Playbill - Lutkovno gledališče Ljubljana

gledališče, o katerem pravimo, da jeogledalo sveta, natanko to?Kot primer naj navedem izredno zanimivtrenutek v predstavi, ko se živali prepirajo,kako si bodo delile denar: konflikt bi skorajvsak režiser s hvaležnostjo zgrabil inizkoristil (za dramo!), on pa ga uporabi zanov glasbeno-animacijski komad.Dramaturg je pri sodelovanju s Solcetomkot režiserjem v posebni vlogi. Besediloje obravnavano glasbeno in se kot takopreverja na vsaki vaji. Stavek je lahkovsebinsko še tako dober, če je »gluh«, zarežiserja ni uporaben.Kompozicija predstaveGre za tri različne lutkovne tehnike, kise dogajajo na treh različnih prizoriščihin se tudi v likovnem smislu razlikujejo.Prehajanje zgodbe iz ene tehnike v drugonaredi predstavo posebno, drugačno inzanimivo.Najprej je občinstvo povabljeno, da vstopiv svet glasbenega gledališča. Vsi skupajmorajo vstopiti v veliko lajno. Občinstvostopi na oder, ki je pravzaprav inštrument.Igra se začne in občutek, da tukaj ne bošlo le za pasivno opazovanje dogajanja,je pravilen. Najprej je treba rešiti nekajugank. Pred občinstvom oživljajo izpredmetov sestavljene živali. Igralci alibolje izvajalci predstave jih v življenjepospremijo z znanimi pesmicami, ki pa soprimerno »umetniško« obdelane. Tako kotživali nastanejo tudi izginjajo, se fizičnorazstavljajo oz. spreminjajo v kupčkeuporabnih kuhinjskih predmetov. A kljubtemu ostanejo navzoče. Zanimivo – lutkaizgine, se razstavi, pa je še vedno tukaj.Osliček se v naslednjem »stavku« pojavikot marioneta na pomanjšanem odru,pridružijo se še drugi trije junaki in gredo »vsvet«. Prav takrat so v majhni »škatli« (lajni,odru) najbolj omejene. Ko bi se moralsvet pred živalmi odpreti, se zapre, zatoda junaki sami poiščejo pot med ljudi. Tonaredijo dobesedno – dejanje prenesejomed občinstvo, gledalci jim morajo zlastnimi telesi (rokami, glavami) sprotioblikovati pot čez sedem gora in dolin, vsedo morja …Mesto je tretje prizorišče – paravan sštevilnimi okenci. V zgodbo je uvedenalutkovna tehnika ročnih lutk. Živali prispejov mesto, v katerem kar mrgoli namenov,opravkov, odnosov. Živalska druščina jetam približno tako izgubljena kot otroškoobčinstvo: pred njimi zaživi svet odraslih.Tukaj se kupčuje, ljubi, hiti. Edini, ki vtem vrvenju ne sodeluje, je pijan mornar,ki »je prejadral ves svet« in mu zato niveč treba hiteti. Prav on je tisti, ki poznapravo vrednost; svoj zadnji kovanec da zadobro muziko – prvi honorar novopečenihgodcev. S prvo ribo, ki jo dobijo zakovanec, ugotovijo, za kaj na tem svetugre: še več glasbe pomeni še več rib insena in kosti in zrnja.Pobudo zdaj prevzamejo igralci, ki vživo izvedejo koncert na »prava« inimprovizirana glasbila. Igrajo občinstvu.V glasbenem smislu je to prav gotovovrhunec predstave. Slišimo pravi koncert,tisto, kar se je ves čas pripravljalo, kar jebilo tudi motiv potovanja.Tukaj se zgodba prevesi: junaki se spetznajdejo na vrvicah in žicah. Spet somarionete v majhnem, omejenem prostoru,kot vedno, kadar se je treba podati na pot.Osel se odpravi s kupom zlatnikov domov,drugi si želijo pravično delitev. Prizor, kibi se lahko v stilu »zlate mrzlice« razvijalnaprej, Solce spet obrne v glasbeno smer.Če so prej živali gostovale v mestu, zdajmesto vdre v njihov mali svet: mornar sepojavi kot deus ex machina in opozori nadruge vrste vrednosti, na vzrok in namennjihovega potovanja. Junaki se odpravijonaprej, v svet, v katerem bodo skupajmuzicirali, kajti to je tisto, pomembno.Igralci pa upajo, da bodo gledalci domapoiskali kakšen improviziran inštrument, naprimer kuhinjski lonec, ali pa celo prave inse pridružili svetu s svojo glasbo.V predstavi glasbo sestavljajo skladbena podlagi ljudskih motivov in pesmiceslovenskega otroškega pevskegarepertoarja. Otroci nekatere od njih leposlušajo, drugim pa pritegnejo s svojimpetjem.Igralsko-pevsko-inštumentalno-animacijskenaloge od igralcev zahtevajo veliko znanja,spretnosti in močno koncentracijo,potruditi pa se morajo tudi gledalci. Potemje zmaga skupna in toliko slajša.Jelena Sitar Cvetko