You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
Roberta sem spoznal februarja<br />
letos, ko sva si delila koncertni<br />
večer v ciklu Defonija, ki ga<br />
že leta prireja Miha Zadnikar<br />
v klubu Gromka na Metelkovi,<br />
tokrat pa se je izjemoma<br />
preselil v Menzo pri koritu.<br />
Njegov nastop tisti večer me je<br />
preprosto šokiral, vendar sem<br />
ostal dovolj priseben, da sem<br />
mu, preden sva se poslovila,<br />
predlagal, da v prihodnosti<br />
narediva kakšen intervju.<br />
Robert Piotrowicz spada med<br />
najvidnejše poljske eksperimentalne<br />
glasbenike in je na sceni<br />
prisoten krepko čez deset let.<br />
Kot izredno vešč in inventiven<br />
elektronik ter igralec na analogni<br />
modularni sintetizator<br />
je in postaja priznan po celem<br />
svetu, v zadnjem času tudi v<br />
Avstraliji in na Japonskem.<br />
Sodeluje s široko paleto glasbenikov<br />
iz eksperimentalnih,<br />
elektronskih in svobodno-improvizacijskih<br />
scen, dela glasbo<br />
za gledališče, zvočne inštalacije<br />
in na svoj način »uglasblja«<br />
poezijo. Poleg tega je skupaj z<br />
Anno Zaradny ustanovitelj in<br />
vodja cenjene založbe Musica<br />
Genera, pa tudi zelo odmevnega<br />
istoimenskega festivala, ki<br />
pa je trenutno žal zaustavljen.<br />
V intervjuju je, kljub težavam<br />
z izražanjem v angleščini, povedal<br />
veliko, svoja prodorna<br />
razmišljanja o svojem početju<br />
in glasbeni »materiji« nasploh<br />
pa strnil v kratke, a zato toliko<br />
bolj nabite in večplastne odgovore.<br />
Po poteh glasbene invencije<br />
TRAJNI ODKLON GENERIRANE GLASBE<br />
intervju z Robertom Piotrowiczem<br />
● Živijo. Pred kratkim si končal svojo<br />
solistično evropsko turnejo, kako je bilo?<br />
Na kakšnih prizoriščih si koncertiral in<br />
kakšen je bil odziv?<br />
Na splošno je bilo zelo v redu, še posebej sem<br />
bil zadovoljen v Parizu, Milanu in Ljubljani.<br />
Bili so v glavnem prostori, posvečeni sodobni<br />
eksperimentalni glasbi (kot na primer Instants<br />
Chavires) ali umetnosti (O'artoteca). Sam<br />
težko presodim odziv publike, ampak dovolj<br />
dobro je bilo že videti ljudi, ki se jih je moj<br />
nastop dotaknil.<br />
● Kako bi opisal svoj pristop k igranju na<br />
Lasting Clinamen predstavlja v opusu Piotrowicza nekakšen manifest oziroma trajno (!) kodo njegove estetike in pristopa k<br />
tej turneji? V čem se razlikuje od tvoje<br />
muziciranju z analognim modularnim sintetizatorjem. Plošča pa je kljub dvoletni starosti aktualna tudi zato, ker pravzaprav<br />
plošče Lasting Clinamen, kjer tudi igraš<br />
predstavlja najboljši »približek« zvočni nevihti, ki jo je povzročil na februarskem koncertu v Ljubljani (glej intervju).<br />
zgolj na modularni sintetizator?<br />
Album odpre ultra-dronerski Lasting Clinamen 1A, ki postavi v ospredje tipično Piotrowiczevo nizko analogno brenčanje,<br />
Moj trenutni koncertni set-up po eni strani ni<br />
ki je že od samega začetka na stopnji totalne saturiranosti. Stvar je tako nasičena in intenzivna, da se zdi, kot da bo vsak<br />
tako daleč od te plošče glede gostote in načina<br />
sestavljanja zvočne slike. Po drugi strani pa<br />
trenutek prestopila v harsh noise, vendar do tega ne pride. Po nekaj minutah kvazi monotonega brnenja opazi poslušalec<br />
nekaj drugega. Gre namreč za izredno sofisticirano zvočno gmoto, ki je statična in spreminjajoča se obenem. Znotraj<br />
je zelo drugače, saj sem pri zvočni paleti zelo<br />
lahko slišimo mnoštvo nerednih pulzacij, nenehno osciliranje sestavin in ostale skrivnostne rezultate seštevanja frekvenc,<br />
omejen v primerjavi z delom v studiu. Najpomembnejše<br />
(na koncertu) je, da vse zvočne<br />
ki skupaj s subtilnimi intervencijami utelešajo Piotrowiczevo osredotočenost na zvok in prezenco. Ravno gola fizičnost<br />
zvoka je tisto, kar je v ospredju. Ob pomoči dobrega ozvočenja in tonskega mojstra je na koncertu seveda do neke mere<br />
dogodke gradim tekom koncerta in istočasno<br />
komponiram, ustvarjam splošno formo<br />
razumljiva notranje-organe-preurejajoča zvočna masa, prepolna nad- in podtonov. Da je skorajda bolečo (vendar ne v<br />
smislu grobosti) intenzivnost in konkretnost zvoka moč podoživeti tudi prek tega cedeja, pa je svojevrstno presenečenje.<br />
skladbe. Na splošno veliko delam s prostorom<br />
Odgovor moramo iskati predvsem v Piotowiczevi izjemni glasbeni improvizacijsko-kompozicijski veščini, saj dosežejo<br />
in zvočniki, sploh fizičnost zvoka, prezenca<br />
štiri kompozicije na tem albumu svoj učinek ne z golo glasnostjo, temveč predvsem s pomočjo konstrukcije in procesov,<br />
in detajl so zame bistveni. Tudi »drama« na<br />
ki se v njih porajajo. V njegovem pristopu k igranju lahko slišimo zelo globoko razumevanje samih mikrosestavin zvoka s<br />
koncertu je odprta in povezana s prostorom<br />
posledično »minimalistično« kompozicijsko naravnanostjo, ki povzroči, da se glasba razraste iz posameznih komponent<br />
38 in poslušalci.<br />
● Kakšno vrednost ima po tvojem mnenju<br />
analogno generiranega zvoka.<br />
39<br />
● Nam lahko na kratko predstaviš svoje<br />
glasbeno ozadje in razvoj? Vem, da si igral<br />
v grindcore bendu Bomba w Torcie …<br />
Od zgodnjih devetdesetih naprej sem vodil in<br />
deloval v skupinah, ki so se posvečale predvsem<br />
ekstremnemu rocku. Glasba se je počasi<br />
razvijala od zelo zamejenih in detajliranih<br />
hardcore komadov do noiserskih zadev in<br />
eksperimentalnega improviziranega elektronskega<br />
rocka. Vendar »rock« tukaj pomeni zgolj<br />
to, da so v skupinah prisotni bobni, kitare<br />
itd. Nato se je proti koncu devetdesetih moj<br />
osrednji projekt Stuckonceiling, v katerem sem<br />
začel sodelovati z Anno Zaradny, začel pomikati<br />
proti svobodni improvizaciji, saj sem začel<br />
spreminjati svoje splošno razmišljanje glede<br />
pristopa k temu, kar me zanima ustvarjati.<br />
Nato sem igral z veliko glasbeniki z vsega sveta<br />
in posledično postajal tudi vedno bolj izkušen<br />
v svobodni improvizaciji in elektroakustični<br />
glasbi. Nato sem začel delati z modularnim<br />
sintetizatorjem, ki me je tudi popeljal nazaj<br />
v elektronski svet, a to pot z zelo različnim<br />
»statementom« in zavestjo o zvoku in kompoziciji.<br />
Bomba w Torcie je bila precej običajna<br />
grindcore skupina, s katero smo končali okoli<br />
leta 2000. V njej sem igral bobne (v tistih dneh<br />
je moj glavni instrument bila kitara) in zelo<br />
nas je veselilo imeti to skupino, saj je ta vrsta<br />
glasbe v splošnem zelo zabavna.<br />
● Poleg improviziranja tudi skladaš in<br />
ustvarjaš v studiu. To vprašanje vedno<br />
rad zastavim: kako bi opisal razliko, če<br />
obstaja, med kompozicijo in improvizacijo<br />
v lastnem delu?<br />
Obe situaciji doživljam zelo intenzivno. Improvizacija<br />
je moj glavni način dela pri igranju<br />
v živo. Sicer obstaja razlika med tem, ali igram<br />
solo ali z drugimi glasbeniki, ampak metoda<br />
je v bistvu podobna. V studijskem delu improvizacijo<br />
uporabljam na nivoju ustvarjanja<br />
strukture. Improvizacija ali eksperimentiranje<br />
oziroma raziskovanje me vodijo tudi k<br />
ustvarjanju zvočnih skulptur, kar je moj glavni<br />
interes ustvarjanje zvoka kot takega. V studiu<br />
še vedno delam bolj kot skladatelj, saj me je<br />
vedno zanimalo graditi določene oblike in<br />
naracije iz abstraktnega zvoka. Veliko več možnosti<br />
je tudi za delo z dinamiko in lepoto elektronskega<br />
zvoka. Vendar je glavnem vse to<br />
še vedno v domeni raziskovanja in izumljanja<br />
zvoka, iskanja skrivnostnega, nenavadnega<br />
elektronskega »glasu«, ki spremeni neki prostor<br />
in je poln intenzivnosti. Že sam po sebi je<br />
tak zvok ali glas močna estetska izkušnja.<br />
na splošno improvizacija danes?<br />
Odvisno od konteksta. Na splošno je večina<br />
glasbe, ki me v živo gane in naredi vtis,<br />
ustvarjena z močnim improvizacijskim pristopom.<br />
Je eden izmed najboljših načinov<br />
igranja glasbe v živo, ker je zelo fleksibilen in<br />
omogoča delo s prostorom, trenutkom in poslušalcem.<br />
Improvizacija doseže svojo največjo<br />
kvaliteto s prisotnostjo »priče« in dobrega<br />
glasbenika. Glede improvizacije kot neke<br />
vrste stila ugotavljam, da mi je manj zanimiva<br />
– mislim, da bi se v prihodnosti moralo dosti<br />
stvari spremeniti. Svobodna improvizacija<br />
je rahlo za časom, kar morda močneje čutim<br />
danes ali zadnjih par let. Lahko se zelo motim.<br />
● Misliš tudi v smislu opuščanja določenih<br />
starejših historičnih form oziroma pristopov,<br />
ki so povezani s free jazzom ?<br />
Niti ne, to je bilo že narejeno. Hotel sem reči,<br />
da se je svobodna improvizacija razvila bolj<br />
kot sebi lasten stil glasbe … V zraku je nekaj,<br />
zaradi česar tako čutim. Ni več tak izziv. Lahko<br />
pa ne gre toliko za neko nujno veliko spremembo,<br />
temveč za to, da se na splošno ne<br />
dogaja preveč sprememb … Morda sem videl<br />
preveč tipičnih koncertov tovrstne estetike, ki<br />
so mi pustili takšen vtis.<br />
Robert Piotrowicz<br />
LASTING CLINAMEN<br />
Musica Genera, 2008 (www.musicagenera.net)<br />
To me je spomnilo na Deleuza in Guattarija, ki v znanem delu A thousand plateaus govorita o Varèsejevem »sintetizatorju«,<br />
glasbenem stroju konsistence, zvočnem stroju, ki »molekularizira in atomizira, ionizira zvočno materijo in vprega kozmično<br />
energijo«. Molekulariziranje, ki ga izvaja tovrsten »sintetizator« zvočne materije, pa jo naredi zmožno povezav prek transverzal,<br />
linij bega, posameznih komponent zvočne gmote, ki so nase prevzele vektor deteritorializacije. Tovrstna nabitost<br />
zvočnih mikrodelcev jih naredi dovzetne za ekspanzijo prek transverzal postajanja. Agregat, ki ga tvorijo, je nebulozen,<br />
meglen in vlaknast – to pa ravno zaradi samega načina operiranja. In ravno taka je glasba Roberta Piotrowicza, kadar posamezno<br />
komponento generirane zvočne gmote naredi za vektor deteritorializacije, ki glasbi omogoča gibanje in jo povratno<br />
neprestano spreminja.<br />
Če se vrnemo k albumu, lahko opazimo, da se pri obeh parih skladb (označenih z 1A, 2A, 1B, 2B) pojavi podoben vzorec.<br />
Prva je po pravilu gosta, nasičena in glasna, medtem ko druga raziskuje bolj razredčeno zvočno pokrajino, polno zoperstavljenih<br />
zvočno-časovnih ciklov in na trenutke srhljivih tonskih odtenkov. Poleg tega se glasnejše skladbe v parih po<br />
podaljšanem trajanju najintenzivnejše »drone« saturacije končajo z nasilno spremembo, ki zaradi pridušenega šelestenja,<br />
ki jim sledi, deluje kot gromozanski pok. Te neverjetne izkušnje znotraj poteka te glasbe smo bili deležni tudi na koncertu.<br />
Tovrstno doživetje na neki način meji na sublimno, saj nikoli nismo zares prepričani, ali se je to v glasbi »res« dogodilo …<br />
Pomudimo se za konec še pri skrivnostnem naslovu plošče. »Clinamen« je angleški prevod latinskega izraza clinaminis, ki<br />
izhaja iz filozofije antičnega rimskega misleca Lucretiusa. Izraz označuje minimalno nedeterminiranost v gibanju atomov,<br />
ki se manifestira kot nepredvidljiv odklon in sploh omogoča razmerja med atomi. Koncept je prek tisočletij doživel različne<br />
bolj ali manj poetične rabe. Za nas je pomembno predvsem to, da gre za »neskončno majhno deviacijo«, ki pa je konstitutivna<br />
za »turbulenco atomov«, kar konec koncev omogoča tudi tvorbo molekul, ki se vrši v prostoru-času. Več kot primeren<br />
terminus za glasbo na tej plošči torej, vključno z mojimi deleuzovskimi spekulacijami. Koncept »clinamena« nam nudi tudi<br />
nov pogled na omenjeni »minimalistični« pristop, saj ga lahko razumemo kot sledenje minimalnim in obenem tudi temeljnim<br />
inklinacijam (!), prisotnim v samem zvoku, ki proizvajajo razliko. Če k temu dodamo še »lasting«, torej trajnost, lahko<br />
rečemo, da je s to ploščo Piotrowicz izpovedal svojo zavezanost globinskemu (o)zvočenju in muziciranju, ki najde navdih v<br />
samemu drobovju zvoka, viru neskončnih implikacij procesa in razvoja.<br />
Marko Karlovčec
Change language