Toskanski spev / Eva Kurnik

EVA KURNIK
Toskanski
spev
1

PROLOG
Maribor, 2008
Ves svet je pred mano. Pred nama. Prelepo sončno popoldne, nebo brez oblačka
in veliko veselje ob uradnem zaključku šolanja. Presrečna sem, da je vsega konec.
Za vedno sem opravila s šolskimi klopmi, in ko stopim naprej, da bi sprejela spričevalo,
me Tatjana – mama – in Petra ponosno spremljata s pogledi. In seveda je tu
tudi Janez, čeprav ga v vsej tisti množici ne uspem zagledati. Vseeno pa vem, da je
tukaj. Kot vedno je nekje v bližini in čez nekaj minut me – potem ko mu Tatjana in
Petra končno dasta prostor – že ves ponosen objema.
Čez nekaj časa se prizorišče spremeni. S sestro v kuhinji reževa zelenjavo, medtem
ko Janez na vrtu vklaplja žar. Današnja zabava je ena redkih priložnosti, zaradi
katere si je snel kravato in slekel suknjič. Zaradi zabave in zaradi mene, tega se zavedam.
Obe s sestro sva njegovi ljubljenki, jaz morda še bolj kot Petra. Toda sicer
se Janez Rupnik nikoli ne prepušča čustvom. Odvetnik je od glave do pet in tako
se, med drugim, tudi oblači. Prav zato je današnja priložnost, ko nosi do komolcev
zavihano srajco namesto obveznega konservativnega suknjiča, bolj kot ne izjema
med pravili ...
Ko se nam čez kakšnih petnajst minut pridruži Gregor, prepustim sekljanje paradižnika
Petri in stečem na dovoz, da bi ga pričakala. Nekajkrat mu navdušeno
pomaham in čez nekaj sekund že stopi iz avtomobila in me potegne v objem.
»Oprosti, ljubica, nisem mogel priti prej. Mama ...«
»Delo si imel. Razumem.« Zaprem mu usta s poljubom in za nekaj časa pozabiva
na ves svet.
V hiši se znova znajdeva šele čez nekaj minut. Objeta stopiva v kuhinjo in Gregor
takoj odhiti pomagat moji sestri. Vidim, da ga kar precej peče vest. Vendar pa ga
skrbi povsem brez razloga, kajti resnično nisem jezna nanj. Kot že večkrat doslej
mu je bolezen njegove mame danes popoldne prekrižala načrte. Njegova mati,
Irena Robič, je namreč pri štiridesetih letih nenadoma zbolela za otroško paralizo
2

in tako postala popolnoma odvisna od sinove nege in oskrbe. Prej je bila povsem
zdrava – to lahko zanesljivo potrdim, ker sem praktično odraščala ob njej. Bolezen
je prišla kot strela z jasnega. Najbolj žalostno pa je bilo, da razen sina ni imela nikogar,
ki bi skrbel zanjo. Leta pred boleznijo je sicer živela v Prekmurju, skupaj z
možem in sinom. Z mamo sva vse tri v bistvu spoznali na dopustu, toda takrat sem
imela kakšnih pet let in Gregorjevega očeta se, razen s fotografij, sploh ne spomnim.
Ko se je namreč Irena s svojim sinom preselila v Maribor, je bila že vdova.
Že kot otrok sem ju zelo dobro spoznala. Bila sta naša bližnja soseda, živela sta
čez cesto točno nasproti naše hiše in z Gregorjem sva kmalu prehajala in ene hiše v
drugo, kot da je v obeh najin dom. Cesta med njima pa je postala najino popoldansko
igrišče, kar najinima mamama seveda ni bilo niti malo po godu ... Z Gregorjem
naju je morda sprva zbližalo ravno dejstvo, da nisva imela očetov, kajti tudi midve
s Petro nisva poznali svojega. Bilo je torej naravnost samoumevno, da sva si blizu
– in sva si tudi bila, s starostjo sva si postajala vedno bližja – in to naju je pripeljalo
do današnjega dne in tega trenutka ...
Ko je Irena zbolela, je nanj padla teža vseh skrbi zanjo – skoraj vseh skrbi, saj so
zanjo skrbeli tudi drugi, med njimi tudi moja mati. Toda največje breme je vsekakor
padlo na njegova ramena. Naredila sem vse, kar sem lahko, da bi mu pomagala, da
bi pomagala njemu in teti Ireni. Prej sta najini mami izmenjaje se pazili na naju, zdaj
pa je to počela le Tatjana.
Vendar pa z Gregorjem nisva več vseh dni preživela zunaj pri igri, temveč sva ure
in ure presedela ob Irenini postelji ... in Gregorjeva mama mi je rekla, da je s svojo
boleznijo dobila tudi hčer.
Skoraj deset let po tem pogovoru je bilo z njo še vedno zelo slabo, njena bolezen
je preprečila, da bi bil Gregor ob meni v morda najpomembnejšem trenutku mojega
življenja ... Jaz pa sem lahko le upala, da bo nekoč bolje. Za oba.
Nekaj ur pozneje ni nikjer več niti sledu o kakšnih mračnih mislih ali slabem
razpoloženju. Ravno končujemo z družinsko večerjo – kar je zadevalo mene, je
Janez k družini Lah spadal ravno toliko kot moja mati in sestra. In Gregor, seveda.
Z mamo ravno začneva odnašati posodo z mize, ko Petra predlaga, da bi šli malce
ven. Družinski odvetnik jo takoj podpre. »Seveda. Naj se mladina malce znori.
Navsezadnje je Ankica pravkar maturirala.«
»Ne vem, če je to ravno pametno,« mu ugovarja moja mama. »Vsi smo že nekaj
spili in ...«
»Ah, pusti, Tatjana. Dovolj so stari, da bodo že znali paziti nase.«
3

»No, ne vem ...«
Nazadnje seveda popusti. Kot vedno kadar gre za Janeza. Njegov vpliv nanjo
je brezmejen, medtem ko je drugi v njenih odločitvah in prepričanjih ne moremo
premakniti niti za milimeter.
Z družbo se kmalu znajdemo zunaj. Prevažamo se v Mercedesu, Janez nam namreč
prepusti svoj avto, vozi pa ga Gregor, ki je v celotnem večeru spil le kozarec
vina. Ne sega rad po pijači, ker je nekje v njegovi podzavesti ves čas prisotna skrb
za Ireno, celo na večer, kot je ta. Janez mu prav rad prepusti svoje ključe – zanese
se nanj, meni pa hoče narediti veselje. »Uživaj, deklič moj dragi,« mi reče pred odhodom.
»Tak večer boš doživela le enkrat.« Jezus, kako prav ima. In niti zaveda se
ne tega. Nihče od nas se ne. Če bi samo zaslutila, kakšne bodo posledice te vožnje,
bi poskrbela, da bi za vsako ceno ostali doma, a če bi bil človek sposoben videti v
prihodnost ...
Nameravamo zaviti v bližnji lokal, še pred tem pa naj bi obiskali neko Petrino
znanko. Naša psička je namreč pred kratkim povrgla, moja mlajša sestra pa je prijateljici
obljubila mladega psička. In obljubo hoče tudi izpolniti. Prav iz tega razloga
zdaj sedi na sovoznikovem sedežu, jaz pa sedim zadaj z mladičkom v naročju. Gregor
me nekaj časa nasmejano opazuje v vzvratnem ogledalu. »Zelo ti pristaja, veš?«
slednjič reče z iskrico humorja v glasu. Takšne šale mi niso všeč. »To je pes, ne
dojenček. Nikar se ne šali iz tega, raje glej na cesto.« Kar pogosto ga opozarjam, naj
previdno vozi, in kot po navadi, moje besede pri njem izzovejo prešeren nasmešek,
ta pa pri meni povzroči mrščenje.
Petra zavije z očmi. »Ne mislim poslušati vajine drame,« pripomni in se skloni
naprej, da bi vključila radio. Gregor za trenutek umakne oči s ceste in pogleda k
njej – resnično le za trenutek, toda včasih je tudi milisekunda več kot dovolj in tako
je tudi tokrat. Gregor se nagne k Petri in ji omeni neko radijsko postajo, jaz pa v
tistem trenutku na ves glas zakričim, kajti pred nami se na semaforju prižge rdeča
luč in bolj začutim, kot vidim, da bomo trčili v avtomobil, ki je pred nami. Gregor
sunkovito obrne glavo in oba s sestro na robu panike pogledata na cesto. Gregor
skuša nekako zavirati, vendar tega ne zmore. Moj krik je očitno prišel prepozno,
kajti Gregor izgubi nadzor nad vozilom in avtomobil z vso močjo trešči v vozilo
pred nami. Začutim trk, nato pa me zajame tema.
Ko se zbudim, je v zraku in vse okoli mene vonj po krvi. Strašno slabo mi je, vse
skupaj pa še poslabšuje nekakšno zibanje. »Kje sem?«
Ne zavedam se, ali sem vprašanje izgovorila naglas ali v mislih, toda očitno je bilo
naglas. V nekaj sekundah se namreč ob meni znajde Janez in, ko obrnem glavo,
4

ob sebi na nekakšnih nosilih zagledam ležati Petro. Počakaj malo. Nosilih? Zakaj
moja sestra leži na reševalnih nosilih in je le na pol pri zavesti, obraz pa ima oblit
s krvjo in poln odrgnin?! Počasi me začne grabiti panika in v sencih začutim ostro
bolečino.
»Anja, kako se počutiš?« me zaskrbljeno vpraša Janez. Zaprem oči in skušam
nekako pokimati, ker sem za odgovor enostavno preveč utrujena, vendar me ob
tem gibu peklensko zaboli vrat. Nekaj mi ne gre v račun. Očitno smo doživeli
nesrečno – in prav v tistem trenutku Janez kot v odmev mojih mislih pove: »Trčili
ste v avtomobil pred vami, hvala bogu, da ste celi!« Skušam mu odgovoriti, vendar
so v tem primeru možgani precej hitrejši od sposobnosti, da bi premaknila ustnice
in oblikovala nekaj smiselnih besed, poleg tega pa imam strašansko suha usta.
Končno uspem hrešče izdaviti vprašanje. »Je bil še kdo drug …?« Želim izvedeti,
ali je bil, razen nas, še kdo drug poškodovan, vendar vprašanja ne uspem oblikovati
do konca. Janez mi očitno – spet – prebere misli in odkima. »Ne. Nihče drug ni
bil ranjen.«
S kotičkom očesa opazim, da se nama približuje eden od reševalcev, ki mi posveti
v oči in me na hitro povpraša po imenu in naslovu, ko pa vidi, da je moj spomin
kljub poškodbam še povsem dober, mi reče, da bi morala do prihoda v bolnišnico
počivati. Peljemo se v bolnico, torej je bila nesreča res huda. In, kot odgovor na
to, mi v sencih vedno bolj kljuva. Čutim, da me bo vsak čas premagal spanec, a se
sklenem boriti proti temu občutku in skoraj na silo pogledam Janeza. Še vedno namreč
potrebujem odgovore. Jasno mi je, le – vedno močnejši pritisk v sencih me še
posebej opozarja na to – da smo nekam trčili. V tem trenutku mi niti ni mar, kam,
zanimam se le za ljudi. Sestra je ob meni, videti je še huje poškodovana kot jaz,
zaradi česar me je na smrt strah zanjo – po drugi strani pa prav tako nočem videti
svojega obraza. Tudi Janez je z nama, čeprav, hvala bogu, ni poškodovan. Ko se mi
utrne ta rešilna misel, se hkrati tudi vsega spomnim. Seveda, saj ne more biti. Ni se
peljal z nami. Nekdo drug se je, tisti, ki je vozil.
»Kje je Gregor?« z zadnjimi atomi moči vprašam Janeza. Malce se obotavlja z
odgovorom, potem pa le izreče. »Pelje se v drugem vozilu.« Pokimam, nato pa
končno mirno utonem v spanec. Gregor se pelje za nami, torej je z njim vse v
redu. Vsi trije bomo v redu, izvlekli se bomo. Tik preden me premaga spanec,
utegnem le še nejasno pomisliti, da je Janez z odgovorom odlašal tri, štiri sekunde
predolgo. Šele čez nekaj ur izvem, zakaj je tako. To vedenje pretrese temelje mojega
notranjega sveta in me za večno spremeni. Nisem več samostojna in celovita oseba;
postanem senca, moje življenje pa se v enem samem trenutku za vedno spremeni
v nočno moro.
5

PRVI DEL
Anja
(2010–2016)
6

1.
Koper, 2016
Danes je obletnica Gregorjeve smrti. Osma obletnica. S šopkom lilij stojim ob
njegovem grobu. Nameravam jih položiti v vazo, staro, uvenelo cvetje izpred tedna
dni pa vreči proč. Enkrat na teden. Tako pogosto v zadnjem letu obiskujem njegov
grob. Prej sem sem prihajala vsak dan. Prvo leto vsaj dvakrat dnevno, zjutraj in proti
večeru, v samem začetku pa sem na pokopališču preživljala kar cele dneve. Tega
obdobja je zdaj konec. Ni mi več potrebno vsak dan strmeti v njegovo sliko na
nagrobniku, sposobna sem funkcionirati – vstajati, hoditi v službo in opravljati vse
druge vsakodnevne dejavnosti – brez tega. Lahko bi rekla, da sem nekako zaživela
naprej, – zavila sem se v nekakšno bubo, bi rekla Petra, – vendar pa to ne pomeni,
da sem pozabila nanj. Redkejši obiski pokopališča ne pomenijo, da sem prebolela
njegovo smrt. Vse skupaj je bolj znamenje nekakšne zapoznele sprijaznjenosti.
Pomirjenost in brezvoljna vdanost v usodo – slednjo Tatjana in Petra označujeta za
trajno apatičnost. Sama dvomim, da je tako hudo. Nihče me ne pozna tako dobro,
kot se sama, to dejstvo je kljub vsej žalosti še kako resnično. Koliko Tatjana in Petra
sploh vesta, ko pa me izmenično videvata kvečjemu enkrat na teden?
Jaz sem tako želela in, če bi mogla, bi obseg teh obiskov še zmanjšala … Vseeno
se potem, ko se zalotim da že petnajst minut strmim v Gregorjevo sliko, nehote
vprašam, ali imata morda prav. Skorajda nejevoljno zamenjam cvetje in odkorakam
proti izhodu pokopališča, pri čemer uvelo cvetje, namesto v ustrezen smetnjak,
vržem v koš za sveče. Tega niti ne storim namenoma. Svojega dejanja se pravzaprav
zavem šele, ko zunaj po torbici iščem avtomobilske ključe. Za trenutek me
skorajda ima, da bi se obrnila. V torbici mi med beležkami, kulicami in steklenico
za vodo končno uspe izbrskati ključe, a jih skorajda spet vržem nazaj. V zadnjem
trenutku si premislim. K vragu! Ne bom šla nazaj. Pravzaprav ne vem, če bi se
naglas zasmejala ali pa naj bom sama nase preprosto in zelo jezna. Mislila sem, da
mi gre na bolje. Tatjana, Janez, Petra, Cvetka, Andreja, vsi so mislili, da mi gre na
bolje. So se motili? So si preprosto želeli, da bi bilo bolje in v to nekako prepričali
tudi mene? Ne! Ne smem tako razmišljati, ne bom. Že pred časom sem si obljubila,
da bom nehala s tem. Tudi sama sem hotela, da bi se stvari končno drugače
obrnile. Moralo se je nekaj zgoditi. Nekaj se je moralo spremeniti. Bil je že skrajni
čas. Morala sem se nekako izviti iz te svoje bube. Mislila sem že, da napredujem,
potem pa sem se zalotila pri tem. Cvetje sem odvrgla v napačen koš. In to ni bilo
refleksno dejanje. V času od postavanja ob Gregorjevem grobu do iskanja ključev
sem bila skorajda kot nekakšen robot. Brez čustev. Ironično pa je, da so me prav
čustva pripeljala do tega stanja.
7

Po njegovi smrti, na samem začetku, sem bila čisto in popolnoma otopela. Na
neki točki sem prišla celo tako daleč, da nisem več prav razlikovala stanj med spancem
in budnostjo. Nisem več vedela, kdaj je jutro in kdaj je večer. Takrat so nastopila
takšna nezavedna dejanja, kot je bilo zdaj to. Bila sem kot omamljena … Popravek,
bila sem omamljena, vendar pa tega stanja niso povzročale kakšne tablete.
Ničesar nisem jemala. Omamljala me je žalost sama. Žalost in bolečina ob izgubi
osebe, ki je bila že od ranega otroštva središče mojega življenja. Ves moj svet je bil
Gregor, ko sem ga izgubila, mi je bilo, kot da je moje življenje za vedno ugasnilo.
Preplavila me je žalost, neskončna kot nebesni obok, brezmejna kot najgloblji
ocean in me potegnila s seboj v nekakšno brezno neskončne jeze in obupa. Nekaj
časa sem resnično mislila, da se ne bom nikdar dvignila iz tega, da ne bom nikoli
več vstala. Ti občutki so me preplavljali kot narasla reka, pravzaprav; reka v meni je
tedaj prestopila bregove. Ali skorajda prestopila. Zadržal jo je jez v podobi Janeza.
A vendar, ko je zame nastopilo drugo obdobje žalovanja, je postalo praktično
še huje. Žalost se je namreč umaknila besu. Jezi na vse okoli sebe. Na vse in na
vsakogar. Besnela sem nad Usodo; nad Bogom, ker mi je vzel Gregorja. Hkrati pa
sem bila jezna tudi nanj, ker si je drznil umreti, ker si me je drznil zapustiti, čeprav
je vedel, da brez njega ne bom mogla – ne bom hotela! – živeti. Popadla me je
strašna trma, nekakšna borba proti življenju, proti vsemu živemu. Mogoče ne tako
kot Ireno, a vendar … To je bilo zelo žalostno obdobje, žalostno in depresivno.
Temno. Nisem bila več pri sebi. Postala sem skorajda labilna. Družina se je trudila,
da bi me obdržala nad vodo, jaz pa sem samo še vegetirala. Dolgo je trajalo, da sem
se izvlekla iz tega. Streznil me je še en pogreb. Irenin pogreb.
»Moj sin te je imel zelo rad, ljubica,« mi je dejala nekaj ur po njegovem pogrebu,
»bila si njegov razlog za življenje.«
»In on je bil moj!« sem ji takrat odgovorila s skrajnim obupom v glasu. Seveda je
opazila, da sem popolnoma na robu. Vedno je opazila stisko drugih ljudi, celo tedaj,
čeprav je bila tudi sama popolnoma na dnu. »Gregor bi hotel, da to prebrodiš,«
mi je odgovorila takrat. Kako prazno so zvenele njene besede! Prazno, kljub vsem
dobrim namenom. Ženska je bila priklenjena na posteljo, rešiti pa je skušala mene.
Prav zaradi tega, zaradi njenega prizadevanja – jalovega sicer – sem ji sklenila vsaj
približno povedati to, kar je želela slišati. »Vem, hotel bi, da živim naprej. A …«
Že po nekaj besedah nisem več zmogla pretvarjanja. »Živeti naprej, iz dneva v dan,
brez njega!« sem izbruhnila. »Je to sploh mogoče, Irena!?«
»Poskušati moraš. Vsi moramo poskusiti.« Kljub njenemu zaigranemu optimizmu
sem ji v očeh prebrala, da brez sina ne bo dolgo zdržala. In imela sem prav.
Zlomila se je še prej kot jaz. In zlomila se je dokončno. Že čez nekaj mesecev smo
8

na pokopališče nesli njeno krsto. »Žalost ji je vzela življenje,« so takrat govorili
ljudje. Na tihem sem jim prikimavala. Odšla je zaradi Gregorja. Storila je točno
to, pred čemer me je svarila. Tudi nepokretna oseba si je še kako sposobna vzeti
življenje – kajti to je storila, čeprav se še danes nikomur od nas ne sanja, kako – če
je le njena motivacija dovolj močna. Spet se sliši grozno, vendar pa je to le še ena
neprijetna resnica. Teh pa se je v mojem življenju v zadnjih nekaj letih nabralo že
več kot preveč. Ko sem v Irenin odprti grob vrgla nagelj, me je prvič po več mesecih
prešinilo, da nočem umreti. Ne bom umrla, ne bom končala tako, kot je ona, ne
smem. Takrat sem končno vedela, da želim živeti. Živeti in svetu nekaj dati. Pustiti
nekakšen pečat, spomin na Gregorja. Takrat se mi sicer ni še niti sanjalo, kako bom
to dosegla, nekaj dni pozneje pa sem že vedela.
Besede. Pisanje. Knjige. Zgodbe. Zgodbe in v njih Gregor. To mi je bilo usojeno
ustvariti in Janez me je vodil po tej poti. Janez in pozneje Andreja …
Med razmišljanjem že zdavnaj sedem v avto in se zapeljem proti domu. Gregor
Robič. Celo po osmih letih sta ti dve besedi in njegova podoba dovolj, da v meni na
mah oživijo vsi spomini. Seveda pa to ni vse. Pravzaprav sem se pričela spominjati
bolj ali manj na sredini. Irenin pogreb je bil pravzaprav nekakšen začetek konca.
Nekakšen začetek današnjega stanja. Še pred tem pa je bila bolnišnica. Bolnišnica
in dolgo prebujanje iz sna, v katerem so me zdravniki – vsaj na zunaj – za silo zakrpali.
Bolečine v vsakem vlaknu, vsaki pori poškodovanega in onemoglega telesa,
dolgo prebujanje iz omame, ki so jo povzročili analgetiki … In Janezove oči, ko mi
je povedal resnico. Te oči in vseprisoten, vseobsegajoč smrad po razkužilu. Vonj,
ob katerem mi je še danes slabo in ki ga ne bom mogla nikoli odpraviti iz svojih
misli, kaj šele, da bi ga bila sposobna tudi ponovno vonjati.
9