Julij - Planinski Vestnik

Prepričani, da sta kje v bližini, smo ju s klici skušali opozoriti nase,
v veri, da sestopata kje z vrha Kočne po opravljeni plezariji. Nihče se
ni odzval. Gore so bile prazne, nikjer nobenega odziva živega človeka.
Le v Dolcih so blejale ovce in v rebri Grintovčevih sten je pozvanjala
vodnica zablodelega tropa v izpostavljenih lašlah ...
Vreme se je pripravljalo k dežju in dišalo je po snegu. Veter je bril
od severozahoda in grebene nad nami zavešal s sivino oblakov. Težko
otovorjeni s težkimi Marinerjevimi nosili in jeklenimi vrvmi — smo se
končno morali odločiti za pot na Kokrsko sedlo, ker bi bilo v vremenu,
ki se je obetal za noč in naslednji dan bivakiranje na prostem preveč
tvegano. Z radijsko zvezo smo položaj lahko sporočili vodji naše postaje
tovarišu Levstku v Ljubljano, ki nam je obljubil, da bo vse uredil, da
nam naslednji dan iz Kranja prinesejo ključe od bivaka, ki je bil za
bazno oporišče akcije pripravnejši in predvsem mnogo bližji vrhu Kočne.
Ponoči se je nad gorami razdivjala nevihta, kakršne že leta in leta
nihče med nami ni pomnil. Z jutrom, ko smo vstali, je že ostri sever
spremenil dež v sodro in sneg, pobelil vrhove in z ostrim pišem loputal
z oknicami ječeče bajte v Sedlu.
V peklenskem divjanju viharja sem ob pol osmih hitel pod Grintovcem
proti Kočni, da s primernega mesta v vidni liniji dobim radijsko
zvezo z Ljubljano in od vodje akcije Levstka potrdilo o naši odločitvi, da se
akcija prekine in nadaljuje ob ugodnejših pogojih. Ljubljana je pristala
in do kože premočen sem ob pol desetih prinesel navodila nazaj na
Kokrsko sedlo, kjer so me tovariši že nestrpno pričakovali. Tam sem
razočaran ugotovil, da sem na mestu sprejemanja v naglici pozabil zaščitni
poklopec oddajnika. Treba je bilo nazaj ponj, uro dale^ v blaznem vremenu.
Tovariši so mi branili, naj počakam, pa se je javil tovariš Bine
Vengust, se dobro opremil za dež in mi že po dobri uri prinesel izgubljeno
nazaj, zbičan od vetra, toče in sodre, a silno zadovoljen, da ni dopoldneva
prelenaril v koči in je doživel divjanje nevihte v vsem njenem elementu ...
Pozneje smo izvedeli, da je v tistih urah umrla od izčrpanosti na poti
s Korošice na Kamniško sedlo Hedvika Vasle iz Zabukovice pri Celju, ki
so jo še tisti dan zvečer reševalci iz Stahovice in Kamnika prinesli mrtvo
v Kamniško Bistrico.
Med nalivom dežja se je moštvo vrnilo v dolino, le midva z Jegličem
sva ostala v Sedlu prepričana, da bo naslednji dan prav gotovo lepo vreme
in razmere toliko ugodne, da bova lahko preiskala vrh Kočne in ves teren
ob poti do Grintovca.
Res se je z večerom nevihta izdivjala in nebo se je začelo od severa
trgati v vedno večje jasnine med oblaki.
Ponoči se je popolnoma zjasnilo.
Ves naslednji dan sva z Jegličem gazila sneg do gležnjev, pretaknila
vse grape in sleherno polico okoli vrha Kočne, preiskala stezo vse do vrha
Grintovca in morala končno pozno popoldne po radijski zvezi sporočiti
v Ljubljano, da nisva našla nobenih sledov, da pa obstaja edina možnost,
da truplo Jazbeca leži v strmi, še od zime zasneženi grapi zahodno od vrha.
Zaradi snega in ledu v tistih razmerah ni bilo mogoče sestopiti vanjo in
preveč snega je v majhnih plazovih zatrpalo krajne poči snežišča, kamor
je truplo lahko padlo po streli.
Čeprav so reševalci še nekajkrat iskali in pregledovali globoko grapo
z vrha s pomočjo dobrih daljnogledov — niso mogli opaziti nobenih znakov,
kje bi moglo ležati Jazbečevo truplo. Treba je bilo počakati, da sneg
skopni in gora sama odkrije svojo žrtev.