Domovina 207: Generali brez vojske (predogled)

www.domovina.je

ŠIRIMO OBZORJA

3. 7. 2025

32

Vlada Roberta Goloba

sistematično uničuje

Slovenijo

36

Marjan Grum:

od pešačenja čez Ljubelj

do kulturnega spomenika

48

»Bejž če vejdš« v Keniji:

misija prekrivanja strehe

uspela že tridesetič

12

Generali

BREZ VOJSKE

4,45 €

207

ŠIRIMO OBZORJA

Naročite si dobro branje!

Novi naročniki prejmete

KNJIŽNO DARILO.

Letna naročnina na tednik

Domovina SEDAJ ŠE 175 €

Naročam tednik Domovina

(ustrezno izpolnite)

Ime in priimek * :

Ime podjetja (poslovni naročnik):

Ulica in hišna št. * :

Poštna št. in kraj * :

Telefon * :

E-mail * :

Podpis * :

Poštnino za tednik plača Domovina.

S podpisom potrjujem, da se strinjam s splošnimi pogoji naročanja.

S podpisom potrjujem, da sem seznanjen z navedenimi splošnimi pogoji naročanja, ki so objavljeni

na spletnem naslovu https://www.domovina.je/splosni-pogoji-narocanja/.

O čem pišemo?

• POLITIKA

• GOSPODARSTVO IN RAZVOJ

• VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE

• DRUŽBA IN SKUPNOST

• ZGODOVINA

• NARAVA IN OKOLJE

Odlikujejo nas:

• VERODOSTOJNOST

• NEODVISNOST

• KAKOVOST

• POGLOBLJENE VSEBINE

• SRČNOST, SPOŠTLJIVOST

• POVEZOVALNOST

Domovina d.o.o.

Brnčičeva 41e

1231 Ljubljana-Črnuče

E: narocnine@domovina.je

T: 068 191 191

NAROČITE

ŠE DANES

UVODNIK

Patološke laži premierja

ROBERTA GOLOBA

3

NENAD GLÜCKS

Po izkušnjah s trenutnim slovenskim premierjem vemo, da je količina laži, ki bruhajo iz

njega, sorazmerna s težavami, v katerih se znajde. Večja je težava, bolj laže in zavaja

javnost. S podpisom zaveze Slovenije na vrhu Nata za dvig izdatkov za obrambo na pet

odstotkov BDP se je pred levo usmerjenimi slovenskimi volivci znašel v velikih težavah.

Skladno s tem je v preteklih dneh ustvaril enormno količino laži.

Tokrat sta v laganju tekmovala

tudi voditelja strank SD Matjaž

Han in Levice Asta Vrečko z

abotnimi izgovori, da nista nič

vedela o tem, kar bo v Haagu (skupaj z

vsemi drugimi voditelji članic zavezništva

Nato) podpisal premier. Onadva

kakor da nasprotujeta temu zvišanju

izdatkov za obrambo, vendar svojih

strank niti pod razno ne nameravata

povesti iz vlade. Pri vladajočih se širi velik

strah, in to vsaj deloma upravičeno.

Imamo levo vlado, ki je Slovenijo zavezala

za daleč najvišje zvišanje obrambnih

izdatkov. Del te vlade je Levica, ki se

deklarativno zavzema celo za izstop iz

zveze Nato. Vsa predstava za javnost je

izključno v luči volitev prihodnje leto.

Gibanje Svoboda, SD in Levica se bodo

iz te godlje (godlje z vidika mentalnega

sklopa njihovih volivcev) zelo težko

izvlekli. Na volitvah bodo kaznovani.

Zaveze za zvišanje izdatkov jim ne bodo

očitali v opoziciji, pač pa bosta zanje

nevarna predvsem dva akterja. Najbolj

ogrožajoč je Vladimir Prebilič, ki bo,

kot je napovedal, oktobra s somišljeniki

ustanovil svojo stranko in jo povedel na

volitve. Ambicija Prebiliča ni le vstop v

parlament, želi veliko več. Prvo pozicijo

na levi in položaj premierja. Drugi akter,

ki zna biti posebej usoden za stranko

Levica (njen izpad iz parlamenta), je

njihov nekdanji gromovnik, poslanec

Miha Kordiš. Ta za jesen napoveduje

ustanovni kongres stranke Mi, socialisti!.

Tako Prebilič kot Kordiš sta glasna

nasprotnika dviga obrambnih stroškov.

To nasprotovanje bosta skušala čim bolje

unovčiti med levimi volivci. Sliši se

čudno, toda prav ameriški predsednik

Donald Trump, na čigar vztrajanje je

šlo zavezništvo v povišanje, je bistveno

okrepil možnosti za preboj Prebiliča in

hkrati oslabil položaj Goloba. Opozicija,

ki povečanju izdatkov ne nasprotuje,

si od te situacije najbrž ne more obetati

političnih točk ne v plus ne v minus.

Šlo bo za mesarsko klanje ob prelivanju

glasov na levem polu, zato smo zdaj priča

tolikšnemu vznemirjenju in zavajanju

na strani vladajočih. Vse tri stranke

bodo potegnile kratko, vprašanje je

samo, kdo najbolj kratko.

Žal niti tokrat večji mediji ne upravičijo

tega naziva. Robert Golob je tako v

ponedeljkovem kontroliranem nastopu

na TV Slovenija, z očitno že predhodno

poslanimi vprašanji, gladko lagal javnosti

ter se sprenevedal. Na primer z besedami,

da deklaracija iz Haaga ni pravno

zavezujoča. Res ni pravno zavezujoča,

njeno neizpolnjevanje ne bi imelo pravnih

posledic. Je politično zavezujoča.

Hkrati je lagal, da je za Slovenijo edina

zavezujoča resolucija o razvoju in

opremljanju Slovenske vojske, nedavno

sprejeta v državnem zboru, v kateri je

predviden dvig obrambnih izdatkov na

tri odstotke BDP do leta 2030. Niti ta

resolucija ni zavezujoča pravno, ampak

tako kot deklaracija iz Haaga, politično.

Sami po sebi si zavezi niti ne nasprotujeta.

Golob se v svojem bolnem narcisizmu

ne zaveda, da ne gre za njegovo verodostojnost,

pač pa verodostojnost Slovenije

kot države. Laž je tudi njegova navržena

trditev na TVS, da »so razlike med tremi

odstotki BDP (po njegovem naša edina

zaveza) in petimi odstotki BDP (zaveza,

dana na vrhu Nata) civilni objekti«. V

resnici so se članice zavezale, da bodo

od petih odstotkov BDP 3,5 odstotka namenile

za osnovne obrambne zahteve za

doseganje Natovih ciljev zmogljivosti. V

ta sklop ne sodijo civilna zaščita, gasilci,

ceste, mostovi itd., ampak kot opredeljuje

definicija zveze Nato, plače za vojsko

in za civiliste na obrambnih ministrstvih,

nakupi orožja in gradnja vojaških

objektov, stroški za raziskave in razvoj

neposredno za vojaške zmogljivosti.

Zakaj je Golob tako nesramno lagal

javnosti prav na TV Slovenija? Ker ve,

da ne bo dobil nazaj nobenega neprijetnega

novinarskega podvprašanja,

ki bi razkrilo njegovo laž. TVS ni javni

medij. Je koalicijski partner te vlade.

SHUTTERSTOCK

Šlo bo za mesarsko klanje

ob prelivanju glasov na

levem polu in zato smo

sedaj priča tolikšnemu

vznemirjenju in zavajanju

na strani vladajočih.

4 VSEBINA

TEMA TEDNA

Vojska na papirju

Nenad Glücks

12

slovenskavojska.si

20

32

36

Aleš Primc: »Naš referendum

blokirajo, ker vedo, da bi še

četrtič izgubili«

Luka Svetina

Razsulo Slovenije

Drago Bajt

Marjan Grum – pri šestih peš

čez Ljubelj, danes priznan umetnik in

dobrosrčen človek

Erika Ašič

40

48

56

Ptujski Orfej, simbol propadanja

slovenske kulturne dediščine

Verena Vidrih Perko

Bejž če vejdš tokrat v Keniji:

misija prekrivanja strehe uspela

že tridesetič

Peter Avsenik

Pomoč staršev

ali vprašanje dvojine

Darja Barborič Vesel

207 3. 7. 2025

VSEBINA 5

3

Patološke laži premierja

Roberta Goloba

Nenad Glücks

6 Pregled tedna

8

Odsev Slovenije:

Skok čez kožo, Velenje

9 Čivkarija

11

12

16

18

20

23

26

29

Karikatura: »Visoka pripravljenost«

Boris Oblak

Vojska na papirju

Nenad Glücks

Kako so se spremenile vrednote

mladih in kaj to pomeni v luči

vojaške obrambe države

Tina S. Bertoncelj

Kredibilnost nekega predsednika

vlade – v posmeh doma in v svetu

Luka Svetina

Aleš Primc: »Naš referendum

blokirajo, ker vedo, da bi še

četrtič izgubili«

Luka Svetina

Boštjan Bandelj: Kako sem v času

krize ustvaril milijone

Luka Svetina

Družina, dolžnost

ljubezni in religije

Andraž Šest

Atentat na svobodo govora

Aljuš Pertinač

39 Med(ijski) sosedi

40

42

45

48

52

54

56

58

60

Ptujski Orfej simbol propadanja


Verena Vidrih Perko

Spomini Vinka Udovča (8. del):

Od Ljubelja so se vile kolone

izčrpanih in obupanih

Ivo Žajdela

Po Arktiki (6. del):

Inuitske družine

Timotej Cvirn, Jaka Mojškerc

Bejž če vejdš tokrat v Keniji:

misija prekrivanja strehe uspela

že tridesetič

Peter Avsenik

Jakob Aljaž (1/12): »Da je Triglav

ostal v slovenskih rokah, je največ

moja zasluga!«

Ivan Sivec

Kolesarjenje po Štrekni

Igor Gošte

Pomoč staršev


Darja Barborič Vesel

Franc Mihelič (1/12): »Marička,

tale fantič pa dobro špila!«

Ivan Sivec

Nejeverni Tomaž

p. dr. Andraž Arko

61 Koledar dogodkov MAJ MJ

TEDNIK DOMOVINA

ŠT. 207, LETNIK 5,

3. julij 2025

ISSN številka: 2784-4838

Cena posameznega

izvoda: 4,45 €

CENA NAROČNINE:

175 € (eno leto, lahko obročno),

95 € (pol leta)

NAROČNINE:

E: narocnine@domovina.je

T: 068 191 191

UREDNIŠTVO:

BRNČIČEVA 41E

1231 LJUBLJANA ČRNUČE

E: urednistvo@domovina.je

T: 068 191 191

ODGOVORNA UREDNICA

TEDNIKA IN PORTALA:

Erika Ašič

UREDNIŠTVO:

Peter Avsenik,

Tina S. Bertoncelj,

Nenad Glücks, Luka Svetina

JEZIKOVNI PREGLED:

Leon Oblak,

Barbara Rodošek

OBLIKOVANJE IN PRELOM:

Info-net d.o.o.

TISK:

Tiskarsko središče d.o.o.

NAKLADA:

7000 izvodov

NASLOVNICA:

PROFIMEDIA

IZDAJA:

Domovina d.o.o.

DIREKTOR:

Dr. Mitja Štular

www.domovina.je

@Domovina_je

@domovinaJE

Tednik izhaja ob četrtkih

v slovenščini.

Zaključek redakcije: 1. julij 2025

30

Slovenski pacient

Jan Zobec

62

Goveji zvitki s špinačo

Selma Bizjak

ŠIRIMO OBZORJA

www.domovina.je

3. 7. 2025

32

34

Razsulo Slovenije

Drago Bajt

Sodobna David in Goljat

Milena Miklavčič

63 Sudokuja, vsotnici

64 Nagradna križanka

65 Razvedrilo

32

Vlada Roberta Goloba

sistematično uničuje

Slovenijo

36

Marjan Grum:

od pešačenja čez Ljubelj

do kulturnega spomenika

48

»Bejž če vejdš« v Keniji:



36

Marjan Grum – pri šestih peš

čez Ljubelj, danes priznan umetnik

in dobrosrčen človek

Erika Ašič

66 Za nasmešek ali dva

68

Srečno, mlada Slovenija!

Ivan Sivec

12

Generali

BREZ VOJSKE

4,45 €

207

207 3. 7. 2025

6

PREGLED TEDNA

SMRT 22-LETNIKA

V BOHINJU

V začetku junija je mlad italijanski par

obiskal Slovenijo, a kmalu po prihodu

v Bohinj je 22-letnik dobil hudo vročino

in do jutra v hotelski sobi umrl. Po

pričevanju njegovega dekleta sta oba

jedla podobno hrano, le mladenič je

sam pojedel hamburger s slanino, ki

ga je naročil v restavraciji. Ljubljanski

patolog je v obdukciji menil, da je šlo

za hudo zastrupitev s hrano, da vzrok

smrti ostaja neznan.

Medtem pa se porajajo namigovanja,

da se je par kopal tudi v Bohinjskem

jezeru, v okolici katerega je pred dvema

tednoma poginilo več psov. Družina

22-letnega italijanskega državljana Lorenza

Balbonija zdaj zahteva novo obdukcijo.

Družina ne verjame uradnim

razlagam o vzroku smrti, slovenski

strokovnjaki pa zagotavljajo, da postopajo

v skladu z najvišjimi standardi.

22-letnik je po vrnitvi v hotel zvečer

začel tožiti zaradi zelo visoke temperature

in bolečin v trebuhu. Dekle ga

je mrtvega našlo okoli pete ure zjutraj.

NIJZ in Nacionalni inštitut za mikrobiologijo

sta sicer vzorčila vodo iz jezera,

rezultati pa so pokazali, da je primerna

za kopanje.

PETROL IN DRŽAVA

SESTANKUJETA

Minister za kohezijo in regionalni razvoj

Aleksander Jevšek in predsednik uprave

Petrol bo še enkrat pretehtal,

ali je smiselno v turističnem

času zapirati črpalke.

SHUTTERSTOCK

Ob Bohinjskem jezeru, kjer je pred nekaj tedni

poginilo več psov, je v začetku junija umrl

22-letnik iz Italije.

Petrola Sašo Berger sta skupaj z županjo

občine Kostel Natašo Turk v ponedeljek

obiskala občine v povezavi s problematiko

zapiranja Petrolovih bencinskih servisov.

Kot trdi županja, je dialog stekel,

do sredine tedna pa pričakujejo rešitve, s

katerimi bodo zadovoljne vse strani. Do

srede bo Petrol še enkrat pretehtal, ali je

smiselno v turističnem času zapirati črpalke,

je ob tem povedal minister Jevšek,

ki upa, da bodo prišli do rešitev, ki bodo

ustrezne za vse. Dolgoročna rešitev je

samo vzdržen regulatorni sistem, v

katerem lahko poslovni subjekti ekonomično

poslujejo, je prepričan Berger.

Izplen obiska je torej nadaljevanje dialoga,

potem ko je vlada obdržala marže

na cene pogonskih goriv, a jih regulirala

tudi na avtocesti.

ŽBOGAR POZIVA K MIRU

SHUTTERSTOCK

Veleposlanik pri Natu Samuel Žbogar

je med razpravo v Varnostnem svetu

Združenih narodov o položaju na Bližnjem

vzhodu opisal nevzdržen položaj

palestinskih civilistov v Gazi in

na zasedenih ozemljih ter dejal, da jih

pobijajo, ko čakajo v vrsti za hrano.

Med drugim je obsodil nasilje, obžaloval

preložitev konference o rešitvi dveh

držav in pozval k premirju. Žbogar se

je dotaknil tudi nezakonitih gradenj

Izraela na zasedenih ozemljih, slabitve

palestinske uprave zaradi pomanjkanja

finančnih sredstev, rušenja in zasedbe

palestinskih objektov, prisilne selitve in

nasilja izraelskih naseljencev.

Po svojem govoru je naletel na kritične

odzive, in to tudi iz ZDA. Predstavnik

ZDA je razkril, da je Hamas do

20. junija izropal več kot 1.000 tovornjakov

s pomočjo mednarodnih organizacij

v Gazi, vsak tovornjak Humanitarne

fundacije za Gazo – doslej skupaj

700 – pa je dosegel predvideno mesto

razdeljevanja. Varnostni svet je pozval,

naj podpre delo tega mehanizma, ki ga

izvajajo ameriške humanitarne organizacije

s sodelovanjem Izraela.

ZAČETEK SOJENJA ROMOM

Na kočevskem okrajnem sodišču se je v

ponedeljek začelo sojenje kočevskima

Romoma Arsenu in Leonardu Novaku.

Z mladoletnikom, zoper katerega ločeno

vodijo postopek, zaprt za javnost,

sta nedavno na veselici napadla ribniškega

župana Sama Pogorelca, skupaj z

mladoletnikom pa naj bi Arsen Novak

napadel še takratno županovo soplesalko

Tamaro L., sicer policistko, ki je bila

takrat v civilu, poroča časopis Delo. Pri

tem je marsikoga presenetil podatek, da

se je sojenje domnevnima napadalcema

začelo le 22 dni po dogodku. Slednje je

nedvomno posledica odmevnosti primera,

hkrati pa dokaz, da se da zadeve

na sodiščih izvesti hitro, če se le hoče,

pravijo viri blizu župana.

Arsen Novak, ki ga na sodišče ni bilo,

trdi, da ni kriv in da ga tistega dne sploh

207 3. 7. 2025

PREGLED TEDNA

7

SHUTTERSTOCK

Administracija ameriškega predsednika

Donalda Trumpa je univerzo Harvard

obtožila kršenja državljanskih

pravic judovskih in izraelskih študentov.

Ustanovi je zagrozila z ukinitvijo

vseh zveznih sredstev, če ne bo takoj

ukrepala. Donald Trump je v preteklih

tednih že večkrat poudarjal, da so Harvard

in druge prestižne univerze legla

levičarstva in antisemitizma. Vlada je v

pismu predsedniku Harvarda zdaj celo

očitala, da ni zaščitil judovskih študentov

med protesti proti izraelskemu nasilju

v Gazi. Preiskava posebne vladne

delovne skupine naj bi namreč ugotovila,

da je univerza ravnala ravnodušno

ali celo zavestno sodelovala pri antisemitskem

nadlegovanju judovskih študentov

in osebja. Univerza je vladi odgovorila,

da se z njenimi ugotovitvami

odločno ne strinja in da je sprejela proaktivne

ukrepe za odpravo temeljnih

vzrokov antisemitizma.

DANSKA PREVZEMA

SVET EU

ni bilo na plesišču. Leonard Novak pa je

v preiskavi govoril, da je bil na veselici

pri šanku in ne v šotoru. A obstaja videoposnetek,

na katerem je bil napad zabeležen,

poleg tega lahko napad potrdi več

prič. Županova soplesalka, policistka po

poklicu, je med pričanjem povedala, da

je vse tri storilce kasneje prepoznala na

policiji. V trenutku napada nanju pa jima

nihče ni pomagal.

PETRIČ BO NOVI

ŠEF POLICIJE

Posebna natečajna komisija v postopku

izbora generalnega direktorja policije je

po poročanju Televizije Slovenija ugotovila,

da Damjan Petrič izpolnjuje pogoje

za položaj generalnega direktorja

policije in je zanj tudi primeren. Sklep

o primernosti kandidata je bil 26. junija

podpisan in odposlan ministru Boštjanu

Poklukarju, so sporočili z ministrstva

za javno upravo. Prijave na razpis

za generalnega direktorja policije so

zbirali do 16. aprila. Petrič je policijo

od januarja vodil kot v. d. generalnega

direktorja, na tem položaju je zamenjal

Senada Jušića, ki je bil na ta položaj

imenovan nezakonito.

S 1. JULIJEM NOV DAVEK

Kar je vlada Roberta Goloba napovedala,

je uresničila. Slovenke in Slovenci

smo 1. julija začeli plačevati davek za

S prispevki za dolgotrajno oskrbo bomo letos

zbrali 255 milijonov evrov, toda kam bo šel

denar, še ni jasno.

dolgotrajno oskrbo, ki naj bi starejšim

nudil storitev dolgotrajne oskrbe tudi

na domu, davek pa bo znašal dva odstotka

bruto plače, od česar bosta po en

odstotek prispevala delodajalec in delavec.

Na samostojne podjetnike je padlo

breme obeh odstotkov.

S terena prihajajo kritični odzivi,

da je nova storitev zaenkrat le mrtva

črka na papirju. Oskrba na domu še ni

mogoča, marsikatera občina še ni sklenila

ustreznih pogodb za izvajanje dolgotrajne

oskrbe na domu. Vloge predvidoma

ne bodo rešene prej kot jeseni,

pomanjkanje kadra, s katerim se soočajo

na terenu, pa daje slutiti, da oskrba

morda v praksi ne bo zaživela bistveno

dlje časa. Ne deluje niti informacijski

sistem ministrstva za solidarno prihodnost,

bo pa država po ocenah letos

zbrala 255 milijonov evrov.

TRUMP OSTRO

NAD HARVARD

Danska je od Poljske prevzela polletno

predsedovanja Svetu Evropske unije.

Uradni København je pod geslom Močna

Evropa v spreminjajočem se svetu

kot glavne prioritete opredelil varnost,

gospodarsko konkurenčnost in zeleni

prehod. Danska EU vodi že osmič, kraljevina

pa poudarja, da je Evropa ta hip v

odločilnem trenutku. »Sveta, ki nam je

zagotovil svobodo in blaginjo, ne moremo

več jemati za samoumevnega. Zdaj

mora Evropa bolj kot kdajkoli prej stati

skupaj. Zgraditi moramo še močnejšo

Evropo, varnejšo Evropo,« je ob prevzemu

predsedovanja medijem povedala

danska socialdemokratska premierka

Mette Frederiksen. Po njenih besedah

je treba zato spet oborožiti Evropo.

Administracija Donalda Trumpa je univerzi

Harvard zagrozila z ukinitvijo vseh zveznih

sredstev, če ne bo zaščitila judovskih in

izraelskih študentov.

SHUTTERSTOCK

207 3. 7. 2025

8 ODSEV SLOVENIJE

Tradicionalni 64. Skok čez kožo in

150-letnica premogovništva Velenje,

24. 6. 2025

velenjcan.si

207 3. 7. 2025

ČIVKARIJA

9

Joze Biscak @JozeBiscak

Na sojenju migrantski posiljevalski tolpi v Rotherhamu

je porota lahko slišala: »Bela dekleta so

namenjena posilstvu.« Toliko, da boste vedeli, kaj

je prišlo in še prihaja v Evropo.

Čivk tedna

Čivk tedna

Aljuš Pertinač @Pertinacal

Sem oče in ne puščam znamenj svojim

otrokom. Poznam pa mater ali dve, ki jih.

Nasilje nima spola ali sorodstvenih vezi.

Stop vsem vrstam nasilja, tudi nasilju

nad moškimi.

Ivan @IvanSimic59

Posledica zadnjih volitev: zvišanje davkov, zvišanje

socialnih prispevkov, zvišanje RTV-prispevka, stomilijonska

izguba pri preoblikovanju PZZ, odškodnina

zavarovalnicam, milijarda za vojsko, 20.000

nevidnih stanovanj, usmerjanje podjetnikov na Hrvaško

in v BiH … Sem kaj pozabil?

Polonca Sokol @PoloncaSOKOL

Več žensk na vodilnih položajih nam je prineslo

poplavo posiljevalcev, ki se poročajo z mladoletnimi

punčkami v naše države. Hvala, naivne (ali

hudobne?) kokoši.

Tanja Fajon

@tfajon

Srečanje zunanjih in obrambnih ministric

ob robu #NATOsummit.

Potrebujemo več žensk, ki bodo voditeljice

in bodo delovale za mir in

varnost. @NATOWPS

Igor Muzevic @igor_muzevic

Včeraj vsaj od 16. ure redarji zaradi večerne zastražene

proslave na Kongresnem trgu niso pustili občanom

niti koles parkirati na Cankarjevi ulici, globoko

proti Tivoliju. Lol.

Matija Ambrož @drmaco_

Za to posteljo, ki je električna, na kolesih in ima

nosilnost 300 kg, sem plačal z dostavo cca. 800 €.

Pri nas ponudbe cca. 2k €+. Na vseh lokacijah jih

imamo 8. You do the math.

207 3. 7. 2025

10 ČIVKARIJA

Matej Lahovnik @LahovnikMatej

Nemčija je ukinila združitev družin ilegalnih migrantov,

vlada pri nas pa nudi pomoč pri tem.

Kaj bo šlo narobe, lahko vidimo za mejo v Italiji,

Nemčiji, Španiji, na Švedskem ... Minister za notranje

zadeve pa pravi, da je pač konec varnostne

romantike v Sloveniji.

RadioGenoa @RadioGenoa

Kako resnično.

KLINIKA ZA SPLAV

Špela Rotar

@SpelaRotar

Bundestag je z veliko večino ukinil

združevanje družin. Med nezakonitimi

migranti, ki so po pridobitvi

azila v Nemčijo lahko pripeljali kar

celotno družino, so prevladovali

Sirijci.

PORODNIŠNICA

Libertarec @Libertarec

Slovensko vojsko po socialističnih receptih finančno

stradamo že več kot trideset let. Pa imamo za ta

denar res odlično zdravstvo, dostopna stanovanja

in vrhunske univerze, kot se lažejo levičarji?

Svoboda @SvobodaBlog

Če bi se danes sprejemale zunanjepolitične odločitve,

ki so se k sreči že v devetdesetih, bi bila Slovenija

tam nekje z Vučićevo Srbijo. Triangulirala bi

med Rusijo, Kitajsko in arabskim delom Bližnjega

vzhoda, občasno koketirala z EU, ko bi imela oblast

od tega (finančno) korist.

Vane Gošnik @VaneGosnik

Zastoji na AC niso nobeno naključje, ampak pripravljena

in dobro organizirana diverzija, ki jo v

dogovoru z vlado izvršuje DARS (Ribič). Cilj: mobilnost

Slovencev zmanjšati na minimum.

BojanPožar @BojanPozar

Ko Maljevac prevzame zunanjo politiko …

Božidar Novak @NovakBozidar

Če že, bi morale obstajati spodbude za naselitev 56

zapuščenih vasi po Sloveniji. Stanovanje za simboličen

znesek, če se tja naseliš in ga obnoviš. In če

imaš tam otroke.

207 3. 7. 2025

KARIKATURA

11

Visoka pripravljenost

BORIS OBLAK

207 3. 7. 2025

12 TEMA TEDNA

30.000 rezervistov bi v

času izrednih razmer ali

neposredne okupacije

uporabili kot prostorske

sile po vzoru nekdanje

teritorialne obrambe.

Slovenska vojska / Jure Sonjak

Slovenska vojska, začetek usposabljanja. Veliko povečanje izdatkov za obrambo v prihodnjem desetletju ne bo največja težava Slovenije,

še večja bo pridobiti več deset tisoč vojakov.

NENAD GLÜCKS

VOJSKA na papirju

Aprila 1945 je Adolf Hitler v svojih zaključnih blodnjah razporejal ne več obstoječe

divizije Wehrmachta okoli obkoljenega Berlina. Trenutno vladajoča koalicija v Sloveniji

pa je pred nekaj tedni v državnem zboru sprejela dokument o 40.000 pripadnikih redne

in rezervne sestave Slovenske vojske, čeprav jih imamo dejansko le dobrih 7.000.

Tega, kako naj bi število v 15 letih zvišali za skoraj šestkrat, niso pojasnili. Besedna

zveza »obvezno služenje« je tabu, čeprav drugače ne bo šlo.

Priče smo sprevrženi predstavi za

javnost, ki jo za levi del volilnega

telesa uprizarjata vladajoči

stranki SD in Levica. Pravita,

da nasprotujeta zavezi premierja Roberta

Goloba na vrhu Nata v Haagu,

da bo tudi Slovenija dvignila izdatke

za obrambo na pet odstotkov BDP do

leta 2035. Asta Vrečko in Matjaž Han

se na vse pretega sprenevedata, da na

vladi o tem nista vedela nič, čeprav ju

dokumenti postavljajo na laž. Ob tem

laže tudi sam premier Robert Golob,

češ da je edina zaveza Slovenije tista o

dvigu izdatkov za obrambo letos na dva

odstotka BDP in postopno do leta 2030

na tri odstotke BDP. Tega si gotovo ne bi

upal povedati v obraz voditeljem drugih

držav članic zveze Nato.

Toda še veliko večja težava kot samo

zviševanje izdatkov za obrambo bo za

Slovenijo povečanje števila vojakov.

Slovenska vojska trenutno šteje okoli

7.330 pripadnikov, od česar je približno

1.170 pogodbenih rezervistov, dobrih

6.000 pa jih je v stalni sestavi. Toda

resolucija o razvoju in opremljanju Slovenske

vojske do leta 2040, nedavno

sprejeta v državnem zboru, predvideva

skupni mirnodobni obseg do 10.000

pripadnikov. V resoluciji je zapisano: »V

okviru priprav za ponovno uvedbo posameznih

sestavin vojaške dolžnosti bo

načrtovana tudi možnost naraščanja

obsega in strukture Slovenske vojske

prek mirnodobne sestave za dodatnih

do 30.000 pripadnikov rezervne sestave.«

Gre torej za zmožnost drastičnega

zvišanja števila pripadnikov stalne

in rezervne sestave vojske (na okoli

40.000). Poznavalci se strinjajo, da to

ne bo mogoče brez ponovne uvedbe vojaške

obveznosti.

TREBA BO JASNO POVEDATI

Kot pravi predstojnica katedre za obramboslovje

na Fakulteti za družbene

vede dr. Jelena Juvan, glede na to, da

nam je v desetih letih uspelo priti zgolj

na dobrih tisoč pripadnikov pogodbene

rezerve, števila 30.000 pripadnikov

rezerve ne bo mogoče doseči, ne da bi

uvedli vojaško obveznost oziroma neko

obveznost služenja v rezervi. Že 3.000

vojakov pogodbene rezerve se zdi v

trenutni situaciji zelo težko dosegljivo.

Ocenjuje, da na vrhu ministrstva za

obrambo to zelo dobro vedo, vendar se

zdi, da se izogibajo besedni zvezi »obvezno

služenje vojaškega roka«. Državni

sekretar z ministrstva Boštjan Pavlin

je pred kratkim na posvetu v državnem

207 3. 7. 2025

TEMA TEDNA

13

PROFIMEDIA

V 206. številki Domovine je prišlo do

napake. Na grafikonu na strani 12 je bil

napačno zapisan njegov naslov. Grafikon po

podatkih Evrobarometra prikazuje zaupanje

vladam posameznih držav, kot so ga izrazili

državljani. Za napako se opravičujemo in

prosimo za razumevanje.

Kakršnakoli vojaška

obveznost je nepopularna,

zato se na ministrstvu za

obrambo tej temi izogibajo.

Kot pravijo na obrambnem ministrstvu, trenutno ne potekajo nobene

aktivnosti za ponovno uvedbo obveznega služenja vojaškega roka.

svetu večkrat uporabil izraz »obvezna

rezerva«. Govori se tudi o spremembi

zakona o vojaški dolžnosti, ki bi to

omogočala. Kakršnakoli vojaška obveznost

bi bila zelo nepopularna, zato se

na ministrstvu tej temi izogibajo. Toda

kot pravi dr. Juvanova, bo treba enkrat

jasno povedati, na kakšen način naj bi

prišli do rezerve s 30.000 pripadniki.

V primeru uvedbe splošne vojaške obveznosti

bi bili najbrž spet soočeni z

visokim deležem tistih, ki bi uveljavili

ugovor vesti.

Koncept organiziranja Slovenske

vojske po teritorialnem načelu po vzoru

nekdanje teritorialne obrambe je

smiseln, če gre za obrambo nacionalnega

ozemlja. Šlo bi za scenarij, ko bi

neka tuja sila skušala neposredno okupirati

našo državo. Izkušnje iz vojne v

Ukrajini so pokazale zelo velik pomen

protizračne obrambe in brezpilotnih

letalnikov, zato se ji zdi vlaganje na teh

področjih pomembnejše kot na področje

prostorskih sil. Prav tako bi morali

našo sedanjo vojsko bolje opremiti in

jo kadrovsko okrepiti. V preteklosti se

je Slovenska vojska usmerila v delovanje

na misijah zveze Nato v tujini, saj

je tako pri nas kot v drugih evropskih

državah veljalo, da naša ozemlja niso

ogrožena. Vojna v Ukrajini je to spremenila.

Vsekakor pa bi morali usposobiti

tudi določene rezervne sile. Zdaj

svoje najbolj usposobljene vojake pošiljamo

v tujino. Poklic vojaka moramo

narediti bolj konkurenčen na trgu delovne

sile. Del mladih, ki ne razmišlja

o vojaškem poklicu, bi lahko privabili z

materialnimi sredstvi, toda to je skoraj

nemogoče, dokler je vojska v sistemu

javnih uslužbencev, kjer so v okviru

plačnih razredov.

S prekvalifikacijo določenih izdatkov

v obrambne bomo letos dosegli dva

odstotka BDP obrambnih izdatkov, toda

gre zgolj za prikaz, da bo nekdo v Natu

zadovoljen. Tudi če bomo dejansko šli v

večje nakupe oborožitvenih sistemov,

bomo za njihovo uporabo potrebovali

kadre, kar bo po oceni dr. Juvanove največja

težava. Tudi demografski dejavniki

žal ne gredo v prid temu.

OBVEZNO SLUŽENJE

V DRŽAVAH EU

V Evropski uniji imajo trenutno v sedmih

državah članicah določeno obvezno

vojaško usposabljanje oziroma

sistem naborništva. V naši severni sosedi

Avstriji (ima status nevtralne države)

velja obvezno služenje vojske za

vse moške, stare od 18 do 25 let, ki traja

šest mesecev. V primeru ugovora vesti

civilno služenje traja devet mesecev.

Leta 2013 so Avstrijci na referendumu s

skoraj 60-odstotno večino glasovali za

ohranitev naborništva.

Posebej po ruski vojaški agresiji na

Ukrajino leta 2022 v več evropskih državah

govorijo o ponovni uvedbi obveznega

usposabljanja. Na Švedskem

(članica Nata je od lani) so se za naborništvo

odločili že nekaj let prej – leta

2017. Obvezno je za moške in ženske

od 18. leta starosti, traja od devet do 12

mesecev, nato so vključeni v rezervo.

Toda v vojsko ne gredo vsi. Vsako leto

je izbranih le okoli pet odstotkov 18-letnikov

(5.000), ki jih švedska vojska izbere

na podlagi psiholoških in telesnih

pregledov, motivacije, discipline. Kdor

med izbranimi ne želi v vojsko, ima

možnost civilnega služenja.

Ni presenetljivo, da imajo sistem

obveznega služenja vojske v vseh treh

baltskih državah – Estoniji, Latviji in

Litvi, saj je v prejšnjem stoletju vse tri

napadla in okupirala Sovjetska zveza

(Rusija je njena pravna naslednica). V

Estoniji so obvezniki vsi moški v starosti

od 18 do 27 let, trajanje služenja je od

osem do 11 mesecev, nato so v rezervi

do 50. leta. Ženske se za služenje lahko

javijo prostovoljno. V Litvi so obvezno

služenje uvedli pred desetimi leti, in sicer

za moške, stare od 18 do 23 let. Traja

devet mesecev, potem imajo obvezniki

deset let status rezervistov. Ženske in

moški se lahko prijavijo prostovoljno.

V vojsko niso vpoklicani vsi, pač pa

približno ena petina. Izbor poteka preko

elektronskega žrebanja. V Latviji so

obvezno služenje uvedli lani, in sicer

za moške v starosti od 18 do 27 let, ki

morajo odslužiti 11 mesecev. Ženske se

lahko prijavijo prostovoljno. Imajo tudi

možnost civilnega služenja.

Na Danskem imajo za telesno sposobne

moške, stare nad 18 let, obvezno

štirimesečno osnovno vojaško usposabljanje.

V vsaki generaciji je okoli

5.000 nabornikov, v začetku leta 2027

bodo naborniški sistem razširili tudi

na ženske. Med moškimi, sposobnimi

za usposabljanje, poteka selekcija za

vpoklic na podlagi žrebanja; služi le

od 10 do 15 odstotkov vseh v generaciji.

Nasploh velja za države, kjer je vpoklican

zgolj manjši del generacije, da

Po besedah dr. Jelene Juvan bo število

30.000 pripadnikov rezerve nemogoče

doseči brez uvedbe vojaške obveznosti oz.

obveznosti služenja v rezervi.

Tamino Petelinšek / Domovina

207 3. 7. 2025

14 TEMA TEDNA

posnetek zaslona Youtube @MORSstudio

Prisega prve generacije obveznikov v Slovenski vojski, 2. junij 1991, Ig.

spodbujajo prostovoljno udeležbo in je

prisile čim manj.

Na Finskem (v zvezo Nato je vstopila

pred dvema letoma) je obvezno služenje

za moške od 18. do 27. leta starosti, traja

od šest mesecev do enega leta (odvisno

od zahtevnosti usposabljanja in specializacije).

Nato so obvezniki v rezervi

do 50. leta. Ženske se lahko prijavijo

prostovoljno. Obstaja možnost civilnega

služenja, vendar se kar 70 odstotkov

moških odloči za vojaško. Tudi Finci so

v prejšnjem stoletju izkusili ruski vojaški

škorenj in odvzem dela ozemlja.

V Grčiji je služenje obvezno za vse

moške v starosti od 19 do 45 let. Traja

od 9 mesecev v kopenski vojski do

12 mesecev v mornarici ali letalstvu.

Obstaja alternativa: 15-mesečno civilno

služenje. Ženske so prostovoljke. Na Cipru

traja obvezno služenje za moške od

18. do 50. leta starosti 14 mesecev. Tudi

tam velja možnost prostovoljnega služenja

za ženske.

PO VZORU

TERITORIALNE OBRAMBE

Govorili smo z visokim častnikom Slovenske

vojske, ki ne želi biti imenovan.

Opozarja na 3. člen Washingtonske (Severnoatlantske)

pogodbe zveze Nato, iz

katerega izhaja, da mora vsaka država

članica skrbeti za lastno sposobnost, da

se upre oboroženemu napadu. Iz zgodovine

imamo izkušnjo, da potrebujemo

svoje oborožene sile, na katere se lahko

zanesemo. Pri potrebi za 30.000 rezervistov

gre za primere izrednih razmer

ali neposredne okupacije, ko bi jih uporabili

kot prostorske sile znotraj našega

ozemlja po vzoru nekdanje teritorialne

obrambe. Treba je stopiti iz cone ugodja

in se nehati pretvarjati, da se ni nič

spremenilo. Varnostne razmere v svetu

ČAS PREHODA IZ MIRU V

KRIZNE RAZMERE VELIKO

KRAJŠI

Glede na to, da resolucija o Slovenski

vojski do leta 2040, ki jo je nedavno

sprejel državni zbor, predvideva možnost

naraščanja obsega in strukture vojske

preko mirnodobne sestave za dodatnih

do 30.000 pripadnikov rezervne sestave,

smo na ministrstvo za obrambo

vprašali, ali to pomeni, da je v načrtu ponovna

uvedba obveznega služenja vojaškega

roka. Spomnimo: državni sekretar

na MORS Boštjan Pavlin je v državnem

svetu pred nekaj tedni govoril o »obvezni

rezervi«. Kot so zapisali, »trenutno

na ministrstvu za obrambo ne potekajo

nobene aktivnosti za ponovno uvedbo

obveznega služenja vojaškega roka«. Na

kakšen drug način naj bi torej pridobili

kar 30.000 rezervistov? Kakšne spodbude

jim bodo ponujene? Pravijo, da je

bila doktrina strateške vojaške rezerve

izdelana v času, ko varnostne razmere

niso bile tako zaostrene in je veljala

predpostavka, da se lahko sistem vpoklica

rezervne sestave izvede šele po vzpostavitvi

izrednih razmer. Veljalo je, da bo

imela Slovenska vojska na voljo leto dni,

da te ljudi dodatno usposobi.

Zdaj je ocena, da bi bil čas prehoda iz

miru v krizne razmere in zaostrovanje veliko

krajši. »To pomeni, da morata imeti

država in Slovenska vojska vzdržen sistem

naraščanja in usposabljanja sil, ki bo

deloval tudi pred razglasitvijo izrednega

stanja. Za uresničevanje poslanstva Slovenske

vojske moramo imeti v državi mehanizem,

ki bo omogočil povečanje njene

sestave (naraščanje sil) za dodatnih do

30.000 pripadnikov.« Predlog resolucije

predvideva vzpostavitev sistema, ki bo

Slovenski vojski omogočil usposabljanje

rezervne sestave že v miru. S tem se pridobi

potreben čas za identifikacijo kadra,

njegovo usposabljanje in formiranje enot,

kar je dolgotrajen proces. Zakon o vojaški

dolžnosti obsega naborno dolžnost,

dolžnost služiti vojaški rok in dolžnost služiti

v rezervni sestavi. Naborna dolžnost

velja za vse moške, dolžnost služenja

vojaškega roka ter služenja v rezervni sestavi

pa za sposobne za vojaško službo.

Zdravniški in drugi pregledi ter psihološke

preiskave nabornikov in nabor so se

nehali izvajati v letu 2003, napotitev na

služenje vojaškega roka, na opravljanje

nadomestne civilne službe oziroma na

usposabljanje za opravljanje nalog v rezervni

sestavi policije pa v letu 2004.

Obvezno služenje v rezervni sestavi vojske

se je prenehalo izvajati leta 2010. Teh

sestavin zakona trenutno ne nameravajo

ponovno uvesti in v zvezi s tem ne potekajo

nobene aktivnosti. Ob ponovni uvedbi

obveznega služenja v rezervni sestavi po

sedaj veljavnem zakonu velja dolžnost

služiti za vojaške obveznike, ki so odslužili

vojaški rok oziroma so kako drugače uredili

obveznost služenja vojaškega roka. Po

trenutnem zakonu imajo dolžnost služenja

v rezervni sestavi moški od odpustitve

s služenja vojaškega roka oziroma od dneva,

ko so dolžnost uredili drugače. Traja

do konca koledarskega leta, v katerem

dopolnijo 50 let oziroma 60 let starosti,

če so rezervni častniki. Ženske lahko sodelujejo

v rezervni sestavi v starosti od 19

do 40 let. Trenutno imamo nekaj več kot

55.000 državljanov z opravljenim osnovnim

vojaškim usposabljanjem. Na ministrstvu

pripravljajo izhodišča za prenovo

Zakona o vojaški dolžnosti, o konkretnih

spremembah je še preuranjeno govoriti.

In še glede financ za letos in prihodnje

leto: »V trenutno sprejetih proračunskih

dokumentih je za področje opremljanja

in infrastrukturo v Slovenski vojski predvideno

za letos dobrih 400 milijonov evrov,

v letu 2026 pa 460 milijonov evrov.«

207 3. 7. 2025

TEMA TEDNA

15

Sistematično levičarsko omalovaževanje

vojske ter finančna podhranjenost sta

pripomogla k zmanjšanju zanimanja za ta

častni poklic.

Slovenska vojska

so bistveno slabše, kot so bile pred 20

leti. Narediti moramo vse, da Evropska

unija obstane, postane vojaško močnejša

in se preprečijo medsebojne vojne.

Naš sogovornik se strinja, da do cilja

30.000 rezervistov ne bomo prišli

zgolj na podlagi prostovoljnega odločanja

za vojaško usposabljanje. Mlade

bi morali pridobiti tudi na način, da

se jim ne ponudi zgolj nošenje puške

(razen osnovnega usposabljanja), pač

pa na primer upravljanje z brezpilotnimi

letalniki, ki so postali izredno pomemben

del vojskovanja, nujni tudi za

izvidništvo, ali na primer usposabljanje

na področju umetne inteligence

in kibernetske varnosti. Za povečanje

redne sestave vojske bi morali povečati

osnovne plače vojakov, jim ponuditi

ugodna najemniška stanovanja

za mlade družine. Rezerviste bo treba

dobro oborožiti in opremiti.

Med vojaške obveznike bi ta visoki

častnik vključil tudi ženske. Včasih

so bolj odločne in prizadevne kot fantje,

je ocenil glede na svoje poveljniške

izkušnje. Pri zavezi za veliko zvišanje

sredstev za obrambo držav članic Nata

vidi velike možnosti za razvoj slovenske

vojaške industrije. V naši državi

je dovolj znanja, da bi lahko izdelovali

strelivo, puške, opremo. Kaj najbolj potrebujemo?

Oklepnike 8 x 8, hitro premestljive

specialne enote, več helikopterjev,

predvsem pa veliko brezpilotnih

letalnikov (dronov) in bolj zmogljivo

protizračno obrambo.

V JUGOSLAVIJI SMO ZA OBRAMBO DAJALI OKOLI PET ODSTOTKOV BDP

klubdiplomatov.si

Po besedah uglednega upokojenega

diplomata dr. Boža Cerarja je Nato sidro

varnosti in miru v Evropi.

V pred kratkim izdanem obsežnem zborniku

»Soglasje za zgodovinski trenutek«

po zgledu znane 57. številke Nove revije

iz leta 1987 s prispevki za slovenski nacionalni

program so nekateri avtorji obravnavali

tudi področje obrambe. Oster je

bil upokojeni diplomat dr. Božo Cerar:

»Ker naši politiki vprašanjem slovenske

vojske in obrambe ter našega članstva v

Natu niso posvečali ustrezne pozornosti,

so to izkoristili skrajna levica, nostalgiki

neuvrščenosti in simpatizerji Putinovega

avtokratskega režima.« Svoj prispevek

v zborniku je naslovil »Nato: sidro varnosti

in miru v Evropi«. Poudarja, da sta

članstvo v Natu in skoraj istočasno tudi v

EU nekaj najboljšega, kar se je Sloveniji

zgodilo od njene osamosvojitve. V zvezi

z nasprotovanjem dvigu stroškov za obrambo

je dal primerjavo, ki je posebej pomenljiva

za razne levičarske jugonostalgike.

V Jugoslaviji smo za obrambo v zadnjih

20 letih njenega obstoja namenjali od 4,4

odstotka do 5,7 odstotka BDP.

Spreminjajo se tudi vrednotni vzorci. Obramboslovec

dr. Iztok Prezelj (dekan FDV)

je pred nekaj dnevi za radio Ognjišče

pojasnil, da so glede na raziskave mladi

v Sloveniji pripravljeni braniti svojo družino,

bistveno manj pa državo. Več moramo

delati na domovini kot vrednoti, pravi.

To potrjujejo tudi besede obramboslovke

dr. Jelene Juvan na nedavni okrogli

mizi v organizaciji Evroatlantskega sveta

Slovenije. Poudarila je, da je po raziskavi

o vrednotah mladih od 18. do 26. leta

starosti, izvedeni pred petimi leti, kar 43

odstotkov anketirancev odgovorilo, da bi

v primeru oborožene agresije na Slovenijo

zapustilo domovino. 30 odstotkov jih

je odgovorilo, da bi jo branili z orožjem,

18 odstotkov, da bi se upirali na kakšen

drug način. Štirje odstotki anketiranih se

ne bi upirali. Poleg tega je dr. Juvanova

spomnila na rezultate športnovzgojnega

kartona 2025. Sedanje generacije otrok

so šibkejše, počasnejše in debelejše od

prejšnjih, kar je zelo slabo v luči naših prihodnjih

povečanih potreb po dobro telesno

pripravljenem vojaškem kadru.

207 3. 7. 2025

16 TEMA TEDNA

Kako so se spremenile VREDNOTE

MLADIH in kaj to pomeni v luči

vojaške obrambe države

Državni zbor je potrdil resolucijo o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske

do leta 2040. Resolucija med drugim predvideva izgradnjo obvezne rezerve. Po načrtu naj bi mirnodobno

sestavo Slovenske vojske (SV), za katero si prizadevajo, da bi štela 10.000 pripadnikov, po potrebi razširili

na do 30.000 pripadnikov. Seveda se ob tem poraja vprašanje, kako bodo pridobili nove pripadnike –

trenutno namreč ni popolnjena niti stalna sestava SV. Bo treba ponovno vzpostaviti obvezno vojaško

usposabljanje in ali smo v tem trenutku za tak ukrep sploh primerna družba?

TINA S. BERTONCELJ

Če številke pogledamo nekoliko

bolj natančno – Slovenska

vojska (SV) trenutno šteje 6.157

pripadnikov stalne sestave,

skupaj s pogodbeno sestavo pa 7.328.

Lani so v stalni sestavi zaposlili 345

novih pripadnic in pripadnikov, letos

je število pogodbenih rezervistov naraslo

na 1.209 pripadnikov. Vsako leto

prostovoljno služi vojaški rok od 250

do 300 mladih, a se nato ne odločijo vsi

za sodelovanje v stalni sestavi ali pogodbeni

rezervi. SV štipendira več kot

600 dijakov in študentov; vsi ti mladi se

bodo po navedbah ministrstva za obrambo

po končanem šolanju zaposlili v

Slovenski vojski – povprečno od 70 do

100 na leto.

Ena izmed zelo uspešnih oblik

približevanja vojaškega poklica so vojaški

tabori, kjer lahko mladi spoznajo

delo in naloge vojaka, razvijejo čut za

pomen obrambe domovine ter spoznajo

organiziranost in delovanje Slovenske

vojske. V zadnjih dveh letih je udeležba

izjemno narasla, brezplačnih taborov

se je leta 2023 udeležilo že 718 mladih,

lani pa 1.059 deklet in fantov. Tabor

uspešno konča 95,3 odstotka udeležencev.

Najpogostejši razlogi za predčasni

odhod so zdravstveni in osebni razlogi.

SAMO PROSTOVOLJNA

REZERVA NE BO DOVOLJ

Po besedah obramboslovnega strokovnjaka

dr. Klemna Grošlja je do števila

30.000 praktično nemogoče priti

le preko oblike prostovoljne rezerve.

»Temelj za naraščanje sil ne bo pogodbena

rezerva, ampak mobilizacija,« je

opozoril tudi profesor in dekan na FDV

dr. Iztok Prezelj, ki je predlagal, naj se

v resolucijo doda stavek, ki bo kazal na

to, da naborništvo ni pozabljeno. Poleg

V državi imamo 60.000 ljudi,

ki imajo opravljeno temeljno

vojaško usposabljanje

različnih kategorij,

a je njihova povprečna

starost 50 let.

tega bo po njegovih besedah treba narediti

še kaj, da bomo zadržali pogodbene

rezerviste. A kot pravi načelnik generalštaba

Robert Glavaš, se zaenkrat o

ponovni uvedbi obveznega vojaškega

roka še ne razmišlja. Po njegovi oceni je

veliko možnosti za pogodbeno rezervo

ali pa prostovoljno služenje vojaškega

roka. Je pa treba poskrbeti za to, da mlade

zadržijo vsaj v pogodbeni rezervi.

Kot je navedel obrambni minister

Borut Sajovic, imamo v državi 60.000

ljudi, ki imajo opravljeno temeljno vojaško

usposabljanje različnih kategorij.

Vendar pa je ob tem treba upoštevati,

da je njihova povprečna starost 50 let.

Povprečna starost zaposlenih v Slovenski

vojski je 43,6 leta. Na leto je okoli

160 upokojitev, poleg tega pa pride še

do okoli 130 prekinitev delovnega razmerja

letno. Po Grošljevih besedah si je

treba priznati, da so to veliki izzivi, kar

je jasno tudi iz demografskih trendov.

Tudi mnoge druge države so ugotovi-

Poletni tabor MORS je namenjen dijakom in

dijakinjam, ki bi se radi pobliže seznanili s

Slovensko vojsko.

Slovenskavojska.si

207 3. 7. 2025

TEMA TEDNA

17

Slovenskavojska.si, Foto Zvone Vrankar, Rajko Petek

Utrinek s predstavitve ključnih zmogljivosti Slovenske vojske delegaciji OVSE (junij 2025).

le, da ne zmorejo realizirati začrtanih

popolnitev. V slovenski stalni sestavi

manjka skoraj 1.000 vojakov, kar predstavlja

20 odstotkov celotne predvidene

sestave. Grošelj je na okrogli mizi o prihodnosti

obrambe države pred vrhom

Nata opozoril, da bodo potrebni bistveno

večji ukrepi, ter kritično spomnil

tudi na sodne postopke zaradi neplačevanja

nadur in bivanja pripadnikov

SV. Poleg tega bi bilo treba spremeniti

dojemanje vloge SV v družbi. To pa po

Grošljevih besedah ni proces, ki ga je

možno opraviti v nekaj letih. Ne nazadnje

je treba spomniti tudi na to, da je kar

90 odstotkov zadnjih nabornikov uveljavljalo

ugovor vesti.

Nekatere vrednote

(na primer avtoritarnost

vodenja, hierarhičnost)

so bistvo delovanja vojaške

organizacije in od tega

ni odstopanja.

ODNOS MLADINE DO

VARNOSTNIH VPRAŠANJ

»Veliko se govori o odstotkih BDP in

o orožju, premalo pa o družbenem

aspektu,« je na okrogli mizi opozorila

dr. Jelena Juvan s katedre za obramboslovje

na FDV in dodala, da so mladi

od 18 do 25 let ključen bazen človeške

sile, ki bo v prihodnosti bistven za kadrovsko

popolnjevanje tako aktivnih

kot tudi rezervnih sil SV. Obramboslovka

je opomnila, da smo se kot družba

zasanjali v občutku varnosti. Na tradicionalne

vojaške grožnje skušamo

odgovoriti s tradicionalnimi vojaškimi

mehanizmi, medtem ko se je družba bistveno

spremenila.

Kot je pokazala raziskava Mladina

2020, na vrednote mladih vpliva naraščajoči

individualizem, ki je značilen

za vse zahodne družbe. Mladi cenijo

osebno svobodo, samouresničitev in

individualno odgovornost. Hkrati jim je

pomemben tudi občutek pripadnosti –

še vedno prepoznavajo pomen kolektivnih

vrednot. Izobrazba ostaja ena izmed

ključnih vrednot. Tudi delo je za mlade

vrednota, a v drugačni obliki kot nekoč

– želijo si bolj prožnih zaposlitev, združevanje

zasebnega in poklicnega življenja,

iskanje ravnovesja. Velik pomen

dajejo prostemu času in zasebnemu

življenju. Okoljska zavest med mladimi

je visoka, podpirajo trajnostne rešitve,

družina je še vedno na prvem mestu –

predstavlja jim vir čustvene podpore in

stabilnosti. Značilna je izjemno nizka

stopnja zaupanja v politične institucije,

mladi so politično angažirani na druge

načine (protesti, NVO-ji, družbena

omrežja). Medtem ko so leta 2000 še

prevladovale tradicionalne vrednote,

kot so varnost, stabilnost in družina,

danes prevladuje individualizem.

Digitalizacija in tehnološki napredek

sta ključni značilnosti populacije

mladih. Gre za generacijo, ki raste s

stalno povezavo s svetovnim spletom.

Brez težav prestopajo med virtualnim

in resničnim življenjem – meje med njima

so izbrisane, veliko prostega časa

preživijo v kibernetskem prostoru.

Združujejo se v spletne skupnosti, kjer

pri doseganju ciljev ne zaznavajo potrebe

po prisotnosti avtoritete niti po

prisotnosti hierarhične strukture. »Tu

trčimo s temeljnimi vrednotami vsake

vojaške organizacije,« je pojasnila Juvanova

in dodala, da je brezmejnost pri

mladih značilna tudi na ravni EU. Današnji

mladi so prebivalci EU, ki imajo

drugačen koncept do svoje domovine,

kar vpliva tudi na njihovo pripravljenost

braniti domovino.

SLOVENIJO BI BRANILO 45

ODSTOTKOV VPRAŠANIH

Po besedah Juvanove sicer ne moremo

neposredno sklepati, da vrednote

mladih kažejo, da ne želijo sodelovati v

vojski. So pa med mladimi prevladujoče

nekatere vrednote, ki so v nasprotju s

temeljnimi vrednotami, ki so značilne

za vojaško organizacijo. »Skozi to prizmo

lahko tudi delno pojasnimo slabše

zanimanje za vojaški poklic, ne samo v

Sloveniji, ampak tudi v večini zahodnih

evropskih držav,« nam je povedala obramboslovka

in dodala, da na odločitev

posameznika za poklic vpliva veliko

število različnih dejavnikov, tako da na

to ne moremo gledati izključno skozi

prizmo razkoraka v vrednotah.

Na okrogli mizi je Juvanova navajala

tudi podatke, ki kažejo na to, da bi mladi

raje zapustili Slovenijo, kot pa se branili.

Pojasnila nam je, da so omenjeni

podatki rezultati anketiranja med zelo

omejeno študentsko populacijo, tako

da ne smemo posploševati na celotno

populacijo. »Kaže pa na potrebo po nadaljnjem

raziskovanju te problematike,

sploh v luči morebitne prihodnje obvezne

rezerve,« je dejala. A skrb vzbujajoče

rezultate je pokazala tudi nedavna

anketa, ki jo je objavil Dnevnik: z orožjem

bi Slovenijo branilo 45 odstotkov

anketirancev, 37 odstotkov pa ne. Ob

207 3. 7. 2025

18 TEMA TEDNA

tem je visok tudi delež neopredeljenih,

skoraj 18 odstotkov. Med tistimi, ki bi

prijeli za orožje, izrazito prevladujejo

moški, bolje izobraženi, ljudje, ki ocenjujejo,

da je delo vlade neuspešno, in

volivci desnih strank. Da bi bili pripravljeni

vstopiti v enote SV, je odgovorilo le

okoli 26 odstotkov anketirancev.

Vojaška organizacija se po besedah

Juvanove lahko samo delno prilagaja

spremenjenim razmeram v širši družbi

in spremenjenim vrednotam med

mladimi, saj so nekatere vrednote (na

primer avtoritarnost vodenja, hierarhičnost)

bistvo delovanja vojaške organizacije

in od tega ni odstopanja. Se

pa lahko naredi vojaški poklic bolj zaželen

in konkurenčen na trgu delovne

sile. Juvanova je pojasnila, da to velja

tako v materialnem kot nematerialnem

smislu – poleg višjega plačila torej tudi

druge ugodnosti in na primer olajšave

za družinske člane.

Pogosto je slišati očitke, da so mladi

danes razvajeni. Je tudi to razlog, da

jim ni kaj dosti do tega, da bi prestopili

mejo svoje cone udobja? To, da so

mladi »razvajeni«, je po mnenju Juvanove

popularen izraz predvsem med

starejšo generacijo. »Niso razvajeni,

so pa drugačni. Odraščajo in dozorevajo

v drugačnih družbenih razmerah,

kot so njihovi starši ali stari starši,« je

pojasnila in spomnila tudi na uporabo

generativne umetne inteligence, ki

bistveno spreminja delovanje mladih.

Težava torej ni v mladih, slednji so

predvsem odraz naše družbe in pod

vplivom istih globalnih trendov.

JE PRISILA SPLOH SMISELNA?

»Dejansko imajo odločevalci zelo težko

nalogo, da ob vseh zgoraj naštetih

spremembah najdejo primerno rešitev

za zoperstavljanje spremenjenim varnostnim

razmeram, ko se spori med

državami ponovno rešujejo z uporabo

vojaške sile,« nam je povedala obramboslovka

in pojasnila, da je sicer tehnološki

napredek do določene mere spremenil

tudi delovanje oboroženih sil,

vendar pa smo še zelo daleč od vojn, ki

bi jih vodili roboti ali pa vozila/letalniki

brez človeške posadke – človeška sila je

danes še vedno zelo pomembna.

Po njeni oceni je zastavljeni cilj

30.000 pripadnikov rezervne sestave

nemogoče doseči brez neke oblike prisile.

»Pa vendar se moramo vprašati, ali

– če smo demokratična družba – sploh

želimo pod prisilo uveljavljati takšno

rešitev. Poleg tega je pravica do ugovora

vesti ustavna pravica,« je opozorila

in dejala, da je zato veliko bolj smiselno

okrepiti poklicno vojsko. Kot slabo v

luči povečanih potreb po telesno pripravljenem

vojaškem kadru pa je Juvanova

izpostavila tudi nedavne izsledke

letošnjih meritev za športnovzgojni

karton – analize letošnjega spremljanja

telesne zmogljivosti kažejo, da so otroci

in mladostniki šibkejši, manj gibljivi ter

tudi počasnejši.

LUKA SVETINA

KREDIBILNOST nekega

predsednika vlade —

v posmeh doma in v svetu

Ponedeljkov krizni koalicijski vrh, na katerem naj bi premier Robert Golob partnericama

pojasnjeval, zakaj je na vrhu Nata v Haagu podprl zavezo o dvigu obrambnih

izdatkov na pet odstotkov BDP do leta 2035, se je razpletel po pričakovanjih:

pred kamerami na videz ogorčeni predstavniki Levice in Socialnih demokratov,

ki bojda niso vedeli, kako bo ravnala Slovenija na srečanju članic severnoatlantskega

zavezništva, so medijem zatrjevali, da petih odstotkov absolutno ne podpirajo,

da vztrajajo le pri treh, kar je v skladu s slovensko obrambno resolucijo do leta 2030,

potrjeno v parlamentu.

Da, tudi Levica, ki sicer povsem

nasprotuje dodatnemu oboroževanju

in je na družbenih

omrežjih predlagala posvetovalni

referendum o vlaganju v vojsko.

A v koaliciji so bili složni, da vlada tega

referenduma ne podpira. Skratka, priča

smo bili bizarni predstavi za javnost,

ki jo je ob vračanju iz Haaga pravilno

napovedal kar premier sam, češ da gre

za medijske PR-aktivnosti, s katerimi v

Levici in SD brezsramno »nategujejo«

svoje volivce, kako da so bili na seji vlade

pred Golobovim odhodom v Bruselj

izigrani. Pa čeprav je bilo vladno gradivo

ministrom dostopno nekaj dni prej.

»VSE NAROBE,

AMPAK NI PA JANŠA«

Že vrabci na vejah na Gregorčičevi čivkajo,

da številnih ministrov koalicijskih

207 3. 7. 2025

Komentar

TEMA TEDNA

19

partneric na sejo vlade ni bilo – ker so

vedeli, kaj je v gradivu, in ker je očitno

šlo za dogovor s Svobodo, kako zaigrati

koalicijski spor, kjer bo volk sit in

koza cela. Na koncu je sledil pričakovan

sklep: stranke se med seboj glede

vlaganja v obrambo ne strinjajo, zaveze

v Natu so po drugi strani tako nepomembne

kot lanski sneg, koalicijski

valjar pa nepoškodovan vozi dalje proti

državnozborskim volitvam prihodnjo

pomlad. Kaj pa je alternativa? Trudimo

se sodelovati za Slovenijo, čeprav se ne

strinjamo med seboj, čeprav teptamo

lastne obljube in predvolilne zaveze,

ker alternativa je samo vrnitev Janeza

Janše. Skratka, odrešeniki.

Takšen narativ je v letu 2025 volivkam

in volivcem možno prodati samo še

s pomočjo servilnih osrednjih medijev,

ki ne opozarjajo na prelomljene obljube

Socialnih demokratov, ne opozarjajo

Levice, da v vladi prikimava odločitvam,

ki so v diametralnem nasprotju z

njenim programom. Ne poročajo, da je

prav levi vladni trojček v Natu prikimal

zavezi o rekordnem dvigu obrambnih

izdatkov v zgodovini Slovenije. Ni vprašanj,

kdaj ministri SD in Levice pakirajo

kovčke in mahajo v slovo geniju iz GEN-

-I-ja, ni provokacij, kdaj sledijo predčasne

volitve.

Bizarno situacijo je že spretno izkoristil

prekaljeni politični maček iz

opozicije. »Robert Golob naj v skladu

s 117. členom Ustave RS veže zaupnico

na glasovanje o razpisu posvetovalnega

referenduma o obrambnih izdatkih. Da

vidimo, kaj je res. Predsednik vlade trdi,

da je koalicija enotna, hkrati pa dve tretjini

koalicije podpira referendum, ki

mu vlada nasprotuje,« vladajoče zbada

Janez Janša.

Golob se več kot očitno ne

zaveda odgovornosti,

ki jo nosi njegov položaj, teže,

ki jo imajo njegove izrečene

besede, in pričakovanj,

ki jih imajo njegove zaveze

in obljube.

SI BOMO PAČ PREMISLILI

Kot da to še ni dovolj hudo, imamo

predsednika vlade, ki je šel na vrh zveze

Nato očitno s figo v žepu. Slovenija

je suvereno soglasno podprla odločitev

držav članic, partneric zavezništva, da

se do leta 2035 obrambni izdatki dvignejo

na raven petih odstotkov BDP.

Njegovo sporočilo za domačo javnost

ob vrnitvi je pravzaprav brezsramno

priznanje, da je v Haagu zavajal, da ni

mislil resno s to zavezo. »Taki sklepi ali

deklaracije niso pravno zares zavezujoči,«

je premier v ponedeljek zvečer izustil

na javni RTV in pozneje še na komercialni

POP TV.

Oprostite, gospod premier? Ne morete

reči, da nismo zares zavezani, če

pa ste uradno podprli in zavezo skupaj

z drugimi voditelji držav članic potrdili

v skupni izjavi Nata. To, kar ste potrdili,

je politična zaveza, ki so jo potrdile vse

članice. Če menite, da niste zavezani,

zakaj ste podprli dokument s časovnico

in zelo konkretnimi številkami?

»Za karkoli drugega imamo pa vmes še

dovolj časa, da lahko zavzamemo tudi

drugačna stališča,« je dodal premier v

svojem neslavnem dvojčku televizijskih

intervjujev po vrnitvi iz Haaga. Z drugimi

besedami, si bomo pač premislili.

Bognedaj, da njegove besede dosežejo

resne države članice Nata; Golob bo v

posmeh ne le doma, ampak po celem

svetu, s tem pa tudi Slovenija kot daleč

najbolj neresna država članica severnoatlantskega

zavezništva. Ki za skupno

obrambo prispeva najmanj denarja,

daje obljube s figo v žepu in se doma

hvali, kako je »nategnila« Nato, obenem

pa poziva k sankcijam Izraela, edine demokratične

države na Bližnjem vzhodu,

zaradi konflikta z Iranom in Hamasom

in na drugi strani kar v parlamentu ustanavlja

skupine ruskega prijateljstva.

Robert Golob v Haagu

Facebook @Dr. Robert Golob

TRANSPARENTNI PREMIER

Golob se več kot očitno ne zaveda odgovornosti,

ki jo nosi njegov položaj, teže,

ki jo imajo njegove izrečene besede,

pričakovanj, ki jih imajo njegove zaveze

in obljube. Ampak zakaj se čudimo?

Govora je o istem človeku, ki se doma

ne more spomniti, kdaj je prvič srečal

Tatjano Bobnar, ki ji je naročil čiščenje

»janšistov«. Če ga po naključju ujamemo

na laži, ga osrednji mediji pokrijejo

in ljudstvu hitro prenesejo sporočilo

uradnega vladnega »necenzuriranega«

biltena, da je napak uporabil dvojino.

Genialni vrhunski menedžer, ki je poldrugo

desetletje vodil državno firmo,

obdan s skupino sodelavcev, ki so očitno

leta uspešno filtrirali bizarne ideje,

ki jih je nametal na mizo, in za njim

popravljali besede, ki jih je izrekel. Obdan

z nekompetentno piarovsko ekipo,

ki se ji je za nameček še strgal z verige,

saj vse najbolje ve in zna sam, nam premier

zdaj povzroča občutek sramu še

na mednarodni ravni.

Najbrž najbolj šokantno pa je človekovo

spoznanje, kaj sledi. Robert

Golob, ki se sicer rad zlaže, ko je zaradi

prelomljenih obljub in preuranjenih

napovedi stisnjen v kot, je v svoji osnovi

pravzaprav zelo transparenten. Mar

ni pred volitvami napovedoval dviga

davkov, ker pač, zakaj pa bi imel preveč

denarja doma, če bi ga itak zapravil za

neumnosti? Na Golobovem oddaljenem

planetu je razumevanje delavnega,

povprečnega davkoplačevalca, zakaj bi

imel nekaj sto evrov več v denarnici, na

ravni izjav Marije Antoanete, naj ljudje,

če nimajo kruha, pač jedo potico. Mar

ni premier pred volitvami napovedal,

da je treba fašistoidno desnico izgnati

z oblasti? Kaj drugega kot to je »čiščenje

janšistov«, ki je sledilo? Mar ni napovedal,

da bo vladal skupaj s civilno

družbo? Se v parlamentu ne sprejemajo

zakoni, ki odpirajo prosto pot pomoči

pri končanju življenja, preprečujejo

odstrel zveri, ker tako želijo nevladniki?

Še več, nutrije, ki širijo bolezni,

se na bregovih Ljubljanice hranijo po

steklenički mleka. Mar niso odpeljali

krav nesrečni družini iz Krškega, ker

so tako želeli nevladniki? In vi mislite,

da je Golobu res problem čez kakšno

leto si preprosto premisliti in požreti

obljubo, ki jo je dal Natu? Če mu boste

dali še en mandat, dvomite o tem, da se

vam bo izneveril.

207 3. 7. 2025

20 AKTUALNO

Jaka Krenker / DOMOVINA

LUKA SVETINA

ALEŠ PRIMC, KOALICIJA ZA OTROKE GRE

»Naš referendum blokirajo,

ker vedo, da bi še

ČETRTIČ IZGUBILI«

Borili se bomo z vsemi pravnimi sredstvi, da pridemo do referenduma in da potem

na njem zmagamo. – Odpira se močan prostor izrazite trgovine z otroki, gre za

bistveno razširitev odločitve ustavnega sodišča, proti kateri se je zelo močno,

dokler je bil še živ, boril tudi pokojni doktor Jože Trontelj. – Ta ista država sprejema

nek zakon, v katerem pravi: Ne, ti sploh ne potrebuješ očeta, čeprav ga po drugem

obstoječem zakonu silimo, da mora za otroka skrbeti. – Jasna Murgel je po velikem

porazu leta 2015 jasno povedala, kaj bodo z ustavnimi sodniki, in točno to se

je zgodilo, kar je huda zloraba zakonodaje.

Gost zadnjega junijskega podkasta Vroča

tema je bil Aleš Primc, ljubljanski

opozicijski mestni svetnik in aktivist, ki je

igral ključno vlogo pri treh referendumih

o t. i. družinskem zakoniku, na katerih so

Slovenke in Slovenci vsakič zavrnili predlagane

spremembe levih in liberalnih

vlad, ki so se dotikale tradicionalne družine

in otrok. V letih 2001, 2012 in 2015

je obveljala volja ljudstva, ki jo je povozila

Golobova vlada s svojim zakonom o umetni

oploditvi z biomedicinsko pomočjo

– ki po novem to možnost daje tudi samskim

ženskam in ženskam v istospolnih

zvezah – z argumentom, da uresničujejo

odločbo ustavnega sodišča.

Toda v koaliciji Za otroke gre, ki jo vodi

Primc, so prepričani, da vlada s to odločitvijo

krši pravice otrok, saj bodo otroci že

vnaprej obsojeni, da se bodo rodili brez

enega od dveh staršev – očeta. Za referendum

so že zbrali 6.500 podpisov in jih

vložili v državni zbor, a je koalicijski valjar

napovedal, da bo sprejel dekret o prepovedi

referenduma, češ da je ustavno nedopusten,

ker je vlada zgolj »popravljala

ustavne krivice«. Primc v tem primeru že

napoveduje pritožbo na ustavno sodišče

in morebiti na Evropsko sodišče za človekove

pravice.

Začniva pri odločitvi, ki jo je napovedala

koalicija, in to je, da bodo

v državni zbor poslali sklep, da

je razpis takšnega referenduma,

tj. naknadnega zakonodajnega

referenduma, nedopusten, ker oni

s svojim zakonom uresničujejo

ustavno odločbo, ki odpravlja po

90. členu ustave, tako pravijo,

kršitve človekovih pravic in temeljnih

svoboščin.

Vsem, ki so oddali podpis, ena lepa

zahvala. V manj kot enem tednu smo

zbrali več kot 6.500 podpisov, ki smo

jih potem seveda tudi odnesli v držav-

207 3. 7. 2025

Intervju

AKTUALNO

21

ni zbor. V teh vročih dneh je to res velik

uspeh in vsem še enkrat najlepša hvala.

Poglejte, oni se očitno bojijo ljudi. Če bi

mislili, da lahko na referendumu zmagajo,

verjemite mi, da bi šli na ta referendum.

Ker pa mislijo, da bi ga izgubili,

hočejo referendum preprečiti. Mi se

bomo borili z vsemi pravnimi sredstvi,

da do referenduma pridemo in da potem

na njem zmagamo.

Najprej se dotakniva odločitve

ustavnega sodišča iz leta 2023, ki

je tudi odprla možnost vladi, da

sprejme takšen zakon.

Odločitev ustavnega sodišča je bila

nepremišljena, protiustavna in v tej

odločitvi niso upoštevali, da vsi mednarodni

dokumenti o človekovih pravicah

postavljajo otroka na prvo mesto.

Zelo pomembno je, da ustavno

sodišče ponovno premisli

o svoji odločitvi, tudi v luči

tega, da obstaja možnost

pritožbe na Evropsko sodišče

za človekove pravice.

Vsa zakonodaja, vsi ukrepi države, ki

so sprejeti, morajo upoštevati, da je na

prvem mestu otrok oziroma njegova

korist. Tega oni seveda niso upoštevali,

čeprav tudi slovenska ustava, če jo dobro

pogledamo, varuje očetovstvo in materinstvo.

Torej ne samo materinstvo,

ne samo očetovstvo, ampak očetovstvo

in materinstvo. Starševstvo kot očetovstvo

in materinstvo je ustavna kategorija,

ustavna vrednota, ki jo morajo

ščititi ne samo ustavno sodišče, ampak

vse državne institucije. To je eno. Naslednja

stvar, ki je tudi zelo pomembna

– in prepričali bomo ustavno sodišče

oziroma ga bomo poskusili prepričati

– pa je, da naj še enkrat premisli tudi

o svoji odločitvi glede tega, da otroku

vnaprej vzame očeta. Naslednja zadeva,

ki je pa tudi zelo pomembna, je pa to, da

je sprejeti zakon bistveno razširil tisto,

kar je v svoji odločbi naložilo ustavno

sodišče. Gre za razširitev možnosti,

da se hkrati oplodi darovana moška in

ženska spolna celica. To odpira močan

prostor še bolj izrazite trgovine z otroki,

kot je že to, kar je ustavno sodišče

samo naredilo. Ustavno sodišče ni naložilo

tega in gre za bistveno razširitev,

proti kateri je zelo močno, dokler je bil

še živ, nastopal tudi pokojni doktor Jože

Trontelj, predsednik Slovenske akademije

znanosti in umetnosti.

Ustavno sodišče je koaliciji ponudilo

na pladnju, da gre naprej

z zakonom. Menilo je, da je bil

obstoječi zakon diskriminatoren

do samskih žensk in žensk v

istospolnih zvezah ...

Ne gre za ustavno sodišče, gre najprej

za to, da narediš tisto, kar misliš, da je

prav. Trdno sem prepričan, da ni prav,

Prepričan sem, da objektiven

test sorazmernosti pokaže,

da prepoved referenduma ob

takih vprašanjih ni dopustna.

da država vnaprej odvzame otroku

očeta. To je prva zadeva. Zato moramo

narediti tisto, kar je prav. Naša prizadevanja

so hkrati tudi osveščanje o pomenu

očetovstva in hkrati materinstva

za otroka. Neko temo, ki sicer v javnosti

ne bi bila odprta, o kateri se ne bi

govorilo, postavljamo v ospredje. To je

naslednja zelo pomembna zadeva. In

seveda dajemo ljudem spodbudo, da bi

razmišljali o teh stvareh in se tudi sami

odločali. Ustavno sodišče bo dobilo v

tej naši ustavni pritožbi množico argumentov,

ki jih oni pri svoji odločitvi leta

2023 niso upoštevali. Zelo pomembno

je, da ustavno sodišče ponovno premisli

o svoji odločitvi, tudi v luči tega,

da obstaja možnost pritožbe na Evropsko

sodišče za človekove pravice. In kot

rečeno, tukaj ne bodo odločali ponovno

o svoji odločbi, ampak bodo morali

tehtati tudi o tem, ali je pravica do referenduma,

ki je ustavna pravica, ena najpomembnejših

političnih pravic v naši

ustavi, lahko kršena zaradi zakona, ki

otroku jemlje očeta. Na eni strani torej

tehtamo pravice otrok, ki so kršene, kr-

Ustavno sodišče bo dobilo

v tej naši ustavni pritožbi

množico argumentov, ki jih

oni pri svoji odločitvi leta

2023 niso upoštevali.


207 3. 7. 2025

22 AKTUALNO

Ko otroka prikrajšamo

za očeta, ga prikrajšamo

za očetovo vzgojo, za očetovo

ljubezen, za identiteto

po očetovi strani. Otroku

vzamemo ogromno tako

v materialnem, duhovnem

in identitetnem smislu.

šena pa je tudi pravica do referenduma.

To sta dve zelo močni pravici, najmočnejše

človekove pravice so pravice otrok.

Skratka, tukaj tehtajo po konvenciji

o otrokovih pravicah, hkrati pa je tu

še najmočnejša državljanska politična

pravica, pravica do referenduma. Na

drugi strani pa je tako imenovana pravica

žensk brez moškega partnerja, da

bi imele otroka, čeprav ga po naravni

poti ne morejo imeti. Ustavno sodišče

bo moralo tehtati med vsemi temi pravicami.

To bo nek test sorazmernosti,

ki ga mora ustavno sodišče opraviti v

takih primerih, in jaz sem prepričan,

da objektiven test sorazmernosti pokaže,

da prepoved referenduma ob takih

vprašanjih ni dopustna.

Sami ste omenili, da bo otrok

vnaprej obsojen na to, da bo brez

očeta. Kako zakonodaja ščiti tradicionalno

družino?

Poglejte, celoten družinski zakonik je

narejen tako, da imata mama in oče

do otroka enake obveznosti. Celo več,

nimata samo obveznosti, ampak sta v

to celo prisiljena. Če eden od staršev,

mama ali oče, za otroka ne bi hotel

skrbeti, ga država v to prisili. Mu naloži

neke prisilne ukrepe, da to svojo

dolžnost izvaja. Zdaj bo pa država, ta

ista država, sprejela drug zakon, v katerem

bo rekla: Ne, ti sploh ne potrebuješ

očeta, ti ne potrebuješ enega od teh,

ki ga drugače silimo, da mora skrbeti

za otroka. Gre za popolno odmikanje

od osnovnega razumevanja družinskih

razmerij, kar je težava. Naslednja

stvar: ko rečemo, da otroka prikrajšamo

za očeta, moramo vedeti, za kaj ga

prikrajšamo. Prikrajšamo ga za očetovo

vzgojo, za očetovo ljubezen, za očetovo

dedno linijo, za identiteto po očetovi

strani. Otroku vzamemo ogromno tako

v materialnem, duhovnem in identitetnem

smislu. In seveda, vse je povezano

z vzgojo.


Intervju

Pri interpretaciji predlaganega

zakona včasih odpove logika,

ampak interpretacije te vlade so

zelo spretne. Če je vaše izhodišče

med drugim to, da lahko otroka

naravno spočneta samo oče in

mama, da po naravni poti istospolni

par otroka pač ne more spočeti,

je protiargument, da tudi vsi

heteroseksualni pari ne morejo po

naravni poti spočeti otroka. Res pa

pozabljajo, da sta za vsako spočetje

otroka potrebni ženska spolna

celica in moška spolna celica.

Veljavni zakon je Zakon o zdravljenju

neplodnosti in postopkih oploditve z

biomedicinsko pomočjo. To je njegovo

ime. Gre za zdravljenje. In po tem zakonu

sta predmet obravnave oba kot

par, ne samo ženska ali pa samo moški,

ampak gre za kolektivno zdravljenje

neplodnosti para. Pri tem se seveda

najprej ugotovi, ali je imel ta par v

resnici težave pri zanositvi. Z leti se

je vzpostavila neka praksa, da je par

ženske in moškega upravičen do teh

postopkov, ko po nekaj mesecih spolnih

odnosov ne zanosi. Zdaj pa bi lahko

prišla samska ženska, ne da bi dokazovala,

da je poskušala zanositi, pa

ne more, ali pa bi lahko prišla ženska

iz LGBTQI+ razmerja, ne da bi dokazovala,

da je poskušala zanositi, in bi

lahko bili obe upravičeni do tega postopka.

Medtem bi moral par ženske in

moškega še vedno dokazovati, da ima

težave z zanositvijo. Gre torej za novo

diskriminacijo. Eni bi lahko prišli do

oploditve kar avtomatično, drugi pa bi

morali dokazovati svoje težave.

Trikrat ste že zrušili namere

leve politične opcije pri urejanju

družinskega zakonika. Trikrat so

ljudje povedali svoje. Spominjam

se izjave nekdanje poslanke SMC,

zdaj sodnice na mariborskem

sodišču, rekoč, bomo pa enkrat zamenjali

sestavo ustavnega sodišča

in bomo po drugačni poti prišli do

tega, kar želimo.

Da, Jasna Murgel je to po velikem porazu

leta 2015 jasno povedala.

In točno to se je zgodilo.

Da, točno to se je zgodilo, ampak to pomeni,

da se je zgodila huda zloraba zakonodaje,

huda zloraba ustave in huda

zloraba ustavnega sodišča. Trdno sem

prepričan, da zadnje besede v državi ne

sme imeti tistih šest ustavnih sodnikov.

Niti 50 poslank in poslancev državnega

zbora, ampak ljudstvo. Že leta 2001 je na

referendumu 72 odstotkov oziroma več

kot 410.000 ljudi odločilo, da otrok potrebuje

mamo in očeta. Tukaj ne gre za odločanje

o nobeni manjšini, gre za odločanje

o tem, kaj je najboljše za otroka.

Celoten intervju z Alešem Primcem si

lahko ogledate na spletnem portalu

Domovina ali na YouTubu.

207 3. 7. 2025

Intervju

PODJETNIŠTVO

23

Tako kot je na primer kdo

trgovec z avti ali stroji, smo

mi trgovali z emisijskimi

kuponi. Kupovali smo od

tistih, ki so jih imeli preveč,

in prodajali tistim, ki so jih

imeli premalo.


LUKA SVETINA

BOŠTJAN BANDELJ, USTANOVITELJ PODJETJA BELEKTRON

Kako sem v času krize

USTVARIL MILIJONE

Prvi posel z emisijskimi kuponi sem sklenil šele po enem letu od ustanovitve podjetja.

Takrat se je ta trg v Evropi šele začel postavljati, v Sloveniji se s tem ni ukvarjal nihče

in tudi podjetja, ki so bila vključena v to shemo, niso imela dovolj znanja in informacij.

– Ko se je začela globalna gospodarska kriza, je kar nekaj slovenskih podjetij zašlo v

likvidnostne težave. Pomagal sem jim, da so prodala te kupone in dobila likvidnostno

injekcijo. – Politika trenutno pravi, da bo Evropska unija brezogljična do leta 2050,

industrija, ki je vključena v to trgovalno shemo, pa se mora razogljičiti že do leta 2040.

Od kod ideja, da bi ustanovili

lastno podjetje, s katerim bi

ustvarili milijone?

Od nekdaj, od malih nog, sem imel neke

vrste trgovsko ali poslovno žilico. Ampak

po šest, sedem let dolgi karieri v

podjetju v državni lasti sem ugotovil, da

je čas, da grem na svoje. V tem podjetju,

v holdingu Slovenske elektrarne, sem

se ogromno naučil, podjetju ogromno

dal. Ampak začele so me omejevati spone

velikega sistema v državni lasti in rekel

sem si – takrat sem bil star 32 let – da

je zdaj čas, da poskusim iti na svoje. Ko

sem ustanavljal podjetje Belektron, ga

sploh nisem ustanavljal z namenom, da

bi trgoval z emisijskimi kuponi. Videl

sem se predvsem v upravljanju premoženja.

S tem sem tudi začel. Prvi posel

V oddaji Vroča tema je bil gost Boštjan

Bandelj, ki ga lestvice uvrščajo med deset

najbogatejših Slovencev in je direktor

podjetja Belektron, trgovca z emisijskimi

kuponi. Je tudi investitor, zato je spregovoril

o poslovni ideji, ki ga je leta 2008

kljub dobro plačani državni službi spodbudila

k samostojni poti. Podjetniško žilico

je dobro unovčil, saj je z veliko mero

znanja in prilagajanja trgu preživel kljub

močni konkurenci. Danes je Boštjan Bandelj

znan po svoji dobrodelnosti, sicer pa

z emisijskimi kuponi sem sklenil šele

po enem letu od ustanovitve podjetja.

Zakaj? Takrat se je ta trg v Evropi šele

začel postavljati. V Sloveniji se s tem ni

ukvarjal še nihče. Tudi podjetja, ki so

je kritik trenutne davčne politike Golobove

vlade, ki domače podjetnike odganja v

tujino, tuje vlagatelje pa drži daleč stran

od države. V podkastu Bandelj med drugim

spregovori o realnosti podnebnih ciljev:

So trenutni cilji EU glede razogljičenja

do leta 2050 usklajeni s tehnološko in

ekonomsko realnostjo? Ali se ljudje zavedajo,

kako »ogljični« so njihovi vsakdanji

nakupi? So pripravljeni žrtvovati svoj način

življenja?

bila vključena v to shemo, niso imela

dovolj znanja, informacij. V tem sem

prepoznal neko poslovno priložnost in

sem to postavil kot eno izmed dejavnosti

podjetja. Potem pa se je v treh letih

207 3. 7. 2025

24 AKTUALNO PODJETNIŠTVO Intervju


izkazalo, da ima ravno to področje največji

potencial, tako da smo prenehali z

vsemi drugimi dejavnostmi in se stoodstotno

osredotočili na trgovanje z emisijskimi

kuponi.

Kako tvegati in se pri tem ne preveč

opeči? Kakšen je vaš nasvet

mladim s podjetniško žilico, ki bi

radi šli na svoje?

Tvegati že, ampak vedno sem bil pristaš

ne slepega tveganja, ampak premišljenega

tveganja. Če se v nekaj podajaš,

dobro spoznaj okolje, kamor greš, dobro

spoznaj tudi sebe. Katere so tvoje kvalitete,

kje si močan, kje lahko konkuriraš

na trgu, kje mogoče potrebuješ kakšno

pomoč. Na podlagi tega – inženirsko

gledano, neke vrste statične analize –

se odločiš, kaj je zate v tem trenutku

najbolj primerno.

Še danes – 20 let je, odkar je dala

Evropska unija na trg emisijske

kupone – ljudje ne vedo čisto

dobro, za kaj pravzaprav sploh

gre. Kako je biti trgovec z emisijskimi

kuponi?

Še danes je ta del gospodarstva v Sloveniji

zelo zavit v neko tako famo, ampak

kot zanimivost naj povem, da je letnega

prometa z emisijskimi kuponi približno

800 milijard evrov. Ne samo v Evropi,

tudi v približno 25 drugih svetovnih državah

imajo podoben način boja proti

emisijam toplogrednih plinov in samo

naftni trg od vseh surovinskih trgov je

večji. Vsi ostali trgovinski globalni trgi

so po trgovalnem volumnu manjši.

Kako sem začel? To trgovanje se je

začelo leta 2005, ko sem se s tem seznanil

na holdingu, ampak takrat je

bila neka testna faza. To je bilo nekaj

zelo zelo obrobnega. Potem pa sem leta

2008, ko sem ustanovil podjetje, in čez

leto 2008, ko sem se ukvarjal z drugimi

dejavnostmi, opazil, da v Sloveniji

ni podjetja, ki bi se ukvarjalo s tem, po

drugi strani pa je bilo v to shemo vključenih

približno sto največjih industrijskih

podjetij in tudi v teh podjetjih ni

bilo nekega znanja ali pa razumevanja,

En kupon je dovolilnica za

izpust ene tone ogljikovega

dioksida. Če je njihovo delo

temeljilo na onesnaževanju

ozračja, so potrebovali več

kuponov. In obratno,

če so podjetja investirala

v neko bolj zeleno tehnologijo,

so zmanjšala svoje emisije

in so jim potem ti kuponi

ostali kot viški.

za kaj sploh gre – samo te kupone so

podjetja dobila takrat brezplačno na

svoje račune. Potem sem dejansko začel

z mobitelom; nisem še imel niti pisarne,

delal sem od doma, z mobitelom sem

začel klicati uprave teh podjetij in jih

spraševati, ali vedo, da imajo te kupone

na računu, ali vedo, kaj sploh je to,

in ali se zavedajo, kakšne možnosti ti

kuponi prinašajo. Spomnimo, takrat se

je začela globalna gospodarska kriza in

kar nekaj slovenskih podjetij je zašlo v

likvidnostne težave. Pomagal sem jim,

da so pač prodali te kupone in tako dobili

neko likvidnostno injekcijo, da so si

olajšali poslovanje. To so bili začetki –

zelo akviziterski. Ampak potem se je pa

čez leta izkazalo, da ima to področje velik

potencial. Od leta 2012 sem trgoval

izključno z emisijskimi kuponi.

Torej: toliko kot ima neko podjetje

kuponov, toliko emisij lahko

izpusti v okolje?

Tako je. Kuponi so samo orodje Evropske

unije, da zasleduje svoje politične

cilje. Politični cilj je zmanjšanje emisij.

In to naredijo na tak način, da pač

vsako leto izdajajo manjše število teh

kuponov. En kupon je dovolilnica za

izpust ene tone ogljikovega dioksida.

Če je njihovo delo temeljilo na onesnaževanju

ozračja, so potrebovali več kuponov.

In obratno, če so podjetja investirala

v neko bolj zeleno tehnologijo, so

zmanjšala svoje emisije in so jim potem

ti kuponi ostali kot viški ter so jih lahko

prodali in s tem izboljšali svoj poslovni

rezultat. Na začetku je bila večina teh

kuponov podjetjem predana brezplačno,

potem je pa čez leta ta brezplačna

dodelitev padala.

Če prav razumem, je v obtoku vedno

manj teh kuponov, kar pomeni,

da so vedno dražji.

Teh kuponov je vedno manj in so orodje

evropske okoljske politike. Ta politika

trenutno pravi, da bo Evropska unija

brezogljična do leta 2050. Še več, industrija,

ki je vključena v to trgovalno

shemo, se mora razogljičiti že do leta

2040. Nekje do leta 2040 bo torej število

izdanih kuponov padlo na nič. Kar

se tiče cene, se tako kot na ostalih trgih

zasleduje ravnovesje med ponudbo

in povpraševanjem. Na to vpliva vrsta

dejavnikov. Eno je količina kuponov, ki

jih izda Evropska unija, na drugi strani

pa gospodarske razmere, cene drugih

energentov, napredek tehnologije in

tako dalje.

Vaš Belektron je uspel s tem, da je

kupoval kupone od podjetij, ki jih

niso potrebovala, in prodajal dru-

207 3. 7. 2025

Intervju

PODJETNIŠTVO

25

gim, ki so jih potrebovala. Služili

ste z maržami.

Točno tako, mi smo bili klasičen trgovec,

tako kot je na primer kdo trgovec

z avti ali stroji, le da smo mi trgovali z

emisijskimi kuponi. Kupovali smo od

tistih, ki so jih imeli preveč, in prodajali

tistim, ki so jih imeli premalo. Skozi

leta in evolucijo trga se je ta pristop

nekako razvil tudi v nekaj bolj sofisticiranega.

Danes večino svojega prometa

in vrednosti ustvarimo z izvedenimi

finančnimi instrumenti.

Kako biti boljši in hitrejši od konkurence?

Ni bilo malo tistih,

ki so poskušali zaslužiti na

podoben način.

Znanje, fokus in pripravljenost. Mi smo

precej gradili na infrastrukturi, da smo

imeli stvari pripravljene. Zelo smo gradili

na znanju. Zelo pomembna je integriteta,

sploh v trgovskih poslih, kjer nam je uspelo

vstopiti v te finančne tokove, saj poslujemo

z največjimi evropskimi globalnimi

finančnimi institucijami, največjimi

korporacijami. Leta sem porabil, da sem

trkal na vrata, obiskoval podjetja na sejmih,

podiral te ovire, ker te pač ne spustijo

zraven, ker nisi kredibilen. Skratka,

ustvarjali smo si kredibilnost. To pa lahko

zgradiš samo s popolnim izpolnjevanjem

svojih pogodbenih obveznosti. Del našega

uspeha je temeljil na tem, da smo v istem

dnevu, ko smo dobili kupone, prodajalcem

plačali, da so že prejeli svoj denar

na račun. To je bil takrat unikum, v časih,

ko je bila likvidnost podjetij velika težava,

nam je to prineslo veliko pozitivnih točk.

Do vseh partnerjev smo vedno do popolnosti

izpolnili svoje zaveze in vzpostavili

zaupanje. Najprej je to posameznik, potem

pa tudi podjetje kot institucija. Tako

da sem zelo ponosen, da Belektron danes

tudi v mednarodnem okolju predstavlja

nekega šampiona, po katerem se želijo

zgledovati tudi druga podjetja v panogi in

ga kopirati.

Eno je to, kar zagovarjate kot

podjetnik, ki trguje z emisijskimi

kuponi, drugo pa, kakšna so vaša

osebna prepričanja. Menite, da gre

Evropa s svojo vizijo brezogljične

družbe po pravi časovnici in v

pravo smer? Ko gledamo preostali

svet, se pogosto zdi, kot da se

Evropa strelja v koleno.

Na eni strani vidim okoljevarstvene

cilje, ki so včasih visokoleteči, včasih

mogoče tudi preveč idealistično zastavljeni.

Na drugi strani vidim geostrateški

interes Evrope. Evropa nima svojih

fosilnih virov. Mi imamo zelo malo

zemeljskega plina, zelo malo nafte in

v preteklih letih se je kristalno jasno

pokazalo, kako odvisni smo in kakšno

tveganje predstavlja ta odvisnost. Če se

tokovi ali samo del njih prekinejo čez

noč, je to šok za gospodarstvo, rusko-

-ukrajinska kriza nas je stala po moji

oceni tisoč milijard. Tako da je ta zeleni

prehod z geostrateškega gospodarskega

vidika za Evropo smiseln. Drugo vprašanje

pa je, ali je pot, ki smo si jo zadali,

optimalna. Ti cilji so se skozi leta stalno

zaostrovali na podlagi zahtev javnega

mnenja volivcev, predvsem zahodnoevropskih

držav. In to se je dogajalo do

leta 2022, ko je bil sprejet zeleni dogovor

in postavljen cilj, ki pomeni brezogljičnost

do leta 2050.

Da bomo do tega lahko prišli, sta

v bistvu potrebni dve stvari. Prva je,

da elektrificiramo promet, ogrevanje

in industrijske procese, potem pa, da

električno energijo proizvedemo iz

brezogljičnih virov. Tukaj se je veliko

upanja polagalo na razvoj vodikovih

tehnologij, ki bi omogočale sezonsko

hrambo viškov energije, na primer

sončno energijo. Ta del tehnološkega

razvoja zaostaja. Kljub desetinam milijard

subvencij, ki jih Evropska unija

namenja v ta namen, še ni tehnološko

in finančno sprejemljive rešitve. To je

moja največja skrb. In kar je še bolj pomembno,

v zadnjih letih temu sledijo

tudi baterijski hranilniki. Skratka, z baterijskimi

hranilniki mi lahko dnevne

viške shranimo in jih porabimo ponoči.

Konkretno lahko v Sloveniji tehnično

in finančno zelo smotrno osem mesecev

na leto pokrijemo porabo električne

energije s proizvodnjo sončnih

elektrarn in baterijskimi hranilniki. Nimamo

pa rešitve za preostale štiri mesece.

Če tega ne bomo rešili, se moramo

preostale štiri mesece še vedno opirati

na fosilne vire. V Sloveniji je to termoelektrarna

Šoštanj, plinska elektrarna

Brestanica, pa še kakšna bo potrebna.

V politiki se vedno bolj postavljajo

vprašanja, ali je ta skupni cilj, ki je zastavljen,

realen. Ali bi bilo treba stvari na

novo pogledati in ovrednotiti? Mnenja

so, kot v zadnjih časih vidimo, močno

deljena. Nekatere države in zelene

stranke pravijo, da so cilji še premalo

ambiciozni, drugi pa opozarjajo, kot ste

sami rekli, da se je morda Evropa ustrelila

v koleno. In tukaj nekega konsenza

žal ni na vidiku.

Celoten pogovor s podjetnikom in investitorjem

Boštjanom Bandljem si

lahko ogledate na spletnem portalu

Domovina ali na YouTubu.


207 3. 7. 2025

26

SVET

DRUŽINA, dolžnost

ljubezni in religije

Odnos do otrok oziroma ljubezen do otrok se načeloma ne razlikuje med Zahodom in islamskimi državami,

obstajajo pa določene specifike, ki se lotevajo tega, na kakšen način bo potekalo razmerje med otroki

in starši ter kakšno odgovornost nosi vsak član družine.

ANDRAŽ ŠEST

Povezava med otrokom in staršem

je sveta. Otrok je biološki

in čustven del obeh staršev in

ljubezen do otroka je nepredstavljivo

večna. To razume večina

staršev, razen tistih, ki svoje otroke

čustveno ali fizično poškodujejo. Zato

so prelomljene vezi med otroki in starši,

namerno ali nenamerno, bolj natančno

– ali s sporom ali smrtjo, tako

travmatične, da jih tisti, ki otrok nimajo,

ne morejo razumeti.

Danes so družine natančneje načrtovane,

minili pa so časi s potrebo po

dodatni delovni sili, ki jo je potrebovala

kmetija, oziroma s preužitkom na stara

leta, torej upokojitveno varnostjo staršev,

ki so se ji zavezali nasledniki.

Najpomembnejši vidik družinskih

razmerij je seveda religija, ki ureja družinske

vloge in naloge ter pripravi mlajše

družinske člane na življenje v odrasli

dobi. Sledenje Bogu in upoštevanje pravil,

zapisanih v Koranu, je sicer temelj

vsake družine, ki pa je na koncu odvisen

od interpretacije in liberalnosti glave

družine, torej očeta. Na primer oče

moje soproge, je bil režiser in liberalec,

ki je svojo mlajšo hčer vzgojil v duhu

Praznovanje orientalske egipčanske poroke.

207 3. 7. 2025

odprtosti in relativno zrahljanih verskih

pravil, oziroma se pravil ni držal.

Nasprotno pa je njena mati bíla boj za

uveljavitev koranskih pravil, vendar zaman

– če bi obveljala želja njene matere,

potem se najverjetneje s soprogo ne bi

nikoli spoznala.

POROKA JE POGODBA

MED STRANKAMA

Absolutna želja vsake družine je dobiti

moškega naslednika. Ženska, ki

ne »zmore« roditi moškega naslednika

ali pa sploh ne more roditi, bo od

moža, njegovega širšega sorodstva in

celo lastne družine nosila glavno breme

krivde, tudi če je v resnici neploden

mož. Ženska bo kriva tudi za morebitno

moško impotenco, kajti on in njegova

družina bosta razumela to dejstvo kot

manko ženske privlačnosti. Ni neobičajno,

da se v takšnih primerih moški

celo loči in poroči z drugo, oziroma

kot on razume, pridobi primernejšo

žensko. Če do ločitve ne pride, si lahko

omisli še tri žene, vendar mora vsakič

že obstoječe soproge obvestiti.

V Egiptu in na Bližnjem vzhodu

je poroka velika stvar, saj ne gre le za

SHUTTERSTOCK

pogodbeno razmerje med moškim in

žensko, ampak tudi za pogodbo med

dvema razširjenima družinama. Porok

iz ljubezni je še vedno malo in so rezultat

zelo odprtih in liberalnih družin,

Najbolj zanimiva situacija

je ob mešani poroki ženina

islamske vere in neveste

judovske vere. Njun otrok

bo po očetu prevzel islamsko

vero, kar nalaga Koran,

medtem ko bo po mami

prevzel judovsko vero,

kar nalaga halacha.

kar je verjetno približno deset odstotkov

celotne družbe. Drugi razlog pa so

nepredvidljive okoliščine, kot so smrti

staršev, ko le-ti ne morejo več nadzirati

združevanja svojih otrok, tako sinov

kot hčera. Pri poroki iz ljubezni ne gre

le za odobravanje staršev, ampak tudi

za odobravanje širše okolice, ki lahko

novoporočencema zelo greni življenje.

To lahko potrdim iz lastnih izkušenj.

Ko par ne more pridobiti družinskega

dovoljenja za poroko, se velikokrat

odloči za »orfi« poroko, kjer se zaveže

poročiti pred dvema pričama, vendar

v tem primeru ne nastanejo nikakršne

zakonske obveznosti, prav tako pa se

»orfi« poroke ne da uradno registrirati.

Tovrsten način poroke je popularen

tudi pri skokih čez plot in prostituciji,

kjer se spolnost ne vrši med dvema med

seboj neporočenima posameznikoma,

ampak poteka med poročenim parom.

Tako zadovoljijo Boga in sodnijo.

Tudi pri bolj liberalnih porokah

tako ženin kot nevesta nimata popolne

svobode pri poroki in morata pridobi-

SVET

27

ti dovoljenje staršev oziroma splošno

odobravanje glede pedigreja družine,

s katero bo potekala združitev. Poroka

hčere, rojene v islamski veri, z ženinom

druge vere ni mogoča in je nezakonita.

Po drugi strani pa ženin lahko poroči

žensko druge verske denominacije, kajti

islamska vera se deduje po moški liniji

in tako ni strahu, da bi bili otroci morda

krive vere. Ženin mora svoji nevesti,

če je ta druge vere, tudi pustiti svobodo

pri prakticiranju njene vere in je ne sme

siliti v islam, če tega ne želi. Otroci pa

dedujejo vero po očetu, zato bodo v islamskih

državah avtomatično postali

muslimani. Najbolj zanimiva situacija

je ob mešani poroki ženina islamske

vere in neveste judovske vere, kar se na

primer zgodi na Zahodu ali v Izraelu.

V arabskih državah manj, ker to lahko

pomeni hud družbeni pritisk ali celo

smrt. Njun otrok bo po očetu prevzel

islamsko vero, kar nalaga Koran, medtem

ko bo po mami prevzel judovsko

vero, kar nalaga halacha. To pomeni, da

mora imeti par veliko liberalne volje pri

uresničevanju prihodnjih verskih nalog

sinov in hčera.

Če nevesta ni devica,

je to razlog za razdrtje

poroke in pomeni sramoto

katastrofičnih razsežnosti

za družino neveste in zelo

resne posledice zanjo.

POROČNA PRAVILA

Pred več kot desetimi leti sva z dobrim

prijateljem Zeinom pila čaj in kavo v

legendarni kavarni El Shams na tržnici

Tawfikiya v okrožju Mamar Green.

Takrat mi je pravil, kako se je poročil.

Nekega dne ga je poklical brat in mu povedal,

da mora čez vikend v Asuan na

zaročno slavje. Ko je prišel v Asuan, so

mu povedali, da gre v bistvu za njegovo

zaročno slavje. Kako je potekal proces

izbire žene in ženina? Družina začne

iskati primernega kandidata in kandidatko,

kar nakaže v širši vasi ali mestu.

V njegovi vasi, ki ima sicer prebivalstva

za en Maribor, so vloge družin oziroma

klanov razdeljene. Ena družina ima čez

vojsko, druga šolstvo, tretja policijo, četrta

upravo itd., zato je strateško umeščanje

otrok izjemnega pomena, kajti

poročiti hčer učiteljske družine v družino

generalov pomeni ne le zagotovljeno

prihodnost, ampak tudi dobre zveze z

lokalnim vojaškim okrožjem. Tako si

lahko sinovi učiteljske družine zagotovijo,

da ne bodo služili v pehoti na

vročem Sinaju, ampak v inženirskem

vodu v Kairu. Ko je govora o vročem Sinaju,

imam v mislih oboje – da je vroče

in neprijetno ter vroče zaradi Islamske

države, ki je zakrivila smrt več kot

3.000 egiptovskih vojakov na eni strani

in Hamasa na drugi. V Kairu je nekoliko

drugače, saj ima dosti večje število

liberalnih družin, ki do neke mere celo

dopuščajo druženje svojih otrok, predvsem

deklic, liberalizem pa ni toliko

odvisen od izobrazbe in finančnega

statusa, ampak od verske gorečnosti.

Prijatelj Zein je bil torej pozvan na

zaroko in kasneje poroko, potem ko je

njegova družina zaključila pogajanja z

družino neveste. Pred poroko obstaja

kar nekaj pogojev, ki jih morata izpolniti

eden in drugi. Ženin mora zagotoviti

stanovanje, pohištvo in doto v zlatu, za

katero se dogovorita obe družini, medtem

ko mora nevesta opremiti kuhinjo,

priskrbeti posteljnino, zavese in preproge.

Za ženina je poroka velikokrat

nepredstavljiv strošek, kar lahko zavleče

poroko po zaročnem ceremonialu

tudi za nekaj let. Če ženin ne more

izpolniti svojih obveznosti do neveste,

ima nevesta pravico razdreti zaroko in

zaročiti drugega moškega. Poroke so v

primerjavi s slovenskimi velikanske in

jih financira ženinova družina. Najpomembnejša

je poročna noč, ko pride do

konzumacije med mladoporočencema

in do testa deviškosti. Če nevesta ni

devica, je to razlog za razdrtje poroke

in pomeni sramoto katastrofičnih

razsežnosti za družino neveste in zelo

Skupina otrok pri bralni vzgoji; Shalatin, Egipt.

resne posledice zanjo. Nevesta je pogosto

pozvana k predstavitvi dokaza

deviškosti, krvavim madežem na rjuhi,

da zadovolji širše občinstvo.

VSI OTROCI

NISO ENAKOPRAVNI

Otroci so resnično veselje in ni večje

sreče ob rojstvu, ne le v širši družini,

ampak tudi v širši okolici njunega

doma. Sosedje, prijatelji in ljudje,

ki jih vidiš prvič, bodo drli na oglede,

prinašali darila, sladice, obleke in

piškote. Če je novorojenec, potem bo

evforija še toliko večja. Če je novorojenka,

bodo malo potolažili ženina in

mu predlagali potrpežljivost. Žena bo

doma, kajti moški kot glava družine

naj bi dokazal širnemu svetu, da zmore

finančno poskrbeti za vse. Če tega ne

zmore, potem bo prijazno povabil ženo,

da se vseeno odloči poiskati kakšno

zaposlitev, vendar se to ne bo obešalo

na veliki zvon. Drugače je med izobraženimi

družinami, kjer je običajno, da

si ženske ustvarijo kariero. Delež žensk

v delovni sili in podjetništvu v zadnjih

dveh desetletjih silovito narašča in vsekakor

lahko pričakujemo spremembe v

odnosih med zakonci ter večjo finančno

neodvisnost žensk.

Otroci so v povprečni islamski družini,

tako kot v katerikoli drugi verski

denominaciji, podvrženi določenim

pravilom, ki jih je ustvarila religija,

upoštevaje različne sekte, in politični

režimi. Po iranski teokratski revoluciji

v sedemdesetih letih, ki ji je sledila sunitska

teokratska revolucija iz Savdske

Arabije v osemdesetih letih, se je javno

mnenje radikaliziralo. Islamizem

je postal neke vrste beatlemanija, kjer

so ženske množično začele nositi nag-

SHUTTERSTOCK

207 3. 7. 2025

28

SVET

Egiptovske študentke (maj 2025).

lavne rute in celo nikabe, salafizem pa

je postal islamistični Dolce & Gabbana.

Vrata islamizmu v Egiptu je odprl

predsednik Sadat, kar je kasneje obžaloval

in plačal s smrtjo. Naj omenim, da

skoraj ni voditelja na Bližnjem vzhodu,

Levantu in Severni Afriki, ki ne bi radikalnemu

islamizmu odpiral in zapiral

vrat, odvisno od priložnosti in groženj.

Na slabšem so vsekakor deklice,

ki jih od malih nog navajajo na vlogo

gospodinj, skrbnikov otrok in moža.

Ni nenavadno videti, da starejša sestra

streže mlajšemu bratcu, kajti to je

njena vloga. Deklica nekje do desetega

leta nima veliko drugačnih obveznosti

od bratov, morda bodo kakšne igre

neprimerne; do vidnejših sprememb

načeloma pride, ko ima deklica vidnejše

oprsje, vsekakor pa ob nastopu pubertete.

Takrat začnejo deklice nositi

naglavne rute, kratke hlače in kratke

majice postanejo nezaželene, prav tako

odpadejo javna kopališča, plaže itd. V

Delež žensk v delovni sili in

podjetništvu v zadnjih dveh

desetletjih silovito narašča in

vsekakor lahko pričakujemo

spremembe v odnosih med

zakonci ter večjo finančno

neodvisnost žensk.

radikalno verskih družinah, recimo pri

salafistih, so deklice pokrite že od sedmega

leta. Gre predvsem za to, da naj bi

se tako zaščitila integriteta deklice, ki

207 3. 7. 2025

SHUTTERSTOCK

takrat že izraža svojo spolnost, moške

pa, tako pravijo verski nauki, nagovarja

hudič k mesenim užitkom, ti pa se ne

morejo zadržati. Ravno tukaj pridemo

do izvorne krivde dekleta, ki se ni zakrilo

in je na provokativen način prisililo

ubogega moškega, da si na silo vzame

tisto, kar mu je sicer prepovedano, saj

se on revež ne more zadržati. Za zadrževanje

moške sle so verski učenjaki

izumili naglavne rute, črna pokrivala

od glave do peta ter zapovedali svobodo

gibanja, in to v delu sveta, kjer sežejo

temperature do 45 stopinj Celzija.

Glavna razlika med fanti in dekleti

je svoboda gibanja in odločanja. Medtem

ko lahko fantje brez težav hodijo

na zabave, v diskoteke, se družijo na

plažah, dekleta te svobode nimajo.

Glavni cilj je preprečitev krivih poti in

bog ne daj razmerja s kakšnim mladeničem.

V Egiptu je še vedno popularno

obrezovanje deklet (FGM), kar je namenjeno

zmanjšanju spolne sle dekleta in

dokazovanju deviškosti. Pomembno pa

je vedeti, da obrezovanje deklet ni povezano

z islamom, ampak gre za staro

afriško navado, zapisano že v času meroitske

civilizacije v Sudanu in antičnega

Egipta, kar sta opisovala že Strabo

in Galen. Zalivske države obrezovanja

deklic ne prakticirajo. Uradne egiptovske

oblasti si sicer prizadevajo zajeziti

obrezovanje deklic, ki je nelegalno od

leta 2008, in zaenkrat jim relativno

dobro uspeva. V 90. letih je bilo obrezanih

okoli 87 odstotkov deklic, leta 2014

61 odstotkov, danes pa približno 35 odstotkov,

večinoma v ruralnem Egiptu.

14. junija 2007 je zaradi obrezovanja

umrla deklica po imenu Badour, zato

so 14. junij razglasili za nacionalni dan

boja proti FGM.

Uradne egiptovske oblasti

si prizadevajo zajeziti

obrezovanje deklic,

ki je nelegalno od leta 2008,

in zaenkrat jim relativno

dobro uspeva. V 90. letih

je bilo obrezanih okoli 87

odstotkov deklic, leta 2014 61

odstotkov, danes pa približno

35 odstotkov.

RODNOST IN PRIHODNOST

Časi se spreminjajo tudi v islamskem

svetu. V Evropi velikokrat poslušamo o

padanju rojstev in izumrtju evropskih

narodov, vendar ni nič drugače v Egiptu,

Levantu ali zalivskih državah. Izboljšanje

ekonomske situacije, modernizacija,

večja izobraženost žensk ter

finančna neodvisnost so razlogi za radikalen

padec rojstev v omenjenih državah.

Medtem ko padec rojstev v Evropi

spremljamo 100 do 150 let, torej nekje

od začetkov industrijske revolucije, so

arabske države doživele radikalne padce

rojstev v zadnjih 20-60 letih. Samo

od leta 2011 je rodnost v Jordaniji padla

za 24,7 odstotka, medtem ko je v Savdski

Arabiji od leta 1964, ko je bilo povprečje

7,67 rojstva na žensko, rodnost

padla na 2,12 otroka v letu 2025. Absolutni

rekorder pa so Združeni arabski

emirati, kjer je napovedana rodnost na

žensko v letu 2025 le 1,34 otroka.

Vse to dokazuje, da arabski islamski

svet ne more ubežati modernizaciji.

Udobje ugodnih ekonomskih situacij,

boljša izobraženost žensk in njihova finančna

neodvisnost se kažejo v vedno

večjih pritiskih na oblast za modernizacijo

družbe. Salafisti ne narekujejo več

mode, ljubezen do radikalnih in terorističnih

organizacij upada. Organizacije,

ki najbolj brutalno, tako čustveno

kot fizično, zlorabljajo otroke, so teroristične

organizacije, Hamas, Hezbolah,

Islamska država, hutijevci, islamski

džihad, radikalna iranska teokracija

in mnoge druge, ki vzgajajo otroke za

mučeništvo in smrt. Vsi drugi v tistem

svetu ljubijo svoje otroke.

Komentar

ALJUŠ PERTINAČ

Atentat na

SVOBODO GOVORA

PREHITEVAM PO LEVI

Dvojni magister Roman Vodeb je na slovenski družbeni sceni precej znan, udaren in

tako v strokovnih krogih kot tudi v splošni javnosti dokaj cenjen kritični mislec. Kot

tak je seveda hkrati tudi marsikomu trn v peti. Pod »marsikomu« je treba razumeti

predvsem raznorazne družbene (pod)skupine, ki delujejo s pozicije moči, oziroma

interesne skupine, skupine pritiska ter seveda vsakokratno oblast.

29

Odkar imamo v Sloveniji na oblasti

diktaturo pernatega Festivala

Svobode, se je prostor

kritične misli v javni besedi

– oziroma bolj natančno rečeno, polje

svobode govora – drastično zmanjšal.

Z drugimi besedami, Svoboda v resnici,

paradoksalno, pomeni atentat na

svobodo govora in nesrečni Vodeb je

ena njenih prvih, vsekakor na žalost ne

zadnja, zagotovo pa največja žrtev. Poglejmo

podrobnosti.

BREZ DLAKE NA JEZIKU

Vodebova osnovna značilnost javnega

nastopanja, kot pritiče njegovi izobrazbi

in poklicnemu profilu strokovnjaka

za psihoanalizo, skladno z načeli oziroma

doktrino Sigmunda Freuda, je, da,

figurativno rečeno, brez dlake na jeziku

spregovori o občutljivih družbenih

temah, vezanih na dnevno politiko in

splošno družbeno dogajanje.

Njegovo miselno orodje je psihoanaliza.

Ravno zaradi psihoanalize lahko

tako pove več kot drugi – in kot tak je

seveda tudi dobrodošel gost ter hvaležen

komentator oziroma strokovni sogovornik

na javni medijski sceni. Zaradi teh

svojih lastnosti in zaradi svojega znanja

Vodebovo miselno orodje

je psihoanaliza. Ravno zaradi

psihoanalize lahko tako

pove več kot drugi – in kot

tak je seveda tudi dobrodošel

gost in hvaležen komentator

oziroma strokovni

sogovornik na javni

medijski sceni.

je bil Vodeb dolga leta stalni komentator

v pogovorni oddaji Faktor na TV3, dokler

ni ta zaradi kroničnega neplačevanja

vseh sodelujočih s strani producenta

oddaje oziroma odgovornih na TV3 letos

v začetku leta žalostno ugasnila. No,

pred dvema letoma in pol pa je Vodeb v

taisti oddaji povedal nekaj, kar je zbodlo

aktualno predsednico državnega zbora

Urško Klakočar Zupančič. Vodeb jo je

namreč figurativno oziroma metaforično

primerjal s podivjano kobilo, ker

se pač na svoji funkciji ne zna obnašati,

o čemer praktično čivkajo že vrabci na

veji in za kar imamo plastične dokaze že

skoraj vsakodnevno. Eden zadnjih je bil

ob nedavnem dnevu državnosti, ko se

je dotična na državni proslavi pojavila v

toaleti, ki je mogoče primerna za priložnostni

obisk kakšnega nočnega kluba,

če ne bi šlo ravno za damo, ki je mati in

že nekoliko v letih za redno obiskovanje

nočnih klubov, nikakor pa ni ustrezna za

formalni dogodek najvišje ravni.

V Sloveniji obstaja pravni oziroma

sodni mehanizem – če se nekdo počuti

užaljenega oziroma prizadetega zaradi

besed nekoga drugega, lahko sproži zasebno

tožbo. Predsednica DZ se za to v

konkretnem primeru ni odločila, ker je

kot bivša sodnica prav dobro vedela, da bi

tovrstni postopek gladko izgubila. Zato je

namesto tega na pomoč vpoklicala policijo,

zlorabila torej tako svojo funkcijo kot

represivni organ, ki je na njeno »sugestijo«,

torej sugestijo politike, pri Vodebu

ugotovila prekršek, pozor, kršitev javnega

reda in miru, kar je naravnost bizarno, in

mu izrekla globo. Vodeb se je na odločitev

pritožil, sprožil sodni spor v zvezi s tem in

na prvi stopnji – izgubil.

AKUTNA ZLORABA OBLASTI

Pri tej zgodbi je poleg povsem očitne in

akutne zlorabe oblasti za preganjanje

drugače mislečih pomembno predvsem

dejstvo, da kazenski zakonik Vodeba dobesedno

in izrecno odvezuje krivde oziroma

ga ščiti pred natanko takšnim preganjanjem,

kot ga je na naše stroške in

za naš račun s politično zlorabo policije

uporabila Svobod(i)na predsednica DZ.

Zakon v svojem 158. členu v 3. odstavku

(18. poglavje – Kazniva dejanja zoper

čast in dobro ime, podpoglavje Razžalitev)

piše tole – dobro preberite: »(3) Ne

kaznuje se, kdor se o kom žaljivo izrazi

v znanstvenem, književnem ali umetniškem

delu, v resni kritiki, pri izpolnjevanju

uradne dolžnosti, časnikarskega

poklica, politične ali druge družbene

dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali

varstvu upravičenih koristi, če se iz načina

izražanja ali iz drugih okoliščin

vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.«

Dictum sapienti sat est oziroma

modrim povedano dovolj.

Žal nam seveda ne vladajo modri,

ampak veliko bolj pritlehni, nerodni

in vase zaljubljeni osebki, ki oblast in

položaj razumejo kot sredstvo pritiska

na drugače misleče in motor za

zagotavljanje lastnega (pre)užitka. Kar

se dogaja Vodebu, se zato lahko jutri

zgodi vsem nam. In ker ob tem odkrito

molčimo ter neprikrito tiščimo glavo v

pesek, bi se nam morda tudi moralo.

Roman Vodeb

roman-vodeb.si

207 3. 7. 2025

30

KOMENTAR

Slovenski PACIENT

Namesto druga Švica postajamo druga Srbija, nekakšna miniaturna Jugoslavija

z vso nesnago, politično, ekonomsko, kulturno in moralno, ki jo zavožen jugoprojekt pooseblja.

Namesto zgodbe o uspehu smo postali zgodba o neuspehu.

V

Rosalindovem stavku »Čas

je stari sodnik, ki preveri vse

(take) prestopnike, pustimo

času čas« (Shakespeare, Kakor

vam drago, IV. dejanje, 1. prizor, v

originalu: »Time is the old justice that

examines all such offenders, and let

time try«) globoko odmeva ideja, da čas

neusmiljeno razkriva resnico. Govori o

prastari modrosti, da Kronos kot nepristranski

sodnik sčasoma odkrije vse

očem skrite napake, prikrite zločine ali

prevare in laži – nihče mu ne uide. Čas

je neusmiljen. Stvari vselej postavi na

svoje mesto in z lasersko natančnostjo

pove, kaj je prav in kaj narobe. Tisto,

kar je prav, nagradi, narobe in izprijeno

kaznuje. Ničesar ne spregleda, nikoli se

ne zmoti. Pravnega instituta zastaranja

ne pozna.

DRUGA SRBIJA

Poglejmo, kje je danes Slovenija, nekdaj

obetajoča mlada demokracija, vzhajajoča

zvezda demokratično prenovljene

Evrope. Deželica na sončni strani Alp

naj bi bila »druga Švica«, zgled drugim

Poleg napisa Tito na Sabotinu, ki je redno

vzdrževan, imamo v Sloveniji mnoge spomenike

'krvavorokcem'– Titu, Kardelju, Kidriču,

Stanetu Rozmanu in drugim 'herojem'. Po

njih imajo imena tudi šole.

Facebook ZBV NOB Brežice

JAN ZOBEC

po svobodi, napredku in pravni urejenosti

hrepenečim narodom bivšega

vzhodnega bloka. Nekoč, desetletja

so minila od tedaj, je bila razglašena

za zgodbo o uspehu, za najuglednejšo

učenko evropskih demokratičnih vrednot.

A sanje o drugi Švici so sčasoma

razvodenele, mit o zgodbi o uspehu pa

se je sesul sam vase. Zadnja leta v svoje

diametralno nasprotje. Številne države

nekdanjega realsocialističnega bloka,

ki so bile ob kolapsu levega totalitarizma

opazno za nami – ekonomsko, politično,

pravno in demokratično – nas

prehitevajo po levi in desni, druge,

nekoč globoko nerazvite, nas bodo v

naslednjih letih. Zagreb bo po povprečni

neto plači od julija, ko nas bo oblast

začela skubiti še z novim davkom za

virtualno dolgotrajno oskrbo, »šišnil«

Jankovićevo Ljubljano. Namesto druga

Švica postajamo druga Srbija, nekakšna

miniaturna Jugoslavija z vso nesnago,

politično, ekonomsko, kulturno in moralno,

ki jo pooseblja zavožen jugo-projekt.

Namesto zgodbe o uspehu smo

postali zgodba o neuspehu.

Sanje o drugi Švici so

sčasoma razvodenele, mit o

zgodbi o uspehu pa se je sesul

sam vase. Zadnja leta v svoje

diametralno nasprotje.

Začelo se je že v zgodnjih 90. letih

prejšnjega stoletja, takoj po osamosvojitvi,

ko je zakonodajno oblast in

vlado sicer prevzel Demos, a so ključni

podsistemi, od medijev, bančništva, izobraževanja,

pravosodja in sindikatov,

ostali trdno v rokah starega režima.

Slovenija ni izvedla lustracije, odločila

se je za gradualizem, pod pretvezo nacionalnega

interesa se je zaprla pred tujimi

investicijami in tujim lastništvom;

vse to je omogočilo divjo privatizacijo

in kapitalsko utrditev starorežimskega

novega razreda v novih okoliščinah.

Tranzicijska pravičnost je ostala nikoli

dokončana zgodba.

Ne pozabimo, da je samostojna slovenska

država, kot je tvitnil Janez Turinek

na X-u, tiho zmagoslavje pobitih

pod Macesnovo gorico in na ostalih

777 moriščih po vsej Sloveniji. In ne

pozabimo, da slovensko pravosodje ni

bilo sposobno pripeljati pred sodišče

enega samega storilca teh zločinov.

Še več, žrtvam pobojev demokratična

samostojna Slovenija ni sposobna, ne

zna, ne zmore, v resnici noče zagotoviti

niti dostojnega, civiliziranega pokopa,

ampak okostja žrtev v plastičnih

vrečah in zabojčkih preklada iz enega

v drugo skladišče. Zato se ne smemo

čuditi, kako je mogoče, da ne najdemo

soglasja o ključnih razvojnih ciljih, da

se po vstopu v evroatlantske povezave

in evroobmočje vrtimo v začaranem

krogu, da na volitvah vedno znova

zmagujejo marionetne figure za enkratno

uporabo in z ad hoc ustanovljenimi

strankami, katerih edini program je

207 3. 7. 2025

KOMENTAR

31

Ulice, ceste, trgi, poimenovani po

diktatorju Titu, pričajo o ideološki

zaciklanosti naših oblasti.

antijanševski program in institucionalizacija

sovraštva do vsega, kar je

povezano z največjo opozicijsko stranko

in njenim voditeljem. Država, ki ne

pokoplje svojih pokojnih, ne more napredovati.

Vrti se v začaranem krogu, zapada

iz ene krize v drugo in ne oblikuje

soglasja o bistvenem.

Samo poglejmo, kdo so ključne figure

slovenske »leve« oblasti. Janković,

tranzicijski privatizer, milijonar, Golob,

prav tako tranzicijski privatizer, milijonar,

Nataša Pirc Musar, tranzicijska

milijonarka. Še več je takih tranzicijskih

mogulov, ki krojijo slovensko, seveda

»levo« politiko iz zakulisja, brez

odgovornosti, le z vplivom in močjo

omrežij, netransparentno, skrito in v

svojem jedru nasprotno vrhovnemu

načelu demokracije, vladavini suverenega

ljudstva. Najdemo jih med gradbenimi

baroni z vrtoglavimi posli na račun

davkoplačevalcev, najdemo jih med

lastniki celotnega spektra medijev, od

mainstream preko rumenih, pa vse do

najbolj primitivno zabavljaških, najdemo

jih tudi med vplivnimi in bajno bogatimi

odvetniki, katerih lovke segajo v

vse ključne ustavne organe, najdemo jih

Država, ki ne pokoplje

svojih pokojnih, ne more

napredovati. Vrti se v

začaranem krogu, zapada

iz ene krize v drugo in ne

oblikuje soglasja o bistvenem.

SHUTTERSTOCK

seveda tudi med posvečenimi NVO-ji,

ki goltajo milijone davkoplačevalskega

denarja za nekoristna, tudi škodljiva,

oprostite izrazu, čista preseravanja.

SPOMENIKI KRVAVOROKCEM

Na majhnem prostoru – lahko bi mu

rekli državotvorno jedro glavnega

mesta – so spomeniki, ki simbolizirajo

vrednotno os slovenske države. Vendar

na tem prostoru, na osrednjem med

njimi, na Trgu republike, kjer je bila

pred 34 leti razglašena neodvisnost,

razen Cankarjeve kocke ne boste našli

niti enega samega spomenika, ki bi

poveličeval neusahljiv vir slovenske

državnosti in ustavnosti. Ne, pač pa

živo, diametralno nasprotje vsemu,

kar tvori nukleus slovenske ustavne

istovetnosti. Spomenik revoluciji, spomenike

krvavorokcem Kardelju, Kidriču,

Stanetu Rozmanu in potem je tu še

grobnica »narodnih herojev«. Človek

dobi občutek, da so vse te figure, okamnele

pošasti oživele in kot prikazni iz

morastih sanj zalomastile v življenje

republike. Vstopile so med državljane z

besedami in dejanji ključnih predstavnikov

oblasti: predsednika vlade, predsednice

DZ, vodje poslanske skupine

največje parlamentarne stranke, številnih

poslank in poslancev vladajoče

koalicije, kjer spet prednjačijo Levica in

njen ideološki satelit Gibanje Svoboda.

Ter, seveda, z besedami in sliko prorežimskega

medijskega monolita »nikogaršnjih

hlapcev«. Ne samo spomeniki,

tudi ulice, trgi, celo eno od

mest se imenujejo po totalitarcih,

Tudi pod taktirko ljubljanskega župana Zorana Jankovića

postajamo druga Srbija.

Slovenija je pacient –

zelo hud pacient. A kot je

učil Freud, mora pacient

priti do uvida. Ko se to zgodi,

simptomi izginejo.

kršiteljih človekovih pravic in morilcih.

Njihova imena so varovana in čaščena,

stranke, ki več kot dve tretjini obstoja

naše države vladajo državljanom – v

resnici, kot sta razkrila intervjuja z

Borutom Pahorjem in Prebiličem – nikomur

odgovorni centri moči iz ozadja

te ljudi in njihova dejanja častijo, se jim

v orientalski despotski maniri klanjajo

ter jih klešejo v nacionalno zavest kot

del naše identitete.

Posledice ideološke zaciklanosti ter

drsenje v avtoritarno družbo vzhodnjaških

režimov so vse bolj otipljive. To je

Slovenija, dežela, kjer so bili podrti rekordi

v številu umorjenih na časovno

enoto, dežela, kjer še vedno, pravzaprav

vseskozi, vladajo množični morilci in

njihovi ideološki nasledniki. Dokler bo

tako, se nam bo zgodovina ponavljala in

nam bo nek nerazgledan balkanski primitivec,

odlikovanec terorista, agresorja

in vojnega zločinca mirno zastrupljal

vodo, uničeval kulturnozgodovinsko

dediščino in prepovedoval spoštovanje

temeljnih civilizacijskih norm.

Slovenija je pacient – zelo hud pacient.

A kot je učil Freud, mora pacient

priti do uvida. Ko se to zgodi, simptomi

izginejo. Le kdaj bo slovenski pacient

prišel do uvida? Zadnja, resnično zadnja

priložnost bodo prihajajoče državnozborske

volitve.

WIKIPEDIA

207 3. 7. 2025

32

KOMENTAR

RAZSULO Slovenije

Sedanja slovenska vlada malone soglasno velja za najslabšo doslej. Kljub neštevilnim obljubam

na začetku mandata se ni uresničila nobena napoved, ki bi pomenila razvojni korak naprej za državo

Slovenijo. Pa vseeno vlada še vedno ponavlja in ponavlja, kako je – prva v zgodovini – naredila to in to,

kako je popravila hude napake prejšnje (Janševe) vlade, kako je uredila zdravstvo, šolstvo, stanovanjsko

politiko, položaj upokojencev, plače najslabše plačanih delavcev itd. Slovensko ljudstvo tem zagotovilom,

ki ostajajo obljube, že dolgo ne verjame več.

DRAGO BAJT

IDEOLOGIJA LEVIČARJEV

BREZ PERSPEKTIVE

Poglejmo nekaj problemov, ki jih vlada

Roberta Goloba ne rešuje, temveč jih

zaradi napačne politike celo zaostruje.

Med najpomembnejše naloge vlade

sodi financiranje gospodarskih in

družbenih dejavnosti. Kljub utečenim

postopkom delitve denarja, ki se jim ni

mogoče v celoti izmakniti, je aktualna

vlada na nekaterih odsekih družbe začela

preusmerjati denar iz proračuna

na področja, ki za razvoj niso produktivna.

Tako bogato nagrajuje aktivnost

civilne družbe, t. i. »nevladne« organizacije,

ki so na zadnjih volitvah pripomogle,

da se je največja vladna stranka

oz. Gibanje Svoboda povzpelo na oblast.

Te organizacije denar porabljajo

za režimsko propagando in za krepitev

lastne ideologije, ki naj bi postala temelj

nove slovenske politike. To pa je ideologija,

ki je blizu radikalnim levičarjem,

pri nas predvsem stranki Levica; zaradi

navezovanja te ideologije na ideje

jugoslovanskega socializma in njegovo

podstat, marksizem v predelavi leninizma

in stalinizma, je jasno, da ideološka

smer Golobovega levičarstva ni

razvojno perspektivna. Z marksizmom

cepljeni politični režimi so namreč po

vrsti propadli; redki preostali se danes

borijo za obstanek.

BOHOTENJE BIROKRACIJE

Če nekomu daješ denar, ga moraš drugemu

vzeti. Tako vlada Roberta Goloba

jemlje tistim, ki brez stalne podpore

države ne morejo delovati, med drugim

zdravstvu, vzgoji, kulturi, znanosti.

Zlasti je pri tem prizadeto gospodarstvo,

ki ustvarja dohodek s prodajo in

izvozom svojih izdelkov in storitev, pri

tem pa mora plačevati vse večje in večje

prispevke in davke. Na račun gospodarstva,

ki je povsod vlečni konj razvoja

Zaradi navezovanja na ideje

jugoslovanskega socializma

in njegovo podstat ideološka

smer Golobovega levičarstva

ni razvojno perspektivna.

in prispeva levji delež k nacionalnemu

proizvodu, se bohoti slovenska birokracija,

ki z novimi in novimi predpisi

in pravilniki regulira delovanje države,

sama pa ne ustvari prav nič za prosperiteto

naroda in državne vladavine.

Vsi vemo, da v državi ne morejo delovati

samo najbolj prodorni in uspešni

gospodarstveniki, ki so se že zasidrali v

svetu in s svojimi izdelki prodrli na tuje

trge. Ob njih morajo delovati gospodarski

subjekti (podjetja, tovarne …), ki

za svojo rast potrebujejo tudi državno

pomoč – vse te pa država tako rekoč izganja

iz domovine. Nekatere kulturne

ustanove in znanstveni zavodi so resda

samostojna podjetja, drugi pa delujejo

kot servis nacionalne države in potrebujejo

za svoje delovanje vsakoletno

finančno podporo iz proračuna. Tako

ustvarjajo kulturne stvaritve in znanstvene

dosežke, s katerimi širijo sloves

in uspešnost države v svetu.

NOVA NEUVRŠČENOST

V skladu s povedanim se zdi povsem

zgrešena zunanja politika najnovejše

slovenske vlade. Po vzorcih, ki jim

pripadamo kot člani Evropske unije,

bi morali slediti tudi zahodnim smerem

razvoja gospodarstva, znanosti

in kulture. To pomeni, da bi si morala

Slovenija prizadevati za vrednote razvitega

svetovnega gospodarstva, stike

s svetovno znanostjo in povezovanje

z evropsko kulturno javnostjo.

To seveda marsikdo

pri nas počne,

vendar ne zaradi

političnih spodbud,

marveč

zaradi lastne

ozaveščenosti

in

n u j n o s t i

takega početja.

Vladna

politika

Roberta Goloba,

predvsem

pa

delovanje

ministrice za

zunanjo politiko

Tanje Fajon, pa

pri tem ubira

svojo napačno

pot. Zdi se, kot

da se vračamo

v čas nekdanje

neuvrščenosti,

torej k povezovanju

nerazvitih tretjih

držav, ki jih je prav povojna

Jugoslavija spodbujala h krepitvi

samostojne politične poti med

Zahodom in Vzhodom, med razvitimi

in manj razvitimi.

Obiski Tanje Fajon na Bližnjem

vzhodu in v Afriki, »turistična« potovanja

predsednice vlade Nataše Pirc

Musar v eksotične deželice, kot je Madagaskar,

navsezadnje tudi popotovanja

Roberta Goloba, ki so največkrat

zasebne reklamne narave in z nacionalnega

vidika povsem nepotrebna – vse to

priča, da je Slovenija trenutno povsem

izgubljena v svetu dejanske svetovne

politike: nima ne pravih ciljev in ne

nujnih vrednostnih predstav. Zato je

naše bombastično opozarjanje Izraela

SHUTTERSTOCK

207 3. 7. 2025

KOMENTAR

33

ali Rusije, naj prenehata vojne spopade,

prav žalostno jecljanje brez vsakega

učinka, saj ga nihče ne sliši.

Slovenija je trenutno povsem

izgubljena v svetu dejanske

svetovne politike: nima ne

pravih ciljev in ne nujnih

vrednostnih predstav.

ZLIZANOST MEDIJEV

S POLITIKO

Žalostno je, da se takim prioritetam

slovenske zunanje politike prilagajajo

tudi mediji, predvsem nacionalni. Dejstvo,

da imamo v času ruske agresije

nad Ukrajino še zmeraj dopisništvo v

Moskvi, je absurdno; če ga že potrebujemo

v Vzhodni Evropi, naj se preseli v

Kijev ali Varšavo. Tudi zamisli, da

en sam dopisnik pokriva širna

področja Azije in Balkana,

so povsem neracionalne.

Prizadevna

Karmen Švegl,

uradno dopisnica

iz Bangkoka, se

nenehno seli po

Bližnjem vzhodu

in Egiptu,

kajti tam potekajo

trenutno

najbolj vroči

spopadi med Izraelom,

Iranom,

Libanonom in Palestinci;

jasno je, da

sama ne more videti

in komentirati vsega.

Dopisnika z Balkana

najbrž ne potrebujemo več,

bolj koristen bi bil npr. na Češkem

ali na Iberskem polotoku. Dopisniki

v Nemčiji, na sedežu Evropske unije

v Bruslju in v Rimu opravljajo zgolj

nujna dela, ki jih narekuje dogajanje,

za samostojne komentarje pa jim prejkone

zmanjkuje časa (če so jih sploh

sposobni). Enako lahko rečemo za dopisnika

v ZDA, ki se je pri svojem delu

že dodobra utrudil. Vse se torej zdi, da

se RTVS (tako televizija kot radio) glede

dopisništev po svetu ravna predvsem

po prioritetah trenutne slovenske vlade,

le deloma pa po zahtevah trdega in

vsestranskega varčevanja, ki naj bi rešilo

nacionalni medij pred razsulom.

PODPIRANJE USLUŽNIH

Prav s tega zornega kota pa je treba gledati

še eno zgrešeno potezo sedanje slovenske

vlade. Ne podpira le nacionalne

televizije in radia, ki se z varčevanjem

ne bosta izvlekla iz težav; podpira tudi

medije, ki finančne podpore sploh ne

potrebujejo. To so predvsem časopisi,

revije, radijske postaje in televizije v

lasti medijskega barona Martina Odlazka.

Kot vemo iz razdelitve sredstev za

podporo medijem, dobijo prav ti največjo

količino subvencij – ob njih pa tudi

osrednji slovenski časopisi (Delo, Dnevnik,

Večer), ki jih vodijo razvpiti menedžerji,

kakršen je Stojan Petrič. Golobova

vlada potemtakem podpira finančno

trdne (čeprav trenutno malce majave)

medije, ki ga politično podpirajo z naročenimi

intervjuji, prijaznimi članki

in puhlimi slavospevi vseh vrst, ne pa

majhnih medijev, namenjenih lokalnim

prebivalcem, kaj šele opozicijskega tiska,

ki upravičeno opozarja na vladne

napake, laži, nepoštena mešetarjenja in

korupcijske afere. Zazibana v sen lastne

nenadomestljivosti, se Golobova vlada

očitno prav nič ne zaveda stare modrosti,

da je več vredna poštena kritika

kakor prazna hvala.

KOMERCIALIZACIJA IN

MARGINALIZACIJA RTVS

A obupovanje zaradi Odlazkovih medijev

ni nujno potrebno, čeprav nedvomno

močno vplivajo na volilno telo, kljub

temu da objavljajo zgolj senzacionalne

vesti, članke brez teže in bedastoče

vseh vrst, po katerih hlepijo njihovi

bralci in poslušalci. Njihova škodljivost

je trenutna – najvišjih vrednot ne bodo

spodkopali. Bolj pa nas lahko skrbi nacionalni

medij (RTVS), ki se približuje

ustrojenosti populističnih glasil. Vse

več je na televiziji in radiu športa, ki naj

bi bil poglavitno spričevalo sposobnosti

in veličine slovenskega naroda. Šport

je pri Slovencih res vreden pozornosti,

toda njegovi uspehi so trenutni – čez

deset in nekaj let bo le še redkokdo prepoznal

danes opevane košarkarje in

kolesarje, četudi bodo ostali zapisani v

slovensko športno zgodovino. Daljšega

diha so kulturni in znanstveni dosežki

Slovencev, ki bodo vgrajeni v temelj

slovenstva tudi v daljni prihodnosti;

Dejstvo, da imamo v času

ruske agresije nad Ukrajino

še zmeraj dopisništvo

v Moskvi, je absurdno;

če ga že potrebujemo

v Vzhodni Evropi, naj se

preseli v Kijev ali Varšavo.

zato je podpiranje znanosti in kulture

bolj potrebno kakor subvencije za šport

in rekreacijo. Prav skrb za nacionalno

kulturo pa RTVS zanemarja; zanjo je

kultura samo popkultura (slavljenje ostarelih

popevkarjev, razcvet malovrednih

kvizov), ne pa visoka umetnost na

področju literature, glasbe, gledališča.

Kdaj smo videli na slovenski televiziji

zadnjo novo TV-igro? Ponavljanje starih

oddaj gre zadnji čas v neskončnost,

pri čemer RTVS pogosto sistematično

zamolčuje, da gre za oddaje iz arhiva.

Zato bi se bilo treba vprašati, koliko si

RTVS še zasluži naziv nacionalnega

medija, ki ga podpiramo vsi z obvezno

naročnino. Če si ga ne, je treba radikalno

ukrepati.

Sicer pa se na slovenski nacionalni

radioteleviziji množijo tudi programski

»triki«, ki zamegljujejo pomembnost

medija. Poleg nenehnih ponavljanj oddaj

se vrstijo pogoste napovedi sporeda:

že teden pred predvajanjem oddaje

(četudi stare) se nenehno napovedujeta

dan in čas predvajanja; napovedovanje

se potem ponavlja dan za dnem, na dan

predvajanja pa sledi še nekaj napovedi,

tudi tik pred samim prikazovanjem.

Smisel tega ni le v samopromocijskem

pritegovanju pozornosti za vsako ceno,

temveč tudi v polnjenju programskega

časa z mašili podobnega tipa. Nacionalni

medij zapuščajo izkušeni novinarji;

vse več je novincev in začetnikov,

ki se šele učijo novinarstva in so

pri tem pogosto nerodni, primanjkuje

pa jim tudi strokovnega znanja. Vse

to pa so značilnosti, ki so očitno popoln

odsev dejavnosti vlade Roberta

Goloba; mediji, ki skušajo ugajati političnemu

vodji, postajajo nujno slabokrvni

mediji v plitvinah slovenske

politike. Zato so prav tako odgovorni

za vladna dejanja, ki nas odmikajo od

razvoja evropskih vrednot.

207 3. 7. 2025

34

JU3 2052

SHUTTERSTOCK

SODOBNA David in Goljat

V deželi, kjer svoboda »diha« le na papirju, se zdi, kot da smo v zadnjih treh letih nazadovali do te mere,

da smo postali celo njeni ujetniki. Ta, ki nas drži pod »ključem«, sicer ni Goljat iz mesa in kosti, temveč

nekakšna maligna gmota plitkih odnosov, prepletena z lažmi, manipulacijami in nesposobnostjo.

Na nasprotni strani je, žal, preveč ponižnega strinjanja, prežetega z molkom, ki nas duši. Medsebojni

odnosi, ki so bili nekoč še kolikor toliko znosni, topli in pristni, so postali podobni kloaki, ob kateri

nočemo pogledati v oči tistemu, ki razmišlja drugače.

MILENA MIKLAVČIČ

Zgodba o Davidu in Goljatu je

stara, a še vedno živa. Kdo ne

pozna svetopisemske zgodbe o

Davidu, skromnem pastirju, ki

je s fračo in pogumom premagal velikana

Goljata? Zavedanje, da lahko s čistim

srcem in neomajno vero v dobro premagamo

tudi hegemona, ki proti večinski

volji ljudstva uveljavlja svojo izprijeno

moč, prilagaja pravila in norme, bi morali

imeti ves čas pred očmi.

V današnjem svetu, kjer stare vrednote,

kot so poštenost, skromnost,

resnicoljubnost in vztrajnost, pogosto

bledijo pred agresivno močjo denarja,

slave in koristoljubja, se lahko vprašamo:

Kdo sta sodobna David in Goljat?

SNEMIMO OČALA!

Sodobni Goljat se razmnožuje hitreje

kot enocelični organizem, imenovan

207 3. 7. 2025

Kolumna

JU3 2052

35

Čakanje na »pravi

trenutek« nas

drži v primežu,

medtem pa Goljatova

brezobzirnost iz dneva

v dan bolj raste in

se širi v vse pore

naše družbe.

Escherichia coli (E. coli). To niso le strici

iz ozadja, so tudi lažne novice, s katerimi

zavajajo množice. So tisti, ki nam

ljube vrednote teptajo v prah. Goljat se

je zlil z družbenimi omrežji, s pomočjo

katerih naivneže drži v šahu z izkrivljenimi

ideali. Goljat pooseblja sistem,

ki ceni videz pred resnico ter zlorablja

moč nad dobroto.

KDO JE DAVID?

David je navaden človek, ki se upre. To

so lastniki stanovanj, ki ne dovolijo levi

politični opciji, da bi jim jih podržavili.

To so zdravniki, ki se na vse načine

trudijo, da bi bolniki spregledali in

videli, kako jim oblast s shizofrenimi

ukrepi, ki uničujejo zdravstvo, koplje

prerani grob.

To je delavec, ki opozori na krivice,

ki se mu dogajajo na delovnem mestu,

četudi tvega, da izgubi službo. To je

mama, ki uči svoje otroke poštenosti,

čeprav svet okoli nje slavi laži, izprijenost

in tiste, ki so prodali dušo hudiču.

Sodobni David nima frače, ampak

pogum, resnico in vztrajnost. Njegova

moč ni v mišicah, ampak v srcu.

V svetu, ki pozablja na stare vrednote,

je biti David težko. Boleče se zaveda,

da je lažje slediti toku, se ukloniti Goljatu.

A prav Davidi spreminjajo svet že s

tem, da se Goljatu ne uklonijo!

ZAKAJ RAJE NERONA

KOT DAVIDA?

Pogosto se zdi, da smo podobni avtobusu,

polnemu potnikov, ki so mu

odpovedale zavore. Družba, prežeta z

materializmom in »cesarjevimi novimi

oblačili«, poveličuje všečke in prezira

resnični trud.

Neron, rimski cesar, znan po ekstravaganci

in samovšečnosti, ji je, kot

kaže, za vzor, saj pooseblja lažno slavo,

ki jo družbena omrežja in popkultura

pogosto postavljajo na piedestal. Ljudje

se identificirajo z njim, ker je lažje

posnemati površinskost kot Davidovo

potrpežljivo vztrajnost. Poštenost

in trud sta v svetu hitrih (kupljenih)

zmag manj privlačna, saj zahtevata čas

in žrtvovanje, medtem ko zlo in manipulacija

obljubljata številne bližnjice,

na katerih se za ljudi brez vesti cedita

tudi med in mleko.

Z NEMOČNIM ČLOVEKOM

JE LAŽJE MANIPULIRATI

Že laiku je jasno, da v drobovju Goljata

sedijo za bogato obloženo mizo tisti, ki

si lastijo pravico odločanja, hkrati pa

stiskajo drugače misleče v kot, jih zasmehujejo

ali jih poskušajo celo utišati.

Kot Goljat se postavljajo z močjo, ki ne

temelji na spoštovanju, na resnici, temveč

na občutku večvrednosti, o katerem

pridigajo lažni preroki. Na drugi strani so

oni drugi, ki so jih prepričali, da je zanje

bolje, če molčijo in kimajo, saj se le v tem

primeru morda lahko zgodi, da tudi zanje

pade z mize kakšna drobtinica.

David ni imel orožja, ki bi ga naredilo

enakovrednega Goljatu. A imel je nekaj,

Sodobni David nima frače,

ampak pogum, resnico in

vztrajnost. Njegova moč ni

v mišicah, ampak v srcu.

kar je bilo močnejše od meča – zaupanje

vase in vero v pravičnost. Ali smo v aktualnem

trenutku Davidi mi vsi, ki kljub

občutku nemoči še vedno verjamemo,

da lahko z odločnimi koraki in iskreno

željo živeti bolje, predvsem svobodno,

primoramo Goljata, da nam prisluhne?

Sprašujem vas: Zakaj toliko pisanja

o pogumu, če nam je neodtujljiva pravica

do svobode govora zagotovljena z

ustavo? Kdaj se bomo začeli zavedati,

da imamo dolžnost, da na novo zgradimo

mostove tudi tam, kjer so danes

postavljeni zidovi?

Vsak od nas nosi v sebi moč, a le

redki se odločijo, da jo uporabijo. Čakanje

na »pravi trenutek« nas drži v

primežu, medtem pa Goljatova brezobzirnost

iz dneva v dan bolj raste in

se širi v vse pore naše družbe. Davida

je gnalo zavedanje, da pravičnost na

koncu zmaga, a le, če najde pogum, da

naredi prvi korak.

BODIMO KOT DAVID!

Ne jamrajmo, ampak iščimo poti! Pogovarjajmo

se! To, kar slišimo v medijih

– pred »uporabo« stehtajmo! Pišimo peticije,

pridružimo se civilnim pobudam,

ki se borijo proti anomalijam v družbi,

zdravstvu, šolstvu.

Starši lahko otroke sami učijo kritičnega

razmišljanja o življenju, medijih

in družbenih omrežjih, da se uprejo

manipulacijam. Nič ni narobe, če se

anomalijam upremo tudi tako, da gremo

na ulice, kajti protest je naša pravica

in tudi dolžnost. Goljat ni nepremagljiv

– ne nekoč ne danes.

Tudi mi, t. i. »navadni državljani«,

moramo verjeti najprej vase, potem v

soljudi, v skupnost, v moč, ki nam jo

podpora te skupnosti nudi! Vsaka gesta,

s katero gradimo boljši jutri, vsaka beseda,

ki preseže molk, je korak k zmagi.

V Sloveniji, kjer gre praktično vse v

maloro – od zdravstva, šolstva, gospodarstva,

da o medsebojnih odnosih in

našem ugledu v svetu ne govorim – je

napočil čas, da prenehamo čakati. Čas

je, da nehamo biti žabe v vreli vodi. Čas

je, da spoznamo, da so z našim tihim

pristankom okoli nas postavili nešteto

kulis iz Potemkinove vasi!

Bodimo kot David! Zberimo pogum,

stopimo iz lastne sence, za katero menimo,

da nam daje (lažno) zavetje. Na

koncu koncev se zgodi to, kar nas uči

svetopisemska zgodba: ni brezobzirna

moč tista, ki zmaga – je pogum, da rečemo:

»Tako ne gre več naprej!«

207 3. 7. 2025

36

KULTURA

Marija Klančar

Monografija Marjan Grum, str. 257.

ERIKA AŠIČ

Na predstavitvi monografije o Marjanu

Grumu. Šentjošt, 27. junij 2025.

Marjan Grum: Božje oko (1999); akril, 16 x 11

cm. »S tem delom sem zadovoljen in mi je še

posebej pri srcu.« (M. Grum)

MARJAN GRUM – pri šestih

peš čez Ljubelj, danes

priznan umetnik in

DOBROSRČEN ČLOVEK

Na topel petkov večer, 27. junija, smo bili v Šentjoštu nad Horjulom priča dogodku, ki v

slovensko okolje vrača to, kar je bilo iz njega izgnano – slovensko dušo. V objemu razstavljenih

umetniških del Marjana Gruma smo prisluhnili ubrani glasbi ter predstavitvi izjemne

zgodbe tega umetnika ter prikazu nastajanja monografije o njegovem življenju in delu.

Po kratkem predstavitvenem

filmu o Marjanu Grumu so

mnogim zbranim spregovorili

soustvarjalci te izjemne monografije,

ki obsega kar 288 strani, ustvarjena

pa je bila med Argentino in Slovenijo.

Lenart Rihar, ravnatelj Rafaelove

družbe, je predstavil idejo o nastanku

knjige ter začetne korake pri zbiranju

gradiva in razdelitvi vlog. Vlogo urednice

na argentinskih tleh je sprejela

in vrhunsko odigrala ter jo zbranim

predstavila Mirjam Oblak, Slovenka, ki

vse svoje življenje živi v Argentini.

Gregor Batagelj, avtor biografskega

uvoda in dober poznavalec življenjske

zgodbe Marjana Gruma, je pripovedoval

o Grumovi poti iz Slovenije v

Argentino, o njegovem izobraževanju,

delu, o začetkih in nadaljevanjih njegovega

umetniškega ustvarjanja ter o

značilnostih njegovega življenjskega

okolja. Poznavalka Grumovega ustvarjalnega

opusa Darja P. Cerar pa je s svojo

predstavitvijo približala poslušalcem

značilnosti umetniških del tega v Argentini

živečega umetnika.

Dogodek je povezovala Klara Marija

Keršič, glasbeno pa so ga popestrili pianistka

Katarina Tominec ter domači

ustvarjalci z vokalom, trobento in kitaro.

OD PEŠAČENJA ČEZ LJUBELJ

DO KULTURNEGA SPOMENIKA

Marjan Grum je bil rojen 9. aprila 1939

v Podkraju v bližini Iga. Skupaj s tremi

sorojenci (dva brata in sestra) ter staršema

je komaj šest let star peš bežal čez

Ljubelj. Ob koncu maja 1945 je bil njegov

oče določen za transport, s katerim so

Angleži odvažali domobransko vojsko

in jo izročali partizanom. Očeta domači

niso nikoli več videli, veliko pozneje so

izvedeli, kako zverinsko je bil umorjen,

verjetno v okolici Tomišlja.

V špitalskem begunskem taborišču

je Marjan zaključil prvi dve leti osnovne

šole, nato pa so se otroci z mamo Slavko

in drugimi begunci odpeljali v Ar-

»Več o zgodovini naše družine sem

izvedel šele, ko sem bil na obisku v

Sloveniji (1994, op. a.). Takrat so mi

sorodniki pripovedovali, kaj se je

zgodilo z mojim očetom, in šele takrat

sem dojel, zakaj vsa ta tragedija.

Zaradi vere. Ker smo bili katoličani

in domoljubi.« (Marjan Grum)

207 3. 7. 2025

KULTURA

37

Leta 2017 je dr. Jože Možina z

Marjanom Grumom posnel oddajo

Pričevalci, ki je na RTV SLO še

vedno dosegljiva na tej povezavi:

https://365.rtvslo.si/arhiv/pricevalci/174474049.

gentino. Tam so živeli v zelo skromnih

razmerah, v bližini drugih slovenskih

begunskih družin. Mama je bila primorana

v trdo delo, da je preživela sebe in

otroke. Pri dvanajstih letih je tudi Marjan

začel delati – v zgodnjih jutranjih

urah je od hiše do hiše prodajal kruh. Z

leti je zaradi neurejenih razmer postal

odvisen od cigaret in alkohola, vendar

je to čez dobro desetletje uredil.

Leta 1958 se je mama ponovno poročila,

takrat se je družina naselila v

Castelarju. Očim Anton Furlan je Marjanu

uredil delo v delavnici za kovinske

okvirje oken in vrat, kjer je delal tudi

sam. Očim je v Marjanu prepoznal

umetniško žilico in mu predlagal, da v

prostem času izdeluje figure iz odpadlih

kovinskih delov. Figur iz tega materiala

takrat ni bilo na trgu. S svojim izumom

načina varjenja ter izdelovanjem umetelnih

železnih izdelkov se je preživljal

več kot 40 let.

Leta 1968 se je poročil z umetnico

Noemi Beatriz Corvalan. Ko sta se preselila

na svoje, sta postopoma odkupila

celo stavbo, kjer sta poleg bivalnih

uredila tudi prostore za ustvarjanje in

»Vedno pravim, da je to, kar je v

umetniškem smislu ustvarila moja

žena, boljše od tega, kar počnem

sam.« (Marjan Grum)

razstavo izdelkov. Tako je v umetniški

četrti La Boca v Buenos Airesu leta 1987

nastal kulturni center – Muzej Conventillo

Marjan Grum (Museo Conventillo

Marjan Grum). Center je danes namenjen

tudi drugim ustvarjalcem in razstavljavcem,

radi ga obiščejo šolarji. Leta

2003 so mestne oblasti center razglasile

za prostor kulturnega in turističnega

pomena, stavbo pa za kulturni spomenik

– postala je spomeniško zavarovana.

Z leti se je spreminjalo okolje, prebivalci

(iz pretežno slovenskega v pretežno

argentinsko), Marjanov umetniški

fokus in tudi njegove zmožnosti. Zaradi

poškodovanih oči se je bolj usmeril

v slikarstvo.

DO SLOVENIJE – LJUBEZEN

Marjan Grum je vsestranski umetnik;

ne samo slikar in kipar, ampak tudi

glasbenik. Šest let se je z glasbenim

ustvarjanjem celo preživljal. Igral je na

kontrabas ter sodeloval v Triglav jazzu

in drugih glasbenih sestavih. Kljub težki

izkušnji z rodno Slovenijo do slednje

goji ljubezen. Govori slovensko, v njegovem

ateljeju pa lahko vsak obiskovalec

ugleda slovensko zastavo z grbom.

Sourednica monografije Mirjam

Oblak je na hrbtno stran monografije

zapisala: »Njegova umetnost prepleta

slovensko likovno tradicijo s toplimi

ritmi in barvitostjo latinskoameriškega

sveta, kar ustvarja edinstveno vizualno

govorico.«

Kot je širok njegov umetniški talent,

je takšna tudi raznovrstnost motivov in

barvitost njegovih del. Toda v ospredju

Muzej Marjana Gruma; kljub bolečini

ima zelo rad Slovenijo, kar pokaže tudi

navzven.

Mirjam Oblak: »Njegova

umetnost prepleta

slovensko likovno tradicijo

s toplimi ritmi in barvitostjo

latinskoameriškega sveta,

kar ustvarja edinstveno

vizualno govorico.«

»Najbolj neposredna in inventivna

je pri Grumovih v ognju skovanih

kipcih gotovo kiparjeva oblikovna

domiselnost, s katero avtor z zanj

samoumevno lahkotnostjo estetsko

preoblikuje slikovite prizore iz ulične

vsakdanjosti.« (dr. Milček Komelj)

je človek v različnih življenjskih vlogah

in situacijah. Tako njegov značaj kot

ustvarjalnost se ujemata s slikovitostjo

četrti La Boca, v kateri je ustvaril muzej

– kulturni center. In to ne le zase –

center je odprt tako za ustvarjalce kot

obiskovalce. Rad sprejme vsakogar in

njegova srčnost da vsakemu občutek

sprejetosti in topline.

DELA, KI PRESUNEJO

Na razstavi v Šentjoštu smo lahko

videli predvsem dela, ki prikazujejo

težko obdobje Slovencev: zverinske

poboje nedolžnih, eksodus čez Ljubelj,

tripadvisor.co.uk

Ob koncu maja 1945 je

bil njegov oče določen

za transport, s katerim

so Angleži odvažali

domobransko vojsko in jo

izročali partizanom. Očeta

domači niso nikoli več videli,

veliko pozneje so izvedeli,

kako zverinsko

je bil umorjen.

38

KULTURA

»Železo, ki je hladen material, se pri

Grumu spremeni v mehko in toplo

komponento. Nastajajo torej linije

in krivulje, ki odražajo gibanje,

dinamiko in napetost.« (Andrejka

Dolinar Hrovat)

Monografija Marjan Grum obsega 288 strani.

Pri pripravi je sodeloval tudi umetnik sam.

»Umetnik človeško prizadevanje,

skupinsko delovanje ali trpno

upiranje posameznikov preprosto

usklaja v položaje, s katerimi komentira

človekovo usodo, njegovo

nebogljenost in uporništvo, kar vse

je očitno izraz njegove zgroženosti

nad zgodovinskimi dogajanji in instinktivne

sle po družbeni pravičnosti.«

(dr. Milček Komelj)

žrtve komunističnega nasilja, iskanje

svobode ipd., pa tudi perečo družbeno

problematiko: splav, enakost spolov,

serijsko oblikovanje ljudi in vplivanje

na njihovo usodo. Z vsemi motivi pa se

umetnik bori za ohranitev in spoštovanje

življenja; v njegovih delih zaznamo

sporočilo upora proti ukalupljanju

ljudi in proti uničevanju človekovega

dostojanstva. Razstavljena dela so presunljiva

in v večini opremljena z izbranimi

zapisi dr. Milčka Komelja, ki se je

kot poznavalec umetnosti zelo poglobil

v delo Marjana Gruma.

Marjan Grum: Mesoreznica oblikuje ljudi –

življenje (1989), mešana tehnika: železo in les,

42 x 66 x 25 cm.


Marija Klančar

Glavni material Grumovega ustvarjanja

je kovina. Toda v skladu s svojim

temperamentom in okoljem je temu

hladnemu materialu dodal toplino – z

obliko, barvo in različnimi materiali.

Začel je izdelovati majhne skulpture,

sledile so večje, robustne in stilizirane.

Pri delu z železom uporablja tehnike

varjenja in kovanja. V svoje stvaritve

vključuje tudi zarjavele in obrabljene

elemente, kovinske odpadke in cement,

smolo ter barvni papir. Vsakdanji materiali

pri Marjanu Grumu dobijo novo

uporabnost in podobo. Kot beremo v

monografiji, se »rad poigrava s teksturami,

volumni in kontrasti. Zmožen je

menjavati dramatične teme z veselimi

barvami. Pri Grumu lahko tudi lepota

izhaja iz kaosa.«

Prvenstvena Grumova figura je človek,

njegova doživetja ter vloga v svetu

in družbi. Iz del vejejo slovenski duh,

slovenski spomin, slovenski simboli in

težka zgodovina, ki na argentinskih tleh

ponovno oživijo – v različnih materialih,

oblikah, osebnostno globoko premišljeni.

Takšna dela gledalca presunejo, ob

njih začuti globino trpljenja in hkrati

neizmerno ljubezen in spoštovanje človeka,

njegove svobode in življenja ter

vero v Boga. Enako sporočilo – ljubezen

do življenja, spoštovanje človekovega

dostojanstva, vabilo k pravičnosti in solidarnosti

– nosijo tudi dela, ki so družbenokritično

usmerjena.

V SVOJI BREZMEJNOSTI

SE VRAČA DOMOV

Umetniška dela Marjana Gruma so

znana po širnem svetu – poleg Argentine

tudi v Nemčiji, Avstriji, Braziliji,

Čilu, Kolumbiji, Španiji, Severni Ameriki,

Franciji, na Havajih, Nizozemskem,

v Indiji, Urugvaju in na Japonskem. S to

monografijo ga bolje spoznavamo tudi

v Sloveniji. Andrejka Dolinar Hrovat je

o knjigi zapisala: »Marjan se s to knjigo

vrača domov h koreninam. Danes nas

vabi, da po sledeh njegovega potovanja

odkrivamo njegovo umetniško vesolje.

Ta knjiga je poklon izjemnemu umetniku,

katerega ustvarjalnost presega meje

in povezuje svetove.«

Marjan Grum: V iskanju sonca (1974); železo,

55 x 26 x 26 cm.


205 19. 6. 2025

MED(IJSKI) SOSEDI

39

PREBILIČ MERI

SVOJO STRANKO

Po razkritju, da se je odločil ustanoviti

svojo politično stranko, je že naročena

prva javnomnenjska anketa Vladimirja

Prebiliča, poroča Info360. Med vprašanji

je tudi tisto, ali anketirane moti polarizacija

v družbi ter ali potrebujemo

protikorupcijsko komisijo. »Agencija

Ninamedia je končala anketo, ki je, po

vprašanjih sodeč, namenjena nadaljnjim

korakom evropskega poslanca in

nekdanjega dolgoletnega kočevskega

župana Vladimirja Prebiliča. V anketi

so med drugim spraševali, s kom naj

Prebilič na svoji politični poti sodeluje,«

poroča omenjeni portal.

Med vrsto vprašanj, ki razkrivajo

tudi nekatere verjetne programske

točke nove stranke – med drugim so

v anketi tudi vprašanja, ali potrebujemo

protikorupcijsko komisijo, pa o

gradnji novega univerzitetnega centra

v Ljubljani ter ureditvi romske problematike,

migrantov – je Ninamedia

preverjala, ali anketirance moti naraščajoča

polarizacija oziroma delitev ter

ali ocenjujejo, da je politične nestrpnosti

v družbi več ali manj. »Ideja, da

bi bil novi UKC delno namenjen tudi

za vojsko, se bo očitno znašla med programskimi

točkami Vladimirja Prebiliča,«

poroča Info360.

Anketirani so ob sodelovanju v tej

javnomnenjski poizvedbi sami ocenili,

kam se uvrščajo – na levo ali na desno

– in sicer tako, da so svojo politično

umeščenost označili na lestvici od številke

nič do deset. »Podobno politično

umeščanje anketiranih meri tudi največja

javnomnenjska raziskava pri nas,

Slovensko javno mnenje, v kateri se je

leta 2022, ko je Robert Golob prevzel

vodenje vlade, kar 35 odstotkov vprašanih

umestilo natančno na sredino. Zdaj

pa je ta delež padel na slabih 20 odstotkov,«

še zaključujejo na portalu.

TRADICIONALNI TABOR

SLOVENCEV PO SVETU

Izseljensko društvo Slovenija v svetu

je ob podpori Urada Vlade Republike

Slovenije za Slovence v zamejstvu in

po svetu 29. junija popoldne najprej v

cerkvi Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu

v Ljubljani, nato pa v njegovi veliki dvorani

pripravilo že 31. tabor Slovencev

po svetu. Potekal je pod geslom: 80 let

zvestobe in ustvarjalnosti ob 80. obletnici

povojnega izseljenstva, poroča tednik

Družina. Najprej je v omenjenem

bogoslužnem prostoru ljubljanski pomožni

škof dr. Anton Jamnik maševal

za Slovence doma in po svetu. Pri oltarju

sta se mu pridružila dušni pastir

za slovenske izseljence na Švedskem

Zvone Podvinski in dosedanji župnik

župnije Breznica Gašper Mauko, ki bo

odšel delovat k Slovencem v Argentini.

Škof Jamnik je v nagovoru med

mašo posebej pozdravil slovenske maturante

iz Argentine in se jim zahvalil

za sodelovanje pri bogoslužju, vse navzoče

pa povabil, naj se Bogu zahvalijo

za to, da so tisti, ki so morali pred 80

leti zapustiti Slovenijo, ohranili vero,

kulturo, jezik in slovensko identiteto,

poroča Družina.

Sledila je okrogla miza z geslom 80 let

zvestobe in ustvarjalnosti, ki jo je vodil

Federico V. Potočnik, sodelovali pa so dr.

Zdravko Inzko, predsednik Narodnega

sveta koroških Slovencev, inž. Jernej Dobovšek,

podpredsednik Zedinjene Slovenije

v času osamosvajanja Slovenije, ter

mag. Martin Brecelj, predsednik Društva

slovenskih izobražencev iz Trsta. Njihovo

ključno sporočilo je bilo, kako zelo so

Slovenci bili in so uspešni, uveljavljeni in

spoštovani po svetu ter kaj so naredili za

mednarodno priznanje slovenske državne

samostojnosti. Upajo, da jih bodo v

prihodnje pri njihovem delu še bolj podpirale

oblasti v matični domovini. Predsednik

prve slovenske vlade Lojze Peterle

je pričeval, kako je bilo v dnevih slovenskega

osamosvajanja.

BOJ ZA PREVLADO

V PETROLU

V Petrolu napovedujejo, da bodo zaradi

nove uredbe o oblikovanju cen naftnih

derivatov imeli do 30 milijonov evrov

manj dobička. O tem, kaj je v ozadju

spora med vlado in Petrolom ter zakaj

regulacija cen goriv razdvaja lastnike

naftnega trgovca, podrobneje pišejo pri

Forbes Slovenija. Odločitev o omejitvah

cen tudi na avtocestah je na noge dvignila

naftne trgovce na čelu s Petrolom,

saj so si obetali drugačen razplet. Predvsem

v Petrolu že dolgo opozarjajo na

po njihovem mnenju prenizke marže,

ki znašajo okoli deset centov, medtem

ko dajatve državi znašajo 60 odstotkov

končne cene. Društvo Mali delničarji

Slovenije je izračunalo, da Petrolu vsak

cent marže manj v letu dni odnese po 10

milijonov evrov denarnega toka, poroča

Forbes Slovenija.

Petrol, ki je neposredno in posredno

v skoraj tretjinski državni lasti, je v odzivu

med drugim napovedal zapiranje

posameznih nedobičkonosnih črpalk

v manjših mestih, pa tudi zaustavitev

razvojnih naložb v Sloveniji in zamrznitev

vseh sponzorstev in donacij kulturi,

športu in drugim organizacijam,

kar je lani znašalo okoli 1,7 milijona, v

skupini pa dobrega 2,5 milijona evrov.

S tem se zaostruje spor med upravljavci

državnega lastniškega deleža na eni

strani ter velikimi zasebnimi lastniki z

Darijem in Vesno Južna na čelu in vodstvom

Petrola na drugi. Skladi in tuji

lastniki Petrola na prvo mesto postavljajo

ekonomski interes, ki ga zagovarja

tudi Južna, vladna maržna politika pa

zmanjšuje njihov izplen.

Petrol zaradi regulacije toži državo.

Oba zahtevka skupaj sta težka 175 milijonov

evrov. Vlada je omejitev marž uvedla

leta 2022, da bi blažila energetsko draginjo

in krotila inflacijo. A tudi takrat, ko so

vladni predstavniki v javnosti že razglašali

zmago nad krizo in inflacijo, so marže

ostale regulirane, dodaja Forbes.

207 3. 7. 2025

40 ODTIS PRETEKLOSTI

PTUJSKI ORFEJ,

simbol propadanja


Prelepo prastaro mestece Ptuj leži sredi rodovitnega Dravskega polja. Rudno bogastvo Pohorja

in sorazmerno lahek prehod čez reko Dravo so botrovali naselitvi od prazgodovinskih dob dalje. O trgovskih

poteh pričajo miti o Hiperborejcih in Argonavtih, tod je vodila tudi prastara jantarska pot. Rimskodobni pisci

poimensko naštevajo staroselska plemena Tavriske, Serete, Serapile in Jaze, ki so sodili v Noriško kraljestvo.

Okoli leta 15 pred Kr. so Rimljani zasedli prostor do Drave in na desnem bregu Drave, na Hajdini, zgradili

legijski tabor. Ob vojaškem oporišču je za priseljence iz Italije zraslo civilno naselje

z obrtnimi delavnicami, skladišči in templji.

VERENA VIDRIH PERKO

Ime Poetoviona je prvi zapisal rimski

zgodovinar Tacit leta 69, ko je

opisal posvet vojaških poveljnikov

v tamkajšnjem taboru XIII. legije

Gemine. Okoli leta 103 pa je mesto dobilo

civilno upravo z najvišjim rangom

mestnih pravic, postalo je kolonija Ulpia

Traiana Poetovio. Mesto je dobilo

sedež carinskih uprav za področje vse

do Črnega morja. Tako so začeli dotekati

znatni dohodki, priselilo pa se je

tudi veliko grško govorečega prebivalstva

z Vzhoda. Mestno središče, forum

s templjem, sodiščem in z uradi, pokrita

tržnica in javno kopališče so ležali

Ko je Orfej že ugledal sončno

svetlobo nad sabo, a stopinj za

seboj ni slišal, ga je prešinil

strah. Hipoma se je obrnil

nazaj in svojo ljubo Evridiko

za vedno izgubil.

pod grajskim gričem. Na Panorami so

bile razkošne zasebne vile, z grajskega

griča pa je nad vsem bdel Jupitrov tempelj.

Bogato in učeno mesto Petoviona,

večje od sedanjega Ptuja, je že v 3.

stoletju imelo škofijo. Do leta 303 jo je

vodil škof Viktorin, razlagalec Svetega

pisma, cerkveni učitelj in prvi pisec z

našega območja.

SPOMENIK

V izjemni arheološki zakladnici

Ptuja je tudi 17 kamnitih napisov

z imeni poetovionskih velmož.

Med najmogočnejše družine

sodijo Valerijci, politično

najvplivnejši in najpremožnejši.

Bili so lastniki obsežnih kamnolomov

pod Pohorjem. Eden

od njih je bil tudi Mark Valerij

Ver, ki ga poznamo z Orfejevega

spomenika, njegovega nagrobnika.

Mark je bil poetovionski

župan in mestni svetnik. Nagrobnik

si je dal postaviti na začetku

2. stoletja na pokopališču

tik ob cesti za Panonijo, kjer

stoji še danes.

Orfejev spomenik je izdelan

iz domala pet metrov visoke,

tanke plošče pohorskega

kamna. Pri skoraj dveh metrih

širine je njegova debelina še ne

40 centimetrov. V spodnjem

delu je napis z dodobra uničenim,

komajda opaznim imenom

in poklicem pokojnika. Na

osrednjem polju je upodobljen

Orfej v votlini. Ob zvokih njegove

harfe so se mu približale

živali, slon, kamela in jelen, bik

ob levu in panterju, merjasec s

krokodilom in kačo, gos in ptica

v letu. Nad ozkim pasom ptic, podob

umrlih duš, je našel prostor ljubezenski

mitološki prizor. Razgaljena Selena,

srebrna Luna, je med jadranjem po nočnem

nebu zdrsnila k svojemu v večnost

WIKIMEDIA

Nimfi zazreta Orfejevo glavo v tolmunu, John

William Waterhouse, 1900.

usnulemu ljubimcu Endimionu. Nad

njima se s prižgano baklo ljubezni dvigata

erota, angela ljubezni. Spomenik

zaključujeta strašljivi podobi levov z

207 3. 7. 2025

ODTIS PRETEKLOSTI 41

Orfejev spomenik, nagrobnik Marka Valerija

Vera, poetovionskega župana in mestnega

svetnika, 2. stoletje po Kr.

živalsko glavo v šapah, prispodobi neizprosne

smrti. Na sredi med njima mogočni

Jupiter očetovsko bdi nad vsem.

ORFEJ IN EVRIDIKA

Orfej je bil sin tračanskega

kralja Eagra in

muze Kaliope, najbolj

modre vseh muz. Ni izključeno,

da je bil sin samega

Apolona, zavetnika

vseh lepih umetnosti,

kar bi pojasnilo sinovo

nadarjenost. Njegova

izbranka je bila vilinska

Evridika, ki je že na

poročnem slavju postala

žrtev Afroditinega

maščevanja. Orfejeva

mati Kaliope je nekoč

razsodila, da si mora

Afrodita deliti lepega

Adonisa s Perzefono,

česar boginja ljubezni ni

mogla pozabiti. Užaljena

je Evridiki poslala na

pot strupenjačo. Mlada

žena je utegnila v zadnjem

vzdihu le še objeti

moža in že jo je ugrabila

smrt. Orfej je pred vrati

podzemlja v silnem žalovanju

igral brez prenehanja,

z zvoki harfe

je ganil Hada in Perzefono,

kraljevi par smrti in

WIKIMEDIA

Spomenik je v srednjem veku

služil za sramotilni steber,

kamor so raji v posmeh

priklepali ptujske tatove

in sleparje. Od leta 2008 je

kulturni spomenik državnega

pomena, kar pa ga ne more

obvarovati pred sramotnim

propadanjem vsem na očeh.

teme. Vrnila sta mu Evridiko, rekoč, da

se na poti iz podzemlja za nobeno ceno

ne sme ozreti nazaj. Orfej se je presrečen

vzpenjal skozi temine, zadaj mu je

neslišno sledila senca ljubljene. Ko je

že ugledal sončno svetlobo nad sabo,

a stopinj za seboj ni slišal, ga je prešinil

strah. Hipoma se je obrnil nazaj in

svojo ljubo za vedno izgubil. Zaman je

Orfejev spomenik s prizorom božanskega

godca med živalmi ter Selene, ki se sklanja

k usnulemu Endimionu.

v obupu spet in spet poskušal prečkati

reko Stiks, ki vodi v podzemlje. Sedem

dni je na bregu igral na harfo. V njegovi

premili tožbi so polegle živali, trepetale

gore, potihnil veter in vode nehale žuboreti.

Nazadnje se je umaknil v planine

Balkana in igral le še turobne napeve.

Zavračal je vsakršno družbo žensk.

Nekoč so ga dohitele od vina obnorele

menade in ga v besu raztrgale na kosce.

Ostali sta le še pevčeva glava in lira, ki

ju je reka odnesla v morje. Valovi so ju

naplavili na otoku Lesbosu, kjer odslej

ptice žgolijo najslajše pesmi.

KAMNOSEŠKA MOJSTROVINA

Orfejev spomenik, kamnoseška mojstrovina

brez primere, si deli usodo

nesrečnega pevca. V srednjem veku je

služil za sramotilni steber, kamor so raji

v posmeh priklepali ptujske tatove in

sleparje. Od leta 2008 je kulturni spomenik

državnega pomena, kar pa ga ne

more obvarovati pred sramotnim propadanjem

vsem na očeh. Njegova usoda

je enako negotova kot usoda imenitne,

v svetovnem merilu pomembne arheološke

dediščine Ptuja. Marsikatera dežela

bi si prste obliznila zanjo, na Ptuju

pa si večjega dela zbirk

že dolgo ni moč ogledati.

Je pa res, da ministrstvo

skupaj z občino sanja velike

Endimionove sanje

o modernem ptujskem

muzeju, kjer bo našel

svoj prostor tudi sloviti

Orfej. Toda za muzej ne

zadostujejo le finance,

načrti in sanje. Sodobni

muzej mora zrasti

iz okolja, česar pa brez

A. Loc

dejavnega vključevanja

lokalne skupnosti ni

moč doseči. Vse ostalo je

zgolj izguba časa in zapravljanje

denarja, ki vodi

v uničenje dediščine in

v genocid, kajti narod

brez dediščine je obsojen

na izginotje. In kot

lahko sodimo po predlogu

katastrofalnega novega

zakona o varstvu

kulturne dediščine, je

ministrstvo za kulturo

zavestno ubralo pot izključevanja,

izigravanja

mednarodnih listin in

muzejske doktrine ter s

tem tudi uničevanja.

207 3. 7. 2025


SPOMINI VINKA UDOVČA, ENEGA REDKIH

PREŽIVELIH DOMOBRANCEV (8. DEL)

OD LJUBELJA so se vile KOLONE

izčrpanih in obupanih

Cena spopada in preboja pri Borovljah 10. in 11. maja 1945 je bila huda. Med partizani naj bi bilo

195 ubitih in 126 ranjenih, domobrancev pa »nekaj desetin«, kot je v svojih spominih, ki jih tu objavljamo,

zapisal akter tega spopada Vinko Udovč.

IVO ŽAJDELA

Zadnji ostri spopad Rupnikovega

bataljona v drugi svetovni vojni

je bil v dolini reke Drave na

Koroškem. V zadnjih minutah

tega boja se je končalo življenje pogumnega

Lojzeta Krevsa, ki je vse od leta

1942 kljuboval smrti, toda tu mu ni prizanesla.

Umrl je, kot se za junaka spodobi,

v obrambnem naletu. Zato je bil

na svoj način tudi »nagrajen«, kajti ni

bil deležen ponižanja od nasprotnikov.

Sprejela ga je, tako kot veliko drugih,

koroška zemlja v Borovljah.

O tem dogodku je vodnik Niko Žužek

zapisal: »Dne 11. maja dopoldne

smo napadli in zavzeli še ostale komunistične

položaje vzhodno in severno

od Borovelj. Vendar most še vedno ni

bil svoboden. Kljub temu, vsaj tako se

je govorilo, so naši višji častniki dobili

stik z Angleži. Neki višji britanski častnik

je sprejel ponudbo, da se z avtom

pripelje na našo stran in pogleda, kdo

smo. Medtem bi morali pustiti komuniste

pri miru. To so naši sprejeli in moji

vojaki, ki so bili v zasedi ob cesti, so

videli ta avtomobil in na njem celo nekega

komunista z rdečo zvezdo. Nam se

je zdelo smešno, da nam britanske čete

same ne odpro mostu.«

ZADNJI NAPAD

RUPNIKOVEGA BATALJONA

Poleg drugih pomembnih dogodkov je o

dogodku 11. maja Vuk Rupnik pripovedoval

Pavletu Rantu na veliki petek leta

1975, prav tako za »tridesetletnico«. Zapisano

je: »Ta dan se je zadnjikrat izkazala

moja nekdanja 48. četa ... Tedaj je

48. četa navalila kot nekoč ...« Pri tem si

dovolim oporekati le v toliko, da je bil to

samo Žužkov vod.

Zadnji ostri spopad

Rupnikovega bataljona

v drugi svetovni vojni je

bil v dolini reke Drave na

Koroškem. V zadnjih minutah

tega boja se je končalo

življenje pogumnega Lojzeta

Krevsa, ki je vse od leta 1942

kljuboval smrti, toda tu

mu ni prizanesla.

Domobranci Rupnikovega bataljona:

Ivan Korošec, Vinko Kukovica, Niko Korošec,

Marjan Kukovica.

Muzej NZS

Omenjena je bila samo 48. četa. Da

je nekaj o tej četi dejal Vuk Rupnik, je

verjeti, kajti Pavle Rant ni mogel poznati

imen čet v bataljonu. Velika škoda je,

da nismo mogli opisati več podrobnosti

tudi o drugih četah Rupnikovega bataljona,

ki bi bile prav tako zanimive.

Ta dogodek (11. maja) je nasprotna

stran takole komentirala: »Tretji bataljon

Bračičeve in ostanki drugih razbitih

enot so se morali umakniti na položaj

pri Medborovnicah ali celo onstran

Bajdiške Borovnice, da bi s teh položajev

preprečili prodor proti Šmarjeti in

Galiciji. V tej smeri so sovražniki poskušali

zabiti klin še 11. maja dopoldne,

a so bili odločno odbiti, potem pa niso

več poskušali.« To pove, da niso razumeli

našega udara. Mi nismo imeli v tej

smeri nobenega interesa. Hoteli smo

samo mir. Zato smo jih nagnali na določeno

razdaljo na način, da se niso več

upali približati.

207 3. 7. 2025

ANGLEŠKI AVTO

Z BELO ZASTAVO

Po tem dogodku sta morali tako 48.

četa kot 17. četa za vsak primer ponovno

zavzeti oddaljenejše položaje. Četrta

četa je na zahodni strani od Podgore

do Žingarice držala višinske položaje

in s svoje strani bdela nad dolino Drave.

47. četa je stražila nekaj stavb v Borovljah

in zaradi nepreglednega terena

patruljirala po območju severozahodno

od Borovelj. Zdaj je 48. četa segla

prav do reke Drave, zato smo se postopoma

lahko umivali v njej. Tega smo

bili nadvse potrebni, kajti bili smo prepoteni,

prašni, skratka, zelo umazani.

Stopala so bila videti, kot bi bila kuhana.

Po poštenem umivanju je prišla še

bolj do izraza lakota. Minili so že trije

dnevi brez hrane. Vzrok za to je bil, ker

komora še ni prispela od Ljubelja.

Popoldne je pripeljal iz Borovelj do

naših položajev angleški avto z belo

zastavo in nato proti Bajdiški Borovnici.

Gotovo je peljal nekoga na posvet k

štabu Bračičeve brigade. Po uri do dveh

se je vračal in pravočasno spet dvignil

belo zastavo pred našimi položaji. Vodnik

Žužek, ki je tega dne nekajkrat

obhodil položaje voda, je spotoma prinesel

kakšno novico radovednim borcem.

Tako je tudi povedal glede angleškega

avtomobila, da tečejo pogajanja

za prehod čez reko Dravo k njim v Celovško

kotlino. Hkrati nas je tolažil, naj

ne bomo neučakani. Kar zadeva hrano,

je dejal, da je enako prizadet in da se

pričakuje vsak čas komora od Ljubelja,

Domobranska vojska je kot

oborožena vojaška sila tega

dne prenehala obstajati.

Rupnikovega udarnega

bataljona ni bilo več.

kajti vojaštvo in civilisti neprestano

prihajajo v dolino, vendar v neredu,

pripovedujejo o zmešnjavi pri predoru

in omagovanju vprežne živine, kar je

vzrok tudi za zakasnitev naše komore.

Po prihodu angleškega avtomobila,

ki je prišel »parlamentirat« tudi z domobranskim

štabom v Borovljah, so

partizani na severni strani pobrali šila

in kopita ter zapustili most.

KOLONE IZČRPANIH

IN OBUPANIH

Noč na 12. maj je minila mirno. Tega

jutra so po informacijah vodnika tako

civilisti kot vojaštvo začeli čez cestni

most množično prečkati reko Dravo.

Končno se je premaknilo, smo si dejali

in bili veseli te novice.

Sredi popoldneva so nas spet potegnili

k Borovljam, kjer smo zavzeli

nove položaje po vrtovih na obrobju

mesteca. Štiri dni brez hrane je med

borci povzročilo prve večje težave. Okrog

17. ure je prispela »fasenga«. Bilo

je ni za pretekle štiri dni, pač pa samo

dnevni obrok, ki je bil boren. Vseboval

je četrtino komisa in okoli 15 do 20 dkg

salame. Vzdušje je s tem vendarle postalo

vedrejše. Domišljali smo si, da se

nam očitno vračajo moči in čutimo kri

po žilah.

Od Ljubelja so se še vedno vile kolone

izčrpanih in obupanih civilistov

ter domobrancev iz raznih postojank.

Z malim zastojem v dolini so nadaljevali

pot naravnost v Vetrinj. Takšne

novice je prinašal vodnik Žužek iz štaba

desetarjem, ti pa navadnim borcem.

Na južni strani Ljubelja je še vedno

vladala zmeda. Težko je reči, kaj naj bi

bil glavni vzrok. Eno je gotovo, število

ljudi, ki so se hoteli rešiti pred komunisti,

je bilo ogromno. Gorska cesta brez

popravila ni prenesla take obremenitve.

Postala je razrita in skoraj neprevozna,

kar je še bolj utrujalo vprežno

živino, da je omagovala. Poleg tega jo je

pestila še lakota in žeja.

ODTIS PRETEKLOSTI 43

NEMOČ FRIDERIKA LEHMANA

K neredu pred Ljubeljem so pripomogli

zlasti partizani, ko so začeli obstreljevati

rep kolone ter na koncu tudi že lovili

nemočne ljudi in jih vračali nazaj. Za

varen umik na južni strani Ljubelja je bil

določen major Friderik Lehman. Ta zaradi

omenjenih razmer ni mogel urediti

normalnega pretoka ljudi. Veliko pa sta

k neredu pripomogla tudi strah ter s tem

panika ljudi, ko jih ni bilo mogoče več

urediti in krotiti. Posluževali so se zakona

močnejšega. Da bi zavaroval nemočne

na repu kolone in uvedel vsaj znosen red,

je od predora poslal nazaj velikolaške

domobrance. Toda tudi to ni pomagalo.

Na območju nekdanjega taborišča pod

Ljubeljem so namreč naleteli na bivše

nemško minsko polje in enemu vojaku,

Hinku Zupančiču, je odtrgalo nogo, zato

so opustili nalogo. Skratka, vse je šlo po

zlu. Major Lehman je spoznal, da je njegovo

naprezanje brez učinka. Počutil se

je kot muha v močniku. Bil je odgovoren,

a brez moči. Da bi se té rešil, se je ustrelil.

Prepeljali so ga na koroško stran in ga

tam pokopali.

ZAPELI SMO NARODNE PESMI

13. maja, bila je nedelja, se je že zgodaj

zjutraj začel prehod čez reko Dravo.

Okrog 7. ure je komora Rupnikovega

bataljona (in polka) krenila čez Dravo.

Popoldne je tudi bataljon zapustil svoje

položaje in se zbral pred mostom ter

od veselja zapel nekaj narodnih pesmi.

Zatem je sledil ukaz: zbrati se po svojih

enotah, prečkati reko in na drugi strani,

po morebitnem ukazu Angležev, začasno

oddati orožje ...

Na južni strani mostu je bila gibljiva

angleška straža. Nič posebnega ni bil

videti tisti Anglež, ki je samo opazoval.

Na severni strani mostu so stali na

cesti trije angleški vojaki in tudi samo

opazovali. Malo dalje proti ovinku je

spet stalo par angleških vojakov, ki so v

nemškem jeziku zahtevali oddajo orožja.

Tako je tudi meni eden dejal: »Mašingever

veg!« Toda ker sem napravil še

nekaj korakov z njim, se je hudo zadrl:

»Mašingever veg!« Ob oddaji strojnice v

jarek se mi je nepozabno vtisnilo v spomin:

»Po eni strani te rad odložim, saj je

bilo mučno. Po drugi pa težko. Nič se ne

ve, če te ne bi še rabil.«

Po predaji orožja smo se počutili

kot ribe na suhem. Slutili smo, da je tu

nekaj narobe. Tudi zato, ker so Angleži

vojakom jemali (kradli) ure in pregledo-

207 3. 7. 2025


vali torbice. Sem in tja se je prikazal še

kakšen partizan. Skratka, številka »13«

je postala resnično pogubna.

Osupljivo je, da Tineta

Hribarja glede preboja pri

Borovljah prav nič ne zanima,

za kako veliko oviro je šlo, za

kako veliko stisko ljudi, ki so

se v strahu v tisočih umikali

pred partizani, ter kako velik

zločin so partizani tudi tam

počeli nad Slovenci, enega od

neštetih od leta 1941 naprej.

TRENJA MED PARTIZANI

IN ANGLEŽI

Pred Celovcem smo opazili na levi

strani mravljišče ljudstva, tja nas je

na križišču usmeril angleški stražnik.

Prišli smo svoji k svojim, oropani

orožja, ki smo si ga tako enota kot posamezniki

požrtvovalno priborili, bili

smo oropani prijateljskega sprejema

»naših zaveznikov«, ko so kradli ure in

brskali po torbicah.

Tako se je v bistvu tega dne zgodilo

tisto, česar ni pričakoval nihče z domobranske

strani. Domobranska vojska

je kot oborožena vojaška sila tega dne

prenehala obstajati. Rupnikovega udarnega

bataljona ni bilo več ... Vendar mi

tega takrat nismo vedeli, ker so z angleške

strani prikrivali.

Sreča v nesreči je bila, da smo tistih

nekaj dni preživeli na južni strani Drave.

Čas je delal proti nam. Na to, da ni

prišlo do hujšega, je vplivalo kar nekaj

dejavnikov. Z ene strani smo odbili Bračičevo

brigado in z druge tudi motorizirano

skupino četrte armade, ki je prišla

iz Trsta. Kokrški odred je bil zaposlen v

Celovcu, tako z Angleži kot z domačimi

civilisti. 14. divizija pa je ravno takrat

imela več kot dovolj opravka z umikajočo

se nemško von Löhrovo armado in z

njim samim na Štajerskem. Angleži niso

hoteli iti bolj na roko partizanom, ker so

ti na silo vdrli v njihovo zasedbeno cono.

Da bi partizani obvladovali stanje, so

klicali na pomoč celo Ruse v Gradec, poveljnika

Tolbuhina v štab 3. ukrajinske

fronte. Toda Rusi so se držali dogovora z

zavezniki in odgovorili: »Bros! Eva nevazmožno.

Tam Angličane ...«

Trenja med partizani in Angleži v

Celovcu so postajala vse hujša, kar je

bilo trenutno v prid domobranstvu. Namreč,

poleg dogovorjene angleške zasedbene

oblasti na Koroškem so hoteli

tudi partizani postaviti na noge svojo

upravno oblast. Tako je 13. maja prispela

v Celovec (skozi Dravograd) Vida

Tomšič, da bi vpeljala kot oblast »ljudske

odbore«. V ta namen je bilo sklicano

večje zborovanje koroških aktivistov

OF in koroških partizanov. Ti so dobili

nalogo pisno obvestiti vse bivše podjetnike

in trgovce, da bi obnovili dejavnosti

tako z delavci kot z uradniki, sicer

bodo hudo kaznovani. Skratka, hoteli

so vzpostaviti vzporedno oblast angleški.

Da bi vse to zavarovali, je bil na voljo

Kokrški odred.

Begunci na območju Ljubelja.

Marjan Kocmur

HUDA CENA PREBOJA

Kar zadeva ubitih v bitki za Borovlje

oziroma za mostova na partizanski

strani, naj bi jih bilo 180 in še 15, skupaj

195, ter 126 ranjenih, kakor so navajali

(tudi Franci Strle v knjigi Veliki finale

na Koroškem).

Zaradi razmer – glavni akterji so

bili ubiti – domobranska stran svojih

umrlih in ranjenih ni mogla ugotoviti.

Z gotovostjo pa lahko rečem, da je imela

v tej bitki spet daleč največ izgub 48.

četa Rupnikovega bataljona. Med temi

je bil najvišji po činu podnarednik Alojz

Krevs, borec od leta 1942, doma iz Biške

vasi pri Mirni Peči. Morda je šlo za »nekaj

desetin« umrlih, ki so tako posredno

omogočili, da je glavnini uspelo

prečkati reko Dravo in priti v »obljubljeno«

Celovško kotlino ter v Vetrinj in

do Angležev.

OČITKI TINETA HRIBARJA

Tako Vinko Udovč. Naj tu dodam naslednje.

Tine Hribar je v knjigi Slovenski

razkoli in slovenska sprava (založba Ciceron,

Mengeš, 2021) na treh mestih zelo

negativno pisal o zadnjem spopadu domobrancev

s partizani na območju Borovelj.

Vuk Rupnik naj bi takrat tam »komunistom

zadnjič zasolil krvavo juho«.

To je bil po njegovem mnenju »zadnji

pljunek v lastno skledo. Ena sama velika

sramota; pogubna mednarodna 'sramota',

ki jo mora, če naj bo resen sogovornik,

priznati in se od nje distancirati

vsak, ki hoče govoriti kot dedič domobranstva

oziroma vlade in vojske Narodnega

odbora.« Tako na str. 328, nato pa

še podobni očitki na str. 361 in 478.

Žal moram ob tem zelo na kratko

zapisati: Tine Hribar je tu, ko je ves pameten

za nazaj, ko ve, kako se je potem

končalo, poln moraliziranja. Osupljivo

je, da ga glede preboja pri Borovljah

prav nič ne zanima, za kako veliko oviro

je šlo, za kako veliko stisko ljudi, ki so

se v strahu v tisočih umikali pred partizani,

ter kako velik zločin so partizani

tudi tam počeli nad Slovenci, enega od

neštetih od leta 1941 naprej.

Nadaljevanje prihodnjič.

207 3. 7. 2025

REPORTAŽA

45

PO ARKTIKI (6. DEL)

Inuitske DRUŽINE

Čeprav je družina osnovna celica vsake kulture, se inuitska družina od naše močno razlikuje.

Vloge in naloge njenih članov niso tako jasno definirane kot pri nas. Razlogov za to je mnogo,

večina jih seveda izhaja iz njihove 10.000-letne zgodovine, nekaj pa jih je povezanih tudi s prostorom,

v kakršnem živijo danes. Navade so se iz iglujev do neke mere prenesle v novodobne hiše, a ker so te hiše

povezane v skupnosti, so stvari vseeno malo drugačne kot pa v času iglujev, klanov in vlečnih psov.

TIMOTEJ CVIRN IN JAKA MOJŠKERC

Večerni sprehod do trgovine.

Dekle po imenu Natasha iz družine,

ki sva jo v Baker Laku

redno obiskovala, je pri sedemnajstih

po avanturi za eno

noč dobila otroka. Dala mu je ime Theo.

Prepričana sva, da ni bilo nikakršne dileme,

ali otroka obdržati ali ne. Theo

Nemalokrat se zgodi, da

prvega otroka, ki ga ženska

rodi, posvoji otrokova babica,

njegova biološka mama

pa je še vedno precej prisotna

v otrokovem življenju.

očeta skoraj zagotovo še ni videl, čeprav

je zdaj star skoraj tri leta. Kar naenkrat

na nek način postane vpletena celotna

družina – dekle pri svojih rosnih letih

ne more samo skrbeti za svojega sina,

še posebej, če oče ni prisoten.

Nam precej neznana zanimivost, ki

je zelo značilna za inuitske družine, je

navada posvajanja otrok. Nemalokrat

se zgodi, da prvega otroka, ki ga ženska

rodi, posvoji otrokova babica, njegova

biološka mama pa je še vedno precej

prisotna v otrokovem življenju. Tako se

ustvari precej zanimiva relacija – otrok

tehnično postane brat oziroma sestra

svoji biološki materi. V praksi pa seveda

odnos med njima ni tak.

V primeru najine družine je bilo

malo drugače. Thea je posvojila Natashina

najstarejša sestra Cindy, ki ima

že svojega otroka, devetletnega fantka

po imenu Colin. Tako je Theo Colinu

bratranec in hkrati polbrat. Natasha pa

kljub posvojitvi še vedno vsak dan obiskuje

Cindy in z njo seveda tudi Thea

ter še pet drugih družinskih članov, ki

živijo v isti hiši.

ZAPLETENI ODNOSI

Te precej zapletene odnose je moč primerjati.

Natasha do Thea goji močno

materinsko ljubezen; kljub temu da ni

stalno prisotna v njegovem življenju,

naredi vse, da bi lahko bila. Vsako priložnost

izkoristi, da ga vidi, aktivno

spremlja njegov razvoj (prve besede,

koraki, steklenička …), kupi mu veliko

oblačil, ga previja in vloži trud, da poskrbi

zanj, najbolj pa se to opazi, ko sta

preprosto skupaj. Čutiti je gorečo ljubezen,

ki se je v Natashi zakoreninila

z nosečnostjo in porodom. Prav tako je

mogoče občutiti precej subtilno bolečino,

ko mora Natasha domov oziroma

stran od Thea.

Morda je še bolj zanimiva primerjava

med odnosoma, ki ju ima Cindy

s svojima otrokoma, Colinom in posvojenim

Theom, ki ga je posvojila od

svoje mlajše sestre Natashe. Za fantka

Colina, njenega biološkega otroka,

je težko najti besede, ki bi zadostno

207 3. 7. 2025

46

REPORTAŽA

poudarjati, da je z zdravstvenega vidika

to relativno zaskrbljujoče, še posebej,

ko gre za otroka. A Cindy je to vzela zelo

osebno, celo kot razžalitev lastnega otroka.

Zdravnika je začela preklinjati in

ga zmerjati, češ da se do Colina nihče ne

bo tako obnašal ali govoril o njem. Odvihrala

je iz ordinacije.

Poglejmo še odnos med Cindy in

Theom, ki ga je Cindy pred nekaj leti

posvojila od svoje mlajše sestre. Razlika

med tem, kako Cindy obravnava Colina

in kako obravnava Thea, je precej

očitna. Do Thea se ne vede zares kot

mati, ampak bolj kot nekakšna zasilna

skrbnica. Čeprav je Theo uradno njen

Oče in sin na lovu, ki je velikokrat družinska

aktivnost.

opisale ljubezen in naklonjenost, ki jo

ima Cindy do njega. Večkrat se nama

je zazdelo, da gre ta materinska ljubezen

celo malo predaleč. Čeprav je Colin

zelo umirjen, vljuden in tih fant, je on

tisti, ki ima pri hiši glavno besedo, kar

mu je pravzaprav omogočila Cindy. Zanj

na primer kuha posebne večerje, če ne

mara tistega, kar jedo drugi. Če Colinu

obiskovalec v njihovi hiši ni všeč, ga bo

Cindy brez pomisleka napodila domov.

Posebna jakna za prenašanje dojenčkov in

malčkov, ki ji Inuiti pravijo amauti.

Colinu je izpolnjena absolutno vsaka

želja, ki mu pade na misel, bodisi je to

majhna stvar, kot je pločevinka sladke

pijače, bodisi nova igralna konzola. Ni

je stvari, ki je Cindy svojemu otroku ne

bi zagotovila v najhitrejšem možnem

času. Posebej se nama je v spomin vtisnila

zgodba o obisku zdravnika, ki jo

je Cindy delila z nama. V ordinaciji je

zdravnik povedal, da ima Colin prekomerno

telesno težo. Verjetno ni treba

Sestavljati družinsko

drevo ljudi s Severa je

precej težavno delo,

saj je prepletenost tako

kompleksna, da ji še sami

težko sledijo.

otrok, ima z njim hladnejši odnos kot

pa s Colinom – hierarhija med otrokoma

je precej očitna. Ne moremo reči,

da Cindy ne mara Thea, le ta prvinska

materinskost, ki jo je tako močno čutiti

med Natasho in Theom oziroma med

Cindy in Colinom, ne obstaja. Cindy je

Družina poleti večkrat skupaj preživlja čas v

naravi, izven vasice.

207 3. 7. 2025

REPORTAŽA

47

torej Thea sicer uradno posvojila, a ga

nikakor ne obravnava tako kot Colina.

Za Thea pravi, da ni njen otrok, temveč

otrok njenega partnerja, ki pa, resnici

na ljubo, s Cindy nima ravno najboljšega

romantičnega odnosa.

Za Theovo dojemanje družine in

njegov razvoj se pojavi zanimiva dilema

– koga bo v svoji prihodnosti, ko bo

odrasel in se bo njegovo zavedanje začelo

poglabljati, dojemal kot svojo mater?

Koga, če sploh, kot svojega očeta?

Tu pride na dan pomembno vprašanje

definiranosti vlog družinskih članov, s

čimer pa se pri njih nihče zares ne obremenjuje.

A ker sva odraščala v Sloveniji

in pod vplivom zahodnih vrednot in navad,

kjer takšnih dilem ni veliko, nama

je ta neoprijemljiva dinamika vzbudila

veliko zanimanje, pravih odgovorov pa

nisva prejela. Verjetno zato, ker se tudi

Inuiti sami z njimi ne ukvarjajo preveč.

Sestavljati družinsko drevo ljudi s Severa

je precej težavno delo, saj je prepletenost

tako kompleksna, da ji še sami

težko sledijo. Predvsem je to vidno pri

otrocih, ki sorodstvene vezi velikokrat

poenostavijo tako, da nekemu relativno

oddaljenemu sorodniku preprosto rečejo

bratranec/sestrična ali stric/teta.

Inuiti so (bili) nomadi.

Sledili so migracijskim

potem severnih jelenov,

tjulnjev in drugih živali.

Ker je njihovo vsakodnevno

življenje osmišljal le boj za

preživetje, je bila učinkovitost

absolutna prioriteta.

Ob krstu vsi prisotni v cerkvi pridejo

in pokrižajo novokrščenca.

Mlade mamice v Nunavutu velikokrat vzgajajo

svoje otroke brez pomoči očeta.

SKRB CELOTNEGA KLANA

Takšno turbulentno družinsko vzdušje

se pri Inuitih ni pojavilo šele zdaj, v

zadnjih sto letih, ko so pridobili kar

nekaj naših življenjskih navad, temveč

sega daleč v njihovo zgodovino. Inuiti

so (bili) nomadi. Sledili so migracijskim

potem severnih jelenov, tjulnjev in drugih

živali. Ker je njihovo vsakodnevno

življenje osmišljal le boj za preživetje, je

bila učinkovitost absolutna prioriteta.

Vsakdan je bil izjemno težak, zato je morala

sodelovati celotna družina. Potovali

so v manjših skupinah oziroma klanih,

po dve ali tri družine skupaj. Posledično

novorojenček ni bil samo materina skrb,

temveč skrb celotnega klana. Tako kot

je vsak na primer pripomogel k skrbi za

hrano in oblačila, je vsak pomagal tudi

pri vzgoji otroka. Otrok ni bil samo materin,

temveč od vseh.

Podobno je še danes. V intervjuju, ki

sva ga izvedla z gospo Manitok Thompson,

prvo žensko ministrico Nunavuta,

nama je o Inuitih zaupala, da »ko se rodi

otrok, je ta od vseh, od celotne skupnosti.

Vsi skrbijo zanj in ga imajo radi.«

Pomembno dejstvo je tudi to, da pripadnost

otroka vsem ne prihaja izključno

iz neke želje po tem oziroma tradicije

– v zgodovini preprosto ni moglo biti

drugače, ker je bil fizični prostor otrokovega

razvoja tako zelo omejen. Vsak

klan je spal precej tesno skupaj, v istem

igluju. Koncepta zasebnosti ni bilo, vse

se je dogajalo vsem na očeh. Podobno je

tudi danes. Družine so številčne, otrok

je vedno več, število domov oziroma

hiš pa je precej omejeno. Pri tem igra

pomembno vlogo tudi dejstvo, da se

otrok rodi v geografsko zelo izolirano

skupnost, ki je kot majhen otoček hiš na

dveh milijonih kvadratnih kilometrov

absolutnega niča. Celotna skupnost ve,

da je bil otrok rojen, zato hitro postane

del utripa skupnosti, saj si to želijo tudi

starši – prisotno je zavedanje, da mora

čez 20 ali 30 let otrok pomeniti čim pomembnejši

doprinos k skupnosti.

Inuiti tako vestno ohranjajo prvinska

načela vzgoje in družinske dinamike,

ki izhajajo iz njihove tisočletne zgodovine,

hkrati pa sta močno prisotna

življenje in vzgoja v duhu širše skupnosti,

ki ju Inuiti do pred sto leti še niso

poznali. Nemogoče, celo nepotrebno je

iz tega izpeljati sodbo, ki bi govorila o

utilitarnosti takšnega načina življenja

in vzgoje. Ljudje in kulture se med seboj

razlikujemo. Kar deluje pri nas, ne deluje

nujno pri njih in obratno.

207 3. 7. 2025

48

REPORTAŽA

BEJŽ ČE VEJDŠ tokrat v Keniji:



Na Pivškem dobrodelnost ne popušča. Prav nasprotno. Širši javnosti morda nekoliko manj poznana,

a na Notranjskem in Primorskem toliko bolj cenjena skupina prijateljev Bejž če vejdš že 25 let pomaga

prekrivati strehe pomoči potrebnim, in to tako doma kot na tujem. Letos so v mestu Kitale v Keniji prekrivali

streho srednje šole, ki nastaja pod okriljem tamkajšnjih uršulink. Kljub velikemu delu, katerega stroške

v celoti krijejo sami, v skupini ostajajo skromni. »Prispevali smo samo majhen delček k lepoti misijona,«

je v pogovoru za Domovino dejal sodelujoči v projektu, pivški župnik Marjan Škvarč.

PETER AVSENIK

Bejž če vejdš. Pobegni, če lahko.

Zanimivo ime vaše dobrodelne

skupine. Od kod ideja zanjo in kdo

naj pred kom beži?

Gre za skupino prijateljev, ki smo sposobni

narediti drug drugemu veselje, pa

tudi drug drugemu pomagati na različne

načine. Povezana skupnost prijateljev je

tista, pred katero bežijo problemi. V tem

duhu smo tudi spoznali, da lahko težave

rešujemo tudi širše in organizirano priskočimo

na pomoč ljudem v stiski.

Koliko ljudi šteje skupina in od kod

pobuda, da združite moči v pomoči

soljudem?

Nikoli se ne preštevamo. Skupina je

velika. Dobrodelnih akcij v domačem

okolju se včasih udeleži tudi do 20 ljudi,

v tujino pa nas gre manjše število, običajno

okrog dvanajst, kar je optimalno

za urejanje potovanja in dela. Pobuda

za pomoč ljudem v stiski je prišla prav iz

spoznanja, da smo kot prijatelji sposobni

narediti nekaj konkretnega za druge.

Namesto da darujemo denar ob kaki

katastrofi, raje izberemo eno družino,

ki ji fizično postavimo streho nad glavo.

Pri tem nam je v ponos, da na potrebo

odgovorimo hitro, konkretno in da vsi

objekti, ki smo jih postavili, služijo svojemu

namenu.

Že več kot četrt stoletja ste dobrodelni,

začelo pa se je po potresu v

Drežniških Ravnah. Kje vse ste od

takrat popravljali strehe?

Naša želja je, da bi vsako leto postavili

eno streho v domačem okolju, eno pa v

tujini. Žal je zadnja leta v Sloveniji veliko

ujm in neurij, pri čemer pride do poplav

ali pa poškodb na strehah. Pa tudi kar

nekaj požarov smo imeli v bližini.

V zadnjih letih smo letno pomagali

dvema do trem družinam v Sloveniji,

ob tem pa pripravimo en projekt v tujini.

Bili smo na Slonokoščeni obali, v

Vietnamu, Peruju, Kirgiziji, Ugandi,

Nepalu, Indiji, na Andamanskih otokih,

Na misijonu, ki je pod okriljem sester uršulink.

Namesto da darujemo denar

ob kaki katastrofi,

raje izberemo eno družino,

ki ji fizično postavimo streho

nad glavo.

207 3. 7. 2025

REPORTAŽA

49

Ekipi Bejž če vejdš delo ni tuje; streho

so sestavili in pokrili v nekaj dneh.

na Kosovu, Madagaskarju, v Petrinji na

Hrvaškem, v Mehiki, Braziliji, Turčiji in

letos v Keniji.

V mestu Kitale imajo

uršulinke osnovno šolo z 800

otroki; z našo pomočjo bodo

dejavnost lahko razširile

in odprle tudi srednjo šolo.

Kako ste prišli na zamisel, da bi

svojo dobrodelno dejavnost razširili

v tujino? Po kakšnem ključu

izbirate lokacije?

Ob deseti obletnici delovanja smo se

prvič odločili za tujino. Od takrat navezujemo

stike z našimi misijonarji in v

glavnem na njihovo pobudo postavimo

objekt v misijonih. Izjema je bilo naše

sodelovanje z budisti in hindujci; tako

smo postavili ambulanto v begunskem

taborišču za Tibetance v Nepalu ter v

sodelovanju z dr. Sujit Brahmochary,

voditeljem indijske dobrodelne organizacije

Institute for Indian Mother &

Child, naredili betonsko streho na šoli

v enem od najbolj revnih predelov podeželja

v okolici Kalkute.

Vsaka misija, sploh tiste v tujini, je

povezana s precejšnjimi stroški.

Kako jih pokrijete in kakšna je

vaša izkušnja, ko gre za dobrodelnost

Slovenk in Slovencev?

Nekaj sredstev darujejo posamezniki,

vsako leto se odzove kak donator z večjim

zneskom, glavni sponzor pa je Občina

Pivka. Prva leta smo organizirali

dobrodelne koncerte, zdaj pa poskušamo

del sredstev zbrati na različnih

predstavitvah po župnijah ali drugih

skupnostih, ki nas povabijo. Slovenke in

Slovenci znamo biti zelo solidarni, še posebej

takrat, ko jasno predstaviš potrebo

in daš zagotovilo, da bodo vsa zbrana

sredstva porabljena namensko za določen

projekt. Stroške potovanja in bivanja

članov skupine pa pokrije vsak član zase.

Tako gredo vsa zbrana sredstva zares za

namen, za katerega so bila zbrana.

207 3. 7. 2025

50

REPORTAŽA

Del ekipe s sestrami uršulinkami.

V samostanskem kompleksu je šola za 800 otrok.

Od kod ideja za misijo v Keniji?

Katero streho ste prekrivali tam?

Lani je bila v Keniji sestra Jana Rovtar,

uršulinka. Prosili smo jo, naj se pozanima

o trenutnih potrebah na postojankah

sester uršulink. V Keniji deluje

skupnost sester uršulink, ki so domačinke.

Na desetih postojankah po Keniji

deluje 40 sester. Skrbijo za šole, sirotišnice,

ambulante … S pomočjo sestre

Jane smo navezali stik s sestrami v mestu

Kitale in počasi začeli načrtovati obnovo

objekta, ki bo služil nastanitvi osebja

za srednjo šolo. V mestu Kitale imajo

uršulinke osnovno šolo z 800 otroki; z

našo pomočjo bodo dejavnost lahko razširile

in odprle tudi srednjo šolo.

Kako so vas sprejeli domačini? So

vam priskočili na pomoč in kako

je to videti v primerjavi z odzivom

pri nas, v Sloveniji?

Domačini so bili presenečeni nad hitrostjo

in kakovostjo našega dela. Delamo

seveda z modernim orodjem in

na svoj način. Zelo moram pohvaliti

Slovenke in Slovenci znamo

biti zelo solidarni, še posebej

takrat, ko jasno predstaviš

potrebo in daš zagotovilo,

da bodo vsa zbrana sredstva

porabljena namensko za

določen projekt.

sestre, ki so nas sprejele z veliko gostoljubnostjo,

poskrbele za hrano in nastanitev.

Pri delu nismo potrebovali pomoči

domačinov, smo pa postali veliki

prijatelji z vsemi, ki so delali v kuhinji

ali pa skrbeli za prevoze. Izkušnje v Sloveniji

so zelo različne. Ponekod sosedje

priskočijo na pomoč, drugje pa se vsi

umaknejo in opazujejo od daleč.

S kakšnimi izzivi ste se srečevali

pri projektu v smislu kulturnih in

jezikovnih razlik?

V Keniji je poleg svahilija uradni jezik

angleščina, tako da nismo imeli težav

s sporazumevanjem. Sestre uršulinke

so bile zelo kompetentne in odzivne

tako pri pripravi projekta kot tudi med

našim delom. Zelo dober občutek je,

ko imaš resnega in delavnega sogovornika.

Dosti težje je bilo lani v Turčiji,

kjer znajo zelo redki poleg turškega še

kak drugi jezik in smo imeli kar težave

s sporazumevanjem.

Lahko izpostavite kakšen trenutek,

anekdoto, ki vam bo najbolj

ostala v spominu?

ZAČELO SE JE S

HVALEŽNOSTJO IN

PRISRČNIM STISKOM ROKE

Hvaležnost družine v Drežniških Ravnah

pod Krnom, ki so ji streho prekrili po katastrofalnem

potresu leta 2000, in prisrčen

stisk rok ob njihovem odhodu sta sodelujoče

v projektu spodbudila k temu, da je

neposredna oblika pomoči postala praksa

njihove skupine. Na ta način namreč

poleg tako potrebnih finančnih sredstev

prispevajo tudi oziroma predvsem svoj

prosti čas.

Humanitarna akcija Streha nad glavo, ki

je postala njihovo poslanstvo, je doslej

prekrila strehe tudi v Ložah, Gorenjih Novakih,

Čezsoči, Železnikih, Šempetru, Petelinjah

in še bi lahko naštevali. Skupaj so

namreč doslej pomagali že v 30 projektih

pomoči potrebnim.

Prvi projekti so bili tako osredotočeni na

pomoč sosedom, ki so jih prizadele naravne

nesreče, kot so poplave, požari ali

toča. Sčasoma so člani skupine prepoznali,

da lahko njihove sposobnosti in organizacijske

veščine koristijo tudi ljudem

zunaj Slovenije, zlasti v državah, kjer je infrastruktura

šibka ali uničena zaradi vojn

ali naravnih katastrof.

Leta 2007 so se prvič podali na tuje, na

Slonokoščeno obalo, kjer so pomagali

pri gradnji zdravstvene infrastrukture.

Po misiji v Kirgiziji leta 2010 je leto pozneje

nastal tudi dokumentarni film Bejž

če vejdš v epizodi Kirgizija. Dokumentarec,

ki ga je režiral Andraž Pöschl (dosegljiv

na: https://365.rtvslo.si/arhiv/

dokumentarec-meseca/99086858), je

delo skupine, ki je tam gradila počitniški

objekt za otroke s posebnimi potrebami,

predstavil širši javnosti, prav tako njihovo

povezanost in smisel za humor, ki jih

spremlja tudi v izzivih, ki spremljajo takšen

projekt. Vse to je film prepletel s širšo

sliko oziroma z utripom Kirgizije, ki je bila

tedaj v času političnih pretresov.

207 3. 7. 2025

REPORTAŽA

51

SREDNJA ŠOLA BO NAJBRŽ

ODPRTA ŽE LETOS

Ne le v Sloveniji, na Slonokoščeni obali

in v Kirgiziji, njihove spretne roke so

doslej prekrivale ostrešja praktično

po vsem svetu, med drugim v Ugandi,

Nepalu, na Kosovu, v Indiji, Mehiki,

Braziliji in na Andamanskih otokih.

V Vietnamu je skupina pomagala pri

obnovi šolskih poslopij, ki so bila poškodovana

zaradi naravnih nesreč. Pomagali

so tudi po tragičnem potresu v

Petrinji leta 2020. Hiša v Hrastelnici je

bila sploh prva hiša v okolici, ki je bila

takrat prekrita s streho.

Leta 2015 so pomagali tudi pri misijonarju

Pedru Opeki na Madagaskarju.

Misijonske narave pa je bil tudi letošnji

projekt, ko so streho prekrivali v Keniji.

Misijo so začeli pripravljati junija lani,

ko je pivški župnik Marjan Škvarč, sodelavec

v projektu, vzpostavil prve stike

s tamkajšnjo skupnostjo uršulink, ki

poleg misijonske in dobrodelne dejavnosti

aktivno skrbijo tudi za izobraževanja

mladih.

V mestu Kitale na severozahodu Kenije,

ki leži na 1.900 metrih nadmorske

višine in šteje nekaj več kot 160.000

ljudi, uršulinke vodijo osnovno šolo z

800 otroki. Dejavnost pa si želijo razširiti

še s srednjo šolo. In tu je skupina

pivških humanitarnih zanesenjakov

prišla na svoj račun.

V skupini Bejž če vejdš so ljudje različnih

poklicev, mojstri z različnih področij.

Po enoletnem načrtovanju so v

začetku junija letos strnili vrste in odpotovali

v Afriko. Tudi z njihovo pomočjo

bo najbrž kompleks srednje šole v

mestu Kitale že letos odprl svoja vrata.

Zanimivo je bilo naše potovanje iz Nairobija

v Kitale. Vožnja je trajala 12 ur. Iz

Nairobija je proti severu speljana samo

ena cesta, ki povezuje Mombaso, ki je

glavno pristanišče na vzhodni obali

Afrike, s severom. Tu poteka ves promet

proti Ugandi, Južnemu Sudanu, Etiopiji.

Valijo se kolone težkih tovornjakov v obe

smeri, potem pa še motoristi, pešci … Mi

smo potovali z dvema voziloma.

Dva člana ekipe sta bila v terenskem

vozilu, kjer je bila tudi vsa naša prtljaga,

ostalih deset pa se je peljalo z minibusom.

Minibus je imel vgrajeno blokado

hitrosti. Cela pot do konca je bila

stresna. Voznik je začel prehitevati

Delo je zaključeno. Tudi v Keniji bo

ostal pečat Slovencev.

tovornjak, drugi tovornjak je prihajal

nasproti, v trenutku, ko naj bi minibus

pospešil, pa se je oglasil alarm za

blokado hitrosti. Si lahko predstavljate

deset možakov, izkušenih šoferjev,

kako so z nogami iskali pedal za gas …

In tako celo pot tja in nazaj.

Kakšen vpliv ima vaš projekt na

tamkajšnjo lokalno skupnost?

V Keniji je običaj, da gost pred odhodom

posadi drevo. Tudi nam so sestre dale

vsakemu svoje drevo, ki smo ga posadili.

Pri sv. maši ob slovesu sem sestre

opozoril na to, da smo mi prispevali

samo en majhen delček k lepoti njihovega

misijona. Podobno, kot če dobiš

sadiko drevesa, ki je že precej veliko in

oblikovano, in ga vsadiš za prihodnost.

Dva člana skupine, Marjan Škvarč in

Miran Žitko, sta že bila gosta Domovine,

in sicer v oddaji Adventne zgodbe.

Glavno delo pa opravljajo sestre.

One so tiste, ki sejejo semena, ki skrbijo

za vzgojo tistih nežnih rastlinic, ki

si same še ne morejo pomagati. Njihovo

delo je neprecenljivo. Hvala Bogu,

da smo mi lahko vstopili v to njihovo

delo in omogočili nadaljnjo rast. Pomembno

je tudi naše pričevanje. V Keniji

so namreč vajeni belih turistov. Mi

pa smo živeli kot eni izmed njih in pustili

pečat s svojim trdim delom.

Še o vaših prihodnjih načrtih.

Ali načrtujete še kakšno misijo v

Afriki ali drugih državah tretjega

sveta? Kakšni so vaši prihodnji

cilji za Bejž če vejdš?

Srčno upam, da bo poletje minilo

brez kakih posebnih naravnih katastrof

v domačem kraju. Za prihodnje leto pa

še nimamo pripravljenega projekta.

Vaša skupina je prejela kar nekaj

priznanj za humanitarno delo, o

vaši misiji v Kirgiziji je bil posnet

tudi dokumentarec. Kaj vam pomenijo

nagrade in kakšen navdih

naj vaše humanitarno delo predstavlja

širši skupnosti?

Vedno smo veseli, ko skupnost v

Sloveniji prepozna posebnost našega

delovanja. Morda je ob tem tudi že

kdo dobil navdih in motivacijo za svojo

dobrodelnost.

207 3. 7. 2025

52

SLEDI MOJIH POTI

JAKOB ALJAŽ (1/12)

»Da je TRIGLAV ostal v slovenskih

rokah, je največ moja zasluga!«

Ne glede na šolski sistem, ki velikokrat zaobide podobne pomembne Slovence, kot je Jakob Aljaž,

verjetno ni Slovenca, ki ne bi vedel zanj. Slovenci smo v srcu planinci, Slovenci imamo radi pesem,

Slovenci kljub dolgotrajni komunistični prevladi radi damo priznanje vsaj tistim duhovnikom,

ki niso skrbeli za svoje ovčice samo v duhovnem pogledu, temveč so svet dojemali precej širše in globlje.

IVAN SIVEC

življenja. Takole je uredništvo najavilo

njegove Planinske spomine:

»V 77. letu svoje starosti, rojen je dne

6. julija leta 1845, se je odločil častni

član Slovenskega planinskega društva,

'triglavski župnik', duhovni svetnik Jakob

Aljaž, da vzame pero v roke in piše

za naš 'Planinski vestnik' svoje planinske

spomine … Pisani so v preprostem,

lahnem, često šaljivem tonu, kakor je

značilen baš za našega ljubljenca, kljub

77 letom mladostnega, vedno delovnega

in požrtvovalnega 'triglavskega župnika'

Aljaža.«

Naslov prvega nadaljevanja

o življenju in delu velikega

Aljaža se morda zdi komu

prenapihnjen. Še posebno

tistim, ki menijo, da se je Aljaž rad sam

pohvalil, ob tem pa se ni oziral ne na ljubljansko

gospodo ne na samega cesarja.

A ko se bomo srečevali s tedanjimi zgodovinskimi

dejstvi, bomo lahko spoznali,

da ni bil prav nič prepotenten. Bog ve,

v čigavih rokah bi bile danes slovenske

gore, predvsem pa planinske postojanke,

če ne bi bilo tega ponosnega Slovenca.

TRI POMEMBNE OBLETNICE

Čez tri dni (6. julija) bo minilo 180 let,

odkar se je Aljaž prismejal na svet. V

avgustu bo minilo 90 let, odkar je postavil

na vrhu Triglava svoj znameniti

stolp. Vmes pa je še ena obletnica: 155

let, odkar je bil posvečen v duhovnika.

Torej so vsaj trije dodatni razlogi, da

Lepo obnovljena Aljaževa

rojstna hiša v Zavrhu pod

Šmarno goro.

se sprehodimo po njegovih ravninskih

poteh in planinskih stezicah. Ob tem je

treba kar takoj dodati, da je bil po postavi

srednje velik in čokat, po naravi pa

sila hudomušen in včasih malce robat,

tako da ga prav vsak, ki je tedaj bival na

slovenski zemlji, ni razumel najbolje. A

je tudi s takimi hladnokrvneži na hitro

opravil in šel pokončno naprej.

Tisti, ki njegovega življenjepisa ne

poznajo podrobneje, komajda verjamejo,

da se ni rodil sredi planinskih vrhov

oziroma na Dovjem. A tam je na srečo

preživel največji del svojega življenja.

Rodil se je v vasici Zavrh pod Šmarno

goro, torej na robu Ljubljane, s pogledom

na prekrasne gorenjske vršace.

Ker je bil po srcu tudi pesnik, pisatelj in

predvsem skladatelj, je razumljivo, da je

malo pred smrtjo napisal tudi spomine,

ki jih je uredništvo Planinskega vestnika

seveda z veseljem objavilo in so torej

najbolj zvest dokument njegovega

TRIGLAVSKI KRALJ

Sam sem na podlagi Aljaževih zapiskov,

življenjepisa, pesmi in mnogo drugega

gradiva pri založbi Družina leta 1993

izdal knjigo z naslovom Triglavski kralj.

S pomočjo tedanjega odličnega urednika

dr. Janeza Grila smo ob izvrstni

pevski in instrumentalni spremljavi

Kamniških kolednikov pripravili kar

17 predstavitev. Ti imenitni možje so

bili Janez Majcenovič, Rok Lap in Tomaž

Plahutnik. Knjiga je bila seveda kaj

Čez tri dni bo minilo 180 let,

odkar se je Aljaž prismejal

na svet. V avgustu bo minilo

90 let, odkar je postavil na

vrhu Triglava svoj znameniti

stolp. Vmes pa je še ena

obletnica: 155 let, odkar

je bil posvečen v duhovnika.

207 3. 7. 2025

SLEDI MOJIH POTI

53

kmalu ponatisnjena, posebno izdajo pa

je pozneje pripravila še Občina Medvode,

kamor zdaj sodi Aljažev rojstni kraj

Zavrh. In še to! S Koledniki smo pripravili

tedaj prvo najvišjo predstavitev

knjige na slovenskih tleh – na Kredarici.

V nahrbtniku sem odnesel na kraj,

kjer je stala prva Aljaževa koča, deset

izvodov knjige. Seveda misleč, da bo šla

tam gori, pod vrhom Triglava, knjiga

za med. A prodali nismo niti ene. Nihče

pač ni hotel obremeniti nahrbtnika

s knjigo ...

Zaradi te knjige me je, ko sem bil tri

dni v Moravskih toplicah, poiskal dr.

Jože Magdič, mednarodno priznani psiholog,

psihiater in jungovec, ker bi rad

ugotovil, kako sem se mogel tako dobro

poglobiti v Aljaževo dušo. Napisana

je namreč v prvi osebi, torej kot da bi jo

pripovedoval sam Jakob Aljaž. Skupaj

sva prav kmalu našla glavni vzrok. Oba

z Aljažem sva enako – trmasta! Prevedeno

v gorenjščino: enako vztrajna.

Sicer pa, da ne bo pomote, si ne domišljam

kake druge vzporednice. Res pa je,

da mi je Aljaž v več pogledih – podobno

kot mnogim Slovencem – srčno blizu.

Na realna tla me je po izidu knjige

postavil prof. Stanko Klinar, ki je v

Delu čez celo stran napisal, da knjiga

ni veliko vredna in da sem mu ukradel

življenjsko temo. Odgovoril sem mu z

enim samim stavkom: »Pa vi napišite

boljšo!« Gospod Klinar je napisal veliko

odličnega planinskega čtiva, Aljaža pa

se tudi pozneje ni lotil.

OČE IN MATI

Glede Aljaževega rojstva je nekaj nejasnosti.

V Planinskem vestniku št. 8 iz

leta 1923 je veliki Jakob v odstavku Oris

mojega življenja zapisal:

»Rojen sem bil 6. junija 1845 v vasi

Zavrh št. 2 (pri Bačniku) pod Šmarno

goro, župnija Smlednik na Gorenjskem.

Oče so bili Anton, mati Elizabeta, doma

iz Dobrave pri Ljubljani. Imel sem pet

bratov in dve sestri. Jaz sem bil četrtorojeni

otrok. Oče so imeli srednje veliko

posestvo in so še nekaj prikupili (skupaj

130 mernikov posestva). Bili so ključar

cerkve na Šmarni gori, pobožen mož,

dober narodni pevec, branja nevešči, a

so imeli izvrsten spomin. Rojeni so bili

leta 1795 ter so učakali 83 let. Mati so

znali dobro brati, imeli so Sv. pismo in

skoraj vse nabožne bukve zadnjih dveh

Slikar Matevž Langus je na

obodu šmarnogorske cerkve

naslikal Aljaževa starša z

Jakcem v naročju.

desetletij. Večinoma so podedovali

knjige po svojih starših.«

Pozneje so Aljaževi biografi ugotovili,

da se je Jakob v resnici rodil 4. julija,

sam pa sem se tej nedoslednosti in nasploh

nerodnosti s prvim stavkom v svoji

knjigi izognil z naslednjimi besedami:

»Rodil sem se na pragu malega srpana

leta Gospodovega 1845. Po pravici

povem, da se rojstva prav nič ne spomnim,

pa čeprav sem bil zraven.«

Marsikomu je bil tak pristop všeč,

marsikdo pa je menil, da je že začetek

precej banalen in da bo pač sam napisal

veliko boljšo knjigo. Na žalost na to

še čakamo.

S SVETIM PISMOM PO GLAVI

Iz Aljaževe mladosti je znanih več podrobnosti.

Da so mu šle knjige hitro v

glavo, pove zapis, da je že kot triletni

Duša Šmarne gore Miha Ledinek vam bo rad

razložil več podrobnosti o Aljaževih.

otrok rad plezal navzgor. Ko je bil nekoč

sam doma, se je povzpel nad krušno

mizo vse do bogkovega kota, tam zagrabil

prtiček in tako nase zvrnil vazo z

rožami in Svetim pismom vred. Starša

sta presrečna ugotovila, da je vaza ostala

cela, Sveto pismo nepoškodovano,

Jakec pa jo je odnesel samo z dvema

buškama. Rekla sta, da je to pravi čudež.

In se šla zahvalit Devici Mariji na

Šmarno goro, ki jo je pozneje tudi Jakob

iskreno čislal in častil.

Svojo veliko pastirsko kariero je postavil

povsem na kocko, ko so se mu domače,

Bačnikove krave izgubile neznano

kam, sam pa je, da bi bil bolj razgledan,

splezal na bližnjo smreko in …

Tam je doživel drugi čudež. Bil je

namreč prelesten sončen dan. Vrhovi

so se svetili v jutranji zarji. Zato je krave

v hipu postavil na drugo mesto, sam

pa je prisluhnil – komajda boste verjeli

– kako so se med seboj pogovarjali

najvišji bližnji vrhovi, od Krvavca do

Storžiča in Stola. Ob strani se je oglasil

celo modri Triglav in jim naročal, naj

pozdravijo vse druge njegove otroke,

velike in male. Iz zamaknjenosti ga je

rešil oče, ki je zahteval, naj takoj zapusti

smreko in poišče krave. Jakec je

od strahu pred očetom splezal še meter

višje in …

Vrhač se je zlomil, Aljaž pa je kot

ptica poletel – na žalost na tla in ne do

planinskih vrhov. Kljub temu sta starša

potem na Šmarni gori dala za mašo,

ker je bil to pač drugi veliki čudež, da je

Jakec sploh ostal živ. Pristal je namreč

v grmovju.

207 3. 7. 2025

54

KAM NA IZLET

Kolesarjenje po ŠTREKNI

Zadnji majski dnevi so se vendarle toliko ogreli, da so na plano prišli tudi vsi tisti kolesarji, ki jim

hladnejši dnevi niso ravno pisani na kožo. Tudi sam sicer raje kolesarim – rekreativno in ne z ne vem kakšnim

top kolesom, da se razumemo – ko je sončno in je ozračje segreto nad dvajset stopinj Celzija, a tudi takrat,

ko kolesarske poti niso pokrite s snegom ali ledom, ne pozabim na kolo. Le malo bolj se oblečem.

IGOR GOŠTE

Zadnjo majsko soboto sva se

z ženo odpravila na kolesarsko

pot Štrekna. Še prej je bilo

treba priti z avtom do Velenja,

kakopak z osebnim avtomobilom in

obema kolesoma. Štrekna je namreč

kolesarska pot, ki je speljana po opuščeni

trasi nekdanje železniške proge

(od tod tudi ime), ki je povezovala Velenje

z Dravogradom.

IZ VELENJA DO MISLINJE

Ko sva kolesi »snela« s strehe avtomobila

– to je mali podvig, ker nimava najlažjih

koles – sva se opremila z vsem,

kar sodi h kolesarstvu. Nadela sva si čelado,

očala, rokavice, vzela s sabo nekaj

za žejo in kaj za pod zob in že se je začel

najin izlet po res lepo urejeni kolesarski

poti. Posebej me navdušuje, da so na

kolesarski poti na vseh mestih, kjer ta

seka kakšno avtomobilsko cesto, postavljeni

znaki stop. Pri nas v Zasavju,

na Kolesarski stezi Primoža Rogliča, ni

tako in tudi marsikje drugje ne. Zdi se

mi prav, da je v prvi vrsti kolesar tisti,

ki se pri prečkanju ceste zaustavi in da

prednost avtomobilom.

Kot rečeno, kolesarska pot med Velenjem

in Dravogradom je asfaltirana,

enotno označena, ločena od cestnega

prometa in dolga 35 kilometrov. Ob poti

so kolesarjem in uporabnikom na voljo

tudi prijetna postajališča, a ne povsod z

vso opremo. V Velenju se pot začne na

411 metrih nadmorske višine, zatorej se

Kolesarska pot med

Velenjem in Dravogradom je

asfaltirana, enotno označena,

ločena od cestnega prometa

in dolga 35 kilometrov.

do Mislinje, kjer najvišja točka doseže

590 metrov, malce vzpenja. Bolj izrazito

le na enem ali dveh mestih, sicer pa je

z blagim in enakomernim naklonom ta

kolesarska pot še posebej primerna za

družine z otroki in tudi malce starejše.

Tega dne je bilo kolesarjev res veliko.

Očitno so vsi komaj čakali otoplitev.

Zanimivo pa je, da je bilo, tako čez palec,

skoraj polovico električnih koles.

No, midva sva pedale poganjala na

način, ki je bil povsem odvisen od najine

energije.

Zaradi zavite Pake je bilo treba na

kolesarski stezi zgraditi pet predorov:

Paka 1, Paka 2, Huda luknja, Gornji Dolič

in Mislinja. Najdaljši predor na poti je

Huda luknja, dolg 421 metrov. Priznam,

da je bilo konec maja v predoru še precej

hladno. A je godilo, saj je bil preostali

del kolesarske poti obsijan s soncem

in je bilo temu primerno precej toplo.

V predorih je sicer urejena razsvetljava,

a ne bo nič narobe, če boste imeli

na kolesu kakšno dodatno svetlobno

telo. Prava paša za oči je kamniti ločni

most čez potok Ponikva, ki priteka iz

jame Huda luknja pred istoimenskim

predorom. Je eden najslikovitejših, pa

tudi najzahtevnejših gradbenih objektov

na progi. Tam, kjer pride potok na

površje, so rešetke z zaklenjenimi vrati.

A vseeno za nekaj minut sestopite s

kolesa in se po stopnicah spustite do

votline pod mostom.

Po kolesarski poti Štrekna.

Predor Huda luknja.

207 3. 7. 2025

KAM NA IZLET

55

Prava paša za oči je kamniti

ločni most čez potok Ponikva,

ki priteka iz jame Huda luknja

pred istoimenskim predorom.

Od Velenja do Mislinje je približno

14 kilometrov. Če imate čas, si to naselje,

preden se zapeljete naprej do Slovenj

Gradca, vsaj malce oglejte. Sam sem se

zapeljal do smučarskoskakalnega centra,

kjer sem še kot mladenič preizkusil

njihovo največjo skakalnico. Sicer pa

podeželski kraj leži ob istoimenski reki

v zgornjem delu Mislinjske doline in je

središče občine Mislinja. Po velikosti je

to ena največjih občin pri nas, saj meri

kar 112 kvadratnih kilometrov, ima 11

naselij in blizu 5.000 prebivalcev.

Spomin na čas, ko so tu še vozile lokomotive.

DO SLOVENJ GRADCA SE

BOSTE SPUŠČALI

Po kratkem »sprehodu« s kolesom po

Mislinji se je najina pot nadaljevala po

kolesarski poti do Slovenj Gradca. Če

se je pot iz Velenja do Mislinje rahlo

vzpenjala, se je do Slovenj Gradca ves

čas spuščala. Nadmorska višina tega

mesta je 413 metrov, torej je treba nazaj

do Mislinje spet premagati nekaj »višincev«,

a je potem pot do Velenja ponovno

speljana navzdol. Je pa na tem delu

Štrekne od Mislinje do Slovenj Gradca

malce več pešcev, tudi mamic z otroškimi

vozički, zato previdnost ni odveč.

Opazi se, da je na tem odseku več manjših

zaselkov, tudi veliko polj s hmeljem,

ki se že lepo vzpenja po vrveh.

Slovenj Gradec je kulturno središče

Mislinjske doline in koroške regije

v objemu Pohorja in Uršlje gore z značilnim

srednjeveškim mestnim jedrom.

Do razpada Avstro-Ogrske novembra

1918 je bilo mesto del Štajerske, od leta

2005 pa je del koroške statistične regije.

Samo mesto Slovenj Gradec ima blizu

8.000 prebivalcev. A o tem prelepem

mestecu kdaj v prihodnosti napišemo

kaj več. Tako kot o Dravogradu, kjer se

kolesarska pot Štrekna konča. Pot od

Slovenj Gradca do Dravograda se spet

malce spušča. A tega midva z ženo tokrat

nisva preizkusila, saj nama je energija

narekovala, da je kolesarjenja od

Velenja do Mislinje in naprej do Slovenj

Gradca ravno dovolj. Seveda sva se po

prijetnem kolesarjenju zapeljala še do

Velenjskega jezera, ki je imelo tega dne

že znosnih 20 stopinj Celzija, zato je

plavanje v njem prav prijalo.

Ob Štrekni boste videli številne zanimive

objekte; nekaj smo jih že omenili,

dodajmo še obnovljen nekdanji železniški

most v Slovenj Gradcu ter nekaj

novih kolesarskih nadvozov in mostov.

Sama pot vas popelje skozi srednjeveško

mestno jedro Slovenj Gradca. Če ne

boste zgrešili, tako kot sva midva, ki sva

do mestnega jedra prišla bolj po svoje.

A tega sva že tako in tako vajena. Žena

ve, da si z orientacijo nisva blizu, saj pogosto

spregledam tudi kakšen napis.

Med »rumenim zlatom« med Mislinjo in

Slovenj Gradcem.

207 3. 7. 2025

56

VZGOJA

POMOČ STARŠEV


Dvojina je resnično dragocena posebnost našega jezika in največkrat je lepo videti njeno uporabo. So pa

trenutki, ko ob dvojini zastrižem z ušesi in me resnično zmoti. Takšen trenutek se mi kar pogosto zgodi na

sestankih s starši otrok s težavami. Predvsem z učnimi težavami. Govorim o stavkih, kot so »Veliko sva se

učila«, »Se bova pripravila«, »Kaj naj še narediva?«. Ne spomnim se, da bi to različico dvojine slišala od očetov.

Kadar oče reče, da sta z otrokom nekaj počela v dvojini, gre navadno za aktivnosti, ki dejansko so dvojina.

DARJA BARBORIČ VESEL

Ne dvomim, da mama, ki vse

popoldneve namenja šolskemu

delu svojega otroka, ne

misli resno z učenjem. Zadeva

je zelo resna in navadno tudi izredno

naporna. Bolj zanimivo je vprašanje, ali

je potrebna in ali je res koristna. Ker pri

uporabi učne dvojine ne gre za to, da se

je sedmošolec Tine v sredo cel popoldan

učil matematiko, mama pa je bila v

bližini za morebitna vprašanja in vsake

toliko časa preverila, kako napredujeta

učenje in opravljanje vaj. Kadar se

otroci učijo, kot sem opisala, ne slišim

uporabe dvojine. Kar je logično, saj je ni.

Otrok se uči, opravlja svoje delo in zadolžitev,

starš pa je nekje v bližini, malo

spodbuja, malo nadzoruje in se veseli

časa, ko niti to ne bo več potrebno.

Učna dvojina pa je nekaj popolnoma

drugega. Skoraj vedno gre za to, da starš

prevzema visoko stopnjo odgovornosti

in truda za učni proces. Pogosto otroku

tudi razlaga snov, se z njim redno,

praktično vsak dan uči ter se z uspehom

ali neuspehom močno identificira.

Starš, ki se je znašel v takšni dvojini,

reče, da »sva končno pisala pozitivno«

ali da »nama danes ni šlo«. V takšnem

primeru gre za nekaj čisto posebnega,

kar presega običajno pomoč staršev v

učnem procesu.

(PO)MOČ

Mogoče bi opredelila še pojem pomoči.

Načeloma gre za to, da tisti, ki lahko nekaj

naredi, ki zmore, z različnimi dejanji

poskrbi, da tudi tisti, ki sam ne bi zmogel

opraviti nečesa, s pomočjo drugega

opravilo izvede. Prav ganljivo je bilo

spremljati, kako so se kolegice s področja

socialnega dela leta trudile oplemenititi

pojem pomoči. Da ne gre za to,

da nekaj naredimo namesto drugega ali

Otroci hitro ugotovijo, da

če bodo morali doma vse

še enkrat narediti, res

nima smisla, da isto snov

predelujejo v šoli. Tako se

krog sklene.

zanj. Gre tudi za to ali predvsem za to,

da damo drugemu moč, da bo nalogo

opravil sam. Torej nekakšna (po)

moč. Nekako v smislu, da drugemu

res pomagamo s tem, da

ga naučimo loviti ribe, in ne

tako, da mu ribo preprosto

damo na krožnik. Res je

sicer, da je včasih fino dobiti

ribo kar na krožnik,

brez vsega truda, ki pritiče

lovljenju, čiščenju

in pečenju, a hkrati ni

zadoščenja ob zavedanju,

da zmoremo, in dostojanstva

ob skrbi zase.

In mogoče še za

koga drugega. Ko

opravimo delo za

drugega, ga na

nek način mogoče

res tudi

»pocrkljamo«,

ne vem pa,

ali to res velja

tudi v primeru,

ko namesto

otroka

pripravimo

projekcijo

za govorni

nastop. Saj

je udobno, če nečesa ni treba narediti,

hkrati pa to vseeno pomeni podpiranje

lenobe, neznanja in še laganja. Otrok

mora namreč učitelju lagati, da je nalogo

naredil sam.

SODELAVCA

Posebej zanimiva postane dvojina v

primerih, ko starši menijo, da brez

njihovega sodelovanja, angažmaja otrok

naloge sploh ne bi opravil. Niti ni

ključno, ali zato, ker ne zna, ne zmore

ali noče. V tem primeru pa gre realno

za dvojino, za skupinsko delo. Otrok in

starš sta tim, sodelavca, ki skupaj

opravljata določeno nalogo,

zadolžitev. Težava je le v tem,

da v redovalnici ni dvojine,

vedno je zapisano le eno

ime. Otrokovo.

Šola ni namenjena

staršem. V osnovni

šoli imamo celo

starostno omejitev,

starejši od

le-te opravljajo

izobraževanje

v drugih

ustanovah.

Odrasli ne

sedijo v

š o l s k i h

klopeh,

n e

207 3. 7. 2025

VZGOJA

57

Pri učni dvojini gre

skoraj vedno za to, da starš

prevzema visoko stopnjo

odgovornosti in truda za

učni proces.

sodelujejo v učnem procesu. Vedno

znova me preseneti, ko vidim starše,

ki se popolnoma zavestno odločijo, da

bodo partnersko sodelovali v izobraževalnem

procesu svojih otrok. Včasih

je težko razumeti, da se odrasel človek,

ki je svojo šolo, vsaj osnovno, že končal,

odloči, da bo ponovil snov za snovjo

in mnoge popoldneve namenil učenju

z otrokom. Včasih je težko razumeti,

ali ti starši resnično nimajo drugega

dela ali nočejo delati, kar naj bi sicer.

Poskrbeti za druge družinske člane, se

družiti z zakoncem, recimo z možem,

imeti kakšen hobi, se mogoče izobraževati,

rekreirati ali preprosto početi

nič. Morda gre včasih res za tako hudo

pomanjkanje idej in motivacije za svoje

življenje, da se kakšen starš odloči, da

bo popoldanski čas namenil šolskemu

delu svojih otrok. Ne otroku, saj ne gre

za druženje z otrokom; čas je namenjen

učenju in poučevanju otroka.

Starši omenjene učne dvojine pogosto

rečejo,

da brez

njihovega

dela

za

šolo

otrok

ne

SHUTTERSTOCK

bi bil tako uspešen ali sploh ne bi bil uspešen.

To je verjetno res, saj resnično uspešni

in zelo uspešni učenci navadno skrbijo

za svoje šolsko delo sami. Starše zelo

uspešnih otrok navadno v šoli vidimo

bolj redko in mnogi sploh ne vedo, katero

učno vsebino predelujejo otroci, zgodilo

se je že, da se je kakšen starš zelo uspešnega

učenca celo malo zmedel glede

tega, kateri razred otrok sploh obiskuje.

DELOVNE NAVADE

Starši otrok, ki se učijo v dvojini, imajo

pogosto realno težavo zaradi nizke uspešnosti

svojih otrok. Ali celo neuspešnosti.

Imajo pa tudi resno pomanjkanje

domišljije, ki bi jih vodila k iskanju možnih

reakcij na otrokovo neuspešnost.

Za začetek bi bilo koristno, da bi otroka

res pogledali, slišali, spoznali. Doumeli,

kaj je razlog, da ne gre. So mogoče res

sposobnosti tako nizke, da kljub trudu v

šoli otrok ne more slediti učnim ciljem?

Da poštevanka preprosto ne gre? Ali pa

je razlog v ležernosti, lenobi, ko otrok

nima vzpostavljenih niti osnovnih delovnih

navad in sam, brez individualnega

spodbujevalca, priganjalca, preprosto

ne naredi stvari, ki mu niso všeč? V tem

primeru bi bilo verjetno bolj modro, da

bi se prizadeven starš dvojine resno zavzel

za otrokovo vzgojo, ga vodil k pridobivanju

delovnih navad, ki bi otroku koristile

tudi nasploh v življenju.

Med otroki, ki se cele popoldneve

učijo v dvojini s staršem, vidim tudi

mnogo otrok, ki v šoli ne delajo veliko.

Začelo se je z »Ne da se mi zapisati!« in

»Saj bom potem«, nadaljevalo z obvestili

šole staršem, da otroci v šoli ne delajo,

včasih zato, ker res ne vedo, kako bi, pogosteje

pa, ker se jim ne ljubi ali pa imajo

preprosto preveč drugega dela kot uporabljati

zvezke in pisala. Na primer ozirati

se naokoli, kaj počnejo drugi, iskati

družabnika za klepetanje, pošiljati listke

naokoli ali se preprosto izgubljati v svojih

mislih. Tudi vse omenjeno zahteva

drugačen starševski in učiteljski pristop

kot opraviti šolsko delo doma.

Tudi zato, ker otroci hitro ugotovijo,

da če bodo res morali doma

vse še enkrat narediti, res nima

smisla, da isto snov predelujejo

v šoli. Tako se namreč krog

sklene, otrok naredi v šoli

vedno manj, starš doma pa

je obremenjen vedno bolj.

Včasih je težko razumeti, da

se odrasel človek, ki je svojo

šolo, vsaj osnovno, že končal,

odloči, da bo ponovil snov za

snovjo in mnoge popoldneve

namenil učenju z otrokom.

NAGRADE IN KAZNI

Da se razumeti, da starše skrbi šolski

neuspeh otrok. Mnoge starše skrbi in

strategije, ki jih v šoli opazimo, so zelo

različne. Marsikatera je celo uspešna.

Nekateri obljubljajo nagrade za dobro

spričevalo ali zanimiv nabor kazni, če

ne bo, kot bi moralo biti. Od novih adidask

pa do prisilne poletne telefonske

abstinence. Spomnim se osmošolca, ki

ga starši niso prijavili na popravni izpit

junija, da se je celo poletje »cmaril« in

učil pri babici v neki »zabačeni« vasi v

Hercegovini. Seveda popravnega izpita

ni imel nikoli več. Poznam tudi mladega

podjetnika, katerega poslovna pot

se je začela s »plačevanjem« za ocene.

Prepoznal je možnost in si z odličnimi

ocenami nabral malo premoženje, kupil

nekaj kokoši, sam postavil kokošnjak in

naslednje leto služil še s prodajo jajc. V

bistvu jih je dal za prispevek. Ki je bil

dosledno višji kot v trgovini. Danes, le

nekaj let kasneje, je resnično uspešen

podjetnik z nepredstavljivimi dohodki

za učiteljico. Takrat se mi strategija

staršev ni zdela posrečena, nekako bi

raje videla, da bi se fant učil »zase« in

ne za denar. Očitno pa so starši svojega

otroka kar dobro poznali in v njem

vzbudili žilico za delo in posel.

Kakšno pa je sporočilo staršev, ki se

cele popoldneve učijo z otroki, ker ne

verjamejo, da bi ti zmogli sami? Ali je

res mogoče, da bi takšen otrok nekoč,

nekega odraslega dne, čudežno postal

samostojen? Verjetno ne. Pot zorenja,

osamosvajanja bo prišla na vrsto kasneje

in verjetno jo bo težko prehoditi.

Zato je vredno otroke spodbujati k samostojnosti,

jih učiti biti samostojen

in sprejeti posledice samostojne poti.

Dvojina pa naj ostane čarobnost odnosa,

ljubezni in sobivanja. Podarimo otrokom

doma več sebe, ne še več šole.

207 3. 7. 2025

58

NARODNO-ZABAVNO

IVAN SIVEC

ARHIV IVANA SIVCA

FRANC MIHELIČ (1/12)

»Marička, tale fantič

PA DOBRO ŠPILA!«

Slovenija je zagotovo ena najbolj glasbeno nadarjenih dežel. V vsaki tretji hiši nekdo

igra na glasbeni inštrument, v vsaki širši družini vsaj eden igra harmoniko, skoraj

vsaka vas ima svojo glasbeno skupino. Gre za fenomen, ki ni nikjer drugod tako

izrazit, povrhu pa imamo še na stotisoče ljubiteljev domače glasbe. Po eni od anket

so se z domačo glasbo tako ali drugače srečale tri četrtine Slovencev, večina pa ob

tej zvrsti popularne glasbe tudi izjemno uživa.

Po drugi strani je res, da obstajajo

samo tri glavne smeri narodno-zabavne

glasbe: Avsenikova,

Slakova in Miheličeva. Vse

tri so izvirne, vse tri lepo sprejete pri

poslušalcih, vse tri kažejo pot naprej

številnim ansamblom. Od prvih dveh

se Franc Mihelič razlikuje v tem, da še

vedno živi. Mnogi ga imenujejo največji

slovenski še živeči glasbenik. Trditev ni

daleč od resnice, zato je verjetno prav,

da pobliže spoznamo njegovo pot vse

od začetkov. To je pač še čas, ko ga lahko

kaj vprašamo, njegovo pot dopolnimo

in jo damo za zgled vsem tistim, ki

bi se z glasbo radi ukvarjali.

NAJMLAJŠI

Pri Miheličevih sta imela mama Ivanka

in oče Lojze pet otrok. Prvi je bil Lojze,

za njim so se prismejali na svet Milan,

Francijev veliki vzornik

tako pri delu kot igranju

je bil oče Lojze.

Ker se je oče Lojze dobro

spoznal tudi na drobovje

harmonike, mu je večkrat

kdo prinesel domači meh

v popravilo. Tedaj je mali

Franci sedel ob njem kot

prikovan. Zanimalo ga je vse

v zvezi s harmoniko.

Vera in Ivanka, Franci pa šele leta 1949.

Na pragu pomladi, 3. marca, ko so že

cvetele prve mačice, ko so v Sodražici

zvončki na veliko oznanjali pomlad, ko

se je nasploh prebudilo novo življenje.

V Ribniški dolini so bili ljudje od

nekdaj sila iznajdljivi in marljivi. Zemlja

je bila skromna, poti slabe, doma

kupčija ni šla najbolje od rok. Otrok pa

je bilo navadno pri hiši vsaj toliko kot

pri Miheličevih. A oče Lojze je bil eden

od tistih, ki ni čakal na to, da bi nekaj

padlo z neba, temveč je usodo svoje

družine vzel v svoje roke. Čez leto je

pripravljal les, v jesenskem in zimskem

času pa na veliko izdeloval obode za

rešeta. Tako rekoč v vsaki hiši so nekaj

izdelovali. Leščevja je bilo na pretek,

časa pa niso nikjer metali stran. Lojze

Mihelič je bil po dolgih letih dela celo

tako lepo nagrajen, da je od delodajalca

dobil – radijski sprejemnik. Iz njega

pa je prihajala vse od Francijevih malih

nog dalje čudovita glasba. Od leta 1953

naprej ena najlepših – Avsenikova!

A tudi Francijev oče je sam znal

dobro zaigrati na diatonično harmoniko.

S tem se sicer ni veliko ukvarjal,

kajti tedaj je bila frajtonarca manjvreden

inštrument. Nanj je igral le v prostem

času ter tu in tam na ohceti. Vsi

so vedeli, da je Lojze odličen godec, pa

tudi drugi sin Milan je bil glasbeno nadarjen.

Najmlajši pa je imel dolgo časa

samo to nalogo, da je tako očeta kot

brata – občudoval. In pri tem požiral

grenke sline, ker ni smel vzeti v roke

nobenega inštrumenta.

Brat Milan je celo nekaj časa obiskoval

v Kočevju glasbeno šolo, a je

študij kmalu obesil na klin. Pri igranju

pa ga je večkrat tako zaneslo, da se je

domov vračal šele proti jutru. Zato pri

resnem očetu ni bil preveč čislan, najmlajši

sin pa je imel prav zaradi veseljaškega

brata še manj možnosti, da bi

se dokopal do inštrumenta.

ORGLICE ZA NAGRADO

Ker se je oče Lojze dobro spoznal tudi

na drobovje harmonike, mu je večkrat

kdo prinesel domači meh v popravilo.

Tedaj je mali Franci sedel ob njem kot

prikovan. Zanimalo ga je vse v zvezi

s harmoniko. Občudoval pa je tudi

mamo, ki ga je še kot majhnega fantiča

jemala s seboj v cerkev, tam pa božansko

lepo prepevala. Franci je večkrat kot

V drugem razredu je že igral

na izposojeno 24-basno

klavirsko harmoniko. Karkoli

so mu dali v roke, vsega se je

naučil v nekaj dneh.

207 3. 7. 2025

NARODNO-ZABAVNO

59

Avdicija za radijsko oddajo Veseli tobogan na

glasbeni šoli v Ribnici.

zamaknjen prisluhnil tudi sodraškemu

tamburaškemu orkestru, ki je igral tako

lepo, kot bi na inštrumente igrali sami

angelci iz nebes. Da bi se z glasbo potolažil,

si je že pri petih, šestih letih sam

urezal piščal in nanjo prav lepo zaigral.

Najlepša muzika pa je seveda prihajala

iz njegovega veličanstva – radijskega

sprejemnika. Radijsko oddajo Četrtkov

večer domačih pesmi in napevov je redno

poslušalo okoli sto tisoč Slovencev.

Poslušalci so hodili prav zaradi nje prej

s polja, predčasno zapirali delavnice ter

se družili pri tistem bogatašu, ki je imel

pač to razkošje doma.

Leta 1955, torej pri Francijevih šestih

letih, se je zgodilo nekaj usodnega. Franci

je s prijatelji nabijal žogo v vasi Jelovec, ko

se je žoga prikotalila prav pod okno hiše,

kjer so imeli – harmoniko. Žoge sploh ni

pobral, temveč je kot začaran strmel samo

v ta čudoviti inštrument. Ko je Bregarjeva

mama videla, kaj se dogaja s fantičem, ga

je povabila v hišo in mu dovolila tisto, česar

doma ni smel

narediti – da je vzel

harmoniko v roke.

Že po nekaj poskusih

je nanjo popolnoma

pravilno

zaigral tedaj zelo

priljubljeno pesem

Zlati časi. Od tistega

časa je tako

rekoč vsak dan hodil

uradno igrat na

Jelovec nogomet, v

resnici pa izvabljat

iz tipk in meha čarobne

zvoke.

Seveda si je Franci želel imeti tako

harmoniko doma oziroma bi bil presrečen,

če bi mu oče pustil zaigrati na njegovo.

Pa ni šlo tako hitro. Oče je vedno

dajal prednost delu. In tako se je zgodilo,

da je jeseni Franci skupaj z domačimi

na njivi pobiral krompir, oče pa mu

je dejal:

»Če pobereš oba razora krompirja

sam, dobiš za nagrado – orglice.«

In to se je res zgodilo. Tako je dobil

svoj prvi glasbeni inštrument, na katerega

se je sam takoj naučil nič koliko

pesmi, ne da bi mu kdo kaj pokazal. Edini

svetovalec je bil njegov oče, ki je kaj

kmalu spoznal, da je njegov najmlajši sin

glasbeno najbolj nadarjen. Zato ga je tu

in tam vzel s seboj na svoja igranja, pa

naj je bila to ohcet ali partizanski miting,

ki so jih tedaj še vedno na veliko prirejali.

OD PRVEGA RAZREDA NAPREJ

Za Francija je bil 1. september 1955

poseben dan. Prvič je prestopil šolski

prag, že za dan republike – 29. november

– pa je na proslavi igral na orglice.

Tamburaši so bili v Sodražici vedno del

glasbene kulture.

Ko je tovarišica videla, da

Franci nekaj bobna s prsti po

klopi, je bila tako uvidevna,

da ga je pustila pri miru.

Franci je lahko zložil vižo

do konca, kontrolko pa je

pisal šele čez tri dni.

A ne na svoje, temveč na izposojene –

dvovrstne Lovrenčičeve. To je bilo zanj

znova novo odkritje, ki ga je zlahka obvladal

v nekaj urah.

V drugem razredu pa je že igral na

izposojeno 24-basno klavirsko harmoniko.

Karkoli so mu dali v roke, vsega

se je naučil v nekaj dneh. Prav v tistem

času se je na Radiu Ljubljana pojavil

nov glasbeni sestav – Ansambel Borisa

Kovačiča, ki je igral prečudovite mehke

melodije. Franci se jih je takoj naučil, ob

tem pa tudi sam zložil to ali ono vižo.

Novi napevi so kar vreli iz njega. Sploh

ni vedel, od kod prihajajo, a na dan so

planili s tako silo, da si jih je vedno za

zmeraj zapomnil.

Na Francijevo veliko srečo so na

sodraški šoli za potrebe glasbenega pouka

kupili harmonij. Seveda je bil Franci

spet prvi pri njem. Celo več! Hodil

je iz razreda v razred in drugim kazal,

kako se igra nanj.

Nekoč so pisali kontrolko pri matematiki.

Franciju pa je v glavi vrela

nova melodija. Ko je tovarišica – tedaj

so učiteljicam rekli tovarišice – videla,

da Franci nekaj bobna s prsti po klopi,

je bila tako uvidevna, da ga je pustila pri

miru. Franci je lahko zložil vižo do konca,

kontrolko pa je pisal šele čez tri dni.

V sedmem razredu osnovne šole je

prišlo z Radia Ljubljana povabilo na avdicijo

za oddajo Veseli tobogan. Tedaj je

Franci osnoval svoj prvi trio. Zaigral je

dve svoji skladbi in kljub močni konkurenci

je bil sprejet. Celo urednik Kajetan

Zupan je dejal:

»Marička, tale fantič pa dobro špila!«

Urednica Boža Novak pa mu je poslala

čez nekaj dni pismo, ki ga ne bo nikoli

pozabil. V njem je pisalo:

»Ker ste s svojim nastopom poželi

nesluten uspeh, vas ponovno vabimo

na nastop na Veselem toboganu.«

Tako je sodraški fantič krenil

v veliki glasbeni svet ...

207 3. 7. 2025

60

GLEDALI SMO

P. DR. ANDRAŽ

ARKO

MEDIA-AMAZON.COM

NEJEVERNI Tomaž

Apostol Tomaž se je verjetno rodil v Galileji. Evangelist Janez ga predstavi kot

pogumnega, pa tudi nevernega učenca, ki zmore verjeti v Jezusovo vstajenje šele,

ko sreča Vstalega. Po legendarnem izročilu naj bi oznanjeval evangelij v Edesi, Partiji,

Perziji in Indiji, kjer naj bi ga 3. julija 72 s sulico prebodli v Madrasu. Goduje 3. julija.

Obupani apostol Tomaž priteče

na Kalvarijo, kjer pa najde

samo še prazen križ, saj so

Jezusa že sneli z mučilnega

orodja in odnesli. Tomaž se pridruži

peščici pogrebcev in pomaga Jezusovo

telo odnesti v grob, ki ga je v naglici dal

na razpolago Jožef iz Arimateje. Ta član

judovskega velikega zbora – sinedrija

pa se zdi Tomažu sumljiv. Ko Pilat zaslišuje

Jožefa in pritiska nanj, naj izda

Jezusove učence, ta zanika povezanost

z njimi. Tomaž dvomi o Jožefovi poštenosti,

zato si na vse mogoče načine

prizadeva, da bi Gospodovo telo prenesli

v nov grob nekje v Galileji. Sam se

odpravi k zastraženemu grobu, kjer pa

naleti na stotnika Longina, ki je še ves

pod vtisom Jezusovega križanja, saj je s

sulico prebodel njegovo

križano telo …

Apostol Tomaž ni

samo nejeveren, ampak

tudi impulziven, neučakan

in nestrpen, predvsem

pa zelo trmast. Je

operativec in človek akcije.

Razjeda ga močna

bolečina zaradi Jezusove

smrti, ki jo spremljajo

tudi težki občutki

krivde, saj je med pasijonom

zapustil svojega

Učitelja, a vse to ga ne

ustavi v skrbi za njegov

dostojen pokop. Njegova

aktivnost se še poveča ob novici, da

naj bi iz groba ukradli Jezusovo truplo.

Tomažu, ki je nekakšen antijunak, pa

prav bolečina, krivda in tudi sama akcija

onemogočajo, da bi zmogel iti globlje,

čeprav ga apostol Janez k temu večkrat

povabi. Tako Tomaž predstavlja človeka,

ki skuša biti lojalen, a ima obenem

hude težave s sabo in svojo vero.

Prav v prikazu notranjih dvomov

in bojev pa film ostane patetično površinski

in gledalca ne zmore povesti

v osebno notranjo dramo. Tako ostaja

predvsem na akcijskem nivoju, medtem

ko skuša manko globine zakamuflirati

s šablonskimi svetopisemskimi dialogi.

Pripoved se nekoliko vrti okoli nejasnih

konceptov, ki ne temeljijo na bibličnem

izročilu, niso pa v nesoglasju z njim,

medtem ko je vstali Jezus precej eteričen

in nezemeljski. Osrednja simbolika

filma se vrti okoli slavne Tomaževe izjave

o Jezusovih ranah, ki so jih povzročili

žeblji (Jn 20,25). Te namreč najde na

Kalvariji in jih slednjič, v skladu z izmišljenim

izročilom, preda v last Jožefu

iz Arimateje. Samo srečanje Tomaža

z Vstalim sledi klasičnim slikarskim

upodobitvam, na katerih se Tomaž dejansko

dotika Jezusovih ran, o čemer

pa evangelist Janez ne poroča. Film

vključuje zgodovinsko verodostojno

scenografijo, lokacije in kostumografijo

ter kljub nekaterim fiktivnim elementom

predstavlja zanimiv poskus rekonstrukcije

povstajenjskih dogodkov.

• Tomaž (Tommaso) – 2001

• Svetopisemska biografska

drama

• režija: Raffaele Mertes in Elisabetta

Marchetti

• igrajo: Ricky Tognazzi, Hannes

Jaenicke, Francesco Pannofino

207 3. 7. 2025

Koledar dogodkov JULIJ

AKTUALNO DOGODKI 61

7

PON

Ave Maria – najlepše melodije Mariji v

pozdrav (poletni glasbeni festival Cantabile)

20.30

Cerkev sv. Nikolaja, Logatec

Koncert

cantabile.si

Na svečanem koncertu z naslovom Ave Maria bodo združili svoje glasove Psalmisti

pod umetniškim vodstvom Marjana Grdadolnika ter Vokalna skupina sv.

Mihaela iz Veržeja, ki jo vodi Petra Ivančič. Z Mariji posvečenimi pesmimi bodo

stkali nežen glasbeni venec miline, svetlobe in notranjega miru. To bo večer, ko bo

molitev postala pesem, tišina pa zvenela v sozvočju duhovne lepote.

Vstop prost.

4

PET

Mučenci med Slovenci – sveta

maša za uspeh beatifikacije božje

služabnice Antonije Premrov

19.00

Frančiškanska cerkev Marijinega

oznanjenja, Prešernov trg, Ljubljana

8

TOR

Rdeča kapica –

opera za otroke

18.30

Grad Metlika, grajsko dvorišče

Za otroke

Duhovno

8

TOR

Adi Smolar:

poletni glasbeni večeri

20.00

Aleja, Rakuševa ulica 1,

1000 Ljubljana

Koncert

9

SRE

Koncert Mladinskega

simfoničnega orkestra regije

Kopenhagen – DUSIKA

19.00

Katedrala sv. Mohorja in Fortunata,

Gornji Grad

Kulturno

10

47. Piranski glasbeni večeri:

Slowind

11

Grajski večer

z Manco Izmajlovo

ČET

21.00

PET

20.00

Križni hodnik samostana

sv. Frančiška, Piran

Gallusovo nabrežje 1, Ribnica

Koncert

Koncert

Želite povabiti na svoj dogodek? Pišite nam na dogodki@domovina.je.

207 3. 7. 2025

62

SLADKO-SLANE BRBONČICE

Goveji zvitki S ŠPINAČO

2 OSEBI SREDNJE 60 MINUT

SELMA BIZJAK

www.sladkoslanebrboncice.si

SESTAVINE

• 2 večja goveja zrezka

(rostbif)

• 450 g zamrznjene

špinače

• 30 g parmezana v kosu

• 30 g sira čedar

• krušne drobtine

• ½ manjše čebule

• sušen paradižnik,

vložen v olju

• oljčno olje

• italijanske sušene

začimbe (bazilika,

timijan, origano)

• maslo

• mleko

1. Čebulo drobno sesekljamo.

Nekaj rezin sušenega paradižnika

narežemo na trakove. Obe vrsti sira

grobo naribamo in v skodelici

zmešamo. Zamrznjeno špinačo

v loncu na nizki temperaturi

odtajamo in po okusu solimo.

2. Goveja zrezka na deski s prsti

raztegnemo, solimo in začinimo z

mešanico sušenih italijanskih začimb.

Vsak zrezek najprej posujemo

z nekaj ščepci krušnih drobtin, nato

pa po njem enakomerno razporedimo

nekaj drobno sesekljane

čebule. Vsak zrezek nato nadevamo

z nekaj špinače in po njej posujemo

mešanico grobo ribanega sira. Nato

dodamo še rezine

sušenega paradižnika.

3. Obložena zrezka – vsakega

posebej – zavijemo v tesen zavitek.

Po potrebi ju na več koncih

zapnemo z lesenimi nabodalci, ki jih

pred serviranjem jedi odstranimo.

4. Nadevana goveja zvitka z vseh

strani opečemo na vročem olju, nato

temperaturo kuhališča znižamo in ju

pokrita pečemo 40–45 minut. Vmes

po potrebi prilijemo nekaj kapljic

vode in ju večkrat obrnemo.

5. Medtem iz ostanka špinače

pripravimo prilogo. Dodamo za oreh

masla. Ko se raztopi, vmešamo žlico

ali dve krušnih drobtin, premešamo

in prilijemo nekaj mleka. Premešamo

in počakamo, da se sestavine povežejo.

Odstavimo s kuhališča.

6. Pečena goveja zavitka odstavimo

s kuhališča in pustimo, da 5 minut

počivata. Nato ju narežemo na poljubno

široke kolobarje in postavimo

na krožnik skupaj s špinačo.

Dober tek!

207 3. 7. 2025

SUDOKUJA, VSOTNICI

63

1 7

7

1 8 3 5 9

1 5

4 7 2

6 3 9

8 6 9

5 6

2 4 1

2 9 5 8

9 4

6 3 8 9

8 3

8 4 2 6

7

4 7 1

8 3 1

5 6

VSOTNICA (angleško sumplete) je tabela, v kateri je treba prečrtati

števila tako, da je vsota neprečrtanih števil po vrsticah in stolpcih

ustrezna (enaka številom desno od tabele in pod tabelo).

8 6 5 6 9 7 6 15

7 3 4 3 8 9 9 16

2 9 7 7 6 9 5 30

9 7 1 5 4 2 6 15

5 5 6 5 3 6 8 22

3 8 7 7 9 8 4 35

6 2 4 7 6 6 9 12

25 22 24 17 18 16 23

5 1 6 4 4 1 3 13

3 5 2 5 5 4 1 17

6 1 1 1 8 1 5 21

6 3 6 4 6 3 3 18

8 5 1 4 7 2 6 9

5 7 7 6 4 7 1 21

9 6 1 3 8 2 7 25

21 24 15 16 14 15 19

9 8 5 6 4 1 2 7 3

3 4 2 9 7 5 1 6 8

7 1 6 2 8 3 5 9 4

2 7 8 3 1 4 6 5 9

4 9 1 5 6 7 8 3 2

6 5 3 8 2 9 4 1 7

8 6 7 1 9 2 3 4 5

1 3 9 4 5 8 7 2 6

5 2 4 7 3 6 9 8 1

7 1 4 3 2 9 5 6 8

5 8 9 6 1 4 2 7 3

2 6 3 5 8 7 1 4 9

6 9 2 1 7 5 8 3 4

8 5 1 9 4 3 7 2 6

4 3 7 2 6 8 9 1 5

3 4 8 7 5 1 6 9 2

9 7 6 8 3 2 4 5 1

1 2 5 4 9 6 3 8 7

8 6 5 6 9 7 6

7 3 4 3 8 9 9

2 9 7 7 6 9 5

9 7 1 5 4 2 6

5 5 6 5 3 6 8

3 8 7 7 9 8 4

6 2 4 7 6 6 9

5 1 6 4 4 1 3

3 5 2 5 5 4 1

6 1 1 1 8 1 5

6 3 6 4 6 3 3

8 5 1 4 7 2 6

5 7 7 6 4 7 1

9 6 1 3 8 2 7

207 3. 7. 2025

64

NAGRADNA KRIŽANKA

SESTAVIL

ANDREJ

PRAZNIK

POSODA

ZA KUHA-

NJE TUR-

ŠKE KAVE

ŽLEB ZA

SPUŠČA-

NJE MA-

TERIALA

SLOV.

PISATELJ

IN GLED.

REŽISER

EMERIK

BERNARD

NEHOTNO

ŠIROKO

ODPRTJE

UST

11

ZNESEK,

VLOŽEN

V IGRO

NA SREČO

RASTLINA

ZA

ŽGANCE

(NAREČ.)

KRVNIK

SHUTTERSTOCK

DOMOVINA

MESEC

MAJ

STOJEČI

KAPNIK

TIŠINA

PRIPRAVA,

V KATERO

SE PRITRDI

ŽARNICA

GLAVNO

MESTO

FRANCIJE

DOMOVINA

KAREL

DOBIDA

POLET

IZRASTEK,

S KATERIM

SE RASTL.

OPRIJEMA

KRAJ,

KJER SE

USTAVLJA

VLAK

VHOD

MAJHEN

ZAJE-

DAVEC

NA KOŽI

NRAVO-

SLOVJE

VELIKO

MESTO

V PAKI-

STANU

TEŽKA,

MANJ RO-

DOVITNA

PRST

VZHODNO-

AFRIŠKI

GRM,

POŽIVILO

POLJSKA

TENIŠKA

IGRALKA

SWIATEK

DELAVKA

S PLO-

ČEVINO

ČRTOMIR

ROZMAN

URADNI

SPIS

TRAVA Z

OVALNIMI

KLASKI

V LATIH

ODLIKO-

VANJE

ELDA

VILER

HOJA

MESTO V

ITALIJI SZ.

OD BARIJA

8

ŽELJKO

IVANEK

DOKTOR

TULIJ

SKUPINA

5

PLEMEN

OB BALT.

MORJU

IT. PISEC

(UMBERTO)

SKLA-

DIŠČE

10

2

POLITI-

ČARKA

MAZEJ

KUKOVIČ

NEČEDNA

ZADEVA

MOČVIR.

RASTLINA

STARO IME

ZA INNS-

BRUCK

IVAN TURK

14 DEL TA-

STATURE

POPISO-

VANJE

BLAGA

V ZALOGI

4 SLOV. BI-

ATLONEC

(JAKOV)

JUNAK

IZ ENEIDE

9

ŠPORTNI

REKVIZIT

IVAN

FRANKE

HRIBOVJE

V BOSNI

IT. IME ME-

STA RIM

ALUMINIJ

REKA V

ROMUNIJI

GERMANIJ

MOČEN

VLEČNI

PES

7

TOVORNA

ŽIVAL

DEL

CERKVE

CEVAST

PODZEMNI

PROSTOR

TRENJE

13

1

GLAVNO

GESLO

12

SLOV.

ALP. SMU-

ČARKA

(KATJA)

3

1 2

3 4 5 6

6 7 8 9 10

TRAJEK-

TORIJA

11 12 13 14

HRIB

PRI BEO-

GRADU

Naravna znamenitost na sliki leži jugovzhodno

od Cerknice. V njej so našli stenske podpise

iz 16. stoletja, prvo pisno poročilo o njej pa je

iz leta 1832. Celoten sistem rovov in dvoran je

dolg 8.273 metrov. Njena posebnost so ??? (glej

glavno geslo) s smaragdno zeleno vodo. V njej ni

električne razsvetljave in betonskih poti.

REŠITEV SKRITE MISLI:

MOJA JE LEPŠA KOT TVOJA,

MOJA IMA ČRNE OČI...

I N S T I N K T

N A K O V A L O

S K R Ž A B E C

T O Ž E N E C

I V A N M R A K

N A B E R N I

K L E C A N J E

T O C K I E L

OBDARIMO VAS IN VAŠEGA PRIJATELJA

Vsakemu, ki pravilno reši križanko, podarimo mesečno naročnino

na tednik Domovina za prijatelja. Na dopisnici, v ovojnici ali preko

e-pošte nam pošljite izpisano: (1) glavno geslo, ki ga dobite z vpisom

črk na oštevilčenih poljih; (2) ime, priimek, naslov in telefonsko

številko prijatelja, ki mu želite podariti mesečno naročnino na

Domovino; (3) svoje ime, priimek in naslov. To s pripisom 'Križanka'

najkasneje do 11. julija pošljite na: Domovina, Brnčičeva 41e, 1231

Ljubljana Črnuče, ali narocnine@domovina.je. Nekomu izmed vas

pa bomo podarili knjigo.

207 3. 7. 2025

LLLLL+

65

SHUTTERSTOCK

SKRITA PESEM

MOJCA JELEN PEŠAK

OTTO VOJAK MOLJ

AKIM KAČ RENE OČIM

V vsaki gornji besedi prečrtajte pravo črko, ostale pa

po vrsti prepišite v spodnja polja.

Tu boste prebrali začetek navihane ljudske pesmi. ( jp)

...

MAGIČNI KVADRAT

Vodoravno in navpično:

1 nagon, prirojeno, nehotno teženje človeka

ali živali k določenemu ravnanju

2 kovinski podstavek, na katerem se kuje

3 staro ime za netopirja (najdemo ga v

Pleteršnikovem slovarju)

4 ena od oseb v sodnem postopku

5 ime in priimek slovenskega dramatika,

plodnega avtorja himničnih tragedij Rimljanovina,

Rdeča maša, Gorje zmagovalcev itd.

6 naš pop in rok glasbenik, udeleženec Evrovizije

(Omar) – simbol za nikelj

7 nehotno sunkovito upogibanje kolena med hojo

8 gora na meji med Benečijo in Furlanijo (skriva

se v besedi FOTOCELICA) – nemško pristanišče ob

Baltskem morju s trajektno povezavo s Skandinavijo

207 3. 7. 2025

66

ZA NASMEŠEK ALI DVA

KAMERA

Danes mi je v mestnem parku azijski par podaril

kamero. Drugega pa nisem nič razumel …

SHUTTERSTOCK

PRAGOZD

Dekle se sprehaja po parku. Mlad fant se ji približa in

skoraj šepetaje reče: »Kako romantično je tu. Skoraj

kot v pragozdu.«

Dekle odgovori: »Res je, še ena opica je tukaj.«

MOLK

Žena reče možu: »Tri dni ne bom govorila s teboj. Te

zanima, zakaj?«

Mož odgovori: »Ne, draga. Zaupam ti in spoštujem

tvojo odločitev.«

OKNA

Okna bom očistila, čeprav je privatno življenje tudi

dragoceno.

PRI MEHANIKU

Blondinka pripelje avto v delavnico: »Bi mi lahko

popravili avto? Zadela sem drevo.«

Mehanik: »Lahko vprašam, kolikokrat?«

HITRO SPREOBRNJEN

Odkar moja mama vozi avto, ni bil nihče, ki se je

peljal z njo, ateist. Vsak je molil …

V ZELENEM

LABIRINTU POIŠČI

SKRINJO Z ZLATIMI

KOVANCI.

SHUTTERSTOCK

SHUTTERSTOCK

207 3. 7. 2025

ODMEV TEDNA

Vida Petrovčič

z različnimi gosti

o dogajanju iztekajočega se tedna

VSAK PETEK POPOLDNE

www.youtube.com/@domovina.je_sirimo_obzorja

SKUPAJ USTVARJAMO BOLJŠO DOMOVINO

AKTUALNO • POLITIČNO • INFORMATIVNO • ODMEVNO • ZANIMIVO • POMEMBNO

VROČA TEMA

Luka Svetina

z različnimi gosti

o aktualnih temah

VSAJ ENKRAT TEDENSKO

www.youtube.com/@domovina.je_sirimo_obzorja

Srečno, mlada Slovenija!

Pride čas, ko vino dozori,

ko se v polnih sodih zaiskri,

pride čas, ko odide fant na vas,

ko dekletu zažari obraz.

Pride čas, ko ptica poleti,

ko domače gnezdo zapusti,

pride čas, ko žetev dozori,

ko se zlato klasje zablesti.

Srečno, mlada Slovenija,

Slovenec in Slovenka,

tebi vdano nazdravljamo,

naša lepa mladenka,

vse najlepše, prijatelji,

naj zazveni zdravica,

Slovenija, Slovenija, srečna bodi ti!

Holjarija, hojlari, fantje in možje,

holjarije, dekleta in žene,

hojlarije, jutro se budi,

mlada se nam Slovenija rodi!

Pride čas, ko vzide svetel dan,

ki je lepši od stoletnih sanj,

pride čas, ko želje dozore,

ki smo zibali jih dan za dnem.

Srečno, mlada Slovenija,

Slovenec in Slovenka,

tebi vdano nazdravljamo,

naša lepa mladenka,

vse najlepše, prijatelji,

naj zazveni zdravica,

Slovenija, Slovenija, srečna bodi ti!

Besedilo: Ivan Sivec

Uglasbitev: Lojze Slak in Milan Ferlež

Skladba je nastala ob osamosvojitvi Slovenije.

SHUTTERSTOCK

Domovina 207: Generali brez vojske (predogled)

Transform your PDFs into Flipbooks and boost your revenue!

Delete template?

Save as template ?