Molitev - Slovenska karitas

sem svoje mesto v Cerkvi. To mesto si mi pokazal ti sam, moj Bog.
Jaz bom v srcu Cerkve, svoje Matere, Ljubezen.« Biti Karitas pomeni
biti v srcu Cerkve Ljubezen … Ker pa Kristusova oz. krščanska ljubezen
ne izključuje nikogar, ampak se kot Kristus s posebno pozornostjo
in ljubeznijo sklanja k ljudem na robu, v stiski, v pogubni omami in
brezupju, človeškega pogleda, besede in božanskega dotika potrebnim,
je Karitas poklicana tudi k delovanju za zaporniškimi zidovi. Prav te
ljudi, ki so jih življenjske okoliščine, kot so težka mladost, nesprejetost
in nedoživetost pristne starševske in družinske ljubezni, družinsko oz.
starševsko nasilje, alkoholizem, brezposelnost, permisivna vzgoja in
razvajenost, beg na ulico in v slabo družbo, v omamo … spravile na
rob zakona in družbe, prav te ljudi mora Karitas »šokirati« z dobroto
in nesebično ljubeznijo.
Soboška Karitas je že od vsega začetka v stiku z zaporom, ki se nahaja
nedaleč od naše cerkve. Večkrat na leto, zlasti ob največjih praznikih
krščanstva, jih je obiskala s kakšno pozornostjo in pomočjo, že trinajsto
leto pa ima soboški zapor redno duhovno oskrbo. Enkrat tedensko
je duhovnik na razpolago za osebne pogovore, enkrat mesečno pa tudi
ob večjih cerkvenih praznikih, pa obhaja duhovnik z zaporniki sveto
mašo. Obisk osebnih pogovorov in svetih maš je izredno dober. Ker je
za pogovore veliko zainteresiranih, so kandidati razdeljeni v dve skupini:
Enkrat prihajajo zaporniki, drugič pa priporniki, se pravi tisti,
ki še niso pravnomočno obsojeni. Zlasti slednji so v težji situaciji, saj
traja preiskava včasih celo dve leti. Duhovnik jih mora vedno sprejeti
kot brate v Kristusu, brez kakršnih koli predsodkov. Mora jim prisluhniti,
če se mu seveda odprejo, brez radovednosti, sprašuje le toliko, da
jim olajša vest in da še v tako temno in brezupno situacijo privabi žarke
Božjega usmiljenja in upanja ter v ranjenem srcu prebudi željo po
Bogu. Duhovnik ne sme nikoli pokazati najmanjšega znamenja odpora
ali celo gnusa do zapornika, ne glede na morebitno strahoto kaznivega
dejanja. Vedno mora biti in ostati znamenje Božjega usmiljenja in ljubezni.
Pri katoličanih se pogovor pogosto prelije tudi v sveto spoved,
nekateri pa se v zaporu tudi pripravijo za zakramente krščanskega uvajanja.
Na pogovore prihajajo tudi pravoslavni, evangeličanski pa tudi
58