobro.

Osebno vidim največji problem v tem,

da kljub tako veliki večini v parlamentu

niso bili sposobni speljati praktično

nobene reforme.

Mislite, da to ne bo leto reform,

kot napovedujejo?

Smo sicer šele februarja, malo še počakajmo

(smeh).

189 27. 2. 2025

18 TEMA TEDNA

LUKA SVETINA

NEJC ŠTULAR /

DOMOVINA

Desni POLITIKI naj se

nehajo obnašati kot

skregani FUZBALERJI

Dobro leto dni je do naslednjih parlamentarnih volitev, ki bi morale z zdravorazumskega

vidika odpihniti vlado Roberta Goloba, saj ta kljub rekordno veliki poslanski skupini

vladajoče Svobode in udobni večini, ki jo skupaj s koalicijskima partnericama že tri leta

uživa v državnem zboru, tega potenciala ni znala izkoristiti. Mandat zaznamujejo prelomljene

obljube, prestavljene časovnice in zdaj, ko se v tretjem letu nekatere

izmed zasnovanih reform z veliko zamudo implementirajo, tudi njihova neučinkovitost,

saj ne izpolnjujejo osnovnih parametrov iz idejne zasnove, zaradi katere so tudi nastale

– da bi izboljšale kakovost življenja državljank in državljanov. Opozicija medtem

še ni prepričala ljudi, da si zasluži novo priložnost.

Če vzamemo za primer samo nove davke

in lažne obljube o olajšavah, so na GZS v

preteklih dneh izračunali, da nam bo v

treh letih »davčnih reform« Golobove vlade

v žepu povprečno ostalo 3.500 evrov neto manj.

Za nekatere druge reforme, denimo zdravstveno,

čas terja svoje. Morda se bo šele čez leta pokazalo,

kako škodljive so za slovensko javno zdravstvo, na

kar zdravniška stroka enotno opozarja od samega

začetka. Vlada usklajuje pokojnine z inflacijo,

objavlja podatke o realni rasti plač, a obenem se

spreneveda, kot da ne bi življenjski stroški naraščali

veliko hitreje. Če se učinek nekaterih vladnih

dejanj še leta ne bo pokazal, pa je zaradi odsotnosti

nekaterih drugih že zdaj dovolj razlogov za

splošno nezadovoljstvo. Negativno razpoloženje

volilnega telesa se sicer kaže v javnomnenjskih

anketah, nazadnje v Medianini anketi za največjo

komercialno televizijo v državi. Vlado podpira

Shod proti vladi Roberta Goloba, ki ga je 19. februarja organiziral Pavel Rupar

in k sodelovanju povabil tudi druge akterje.

manj kot 30 odstotkov vprašanih, njeno delo kot

negativno ocenjuje 60 odstotkov volilnega telesa.

LJUDJE IN ULICE

Marsikdo je bil presenečen, da v luči splošnega

nezadovoljstva Pavle Rupar pretekli teden ni bil

sposoben na Trg republike pripeljati več ljudi,

kot si je zadal. Ko je Glas upokojencev napovedal

skupni protest s pomladnimi strankami, je govoril

o številki 50.000. Na koncu je Rupar govoril

na lepo zapolnjenem trgu, ki se bo morda nekoč

v prihodnje imenoval »Trg Jožeta Pučnika«, a po

ocenah policije pred manj kot 10.000 ljudmi. Pa

čeprav je bil vrhunec protesta pravzaprav nastop

opozicijskega liderja Janeza Janše, ki se pospešeno

pripravlja na volitve in zelo odkrito napoveduje

vrnitev na oblast.

Število ljudi na ulicah ni nujno odraz

splošnega nezadovoljstva med ljudmi. Ruparju je

v preteklosti uspelo na trg

privabiti bistveno več ljudi,

čeprav je bila Golobova

vlada manj dolgo na oblasti

in se je lahko izgovarjala,

da potrebuje še nekaj časa.

Val nezadovoljstva tokrat

ni udaril tako močno, da bi

pljusknil čez rob, da bi ljudi

pognal na ulice, kot jih je

lani ob Golobovem čiščenju

»janšistov« na policiji,

RTV in v drugih državnih

podsistemih. Delno lahko

»neuspeh« ob previsoko

postavljenem cilju pripisujemo

tudi dejstvu, da se

je shod upokojencev s pri-

189 27. 2. 2025

Kolumna

TEMA TEDNA

19

Pretekli teden se ni zgodilo

nič drastičnega, na kar se ne

bi ljudje že navadili, Golob

ni izjavil nič novega, kar

bi ljudi tako šokiralo, da bi

se odražalo v revoltu na

ulicah. A to ne pomeni, da

nezadovoljstvo ne tli.

sotnostjo SDS in govorca Janše preveč

odkrito spremenil v strankarski shod

največje opozicijske stranke, zato protesta

nekateri tudi niso dojeli kot splošne

»ljudske vstaje«. Razen SDS so druge

stranke, ki so napovedale udeležbo, k

protestu pristopile zelo zadržano ali

celo s figo v žepu; od veljakov NSi, denimo,

so bili prisotni večinoma le seniorji.

Če strnem razmišljanje, se pretekli teden

ni zgodilo nič drastičnega, na kar se

ne bi ljudje že navadili, Golob ni izjavil

nič novega, kar bi ljudi tako šokiralo, da

bi se odražalo v revoltu na ulicah. A to

ne pomeni, da nezadovoljstvo ne tli – in

da bo ogenj težko pogasiti.

Janez Janša, ki je še lani jeseni napovedoval

predčasne volitve in spisal scenarij,

po katerem naj bi ga že v začetku leta

na prvi stopnji obsodili na zaporno kazen

v zadevi Trenta, s svojo oceno ni zadel, a

niti ni nujno, da je bil to sploh njegov cilj. V

času, ko se je ustanavljala konkurenca na

desni sredini z Logarjevimi Demokrati (ki

bodo sicer še morali pokazati, kam sploh

spadajo in kakšne vrednote zagovarjajo),

je vrgel nekaj polen na ogenj, ki greje njegove

privržence, da mu zvesto sledijo vsa

ta leta, zaradi česar je SDS stranka z daleč

najbolj stabilno bazo. In da je Janša – seveda

– žrtev globoke države in pravosodnega

sistema. Ko človek bere obtožnico

v zadevi Trenta, kjer je Janša pravzaprav

soobtožen, je težko oponirati, da gre za

nov politični konstrukt po vzoru Patrie. A

večna vloga žrtve, ki ne more vladati zaradi

tistih drugih, je dovolj za velike simpatije

na strani večnih poražencev, slovenske

desnice, ni pa dovolj za zmago nad

nasprotnikom na drugi strani političnega

polja, onkraj namišljene sredinske mreže.

TRUMPOVSKA POLITIKA

V luči prelomnih volitev v Združenih državah

Amerike, ob zmagoslavni vrnitvi

Donalda Trumpa in nadaljevanju tega

trenda odboja volilnega telesa (po vseh

letih vsiljevanja prebujenske levičarske

ideologije s pomočjo osrednjih medijev)

v desno tudi v Evropi je edini karierni

politik z mednarodnim ugledom in povezavami

na najvišji ravni ocenil, da je

nastopil čas, da spet prevzame narativ

zmagovalca, besednjak samozavestnega

voditelja, ki ponuja rešitev za izhod

iz politične krize, ki je nastala zaradi

destruktivne Golobove vlade. In da je

edini garant za ohranitev zdrave pameti.

Poslušali smo trumpovski govor predsednika

SDS o uzakonjenju politike dveh

spolov, preiskavi nezakonitega financiranja

nevladnih organizacij in medijev

iz tujine ter njihovega vplivanja na vsakokratne

volitve, zaradi česar je demokracija

v Sloveniji ogrožena, ter o koncu

vladavine prvorazrednih. Slišali smo

obljube o vzpostavitvi delujočega sodnega

in zdravstvenega sistema. Z veliko

mero razumevanja geopolitične situacije

in znanja o ozadju trka svetovnih velesil.

Janšo smo v zadnjih dneh že

nekajkrat slišali govoriti razumsko in

celo povezovalno, tako kot leta 2004,

ko je zmagal na volitvah in z Desusom

sestavil vlado. Janševa težava pa je seveda

slovenska politična matematika; če je

na evropskih volitvah lani dokazal, da

ob pomanjkanju prave alternative na

levi strani po razočaranju nad Golobom

lahko seže tudi do 30 odstotkov

glasov (ali rahlo čez), brez koalicijskih

partnerjev priložnosti lotiti se obnove

države na ruševinah skorajšnje Golobove

destrukcije seveda ne bo imel. Žal javni

spori vodilnih funkcionarjev SDS in

NSi na družbenih omrežjih ne kažejo

enotnosti, ki bi ljudem dala zaupanje,

da nova desnosredinska vlada zasluži

priložnost, da Slovenijo popelje v lepše

Na shodu je bil med govorniki tudi Janez

Janša, predsednik SDS.

čase. Javno obtoževanje na družbenih

omrežjih, kdo je kriv za propad odnosov,

potem ko sta opozicijski stranki v prejšnji

vladi državo uspešno popeljali skozi

največjo krizo po drugi svetovni vojni, ob

odgovornem zavedanju, da bosta morali

sprejemati nepriljubljene ukrepe in s tem

tvegati politični kapital na naslednjih

volitvah, ne koristi nikomur.

KUL JE ZMOGEL

Na tej točki je pravzaprav brezpredmetno

razglabljati, kdo je bolj kriv in kdo

je začel, vsak ima svoj pogled, svoj prav

in svoje argumente za to. Ampak v SDS

in NSi bi se morali zavedati, da je prejšnja

Janševa vlada oslabela, ko se je na smrt

sprta leva opozicija – na neki točki so se

med seboj zmerjali celo s kolaboranti in

fašisti – na videz poenotila za javnost in

jo prepričala, da je sama glas razuma in

da Janševa vlada dela nekaj hudo narobe.

Seveda so imeli v KUL prednost, da

so imeli od prvega dne glasne medijske

zvočnike, a tudi to danes za desnico ni

več opravičilo, saj je romantike med Svobodo

in osrednjimi mediji že dolgo konec

oziroma je rabote Golobove vlade že

nekaj časa nemogoče prikrivati.

V bitki egov desnih politikov na

družbenih omrežjih trpi desnosredinski

volivec, levim pa se smeji, ker je »razbitega«

nasprotnika zlahka premagati,

pa če sam igraš še tako zanič. Če še

malo nadaljujem v nogometnem žargonu;

predstavljajte si, da ste desni volivec

in gledate, kako se vaša reprezentanca

prepira, medtem ko sami razmišljate,

ali si še lahko kupite štrudl na Šmarni

gori. Vsakršne podobnosti s slavnim

sporom v poletnih dneh leta 2002 v

Južni Koreji so samo naključje.

189 27. 2. 2025

20

INTERVJU

Milan Gregorič, diplomirani ekonomist,

istrski publicist in javni delavec se je rodil

v Dekanih pri Kopru leta 1934. Maturiral

je na slovenski klasični gimnaziji v Trstu in

diplomiral na Ekonomski fakulteti Univerze v

Ljubljani. Po daljši zaposlitvi na odgovornih

delovnih mestih v gospodarstvu je v zadnjih

desetletjih zlasti s svojo publicistično dejavnostjo

(okrog 900 besedil) vidno zaznamoval

civilnodružbeno dogajanje na Koprskem,

širše po Primorski in v Sloveniji. Nekaj teh

spisov z obmejno, meddržavno in pomorsko

problematiko je zbral in uredil v pregledno

celoto v knjižnih delih: Politični ciklon na

Istro (1997), Slovenija v tesnem objemu

zahodne sosede (2002), Sence nad oazo

sožitja (2004) in Koper : Trst, večna tekmeca

(2007). Knjiga TIGR se vrača iz pregnanstva

(s podnaslovom Povrnimo primorskemu

domoljubju njegovo poteptano čast) razgalja

revolucionarno nasilje nad primorskimi

domoljubi. Je prvi velik in uspešen poskus

njihove rehabilitacije.

Gregorič je prejemnik Peterlinove nagrade

(2012), ki jo podeljuje Društvo slovenskih izobražencev

iz Trsta, in častnega priznanja Boruta

Meška za življenjsko delo pri osveščanju

slovenske družbe, ki ga podeljuje Združenje

novinarjev in publicistov. Žirija Kocjančičeve

nagrade (podeljujejo jo obalne občine za

posebne dosežke pri oblikovanju kulturne podobe

slovenske Istre) ga je dvakrat izbrala za

nagrajenca (2005 in 2012), a je leva lokalna

politika preprečila podelitev nagrade.

PUBLICIST MILAN GREGORIČ

»Tigrovce je bilo treba utišati.

ČE TO NI ŠLO, PA ODSTRANITI«

Primorski publicist Milan Gregorič v pogovoru opisuje preganjanje tigrovcev, primorskih rodoljubov, ki ga je

izvajala komunistična partija. Komunisti so bili pri nasilju nad njimi med 2. svetovno vojno in po njej pogosto

še bolj okrutni od fašistov, ki se jim je domoljubna organizacija TIGR uprla prva v Evropi. Gregoričeva knjiga

TIGR se vrača iz pregnanstva je reševanje zgodovinskega spomina na krivice, storjene tigrovcem in drugim

primorskim domoljubom, ki jim je šlo za Slovenijo, ne pa za revolucijo.

NENAD GLÜCKS

DOMOVINA

189 27. 2. 2025

INTERVJU

21

Lani ste izdali knjigo TIGR se

vrača iz pregnanstva o zgodovini

primorske uporniške protifašistične

organizacije TIGR, njenem

preganjanju, ki so ga izvajali

komunisti, in »rehabilitaciji« v

zadnjih desetletjih. Zakaj ste se

lotili preučevanja te organizacije?

V začetku 70. let sem zasledil v koprski

reviji Obala jezen članek pivškega rojaka,

slavista Silva Faturja z naslovom

Zakaj molk o Tigru?. Nekaj podobnih

tekstov, ki so komunističnemu režimu

očitali brisanje spomina na TIGR (kratica

za imena Trst, Istra, Gorica, Reka), je

tedaj napisal tudi Boris Pahor. Preživeli

tigrovec učitelj Anton Rutar pa je takole

rotil svojega vnuka Boruta Rutarja,

ki se je potem oddolžil TIGR-u z več

knjigami: »Piši, piši knjige, sicer ne bo

nihče več vedel o nas. Popolnoma bodo

zamolčali ali po svoje prikrojili resnico

o nas … Povej tisto, česar mi dolga leta

po drugi svetovni vojni nismo mogli …«

Stvar me je močno začrvičila in sem začel

brskati po literaturi.

Od kod ste črpali informacije?

Z osamosvojitvijo ter demokratizacijo

je počasi izbruhnila na dan množica informacij

najprej o junaštvu tigrovskega

upora proti fašizmu in kasneje še o

bridki usodi tako TIGR-a kot tudi drugih

primorskih domoljubov (čedermacev,

krščanskih socialcev, liberalcev

idr.) pod komunizmom. Prebral sem

precej te literature in zaprepaden odkrival

to tragično zgodbo. Srečeval sem

se tudi z nekaterimi preživelimi tigrovci

na Koprskem in občutil grenkobo, ki

jih je spremljala zaradi odnosa režima

do njih. Čutil sem, da moram nekaj storiti,

da pomagam razkriti in popraviti

krivico, ki jim je bila storjena. Začel sem

z občasnimi objavami v dnevnem in

periodičnem tisku in sredi preteklega

leta končal s knjigo, ki je predmet tega

intervjuja.

Kakšen odziv ima knjiga

v javnosti?

Izšla je pri založbi Nova obzorja iz Ljubljane,

k njenemu izidu sem tudi sam

finančno pripomogel, tako da sem se

odpovedal honorarju. Tednik in portal

Demokracije sta jo močno promovirala.

Po ustnih podatkih, ki sem jih dobil, je

prva naklada kmalu pošla in so morali

iti v ponatis. Tudi sam sem dobil precej

odmevov na knjigo. Takoj po izidu sem

se dogovoril tudi za prve predstavitve (v

Ivan Maček: »Naj vse te nam

sovražne elemente zasliši

notranja uprava.«

Pivki, v Tržaškem knjižnem središču in

za veterane osamosvojitve Slovenije na

Obali), a sem jih moral zaradi bolezni

odložiti za nedoločen čas.

Tigrovci so bili demokrati

in zato napoti revoluciji.

Eno ključnih poglavij je v javnosti

premalo znana bridka usoda

TIGR-a in drugih primorskih domoljubov

v času komunizma. Pri

tem opozarjate na zloglasno sejo

CK ZKS 13. junija 1958, na kateri so

vodilni partijci grobo obračunali s

TIGR-om. Kaj je bil povod za

ta obračun?

Sklepi navedene seje najbolj zgovorno

razkrivajo motive partijskega obračunavanja

s TIGR-om. Preživeli tigrovci

so namreč poldrugo desetletje prosjačili,

da bi znotraj Zveze borcev (ZB) ustanovili

svojo veteransko sekcijo, a so bili

vedno grobo zavrnjeni. Zadnji poskus

so storili leta 1958, to je skoraj petnajst

let po končani vojni. To pot pa ne več s

prosjačenjem borčevske organizacije,

ampak so vlogo za ustanovitev uradno

posredovali republiški skupščini preko

izvoljenih primorskih predstavnikov

ter zahtevali, da se TIGR rehabilitira, da

se prouči njegova zgodovina, ustanovi

posebna veteranska organizacija in

izenači socialni status tigrovcev s statusom

borcev NOB. Kajti tigrovci, ki se

niso priključili NOB, niso uživali nobenih

družbenih ugodnosti. Na to njihovo

vlogo jim je partija odgovorila s sklepi,

ali bolje rečeno s pljunki, s seje CK ZKS,

ki je bila 13. 6. 1958 (Primorski rodoljub,

št. 5/2001), in sicer: »TIGR ni bil nobeno

napredno gibanje, čeprav je bil usmerjen

proti fašizmu, ker to ni bila zavestna

politična akcija, ampak narodnoosvobodilno

gibanje« (Mitja Ribičič). Pa »da

se za sedanjo akcijo teh ljudi skriva tuja

načrtna imperialistična obveščevalna

akcija« (Boris Kraigher) in »da naj vse

te nam sovražne elemente zasliši notranja

uprava« (Ivan Maček). Mislim, da

navedeni ogabni pljunki seje CK ZKS po

TIGR-u veliko povedo o odnosu partije

do TIGR-a, pa tudi o partiji sami, zato

ni potreben noben dodaten komentar.

Tigrovci so bili demokrati in napoti revoluciji,

zato jih je bilo treba utišati, in

če to ni šlo, pa odstraniti.

Torej je bila v obračun vpletena

celo Udba. Kakšne posledice je to

imelo za tigrovce, zlasti vodilne,

pa tudi za druge primorske domoljube?

Katere zločine nad njimi bi

želeli izpostaviti?

Posledice so bile tragične. O tem govorijo

medvojni in povojni zahrbtni umori

nekaterih vodilnih in vidnih tigrovcev

ter drugih primorskih domoljubov, kar

ni uspelo niti fašistom, pa vohljanja,

zasliševanja, vlačenje po zaporih itd.

Na primer umori vodilnih tigrovcev

Ferda Kravanje, dr. Maksa Rejca, Antona

Majnika (Tatjana Rejec, Partija in

tigrovci, Slovenska matica, Ljubljana,

1995), pa povojna ugrabitev in likvidacija

Zorka Ščuke (Delo, 8. 8. 2015) ter leta

1949 ugrabitev in umor tigrovca Franca

Pelicona, brata dolgoletnega predsednika

borčevske organizacije Cirila

Pelicona (Svobodna misel, 14. 9. 2007).

Aretacija znanega tigrovca Vladimirja

Manjkoča, ki je zabredel v kolesje kominforma,

bil deportiran na Goli otok s

posledicami, ki so ga spravile v grob pri

43 letih (Primorski dnevnik, 7. 9. 2009).

S smrtjo Danila Zelena, vojaškega vodje

TIGR-a, se je končal spopad tigrovcev s

karabinjerji na Mali gori nad Ribnico,

kjer je po podatkih iz oddaje Pričevalci

tigrovce izdal komunist Filip Tekavec.

Pred nedavnim je odjeknila iz oddaje

Pričevalci tudi vest, da je bil žrtev revolucionarnega

terorja celo tigrovec

Janko Premrl Vojko, ikona primorskega

protifašističnega upora, ob čemer je

Primorska dobesedno obnemela. Žrtve

revolucionarnega nasilja so bili tudi

krščanski socialci; npr. likvidacija priljubljenega

književnika in politika dr.

Stanka Vuka, njegove soproge Danice

Tomažič, sestre komunista in heroja

Pinka Tomažiča in njunega znanca dr.

Draga Zajca v Trstu, v ulici Rossetti, leta

1944 (Martin Brecelj, Anatomija nekega

zločina, Mladika, Trst, 2016). Močno

so odmevali tudi povojna ugrabitev in

zahrbtni umori liberalcev in domoljubov

dr. Andreja Uršiča in Ferda Kalina

(Slovenec, 24. 4. 1995). Poznani so tudi

številni seznami zasliševanj tigrovcev,

ki jih je v arhivih Udbe odkrila Tatja-

189 27. 2. 2025

22 INTERVJU

Treba je bilo sproti čistiti vse

ovire, ki so bile partiji napoti

do prevzema oblasti.

na Rejec, soproga vodilnega tigrovca

Alberta Rejca (glej knjigo Partija in tigrovci),

in o katerih je spregovoril tudi

preživeli tigrovec učitelj Anton Rutar

itn. Brez konca …

Neverjeten se zdi očitek Ribičiča,

da TIGR ni bilo napredno gibanje,

ker »ni bila zavestna politična

akcija, ampak narodnoosvobodilno

gibanje«. TIGR jim je bil torej na

poti, ker njegov cilj ni bil revolucija,

ampak osvoboditev

od okupatorja.

Beseda »neverjeten« mi je premila. Gre

za sprenevedanje, hinavščino, nasilje in

pokvarjenost. Takoj po vojni so vsi komunisti

hoteli biti tudi revolucionarji,

to so si pisali na grobove, poimenovali

po revoluciji ulice, trge, ji postavljali

spomenike itn. A ko sta po padcu komunizma

ustavno sodišče in tudi mednarodna

skupnost obsodila revolucionarno

nasilje kot zločinsko dejanje, so se naši

komunisti hitro odpovedali revoluciji,

nikjer več je niso omenjali in so bili

samo še »narodnoosvobodilni borci«,

torej to, kar so šteli tigrovcem v velik

greh. Še bolj ogabni od Ribičičeve izjave

pa sta izjavi Kraigherja in Mačka, »da se

za sedanjo akcijo teh ljudi skriva tuja,

načrtna imperialistična obveščevalna

akcija« in »da naj vse te nam sovražne

elemente (tigrovce namreč, op. a.) zasliši

notranja uprava«. V luči znane Kardeljeve

izjave, da bo partija organizirala upor

proti okupatorju, če bo ocenila, da lahko

Ko je po padcu komunizma

ustavno sodišče obsodilo

revolucionarno nasilje kot

zločinsko dejanje, so se naši

komunisti hitro odpovedali

revoluciji in so bili samo še

»narodnoosvobodilni borci«,

torej to, kar so šteli tigrovcem

v velik greh.

189 27. 2. 2025

po tej poti prevzame oblast, je

njen odnos do tigrovcev več kot

jasen. Treba je bilo sproti čistiti

vse ovire, ki so jim bile napoti do

prevzema oblasti.

Duhovniki Katoliške

cerkve na Primorskem

so bili eni od ključnih pri

zoperstavljanju fašizmu,

med drugim so otroke na

skrivaj pod krinko verouka

učili slovenščino. A

iz knjige izhaja, da je bila

partijska pest neusmiljena

tudi do njih.

Tudi sam sem se pod fašizmom

začel učiti knjižne slovenščine

v zakristiji in doživel po vojni

komunistične pogrome nad duhovščino.

Pod udarom fašističnega

raznarodovalnega nasilja

znotraj Cerkve so se primorski

duhovniki organizirali v tajno organizacijo

Zbor svečenikov sv. Pavla. Iz intervjuja

dr. Mire Cenčič v Demokraciji

(24. 9. 2015) lahko izvemo, »da je Zbor

predstavljal najmočnejšo intelektualno

in narodno silo v javnem življenju … Uspelo

jim je ohraniti slovensko molitev,

slovenske pridige in slovensko petje, pa

obvarovati slovenski verouk … S svojo

enotnostjo so tudi uspeli preprečevati

nameščanje italijanskih duhovnikov v

kraje, kjer so živeli Slovenci …«

Knjiga priča tudi o tem, kako so na zloglasni

seji CK ZKS leta 1958 tedanji vodilni komunisti

brezsramno podlo obračunali s tigrovci.

Vseeno so jih morili in preganjali.

Za plačilo so že med vojno in po njej doživeli

pravi pogrom, česar niso počeli

nad njimi niti fašisti. Naj naštejem le

nekaj najbolj znanih primerov. V knjigi

dr. Renata Podbersiča Revolucionarno

nasilje na Primorskem 1941–1945

npr. lahko izvemo, da je bilo med vojno

samo na ozemlju Vipavske in ožje

Goriške pobitih in zmetanih v neraziskana

grobišča sedem duhovnikov in

bogoslovcev (Novi glas, 14. 6. 2012). Pa

kruta in krivična likvidacija dveh duhovnikov,

Lada Piščanca in Ludvika

Sluga, v Cerknem ob nemškem poboju

44 partijskih tečajnikov leta 1944,

zahrbten umor duhovnikov Filipa Terčelja

in Franca Krašne 7. 7. 1947 v gozdu

na poti v Železnike. Po letu 1946 je

bilo aretiranih, ne da bi bili obsojeni, 20

čedermacev, ki so prestali v zaporih ali

na prisilnem delu v gulagih skupaj 82

let (Metod Pirih, intervju, Siol.net, 18.

10. 2008). Dr. Tamara Griesser Pečar

je v svojem referatu o preganjanju duhovščine

v coni B navedla primer Viktorja

Perkana, župnika v Jelšanah, ki je

bil maja 1945 ubit med pogrebom, ko je

pokopaval partizana. Ali umori dveh

duhovnikov, Alojza Kristana in Miroslava

Bulešiča, ter poskus umora ikone

Milan Gregorič poudarja, da si primorski domoljub

Karlo Kocjančič za svoje izjemno delo

pri rehabilitaciji tigrovcev in na drugih področjih

zasluži dostojno spominsko obeležje.

INTERVJU

23

Tudi sam sem se pod

fašizmom začel učiti knjižne

slovenščine v zakristiji in

doživel po vojni komunistične

pogrome nad duhovščino.

primorskih čedermacev msgr. Jakoba

Ukmarja v Lanišču v Istri avgusta 1947,

ob birmanskem obredu. V Idriji so naščuvani

domačini februarja 1946 tako

mučili duhovnika Valentina Pirca, da

je umrl zaradi posledic mučenja. Dolinskega

župnika Placida Sancina (1902–

1943) je skupina partizanov oktobra

1943 odvedla iz dolinskega župnišča,

ubili pa so ga nekje pri Socerbu in vrgli

v brezno. Znani so še drugi primeri.

Kakšna je bila usoda drugih primorskih

nasprotnikov komunizma

v času revolucionarnega

nasilja, zlasti po vojni v coni A pod

kratkotrajno jugoslovansko vojaško

upravo, pa tudi kasneje v coni B

pod isto upravo?

S koncem vojne je bila Primorska razdeljena

na cono A pod anglo-ameriško vojaško

upravo in cono B pod jugoslovansko

vojaško upravo. Na simpoziju ob

75. obletnici Pariške mirovne pogodbe

je zgodovinar dr. Jernej Vidmar v svojem

referatu o odnosu komunističnega

režima do nekomunističnih skupin ob

zahodni meji med letoma 1945 in 1954

ugotovil, da je ob prihodu jugoslovanske

vojske v Trst maja 1945 vojaška jugoslovanska

uprava prevzela oblast nad

celotnim ozemljem zahodne Primorske

in preko Ozne takoj začela s čistkami …

Z raziskavami je bilo ugotovljeno, da je

v tistih dneh na Tržaškem in Goriškem,

večinoma za vedno, izginilo od 1.500 do

skoraj 2.000 ljudi (pretežno Italijanov,

pa tudi Slovencev, op. a.). Ta faza se je

končala junija 1945, ko se je morala jugoslovanska

vojska umakniti iz zahodne

Primorske oz. cone A … Vendar je

Udba, ki je nasledila Ozno, po odhodu

še vedno izvajala represijo tudi v coni A,

ki so jo upravljale zavezniške oblasti, le

da sedaj ilegalno. V dokumentih Zavezniške

vojaške uprave (ZVU) se je našlo

poročilo, »ki omenja približno 30 primerov

umorov oz. ugrabitev s političnim

ozadjem«, ki so jih izvajali oznovci,

pogosto preoblečeni v anglo-ameriške

uniforme. V poročilu ZVU iz leta 1946

pa piše, »da ti primeri ugrabitve niso izmišljotine,

so zelo resni, mračni dogodki

… in so spravili protititovce v stanje

stalnega strahu«.

Ko je jugoslovanska oblast uradno

zavladala v coni B, je tudi tam začela

postopoma uveljavljati revolucionarne

ukrepe. »Iz gradiva primorskih vojaških

sodišč je razvidno, da je bilo poleti in jeseni

1945 v coni B obsojenih vsaj nekaj

sto ljudi, tako vojaških kot civilistov ...

Vsem je bilo zaplenjeno premoženje …

Oblasti so izdale tudi navodila, naj se

na grobovih pobitih narodnih sovražnikov

izbrišejo vsi sledovi za njimi in

vsak spomin nanje …«

Leta 1994 so primorski domoljubi,

tigrovci in njihovi podporniki,

ustanovili, kar v času komunizma

niso smeli – Društvo TIGR Primorske,

ki je, kot ste poudarili, opravilo

veličastno delo pri rehabilitaciji

primorskih domoljubov.

Naj najprej na kratko pojasnim, da je

preživelim tigrovcem po zloglasni seji

CK ZKS 13. 6. 1958 prekipelo in so izven

ZB po osamosvojitvi ustanovili lastno

veteransko organizacijo: Društvo za negovanje

rodoljubnih tradicij TIGR Primorske

(v nadaljevanju Društvo TIGR

Primorske). Ko so to pripravljali, jim je

borčevska organizacija kar sama od sebe

ponujala samostojno tigrovsko veteransko

sekcijo znotraj ZB, da bi jih imela pod

nadzorom, a je bilo prepozno, ker je vlak

že odpeljal. Se je pa ZB potrudila, da se

je v novem tigrovskem društvu nagnetlo

njihovih članov, komunistov in celo udbovcev,

kar je na javnih shodih povzročalo

nenehne konflikte, ker je novo društvo

rehabilitiralo tudi tigrovce in druge

primorske rodoljube, žrtve revolucionarnega

nasilja. Ko je preživeli tigrovec

Anton Rutar iz Tolmina izvedel, da je v

društvo vstopila tudi množica nekdanjih

komunistov, je v svoji zli slutnji vzkipel,

rekoč (gl. Zbornik Karlo Kocjančič, življenje

in delo, Mladika, Trst, 2008): »A

sedaj pa bodo TIGR rehabilitirali udbovci,

tisti, ki so nas dolga leta po vojni

zapirali, zapisovali v naše kartoteke, kaj

Tigrovci niso poznali

političnega ekstremizma,

kljub temu pa so ga občutili

na svoji koži.

189 27. 2. 2025

24 INTERVJU

govorimo, s kom se družimo, kam zahajamo,

nas metali iz služb in nas premeščali

… ter nam bodo sedaj zaradi slabe

vesti postavljali spomenike. Kot da bi

Stalin odkril spomenik svojim žrtvam v

Sibiriji … Moralne pokveke!«

Spopadi so se potem nadaljevali

tudi na tigrovskih občnih zborih in

drugih javnih shodih, ko so posamezni

govorniki razgrinjali bridko usodo tigrovcev

pod komunizmom. Primorski

akademik in pisatelj Saša Vuga je npr.

leta 1995, na proslavi 50. obletnice

osvoboditve v Gorici, vznemiril veliko

množico ljudi z naslednjimi pretresljivimi

besedami: »Na tem slavnostnem

zboru med nami niso samo preživeli

tigrovci. Vsi so, do zadnjega, prav vsi.

Nepregledna vrsta primorskih trpinov.

In mučenikov. Tu so in nas poslušajo in

čakajo, kako bomo ravnali mi, ki smo

poželi sad njihovega poguma, njihove

neomajne domovinske ljubezni, njihovega

trpljenja. Ali bomo ravnali kot

presite zbegane pohabe ali kot zravnani

čuvaji dragocene dediščine …

Tigrovci niso poznali političnega ekstremizma,

kljub temu pa so ga občutili

na svoji koži. Zato jih drugi strani odporniškega

gibanja (NOB namreč, op.

a.) ni bilo treba iztrebljati, če

se naj politična stran, ki je to

počela, še lahko imenuje odporniško

gibanje. Naj slišijo

tigrovci tudi to zamolčano

besedo. Kdor to prizna, je

lahko tigrovec tudi danes.«

Zgodil se je »sovražni

prevzem«.

Vodstvo je več let krmarilo

društvo med Scilo in Karibdo,

a se ni izšlo. Po skoraj nenadni

hkratni smrti ustanoviteljev

in drugih nosilnih stebrov

društva (Karlo Kocjančič, Ciril

Pelicon, Nadja Maganja

Jevnikar, Franjo Batagelj in

Marjan Bevk) je prišlo do razkola

in društvo je, kot verjetno

vnaprej načrtovano, padlo

v roke levi borčevski opciji.

V »ugrabljenem« društvu je

bilo s tem konec kopanja po

bridki usodi TIGR-a in drugih

primorskih domoljubov

pod komunizmom. Na javnih

shodih je prevladovalo nikogar

moteče čaščenje junaštva

TIGR-a pod fašizmom, za kar

Društvo je padlo v roke

levi borčevski opciji. V

»ugrabljenem« društvu je

bilo s tem konec kopanja po

bridki usodi TIGR-a in drugih

primorskih domoljubov

pod komunizmom.

Kot pravi Gregorič, so

bili na Primorskem

duhovniki eni od ključnih

pri zoperstavljanju

fašizmu, med drugim

so otroke na skrivaj pod

krinko verouka učili

slovenščino.

ni potrebno nobeno junaštvo, njegovo

bridko usodo pod komunizmom pa

govorniki prikrivajo, kot so to počeli

pol stoletja v prejšnjem režimu. Pomladna

opcija se je umaknila iz društva, ki

je tako postalo navaden bled privesek

borčevske organizacije. Zato ni čudno,

da je potem leta 2016 pod taktirko Vilija

Kovačiča vzniknilo iz vrst pomladnikov

novo alternativno društvo z imenom

Slovenski TIGR 13. maj. To je datum

spopada tigrovskih partizanov s fašisti

na Mali gori nad Ribnico leta 1941.

Novoustanovljeno društvo si je postavilo

za svoj program afirmacijo celotne

avtentične dediščine TIGR-a in širšega

primorskega odporništva, tudi njegove

bridke usode pod komunizmom, in

ga zvesto izvaja. Pregled dosedanjega

opravljenega dela društva je na kratko

podan v knjigi.

Kaj bi kot prvo izpostavili od

opravljenega dela društva pri

rehabilitaciji TIGR-a?

Kljub notranjim konfliktom je Društvo

TIGR Primorske v prvih dveh desetletjih

svojega obstoja (1994–2015), do razkola,

opravilo veličastno delo pri rehabilitaciji

TIGR-a. Bilo je postavljenih preko

40 spominskih obeležij »pozabljenim«

tigrovcem in drugim primorskim rodoljubom,

s simbolom TIGR-a in brez rdeče

zvezde, in to na svečanostih ob lepi

udeležbi ljudi. Vključno s spominskimi

obeležji, na katere je režim »pozabil«,

to je na Nanosu, sveti gori Primorske,

kjer je bil TIGR leta 1927 ustanovljen, pa

na Mali gori nad Ribnico, mestu prvega

spopada tigrovskih partizanov z okupatorjem,

in še marsikje drugje, prav

tako ob lepi udeležbi.

V založbi društva je bilo izdanih ducat

knjig, tudi s kritično vsebino do režima.

Prav toliko pa jih je društvo finančno

ali kako drugače pomagalo izdati

pri drugih založbah. Dvakrat

letno je izhajalo glasilo

društva Primorski rodoljub.

Socialni status tigrovcev je

bil izenačen z borčevskim. Na

Velikem Cerju nad Mirnom,

na goriškem Krasu, je na pobudo

društva in ob njegovih

velikanskih naporih zrasel

veličastni Spomenik braniteljem

slovenske zemlje, ki bo

žarčil primorsko domoljubje

daleč naokoli in v prihodnost.

Po smrti ustanoviteljev so ga

sicer samovoljno preimenovali

v Spomenik miru, vendar

zgodba s spomenikom še ni

končana. Gonilna sila vsega

tega gigantskega podviga je

bil domoljub Karlo Kocjančič,

ki smo mu posvetili lep

zbornik pod mojo uredniško

roko. Vendar je bilo njegovo

življenjsko delo, tudi izven

društva (planinstvo, sindikat

idr.), tako obsežno, raznoliko,

patriotsko in duhovno bogato,

da si zasluži tudi dostojno

spominsko obeležje, kar ostaja

naš dolg za naprej.

189 27. 2. 2025

Naša slovenska krajina

25

SHUTTERSTOCK

Naša slovenska krajina,

prečudovita, lepa, mila,

pošiljam ti pozdrave iz tujine,

kjer sanjam sanje naše domovine.

Dosti nas, tvojih otrok,

odhajalo je daleč, v tujino.

Še kaka solza se je potočila

za tvojo ljubljeno milino.

Čez leta vračali smo se nazaj,

v ta čudoviti naš slovenski raj.

Nas vabil je naš dom in naši dragi,

otroški smeh, ljubezen pa njih jok.

Ponovno delal sem, sejal, oral,

sem polja zasejal z žitom in pšenico,

za kruh, gibico z mlekom in potico.

Slovenska krajina bila mi je v spodbudo.

Še hišo sem sezidal za družino

in rože sem zasadil, z njimi hišo okrasil.

Gorice sem v veselje sebi in svojim zasadil,

v njih delal, se jih veselil, s prijatelji sem pesmi pel.

Kaj ne bi: v bližini kleti stari križ stoji,

nam svoje blagoslove, milosti deli …

Zahvala Tebi naj velja, križani Gospod,

za vso srečo naših, mojih dni, dobrot.

(Martin Horvat)

189 27. 2. 2025

26

AKTUALNO

LUKA SVETINA

»MIŽIJO OB DOKAZIH,

rešujejo glavne akterje«

– kako je preiskava afere

Litijska na NPU obtičala

'V ROKAH' SVOBODE

Nacionalni preiskovalni urad (NPU) – vodi ga Darko Muženič, ki je po informacijah

naših virov s policije tudi osebni prijatelj predsednika vlade Roberta Goloba – že od

začetka prejšnjega leta vodi predkazenski postopek nakupa nesojene sodne stavbe

na Litijski 51 v Ljubljani.

Kot nam je uspelo izvedeti, postopek

preiskave vodita policista

Jasna Fikfak in Gregor Izda pod

strogim nadzorom Muženiča.

V zadnjih dneh provladni mediji

med pomembnejše novice sicer znova

uvrščajo nakup omenjene sodne stavbe,

v vrtincu korupcijskih obtožb v povezavi

s posli Darsa pa se je znašla tudi

ljubljanska odvetnica Nina Zidar Klemenčič,

ki ji očitajo vpletenost pri prodaji

»Litijske«. Mediji so sicer poročali,

da so informacije iz NPU in tožilstva,

ki usmerja predkazenski postopek v tej

zadevi, skope, ker postopek še poteka,

Klemenčičeva pa je na 24ur obtožbe

zavrnila kot neresnične in napovedala

tožbe. Nam je uspelo pridobiti informacije

o poteku predkazenskega postopka.

Kot pravijo naši viri in namigujejo

nekateri dokumenti, so imeli na NPU

očitno celoten načrt političnega konstrukta

pripravljen že na začetku preiskave.

Zaslišali naj bi večino uslužbencev,

ki so jih pred letom ožigosali kot

člane »organizirane kriminalne združbe«,

zaslišani pa so bili tudi nekateri

drugi akterji. Naši viri trdijo, da na NPU

v procesu preiskave delujejo kot neke

vrste »odvetniška družba« ključnih

vpletenih. Prav tako trdijo, da naj bi na

NPU preiskovancem razlagali, da nekdanja

pravosodna ministrica Dominika

Švarc Pipan ne nosi odgovornosti, ker se

je med postopkom izrekla, da ni vedela

ničesar. Enako mnenje naj bi v tej fazi

NPU zavzel tudi za njenega tedanjega

državnega sekretarja Igorja Šoltesa. Ob

pritiskih vladajoče Svobode na policijo

189 27. 2. 2025

in odkrite napade na njene »podstrukture«

se ni mogoče izogniti očitkom, da

tudi NPU kot preiskovalni organ deluje

pod trdo roko vladajoče politike.

Naši viri trdijo, da gre za očitno

podreditev organov pregona in njihovo

zlorabo za politične namene. Ali informacije

držijo, smo povprašali tudi na

NPU. Do zaključka redakcije odgovora

(še) nismo prejeli.

Darko Muženič, ki vodi Nacionalni

preiskovalni urad, naj bi bil osebni

prijatelj Roberta Goloba.

policija.si

TOŽILSTVO USMERJA

BOŠTJAN VALENČIČ

Spomnimo. Nekdanja pravosodna ministrica

Švarc Pipanova, Igor Šoltes,

finančni minister Klemen Boštjančič,

obe državni sekretarki na finančnem

ministrstvu – Gordana Pipan in Saša

Jazbec – so konec leta 2023 sprejeli

odločitev o nakupu in zagotovitvi proračunskih

sredstev za izvedbo nakupa

AKTUALNO

27

Specializirano državno

tožilstvo ima že nekaj

mesecev na mizi obsežno

kazensko ovadbo zoper

Dominiko Švarc Pipan

in Klemna Boštjančiča.

Ta ju bremeni zlorabe

uradnega položaja.

Boštjan Valenčič je zadolžen

za zadevo Litijska, sočasno

pa preganja Janeza Janšo v

zadevi Trenta.

sodne stavbe na Litijski, ki je davkoplačevalce

stala 7,7 milijona evrov. Zaradi

njihove odločitve 22. decembra 2023

je posledično tudi vlada sklenila, da

se posel izpelje v vsega treh dneh pred

koncem leta in preden bi proračunska

sredstva »zapadla«.

Ob izbruhu afere se je Švarc Pipanova

reševala z notranjo revizijo, ki je

z ugotovitvami obremenila prav Švarc

Pipanovo. Začel se je pogrom nad notranjo

revizorko Suzano Hötzl in njenim

poročilom, ki ga po – tako naši

viri – nezakonitem navodilu direktorja

NPU Muženiča ne smejo javno objaviti.

O poskusih, da bi se ugotovitve

notranje revizije (pa tudi Računskega

sodišča RS) pometle pod preprogo, smo

v Domovini v zadnjih mesecih veliko

pisali. Računsko sodišče ni klonilo

pod pritiski, revizorka Hötzlova pa bije

pravno bitko s pravosodno ministrico

Andrejo Katič, ki ji je v začetku leta izročila

»opomin pred odpovedjo«. A naši

viri s policije trdijo, da se NPU te dni z

vprašanjem nezakonite prerazporeditve

proračunskih sredstev v višini 6,5

milijona evrov sploh ne ukvarja. Kako

lahko preiskovalcem s Fikfakovo, Izdo

in Muženičem na čelu uspeva ključne

odgovorne za izvedbo nakupa stavbe

oprati krivde, čeprav so izvedli številne

sestanke, na katerih so usklajevali

način za zagotovitev sredstev za nakup

stavbe, kar črno na belem dokazujejo

tudi podpisi pod dokumenti, ni jasno.

Na tožilstvu je sicer za zadevo zadolžen

Boštjan Valenčič, bolj znan iz »afere

Trenta«, v kateri skuša Janezu Janši kot

soobtoženemu dokazati, da je leta 2005

svojo parcelo kot predsednik vlade prodal

po višji ceni, kot bi jo smel, čeprav

geodetski dokumenti kažejo, da je bila

prodana po povsem primerljivi ceni za

tisto obdobje.

Specializirano državno tožilstvo

ima že nekaj mesecev na mizi resno in

Nebojša Tejić/STA

zelo obsežno kazensko ovadbo zoper

Dominiko Švarc Pipan in Klemna Boštjančiča.

Ta ju bremeni zlorabe uradnega

položaja ali uradnih pravic, saj

naj bi po mnenju vlagateljev kazenske

ovadbe (po naših informacijah, ki smo

jih dobili od zaposlenih na ministrstvu)

v sostorilstvu in naklepno zaobšla zakonske

predpise in si več predpisov

prilagodila po svoje, da sta lahko nezakonito

izvedla nakup nepremičnine

na Litijski cesti 51 v Ljubljani za potrebe

slovenskega pravosodja ter sebi ali

komu drugemu omogočila pridobitev

večje premoženjske koristi.

NPU NE PREISKUJE NITI

KLEMNA ŽIBERTA NITI

KLEMNA BABNIKA

Da gre za politično motiviran proces,

bi lahko nakazovalo tudi dejstvo, da se

tako KPK kot NPU nista dotaknila še

dveh ključnih akterjev afere Litijska:

Klemna Žiberta, nekdanjega glavnega

tajnika stranke Socialnih demokratov,

in Klemna Babnika, vodje Boštjančičevega

kabineta. Žibert, ki je kmalu po

izbruhu afere odstopil s položaja, se je

znašel na tnalu javnosti zaradi ključnega

vprašanja, od kod mu denar za nakup

milijonskih nepremičnin, več kot

sto tisoč evrov vrednega avtomobila,

razkošnega življenja in dragih potovanj.

Znano je, da je prav Žibert močno

navijal za nakup stavbe na Litijski ter

usklajeval ključne aktivnosti in povezoval

akterje. Vsi potrebni dokumenti

z Mestne občine Ljubljana so bili pridobljeni

praktično čez noč. Preiskovalcev

na NPU očitno to ne zanima.

»Radarju javnosti« se je v aferi Litijska

očitno izognil še en ključni akter pri

nakupu stavbe, prej omenjeni Klemen

Babnik. Njegova politična kariera je v

zadnjih letih zaznamovana s hitrimi

selitvami med političnimi strankami,

vedno znova pa zaseda ključne polo-

Prav Žibert je močno navijal

za nakup stavbe na Litijski ter

usklajeval ključne aktivnosti

in povezoval akterje. Vsi

potrebni dokumenti z Mestne

občine Ljubljana so bili

pridobljeni praktično čez noč.

Preiskovalcev na NPU očitno

to ne zanima.

189 27. 2. 2025

28

AKTUALNO

»Zelo smo ogorčeni nad

izjavami pravosodne

ministrice, ki bi neurejeno

situacijo v zaporniškem

sistemu reševala s pikniki in

nogometnimi tekmami.«

žaje, ki imajo tudi močan vpliv na odločevalce.

Bil je svetovalec v kabinetu

nekdanjega predsednika vlade Mira

Cerarja (SMC), nato vodja kabineta nekdanjega

ministra za infrastrukturo Jerneja

Vrtovca (NSi), v Golobovi vladi pa

ga je pod okrilje vzel Klemen Boštjančič.

Po pridobljenih dokumentih je bil prav

Babnik usklajevalec nekaterih ključnih

sestankov za Litijsko. Naši viri trdijo,

da je Babnik decembra 2023 sklical tudi

sestanek v znanem ljubljanskem baru z

Ministrica Andreja

Katič je želela prenesti

upravljanje stavbe na

Litijski pod MInistrstvo

za javno upravo, a

je to vladna služba za

zakonodajo zavrnila.

gov.si

189 27. 2. 2025

Igorjem Šoltesom in Gordano Pipan ter

zagotavljal, da bodo na Ministrstvu za

finance zagotovili potrebna sredstva za

nakup stavbe, a morajo na pravosodnem

ministrstvu pravočasno zagotoviti

potrebno dokumentacijo. Dokumentacijo

naj bi Igor Šoltes še isti dan predal

državni sekretarki Gordani Pipan (gre

za sestrično Gregorja Golobiča, nekdanjega

predsednika stranke Zares),

slednja pa je tudi podpisnica vladnega

gradiva, ki je omogočalo nezakonito

prerazporeditev sredstev iz proračunske

rezerve v višini 6,5 milijona evrov.

NPU NE ZANIMA

CENITEV, VELIKOST STAVBE

TOLMAČI PO SVOJE

Po naših informacijah na NPU trenutno

»ugotavljajo«, da cenitev stavbe po

zakonu sploh ni bila potrebna, da pa

je sporno, da jo je prodajalec pred tem

na trgu ponujal za nižjo ceno. Pri tem

znova ščitijo ključne politične akterje,

ki so bili seveda z vsemi dejstvi seznanjeni.

Ponudbena cena za Litijsko je bila

v predalih pravosodnega in finančnega

ministrstva najmanj pol leta, česar

pa se politični akterji ne spomnijo več,

čeprav nihče od njih nikoli ni oporekal

ponudbeni vrednosti, ki je znašala okrog

1.200 evrov na kvadratni meter, kar

je sicer veliko manj od tržnih vrednosti,

ki jih v svojih uradnih poročilih navaja

Geodetska uprava RS. Prav to stavbo je

Sebastjan Vežnaver ponujal Ministrstvu

za javno upravo za 17 milijonov

evrov, in to v času, ko je po odstopu z

ministrskega položaja Sanje Ajanović

Stavba je imela pri obravnavi

na Ministrstvu za javno

upravo 6.200 kvadratnih

metrov površine, zdaj na NPU

iščejo načine, da jih kljub

uradni izmeri pooblaščenega

geodeta poskusijo prikazati

bistveno manj.

Hovnik to ministrstvo začasno vodil

prav Klemen Boštjančič. Če je imela

stavba pri obravnavi na Ministrstvu za

javno upravo 6.200 kvadratnih metrov

površine, zdaj na NPU iščejo načine, da

jih kljub uradni izmeri pooblaščenega

geodeta, ki ga je naročilo Ministrstvo za

pravosodje, poskusijo prikazati bistveno

manj. Stavba se je torej po mnenju

policije skrčila.

Sicer pa je vladna koalicija iskala

načine, kako Litijsko končno spraviti

z dnevnega reda. Katičeva naj bi se

želela stavbe na eleganten način znebiti,

čeprav jo je njena predhodnica v

skladu s strateškimi usmeritvami ministrstva,

kot je posebej izpostavila,

kupila prav za namene sodišča. Kdaj

in kako so se te strateške usmeritve pri

Katičevi spremenile, ni jasno. Kot smo

že poročali, Katičeva uradne strategije

pravosodja sploh nima, prav tako ne

strategije razvoja Uprave za izvrševanje

kazenskih sankcij (URSIKS), ki jo je

pripeljala v kaotično stanje. Katičeva

je v skladu z namero, da se stavbe na

Litijski znebi, pred dnevi pripravila

predlog vladnega gradiva, s katerim

je stavbo želela prenesti v upravljanje

AKTUALNO 29

PREPIS PISMA

ZAPORNIKOV:

Javno pismo državljanom

Republike Slovenije

Zaporniki na Dobu podpiramo prizadevanja

strokovnih delavcev in pravosodnih

policistov za izboljšanje svojih delovnih

razmer in omogočitev primernih

pogojev s strani države po kadrovanju.

Zelo smo ogorčeni nad izjavami pravosodne

ministrice, ki bi neurejeno situacijo

v zaporniškem sistemu reševala s

pikniki in nogometnimi tekmami. Zapori

so na robu kolapsa, to je dejstvo,

ki ga mi občutimo vsak dan, in to iz

dneva v dan huje. Blizu je dan, ko strokovni

delavci in pravosodni policisti

ne bodo zmogli več prevzemati nalog,

ki jih morajo, in potem bomo trpeli vsi

še bolj. Zakaj politika oziroma vlada

ne vidi realne situacije znotraj zidov, ni

uganka. Verjamemo, da tudi zato, ker

iz svojih pisarn, na položajih, ki se jih

oklepajo, ne vidijo in niti ne morejo videti

resničnega stanja. Ali pa preprosto

ne želijo videti. Nimamo smiselne

ali logične razlage za to. Dejstvo je, da

trpimo vsi za zidovi zapora in država

tega ne priznava. Trpijo pravosodni policisti,

strokovni delavci, vsi zaposleni

v zaporih kot tudi zaporniki. Toliko, da

veste, davkoplačevalci, državljani Slovenije,

da je prestajanje kazni na Dobu

postalo čisto primarno preživetje v

neustreznih razmerah. Resocializacije

več ni, zgolj boj za preživetje. Ministrico

za pravosodje vabimo na Dob,

da se pogovori neposredno z delavci v

zaporu in zaporniki, da se prepriča na

lastne oči o razmerah v zaporu.

Dob, 17. 2. 2025

podpisi zapornikov

Pismo zapornikov z Doba.

na Ministrstvo za javno upravo (MJU),

a so jo v vladni službi za zakonodajo

zavrnili. Katičeva je brez utemeljitve

v predlogu prenosa stavbe na MJU namreč

zapisala, da ne želijo sodišča v

stavbi na Litijski. Urejanje in zagotavljanje

prostorskih pogojev za sodišča

je v skladu z zakonom namreč v pristojnosti

pravosodnega ministrstva.

ZAPORNIKI V PISMU

OGORČENI NAD KATIČEVO

V uredništvo Domovine pa smo v teh

dneh prejeli tudi javno pismo državljanom,

ki so ga poslali zaporniki na

Dobu, od koder nam pravosodni policisti

že mesece anonimno pričajo o katastrofalnih

delovnih pogojih, izgorelosti

in mizerni plači. Kot tokrat pišejo

zaporniki, podpirajo prizadevanja pravosodnih

policistov in drugih strokovnih

delavcev za izboljšanje delovnih

razmer in pogojev za kadrovanje. »Zelo

smo ogorčeni nad izjavami pravosodne

ministrice, ki bi neurejeno situacijo v

zaporniškem sistemu reševala s pikniki

in nogometnimi tekmami. Zapori

so na robu kolapsa, to je dejstvo, ki ga

mi občutimo vsak dan, in to iz dneva v

dan huje.«

Z neposrednim apelom na državljane

zaključujejo, »da je prestajanje

kazni na Dobu postalo čisto primarno

preživetje v neustreznih razmerah.

Resocializacije več ni, zgolj boj za preživetje.«

Ministrico za pravosodje zato

zaporniki sami vabijo na Dob, da se

neposredno pogovori z delavci v zaporu

in zaporniki. Pismu za javnost so priložili

tudi svoje podpise. Kako komentirajo

pismo zapornikov, smo povprašali

tudi na URSIKS. Odgovore bomo

objavili, ko jih prejmemo.

189 27. 2. 2025

30

ŠOLSTVO

PEDIATER OPOZARJA: »Omejitev

uporabe zaslonov je korak

v normalizacijo otroštva«

Pobuda odklopi.net si prizadeva za zakonsko omejitev uporabe zasebnih telefonov in drugih digitalnih naprav

v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. »Pobuda je odziv na stanje, v katerem živijo predvsem naši otroci,

in stanje je alarmantno. Tako je peticija naravna reakcija predstavnikov družbe, ki želijo, da se ta problem

razreši,« je minuli teden na novinarski konferenci povedala pobudnica peticije Vlasta Juršak in dodala,

da je nedopustno, da otroci odraščajo na tak način.

TINA S. BERTONCELJ

SHUTTERSTOCK

je bilo tega, da se

zgolj pogovarjamo o

tem, kaj je narobe,« je

»Dovolj

bila jasna Vlasta Juršak.

Stroka že leta opozarja na to, da so šle

stvari predaleč. Šole so vsak dan priča

izzivom, ki jih povzroča prekomerna

uporaba pametnih zaslonov. Predsednica

Združenja ravnateljev in pomočnikov

ravnateljev Mojca Mihelič je

poudarila, da se ji zdi nujno omejiti nepooblaščeno

uporabo vseh digitalnih

naprav v šolah in drugih zavodih. »Otroke

delajo asocialne, otroke razčlovečujejo

in jih spravljajo v stiske, kakršnih

odrasli nismo nikoli doživeli – ravno

zato, ker jim nismo bili izpostavljeni,«

je uvodoma pojasnila in spomnila na

besede psihologa, ki je dejal, da je dati

otroku v roke telefon približno tako, kot

bi mu dali motorno žago. Oboje je zelo

koristno orodje, ampak ni starša, ki bi

dal otroku v roke motorno žago, ne da

bi ga ob tem vsaj poučil o varni rabi in

bil tudi poleg ob začetku uporabe.

»Dati otroku v roke telefon je

približno tako, kot bi mu dali

motorno žago. Oboje je zelo

koristno orodje, ampak ni

starša, ki bi dal otroku v roke

motorno žago, ne da bi ga ob

tem vsaj poučil o

varni rabi in bil poleg

ob začetku uporabe.«

189 27. 2. 2025

»Zelo se zavzemamo za to, da bi

bila uporaba telefonov in drugih digitalnih

naprav varna in nadzorovana,

predvsem pa, da ne bi bila v celoti prepovedana,«

je pojasnila in poudarila,

da moramo otroke naučiti uporabljati

te stvari. »Če starši ne opravijo svoje

funkcije, je osnovna šola prvi in včasih

tudi zadnji prostor, kjer se otroci tega

lahko naučijo,« je še dejala in ob tem

izpostavila mnenje srednješolske ravnateljice,

ki pravi, da si želi, da bi tudi v

srednjih šolah prepovedali nepooblaščeno

uporabo naprav. Tudi tam namreč

opažajo, da se mladostniki po hodnikih

ne pogovarjajo več, ampak gledajo vsak

v svoj pripomoček.

UPORABLJATI PO PAMETI

»Dejstvo je, da so pametni zasloni postali

nepogrešljiv del našega vsakdana,«

je dejal strokovni direktor Pediatrične

klinike UKC dr. Marko Pokorn in opozoril,

da je treba te naprave posebej v otroštvu

uporabljati po pameti. Pretirana

prezgodnja ali pa nespametna raba ima

lahko škodljive vplive na zdravje in na

razvoj otrok, je poudaril. »Kolegi iz sekcije

primarnih pediatrov so že leta 2021

izdali smernice za uporabo zaslonov, ki

so analizirale vse te negativne vplive na

zdravje in razvoj otrok ter priporočile

nadzorovano, časovno omejeno rabo,«

je povedal in dodal, da so škodljivi

učinki številni. Negativno vplivajo na

razvoj govorno-jezikovnih sposobnosti,

na razvoj otrokovih socialnih veščin,

na večjo pojavnost motnje pozornosti.

Otroci, ki so pretirano izpostavljeni zaslonom

posebej v večernih urah, imajo

tudi moteno spanje, modra svetloba

lahko vpliva na izločanje melatonina,

otroci imajo tako porušen spalni ritem

in posledično slabše funkcionirajo čez

dan. Zaradi gledanja na blizu so prizadete

tudi oči, otrok se manj giblje in

ima težave s prekomerno telesno težo,

kar kasneje v življenju prinaša še vrsto

drugih težav. Kar v največji meri opažajo,

pa je vpliv na duševno zdravje

in konec koncev lahko izpostavljanje

družbenim omrežjem pripelje tudi do

povečanega medvrstniškega nasilja.

»Najboljši način učenja otrok je zgled,«

je dejal Pokorn in dodal, da je velik del

krivde tudi na starših ter da je omejitev

uporabe zaslonov korak v smer normalizacije

otroštva.

Darja Groznik, predsednica Zveze

prijateljev mladine Slovenije, je izpostavila,

da si že eno leto prizadevajo,

da bi nagovorili odločevalce in omejili

rabo pametnih naprav. Čeprav so poslali

veliko dopisov, se ni zgodilo nič.

ŠOLSTVO

31

»Omejitev uporabe

zaslonov je korak v smer

normalizacije otroštva.«

»Očitno je potrebna širša družbena

aktivacija, da se bo kaj premaknilo na

bolje,« je ugotovila in dodala, da peticija

ne pomeni, da so proti digitalizaciji, so

pa za premišljeno digitalizacijo.

Med počitnicami, ki jih organizirajo

v Zvezi prijateljev mladine Slovenije,

pametne naprave niso potrebne – otroci

jih dobijo morda za pol ure zvečer,

tudi zato, da pokličejo svoje starše, dejansko

pa je treba otrokom ponuditi nekaj

drugega. Vendar pa po njenih besedah

velikokrat zasledijo primere, ko se

starši s tem ne strinjajo, čeprav vedo, da

so otroke poslali na aktivne počitnice.

Nekateri starši želijo, da imajo otroci

telefone pri sebi 24 ur na dan, kar je po

oceni Groznikove popolnoma napačno.

Po njenih besedah je problematično

tudi to, da otroci niso opolnomočeni,

nimajo dovolj znanja o rokovanju s pametnimi

napravami, splet pa predstavlja

zelo veliko pasti za otroke. »Naša

država je uzakonila pravico do odklopa,

vsi zaposleni imamo pravico do odklopa,

otroke pa prepuščamo na milost in

nemilost pametnim napravam. To je

zelo narobe,« je opozorila in poudarila,

da si želijo, da država s sistemskih

ukrepom poseže na področje šolstva.

Razumejo, da ima vsaka šola svoj šolski

red, svojo avtonomijo. »Ampak prišli

smo do točke, ko bi morala tudi šolska

oblast poseči na to področje z ukrepi ter

slediti politikam drugih držav,« je opozorila.

Tudi otroci potrebujejo odklop.

ORODJE ALI OROŽJE

Antropolog in profesor Dan Podjed

(ZRC SAZU) je govoril o ravnovesju med

analognim in digitalnim svetom. »Knjig

ne morem več zbrano brati, ker imam

pogosto zraven telefon, ki je motilec pozornosti,«

je priznal; tudi pri sebi opaža,

da se vse težje posveti pomembnim

stvarem v življenju. V zaslone naprav

gledamo po osem ur dnevno, potem pa

nimamo časa niti za druženje niti za

branje in druga opravila.

»Pametni telefon je lahko odlično

orodje, lahko pa je tudi orožje,« je Podjed

parafraziral Bertolta Brechta (»Knjiga

je orožje, vzemi jo v roke.«). »Podobno

je s telefonom – treba ga je uporabljati

po pameti, ne pa na pamet in nespametno,«

je dodal. Po njegovih besedah

je treba uravnovesiti življenje med knjigo

in telefonom, torej med analognim

in digitalnim. »Vsak dan si namenoma

lahko privoščimo odklop, ki je temeljna

človekova pravica, ki bi morala biti zapisana

tudi v ustavo – ne le od dela, tudi

od naprav,« je sklenil.

Ravnateljica Mojca Mihelič pa je dodala

še izsledke zadnjih raziskav, ki govorijo

o potisnjenih sporočilih. Izsledki

namreč kažejo, da je telefon motilec tudi

takrat, ko je izklopljen, tudi če ga imamo

na mizi ali v torbi. »Šele ko ga ima

otrok daleč stran od sebe, ga skoraj več

ne moti,« je povedala. Zato je po njenem

mnenju ta peticija tako zelo pomembna

– da se zakonsko omeji uporaba oziroma

vnos telefonov v šolske prostore.

VZGOJA SE ZAČNE DOMA

Za odziv smo prosili tudi Laro Romih,

predsednico Zveze aktivov svetov staršev

Slovenije. »Če sistemska ureditev

uporabe telefonov šolam olajša uvedbo

takih pravil, potem seveda peticijo

podpiramo. Vprašanje pa je, ali bomo

s peticijo tudi dosegli sistemsko ureditev,«

nam je povedala in dodala, da

zveza sicer še vedno pridobiva mnenja

aktivov s terena. Po dosedanjih odzivih

aktivov so šole to večinoma uredile že

same, zato bi bilo treba po njenem mnenju

razmišljati v smeri ureditve dostopa

do aplikacij za mladoletne. »To področje

je smotrno urediti sistemsko, in to

ne na ravni osnovnih šol. Razmisliti je

treba tudi o srednjih šolah in fakultetah,«

je poudarila. Gre torej za celosten

družbeni problem mlajše generacije, pa

tudi srednje.

Prepoved telefonov v šolah bi po

besedah Romihove lahko praviloma

veljala tudi za učitelje, ker vzgajamo z

zgledom. »Peticije vidimo bolj kot orodje

za opozarjanje na teme, na katere se

odločevalci počasi odzivajo, sicer pa

zagovarjamo dialog. Dialog med zvezo

ter ministrstvom za vzgojo in izobraževanje

ter ostalimi deležniki na področju

šolstva je dober in se še izboljšuje,«

je povedala Romihova in izpostavila, da

je na koncu tako kot vedno – vzgoja se

začne doma. »Starši smo prvi, ki moramo

poskrbeti za ustrezne omejitve uporabe

mobilnih naprav. Če nam je prav

ali ne,« je bila jasna.

ZAKONSKA OMEJITEV

Na spletni strani odklopi.net so navedli,

da so številne evropske države, kot so

Norveška, Švedska, Finska, Nizozemska,

Belgija, Latvija, Luksemburg, Francija,

Italija, Grčija, Madžarska, Španija,

Irska in Združeno kraljestvo, sprejele

ali zasnovale zakonodajo, ki omejuje ali

prepoveduje uporabo zaslonskih tehnologij

v vrtcih in šolah. Te odločitve so

podprte z raziskavami, ki opozarjajo na

škodljive učinke prekomerne rabe tele-

»Naša država je uzakonila

pravico do odklopa, otroke

pa prepuščamo na milost

in nemilost pametnim

napravam.«

189 27. 2. 2025

32

ŠOLSTVO

»Pametni telefon je lahko

odlično orodje, lahko pa je

tudi orožje.«

fonov in drugih zaslonskih (digitalnih)

naprav na zdravje otrok in mladih ter

njihovo sposobnost učenja in druženja.

Tudi v Sloveniji otroci in mladostniki

vse več časa preživijo pred zasloni,

kar med drugim prispeva k težavam pri

branju in razumevanju snovi ter padcu

učne uspešnosti, duševnim težavam,

zmanjšanju telesne aktivnosti, zmanjšanju

druženja s prijatelji in družino ter

posledično k zmanjšanju empatije, zlorabam,

nadlegovanju in medvrstniškemu

nasilju ter digitalni zasvojenosti.

»Šole in vrtci naj bodo varno in zdravo

okolje, kjer se otroci učijo, ustvarjajo

in družijo, ne pa prostor, kjer se poglablja

zasvojenost s tehnologijami in

povečuje nasilje,« so zapisali ter vlado,

ministrstvo za vzgojo in izobraževanje

ter vse pristojne institucije pozvali, da

v sodelovanju s strokovno in zainteresirano

javnostjo nemudoma oblikujejo

in sprejmejo zakonodajne ukrepe za

učinkovito omejitev uporabe zasebnih

telefonov in drugih zaslonskih (digitalnih)

naprav za otroke in mladostnike

v vzgojno-izobraževalnih ustanovah v

Republiki Sloveniji.

»Podpisniki poziva se zavedamo, da

je vsak od nas soodgovoren za reševanje

problema pri sebi in v družini. Hkrati

pa verjamemo, da lahko z razmeroma

preprostim sistemskim ukrepom, podprtim

z ozaveščanjem in izobraževanjem

o varni rabi tehnologij in spleta,

vsaj deloma zaščitimo otroke, mlade in

tudi odrasle pred negativnimi posledicami

uporabe telefonov in podobnih digitalnih

naprav. S predlogom ne želimo

nasprotovati družbenemu in tehnološkemu

napredku. Nasprotno: zamišljamo

si, da je prihodnost lahko ukrojena

po meri ljudi in poleg priklopa na digitalne

naprave dopušča tudi odklop,« so

še pojasnili podpisniki poziva.

Peticijo so s svojimi podpisi podprli

mnogi, med njimi tudi predsednica

Republike Slovenije Nataša Pirc Musar,

psiholog Kristijan Musek Lešnik, klinični

psiholog Tristan Rigler, znanstveni

svetnik Peter Klepec in visokošolski

učitelj za filozofijo edukacije Janez

Krek. Celoten seznam (trenutno 986

podpisov) je dostopen na povezavi, kjer

je tudi možnost podpisa peticije.

Že pred začetkom javnega zbiranja

podpisov je več kot 80 predstavnikov

različnih institucij podprlo pobudo

in pozvalo pristojne organe, naj v sodelovanju

s strokovno in zainteresirano

javnostjo nemudoma oblikujejo

in sprejmejo zakonodajne ukrepe za

učinkovito omejitev uporabe telefonov

in drugih digitalnih naprav v šolah in

vrtcih. Pobudniki peticije se zavedajo,

da je vsak posameznik odgovoren za

reševanje tega izziva v svojem okolju.

Hkrati pa verjamejo, da lahko s premišljenimi

sistemskimi ukrepi ter izobraževanjem

o varni rabi tehnologij bistveno

prispevamo k zaščiti otrok, mladih

in tudi odraslih pred negativnimi vplivi

pretirane uporabe digitalnih naprav.

VERČIČ: GRE ZA MORALNO

PANIKO S PRIDIHOM

TEHNOFOBIJE

»Ne v mojem imenu. Gre za moralno paniko

s pridihom tehnofobije. Izbrali ste

grešnega kozla, a ta vam ne bo odnesel

grehov skupnosti,« pa se je na pobudo

odklopi.net, ki si prizadeva za zakonsko

omejitev uporabe zasebnih telefonov

in drugih digitalnih naprav v vzgojno-

-izobraževalnih ustanovah, odzval dr.

Dejan Verčič, profesor na Fakulteti za

družbene vede. »Če učitelj nima (več)

avtoritete v razredu, mu je ne boste povrnili

s še enim zakonom – učiteljstvo

je moralno razoroženo s preveliko regulacijo,

ki je zbirokratizirala poučevanje,«

je zapisal na Facebooku in dodal,

da je zgodovina sicer polna preganjanja

tovrstnih grešnih kozlov, od pisave, literature,

glasbe, televizije … Verčič je

o tej temi pisal že pred časom, in sicer

je bil avgusta lani na hrvaški spletni

strani sest.hr objavljen njegov članek

z naslovom Strah pred mediji. »Pripadam

generaciji, ki so jo starši branili

pred televizijo. Spodbujala je brezdelje,

kvarila oči in slikala lažni svet, ki nas

bo vse pokvaril. Vedelo se je, kako dolgo

in kdaj se lahko gleda v ekran, odvisno

od starosti. To so bili časi linearnega

televizijskega monopola, ko so morali

»Namesto prepovedi

nošenja in uporabe mobilnih

telefonov bi morali v šolah

učiti in izvajati čim boljšo

uporabo le-teh.«

189 27. 2. 2025

ŠOLSTVO

33

Posnetek spletne

strani odklopi.net,

kjer je možno podpisati

peticijo za zakonsko

omejitev zaslonov

v vzgojno-izobraževalnih

ustanovah.

vsi gledalci gledati iste programe hkrati.

Večinoma smo gledali več, kot nam

je bilo dovoljeno, in pogosto takrat, ko

ne bi smeli: pozno zvečer in ponoči.

Pa smo preživeli,« je Verčič spomnil v

svojem članku in zapisal, da so mlade

ogrožale tudi druge medijsko posredovane

vsebine: rock glasba, stripi, videoigre.

»Vsa ta elektronska čudesa naj bi

spodkopala branje papirnatih knjig, ki

danes veljajo za edino sveto preživljanje

časa otrok in mladostnikov zunaj igre v

naravi in pod budnim očesom staršev

oziroma njihovih predstavnikov. Elektronika

je alkimija moderne dobe, ki

ji za užitek prodamo dušo, kot je Faust

prodal svojega Mefista. In ne prodajamo

samo svoje duše, ampak tudi duše

svojih otrok,« je zapisal.

V nadaljevanju je še spomnil, da tudi

branje, še posebej knjig, sprva ni bilo namenjeno

mladim, zlasti ne mladenkam.

»Šole in vrtci naj bodo varno

in zdravo okolje, kjer se otroci

učijo, ustvarjajo in družijo, ne

pa prostor, kjer se poglablja

zasvojenost s tehnologijami

in povečuje nasilje.«

»Ko je branje leposlovja postalo razširjeno

v Angliji v osemnajstem stoletju, so

ga razumeli kot napad na spodobnost in

zdrav razum, razvado, ki povzroča odvisnost.

Namesto da bi spodbujala delo, je

spodbujala zabavo, ležalniki pa so slabo

vplivali na razvoj mladih kosti in mišic.«

Po Verčičevih navedbah se je že Platon

pred več kot dva tisoč leti, pred izumom

gibljivega tiska, pritoževal nad branjem

in pisanjem. »Predvsem zato, ker lahko

učenci sami berejo in zato iz besedila

ustvarjajo svoje pomene, kar pa nikakor

ni dobro, ker lahko gredo njihove misli v

napačno smer,« je pojasnil razloge tistih

časov. V vsem tem ogorčenju nad mediatizacijo,

torej posredovanjem pomena

skozi stvari, gre po Verčičevih besedah

natanko za to: za nadzor. »Strah pred

pismi, knjigami in elektronskimi napravami

je strah pred neodvisnostjo interpretacije,

ki jo prinašajo uporabnikom.

V pogovoru v živo lahko vedno preverimo,

ali otrok (mladostnik, v 18. stoletju

tudi ženska) razmišlja 'pravilno', sicer ga

popravljamo. Moralna panika torej ne izhaja

iz vpliva medijev na nezrelo pamet,

temveč iz omejevanja vpliva avtoritete

na interpretacije tistih, ki jih imajo za

nezrele,« je opozoril v članku.

Mobilni telefon je po Verčičevem

mnenju predvsem prenosni računalnik,

ki nam pomaga živeti. »Zato bi namesto

prepovedi nošenja in uporabe mobilnih

telefonov morali v šolah učiti in izvajati

čim boljšo uporabo,« je poudaril in opozoril,

da tu naletimo na novo težavo, saj

večina današnje mladine ve o mobilnih

telefonih več kot njihovi starši in

učitelji. Prav to pa je dodaten razlog za

moralno paniko in v nasprotju z logiko

vseh avtoritet. »Časi se spreminjajo,

mobilni telefoni in njihovi nasledniki

prinašajo še več navidezne in obogatene

resničnosti, umetna inteligenca, ki

so je današnji mobilni telefoni že polni,

razkriva svetove, o katerih smo v preteklosti

lahko samo sanjali. Izziv, pred

katerega smo dejansko postavljeni in ki

se skriva v jedru vseh moralnih panik,

je, kako se prepustiti toku, plavati, ne

potoniti, pa še uživati,« je Verčič sklenil

v svojem članku, ki je bil objavljen na

spletni strani Šest.

POGLEDI OSTAJAJO RAZLIČNI

Pogledi na tematiko so torej različni, se

je pa ob vsem tem treba vprašati, ali je

zakonska prepoved sploh potrebna. Kot

je opozorila tudi nekdanja ravnateljica

Mojca Škrinjar, zakonodaja na področju

osnovnih in srednjih šol namreč omogoča,

da šola z lastnimi pravili omeji

uporabo telefonov v šoli. Vendar pa je

iz ravnateljskih vrst tudi slišati, da želja

po zakonski omejitvi izhaja iz sklicevanja

glasnih posameznikov, češ da šolska

pravila ne morejo biti nad zakonom.

189 27. 2. 2025

34

SVET

ŽALOSTNA TRI LETA MORIJE,

a prvi obeti miru v Ukrajini

Vojna med Rusijo in Ukrajino obeležuje žalostno tretjo obletnico. Konflikt, ki je izbruhnil kmalu po koncu pandemije

koronavirusa, sicer izvira iz dogodkov izpred desetletja. A njegova eskalacija v začetku leta 2022 je

zahtevala strašljiv krvni davek – več kot 12.000 civilnih žrtev in vsaj desetkrat toliko žrtev med vojaki. Nova

ameriška administracija na čelu s predsednikom Donaldom Trumpom je okrepila prizadevanja za dosego

miru, a parcialnost pogajanj za zdaj ne obeta takojšnjih rešitev. Nekateri kljub temu napovedujejo, da bi sprti

strani lahko orožje odložili okoli velike noči.

PETER AVSENIK

SHUTTERSTOCK

Nenadnost začetka ruske invazije

na Ukrajino je pred tremi

leti marsikoga presenetila.

Čeprav je Rusija že več mesecev

pred tem ob meji z Ukrajino in

na okupiranem Krimu krepila vojaško

prisotnost, manj kot dva tedna pred

napadom pa je Washington objavil, da

je ruski napad na Ukrajino pričakovati

»vsak čas«, je Kremelj takšne načrte zanikal

vse do zadnjega – dokler niso v Kijevu

24. februarja pred tremi leti zadonele

sirene in odjeknile prve eksplozije.

TLEČI KONFLIKT

A na rusko-ukrajinski meji je tlelo že

leta pred tem, natančneje od trenutka,

ko so Ukrajinci februarja 2014

strmoglavili proruskega predsednika

Viktorja Janukoviča. S položaja ga

je odnesla zavrnitev pridružitvenega

sporazuma z EU leto pred tem oziroma

odločitev, da bo dal prednost pred

približevanjem evropskim integracijam

krepitvi vezi z Rusko federacijo.

Njegova odločitev je namreč

povzročila množične proteste, ki so v

začetku leta 2014 prerasli v smrtonosne

spopade med protestniki in posebnimi

policijskimi silami, ki so terjali več kot

sto smrtnih žrtev in več tisoč ranjenih.

Napetosti so se okrepile po 3. marcu, ko

je ruski državljan Pavel Gubarev zavzel

stavbo administracije regije Doneck

in se oklical za njenega guvernerja, še

bolj pa po ruski priključitvi Krima, ki

jo je po mednarodno nikoli priznanih

rezultatih referenduma 18. marca 2014

razglasil Putin.

V aprilu so nato ruski separatisti

razglasili samooklicano Ljudsko republiko

Doneck in Ljudsko republiko

Lugansk. Protesti so 12. aprila 2014

prerasli v oborožen spopad med separatističnimi

silami obeh samooklicanih

republik in Ukrajino, potem ko je 50

neoznačenih ruskih vojakov pod vodstvom

Igorja Girkina zavzelo ključne

stavbe v Slovjansku.

Spopadi kljub številnim mirovnim

sporazumom niso nikoli popolnoma

potihnili, ponovno pa so se okrepili

leta 2021, ko je ukrajinski predsednik

Volodimir Zelenski tudi javno izrazil

interes za vstop države v severnoatlantsko

zavezništvo Nato. A če je Ruska

federacija do takrat formalno še

dopuščala članstvo Ukrajine v EU, je

Kijev, 23. 3. 2022, nakupovalni center Retroville

uničen zaradi ruskega bombardiranja.

bila vselej odločno proti, ko je šlo za

približevanje zavezništvu.

Zadržanost oziroma kar nasprotovanje

ukrajinskemu približevanju

evropskim integracijam nasploh je ruski

predsednik Putin jasno opredelil

leto dni pred napadom na Ukrajino. A

da esej z naslovom O zgodovinski enotnosti

Rusov in Ukrajincev, v katerem

je Putin trdil, da so Rusi in Ukrajinci en

narod, pomeni vojno napoved, tedaj še

ni bilo slutiti.

UNIČEN MIT

O NEUNIČLJIVI RUSIJI

In 24. februarja pred tremi leti je počilo.

Ruski predsednik je invazijo poimenoval

kot posebno vojaško operacijo

za »demilitarizacijo in denacifikacijo«

Ukrajine. A Rusi so predvsem v okolici

Kijeva naleteli na srdit odpor in cilja, da

bi kar najhitreje strmoglavili ukrajinske

oblasti, niso dosegli.

Ukrajinske sile so z izdatno pomočjo

Zahoda nudile močan odpor okupatorski

ruski vojski. Moralno oporo pa so že

manj kot mesec dni po začetku vojne

dobile tudi od tedanjih premierjev treh

evropskih držav: tedanjega predsednika

Da esej z naslovom

O zgodovinski enotnosti

Rusov in Ukrajincev, v

katerem je Putin trdil, da so

Rusi in Ukrajinci en narod,

pomeni vojno napoved, tedaj

še ni bilo slutiti.

189 27. 2. 2025

SVET

35

Posledice vojne v Ukrajini.

slovenske vlade Janeza Janše, poljskega

premierja Mateusza Morawieckega in

češkega premierja Petra Fiale. »Tu smo

zato, da izrazimo občudovanje vašemu

boju, s katerim uničujete mit o neuničljivi

Rusiji,« je takrat dejal Janša, Zelenski

pa se jim je zahvalil za podporo.

Ruska vojska je po nekaj tednih opustila

obleganje Kijeva in se premestila

na vzhod. V javnost so kmalu po tistem

prišla poročila o pokolu civilistov

v mestu Buča. Buren odziv dela mednarodne

skupnosti in opozorila, da gre za

vojne zločine, spopadov ni ustavil.

Če je Ukrajina leta 2022 še uspešno

zaustavljala invazijo, je v naslednjem

letu doživela več razočaranj. Med drugim

je izgubila mesto Bahmut, poletna

protiofenziva pa ni prinesla bistvenih

sprememb. Prav del borcev za Bahmut,

ki je deloval v okviru ruske najemniške

skupine Wagner, je junija 2023 izvedel

tudi oborožen odpor. Za krajši čas so

zavzeli ruski vojaški štab v Rostovu na

Donu, na poti proti Moskvi pa so si očitno

premislili in upor se je končal še isti

dan. Vodja Wagnerja Jevgenij Prigožin

je dva meseca pozneje umrl v strmoglavljenju

letala.

Od tedaj večina spopadov poteka

na vzhodu Ukrajine, ki kljub srditemu

uporu postopno izgublja nadzor nad

ozemljem. Po nekaterih podatkih je

ruska vojska doslej okupirala že okoli

petino ukrajinskega ozemlja.

ŽALOSTNA STATISTIKA

Neizprosnost vojne se je izkazala v

grozljivih številkah. Po podatkih misije

Združenih narodov za spremljanje stanja

človekovih pravic v Ukrajini je bilo

ubitih najmanj 12.650 civilistov, na ruski

strani pa v obmejnih regijah Kursk

in Belgorod okoli 350 civilistov.

V spopadih je bilo po besedah Zelenskega

ubitih več kot 46.000 ukrajinskih

vojakov. Rusija je o vojaških žrtvah

nazadnje poročala septembra 2022,

ko je trdila, da je bilo ubitih približno

6.000 ruskih vojakov. A številke, ki sta

jih objavila britanski BBC in ruski portal

Mediazona, so bistveno višje – žrtev

naj bi bilo 91.000.

Posledica vojne pa je bil tudi geopolitični

spopad med Rusijo in Zahodom.

Ta je poleg humanitarne pomoči Ukrajini

ves čas zagotavljal tudi vojaško pomoč.

Kljub temu pa ostaja neuslišana

njena prošnja za članstvo v Natu, ki jo

je vložila po ruskih priključitvenih referendumih

v regijah Herson, Zaporožje,

Doneck in Lugansk.

»NEIZVOLJENI DIKTATOR«

Ko gre za vprašanje Nata, se zdi, da

se po nekaj letih medsebojnih simpatij

med Ukrajino in zavezništvom to v

luči nove administracije v Beli hiši ruski

sosedi spet izmika. Kijev je hladen

tuš doživel te dni, ko je novi ameriški

obrambni minister Peter Hegseth dejal,

da ZDA ne vidijo članstva Ukrajine v

severnoatlantskem zavezništvu kot del

rešitve za končanje vojne.

Bistveno manj diplomatski je bil

predsednik ZDA Donald Trump, ki je

Zelenskega označil za neizvoljenega

diktatorja, ki bo »kmalu ostal brez države,

če se ne bo zganil«. Zelenski je

sicer napovedal, da je v zameno za mir

v državi (oziroma če se bo Ukrajina pridružila

zvezi Nato) pripravljen odstopiti

z mesta predsednika.

Pogajanja za dosego miru v Ukrajini

naj bi sicer v zakulisju potekala že več

kot leto dni. Vsaj v delu, ki je v preteklih

dneh potekal na očeh javnosti, pa

se je zdelo, da je Ukrajina kar nekoliko

zapostavljena, saj so pogovori potekali

na osi Washington – Moskva. Trump je

v vključenost Ukrajine v pogajanja privolil

šele, ko je Zelenski poudaril, da Kijev

ne bo sprejel nobenih dvostranskih

dogovorov, ki bi jih v njegovi odsotnosti

sprejeli ZDA in Rusija.

MIR DO VELIKE NOČI?

Ne glede na neposrednost ameriškega

predsednika pa je na dlani, da so se prizadevanja

za končanje spopadov z novo

ameriško administracijo močno okrepila.

Da smo bližje miru, se strinja tudi

del stroke in politike.

Po oceni obramboslovke Jelene Juvan

je mir sicer še daleč, napredek pa je

že to, da so se začeli pogovarjati. Kakšen

bo ta epilog in kakšen bo ta mir, pa

za zdaj ne moremo vedeti, je Juvanova

dejala za tednik Družina.

»Dvomim, da bo prihajajoči režim

prekinitve ognja zdržal dolgoročno,

brez širšega in globljega soočanja z globalno

konstelacijo sil,« pa je za Družino

poudaril raziskovalec na Centru za kibernetsko

strategijo in politiko na Univerzi

Cincinnati Igor Kovač. Napovedal

pa je, da bi lahko dobro novico vsaj o

koncu vojne dobili okoli velike noči.

Zanimivo, prav 20. april oziroma

veliko noč kot datum konca vojne, za

katerega naj bi si prizadevali vpleteni

pogajalci, je v pogovoru v podcastu Tedenski

safari omenil tudi geopolitični

analitik Laris Gaiser. Na ta način bi prvič

po dolgih letih krščanski svet lahko svoj

največji praznik praznoval skupaj.

Ukrajina kljub srditemu

uporu postopno izgublja

nadzor nad ozemljem.

Po nekaterih podatkih

je ruska vojska doslej

okupirala že okoli petino

ukrajinskega ozemlja.

189 27. 2. 2025

36

PODJETNIŠTVO

Celoten pogovor si lahko ogledate

na spletnem portalu www.domovina.je

ali na Youtube kanalu.

PETER SLATNAR, INOVATOR IN PODJETNIK

Če Slovenci ne bi bili

takšni ENTUZIASTI, ne bi imeli

toliko skakalcev

Peter Slatnar je lastnik in direktor podjetja Slatnar, d. o. o., iz Cerkelj na Gorenjskem, ki je znano po drzni

odločitvi, da je leta 2016 prevzelo proizvodnjo Elanovih smuči za smučarske skoke. Danes narekujejo smernice

razvoja na tem področju, ob tem pa ponujajo vrsto drugih izdelkov – za sedem različnih športov. Med drugim

prestižno puško za podvodni ribolov, ki je postala v Dubaju statusni simbol. V intervjuju je spregovoril tudi

o začetkih podjetja, ki ima dolgo družinsko tradicijo, in o načinu vodenja. Kot pravi, pri njih ni nadur: »Oddelaš,

dobiš primerno plačo, preostali čas pa imaš na razpolago zase. To zaposlenim zelo veliko pomeni.«

VIDA PETROVČIČ

JAKA KRENKER/DOMOVINA

189 27. 2. 2025

Intervju

PODJETNIŠTVO

37

Gospod Slatnar, kako je bilo,

ko ste se po Elanu odločili prevzeti

proizvodnjo smuči?

Vse skupaj je bilo zelo nenadno, dobesedno

čez noč. Odločiti smo se morali v

pol ure. A že prej smo veliko sodelovali z

Elanom in delali na skakalnih smučeh,

zato je bila edina logična posledica, da

to prevzamemo. Če ne bi, bi šlo vse v pozabo,

v arhive. Slovenski klubi, ki so že

tako podhranjeni, kar se tiče opreme,

bi izgubili še to. To bi bil res udarec za

mlade tekmovalce in tekmovalke.

Takrat ste postali narodni junak.

Kakšen je bil preskok

v proizvodnjo smuči? Pred tem

ste izdelovali vezi.

Ravno to je bila naša sreča. Smuči so

delali že v Elanu in še danes nastajajo

v njihovih prostorih. Njihovi razvojni

inženirji, vodstvo, direktorji – vsi so

zelo naklonjeni tej smučki in ponosni,

da smo skupaj prišli do sem. Z razvojem

smo pripeljali smučko tako daleč, da

danes narekujemo tempo in smernice

razvoja skakalnih smuči.

Vaše podjetje je znano po inovacijah.

Kaj ste izumili novega pri

teh smučeh?

Elanove smuči so bile zelo dobre in priljubljene,

a smo jih skoraj v celoti spremenili.

Ne zato, ker bi bile slabe, ampak

ker je razvoj tako napredoval, da stare

rešitve niso več ustrezale. Največja sprememba

je na konici – zdaj je zelo ravna.

To je sprožilo veliko polemik, bilo je veliko

nasprotovanj in metanja polen pod

noge, češ da to ni varno in da je treba to

prepovedati. A uspelo nam je dokazati,

da je varna, celo bolj od drugih. Drugi

proizvajalci imajo težave narediti takšno

konico, saj ne gre samo za konico, ampak

je treba tej konici prilagoditi celotno

smučo. Nam je to uspelo. Poleg tega smo

izpeljali še nekaj drugih izboljšav.

Brala sem tudi o vaši drsni plošči

na smučki. Pri skakalnih smučeh

mora priti do trenja s podlago.

Za kaj gre?

Če bi pogledali drsno ploskev pri skakalni

smučki, bi se ljudje zgrozili. Videti

je kot zorana njiva. Površina je res

groba. Zaletna smučina je namreč ledena,

dobesedno kot beton ali kamen.

Če bi bila drsna ploskev gladka kot pri

alpskih smučeh, bi prišlo do učinka lepljenja.

Zato mi to površino močno razbrazdamo,

naredimo grobo strukturo,

Če je struktura drsne

ploskve res dobro narejena,

omogoča vrhunske hitrosti.

Mi to zagotavljamo.

s čimer spustimo med smučko in smučino

ogromno zraka. Tako se smučka

točkovno dotika same smučine. Zaradi

velikega trenja, tudi do 180 stopinj,

se med smučko in ledom ustvari tanek

vodni film, po katerem smučka drsi.

Struktura drsne ploskve pomeni

danes ogromno, in če je res dobro narejena,

omogoča vrhunske hitrosti. Mi to

zagotavljamo. Zaenkrat nam kar dobro

uspeva – približno 60 ali 70 odstotkov

reprezentanc drugih držav pripelje

smuči k nam, da jim vtisnemo to strukturo.

Režemo jo torej tudi v smuči drugih

blagovnih znamk.

Glede smuči, ki jih zdaj izdelujete –

ste kaj od tega tudi patentirali?

Pri smučeh smo patentirali konico in

nekatere materiale, funkcije. Večjih

sprememb pa ne moremo patentirati,

saj gre za tako odprt izdelek, da je patentirati

zelo težko.

Kaj pa nam lahko poveste

o skakalnih čevljih, ki jih snujete?

Do zdaj poznamo skakalne čevlje dveh

proizvajalcev – enega nemškega in

enega češkega. Oba izdelujeta usnjene

čevlje, kot jih poznamo iz 40. in 50. let,

tudi tehnologija je od takrat.

Pri skakalnem čevlju je zelo pomembno,

kakšen je njegov ‘flex’ – kako

se upogiba. Ko je nov, je zelo trd. Ko se

– kot mi temu rečemo – zlomi, pa se na

predelu prstov ustvari guba, ki določa,

kako se bo čevelj upogibal. Potem je nekaj

časa idealen, nato pa postane premehak.

Sara Takanashi porabi na primer

okoli 15 parov letno, ker želi vedno

zelo trd čevelj. Po drugi strani pa je bil

Jurij Tepeš znan po tem, da mu je najbolj

ustrezal čevelj, ki je bil praktično že

za v smeti – ves zmečkan in zelo mehak.

Te težave smo pri nas preučili. Prvi

problem pri skakanju je vožnja po zaletu.

Tekmovalec mora imeti dobro oporo

v čevlju, biti mora stabilen, sicer lahko

pride do padca. Pri razvoju smo dali

zato velik poudarek podplatu, da tekmovalec

res stabilno stoji v smučini. To

nam je zelo dobro uspelo. Čeprav razvijamo

čevelj že vrsto let, je še vedno v

fazi testiranja; na trg ga ne bomo dali,

dokler ne bo 110-odstoten.

Ne obljubljamo ničesar takega, kar

so pred leti Poljaki, ko so trdili, da bodo

njihovi čevlji omogočili do deset metrov

daljše skoke. Mi obljubljamo večjo

ponovljivost vožnje po naletu. Če dosežemo,

da se tekmovalci na primer v 85

odstotkih primerov vozijo enako, lahko

to posledično prinese tudi daljše skoke.

Pri sami izdelavi smo pristop obrnili

na glavo v primerjavi s tradicionalno izdelavo

čevljev. Namesto klasične metode

tekmovalcu najprej skeniramo nogo

in naredimo leseni model noge. To pomeni,

da je čevelj 100-odstotno prilagojen

tekmovalčevi nogi – podobno kot

pri hitrostnih drsalcih. Njihovi čevlji so

sicer izjemno neudobni, naši pa so tudi

topli in udobni, poleg tega pa zagotavljajo

vse potrebne funkcije.

Pri vašem čevlju gre torej za prihodnost

smučarskih skokov.

Kdaj bo v uporabi?

Rekli smo si: ali ga bomo vrgli v kanto

ali pa ga bomo dokončali. Upam, da ga

bomo lahko uporabili že letos. Pripravljamo

se na olimpijske igre, kjer želimo

pokazati nekaj več. S tem čevljem bomo

poskusili razdražiti konkurenco.

Kdo vse skače na Slatnarjevih smučeh?

Okoli 80 skakalcev, kajne?

V resnici je številka večja, a 80 jih tekmuje

na najvišji ravni – v svetovnem

pokalu, kontinentalnem pokalu in FISpokalu.

Med njimi je bil Peter Prevc, pa

Anže Lanišek, Timi Zajc, Robert Johansson,

Simon Ammann, Yukiya Sato,

Sara Takanashi, Nika Prevc, Domen

Prevc, Ema Klinec in mnogi drugi.

Seveda pa imamo določeno kvoto

in proračun, koliko tekmovalcev lahko

sprejmemo. Letos je bil po propadu

nemškega proizvajalca smuči na nas

velik pritisk, a več kot določenega števila

ne moremo sprejeti. Smuči moramo

namreč financirati, izdelati, nato pa

jih damo tekmovalcem v uporabo. Oni

zanje ne plačajo nič. Po sezoni smuči

vrnejo, mi jih lahko uničimo ali pa jih

za manjšo vsoto ponudimo klubom, če

so še v dobrem stanju.

Kakšna je kapaciteta proizvodnje

vaših smuči?

Kapaciteta je precej velika, saj imamo

dobre prostore, naši zaposleni pa so

zelo usposobljeni. Brez težav lahko izdelamo

2.000 parov smuči na leto.

189 27. 2. 2025

38

PODJETNIŠTVO

Koliko pa jih en tekmovalec

porabi na sezono?

Nekateri jih porabijo do 15 na leto, nekateri

pa le dva ali tri. Odvisno je od

kvalitete tekmovalca, njegovih zahtev

in potreb tekmovanj. Smuči se sicer

razlikujejo glede na to, ali gre za letalnico,

srednjo skakalnico ali manjšo olimpijsko

skakalnico. Različne skakalnice

zahtevajo tudi različne modele in trdote

smuči.

Omenili ste Saro Takanashi,

ki je vašo blagovno znamko

pripeljala na Japonsko. Kako so

tam sprejeli vaše smuči?

Prehod z Elana na naše smuči je bil kar

problematičen. Na Japonskem so bile

Elanove smuči, njihove barve in celotna

identiteta nekaj svetega. Sara Takanashi

se je poistovetila s tem in se promovirala

skozi to znamko. Na srečo nam jo

je uspelo prepričati, da so naše smuči

vsaj tako dobre kot prejšnje, le na drugo

barvo se bo morala privaditi. In se je.

Zanimivo je, da smo po naključju

uporabili kombinacijo modre in perla

bele barve, ki na Japonskem simbolizirata

čistost oziroma poštenost. Japonci so

to vzeli za svoje in hočejo imeti tudi oni

nekaj od tega, tako da so zdaj tam Slatnar

Asia. Naredili smo tudi nekaj alpskih

smuči, ki jih prodajajo na Japonskem.

Sara Takanashi je torej dodatna

blagovna znamka …

Tako je. Mislim, da je druga najbolj priljubljena

športnica na Japonskem. V

japonskih medijih je stalno prisotna –

sedem ali osem minut ne mine, da ne bi

bila omenjena na televiziji ali radiu.

Alpske smuči delate samo

za japonski trg? Zakaj ne tudi

za Slovenijo?

Nekaj parov ostane tudi doma in jih tukaj

prodamo, če kdo izrazi željo. Kitajski

industriji je težko konkurirati. To so

obrati, ki delajo na tisoče parov smuči.

Če bi jim želeli konkurirati s ceno, ne bi

Letos je bil po propadu

nemškega proizvajalca

smuči na nas velik pritisk,

a več kot določenega števila

ne moremo sprejeti.

189 27. 2. 2025

imelo smisla, da bi jih prodajali po trgovinah,

kjer imajo nizkocenovne smuči.

Morali bi se usmeriti v grajenje močnega

‘branda’ in jih prodajati po višji ceni –

kot nekaj več. To pa pomeni skladišča in

finančne vložke. Če potegnemo črto, iz

tega ni prav velikega izplena, zato smo

se osredotočili na japonski trg. Tam

imamo svojega kupca, ki poskrbi za vse,

tako da nam ni treba imeti ogromnega

denarja v samih zalogah.

S seboj v studio ste prinesli tudi

vezi. Te ste delali že prej?

To je vez za turno smučanje, ki smo jo

najprej razvili za Dava Karničarja, žal že

pokojnega. Takrat je šel na Gašerbrum

in še na nekaj drugih odprav. Rekel mi

je, da vezem, ki jih ima, ne zaupa. Odgovoril

sem mu, da mu bomo mi naredili

nekaj takega, da mu bo odtrgalo nogo,

čevlja pa mu ne bo odpelo. Točno take

rabim, je odgovoril (smeh). Tem vezem

je nato res zelo zaupal.

Iz tega se je začela razvijati vez, ki

jo zdaj vidite. Lani je prvo kvoto dobila

Gorska reševalna služba Slovenije.

Skupaj smo jo glede na njihove želje še

izboljšali. Trenutno jo že prodajamo pri

nas in v Ameriki. Ta izdelek bo postal

naš paradni konj.

Najbrž je pomembno, da ste tudi

sami nekoč skakali na smučeh

Po naključju

smo uporabili

kombinacijo modre

in perla bele barve,

ki na Japonskem

simbolizirata čistost

oziroma poštenost.

Japonci so to

vzeli za svoje.

in da turno smučate. Greste še kdaj

na skakalnico?

Grem. Predlani, ko je bilo svetovno prvenstvo

veteranov v Planici, sem šel

skočit. Nisem dosegel kakšnih hudih

rezultatov, sem pa ostal cel (smeh).

Lepo je srečati stare prijatelje, s katerimi

smo nekoč tekmovali. Zdaj so eni

bolj vitki, drugi manj, sivi smo pa tako

ali tako vsi (smeh).

Zanimivo je bilo tudi za mlajše tekmovalce,

ki te poznajo kot proizvajalca

smuči, nato pa te vidijo v kombinezonu

s smučmi in se čudijo, kaj ta zdaj počne.

Ko je bila ta tekma, so Sara Takanashi in

kanadske skakalke čakale na moj skok,

da so me lahko posnele in fotografirale.

Kako to, da ima Slovenija tako

močno ekipo v smučarskih

skokih? Avstrijci nam včasih

zavidajo, predvsem družino Prevc.

To je čudež.

Morali bi vprašati očeta in mamo Prevc,

kaj počneta (smeh). To je odraz slovenskega

entuziazma. Če bi bili Slovenci

materialisti, ne bi imeli toliko skakalcev.

To je namreč udarniško delo: starši

pridejo in delajo, z lopatami. Brez tega

skokov ne bi bilo.

Tudi trenerji delajo za mizerne plače,

ki ne dosegajo niti slovenskega povprečja.

A so veliki entuziasti; to so so-

Intervju

PODJETNIŠTVO

39

bote, nedelje, dež, sneg, majhni otroci,

za katere je treba skrbeti … Na ta način

vzgajajo in ustvarjajo bazo, temelj, iz

katerega nastanejo vrhunski skakalci,

ki so le vrh ledene gore. Reprezentanca

nato te diamante izpili, a osnova je

delo klubov in trenerjev na terenu. To

se premalo ceni in premalo nagrajuje.

Ogromno smo pridobili tudi

s centrom v Planici.

Ogromno. Ne samo skakalci in skakalni

šport, ampak tudi Slovenija – kot turistično

znamenitost. Če greš v Planico,

vidiš množico ljudi: tekače, sprehajalce,

turiste. Planica je res postala nekakšno

zatočišče. Če ne veš, kam iti, greš v Planico.

Ko v Krajnski Gori dežuje, je v Planici

sonce (smeh).

Ampak žal letalnica v Planici

ni največja na svetu.

Ni največja, a veliko ne manjka. Z

manjšimi popravki bi lahko bila. A če

smo pošteni, so bili rekordi v Vikersundu

doseženi z lumparijo. Bil sem

tam in sem opazil nekaj zanimivega.

Imam navado, da rad štejem stvari – ne

vem, zakaj, a vedno nekaj štejem. Slučajno

sem štel letvice. Opazil sem, da

je en dan iz snega gledalo sedem letvic,

drugi dan pa jih je bilo že 14. To pomeni,

da so ponoči z ratraki radius izrili

do minimalne količine snega. Zato so

takrat lahko dosegli te rekorde. Danes

tega ne morejo več početi, bile so tudi

neke pritožbe …

Malo so torej poglobili ‘poden’,

kot bi se reklo.

Tako je. Planica bi lahko naredila enako.

A pravila so pravila.

Vrniva se še malo k vašim izdelkom.

Med drugim izdelujete tudi

tekaške rolke in harpune. Povejte

nam kaj več o harpuni.

Izdelek smo razvili skupaj s podjetjem

Interceptor. Nanj smo izredno ponosni.

Materiali so na najvišji možni ravni;

glava je narejena iz titana, celoten mehanizem

iz nerjavečega jekla ali titana,

vsi vijaki so prav tako iz titana, ostali

deli pa iz karbonskih vlaken.

Kalupe smo izdelali pri nas, karbonski

del pa izdeluje Matjaž Zajec v

Kropi. Ta puška je trenutno prestižni

izdelek v podvodnem ribolovu, v Dubaju

je postala statusni simbol. Tamkajšnji

najbolj premožni, ki se ukvarjajo

s tem športom, jo želijo imeti. Nekateri

so celo rekli, da je za Dubaj prepoceni,

Rekordi v Vikersundu so bili

doseženi z lumparijo. Planica

bi lahko naredila enako.

A pravila so pravila.

zato smo zanje osnovali posebno ceno,

da so tudi oni zadovoljni (smeh).

Glede na velikost prekaša po moči

in udarni sili vse večje puške. Tudi puščico

smo razvili na najvišji kakovostni

ravni. Zdaj pa razvijamo še večjo puško

za ‘blue water’, torej za oceane in večje

ribe. Ta bo precej večja, z večjo udarno

silo in prav tako zelo zanimiva za trg.

Koliko stane?

V Dubaju je cena preko 3.000 evrov,

v Evropi pa, če se ne motim, slabih

2.000 evrov.

Ali drži, da ste naredili tudi

naboj za Nato?

Kje ste pa to izvedeli? (smeh) K nam so

prišli z željo, da bi proizvajali kroglo za

izredno velike daljave. Tisto kroglo smo

pogledali in nam nekako ni bila všeč.

Vprašali smo, ali lahko naredimo malo

po svoje. Sprva so bili skeptični, ampak

se je nato obnesla še veliko bolje, saj je

omogočala precej večje razdalje. Z njo

so zadevali tarčo v velikosti lubenice

na razdalji 2,6 kilometra, kar je zaradi

vpliva vetra, ukrivljenosti zemlje itn.

zelo težko. V Sloveniji takšnega poligona

nimamo, testirali so jo nekje na Hrvaškem.

Izdelali smo jih morda 1.000

ali 2.000, več pa nas ni zanimalo. Danes

bi verjetno lahko izdelovali na tone

tega, saj vemo, kaj se dogaja po svetu. A

bolje je delati za šport, za dobro ljudi.

Pri podjetju Slatnar gre pravzaprav

za družinsko tradicijo. Kako

ste prevzeli obrt in koliko je vaš

oče Peter Slatnar starejši še danes

vpet v delo?

Moj oče je začel z obrtjo leta 1972. Pred tem

je delal v Avstriji in na žičnici na Krvavcu.

Kot mladenič je bil zelo aktiven, nato pa se

je odločil za samostojno pot. Res je začel

iz nič, pravzaprav iz minusa. Večina hiš

tam okoli ima njegove izdelke – ograje,

kovinske stopnice. S tem je začel. Potem

si je lahko privoščil prvo stružnico. Bil je

zelo inovativen. Včasih, če nisi imel orodja,

si ga moral narediti sam. On si je izdelal

stroje in priprave ter bil v tem res odličen.

Kot firbčen mulc sem se mu nenehno

motal okrog nog, gledal, kaj počne,

in hotel delati kot on. Imel je toliko pameti,

da mi je pustil eksperimentirati,

čeprav sem mu uničil ogromno orodja

in materiala. A če nekaj uničiš, se iz tega

tudi kaj naučiš. Ob športu, šoli in delu

sem rasel s to obrtjo. Pri nas smo delali

vsi: mama, sestri in jaz. Če ni bilo športa,

je bilo delo.

Sčasoma je postalo jasno, da bom obrt

prevzel in jo nadgradil. Seveda je težko,

ko oče in sin delata skupaj. Oče te želi

nekaj naučiti, mulc pa misli, da je pojedel

vso pamet tega sveta, zato je bilo včasih

tudi kaj hude krvi. A danes sem mu hvaležen

za izkušnje in trdo roko. Naučil nas

je delati in potrpeti. Kar zdaj vidite, ni bilo

položeno v zibko, ampak je plod ogromno

trdega dela, žuljev, prelitega znoja, neprespanih

noči, sobot in nedelj. Ampak

ko potegnemo črto, je učinek pozitiven.

To je zasluga staršev, sester in vseh, ki so

pripomogli k temu. Veliko ljudi je zaslužnih,

da smo danes tu, kjer smo.

Koliko imate zaposlenih?

V firmi Slatnar je trenutno okrog

20 zaposlenih.

Kje vidite prihodnost

svojega podjetja?

V zadnjem letu smo začeli razvijati kar

nekaj novih artiklov. Vemo namreč, da

danes nisi imun na udarce, ki pridejo z

leve, z desne, od spodaj, od zgoraj. Moraš

se nekako pozicionirati. Če na široko

in trdno stojiš na tleh, imaš manjšo

možnost, da te bo orkanski veter prevrnil

oziroma da ti bo spodkopal tla.

Šli smo torej v čim več branž. Izdelujemo

raznorazne izdelke za sedem različnih

športov. Zelo ponosni smo tudi

na nov izdelek, podnožje za teleskope za

opazovanje zvezd, pa na izredno sposobne

elektromotorje, ki jih delamo za podjetje

Twinstar. Gre torej za izdelke, ki med

seboj niso povezani, tako da lahko vsaka

veja preživi zase in prinese del zaslužka.

Saj vemo – petnajstega so plače,

nato pridejo dajatve, kakšni lizingi in

take stvari. To se ponavlja vsak mesec,

zato moraš zagotavljati dotok denarja,

da lahko živiš, preživiš in da ljudje vedo,

zakaj hodijo v službo. Med seboj smo

povezani in delamo drug za drugega.

Naj navedem nekaj, kar ni značilno za

obrtnike: delamo od ponedeljka do petka,

strogo osem ur, in to je to. Pri nas ni

nadur: oddelaš, dobiš primerno plačo,

preostali čas pa imaš na razpolago zase.

To zaposlenim zelo veliko pomeni.

189 27. 2. 2025

40

KOMENTAR

Strah vodi v povečevanje

nadzora nad javnimi

ustanovami, mediji in

svobodo govora, jemanjem

besede predstavnikom

ljudstva v parlamentu,

nad prihodom na delo

in odhodom z njega ter

nad izstavljanjem računov.

Noji so med NAMI

Govori se, da noj vtakne glavo v pesek, da ne bi videl svojega sovražnika. To sicer ni res, res pa je,

da se v skrbi za jajca, ki jih odloži v jamo v pesku, skloni pod raven peska ali pa ob nevarnosti spusti

glavo na tla, da bi se čim bolj »zlil« z okolico. Kljub temu vsesplošno velja, da tiščati glavo v pesek

kot noj pomeni izogibati se neprijetnim in neljubim dejstvom in resnicam.

ALENKA GABERŠČIK

SHUTTERSTOCK

Vsak od nas se včasih obnaša

kot »noj«, kar je seveda težava

za posameznika in njegovo

okolico. Večja težava pa nastane,

če to postane vzorec obnašanja

odgovornih, ki si nenehno zatiskajo oči

pred resničnostjo. Nočejo videti tistih,

ki se kljub poštenemu delu vse življenje

težko prebijajo iz meseca v mesec,

pa tudi ne tistih, ki so po več kot letu in

pol po poplavah še vedno brez domov.

Zdi se, da se ne zavedajo, da se vsaka

pomlad, ki mine, odšteje od nekaj deset

pomladi, ki so nam dane na tem svetu,

kar pomeni, da je sprotno in takojšnje

reševanje težav za posameznika nujno.

ČUDNE PREDSTAVE O STISKAH

Za težave v zdravstvu krivijo zdravnike,

torej tiste, ki poleg medicinskih

sester kljub vsem težavam s svojim

189 27. 2. 2025

nesebičnim delom še držijo zdravstvo

skupaj. Nočejo videti njihovih potreb

niti ne potreb učiteljev, pravosodnih

policistov, upokojencev in kmetov. Plače

pa bi povečali samim sebi. Drugi pač

denarja ne potrebujejo, »saj bi ga zapravili

za neumnosti«.

Razglašajo ničelno strpnost

do korupcije, obenem pa

se zapletajo v kopico afer.

Govorijo o pomenu povezav

z jedrnimi državami,

sami pa se še vedno obnašajo

kot »neuvrščeni«.

Imajo čudne predstave o stiskah

ljudi. Po njihovem je gospa, ki je v ujmi

izgubila dom, v zabojniku »na počitnicah«,

mati brez asistence za svojega sina

ima »srečo«, da lahko hodi v kino, pravosodni

policisti pa naj namesto izboljšanja

dohodka in razmer organizirajo

piknik in igrajo nogomet. Nočejo videti

množic, ki protestirajo po cestah in trgih

(razen seveda, če kolesarijo). Včasih

jih njihovi »neodvisni« novinarji sicer

opozorijo nanje, vendar je poročanje

popačeno, saj protestnikom »nalepijo«

neupravičene nalepke, število protestnikov

pa se čudežno zmanjša, kar

kaže, da imajo tudi nekateri novinarji

težave s prepoznavanjem resničnosti.

Namesto da bi se soočili z resnico in

dejstvi, so v nedogled pripravljeni razpravljati

o kozlovski senci (primer zasebne

prodaje nepremičnine), medtem ko

KOMENTAR

41

v nebo vpijočih nepravilnosti in kršitev

ter zlorabe davkoplačevalskega denarja

v svojem taboru nočejo videti. Vsake toliko

časa sicer »vržejo čez ramo« kakšnega

grešnega kozla, predvsem zato, da prekrijejo

svojo (ne)odgovornost. Zavzemajo se

za čisto okolje, obenem pa molče dopuščajo

ali celo podpirajo gradnjo kanalizacije

nad neprecenljivim virom pitne vode.

NERESNICE

IN BRISANJE DEJSTEV

Eden od simptomov nojevstva je tudi

govorjenje neresnice, ki gre nekaterim

preveč zlahka iz ust. Ali pa njihove izjave

ne temeljijo na dejstvih, ampak

poskušajo ta dejstva zabrisati. Nedavno

smo ob »zaušnici« ESČP slišali, da je

nespoštovanje človekovih pravic delovanje

v dobri veri, na obravnavi zakona

na parlamentarnem odboru pa, da je

nespoštovanje nadrejenih zakonov in

ustave iskanje dlake v jajcu. Ali pa govorijo

eno in delajo drugo. Razglašajo ničelno

strpnost do korupcije, obenem pa

se zapletajo v kopico afer. Zelo so strpni

do nekaterih prestopnikov, obsojajo in

preiskujejo pa tiste, ki o tem govorijo in

kažejo na dejstva. Govorijo o pomenu

povezav z jedrnimi državami, sami pa

se še vedno obnašajo kot »neuvrščeni«.

So predani borci za človekove pravice,

predvsem ko gre za oddaljena

žarišča. Doma pa nočejo videti kupov

kosti desettisočev med vojno in po njej

pomorjenih (dobesedno izbrisanih z obličja

Zemlje), ki so prišle na dan, čeprav

so jih predhodniki hoteli skriti, saj so

jih zmetali v brezna in rove, ki so jih

minirali, zazidavali in nanje metali odpadni

material. S tem slovenski narod

ni bil »prikrajšan« le za del narodovega

telesa, ampak tudi za njihove potomce

in številne pomembne posameznike.

Mimogrede, samo srečnim okoliščinam

se lahko zahvalimo, da med pomorjenimi

nista bila nesebični zdravnik Janez

Janež, ki ga imajo mnogi za svetnika, in

oče Petra Opeke (Pedra Opeke), duhovnika,

ki je posvetil svoje življenje najbolj

ubogim in je bil že večkrat predlagan za

Nobelovo nagrado.

Poboji so, skupaj z zastraševanjem

in množičnim eksodusom preganjanih,

močno spremenili ideološko sliko našega

naroda in omogočili, da se je pri nas

komunizem tako uspešno »prijel«. V

nezmožnosti soočanja z dejstvi so ukinili

Muzej slovenske osamosvojitve in

nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega

nasilja, ki sta bila ključnega

pomena za naš narod. Brez sramu ignorirajo

pozive EU, naj omogočijo dostojen

pokop žrtev. Ampak »noji« se seveda ne

obračajo v preteklost, razen za namen

slikanja naše junaške zgodovine, seveda

spet po nojevsko, z glavo v pesku.

Na prvi pogled se zdi,

da na svetu poteka boj med

dobrim in zlim, vendar način

vsesplošnega (ne)delovanja

(skupaj z nojevstvom) kaže,

da je vzrok za današnje

stanje strah.

STRAH

Na prvi pogled se zdi, da na svetu poteka

boj med dobrim in zlim, vendar način

vsesplošnega (ne)delovanja (skupaj

z nojevstvom) kaže, da je vzrok za današnje

stanje strah. Strah je občutje, ki se

v naravi pojavlja kratkotrajno in sproži

pomembne obrambne mehanizme, ki

omogočajo hitre odzive in izboljšajo

možnost preživetja. Strah obremenjuje

in hromi naš um, da se ne osredotoča na

prave težave ter zastruplja zaupanje in

ljubezen, zato nemalokrat vodi v dejanja

povečanega nadzora, boja za prevlado

in v skrajnih primerih celo v nasilje.

Strah ustvarja »notranje sovražnike«,

kar dobro poznamo iz prejšnjega

režima. Danes se delovanje strahu

odraža v diskreditaciji posameznikov,

kafkovskih sodnih in drugih postopkih,

ki so ali nerazumno dolgi ali hitri,

brez prisotnosti javnosti in javnih razprav.

Strah vodi v povečevanje nadzora

nad javnimi ustanovami, mediji in svobodo

govora, jemanjem besede predstavnikom

ljudstva v parlamentu, nad

prihodom na delo in odhodom z njega

ter nad izstavljanjem računov.

Tudi omejevanje osnovnih pravic

delavcev, kot so stavke, pa omejevanje

dela zdravnikov pri zasebnikih sodita

v to kategorijo. Iz strahu se rojevajo

politična korektnost ter različne agende

in akcije, v imenu katerih se vpije in

postavlja zahteve, skratka »nadleguje«

vse naokrog. Strah nenehno pogojuje

(ljubezen je brezpogojna). Saj veste: »Če

ne boste volili mene, bo zmagal drugi,

če greste s tem, ne gremo z vami …«

Zdi se tudi, da prestrašeni zavidajo

ostalim in jih na vse pretege poskušajo

vključiti v svoj začarani krog, namesto

da bi končno ozavestili in začeli udejanjati

svojo večno »mantro« o spoštovanju

in sprejemanju različnosti ter v

ljudeh videli dobro ne glede na njihova

stališča in naravnanost. Skratka, da bi

stopili na pot zaupanja in ljubezni. Naj

zaključim z besedami angleškega pisatelja

in filozofa Aldousa L. Huxleyja:

»Ljubezen prežene strah in nasprotno,

strah prežene ljubezen. Pa ne samo ljubezni,

ampak tudi razum, dobroto in

vsakršno misel na lepoto in resnico.«

189 27. 2. 2025

42

MED(IJSKI) SOSEDI

BREZPLAČNA PRAVNA

POMOČ ZA ROKA SNEŽIČA

V številnih sodnih postopkih je Rok

Snežič koristil brezplačno pravno pomoč,

ki je sicer namenjena ljudem v stiski.

Državno odvetništvo se ga je tokrat lotilo

sistematično, razkriva spletni raziskovalni

portal Info360. Rok Snežič, ki je dvojni

doktor prava in lobist, mediji pa so ga

večkrat opisali tudi kot doktorja davčnih

utaj, je vpleten v številne sodne postopke.

Samo zoper portal Necenzurirano je

Snežič vložil okoli 50 tožb. A ker uradno

v Sloveniji nima premoženja, mu je bila

odobrena brezplačna pravna pomoč, piše

Info360. Državno odvetništvo je sicer v 15

primerih izpodbijalo dodelitev te pomoči,

saj meni, da Snežič ne izpolnjuje vseh

pogojev zanjo. »Ministrstvo za pravosodje

pa razmišlja o spremembah zakona o

brezplačni pravni pomoči, da bi bil sistem

bolj učinkovit in pravičen. Za brezplačno

pravno pomoč je država v letu 2023 porabila

več kot 8,7 milijona evrov.«

Mediji redno poročajo o njegovih primerih.

Info360 poroča, da je višje sodišče

v Mariboru zavrnilo pritožbo okrožnega

državnega tožilca na oprostilno sodbo za

Roka Snežiča glede obtožb o domnevnem

oškodovanju finančne uprave z domnevno

fiktivno posojilno pogodbo z babico.

Prav tako je razsodilo, da potrebni izdatki

obdolženega ter nagrada njegovih zagovornikov

na pritožbeni stopnji obremenijo

proračun. »Snežič se je, kot pravi, leta

2008 odločil, da v Sloveniji ne bo imel več

premoženja. Bil je sicer eden večjih davčnih

dolžnikov pri nas; po javno objavljenih

podatkih njegovega osebnega stečaja,

ki se je začel decembra 2013, je dolgoval

državi več kot 800 tisoč evrov, ki jih ni

plačal.« V postopkih proti novinarjem pa

ga zastopa odvetnik Goran Janžekovič

iz odvetniške pisarne Ketiš, Janžekovič

in partnerji iz Maribora, medtem ko za

njegove kazenske primere skrbi celjski

odvetnik Dušan Korošec.

189 27. 2. 2025

O RAZPISIH KOT LEGALIZIRA-

NI KRAJI JAVNEGA DENARJA

Posel z nabavami v UKC in drugih državnih

ustanovah še naprej mirno teče brez motečih

elementov, po ustaljenih tirnicah. Provizije

so javna skrivnost, pravi dr. Marko Noč,

mednarodno priznani kardiolog, za spletni

portal Preiskovalno. Noč je na primeru

drago preplačanih žilnih opornic skupaj z

zdravnikom Blažem Mrevljetom dokazal,

da je mogoče tudi v Sloveniji kupiti najbolj

kakovosten in preizkušen medicinski

material po podobno nizkih cenah kot v

veliko bogatejši Nemčiji ali Skandinaviji,

pri čemer je samo naša največja bolnišnica,

UKC Ljubljana, letno prihranila dva milijona

evrov. Noč za portal Preiskovalno ugotavlja,

da »žal tej akciji do danes niso sledile podobne«.

Afera o žilnih opornicah je razkrila

sistemske težave v javnem zdravstvu, aprila

pa bo zadeva pravno zastarala.

Lastniki domačih dobaviteljev medicinske

opreme in materialov se uvrščajo med

najbogatejše Slovence in že desetletja

kujejo dobičke z javnimi zdravstvenimi

ustanovami. Podajajo primer podjetja Medis

Toneta Strnada, ki je prihodke povečalo s 135

milijonov na 138 milijonov, z zdravstvenimi

ustanovami pa so zaslužili že 450.707.235

evrov. »Mark Medical pod vodstvom direktorja

Aleša Nanuta, ki je bil tudi pomočnik

direktorja UKC Maribor za nabavo, je od 2003

do danes zaslužil z javnimi zdravstvenimi zavodi

324.819.151 evrov. Prihodki so mu od leta

2020 z 11 milijonov evrov zrasli na 15 milijonov

v letu 2023,« piše Preiskovalno. Mediasi

Diane Dimnik pa je prihodke povečalo s 23

milijonov v letu 2020 na slabih 28 milijonov

leta 2023. Pridobili pa so 261.950.743 evrov

javnih sredstev. Diana Dimnik je hči vplivnega

lobista Boža Dimnika, ki je obogatela

z dobavo medicinske opreme in materiala

javnim zdravstvenim zavodom. Preiskovalno

še poroča, da je UKC Ljubljana posle javnega

naročanja oddal izbranim odvetniškim

družbam, ki si bodo za približno 300 razpisov

razdelile 1,4 milijona evrov.

GANLJIVA MOLITEV

ZA PAPEŽA FRANČIŠKA

Množica ljudi, med njimi kardinali, ki

živijo v Rimu, škofje, duhovniki, redovnice

in verno ljudstvo so v nedeljo, 23.

februarja, skupaj molili rožni venec za

zdravje papeža Frančiška. Molitev je vodil

državni tajnik, kardinal Pietro Parolin. Na

ploščadi pred vhodom v baziliko sv. Petra

so pripravili oltar z ikono Marije, Matere

Cerkve, za vernike so bili pripravljeni

stoli. V prvih vrstah so bili kardinali, ki so

v Rimu, in škofje, pa tudi verniki, poroča

tednik Družina. Kardinal Parolin je med

drugim povedal, da Cerkev že dva tisoč

let moli za papeža, kadar je ta v nevarnosti

ali bolan. »Že v Apostolskih delih

beremo, da je Cerkev intenzivno molila,

ko je bil Peter v zaporu. V teh dneh, odkar

je papež Frančišek v bolnišnici, posamezni

verniki in krščanske skupnosti po vsem

svetu veliko molijo zanj. Nocoj se jim želimo

pridružiti tudi mi, javno, v njegovem

domu z molitvijo svetega rožnega venca.

Izročamo ga mogočni Marijini priprošnji,

ki jo bomo naslovili Marija, zdravje bolnikov.

Naj naša Mati podpira svetega očeta

v tem trenutku bolezni in preizkušnje ter

mu pomaga, da se čim prej pozdravi.«

Večerna molitev se je zaključila z znamenjem

križa in aplavzom, medtem ko je iz

ozadja trga odmeval običajni vzklik »Viva

il Papa« (Naj živi papež!). Ko se je množica

razhajala, so nekateri ljudje ostali na

trgu blizu obeliska: španske redovnice,

skupina kitajskih vernikov in še večja

skupina filipinskih duhovnikov, poroča

Družina. Molitev za papeževo zdravje se bo

nadaljevala tudi prihodnje večere. Kot so

po navedbah vatikanskih medijev sporočili

z državnega tajništva, se bodo kardinali,

ki bivajo v Rimu, z vsemi sodelavci rimske

kurije, pa tudi rimska škofija, upoštevajoč

želje Božjega ljudstva, vsak večer ob 21.

uri zbirali na Trgu svetega Petra pri molitvi

rožnega venca za zdravje svetega očeta.

Kolumna

Podiranje

ŠPORT

Ni prav veliko športnih zvrsti, pri katerih je boljši tisti, ki več podre.

Ampak takole na prvo žogo – nekaj jih je. Med njimi je zagotovo

najbolj znana športna disciplina kegljanje oz. podiranje kegljev.

43

IGOR GOŠTE

SHUTTERSTOCK

Iz daljne Amerike je k nam prišla tudi

kegljanju podobna športna disciplina,

kjer je mimogrede pravi as naša

predsednica Nataša Pirc Musar. Tej

zvrsti podiranja kegljev se reče bowling.

PODIRANJE KEGLJEV

Igro, podobno bowlingu, so igrali že

stari Egipčani. Leta 1895 je bil v New

Yorku ustanovljen American Bowling

Naprava, ki pobira in

postavlja keglje ter vrača

krogle, je bila izumljena

leta 1952, kar je dokončno

pritegnilo k bowlingu

tudi najširše množice.

Congress, ki je postavil standardna pravila

bowlinga, ki jih poznamo še danes.

Naprava, ki pobira in postavlja keglje

ter vrača krogle, je bila izumljena leta

1952, kar je dokončno pritegnilo k bowlingu

tudi najširše množice.

A pustimo to pri nas manj znano športno

zvrst. Slovenci imamo raje kegljanje,

kjer smo že vrsto let v svetovni špici po

znanju podiranja kegljev, ki jih ravno tako

kot pri bowlingu postavlja posebna naprava.

Omenimo legendarne kegljače ali

kegljavce Mariko Kardinar, Franca Kirbiša,

Biserko Petan, Mira Steržaja, Bogdana

Hribarja in še vedno odličnega Uroša

Stoklasa, ki ga tudi osebno poznam. Ne

nazadnje je bil gost moje prve, pa stote,

dvestote in tristote športne oddaje Skok v

šport (posnel sem jih okrog 750).

V svojem otroštvu sem poznal še eno

zanimivo podiranje kegljev. S kroglo na

vrvici smo podirali postavljene lesene

keglje. Rekli smo, da je to rusko kegljanje,

sam pa mu zaradi ruske agresije na

Ukrajino raje rečem vrtno kegljanje. Le

kdo bi v teh časih Rusom delal reklamo?

PODIRANJE REKORDOV

Slovenci smo znani še po eni športni panogi,

ki pravzaprav ni šport, je pa povezana

s športom. Temu rečemo podiranje

rekordov. Včasih kateri od naših smučarskih

skakalcev postavi rekord, pogosto

v zadnjih letih kolesar Tadej Pogačar,

tudi omenjeni kegljač Uroš Stoklas, Luka

Dončić na kakšni košarkarski tekmi ali

pa naši alpinisti na vršacih v Himalaji.

Najbolj mi je pri srcu vzpon Marije

in Andreja Štremflja na Mont Everest;

bila sta prvi poročeni par na svetu, ki

jima je to uspelo. To se je zgodilo že

pred 33 leti. V slovito Guinnessovo knjigo

je bilo doslej vpisanih že tudi več sto

slovenskih rekorderjev. Ne nujno vsi

v športnih panogah. Meni so še vedno

ljubi rekordi, ki jih je na svojih plavalnih

podvigih postavljal plavalec Martin

Strel, ki si je vedno po rekordnem plavanju

vzel čas in prišel k meni v studio v

omenjeno športno oddajo.

POLITIČNO PODIRANJE

Seveda pa so pri nas pri podiranju spretni

tudi tako levi kot desni politiki. Ampak,

resnici na ljubo, podiranje svojih političnih

nasprotnikov, če ne že kar sovražnikov

so dodobra izpopolnili predvsem tisti

na levi politični strani. Sploh ko ocenijo,

da je ta ali oni (pre)blizu njihovega večnega

tekmeca Janeza Janše. Nekateri tej

politični športni zvrsti rečejo tudi čistke,

ker se malce lepše sliši. Če nekaj čistiš,

je potem menda lepše. To drži, ko gre za

kakšno gospodinjsko opravilo: sesanje,

pranje, pomivanje, brisanje ... Dobro, tudi

pranje je precej znano politično opravilo.

Morda kdaj o tem, a vrnimo se k čiščenju,

ki ga vse bolj v zadnjem času nadomešča

podiranje. Pri nas ne podirajo samo politikov,

ki temu ali onemu niso ravno pri

srcu, pri nas so znani tudi po tem, da vsak,

ki pride na oblast, levi pa še sploh, podre

vse mostove za seboj, ki si jih je upal pred

tem postaviti predhodnik. Še več, podrejo

tudi vse ideje, reforme, zakone – čeprav

so nekateri dobri – ki jih je predhodnik

zastavil in nekaj tudi dokončal. Potemtakem

ni čudno, da smo po taki vladi, vešči

podiranja, znova in znova na začetku.

Pri športnem podiranju kegljev to

gre, ker so taka pravila, pri politiki pa

bi bilo prav, da se to podiranje vendarle

enkrat konča.

189 27. 2. 2025

44 JU3 2052

DESNI vrtički

Tudi tako imenovani »desni« volivci smo postali ob vsem,

kar se dogaja v političnem peskovniku, že vsega siti. Poln »kufr«

imamo zdrah in nagajanja med politiki, ki jih imamo za svoje. Dovolj nam

je njihovih sporov, razdrobljenosti in otročjega merjenja moči v trenutkih,

ko bi morali sodelovati za skupno dobro.

MILENA MIKLAVČIČ

Od enih volitev do drugih smo

upali, da se bodo tisti, ki se

tako radi obnašajo kot slon

v trgovini s porcelanom,

vsaj za las spremenili. Kakšna utvara!

Sprašujem se, kaj pa, če je napočil čas,

da njihovi volivci snamemo rokavice in

jasno povemo: Nismo zadovoljni, ker

nočete sodelovati in se povezovati med

seboj! Ne osrečuje nas, ko vlečete voz

vsak v svojo smer, se ukvarjate sami s

sabo namesto z nami! Zaradi otročjega

obnašanja in sebičnosti tudi Slovenija

izgublja pomembne bitke, v katerih bi

lahko zmagali – če bi le stopili skupaj.

Politika ni samopostrežna restavracija,

kjer si vsak nabere, kar mu je

všeč, hkrati pa pričakuje slepo podporo

volivcev. Če mislite, da bomo še naprej

tolerirali vašo razdrobljenost in prepire,

se motite! Naš glas ni vaša last, in če

ne boste začeli delati z ramo ob rami za

skupno dobro, vas bomo poslali tja, kamor

sodite: na politično smetišče.

Slovencev politika ne zanima, saj

nas je komaj kakšnih deset odstotkov

takšnih, ki znamo ločiti med svobodo

in diktaturo. Za povrh nas poneumljajo

tudi javnomnenjske raziskave. Če po

pravici povem, sem skeptična ob vsaki,

ki se pojavi v medijih. Ob tejle – zadnji

189 27. 2. 2025

sem pa sploh zastrigla z ušesi! Vesela

bi bila, če bi mi lahko prvouvrščena

razložila tisti dvignjeni prst. Tudi minister

Han, ki se je znašel na drugem

mestu najbolj priljubljenih politikov,

me je krepko prizemljil. Prepričal me

je, da med Slovenci ni le okoli 400.000

funkcionalno nepismenih, da jih je

veliko več! Oprostite, a drugače si ne

morem razlagati visoke uvrstitve glede

na široko medijsko odmevnost »Spirit

igračkanja«. Anketirani so to očitno

prezrli ali pa se z vsem, kar se je v Spiritu

menda dogajalo, celo strinjajo?

Fino bi tudi bilo, da mi nekdo razloži,

Minister Matjaž Han

je na lestvici najbolj

priljubljenih politikov

na drugem mestu –

kljub spornim poslom

v zadevi Spirit.

FLICKR vladars

od kdaj Slovenci nagrajujemo govorjenje

(poniževanje) v neki srbščini v

Evropskem parlamentu, in ne nazadnje,

zaradi kakšnih zaslug se je na četrtem

mestu znašla evropska komisarka

za širitev Marta Kos. Če je glasovanje

realno, če ni privlečeno za lase, potem

se bojim, da anketirani niso imeli pojma,

za kaj gre.

RED V LASTNIH VRSTAH

Res se sprašujem, kako naj verjamem,

da bodo »naši politiki« kos izzivom države,

če ne morejo zagotoviti reda niti

v lastnih vrstah. Največji nasprotnik

Kolumna JU3 2052

45

gov.si

Evropska komisarka za širitev Marta Kos

je po podatkih ankete na četrtem mestu

po priljubljenosti. Kaj je storila, da je

osvojila to mesto?

desnice ni levica – je ona sama. Čas je,

da se stranke, ki se razglašajo za branike

tradicije, domoljubja in razuma,

začnejo pogovarjati med seboj! Če ne

bodo našle skupnega jezika in se povezale

okoli tistega, kar jih združuje, jih

bo zgodovina spet potisnila na politično

obrobje – in to zasluženo.

Vedno znova si obljubim, da bom

imuna ob poslušanju velikih besed in

praznih obljub, da ne bom nasedala populizmu,

ki ga izbranci ljudstva tako radi

prodajajo kimavcem. Ko nekdo z resnim

obrazom govori, kako dela za dobro Slovenije,

a je vsak njegov korak usmerjen

v lastne interese, se vprašam: Nas res

imajo za tako neumne? Najbolj bode v

oči cinizem: govorijo o vrednotah, ki jih

sami teptajo, prisegajo na poštenost, a

jih ujamemo s figo v žepu, zavzemajo se

za malega človeka, a mu obrnejo hrbet,

ko gre za njihove lastne vrtičke.

Če hočemo spremembe tudi med

»svojimi«, moramo ravnati drugače: od

politikov terjati odgovornost, podpirati

dejanja namesto oguljenih fraz, zavračati

prazne besede, o njihovem delu

pa se dodobra informirati. Politiki se

bodo spremenili, ko se bodo zavedali,

da jih čakajo posledice – izguba glasov,

oblasti in ugleda! Dokler jih nagrajujemo

zgolj zato, ker so »naši«, toliko časa

Politiki se bodo spremenili,

ko se bodo zavedali, da jih

čakajo posledice.

bomo vedno znova razočarani.

Naslednje volitve bodo prelomne.

Če bo desnica še naprej razdrobljena

in sprta, so ji pred večino v parlamentu

zaprta vsa vrata. Zato med njimi ne potrebujemo

prepirljivcev – potrebujemo

vizijo, sodelovanje in alternativo. Predvsem

pa politike, ki jim je za Slovenijo

mar bolj kot zase.

KAJ LAHKO NAREDIMO?

Pravilo številka ena: ne bodimo pasivni!

Ne poslušajmo tistih, ki pravijo,

da so vsi isti. Če ne bomo volili najboljših,

bodo odločali drugi – pogosto

tisti, ki jim razmere, kakršne so, najbolj

ustrezajo.

Terjajmo odgovornost: če politik

dela v nasprotju s svojimi obljubami,

mu moramo jasno povedati, da to ni

prav. Javnost ima moč – z vprašanji, pismi,

protesti, pritiski. Samo tišina volivcev

politiko ohranja takšno, kot je.

Ne nasedajmo praznim besedam,

nenehno se sprašujmo, kaj konkretno

je »naš« izbranec naredil dobrega

za Slovenijo.

Spremljajmo različne medije, tudi

nove! Brez znanja smo lahek plen za

manipulacije. Informacije preverjajmo,

razmišljajmo s svojo glavo in ne bodimo

ovce ne levega ne desnega tropa.

Politiki bodo začeli sodelovati in se

pogovarjati le, če jih bomo k temu prisilili

volivci. Verjemite: izgube glasov, oblasti

in ugleda se bojijo kot hudič križa!

Dokler pa jih nagrajujemo za sprenevedanje,

bomo vedno znova razočarani.

Volivci na desnici še nikoli doslej

nismo bili tako enotni v zahtevi po

povezovanju kot tokrat! Dovolj imamo

razdrobljenosti, medsebojnih sporov

in otročjega obračunavanja, ki vodi le v

eno – v poraz.

Tudi mož in žena se kdaj sporečeta.

A če jima je mar za družino, poiščeta rešitev.

Vesta, da prepiri ne smejo ogroziti

temeljev, na katerih stoji njun dom. In

če to velja za dva človeka, zakaj ne bi veljalo

tudi za politike, ki pravijo, da jim je

mar za Slovenijo?

Čas je za zrelost, zato, lepo prosim,

ne zvonite, ko bo spet prepozno!

189 27. 2. 2025

46 PREHITEVAM PO LEVI Kolumna

ALJUŠ PERTINAČ

@ROBERT GOLOB

Kako se znebiti GOLOBA?

Kako se znebiti dr. Roberta Goloba, je trenutno najbolj vroče vprašanje slovenske

politike. Vprašanje, na katero iščejo odgovor tako centri moči tranzicijske levice

in dominantni mediji v službi aktualnega režima, ki so Goloba pomagali spraviti

na oblast, kot stranke, ki jih je Golob poslal v opozicijo.

Še več, odgovor na to vprašanje

iščeta celo politika, ki sta pred

zadnjimi parlamentarnimi volitvami

nespametno zavrnila Golobovo

ponudbo za skupen nastop na volitvah,

nista prišla v parlament, potem pa

sta bila prisiljena ukiniti lastni stranki.

Govorimo seveda o Alenki Bratušek in

Marjanu Šarcu. Oba sta sicer za nagrado

dobila ministrski mesti in Šarec kasneje

še pet let mastno plačanega sončenja v

Bruslju ob hkratnem učenju angleščine,

ampak tudi onadva, če bi ju dobili nekje

na samem, bi vam po tihem priznala, da

bi Goloba najraje utopila v žlici vode.

EKSPLOZIVNA MEŠANICA

S čim se je torej Golob tako zameril praktično

celotni slovenski politiki, dominantnim

medijem in centrom moči, da

so se tako rekoč poenotili v tem, da mora

čim prej iti? Oni, ki se sicer ne morejo poenotiti

v ničemer? Odgovor na to vprašanje

je večplasten. Najprej je tu način,

kako je Golob prišel na oblast. Golobu za

to, da ima od volitev dalje absolutno oblast

v državi, skoraj ni bilo treba migniti

s prstom. Dovolj je bilo, da mu niso podaljšali

mandata na čelu Gen-I, s čimer

so ga mediji ekspresno razglasili, docela

neupravičeno seveda, za največjo žrtev

189 27. 2. 2025

Predsednik vlade Robert Golob na enem od svojih

številnih dopustov v času predsednikovanja.

Golob je bil samo lani uradno

sedemkrat na dopustu.

Sedemkrat! V letu dni.

Janševe vlade in epidemije vkup. Od tu

naprej je bila pot preprosta. Denar ima,

prav tako je imel medijsko podporo in

še uspešno je zajahal val nezadovoljstva

ljudi zaradi epidemije, ki se je vlekla že

dve leti in ki je dodobra spremenila naša

življenja. Vse to – ob hkratni pasivnosti

in nesposobnosti tradicionalnih antijanševskih

strank – mu je omogočilo doseči

rekordno večino na volitvah.

Drugi razlog je Golobov nemogoč karakter.

Sodelovati z njim pri čemerkoli,

razen pri polnjenju njegovih žepov, je

prava mora. Golobov politični stil je namreč

– to je po skoraj treh letih njegove

vladavine zdaj že vsakomur jasno – eksplozivna

mešanica nenehnega laganja,

spreminjanja mnenja in stališč, cepljena

z neverjetno potrebo po čim bolj lagodnem

življenju in metanju ljudi čez ramo,

ko jih ne potrebuje več ali pa preprosto

zato, ker se mu je tisti hip tako zahotelo.

Golob je vsekakor edini predsednik

vlade v dosedanji zgodovini naše samostojne

države, ki zavestno in nalašč ni

prišel na sejo lastne vlade. Ne zato, ker

bi imel druge, bolj pomembne obveznosti

ali ker bi vmes prišlo nekaj nujnega,

ampak preprosto zato, ker ga je njegova

konkubina, ki figurira kot nekakšna

despojna iz Finžgarjevega zgodovinskega

romana dobesedno zvlekla na »unterhalt«

v London. Za to, da je seja vlade

vseeno lahko bila, smo dobili celo novega

podpredsednika vlade, da je lahko

vodil sejo. To je takrat postal minister za

finance Klemen Boštjančič. Golob je bil

samo lani uradno sedemkrat na dopustu.

Sedemkrat! V letu dni. Mediji so na

to preprosto pozabili oziroma jim to ni

mar, ker so preveč zaposleni s tem, da ga

globoko v sebi iskreno ne marajo, javno

pa mu morajo peti slavospeve, ker se ga

njihovi lastniki preveč bojijo oziroma se

ga ne morejo znebiti.

VLADAVINA ANALFABETOV

Tretji razlog, da so praktično vsi v Sloveniji

nezadovoljni z Golobom (in ta mora

skrbeti tudi nas, navadne državljane),

pa je, da Golobova vlada praktično ne

vlada. Ja, prav ste prebrali, vlada ne vodi

Slovenije. Vlada ne odloča o tem, kam

gre ta država, in ne sprejema oziroma

izvaja politik na posameznih področjih.

Namesto nje to počnejo bejba, ki se rada

slika za družbena omrežja, centri moči

tranzicijske levice, skorumpirani funkcionarji

raznoraznih sončnih uprav

in ne nazadnje okostenela in zatohla

birokracija. V času, ko se svet korenito

spreminja in ko nekateri omenjajo

celo vojno v Evropi oziroma si jo srčno

želijo, imamo pri nas na vseh treh najbolj

izpostavljenih političnih funkcijah

politične začetnike, da ne rečemo analfabete,

od katerih je najhujši ravno Golob,

ker je na čelu izvršilne veje oblasti

ter ima v svojih rokah škarje in platno.

Če si torej nihče več ne želi Goloba

na oblasti, kako se ga potem znebiti?

Odgovor na to vprašanje na žalost ni

tako preprost kot odgovor na vprašanje,

zakaj Goloba nihče ne mara. In to je

hkrati tudi naš skupen problem.

P. DR. ANDRAŽ

ARKO

EW.COM

Papežev EKSORCIST

NE obstaja

GLEDALI SMO

Ustvarjalci trdijo, da naj bi Papežev eksorcist temeljil na knjigi

Izganjalčeva pripoved in njenem nadaljevanju, ki ju je napisal pavlinski pater

Gabriel Amorth (1925–2016), ki je leta 1986 postal eksorcist za rimsko škofijo.

47

Čeprav je bil p. Amorth za nekatere

kontroverzen in nekoliko

»značajski«, je živel in umrl kot

duhovnik z dobrim ugledom. Po

nekaterih pričevanjih naj bi film dobro

prikazal njegovo osebnost, medtem ko

je sama zgodba popolnoma izmišljena

in ima bolj malo zveze z resničnimi dogodki.

Glavni igralec Russell Crowe se

od slavnega eksorcista razlikuje tako po

bradatem izgledu kot tudi »kilaži«.

Režiser Julius Avery nas vpelje v film

z evangeljskim modelom eksorcizma.

Kakor je Jezus iz obsedenca v Geraški

deželi pregnal nečistega duha Legijo

v čredo svinj (prim. Mr 5,1–20), tako p.

Amorth iz mladeniča izžene Legijo v

prašiča. Zaradi tega se mora zagovarjati

pred odborom cerkvenih hierarhov,

kjer se nanj spravi »najstniški« kardinal

Sullivan (Ryan O'Grady), ki trdi, da

izganjanje demonov meče slabo luč na

Katoliško cerkev. Kmalu zatem pa sam

papež (Franco Nero) pošlje svojega eksorcista

v opuščeno špansko opatijo sv.

Sebastijana. P. Amorth se kot nekakšen

duhovniški komandos z vsemi eksorcističnimi

pripomočki odpravi na svoji

vespi v Španijo, kjer ga pričakujeta lokalni

duhovnik Thomas (nejeverni Tomaž?)

Esquibel (Daniel Zovatto), še posebej pa

mlada ameriška vdova Julia (Alex Essoe),

saj je njen sinček Henry (Peter DeSouza-Feighoney)

postal ujetnik opatijskega

demona Asmodeja (v Tob 3,8.17 je to

demon besa, uničevalec). Tako se »zabava«

te »zgodovinske grozljivke« začne.

Ostali detajli niso pomembni, saj je film

popolnoma šablonski, kar zadeva izganjanje

hudiča – vse, kar smo že videli. Je

pa res, da prav z vdovo Julijo film pokaže,

kako se lahko nekdo v hudi preizkušnji

začne vračati k Bogu.

Tendenciozen in komercialno uspešen

naslov filma je dejanski nesmisel, saj

služba »papeškega« ali »vatikanskega«

eksorcista ne obstaja. P. Amorth je bil

eksorcist rimske škofije v času Janeza

Pavla II., v filmu pa nastopi brezimni papež

(Franco Nero), bradat in po govorici

sodeč Italijan. Glede na upodobitve naj

bi bil zadnji bradati papež Inocenc XII.

(+1700). Se (razen p. Amortha) ostala resničnost

dogaja v nekakšni alternativni

O FILMU:

• Papežev eksorcist (The Pope's

Exorcist) – 2023

• nadnaravna grozljivka

• režija: Julius Avery

• igrajo: Russell Crowe, Daniel

Zovatto, Alexandra Essoe …

wikimedia.org

časovni liniji zgodovine ali pa se je mogoče

Karol Wojtyła odločil, da se ne bo

obril? Dejansko je prisotnost izmišljenega

papeža nadležna nedoslednost.

Zanimivo je, da je izvršni producent

filma jezuit Edward J. Siebert, ustanovitelj

in predsednik Loyola Productions,

že pred časom želel posneti film o p.

Amorthu. Verjetno ne takšne različice,

ki je morda rezultat (gnilih) kompromisov

s Sonyjevo producentsko firmo Screen

Gems. Dejansko je p. Amorth predstavljen

kot »good guy« in je pristno »kul«,

ko se s svojo vespo vozi po Rimu. Glede

na siceršnjo protikatoliško naravnanost

Hollywooda je to osvežujoče, še posebej

v pričakovanju drugega dela.

189 27. 2. 2025

48

SLEDI MOJIH POTI

IVAN SIVEC

ARHIV IVANA SIVCA

FRANCE PREŠEREN (8/12)

»ŽIVE naj vsi narodi,

ki hrepene dočakat' DAN ...«

Ko smo si leta 2000 ogledovali televizijsko nadaljevanko o Prešernu, smo si bili bolj

ali manj enotni, da je našega največjega pesnika imenitno upodobil igralec

Pavle Ravnohrib. Gledalci pa smo bili predvsem ogorčeni nad prizori, kot so bila velika

popivanja, razbijanje kozarcev in nasploh današnja razgradnja družbe. V Prešernovem

času je to seveda tudi obstajalo, vendar v veliko bolj omejeni obliki, kajti tedaj ni bilo

vsega preveč, zato so ljudje morali biti bistveno bolj varčni.

Ko sem to nekoč povedal dr. Matjažu

Kmeclu, enemu od avtorjev

scenarija te nadaljevanke,

se je opravičil, da je bil to samo

en pogled na Prešerna, bržčas pa bodo

sledili še drugi. A po mojem mnenju drugih

pogledov – oziroma osnovnega – še

dolgo ne bo, zato bi bilo dobro vsaj na začetku

Prešerna prikazati v lepši luči.

ČEŠKI PESNIK MÁCHA

Ko se o tem pogovarjam z ljubitelji Prešernovega

pesništva, vedno rad poudarim,

da je treba izhajati iz dela. Samo delo

je tisto, ki označuje človeka, vse drugo je

obrobnega pomena. Na srečo ni samo

zame, temveč tudi za večino Slovencev

Prešeren v resnici najbolj veličasten pesnik,

pesnik evropskega formata.

Seveda tudi Prešeren ni bil nedovzeten

za krajša in daljša prijateljevanja ob

kozarcu vina in v dobri družbi. Znano je,

da si je po službi, ki se je končala ob štirih

popoldne ali pozneje, privoščil golaž, ob

tem pa dva deci vina. To je bilo za tiste

čase popolnoma običajno kosilo.

Kadar pa je prišel v goste kakšen

poseben gost, se je z njim vsekakor –

podobno kot mi vsi – zadržal tudi po

več ur. Znano je, da je bil eden od takih

posebnih gostov Karel Hynek Mácha,

mladi češki pesnik, enako romantično

naravnan kot naš veliki pesnik. Ko se je

vračal iz Trsta v rodno domovino, se je

ustavil v Ljubljani prav zaradi Prešerna.

Ta je mladega pesnika – bil je deset let

mlajši od njega – skupaj s svojim šefom

Blažem Crobathom povabil – kot so tedaj

rekli – na rake. Ti so bili tedaj zelo

čislani, naše reke pa so bile še tako čiste,

da je rakov kar mrgolelo v njih. Vozili

so jih celo z vozmi na cesarski Dunaj.

189 27. 2. 2025

Samo delo je tisto, ki označuje

človeka, vse drugo

je obrobnega pomena.

V gostilni so seveda spili kozarček

ali dva ter se skupaj navduševali nad

tem, da bi se v okviru Avstrije združili

vsi Slovani v eno in da bi nastal neke

vrste trializem. Madžari so pozneje to

dosegli, zato se je Avstrija preimenovala

v Avstro-Ogrsko, nikdar pa zaradi

naše mlačnosti ni prišlo do trojne vladavine.

Prešeren je bil močno za to, da

živijo vsi narodi, ves čas pa je zagovarjal

tezo, da smo Slovenci poseben narod

in da združitev v skupni jezik ne pride

v poštev. Niti s Hrvati ne. Močno pa je

bil navdušen nad tem, da bi njegove pesmi

prevedli v češčino, Máchove pa v

kranjščino oziroma slovenščino.

Iz vsega tega ni bilo nič. Mladi češki

pesnik Karel Hynek Mácha je še tisto jesen

umrl. Pri šestindvajsetih letih.

O tem, koliko kozarcev so Prešeren,

Crobath in Mácha ob srečanju razbili, zgodovina

molči. Dvomim, da sploh katerega.

GRAD PREŽEK

V zvezi s Prešernom je veliko govora

o tem, kje je nastala njegova najbolj

znamenita pesnitev, naša zdajšnja himna

– Zdravljica. Pravzaprav je bila

najprej Zdravica oziroma napitnica, a

jo je bržčas urednik Kmetijskih in rokodelskih

novic Janez Bleiweis prekrstil v

Zdravljico, pisano torej s črkama lj.

Po mojem mnenju je nastala na Dolenjskem,

na gradu Prežek ali ob spominu

nanj. Seveda Primorci na veliko

navijajo, da se je to zgodilo med primorskimi

trtami, ljubljanski literarni

zgodovinarji pa menijo, da jo je napisal

kar v ljubljanski megli, v kaki zakajeni

krčmi. Sam sem vedno menil, da je

treba iti po resnico med ljudi, na teren,

na kraj dogodka. Zato sem prepričan,

da je Zdravljica nastala – kot je zapisal

Prešeren – ob novini leta 1844 – torej ob

novem vinu, ob sv. Martinu tistega leta.

Izpričano je, da se je Prešeren na grad

Prežek k prijatelju Andreju Smoletu odpeljal

s kočijo vsaj trikrat. Tam je imel

njegov mili prijatelj tako rekoč svoj vikend,

svojo počitniško hišico. Andrej je

bil sila nestanovitne narave, prekrižaril

Z Andrejem Smoletom sta na terenu

skupaj nabirala ljudsko gradivo.

SLEDI MOJIH POTI

49

je pol Evrope in položil prenekatero dekle,

ob tem pa se na veliko vdajal pijači.

Da bi ga njegova mati nekako streznila,

mu je na Dolenjskem kupila grad Prežek,

ki pa je na sinovo srečo stal sredi vinogradov.

Na žalost pa se je Andrejček pri

štiridesetih že poslovil s tega sveta, Prešeren

pa se je od tistega časa naprej na

Dolenjskem nekajkrat mudil samo še pri

bližnjem sosedu tega gradu, pri Anastaziju

Grünu, Anastaziju Zelencu, prav pri

tistem graščaku, ki ga je poučeval na

Dunaju. Ker je besedje Zdravljice precej

podobno tistemu v poslovilnem sonetu

Andreju Smoletu in ker so dolenjske trte

bržčas naredile na Prešerna najgloblje

vtise, je najbolj verjetno, da so verzi naše

himne nastali na dolenjski zemljici. Ali

ob spominu nanjo.

Da Primorci menijo, da je Zdravljica

nastala na Primorskem, je tudi po svoje

razumljivo. Vsestransko razgledani duhovnik

Matija Vertovec, strokovni pisec

o – kot so tedaj rekli – vinoreji, je med

drugim vzpodbujal pesnike, da bi napisali

čim več hvalnic vinski trti. Prvi mu

je nasedel Valentin Stanič, ki je napisal

pesem z naslovom Hvala vinske trte. Na

Prešerna kot slavnega ljubezenskega

pesnika pa se je Vertovec v Kmetijskih

Najbolj verjetno je,

da so verzi naše himne

nastali na dolenjski zemljici.

Ali ob spominu nanjo.

Na gradu Prežek blizu Šentjerneja

se je Prešeren mudil vsaj trikrat.

Del rokopisa Prešernove Zdravice

oziroma poznejše Zdravljice.

in rokodelskih novicah obrnil z naslednjimi

besedami:

»Tvojo čast, vinska trta, je treba še

naprej povečevati, zato bom prvega

pevca med nami, pevca ljubezni, naprosil,

da tisto, kar meni ni mogoče, tvojo

hvalo zloži v večen spomin in to v lepe

vezane vrstice.«

Prešeren je bržčas tovrstno hvalo

vinski trti, ki jo je nosil v svoji duši vse

od obiskov pri Smoletu in Zelencu, potem

res spravil na papir, vendar je tematiko

bistveno razširil, nazdravil je tako

mladeničem kot mladenkam, predvsem

pa svojemu narodu in vsem tistim na

svetu, ki mislijo dobro v srcu. Bil je pač

mojster nad mojstri.

In še nekaj! Morda vsi niti niste opazili,

da so kitice napisane tako, kot je

videti pecljati kozarec.

UGLASBITEV

Znano je, da je bila Prešernova Zdravljica

za tiste čase tako revolucionarna, posebno

zaradi morebitnega združevanja

slovanskih narodov, da si je Prešeren

ni upal uvrstiti v svojo pesniško zbirko

z naslovom Poezije. Dunajski cenzor

Franc Miklošič mu je prečrtal prav četrto

kitico, ki je klicala k združitvi vseh

Slovanov. Tako je bila Zdravljica prvič

javno objavljena šele ob pomladi narodov,

leta 1848, pa še tedaj jo je urednik

Janez Bleiweis pospremil s plaho spremno

besedo. Napisal je:

»Zdaj so drugačni časi in zato sem

Zdravljico objavil na svojo pest. Pa naj se

zgodi, kar se mora. Žive naj vsi narodi!«

Bolj ali manj je znano tudi to, da je

Zdravljico uglasbilo več glasbenikov,

a prijela se je samo glasba skladatelja

Stanka Premrla, ki je bil doma iz Podnanosa,

kraja, kjer je svojo plodovito pot

sklenil Matija Vertovec. Kako majhen je

svet in kako lepo prepleten s potmi različnih

ustvarjalcev!

Stanko Premrl je bil po navedbah

mnogih biografov največja cerkvenoglasbena

osebnost 20. stoletja. Bil

je osemdeset let mlajši od Prešerna, pa

vendar je odlično začutil njegove neminljive

verze in nanje naslonil tako

veličastno in hkrati dovolj spevno melodijo,

da jo zdaj lahko prepevamo tako

rekoč vsi.

Tako dobro mu je verjetno uspelo

zato, ker je bil tudi sam pesnik. Kot

duhovnik je spesnil in uglasbil največ

cerkvenih pesmi. Med verzi se znajdejo

tudi njegova tako globoka spoznanja,

kot je na primer naslednje:

»Pesmim, ki jih v srcu hranim,

tem si v igri duška dam,

jih izlivam, jim ne branim,

sebi in v vedrilo Vam.

Zlasti pa Bogu jih vračam,

ki od njega so izšle,

v igri k njemu se obračam,

jih poklanjam mu za vse.«

Lepše se skorajda ne da povedati za

nobenega pesnika!

189 27. 2. 2025

50

ODTIS PRETEKLOSTI

Partizani so Ribnico UNIČEVALI

tudi z »zavezniki« (8. del)

Partizani so v Ribnici pustošili dvakrat. Prvič, ko se je septembra 1943 iz nje umaknila italijanska vojska

in so jo lahko prosto zasedli (po njihovo »osvobodili«); 6. januarja 1944 so se znesli nad kulturno

in socialno dediščino kraja. Drugič so se znesli nad Ribnico v zadnjega pol leta vojne.

IVO ŽAJDELA

SAAFWW2PILOTS3.YOLASITE.COM

Tudi v Ribnici so imeli

Italijane, Nemce,

domobrance, toda ljudje

so najbolj nastradali

zaradi partizanov.

se je težka doba.

Partizani so nas zaničevali,

sramotili, poniževali,

nam očitali krvave »Začela

roke in obljubljali pokoro za naš prestopek.

Zaprt sem bil v Ribnici, od tu so nas

zvezane za en teden prepeljali v Novo

mesto, od tam pa v Škofove zavode v

Šentvidu nad Ljubljano. Tu sem dočakal

amnestijo in se v začetku avgusta 1945

vrnil domov. Zaradi domobranstva sem

bil brez državljanskih pravic (brez volilne

pravice, brez službe). Spričevalo o

končanem učiteljišču je bilo neveljavno,

pravica do službe in dela v učiteljskem

poklicu mi je bila vzeta. Ostal sem tako

rekoč brez vsega. Lahko pa sem bil vesel,

da sem vojno in po vojni revolucionarni

in neusmiljeni čas srečno preživel,

čeprav telesno in duševno pohabljen.

Bal sem se kamorkoli iti sam, če sem srečal

miličnika s peterokrako zvezdo na

kapi, me je streslo, ker me je spomnilo

na vse zaničevanje, psovke, udarce, lakoto

in žejo. Bil sem dotolčen od neprestanega

vzklikanja in ščuvanja: 'Smrt,

smrt, smrt ...!' To se je vedno ponavljalo.

Kako težko je bilo to prenašati in poslušati!

Do kraja sem bil prestrašen.«

NEMOČNI

Tako beremo v knjigi Rodbina Petek.

Bozbirtovi, Ribnica No 76 (str. 69–70), ki jo

je leta 2018 izdalo Muzejsko društvo Ribnica,

v njej pa je Anton Petek opisal življenje

družine Petek iz Ribnice. To je še ena

knjiga, v kateri je lepo prikazano, kako

nemočni so bili »navadni« ljudje med

drugo svetovno vojno v Sloveniji. Tudi v

Ribnici so imeli Italijane, Nemce, domobrance,

toda ljudje so najbolj nastradali

zaradi partizanov. Tudi Petkova družina.

Tako so »zavezniška« letala 19. aprila

1945 uničevala cerkev v Ribnici.

189 27. 2. 2025

ODTIS PRETEKLOSTI

51

Partizani so v Ribnici pustošili dvakrat.

Prvič, ko se je septembra 1943 iz nje

umaknila italijanska vojska in so jo lahko

prosto zasedli (po njihovo »osvobodili«).

Tu so imeli zapore za vaške stražarje in

druge nasprotnike, ki so jim »sodili« in

jih ubijali. 6. januarja 1944 so se znesli nad

kulturno in socialno dediščino kraja.

Brozovi in Kardeljevi

komunisti so zaveznike

oziroma njihovo letalstvo

izkoriščali, da so uničevali

svoje nasprotnike.

PROTINARODNO DELOVANJE

Drugič so se komunistični partizani

znesli nad Ribnico v zadnjega pol leta

vojne. Takrat so med Slovenci pustošili

na prav poseben način. Pomagali

so si s t. i. zavezniki oziroma z njihovim

letalstvom. To je bila še ena od

velikih komunističnih prevar Brozovih,

Kardeljevih in Kidričevih komunistov.

»Zaveznike« oziroma njihovo

letalstvo so izkoriščali, da so uničevali

svoje nasprotnike. »Zavezniškemu«

letalstvu v južni Italiji so pošiljali

koordinate, kje in kaj naj bombardirajo.

To bombardiranje je še ena velika

tema naše medvojne zgodovine, ki je

zgodovinopisno in publicistično popolnoma

neobdelana. Levim zgodovinarjem

na misel ne pride, da bi jo

raziskovali in pisali o njej. Popolnoma

jasno je, zakaj jo pustijo zaroti molka.

To je namreč še ena tema od mnogih,

ki povsem razgaljajo protinarodno

delovanje Kardeljevih in Kidričevih

komunistov ter partizanov.

Anton Petek je bombardiranje Ribnice

le omenil, saj ga takrat ni bilo doma.

Zapisal je, da so »partizanski avioni (letala

zavezniških sil) bombardirali Ribnico«

4. novembra 1944 (str. 103). Dodal je:

»Bobnenje smo slišali celo v Višnji Gori.«

Tam je bil pri domobrancih.

Nato je zapisal tudi: »19. aprila /1945/

je bila bombardirana Ribnica, prizadet

je bil dolnji konec (cerkev in Mrtvaška

gasa).« Tudi takrat ga ni bilo doma.

PO NAVODILIH PARTIZANOV

Januarja 2020 je knjižnica Miklova

hiša Ribnica izdala knjigo Doma je vse

po starem! Miklovi iz Ribnice na Dolenjskem,

ki jo je napisala Rosalia M.

Arnšek. V podrobnem etnološkem prikazu

Miklovih, te znamenite ribniške

Partizani so

»zavezniškemu« letalstvu

v južni Italiji pošiljali

koordinate, kje in kaj

naj bombardirajo. To je

še ena velika tema naše

medvojne zgodovine.

družine, se je dotaknila tudi bombardiranja

Ribnice.

Ribniški trg je doživel dva bombna

napada, ki so ju po navodilih partizanov

leta 1944 izvedla angleško-ameriška

»zavezniška« letala, leta 1945 pa letala

Jugoslovanske armade, je zapisala

avtorica (str. 235).

»4. 11. 1944. Šest anglo-ameriških

letal ob pol enih vrže na Ribnico približno

20 bomb. Škoda na zgradbah je

precejšnja, tudi smrtnih žrtev je nekaj.

/.../ Tudi Kočevje bombardirajo.«

VSA SILA SVETA

»Po bombardiranju Ribnice, novembra

1944, je Antonija Arko stala sredi ribniškega

trga preplašena in zbegana, z ma-

Rakete iz partizansko-«zavezniškega«

letala 19. aprila 1945 uničujejo Ribnico.

189 27. 2. 2025

52

ODTIS PRETEKLOSTI

»Zavezniške« rakete uničujejo Struge.

lim kovčkom v roki. Več let je živela v svoji

sobici, umaknjena od sveta. Vsa sila sveta

je udarila ribniški trg in prebivalce Miklove

hiše. Teta Toni je gledala delno porušeno

streho hiše, prerešetane stene hiše,

napol porušene sosednje hiše, Anzelnovo,

Starešinčevo, Pečkovo in Robovo hišo,

uničeno mežnarijo in v ozadju cerkev sv.

Štefana s porušenima zvonikoma.«

DEKANOVO PRIČEVANJE

Ribniški dekan Viktorijan Demšar je

9. novembra 1944, en teden po bombnem

napadu na ribniški trg, poročal

nadškofijskemu ordinariatu v Ljubljano.

Njegov zapis je zelo dragocen, saj je edini

kot neposredna priča podrobneje opisal

partizansko-«zavezniško« opustošenje.

»Ko sem nekoliko zopet umirjen, si

dovoljujem vam sporočiti o strašnem

bombnem napadu dne 4. 11. 1944 in o

sedanjih razmerah ter začasni ureditvi.

Bilo je v soboto, 4. 11., okrog 12-ih, ko

sem ravno nedeljska oznanila končaval,

se naenkrat zrušijo okna pri pisalni mizi.

Silno mitraljiranje vsepovsod. Strašni

poki od eksplozij. Vse to okrog nas. Pripravljeni

smo bili vsi za večnost. – Hiše visavis

cerkve in okrog nje zrušene. Vodovod

razbit. Ranjencev je bilo nekaj med

vojaštvom in nekaj civilistov. Mrtev le

starejši mož skupaj z živino na poti domov.

– Cerkvena vrata vsa vržena s tečajev

in razbita od zračnega pritiska. Takoj

sem previdel nekaj težkih ranjencev, ki

so na poti v Ljubljano baje tudi umrli.«

189 27. 2. 2025

»4. 11. 1944. Šest angloameriških

letal ob pol enih

vrže na Ribnico približno 20

bomb. Škoda na zgradbah je

precejšnja, tudi smrtnih žrtev

je nekaj.«

VES TRG JE UNIČEN

»Po prvem napadu župnišče ni bilo še

toliko prizadeto, silno pa središče trga.

Okrog pol štirih popoldne pa pride še

hujši napad, ki je tudi dalj trajal. Silne

bombe so padale vsevprek. Okrog

župnišča se je vse rušilo. Pri sosedu

je pokopalo dva vojaka in gospodarja

z gospodinjo, katere pa še danes niso

mogli najti. Nekaj metrov od župniške

kuhinje je padla na vrt 500-funtska

bomba ter vse drevje uničila, razkopala

strašno, župnišče ruiniralo tako, da ni

več mogoče bivati v njem. Okna razbita,

vrata razmetana. Prav tako je tudi z

gospodarskimi poslopji. Mi vsi pa smo

se – pripravljeni na smrt in s prošnjami

do Marije Pomagaj – tiščali v spodnjem

hodniku skupaj ob steni in se zibali v

strašnem bobnenju. Podobno je bilo po

trgu. Ves trg je uničen. Mnogo ljudi je

bilo tudi v cerkvi, ki je po tem napadu

postala čisto nerabna za bogoslužje.

Vsa okna z mrežami in okvirji so izpadla,

lestenci padli na tla, vrata razcefralo,

streha na severni strani razbita.

Oboki zelo poškodovani. Oltar Marije

Pomagaj – zgornji del prevrnilo. Vendar

čudovito! Nosilec podobe je bil nagnjen

k steni, križ nagnjen k oltarni mizi, Marijina

podoba pa, ki bi se morala najbolj

poškodovati s prevrnjenjem – pa je izredno

lepo padla pred oltarno mizo, kakor

bi hotela reči: 'Tu sem zdaj, pa me

drugam odnesi!' – In res, ko se je zmoglo,

sem jo begunsko prenesel v Hrovačo

na glavni oltar, kjer je tudi Ssmum /kratica

za Najsvetejše/, katerega sva takoj

po napadu tacite /neopazno/ prenesla

z g. Sitarjem v Hrovačo, kjer je sedaj –

farna cerkev.

Prav tako je v Hrovači na št. 48 dek. in

župn. pisarna. Z g. Žbontarjem in starši

stanujemo izven bloka v isti hiši. Matrike

so rešene. Tudi drugo, kar se je moglo.

Če bo kaj narobe glede blagajne – upam

pa, da ne bo – prosim že sedaj zaradi pomirjenja,

da se da potrebni spregled.«

STRAŠNA BEDA

»Bogoslužje se bo moralo vršiti sedaj po

podružnicah v Hrovači, Goriči vasi in

Jurjevici. V Ribnici bo mogoče samo opravljati

sv. daritev v zakristiji, kjer bodo

gg. Lovšin, Mihelič, Petrič in Dejak maševali

za vojaštvo in nekaj civilistov, ki

so še ostali tamkaj. – Sedaj smo res čisto

v Božjih rokah.

Nastala je strašna beda. Včeraj še

imoviti so danes berači. Vsi se potikamo

po hišah po vaseh, kjerkoli je mogoče.

Tudi za nas je prišlo, da bomo čisto

evangeljsko uboštvo začeli. Meni je

najtežje to, da imam starše pri sebi, oba

80-letna starčka.

Sedaj so začeli zasilno pokrivati

ostrešje pri župnišču z deskami in s še

uporabno opeko, da bi se ohranilo vsaj

nekaj pred deževjem in zimo. Sicer je še

ostalo zidovje zapisano razpadu.

V kratkem sem Vaši Prevzvišenosti

objasnil trenutni položaj v svoji fari, ki

je že toliko morala prestati v tej vojni in

verjetno bo še morala. Priporočam sebe

in vse svoje v najtoplejšo molitev in za

varstvo Božje, ki smo ga toliko potrebni,

saj smo izpostavljeni prav povsod in

vsak čas nevarnostim.«

ŠE DRUGIČ NAD RIBNICO

Toda partizanom bombardiranje in

uničevanje Ribnice 4. novembra 1944 ni

bilo dovolj. Nad Ribničani so se hoteli

še enkrat kruto znesti. Spet so poslali v

»zavezniško« letalsko bazo v južni Italiji

koordinate, kje naj uničujejo. Tokrat

so letala priletela 19. aprila 1945 in v

Ribnici povzročila še več uničenja.

Leta 1982 je Matija Maležič v knjigi o

Ribnici zapisal (str. 147): »19. april 1945.

Ob pol enih popoldne letala Jugoslovanske

armade bombardirajo Ribnico

z zažigalnimi in rušilnimi bombami. Ta

dan bombardirajo avioni tudi Kočevje.«

Nadaljevanje prihodnjič.

ODTIS PRETEKLOSTI

ANTON CODELLI: vihravo življenje

tehničnega genija

Anton Codelli je izumil vrsto izboljšav v avtomobilizmu in tehniki nasploh: električni vžigalnik, hladilni in ogrevalni

aparat, mehanično kosilnico, kompresor, visokofrekvenčni telefon, napravo za avtomatično določanje

položaja ladij na morju in še kaj.

53

JANEZ MIHOVEC

WIKIPEDIA

Kranjski izumitelj, veleposestnik,

plemič in politik se je rodil leta

1875 v Neaplju, kjer sta bila

njegova starša na klimatskem

okrevanju. Gimnazijo je obiskoval na

Dunaju v Terezianumu, zavodu za plemiške

otroke. Po maturi je vstopil v vojno

mornarico in potoval po vsem svetu.

Bil je v Indiji, na Japonskem in Kitajskem.

Leta 1897 je še kot mladenič izstopil

iz mornarice, začel študirati pravo in ga

opustil. Iz zanimanja in vedoželjnosti

se je posvetil študiju elektrotehnike in

strojništva, a se je formalnega študija prav tako kmalu naveličal.

Od svojega starega očeta Karla I. je podedoval graščino

Turn. Dvorec obstaja še danes ob Gruberjevem kanalu v Ljubljani.

Cela mestna četrt nosi njegovo ime: Kodeljevo.

Kot tehnični navdušenec je opravil strokovni tečaj pri

družbi Telefunken v Berlinu. Leta 1908 je bil izvoljen v kranjski

deželni zbor, a že leta 1912 odstopil, saj je odpotoval v

Togo, v tedanjo nemško zahodno Afriko.

Od svojega starega očeta

Karla I. je podedoval graščino

Turn. Dvorec obstaja še danes

ob Gruberjevem kanalu v

Ljubljani. Cela mestna četrt

nosi njegovo ime: Kodeljevo.

AVTOMOBILIZEM

Vihravo življenje je slabo vplivalo na njegovo finančno stanje.

Bil je trikrat poročen, trikrat ločen in oče šestih otrok s

tremi ženskami. Strasten izumitelj se na poslovno življenje

ni najbolj razumel. Denar, ki ga je podedoval, je iz njegovih

rok kar nekako odtekel. Pritekle pa so nove ideje, ki so goltale

preostala sredstva. Leta 1898

je z Dunaja v Ljubljano pripeljal

avto. To je bil prvi avto,

ki je našel pot v Slovenijo, in

sicer Benz Velo comfortable.

Avtomobilizem je postal

ljubezen njegovega življenja.

Motorji pa prav tako,

saj je imel motorno kolo

Laurin in Klement, iz česar

se je razvilo današnje podjetje

Škoda.

Izumil je vrsto izboljšav

v avtomobilizmu in tehniki

nasploh: električni vžigalnik,

hladilni in ogrevalni

aparat, mehanično kosilnico,

kompresor, visokofrekvenčni

telefon,

napravo za avtomatično določanje

položaja ladij na morju in še kaj. Ukvarjal

se je tudi z izboljšavami na področju

radia in televizije.

AFRIKA IN FILM

Najbolj nenavadno pa je bilo njegovo

potovanje v Togo, kjer je gradil radijsko

postajo v Kamini, ki je služila povezavi

Berlina z nemškimi kolonijami v Afriki.

Nekje vmes se je navdušil še za film in je

finančno podprl snemanje filma Die weisse

Goettin der Wangora, ki je vsebinsko spominjal na precej

kasneje nastalega Tarzana. Kot številni njegovi drugi projekti

je tudi ta ostal nedokončan.

Prav tako je bilo z oddajnikom, ki ni bil nikoli dokončan,

ker je leta 1914 izbruhnila vojna, nemške kolonije pa

so prav kmalu zasedli Angleži. V nekakšni internaciji je bil

do konca 1. svetovne vojne. Najprej v Afriki, nato v Švici.

Po vojni se je zaradi težav s pridobivanjem jugoslovanskega

državljanstva vrnil domov na Kodeljevo. Njegovo izumiteljsko

delo in sodelovanje s podjetjem Telefunken ni prineslo

konkretnih rezultatov.

Življenje v Ljubljani je postalo nezanimivo. Preselil

se je v Švico in tam leta 1954 umrl. Ostal je spomin na slovitega

izumitelja, čigar ideje pa so v precejšni meri ostale

nerealizirane in prav takšno je bilo priznanje njegovega

dela. V spominu je ostal po svojem vihravem značaju

in življenju izven utečenih tirnic tedanjega sveta.

Codellijev prvi avto: model Benzo velo comfortable.

189 27. 2. 2025

54

ODTIS PRETEKLOSTI

Februar, mesec očiščenja

IN OBETAVNIH ZAČETKOV

Starorimski koledar se je začenjal z marcem; februar je bil zadnji mesec v letu in zaradi težav

z izračunavanjem časa tudi najkrajši. Julijanski in gregorijanski koledar izhajata iz starorimskega

in vključujeta nekaj prastarih izrazov. Takšno je tudi ime za februar, ki prihaja iz latinske besede februa

za obredno očiščevanje domov in hlevov.

DOC. DDR. VERENA VIDRIH PERKO

Sredi februarja, ko v sredozemskih

krajih zima jemlje slovo, se

je začelo staro pastirsko obredje

luperkalija. Povezano je bilo s

kultom volka, plenilca, ki naravo očisti

bolnih in ranjenih živali ter omogoči

zdrav razplod. V duhu starega sveta je

bilo praznovanje namenjeno odvračanju

zla, kar naj bi zagotovilo plodnost

in zdravje čred. Obredje je budilo življenjske

sile narave, ki jih je utelešal

rogati, repati in kopitasti Favn. Ker je

bil zadolžen za oplajanje, je bil upodobljen

falično, s karseda očitno in štrlečo

plodilno pritiklino. Praznik se je

začel z obrednim žrtvovanjem kozla

in psa. Svečenika, imenovana

luperkula, sta se po zakolu s

čelom dotaknila krvavega noža

in ga ob smehu dveh mladih

mož obrisala z volno, namočeno

v mleko. Iz odrte kože

žrtvovanih živali so odrezali

trakove, s katerimi so mladci,

napravljeni v volkove in kozle,

tekaje udarjali po ženskah.

Rimski zgodovinar Plutarh je

slavje opisal kot čas golih mladeničev

aristokratskega rodu,

ki so dirjali z dolgimi usnjenimi

jeziki po ulicah in spravljali

množico v smeh. Ženske

so jim rade prečile pot, udarci

s kosom krvavega usnja naj bi

pripomogli pri zanositvi in k

srečnemu porodu.

189 27. 2. 2025

Demetra je bila pšenična

boginja, zavetnica

rodovitnosti zemlje in boginja

žetve, njej posvečeni kulti so

prinašali v naravo božanski

red. Veljala je za nosilko

civilizacije.

Relief s podobo Demetre, njene hčere

Perzefone in princa Triptolemeja

DEMETRA IN

PERZEFONA

Toda februar je bil tudi čas potovanja

duš umrlih na plano,

ki so po prastarem verovanju

tajale zemljo za novo plodnost.

Februarski prazniki so potekali

tudi v čast pokojnih. Kako tudi

ne bi, saj je Februus veljal tudi

za božanstvo podzemlja. Gospodaril

je s silnim bogastvom, podobno

kot v stari Grčiji mogočni Had, ki je

preko lepolase Demetre in njene hčere

Perzefone prav tako povezan z naravo.

Demetra je bila pšenična boginja,

zavetnica rodovitnosti zemlje in boginja

žetve, Grke je naučila poljedelstva.

Imela je hčerko Koro. Ko sta se mudili na

žitorodni Siciliji, je deklico, omamljeno

od narcis in krokusov, ugrabil Had, ki je

s četverovprego pridivjal iz žrela Etne.

Mati, ki je slišala obupne krike, je dolgo

iskala svojo hčer. Iz obupa in jeze je

udarila Zemljo s hladom in nerazpoznavna

tavala po deželi. Pod streho jo je

vzel kralj Kelej za pestunjo slabotnemu

sinu Triptolemeju. Boginja je

bolnega kraljeviča ozdravila in

ga v zameno za gostoljubje naučila

kmetovanja.

Nazadnje je Helios, ki vsak

dan obsije Zemljo, Demetri izdal

vsem znano skrivnost. Koro

je Zevs namenil Hadu za ženo,

saj ji bogatejšega moža tudi

sama nikoli ne bi našla. Ker velja,

da bogat moški nikoli ni grd,

bi se tudi Demetra morala sprijazniti

s svojim zetom. Vendar

je uporno terjala svojo hčer in

Zemlji odrekala rast. Zavladali

sta lakota in smrt, Zevsa je

močno zaskrbelo. Ni ga ganilo

trpljenje ljudi, skrbeli so ga

prazni oltarji brez žgalnih daritev.

O, kako znano! Vdal se je in

zaukazal Hadu, da vrne deklico

na Zemljo. Toda Had je Kori ob

slovesu skrivoma vsilil peško

granatnega jabolka, da bi se nenehno

vračala k njemu. Kora se

vrne kot Perzefona, vsako jesen,

ko se vrača v podzemlje, rastje

Demeter, Persephone and Triptolemos.

New York, Metropolitan Museum of Art

ovene in Zemlja pomrzne. Je

boginja rasti in umiranja, je kraljica

podzemlja, ki skrbi, da duše

umrlih najdejo pot v Had.

ODTIS PRETEKLOSTI

55

Sodobnemu času

nerazumljivim februarskim

obredjem očiščenja in

plodnosti je leta 494 storil

konec papež Gelazij. Rajanja

in brezmejna veseljačenja

s popivanji in obrednim

oplajanjem je spremenil

v svečnico.

Skrivnostnim, sodobnemu času

nerazumljivim februarskim obredjem

očiščenja in plodnosti je leta 494

storil konec papež Gelazij. Rajanja in

brezmejna veseljačenja s popivanji in

obrednim oplajanjem je spremenil v

svečnico. Praznik se obhaja 40. dan po

božiču. Je simbolno Jezusovo darovanje,

ponazorjeno s prižiganjem sveč, ki

hkrati prinašajo tudi očiščenje.

Lamant - lik v laufarski družini, ki edini ne

nosi lesene larfe, njegov videz pa spominja na

peklenščka.

www.laufarija-cerkno.si

PUSTNO RAJANJE

A svečnica vendarle ni vse, kar je ostalo

oskubljenemu februarju. Priprave

na pustno rajanje trajajo tedne dolgo in

prikrivajo marsikaj, česar ni bilo moč

pregnati s križem. Poglejmo cerkljanske

laufarje! Prvi laufar krene na pot

že prvo ponovoletno nedeljo in vsako

naslednjo jih je več. Rajanje traja vse

do pustnega torka, s smrtjo Pusta preženejo

zimo, da lahko pride pomlad.

Glavni lik v laufarski družini je Pust,

ki je grešni kozel in kriv vsega. »Ta

star« je gospodar laufarske družine,

na pustni torek odkoplje bat in z njim

pokonča Pusta. »Ta stara« z brezovo

metlo odmete zimo in vse pregrehe

skupnosti. »Lámant« ima edini larfo iz

kozličje kože (vsi drugi imajo leseno),

iz ust pa mu štrli, glej zlomka, rdeč jezik.

Ne moremo prezreti podobnosti s

starim obredjem, vključno s tekanjem

in z zelenjem. Rogovi spominjajo na

peklenščka. Kako tudi ne bi, saj je v

krščanstvu Favnova podoba služila za

model. Je od mogočne Demetre ostala

le še »ta stara« z metlo? Morda, saj tudi

nevesta ne manjka v nobenem pustnem

sprevodu. Ne gre niti brez krste

in žalujočih, četudi je

le farsa Pustove pogrebne

slovesnosti. A

ne gre le za posnemanje,

temveč za močno

okleščene ostanke

prastarih poganskih

obredij, ki so zagotavljala

naravni red življenja

in smrti.

Toda poleg Pusta

je ostalo še nekaj navad

in besed sumljivega

izvora. Fascinantno,

kajneda? Toda

fascinus ali fascinum

je bilo v starem Rimu

utelešenje božanskega

falusa, moške štrline,

ki pooseblja plodnost

in rodnost živega sveta.

Obeski te sorte so

imeli moč božanske

zaščite in uroka. Še

celo resni enciklopedist

Plinij ga imenuje

lek za zavist in zli pogled.

Skrb za kult svete

podobe moškosti vsega

rimskega ljudstva,

J. Puhar

Bronast obesek, obramba pred zlimi duhovi

in zavistjo, prinašalec izobilja in sreče.

Zgodnjerimski vojaški tabor na Vihrah blizu

Drnovega, Posavski muzej Brežice.

ki je zagotavljala imperiju varnost in

prosperiteto, je pripadala vzvišenim

vestalkam. S podobami božanskih

otrdlin so okrasile triumfalne vozove

vojnih zmagovalcev. Toda svete podobe

utelešenja moških rodovnih moči so

krasile tudi domača ognjišča, pa vhode

v trgovine in delavnice, ladje in vozove.

Obešali so jih tudi otrokom okoli

vratu. Skrivnost učinkovite obrambe

je ležala v ekstatičnem izbrizgu obilja,

rasti in novega življenja … naravnost v

zrklo zla. Vse je prešlo! Ostalo je le še

nekaj besednih zvez, ki bledo odsevajo

sočne poganske pomene, kot npr. »te

nekaj gleda« in »ti bom že pokazal« ter

nekaj kretenj s prsti in rokami.

Navsezadnje še dobro, da imamo politiko,

ki edina zares skrbno neguje staroveške

prežitke. Vloga grešnega kozla

in njegovo žrtvovanje je pri nas zelo

domač obred. Očiščuje celotno družbo

nakopičene jeze in jo »čudežno« združuje

ter prenavlja. Pa tudi krvavo rdeči

pasovi, s katerimi so nekoč svečeniki

mahali po babnicah, niso povsem izginili,

le preselili so se za srajčne ovratnike

... Pa veselo pustovanje!

Vloga grešnega kozla in

njegovo žrtvovanje je pri nas

zelo domač obred.

189 27. 2. 2025

56

SLOVENIJA V SVETU

Slovenska šola Anton Martin

Slomšek - Mendoza, ARGENTINA

Slovensko šolo Anton Martin Slomšek v Mendozi smo ustanovili leta 2011 in od takrat neprekinjeno deluje

do danes. Vsi ustanovitelji smo potomci Slovencev, ki so prišli v to okolje po drugi svetovni vojni in se vključili

v argentinsko družbo kot poklicni strokovnjaki, podjetniki, učitelji in kmetje.

URŠKA ŠMON

Mesto Mendoza leži na zahodu

osrednje Argentine,

ob vznožju gorske verige

Andov. V pokrajini so dobri

pogoji za vinogradništvo in tako tudi

za pridobivanje dobrih sort vina. Imamo

uspešno poljedelsko dejavnost, njive

namakamo z vodo iz kanalov, ki jih

polni voda, ki priteče iz visokogorja v

času, ko se topi sneg. Podnebje je suho,

pokrajina kamnita. Mendoza je prava

oaza sredi puščave in prav tu živimo

tudi Slovenci, ki želimo svojim potomcem

pomagati na poti odličnega izobraževanja

in vzgoje celostne osebnosti. S

tem namenom smo starši ustanovili zasebno

šolo, imenovano Slovenska šola

Anton Martin Slomšek (Colegio Esloveno

Anton Martin Slomšek).

Z veseljem prenašamo prejeto

vero, vrednote, kulturo,

tradicijo Slovenije, ki se

prepleta z vrednotami

in kulturo Srednje

in Zahodne Evrope.

NAMEN ŠOLE

Slovensko šolo smo ustanovili leta 2011

in od takrat neprekinjeno deluje do danes.

Vsi ustanovitelji smo potomci Slovencev,

ki so prišli v to okolje po drugi

svetovni vojni in se vključili v argentinsko

družbo kot poklicni strokovnjaki,

podjetniki, učitelji in kmetje.

Naše prednike je Argentina lepo in

toplo sprejela. Tukaj so našli svoj novi

dom in ponovno upanje v boljši jutri. To

se je vtisnilo v našo zavest in nas spodbuja,

da vrnemo Argentini gostoljubnost

in velikodušnost do naših staršev,

zato z veseljem prenašamo prejeto vero,

vrednote, kulturo, tradicijo Slovenije,

ki se prepleta z vrednotami in kulturo

Srednje in Zahodne Evrope.

Želimo si in pričakujemo, da bodo

tudi naši potomci branili, ohranjali

in živeli našo vero ter spodbujali in

ohranjali krščanske kulturne korenine

Zahoda in temelje narodne identitete

Argentine in Slovenije.

Slovenska šola v Mendozi deluje

od leta 2011 dalje.

189 27. 2. 2025

SLOVENIJA V SVETU

57

Naše vrednote

in identiteta so Bog,

družina, domovina.

Naj poudarimo, da so naše vrednote

in identiteta Bog, družina, domovina.

Svojim otrokom želimo tlakovati pot v

izvrsten akademski razvoj, da bi zmogli

odgovarjati in kljubovati aktualnim

zahtevam. Pouk v naši šoli obiskujejo

otroci in najstniki oziroma mladina

argentinskih družin in potomci

slovenskih družin.

Ustanovitveni odbor (Fundacija

SLO), šolsko občestvo, vodstvo šole,

učiteljstvo, kateheti, pevovodja, pomočniki

skupaj oblikujejo program, ki

je zvest evangeliju in nauku Katoliške

cerkve. Naše mlade želimo in se tudi

trudimo vzgajati v svobodne osebnosti,

ki bodo imele lastno mnenje in kriterije,

da bodo odgovorne osebe. Naše dijake

želimo pripraviti za življenje v svetu, v

katerem se bodo lahko samostojno in

avtentično izražali, mislili in ljubili.

Mesečno so v načrt vključene še dejavnosti,

vezane na pastoralno delo, projekti, povezani

s predmetom Slovenska kultura, spodbujanje

branja, ravnanje z naravnim okoljem in vzgoja

čustvene razgibanosti.

Pročelje šole Colegio Esloveno Anton Martin

Slomšek v Mendozi.

ORGANIZACIJA

PEDAGOŠKIH

DEJAVNOSTI

Pouk v šoli poteka dopoldan,

po programu, ki ga določajo

šolske oblasti iz Mendoze.

Ta program vključuje naslednje

predmete: matematika,

slovnica, naravoslovje,

etika, umetnost, glasbena

vzgoja in telesna vzgoja. Vse

naštete predmete podajamo

v španščini. Poleg omenjenih

uradnih obveznih predmetov

učencem podajamo tudi

versko vzgojo oziroma katehezo

krščanskega nauka.

Poleg naštetih predmetov

je treba omeniti še predmet

Slovenska kultura (Cultura

Eslovena), ki vključuje zemljepis,

zgodovino, slovnico,

slovenske navade in tradicijo.

V popoldanskih urah šola učencem

ponudi na izbiro še šolske delavnice.

Izven obveznega šolskega urnika so

na razpolago pevske vaje (šola ima tudi

svoj pevski zbor), umetnost in angleščina

na višji stopnji.

Mesečno so v načrt vključene še

dejavnosti, vezane na pastoralno

delo, projekti, povezani s predmetom

Slovenska kultura (Cultura Eslovena),

spodbujanje branja, ravnanje z

naravnim okoljem in vzgoja čustvene

razgibanosti. Pripravljamo tudi šolske

pedagoške ekskurzije in izlete ter

razvedrilne dejavnosti.

Solidarnost je pomemben del našega

programa, zato je vanj vključeno

spodbujanje mladih za sodelovanje v

organizaciji Caritas Argentina; vključeni

so tudi v letno nabirko mendoške

nadškofije »Mas por menos« (Večkrat

manj). Solidarnost podpiramo s pomočjo

šolskih družin in učencev v vrtni uti

»Carita Feliz«, kjer nudijo kosilo in malico

revnim otrokom iz okolice mesta.

Predstavitev uspešnosti poučevanja

predmeta Slovenska kultura je dejansko

tudi razširjanje slovenske tradicije in

kulture v slovenskem in argentinskem

okolju. Tako v velikem tednu in ob veliki

noči predstavimo slovenske navade in

običaje, praznujemo praznik brezjanske

Marije Pomagaj, dan slovenske osamosvojitve,

organiziramo tudi celotedensko

praznovanje našega zavetnika in

patrona Antona Martina Slomška.

Predmet Slovenska kultura

(Cultura Eslovena) vključuje

zemljepis, zgodovino,

slovnico, slovenske navade

in tradicijo.

189 27. 2. 2025

58

SLOVENIJA V SVETU

Na kolegiju pri predmetu

Slovenska kultura učencem

ponujamo tudi nekatere

osnovne in lažje slovenske

besede in besedne zveze

ter temeljna vprašanja za

komunikacijo, ne pa slovnice

ali knjižnega jezika.

Naši učenci so deležni katoliške

vzgoje, pripravljamo jih na prvo obhajilo,

družinski križev pot na veliki petek

in na druge solidarnostne aktivnosti.

Sodelujemo tudi pri dejavnostih mendoške

nadškofije. Učence ozaveščamo

o pomenu določenih dogodkov iz

argentinske zgodovine. Organiziramo

šolske obiske v kraje pomembnih

zgodovinskih dogodkov, muzeje, na

trge, v cerkve, vladne palače, ogledamo

si tudi spomenike itd.

Učence motiviramo za uspešno pisno

komunikacijo. Načrt vsebuje ure vaj z

učenci za odličnost v branju in pisanju.

Najuspešnejši učenec dobi nagrado – odlikovanje

dr. Adolfo Calle, poimenovano

po stoletnem najpomembnejšem časopisu

z imenom Los Andes v Mendozi.

Umetniško izražanje s petjem. Pevski

zbor nastopa tudi izven šolskega

okoliša. Nastopili smo že v Teatro Independencia,

v najpomembnejši dvorani

za kulturne prireditve v Mendozi.

Učenci pridobivajo veščine na znanstvenem

področju, npr. iz astronomije.

Tako je naša šola dobila posebno priznanje

na 7. srečanju mladih raziskovalcev

na področju astronomije leta 2019.

Na področju okoljske vzgoje je vredno

omeniti prvo nagrado v Akciji za

recikliranje občine Godoy Cruz, Mendoza.

Poleg tega na strokovni ravni sodelujemo

v dejavnosti Dan dreves, ki ga

uradno organizira provincialni odsek

za Bioraznovrstnost in eko parke (leto

2024). To zadnje je izredno pomembno

in priznano v mendoškem okolju, ker

živimo v puščavi.

V DANIH RAZMERAH

DOSEŽEMO, KAR JE MOŽNO

Slovenska šola ni dvojezična šola. Že

od vsega začetka projekta naš cilj ni

bil dvojezični pouk, ker nam razmere

te oblike ne dopuščajo. V šoli je med

učenci vse do danes okrog 30 odstotkov

otrok slovenskega rodu.

Slovenski jezik objame tisočletno

identiteto Srednje Evrope in ljubezen do

maternega jezika. Zelo se trudimo obdržati

ta zaklad. Slovnica slovenskega

jezika je težka in dostikrat zapletena. Ni

lahka. Na naši šoli je največ Argentincev.

Če smemo biti realni, slovenščina

ni trgovski jezik ali orodje za komunikacijo

v mednarodnih poslih. Po svetu se

govori slovensko le, če srečaš Slovenca.

Za poučevanje svojih otrok pa tukajšnji

starši (Argentinci) izberejo kot dodatni

ali izbirni jezik druge možnosti bolj

znanih svetovnih jezikov. V tem smislu

ne bi mogli tekmovati. Zato smo se že od

vsega začetka odločili predvsem za slovensko

kulturo, ne pa za slovenski jezik.

Za pojasnilo naj povemo, da na kolegiju

pri predmetu Slovenska kultura učencem

ponujamo tudi nekatere osnovne in

lažje slovenske besede in besedne zveze

ter temeljna vprašanja za komunikacijo

(pozdravi, besedne zveze za predstavitev

osebe, ime in priimek, starost,

poklic, vprašanja po imenu in vprašanja:

Kje sem? Koliko je ura? Kaj je to? Koliko

denarja?, barve, številke, dnevi tedna,

meseci, letni časi, živali, sadje, hrana …),

ne pa slovnice ali knjižnega jezika.

Cilj vzgoje je intelektualno, čustveno in duhovno

oblikovanje mladih, ki jim bo omogočilo, da

s popolno svobodo in odgovornostjo izberejo

svojo prihodnost.

189 27. 2. 2025

SLOVENIJA V SVETU

59

POMANJKANJE

FINANČNIH SREDSTEV

Glede na ekonomsko in finančno krizo,

ki zadnja leta pritiska na Argentino,

lahko rečemo, da so denarne stiske šole

enake kot denarne stiske vsakega navadnega

Argentinca in stiske malih podjetij.

Končno se tudi vsa ekonomija šole

ureja na enak način kot ekonomija podjetja.

Plačevati moramo najemnine za

učne prostore, skrbeti za plače učiteljev,

plačevati davčne prispevke, elektriko,

plin za kurjavo, vodo, internet, čistila …

Učenci in učitelji ob obisku ministra za

Slovence v zamejstvu in po svetu Mateja

Arčona (2022).

Značilnost ustanove je vzgoja za

vrednote in dobre navade.

Težko shajamo,

zato smo v začetku

leta prosili za pomoč

Slovenijo, Caritas in

različna podjetja, da bi

lahko obdržali šolo.

Državne pomoči

ne dobimo, tudi ne

prispevkov od argentinske

in mendoške

vlade. Slovenska šola

je zasebna šola in bi

se morala vzdrževati z

mesečnimi šolninami

vpisanih šolarjev.

Zadnja leta prav

zaradi ekonomske

krize starši iščejo

brezplačne državne

šole, ne glede na nižjo

kakovost ali raven

poučevanja, saj ne

zmorejo plačevati šolnine

za svoje otroke.

Zato šola daje štipendije

otrokom kot pomoč družinam, ki

so v enako težkem socialnem in materialnem

stanju kot vsi tukaj v Argentini.

To dejstvo šoli povzroča izpad dohodkov,

ker otroci, ki jih štipendira šola, ne

plačujejo šolnine.

PRED NAMI SO VELIKI IZZIVI

Situacija v naši državi in s tem tudi na

naši šoli ni lahka. Upamo pa, da bomo

vzdržali do spremembe na boljše, da se

bodo izboljšale družbene in gospodarske

razmere v Argentini. Smo optimisti,

smo vztrajni, prevzeli smo veliko odgovornost,

da smo prišli do tega načrta,

zato ga ne bomo opustili.

Zadnja leta zaradi ekonomske

krize starši iščejo brezplačne

državne šole, ne glede na

nižjo kakovost ali raven

poučevanja, saj ne zmorejo

plačevati šolnine za

svoje otroke.

Zahvaljujemo se Društvu katoliških

pedagogov Slovenije, da ste nas vključili

v svojo konferenco. Tako kot na konferenci

ima tudi Slovenska šola Anton

Martin Slomšek iz Mendoze podobne

cilje in se istoveti s tem geslom: katoliška

vera in slovenstvo.

Za vse to želimo izreči tudi zahvalo

sponzorjem iz Argentine in Slovenije,

Uradu RS za Slovence v zamejstvu

in po svetu ter Caritas Argentina.

Urška Šmon je hčerka slovenskih

staršev (po očetu in materi) in vnukinja

slovenskih dedov. V njeni družini

so vedno govorili slovensko, molili

slovensko, prav tako tudi njihovi sorodniki

v Mendozi. Zato ji slovenski jezik

zelo dobro teče.

Pričujoči prispevek je predstavila na 6.

mednarodni konferenci Vzgoja za ljubezen

do domovine in države: Narodni

ponos v globaliziranem svetu (2024;

Cerknica, Društvo katoliških pedagogov

Slovenije).

189 27. 2. 2025

60

VZGOJA

MATEJA

PERŠOLJA

KO NE BO VEČ vrtcev in šol

Brez vzgojiteljic in vzgojiteljev ni vrtca. Približek tega smo lahko izkusili

med zaprtjem šol in vrtcev med epidemijo kovida.

Starši so ostali brez varstva otrok,

kar je otežilo kakovost službenega

dela. Zaradi osebnih stisk pri

organizaciji časa so se povečale

napetosti v medosebnih odnosih, poslabšala

se je kakovost časa, preživetega

z otroki.

Brez učiteljic in učiteljev ni šol. Videli

smo, da so brez šole mladi pogrešali

stik in druženje z vrstniki, ki so

pomembna podpora v obdobju razvoja.

Zaradi tega so se povečale duševne stiske.

Ne le to. Nekateri učitelji in učenci

so že odkrili, da učitelj ni samo prenašalec informacij, temveč

si želijo več osebnega stika in človečnosti. Brez odnosa

namreč ni učenja. Brez medosebnega odnosa je danes učitelj

lahko nadomestljiv z umetno inteligenco. Zato se nekateri

srednješolci in študenti raje učijo doma.

SOCIALNE RAZLIKE

Brez šol bi se povečale socialne razlike v družbi. Morda nekateri

ne bi znali brati, računati, če se starši ne bi posvetili tem

ciljem. Povečali bi se razslojenost in razdeljenost družbe, izgubili

bi najmanj en prostor za socializacijo, učenje kulture in

Brez šol bi se povečali

razslojenost in razdeljenost

družbe, izgubili bi najmanj

en prostor za socializacijo,

učenje kulture in vrednot, ki

so drugačne od družinskih.

vrednot, ki so drugačne od družinskih.

Izgubili bi še en prostor priložnosti za

povezovanje med krajani, prostor za

rast in razvoj skupnosti.

Ne zatiskam si oči, da šola, kakršna

je, deluje za vse. Znanje, ki ga ne delimo

in ostaja v glavi posameznika, nima

vrednosti. Zato naj bodo šole priložnost

za uporabo, nadgradnjo znanja in osebnosti,

ne le prostor za merjenje in ocenjevanje

znanja.

Kakšne bi bile posledice družbe brez

šole, lahko samo ugibam. Morda bi bilo

še več osebne zaprtosti, osamljenosti, slabih odnosov, še več

nesoglasij in sporov. Ob slabšem počutju, osamljenosti in nesrečnosti

pa bi bilo tudi več priložnosti za manipulacijo tistih,

ki bi nam radi prodali recepte za srečo na račun svoje blaginje.

120-ODSTOTNA OBREMENJENOST

Danes so učitelji zaradi pomanjkanja in podhranjenosti sektorja

marsikje že 120-odstotno obremenjeni. A mnogo jih

vztraja, ker so tako kot jaz predani mladim in želijo biti doprinos

drugemu. To nas izpolnjuje, to ohranja človečnost. Zato

prispevam k podpori učiteljem in verjamem vanje.

189 27. 2. 2025

Koledar dogodkov FEBRUAR, MAREC

DOGODKI

61

27

ČET

Holger Zaborowski: »Europe – Crisis,

Challenges, and Chances?« (»Evropa

– krize, izzivi in priložnosti?«)

16.00

City hotel, Dalmatinova ulica 15, Ljubljana

Predavanje

www.institut-nr.si

Evropa se trenutno sooča s številnimi krizami in velikimi izzivi. Toda kaj je

Evropa? Kaj opredeljuje »evropsko« identiteto? Kako lahko »evropski projekt«

nadaljujemo v prihodnosti? In kako lahko Evropo razumemo kot »dom«? Predavanje

obravnava ta vprašanja in poda osnovne koordinate evropske ideje.

Predavanje bo v angleščini. Program bo povezovala Manca Erzetič.

Organizator: Inštitut Nove revije, Zavod za humanistiko

28

PET

Festival GoroVenture; Marija in

Andrej Štremfelj: Moč noči je v

svetlobi zvezd

20.00

1

SOB

Dogodivščine Zvitorepca,

Trdonje in Lakotnika: Trije

mušketirji

10.00

Slovenski planinski muzej

Predstavitev knjige,

potopisno predavanje

Slovensko mladinsko gledališče

(SMG), Vilharjeva 11, Ljubljana

Predstava

2

NED

65. Kurentovanje Ptuj:

mednarodna karnevalska povorka

13.00

Ptuj

Prireditev

2

NED

Županova Micka

18.00

SNG Nova Gorica, Veliki oder, Trg Edvarda

Kardelja 5, 5000 Nova Gorica

Predstava, komedija

4

TOR

Moj košček Slovenije – dežela, ki jo

nosim v srcu (Rafaelova družba)

18.00

Knjižnica Prežihovega Voranca v Ljubljani

Otvoritev razstave

6

ČET

Regionalno srečanje Dnevov

evropske kulturne dediščine in

Tedna kulturne dediščine

13.00

Sokolski dom Škofja Loka,

Mestni trg 17, Škofja Loka

Srečanje

Želite povabiti na svoj dogodek? Pišite nam na dogodki@domovina.je.

189 27. 2. 2025

62

SLADKO-SLANE BRBONČICE

ŽAMETNA JUHA

iz koromača in krompirja

SELMA BIZJAK

www.sladkoslanebrboncice.si

ZA 4 OSEBE

SESTAVINE

• 500 g koromača

• 300 g krompirja

• 1 srednje velika čebula

• 1 strok česna

• 500 ml zelenjavne jušne

osnove

• sol

• oljčno olje

• 50 g trdega sira za ribanje

• kocke popečenega kruha

PREPROSTO

30 MINUT

1. Koromač očistimo, operemo

in narežemo na manjše

kocke. Krompir olupimo in narežemo

na enako velike kocke

kot koromač, saj se bosta tako

kuhala enako dolgo. Čebulo

narežemo na majhne kocke.

Strok česna olupimo. V loncu

segrejemo oljčno olje. Na njem

popražimo čebulo in strok

česna, da dobita lepo zlatorumeno

barvo. Nato dodamo

krompir in koromač.

2. Oboje nekaj minut pražimo,

nato zalijemo s 500 ml zelenjavne

jušne osnove. Lonec z

vsebino pokrijemo in

na srednji temperaturi kuhališča

kuhamo približno 20 minut, da se

sestavine zmehčajo. Nato vsebino

lonca obdelamo s paličnim mešalnikom,

da dobimo gladko juho, v

katero vmešamo drobno nariban

trdi sir. Premešamo, da se sir

raztopi. Če se nam zdi juha preveč

gosta, prilijemo nekaj mlačne

vode in juho še enkrat zavremo.

3. Juho še vročo razdelimo v

krožnike, dodamo nekaj listkov

svežega koromača, nekaj kock

popečenega kruha ter prilijemo

nekaj kapljic oljčnega olja.

DOBER TEK!

189 27. 2. 2025

SUDOKUJA, VSOTNICI

63

VSOTNICA (angleško sumplete) je tabela, v kateri je treba prečrtati števila

tako, da je vsota neprečrtanih števil po vrsticah in stolpcih ustrezna (enaka

številom desno od tabele in pod tabelo).

8 5 4 2 4 8 9 28

8 2 2 1 1 1 6 18

6 1 1 5 3 5 5 7

5 5 2 7 4 8 2 21

4 4 9 3 5 2 5 24

2 1 5 4 8 9 4 20

7 8 5 3 7 9 3 34

29 20 15 17 16 28 27

1 9 8 1 7 5 9 2

5 6 6 7 3 9 8 15

1 1 5 4 5 9 7 10

7 6 6 3 3 9 7 24

3 8 1 8 2 8 3 27

1 3 6 1 4 5 6 13

4 8 2 4 1 1 8 8

14 15 8 24 9 23 6

8 5 4 2 4 8 9

8 2 2 1 1 1 6

6 1 1 5 3 5 5

5 5 2 7 4 8 2

4 4 9 3 5 2 5

2 1 5 4 8 9 4

7 8 5 3 7 9 3

1 9 8 1 7 5 9

5 6 6 7 3 9 8

1 1 5 4 5 9 7

7 6 6 3 3 9 7

3 8 1 8 2 8 3

1 3 6 1 4 5 6

4 8 2 4 1 1 8

189 27. 2. 2025

64

NAGRADNA KRIŽANKA

SHUTTERSTOCK

SESTAVIL

ANDREJ

PRAZNIK

SAMICA

OSLA

DEL PRS-

NEGA KO-

ŠA PRED

SRCEM

MESTO NA

ZAHODU

RUSIJE

VODITELJ,

VODJA

STARO

MESTO

V MEZO-

POTAMIJI

KRAJŠA

OBLIKA

IMENA

VINCENC

OBLIKA

IMENA

ALEK-

SANDER

POMEN

3

DOMOVINA

BODRILO

POSODA

ZA SHRA-

NJEVANJE

PLINA

VRSTA

SOCVETJA

JAPON.

SMUČAR.

SKAKAL-

KA (JUKI)

DENARNA

ENOTA

S. IN J.

KOREJE

UČINEK NA

MIŠLJE-

NJE KAKE

OSEBE

DOMOVINA VOJAŠKA

ENOTA

UPORNI

RUS. KO-

ZAK (JE-

MELJAN)

TOASTER

IGRA

NA SREČO

VRELA

VODA

ŽLAHTNA

KOVINA

(Au)

VELIKA

NESTRU-

PENA

KAČA

OSCAR

NIEMEYER

OLGA

KORBUT

OBLAČILO

DO PET

VNETJE

KOŽE

KOŠARK.

LILLARD

ROJSTNI

KRAJ

JANEZA

JALNA

GIBLJIV

STIK

PRSTNIH

KOSTI

ČRKA V

CIRILICI IN

GLAGOLICI

VRAČ

16

10 KNJI-

ŽEVNIK,

PISATELJ

13 LEPILO

(POGOV.)

6

VOZILO, KI

SE POGA-

NJA Z ENO

NOGO

17

PUNT

PESNITEV

SLOV-

NIČNO

ŠTEVILO

4

Ž. OBLIKA

IMENA TIT

ZORAN

ARNEŽ

JUDOVSKA

ČETRT

ZEM-

LJANKA

IMENO-

SLOVEC

KRUŠNI

OČE

14

ŽELJKO

IVANEK

ŽIVAL, KI

ČUVA HIŠO

2

KRALJ

V EPIRU

5

FLAV-

TISTKA

GRAFE-

NAUER

MAŠNA

KNJIGA

RAFKO

IRGOLIČ

7

DOBA DE-

SETIH DNI

OZEK PAS

KOPNEGA

SKUTER

NAJVIŠJI

VOJAŠKI

ČIN V MOR-

NARICI

SLOV.

SKLA-

DATELJ

(OSKAR)

8

DRŽAVNA

BLAGAJNA

EMIL

ADAMIČ

ZAKONIK

12

1

REKA

V MJAN-

MARJU

JAKOST

9

REKA V

RAKOVEM

ŠKOC-

JANU

GLAVNO

GESLO

11

1 2

3 4 5 6 7

15 8 9 10 11 12

13 14 15 16 17

Pred nami so pustni karnevali in zabave. Na

sliki je najbolj znan pustni lik na Slovenskem.

Izvira s Ptujskega polja in po ljudskem verovanju

odganja zimo. Ima ovčjo kožo, dolg jezik, pas z

zvonci ter pisane rute in trakove. ??? (glej geslo

iz slike) so pomembna ??? (glej glavno geslo) in

so vpisani na Unescov seznam.

REŠITEV SKRITE PESMI:

ENA PTIČKA PRILETELA, ENA DROBNA PTIČICA ...

189 27. 2. 2025

S K R I T O S T

K R A V A T A R

R A Z K R E K A

I V K O K S I

T A R K L O N

O T E K L I N E

S A K S O N K A

T R A I N E A U

NAGRADNA KRIŽANKA –

POMAGAMO VAM OBDARITI PRIJATELJA

Vsakemu, ki pravilno reši križanko, podarimo mesečno naročnino

na tednik Domovina za prijatelja. Na dopisnici, v ovojnici ali preko

e-pošte nam pošljite izpisano: (1) glavno geslo, ki ga dobite z vpisom

črk na oštevilčenih poljih; (2) ime, priimek, naslov in telefonsko

številko prijatelja, ki mu želite podariti mesečno naročnino na

Domovino; (3) svoje ime, priimek in naslov. To s pripisom 'Križanka'

najkasneje do 7. marca pošljite na: Domovina, Brnčičeva 41e,

1231 Ljubljana Črnuče, ali narocnine@domovina.je.

LLLLL+

65

SKRITA PESEM

CENA PRTIČ KAPAR

SHUTTERSTOCK

MILET ELZA SENAD

ROBIN KAP VTIČ MICA

V vsaki gornji besedi prečrtajte pravo črko,

ostale pa po vrsti prepišite v spodnja polja.

Tu boste prebrali začetek nežne slovenske narodne pesmi. (jp)

KOMBINACIJSKII

MAGIČNI LIK

IVKO KLON KSI

KRAVATAR OTEKLINE RAZKREKA

SAKSONKA TAR TRAINEAU

Vsako gornjo besedo vpišite v lik dvakrat,

vodoravno in navpično. Ko boste vpisali

vse, se bo prikazala beseda, ki je ni na spisku.

Le v polju, kjer se križa sama s sabo,

dodajte pravo črko. (jp)

189 27. 2. 2025

66

ZA NASMEŠEK ALI DVA

SKRB

»Namesto da kupiš otrokom vse, česar

sama kot otrok nisi imela, raje poskrbi, da

bi se otroci naučili vse, kar bi se ti morala

naučiti. Material propade, znanje ostane.«

(Bruce Lee)

SHUTTERSTOCK

NAPAKE

Dva jezikoslovca sedita v restavraciji in

gledata jedilni list. Natakar ju vpraša: »No,

gospoda, sta že kaj našla v jedilnem listu?«

Eden od njiju: »Ja. Sedem slovničnih napak.«

SLUŽBA

Ni treba biti neumen, da ostaneš v tej

službi. Ampak, pomaga pa …

HITROST

Otroka se pogovarjata: »Moj očka je

najhitrejši. Ima najmodernejši avto in na

cesti vse prehiti.«

Drugi: »Moj očka je hitrejši. Je uradnik in

dela do 16.00, pa je ob 15.00 že doma.«

TEŽA

Neka študija je pokazala, da ženske, ki

imajo nekoliko večjo težo, živijo dlje kot

moški, ki jim to povedo.

KLAVIR

Kolegici se srečata in klepet nanese na

vadbo klavirja.

Ana: »Kako to, da ti vsak dan po štiri ure

vadiš klavir?«

Mia: »Človek mora vedeti, kaj hoče.«

Ana: »In kaj hočeš?«

Mia: »Sosedovo stanovanje.«

FRIZER

Frizer: »Vaši lasje počasi postajajo sivi.«

Stranka: »Nič čudnega – pri vašem

delovnem tempu.«

SHUTTERSTOCK SHUTTERSTOCK

UČINEK

Gašper: »Mama, pomisli, da je včeraj

učitelj poslal Mateja domov, ker je prišel v

šolo z zelo umazanimi rokami.«

Mama: »In? Je bilo to učinkovito?«

Gašper: »Seveda. Danes je pet fantov

prišlo v šolo z zelo umazanimi rokami.«

ČASOVNI STROJ

France: »Moja postelja je pravi časovni

stroj. Uležem se za pet minut in urini

kazalci poskočijo za dve uri naprej.«

189 27. 2. 2025

ŠIRIMO OBZORJA

V tedniku Domovina pišemo o vsem, kar predstavlja našo domovino:

• POLITIKA: kritično spremljamo politično dogajanje

doma in po svetu.

• GOSPODARSTVO IN RAZVOJ: analiziramo trende

in inovacije, ki poganjajo našo ekonomijo in ustvarjajo

nova delovna mesta.

• VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE: posvečamo se

vzgoji in izobraževanju ter podpori mladih,

ki so prihodnost naše domovine.

Da, naročam tednik Domovina

(ustrezno označite)

12-mesečna naročnina (52 številk; namesto 205,40 € samo 175 €)

želim plačilo na 4 obroke po 43,75 €

6-mesečna naročnina (26 številk; namesto 102,70 € samo 95 €)

Ime in priimek * :

Ime podjetja (poslovni naročnik):

Ulica in hišna št. * :

Poštna št. in kraj * :

Telefon * :

E-mail * :

Podpis * :

Poštnino za tednik plača Domovina.

205,40 €

175 €

S podpisom potrjujem, da se strinjam s splošnimi pogoji naročanja.

S podpisom potrjujem, da sem seznanjen z navedenimi splošnimi pogoji naročanja, ki so objavljeni

na spletnem naslovu https://www.domovina.je/splosni-pogoji-narocanja/.

• DRUŽBA IN SKUPNOST: prinašamo zgodbe ljudi,

ki s svojim delom in predanostjo bogatijo našo skupnost.

• KULTURA IN DEDIŠČINA: raziskujemo bogato kulturno

dediščino in običaje, ki so oblikovali našo identiteto.

• ZGODOVINA: poglabljamo se v pomembne zgodovinske

dogodke in osebnosti, ki so krojili našo preteklost.

• NARAVA IN OKOLJE: skrbimo za ozaveščanje o pomenu

ohranjanja naravnega okolja in trajnostnega razvoja.

ZAKAJ NAROČITI

tednik Domovina?

• VERODOSTOJNOST: temeljimo na

preverjenih informacijah in natančnem

raziskovanju.

• NEODVISNOST: naše poročanje

je neodvisno.

• KAKOVOST: vsebine skrbno pripravljamo

izkušeni novinarji in uredniki.

• POGLOBLJENE VSEBINE: poglobljeni

članki, intervjuji in reportaže širijo obzorja.

• SRČNOST, SPOŠTLJIVOST IN

POVEZOVALNOST: poudarjamo zgodbe,

ki nas povezujejo in nam dajejo moč.

Domovina d.o.o.

Brnčičeva 41e

1231 Ljubljana-Črnuče

E: narocnine@domovina.je

T: 068 191 191

NAROČITE

PREK

SPLETA

PUST

Tri dni in tri noči

je plesal, pel, igral

in skakal, vriskal, se smejal;

bil poln šal je, poln vragolij,

prešernih burk in vsakršnih norčij …

V nedeljo za dva je popival,

v ponedeljek bil krofov je sit,

v torek se spet je nalival,

v sredo zaspal je ubit.

Soseska se v žalosti zbrala

od daleč je in od povsod,

za Pustom je žalovala,

žaloval je pogrebni sprevod.

Harmonika svira balado,

Pavliha si puli lase,

zdaj joka staro in mlado

in flavta para srce.

Telo je ubogo zgorelo,

življenje je prah in pepel;

žalostno je in veselo,

razmisli, kako boš živel!

Pusta smo zdaj pokopali,

jokali in se smejali,

ostanke, kar našel je kdo,

z mostu smo vrgli v vodo.

(Andrej Rant)

SHUTTERSTOCK

Domovina 189 - Eva Irgl: "Demokrati gremo na več kot 20 poslancev" (predogled)

Transform your PDFs into Flipbooks and boost your revenue!

Delete template?

Save as template ?