urejanje, vzdrÅ¾evanje in obratovanje vodne infrastrukture ter ...

T. GLOBOKAR, I. PODOBNIK, mag. N. COLNARIČ 

S. KRANJC-KUŠLAN, dr. M. BRENČIČ, J. NOVAK, 

A. ZUPANČIČ, mag. R. KEPA, V. SUŠEC-ŠUKER, 

B. PEROŠA, Z. SOTLAR, mag. M. DOBNIKAR- 

TEHOVNIK, dr. J. GRBOVIČ, B. LALIČ, 

V. METELKO-SKUTNIK 

- 1 - 

UREJANJE IN VZDRŽEVANJE 

VODNE INFRASTRUKTURE 

NA MEJNIH VODOTOKIH 

Tomaž GLOBOKAR * 

Igor PODOBNIK* 

mag. Nevenka COLNARIČ* 

Stojan KRANJC-KUŠLAN* 

dr. Mihael BRENČIČ** 

Jožef NOVAK* 

Alenka ZUPANČIČ* 

mag. Robert KEPA* 

Vesna SUŠEC-ŠUKER* 

Boris PEROŠA* 

Zorka SOTLAR* 

mag. Mojca DOBNIKAR-TEHOVNIK* 

dr. Jasna GRBOVIĆ* 

Bogdan LALIĆ* 

Vesna METELKO-SKUTNIK* 

UREJANJE, VZDRŽEVANJE IN OBRATOVANJE 

VODNE INFRASTRUKTURE TER VZDRŽEVANJE VODNIH 

IN PRIOBALNIH ZEMLJIŠČ NA MEJNIH VODOTOKIH 

UVOD 

O vlogi Urada za upravljanje z vodami v meddržavnih komisijah s področja upravljanja z vodami je bil 

v zborniku 15. Mišičevega dneva objavljen članek s kratkim pregledom meddržavnih komisij, pogodb 

in vsebino dela le teh na področju upravljanja z vodami na mejnih vodah. Kot je bilo omenjeno že v 

tem članku, se izvajanje določb meddržavnih pogodb in sporazumov izvaja v okviru delovanja stalnih 

mešanih meddržavnih komisij. Vsebina dela, odločitve in sklepi komisije na zasedanju se preverjajo in 

potrjujejo s sklepom vlad obeh strani in tako postanejo del pravnega reda v državi podpisnici 

meddržavne pogodbe. Zato je usmerjanje in kreiranje politike pridržano ministrstvu za okolje in 

prostor, sodelavci Agencije RS za okolje, pa v delu komisij sodelujejo na operativno, strokovno 

izvedbeni ravni. 

Pri delu stalnih meddržavnih komisij na področju upravljanja z vodami sodelujejo predvsem sodelavci 

Agencije Rs za okolje iz Urada za upravljanje za vodami in Urada za monitoring. V nadaljevanju 

podajam seznam predsednikov meddržavnih komisij in podkomisij, kot tudi ostale sodelavce, ki 

sodelujejo v delu meddržavnih komisij, bodisi kot vodje strokovnih skupin ali monitoringa mejnih voda: 

* Tomaž GLOBOKAR, univ.dipl.inž.gradb., *Igor PODOBNIK, univ.dipl.inž.gradb., *mag. Nevenka COLNARIČ, 

univ.dipl.inž.gradb., *Stojan KRANJC-KUŠLAN, univ.dipl.inž.gradb., *Jožef NOVAK, univ.dipl.inž.gradb., *Alenka ZUPANČIČ, 

univ.dipl.inž.kem., *mag. Robert KEPA, univ.dipl.inž.gradb., *Vesna SUŠEC-ŠUKER, univ.dipl.inž.gradb., *Boris PEROŠA, 

univ.dipl.inž.gradb., *Zorka SOTLAR, univ.dipl.inž.biol., *mag. Mojca DOBNIKAR-TEHOVNIK, univ.dipl.kem., *dr. Jasna 

GRBOVIĆ, univ.dipl.biol., *Bogdan LALIĆ, univ.dipl.inž.gradb.,Agencija RS za okolje,** dr. Mihael BRENČIČ, Geološki zavod 

Slovenije 

MIŠIČEV VODARSKI DAN 2006

T.GLOBOKAR, I. PODOBNIK, mag. N. COLNARIČ 






- 2 - 




Mešana slovensko-italijansko-hrvaška komisija za zaščito Jadranskega morja in obalnih 

območij pred onesnaženjem: 

predsednik slovenskega dela komisije: mag. Mitja Bricelj, Ministrstvo za okolje in prostor 

Stalna slovensko-italijanska komisija za vodno gospodarstvo: 


Stalna slovensko-avstrijska komisija za Dravo: 


Stalna slovensko avstrijska komisija za Muro: 

predsednik slovenskega dela komisije: Tomaž Globokar, Agencija RS za okolje 

Stalna slovensko-madžarska komisija za vodno gospodarstvo: 

predsednik slovenskega dela komisije: Tomaž Globokar, Agencija RS za okolje 

Stalna slovensko hrvaška komisija za vodno gospodarstvo: 

predsednik slovenskega dela komisije: mag. Marko Starman, državni sekretar, Ministrstvo za okolje in 

prostor 

predsednica podkomisije za Dravo in Muro - vodno območje Drave: mag. Nevenka Colnarič, Agencija 

RS za okolje 

predsednik podkomisije za Dravo in Muro - vodno območje Mure: Jožef Novak, Agencija RS za okolje 

predsednica podkomisije za Sotlo, Savo in Kolpo - vodno območje Savinje: Alenka Zupančič, Agencija 

RS za okolje 

predsednik podkomisije za Sotlo, Savo in Kolpo - vodno območje Save: mag. Robert Kepa, Agencija 

RS za okolje 

predsednica podkomisije za Sotlo, Savo in Kolpo - vodno območje Kolpe: Vesna Sušec-Šuker 

predsednik podkomisije za morje in Kras: Boris Peroša, Agencija RS za okolje 

predsednica podkomisije za kakovost in količino voda - kakovost voda: mag. Mojca Dobnikar- 

Tehovnik, Agencija RS za okolje 

predsednik podkomisije za kakovost in količino voda - količina voda: Bogdan Lalić, Agencija RS za 

okolje 

strokovna skupina za energetsko izrabo mejne Save: Vesna Metelko-Skutnik, Agencija RS za okolje 

Monitoring stanja kakovosti mejnih voda Drave in Mure: dr. Jasna Grbovič, Agencija RS za okolje 

V delu meddržavnih komisij je prisotna vsa široka paleta del in nalog, ki izhajajo iz upravljanja z 

vodami. Pri tem se upoštevajo tako nacionalni interesi, kot tudi skupni interesi in implementacija 

predpisov EU. Obe strani na zasedanjih komisije, med drugim tudi predlagata, usklajujeta in potrjujeta 

programe strokovnih služb posamezne strani o izvajanju posameznih projektov, ki so v skupnem 

interesu. Dogovarjata se tudi o letnih programih in vsebini vzdrževalnih del.. Na podlagi vrednotenja 

posameznih skupnih projektov ali del pa se tudi skrbi zato, da je vlaganje v mejni vodotok načelno v 

razmerju 50 : 50%. 

Pri urejanju vodnega režima mejnih vodotokov prihaja večkrat tudi do usklajevanja interesov pri 

investicijah, ki se izvedejo na območju ene služijo pa drugi državi. V teh primerih prihaja na komisiji do 

usklajevanje teh interesov in določevanja obsega investicije. V delu meddržavnih komisij je kar nekaj 

tovrstnih projektov od izvedenih skupnih študij ali raziskav ter tudi izvedb objektov vodne 








- 3 - 




infrastrukture, ki so v obojestranskem interesu. V nadaljevanju bodo posamezni predstavniki komisij 

oziroma podkomisij predstavili konkretne probleme pa tudi rezultate dela. 

STALNA SLOVENSKO-ITALIJANSKA KOMISIJA ZA VODNO GOSPODARSTVO: 

Pravna izhodišča: 

- Pogodba med SFRJ in Italijansko republiko, sklenjena v Osimu (Ur.list SFRJ – Mednarodne 

pogodbe, št. 1/77) na podlagi katerega je bila ustanovljena in deluje stalna slovensko-italijanska 

komisija za vodno gospodarstvo. 

- Akt o ratifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z republiko Italijo (Ur.list RS 11/92). 

Komisija deluje od prvega zasedanja julij 1992 na rednih in izrednih zasedanjih. Vodja slovenskega 

dela komisije je g. Mitja Bricelj, sekretar v Ministrstvu za okolje in prostor. V okviru komisije delujejo 

podkomisije, ki so imenovane s sklepom komisije za različna področja dela oziroma problematike. 

Urad za upravljanje z vodami sodeluje s svojimi predstavniki na podlagi sklepa vlade na plenarnih 

zasedanjih in v podkomisijah (v oklepaju je podan vodja slovenskega dela). 

1. Delovna skupina za pripravo načrta upravljanja povodja reke Soče (H.Matoz). 

V delovno skupino se na podlagi sklepa izrednega zasedanja komisije združene delovne skupine 

za posamezna področja iz vsebine načrta upravljanja povodja reke Soče. 

2. Podkomisija za varnost pregrade Solkan na reki Soči (P.Banovec FGG-UL) 

3. Sklep komisije o usklajevanju vodnogospodarskih ukrepov in ureditev vzdolž državne meje, ki bi 

lahko imeli čezmejni vpliv (ARSO-oddelek Soča). 

Oddelek Urada za upravljanje z vodami, Agencija RS za okolje dejavno sodeluje z Avtorita di Bacino 

dei fiumi (oblast na povodju rek), Isonzo, Tagliamento, Livenza, Piave, Brenta-Bochglione iz Benetk in 

z Ufficio del genio civile (Urad za javna dela) iz Gorice pri usklajevanju vodnogospodarskih ureditev na 

območju vzdolž državne meje, kateri imajo lahko čezmejni vpliv.Usklajevanje obsega obveščanje o 

planiranih posegih in ureditvah na mejnih vodotokih, izmenjava predmetne tehnične dokumentacije in 

pridobivanje mnenja sosednje strani.Izoblikovala se je praksa po kateri oddelek za povodje reke Soče 

dokumentacijo, ki je prejmemo z italijanske strani katera obravnava tovrstne planirane posege 

oz.ureditve obravnavamo na podkomisiji interne strokovne komisije ARSO za pregled in potrditev 

dokumentacije s področja upravljanja z vodami.Podkomisija sprejme ustrezen sklep o sprejemljivosti 

posega. 

V nadaljevanju podajamo primer izvedenih ureditev.Gre za sanacijo desne brežine vodotoka Idrija v 

Goriških Brdih.Erozija na konkavnem delu brežine je napredovala do stopnje, ko je bila ogrožena 

varnost in stabilnost cestne in druge infrastrukture.Sanacija zajema gradbeno tehnične ukrepe v 

kombinaciji z biotehničnimi ureditvami ob ohranitvi bistveno nespremenjenih karakteristik struge 

vodotoka. 








- 4 - 




V pripravi je dokumentacija za ureditev struge vodotoka Idrija na območju vodomerne postaje in 

sanacije obrežnih zgradb v Golem Brdu.Načrtovana ureditev bo podvržena postopku čezmejne 

uskladitve. 

STALNA SLOVENSKO-AVSTRIJSKA KOMISIJA ZA DRAVO: 

Stalna slovensko avstrijska komisija za Dravo deluje od julija 1992 na rednih in izrednih zasedanjih. V 

okviru komisije delujeta dve delovni skupini in sicer delovna skupina "vodnogospodarstvo" in delovna 

skupina "energetika". Na svojih rednih zasedanjih obravnava naslednja vprašanja: 

v delovni skupini "Vodno gospodarstvo": 

1.1. Preiskave kakovosti vode Drave v mejnem območju 

1.2. Kraški vodni viri na obeh straneh državne meje 

1.3. Perspektivno vodno gospodarstvo in vprašanja visokih voda na Dravi kot tudi informacije o 

ustreznih študijah 

a) Matematični model visokovodnih valov Drave 

b) Oblikovalni ukrepi v akumulacijah dravskih elektrarn 

c) Zasnova urejanja vodotoka za Zgornjo Dravo (od Lienza do Sachsenburga) 

d) Life-projekt Zgornja Drava II 

1.4. Medsebojna informacija o vodnogospodarskih ukrepih v porečju Drave z zaznavnimi vplivi v 

mejnem profilu 

a) HE Koralpe-Golica 

b) Ostali ukrepi 

1.5. Prevajanje vode iz porečja Drave v prispevno območje Salzacha 

1.6. Izkušnje s službo za alarmiranje in opozarjanje 

1.7. Izmenjava informacij in izkušenj o izvajanju EU-okvirne direktive za vode 

a) Usklajevanje analiz sedanjega stanja v čezmejnem območju 

b) Izmenjava informacij in izkušenj 

1.8. Razno 

v delovni skupini "Energetika" 

2.1. Medsebojno obveščanje o obratovanju obstoječih elektrarn na Dravi in ostalih elektrarn v povodju 

2.2. Medsebojno obveščanje o novih energetskih ukrepih v povodju Drave 

2.3. Zaproditev akumulacij (vključno bagranje) in plavine v Dravi 

2.4. Matematični model visokovodnih valov Drave 

2.5. Razno 

V delovni skupini “vodnogospodrstvo” deluje delovna skupina "Zaloge pitne vode Karavank", ki 

strokovno usklajuje varstvene ukrepe na območju Karavank in skrbi za realizacijo projekta v praksi. 

Delovna skupina - zaloge pitne vode Karavank: 

Z intenzivnejšimi hidrogeološkimi raziskavami na območju Karavank se je pričelo kmalu po izgradnji 

karavanškega cestnega predora, med gradnjo katerega so naleteli na večje količine podzemne vode. 

Del te vode je danes na obeh straneh slovensko avstrijsko državne meje zajet za potrebe oskrbe s 

pitno vodo. Pojav teh vod je spodbudil sodelovanje med Slovenijo in avstrijsko Koroško, da sta pričeli 

s hidrogeološkimi raziskavami območja. Prvotni namen teh raziskav je bil raziskati napajalno zaledje 

vod, ki se pojavljajo v cestnem predoru. Rezultati teh raziskav pa so nakazali, da se v Karavankah 

nahajajo pomembne zaloge podzemne vode in da jih velja razširiti ne celotno pogorje Karavank vzdolž 

avstrijsko slovenske meje. 

V ta namen je bila v okviru Dravske komisije, ustanovljena meddržavna delovna skupina "Rezerve 

pitne vode v Karavankah", v okviru katere so bile izvedene nadaljne raziskave vodnih virov v 

Karavankah. Raziskave podzemne vode v Karavankah sta izvajala Geološki zavod Slovenije, 

Ljubljana na slovenski strani in Joanneum Research, Gradec na avstrijski strani. 








- 5 - 




V preteklem desetletju in pol je bila v sodelovanju med obema stranema izvedena serija raziskav, 

rezultati pa so bili podani v naslednjih sklopih: 

- Hidrogeologija zahodnih Karavank 

- Hidrogeologija zahodne Košute 

- Hidrogeologija Stola 

- Hidrogeologija območja med Košuto in Koprivno 

- Hidrogeologija Pece. 

V okviru hidrogeoloških projektov na območju Karavank je bilo pridobljeno veliko podatkov, geoloških 

in hidrogeoloških kart ter rezultatov različnih meritev na izvirih in vodotokih. Vsi ti podatki predstavljajo 

osnovo za nadaljnje upravljanje z vodami. 

Neposreden rezultat teh prizadevanj je določitev skupnega slovensko avstrijskega vodnega telesa 

Karavanke v skladu z Okvirno Evropsko direktivo o vodah (WFD). Vodno telo podzemne vode poteka 

skoraj skozi celotno pogorje Karavank, razdeljeno pa je na posamezne sklenjene vodonosne sisteme. 

Določitev tega skupnega vodnega telesa predstavlja osnovo za zaščito podzemnih vodnih virov 

Karavank. 

Karavanke so slikovito gorstvo, ki se vleče vzdolž slovensko avstrijske meje. Na tem območju 

zasledimo številne kulturne in naravne znamenitosti, ki pa so nekoliko manj znane kot tiste v Julijskih 

in Kamniških Alpah. Med zanimive naravne pojave v Karavankah sodijo številni izviri, med drugim tudi 

prav nenavadni mineralni izviri. Karavanke v veliki meri gradijo kamnine, ki v sebi hranijo velike 

količine zdrave in čiste podzemne vode. Ta predstavlja velik potencial za oskrbo prebivalstva s pitno 

vodo v bodočnosti. Prav zaradi tega sta Slovenija in dežela Koroška že konec osemdesetih let 

dvajsetega stoletja pričeli s skupnimi raziskavami podzemne vode na območju Karavank. Te raziskave 

so bile namenjene ugotavljanju raztezanja podzemne vode na obmejnem območju. Raziskave so 

obsegale natančen pregled teritorija na obeh straneh državne meje; natančno registracijo vseh izvirov, 

tako tistih, ki so zajeti za oskrbo prebivalstva s pitno vodo, kot tistih, ki prosto iztekajo v okolje. Hkrati s 

tem so bile izvedene številne meritve in opazovanja količin vode, opravljene pa so bile tudi meritve 

kemijskega stanja. Na podlagi teh rezultatov so bili določene poti po katerih teče podzemna voda, 

podana pa so bila tudi izhodišča za zaščito vodnih virov. Eno glavnih spoznanj je dejstvo, da tudi v 

Karavankah podzemna voda ne pozna meja. Izviri se s padavinami napajajo na obeh straneh državne 

meje in spremembe na eni strani državne meje lahko povzroče vplive na drugi strani. To je narekovalo 

skupno ukrepanje obeh držav. Na podlagi načel in določil Evropske okvirne direktive o vodah je bilo 

določeno in sprejeto skupno vodno telo podzemne vode, ki sega na obe strani državne meje. Telo 

podzemne vode, od obeh držav terja skupno upravljanje vodnih virov na tem območju, to pa 

zagotavlja garancijo, da bo podzemna voda na območju Karavank ostala še naprej čista in s tem tudi 

pomemben vir pitne vode. 

Hidrogeološke raziskave Karavank predstavljajo lep primer mednarodnega sodelovanja na področju 

zaščite vodnih virov. Republika Slovenija in dežela Koroška kot del Republike Avstrije sta s temi 

raziskavami že zelo zgodaj uveljavili model medsebojnega sodelovanja na področju upravljanja s 

podzemnimi vodami. S tem sta na nek način prehiteli Evropo pri uveljavljanju načel skupne vodne 

politike in podali primer zglednega raziskovanja in upravljanja enega najbolj dragocenih naravnih 

bogastev. 








- 6 - 











STALNA SLOVENSKO AVSTRIJSKA KOMISIJA ZA MURO: 

- 7 - 




Kar danes poimenujemo "urejanje vodotokov, oz. zaščita pred visoko vodo" je že zelo stara dejavnost, 

katere namen je bil pred stoletji zagotoviti rečne plovne poti, omogočiti trgovino in prometno povezati 

nek teritorij, ter zavarovati naselja, ki so se večinoma gradila ob rekah pred poplavami, med njimi je 

bila tudi Gornja Radgona/Bad Radkersburg. 

V spodnjih nekaj vrsticah bomo obravnavali zgodovino izgradnje objektov za zaščito pred visokimi 

vodami Gornje Radgone/Bad Radkersburga in potrebnih dodatnih ukrepov (nadvišanj krone 

zemeljskega nasipa oz. AB zidu v območju mesta), kot tudi predstavitve modelnega 

izračuna/prognoze nastopa visoke vode (Prognostičnega modela) v realnem času na avstrijskoslovenskem 

vodozbirnem območju Mure. 

VISOKOVODNA ZAŠČITA GORNJE RADGONE / BAD RADKERSBURGA: 

Že v 17.stol je Marija Terezija v Avstroogrski predpisovala določene gradbene ukrepe za zagotovitev 

rečne plovbe in zavarovanje naselij pred visoko vodo. Zaradi tega je bil v letu 1753 izdelan prvi 

geodetski posnetek struge reke Mure, na osnovi katerega so potem izvedli nekaj presekov meandrov 

in zavarovali brežine. V tem času je rečne poti (tudi Muro) v monarhiji vzdrževala Navigacijska 

direkcija Gabrijela Gruberja s sedežem v Ljubljani. Mura je bila v obdobju 1775-1780 razdeljena v 

smislu vzdrževanja na več odsekov in na odseku med Wildonom in Gornjo Radgono / Bad 

Radkersburgom je geodetske meritve, kakor tudi vzdrževalna dela na koritu Mure in zaščitnih nasipih 

vodil Jurij Vega, tako da urejanje voda ni nekaj kar bi sodilo samo v sedanji čas, ampak ima na Muri 

večstoletno tradicijo. 

Za zagotovitev poplavne varnosti naselij na daljšem odseku, je Štajerska deželna vlada 10.10.1874 

sprejela sklep o financiranju regulacije Mure v treh odsekih med Gradcem in Cvenom, ki jo danes 

poznamo po vodji regulacijskih del Franzu vitezu von Hochenburgu. 

V glavnem so se dela odvijala na odseku med Gradcem in Wildonom, ter med Wildonom in Gornjo 

Radgono/Bad Radkersburgom, dela pa so obsegala predvsem utrditev brežine struge do višine 

srednje vode reke Mure, ter izvedbo »odbojnih« tako imenovanih »zajčjih nasipov«, ki so stopili v 

funkcijo, ko je Mura prestopila bregove. Kot izhodišče za kilometražo dolvodno na današnje slovensko 

ozemlje je služil most Radetzky v Gradcu. 

V času regulacijskih del je prišlo med leti 1878 in 1879 do nekaj zelo visokih vod in posledično do zelo 

velikih škod na naseljih na odsekih, kateri še niso bili regulirani, oz. niso bili predvideni za regulacije. 

Na osnovi meritev visokih voda Mure, so bile takrat tudi določene potrebne višine visokovodnih 

nasipov. Regulacijska dela so intenzivirali na večih, tudi novih odseki hkrati in dela po 17 letih v juliju 

1891 zaključili in s tem zagotovili Bad Radkersburgu določeno varnost, katere ocenjujemo danes na 

pretoke med 600-700 m3/s. Takrat so na levem (danes avstrijskem) bregu okrog Radkersburga 

zgradili sistem poplavnih zaščitnih objektov (kamniti zid, zemeljski nasip), Gornja Radgona na desnem 

bregu pa nekega celovitega sistema za zaščito pred visoko vodo ni imela. 

Z razpadom Avstroogrske monarhije in nastankom nove države Kraljevine Srbov, Hrvatov in 

Slovencev, so vsa dela na Muri na današnjem mejnem odseku z R Avstrijo zamrla. Korito reke Mure 

je zaradi opustitve vzdrževalnih del na odseku od Špilja/Spielfelda pa do G.Radgone/Bad 

Radkersburga v samo v cca 20 letih mestoma spet postalo široko do 200m, Mura začne spet 

meandrirati in ustvarjati glavno in več stranskih korit. 

Zaradi takšnega stanja korita Mure na novem mejnem območju med Kraljevino Jugoslavijo in 

Republiko Avstrijo, ter zaradi posebno slabega stanja poplavne varnosti v profilu Mure G. 

Radgona/Bad Radkersburg, je bila v juliju leta 1926 v Mariboru ustanovljena meddržavna Komisija za 

regulacijo Mure, katera je urejevala s sosednjo Avstrijo potrebne aktivnosti, npr. dogovarjanja o 

potrebnih sanacijskih ukrepih na koritu in nasipih v desetletnem ciklusu, podeljevanju dovolilnic 

delavcem za delo na obeh bregovih, možnosti dovoza materiala in strojev preko meje, itd. 

Takrat je bil sklenjen dogovor, da se obe državi obvežeta, da vsaka na svoji strani financira in sanira 

obrežna zavarovanja, potrebna dela v koritu Mure pa si finančno delita. Dela so bila zaključena v letih 

1937/1938 in takrat je korito Mure lahko prevajalo pretoke med 600-915 m3/s. 








- 8 - 




V času med II. svetovno vojno in po njej, je bilo na Muri nekaj zelo visokih vod, od katerih je bila na 

obeh straneh meje najbolj dokumentirana tista v času od 12-19.07.1972, ko je Mura poplavila dele G. 

Radgone (višina gladine H=480cm), največ škode na urbanih naseljih so pa povzročili pritoki Mure, 

ker je prišlo takrat do koincidence visoke vode v Muri in njenih pritokih. V to obdobje sodi tudi 

izgradnja betonskega zidu skozi mesto Gornja Radgona v letih 1972/1973, ki še danes predstavlja 

osnovno zaščito mestu, vendar pa je ta zid prenizek in ta rešitev ne predstavlja sedanje stanje 

tehnike. 

Zavod za vodno gospodarstvo SR Slovenije je izdelal projekt »Obramba G. Radgone pred visokimi 

vodami Mure (št. C-866, september 1972), po katerem se je zgradil betonski zid (brez armature) v G. 

Radgoni za pretoke Q=1475 m3/s, vendar je že takrat bilo v zg. omenjeni teh. dokumentaciji 

ugotovljeno (gl. stran 8 projekta), da zid ni stabilen glede na možnost prevrnitve ob visokem vodostaju 

(bočni pritisk). 

Zid je bil zgrajen na nasipanem terenu, ob visokih vodah je prihajalo do pronicanja pod zidom in 

obstajala je nevarnost nastanka hidravličnega loma. V 90-letih je bilo tudi ugotovljeno, da znaša 

maksimalni pretok na Muri Q100=1800 m3/s, iz česar izhaja, da je potrebno zid rekonstruirati oz. 

nadvišati. 

Z osamosvojitvijo, je Republika Slovenija prevzela oz. ratificirala (6.03.1993) tudi stari Sporazum med 

FNRJ in Republiko Avstrijo o reševanju vodnogospodarskih vprašanj na mejnem odseku reke Mure 

(Murski sporazum) iz leta 1956, ki obravnava določen vodni režim in precizira postopke za 

vzdrževalna dela in proceduro dogovarjanj ustreznih vodnogospodarskih služb obeh držav, med 

katere sodi tudi načrtovanje in izgradnja enako visokih zaščitnih protipoplavnih gradenj na obeh 

straneh Mure. 

Na Muri je že leta ugotovljeno poglabljanje nivelete korita in s tem posledično rušenje obrežnih 

zavarovanj, kar povzroča višjo poplavno ogroženost, zniževanje podtalnice in s tem izsuševanje 

vegetacije-logov ter zmanjšanje zalog pitne vode. 

Glede na ugotovljeno dejstvo, da ni zagotovljena z upravnimi dovoljenji predpisana poplavna varnost 

na obeh straneh Mure ki jo morata zagotoviti državi, je bilo na zasedanjih »murske komisije« v letih 

1995/96 dogovorjeno, da obe strani izdelata projekte in jih na območju Gornje Radgone/Bad 

Radkersburga sočasno izvajata. VGI je po naročilu slovenske strani izdelal projekt »Sanacija 

obrambnih nasipov in zidov na desnem bregu Mure, Odsek G. Radgona-Lutverci«, (št. C-500/3 z 

datumom oktober 1996), po katerem pa sanacija zidu v območju G. Radgone ni bila izvedena, glede 

na dejstvo, da bi s samim nadvišanjem betonskega zidu, le-ta postal le še bolj nestabilen. Kasneje 

slovenska stran glede na pomanjkanje finančnih sredstev k novemu projektu ni pristopila, s tem pa 

tudi avstrijska stran ni mogla izvesti sanacijo svojih protipoplavnih objektov na levem bregu. 

Glede na zgoraj ugotovljena dejstva na Muri (poplavna varnost, poglabljanje korita, upad podtalnice, 

biodiverziteta) je bilo potrebno narediti študijo, ki bi v vodnogospodarskem smislu, dala odgovor, kako 

se lotiti tega problema.Na osnovi naročila Murske komisije, je bila izdelana študija »Načelna 

vodnogospodarska zasnova za mejno Muro«, ki jo je vodil VGI Ljubljana in pri kateri so sodelovali 

eminentni strokovnjaki iz vodnogospodarskega in ekološkega področja iz obeh držav, ter profesorji 

Univerz iz Ljubljane in Dunaja. Študija podaja rešitve za poplavno zaščito obmejnega območja z 

republiko Avstrijo in predvideva ukrepe za preprečitev poglabljanja, zadrževanje vode in posledično 

dviga podtalnice v širšem zaledju Mure kot vodnogospodarski ukrep. 

Z ozirom na dejstvo, da je v neposredni bližini nasipa na levem bregu Mure v Bad Radkersburgu bil 

izgrajen zdraviliščni center z bazeni in hoteli in ker so novi lastniki zdravilišča ugotovili, da jim je 

država dolžna zagotoviti ustrezno poplavno varnost, je avstrijska stran izdelala študijo na osnovi 

katere je ugotovila poplavno ogroženosti zdravilišča in oceno škode na njihovem premoženju če bi ev. 

do poplave zdravilišča zares prišlo. 

Glede na nova spoznanja pri izračunih visokih voda, ki so bili proučeni v okviru »Načelne 

vodnogospodarske zasnove za mejno Muro«, so bili izračunane še gladine pri večjih pretokih 

(varnostna višina, gladine za Qvv200 in Qvv500), katere bi moral upoštevati bodoči projektant pri 








- 9 - 




izdelavi projekta za sanacijo nasipov na obeh straneh Mure zaradi določitve čim manjše varnostne 

višine pri visokovodnih nasipih v območju Gornje Radgone / Bad Radkersburga, ki so na avstrijski 

strani pod spomeniškim varstvom. 

Hidravlični račun višine gladin je bil narejen na osnovi ekstrapolacije vrednosti pretokov Qvv100=1800 

m3/s, Qvv200=1937 m3/s in Qvv500=2152m3/s, katerega je izdelal Dr Četina iz Gradbene fakultete 

Univerze iz Ljubljane. Iz analize gladin pri različnih pretokih je bila ugotovljena potrebna minimalna 

varnostna višina krone zaščitnih gradenj, ki je bila določena na posebnem sestanku strokovnjakov 

obeh strani in sicer, da se za določitev te višine upošteva višina vodne gladine Qvv100 plus razlika 

višin vodnih gladin Qvv500 minus Qvv100 in dodatna varnostna višina 20 cm. Iz tega sledi varnostna 

višina med 60 in 80 cm nad gladino Qvv100 stoletne vode, kar bi tudi dolgoročno odgovarjalo 

pretokom na Muri in kriterijem spomeniškega varstva. 

Glede na dejstvo, da so bile določene višinske kote krone zaščitnih gradenj na obeh bregovih Mure 

(zemeljski nasip, AB zid, kamnita zložba) je potrebno na slovenski strani pridobiti tehnično 

dokumentacijo in pripraviti finančno konstrukcijo, ter se z avstrijsko stranjo dogovoriti za istočasno 

terminsko gradnjo objektov, glede na dejstvo, da je avstrijska stran glede na njihovo zakonodajo in 

zahteve zdravilišča v Bad Radkersburgu prisiljena sanirati zaščitne gradnje na levi strani Mure. 

PROGNOSTIČNI MODEL VISOKIH VODA NA MURI: 

Vse analize poplav na slovenskem območju tekom zadnjih nekaj desetletij so pokazale, da zaradi 

obilnih padavin, ki se zlivajo iz avstrijskega hribovitega območja Štajerske k Muri in ob iztočasnem 

taljenju snega, skoraj vedno pride do razlivanja Mure iz korita in ogrožanja naselij na obeh straneh 

Mure. 

Glede na spremenjeno organizacijo ukrepanja ob povišanih vodostajih na vodotokih, ki je nastopila z 

osamosvojitvijo in spremembo družbenega sistema, ko večino aktivnosti ob povišenih vodostajih 

vodijo župani obmurskih občin in glede na zmanjšano vlogo nekoč močnih vodnogospodarskih 

podjetij, ki so strokovno in fizično vodile in podpirale ukrepe za preprečitev poplav, je bilo po naši čisto 

praktični analizi ugotovljeno, da v primeru nenadnega nastopa visokih voda na Muri ni možno 

strokovno voditi in nadzirati vse objekte (zapornice, zadrževalnike, desetine kilometrov nasipov itd) na 

našem območju. To pomeni, da se na takšne situacije nastopa visoke vode na Muri moramo 

predhodno pripraviti in pravočasno začeti z aktivnostmi, ki so v takšnih primerih potrebne in nujne. 

Po tem preudarku je bilo takoj jasno, da moramo optimizirati ukrepe na točno določena območja in 

časovno dobro razporediti tudi materialna sredstva in še tistih nekaj ljudi, ki delajo v javni službi 

vodnogospodarskega podjetja oz vodarstvu. 

Optimizacija nadzora nad povodjem pomeni imeti v vsakem trenutku nadzor nad stanjem vodotokov 

(višine vodostajev) in vodnogospodarske infrastrukture in možnost takojšnega telemetrijskoračunalniško 

vodenega ukrepanja v kriznih situacijah (daljinsko odpiranje/zapiranje zapornic, 

praznenje/polnjenje AK, itd) ob istočasni možni prognozi bodočega razvoja poplavne situacije na Muri. 

Ta problem smo na nekem sestanku z vodnogospodarsko službo Avstrije omenili, kot tisto, kar bi bilo 

potrebno še dodatno analizirati, glede na dejstvo, da cca 70% poplavne vode priteče k nam iz 

sosednje države in smo zelo zainteresirani, da poleg tega, da dobimo natačne podatke o merjenih 

pretokih dobimo tudi sorazmerno točno prognozo razvoja nadaljne poplavne situacije za naše 

ukrepanje za vsaj dva dni naprej in to v realnem času. 

Po analizi in pripravi projektne naloge, ki smo jo zelo dolgo pripravljali, glede na dejstvo da na naši 

strani za takšno nalogo ni bilo finančnih sredstev, smo izvedeli, da bi bilo možno dobiti finančna 

sredstva v sklopu razpisa Interreg III B-Alpski prostor v obdobju 2003/2004. 

Slovenija v tem času še ni bila član EU in k sodelovanju v tem vodarskem programu smo bili 

povabljeni kot opazovalci, kar pomeni, da sicer v programu sodeluješ, dobivaš informacije, nič ti ni 

treba za to plačati, če pa bi program bil ev. Izbran, bi se pa lahko pozneje kot prvi od vseh nekdanji 

socialističnih držav v ta program vključil. 








- 10 - 




Na razpisu je bila naloga »Prognostični model Mure« za prispevno območje Mure, ki se razprostira v 

Avstriji in Sloveniji odobrena, sistemsko pa je naloga tako koncipirana, da se k modelu lahko priključi 

še Hrvaška in Madžarska in s tem zagotovimo nadzor nad dogajanjem v povodju Mure na njenem 

celotnem toku, kar je tudi intenca smernice EU pri zagotovitvi poplavne zaščite. 

Izveden je bil javni razpis na katerem je bil za izvajalca modela izbran Joanneum Research mbh iz 

Gradca in DHI Water environment iz Danske, ki sta model izdelala, ga kalibrirala in tudi pripravila 

izobraževanje za uporabo tega modela. 

Model funkcionira na GIS in izvaja modeliranje z MIKE 11 sistemom in to v realnem času. Predstavljen 

je bil že tudi v strokovnih vodarskih krogih v Bruslju, kot primer sodelovanja večih držav pri upravljanju 

in nadzoru na vodah in kot primer informacijske povezave za ukrepanje v kriznih situacijah. 

STALNA SLOVENSKO-MADŽARSKA KOMISIJA ZA VODNO GOSPODARSTVO: 

ZADRŽEVALNIK RESZNEK NA KOBILJSKEM POTOKU 

1/ Uvodni podatki 

Slovensko-madžarsko mejo seka več vodotokov, ki izvirajo v Sloveniji ali Avstriji. Eden izmed njih je 

tudi Kobiljski potok ki prečka slovensko-madžarsko mejo in po kratkem toku po madžarskem ozemlju 

spet priteče v Slovenijo. Kobiljski potok je vodotok skupnega, slovensko-madžarskega interesa, ki 

poplavi ob pretoku Q 100 visoke vode na madžarskem ozemlju 712 ha, na slovenskem ozemlju pa več 

kot 1000 ha kmetijskih zemljišč z vasmi, ki se na tem območju nahajajo. Na madžarskem ozemlju 

ogroža poplavna voda območje naselij Zalaszombatfa, Gáborjánháza in Szíjártóháza, na slovenskem 

ozemlju pa je ogrožen nižinski del mesta Lendava v smeri Dolge vasi, ter naselja Dolga Vas, Mostje, 

Banuta in Genterovci. V smislu ciljev, ki so navedeni v strategiji za upravljanje voda obeh držav, je 

potrebno posvetiti možnostim zadrževanja visokih voda posebno pozornost, saj je takšen način 

preprečevanja škode, ki jih povzročajo poplavne vode, veliko sprejemljivejši od regulacije vodotokov. 

Državno-upravna delitev oziroma administrativna meja je pogosto ovirala upravljanje z vodotoki, kljub 

temu, da ima urejanje vodnega režima na tem področju dolgoletno tradicijo, npr. že 20.06.1901 je bila 

v Lendavi ustanovljena Vodna zadruga, katere funkcija je bila urejevanje voda in ukrepanje ob 

povišenih vodostajih oz poplavah, ki so bile stalnica tega območja. Omenjena državno politična 

ureditev je že v prejšnjem sistemu predstavljala velik problem tudi na vodotokih skupnega, nekoč 

jugoslovansko-madžarskega interesa npr. urejevanje Ledave, Kobiljskega potoka, Velike Krke in tudi 

posledično Mure, pri gradnji vodne infrastrukture in s celovitim pristopom bi lahko preprečili poplave, 

kot tiste iz let 1996, 1998, ali zadnje iz leta 2005 naprej. 

2/ Mednarodni sporazum 

Za urejevanje voda na obmejnem območju je bil namesto starega sporazuma, ki sta ga sklenili 

nekdanja SFRJ in Republika Madžarska sklenjen nov Sporazum o urejevanju skupnih 

vodnogospodarskih vprašanj z Republiko Madžarsko (mednarodne pogodbe št.2, z dne 18.02.1995), 

ki bilateralno urejuje tovrstno problematiko. Za realizacijo sporazuma je bila ustanovljena Stalna 

slovensko-madžarska komisija za vodno gospodarstvo, ki posveča vprašanju ukrepov na področju 

varstva pred visokimi vodami na povodju Kobiljskega potoka posebno pozornost in to že od svojega II. 

zasedanja v Portorožu v času od 09-11.09.1996. 

3/ Priprava izhodišč in funkcija zadrževalnika 

Na osnovi sklepov oz. zadolžitev razvidnih iz tč. 5.1. zapisnika II. zasedanja Komisije, je delovna 

skupina za vodno gospodarstvo ob sodelovanju projektantov obeh držav, izdelala skupno projektno 

nalogo, na osnovi te pa (v skladu s sklepi točke 5.4. zapisnikov Komisij o III. in IV. zasedanju) A in B 

zvezek študije z naslovom »Idejna zasnova dodatnih protipoplavnih ukrepov v povodju Kobiljskega 

potoka« (šifra C-698 izdelal VGI, družba za gospodarjenje z vodami d.o.o., z datumom december 

1998 in Viziterv Consult Tervezö Kft, Budapest) in sicer v slovenskem in madžarskem jeziku. 








- 11 - 




Strokovnjaki obeh strani so ugotovili, da bi bilo zadrževanje visokih voda najbolj primerno na 

sedanjem depresijsko poplavnem področju (mokri travniki) v območju med državno mejo ter naselji 

Zalaszombatfa-Belsősárd-Resznek, in sicer v profilu km 12+762 Kobiljskega potoka ter v profilu km 

1+146 Ivanjševskega potoka (pritok), dotikajoč se upravnega območja treh omenjenih naselij. Na 

osnovi funkcije zadrževalnika se bodo 100-letne poplavne vode zmanjšale za okoli 60 %. V 

zadrževalniku se bo nahajala voda le ob odvajanju visokih voda in tudi takrat le kratek čas (3-5 dni). 

V kasnejših letih (1997, 1998) sta v skladu s sklepom točke 5.4. zapisnika III. in IV. zasedanja komisije zg. 

omenjena projektanta izdelala študijo z naslovom Idejna zasnova dodatnih protipoplavnih ukrepov v povodju 

Kobiljskega potoka, z datumom 1998 in sicer v slovenskem in madžarskem jeziku. 

Zapisnik VI. zasedanja Stalne slovensko-madžarske komisije za vodno gospodarstvo (Lipica z dne 25.- 

27.10.2000), v točki 5.4. vsebuje sklepe o gradnji zadrževalnika visokih voda in predlog delitve stroškov 

gradnje. Pri sprejemanju predloga delitve stroškov med stranema, so bili upoštevani trije kriteriji, vsak od 

njih v drugačnem razmerju: 

1. delež vodozbirnega območja Kobiljskega potoka med stranema; 

2. delež oziroma ugotovitev višine škode, ki bo z izgradnjo načrtovanega zadrževalnika 

preprečena na slovenski oziroma madžarski strani; 

3. dosedanja vlaganja obeh strani v gradnjo vodnogospodarskih objektov za zmanjšanje poplav 

na vodozbirnem območju Krka-Ledava, ki koristijo obema stranema in njihov učinek 

Na osnovi usklajenega stališča delovne skupine za vodno gospodarstvo znaša razmerje delitve stroškov 

izgradnje zadrževalnika med stranema in sicer za slovensko stran 56%, ter na madžarsko stran 44%. 

Predvidena vrednost celotne investicije po projektantskem predračunu znaša 2.474.885€. Pri tem bi 

odpadlo na madžarsko stran 278,7 mio HUF (forintov), na slovensko stran pa 328,3 mio SIT. 

Funkcija izgradnje zadrževalnika je zadrževanje visoke vode in sploščitev konice poplavnega vala. Z 

začasno poplavo zadrževalnega volumna površine 272 ha in zadrževanjem visokih voda (V=2,84 mio m3) v 

naravnem depresijskem profilu, je možno preprečiti prelivanje vode iz korita Kobiljskega potoka in kasneje 

kontinuirano in v daljšem časovnem obdobju (3-5 dni) praznenje zadrževalnika. Z zadrževanjem vode se 

bogati podtalnica, nekdanji poplavni travniki dobivajo več vode, poveča se možnost večje biodiverzitete. 

Količina vode bi bila na obeh straneh meje bolj izenačena. Predvideno je, da se dotok v zadrževalnik 

Q 100 =94 m3/s (razdeljen na Kobiljski potok Q 10 =28m3/s in Ivanjševski potok Q 10 =43 m3/s) zadrži in se 

preko dveh izpustnih mest-zapornic izpušča in sicer v Kobiljski potok Qizp=17 m3/s in v Ivanjševski potok 

Qizp=21m3/s. Na najnižjem depresijskem, že danes poplavnem območju (travnikih) se izgradi zemeljski 

nasip (potrebno 195.000m3 zemeljskega koherentnega materiala) dolžine 5.466m, ki bo imel višino krone 

na koti 169,00 nad Baltikom in bo na najvišjem mestu visok 3,5m. 

Vodna direktiva EU določa za članice evropske skupnosti leto 2015, kot rok do katerega morajo 

močno modificirana korita vodotokov urediti v bolj primerno (ustrezno) naravno stanje. Kobiljski potok 

ima veliko trapezno regulirano korito in z izgradnjo zadrževalnika, ter zmanjšanjem odtoka iz njega, 

bo možno v zg. tretjini pretočnega profila zasaditi vegetacijo in ev. izvesti kakšne druge 

hidromorfološke korekture profila. S temi ukrepi bi se približali bolj naravni in racionalni obliki 

vzdrževanja danes reguliranega trapeznega pretočnega profila, ki zahteva nenehno vzdrževanje 

kilometrov in kilometrov struge in ogromno finančnih sredstev. 

Upravne službe v obeh državah, ki so zadolžene za upravljanje voda na obmejnem območju že sedaj 

sodelujejo v smislu sklenjenih meddržavnih sporazumov, kakor tudi oba Krajinska parka (Goričko, Őrszeg) v 

smislu kriterijev Nature 2000. Zadrževalnik se bo gradil na madžarske ozemlju, zato se pri gradnji upošteva 

madžarska pravna jurisdikcija, dočim bi po dogovoru obe strani vzdrževanje opravljale skupaj (oz. 

izmenično vsaka vsako drugo leto). V primeru nastopa visokih voda, pa bi ukrepanje z zadrževalnikom 

prevzela madžarska stran v smislu boljšega komuniciranja z okolišnjim madžarskim prbivalstvom. 

Zadrževalnik lahko glede na njegovo prekomejno funkcijo služi kot vzorčni primer pri udejanjanju evropskih 

smernic prekomejnih povezav (npr. WFD) pri celovitem in skupnem pristopu urejanja vodnega režima med 

dvema državama. V projektu je na enem delu površine zadrževalnika predvidena stalna vodna površina kot 

„mokri habitat”, ki bi še povečal ekološko vrednost in biodiverziteto tega območja. 

Glede na tč. 5.4 zapisnika XI. zasedanja Stalne slovensko-madžarske komisije za vodno 

gospodarstvo (v nadaljevanju Komisije) z dne 19.-21.10.2005, (katerega je s sklepom št. 51000- 

66/2005/5 z dne 08.11.2005 potrdila Vlada Republike Slovenije), nas je Ministrstvo za varstvo okolja in 

vodno gospodarstvo, Zahodno-podonavska direkcija za varstvo okolja in vodno gospodarstvo (v 

nadaljevanju madžarska stran) opozorila, da je 18.11.2005 v okviru Sosedskega programa Slovenija- 

Madžarska-Hrvaška 2004-2006 izšel razpis, na katerem za sredstva v okviru Interreg III A programa 

lahko kandidirajo »tudi državne ustanove« na regionalnem nivoju in ne samo lokalne skupnosti in 

nevladne organizacije, kot je to veljalo do sedaj. 








- 12 - 




Z ozirom na dejstvo, da v Sloveniji državna uprava ni organizirana kot to velja za vse sosednje države 

(okraji, županije, dežele), naša stran že nekajkrat ni mogla sodelovati na razpisih v sosedskih 

programih, ki jih razpisuje EU in iz katerih bi bilo možno pridobiti finančna sredstva za skupne 

»vodarske« infrastrukturne projekte, kot to počne Avstrija in Madžarska in tudi zadnji razpis to ni 

omogočal. 

Zaradi tega smo po že precej dolgem delu pri pripravi vloge za pridobitev sredstev, v ta projekt 

vključili tudi občino Lendava kot formalnega prijavitelja, glede na dejstvo, da bo zadrževalnik največ 

koristil prebivalcem te občine. 

Na veliko presenečenje vseh nas, je ta skupni projekt v okviru sosedskega programa (Interreg) od 

vseh dosedanjih prijaviteljev iz vseh držav pridobil največ točk in bil tudi najbolj ocenjen. 

Madžarska stran je za gradnjo zadrževalnika na osnovi študije o preučitvi vplivov na okolje pridobila 

okoljevarstveno in vodopravno dovoljenje. Izdelan je bil tudi projekt o rabi prostora in elaborat vrednotenja 

kmetijskih zemljišč (ocena odkupa), ter sklenjene predhodne pogodbe o nakupu potrebnih danes kmetijskih 

zemljišč. 

Trenutno potekajo arheološka izkopavanja in pregled celotne površine glede ev. zakopanih minsko 

eksplozivnih sredstvih. 

V smislu razpisnih pogojev Sosedskega programa Slovenija-Madžarska-Hrvaška 2004-2006 v okviru 

Interreg III A programa, bo potrebno skleniti pogodbo oz. sporazum med MOP in občino Lendavo o 

sofinanciranju investicije zadrževalnika in skleniti pogodbe z »Interregom« in madžarsko stranjo. 

Za izgradnjo zadrževalnika bo razpisan mednarodni razpis in pridobljen najugodnješi ponudnik. 

Izgradnja je predvidena v letih 2007/2008. 








- 13 - 




STALNA SLOVENSKO HRVAŠKA KOMISIJA ZA VODNO GOSPODARSTVO: 

Podkomisija za Dravo in Muro - vodno območje Drave: 

Obseg in vsebina dela podkomisije 

Obseg in vsebina dela se nanašajo na vsa vodnogospodarska razmerja, sprejete ukrepe in dela na 

mejnih vodotokih, posebej na: 

• varstvo in obramba pred škodljivim delovanjem voda, 

• urejanje in vzdrževanje vodotokov, 

• raba voda, 

• varstvo vodnega prostora pred nevarnimi vplivi in posegi, 

• zbiranje in izmenjava podatkov, raziskave, projektiranje, izvajanje in ugotavljanje v zvezi s prej 

navedenimi toèkami, 

• medsebojno obvevšèanje, informiranje in posvetovanje. 

Pristojnost in postopek dela podkomisije izhaja iz 6. člena Pravilnika Stalne-slovensko-hrvaške 

komisije za vodno gospodarstvo. Delo se nanaša zlasti na: 

• proučevanje s tehniškega in gospodarskega stališča dela in ukrepe, ki so v interesu pogodbenic, 

• predlaga seznanjenje s problemi na kraju samem, kot tudi predlaga organiziranje topografskih 

snemanj, študij, izvajanje raziskovalnih del ter izdelavo in oceno študij in projetkov, 

• obravnava in predlaga izvajanje skupnih vodnogospodarskih del, objektov in naprav, pogoje in 

načine njihovega izvajanja, delitev stroškov ter organizira nadzor in tehnični prevzem skupno 

opravljenih del, 

• spremlja uresnièevanje sprejetjih sklepov in organizira tehniški nadzor izvedenih ukrepov in del v 

skupnem interesu, 

• obravnava vprašanja, ki se nanašaja na skupno varstvo pred poplavami in ledom, naravo voda ter 

druga vodnogospodarska vprašanja, ter s tem povezano izdelavo skupnih aktov, 

• obravnava predloge za izmenjavo izkušenj s področja vodnega gospodarstva, hidroloških, in 

hidrometeoroloških podatkov kot tudi za delo služb za obvevščanje z nalogo za te dostavljajo 

podatko o vodostaju, ledu in kakovosti voda ter druge potrebne podatke. 

• predlaga stališče o predlogih za upravljanje vodnogospodarskih objektov in za obratovanje 

naprav, ki so v skupnem interesu, 

• predlaga način in obseg medsebojnega obveščanja, informiranje in posvetovanja. 

Podkomisija za Dravo in Muro - vodno območje Mure: 

VV nasip Mure na odseku Kot-Hotiza: 

Obdobje od leta 1945 do 25.06.1991 

Problematika zavarovanj naselij ob Muri pred poplavno vodo je stara že stoletja. Pred II. svetovno 

vojno so prebivalci iz ogroženih naselij v svoji neposredni bližini zgradili krajše »usmerjevalne nasipe« 

s katerimi so vodo iz Mure, ko je ta prestopila bregove, usmerili vstran od vasi proti naslednjemu 

bližnjemu murskemu rokavu. Prvi daljši odseki nasipov ob Muri so bili sistematsko grajeni šele po II. 

svetovni vojni več ali manj na izkustveni osnovi ugotovljene višine dotedanje poplavne vode. 

V to obdobje sodi tudi izgradnja nasipa na območju vasi Hotiza, Kot, Gaberja in naprej proti Lendavi, 

kjer so se nasipi izgrajevali etapno, se med seboj povezovali in po vsaki visoki vodi popravljali in 

nadviševali. Vse te nasipe so gradili prebivalci najbližjih vasi na levem bregu Mure, po ustanovitvi 

javne službe, ki se je ukvarjala z vzdrževanjem vodotokov (beri vodno gospodarstvo) po II. svetovni 

vojni, pa je nasipe gradilo, saniralo, vzdrževalo in ob povišanih vodostajih na Muri tudi ukrepalo 

slovensko vodno gospodarstvo, CZ, gasilci in predvsem prebivalci obmejnih vasi. 

Obdobje od 25.06.1991 do leta 2005 

Po osamosvojitvi, je na območju Mure, oz. na nekdanji medrepubliški meji med nekdanjima 

jugoslovanskima republikama (Slovenijo in Hrvaško) prišlo do nastanka dveh suverenih držav, ki sta 








- 14 - 




vsaka na svoj način vzpostavili pravno osnovo, organizacijo in prioritete pri vzdrževanje vodnega 

režima. V tem času je bila sklenjena meddržavna Pogodba med vlado RS in Vlado RH o urejevanju 

vodnogospodarskih razmerij, ki je bila podpisana 25.10.2996 v Zagrebu, pri nas sprejet Zakon o 

vodah z 11.07.2002, ter na Hrvaškem njihov področni Zakon o vodah že 19.12.1995. Oba zakona sta 

precej podobno reševala tudi lastninjenje vodnih zemljišč ter objektov in naprav, med katere spadajo 

tudi nasipi. Pogodba med Vladama v svojih členih precizira predvsem tehnične postopke na točno 

določenih državnih teritorijih, ne predpisuje pa proceduro za gradnjo in ev. pridobitev upravnih 

dovoljenj na območjih, kjer meja še ni določena, kar je predstavljalo tudi srž problema zadnji deset let. 

Ker na območju hrvaške K.o. Sv. Martin na Muri meja ni bila določena, je po letu 1996/97 začelo 

prihajati do konfliktov glede upravne pristojnosti (zahteve hrvaške strani, da slovenska stran zaprosi 

za hrvaška upravna dovoljenja in upošteva njihovo prostorsko in gradbeno zakonodajo), takrat, ko se 

je slovenska stran odločila, da bo sanirala, popravila ali kakor koli pristopila k vzdrževanju tega nasipa. 

Glede na občasne visoke vode Mure med leti 1994-1995, ki so se razlile po celotni inundaciji Mure vse 

do nasipa, je bilo ugotovljeno, da je nasip na tem odseku prenizek in slabe kvalitete. Izdelana je bila 

tehnična dokumentacija »Murski nasipi Kot-Hotiza, proj. sanacijsko vzdrževalnih del« (VGI, št. C- 

87/a, januar 1997, dolžine 3,1km), katero je pa hrvaška stran vedno odklanjala, ker je ni delal njihov 

projektant, ni bila prevedena v hrvaščino in ni bila izdelana po njihovih predpisih oz. zakonodaji. 

Ker smo se zavedali, da je pridobivanje upravnih dovoljenj predvsem upravno/politično vprašanje, ki 

ev. lahko prejudicira potek meje na tem območju, smo z naše strani pridobili »odločbo o priglasitvi 

del« UE Lendava št. 351-520/96-HV z dne 04.11.1996 iz katere izhaja, da lahko saniramo nasip 

samo na območju naše K.o. Kot. V decembru 1996 smo pridobili podatke o lastnikih zemljišč, ki 

mejijo na nasip na odseku dolžini 1,6 km in ki bi bili prizadeti z tem posegom (114 slovenskih in 40 

hrvaških lastnikov), z njimi sklenili dogovore oz. podpisali izjave, s katerimi se je investitor MOP, tedaj 

URSVN dogovoril, da bo izplačal vso nastalo škodo za izpad dohodka na zemljiščih, ki bi nastala pri 

sami sanaciji nasipa, ter kasneje tudi izplačal odškodnino (ne odkup) za del trajno izgubljenih zemljišč 

na katerih bo stal sanirani nasip. 

S sanacijo prvega odseka nasipa Mure preko K.o. Sv. Martin na Muri se je začelo v konec maja leta 

1997. Dela so potekala pod precej slabimi vremenskimi razmerami (pogoste padavine), vendar smo 

pričakovali da bomo z deli zaključili do konca julija 1997. Takrat se je v naše delo vključila hrvaška 

policija in inšpekcijske službe, ki so izdale odločbo o zapori gradbišča zaradi neupoštevanja hrvaške 

zakonodaje in s tem prekinile dela pri sanaciji nasipa do današnjih dni. 

Za rešitev nastale situacije je bilo sklicanih več sestankov Podkomisije in letnih zasedanj Stalne 

slovensko-hrvaške komisije za vodno gospodarstvo, vendar se zadeva ni premaknila, ker je prihajalo 

vedno v ospredje reševanje pojma »pristojnosti« (oz. politični določitvi mejne črte) ne pa tehnična 

rešitev problema. 

Današnje aktivnosti pri sanaciji murskega nasipa na odseku Kot-Hotiza 

V smislu izhodišč, katere je na 8. zasedanju Stalne slovensko-hrvaške komisije za vodno 

gospodarstvo (Malinska 13.-15.11.2006) izpostavila in zagovarjala slovenska stran in glede na 

nadaljnje proučevanje pravnih izhodišč veljavne Pogodbe med Vladama RS in RH o urejevanju 

vodnogospodarskih vprašanj, katera je za pridobivanje upravnih dovoljenj na spornih območjih za obe 

strani neprimerna, ter ob predpostavki, da za nasip velja pravni status, ki je veljal pred 25.06.1991, so 

bili v zadnjih treh mesecih izvedene naslednje aktivnosti: 

- Podpisan je bil Dogovor o obnovi protipoplavnega nasipa na levem bregu reke Mure, ki sta ga 

podpisala slovenski in hrvaški predsednik Stalne slovensko-hrvaške komisije za vodno 

gospodarstvo, 14.09.2006 v Otočcu, 

- Sklenjena je bila Pogodba o ustanovitvi Konzorcija slovensko-hrvaške družbe za obnovo 

protipoplavnega nasipa na levem bregu reke Mure, ki sta ga podpisala izvajalca Muravodnogospodarsko 

podjetje d.d. in Vodogradnja d.d., 15.09.2006 v Varaždinu, 

- Izdelani sta bili dve projektnih rešitev (varianti) možne sanacije nasipa na tem odseku. Glede na 

celovito presojo lastniških razmerij in drugih okolnosti je bilo odločeno, da se izvede varianta 








- 15 - 




sanacije (nadvišanje krone in tesnenje trupa nasipa) s katero se ne posega izven današnjega 

gabarita nasipa, to je na sosednja privatna zemljišča in da se teh zemljišč ne odkupuje. 

- Dokumentacijo je izdelal VPB Zagreb, št. VPB_TGP-06-0010, v septembru 2006, predvideva pa 

za nadvišanje nasipa z izvedbo AB konstrukcije, ki se jo delno zasipa z slabopropustnim 

zemeljskim materialom, 

- Pridobljena je bila ponudba Konzorcija in sklenjen dogovor med izvajalcema o 

organizacijski/fizični in finančni delitvi del v razmerju 50:50, 

- Dela potekajo in v kolikor ne bo prišlo do zimskih razmer (dež, zmrzal, sneg) ki bi onemogočila 

tovrstna dela, ocenjujemo, da bi lahko s sanacijo nasipa na tem odseku zaključili v zimskem 

mesecih 2006/2007. 

Podkomisija za Sotlo, Savo in Kolpo - vodno območje Savinje: 

Umetni zadrževalnik Sotelsko jezero – akumulacija Vonarje 

1. Podatki o akumulaciji in pregradah: 

• Akumulacija se nahaja gorvodno od izliva Mestinjščice v Sotlo, na območju dveh občin Rogaške 

Slatine in Podčetrtka ter na območju R Hrvaške. Njena dolžina znaša po dolini cca 6 km. Zgrajeni 

sta dve pregradi in sicer zgornja Prišlin ter spodnja Vonarje. 

• Z izgradnje pregrade v Vonarju je omogočena zajezitev cca 12,40 mio m 3 vode. Poplavljena 

površina znaša oz. bi znašala 195 ha. 

• V akumulaciji je zgrajena zgornja pregrada Prišlin, ki preprečuje zamočvirjenje zgornjega dela 

doline - tudi ob koriščenju akumulirane vode bi bil zgornji del doline stalno potopljen. 

• Pregrada Vonarje je zemeljska pregrada, glavne karakteristike so naslednje : 

- Kota krone pregrade 211,45 m n.v. 

- Kota prelivnega objekta 207,50 m n.v. 

- Kota max. gladine 209,35 m n.v. 

- Varnostna višina 1,5 m 

- Višine pregrade nad terenom 14,85 m 

- Dolžina pregrade 102,2 m 

- Širina krone 4,0 m 

- Biološki minimum 120 l/s 

- Volumen akumulacije pri koti 207,50 8,7 10 6 m 3 

- Volumen akumulacije pri koti 209,35 12,4 10 6 m 3 

• Obratovanje, vzdrževanje in opazovanje pregrade Vonarje izvaja koncesionar javne gospodarske 

službe NIVO d.d. Celje. 

2. Zgodovina: 

• Umetni zadrževalnik Sotelsko jezero je skupni projekt R Slovenije in R Hrvaške. Spodnja in 

zgornja pregrada sta bili dograjeni l. 1980 kot skupna naložba vodnega gospodarstva v 

dogovorjenih deležih 50:50. Objekti obeh pregrad so delno na slovenski in delno na hrvaški strani. 

• Zadrževalnik je bil grajen kot večnamenski. Prioritetno je bil namenjen zadrževanju visokovodnih 

valov Sotle, prvotno pa so bile predvidene tudi naslednje rabe : 

- Za pitno vodo Posotelja in Zagorja 

- Za namakanje kmetijskih zemljišč v Posotelju 

- Za ribištvo in turistično rekreacijsko dejavnost 

• Zaradi slabe kakovosti vode Sotle (4. kakovostni razred), je bila dovoljena raba le za zadrževanje 

visokih voda Sotle (suhi zadrževalnik), l. 1988 se je po večkratnih havarijah (pogini rib) v Sotli 

jezero dokončno popolnoma izpraznilo. 

3. Sedanje stanje : 

• Pregrada Vonarje služi kot zadrževalnik poplavnega vala. V zadnjih letih so se pojavile močne 

poškodbe na betonskih in armirano betonskih regulacijskih objektih hidromehanska in elektrostrojna 

oprema pa je dotrajana. 








- 16 - 




• Potrebni so nujni sanacijski ukrepi in sicer : 

- Celovita obnova poškodovanih betonskih površin vodnega stolpa, 

- Obnova komunikacijskega mostu 

- Obnova prelivnega objekta zaradi poškodbe betonov 

• Slabo stanje pregrad je bilo večkrat obravnavano tudi na medržavni slovensko – hrvaški komisiji 

za vode, ki je ustanovila tudi ekspertno skupino za ureditev stanja, vendar ta razen nekaj 

sestankov ni zaživela. Do dokončnega dogovora za sanacijo ni prišlo. 

• Akumulacija služi kot suhi zadrževalnik. Dosedanja pomembnost za zadrževanje visokih voda 

Sotle se je v praksi že večkrat potrdila. S stalno ojezeritvijo do kote 207.50, kot je predvidena v 

osnovnih načrtih, bi bil učinek zadrževanja visokih voda precej zmanjšan. Pred dokončno 

odločitvijo o ojezeritvi ene ali druge akumulacije ter o koti stalne gladine, je potrebno redefinirati 

rabo akumulacijskega prostora s poudarkom na zadrževanju visokovodnega vala Sotle ter 

bogatenju nizkih pretokov v sušnih obdobjih. 

• Trenutno ni več potrebe po preskrbi s pitno vodo, prav tako po namakanju kmetijskih zemljišč. 

Velik interes pa se v zadnjem času izkazuje za športno - turistično in rekreativno dejavnost. 

• Pred ponovno ojezeritvijo je nujno doseči izboljšanje kakovostnega stanja reke Sotle, ki doteka v 

jezero. V ta namen je potrebno dograditi kanalizacijski sistem ter ga navezati na ČN Rogaška 

Slatina, prav tako je potrebno primerno očistiti odpadne vode z naselja Hum na Sutli na hrvaški 

strani. 

• Z ojezeritvijo bodo, glede na to, da je Sotla mejna reka z R Hrvaško nastale meddržavne vode, ki 

zahtevajo poseben režim upravljanja 

• V izdelavi je študija, ki bo opredelila pogoje za ponovno polnitev Sotelskega jezera ob upoštevanju 

novonastalih razmer 

• Osnovna namembnost še vedno ostaja zadrževanje visokovodnega vala Sotle in s tem povečanje 

poplavne varnosti nižje ležečih naselij (Podčetrtek s turističnimi objekti). Vse potencialne rabe 

jezera bo potrebno tako prilagoditi temu dejstvu. 

• Podatki o kakovostnem stanju državnega monitoringa, ki ga izvaja MOP, ARSO kažejo na to, da 

je bila Sotla v letih 2002in 2003 v 3-4 kakovostnem razredu, kar pomeni, da so to vode, ki so 

primerne le za namakanje in druge namene le po ustrezni obdelavi. 

4. Interes lokalnih skupnosti 

Občina Rogaška Slatina vodi aktivnosti za pridobitev strokovnih podlag za pripravo prostorskega akta 

za umestitev drugih rab (turistične dejavnosti) v ta prostor. 

Pregrada Prišlin 

Podkomisija za Sotlo, Savo in Kolpo - vodno območje Save: 








- 17 - 




Odseki mejnih vodotokov : Sotla dolvodno od Zelenjaka do izliva v Savo, Sava dolvodno od izliva 

Sotle, Kolpa dolvodno od Laz do izliva levobrežnega pritoka Kamenica, Bregana in Kamenica so v 

upravljanju Oddelka območja Spodnje Save Agencije RS za okolje s sedežem v Novem mestu. 

Vzdrževanje vodne infrastrukture, vodnih in priobalnih zemljišč na mejnih vodotokih se izvajajo po 

Protokolu o ohranjanju in urejanju vodnega režima na mejnih vodah (Zagreb, 28.julija 2000). 

Podkomisija za vodno območje Sotle, Save in Kolpe predloga programov obeh strani uskladi in 

sprejme letni plan programa rednega vzdrževanja vodne infrastrukture ter vodnih in priobalnih 

zemljišč. 

V zadnjih letih se na mejnih vodotokih opravljajo v večji meri le redna vzdrževalna dela za 

zagotavljanje pretočnosti strug po programih za vzdrževanje vodne infrastrukture, vodnih in priobalnih 

zemljišč na mejnih vodotokih. V okviru teh del se na mejnih odsekih vodotokov vsako leto izvedejo 

košnje in čiščenje odvečne in odmrle zarasti po brežinah Sotle, Kolpe in Bregane v območju mejnih 

prehodov, poleg tega pa še posegi za zagotavljanje pretočnosti strug na najbolj kritičnih odsekih. Dela 

in posegi na vodni infrastrukturi ter na vodnih in priobalnih zemljiščih, ki imajo po Zakonu o graditvi 

objektov značaj investicijskih vzdrževalnih del, vzdrževalnih del v javno korist ter investicij pa se 

financirajo iz vodnega sklada. 

Še pred petimi leti se je zaradi večjih finančnih sredstev namenjenih za vzdrževanje vodotokov v 

urejanje mejnih vodotokov vlagalo veliko več. Podkomisija za vodno območje Sotle, Save in Kolpe je 

obravnavala programe in projekte, ki so zaradi nedefiniranega poteka meddržavne meje prikazovali 

rešitve za ohranjanje stabilnosti obstoječih brežin mejnih rek. Programe so predlagale strokovne 

službe s slovenske in hrvaške strani. Poleg del po programu rednega vzdrževanja so se naredila še 

dela na stabilizaciji porušenih brežin in s tem se je preprečilo situativno premikanje reke. Danes žal 

temu ni tako, ker zaradi omejenih finančnih sredstev ne moremo urejevati brežine že v času ko je 

poškodba manjša. Ob nastopu visokih voda prihaja do premikanja struga reke in s tem posledično do 

zmanjševanja priobrežnega slovenskega ali hrvaškega zemljišča. Situativno premikanje trase reke je 

najbolj izrazito na Sotli. 

Prav tako se na Podkomisiji obravnava tudi predloge za popravilo jezov na Kolpi. S popravilom jezov 

na Kolpi, ki pa ne služijo več pogonu mlinov in žag, ker so ti obrati skoraj vsi opuščeni, se posveča 

večja pozornost za ohranitev vodnega režima in vodnatosti reke Kolpe. Na slovenski strani je bilo že v 

preteklosti veliko zanimanja po ohranitvi in obnovi jezov. V R Hrvaški pa se je interes po popravilu 

jezov in ohranjanju širšega območja Kolpe z vsemi značilnostmi začel aktivneje izvajati po nastanku 

obeh držav. Še v letu 2004 sta se na območju Oddelka Spodnje Save popravila dva jezova na Kolpi in 

sicer jez v Adlešičih in jez Otok pri Podzemlju. Med upravljavci vodnega režima na obeh straneh Kolpe 

velja pravilo, da jez vzdržuje tista stran na kateri strani je vodosilna naprava. Tako je vsaka stran 

popravila po en jez na leto. Sedaj je od skupno 47 jezov na odseku od Laz do Orljakovega 

popravljenih 13 jezov. V fazi projektiranja je jez Breg pri Špeharjih in jez Damelj na slovenski strani, na 

hrvaški strani pa jez Ladešič. 

Za uspešne usmeritve nadaljnjega razvoja gospodarjenja z vodami je RS Ministrstvo za okolje in 

prostor leta 2001 naročilo izdelavo »Vodnogospodarskih osnov povodja Kolpe«, ki so lahko izhodišča 

za pripravo detajlnejših vodnogospodarskih dokumentov. Dokumentacija je bila posredovana v 

pregled in potrditev hrvaškemu delu podkomisije. 

V nadaljevanju je prikazanih nekaj objektov, ki se bili zgrajeni v okviru delovanja Podkomisije za vodno 

območje Sotle, Save in Kolpe na območju oddelka spodnje Save : 








- 18 - 




Slika 1,2: Stabilizacije desne brežine Sotle z odbijači v Novi vasi in s kamnito zložbo 

in vipo v Gregovcih. 

Slika 3,4: Popravljena jezova na Otoku in v Križevski vasi na reki Kolpi. 

V zadnjih letih, ko se v Sloveniji izvaja program energetske izrabe spodnje Sava na odseku od izliva 

Savinje do državne meje z R Hrvaško je na Podkomisiji za vodno območje Sotle, Save in Kolpe 

posvečena tudi večja pozornost energetski rabi reke Save v mejnem profilu, poplavne varnosti 

obrežnih naselij in vpliv gradnje HE na rečno dinamiko. Glede na navedeno problematiko je bila že v 

preteklosti oblikovana delovna skupina za Savo, ki je usklajevala vodnogospodarske interese na Savi 

med R Slovenijo in R Hrvaško. Po nastanku obeh držav je delo skupine na reševanju energetske 

rabe reke Save zamrlo. Z gradnje verige HE na spodnji Savi je interes po reševanju te problematike 

postal ponovno aktualen in je v ta namen leta 2005 oblikovana strokovna skupina za energetsko 

izrabo mejnega odseka reke Save. 

Meja med Slovenijo in Hrvaško poteka po sredini korita Save v dolžini cca 3,9 km. Desni breg je na 

slovenski strani, levi breg pa na hrvaški. V letu 1995 je bila izdelana prefeasibility študija, ki je 

obravnavala možnosti in posledice premaknitve lokacije HE Mokrice povsem na slovensko ozemlje v 

luči vzpostavljanja državne meje.Leta 1998 pa je bila izdelana dodatna študija, ki je obravnavala celo 

tri lokacije HE z vidika okolja in vklopitve v prostor (Savaprojekt Krško, VGI, Študija vplivov postavitve 

HE Mokrice v prostor). 

Z gorvodnima lokacijama bi sicer bila eliminirana gradnja dela glavnih objektov in levoobrežnih 

nasipov HE Mokrice na teritoriju R. Hrvaške, vendar pa brez posegov na mejnem odseku reke Save v 

nobenem primeru ne bo možno izkoristiti razpoložljivega slovenskega dela energetskega potenciala 








- 19 - 




mejnega odseka. V istem smislu bo tudi predvidena hrvaška HE Podsused s svojo zajezitvijo posegla 

na mejni odsek reke Save, da bi lahko izkoristila hrvaški del energetskega potenciala mejnega 

odseka. Povezava slovenske verige HE na Savi s hrvaško verigo HE na Savi v obratovalnem smislu 

je glede energetsko ekonomskih učinkov in tudi vplivov na okolje optimalna rešitev. 

Poleg energetske rabe Save ostaja tudi nerešeno vprašanje zaščite pred poplavami velikega 

poplavnega območja dolvodno od Brežic do državne meje z R Hrvaško. Z gradnjo visokovodnih 

obrambnih nasipov že vrsto let skuša zmanjšati tako obseg kot pogostost poplav reke Save in Sotle. 

Gradnja visokovodnega obrambnega sistema se je pričela l. 1960 in najprej je bil zgrajen desnobrežni 

obrambni nasip v dolžini 3,81 km, ki varuje Čateško polje. Sistem ni zaključen, ker nasip še ni 

priključen na visoki teren in ni v celoti zgrajena notranja odvodnja. Gradnja levobrežnega obrambnega 

sistema se je pričela l. 1980. Do danes je zgrajen levobrežni savski nasip od starega jeklenega mostu 

v Brežicah dolvodno v dolžini 4,906 km ter pripadajoči zaledni obrobni sistem (Gabernica, Negot, 

Bučlen). Pred poplavami sta zavarovani naselji Trnje in Mostec, precej tudi Mihalovec, medtem ko so 

Loče in okoliška poljedelska zemljišča popolnoma izpostavljene pogostim agresivnim poplavam. Nasip 

je bil namreč zaključen v km nasipa 4,906 zaradi tega, ker je pred nadaljevanjem gradnje 

levobrežnega nasipa potrebno zaključiti desnobrežni obrambni sistem Čateško polje. 

V okviru izgradnje elektrarn HE Podsused in HE Mokrice, pa se bo izvedla tudi celovita ureditev 

mejnega odseka Save za zagotovljanje večje poplavne varnosti poseljenih območij tako na slovenski, 

kot tudi na hrvaški strani. 

Podkomisija za Sotlo, Savo in Kolpo - vodno območje Kolpe: 

Odsek Kolpe od sotočja s Čabranko do Laz ter Čabranka sta mejna vodotoka, v upravljanju Oddelka 

območja srednje Save ter glede mejnih vprašanj povezanih z upravljanjem z vodami v pristojnosti 

Podkomisije za vodno območje Save, Sotle in Kolpe ter Stalne slovensko hrvaške komisije za vodno 

gospodarstvo. 

Zgornji del mejne Kolpe je v preteklosti najbolj zaznamovala potreba prebivalstva po izrabi vodne 

energije, ki je skozi mnoga desetletja od začetka 20. stoletja naprej narekovala izgradnjo mnogih 

jezov, s primarno nalogo rabe vodne energije za pogon naprav. Na območju je evidentiranih 17 lokacij 

na katerih so bili oz. so še locirani jezovi. Z izseljevanjem prebivalstva s tega območja in opustitvijo 

vodosilnih naprav je primarna funkcija jezov - raba vodne energije, usahnila, pomembnejše pa so 

postale druge funkcije in sicer stabilizacija nivelete struge ter s tem preprečevanje erozije in dna, 

zadrževanje proda ter ugoden vpliv na vodni režim pri nizkih vodostajih. Prav jezovi so pripomogli k 

stabilni strugi na obravnavanem odseku in razmeroma majhnim težavam, s katerimi se kot upravljalci 

srečujemo. Prav zaradi tega je največja pozornost usmerjena prav na vzdrževanje obstoječih jezov. 

Tudi v preteklosti, ko Kolpa še ni imela statusa meddržavnega mejnega vodotoka, je med upravljalci 

vodnega režima na obeh straneh Kolpe veljalo pravilo, da jez vzdržuje tista stran na katero je jez vodo 

usmerjal, oziroma na kateri strani je bila vodosilna naprava. Od sedemnajstih jezov na tem zgornjem 

delu so štirje jezovi porušeni v celoti ali pa so ohranjeni le v manjšem obsegu, le dva izmed 

sedemnajstih sta imela vodosilno napravo na hrvaški strani. Že iz tega podatka je razvidno, da je 

imela dominantno vlogo pri vzdrževanju objektov in ohranjanju vodnega režima, slovenska stran. 

Vodilno vlogo slovenskega vodnega gospodarstva pri vzdrževanju stanja je vzpodbudilo tudi naše 

hitrejše zavedanje o pomenu ohranitve širšega območja Kolpe z vsemi značilnostmi, razvoju 

ekološkega turizma in želji po ponovni oživitvi tega območja. V nasprotju s tem, hrvaška stran v 

preteklosti ni kazala nikakršnega zanimanja po vzdrževanju obstoječega vodnega režima, saj je v 

svojih aktih predvidevala energetsko izrabo Kolpe. Šele po nastanku obeh držav je hrvaška stran 

začela aktivneje izvajati posamezne ukrepe, predvsem v obliki varovanja naselij pred visokimi vodami 

in zaščite brežin oz. sanacije erozijskih žarišč. 

Stanje obstoječih jezov na Kolpi je dobro, zahvaljujoč stalni skrbi in rednemu vzdrževanju, predvsem 

slovenske strani. Na podlagi skupnega dogovora o rekonstrukciji oz. gradnji skoraj povsem porušenih 

dveh izmed jezov, je v bil leta 2002 s strani Slovenije v celoti rekonstruiran jez v Vrtu, dve leti kasneje 

pa s strani Hrvaške jez v naselju Turke. 

V okviru delovanja Podkomisije za Savo, Sotlo in Kolpo je zadnja skupna akcija obeh strani bila 

uskladitev stacionaže Kolpe na celotnem mejnem odseku. 








- 20 - 




V zgornjem delu toka je Čabranka utesnjena med strm breg na levi strani ter cesto in naselji na desni 

strani. Utesnjenost, veliki vzdolžni padci naravne struge in hudourniški značaj Čabranke so narekovali 

gradnjo mnogih vodnih objektov znotraj struge. Evidentiranih je dvajset stopenjskih pragov oziroma 

pregrad, od katerih je kar sedem dvostopenjskih. V območju naselij so zgrajene večinoma betonske 

vzdolžne obrežne zgradbe Prav zaradi izrednega pomena cestne povezave skozi dolino Čabranke 

vse do Čabra je v preteklosti in tudi sedaj imela vodilno vlogo pri vzdrževanju vodnega režima na 

Čabranki, Hrvaška. 

Zaradi neprimerno zasnovanih in izvedenih posegov na hrvaški strani ob širitvi ceste Zamost – Čabar 

in večih neurij ter s tem povezanih sproženih plazov in usadov, v zadnjih osmih letih, danes dolina 

Čabranke predstavlja veliko erozijsko žarišče, ki ga hrvaška stran le počasi sanira. 

V začetku devetdesetih let sta se slovenska in hrvaška stran skušali dogovoriti glede skupnega 

vzdrževanja objektov vodne infrastrukture na Čabranki, zato je bil s strani naše javne službe v oktobru 








- 21 - 




1994 izveden popis vseh pregrad na Čabranki ter v januarju 1996 izdelana projektna dokumentacija 

za sanacijo dveh najbolj poškodovanih pregrad. Na podlagi te projektne dokumentacije je bila v letu 

1997 izvedena tudi sanacija. Projektno dokumentacijo je na podlagi geodetske meritve izvedene s 

strani Hrvaške, izdelala slovenska stran, prav tako tudi samo sanacijo. O takratnem dobrem 

sodelovanju strokovnih služb vodnih gospodarstev obeh držav priča dejstvo, da je kljub državni meji 

na Čabranki, bil slovenskemu izvajalcu omogočen nemoten dostop in izvedba dogovorjenih del na 

sanaciji pregrad. 

V letu 1999 je v okviru delovanja Podkomisije za Savo, Sotlo in Kolpo bila s strani Hrvaške izvedena 

geodetska meritev celotne Čabranke zaradi določitve enotne stacionaže, ki je bila usklajena in na 

Podkomisiji potrjena. 

V obdobju po letu 2000 je bilo skupno načrtovanje obeh držav v smislu vzdrževanje obeh mejnih 

vodotokov prekinjeno, predvsem zaradi nastalih odnosov povezanih z nedoločitvijo meje na drugih 

območjih, kot tudi zaradi ugotovitve, da obe državi nimata enakih interesov na obeh vodotokih. 

Slovenija je izrazila potrebo in željo po prioritetnem vlaganju v vzdrževanje vodnega režima na Kolpi, 

Hrvaška pa na Čabranki. Strokovne službe obeh držav načrtujejo in izvajajo v zadnjih letih le nujne 

enostranske ukrepe, ki so v strokovnem smislu skozi delovanje Podkomisije usklajeni, sicer pa 

nepovezani in niso skupaj načrtovani. 

Na območju zgornjega dela Kolpe in Čabranke, slovenska stran v zadnjih dveh letih v vzdrževanje 

vodne infrastrukture ni vložila praktično nobenih finančnih sredstev. 

Odprti oz. nerešeni problemi povezani z urejanjem, vzdrževanjem in obratovanjem vodne 

infrastrukture ter vzdrževanjem vodnih in priobalnih zemljišč na mejnih vodotokih: 

• Pomanjkanje dialoga zaradi zaostrenih razmer nastalih zaradi nedoločitve meje med 

Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, 

• Kljub delovanju Podkomisije niso določeni skupni interesi in prioritete na mejnih vodotokih, 

• Neusklajena raba vode Čabranke - spori glede (ne)zagotavljanja ekološko sprejemljivega 

pretoka na odseku od odvzema vode za MHE in izpustom nazaj v strugo. 

Podkomisija za morje in Kras: 

Podkomisija deluje v skladu z usmeritvami SLO – HR Komisije. 

Osnovne naloge se nanašajo na upravljanje reke Dragonje. Po dosedanjih usmeritvah je slovenska 

stran skrbela za desno polovico struge, hrvaška pa za levo stran in sicer na odseku od izliva v morje 

do mejnega prehoda Dragonja. 

Pred vsakokratnim izvajanjem del sta si SLO in HR stran pridobili soglasje mejnih organov. 

Upravnih zadev podkomisija nikoli ni obravnavala, ker je bila narava predvidenih del taka, da niso 

bila potrebna upravna dovoljenja – izvajanje le rednih vzdrževalnih del. 

Do neskladij je do sedaj prihajalo predvsem pri načinu izvajanja vzdrževalnih del. Hrvaška stran do 

sedaj ni upoštevala omejitev Uredbe o krajinskem parku Sečoveljske soline (Ur. list RS št. 29/2001 ) 

iz katere izhaja, da poteka meja parka v podnožju hriba na levi strani reke Dragonje, do koder naj bi 

veljala določila te uredbe in kjer je potrebno usklajevanje načrtovanih posegov z naravovarstveno 

službo upravljalca parka. 

SLO stran se ne strinja z obstoječim HR načinom izvajanja vzdrževalnih del – košnje na golo, kar je 

bilo tudi izpostavljeno na 4. sestanku Podkomisije leta 2000, kjer je bilo z naše strani predlagano, da 

se spoštuje naravovarstvene smernice. Hrvaška stran se je temu le delno prilagodila. Pristali so 

namreč na prilagoditev terminov izvajanja del (namesto v poletnem sušnem obdobju so termin 

izvedbe del prestavili v september) in reducirali število košenj ( namesto 2x izvajajo košnjo 1x letno 

konec avgusta oz. septembra ). Niso pa spremenili načina izvedbe čiščenja zarasti ( ne puščajo oaz 

zarasti). 








- 22 - 




Glede reševanja odprtih vprašanj v zvezi z vodooskrbo in vodnimi viri sta bili opravljeni dve fazi 

raziskav mejnih vodonosnikov med R Slovenijo in R Hrvaško – Kraško območje med Kvarnerskim in 

Tržaškim zalivom. Naloga še ni zaključena. 

V zvezi z nadaljevanjem te naloge ima vsaka stran svoje stališče. Slovenska stran je na stališču, da 

je potrebno opraviti raziskave na celotnem območju SLO – HR meje, kot je bilo prvotno mišljeno, 

medtem ko Hrvaška stran želi parcialni pristop, ki je v trenutni situaciji ugodnejši za njihovo stran. Do 

uskladitve stališč še ni prišlo. 

Podkomisija za kakovost in količino voda - kakovost voda: 

Podkomisija za kakovost voda deluje od leta 1999, prav tako od leta 1999 Slovenija in Hrvaška 

izvajata meddržavni monitoring. Glavna naloga Podkomisije za kakovost voda je priprava skupnega 

programa monitoringa in ocena kakovosti mejnih vodotokov. 

Slovenija in Hrvaška izvajata skupni monitoring na profilih Sava Jesenice na Dolenjskem, Drava 

Ormož, Dragonja mejni prehod Dragonja in Kolpa Metlika. Vsa navedena merilna mesta so tudi del 

nacionalne merilne mreže, merilni mesti na Savi in Dravi pa sta vključeni tudi v mednarodni monitoring 

v porečju Donave (Trans National Monitoring Network – TNMN). Program monitoringa trenutno 

obsega spremljanje osnovnih fizikalno-kemijskih parametrov, hranilnih snovi, težkih kovin, nekaterih 

pesticidov in bioloških parametrov (saprobni indedks na osnovi makroinvertebratov in perifitona). 

Izvedba monitoringa poteka tako, da državi izvedeta približno polovico skupnih zajemov. To pomeni, 

da se ekipi na terenu časovno uskladita in vzorčenje izvedeta sočasno, analize pa izvedeta vsak v 

svojem laboratoriju. Ostalo polovico vzorčenj izvede vsaka stran po svojem terminskem programu. 

Primerjava skupnih zajemov slovenske in hrvaške strani do sedaj je pokazala dokaj velika razhajanja 

v rezultatih hranilnih snovi, kemijski in biokemijski potrebi po kisiku in vsebnosti težkih kovin. Višje 

vsebnosti onesnaževal in s tem seveda slabšo kakovost, praviloma določa hrvaški laboratorij. 

Slovenski laboratorij, ki izvaja meddržavni monitoring s Hrvaško, ima akreditacijo v skladu s 

standardom SIST EN ISO 17025, poleg tega izkazuje dobre rezultate v medlaboratorijskih primerjalnih 

testih, kar zagotavlja kakovost naših meritev. Hrvaški laboratorij zaenkrat še nima akreditiracije in zato 

Slovenija ni pristala na skupno vrednotenje rezultatov. Zaenkrat velja dogovor, da se bo skupno 

vrednotenje rezultatov izvedlo, ko bodo le-ti primerljivi. Do sedaj je torej vsaka stran pripravljala svoje 

poročilo, v katerih je objavljala le rezultate, izmerjene v nacionalnem laboratoriju. 

V okviru svojega delovanja je Podkomisija za kakovost voda pripravila tudi Poslovnik. To je dokument, 

s katerim slovenska in hrvaška stran sporazumno določata področja medsebojnega sodelovanja. V 

poslovniku so natančneje podana merilna mesta, metode vzorčenja, način konzerviranja, transporta in 

hranjenja vzorcev, priprava vzorcev za laboratorijske analize, analizne metode, zagotavljanje 

kakovosti meritev, format izmenjave rezultatov v elektronski obliki, način vrednotenja rezultatov, 

izdelava končnega poročila ter postopki ravnanja v primeru nenadnega onesnaženja. 

Monitoringi stanja kakovosti mejnih voda: 

Na Ministrstvu za okolje in prostor ter Agenciji R Slovenije za okolje smo udeleženi pri Konvenciji o 

sodelovanju pri varstvu in trajnostni uporabi reke Donave - Donavska konvencija ter pri izvajanju 

bilateralnih sporazumov gospodarjenja z obmejnimi vodami z Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško. 

Donavska konvencija 

Zakon o ratifikaciji Konvencije o sodelovanju pri varstvu in trajnostni uporabi reke Donave (Uradni list 

RS št. 47-MP št.12/98) MOP-ARSO zagotavlja udeležbo strokovnjakov na konferenci pogodbenic 

Donavske konvencije, na Donavski komisiji ter na sestankih delovnih teles Donavske konvencije kot 

tudi pripravljanje strokovnih podlag za pogajanja za spremembe ali dopolnitve Donavske konvencije. 








- 23 - 




MOP-ARSO za uresničevanje 5. čl. Donavske konvencije (vodenje evidence stanja naravnih vodnih 

virov v povodju Donave) z dogovorjenimi parametri in metodologijami za količine in kakovosti 

zagotavlja izvajanje vsebin in nalog ter udeležbo strokovnjakov v delovnih skupinah: 

• RBM EG (River Basin Management) izvajanje okvirne vodne direktive v povodju Donave in 

Plana 2009 

• PM EG (Pressures & Measures Expert Group) izvajanje nitratne, IPPC in direktive o čistilnih 

napravah 

• MA EG (Monitoring Assessment Expert Group) za kakovost in klasifikacije ter operativni 

meddržavni monitoring kot tudi preverjanje analitskih metod. Sem spada tudi izvajanje 

sistema čezmejnega stalnega opozarjanja in obveščanja o izrednih dogodkih povezanih s 

poslabšanjem vodnega režima v povodju Donave, ki lahko vplivajo na nacionalne vodne vire 

drugih držav (v sodelovanju z Upravo RS za zaščito in reševenje pristojnim za obveščanje, za 

sisteme za opozarjanje in alarmiranje k pripravljenosti ter za načrte za ravnanje v izrednih 

razmerah kot so poplave in izredna onesnaženja). 

• FLOOD EG (Expert Group on Flood Protection) za poplavne varnosti 

• ad-hoc IM + GIS EG (ad hoc Information Management and Geographical Information System 

Expert Group) za informacijski sistem in pripravo ustreznih prikazov 

• ad hoc PP EG (ad hoc Public Participation Expert Group) informiranje javnosti 

• ad hoc S EG (ad hoc Strategic Expert Group) pravne zadeve iz izvajanja okvirne vodne 

direktive 

ARSO skladno z 9. čl. Donavske konvencije (monitoring) na podlagi svojih izkušenj sodeluje pri monitoringu in vrednotenju 

podatkov o kakovosti voda, nadzoru emisij, napovedi poplav in vodne bilance v povodju Donave v Sloveniji. Pripravlja tudi skupne 

programe za spremljanje vodnih razmer v porečju glede plavin in obrežnih ekosistemov, za presojo čezmejnih vplivov kakor tudi 

monitoring in vrednotenje odtokov odpadnih voda vključno z obdelavo, ocenjevanjem in dokumentiranjem podatkov, evidentira 

točkovne vire in ocenjuje onesnaženost voda iz razpršenih virov. Prav tako skladno z 12. čl. skrbi še za izmenjavo informacij s 

pogodbenicami Donavske konvencije, po 21. čl. pa skupaj s strokovnjaki iz sosednjih držav sporazumno določa stalna merilna 

mesta monitoringa količin in kakovosti voda. 

Bilateralne komisije 

Ministrstvo za okolje in prostor skrbi za izvajanje Zakona o ratifikaciji Sporazuma med Vlado R 

Slovenije in Vlado R Madžarske o reševanju vodnogospodarskih vprašanj (Uradni list RS, 

Mednarodne pogodbe št. 2/95), Zakona o ratifikaciji Pogodbe med Vlado R Slovenije in Vlado R 

Hrvaške o urejanju vodnogospodarskih razmerij (Uradni list RS, Mednarodne pogodbe št. 23/97) in 

Uredbe o ratifikaciji pravilnika Stalne slovensko-hrvaške komisije za vodno gospodarstvo (Uradni list 

RS, Mednarodne pogodbe št. 3/98) ter Sporazuma med R Slovenijo in R Avstrijo o 

vodnogospodarskih vprašanjih za mejni tok Mure (Sporazum o Muri) z dne 16. 12. 1954 kot tudi 

Sporazuma med Vlado R Slovenije in Zvezno Vlado R Avstrije o vodnogospodarskih vprašanjih, ki se 

nanašajo na Dravo, z dne 25. maja 1954, ki ju je R Slovenija nasledila z zakonom o ratifikaciji 

sporazuma med R Slovenijo in R Avstrijo o nadaljnji veljavnosti jugoslovansko-avstrijskih pogodb. 

Podrobnejši podatki o bilateralnih sporazumih med R Slovenijo in R Avstrijo so v Uradnem listu RS, 

Mednarodne pogodbe št. 4/93. 

MOP-ARSO skupaj s strokovnjaki iz sosednjih držav, upoštevaje značilne obremenitve, onesnaženja, 

ekološke in hidrološke razmere, določajo parametre in merilna mesta monitoringa kakovosti in količin 

obmejnih voda. Postopoma se od leta 2000 dalje uvajajo kriteriji evropske okvirne vodne direktive. Na 

posameznih bilateralnih komisijah so strokovnjaki s področja vodnega gospodarstva in s področja 

kakovosti voda, oboji predstavijo vsakoletne rezultate. Za kakovost voda so to meritve, skladne s 

predpisi o imisijskem monitoringu kakovosti voda obeh udeleženih držav. Ugotavljajo se trendi 

izboljševanja ali poslabševanja kakovosti mejnih voda. Komisije pripravijo vsakoletno skupno poročilo, 

ki ga predložijo svoji vladi. Na osnovi rezultatov se pripravi strokovne podlage za morebitne 

spremembe ali dopolnitve bilateralnih sporazumov. 

Monitoringi količinskaga stanja mejnih voda: 

S količinskim monitoringom voda (KMV) se ukvarja ARSO – Urad za monitoring. Delo strokovnih 

skupin za KMV poteka pod okriljem bilateralnih Stalnih meddržavnih komisij za vodno gospodarstvo. 

V okviru KMV-ja se obravnavajo naslednje teme: 








- 24 - 




A. usklajevanje delovanja služb za obveščanje in medsebojno obveščanje o nevarnosti poplav 

B. izmenjava in usklajevanje hidroloških podatkov meddržavnih vodotokov 

C. kontrola dogovorjenega izkoriščanja voda 

Bilateralno delovanje KMV-ja po posameznih državah, meddržavnih vodotokih in posameznih temah 

je prikazano v spodnji preglednici: 

• država • vodotok tema • tema B • tema 

A • od leta C 

• Avstrija • Mura 

DA • pred l. • NE 

• Mutska Bistrica 

NE 

1991 DA 

DA 

• Madžarsk • Mura 

DA • od l. • NE 

a 

• Kobiljski potok, Velika Krka, Ivanjševski p. NE 

1995 NE 

• od l. 

1995 

• Hrvaška • Mura, Sava 

DA • od l. • NE 

• Sotla, Kolpa 

NE 2004 • NE 

• od l. 

2004 

• Italija • Soča DA • NE • NE 

Obveščanje o nevarnosti poplav poteka med vsemi sosednjimi državami. Sistem deluje že iz časa 

bivše Jugoslavije. Med posameznimi državami so dogovorjeni visokovodni kriteriji, na podlagi katerih 

gorvodna država obvesti dolvodno državo o visokovodnem stanju, jo tako opozori in sproži dodatno 

pripravljenost ustreznih služb. 

Izmenjava in usklajevanje hidroloških podatkov meddržavnih vodotokov poteka z avstrijsko hidrološko 

službo kontinuirano še iz časa bivše Jugoslavije, medtem ko se s hrvaško hidrološko službo izvaja 

šele od leta 2004. Kot primer je na spodnji sliki prikazana očitna neusklajenost srednjih letnih pretokov 

reke Mure: 

MURA: 

n - neusklajeni pretoki: 1971, 1976, 1980 

u - usklajeni pretoki: 2001, 2002, 2003 

250 

225 

200 

Gestuthof 

St. Georgen 

Zeltweg 

Leoben 

Bruck 

Graz 

Spielfeld 

Mureck 

G. Radgona 

Petanjci 

Mursko Sr. 

Goričan 

Letenye 

srednji letni pretok (m3/s) 

175 

150 

125 

100 

75 

50 

n 1971 

n 1976 

n 1980 

u 2001 

u 2002 

u 2003 

25 

0 

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 

vodozbirno zaledje v 1000 km 2 








- 25 - 




Zato je med avstrijsko, slovensko, hrvaško in madžarsko hidrološko službo v teku dogovarjanje o 

izdelavi skupne hidrološke študije celotne reke Mure. Zaradi neusklajenih hidroloških podatkov lahko 

namreč pride pri statističnih obdelavah podatkov daljših časovnih nizov do večjih odstopanj (npr.: 

problem določitve Q 100 za gradnjo visokovodnih nasipov na skupnem - mejnem odseku reke Mure). 

Tovrstne težave je najlažje rešiti z uskladitvijo hidroloških podatkov za celoten vodotok, saj se tako 

izboljša kvaliteta in zanesljivost hidroloških podatkov. 

Kontrola dogovorjenega izkoriščanja voda se izvaja edino na Mutski Bistrici, kjer je Koroška elektriška 

d.d. Kelag z izgradnjo HE Golica korenito posegla v naravni hidrološki režim vodotoka. Za zagotovitev 

optimalnega izkoriščanja vodnega potenciala (na meji z RS pretok ne sme upasti pod dogovorjeni 

minimum) je Kelag izgradil obratovalni monitoring, kontrolo oz. nadzor nad njim pa izvaja ARSO. 

Strokovna skupina za energetsko izrabo mejne Save: 

Prva predhodnica Strokovne skupine za energetsko rabo Save (SSERS) je bila ustanovljena na 

podlagi dogovora med takratnim Republiškim komitejem za varstvo okolja in urejanje prostora SR 

Slovenije in takratnim Republiškim komitejem za vodoprivredu SR Hrvatska na sestanku v Ljubljani 

13.11.1986. Skupina je obravnavala odprta vprašanja vezana na vodni režim v mejnem profilu reke 

Save, hidrološko hidravlične raziskave vodnega režima reke Save od sotočja Save Bohinjke in Save 

Dolinke do sotočja s Kolpo, prikaz obstoječega stanja na območju predvidene HE Mokrice, določitev 

energetskega potenciala reke Save v mejnem prerezu, zaščito pred poplavami, predvidene 

akumulacije v Sloveniji. Sestavljali so jo predstavniki takratnega vodnega in elektro gospodarstva. 

Vodilno vlogo v hrvaškem delu skupine so imeli predstavniki elektro gospodarstva, v slovenskem delu 

pa predstavniki vodnega gospodarstva, zato je pri reševanju posameznih vprašanj večkrat prihajalo do 

diskontinuitete. Skupina je delovala do leta 1993. 

Z nastankom samostojnih držav Slovenije in Hrvaške je v letu 1998 ustanovljena mešana Stalna 

slovensko-hrvaška komisije za vodno gospodarstvo. V okviru te komisije je v letu 2002 začela delovati 

tudi na novo formirana Ekspertna skupina za Savo. V letu 2005 je bila je bila na podlagi zaključkov VII. 

Zasedanja Stalne slovensko-hrvaške komisije za vodno gospodarstvo dana pobuda, da se skupina na 

novo formira, ker je nekaj članov odšlo na nove zaposlitve. Na novo formirana Strokovna skupina za 

energetsko rabo reke Save (SSERS) se je sestala 8.12.2005 v Olimju, kjer se je na novo konstituirala 

in sprejela program dela z okvirnimi roki za njegovo realizacijo. Aktualni vprašanji, ki jih mora 

obravnavati sta predvsem izraba energetskega potenciala mejne Save ter izmenjava podatkov 

monitoringa na mejnem prerezu reke Save. Ti dve vprašanji sta odločilnega pomena za nadaljnje 

načrtovanje in gradnjo objektov HE na spodnji Savi za kar je zainteresirano predvsem slovensko 

elektro gospodarstvo. Slovenska stran je prvi del svojih obveznosti po tem programu izpolnila in 

predlagala hrvaški strani naslednji sestanek. Ker pa je po sestanku v Olimju prišlo do zapleta pri delu 

Stalne slovensko-hrvaške komisije za vodno gospodarstvo, je hrvaška stran sodelovanje v skupini do 

rešitve tega zapleta zavrnila. 

Avgust 2005 je bil povečini moker mesec in pretoki so bili ves mesec večji kot navadno v avgustu. 

Skoraj povsod po državi je bila avgustovska količina padavin nadpovprečna. Izjemno močni 

kratkotrajni nalivi, hkrati pa tudi dolgotrajne obilne padavine so bile vzrok za številne zemeljske 

plazove in poplave. Najhuje je bilo med 20. in 23. avgustom na območju jugovzhodne Slovenije, 

Posavja in Pomurja, ko je samo v dveh dneh (21. in 22. avgusta) padlo nad 100 mm padavin. Zaradi 

lokalno močnih nalivov so hitro narasli in poplavljali hudourniki in manjši vodotoki. Od večjih rek je 

močneje narasla le Krka v obsegu vsakoletnih poplav, zaradi obilnega deževja v Avstriji pa Mura, 

katere pretok je bil največji v zadnjih petdesetih letih. V Gornji Radgoni je bil 22. avgusta izmerjen 

dotlej največji pretok v obdobju od leta 1946 naprej, in sicer okrog 1400 m 3 /s. Mura je preplavila 

poplavne površine znotraj visokovodnih nasipov. Izmerjeni pretoki ostalih večjih rek niso presegli 

vrednosti običajnih visokih voda, pretoki manjših rek pa so dosegli tudi do 50-letno povratno dobo.

urejanje, vzdrÅ¾evanje in obratovanje vodne infrastrukture ter ...

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?