1/2 (PDF) - Celjska Mohorjeva družba

6
uku tujih jezikov. Če pa že, bi moral pouk na te razlike neprestano opozarjati v obliki kontrastivne metode. Npr.: Pri
latinščini imamo vse zaimke v enem predalčku, naš učbenik pa jih najprej razdeli na samostalniške in pridevniške.
Poglejmo nekaj primerov, ki ilustrirajo, kako je jezikoslovni pouk obremenjen s pretiranim učenjaštvom. Pri tem se
bom naslonil na nekatere srednješolske učbenike za pouk slovenščine, ki se jih danes uporablja. Kar zadeva omenjeno,
med njimi ni velikih razlik: vsi v glavnem izhajajo iz strukturalistične lingvistike. Že v kazalih lahko ugotovimo,
da je v rabi terminologija, ki je ne uporabljajo niti pri pouku tujih jezikov niti ne učitelji slovenščine v medsebojnih
pogovorih. Tako učbeniki skoraj ne poznajo izrazov glasoslovje, oblikoslovje, besedoslovje, skladnja. Te temeljne izraze
klasične slovnice nadomestijo z novimi izrazi: glasovne prvine besede, tvarna sestava besedil, oblikovna stran
besed, slovnična sestava besedil.
S pomočjo tega jezikoslovnega novoreka dijaki le težko oblikujejo podobo o zgradbi slovenskega jezika, še manj
pa si z njim pomagajo pri pouku tujih jezikov, kjer se srečujejo z izrazi iz klasične slovnice. Podobno se dogaja pri
predstavitvi posameznih jezikovnih ravnin; npr. pri oblikoslovju, kamor je strukturalistična slovnica vnesla veliko revolucijo
z drugačno razporeditvijo besednih vrst. Pri vseh tujih jezikih se namreč učijo o samostalnikih, pridevnikih,
zaimkih, števnikih …, pri slovenščini pa o samostalniški besedi, pridevniški besedi (zaimki in števniki pa so podvrste).
Kljub temu, da se tako učimo že 30 let, pa večina slovenskih intelektualcev na vprašanje, v katero besedno vrsto spada
beseda on, ne bo odgovorila, da je to samostalniška beseda, ampak da je zaimek – tako kot uči klasična slovnica
in kot se učijo pri tujih jezikih. Očitno čuti termin samostalniška beseda kot šolski balast.
Podobno šolsko učenost si dijaki pridobivajo ob sklanjatvah oziroma sklanjatvenih vzorcih. Teh je po novem sedem
(stara slovnica je poznala štiri): tri moške in tri ženske ter eno srednja. Po sedanji drugi moški sklanjatvi se sklanjajo
samostalniki moškega spola s končnico – a, npr. vodja. Kako dopovedati učencem, da se vodja sklanja po posebnem
sklanjatvenem vzorcu, torej po drugi moški sklanjatvi, če pa hkrati povemo, da je ta vzorec enak vzorcu za
samostalnike ženskega spola s končnico –a? Dijaki se ob tem pogosto sprašujejo, kako je obrazec lahko poseben
vzorec, če je enak drugemu vzorcu? Še bolj so zbegani, ko izvedo, da to besedo lahko sklanjamo tudi po prvi moški
sklanjatvi. Namesto da rečemo, da besedo Miha lahko sklanjamo tako kot lipa (po 1. ženski sklanjatvi) ali tako kot
korak (po moški sklanjatvi), strukturalist, ki ima rad predalčke, uvede novo sklanjatev (drugo moško). Če ima to v
znanstveni razpravi še smisel, ga pri pouku v šoli po mojem mnenju nima.
Kakšen smisel ima uvajati nov vzorec, ki je enak drugemu? Pri sklanjatvi smo se nekaj časa učili celo o tem, da imamo
tudi tak sklanjatveni vzorec samostalnikov srednjega spola, po katerem se ne sklanja noben primer. Primer spominja
na Heglov idealni sistem. Anekdota pravi, da so študentje Heglu ugovarjali, ko je razlagal svoj sistem. Rekli so mu:
»Gospod profesor, ampak življenjska dejstva so drugačna!« On pa jim je lakonično odgovoril: »Tem slabše za dejstva!«
Strukturalistična slovnica ne prenese izjem; če ne gre drugače, naredi za nekdanjo slovnično izjemo nov predalček.
Tako nategovanje življenja na strukturo je neživljenjsko. Kot je neživljenjsko in strokovnjaško, ko se učimo, da se
npr. ime Dolores sklanja po 3. ženski sklanjatvi, ki da ima vseskozi ničto končnico, namesto da bi rekli, da nekaterih
besed pač ne sklanjamo.
Podobno željo po pretiranem razporejanju lahko vidimo pri obravnavi zaimkov. Stara slovnica je poznala šest vrst
zaimkov, nova pa pozna najprej sedem samostalniških, nato pa še sedem pridevniških. Tak zapleten sistem je za
spoznavanje maternega jezika v šoli (posebno v osnovni šoli) gotovo vprašljiv. Preveč je zavezan strukturi, umišljenemu
kalupu, v katerega tlačimo jezikovne pojave. Znanstvene razprave so seveda lahko bolj zapletene, učbeniki
pa morajo biti preprostejši, bolj poljudni in brez pretiranega predalčkanja, sicer imajo učenci občutek, da se morajo
učiti o predalčkih, ne pa o jeziku. Jezik je najprej izraz duha, če ga hočemo preveč ujeti v strukturo, mu delamo silo.
Morda se najbolj jasno vidi težava pretiranega poznanstvenjenja pouka ob izrazih stavek in poved. Že 40 let slovenske
šolarje silimo z izrazom poved in govorimo, kakšna je razlika med povedjo in stavkom. S to učenostjo seznanjamo
že otroke v osnovni šoli, a še danes večina ljudi besede poved izven šole ne uporablja. Tudi mnogi slovenisti
ne. To pomeni, da ni zanjo poimenovalne potrebe in da se brez nje prav lahko shaja (razen v izrazito znanstvenih
razpravah).
Narobe bi bilo, če bi, potem ko sem navedel nekaj problemov in težav v zvezi s poučevanjem slovenščine v šoli,
dobili vtis, da je z našo materinščino v šoli vse narobe ali celo, da slovensko jezikoslovje ni naredilo v zadnjih 40 letih
nič pomembnega. Prav narobe je res. Slovensko jezikoslovje se lahko pohvali z množico pomembnih pridobitev,
raziskav in priročnikov. Tudi učbeniki so v marsičem naredili velik napredek. Kljub povedanemu je slovenščina danes
v razcvetu: še nikoli se ni v slovenščini toliko govorilo in pisalo kot danes; slovenščine se nikoli ni učilo toliko tujcev;
slovenščina v šoli nikoli ni imela ugodnejšega položaja, kot ga ima danes; nikoli nismo imeli toliko visoko izobraženih
slovenistov ... Vsa ta dejstva nas lahko navdajajo z optimizmom. Kot temen oblak na jasnini teh lepih pojavov
pa grozi biološka razsežnost slovenstva, a to je predmet že druge razprave.