ultimo... lo nuevo, lo ultimo... lo nuevo, lo ultimo... lo ... - Marcelo Burlon

Revolucionarna modna alternativa vse odločneje ruši stereotipe
o milanskem nočnem življenju. O diskotekah, pred katerimi so
parkirani ferrariji in porscheji, ter plesiščih, na katerih kraljujejo
mlade manekenke z Vzhoda, ki jih izza drago zakupljenih in s
steklenicami penine obloženih miz ob robu plesišča spremljajo
njihovi petični spremljevalci v globoko odpetih srajcah in
nemarno razpetih suknjičih. Vse več je v mestu tistih, ki
hrepenijo po dogajanju, ki odpira vrata vplivom iz, kar zadeva
zabavo, precej bolj vizionarske tujine. Sloviti Plastic je s časom
postal prava relikvija tukajšnjega nočnega življenja in dokaz,
da pravi klubi potrebujejo dušo. In to v zadnjem času Milanu s
svojimi skrbno premišljenimi zabavami vlivajo Marcelo Burlon,
Natasha Slater in Sergio Tavelli, ki so vzeli vajeti trendovske
noči v svoje roke. Poskrbeli so za dolge vrste pred vrati klubov,
ki še najbolj spominjajo na tiste iz časov slovitega Studia 54, in
svoje obiskovalce sprijaznili z dejstvom, da si je vstop v klub
treba prislužiti. Skupne točke tukajšnjega nočnega dogajanja?
Sproščena zabava, alkohol, dobra, skrbno izbrana glasba in kanček
transgresije. Tiste, ki začini dolge noči v sicer spokojnem mestu.
Ali kot so novinarki prispevka o milanskem nočnem življenju
naključni intervjuvanci odgovorili na vprašanje o tem, ali se kdaj
v klubu Plastic rodijo ljubezni: »O, vsak večer se rodijo. In proti
jutru umrejo.«
PINK IS PUNK
Milanski večeri z verjetno najbolj mednarodnim ozračjem že
nekaj let nosijo pomenljivo ime Pink Is Punk in tako združujejo
gejevsko rožnato estetiko z neustavljivo ulično subkulturo. Večer
zagotavlja vrhunske glasbene goste in najpogosteje slovite modne
ustvarjalce, ki se pomešani med množico pretežno mladega
občinstva ob najnovejši elektronski glasbi vsak petek zabavajo v
poznanem milanskem večernem pribežališču Magazzini Generali.
Glavno vodilo je biti v trendu. Ali, če je le mogoče, korak pred
njim! V ozadju večera stoji Marcelo Burlon, vizionar italijanskolibanonskih
korenin, ki je v Italijo iz rodne Argentine prišel na
začetku devetdesetih. Je tudi novi urednik trendovskega mesečnika
MARCELO BURLON ENTERPRISE • Press Review • March 2012
D Magazine Slovene
Rodeo, v modnih krogih pa znan po tem, da v času modnih tednov
skrbi za številna odprtjain velike zabave slovitih modnih hiš. Pred
leti je na zabavo po Versacejevi reviji pripeljal Princea, ki je s
svojim nastopom do ekstaze navdušil redke povabljene, podobno
kot je kakšno leto kasneje Roisin Murphy navdušila pri Gucciju. K
njemu so se zatekli pri Givenchyju, v sklopu nedavnega večernega
nakupovanja pod okriljem revije Vogue je pripravil zabave za
Prado in Jil Sander, svoj znameniti Pink Is Punk pa povezal tudi s
Riccardom Tiscijem in Rafom Simonsom.
A Burlon pove, da so bili začetki povsem naključni. Pred desetimi
leti je s prijatelji priredil zasebno zabavo, ki pa je zaradi izjemno
trendovske druščine navdušila nekatere organizatorje večernih
dogodkov in so ga zato privabili na vrata diskoteke Magazzini
Generali. »V devetdesetih so tja prihajali David LaChapelle,
Domenico Dolce, Dries van Noten, to je bilo obdobje, ko sem
spoznal tedaj nadobudnega oblikovalca Riccarda Tiscija in
mu pomagal pri prvih odnosih z mediji, kmalu zatem me je k
sodelovanju z njihovo modno hišo povabil še Dolce. V tistem
trenutku sem se zavedel, kako visoko vrednost ima moj seznam
povabljencev, in doumel, da sem verjetno v mestu edini, ki
modnim hišam lahko pripelje skrbno izbrano mlajše občinstvo.«
»Nismo tipično italijanski, saj politika in
cerkev običajno narekujeta način vedenja,
ki nam ni vedno blizu.«
Približal se je modi in z Valeriem Innello, poznanim modnim
»piar-ovcem«, začel prirejati zabave I Pretend To Be A DJ. »Za
gramofone smo zvabili različne znane obraze, bodisi iz filmskega,
televizijskega bodisi iz modnega sveta, in občinstvo prepričali,
naj izbere sebi ljubšega. Še danes se na primer spominjam dvoboja
urednika Jeffersona Hacka in oblikovalca Antonia Berardija.«
Sledil je Pink Is Punk, ki ga je najprej v baru Bond prirejal s
svojimi prijatelji, a ker je kmalu prerasel majhni prostor, so se
morali preselili v manjšo dvorano kluba Magazzini Generali, prav
Marcelo Burlon,
na sliki z
oblikovalcema
Riccardom Tiscijem
in Rafom Simonsonom
ODZVANJANO:
→ Looking Glass – Little Dragon
→ Sweet Disposition – The Temper Trap
→ Basic Space (Astronomer Remix) – The XX
tistega, kjer je Burlon začel svojo nočnemu življenju zapisano
kariero. Partnerji pri projektu so se kmalu zatem raje posvetili
produkciji glasbe, on pa je ostal zvest eni najpopularnejših zabav
v mestu. Obiskovalci veljajo za avantgardne. Zatrjuje, da so
izvrsten pokazatelj novih dogajanj v modi in življenjskem slogu.
»Kaj imajo skupnega? Svobodo! Skupaj z gostujočimi didžeji
ustvarjajo ozračje v klubu, in prav zato je tako pomemben pravi
nabor gostov,« pove Burlon, ki velja s svojim timom za precej
neizprosnega. »Kje pa, nismo tako zelo zahtevni! Šele ko smo
na vratih gostili selektorko iz berlinskega Bar25, so obiskovalci
lahko videli, kako zahteven je izbor ob vstopu.« A občinstvo,
ki svoj petkov večer nameni svetu podzemlja z imenom Pink Is
Punk, običajno potrpežljivo stoji v vrsti, saj ve, da vstop v klub
poleg Marcela Burlona kot hišnega didžeja odpira vrata v svet
slovitih imen, kot so Fischerspooner, Kim Ann Foxman, Thieves
Like Us, Scarlets in The Virgins, ki so tam gostovali v zadnjem
obdobju. »Nismo tipično italijanski, saj politika in cerkev običajno
narekujeta način vedenja, ki nam ni vedno blizu. Raje gledamo
čez mejo, pa ne zato, da bi posnemali, ampak zato, da bi našli tiste,
s katerimi razmišljamo sorodno. Ko je na londonski nočni sceni
zavladal Boombox, je Jerry Bouthier enkrat mesečno vrtel plošče
na naših zabavah. Olajšujoče je, ko se najdeš v tem, kar počnejo
drugi, in lahko združiš moči. Na podoben način sodelujemo
s Clubom Tropicana v Barceloni, kjer smo večkrat gostovali,
nedolgo tega smo bili premierno povabljeni tudi v Istanbul.«
Ko ne dela, rad odide tudi na druge zabave, pa naj bo v Plastic,
londonski Dalston Superstore ali pariški Ponystep. Večkrat se
odpravi tudi v Berlin, za katerega pravi, da ga pritegne s svojo
svobodo, ki še ni odvisna od denarja, pred kratkim pa je navdušen
odkril Bejrut, ki ga opiše kot mesto, ki diha zelo mednarodno,
hkrati pa je obdržalo lastno dekadenco. A ne nazadnje prizna, da
mu pravi pobeg od zasužnjenosti z nočnim življenjem uspe le
takrat, ko se odpravi v divjo naravo svoje rodne Patagonije.
december 2009 — 37