Domovina 195: Nezakonito poslovanje Odvetniške družbe Čeferin z RTVS (predogled)

www.domovina.je

ŠIRIMO OBZORJA

10. 4. 2025

Aleksander

Čeferin

26

Rok

Čeferin

NEZAKONITO POSLOVANJE

Odvetniške družbe Čeferin z RTVS

3,95 €

12

28

54

»Reforme«

za kupovanje glasov

Na Goriškem: za trajni mir

in pokop mrtvih

Med Argentino in Slovenijo:

naše prednike je vodila ljubezen

195

ŠIRIMO OBZORJA

V tedniku Domovina pišemo o vsem, kar predstavlja našo domovino:

• POLITIKA: kritično spremljamo politično dogajanje

doma in po svetu.

• GOSPODARSTVO IN RAZVOJ: analiziramo trende

in inovacije, ki poganjajo našo ekonomijo in ustvarjajo

nova delovna mesta.

• VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE: posvečamo se

vzgoji in izobraževanju ter podpori mladih,

ki so prihodnost naše domovine.

Da, naročam tednik Domovina

(ustrezno označite)

12-mesečna naročnina (52 številk; namesto 205,40 € samo 175 €)

želim plačilo na 4 obroke po 43,75 €

6-mesečna naročnina (26 številk; namesto 102,70 € samo 95 €)

Ime in priimek * :

Ime podjetja (poslovni naročnik):

Ulica in hišna št. * :

Poštna št. in kraj * :

Telefon * :

E-mail * :

Podpis * :

Poštnino za tednik plača Domovina.

205,40 €

175 €

S podpisom potrjujem, da se strinjam s splošnimi pogoji naročanja.

S podpisom potrjujem, da sem seznanjen z navedenimi splošnimi pogoji naročanja, ki so objavljeni

na spletnem naslovu https://www.domovina.je/splosni-pogoji-narocanja/.

• DRUŽBA IN SKUPNOST: prinašamo zgodbe ljudi,

ki s svojim delom in predanostjo bogatijo našo skupnost.

• KULTURA IN DEDIŠČINA: raziskujemo bogato kulturno

dediščino in običaje, ki so oblikovali našo identiteto.

• ZGODOVINA: poglabljamo se v pomembne zgodovinske

dogodke in osebnosti, ki so krojili našo preteklost.

• NARAVA IN OKOLJE: skrbimo za ozaveščanje o pomenu

ohranjanja naravnega okolja in trajnostnega razvoja.

ZAKAJ NAROČITI

tednik Domovina?

• VERODOSTOJNOST: temeljimo na

preverjenih informacijah in natančnem

raziskovanju.

• NEODVISNOST: naše poročanje

je neodvisno.

• KAKOVOST: vsebine skrbno pripravljamo

izkušeni novinarji in uredniki.

• POGLOBLJENE VSEBINE: poglobljeni

članki, intervjuji in reportaže širijo obzorja.

• SRČNOST, SPOŠTLJIVOST IN

POVEZOVALNOST: poudarjamo zgodbe,

ki nas povezujejo in nam dajejo moč.

Domovina d.o.o.

Brnčičeva 41e

1231 Ljubljana-Črnuče

E: narocnine@domovina.je

T: 068 191 191

NAROČITE

PREK

SPLETA

NENAD GLÜCKS

Naredite Ameriko

SPET RAZUMNO

UVODNIK

Predvolilno geslo ameriškega predsednika Donalda Trumpa »Naredimo Ameriko spet

veliko« (Make America Great Again) se le nekaj tednov po njegovem prevzemu vodenja

ZDA sprevrača v svoje nasprotje. Njegova uvedba carin na uvoz blaga iz okoli 60 držav

je povzročila padec vrednosti delnic na borznih trgih (še najbolj ameriških), po svetu se

širi strah pred recesijo.

3

SHUTTERSTOCK

Posebej skrb vzbujajoča je

Trumpova izjava, da je bila

Evropska unija ustanovljena

zato, da bi (ekonomsko)

izkoriščala ZDA.

Mnogi so upali, da predsednik

ZDA Donald Trump

le ne bo tako destruktivno

posegel v mednarodno

trgovino, kot je to z napovedjo uvedbe

carin oznanjal pred ameriškimi predsedniškimi

volitvami. Zdelo se je, da gre

bolj za predvolilno retoriko, s katero

skuša pridobiti več volivcev. Toda prejšnji

teden je uvedel 10-odstotne carine

na večino uvoženega blaga, pri čemer

je za uvoz iz Evropske unije določil celo

20-odstotno carinsko stopnjo. Kitajska

je bila še bolj kaznovana – s 34-odstotnimi

carinami. Pomeni 54-odstotkov

skupaj z že obstoječimi carinami. Carine

naj bi veljale za vse države, za katere

Trump meni, da so nepoštene do ZDA

in jih pri mednarodni trgovini izkoriščajo.

Za blago iz Japonske bodo veljale

24-odstotne, iz Indije 26-odstotne. Za

Kanado in Mehiko, dve ameriški sosedi,

so 25-odstotne carine začele veljati že

prej. Za določene industrijske sektorje

veljajo posebna pravila. Tako

so ZDA uvedle 25-odstotne carine

na uvoz jekla in aluminija,

enaka stopnja velja tudi pri

uvozu avtomobilov.

Kitajska je nemudoma sporočila,

da tudi ona kot protiukrep

uvaja dodatne 34-odstotne

carine na ameriško

blago. Na to se je voditelj ZDA

besno odzval, češ da bo uvedel

še dodatne 50-odstotne

carine na izdelke iz Kitajske.

Na drugi strani tudi Evropska

komisija razmišlja o uvedbi

25-odstotnih dodatnih carin

na nabor izdelkov iz ZDA. Ne

bi veljale za vse blago, pač pa

sektorsko. Tudi EU zmanjšuje

uvoz jekla iz ZDA, v igri naj bi

bile uvozne kvote za aluminij.

EU je sicer Trumpu ponudila

brezcarinsko trgovanje za industrijsko

blago, toda ta odgovarja, da

bi morale države EU kupovati več ameriške

energije. Nasploh ni zadovoljen,

ker kupci v EU po njegovem mnenju ne

kupujejo dovolj ameriških avtomobilov,

kmetijskih proizvodov idr. Za opustitev

carin pričakuje odpravo zunanjetrgovinskega

primanjkljaja, ki ga imajo ZDA

v trgovini z EU. Skratka, predsednik države,

ki naj bi bila pojem za kapitalizem,

nam ponuja dogovorno ekonomijo. Pri

tem velja spomniti, da EU že zdaj največ

utekočinjenega zemeljskega plina

in nafte uvozi iz ZDA. Ekonomist dr.

Matej Lahovnik z Ekonomske fakultete

v Ljubljani opozarja, da carinska vojna

deluje zelo škodljivo na svetovne trge,

in sicer je uničujoča za vse strani. Ob

tem je dodal, da lahko Trump, enako

kot je sesul borze, te spet dvigne z morebitno

uvedbo moratorija na izvajanje

carinske politike ter s pogajanji o tem.

Tudi njegovi najbližji sodelavci in zaupniki,

kot je najbogatejši Zemljan Elon

Musk (lastnik proizvajalca avtomobilov

Tesla, podjetja za vesoljsko tehnologijo

SpaceX in družbenega omrežja X), naj

bi predsednika ZDA prosili, naj carine

umakne, toda po poročanju Washington

Posta zaman. Muskova želja ni naključna;

zaradi carin in padca delnic izgublja

milijarde evrov, enako tudi drugi

milijarderji v ZDA.

Je morda Trumpova taktika, da si

najprej z začetnim udarcem pridobi

prednost pred tekmeci, da bi se kasneje

lahko bolje izpogajal? Mogoče, a ni gotovo.

Vsekakor je preveč nepredvidljiv,

da bi lahko sklepali o tem. Posebej

skrb vzbujajoča pa je njegova

izjava, da je bila Evropska

unija ustanovljena zato, da bi

(ekonomsko) izkoriščala ZDA.

Slednje so konec koncev pomagale

Evropo spraviti spet na

noge po opustošenju v drugi

svetovni vojni. EU ni bila nikoli

nasprotnica ZDA, pač pa

zaveznica (Nato), največja trgovinska

partnerica ter sopotnica

pri uveljavljanju zahodne

kulture in vrednot po svetu.

Ravno evropski priseljenci so

poganjali rast ZDA in iz Amerike

naredili najmočnejšo državo

na svetu. S sedanjo politiko

Donalda Trumpa ne bo »spet

velika«, ampak venomer manjša,

žal pa bo škoda povzročena

vsem, tudi Sloveniji.

195 10. 4. 2025

4 VSEBINA

FLICKR @gov.si / Žan Kolman / KPV

TEMA TEDNA

12 Golobova neslana mineštra,

ki mu je (verjetno) nikoli

ne bo treba jesti

Peter Avsenik

16 Dobrohoten namig

predsednici republike

Jan Zobec · Komentar

18 26 28 54

Jankoviću še klofuta ustavnega

sodišča: poseg v zasebno

lastnino kmetov na trasi kanala

C0 je bil nedopusten

Luka Svetina

Nezakonito poslovanje

Odvetniške družbe Čeferin

z RTV Slovenija

Nenad Glücks

Zakaj se ne bi ob civilizacijskem

pokopu po vojni pobitih povezali

med seboj?

Tina S. Bertoncelj

Ljubeča odgovornost

do danosti

Miriam Jereb Batagelj

Aleksander

Čeferin

26

12

ŠIRIMO OBZORJA

NEZAKONITO POSLOVANJE

Odvetniške družbe Čeferin z RTVS

»Reforme«

za kupovanje glasov

28

Na Goriškem: za trajni mir

in pokop mrtvih

Rok

Čeferin

54

www.domovina.je

Med Argentino in Slovenijo:

naše prednike je vodila ljubezen

10. 4. 2025

3,95 €

195

TEDNIK DOMOVINA

ŠT. 195, LETNIK 5,

10. april 2025

ISSN številka: 2784-4838

Cena posameznega izvoda:

3,95 €

Cena naročnine:

175 € (eno leto, lahko obročno),

95 € (pol leta)

Naročnine:

E: narocnine@domovina.je

T: 068 191 191

Uredništvo:

BRNČIČEVA 41E

1231 LJUBLJANA ČRNUČE

E: urednistvo@domovina.je

T: 068 191 191

V. d. odgovornega urednika

tednika in portala:

ERIKA AŠIČ

Uredništvo:

PETER AVSENIK, TINA S. BERTONCELJ,

NENAD GLÜCKS, LUKA SVETINA

Jezikovni pregled:

JULIJA BRECELJ, LEON OBLAK,

BARBARA RODOŠEK

Oblikovanje in prelom:

JERNEJA LOBNIK ORNIK

SANJA PILIPOVIČ

Tisk:

TISKARSKO SREDIŠČE D.O.O.

Naklada: 7000 izvodov

Naslovnica:

FOTOMONTAŽA

DOMOVINA

Izdaja:

DOMOVINA D.O.O.

Direktor:

DR. MITJA ŠTULAR

www.domovina.je

@Domovina_je

@domovinaJE

Tednik izhaja ob četrtkih

v slovenščini.

Zaključek redakcije:

8. april 2025

195 10. 4. 2025

VSEBINA

5

22

Politična in policijska farsa:

zakaj takšni zaključki o aferi Litijska

in zakaj ravno zdaj

Luka Svetina

25

Je obsodba Marine Le Pen

politično motivirana?

Dr. Anton Olaj · Komentar

3 Naredite Ameriko spet razumno

Nenad Glücks · Uvodnik

6 Pregled tedna

8 Odsev Slovenije

9 Čivkarija

11 Karikatura

21 Med(ijski) sosedi

34 Kajni in Abeli sodobnega časa (2. del):

Začetki strankarstva pri Slovencih

Dr. Stane Granda

41 Aufbiks, čreva na plot!

Aljuš Pertinač · Kolumna

42 Zastonjkarstvo

Milena Miklavčič · Kolumna

38 46

Razglasitev in nato razlastitev?

Nenad Glücks

Noriško jeklo za rimski imperij

Verena Vidrih Perko

44 Hans Christian Andersen (2/7)

»Osvobodi nas, o Bog, besa severnjakov!«

Ivan Sivec

48 »Zavezniki« so bombardirali

tudi Domžale (14. del)

Ivo Žajdela

51

Rudolf Lunder in Ivan Adamič:

nabrežje, imenovano po ubitih

v tragičnih dogodkih

Janez Mihovec

52

Lendava, mesto za razvajanje

Igor Gošte

60 Modrooki srfarski Jezus

P. dr. Andraž Arko

61 Koledar dogodkov

63 Sudokuja, vsotnici

64 Nagradna križanka

65 Razvedrilo

66 Za nasmešek ali dva

58

Pri Andrejonovih v Gorenji Žetini:

Pisatelj Tavčar je imel v vsaki vasi po

eno Meto

Ivan Sivec

62

Tunin file po mediteransko

Selma Bizjak

ŠIRIMO

OBZORJA

195 10. 4. 2025

6

PREGLED TEDNA

Nafta se na mednarodnih borzah ceni,

česar pa v Sloveniji ne občutimo.

DRAŽITEV

POGONSKIH GORIV

Najvišje dovoljene drobnoprodajne cene

bencina, dizelskega goriva in kurilnega olja

od torka znašajo 1,495 evra za liter bencina,

1,524 evra za liter dizelskega goriva in

1,114 evra za liter kurilnega olja. Ministrstvo

ocenjuje, da če ne bi regulirali cen, bi

bilo treba za liter 95-oktanskega bencina

odšteti približno 1,575 evra, za dizelsko

gorivo 1,605 evra in za liter kurilnega olja

1,217 evra. Cene pogonskih goriv na avtocestah

in hitrih cestah se oblikujejo prosto.

Nafta, ki se je občutno pocenila že pretekli

teden, se sicer na mednarodnih borzah

ceni še naprej. Trge namreč skrbi, da bo

zaostrovanje trgovinske vojne med ZDA in

preostalim svetom vodilo v recesijo, kar bi

zmanjšalo povpraševanje po njej.

ZAPLETI PRI DRUGEM TIRU

Projektni svet za civilni nadzor nad gradnjo

drugega tira Divača–Koper je predstavil

poročilo, v katerem ocenjuje, da projekt

ne poteka optimalno. Navaja tudi, da so

pogodbeni roki preseženi in da javnost ni

pravilno obveščena o končanju projekta.

Kot poroča STA, so težava prednostne

naloge pri nadgradnji v dvotirne proge, vodenje

tranzitnega prometa skozi središče

Ljubljane in ozka grla. Vladi priporoča večji

nadzor nad porabo enormnih sredstev, ki

se stekajo v Slovenske železnice.

NESPODOBNO POVABILO

JANKOVIĆU

Ljubljanski župan Zoran Janković na

redni novinarski konferenci MOL v torek

kljub vztrajanju novinarjev ni odgovoril

na vprašanje, ali mu je srbski predsednik

Aleksandar Vučić kdaj konkretno ponudil

položaj premierja: »Zakaj je Vučić to rekel,

morate vprašati njega.« Srbski predsednik

je namreč ob imenovanju novega srbskega

PROFIMEDIA

SHUTTERSTOCK

premierja v nedeljo presenetil z izjavo, da

je položaj ponudil tudi Jankoviću. Ljubljanski

župan je v ponedeljek za oddajo 24ur

zvečer dejal, da je Vučić to naredil sam,

brez dogovora z njim. Dodal je, da Vučićeve

besede razume kot izraz spoštovanja do

njegovega dela.

Janković sicer nima srbskega državljanstva,

ki bi ga potreboval za prevzem ali kandidaturo

za katerokoli politično funkcijo v

Srbiji, sam pa pravi, da bi ga lahko enostavno

dobil, saj je rojen v Srbiji, v Saraorcih.

Janković pravi, da si želi končati županski

mandat. Na čelu Ljubljane je že skoraj 20

let. Ali namerava leta 2026 ponovno kandidirati,

ni razkril.

PRITISKI SVOBODE

NA ASTO VREČKO

S skoraj enomesečno zamudo se je v državnem

zboru v torek nadaljevala obravnava

novega medijskega zakona. Predsedniki

koalicijskih strank so se dogovorili,

da bo za presojo medijske koncentracije

po novem pristojna Agencija za varstvo

konkurence (AVK). Takšno rešitev naj bi

zagovarjala stranka Gibanje Svoboda na

čelu s premierjem Robertom Golobom.

Popustiti je morala ministrica za kulturo

iz vrst Levice Asta Vrečko, ki je omenjeno

Srbski predsednik Aleksandar Vučić je

položaj premierja ponudil tudi rojaku

Zoranu Jankoviću.

195 10. 4. 2025

PREGLED TEDNA

7

V Splošni bolnišnici Izola so 16-letnici

operirali zdravo koleno.

pristojnost želela s kulturnega ministrstva

prenesti na Agencijo za komunikacijska

omrežja in storitve (AKOS). Ministrica

Vrečkova je takrat pojasnjevala, da so se

za zamik obravnave odločili, da bi zakon

uskladili s pripombami zainteresirane

javnosti in mnenjem zakonodajnopravne

službe državnega zbora (ZPS).

NAJSTNICI OPERIRALI

NAPAČNO KOLENO

Zaradi močnega deževja, tornadov in poplav v

ZDA je več kot 20 ljudi izgubilo življenje.

V Splošni bolnišnici (SB) Izola so mladoletnemu

dekletu operirali napačno koleno,

poroča spletni portal Regional Obala. Šlo

naj bi za športnico iz enega od znanih

obalnih klubov. Regional Obala poroča,

da naj bi mladoletnico operirali v predzadnjem

tednu marca. Kakšen poseg naj

bi bil izveden, ni znano, napačno koleno

pa naj bi operirali 16-letnici. Anonimni vir

je za portal Regional Obala potrdil, da je

bil glede tega sprožen interni strokovni

nadzor v bolnišnici.

KITAJSKA ZAOSTRUJE

ODNOSE Z ZDA

SHUTTERSTOCK

ZDA so Kitajski zagrozile z dodatnimi,

50-odstotnimi carinami, če ta ne

bo umaknila povračilnih carin na uvoz

ameriškega blaga. Toda kitajsko ministrstvo

za trgovino sporoča, da ne bodo

sprejeli »izsiljevalske narave« administracije

Donalda Trumpa. Nove grožnje

ameriškega predsednika so označili za

napako. Kitajski mediji pišejo, da trenutna

carinska vojna najbolj škodi ZDA, sicer pa

s svojo politiko v Washingtonu zasledujejo

ameriško hegemonijo.

X SPREMINJA PRAVILA IGRE

Družbeno omrežje X v lasti najbogatejšega

Zemljana Elona Muska v teh dneh uvaja

strožja pravila glede računov, ki na platformi

nastopajo kot parodija in se šaljivo

predstavljajo kot drug uporabnik. Kot so

sporočili, bodo morali imeti ti profili že na

začetku imena oznako parodija. Vsi računi,

ki se na omrežju X lažno predstavljajo kot

drug uporabnik ali oseba, bodo morali

tako na začetku imena svojih računov

uporabljati ključne besede kot »lažen«

ali »parodija«, s čimer bodo pokazali, da

račun prikazuje drugo osebo ali organizacijo

v svojem profilu z namenom razprave,

satire ali deljenja informacij o njej.

TORNADI IN POPLAVE V ZDA

Osrednji del ZDA so v ponedeljek prizadele

hude poplave. Najbolj so prizadele

zvezno državo Kentucky, pa tudi dele

Arkansasa, Indiane in Tennesseeja. Od

prejšnje srede so zaradi močnega deževja,

tornadov in poplav v ZDA našteli 23

smrtnih žrtev. Od začetka aprila so v ZDA

našteli že najmanj 157 tornadov, med žrtvami

neviht pa naj bi bili tudi otroci. Sicer

pa so poplave povzročile nemalo nevšečnosti,

npr. izklope dobav elektrike in plina

na velikem območju od Teksasa na jugu

do Ohia na severu države. V Kentuckyju je

bilo zaprtih več kot 500 cest. Reševalci so

po poplavljenih ulicah mest s čolni iskali

in reševali preživele.

PROFIMEDIA

195 10. 4. 2025

8 ODSEV SLOVENIJE

Moja domovina

Tu je moja družina,

so moji prijatelji,

sopotniki in bežni znanci.

Tu imam delo,

ko ga nimam,

ga poiščem.

Tu so moji kamni,

moje trave,

moja drevesa,

bistre reke, jezera,

gore in planine

in malo morja.

Tu je moja domovina,

včasih mila,

drugič kruta,

a moja

in edina.

(Igor Gošte)

SHUTTERSTOCK

ČIVKARIJA

9

David Mišmaš @david_mismas41

Mi torej plačamo skoraj enak znesek za zdravstveno

zavarovanje kot v Švici? S tem, da imamo 3,5x

manjše plače in najbrž 10x daljše čakalne dobe

kot oni. Poslušamo pa Jenulla, Goloba in Vrečko?

Nismo samo Butalci, ampak tudi talci socializma.

Mladi zdravniki @MladiZdravniki

Zahtevamo, da začnejo določila novele ZZdej

veljati takoj, brez prehodnega obdobja. Naj se

takoj pokaže, kakšne so posledice škodljive @

vladaRS na zdravstveno oskrbo, ne pa da se prelaga

to za državljane pomembno spoznanje na

čas po volitvah 2026.

Rok Novak @Rok_Novak

Če bi državljani to vedeli, bi opazili, da gre pri

povprečni plači 55,4 % odstotka državi. Na preostalih

44,6 % pa potem pri potrošnji še vedno

plačate 9,5 %, ko kupujete hrano, 22 % za večino

ostale potrošnje in tudi preko 60 %, ko natočite

bencin ali plačate račun za plin/elektriko.

Čivk tedna

Čivk tedna

Vane Gošnik @VaneGosnik

Če ne bi bilo socialnih omrežij, bi bili

Slovenci prepričani, da živimo v raju.

Tamara Langus @Centrifuzija

A mi lahko kdo pojasni? Pravnik, klinični psiholog

in vztrajna ravnateljica zavoda za otroke s čustvenimi

in vedenjskimi motnjami so odločni, da potrebujemo

strožjo zakonodajo in obravnavo nasilnežev,

ki so mlajši od 14 let. Ministrica pravi, da vsa

stroka temu nasprotuje. Kdo je stroka?

Svobodav @SvobodaBlog

Ko smo ravno pri prosti trgovini: Slovenija je ena

od držav, ki še vedno ni ratificirala prostotrgovinskega

sporazuma s Kanado, čeprav je bil ta podpisan

že 2016. Zakaj le, če smo pa naenkrat tako za

prosto trgovino?

Aleš @ales_primc

Stroka nasprotuje Jankovićevemu drekovodu. V

pon., 14. 4., ob 14.30 pridite na 21. veliki shod za

rešitev pitne vode pred Jankovićevo zastrupitvijo.

Povabite naprej!

Logar Metod @logarmetod

Spoštovani slovenski zdravniki, tale capelj v gatah

vas je premagal in se dela norca iz vas.

Anja Bah Žibert

@ANJABAHZIBERT

195 10. 4. 2025

10

ČIVKARIJA

F.M. Dostojevski @Slovenec_sem7

Življenje je lepo, zato karkoli se ti zgodi, nikoli ne pozabi

živeti! Živeti je ena najbolj redkih stvari na tem

svetu, saj večina ljudi samo obstaja. (Mark Avrelij)

Matjaž Janša @matjaz_jansa

Tisti, ki nameravate bojkotirati referendum, naredite

isto še na naslednjih volitvah. Konec koncev,

zakaj bi odločali, če drugi lahko odločajo namesto

vas?

Povprečen Državljan @povprecen

V Švici je referendum orodje za izvajanje demokracije.

V Sloveniji je referendum orodje za zlorabo

demokracije.

Vasja @VasjaBocko

Ko je Janševa vlada želela minorno znižati obdavčitev

dohodkov, so bili proti, ker jih je ful skrbelo

za javne finance. Odkar imajo ključe od blagajne,

zganjajo žur brez primere.

Fiskalni svet RS

@FiskalnisvetRS

Državni proračun (brez interventnih

ukrepov) je imel v prvih

treh mesecih leta primanjkljaj v višini

451 mio EUR, kar je dve tretjini

več kot v enakem obdobju lani. Več

v novi Mesečni informaciji.

Žiga Turk @ZigaTurk

Na hitro sem preposlušal po par minut intervjuja,

ki ga je Bojan Požar imel s poslancem Prebiličem.

Moj vtis je, da se izza spretnega leporečja skriva

politik na Kučan-Türkovi liniji. In ne socialdemokrat

evropskega tipa.

Marko @Markoslav20

2 % od 3 milijard evropskih sredstev so počrpali.

Golobnjak nas bo do konca ugonobil.

Federico V. Potočnik @FVPotocnik

… več škode. Zagotovo. ‍‍️

Matej Lahovnik @LahovnikMatej

Najbolj absurdno je, da bi se po novem zakonu

privilegirane penzije delile celo za nagrade RTV,

s čimer bi postali edina država, ki bi pop pevcu, ki

super služi in bi zlahka plačeval prispevke v ZPIZ,

podelili privilegirano penzijo.

Andrej Drapal @adDrapi

Eden od ključev za razumevanje mladostniškega nasilja:

šola kot vzgojno-izobraževalna institucija. Šola

nima kaj vzgajati. To, da šola vzgaja namesto staršev,

je komunistični izmislek, katerega posledica je

(predvideno) sesuvanje moralnih temeljev družbe.

Žiga Turk @ZigaTurk

Da kupovanje orožja povzroča vojne,* je podobno

trapasto, kot če bi rekli, da kupovanje dežnikov

povzroča dež.

* To smo slišali v propagandni oddaji Utrip na depolitizirani

vladni televiziji.

195 10. 4. 2025

KARIKATURA

11

BORIS OBLAK

12 TEMA TEDNA

Vlada Roberta Goloba v zadnjem času sprejema vedno več reform,

ki pa bodo v glavnem imele učinke v naslednjem mandatu.

FLICKR @gov.si / Žan Kolman / KPV

Golobova neslana mineštra,

ki mu je (verjetno) NIKOLI

NE BO TREBA jesti

Slovenija se je v preteklih tednih prebudila v prenovljeno državo. Reforme Golobove vlade rastejo

kot gobe po dežju. A po mnenju analitikov gre le v redkih primerih za užitne gobe oziroma za dejanske

reforme, poleg tega so časovno zastavljene tako, da aktualni vladi ne bo treba nositi posledic njihovih

negativnih učinkov. Nasprotno, s predvolilnimi bombončki bo koalicija poskrbela, da bo pobrala smetano,

medtem ko uresničevanje ukrepov – ali pa njihovo spreminjanje – namenoma prepušča naslednji vladi.

Ne gre za pragmatičnost, gre za skrajni predvolilni populizem, poudarjajo analitiki.

PETER AVSENIK

Reševanje zdravstva, reševanje

upokojencev, reševanje stanovanjskih

izzivov države, prenova

šolstva. Vlada je očitno

krepko zagrizla v delo. V zadnjih tednih

se vrstijo prelomne spremembe, po katerih

menda nič več ne bo tako, kot je bilo.

Čakalne vrste v zdravstvu se zmanjšujejo

z bliskovito hitrostjo, mladi skoraj

brezplačno dobivajo v last med 2.000 in

3.000 novih stanovanj v enem samem

letu. Učenci in dijaki živijo v sožitju,

195 10. 4. 2025

o kakršnihkoli nasilnih izpadih ni ne

duha ne sluha. Upokojenci pa preprosto

ne vedo več, kam bi z denarjem.

Takšna je vzporedna resničnost, v

kateri, kot kaže, živijo slovenski oblastniki.

Pompozno naznanjanje tudi

najmanjših popravkov zakonodaje, ki

čez noč postajajo reforme. Sprejemanje

zdravniške zakonodaje brez zdravnikov

ne zanima nikogar več, prav tako ne

njihova stalna opozorila o nevarnosti

dokončnega kolapsa sistema. Tega, da

informacije o zmanjšanju čakalnih vrst

temeljijo na spremembi metodologije

in ne na realnih podatkih, tudi ne. Da

o porastu nasilja v šolah in zavajajočih

podatkih o stanovanjih, ki bi jih celo po

najbolj optimističnih scenarijih lahko

nastalo manj kot 1.000, niti ne govorimo.

SISTEMSKI BOMBONČKI

Tako imenovana pokojninska reforma

pa razkriva še eno značilnost predvolil-

TEMA TEDNA

13

ne vladne ihte. Predsednik vlade Robert

Golob, ki je ob koncu prvega leta mandata

leto 2023 razglašal za leto reform, bi ukrepe

s pomočjo izjemno močnega glasovalnega

stroja v parlamentu lahko izvedel

že davno. Tako pa se je očitno odločil, da

bo ukrepe – ali pa vsaj hvaljenje z njimi –

pomaknil v zadnje leto mandata.

Nekatere javnomnenjske ankete kažejo,

da bi mu to lahko do neke mere celo

koristilo. Zadnja, marčevska anketa Mediane

za Delo je namreč pokazala, da se

je Gibanje Svoboda nekoliko približalo

sicer še vedno stabilno vodilnemu SDS.

Delu volivcev bo namreč Golob lahko

pokazal kljukice na semaforju, medtem

ko se mu z negativnimi posledicami

sprejetih ukrepov zelo verjetno ne bo

treba nikoli ukvarjati. Če že, pa v manjši

meri in le na nekaterih področjih.

Evidenten primer je zimski dodatek

za upokojence, ki bo odslej izplačan

vsako leto (tem istim upokojencem ga

bodo v isti sapi praktično v celoti izničili

dodatna dajatev za dolgotrajno oskrbo

ter višji zdravstveni in RTV-prispevek).

Tako bo, kot se je pohvalil Golob,

postal sistemski ukrep, medtem ko je v

prejšnjih mandatih šlo za vsakokratno

odločitev posamezne vlade. Nekatere

spremembe za najranljivejše naj bi

začele veljati s 1. januarjem prihodnje

leto. Torej nekaj mesecev pred volitvami.

Kako prikladno.

NAJHUJŠIH POSLEDIC

ZANJE NE BO

Da je sprejemanje ukrepov na zalogo modus

operandi Golobove vlade, dokazuje

tudi časovnica uveljavljanja drugih predvidenih

sprememb, ki bodo po mnenju

opozicijskih nasprotnikov zakonodaje

najbolj poslabšale položaj upokojencev.

Starostne meje, referenčno obdobje

in odmerni odstotek naj bi se namreč

začeli spreminjati v letu 2028, torej sredi

prihodnjega mandata, medtem ko naj bi

bila večina sprememb končana še sedem

let pozneje. Dokončno naj bi se reforma

končala – pozor! – leta 2040, ko bo predsednik

vlade najbrž že užival »zasluženo«

pokojnino na Crvenem Vrhu.

Prav tako aktualna vlada ne bo mogla

občutiti globokega reza v zdravstvenem

sistemu, ki si ga je privoščila z ostrim

ločevanjem javnega in zasebnega ter

onemogočanjem koncesionarjev. Resda

se bodo zdravniki morali do konca leta

odločiti za eno ali drugo, toda v nekaj

mesecih, kolikor bo Goloba in njegovo

družbo ločilo od volitev, se zdravstvo

najbrž še ne bo dokončno sesulo. Pa še to

ne zaradi vladnih ukrepov, pač pa zaradi

moralnega pogona zdravništva.

GLEDAMO REFORMOMANIJO

Za reformo bi morda lahko označili le

spremembe v zdravstvu, karkoli že si

o njih mislimo, je za Domovino ocenil

politolog Miro Haček. Drugo niso reforme,

ampak le manjši ali večji popravki

zakonov, kar se je delalo že 30 let pred

tem, pa ne desne ne leve vlade tega niso

proglašale za reforme.

Pokojninska reforma na primer to v

resnici ni, v osnovi gre za uvedbo zimskega

dodatka. Tudi pri tako imenovani

visokošolski reformi gre po Hačkovi oceni

za običajne spremembe zakonodaje.

»V tej državi gledamo neko reformomanijo,

kjer se praktično vse, kar parlament

sprejme, proglasi za blazno reformo,« je

pojasnil. Po njegovem mnenju gre za posledico

inflacije obljub, zdaj pa je treba

Klemen Lajevec/DOMOVINA

Pokojninska reforma to v

resnici ni, v osnovi gre za

uvedbo zimskega dodatka.

Tudi pri tako imenovani

visokošolski reformi gre po

Hačkovi oceni za običajne

spremembe zakonodaje.

poskrbeti, da se bodo predvolilne zaveze

»nekako pokljukale«.

Na zalogo so se sicer reforme delale

tudi v preteklosti, je spomnil Haček.

Takšna je bila Virantova reforma plačnega

sistema v javnem sektorju. Ko je

bila sprejeta, se še osem let ni v celoti

uresničila. Toda te spremembe so bile

odložene, ker se je bilo v vmesnem času

treba dogovoriti s sindikati in podpisati

kolektivne pogodbe. Šlo je za reforme,

ki so predvidevale korake, ki se morajo

zgoditi, da bodo spremembe lahko implementirane,

je pojasnil.

»Tukaj pa tega ni,« poudarja Haček.

Smo v položaju, ko so tako imenovane

reforme sprejete, njihova veljavnost

oziroma implementacija pa sta zamaknjeni

denimo za eno leto, kar »je slučajno

čas okoli volitev« ali pa po njih. Volivci

torej v resnici ne bodo vedeli, kaj

določena »reforma« prinaša in česa ne.

Delu volivcev bo Golob

lahko pokazal kljukice

na semaforju, medtem

ko se mu z negativnimi

posledicami sprejetih

ukrepov zelo verjetno ne bo

treba nikoli ukvarjati.

Po mnenju dr. Mira Hačka

ne gre za pokojninsko

reformo, ampak zgolj za

uvedbo zimskega dodatka

za upokojence.

195 10. 4. 2025

14 TEMA TEDNA

SI SPLOH ŽELI ŠE EN MANDAT?

Ko gre za zdravstveno reformo, je denimo

celo ministrica Valentina Prevolnik Rupel

prostodušno priznala, da so posledice

sprememb nepredvidljive, da bo sistem

»zanihal«. Vlada se torej v ideološko pogojenem

zanosu, ki preganja vse, kar je

zasebno, podaja v neznano, obenem pa

celo sama priznava, da ne pozna posledic.

Po besedah Hačka uresničevanje

sprememb vendarle ni odvisno le od

vlade, pač pa tudi od drugih institucij.

Omejitve porabe dobička za koncesionarje

bi lahko na primer padle na ustavnem

sodišču, ki je v dveh podobnih

primerih že razsodilo v prid koncesionarjem.

»Težko bi bilo sprejeti kakršnokoli

drugo odločitev, razen če živimo v

popolnoma nori državi, kar me tudi ne

bi zelo presenetilo,« pravi politolog.

Za zdaj torej poznamo samo želene

učinke reform, ne vemo pa za nepričakovane

učinke. Po Hačkovih besedah se

lahko zgodi, da bo naslednji mandat, ki

si ga predsednik vlade tako želi, zaradi

teh nepričakovanih učinkov reform

bolj zoprn, kot se zdi danes. »Morda si

ga ne bi smel tako zelo želeti,« pravi politolog.

Zaradi vrste finančnih učinkov,

ki jih prinašajo reforme, bi te v spremenjenih

razmerah po njegovih besedah

lahko postale neizvedljive.

Vlada se v ideološko

pogojenem zanosu,

ki preganja vse,

kar je zasebno, podaja

v neznano, obenem

pa celo sama priznava,

da ne pozna posledic.

Jaka Krenker / Domovina

PREMETENO IN ZVITO

Sploh ne gre za reforme, v resnici so to

antireforme, pa meni nekdanji šolski

minister Žiga Turk. »Gredo v smer, ki je

pravzaprav nasprotna tisti, v katero bi

reforme morale iti,« je Turk poudaril v

Domovininem podkastu Odmev tedna.

Nekaj stvari jim je vendarle uspelo

spisati in jih bodo nesli v parlament,

kjer je še vedno večina, ki bo zanje

dvignila roko. Ravno zaradi takšne

parlamentarne večine gre po oceni

Turka za izgubljeno priložnost, saj bi

ta dejansko lahko sprejela za državo

koristne ukrepe. Tako pa sprejema nastavke,

s katerimi se bo morala ukvarjati

naslednja vlada.

»V svoj mandat skuša zvito, premeteno

spraviti pozitivne vidike teh 'reform',

recimo božičnico za upokojence,

s katero poskuša kupiti upokojenske

glasove,« pojasnjuje nekdanji minister.

To bodo namreč dobili takoj, medtem

ko bodo učinki drugih reform, denimo

v zvezi z upokojevanjem in spremenjenim

zdravstvenim sistemom, začeli

delovati, ko bo na oblasti neka druga

vlada oziroma vsaj po volitvah.

MOTIVIRANI

ZA KUPOVANJE GLASOV

V politiki smo kupovanja glasov sicer

navajeni; to je eden globokih, širših in

resnih problemov sodobne demokracije,

poudarja Turk. V sistemu namreč

več kot polovico ustvarjenega država

prerazporeja, torej nekomu vzame in

mu nato vrne ali pa da komu drugemu.

V takšnem sistemu je politika motivirana

za to, da si skozi prerazporejanje

kupuje glasove.

Turk aktualno vlado označuje kot

izrazit primer takšne prakse. »Z izgovorom,

da je socialna, sočutna, empatična,

da skrbi za stanovanja, za reveže,

pravzaprav jemlje manjšini in daje večini.

In ta večina jo bo potem izvolila na

naslednjih volitvah,« je opozoril.

Nasploh nekdanjemu ministru

takšno licitiranje, kdo bo dal komu

več iz državnega proračuna, ni blizu.

Na koncu se je namreč treba »pokriti

s tako veliko odejo, kot si jo lahko plačaš«.

Država ne bo napredovala, če se

Dr. Žiga Turk: »Deliti je bolj enostavno kot

ustvarjati dodano vrednost.«

bo odločala samo o tem, komu kaj dati,

pač pa, ko se bo ukvarjala z vprašanjem,

kako čim več ustvariti. »Deliti je bolj

enostavno kot ustvarjati dodano vrednost,«

meni nekdanji minister.

SVETOVNI REKORDERJI

Da ravnanje aktualne vlade pomeni zamujeno

priložnost, ocenjuje tudi politični

analitik Peter Jančič, avtor in urednik

Spletnega časopisa. Šlo je namreč

za čas napredka, za čas, ko bi v običajnih

razmerah varčevali za hude čase.

Pri nas pa je politika skrbela za elite in

ne za ljudi. Majski referendum o dodatkih

k pokojninam za izjemne umetniške

dosežke bo po mnenju Jančiča v tem

pogledu precej simboličen.

V času, ko vlada oblikuje pokojninsko

reformo, ki dolgoročno pomeni

manj denarja za veliko večino upokojencev,

hkrati deli velikanske državne

dodatke za »neko ozko skupino privilegirancev

in na način, kakršnega je poznal

samo komunizem«, je za Domovino

povedal Jančič.

Že mandat so začeli s tem, da so dramatično

povečali financiranje največjih

strank, predvsem Gibanja Svoboda, ogromno

denarja so namenili tudi nevladnim

organizacijam, ki so jim pomagale

priti na oblast.

Prav tako je vlada povečala državno

porabo bolj kot katerakoli pred tem.

Povečala je število ministrstev, ki jih

je največ v zgodovini in tudi največ v

Evropski uniji. »Glede na število prebivalcev

pa smo po mojem svetovni rekorderji,«

poudarja Jančič. To je seveda

povezano z znatnimi stroški.

195 10. 4. 2025

TEMA TEDNA

15

S ČIM SE SPLOH

LAHKO POHVALIJO?

»To je približno tudi vse, kar so v treh

letih naredili,« ocenjuje avtor Spletnega

časopisa. Da bi popravili vtis, zdaj

predvsem veliko govorijo. V resnici pa

se bodo z vsem, kar dela aktualna vlada,

morale – če bodo to želele – ukvarjati

prihodnje vlade. In seveda reševati probleme,

ki jim jih bo ta vlada zapustila.

Reforme se namreč delajo v prvem

ali kvečjemu drugem letu mandata, v

volilnem letu pa se dela kampanja. In

natančno to se dogaja z obešanjem vsake

najmanjše zakonske spremembe na

veliki zvon. »Kakšno izbiro pa imajo?

Kaj lahko rečejo? Da so samo zapravljali

denar?« se sprašuje Jančič. Računi

namreč prihajajo in na nek način skušajo

prikazati, da so nekaj naredili in

da glavna reforma le ni bila v tem, da

so odstavili ministra za zdravje, ki je v

resnici hotel izpeljati reformo, torej Danijela

Bešiča Loredana.

A po oceni analitika gre za obupane

poskuse, saj so podporo javnosti medtem

že izgubili. Vse javnomnenjske raziskave

kažejo, da nimajo veliko možnosti

za uspeh. Prav tako se je po besedah Jančiča

smiselno vprašati, kaj bi pomenil še

en mandat takšnega vladanja.

Golobov namen je torej preko medijev

predstaviti »situacijo, ki ne bo

ustrezala realnosti, bodo pa volivci to

kupili«, dodaja Haček. Po njegovi oceni

je dobršen del volilnega telesa namreč

izrazito neizobražen, in »kar je še huje,

nezainteresiran za karkoli političnega«.

KAR LJUDEM PAŠE

A ravnanje predsednika vlade, ki skuša

s takšno strategijo volivce spet privabiti

na svojo stran, je daleč od političnega

Po besedah Petra

Jančiča je vlada

Roberta Goloba

povečala državno

porabo bolj kot katerakoli

pred tem.

pragmatizma. Gre za skrajni populizem,

ki ga Golob tako rad očita drugim,

predvsem opoziciji, pravi Haček.

Ena definicija populizma je namreč

prilagajanje ukrepov temu, kar želi volivec

slišati, ne glede na realnost teh

ukrepov. Njegov volivec bo tako slišal

le to, koliko »reform« je vlada izpeljala,

in bo to dojel kot izpolnitev obljub.

»Kljukice so bile narejene in to je

vse, kar volivce zanima, zlasti tistih

400.000, ki so podprli Goloba,« je za

Domovino povedal profesor na Fakulteti

za družbene vede.

Ni skrivnost, da je Golob na podobnih

načelih zastavil tudi kampanjo pred

prejšnjimi parlamentarnimi volitvami.

S pomočjo anket med tako imenovanimi

fokusnimi skupinami je namreč

oblikoval stališča stranke, ki so najbolj

ustrezala stališčem volivcev.

Glede na realnost slovenskega volivca,

ki ga politika vedno manj zanima, po

mnenju Hačka ostane pomembno le, da

imaš »dovolj velike zvočnike, ki neprestano

ponavljajo eno in isto, ni pa važno,

kaj je realnost«. In te zvočnike Golob

ima. Po oceni politologa bi bilo zanj

vendarle koristno, da do volitev ne bi več

dajal intervjujev, saj mu to izrazito škodi.

PAHORJEV SEMAFOR,

GOLOBOVE KLJUKICE

Ravno zaradi medijskega zaledja bo del

volivcev Golob gotovo prepričal, se strinja

Jančič. Tudi zato, ker je ena od značilnosti

te vlade, da si je »z brutalnimi

čistkami podredila medije«. Ne le nacionalno

radiotelevizijo, vlada je zamenjala

tudi vodstva državnih podjetij, ki

imajo oglaševalski denar in s tem vpliv

na medije. A v preteklosti se je po besedah

Jančiča že pokazalo, da denar v tej

državi ni vse, da se vsega ne da kupiti.

Anže Malovrh/STA

Z vsem, kar dela aktualna

vlada, se bodo morale

ukvarjati prihodnje vlade. In

seveda reševati probleme, ki

jim jih bo ta vlada zapustila.

Družba je namreč preveč kompleksna,

da bi jo bilo mogoče prepričati

samo s sporočili preko medijev, »kot z

injekcijsko iglo«. Ne glede na sredstva,

ki si jih je zagotovila koalicija in jih namenila

sebi naklonjenim nevladnim

organizacijam, ji na volitvah po Jančičevem

mnenju ne bo lahko.

Sploh ker bo Golob volivce težko

prepričal, da je izpeljal karkoli koristnega.

Njegove kljukice so namreč podobne

semaforju, ki ga je na novinarskih

konferencah kazal nekdanji predsednik

vlade Borut Pahor. »Ampak to ne deluje.

Tako takrat kot danes bodo te kljukice

prepričale zgolj prepričane,« trdi Jančič.

Če bi bila večina tako naivna, ne bi imeli

dosedanjih menjav oblasti, ki so tudi

sicer koristne za demokratične družbe.

POSKUS OHRANITVE

MONOPOLA

A do prihodnje pomladi bo preteklo še

nekdaj vode. Namigovanja o predčasnih

volitvah, o katerih naj bi se v zakulisju

dogovarjalo zaledje slovenske

levice, namreč za zdaj niso potrjena,

poleg tega so se pojavila ravno okoli 1.

aprila. Tudi Žiga Turk jim zato ne pripisuje

velike teže. Poleg tega ima Golob

v trenutnem položaju po besedah nekdanjega

ministra vendarle občutek, da

»je vknjižil nekaj zadetkov, da je izpeljal

nekaj reform«.

Še en motiv, da koalicija do prihodnje

pomladi ostane skupaj, pa je imenovanje

ustavnih sodnikov. Kot meni Turk, je

aktualno ustavno sodišče »izrazito spolitizirano«,

levica pa bo tudi v prihodnje

v njem skušala vzdrževati monopol. S

tako močnim vzvodom bi lahko desni

sredini tudi v primeru zmage preprečevala,

da bi uresničevala svoj program.

Nekdanji šolski minister pravi, da

že za silo sposoben pravnik lahko ob

ustrezni večini na sodišču najde argumentacijo,

po kateri »je protiustavno

tako rekoč karkoli, kar bi naredilo to

državo malo bolj dinamično in gospodarsko

uspešnejšo«.

195 10. 4. 2025

16 TEMA TEDNA

JAN ZOBEC

US-RS.SI

Dobrohoten namig

PREDSEDNICI REPUBLIKE

Čas hitro teče. Še eno leto in na volitvah bomo izbirali novo oblast. Marsikdo

je dvomil, da bo sedanja koalicija dočakala redne volitve. A sam sem bil vseskozi

prepričan, da predčasnih volitev ne bo. Vladajoči imajo namreč v rokah eno najmočnejših

kart – imenovanje ustavnih sodnikov. Kar petim se bo mandat iztekel nekje

do rednih državnozborskih volitev. Sodnici Mežnar in sodniku Šorliju jeseni letos,

sodnikoma Jakliču in Accettu konec marca naslednje leto ter sodniku Knezu

en mesec kasneje.

Petim ustavnim

sodnikom se bo mandat

iztekel v roku približno

enega leta, to je pred

rednimi državnozborskimi

volitvami.

Kako pomembna je vloga ustavnih sodnikov,

ni treba podrobno pojasnjevati.

Zato čisto na kratko. Ustavno sodišče

je sodna institucija, ki postavlja

meje drugim vejam oblasti. Ima prerogativo

brezprizivne razlage ustave. Leonid Pitamic je

pred stopetimi leti izrekel znamenito misel, da

»kdor ima pravico interpretacije, ima moč nad

zakonom«. Ustavni sodniki, ki imajo pravico

interpretacije ustave, imajo moč nad ustavo.

Zato ni pretirano reči, da kdor nadzira ustavno

sodišče, nadzira ustavo. In kdor nadzira ustavo,

nadzira vse, kar je ustavi podrejeno, to pa so

vsi oblastni akti, glede katerih Slovenija izvršuje

svojo suverenost.

Bistveno je torej, kdo nadzira ustavno

sodišče. So to sodniki sami, zavezani (ustavno)pravnim

argumentom, svoji juridični pameti

in vesti, ali tisti, ki so jih nastavili ter

na tak ali drugačen način (korenček/palica)

upravljajo z njimi. Obstaja še tretji ešalon

kompozicije ustavnega sodišča: to so politični

aktivisti, pri katerih ni preračunljivosti in

ni zavezanosti pravni argumentaciji – zanje

195 10. 4. 2025

Komentar

TEMA TEDNA

17

so samo ideološko-politični cilji, ki

so edina prizma, skozi katero motrijo

ustavnopravno zadevo, ki se je znašla

na njihovi mizi. Med temi tremi tipi je

še obilje nians in kombinacij.

STRMOGLAVLJEN UGLED

Sedanja sestava je upravičila politična

pričakovanja vladajoče koalicije.

Naj kot primer omenim le nekatere

odločitve, ki to potrjujejo in so požele

zgražanje relevantne pravniške javnosti:

zadeva Kočevski procesi, novela

Zakona o RTVS, financiranje obveznega

osnovnošolskega izobraževanja

(akademik Pavčnik je svoje odklonilno

mnenje k tej odločbi podnaslovil

»Spodjedanje pravne države«), Zakon

o nalezljivih boleznih, nato a limine

zavrnitev pobude za začetek postopka

za oceno protiustavnosti programa

politične stranke Levica, zadeva »Odsluženi

presstitutki« ali pa številne t. i.

COVID zadeve, kjer je bila, med drugim,

utečena doktrina o pravnem interesu

prilagojena želenemu rezultatu presoje.

Temu rečemo rezultatsko sojenje. Izraz

je bil v pravni teoriji znan že prej, a se je

pri nas udomačil prav s sedanjo sestavo

ustavnega sodišča.

Kdor nadzira ustavno

sodišče, nadzira ustavo. In

kdor nadzira ustavo, nadzira

vse, kar je ustavi podrejeno,

to pa so vsi oblastni akti,

glede katerih Slovenija

izvršuje svojo suverenost.

Ugled te visoke institucije, ki so ga

gradile tri predhodne sestave, je strmoglavil.

Iz varuha človekovih pravic in

ustavnosti se je steber ustavne demokracije

sesedel v varuha interesov tranzicijske

levice. Z dolgimi in nepreglednimi

obrazložitvami svojih odločitev, s

poplavo referenc, razpršenostjo pravne

misli ter dolgoveznostjo, kar vse

jemlje jasnost in prepoznavnost toka

argumentacije, se sicer poskuša ustvariti

vtis hude učenosti ter pri bralcu

doseči učinek magičnega preskoka iz

nedoumljivosti v razodetje. A zaman.

Preočitno je bila ideologija tista, ki je

usmerjala pravni diskurz, in ne nasprotno

– da bi pravni diskurz in pravni

argumenti držali ideologijo na povodcu,

ji postavljali neprehodne meje ter ji

ob tem še nadeli nagobčnik.

Deset let mineva, odkar je ustavno

sodišče razveljavilo sodbo vrhovnega

sodišča v zadevi Patria. Šlo je za zgodovinski

primer zlorabe sodstva v politične

namene. Da bi se dominantna politika

ugrabljene države, lahko rečete tudi

vzporednega mehanizma, z značilnim

etatističnim miselnim vzorcem znebila

politika, ki ji je bil (in ji je še) trn v peti, je

uporabila vse vzvode svojega obvladovanja

represivnih in pravosodnih institucij,

na čelu z vrhovnim sodiščem. Primer,

ki nas uvršča ob bok avtokratskim

srednjeazijskim in afriškim režimom,

kjer malo pred volitvami vodjo opozicije

na montiranem procesu obsodijo in

za nekaj let pošljejo v zapor.

Takratna sestava ustavnega sodišča

nikakor ni bila konservativna, prej bi

rekel, da so v njej prevladovali sodniki/

sodnice z bolj levoliberalnimi pogledi.

A so ne glede na takšne ali drugačne nazorske

in politične opredelitve soglasno

ugotovili, da je bilo v zadevi Patria hudo

kršeno načelo zakonitosti v kazenskem

pravu in pravica do nepristranskega

sodnika. Že zaradi te izkušnje si sedanja

oblast sestave, v kateri bi imeli večino

neodvisni sodniki z liberalnimi pogledi,

nikakor ne želi. Zato bo v naslednjih

mesecih, ko bodo stekli postopki iskanja

kandidatov za nove sodnike, kljub

vsem notranjim trenjem še kako strnila

vrste. Pravzaprav jih je že, saj zakulisna

iskanja in lobiranja že potekajo.

OBLIKOVANJE

KANDIDATNE LISTE

A škarje in platno sta v rokah predsednice

države. Državni zbor lahko odloča

le o kandidatih, ki mu jih bo predlagala.

Na njej je, ali bo sledila prejšnji

praksi, ko je predsednika zanimalo le

politično soglasje, s čimer je funkcijo

ustavnega sodnika spremenil v politično,

kar je posledično pripeljalo do erozije

te institucije.

Močno upam, da predsednica ne bo

podlegla pritiskom političnega zakulisja.

Naj pokaže odločnost in držo, ki jo

zahteva njena funkcija. Verjamem, da

bo varovala svoj ugled vrhunske pravnice,

ki se zaveda pomena ustavnega

sodišča v demokratični družbi in ki to

institucijo jemlje resno. Zato upam, da

bo v dobro ustavnosti, vladavine prava

ter končno svoje poklicne integritete

in ugleda zavrnila poskuse političnega

podzemlja, da bi spravili na njeno listo

kandidate z dokazano nedemokratično

držo in izpričane nepoznavalce človekovih

pravic, npr. take, ki svojo moč

demonstrirajo z javnim razkazovanjem

orožja, ki pozivajo k nespoštovanju

sodb ESČP, ki si z očitno zlorabo sodnega

sveta uredijo mirovanje sodniške

službe v času »biznisiranja« po Zahodnem

Balkanu, ki ne razumejo temeljnih

zahtev nepristranskega sojenja … pa

četudi je vsemu temu navkljub – ali pa

prav zato – tak pretendent še tako velik

favorit sedanje koalicije in ljubljanskega

župana.

Ugled te visoke institucije,

ki so ga gradile tri predhodne

sestave, je strmoglavil. Iz

varuha človekovih pravic

in ustavnosti se je steber

ustavne demokracije

sesedel v varuha interesov

tranzicijske levice.

Predsednici republike zato svetujem,

naj se namesto s politiki obda z

uglednimi pravniki, profesorji prava z

državnih in zasebnih fakultet, z nekdanjimi

ustavnimi sodniki, sodniki

mednarodnih sodišč in drugimi pravnimi

korifejami ter na podlagi njihovih

mnenj, stališč, izkušenj in ocen oblikuje

kandidatno listo. To listo naj obrazloži

s trdnimi in nepremagljivimi argumenti.

Potem pa naj politika pokaže zrelost.

Če je ne bo, in verjamem, da je ne bo, se

bo pač postopek imenovanja (volitev)

sodnikov zavlekel. Lahko tudi v čas po

državnozborskih volitvah.

Zato je prav zdaj, ko menjava kar

petih sodnikov nazorsko izrazito neuravnotežene

sestave srečno sovpada z

Damoklejevim mečem bližajočih se državnozborskih

volitev in s posledično

časovno stisko sedanje koalicije, priložnost,

da predsednica uveljavi svoje kandidate

– tiste, ki imajo kar največji strokovni

ugled in integriteto, kandidate,

za katere upravičeno pričakujemo, da

bodo varuhi ustavnosti ter človekovih

pravic in ne varuhi političnih interesov

te ali one politične opcije.

195 10. 4. 2025

18

AKTUALNO

Župan Zoran Janković je z namenom

gradnje kanala C0 ubral kar nekaj

nezakonitih bližnjic.

LUKA SVETINA

PROFIMEDIA

Jankoviću še KLOFUTA ustavnega

sodišča: poseg v zasebno

lastnino kmetov na trasi kanala

C0 je bil NEDOPUSTEN

Medtem ko srbski avtokratski predsednik Aleksandar Vučić ljubljanskemu županu

ponuja celo položaj mandatarja za sestavo nove srbske vlade in odgovorno nalogo

pri projektu svetovne razstave Expo, ki jo bo Beograd gostil leta 2027, doma,

v Sloveniji, Zoran Janković na sodiščih doživlja udarec za udarcem. Dve oz. tri leta

po odmevnih incidentih na trasi kanala C0 na Ježici, ko so gradbeni stroji nezakonito

zapeljali čez zasebna zemljišča – potem ko so kmetje postavili fizične ovire, je MOL

čez noč z odlokom prekategoriziral poljske poti na teh parcelah v lokalne ceste

in nad kmete poslal policiste – je ustavno sodišče pred dnevi odločilo, da je šlo

za nedopusten in neustaven poseg MOL v zasebno lastnino. A namen je bil dosežen;

v dveh letih, ko so sodni mlini mleli, je občina na silo zgradila kanalizacijo.

Vrnimo se v čas ob koncu leta 2022.

Mestna občina Ljubljana, investitor

izgradnje povezovalnega kanalizacijskega

kanala C0, ki naj bi za 110 milijonov

evrov (od tega najmanj 70 milijonov evrov

evropskega denarja) združil fekalije iz ljubljanske,

vodiške in medvoške občine v novi megalomanski

čistilni napravi v Zalogu, je morala zaradi

nasprotovanja lastnikov zemljišč, zdravstvene in

gradbene stroke, pa tudi okoljevarstvenih organizacij

in drugih aktivistov večkrat prestaviti svoje

načrte o zaključku del. Župan Zoran Janković jih

je prvič napovedoval že za leto 2021, potem pa

je moral vsako leto časovnico spremeniti. Vmes,

ko je na sodišču izpodbijal odločitev okoljskega

ministrstva iz leta 2020, da mora za del cevi

z betonsko kineto obvezno izdelati študijo presoje

vplivov na okolje – takrat je resor vodil Andrej

Vizjak – je na podlagi že prej sporno izdanih

gradbenih dovoljenj investitor dela nadaljeval.

195 10. 4. 2025

AKTUALNO

19

Oviro pa so mu predstavljali tudi

lastniki zemljišč; z nekaterimi soglasja

o služnosti oz. odkupu parcel na MOL

nikoli niso dosegli, zato so kanal gradili

po koščkih, kakor so v zemljiško knjigo

sproti vpisovali na novo pridobljena

zemljišča. Kanal je dobil močno zavito

»cikcak« obliko, saj je občina poskušala

zaobiti parcele nasprotnikov gradnje.

Tudi to je povečalo tveganje za poškodbo

kanala, ki bi moral v skladu z modernimi

gradbenimi smernicami potekati

po čim krajši poti in čim bolj naravnost

do končne postaje, čistilne naprave.

SLUŽNOSTNA POT

MOL s svojimi gradbenimi stroji ni

prišel zakonito do parcel, na katerih je

imel gradbeno dovoljenje. Ko so namreč

pridobivali služnostno pot, so občinski

geodeti zarisali preozko cesto, zato so

s stroji, brez dovoljenja, zapeljali kar

po zasebnih zemljiščih, naleteli pa na

buren odziv kmetov, ki so jih poskušali

ustaviti z balami sena, gradbeno mehanizacijo

– in na koncu celo z lastnimi

telesi. MOL je prehod gradbenih strojev

poskušal zavarovati tako, da je postavil

ograjo na več zasebnih zemljiščih, zaradi

česar so kmetje poskušali ograjo

podreti. Ljubljanski župan Zoran Janković

je takrat nad kmete poslal celo

vojsko mestnih redarjev, nekajkrat je

prišlo do prerivanja in posredovati je

morala policija.

Kanal je dobil močno zavito

»cikcak« obliko, saj je občina

poskušala zaobiti parcele

nasprotnikov gradnje. Tudi

to je povečalo tveganje

za poškodbo kanala, ki bi

moral v skladu z modernimi

gradbenimi smernicami

potekati po čim krajši poti

in čim bolj naravnost.

Lastniki zemljišč so januarja 2023

za TV Slovenija opisali dogajanje. Nekdo

naj bi nadnje pritekel izza ograje

in pri tem vpil: »Ubil te bom, ubil te

bom!« Eden od lastnikov je povedal:

»Ker nisem spustil telefona, me je udaril

v senčni del s pestjo, tako da sem kar

malo omotičen, čudno se počutim. Ko

smo rekli, da bomo klicali policijo, se je

ta oseba umaknila nazaj v varovano območje

in zbežala po varovanem območju

neznano kam.« Na ljubljanski občini

na medijske poizvedbe niso odgovarjali,

po naših informacijah pa so fizično

napadli Aleša Mrzela, enega od lastnikov

zemljišč in okoljskega aktivista, ki

je proti vožnji gradbenih strojev čez

zasebna zemljišča protestiral tudi tako,

da se je »ulegel v žlico« gradbenega

stroja. MOL je takrat na pomoč poklical

policiste iz PP Bežigrad, ki naj bi bili po

pričanju očividcev do Mrzela nasilni.

Policija je sicer takrat pojasnila,

da je samoupravna lokalna skupnost,

tj. Mestna občina Ljubljana, policijo

zaprosila za asistenco pri izvajanju nalog

na območju Ježice. »Na podlagi 12.

člena Zakona o nalogah in pooblastilih

policije policija zagotavlja pomoč

državnim organom in samoupravnim

lokalnim skupnostim, nosilcem javnih

pooblastil pa le, ko izvajajo javna pooblastila

na podlagi zakonsko določenih

nalog in pristojnosti, kadar naletijo na

upiranje ali ogrožanje ali če ga utemeljeno

pričakujejo,« so takrat zapisali v

sporočilu za javnost, a jih je odvetnik

lastnikov zemljišč Klemen Golob že

takrat opozarjal, da policija ne sme nikoli

asistirati pri izvrševanju služnosti.

Kot je dejal, policija nikoli ne pomaga

drugim državljanom, zato tega ne sme

storiti niti, ko gre za občino Ljubljana.

Do podobnega incidenta je prišlo

tudi nekaj tednov pozneje, februarja

2023, potem ko je več lastnikov zemljišč

znova skušalo podreti nezakonito postavljeno

varovalno ograjo na gradbišču,

zaradi česar je prišlo do spopada z varnostniki.

Po pretepu sta dve osebi potrebovali

zdravniško pomoč. Protestirala

je tudi okoljevarstvena organizacija

Alpe-Adria-Green, ker je policija asistirala

pri nadaljevanju sporne gradnje.

Vpogled v zemljiško knjigo

je razkril, da je občina za

nekatere sporne parcele

na upravni enoti leta 2021

sprožila postopek za omejitev

lastninske pravice, vendar na

nobeni ni vpisana služnost ali

kakšna druga pravica občine.

ŽUPAN LAGAL JAVNOSTI

Ljubljanski župan Zoran Janković je

sicer ves čas vztrajal, da občina »gradi

na zemljiščih, za katera ima pridobljena

pravnomočna gradbena dovoljenja«.

Nekaj dni po aretaciji Aleša Mrzela je

na svoji redni novinarski konferenci

zagotovil, da bo občina končala gradnjo

kanalizacijskega kanala C0, saj gre

za projekt tako treh občin kot na drugi

strani države in Evropske unije. Vsem,

ki gradnjo ovirajo in jih bodo pri tem

posneli na gradbišču, pa je župan zagrozil

s kazensko ovadbo in odškodninskimi

tožbami, češ da gredo dodatni

stroški iz tega naslova že v milijonski

znesek. Nekateri lastniki zemljišč so

pod županovimi grožnjami pokleknili,

denimo Marko Kosmač, ki je na koncu

z MOL sklenil sporazum o služnosti,

medtem ko je Mrzel svoj boj nadaljeval.

Občina je svojo odškodninsko tožbo

nato tudi izgubila.

A župan javnosti ni mogel prikriti

preprostih dejstev. Da je približno 400

metrov dolg odsek ceste v lasti več fizičnih

oseb, je potrdil vpogled v zemljiško

knjigo, o čemer so poleg Domovine

poročali tudi v časopisu Dnevnik. Ta

je namreč spomladi 2023 razkril, da je

občina za nekatere sporne parcele na

upravni enoti leta 2021 sicer sprožila

postopek za omejitev lastninske pravice,

vendar na nobeni od teh parcel še ni

vpisana služnost ali kakšna druga pravic

občine. Na nekaterih zasebnih parcelah,

ki jih je prečkala z ograjo zavarovana

cesta, pa ni bilo niti zaznambe, da

bi bil tovrstni postopek sprožen.

A to ni bil edini sporni manever

MOL, saj je Janković nato čez noč z odlokom

prekategoriziral poljske poti na

zasebnih parcelah v »lokalne ceste«, na

kar je opozoril odvetnik Klemen Golob.

»Ko je MOL gradil kanal C0 na območju

Ježice, so na hitro z odlokom kategorizirali

te privatne poti kot lokalne ceste,

vse te poti, ki so potekale po zasebnih

zemljiščih, ki so investitorju nato omogočale

vožnje s kamioni do lokacije kanala

C0, do parcel, kjer so gradili,« pojasnjuje

za Domovino Klemen Golob, ki

je zato v imenu več lastnikov zemljišč,

na katerih je MOL prekategorizirala te

poti, vložil ustavno presojo.

MOL IZKORISTIL ČAS

Zadeva je dve leti čakala na vrsto, pred

dnevi, 20. marca letos, pa je ustavno

195 10. 4. 2025

20

AKTUALNO

je MOL kategoriziral kot javne, znova

zaprejo,« še pojasnjuje odvetnik Golob

za Domovino. Bo pa tovrstno postopanje

MOL lahko imelo posledice pri

končni odločitvi upravne enote o izdaji

gradbenega dovoljenja za zadnjih 128

metrov kanala na območju Stožic, saj se

je ob dolgoletnem nezakonitem postopanju

MOL, tako se zdi, javnost v veliki

meri tudi v prestolnici obrnila proti

temu drugemu največjemu infrastrukturnemu

projektu v državi.

Ustavni sodniki so razveljavili odločitev MOL iz leta 2023, da je poljske poti na zasebnih parcelah

prekategorizirala v javne. Nato so z gradbenimi stroji zapeljali čez privatne parcele. Nad kmete, ki so

protestirali, so poslali policijo (zgoraj in spodaj izseka iz odločbe Ustavnega sodišča z dne 20. 3. 2025).

NOVA TOŽBA

Po naših informacijah sicer v teh dneh

okoljevarstvena organizacija Alpe-Adria-Green

vlaga novo tožbo proti MOL

zaradi celotnega projekta, kar ji omogoča

231. člen Zakona o varstvu okolja, ki

govori o pravici do zdravega življenjskega

okolja in njenega pravnega varstva.

Zakon omogoča, da fizična oseba ali

nevladna organizacija zoper nosilca

sodišče v sestavi predsedujoče sodnice

Špelce Mežnar ter sodnikov Mateja

Accetta, Klemna Jakliča, Rajka Kneza,

Roka Svetliča in Marka Šorlija soglasno

sprejelo odločitev o razveljavitvi

te poteze MOL, saj je šlo za neustavno

sprejeto odločitev in neustaven poseg v

zasebno lastnino.

A vmes, ko je zadeva stala na sodišču,

je MOL na podlagi svojih sprejetih

odlokov nad kmete uspešno pošiljal policijo

– in kanal na silo tudi zgradil. Odvetnik

Klemen Golob ne dvomi, da se je

Zoran Janković zavedal posledic svojega

ravnanja: »To je bilo nedvomno narejeno

namenoma. Če je prišlo do oviranja

gradnje kanala, protesta lastnikov zemljišč,

če se je kdo pripeljal s traktorjem,

postavil tehnično oviro, kot je bala sena,

je policija na poziv MOL lahko ukrepala.

Na občini so se zavedali, da je takšen

odlok, ki so ga sprejeli, neustaven, saj je

bila mestna občina v preteklosti že ničkolikokrat

v postopkih pred ustavnim

sodiščem jasno opozorjena, da mora, ko

kategorizira lokalne ceste, pred sprejemom

odloka skleniti z lastnikom pravni

posel ali pa ga razlastiti v postopku

pred upravno enoto. Ker pa niso imeli

195 10. 4. 2025

časa, saj se jim je mudilo, so šli na silo

v prekategoriziranje cest, saj so vedeli,

da bo na ustavnem sodišču trajalo najmanj

dve ali tri leta, preden bodo naše

pritožbe sploh obravnavane.« MOL pa v

vmesnem času – ko si je dobesedno izmislil

nove lokalne ceste, ki nikoli prej

niso obstajale, saj je šlo za poljske poti za

dostop do njiv – ni imel nobenih ovir pri

nezakonitih vožnjah s stroji čez zasebna

zemljišča do gradbišča.

NE BO POSLEDIC

V praksi sicer odločitev ustavnega sodišča

ne pomeni kaj prida, razen pravnega

priznanja, da je MOL uporabljal taktike,

ki se jih ne bi sramovali v manj demokratičnih

državah, denimo na Balkanu.

Prav »balkanizacijo« očitajo kmetje ljubljanskemu

županu, ki se ga je med lastniki

zemljišč na trasi kanala že pred

časom prijel vzdevek »ljubljanski šerif«.

»Pravna zmaga za nas je to, da nam

je v postopku uspelo dokazati, da je šlo

za neustavno postopanje MOL, da so

ustavni sodniki njihov odlok razveljavili.

V praksi ne bo nobenih posledic

za občino, edino to, da se te ceste, ki jih

»Ker pa niso imeli časa,

saj se jim je mudilo, so šli

na silo v prekategoriziranje

cest, saj so vedeli, da bo na

ustavnem sodišču trajalo

najmanj dve ali tri leta,

preden bodo naše pritožbe

sploh obravnavane.«

nameravanega posega ali upravljavca

vloži tožbo, s katero zahteva ustavitev

posega in njegovo obratovanje, če

je takšen obrat neposredna grožnja za

zdravje ljudi.

Kar pa se tiče izdaje zadnjega, osmega

gradbenega dovoljenja, je po odločitvi

ljubljanske upravne enote, da postopek

prekine, dokler se ARSO jasno ne

opredeli, ali kanalizacija potrebuje presojo

vplivov na okolje (česar ARSO ne

želi storiti), usoda v rokah Ministrstva

RS za naravne vire in prostor. Slednji je

namreč drugostopenjski organ, potem

ko so se na odločitev upravne enote

pritožili tako MOL kot lastniki zemljišč.

Janković zato, ker mu ne izdajo gradbenega

dovoljenja, kmetje pa zato, ker menijo,

da bi morala vodja postopka Špela

Knez vse skupaj v celoti ustaviti.

MED(IJSKI) SOSEDI

21

PREBILIČ NIMA PODPORE

NA LEVI SREDINI

Kot poroča spletni portal Info360,

Vladimir Prebilič, evropski poslanec, ki

se ponuja za morebitnega mandatarja na

prihodnjih parlamentarnih volitvah, nima

prave podpore med strankami leve sredine

v Golobovi vladi. Predsednik Socialnih

demokratov Matjaž Han je na vprašanje,

ali bi Prebiliča podprl za mandatarja, za

Info360 povedal, »da dokler sem jaz predsednik

SD, je odgovor ne«.

In kaj morda odločilno vpliva na »cincanje«

evropskega poslanca, ki pravi, da je

v samo 60 odstotkih naklonjen vrnitvi iz

Evropskega parlamenta? Da evropski poslanec

pridobi pravico do pokojnine iz te

funkcije, mora dokončati vsaj eno polno

leto v mandatu evropskega parlamenta.

Trenutni evropski poslanci so bili izvoljeni

9. junija lani, mandat pa formalno začeli

16. julija 2024.

Kot poroča Info360, Prebilič trenutno

prejema približno 12.000 evrov z vsemi

dodatki na mesec, sama plača evropskega

poslanca pa znaša 8.516 evrov neto oziroma

dobrih 10.927 evrov bruto. Evropski

poslanci pridobijo pravico do pokojnine

na podlagi dolžine mandata, pri čemer se

pokojnina izračuna sorazmerno glede na

čas, ki ga preživijo v parlamentu. Prebilič

je v Uri resnice pri Bojanu Požarju dejal,

da med drugim želi konsenz oziroma

dogovor strank leve sredine o nenapadanju,

saj si ne želi, da bi postal glavna tarča

napadov že pred volilno kampanjo. V

intervjuju je povedal tudi, da se že pogovarja

z nosilci nekaterih političnih opcij,

da bi bil vodilni kandidat za mandatarja

na levi sredini.

»Pretiranega navdušenja nad Prebiličem

v koaliciji ni. Iz Gibanja Svoboda generično

odgovarjajo, da vsaka demokratična

družba omogoča nastanek in razvoj

različnih političnih pobud. Predsednik SD

Matjaž Han pa je do Prebiličeve ideje razmeroma

oster. V Levici, ki jo koordinira

Asta Vrečko, pa so poudarili, da Vladimir

Prebilič z njihovo stranko ni vzpostavil

stika glede morebitnega iskanja podpore,«

poroča Info360.

LAHKO GLEDE

POKOJNINSKE REFORME

ŠE VERJAMEMO VLADI?

Predstavniki vlade izražajo odkrito zadovoljstvo,

ker so dosegli zastavljen cilj

dostojnih pokojnin. Ali je res tako, se v

aktualni kolumni na portalu Preiskovalno

sprašuje avtor, upokojenec, publicist in

borec za pravične pokojnine Kajtimir Kunc,

ki ugotavlja, kaj nam pokojninska reforma

prinaša in kaj nam jemlje: »Po mojem skromnem

mnenju bi lahko govorili o dostojnih

pokojninah, če bi bila vsakemu upokojencu,

na podlagi vplačanih prispevkov v pokojninsko

blagajno, odmerjena pokojnina

za polno pokojninsko dobo nad pragom

revščine. Že večkrat sem zapisal, da vlada

s predlagano pokojninsko reformo ne

zasleduje tega zastavljenega cilja, saj se bo

večini delovno aktivnih prebivalcev naše

države odmerjala pokojnina, ki bo nižja od

praga revščine.«

Preiskovalno navaja, da se bo z novim

predvidenim načinom rednega usklajevanja

pokojnin razkorak med slovensko

povprečno neto plačo in povprečno

pokojnino še povečeval. Leta 2022 je

povprečna slovenska pokojnina predstavljala

63 odstotkov takratne povprečne

slovenske neto plače. Danes povprečna

slovenska pokojnina predstavlja zgolj

57 odstotkov slovenske povprečne neto

plače. V Avstriji, ki ima skoraj identično

demografsko sliko, kot je v Sloveniji, in

zelo podoben pokojninski sistem, kot je

v naši državi, je v letu 2022 povprečna

avstrijska pokojnina znašala 87 odstotkov

njihove povprečne neto plače.

»Od kod torej trditev predsednika vlade

dr. Roberta Goloba, da v Sloveniji pokojnine

naraščajo hitreje od rasti življenjskih

stroškov, ko pa dobro vemo, da se

pokojnine redno usklajujejo na podlagi

podatkov za preteklo obračunsko obdobje

(podatki za preteklo leto)? Z novim

načinom rednega usklajevanja pokojnin,

ki bo po prehodnem obdobju temeljil na

20 % rasti povprečne slovenske plače in

80 % povprečne rasti življenjskih stroškov,

je več kot očitno, da se bo poslabšal

tudi položaj upokojencev, ki smo bili

upokojeni pred uveljavitvijo načrtovane

pokojninske reforme, razkorak med plačami

in pokojninami pa se bo v prihodnje

še povečeval,« poudarja avtor.

PAPEŽ FRANČIŠEK

SPET V JAVNOSTI

Ob jubileju bolnikov in zdravstvenih

delavcev, ki smo ga obeležili 5. in 6. aprila,

je papež Frančišek v svoji homiliji povabil

k razmisleku o smislu trpljenja, sočutju in

moči hvaležnosti, poroča spletni portal

Družina. Ob tem pravi, da bolniška postelja

lahko postane svet kraj, kjer ljubezen

sežiga brezbrižnost in hvaležnost hrani

upanje. V pridigi, ki jo je glasno bral nadškof

Rino Fisichella, papež pa se je prvič

pojavil v javnosti na invalidskem vozičku,

je vernike povabil k premišljevanju o

položaju Izraelcev v izgnanstvu. »Zdelo

se je, da je vse izgubljeno,« je dejal papež.

Vendar, je nadaljeval, se je prav v trenutku

njihove preizkušnje rodil nov narod,

poroča spletni portal Družina.

Kot navaja Družina, je papež Frančišek

nato razmišljal o lastni bolezni in posledični

odvisnosti od drugih, ki je ni opisal

kot breme, temveč kot lekcijo zaupanja,

hvaležnosti in upanja. »Ne odrivajmo se

nazaj,« je dejal in dodal: »Pustimo si, da

nas ljubijo.« Nato se je obrnil na zdravstvene

delavce, se jim zahvalil za njihovo

delo in jih spodbudil, naj vsakega bolnika

sprejmejo kot priložnost za obnovitev

čuta za človečnost.

Ob koncu nagovora je papež Frančišek

spomnil na besede svojega predhodnika

papeža Benedikta XVI., ki je Cerkev

spomnil, da se »prava mera človečnosti

določa v odnosu do trpljenja«. Družba, ki

šibkim obrne hrbet, je opozoril, postane

kruta in nečloveška.

195 10. 4. 2025

22

AKTUALNO

LUKA SVETINA

BOBO

Politična in policijska

farsa: zakaj takšni

zaključki o AFERI Litijska

in zakaj ravno zdaj

Kot smo poročali prejšnji teden, je po več kot letu dni od izvedenih hišnih preiskav v zvezi

z nakupom stavbe na Litijski 51 v Ljubljani pred kamere znova stopil šef Nacionalnega

preiskovalnega urada (NPU) Darko Muženič, ki je v preteklosti poskrbel za medijski šov,

ko je izjavil, da je v aferi nakupa stavbe osumljenih 13 oseb, ki naj bi pridobile premoženjsko

korist v višini 3,4 milijona evrov. A na NPU v preiskavo niso vključili nekdanje ministrice

Švarc Pipanove, podpisnice kupoprodajne pogodbe, niti njenega državnega sekretarja

Igorja Šoltesa. Policijska preiskava se je v celoti izognila ključnim akterjem nakupa

stavbe: nekdanjemu glavnemu tajniku SD Klemnu Žibertu, finančnemu ministru Boštjančiču,

državnima sekretarkama Saši Jazbec in Gordani Pipan ter ključnemu koordinatorju

nakupnih ter finančnih aktivnosti Klemnu Babniku, vodji kabineta finančnega ministra.

Po naših informacijah so Muženič ter preiskovalca

Jasna Fikfak in Gregor Izda zaslišali

le tiste osumljence in druge osebe,

za katere so menili, da ne morejo škoditi

ključnim političnim in operativnim osebam

pri nakupu stavbe na Litijski 51. Še več, kot se je

očitno s svojimi izjavami izdala Jasna Fikfak, so

NPU pod vodstvom Darka

Muženiča v preiskavo ni vključil

nekdanje ministrice Švarc Pipanove,

podpisnice kupoprodajne

pogodbe, niti njenega državnega

sekretarja Igorja Šoltesa.

imeli na NPU celotno zgodbo oziroma politični

konstrukt in potek »preiskav« zamišljen že od samega

začetka. Kot nam je uspelo izvedeti, je Fikfakova

nekaterim preiskovancem celo razlagala,

da Šoltes in Švarc Pipanova nista nič vedela in z

nakupom nista imela nič.

Preiskovalni organ, ki očitno deluje pod trdo

roko vladajoče politike, se kljub medijsko objavljenim

dejstvom in jasnim zakonskim vlogam,

pristojnostim in odgovornostim, ki so jih pri tem

poslu imeli, na vse možne načine trudi prikriti

ključna dejstva nakupa in oprati imena političnih

akterjev. Naši viri opozarjajo, da gre za očitno

podreditev organov pregona in preiskovanja ter

njihovo zlorabo za politične namene.

NPU MIŽI OB REVIZIJAH

Poglejmo nekaj konkretnih nenavadnih okoliščin.

Aktualna ministrica Andreja Katič je kmalu

po nastopu ministrske funkcije naročila redno

notranjo revizijo nakupa stavbe, a ko je končno

besedilo revizije prejela na svojo mizo, je to takoj

zanikala in celo dejala, da revizije ni naročila,

kasneje pa, da se tega ne spomni. Novinarji smo

jo hitro postavili pred dejstvo, da to ne drži. Vseeno

je notranjo revizorko, ki je prva opozorila na

nezakonito ravnanje političnih odločevalcev, doletel

stampedo, medijski linč, odvzem pooblastil

in opozorilo pred redno odpovedjo delovnega

razmerja. Pretekli teden pa smo poročali, da je za

češnjo na vrhu torte dobila še oceno »odlično« na

letnem ocenjevanju, kjer je Katičeva svojo odločitev

argumentirala z identičnimi pojasnili, zaradi

katerih je Suzani Hötzl januarja izročila opomin.

195 10. 4. 2025

AKTUALNO 23

V preiskavi so z NPU obdolžili uradnike, vsi dokazi pa kažejo, da so dogovarjanja potekala na najvišji

politični ravni.

Poročali smo že, da je ministrica

Katičeva na zahtevo finančnega ministra

Boštjančiča in predsednika vlade

Roberta Goloba sprožila še eno revizijo,

in sicer t. i. forenzično preiskavo. V Domovini

smo razkrili, da je celoten postopek

izbora zunanje revizorske hiše

izvedla v pičlih treh dneh, izvajalo pa jo

je podjetje Ernst & Young iz Ljubljane,

ki je hkrati opravljalo posle za Golobov

GEN-I. Zaposlenim na pravosodnem

ministrstvu so pisno opredelili celoten

postopek revizije kot tajen, potem pa

jih s tajnimi vabili pozivali na zaslišanja

na tajne lokacije. Sledili so številni

poskusi prikaza nepravilnosti pri velikosti

in stanju stavbe, za kar naj bi bili

prav tako odgovorni zaposleni. To je

potekalo na tak način, kot da je stavba

na drugem koncu sveta in ne na Litijski,

kamor si jo odgovorni politični akterji,

ki so sredstva zanjo nezakonito prerazporedili

iz proračunskih sredstev, niso

nikoli prišli pogledat.

Očitno nezadovoljni z rezultati notranje

revizije, forenzične preiskave in

strokovnih mnenj so se Katičeva, Boštjančič

in Golob celotne zgodbe lotili

še z Uradom za nadzor proračuna, ki

sodi neposredno pod finančnega ministra

Boštjančiča, o čemer smo prav tako

poročali. Ta je na njegovo zahtevo opravil

neke vrste revizijo notranje revizije.

Svoje ugotovitve so obelodanili kot

verodostojne, pa čeprav so v poročilu

sami zapisali, da niso razpolagali z vso

potrebno dokumentacijo, z notranjo revizorko

Suzano Hötzl pa niso opravili

niti enega razgovora.

Naši viri pravijo, da je Muženič na

NPU očitno na lastno pest in s sumom

prekoračitve svojih pooblastil preprečil

javno objavo tako notranjerevizijskega

Z dokumenta je razviden datum podpisa ter ime in priimek podpisnikov.

Naši viri pravijo, da je

Muženič na NPU očitno

na lastno pest in s sumom

prekoračitve svojih pooblastil

preprečil javno objavo tako

notranjerevizijskega poročila

kot tudi poročila Ernst &

Young. Dobili pa smo nov

politični spin v režiji Svobode.

poročila kot tudi poročila forenzične

preiskave Ernst & Young. Namesto tega

smo dobili nov politični spin v režiji

vladajoče Svobode, ki je tudi formalno

nadrejene opral sleherne odgovornosti.

Ko je Muženič pretekli teden obelodanil,

da so po letu dni preiskave ovadili

štiri fizične osebe in eno pravno osebo,

protipravna premoženjska korist pa naj

bi znašala 2,9 milijona evrov, so številni

na pravosodnem ministrstvu privzdignili

obrvi. Kakšno matematiko so pri

tem ubrali, namreč ni jasno, prav tako

ni jasno, kje so se na seznamu odgovornih

in osumljenih izgubili ključni akterji:

Dominika Švarc Pipan, Igor Šoltes,

Klemen Žibert, finančni minister Klemen

Boštjančič, Saša Jazbec, Gordana

Pipan, Klemen Babnik in ne nazadnje

predsednik vlade Golob.

O njihovem pisno dokazanem in v

Domovini javno večkrat ekskluzivno

objavljenem dogovarjanju o nezakonito

zagotovljenem proračunskem znesku

195 10. 4. 2025

24

AKTUALNO

v višini 6,5 milijona evrov, kar so potrdili

celo revizorji Računskega sodišča

RS, Muženič na tiskovni konferenci ni

govoril. Tako NPU kot tožilstvo pa sta

celo leto mižala na obe očesi tudi v primeru

vloge ljubljanskega župana Zorana

Jankovića; Mestna občina Ljubljana

je namreč praktično čez noč prodajalcu

zagotovila vse potrebne dokumente,

vključno z izjavo, da se MOL odpoveduje

predkupni pravici stavbe na Litijski 51.

Takšno hitro posredovanje je bilo zaradi

siceršnjih birokratskih postopkov,

ki terjajo svoj čas, mogoče le ob zahtevi

vrhovnih akterjev, opozarjajo naši viri.

Muženič je dejal, da sta »osumljeni

osebi poskrbeli in besedilo javnega poziva

za zbiranje nezavezujočih ponudb

priredili, da je pogojem najbolj ustrezala

prav stavba na Litijski cesti 51 v Ljubljani«.

To smo preverili in dejstva kažejo,

da besedila javnega poziva za zbiranje

nezavezujočih ponudb osumljeni osebi –

gre za Uroša Gojkoviča in Simona Starčka

– sploh nista napisali. Šlo je sicer za

del postopka preverjanja stanja ponudbe

na trgu poslovnih nepremičnin, na poziv

je svojo ponudbo posredovalo tudi podjetje

Monetic, d. o. o., in sicer za stavbo

Metalka. Njihova ponudba je znašala 20

milijonov evrov za prostore v praktično

enakem stanju kot v stavbi na Litijski.

Za obnovo in vse potrebne inštalacije bi

moralo ministrstvo nameniti še zajetna

proračunska sredstva, ocenjena na skoraj

deset milijonov evrov; skupaj bi Metalka

torej stala okrog 30 milijonov.

Muženič pa je pozabil izpostaviti

dejstvo – kar naj bi na NPU tudi spretno

zamolčali – da je prav minister Boštjančič

v času začasnega vodenja ministrstva

za javno upravo (ko je morala

zaradi nepovezane afere z razpisi oditi

Sanja Ajanović Hovnik) to stavbo Švarc

Pipanovi ponujal za prostore pravosodnega

ministrstva. Takrat so na ministrstvu

za javno upravo potekali pogovori

z Vežnaverjem za odkup te stavbe (kot

omenjeno, v višini 17 milijonov evrov).

Na koncu so jo praktično isti akterji kupili

za 7,7 milijona. Litijska pa je skupaj

s celovito obnovo ocenjena na okrog 12

milijonov, kar je bistveno manj od predhodno

zahtevanih 17 milijonov in 30

milijonov za stavbo Metalke.

OSTALI LE OČITKI URADNIKOM

Iz Muženičeve izjave za javnost je mogoče

razbrati, da si torej pred dobrim

letom dni 13 osumljencev ni razdelilo

3,9 milijona evrov. Da pa so njihova

življenja zaradi njegovih pompoznih

195 10. 4. 2025

Z vlogo Saše Jazbec pri

nakupu stavbe na Litijski

je po naših informacijah

dobro seznanjena tudi

predsednica Pirc Musarjeva,

kar je med vrsticami večkrat

nakazala v javnosti.

izjav praktično uničena, danes ne zanima

nikogar več, opozarjajo naši viri

na ministrstvu. Tudi o popravljanju in

prirejanju podatkov, uradniškem prikazovanju

lažnih dejstev o stavbi ni več

govora. Kam so se torej izgubila ta »dejstva«?

Tako Švarc Pipanova kot Darko

Muženič in minister Boštjančič so javno

razlagali, da »nesporna dejstva« kažejo

na organizirano hudodelsko združbo

13 oseb. Z njimi pa so izginili tudi glavni

akterji, ki so zagotovili proračunska

sredstva za nakup stavbe, ki so črno

na belem izvedli več sej vlade v le nekaj

dneh za izvedbo tega posla in ne nazadnje

podpisali kupoprodajno pogodbo

ter nakazali sredstva prodajalcu.

Vpogled v dokumente in časovnico

poteka aktivnosti pri nakupu stavbe

na Litijski sicer kaže, da je ministrstvo

za pravosodje poleti 2023 objavilo javni

poziv za zbiranje nezavezujočih ponudb,

kar je v skladu z zahtevami notranje

revizijske službe, ki jih je potrdila

nekdanja ministrica Švarc Pipanova.

Od vodstva svojega sekretariata je oktobra

2023 zahtevala, da nemudoma

pristopi k pripravi cenitev zemljišč, ki

jih ima v upravljanju pravosodno ministrstvo,

z namenom, da jih prodajo

in zagotovijo vsaj del sredstev za nakup

stavbe na Litijski cesti 51. Nihče od

uradnikov, ki so jih celo leto preganjali,

kot kaže dokumentacija, nikoli ni sodeloval

na teh sestankih in tudi ni predlagal

nakupa stavbe na Litijski. Prav tako

niso imeli nobenih vzvodov za zagotovitev

za to potrebnih proračunskih

sredstev. To je v izključni pristojnosti

finančnega ministra in vlade. Uradniki,

ki so jim očitali nezakonito ravnanje in

celo protipravno premoženjsko korist

(beri: krajo) v višini 3,4 milijona evrov,

so dokumentirano opozarjali na tveganja,

nekdanji generalni sekretar Gojković

pa je celo ukazal ustavitev vseh

postopkov za nakup te stavbe, nakar je

sledil ukaz »s političnega vrha«. Muženič

pa pristojnosti ovadenih uradnikov

evidentno postavlja celo nad ministre v

Golobovi vladi.

ZAKAJ ZDAJ?

Vežnaver se je na novico o kazenski

ovadbi za medije odzval takole: »To je

posilstvo prava. Nikoli v življenju nisem

imel nič z nobenim od soobtoženih,

prvič sem ju videl na televiziji. Sam

si bom dal lisice na roke, če sem karkoli

imel s temi ljudmi!« Takšni zaključki

predkazenskega postopka so za aktualno

oblast v tem času seveda izjemno

pomembni. V teh dneh se namreč znova

bije boj med kabinetom predsednika

vlade in uradom predsednice republike

Nataše Pirc Musar glede predloga guvernerja

Banke Slovenije. Kot je znano,

si vladajoča koalicija na predlog

finančnega ministra Boštjančiča želi

prav njegovo državno sekretarko Sašo

Jazbec, ki je pustila globoke sledi v aferi

Litijska. »Nerazjasnjene« vloge pri tem

poslu bi jo seveda ovirale pri pohodu na

vrh nacionalnega bančnega regulatorja.

Z njeno vlogo pri nakupu stavbe na

Litijski je po naših informacijah dobro

seznanjena tudi predsednica Pirc Musarjeva,

kar je med vrsticami večkrat

nakazala v javnosti.

SPET BOŠTJAN VALENČIČ

Zadeva je predana na specializirano

državno tožilstvo, v roke tožilca Boštjana

Valenčiča, sicer najbolj znanega po

tem, da trenutno preganja tudi prvaka

opozicije Janeza Janšo v še eni politično

kontaminirani aferi Trenta. Ministrica

Katičeva je sicer novinarjem zatrdila,

da »verjame, da je tožilstvo pri svojem

delu neodvisno in da bo svoje naloge

samostojno in neodvisno opravljalo

tudi naprej«. S to izjavo je, tako naši

viri, morebiti že nakazala, kako bo tožilec

postopal v prihodnje, saj je pri svojem

delu, ko je usmerjal predkazenski

postopek, očitno spretno ubranil vse

ključne politične akterje te afere. Katičeva

javno zahteva, da Litijska dobi epilog

na sodišču, čeprav ima tožilec vsaj

še dve drugi možnosti.

Velja poudariti, da je tožilec Valenčič

po besedah našega vira v svojem krogu

pred nedavnim razlagal, da je glede afere

Litijska pod hudim političnim pritiskom.

Naši viri še pravijo, da zadeva s Katičevo

očitno močno spominja na ministrovanje

njenega tesnega prijatelja in zaupnika

Gorana Klemenčiča pred leti, ki je dejal,

»da bodo letele glave v sodstvu, če bo

primer Bavčar zastaral«.

KOMENTAR 25

Je obsodba Marine Le Pen

POLITIČNO MOTIVIRANA?

Odzivi evropskih politikov na obsodbo Marine Le Pen, ki je bila 31. marca 2025 spoznana za krivo zlorabe

evropskih sredstev, vznemirjajo mednarodno politično javnost. Na levem in sredinskem političnem polu

poudarjajo pomen pravne države ter odgovornosti politikov pred zakonom. Nasprotno pa desnica obsodbo

večinoma kritizira kot politično motivirano in jo zaradi petletne prepovedi kandidiranja na predsedniških

volitvah označuje za napad na demokracijo.

DR. ANTON OLAJ

SHUTTERSTOCK

Svoje mnenje je izrazil tudi ameriški

predsednik Donald Trump,

ki je Le Penovo podprl in obsodil

sodni poseg v politični proces,

pri tem pa potegnil vzporednice z

lastnimi izkušnjami v ZDA. Zanimivo

je, da so podoben pogled izrazile tudi

moskovske oblasti. Tiskovni predstavnik

Kremlja Dmitrij Peskov je izjavil, da

primer odraža kršitev demokratičnih

norm v Evropi in nakazuje širši trend v

evropskih prestolnicah.

Odzivi razkrivajo globoko politično

polarizacijo. Desnica v obsodbi vidi

orodje za izključevanje svojih predstavnikov,

medtem ko levica in nekateri sredinski

glasovi poudarjajo nujnost spoštovanja

pravnih standardov.

Če javnost prepoved dojema

kot politično motivirano,

lahko povzroči več škode

kot koristi, kar je očitno

v trenutnih razpravah o

obsodbi Marine Le Pen.

ZA IN PROTI

Večina evropskih držav, vključno s Slovenijo,

ima v svojem pravnem sistemu

možnost prepovedi kandidiranja na volitvah,

ki je povezana z resnimi kaznivimi

dejanji, kot so korupcija, goljufije

ali zloraba položaja. Ta dejanja namreč

spodkopavajo zaupanje v javne institucije.

Smisel prepovedi kandidiranja

združuje pravne in politične cilje. Dosojena

prepoved je sankcija, ki presega

zaporno kazen ali globo, saj neposredno

omejuje politično moč obsojenca,

hkrati pa preventivno odvrača politike

od dejanj, ki bi ogrozila njihovo prihodnost

v javnem življenju. Izguba pravice

do kandidiranja pogosto pomeni

konec politične kariere.

Zagovorniki prepovedi trdijo, da je

njen cilj zaščita integritete demokratičnega

procesa, saj preprečuje posameznikom,

ki so zlorabili zaupanje javnosti

ali javna sredstva, da bi ponovno

zasedli položaje, kjer bi lahko vplivali

na zakonodajo ali upravljanje države.

Vidijo jo tudi kot instrument za ohranjanje

zaupanja ljudi v institucije, saj

sporoča, da pravna država deluje in da

ima nezakonito vedenje posledice.

Vendar pa obstajajo tudi pomisleki

o prepovedi. Kritiki opozarjajo, da omejuje

demokratično izbiro kandidatov in

posega v pravico volivcev, da sami odločijo,

kdo jih bo zastopal. Če je nekdo

kljub obsodbi še vedno priljubljen, zakaj

Marine Le Pen naslednjih pet

let ne bo smela kandidirati na

predsedniških volitvah.

mu sodišče to možnost odreka? To odpira

vprašanje, ali je prav, da ima sodstvo

takšno moč nad političnim procesom.

Kritiki prav tako izpostavljajo resno tveganje

zlorabe prepovedi, ki lahko postane

orodje za izključevanje političnih

nasprotnikov, zlasti če so sodni postopki

vprašljivi ali politično motivirani.

VEČ ŠKODE KOT KORISTI

Mislim, da mora biti sodna odločitev o

prepovedi kandidiranja uravnotežena

med zaščito demokracije, kaznovanjem

posameznikov, ki so zlorabili svoj položaj,

in ohranjanjem zaupanja v pravni

sistem. Njen uspeh pa je odvisen od

zaznane pravičnosti in neodvisnosti

sodnega procesa. Če javnost prepoved

dojema kot politično motivirano,

lahko povzroči več škode kot koristi,

kar je očitno v trenutnih razpravah o

obsodbi Marine Le Pen.

195 10. 4. 2025

26

AKTUALNO

NENAD GLÜCKS

Nezakonito poslovanje

Odvetniške družbe Čeferin

Z RTV SLOVENIJA

RTV Slovenija za pravne storitve nezakonito plačuje visok mesečni pavšal Odvetniški

družbi Čeferin, kjer sta večinska lastnika predsednik ustavnega sodišča Rok Čeferin in

njegov brat, predsednik Evropske nogometne zveze Uefa Aleksander Čeferin.

Predsednica uprave RTVS Natalija Gorščak tvega kazenski pregon zaradi suma zlorabe

uradnega položaja, če ne bo protipravnega poslovanja nemudoma ustavila.

Prek nekaj tedni smo pisali o neprekinjenem

denarnem toku od

RTV Slovenija do Odvetniške

družbe Čeferin ter do odvetnika

Janeza Tekavca. Odvetniški družbi

Čeferin, Pogačnik, Novak, Koščak in

partnerji (ODČ) RTV Slovenija plačuje

mesečni pavšal za opravljanje pravnih

storitev že od julija 2015, medtem ko

gre odvetniku Tekavcu mesečni pavšal

v tem javnem zavodu od marca 2018. Do

zdaj so v ODČ iz tega naslova zaslužili

že 641.000 evrov, odvetnik Tekavc pa

skupaj 549.000 evrov. Kot bomo pojasnili

v nadaljevanju, gre pri ODČ od leta

2021, pri Tekavcu pa že od leta 2019 za

protipravno poslovno razmerje, temelječe

na ničnih pogodbah. Na RTVS so

zavestno kršili in še vedno kršijo zakonodajo

s področja javnega naročanja,

saj plačujejo mesečni pavšal obema

omenjenima subjektoma, ki do tega

nista upravičena.

7.320 EVROV VSAK MESEC

Ne gre za malo denarja. Čeferinom so po

sklenitvi prve pogodbe z RTV Slovenija

leta 2015 plačevali 4.270 evrov mesečno

(vsi zneski so z DDV), od leta 2022 pa

se je ta postavka zvišala na 7.320 evrov

mesečno. Pri Tekavcu je bil mesečni

pavšal od marca 2018 4.270 evrov, marca

2020 pa so mu mesečne zneske dvignili

na 7.320 evrov. Kaj vse ODČ in odvetnik

Tekavc naredita za te zneske za RTV

Slovenija? Na RTVS so pojasnili, da gre

za »zastopanje v individualnih in kolektivnih

delovnih sporih, izdelavo pravnih

mnenj v zvezi z zadevami, v katerih

se izvaja zastopanje, izdelavo pravnih

mnenj s širšega področja civilnega prava

in gospodarskega prava (obligacijsko

pravo, stvarno pravo, pravo intelektualne

lastnine, avtorsko pravo in druga

195 10. 4. 2025

področja civilnega prava) ter zastopanje

v teh zadevah. Prav tako gre za izdelavo

pravnih mnenj s širšega področja upravnega

prava, prava javnih zavodov, zakona,

ki ureja status RTV Slovenija, in na

njegovi podlagi sprejetih aktov. V določenem

obsegu izvajata navedena pogodbenika

tudi zastopanje v inšpekcijskih in

prekrškovnih postopkih.« Kot so dodali,

sta bila ta odvetniška družba in odvetnik

Tekavc »izbrana po postopku javnega

naročila, v skladu s strokovnimi merili

in standardi, ki ne dopuščajo favoriziranja

izbranega ponudnika«. Seveda imajo

v tem javnem zavodu z več kot dva tisoč

zaposlenimi tudi pravno pisarno, katere

Čeferinom so sprva plačevali

4.270 evrov mesečno, od leta

2022 se je ta postavka zvišala

na 7.320 evrov mesečno.

zaposleni naj bi se ukvarjali s pravnimi

zadevami, toda po besedah naših virov

so v njej precej nesposobni, pa tudi premalo

jih je, zato mora RTVS drago plačevati

zunanje izvajalce.

OBVOD MIMO ZAKONA

Zanimalo nas je, na kateri pravni podlagi

zdaj poteka poslovno sodelovanje

v obeh primerih. Glede ODČ pravijo, da

je bil ponudnik izbran na podlagi treh

javnih naročil (gre za obdobje do 31.

maja 2021). »Po izteku zadnjega javnega

naročila je bila z navedeno odvetniško

pisarno sklenjena pogodba za izvajanje

pravnih storitev z dne 31. 5. 2021 z upoštevanjem

4. č točke prvega odstavka

27. člena Zakona o javnih naročilih.«

Glede Tekavca pa so zapisali, da je bil

izbran na podlagi dveh javnih naročil

(zadnje se je izteklo konec leta 2019).

Nato so ponovili: »Po izteku zadnjega

javnega naročila je bila z navedeno odvetniško

pisarno sklenjena pogodba za

izvajanje pravnih storitev z dne 3. 12.

2019 z upoštevanjem 4. č točke prvega

odstavka 27. člena ZJN-3.«

Preverili smo, o čem govori ta 'famozna'

točka 4. č prvega odstavka 27.

člena omenjenega zakona. V njej so

navedene izjeme, ko ni treba uporabiti

Zakona o javnem naročanju. Zaradi natančnosti

bomo citirali celotno določbo:

»Ta zakon se ne uporablja za naslednje

pravne storitve:

• pravno zastopanje stranke po odvetniku

v arbitraži ali spravnem postopku

v Republiki Sloveniji, državi

članici, tretji državi ali pred mednarodno

instanco za arbitražo ali spravni

postopek ali v sodnih postopkih

pred sodišči ali javnimi organi Republike

Slovenije, države članice ali

tretje države ali pred mednarodnimi

sodišči ali institucijami;

• pravno svetovanje, ki se izvaja med

pripravami na postopek iz prejšnje

alineje te točke ali če obstajajo

konkretni indici in velika verjetnost,

da bo zadeva, o kateri se svetuje, postala

predmet takega postopka, pod

pogojem, da svetuje odvetnik;

• storitve overitev in avtentikacije

dokumentov, ki jih morajo izvajati

notarji;

• pravne storitve, ki jih opravljajo

skrbniki ali zakoniti zastopniki, ali

druge pravne storitve, katerih izvajalce

določi sodišče v Republiki

AKTUALNO

27

Predsednica uprave RTVS Natalija Gorščak

se za zdaj obnaša, kot da ni nič spornega.

Morda jo bo policijska preiskava streznila.

Sloveniji ali določeni državi članici

ali ki so z zakonodajo določeni za

opravljanje posebnih nalog pod nadzorom

takih sodišč;

• druge pravne storitve, ki so v Republiki

Sloveniji ali drugi državi članici

povezane z izvajanjem javne oblasti,

tudi če le priložnostno.«

SUM ZLORABE POLOŽAJA

PROFIMEDIA

Kot je jasno razvidno, gre pri vsem naštetem

za popolnoma druge pravne storitve,

kot jih za RTV Slovenija opravljata

ODČ in odvetnik Tekavc (citirali smo

odgovor RTVS, za katere storitve gre).

Te določbe torej nikakor ne morejo biti

Največja lastnika Odvetniške družbe Čeferin sta predsednik ustavnega sodišča Rok Čeferin (desno)

in predsednik Uefe Aleksander Čeferin. Škandal je, da poteka poslovanje med njuno odvetniško

družbo in RTV Slovenija protizakonito.

PROFIMEDIA

BOBO

podlaga za pogodbi, na osnovi katerih

že vrsto let poteka poslovno sodelovanje

teh subjektov. Gre za tako velik razkorak,

da je nemogoče, da bi se nekdo ob sklenitvi

pogodb zmotil. Do nezakonitosti je

prišlo namenoma, torej gre za sum zlorabe

uradnega položaja ljudi na RTVS, ki

so pogodbi pripravili in podpisali. RTVS

smo vprašali, kdo (poimensko) je sklenil

omenjeni pogodbi z ODČ in odvetnikom

Tekavcem, katerih podlaga naj bi bile

navedene določbe iz točke 4. č prvega

odstavka 27. člena Zakona o javnem naročanju.

Zakaj sta bili sklenjeni ti dve

pogodbi, če pa dejansko ni utemeljene

pravne podlage zanju? Prosili smo jih,

naj nam pogodbi pošljejo. Zanimalo nas

je še, ali bodo nadaljnje poslovno sodelovanje

z ODČ in odvetnikom Tekavcem

prekinili, saj so seznanjeni, da obstaja na

neveljavni pravni podlagi. Čeprav smo

jim jasno predočili, da zakonske določbe,

na katere se opirajo pri pogodbah z

ODČ in Tekavcem, nimajo nobene zveze

z dejanskimi pravnimi storitvami, ki jih

ta dva subjekta za drag mesečni pavšal

opravljata zanje, vztrajajo: »... pogodbe

[so bile] sklenjene zakonito, zato zavračamo

kakršnekoli očitke glede domnevne

kršitve zakonodaje.« Čeprav smo jih

kar dvakrat soočili, da to ne drži, vsebinskega

odgovora na to nismo prejeli. Prav

tako nam še vedno niso poslali teh dveh

pogodb. Še več, za zdaj niso predložili

niti podatka, kdo je pogodbi podpisal.

Pravijo, da bomo »podatke o podpisnikih

pogodb [...] prejeli po odločitvi osebe,

pooblaščene za posredovanje podatkov

javnega značaja«.

NIČNOST POGODB

Govorili smo z dvema vrhunskima

pravnikoma, ki nista želela biti razkrita.

Oba se strinjata, da sta pogodbi

nični, torej da pri ODČ od leta 2021 ne

obstaja nobena pravna podlaga za sodelovanje

med to odvetniško družbo in

RTVS, pri Tekavcu pa ni pravne podlage

vse od leta 2019. To sicer ne pomeni, da

so vsi pravni posli, ki jih izvajata ta dva

subjekta za RTVS, nični, vendar pa je

ves tisti del mesečnega pavšala, ki nima

podlage v konkretnih pravnih poslih in

izdanih računih zanje, izplačan protipravno.

RTVS ima pravico do zahtevka

Gre za tako velik razkorak, da

je nemogoče, da bi se nekdo

ob sklenitvi pogodb zmotil.

za povračilo tega denarja. Seveda pa se

mora najprej prekiniti vsakršno poslovno

sodelovanje med RTVS na eni strani

in ODČ ter odvetnikom Tekavcem, dokler

na RTVS ne izvedejo zakonitega postopka

po Zakonu o javnem naročanju

in kot izvajalca morebiti znova izberejo

ta dva subjekta. Predsednica uprave

RTVS Natalija Gorščak se ne more več

izgovarjati, da za nezakonitost »ni vedela«.

Vsaj od zdaj dalje je seznanjena

in tudi kazensko ter odškodninsko odgovorna

v tej zadevi. Leta 2019, ko je

RTVS podpisala nezakonito pogodbo s

Tekavcem, je bil generalni direktor Igor

Kadunc, leta 2021, ko je sledila nezakonita

pogodba z Odvetniško družbo

Čeferin, pa Andrej Grah Whatmough.

In še češnja na torti: največji solastnik

Odvetniške družbe Čeferin je predsednik

Evropske nogometne zveze Uefa

Aleksander Čeferin, drugi največji

lastnik pa je njegov brat, predsednik

ustavnega sodišča Rok Čeferin. Lahko

torej zapišemo, da je poslovno sodelovanje

odvetniške družbe, katere solastnik

je predsednik ustavnega sodišča,

z RTVS nezakonito. Gre za škandal, na

potezi pa sta policija in tožilstvo, ki smo

ju vprašali, kako bosta ukrepala.

195 10. 4. 2025

28

AKTUALNO

SHUTTERSTOCK

Sveta Gora (Skalnica), kamor

naj bi po predlogu Civilne iniciative

TBH umestili grobnico

oziroma kostnico.

Zakaj se ne bi ob civilizacijskem

pokopu po vojni pobitih

POVEZALI MED SEBOJ?

Civilna iniciativa za pokop umorjenih na Goriškem predlaga pristojnim oblastem Republike Slovenije

in oblastem na Goriškem, da v tem letu, ko sta Nova Gorica in Gorica evropska prestolnica kulture 2025,

sprejmejo sklep o dostojnem pokopu žrtev, ki so bile zaradi ideološkega obračunavanja umorjene po drugi

svetovni vojni, v maju in juniju 1945. Te žrtve, ki jih je več sto, po osemdesetih letih še vedno ležijo

v breznih Trnovskega gozda in drugod po Goriškem.

TINA S. BERTONCELJ

195 10. 4. 2025

AKTUALNO

29

Podžupan mestne občine

Nova Gorica je pojasnil,

da se je ustvarila

poenostavljena formula:

»Vsi Italijani so fašisti

in vsi Slovenci so titini.«

V

prostorih mestne občine

Nova Gorica je 2. aprila potekala

Konferenca za trajni

mir med narodoma in pokop

mrtvih, ki jo je pripravila Civilna iniciativa

TBH. Na konferenci so predstavili

pobudo za pokop žrtev povojnih pobojev

na Trnovski in Banjški planoti.

O dogajanju na območju Goriške med

drugo svetovno vojno in po njej so govorili

slovenski in italijanski zgodovinarji.

Mitja Ferenc je govoril o pravici do

spomina in pokopa, Renato Podbersič o

znanih in neznanih grobiščih na Goriškem,

Jože Možina o zamolčanih zločinih,

Jože Dežman o vojnih grobovih in

grobiščih ter Gregor Pobežin o svetosti

življenja oziroma svetosti smrti. Raoul

Pupo je govoril o preganjanju narodnih

manjšin med obema vojnama, Ivan Portelli

o Katoliški cerkvi in režimu v Gorici

v času škofovanja msgr. Frančiška

Borgie Sedeja, Ferruccio Tassin o rasistični

indoktrinaciji šolskih otrok na

Goriškem, Marco Plesnicar pa o tridesetih

letih 20. stoletja v dokumentaciji

Državnega arhiva v Gorici.

V pozdravnem nagovoru je Anton

Harej, eden od pobudnikov iz Civilne

iniciative TBH, spomnil, da je oktobra

2024 v veliki avli univerzitetnega kampusa

v Gorici potekala konferenca na

temo Nova Gorica – Gorica: vloga religijskih

institucij pri izgradnji čezmejnih

odnosov. Takrat je dozorela odločitev, da

je treba podoben dogodek organizirati

tudi v Sloveniji – prav na to temo, torej

na temo odnosov med Slovenci in Italijani.

»Skozi stoletja sta oba naroda kljub

kulturološkim in jezikovnim razlikam

živela skupaj na tem skupnem prostoru,

20. stoletje – z obema vojnama – pa nas

je izjemno razdvojilo. Slovenske družine,

ki so po drugi vojni ostale v Italiji,

niso mogle govoriti slovensko, ne da bi

bile deležne opazk 'sciavi', 'titini' ... v

Jugoslaviji pa so Italijane slikali kot 'fašiste',«

je podžupan mestne občine Nova

Gorica pojasnil, da se je ustvarila poenostavljena

formula: »Vsi Italijani so fašisti

in vsi Slovenci so titini.«

Harej je priznal, da je šele kot podžupan

spoznal pomembno zgodovinsko

dejstvo – da je bilo na območju Trnovske

in Banjške planote pobitih in v jame

zmetanih več kot 800 ljudi. Šele Goriški

večeri z Eriko Jazbar in Renatom Podbersičem

odpirajo in pojasnjujejo tudi ta

zgodovinska dejstva. »Kot podžupan se

sprašujem, kje so pri tem pristojne javne

institucije,« je dejal Harej.

PLEMENIT CILJ

»Po 80 letih, v letu EPK, v letu 2025,

odpiramo v Novi Gorici tematiko, ki je

bila do sedaj neverjetno zamolčana,«

je dejal Harej in se vprašal, kje je seznam

vseh pobitih in zakaj se ta tema

pometa pod preprogo. Povedal je, da je

v 90. letih prejšnjega stoletja, po osamosvojitvi,

v mestni občini Nova Gorica

kratek čas delovala komisija, ki je

na Trnovsko-Banjški planoti uredila

grobišča jam Zalesnika, Podgomila in

V CIVILNI INICIATIVI TBH

V OKVIRU POBUDE ZA

POKOP UMORJENIH NA

GORIŠKEM PREDLAGAJO:

• Pogovor pristojnih državnih in

občinskih oblasti, Komisije Vlade

Republike Slovenije za reševanje

vprašanj prikritih grobišč in drugih

institucij o izvedbi predloga.

• Načrtovanje in gradnjo grobnice

oziroma kostnice, kamor bi postopoma

pokopavali žrtve, ki so

sedaj v kraških breznih. Ta grobnica

bi morda lahko bila ob vznožju

Skalnice ali v bližini svetogorske

bazilike.

• Vključitev strokovnjakov (odkrivanje

prikritih vojnih grobišč, izkop,

identifikacija, sistematičen popis

znanih žrtev …).

• Trezno presojanje zgodovinskih

in moralnih dejstev je potrebno, a

sodi na drugo raven, ki naj bo od

samega civilizacijskega dejanja

pokopa mrtvih ločena. To dejanje

je treba izvesti brez ideoloških

razprav o krivdi oziroma nedolžnosti

umorjenih.

• Skupno komemoracijo.

Cvetrež, jih zaščitila z ograjo in postavila

obeležje. Potem je nehala delovati

in vsebina njenega dela ni bila nikoli

urejena v publikaciji. »Tako nimamo

seznama pobitih. Tudi nimamo drugih

lokacij grobišč. Naj pojasnim še, da to

niso grobišča, ker to niso grobovi, pač

pa morišča,« je poudaril in povedal, da

je bil v zadnjih dneh deležen številnih

pritiskov, češ da pomaga odpirati

temo, ki deli. »Zakaj ta tema deli? Zakaj

Konferenca za trajni mir med narodoma

in pokop mrtvih (2. april, Nova

Gorica), ki jo je organizirala Civilna

iniciativa TBH.

Anton Harej

195 10. 4. 2025

30

AKTUALNO

se ne bi ob civilizacijskem pokopu po

vojni pobitih vsi povezali med seboj?

Mar ni to naša civilizacijska obveza?«

je vprašal.

Poudaril je, da konferenca želi nadaljevati

prizadevanja, ki sta jih začela in

razvijala oba predsednika držav, Sergio

Mattarella in Borut Pahor. Tudi predsednica

Nataša Pirc Musar je lani v govoru

na državni proslavi na predvečer

dneva državnosti med drugim pozvala

k dostojnemu pokopu vseh še nepokopanih

žrtev povojnih pobojev. Ob tem

je podžupan tudi poudaril, da pobuda

nima namena odpirati neplodne ideološke

razprave, pač pa zgolj začeti dialog

in prizadevanja za pokop mrtvih. »Spodbuditi

želimo institucije civilne družbe,

univerzitetne institucije, cerkvene institucije

ter dobronamerne pobude, torej

najširšo javnost z obeh strani meje, ki

si želi skupaj prizadevati za to civilizacijsko

dejanje in sodelovati v procesu za

uresničitev tega, po našem prepričanju,

plemenitega cilja, ki bo omogočil bolj

sproščeno in ustvarjalno življenje na Goriškem,«

je pojasnil in dodal, da pobuda

vsebuje tudi prizadevanja, da bi mrtve

prekopali iz morišč v neko novo, urejeno

grobišče. Najbolj primeren se jim zdi

predlog, da bi postavili kostnico v neposredni

bližini Svete Gore.

V civilni iniciativi TBH menijo, da je

pokop teh nasilno umorjenih temelj za

medsebojno spoštovanje, spravo, mir,

za gospodarsko, kulturno in duhovno

blagostanje na Goriškem. »Zavedamo se,

da bo za uresničitev te pobude potrebnih

več let, morda celo desetletij. Predlagamo

pa, da do sprejetja te odločitve pride

letos, v letu evropske prestolnice kulture,

kar bi temu nazivu dalo dodatno težo,

žlahtnost in plemenitost,« so predlagali

in opomnili, da se kultura oziroma nekulturnost

prvenstveno kaže v naših

medčloveških odnosih, tudi v odnosu

Mitja Ferenc: »Režim je

žrtvam pobojev odvzel

pravico, za katero si je

prizadevala že Antigona

– pravico do groba.

Sorodnikom pa je bila

odvzeta pravica do védenja in

žalovanja.«

195 10. 4. 2025

do pokopa mrtvih. Upajo, da bo predlog

podprla najširša javnost in vse politične

stranke. »S tem dejanjem bomo tudi

mladim rodovom dali zgled za spoštovanje

človeškega dostojanstva,« so poudarili

v pobudi.

ODNOS DO MRTVIH

V uvodu konference je govoril tudi škofov

vikar za projekt Evropske prestolnice

kulture (EPK) 2025 Bogdan Vidmar, ki se

je najprej zahvalil podžupanu, ki je pripravil

in organiziral dogodek. Na vprašanje,

koliko smo zares EPK, je Vidmar

odgovoril, da je treba razlikovati med

kulturo in umetnostjo. »Kultura je širši

pojem od umetnosti in se kaže predvsem

v naših medsebojnih odnosih. Kaže se

tudi v našem odnosu do mrtvih, v načinu

pokopa, na pokopališčih,« je poudaril

in se zahvalil tudi vsem prisotnim zgodovinarjem.

»Od te konference ne pričakujte

preveč. Vaša naloga je, da spregovorite

o dejstvih. Če boste to naredili

dobro, bo zelo veliko. Kajti večina ljudi

ne ve, da je komunistična oblast po drugi

svetovni vojni v manj kot mesecu in pol

na Goriškem umorila okoli 900 oseb,«

je dejal in spomnil, da je tudi podžupan

povedal, da do pred kratkim za to ni vedel.

»Ti ljudje še vedno, po 80 letih, niso

pokopani in ležijo v kraških breznih.

Nedostojno je, da na sami otvoritvi EPK

predstavniki vlade RS opozarjajo zgolj

na fašizem in nacizem ter zaposleni v

občinskem zavodu GO! 2025 hodijo na

proteste proti Mussoliniju, pred svojim

pragom pa ne znajo pomesti,« je bil oster.

Kako omogočiti kompleksen in zahteven

proces pokopa umorjenih, ki je civilizacijska

norma? Zgodovinarji sami

tega ne morejo rešiti, meni Vidmar. »Da

bi se kaj premaknilo, bi bili potrebni

tudi psihiatri in eksorcisti. Kaj je v nas

Slovencih, da smo razdvojeni tudi glede

pokopa izvensodno in nasilno pobitih?

Mar nismo zapadli v težke duševne bolezni?

Smo obsedeni z demoni, ki v nas

povzročajo ne le duševne, marveč tudi

težke duhovne bolezni, ki jih ne morejo

zdraviti niti psihiatri? Kaj se skriva v

tistih, ki ovirajo in nasprotujejo pokopu?«

Po Vidmarjevih besedah se je treba

kritično vprašati tudi o tem, kaj je v

nas, ki si za to prizadevamo. »Nam res

gre v prvi vrsti za spoštovanje do umorjenih

oseb ali pa se tudi v nas skrivajo

razni demoni? Nam gre v prvi vrsti zgolj

za nabiranje političnih točk, demoniziranje

političnih nasprotnikov, grdo govorjenje

o izvajalcih povojnih umorov

in iskanje novih zdrah?«

Bogdan Vidmar:

»Kultura je širši pojem

od umetnosti in se

kaže predvsem v naših

medsebojnih odnosih. Kaže

se tudi v našem odnosu do

mrtvih, v načinu pokopa,

na pokopališčih.«

Dobro je potrebno umorjenim in

njihovim svojcem. »Pomislimo, koliko

ljudi je trpelo zaradi 900 nasilno

umorjenih Goričanov! Žene so izgubile

može, starši otroke, otroci starše,« je

dejal Vidmar in (se) vprašal, ali imamo

vsaj kanček empatije. Opomnil je, da

je več tisoč prizadetih svojcev gledalo

in še vedno gleda na Sabotinu napis

TITO, ki po njegovih besedah označuje

najodgovornejšo osebo za povojna grozodejstva.

Moliti je treba tudi za rablje.

»Krvniki za te pokole nimajo največje

krivde. To njihovo poslanstvo, v katero

so bili mnogi na nek način prisiljeni,

je v njih pustilo strahotne posledice do

konca življenja,« je opozoril Vidmar in

nadaljeval, da je treba moliti tudi za

naročnike pokolov, za takratne komunistične

oblastnike. »Morda so se zadnji

trenutek življenja spreobrnili in so

sedaj v vicah, kot krščanska terminologija

imenuje kraj posmrtnega očiščevanja.

Sodnik je Bog in ne mi,« je zatrdil.

Za konec je še dodal, da je treba moliti

tudi za današnje državne in regionalne

voditelje, ki so odgovorni za izvedbo pietetnega

pokopa umorjenih.

FERENC O IGNORANCI

OBLASTNIKOV

Dr. Mitja Ferenc je skušal v svojem prispevku

na kratko predstaviti pomembnejše

odločitve, postopke, dogodke, ki

so pomembno vplivali na odnos države

do pietetnih dejanj, povezanih s prikritimi

grobišči in povojnimi izvensodnimi

poboji. V Sloveniji je bilo v dneh po

koncu druge svetovne vojne po ukazu

komunističnih voditeljev v nekaj tednih

brez sodbe umorjenih več deset

tisoč vojnih ujetnikov in civilistov

različnih narodov: Nemcev, Italijanov,

Hrvatov, Srbov, Črnogorcev, Bosancev,

Madžarov, Romov in Slovencev. »Režim

je žrtvam teh pobojev odvzel pravico,

za katero si je prizadevala že Antigona

AKTUALNO

31

V fojbah na Goriškem je vsaj

30 odstotkov ljudi, ki niso

italijanskega ali furlanskega

rodu. Med njimi najdemo

Slovence, Nemce, celo nekaj

goriških Judov.

– pravico do groba. Sorodnikom pa je

bila odvzeta pravica do védenja in žalovanja,«

je Ferenc izpostavil posebnost

na naših tleh.

Grobišča pomorjenih vojakov in civilistov

so bila vse do demokratičnih

sprememb načrtno zamolčana, sledi pa

zabrisane. Izbrisani so bili iz javnega

spomina, ostali so brez mrliških listov.

Tudi v prvem desetletju po demokratizaciji

(1990–2000) se država konkretnega

urejanja in raziskovanja grobišč ni

lotevala. »Če dodamo še to, da so se ministrstva

izmikala odgovornosti in pristojnosti

za prikrita grobišča, je mogoče

danes lažje razumeti skromne rezultate,

povezane s prikritimi grobišči in

morišči v prvem desetletju delovanja,«

je dejal Ferenc.

Odsotnost ustrezne zakonodaje je

močno omejevala vsak začetek urejanja

grobišč. »Zakon o vojnih grobiščih je bil

sprejet 2003, pozor, skoraj šest let po vložitvi

v zakonodajni postopek,« je opozoril

Ferenc ter dodal, da se je pomanjkljivost

in neustreznost zakona pokazala ob

prvih terenskih raziskavah in prekopih.

Pomembna prelomnica je bilo leto 2006,

ko je komisija pod novim vodstvom Jožeta

Dežmana in s podporo desnosredinske

vlade postala bolj operativna in

pridobila dovoljenja za prva terenska

potrjevanja grobišč. A Huda jama je bila

prehuda za takratno oblast – odločili so,

da bodo razpadajoče človeške ostanke

pustili bodisi v plastičnih zabojčkih za

sadje ali pa zakopane v jašku. Vsa dela na

prikritih grobiščih – evidentiranje, sondiranje,

izkope – je pristojno ministrstvo

ustavilo za več let.

V nizu spravnih dejanj pa je Ferenc

omenil opravičilo predsednika republike

Boruta Pahorja sorodnikom umorjenega

Rada in Ksenije Hribar ter družini

Hudnik. Povedal je tudi, da so ureditvena

dela samo v obdobju 2015–2019

potekala na 173 grobiščih in moriščih in

da so že skoraj vsa označena v naravi. V

Sloveniji imamo tako do danes raziskanih

238 grobišč in morišč.

V letu 2023 in 2024 sta problematiko

povojnih pobojev in prikritih grobišč

zaznamovala dva problema: vprašanje

dneva spomina na žrtve komunističnega

nasilja in zavračanje pokopa romskih

žrtev in žrtev, izkopanih iz Jame

pod Macesnovo gorico. Ferenc je ob tem

opozoril, da se ponavlja zgodba izpred

15 let – minister za obrambo je mimo

vladne komisije, ki je za to pristojna in

Govorniki na konferenci: Mitja Ferenc, Renato

Podbersič, Jože Možina, Jože Dežman,

Gregor Pobežin, Raoul Pupo, Ivan Portelli,

Ferruccio Tassin in Marco Plesnicar.

Oton Filipič

Oton Filipič

195 10. 4. 2025

32

AKTUALNO

ki je nasprotovala začasni prestavitvi

vreč s skeletnimi ostanki, storil prav to.

»Stroka je v tem času pokazala in dokazala,

da lahko zmanjka civilizacijski

manko prejšnjih generacij, vendar pa

pri tem prevečkrat trči ob nerazumevanje,

odpor, nasprotovanje in ignoranco

izvršne veje oblasti,« je Ferenc opisal

podobo dogajanja od začetka 90. let do

današnjih dni.

PODBERSIČ O (NE)ZNANIH

GROBIŠČIH NA GORIŠKEM

Dr. Renato Podbersič je govoril o znanih

in neznanih grobiščih na Goriškem. Ta

so se polnila že med vojno po italijanski

kapitulaciji, zlasti pa maja in junija

1945 – takrat je v njih izginilo od 800

do 900 ljudi. V Gorici so imeli zapore

v vojašnicah, šolah, v gradu, v kletnih

prostorih mestne komande. Tiste, ki so

jih določili za smrt, so vozili do Preserij,

od tam pa v štiri brezna v bližini: Podgomilo

in Joščevo brezno pri Grgarju

ter Cvetrež in Zalesniko pri Trnovem.

Tudi v Ajdovščini je prišlo do smrtnih

obsodb, kar dokazuje odkritje skupnega

grobišča in dveh brezen ob stari cesti

Črni Vrh–Idrija.

Po Podbersičevih besedah ni šlo za

etnično čiščenje, pač pa je bilo treba

čistiti na podlagi odnosa do fašizma

– takšna so bila navodila partijskega

centra za ravnanje na Primorskem. »Šlo

je torej za razredni odnos, tarče so bili

dejanski ali potencialni nasprotniki

vzpostavljajočega se komunističnega

režima,« je povedal Podbersič. V fojbah

na Goriškem je vsaj 30 odstotkov

ljudi, ki niso italijanskega ali furlanskega

rodu. Med njimi najdemo Slovence,

Nemce, celo nekaj goriških Judov. Te

podatke je zbrala zgodovinarka dr. Nataša

Nemec, ki so jo skušali pri njenem

delu onemogočiti. Podbersič je pristojne

pozval, naj poiščejo gradivo in ga dajo

na voljo raziskovalcem. Gradivo, ki so

ga v 90. letih prejšnjega stoletja zbrale

Poudarjeno je bilo, da gre za civilizacijsko

in osebno potrebo po obeležju – ljudje smo

zgodovinsko vezani na ritual in kraj, ki omogoča

spomin, refleksijo in čustveno

obdelavo izgube.

občinske komisije za prikrita grobišča,

namreč ni dostopno, ker ni bilo oddano

pristojnim arhivom.

»Kljub pritiskom in dediščini zamolčanosti

je bilo precej raziskovalnega

dela glede morišč in grobišč na Goriškem

že opravljenega, ni pa vse to tudi

dostopno,« je opozoril Podbersič, ki je

dejal, da vseh prikritih grobišč najbrž

tudi na Primorskem ne bomo nikoli

odkrili, se pa ta žalostni seznam vsako

leto dopolnjuje. Še posebej temna lisa

glede prikritih grobišč na Primorskem

so Goriška brda. Ob tem je zanimivo,

da se domačini še dandanes nikakor

nočejo izpostavljati s pričevanji.

Med žalostnimi briškimi zgodbami,

povezanimi z revolucionarnimi poboji,

izstopa usoda pokojnega Z. E., ki je

kmalu po končani vojni osebno sodeloval

pri poboju skupine ljudi nad vasjo

Slapnik na severu Brd, v gozdu, ki ga

domačini imenujejo Draga. Storilec je

kasneje postal miličnik, a to nečastno

dejanje ga je spremljalo celo življenje.

Na koncu ni več prenesel bremena

krivde in se je pred nekaj leti ustrelil na

mestu zločina, pri vasi Slapnik.

V čas neposredno po koncu vojne

maja 1945 lahko uvrstimo še neraziskano

globoko jamo pri Zgornjem Lokovcu,

imenovano Jurjevo brezno. V njej naj bi

po pripovedovanjih domačinov ležali

posmrtni ostanki okrog 70 ljudi, pripeljanih

iz Gorice in ustreljenih ob robu

brezna. »Poleg medvojnih grobišč pa so

bili številni nedolžni ljudje na Primorskem

ubiti tudi po drugi svetovni vojni,

zlasti bi izpostavil prebežnike čez zahodno

državno mejo, kjer se je streljalo

praktično do konca, torej do razpada

Jugoslavije leta 1991. Številni ubiti ob

meji so končali v kraških jamah,« je še

povedal Podbersič.

MOŽINA O KORENINAH

NARODNEGA RAZKOLA

Dr. Jože Možina je govoril o koreninah

narodnega razkola, do katerega je

prišlo v prvem obdobju druge svetovne

vojne, in sicer na italijanskem okupacijskem

področju. Komunisti so konec leta

1941 in v prvi polovici leta 1942 po besedah

Možine izvajali sistematične umore

slovenskega civilnega prebivalstva.

Partizani so ubili nekajkrat več neoboroženih

Slovencev, kot pa je bilo padlih

okupatorskih vojakov. »Partizansko nasilje

ni izraz kakšne samovolje, temveč

gre za načrtno ravnanje,« je dejal Možina

in pri tem navedel Kardeljev citat, ki

ga najdemo tudi v njegovi knjigi, ko voditelj

slovenskih komunistov sredi leta

1942 zapiše: »Likvidirajte v rundah, to

je niz likvidacij druga za drugo. Potem

pa napravite pavzo in počakajte najugodnejšega

političnega momenta.«

Možina poudarja, da je Edvard Kardelj

narekoval raven skrajnega nasilja,

ki so ga izvajali partizani. Žrtve so bili

med drugim Romi – najbolj odrinje-

Še posebej temna lisa

glede prikritih grobišč na

Primorskem so Goriška

brda. Ob tem je zanimivo,

da se domačini še dandanes

nikakor nočejo izpostavljati

s pričevanji.

195 10. 4. 2025

AKTUALNO

33

Za umore romskih družin

ni nikoli nihče odgovarjal,

čeprav je linija poveljevanja

jasna, kar kaže, da je bil

genocid nad Romi sestavni

del »boja proti okupatorju«.

na kategorija takratnega prebivalstva,

ki so ga partizani pod komunističnim

poveljstvom od maja 1942 dobesedno

iztrebljali. Za umore romskih družin

ni nikoli nihče odgovarjal, čeprav je

linija poveljevanja jasna, kar kaže, da

je bil genocid nad Romi sestavni del

»boja proti okupatorju«. Umori neoboroženih

Slovencev, ki so se od pomladi

1942 začeli posebej množiti, so sprožili

samoobrambni odziv. V krajih, kjer so

bili možje in fantje bolj povezani, so

se partizanom samoiniciativno uprli,

pozneje pa so za pomoč zaprosili okupatorja,

ki je bil v tistem trenutku zanje

manjše zlo. »To, na kar se lepi očitek

kolaboracije, je izsililo revolucionarno

nasilje nad nedolžnimi ljudmi, tudi

celimi družinami, dekleti in ženskami,«

je pojasnil Možina. Glede pomora Romov

v Iški pa je dodal: »Trije partizanski

poveljniki, ki so bili neposredno vpleteni

v ta nezastarljivi zločin, imajo pri

borčevski organizaciji še vedno status

Oton Filipič

narodnih herojev.« Možina je opozoril,

da pri teh temah ne gre le za preteklost,

ampak tudi za sedanjost. Najhujše

oblike nasilja so namreč epigenetsko

vtkane v dedni zapis potomcev, tako

da preteklost v smislu nezdravljenih

travm živimo vsi mi. Edini način, da se

to ublaži in (upajmo) preseže, je spoznanje

resnice, je še dodal Možina.

DEŽMAN O ITALIJANSKIH

IZGUBAH

Dr. Jože Dežman je opozoril na številne

posledice italijanskega medvojnega

okupacijskega nasilja in njihove lastne

izgube. V Sloveniji je padlo približno

2.000 italijanskih partizanov, večinoma

zamejskih Slovencev, italijanske

okupacijske enote pa so imele do kapitulacije

Italije septembra 1943 v bojih

le okoli 1.000 mrtvih. Ob tem je spomnil,

da je bilo v začetku 60. let Italijanom

omogočeno, da so prekopali svoje

mrtve. Prikrili so jim le obmejni pas in

Kočevski rog. Na Slovenskem je državljanska

vojna terjala vsaj 30.000 žrtev,

torej dva odstotka prebivalstva.

Če bi tudi v Italiji tak spopad terjal

dva odstotka prebivalstva, bi to pomenilo

več kot 800.000 ljudi – v Italiji lahko

po Dežmanovi oceni v okvir italijanskega

državljanskovojnega dogajanja, ki

ga v Sloveniji poznamo kot komunistične

množične umore vojnih ujetnikov in

civilistov, umestimo okoli 15.000 žrtev.

To nam pove, da so italijanski komunisti

pobili več Italijanov kot slovenski

komunisti, je ugotovil Dežman, ki je ob

tem zastavil vprašanje: kaj bi bilo, če bi

v Italiji zmagali komunisti? Predsednik

vladne komisije za reševanje vprašanj

prikritih grobišč je tudi izrazil pobudo,

da se oživi delo slovensko-italijanske

komisije po mednarodnem sporazumu

o vojnih grobovih in grobiščih – tudi

zato, da bi dobili odgovor italijanske

strani, ali je pripravljena plačati ekshumacijo

svojih žrtev.

Jože Možina: »To, na kar se

lepi očitek kolaboracije, je

izsililo revolucionarno nasilje

nad nedolžnimi ljudmi,

tudi celimi družinami, dekleti

in ženskami.«

DUŠA, KI NE DOBI

POKOPA, TAVA

Dr. Gregor Pobežin, klasični filolog in

zgodovinar antike, je med drugim povedal,

da je bilo v grški kulturi (in širše

v antiki) ustrezno pokopati umrlega

bistveno za mir njegove duše v podzemlju,

red v svetu živih ter za čast družine

in države (polis). Grki so namreč

verjeli, da duša, ki ne dobi pokopa, tava.

Na dveh zgodovinskih primerih – nagrobnem

spomeniku za Damokleja in

Periklovem žalnem govoru – je prikazal

simbolni pomen pokopa, tudi kadar telesa

umrlega ni bilo mogoče najti.

Čeprav so bili v vojni, so Atenci

Špartancem omogočili pobiranje njihovih

padlih – v ta namen so celo sklenili

posebno premirje. Vendar pa tega »viteškega«

običaja ne moremo razumeti kot

absolutno normo. Odrekanje pravice do

pokopa ni bila samo literarna hiperbola:

ko je rimski državnik Kras uspešno

zadušil Spartakov upor, je upornikom

odrekel prav pravico do dostojnega

pokopa. In le vprašamo se lahko, ali so

zajeti in padli atenski vojaki, ki so leta

415 obtičali na Siciliji, doma dobili kenotaf.

Če namreč kenotaf razumemo

kot civilizacijsko normo, govorimo o

njegovi globlji družbeni funkciji. Ta

presega individualno žalovanje in sega

na področja kolektivne identitete, vrednot

in spomina. Gre za utelešenje spomina

brez fizične prisotnosti – kenotaf

namreč omogoča simbolno prisotnost

odsotnega – pogosto padlih vojakov,

izgubljenih v nesrečah ali celo žrtev

genocidov. Družba s tem priznava pomen

osebe ali dogodka, čeprav fizičnih

ostankov ni.

Gre za civilizacijsko in osebno potrebo

po obeležju – ljudje smo zgodovinsko

vezani na ritual in kraj, ki omogoča

spomin, refleksijo in čustveno

obdelavo izgube. Kenotaf postane ritualni

in moralni prostor, kjer se lahko

oblikuje in ohranja kolektivna identiteta

– tudi brez dejanske smrti. Gre za etiko

spomina in kolektivne odgovornosti.

Kenotaf pogosto ni samo opomnik na

umrle, temveč tudi na dogodek, vrednote

ali moralno lekcijo. Postane etično

sidro, na primer v smislu »to se ne sme

nikoli več ponoviti«. »V tem kontekstu

ima kenotaf vlogo moralnega opomina

– ne kot preteklost, temveč kot stalna

norma,« je sklenil Pobežin.

195 10. 4. 2025

34

POLITIKA IN ZGODOVINA

V prejšnji številki Domovine (194: 12-13:

Kajni in Abeli sodobnega časa) je dr. Stane

Granda pisal o levih in desnih strankah in političnih

usmeritvah ter njihovih značilnostih.

Tokrat se posveča začetku strankarstva.

V prihodnji številki sledi nadaljevanje.

Pogled proti Vrhpolju, kjer naj bi se na podlagi

Seeck-Veitove teorije leta 394 odvijala

bitka med Teodozijem in Evgenijem.

SHUTTERSTOCK

KAJNI IN ABELI SODOBNEGA ČASA (2. DEL)

ZAČETKI STRANKARSTVA

pri Slovencih

Čeprav se je formalno slovensko strankarstvo začelo šele okoli 1890. leta, je neorganizirano obstajalo

že prej. Za vsakega, ki je v slovenski družbi izstopal, se da dokaj zanesljivo ugotoviti, kakšne opredelitve

so mu bile bližje. Na primer, Prešeren je bil vselej »freigeist«, mož trdnih liberalnih prepričanj, Bleiweis

izrazit prosvetljeni konservativec.

DR. STANE GRANDA

Slovenski prostor je v idejnem in

političnem pogledu delil usodo

Evrope v veliko večji meri, kot

mislimo. Znamenita bitka pri

Frigidu (Vipavi) 394. leta, če omenimo

enega najstarejših in najbolj znanih

strankarskih spopadov mednarodnega

pomena na našem ozemlju, pomeni

zmago krščanstva nad poganstvom v

zahodnem delu rimskega cesarstva. Z

uporom Ljudevita Posavskega 828. leta

Slovenci nismo samo izgubili notranje

avtonomije, ampak se je frankovska

oblast utrdila daleč proti vzhodu.

Plemstvo, ki je imelo posest v naših krajih,

je bilo zelo vpleteno v boj med papeži

in nemškimi cesarji, ki so se končali

z Wormškim konkordatom leta 1122.

Spomnimo se bojev med pristaši češkega

kralja in Habsburžani, ki so še kako

195 10. 4. 2025

Kmečki upori, ki so pri nas

potekali še v 19. stoletju,

so bili odraz množičnega

strankarstva.

odmevali v našem prostoru. Nekateri

so bili zato sposobni videti v Otokarju

II. Přemyslu prvega Jugoslovana. Po njegovem

porazu leta 1273 smo bili skoraj

vse do leta 1918 pod Habsburžani. Odmevali

so boji med Benečani in Habsburžani,

30-letna vojna … Še bi lahko

drobili dogodke in vpliv strankarskih

delitev – vse do bojev z Napoleonom na

prelomu iz 18. v 19. stoletje. Nečaka stiškega

opata barona Žigo Taufererja je

revolucionarno frankofilstvo – v resnici

je bil verjetno defravdant, kar pa je za

prikrivanje kriminala pri strankarskih

voditeljih prej pravilo kot izjema – stalo

življenja. Radovljičan Anton Füster je

bil leta 1848 eden najuglednejših dunajskih

revolucionarjev. Poskus atentata

na cesarja Franca Jožefa, ki ga je izvedel

Wilhelm Oberdank, tržaški iredentist,

čigar mati je bila iz Šempasa, je eden

od primerov strankarske aktivnosti v

evropskem okviru.

Samo spomnimo se na boje med

Habsburžani in celjskimi grofi, ki so se

končali leta 1456, in zrinjsko-frankopanske

zarote, ki je Ivana Erazma Tattenbacha,

člana rodbine, ki je imela v

lasti Konjice, Rače, Podovo itd., leta 1671

stala glave.


35

Že leta 1848 so se v dunajskem

parlamentu posedli ne po

nacionalni, ampak idejni

pripadnosti; levičarji na

levo, sredinci vmes in desni

konservativci na desno.

Kmečki upori, ki so pri nas potekali

še v 19. stoletju, so bili prav tako odraz

množičnega strankarstva. Leta 1515 so

uporne kmete podprli proti plemstvu

tudi meščani Šentvida ob Glini, zaradi

česar so izgubili položaj glavnega mesta

Koroške – to je postal Celovec.

Pri nas so odmevali tudi boji znotraj

Cerkve. Zaradi njih so bile Žiče v letih

1391–1410 osrednji samostan kartuzijanov,

ki so ostali v razkolu z rimskim

papežem. Kakšen razkol, strankarstvo

je povzročil v slovenski in avstrijski

Cerkvi škof Herberstein s svojim pastirskim

pismom leta 1781!

Gornja dejstva – in še več – je moral

nekdaj poznati vsak slovenski izobraženec.

Z vstopom v Jugoslavijo pa so

se mednarodno pomembni dogodki za

Slovence reducirali na kosovsko bitko

in druge dogodke iz srbske zgodovine.

Tudi pomen najnovejše slovenske zgodovine,

na primer slovenski odpor proti

fašizmu, ni dobil priznanja. Nova Gorica

ima šolo, posvečeno Kozari, ne pa eni

najbolj tragičnih žrtev fašizma Lojzetu

Bratužu! Sramujejo se tigrovcev, pripadnikov

najbolj mučeniške stranke v

vsej slovenski zgodovini, ki so jih, ker so

bili isti, pobijali tako fašisti kot titovci.

OKVIR AVSTRO-OGRSKE

Strankarstvo pri Slovencih je zelo zaznamoval

okvir Avstrijskega cesarstva

oziroma Avstro-Ogrska. V zelo majhnem

pogledu Nemško cesarstvo. Med

avstrijskimi deželami posebej Češka,

ki je bila v marsikaterem pogledu, na

primer taborskem gibanju, vzor. Bile

so pobude, posnemanje, večinsko pa v

organizacijskem smislu ni bilo njegov

integralni del.

Čeprav se je formalno slovensko

strankarstvo začelo šele okoli leta 1890,

bi vendar poudarili, da je dejansko, neorganizirano

obstajalo že prej. Za vsakega,

ki je v slovenski družbi izstopal,

se da dokaj zanesljivo ugotoviti, kakšne

opredelitve so mu bile bližje. Prešeren je

bil vselej »freigeist«, mož trdnih liberalnih

prepričanj, Bleiweis izrazit prosvetljeni

konservativec. Klerikalec nikoli!

Skupaj s Slomškom, ki je bil eden prvih

slovenskih »Ultraslovencev«, so nevtralizirali

ilirizem, ki je bil ena najhujših

kulturnih in narodnih groženj Slovencem.

Zaradi permanentnega jugoslovenarstva

med Slovenci (ne nazadnje tudi

zaradi obeh Jugoslavij oziroma jugoslovanskega

obdobja slovenske preteklosti,

ki se zaradi svoje strahotne negativnosti

ne sme nikoli ponoviti) je to

veličastno dejanje bolj ali manj prezrto.

Na slovensko politično okolje so vplivali

zlasti časopisi Augsburger Zeitung,

Triester Lloyd, dunajska Die Presse, nekateri

nemški in češki praški časopisi,

Gratzer Zeitung … Mnogi Slovenci so

branili slovenske interese v nemškem

jeziku, ki je bil občevalni jezik slovanskih

izobražencev, kar je imelo znotraj

takratne inteligence, tudi slovanske,

edini smisel. Leta 1848 lahko govorimo

že o slovenski stranki, ki so jo organizirali

graški Slovenci na čelu z dr. Jožetom

Muršcem in katere najvidnejši član je

bil eden največjih slavistov vseh časov

Fran Miklošič. Veliko bolj nedoločno

je bilo to v Ljubljani s krogom dr. Bleiweisa

oziroma časopisom Kmetijske in

rokodelske novice. Vsekakor so imeli v

revolucionarnem letu 1848/49, ko je bil

javno razglašen slovenski nacionalni

program Združene Slovenije, liberalno

usmerjeni Slovenci, kar velja tudi

za Matijo Majerja - Ziljskega, nedvomno

idejno in politično premoč. Ključna

značilnost tega časa je tudi odločitev,

da bo slovenska politika slovenska, ne

pa veja ali filiala dunajske/avstrijske.

Seveda pa to ne pomeni, da taki poskusi

pri Slovencih niso obstajali.

Značilno je, da so se že leta 1848 v

dunajskem parlamentu posedli ne po

nacionalni, ampak idejni pripadnosti;

levičarji na levo, sredinci vmes in desni

konservativci na desno.

Slovenski politični program 1848/49

je bil eden najbolj radikalnih v monarhiji.

Bil je množično podprt z osebnim

izjavljanjem v peticijskem gibanju. Peticije,

ki so bile poslane parlamentu,

so podpisale tudi nekatere pripadnice

ženskega spola. To je prvi vstop slovenskih

žensk v politiko. Če seveda odmislimo

kmečke upore, kjer tudi niso

sedele križem rok. Njegovo vsebino so

na podoben način, namesto s peticijami,

z osebnim izjavljanjem v obliki ljudskih

skupščin ponovili na 18 slovenskih

taborih v letih 1868–1871. Razen največjega

v Vižmarjah, ki se ga je udeležilo

skoraj 30.000 ljudi, so vsi potekali predvsem

v slovenskem obmejnem etničnem

prostoru. Kljub idejnim razlikam

med organizatorji predstavljajo vrh slovenskega

političnega slogaštva.

PREVLADA NEMŠTVA

Pri razumevanju slovenske politike do

leta 1918 se je treba zavedati, da je bila

naša takratna domovina dinastična

monarhija, »lastnina« Habsburžanov,

ne pa nacionalna, tako kot večina drugih

držav. Seveda so si Nemci prizadevali

za politično in kulturno prevlado,

vendar niso hoteli biti Avstrijci, ampak

Nemci. Slednji so zatirali naše prednike

in jim kratili pravice, ne Avstrijci,

kar smo bili vsi. Po uvedbi demokracije

leta 1861 so bile v državnem zboru zastopane

kraljevine in dežele. Po uvedbi

dualizma 1867. leta so dodali še dežele

krone sv. Štefana. Slovenci so prebivali

v deželah Kranjska, kjer so bili večinsko

prebivalstvo, v pokneženi grofiji

Goriški z Gradiško jih je bilo približno

polovica, v deželah Štajerska, Koroška,

Istra in Trst so imeli Slovenci približno

tretjinski delež.

Beneška Slovenija je bila od konca

Ilirskih provinc oziroma do leta 1815 del

habsburškega Italijansko-lombardskega

kraljestva. Od 1815. do 1866. leta so

po več kot tisočletju živeli vsi Slovenci

pod istim vladarjem. Slovenska krajina

ali Prekmurje je bilo v okviru Ogrske do

leta 1918, Beneška Slovenija pa je že leta

1866 izpod Beneško-lombardskega kraljestva

prešla pod Kraljevino Italijo.

Slovenci so pod Habsburžani živeli

razdeljeni po deželah, ki so imele v

samoupravi podoben položaj kot repu-

Slovenski politični program

1848/49 je bil eden najbolj

radikalnih v monarhiji. Bil je

množično podprt z osebnim

izjavljanjem v peticijskem

gibanju. Peticije, ki so bile

poslane parlamentu, so

podpisale tudi nekatere

pripadnice ženskega spola.

To je prvi vstop slovenskih

žensk v politiko.

195 10. 4. 2025

36


Zaradi političnih razmer,

moči in prevlade kulturnega

nemštva je med političnimi

Slovenci vse do leta 1892

obstajala politična sloga,

pri čemer pa se je za vsakega

vedelo, ali je pripadal

konservativni ali

liberalni usmeritvi.

blike v nekdanji federativni Jugoslaviji.

Republika Avstrija je še danes zvezna

država. Do leta 1873 so v parlament pošiljali

svoje izvoljence deželni odbori,

kasneje neposredno državljani. Leta

1848 Slovenci niso uresničili Združene

Slovenije, ker je monarhija obstajala vse

do leta 1918.

Zaradi političnih razmer, moči in

prevlade kulturnega nemštva je med

političnimi Slovenci vse do leta 1892

obstajala politična sloga, pri čemer pa

se je za vsakega vedelo, ali je pripadal

konservativni ali liberalni usmeritvi.

Glavna naloga »konservativcev« je bila,

da so »nosili vodo« za liberalce in jim

pomagali do volilnih zmag na podeželju.

Čeprav so bile zaradi političnih nazorov

stalne prakse in napetosti, je bil

časopis Slovenski gospodar 1867 konservativen,

Slovenki narod liberalen,

Slovenec konservativen. Te politične

delitve ob volitvah v državni in deželne

Janez Bleiweis je skupaj s Slomškom in

Prešernom nevtraliziral ilirizem, ki je bil

ena najhujših kulturnih in narodnih groženj

Slovencem.

195 10. 4. 2025

Heraldica Slovenica

zbore niso prevladale. Slovenski tabori

1868–1871 so bili znak prevlade liberalcev,

enako tudi ustanovitev Južnega sokola

in Slovenske matice (1864), čeprav

so ju vodili konservativci. Enako je veljalo

tudi za slovenske nacionalne delniške

družbe.

Slovenski kulturni in politični razvoj

je bil tako močan, da so z letom

1892, to je bilo tudi leto I. slovenskega

katoliškega shoda, opustili duhovno in

politično gnilobo, hinavsko enotnost in

odvrgli maske. Slovenci so – kot drugi

evropski narodi – politično dozoreli. Za

slovenske konservativce sta bila ključna

I. in II. slovenski katoliški shod. Očitek

Antonu Mahniču kot poglavitnemu

krivcu za to je plod bolnega duha. Gre

za rezultat političnega dozorevanja Slovencev.

Ločili so se tudi drugi narodi, ki

niso imeli Mahniča. Ne nazadnje je bila

ločitev najkasneje izvedena na Goriškem,

kjer je Mahnič deloval.

Slovenski konservativni, tudi klerikalni

stranki je leta 1894 sledila liberalna

Narodna napredna stranka. Glede članstva

je bila omejena na mesta in trge ter

številne vaške učitelje, vaške gostilničarje,

trgovce in bogatejše kmete. Pogosto

je bila v konfliktu z duhovščino, ni pa

bila protiverska. To je postala, in še to ne

povsem, predvsem po I. svetovni vojni.

Sporna je bila politična in oblastna moč

Cerkve. Osrednja osebnost stranke je bil

sprva Ivan Hribar, znan kot ljubljanski

župan, kasneje pa pisatelj Ivan Tavčar,

»velik pisatelj, toda mizeren politik« (I.

Grdina), ki se je v slovensko politiko zapisal

predvsem z vnosom politične nekulture.

Sicer pa je stranka uživala simpatije

in podporo velikega dela vodilnih

slovenskih kulturnikov.

Leta 1896 smo dobili socialdemokratsko

kot delavsko stranko, ki je imela

svoj glavni bazen v Trstu. Ta je bil po

številu slovenskega meščanstva prvo

slovensko mesto. Največje je bil ameriški

Cleveland. Uradno se je razglašala

za jugoslovansko, kar pa bolj kaže na

njeno internacionalnost, socialno pripadnost

kot pa jugoslovansko idejo v

smislu kasnejše Jugoslavije. Če razkol

na meščanski stranki ocenjujejo kot

katastrofo, konec narodne enotnosti,

nastanek socialdemokracije slavijo kot

velik politični dosežek, ne pa dodatni

razkol. To je lep primer strankarstva

v slovenskem zgodovinopisju. Socialdemokratska

stranka je edina imela

določene formalne povezave z nemško-avstrijsko.

Njen vidni član je bil

mnogostranski Etbin Kristan, stranka

pa je znana po simpatijah Ivana Cankarja,

ki je v njeni organizaciji na predavanju

izjavil: »Kakšno jugoslovansko

vprašanje v kulturnem ali celo jezikovnem

smislu zame sploh ne eksistira.

Morda je kdaj eksistiralo; toda rešeno

je bilo takrat, ko se je jugoslovansko

pleme razcepilo v četvero narodov s

četverim, čisto samostojnim kulturnim

življenjem. Po krvi smo si bratje, po jeziku

vsaj bratranci – po kulturi, ki je sad

večstoletne separatne vzgoje, pa smo si

med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš

gorenjski kmet tirolskemu, ali pa goriški

viničar furlanskemu.«

SLOVENSKA

LJUDSKA STRANKA

Naše najstarejše stranke so bile demokratične.

Ločevale so se predvsem v odnosu

do socialnega vprašanja in Cerkve.

Skušale so zrušiti dominacijo klerikalne.

Najnižje se je spustila liberalna, ki se je

na Kranjskem nekaj let povezovala z

nemško stranko. Priznavale so politične

razlike in spoštovale demokracijo v

smislu parlamentarizma. Prevlada klerikalnosti

v Slovenski ljudski stranki,

vodil jo je sicer laik dr. Ivan Šušteršič,

je imela vzrok v pomanjkanju slovenske

laične, Cerkvi naklonjene slovenske

inteligence; ljubljanski škof Anton Bonaventura

Jeglič je moral za politični angažma

duhovnikov dobiti dovoljenje pri

papežu v Rimu. »Katoliški« Hrvati niso

nikoli imeli klerikalne stranke.

Poleg gornjih je občasno obstajalo

še nekaj drugih, večinoma manjših

strank in gibanj. Tudi zgolj za potrebe

volitev, da bi pridobile kmečko prebivalstvo.

Izjema izven Kranjske so bile

nemške, na Tržaškem in Goriškem pa

italijanske stranke. Le v zadnji deželi so

z njimi lahko Slovenci bili enakopraven

politični boj.

Moč Slovenske ljudske stranke

(običajno imenovane klerikalna stranka)

ni bila v politični zlorabi vere, ampak

v množici »aktivistov«, ki so jih,

Naše najstarejše stranke so

bile demokratične. Ločevale

so se predvsem v odnosu

do socialnega vprašanja in

Cerkve. Skušale so zrušiti

dominacijo klerikalne.


37

WIKIMEDIA

Ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič je

moral za politični angažma duhovnikov dobiti

dovoljenje pri papežu v Rimu.

Zaradi slovenskih

političnih napak in

premajhne ambicioznosti

so s slovenskim etničnim

ozemljem manipulirale sile

antante.

predvsem po podeželju, predstavljali

duhovniki, zlasti kaplani. Po črnih

duhovniških oblekah so konservativni

oziroma klerikalni stranki rekli »ta

črni«. Njen osrednji problem je bil socialni:

reševanje slovenske revščine.

Njihova teoretska podlaga je bil katoliški

socialni nauk, ki je slonel na prilagoditvah

naukov teoretikov in praktikov

avstrijskih in nemških krščanskih

socialcev. Slovenka osrednja osebnost

je bil poleg Ignacija Žitnika predvsem

Janez Evangelist Krek. K uspehu njegovih

zamisli sta največ prispevala dr.

Ivan Šušteršič in prelat dr. Andrej Kalan,

znan po življenjskem vodilu: »Vse

za druge, zase nič.« K strankinim uspehom

je ogromno pripomogel »gospodarski

genij« dr. Evgen Lampe.

Osrednji nauk katoliškega političnega

gibanja je socialni nauk iz enciklike

Leona XIII. Rerum novarum (1891).

Oddaljevanje od njega – oziroma ignoriranje

– je sprožalo stranpot v oblastni

klerikalizem. Izjemno pomembne so

bile kmetijske hranilnice in posojilnice,

ki so delovale po načelu solidarnosti po

večini župnij. Tako so kmete reševali

vaških oderuhov, ki so zato postali

nosilci liberalizma na podeželju. Ti so

bili sprva imenovani tudi stari liberalci,

sovražni Cerkvi, ne pa veri, ki so

jo večinsko prakticirali. Prevladovali

so v mestih, po vaseh so bili njihovi

pripadniki številni učitelji. Izjemno

pomembna so bila tudi klerikalna kulturna

društva s knjižnicami, ljudskimi

odri in večinoma tamburaškimi zbori.

Podobne organizacije so imele tudi

druge stranke. Praktično se je vsa družba

razdelila v tri osnovne politične grupacije

in tekmovanje med njimi je imelo

v mnogih ozirih pozitivne posledice

zlasti za zadružno in kulturno življenje.

Tako so prispevali k največjemu dosežku

Slovencev pod Habsburžani. Sami,

brez pomoči oziroma skrbstva države,

so pripeljali slovenski kulturni razvoj

do take stopnje, da je še leta 1848, ko

je bila v javnost plasirana sicer starejša

ideja Združene Slovenije, izrazno dokaj

nebogljen jezik postal primeren in zrel

za univerzitetni pouk.

POLITIČNE NAPAKE IN

PREMAJHNA AMBICIOZNOST

Politični razvoj ni bil povsod enak. Na

Tržaškem je prevladovala liberalna orientacija,

na Koroškem konservativna.

Slovenci so kljub strankarskemu življenju

pred I. svetovno vojno v mnogih

ozirih prav v njem presegli delitev na

zgodovinske dežele in uresničili idejo

Združene Slovenije kot skupno politiko.

Žal tudi v nesrečno jugoslovansko

smer. Namesto da bi Združeno Slovenijo

povzdignili v misel in zahtevo za samostojno

državo in jo kot tako plasirali

v evropsko in svetovno politiko, so jo

skušali rešiti v okviru južnih Slovanov

Avstro-Ogrske.

Leta 1917 je kot del mirovnega gibanja

nastalo deklaracijsko gibanje. Vodila

sta ga J. E. Krek in Anton Korošec.

V bistvu je bilo to največje žensko gibanje

v slovenski zgodovini. Zbrali so

več kot 300.000 podpisov k deklaracijam,

v katerih so zahtevali tudi združitev

južnih Slovanov Avstro-Ogrske v

tretjo, jugoslovansko enoto monarhije.

Trialistični koncept slovenske politike

je pripravil mentalno pot za jugoslovanstvo.

Nekoliko spregledano je, da je

bil ob koncu I. svetovne vojne na čelu

slovenske politike Narodni svet za Slovenijo

in Istro(!), ki bi, glede na zgodovino,

lahko bil del Slovenije.

Zaradi slovenskih političnih napak

in premajhne ambicioznosti so s slovenskim

etničnim ozemljem manipulirale

sile antante. Z nagrado več kot

tretjine etničnega ozemlja so leta 1915 z

Londonskim sporazumom na antantno

Moč Slovenske ljudske

stranke (običajno imenovane

klerikalna stranka) ni bila v

politični zlorabi vere, ampak

v množici »aktivistov«, ki so

jih, predvsem po podeželju,

predstavljali duhovniki,

zlasti kaplani. Po črnih

duhovniških oblekah so

konservativni oziroma

klerikalni stranki rekli

»ta črni«.

stran pridobili Italijo. Ker so se slovenski

koroški kmetje upravičeno ustrašili

srbske kmetijske konkurence, smo –

seveda tudi zaradi drugih vzrokov, ne

nazadnje tudi sramotne politike Ivana

Tavčarja – izgubili s koroškim plebiscitom

po izgubljenih narodnih pljučih,

ki jih je predstavljala Primorska,

še Koroško – slovensko srce. Potek vojne

je na slovenske sanje kot vojni plen

izpljunil Jugoslavijo, ki je to versajsko

tvorbo vedno razumela kot nagrado za

udeležbo v I. svetovni vojni, razširjeno

ali veliko Srbijo.

Prihodnjič naprej.

Skupaj s političnim sopotnikom Ivanom Tavčarjem

je bil Ivan Hribar pred 1. svetovno vojno

ena vodilnih osebnosti kranjske slovenske

liberalne Narodne napredne stranke. Vodil

je tudi izgradnjo vodovoda v Ljubljani, bil

ljubljanski župan (1896-1910) in je zaslužen

za popotresno obnovo Ljubljane.

www.kam.si

195 10. 4. 2025

38

AKTUALNO

NENAD GLÜCKS

RAZGLASITEV

in nato razlastitev?

Ker je z Mestne občine Ljubljana na Zavod za varstvo kulturne dediščine prišla

pobuda o razglasitvi nekdanjih prostorov KUD France Prešeren v Trnovem v Ljubljani

za kulturni spomenik, sedanji lastnik objekta Oleksandr Donets sumi, da je v ozadju

namen, da bi se MOL oziroma z Levico povezani kulturniki radi polastili njegovega

drago kupljenega objekta.

Donets s svojim podjetjem Don-Sol. Slednje je od omenjenega

društva kupilo prostore za 450.000 evrov, pri čemer je bil dogovor,

da društvo tam še vedno opravlja dejavnost.

Toda kot je za Domovino pojasnil Donets, so ga celo

naknadno tožili, češ da jim je plačal premalo. Na koncu je

bila sklenjena sodna poravnava. Kasneje je sklenil najemno

pogodbo z društvom Trnfest pod vodstvom Arturja Azarkeviča,

ki naj bi nadaljevalo s kulturno dejavnostjo, vendar

sploh ni plačevalo najemnine. Kljub temu je uporabljalo progooglemaps

Leta 2017 je ukrajinski državljan Oleksandr

Donets z nakupom objekta v Trnovem društvo

KUD France Prešeren rešil pred stečajem.

V

objektu na Karunovi 14 v Ljubljani, v bližini

trnovske cerkve, je 30 let potekal festival Trnfest,

toda kot so pred nekaj tedni pisali v Dnevniku, se

zgodba dolgoletnega organizatorja – Kulturno-

-umetniškega društva France Prešeren – letos verjetno zaključuje.

Tako je dejala predsednica društva Mateja Šušteršič,

saj naj bi se to enostavno razpustilo. Večji objekt v Trnovem

so upravljali do leta 2017, toda društvo je bilo do vratu v dolgovih,

kot rešitelj pa je prišel ukrajinski državljan Oleksandr

195 10. 4. 2025

AKTUALNO

39

MMC RTV/Sandi Fišer

Festival Trnfest z mnogimi koncerti

je bil nekoč eden večjih kulturnih

dogodkov v Ljubljani.

store še kakšni dve leti. Kot je za Domovino

dejal Donets, so uporabniki pustili

prostore v klavrnem stanju. Samo za

elektriko so na primer pustili 12.000

evrov dolga. Kulturno umetniško društvo

Trnfest je šlo že pred dvema letoma

v stečaj. Po besedah Donetsa je

zoper Azarkeviča podal ovadbo za več

kaznivih dejanj, vendar ugotavlja, da

policija na tem ne dela. Pravi, da so ukradli

klavir in uničili električno napeljavo.

Prostori so zdaj v takšnem stanju,

da jih ne more oddati v najem, ima pa

namen v njih ohraniti kulturno dejavnost.

Nedavno se je lotil obnove.

POVEZAVE S STRANKO LEVICA

Kot strela z jasnega pa je februarja letos

prišla na podjetje Don-Sol prošnja

Zavoda za varstvo kulturne dediščine

»za posredovanje dokumentov v zvezi

s pobudo Mestne občine Ljubljana za

razglasitev kulturne dvorane in pripadajočih

prostorov za kulturni spomenik

lokalnega pomena«. Pobudo je v okviru

MOL sprožila stranka Levica. Kot so zapisali

v Dnevniku, mestni svetnik Levice

Ištvan Išt Huzjan meni, da bi prostor

lahko postal mestni trg oziroma kulturna

četrt Trnovega. Tedaj so sicer z MOL

sporočili, da ne morejo odkupiti objekta

samo za potrebe društev. Na Zavodu

za varstvo kulturne dediščine (ZVKD)

so odvetniku Roku Šoncu, pravnemu

zastopniku Donetsa, na prošnjo za pojasnilo

odgovorili, da je dala pobudo za

razglasitev prostorov na Karunovi 14

za spomenik lokalnega pomena MOL,

in sicer v obliki neformalnega poštnega

dopisa. Lastnik objekta Donets sicer

sumi, da je v ozadju pobude želja po razlastitvi

ali pa vsaj po pritisku nanj, da bi

objekt za majhen denar prodal MOL.

Na ZVKD pravijo, da je pobuda šele

prvi korak v postopku razglasitve kulturnega

spomenika. V nadaljevanju

to razglasitev vodi lokalna skupnost v

skladu z določbami Zakona o varstvu

kulturne dediščine o razglasitvi kulturnega

spomenika. Pojasnili so, da

šele v poznejših fazah to vključuje sodelovanje

z relevantnimi deležniki,

obveščanje lastnikov, morebitne javne

obravnave. Postopek se konča s sprejemom

odloka o razglasitvi, kar naredi

občinski svet. Gre za javni postopek, v

katerem lahko sodeluje javnost. Zavod

izvaja vrednotenje in dokumentiranje

dediščine ter pripravlja predloge za

razglasitev nepremičninskih spomenikov.

Toda kot so dodali, v letnem programu

dela za letos tovrstne obravnave

pobud poimensko niso zajete. Torej niti

ne razglasitev nekdanjih prostorov KUD

France Prešeren za kulturni spomenik.

Okvirno ima ZVKD letos za tovrstne

naloge na voljo okoli 5.000 evrov.

NA VRSTI OVREDNOTENJE

Navedli so tudi prednosti in slabosti

statusa kulturni spomenik. Trenutni

status objekta je registrirana kulturna

dediščina Ljubljana – niz hiš na Karunovi,

za katero veljajo določila za

segment stavbne dediščine. »Gre za

varstveni režim, ki v precejšnji meri

omejuje posege na dediščini, pri čemer

lastnik ali upravljavec nima na primer

možnosti financiranja obnove z javnimi

sredstvi. Z razglasitvijo (za kulturni

spomenik lokalnega pomena) se odprejo

ravno te možnosti, da lastnik s projektom

obnove lahko kandidira na razpisih

občine, države ali celo na razpisih

EU. Omejitev glede na varstveni režim

ZVKD: »V primerih, ko

lastniki nasprotujejo

razglasitvi za kulturni

spomenik, običajno Zavod za

varstvo kulturne dediščine

tega niti ne predlaga.«

195 10. 4. 2025

40

AKTUALNO

Donets je za primerno ceno

prostore pripravljen prodati,

pri čemer želi, da bi v njih

ostala kulturna vsebina.

ni bistveno več, se pa odprejo možnosti

za sofinanciranje posegov, zato se vrsta

lastnikov pravzaprav poteguje za status

kulturnega spomenika.«

Za zdaj še ne vedo, ali ta stavba izpolnjuje

pogoje za razglasitev, najprej

bi si jo morali temeljito ogledati, dokumentirati,

ovrednotiti po posebnih merilih.

Šele nato se bo možno opredeliti,

ali izpolnjuje kriterije. »V primerih, ko

lastniki nasprotujejo razglasitvi, običajno

ZVKD tega niti ne predlaga.« Donets

nam je sicer dejal, da je za primerno

ceno prostore pripravljen prodati

(lahko tudi MOL), pri čemer želi, da bi v

njih ostala kulturna vsebina.

POJASNILA Z MOL

Zanimalo nas je seveda, zakaj so se

na Mestni občini Ljubljana sploh odločili

za pobudo na ZVKD. Je v ozadju

namen razlastitve lastnika? Zakaj Donetsa

o pobudi niso uradno obvestili?

Ali je MOL pripravljen objekt kupiti po

tržni ceni? Kot so razložili za Domovino,

se ne dogovarjajo o odkupu prostorov

na Karunovi ulici 14, kjer je nekoč

deloval KUD France Prešeren, nazadnje

pa KUD Trnfest/Center slovanskih

kultur. Stavba na Karunovi je bila ena

arhiv Domovine

izmed redkih v Sloveniji, ki je bila v lasti

društva in ne lokalne skupnosti. V preteklosti

so si sicer prizadevali, da bi poskušali

prostor odkupiti od nekdanjih

lastnikov – posameznikov, če bi ti uredili

medsebojne obveznosti. »Menimo

pa, da ima stavba na Karunovi ulici 14

posebno dediščinsko vrednost zaradi

njene vpetosti v skupnostni prostor in

umetniško ustvarjanje ne samo v kontekstu

Trnovega, ampak tudi celotnega

Mestni svetnik Levice Ištvan Išt Huzjan si

prizadeva, da bi prostor postal »mestni trg

oziroma kulturna četrt Trnovega«.

MOL

Oleksandr Donets ima v načrtu manjši

muzej gramofonov v objektu na Karunovi.

Večji muzej je uredil v domačem

ukrajinskem mestu Harkiv.

mesta, zato si prizadevamo, da bi objekt

s pripadajočim območjem lahko razglasili

za spomenik lokalnega pomena.

Objekt mora po našem mnenju ostati

namenjen skupnostnim aktivnostim in

kulturi. Pobuda za razglasitev kulturne

dvorane in pripadajočih prostorov

na Karunovi ulici 14 je nastala na podlagi

predlogov prebivalcev Trnovega.

ZVKDS je pristojen za presojo, ali ima

objekt spomeniške lastnosti ali ne.«

Če bo ZVKD ocenil, da je pobuda

smiselna, bo na MOL podal predlog za

razglasitev na seji mestnega sveta. Pred

uvrstitvijo za obravnavo na mestnem

svetu mora MOL o nameri razglasitve

objekta za spomenik lokalnega pomena

v skladu z zakonodajo obvestiti lastnika.

Predlog pristojni oddelek pripravi

v obliki dokumenta, ki ga potem

obravnava mestni svet.

Predlog o razglasitvi pristojni

oddelek MOL pripravi v obliki

dokumenta, ki ga potem

obravnava mestni svet.

195 10. 4. 2025

Kolumna

ALJUŠ PERTINAČ

PROFIMEDIA

PREHITEVAM PO LEVI

AUFBIKS, čreva na plot!

Slovenci načeloma veljamo za precej miroljuben narod. Zgodovinsko gledano smo se praktično

zmeraj zgolj branili in nikoli napadali. Za slednje nas je v resnici tudi bistveno premalo.

Deloma se naša miroljubnost kaže tudi v tem, da praktično nimamo avtohtonih kletvic, ki bi

bile res sočne oziroma agresivne. Še te, ki jih imamo, pa so bolj samorefleksija, kot denimo

»Naj me koklja brcne« ali kaj podobnega. Ste že videli, da je koga brcnila koklja? No, to.

41

Prva slovenska kletvica naj bi sicer

bila: »Aufbiks, čreva na plot.«

Izhaja pa iz časov vaških veselic,

ko so na ples prihajali tudi fantje

iz okoliških vasi, in če so se preveč veselo

oziroma preveč na tesno vrteli z domačimi

dekleti, so redno zapele pesti, pogosto

pa tudi pipci. Posledično še dandanes,

ko smo soočeni z nasiljem, še posebej

če gre za neizzvano, sadistično nasilje,

sploh ne znamo odreagirati, ampak raje

kot noj tiščimo glavo v pesek. To zlasti

velja, ko gre za nasilje med mladoletniki.

Izživljanje nad vrstniki seveda ni

od včeraj. Se je pa s pojavom pametnih

mobilnih naprav in družbenih omrežij

povečal »doseg« tovrstnega nasilja oziroma

naša obveščenost o njem. Človek

bi pričakoval, da bo posledično tudi

reakcija na nasilje bolj odločna, bolj

enotna in bolj pogosta. Na žalost pa

je ravno obratno. Ker nasilje, če ga ne

doživljamo na lastni koži, v glavnem

spremljamo preko zaslonov na dotik,

smo do njega precej indiferentni oziroma

v skrajnem primeru scela in povsem

deplasirano dušebrižniški.

TARČA

Začelo se je s tako imenovano

Gabrovo reformo, ki je

učencem in dijakom prinesla

več pravic, kot imajo šolskih

obveznosti, in omogočila

staršem, da na govorilne ure

hodijo z odvetniki.

Tako je bilo tudi v nedavnem primeru

medvrstniškega nasilja, ki je s svojo grobostjo,

nesmiselnostjo in splošno razširjenostjo

vendarle vzbudilo malo širšo reakcijo.

Ogorčenje je bilo tako močno, da

so se te tematike lotili celo v Tarči, nekoč

paradni informativni oddaji RTV Slovenija.

Lotili so se je sicer na način, kot

se že dalj časa lotevajo praktično vseh

tem: površno, posploševalno in moralizirajoče,

kot da bi šlo za odkrivanje tople

vode. Žalostno je, da tudi v tako preprostih

zgodbah, ko imamo na eni strani po

vseh dostopnih informacijah nedolžno

žrtev in na drugi skupino nasilnikov, ki

so to, kar so, preprosto zato, ker so lahko,

ekipa Tarče daje vtis, da komaj najde

lastno pot na ‘sekret’, kaj šele, da bi

državi in družbi nastavila ogledalo in tu

pa tam – da ne bomo prezahtevni – tudi

ponudila luč na koncu tunela. Aktualno

razpravo so zato povsem brez potrebe

zapeljali v smer, ali je prav ali ne, da so

imena nasilnih mladostnikov postala

splošno znana.

Dejstvo je, da so stvari danes na žalost

drugačne, kot so bile v času naše

mladosti. Takšne seveda niso postale

same po sebi. Ko smo namreč mi še hodili

v šolo, smo se ravnatelja in učiteljev

(upravičeno) bali, za šolski red in mir pa

je skrbel kar hišnik, ki smo se ga bali še

najbolj. Bali smo se tudi svojih staršev.

Nasploh so starejši in uradne osebe

imeli avtoriteto, ki je danes praktično

ni več. Začelo se je s tako imenovano

Gabrovo reformo, ki je učencem in dijakom

prinesla več pravic, kot imajo šolskih

obveznosti, in omogočila staršem,

da na govorilne ure hodijo z odvetniki.

Nadaljevalo se je z zakonsko prepovedjo

fizičnega kaznovanja otrok. Nasilje

nad otroki je seveda v celoti in povsem

zavržno; do njega mora veljati ničelna

toleranca. Ravno zato ga ne gre enačiti

z vzgojno klofuto pobalinskemu mulcu

ali dvema s kuhalnico po riti hčerki, ki

se na družbenih omrežjih norčuje oziroma

zasmehuje svoje vrstnice.

ISKANJE IZGOVOROV

V dneh, ko smo se ukvarjali z medvrstniškim

nasiljem, si je neka deklica vzela

življenje. Čeprav je to bistveno bolj tragično

in nepopravljivo, je šlo kar mimo

nas. Moramo se zavedati, da mladoletniki

še niso sposobni moralne razsodnosti.

Ta se razvije šele s polnoletnostjo

oziroma kako leto kasneje. Posledično so

otroci lahko pravi pekel drug za drugega.

Družba, predvsem pa mi sami, moramo

to prepoznati in se ustrezno odzvati, ne

pa iskati izgovorov in olajševalnih okoliščin,

kriviti za to starše, šolo, družbena

omrežja ali celo videoigrice.

Kdor se zateka k nasilju, tega ne

počne zato, ker ne bi vedel, da ne dela

prav, ali pa ker ne bi vedel, da bi bilo to

zanj enako neprijetno, če bi bile vloge

obrnjene. Noč, preživeta v pridržanju

na policijski postaji, ki bi ji sledil oče s

pasom v roki naslednje jutro, ali pa že

strog šolski hišnik bi bila bolj učinkovita

od vsake debate v Tarči ali pisanja

spletnih komentarjev. Včasih je pač treba

reči: Aufbiks!

Slavko Gaber je bil minister za šolstvo in šport v

kar štirih vladah Republike Slovenije.

195 10. 4. 2025

42 JU3 2052

Zastonjkarstvo

Slovenska ljudska pesem »Micka Kovačeva, pila, nič plačala,

pil bi še vsak fantič, plačal pa nič ...« ni le nagajivka iz časa naših

prednikov. Je ogledalo nekakšnega zastonjkarstva, ki je v naših logih,

kot kaže, že od nekdaj zelo priljubljeno.

Nobena skrivnost ni,

da je med obiskovalci

različnih prireditev veliko

takšnih, ki niso prišli

zaradi govorca, druženja

ali kulturnega programa,

temveč zato, ker so v kotu že

čakale mize s piškoti, narezki

in kozarci z vinom.

Nobena skrivnost ni, da je med

obiskovalci različnih prireditev veliko

takšnih, ki niso prišli zaradi govorca,

druženja ali kulturnega programa, temveč

zato, ker so v kotu že čakale mize s

piškoti, narezki in kozarci z vinom. Ob

pogledu na vse, kar je romalo v usta in

se tlačilo v žepe, se je zdelo, kot da je bil

dogodek zgolj izgovor, da se je nekaj dobilo

zastonj.

Zastonjkarstvo se ob izidu vsake

knjige dogaja tudi meni. Dobivam prošnje

za »recenzijske izvode« od ljudi, ki

potem nikoli nič ne dajo od sebe. Recenzije

ni, zahvale za knjigo pa tudi ne. Še

sreča, da se je ena takšnih vsaj pohvalila,

MILENA MIKLAVČIČ

SHUTTERSTOCK

Kaže, da je tudi trdo zakoreninjena

navada, ki se je z neverjetno

lahkoto ohranila vse

do današnjih dni. Verjetno

imamo tudi zaradi privlačnosti tega

zastonjkarstva danes takšne težave v

zdravstvu, šolstvu, javni upravi in še

kje. Saj se spomnite, kajne? Že v času

prejšnje države so nas nekako prepričali,

da sta pri nas zdravstvo in šolstvo

brezplačna, kar je velikanska laž.

Nista! Vse je treba krepko podmazati,

da deluje!

V podzavesti nam je tudi ostalo, da

je država tista, ki nam mora nuditi (zastonj)

stanovanja! Kakšna zmota! Naloga

države je kvečjemu ta, da omogoči pogoje

za dostojno plačo, da si stanovanje

lahko kupimo sami. Pika.

PRIMERI, KI NISO OSAMLJENI

Nedavno mi je znanka pripovedovala,

kako je – tik pred porodom – ure in ure

lektorirala diplomsko nalogo svoje sestrične.

Želela je pomagati, hkrati pa je

upala, da bo znala ceniti njeno delo. V

zahvalo je dobila zavitek kave. »Pa saj ni

šlo za kavo,« mi je z grenkobo razlagala.

»Šlo je za to, da je bilo moje delo v njenih

očeh samo toliko vredno!«

195 10. 4. 2025

Kolumna JU3 2052

43

da jo je »vzela s sabo na morje, ker je bila

zelo primerna za branje na plaži«.

LOVILCI NAGRAD

Na FB lahko dnevno opažamo, kako

razširjeno je lovljenje nagrad. Vsak dan

nova objava, novi »lajki«, novi komentarji,

nove »nagrade«. Darilo za sodelovanje.

Žreb. Bon. Brezplačna večerja.

Brezplačen tečaj. Brezplačna masaža.

Brezplačen kič. Ljudje sodelujejo, četudi

bi si vse videno brez težav privoščili

tudi sami.

Zakaj je torej zastonj tako mikavno?

Pravijo, da »zastonj« ni samo ekonomska

kategorija, je tudi psihološka.

Ko nekaj dobiš brezplačno, je to podobno

adrenalinu, ko na loteriji zadeneš pet

evrov, občutek pa imaš, da ti je v naročje

padel milijon … Dobiti vse zastonj ni nujno

povezano z revščino. Lahko je povezano

z lakoto – a ne po kruhu, temveč po

občutku, da nekaj zaslužimo kar tako,

na srečo. Vsi si želimo biti opaženi. Če

ne zaradi tega, kar smo ustvarili, pa vsaj

zaradi »zastonj pridobljenega«.

Po drugi strani jih ni malo, ki nočejo

biti nikomur nič dolžni. Ste med njimi?

PA SMO TAM, KJER NI MUH

Velikanska težava je, ko zastonjkarstvo

ni več simpatična izjema, ampak

postane pravilo. Mimogrede se lahko

znajdemo v svetu, kjer »dajanje« postane

samoumevno in »sprejemanje« brez

hvaležnosti prav tako. Ko ljudje mislijo,

da jim vse pripada – privilegiji, najmodernejši

službeni avto, zastonj rezidenca,

zastonj postrežba, najlepše ženske,

najbolj privlačni moški – tudi pregovor

»brez dela ni jela« izgubi pomen.

Pravijo, da se podarjenemu konju ne

gleda v zobe. A morda bi bilo prav, da bi

se hkrati vprašali, od kod je ta »konj«

prišel, kdo ga je plačal, kdo ga vodi in

zakaj nam ga nekdo sploh ponuja.

V slovenski (skorumpirani) družbi

ni redkost, da znajo tisti, ki se »znajdejo«

na položajih, kjer imajo dostop do

sredstev, priložnosti, informacij itd.,

vse to prefrigano unovčiti. Ne samo

zase, da ne bo pomote, tudi za »svoje

Pravijo, da »zastonj«

ni samo ekonomska

kategorija, je tudi psihološka.

Ko nekaj dobiš brezplačno, je

to podobno adrenalinu,

ko na loteriji zadeneš pet

evrov, občutek pa imaš, da ti

je v naročje padel milijon …

omrežje«, tiste, ki so jim držali ravbarsko

lestev. Ko si enkrat v mehurčku,

ti mimogrede padejo v naročje tudi

aneksi, denar pa legalno priteče v prave

žepe. Aneksi so kot jagoda na torti, ki si

jo tisti, ki sedijo za mizo, privoščijo, ko

je torta že pojedena. Iz petnih žil potem

potegnejo razloge, zakaj se je nekaj, kar

bi v resnici stalo manj kot milijon, kar

naenkrat podražilo na tri. In nikomur

se ne zgodi nič. Nihče ne vpraša, kako

je to mogoče, le vpleteni si po tihem

oddahnejo: spet je šlo skozi. Žal pa pozabljajo,

da ga ni zastonj kosila! Zaradi

zastonjkarstva jih krepko držijo za jajca,

državljane pa za vrat!

Kaj pa provizije? Tudi te niso nova

iznajdba. Le beseda je bolj fina in primerna.

Včasih se je reklo »nekaj pod

mizo«, danes pa se govori o »svetovalnih

pogodbah«, o »zunanjem sodelovanju«,

o »dodatni vrednosti«, o »strokovnih

sekretarjih«.

Bog ve, ali je kdo že kdaj ovrednotil

tako imenovana nadomestila za (ne)

opravljeno delo? Na stotine ljudi sedi

v nadzornih svetih, upravnih odborih,

projektnih skupinah, kjer niso odgovorni

za nič. So le številke, ki podpisujejo

anekse, pogodbe in kimajo temu,

kar drugi odločijo? A jim zato vsak mesec

kapne nekaj sto ali tisoč evrov. Brez

konkretnega rezultata. Brez prisotnosti.

Brez lastnega prispevka. Zastonj denar

jim pripada zgolj s statusom.

EPILOG

In potem se čudimo, zakaj tudi čisto navadni

brezimni državljani z dna piramide

tako radi »vzamejo, kar se ponuja«.

Zakaj pridejo jest sendviče na prireditve.

Zakaj »fehtajo« za knjigo, četudi

bi jo lahko zlahka plačali. Ker gledajo

navzgor! Riba smrdi pri glavi, zato je logično,

da razmišljajo, da če ne vzameš,

kar se ponuja, si pač bedak.

195 10. 4. 2025

44

SLEDI MOJIH POTI

IVAN SIVEC

ARHIV IVANA SIVCA

HANS CHRISTIAN ANDERSEN (2/7)

»OSVOBODI NAS,

o Bog, besa severnjakov!«

Vsi današnji veliki agresorji, pa naj bodo Rusi, Američani ali Kitajci, opravičujejo

sami sebe, češ da so primorani vzpostaviti svetovni red po svojem okusu oziroma

da so nasploh reveži, ker imajo premalo surovin in sredstev za preživetje. Pred stoletji

so bili taki tudi Skandinavci, z Danci v ospredju. Nasploh so bili tam gori na severu

zemeljske poloble dolgo časa zelo nemirne krvi, to lastnost pa pripisujejo tudi

pravljičarju Hansu Christianu Andersenu.

Veliki Danec seveda ni bil Viking,

dobro pa je poznal zgodovino

in mnoge pripovedi

iz preteklosti. Že kot otrok je

tovrstne zgodbe požiral z odprtimi usti.

Pozneje se je tudi sam iz rojstnega kraja

pognal v svet kot pravi vikinški potomec,

zavzel pa ga je – z besedami!

VIKINGI NA POHODU

Zgodovina nam pove, da so bili tako rekoč

vsi Skandinavci v obdobju od devetega

do 12. stoletja – Vikingi. To pomeni,

da so se že zelo zgodaj odpravljali na tuje

z ladjami. Tam so trgovali, sklepali takšne

in drugačne posle, velikokrat pa tudi ropali

in tujim prebivalcem jemali zemljo.

Eden od njihovih danskih kraljev se

je imenoval Erik Rdeči. Menda so mu

tako rekli zaradi rdeče brade, po kateri

je bil še posebno priljubljen pri ženskah.

Okoli leta 1.000 je na Grenlandiji

ustanovil kolonijo. Nasploh je imel s to

mrzlo deželo veliko opravka. Z njo je

trgoval, se bojeval in jo imel tako rekoč

za drugi dom. Med domačini je menda z

195 10. 4. 2025

Če boste kdajkoli potovali

na Dansko, potem se morate

nujno napotiti v Odense,

v Andersenov rojstni kraj.

Tako lepega, urejenega in

tako rekoč pravljičnega

mesta ni nikjer drugje na

tem koncu sveta.

Danski Vikingi so bili

strah in trepet vse do

Pariza.

leti postal precej priljubljen. Morda bi si

moral tudi ameriški predsednik pustiti

rasti brado ...

V tistem času so bili Danci tako

odlični pomorščaki, da so osvojili celo

Pariz in mnoga zdajšnja nemška mesta.

Vikingi namreč niso pluli samo po morju,

temveč tudi po vseh globljih rekah. Če

je bilo treba, so ladje celo razstavili in jih

preprosto prenesli preko jezov. Plenili pa

niso samo po mestih in gradovih, temveč

tudi po samostanih. Iz tistega časa

je ohranjena molitev, v kateri je zapisana

tudi naslednja velika prošnja: »Osvobodi

nas, o Bog, besa severnjakov!«

Zadnjemu pravemu vikinškemu

kralju je bilo ime Knut. Vladal je samo

šest let. Imel je namreč brata, s katerim

sta se slabo razumela, zato sta se začela

bojevati med seboj. Knut je zavladal

tako, da se je brata znebil, a tudi njemu

sreča ni bila prav nič mila. Res je bilo,

da je postal pozneje celo svetnik, ker

je bil globoko veren človek in je naredil

veliko dobrega za Cerkev. Ker pa je plemičem

in kmetom povišal davek, so ga

slednji preprosto – ubili!

Mnogi zgodovinarji menijo, da je to

poučno tudi za današnji čas. Sicer pa štejejo

Skandinavci za največji uspeh tistega

časa, da so med seboj podpisali mirovno

pogodbo ter tako niso več odhajali plenit

v sosednje države. Rekli so: »Mir je največja

vrednota sveta. Žal pa so mnogi še

vedno tako slepi, da tega ne odkrijejo.«

ODENSE – CHRISTIANOV

ROJSTNI KRAJ

Če boste kdajkoli potovali na Dansko,

potem se morate nujno napotiti

v Odense, v Andersenov rojstni kraj.

Tako lepega, urejenega in tako rekoč

pravljičnega mesta ni nikjer drugje na

tem koncu sveta. Odense je sicer eno

od treh največjih danskih mest, leži pa

na otoku Funen, ki je po velikosti prav

tako tretji največji na Danskem. Zdaj

je otok povezan s celino z velikanskim

mostom, tako da tudi z dostopom ni nobenih

težav.

Ko smo prišli v mesto, smo se najbolj

začudili, da v njem skorajda ni avtomobilov.

Pa ne, da hodijo tu ljudje predvsem

peš oziroma se vozijo s kolesi?

SLEDI MOJIH POTI

45

Oče Hansa Christiana je bil čevljar, ki je

oboževal pravljice iz Tisoč in ene noči.

A ni bilo to. Velik del mesta je namreč

podkleten z garažami. Tako je večji del

avtomobilske pločevine skrit pod zemljo.

Druga velika posebnost je, da so ulice

in ceste tlakovane z raznobarvnimi

tlakovci. Prava pravljica! Tretja pa je ta,

da so v nove predele mesta nenavadno

okusno in prav vzorno vkomponirane

stare hiše. Arhitekti, brž v Odense, tam

bi se lahko veliko naučili!

Ob tem še posebej presenetijo stare

hišice, ki že od daleč dajejo videz skromnosti

in celo uboštva. Mnogi si radi

predstavljamo, da je bilo tam gori na severu

od nekdaj doma bogastvo, pa četudi

naropano. A ni bilo tako. Zaradi mraza,

velikih količin snega, pomanjkanja

kurjave in nasploh neprijaznega podnebja

je bilo na danskih tleh preživetje

precej težje kot pri nas. Dovolj je že, če

na primer primerjamo Andersenovo in

Prešernovo hišo.

PRAVLJIČNA HIŠICA

Kot je znano, se je pisatelj Hans Christian

Andersen rodil 2. aprila 1805. Torej dobra

štiri leta za Prešernom. Rodil se je v

majhni hišici na koncu mesta in tam preživel

dve leti. Od drugega leta naprej pa je

otroštvo preživljal v nekoliko večji hišici,

ki je imela veliko prednost pred prvo – v

ozadju je bilo nekaj metrov dvorišča, kjer

je veliki pravljičar preživel tako rekoč ves

prosti čas. A o tem prihodnjič!

Oče Hansa Christiana je bil po poklicu

čevljar. Delavnico je imel v istem

prostoru, kjer so spali, jedli in bivali.

Njegova mati je bila delavka na polju

oziroma pozneje perica in čistilka na

bližnjem gradu, ki tudi ni prav nič spominjal

na pravi grad. Šlo je tako rekoč

za nekoliko večjo hišo, primerljivo z današnjimi

vilami.

Za Hansa Christiana je bilo nenavadno,

da so ga h krstu odnesli šele 15.

aprila. Tedaj so otroke krstili takoj po

porodu ali vsaj naslednji dan. Veliko

novorojenčkov je namreč umrlo in zato

so si starši želeli, da otroček ne bi odšel

k angelčkom kot pogan. Na srečo je

mali Hans prve dneve preživel, botrstvo

pa je – kljub revščini staršev – potrdilo

kar šest botric in botrov. To se je verjetno

zgodilo zato, ker je mati delala pri

graščaku na polju, pa se je hotelo tistega

dne vsaj osem ljudi do sitega najesti ...

V hišici je zdaj seveda muzej, ki ga na

leto obišče več deset tisoč turistov. Pred

vstopom v notranjost zato večkrat nastane

velikanska gneča, kajti v samo hišico

lahko hkrati vstopi od pet do sedem ljudi.

OTROČJI OČE

K duhovni rasti fantička je največ pripomogel

njegov oče. Ta je bil namreč ob

V tej hišici je Hans Christian Andersen preživel

svoje živahno otroštvo.

Pisateljev oče je bil ob

rojstvu sina star komajda

dvaindvajset let, mati pa

trideset. Zato ni čudno, da je

žena svojemu možu večkrat

očitala, da je – otročji.

rojstvu sina star komajda dvaindvajset

let, mati pa trideset. Zato ni čudno, da

je žena svojemu možu večkrat očitala,

da je – otročji.

A zapisane so tudi naslednje pomembne

očetove besede:

»Res sem bil tudi sam še precej otročji.

A sina sem imel zelo rad. Ob redkih

prostih trenutkih sem dal orodje iz rok

in fantička posadil na kolena ter mu začel

že v najzgodnejši mladosti pripovedovati

pravljice. Predvsem tiste iz čudovite

zbirke vzhodnjaških pravljic Tisoč

in ena noč. Sinko jih je zelo rad poslušal.«

Glavno misel je pozneje pisatelj zapisal

z naslednjimi stavki:

»Res smo imeli sila majhno stanovanje,

vendar me je oče s svojo neizmerno

domišljijo in pripovednim darom popeljal

vse od Vikingov do čarobnega Vzhoda.

Tudi mama je pravljice rada vlekla

na uho, sicer pa je vzorno skrbela za gospodinjstvo

in čistočo v hišici.«

Še nekaj so imeli Andersenovi v

oporo. Vsi so bili globoko verni. Tudi

pisatelj tega ni nikoli skrival. Pri nas o

tem ne boste veliko brali ali pa prav nič.

Sam je rad poudaril:

»Življenje vsakega človeka je pravljica,

ki jo je napisala Božja roka.«

195 10. 4. 2025

46

ODTIS PRETEKLOSTI

Noriško JEKLO za rimski imperij

V Bobovku blizu Kranja so leta 1965 naleteli na rimskodobno grobišče iz druge polovice

1. in začetka 2. stoletja po Kr. Pepel umrlih je bil skrbno shranjen v steklenih ali lončenih žarah. V vsakem

od grobov je ležal kakšen predmet, ki je spremljal pokojnega v onstranstvo. Žene so bile pokopane

z značilnimi staroselskimi sponkami za obleko, moški z železnimi noži v dokaz njihove moškosti. Večina pa je

»odšla« na drugo stran z vrčki, čašo in lončkom ter svetilko na olje, oljenko.

VERENA VIDRIH PERKO

T. LAUKO/ GORENJSKI MUZEJ KRANJ

Vino v vrčkih je bilo za napitnico

duši umrlega in hvalnico

Bakhu, ki se pridruži

dušam v podzemlju v času

vsake trgatve. V lončkih je pokojnika

na dolgo pot spremljala kakšna domača

jed, morda kaša ali ričet (tedaj še brez

krompirja), za katerega na Gorenjskem

še danes pravijo, da mora »prašič vanj

stopiti«, da bi bil dober. Na pokopališču

je bila, sodeč po pridatkih, pokopana

skupina staroselcev iz bližnje zgodnjerimske

vasice.

195 10. 4. 2025

Čez palec rečeno, za armado

je bilo treba zagotoviti več

kot 82.500 ton železa letno.

Veliko železa so proizvedli

v Španiji, Britaniji in drugod,

a samo noriško železo

je imelo lastnosti jekla.

Oblika železarskih polizdelkov,

ingotov, odkritih v Lescah, kaže, da

so bili namensko izdelani za prevoz

v oddaljena železarska središča.

GROB Z ŽELEZNIM MEČEM

Vse je bilo jasno, dokler nista izkopavalca

Peter Petru in Andrej Valič odprla

groba z odlično ohranjenim železnim

mečem, gladijem, ki je bil značilno

orožje rimskih vojakov. Žara s pepelom

je ležala v skrinjici iz hrastovine z umetelno

izdelanim železnim in bronastim

okovjem. V njej so bili stekleno in lončeno

posodje, oljenka, gladij, pet kovanih

železnih nožev, dva kavljasta predmeta,

žebljički in zakovice ter železne plošče.

Domneva, da je v grobu pokopan

rimski vojak, ni verjetna. Rimljani niso

polagali orožja v grob. Bojevnike so v

naših krajih pokopavali z meči, ščiti in

sulicami v času prazgodovine. Gre za

grob staroselca? Uganka je bolj zapletena,

kot se zdi na prvi pogled. V bobovškem

grobu so meču delali družbo

tudi številni drugi železarski izdelki,

a če gre za vaškega kovača, od kod mu

gladij? Sprva so imeli pravico do gladija

zgolj legionarji. Bili so privilegiran in

bolje plačan del rimske vojske, po odsluženju

pa so bili nagrajeni z rimskim

državljanstvom. Po reformah cesarja

Avgusta so bili z gladiji oboroženi tudi

vojaki pomožnih čet, nabranih večinoma

med staroselskim prebivalstvom.

Toda če gre za vojaka, čemu ostali železarski

izdelki?

Odgovor se skriva v strateškem pomenu

železa v rimski dobi. Raba železa

se je v naše kraje razširila pred tremi

tisočletji z Vzhoda. Med prvimi so ga

uporabljali Hetiti, staro indoevropsko

ljudstvo Anatolije. Iskanje železove

rude, ki je Bližnji vzhod nima, je vodilo

prve železarje tudi v naše kraje. Od

njih so se železarjenja naučili tudi domačini.

Prepoznali so rudišča na odmaknjenih

planinah in primeren les za

oglarjenje. Obvladali pa so tudi izjemno

zahtevne postopke taljenja železove

rude. Železarstva se brez termometrov,

očal, laboratorijev in sodobne tehnologije

ni moč naučiti drugače kot z ro-

ODTIS PRETEKLOSTI

47

dovnimi izkušnjami. Lahko rečemo, da

so domačini – poleg poznavanja rude in

rudišč – predstavljali tudi nezamenljiv

vir železarskega znanja. Železova ruda

je pogosta v Evropi, a večina daje »mehko«

železo. Tisto pravo, podobno jeklu,

pa so dajale z manganom bogate rude iz

Norika, kamor je pred rimsko okupacijo

poleg Koroške sodila tudi Gorenjska.

RIMSKA ARMADA

Rimski imperij, podobno kot tudi vsi

sodobni imperiji, je temeljil na armadi.

Rimska armada je bila mogočna, izurjena

in vrhunsko oborožena sila. Nadzorovala

je okoli 7.000 kilometrov meja in

premike ljudstev onkraj. Ocena vojaških

moči je okoli 400.000 mož, večidel oborožitve

pa je bilo iz železa. Oklepi, ščiti,

čelade, bodala, sulične in puščične osti,

posebej pa še meči so zahtevali vrhunski

material in specifično tehnologijo.

Če prištejemo še opremo, vozove in

ladje ter vojaško inženirsko in gradbeno

dejavnost, npr. oblegovalne stroje,

trdnjave in mostove, lahko zaslutimo,

kako orjaške količine železa je imperij

potreboval. Čez palec rečeno, za armado

je bilo treba zagotoviti več kot

82.500 ton železa letno. Veliko železa so

proizvedli v Španiji, Britaniji in drugod,

a samo noriško železo je imelo lastnosti

jekla. Galen, najslavnejši zdravnik antike,

ga omenja v svojih spisih. Okoli

leta 167 je cesar Mark Avrelij z armado

krenil čez naše kraje v boje z ljudstvi

onkraj Donave. Galen, ki ga je spremljal

na pohodu, je krpal ranjene in zdravil

od kuge obolele. S posebnim cesarjevim

dovoljenjem je smel tudi secirati trupla.

V svoji knjigi je zdravnikom izrecno priporočil

rabo instrumentov iz noriškega

železa. Zanj je uporabil izraz ferrum noricum

in ga opisal kot trdo in gibko, ki

se v rokah zdravnika zlepa ne zlomi ali

ga usodno rani.

POMEN NORIŠKEGA ŽELEZA

Železova ruda iz Gorenjske se imenuje

bobovec in ima primesi mangana. S

posebnimi postopki, znanimi samo staroselskim

železarjem, so dobili izdelki

lastnosti naravnega jekla. Železarsko

znanje je bilo velikega pomena za rimski

imperij in sklepamo lahko, da je dajalo

ljudem in deželi poseben politični pomen.

Železarske polizdelke, surovce, so

s trgovino ali v obliki dajatev tovorili v

bližnji Oglej, Akvilejo, kjer so domovale

kar tri legije. Pristaniško mesto je premoglo

številne delavnice orožja in vojaške

opreme. Toda pomen noriškega železa

za imperij je posredno razviden tudi iz

rimske politike do Norika in zahodnega

dela Slovenije. V času cesarja Avgusta

je Norik, današnja Avstrija, postal rimska

provinca, zahodna Slovenija z Ljubljansko

kotlino in Gorenjsko pa je bila

»priključena« matični Italiji. Poznavanje

rudnih ležišč in specialno železarsko

znanje domačinov sta postala ključnega

pomena tudi v času fužinarstva in moderne

jeklarske industrije na Jesenicah.

Je bil pokojnik iz groba

z mečem odličen vaški kovač,

čigar veščine je rimska

vojska potrebovala enako

krvavo kot noriško

jeklo samo?

Bobovek pri Kranju; predmeti iz groba

z vojaškim mečem, gladijem, ki odstirajo

pomen lokalnega železarskega znanja

za rimski imperij.

Je bil torej pokojnik iz groba z mečem

odličen vaški kovač, čigar veščine

je rimska vojska potrebovala enako

krvavo kot noriško jeklo samo? Da je bil

domačin, dokazujejo kuhinjski lončki

za »ričet« ali kašo v grobu in predvsem

»vaška skupnost« pokopanih okoli njega.

Meč pa daje slutiti, da je s svojimi

veščinami služil v pomožnih četah.

Ostane le še vprašanje oborožitve, ki je

vsekakor starejše kot slovenski parlament.

Je lahko nakup orožja večnamenski?

Grob kovača zelo pragmatično »odgovarja«:

izurjen vojak potrebuje en sam

meč, gladij, ki služi obrambi in napadu.

Za rezanje klobas in drugih (političnih)

prigrizkov pa je potrebnih več nožev

naenkrat. Nikoli ne veš, kako dolgo bo

kdo rezal klobase, še posebej, če niso

njegove. Kaj pa žebljički? Vsega je enkrat

konec, če ne prej, ko ležemo v krsto …

195 10. 4. 2025

48

ODTIS PRETEKLOSTI

»Zavezniki« so bombardirali

tudi DOMŽALE (14. del)

27. februarja 1945 je bil najbolj črn dan za Domžale in Domžalčane v vsej štiriletni

drugi svetovni vojni. Ob 15. uri in 15 minut so »zavezniški« lovci, tako imenovani titovci, napadli Domžale.

Iz dobenske strani je proti Šumberku nizko priletelo več hitrih lovcev.

IVO ŽAJDELA

SAAFWW2PILOTS3.YOLASITE.COM

Stane Stražar iz Domžal je bil

vrhunski krajevni kronist, avtor

številnih obsežnih knjig

o zgodovini širšega območja

Domžal. V zadnji od njih, ki ima naslov

Domžale, mesto pod Goričico (izdali

so jo sorodniki leto po njegovi smrti,

Škocjan pri Domžalah, 1999), je opisal

tudi »zavezniško« uničevanje v Domžalah.

Takole je napisal (str. 552–553):

»Nekaj dni pred bombnim napadom je

nad Domžalami zakrožilo zavezniško

izvidniško letalo. Kmalu potem so domači

aktivisti celo napovedali, da bodo

Domžale bombardirane. Pričakovali

so predvsem napad na domobransko

in nemško policijsko postojanko, o čemer

se je že prej veliko govorilo.«

BOMBARDIRANJE DOMŽAL

»Torek, 27. februarja 1945, je bil najbolj

črn dan za Domžale in Domžalčane v

vsej štiriletni drugi svetovni vojni. Ob

15. uri in 15 minut so zavezniški lovci,

tako imenovani titovci, napadli Domžale.

Iz dobenske strani je proti Šumberku

nizko priletelo več hitrih lovcev. Letela

so vzporedno, na južni in severni strani

»Velika sreča pa je bila,

da bomba ni padla na

dvorišče med sedanjo občino

in Kovinarjem, kjer je bilo

uskladiščeno veliko streliva.

Če bi prišlo do eksplozije,

bi bile posledice katastrofalne,

porušen bi bil večji del

Domžal in žrtev med vojaki

in civilnim prebivalstvom

bi bilo veliko več.«

195 10. 4. 2025

Ljubljanske ceste ter naprej ob današnji

Karantanski cesti proti Šumberku. Da

bi iznenadili stražarje v opazovalnem

stolpu na nemški postojanki, so najprej

že od daleč udarili nanje s streli iz strojnic.

Letalo, ki je letelo na južni strani

Ljubljanske ceste čez kulturni dom, je

prvo 50-kilogramsko bombo odvrglo

na Frnihtovo hišo, kjer je tedaj gospodaril

Franc Steinar. Hiša je bila razdejana,

škoda velika, žrtev pa na srečo ni

bilo. Druga bomba je zadela opazovalni

stolp na strehi sedanje občinske upravne

stavbe, kjer je bila nemška postojanka

z radijskim oddajnikom. Tu sta bila

ubita dva nemška vojaka, opazovalca.

Nekateri so govorili celo o več mrtvih.«

OD TAKRAT JE TU PREHOD

»Velika sreča pa je bila, da bomba ni padla

na dvorišče med sedanjo občino in

Kovinarjem, kjer je bilo uskladiščeno veliko

streliva. Če bi prišlo do eksplozije, bi

bile posledice katastrofalne, porušen bi

bil večji del Domžal in žrtev med vojaki

in civilnim prebivalstvom bi bilo veliko

»Zavezniške« rakete letijo na uničevanje

Hotedršice 7. aprila 1945.

več. Tretja bomba je zadela stanovanjsko

stavbo, delavnico in trgovino z elektromaterialom

Antona Grilja ob križišču

sedanje Savske in Karantanske ceste.

Najbolj je razdejala stanovanje 62-letnega

Maksa Dajčmana, ki je bil tudi sam

žrtev napada. Hkrati sta bili v stanovanju

ubiti njegova enaintridesetletna

hčerka Marija, poročena Žitko, in njena

še ne enoletna hčerka Marija Žitko. Maksova

žena, ki je šla k sosedu Jarcu po

kruh, pa je ostala živa. Zelo je bilo razdejano

sosednje stanovanje, kjer je stanovala

družina Vinka Okršlarja. Čeprav

so bili domači med napadom v stanovanju,

so vsi preživeli. Električni material

v podrti trgovini je bil ves uničen, samo

žarnice so ostale cele. Trgovine in stanovanja

nad njo potem niso obnovili. Od

takrat je tu prehod.«

ZDAJ JE TAM TRŽNICA

»Avgust Loboda, ki ga je mati kot otroka

poslala z vozičkom k Jarcu po kruh, se je

spominjal, da ga je napad doletel komaj

kakšnih deset metrov stran od Griljeve

ODTIS PRETEKLOSTI

49

hiše. Zlezel je pod voziček in napad preživel

brez posledic. Nato je ves zmeden

nekajkrat zakrožil z vozičkom po domžalskih

cestah in se šele proti večeru v

veliko veselje domačih vrnil v Študo.

Ena bomba je povsem porušila hišo

usnjarja Viktorja Kleinlecherja. Na srečo

takrat ni bilo nobenega doma, zato ni

bilo žrtev. Hiše niso obnovili. Zdaj je na

tem prostoru domžalska tržnica. Srečno

se je končalo tudi v sedanji Lenčkovi

hiši, kjer je takrat stanoval domžalski

zdravnik dr. Matija Hočevar. Tako kakor

druge bombe je tudi tja ena priletela

z zahodne strani, prebila več zidanih

sten in se neeksplodirana ustavila na

postelji. Ko je gospodinja vsa iz sebe

prišla v sobo, je rekla: 'Tole pa ni naše,'

in jo vrgla skozi okno na cesto. Ljudje,

ki so bili na cesti in so to videli, so tekli

proč, ker so menili, da bo eksplodirala.

Bomba pa tudi to pot ni eksplodirala.

Pozneje so jo nemški vojaki uničili nekje

v strugi Kamniške Bistrice. Prav tako

ni eksplodirala bomba, ki je padla na vrt

med Pečnikom in Štiftarjem. Tudi to so

vojaki previdno izkopali in uničili.«

BOMBA UBILA PRODAJALKE

»Najbolj črn je bil ta dan za Janežičevo

– Jožetovo družino. Hiša s staro gostilniško

tradicijo je bila tam, kjer je zdaj

avtobusno postajališče na Ljubljanski

cesti poleg Napredkove veleblagovnice.

Med okupacijo pa je bila tu trgovina.

Prodajalke so se najprej zatekle v klet,

a ker se je ob prvem bombardiranju vse

streslo in so se bale, da jih bo zasulo, so

tekle ven pod Janežičev dvojni kozolec.

Letalo, ki je, kot kaže, domobransko postojanko

že drugič zgrešilo, je bombe

odvrglo na Janežičev vrt. Tega strašnega

napada se je spominjala zlasti Milena

Kosec, ki je bila takrat trgovska vajenka

pri Janežiču. Bila je med tistimi, ki so

»Potem se je zgodilo tisto

najhujše: mednje je padla

bomba. Ubite so bile 65-letna

trafikantka Frančiška Japelj,

61-letna Ivanka Janežič –

Jožetova, njena 32-letna

hčerka Ivanka Janežič

in 23-letna prodajalka

v Turšičevi trgovini

Marija Jezernik.«

med napadom tekle pod toplar. Potem

se je zgodilo tisto najhujše: mednje je

padla bomba. Ubite so bile 65-letna trafikantka

Frančiška Japelj, 61-letna Ivanka

Janežič – Jožetova, njena 32-letna

hčerka Ivanka Janežič in 23-letna prodajalka

v Turšičevi trgovini Marija Jezernik.

Trupla so bila tako izmaličena,

da jih ni bilo mogoče prepoznati. Glavo

Janežičeve matere so našli šele po dveh

tednih. Milena Kosec iz Mengša, ki je

bila priča te nesreče, je le po čudnem

naključju ostala živa. Tekla je naprej.

Pri Habjanu – Cenetu so ji dali vode, da

se je umila. Bila je tako zmedena, da ni

šla domov. V Mengšu so jo že razglasili

za mrtvo. Domači so ji pripravili krsto

in tudi za vence so njeni znanci poskrbeli.

Ta njena zgodba s srečnim koncem

je seveda še precej daljša.«

ENAJST TRUPEL HKRATI

»Manj sreče kakor Milena sta v tem

bombnem napadu imela 39-letni fotografski

mojster Franc Klemen in 37-letni

frizerski mojster Janez Breskvar iz

Kolodvorske ulice. Med bombnim napadom

sta se zatekla k mizarju Janezu

Vrečarju, kjer naj bi bilo bolj varno.

Nato sta stekla domov odpret okna, da

se šipe v njih ne bi zdrobile. Prav tedaj

je poleg njiju na Kolodvorsko ulico padla

bomba in ju ubila. Franc Osolnik se

je takole spominjal tega napada: 'Doživel

sem bombni napad na Domžale.

To je bilo nekaj strašnega. Bil sem pri

Vrečarju, kjer sem bil zaposlen kot mizar.

Bomba, ki je raztrgala Klemena in

Breskvarja, je padla samo nekaj metrov

stran. Domžale so bile zavite v črnino,

črne so bile tudi od dima, hiše pa so bile

povečini odkrite. Pri Vrečarju je bilo

takšno razdejanje, da en teden nismo

mogli začeti z delom. Spominjam se,

da je bilo na domžalskem pokopališču

enajst trupel hkrati.'

Domobransko postojanko, ki je bila

morda glavni cilj napada, so po nerodnosti

zgrešili. Na dvorišče postojanke

so iz letal izstrelili le nekaj topovskih

izstrelkov, dolgih kakšnih 12 centimetrov.

Protiletalska obramba, ki je imela

postojanko v takratni meščanski šoli,

»Zavezniško« raketiranje

Hotedršice 7. aprila 1945.

»Bomba je razdejala

stanovanje 62-letnega Maksa

Dajčmana, ki je bil tudi sam

žrtev napada. Hkrati sta bili

v stanovanju ubiti njegova

enaintridesetletna hčerka

Marija, poročena Žitko,

in njena še ne enoletna

hčerka Marija Žitko.«

195 10. 4. 2025

50

ODTIS PRETEKLOSTI

je z nogometnega igrišča poleg Kebra

začela letala obstreljevati. Posadke letal

so na napad odgovorile z ognjem. Menda

je bilo tudi tu nekaj nemških vojakov

mrtvih. Hkrati so lovci zažgali tudi lesene

barake na šolskem dvorišču.«

VELIKO JE BILO RANJENIH

»Med bombardiranjem je bil v Domžalah

ranjen tudi Anton Poznič – Birk iz

Spodnjih Prapreč, ki je, tako kakor navadno,

vsak dan peljal pošto iz Lukovice

v Domžale. Zadet je bil v peto leve

noge, ki so mu jo morali zaradi tega amputirati.

Ranjenih je bilo veliko Domžalčanov.

Enajst hudo ranjenih je Vinko

Habjan z gasilskim avtomobilom peljal

v ljubljansko bolnišnico. Več lažje ranjenih

je prvo pomoč dobilo pri zdravniku

v Domžalah. Dovoljenje za prevoz

ranjencev v Ljubljano je dal občinski

komisar Bertel Oberwalder. Takrat je

v Ljubljano peljal tudi zelo bolnega Jožeta

Senico, a ga je pripeljal nazaj, ker

so zdravniki ugotovili, da mu ne morejo

pomagati in da bo manj težav, če umre

doma kakor v bolnišnici.«

NIČ NE VPRAŠAJO ...

»Doma pa je ozdravel. Po tem dogodku

se je odnos Domžalčanov do zračnih

alarmov zelo spremenil. Pred tem

se ob alarmih ni nihče vznemirjal. Z

zadovoljstvom so gledali eskadrilje

bombnikov, ki so nosili smrt nekam

»Zavezniško« raketiranje Dola pri Hrastniku.

195 10. 4. 2025

proti severu. V njih so slutili skorajšnji

konec vojne. Naenkrat je bilo očitno, da

ne ubijajo samo svojih nasprotnikov,

ampak tudi svoje privržence. Nič ne

vprašajo, na kateri strani je kdo, ampak

svoj smrtonosni tovor kjerkoli zmečejo

na zemljo. Poslej so se Domžalčani,

tako otroci kakor odrasli, alarmov zelo

bali. Že zgodaj dopoldne so odhajali na

Šumberk in na Postovko ter ves dan posedali,

jedli in pili, proti večeru pa so se

spet vračali na svoje domove. S seboj so

nosili ali na vozičkih vozili, kar je kdo

mogel. Nekateri Domžalčani so se začasno

preselili k znancem ali sorodnikom

v okoliške vasi.«

TITOVCI TUDI NAD IHAN

»Hitri lovci, ki so jih zavezniki dali Titovi

vojski in so od leta 1944 vzletali v

okolici Zadra, so dosegli skoraj vse slovensko

ozemlje, označeni pa so bili z

rdečo zvezdo. Pilotirali so jih starojugoslovanski

piloti in partizanski piloti, ki

so jih izšolali Angleži. Titovci so pogosto

preletavali naše ozemlje. Na praznik

sv. Jožefa, 19. marca 1945, so posebej

vznemirili Ihance. Na veliki ponedeljek

leta 1945 so s strojnicami in topiči napadli

potniški vlak v Domžalah.

Neke noči so prebivalce prebudile

močne eksplozije letalskih bomb.

Ameriški bombnik je, zadet od nemške

protiletalske obrambe, na južni strani

Domžal odvrgel kakšnih osem bomb.

Padale so nekako v smeri od Šumberka

»Doživel sem bombni

napad na Domžale.

To je bilo nekaj strašnega.

Domžale so bile zavite

v črnino, črne so bile

tudi od dima, hiše pa so

bile povečini odkrite.«

proti Trzinu, ena prav pred Končanovo

hišo. En drobec je skozi okno priletel v

hišo in raztrgal jopič na stolu, oče pa

se je pred tem umaknil. Domžale so se

močno tresle. Potres je povzročil precej

škode, v oknih se je razletelo veliko

okenskih stekel.«

OBJAVIL JE IMENA UBITIH

Stane Stražar je praktično edini do takrat

v povojni Sloveniji objavil tudi imena

ubitih med »zavezniškim« uničevanjem

Slovenije. To so bili: Franc Klemen, fotograf

na Kolodvorski ulici v Domžalah,

rojen 20. februarja 1906, je bil ubit med

bombardiranjem 27. februarja 1945; Ivo

Breskvar, frizer na Kolodvorski ulici v

Domžalah, rojen 23. novembra 1908, je

bil ubit med bombardiranjem 27. februarja

1945; Maks Deutschmann, rojen

10. oktobra 1883 v Hohenmautnu, je bil

ubit v Griljevi hiši med bombardiranjem

Domžal 27. februarja 1945; Marija

Žitko, hči Maksa Deutschmanna, rojena

6. marca 1914, je bila ubita v Griljevi

hiši med bombardiranjem 27. februarja

1945; Marija Žitko, rojena 21. aprila

1944, hči Marije Žitko, je bila ubita med

bombnim napadom na Domžale 27. februarja

1945; Marija Jezernik, rojena

28. februarja 1922, je bila ubita pri Jožetu

med bombardiranjem 27. februarja

1945; Ivanka Janežič - Jožetova, rojena

19. decembra 1882 v Mengšu, je bila

ubita med bombnim napadom na Domžale

27. februarja 1945; Ivanka Janežič,

hčerka Ivanke Janežič, rojena 1. januarja

1913, je bila ubita med bombnim

napadom 27. februarja 1945; Ivanka Japelj,

rojena Vrhovnik 20. januarja 1880,

je bila tudi ubita med bombardiranjem

v Domžalah 27. februarja 1945. Antona

Pengova iz Zaboršta, rojenega 8. junija

1913, so ubili med letalskim napadom

na vlak v Črnučah 22. novembra 1944,

ko se je peljal na delo v Kranj (str. 565).

Nadaljevanje prihodnjič.

POZABLJENI SLOVENCI

Rudolf Lunder in Ivan Adamič:

nabrežje, imenovano po ubitih

v TRAGIČNIH DOGODKIH

Že več kot stoletje je minilo, odkar ni več Avstro-Ogrske, države, v kateri smo Slovenci živeli

skoraj sedem stoletij. V kolektivnem spominu nam je ostala kot država tradicije, miru, reda in stabilnosti.

Zadnjo navedbo je treba vsekakor popraviti. Država in njeni prebivalci so bili dinamična skupnost,

ki se je morala vsak dan spoprijemati z reševanjem številnih težav.

JANEZ MIHOVEC

51

Ena največjih težav je bila, da je

bila država večetnična skupnost.

Ob rastočih narodnih gibanjih so

tenzije med posameznimi narodi

včasih prerasle tudi v nasilje. Država je

bila namreč sestavljena iz številnih kraljestev,

vojvodin in kronovin, katerih meje

se niso ujemale z narodnostnimi mejami.

NEMŠKI TRIKOTNIK

Prav takšno stanje je bilo na Štajerskem.

Nemški del danes leži v Avstriji, slovenski

pa v Sloveniji. Pred dobrim stoletjem

pa so bile narodnostne meje zabrisane.

V mestih slovenske Štajerske so živeli

številni nemški prebivalci. Trikotnik

Marburg (Maribor), Pettau (Ptuj) in Cili

(Celje) je veljal za nemški trikotnik. Obe

skupnosti sta imeli številna kulturna

društva, ki so si prizadevala za ohranitev

narodnostnih skupnosti. Pri tem je

včasih prišlo tudi do trenj.

Prav tak dan je bil tudi 13. september

1908. Tega dne je bilo na Ptuju zborovanje

slovenske šolske Družbe sv. Cirila in

Metoda. Društvo je bilo ustanovljeno

leta 1885 kot odgovor na nemško društvo

Deutsche Schulverein. Nemški

prebivalci mesta so zborovanje v precej

nemškem mestu imeli za provokacijo

in izbruhnile so demonstracije, ki

Tu se je zgodil ta tragični dogodek.

Leta 1933 so na mestu

demonstracij postavili

spominsko obeležje.

Nabrežje Ljubljanice med

Tromostovjem in Zmajskim

mostom so poimenovali

Adamič-Lundrovo nabrežje.

so iz zmerjanja in žvižganja prerasle v

pretepanje s palicami in obmetavanje s

kamenjem, blatom in jajci.

Dogodki na Ptuju so v širši slovenski

javnosti vzbudili val ogorčenja. Slovenske

stranke so teden dni kasneje v Ljubljani

priredile »Shod proti nemškemu

divjaštvu na Ptuju«. Shoda se je udeležilo

kakih 10.000 ljudi in ozračje je bilo

razgreto. Po zborovanju je izbruhnilo

nasilje in demonstranti so po stari Ljubljani

začeli razbijati vse, kar se je dalo

razbiti. Demonstracije, ki so se začele v

petek, v nedeljo, 20. septembra, še kar

niso prenehale. Posredovala je vojska in

zasedla ulice mestnega jedra.

Adamič-Lundrovo nabrežje, ob tržnici

do Zmajskega mostu.

Demonstranti niso upoštevali pozivov,

da se razidejo, in nasilje se je

nadaljevalo. Udeležila sta se ga tudi

petnajstletni Ivan Adamič in sedem let

starejši Rudolf Lunder, ki se je zborovanja

udeležil z dekletom. Vojska je dobila

ukaz za uporabo strelnega orožja in

vojaki so ukaz izpolnili. Demonstranti

so se razbežali, za njimi pa sta ostala

mrtva Lunder in Adamič ter kakih deset

ranjencev. Na ulicah mesta sta zavladala

mir in globoka pretresenost.

ADAMIČ-LUNDROVO NABREŽJE

Oblasti so se zavedale, da ne gre prenapenjati

loka. Umrlima so priredili pogreb

na mestne stroške, ki se ga je udeležilo

na tisoče prebivalcev Ljubljane. Kot

vsaka tragična zadeva pa je dogodek z

leti počasi tonil v pozabo. Leta 1933 so na

mestu demonstracij postavili spominsko

obeležje, ki obstaja še danes. Nabrežje

Ljubljanice med Tromostovjem in

Zmajskim mostom so poimenovali Adamič-Lundrovo

nabrežje. Dandanes se

vsakodnevno mimo ljubljanske tržnice

po nabrežju pomika veliko število ljudi,

od katerih pa se le redkokdo še spominja

tragičnih dogodkov izpred 117 let.

195 10. 4. 2025

52

KAM NA IZLET

Lendava,

MESTO za razvajanje

Lendava je drugo največje mesto v Prekmurju in najvzhodnejše mesto

v Sloveniji, ki leži tik ob meji z Madžarsko in Hrvaško. Če za našo Slovenijo

lahko rečemo, da ima podobno obliko kot kokoš, potem ne bo nič

narobe, če zapišem, da je Lendava umeščena v njen kljun.

IGOR GOŠTE

Moji najzgodnejši spomini na

to prekrasno in lepo urejeno

mesto so povezani z nekdanjim

socialističnim »romanjem«

skozenj, pravzaprav skozi zaselek

Dolga vas, proti madžarskemu Lentiju

(po naše Lentiba), kjer smo na tržnici

kupovali tisto, kar smo dobili ceneje kot

nekdaj v Jugoslaviji. Po domače, »švercali«

smo. V to sejemsko mesto, kjer se tudi

dandanes da kaj poceni kupiti, so bili organizirani

celo sindikalni izleti.

V kapeli Sv. Trojice je

mumificirano truplo

Mihaela Hadika.

195 10. 4. 2025

RES DOLGA DOLGA VAS

Omenil sem Dolgo vas, skozi katero pelje

cesta proti Lentiju. Res je dolga. Bom

pojasnil malo kasneje. Sam sem večino

časa v Lendavi preživel, ko sem užival

v tamkajšnjih termah. Prvič pred petnajstimi

leti in ne zadnjič pred dobrim

mesecem. Pozimi še bolj kot sicer prija

namakanje v topli termalni vodi. Ker

pa, kjerkoli sem, ne poležavam ves dan,

sem kakopak tudi za tokratno kratko

dopustovanje s sabo vzel tekaško opremo.

Po razvajanju v topli vodi se je namreč

koristno še malce razgibati. Lahko

tudi s kolesom, ki ga tokrat nisem

imel s sabo, kar me je malce razjezilo,

kajti tamkajšnje urejene kolesarske poti

resnično premamijo. Na krajše ali daljše

izlete po razvejani občini se lahko

podate tudi peš ali pa, tako kot pogosto

jaz, okolico raziskujete tekaško.

Izbral sem si pot, ki se začne pri lendavskih

termah v smeri proti madžarski

meji, a tokrat ne do Lentija. Trasa pelje

skozi lepo urejeno središče mesta, kjer te

najprej pozdravi urejena okolica osnovne

šole z lepim športnim parkom, nadaljuje

se mimo evangeličanske cerkve, nakupovalnega

središča, ko ob robu parka

z igrali zagledaš edinstven kulturni center,

za katerega sem sam prvič, ko sem ga

opazil od daleč, mislil, da je ena izmed

modernejših cerkva. Stoji blizu sinagoge,

katere ogled vam priporočam, saj je

v njej pogosto kakšna razstava. Nedaleč

stran je še mogočna župnijska cerkev sv.

Katarine. Nad njo boste opazili tudi lepo

ohranjen Lendavski grad, ki so ga že

davno zgradili nad središčem mesta ob

vznožju Lendavskih goric na nadmorski

višini 266 metrov.

Tokratna tekaška pot me je peljala

naprej proti Dolgi vasi, ki je res dolga.

Okoli dva kilometra teka po pločniku

ob obcestnih hišah – ki so mnogo bolj

urejene, kot so bile v času Jugoslavije,

ko so se tod mimo valile kolone avtomobilov

proti Lentiju – sta potrebna,

Nad cerkvijo sv. Katarine

boste opazili lepo ohranjen

Lendavski grad, ki so ga že

davno zgradili nad središčem

mesta ob vznožju

Lendavskih goric.

da lahko rečeš, da si tekel skozi celotno

vas. Čisto na koncu vasi si vzemite čas

in si oglejte še eno tamkajšnjo znamenitost,

židovsko pokopališče.

JUDOVSTVO V LENDAVI

Prvi Judje so se na širšem območju Lendave

začeli naseljevati v začetku 18.

stoletja. A tako kot za Jude po Evropi sta

tudi za prekmurske čas druge svetovne

vojne in Hitlerjev nacizem prinesla

pravo tragedijo. Med drugo svetovno

vojno, 26. aprila 1944, so vse Jude iz

Lendave zbrali v omenjeni sinagogi.

Kar 57 judovskih družin so odpeljali v

zloglasno koncentracijsko taborišče

Auschwitz. Vojno je preživelo le 23 lendavskih

Judov, ki pa so zaradi nacionalizacije

povojne SFRJ ostali še brez premoženja,

zato se jih je večina preselila v

tujino, največ na Madžarsko, v Izrael in

Veliko Britanijo.

Leta 1944 je bila sinagoga skoraj popolnoma

uničena. Ostalo je samo šest

železnih korintskih stebrov. Znova so

jo začeli prenavljati šele v samostojni

Sloveniji, leta 1992. Dela so trajala do

leta 2002. Danes ima funkcijo kulturnega

centra, kjer organizirajo razstave in

prireditve na temo judovske kulture. V

stavbi je urejena stalna razstava z naslovom

Zgodovina dolnjelendavskih Židov.

Od leta 2014, od 70. obletnice deportacije

Judov iz Lendave, ima sinagoga ploščo

z napisom Slovenski muzej holokavsta.

KAM NA IZLET

53

LENDAVSKI GRAD IN KAPELA

SVETE TROJICE

Ker se mi je zdelo, da imam še nekaj tekaške

energije, sem jo namesto nazaj proti

termam ubral po drugi poti. Za cerkvico

sv. Katarine sem najprej naredil krog do

Lendavskega gradu, ki je bil omenjen že

v 12. stoletju. Od tu se razprostira krasen

pogled na Lendavo z okolico; lahko bi rekel,

da skoraj podoben tistemu z znamenitega

stolpa Vinarium.

Po ogledu gradu, kjer je od leta 1972

muzej kulturne dediščine lendavske

Turisti ob ogledu župnijske cerkve sv.

Katarine, od koder je le še pet minut vzpona

do Lendavskega gradu.

Lendavske terme, gonilo turističnega

razvoja mesta in okolice.

okolice in Madžarov v Sloveniji, pa tudi

galerija likovne umetnosti, sem se v tekaški

opremi odpravil še malo po Lendavskih

goricah mimo starega pokopališča,

zidanic, hiše s slamnato kritino do

še ene znamenite cerkvice, kapele Sv.

Trojice. V kapeli si lahko ogledate naravno

mumificirano truplo. Po ljudskem

izročilu je to Mihael Hadik, eden od junakov

iz bojev proti Turkom. Sodeloval

naj bi v hudem spopadu s turškimi

četami leta 1603, ko je Lendavo branil

Kristóf Bánnfy. Tako pravi legenda, v

Prelep kulturni center in sinagoga.

resnici pa so v krsto z letnico 1733 položili

Mihálya Hadika, čigar mrtvo telo se

je v apnenčasti zemlji mumificiralo naravno.

Čeprav ne gre za isto osebo, se je v

ljudskem izročilu ohranila legenda, da je

pokojnik kapetan Mihael Hadik.

PRIMORCI V LENDAVI

Pred leti sem imel srečo, da sem spoznal

Antona in Stanka Benso, avtorja

knjige Od Soče do Mure, pot istrskih in

primorskih Slovencev. Z njima sem posnel

tudi daljši televizijski intervju, ki

je dostopen na portalu Youtube. Stanka

sem leto kasneje obiskal v Lendavi,

kjer mi je razkazal edinstven muzej, ki

ga najdete v stari leseni hiški v vasi Pince-Marof

nekaj kilometrov iz Lendave.

Ljudje, ki so bili leta 1922 izgnani iz Primorske

in Istre v Prekmurje, so živeli v

skromnih lesenih barakah. V eni takih

so uredili muzej.

BOGRAČ, VINARIUM IN ŠE KAJ

Lendava je svetovna prestolnica bograča.

Leta 2021 se je z največjo skuhano in

postreženo količino bograča vpisala v

Guinnessovo knjigo rekordov. Šest kuharjev

z dvajsetimi pomočniki je tistega

leta (4. septembra) skuhalo kar 1881

kilogramov te okusne jedi. Prav bograč

ima posebno mesto v srcih domačinov.

Zato ne čudi, da v starem mestnem

jedru že več let poteka največje tekmovanje

v kuhanju bograča pri nas.

Bogračfest se tradicionalno odvija v

sklopu Festivala Vinarium zadnjo soboto

v avgustu.

Stolp Vinarium, še ena lendavska

znamenitost, je bil zgrajen leta 2015.

Visok je dobrih 50 metrov. Stoji v Dolgovaških

Goricah sredi Lendavskih goric,

in to na nadmorski višini 302 metra. Z

vrha stolpa je čudovit razgled na kar štiri

države. Seveda ne smem pozabiti omeniti

lepega nogometnega stadiona, kjer

lahko domačini navijajo za prvoligaško

ekipo Nafta, in velikega nakupovalnega

središča z različnimi trgovinami. Očitno

pa je v tem mestu doma tudi ribolov. Ob

reki Ledavi, ki teče skozi mesto, boste

pogosto opazili kakšnega ribiča.

Sam, ki prihajam z Izlak, kjer so

dolga leta delovale Medijske toplice,

a so jih občinski veljaki nespametno

»zafurali«, lahko za konec z žalostjo

zapišem, kakšna škoda je to za celotno

Zasavje. To še najbolj opazim, ko sem

v Lendavi, kjer so tamkajšnje terme

pravo gonilo turističnega razvoja.

195 10. 4. 2025

54

SLOVENIJA V SVETU

Ljubeča odgovornost DO DANOSTI

Dano mi je bilo, da sem se rodila slovenskim staršem v Argentini. Do tega me veže ljubeča odgovornost.

To, da sem atlantsko-slovenski cvet, pogojuje moje gledanje in odnos do slovenske in argentinske stvarnosti.

Kot slovensko seme, ki je vzklilo pod južnim soncem, imam še vedno vse prvine slovenstva,

ki ga je negoval južni vetrič. Je pa obarvano z argentinskostjo, z mojo rodno domovino.

V meni se nenehno prepletata obe stvarnosti.

MIRIAM JEREB BATAGELJ

Ata Janez, najstarejši otrok

Jerebove družine, doma iz

zadnje vasi pod Krvavcem po

imenu Grad, v župniji Cerklje

na Gorenjskem, je bil pri šestnajstih letih

vpoklican v nemško vojsko. Mami

Lojzka, najmlajša iz Urbančičeve družine

s Čateža pod Zaplazom, je pri devetih

letih izgubila dom, ker so jim ga

požgali partizani.

Oba, ata in mami, sta bila v begunskih

taboriščih v Italiji in prišla leta

1948 v Buenos Aires. Tam sta se spoznala

in se januarja 1955 poročila. Petim otrokom,

od katerih sem jaz najstarejša,

sta bila ljubeča starša. Dve sestrici sta

že v večnosti, tako kot onadva.

MI DAL SI LUČ,

MI DAL SI HREPENENJE

Za vse nas je bila prva beseda slovenska.

V njej smo se pogovarjali, peli, molili.

Predvsem ata je zelo rad pel. Večkrat

smo peli med molitvijo, med desetkami

rožnega venca.

Pri štirih letih sem začela obiskovati

sobotno slovensko šolo Franceta

Balantiča v San Justu (v predmestju

Avtorica v tretjem razredu argentinske šole.

195 10. 4. 2025

Vrednote slovenskega sveta

sta mi najprej posredovala

starša, potem šola in

slovenska skupnost.

Buenos Airesa), kjer so tudi drugi govorili

samo slovensko.

Španščina je prišla na površje šele

z vstopom v obvezno argentinsko šolo

pri šestih letih. To, da nisem ničesar

razumela, me sploh ni obremenjevalo.

Nimam v spominu, kdaj je prišlo vame

razumevanje španščine. Od začetka

šolanja pa sem stalno prevajala v oba

jezika. Dogodke, ki so se zgodili doma,

sem morala sošolcem in učiteljem povedati

v španščini, šolske zadeve pa atu,

mami, bratu in sestrama v slovenščini.

Med tednom smo hodili v argentinsko

šolo, ob sobotah pa v slovensko.

Naša mami si je želela biti učiteljica

in nas je naučila veliko lepega. Imela je

res posebne prijeme. Vse štiri otroke

je prepričala, da nima časa za branje.

Rekla je, da si zelo želi brati, a ne more

z goro perila za likanje in s posodo,

zato smo ji mi brali na glas. Vsak svojo

knjigo. Enkrat je bilo v španščini, drugič

v slovenščini. Pa ne za kazen. Niti

ne zato, ker so v šoli tako rekli ali da bi

bili pohvaljeni. Prosila nas je, da če bi

kaj prebrali, naj ji o tem poročamo, da

ne bi bila za kaj prikrajšana. Prepričani

smo bili, da delamo uslugo svoji dobri,

zaposleni mami. Z veliko mero ljubezni

in potrpljenja nas je mama poslušala

in tudi popravljala. Nismo vedeli, da

smo se s tem učili. Na kakšen originalen,

nevsiljiv, ljubeč način nas je uvedla

v svet knjig!

Naš ati je vedno občudoval mamin

način vzgajanja. Zdelo se mu je neverjetno,

da je imela tako pedagoško naravnanost.

Ko sem bila v zadnjem razredu

osnovne šole, sem lahko pomagala v

knjižnici. To mi je bilo v veliko veselje.

Knjige sem kar požirala. Lotila sem se

tudi zahtevnejših. Spominjam se Mauserjeve

trilogije Ljudje pod bičem.

Z vstopom v argentinsko šolo je tudi

španščina dobila svojo domovinsko

pravico pri nas. Doma nismo govorili v

španščini, a vrivale so se interference

in kalki. Mami pa jih je skrbno, ljubeče

in vztrajno popravljala. Nekaj primerov:

• V šoli smo delali telovadbo (špansko

dobesedno hacer gimnasia; glagol

delati s samostalnikom uporabljamo

za marsikaj, npr. ukvarjati se z gledališčem

= hacer teatro). Mami je rekla:

»Telovadba je že narejena, niste je delali,

telovadili ste.«

• Rokav je odšit je popravila: rokav je

sparan (špansko glagol coser = šivati,

ko uporabimo še predpono des, pomeni,

da ni zašit).

PREVETRI UM MI,

NAJ BOM KOS IZZIVOM

Vrednote slovenskega sveta sta mi

najprej posredovala starša, potem šola

in slovenska skupnost.

SLOVENIJA V SVETU

55

Avtorica pri približno petih letih starosti;

skupaj z atom, mamo in sestrico Kristino

na Slovenski pristavi v Castelarju.

Ko sem bila stara osem let in pol, se je

rodila najmlajša sestrica Lučka. Takrat

sem kot najstarejša pomislila, da mora

biti naš jezik še lepši ob njenem prihodu,

zato smo zavestno črtali nekaj tujk (flaška,

šalčka, šefla) in jih zamenjali s stekleničko,

skodelico in zajemalko.

Poleg staršev in stare mame so tudi

mene s svojo pozitivno življenjsko držo

močno zaznamovali mnogi dobri ljudje.

Pri šestnajstih letih me je moja prva učiteljica

povabila, da sem vstopila v vrste

teh, ki poučujejo v slovenskih sobotnih

tečajih. Dolgo v noč sem se pripravljala

na pouk. Iz Slovenije sem dobivala revijo

Ciciban in vsepovsod iskala gradivo.

Povezave s Slovenijo so bile takrat le na

osebni ravni.

Čeprav sem se navduševala nad matematiko

in fiziko, sem se v zadnjem

letniku srednje šole odločila za študij

španskega jezika in primerjalne književnosti.

Vpisala sem se na buenosaireško

državno univerzo. Smola. Bilo je

leto hudih pretresov. V prvem letniku

smo imeli le strogo politične predmete,

o literaturi pa ne duha ne sluha. Fakulteto

so zaprli in leto je bilo izgubljeno.

Naslednje leto sem se vpisala na katoliško

univerzo. Tam sem bila dve leti.

Medtem sem začela poučevati v Slovenskem

srednješolskem tečaju (ob sobotah

popoldne) slovensko književnost,

dopoldne pa v osnovni šoli. Zaupanje,

Dogodke, ki so se zgodili

doma, sem morala sošolcem

in učiteljem povedati v

španščini, šolske zadeve pa

atu, mami, bratu in sestrama

v slovenščini.

mentorstvo in pomoč starejših profesorjev

(kot so bili msgr. Anton Orehar,

dr. Marko Kremžar, g. Pavle Rant, g.

Bine Magister, g. Franci Markež) so pripomogli

k temu, da sem zmogla razvijati

svoj jezikovni in pedagoški potencial

z namenom, da ga posredujem učencem

in dijakom.

Pomanjkanje formalne slovenske

izobrazbe sem nadomestila z navdušenjem,

energijo, z odgovornostjo ter nenehnim

branjem in izpopolnjevanjem.

Navdušena sem bila nad Toporišičevo

slovnico, nad pesniki, kot sta Minatti,

Pavček, in nad romani Rebule.

Po dveh letih sem se odločila, da

prekinem študij. Uživala sem z otroki

in sem hotela postati učiteljica. Še med

študijem sem dobila službo v šoli, kjer

sem opravljala pedagoško prakso. Bila

sem presrečna. Nadomeščala sem učiteljico

jezika v zadnjem razredu.

A še vedno me je nekaj vznemirjalo.

Vrnila sem se k prvi ljubezni, hispanistiki,

obenem pa sem hodila v službo.

Eno leto sem poučevala vse predmete

v petem razredu, eno leto sem

učila glasbo vse razrede in imela šolski

zborček, eno leto sem poučevala glasbo

v vrtcu, potem pa vsa leta (do diplome)

jezik v zadnjih razredih osnovne šole.

Rada sem hodila v šolo. V veselje mi

je bilo pripravljanje dramatizacij. Bil je

čas, poln izkušenj. Čez leta sem srečala

učenca, ki mi je rekel: »Federica Garcío

Lorco sem vzljubil zaradi vas.« Poklon,

ki ga učitelji še kako potrebujemo, saj

sami vemo, da bi vedno mogli še bolje

opraviti svoje delo.

PRELOMNI TRENUTKI

Diploma je sovpadala z mamino smrtjo.

Stara je bila 51 let. To je bila velika prelomnica

v mojem življenju. Naj omenim,

da sta oba z atom dobro znala špansko.

Ata je imel morda bogatejši besedni zaklad,

mami pa boljšo izgovarjavo. Ko je

mami umirala, ni več dojemala tega, kar

so ji govorili v španščini. Le njen prvotni,

slovenski jezik ji je bil domač in razumljiv.

Kmalu po diplomi sem se poročila in

začela delati v argentinski srednji šoli.

V začetku moje poklicne poti v argentinski

srednji šoli je bilo pet letnikov.

V prvih treh smo poučevali slovnico, v

zadnjih dveh pa književnost, v četrtem

špansko, v petem pa argentinsko in hispanoameriško.

Prenove v šolstvu so konstanta moje

rodne domovine. Tako se je osnovna

šola raztegnila do devetega razreda,

srednja pa skrčila na tri leta.

Ko se je rodila najmlajša

sestrica Lučka, sem pomislila,

da mora biti naš jezik še lepši

ob njenem prihodu, zato

smo zavestno črtali nekaj

tujk (flaška, šalčka, šefla) in

jih zamenjali s stekleničko,

skodelico in zajemalko.

Učiteljice so potrebovale dodatno

znanje. Nekatere šole so z odobritvijo

ministrstva organizirale tečaje, da so

delile ta znanja in potrdila. S kolegicami

smo nekaj let predavale učiteljem.

Tečaji so bili naporni, udeleženci zahtevni,

urnik večerni, toda na koncu smo

pridobile veliko lepih izkušenj.

Poročila sem se s Slovencem in rodila

sta se nama sin Maxi in hči Jasna. Do hčerinega

rojstva sem še vedno poučevala v

Slovenskem srednješolskem tečaju.

Doma smo ohranjali to, kar sva z

možem okusila v svojih prvotnih družinah.

Govorili, peli in molili smo izključno

v slovenščini. Negovali smo prejete

dobrine. Poleg jezika tudi običaje. Obhajali

smo tudi godove, kar ni običajno

v argentinskem svetu.

Marsikdo iz okolice je rekel, da sta

otroka revčka, ker ne razumeta španščine.

Pa smo jih potolažili z dejstvom,

da je bilo z nama prav tako in da sem

sama postala profesorica španščine.

Otroka sta ob sobotah hodila v slovensko

šolo Franceta Prešerna na Slovenski

pristavi v Castelarju. Takrat je

bil argentinski vrtec že obvezen s petimi

leti, če si si hotel zagotoviti mesto

za prvi razred. Ko je bil sin na prvem

srečanju s psihopedagoginjo, je rekel:

»Mami, kako mi bodo vse španske be-

Barvanje pirhov v Buenos Airesu

195 10. 4. 2025

56

SLOVENIJA V SVETU

Starejši trije Jerebovi v uniformah,

najmlajša še ne.

sede lahko šle v glavo?« Čez mesec dni

mi je vzgojiteljica z veseljem povedala,

da jo Maxi že razume, in kmalu se je začel

sporazumevati tudi v španščini.

Doma smo imeli vsak dan pol ure

časa za ogled kakšnega slovenskega

programa, ki so nam ga presneli sorodniki

v Sloveniji (npr. Radovedni Taček,

Periskop …), in smo se potem o tem pogovarjali.

Med poletnimi počitnicami

pa smo imeli zvezek z nalogami o gledanem,

poslušanem in prebranem. Vsak

večer pred spanjem smo brali povesti.

Tudi pri nas smo morali občasno

popravljati različne jezikovne posebnosti.

Sin mi je nekoč rekel »Mami,

useden sem« (špansko estoy sentado,

glagol in deležnik) namesto pravilnega

sedeti = sedim.

Z možem sva bila povabljena, da

prevzameva skrb za slovensko stojnico

na argentinskem knjižnem sejmu. Tako

sva prišla v stik z g. Milanom Matosom

in obilico novih knjig. Bila sva tudi posrednika

v skupnosti za nabavo knjig in

slovarjev pri Mladinski knjigi.

Stvari so zorele in odločili smo se,

da se preselimo v Slovenijo, v kraje svojih

korenin.

Po začetnih prilagajanjih, ko sem

morala podnaslavljati telenovele in

prevajati, sem prišla v slovenski šolski

sistem kot učiteljica v podaljšanem

bivanju na Osnovni šoli Škofljica. Naslednje

leto smo ponudili španščino

kot izbirni predmet in začeli s fakultativnim

poukom na Gimnaziji Vič.

Obe ravnateljici sta me spodbudili, da

opravim strokovni izpit. To je bil moj

prvi izpit v slovenščini. Študij je bil

naporen, morala sem se ga zavestno

in odgovorno lotiti. Potem sem dobila

službo za nedoločen čas.

195 10. 4. 2025

Po petindvajsetih letih učenja španščine

kot materinščine sem zdaj predajala

Slovencem znanje španščine kot

tujega jezika. Nepopisno lepa zavest, da

zmorem v svojem poklicu združevati

obe jezikovni izhodišči in združiti oba

svetova, ki sobivata v meni.

NAJ BRAZGOTINE

CENIM, SVOJE MEJE

Čeprav menim, da sem dvojezična, se

obenem zavedam, da ne obvladujem

vseh področij v obeh jezikih enako.

Slovenščina je zame še vedno poseben

jezik, jezik mojih pokojnih staršev, jezik

molitve in blagoslova.

Španščina pa me je spremljala ves

čas mojega formalnega izobraževanja.

V njej je bilo lažje najti prostor tudi za

bolj ulične izraze. Čeprav smo vsa leta

govorili v slovenščini in tudi veliko brali,

se zavedam, da je jezik živ in da je naš

jezik vseboval kar nekaj arhaizmov in

nepravilnosti (sedaj se nam podobno

dogaja z argentinsko španščino). Naj

omenim, da smo v skupnosti skovali

besedo ključnik (obesek za ključe) po

španskem vzoru (llave = ključ, llavero =

ključnik). Šele dijakinja me je opozorila,

da beseda ne obstaja. Vem, da je pravilno

reči: sanjam o nekom, a še vedno mi

je ljubše sanjati z nekom, kar smo prevzeli

iz španščine. (Tako kdaj sanjam z

mamo, ki je že 40 let pokojna.)

Otroka v slovenski narodni noši

(Buenos Aires)

Ko je mami umirala, ni

več dojemala tega, kar so ji

govorili v španščini. Le njen

prvotni, slovenski jezik ji je

bil domač in razumljiv.

Močno smo bili navezani na Argentino,

na slovensko skupnost v Argentini

in nismo vedeli, ali se bomo lahko

v Evropi prilagodili. Zavedamo se, da

nismo enaki Argentincem in tudi ne

Slovencem v Sloveniji. Vedno bo v nas

neko hrepenenje po združitvi obeh svetov

in ljudi, ki so v njih.

LJUBEZEN JE VODILA

NAŠE PREDNIKE

Ljubezen je gonilna sila, ki je vodila

naše prednike, da so nam postavili skupne

slovenske domove, v katerih smo se

srečevali in družili. Ljubezen je vodila

tiste, ki so organizirali tečaje. Ljubezen

vodi tudi današnje rojake, ki iščejo načine,

ki so polni duha, ki oživlja mrtve

črke. Ljubezen vodi nas vse, ko posredujemo

jezik zanamcem in z njim izkušnje,

zgodbe prednikov.

Argentinski pesnik Jorge Luis Borges

(1899, Buenos Aires – 1986, Ženeva)

je napisal:

Nisem te jaz spočel.

Ti so te, ki so že mrtvi,

moj oče, njegov oče in njuni predniki /…/

Prihajajo pa, kot kri in mozeg,

na ta dan v prihodnosti, ko si spočet.

Slutim množice njih.

Mi smo

in med nami ti in naslednji

otroci, ki bodo spočeti.

Tudi v teh sem jaz.

To, da sem hči slovenskih staršev,

rojena v Argentini, da lahko prejemam

dobrine in vrednote obeh kultur, je danost

in ne usoda. Moram in tudi zmorem

se odločati, da gojim obe prvini, da poskušam

ustvarjati sintezo teh dveh kultur

… Nikakor ne mislim, da je ta sinteza,

združevanje različnih prvin v meni,

lahka naloga. Je enkratna, vendar nikdar

dokončna. A oba, tako slovenski kakor

argentinski svet, sta mi potrebna za

polno življenje kakor zrak, požirek vode,

nasmeh in prijazna beseda. Včasih se

tega zavedam bolj, včasih pa manj. Enkrat

stopi na površje nezavedno iz špan-

SLOVENIJA V SVETU

57

Oče na obisku v Sloveniji, pije mate čaj.

ske kulture, ‚porteño‘ (buenosaireški

žargon), drugič pa tisto, kar nosi materinščina.

Računam v španščini, molim

po slovensko, hudujem se v španščini.

Tudi naši starši niso govorili o tem,

da naj znamo slovensko zato, da bi kdaj

šli v Slovenijo, še manj, da bi se tja preselili.

Mami je kdaj omenila, da bi si

želela, da bi njena duša šla na poti v raj

mimo doma v Sloveniji. Tako nekako

piše tudi Janez Kačar (1933, Ljubljana –

1968, Buenos Aires) v eni svojih pesmi.

Ko je umrla njena mama, moja stara

mama, so ji dali v grob slovensko zemljo

s Čateža. Moja sestra Kristina, ki je pred

tremi leti umrla v Sloveniji, je malo pred

smrtjo omenila, da jo je vnuk vprašal, v

katera nebesa bo šla njena duša, v argentinska

ali v slovenska.

OBA SVETOVA LJUBIM

Zdaj smo v Sloveniji že 22 let. Lepo

nam je tukaj. Ob prihodu smo bili deležni

dobrote mnogih. Slovenija ni več

le rojstni kraj naših prednikov, je kraj

našega ustvarjanja, druženja, je tudi

kraj rojstva vnukov. Čutim dolžnost, da

vnukom posredujem tudi svoj argentinski

svet. Pa ne zato, da bi imeli od tega

korist. Zato, ker sta oba svetova moja in

posledično tudi njihova.

Marsikomu od teh, ki so morali zapustiti

Slovenijo, je bila Argentina tujina,

in to ves čas njihovega življenja. Res

hudo! Pesnik in mladinski pisatelj Mirko

Kunčič (1899, Lesce – 1984, Buenos Aires)

pravi takole v pesmi Ded pripoveduje:

Polonca, veš, pri nas doma

je vse, je vse drugače,

še kruh je slajši, pa čeprav

suh krajec za berače …

Pesem Ded se poslavlja pa se zaključi

s temi verzi:

Tu sredi pampe žalostne

naš dedek dotrpel je,

do zadnjega, do zadnjega

po domu hrepenel je.

Medtem France Papež v pesmi Sporočilo

pravi:

Tudi še vedno kaj pišem

in srečen sem,

da gojim pampske rože

in gojim atlantski pesek

s podobno ljubeznijo,

kot oblikujem slovensko besedo,

ki jo je zaneslo na konec sveta,

kamor se podaja samo sonce.

Hvaležna sem Bogu, staršem, bratu,

sestrama, vsem dobrim učiteljem, vsem,

ki so se nesebično razdajali, kolegom,

prijateljem, možu, otrokoma, vnukom,

učencem in dijakom. Za danosti, za življenje,

za zgled, za zaupanje, za oporo,

za nasvete, za izzive, za rast. Pa tudi, da

smem na glas razmišljati o tem, kar mi je

bilo dano, in se spominjati vseh, ki so mi

pomagali na poti življenja.

O spominu v Škofjeloškem sonetu

Mož Gregor bere

prvemu vnuku v

španščini.

Enkrat stopi na površje

nezavedno iz španske

kulture, drugič pa tisto, kar

nosi materinščina. Računam

v španščini, molim po

slovensko, hudujem

se v španščini.

filozof Milan Komar (1921, Ljubljana –

2006, Buenos Aires):

Kdor se spominja, vase se povrača,

v sam začetek, v prvo izhodišče,

si skrbno pota sem in tja preišče,

smeri po igri vetra ne obrača.

/…/ Spomin in bistrost

sta najožja brata.

Naj zaključim z molitvijo zdomskega

književnika Karla Mauserja (1918,

Bled – 1977, Cleveland):

Ne vem, Gospod,

da bi se ti kdaj zahvalil za spomin

in za milost predstav.

Zdaj premišljujem:

Kako samoten bi bil,

ko bi se ne mogel vračati

v preteklost,

v otroška leta in v prvo zrelost.

In kako brez sanj bi bil,

ko bi ne mogel gledati dni

v bodočnosti.

Morda bodo drugačni,

ko postanejo sedanjost,

toda mrtvo čakanje

bi ne barvalo upov,

ki so skriti v zarji vsakega dneva.

Zdaj lahko preteklost in bodočnost

sprelivam med dlanmi svojih rok

kakor otroci, ki presipajo pesek.

Sreča je v tem in milost.

To, da sem hči slovenskih

staršev, rojena v Argentini,

da lahko prejemam dobrine in

vrednote obeh kultur,

je danost.

Miriam Jereb Batagelj je Slovenka,

rojena v Argentini, ki sedaj z družino

živi v Sloveniji. Pričujoči prispevek je

predstavila na 6. mednarodni konferenci

Vzgoja za ljubezen do domovine

in države: Narodni ponos v globaliziranem

svetu (2024; Cerknica: Društvo

katoliških pedagogov Slovenije).

195 10. 4. 2025

58

NARODNOZABAVNO

IVAN SIVEC

ARHIV IVANA SIVCA

PRI ANDREJONOVIH V GORENJI ŽETINI

Pisatelj Tavčar je imel v

vsaki VASI po eno Meto

Nobenega dvoma ni, da sta se Tavčarjeva povest Cvetje v jeseni, prav tako pa Klopčičev

film globoko vtisnila v slovensko zavest. Pravzaprav bolj slovenske povesti in filma skorajda

ni. Po več kot petdesetih letih v naših dušah še vedno odmeva tudi Kodrova neminljiva

citrarska glasba v izvedbi Mihe Dovžana. Pred našimi očmi sta še vedno tudi kmečka

nevesta Milena Zupančič kot Meta in Polde Bibič kot njen mestni snubec Janez.

O

Tavčarju sem pred štirimi leti

napisal biografski roman Visoški

gospod, ki je eden mojih

najbolj branih, prav tako pa

monografijo o Mihi Dovžanu. Nasploh

sta mi Tavčarjev in Kodrov svet blizu.

Prav zato še vedno rad stopam po teh

poteh in odkrivam nove in nove posebnosti.

Večkrat se izkaže, da je resničnost

eno, življenje pa vendarle nekoliko manj

idilično, kot je to prikazano v povesti in

filmu. To potrjuje tudi obisk pri Marku in

Anki Vodnik, po domače pri Andrejonovih

v Gorenji Žetini, v vasici pod Blegošem.

Na Tavčarjevem Jelovem Brdu.

SMRT V NAROČJU ŽENINA

Slovenci smo radi veseli, še raje pa žalostni.

Večkrat celo damo večji poudarek

smrti kot življenju. Zato ni presenečenje,

da sta bila Tavčarjeva povest in Klopčičev

film s smrtjo na koncu idilične ljubezni

tako lepo sprejeta. Saj se še spomnite?

Janez in Meta sta v

resnici plesala pred

cerkvijo na Gori.

195 10. 4. 2025

Slovenci smo radi veseli,

še raje pa žalostni. Večkrat

celo damo večji poudarek

smrti kot življenju. Zato

ni presenečenje, da sta

bila Tavčarjeva povest in

Klopčičev film s smrtjo na

koncu idilične ljubezni tako

lepo sprejeta.

* * *

Nisem se mogel več vzdržati, naslonil

sem se k njej ter ji šepnil na uho:

»Govoril sem z očetom in materjo, oba

sta zadovoljna, da se oženim pri Presečnikovih,

če me ti hočeš.« Bliskoma je

dvignila glavo in tudi telo je stegnila,

da je stala kakor sveča tik mene. Obraz

ji je bil v trenutku bel kot sneg, potem

pa se je zopet žaril kot roža, da se je

videlo, kako ji je vrelo po duši. Spregovoriti

ni mogla, in šele ko sem ponovil,

če me hoče, je vzdihnila: »Jest?«

»Da, ti, Meta! Druge nočem, samo tebe

vzamem! Sedaj odgovori, če me hočeš?«

Spregovoriti le ni mogla. Odpirala je

ustna, ali beseda ni prišla iz njih, nakar

je pričela z glavo kimati in pokimala

je trikrat ali štirikrat, tako da ni bilo

dvojbe, da me hoče. Raztegnila je roke

proti meni in hipoma me je objela – pri

nas se zaljubljen parček ne poljubuje,

pri nas se objema – in čutil sem, kako

mi je tesno oklenila roke okrog vrata in

kako je pritiskala svoje lice k mojemu.

»Tako sem se bala,« je zaihtela, »da

vzameš Fortunovo!«

»Šemica, ali sem Katro klical?«

»Za vselej prideš na Jelovo brdo?«

»Za vselej! Za vse življenje

bova mož in žena.«

»Mož in žena!«

Takrat se je spustila v jok in jokala je,

kakor še nikdar nisem slišal ženske

jokati. Vse telo se ji je treslo in krčevito

se je pritiskala k meni. Moja tolažba je

ostala brezuspešna. »Mož in žena vse

življenje!« – to so bile zadnje besede,

katere je tarnala med solzami.

* * *

PRESEČNIKOVA META

Z JELOVEGA BRDA

Kar takoj je treba pojasniti vsaj tri stvari.

Marko Vodnik pravi:

»Pisatelj Ivan Tavčar je nedvomno

res zahajal v naše kraje. Tudi sorodnike

je imel tu. Pa tudi kako Meto. Večkrat

sem že slišal naslednji stavek: Pisatelj

Tavčar je imel v vsaki vasi po eno Meto.

Stvar je po svoje razumljiva, saj je bil

visok, lep in urejen človek, v bogati opravi

in s pravo mestno bradico, pa tudi

izjemno rad je imel svoje oziroma naše

Nepozabna Meta in Janez na Jelovem Brdu.

NARODNOZABAVNO

59

Košček Švice izpod Blegoša.

kraje pod Blegošem. Zato pa jih je tako

lepo opisal. Morda je v teh naših krajih

pustil tudi kak drug spominek. Tega ne

moremo potrditi. Govori pa se marsikaj.

Kar se tiče Jelovega Brda, lahko povem,

da tega kraja ni, temveč je bolj ali

manj dokazano, da se je zgodba res odvila

v naši vasi, v Gorenji Žetini, morda

celo na naši domačiji, pri Andrejonovih.

Vsi drugi kraji so v povesti imenovani s

pravim imenom, od Blegoša do Koprivnika,

od Malenskega Vrha do Jazbin,

le Žetine ne omenja. Pa tudi nobenega

Presečnika ni tu. Res pa je, da so bile v

naši vasi, podobno kot po vseh drugih

hribovskih vaseh, navadno po tri, štiri

mogočne kmečke hiše. Vse drugo se je

pozidalo pozneje.«

Je torej mestni snubec, ki se je dobro

spoznal tudi na kmečka dela, res

zasnubil Presečnikovo Meto prav pri

Andrejonovih?

»Ne bom rekel ne eno ne drugo. Pri

vsaki hiši boste dobili drugačen odgovor.

Povem lahko samo to, da je pri nas tu že

tretji rod Vodnikovih. Hišo in posestvo,

ki obsega 22 hektarjev – od tega 10 hektarjev

obdelovalne zemlje – sta kupila

naša stara mama in oče. Ker prejšnja lastnika

nista imela potomcev, sta morala

pri njiju vse skupaj odslužiti. Na srečo

se je vse tako lepo izšlo, kot tudi Tavčar

konča svojo povest. Z ženo Anko imava

štiri otroke, pa tudi že vnuka, tako da

bomo tu gori, na 930 metrih nad morjem,

očitno nadaljevali svoj rod.«

ŽEGNANJE NA GORI

Eden najlepših prizorov tako v povesti

kot v filmu je dogajanje na Gori, ob

cerkvi Rožnovenske Marije oziroma –

kot je zapisano v vodnikih – ob cerkvi

Marijinega vnebovzetja na Gori. Gospod

Marko pojasnjuje:

»Res je, cerkev in tudi vsi trije prazniki,

povezani z njo, nam veliko pomenijo.

V tej cerkvi imamo tri svete maše

na leto: zdaj, prvo nedeljo v maju, na

veliki šmaren in na rožnovensko nedeljo,

se pravi na prvo nedeljo v oktobru,

ko imamo v naši vasi žegnanje. Ob tem

naj povem zanimivost, da je bil moj oče

dolgoletni ključar v tej cerkvi. In še to! V

cerkvenem pogledu cerkev ne sodi pod

faro Javorje, kamor sicer sodimo mi,

temveč pod faro Poljane.«

In zdaj sledi razočaranje!

»Čeprav je cerkev res lepa, okolje

okoli nje pa tako rekoč idilično, se

ljubljanski televizijci, ki so snemali

Cvetje v jeseni, niso odločili, da bi

ključne prizore posneli tu. Rekli so,

da je sem gor težko spraviti njihove

kamere in drugo ropotijo. Zato so raje

odšli v Crngrob pri Škofji Loki. Poljanci

pa smo si rekli: Pred 600 leti so naši

predniki tu z lahkoto zgradili cerkev,

televizija pa ne more priti sem gor niti

po sorazmerno dobri, zdaj celo delno

asfaltirani cesti.«

Andrejonova Anka in Marko

pred svojo domačijo.

In še nekaj je zmotilo Poljance. Da

sta Zupančičeva in Bibič govorila po

ljubljansko, namesto v poljanskem narečju.

Pa tako lep je poljanski govor!

ANDREJONOVI CEKINI

Pri Andrejonovih so podjetni ljudje.

Zdaj imajo že 36 let kmečki turizem,

pridelujejo pa tudi sir.

»Na naši gorski kmetiji imamo stalno

od 15 do 20 krav, štiri do pet prašičev,

večjo kurjo družino in tako naprej.

Hrana je torej res domača. Po švicarskem

receptu žena Anka izdeluje tudi

tako imenovane švicarske sirove cekine,

slano pecivo. Recepta ne izdamo,

ker je velika skrivnost. Je pa tako dobro,

da nas nekateri že posnemajo.«

Sicer pa Marko meni, da država slabo

skrbi za male obrtnike, kmete in delavce.

A le ti bodo ohranili slovensko zemljo in

lepo slovensko besedo. Marko je namreč

tudi pesnik. Pravzaprav pravi, da je pripovedovalec

v rimah. Zelo lepo se mu

besede ujamejo v domačem narečju. Poleti

gre na primer še vedno kosit in grabit

senožeti po 30 koscev, on pa ob tem

ustvarja tudi prav luštne verze. Recimo:

»Vroče je bel, ked sama svina,

ke grabl Koprivnik sma tist lit,

strašansk je u brig ta košenina,

še tiči ne upaja naudoug letit.«

Nasploh je Marko brihten gospodar.

Pa tudi na drugo pamet veliko da. Glede

pregovora »več glav več ve« pravi: več

glav – več zelja!

195 10. 4. 2025

60

GLEDALI SMO

P. DR. ANDRAŽ

ARKO

V

zgodovinskem prologu, ki

temelji na spisih rimsko-judovskega

zgodovinarja Jožefa

Flavija, Orson Welles

s svojim mogočnim glasom gledalca

uvede v napeto in sovražno obdobje

med Judi in rimskim imperijem, ki se je

začelo s Pompejevo zasedbo Palestine.

Scenarist Philip Yordan na ta način želi

prikazati Jezusovo življenje kot politično

dramo, v kateri je protagonist nekakšen

ujetnik, predvsem pa žrtev rimskih

okupatorjev in judovskih zelotov.

Zgodba o Jezusu je postavljena nasproti

zgodbi o Barabi, vodji zelotov, ki se borijo

z Rimljani. To je bil prvi večji film

o Jezusu po odkritju mrtvomorskih rokopisov

leta 1947 in večji ozaveščenosti

o zelotih in njihovem boju, obenem pa

eden redkih, ki Jezusa postavi v tak revolucionarni

kontekst.

Jezus – Mesija se znajde na poligonu

boja za svobodo. Za Jezusa je to človekova

svoboda v kontekstu Božjega kraljestva

pravičnosti in miru, za Baraba in

zelote pa svoboda od rimskih okupatorjev,

ki jo je treba doseči z nasiljem. Zato

tudi Juda ne izda Jezusa zaradi tridesetih

srebrnikov, ampak da bi ga s tem primoral,

da iz oznanjevanja preide v upor

Modrooki srfarski JEZUS

Cecil B. DeMille, eden največjih graditeljev Hollywooda, je leta 1927 posnel zadnji

nemi film o Jezusu, izjemno uspešnico Kralj kraljev (The King of Kings), leta 1961

pa je režiser Nicholas Ray spravil na filmsko platno 170-minutno sago o Jezusovem

življenju z enakim naslovom: Kralj kraljev (King of Kings).

proti Rimljanom. Film je namreč zelo

politično usmerjen tudi s tem, ko prikazuje

vladarje, ki so med seboj povezani,

še posebej Pilat in Herod Antípa, kar na

koncu ustvari vtis, da sta samo onadva

odgovorna za Jezusovo smrt, medtem

ko veliki duhovnik Kajfa le korektno

sodeluje z obema. S tem pa film očitno

zapade v politično korektnost iz strahu

pred obtožbami o antisemitizmu. Ne le

da pripoved namenoma opušča nekatere

osnovne in pomembne elemente

evangeljskih poročil, ampak v želji, da

bi se izognila obtožbam o antisemitizmu,

celo popolnoma opusti vlogo

judovskih oblasti pri nasprotovanju in

preganjanju Jezusa v času njegovega

javnega delovanja in tudi pri sami zaroti

proti njemu. Kajfa in sinedrij nimata

nič z Jezusovo smrtjo, krivi so torej

zlobni Rimljani na čelu s Pilatom.

Izbira mladostnega Jeffreyja Hunterja

za vlogo Jezusa pa se zdi strateška

napaka. Kot lepo zagorel, visok, dobro

grajen, svetlolas in lep bi bil vsekakor

primernejši za vlogo kalifornijskega srfarja

kot učlovečenega Boga, razen če se

njegovo učlovečenje dojema v perfektnosti

človeškega telesa, ne pa v odrešenjskem

smislu. Hunter upodobi Jezusa

kot nenavadno praznega, amorfnega

in pasivnega, brezizraznega. Jezus je fizično

navzoč, njegov duh pa je odsoten.

Režiser skuša ta manko nadomestiti s

poudarjanjem in izpostavljanjem njegovih

azurno modrih, nesemitskih oči,

ki skozi hipnotizirajoč pogled skušajo

izražati Jezusovo moč.

Prvi hollywoodski zvočni in v celoti

barvni film o Jezusu prinaša spektakularne

akcijske prizore spopadov, ki v

kombinaciji z erotiko – Salominim eksplicitno

čutnim plesom pred Herodom

– predstavlja zmagovito kombinacijo za

Hollywood v akcijskem žanru, zagotovo

pa ne v svetopisemskem.

pics.filmaffinity.com

Zajem zaslona filma

O FILMU:

• Kralj kraljev (King of Kings) –

1961

• svetopisemska drama

• režija: Nicholas Ray

• igrajo: Jeffrey Hunter, Siobhan

McKenna, Hurd Hatfield

195 10. 4. 2025

Koledar dogodkov APRIL

DOGODKI

61

11

PET

Posvet o delu Komisije

Vlade RS za reševanje

vprašanj prikritih grobišč

v obdobju 1990–2025

10.00

Dvorana Državnega sveta

Republike Slovenije,

Šubičeva 4, Ljubljana

Posvet

Posvet bo posvečen predstavitvi dela

Komisije Vlade Republike Slovenije za

reševanje vprašanj prikritih grobišč, ki je

v preteklih 35 letih opravila veliko dela,

pri čemer številna vprašanja ostajajo odprta

in terjajo nadaljnje delo ter iskanje

rešitev v skupnem dialogu države, lokalnih skupnosti, strokovne javnosti in

civilne družbe. Pomemben dosežek je vzpostavitev Sektorja za vojne grobove

in grobišča pri Ministrstvu za obrambo, saj se prvič vzpostavlja celovit

register vojnih grobov in grobišč. Spomenik vsem žrtvam vojn in z njimi povezanih

dogodkov še vedno nima posvetila. Eden od ciljev posveta v Državnem

svetu je spodbuditi odgovorne, da se to dejanje končno uresniči. Zahteven

projekt je tudi oblikovanje grobnice s spomenikom za nepokopane mrtve.

Pred Republiko Slovenijo je tudi pomembno prvo poročilo o uresničevanju

Konvencije o zaščiti oseb pred prisilnimi izginotji in obravnava poročila OZN

o pravicah žrtev izvensodnih eksekucij.

11

Na svoji zemlji:

Vera Mejak

12-13

Podmorničarski

vikend

PET

19.30

SOB-NED

9.00–17.00

KD Jakoba Trobca, Polhov Gradec

Park vojaške zgodovine Pivka

Pogovorni večer

Razstava, muzej

12-13

SOB-NED

Festival

čokolade

9.00–20.00 (sob) oz. 19.00 (ned)

Radovljica

Prireditev

14

PON

Operni solisti v galeriji: Slavko

Savinšek (pariške humoreske)

19.00

Narodna galerija, Ljubljana

Koncert

14

PON

39. Slovenski glasbeni dnevi:

koncert samospevov Saše Šantla

(Nika Gorič, sopran; Jaka Mihelač, bariton;

Andreja Kosmač, klavir)

16

SRE

Delavnica

izdelovanja pirhov

17.00

19.30

Zmajev brlog, Ljubljanski grad

Viteška dvorana, Križanke

Delavnica

Koncert

Želite povabiti na svoj dogodek? Pišite nam na dogodki@domovina.je.

195 191 10. 13. 3. 4. 2025

62

SLADKO-SLANE BRBONČICE

TUNIN FILE

po mediteransko

SELMA BIZJAK

www.sladkoslanebrboncice.si

ZA 2 OSEBI

SREDNJE ZAHTEVNO

25 MINUT

SESTAVINE

• 2 tunina fileja (vsak po

približno 300 g)

• 300 ml omake iz češnjevih

paradižnikov

• 1 manjša čebula

• 2 stroka česna

• 2 jušni žlici kaper

• oljčno olje

• sol

• sladkor

• poper

• origano

1. V globoki ponvi segrejemo oljčno olje

in na njem prepražimo drobno nasekljano

čebulo. Ko se zmehča, dodamo

še na lističe narezan česen. Ko česen

zadiši, prilijemo omako iz češnjevih

paradižnikov. Dodamo olive in kapre ter

čajno žličko sladkorja, origano in sol.

Premešamo in kuhamo približno 15

minut, da se omaka zgosti.

2. Medtem v drugi ponvi na oljčnem olju

pripravimo tuno. Oba fileja solimo, popramo

in opečemo z obeh strani. Najprej z ene (3–4

minute) in nato še z druge (2–3 minute). Pečena

fileja previdno predenemo na servirna krožnika,

prelijemo ju z mediteransko omako in pokapljamo

z oljčnim oljem.

3. Poleg ponudimo krhlje sveže limone.

DOBER TEK!

195 10. 4. 2025

SUDOKUJA, VSOTNICI

63

3 4

1 2

9 1 3 5 4

7 4 6

6

5 8 1

5 9 3

8 7 4

2 6

9 6

7 4 9

5 2 7

2 3

8

4 2 6

1 4 7

6 9 5

8 3

VSOTNICA (angleško sumplete) je tabela, v kateri je treba prečrtati števila

tako, da je vsota neprečrtanih števil po vrsticah in stolpcih ustrezna (enaka

številom desno od tabele in pod tabelo).

1 9 3 7 2 5 8 18

6 2 4 6 6 7 9 23

5 4 5 6 3 8 2 15

4 5 7 4 1 1 3 17

3 7 2 3 4 4 2 11

6 1 2 2 6 1 2 6

8 8 7 4 1 7 1 27

21 16 23 17 12 5 23

Bralkam in bralcem tednika Domovina se iskreno opravičujemo za napake

v sudokujih v zadnjih dveh številkah tednika. Prosimo za razumevanje in se

zahvaljujemo vsem, ki ste nas na napake opozorili. Uredništvo

2 4 9 1 2 1 6 14

3 4 4 5 7 8 2 18

6 6 8 2 8 1 6 24

9 8 7 5 3 4 5 25

7 1 8 6 8 7 4 18

8 8 2 5 4 5 3 19

7 9 7 3 5 1 4 17

22 10 26 27 14 20 16

2 3 4 5 9 7 1 6 8

8 6 5 1 4 2 7 9 3

9 1 7 6 8 3 5 2 4

1 7 2 4 6 8 3 5 9

5 8 6 3 1 9 4 7 2

3 4 9 2 7 5 6 8 1

4 2 1 8 5 6 9 3 7

6 9 8 7 3 4 2 1 5

7 5 3 9 2 1 8 4 6

8 4 5 1 6 7 2 9 3

9 1 6 5 2 3 4 7 8

2 3 7 4 8 9 1 5 6

5 6 3 2 7 8 9 1 4

7 9 1 6 5 4 3 8 2

4 2 8 3 9 1 7 6 5

3 5 2 9 1 6 8 4 7

6 8 9 7 4 2 5 3 1

1 7 4 8 3 5 6 2 9

1 9 3 7 2 5 8

6 2 4 6 6 7 9

5 4 5 6 3 8 2

4 5 7 4 1 1 3

3 7 2 3 4 4 2

6 1 2 2 6 1 2

8 8 7 4 1 7 1

2 4 9 1 2 1 6

3 4 4 5 7 8 2

6 6 8 2 8 1 6

9 8 7 5 3 4 5

7 1 8 6 8 7 4

8 8 2 5 4 5 3

7 9 7 3 5 1 4

195 10. 4. 2025

64

NAGRADNA KRIŽANKA

SHUTTERSTOCK

SESTAVIL

ANDREJ

PRAZNIK

9

IGRA

NA SREČO

SEDANJI

NORVEŠKI

KRALJ

REKA V

SEVERNI

ITALIJI

PREMIK

TELESA

SEM

IN TJA

OČKA,

ATI

IZSTOPA-

JOČI DEL

PROČELJA

DARE

VRŠIČ

ŽIVILSKI

DODATEK

6

DOMOVINA

MESTO

NA JUGU

NEMČIJE

LOGA-

RITEMSKE

TABLICE

OPOMBA

NASELJE

PRI

GOLNIKU

MENIŠKA

REPUB-

LIKA

V GRČIJI

DOMOVINA

DVA

METRA

VISOK KO-

ŠARKAR

MANJŠE

ZEMLJIŠ-

ČE BLIZU

HIŠE

PAS ZA

PREVE-

ZOVANJE

KIMONA

VODNA

ŽIVAL S

KLEŠČAMI

STANJE

BREZ

PREPIROV

TOPO-

TANJE

URBAN

GOLOB

IGLANA

TALNA

OBLOGA

ČENČA

FRANC.

PISATELJ

(ANDRE)

OSEBNI

PRAZNIK

ANTON

TROST

GRM Z

UŽITNIMI

JAGODAMI

ANDREJ

ŽAKELJ

KOLEGA

3

KOŠU PO-

DOB. PRI-

PRAVA ZA

LOV. RIB

VLADAR-

JEVO

BIVALIŠČE

VAS V.

OD PTUJA

LISTNATO

DREVO

IT. REKA

STROKOV-

NJAK ZA

ROBOTIKO

GRŠKA

NIMFA,

ŽENA

ORFEJA

10

BOLJŠI

KOZAREC

1 ŽLAHTNA

KOVINA

(Re)

AMERIŠKI

FILMSKI

IGRALEC

BEATTY

8 SMU-

ČARKA

ŠTUHEC

ŠPANSKI

SLIKAR

MIRO

TRINOG

OBLIKA

IMENA

OTHELLO

PODJETJE

(STAR.)

5

PTICA

S ČRNIM

IN BELIM

PERJEM

ALENKA

NOVAK

EPSKI

PESNIK

PREČNI

TRAMIČ V

KOZOLCU

2

REKA,

KI TEČE

SKOZI

VELENJE

NAPUŠČ

DRUGO

IME ZA

AHILA

4 PREBI-

VALEC

SRBIJE

NEMŠKI

PESNIK

(ACHIM

VON)

LANTAN

DRŽAVA

ZAHODNO

OD INDIJE

ODTENEK

11 NA HITRO

NARISANA

SKICA

TRENJE

RONALD

REAGAN

14

13

GLAVNO GESLO

1 2 3 4 5 6 7

12 8 9 10 11 12 13 14

PRVOTNO

IME OČA-

KA ABRA-

HAMA

7

Naravna znamenitost na sliki leži jugozahodno

od vasi Nomenj v občini Bohinj. Istoimenski

potok, ki prihrumi s severnega roba Jelovice,

pade tik pred dnom doline sedem metrov

globoko in se nato pridruži reki. Nedaleč stran

(proti vzhodu) so ob potočku Plavžarica ostanki

stare livarne, ki so znani kot »plavž sv. Heme«.

195 10. 4. 2025

REŠITEV SKRITE MISLI:

LAŽJE JE RAZBITI ATOM

KOT PA PREDSODEK.

T R I S T R A M

R A Z P R A V A

I Z S L E D E K

S P L A V I L O

T R E V E R I S

R A D I R K A

A V E L I A N A

M A K O S A Ž

NAGRADNA KRIŽANKA –

POMAGAMO VAM OBDARITI PRIJATELJA

Vsakemu, ki pravilno reši križanko, podarimo mesečno naročnino

na tednik Domovina za prijatelja. Na dopisnici, v ovojnici ali preko

e-pošte nam pošljite izpisano: (1) glavno geslo, ki ga dobite z vpisom

črk na oštevilčenih poljih; (2) ime, priimek, naslov in telefonsko

številko prijatelja, ki mu želite podariti mesečno naročnino na

Domovino; (3) svoje ime, priimek in naslov. To s pripisom 'Križanka'

najkasneje do 18. aprila pošljite na: Domovina, Brnčičeva 41e,

1231 Ljubljana Črnuče, ali narocnine@domovina.je.

LLLLL+

65

SKRITA MISEL

GLAŽ JEŽ JETRA

ZOB HITI ATOS MAKO

TIPA PARE DIS ODSEK

V vsaki gornji besedi prečrtajte pravo črko, ostale pa

po vrsti prepišite v spodnja polja. Tu boste prebrali misel

avtorja relativnostne teorije Einsteina. (jp)

SHUTTERSTOCK

KOMBINACIJSKI

MAGIČNI LIK

TRISTRAM TREVERIS

SPLAVILO RAZPRAVA MAKOS

IZSLEDEK AVELIANA AŽ

Vsako gornjo besedo vpišite v lik dvakrat, vodoravno in

navpično, tako da se bodo med seboj ujemale.

Ko boste vpisali vse, se bo prikazala beseda,

ki je končna rešitev.

V polju, kjer se ta beseda križa sama s seboj,

le še dodajte pravo črko. V liku sta 2 črni polji. (jp)

195 10. 4. 2025

66

ZA NASMEŠEK ALI DVA

BLONDINKI

Prva: »Veš, kaj sem doživela! Bila sem v trgovini in ravno v

dvigalu, ko je zmanjkalo elektrike. Dve uri sem bila zaprta v

njem, preden se je vrnil tok.«

Druga: »Tudi jaz sem bila tam! Za dve uri sem obstala na tekočih

stopnicah.«

OBISK

V trgovini sem s polnim vozičkom stal pred blagajno, za mano

pa je bil fantič s samo enim artiklom. Rekel sem mu: »Stopi

naprej.« Pa mi je odgovoril: »Ne, hvala. Doma imamo obisk.

Bolj pozno pridem, boljše bo.«

PADANJE

Učitelj: »Kaj lahko vedno pada, pa ne pade na tla?«

Tonček: »Temperatura.«

LEPOTA

Pivo dela človeka lepega. Zato se tako malo moških liči.

RAČUNANJE

Očka: »Kolikokrat lahko 10 odšteješ od 100?«

Anka: »Samo enkrat. Drugič že odštevaš od 90.«

SHUTTERSTOCK

SHUTTERSTOCK

V SLUŽBI

Šef se jezi nad uslužbenci: »Ali ste vi vsi neumni ali pa sem

neumen jaz.«

Eden od zaposlenih: »Človek vašega formata pa že ne bi

zaposlil neumnih ljudi.«

CELICA

Tine: »Ali veš, da se človekovo življenje začne z eno celico?«

Franc: »Poznam ljudi, katerih možgani ostanejo na tej

stopnji.«

PES

Če misliš, da pes ne zna šteti, daj tri kekse v žep in mu daj dva …

OPOZORILO

Starejši par zvečer stoji na balkonu hotela in gleda mlad

zaljubljen par. Gospa reče: »Mislim, da jo bo zaprosil za

roko. Zažvižgaj, da ga opozoriš.«

Gospod zamrmra: »Ko sem bil jaz v takem položaju, mi ni

nihče zažvižgal.«

KOPALKE

Ona: »Glej, kopalke so mi še vedno prav.«

On: »Ja, samo lani so imele te kopalke pike, zdaj imajo pa

elipse.«

195 10. 4. 2025

DRZNI ZMAGOVALCI –

PODJETNIKI PRIHODNOSTI!

V svetu, kjer se sanje pogosto zdijo nedosegljive, so posamezniki

in ekipe, ki presegajo meje mogočega, premikajo gore in gradijo

mostove do novih priložnosti.

Spoznajte drzne zmagovalce – podjetnike, ki s svojo vizijo

in vztrajnostjo oblikujejo prihodnost.

Podjetniki s srcem,

znanjem in izkušnjami:

●

●

●

●

●

●

Matjaž Čadež

Franc Jager

mag. Gregor Novak

Matjaž Tomlje

dr. Jure Knez

Andrej Pečjak

●

●

●

●

●

Štefan Pavlinjek

prof. dr. Matjaž

Gams

dr. Janez Štrancar

Peter Slatnar

Andrej Boštjančič

Video VSEBINE

Spremljajte video vsebine, ki predstavljajo

zgodbe podjetnikov, ki:

• s svojimi izjemnimi idejami,

inovacijami in delom premikajo meje;

• ustvarjajo nove priložnosti in gradijo

uspešne podjetniške zgodbe;

• s svojo strastjo in odločnostjo dajejo

upanje novim generacijam.

VREDNO JIM JE PRISLUHNITI.

DRZNI ZMAGOVALCI V POGOVORIH

Z VIDO PETROVČIČ:

►

►

►

poglobljeni vpogledi v uspešne

podjetniške zgodbe;

motivacija za vse, ki sanjajo o svoji

podjetniški poti;

navdih za premagovanje novih

izzivov.

OBIŠČITE NAS NA WWW.DOMOVINA.JE.

Bila si majhen, majhen cvet

Bila si majhen, majhen cvet,

kot žar strasti spočet;

bila si drobna lučka iz neba,

uzrla nisi krutega sveta …

Začul se ni tvoj smeh, ne jok,

nisi spoznala dude, ne igrač

in ne topline materinih rok

in nisi zlezla iz plenic in hlač …

Nisi upihnila na torti sveč,

se veselila, da šla boš z nami na izlet,

in občutila poljub goreč –

odvrgli smo te proč kot smet …

Odpusti nam neodpustljivi greh –

oropali smo te življenja,

veselja, sreče, hrepenenja –

ukradli smo ti sonce in nasmeh.

SHUTTERSTOCK

In na poljanah večnosti,

kjer milost božja nate sije,

morda se snidemo kdaj spet;

bila si majhen, majhen cvet …

(Andrej Rant)

Domovina 195: Nezakonito poslovanje Odvetniške družbe Čeferin z RTVS (predogled)

Transform your PDFs into Flipbooks and boost your revenue!

Delete template?

Save as template ?