28.05.2013 Views

sezona stagione 2011-2012 - Teatro Stabile Sloveno

sezona stagione 2011-2012 - Teatro Stabile Sloveno

sezona stagione 2011-2012 - Teatro Stabile Sloveno

SHOW MORE
SHOW LESS

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.

<strong>sezona</strong> <strong>stagione</strong> <strong>2011</strong>-<strong>2012</strong><br />

www.teaterssg.it<br />

JEAN-BAPTISTE POQUELIN MOLIÈRE<br />

REŽIJA/REGIA SAMO M. STRELEC<br />

1


2<br />

neskoncno ˇ je poti,<br />

ki vodijo na sceno.<br />

nasa ˇ zagotavlja<br />

oporo najzanimivejsim ˇ<br />

predstavam veliko prej,<br />

kot pa se dvigne zastor.<br />

generali.<br />

Kjer je umetnost.


Naša prva premiera<br />

Miro Gavran : Šoferji za vse čase<br />

Miro Gavran: Šoferji za vse čase. Z leve proti desni: Lara Komar (Amanda),<br />

Minu Kjuder (Štefka), Vladimir Jurc (Franček), Tarek Rashid (Adi, alias<br />

Sadam el Yemeni)<br />

Miro Gavran: Šoferji za vse čase. Z leve<br />

proti desni: Tarek Rashid (Adi, alias<br />

Sadam el Yemeni), Primož Forte (Niko),<br />

Vladimir Jurc (Franček)<br />

Miro Gavran: Šoferji za vse čase. Z leve<br />

proti desni: Vladimir Jurc (Franček),<br />

Minu Kjuder (Štefka, njegova žena),<br />

Lara Komar (Amanda, njuna hčerka)<br />

Miro Gavran: Šoferji za vse čase.<br />

Z leve proti desni: Minu Kjuder<br />

(Štefka), Maja Blagovič<br />

(Nives), Primož Forte (Niko),<br />

Nikla Petruška Panizon<br />

(Bruna, soseda), Lara Komar<br />

(Amanda), Tarek Rashid<br />

(Adi, alias Sadam el Yemeni),<br />

Vladimir Jurc (Franček)<br />

3


Uffi cioStampaRegioneFVG<br />

4


J.B.P. Molière<br />

TarTUffe<br />

(Tartuffe, ou l’imposteur)<br />

Prevajalec Oton Župančič<br />

Režiser in scenograf Samo M. Strelec<br />

Kostumografka Marita Ćopo<br />

Avtor glasbe Dinko Appelt<br />

Oblikovalec videa Antonio Giacomin<br />

Lektor Jože Faganel<br />

Gospa Pernellova, Orgonova mati Miranda Caharija k.g.<br />

Orgon, Elmirin mož Vladimir Jurc<br />

Elmira, Orgonova žena Maja Blagovič<br />

Damis, Orgonov sin Primož Forte<br />

Marijana, Orgonova hči in Valerjeva ljubimka Nikla Petruška Panizon<br />

Valer, zaljubljen v Marijano Romeo Grebenšek<br />

Kleant, Orgonov svak Luka Cimprič<br />

Tartuffe, svetohlinec Branko Šturbej k.g.<br />

Dorina, Marijanina strežnica Lara Komar<br />

Gospod Loyal, birič Sergej Verč<br />

Policijski uradnik Vojko Belšak k.g.<br />

Damisovo dekle Natali Papinutti<br />

Strežnik 1 Alen Kermac<br />

Strežnik 2 Andraž Jug<br />

Inspicientka Sonja Kerstein<br />

Šepetalka Neda Petrovič<br />

Luč Peter Korošic<br />

Ton Diego Sedmak<br />

Odrski mojster Giorgio Zahar<br />

Scenska tehnika Moreno Trampuž, Marko Škabar<br />

Garderoberka in šivilja Silva Gregorič<br />

Nadnapisi Mara Bogatec<br />

Sezona <strong>2011</strong>-<strong>2012</strong> – 2. uprizoritev<br />

Premiera: 13. januarja <strong>2012</strong> na velikem odru<br />

5


6<br />

jeaN-BaPTisTe PoQUeLiN MoLiÈre<br />

Francoski klasicistični dramatik. *15. januar 1662 (Pariz), †17 februar<br />

1673 (Pariz). Po študiju, ki ga je spravil v stik s plemstvom, je postal<br />

igralec v potujoči gledališki skupini. Usoda je hotela, da je okrog<br />

leta 1642 spoznal Madeleine Béjart in njeno gledališču posvečeno<br />

družino. Jean-Baptiste Poquelin je tako postal Molière in se pridružil<br />

hipijem tistega časa – igralcem. V tistem času so bili igralci na zelo<br />

slabem glasu, bili naj bi razuzdanci, krivoverci, brezverci … Če so<br />

hoteli prejeti poslednji zakrament, so se morali javno odpovedati<br />

svojemu poklicu, drugače so jih pokopali za pokopališki zid,<br />

kamor so spadali morilci in nekrščeni otroci. Kljub temu pa je ves<br />

čas užival podporo kralja Ludvika XIV., ki ga je marsikdaj zaščitil<br />

pred napadi klerikalnih krogov in plemiških dvorjanov. Molière<br />

je s svojimi komedijami v Pariz prinesel nekaj novega, pristno<br />

gledališkega, v svojem delu je združil kulturo vladajočega razreda<br />

z ljudskimi elementi in živim jezikom. Meščan, ki se je dolga leta<br />

kalil na francoskem podeželju, se je v svojih delih rogal takrat<br />

popularnim plemiško-aristokratskim preciozam, jezikovnim<br />

puhlicam, baročnim modnim muham oblačenja in ličenja,<br />

gizdalinski estetiki in neumnosti literarnega donkihotstva. Molière<br />

je vse do smrti igral na deskah Palais-Royala v Parizu. Natanko eno<br />

leto po smrti Madeleine Béjart je Molière zadnjič nastopil v vlogi<br />

Argana v Namišljenem bolniku. Med predstavo je namišljeni bolnik<br />

začel resnično umirati …


saMo M. sTreLeC<br />

Rojen l. 1966 na Ptuju. Po zaključku študija<br />

gledališke in radijske režije na Akademiji<br />

za gledališče, radio, film in televizijo<br />

v Ljubljani, ki ga je končal z diplomsko<br />

predstavo “Življenje plejbojev” (AGRFT<br />

in Cankarjev dom, 1991) avtorja Dušana<br />

Jovanovića, se je v študijskem letu 1991/92<br />

izpopolnjeval na Visoki šoli za igralsko umetnost<br />

Ernst Busch (Hochschule für Schauspielkunst<br />

Ernst Busch) v Berlinu pri prof.<br />

Hartmutu Lorenzu. Od l. 1990 vodi doma in<br />

v tujini delavnice ter seminarje s področja gledališke igre in režije. Med<br />

letoma 1992 in 1997 je bil umetniški vodja gledališke skupine Zato na<br />

Ptuju, iz katere je izšla ponovna profesionalizacija Gledališča Ptuj, za<br />

kar je l. 1997 prejel nagrado Zlata ptica. Med letoma 1997 in 2001 je<br />

bil kot direktor Gledališča Ptuj pobudnik ideje za festival monodrame,<br />

natečaja mlada dramatika ter SKUP-a, festivala komornih gledališč.<br />

Leta 2001 je prevzel umetniško vodstvo Drame Slovenskega narodnega<br />

gledališča v Mariboru.<br />

Na gledaliških festivalih doma in v tujini redno dobiva nagrade strokovnih<br />

žirij in občinstva, med katerimi velja posebej omeniti nagradi<br />

žlahtne režije na Dnevih komedije v Celju za Turrinijevo “Krčmarico”<br />

Gledališča Zato. (1996) in Huebnerjevo “Marjetko, str. 89” Gledališča<br />

Ptuj (2001) ter več nagrad za režijo “Debeluhov v krilcih” Nickyja Silverja<br />

(Drama SNG Maribor, 2002): SKUP, Ptuj 2003, Jutarnji list »Peristil« –<br />

festival Splitsko ljeto 2003, mednarodni festival komornega gledališča<br />

Zlati lev, Umag 2005.<br />

Režira v vseh slovenskih institucionalnih gledališčih, kot režiserja ga<br />

poznajo tudi na Reki, v Beogradu in Gradcu. Med njegovimi številnimi<br />

režijami velja razen že omenjenih izpostaviti: “Zaprta vrata” J. P. Sartra<br />

(Gledališče Zato., Ptuj, 1993), “Prikrita opolzkost vsakdana” M. A. de la<br />

Parre (SLG Celje, 1994), “Weisman in Rdeče lice” G. Taborija (SNG Drama<br />

Ljubljana, 1994), “Govor malemu človeku” W. Reicha (Gledališče Ptuj,<br />

1996), “Pohujšanje v dolini šentflorjanski” I. Cankarja (SNG Drama Maribor,<br />

1997), “Lederksiht” H. Krausserja (SNG Drama Maribor, 1997), “Dialog<br />

med prostitutko in njenim klientom” D. Marainijeve (SNG Drama<br />

Maribor, 1999), “Quartett” H. Müllerja (HKD Rijeka, 2001), “Plešasta pevka”<br />

E. Ionesca (Drama SNG Maribor, 2004),”Norway.today” I. Bauersime<br />

(Drama SNG Maribor in Narodno pozorište Beograd, 2004), “Z mislijo<br />

na dramo Ivana Cankarja Hlapci.pdf” (Drama SNG Maribor, 2005).<br />

7


8<br />

KaKo se vse sKUPaj začNe<br />

Kolega Verč nas je na prvi vaji za Tartuffa v imenu vodstva<br />

gledališča najprej pozdravil, potem pa kar obsedel. Nato so v<br />

bralno sobo pripeljali še vsaj ducat slušateljev gledališke šole - Art<br />

studia, češ, da bi radi enkrat videli, kako se vse skupaj začne. Da so<br />

že doživeli glavne vaje, pa generalke, ampak, da jih zdaj zanima<br />

takole, kako je to, čisto na začetku … In prijazno vprašali, če nimam<br />

nič proti, če bi prisostvovali prvi vaji. Kako češ neprijazno odgovoriti<br />

na prijazno vprašanje ;-)<br />

Po tem pa mi na koncu vaje Verč reče, da naj nekaj od tega, kar<br />

sem govoril, napišem za (v) gledališki list.<br />

Kaj pa vem, kaj sem govoril!? Imel sem vendar tremo. Čeprav sem<br />

skoraj z vsemi igralci že delal, kar pomeni, da se že »malo poznamo«,<br />

sta tu Šturbejev Brane in Cimpričev Luka. Braneta seveda že<br />

dolgo gledam zmeraj odličnega na različnih odrih, prvi spomin mi<br />

seže tja, do mariborskega, Magellijevega Vojčka… Luka sem spoznal<br />

pred nekaj leti prav v Trstu, ko je bil še igralec v Celju; in Luka mi<br />

je že kar takoj uvodoma lepo povedal, da ne bi rad, da bi bilo vse<br />

skupaj »kar nekaj, približno« …<br />

Tole, s prvo vajo, je že itak najbolj podobno temu, kakor da bi sodelavcem<br />

spodnje gate kazal, potem pa še slušatelji šole in ta njihova<br />

želja, da bi videli, kako se vse skupaj začne … Kaj pa če se user…<br />

em v hlače?!<br />

Seveda je to, da sem imel tremo, malo za lase privlečeno. Tako kot<br />

Molierov konec igre o Tartuffu. Kajti z Univerze v Mariboru, kjer<br />

občasno predavam, sem že navajen, da me poslušajo in gledajo …<br />

in si svoje mislijo.<br />

In prav to, »si svoje mislijo« bo ena od tem našega druženja! Kaj si<br />

mislijo o tej igri, teh likih, teh vlogah igralci? Kaj si mislijo igralci o<br />

tem, o čemer si mislim jaz, režiser? Igra je namreč že 350 let takšna,<br />

kot je. In o njej je bilo že toliko napisanega. Prebral sem nekaj od<br />

tega, ne prav malo, a navdušilo, spodbudilo, navdihnilo me je<br />

takisto malo. Kaj naj jim torej pripovedujem, igralcem, kaj vse sem<br />

prebral, kako sem načitan in pameten? Naj se s tujim perjem in<br />

lastno pridnostjo hvalim? Ne, ne bom.<br />

Tako jim torej povem mojo »delovno hipotezo«: Poglejmo, kaj piše<br />

v tekstu, poglejmo, kaj si o tem mislimo, vi - igralci, jaz – režiser<br />

in bog ve, kam nas bo to za/neslo. Kdo ve, ali bo iz posameznikov,<br />

individualistov nastal »naš« Taratuffe, ali bomo iz »jaz« in »ti«<br />

nastali »mi«, z našim videnjem, čutenjem, raz/umevanjem Tartuffa?


Predvsem pa, ali bodo »oni« - gledalci vstopili v naš odrski svet?<br />

Bodo lahko vstopili? Bodo želeli vstopiti? Bodo sprejeli povabilo »na<br />

ples«? Ali nam bodo dali »košarico«?<br />

Tako nekako se je začelo. Približno o tem sem govoril na prvi vaji.<br />

Zdaj, ko tole pišem, je dobra polovica vaj za nami. Oziroma še pol<br />

pred nami. Kolega Verča smo povabili v ekipo in zaigral bo v vlogi<br />

Loyala, v uprizoritev bomo vključili tudi Natali, slušateljico Studia<br />

Art. Zdi se mi, da so se igralci sprijaznili z mojimi gatami; so, kakršne<br />

pač so, četudi demode … Ampak tudi svoje so že malo pokazali.<br />

Zdaj postaja zanimivo! Delo me začenja radostiti. Služba postaja<br />

služenje. Ne le eurov ;-)<br />

Samo M. Strelec, 12. decembra <strong>2011</strong><br />

Idejni režijski koncept Sama M. Strelca za V. dejanje Tartuffa<br />

9


Malthouse Theatre, Melbourne<br />

(Avstralija), režiser Matthew Lutton<br />

10<br />

Miracle Theatre (Velika Britanija),<br />

režiser Bill Scott<br />

WorkShop Theater Company, New York (ZDA),<br />

režiser Charles E. Gerber<br />

The Dell’Arte Company, Boston (ZDA), režiser Giulio<br />

Cesare Perrone<br />

Plakat filma o Molièru režiserja<br />

Laurenta Tirarda iz leta 2007<br />

Le Théâtre Lucernaire, Pariz<br />

(Francija), režiser Philippe Ferran


TarTUffe, orGoN iN osTaLi<br />

V družino Orgonovih se vsili za hišnega prijatelja Tartuffe - mlad mož,<br />

na videz zelo moralen in pobožen človek, toda v resnici je prekajen<br />

in nevaren svetohlinec. Meščan Orgon in njegova pobožnjaška mati<br />

sta vsa prevzeta od navidezno poštenega in pobožnega mladeniča; v<br />

njem vidita svetnika. Sprva so tudi ostali prevzeti zaradi Tartuffa. Toda<br />

Dorina, strežnica Orgonove hčere Marijane, kmalu spozna v njegovi<br />

osebi potuhnjenca, priliznjenca. Tudi ostali kmalu spoznajo, le Orgon<br />

ne in ga zato še bolj časti. Vsi ga prepričujejo o Tartuffovi potuhnjenosti,<br />

toda Orgon je popolnoma pod njegovim vplivom. Njegova<br />

“ljubezen” ga privede celo do tega, da Tartuffu obljubi zakon s svojo<br />

edino hčerjo, Marijano. Pri tem pa ga ne ovira to, da je Marijana že<br />

zaročena z Valerom.<br />

Ubogo dekle je nesrečno, ne ve kaj storiti. Strežnica Dorina, dekle z<br />

zdravim razumom in humorjem, sklene pomagati svoji gospodarici.<br />

Vse hoče popolnoma prepričati o značaju Tartuffa. Zvabi ga v sobo,<br />

kjer je bila - čeprav priletna, pa kljub temu še vedno lepa - Orgonova<br />

žena Elmira. Tartuffe in Elmira začneta ljubimkati, medtem pa pred<br />

vrati prisluškuje pogovorom Elmirin sin. Ves razburjen odhiti k očetu<br />

povedati o sramotnem dejanju in varanju, toda oče ga v svoji veliki<br />

veri, da sin laže, nažene od doma ter ga razdedini. Za dediča pa določi<br />

Tartuffa.<br />

Končno hoče Orgonu odpreti oči sama Elmira. Posreči se ji, da ga<br />

pregovori, naj se skrije pod mizo, v svojo sobo pa zvabi Tartuffa. Le-ta ji<br />

zopet začne govoriti o ljubezni. (Preslepljeni) Tartuffe tako pade v past<br />

samemu Orgonu, ki se šele sedaj prepriča o Tartuffovem hinavstvu in<br />

zlikovstvu. Toda - prepozno! Orgon je bil hišo prepisal na Tartuffa in<br />

le-ta zdaj vsem skupaj zagrozi, da jih bo vrgel iz hiše. Toda to še ni vse!<br />

Nesrečnemu Orgonu grozi še aretacija zaradi nekih važnih političnih<br />

listin, ki mu jih je podtaknil Tartuffe. Ko v hišo stopi policija, se Orgon<br />

že vda v usodo, a v zadnjem hipu se vse spreobrne: policija postane<br />

pozorna na samega Tartuffa in spozna, da se v njegovi osebi skriva<br />

zlikavec, licemer in hinavec.<br />

Komedija se konča s tem, da Tartuffa odvede policija, Orgonov sin<br />

se vrne domov in zopet postane dedič, medtem, ko pa Valer zopet<br />

pridobi lepo Orgonovo hčer - Marijano.<br />

Zgodba se konča po principu - konec dober, vse dobro. Najlepše pa se<br />

pokaže že zelo star izrek: “Laž ima kratke noge!”<br />

Vir: baza.svarog.org<br />

11


12<br />

jeaN-BaPTisTe PoQUeLiN MoLiÈre<br />

Odlomki iz predgovora Tartuffu<br />

Markizi, preciozi, rogonosci in zdravniki so tiho trpeli, ko smo jih igrali,<br />

in se celo delali, da so se kot vsi ostali zabavali nad podobami, ki smo<br />

jih napravili iz njih; hinavci pa sploh niso razumeli smešenja; od vsega<br />

začetka so bili sramežljivi in so se čudili, kako da sem dovolj nesramen,<br />

da si upam igrati njihove grimase, in da si upam napasti poklic, v<br />

katerega se meša toliko poštenih ljudi. To je zločin, ki mi ga niso znali<br />

oprostiti.<br />

Po njihovi hvalevredni navadi so svoje interese prekrili s skrbjo za Boga<br />

in Tartuffe je, po njihovem mnenju, igra, ki napada verovanje. Od konca<br />

do kraja je polna gnusnosti in v njej ni najti ničesar, kar ne bi zaslužilo<br />

grmade. Vsi zlogi v njej so neverni, same geste v njej so zločinske, in<br />

tudi najmanjši pogled, najmanjši premik glave, najmanjši korak na<br />

desno ali levo, v njej skriva skrivnosti, ki jih lahko razlagajo meni v zlo.<br />

Če se bo kdo z dobrimi nameni potrudil, da bo preiskal mojo komedijo,<br />

bo brez dvoma videl, da so moji nameni v njej povsod nedolžni<br />

in da se nikjer ne igram s stvarmi, ki jih je potrebno spoštovati, da sem<br />

komedijo obravnaval tako previdno, kot narekuje zahtevnost snovi in<br />

da sem vložil vso svojo umetnost in vso skrb, ki sem je bil sposoben,<br />

da bi čimbolj razločil lik hinavca od lika pravega vernika. Za to sem<br />

porabil dve cele dejanji za pripravo prihoda mojega sramotneža. Le-ta<br />

v nobenem trenutku ne pusti gledalca v dvomih; najprej ga spoznamo<br />

po oznakah, ki sem mu jih dal in, od začetka do konca, ne pove niti ene<br />

besede, ne stori niti enega dejanja, ki ga pred gledalci ne bi slikal kot<br />

značaja zlobneža in ki ne bi hvalil značaja resnično dobrega moža, ki<br />

mu stoji nasproti.<br />

Če je namen komedije popraviti grehe ljudi, ne vidim razloga, zakaj bi<br />

lahko bil pri tem kdo izvzet. Tale tu je, v naši državi, dosti bolj nevaren<br />

kot vsi ostali in videli smo, da ima gledališče veliko sposobnost odpravljanja<br />

takih napak. Najlepši odlomki resne moralitete so najpogosteje<br />

šibkejši od tistih v satiri in večine ljudi ne prevzame nič tako, kakor<br />

slika njihovih napak. Nič ne zadane greha tako kot to, da ga izpostaviš<br />

posmehu vsega sveta. Lahko je trpeti grajanje, nemogoče je trpeti<br />

posmeh. Človek si želi biti zloben, a nikoli smešen.<br />

Ne morem zanikati, da so nekateri Cerkveni očetje obsodili komedijo,<br />

ampak prav tako ni moč oporekati meni, da so bili nekateri, ki so jo<br />

obravnavali malo bolj prijazno. Tako je avtoriteta, s katero si dovolijo<br />

cenzuro, uničena zaradi tega razkola; in edina posledica, ki bi jo lahko<br />

sklepali iz te različnosti mnenj v duhovih, razsvetljenih z isto lučjo, je,


da so na komedijo gledali drugače in da so jo eni obravnavali v njeni<br />

čistosti, medtem ko so jo drugi gledali skozi njeno pokvarjenost in jo<br />

zamešali z vsemi zločinskimi spektakli, za katere so imeli prav, ko so jih<br />

imenovali spektakle podlosti.<br />

In, res je, ker je potrebno razpravljati o stvareh in ne o besedah, in ker<br />

večina nesoglasij izhaja iz nerazumevanja in pripisovanja nasprotnih<br />

pomenov istim besedam, nam ne ostane drugega kot ustaviti let<br />

nesporazumov in pogledati, kaj je komedija sama po sebi, da bi videli,<br />

ali jo je moč obsoditi. Brez dvoma se bo izkazalo, da, glede na to, da ni<br />

nič drugega kot navdahnjena pesnitev, ki s prijetnimi pouki predstavlja<br />

človeške napake, je ni moč cenzurirati brez nepravičnosti, in če hočemo<br />

prisluhniti pričevanju antike, nam bo povedala, da so komediji peli<br />

hvalnice najbolj slavni filozofi, tisti, ki jim je bil poklic resna modrost in<br />

ki so brez prestanka kričali za grehi svojih stoletij.<br />

Filozofija je dar z neba; podarjena nam je bila, da lahko svoje duše skozi<br />

kontemplacijo naravnih čudes privedemo do spoznanja Boga; vseeno<br />

pa vemo, da so jo večkrat uporabili proti svojemu namenu in jo zaposlili<br />

z namenom, da podprejo nevero. Tudi najbolj svete reči niso zakrite<br />

pred pokvarjenostjo ljudi; in vidimo sramotneže, ki vsak dan zlorabljajo<br />

verovanje in ga hudobno uporabljajo za najhujše zločine.<br />

Vedno je potrebno ločiti zlorabo od namena umetnosti, in kot ne<br />

pomišljamo braniti medicine, četudi je bila v Rimu prepovedana, niti<br />

filozofije, ker je bila javno obsojena v Atenah, ne smemo tudi ne hoteti<br />

prepovedati komedije, ker je bila v nekaterih obdobjih cenzurirana.<br />

Ta cenzura je imela svoje razloge, ki zdaj ne vzdržijo več. Zaprla se je v<br />

tisto, kar je mogla videti in ne smemo je nikoli potegniti iz mejnikov, ki<br />

si jih je postavila, je raztegniti dlje in zamenjevati nedolžnega s krivim.<br />

Komedija, ki jo je cenzura prepovedala ni niti približno komedija, ki jo<br />

mi želimo braniti. Moramo paziti, da ne bi pomešali ene z drugo. To sta<br />

dve osebi, katerih vrednote so povsem nasprotne. Ena z drugo nimata<br />

ničesar, razen podobnosti v imenu; in storili bi grozljivo krivico, če bi<br />

hoteli obsoditi Olimpo, ki je ženska, polna dobrega, ker je prej obstajala<br />

druga Olimpa, ki je bila razuzdanka. Podobne obsodbe bi, brez dvoma,<br />

v svetu napravile velik nered.<br />

Priznam, da je nekatere kraje vredneje obiskovati kot gledališče; in če<br />

želimo kriviti vse stvari, ki se ne nanašajo neposredno na Boga in naše<br />

zdravje, je jasno, da mora komedija biti ena izmed njih in nič ne bo<br />

narobe, če bo obsojena z vsemi ostalimi; vendar če predpostavimo, kot<br />

je resnica, da se tudi dejanja vere kdaj prekinejo in da ljudje potrebujejo<br />

razvedrilo, trdim, da jim ne moremo najti bolj nedolžnega, kot je<br />

komedija.<br />

13


14<br />

KraTKa KroNoLoGija NasTaNKa<br />

TarTUffa<br />

1664<br />

12. maj: predzadnji dan slavnosti v Versaillesu, posvečene Užitkom<br />

Začaranega otoka, je Molièrov ansambel igral Tartuffa pred<br />

Ludvikom XIV. v nepopolni obliki. Po tej uprizoritvi je bila igra<br />

prepovedana in se ni pojavila ne v tiskani obliki v knjižnicah, ne na<br />

odru. Zato o tej verziji igre ne vemo skoraj ničesar. Le pričevanje<br />

La Grangea, igralca v Molièrovi skupini, namiguje na to, da je šlo za<br />

prva tri dejanja komedije.<br />

4. avgust: Molière prebere igro v Fontainebleauju pred papeževim<br />

odposlancem Chigijem, ki je s komedijo zadovoljen. Kasneje<br />

duhovnik Pierre Roullé objavi v zvezi z igro izredno nasilen članek. V<br />

tem članku zmerja Molièra z »demonom«, »najhujšim svobodomiselnežem,<br />

kar jih je kdaj v prejšnjih stoletjih obstajalo«. Pismo konča<br />

s tem stavkom: »Za ta bogoskrunski atentat in nevernost si zasluži<br />

smrtno kazen, javno in eksemplarično in celo ogenj, predhodnik<br />

tistega v peklu«.<br />

31. avgust: Molière odda prvo prošnjo kralju, v kateri se brani<br />

predvsem napadov prej omenjenega župnika. Kralju piše: »Da<br />

bi kar najbolj ohranil spoštovanje in ugled, ki ju uživajo v resnici<br />

pobožni, sem se na vso moč potrudil in ločil hinavca od njih. [...] In<br />

vendar je bila vsa moja previdnost zaman. [...] Po misli tega župnika<br />

je moja igra, čeprav je ni videl, diabolična in diabolični tudi moji<br />

možgani; jaz sem hudič v človeški podobi, razuzdanec, brezbožnik,<br />

vreden eksemplarične kazni. Ni dovolj, da ogenj javno poravna<br />

mojo žalitev, s tem bi jo še prepoceni odnesel; človekoljubna vnema<br />

tega poštenjaka se ni ustavila tu; on nikakor noče, da bi bil jaz<br />

deležen usmiljenja pri Bogu; po vsej sili hoče, naj bom pogubljen,<br />

to je sklenjena stvar.«<br />

Molière bere igro ob nekaterih zaprtih, zasebnih priložnostih.<br />

1667<br />

5. avgust: Molière igra v Palais-Royal novo verzijo igre: Panulfe ali<br />

prevarant. Kralj naj bi pred odhodom na Flamsko Molièru dal svoj<br />

blagoslov, vendar o tem ni nobenega zapisanega sledu. Molière pa<br />

je moral delo omiliti. Predstava je doživela ogromen uspeh, vendar<br />

je naslednji dan predsednik parlamenta, ki je bil v kraljevi odsotnosti<br />

odgovoren za policijo, prepovedal vse nadaljnje uprizoritve, z obrazložitvijo,<br />

da je komedija »zelo lepa in zelo poučna, ampak ni stvar<br />

komedijantov poučevati ljudi o zadevah, ki se tičejo krščanske mo-


ale in vere: ni stvar gledališča, da se meša v pridiganje evangelija.«<br />

6. avgust: Molière napiše drugo Prošnjo kralju, ki mu jo La Grange in<br />

La Thorillière izročita v taboru pred Lillom, čeprav ju kralj ne sprejme.<br />

11. avgust: Hardouin de Péréfixe, pariški nadškof, izda ukaz, s katerim<br />

izrecno prepoveduje vsem osebam njegove nadškofije uprizarjanje,<br />

branje ali poslušanje te komedije, javno ali zasebno, kazen za ta<br />

prestopek je izobčenje.<br />

Tudi druga verzija igre nam ni nič bolj poznana od prve, saj ni za njo<br />

ostala nobena kopija. Le iz Molièrove Prošnje in iz anonimnega Pisma<br />

o komediji o prevarantu, ki ga je avtor podpisal z »C«, je moč rekonstruirati<br />

nekaj podrobnosti predstave, ki se je zgodila 5.8.1664. Molière<br />

sam trdi, da je »skrbno izpustil vse, kar bi moglo [...] prinesti vsaj senčico<br />

pretveze znamenitim izvirnikom podobe«, ki jo je želel naslikati.<br />

1669<br />

5. februar: Molière končno dobi od kralja dovoljenje, da uprizori<br />

Tartuffa, ki zopet nosi originalen naslov. Ludvik XIV. pred izdajo dovoljenja<br />

zahteva teološko študijo o veljavnosti ukaza, ki ga je izdal<br />

pariški nadškof. Odgovor je pomirjujoč. Igra doživi izreden uspeh. V<br />

letu 1669 igrajo 55 ponovitev, od tega kar 28 zaporedoma, Molière<br />

napiše še tretjo prošnjo kralju, ki pa z igro in njeno usodo v zvezi s<br />

cenzuro nima več direktne povezave.<br />

Marec: izide prva tiskana verzija Tartuffa, ki jo je avtor opremil s<br />

Predgovorom.<br />

Junij: izide še druga izdaja, h kateri so priložene še vse tri prošnje<br />

kralju.<br />

Vir: gled. list Slovenskega ljudskega gledališča Celje, 2003<br />

Jean-Léon Gérôme: Molière na zajtrku s kraljem Ludvikom XIV. Olje, 1862.<br />

Malden Public Library, Malden, Massachusetts<br />

15


16<br />

NaivNeŽi KoT PLeN za TarTUffe…<br />

Molièrova igra o svetohlinstvu sodi v vrh svetovne komediografije.<br />

Avtor je tematiko igre svojemu kralju Ludviku XIV. komentiral tako:<br />

“Hinavščina je prav gotovo ena najbolj razširjenih, najbolj neprijetnih<br />

in najbolj nevarnih napak, sem mislil, Veličanstvo, da bom vsem<br />

poštenjakom v Vaši državi napravil največjo uslugo, če napišem<br />

komedijo, ki bo podajala hinavce in kakor je treba razkrivala vse<br />

naštudirano spakovanje teh do zoprnosti vrlih ljudi, vse skrite<br />

poniglavščine teh ponarejevalcev pobožnosti, ki hočejo s hlinjeno<br />

gorečnostjo in izkrivljeno ljubeznijo do bližnjega vleči za nos<br />

poštenjake.”<br />

Igra govori o zvitem Tartuffu, ki se hoče dokopati do premoženja<br />

naivnega Orgona, v imenu višjih duhovnih vrednot in cerkve.<br />

Pridiga pobožnost in moralo, sam pa je poln najslabših namenov in<br />

bi Orgonovo družino brez milosti uničil, ko se ne bi nepričakovano<br />

pojavila odrešitev v podobi policijskega uradnika, ki Tartuffa razkrinka<br />

kot malopridneža.<br />

Komedija je ena najlegitimnejših oblik pripovedovanja družbenih<br />

resnic in nam tudi danes v svojem zrcalu reflektira sodobne<br />

Tartuffe. Le-ti niso več predstavniki črnega klera, tartufovstvo je<br />

našlo plodna tla v različnih posameznikih, ki v imenu dobrega<br />

in višjega povsod izvabljajo finance. Naivneži pa so zmeraj bili<br />

in bodo lahek plen za Tartuffe, domnevne nosilce metafizičnih<br />

spoznanj in višjih duhovnih vrednot.<br />

Namišljeni bolnik. SNG, Črnomelj, 1944. Z leve proti desni: Dušan Mevlja (Tomaž<br />

Diafoirus), Jože Tiran (Kleant), Slavko Tiran (Diafoirus), Draga Ahačič (Toineta), Ema<br />

Starc (Belina), Lojze Potokar (Argan), Ivanka Mežan (Angelika)


iMe NasLovNeGa jUNaKa...<br />

Ime naslovnega junaka najbolj slovite Molièrove igre je postalo pojem,<br />

takorekoč obče ime: Tartuffe je enako svetohlinec – kdor hlini vero, da<br />

bi stregel lastnim interesom. Svetohlinstvo je pri Tartuffu strategija,<br />

s katero obvladuje druge, na koncu kar družbo kot takšno. Njegova<br />

strategija pa deluje samo v specifično politični-ideološki konfiguraciji,<br />

v družbi, v kateri je s sklicevanjem na vero mogoče uresničevati moč<br />

in dosegati oblast. Zato ni nenavadno, da je bila komedija takoj po<br />

nastanku prepovedana, tako da je postala najslavnejši primer cenzure<br />

v zgodovini gledališča. Tartuffe je bil velika bitka Molièrovega življenja,<br />

v kateri je po mnenju nekaterih izgubil vero, veselje (pa je bil vendar<br />

komediograf!) in zdravje. A če je Molière s to igro izzival pozicije moči<br />

v Franciji 17. stoletja, se je Tartuffe kot obči pojem lahko uveljavil<br />

samo zato, ker je prepoznaven tudi v drugih krajih in časih. Zdi se, da<br />

tudi tukaj in zdaj ne bo ostal<br />

brez resonanc. Ostra igra, ki<br />

pa je hkrati neverjetno in nebrzdano<br />

smešna.<br />

ŠKofova oBsoDBa TarTUffa<br />

Kaj je v komediji Tartuffe tako vznejevoljilo in razburilo pariškega<br />

nadškofa, da je z grožnjo izobčenja iz Cerkve prepovedal uprizarjanje<br />

in branje Tartuffa?<br />

Škofova obsodba<br />

Niko Matul. Scenski osnutek za uprizoritev<br />

Šole za može, SNG Drama, Ljubljana, 1956<br />

»Zelo nevarna komedija, ki lahko še toliko bolj škodi veri, ker pod pretvezo,<br />

da obsoja svetohlinstvo in lažno pobožnost, brez razlike obsoja<br />

tudi tiste, ki izkazujejo najresnejšo vernost, ter jih izpostavlja posmehu<br />

svobodnjakov. Nadškof zato prepoveduje uprizoritev te komedije pod<br />

katerimkoli naslovom, prepoveduje pa tudi javno ali privatno branje ali<br />

recitacijo. Kazen za to je izobčenje.«<br />

Uradni odlok (11. avgusta 1667)<br />

17


18<br />

Niko Smrekar<br />

sLeDi TarTUffovsTva DaNes<br />

Tartuffe je komedija, ki v sebi skriva veliko elementov resnejših žanrov. Z<br />

zasmehovanjem svetohlincev in hinavcev se ta komedija na zelo resen,<br />

skoraj tragičen način sprašuje o položaju človeka v svetu ter o silah, ki<br />

na človeka delujejo, da zanemari svojo družino, svojo posest in svojo<br />

lastno razsodnost. Ta igra, ki jo v komediji predstavlja Tartuffe, je tako<br />

nevarna, da zaradi Orgonove zaslepljenosti na koncu tudi zmagovalci<br />

končajo kot poraženci. Tartuffe namreč ni predstavnik le sebe, ampak<br />

sil, ki so močnejše od enega samega človeka in zelo dobro organizirane.<br />

Take sile, ki razsodnega človeka pripravijo do tega, da vse svoje<br />

ljubljene zavrže, pa je moč prepoznati tako v svetu, ki ga komedija<br />

opisuje, kot v svetu, v katerem živimo danes. Spremenil se je le njihov<br />

modus operandi. V času Molièra so za prepričevanje nedolžnih uporabljali<br />

mističen pogled na svet, danes pa prevladuje kapitalistični.<br />

Tik preden znameniti policijski uradnik brez imena postavi na glavo celotno<br />

situacijo na prizorišču, se zdi, da se bo zgodba Tartuffa za še malo<br />

prej zaslepljenega Orgona in njegovo družino končala na moč nesrečno.<br />

Ostali so brez vseh svojih materialnih dobrin, ki jih je Orgon prepisal<br />

svetohlincu Tartuffu, obenem pa Orgona taisti svetohlinec poskuša<br />

spraviti v zapor. Če bi dogajanje ustavili v tem trenutku, le nekaj replik<br />

pred koncem, bi tekst ne bil več komedija, ampak bi se končal na moč<br />

tragično. Pomirljiv konec, kot ga zahteva komedija, se post-festum zdi<br />

vsiljen, prilepljen, prisoten le zato, da je Molière s tekstom lahko laskal<br />

kralju in premagal cenzuro, ki mu je tekst dvakrat prej zavrnila, ter da bi<br />

se podredil zahtevam komedijskega žanra, ki zahteva srečen konec.<br />

Skorajda osladen konec Tartuffa se zdi tako očitno neskladen z dotedanjim<br />

potekom igre, da se je potrebno vprašati, ali ni nemara igre konec<br />

že pred dejanskim koncem, torej, ali ni mogoče na Tartuffa gledati kot<br />

na tragikomedijo, ki se v bistvu konča nesrečno, srečen konec pa je le<br />

navidezen? Ne glede na to, da je Tartuffe komedija, je to namreč igra, v<br />

kateri ni veliko zmagovalcev.<br />

Na prvi pogled je z Orgonovo družino v trenutku, ko zastor pade, vse<br />

v redu. Hčerka Marijana in njen ljubimec Valer se lahko poročita, sina<br />

Damisa oče sprejme nazaj v hišo, Orgon in njegova žena Elmira sta<br />

pobotana, vsiljivec Tartuffe, ki je bil razlog vseh težav, pa je aretiran. A<br />

ni vse tako preprosto. Poleg Tartuffa, ki po zaslugi dobrega kralja izgubi<br />

vse, kar je s svetohlinjenjem pridobil, zraven pa še svobodo, je Orgon<br />

največji poraženec v igri. Gospodu srednjih let, kot je Orgon predstavljen,<br />

ki je v lažnem pobožnjakarju našel sistem vrednot, s katerim bi


lahko mirno pričakal smrt, ta možnost odrešitve postane nemogoča.<br />

Skozi celo peto dejanje deluje Orgon na prizorišču izgubljen, saj ne ve,<br />

kam bi šel, česa bi se lotil ali kaj ga čaka v prihodnosti. Tak ostane Orgon<br />

tudi na koncu, saj so šle vse njegove predstave o prihodnosti v zapor<br />

skupaj s Tartuffom. Tudi Kleantova dobra nasveta, da se naj vsi skupaj<br />

najprej zahvalijo kralju, nato pa proslavijo Valerjevo in Marijanino zaroko,<br />

ne pomagajo kaj dosti. Ceremonij bo v nekaj dneh konec, Orgon pa je<br />

ostal brez vere, ki bi ga vodila v življenju naprej.<br />

Tudi Elmiri in Kleantu se ne godi dosti bolje. Elmira se znajde na koncu<br />

v položaju žene, ki jo je mož silil v varanje, saj ni prej nikakor hotel<br />

uvideti, kako ga Tartuffe vleče za nos. Njen odnos tako do Orgona kot<br />

do celotnega sveta se je moral nekje spremeniti, saj od ženske, ki ima v<br />

začetku precej pomembno vlogo in obvladuje dogajanje v sredini igre<br />

z njenima dvema prizoroma s Tartuffom, ostane le ženska, ki jo je strah<br />

za njeno prihodnost z Orgonom in ji je žal, da se je v razkrivanju Tartuffa<br />

spustila tako daleč.<br />

Kleantov poraz je manj očiten. Vsaj na prvi pogled njegovi svetovni<br />

nazori prevladajo nad tistimi, ki jih lažnivo zagovarja Tartuffe. A vendar<br />

je Kleant na odru prisiljen ostati z zavestjo, da če ne bi bilo deux ex<br />

machina rešitve s kraljevo pomočjo, bi vsi njegovi dobri nauki ne zalegli<br />

nič. Kleantov poraz je v tem, da ni sposoben prepričati Orgona, kako je<br />

zaslepljen. Orgon Kleantu v IV. dejanju zabrusi:<br />

Vsi vaši svèti, svak, so zlate cene,<br />

vendar se po njih ne bom ravnal.<br />

Kleant torej vsej svoji razsvetljenosti in inteligenci navkljub ni sposoben<br />

opraviti svoje glavne naloge, to je prepričati Orgona, da živi v zmoti, ko<br />

občuduje Tartuffa in njegove nauke.<br />

Predvsem pa se moramo vseeno ob gledanju Tartuffa vprašati, zakaj so<br />

Tartuffovi nauki slabi in zakaj jih je Molière smatral za tako zelo škodljive<br />

in nevarne, da je tekst ne enkrat, ampak dvakrat popolnoma predelal,<br />

ter kralju dvakrat pisal prošnje, da mu je ta dovolil uprizoritev. Kje je<br />

Molière videl tolikšno nevarnost tartuffovstva, da je vztrajal pri tem<br />

tekstu, dokler ga ni na koncu v tretji verziji le uspel predstaviti širšemu<br />

občinstvu (na dvoru so videli tudi obe zgodnejši verziji, preden sta bili<br />

prepovedani)? In seveda se samo po sebi ponuja tudi drugo vprašanje:<br />

zakaj so nekateri krogi to komedijo smatrali za tako nevarno, da so<br />

vztrajali na njeni popolni prepovedi? Saj se nauki o vzdržnosti, odpovedi<br />

užitkom ter pobožnem življenju, ki jih Tartuffe zagovarja, sami po sebi<br />

ne razlikujejo preveč od naukov, ki jih še danes zagovarjajo nekateri<br />

krogi v sveti rimsko-katoliški Cerkvi.<br />

Odgovorov na ta vprašanja je več, vsi pa se skrivajo v besedilu ko-<br />

19


20<br />

medije. Prvi in poglavitni razlog je seveda ta, da je Tartuffe lažnivec in<br />

hinavec. Že v dramatis personae je označen kot svetohlinec, lažni vernik<br />

in kot takega ga skorajda uspe razkriti tudi Kleant na začetku četrtega<br />

dejanja. Tartuffe na eni strani pridiga nauke o vzdržnosti in odpovedi<br />

užitkom, na drugi pa sam požrešno jé in pije ter se vdaja nasladi ob<br />

misli na Elmiro. Zaradi te lažnivosti so Tartuffovi nauki, kakršnekoli že<br />

zagovarja, že vnaprej osmešeni in prignani do absurda.<br />

Vendar je problem globlji. Vprašati se je potrebno, kaj je v naukih<br />

tartuffovstva tisto, zaradi česar se je Molière toliko let zadrževal pri njih<br />

obsodbi. Posredno, skozi ironijo, nam ponuja odgovor sam Orgon,<br />

zaslepljen kakršen je. V svojem nastopnem prizoru v I. dejanju pove<br />

odkrito Kleantu za Tartuffa:<br />

ORGON: Njegov mi uk pokazal je nov tir;<br />

za nič na svetu nimam več srca;<br />

prijateljstva mi dušo je odrešil,<br />

če umre mi brat, otroci, mati, žena,<br />

skomizgnil bi samo in se potešil.<br />

V teh verzih tiči največja perverzija in največja nevarnost tartuffovstva.<br />

To, da Orgon zaradi Tartuffa izgubi posest, je manj pomembno kot to,<br />

da je Orgon zaradi naukov, takšnih ali drugačnih (še hujši so seveda<br />

zato, ker so lažnivi), zavrže vse, ki so mu dragi. Orgon v svojem govoru<br />

ne govori o posvetnem blagu, govori le o ljudeh, o svoji družini, za katero<br />

mu od vstopa Tartuffa v njegovo življenje ni več mar. Kleant lahko<br />

na tako radikalne izjave, ki mu jih govori Orgon, izjavi le:<br />

KLEANT: Človeška čustva, krasno požlahtnjena!<br />

Princip tartuffovstva torej teži k temu, da bi žrtve tega, v igri predstavljenega<br />

kot nedvomno lažnega moralnega sistema, zavrgle svoje<br />

čustvene vezi do družine in prijateljev in se s tem umaknile iz igre življenja.<br />

Tartuffe prodaja moralni sistem, kjer je dajanje vtisa svetosti bolj pomembno<br />

od družinskih vezi. V tem sistemu imajo plitki moralni nauki<br />

tolikšno težo, da premagajo ljubezen, ki jo Orgon čuti do svoje družine.<br />

Molière nas skozi Orgona in njegov odnos do družine, predvsem pa<br />

skozi dejstvo, da na koncu celotna družina praktično emocionalno<br />

razpade, opominja, da je vsak moralno-etični sistem, ki od nas zahteva,<br />

da pozabimo na svoje bližnje, v osnovi pomanjkljiv in škodljiv.<br />

Poleg nevarnosti, ki jo za Orgona in za zdravo pamet predstavlja Tartuffe,<br />

je pomembno za princip tartuffovstva tudi dejstvo, da Tartuffe ni<br />

edini predstavnik svoje vrste. Kleant v svojem govoru v I. dejanju pove,<br />

da »le teh potuhnjencev je velik roj«. Katero čisto določeno skupino<br />

svetohlincev iz Molièrovega časa je imel avtor v mislih, ko je pisal to<br />

komedijo o svetohlincu, ni povsem jasno, vendar imajo strokovnjaki


na sumu vsaj tri povsem določene katoliške skupine iz tedanjega časa:<br />

janzeniste, jezuite in skrivnostno Družbo Svetega Zakramenta. Vse te tri<br />

družbe so po svojem ustroju in načinu delovanja močno spominjale na<br />

način delovanja, ki ga uporablja Tartuffe.<br />

Argumentov za trditev, da je Tartuffe predstavnik katerekoli izmed teh<br />

treh organizacij, je dovolj. Na koncu koncev pa niti ni pomembno, predstavnik<br />

katere določene skupine je, pomembno je to, da za njim stoji<br />

močna organizacija. Za Tartuffom stoji sistem z močnim ideološkim<br />

aparatom, ki se je sposoben sklicevati na edino avtoriteto, ki ji še kralj<br />

ne more oporekati, na Boga.<br />

Položaj Orgonove družine (in na koncu teksta tudi Orgona) je tako resnično<br />

zastrašujoč. Pod obljubo, da se lahko umaknejo iz igre, se ljudje<br />

okoli njih spreminjajo in jih začenjajo napadati, ker se ne podrejajo<br />

istemu, za racionalnega človeka škodljivemu in nevarnemu moralnemu<br />

kodeksu. In za vsem tem stoji močna propagandna mašinerija neke<br />

temačne mistične organizacije. Pri vseh teh silah proti njim ni čudno, da<br />

mora vstopiti sam kralj, da jih lahko vsaj navidezno še reši.<br />

Nevarnosti tartuffovstva se torej skrivajo v moralnem sistemu, ki od nas<br />

zahteva odpovedovanje in zavračanje lastne družine, ter v dejstvu, da<br />

za tem sistemom stoji organizacija z zelo dobro utečenim propagandnim<br />

sistemom. Če zdaj na hitro zavrtimo čas naprej nekako tri in četrt<br />

stoletja, do leta 2003, pa se lahko vprašamo, kje lahko iščemo tartuffovstvo<br />

danes.<br />

Prvi in najočitnejši osumljenci so seveda »instant« religiozni sistemi,<br />

katerih želja je čim hitrejše ločevanje človeka od njegovega denarja<br />

in njegovih bližnjih in ki se včasih končajo s horror-prazniki samouničevanja,<br />

kot so masovni samomori. Te sekte so vsekakor eden izmed<br />

današnjih izvorov tartuffovstva, vendar jim manjka tako učinkovita<br />

propaganda, kot jo je imelo tartuffovstvo v času Molièra.<br />

Resnično tartuffovstvo je v današnjem svetu obrnilo obraz. Največja<br />

nevarnost za medčloveške odnose, podprta s propagando, se skriva v<br />

kapitalističnem diktatu uspešnosti, ki zavaja svoje žrtve z upanjem, da<br />

je v igri življenja moč zmagati. Tartuffovstvo se namreč, če želi uspeti<br />

v popolnosti, mora opirati na prevladujoč odnos do sveta, saj ima le<br />

tako ideološki dostop do največ potencialnih žrtev. V letu 2003 pa je<br />

prevladujoča življenska filozofija kapitalizem.<br />

Diktatura uspešnosti ima namreč v sodobnem svetu skorajda enak negativni<br />

vpliv na družino in medčloveške odnose, kot ga lahko opazimo<br />

v Tartuffu. Kultura korporacij nas prav tako kot tartuffovska lažna svetost<br />

sili v podrejanje nekemu vrednostnemu sistemu, ki od nas zahteva, da<br />

se odpovemo osnovnim človeškim vrednotam, kot so družina, svoboda<br />

21


22<br />

življenja in, na nek perverzen način, tudi užitki. Diktat uspešnosti<br />

namreč zahteva podrejanje korporaciji do te mere, da zahteva 24-urno<br />

dostopnost, prihajanje v službo ob nemogočih časih, odpovedovanje<br />

dopustov, predvsem pa kronično zmanjševanje količine časa, ki ga ima<br />

človek na voljo za uživanje v lastnih interesih, t.j. interesih, ki nimajo s<br />

kulturo korporacije nič skupnega. Skratka, diktat korporacij zahteva,<br />

da človek pred svoje lastne vrednote postavi vrednote korporacije, za<br />

katero dela.<br />

Kultura korporacij pa ima za seboj tudi močno propagandno mašinerijo.<br />

Le malo ljudi se namreč zaveda, da je v kapitalističnem svetu tisti,<br />

ki ima v lasti medije tudi tisti, ki odloča o čem in na kakšen način bodo<br />

mediji o določeni stvari pisali. In v kapitalističnem svetu imajo medije v<br />

lasti korporacije. V Ameriki, na primer, so ugotovili, da ima le 5-7 velikih<br />

korporacij nadzor nad 95% najbolj branega dnevnega časopisja. V<br />

interesu financ in velikega kapitala pa je, da sta resnica in zdrava pamet<br />

mnogokrat postavljena v drugi plan ali pa povsem ignorirana.<br />

Skraja se sicer zdi, da obstajajo med tartuffovstvom sedemnajstega stoletja<br />

in tartuffovstvom začetka 21. stoletja velike razlike, saj je današnje<br />

tartuffovstvo v nasprotju s tedanjim in ne zahteva odpovedi denarju<br />

ter tuzemskim užitkom. Vendar je razlika v bistvu zelo majhna, saj je le<br />

posledica zamenjave osnovnega pogleda na svet. V sedemnajstem stoletju<br />

je bil osnovni pogled na svet mističen in je poskušal žrtve prepričati,<br />

da lahko izstopijo iz igre življenja, medtem ko morajo danes Tartuffi<br />

poskušati v ljudeh vzbuditi občutek, da lahko zmagajo. Zmaga pa se<br />

meri v količini zasluženega denarja. Zanka pa je v dejstvu, da je medijski<br />

stroj taistih velikih korporacij usmerjen primarno v oglaševanje, to je v<br />

vzpodbujanje večje porabe. Več kot zaslužiš, več si lahko privoščiš, več<br />

moraš potrošiti. Uspeh v filozofiji kapitalizma se meri s tem, kolikšna je<br />

posameznikova kupna moč. Na cesti, tako kot skorajda člani Orgonove<br />

družine, pa ostanejo medčloveški odnosi.<br />

Pa vendar situacija s pozicije komedije ni nikoli tako hudo tragična, četudi<br />

je mogoče danes malce omajana vera v sposobnost absolutnega<br />

vladarja, da reši žrtve tartuffovstva. Sončnega kralja Ludvika XIV. danes<br />

ni in včasih se zdi, kot da nekateri oblastniki niti nimajo prave volje<br />

preprečiti tartuffovstva korporacij. In če verjamemo Ginsbergovemu<br />

teoremu, potem tudi v prejšnjem sistemu ni moglo biti dosti bolje (saj<br />

smo ga sami zavrgli, mar ne?). Možnost življenja po kleantovski ali Dorinini<br />

zdravi pameti pa vendar obstaja. Poglavitno je, da tako kot onadva<br />

vidimo, kje in v komu se skrivajo Tartuffi in se jim ne pustimo preslepiti.<br />

Vir: gled. list Slovenskega ljudskega gledališča Celje, 2003


Marta Gregorčič<br />

KrePosT sveToHLiNsTva<br />

iN BarBarsTva<br />

Humanist in pesnik s karibskega otoka Martinique Césaire Aimé na<br />

prvi strani spisa Razprava o kolonializmu (Ljubljana: Založba, 2009)<br />

pravi nekako takole, da evropska civilizacija ni zmožna rešiti obeh<br />

glavnih problemov, ki ju je porodil njen obstoj: problema proletariata<br />

in problema kolonializma; da se ni zmožna zagovarjati ne<br />

pred sodiščem “razuma” ne pred sodiščem “vesti”; in da se vse bolj<br />

in bolj zateka v hipokrizijo, ki je toliko bolj gnusna, kolikor manj ima<br />

možnosti ljudi voditi za nos.<br />

Vladimir<br />

Žedrinski.<br />

Scenski osnutek<br />

za uprizoritev<br />

Improvizacije v<br />

Versaillu. SNG<br />

Drama, Ljubljana,<br />

1950<br />

Petinpetdeset let po Césairejevem zapisu smo spet presenečeni in<br />

ogorčeni. Spet pravimo: “To je nacizem, pa saj bo minil,” in čakamo in<br />

upamo ter si prikrivamo resnico; smo sokrivci, ki še niso postali žrtve;<br />

si zatiskamo oči pred njim, ga upravičujemo in kultiviramo. Vsaj štirje<br />

primeri te nevarne oholosti so se nabrali v zadnjih dneh, ki bi morali<br />

zdramiti še tako nejevernega humanista. V prvem nastopa Berlusconi;<br />

nad drugim ima monopol Netanjahu; tretji se napaja v čarobnosti<br />

ideje o slovenski Silicijevi dolini; četrti je žrtvoval Ferida Saitija.<br />

Prvič: ni naključje, da je Silvio Berlusconi že tistega davnega in lepega<br />

leta, ko je Slovenija zaprosila za članstvo v OECD, izjavil, da je bil<br />

Mussolini v primerjavi s Prodijevimi politiki, ki da so statisti, zgodovinska<br />

osebnost. Na letošnjem zadnjem ministrskem svetu, kjer je bil<br />

italijanski premier v funkciji predsedujočega OECD in kjer je Slovenija<br />

skupaj z Izraelom in Estonijo slovesno vstopila v “klub najbolj razvitih<br />

23


24<br />

držav na svetu”, kot je dogodek poimenoval premier Pahor, pa spet ni<br />

bilo ovire, ki bi Berlusconija odvrnila od ponovnega citiranja dnevnikov<br />

“velikega Mussolinija”.<br />

Ko je Slovenija dobila to “čast in privilegij”, kot je poudarjal premier<br />

Pahor, ki je “zelo čustveno doživljal” obred iniciacije v OECD, ali kot<br />

se je izrazil minister Gaspari, ko smo dobili prosto pot v “krog držav z<br />

visokim intelektualnim nabojem”, je Berlusconi Mussolinija uporabil<br />

za to, da se je ognil nadležnemu novinarskemu vprašanju o svojem<br />

vplivu: “O meni se govori, kot da imam popolno oblast, vendar to ni<br />

res. Samo svojemu konju lahko ukažem, da pelje levo ali desno.”<br />

Bojan Stupica.<br />

Scenski osnutek za<br />

uprizoritev Šole za<br />

žene. SNG Drama,<br />

Ljubljana, 1942<br />

Da bi se voditelj države na visokem zboru skliceval na glavnega fašista<br />

20. stoletja, se v Sloveniji najbrž ne more pripetiti. Tu politiki brez resne<br />

izjeme “izhajajo iz sebe” in ne iz leposlovnih ali drugih humanističnih<br />

liturgij. Se jim pa redno dogaja nekaj drugega - da s pretirano vnemo<br />

častijo tisto, kar ne obljublja prihodnosti ne Sloveniji ne svetu. V Italiji,<br />

EU, zdaj pa še v OECD postajajo Berlusconijeve humoristične improvizacije<br />

moteče - vanje drezajo novinarji, politični establishment<br />

pa molči in jih z zadrego tolerira. Glasno govorijo le nekateri jekleni<br />

humanisti, kot je denimo Umberto Eco, ki Berlusconijevo politiko ne<br />

imenuje diktatura, ampak “počasno drsenje v državni udar”.<br />

Drugič: sredi od sreče raztopljene slovenske diplomacije poleg<br />

Berlusconija nemo ždi izraelski predsednik Netanjahu, ki bi moral biti<br />

občutljiv za fašizem in reprodukcijo fašizmov. Molči, a že čez štiri dni<br />

po vrhu OECD s svojimi protiterorističnimi silami mori, obstreljuje in<br />

zapira mirovne aktiviste, ki skušajo z zdravili in hrano oskrbeti Palestince<br />

v največjem zaporu na prostem in največjem še nerazglašenem<br />

koncentracijskem taborišču 21. stoletja - v Gazi, kjer po znanstvenih<br />

ocenah Univerze Johna Hopkinsa živi več kot 80 odstotkov družin


pod mejo revščine. Politični dvor v zadržanem in togem diplomatskem<br />

odtenku obžaluje pomor in ohranja status quo v Gazi brez<br />

gospodarskih ali političnih sankcij za Izrael (zdaj člana OECD). Vsak<br />

dan nova trupla Palestincev, katerih število in imena ne bodo nikdar<br />

zapisana ali objokovana, še naprej trkajo na našo civiliziranost.<br />

Zajetne doze hipokrizije, o čemer govori Césaire, ni moč dobiti le v<br />

Parizu, na vrhu OECD, niti se zanjo ni treba nastavljati sredi razburkanega<br />

morja izraelskim bojnim flotam. Na domači prag jo vsak teden<br />

nanese tak kup, da ga ni mogoče prestopiti.<br />

Tretjič: na seji Sveta za znanost in tehnologijo RS je premier poskušal<br />

animirati znanstvene svetnike, da bi oblikovali program, s katerim bi<br />

se Slovenija umestila med tehnološko najbolj napredne države na<br />

svetu. V kalifornijski Silicijevi dolini bi odprli pisarno, prek katere bi<br />

podjetja “osvajala” visokotehnološko svetovno okolje, premier osebno<br />

pa bi tujim poslovnežem predstavil razloge, zakaj bi bila Slovenija<br />

davčno, poslovno, po stroških dela ipd. bolj atraktivna lokacija za tuje<br />

investicije od drugih držav v Evropi.<br />

Če se je premier pred znanstvenim svetom brez zadrege bahal, da je<br />

izkoriščenost delavstva dovolj visoka, obdavčitev kapitala pa dovolj<br />

nizka, da bi bila lahko atraktivna za tuje naložbe, pa je pred socialnimi<br />

partnerji in javnostjo ubral drugo vižo - da bo Slovenija propadla zaradi<br />

previsokih plač in pokojnin ter da bo treba zategniti pasove. Gnus<br />

hipokrizije pa gre še naprej, ko vlada nadaljuje “boleče, a nujne reforme”<br />

trga dela, v zdravstvu in pokojninskem sistemu, da le postanemo<br />

dovolj “konkurenčni”. “To je težka in nepopularna naloga, a nekdo jo<br />

mora opraviti,” se je na vrhu OECD na svoj edinstven način šalil Pahor.<br />

Četrtič: komaj je slovenska policija izgnala štiri delavce iz Bosne in<br />

Hercegovine, ki so brez plačila garali za Vegradovo hčerinsko podjetje<br />

Gradve, potem pa obupani zasedli pisarno Vegrada v Velenju, že se je<br />

politična estrada čudila in objokovala, da je v Sloveniji mogoče, da delavec<br />

umre zaradi nezakonitega ravnanja delodajalcev in medicinskega<br />

osebja. Vrednost življenja ali smrti se je za makedonskega delavca<br />

Ferida Saitija gibala med 20 in 100 evri. Kot izbrisani in zdaj tudi že vse<br />

več drugih delavcev je Saiti (ne vedoč, da nima urejenega zavarovanja)<br />

iskal nujno zdravniško pomoč. Medtem je policija Vegradove delavce<br />

iz Bosne, ki jim samo podjetje Gradve dolguje 110.000 evrov, pospravila<br />

“na varno” - daleč od pravice, tam nekam sredi Balkana.<br />

Vsi bomo plačali davek protagonistov krepostnega svetohlinstva in<br />

barbarstva, kajti, kot je že pokazala zgodovina in je zapisal tudi Césaire:<br />

“Na koncu kapitalizma, ki hoče preživeti še svojo smrt, je Hitler.”<br />

Vir: Kolumne.Dnevnik.si – junij 2010<br />

25


26<br />

Uroš Pinterič<br />

PoLiTičNo sveToHLiNsTvo<br />

Nekatere zadeve me vržejo iz tira. Pa ne zato, ker bi bila moja politična<br />

prepričanja tako stabilna, ampak zato, ker ljudje pozabijo povedati zgodbo<br />

do konca. Tokrat me je kot državljana in nenazadnje kot prisilnega<br />

člana RKC (nihče me ni vprašal za mnenje o tem, da bi prejel katerega<br />

od zakramentov) užalila izjava mariborskega nadškofa dr. Stresa.<br />

1. Je sistematično nedosleden - ko govori o visokem šolstvu, govori o<br />

pravici staršev do odločanja o otrokovem šolanju. Ko govori o otroku,<br />

pravico staršev postavi za pravico nerojenega bitja. Torej najprej ima<br />

otrok pravico biti - potem mu pa imajo ostali do ne vem kdaj (državno<br />

do polnoletnosti po Stresovo pa verjetno do smrti staršev) starši pravico<br />

sprejmati odločitve v njegovem imenu. Če po sili razmer starši nimajo<br />

pravice tej pravici se odpovedati, potem seveda nima smisla, da imajo<br />

kakršno koli pravico odločanja v nadaljevanju. Kar je dejansko princip,<br />

ki je v preteklosti deloval - otroka v sirotišnico potem pa kar bo pač bo.<br />

2. Zapis pravice do odločitve o rojstvu v Slovenski ustavi ni edina disfunkcija<br />

ustave. Večina držav ima pravice in dolžnosti urejene z posebnim<br />

aktom, sama ustava pa definira zgolj politični sistem države.<br />

S tega vidika je celotno poglavje o pravicah v Slovenski ustavi nenavadno.<br />

Odraža pa zavedanje pomembnosti človekovih pravic s strani<br />

piscev ustave. Stres ponovno sprevrača vlogo ustavnega dokumenta.<br />

Nekatere države definirajo dodatno zgolj temeljne pravice (navadno<br />

politične), druge ostalo prepuščajo zakonodaji.<br />

3. Zadnja zadeva mimo katere je nemogoče (pri čemer se strinjam, da<br />

bo do poenotenja glede polpretekle zgodovine prišlo, ko ne bodo več<br />

živi tisti, katerih spomin je še vezan na to obdobje - vključno s Stresom<br />

in mano). Torej nam Stres želi, da nas kmalu pobere? Po državni statistiki<br />

mene še 50 let ne bo pobralo - kar pomeni, da se bomo z zgodovino<br />

pomirili nekje okrog leta 2100, kar je dejansko precej dobra ocena časa<br />

potrebnega za prebolevanje temeljnih družbenih premikov. Pa vendar<br />

ni to bistvo. Bistvo je da ne more mimo Titove ceste, češ da gre za aroganco<br />

z imenovanjem kraja po zložincu, ki je masovno teptal človekove<br />

pravice. Hm, no, pa dajmo. Baraga je načeloma razsvetljeval Indijance<br />

- ampak Indijanci so pred Barago živeli bolje kot potem (Baraga - slovenski<br />

misonar, po katerem se imenuje kar nekaj lokacij), Slomšek (takisto,<br />

samo da se je ukvarjal s Slovenci), Ciril-Metodov trg (dva svetnika),<br />

kopica krajev nosi ime po svetnikih. In g. Stres pri udrihanju čez del naše<br />

zgodovine pozabi povedati, da na tem območju krščanstvo ni naravna<br />

vera, temveč je zgolj dlje prisotna kot je bil komunistitčni režim, da je


krščanstvo prišlo na območje Slovenije z mečem, da je katolištvo zatiralo<br />

razvoj slovenščine (Trubar je bil v pregnanstvu pri nemških protestantih),<br />

da je taisto krščanstvo z “ognjem in mečem” nasprotovalo znanosti<br />

(Kopernik, Gallileo,...), da je nasprotovalo znanosti, ker je slednja zanikala<br />

samoumevnost stvarstva. Čeprav ista znanost omogoča, da se danes<br />

njihove eminence vozijo z avtomobili, ki jih lahko navadni verniki zgolj<br />

sanjajo. In če Cerkev prizna in prosi odpuščanja - to ne spremeni realnosti.<br />

Belo-rumena zastava je enako krvava kot peterokraka zvezda. K temu<br />

lahko dodamo še, da RKC zanika nekatere pravice, ki jih priznava civiliziran<br />

svet - kot je enakopravnost moških in žensk, pravica do svobode<br />

verovanja (tukaj falijo vse religije), pravica do svobodne izbire partnerja<br />

itd itd. (Mimogrede - homoseksualnost ni človeška bolezen ali psihična<br />

motnja temveč naravno stanje značilno za delež celotne žive populacije<br />

- menda me ne bo kdo poskušal prepričati, da so se sloni, delfini, bizoni,<br />

rjavi medvedje tega nalezli od ljudi. In če pristanemo na versko zgodbo<br />

o nastanku sveta - ali moramo priznati naravnost homoseksualnosti ali<br />

pa lahko trdimo, da je Bog naredil več kot samo eno vrsto z napako.<br />

Čarovnice so bile kot državni sovražniki v preteklem obdobju<br />

zažgane oz drugače uničene, procesi proti njim pa enako<br />

pravični kot po drugi svetovni vojni. Edina razlika je bila v<br />

deležu tistih, ki so bili slučajno res krivi kake očitane napake.<br />

Nikogar ne opravičujem - zgolj trdim, da RKC nima pravice pridigati<br />

morale ker je pokvarjena do dna institucije kot vsaka druga politično<br />

ideološka struktura in bo po njeni lastni dejavnosti sojena, ko pride<br />

konec sveta. In če gre verjeti razvoju konca sveta in naravi boga,<br />

sta samo dve opciji - ali bomo jogurtno beli s Titom, Hitlerjem in<br />

Rodetom plesali po nebesih (ker je Bog neskončno dober in odpustljiv),<br />

ali pa se bomo v isti družbi skupaj cvrli v peklu (ker Bog kaznuje<br />

greh, ki ga imamo na glavi sistematično vsi več kot dobrote).<br />

Tretja opcija obstaja samo v vicu, ko prideta pred Petrova vrata<br />

kamionđija in kaplan pa spusti Peter tovornjakarja not, kaplana pa<br />

nažene v pekel z obrazložitvijo, da ko je kamionar vozil, so vsi molili,<br />

ko je pa kaplan pridgal, so pa vsi spali pa še lagal je med pridigo.<br />

Do takrat bo pa zgodovina stvar politične interpretacije, kjer bo vedno<br />

nekdo kalimerovsko razlagal, da ga tisti ki je bil demokratično izvoljen,<br />

ignorira v njegovi resnici. Vsak ima svojo, zgodovina je pa neskončna<br />

rola sekret papirja iz dveh slojev - zmeraj jo zlorabljajo usrane riti.<br />

Vir: New Social Sciences Academic Journal, avgust 2009<br />

27


foto Agnese Divo<br />

28<br />

NAŠI GOSTJE<br />

MiraNDa CaHarija<br />

Slovenska gledališka in filmska igralka, rojena v Križu pri Trstu. Končala<br />

je srednjo šolo Igo Gruden v Nabrežini, leto kasneje še Glasbeno šolo<br />

(harmonika) ter Dramsko in baletno šolo v Trstu. Že med šolanjem je<br />

nastopala v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, kjer so jo leta 1960<br />

sprejeli v stalni angažma. Tu se je razvila v karakterno igralko predvsem<br />

sodobnega repertoarja. Leta 2005 je prejela prestižni Borštnikov<br />

prstan, najvišje priznanje za igralske dosežke. Za vlogo beračice Šobe<br />

v Leskovškovi drami »Dva bregova« je leta 1975 prejela nagrado na<br />

Borštnikovem srečanju v Mariboru. Nastopila je tudi v več filmih. V Slakovem<br />

istoimenskem filmu je odigrala naslovno vlogo Eve (1983), v<br />

Košakovem filmu »Outsider« (1997) pa Marijo Mulahasanović. Veliko<br />

let je s priljubljenim pokojnim igralcem Livijem Bogatcem nastopala v<br />

radijski oddaji »Za smeh in dobro voljo« na Radiu Trst A, z že omenjenim<br />

igralskim kolegom in režiserjem Mariom Uršičem pa v predstavah,<br />

ki so jih poleti igrali na odprtem v Križu pri Trstu.<br />

Miranda Caharija v Molièrovi komediji »Tartuffe« igra gospo Pernellovo, Orgonovo mati


ti<br />

foto Agnese Divo<br />

NAŠI GOSTJE<br />

BraNe ŠTUrBej<br />

Igralec Brane Šturbej je diplomiral na AGRFT. Veliko let je bil član<br />

ansambla SNG Drama Ljubljana, občasno pa sodeloval s SNG Maribor<br />

in drugimi slovenskimi gledališči. Je med največkrat nagrajenimi<br />

igralci za igro na Borštnikovem srečanju v Mariboru (Mefist/Goethe<br />

- Faust, Drama SNG Maribor,1990; Vojček/Büchner -Vojček, Drama<br />

SNG Maribor, 1991; Sganarelle/Molière - Don Juan ter Salvador/Carmen,<br />

Drama SNG Maribor, 1992; Dante/Dante-Prokić-Pandur - La<br />

divina commedia, SNG Drama Maribor, 1993; Karl Rossman/Kafka<br />

- Amerika, Drama SNG Maribor, 1996; Miškin/Dostojevskij-Korun -<br />

Idiot, Drama SNG Ljubljana, 2000; Peer Gynt/Ibsen - Peer Gynt, Drama<br />

SNG Maribor, 2008)<br />

Brane Šturbej v Molièrovi komediji »Tartuffe« igra Tartuffa, svetohlinca<br />

29


30<br />

NAŠI GOSTJE<br />

vojKo BeLŠaK<br />

Rodil se je 1.9.1970 na Ptuju. Po srednji družboslovni šoli odšel na<br />

študij igre na AGRFT v Ljubljano. Diplomiral je z vlogo Iveka v uprizoritvi<br />

Cankarjeve dame »Za narodov blagor«. Med študijem je bil<br />

član Gledališča Zato. Najprej se je zaposlil pri našem gledališču, nato<br />

pa odšel najprej v Gledališče Koper, potem pa še v Dramo SNG Maribor<br />

in v SNG Nova Gorica. Leta 1999 je za vlogo Maksa v uprizoritvi<br />

»Kralja na Betajnovi« Ivana Cankarja na AGRFT prejel študentsko Prešernovo<br />

nagrado.<br />

foto Agnese Divo<br />

Vojko Belšak v Molièrovi komediji »Tartuffe« igra policijskega uradnika


NAŠI GOSTJE<br />

MariTa ĆoPo<br />

Hišna kostumografka zagrebškega gledališča »Gavella«. Leta 2010 je<br />

za kostume (glej sliko) komedije J.B.P. Molièra »Tartuffe« v uprizoritvi<br />

gledališča »Gavella« in režiji Marca Sciaccaluge prejela pomembno<br />

nagrado »Hrvatskog glumišta«. Podpisala je kostume za uspešne<br />

predstave kot »Dundo Maroje«, »Balade Petrice Kerempuha«, »Peery<br />

Gynt«, »Ilijada 2001« ter »Gospoda Glembajevi«. Že večkrat je sodelovala<br />

tudi s slovenskimi gledališči.<br />

Nekaj kostumov Marite Ćopo za “Tartuffa” v zagrebškem gledališču “Gavella”<br />

31


32<br />

NAŠI GOSTJE<br />

DiNKo aPPeLT<br />

Dirigent, aranžer in skladatelj, diplomiranec zagrebške Glasbene akademije.<br />

Kot dirigent je zaposlen v gledališču »Komedija« v Zagrebu,<br />

kjer je leta 2004 za dirigiranje mjuzikola »Chicago« prejel prestižno<br />

nagrado »Hrvatskoga glumišta«. Vodi orkester in zbor gledališča<br />

»Komedija«, dirigira pa tudi orkestru Zagrebške filharmonije,<br />

Simfoničnemu pihalnemu orkestru hrvaške vojske ter mešanemu<br />

zboru zagrebške Radiotelevizije.


iGraLeC LUKa CiMPrič<br />

(izposojeni intervju)<br />

Član našega umetniškega kolektiva, dramski igralec Luka Cimprič, se letos<br />

lahko pohvali kar z dvema nagradama. Na 14. festivalu slovenskega<br />

filma v Portorožu je za igralske dosežke v letu <strong>2011</strong> prejel nagrado tednika<br />

“Stop”, na Borštnikovem srečanju v Mariboru pa za prestavo Mihe<br />

Nemca in Nejca Valentia “Life®antje” kolektivno nagrado (pri predstavi<br />

je sodeloval v dvojni vlogi človeka intendanta in človeka občudovalca).<br />

Iskreno čestitamo!<br />

Kako bi se okarakteriziral?<br />

Nasmejan, simpatičen, poln humorja, brez zaključka.<br />

Kako poteka tvoj dan?<br />

Živim med Ljubljano-Koprom-Trstom. Tako, da imam vsak dan<br />

drugačen. Nekaj dneva preživim v avtu, nekaj na vajah v gledališču,<br />

zvečer pa imam ponavadi predstave. Dan poizkušam preživeti, kar<br />

se da zanimivo.<br />

Kakšno je tvoje mnenje o ljubezni?<br />

Brez tega ne gre v življenju.<br />

Se spomniš svojega prvega resnega poljuba?<br />

Bil je žur na prostem, bili smo srednješolsko petkovsko razpoloženi,<br />

prišlo je do stave ali se upam poljubit z neko punco in se je zgodil<br />

prvi poljub. Imena punce se ne spomnim, poljuba pa.<br />

Kako razvajaš svojo ljubljeno?<br />

Veliko presenečenj vedno zažge.<br />

Na kakšen način se pa ti pustiš razvajati?<br />

Dobra hrana, dober film, dobra predstava.... Vse kar ima levi ujemalni<br />

prilastek dobro.<br />

Kadar želiš imeti čas samo zase, kaj takrat storiš?<br />

Ponavadi tega časa ni, ker mi ga drugi planirajo. Ko pa ima čas zase,<br />

ponavadi lenarim.<br />

Koga v življenju občuduješ?<br />

Ljudi, ki delajo presežke v svojem življenju.<br />

Katere ljudi pa preziraš?<br />

Nesposobne ljudi, ki ne znajo opravljati dela, za katerega so plačani.<br />

Imaš med slovenskimi igralci kakšnega vzornika?<br />

Vzornika ne, jih pa mnogo občudujem.<br />

Katero knjigo bi priporočal in zakaj?<br />

1984 George Orwell, zato ker sem se rodil 1984, ne sej ne… (smeh).<br />

Knjiga je bila napisana leta 1948 in kar je Orwell takrat pisal, se je<br />

33


34<br />

zgodilo in se še dogaja v našem svetu. Verjamem pa tudi, da se stvari<br />

iz knjige še bojo zgodile.<br />

Kaj počneš v prostem času?<br />

Šport, šah, poker. Moram pa priznati, da si iščem nov hobi. Odkar je<br />

igra postala moj kruh, nimam več hobija.<br />

Kakšni so tvoji načrti v bližnji prihodnosti?<br />

Ustvarjati presežke na vseh področjih.<br />

Katere pa so tvoje življenjske želje?<br />

Biti srečen, zdrav, zaljubljen in živeti polno življenje.<br />

Vir: ona-on.net<br />

Igralec Luka Cimprič med nagrajevanjem na portoroškem filmskem festivalu


50 svečK!<br />

Besedilo Franja Frančiča »Imej se rad«, v kateri nastopa tudi član<br />

našega gledališča Luka Cimprič, je v režiji Katje Pegan ter v koprodukciji<br />

Gledališča Koper in SSG iz Trsta dočakalo 50. ponovitev.<br />

O predstavi, v kateri nastopata še Maruša Kink in Andrej Zalesjak, je<br />

Maja Pertič Gombač napisala:<br />

»Poučna predstava, v kateri otroci prepoznavajo nekatere znane vzorce<br />

vedenja iz lastnih družin, odrasli pa jo na trenutke doživljajo kot prefinjeno<br />

kritiko, nagovarja neposredno in nepretenciozno, kar je za celoto<br />

– ne pozabimo,namenjeno najmlajšim – prej prednost kot slabost« (Primorske<br />

novice, 26.1.<strong>2011</strong>).<br />

čestitamo!<br />

35


36<br />

NAPOVEDUJEMO<br />

Dušan Jelinčič<br />

KoBariD ‘38 – KroNiKa aTeNTaTa<br />

Dokumentarna drama<br />

Priredba Boris Kobal<br />

Scena in video Darjan Mihajlovič<br />

Lekor: Jože Faganel<br />

Režiser: Jernej Kobal<br />

Igrajo<br />

Franc Primož Forte<br />

Danilo Romeo Grebenšek<br />

Just Luka Cimprič<br />

Borut Jure Kopušar (AGRFT)<br />

Ferdo Matija Rupel (AGRFT)<br />

Mačeha Maja Blagovič<br />

Premiera 23. marca <strong>2012</strong> na velikem odru<br />

Claudio Magris<br />

saj razUMeTe<br />

(Lei dunque capirà)<br />

Prevod Veronika Brecelj<br />

Dramatizacija, režija, izbor glasbe Igor Pison<br />

Scena in kostumi Nicola Minssen<br />

Korepetitor Igor Zubin<br />

Igrajo<br />

Ona Lučka Počkaj k.g.<br />

Umetnik 1 Gojmir Lešnjak-Gojc k.g.<br />

Umetnik 2 Vladimir Jurc<br />

Umetnica 1 Lara Komar<br />

Umetnica 2 Nikla Petruška Panizon<br />

Premiera 12. in 13. aprila <strong>2012</strong> na malem odru


J.B.P. Molière: Tartuffe. Posnetek z vaje: Maja Blagovič (Elmira), Nikla Petruška Panizon<br />

(Marijana), Miranda Caharija (gospa Pernellova), Luka Cimprič (Kleant), Lara Komar<br />

(Dorina), Primož Forte (Damis)<br />

J.B.P. Molière: Tartuffe. Posnetek z vaje: Vojko Belšak (policijski uradnik), Brane Šturbej<br />

(Tartuffe), Samo M. Strelec režiser, Lara Komar (Dorina), Primož Forte (Damis),<br />

Luka Cimprič (Kleant), Nikla Petruška Panizon (Marijana)<br />

foto Agnese Divo<br />

37<br />

foto Agnese Divo


foto Agnese Divo<br />

38<br />

J.B.P. Molière: Tartuffe. Posnetek z vaje: Nikla Petruška Panizon (Marijana),<br />

Vladimir Jurc (Orgon)


J.B.P. Molière: Tartuffe. Posnetek z vaje: Maja Blagovič (Elmira),<br />

Brane Šturbej (Tartuffe)<br />

39<br />

foto Agnese Divo


40<br />

foto Agnese Divo


J.B.P. Molière: Tartuffe. Posnetek z vaje: Vladimir Jurc (Orgon), Brane Šturbej (Tartuffe),<br />

Miranda Caharija (gospa Pernellova), Vojko Belšak (policijski uradnik), Maja Blagovič<br />

(Elmira), Lara Komar (Dorina), Primož Forte (Damis), Luka Cimprič (Kleant), Nikla<br />

Petruška Panizon (Marijana)<br />

41


foto Agnese Divo<br />

42<br />

Vladimir Jurc v Molièrovi komediji »Tartuffe« igra Orgona, Elmirinega moža


Maja Blagovič v Molièrovi komediji »Tartuffe« igra Elmiro, Orgonovo ženo<br />

foto Agnese Divo


foto Agnese Divo<br />

Primož Forte v Molièrovi komediji »Tartuffe« igra Damisa, Orgonovega sina


Nikla Petruška Panizon v Molièrovi komediji »Tartuffe« igra Marijano, Orgonovo hči<br />

in Valerjevo ljubimko<br />

45<br />

foto Agnese Divo


foto Agnese Divo<br />

Romeo Grebenšek v Molièrovi komediji »Tartuffe« igra Valerja, zaljubljenega v<br />

Marijano


Luka Cimprič v Molièrovi komediji »Tartuffe« igra Kleanta, Orgonovega svaka<br />

47<br />

foto Agnese Divo


foto Agnese Divo<br />

Lara Komar v Molièrovi komediji »Tartuffe« igra Dorino, Marijanino strežnico<br />

48


foto Agnese Divo<br />

Natali Papinutti v<br />

Molièrovi komediji<br />

»Tartuffe« igra<br />

Damisovo dekle<br />

Sergej Verč v Molièrovi<br />

komediji »Tartuffe« igra<br />

gospoda Loyala, biriča<br />

49<br />

foto Agnese Divo


50<br />

Andraž Jug v Molièrovi<br />

komediji »Tartuffe« igra<br />

Strežnika 2<br />

foto Agnese Divo<br />

foto Agnese Divo<br />

Alen Kermac v Molièrovi<br />

komediji »Tartuffe« igra<br />

Strežnika 1


J.B.P. Molière<br />

iL TarTUfo<br />

(Tartuffe, ou l’imposteur)<br />

Traduzione di Oton Župančič<br />

regia e scenografia di Samo M. Strelec<br />

Costumi di Marita Ćopo<br />

Musiche di Dinko Appelt<br />

video di Antonio Giacomin<br />

Lettore Jože Faganel<br />

Con:<br />

Madama Pernella, madre di orgone Miranda Caharija, attrice<br />

ospite<br />

orgone, marito di elmira Vladimir Jurc<br />

elmira, moglie di orgone Maja Blagovič<br />

Damide, figlio di orgone Primož Forte<br />

Marianna, figlia di orgone e innamorata di valerio Nikla Petruška<br />

Panizon<br />

valerio, innamorato di Marianna Romeo Grebenšek<br />

Cleante, cognato di orgone Luka Cimprič<br />

Tartufo, falso devoto Branko Šturbej, attore ospite<br />

Dorina, cameriera di Marianna Lara Komar<br />

signor Loyal, ufficiale giudiziario Sergej Verč<br />

Ufficiale di polizia Vojko Belšak, attore ospite<br />

fidanzata di Damide Natali Papinutti<br />

servitore 1 Alen Kermac<br />

servitore 2 Andraž Jug<br />

Direttrice di scena Sonja Kerstein<br />

suggeritrice Neda Petrovič<br />

Tecnico luci Peter Korošic<br />

Tecnico del suono Diego Sedmak<br />

Capo macchinista Giorgio Zahar<br />

Macchinisti Moreno Trampuž, Marko Škabar<br />

Guardarobiera e sarta Silva Gregorič<br />

sovratitoli Mara Bogatec<br />

Stagione <strong>2011</strong>-<strong>2012</strong> – seconda rappresentazione nel TSS<br />

Debutto: 13 gennaio <strong>2012</strong>, Sala principale<br />

51


52<br />

jeaN-BaPTisTe PoQUeLiN MoLiÈre<br />

*15 gennaio 1662 (Parigii), †17 febbraio 1673 (Parigi). Fu un<br />

magistrale autore teatrale nonché mirabile attore francese. Ad<br />

un certo punto della sua vita iniziò una relazione con Madeleine<br />

Béjart, un'attrice di quattro anni più anziana di lui. Con l'aiuto di<br />

tale donna organizzò una loro compagnia che servì a Molière<br />

per capire la propria vocazione di attore. A fine ottobre del<br />

1658 recitarono davanti al re il quale, annoiatosi durante la<br />

rappresentazione, si entusiasmò solo con la farsa Docteur<br />

amoureux (Il dottore amoroso), scritta da Molière (il testo fu<br />

ritrovato e pubblicato nel 1960). La compagnia venne autorizzata<br />

ad occupare, alternandosi con la troupe degli Italiani, il teatro del<br />

Petit-Bourbon, e quando nel 1659 gli Italiani se ne andarono, lo<br />

stesso teatro fu a sua completa disposizione. Iniziò così a mettere<br />

in scena delle tragedie ma con scarso successo. Molière allora<br />

capì che la commedia era la sua aspirazione Nel 1660 vi fu il gran<br />

successo di Sganarelle ou le Cocu imaginaire (Sganarello). Nel<br />

frattempo venne demolito il salone Petit-Bourbon, ma il re fece<br />

prontamente assegnare alla compagnia la sala del Palais Royal, ed<br />

in giugno vi fu la presentazione dell'Ecole des maris, (La scuola dei<br />

mariti). Il 20 febbraio 1662, sposò Armande Béjart ufficialmente<br />

sorella, ma quasi sicuramente figlia, di Madeleine, ed anch'essa<br />

entrò a far parte della troupe. In dicembre, venne rappresentata<br />

l'Ecole des femmes (La scuola delle mogli) che superò in successo<br />

ed in valore tutte le commedie precedenti. Tuttavia, l'opera<br />

portò però allo scontro con i rigoristi cristiani, e nel 1663, egli<br />

fu interamente occupato<br />

dalla querelle<br />

della Scuola<br />

delle mogli,<br />

parallelamente<br />

al suo successo.


saMo M. sTreLeC<br />

Nato nel 1966 a Ptuj, si è diplomato in regia teatrale e radiofonica<br />

all’Accademia di <strong>Teatro</strong>, Radio, Film e Televisione (AGRFT) di Ljubljana con lo<br />

spettacolo Življenje plejbojev (‘La vita dei playboy’, AGRFT e Cankarjev dom,<br />

1991) di Dušan Jovanović. Nell’anno accademico 1991/92 si è perfezionato<br />

alla Scuola Superiore di Arte Drammatica Ernst Busch (Hochschule für<br />

Schauspielkunst Ernst Busch) di Berlino sotto la supervisione del prof.<br />

Hartmut Lorenz. Dal 1990 dirige laboratori e seminari d’interpretazione<br />

scenica e regia sia in Slovenia che all’estero. Tra il 1992 e il 1997 è stato<br />

direttore artistico del gruppo teatrale Zato di Ptuj, che ha portato il teatro<br />

Gledališče Ptuj a riconquistare lo status di teatro professionale; per questo,<br />

nel 1997, Strelec ha ottenuto il premio Zlata ptica. Tra il 1997 e il 2001, in<br />

qualità di direttore del <strong>Teatro</strong> di Ptuj, ha promosso l’idea di un festival del<br />

monodramma, di un concorso dedicato alla drammaturgia giovanile e<br />

di un festival di teatro da camera, lo SKUP. Nel 2001 è subentrato come<br />

direttore artistico al teatro di prosa di Maribor (Drama SNG Maribor).<br />

In Slovenia e all’estero, Strelec viene regolarmente premiato dalla regia<br />

e dal pubblico in occasione di diversi festival. Vale la pena menzionare<br />

soprattutto i due premi per la miglior regia, ottenuti alle Giornate della<br />

commedia di Celje (Dnevi komedije), per la La locandiera di Turrini (<strong>Teatro</strong><br />

Zato, 1996) e per lo spettacolo Marjetka, str. 89 (Gretchen 89 f.f.) di Lutz<br />

Hübner (<strong>Teatro</strong> di Ptuj, 2001). Per la regia di Debeluhi v krilcih (Fat Men in<br />

Skirts,‘Grassoni in gonnella’) di Nicky Silver (Drama SNG Maribor, 2002) è<br />

stato premiato diverse volte: premio SKUP, Ptuj 2003; premio Peristil dello<br />

Jutarnji list, festival Splitsko ljeto/Estate spalatina 2003; premio al festival<br />

internazionale di teatro da camera Zlatni lav (Leone d’oro), Umago 2005.<br />

Strelec dirige spettacoli in tutti i teatri stabili sloveni, e in qualità di regista<br />

è noto anche a Fiume, Belgrado e Graz. Tra i suoi numerosi lavori vanno<br />

ricordati inoltre: A porte chiuse di J. P. Sartre (Gledališče Zato, Ptuj, 1993), La<br />

segreta oscenità di ogni giorno di M. A. de la Parre (SLG Celje, 1994), Weisman<br />

et Copperface di G. Tabori (SNG Drama Ljubljana, 1994), Ascolta, piccolo<br />

uomo di W. Reich (Gledališče Ptuj, 1996), Pohujšanje v dolini šentflorjanski<br />

(‘Lo scandalo nella Valle di San Floriano’) di Ivan Cankar (SNG Drama Maribor,<br />

1997), Faccia di cuoio di H. Krausser (SNG Drama Maribor, 1997), Dialogo di<br />

una prostituta con un suo cliente di D. Maraini (SNG Drama Maribor, 1999),<br />

Quartett di H. Müller (HKD Rijeka, 2001), La cantatrice calva di E. Ionesco<br />

(Drama SNG Maribor, 2004), Norway.today di Igor Bauersim (Drama SNG<br />

Maribor e Narodno pozorište Beograd, 2004), Z mislijo na dramo Ivana<br />

Cankarja Hlapci.pdf (‘Pensando al dramma di Ivan Cankar Servi.pdf’, Drama<br />

SNG Maribor, 2005).<br />

53


54<br />

CoMe TUTTo CoMiNCia<br />

Durante la prima prova di lettura del Tartufo, il collega Verč è<br />

intervenuto per salutarci in nome della direzione artistica, ma poi<br />

è rimasto letteralmente incollato alla sedia. Subito dopo, nella sala<br />

di lettura è entrata almeno una dozzina di uditori della scuola di<br />

teatro Studio Art; della serie - vorremo vedere, per una volta, come<br />

tutto comincia; abbiamo già assistito a prove principali, a prove<br />

generali, ma adesso ci interessa sapere com’è l’inizio vero e proprio<br />

… Hanno chiesto gentilmente se non avessi nulla in contrario<br />

alla loro presenza durante la prova: come si può rispondere<br />

scortesemente a una domanda cortese? ;-)<br />

In aggiunta, a fine prova, Verč mi ha chiesto di scrivere qualche riga<br />

su ciò che avevo detto per il libretto di sala.<br />

Ma che ne so di cosa ho detto!? In fondo, ero pervaso anch’io da<br />

un filo d’ansia. Certo, ho già lavorato con quasi tutti gli attori, e<br />

quindi “un po’, già ci conosciamo”, ma ci sono Brane Šturbej e Luka<br />

Cimprič. Ammiro Brane da lungo tempo sui vari palcoscenici che<br />

calca, sempre eccelso; il primo ricordo risale al Woyczek di Magelli,<br />

a Maribor … Luka, invece, l’ho conosciuto qualche anno fa proprio<br />

a Trieste, quando lavorava ancora al <strong>Teatro</strong> di Celje; ed è stato lui a<br />

dirmi subito, cortesemente, che avrebbe preferito evitare un lavoro<br />

“raffazzonato, approssimativo”...<br />

La prova di lettura è già di per sé simile al calarsi i pantaloni, al<br />

rimanere in mutande di fronte ai propri collaboratori; e poi c’erano<br />

anche gli uditori della scuola e quel loro desiderio di vedere come<br />

tutto inizia … E se me la faccio sotto?!<br />

Naturalmente, la mia presunta fifa è poco convincente, proprio<br />

come il finale del Tartufo di Molière . In realtà, occasionalmente<br />

tengo delle lezioni all'Università di Maribor, perciò sono abituato<br />

che mi si guardi e ascolti ... e che poi ognuno pensi a modo suo.<br />

I punti di vista personali: ecco uno dei temi del nostro stare<br />

insieme! Che cosa pensano gli attori di quest'opera, dei<br />

personaggi, dei ruoli? E di ciò che penso io, regista? L'opera è<br />

in fondo la stessa da ormai 350 anni. E se n’è scritto di tutto. Ho<br />

letto alcuni di questi lavori, non pochi per la verità, ma sono rari<br />

quelli che mi hanno entusiasmato, stimolato, ispirato. Cosa dovrei<br />

raccontare agli attori? Dire loro quanto ho letto, quanto sono colto<br />

e intelligente? Dovrei forse farmi bello con piume altrui, vantarmi<br />

della mia diligenza? No, non intendo farlo.


Perciò spiego loro la mia “ipotesi di lavoro”: valutiamo cosa dice<br />

il testo, vediamo cosa ne pensiamo, voi attori ed io regista, e dio<br />

solo sa dove questo ci condurrà e/o svierà. Chissà se noi, singoli<br />

individualisti, creeremo un “nostro” Tartufo, oppure se “io” e “te”<br />

diverremo “noi”, con una “nostra” visione, percezione, comprensione<br />

del Tartufo? Ma soprattutto, “loro”, gli spettatori, penetreranno<br />

nel nostro mondo scenico? Potranno farlo? Vorranno farlo?<br />

Accetteranno l’invito “al ballo”? O declineranno l’offerta?<br />

Questo è pressappoco il modo in cui tutto è cominciato.<br />

Suppergiù, questo è quanto ho detto durante la prima prova.<br />

Ora, mentre scrivo, siamo già oltre la metà dell’opera. Ovvero,<br />

ce ne attende ancora metà. Abbiamo invitato il collega Verč nel<br />

nostro team perché interpreti il Signor Loyal, e nello spettacolo<br />

coinvolgeremo anche Natali, uditrice di Studio Art. Alla fine,<br />

mi sembra che gli attori abbiano preso confidenza con le mie<br />

“mutande”: sono quel che sono, anche se un po’ datate Ma<br />

anche loro hanno già fatto emergere qualcosa di sé. Ora la cosa<br />

sta diventando interessante! Il lavoro comincia a darmi gioia. Il<br />

mestiere diventa guadagno. E non solo in termini di euro ;-)<br />

Samo M. Strelec, 12 dicembre <strong>2011</strong><br />

Branko Gavella. Disegno<br />

in pianta della scena<br />

per Il Tartufo. <strong>Teatro</strong><br />

nazionale SNG Drama,<br />

Ljubljana, 1947.<br />

55


56<br />

TarTUfo, orGoNe e GLi aLTri<br />

Nella casa di Orgone si insinua come amico di famiglia Tartufo. Il giovane<br />

uomo, apparentemente un fervido credente di elevati principi morali, è<br />

in realtà un falso devoto, particolarmente subdolo e astuto. Il borghese<br />

Orgone e sua madre, la bigotta Madama Pernella, rimangono del tutto<br />

rapiti da questo giovane in apparenza onesto e pio, al punto da considerarlo<br />

un santo. Sulle prime, anche gli altri rimangono affascinati da<br />

Tartufo; ma Dorina, la cameriera di Marianna, figlia di Orgone, riconosce<br />

ben presto nella sua persona un dissimulatore, un leccapiedi. Poco dopo,<br />

anche gli altri membri della famiglia se ne rendono conto, eccezion<br />

fatta per Orgone che, proprio a causa del loro giudizio negativo, venera<br />

il nuovo arrivato ancor di più. Tutti tentano di convincerlo che Tartufo è<br />

un ipocrita bello e buono, ma Orgone ne è totalmente soggiogato. Il suo<br />

“amore” lo induce persino a promettergli la mano della sua unica figlia,<br />

Marianna, senza che il fidanzamento tra lei e Valerio rappresenti ai suoi<br />

occhi un ostacolo.<br />

La povera ragazza si ritrova infelice e non sa che fare. La cameriera Dorina,<br />

giovane dotata di ironia e buonsenso, decide di aiutare la propria padrona.<br />

Vuole convincere tutti, senza lasciar spazio ad alcun dubbio, della<br />

vera natura di Tartufo. Riesce così ad attirarlo nella propria camera, dove si<br />

trova Elmira, la moglie di Orgone; nonostante l’età, la signora vanta ancora<br />

una rara bellezza. Tartufo ed Elmira iniziano ad amoreggiare, mentre il<br />

figlio della donna origlia dietro la porta per sentirne i discorsi. Sconvolto,<br />

corre dal padre per raccontargli dell’atto vergognoso e del tradimento,<br />

ma Orgone, nella sua infinita fede, è convinto che il figlio menta; perciò lo<br />

caccia di casa diseredandolo e nominando come nuovo erede Tartufo.<br />

A questo punto, è Elmira a voler tentare di far rinsavire Orgone. Riesce a<br />

convincerlo a nascondersi sotto il tavolo, mentre lei attira Tartufo nella<br />

propria stanza, dove l’impostore (ingannato) cade nella trappola ricominciando<br />

a parlarle d’amore. Solo così Orgone si persuade dell’ipocrisia e<br />

della malvagità dell’uomo, ma ormai è troppo tardi! La casa è già intestata<br />

a Tartufo, che ora minaccia di buttare fuori tutta la famiglia. E questo non<br />

è tutto! Sullo sfortunato Orgone incombe il rischio di un arresto a causa<br />

di certi importanti documenti politici che Tartufo gli ha rifilato. Quando la<br />

polizia entra in casa, Orgone si sta già arrendendo al crudele destino, ma<br />

all’ultimo tutto si capovolge: la polizia si concentra su Tartufo, smascherandolo<br />

come un furfante, un impostore e un ipocrita.<br />

Nel finale, Tartufo viene portato via dalla polizia, il figlio di Orgone torna<br />

a casa e riassume il ruolo di erede, mentre Valerio ritrova la bella figlia di<br />

Orgone, Marianna.<br />

La storia termina secondo il principio ‘tutto è bene quel che finisce bene’.<br />

Ciò che però lo spettacolo rende in maniera eccellente è il vecchio detto<br />

delle bugie con le gambe corte!<br />

Fonte: baza.svarog.org


jeaN-BaPTisTe PoQUeLiN MoLiÈre<br />

Brani tratti dalla prefazione al Tartufo<br />

I marchesi, le preziose, i cornuti e i medici hanno pazientemente<br />

tollerato che io li rappresentassi sul palcoscenico, dando addirittura<br />

a vedere di divertirsi come tutti gli altri dei ritratti che se ne<br />

facevano; ma gli ipocriti non accettano scherzi: si sono immediatamente<br />

inferociti, trovando inaudito che io avessi avuto l’audacia<br />

di rappresentare le loro messinscene e di gettare discredito su una<br />

professione su una professione cui si dedica tanta gente di rango<br />

elevato. Questo è un delitto che essi non potevano perdonarmi.<br />

Attenendosi a quella che è una loro lodevole abitudine, hanno<br />

mascherato i loro interessi con la cause di Dio; e Il Tartufo, sulle loro<br />

labbra, è diventata una commedia che offende la pietà religiosa.<br />

È colma di cose abominevoli dalla prima riga all’ultima, e non vi si<br />

trova niente che non meriti il rogo. Non vi è una sillaba che non<br />

sia empia; perfino i gesti che vi si compiono sono gesti scellerati;<br />

e così, ogni minima occhiata, ogni minimo cenno col capo, ogni<br />

minimo passo a destra o a sinistra nasconde cose misteriose che<br />

essi si affrettano a chiarire a mio danno.<br />

Se ci si prende la briga di esaminare in buona fede la mia commedia,<br />

si vedrà senza dubbio alcuno che le mie intenzioni sono del<br />

tutto innocenti, e che essa non si propone affatto di prendere in<br />

giro cose degne di venerazione: che le ho anzi trattate con tutte<br />

le precauzioni richieste dalla delicatezza dell’argomento, e che ho<br />

impiegato tutta l’abilità e le cure possibili per distinguere bene il<br />

personaggio dell’ipocrita da quello del devoto sincero. Per questo<br />

motivo ho impiegato due atti interi a preparare l’ingresso del mio<br />

scellerato. Ed egli non lascia in dubbio lo spettatore neppure per<br />

un istante, dal modo in cui l’ho descritto lo si riconosce immediatamente,<br />

e dal principio alla fine egli non dice una parola, non<br />

compie un gesto che non riveli al pubblico il suo carattere di uomo<br />

malvagio, e che non faccia brillare per contrasto quello del vero<br />

onest’uomo che gli contrappongo.<br />

Se scopo della commedia è quello di correggere i vizi degli uomini,<br />

non vedo per quale ragione si debbano fare eccezioni di favore.<br />

Questo vizio, oltretutto, ha per lo Stato conseguenze assai peggiori<br />

di qualsiasi altro; e noi sappiamo per esperienza che il teatro ha<br />

questo grande potere di correggere i vizi. Le più belle espressioni<br />

di un serio discorso morale hanno quasi sempre meno efficacia<br />

57


58<br />

di una satira; e nulla fa più effetto sulla maggioranza degli uomini<br />

quanto il ritratto dei loro difetti. È una grande minaccia per il vizio,<br />

quella di vedersi esposto alla derisione del mondo. Noi infatti sopportiamo<br />

tranquillamente un rimprovero, ma una presa in giro ci<br />

risulta insopportabile. Accettiamo di passare per malvagi, ma non<br />

di risultare ridicoli.<br />

Io non nego che vi siano stati dei Padri della Chiesa che hanno<br />

condannato la commedia, ma non si può negare che qualcuno di<br />

loro l’ha trattata un po’ più benevolmente, e pertanto l’autorità con<br />

cui si pretende avallare questa censura viene distrutta da questa<br />

distinzione; e la sola conclusione che si può trarre da questa diversità<br />

d’opinione presso menti illuminate dagli stessi lumi, è che essi<br />

hanno interpretato la commedia in modi diversi, e gli uni l’hanno<br />

considerata nella sua purezza mentre gli altri l’hanno visto nella sua<br />

corruzione, e confusa con tutti quei cattivi spettacoli che giustamente<br />

sono stati definiti spettacoli di turpitudine.<br />

E in effetti, poiché bisogna discutere di cose e non di parole, e<br />

poiché la maggior parte delle difficoltà provengono dall’incomprensione<br />

e dal coinvolgere in una stessa parola cose opposte tra<br />

loro, non c’è che da togliere il velo dell’equivoco e esaminare che<br />

cos’è la commedia in sé, per vedere se è davvero condannabile. Si<br />

riconoscerà senza dubbio che la commedia non è altro che una<br />

poetica opera dell’ingegno che riprende, con sgradevoli insegnamenti,<br />

i difetti degli uomini, e che non può essere che condannata<br />

ingiustamente; e se vogliamo sentire a questo proposito la<br />

testimonianza dell’antichità, vedremo che i più celebri filosofi,<br />

quelli proprio che facevano professione di tanta austera saggezza e<br />

che non cessavano di lanciare invettive contro i vizi dei tempi loro,<br />

sono stati larghi di elogi alla commedia.<br />

La filosofia è un dono dal cielo: ci è stata data per elevare il nostro<br />

spirito, attraverso la contemplazione della natura, alla conoscenza<br />

di Dio; e tuttavia si sa che spesso l’uomo l’ha distolta dal suo fine e<br />

l’ha pubblicamente impiegata a sostegno dell’empietà. Neppure<br />

le cose più sacre sono al riparo dalla corruzione degli uomini; e<br />

noi vediamo che vi sono degli scellerati che ogni giorno abusano<br />

della pietà religiosa e la pongono malvagiamente al servizio dei più<br />

grandi delitti.<br />

Sappiamo sempre distinguere l’intenzione di un’arte dall’uso<br />

malvagio che può venirne fatto; e come ci guarderemo bene dal<br />

proibire la medicina perché è stata bandita da Roma, o la filosofia<br />

perché è stata pubblicamente condannata in Atene, così non biso-


gna interdire il teatro solo perché in certi periodi è stato censurato.<br />

Questa censura ha avuto le sue ragioni, ma ora queste ragioni non<br />

sussistono più. Quella censura si fondava su quello che allora era<br />

dato vedere; ma noi non dobbiamo farla uscire dai limiti che essa<br />

stessa si è data,estenderne gli effetti oltre il lecito e farla ricadere<br />

tanto sull’innocente quanto sul colpevole.<br />

La commedia cui essa si rivolge non ha nulla a che fare con la<br />

commedia che noi vogliamo difendere. Bisogna guardarsi bene dal<br />

confondere l’una con l’altra. Si tratta di due persone dai costumi<br />

di vita del tutto opposti. Non hanno alcun rapporto tra di loro, ad<br />

eccezione dell’identità dei loro nomi; e sarebbe una spaventosa<br />

ingiustizia condannare Olimpia che è una donna dabbene, solo<br />

perché c’è stata un’Olimpia che era una donna corrotta. Sentenze<br />

di questo genere creerebbero senza dubbio una gran confusione<br />

nel mondo.<br />

Ammetterò che esistono luoghi che più del teatro meritano d’essere<br />

frequentati; e se davvero bisogna biasimare tutto ciò che non<br />

riguarda direttamente Dio e la salute dell’anima nostra, certamente<br />

questo riguarda anche il teatro, che dovrà essere condannato<br />

assieme a tutto il resto. Ma supponendo, il che del resto è vero, che<br />

la pratica della pietà religiosa tolleri qualche intervallo e che gli uomini<br />

abbiano e che gli uomini abbiano bisogno anche di qualche<br />

svago, io sostengo che non si potrà trovargliene uno che sia più<br />

innocente del teatro.<br />

Mile Korun. Bozzetto<br />

di scena per lo spettacolo<br />

Sganarello o il<br />

cornuto immaginario.<br />

<strong>Teatro</strong> nazionale<br />

SNG Drama, Ljubljana,<br />

1955<br />

59


60<br />

Breve CroNoLoGia DeLLa<br />

NasCiTa DeL TarTUfo<br />

1664<br />

12 maggio: il penultimo giorno di celebrazioni dedicate ai Piaceri<br />

dell’isola incantata a Versailles, la compagnia di Molière recita Il Tartufo<br />

in forma incompiuta di fronte a Luigi XIV. Dopo questa rappresentazione,<br />

l’opera viene vietata e non appare né in edizione stampata<br />

nelle biblioteche, né tantomeno sui palcoscenici. Si sa quindi davvero<br />

poco di questa versione della commedia, se non ciò che si evince<br />

dalla testimonianza di La Grange, attore della compagnia di Molière,<br />

il quale accenna al fatto che si sia trattato dei primi tre atti dell’opera.<br />

4 agosto: Molière legge l’opera a Fontainebleau, di fronte al legato<br />

pontificio Cardinale Chigi, che ne rimane soddisfatto. Poco dopo, il<br />

curato Pierre Roullé pubblica un libello particolarmente aggressivo<br />

sulla commedia, nel quale insulta Molière definendolo un “demonio”<br />

e “il più segnalato empio e libertino che mai si sia visto nei secoli<br />

passati”; infine, scrive che “per questo attentato sacrilego ed empio,<br />

[merita] un estremo supplizio esemplare e pubblico, e il rogo stesso,<br />

precursore del fuoco dell’inferno”.<br />

31 agosto: Molière presenta al re una prima Istanza, nella quale si<br />

difende soprattutto dagli attacchi del curato Roullé. Ecco cosa scrive<br />

al sovrano: “[...] e per non toccare in nulla la stima e il rispetto che si<br />

devono a chi è sinceramente devoto, ne ho distinto quanto più ho<br />

potuto il carattere che avevo preso di mira [l’ipocrita]. [...] Ciononostante,<br />

tutte le mie precauzioni sono state inutili. [...] [Secondo questo<br />

curato] la mia commedia, senza averla neanche vista, è diabolica<br />

e diabolico è il mio cervello: io sono un demonio, ricoperto di carne<br />

e vestito come un uomo, un libertino, un empio degno di un supplizio<br />

esemplare. Non basta che il rogo mi purifichi in pubblico del mio<br />

peccato, poiché con questo me la caverei troppo a buon mercato;<br />

il caritatevole zelo di questo brav’uomo si guarda bene dall’accontentarsi<br />

di questo; gli preme che io non trovi misericordia neppure<br />

presso Dio; vuole assolutamente che io sia dannato: la cosa è decisa.”<br />

Molière legge l’opera in alcune occasioni private, chiuse al pubblico.<br />

1667<br />

5 agosto: Molière porta in scena la nuova versione della commedia,<br />

Panulfe ou l’imposteur, al Palais Royal. Si suppone che il re, prima<br />

di partire per le Fiandre, gli abbia dato la propria benedizione, ma<br />

di ciò non rimane alcuna traccia scritta. Molière è però costretto ad


alleggerire l’opera. Lo spettacolo riscuote grande successo, ma il<br />

giorno seguente il Presidente del Parlamento, responsabile dell’ordine<br />

pubblico in assenza del sovrano, vieta tutte le repliche, con la<br />

motivazione che la commedia “è molto bella ed istruttiva; ma non<br />

tocca agli attori istruire la gente in materia di morale cristiana e di<br />

religione, né tocca al teatro predicare il Vangelo.”<br />

6 agosto: Molière scrive la seconda Istanza al Re, che viene consegnata<br />

da La Grange e La Thorillière nell’accampamento davanti alla<br />

città di Lille, nonostante il sovrano non li accolga.<br />

11 agosto: Hardouin de Péréfixe, arcivescovo di Parigi, emette un’ordinanza<br />

con la quale vieta esplicitamente a tutte le persone della sua<br />

diocesi di rappresentare, leggere o sentir recitare la commedia, in forma<br />

pubblica o privata, prevedendo come pena, in caso di infrazione<br />

dell’ordinanza, la scomunica.<br />

Come della prima, anche della seconda versione della commedia si<br />

hanno poche notizie, non essendone rimasta copia alcuna. Unicamente<br />

dall’Istanza di Molière e dall’anonima Lettera sull’Impostore,<br />

firmata dall’autore con la lettera C, è possibile ricostruire alcuni dettagli<br />

dello spettacolo portato in scena il 5 agosto 1667. Molière stesso<br />

sostiene di aver “tagliato con cura tutto ciò che [gli] sembrava poter<br />

fornire un pretesto ai celebri originali del ritratto che [ha] voluto fare”.<br />

1669<br />

5 febbraio: Finalmente, Molière ottiene dal re l’autorizzazione a rappresentare<br />

Il Tartufo, che porta nuovamente il titolo originale. Prima<br />

di emettere l’autorizzazione, Luigi XIV richiede uno studio teologico<br />

sulla validità dell’ordinanza emessa dall’arcivescovo di Parigi. La risposta<br />

è tranquillizzante e lo spettacolo ottiene enorme successo. Nel<br />

1669 le repliche sono 55 e, di queste, 28 si svolgono senza soluzione<br />

di continuità. A questo punto, Molière scrive una terza Istanza al Re,<br />

che però non ha più alcun nesso diretto con l’opera e la sua sorte per<br />

quanto riguarda la censura.<br />

Marzo: Il Tartufo esce in prima edizione stampata, corredata dall’autore<br />

da una Prefazione.<br />

Giugno: esce la seconda edizione dell’opera, corredata dalle tre<br />

Istanze al Re.<br />

Fonte: libretto di sala del teatro Slovensko ljudsko gledališče<br />

Celje, 2003<br />

61


62<br />

UNa PreDa Per i TarTUfi:<br />

GLi iNGeNUi<br />

L’opera di Molière sull’ipocrisia religiosa è un sommo capolavoro<br />

del teatro comico mondiale. L’autore ha commentato il tema del<br />

proprio lavoro rivolgendosi al proprio re, Luigi XIV, in questi termini:<br />

“Dal momento che l’ipocrisia è senza dubbio uno dei vizi più alla<br />

moda, più fastidiosi e più pericolosi, ho pensato, Sire, che avrei<br />

reso un non piccolo servigio a tutte le persone dabbene del vostro<br />

regno preparando una commedia che descrivesse gli ipocriti, smascherando<br />

a dovere tutte le studiate messinscene di questa gente<br />

dall’onestà ad oltranza, tutte le sotterranee birbonate di questi<br />

falsari della devozione, che si propongono di far cadere in trappola<br />

il prossimo loro con un finto zelo e una sofisticata carità.”<br />

L’opera narra dell’astuto Tartufo che, in nome dei supremi valori<br />

dello spirito e della Chiesa, vuole impossessarsi del patrimonio<br />

dell’ingenuo Orgone. Il protagonista predica la devozione e la morale,<br />

ma cela intenzioni maligne e spietate, tanto da riuscire quasi<br />

a rovinare la famiglia di Orgone. Inaspettatamente, la salvezza si<br />

presenta nelle vesti di un ufficiale di polizia che smaschera Tartufo,<br />

facendolo apparire per quello che è: un farabutto.<br />

La commedia è una delle forme più legittime per raccontare le<br />

verità sociali, e quella di Molière riflette ancora oggi, come in uno<br />

specchio, i tartufi contemporanei. Non si tratta più dei rappresentanti<br />

del clero nero; nel mondo contemporaneo, il tartufismo<br />

ha trovato terreno fertile presso diversi individui che in nome di<br />

qualche bene superiore riescono a ottenere finanziamenti da ogni<br />

dove. Come controparte rimangono gli ingenui, oggi come allora<br />

facili prede degli svariati tartufi, supposti portatori di conoscenze<br />

metafisiche e valori spirituali superiori.<br />

Bozzetto di scena di<br />

Vladimir Žedrinski<br />

per l’Atto V (scena 6)<br />

del Tartufo. <strong>Teatro</strong><br />

nazionale SNG Drama,<br />

Ljubljana, 1947


iL NoMe DeL ProTaGoNisTa...<br />

Il nome del personaggio che dà il titolo all’opera più nota di Molière si<br />

è elevato a concetto: nella forma di nome comune, il Tartufo è per antonomasia<br />

sinonimo di baciapile, una persona che ostenta una devozione<br />

ipocrita per favorire i propri interessi. Nel Tartufo, tale ostentata<br />

devozione è una strategia che gli consente di dominare non solo gli<br />

altri, ma alla fine addirittura la società stessa. Eppure la sua strategia è<br />

efficace solamente in una configurazione politico-ideologica specifica,<br />

in una società nella quale il mero richiamo alla religione è condizione<br />

sufficiente per ottenere ed esercitare il potere. Non sorprende<br />

quindi che la commedia sia stata proibita immediatamente dopo la<br />

sua comparsa, divenendo il più clamoroso esempio di censura nella<br />

storia del teatro. Quest’opera ha rappresentato una grande lotta nella<br />

vita privata di Molière, a causa della quale, secondo alcuni, ha perso<br />

la fede, la gioia (pur essendo un commediografo!) e persino la salute.<br />

Ma se con questo lavoro l’autore ha sfidato le posizioni di potere nella<br />

Francia del XVII secolo, il Tartufo si è potuto affermare come concetto<br />

generale unicamente perché riconoscibile anche in altre dimensioni<br />

spazio-temporali. Tutto fa presagire che anche qui ed ora i riverberi<br />

non mancheranno: preparatevi ad uno spettacolo tagliente e al<br />

contempo incredibilmente, sfrenatamente divertente.<br />

La CoNDaNNa DeL TarTUfo Da<br />

ParTe DeLL’arCivesCovo Di PariGi<br />

Cos’ha contrariato e irritato l’arcivescovo di Parigi al punto da<br />

indurlo a vietare la rappresentazione e la lettura del Tartufo con la<br />

minaccia della scomunica?<br />

La condanna dell’arcivescovo<br />

“Una commedia molto pericolosa, e tanto più in grado di nuocere alla<br />

religione in quanto, sotto pretesto di condannare l’ipocrisia o la falsa<br />

devozione, dà occasione di accusarne indifferentemente tutti quelli che<br />

fanno professione della più solida pietà, esponendoli così agli scherni<br />

e alle continue calunnie dei libertini. L’Arcivescovo vieta quindi a tutte<br />

le persone della diocesi di rappresentare, leggere o sentir recitare la<br />

suddetta commedia, sia pubblicamente che in privato, sotto qualsiasi<br />

nome e con qualsivoglia pretesto, e questo sotto pena di scomunica.”<br />

Ordinanza ufficiale (11 agosto 1667)<br />

63


64<br />

Niko Smrekar<br />

Le TraCCe DeL TarTUfisMo oGGi<br />

Il Tartufo è una commedia che cela in sé molti elementi di generi<br />

teatrali più seri. Deridendo i falsi devoti e gli ipocriti, l’opera pone in<br />

maniera quasi tragica una questione particolarmente seria: non ci si<br />

chiede solo quale sia la posizione dell’uomo nel mondo, ma addirittura<br />

quali forze agiscano sull’essere umano al punto da indurlo a trascurare<br />

la propria famiglia, il proprio patrimonio e la propria capacità di<br />

discernimento. Forze impersonate nella recita da Tartufo, e talmente<br />

pericolose da portare, a causa della cecità di Orgone, a una conclusione<br />

in cui persino i vincitori terminano come vinti. Tartufo quindi<br />

non rappresenta solamente se stesso, ma tutte quelle forze straordinariamente<br />

organizzate che sono più potenti di un singolo essere<br />

umano. Forze riconoscibili sia nel mondo descritto dalla commedia<br />

che in quello attuale, che inducono un uomo ragionevole a rinnegare<br />

tutti i propri cari. Da allora ad oggi, si è modificato solamente il loro<br />

modus operandi: ai tempi di Molière, per convincere gli innocenti si<br />

usava una visione più mistica della realtà, mentre oggi prevale quella<br />

capitalistica.<br />

Poco prima che il noto ufficiale di polizia senza nome sconvolga l’intera<br />

situazione sul palcoscenico, sembra che la storia del Tartufo stia<br />

per finire in maniera particolarmente infelice per Orgone, rinsavito da<br />

poco, e per la sua famiglia, ormai rimasta priva di tutti i suoi beni materiali,<br />

perché intestati dal padrone di casa all’impostore. Inoltre, Tartufo<br />

sta tentando di far finire in galera lo stesso Orgone. Se si tentasse<br />

di fermare gli eventi a questo punto, a qualche battuta prima della<br />

conclusione, il testo non sarebbe più una commedia, ma finirebbe in<br />

tragedia. Il finale tranquillizzante, di rigore per una commedia, appare<br />

a posteriori imposto, aggiunto; presente probabilmente solo perché<br />

Molière potesse ingraziarsi il re e sfuggire alla censura, che già aveva<br />

rigettato il suo testo due volte, e per sottomettersi ai dettami del<br />

genere comico, che richiede una conclusione felice.<br />

Il finale quasi melenso del Tartufo, talmente incongruo con lo svolgimento<br />

della recita fino a qualche istante prima, induce a porsi una<br />

domanda: la conclusione effettiva non avviene forse prima del finale<br />

vero e proprio? O ancora, non è forse possibile considerare Il Tartufo<br />

come una tragicommedia che, di fatto, termina in tragedia, mentre<br />

il finale positivo è soltanto apparente? Indipendentemente dal fatto<br />

che Il Tartufo sia una commedia, si tratta in realtà di un’opera in cui i<br />

vincitori sono davvero pochi.


Di primo acchito, quando cala il sipario, con la famiglia di Orgone<br />

tutto sembra andare per il meglio. La figlia Marianna e il suo amato<br />

Valerio possono sposarsi, il padre riaccoglie in casa il figlio Damide,<br />

Orgone e sua moglie Elmira fanno pace, l’intruso Tartufo, vera causa<br />

di tutti i problemi, viene arrestato. Eppure, non è tutto così semplice.<br />

Oltre a Tartufo, che per merito del buon re perde non solo tutti i beni<br />

dei quali si è impossessato fingendo devozione, ma addirittura la<br />

propria libertà, l’altro grande sconfitto è Orgone. Questo signore di<br />

mezza età, come viene rappresentato, aveva trovato nel falso devoto<br />

un sistema di valori che gli avrebbe consentito di attendere la morte<br />

in pace: alla fine, questa possibilità di redenzione diviene per lui<br />

impossibile. Durante l’intero quinto atto, Orgone appare smarrito,<br />

non sa dove andare, di cosa occuparsi, né cosa lo attenda in futuro.<br />

Rimane in questo stato anche nel finale, perché tutte le sue proiezioni<br />

sul futuro sono finite in prigione con Tartufo. Non sono di grande<br />

aiuto nemmeno i buoni consigli di Cleante, che suggerisce anzitutto<br />

di ringraziare congiuntamente il re, per poi celebrare il fidanzamento<br />

tra Valerio e Marianna. Ma le cerimonie, si sa, durano pochi giorni, e<br />

Orgone ha ormai perduto quella fede che gli avrebbe dato la forza di<br />

andare avanti.<br />

Nemmeno per Elmira e Cleante la situazione non è migliore. Nel finale,<br />

lei si ritrova nella posizione di una donna costretta dal marito stesso a<br />

tradirlo per riuscire a convincerlo degli imbrogli di Tartufo. Il suo rapporto<br />

nei confronti di Orgone, come anche del mondo in generale, a<br />

un certo punto cambia: all’inizio, Elmira ha un ruolo piuttosto rilevante;<br />

a metà spettacolo, nelle due scene tra lei e Tartufo, è padrona degli<br />

eventi; alla fine, rimane solamente una figura femminile impaurita del<br />

futuro che le si prospetta con il marito, una donna che rimpiange di<br />

essersi spinta tanto lontano pur di smascherare l’impostore.<br />

La sconfitta di Cleante è meno evidente. Almeno a prima vista, la sua<br />

visione del mondo prevale su quella meschinamente professata da<br />

Tartufo. Eppure, egli si ritrova costretto a rimanere in scena sapendo<br />

che, se l’aiuto del re non fosse intervenuto come un deus ex machina,<br />

tutti i suoi buoni insegnamenti non sarebbero valsi a nulla. La sua<br />

vera sconfitta è data dalla sua incapacità di far aprire gli occhi al<br />

cognato. Nel quarto atto, Orgone gli ribatte:<br />

ORGONE: Tutti i tuoi consigli, cognato, valgono oro,<br />

ma non intendo avvalermene.<br />

Per quanto sia intelligente e saggio, Cleante è incapace di svolgere<br />

il proprio compito principale: convincere Orgone dell’illusione in cui<br />

vive venerando Tartufo e i suoi precetti.<br />

65


66<br />

Da spettatori del Tartufo, dobbiamo però chiederci soprattutto perché<br />

gli insegnamenti del protagonista siano negativi, e per quale motivo<br />

Molière li considerasse tanto dannosi e pericolosi da rielaborare il<br />

testo da cima a fondo, non una, ma ben due volte, indirizzando al re<br />

due istanze per ottenere l’autorizzazione a rappresentare l’opera. In<br />

quali punti l’autore ha intravisto nel tartufismo un pericolo tanto grave<br />

da insistere su un testo finché, solo nella terza versione, è finalmente<br />

riuscito a presentarlo la pubblico più vasto (mentre la corte aveva assistito<br />

a entrambe le versioni precedenti prima del loro divieto)? Infine<br />

si pone da sé anche un’altra questione: perché alcuni ambienti hanno<br />

considerato la commedia tanto pericolosa da insistere fermamente<br />

sul suo totale divieto? In fondo, i precetti professati da Tartufo sull’astinenza,<br />

sulla rinuncia ai piaceri terreni e sulla vita all’insegna della fede<br />

non si discostano particolarmente da quelli ancor’oggi difesi da alcuni<br />

ambienti della Santa Chiesa Cattolica Romana.<br />

Le risposte a queste domande sono molteplici, e tutte velatamente<br />

presenti nel testo della commedia. La prima, fondamentale, sta<br />

naturalmente nel fatto che Tartufo è un bugiardo e un ipocrita. Già<br />

nella dramatis personae viene definito come un baciapile, un falso<br />

devoto; come tale, Cleante riesce quasi a smascherarlo all’inizio del<br />

quarto atto. Se da un lato Tartufo predica i precetti sull’astinenza e<br />

sulla rinuncia ai piaceri terreni, dall’altro è il primo a mangiare e bere<br />

con ingordigia, ad arrendersi alla voluttà pensando a Elmira: proprio<br />

perché menzogneri, i suoi principi, di qualsiasi natura siano, sono<br />

ridicolizzati e portati all’assurdo fin dal principio.<br />

Eppure la questione è più profonda. Bisogna chiedersi quali elementi<br />

dei precetti di Tartufo hanno portato Molière a trattenersi dal condannarli<br />

per lungo tempo. Indirettamente, attraverso l’ironia, la risposta ci<br />

viene offerta dallo stesso Orgone, del tutto cieco di fronte alla realtà.<br />

Nella sua scena principale del primo atto si rivolge con sincerità a<br />

Cleante, parlandogli di Tartufo:<br />

ORGONE: I suoi insegnamenti mi hanno mostrato una nuova via;<br />

per nulla al mondo ho più cuore;<br />

dell’amicizia ha liberato la mia anima,<br />

e se muore mio fratello, i miei figli, mia madre, mia moglie,<br />

scrollerò le spalle e mi placherò.<br />

Questi versi rivelano la più grande perversione e il maggior pericolo<br />

del tartufismo. Che Orgone perda i propri beni a causa di Tartufo<br />

conta meno del fatto che, per precetti di varia natura (tanto più<br />

subdoli perché menzogneri), egli rinneghi tutti i propri cari. Nel suo<br />

discorso, Orgone non parla di beni terreni, ma di persone, della pro-


pria famiglia, della quale non gli importa più nulla da quando Tartufo<br />

si è insinuato nella sua vita. Di fronte a queste sue dichiarazioni così<br />

radicali, Cleante risponde semplicemente:<br />

CLEANTE:<br />

Che sentimenti umani, straordinariamente nobili!<br />

Il principio del tartufismo tende quindi a indurre le vittime di questo<br />

sistema morale, presentato nel testo come indubbiamente menzognero,<br />

a rinnegare i propri legami sentimentali con la famiglia e<br />

gli amici, emarginandole così dal gioco della vita. Tartufo vende un<br />

sistema morale in cui apparire come santi conta più dei legami familiari.<br />

E in questo sistema, i suoi vacui precetti morali hanno un peso<br />

tale da prevalere sull’amore che Orgone prova per la propria famiglia.<br />

Orgone e il suo rapporto con i familiari, ma soprattutto il crollo emotivo<br />

dell’intera famiglia nel finale, sono strumenti che Molière usa per<br />

ammonirci sul fatto che qualsiasi sistema etico-morale che ci impone<br />

di dimenticarci dei nostri cari è, fondamentalmente, carente e nocivo.<br />

Il principio del tartufismo, infine, non si rivela solo nel pericolo che<br />

Tartufo rappresenta tanto per Orgone quanto per la capacità di<br />

discernimento in generale, ma anche nel fatto che Tartufo non è<br />

l’unico rappresentante del suo genere. Nel proprio discorso del primo<br />

atto, Cleante dice che “di queste false nature esiste un grande sciame”.<br />

Purtroppo, non è del tutto chiaro a quale specifico gruppo di falsi<br />

devoti della sua epoca Molière si volesse riferire nella stesura della<br />

commedia; gli esperti sospettano si tratti di almeno tre specifici gruppi<br />

cattolici dell’epoca: i giansenisti, i gesuiti e la misteriosa Compagnia<br />

del Sacro Sacramento. Tutti questi gruppi, per la loro struttura e il loro<br />

modus operandi, ricordavano fortemente il modo di agire di Tartufo.<br />

Gli argomenti che permetterebbero di sostenere come Tartufo sia<br />

il rappresentante di una qualsiasi di queste tre organizzazioni non<br />

mancano davvero. Ad ogni modo, non conta tanto sapere quale<br />

specifico gruppo egli rappresenti, quanto piuttosto prendere atto<br />

che alle sue spalle c’è un’organizzazione potente, un sistema con un<br />

forte apparato ideologico, capace di fare riferimento all’unica autorità<br />

che neppure il re può contestare: Dio.<br />

La situazione della famiglia di Orgone e, nel finale, di Orgone stesso,<br />

incute seriamente paura. Chi li circonda, avendo ottenuto la “promessa”<br />

di poter uscire dai giochi della vita, inizia a mutare atteggiamento<br />

e ad attaccarli perché non si sottomettono al loro stesso codice<br />

morale (dannoso e pericoloso per l’uomo raziocinante). Inoltre, dietro<br />

a tutto ciò si cela il potente macchinario propagandistico di una qualche<br />

oscura organizzazione mistica. Considerando tutte le forze che<br />

67


68<br />

si muovono contro la famiglia, non appare per nulla strano che, per<br />

salvare la loro situazione, almeno in apparenza, debba intercedere il<br />

re in persona.<br />

I pericoli del tartufismo si celano quindi anzitutto in un sistema<br />

morale che ci impone di rinnegare e rinunciare alla nostra famiglia.<br />

E il pericolo è accresciuto dal fatto che tale sistema è sostenuto da<br />

un’organizzazione con un apparato propagandistico straordinariamente<br />

ben oliato. Se ora facciamo un rapido salto nel tempo, di tre<br />

secoli e cinque lustri, per arrivare al 2003, possiamo chiederci dove sia<br />

possibile cercare il tartufismo oggi.<br />

I primi e più evidenti sospettati sono naturalmente i sistemi religiosi<br />

“istantanei”, che ambiscono a separare la gente dal loro denaro e dai<br />

loro cari nella maniera più rapida possibile, terminando a volte con<br />

feste horror di autoannientamento, come ad esempio i suicidi di<br />

massa. Queste sette sono indubbiamente una delle odierne fonti di<br />

tartufismo, ma manca loro la propaganda tanto efficace del tartufismo<br />

dei tempi di Molière.<br />

Nel mondo attuale, il vero tartufismo ha cambiato volto. Il più grande<br />

pericolo per i rapporti interpersonali, sostenuto dalla propaganda, si<br />

cela nel diktat capitalistico del successo, che fuorvia le vittime facendo<br />

loro sperare che nel gioco della vita si possa vincere. Se si propone<br />

di riuscire fino in fondo, il tartufismo deve basarsi sulla visione del<br />

mondo più comune, poiché solo così ottiene accesso ideologico al<br />

maggior numero di potenziali vittime. E nel 2003 la filosofia di vita<br />

prevalente è il capitalismo.<br />

Nel mondo contemporaneo, la dittatura del successo ha la stessa<br />

influenza negativa sulla famiglia e sui rapporti interpersonali che si<br />

può rilevare nel Tartufo. La cultura delle grandi corporazioni, al pari<br />

della falsa santità di Tartufo, ci impone di sottometterci a un sistema<br />

di valori che ci richiede la rinuncia ai valori umani fondamentali, quali<br />

la famiglia, la libertà e, in un certo modo perverso, anche i piaceri. Il<br />

diktat del successo richiede la sottomissione alle grandi corporazioni<br />

al punto da richiedere una reperibilità permanente, la presenza sul<br />

luogo di lavoro in orari indicibili, la rinuncia alle ferie e, soprattutto, la<br />

cronica riduzione del tempo che l’essere umano ha a disposizione per<br />

dedicarsi con piacere ai propri interessi, ossia quelli che con la cultura<br />

delle grandi corporazioni non hanno nulla in comune. In breve, il<br />

diktat delle grandi compagnie richiede alle persone di anteporre ai<br />

propri valori quelli dell’azienda per la quale lavora .<br />

La cultura delle grandi corporazioni è inoltre dotata di un apparato<br />

propagandistico di tutto rilievo. Pochi si rendono conto che, nel


mondo capitalista, chi detiene i media decide anche di cosa e in che<br />

modo i mezzi d’informazione debbano scrivere. E nel mondo capitalista,<br />

i media sono di proprietà dei grandi gruppi societari. Negli Stati<br />

Uniti, ad esempio, è stato appurato che 5 o 7 grandi gruppi controllano<br />

il 95% dei quotidiani più letti. Così, nell’interesse delle finanze e dei<br />

grandi capitali, la verità e il buonsenso non solo passano frequentemente<br />

in secondo piano, ma vengono spesso del tutto ignorati.<br />

Apparentemente, tra il tartufismo del Seicento e quello del XXI secolo<br />

esistono grandi differenze, se si considera che quello contemporaneo<br />

è, di fondo, in contrapposizione a quello dell’epoca molièriana, e non<br />

richiede la rinuncia al denaro e ai piaceri terreni. A ben vedere, però,<br />

le differenze non sono poi tante: gli elementi di distinzione sono<br />

solo una conseguenza della nuova visione del mondo. Nel Seicento,<br />

questa era di natura mistica, e tentava di convincere le proprie vittime<br />

che potevano uscire dal gioco della vita terrena, mentre i tartufi<br />

odierni devono provare a indurre nelle persone la sensazione di poter<br />

vincere. E la vittoria si misura nella quantità di denaro guadagnato. Il<br />

vero nodo è rappresentato dal fatto che l’apparato mediatico delle<br />

grandi corporazioni è rivolto in primis alla pubblicità, vale a dire alla<br />

promozione di maggiori consumi. Più guadagni, più cose ti puoi<br />

concedere, più devi spendere. Nella filosofia capitalista, il successo si<br />

misura con il potere d’acquisto del singolo. Così, a rimanere in strada<br />

sono i rapporti interpersonali, esattamente come sarebbe potuto<br />

accadere ai membri della famiglia di Orgone.<br />

Tuttavia, dal punto di vista della commedia, la situazione non è mai<br />

terribilmente tragica, anche se oggi la fiducia nella capacità di un<br />

governatore assoluto che possa salvare le vittime del tartufismo sta<br />

leggermente scemando. Il Re Sole non c’è più, e a volte sembra che<br />

certi uomini di potere non abbiano una reale volontà per prevenire il<br />

tartufismo delle grandi corporazioni. Se vogliamo credere al teorema<br />

di Ginsberg (Non puoi vincere. Non puoi pareggiare. Non puoi nemmeno<br />

abbandonare.), allora nemmeno il sistema precedente offriva<br />

di meglio (in fondo, lo abbiamo spodestato noi stessi, non è vero?).<br />

Malgrado ciò, la possibilità di vivere secondo il buonsenso di Cleante<br />

o Dorina esiste: per poterlo fare, è di vitale importanza saper vedere,<br />

come loro due, dove e dietro quale maschera si celano i tartufi. Solo<br />

così potremo evitare che ci rendano ciechi.<br />

Fonte: libretto di sala del teatro Slovensko ljudsko gledališče<br />

Celje, 2003<br />

69


70<br />

Marta Gregorčič<br />

Le virTù DeLL’iPoCrisia e DeLLa<br />

BarBarie<br />

Nella prima pagina del suo Discorso sul colonialismo, il poeta e<br />

umanista dell’isola caraibica della Martinica, Aimé Césaire, dice<br />

fondamentalmente che la civiltà europea non è capace di risolvere<br />

i due principali problemi generati dalla sua stessa esistenza, quello<br />

del proletariato e quello del colonialismo; che non è capace di<br />

difendersi di fronte al tribunale della “ragione”, né di fronte a quello<br />

della “coscienza”; che si va rifugiando sempre più nell’ipocrisia,<br />

tanto più ripugnante quanto meno riesce a ingannare la gente.<br />

Cinquantacinque anni dopo lo scritto di Césaire ci ritroviamo<br />

ancora una volta sorpresi e indignati. Ci ripetiamo che “questo è<br />

nazismo, ma, suvvia, terminerà,” e rimaniamo in attesa, speranzosi<br />

e cechi di fronte alla realtà dei fatti. In fondo, non siamo altro che<br />

dei complici non ancora divenuti vittime; ci foderiamo gli occhi di<br />

prosciutto, giustificando e alimentando questo stato delle cose.<br />

Negli ultimi giorni, siamo stati testimoni di almeno quattro esempi<br />

di tale infida superbia. Esempi che dovrebbero scuotere anche il<br />

più incredulo degli umanisti: protagonista del primo è Berlusconi;<br />

sul secondo, è Netanyahu ad avere il monopolio; nel terzo, la Slovenia<br />

si crogiola nell’incanto dell’idea di una propria Silicon Valley; il<br />

quarto ha richiesto la vita di Ferid Saiti.<br />

Primo: non è un caso che Silvio Berlusconi, già in quel meraviglioso<br />

anno, ormai lontano, in cui la Slovenia ha richiesto l’adesione<br />

all’OCSE, abbia dichiarato che Mussolini, rispetto ai supposti statisti<br />

dell’entourage di Prodi, sia stato un grande protagonista della<br />

storia. Durante l’ultima riunione del Consiglio dell’OCSE a livello dei<br />

Ministri, in cui il premier italiano svolgeva le funzioni di Presidente,<br />

la Slovenia, con Israele ed Estonia, è stata solennemente accolta nel<br />

“club dei Paesi più sviluppati al mondo” (definizione del Primo ministro<br />

sloveno Pahor): ancora una volta, niente ha potuto dissuadere<br />

Berlusconi dall’ennesima citazione dei diari del “grande Mussolini”.<br />

Quando la Slovenia ha ottenuto l’“onore e privilegio” di aderire<br />

all’OCSE (parole del premier Pahor, che ha “partecipato con grande<br />

slancio emotivo” al rituale dell’iniziazione), ovvero di entrare nella<br />

“cerchia degli Stati ad alto tasso intellettuale” (dichiarazione del<br />

Ministro Gaspari nella stessa occasione), Berlusconi è ricorso ancora<br />

a Mussolini per evitare un’insidiosa domanda giornalistica sulla sua


influenza: “Dicono che ho potere, ma io non ho nessun potere. Io<br />

so che posso solo ordinare al mio cavallo di andare a destra o di<br />

andare a sinistra.”<br />

Che un dirigente di Stato, in occasione di un vertice internazionale<br />

ai massimi livelli, si richiami al più importante fascista del XX secolo,<br />

è qualcosa che in Slovenia probabilmente non potrebbe mai accadere.<br />

Qui, i politici, senza eccezioni degne di tale nome, “prendono<br />

spunto da se stessi” e non da liturgie letterarie o di altre branche<br />

umanistiche. Accade loro però immancabilmente qualcos’altro:<br />

venerano con eccessivo zelo ciò che non promette alcun futuro né<br />

alla Slovenia, né al resto del mondo. In Italia, nell’Unione europea,<br />

ed ora anche nell’OCSE, le improvvisazioni umoristiche di Berlusconi<br />

stanno diventando un elemento di disturbo: i giornalisti vi si<br />

gettano a pesce, mentre l’establishment politico rimane in silenzio<br />

e le tollera con malcelato imbarazzo. A parlare a voce alta rimangono<br />

pochi, inossidabili umanisti, come, per esempio, Umberto Eco,<br />

che non definisce la politica berlusconiana una dittatura, ma un<br />

“colpo di Stato strisciante”.<br />

Il Tartufo. <strong>Teatro</strong><br />

nazionale sloveno<br />

per il Territorio libero<br />

di Trieste (TNS per<br />

TLT), Trieste, 1950.<br />

Atto IV, scena 7. Da<br />

sinistra a destra:<br />

Nada Gabrijelčič<br />

(Elmira), Jožko Lukeš<br />

(Orgone), Rado<br />

Nakrst (Tartufo).<br />

Secondo: nel bel mezzo della diplomazia slovena, ebbra di felicità,<br />

e accanto a Berlusconi, siede muto il Presidente israeliano Netanyahu,<br />

che dovrebbe essere particolarmente sensibile agli argomenti<br />

riconducibili al fascismo e alle sue riproduzioni. Rimane invece in<br />

silenzio. A quattro giorni dal vertice OCSE, scatena le proprie forze<br />

antiterrorismo contro gli attivisti della pace, facendo fuoco, uccidendoli<br />

e rinchiudendoli, perché tentano di rifornire di medicinali<br />

e cibo i palestinesi. Quelli che si trovano nel più grande carcere<br />

71


72<br />

all’aperto al mondo, o, in altre parole, nel più grande campo di<br />

concentramento del XXI secolo, non ancora dichiarato tale: a Gaza.<br />

Dove, secondo le stime scientifiche della Johns Hopkins University,<br />

oltre l’80% delle famiglie vive sotto la soglia della povertà. La corte<br />

politica, in trattenuto e rigoroso stile diplomatico, compiange<br />

l’eccidio, mantenendo però lo status quo a Gaza senza alcuna<br />

sanzione economica o politica per Israele (ora membro OCSE). Cadaveri<br />

palestinesi, il cui numero e i cui nomi non saranno mai messi<br />

per iscritto, e che nessuno avrà modo di piangere, si accumulano<br />

giorno per giorno, bussando alla porta delle nostre coscienze di<br />

paesi civili.<br />

Il malato<br />

immaginario,<br />

TNS, Črnomelj<br />

(Slovenia), 1944.<br />

Gli attori nei<br />

camerini prima<br />

del debutto.<br />

Dosi copiose di ipocrisia, delle quali scrive Césaire, non sono rinvenibili<br />

solamente al vertice OCSE di Parigi. Per scorgerle non è nemmeno<br />

necessario esporsi, in mezzo ai mari agitati, alle flotte militari<br />

israeliane: ogni settimana, ne giunge una tale quantità direttamente<br />

sulla soglia di casa [ndt.: in Slovenia] da impedirci di varcarla.<br />

Terzo: alla riunione del Consiglio per la scienza e la tecnologia della<br />

Repubblica di Slovenia, il premier Pahor ha tentato di indurre i<br />

consiglieri scientifici a lanciare un programma grazie al quale la Slovenia<br />

potrebbe inserirsi tra i paesi tecnologicamente più avanzati<br />

del mondo. Nella Silicon Valley californiana dovrebbero aprire un<br />

ufficio per consentire alle aziende slovene di “conquistare” le vette<br />

dell’alta tecnologia mondiale. Il premier si riserverebbe invece di<br />

incontrare in prima persona gli uomini d’affari stranieri ed elencare<br />

loro le ragioni (fiscali, imprenditoriali, di costi del personale ecc.)<br />

per le quali la Slovenia sarebbe più attraente di altri Stati europei<br />

per gli investitori stranieri.


Se, di fronte al Consiglio scientifico, il premier si è vantato senza<br />

alcun imbarazzo riguardo al fatto che lo sfruttamento della forza<br />

lavoro è sufficientemente alto e la tassazione dei capitali sufficientemente<br />

bassa per attrarre investimenti stranieri, alle parti sociali<br />

e all’opinione pubblica ha propinato un’altra litania: la Slovenia<br />

è in procinto di crollare a causa delle paghe e pensioni troppo<br />

alte, perciò sarà necessario tirare la cinghia. E questa ripugnante<br />

ipocrisia non si ferma qui, dato che il governo prosegue operando<br />

riforme “dolorose, ma necessarie” del mercato del lavoro, del<br />

sistema sanitario e di quello pensionistico, perché infine si possa<br />

davvero diventare sufficientemente “competitivi”. “Si tratta di un<br />

compito gravoso e impopolare, ma qualcuno lo deve pur fare,” è<br />

stata la battuta di Pahor al vertice OCSE, nel suo stile così caratteristicamente<br />

inimitabile.<br />

Quarto: quattro operai provenienti dalla Bosnia Erzegovina che<br />

avevano lavorato duramente, senza paga, per la Gradve (società<br />

controllata della Vegrad), hanno occupato, disperati, gli uffici della<br />

Vegrad a Velenje; al momento della loro espulsione da parte della<br />

polizia, l’elite politica si è detta sorpresa di come sia possibile che,<br />

in Slovenia, un operaio muoia a causa della condotta illegale di<br />

un datore di lavoro e del personale medico. Per l’operaio macedone<br />

Ferid Saiti, il valore della vita o della morte si attestava tra i<br />

20 e i 100 euro. Al pari dei “cancellati” e di altri operai, sempre più<br />

numerosi, Saiti, ignaro di non essere coperto da assicurazione, ha<br />

richiesto l’aiuto medico d’urgenza. Nel frattempo, gli operai della<br />

Vegrad originari della Bosnia, ai quali la sola azienda Gradve deve<br />

110.000 euro, sono stati messi “al sicuro” dalla polizia: lontano dalla<br />

giustizia, da qualche parte nel bel mezzo dei Balcani.<br />

Alla fine, tutti pagheremo il debito contratto dai protagonisti di<br />

quest’ipocrisia e barbarie virtuosa, poiché, come la storia insegna<br />

e come lo stesso Césaire ha già scritto, “alla fine del capitalismo,<br />

desideroso di sopravvivere a se stesso, c’è Hitler”.<br />

Fonte: Kolumne.Dnevnik.si – giugno 2010<br />

73


74<br />

Uroš Pinterič<br />

L’iPoCrisia PoLiTiCa<br />

Alcune questioni mi spiazzano. Non perché le mie convinzioni<br />

politiche siano particolarmente stabili; piuttosto perché la gente si<br />

dimentica di raccontare la storia fino in fondo. Stavolta, sia come<br />

cittadino, sia come membro della Chiesa Cattolica Romana (costretto,<br />

e nessuno ha mai chiesto il mio parere sul fatto se volessi<br />

ricevere dei sacramenti o meno), mi sono sentito offeso dalle<br />

dichiarazioni dell’arcivescovo di Maribor, dott. Stres.<br />

1) Egli è sistematicamente incoerente: quando parla dell’istruzione<br />

universitaria, chiama in causa il diritto dei genitori di decidere sulla<br />

scolarizzazione dei figli. Quando parla dei bambini, pone il diritto<br />

dei genitori in secondo piano rispetto ai diritti dell’essere che non<br />

ha ancora visto la luce. Ne consegue che il bambino ha anzitutto il<br />

diritto di esistere, mentre in seguito, i genitori hanno il diritto di decidere<br />

in suo nome (fino a quando, non si sa: per lo Stato fino alla<br />

maggiore età, mentre per Stres, probabilmente, fino al decesso dei<br />

genitori). Se, per cause di forza maggiore, i genitori non possono<br />

rinunciare a questo diritto, allora naturalmente non ha senso che<br />

abbiano alcun diritto decisionale successivo. Il che è, di fatto, un<br />

principio che in passato funzionava: il bambino finisca all’orfanotrofio<br />

e sia quel che sia.<br />

Jean-Francois de<br />

Troy (1679-1752):<br />

Molière legge brani<br />

di una delle proprie<br />

opere a un gruppo<br />

selezionato di<br />

uditori.<br />

2) Nella Costituzione slovena, l'introduzione del diritto di decidere<br />

sulla nascita non è l’unico elemento disfunzionale: in gran parte


dei paesi, i diritti e i doveri sono regolati da atti specifici, mentre la<br />

carta costituzionale definisce unicamente il sistema politico dello<br />

Stato. Da questo punto di vista, l'intero titolo della Costituzione<br />

slovena sui diritti è inconsueto; riflette, però, la consapevolezza dei<br />

padri costituenti sull'importanza dei diritti umani. L’arcivescovo<br />

Stres sta quindi di nuovo distorcendo il ruolo della carta costituzionale.<br />

Infine, alcuni paesi aggiungono alla costituzione soltanto<br />

i diritti fondamentali (di solito politici), mentre altri vi introducono<br />

delle bozze dei diritti, rimandando il resto alla legislazione. Sia<br />

come sia, si tratta indubbiamente di faccende importanti.<br />

3) L'ultima questione che non si può tralasciare è quella della visione<br />

unitaria della storia semirecente. Al riguardo, concordo che sarà<br />

possibile raggiungerla solo quando i portatori di memorie legate a<br />

quel periodo (compresi Stres e me stesso) saranno passati a miglior<br />

vita. Stres ci sta forse augurando una morte precoce? Secondo le<br />

statistiche nazionali, io rimarrò a questo mondo ancora 50 anni, e<br />

ciò significa che faremo pace con la storia attorno al 2100, il che è<br />

di fatto una stima piuttosto attendibile del tempo necessario per<br />

superare il dolore causato da cambiamenti sociali strutturali. Eppure<br />

non è questo il punto cruciale, quanto piuttosto il fatto che Stres<br />

non riesca a passare accanto alla via Titova cesta perché secondo<br />

lui è segno di grande arroganza intitolare un luogo a un criminale<br />

che ha massicciamente calpestato i diritti umani. Eh, su, facciamolo.<br />

In linea di principio, Baraga, un missionario sloveno che dà il nome<br />

a svariati luoghi, ha illuminato le coscienze degli Indios; eppure,<br />

gli Indios avevano vissuto meglio prima del suo avvento. E poi abbiamo<br />

Slomšek, missionario che si occupò in modo analogo degli<br />

sloveni, e ancora la piazza dei santi Cirillo e Metodio: sono molti i<br />

luoghi intitolati a dei santi. E il Sig. Stres, quando si scaglia contro<br />

una parte della nostra storia, si dimentica di dire che in questo territorio<br />

il Cristianesimo non è una religione naturale, ma solamente<br />

presente da più tempo di quanto sia durato il regime comunista.<br />

Tralascia di dire che il Cristianesimo è giunto nell’area dell’odierna<br />

Slovenia con la spada, che ha tentato di reprimere lo sviluppo della<br />

lingua slovena (Trubar è stato in esilio dai protestanti tedeschi), che<br />

ha perseguitato la scienza a ferro e fuoco (vedi Copernico, Galileo,<br />

ecc.) e che l’ha fatto perché questa aveva negato l’evidenza della<br />

creazione divina. Eppure, questa stessa scienza consente oggi alle<br />

lor eminenze di usare automobili che i credenti semplici possono<br />

solamente sognarsi. E se la Chiesa ammette e chiede perdono,<br />

75


76<br />

ciò non cambia la realtà dei fatti. La bandiera bianca e gialla non è<br />

meno imbrattata di sangue della stella a cinque punte. A ciò si può<br />

anche aggiungere che la Chiesa Cattolica Romana nega alcuni diritti<br />

che il mondo civilizzato riconosce: la parità tra donne e uomini,<br />

la libera scelta della confessione religiosa (riguardo a questo, tutte<br />

le confessioni sono lacunose), la libera scelta del partner e così via.<br />

Tra l’altro: l’omosessualità non è una malattia umana o un disturbo<br />

psichico, ma uno stato naturale, caratteristico di una parte dell’intera<br />

popolazione di esseri viventi; spero nessuno voglia provare a<br />

convincermi che l’uomo abbia trasmesso questa caratteristica agli<br />

elefanti, ai bisonti o agli orsi bruni. E se accettiamo la storia della<br />

creazione proposta dalla religione, due sono le cose: o dobbiamo<br />

ammettere la naturalità dell’omosessualità, oppure dobbiamo<br />

sostenere che Dio abbia creato più di una specie con dei difetti.<br />

Le streghe, al pari dei nemici dello Stato nel passato più recente,<br />

venivano mandate al rogo o annientate in altro modo, e i processi<br />

contro di loro erano altrettanto giusti quanto quelli del secondo<br />

dopoguerra. L’unica vera differenza è la percentuale di persone<br />

effettivamente ree degli errori di cui venivano accusate.<br />

La poltrona di scena<br />

di Molière, sulla quale<br />

il commediografo<br />

è spirato durante lo<br />

spettacolo Il malato<br />

immaginario (1673).<br />

Non sto tentando di discolpare nessuno, ma solo di sostenere<br />

che la Chiesa Cattolica Romana non ha il diritto di predicare la<br />

morale, perché è marcia fino alla radice della propria istituzione,<br />

come qualsiasi altra struttura politico-ideologica, e verrà giudicata


per propria mano, quando giungerà la fine del mondo. Inoltre, se<br />

c’è da credere allo sviluppo della fine del mondo e alla natura di<br />

dio, allora esistono solamente due possibilità: o saremo candidi<br />

come lo yoghurt e balleremo in cielo assieme a Tito, Hitler e Rode<br />

(poiché Dio è infinitamente buono e remissivo), oppure friggeremo<br />

all’inferno tutti insieme (perché Dio punisce il peccato, di cui<br />

siamo tutti, sistematicamente, portatori in misura assai maggiore<br />

della bontà).<br />

La terza possibilità esiste solamente in una barzelletta: di fronte<br />

alle porte di San Pietro giungono un camionista e un cappellano;<br />

San Pietro consente al camionista di entrare e invia il cappellano<br />

all’inferno. La motivazione? Mentre il camionista guidava, tutti pregavano;<br />

durante le prediche, invece, tutti dormivano, e per giunta il<br />

cappellano, predicando, mentiva.<br />

Fino a quel momento, la storia sarà questione di interpretazione<br />

politica, e in questo contesto esisterà sempre qualche Calimero<br />

che vorrà spiegarci come il soggetto democraticamente eletto<br />

lo ignori nella sua verità. In fondo, ciascuno ha una propria verità,<br />

mentre la storia è un rotolo infinito di carta igienica a doppio strato:<br />

viene sempre abusata da culi sudici di escrementi.<br />

Fonte: New Social Sciences Academic Journal, agosto 2009<br />

Theatre of the Arts, Toronto<br />

(Canada), regia di Jim Warren<br />

The Theatre Boston Court, Boston<br />

(USA), regia di Josh Chambers<br />

77


78<br />

I NOSTRI OSPITI<br />

MiraNDa CaHarija<br />

Attrice slovena di prosa e cinema, originaria di Santa Croce presso<br />

Trieste. Diplomatasi alla scuola media Igo Gruden di Aurisina, l’anno<br />

successivo ha concluso gli studi di fisarmonica alla Glasbena šola<br />

(scuola di musica), oltre a quelli di recitazione e balletto alla Dramska<br />

in baletna šola di Trieste. Già durante gli studi ha calcato le scene del<br />

<strong>Teatro</strong> <strong>Stabile</strong> <strong>Sloveno</strong> di Trieste, dove, nel 1960, è stata definitivamente<br />

ingaggiata, divenendo nel tempo un'ottima caratterista, soprattutto del<br />

repertorio contemporaneo. Nel 2005 le è stato conferito il prestigioso<br />

premio Borštnikov prstan, massimo riconoscimento alla carriera per gli<br />

attori sloveni. Nel 1975, l’attrice ha ottenuto anche il premio del Festival<br />

Borštnikovo srečanje di Maribor per il ruolo dell'accattona Šoba nel<br />

dramma di Leskovšek Dva bregova (‘Le due sponde’). Ha recitato in diversi<br />

film, interpretando, tra l’altro, Eva nell’omonimo film di Slak (1983) e<br />

Marija Mulahasanović nell'Outsider di Košak (1997). Assieme all’attore<br />

Livij Bogatec, molto amato dal pubblico e purtroppo compianto, ha<br />

condotto per lunghi anni la trasmissione radiofonica Za smeh in dobro<br />

voljo (‘Buonumore alla ribalta’) di Radio Trst A (programmazione RAI<br />

in lingua slovena), mentre con il collega e regista Mario Uršič è stata<br />

interprete di spettacoli teatrali estivi, recitati all’aperto a Santa Croce.<br />

BraNe ŠTUrBej<br />

L’attore Brane Šturbej, diplomatosi all’Accademia di teatro, radio,<br />

film e tv AGRFT di Ljubljana, è stato per diversi anni membro della<br />

compagnia stabile del teatro SNG Drama di Ljubljana, collaborando<br />

occasionalmente con altri teatri sloveni, tra cui lo SNG di Maribor. Si<br />

annovera tra gli attori che hanno conquistato il maggior numero di<br />

premi per la migliore interpretazione al Festival Borštnikovo srečanje di<br />

Maribor, nello specifico per i ruoli di Mefisto nel Faust di Goethe, Drama<br />

SNG Maribor,1990; Woyzeck nell’opera omonima di Büchner, Drama<br />

SNG Maribor, 1991; Sganarello nel Don Giovanni di Molière e Salvador<br />

nella Carmen diretta da Pandur, Drama SNG Maribor, 1992; Dante nella<br />

Divina Commedia di Dante-Prokić per la regia di Pandur, SNG Drama<br />

Maribor, 1993; Karl Rossman nell’America di Kafka, Drama SNG Maribor,<br />

1996; Myškin ne L’idiota di Dostojevskij per la regia di Korun, SNG Drama<br />

Ljubljana, 2000; Peer Gynt nell’opera omonima di Ibsen, Drama SNG<br />

Maribor, 2008.


I NOSTRI OSPITI<br />

vojKo BeLŠaK<br />

Nato il 1° settembre 1970 a Ptuj, dopo le scuole superiori a indirizzo<br />

sociologico ha studiato recitazione all’accademia AGRFT di<br />

Ljubljana, diplomandosi con l’interpretazione di Ivek nel dramma<br />

di Cankar Za narodov blagor (‘Per il bene del popolo’). Durante gli<br />

studi è stato membro del teatro Gledališče Zato di Ptuj. Dopo<br />

un periodo d’ingaggio nel nostro teatro, è passato a quello di<br />

Capodistria e in seguito ai teatri SNG Maribor e SNG Nova Gorica.<br />

Nel 1999, l’accademia AGRFT gli ha conferito, per il ruolo di Maks<br />

nello spettacolo Kralj na Betajnovi (Il re di Betainova) di Ivan Cankar, il<br />

premio Prešeren per studenti.<br />

MariTa ĆoPo<br />

Costumista del teatro Gavella di Zagabria, nel 2010 è stata insignita<br />

dell’importante premio teatrale croato Nagrada Hrvatskog glumišta<br />

per i costumi (vedi foto) creati per la commedia di J.B.P. Molière Il<br />

Tartufo, prodotta dal teatro Gavella e diretta da Marco Sciaccaluga.<br />

Portano la sua firma i costumi di spettacoli di grande successo, quali<br />

Dundo Maroje, Balade Petrice Kerempuha, Peer Gynt, Ilijada 2001 e<br />

Gospoda Glembajevi. Vanta inoltre diverse collaborazioni con teatri<br />

sloveni.<br />

DiNKo aPPeLT<br />

Direttore d’orchestra, arrangiatore e compositore, diplomatosi<br />

all’Accademia di Zagabria. Lavora come direttore d’orchestra<br />

nel teatro Komedija di Zagabria, dove, nel 2004, ha ottenuto il<br />

prestigioso premio del teatro croato (nagrada Hrvatskog glumišta)<br />

per aver diretto il musical Chicago. Dirige, oltre all’orchestra e al coro<br />

del teatro Komedija, l’Orchestra Filarmonica di Zagabria, l’Orchestra<br />

sinfonica di fiati militare croata e il coro misto della Radiotelevisione<br />

di Zagabria.<br />

79


80<br />

L’aTTore LUKa CiMPrič<br />

(Un’intervista presa in prestito)<br />

L’attore di prosa Luka Cimprič, membro del nostro collettivo<br />

artistico, quest’anno può fregiarsi di ben due premi. In occasione<br />

del 14° Festival del film sloveno di Portorose gli è stato conferito<br />

il premio del settimanale ‘Stop’ per i successi attoriali conseguiti<br />

nel <strong>2011</strong>, mentre al Festival Borštnikovo srečanje di Maribor si è<br />

aggiudicato il premio collettivo per lo spettacolo di Miha Nemec e<br />

Nejc Valenti ‘Life®anti’, al quale aveva partecipato nel doppio ruolo<br />

dell’uomo-intendente teatrale e dell’uomo-ammiratore. Complimenti<br />

vivissimi!<br />

Come ti descriveresti?<br />

Sono sorridente, simpatico, ironico, senza fine.<br />

Come si svolge la tua giornata?<br />

Vivo tra Ljubljana-Capodistria-Trieste. Perciò, ogni giorno è completamente<br />

diverso dagli altri. Passo parte della giornata in macchina,<br />

parte alle prove a teatro, mentre la sera di solito sono in scena.<br />

Tento di vivere le mie giornate in modo quanto più interessante.<br />

Che opinione ti sei fatto dell’amore?<br />

Non si può vivere senza.<br />

Ti ricordi il tuo primo vero bacio?<br />

C’era una festa all’aperto, l’atmosfera era quella del venerdì studentesco<br />

delle superiori, mi hanno sfidato scommettendo che<br />

non avrei avuto il coraggio di baciare una ragazza, ed ecco arrivare<br />

il primo bacio. Il nome della ragazza non lo ricordo, ma il bacio<br />

indubbiamente sì.<br />

Come vizi la tua amata?<br />

Molte sorprese infiammano sempre.<br />

E in che modo ti lasci viziare?<br />

Con del buon cibo, un buon film, un buono spettacolo... Tutto ciò<br />

che è possibile definire con l’aggettivo buono.<br />

Cosa fai quando desideri avere del tempo per te stesso?<br />

Di solito non ne ho, perché i miei ritmi vengono pianificati dagli altri.<br />

Quando però mi capita di averne, solitamente mi dedico all’ozio.<br />

Chi ammiri nella vita?<br />

Chi, nella propria vita, riesce a migliorarsi sempre.<br />

E chi invece disprezzi?<br />

Gli incapaci, quelli che non sanno svolgere il lavoro per il quale<br />

sono pagati.


Hai un modello tra gli attori sloveni?<br />

Un modello no, però ne ammiro molti.<br />

Quale libro raccomanderesti e perché?<br />

1984 di George Orwell, perché sono del 1984, no, dai, non è per<br />

questo … (risata). Il libro è stato scritto nel 1948, e ciò che Orwell<br />

scrisse allora è già successo e continua ad accadere nella nostra<br />

epoca. Inoltre, sono convinto che certe cose scritte debbano<br />

ancora avvenire.<br />

A cosa ti dedichi nel tempo libero?<br />

Allo sport, agli scacchi, al poker. Devo però ammettere che sto cercando<br />

un nuovo hobby. Da quando mi guadagno il pane facendo<br />

l’attore, non ho più un vero hobby.<br />

Che piani hai per il futuro più prossimo?<br />

Migliorarmi in tutti gli ambiti.<br />

E cosa desideri nella vita?<br />

Essere felice, sano, innamorato e vivere la vita con pienezza.<br />

50 CaNDeLiNe!<br />

Fonte: ona-on.net<br />

Festeggia le 50 repliche l’opera di Franjo Frančič Ci vogliamo bene!,<br />

coproduzione del <strong>Teatro</strong> di Capodistria e del TSS di Trieste diretta<br />

da Katja Pegan, nella quale recita, oltre a Maruša Kink e Andrej<br />

Zalesjak, anche il membro della nostra compagnia Luka Cimprič.<br />

Maja Pertič Gombač lo ha recensito così:<br />

“Uno spettacolo istruttivo, nel quale i bambini riconoscono alcuni<br />

modelli comportamentali delle proprie famiglie, mentre gli adulti vi<br />

percepiscono, a tratti, una critica acuta e sottile. La messinscena si<br />

rivolge al pubblico in modo diretto e non pretenzioso, elementi che, per<br />

una recita destinata ai più piccoli, rappresentano più un pregio che un<br />

difetto.” (Primorske novice, 26/1/<strong>2011</strong>)<br />

Congratulazioni!<br />

81


82<br />

PROSSIMI SPETTACOLI<br />

Dušan Jelinčič<br />

CaPoreTTo ‘38 – CroNaCa Di UN<br />

aTTeNTaTo<br />

Dramma documentaristico<br />

Adattamento Boris Kobal<br />

Scenografia e inserti video Darjan Mihajlovič<br />

Revisione dei testi di Jože Faganel<br />

Regia di Jernej Kobal<br />

Con<br />

Franc Primož Forte<br />

Danilo Romeo Grebenšek<br />

Just Luka Cimprič<br />

Borut Jure Kopušar (Accademia d’arte drammatica di Ljubljana)<br />

Ferdo Matija Rupel (Accademia d’arte drammatica di Ljubljana)<br />

Mačeha Maja Blagovič<br />

Debutto il 23 marzo <strong>2012</strong> nella Sala principale<br />

Claudio Magris<br />

Lei DUNQUe CaPirà<br />

(Saj razumete)<br />

Traduzione di Veronika Brecelj<br />

Adattamento, regia e selezione musicale di Igor Pison<br />

Scenografia e costumi di Nicola Minssen<br />

Maestro concertatore Igor Zubin<br />

Con<br />

Lei Lučka Počkaj, attrice ospite<br />

Artista 1 (M) Gojmir Lešnjak-Gojc, attore ospite<br />

Artista 2 (M) Vladimir Jurc<br />

Artista 1 (F) Lara Komar<br />

Artista 2 (F) Nikla Petruška Panizon<br />

Debutto il 12 e 13 aprile <strong>2012</strong> nel Ridotto


UPRAVNI SVET / CONSIGLIO DI AMMINISTRAZIONE<br />

dr. Maja Lapornik (predsednica / presidente)<br />

dr. Alessandro Malcangi (podpredsednik / vicepresidente)<br />

dr. Andrej Berdon, Paolo Marchesi, Adriano Sossi, Gianni Torrenti<br />

NADZORNI ODBOR / COLLEGIO DEI REVISORI DEI CONTI<br />

Pierlugi Canali (predsednik / presidente), Giuliano Nadrah, Boris Valenti@<br />

Umetniško vodstvo / Direzione artistica<br />

Jaša Jamnik, Boris Kobal, Sergej Ver@<br />

IGRALSKO JEDRO / COMPAGNIA<br />

Maja Blagovi@, Luka Cimpri@, Primož Forte, Romeo Grebenšek, Vladimir<br />

Jurc, Lara Komar, Nikla Petruška Panizon<br />

OSEBJE / PERSONALE<br />

dr. Valentina Repini organizatorka / reponsabile organizzativa<br />

dr. Rossana Paliaga odnosi z javnostmi / relazioni esterne<br />

Barbara Briš@ik vodja ra@unovodstva / responsabile contabilità<br />

Nadja Puzzer ra@unovodkinja / impiegata<br />

Katja Glavina ra@unovodkinja / impiegata<br />

Martina Clapci blagajni@arka / biglietteria<br />

Peter Furlan tehni@ni vodja / direttore tecnico<br />

Silva Gregor@i@ garderoberka in šivilja / guardarobiera e sarta<br />

Sonja Kerstein inspicientka in rekviziterka / direttrice di scena e attrezzista<br />

Neda Petrovi@ šepetalka / suggeritrice<br />

Rafael Cavarra elektri@ar osvetljevalec / tecnico luci<br />

Peter Korošic elektri@ar osvetljevalec / tecnico luci<br />

Diego Sedmak tonski mojster / tecnico del suono<br />

Giorgio Zahar odrski mojster / capo macchinista<br />

Marko Škabar odrski delavec / macchinista<br />

Moreno Trampuž odrski delavec / macchinista<br />

Alen Kermac odrski delavec / macchinista<br />

Marko Emili hišnik / custode<br />

Peter Auber kurja@ in vratar / caldaista e portinaio<br />

Dušan Mili@ vratar in pomožni kurja@ / portinaio e aiuto caldaista<br />

Giuliana Brandolin @istilka / pulitrice<br />

Gledališki list je uredil Sergej Ver@<br />

Prevod v italijanš@ino Tamara Lipovec<br />

Grafi@na podoba SINTESI<br />

Reklama STEFANI PUBBLICITÀ<br />

Tisk Graphart Printing srl<br />

Libretto di sala a cura di Sergej Ver@<br />

Traduzione a cura di Tamara Lipovec<br />

Veste grafica SINTESI<br />

Pubblicità STEFANI PUBBLICITÀ<br />

Stampa Graphart Printing srl<br />

83

Hooray! Your file is uploaded and ready to be published.

Saved successfully!

Ooh no, something went wrong!