IDIO7 - Idiot

gašpertorkarOstanki Parizaza Terezo v Parizu, avgust 2011Zbudil sem se v ostanke včerajšnega Pariza.V prazni sobi v tretjem nadstropju nasproti opečnatega zida,v drobtinah prejšne noči. Ne morem se več pretvarjati,da me ni strah. Sprehajam se po dežju in poskušamodmisliti dež, poskušam premagati dež v miselnih igrah.Potovati sam mi je omogočilo spoznati tebe in druge,toda zdaj sem izgubljen v dolgčasu in potovalni osamljenosti.Poletni solipsizemdolgo gledal vzorce na steni, potem sem siin si podajali melanholijo, marihuano in čas.30 prižgal film in se režal, jedel sladkor.Ko sva našla, ko nas je vseh pet našlo.31Napiši svoje ime nazaj in upaj, da te bokaj spremenilo. Našo ulico so deset letprekopavali glasni stroji. Zdaj so v tišinisamo še hiše, psi in mački. Ljudjeostanejo v zavetišču, ki si ga ne delijosamo takrat, ko postane prevroče,ampak je tudi shramba misli in dejanj.Resničnost prepoznam po izgovoruna slab spomin. Poletje zato ne obstajain vsi vaši mediteranci nimajo imen.Poletje se začne, ko ga pogrešamo, in izgine,ko zares pride. Napiši ime svojega ljubimcanazaj in upaj, da se bo kaj spremenilo.Mogoče se spet srečava v Kanadi,mogoče v kakšni vasici na severu Japonskeali pa v Almere blizu Amsterdama,kjer bom do šestega avgusta brez občutka krivde.AtlantidaVase sem zmetal vso magijo, ki sva jo imela,in ti si me varoval, se smejal moji otročjosti;priznam, med žarenjem sten in v premetavanjupo svoji postelji sem imel spet osem let,svoj obraz sem zaril med belino blazine in odeje,Ti si ves čas ležal, se mi smejal in si z nekomnenehno izmenjeval sporočila po telefonu.Začelo je popuščati, ampak še vednosem se tresel. Gorel sem kot svečka, okušalzračne valove, ko si ves zaskrbljen vstal:»fuck this shit« in odšel v kopalnicos telefonom ob obrazu. Usedel sem se na tla,objel kolena in opazoval sobo, ki se je valjalav ponošenih oblekah, knjigah in zvezkih,razpršenih po tleh, tvoje prazne škatlice tobakain tvoja nerazumljiva govorica, ki je naraščalain se odbijala ob keramiko zaprte kopalnice,tvoj glas, ki se je tako razločno začel drobiti,kot da so ljudje okoli tebe umirali. Poražen si,ker ti ni vseeno, in jaz sem sam na dnu sobe,do vrha napolnjene s skrbjo, v neredu,ki so ga moje budne sanje pustile za sabo,skupaj s tvojim jokom, ki pronica skozi stene.Oba sva otroka, ki hočeta z jastnostjo čutilavključiti in sprejeti v zavest tisto, kar sledidotiku, sluhu, vse podrobnosti sveta,ki naju tiho udarjajo skozi neprespane noči.Najbljižje si bila, ko si odhajala: sinoči, ko sem se borilza to, kar si moja osebnost še lahko privošči,in se pogovarjal s francoskimi pol-geji,s črncem Bobbyjem, ki je zares bil gejin ki si ni upal sam potovati po Evropi,s hipsterji, ki so se selili na drug konec mestaproti še zadnji nadrealistični zabavi, z motoristkami,ki so bile tetovirane z narobe razumljenimi simboli,tik pred izhodom, tik pred odhodom, dokler nas nisem našelin smo stali v krogu na toplem poletnem dežjuKo sem našel ključ do Pariza med nočjo in jutrom.Vedela si, kaj delaš: sezula si se sredi ulice in hodila bosa po lužah,radodarna si bila z življenjem in v tvojih očehni bilo nesmiselne begavosti ali nepotrpežljivosti.Začela si se ponavljati, da hočeš spat, ampak nam vseeno sledilain se hkrati pretvarjala, da imaš izbiro.Potem smo se vsi sprehodili po mokrih ulicahs svojo jezno domišljijo uprto v naš mali jaz.Pustili smo se nategniti taksistu, samo da smo te lahko gledali,kako skozi drveče deževno okno občuduješ bele mestne luči.Johnnyja Casha si kovala v zvezde in Johnny Cash je zdaj v zvezdah.Uspelo te nam je zvleči dol z zadnjega metroja,ki bi te odpeljal do postelje, in vse do majhnega praznega bara,v katerem smo odkrili skrivna vrata,ki so se odpirala v svet, ki nas ponoči nikoli ne izključuje.Ali nam je res uspel samo spomin na bližino? Na koncu noči,ko se angeli vrnejo v razpršenost, brez sledov in vonja,ko smo še vedno tako blizu minule noči, napolnjene z ljudmi,v jutru, ki mu sledi, v jutru brez njih, brez angelov ali ljudi.