prenesi: valovi mure 2010/11 - Osnovna šola Veržej

DEDKOVA ZGODBA
Dedek mi je povedal zgodbo o pošasti. Bil sem še otrok, zato je tu zraven tudi nekaj
domišljije, tako da ti ni treba verjeti vsega kar slišiš.
Z druţino sem ţivel v majhni hiši in ker takrat še ni bilo elektrike, smo večino časa
preţiveli zunaj. Nedaleč stran je stala tovarna, ki pa je ţe bila tako napredna, da je imela
elektriko. Predelovala je razno blago. Pri tem je bilo potrebno veliko kemikalij. Ko so te razne
mešanice opravile svoje delo, so odtekle vse do manjše jame, od tam pa v reko Bolsko. Starši
so nam govorili, da je v tisti jami ţivo blato in pošasti, ki nas bodo poţrle. Ker smo bili še
otročaji, smo vse to verjeli. Nekega dne so me starejši fantje uţalili. Ker sem vedel, da nihče
ne upa k jami, sem tudi vedel, da bom tam imel mir in zato sem odšel tja. Bilo me je precej
strah tistih ''pošasti'', ki naj bi ţivele v jami, ampak imel sem dovolj pameti, da mi je bilo
jasno, da v vodi, ki vsebuje vsaj sto strupov, nič ne more ţiveti, zato sem se odločil, da bom
preveril, če imam prav ter začel metati kamenje. Prvi trije kamni so se lepo potopili, a četrti je
ostal na gladini. Nič se nisem ustrašil. Mislil sem, da je tam voda zelo plitka in se kamen zato
ni potopil. Nakar sem s kotičkom očesa opazil, da se kamen premika, a me to sploh ni
zanimalo, saj sem mislil, da ga nosi tok. Čez nekaj minut sem se malce zamislil, a mi ni bilo
povsem jasno, kako se lahko kamen premika s tokom, ko pa ni bilo vetra, da bi ustvaril tok.
Voda v jami pa tudi ni bila tako deroča, da bi lahko premaknila ţe kar teţak kamen. Zato sem
se začel malce bati. Naenkrat se je iz vode nekaj dvignilo. Bila je glava in ko sem bolje
pogledal, sem opazil še zobe. Postal sem bled ko stena, za nekaj sekund okamenel od strahu,
nato pa pobegnil domov. Ko sem doma povedal o pošasti, mi ni nihče verjel. Mama pa me je
povrh vsega še okregala, kaj imam tja za hoditi.
Čeprav je zgodba zvenela prepričljivo, sem upoštevala dedkove besede na začetku, da mi
ni treba verjeti vsega kar slišim. Čeprav so luknjo, v kateri je bila pošast zakopali je pošast
morda še vedno ţiva. Če pa ste radovedni, pojdite v Dolenjo vas pri Preboldu. Tam prosite
kakšnega domačina, da vam luknjo odkoplje in se sami prepričajte, če je pošast še ţiva.
17
Ema Grebenc, 5. a