med_nami_2015-2

28
Asiški pogledi
Asiški kamni
P. Janez Šamperl
Zdi se mi, da je tukaj (v Assisiju) kraj, za katerega popolnoma
velja Božja beseda: »Če bodo ljudje utihnili, bodo kamni
spregovorili.« Tako je pred leti v Assisiju (v »znanem«
spisu Sedaj odhajam iz Assisija) zapisala ena od romaric.
Po prvih mesecih življenja in dela v Sacro Conventu –
tako rekoč na Frančiškovem grobu – presenečen opažam,
da kamni v Assisiju že govorijo. To je posebna govorica, ki
jo sliši in razume ves svet … »Asiške kamne« je zložila človeška
roka, jih obdelala in jim dala čudovite oblike. Mnoge
je obdala z ometi in okrasila s čudovitimi freskami, ki s
svojim jasnim sporočilom nagovarjajo ljudi z vsega sveta,
ki dnevno obiščejo Assisi. Med obiskovalci so Kitajci, Brazilci,
Poljaki, Američani, Portugalci, Mehičani … tudi slovenskih
romarjev hvalabogu ne manjka. Najmočneje pa
asiški kamni spregovorijo na »v kamen vsekanem« Frančiškovem
grobu, ki slehernika »vrže« na kolena ...
Vsi ti asiški kamni, olepšani z Giottovo ali Cimabuevo
roko danes govorijo o Bogu in o njegovem najponižnejšem
služabniku Frančišku. Sam jih še nikoli nisem slišal
govoriti močneje kakor letos na predvečer praznika sv.
Frančiška, ko sem se peš vračal od tranzitusa pri Mariji
Angelski … Bilo je že kar temno, Frančiškovo mesto Assisi
pa razsvetljeno. Od Sacra Conventa do Roce Magiore …
Ta sveti večer je bil Assisi videti kakor veliki slovesno
opravljeni oltar, pripravljen za sveto daritev – pripravljen
za praznik – god sv. Frančiška.
To izjemno večerno praznično sporočilo Assisija so opazili
tudi drugi. Na poti so se zaustavljali avtomobili, mo-
torji, avtobusi, vsi so hoteli vsaj za
trenutek obstati …vsi so želeli fotografirati
ta »prekrasni oltar«, sestavljen
iz tolikih kamnov in hiš in
cerkva in zvonikov ... V osrčju tega
svetega kamnitega oltarja pa sta
dve najsvetejši relikviji – dve večno
goreči kadilnici – grob sv. Frančiška
in grob sv. Klare, iz katerih se vije
duh Assija v svet …
Letošnji 28. molitveni dan v duhu
Assisija v Frančiškovo mesto ni
privabil kaj dosti več ljudi, kakor
jih pride ob običajnih vikendih. Po
tridnevnem dogajanju, ki je bilo
sestavljeno iz molitve, pričevanj in
romanja k Mariji Angelski, bi neprizadeti
obiskovalec letošnjega
srečanja lahko skomignil z rameni
in dejal: ‚Nič posebnega, nobenega
manifesta, nobenih fanfar, nobene
pisane množice predstavnikov različnih religij …‘ Tisti
pa, ki smo od blizu in zavzeto spremljali dogajanje v
osrčju Sacra Conventa in bazilike Marije Angelske, smo
lahko videli in začutili, kako se »asiški izvir«, kakor je
duh Assisija imenoval papež Janez Pavel II., vedno bolj
poglablja v evangeljske perspektive. Vse to, kar je bilo v
Assisiju že tolikokrat izsanjano, povedano, zapisano, je
potrebno tudi resnično sprejeti, doumeti, razumeti, ponotranjiti,
spremeniti v življenje … To je že preteklo leto
– na frančiškovo – ob svojem prvem obisku Assisija poudaril
papež Frančišek, ki ni ostal le pri lepih besedah in
spodbudah, ampak je, kot njegov sv. vzornik Frančišek
Asiški, šel med najbolj uboge in trpeče … Tako papež
Frančišek v Assisiju ni sedel za bogato obloženo škofovo
mizo, tudi se ni odzval povabilu Frančiškovih bratov, da
bi jedel v njihovi veseli družbi … Izbral je obednico najbolj
trpečih ljudi iz zavoda Santo Spirito (zavod za mlade
nepokretne bolnike) in jedel z njimi … Odpovedal se je
tudi blišču asiških cerkva in se napotil v občinsko poročno
dvorano, ker je opozarjal na velike probleme družine
in sv. zakona … Ob naštetih in še mnogih drugih gestah
smo začutili, kaj je to duh Assisija. In papež Frančišek
nam je pokazal korake, ki jih moramo narediti, da bo
duh Assisija živ – to so evangeljski koraki našega Gospoda.
Ti niso samo v molitvi, postu, romanju in lepih besedah,
ampak so predvsem v dejanjih, življenju, resničnem
približanju sočloveku in v dejanski odpovedi, ki se čuti v
mojem življenju in v življenju tistega, ki mu pomagam,
hkrati pa tudi v življenju sveta …