poučevanje uporabe informacijskih sistemov ... - Revija Knjižnica

POUČEVANJE UPORABE 

INFORMACIJSKIH SISTEMOV, TEMELJEČE 

NA POZNAVANJU MENTALNIH 

MODELOV UPORABNIKOV 

Saša Zupanič, Filozofska fakulteta, Oddelek za 

bibliotekarstvo, Ljubljana 

Povzetek 

UDK 025.4.036:37 

Ena izmed nalog referenčne službe je izobraževanje uporabnikov, torej njihovo 

uvajanje v uporabo knjižnice in njenih virov. Temelji, na katerih temelji sodobno 

pojmovanje procesa poučevanja/učenja, se z novimi psihološkimi in pedagoškimi 

teorijami in spoznanji spreminjajo. Vse bolj se vključujejo tudi v proces 

poučevanja/učenja uporabe informacijkih sistemov, pri čemer so za knjižnice 

pomembni zlasti online javno dostopni knjižnični katalogi (OPACi), sistemi za 

iskanje informacij (IR sistemi) in globalna omrežja. 

Z vprašanjem, kako ljudje uporabljajo računalnike (torej z uporabnikovimi mentalnimi 

in vedenjskimi karakteristikami), se ukvarja posebno interdisciplinarno 

raziskovalno področje, imenovano 'interakcija človeka z računalnikom' (Human- 

Computer Interaction - HCI). Študij temelji na treh psiholoških teorijah: teoriji 

psiholoških (mentalnih, konceptualnih) modelov, teoriji individualnih razlik med 

uporabniki ter teoriji uporabnikovega vedenja v okolju napak (odkrivanje in 

popravljanje napak v interakciji z računalnikom). 

Zanima nas prva teorija, kije močan pripomoček za razumevanje uporabnikovega 

načina interakcije z informacijskim sistemom ter posledično za ustrezno konceptualizacijo 

poučevanja uporabe informacijskih sistemov ter njihovega razvoja 

nasploh. 

Ključne besede: mentalni modeli, konceptualni modeli, informacijski sistemi, 

OPAC, IR sistemi, poučevanje, učenje, izobraževanje uporabnikov, konceptualne 

inštrukcije, proceduralne inštrukcije 

ZUPANIČ, Saša: Mental models and user training. Knjižnica, Ljubljana, 

41(1997)2/3,315-333 

315

Knjižnica 41 (1997)2/3 

UDC 025.4.036:37 

Summary 

One of the functions of the reference service is user training which means teaching 

users how to use the library and it's information sorces (nowadays mainly 

computerized systems). While the scientific understanding of teaching/learning 

process is shifting, changes also affect the methods of user training in libraries. 

Human-computer interaction (HCI) is an interdisciplinary and a very active 

research area vvhich studies how humans use computers - their mental and 

behavioral characteristics. The application of psychological theories to HCI are 

especially great on three areas: psychological (mental, conceptual) models, individual 

differences, and error behavior. 

The mental models theory is povverful tool for understanding the ways in vvhich 

users interact with an information system. Claims, based on this theory can affect 

the methods (conceptualization) of user training and the overall design of information 

systems. 

Keywords: mental models, conceptual models, OPAC (online public access catalogues), 

information retrieval systems, education, learning, user training, conceptual 

instructions, procedural instructions 

1.Uvod 

S hitrim prodorom in razvojem informacijske tehnologije se veča tudi potreba 

po boljšem poznavanju uporabnikove interakcije z informacijskimi sistemi. 

Šele na podlagi poznavanja človeških faktorjev, ki vplivajo na interakcijo 

uporabnika z računalnikom, je namreč možno razvijati in graditi uporabniku 

prijazne uporabniške vmesnike in sisteme nasploh. Hkrati nam tovrstno 

znanje nudi tudi osnovo za ustrezno konceptualizacijo poučevanja uporabe 

informacijskih sistemov. 

Z vprašanjem, kako ljudje uporabljajo računalnike (torej z uporabnikovimi 

mentalnimi in vedenjskimi karakteristikami pri interakciji z računalnikom) 

se ukvaija posebno, relativno mlado, a hitro razvijajoče se interdisciplinarno 

raziskovalno področje, ki se je uveljavilo pod različnimi imeni. Omenjamo 

le najbolj pogoste oznake z njihovimi angleškimi ustrezniki: študij človeških 

faktorjev (human factors in interactive human-computer dialog/in computing 

systems), interakcija človeka z računalnikom (man-machine studies, 

computer-human interaction - CHI, human-computer interaction - HCI), 

vmesniki med človekom in računalnikom (human-computer interfaces - 

HCI) /1/. V nadaljevanju bomo uporabljali običajno kratico, HCI. Raziskovalni 

interes HCI je sicer širši od zgoraj omenjene psihološke perspektive 

(tako so aktivne raziskovalne teme še razvoj ukaznih/iskalnih jezikov, pro-

Zupanič, S. Poučevanje uporabe informacijskih sistemov, temelječe na poznavanju 

mentalnih modelov uporabnikov 

gramiranje, grafične reprezentacije, uporaba metod umetne inteligence /2/), 

vendar nas v pričujočem prispevku zanima zgolj ta. V tovrstne raziskave je 

vključenih več disciplin: kognitivna psihologija, komunikologija, računalništvo, 

informatika, bibliotekarstvo, pa tudi lingvistika in pedagogika. V 

svetu obstajajo profesionalna združenja, ki so med drugimi ustanovila tudi 

posebne sekcije za HCI. Med najpomembnejšimi so ameriška Association for 

Computing Machinery Special Interest Group on Computer-Human Interaction 

(ACM SIGCHI), angleška Human-Computer Interaction Specialist 

Group of the British Computer Society ter Human Factors Society /1/. 

Omenjene sekcije redno organizirajo specialne konference in izdajajo lastne 

publikacije. Konference SIGCHI se, kot nam bolj znane konference SIGIR, 

odvijajo enkrat letno izmenično v ZDA in v Evropi. Svoja letna srečanja ima 

od leta 1956 tudi Human Factors Society, dve leti kasneje so začeli izdajati 

istoimensko revijo. Nadalje so uveljavljene tudi evropske konference pod 

imenom HCI - INTERACT. Omenimo še nekaj osnovnih revij za področje 

HCI: International journal of man-machine studies ter Human factors sta 

starejši in zato bolj afirmirani, sredi 80. let je začela izhajati revija Humancomputer 

interaction, relevantnih pa je tudi nekaj splošnih informacijskih 

(Information processing & management, Communications of the ACM) 

psiholoških (Cognitive psychology, Cognitive science), socioloških in pedagoških 

revij. Slovenske literature na to temo skorajda ni. 

Študij uporabnikov interaktivnih informacijskih sistemov običajno temelji 

na psiholoških teorijah in metodah, zlasti na spoznanjih kognitivne psihologije 

in v okviru nje na dominantni informacijsko - procesni paradigmi. 

Emocionalne komponente uporabnikovega vedenja so zaenkrat redko 

upoštevane (v to smer se v zadnjem času nagibajo teoretske raziskave 

avtorice C. Kuhlthau /3/). Uporabljajo se predvsem tri psihološke teorije: 

teorija mentalnih modelov, teorija individualnih razlik (med uporabniki) in 

teorija vedenja v okolju napak (error behavior - prepoznavanje in odpravljanje 

napak v interakciji z računalnikom) /2/. Zanima nas zlasti prva teorija, 

ki je močan pripomoček za razumevanje uporabnikovega načina interakcije 

z informacijskim sistemom ter posledično za ustrezno konceptualizacijo 

poučevanja uporabe informacijskih sistemov ter njihovega razvoja nasploh. 

Slovenskemu prostoru opisana tematika ni povsem nova. V okviru načrta 

raziskovanja uporabnikov COBISS, ki ga je v svojem prispevku na lanskoletnem 

posvetovanju ZBDS v Čatežu podala skupina raziskovalcev Pivec, 

Šercar, Flere /4/, je med predlogi naslovov raziskav zapisana tudi tema: 

'Pričakovanja in zadovoljstvo uporabnikov ter mentalni model o sistemu 

COBISS'. Naslov je vsebinsko zelo širok, kar nenazadnje tudi sovpada z 

raziskovalnimi možnostmi, ki jih nudi poznavanje mentalnih modelov uporabnikov.


Da se v pričujočem prispevku posvečamo zgolj pedagoškim aplikacijam 

teorije mentalnih in konceptualnih modelov, ni naključje. Aplikativna vrednost 

takšnega prispevka ima vsaj eno prednost pred prikazom preostalih 

možnosti, namreč časovno. Zdi se precej verjetno, da slovenske knjižnice, ki 

kot del svojega delovnega plana izvajajo tudi t.i. bibliografske inštrukcije, v 

relativno kratkem času izboljšajo svoje poučevalne programe. Pravzaprav 

to ne pomeni prav nič drugega, kot z analizo preveriti doslej morda intuitivna 

prepričanja o uporabnikih ter rezultate nato seveda tudi vgraditi v program, 

mu dati konceptualni model, ki je blizu uporabnikovemu nivoju in 

njegovim potrebam. 

Preostale aplikacije, zlasti tiste, ki so namenjene gradnji k uporabniku usmerjenih 

informacijskih sistemov (po Ingwersenu user-oriented IR approach 

ali še celovitejši cognitive IR approach /5/) zahtevajo več dela, zlasti interdisciplinarnega, 

torej tudi več časa, so pa zato njihovi učinki temeljni in 

globalni. V R&D sferi je prav mesto uporabnika v konceptualizaciji IR 

interakcije tisti ključni element, ki je IR raziskovalce razdelil na dva tabora 

(David Ellis /6/ govori celo o dveh (semi)paradigmah v informacijski znanosti). 

Oba tabora sta - kot v svetu - prisotna tudi pri nas. 

Kognitivna analiza COBISS je že vključena v raziskovalni program IZUM. 

Ker gre za sistem, ki je v slovenskem prostoru široko uporabljan, upamo, da 

bo prikazana teoretska osnova prispevala k nadaljnjim prizadevanjem v 

smeri uporabniku prijaznega informacijskega sistema (zlasti podsistema 

COBISS/ OPAC). 

2. Osnovni koncepti in teorija mentalnih in 

konceptualnih modelov 

Ker bomo ves čas govorili o različnih vrstah in podvrstah modelov, je prav 

in koristno, da v uvodnih odstavkih najprej jasno definiramo generični izraz 

model. Po Burtovi in Kinnucanu /1/, ki sta se v ARISTu lotila pregleda 

informacijskih modelov in tehnik modeliranja za informacijske sisteme, je 

kakršenkoli model primarno reprezentacija določenega vidika realnosti. Ker 

pa je model reprezentacija, je le-ta hkrati enak in različen od realnosti, ki jo 

modelira. Prek lastne oblike in strukture mora model jasno predstaviti in 

izraziti tako skladnosti kot razhajanja med modelom in realnostjo. Omenjeni 

sta bili oblika in struktura modela. Z obliko modela pojmujemo kakršenkoli 

način predstavitve modela, pa naj bo le-ta grafična, proceduralna ali opisna. 

Struktura modela pa se navezuje na njegovo zgradbo. Model lahko sestoji iz 

komponent, njihovih medsebojnih povezav in relacij, ki reflektirajo odnose 

(učinkovanje, omejitve itd.) med posameznimi komponentami modela.



Smisel ali namen gradnje modelov je lahko različen, vendar pa je model v 

prvi vrsti namenjen komunikaciji oziroma lažjemu razumevanju vidika 

realnosti ali fenomena, ki ga modelira. Za dosego tega cilja so pogosto 

potrebna posploševanja in poenostavljanja. Abstraktni ali zelo kompleksni 

fenomeni lahko za svojo analizo in razlago zahtevajo uporabo analogij ali 

metafor, ki povečujejo možnosti popolnega razumevanja, predvidevanja in 

nadzora nad usvojenim znanjem /7/. 

Prikaz splošne razlage modela nam dovoljuje, da se počasi približamo 

modeliranju specifičnega fenomena - interakcije med uporabnikom in informacijskim 

sistemom. Bralce moramo ob tem ponovno odpeljati na kratko 

miselno stranpot, ki nam bo razkrila uvrstitev mentalnih in konceptualnih 

modelov v družini informacijskih modelov. Iz zgornjega stavka je razvidno, 

da je izraz informacijski model najširši (mimogrede: gre za izraz, ki ga v 

literaturi redko srečamo; uporabljamo ga torej zgolj kot generičen delovni 

izraz). Zajema vse vrste modelov kontinuuma uporabnik - informacijski 

sistem. 

Tako se v točki: 

- informacijskega sistema srečamo s podatkovnimi modeli, 

- uporabnika s kognitivnimi modeli in 

- interakcije med njima s konceptualnimi modeli. 

Omenjeno klasifikacijo povzemamo po Burtovi in Kinnucanu /1/. 

Kognitivni modeli se nadalje delijo na: 

- mentalne modele in 

- modele strukture in organizacije znanja. 

Ker je proces iskanja informacij interaktiven proces, med posameznimi 

vrstami modelov ni in ne sme biti strogih ločnic. Podatkovni modeli se tako 

bogatijo z izsledki o strukturi in organizaciji človeškega spomina, konceptualni 

modeli skušajo zmanjšati vrzel med podatkovnimi in kognitivnimi 

modeli. 

Borgmanova, glavna raziskovalka mentalnih modelov v IR in OPAC sistemih, 

v /2/ uporablja drugačno klasifikacijo za nas zanimivih modelov. 

Osnovna perspektiva omenjenega preglednega članka je aplikacija psiholoških 

teorij v HCI, in ena izmed teorij, ki jo podrobneje obravnavale teorija 

psiholoških modelov. Komparacija z zgornjo klasifikacijo je možna le do 

določene mere, saj je vsebinski obseg modelov v /2/ ožji kot v /1/ (Borgmanova 

ne obravnava podatkovnih modelov, čeprav se velik del semantičnih 

podatkovnih modelov naslanja na izsledke kognitivnih ved, kamor 

seveda sodi tudi del psihologije). Vendar pa je prekrivajoči se del prav tisti,


ki zajema tudi mentalne in konceptualne modele. Tako Borgmanova deli 

psihološke modele na informacijsko procesne in mentalne, slednjim pa ob 

bok postavlja še konceptualne modele. 

Če bi primerjali uporabo in razumevanje istih izrazov pri več avtorjih, bi bila 

zmeda še večja. Zato ostajamo pri zgornjih paralelah in prehajamo na lastrto 

klasifikacijo in definicije tistih modelov, ki sodijo v vsebinski okvir našega 

izvajanja. Osredotočamo se zgolj na dvoje kategorij in njuni delitvi, in sicer: 

- mentalni modeli: 

strukturalni in 

funkcionalni mentalni modeli 

- konceptualni modeli: 

abstraktni in 

temelječi na metaforah / analogijah. 

Na splošno lahko rečemo, da so mentalni modeli tiste vrste modeli, ki se 

vežejo na uporabnika z neko interno, osebno, verjetno izključno zanj 

značilno resničnostjo. Konceptualni modeli pa so modeli razvijalcev, raziskovalcev 

ali učiteljev uporabe informacijskih sistemov. So modeli, ki so 

implicitno ali eksplicitno posredovani in predstavljeni uporabnikom in vplivajo 

na gradnjo in razvoj njihovih mentalnih modelov. V naslednjih poglavjih 

bomo obe vrsti modelov natančneje predstavili. 

2.1. Mentalni modeli 

Izraz mentalni model je psihološki konstrukt, ki ima v literaturi svoj širši in 

ožji pomen /1/. V obeh primerih se nanaša na kognitivne strukture. Kognitivne 

strukture so strukture znanja, sestoječe iz konceptov in kategorij. 

Določajo dejansko stanje znanja, ki je odvisno od trenutne izobrazbe, 

izkušenj, ciljev, namenov, želja in pričakovanj posameznika /5/. 

Mentalni model v širšem smislu pomeni globalno reprezentacijo oziroma 

naravo pojasnjevanja ali razumevanja pojavov, stvari, sebe - sveta okoli nas 

nasploh. Tako naj bi si posameznik za razumevanje vsakega fenomena v 

svojem mišljenju najprej zgradil 'delovni model' preučevanega fenomena. 

Podobni koncepti so v kognitivni psihologiji še model sveta, Bartlettova 

shema, podoba (image) ali znanje o svetu /5/. 

320 

Popolnost mentalnih modelov med ljudmi variira glede na trenutne potrebe 

posameznikov, vendar teoretično gledano mentalni modeli nikoli ne



dosežejo dovršenosti. Kognitivne strukture, ki mentalne modele sestavljajo, 

se namreč v procesu predelave informacij nenehno razvijajo, spreminjajo . 

Veliko mentalnih modelov zajema tako reprezentacijo osnov oziroma principov 

modeliranega fenomena kot tudi sUko ali simulacijo njegovega delovanja 

ali vedenja. 

Mentalni model določa, katere informacije uporabiti in kako jih razumeti. Če 

določene, sicer relevantne informacije ne vsebuje, je le-ta tudi ob morebitnem 

dostopu do nje lahko spregledana. Mentalni modeli so torej pomembni za 

organizacijo in interpretacijo informacij /7/. Ljudje jih uporabljamo v procesu 

sklepanja oziroma ugibanja, predvidevanja o določenih stanjih, akcijah, 

ne da bi le-te morali preveriti v realnosti. 

Mentalni modeli se razvijajo v procesu učenja. Govorimo o procesu shematizacije 

ali stereotipizacije /7/. Stereotipizacija (utrjevanje česa kot nekaj relativno 

stalnega) je naravni mentalni proces, ki se odvija pri učenju in sprejemanju 

odločitev, torej pri razvoju in uporabi hevristike . S pridobivanjem 

novih znanj in izkušenj se mentalni modeli prečiščujejo oziroma prilagajajo, 

usklajujejo z realnostjo. 

Bolj restriktivna definicija mentalnega modela pa zajema zgolj mentalne 

reprezentacije fizičnih sistemov, s čimer so mišljene kakršnekoli naprave ah 

sistemi, kar med drugim zajema tudi informacijske sisteme /1/. Razumevanje 

mentalnega modela v ožjem smislu zadostuje našim potrebam. 

Mentalni model informacijskega sistema je uporabnikova interna reprezentacija 

strukture in relacij med posameznimi funkcijami sistema. Je kvalitativna 

mentalna simulacija sistema, ki uporabniku omogoča postavljanje in 

preverjanje hipotez o delovanju sistema (npr. kakšen bo rezultat izvedbe 

določenega zaporedja akcij), odkrivanje in popravljanje lastnih napak pri 

krmiljenju sistema ter sledenje trenutni lokaciji oziroma stanju v sistemu. Iz 

mentalnega modela se razvijejo načini, kako upravljati z informacijskim 

sistemom /2,16,17/. 

1 Predelava (procesiranje) informacij je subjektiven in nadvse dinamičen proces. V idealnem primeru 

se to kaže v nenehnem spreminjanju mentalnih modelov - dejanskih stanj znanja. Transformacija 

znanja, ki je posledica dostopa do novih informacij, pa ne prinaša nujno preproste akumulacije 

konceptov in kategorij, ampak jo lahko razumemo tudi kot rekonstrukcijo obstoječih struktur znanja 

/5/. Opisana teorija je osnova kognitivnega vidika informacijske in bibliotekarske vede, ki mu od 

zgodnjih 80. let sledijo teoretiki, kot so Brookes/8/, Belkin/9/, Eltis/6/, Ingwersen/5,10-12/, Wersig 

/13,14/, Kuhlthauova /3/in drugi. 

2 Hevristika ali hevrislično znanje je neformalno empirično znanje, katerega veljavnost potrjujejo 

izkušnje, je pomemben del znanja eksperta, ki mupoznavanje narave in strukture problema prinaša 

praktične bližnjice do rešitve. Omogoča torej, da pridemo do zadovoljive, morda celo optimalne 

rešitve problema hitro in brez nepotrebnega preverjanja drugih možnih rešitev /15/.


Mentalni model informacijskega sistema je lahko abstrakten ali reprezentiran 

s subjektivnimi prispodobami, kar uporabniku omogoča, da si na sebi 

lasten način predstavlja delovanje sistema, to pa mu nadalje olajšuje sprejemanje 

odločitev med uporabo sistema. 

Mentalni modeli so dinamični, nestabilni, trajno nepopolni, pogosto nejasni 

ali nekonsistentni (pravimo, da so megleni). Lahko so celo neustrezni ali 

zmotni. Bolj kot na znanstvenih dejstvih pogosto temeljijo na splošnih prepričanjih 

in predpostavkah, izhajajočih iz neformalnih izkušenj. Temeljijo 

torej na intuitivnem razumevanju /18/. Dinamičnost mentalnih modelov je 

lepo vidna v razlikah med izkušenim in neizkušenim uporabnikom informacijskega 

sistema. Začetnik (neizkušen uporabnik) običajno najprej uporablja 

nek splošen model računalniškega sistema (stereotip). Z nadaljnjimi 

interakcijami in dedukcijo postaja ta model vse bolj natančen in prilagojen 

specifikam določenega informacijskega sistema. Prek mentalnega modela 

uporabnik odkriva značilnosti iskalnih metod. Ko je prepričan v pravilnost 

njihovega razumevanja, pravimo, da se jih nauči. Naučene metode iskanja 

postajajo vse bolj avtomatske, nezavedne, mentalni model uporabnik, ki mu 

sedaj že lahko rečemo izkušen, uporablja le še v situacijah reševanja novih, 

prej neznanih problemov ali pri odkrivanju vzrokov napak v iskanju /16/. 

Raziskavam razlik v obsegu in uporabi znanja med začetniki (novinci) in 

eksperti se z različnimi nameni veliko posvečajo kognitivni psihologi 3 . 

Mentalne modele delimo na /18/: 

- strukturalne in 

- funkcionalne. 

3 Ugotovitve raziskav ekspertnega in začetniškega znanja so pomembne tudi za razvoj ustreznih 

poučevalnih pristopov. Glavni izsledki so, da je ekspertno znanje specifično ter sestavljeno iz dejstev 

(deklarativno znanje) in elementarnih fragmentov znanja 'vedeti-kako' (proceduralno znanje). 

Ekspertno znanje se skozi čas (v procesu postopnega izpopolnjevanja in sestavljanja ekspertize) 

organizira v učinkovite spominske enote, nekoč naučena elementarna pravila pa lahko potonejo v 

pozabo. Uporaba znanja zato bolj kot na pravilih temelji na znanih vzorcih ali analogijah, ki pri 

priklicu iz spomina delujejo kot nekakšen indeks. To ekspertu omogoča hitre in zanesljive rešitve, 

saj je znanje, uporabljeno pri reševanju problema, omejeno na minimalno in zgolj relevantno zbirko 

/15/. Ekspertovo razumevanje in reprezentacija problemov torej sloni na prepoznavanju znanih 

vzorcev, novinec pa se bolj zanaša na površinske značilnosti problemov. Ekspert dojema probleme 

celovito in v širšem kontekstu lastnega znanja, načrtuje strategije reševanja, prepoznava omejitve, 

ki ožajo problemski prostor itd., novinec pa se osredotoča na reševanje drobnih podproblemov in 

izgublja pregled nad celoto. Ekspert je tudi boljši v metakognitivnih strategijah - bolje presoja svoj 

napredek pri reševanju problemov, evalvira poti reševanja in nadzoruje lasten uspeh oziroma 

neuspeh. V kapaciteti spomina se ekspert in novinec ne razlikujeta, vendar si ekspert zapomni več 

informacij s svoje domene kot novinec, kar je posledica bogatega in že zgrajenega specifičnega znanja 

eksperta /19/.



Strukturalni mentalni model je model tega, kako nekaj deluje. Temelji na 

predpostavki, da ima uporabnik zgrajen model o strukturi in delovanju 

sistema. Njegova prednost je, da uporabniku omogoča predvidevanja o 

učinkih kateregakoli možnega zaporedja izvršenih akcij. Strukturalni mentalni 

model uporabniku torej omogoča, da razvije oziroma izpelje idejo ali 

načrt o tem, kako doseči izvršitev večine nalog, ki so v dometu delovanja 

sistema. Sposobnost predvidevanja je pomembna zlasti v situacijah, ko pride 

do okvare ali napak pri upravljanju s sistemom. Izgradnja strukturalnega 

mentalnega modela terja precejšnjo mero napora tako pri učenju modela kot 

tudi pri njegovi uporabi. Strukturalni mentalni model namreč zahteva organizirano 

in strukturirano znanje, sestoječe tako iz deklarativnega kot iz 

proceduralnega znanja 4 . Običajno temelji na konceptualnem modelu informacijskega 

sistema. 

Funkcionalni mentalni model je model tega, kako nekaj uporabiti. Temelji 

na podmeni, da ima uporabnik proceduralno znanje o tem, kako sistem 

uporabljati. Model se razvije iz predhodnega znanja in izkušenj o podobni 

domeni oziroma sistemu. Funkcionalni mentalni model je kontekstno odvisen, 

zato se ga je lažje naučiti in uporabljati, vendar pa ni zmožen nuditi 

odgovorov na nepričakovana vprašanja. Sposobnost uporabnikovega predvidevanja 

je omejena. Kontekstna odvisnost tudi ne omogoča preprostega 

prenosa znanja na druge, podobne sisteme. 

Mentalni modeli se glede na svojo razvojno stopnjo lahko nahajajo na 

različnih nivojih dovršenosti. Z razvojem mentalnega modela oziroma s 

kognitivnimi kontrolnimi strukturami (ali mentalnimi strategijami), ki 

določajo uporabnikovo interpretacijo informacij ter posledično napredek v 

razvoju mentalnega modela, seje na IR področju ukvarjal Rasmussen /20/. 

Podal in tudi praktično uporabil je teorijo trinivojskega mentalnega modela, 

pri čemer je prvi nivo poimenoval nivo spretnosti, drugi nivo pravil in tretji 

nivo znanja. (Gre za t.i. SRK (skill-rule-knovvledge) model.) Posamezni nivoji 

kognitivnih kontrolnih struktur temeljijo na različnih vrstah mentalnih reprezentacij 

in dovoljujejo različno stopnjo interpretacije dostopnih informacij. 

V problemskih situacijah prihaja med nivoji do dinamične in kompleksne 

interakcije. Nivo spretnosti je nivo, pri katerem prihaja do priklica 

znanega vzorca iz spomina; je najvišji nivo, saj že samo poznavanje vzorca 

nudi rešitev problema. Na nivoju pravil je spretnost zavestno nadzirana s 

pravili, ki jih za svojo rešitev verjetno zahteva problemska situacija. Uporablja 

se proceduralno znanje (zgoraj smo za takšen model uporabili ime 

4 V računalništvu se znanje deli na deklarativno in proceduralno. V filozofiji se za prvo uporablja 

izraz eksplicitno, za drugo pa prikrito znanje. Deklarativno znanje je znanje o dejstvih. ]e eksplicitno 

in ga zlahka izrazimo, saj odgovarja na vprašanja 'Kaj?', 'Kdo?', 'Kje?'. Proceduralno znanje pa je 

znanje o postopkih in odgovarja na vprašanje 'Kako?'. ]e bolj prikrito in ga težje izrazimo, čeprav 

ga zlahka uporabimo. Proceduralno znanje je osnova različnih psihomotoričnih in kognitivnih 

spretnosti. Pomembno je, ker je vmesni člen med kognicijo in akcijo /19/.


funkcionalni model), medtem ko se na nivoju znanja uporablja deklarativno 

znanje, iz katerega se da izpeljati ustrezna pravila. Poznavanje nivoja mentalnega 

modela je osnova določanja uporabnikove sposobnosti interakcije z 

informacijskim sistemom. 

2.2. Konceptualni modeli 

Konceptualni model je model informacijskega sistema, ki ga uporabniku 

implicitno ali eksplicitno ponudi razvijalec, raziskovalec ali učitelj uporabe 

sistema. Njegov namen je predstaviti lastnosti delovanja sistema na način, ki 

je uporabniku razumljiv in blizu. Konceptualni model ni nujno natančen 

model sistema, mora pa biti konsistenten in čim bolj preprost /17/. 

Konceptualni model je lahko osnova mentalnega modela, vendar ni nujno 

enak. Razlika med konceptualnim in mentalnim modelom je pomembna, 

čeprav v literaturi ni vedno jasno izražena. Uporabniku je lahko predstavljen 

nek konceptualni model, kaj bo izluščil iz tega modela in kaj vgradil v svoj 

mentalni model, pa je odvisno od uporabnikovega stanja znanja. Predvideva 

se, da je razvoj mentalnega modela naraven proces, do katerega pride ne 

glede na to, ali je uporabniku eksplicitno podan konceptualni model informacijskega 

sistema ali ne /2/. 

Konceptualni modeli so lahko tudi osnova poučevalnih programov /17/. 

Lahko so abstraktni ali temelječi na analogijah oziroma metaforah. Velika 

raziskovalna pozornost je posvečena lastnostim dobrih konceptualnih 

modelov /1, 2, 18/. Se posebej je v tej zvezi poudarek na metaforah/analogijah, 

saj se ljudje novih stvari običajno učimo prek njih oziroma je učenje 

z njihovo pomočjo lažje in bolj učinkovito. 

Izraza metafora in analogija sta, kot že več izrazov doslej, kočljive narave. 

Nekateri avtorji s področja HCI uporabljajo zgolj enega izmed njiju /18/, 

drugi ju obravnavajo sinonimno /2/, tretji poskušajo bolj ali manj uspešno 

definirati razlike med njima /1/. Najprej podajamo razlago obeh tujk 

grškega porekla. 

Beseda metafora pomeni prenos, podoba; na primer: prenos besede z enega 

predmeta na drugega zaradi neke zunanje podobnosti. Analogija pa pomeni 

podobnost, naliko, skladnost, enakost, ujemanje, izenačevanje, istovrstnost 

/21/. Razlagi - vsaj nam - ne ponujata bistvenih razlik. Intuitivno povezujemo 

metaforo bolj z umetniškim izražanjem, analogijo pa z razumom, kar 

pa seveda še ne pomeni naše dokončne in kontekstu ustrezne opredelitve. 

Našo intuicijo potrjuje /1/, kjer se avtorja v kontekstu modeliranja informacijskih 

sistemov zavzemata za uporabo besede analogija s pojasnilom, da 

ljudje običajno razumejo metaforo kot književni ali literarni izrazni pripo-



moček in ne kot učno (predstavitveno) metodo. Metafora naj bi opisovala 

koncept z referenco za neenake ali malo podobne koncepte, analogija pa z 

referenco za določene lastnosti, vidike podobnih konceptov. Kljub zavedanju 

opisanih razlik, se avtorja odločita za uporabo obeh terminov, pri čemer 

oba pomenita sklicevanje na katerikoli koncept z izjemo modeliranega 

koncepta. 

Zanimiva je nadalje tudi ena izmed uporab v /2/, kjer je metafora za sistem 

enačena s konceptualnim modelom. Sicer običajno govorimo, da konceptualni 

model lahko temelji na metafori, ni pa to nujno. Sinonimija je torej la delno 

relevantna. Učbenik za HCI /18/ uporablja le izraz metafora, kar je po 

predpostavki, da naj bi učbeniki uporabljali utrjeno in standardizirano terminologijo, 

splošno privzet termin. Praksa večine mladih raziskovalnih 

domen pa kaže, da je terminološka zmeda inherenten pojav otroških raziskovalnih 

obdobij, zato je pri takšnih domenah terminološkim razlagam 

običajno posvečenega več prostora. Bralcem pač ne preostane drugega, kot 

da se z omenjenim dejstvom sprijaznijo, pa čeprav jim lahko zgornje izvajanje 

izzveni kot izgubljanje v podrobnostih. Ce hočemo - vsaj v terminološkem 

smislu - ostati blizu avtorjem, kijih citiramo, imamo sedaj na razpolago 

tri izraze: metafora, analogija, konceptualni model. Slednji iz že znanih 

razlogov odpade. Ker nam je najbolj blizu, in ker je tudi najmanj restriktivna, 

se tudi sami opredeljujemo za uporabo po viru /1/. Torej: metafora in 

analogija sta v sinonimnem odnosu, obe se sklicujeta na katerikoli koncept 

z izjemo modeliranega koncepta. 

Metafore/analogije so v kontekstu modeliranja informacijskih sistemov 

lahko /18/: 

- verbalne, 

- virtualne ali 

- sestavljene. 

Verbalne metafore so opisne in so koristen pripomoček za podporo uporabniku 

pri začetnem dojemanju in razumevanju sistema (npr. pomoč med 

delom). 

Virtualne metafore so elektronski nadomestki fizičnih objektov oziroma 

njihove grafične reprezentacije. Dober primer so ikone, ki s prikazom 

določenih objektov intuitivno kažejo na izvajanje ustreznih akcij. Za razliko 

od verbalnih metafor so virtualne metafore del uporabniškega vmesnika. 

Uporabnik na osnovi metafore razvije mentalni model sistema, ki je bliže 

svetu metafore kot formalnemu znanju o tem, kako sistem deluje. Metafora 

je model, ki se ga uporabnik nauči in se ne uporablja kot osnova za izpeljavo 

in razvoj novega mentalnega modela drugega sistema. Virtualne metafore 

prispevajo zlasti k razvoju funkcionalnih in manj strukturalnih mentalnih 

modelov, saj se ne osredotočajo na strukturo in delovanje sistema.


Kot že ime pove, so sestavljene metafore namenjene reprezentaciji kompleksnejših 

objektov oziroma predvsem funkcij sistema. Gre za prikaz funkcij, 

ki običajno presegajo neelektronsko (ročno) izvedbo neke naloge. Primeri 

sestavljenih metafor so menuji, okna, roloji. Kognitivni vpliv sestavljenih 

metafor na uporabnika je razvoj multiplih mentalnih modelov. 

Meja med dobro in slabo metaforo/analogijo ni vedno jasna, zato so potrebna 

številna testiranja njihovih kognitivnih učinkov na uporabnike. Dobre 

metafore naj bi se v osnovi držale naslednjih vodil /18, 2/: 

- upoštevati morajo uporabnikova pričakovanja o relacijah med različnimi 

objekti v sistemu, 

- biti morajo usklajene z načinom dejanskega delovanja sistema, nujno je 

torej popolno razumevanje funkcij sistema, 

- upoštevati morajo upravičene in najbolj verjetne domneve o določenih 

vidikih sistema, ki jih uporabnik zelo verjetno ne bo razumel, 

- upoštevati morajo različne subjektivne in emocionalne vplive (pomembno 

zlasti pri raznih grafičnih reprezentacijah), 

- ob prvi uvedbi metafore mora biti jasno povedano, da le-ta ni idealna 

reprezentacija sistema, 

- v času učenja uporabe sistema lahko metafora izgubi svoj pomen, česar 

se mora uporabnik zavedati. 

Naštete smernice so domneve, ki zaenkrat v praksi še niso splošno potrjene 

/2/. 

Raziskave /cf. 1/ so pokazale, da je učenje z metaforami ali analogijami 

uspešno še zlasti, če lahko učenec primerja poučevani sistem s sistemom, ki 

ga že pozna. S povečevanjem razumevanja se lahko dodajajo nove metafore, 

ki razlagajo nove lastnosti ali funkcije informacijskega sistema. Mentalni 

model se tako bogati in lahko sestoji iz več sestavljenih metafor in simulacijskih 

analogij. Razumevanje snovi je iterativni proces, ki v postopnem 

prilagajanju in razvijanju zaporednih mentalnih modelov dosega vse globlji 

vpogled v snov in njeno razumevanje. Znanje in pomen se gradita postopno, 

začenši s trenutnim stanjem znanja posameznika. 

Obstajajo tudi avtorji /cf. 1, 2/, ki svarijo pred uporabo metafor/analogij, 

češ da nobena neračunalniška metafora/analogija ni dovolj močna za reprezentacijo 

vse bolj kompleksnih funkcij informacijskih sistemov. Obstaja 

namreč velika mera tveganja, da pri uporabniku pride do nepravilnega 

prenosa pomena, do neustrezne interpretacije (slabe) analogije. Če pa ima 

metafora/analogija dovolj velik pomenski razpon, da razloži razlike glede 

na modeliran sistem, pa nekako izgubi svojo vrednost in postane odvečna. 

Borgmanova /2/ je tako na primer za OPAC ugotovila, da analogija z 

listkovnim katalogom pri uporabnikih ne prispeva k večjemu razumevanju.



Ti avtorji dajejo zato prednost abstraktnim konceptualnim modelom in 

grafičnim reprezentacijam - drevesnim ali mrežnim diagramom, ki posnemajo 

strukturo znanaja, značilno za uporabnika. 

3. Kognitivni pristop v poučevanju 

Preden preidemo na aplikacijo teorije mentalnih modelov na 

poučevanje/učenje uporabe informacijskih sistemov, podajamo osnovo 

kognitivnega pristopa v poučevanju. Pri tem se naslanjamo na vir /22/. Že 

ime pristopa nam pove, da išče nov pogled na poučevanje/učenje svojo bazo 

v kognitivni psihologiji. 

Do tesnejšega sodelovanja med psihologijo in edukacijo je prišlo po drugi 

svetovni vojni. Vendar pa so bile raziskave sprva omejene predvsem na 

preučevanje učenja v laboratorijih, tako kompleksno dejavnost, kot je učenje 

in poučevanje v razredu, pa uspeva psihologiji pojasnjevati šele v zadnjih 

desetletjih. Velik del zaslug za razumevanje mehanizmov, ki prispevajo k 

usvajanju kakovostnega znanja ter k razvoju sposobnosti in spretnosti, imata 

zlasti kognitivna psihologija in kognitivna znanost v celoti. Upoštevanje 

spoznanj o človeški kogniciji lahko bistveno izboljša proces poučevanja/učenja 

(dejavnost učiteljev, načrtovanje učnih programov, didaktičnih 

pripomočkov itd.). 

Prevladujoča teorija učenja je danes konstruktivistična teorija /22/. Ta za 

razliko od tradicionalnega pojmovanja učenja, ki zagovarja tezo o neposrednem 

prenosu informacij, pojmuje učenje kot proces konstruiranja novega 

znanja na osnovi obstoječega znanja. Konstruktivna mentalna aktivnost naj 

bi bila temeljni vidik človekovega delovanja, iz česar izhaja, da je učenje 

uspešno le, če v tem procesu učenec aktivno sodeluje. Učenje (učinkovito 

usvajanje znanja) pa ni le konstruktiven in kumulativen proces, ampak tudi 

samo-usmerjajoč, k cilju orientiran, umeščen v situacijo, sodelovalen in 

individualno različen proces gradnje znanja in pomena. 

Kljub določenim različnim pogledom raziskovalcev procesa poučevanja/učenja, 

se med njimi pojavljajo principi, ki so široko sprejeti. Oglejmo si 

jih /22/: 

- Do učenja pride ob učenčevi aktivni udeležbi v lastni konstrukciji znanja, 

pri čemer je pomembna tudi interakcija s socialnim in fizičnim okoljem. 

- Tako učenec kot učitelj imata že lastne koncepte o pojavih in ne izhajata 

iz ničelne točke znanja. Ti koncepti (mentalni modeli) niso nujno pravilni. 

- Sposobnosti spoznavanja lastnega spoznavanja in usmerjanje tega spoznavnega 

procesa (imenujemo jih metakognitivne sposobnosti) so v procesu 

učenja zelo pomembne. Gre za višje izvršilne in kontrolne funkcije


kognicije, ki vključujejo načrtovanje, spremljanje, vrednotenje in usmerjanje 

lastnega procesa učenja. 

- Učenje je socialna aktivnost; odvisno je od konteksta, v katerem poteka. 

Sodelovalno učenje lahko prispeva k učinkovitosti usvajanja znanja. 

- Narava kognitivnih, motivacijskih in čustvenih dejavnikov pri učenju je 

interaktivna, zato je potrebno celostno razumevanje procesa poučevanja/ 

učenja. 

- Učenje je individualno različen proces gradnje znanja in pomena. Posamezniki 

se razlikujejo v svojih kognitivnih (in učnih) stilih. Od tod ideja 

o personaliziranem poučevanju. 

Naštete principe kaže upoštevati tudi pri načrtovanju učnih programov, ki 

jih za svoje uporabnike pripravljajo in izvajajo knjižnice. 

3.1. Učenje in poučevanje uporabe informacijskih 

sistemov 

Teorija mentalnih in konceptualnih modelov je močan pripomoček za 

razumevanje uporabnikovega načina interakcije z informacijskim sistemom 

ter posledično za ustrezno konceptualizacijo poučevanja uporabe informacijskih 

sistemov ter njihovega razvoja nasploh. 

Zanimajo nas zlasti odgovori na naslednja raziskovalna vprašanja /16/: 

- Kako in kdaj pride do izgradnje mentalnega modela? 

- Ali uporabnik razvije mentalni model informacijskega sistema ne glede 

na okoliščine (ga nekako izpelje iz lastnega znanja in izkušenj) ali le v 

primeru, da mu je konceptualni model sistema predstavljen v procesu 

poučevanja/učenja uporabe sistema? 

- Ali in kako se uporabnikova aktivnost spremeni pod vplivom mentalnega 

modela? 

Ugotovitve tovrstnih raziskav so kontradiktorne. Nekateri rezultati govorijo 

v prid dejstvu, da uporabnik, ki mu ni posredovan nikakršen model sistema 

(običajno to tudi pomeni, da ni bil deležen nikakršnega formalnega 

poučevanja), le s težavo ali pa sploh ne izpelje lastnega mentalnega modela 

sistema /17/. Drugi kažejo na to, da uporabnik ob odsotnosti konceptualnega 

modela izpelje mentalni model sistema, in sicer prek opažanj o delovanju 

sistema pri interakciji z njim. Verjetnost, da je model nepravilen, je v tem 

primeru precejšnja. Do izgradnje neustreznega mentalnega modela pa lahko 

O O O P ride tudi ' če je uporabniku podan konceptualni model informacijskega 

OZO sistema.



3.1.1. Konceptualne vs. proceduralne inštrukcije 

Poučevanje uporabe informacijskih sistemov lahko temelji na /16/: 

- konceptualnih ali 

- proceduralnih inštrukcijah. 

Za prvo metodo je značilno, da poučevanje temelji na konceptualnem modelu 

sistema (splošen opis sistema, metod, na katerih temeljijo posamezne 

funkcije sistema, njihovih medsebojnih relacij itd.), ki prispeva k izgradnji 

strukturalnega mentalnega modela. 

Proceduralna učna metoda pa podpira izgradnjo funkcionalnega mentalnega 

modela. Metoda 'korak za korakom', kakor tudi imenujemo proceduralno 

poučevanje, je enciklopedične narave in zajema napotke v obliki: 

Da dobiš X, izvedi akciji Y in Z! 

Pri poučevanju, ki temelji na konceptualnem modelu, lahko učenec po 

potrebi razvija lastne metode krmiljenja sistema, sicer pa je njegova pozornost 

v glavnem usmerjena v memoriranje možnih primerov in zaporedij 

ukazov /2/. Predlog, da naj bi gradnja in razvoj informacijskih sistemov, kot 

tudi programi poučevanja njihove uporabe sloneli na konsistentnih, strukturalno 

preprostih in lahko razumljivih konceptualnih modelih, izhaja prav iz 

zgornjega argumenta. Verjetno bi se s tem povečala tudi uporaba interaktivnih 

informacijskih sistemov. 

Empirično preverjanje kvalitete konceptualnih modelov je precej zapletena 

zadeva. Več raziskav se zato osredotoča na primerjalne analize učne 

uspešnosti skupin uporabnikov, ki so jih poučevali s konceptualnimi 

inštrukcijami in skupin, ki so se učile uporabljati sistem s proceduralnimi 

napotki. Rezultati v določenih pogledih govorijo v prid konceptualnemu 

poučevanju. Proceduralne inštrukcije za razliko od konceptualnih na primer 

ne prinašajo integracije usvojenega znanja; učenci so sposobni izvesti posamezne 

naloge, vendar pa le-teh ne znajo povezati s sorodnimi nalogami in 

tudi ne razložiti, kako je sistem prišel do določenega rezultata, zaključka /2/. 

Raziskave so nadalje pokazale, da je uspeh posamezne učne metode močno 

odvisen predvsem od tipa nalog, ki jih uporabnik izvaja. Tako velja sledeče 

(glej Tabelo 1) /2,16/: 

329


tip naloge 

tip inštrukcij 

rutinske in preproste naloge KI + PI + 

nove in kompleksne naloge KI + PIodkrivanje 

napak KI + PIizogibanje 

napakam KI + PIlegenda: 

KI = konceptualne inštrukcije 

PI = proceduralne inštrukcije 

+ = dobro 

- = slabše 

Tabela 1: Uspešnost konceptualnih vs. proceduralnih inštrukcij glede na tip 

naloge. 

Uspešnost proceduralnih inštrukcij se po prikazanih izsledkih lahko kosa z 

uspešnostjo konceptualnih inštrukcij le pri preprostih in rutinskih nalogah, 

sicer pa ne. Vendar pa zaradi premajhnega števila testiranj zaenkrat še ni 

dovolj dokazov, ki bi dokončno potrdili superiornost konceptualnega 

poučevanja. 

Zastaviti sije treba tudi vprašanje o razlikah med tipi uporabnikov. Verjetno 

mora poučevanje informacijskih posrednikov temeljiti na popolnejših konceptualnih 

modelih kot poučevanje končnih uporabnikov. Pri informacijskem 

posredniku pogosto prihaja do interferenčnega učinka zaradi dela z 

več informacijskimi sistemi, ki uporabljajo različne ukazne in iskalne jezike. 

Do zmede lahko pride tudi pri končnem uporabniku, pač glede na to, v 

kolikšni meri je njegov začetni mentalni model sistema usklajen s posredovanim 

konceptualnim modelom /2/. Pred začetkom poučevanja bibilo torej 

koristno preveriti trenutni mentalni model uporabnika in na njegovi osnovi 

zgraditi konceptualni model sistema. Praktično je to na individualnem nivoju 

precej neizvedljiva naloga, saj imamo opravka s toliko različnimi mentalnimi 

modeli, kolikor je v skupini učencev. Med slednjimi namreč prihaja do 

razlik v poznavanju informacijskih sistemov nasploh in v njihovih potrebah 

ter namenih /2,16/. Obstaja pa druga pot rešitve problema: zbrati relativno 

homogeno skupino uporabnikov glede na različne variable (glede informacijskega 

predznanja npr. čisti začetniki, začetniki - poznavalci drugih informacijskih 

sistemov, izkušeni uporabniki, eksperti - informacijski posredniki; 

glede potreb in namenov npr. občasno/redno iskanje ali avtorsko/vsebinsko 

iskanje itd.) ter prilagoditi konceptualni model poučevanja osnovnim 

prepoznanim konstantam. 

Praktična izvedba opisane analize je stvar posamezne knjižnice, za primerjavo 

pa ob zaključku podajamo še nekaj tovrstnih poskusov iz tujine. Dimi-



troffova /17/ je z intervjuji prišla do rezultatov o nivoju kompetence v 

analizo vključenih uporabnikov ter jih na tej podlagi kategorizirala v štiri 

skupine (4 nivoji dovršenosti mentalnega modela bibliografskega IR sistema). 

Namen analize je bil potrditi hipotezo o korekciji med dovršenostjo 

mentalnega modela in uporabnikovo iskalno uspešnostjo. Vnaprej pripravljene 

testne iskalne zahteve, beleženje poizvedb s transakcijskimi log datotekami 

ter njihova analiza so nadalje tudi pokazali korekcijo prej omenjenih 

elementov s številom in tipom napak uporabnika v interakciji s sistemom. 

Dimitroffova se žal ni osredotočila na pedagoške aplikacije teorije mentalnih 

modelov. Več avtorjev se je ukvarjalo z uporabo in poučevanjem uporabe 

OPACov ter po večini v svojih analizah uporabljalo kombinacijo raziskovalne 

metodologije transakcijskih log datotek in anket (ali popolnejših 

vplašalnikov, poročil o zadovoljstvu z iskalnimi rezultati) (glej članka /23, 

24/). 

Zaključek (apel) 

Z razvojem uporabniških vmesnikov (kamor po široki definiciji sodi vse, s 

čimer se uporabnik sreča na fizičnem, zaznavnem ali konceptualnem nivoju 

uporabe informacijskega sistema /16/) in informacijskih sistemov nasploh 

se v osnovi (programski nivo) ukvarjajo računalniški mojstri. Isto velja za del 

informacijskih sistemov, apliciranih izključno ali delno na knjižnice (OPACi, 

podatkovne zbirke, omrežja). Že nekaj desetletij lahko v bibliotekarski in 

informacijski literaturi sledimo nenehnim poudarkom, kako pomembna je 

povezava teoretičnih in aplikativnih, vse pogosteje zelo interdisciplinarno 

usmerjenih raziskovalnih izsledkov s širšo prakso. Do te povezave do 

določene mere seveda tudi prihaja. 

Slovenski bibliotekarski prostor (kamor prištevamo vse, ki se kakor koli 

ukvarjajo s knjižnicami in znanstvenim informiranjem) je majhen, o kritični 

masi - tako nujnem elementu nadzora in spodbude za raziskovalno delo - 

skorajda ne moremo govoriti. Žal še vedno ugotavljamo, da je konsenz o 

delitvi skupne poti knjižničarjev, informatikov, programerjev itd. bolj navidezen 

kot ne. Ze hiter vpogled v delitev dela nam razkrije pravo sliko. Ker 

vemo, kako poteka sodelovanje v svetu, žalujemo za izgubljenimi leti neplodne 

konfrontacije pri nas. In ker smo ljudje, ki jih po Trstenjaku od živali 

med drugim loči tudi upanje, še vedno upamo; upamo v dobrobit vseh, še 

zlasti naših uporabnikov. 

331


Literatura 

332 

1. Burt, P.Vv Kinnucan, M.T. "Information models and modeling techniques 

for information systems". ARIST, 25(1990): 175-208 

2. Borgman, C.L. "Psychological research in human-eomputer interaction". 

ARIST, 19(1984): 33-63 

3. Kuhlthau, C.C. "A princip le of uncertainty for information seeking". Journal 

of documentation, 49(1993)4 : 339-355 

4. Pivec, F., Šercar, T., Flere, S. "Pristop k longitudinalnemu študiju uporabnikov 

COBISS". Knjižnica, 40(1996)3/4 : 65-78 

5. Ingvversen, P. Information retrieval interaction. London : Taylor Graham, 1992 

6. Ellis, D. "The physical and cognitive paradigms in information retrieval research". 

Journal of documentation, 48(1992)1 : 45-64 

7. URL: http://www.busn.ucok.edu/inf_int/paradigm.html, citirano julija 

1997 

8. Brookes, B.C. "The foundations of information science : part I, philosophical 

aspects". Journal of information science. 6(1980)2 :125-133 

9. Belkin, N.J. "The cognitive viewpoint in information science". Journal of information 

science. 16(1990)1:11-15 

10. Ingvversen, P. "Cognitive analysis and the role of the intermediary in information 

retrieval". V: Daviš, R.: Intelligent infonnation systems. Chishester : 

Ellis Horvvood Limited, 1986 : 206-237 

11. Ingwersen, P. "Search procedures in the library - analysed from the cognitive 

point of vievv". Journal of documentation, 38(1982)3 :165-191 

12. Ingvversen, P, Willett, P. "An introduction to algorithmic and cognitive approaches 

for information retrieval". Libri, 45(1995)3 :160-177 

13. Wersig, G., VVindel, G. "Information science needs a theory of information 

actions". Social science information studies, (1985)5 :11-23 

14. Wersig, G. "Information science : the study of postmodern knovvledge 

usage". Information processing & management, 29(1993)2: 229-239 

15. Zupanič, S. Sistemi, osnovani na znanju na področju shranjevanja in iskanja 

informacij. Diplomska naloga. Ljubljana : Filozofska fakulteta, 1994 

16. Borgman, C.L. "Mental models : ways of looking at a system : training 

users with mental models can improve performance". ASIS bulletin, 

(1982)12: 38-39 

17. Dimitroff, A. "Mental models theory and search outcome in a bibliographic 

retrieval system". Librarv and information science research, 14(1992)2 

: 141-156 

18. URL: http://base.yonsei.ac.kr/(jinwoo/class/hci/note/lecture9.html, citirano 

julija 1997



19. Tancig, S. "Proceduralno znanje". V: Zbornik 2. slovenskega foruma o kog7iitivnih 

znanostih. Ljubljana : Slovenska znanstvena fondacija, v tisku 

20. Rasmussen, J. Cognitive engineering approaches to the design of information 

systems. Invited paper presented at ACM SIGIR '92,15th International conference 

on R&D in information retrieval. Kopenhagen : Royal school of librarianship, 

1992 

21. Bunc, S. Slovar tujk. Maribor : Založba Obzorja, 1987 

22. Piciga, D. "Nekateri prispevki kognitivne psihologije k področju iskanja in 

uporabe informacij". V: Zbornik ob desetletnici visokošolskega študija bibliotekarstva. 

Ljubljana : Filozofska fakulteta, v tisku 

23. VVallace, P.M. "How do patrons search the online catalog when no one's 

looking? : transaction log analysis and implications for bibliographic instruction 

and system design". RQ, 33(1993)2 : 239-252 

24. Thompson, D.M., Pask, J., Peterson, B. "Online public access catalogs and 

user instruction". RQ, 34(1994)2 :191-200 

333

poučevanje uporabe informacijskih sistemov ... - Revija Knjižnica

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?