Pismo faranom - julij in avgust 2017

Jesenice
Sveti Lenart
PISMO
FARANOM
Planina pod Golico
Sveti Križ
Leto XXI - št. 7-8 julij-avgust 2017
Ti majhni
nabožni
predmeti
nosijo v
sebi veliko
duhovno
moč, ki
lahko
zavaruje
vašo
družino.
3 zakramentali
za uporabo na domu
Uporaba zakramentalov je ena izmed praks
Katoliške Cerkve, pri kateri najhitreje pride do
nerazumevanja. Že od začetka Cerkve so del
njenega življenja, a se na njih mnogokrat gleda
kot na neke vrste vraževerje.
Razlog za to tiči večinoma v dejstvu, da so
jih mnogi katoličani skozi stoletja uporabljali
za vraževerje, saj jih nihče ni naučil, kako se
jih primerno uporablja. Namesto da bi jih uporabljali
z vero kot orodja milosti, so jih nekateri
katoličani imeli kot talismane.
Kakšna škoda, saj naj bi zakramentali obogatili
naša duhovna življenja, ne pa ga preprečevali.
Cerkev jih je vpeljala, da bi nas povedli
v globlje razmerje s Kristusom. Osredotočeni
so na to, da posvečujejo vsa področja našega
življenja. Zakramentali so podaljšek sedmih
zakramentov, saj prinašajo Božjo milost v vse,
kar počnemo.
Zakramentali so še posebej močni doma.
Če jih uporabljamo v duhu vere, nas lahko varujejo
duhovne škode ter nas spodbujajo, da
živimo sveto, Bogu predano življenje.
Spodaj so našteti trije zakramentali, ki lahko
s primerno uporabo v naš dom prinesejo

duhovni napredek ter odvrnejo duhovne
sovražnike, ki prežijo v sencah.
Blagoslovljena voda
Blagoslovljena voda ima dvojni pomen:
spomni nas na naš krst, hkrati
pa je simbol duhovnega očiščevanja.
Nad hudičem ima ogromno moč. Ta
namreč ne prenese »čiste« vode, saj
je popolnoma nečist za vso večnost.
Blagoslovljena voda nas spomni na
vodo, ki je pritekla iz Kristusove strani
in je simbol krsta, ob tem pa nam
v spomin prikliče, da je bil to dan hudičevega
poraza (Kristusovo križanje).
Že stara navada je, da imamo
na stenah doma kropilnike z
blagoslovljeno vodo. To so natančno
ali preprosto izdelane posodice,
napolnjene z blagoslovljeno vodo, ki jih
lahko uporabimo, da se blagoslavljamo
čez dan. Še posebej nam pridejo prav, če
jih imamo pri vratih, ki vodijo iz hiše ali
pa v spalnicah vseh družinskih članov.
Na ta način ostanemo osredotočeni
na Kristusa ter se spomnimo, da je
potrebno ostati čist. Hkrati so nam pri
roki, ko se moramo obvarovati pred
katerimkoli vplivom zla.
Blagoslovljena sol
Če je možno, je dobro imeti doma
majhno posodico z blagoslovljeno
soljo. Če jo želite imeti, je potrebno
povprašati župnika, da jo blagoslovi.
Ta zakramental je bil pogosto zanemarjen
ter se ga običajno po župnijah
ne uporablja. Kljub vsemu je mogočno
orožje proti zlu kot lahko razberemo iz
sledečega odlomka iz blagoslova, ki ga
moli duhovnik in ga najdemo v Rimskem
misalu.
Vsemogočni in večni Bog, ponižno
te prosimo, da v svoji neizmerni
dobroti in ljubezni, blagosloviš (+) to
sol, ki si jo ustvaril in jo dal v uporabo
človeštvu, da bi postala vir zdravja za
um in telo vseh, ki jo bodo uporabljali.
Vse, česar se bo dotaknila ali poškropila,
naj se znebi vse nečistosti ter naj
bo obvarovano vseh napadov zlih duhov.
Po Kristusu, našem Gospodu.
2

Križ
Izredno močan zakramental, ki ga
pogosteje najdemo po naših domovih,
je križ (razpelo). Križ nas ni samo spomin
na veliko ljubezen, ki jo ima Bog
do nas, temveč je prav tako močno
sredstvo odvračanja duhovnih sovražnikov.
Križ je poguba Satanovega
obstoja ter znamenje vsega, kar prezira.
Koristno je, če ga imamo v vsaki
sobi svoje hiše (ali stanovanja), da
lahko pogosto premišljujemo Jezusovo
veliko daritev ljubezni. Hkrati pa
je znamenje, ki nas spomni, na kaj se
moramo osredotočiti v času skušnjave.
Spodaj sta dve molitvi ob blagoslovu
križa iz rimskega obreda, ki povzameta
razloge, zakaj ga potrebujemo po
naših domovih.
Sveti Gospod, vsemogočni Oče,
večni Bog, blagovoli blagosloviti + ta
križ, da bo rešilna pomoč človeštvu.
Naj bo podpora vere, spodbuda za
dobra dela, rešitev dušam, naj bo tolažba,
zaščita in ščit proti krutim puščicam
sovražnika. Po Kristusu, našem
Gospodu.
Gospod Jezus Kristus, blagoslovi +
ta križ, s katerim si iztrgal svet iz Satanovega
prijema, ter na katerem si s
svojim trpljenjem premagal skušnjavca,
ki se je veselil padca prvega človeka,
ki je jedel s prepovedanega drevesa.
Tu je poškropljen z blagoslovljeno
vodo. Naj bo ta križ posvečen v imenu
Očeta, + in Sina, + in Svetega + Duha.
Naj vsi, ki bodo klečali in molili pred
tem križem v slavo našega Gospoda,
ozdravijo na telesu in duši. Po Kristusu
našem Gospodu.
Vir: Aleteia
Božja Beseda na Krištofovo nedeljo
Iz evangelija po Mateju (Mt 13,24-
43 ali 13,24-30)
Tisti čas je Jezus povedal množicam
priliko. Rekel je: »Nebeško
kraljestvo je podobno človeku, ki je
posejal dobro seme na svoji njivi.
Medtem ko so ljudje spali, je prišel
njegov sovražnik, zasejal ljuljko
med pšenico in odšel. Ko je setev
zrastla in šla v klasje, se je pokazala
tudi ljuljka. Prišli so gospodarjevi
služabniki in mu rekli: ›Gospod, ali
nisi posejal dobrega semena na svoji
njivi? Od kod torej ljuljka?‹ Dejal jim
je: ›Sovražnik je to storil.‹ Služabniki
pa so mu rekli: ›Hočeš torej, da
gremo in jo poberemo?‹ ›Nikakor,‹
je dejal, ›da morda med pobiranjem
ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice.
Pustíte, naj oboje skupaj raste
do žetve. Ob času žetve pa porečem
žanjcem: Zberíte najprej ljuljko in jo
povežíte v snope, da jo sežgemo, pšenico
pa spravite v mojo žitnico.‹«
Še drugo priliko jim je povedal;
3

ekel je: »Nebeško kraljestvo je
podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je
nekdo vzel in vsejal na svoji njivi.
To je res najmanjše od vseh semen;
ko pa zraste, je večje kakor zelišča in
postane drevo, tako da priletijo ptice
neba in gnezdijo na njegovih vejah.«
In povedal jim je spet drugo priliko:
»Nebeško kraljestvo je podobno
kvasu, ki ga je vzela žena in ga umésila
v tri merice moke, dokler se ni vse
prekvasilo.«
Vse to je Jezus povedal množicam
v prilikah in ničesar jim ni govoril
brez prilike, da se je izpolnilo, kar
je bilo rečeno po preroku, ki pravi:
›Odprl bom svoja usta v prilikah, izrekel
bom, kar je skrito od začetka
sveta.‹
Tedaj je odpústil množice in šel v
hišo. Njegovi učenci so pristopili k
njemu in rekli: »Razlôži nam priliko
o ljuljki na njivi.« Odgovóril je in
rekel: »Sejalec dobrega semena je Sin
človekov. Njiva je svet. Dobro seme
so sinovi kraljestva, ljuljka pa sinovi
hudiča. Sovražnik, ki jo je zasejal, je
hudič. Žetev je konec sveta, žanjci pa
so angeli. Kakor torej pobirajo ljuljko
in jo sežigajo v ognju, tako bo ob koncu
sveta. Sin človekov bo poslal svoje
angele in pobrali bodo iz njegovega
kraljestva vse, kar je v spotiko, in tiste,
ki delajo krivico. Vrgli jih bodo v
ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje
z zobmi. Takrat bodo pravični svetili
kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta.
Kdor ima ušesa, naj posluša.«
Ob Krištofovem godu je
gotovo primerno, da se vprašamo
o globljem sporočilu, ki
nam ga narekuje češčenje tega
pogumnega svetnika. Krištof
naj bi delal kot prenašalec ljudi
z enega na drugi breg reke.
Legenda pravi, da je lepega
dne skozi deročo vodo prenesel
tudi Jezusa in ob tem začutil
vso težo naših grehov, zato
ga tudi upodabljamo z malim
Jezusom v naročju. Pomislimo
sedaj na naše misijonarje,
ki jim že 30 let lajšamo delo z
nabirko na Krištofovo nedeljo.
Tudi oni prinašajo Kristusa. Pri
4

tem se srečujejo z vsemi bremeni teh
ljudi in z deročo vodo revščine, socialnih
nemirov, verskega in siceršnjega
neznanja, bede, greha in nasilja. Kljub
temu oznanjajo vero in jo potrjujejo s
konkretnimi dejanji. Tako sv. Krištof
in tako naši misijonarji. Kaj pa mi? –
se sedaj vprašajmo. Kaj mi prinašamo
ljudem, s katerimi se v svojem življenju
srečujemo? Pomislimo na člane svoje
družine, na svoje sodelavce v službi,
sošolce, znance v društvih, na prijatelje,
sosede, sofarane …? Ali od nas
prejmejo kaj nekaj Kristusove luči in
božje, evangeljske in bratske ljubezni?
Ali prejmejo pomoč, nasmeh in pozdrav?
Kakšni ljudje naj bi bili, da bi
tudi mi prinašali Kristusa in ne prazne,
površne ali morda celo pohujšljive
reči? Na to vprašanje bomo lažje odgovorili,
če skupaj pogledamo, kaj nam o
tem pravi današnja Božja Beseda. Že v
prvem berilu iz Knjige Modrosti (Mdr
12,13.16-19) izvemo, da Bog »ni krivično
sodil«. S tem tudi nas vabi, da
ne bi bili prehitri v sodbah, da ne bi
krivično sodili svojih bratov in sester.
Še bolje je, če sploh ne sodimo drugih,
tako tudi mi ne bomo sojeni. Raje odpuščajmo,
da bo tudi nam odpuščeno.
Nadalje smo brali, da Bog »vsemu
prizanaša«, da »milo sodi« in nas vodi
»s prizanesljivostjo«. Smo eni drugim
prizanesljivi? Ne zaničujmo, za vsako
malenkost, svojih bližnjih, raje se veselimo
njihovih uspehov brez zavisti,
sprejemajmo tudi njihova mnenja in
predloge (razen če nas napeljujejo na
kaj grešnega). In če že moramo kaj
presojati, ali smo takrat kot starši, šefi
po službah, učitelji ali voditelji neusmiljeni
in preostri? Ko slišimo za napake
drugih, so naši odzivi usmiljeni
ali obtoževalni? Bodimo raje prizanesljivi,
kakor beremo v knjigi modrosti o
Bogu. Če želimo biti pravični, moramo
biti »ljudomili«, še pravi Sveto pismo.
Čemu kar naprej godrnjati zoper tega
ali onega? Nihče ni popoln in vsak ima
kakšno slabost. Mi pa nismo »ljudomili«,
če tako hitro pri ljudeh najdemo
kako nepopolnost –smo pa sila prizanesljivi
do svojih slabosti. Kakšna dvoličnost,
mar ne? Če smo »ljudomili«
bomo raje gledali dobro, ki je v vsakem
človeku. Če pri drugih poudarjamo
dobro, jim pomagamo, da dobro v
njih narašča. 8 9 10 Bog nas »navdaja z
upanjem«, še pravi Modrost, kajti »po
5

grehih nam daje čas za pokoro.« Bog
nam daje čas, da se spremenimo, kajti
dobro ve, da to ni preprosto. Ali smo
potrpežljivi do drugih, ko ponavljajo
svoje napake? Jim damo čas, da se poboljšajo,
da se zavedo, če česa ne delajo
prav? Če pozabljajo, zamujajo, ali
se hitro razjezijo? Imajo pri nas dovolj
časa, ali smo jih že po prvem spodrsljaju
črtali iz svojega srca ali z njimi
celo pretrgali odnose? Tudi današnji
psalm (Ps 86,5-6.9-10.15-16) pravi, da
je Gospod »dober in milosrčen« ter
»poln usmiljenja«. Prejšnje leto je bilo
Sveto leto usmiljenja in papež Frančišek
nas je želel spomniti, naj nikoli ne
pozabimo biti usmiljeni: do sebe in do
drugih. Koliko neodpuščenih zamer
greni naše življenje, koliko stikov smo
pretrgali, ker nas je kdo s kako besedo
ali dejanjem prizadel, tudi nehote
… Če smo »dobri in milosrčni«, kot
beremo o Gospodu, nam nihče ne bo
zameril, če pa smo povrh še »polni
usmiljenja« ne bomo nikomur zamerili
in bomo verodostojni prinašalci
Kristusa. Psalmist nas uči, da je Gospod
tudi »potrpežljiv in zvest«. Smo
potrpežljivi z možem ali ženo? Z otroki
ali starši? S podrejenimi, sodelavci
ali nadrejenimi? S sorodniki, sošolci
ali sosedi, z ljudmi, ki jih srečujemo?
Smo zvesti zakoncu, svoji veri, svojim
vrednotam? Zakaj so vse te lastnosti
tako pomembne? Na to vprašanje nam
odgovarja nam Jezus v evangeliju (Mt
13,24-43 ali 13,24- 30): če živimo po
Božjem nauku, takrat smo sredi sveta
tisto »dobro seme«, o katerem govori
Jezus, smo »pšenica«, ki jo sejalec seje.
Smo »gorčično zrno«, ki postane veliko
drevo, na katerega vejah prebivajo
ptice neba; smo »kvas«, ki prekvasi vse
okoli sebe. Tako nikoli ne bomo tista
»ljuljka, ki jo seje hudič«, in ki nas želi
zvabiti stran od Boga, kot je to sam
storil. Takrat lahko po vzoru sv. Krištofa
skozi deroče vode sodobnega sveta
ljudem prinašamo Jezusa. Smo kakor
misijonarji v svojem okolju, ki z besedo
in dejanji svetu okoli sebe oznanjajo
veselo novico.
6

Za otroka zavrnila kemoterapijo
Marie Louise, ki se je rodila na Filipinih,
je bila poročena z Rickom.
Rodila je šest otrok, vse s carskim rezom.
Odprta za življenje je ostala tudi
potem, ko se jima je četrti otrok rodil
z zajčjo ustnico, peti pa gluhonem. Kot
mlada zakonca sta stopila na pot vere v
neokatehumenski skupnosti manilske
župnije Marije Kraljice. V župniji sta
tudi katehizirala in sodelovala v pripravi
na krst in poroko.
Januarja 1995, ko je bila noseča
s sedmim otrokom, so ji zdravniki
odkrili akutno levkemijo. Vedela je, da
bi v primeru zdravljenja s kemoterapijo
otrok v njenem telesu umrl, zato sta
z možem to možnost zavrnila. Dala sta
prednost nerojenemu otroku.
Rodila je zdravega dečka. Mesec
dni pred smrtjo je v pismu svoji neokatehumenski
skupnosti napisala:
»Bogu se najprej zahvaljujem za
bolezen. Ne zato, ker bi si je želela,
ampak zato, ker mi je z njo odprl oči za
mnogo reči.
Vidim, da je Bog resnično Gospodar
življenja in smrti. Lahko bi umrla
že takrat, ko so mi odkrili levkemijo in
sem v bolnišnici ostala skoraj mesec dni.
Ali pa v operacijski sobi med carskim rezom,
ker sem imela kljub transfuzijam
kritično slabo krvno sliko.
Smrti se zelo bojim. Boga sem goreče
Resnične zgodbe
prosila, naj me ne pusti umreti zaradi
mojih otrok, ki so še majhni. Rada bi jih
videla, kako rastejo. Nato pa sem sredi
strahu odkrila, da je Bog tako dober, da
želi mene in vse nas v nebesih. Doživela
sem globok mir, ki mi ga daje zagotovilo
večnega življenja.
Drugi čudež je rojstvo Petra Pavla,
ki ga sploh nisem pričakovala, tako kot
nisem pričakovala levkemije. Boga sem
prosila, da bi preživel. Med nosečnostjo
sem pridobila samo tri kilograme – in
prav toliko je otrok tehtal ob rojstvu. Zaradi
moje bolezni bi lahko umrl v maternici.
Vendar živi! Nihče ne razume, zakaj
mi je Bog dal to bolezen in nosečnost obenem,
tudi jaz ne. A sredi tega pohujšanja
sem v Petru Pavlu videla Božjo slavo.
Čeprav vem, da so vsi moji otroci
Božjid ar, me je bilo strah, da bi rodila
še enega prizadetega otroka. Zato sem
Bogu hvaležna, ker mi je pokazal, da
otroci ne prihajajo od mene. Spoznala
sem, da je za to milost potrebna
odprtost za Božjo voljo. On odloča,
koliko otrok bom ali ne bom imela. In
Bog mi je dal sedmega otroka.
Trenutno zaradi učinkov kemoterapije
doživljam simptome menopavze.
Poleg tega sem v karanteni, da se ne bi
česa nalezla. Kako hrepenim po tem, da
bi lahko vzela sinka v naročje, ga podojila
in mu podrla kupček! Kako rada bi
bila s svojimi otroki in poslušala njihovo
čebljanje!«
7

Bog pa je hotel drugače. Umrla je
nekaj dni po tem pismu. Svojega Petra
8
Krištofova nedelja
Pred nami
Pavla bo lahko objela v nebesih. Z večnim
objemom!
Takole nas na Krištofovo nedeljo
nagovarja Miva Slovenija:
Slovenski vozniki, zlasti tisti, ki se
zatekamo k sv. Krištofu in vsi vsakoletni
darovalci za vozila naših misijonarjev
v akciji MIVA Slovenija, se
ob letošnji Krištofovi nedelji še posebej
veselimo. Dočakali smo okroglo,
30-letnico te dobrodelne misijonske
akcije, po zaslugi katere so naši misijonarji
rešili že mnogo človeških življenj,
lajšali stiske, lakoto, poskrbeli za
vzgojo in izobraževanje, za delo in pridelek,
verouk in zakramente, maševali
in z besedo in zgledom pričevali za neskončno
Božjo ljubezen do ljudi. Lansko
leto je bilo rekordno glede števila
vozil za naše misijonarje ali njihove
sodelavce. Vendar to, česar številke ne
povedo, ostaja zapisano v Božjem srcu,
v srcu naših misijonarjev in v srcih
neštetih naših bratov in sester v misijonskih
deželah, ki jim je slovenska
širokosrčnost polepšala življenje. Nam
pa bo Gospod na priprošnjo sv. Krištofa
povrnil z blagoslovom in varstvom
na naših poteh. Ne samo asfaltnih ali
makadamskih, temveč tudi na vsej
poti življenja, vse dokler ne pripotujemo
na mejo z Večnostjo.
Še odziv misijonarja na Madagaskarju,
Janeza Krmelja: »Prevozno
sredstvo je velika dobrina za nas in
za mnoge druge po naših župnijah.
Koliko življenj letno reši že en avto?
Pa tudi mnogovrstne druge usluge
lahko ponudimo ljudem, saj pri nas
ni nobenega avtomobila, razen našega
misijonskega. Zadnje čase lahko veliko
gradimo tudi na podeželju. Možnosti
transporta so nam ponujene preko
MIVA organizacije. Hvaležen sem
Vam v misijonskem središču, kjer že
mesece pred Krištofovo nedeljo skrbite
za pripravo te široke akcije po vsej
domovini. Še posebna zahvala pa gre
vsem, Bogu hvaležnim dobrotnikom,
ki za vsak prevožen kilometer
darujete nam, kot pomoč pri nakupu
misijonskih vozil. Tu smo res veseli teh
robustnih Toyot, ki zdržijo tudi najtežje
pogoje, kot jih imamo na tukajšnjem
podeželju, kjer se premikamo po blatu
in strminah čisto počasi. Pogosto
uporabljamo tudi vitel. Vso to opremo
dobimo po Vaši zaslugi. Za vse Vam

Bog poplačaj in Sveti Krištof tudi prosi
za nas vse, da je varnost za nas večja.
Hvala za vse!«
MOLITEV ZA SREČNO VOŽNJO
O, Jezus, ponižni in usmiljeni brat
vseh ljudi, bodi tudi meni – vozniku
prijatelj in sovoznik v življenju in
smrti! Vdan v Božjo voljo te iskreno
prosim, da bediš nad menoj in vsemi
drugimi vozniki. Ti poznaš vse
skušnjave in nevarnosti, ki mi pretijo
na cestah. Zato srčno želim, da
bi Ti uravnaval moje čute, moje ude
in moj razum. Dobrotljivo mi očisti
in razsvetli misli, želje, besede in
dejanja. Ne dopusti, da se ponesrečim
jaz ali da bi postali zaradi mene
drugi nesrečni. Naj se vedno ravnam
po prometnih predpisih in vozniških
dolžnostih. Le tako bom mogel s tvojo
pomočjo varno voziti po cestah življenja.
In ti, o Marija, izprosi mi s svojo
ljubečo materinsko besedo pri Bogu
pravo spoznanje, potrebno zdravje in
previdnost za srečno vožnjo. Posebno
me priporoči za milost stanovitnosti.
Potem bom vozil zares srečno tudi v
večno življenje. Amen!
Marijino vnebovzetje (15. avgust)
Slovesni praznik Marijinega vnebovzetja,
ki ga obhajamo danes, spada
med najstarejše Marijine praznike.
Nastal je v Jeruzalemu, kjer je bila cerkev
‚Marijinega počivališča‘ na poti v
Betlehem, kjer je rodila Jezusa. Med
kristjani je od naj starejših časov vladalo
prepričanje, da Marija ob koncu
svojega življenja ni umrla, temveč samo
‚zaspala‘ ter bila potem z dušo in s telesom
vzeta k Sinu. Praznovanje Marijinega
poveličanja je bilo že v 5. stoletju
razširjeno tudi na Zahodu. Versko resnico
o Marijinem vnebovzetju – da je
bila vzeta v nebesa z dušo in s telesom
– je slovesno razglasil papež Pij XII. 1.
novembra 1950, na praznik Vseh svetnikov.
Ta datum, ki je poleg češčenja
svetnikov, naših poveličanih bratov in
sester, posvečen tudi spominu naših
rajnih, je izbral z namenom, da se poudari
resnica o vstajenju mrtvih in večnem
življenju. Oboje izpovedujemo v
Veri, ki jo molimo.
Pri Slovencih je praznik Marijinega
vnebovzetja izredno priljubljen in
ima različna imena. Največkrat mu
pravimo veliki šmaren, pogosto velika
maša, nekoliko redkeje velika gospojnica.
Vsa ta in še druga imena hočejo
poudariti, da je to eden največjih
Marijinih praznikov. Zelo pomenljivo
je, da so bile najstarejše cerkve v tistih
krajih, kjer se je krščanstvo med Slovence
širilo iz Ogleja, vse posvečene
Mariji vnebovzeti.
Bogoslužna imena, ki so jih pridevali
današnjemu prazniku, so bila zelo
različna. ‚Vnebovzetje‘ je bilo sprva
zelo redko, kajti kristjani na Vzhodu,
kjer se je praznik najprej uveljavil, raje
govorijo o Marijinem ‚zaspanju‘, ‚pre-
9

selitvi‘ ali ‚odhodu‘ Jezusove matere.
Vsebina praznovanja pa je od vsega
začetka Marijin ‚odhod‘ s tega sveta.
Misel na smrt je bila pri praznovanju
temeljna, vendar pa se ne ustavi pri
smrti sami, temveč gre k poveličanju –
k zmagoslavnemu Marijinemu vstopu
v nebesa in k sredniški vlogi, ki jo Marija
poslej izvršuje v nebesih.
Na današnji praznik je zato pri številnih
Marijinih božjepotnih svetiščih,
tako na gosto posejanih po slovenski
zemlji, glavni romarski shod. Romarski
shodi so bili in so v glavnem še vedno
pričevanja zaupne vernosti slovenskih
ljudi. Dobro čutijo, da je Marija
10
Zgodilo se je
mati in da kot taka ve, kaj njeni otroci
potrebujejo. Njihove prošnje posreduje
svojemu vsemogočnemu Sinu.
Duhovni pisatelj Franc Sodja ob današnjem
prazniku razmišlja: »Marijino
poveličanje je zmagoslavje ljubezni: ljubezni
Marije do Jezusa, ljubezni Jezusa
do Marije ... Praznik tolažbe in poguma.
Marija je do zmagoslavja šla prek
Kalvarije. Imeti moram pogum živeti,
pa tudi pogum umreti ... Če sem Marijin
otrok, potem moram biti, ker stopam
naproti cilju, ki ga je Marija že dosegla,
najsrečnejši človek na svetu. Tudi
jaz grem poveličanju naproti. Na pragu
večnosti me čaka moja Mati Marija.«
Oratorij
Letos je na Stari Savi potekal 10.
Zaporedni oratorij jeseniške župnije.
Potekel je pod anslovom »Dotik nebes«,
na njem pa smo spoznavali lepoto
življenja naše nebeške mame Marije.
Oratorija se je udeležilo 56 otrok in
19 animatorjev, ki so poskrbeli, da so
otroci rasli v ljubezni do Boga in Marije,
v medsebojni povezanosti pa tudi
marsikakšno novo igro ali pa veščino
so se naučili.
Zato bi se rad na koncu še posebej
zahvalil vsem animatorjem, ki so »krivi«
za to, da je oratorij lepo potekal. Še
posebna zahvala pa gre voditeljicama
letošnjega oratorija Mojci Luznar in
Janji Razingar za njuno požrtovalnost
in potrpežljivost. Naj vas Bog
vse blagoslavlja. Hvala tudi vsem, ki
ste kakorkoli pripomogli k izpeljavi
letošnjega oratorija, med drugim tudi
donatorjem.
V Očetovo hišo so odšli
Marija Smolej, Prihodi
Ana Markovič, Koroška Bela
Albin Babič, Bokalova
Egidij Žunec, Cesta revolucije
Roman Kampič, Radovljica
Janez Bergant, Planina pod Golico
Marija Javorski, Tomšičeva
Jerica Razingar, Prihodi
Ivanka Rode, Bokalova
Gospod, daj jim večni pokoj,
Naj počivajo v miru!

Krščeni so bili
Lan Šendula (starša Ivan in Katarina)
Amadeja Fajfarič (starša Nino in Simona)
Patricija Lužnik (starša Andrej in Žaklina)
Darovali za cerkev
10 € - neimenovana
Staršem in botrom želimo
veliko veselja in Božjega blagoslova!
11

ŽUPNIJSKI KOLEDAR ZA JULIJ IN AVGUST 2017
• Binkoštna dvorana vabi k
češčenju Sv. Rešnjega Telesa
v ponedeljek, 7. Avgusta, po
večerni sveti maši.
• Darovanje za cerkev bo v nedeljo,
20. avgusta.
• Na Krištofovo nedeljo, 23.
julija, bo blagoslov avtomobilov.
• Obhajanje bolnikov bo na petek,
4. avgusta.
• Tretja v pobožnosti prvih petih
sobot bo 5. avgusta na god
Marije Snežne.
• Maše na praznik Marijinega
vnebovzetja bodo na Jesenicah
ob 9h in 19h.
ŽUPNIJA SVETEGA LENARTA - JESENICE in ŽUPNIJA SVETEGA KRIŽA - PLANINA POD GOLICO
ŽUPNIJA JESENICE
Ulica Mirka Roglja 5
4270 Jesenice
T: 04/ 583 10 60; M: 064 223 978
E: zupnija.jesenice@siol.net
W: zupnija-jesenice.si
TRR: SI56 0510 0801 0527 111
Matevž Mehle, župnik
SOUPRAVA SVETI KRIŽ
Planina pod Golico 55
T: 04/583 11 37
France Urbanija, duhovni pomočnik
SVETE MAŠE
nedelja
Jesenice: 7.30, 10.00
Sv. Križ: 9.00
delavnik
Jesenice: pon, sre, pet, sob: 19.00
tor, čet: 7.00
Sv. Križ: 20.00
bolnišnica Jesenice
sveta maša - sre: 19.30
obisk bolnikov - čet: 19.00
ŽUPNIJSKA PISARNA
• pon: po večerni sv. maši ob 19.30
• sre: po večerni sv. maši ob 19.30
• pet: po večerni sv. maši ob 19.30
• ob nedeljah in praznikih
ni uradnih ur
Izdaja: župnijski urad Jesenice
Odgovarja: Matevž Mehle, župnik
Tisk: Salve d.o.o.
KRŠČEVANJE
Krščevanje bo na 3. nedeljo v mesecu.
Prijava za krst vsaj mesec dni pred
krstom. Priprava za starše in botre
na domu po dogovoru.
Na pripravi imejte družinsko knjižico
in potrdilo za botre.
CERKVENA POROKA
Prijava v župnišču vsaj mesec dni
pred poroko. Potrebni dokumenti:
krstni in samski list, potrdilo o
opravljenem tečaju za zaročence.