Domovina 211: Obračun Aste Vrečko s Cerkvijo (predogled)

www.domovina.je

ŠIRIMO OBZORJA

31. 7. 2025

22

Ali vlada sploh želi reševati

romsko problematiko?

32

Dr. Pavel Poredoš: Zdravniki

smo za ohranjanje življenja

56

Med zakoncema – zanašanje

na ljubezen ni dovolj

12

OBRAČUN

ASTE VREČKO

4,45 €

S CERKVIJO

211

ODMEV TEDNA

Vida Petrovčič

z različnimi gosti

o dogajanju iztekajočega se tedna

VSAK PETEK POPOLDNE

www.youtube.com/@domovina.je_sirimo_obzorja

SKUPAJ USTVARJAMO BOLJŠO DOMOVINO

AKTUALNO • POLITIČNO • INFORMATIVNO • ODMEVNO • ZANIMIVO • POMEMBNO

VROČA TEMA

Luka Svetina

z različnimi gosti

o aktualnih temah

VSAJ ENKRAT TEDENSKO

www.youtube.com/@domovina.je_sirimo_obzorja

NENAD GLÜCKS

UVODNIK

OBLASTNO PONIŽEVANJE

katoličanov na Slovenskem

Nekulturno ministrico Asto Vrečko so polna usta skrbi za kulturo, toda njena skrb se

ustavi v hipu, ko gre za sakralno dediščino Katoliške cerkve, čeprav je ta ključni del

identitete slovenskega naroda in države.

3

Novembra lani, ob sprejetju

proračuna za letos in prihodnje

leto, ki resorju kulture

v 2025 namenja rekordnih

271,7 milijona evrov, so v vladi zapisali,

da s tem postavljajo kulturo v središče

družbe ter ji dajejo dodaten zagon in

veljavo. Dejansko so v središče preko

nekulturne ministrice Aste Vrečko,

razvpite »čebinske princese«, postavili

koristi pripadnikov svoje volilne ideološke

baze. Ključni del kulturne dediščine

namerno zanemarjajo, o čemer pišemo

v tej številki. Gre za sakralno dediščino

v lasti Katoliške cerkve. Ko se v Sloveniji

govori o negativnem odnosu stranke

Levica in ostalih levičarskih skrajnežev

do verskih skupnosti, je evidentno, da

so nastrojeni zgolj zoper Katoliško cerkev,

medtem ko so »prizanesljivi« ali

izražajo naklonjenost do pravoslavcev,

muslimanov, evangeličanov …

Ta nastrojenost, nestrpen kulturni

boj, se kaže tudi pri relativno majhnih

zneskih, ki pa jih kljub skromnosti

niso pripravljeni nameniti Cerkvi. Niso

pripravljeni nameniti 40.000 evrov

državnega denarja za obnovo znatno

poškodovane cerkve na Gorci v Malečniku.

Gre za znamenito gotsko cerkev,

Marijino svetišče pri Mariboru, znano

onkraj slovenskih meja. Komisija

ministrstva za kulturo je pri svojem

negativnem mnenju glede financiranja

zanemarila, da ne gre zgolj za del

sakralne dediščine, pač pa tudi za del

zgodovine Maribora z okolico. Ignorirali

so bistvene elemente za dodelitev

vsaj dela sredstev za obnovo. Kot je za

Domovino povedal tamkajšnji župnik

Sebastijan Valentan, so začeli takoj po

njegovem prihodu pred petimi leti ob

pomoči pridnih domačinov obnavljati

praktično vse, razen streh in fasade na

župnišču. Pred dvema letoma so bili neuspešni

pri prijavi na razpis za obnovo

župnijske cerkve sv. Petra, letos še glede

gotskega bisera v Malečniku. Valentan

ne dvomi, da gre za ideološke povode,

Zdaj vladajoči niso nasploh

odklonilni do verskih

skupnosti, pač pa so

nastrojeni zgolj zoper

Katoliško cerkev.

zavrnitveno odločbo je podpisala ministrica

Vrečkova. A to ni edini primer.

Vrečkova je letos zavrnila tudi sofinanciranje

prenove pročelja cerkve sv. Ane

v okviru frančiškanskega samostana v

Kopru. Tudi ta stavba ni zgolj cerkvena,

pač pa državna dediščina, a ministrica

noče o tem nič slišati.

Pogovarjali smo se tudi z mag. Bogdanom

Vidmarjem, škofovim vikarjem

za Evropsko prestolnico kulture (EPK)

2025, kjer sta ustvarjalnost združili

Nova Gorica in italijanska Gorica. Toda

kot opozarja Vidmar, je v programu razvidno

pomanjkanje vključevanja širše

skupnosti in tudi krščanskih vsebin,

brez katerih si zgodovine in kulture

Goriškega ni moč predstavljati. Sliši se

neverjetno, toda v programu EPK (Bid

FACEBOOK @ Asta Vrečko

Book) so del religijskih vsebin zgolj staroverci

v Posočju in judovsko pokopališče

v Rožni Dolini. Nič na primer o oglejskem

patriarhatu, ki je obsegal kar 40

škofij. Vanj sta sodila Ljubljana in Ptuj,

italijansko območje pa vse do Milana.

Tega ni mogoče spregledati, ignoriranje

je naklepno. Kot je bilo naklepno, da

predsednica republike Nataša Pirc Musar

v »osvobojeni« svet zavoda RTV Slovenija

na podlagi javnega poziva verskim

skupnostim ni imenovala predstavnika

Katoliške cerkve, pač pa Evangeličanske

cerkve. Čeprav je evangeličanov v Sloveniji

nekaj desetkrat manj od katoličanov.

Ne moremo niti mimo preprečevanja

pokopa posmrtnih ostankov na tisoče

žrtev povojnih komunističnih pobojev,

ki so bili v veliki večini verni katoličani,

pri čemer pri tem barbarstvu državna

oblast na čelu s premierjem Robertom

Golobom sodeluje z ljubljanskim županom

Zoranom Jankovićem.

Vprašamo se lahko le, zakaj sta ob

vsem naštetem oblastnem poniževanju,

pa je tega še več, tako pasivna

nadškof in metropolit Stanislav Zore in

predsednik Slovenske škofovske konference,

škof dr. Andrej Saje.

210 24. 7. 2025

4 VSEBINA

Peter Avsenik / DOMOVINA

TEMA TEDNA

Nekulturno deljenje

kulturnega denarja

Peter Avsenik

12

22

32

38

Odneslo jim je pokrov:

Romi se igrajo z živci domačinov

Luka Svetina

Prof. dr. Pavel Poredoš:

V našem zakonu je kalkulacija, da

je pomoč pri samomoru bistveno

cenejša kot pa dolgotrajna oskrba

Luka Svetina

Neznosna lahkost gledanja

Drago Bajt

42

54

56

Slovenska

razkristjanjena preteklost

Verena Vidrih Perko

Na Zasavski Sveti gori

Igor Gošte

Kako premostiti razlike

v zakonskem odnosu

Dr. Drago Jerebic

211 31. 7. 2025

VSEBINA 5

3

Oblastno poniževanje

katoličanov na Slovenskem

Nenad Glücks

6 Pregled tedna

8

Odsev Slovenije:

Tadej Pogačar, Tour de France

9 Čivkarija

11

12

14

19

22

26

29

32

36

Karikatura: »Obnova (cerkvene)

fasade«

Boris Oblak

Nekulturno deljenje

kulturnega denarja

Peter Avsenik

Mag. Bogdan Vidmar:

Dokler mrtvih ne bomo pokopali,

tudi sprave ne bo

Peter Avsenik

Ideološka zavrnitev financiranja

obnove gotske cerkve; ministrstvo:

presodila je stroka

Peter Avsenik


Romi se igrajo z živci domačinov

Luka Svetina

Al Džolani, novo upanje za Sirijo

ali Al Kaida v preobleki?

Andraž Šest

Ne popek, ampak zadnjik sveta

Andrej Tomelj

Prof. dr. Pavel Poredoš:

V našem zakonu je kalkulacija, da

je pomoč pri samomoru bistveno

cenejša kot pa dolgotrajna oskrba

Luka Svetina

Slovenija – kolesarska velesila

Aljuš Pertinač

37 Med(ijski) sosedi

38

Neznosna lahkost gledanja

Drago Bajt

40

42

44

48

49

52

54

56

58

60

Kapitulacija vsega človeškega

Milena Miklavčič

Slovenska

razkristjanjena preteklost

Verena Vidrih Perko

Življenje v laži ali sprava z resnico?

Slovenija 2025! (1. del)

Dr. Teo Zor

Jožef Stefan: eden izmed vodilnih

slovenskih znanstvenikov

Janez Mihovec

Po Arktiki (10. del):

Inuiti in hrana v današnjem času

Timotej Cvirn, Jaka Mojškerc

Jakob Aljaž (5/12):

»Na Dovjem se mi je pokazalo

novo polje: turistika in

slovensko planinstvo«

Ivan Sivec

Na Zasavski Sveti gori

Igor Gošte

Kako premostiti razlike

v zakonskem odnosu

Dr. Drago Jerebic

Franc Mihelič (5/12):

»Bosa steciva

do srebrnega obzorja ...«

Ivan Sivec

Svetost ni spektakel

P. dr. Andraž Arko

61 Koledar dogodkov

62

Špageti s kremnim

pestom pistacije

Selma Bizjak

63 Sudokuja, vsotnici

64 Nagradna križanka

65 Razvedrilo

66 Za nasmešek ali dva

68 Mir

Igor Gošte

TEDNIK DOMOVINA

ŠT. 211, LETNIK 5,

31. julij 2025

ISSN številka: 2784-4838

Cena posameznega

izvoda: 4,45 €

CENA NAROČNINE:

175 € (eno leto, lahko obročno),

95 € (pol leta)

NAROČNINE:

E: narocnine@domovina.je

T: 068 191 191

UREDNIŠTVO:

BRNČIČEVA 41E

1231 LJUBLJANA ČRNUČE

E: urednistvo@domovina.je

T: 068 191 191

ODGOVORNA UREDNICA

TEDNIKA IN PORTALA:

Erika Ašič

UREDNIŠTVO:

Peter Avsenik,

Tina S. Bertoncelj,

Nenad Glücks,

Luka Svetina

JEZIKOVNI PREGLED:

Leon Oblak,

Barbara Rodošek

OBLIKOVANJE IN PRELOM:

Info-net d.o.o.

TISK:

Tiskarsko središče d.o.o.

NAKLADA:

7000 izvodov

NASLOVNICA:

Fotomontaža DOMOVINA

/ Peter Avsenik/ PROFIMEDIA

IZDAJA:

Domovina d.o.o.

www.domovina.je

@Domovina_je

@domovinaJE

Tednik izhaja ob četrtkih

v slovenščini.

Zaključek redakcije: 29. julij 2025

ŠIRIMO OBZORJA

22

Ali vlada sploh želi reševati

romsko problematiko?

32

Dr. Pavel Poredoš: Zdravniki

smo za ohranjanje življenja

12

OBRAČUN

ASTE VREČKO

S CERKVIJO

56

www.domovina.je

31. 7. 2025

Med zakoncema – zanašanje

na ljubezen ni dovolj

4,45 €

211

211 31. 7. 2025

6

PREGLED TEDNA

BRUTALNO PRETEPLI

19-LETNIKA

Stanje 19-letnega Slovenca, ki se po brutalnem

napadu skupine varnostnikov v

Poreču zdravi v UKC Ljubljana, se je po

navedbah njegove mame nenadoma

poslabšalo. Trije osumljenci so v priporu,

hrvaška policija pa naj bi identificirala

še tri, poroča Televizija Slovenija.

»Ženska je v šoku, tako kot cela družina,

zelo težko doživljajo zdravstveno stanje

svojega otroka,« je za Dnevnik hrvaške

Nove TV dejal odvetnik družine Duško

Miočić. Po poročanju hrvaških medijev

se je preko svojega odvetnika prvič po

incidentu, ki se je v Poreču zgodil v noči

s četrtka na petek, oglasil tudi lastnik

kluba Saints and Sinners. Ta zatrjuje,

da je na voljo vsem pristojnim organom,

in izraža željo po čim hitrejšem in popolnem

okrevanju mladeniča.

Trije od petih pridržanih zaradi

brutalnega pretepa 19-letnega Slovenca

pred nočnim klubom v Poreču – gre za

skupino varnostnikov – so bili medtem

v ponedeljek zaslišani na občinskem

tožilstvu v Pazinu. Za trojico, staro 19,

40 in 47 let, je sodnik odredil 30-dnevni

pripor. Dva osumljenca sta bila medtem

izpuščena zaradi pomanjkanja dokazov.

Po neuradnih informacijah hrvaškega

Dnevnika je policija nato identificirala

še tri moške, ki jih je iskala zaradi

domnevne vpletenosti v napad.

Posnetek zaslona RTVS

KPK meni, da bi nadzorni svet Darsa moral

Valentina Hajdinjaka krivdno razrešiti,

omogočil pa mu je odstop s položaja

predsednika uprave.

KPK O RAZREŠITVI

HAJDINJAKA

Nadzorni svet Darsa je Valentinu Hajdinjaku

omogočil odstop s položaja

predsednika uprave, čeprav bi ga moral

krivdno razrešiti. Tako ugotavlja KPK,

ki je v tem primeru zaznal korupcijska

tveganja. Postopek se je končal po letu

in pol. A KPK je Darsu izdal zgolj priporočila

– med drugim predlaga, naj člane,

ki so huje kršili obveznosti, ustrezno

odpokliče, je poročala TV Slovenija.

Za tri od petih osumljencev brutalnega

pretepa 19-letnega Slovenca v Poreču je

sodnik odredil 30-dnevni pripor, dva pa sta

bila izpuščena.

ANKETA: SDS

PREPRIČLJIVO VODI

Podpora vladi Roberta Goloba se je od

junija nekoliko okrepila in znaša 34,6

odstotka, kažejo podatki zadnje ankete

Mediane. Toda med strankami še naprej

vodi SDS, ki jo podpira 23,1 odstotka

vprašanih, sledi pa Svoboda s 17-odstotno

podporo. V anketi za hišo POP TV

sicer 54 odstotkov vprašanih vlade ne

podpira, delež neopredeljenih pa je 11,4

odstotka. Na tretjem mestu med strankami

je SD, ki ga podpira 5,1 odstotka, na

četrtem mestu ostajajo Demokrati, ki bi

jih julija izbralo 4,6 odstotka volivcev,

peto mesto pa ohranja zunajparlamentarna

stranka Resni.ca, ki se ji je podpora

z junijskih 3,8 odstotka okrepila na 4,1

odstotka. Levico podpira 3,4 odstotka

vprašanih, NSi pa 2,9 odstotka.

ŽUPAN RAZREŠIL

PODŽUPANA

Jaka Krenker / DOMOVINA

Župan Mestne občine Nova Gorica

Samo Turel je razrešil Antona Hareja s

funkcije podžupana, ki je delo opravljal

poklicno, na novogoriški občini pa bo

zaposlen le še do konca meseca. Župan

je pojasnil, da se je za razrešitev podžupana

odločil zaradi nezadovoljstva z

rezultati njegovega dela. Poleg tega naj

bi se bistveno razhajala v pogledu na

opravljanje funkcije podžupana. Odločitev

o razrešitvi je po svojih besedah

podžupanu pojasnil ustno ter mu izročil

pisni sklep, iz katerega izhaja, da

se njegova funkcija zaključuje 31. julija.

Harej zadeve ni želel komentirati,

češ da ne pozna razloga za razrešitev.

211 31. 7. 2025

PREGLED TEDNA

7

Podžupan Mestne občine Nova Gorica Anton

Harej je od župana Sama Turela prejel pisni

sklep, s katerim ga župan razrešuje funkcije,

pri čemer pa ne navaja razlogov

za to odločitev.

Povedal je še, da bo na to temo sklical

novinarsko konferenco. Harej je nase

opozoril, ko je zaradi preveč borčevske

tematike protestno zapustil junijsko

državno proslavo.

PREMIRJE MED TAJSKO

IN KAMBODŽO

Tajska je kamboške sile obtožila, da so

kljub dogovoru o premirju po večdnevnih

napadih izvedle več novih napadov

na obmejnem območju. Kambodža

je obtožbe zavrnila, razmere na

meji pa so se nekoliko umirile. Mnogi,

ki so bili razseljeni zaradi spopadov,

se vračajo domov. Kljub obtožbam o

kršenju premirja sta se sestala vojaška

poveljnika obeh držav. Dogovorila

sta se za ustavitev prerazporejanja

vojakov, ki bi lahko pripeljalo do

nesporazumov, ter vrnitev ranjencev

in trupel žrtev medsebojnih spopadov,

poroča tiskovna agencija Reuters.

STRELSKI NAPAD

V NEW YORKU

nsi.si

V ponedeljek zvečer je v 44-nadstropno

poslovno zgradbo sredi Manhattna v

New Yorku vstopil moški s puško in ubil

ter ranil več ljudi, na koncu pa storil samomor,

poročajo ameriški mediji. Nagib

za dejanje še ni znan. New York Times

poroča, da je identificirani 27-letni Shane

Devon Tamura, ki je prišel iz Las Vegasa,

s sončnimi očali in puško vstopil

v poslopje v lasti enega od najstarejših

nepremičninskih podjetij v mestu Rudin

Management na aveniji Park med 51.

in 52. ulico ter takoj po vstopu v zgradbo

začel streljati. V avli je ubil policista,

ki je v času napada v zgradbi delal kot

varnostnik, nato je ciljal žensko, ki se je

skrila za steber. Skupaj je ubil tri moške

in žensko. Na koncu je storil samomor.

CENE POGONSKIH GORIV

Cene naftnih derivatov so se ob nespremenjenih

trošarinah malenkost zvišale.

V naslednjih 14 dneh bo treba za

liter 95-oktanskega bencina po državi

odšteti 1,438 evra, kar je 0,1 centa več

kot v preteklem 14-dnevnem obdobju.

Liter dizla je dražji za 0,5 centa (1,492

evra), liter kurilnega olja pa za 0,6 centa

(1,093 evra). Vlada v trošarine ni posegala.

Cene pogonskih goriv so sicer od

julija regulirane na vseh bencinskih

servisih po državi, torej na avtocestnem

omrežju in zunaj njega. Če ne

bi regulirali cen, bi bilo treba po ocenah

ministrstva za liter 95-oktanskega

bencina odšteti okoli 1,518 evra na liter,

za liter dizla okoli 1,574 evra in za liter

kurilnega olja 1,197 evra, poroča STA.

Cene naftnih derivatov so se

ob nespremenjenih trošarinah

malenkost zvišale.

SHUTTERSTOCK

211 31. 7. 2025

8 ODSEV SLOVENIJE

Tadej Pogačar

že četrtič zmagovalec dirke Tour de France

PROFIMEDIA

211 31. 7. 2025

ČIVKARIJA

9

Tomaž Mahkovic @TomaszMahkovic

Poštena socialistična delitev dela: Ti dvigni,

jaz bom pa zajamral.

Just me @s9_te

Ne, pazi to, oni ne bodo odplačevali od svoje plače.

Ampak od dobička podjetja. To pomeni, da jim bo

v bistvu lastnik, ki naj bi jim prodal, kupil podjetje

... Ker zakaj bi lastnik prodal za dobiček od svojega

podjetja??! Mislim, nori so.

Božidar Novak ? @NovakBozidar

Luka, ne bodi debil iz srednjega veka! Delavci nočejo

biti 0,006-% solastniki, ampak hočejo dobro

plačo! Da bodo lahko kupili hišo, avto, dopust … da

bodo otroke lahko vzgajali.

Vane Gošnik @VaneGosnik

Kako naj Slovenci zmagamo na volitvah, če bo volilo

55 % (ilegalnih) priseljencev? Ali zna kdo pojasniti?

Peter Hrastelj @hrastelj

Pod levičarji vse po 800:

• min. penzija 800 €,

• min. plača 800 €,

• borza 800 €.

Kdor bo zaslužil več, bo obdavčen tako, da mu bo

ostalo 800 €. Vsi enaki, vsi edini, zdaj sedimo na

latrini.

Čivk tedna

ŽigaTurk @ZigaTurk

No, ampak napolnjuje pa v Sloveniji

čakajočega pacienta dobrih pet let

plemenit občutek, da čaka v državnem

zdravstvu, kjer ne bo zaradi njegovih

težav nihče obogatel.

Krištof Zevnik

@kristof_zevnik

1/ Medtem ko ? bolniki

mesece in leta čakajo

v nepreglednih čakalnih

vrstah, na Hrvaškem za

zdravljenje pridejo na vrsto

v nekaj dneh in dobijo povrnjene

stroške zdravljenja

slovenske zavarovalnice!

Preberi si razloge popolnoma

zgrešene politike in

krivce v niti->

Bruselj zaostruje pogoje za

razvojno pomoč afriškim

državam

Jan Macarol @JMacarolV

Fejk news ... ?!

Svoboda @SvobodaBlog

Naredite socializem, ki deluje, je tako, kot bi rekli:

»Vrzite atomsko bombo na naseljeno mesto, pa da

ne bo nobenih žrtev.«

Potem ko je masaker, pa rečejo: »Ne, ne, to ni pravi

socializem, nismo tega mislili, saj smo rekli brez

smrtnih žrtev!«

211 31. 7. 2025

10 ČIVKARIJA

Libertarec @Libertarec

Imena treh Britancev, ki so na obali skupinsko posilili

28-letno Hrvatico, so: Ami Arifi, Gezhim Xhafa in

Sohqib Shakibi.

Michael A. Arouet @MichaelAArouet

Razlaga socializma, dokaži, da se motim.

Kdo sovraži bogate?

TomK @TomasKavchich

Če bo država banki dala garancijo za ta posojila,

bodo spet na koncu vse plačali davkoplačevalci.

Butale so intelektualni univerzum v primerjavi s

tem, kar je postala Slovenija. Otok nenormalnosti

sredi EU. Na obmejne table napisati: Dobrodošli v

psihiatrični ustanovi Sloveniji.

Matej Lahovnik @LahovnikMatej

S prijavo bivališča bodo dobili pravico do dolgotrajne

oskrbe in postali breme delovnih ljudi in občanov

pri nas. Temu se pravi uvažanje tujih socialnih

težav.

Kdo bi rad bil bogat?

Brane @Brane2015D

Volil bom stranko, ki bo izničila vse golobje zakone,

zatesnila meje, deportirala ileg. migrante, ukinila

del. dov. za Balkance, njihovo socialo, uvedla odlično

in stabilno podjetniško okolje, privabila Slovence,

ki s(m)o pobegnili v tujino, nazaj, naredila SI

normalno, priznano.

F.M. Dostojevski?️? @Slovenec_sem7

Če nočeš zamuditi na cilj, ne čakaj na tiste, ki gredo

za teboj, in ne hiti za tistimi, ki gredo pred teboj.

(nemški pregovor)

ŽigaTurk @ZigaTurk

Tipična liberalna zabloda, češ, zakon nikogar

v nič ne sili.

Ni res!

Zakon čisto vse ljudi prisili v odločanje o tem,

ali se bodo dali ubiti ali ne. Njihove svojce tudi.

Špela Rotar @SpelaRotar

Vsakomur, ki trpi in mu medicina ne

more vec pomagati, zakon absolutno

ne bo vzel pravice, da to pocne

se naprej, ce se tako odloci. Ce verjame,

da je edino moralno prenasati

bolecine do zadnjega diha, naj to

pocne se naprej. Se pa ne rabi vtikat

v prepricanja in odlocitve drugih.

Polona Campolunghi Pegan @PolonaCP

Če se name kot zdravnico obrne pacient, ki razmišlja

o samomoru ali ima zanj celo že izdelan načrt, je

to po strokovnih smernicah psihiatrična urgenca, ki

zahteva takojšnje ukrepanje. Dilema, ki se z novim

zakonom odpira, je večja, kot se zdi na prvi pogled.

211 31. 7. 2025

KARIKATURA AKTUALNO

Obnova (cerkvene) fasade

11

BORIS OBLAK

211 31. 7. 2025

12 TEMA TEDNA

Nekulturno deljenje

KULTURNEGA DENARJA

Ministrstvo za kulturo letos razpolaga z rekordnim proračunom, zato bi morala slovenska kultura cveteti.

A presoja, komu naj bo denar namenjen, v več primerih kaže le en skupni imenovalec – ideološko pripadnost

aktualni levi oblasti. O tem priča tudi zakonodaja, tako sprejeta kot predlagana, ki ponekod spominja

na načela, za katera je marsikdo upal, da so že davno na smetišču zgodovine.

PETER AVSENIK

Glede na to, kako ministrstvo za kulturo pod vodstvom Aste Vrečko deli denar, je na mestu vprašanje,

ali se ministrica maščuje drugače mislečim.

Vletu 2025 je kulturnemu resorju

namenjenih 271,7 milijona

evrov proračunskih

sredstev. Skupni znesek, s katerim

razpolaga ministrica Asta Vrečko,

je še večji, skupaj s kohezijskimi sredstvi

znaša 325 milijonov evrov. Kot so v vladi

zapisali ob sprejetju proračuna, z njim

postavljajo kulturo v središče družbe ter

ji dajejo dodaten zagon in veljavo.

Med osrednjimi postavkami proračuna

so slovenski film, ki prejema 14,4

milijona evrov. Javni agenciji za knjigo

ministrstvo namenja 6,9 milijona, Javnemu

skladu za kulturne dejavnosti pa

5,55 milijona evrov. Evropski prestolnici

kulture (EPK) je letos namenjenih pet

milijonov evrov. Za milijon evrov so se

povečala sredstva za medije, in sicer na

4,1 milijona evrov.

Povečanje razpoložljivega denarja

s prvotno predvidenih 235 milijonov

evrov sicer zveni obetavno in slovenska

PROFIMEDIA

kultura bi morala cveteti. Toda ali gre

denar res tistim, ki ga najbolj potrebujejo?

Kritiki opozarjajo, da je usmerjen

zlasti v projekte, ki so v skladu z vizijo

aktualne vlade, medtem ko so nekateri

ključni elementi slovenske kulturne

dediščine in zgodovinskega spomina

ostali zapostavljeni.

Kritiki opozarjajo, da je denar

usmerjen zlasti v projekte,

ki so v skladu z vizijo

aktualne vlade, medtem

ko so nekateri ključni

elementi slovenske kulturne

dediščine in zgodovinskega

spomina ostali zapostavljeni.

IDEOLOŠKI KLJUČ

Ena najbolj kontroverznih odločitev

mandata aktualnega ministrstva za kulturo

je bila gotovo ukinitev Muzeja slovenske

osamosvojitve, ki ga je leta 2021

ustanovila prejšnja vlada. Ministrica je

ukinitev sicer zavila v retoriko združitve

z Muzejem novejše in sodobne zgodovine

Slovenije, razloge pa poiskala v domnevni

neprimernosti prostorov.

Opozicija in del civilne družbe ne

dvomita: šlo je za poskus izbrisa kolektivnega

spomina na verjetno najsvetlejšo

točko slovenskega naroda in izraz

ideološkega nasprotovanja vrednotam,

ki jih ta zastopa. Del politike, ki desnosredinskim

strankam in njim naklonjeni

civilni družbi najpogosteje očita

poskuse potvarjanja zgodovine, sam

počne natančno to. A ko gre za prakso

vzpostavljanja prioritet po ideološkem

ključu, je opisano šele vrh ledene gore.

O izplačilu Prešernove nagrade

Svetlani Makarovič je bilo prelitega že

veliko črnila. Literarni talent, ki ga je

pesnica in pisateljica, ki je kot otrok

hodila k maši in pela v frančiškanskem

zboru, sprva izkazovala z vrhunskimi

pesniškimi zbirkami in kultnimi

pravljicami, se je z leti sprevrgel v

zagrenjeno sovražnost do Cerkve ter

desnega dela politike in civilne družbe.

Predvsem tistega dela, ki si vztrajno

prizadeva za razkritje zgodovinske

resnice o nekdanjem režimu. Na radarju

se je znašel celo zgodovinar in

novinar dr. Jože Možina. Verjetno zaradi

oddaje Utrip, v kateri je razgalil

hipokrizijo udeležencev vsakoletne

»maše« v Dražgošah.

Z načrtovanimi dodatki za posebne

umetniške dosežke je želela ministrica

za kulturo Makarovičevo in ideološko

njej podobne še dodatno nagraditi, a ji

je na referendumu grdo spodletelo.

211 31. 7. 2025

TEMA TEDNA

13

»NA MEJI FAŠIZMA«

Prav tako je vsaj za zdaj na čakanju predlagani

zakon o medijih, ki pa mu ni

ostro nasprotovala le opozicija. Raztrgal

ga je tudi del medijske stroke, ki je

aktualni vladi praviloma naklonjen.

»Predlog novega medijskega zakona je

od prvega do zadnjega člena demonstracija

politične slepote, birokratske

pameti in njene omejenosti,« je ocenil

urednik Dnevnika Miran Lesjak.

Da novi zakon odpira možnosti za

dodatne pritiske na medije, zlasti ko

gre za razdeljevanje državne finančne

pomoči, je opozoril tudi profesor na

Fakulteti za družbene vede dr. Marko

Milosavljević. »V Sloveniji smo v zadnjih

30 letih lahko videli, kdo lahko na

koga vpliva in kako se odloča o takšnih

zadevah. To velja tako za leve in desne,«

opozarja Milosavljević.

Že iz rezultatov aktualnih medijskih

razpisov bi sicer lahko sklepali o

vsebinskih prioritetah aktualnega ministrstva.

Za leto 2025 so v okviru sofinanciranja

vsebin tiskanih in spletnih

medijev ter radijskih in televizijskih

programov največ sredstev (po 95.000

evrov) prejeli časniki Delo, Dnevnik,

Gorenjski glas, Večer in Mladina.

V okviru sofinanciranja programskih

vsebin radijskih in televizijskih

programov s statusom lokalnega, regionalnega,

študentskega oziroma nepridobitnega

radijskega programa pa sta

bila zmagovalca razpisa Radio Študent

in TV Idea – Kanal 10 s po 120.000 evri

pridobljenih sredstev.

Novi predlagani zakon bi po oceni

strokovnjakov še širše odprl vrata odvisnosti

medijev od vsakokratne vlade.

Novinar Bojan Požar je ocenil, da »zelo

natančno sledi skrbno izbranim političnim

ciljem, tako da že srhljivo meji na

fašizem. Ali putinizem, če hočete.«

»NE MOREJO

PRIKRITI SOVRAŠTVA«

Je pa ministrstvo znatna sredstva, pet

milijonov evrov, namenilo Evropski

prestolnici kulture (EPK), ki jo letos

gostita Nova Gorica in Gorica. Čezmejni

projekt se je resda začel množično,

z velikim pompom in udeležbo najvišjih

političnih predstavnikov z obeh

strani meja. A vse od takrat se zdi, da

kulturno dogajanje ostaja omejeno na

lokalno raven in specifične kulturne

vsebine, ki so za širšo javnost manj dostopne

in zanimive.

Namenoma ali ne – izhodiščni program

EPK praktično ne zajema vsebin,

povezanih z nespornim krščanskim prispevkom

k zgodovini in kulturi na tem

območju. Nekdanji minister za kulturo

Vasko Simoniti ne dvomi, da so razlogi

za to ponovno povsem ideološke narave.

»Ne morejo prikriti svojega sovraštva,

niti ne samo do Cerkve, ampak

nasploh do veroizpovedi,« je za Domovino

ocenil Simoniti. Kot je dejal, snovalci

EPK na čelu s programskim vodjo

Stojanom Pelkom tudi sicer v program

niso znali vključiti širših razsežnosti

odnosov med državama.

Simoniti pravi, da italijanska stran

kljub prijaznim besedam in nasmehom

v resnici nikoli ni priznala, da gre za

skupen projekt, ki bi mesti povezal in

premostil zgodovinske razlike. Ločnica,

ki pove vse, je po besedah nekdanjega

ministra dejstvo, da se Trg Evrope,

po katerem gre meja med državama, na

italijanski strani še vedno imenuje Piazza

della Transalpina.

Religiozne vsebine so del EPK tako

lahko postale samo ob samoiniciativi

dela civilne družbe. Kot je za Domovino

povedal škofov vikar za EPK mag. Bogdan

Vidmar, so se v dogajanje v okviru

EPK lahko vključili le preko razpisov

za evropska sredstva, ne pa tudi preko

izhodiščnega programa, tako imenovanega

»Bid Booka«. Pogovor z Vidmarjem,

v katerem priljubljeni duhovnik

osvetli širše razsežnosti vzrokov za

takšen pristop oblasti do krščanstva,

objavljamo na naslednjih straneh.

SAKRALNA DEDIŠČINA

V NEMILOSTI OBLASTI

Enak pristop se kaže tudi na področju

skrbi za kulturno dediščino, predvsem

ko gre za sakralne objekte. In to ne le

na državni, pač pa tudi na lokalni ravni.

Ljubljanski župan Zoran Janković

kljub zelo očitni ogroženosti ljubljanske

stolnice in bogoslovnega semenišča,

ne nazadnje tudi Plečnikove

dediščine vztraja pri gradnji garažne

Na lokalni ravni se najde

37 milijonov za tvegan projekt

podzemne garaže, na državni

ravni pa ni 40.000 evrov za

obnovo poškodovane cerkve.

WIKIPEDIA

Po mnenju nekdanjega ministra za kulturo,

Vaska Simonitija, snovalci EPK ne morejo

prikriti sovraštva do veroizpovedi nasploh.

hiše pod ljubljansko tržnico. Mimogrede,

že gradnja parkirne hiše pod

Kongresnim trgom je znatno poškodovala

tako uršulinsko cerkev kot tamkajšnji

samostan.

In če se na lokalni ravni najde skoraj

37 milijonov evrov za izjemno tvegan

projekt podzemne garaže, se na

državni ravni ne najde 40.000 evrov

za obnovo znatno poškodovane cerkve

na Gorci v Malečniku. Na prihodnjih

straneh tednika pišemo o tem, kakšen

izgovor so našli na pristojnem ministrstvu

in kakšne povode za zavrnitev

financiranja vidi tamkajšnji župnik

Sebastijan Valentan.

Nekdanji minister Simoniti je glede

ministrice Vrečkove nedvoumen:

»Maščuje se ljudem, ki so drugačnih

pogledov.« Z Valentanom, ki ga nekdanji

minister označuje za kultiviranega

človeka ter visokokvalificiran kader,

so namreč v času prejšnje vlade po besedah

Simonitija dobro sodelovali. Zdaj

pa so se mu za to »enostavno maščevali

in mu nagajajo«.

Mimogrede – prav vsoto, za katero

je v vlogi za obnovo gotske lepotice

zaprosil Valentan, torej 40.000 evrov,

isto ministrstvo za kulturo v enem od

aktualnih razpisov namenja otroški literaturi

v romskem jeziku.

211 31. 7. 2025

14 TEMA TEDNA Intervju

MAG. BOGDAN VIDMAR, PRIMORSKI DUHOVNIK

Dokler mrtvih ne bomo pokopali,

TUDI SPRAVE NE BO

Živimo v družbi, ki je demokracija samo na videz. Demokratični totalitarizem! V resnici nam vladajo elite,

ki spodbujajo individualizem, saj želijo preprečiti, da bi kot skupnost postali močnejši, je v pogovoru

za Domovino povedal škofov vikar za Evropsko prestolnico kulture (EPK) 2025 mag. Bogdan Vidmar.

V programu EPK vidi pomanjkanje vključevanja širše skupnosti in vsebin, tudi krščanskih vsebin,

brez katerih si zgodovine in kulture Goriškega ni mogoče predstavljati. Vidmar je obenem vztrajen

zagovornik pokopa žrtev povojnega revolucionarnega nasilja na tem območju. »Dokler mrtvih ne bomo

pokopali, tudi sprave ne bo. Amen!« poudarja sogovornik.

PETER AVSENIK

Duhovnik Bogdan Vidmar je doma iz Cola nad

Ajdovščino. Rojen je bil leta 1965, v duhovnika

je bil posvečen leta 1991, sredi vojne za Slovenijo

– 29. junija. Podiplomski študij pedagogike

na Papeški salezijanski univerzi v Rimu je

končal leta 2003. Sprva kot kaplan, nato kot

župnik je deloval v več primorskih župnijah, od

slovenske Istre pa vse do Bovca. Od leta 2021

je vikar v župniji Nova Gorica.

Vidmar velja za pronicljivega opazovalca družbenega

in političnega dogajanja. Vključuje se

tudi v reševanje vprašanj polpretekle zgodovine,

med drugim se aktivno zavzema za dostojen

pokop žrtev povojnih pomorov na Goriškem ter

raziskuje življenje in delo po vojni umorjenega

primorskega duhovnika Filipa Terčelja. Nedavno

je Vidmar zbolel za rakom, a bistrina njegovih

misli prav nič ne kažeta na boj, ki ga bojuje

z zahrbtno boleznijo. Prav nasprotno, pozitivna

naravnanost in globoka vera mu očitno dajeta

energijo, da ob tem zavzeto opravlja tudi naloge

vikarja za Evropsko prestolnico kulture 2025,

ki mu jih je zaupal nekdanji škof Jurij Bizjak.

Mag. Vidmar, škof vas je imenoval

za vikarja za Evropsko prestolnico

kulture (EPK) 2025, ki jo letos

skupaj predstavljata Nova Gorica

in Gorica. Dogajanje se je 8. februarja

začelo z velikim pompom, a

od takrat je vtis, da je odmaknjeno

od širše javnosti. Malo se govori,

malo se izve. Zakaj?

Mislim, da zato, ker so to načrtovali v

določenih krogih, ki so tudi pripravili

program. Drugo pa je vključevanje ljudi,

vključevanje skupnosti. Tu je bilo po

mojem mnenju narejenega zelo malo.

Morda se je določene ljudi celo izključevalo

iz tega dogajanja.

To ni le problem EPK 2025, vprašanje

skupnosti je danes, v času individualizma

in potrošništva, tudi problem

Cerkve, celotne družbe. Če skupnost ne

živi, če s tem projektom ne dihajo občani

in tudi širše, potem ni motivacije, ni

navdušenja za to dogajanje. Potem ostane

samo v določenih zaprtih, mogoče

bolj strokovnih krogih, profiliranih na

določena kulturna področja. Za preprostega

človeka pa to ni.

Omenili ste izključevanje. Menite,

da se to dogaja namenoma? Tudi religiozne

vsebine so v programu EPK

razmeroma skromno zastopane.

Treba je ločiti Bid Book (program EPK),

ki je, kot mu rečejo, biblija Evropske

prestolnice kulture, program, ki je bil

211 31. 7. 2025

Intervju

TEMA TEDNA

15

sprejet in potrjen. Kar je v njem o religiji,

so staroverci v Posočju in judovsko

pokopališče v Rožni Dolini. Krščanstvo

niti omenjeno ni. Niti Oglej, niti Sveta

Gora, niti Čedad, niti Krmin.

Pa si je brez tega zgodovino tega

teritorija težko predstavljati. Vemo, da

je oglejski patriarhat zavzemal 40 škofij,

Ljubljana in Ptuj sta spadala vanj,

pa italijansko območje vse do Milana.

Kakšno vlogo je to imelo tudi na kulturnem

področju, npr. vloga oglejskega patriarha

sv. Pavlina II. na našem teritoriju

… Ampak v redu, tega v 'Bid Booku' ni.

Za vikarja za EPK me je imenoval

škof Jurij (Bizjak, op. p.). Naša škofija je

namreč velika in sega od morja pa vse

do vrha Triglava. Na italijanski strani

so na približno 240 kilometrov dolgi

meji tri škofije oziroma nadškofije –

Trst, Gorica in Videm. V Novi Gorici je

konkatedrala. Seveda škof na mnogih

dogodkih ne more biti prisoten. Dokler

nisem zbolel za rakom, sem pokrival te

stvari. Zdaj malo manj.

So pa bila razpisana evropska

sredstva za mednarodno sodelovanje

v projektih, ki bi na tem področju imeli

pečat Evropske prestolnice kulture.

Tega ni v 'Bid Booku', kljub temu pa gre

za sodelovanje med obema Goricama.

Škof je želel, da se v to dogajanje vključimo,

da tudi sami sodelujemo pri teh

projektih. Sodelujemo tudi na pastoralnem

področju: srečanja duhovnikov

štirih dekanij, udeležba na različnih

praznovanjih, srečanje mladine obeh

škofij … Tega je kar precej.

Ločitev Cerkve in države

je nujno potrebna, a to ne

pomeni, da Cerkev ne bi

smela biti družbeno aktivna.

Žal je to v prvi vrsti težava

znotraj Cerkve in se kristjani

sami postavljamo v geto.

Gre torej za projekte, ki niso del

uradnega programa, pač pa ste

se v sodelovanje vključili

samoiniciativno.

Drži. Kar se tiče razpisov za evropska

sredstva, naj omenim, da je dobil podporo

projekt Vina prijateljstva in miru,

ki poteka v frančiškanskem samostanu

Kostanjevica in v okviru katerega sodelujejo

evropski vinski vitezi. Projekt

poteka že več let, gre za licitacijo vin.

Mislim, da je to zelo lep projekt, ki bi v

Sloveniji postal še veliko večji dogodek.

Na teh evropskih razpisih je zmagal

tudi projekt pešpoti Oglej–Sveta Gora.

Tukaj sta sodelovala bazilika v Ogleju

in frančiškanski samostan Sveta Gora.

Naj omenim še Martinovo pot. Tu

kot partnerja sodelujeta ROD Ajdovščina

in PromoTurismoFVG na italijanski

strani. Sveti Martin je seveda tudi krščanska

osebnost, oče zahodnega meništva.

Martinova pot – Via Sancti Martini,

ki je ena od kulturnih poti Sveta

Evrope, že poteka od Szombathelya na

Madžarskem do Toursa v Franciji, gre

skozi 15 držav, tudi skozi Slovenijo. V

okviru EPK 2025 se pripravlja dodaten

Martinov krog, ki bo povezal Vipavsko,

Kras in Brda. Gre za versko pot, ki sledi

številnim cerkvam, ki so posvečene

priljubljenemu svetniku, pa tudi za promocijo

izvrstnih vin in kulinarike na

tem območju.

To so krščanske vsebine, ki so tudi

prišle v EPK, tega ne moremo zanikati.

Ne moremo torej reči, da je krščanstvo

popolnoma izvzeto, žal pa so bili določeni

projekti, kot sta projekt Vzgoja za

mir, ki smo ga pripravili skupaj z Nadškofijo

Gorica, in projekt o Urški Ferligoj,

ki sta ga pripravljali župnija Grgar

in župnija sv. Roka v Gorici, zavrnjeni.

Toda odnos snovalcev programa

religioznim vsebinam očitno ni bil

zelo naklonjen. Kakšen pa je odnos

lokalnih oblasti do tega in do vas

kot vikarja?

Nikakor nočem reči, da EPK Novi Gorici

ne prinaša veliko dobrega, da je vse

slabo. Bogu hvala za vse, kar bo Nova

Gorica ob tem prejela. Bilo pa je rečeno,

da naj bi v okviru EPK iskali nove

rešitve, reševali probleme na nove načine

s sodelovanjem, čezmejnostjo …

Žal tega ne opažam. Zdi se, da »stare

Temeljni problem danes

je uničevanje človeškega

dostojanstva. Mislimo,

da je tako kar v redu,

na koncu nas še prepričujejo,

da je tako prav.

sile« delajo na »preverjene načine«.

Brez dlake na jeziku.

Škof me je imenoval za vikarja EPK

z željo, da sem njegov predstavnik in da

se v dogajanje vključimo tudi kristjani.

Toda razen splošnih vabil na določene

dogodke kakšnih posebnih povabil ni.

Prav tako niti enkrat nisem bil vabljen

z nazivom škofovega vikarja, pač pa na

primer kot direktor zavoda 1935 (zavod

za razvoj kulture, humanizma in religije,

op. p.).

Potem sem slišal posredno – ne

vem, ali to drži – da po mnenju odgovornih

na občini tega naziva niti ne bi

smel imeti, ker oni tega niso dovolili.

Ampak saj to ni stvar občine.

To je stvar škofije.

Ločitev Cerkve in države je nujno potrebna,

a to ne pomeni, da Cerkev ne bi

smela biti družbeno aktivna. Žal je to

v prvi vrsti težava znotraj Cerkve in

se kristjani sami postavljamo v geto. S

tega vidika zelo cenim g. Antona Hareja

(sedaj odstopljenega, op. p.), podžupana

Nove Gorice, ki je dal veliko pobud za

večjo prisotnost kristjanov v EPK.

Veliko razliko vidim, ko grem v Italijo.

Pred kratkim sem se udeležil slovesnosti

na Svetih Višarjah, kjer sem

zastopal škofa Petra (Štumpfa, op. p.).

Tam so bili tudi goriški, videmski, ljubljanski

in celovški nadškof. Ko smo

prišli v Žabnice na kabinsko žičnico, so

nas tam sprejeli karabinjerji, nas varovali

in spremljali. Ko smo prišli na Višarje,

je bilo podobno.

Ko pa je v novogoriško konkatedralo

na romanje prišlo več kot 700 ljudi,

predstavnikov približno 210 italijanskih

škofij in tamkajšnje Karitas, so me

naše občinske službe in policija peljale

žejnega čez vodo. Rekli so, naj sam

poskrbim za parkirišča za avtobuse.

Najprej so mi rekli, naj se grem dogovorit

na policijo, tam so me napotili h

gasilcem, ti pa v Mercator center.

Pošiljali so me od vrat do vrat. Zakaj?

Občina ima svoje odgovorne za promet

in oni so tudi v službi Cerkve. Tudi jaz

sem občan. Tudi kristjani smo občani.

Naloga občinskih oblasti bi bila, da bi

poskrbele za primerna parkirna mesta

za te avtobuse. Naloga policije pa bi

bila, da poskrbi za varnost teh avtobusov

in romarjev.

Tako pa sem, bedak, sam šel kupit 25

jopičev, sam zbral prostovoljce, ki so stali

po križiščih in usmerjali ljudi v konkatedralo.

Ko smo potem šli na večerjo v Go-

211 31. 7. 2025


Je krščanstvo, ki je zgolj neka

individualna stvar, neka

pobožnost ali spiritizem,

sploh še krščanstvo?

Vse velike cerkve, tako

katoliška kot protestantska

in anglikanska, imamo

s tem probleme.

rico, se je na mejnem prehodu pred avto

koprskega škofa Jurija Bizjaka postavil

policist na motorju in nas vodil do parkirišča,

ki je bilo rezervirano za naš avto.

Vprašanje odnosa do Cerkve torej.

Večkrat poudarjate, da je kultura

več kot umetnost in da vključuje

tudi medčloveške odnose. Vemo,

da je v zadnjem času vse več razprave

na to temo, tudi ko gre za

polpreteklo zgodovino. Sodelujete

v pobudi za dostojen pokop žrtev

povojnega revolucionarnega nasilja

na Goriškem.

Drži, podprl sem pobudo novogoriškega

podžupana Antona Hareja. On je bil

pobudnik po mojem mnenju zelo dobre

konference, na kateri so sodelovali po

štirje zgodovinarji z italijanske in slovenske

strani. Italijanski zgodovinarji

so na njej govorili o zlu, ki ga je fašizem

povzročil Slovencem, naši zgodovinarji

pa so govorili o zlu, ki ga je komunizem

prizadejal Italijanom po drugi svetovni

vojni. Takrat je bilo samo na Goriškem

pobitih okoli 900 ljudi. Gre za odnos

do pokopa mrtvih. Mimogrede, tudi te

konference občina ni finančno podprla,

ampak smo jo financirali člani civilne

iniciative TBH.

A če razmišljamo širše, je vprašanje

danes še bolj zaostreno. Sam sem

duhovnik in pokopavam mrtve. Če pa

je nekdo brezdomec in si ne more plačati

groba, njegove posmrtne ostanke

raztrosijo. In kako poteka ta pogreb?

Komunala! Že to, da komunala pokopava

mrtve! Z vsem spoštovanjem do

komunale, a žal že ime asociira na smeti.

Kot da je človek smet, odpadek, ki se ga je

treba znebiti. Zaposleni med »obredom«

hodi po pepelu, ki ga je tam raztrosil včeraj

ali prejšnji teden, torej po posmrtnih

ostankih ljudi, ki jih je tam raztrosil. To

se mi zdi zelo nespoštljivo. Občina bi morala

poskrbeti vsaj za eno skupno grobnico,

kamor bi shranjevali te posmrtne

ostanke, in to ustrezno zabeležiti.

Temeljni problem danes je uničevanje

človeškega dostojanstva. Mislimo, da

je tako kar v redu, na koncu nas še prepričujejo,

da je tako prav. Tu bi politične

stranke, ki se sklicujejo na krščanski

etos, lahko naredile veliko več za dviganje

zavesti o človeškem dostojanstvu.

Ko govorimo o uničevanju dostojanstva

– verjetno ne govorite

samo o vprašanju pokopa mrtvih?

To se kaže tudi pri seksualni vzgoji v

šoli, pri vsiljevanju ideologije LGBTQ,

pri medijskih manipulacijah ... To je poniževanje

človeka na raven »živali«.

In je povezano tudi z uvodnim vprašanjem,

zakaj prestolnica kulture ne

odmeva veliko bolj. Ker ni odnosov, ker

nimamo skupnosti, ker smo postali individualistična

družba. Goriški škof

je še pred EPK dejal, da se ne bi smela

imenovati Evropska prestolnica kulture,

ampak prestolnica evropske kulture.

Toda kaj je evropska kultura? Če

mislimo na neko srednjeveško krščansko

kulturo, te danes ni več.

Danes je woke (prebujenska, op. p.)

ideologija, kajne?

Ja, ampak tudi to je že preteklost.

Je že mimo?

Na »woke kulturi« ne moremo graditi

prihodnosti. V času, ko praktično vsak

uporablja internet, ter v času umetne

inteligence in algoritmov, ki jim sledimo,

ravno to zaznamuje naše odnose,

našo kulturo, da ne govorim o vseh ideologijah

v ozadju, tudi seksualni revoluciji

in modernem marksizmu.

Živimo v družbi, ki je

demokracija samo na videz.

V resnici nam vladajo

določene elite.

Ki imajo skupni imenovalec v individualizmu?

Največji izziv vidim v tem, kako graditi

skupnost. Je krščanstvo, ki je zgolj

neka individualna stvar, neka pobožnost

ali spiritizem, sploh še krščanstvo?

Vse velike cerkve, tako katoliška

kot protestantska in anglikanska,

imamo s tem probleme.

Na drugi strani pa se v Južni Ameriki

– lani sem bil v Braziliji – pojavljajo

žive krščanske skupnosti, ki gradijo na

pripadnosti, na angažiranju ljudi, na

adoraciji Najsvetejšega, na življenju po

krščanskih moralnih načelih.

V čem je zdaj razlika med tem in

med življenjem po konzumeristični,

potrošniški, sodobni kapitalistični

družbi, ki ne predstavlja več istega kapitalizma

kot pred 50 leti? Danes je vse

skomercializirano, govorimo o tehnokratskem

fevdalizmu.

Omenili ste sledenje algoritmom

na spletu. Zdi se, kot bi nas nekdo

vodil. Menite, da individualizem

spodbujajo tisti, ki ne želijo, da

bi se združevali in kot skupnost

postali vplivnejši?

Da. Pomislimo samo na zakonodajo,

ki onemogoča trdne družine, ki gre v

prid razbitim družinam. Pomislimo na

spolno vzgojo, ki ni vzgoja za ljubezen,

ampak prej pornografija, s katero so

žal zasvojeni že otroci. Vse to človeka

ne usposablja za to, da bi se poročil in

ustvaril družino. Pa permisivna vzgoja.

Ko napihnjen balon poči, je človek

nesposoben za življenje in lahko zapade

v depresijo. Moje mnenje je, da je to načrtovano.

Psihologi to vedo.

Ne želim biti preveč pameten, mislim

pa, da to poteka v imenu enega velikega

biznisa, potrošniške družbe in določenih

elit, ki želijo imeti posameznika

pod nadzorom. Ve se, da določena hrana

povzroča raka in 25 milijonov mrtvih na

leto, a se zanjo dela reklama. Tudi vojne

so načrtovane in se začenjajo s propa-

211 31. 7. 2025

Intervju

TEMA TEDNA

17

gando pred elektronskimi ekrani. Zakaj?

Biznis! Kje smo kristjani? Kje so politične

stranke, ki bi se temu zoperstavile?

Živimo v družbi, ki je demokracija

samo na videz. V resnici nam vladajo določene

elite. Demokratični totalitarizem!

In iste elite poskrbijo za to, da

ljudje glasujejo za tiste, ki jih bodo

pustili pri miru?

Konformizem! Ampak to ni krščansko.

To je protikrščansko. Saj nacisti so bili

pridni. Ubogali so Hitlerja.

Mi bi morali vzgajati za razum, za

zdravo pamet, za poštenost, za pravičnost,

za to, da človek misli s svojo glavo.

To bi bila vzgoja. Ne polna glava, ampak

glava, ki kritično razmišlja, išče resnico,

se sprašuje o tem, kaj je prav. Naša

duša je predragocena, da bi jo prodali.

En človek je vreden več kot celo vesolje!

Ne prodaj svoje duše! Ne hodi po poti, ki

ne vodi v nebesa!

Če pogledamo še malce širše:

ob ZDA tudi v nekaterih

evropskih državah prihaja

do sprememb oblasti v smeri

zavračanja neomarksistične miselnosti.

Kako vidite Slovenijo

v tem pogledu?

Neomarksizem je preplavil celoten Zahod,

tudi ZDA. Kot je napovedala Marija

v Fatimi, da bo Rusija razširila svoje

zmote na ves svet. Mislim, da smo priča

propadu Zahoda. Dogaja se nekaj podobnega,

kot se je dogajalo v času propada

rimskega imperija. To ne pomeni,

da bo konec sveta. Že klije nov način

življenja, drugačna ureditev sveta. Ne

bo šlo brez porodnih bolečin. Tudi v

prihodnosti ne bo vse idealno …

Želel bi si nekega zdravega, razumskega

ukrepanja. Situacija v svetu je

danes drugačna, ker velik del sveta

noče več biti pod diktatom svetovnih

elit, angleških, ameriških ali judovskih.

Seveda je ta del sveta močan. Gre za

države, kot so Rusija, Kitajska, Indija,

Brazilija in Iran. Zakaj bi morala Amerika

narekovati politiko po vsem svetu?

Zahod pri odnosu do tega vprašanja ni

enoten. Spopad poteka na več ravneh.

Koliko bo v tem spopadu žrtev?

A ko gre za Slovenijo, se vendarle

kažejo neke razlike v načelih, ko

gre za odnos do kulture v smislu

občečloveških vrednot, kot je

pokop mrtvih.

Slovenci bi se morali bolj zavedati

skupnosti in se povezovati med seboj,

se vprašati, kako izboljšati medsebojne

odnose. Kot kristjani bi se morali

odločiti, da bomo več poudarka dali

družini in drugim skupnostim. Bili

smo pod Avstro-Ogrsko, Italijo, Jugoslavijo

… a smo obstali.

Morda v prihodnosti ne bomo imeli

odločilne besede, pod vpliv katere velesile

bomo prišli. O tem bodo v duhu

multipolarizma odločali Trumpi, Putini

in Šiji. Vplivamo pa lahko na to,

kaj mislimo, na razumevanje svojega

življenjskega poslanstva, na dobre odnose

med seboj … Premalo je razmišljati

samo o tem, kako bomo imeli poceni

elektriko in dobre avtomobile, kako

bomo preko trupel prišli na oblast.

Skupno dobro niso le ceste, bolnišnice,

železnice in elektrika. Skupno

dobro je skupnost, ki se razvija, učeča

se skupnost, kjer se razvija vsak posameznik.

Dokler ne bomo dali poudarka

temu, da vsak posameznik razvija svoje

talente, in dokler bodo ljudi vzgajali, da

morajo misliti enako, svetle prihodnosti

Slovenije ne vidim.

Treba bi se bilo torej bolj zavedati

pomena skupnosti. Bi lahko rekli,

da vsaj del slovenske politike gradi

prav na nasprotnem, na razklanosti?

Če preslikamo položaj iz

polpretekle zgodovine v današnji

čas, lahko ugotovimo, da je bil

prav razdor v narodu pogoj za

ohranitev oblasti. Je danes podobno

in ali gre pri tem za strategijo

ohranjanja oblasti?

Žal je to strategija, ki prinaša tudi določene

rezultate določenim politikom,

Dokler ne bomo dali

poudarka temu, da vsak

posameznik razvija svoje

talente, in dokler bodo ljudi

vzgajali, da morajo misliti

enako, svetle prihodnosti

Slovenije ne vidim.

ki so sicer odločni, a morda tudi veliko

svojih besed pojedo in z dejanji zanikajo.

Na koncu niso takšni, kot se razglašajo.

Mislim pa, da je slabo tako na narodni

kot na mednarodni ravni. Rešitev

je v sodelovanju, v resničnem dialogu,

v iskanju skupnih rešitev, v sodelovanju

med narodi, v medsebojnem spoštovanju.

»Žive naj vsi narodi!«

Če se spomnimo babilonskega stolpa:

vsi so govorili en jezik. To je ideologija.

Ideologija govori en jezik. Kaj naredi

Bog? To razkropi in ustvari mnogo

jezikov. Pestrost. Bogastvo je v različnosti,

v pestrosti, v sodelovanju.

Ponosni bi morali biti, da smo Slovenci.

Tu, v Novi Gorici, je čez nekaj

sto metrov že Italija in ogromno različnih

dialektov. Na terenu je veliko

bogastva. Prijatelje imam tudi med

Italijani, a sem zato še bolj Slovenec.

Odnosi z Italijani mi pomagajo razvijati

moje slovenstvo. Mi pa se gremo boj

med fašizmom in komunizmom.

Mislim, da so se v naših možganih

usedle določene dogme, ena takšnih je

Darwinova razvojna teorija, da močnejše

vrste zmagajo in šibkejše izumrejo. A

tudi dinozavri, ki so bili zelo veliki, so

izumrli. Najmočnejši so tisti, ki sodelujejo.

Preživeli bodo tisti narodi, ki bodo

sodelovali. Mi se pa gremo še vedno državljansko

vojno in svetovne spopade.

Zakaj mislite, da je tako?

To je težko vprašanje, to je tudi vprašanje

podzavesti, vprašanje odpuščanja

Mi bi morali vzgajati

za razum, za zdravo pamet,

za poštenost, za pravičnost,

za to, da človek misli s svojo

glavo. To bi bila vzgoja.

211 31. 7. 2025


Pokopa mrtvih ne bi smeli

pogojevati s spravo. Ne.

Mrtve je treba pokopati, pa

če so bili krivi ali ne, potem

bo mogoče prišlo do sprave.

in ideologij. Sam sem se zavzel za pokop

mrtvih. Mislim, da je to civilizacijska

dolžnost. Sprava pa je dolg postopek in

je svobodna odločitev.

Vsekakor sem za spravo, premalo

delamo zanjo. Sem pa proti temu, da se,

ko se odpre vprašanje pokopa mrtvih,

začne govoriti o spravi. Pokopa mrtvih

ne bi smeli pogojevati s spravo. Ne.

Mrtve je treba pokopati, pa če so bili

krivi ali ne, potem bo mogoče prišlo do

sprave. Dokler mrtvih ne bomo pokopali,

tudi sprave ne bo. Amen!

Naj tu omenim zelo bridko izkušnjo.

Predsednica republike (Nataša Pirc

Musar, op. p.) naju je s podžupanom g.

Antonom Harejem povabila v urad in

potrdila stališče, da je mrtve treba pokopati.

Povabljen sem bil na pogovor o

tej temi v parlament, kjer je g. Marjan

Križman povedal, da se ZZB zavzema

za pokop mrtvih. Potem pa pridem med

kristjane, med svoje ljudi, in me nekateri

napadejo, zakaj »premetavam kosti«,

češ da bi te morale ostati tam, kjer so že

80 let. To govorijo kristjani!

Dejali ste, da vaše vezi z Italijani

krepijo vašo slovenskost. V enem

od pogovorov ste dejali, da je tistim,

ki se sklicujejo na dediščino komunizma,

všeč, da je Benito Mussolini

častni občan Gorice, saj s tem upravičujejo

napis Tito na Sabotinu.

To ustrezna skrajnežem na eni in drugi

strani. Določenim Italijanom je celo

všeč napis Tito, saj lahko Slovence na ta

račun označujejo z barbari, ki podpirajo

diktatorja, zaslužnega za največ povojnih

pobojev. In na nek način smo barbari.

Na drugi strani pa našim ustreza,

češ če imajo Italijani še vedno častnega

občana Mussolinija, zakaj mi ne bi imeli

Tita? Kdo vse pa so častni občani Nove

Gorice? Skratka, zdi se, da smo še vedno

v kameni dobi in premetavamo kamenje.

Menda ponekod na Primorskem še

vedno ni zaključen spopad glede Informbiroja;

med sabo se prepirajo komunisti,

ki so za Tita, in tisti, ki so za Stalina.

Komunizem je bil na strani zmagovalcev

v drugi svetovni vojni. To je dejstvo!

To pa ne pomeni, da ni bil totalitarni

režim, ki je zagrešil zločine. Kako

preseči ideologije iz preteklosti in priznati,

kaj je v posameznem nahrbtniku?

To je zelo težko.

Prav v to isto preteklost sodi tudi

obdobje duhovnika, pesnika, pisatelja

in mučenca Filipa Terčelja,

ki ste mu posvetili veliko svojega

raziskovalnega dela.

Gotovo je bil Filip Terčelj že z vidika

njegovega prispevka v obliki 130 pesmi,

ki jih še danes prepevamo pri liturgiji,

pa niti ne vemo, da so njegove, velik

človek. Tudi z vašo pomočjo, s pomočjo

Domovine, je bila pred kratkim izdana

brošura o njem, česar sem zelo vesel.

Je pa to tudi projekt za prihodnja leta.

Sam sem dal pobudo, da bi okoli konkatedrale

postavili doprsne kipe pomembnih

duhovnikov, tudi Terčelja, pa Valentina

Staniča, Vinka Vodopivca itd., da bi

se tudi preko teh pomembnih duhovnikov

prepoznala zgodovina Primorske.

Prav duhovniki so pod fašizmom

odigrali pomembno vlogo, saj je bila

vsa druga inteligenca izgnana. Letos bo

80-letnica umora Filipa Terčelja. V okviru

tega načrtujemo neko slovesno mašo.

Upam, da bo to podprla tudi naša škofija.

Delamo veliko stvari, prirejamo razstave,

predavanja in podobno, ki nimajo

podpisa, žiga EPK. Vsekakor krščanska

vera, odnos do Kristusa, vpliva na krščansko

kulturo. Vsaka molitev, vsaka

sv. maša vpliva na nas, na odnos do vsega

okoli nas in s tem na kulturo. To je

najpomembnejše. Da živimo kot kristjani.

Ne le kristjani, vsak človek je poklican,

da je luč sveta in sol zemlje, da svetu

podari najžlahtnejše, kar ima. Kdor se za

to ne trudi, je odklopljen, ne živi.

Sama po sebi se ponuja primerjava.

Vaša vloga je na nek način

podobna kot vloga Filipa Terčelja.

Navdihovanje ljudi za krščansko

življenje v zahtevnem zgodovinskem

obdobju.

Poznam veliko ljudi, ki se priporočajo Filipu

Terčelju. Prepričan sem, da v nebesih

prosi za nas. Smiselno je slediti njegovim

zgledom zavzemanja za človeka. Zato bi

bilo tudi smiselno, da pride na oltar, da bi

se zgledovali po njem. Zavzemal se je za

dostojanstvo Slovencev pod fašizmom.

To ne pomeni, da je bil nacionalist.

Ne le kristjani, vsak človek

je poklican, da je luč sveta in

sol zemlje, da svetu podari

najžlahtnejše, kar ima.

V Sorici in Davči se je zavzel tudi za

'Tirolce', nemško govoreče prebivalce

pod Ratitovcem. Zaradi njih je verjetno

tudi umrl. Kot kurat se je v Ljubljani

zavzemal za dostojanstvo psihiatričnih

bolnikov, kot profesor se je zavzemal

za dostojanstvo dijakov in imel z

njimi poseben, pristen odnos. V tem je

njegova veličina.

Lahko bi bil zgled, pa ne samo za Slovence.

Na spomeniku v Šturjah piše, da

je živel, ljubil, trpel, mislil, govoril, molil

in upal po slovensko. Po svoje to drži. Po

drugi strani pa se s tem napisom ne strinjam.

Terčelj je bil božji mož; ljubil, mislil,

govoril in trpel je kot Kristus.

Je univerzalni svetnik, ki se je zavzemal

za dostojanstvo človeške osebe,

ne glede na nacionalno pripadnost. To

je potrdil s svojo krvjo. Največ zla so

mu povzročili rojaki. Ubila ga je slovenska

roka. Svoje življenje je daroval

Kristusu tudi zato, da bi bili mi narod,

ki pripada Jezusu.

211 31. 7. 2025

IDEOLOŠKA

ZAVRNITEV FINANCIRANJA

obnove gotske cerkve;

ministrstvo: presodila je stroka

Zavrnitev financiranja obnove znamenite gotske cerkve, Marijinega svetišča v Malečniku pri Mariboru,

odmeva tako v domači kot mednarodni javnosti. Kot je za Domovino povedal tamkajšnji župnik Sebastijan

Valentan, že prejemajo izraze podpore svojih partnerjev iz tujine, ki presenečeno ugotavljajo, da je komisija

pristojnega ministrstva očitno namenoma (?) spregledala bistvene elemente, na podlagi katerih bi lahko

prejeli vsaj del sredstev za prepotrebno obnovo. Valentan ne dvomi, da so razlogi ideološkega značaja.

Medtem na ministrstvu poudarjajo, da je bila odločitev strokovna, razpisna sredstva pa omejena.

PETER AVSENIK

TEMA TEDNA

19

Znamenita gotska cerkev v Malečniku

pri Mariboru, za katero država ne najde

40.000 evrov.

211 31. 7. 2025

20 TEMA TEDNA

Sebastijan Valentan je v Malečniku

župnik pet let in v tem času

so že veliko obnavljali. »Pravzaprav

je bilo ob mojem prihodu

treba obnavljati skoraj vse, razen streh

in fasade na župnišču,« je pojasnil.

DVA RAZPISA, DVE ZAVRNITVI

Tako so se postopoma lotili obnavljanja

notranjosti župnišča ter notranjosti

župnijske cerkve, povečini s pomočjo

pridnih domačinov, mojstrov različnih

strok, ki so ta dela pod nadzorstvom

zavoda za varstvo kulturne dediščine

lahko opravljali.

Drugi razlog, da so se dela lotili

sami, pa je po besedah Valentana v

tem, da so sredstva, ki jih država namenja

varovanju kulturne dediščine, zelo

omejena. »V zadnjih treh ali štirih letih

so se sredstva, ki so temu namenjena,

še znižala,« je povedal.

Kot je pojasnil, so se v tem času

lahko prijavili samo na dva razpisa.

Pred dvema letoma so bili tako neuspešni

pri prijavi na razpis za obnovo

župnijske cerkve sv. Petra, letos pa

enako neuspešni pri razpisu za obnovo

fasade znamenite gotske cerkve,

Marijinega svetišča na Gorci. »Država

sakralne in kulturne dediščine, ki je še

mnogo več kot to, ne podpira na pravi

način,« je poudaril.

Ne gre namreč le za sakralno in

kulturno dediščino, pač pa za del zgodovine,

ponos kraja, največji biser Malečnika

in čudovito veduto Maribora.

Sem poleg ljudi z vsega sveta prihajajo

tudi šolske skupine, je med drugim

navedel Valentan.

Dr. Sebastijan Valentan, župnik v Malečniku

pri Mariboru, razume zavrnitev financiranja

obnove cerkve kot ideološko odločitev.

A o tem odloča politika in »politična

usmeritev je takšna, kot je«. Na vprašanje,

ali bi lahko šlo za ideološke povode

za zavrnitev financiranja, je Valentan

pritrdil. »To lahko tako razumemo,« je

dejal. Razloge za takšno oceno pa vidi

v zavrnitveni odločbi, ki jo je podpisala

ministrica Asta Vrečko.

NENAVADNE OCENE

RAZPISNE KOMISIJE

Manj razpisnih točk so namreč prejeli,

ker je komisija znamenito cerkev Blažene

Device Marije na Gorci označila za

pomembno le na regionalni ravni. Če bi

bil projekt opredeljen za pomembnega

na državni ali mednarodni ravni, bi dosegel

več točk, je pojasnil župnik.

Da je še kako pomemben tudi na

nacionalni in mednarodni ravni, so

po njegovih besedah poudarili tudi v

vlogi. Nacionalnega pomena je, ker jo

poznajo in vanjo prihajajo ljudje iz vse

Slovenije, kar dokazuje knjiga vtisov,

prošenj in zahval, mednarodnega pomena

pa zato, ker vanjo prihajajo ljudje

z vsega sveta.

Ne gre le za sakralno

in kulturno dediščino,

pač pa za del zgodovine,

ponos kraja, največji biser

Malečnika in čudovito

veduto Maribora.

Hkrati je komisija v odločbi očitno

tudi namerno prezrla, da je cerkev del

mednarodne Marijine poti, ki vodi iz

Čenstohove na Poljskem mimo Levoče

na Slovaškem in Mariazella v Avstriji v

Slovenijo in potem na Hrvaško. Prav tako

so prezrli dejstvo iz leta 2023, da je bila ta

cerkev pridružena papeški baziliki Marije

Velike v Rimu, ki je vpisana na seznam

najpomembnejših cerkva na svetu.

RELATIVNOST MERIL

Na ministrstvu so pojasnili, da je komisija

v oceni upoštevala, da cerkev

na Gorci izkazuje pomen na regionalni

ravni, predvsem v okviru lokalne skupnosti

in regije, v kateri deluje. »Komisija

je pri tem upoštevala tudi navedbe

o romarskih obiskih in umeščenost v

širši kulturni kontekst, a v vlogi ni bila

dovolj jasno izkazana konkretna umeščenost

cerkve v nacionalne ali mednarodne

razvojne projekte, programe in

mreže, kot to zahtevajo razpisna merila

za višje ocene po tem kriteriju,« so pojasnili

na ministrstvu.

Kot so navedli, romarska tradicija,

vpis v Marijino pot in povezava z baziliko

Marije Velike v Rimu gotovo prispevajo

k njeni simbolni vrednosti. »A razpis

ocenjuje predvsem tiste elemente,

ki so dokazljivo razviti, strateško umeščeni

in vključeni v obstoječe razvojne

politike, kar v tem primeru po mnenju

komisije ni bilo zadostno argumentirano,«

so navedli.

Kakšne so te »obstoječe razvojne

politike« in kaj v kontekstu zaščite

kulturne dediščine pomenita strateška

umestitev in dokazljiva razvitost, na

ministrstvu niso pojasnjevali. Najbrž z

razlogom. Gotovo pa je, da tako relativna

merila dopuščajo ogromno prostora

za arbitrarnost odločitve oziroma za

subjektivno presojo.

BREZ OGLEDA VEDELI,

DA CERKEV NI OGROŽENA

Dodatne točke je projekt obnove gotske

lepotice v Malečniku izgubil, ker je

komisija ocenila, da je ogroženost spomenika

majhna. A tudi to ne drži. Ogroženost

spomenika je po strokovni oceni

velika, ker fasada na cerkvi odpada,

barva se lušči in sanacija bo sčasoma

še dražja. »Določeni deli fasade so tudi

nevarni, da padejo na ljudi,« je opozoril

Valentan. Ravno zato, da spomenik

zaščitijo, so se odločili za obnovo, a očitno

se bodo morali spet obrniti zgolj na

dobre ljudi.

211 31. 7. 2025

TEMA TEDNA

21

Komisije, ki jo po navedbah ministrstva

»sestavljajo neodvisni strokovnjaki

s področja varstva nepremične kulturne

dediščine, ki svoje delo opravljajo

strokovno, nepristransko in skladno z

razpisnimi pogoji«, to ni prepričalo.

Trenutno stanje po njeni oceni »ne

predstavlja neposredne ali resne grožnje

celovitosti in stabilnosti spomenika«.

»Fizična nevarnost zaradi odpadanja

posameznih delov ometa sicer ni

nepomembna, a se pri razpisu upošteva

predvsem ogroženost kulturnih vrednot

spomenika – torej njegove materialne,

zgodovinske in umetnostne

substance – ne zgolj vidnih poškodb

površine,« so navedli na ministrstvu.

Kot so dodali, glede na veliko število

prijav komisija o njih praviloma odloča

na podlagi pisne dokumentacije, medtem

ko so ogledi na terenu »izjema in

ne pravilo«. »V primeru vloge za cerkev

na Gorci v Malečniku se komisija ni odločila

za ogled na terenu, ker je menila,

da so razpoložljivi podatki zadostni za

strokovno oceno v skladu z razpisnimi

kriteriji,« so zapisali. Smo si pa fasado

cerkve ogledali mi in ugotovili, da res

ni v prav dobrem stanju. O tem pričajo

tudi fotografije.

ZA CERKEV NI 40 TISOČAKOV,

ZA OBNOVO ŽELEZNIŠKE

POSTAJE SE NAJDE

146 MILIJONOV

Izračun za obnovo po besedah

Valentana sicer znaša 81.000

Dodatne točke je projekt

obnove gotske lepotice

v Malečniku izgubil,

ker je komisija ocenila,

da je ogroženost spomenika

majhna. A tudi to ne drži.

evrov. Za župnijo velik denar, za državo,

ki bi tako ali tako prispevala le polovico,

pa je bilo očitno še to preveč. Ostane

prošnja ljudem, je povedal župnik.

Mimogrede – za obnovo ene same

železniške postaje na Jesenicah bo država

namenila – reci piši – vrtoglavih

146 milijonov evrov, kar je 3.650-krat

več, kot bi jo stalo sofinanciranje obnove

fasade na Gorci. 3650-krat!

Na ministrstvu medtem izpostavljajo

»širši kontekst«. Na razpis se je namreč

prijavilo 210 prijaviteljev, sredstva

pa so bila omejena. Za sofinanciranje

projektov v sklopu gradbeno-obrtniških

del je bilo razpisanih tri milijone

evrov, in sicer po 1,5 milijona evrov v

letih 2025 in 2026.

Za sofinanciranje v sklopu konservatorsko-restavratorskih

del pa je bilo

razpisanih 600.000 evrov. Skupna ocena,

ki jo je v prvem sklopu prejel projekt

obnove cerkve na Gorci, je bila po navedbah

ministrstva 14 točk, za uvrstitev

v izbor pa je zadoščalo 20 točk.

ZAČUDENJE

IN PODPORA IZ TUJINE

A to župnika ne prepriča. Kot je dodal

za Domovino, so se ob takšni presoji

ministrstva odločili, da stvar internacionalizirajo,

da za to izvedo tudi njihovi

partnerji v tujini. Nedavno so prejeli

podporo duhovnika iz znamenite Žiline

na Slovaškem, dr. Martina Daniška,

ki je prav tako presenečeno opomnil, da

je cerkev na Gorci del mednarodne Marijine

romarske poti.

Na nepričakovane in številne zavrnitve

vlog za sofinanciranje obnove

sakralne dediščine je sicer v pisnem

poslanskem vprašanju pred dnevi

ministrstvo opomnil tudi vodja poslancev

NSi Janez Cigler Kralj. Poleg

Malečnika je izpostavil tudi mariborsko

stolno župnijo in frančiškanski

samostan sv. Ane v Kopru. Prav tako

so brez sredstev ostali pri sv. Jožefu na

Studencih v Mariboru.

Kot je poudaril poslanec, ne gre

le za verske prostore, ampak za pomembne

nosilce slovenske kulturne

identitete in zgodovine. »Redna obnova

sakralne dediščine ima ključno

vlogo pri ohranjanju kulturne krajine

in lokalne pripadnosti,« je poudaril in

ministrstvo povprašal o njegovih merilih,

ko gre za obnavljanje kulturne

dediščine, in o morebitnih dodatnih

sredstvih za ta namen.

V tujini vedo, da je cerkev na Gorci del

mednarodne Marijine romarske poti; na

slovenskem ministrstvu za kulturo pa menijo,

da je pomembna zgolj na regionalni ravni.

211 31. 7. 2025

22 AKTUALNO


ROMI SE IGRAJO Z ŽIVCI

DOMAČINOV

Za prebivalce Mihovice pri Šentjerneju je bil prejšnji teden vse prej kot miren. Ko je okoli 19. ure

na dvorišče ene od hiš nenadoma priletel izstrelek, ki je za las zgrešil skupino domačinov, je vrag odnesel

šalo. Aleš Jordan – kamere pred njegovo družinsko hišo so posnele incident – pravi, da sta minuto

prej zunaj stala tudi njegova dva otroka. Naboj je padel meter proč od njega, po njegovem pričanju

pa se je pred tem slišalo rafalno streljanje iz Dobruške vasi, ki je oddaljena skoraj kilometer in pol.

Gre za zadnji incident, ki je ljudem na podeželju odnesel pokrov. Že naslednje jutro sta morala

pred novinarje stopiti dva ministra z novimi obljubami.

LUKA SVETINA

SHUTTERSTOCK

Dr. Anton Olaj: »Policija ve, da imajo Romi nelegalno orožje, da ga skrivajo, ampak zaseči jim ga kar tako ne morejo.«

Na kraj dogodka so sicer takoj

prišli policisti Policijske

uprave Novo mesto, ki so

opravili ogled kraja in zavarovali

dokaze. Preiskava trenutno poteka

v smeri kaznivega dejanja povzročitve

splošne nevarnosti, po navedbah

policije pa storilec najverjetneje ni

ciljal na nikogar, ampak je brezglavo

streljal v zrak med praznovanjem, kar

je samo po sebi kaznivo in skrajno nevarno

dejanje. Naboj so tudi zasegli.

»Želimo si samo mirno živeti, ne pa da

naokrog hodimo s čeladami. Saj nismo

v vojni, nismo v Ukrajini,« razlaga Aleš

»Želimo si samo mirno

živeti, ne pa da naokrog

hodimo s čeladami.

Saj nismo v vojni, nismo

v Ukrajini.«

Jordan, naš sogovornik, ki je šokiran

nad incidentom. Pravi, da tako daleč

ni šlo še nikoli.

ZAHTEVE CIVILNE INICIATIVE

Jutro po napadu so pismo regijske civilne

iniciative na svoje mize dobili tako

predsednik vlade kot poslanci in ministri.

»Ponovno pošiljamo neizpodbiten

dokaz, da je vaše nedelo preseglo vse

meje dopustnega. V Šentjerneju se je

zgodilo tisto, na kar vseskozi opozarjamo

… Samo sreča je preprečila trage-

211 31. 7. 2025

AKTUALNO

23

Regijska civilna iniciativa

Kraj, kjer je bil najden izstrelek.

dijo, na katero očitno čakate, da boste

končno ukrepali,« pišejo in se sprašujejo,

kako si sploh še drznejo ignorirati

opozorila. Ostre puščice so bile usmerjene

v notranjega ministra Boštjana

Poklukarja. »Odgovor ministra za notranje

zadeve? Posmehljivo je naš upravičen

krik na pomoč označil za festival

opozicijskih strank. Ta sramotna izjava

ni le žalitev za vse prestrašene občane,

ampak je dokaz popolne ignorance in

nesposobnosti soočenja z realnostjo,

ki jo živimo vsak dan.« Nadaljujejo, da

varnostna situacija v jugovzhodni Sloveniji

ni več zgolj lokalni problem, temveč

je postala vseslovenska sramota, ki

se zaradi vladne pasivnosti širi preko

meja regije.

»Kriminal, nasilje in streljanje so

postali naša realnost, medtem ko vi sedite

v varnih pisarnah in se ukvarjate s

politično retoriko.« V imenu občanov

so tako predstavili jasne zahteve: želijo

takojšnjo in odločno akcijo policije

in specialnih enot v romskem naselju

Dobruška vas in vseh drugih varnostno

problematičnih naseljih. »Ne potrebujemo

več obiskov in poročil, potrebujemo

aretacije in zaseg orožja. Konec

je sprenevedanja in politike lažne strpnosti,

ki ščiti kršitelje zakona in ogroža

življenja nedolžnih. Zakon mora veljati

za vse enako, brez izjem.«

Želijo tudi javno opravičilo ministra

za notranje zadeve za njegovo skrajno

neprimerno in žaljivo izjavo ter priznanje,

da je varnostna situacija ušla izpod

nadzora. Prav tako zahtevajo sprejetje

konkretnega akcijskega načrta z merljivimi

cilji in roki za dolgoročno rešitev

problema, vključno z odgovornostjo za

neuspeh. »Če menite, da bomo po tem

incidentu tiho, se motite. Naša potrpežljivost

je dokončno izčrpana. Vaša

dolžnost ni, da nas politično etiketirate,

ampak da nas zaščitite! Če tega niste

sposobni, odstopite in prepustite mesta

tistim, ki bodo delali v korist ljudi.«

Tudi zaključek pisma se bere kot zadnje

opozorilo, »preden se zgodi nepopravljivo.

Ko bodo ljudje zaradi vaše brezbrižnosti

prisiljeni sami zaščititi svoje

otroke in domove, bo odgovornost izključno

vaša.«

»ČE BI ZADELO OTROKA …«

Kot je za Domovino povedal Aleš Jordan,

tudi sam ne ve, kako bi se končalo,

če bi naboj iz Dobruške vasi, ki

je priletel na njegovo dvorišče, kakorkoli

poškodoval katerega od njegovih

otrok. »Marsikaj trpimo že leta, ampak

ko pa pridemo do otrok, nimamo

več potrpljenja. Verjemite, da se ne bi

Tudi Filip Čemažar in njegovi domači so

nenehno ogroženi zaradi objestnosti Romov.

dobro končalo,« je bil pomenljiv Jordan

in po naših informacijah tako razmišlja

večina prebivalcev v Škocjanu in

Šentjerneju, zato sploh ne čudi, da je

šentjernejski župan že tedne glasen,

da bodo ljudje slej ko prej stvari vzeli

v svoje roke. Preprosto se nič ne zgodi.

Zakaj je tako, nam poskuša razložiti

dolgoletni šef kriminalistične službe

v Novem mestu, v času tretje Janševe

vlade tudi generalni direktor policije,

dr. Anton Olaj. »Policija ve, da imajo

Romi nelegalno orožje, da ga skrivajo,

ampak zaseči jim ga kar tako ne morejo.

Morajo imeti res trdne, oprijemljive

dokaze za to, da sodišče izda sodni nalog

za hišno preiskavo, brez tega pa policija

praktično ne more ukrepati,« razlaga

Olaj, ki je tudi sam prepričan, da

bi lahko izstreljeni naboji, če bi v loku

pri padcu zadeli lokalne prebivalce,

povzročili nevideno tragedijo. »Je pa

tako, da je to del tradicije. Mladi Romi

morajo imeti orožje, drage avtomobile,

drag nakit, to je sestavni del njihove

kulture.« Brez sistemskega ukrepanja

torej nikakor ne bo šlo.

PRETEPLI SO GA

PRED DELAVNICO

Kako neučinkovita je država, razkriva

tudi 30-letni ljubljanski podjetnik

Klemen Škarja, ki se je s svojo zgodbo

obrnil na uredništvo Domovine. V preteklih

dneh je podal kazensko prijavo

zoper pripadnika romske skupnosti zaradi

kaznivega dejanja hude telesne poškodbe

po 123. členu Kazenskega zakonika

(KZ-1). Kot svojo izkušnjo opisuje

Škarja, ga je 27. januarja letos Rom fizič-

»Marsikaj trpimo že leta,

ampak ko pa pridemo

do otrok, nimamo več

potrpljenja. Verjemite, da se

ne bi dobro končalo,« je bil

pomenljiv Jordan in po naših

informacijah tako razmišlja

večina prebivalcev.

arhiv Domovina

211 31. 7. 2025

24 AKTUALNO

sentjernej.si

V občini Šentjernej, ki jo vodi Jože Simončič,

zahtevajo zaščito vseh prebivalcev.

no napadel kar pred njegovo delavnico

na Šmartinski cesti v prestolnici. »Posledica

napada je bil zbit zob, ki je trajno

poškodovan in zahteva zobozdravstveno

zdravljenje ter možnost kasnejšega

posega, implantat ali drugo trajno

rešitev. Gre za poškodbo, ki vpliva na

moj videz, zdravje in kakovost življenja.

Kljub poskusom, da bi z napadalcem

rešila zadevo sporazumno, do dogovora

ni prišlo. Oseba (ime hranimo v uredništvu,

op. p.) ne izkazuje nobenega

obžalovanja ali pripravljenosti prevzeti

odgovornost. Zaradi tega zahtevam, da

se proti njemu sproži kazenski postopek

ter da se mu izreče najstrožja možna

kazen, kot jo določa zakon za hudo

telesno poškodbo,« piše Škarja v svoji

kazenski ovadbi na policiji.

Škarja se je na nas sprva obrnil z odprtim

pismom za javnost, saj pravi, da

gre za primer brutalnega fizičnega napada,

hudih telesnih poškodb, odkritega

zastraševanja in popolne pasivnosti

policije, ki že dolgo časa ne reagira na

nasilje nekaterih posameznikov iz romske

skupnosti. »Šlo je za udarce v glavo,

telo, izjemno boleče posledice, ki jih potrjuje

tudi zdravniško potrdilo. Prijavo

sem nemudoma podal na policijo, kjer

pa sem naletel na znano realnost: nič se

ni zgodilo,« razlaga Škarja in dodaja, da

policija ni izvedla nobenih konkretnih

ukrepov. »Namesto zaščite sem dobil le

opozorilo, da se Romi želijo maščevati.

Ne le, da sem kot oškodovanec ostal

brez zaščite – še več – napadalci se mi

posmehujejo, me kličejo, grozijo, zmerjajo,

saj so prepričani, da jim ne more

nihče nič. In glede na ravnanje institucij

imajo očitno prav.«

ODSVETOVALI PRIJAVO

Nadalje Škarja razlaga, da ga je pred

dnevi poklical oče storilca in neposredno

grozil, celoten pogovor pa je

zvočno posnel in ga hranimo v uredništvu

Domovine. »Gre za nevaren

občutek brezpravnosti, ki ni prisoten

samo pri meni, ampak pri številnih

drugih državljanih. Že tedne spremljamo

pričevanja ljudi po Sloveniji, kako

nekateri pripadniki romske skupnosti

izvajajo teror nad lokalnim prebivalstvom

– pretepajo, grozijo, ponižujejo,

kradejo – policija pa ostaja nemočna,

pogosto celo prestrašena.« Dodaja, da

je omenjena skupina, povezana z napadom

nanj, vpletena v več podobnih

napadov, zato po njegovem ne čudi, da

se ljudje že samoorganizirajo.

Ko je sprva podal prijavo na policijo,

so mu svetovali, naj raje ne oddaja

prijave, ker se mu bodo Romi maščevali.

Prvič so napadalca pod pretvezo,

da so zelo zaposleni, na pogovor zaradi

težkih telesnih poškodb povabili šele

po štirih mesecih. Preiskava zaenkrat

še teče, po naših informacijah pa so

kriminalisti Škarjo opozorili, naj zaupnih

informacij ne deli z javnostjo.

Sam je sicer prepričan, da so Romu za

napad plačali, sklepa, da je to storil

kdo od konkurentov. Klemen Škarja je

sicer podjetnik, ki ima svojo avtodelavnico

in prodajo vozil, ki jo je pred

kratkim preselil na Brnčičevo cesto,

in štiri zaposlene. Našega sogovornika

najbolj skrbi, da se osumljeni še vedno

prosto sprehaja naokrog, grozi pa tudi

njegov oče.

Ministra iz Golobove vlade

nista znala pojasniti, kako

bi lahko k izboljšanju

sodelovanja z romsko

skupnostjo pripomogel nov

državni birokrat.

Želijo tudi javno

opravičilo ministra za

notranje zadeve za njegovo

skrajno neprimerno

in žaljivo izjavo ter priznanje,

da je varnostna situacija

ušla izpod nadzora.

PAKET ZAKONOV

Trajalo je več tednov, da se je vlada vendarle

konkretneje odzvala na vse težave,

ki nastajajo zaradi romskih napadov

na sodržavljane, ki so postali vse bolj

intenzivni. Minister za delo Luka Mesec

ter minister za vzgojo in izobraževanje

sta tako pretekli teden na novinarsko

konferenco povabila vse medijske hiše,

na katerem sta v en glas zatrjevala, da

vlada romska vprašanja obravnava sistematično

in celovito. Ob tem se seveda

nista mogla izogniti incidentu v Dobruški

vasi, za katerega Mesec pravi, da je

stvar policije in ne katerega od vladnih

resorjev. »Če se slišijo streli v vasi, naj

gre policija tja in naj to orožje zapleni.

To je že zdaj protizakonito, zato ne

potrebujemo nobenih dodatnih zakonov.«

»Absolutno pričakujem, da bo

policija na teh točkah naredila red,« je

novinarjem zatrdil minister za delo, ki

pa je obenem ves čas poudarjal pomen

politike vključevanja Romov v družbo.

Po njegovih besedah je namreč prav

to temelj, da bomo lahko opolnomočili

romsko skupnost in da bomo lahko

vzpostavili normalno sobivanje med

njimi in večinsko skupnostjo.

Naštel je t. i. paket zakonov, ki naj

bi naslavljali romsko problematiko, o

čemer smo v Domovini poročali že v

preteklih dneh, ko je bil naš gost skupaj

s Filipom Čemažarjem, sinom pretepenega

ljubljanskega kmeta Antona Čemažarja,

tudi poslanec Nove Slovenije

Aleksander Reberšek. Državni zbor je

resda sprejel novelo zakona o osnovni

šoli, ki predvideva dopolnilno izobraževanje

za romske učence, pa tudi

novelo zakona o financiranju občin,

ki zaostruje porabo občin za romske

skupnosti, ne odpira pa se vprašanje zaposlovanja

Romov, ki leta in leta vztrajajo

na sociali, obenem pa jim FURS

kljub dolgovom do države ni sposoben

zarubiti premoženja nezakonitega iz-

211 31. 7. 2025

AKTUALNO

25

Parlament je pred

počitnicami začel

obravnavati predlog

novele zakona

o starševskem varstvu

in družinskih prejemkih,

ki ukinja 20-odstotno

povišanje dodatka

za otroke, ki do četrtega

leta starosti ostajajo

v domačem varstvu.

Jaka Krenker / Domovina

vora. Mesec sicer napoveduje, da na

obravnavo čaka tudi novela zakona o

vrtcih, ki predvideva obvezno vključevanje

romskih otrok leto pred vstopom

v osnovno šolo.

Tudi ministru za vzgojo in izobraževanje

Vinku Logaju se zdi zgodnje

vključevanje otrok v predšolsko vzgojo,

zlasti v socialno šibkejših okoljih,

ključno. Kot je dodal na tiskovni konferenci,

»je pomembno za razvoj otroka,

socialno vključevanje ter za zmanjšanje

razvojnih in izobraževalnih neenakosti,

navsezadnje pa tudi za boljšo pripravljenost

na osnovno šolo kot tudi na

x @AlexRebersek

Ministru Poklukarju je bilo zabavno poslušati o tem,

kako Romi ogrožajo prebivalce.

Poslanec Aleksander Reberšek je tudi za Domovino že predstavil predloge za reševanje romske

problematike, toda vlada je za predloge gluha.

večje možnosti za uspeh pri izobraževanju«.

Prav tako je parlament tik pred

počitnicami začel obravnavati predlog

novele zakona o starševskem varstvu in

družinskih prejemkih, ki ukinja 20-odstotno

povišanje dodatka za otroke, ki

do četrtega leta starosti ostajajo v domačem

varstvu. S tem naj bi romske

starše vendarle prisilili,

da svoje otroke

pošljejo v šolo.

DRŽAVNI

BIROKRATI

Luka Mesec bo sicer

zaradi romske

problematike očitno

uvedel tudi novo delovno

mesto, zaradi

česar se že sooča z

očitki birokratskih

namesto praktičnih

rešitev. Zakon

o romski skupnosti,

ki ga pripravlja

urad za narodnosti,

namreč po Meščevih

besedah prinaša

institut romskega

koordinatorja, ki

bo uradu poročal

o dejavnostih med

lokalno skupnostjo,

Romi, vrtci in šolami

ter ministrstvi. Ob tem je treba

povedati, da posamezne občine, zlasti

na Dolenjskem, takšne občinske koordinatorje

že imajo. Ti so sprejeti v

romski skupnosti, ponavadi so celo

del skupnosti in so kot romski predstavniki

prisotni v občinskih svetih. V

nekaterih dolenjskih občinah se kljub

takšnim naporom kaj prida ni obrnilo

na bolje, čeprav so Romi vsakokrat

»prisluhnili«. Tako je bilo denimo lani

ob incidentih v kočevski občini, ko so

romski otroci med drugim napadli in

kamenjali dva policista. Tako je tudi

v ribniški občini, kjer pa poškodbam

niso ušli župan Samo Pogorelec, policistka

in 18-letni dijak.

Kako bi lahko k izboljšanju sodelovanja

z romsko skupnostjo pripomogel

nov državni birokrat, v grobem

ministra iz Golobove vlade nista znala

pojasniti. Prav tako ne, kaj bo v praksi

prineslo »bistveno povečanje« števila

strokovnih sodelavcev za delo z romsko

skupnostjo na centrih za socialno

delo v jugovzhodni Sloveniji, in sicer s

štiri na 23. Sta pa ministra navedla, da

paket zakonov o romski problematiki

prinaša tudi resne nastavke za legalizacijo

romskih naselij. Država bo za Rome

vzpostavila tudi deset večnamenskih

centrov, ki naj bi začeli delovati že 1.

avgusta. Kot je pojasnil Mesec, gre za

popoldansko varstvo, zlasti za romske

otroke in mladostnike.

211 31. 7. 2025

26 SVET

Al Džolani, NOVO UPANJE ZA

SIRIJO ali Al Kaida v preobleki?

Začasni sirski predsednik Ahmed al Šara (oziroma al Džolani) je za večino sveta enigma. Obiskujejo ga

svetovni voditelji z vseh bregov, od članic BRICS do zahodnih držav, od sunitskih do šiitskih voditeljev. Celo

Izrael, ki je do nekdanjih džihadistov nekoliko bolj skeptičen kot ostali, se je na kratko spogledoval z njim,

predvsem potem, ko je omenjal sirski pristop k Abrahamskemu sporazumu. Predvsem na Zahodu je bila

naklonjenost vedno pomešana s skepso, kajti zgodovina sirskega predsednika ni nikakršna skrivnost, zato je

ob zadnjih krvavih dogodkih, ko so džihadistične milice napadle Alavite, kristjane in Druze, predsednik Trump

že zaostril ton, medtem ko so Izraelci raketirali nekaj ciljev.

ANDRAŽ ŠEST

SHUTTERSTOCK

Sirci praznujejo padec Asadovega režima.

Sirija, 9. december 2024.

Prvotno naklonjenost voditeljev

lahko pripišemo trem razlogom:

prvi je dejstvo, da bo Al

Šara vsaj še nekaj časa ostal na

oblasti in imel močan vpliv na prihodnje

odločevalce; drugi razlog je vojaška

moč, ki je v tem trenutku nobena druga

milica ne preseže in ki ima močno

podporo v Turčiji in Katarju; tretji pa

spoznanje, da v tem trenutku nobena

država, z izjemo Turčije in Katarja,

nima resnega vpliva v državi.

Zadnji razlog je pomemben predvsem

za Rusijo, ki ima pomorsko bazo

v Latakiji, za ZDA, ki imajo bazo ob

iraški meji, Savdsko Arabijo, ki želi preprečiti

prevelik vpliv Katarja in Irana,

ter za Iran, ker si želi povrniti vpliv v

Siriji; prav tako za Palestince, ki imajo

v Siriji ogromno manjšino, za EU, ki se

panično boji nove sirske vojne in novega

migrantskega vala, ter za Kitajsko, ki

išče nove vojaške baze v regiji. To je tudi

razlog, da vse omenjene države napovedujejo

ogromne investicije v Siriji, toda

celotna država je na tanki črti med mirom

in državljansko vojno.

Leta 2003 se je po padcu

Bagdada Džolani vrnil v

Sirijo. Sirski obveščevalci

so ga po zaslišanju izpustili,

verjetno pa jim niti na misel

ni prišlo, da bo ta mož čez

dvajset let uničil dolgo

vladavino Asadov.

KDO JE AL DŽOLANI?

Al Džolani je sicer zelo znana in kontroverzna

oseba, ki je zavita v oblak

skrivnosti in pri njegovih privržencih

tudi misticizma, čeprav je idolizacija

osebnosti v islamu prepovedana. O

njem kroži več teorij, ki poskušajo opisati

njegovo pot, nekako pa velja, da je

njegovo pravo ime Ahmed Al Šara in

da je sin inženirja, ki je delal na savdskih

poljih ter se kasneje vrnil v Sirijo.

Džolanijeva pot se dejansko začne v

Iraku, predvsem po ameriški invaziji,

ko je sirska obveščevalna služba prvič

odprla mapo z njegovim imenom. Leta

2003 se je po padcu Bagdada Džolani

vrnil v Sirijo, sirski obveščevalci pa so

ugotovili, da gre za religioznega moža z

dobrimi manirami in velikim ugledom.

Po zaslišanju so ga izpustili, verjetno pa

jim niti na misel ni prišlo, da bo ta mož

211 31. 7. 2025

SVET

27

čez dvajset let uničil dolgo vladavino

Asadov. Kmalu se je vrnil v Irak, da bi

nadaljeval džihadistično kariero.

Zagotovo vemo, da je bil Džolani v

tesnem odnosu z Al Zavahirijem, takrat

še drugim človekom Al Kaide, saj je

ravno ta kasneje predlagal ustanovitev

organizacije Jabhat Al Nusra, ki je

združila več džihadističnih organizacij

na Levantu. Al Kaida je bila sprva v tesnem

zavezništvu z Islamsko državo v

Iraku (ISI), ki jo je ustanovil Al Zarkavi,

verjetno eden najnevarnejših teroristov

vseh časov. To je bil razlog, da sta obe

organizaciji videli Al Nusro kot tisto, ki

bo ustanovila Islamsko državo v Siriji.

Ne pozabimo, da so ZDA uspešno uničile

projekt Islamske države v Iraku, Zarkavi

je bil ubit, ISI pa je vodil takrat še

neznani Al Bagdadi.

Džolani sicer zanika poznanstvo

z Zarkavijem, čeprav je verjetno imel

stike z njim, saj sta organizaciji sodelovali

v akcijah, sam pa je bil relativno

visoko v hierarhiji. Po smrti Zarkavija

leta 2006 se Džolanijeve sledi zameglijo,

toda zagotovo vemo, da so ga ujele

ameriške sile, zaprle v Camp Bucca in

izpustile leta 2011. Nekateri viri navajajo

druge informacije, vendar ameriški

viri o zapornikih in iraški viri o izpustitvi

potrjujejo, da je bil iz zapora izpuščen

leta 2011. Kot rečeno, se je vrnil v

Sirijo in organiziral Nusro z namenom

ustanovitve Islamske države po vzoru

ISI, s polno podporo Al Kaide in zdaj

že prvega moža Zavahirija ter mnogih

drugih džihadističnih in islamističnih

organizacij. Podpora Al Kaide je namreč

pomenila velik prestiž.

VZPON DŽOLANIJA

MED SIRSKO VOJNO

Med sirsko vojno sicer vse ni šlo kot

po maslu, saj se sirska vojna ni razvila

v ‚opozicija proti Asadu‘, ampak okvirno

Kurdi, Nusra, FSA, del kristjanov,

Turkmenci, del Palestincev, sekularni

Sirci, celo del šiitov in beduinov proti

Asadu in redni vojski, delu kristjanov,

Alavitom, Hezbolahu, delu Palestincev

in celo delu sunitov. Toda niti ta okvirna

razdelitev ni veljala ves čas vojne.

Skupine, ki so sicer nasprotovale Asadu,

so se med sabo borile za ozemlja in

povsem parcialne interese, kar je dejansko

še danes rak rana Sirije. Potem

dodajmo v enačbo še sosednje države,

saj je Turčija na skrivaj podpirala Nusro

in FSA. ZDA so v glavnem podprle Kurde

in se osredotočile na nadzor meje med

Džolani je človek manir,

zato daje dostojen vtis na

sogovornike. Načeloma je

roko ponudil manjšinam v

Siriji in jih pozval, naj odložijo

orožje. Po pritisku Trumpa

je začel proces ukinitve

džihadističnih skupin in

njihovo združitev v enotno

vojsko. Zavzel se je za izgon

tujih džihadističnih borcev.

Džolani se zaveda,

da mednarodno mnenje

šteje, zato mora dajati vtis

državnika. Galabejo je

zamenjal za dizajnersko

obleko in lepe kravate.

Irakom in Sirijo. Iran je podpiral predvsem

Hezbolah, saj je upal na podobno

prevlado kot v Libanonu, Izrael pa je v

glavnem preprečeval vdore na golansko

območje, medtem ko je Rusija podprla

Asada. Ne pozabimo, da je Asadov režim

z izjemno brutalno silo vzdrževal

red – ne zato, ker bi si želel harmonije

med manjšinami, ampak zato, da ne bi

prišlo do oboroženih uporov.

Leta 2014 pa se je zgodilo nekaj nepredstavljivega:

Islamska država Iraka

in Levanta (ISIL) je pod vodstvom Al

Bagdadija vpadla v Sirijo in Irak ter zasedla

ne le velika območja, ampak tudi

velika mesta, na primer Mosul in Deir

ez-Zor. Takojšnja aplikacija islamskega

prava, etnično čiščenje, množični poboji

in celo uvedba sužnjelastništva so

šokirali svet. Drugi šok je bilo spoznanje,

da Asad navkljub podpori Rusije in

Irana ni zmožen zadržati ozemlja. Toda

okupacija ISIL je vnesla veliko razpoko

med džihadistične skupine. Že leta

2013 je Bagdadi naznanil, da pod svoje

okrilje združuje džihadistične organizacije,

vključno z Nusro, kar je Džolani

zavrnil in javno poudaril, da ostajajo

pod okriljem Al Kaide. Zakaj? Al Kaida

je v osnovi nasprotovala načinu bojevanja

ISIL, toda ne končnemu cilju – islamistični

državi. Al Kaida verjame v moč

propagande in potrpežljiv prevzem oblasti,

pri čemer se njihovi borci izkažejo

kot zaščitniki zatiranih in ponudijo

boljšo alternativo regionalnim avtokracijam.

Na takšen način ljudje sprejemajo

omejene teroristične napade kot nujo

in potrebo za dosego cilja. Za ISIL so

trdili, da bo njihov način povzročil šok

in odpor ne le lokalnega prebivalstva,

ki bi sicer simpatiziralo z islamistično

ureditvijo, ampak tudi vojaških akterjev,

ki so v osnovi zavezniki. Al Kaidino

opozorilo je držalo in ravno koalicija

vseh proti ISIL, vključno z Nusro, jih je

na koncu porazila.

Koalicija proti ISIL je delovala uspešno,

kajti omenjena organizacija je

danes razpršena, vendar je način uničenja

omogočil obstanek vojaškega

islamizma in še šibkejši Asadov režim.

Džolani je zato z Abu Jaberjem ustanovil

širšo organizacijo, nekako po Bagdadijevem

modelu in združil široko

paleto džihadističnih in islamističnih

organizacij pod imenom Hay‘at Tahrir

al Sham (HTS). S to potezo se je osamosvojil

od Al Kaide in dobil finančno podporo

Turčije in Katarja. Rusko bombardiranje

ciljev, kjer so z zemljo zravnali

mnoga mesta, civilne objekte in pobili

na desettisoče civilistov, je pripomoglo,

da popularnost džihadizma ni pojenjala,

zato tudi proces sprave pod okriljem

Kremlja leta 2018 ni nikoli zares zaživel.

Največja iluzija pa je bila navidezna

stabilnost Asadovega režima in ruska

zaščita, zato je svet doživel še en šok –

nenadni kolaps režima in ruskih sil.

NOVA SIRIJA

Džolani je v osnovi naredil enako kot

ISIL deset let prej. Enako kot Bagdadi

je združil džihadistične in islamistične

organizacije v Siriji pod okrilje HTS.

Odcepil se je od Al Kaide in naznanil

samostojno pot. Z ‚blitzkriegom‘ je v

mesecu dni osvojil celotno Sirijo, tudi

s pomočjo Ghurfat Aleamaliaat Aljanubia

oziroma Južnega operativnega

centra, kurdske SDF, skupine Uzbekov

in Turkmencev, FSA itd. Džolani je tako

kot Bagdadi stopil iz sence ter podal

zmagoslavni govor in nakazal, v katero

smer naj bi se Sirija razvila.

Nekaj razlik z Bagdadijem vendarle

obstaja – Džolani se zaveda, da mednarodno

mnenje šteje, zato mora dajati

vtis državnika. Galabejo je zamenjal za

dizajnersko obleko in lepe kravate. Džo-

211 31. 7. 2025

28

SVET

Manjšini, ki sta izgubili

največ, so Alaviti in Druzi,

oboji šiiti. Če Alaviti ne

bodo postali dostojanstveno

priznan del Sircev, bodo

zdravili frustracije z upori

in terorističnimi napadi.

lani je človek manir, zato daje dostojen

vtis na sogovornike. Načeloma je

roko ponudil manjšinam v Siriji in jih

pozval, naj odložijo orožje. Po pritisku

Trumpa je začel proces ukinitve džihadističnih

skupin in njihovo združitev v

enotno vojsko. Zavzel se je za izgon tujih

džihadističnih borcev, ki so prišli iz

vsega sveta, od Pakistana do Somalije.

In ne glede na to, da je Asadova vojska

zaposlovala veliko Alavitov, kristjanov

in Druzov, je obljubil, da ne bo maščevalnih

pohodov in pokolov. Poudaril

je, da bodo tisti, ki so storili zločine,

kaznovani, ostali pa naj za ta dejanja

ne bi nosili odgovornosti. Mednarodni

skupnosti je ponudil bombončke, kot so

vojaške baze, investicijski projekti, mirovni

sporazumi in celo pristop k Abrahamskemu

sporazumu.

Kako dejansko razmišlja Džolani,

je v tem trenutku težko reči. Ne vemo

niti, ali sam obvladuje državo ali mora

sklepati kompromise. Prav tako je težko

reči, kdo danes nanj najbolj vpliva.

V preteklosti so bili to Turčija, Katar

in deloma Iran, danes pa ne vemo več,

saj je dobil veliko ženitnih ponudb, na

videz pa je sprejel vse. Toda črni oblaki

so se pojavili pod njegovim vodstvom.

Najprej je bila proslava dneva zmage,

kamor so bile povabljene izključno skupine

iz džihadistično-islamističnega

miljeja. Druga težava je vojska, kjer ne

gre za profesionalizacijo vojske, ampak

združitev džihadističnih skupin v

sirske oborožene sile. Potem so prišli

napadi na Alavite, ki so zahtevali veliko

žrtev. Sledili so napadi na kristjane s

klici po izgonu krščanstva iz Sirije. Nazadnje

so prišli izjemno brutalni napadi

na Druze, ki so obudili spomin na streljanja

civilistov po parkih in metanje

Začasni sirski predsednik Ahmed al Šara ob prihodu

na srečanje s francoskim predsednikom v predsedniški

palači v Parizu 7. maja 2025.

ljudi s stavb. V bran Džolaniju (oziroma

sirskemu predsedniku Al Šaraju) so

sirske vladne sile zaenkrat vsaj deloma

umirile situacijo, ki ni eskalirala zaradi

pohoda proti Druzom, ampak ugrabitev

na avtocesti, ki so jih začeli beduini.

V Siriji ni le težava v ideji o novi

sunitski teokratski državi, ki bi bila še

en promotor skrajne ideologije, ampak

predvsem o državi, ki jo sestavljajo

mnoge manjšine. Te manjšine so

bile nezadovoljne s svojo situacijo tako

pod Asadom kot pod zdajšnjo vlado. Na

vzhodu živijo Kurdi, ki gojijo dolgoletne

sanje o lastni državi, vendar imajo

sovražnici v turški in iraški vladi. Vpliv

Turčije na sirskega predsednika je verjetno

razlog, da za dan zmage niso povabili

kurdske SDF. Kurdi so odlično

oboroženi in vedno pripravljeni na vojno.

Sprva so obljubili položitev orožja,

ob zadnjih dogodkih so si premislili. Na

severu so enako razpoloženi Turkmenci,

ki gravitirajo k Turčiji in imajo neomejen

dostop do turškega orožja. Podobno

velja za Uzbeke.

Manjšini, ki sta izgubili največ, so

Alaviti in Druzi, oboji šiiti, čeprav zadnji

nikoli zares popularni med iranskimi

teokrati. Če Alaviti ne bodo postali

dostojanstveno priznan del Sircev, bodo

zdravili frustracije z upori in terorističnimi

napadi. Kristjani so najšibkejša

skupina, ker nimajo zares močne in populacijsko

večinske enklave, vendar so

bili pomemben del Asadovega režima

in odlično oboroženi. Ne nazadnje imamo

še veliko palestinsko manjšino, ki je

izjemno dobro povezana z džihadističnimi

skupinami in podprta s katarskim

PROFIMEDIA

Na vzhodu živijo Kurdi,

ki gojijo dolgoletne sanje

o lastni državi, vendar imajo

sovražnici v turški in iraški

vladi. Vpliv Turčije na sirskega

predsednika je verjetno

razlog, da za dan zmage niso

povabili kurdske SDF.

in iranskim denarjem. Spomniti se je

treba še na tisoče tujih džihadistov, ki

so zelo nezadovoljni z izgubo vpliva in

denarja, vse skupaj pa je povezano z

vplivnimi družinami in klani.

ISKRA, KI BI ZANETILA VOJNO

Na dlani imamo situacijo, ki spominja

na Libanon v sedemdesetih letih, ko so

manjšine, klani, džihadistične in teroristične

organizacije nervozno hibernirale

in čakale na iskro, ki bo zanetila

vsesplošno vojno. Prebivalstvo Sirije je

utrujeno, vendar nezaupljivo do drugih

skupin in do zob oboroženo. Iskra, ki

je zanetila vojno v Libanonu leta 1975,

je bil pokol pred maronitsko cerkvijo

Notre Dame du Salut, ko so oboroženi

člani PLO streljali na obiskovalce krsta,

kar je Libanon potisnilo v petnajstletno

državljansko vojno, ta pa se je prelila v

sosednje države in povzročila vzpon

islamizma v regiji.

Evropska unija in ZDA morata zato

imeti ključen vpliv na Sirijo. Nikakor ne

smemo dovoliti vpliva Rusije in Kitajske,

ki bosta uporabili Sirijo kot odskočno

desko proti Zahodu, tako kot je to v primeru

Afganistana, Libije in centralne

Afrike, kjer uporabljata migracije kot

orožje in gradita nove baze. Ravno tako

je treba zmanjševati vpliv Turčije in Katarja,

ki aktivno delata na vzpostavitvi

močnega teokratskega režima. Enako

velja za Iran, ki bo verjetno stavil na šiitske

manjšine in Palestince. Sam Zahod

ne bo imel popolnega vpliva na sirskega

predsednika, zato je povezovanje s

Savdsko Arabijo in Združenimi arabskimi

emirati smiselno. In ne nazadnje

– Džolanija za treba držati za besedo, da

uresniči napovedi o pridružitvi k Abrahamskemu

sporazumu in priznanju

Izraela. Kaj bo prinesla prihodnost, ali

državljansko vojno ali mogočno spremembo,

bomo videli kmalu.

211 31. 7. 2025

KOMENTAR

Ne popek, ampak ZADNJIK SVETA

Kje so že časi, ko smo sanjarili, da je Slovenija osrčje Evrope, popek sveta, da postajamo druga Švica! Vse se

je sesulo v prah; postali smo balkanska gubernija brez identitete in ponosa. Zadnjik sveta! Kdo je kriv?

ANDREJ TOMELJ

29

Najprej volivci, ki naj bi imeli

vedno prav. Nato pa vladajoči,

ki bi bili radi v svojem

neizmernem napuhu, požrešnosti

in lenobi elita. Žal so dorasli le

igram v peskovniku, nikakor pa ne nalogam,

ki naj bi jih nesebično opravljali

v korist države in vseh njenih državljanov.

Izmojstreni so v ustvarjanju novih

in novih razprtij med državljani ter postavljanju

zavržne ideologije pred državotvorna

dejanja. Silna je njihova skrb

za živali, od medvedov do kur, hkrati pa

ponižujejo in prezirajo ostarele Slovence

ter jim načrtujejo bližnjice v smrt.

ZASLUGE PREDSEDNICE

REPUBLIKE ZA DRSENJE

V ZADNJIK SVETA

Težko je slediti vsem zdrsom ter nedržavotvornim

ravnanjem in opustitvam

Nataše Pirc Musar. Ni se še polegel prah

zaradi izganjanja porednih poslancev

iz dvorane Evropskega parlamenta, ki

se niso strinjali z njenim poenostavljenim

videnjem krvave vojne v Palestini,

že jim je po družbenih omrežjih v Strasbourg

poslala ukor zaradi izglasovane

resolucije o slovenskem (post)komunizmu.

Obtožuje jih, da so se dali izigrati

slovenskim revizionistom zgodovine,

ki zanikajo NOB kot temelj države. V

ideološki zaslepljenosti je pomešala

hruške in jabolka: NOB in komunistične

zločine. Predmet resolucije namreč

ni osvobodilni boj, ampak komunistična

revolucija. Ne zaveda se, da ima

vsaj objektivne, če že ne subjektivnih

zaslug, da so v Evropskem parlamentu

izglasovali zanjo in njen politični tabor

silno nedopadljivo resolucijo. Ob ukinitvi

dneva spomina na žrtve komunističnega

nasilja je molčala, molčati bi

morala tudi ob izglasovani resoluciji.

Predsednica je komaj utegnila ošteti

evropske parlamentarce in ozmerjati

Slovence, ki so zaslužni za evropsko resolucijo

o slovenskem komunizmu, ker

se ji je mudilo na tridnevno žalovanje v

Srebrenico. Noče ali pa ne sme razumeti,

da ji Evropa nalaga pokopavati mrtve rojake

doma in ne tujcev v Bosni. V Rogu se

Predsednica je komaj

utegnila ošteti evropske

parlamentarce in ozmerjati

Slovence, ki so zaslužni

za evropsko resolucijo o

slovenskem komunizmu, ker

se ji je mudilo na tridnevno

žalovanje v Srebrenico.

je izmaknila srečanju z žalujočimi svojci

pobitih, v Srebrenici se je pred kamerami

objemala s tamkajšnjimi vdovami.

Ženska z dvema odvratnima obrazoma!

FRANCESCA ALBANESE

Češnja na torti vseh samouničevalnih

ravnanj slovenskih politikov ob vojni

v Sveti deželi je bil sprejem Francesce

Albanese, malodane z vojaškimi

častmi. Menda so jo povabili slovenski

Nataša Pirc Musar se je poklonila žrtvam

v Srebrenici. Ob ukinitvi dneva spomina na

žrtve komunističnega nasilja pa je molčala.

Facebook @ Nataša Pirc Musar

nevladniki in ji »zrihtali« javne nastope,

kjerkoli in kolikor jih je hotela

imeti. Med drugim je s propagando in

hujskaštvom onečastila Kozinovo dvorano

Slovenske filharmonije.

Sprejema pri predsednici republike

in predsedniku vlade sta bila za svetovno

znano in priznano lažnivko kar

samoumevna. Pristranska levičarska

simpatizerka Hamasa in posebna poročevalka

v OZN za zasedena palestinska

ozemlja, zoper katero so ZDA uvedle

sankcije, je solila pamet vrhu slovenske

države in hujskala proti Izraelu. Vsepovsod

po demokratičnem svetu je uradno

ali neuradno persona non grata – pri

nas pa tako rekoč k nogi kliče predsednico

in predsednika. Menda sta ji oba

slovenska lakaja prikimavala in obljubila

nadaljnjo pomoč Hamasu in gonjo

zoper Izrael. Pripravimo se na račun, ki

ga bo Izrael izstavil državi Sloveniji in

ne zgolj levičarskim skrajnežem, ki so

nam ugrabili državo. V hlače se je podelal

novi stari rektor ljubljanske univerze

dr. Gregor Majdič. Na kritike in

obtožbe Albanesejeve, češ da univerza

211 31. 7. 2025

30

KOMENTAR

Peter Avsenik

Vladajoči se ne zavzemajo za varnost kmetov,

ki jih ogrožajo Romi.

sodeluje z izraelskimi znanstveniki, so

z univerze odgovorili na način, ki pritiče

lažnivemu otroku. Sramota!

UVOŽENI KLOVN

PRI ŽUPANU JANKOVIĆU

Osmega julija, na dan sprejetja Resolucije

o ohranjanju spomina na žrtve

povojnega komunističnega obdobja v

Sloveniji, je ljubljanski župan sprejel

ameriškega vplivneža, dvajsetletnega

mulca z vzdevkom IShowSpeed. Pred

magistratom se je drenjala množica

mladih, ki so prišli v živo občudovat to

afroameriško čudo. Le kaj jim je imel povedati

ta vplivnež in na koga ter kako je

vplival? Ne samo mularija, ampak tudi

ostareli Janković je bil skoraj v transu.

Ubogi mestni svetnik Aleš Primc vsak

mesec pred magistratom zbere okrog

dvesto protestnikov. Pa ne zaradi afnarije,

ampak zaradi županovega ogrožanja

pitne vode. Med protestniki je zelo

težko najti mlad obraz. Naša mladina

se sploh ne zaveda, da bo deležna katastrofalnih

posledic koruptivne gradnje

kanala C0, s katerim bo Ljubljana imela

prej ko slej zastrupljeno vodo. Žal jih to

Vsepovsod po demokratičnem

svetu je Francesca Albanese

uradno ali neuradno

persona non grata – pri nas

pa tako rekoč k nogi kliče

predsednico in predsednika.

ne zanima, zabava se in pusti se vplivati

eksotičnim vplivnežem ter domačim

levičarskim »inštitutom«.

Kadar župan Janković poroma v

Beograd, se tam sreča s povsem drugačnim,

za Slovenijo usodnim vplivnežem,

srbskim predsednikom in voždom

srbskega sveta Aleksandrom Vučićem.

Balkanski kapital in kultura z naglimi

koraki osvajata Ljubljano. Statistični

urad je sporočil, da Ljubljana šteje

300.354 prebivalcev. Nekateri mediji

so pograbili številko kot zgodbo o uspehu,

dejansko pa je alarmantna, zelo

zaskrbljujoča. Čudna računica: porazno

število rojstev, umiranje staroselcev, izseljevanje

mladih v tujino in slovenskih

družin v okoliške občine, nenadzorovano

ali celo spodbujano priseljevanje,

predvsem z Balkana. Ko je bila pred

približno tridesetimi leti dograjena

obvoznica, je bilo le okoli 270.000 prebivalcev

in neprimerno manj osebnih

vozil. Kako bo skromna cestna infrastruktura

s predpotopnim LPP požirala

prometne tokove ob nadaljnji pospešeni

gradnji stanovanjskih stolpnic, če že

danes tega ne zmore? Župan in mestni

urbanisti naj bi delo najprej zastavili pri

urejanju mestnega prometa in ne pri iskanju

dobičkonosnih zemljišč.

Osmi julij je bil res z dogajanjem nabit

dan. Trije Romi so pretepli in hudo poškodovali

72-letnega kmeta, ljubljanskega

občana, in to na njegovi njivi. Župan

je šele čez en teden na rednem srečanju z

novinarji (izbranimi družbenopolitičnimi

delavci) hlinil sočutje do pretepenega

in izrazil pričakovanje, da bo policija

našla in tožilstvo preganjalo storilce. Saj

ni res, pa je: taisti župan se obrača na taisto

policijo, ki je na njegovo komando

pretepala kmeta in ga tako poškodovala,

da je iskal nujno zdravniško pomoč.

211 31. 7. 2025

KOMENTAR

31

Uboga kmeta, sovaščana v Klečah. Prvi

je decembra 2022 branil svoje zemljišče

pred Jankovićevo nezakonito gradnjo

kanala C0, drugi se ni lepo obnašal do

priseljencev, ki jih je oblast »začasno«

naselila v Roje leta 2006 in imajo od tedaj

tam že dvajset let samopostrežne njive,

vrtove in kurnike.

VIDNO IN NEVIDNO DELO

ČEBINSKE PRINCESE

Referendum proti izrednim pokojninam

kulturnikov je bila zgolj ena od

bitk v totalni vojni oziroma revoluciji, ki

jo bije ministrica Asta Vrečko, navdihnjena

s čebinskim izročilom. Pravkar

je skozi zakonodajni postopek spravila

privilegije samozaposlenih v kulturi. Če

se da prav razumeti, bo po novem odpravljeno

tako imenovano prekarno delo

v kulturi. Zaenkrat nikogar ne skrbi

neenakost pred zakonom, saj (vidno)

prekarno delo še naprej ostaja v gospodarskih

dejavnostih.

Navadni smrtnik si težko predstavlja

nevidno delo. Prav to besedno

zvezo so si izmislili na ministrstvu za

kulturo. Spet gre za neenakost pred

zakonom, kajti tudi znanstveniki in izumitelji

»tuhtajo« in marsikdaj nimajo

česa pokazati. V Ljubljani se je pojavil

celo fenomen vidnega nevidnega dela.

Dobro leto je že, kar so igralsko družino

Drame iz središča mesta vrgli na

cesto oziroma poslali v Titove zavode

Litostroj. Igralci in tehnično osebje

so zelo nezadovoljni z novo lokacijo.

Ravnateljica, ki je pri selitvi gledališča

z ministrico sodelovala z roko v roki

in usmerjala velik denarni tok, je pod

pritiski zaposlenih odstopila. Menda

je eden od vzrokov za nezadovoljstvo

tudi bedna gostinska dejavnost v bližnji

okolici preseljene Drame. In kakšno

zvezo imata Drama in nevidno delo?

Ministrica že eno leto obnavlja gledališko

hišo z nevidnim delom. »Tuhta«,

Uboga kmeta, sovaščana v

Klečah. Prvi je decembra

2022 branil svoje zemljišče

pred Jankovićevo nezakonito

gradnjo kanala C0, drugi se ni

lepo obnašal do priseljencev,

ki jih je oblast »začasno«

naselila v Roje leta 2006 in

imajo od tedaj tam že dvajset

let samopostrežne njive,

vrtove in kurnike.

kako pridobiti neobhodno potrebne

papirje za obnovo. Edino vidno delo je

ducat novih parkirišč na dvorišču pred

zaplankano zgradbo.

Revolucionarna vnema pri ministrici

za kulturo je prav neverjetna. Ni

področja, kjer stvari ne bi postavila na

glavo, bolje rečeno na skrajno levo, in

ob tem z lopato odmetavala denar. Demokratično,

se ve, z novimi »strokovnimi«

komisijami ter direktorji sektorjev

in kulturnih ustanov. Brez kančka

sramu je ukinila muzej osamosvojitve

in spominski dan ter selila njen idol,

maršala in zločinca Tita. Predlog agitprop

medijskega zakona je začasno

Francesca Albanese je bila pri nas sprejeta

z vsemi častmi, toda v demokratičnem svetu

je nezaželena.

Matjaž Klemenc / www.predsednica-slo.si

pospravila v predal, na mizi pa ima novi

zakon o kulturni dediščini, čigar predlog

so neodvisni izvedenci spoznali za

skrpucalo. Impotentno ustavno sodišče

že več kot dve leti odlaša z razsodbo o

Zakonu o RTV Slovenija. Pod sramotnim

in nezakonitim pritiskom evropske

komisarke Vere Jourove je odpravilo

začasno zadržanje izvajanja dela novele

tega zakona, zaradi česar nekompetentni

družbenopolitični i delavci že dve

leti lomastijo po nacionalni ustanovi.

Na vidiku je nova novela Zakona o RTV,

s katero bi Vrečkova iz zavoda zbrcala

Simfonični orkester RTV. Bati se je, da

bo tej noveli sledila še ena, s katero bo

ministrica v javni zavod inkorporirala

Partizanski (nekdaj invalidski) pevski

zbor in Kombinatke, da bo zadoščeno

pravilu o ženskih kvotah.

SMRDI, SMRDI, KAKO SMRDI

Končajmo s starim komercialnim oglasom,

ki je še kako aktualen. V Sloveniji

smrdi po komunistični ideologiji, smrdi

po korupciji, smrdi po nepotizmu.

V članku ni dovolj prostora, da bi se

ukvarjali še z vrsto drugih naturščikov,

ki se igrajo politiko na državni in mednarodni

ravni ter imajo velike zasluge,

da smo se znašli v zadnjiku sveta. Vsekakor

sta to dvojca s krmarjem, ki zgolj

z levima vesloma veslata po usmrajenem

bajerju: Robert in Tina, Bor in Urška.

Ne pozabimo na nomadko, iransko

konzulko Tanjo Fajon.

Revolucionarna vnema pri

ministrici za kulturo je prav

neverjetna. Ni področja,

kjer stvari ne bi postavila

na glavo, bolje rečeno

na skrajno levo, in ob tem

z lopato metala denar.

211 31. 7. 2025

32

INTERVJU

PROF. DR. PAVEL POREDOŠ,

KARDIOLOG IN SPECIALIST ZA ŽILNE BOLEZNI

V NAŠEM ZAKONU

JE KALKULACIJA, da je pomoč

pri samomoru bistveno CENEJŠA

kot pa dolgotrajna oskrba

Ohranjanje življenja je smiselno z aparaturami, dokler obstaja upanje za preživetje oziroma podaljšanje

kakovostnega življenja, če pa ni več nobenega izhoda in bolnik trpi, se lahko tudi glede na temeljne etične

standarde ukinjajo postopki, s katerimi se brezupno podaljšuje trpljenje. – V svoji več kot 40-letni karieri

sem bil zraven številnih smrti in niti enkrat samkrat nisem doživel, da bi me kdo prosil, da mu dam

smrtonosno injekcijo, da bi končal to trpljenje. – Velika večina slovenskih zdravnikov, upam si reči

90 odstotkov, nasprotuje sodelovanju pri teh postopkih in bo uveljavljala ugovor vesti.

LUKA SVETINA

JAKA KRENKER / DOMOVINA

211 31. 7. 2025

INTERVJU

33

Slovenska medicinska akademija, ki

jo vodi priznani slovenski kardiolog

in specialist za žilne bolezni dr. Pavel

Poredoš, opozarja, da je bil vladni zakon

o prostovoljnem končanju življenja

sprejet brez dogovora s stroko in

torej posega v zdravniško avtonomijo,

obenem pa nalaga zadolžitve, ki so v

nasprotju z zdravniško etiko. Kako pa

bi takšen zakon sploh lahko bil sprejet

v dogovoru s stroko in kakšne so

prakse v tujini, kjer poznajo podobne

zakone (Kanada, Nizozemska)?

O tem smo v tokratni Vroči temi govorili

z enkratnim sogovornikom, članom

Evropske akademije znanosti in

umetnosti ter članom republiške komisije

za medicinsko etiko. Dr. Poredoš je

celo življenje posvetil medicini in raziskovanju,

deloval na področju interne

medicine in se posvečal žilnim boleznim,

še vedno je dvakrat do trikrat tedensko

aktiven in ima svojo ambulanto

na kliniki za žilne bolezni v Univerzitetnem

kliničnem centru v Ljubljani.

Začniva pri odnosu, ki ga imate

v etični komisiji do tega zakona,

čeprav ni sestavljena samo

iz zdravnikov, ampak tudi sociologov

in drugih strokovnjakov.

Enotni ste si, da je ta zakon,

ki je bil znova potrjen v državnem

zboru, nestrokoven.

Res je, drži, da zdravništvo ni bilo vpeto

v pripravo, nastajanje tega zakona, morda

posamezni, redki zdravniki, nikakor

pa pri tem niso sodelovale zdravniške

institucije, združenja. Kar je nenavadno,

saj gre za neko dejavnost, ki naj bi

jo primarno opravljali zdravniki, ki so

vpeti v vse faze tega postopka, in vendarle

nismo bili vprašani, kaj menimo o

tem. Poleg tega pa se s tem nekako krni

avtonomija našega poslanstva. Avtonomija

poslanstva je v tem, da je zdravnik

tisti, ki mora ravnati neodvisno. V

tem primeru, pri izvajanju evtanazije

ali zdaj samo usmrtitve, kot po novem

imenujejo ta zakon, pa naj bi zdravnik

igral neko vlogo, izvajal zdravstveno

storitev po tej definiciji. Tudi v primeru,

ko gre za asistenco pri samousmrtitvi.

Skratka, vsiljeno nam je bilo nekaj, kar

je v popolnem nasprotju s poslanstvom

zdravnika, ki temelji ne samo na strokovnih,

ampak tudi na etičnih načelih,

ki veljajo tisočletja.

Lahko pa boste zdravniki, ne glede

na zakon, izbrali ugovor vesti …

Lahko uveljavimo ugovor vesti, to je

res, ampak da so a priori naložili neko

zadevo zdravništvu – ne glede na to, da

se bodo za to verjetno odločali le posamezniki

– je v nasprotju s tem, kar naj

bi zdravnik počel, to pa je ohranjanje

življenja in skrb za bolnikovo zdravje.

Ohranjanje življenja

za vsako ceno?

Ja, do naravne smrti. Tukaj moramo ločiti

nekaj. Večkrat nam očitajo, da tudi

zdravniki še sedaj izvajamo tako imenovano

pasivno evtanazijo. Vendar

tega ni, tudi mednarodne institucije,

ki se ukvarjajo z etiko, ne priznavajo

tega, da bi šlo za pasivno evtanazijo.

Gre za dajanje zdravil s tako imenovanim

dvojnim učinkom v terminalni

fazi, če gre za hudo trpljenje. Recimo,

veliki odmerki analgetikov, protibolečinskih

zdravil lahko do neke mere

tudi včasih upočasnijo, skrajšajo dihanje.

Vendar v tem primeru ni primarni

cilj skrajševanje življenja, temveč gre

za lajšanje trpljenja, za lajšanje bolečin

in drugih težav. Če se pa substance

vbrizgajo z namenom, da se nasilno

prekine življenje, je pa to seveda povsem

druga zgodba.

Vloga zdravnika je praktično

enaka, kot je bila v prvotnem

predlogu, ki so ga imenovali

evtanazija. Zdravnik je

aktiven v vseh postopkih

tega dogajanja.

Prej ste rekli: do naravne smrti,

zagovorniki tega zakona pa

pravijo, da ste zdravniki ohranjali

z dosežki medicine te ljudi pri

življenju tudi s kemijo. Če jih ne bi

ohranjali pri življenju, bi že prej

naravno umrli.

Tukaj moram seveda postaviti meje.

Ohranjanje življenja je smiselno tudi

z aparaturami, dokler obstaja upanje

za preživetje oziroma podaljšanje kakovostnega

življenja. Če pa ni več nobenega

izhoda in bolnik trpi, potem

se lahko tudi glede na temeljne etične

standarde ukinjajo, umaknejo določeni

postopki, s katerimi se brezupno

podaljšuje trpljenje.

Ampak pomoč pri prostovoljnem

končanju življenja je nekaj popolnoma

drugega. Naj pojasnim dva terminusa:

prva je evtanazija, to, kar je bil prvoten

predlog tega zakona, ki opredeljuje

vlogo zdravnika ali pa pač nekega medicinca

v tem smislu, da aktivno vnese

neko smrtonosno substanco pacientu.

Največkrat v obliki injekcije, infuzije,

kakorkoli že. Po zadnji noveli, ki je

bila zdaj sprejeta, ko so zakon preimenovali

v zakon o samousmrtitvi, pomoči

pri samomoru, pa v bistvu ostaja

vloga zdravnika še vedno bolj ali manj

nespremenjena. Zdravnik namreč sodeluje

prav v vseh fazah tega postopka.

Prvič je zdravnik tisti, ki oceni, da

gre za neko terminalno, neozdravljivo

bolezen. Zdravnik potem pripravi

vlogo za komisijo, ki to vlogo sprejme.

Zdravniki sodelujejo, naj bi sodelovali v

teh komisijah. Psihiatri ocenijo psihično

stanje bolnika. Zdravnik predpiše

to substanco, smrtonosno substanco,

s katero se konča življenje. Zdravnik

mora poskrbeti, da se ta substanca dostavi

na kraj, kjer se bo to izvedlo, in je

zraven pri usmrtitvi, nadzoruje, ali je

bolnik dejansko zaužil to substanco.

Gre samo za to, da mu substance ne da

v usta, ampak jo bolnik vzame sam. V

primeru, ko pa gre za dajanje smrtonosne

substance v obliki infuzije, sestra ali

zdravnik nastavita infuzijo, vse pripravita,

bolnik je samo tisti, ki odpre ta

ventilček, da ta smrtonosna substanca

steče v njegov teritorij. Vloga zdravnika

je tukaj praktično enaka, kot je bila v

prvotnem predlogu, ki so ga imenovali

evtanazija. Zdravnik je torej aktiven v

vseh postopkih tega dogajanja.

Pravite: pomoč pri samomoru; te

dikcije v zakonu ni, gre za pomoč

pri prostovoljnem končanju življenja.

Zdravniki to imenujete tako,

kar v resnici je?

Ja, seveda, gre za pomoč oziroma sodelovanje

pri aktivni prekinitvi življenja.

Ne gre za klasičen samomor, gre za asistiran

umor.

Komisija je tista, ki odloči,

ali se lahko konča življenje.

Seveda, jasno. To mora biti vse naprej

preverjeno, potrjeno s strani posebnih

komisij, ki se jih imenuje in v katerih so

tudi zdravniki.

211 31. 7. 2025

34

INTERVJU

Vsiljeno nam je bilo nekaj,

kar je v popolnem nasprotju

s poslanstvom zdravnika,

ki temelji ne samo na

strokovnih, ampak

tudi na etičnih načelih,

ki veljajo tisočletja.

Zdravniki ste torej enotni v

nasprotovanju pri sodelovanju v

tovrstnih postopkih.

Da, upam si trditi, da velika večina

slovenskih zdravnikov, upam si reči,

da najmanj 90 odstotkov, nasprotuje

sodelovanju pri teh postopkih, bodisi

asistenci pri samomoru ali evtanaziji.

In s tem sledimo tudi mednarodnim

določilom oziroma standardom, ki jih

je vzpostavila Svetovna zdravniška organizacija,

ki je – mislim, da leta 2017

– sprejela izjavo v zvezi z evtanazijo. Ta

izjava pravi, da zdravniki odklanjamo

evtanazijo in da je sodelovanje pri evtanaziji

oziroma nasilni prekinitvi življenja

zdravnika nevredno dejanje. To je

pomembna institucija, samo to bi še dodal.

Gre namreč za 115 držav, ki so članice

Svetovne zdravniške organizacije

(tudi Slovensko zdravniško društvo), v

kateri je več kot 10 milijonov zdravnikov,

ki so enotno sprejeli to deklaracijo.

Devetdeset odstotkov zdravnikov

se s tem ne strinja. Ali to pomeni,

da bi takšen delež zdravnikov

tudi ugovarjal?

Mislim, da. Glejte, to je zdaj ocena, če

tako pravim, ampak kot poznam razmere

v našem zdravstvu, tudi v zdravniških

organizacijah, lahko rečem, da velika

večina zdravnikov odklanja to in ne

bo sodelovala v morebitnih postopkih.

To pomeni več dela za tistih preostalih

deset odstotkov …

Recimo. Zakaj se posamezni zdravniki

odločajo za to? To je seveda vprašanje

odnosa do življenja, vrednot in tako dalje.

Ponekod na Zahodu pa je to biznis,

žal je to dobro plačan posel.

Slišal sem pripovedovati zdravnike,

ki zakon podpirajo, kako so

jih pacienti prosili, naj jih odrešijo

trpljenja …

Moram reči, da take izkušnje nimam.

V svoji več kot 40-letni karieri sem bil

zraven številnih smrti, ljudje so umirali

in v vsem tem dolgem času zdravnikovanja

nisem niti enkrat samkrat doživel,

da bi me kdo prosil: Dajte mi zdaj

smrtonosno injekcijo, da bom končal

to trpljenje. Ko je bilo hudo, je večkrat

kdo izrazil željo, naj mu pomagamo in

tako naprej. Ampak pravim, takrat, na

koncu, pa se večina bori še za tiste zadnje

trenutke in hoče preživeti še kakšno

noč, kakšen dan. Vidite, zakon so pisali

ljudje, od katerih večina najbrž nikoli ni

bila zraven umirajočega človeka, ki ne

poznajo dogajanja okrog umiranja. In

če kdo, bi zdravniki lahko bili tisti, ki

bi, če že sprejmemo nek zakon, lahko

povedali, kaj se dogaja in koliko bolnikov

si dejansko želi nasilne prekinitve

življenja.

Verjetno je tisto, kar odloča v tistih

zadnjih trenutkih, tudi bližina

svojcev, če jih imajo, mar ne? Da bi

z njimi ostali še vsaj kakšen dan …

Tako je. En primer je, ki sem ga večkrat

javno omenjal. Bil je bolnik srednjih let,

težek srčni bolnik, ki je nekaj dni umiral.

Bil sem dežuren, stanje se je slabšalo

iz ure v uro in me je tako prosil v

zadnjih močeh: Prosim, pomagajte mi,

da dočakam jutro, ker bi rad videl še

svojo hčerko.

To so zgodbe, ki so popolno nasprotje

temu, kar širijo tisti, ki so večinsko

predlagali ta zakon.

Zakaj pa se je po vašem mnenju

v državah, kjer so podoben zakon

uvedli, število starejših, ki so

želeli umreti, povečalo?

Mislim, da je več razlogov. Prvič je zadaj

propaganda. Veliko pri tem naredijo

mediji. Drugo pa je, da se je odnos

do življenja spremenil, življenje ni več

nedotakljivo. Tretjič so tukaj ekonomski

razlogi. Če pogledate, kako se kalkulira,

koliko stane nasilna prekinitev

življenja proti dolgotrajni oskrbi, ki

stane toliko in toliko na mesec, na leto.

Preden gredo mladi

na dopust, se hočejo znebiti

tega bremena in potem

na nek način vplivajo tudi

na te uboge in trpeče.

211 31. 7. 2025

INTERVJU

35

Ponekod v tujini je bila

prvotno evtanazija

namenjena zgolj terminalno

bolnim, ki niso imeli

več nobene perspektive

preživetja. Zdaj pa so se

indikacije razširile

na psihiatrične bolnike,

celo na otroke.

Mimogrede, v predlogu oziroma v našem

zakonu je ta kalkulacija narejena

in ugotavljajo, da je seveda samousmrtitev,

pomoč pri samomoru, bistveno

cenejša kot pa dolgotrajna oskrba. Finančna

kalkulacija je bila narejena.

Potem tudi s tega vidika, ne da bi forsirali,

ampak v nekaterih državah na nek

način to spodbujajo. Žal tudi nekateri

zdravniki spodbujajo starejše bolnike,

da naj na ta način končajo življenje.

Tudi bolniki sami se večkrat počutijo

nekako breme družbe, češ, da ne bom

obremenjeval zdaj svoje cele družine,

itak nisem več ekonomsko koristen.

Vlada neko splošno vzdušje v družbi,

da starejši niso nič vredni. In potem

prosijo za evtanazijo. Več dejavnikov

je, ki preprosto prisilijo tudi bolnika,

da se sam tako odloči.

Kaj pa pritisk svojcev na te

bolnike? O tem se zdaj piše

in govori že kar na glas.

Žal, povsod ti odnosi niso idealni. Da bi

se svojci maksimalno potrudili, da živijo

ti starejši čim bolj kakovostno življenje,

tudi takrat, ko odhajajo. Nekateri

svojci seveda čakajo, komaj čakajo na

to, da se to življenje konča.

Ste to videli kot zdravnik

v svoji dolgoletni praksi?

Tega sicer ne morem reči, ampak statistike

drugod kažejo, recimo v Kanadi,

na Nizozemskem, da se število teh

usmrtitev, evtanazij, karkoli že, povečuje.

Preden gredo mladi na dopust, se

hočejo znebiti tega bremena in potem

na nek način vplivajo tudi na te uboge

in trpeče. Življenje je včasih takšno.

Tudi pred prazniki, pred novim letom,

predvsem pa pred dopusti se dogajajo te

zadeve.

Kako bi takšen zakon sploh lahko

bil sprejet v dogovoru s stroko?

Težko, ker je zakon kot tak seveda

uperjen proti avtonomiji zdravnika.

Kot sem dejal, je zdravnik dejansko

ključna oseba pri celotnem procesu.

Morda bi del zdravnikov zagovarjal

neke vrste prost pristop. Nikakor pa

si ne predstavljam, da bi šla ta zadeva

skozi v tej obliki, če bi sodelovali

zdravniki. Mislim, da je bil to eden

temeljih razlogov, da se politika ni povezala

in sodelovala z zdravništvom,

ker so se bali tega, da bodo zdravniki

a priori minirali predlog zakona. V tem

je problem.

V Kanadi so na primer zdravniki na

začetku sodelovali pri pripravi tistega

zakona, ki je bil zelo restriktiven, ampak

potem, ko so se začeli ti standardi

rahljati, ko so se indikacije razširile na

vse mogoče skupine, so se zdravniki

umaknili, ker so videli, da to nikamor

ne vodi. V Kanadi, na Nizozemskem so

se ti zakoni namreč zrahljali. Ponavljam,

prvotno je bila evtanazija namenjena

zgolj terminalno bolnim, ki niso

imeli več nobene perspektive preživetja.

Zdaj pa so se indikacije razširile na

psihiatrične bolnike, celo na otroke in

zdaj se govori o tem, da naj bi otroci do

17. leta imeli možnost, da se sami odločajo

o svojem življenju.

Pravite, da se s tem zakonom

odpira prostor za številne zlorabe.

Na kakšen način?

Praksa, izkušnje v številnih državah,

kjer je evtanazija uvedena, kažejo na

to, da se širijo indikacije, čeprav je bil

zakon prvotno tako restriktivno zastavljen.

Drugič: pojavljajo se primeri, v

nekaterih državah tudi statistike v preteklih

letih kažejo, da do ena tretjina

bolnikov, ki jih usmrtijo, ne da aktivnega

soglasja, ampak to soglasje podpišejo

svojci. Skratka, mimo volje ali pa bolniki

praktično sploh niso povprašani. To

je en način zlorabe. Drugi način zlorabe

je uporaba organov za transplantacijo.

Pri evtanaziji teh bolnikov gre za posameznike,

ko vsi organi niso prizadeti.

Če ima nekdo raka na pljučih, še ni

rečeno, da njegovo srce ni še uporabno,

funkcionalno. Potem se vzamejo ti organi

za transplantacijo, da se reši drugega

bolnika. To se naredi na zelo grob

način. Najprej bolnika anestezirajo, torej

ga ne umorijo, ampak anestezirajo in

mu vzamejo na primer srce, ledvico. Na

ta način je že bila izvršena usmrtitev z

odvzemom nekega vitalnega organa. In

tukaj je še en problem, ki je tudi ekonomsko

zanimiv, posebej v nekaterih

državah, kjer to ni dobro regulirano.

Tam se namreč ti človeški organi prodajajo,

kar je seveda zločin.

Celoten pogovor si lahko ogledate

na spletnem portalu Domovina

ali na YouTubu.

211 31. 7. 2025

36

PREHITEVAM PO LEVI

ALJUŠ PERTINAČ

SLOVENIJA –

kolesarska velesila

Kolumna

Svetovni prvak in lanski zmagovalec francoskega Toura, Tadej Pogačar, se je minulo

nedeljo ponovno povzpel na kolesarski Olimp s prepričljivo, že četrto zmago

na francoski pentlji. Skupaj z reprezentančnim kolegom Primožem Rogličem, ki

počasi odhaja v zaslužen kolesarski pokoj, imata tako že deset zmag na treh največjih

tritedenskih dirkah v tem globalno popularnem športu. Pogačar, kot rečeno, štiri francoske

Toure in en italijanski Giro, Roglič pa štiri španske Vuelte in prav tako en Giro.

Poleg omenjenih ima Slovenija

še kar nekaj kolesarjev, ki lahko

na tritedenskih dirkah osvojijo

etapo ali postanejo končni

zmagovalci kakšne od tedenskih dirk

ali enodnevnih klasik. Kolesarstvo je v

Sloveniji, najprej z vzponom Rogliča in

kasneje še Pogačarja, nedvomno prevzelo

primat med individualnimi športi.

Če smo bili pred leti nacija smučarjev,

kasneje smučarskih skakalcev in za

kratek čas vmes celo atletov, smo zdaj

nedvomno narod kolesarjev.

ROGLA IN POGI

Kljub svoji mladosti je Pogačar že sedaj

omenjen skupaj z največjimi imeni tega

vse bolj gladiatorskega in neizprosnega

športa. Rogličeva zgodba je bistveno

drugačna, a zato nič manj lepa. Primož

se je kolesarstvu zapisal dokaj pozno,

potem ko sta hud padec in posledična

poškodba predčasno končala njegovo

kariero smučarskega skakalca. Nenavadno

naključje oziroma nezgrešljiva

športna usoda je, da je slovensko kolesarstvo

na evropski in s tem svetovni

vrh dvignil ravno nekdo, ki je prej tekmoval

v smučarskih skokih. Ker Roglič

izvorno ni bil kolesar, je dobršen del

kolesarskega sveta nanj zmeraj gledal

nekoliko zviška oziroma podcenjevalno.

Ravno obratno pa je bilo pri nas, v Sloveniji.

Tu ima Rogla še zmeraj ravno toliko

zapriseženih navijačev kot Pogi,

če ne celo kakšnega več. Slovenci

imamo pač najrajši športne

zgodbe, v katerih se nepričakovani

junak kot feniks

iz pepela dvigne na vrh in

postane zmagovalec.

V nasprotju z Rogličem

je Pogačar kolesarski

aristokrat. Skoraj

brez napake oziroma

praktično popoln, sposoben zmagovati

tako na enodnevnih klasičnih dirkah

kot tritedenskih kolesarskih maratonih,

biti najhitrejši na kronometrih in

najmočnejši v gorah. Kot tak je hitro

postal globalna kolesarska in športna

ikona. Ampak kot že rečeno, doma bo

verjetno moral počakati na Rogličevo

upokojitev, da bo tudi tu postal nesporna

številka ena pri navijačih. Pogačar ni

klasičen zvezdnik modernega tipa, ki

je všeč prav vsem in se najbolj trudi, da

se nikomur ne bi zameril. Skoraj toliko,

kot ima podpornikov, ima tudi kritikov.

Ravno tako, kot s(m)o brezštevilni do

zadnjega diha držali pesti za njegovo

končno zmago na pravkar končanem

Touru, so si mnogi odkrito želeli njegovega

neuspeha. Surova moč in taktična

dominanca – ob tehnoloških inovacijah

Kljub svoji mladosti

je Pogačar že sedaj omenjen

skupaj z največjimi imeni

tega vse bolj gladiatorskega

in neizprosnega športa.

Rogličeva zgodba je bistveno

drugačna, a zato nič

manj lepa.

PROFIMEDIA

in na videz neizčrpnem proračunu kluba

iz Arabskih emiratov – sta mu nakopali

številne sovražnike, posebej iz

tradicionalno kolesarsko bolj razvitih

držav, denimo iz Danske, od koder prihaja

tudi njegov največji tekmec. Obtožbe

in namigovanja o uporabi nedovoljenih

poživil oziroma dopingu nikakor ne

ponehajo – kljub strogim kontrolam in

življenju praktično pod povečevalnim

steklom. Pogi vse to stoično prenaša in

s svojim izvirnim karakterjem ter hudomušnostjo

daje vetra neupravičenim

kritikom tudi izven samega dirkanja.

SONČENJE V NJUNI SLAVI

Pogačar in Roglič sta tako velika, praktično

nezgrešljiva priložnost, da slovenska

politika seveda ni mogla mimo

nje, ne da bi se poskusila sončiti v njuni

slavi oziroma na njun račun pridobiti

kakšne poceni politične točke. V največji

ekstrem je tukaj šel, pričakovano,

nekdanji predsednik republike Borut

Pahor, ki se je spremenil v prvovrstnega

kolesarskega navdušenca in tudi sam

na kolesu preživlja večino svojega prostega

časa. Pahor je v slovenski politiki

samotar, enako zaničevan tako z leve

kot z desne, kar gre na nek način lepo

skupaj s tako imenovano kolesarsko

oziroma biciklistično mentaliteto.

Tipično slovensko, da tudi iz tako

vrhunskih rezultatov in tako pozitivnih

športnih zgodb potegnemo

napačen zaključek. Kolesarstvo

ni individualen

šport. Že res, da na koncu

na zmagovalnem odru

stoji posameznik, ampak

brez dobre ekipe

nihče ne more na oder

za zmagovalce. To si

le zapišimo za uho.

211 31. 7. 2025

(MED)IJSKI SOSEDI

37

SVOBODA ZA SVOJE

V komentarju na spletni strani Preiskovalno

pišejo o vreščečih in histeričnih

izpadih v državnem zboru, narcističnem

vedenju in pomanjkanju samorefleksije,

pa tudi uzurpaciji časopisov za reklame

vladajočih – in popolno sodelovanje

raznih inštitutov z vlado. »To je postal

vsakdan slovenskega političnega in medijskega

prostora, ki je izkoriščen in zlorabljen

za obračunavanje s političnimi

nasprotniki, hkrati pa je s strani tistih, ki

imajo na koncu jezika solidarnost, pravice

žensk, vsak dan videno poglabljanje

razkola v slovenski družbi. Slovenija potrebuje

voditelje, ki delujejo odgovorno,

razumno in v javno dobro, ne pa tistih, ki

pri odločanju izkazujejo pretirano mero

narcizma, impulzivnosti ali čustvene nestabilnosti,

ne glede na spol ali ideološko

pripadnost,« pišejo na Preiskovalno in

opozarjajo, česa vsega zmagovita Svoboda

po volitvah 2022 ni upravičila.

Če so mnogi volivci pričakovali prelom

s starimi praksami, ki je obljubljal

transparentnost, meritokracijo, etičnost

in nov način vodenja države, je po treh letih

jasno, da smo daleč od uresničitve želja,

ki bi si jih Slovenija zaslužila. »Vlada,

ki je napovedovala konec korupcije, se

je znašla v vrtincu škandalov – od spornih

kadrovskih odločitev, sumov zlorab

položaja, nenavadnih javnih naročil in

razsipavanja javnega denarja do selektivnega

delovanja policije in ignoriranja

institucij nadzora. Namesto obljubljene

prenove smo priča utrjevanju starih

omrežij.« Vlada si je utrdila tudi podporno

medijsko in aktivistično okolje.

Preiskovalno piše, da je vlada Roberta

Goloba prav tako napadalna do

številnih novinarjev, še vedno ni rešila

RTV, pod to vlado so bile številne novinarske

čistke, na katere pa pozabljajo.

Vlada v nasprotju z izjavami sodeluje s

komunikacijskimi agencijami, čeprav je

napovedovala drugače. Ob tem je ljudi

nerazumno obremenila z dodatnimi prispevki,

gospodarstvo s pretiranimi davki

in naredila nekonkurenčno gospodarsko

okolje. Hkrati je obljubila še več za

vojsko in ni skrajšala čakalnih dob.

PREDČASNI ODHOD

DRUGEGA ČLOVEKA KPK

David Lapornik, namestnik predsednika

protikorupcijske komisije, bo

državni tožilec v Ljubljani, poroča

raziskovalni spletni portal Info360.

Mandat namestnika bi se sicer iztekel

šele 26. oktobra prihodnje leto, a se bo

očitno predsednica republike s tem

kadrovskim zalogajem – imenovanje

predsednika in namestnikov KPK je

eno redkih opravil, ki ga kot predlagateljica

izvede sama – morala začeti

ukvarjati prej, kot je bilo predvideno.

»Njegov odhod v tožilske vode

lahko znova zablokira odločitev KPK

v primeru očitkov Tatjane Bobnar na

račun predsednika vlade Roberta Goloba

oziroma postopka v zvezi s tem.

Lapornik namreč trenutno sodeluje

v senatu komisije, ki obravnava ta

primer. Njegov odhod lahko začasno

ustavi postopek na komisiji, saj mora

imeti senat za sklepčnost vsaj dva člana,

da lahko sprejema odločitve,« poroča

Info360. Predsednik KPK Robert

Šumi se je iz postopka, kot je znano,

izločil zaradi osebnega poznanstva s

Tatjano Bobnar. »Namestnica predsednika

komisije Tina Divjak pa do

imenovanja Lapornikovega naslednika

sama ne more sprejemati odločitev.

KPK je to preiskavo uvedla novembra

leta 2023.«

Postopek v zadevi Tatjane Bobnar

naj bi bil v zaključni fazi, medtem ko

preiskava v zadevi Karigador še teče,

vendar si komisija prizadeva, da bi se

čim prej končala. Iz KPK so danes sporočili,

da luknje v svojem delu oziroma

nesklepčnosti senata ne pričakujejo,

ker bo moral Lapornik z odhodom na

tožilstvo počakati do imenovanja novega

namestnika, še dodaja Info360.

Lapornik je imel v času tretje vlade Janeza

Janše težave s politiko. Njegovo

ime se je pojavljalo med kandidati za

delegiranega evropskega tožilca, vendar

mu vladajoči niso bili naklonjeni.

MLADI ROMARJI

PRISPELI V RIM

Jubilejno romanje mladih v Rim se je

letos v Sloveniji začelo v zgodnjih ponedeljkovih

urah, ko so se mladi zbrali

na deževnem Rakovniku in se razveselili

prijateljev, nato pa v rakovniški

cerkvi obhajali sveto mašo. Mladi

kristjani so napolnili osem avtobusov,

dolgo pot pa so si krajšali s petjem, pogovorom,

molitvijo ter opazovanjem

čudovite italijanske pokrajine, piše

tednik Družina. »Vsak izmed romarjev

se je ostalim predstavil ter jih zaupal

svoj namen romanja in pričakovanja,

ki jih ima od te enkratne izkušnje. Med

postanki, ki smo jih delali med vožnjo,

smo začeli srečevati že prve skupine

mladih kristjanov iz drugih držav,«

piše Marjeta Nahtigal.

Na cilj so prispeli v popoldanskih

urah, tam pa so se razdelili po različnih

bivališčih. Povsod so jih sprejeli

z nasmehi, ljubeznivostjo in pripravljenostjo

pomagati. S papežem se

bo v okviru svetega leta 2025 srečalo

približno 700 mladih iz Slovenije,

srečanje bo potekalo vse do nedelje,

3. avgusta. Skupaj z udeleženci iz 146

držav pričakujejo več kot 120.000

mladih, vrhunec srečanja pa bo konec

tedna, ko naj bi se na bedenju in zaključni

sveti maši zbralo skoraj milijon

ljudi, piše Družina.

Program jubileja mladih v Rimu

je bil oblikovan po posameznih krajevnih

Cerkvah, zato so slovenski

udeleženci pripravili svoj duhovno

obarvan tedenski načrt s štirimi poudarki.

V četrtek bo romanje k sedmim

rimskim cerkvam, ki se bo začelo pri

baziliki Marije Snežne, ki je določena

kot slovenska jubilejna bazilika,

in se zaključilo pri sv. Petru. Romanje

bo poseben poudarek slovenskega

programa. V petek bo ob skupnem

spravnem bogoslužju v Circo Massimo

slovenskim romarjem na voljo tudi

spokorno bogoslužje z možnostjo spovedi

v slovenščini, piše Družina.

211 31. 7. 2025

38

KOMENTAR

Neznosna LAHKOST gledanja

Za večino Slovencev je spremljanje televizijskih oddaj še zmeraj opravilo, ki jim vzame kar nekaj časa.

Programski operaterji pri nas nam ponujajo obilico tujih in domačih programov za vse okuse. Kar nekaj sto

jih je, ki predvajajo informativne, filmske, športne, poljudnoznanstvene, glasbene, zabavne in druge oddaje.

Resda gre v veliki meri za lokalne in regionalne postaje doma in v nekdanji Jugoslaviji, vendar moramo

še zmeraj upoštevati kakih sto osrednjih. Lahko bi dejali: obilje, od katerega se človeku zvrti v glavi.

Vendar ima to preobilje tudi svoje senčne in temne plati.

DRAGO BAJT

OD MAFIJAŠEV DO MORILCEV

Najprej je treba reči, da je večina televizijskih

programov tujih. V ospredju so

filmi, ki jih snemajo predvsem ameriška

filmska podjetja; vmes so tudi francoski,

španski, skandinavski TV-filmi, ki razbijajo

monotonost čezoceanskega pogleda

na svet. Ameriški filmi so skoraj vselej

žanrski: kriminalke, trilerji, akcijske in

pustolovske »drame« – vse to je seveda

garnirano z obilico pretepanja, streljanja,

divjim pregonom po velemestnih

ulicah, krutimi umori in nazadnje z

razkrivanjem in eliminacijo zločincev

vseh vrst (od mafijašev do ugrabiteljev

in množičnih morilcev). Tistemu, ki pri

nas predvaja take programe, se očitno

dozdeva, da smo Slovenci obsedeni s

kriminalom in delovanjem pravičniških

maščevalcev, ki hočejo doseči svoje in

končati film s pozitivnim podukom. Sicer

nimamo podatkov o gledanju takih

filmov, vendar že njihova množina daje

misliti, da se ne predvajajo za nekaj deset

ali sto gledalcev.

Morda tudi naraščajoče nasilje in

kriminal vseh vrst pri nas kažeta, da

vpliv teh filmov pri Slovencih ni zanemarljiv.

Pomenljiv pa je tudi podatek,

da zadnja leta v Sloveniji nastane vse

več nadaljevank kriminalnega žanra,

posnetih po domačih literarnih delih

(med drugim Tadeja Goloba ali Avgusta

Demšarja), ki doživljajo med gledalci

Neumnost se je že tako

globoko vrasla v naše

življenje, da je postala

identitetna lastnost

slovenskega naroda.

odmeven uspeh. Pri tem je zaznaven

vpliv skandinavskih nadaljevank tega

žanra, ki sodijo v zvrsti med boljše. Kar

pa se tiče »umetniških« filmov neameriškega

izvora, so ti na sporedu neprimerno

redkeje, predvsem na slovenskih

in hrvaških kanalih.

TURŠKE ESMERALDE

Druga filmska zvrst, ki jo je mogoče

gledati na naših televizorjih, so osladne

ljubezenske limonade, postavljene

v zgodovino ali neposredno sedanjost.

V zadnjem času so to v prvi vrsti turške

nadaljevanke, ki povzdigujejo osvajalski

čas osmanske vladavine ali pa z

obilico pretiranega lišpa predstavljajo

idealno podobo turške družbe – s solzavimi

dramoleti, polnimi ljubezenskih

zapletov in družinskih spletk. Nekaj

tega najdemo tudi v srbskih nadaljevankah

(kjer pogosto nastopajo slovenski

igralci), medtem ko se drugi (predvsem

Hrvati) historičnih pustolovščin

lotevajo s črnim humorjem.

Tovrstna filmska produkcija je zamenjala

nekdanjo priljubljenost mehiških

limonad s slovito Esmeraldo

na čelu, očitno pa lahko tudi uspešno

konkurira indijskemu Bollywoodu. Ker

se filmi turških producentov množijo,

lahko domnevamo, da je njihova priljubljenost

med Slovenci velika, v časih

norega zabavljaštva morda vse večja;

prav mogoče je sentimentalne filmske

zaplete primerjati s slovensko realnostjo,

ki se nam dogaja vsak dan.

POPLAVA KREPOSTI

IN GREHOV

Nenavadno je, da se med Slovenci širijo

prav turške limonade; Slovenci so

očitno pozabili na čase, ko so osmanski

osvajalci divjali, ropali in ugrabljali

po naših krajih. Kot da je spet po sredi

razdvojena, shizofrena slovenska zavest,

razklana med dobrim in zlim, med

močjo in šibkostjo, med razumom in

čustvi. Ali spet postajamo hlapci, tokrat

hlapci tuje miselnosti, ki nas zasužnjuje

v tolikšni meri, da že izgubljamo trdno

narodno identiteto? Ali postajamo podložniki

neskončno plehke in naivne

sentimentalnosti, ki nas dela neobčutljive

za vsakršne obupne neumnosti

tega sveta?

Ne gre namreč zgolj za turške Sulejmane

in Osmane na naših zaslonih;

gre tudi za poplavo vseh mogočih »za-

SHUTTERSTOCK

211 31. 7. 2025

KOMENTAR

39

Še največ negodovanja

vzbudi kakšen odpovedan

športni prenos; pomanjkanja

kakovostnih kulturnih oddaj

pa gledalci niti ne zaznajo,

saj so jim dovolj površni

nadomestki – kvizi za

osnovnošolsko znanje.

bavnih« programov, ki po tujih vzorcih

(npr. Poroka na prvi pogled v Avstraliji)

prinašajo v naše domove za lase privlečeno

propagando življenjskih kreposti

in grehov. Množijo se oddaje o debelih

ljudeh in njihovem zdravljenju; o iskanju

družinskih partnerjev; o jedeh in

pijačah po Evropi in svetu; o popotovanjih

brez pravega cilja; o … kdove čem

še. Imamo celo programe, ki predstavljajo

zgolj žensko spodnje perilo! Zato

se ne gre čuditi, da se ob infantilnih,

pubertetniških ljubezenskih prigodah

predsednice državnega zbora samo

nasmihamo, namesto da bi bili osupli in

zgroženi, da take stvari počne po rangu

tretji politik v državi. Neumnost se je že

tako globoko vrasla v naše življenje, da

je postala identitetna lastnost slovenskega

naroda.

POSILJEVANJE S TRAČARIJAMI

Ob tem se je nujno vprašati: Kdo kreira

take programe na naši televiziji in nam

jih vsiljuje, ne da bi nas poprej povprašal,

ali si jih želimo? Če bi obstajale ankete

o tem, bi si dobršen del Slovencev nedvomno

želel gledati podobne neslanosti

s tračarskega repertoarja; o tem nam

govorijo že pisma gledalcev (predvsem

gledalk), ki se zgražajo o umiku kakšne

limonade s sporeda. Toda bodimo resni.

Kdo je naročil našim distributerjem, da

radi gledamo turške in avstralske oddaje,

serije o življenju na Aljaski, »pričevanja«

o vesoljcih, ki so obiskali Zemljo,

razkrivanje vseh mogočih tabujev in

podobno? Ali so te oddaje res prikazovane

po željah domačih gledalcev ali pa so

sestavni del televizijskih programov, ki

se vrtijo vsepovsod po svetu, od Kalifornije

do Indonezije, od Velike Britanije do

Južne Afrike? Sumim (pravzaprav sem

prepričan), da gre za

monopolno posiljevanje

človeštva s strani

najmočnejših ameriških

televizijskih producentov,

ki imajo v

lasti ne le posamezne

programe, ampak kar

cele televizijske mreže

v različnih državah,

od česar imajo gotovo

velike koristi.

Kaj ima k temu

reči slovenska publika,

navsezadnje tudi

slovenska država?

Kot kaže, nič; odmevov

na to ni, ljudje so

tiho in pobožno sprejemajo

vse, kar se jim

servira, politiko pa

zanima le medijska

hvala, ne poneumljanje

celega naroda. Še

največ negodovanja

vzbudi kakšen odpovedan

športni prenos;

pomanjkanja kakovostnih

kulturnih

oddaj pa gledalci niti

ne zaznajo, saj so jim

dovolj površni nadomestki – kvizi za

osnovnošolsko znanje. Očitno Slovenci

ne potrebujemo ne boljših in predvsem

ne domačih programov.

Slovenska televizijska

mreža je žal postala morda

najboljši primer, kako

Slovenci postajamo kulturna

provinca; iz dunajskih

kočijažev se spreminjamo

v ameriške občudovalce

infantilnega kavbojstva.

JEZIKOVNO IN KULTURNO

MRCVARJENJE

Slovenci, ki smo sicer občutljivi za jezik

pri vsaki drobni pravopisni napakici, se

za slovensko mrežo televizijskih distributerjev

sploh ne zmenimo. Tam pa se

dogajajo katastrofalne pomanjkljivosti

in napake, ki bi jih morala iz zraka opaziti

celo nadvse popularna Jezikovna

svetovalnica na ZRC SAZU. Ne gre samo

za tehnične spodrsljaje, npr. za to, da cel

sistem predvajanja oddaj ne sledi času

predvajanja: oddaje so torej napovedane

z zamudo, zaostajajo za dejanskim

predvajanjem, kar pomeni, da so za gledalce

neaktualne. Poleg tega pogosto ne

zaznajo sprememb v programu, tako da

napovedujejo program po stari shemi.

Huje je, kako se v napovedih mrcvarita

slovenski jezik in slovenska kultura

nasploh: nastopajo vselej le igralci in

režiserji (igralk in režiserk v sistemu

ni), povzetki filmskih vsebin so sicer

dvojni, vendar ne povedo nič več kot

en sam stavek, slovanska imena nastopajočih

so popačena do neprepoznavnosti,

slike slovenskih igralcev v večji

meri manjkajo, filmskemu klišeju predstavljanja

oddaj se podrejajo tudi dokumentarne

in druge oddaje, kar povzroča

neverjetne nesmisle. Ipd., itd. Za

doktorje jezikoslovja torej dovolj dela.

Tako pa je slovenska televizijska mreža

v svojem velikanskem obsegu nekaj sto

programov žal postala morda najboljši

primer, kako Slovenci postajamo kulturna

provinca; iz dunajskih kočijažev

se spreminjamo v ameriške občudovalce

infantilnega kavbojstva.

211 31. 7. 2025

40

JU3 2052

Kapitulacija vsega ČLOVEŠKEGA

Bila sem še otrok, ko sem prebrala zgodbo o stari Eskimki, ki me je zelo pretresla. Ko je uboga starka

začutila, da postaja breme za svojo družino, je neke noči tiho zapustila svoj iglu in se v spalni srajci podala

v sneg in led. Brez slovesa in brez jeze v srcu. Odhod je bil – po merilih skupnosti – izraz ljubezni.

Žrtvovanje. Darilo družini v želji, da bi za otroke ostalo več rib, da bi sinovi lažje preživeli zimo.

Takšne krute in nerazumljive zgodbe so bile za Eskime del življenjske nuje. Del boja za golo preživetje.

Umik v smrt je bila odločitev za tiste, ki niso imeli druge izbire.

MILENA MIKLAVČIČ

Danes živimo v času obilja. Imamo

ogrevane domove, zdravstvo,

pokojnine, domove za

starejše. In vendar – vedno

več ljudi čuti isto. Da so odveč. Da so v

napoto. Da bi bilo – morda – najbolje, če

bi se preprosto umaknili. Ne na ledeno

polje, temveč v načrtovano smrt.

Anja je že v najstniških letih izgubila

starše in brata. Vzeli so si življenje.

Zakaj točno, ne bo nikoli vedela. Vsako

leto se 10. septembra, ko obeležujemo

dan samomorov, v žalosti in tihi bolečini

spomni nanje.

V BREME DRUGIM

Spomnim se pogovora z gospo, ki je

bila zaradi bolezni priklenjena na posteljo.

Rada je pripovedovala zgodbe,

a ko sem jo vprašala po družini, so se

njene oči zameglile. »Nimajo časa,«

mi je zelo na kratko odgovorila. Veliko

ljudi danes pristane v ustanovah, a ne

zato, ker bi bila njihova oskrba doma

neizvedljiva, ampak zato, ker jih najbližji

nočejo ali ne zmorejo vključiti v

svoj vsakdan. In ko odrinjeni na rob

dolge mesece gledajo pred seboj en in

isti zid v domu za starejše, se začnejo

spraševati, ali je sploh še vredno.

Korak do trenutka, ko si rečejo:

»Morda bi bilo res najbolje, da odidem,

Verjemite, evtanazija je

kapitulacija človeštva in

vsega človeškega. Je poraz

občečloveških vrednot,

desetih zapovedi, če hočete.

Kaj pa vest? Mislite, da nas ne

bo udarila nazaj?!

Veliko ljudi danes pristane

v ustanovah, a ne zato,

ker bi bila njihova oskrba

doma neizvedljiva, ampak

zato, ker jih najbližji nočejo

ali ne zmorejo vključiti

v svoj vsakdan.

da jim olajšam življenje,« se lahko zgodi

od danes na jutri.

Zaradi občutka »biti odveč« me ni

niti malo presenetilo, da se je v eni zadnjih

anket več kot 50 odstotkov anketirancev

opredelilo za evtanazijo. Žalostno,

kajne, zapustiti ta svet zato, ker

nočeš biti v breme?

PRAVICA DO ZASTRUPITVE

Poslanci so še enkrat potrdili sporni

zakon v dneh, ko so ljudje že veselo počitnikovali,

pili pivo in lizali sladoled,

misel na smrt pa je bila verjetno zadnja

stvar, na katero so pomislili. Kljub

temu se je v rekordnem času zbralo več

kot 15.000 podpisov »proti zastrupitvi

bolnikov«, ki sva jih pretekli petek z

Alešem Primcem odnesla v parlament.

Zagovorniki sprejetega zakona so bili

zelo ostri in glasni, češ: »Vsak ima pravico

do izbire. Kaj pa empatija, dostojanstvo,

svobodna volja? Pustite nas,

da sami odločamo o življenju in smrti!«

Na srečo sem srečevala tudi tiste, ki

so dejali: »Kaj pa, če je sprejeti zakon o

usmrtitvi bolnih in starejših le posledica

naše brezbrižnosti?! Ljubitelji živali

je ne dovoljujejo niti pri psih in mačkah,

je človek vreden manj od živali?!?« »Kaj

se bo zgodilo, ko postanejo usmrtitve

del našega vsakdana?«

SHUTTERSTOCK

Vedno več ljudi bo

verjelo, da življenje

nima več pomena,

če ne moreš sam

po stopnicah, če si

pozabil na datum

in na uro, če ne

znaš več prižgati

televizije.

211 31. 7. 2025

Kolumna JU3 2052

41

Kljub vsemu se počutim precej

pomirjena, saj vem, da je zdravniška

stroka že od samega začetka, hvala

Bogu, (še) precej enotna, saj z izvajanjem

tega zakona nočejo imeti nobenega

opravka.

Če so zdravniki rekli ne, kdo bo izvajal

usmrtitve? Farmacevt, oskrbniki,

sorodniki? Bodo evtanazijo izvajali

kar predlagatelji sami? Se bodo tisti,

ki bodo po žilah spustili strup, morali

tega dela priučiti, bo zadoščal navaden

s. p.? Poklicna šola?

V Sloveniji smo – srce me boli, ko

to pišem – tudi sicer izjemno strpni do

»kulture smrti«. Ne protestiramo, ko

neki Inštitut 8. marec fanatično in strastno

propagira pravico do splava ne le

doma, temveč tudi po Evropi. Tiho smo,

kot da se nas to ne tiče, ko se država

ogabno posmehuje tistim, ki so bili po

drugi svetovni vojni pobiti in še danes

ležijo v vrečah, gajbicah, brez imena,

brez spomina. Redki so, ki se ob tem

zgrozijo. Večina reče: »Pustimo zgodovino

pri miru, poglejmo v prihodnost!«

Če so zdravniki rekli ne,

kdo bo izvajal usmrtitve?

No, če pogledam v prihodnost, v njej vidim

bolj malo svetlobe, če se bo takšen

»morilski« trend nadaljeval.

VEDNO BOLJ BREZČUTNI

Ker nam ni mar, ker postajamo vedno

bolj brezčutni, ker vedno bolj hlepimo

zgolj po užitku, bo vedno več ljudi mislilo,

da je prostovoljno končanje življenja

edini dostojanstven izhod. Vedno

več jih bo verjelo, da življenje nima več

pomena, če ne moreš sam po stopnicah,

če si pozabil na datum in na uro, če ne

znaš več prižgati televizije.

Se bodo že jutri začele vrteti reklame:

Nimaš se s kom pogovoriti? Ni problema.

Trpiš? V redu. Star si, nihče te ne

obiskuje? Čisto preprosto. Dobiš injekcijo.

Zaspiš. Ne trpiš. In se elegantno znajdeš

v raju! Vsem, ki se nam javite v prvih

petih urah, nudimo še dodaten popust!

Ali ni bolj človeško, da bližnjemu,

ki ga imamo menda radi, stojimo ob

strani? Da mu pokažemo, da je vreden,

tudi če ne zmore več vsega, kar je zmogel

nekoč? Da mu damo občutek, da je

ljubljen, cenjen, potreben? Že leta pišem

o ljudeh, ki so v življenju doživeli

vse mogoče: nasilje, revščino, izključenost.

A so kljub vsemu imeli ob sebi eno

pomembno oporo: skupnost. Družino.

Nekoga, ki jih je držal pokonci in bodril,

da bo nekega lepega dne bolje. Nekoga,

ki jim je stal ob strani v trenutkih, ko so

bili najbolj ranljivi.

Danes je vse več tistih, ki nimajo

nikogar. Ki so dobesedno pozabljeni.

Pogosto beremo, da so koga našli

mrtvega v zaklenjenem stanovanju

šele po več tednih.

Verjemite, evtanazija je kapitulacija

človeštva in vsega človeškega. Je poraz

občečloveških vrednot, desetih zapovedi,

če hočete. Kaj pa vest? Mislite, da

nas ne bo udarila nazaj?!

Uvajanje tega izjemno spornega

zakona je priznanje, da si ne znamo

več stati ob strani. Da ne znamo več

imeti sočutja. Da smo izgubili srce in

empatijo. Da smo postali nemoralni

egoisti brez vesti in srca! Mar ni

zadnji čas, da nehamo častiti smrt v

vseh izrojenih oblikah in začnemo

častiti življenje?

211 31. 7. 2025

42 ODTIS PRETEKLOSTI

Slovenska razkristjanjena

PRETEKLOST

Gotovo ste že obiskali Ptuj in si ogledali tamkajšnje izjemne izkopanine. Kdor je to storil, se je gotovo spomnil

petovionskih mitrejev, ki sodijo v sam vrh svetovne dediščine. A ne le izjemni arheološki zakladi, tudi muzejski

hišici prvega in tretjega mitreja izpred prve svetovne vojne sta občudovanja vreden dosežek avstro-ogrske

konservatorske in muzejske doktrine. Predstavitev antičnega svetišča na kraju odkritja je udejanjenje

dunajske dediščinske teorije, ki je Ptuj navkljub svojemu arheološkemu bogastvu ni zmogel preseči. Toda

Ptuj je s svojim razkošjem arheoloških najdb ter ostankov različnih obrtnih delavnic in peči hkrati tudi mesto

sv. Viktorina in obsežne starokrščanske skupnosti.

VERENA VIDRIH PERKO

Pa ste med obiskom Ptuja in ogledom

arheološkega bogastva

izvedeli tudi kaj o petovionski

krščanski dediščini? Bojim se,

da ne, razen če niste pred cerkvijo sv.

Jurija naključno naleteli na kip sv. Viktorina.

V spomin na velikega ptujskega

svetega moža ga je izdelal Viktor Gojkovič.

Tema Viktorinovega delovanja

je v zgodovinskih in teoloških študijah

Rajka Bratuža ter Mirana Špeliča dobro

raziskana in znana. V literarni besedi je

zgodovinske dogodke požlahtnil Branko

Cestnik.

Sv. Viktorin je bil cerkveni pisatelj in teolog, živel

je v drugi polovici 3. stoletja.

WIKIMEDIA

CERKVENI OČE

Sv. Viktorin je bil cerkveni pisatelj in teolog;

prištet je med cerkvene očete. Živel

je v drugi polovici 3. stoletja in bil petovionski

škof ter duhovni vodja tamkajšnje

krščanske skupnosti. Bil je prvi v latinščini

pišoči razlagalec Svetega pisma. Do

tedaj so prevladovale razlage, napisane

v grščini. Kot škof se je čutil pozvanega,

da razlaga in oznanja besedo evangelija

tudi v latinščini, četudi je očitno, da je bil

bolj izurjen v grščini. Mesto je bilo bogato

in večkulturno. Arheološka odkritja

kažejo na kozmopolitanski značaj skupnosti

z mnogimi vzhodnimi priseljenci

in različnimi jeziki. Toda latinski jezik

je prevladoval v zahodnem rimskem cesarstvu

in tako tudi v Petovioni. Viktorin

pa je želel latinsko govoreči večini olajšati

razumevanje svetih besedil, večidel

napisanih v hebrejščini in grščini. Sestavil

je obsežne komentarje v latinščini in

razložil velik del Stare zaveze, Matejev

evangelij, Knjigo razodetja in napisal

spis Zoper vsa krivoverstva. S svojim

delom si je prislužil posebno mesto med

cerkvenimi očeti.

Iz Viktorinovega dela je razvidno,

da je pri pisanju obsežnega teološkega

dela uporabljal številne vire. Sklepamo

lahko, da mu je bila na razpolago knjižnica

z bogato zbirko del v grškem in

hebrejskem jeziku. Ker so bili rokopisi

presneto draga reč, lahko sklepamo o

obstoju močne petovionske krščanske

skupnosti, ki je svojega škofa podpirala.

V skupnost so bile vključene vse plasti

prebivalstva, tudi premožni, čeravno je

bil to čas preganjanja kristjanov. Škofija

je premogla cerkev, škofijski sedež (z

bogato knjižnico?) in pokopališče.

Tudi škof Viktorin je postal žrtev

rimskih pogromov nad kristjani. Kot

dokazujejo cerkveni dokumenti, je umrl

mučeniške smrti. Najverjetneje se je to

zgodilo v času cesarja Dioklecijana, v

enem zadnjih krvavih pogromov nad

kristjani. Po svetnikovem godu, ki se

praznuje 2. novembra, vemo, da je bil

umorjen na ta dan, letnica smrti pa ni

čisto gotova. Najverjetnejše je leto 303.

Rajko Bratož je na podlagi študije imen

na kamnitih spomenikih dognal, da je bil

priimek Viktorin v Petovioni pogost med

vojaškimi in aristokratskimi družinami.

Domneva, da je bil Viktorin odlično izobražen

in ugleden domačin, ki je dosegel

čast škofa, dodatno osvetljuje pomen

petovionske krščanske skupnosti.

BRONASTA SVEČNIKA

Arheološke raziskave na Ptuju so odkrile

ostanke starokrščanskih cerkva na

Panorami in Zgornjem Bregu. Za slednjo

mnogi menijo, da je v njej deloval

sv. Viktorin. Najodličnejši najdbi pe-

Sv. Viktorin je sestavil

obsežne komentarje v

latinščini in razložil velik

del Stare zaveze, Matejev

evangelij, Knjigo razodetja

in napisal spis Zoper vsa

krivoverstva. S svojim delom

si je prislužil posebno mesto

med cerkvenimi očeti.

211 31. 7. 2025

ODTIS PRETEKLOSTI 43

Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož

Bronasta svečnika s kristogramom z Rogoznice pri Ptuju.

Najbolj zgodovinsko

izpovedna je oblika

kristograma. Znak naj bi se

cesarju Konstantinu prikazal

kot znamenje zmage v bitki

pri Milvijskem mostu leta 312.

Leto pozneje sta sovladarja

Konstantin in Licinij v Milanu

izdala odlok, s katerim je bila

kristjanom podeljena svoboda

veroizpovedi.

ni tudi kristjani. So cerkev sezidali na

grobu katerega od mučencev? Svečnika

sta bila pritrjena na podstavek in sta

najverjetneje krasila oltar. Izdelana sta

bila iz brona, po obliki in okrasu pa sta

skoraj enaka. Oba imata v osrednjem

delu kristogram, sestavljen iz grških

začetnic Kristusovega imena, ΧΡ. Na

obodu so pritrjeni nastavki za sveče v

obliki razprtih cvetnih čašic. Prvi svečnik

ima ob strani dve držali v obliki rok,

drugi pa nastavek na vrhu kristograma.

Oba imata napis z imeni darovalcev Pusinija,

Intima, Maksimilijana in Krispina.

Najbolj zgodovinsko izpovedna pa

je oblika kristograma. Znak naj bi se

cesarju Konstantinu prikazal kot znamenje

zmage v bitki pri Milvijskem mostu

leta 312. Leto pozneje sta sovladarja

Konstantin in Licinij v Milanu izdala

odlok, s katerim je bila kristjanom podeljena

svoboda veroizpovedi. Končali

so se pogromi in mučeniške smrti.

Paola Korošec je odkrila podobne

svečnike v Saloni pri Splitu. Sorodnost

se kaže predvsem v obliki cvetnih čašic

in roki podobnem podstavku za čašice.

Petovionske svečnike je povezala

z egipčanskimi, koptskimi duhovnimi

prvinami in jih na podlagi kristograma

umestila v drugo polovico ali konec 4.

stoletja. Svečnika imenitno izpričujeta

kozmopolitansko vpetost mesta v mogočni

rimski imperij. Naj ne pozabimo,

to je bil že čas, ko je krščanstvo z odlokom

Teodozija Velikega leta 380 in po

bitki pri ajdovskem Hublju leta 394 postalo

državna vera.

tovionske krščanske dediščine pa sta

vendarle bronasta svečnika, shranjena

v Umetnostnozgodovinskem muzeju

na Dunaju. Odkrita sta bila leta 1858 na

Rogoznici na robu Ptuja. Zaradi velike

kulturne in umetniške vrednosti sta

bila takoj prepeljana na Dunaj. Okoliščine

odkritja niso povsem znane. Pronicljiva

raziskovalka Paola Korošec, ki

je dolga leta svojih raziskav posvetila

Ptuju, je prišla do pomembnih ugotovitev.

Svečnika sta bila najdena skupaj, v

paru, tik ob antičnem vzhodnem petovionskem

grobišču. Sklepala je, da sta

sodila k opremi pokopališke cerkve.

Na Rogoznici se je razprostiralo

obsežno zgodnjerimsko pokopališče

mesta Petoviona, kjer so bili pokopa-

RUVANJE KORENIN

SLOVENSTVA

O petovionskih mitrejih je veliko znanega

in prav je tako. Po drugi strani

pa na Ptuju tako zelo malo ali nič ne

izvemo o Petovioni sv. Viktorina. Nič

o njegovem teološkem delu, ki je tlakovalo

prevajalsko pot sv. Hieronima. Nič

o krščanski skupnosti in cerkvah, ki

so bile odkrite na Ptuju. Le kako nas je

lahko doletelo tako očitno odmrtje krščanskega

dela slovenskega kulturnega

spomina? Koliko so k temu pripomogli

šole in muzeji? In koliko mi, kristjani,

ki molče pritrjujemo ruvanju korenin

slovenstva, četudi nas ustava in mednarodne

listine ščitijo pred politično

spominsko možgansko kapjo?

211 31. 7. 2025

44

ODTIS PRETEKLOSTI

ŽIVLJENJE V LAŽI

ALI SPRAVA Z RESNICO?

Slovenija 2025! (1. del)

Pomiritev duhov in sprava med Slovenci bo možna, šele ko bo večina Slovencev duhovno, kulturno in etično

dozorela in sprejela resnico o pretekli svetovni vojni, ki je Slovence razklala na dva dela.

DR. TEO ZOR

WIKIPEDIA

Olimpionik Leon Štukelj je bil desetletja zamolčan. Idejno, nazorsko in politično ni ustrezal nazorom

KPJ, zato mu je tedanja oblast prepovedala opravljati sodniški poklic.

Večina Slovencev se strinja, da

je bistvo razkola Slovencev

druga svetovna vojna. Slovenci

zmagovalci in Slovenci poraženci,

Slovenci revolucionarji in Slovenci

kolaboranti ter izdajalci. Tako je od leta

1941 do 1991 učila uradna komunistična

politika, režimska akademska zgodovina,

šolske ustanove z univerzo na čelu,

socialistična kultura. Vendar nekateri

Slovenci še danes branijo komuniste

in osvobodilne partizane, zamolčijo pa

krvavo revolucijo, zamolčijo totalitarno

družbo, v kateri so živeli. Zamolčijo enopartijski

sistem, totalitarni režim, ki ga je

vodil diktator, ki je obvladoval vsa področja

človeškega življenja. Zamolčijo ekonomsko

nekonkurenčnost socialistične

družbe in ne priznajo, da je socializem

propadel zaradi njih, ki so ga vodili, se z

njim okoriščali in ga fanatično podpirali.

Cilj sprave je, da bi preteklost

prenehala biti izvor delitev

in sporov v političnem

prostoru ter da bi se

v družbi uveljavili

enotnost, spoštovanje

in solidarnost z ljudmi.

Veliko Slovencev pa žaluje za izjemno

veliko množico pobitih sorodnikov

in prijateljev, za uničenimi družinami

in domovi, izgubljenim premoženjem

očetov in dedov, v sebi nosijo strah, pod

katerim so živeli v komunizmu. Žalujejo

in objokujejo, da so zamudili ustvarjalno

življenje v času, ko ni bilo svobode

duha, ko so bili brez državljanskih pravic

in človeka vrednega življenja. Nekateri

pa žalujejo za življenjem v totalitarnem

sistemu.

PROCES PRESEGANJA DELITVE

Sprava je lahko le politična sprava, torej

je to najpomembnejša odločitev Slovencev

oziroma cilj celotne slovenske

družbe, vseh Slovencev. Predstavlja

proces preseganja delitve, ki je v družbi

nastala kot posledica krivic in zločinov,

storjenih med drugo svetovno vojno in

po njej. Njen cilj je, da bi preteklost prenehala

biti izvor delitev in sporov v političnem

prostoru ter da bi se v družbi

uveljavili enotnost, spoštovanje in solidarnost

z ljudmi.

Predstave o tem, kako naj bo ta cilj

dosežen, se v dosedanjih spravnih izjavah

razlikujejo. V političnem pomenu

lahko v slovenskem primeru v osnovi

razločujemo med dvema opredelitvama:

sprava je razumljena bodisi kot

sprava med državljani ali kot sprava

znotraj slovenskega naroda. Slednja

opredelitev je v javnem prostoru najbolj

pogosta, kar je tudi razlog, da se ta tematika

v javnosti največkrat obravnava

pod sintagmo »narodna sprava«.

Splošna deklaracija človekovih pravic

iz leta 1948 pravi v 1. členu takole:

»Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo

enako dostojanstvo in enake pravice.«

Države podpisnice Mednarodnega pakta

o državljanskih in političnih pravicah

gredo še dlje, ko v preambuli zapišejo,

da »izvirajo te pravice iz dostojanstva,

211 31. 7. 2025


Edvard Kardelj je oktobra

1940 napovedal, »da bodo

šli komunisti v oborožen

odpor proti okupatorju samo,

če bodo imeli možnost

za revolucijo in če bo to

v interesu Sovjetske zveze«.

ki je prirojeno človekovi osebnosti«.

O vrednotah in družbi prihodnosti

v Sloveniji piše dr. Janek Musek (KPK,

Ljubljana, 2012). Stabilna družba prihodnosti

je lahko samo družba znanja

in vrednot. Brez visokih vrednotnih in

etičnih meril ni zagotovila, da bo znanje

uporabljeno v korist človeštva. Zato

morajo učinkoviteje delovati mehanizmi

medgeneracijskega prenosa znanja

in vrednot, vključno z večjo vlogo vzgoje

za vrednote. Slovenija trenutno ni

na dobri poti v stabilno družbo prihodnosti.

Na področju znanja izgubljamo

pozicije v odnosu do za nas referenčnih

držav EU in drugega razvitega sveta. Na

področju vrednot je situacija še slabša,

skoraj katastrofalna. Vzgojni moment

je praktično izbrisan iz naših šolskih

programov. Zato je treba v naših šolah

in izobraževalnih institucijah oblikovati

kakovostnejše globinsko, strukturno

in strateško znanje ter doseči večjo

integracijo vrednotnih, moralnih in

etičnih vsebin. Brez znanja ni mogoče

reševati nalog in problemov, s katerimi

se človek sooča, vključujoč tudi probleme,

pred katere ga postavlja znanstveni

in tehnološki napredek. Drug, še globlji

temelj pa so vrednote kot življenjska

vodila in na njih temelječi etika in

morala človeške civilizacije. Od tega

temelja je namreč odvisno, kako bomo

uporabljali znanje, ki je za naš obstoj in

preživetje nujno. Vrednotna usmeritev

in oblikovanje značaja sta pogoj za to,

da bo tudi v šolah in drugje pridobljeno

znanje kakovostno strukturirano.

Že dolgo je jasno, da je lahko družba

prihodnosti le družba znanja. In tega v

Sloveniji še danes ni.

ILEGALNA

KOMUNISTIČNA PARTIJA

Slovenci smo se večino svoje zgodovine

morali boriti za svoj gospodarski

obstoj, za svoj jezik, kulturo in literaturo,

saj smo bili kot narod večino zgodovinskega

časa podvrženi raznarodovalnemu

pritisku in asimilaciji sosednjih

držav. V času druge svetovne vojne je

bilo slovensko ozemlje razdeljeno na

nemško, italijansko in madžarsko okupacijsko

cono. Deportacije inteligence,

prisilna mobilizacija v nemško vojsko,

izganjanje slovenskega jezika iz javnega

življenja in druga nasilna dejanja so

izkazovali hudo ogroženost slovenskega

naroda, ki je bil zapisan uničenju. V

teh najtežjih časih so se nekateri vodilni

slovenski politiki odločali za taktiko

funkcionalnega sodelovanja z okupacijskimi

oblastmi.

Ilegalna stranka Komunistična

partija je očitala obstoječim parlamentarnim

strankam kompromitiranost

predvojne politične elite in

kolaboracijo z italijanskim okupatorjem

ter njihovo pasivno držo pri

organiziranju odporniške dejavnosti.

In take politične in družbene razmere

so omogočile do takrat marginalni

stranki Komunistični partiji Slovenije,

da je uspešno organizirala množično

odporniško gibanje. Slovensko

ljudstvo se je namreč zaradi svoje

protifašistične usmerjenosti množično

odzvalo na njene pozive k odporu,

ki je imel tudi simbolični pomen, saj

so Slovenci z njim jasno pokazali, da

hočejo živeti v svobodi in demokraciji.

Odporniško gibanje pod vodstvom

komunistov se je začelo hitro širiti in

že jeseni 1941 je v Ljubljanski pokrajini

nastala »država v državi«, kakor jo je

s sicer nekoliko pretiranimi besedami

označil Boris Kidrič.

V knjigi Prevarani sokoli (dr. Ivan

Čuk in dr. Aleks Leo Vest, 2017) lahko

preberemo, da je Edvard Kardelj oktobra

1940 v Zagrebu napovedal, »da

bodo šli komunisti v oborožen odpor

proti okupatorju samo, če bodo imeli

možnost za revolucijo in če bo to v interesu

Sovjetske zveze«. Avtorja opisujeta,

kako so komunisti za svoj revolucionarni

namen izkoristili sokolsko

gibanje in kako zlagano je bilo dolgoletno

povojno pranje možganov o tem,

kar se je zgodilo 27. aprila 1941, o tem,

kako je komunistična Varnostna in obveščevalna

služba (VOS) morila po Sloveniji,

in o tem, kako so po vojni Sokole

ukinili, zaplenili pa vse, kar so sokolska

društva v desetletjih ustvarila.

Zakaj je bil olimpionik Leon Štukelj

(tudi član sokolske organizacije) desetletja

zamolčan? Samo na olimpijskih

igrah je skupno osvojil šest kolajn, dve

zlati v Parizu 1924, zlato in dve bronasti

v Amsterdamu 1928 ter srebro

v Berlinu 1936. Štukelj je bil po drugi

svetovni vojni v nemilosti pri komunističnem

režimu, zato mu je tedanja

oblast trajno prepovedala opravljati

sodniški poklic. Idejno, nazorsko in

politično ni ustrezal nazorom Komunistične

partije Slovenije.

V Sloveniji je odkritih več kot 700 komunističnih morišč, kjer so bili umorjeni Slovenci in drugi.

FACEBOOK @ Slovenija Info Portal

211 31. 7. 2025

46

ODTIS PRETEKLOSTI

Revolucija ne pomeni

le fizičnega nasilja, pač pa

tudi izrazito psihično nasilje

in strahovlado, pri čemer

je revolucionarno nasilje

totalitarno.

REVOLUCIONARNO NASILJE

Bistvo revolucije je ideološko celovito

preobraziti družbo in narod ter

prevladati nad obstoječo oblastjo in

ljudstvu vsiliti svojo revolucijo. Državljanska

vojna z revolucijo temelji

predvsem na boju za politično prevlado

nad prebivalstvom in s tem

predvsem na prevzemu ekonomske

nadvlade nad ljudstvom. Revolucija pa

ne pomeni le fizičnega nasilja, pač pa

tudi izrazito psihično nasilje in strahovlado,

pri čemer je revolucionarno

nasilje totalitarno.

Revolucija zaradi svoje nasilnosti

sproži v njenih protagonistih in nato

tudi širše, v ljudstvu, najbolj radikalne

in nasilne instinkte. V vseh komunističnih

revolucijah je bilo pobitih,

mučenih in ustrahovanih na desetine

milijonov ljudi. Ker v revolucionarnem

času ni pravne države, pač pa vlada izključno

zakon močnejšega, so ljudje na

milost in nemilost prepuščeni vodjem

revolucije, revolucionarjem in njihovim

eksekutorjem. Revolucionarni vodje so

predvsem tisti posamezniki, ki revolucijo

izkoristijo za dosego osebnih ambicij

po oblasti in želijo s svojimi idejami

prevladati nad narodom.

Vse revolucije se končajo v krvi;

tragično je revolucionarno mišljenje

in revolucionarno uničevanje vsega

obstoječega. Vsi tisti, ki so kdaj resno

preučevali filozofijo marksizma ter jo

Jeseni 1941 je začela

Varnostno obveščevalna

služba (VOS) obračunavati

z vsemi, ki so jih

šteli za nasprotnike

in s tem za narodne

izdajalce OF.

vzporejali z dejansko prakso leninizma,

stalinizma, dobro vedo, da so bile

socialistične revolucije v praksi vse kaj

drugega od zamisli, ki sta jih oblikovala

Marx in Engels. Revolucija izbriše

obstoječe pravo in vrednote družbe.

Proglasi ga za skrajno krivično ali celo

za nepravo.

Če bi želeli z revolucijo odpraviti

pomanjkljivosti in odklone demokracije

in pravne države, to v začetni revolucionarni

fazi pomeni uvedbo nedemokratičnega

sistema in odpravo vseh

temeljnih načel pravne države. Glavne

naloge partije in IO OF na »osvobojenem

ozemlju« so torej čista komunistična

revolucija, to je komunistično

nasilje. To smo na žalost preživeli Slovenci.

Julija 1940, v času veljavnega

sporazuma med Hitlerjem in Stalinom,

so komunisti v resoluciji, ki je bila sprejeta

na 1. konferenci Komunistične

stranke Slovenije, odgovornost za vojno

pripisali Angležem in Francozom

oz. »zahodnemu imperializmu«, ki naj

bi želel porušiti trdnjavo protiimperializma,

Sovjetsko zvezo. Takrat je slovenske

komuniste bolj od samostojne

Slovenije in bolj od povezave z Jugoslavijo

zanimala evropska komunistična

revolucija pod vodstvom Sovjetske

zveze. To je izvirni greh Komunistične

partije Slovenije ter revolucionarjev

Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča, ki je

bil prvi strateg revolucije med Slovenci

in drugimi zvestimi izvrševalci komunistične

revolucije.

Osrednji referat na Cinku v Kočevskem

rogu je imel Boris Kidrič (Dokumenti

II, str. 222–226). Na dolgo je v

slovesni govorici nanizal »velike uspehe«

OF, narodnoosvobodilne vojske,

komunistične partije, ki so jih dosegli

skupaj z veliko bratsko Stalinovo Sovjetsko

zvezo. Revolucionar Kidrič je

nato naštel glavne naloge na »osvobojenem

ozemlju«: »Naloge, ki si jih zamišlja

partija v skladu z IO OF na osvobojenem

ozemlju:

1. Pokazati slovenskemu narodu na

osvobojenem ozemlju vzoren primer

demokracije in demokratične ureditve

ter vzoren primer javne varnosti

in reda.

2. Očistiti osvobojeno slovensko ozemlje

notranjih sovražnikov slovenskega

naroda.

3. Zaktivizirati najosnovnejše ljudske

množice, predvsem delavce in kmete.

Prehitevamo evropski razvoj. V celotni

Evropi imamo opravka z osvobodilno

vojno« (knjiga Edvard Kardelj, 1979).

PROGRAM

OSVOBODILNE FRONTE

Organizacija Osvobodilne fronte se

je začela hitro širiti tudi na terenu, saj

so se ljudje zaradi svoje protifašistične

usmerjenosti množično odzvali na odporniško

gibanje. Tako je prebivalstvo

začelo slediti navodilom vodstva političnega

gibanja, izvajati sabotažna dejanja

proti okupatorju ter sodelovati v

oboroženem odporu. Pri tem ni šlo več

samo za politično prepričanje, ampak

PROFIMEDIA

211 31. 7. 2025


se je tudi že izvajala politična ideja v

vsakdanjem življenju.

V skladu s tem je Boris Kidrič na

tretjem zasedanju plenuma poudaril,

da je OF že dobila elemente oblasti,

vrhovni plenum pa je sprejel sklep, da

se konstituira v Slovenski narodnoosvobodilni

odbor (SNOO). Tako je isti

vodilni organ dobil dvojno funkcijo:

vrhovni plenum je bil politični vrhovni

organ OF in kot SNOO organ oblasti

slovenskega naroda. Vendar je bil glavni

namen ustanovitve SNOO predvsem

omajati legitimnost predvojne politične

elite in hkrati predstaviti OF kot novo

silo, ki lahko predstavlja prave slovenske

interese. V drugem členu sklepa, ki

Z odlokom o zaščiti slovenskega naroda in

njegovega gibanja za osvoboditev in združitev

so bile določene smrtne kazni za narodno

izdajo, denunciantstvo in aktivno podporo

okupatorju. Smisel tudi tega odloka je »v

popolnoma novem, premišljenem in discipliniranem

načinu celotnega življenja in to pri

slehernem Slovencu« (Kidrič). (Na fotografiji

kip Borisa Kidriča v Rogaški Slatini.)

je bil objavljen 20. septembra 1941 v Slovenskem

poročevalcu, je bilo namreč

zapisano, da SNOO za časa osvobodilne

borbe edini predstavlja, zastopa, organizira

in vodi slovenski narod na vsem

njegovem ozemlju. Vsako organiziranje

izven okvira OF SNOO v času tujčeve

okupacije pa definira kot škodljivo borbi

za narodno svobodo in jo prepove.

S tem se je začelo vse večje obračunavanje

s političnimi nasprotniki in

jeseni 1941 je začela Varnostna in obveščevalna

služba (VOS) obračunavati

z vsemi, ki so jih šteli za nasprotnike

in s tem za narodne izdajalce OF. To

je potrdil predvsem eden izmed štirih

odlokov, ki so bili objavljeni v Slovenskem

poročevalcu, namreč odlok o zaščiti

slovenskega naroda in njegovega

gibanja za osvoboditev in združitev, v

katerem so bile določene smrtne kazni

za narodno izdajo, denunciantstvo

in aktivno podporo okupatorju. S tem

odlokom si je torej vodstvo Osvobodilne

fronte kot edino predstavništvo

slovenskega naroda privzelo tudi sodno

oblast. Smisel teh štirih odlokov pa

»ne leži le v pokorščini, kolikor se tiče

organizacijskega obsega Osvobodilne

fronte,« kakor je zapisal Kidrič v že

omenjenem članku »Pomen osnovanja

SNOO in njegovih ukrepov«, temveč »v

popolnoma novem, premišljenem in discipliniranem

načinu celotnega življenja

in to pri slehernem Slovencu«.

Program OF se je med vojno oblikoval

postopoma. 22. junija 1941, po napadu

Nemčije na Sovjetsko zvezo, je OF objavila

sedem gesel Osvobodilne fronte:

1. Pravica slovenskega naroda do samoodločbe,

vključno s pravico do odcepitve

in združitve z drugimi narodi.

2. Osvoboditev in združitev razkosanega

slovenskega naroda, vključno s koroškimi

in primorskimi Slovenci.

3. Sloga in enotnost zasužnjenih narodov

Jugoslavije in vsega Balkana v njihovem

boju za osvoboditev.

4. Sovjetska zveza je vodilna sila in

glavna opora v osvobodilnem boju

slovenskega naroda in vseh zatiranih

narodov in je vzor enakopravnega sožitja

med narodi.

5. Osvoboditev je možna samo na ruševinah

imperializma.

6. Brez boja proti lastni izdajalski kapitalistični

gospodi se zatirani narod

ne more osvoboditi.

7. Bratstvo in mir med narodi morata

biti rezultat protiimperialističnega

boja, ki bo porušil imperializem.

Šesto geslo OF: »Brez

boja proti lastni izdajalski

kapitalistični gospodi se

zatirani narod ne more

osvoboditi.«

Zlasti zadnja tri izrazito revolucionarna

gesla kažejo, da so slovenski

komunisti kot vodilna skupina v OF

takrat pričakovali hitro zmago Rdeče

armade, ki bi jim omogočila izvedbo

socialistične revolucije v Sloveniji. Ta

tri gesla so bila tudi vzrok za veliko nezaupanje

starih meščanskih strank do

OF. Kljub temu da ni bila najštevilčnejša,

pa je KPS predstavljala najbolj trdno

organizirano, disciplinirano, v ilegali

preizkušeno, s tehnično infrastrukturo

oskrbljeno in s tem najbolj učinkovito

skupino. Antifašizem po meri Kominterne,

ki je zagotavljala finančno in

organizacijsko pomoč komunističnim

funkcionarjem, ki so se borili za oblast,

in komunističnim strankam po vsem

svetu, s ciljem izvedbe svetovne komunistične

revolucije.

VEČ KOT 700 MORIŠČ

Člani v tedanji Jugoslaviji prepovedane

ilegalne politične stranke Komunistične

partije so težavne razmere izkoristili

za začetek komunistične revolucije.

Po napadu Nemčije na Sovjetsko

zvezo so junija 1941 pozvali k oboroženemu

uporu proti okupatorjem, začeli

partizanski boj in leta 1943 z vsiljeno

Dolomitsko izjavo iz upora povsem izključili

nekomuniste.

Že med vojno so komunisti onemogočili

svoje politične nasprotnike, predvojne

politične elite in prevzemali oblast,

ki so jo utrdili z nedemokratičnimi

volitvami leta 1945. Ob koncu vojne,

maja 1945, je mnogo ljudi v strahu pred

maščevanjem zbežalo na avstrijsko Koroško,

od koder so jih angleški vojaki s

pretvezo vrnili v Jugoslavijo in izročili

Titovim partizanom.

Več kot 15.000 Slovenk, Slovencev

in njihovih otrok je bilo zunajsodno

umorjenih. Njihovi ostanki ležijo v

breznih, rudniških jamah, tankovskih

jarkih, po gozdovih in drugje po slovenskem

ozemlju. Do zdaj je bilo odkritih

več kot 700 komunističnih morišč

umorjenih Slovencev in drugih.

211 31. 7. 2025

48

ODTIS PRETEKLOSTI

JOŽEF STEFAN:

eden izmed vodilnih slovenskih

znanstvenikov

Znanost postaja v razvoju človeške družbe vse pomembnejša. Tudi mi, Slovenci, smo v vrste znanstvenikov

prispevali kar nekaj svojih članov. Eden najpomembnejših je bil prav gotovo Jožef Stefan.

JANEZ MIHOVEC

Wikipedija

Jožef Stefan (1835–1893) je bil rojen

v slovenski družini. Čeprav je živel na

območju današnje Avstrije, se je zavzemal

za slovenski jezik.

Rojen je bil leta 1835 v predmestju

Celovca, v tistih časih še

pretežno slovenskem južnem

delu Koroške. Rojen je bil v precej

ubožnih razmerah. To daje njegovemu

življenju in poklicnemu uspehu

poseben čar. Njegova mati je bila Marija

Startinik, dekla, oče pa Aleš Stefan, nezakonski

sin kmetice Elizabete in mlinarskega

pomočnika. Že v osnovni šoli

je pokazal velik talent in to ga je vodilo

na šolanje na celovško gimnazijo. Velik

uspeh za nekoga, ki je izhajal iz kmečkega

okolja. Edina osnova tega uspeha

sta bila njegov talent in neverjeten trud.

PROFESOR, REKTOR

IN ZNANSTVENIK

Študijska pot ga je vodila na študij matematike

in fizike na Filozofski fakulteti

Univerze na Dunaju. Kot odličen

študent je bil leta 1857 že diplomant.

Tega leta si je našel prvo zaposlitev kot

profesor fizike na dunajski zasebni realki.

Študij pa je še kar nadaljeval in že

leta 1858 je bil doktor znanosti z disertacijo

z naslovom Opažanja o absorpciji

plinov. Še nekaj let je minilo in leta 1863

je bil že univerzitetni profesor.

Ni reči kaj drugega kot: kdor zna, ta

zna. Jožef Stefan se je na znanstvenem

področju izkazal kot le malokdo. Postal

je član Cesarske akademije znanosti

in umetnosti, predsednik avstrijskega

elekrotehniškega društva in za povrh

še rektor Univerze na Dunaju.

Ves ta čas je sodeloval tudi pri znanstvenem

raziskovanju na področju

mehanike, hidrodinamike, akustike,

termodinamike in še česa. Najbolj znan

je po določitvi fizikalnega zakona, ki ga

je eksperimentalno odkril leta 1879 in

ki povezuje celotno izsevano energijo

črnega telesa s četrto potenco termodinamične

temperature. Še danes se imenuje

Stefan-Boltzmannov zakon.

Najbolj znan je po določitvi

fizikalnega zakona,

ki ga je eksperimentalno

odkril leta 1879 in ki

povezuje celotno izsevano

energijo črnega telesa s četrto

potenco termodinamične

temperature. Še danes

se imenuje Stefan-

Boltzmannov zakon.

mps.si

Inštitut Jožef Stefan

V SRCU OSTAL SLOVENEC

Navkljub vsem tem uspehom ni pozabil,

od kod prihaja in iz kakšnih razmer se

je povzpel do uspeha. Ves čas je skrbel

za svoje nepismene starše, v srcu ostal

Slovenec in se preizkušal na področju

pesništva.

Poslovil se je prekmalu – v času svojih

največjih uspehov, leta 1893. Večino

svojega življenja je preživel daleč stran

od Slovenije in rodnega kraja. Navkljub

vsemu je doživel tudi domače priznanje.

Osrednja slovenska raziskovalna

ustanova v Ljubljani se imenuje prav po

njem. Še stoletje in več po smrti je vzor

številnim slovenskim raziskovalcem.

Je simbol znanstvenega raziskovanja in

tudi poklicnega uspeha na pedagoškem

in strokovnem področju. Po njem se

imenuje tudi nagrada za največje dosežke

na področju znanosti v Sloveniji.

211 31. 7. 2025

REPORTAŽA

49

PO ARKTIKI (10. DEL)

INUITI IN HRANA v današnjem času

V tem članku bova predstavila, kako se je prehrana Inuitov spremenila v zadnjih sto letih, odkar so se

v njihova življenja začele mešati zahodne navade in produkti. Razložila bova, kako danes pripravljajo meso,

kako potekajo skupne pojedine, kako so se navadili na zanje eksotične in pogosto nezdrave izdelke

iz trgovin in kako to vpliva na njihovo zdravje ter njihov vsakdan.

TIMOTEJ CVIRN IN JAKA MOJŠKERC

V prejšnjem članku sva opisala

osnovno prehrano Inuitov –

kako so tradicionalno jedli surovo

meso živali, kako je bilo to

prilagojeno njihovemu življenjskemu

okolju in kakšen vpliv je

imelo nanje. Omenila sva tudi,

da so jedli malo rastlinske hrane,

saj je na Severu ni veliko, in

kako so jim prehranske navade

pomagale preživeti v težkih

arktičnih pogojih. Opisala sva,

da je bila žival za Inuite vedno

nekaj več kot le vir energije –

bila je edina možnost za preživetje,

saj jim je nudila vse, kar

so zanj potrebovali.

Fotografija je nastala kot zahvala za dobrotnike,

ki so nam poslali sladkarije in nogavice.

Ko sva prišla na Sever, naju je

takoj presenetilo, kako zelo se

je prehrana Inuitov spremenila

v zadnjem stoletju. Zavedala

sva se, da so včasih jedli izključno surovo

meso – karibuje, tjulnje in morske

sesalce, ki so jih lovili na obalah morja

ali sredi tundre. Ta mesna prehrana,

bogata z maščobami in beljakovinami,

je bila popolnoma prilagojena njihovim

potrebam in okolju. Za razliko od tega je

danes v navadi, da tudi Inuiti meso kuhajo,

zlasti ob večjih praznikih, slavjih

ali pomembnih dogodkih.

SKUPINSKA POJEDINA

Spomniva se enega takega praznovanja

v mestu Baker Lake, kjer je nekaj družin

pred hišo zakurilo ogenj ter nanj postavilo

velike kotle. Vanje so dali vodo,

krompir, korenje in velike kose severnih

jelenov. Vse skupaj so skuhali in

nato prinesli v areno, velik prostor sredi

mesta, kjer običajno potekajo vse javne

prireditve. Hrana je bila postavljena na

sredino, ljudje so hodili v vrsti in zajemali

meso iz velikih loncev. Ker med

kuhanjem hrane skorajda nič ne začinijo,

si nekateri prinesejo sol in poper kar

od doma. Ko je bila hrana pripravljena,

naju je presenetilo, da je nihče ni šel

iskat. Nato so začeli vstajati starejši in

počasi odkorakali proti sredini, kjer je

čakala hrana. Šele ko so si vse starešine

v skupnosti nabrale hrano po svojih

potrebah, so bili na vrsti drugi ljudje.

Velika gruča se je napotila proti sredini

prostora in midva sva ji sledila. Hrane

pripravijo veliko, tako da ni skrbi, da

bi je zmanjkalo. Vseeno pa se poje vse

in v primeru, da karkoli ostane, ljudje

hrano vzamejo domov in jo razdelijo

211 31. 7. 2025

50

REPORTAŽA

Na najine krožnike je položila

nekakšno mehko, svetlejše

meso. Povedala nama je,

da je to karibujev jezik.

To je za Inuite najboljši del

živali in gospa, ki je videla,

da sva tujca, je želela,

da ga pokusiva.

Sušenje jelenovega mesa, ki mu v različnih skupnostih tudi pravijo različno – mipku, miku, nipku.

med tiste bolj uboge. Tudi midva sva si

iz kotlov izbrskala velik del karibuja,

ki sva si ga razdelila. Plastičen pribor

takšnemu mesu ni bil kos in hitro sva

odvrgla prepričanje, da bova jedla tako

kot doma, zato sva meso, tako kot drugi,

prijela kar z rokami.

Ko sva že skoraj končala, je do naju

pristopila gospa, ki sva jo videla prvič.

Na najine krožnike je položila nekakšno

mehko, svetlejše meso. Povedala nama

je, da je to karibujev jezik. To je za Inuite

najboljši del živali in gospa, ki je videla,

da sva tujca, je želela, da ga pokusiva.

Misel, da bi jedla jezik, naju je najprej

malo odvrnila, vendar sva priložnost

vseeno izkoristila in z navdušenjem

pojedla vse, kar so nama ponudili, da

ne bi bila nespoštljiva. Ko ti uspe malo

odmisliti, kaj zares ješ, je jezik v resnici

prav dober, čeprav to ni izkušnja, ki bi jo

z veseljem ponovila.

Sušenje ribe arktični char.

Posušenemu končnemu

produktu pravijo pipsi.

PONUDBA V TRGOVINAH

Hrana na Severu je izredno draga, saj

večino živil in pridelkov pripeljejo z letalom.

Cena transporta je visoka, ker

letala pogosto letijo nazaj prazna, zato

kupci transport plačujejo dvakrat. Sveže

sadje in zelenjava sta običajno v slabem

stanju, pogosto gnila ali plesniva.

Prodajalci opozarjajo kupce, naj skrbno

pregledajo izdelke, ker ni samoumevno,

da so kakovostni. Midva sva nakupovala

tudi s hladilnimi vrečkami, a ne

zato, da bi shranila zamrznjene izdelke,

temveč ravno obratno. Na ta način sva

zaščitila občutljivo sadje, kot so banane,

ki se pri nizkih temperaturah hitro

pokvarijo, in drugo hrano, ki bi se lahko

pokvarila in zmrznila že na kratki poti

do doma.

V trgovinah je na voljo vedno več

različnih izdelkov, podobnih tistim na

jugu Kanade. Presenetilo naju je, da so

prodajali mango, pitajo in drugo eksotično

sadje. A kmalu sva ugotovila, da

to ni nekaj, kar bi ljudje pogosto kupovali

ali jedli. Namesto tega večina posega

po hitri prehrani, čipsu in velikih

Kar 90 odstotkov

prebivalstva kadi, nekateri

začnejo že pri osmih ali

devetih letih. Veliko denarja

gre torej za cigarete in sladke

pijače – otroci brez težav

spijejo deset ali več pločevink

pepsija na dan.

količinah sladkih gaziranih pijač, kar je

težava že sama po sebi. Inuiti so zaradi

10.000 let stroge mesne diete biološko

drugačni od nas. Sladkor in ogljikovi hidrati

imajo nanje večji vpliv, predvsem

sladke pijače, ki so v zadnjih tridesetih

letih skoraj prevzele monopol v njihovem

prehranjevanju. Prodajajo se v

škatlah po dvanajst pločevink, in če si

le lahko privoščijo, mnogi spijejo celo

tako škatlo na dan.

NEZDRAVE NAVADE

Poleg tega kar 90 odstotkov prebivalstva

kadi, nekateri začnejo že pri osmih

ali devetih letih. Zdi se, da zdravje ni

vrednota, ki bi jo močno cenili; raje se

osredotočajo na užitek, ki jim ga tak način

prehranjevanja omogoča.

Čeprav nisva strokovnjaka na tem

področju, sva prepričana, da bo v prihodnosti

prišlo do porasta bolezni, kot

so sladkorna bolezen in druge, povezane

z nezdravo prehrano, predvsem s

prekomernim uživanjem sladkorja. Zavedava

se, da je to posledica hitrih sprememb

v prehrani, ki so bile vpeljane v

tako kratkem času, preden bi se njihova

telesa sploh lahko prilagodila.

Poleg tega je količina zaužite hrane

pogosto nezadostna, ker si je mnogi

kljub državni pomoči ne morejo privoščiti.

Velikokrat denar raje namenijo

drugim dobrinam, zato otroci ostajajo

lačni. Hrana, ki so jo Inuiti jedli prej

in jim je nudila preživetje, je danes na

stranskem tiru, izpodbija pa jo prej

omenjena draga in nezdrava hrana z

malo hranilne vrednosti.

V mestecu Chesterfield Inlet, kjer

sva vsak dan pazila skupino otrok pri

verouku, sva hitro ugotovila, da je največja

potreba teh otrok prav hrana.

Večina otrok je k uram prišla lačna,

zato smo vedno začeli z zajtrkom – kos

kruha in nutela; to je bila pogosto prva

211 31. 7. 2025

REPORTAŽA

51

Priprava jelenovih žepkov.

Razstavljeni inuitski ženski noži – ullu.

stvar, ki so jo pojedli tisti dan. Lahko bi

jim ponudila tudi kakšne bolj zdrave alternative,

vendar jih otroci ne marajo in

bi raje ostali lačni. Pomembno pa je bilo,

da so bili siti, šele potem so se lahko

sprostili, igrali in poslušali Božjo besedo.

V kraju z okoli 400 prebivalci je zgolj

40 rednih delovnih mest, kar pomeni,

da velika večina živi od socialne podpore.

Poleg tega je tam velik problem tudi

kajenje. Zavojček cigaret stane približno

35 dolarjev. Veliko denarja gre torej

za cigarete in sladke pijače – otroci brez

težav spijejo deset ali več pločevink

pepsija na dan. Za pravo hrano pa denarja

pogosto zmanjka.

Ko so se Inuiti še premikali po ledenih

prostranstvih s pasjimi vpregami,

niso poznali alkohola, drog ali kave.

Edino spremenjeno stanje zavesti so

dosegli z grlenim petjem, ki je povzročilo

posebno telesno in duševno izkušnjo,

ali pa s stradanjem. Njihova telesa zato

niso prilagojena na nobene substance

ali alkohol, saj nimajo encima za njihovo

razgradnjo, zato nanje delujejo močneje

in drugače kot na Evropejce. Danes

imajo dostop do skoraj vsega.

Alkohol naročajo preko posebnega

sistema ali ga kupujejo pri tihotapcih,

ki s tem zelo dobro zaslužijo. Zaradi

močnih učinkov alkohola in socialnih

stisk pa prihaja do pretepov, nasilja in

celo smrti. V številnih družinah je pijančevanje

prisotno vsak dan, otroci pa

pogosto ostajajo prepuščeni sami sebi,

zgodi pa se tudi, da še sami posežejo

po ne čisto praznih steklenicah svojih

staršev. Droge zaenkrat še niso tako velika

težava, čeprav sva slišala kar nekaj

zgodb o tem, da je tudi drog tukaj vedno

več. Nekateri gredo celo v take skrajnosti,

da naj bi si poskušali že vnaprej

zagotoviti stranke s tem, da otrokom

prodajajo substance in jih navajajo nanje.

Vse to so težave, s katerimi se bodo

morale soočati prihodnje generacije.

ŠIBKO ZNANJE

Inuiti nikoli niso kuhali. V preteklosti

so jedli surovo meso in se s pripravo

hrane niso posebej ukvarjali. Danes

zato ne znajo oziroma ni zares v njihovi

navadi, da bi pripravljali preprosto, poceni

hrano, kot smo tega vajeni mi. Ta

je velikokrat pripravljena neokusno ali

celo nepravilno, zaradi česar imajo številne

prebavne težave.

Prehrana Inuitov je danes mešanica

tradicije in zahodnih vplivov. Veliko je

izgub in sprememb, ki niso vedno dobre

za zdravje in njihovo kakovost življenja.

Treba je poudariti, da ne gre le za spremembe

v njihovem prehranjevanju, ampak

tudi v celotnem načinu življenja.

Telesa Inuitov niso

prilagojena na nobene

substance ali alkohol,

saj nimajo encima za njihovo

razgradnjo, zato nanje

delujejo močneje in drugače

kot na Evropejce.

Zamrznjen kos surovega jelenjega mesa

je zelo priročna in hkrati hranilna malica.

211 31. 7. 2025

52

SLEDI MOJIH POTI

JAKOB ALJAŽ (5/12)

»Na Dovjem se mi je pokazalo

novo polje: TURISTIKA IN

SLOVENSKO PLANINSTVO«

Med tedanjimi intelektualci so bili zagotovo prav duhovniki najbolj povezani z ljudstvom.

Posebno še, če so ob duhovnem poslanstvu začutili tudi vsakdanje potrebe svojih vernih

ovčic. Takih duhovnikov je bilo na ljubi slovenski zemljici veliko, zato ni nenavadno,

da se jih je mnogo z velikimi črkami zapisalo v našo zgodovino.

IVAN SIVEC

Cerkev sv. Mihaela na Dovjem je postavljena tako rekoč sredi polja.

Ob tem je treba dodati, da

Aljaž svojega osnovnega poslanstva

še zdaleč ni zanemarjal.

Res pa je, da je bil v mnogih

pogledih nadpovprečen, zato je tudi

močno izstopal. Večkrat celo tako, da je

šel drugim duhovnikom v nos, farani pa

so mu tudi težko sledili. Vsaj na začetku

je bilo tako.

MATERINA SMRT

Priložnost, da Aljaž pride v triglavsko

faro, se mu je ponudila, ko se je župnik

Ažman na Dovjem zapletel s tremi kmeti.

Prišlo je do spora, ki ni bil nikomur v

čast. V takih primerih je škof, ki je nameščal

duhovnike po farah, odreagiral

s premeščanjem. Torej je imel Aljaž vse

možnosti, da res pride

na Dovje.

A vmes mu je na

Dobravi pri Kropi,

kjer je deloval zadnjih

osem let, umrla mati.

Oba z Jakobom sta

bila prepričana, da bo

na Dobravi dočakala

visoko starost, a se to

ni zgodilo. Na začetku

maja 1889 je materi

postalo slabo že med

mašo, po svetem opravilu

pa je Jakob brž

pohitel v župnišče, da

bi ji pomagal. Našel jo

je hropečo na divanu,

povsem obnemoglo,

brez pravega življenja.

Vse, kar je še spravila

iz sebe, je bilo:

»Jakec, v življenju bodi priden! In

rad imej Boga in ljudi!«

Jakob ji je naredil križ na čelo in rekel:

»Na svidenje pri Bogu!« Ko se mu je

zazdelo, da mati pred njegovimi očmi

umira, je še dodal: »Oprostite, mati, za

vse moje grehe. Srečala pa se bova spet

nad zvezdami!«

Res se je zgodilo, da je kmalu zatem

izdihnila. Na Dobravi je bila komaj

dobri dve leti. Veliko lepega ni imela od

življenja. Rodila je deset otrok, za njo je

bilo težaško delo na kmetiji, nenehen

boj za preživetje. Jakob se je tolažil z

mislijo, da je bila prava slovenska mati,

z usodo, kakršno je Bog naklonil tisočerim

našim materam.

Vsaj pogreb je imela izjemen. Na

zadnje slovo je prišlo kar 32 župnikov

in celo prošt. Jakob pa ji je takoj zatem

postavil lep spomenik, nanj pa napisal

svoje verze.

PRIHOD NA DOVJE

Nekaj časa je kolebal, ali naj zaradi materinega

groba ostane na Dobravi ali pa

naj piše škofu za premestitev na Dovje.

Ko je škof dovškemu župniku Ažmanu

obljubil faro v Gorjah, se je odločil. Na

Dovje gre in pika. Materin grob pa bo

večkrat obiskoval.

Vedel je, da na Dovje ne gre ravno

sadit rožic. A če je drugod tako rekoč

premagal vse ovire, jih bo tudi v triglavski

župniji. Ko je tehtal ene in druge

možnosti, se je na koncu vedno ustavil

pri isti misli:

»Ves triglavski svet sodi pod dovški

kataster. Če hočem kaj dobrega narediti

za naše planine, potem so Dovje moja

edina priložnost.«

Na železniški postaji ga je pričakalo

pol Dovjega z županom Janšo na čelu in

tudi nekaj gorskimi vodniki. Med njimi

je bil eden najboljših – Požganc. Aljaž je

Rodila je deset otrok,

za njo je bilo težaško delo

na kmetiji, nenehen boj za

preživetje. Jakob se je tolažil

z mislijo, da je bila prava

slovenska mati, z usodo,

kakršno je Bog naklonil

tisočerim našim materam.

211 31. 7. 2025

SLEDI MOJIH POTI

53

Aljažev spomenik s pogledom na Triglav.

nameraval oditi z mojstranske postaje

na Dovje peš, a ga je Požganc povabil na

koleselj in tako se je navzgor na Dovje

odpeljal kot pravi kralj. Takoj sta se zapletla

v prijeten pogovor. Požganc ga

ni poznal samo kot hribolazca, temveč

tudi kot skladatelja, kar je Aljaža še posebej

pobožalo po duši.

Ko so začeli pred župniščem govoriti

o tem, da je bil župnik Ažman sam

kriv, da so ga premestili, je Aljaž na ves

glas zarohnel:

»Takoj nehajte! Babjih čenč ne bom

poslušal. Imamo drugega dela preveč!«

VSESTRANSKA OBNOVA

Župniki so se med seboj vedno razlikovali

predvsem v tem, koliko so v novi

fari znali svoje ovčice obnoviti duhovno,

le-ta obnova pa je bila velikokrat

povezana tudi z zunanjo preobrazbo.

Marsikje je fara pod novim župnikom

zacvetela, marsikje pa obtičala v starem

stanju. Glede obojega je bil Aljaž seveda

nekaj izjemnega. V Planinskem vestniku

je pozneje napisal:

»Prezidal sem župnišče, hlev in

cerkev; zasadil več vrtov, na katerih

sem nasadil 300 jablan. Napravil sem

v cerkvi kapelo Lurške Matere Božje,

nova slikana okna, drenažo okoli

cerkve na Dovjem in v Mojstrani, ki

sta bili prej vlažni. Na vrtu sem iz betona

sezidal velik bassin (kopališče) in

s hriba napeljal nov vodovod (železne

cevi). Obiskov sem imel vedno dosti, ker

imam rad goste. Mnogo odličnih oseb

se je oglasilo pri meni. Denarja nisem

spravljal na kup, raje sem ga dal v dobre

namene ali ga sicer po svetu raztrosil.«

Največ težav je imel s tem, da je v

cerkvi postavil Lurško Marijo Božjo. V

zidu je namreč obstajala zanemarjena

votlina, Dovžani pa so bili – starokopitni,

kot so mnogi bili – prepričani, da

mora ostati nedotaknjena. A votlina je

kar sama klicala k temu, da tja postavi

Lurško Mater Božjo. V materin spomin.

Nasploh je bil vse življenje prepričan, da

ga čuva Božja Mati in prav na Dovjem se

mu je ponudila priložnost, da se ji nekako

oddolži.

Ko se je nekoč vračal iz cerkve, ki je

stala na samem, tako rekoč sredi polja,

v župnišče, se mu je zazdelo, da ga je iz

daljave pozdravil sam Triglav. Menda

mu je iz daljave zaklical:

»No, pa si le prišel pod moje okrilje!«

On pa mu je odvrnil:

»Tu sem, dragi naš Triglav. Moj poklon,

spoštovani kralj planin!«

Triglav na to ni rekel nič, v odgovor

mu je samo v soncu zadovoljno pomežiknil

in legel k večernemu počitku.

NOVO POLJE

Poleg duhovne in gradbene obnove se je

Aljažu pokazalo – kot je temu rekel sam

– še eno novo polje delovanja. V nekem

pogledu glavno polje. Takole je zapisal v

Planinskem vestniku:

»Na Dovjem se mi je pokazalo novo

polje: turistika in slovensko planinstvo.

Žal, skoraj vse je bilo nemško, ko pridem

na Dovje: Alpen Verein postavlja

nemške napise in nastavlja dobro plačane

nemške vodnike (rojene Slovence).

Ko ljudi spodbujam, da ustanovimo

požarno obrambo, hočejo nemški

Ko se je nekoč vračal

iz cerkve v župnišče, se mu

je zazdelo, da ga je iz daljave

pozdravil sam Triglav. Menda

mu je iz daljave zaklical:

»No, pa si le prišel pod

moje okrilje!«

jezik imeti za poveljstvo; komaj zmagal

s slovenščino! Leta 1890 se zida velika

cementna tovarna s tujim kapitalom,

uradniki so Nemci, le delavec je še Slovenec

… Težko sem iztrgal Triglav iz rok

Nemcev! Delal sem idealno, vztrajno,

potrpežljivo, mnogo žrtev je bilo treba,

a našel sem pozneje krepko oporo pri

planinskem društvu, zlasti odkar mu

predseduje sedanji načelnik.«

Kot vsestranski intelektualec,

čeprav po naravi bolj preprost od vsakega

kmeta, je poskrbel za razrešitev

tudi vseh tistih zapletov, v katere se je

ujel prejšnji župnik:

»Tudi za praktične potrebe dovških

posestnikov sem skrbel v občinskem

zboru. Študiral sem po zgledu kanonika

Sušnika vodne sile in napravil županu

Janši žagi na turbino z 230 udarci

na minuto, s 7 konjskimi silami. S pomočjo

deželnega odbora sem dobil 134

upravičencem zopet nazaj velikanske

parcele gozdov (sedaj vredne več milijonov),

ki so bili prej v zemljiški knjigi

napačno vpisani.«

Rečeno na kratko: povsem se je zlil

z Dovžani, oni pa z njim.

V tem župnišču je več kot 37 let

deloval triglavski župnik Aljaž.

211 31. 7. 2025

54

KAM NA IZLET

Na Zasavski SVETI GORI

Tako kot na zasavski Triglav, torej Kum, tudi na Zasavsko Sveto goro vsako leto organizirajo

že tradicionalni kolesarski vzpon. Vzpon na Kum je v času občinskega praznika Trbovelj, na Zasavsko Sveto

goro, to lepo planinsko turistično destinacijo sredi Slovenije, pa v času praznovanja praznika občine Zagorje

ob Savi. Letos se bodo kolesarji iz celotne Slovenije s to precej naporno kolesarsko traso spopadli

že triindvajsetič po vrsti, in sicer v nedeljo, 3. avgusta, s startom ob 9. uri. Kolesarski vzpon organizira

Kolesarski klub Zagorska dolina.

IGOR GOŠTE

Vzpon na Zasavsko Sveto goro

v Zagorje vsako leto privabi

veliko število kolesarjev, ki se

podajo na 13-kilometrsko razgibano

progo. Ta vključuje dva vzpona

in daljši vmesni spust. Asfaltirana trasa

iz središča Zagorja vodi preko Čolnišč

do Kala, kjer se preko Šentlamberta

spusti še do zadnjega, štiri kilometre

dolgega vzpona proti koči na Zasavski

Sveti gori. Nekateri se v popoldanskih

urah udeležijo še desetkilometrskega

teka po Zagorju.

MED ZMAGOVALCI

TUDI PRIMOŽ ROGLIČ

Prvo leto je bila trasa krožna in se je končala

tam, kjer se je začela, torej v središču

Zagorja ob Savi. Potem je kolesarje, ko

so prikolesarili do Zasavske Svete gore,

nekaj let čakal še nekajkilometrski spust

do gostišča Vidrgar – Žibert. Omenjeno

gostišče, kjer je tudi manjše smučišče, je

bilo pred davnimi leti znano po organizaciji

prireditve Kmečka ohcet po starih

šegah in navadah, ki je bila prvič organizirana

leta 1988.

Zadnja leta se kolesarska dirka, kot

rečeno, konča nekaj deset metrov pod

planinsko kočo. Pred dobrim desetletjem,

na začetku svoje kolesarske poti,

Večkratni zmagovalec kolesarske dirke

na Zasavsko Sveto goro Primož Roglič.

Cerkev Marijinega rojstva

je bila zgrajena pred davnimi

stoletji, obzidje, ki jo obdaja,

pa je bilo postavljeno v času

turških vpadov. Tedaj so

postavili tudi zvonik,

ki je sprva služil kot

razgledni stolp.

se je nekaj kolesarskih vzponov udeležil

tudi kolesarski as iz Kisovca Primož

Roglič, ki je kakopak vedno ugnal vso

konkurenco in prepričljivo zmagal. Njegovemu

rekordu, ki je pod tridesetimi

minutami, se še vedno ni nihče približal.

Zadnja leta najboljši kolesarji to zmorejo

med triintridesetimi in štiriintridesetimi

minutami. Mimogrede – to so res le

najboljši, mnogi so srečni in ponosni, da

to zmorejo s časom pod uro. No, meni, ki

se nimam ravno za kolesarja, pa še kolo

imam neprimerno za tovrstna tekmovanja,

to uspe še z dodatnimi petimi minutami.

Le nekaj več minut porabim, ko se

na to traso podam tekaško.

Matej Pušnik

Igor Gošte

Na poti na Zasavsko Sveto goro

si lahko ogledate zanimivo cerkev

sv. Miklavža v Čolniščah.

ČOLNIŠČE S CERKVIJO

SV. MIKLAVŽA

V mojem otroštvu smo se z družino iz

Kisovca pogosto odpravili peš do Čolnišč,

kjer sta takrat delovali dve gostilni.

Skozi to vas se podajo tudi kolesarji.

Spodnji in redkeje naseljeni del vasi leži

v podolgovati ozki dolini, medtem ko se

zgornji del okoli cerkve sv. Miklavža in

gasilskega doma stiska na strmih bregovih.

Sam sem se pogosto spraševal,

od kod ime Čolnišče. Morebiti zaradi

spodnje, nekoč plovne Save, ki se vidi z

enega dela Čolnišč?

Tudi ime cerkve po sv. Miklavžu

(v pisnih virih je prvič omenjena leta

1581, medtem ko je na zvoniku izpisana

letnica 1687) je zgovorno. Miklavž ali

Nikolaj je namreč med drugim tudi zavetnik

sladkovodnih ladjarjev in splavarjev.

No, v kraju pa kakšne reke ali

211 31. 7. 2025

KAM NA IZLET

55

potoka za čolne ni, tako da je to naselje

mogoče dobilo ime po svoji ozki in dolgi

obliki, umeščeni med hribe. Prve zapisane

podatke o Čolniščah najdemo v

urbarju iz leta 1400. Do izgradnje železnice

leta 1849 je bila spodnja reka Sava

edina pomembnejša in redna vzdrževana

povezava s svetom. Leta 1729 je cesar

Karel VI. uvedel redno plovbo, ki je

potekala na razdalji Sisak–Zalog. Vleka,

mitnice, obrečna gostišča in ves vrvež

ob reki so prebivalcem naselij v bližini

Save prinašali dodaten zaslužek. Tudi

Čolniščanom, do katerih se je od reke

Save prišlo preko Prečne v pol ure, nazaj

pa je bilo malce dlje. A nekje se je bilo

treba okrepčati in naspati. Tu blizu, na

severovzhodnem pobočju Velike skale,

je tudi kraška jama (Markov) Štangovc,

do katere pa je malce otežen dostop.

ZNAMENITA ZASAVSKA

SVETA GORA

Seveda vam na Zasavsko Sveto goro ni

treba kolesariti, teči ali se do nje iz doline

podati peš, lahko se tudi zapeljete z

avtomobilom. Cesta je dovolj široka tudi

za avtobusni promet. Nekje na pol poti

se lahko odcepite tudi do Litije, kar pomeni,

da pot do sem vodi tudi iz Litije.

Planinska koča, kjer se boste lahko okrepčali. Tu je bila

nameščena enota TO v času priprav na osamosvojitveno vojno.

Igor Gošte

Zagotovo pa boste s polno občudovanja

tik pred vrhom vzpona, če ne prej, pri

parkirišču za avtomobile ob planinski

koči, pogledali proti mogočni romarski

cerkvi, o kateri je pisal že Janez Vajkard

Valvasor in kasneje nekdanji urednik

Družine Franci Petrič. Cerkev Marijinega

rojstva je bila zgrajena pred davnimi

stoletji, obzidje, ki jo obdaja, pa je bilo

postavljeno v času turških vpadov. Tedaj

so postavili tudi zvonik, ki je sprva

služil kot razgledni stolp. Okrog cerkve

so številni spomeniki, posebno mesto

pa ima spomenik žrtvam prve svetovne

vojne s kipom klečečega vojaka. Prvi zapis

o cerkvi se je pojavil okoli leta 1250,

dobra štiri stoletja kasneje pa je Valvasor

med drugim zapisal, da je neka slepa

gospa po kolenih trikrat obšla prezbiterij

in spregledala.

V planinski koči si lahko malce oddahnete,

tudi okrepčate, sam pa se je

spomnim iz časov pred osamosvojitveno

vojno. Decembra 1990 je naša enota

prav v tej koči pred JLA hranila oziroma

branila evidenco vojaških nabornikov.

Spomnim se, da smo takrat dobili tudi

orožje s pravim strelivom. Prvič smo

stražarsko delo opravljali s pravim in

ne manevrskim strelivom. Vem, da sem

Cerkev Marijinega rojstva

je bila zgrajena pred davnimi

stoletji, obzidje, ki jo obdaja,

pa je bilo postavljeno v času

turških vpadov. Tedaj so

postavili tudi zvonik,

ki je sprva služil kot

razgledni stolp.

takrat poveljnika čete vprašal, ali so

naši nasprotniki zdaj vojaki JLA s tako

imenovano »titovko« z rdečo zvezdo.

Odgovor je bil pritrdilen. Takoj sem z

glave snel svojo kapo z rdečo zvezdo, ki

jo je takrat nosila naša enota Teritorialne

obrambe (zametek slovenske vojske),

in si je nikoli nisem več dal nanjo. Šele

tik pred začetkom vojne sem si nadel

novo, ki je že bila opremljena z našimi

slovenskimi oznakami, torej brez rdeče

zvezde. Potem ko smo na Zasavski

Sveti gori zaključili s prvo vojaško nalogo

osamosvojitvene vojne, smo orožje

odnesli domov in ga iz domačih skrivališč

spet vzeli pol leta kasneje, ko se je

osamosvojitvena vojna tudi zares začela.

Tokratni predlog za izlet, o katerem

pišem, je torej še kako povezan tudi s

pripravami na osamosvojitveno vojno.

Vsem, ki se boste v teh dneh »spopadli«

s tem klancem, ki vodi do Zasavske Svete

gore, želim dobre noge.

Za konec pa še eno dopolnilo prejšnjega

članka o Izoli. Čisto nehote sem

med znanimi Izolčani izpustil ansambel

Ottavia Brajka, ki je bil prvi primorski

narodno-zabavni ansambel.

Znamenita cerkev

Marijinega rojstva,

od koder se vidi

daleč naokoli.

Igor Gošte

211 31. 7. 2025

56

ODNOSI

KAKO PREMOSTITI RAZLIKE

v zakonskem odnosu

V zakonski odnos večina ljudi vstopa z veliko ljubezni, upanja in pričakovanj, a večinoma brez jasnega

dogovora, kako bosta zakonca reševala težave, ko se pojavijo. V poslovnem svetu bi si težko predstavljali,

da bi začeli več desetletij dolg projekt brez načrta in dogovora, kako se bomo lotili novih izzivov

oziroma se odzivali na konfliktne situacije. V zasebnem življenju pa je to pogosto samoumevno.

Zanašamo se na to, da bo ljubezen dovolj.

DR. DRAGO JEREBIC

Ko nastopijo nesoglasja, mnogi

zakonci začnejo usmerjati

pozornost v sozakončeve napake.

Poskušajo ga spreminjati,

opozarjajo ga, kaj dela narobe,

kako bi se moral bolj potruditi. Takšen

pristop pogosto vodi v razočaranje in

čustveno oddaljevanje. V ozadju teh

odzivov deluje t. i. psihologija zunanjega

nadzora. To je prepričanje, da

bomo druge spremenili s pritiskom,

kritiko ali celo manipulacijo.

Ta način razmišljanja se pogosto

kaže v sedmih razdiralnih navadah:

kritiziranju, obtoževanju, pritoževanju,

sitnarjenju, grožnjah, kaznovanju

in podkupovanju. Čeprav jih pogosto

uporabljamo nehote, povzročajo več

škode kot koristi. Ob takih napetostih

se zdi, kot da sta zakonca na nasprotnih

bregovih. A rešitev pogosto ni v tem, da

se mora eden spremeniti zaradi drugega,

temveč v tem, da se oba naučita bolje

razumeti svoje razlike. Še posebej v

tem, kar vsak od njiju globoko potrebuje.

Zato bomo v nadaljevanju pogledali,

kako pomembno vlogo imajo različne

psihološke potrebe v zakonskem odnosu,

kako jih prepoznati pri sebi in pri

zakoncu ter kako lahko te razlike rešujemo

s pogovorom ali s t. i. pogajanjem.

Slednje ni boj za moč, temveč iskanje

rešitev, ki so v dobrobit obeh.

PET OSNOVNIH POTREB

Ko želimo spregovoriti o tem, zakaj prihaja

do napetosti med zakoncema, se

moramo ustaviti pri človeških potrebah,

ki so temeljno gonilo, ki usmerjajo naše

vedenje in občutke v odnosu. Pomembno

ni le to, kaj se dogaja, ampak zakaj se nekaj

dogaja. Velikokrat je odgovor prav v

tem, kako različno doživljamo in zadovoljujemo

svoje temeljne potrebe.

Teorija izbire avtorja Williama Glasserja

predpostavlja, da ima vsak človek

pet osnovnih psiholoških potreb: potrebo

po preživetju, po ljubezni in pripadnosti,

po moči, po svobodi in po

zabavi. Vsi jih imamo, vendar ne v isti

meri oziroma obsegu. To pomeni, da

dva zakonca ne bosta nujno potrebovala

enakih stvari enako intenzivno, kar

je lahko vir nerazumevanja in tihega

razočaranja, posebej če teh razlik ne

prepoznamo ali si jih napačno razlagamo

kot pomanjkanje ljubezni.

POTREBA PO PREŽIVETJU

Najbolj osnovna potreba, povezana s fizično

varnostjo, zdravjem in materialno

stabilnostjo, je potreba po preživetju.

Zakonec, ki ima to potrebo močno izraženo,

bo bolj previden, varčen, načrtovalen.

Če pa drugi zakonec živi bolj

sproščeno, rad tvega ali spontano nekaj

kupi, se lahko hitro pojavi občutek ogroženosti

ali nezaupanja. Mož je na primer

zaskrbljen zaradi prihodnosti in skrbi za

vsak evro, žena pa rada uživa v trenutku

in brez slabe vesti rezervira vikend za

oddih. Njemu se zdi ona nepremišljena,

on pa njej rigiden in skopuški. V resnici

pa gre za dva različna načina zadovoljevanja

potrebe po preživetju.

POTREBA PO LJUBEZNI

IN PRIPADNOSTI

To je osrednja čustvena potreba, ki jo v

zakonu pogosto doživljamo kot hrepenenje

po bližini, toplini, pogovorih, dotiku.

Nekdo si tega želi več, drugi manj,

vendar lahko ob neujemanjih hitro

pride do občutka zavrnitve, čeprav gre

lahko le za drugačen način izražanja

naklonjenosti. Žena si želi več nežnosti

in skupnega časa, mož pa po napornem

dnevu potrebuje mir in se umika, kar

Sedem razdiralnih navad

v zakonu: kritiziranje,

obtoževanje, pritoževanje,

sitnarjenje, grožnje,

kaznovanje in podkupovanje.

njo boli, njega pa njene prošnje dušijo.

Če ne prepoznata razlike v potrebah,

oba začneta doživljati odnos kot čustveno

naporen.

POTREBA PO MOČI

Potreba po moči se kaže kot želja po

vplivu, spoštovanju, dosežkih in občutku,

da smo pomembni. V zakonu pomeni

tudi to, kako se zakonca poslušata,

koliko vpliva imata drug na drugega

in ali se počutita enakovredna. Kadar

eden vztraja, da ima vedno prav, drugi

pa se umika, se ravnotežje hitro poruši.

Nazoren primer tega je par, kjer je

žena samozavestna, odločna in prevzema

pobudo, mož pa se pogosto umika,

da bi se izognil konfliktu. Sčasoma se

ona počuti preobremenjeno, on pa nepomemben.

Čeprav navzven ni večjih

prepirov, v sebi oba doživljata občutek

nerazumevanja in osamljenosti.

POTREBA PO SVOBODI

Svoboda pomeni potrebo po osebnem

prostoru, možnosti izbire, avtonomiji.

Za nekoga je to čas zase, samostojno

odločanje, ohranjanje lastnih hobijev

ali prijateljstev. Kadar je ta potreba

močno izražena, lahko zakonec, ki bolj

potrebuje bližino in povezanost, to doživlja

kot zavračanje. Tako lahko v odnosu

nastane napetost, ker si on želi

več svobode ter časa zase, medtem ko

211 31. 7. 2025

ODNOSI 57

ona hrepeni po skupaj preživetem času,

sprehodih in bližini. Njemu se zdi, da

ga ona utesnjuje, njej pa se zdi, da jo on

izključuje. Če ne znata odkrito govoriti

o teh razlikah, se vsak začne umikati

vase: on, da bi zaščitil svoj prostor, ona

pa, ker se počuti zavrnjeno.

POTREBA PO ZABAVI

Zabava je zadnja, a nič manj pomembna

potreba. Gre za željo po igrivosti, smehu,

radovednosti in skupnih prijetnih doživetjih.

Zaradi vsakodnevnih obveznosti

je pogosto potisnjena na stran, vendar

prav ta dimenzija ohranja odnos živ in

sproščen. Pari, ki se znajo skupaj smejati,

se običajno tudi lažje povezujejo.

Težava nastane, ko eden od partnerjev

to potrebo izraža močneje kot drugi.

Če je žena samozavestna,

odločna in prevzema pobudo,

mož pa se pogosto umika,

da bi se izognil konfliktu,

se sčasoma ona počuti

preobremenjeno,

on pa nepomemben.

SHUTTERSTOCK

Na primer: on pogosto predlaga skupno

aktivnost, izlet, obisk prijateljev, medtem

ko se ona raje posveča čiščenju

oziroma gospodinjstvu, saj ji je občutek

dolžnosti pomembnejši in meni, da za

zabavo ni časa. On ji očita, da je postala

preveč resna, ona pa njemu, da ni dovolj

odgovoren. V ozadju pa ni problem

v neodgovornosti ali hladnosti, temveč

imata različni potrebi po sprostitvi.

PREMOŠČANJE RAZLIK

Kadar zakonca ugotovita, da imata različne

potrebe, je smiselno, da tega ne

jemljeta kot grožnjo, temveč kot nalogo,

ki jo je mogoče rešiti. Osnovno orodje

pri tem je konstruktivno pogovarjanje

oziroma pogajanje. Ne gre za prepričevanje,

kdo ima prav, temveč za skupno

iskanje rešitev, ki bodo obema omogočile

več zadovoljstva v odnosu.

Pogajanje ne sme temeljiti ali izhajati

iz napetih čustvenih ali telesnih stanj,

saj teh ni mogoče neposredno nadzirati,

temveč naj temelji na tistem delu

človekovega vedenja, ki ga lahko vsak

aktivno usmerja: mišljenju in delovanju.

Ključno vprašanje ni, kaj bi moral

narediti drugi, ampak kaj lahko naredim

jaz, da se bo odnos izboljšal. Ko en

zakonec začne razmišljati drugače in se

temu primerno tudi vesti (bolj spoštljivo,

bolj angažirano, bolj iskreno), to

Vsak zakonec naj

se ukvarja predvsem s tem,

kaj lahko sam konstruktivno

prispeva k izboljšanju

zakonskega odnosa.

pogosto vpliva tudi na doživljanje drugega.

Posledično se začnejo spreminjati

tudi čustva in telesni občutki, ki so povezani

z odnosom.

Pri premoščanju razlik je pomembno,

da vsak izrazi svojo potrebo

in pove, kaj je pripravljen storiti. Če na

primer ona potrebuje več bližine, on

pa več svobode, lahko on reče: »Ti mi

pomeniš veliko, zato sem pripravljen

preživeti več časa s tabo.« Ona pa: »Ker

vidim, da potrebuješ več prostora, bom

to spoštovala, vendar te prosim, da se

redno dogovoriva za skupne trenutke.«

Takšni izjavi nista zahtevi, temveč ponudbi.

Vsak prevzame odgovornost za

svoj del odnosa in se ne zateka k očitkom.

Pomembno je, da zakonca ne ostajata

pri opisu težav, ampak jih začneta

reševati z vprašanji, ki krepijo odgovornost

in možnost izbire: Kaj si želiva?

Kaj lahko vsak od naju naredi drugače?

Kako lahko oba ohraniva občutek, da

sva svobodna, a tudi povezana?

Tak način reševanja težav v zakonu

terja predvsem spremembo našega

vedenja oziroma delovanja ter načina

razmišljanja. Kaj to pomeni? Celostno

vedenje po prej omenjenem avtorju

vključuje štiri komponente: delovanje,

mišljenje, čustvovanje in fiziološki

odziv. V partnerskih odnosih imamo

največ vpliva na prvi dve. Če se spremenita

naše vedenje oziroma delovanje

(postanemo bolj naklonjeni, korektni,

obvladani, vendar še vedno pristni) ter

način razmišljanja (do drugega zakonca

ne gojimo negativnih misli, ampak

smo pozorni tudi na vse pozitivno, kar

naredi, in zavestno iščemo rešitve), se

pogosto spremeni tudi naše počutje in

telesna napetost popusti. Občutki bližine

in varnosti se namreč ne zgodijo

sami od sebe. Ponavadi so šele posledica

dejanj, ki jih zavestno izberemo.

Zato sklenimo z mislijo, da naj se vsak

zakonec ukvarja predvsem s tem, kaj

lahko sam konstruktivno prispeva k

izboljšanju zakonskega odnosa. To je

neke vrste test notranje zrelosti.

211 31. 7. 2025

58

NARODNO-ZABAVNO

IVAN SIVEC

ARHIV IVANA SIVCA

FRANC MIHELIČ (5/12)

»BOSA STECIVA

do srebrnega obzorja ...«

Domača glasba je v zadnjih sedemdesetih letih doživela temeljito preobrazbo,

táko, kot je ni doživela nobena druga zvrst popularne glasbe. Od preproste ljudske

ustvarjalnosti se je povzpela do radijskih arhivskih posnetkov, na veliko so se začele

tiskati plošče, kasete in CD-ji, večina ljudskih ustvarjalcev in izvajalcev pa je postala

splošno znana in priljubljena.

Frančev oče je bil še navaden ljudski

godec, Franc pa že muzikant,

ki mu ni para, zato je segel vse do

prvih zvezd. Tako doma kot v tujini.

Nekdaj godec niti pomisliti ni smel,

da bo znan tudi onkraj domačih meja.

Še manj pa, da bo od tega nekaj imel in

bo zato živel precej bolj lagodno kot njegovi

predniki.

VESELI VEČERI PO RIBNIŠKO

Ko se je začela pot Ansambla Franca

Miheliča strmo vzpenjati, sva si s Francem

skupaj izmislila posebne večere

– nastope po malih dvoranah z naslovom

Veseli večeri po ribniško. Šlo je

seveda za podaljšek tistih večerov, ki so

jih nekdaj izvajali na Radiu Ljubljana.

S to razliko, da je bila nosilna glasba,

vmes pa je voditelj in humorist, sicer

pa dramski igralec Brane Ivanc, doma

iz Sodražice, povedal kakšno smešnico

in tudi zapel kakšno pesem. Brane je bil

odličen človek in dober igralec, zato je

bilo z njim veselje sodelovati.

Dramski igralec, povezovalec

programa in humorist Brane Ivanc.

Brane je pred koncertom

večkrat pogledal skozi

špranje v zavesah in ugotovil:

»Saj bo! Dva že mrgolita

v dvorani!«

Med drugim sem mu prepesnil pesem

Na Dolenjskem eno kajžico imam

v Na Dolenjskem svoj vikend imam.

Verzi so še danes aktualni. Naj zapišem

le tri kitice!

Na Dolenjskem svoj vikend imam,

se z avtom tja dol zapeljam,

a kaj mi pomaga oj škatla ta draga,

ko drag je bencin kot žafran.


televizor v njem mi igra,

a kaj mi pomaga oj kišta ta draga,

ko vedno zanič je program.


pa ljub‘co doli peljam,

a kaj mi pomaga oj deklica mlada,

ko tisto več delat ne znam.

Sam sem za ansambel pripravil za

vsako rubriko začetno glasbo, avizo,

skrbel pa sem tudi za nove šale in tu in

tam za organizacijo. Na začetku v nekaterih

dvoranah ni bilo veliko obiskovalcev,

iz meseca v mesec pa jih je bilo

vse več in več. Brane je pred koncertom

večkrat pogledal skozi špranje v zavesah

in ugotovil:

»Saj bo! Dva že mrgolita v dvorani!«

ŠOPEK RIBNIŠKIH

Franc Mihelič ni bil takšen ljudski godec,

ki bi pripovedoval šale, zato je bil

Brane toliko bolj dobrodošel. Seveda

smo skušali vse ohraniti na dostojni

ravni in v ribniškem vzdušju. Naj navedem

samo nekaj takih šal.

Ribničan pride v Ljubljano in si ogleduje

nebotičnik. Pa pristopi k njemu

Ljubljančan in ga vpraša, od kod je. Ribničan

mu reče: »No, saj me lahko že po

glasu poznate, kako zavijam!« – »No,

saj se mi je kar zdelo, da ste iz Ribnice!«

odvrne Ljubljančan. »Ja, kaj pa tako zijate

v tale naš nebotičnik?! Niste še nikoli

videli česa takega?« – »Pa res ne!«

odvrne Ribničan. »Čemu pa služi – tale

nebotičnik?« – Ljubljančan mu odvrne:

»Ja, to je nebotičnik za ribniške norce!«

– Ribničan pa mu ne ostane dolžan in

mu navrže: »Se mi je kar zdelo, da je za

ljubljanske premajhen!«

Ali pa:

Slovenci imamo radi vince, avto

in sosedovo ženo. Če pa vsega tega nimamo,

si izmišljamo vice na tuj račun.

Na primer:

Gorenjec pride na pošto, hodi gor in

dol ter čaka in čaka. Telefonistki je počasi

tega dovolj, pa ga vpraša, kaj čaka.

»Ah, nič, nič,« ji odvrne. »Zdajle bo kmalu

sončni mrk, pa bom raje takrat telefoniral,

da bo po nočni tarifi!«

Dolenjec vpraša svojega pivskega

kolega: »Slišiš, pred vrati stoji nek človek

in pobira prostovoljne prispevke za

alkoholike. Ali mu kaj dam?« »Ne bodi

neumen!« mu odgovori le-ta. »Saj lahko

pijemo po zidanicah in gostilnah, skupnega

doma sploh ne potrebujemo!«

Novinar vpraša kmeta nekje na Dolenjskem:

»Ste kaj videli Cigane?« Kmet

mu odgovori: »Nisem. Drugič pa se skupaj

držite, da se ne boste spet iskali!«

Da so bili Veseli večeri po ribniško

tako po glasbeni kot po govorni plati

solidni, govori tudi podatek, da je Ansambel

Franca Miheliča z njimi nasto-

211 31. 7. 2025

NARODNO-ZABAVNO 59

Ovitek ene od Miheličevih glasbenih kaset, ki

je bila izdana za nemško govorno področje.

pil na osrednjem narodno-zabavnem

festivalu na Ptuju, večer pa je prenašala

tudi celotna radijska mreža.

NA TIROLSKO

Ansamblu Franca Miheliča se je kmalu

odprla tudi pot izven naših meja. Najprej

na Južno Tirolsko, ki je bila uradno pod

Italijo. Tam živijo nemško govoreči in

Prva fotografija ansambla z menedžerjem

za tujino Petrom Lanzingerjem.

Nekateri so bili prepričani,

da ima Franc v škatli neko

napravo, ki mu proizvaja

glasbo, sam pa na tipke sploh

ne igra. Ko pa so spoznali,

da gre za izjemnega virtuoza,

so se mu začeli klanjati

kot malemu bogu.

Veliko bolj kot doma.

čuteči poslušalci. Ti so skorajda

vsi po vrsti nori na

domačo glasbo. Do prvih

gostovanj je prišlo tako, da

je v mengeško tovarno Melodija

prišel menedžer in

izdelovalec harmonik Peter

Lanzinger, rekoč:

»Pa imate v Sloveniji še

kakega takega muzikanta,

kot sta Avsenik in Slak?«

»Imamo, Miheliča!«

Na Tirolskem na začetku

niso bili vajeni, da

zna kdo tako dobro igrati

na diatonično harmoniko,

zato je bilo presenečenje

še toliko večje. Nekateri so

bili celo prepričani, da ima

Franc v škatli neko napravo,

ki mu proizvaja glasbo,

sam pa na tipke sploh ne

igra. Ko pa so spoznali, da

gre za izjemnega virtuoza,

so se mu začeli klanjati kot

malemu bogu. Veliko bolj kot doma.

Ob tem je treba poudariti, da so bile

meje tedaj še precej zaprte, vse inštrumente

je bilo treba ob prehodu meje prijaviti.

Zato se je nemalokrat zgodilo, da

so Miheliči na meji čakali po pet, šest,

tudi sedem ur. Noro!

In še ena zanimivost. Peter Lanzinger

je bil tako navdušen nad Miheličem,

da si je kupil priročnik Govorim slovensko

in se dokaj dobro naučil govoriti naš

jezik. Zgledno!

TEKST FIR GLAVA

Na začetku je Lanzinger takole telefoniral

Miheliču v Metalko:

»Imam igranje … 400 postelj … prima

hotel … zajček.«

V prevodu to pomeni, da je pripravil

igranje v dvorani za štiristo poslušalcev,

nastanjeni bodo v hotelu, dobili pa bodo

tudi zajtrk. Zajček je bil torej zajtrk.

Pozneje pa je steklo veliko lažje

in lepše.

Pri prevodih slovenskih besedil v

nemščino sem na začetku sodeloval

tudi sam oziroma sva moje besedilo

skupaj prevedla v nemščino s sošolko

s faksa, Sildo Bedenk. A lahko si

predstavljate, da je v nemščino težko

prevesti na primer verz: »Odhajaš proti

sončnemu zahodu, le bleda senca si

nekje v daljavi …«

Seveda tega ni težko prevesti po jezikovni

plati, pač pa v smiselnem pogledu

oziroma v skladu z nemško mentaliteto.

Tudi menedžer Lanzinger mi je ob

najinih slovnično sicer lepih prevodih,

vendar smiselno manj primernih na začetku

dejal:

»Das ist niks gut. To ni topro. Das ist

tekst fir glava. Nemec ne reči tako.«

Ker sem v tistem času začel pisati besedila

tudi za Avsenike, sem kaj kmalu

spoznal, da je nemška miselnost oziroma

mentaliteta precej drugačna od naše.

Pozneje smo se radi pošalili, da nemško

govoreči pesniki rimajo predvsem:

»Sonneschein-Wein-Sehwein.«

Zato sem prevode svojih besedil v

nemščino povsem opustil, za nemško govoreče

področje pa so jih začeli za Miheliče

pisati drugi, nemški pisci besedil. Največ

besedil je napisal Heinz Meiser.

211 31. 7. 2025

60

GLEDALI SMO

P. DR. ANDRAŽ

ARKO

MEDIA-AMAZON.COM

Svetost NI SPEKTAKEL

Janez Marija Vianney se je rodil 8. maja 1786 v verni kmečki družini v francoskem

kraju Dardilly. Šele pri devetnajstih se je z veliko težavo začel učiti pri domačem župniku

Balleyju in bil čez deset let posvečen v duhovnika. V župniji v kraju Ars je kot neumoren

spovednik deloval vse do smrti 4. avgusta 1859. Za svetega ga je leta 1925 razglasil

Pij XI. Goduje 4. avgusta.

Film, posnet v črno-beli tehniki,

spada med značilno evropsko

hagiografsko produkcijo po drugi

svetovni vojni, ki je svetnike

upodabljala kot skoraj nadzemeljske

like svetosti in asketskega junaštva. Že

sam naslov Nebeški čudodelnik danes

zveni nekoliko nenavadno, vendar je v

obdobju, ko je bil posnet, dejansko poudarjal

svetnikovo duhovno moč, ki je

pogosto delovala kot čudežna.

Pripoved sledi strukturi klasične

svetniške biografije: nizanje ključnih

dogodkov iz življenja sv. Janeza Marije

Vianneyja – od njegovega prihoda

v vas Ars, njegovega boja proti verski

mlačnosti, pastoralne gorečnosti, odpovedovanja

in končnega razcveta župnije.

Režiser Marcel Blistène zgodbo

predstavi linearno, a z več preskoki v

času, ki so mestoma označeni, ne pa

vedno. Vianney je prikazan kot izjemno

duhoven človek – skoraj eteričen. Njegova

zamaknjenost, nenehna resnost in

večkratna odsotnost vsakdanjega človeškega

izraza danes delujejo pretirano

sladkobno in idealizirano. Vendar pa

je treba priznati, da gre za slogovno in

teološko značilnost filmov tistega časa:

svetnik ni zgolj zgled, temveč že skoraj

utelešenje same svetosti.

Posebna odlika filma je način, kako

je prikazan duhovni boj, ki ga Vianney

bije s hudim duhom. Satan nikoli ni

upodobljen fizično ali groteskno – kot je

pogosto celo v sodobnih filmih – ampak

se pojavlja izključno kot glas: globok,

zlovešč, zavajajoč in zapeljujoč, a vselej

prisoten zgolj zvočno, nikoli pa vidno.

To ustvarja posebno napetost in spodbudi

gledalca k notranji interpretaciji

zla. Satan v tem filmu ni karikatura,

temveč duhovna realnost,

ki zavaja, razjeda, grozi in

ruši od znotraj. V enem od

vrhuncev duhovnega boja so

njegovi napadi prikazani s

pišem vetra, padanjem predmetov,

treskanjem polken, a

kljub temu brez spektakularnosti,

toda z močno simbolno

močjo. Zanimivo je tudi

vključevanje živali v različne

prizore, ki prav s tem pridobijo

avtentičnost in prepričljivost:

črede ovac, konji in

konjske vprege, psi, krave in

kokoši na vaškem trgu …

Film je značilen produkt nabožne

kinematografije v povojni Evropi, ko je

Cerkev potrebovala duhovne junake in

preproste zglede svetosti. V tem smislu

je klasična svetniška pripoved, polna

duhovne simbolike in asketskega junaštva,

ki z zvočno navzočnostjo hudega

duha poudari, da se duhovni boj odvija

v človekovi notranjosti. Film morda

ni več v sozvočju s sodobnim občinstvom,

a ostaja dragocen zapis nekega

teološkega in filmskega sloga, kjer svetniki

niso junaki akcije, ampak molitve.

Z današnje perspektive deluje ponekod

idealizirano in narativno razdrobljeno,

a ohranja močno duhovno sporočilo:

svetost ni spektakel, ampak tiha

zvestoba, ki traja.

• Nebeški čudodelnik (Le sorcier

du ciel) – 1949

• biografska drama

• režija: Marcel Blistène

• igrajo: Georges Rollin, Claire

Gérard, Léon Belières

211 31. 7. 2025

Koledar dogodkov AVGUST

AKTUALNO DOGODKI 61

3

NED

37. Romanje treh Slovenij na Sv. Višarje

Od 10.30 dalje

Svete Višarje

Duhovno-družabno-kulturni dogodek

Romanje treh Slovenij je ena izmed najmnožičnejših prireditev za Slovence.

Srečanje ima več kot tridesetletno tradicijo in je vsako leto na

prvo nedeljo v avgustu na Svetih Višarjah. Ob 12.00 bo sveta maša, ki

jo bo daroval ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik. Svete Višarje

imajo za Slovence izrazito simbolni pomen, saj se na tej točki srečujejo

tri Slovenije – matična, zamejska in izseljenska.

1

Mučenci med Slovenci –

Ivan Salmič

1

Prešerno poletje v Kranju:

The Kind of Jazz

PET

19.00

PET

21.00

Frančiškanska cerkev

na Tromostovju, Ljubljana

Duhovno

Cafe galerija Pungert, Kranj

Koncert

1

PET

Radgonsko poletje – Severa

Gjurin & Sandi Horvat Sunny

20.00

Trg svobode (pred mladinskim

centrom), Gornja Radgona

1–2

PET–SOB

Ptujska poletna noč

Po razporedu

Staro mestno jedro, Ptuj

Festival

Koncert

2–3

SOB–NED

7. tradicionalni Burjanski sejm

Po razporedu

Borjana 51 (pri nekdanji šoli),

Breginj

3

NED

Dan trniča na Veliki planini

11.00–14.00

Velika planina, pred

Preskarjevim muzejem

Družabna prireditev

Kulturno-kulinarični dogodek

Želite povabiti na svoj dogodek? Pišite nam na dogodki@domovina.je.

211 31. 7. 2025

62 SLADKO-SLANE BRBONČICE

Špageti s kremnim

pestom PISTACIJE

SELMA BIZJAK

www.sladkoslanebrboncice.si

2 OSEBI ENOSTAVNO 20 MINUT

SHUTTERSTOCK

SESTAVINE

• 240 g špagetov

• 140 g pistacije

• 2 burrati (2 x 125 g)

• sol

• poper

• parmezan

• sveži lističi bazilike

1. V slanem kropu

po navodilih proizvajalca

skuhamo špagete.

2. Medtem v električnem

mešalniku ali s paličnim

mešalnikom obdelamo

burrato in pistacijo. Po

občutku dodamo za jušno

žlico ali dve vode, v kateri se

kuhajo špageti.

3. Kuhane špagete odcedimo,

nekaj vode, v kateri so se

kuhali, prihranimo.

4. Špagete zmešamo s

pestom pistacije in burrate.

Po potrebi dodamo še

nekaj vode, v kateri so se

kuhali špageti. Sestavine

dobro premešamo, da se

povežejo med seboj, in

takoj postrežemo. Dodatno

posujemo še nekaj grobo

mlete pistacije, dodamo

nariban parmezan ter listič

sveže bazilike.

Dober tek!

211 31. 7. 2025

SUDOKUJA, VSOTNICI

63

VSOTNICA (angleško sumplete) je tabela, v kateri je treba prečrtati

števila tako, da je vsota neprečrtanih števil po vrsticah in stolpcih

ustrezna (enaka številom desno od tabele in pod tabelo).

4 7 6 3 3 9 7 30

3 4 2 1 4 3 4 10

3 7 8 6 9 2 6 16

7 9 9 8 4 7 8 24

2 2 4 2 9 6 6 19

3 3 1 4 8 1 8 24

3 9 6 2 8 8 1 28

4 23 23 6 28 33 34

1 8 5 4 4 9 3 9

2 3 8 1 6 4 2 10

4 2 3 8 2 8 4 15

4 4 8 6 2 4 9 25

5 1 7 8 8 4 3 23

7 1 7 8 5 2 7 24

8 4 2 5 4 4 9 26

17 16 25 6 18 18 32

4 7 6 3 3 9 7

3 4 2 1 4 3 4

3 7 8 6 9 2 6

7 9 9 8 4 7 8

2 2 4 2 9 6 6

3 3 1 4 8 1 8

3 9 6 2 8 8 1

1 8 5 4 4 9 3

2 3 8 1 6 4 2

4 2 3 8 2 8 4

4 4 8 6 2 4 9

5 1 7 8 8 4 3

7 1 7 8 5 2 7

8 4 2 5 4 4 9

211 31. 7. 2025

64

NAGRADNA KRIŽANKA

SHUTTERSTOCK

SESTAVIL

ANDREJ

PRAZNIK

IGLASTO

DREVO

GRAD PRI

CERKLJAH

NA GO-

RENJSK.

SREDO-

ZEMLJE

RONALD

REAGAN

VELIKA

AVSTRAL-

SKA PTICA

VELIK

MORSKI

SESALEC

3

OČE

ŽUŽELKA,

KI SE

HRANI

Z LESOM

2

RAJMOND

DEBEVEC

SPOKOJ

ORODJE

ZA

SEKANJE

LESENA

HIŠICA

OKRASNA

NIT

ČLOVEK,

KI JE SKU-

PAJ S KOM

DOLŽNIK

KAKO-

VOST

GLAVNA,

NAJVEČJA

ARTERIJA

DOMOVINA

DVATISO-

ČAK NAD

VRŠIČEM

NEZMOŽ-

NOST

BRANJA IN

PISANJA

SLOV. OB-

MORSKO

MESTO

DEL NOGE

POD

GLEŽ-

NJEM

IVAN

ČARGO

ŽALOST,

TRPLJE-

NJE

(STAR.)

DOMOVINA

LJUBI-

TELJ

TOVORNA

LADJA

RIMSKI

NARAVO-

SLOVEC

GRŠKA

BOGINJA

NESREČE

LOPATA

ZA

REZANJE

ZEMLJE

PODJET-

NIK AKRA-

POVIČ

PREMET

PROSTO

ČEBELI

PODOBNA

ŽUŽELKA

JOSIPINA

TOMAN

VAS V. OD

KRANJA

TOALETNA

TORBICA

1

RADIJSKI

LOKATOR

GOVEDO

TONSKA

LESTVICA

DEL AV-

TOMOBILA

REKA V

MARIBORU

AM. PLOŠ-

7

ČIN. MERA

DVOZLOŽ.

STOPICA

4

REKA V

ROMUNIJI,

PRITOK

DONAVE

PESNIK

ŽUPANČIČ

… IN LAM-

BERGAR

GRADBENI

STROJ

11

PLAT

OBRAT ZA

PEČENJE

KRUHA

JUD

JURIJ

BIZJAK

POSUŠE-

NO BIVOL-

JE MESO

RAŽENJ

DRŽAVA

NA OTOKU

BORNEO

PTIČJA

KRMA

6

ATLE-

TINJA

APOSTO-

LOVSKI

IZBRANA

DRUŽBA

MESTO NA

NIZOZEM.

ROMULOV

BRAT

5

ŽIGA TURK

NEM. NO-

GOMETAŠ

HOENESS

8

GLAVNO GESLO 1

10 2 3 4 5 6

9

PEVEC

PLES-

TENJAK

VNEMA

ZA DELO,

POLET

PRVOTNO

IME OČA-

KA AB-

RAHAMA

7 8 9 10 11

Naravna znamenitost na sliki leži severozahodno

od Bleda. Izdolbla jo je ??? (glej glavno geslo).

Dolga je 1.600 metrov in globoka do 250 metrov.

Na njenem spodnjem koncu je trinajst metrov

visok slap Šum. Od leta 1893 pelje skozi njo

urejena in zavarovana pot, ob kateri je polno

čarobnih kotičkov.

REŠITEV SKRITE PESMI:

VOLA PRIMEŠ ZA ROGE, ČLOVEKA ZA BESEDO.

S L I V O V K A

L A Z A R I S T

I Z O L A T E R

V A L I Ž A N I

O R A Ž E O B

V I T A U F U

K S E N O F I T

A T R I B U T I

OBDARIMO VAS IN VAŠEGA PRIJATELJA

Vsakemu, ki pravilno reši križanko, podarimo mesečno naročnino

na tednik Domovina za prijatelja. Na dopisnici, v ovojnici ali preko

e-pošte nam pošljite izpisano: (1) glavno geslo, ki ga dobite z vpisom

črk na oštevilčenih poljih; (2) ime, priimek, naslov in telefonsko številko

prijatelja, ki mu želite podariti mesečno naročnino na Domovino; (3)

svoje ime, priimek in naslov. To s pripisom 'Križanka' najkasneje do 8.

avgusta pošljite na: Domovina, Brnčičeva 41e, 1231 Ljubljana Črnuče,

ali narocnine@domovina.je. Dvema izmed vas pa bomo podarili dve

vstopnici za sejem Agra (Gornja Radgona, 23.–28. 8. 2025).

211 31. 7. 2025

LLLLL+

65

SKRIT LJUDSKI

PREGOVOR

SHUTTERSTOCK

VIOLA PRIMA LEŠ

ZAROD GELČ LOKVE

SKAZA BEST MEDO

V vsaki gornji besedi prečrtajte pravo črko,

ostale pa po vrsti prepišite v spodnja polja.

Tu boste prebrali poučen ljudski pregovor. (jp)

1

2 3 4 5 6

7 8

MAGIČNI LIK

1

2

3

4

5

6

7

8

Vodoravno in navpično:

1 dišeče žganje iz plodov sadnega drevja;

ponekod na Primorskem je moškega spola

2 član katoliškega reda, ki se ukvarja

zlasti z misijonskim delom

3 delavec, ki opravlja izolaterska dela

4 prebivalci dežele v Veliki Britaniji

s svojim jezikom in kulturo

5 avstrijski hokejist in reprezentant

slovenskega rodu (Martin); priimek najdemo

le na Koroškem - najdaljša sibirska reka

6 ime glasbenice Mavrič - kratica

za Ural Federal University

7 tujerodna rastlinska vrsta (iz črk OFSETNIK)

8 bistvene, neodtujljive lastnosti

predmeta ali pojava; prilastki v slovnici (jp)

211 31. 7. 2025

66

ZA NASMEŠEK ALI DVA

JABOLKA

Otroci so v župnijskem sadovnjaku kradli jabolka. Župnik je

na drevo obesil list: »Bog vse vidi.«

Naslednji dan je bilo na listku z otroško pisavo dopisano:

»Vidi že, toda ne tožari.«

SHUTTERSTOCK

GROZLJIVKA

Zakonca se pogovarjata na blagajni pred kinom. Mož reče:

»Vem, da gre v tem filmu za grozljivko. Toda zakaj se to začne

že pri ceni vstopnic?«

MNENJA

Politik: »Dame in gospodje, nič nimam proti temu, da so

mnenja deljena. Toda prav je, da jaz podam svoje mnenje, ki si

ga vi potem med seboj delite.«

MAČKA

Gospa Srečkova: »Vaša mačka je danes pojedla našega

kanarčka.«

Gospa Veselko: »Dobro, da ste povedali. Torej ji danes ne

bomo ničesar več dali jesti.«

PLESKAR

»Si že pobarval okna?« vpraša mojster vajenca.

Vajenec: »Sem. Ali je treba pobarvati tudi okvirje?«

SHUTTERSTOCK

TRPLJENJE

Vdova: »V olajšanje mi je, da mojemu možu ni bilo treba dolgo

trpeti.«

Odvetnik na zapuščinski razpravi: »Aha, torej sta bila poročena

le kratek čas?«

LABIRINT

SHUTTERSTOCK

211 31. 7. 2025

ŠIRIMO OBZORJA

Naročite si dobro branje!

Novi naročniki prejmete

KNJIŽNO DARILO.

Letna naročnina na tednik

Domovina SEDAJ ŠE 175 €

Naročam tednik Domovina

(ustrezno izpolnite)

Ime in priimek * :

Ime podjetja (poslovni naročnik):

Ulica in hišna št. * :

Poštna št. in kraj * :

Telefon * :

E-mail * :

Podpis * :

Poštnino za tednik plača Domovina.

S podpisom potrjujem, da se strinjam s splošnimi pogoji naročanja.

S podpisom potrjujem, da sem seznanjen z navedenimi splošnimi pogoji naročanja, ki so objavljeni

na spletnem naslovu https://www.domovina.je/splosni-pogoji-narocanja/.

O čem pišemo?

• POLITIKA

• GOSPODARSTVO IN RAZVOJ

• VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE

• DRUŽBA IN SKUPNOST

• ZGODOVINA

• NARAVA IN OKOLJE

Odlikujejo nas:

• VERODOSTOJNOST

• NEODVISNOST

• KAKOVOST

• POGLOBLJENE VSEBINE

• SRČNOST, SPOŠTLJIVOST

• POVEZOVALNOST

Domovina d.o.o.

Brnčičeva 41e

1231 Ljubljana-Črnuče

E: narocnine@domovina.je

T: 068 191 191

NAROČITE

ŠE DANES

Mir

Mirno naj bo morje brez udarnih valov,

modro nebo brez močnih vetrov,

ptice spokojno naj pesem pojo,

kaj mir in spokoj je, one vedo.

A ni tako:

srečno, spokojno, lepo.

Tako je le za ene,

ki nič ne vedo.

Idila za tiste, ki gledajo z zaprtimi očmi,

pa za tiste, ki ne slišijo, kako ves svet ječi …

kako blizu in daleč od nas preliva se kri,

kako iz ure v uro vse več jih trpi.

Resnico izkrivljajo, nam prodajajo laži,

lepo je, pravijo, čeprav vse gori.

Tako več ne gre, k vragu vse gre,

mene, one in tebe … sram naj bo kar vse.

(Igor Gošte)

SHUTTERSTOCK

Domovina 211: Obračun Aste Vrečko s Cerkvijo (predogled)

Transform your PDFs into Flipbooks and boost your revenue!

Delete template?

Save as template ?