Ledina piše, šolsko leto 2009/10

O mucku, ki se ni hotel umivati
Nekoč je v starem stanovanju živel mucek Maj. To je bil zelo nenavaden mucek. Zelo rad
se je družil s psi, čeprav mu je mama rekla, da so psi nevarni. Najbolj nenavaden pa je bil
v tem, da se ni hotel umivati kakor drugi mucki. Mama si je vedno prizadevala, da bi sina
pripravila do tega, da bi se umil. Nekega dne ga je učila: "Na jeziku imamo krtačko zato,
da si razčesavamo kožuh. Ponovi!" Maj je rekel: "Na jeziku imamo krtačko zato, da si
razmršavamo kožuh." "Narobe!" je rekla mama. "Na jeziku imamo krtačko zato, da si
razčesavamo, ne pa razmršavamo kožuh!" je bila jezna mama. "Tačko imamo zato, da si
očedimo vrat. Ponovi!" Maj je rekel: "Tačko imamo zato, da si polomimo vrat." "Narobe!"
je bila besna mama. Ko je Maj videl, da je mama besna, se je, kar se je dalo hitro,
povzpel na zaveso. A komaj se je dodobra namestil na vrhu zavese, že je bila tu mama in
ga za rep privlekla z zavese. Nato mu je prisolila eno mačjo po vratu. In ker je Maja to
bolelo, je pobegnil pod fotelj, kamor mama ni mogla. Pod foteljem je bilo zelo prašno in
temno, zato je Maj komajda kaj videl. A groza, ravno takrat je v sobo vstopila
gospodinja. Prinesla je mačje brikete in mama jih je začela jesti. Maj je hotel tudi jesti
mačje brikete, a se je bal, da bi ga mama spodila. Tako je čisto počasi prilezel izpod
fotelja. A ker je bilo pod foteljem prašno, je bil Maj zelo prašen. Ko je to opazil, se je
prvič čisto sam umil. Nato je odšel jest mačje brikete. Mama pa je bila vsa srečna, ker
se je njen sin Maj sam prvič umil.
Rok Štular, 2.b