Skrita resnica Pavla Vezjak

PAVLA VEZJAK
SKRITA
RESNICA
1

2

SKRITA
RESNICA
Pavla Vezjak
3

4

Vanji, ki mi je vedno krajšala čas.
Raheli, Niki & Juliji, ki so z mano delile lepe trenutke življenja.
Klari, ki me je vedno in povsod nasmejala.
5

6

KAZALO
1. Adelina ........................................................................................................ 9
2. Kje je Julija? ............................................................................................ 12
3. Tolpa ......................................................................................................... 15
4. Stara teta Olivija ................................................................................... 18
5. Hiša sredi gozda .................................................................................... 23
6. Planinsko društvo ............................................................................... 27
7. Zala raziskuje ........................................................................................ 32
8. Brez sledi ................................................................................................. 37
9. Pismo ........................................................................................................ 42
10. Nov namig ............................................................................................. 47
11. Prijateljica v temi ............................................................................... 52
12. Malo je manjkalo ................................................................................ 56
13. Vse bliže ................................................................................................. 59
14. Prevara .................................................................................................. 63
15. Pobeg ...................................................................................................... 67
Epilog ............................................................................................................ 71
7

8

1. Adelina
Nekega lepega sončnega jutra so sončni žarki končno
prilezli do Adelininega okna. Bila je zadnja sobota v
juniju, kar pomeni, da so bile počitnice in čas je bil, da se
Adelina odpravi na zajtrk. “Oooo, kako lep sončen dan je
danes!” se je razveselila. “Če bo tako sončno ves čas, bo
Anin rojstni dan popoln.” Adelina je pred kratkim
dopolnila trinajst let, torej bo septembra šla v osmi
razred. Ima svetle srednje dolge lase, sinje oči in je zelo
natančnega značaja. Je tudi zelo strahopetna. Hitro je
oblekla modro majico in kavbojke, ki jih je dobila od
sestrične Zale. Stekla je v kuhinjo, kjer so bili že vsi.
Torej mama Monika, oče Janez, mlajši brat Jan, ki bo
septembra šel v drugi razred, mlajša sestra Tereza, ki je
končala četrtega in sestra Mija, ki je ravno dopolnila štiri
leta in zdaj že nestrpno čaka na zajtrk. “Pohiti Adelina,
samo še tebe čakamo,” jo je poklicala mama. Adelina se je
usedla na stol zraven Mije. Vsi so skupaj zmolili: “V imenu
Očeta in Sina in Svetega duha. Amen.” Čez nekaj časa je
Adelina vprašala: “Mama, saj lahko grem danes na Anin
rojstni dan?” Mama je pogojevala: “Lahko, vendar najprej
zvadi flavto, pelji psa na sprehod in pospravi svojo sobo.”
Adelina je bila vsa srečna: “Bom! Obljubim!” Pospravila je
9

krožnik in stekla v sobo. Skozi okno je videla tri
prijateljice. Naj jih opišem. Zdaj so skoraj vse trinajst.
Ana ima rjave oči, svetle dolge lase, je nekoliko višja in
zelo pametna. Julija je po značaju zelo iznajdljiva in
občutljiva. Ima zelene oči in svetlo rjave, lepe srednje
dolge lase. Potem je pa še Lucija, ki ima res dober smisel
za humor, rjave oči in malo krajše rjave lase. “Takoj
pridem, samo še flavto povadim, peljem psa na sprehod in
pospravim sobo,” je zaklicala Adelina skozi okno. Naredila
je rečeno in stekla k prijateljicam. Ana ji je veselo
pritekla nasproti in padli sta si v objem. Adelina ji je vsa
vesela voščila in se nato objela še z ostalimi. Nato so
stekle na igrišče. Usedle so se na klop in odigrale nekaj
partij s kartami, nato pa odšle pred Anino hišo, kjer so
imele piknik. Potem so se igrale še nekaj iger ter pojedle
torto. Ana jo je spekla sama. Bila je tako dobra, da so jo
pojedle celo. Zvečer so se odločile za sprehod do gozda.
Začele so se pogovarjati, kako se imajo, kakšne skrbi jih
mučijo, nato pa se je Lucija spomnila, da je bil v Julijo
zaljubljen neki njen sošolec in izjavi: “Julija, kako pa kaj z
...?” Julija je tistega sošolca sovražila in Luciji je tudi to
že velikokrat povedala, a Lucija je imela rada svoj smisel
za humor in s tem ni nehala. “No, Julija, princeska mala.
Kako kaj?” To je povedala zelo priliznjeno in ne ravno
prijazno in potem so jo začele dražiti in smejati še
10

ostale. A kot sem že povedala, je Julija zelo ranljive in
občutljive narave in to jo je preveč razdražilo, zato je
planila v jok. Preden jo je Adelina utegnila ustaviti, je
bila že na robu gozda. Na hitro se je obrnila in takrat ji
je Adelina zaklicala: “Daj no Julija, pridi nazaj, saj smo se
samo hecale!” A Julijo je preveč prizadelo in se ni
obrnila, ampak je stekla še dlje v gozd. Adelina je rekla:
“Mislim, da je najbolje, če gremo v hišo, saj se je že kar
stemnilo, a skrbi me za Julijo …” “Ne skrbi,Julija bo prav
kmalu prišla nazaj. Trma ne bo dolgo trajala,” jo je
poskusila potolažiti Ana. Adelina, ki v to še ni bila čisto
prepričana in Lucija, ki je bila ves čas tiho, sta se z Ano
nazadnje le odpravili v hišo.
11

2. Kje je Julija?
Medtem je tudi Julija opazila oblake, a se ni hotela vrniti,
zato je poiskala zavetje. Kmalu je prišla do votline in zelo
se jo je razveselila. Ko je vstopila, se je hitro skrila za
najbližjo skalo, saj je zagledala tri odrasle moške in dva
otroka. Dečka in deklico. Na videz sta izgledala približno
enake starosti kot ona. Na srečo je ni nihče opazil. Iz
svojega skrivališča je jasno slišala in videla pogovor. “Ne
šef, jaz se s tem ne strinjam,” je nasprotovala deklica.
“Tako bomo naredili in pika!” je ukazal moški, ki je stal
nasproti skale. Po njegovih besedah je Julija lahko
sklepala, da je šef. Nenadoma se je deklica obrnila ravno
proti tisti skali, za katero se je skrivala Julija. Ta se je
prestrašila, glasno zajela sapo in tako se je izdala.
Deklica jo je slišala in zagledala. Potem je zavreščala in
vsi so se obrnili. “Kaj se pa dereš, Anastazija?” se je
začudil šef. “Ta deklica je prisluškovala našemu
pogovoru!” se je Anastazija naredila prestrašeno. “Naj
vam vse razložim,” se je hitro branila Julija. “Nič nam ne
boš razlagala, smrklja!” jo je prekinil šef. Zgrabil jo je za
roko in potegnil iz skrivališča. Julija se je upirala, a ko je
videla, da nič ne pomaga, je popustila. Anastazija se ji je
zlobno nasmehnila in rekla dečku: “Poglej Aleksander,
12

kakšna smrklja se želi vtikati v naše stvari.” Aleksander
se je še zlobnejše nasmehnil in Julija ga je odločno
prebodla s pogledom. Nato je šef rekel: “Mislim, da je
najbolje, da je ne pustimo tukaj, saj nas bo izdala. Zato
bo ta smrklja odšla z nami.” Julija je bila že na robu solz.
“Prosim, ne! Moje starše bo zelo skrbelo!” “Brigajo me
tvoji starši. No, povej najprej, kako ti je ime in kako je
ime tvojim staršem,” ji je ukazal šef. “Jaz sem Julija,
imena mojih staršev pa vam ne izdam.” Anastazija in
Aleksander sta se namrdnila, češ, kako grozno ime ima.
“Takoj boš povedala, ali pa se ne bo dobro končalo! To ti
obljubim!” ji je zagrozil šef. Julija se je ustrašila in zato
hitro zdrdrala: “Helena in Aleš.” Šef je na široko zazijal:
“Aleš?!” Julija se je začudila: “Je kaj narobe?” “Ne, nič,”
se je šef hitro popravil. Vsi so se premaknili v kot in šef
jim je nekaj zašepetal, nato pa se je obrnil proti Juliji in
rekel: “Da, z nami boš šla.” Julija je planila v jok: “Ne,
prosim neee!” Šef jo je zgrabil in jo pogledal v oči:
“Odpeljemo ob treh ponoči. Če ne boš ubogala, sem ti že
povedal, da se ne bo dobro končalo.” Tako so spet
nadaljevali pogovor, ki ga je zmotila Julija, ona pa je
sedela in poslušala. Medtem so Lucija, Ana in Adelina
igrale karte in namizne igre in počasi jih je že začenjalo
skrbeti, kje je Julija, vendar je bila Ana še vedno
prepričana, da ji ni nič in da se mora samo umiriti. Po
13

večerji Julije še vedno ni bilo in punce so poklicale
Julijine starše in vprašale, če lahko z njimi pri Ani prespi
tudi Julija in na srečo so to starši dovolili in punce so se
odpravile spat. Anina mama je začudeno vprašalala: “A je
Julija odšla domov?” Punce so prikimale ter se namestile
v Anino sobo. Vse so zaspale od utrujenosti, nekaj po
dveh zjutraj, pa se je Adelina zbudila zaradi groznih
sanj, v katerih je Julija padla v jamo in je bila v
nezavesti. Pogledala je skozi okno, vendar v njeni sobi ni
bilo prižgane luči ali zagrnjenega okna (vedno, čisto
vedno ga zagrne, ko gre spat), zato je sklepala, da se ni
vrnila. Ker jo je to zelo razburilo, je zbudila Lucijo in Ano
in jima predlagala, da gredo iskat Julijo v gozd, ker se ji
je verjetno nekaj zgodilo, saj če se ji ne bi, bi verjetno
že prišla nazaj in zagrnila zavese na oknu. Ker tega niso
hotele, so se jo odločile poiskati. Ana je vzela nahrbtnik
in vanj spravila nujne stvari. Vodo, beležko, svinčnik in
štiri jabolka. Potiho so po prstih odšle ven iz hiše proti
gozdu, v katerega je stekla Julija.
14

3. Tolpa
Pritekle so na rob gozda in videlo se je njegovo srhljivo
temo. Adelina se je ustrašila: “Pojdimo raje nazaj in se
vrnimo zjutraj, ko bo svetleje, tvoji mami Ana, pa
rečemo, da se gremo igrat v gozd.” “Ne, Adelina, naprej
moramo. Je Julija naša prijateljica ali ne?” jo je
spodbujala Ana. “No, v redu,” je popustila Adelina. “Toda,
kako naj se tega lotimo?” “Mislim, da je najbolje, če
sledimo gozdni poti in dobro opazujemo okolico,” je
predlagala Lucija. Zato so se tudi odločile in odpravile v
srhljiv gozd. Vsake toliko se je oglasila kakšna žival ali pa
je veter premaknil listje, kar je Adelino zelo prestrašilo.
Ana in Lucija sta se samo smejali njeni strahopetosti. Čez
kar nekaj časa so se ustavile, saj so zagledale nekaj
nenavadnega. Na levi strani poti je bila nekakšna jama,
pred njo pa temno siv kombi. Adelina je skoraj zakričala,
a ji je na srečo Lucija pokrila usta. Skrile so se za jamo
in čakale. Adelina je pogleda na ročno uro, ki je kazala
2:59. Izza jame so zagledale temne postave, ki so stopile
v kombi in se odpeljale. Adelina je rekla: “Mislim, da zdaj
lahko vemo, kaj se je zgodilo z Julijo.” Lucija jo je
dopolnila: “Kaj pa bomo naredile?” “Po mojem je najbolje,
če poskušamo slediti kombiju.” “Kaj pa če bi raje najprej
15

malo pogledale po jami. Mogoče bomo našle kakšen
namig, ki nam ga je pustila Julija?” To je bila najboljša
ideja, kar so je premogle takrat, zato so jo izbrale.
Vsaka je šla v svojo smer. Čez nekaj časa pa sta Lucija in
Ana v en glas zaklicali: Našla sem!!! Šle so tja, kjer so
začele iskati. Najprej je začela Lucija in rekla, da je
našla neko nenavadno ime Kobra. A še preden je uspela
dokončati stavek, ju je že Ana vlekla do neke stene, na
kateri je s kamnom in Julijino okorno pisavo pisalo: Tukaj
Julija. To je namenjeno Ani, Luciji in Adelini. Prosim oprostite mi, ker sem
zbežala, se vam bom oddolžila. Ne skrbite. Pišem hitro, kolikor lahko. Neki
ljudje, verjetno tolpa, so me ugrabili in zdaj s težkim srcem čakam, da me
bodo odpeljali s kombijem bogve kam. Slišala sem njihov pogovor, nekaj so
se pogovarjali, kaj naj naredijo z mano in so se odločili, da me bodo
odpeljali v bližnjo vas Korž ...
Adelina si je oboje zapisala v beležko. “Sedaj pa pojdimo
še do kraja, kjer je še malo prej stal kombi.” Tam niso
našle nič posebnega, zato so imele kratek posvet.
Adelina je nadaljevala: “Sedaj se moramo zmeniti, kaj
bomo naprej. Imamo dve možnosti: lahko najprej
razvozlamo sporočili ali pa se kar takoj odpravimo za
kombijem. Če mene vprašate, bi bilo bolje, da najprej
razvozlamo sporočili, saj kombi pelje zelo hitro in če
bomo imele srečo in bo na listku napisan naslov kraja,
16

bomo prej prišle tja po bližnjici kot po cesti.” Napele so
možgane in začele razmišljati, o čem bi lahko govorilo
Julijino sporočilo. Prvi se je seveda posvetilo Ani, ki je
bila najbistrejše narave: “To je pogovor ugrabiteljev.
Tukaj pa Julija ni uspela napisati imena bližnje vasi, v
katero so jo odpeljali. Že vem, to je verjetno vas, ki je
dve do tri ure oddaljena od tukaj. Imenuje so Koržica.”
Ura je bila petnajst do štirih zjutraj in zato so se
odločile iti kar za kombijem. “Samo skozi tale gozd
gremo, v dveh urah smo tam, če se malo podvizamo.
Najprej pa še pojejmo tale jabolka za energijo in da
ostanemo budne,” je zaključila Ana.
17

4. Stara teta Olivija
Ana jih je spretno vodila po gozdnih bližnjicah in res so
približno v dveh urah prispele v neko majhno vasico. Ker
je bila ura šest zjutraj, ni bilo še nobenega zunaj in niso
mogle dobiti nobenih informacij, zato so se za eno uro
odločile malo pogledati po vasi. Vas ni bila tako majhna,
zato so jo uspele prečesati ravno v eni uri. Odšle so
nazaj, a so na igrišču zagledale otroke in najstnike. Neko
najstnico, ki se je s prijateljicami pogovarjala na igrišču,
so vprašale, če imajo v vasi kakšno trgovino, ker hodijo
že celo noč in niso pojedle ničesar razen jabolka.
Najstnica jim razloži: “Na žalost ni tukaj nobene
trgovine, a sem prepričana, da ima moja babica kaj za
pod zob. Kar za mano. Pokazala vam bom, kje živi.”
Punce so se ji lepo zahvalile in zelo so bile vesele, da je
bila deklica tako prijazna z njimi. Med potjo so se
predstavile in jo vprašale, kako ji je ime. Povedala je, da
je njeno ime Klara Marija, a jo vsi kličejo Klara in da je
ravno končala osmi razred. Prispele so do babice, ki se
jim je predstavila pod imenom Olivija. “Ampak kličite me
kar teta Olga, kot vsi ostali.” Klara je Olgi razložila
situacijo, nato pa je odšla nazaj na igrišče. Ko so se
punce okrepčale z ravnokar pečenimi poškoti, je teta
18

Olga opazila, da so nekam malo oblečene in obute, zato
jih je vprašala: “Zdaj pa mi prosim povejte vse od
začetka do konca: zakaj niste doma, zakaj takšne obleke
in tako naprej.” Punce so se spogledale in vse so mislile
isto: ali naj povedo resnico ali se zlažejo in ne pustijo
Olgi, da se vtika. “Saj ni važno,” je začela Adelina, a
babica je menila, da je ZELO pomembno in da morajo
takoj povedati. Punce so ugotovile, da nimajo druge
izbire, kot da Olgi povedo vse po resnici. Adelina je
začela: “Vse se je začelo na Aninem rojstnem dnevu …”
Povedala je vse od začetka do konca, vmes pa so jo Ana
in Lucija dopolnjevale. Ko so končale s pripovedjo, je
Olivija zmajala z glavo: “Ne bi smele iti za Julijo. TAKOJ
bi morale povedati staršem. Zdaj pa ostanite z nama na
kosilu, da dobite vsaj nekaj moči, saj ste čisto šibke.
Potem pa pojdite TAKOJ naravnost domov in vse
razložite staršem, da bodo lahko oni presodili, kaj je
treba narediti.” Punce so jo še vprašale, če ve, kaj bi
beseda Kobra lahko pomenila. Olga jim je povedala, da je
to kača, kar pa so seveda tudi že same vedele, potem pa
jim je povedala še, da naj bi to tudi bilo ime tolpe, ki jo
policijska skupina že veliko let išče, a je ne najde. Potem
so se zahvalile za vse in obljubile, da bodo odšle takoj
domov in vse povedale staršem. Olivija jim je dala še lepe
in čiste obleke, da so bile lepo urejene. Ana, Lucija in
19

Adelina se seveda niso nameravale odpraviti domov.
Vedele so, da bodo s tem zapravile veliko časa, saj so
hotele čimprej rešiti Julijo. Ko so prišle do igrišča, jim je
Klara pomahala v pozdrav, one pa so ji pozdrav vrnile.
Poiskale so kraj, kjer so mislile, da jih nihče ne vidi in
iskale ideje, kako nadaljevati z iskanjem. Ker se niso
spomnile ničesar dobrega in je bila ura približno šest, so
se odločile na robu gozda narediti zavetišče, kjer bodo
lahko prespale. In ker so vse skavtinje, so hitro našle
primeren prostor, ki je bil ravno prav skrit in je bil še
kar blizu vasi. Za silo so si ga uredile. “Mislim, da nas bo
zeblo, saj nimamo ničesar več kot obleke, ki jih imamo na
sebi,” je zaskrbelo Adelino. “Kaj če gremo do Klare in jo
prosimo za nekaj odej?” “Tudi jaz tako mislim,” je
pristala Lucija. Tudi Ana je bila za to: “Raje pohitimo, saj
je ura že petnajst čez šest in kdo ve, če je Klara še na
igrišču.” Pohitele so do igrišča, a Klara je očitno že šla,
saj je na igrišču ni bilo. “No, super,” je zavzdihnila
Adelina. “Kaj bomo pa zdaj?” “Saj nimamo drugega, kot
da na skrivaj pogledamo, če je mogoče pri babici,” si je
mislila Ana. Adelina se je zdrznila: “Kaj pa, če nas tale
babica opazi? Če nas, se ne bo dobro končalo …” Ana je
priznala: “Da, prav imaš. Vendar mislim, da nimamo druge
izbire, saj bomo brez odej zmrznile.” Ko so prišle za
babičino hišo, so se odločile za načrt. “Adelina, ti pojdi
20

naprej do najbližjega okna, previdno pokukaj, poglej, če
vidiš Klaro ali Olivijo, potem pa pridi nazaj. Ti, Lucija,
pojdi še do naslednjega okna in naredi enako kot Adelina.
Jaz pa bom odšla še naprej in naredila enako. Če
zagledamo Klaro, ji poskušamo na skrivaj podati namig,
da jo potrebujemo. Ko opravimo, se dobimo tukaj. Vama
je to v redu?” Obe sta bile za to in začele so. Naj
začnem pri Ani. Prišla je do svojega okna, previdno
pokukala skozi, a v sobi, v katero je gledala, ni bilo
nikogar. Pogledala je v kuhinjo z lepo urejenim starim
pohištvom. Lucija je pogledala ravno skozi okno
kopalnice, a v njej (na srečo) ni bilo nikogar. Adelina je
imela največ sreče. Pogledala je skozi okno dnevne sobe,
a še dobro, da je previdno pokukala, saj sta bili v njej
obe: Olga in Klara. Olga je bila obrnjena s hrbtom proti
Adelini, Klara pa ravno tako, da bi Adelino lahko zelo
lepo videla, če bi jo hotela. Klari je začela namigovati, da
jo potrebujejo in ona je vse razumela, saj je z glavo
skoraj neopazno pokimala in jo pogledala. Kmalu se je že
odpravila proti vhodnim vratom in zapustila hišo. Adelina
je stekla na mesto, kjer so se zmenile. Ana in Lucija sta
bile že tam. “Kje si pa bila tako dolgo časa?” je vprašala
Ana. Adelina ni imela časa za odgovor. “Za menoj,” jima
je rekla in stekla pred hišo. Onidve sta ji sledili. Pred
hišo je stala Klara in Adelina ji je vsa razburjena začela
21

razlagati situacijo. “Raje se umaknimo za hišo,” je
predlagala Klara. To so tudi naredile. Na koncu pripovedi
je Ana razložila: “In zdaj bi potrebovale odeje, da nas
čez noč ne bo zeblo. Zato smo prišle po tebe, če nam
lahko kakšno posodiš.” Klara je bila takoj pripravljena
pomagati. Stekla je v hišo in skoraj v trenutku se je vrnila
s petimi odejami, vodo in hrano. Punce so se ji lepo
zahvalile, a Klara je rekla samo: “Vedno ste dobrodošle.”
Odšla je nazaj v hišo. Punce so odšle na mesto, ki so ga
prej določile za zavetišče, bom rekla kar bivak. “Zdaj
imamo vse potrebno,” se je veselila Ana. “Da. Najbolje je,
da kar začnemo,” je pripomnila Adelina. Kmalu je bil
bivak dokončan za prenočitev in punce so v trenutku
zaspale od utrujenosti.
22

5. Hiša sredi gozda
Kaj pa se je v tem času zgodilo z Julijo? Ko je bil čas
odhoda, je šef Anastaziji in Aleksandru naročil, da ves
čas nagajata Juliji in poskrbita, da se ji ne bo godilo
dobro. “Da si ne bi drznila povedati ničesar nikomur, ko
boš na prostosti!” jo je posvaril šef. “Te smrklje pa ja na
bomo izpustili!” se je jezil Aleksander. “Se strinjam!” se
mu je pridružila Anastazija. “Naj bo kot naša skrivna
vohunka,” je predlagala. Šefu se je razjasnili obraz. “Da,
to bomo naredili!” Julija je planila v jok, a si je takoj
pokrila usta, saj se je spomnila, da ji je šef rekel, da se
ne bo dobro končalo, če ne bo ubogala vseh njegovih
ukazov. Anastazija in Aleksander sta se ji zlobno
zarežala in jo potisnila v prtljažnik temno sivega kombija,
v katerega so kmalu vstopili tudi ostali, sama pa sta se
stlačila v prtljažnik in Juliji pustila najslabši del. Kombi je
odpeljal, Julija pa se je onesvestila, ker je z glavo zadela
v vrata. Zbudila se je, ker jo je Aleksander stresal kot
vrečo krompirja, da bi skoraj dobila pretres možganov.
Anastazija ji je rekla: “Ti, lena gospodična, ne bomo te
hranili samo zato, da nam boš tukaj lenarila!” Julija ji je
poskusila razložiti: “Glej, nisem hotela poslušati vašega
pogovora okej? Bilo je po nesreči.” Anastazija in
23

Aleksander sta se zlobno zarežala. “Nisi hotela poslušati
našega pogovora? Bilo je po nesreči? Kakšne izmišljotine
so to!” jo je jezno oponašal Aleksander. Anastazija je
dodala: “A si se čisto slučajno znašla v naši votlini? A si
čisto slučajno prisluškovala našim pogovorom? Ne laži.”
Julija je še vedno vztrajala: “Ne, ne, ne. Na razumeta me.
Nisem se čisto slučajno znašla vaši votlini. Iskala sem
samo zavetje pred nevihto in vaša votlina je bilo prvo
zavetje, ki sem ga v naglici odkrila.” Anastazija je zavila
z očmi: “Vidim, da ti gre laž zelo dobro od rok. Vendar
imaš smolo, ker ti prikrivanje resnice ne gre najbolje.”
Julija je samo pogledala skozi okno in ni nič rekla, saj je
vedela, da Aleksander in Anastazija njeni zgodbi ne
bosta nikoli verjela, pa čeprav je na žalost čista resnica.
Čez nekaj časa se je kombi ustavil na neki majhni jasi
sredi neznanega gozda. Šef je odprl vrata prtljažnika in
Juliji ukazal, naj mu sledi. Julija ga je zelo nerada
ubogala, a je vedela, da nima druge izbire. Anastazija in
Aleksander sta šla za njo in ji ves čas nagajala. Hodili so
skozi gozd po zaraščeni poti in kmalu prišli do stare
razmajane kolibe. Bila je grajena iz kamna in stala je na
skritem mestu. Vrata so bila lesena, malo manjša,
razmajana, a vzdržljiva. Šef je z velikim železnim ključem
odprl vrata, Julijo popeljal v notranjost, Anastaziji in
Aleksandru pa naročil, naj počakata zunaj. Ko so prišli
24

vsi šefovi podložniki in so pripeljali v kolibo še Julijo, je
šef zaprl vrata. Julija je s pogledom na hitro pregledala
sobo, v kateri so stali. Poleg vrat, skozi katere so ravno
prišli, so bila v kotu še ena vrata. Enaka, samo malo
manjša. Julijo je zelo zanimalo, kaj je za njimi, a je kmalu
ugotovila, da … “Zdaj me pa poslušaj smrklja. Vidiš
tistale vrata tam v kotu?” “Da, vidim jih. Nisem slepa,” je
odgovorila Julija. Šef je zvišal glas: “Kako pa si upaš tako
govoriti z mano!!! Razvajenka mala.” “Nobena razvajenka
nisem!!!” se je razjezila Julija. “Sploh pa, če smem. Zakaj
ne bi smela tako govoriti z vami? Ali ste predsednik
države ali kaj podobnega?” Šefu je prekipelo do konca:
“Zdaj pa dovolj! Da ne veš, kdo sem?! Da ne poznaš šefa
najbolj zlobne tolpe?! Julija se je opogumila: “Ne, ne
poznam. In me sploh ne zanima. Sem na dobri strani in
nikoli ne bom delala slabega.” Šef ni več zdržal: “A tako?
No, potem te bomo pa zaprli kar za tista vrata. Se bo ta
smrklja že naučila kozjih molitvic.” Julija je še vedno
vztrajala pri svojem: “Brigajo me vaše kozje molitvice!” A
šef je sploh ni več poslušal. Podložnikom je namignil, naj
odpeljejo Julijo. Kmalu je Julija za zaklenjenimi vrati
sedela v kotu temačne sobe, z enim samim kosom
pohištva - omaro. Ta omara ni bila nič posebnega. Bila je
že plesniva, zastarela in neuporabna. Julija se je ves čas
25

smilila sama sebi: “Le kaj bo z mano? Le kaj mi bodo te
grdobe naredile?”
26

6. Planinsko društvo
Sedaj pa poglejmo, kaj se je ves ta čas, od odhoda
deklet, dogajalo v domači vasi. Takoj ko se je tisto
nedeljsko jutro zbudila Anina mama in ugotovila, da
deklet ni, je zagnala tak vik in krik, da je bilo joj. Najprej
je odšla do Adelininih staršev, ki so stanovali v sosednji
hiši in ugotovila, da sta onadva mislila, da je Adelina pri
Ani, a ko jima je Anina mama povedala vse, kar je vedela,
sta bila zelo prestrašena. Anina mama je še poklicala
Lucijino mamo in Julijine starše ter jim povedala, da so
punce izginile. Ko so se vsi seznanili, so mame hotele
takoj poklicati policijo, ampak ko se vsi skupaj malo
umirili, so ugotovili, da se nima smisla razburjati in
zganjati dramo, če imajo punce samo svoje najstniške
izpade in so nekje v vasi. Takrat je bila ura enajst zjutraj
in ker je bila nedelja in ni bilo treba iti v službo, so se
odločili, da bodo najprej preiskali vso širšo okolico hiše.
Ker niso nič našli, so preiskali še gozd. Gozd ni bolj velik
in zato so ga hitro preiskali. Vsi so bili zelo zaskrbljeni,
ker niso našli niti sledi o njihovih izginulih otrocih.
Odločili so se, da bodo vprašali še Zalo, Adelinino
sestrično, če je kje videla dekleta. Do nje je odšla
Adelinina mama, ta čas pa so ostali poskušali ugotoviti,
27

kje so punce. Zala, ki je zelo visoka za svoja leta
(trinajst), ima rjave srednje dolge redke lase, zobni
aparat, je pa precej tiha, na trenutke premalo odločna.
Monika (Adelinina mama) ji je vse razložila, a Zala ni
vedela, kje so punce, je pa obljubila, da jih bo poskušala
dobiti po telefonu in z njimi skomunicirati, kje so.
Obljubila je še, da bo o vsem poročala, če bo kaj
izvedela. Ko je Monika odšla, je Zala še dolgo razmišljala
o tem, kako bo vzopostavila stik z dekleti. Še sanjalo se ji
ni, kako to izvesti, saj je dobro vedela, da telefonov
nimajo pri sebi, ker prvič: na snapchatu je z njimi
izgubila vse ognje in drugič: sploh ji nič ne odpišejo.
“Mislim, da je najbolje, če vso stvar prespim in jo
nadaljujem jutri,” si je predlagala v mislih. Ker je bila ura
že osem zvečer, si je hitro pripravila prtljago za
štiridnevni izlet s planinskim društvom, ki vključuje
otroke od šestega do osmega razreda (vseh skupaj je
šest plus učiteljica). Gredo na izlet v gozd pri v vasi, kjer
stanujejo Adelina in Ana, Julija in Lucija. V gozdu bodo
postavili šotore, kjer bodo štiri dni prenočevali. Staršem
je povedala, da je postala utrujena in se odpravila v
posteljo. Sanjalo se ji je, da sta šli z Adelino v gozd,
nakar je Adelina ugotovila, da je izgubila zapestnico,
katero ji je ona podarila za rojstni dan. Nenadoma je
Adelina izginila, Zala pa padla v neko jamo. Po tem
28

dogodku se je zbudila, pogledala na uro, ki je kazala 7:40
in nekaj časa razmišljala o sanjah, potem pa vstala, se
oblekla in uredila in poskušala pozabiti na sanje, saj se ji
je vse skupaj zdelo nesmiselno. Ko je pojedla zajtrk, je
vzela prtljago in odšla na avtobusno postajo. Tam naj bi
se namreč dobili ob 8:15 in tam bi jih ob 8:20 pobral
avtobus. Na postaji je bilo že pet otrok: Matjaž iz
sedmega razreda, Filip iz sedmega, Mirjam iz šestega,
Lara iz šestega, Rebeka iz osmega - najboljša Zalina
prijateljica iz društva, in zdaj še Zala iz osmega. Kmalu
je prišla še učiteljica Majda, z njo pa dva petošolca, Bor
in Peter. Takoj ko je dvajset čez osem prišel avtobus, so
se odpeljali. Seveda so se vsi zagrebli za zadnje sedeže,
dobili pa so jih Matjaž, Filip, Zala in Rebeka. Seveda,
najstarejši. Celo pot so se smejali in zganjali veliko
hrupa, a večkrat jim je morala Majda zagroziti, da jih bo
presedla in šele takrat so se MALO utišali. Deset čez
devet je avtobus parkiral na glavni avtobusni postaji.
Majda je vsem naznanila, da gredo najprej v gozd
postavit šotore, potem pa bodo imeli pohod po gozdni
učni poti. Šotori so bili veliki za dve osebi, tako da je
imel vsak par otrok svoj šotor, učiteljica pa svojega.
Poiskali so primeren kraj za taborjene in ko so bili šotori
postavljeni, je Majda vsem razdelila učne liste, ki naj bi
jih po parih reševali na učni poti. Ker je bila pot lepo
29

urejena, so se vsi najprej postavili na začetek in je
učiteljica vsake dve minuti spustila en par, da so lahko
reševali sami. Učiteljica naj bi odšla po krajši poti in vse
počakala pri koncu. Prvi par sta bili Zala in Rebeka. Učni
list se jima je zdel zelo lahek, zato sta ga hitro rešili in
ga na postajah samo preverjale. Proti koncu je Zala
našla na tleh lepo zapestnico, jo pobrala in si jo spravila
v žep. Ko so se vsi pari zbrali na koncu učne poti in
oddali liste, je bila ura dvanajst, zato so se odpravili v
tabor in naredili ognjišče, na katerem naj bi si skuhali
kosilo. Slednje je bilo ob enih. Jedli so kuhan krompir,
pečene hrenovke in za posladek še sadno kupo. Po kosilu
so imeli prosti čas in večina je odšla v šotore, tudi
Rebeka in Zala. Šotori so sicer čez dan poleti zelo vroči,
a tisti dan je bil dokaj hladen, zato so v njih zdržali. Zala
je iz nahrbtnika potegnila zapestnico, ki jo je pobrala na
učni poti. Ko jo je nekaj časa gledala, je postala zelo
zaskrbljena. “Oooo!! Zelo mi je všeč!! Kje si jo dobila?” se
je veselila Rebeka. “Oh, prej sem jo zagledala na tleh, ko
smo hodili po učni poti. In zdaj se mi vse bolj in bolj
dozdeva, da sem točno to zapestnico podarila Adelini za
rojstni dan.” “Hmm … Če je to tvoja sestrična Adelina, o
kateri si velikokrat govorila in rekla, da živi tukaj v tej
vasi, ji boš lahko kmalu vrnila zapestnico in če misliš, da
se ji je kaj zgodilo, si lahko prepričana, da to ni res, saj
30

jo je zelo verjetno izgubila, ko se je sprehajala po gozdu
ali kaj podobnega,” se je domislila Rebeka. “Prav imaš,”
je pristala Zala, vendar v to še ni bila čisto prepričana.
Pri sebi se je nekako odločila, da bo to raziskovala vsako
noč. Ob treh so nadaljevali s skupnim programom. Igrali
so odbojko in roverčka, kasneje so pa reševali učne liste.
Vse to je trajalo do petih, za sprehod so porabili še eno
uro, torej so prišli nazaj ob šestih, potem pa začeli
kuhati večerjo. Ob sedmih so pojedli enolončnico in
solato. Od osmih do devetih so se odločili še za večerni
sprehod, potem pa so se odpravili spat. Zala se je
zbudila ob dveh zjutraj. Zvečer si je pripravila budilko,
ki samo brni in si jo dala pod vzglavnik, da ne bi zbudila
Rebeke, si hitro nataknila jakno, vzela svetilko, si
nataknila ročno uri na roko in potiho odšla iz šotora.
31

7. Zala raziskuje
Svetilko je odprla šele, ko tabora ni več videla, saj se je
bala, da bi jo kdo opazil. Z njo je svetila po vseh straneh,
po vseh poteh, vendar ni našla nič zanimivega. Ko je bila
ura tri, se je odločila oditi nazaj, saj je želela za vsak
primer biti ob štirih v šotoru. Ne da bi jo kdo opazil, se
je potiho (seveda z zaprto lučko) prikradla v tabor in
zaspala. “Zala, Zala, Zala. Vstani že! Koliko krat sem te
že prišla zbudit? Ura je sedem in učiteljica bo jezna, če
takoj ne pridemo,” je bila Rebeka zjutraj nestrpna z
Zalo. “Ja, no. Saj že grem,” je zaspano rekla Zala.
Rebeka se je začudila: “Zakaj si pa tako zaspana? Saj
nismo šli tako pozno spat. A si bila čez noč na kakšnem
plesu?” “Ne, nisem bila na nobenem plesu, Rebeka in pač,
zaspana sem,” se je branila Zala. Rebeka je samo
skomignila z rameni in odšla iz šotora. Kmalu je še Zala
prišla iz šotora in ugotovila, da so že vsi zunaj. Ko so
pojedli zajtrk, kruh, sir in šunko, so odšli na krajši
raziskovalni sprehod, kjer so hodili po četvorkah. Zala in
Rebeka z Mirjam in Laro, Matjaž in Filip pa z Borom in
Petrom. Vsaka četvorka je morala v desetih do dvajsetih
minutah najti čim več naravnih stvari, ki so podobne
katerikoli živali. Po dvajsetih minutah so najdene stvari
32

prinesli učiteljici in za vsako stvar povedali, kar so si
predstavljali. Ko je slišala, kar so ji povedale obe
skupine, je izbirala zmagovalko in nekoliko dramatično
povedala: “In skupina, ki je imela največ domišljije in
ustvarjalnosti, je skupina, ki je zmagala in ta skupina
vsebuje člane z imenom: Matjaž, Filip, Bor in Peter.
Čestitam! Pa so le fanti premagali punce, vendar boste
punce naslednjič premagale fante. A ni tako Zala?” je
učiteljica začudeno pogledala proti Zali, ki je gledala v
tla z zelo zaskrbljenim obrazom. Verjetno je učiteljica
mislila, da je nesrečna zaradi izgube, saj je, ko ji Zala ni
ničesar odgovorila, pripomnila: “Zala no, zakaj si pa
nesrečna? Saj ni nič hudega če vas, punce, premagajo
fantje.” A Zala že ni bila zaskrbljena zaradi izgube. Kje
pa. Ona je dobro vedela, da so jih zdaj pač premagali
fanti in da jim bodo punce kdaj drugič vrnile, njo je
skrbelo za Adelino. Ko so s skupino iskale podrobnosti o
živalih, je na tleh zagledala moten napis: Uboga Julija.
Prepoznala je Adelinino pisavo in tako je še bolj sklepala,
da se je Adelini nekaj zgodilo. Naj povem, kako je bilo v
resnici. Ko so v nevihtni noči Adelina, Ana in Lucija tekle,
je Adelini zapestnica padla z roke. Napis na tleh pa je
nastall takrat, ko je Adelino res skrbelo za Julijo in je
napisala uboga Julija. Tako je Zalo skrbelo za
33

napačnega človeka, ker je bilo z Adelino seveda vse v
redu. Vrnimo se zdaj nazaj k “pogovoru” Majde
(učiteljice) in Zale. Ko je učiteljica videla, da pač iz Zale
ne bo nič izvlekla, je odnehala in začela z drugo temo.
“Ura je deset, zato imate zdaj eno uro prostega časa.
Potem bomo skuhali in pojedli kosilo, ob enih pa takoj
odšli na dolg pohod. V tabor se bomo vrnili ob šestih
zvečer. Takoj bomo pojedli večerjo, ob sedmih pa bomo
začeli s skupnim večerom, ki bo trajal do desetih, potem
pa boste morali takoj spat, da boste za jutri spočiti. To
je načrt za danes, zdaj pa imate prosti čas.” Zala in
Rebeka sta odšli v šotor, da bi igrali karte, a sta kmalu
prišli ven, saj je bilo v šotoru čez dan peklensko vroče.
Že res, da je bil postavljen v gozdu, vendar vseeno. Tako
sta pred šotorom igrali karte. Ko sta končale pet iger
remija, vse je zmagala Rebeka, sta začeli igrati enko, saj
sta se remija že naveličali, še posebej Zala, ker je
izgubila vse igre. Ni jima bilo več veliko do kartanja, zato
sta po dveh igrah enke (tokrat je obe zmagala Zala) vzeli
vsaka svojo knjigo in začeli brati. Kmalu je bila ura
enajst, potem dvanajst in kot bi mignil že ena, ko so se
odpravili na pohod. Vsi so se prvi dve uri zelo zabavali,
ob treh, pa so začeli tarnati, vendar so se VSI celi vrnili
v tabor, zato mislim, da jim ni bilo hudega. Vsaj preživeli
so. Vsi so se veselili sedme ure, saj so imeli takrat
34

zabavni večer. Bilo je zelo zabavno, a Zala si je večer
pokvarila s tem, da je večino časa razmišljala o Adelini.
Na to je za trenutek pozabila le takrat, ko je Filip
povedal nekaj vicev, ki so bili ZARES smešni. Ob devetih
je povedala učiteljici, da je postala utrujena, a v resnici
bi najraje ostala na večeru in se zabavala, vedela pa je,
da ji bo lažje, če se zdaj spočije in gre ponoči v miru
raziskovat. “Zakaj se raje ne bi zabavala z ostalimi?” se
je začudila učiteljica. Tudi Rebeki se je zdelo čudno, a si
je mislila: “Pač, danes je bil res naporen dan, naj se
spočije.” Zali je budilka zabrnela pod vzglavnikom ob
dveh ponoči, a je bila je tako zaspana, da je ni slišala in
je zaspala. Potem je budilka zazvonila še ob treh, takrat
se je zbudila, hitro ugasnila budilko, vzela svetilko in
potiho odšla iz šotora. Sploh ni ugotovila, da je ura tri.
Mislim, da zato, ker je bila še zelo zaspana. Hodila je po
gozdni poti tako kot prejšnji dan, samo dlje. Prišla je do
razpotja in morala se je odločiti, po kateri poti bo odšla
naprej. Odločila se je za desno, za katero je kasneje
ugotovila, da ni prav lepo prehodna. Čez nekaj časa je
postala že tako utrujena, da si je mislila: “Samo za pet
minut zatisnem oči, nič več. Potem takoj nadaljujem pot.”
Bila je pa tako zaspana, da je v trenutku zaspala tako
trdno, da je ne bi prebudil niti top. Minute in ure so
tekle, a Zala je še kar naprej spala in spala. Tako je bila
35

zaspana, da je še sonce, ko je posvetilo nanjo, ni zbudilo.
Zbudila se je, ko je bilo sonce visoko na nebu in ko je
hotela pogledati na uro, je ugotovila, da jo je pozabila v
šotoru. Vedela je, da so vsi v taboru v skrbeh zanjo in da
jo verjetno vsi iščejo. Ne da bi sploh kaj pomislila, je
stekla po poti, po kateri je prišla. Čez nekaj časa je
prišla v tabor, a v njem ni bilo nikogar. Bil je prazen.
Predvidevala je, da so jo ostali odšli iskat ali pa so odšli
na kakšen celodnevni pohod ali kaj takšnega. Ni se ji dalo
čakati, da se vrnejo, zato se je odločila, da se raje loti
pomembnejših opravkov in se vrne k iskanju Adeline. Na
listek je napisala, da ji je postalo slabo in da je odšla
domov ter ga položila na Rebekin vzglavnik. Vzela je
nahrbtnik, dala vanj najpomembnejše stvari in odšla.
36

8. Brez sledi
Pojdimo zdaj za nekaj dni nazaj in poglejmo, kaj se je
dogajalo pri dekletih v vasi Koržica. V ponedeljek so se
zbudile ob osmih. To je bil ravno pravi čas, saj so se ob
tej uri zmenile s Klaro, da jim prinese hrano in pijačo. A
Klare ni bilo ob osmih. Tudi pet in deset čez ne. Mislile so,
da je pozabila nanje, ko je le pritekla vsa zadihana.
“Nisem mogla priti prej, saj je babica na vsak način
hotela izvedeti, kam grem. Ampak saj ni več važno. Zdaj
sem tukaj. Tukaj imate sendviče. Enega za zajtrk, enega
za kosilo in enega za večerjo. Potem imate še tri
steklenice vode. Upam, da bo dovolj, če ni, pa mi povejte
in vam prinesem še.” Hrano in vodo je odložila na lep
ploščat kamen, ki je stal v bivaku. “In zelo lepo bivališče
ste si naredile. Vredno je pohvale,” je še dodala. “Hvala
za vse Klara. Ni se treba sekirati, saj bomo imele dovolj.
Res hvala. Ne vem, kaj bi brez tebe,” se je zahvalila
Adelina. “Iti moram nazaj k babici, ker sem ji rekla, da
bo samo pogledala, če je kdo na igrišču in da bom potem
takoj prišla nazaj. Tako da adijo. Se vidimo!” je rekla in
stekla k babici. Ana je takoj zamenjala temo: “Ne smemo
zapravljati časa, ampak moramo, takoj ko pojemo zajtrk,
nadaljevatii z iskanjem Julije. Ker smo iz njenega
37

sporočila razvozlale, da so jo odpeljali v vas Koržica, bi
morala biti nekje tukaj, ali so pa že odšli drugam. Sicer
je tudi možno, da so nekje v teh gozdovih, ki stojijo v
okolici vasi, v kateri se nahajamo.” “Predlagam, da do
kosila res podrobno preiščemo vas, saj smo jo včeraj
zelo na hitro in smo morda kaj spregledale,” se je
spomnila Lucija. “Da. Tudi jaz mislim, da je v tem trenutku
to najboljše storiti. Kaj pa ti misliš Ana?” “Ne spomnim se
nobene boljše ideje in lačna sem že. Pojejmo zajtrk,
potem pa pojdimo.” Ko so pojedle zajtrk, so se odpravile
v vas. Bile so zelo previdne, saj so se bale, da bi jih
opazila Klarina babica Olga. To se ne bi dobro končalo,
zato so ravnale zelo prav. Preiskale so okolico vsake hiše
in previdno pogledale skozi okna. Ko je bila ura deset, so
bile komaj na pol vasi in niso še ničesar našle. Preiskale
so še drugo polovico vasi, kar jim je vzelo še dve uri. Ker
niso nič našle, so se vse razočarane vrnile v bivak, kjer
so si pripravile kosilo. “V vasi nismo nič našle, zato smo
lahko skorajda prepričane, da v vasi ni Julije. Ne moremo
biti stoprocentne, ker je mogoče tolpa našla zelo skrivno
mesto, ki ga me nismo našle. Ko pojemo kosilo, bi lahko
odšle raziskat enega od teh gozdov. Ste za?” je
predlagala Adelina. “V redu. Pa naredimo tako,” sta se
strinjali tudi Lucija in Ana. Z užitkom so pojedle kosilo in
se odpravile v smeri proti gozdu. Hodile so po urejeni
38

gozdni poti in vsake toliko zavile s poti, da so si ogledale
kraj. Ko so petkrat zavile, niso našle nič, šestič pa se jim
je sreča nasmehnila. Zagledale so okroglo luknjo v tleh.
Ulegle so se na tebuh in pokukale skozi luknjo. “Izgleda
kot nekakšna jama,” je rekla Adelina. Ana se je zamislila:
“Mislim, da tudi je. Pojdimo vanjo.” “A si ob pamet Ana!?!”
se je razburila Lucija. “Pa saj ni varno. Poglej. Kaj če
pademo in se nam kaj zgodi? Kaj bodo potem rekli
starši?” Ana jo je opomnila: “Oh joj, Lucija. A si že
pozabila zaradi koga smo tukaj?!? Točno zaradi tebe. Če
ti ne bi začela zafrkavati Julije, bi bile zdaj doma na
varnem. Zdaj pa nehaj in pojdimo v jamo. Julijo moramo
rešiti!” “No, pojdimo že,” je bila Adelina nestrpna.
“Katera gre prva? Ana? Greš ti?” “No, prav, če si že taka
boječka,” se ji je nasmehnila Ana. Previdno se je obrnila
in spustila v jamo. Potem sta enako storili tudi Lucija in
Adelina. Znašle so se v neurejenem okroglem prostoru, ki
ga je blago osvetljevala sončna svetloba. Prostor ni bil
videti, kot da bi v njem sploh kdo imel skrivališče ali celo
živel. “Mislim, da tukaj ne bomo ničesar našle,” je hitro
rekla Adelina, a Lucija je ni slišala, saj je opazovala Ano,
ki je nekaj iskala. “Poglejta, pridita. Nekaj sem našla!” “
Kaj ne bi šle raje nazaj?” je bila prestrašena Adelina.
“Joj Adelina. Ne, ne moremo iti nazaj!” Adelina je
nejevoljno stopila do Ane, ki je našla nekakšen hodnik.
39

“Mislim, da smo na pravi poti,” je rekla, a se je prav
kmalu premislila, saj so prišle do konca rova, ki ni vodil
nikamor. Odšle so nazaj po hodniku in razočarane odšle
iz jame. “Gremo naprej, ali nazaj?” je naveličana
vprašala Adelina. “Saj je ura komaj tri!” se je razburila
Ana. “Ne smemo tako hitro obupati!” Tako so odšle
naprej in kot prej vsake toliko zavile s poti in preiskale
okolico. Hodile so dve polni uri, kar jih je že pošteno
izmučilo in tudi razburilo, saj niso našle nič posebnega.
Ob sedmih so se vrnile v skrivališče in pojedle večerjo.
Potem so se še malo pogovarjale in zaspale. “Pusti jo!”
“Neeee!!! ....” Ana in Lucija sta dvignile glavi. “Kaj pa je,
Adelina? Zakaj se tako dereš? Saj boš zbudila še celo
vas! In ura je dve ponoči. Kaj je, si kaj sanjala?” je bila
vsa razburjena Lucija. “Kkk kaj?” “Grozne sanje sem
imela, ne spomnem pa se, da bi karkoli rekla, ali pa celo
zakričala …” “No, daj, povej kaj si sanjala,” je bila hitra
Ana. “Spet sem sanjala nekaj o Juliji. Bile sva na
večernem sprehodu, ko sva nekaj zaslišali. Julija je bila
dovolj hitra, da se je skrila, jaz pa ne, saj me nekaj
zgrabilo za ramo. Obrnila sem se in zagledala nekega
moškega, ki mi je grozil, da moram takoj povedati, kje je
deklica, ki je bila nekaj trenutkov nazaj pri meni. Nisem
imela časa odgovoriti, saj je v grmovju nekaj zakašljalo.
Mož je takoj planil in privlekel ven Julijo. Potem sem
40

rekla, da jo mora pustiti, a je z njo nekam zbežal. Ne
vem, kam,” je končala Adelina. “Joj, Adelina! Sanje so pač
sanje in ne resničnost. Ne vem, zakaj se tako razburjaš
zaradi sanj. Zaspimo zdaj nazaj, da bomo jutri spočite,”
je rekla Ana. Vendar Adelina ni mogla zaspati, zato je
počakala, da sta Ana in Lucija zaspali, vzela ročno uro in
lučko ter se potiho odplazila ven iz bivaka. Pogledala je
na uro, ki je kazala 2:30 in se odpravila. “Samo nekaj ur
časa imam, potem pa se moram vrniti v bivak,” je
razmišljala. Potiho je odšla do konca vasi, seveda z
ugasnjeno lučjo, saj bi jo lahko kdo opazil. Tam je
prižgala luč in se malo razgledala naokoli. Ker ni ničesar
našla, se je po zunanji strani vasi vrnila proti bivaku. Ura
je bila komaj tri, zato je razmišljala o tem, kako bi lahko
porabila še tri ure, ki so ji ostale. Bila je preveč
strahopetna, da bi šla dlje ali celo v gozd (na to raje
sploh ni pomislila), zato se je vrnila nazaj v bivak in
poskušala zaspati.
41

9. Pismo
Ko je spet zaspala, ni več nič sanjala. Zjutraj se je
zbudila zadnja. Začutila je roko na ramenu, ki jo je rahlo
tresla. “Daj no, Adelina, vstani že. Klara nam je že
zdavnaj prinesla hrano.” Adelina je odprla oči in
zagledala Lucijo, ki jo je tresla in Ano zraven nje. “Koliko
pa je sploh ura?” je vprašala. “8:30,” je hitro rekla Ana.
“Saj to! Pohiteti moramo.” “Ko si spala, sva z Lucijo
naredile cel plan. Naj ti razložim. Starši so najbrž že
čisto šokirani, ker nas ni, zato moramo nekomu poslati
pismo, da je z nami vse v redu in da ste naredile samo
presenečenje za moj rojstni dan ter pozabile odložiti
kartonček, na katerem piše, kam smo odšle. Seveda bo to
čista laž, ampak če staršem povemo resnico, bomo
seveda me vsega krive, česar nočemo. Moramo samo še
razmisliti, komu bomo poslale pismo. Ali staršem ali komu
drugemu,” je razložila Ana. “Sicer pa moraš ti Adelina
najprej pojesti zajtrk, potem pa se dokončno odločimo,”
je dopolnila Lucija.” Ko je Adelina jedla zajtrk, sta odšli
Ana in Lucija pogledat, če je Klara kje zunaj in ravno ko
je Adelina končala in hotela za njima, sta se vrnili. “Klara
je na igrišču in je rekla, da če bomo pri iskanju
potrebovale pomoč, se lahko zanesemo nanjo,” je
42

sporočila Lucija. “Tako sem vesela, da smo spoznale
Klaro, ker je tako dobra in je vedno pripravljena
pomagati,” je rekla Adelina. “Da, res je bila Klara naša
rešiteljica,” je dopolnila Lucija. “Zdaj pa se zmenimo, kaj
bo s pismom. Adelina, imaš kakšno idejo, komu bi ga lahko
poslale?” je Ana spremenila temo. Adelina se je domislila.
“Poznate mojo sestrično Zalo? Njej bi lahko poslale
pismo, če lahko sporoči staršem, da je z nami vse v redu
in da je bilo to samo darilo Ani za rojstni dan in da smo
“pozabile” odložiti listek, kam gremo. Kot je rekla Ana.”
“Super Adelina!” jo je pohvalila Lucija. “Zdaj samo še
povej, ali je tisti tvoji Zali vredno zaupati resnico ali ne.”
“Ne, ne, ne. Raje resnice ne povejmo nikomur iz domače
vasi. Ne smemo tvegati, da ne pride pomotoma do
staršev,” je zanikala Adelina. “Čimprej moramo napisati
pismo, saj je ura že 9:15. Torej, ima katera list in pisalo?”
je vprašala Ana. “Jaz imam beležko in kemični svinčnik,”
se je hitro znašla Adelina. “Super!” se je razveselila Ana.
“Katera bo pisala?” “Bom kar jaz,” se je ponudila
Adelina. Vzela je beležko, iztrgala list in vzela pisalo.
“Draga Zala,” je začela. “Imam eno prošnjo zate. Ko smo
odšle, smo pozabile odložiti listek, na katerem piše, da
smo odšle taborit in da je bilo to darilo za Anin rojstni
dan. Prosila bi te, da staršem sporočiš, kje smo in da je z
nami vse v redu. Pošiljam ti lepe pozdrave, sestrična
43

Adelina.” “Super, zdaj samo še izdelajmo kuverto.
Adelina, mi daš en list?” je bila Ana takoj aktivna.
“Seveda,” Ana je naredila kuverto, Adelina je napisala
naslov, Lucija pa zložila pismo in ga dala v kuverto. “Zdaj
pojdimo na pošto in poglejmo, kdaj izpraznijo nabiralnik,”
je rekla Lucija. Na pošti so ugotovile, da pošto iz
nabiralnika odnesejo v sredo zvečer, zato so se odločile
pismo pustiti v Zalinem predalčku na pošti. Potem so se z
zaposlenimi zmenile, da v sredo zvečer poštar odnese
pismo na napisan naslov, če ga prej ne prevzame visoko
dekle z rjavimi lasmi, ki nosi zobni aparat in je precej
zadržana. Ko so vse opravile, so se vrnile v bivak. Ura je
bila 10:15, zato so se odločile še malo pobrkljati po
gozdovih. Z vsakim korakom so se spuščale vedno globlje
v gozd. Po nekaj minutah hoje so se presenečeno
ustavile, saj so v krošnjah, visoko nad tlemi zagledale
nekaj čudnega. Nekaj metrov pred njimi je z drevesa
visela vrv. Prepričane so bile, da so našle nov namig.
Razgledale so se okoli in zagledale lestev, ki je vodila
tako visoko, da ji ni bilo videti konca. Ana je preverila,
če je trdna in ko je bila prepričana, da je varno, se je
pričela vzpenjati. Lucija ji je sledila, Adelina pa je
obstala na mestu in prestrašeno strmela v prijateljici.
Lucija je pogledala Adelino in jo začudeno vprašala: “A
ne boš šla z nama?” “Ne, bom raje ostala tukaj in gledala,
44

če kdo pride.” Ana in Lucija sta se počasi bližali vrhu,
medtem pa se je Adelina usedla pod drevo in gledala na
pot, s katere so prišle. Ko sta Ana in Lucija priplezale do
vrha, sta videli, da sta prišli v drevesno hišico, ki najbrž
že kar nekaj časa ni bila v uporabi. Imela je dve majhni
sobi. V prvi ni bilo drugega kot polica in predalnik, sredi
druge, ki je bila mogoče malo večja, pa je stala mizica,
ob njej pa dva stola. Dekleti sta si to podrobneje
ogledali, a ko sta se obrnili, da bi odšli, ker se jima to ni
zdelo nič posebnega, sta zagledali vrv, ki je visela s
stropa. Bila je v enem kotu sobe in je tako prej nista
opazili. Ana jo je prijela in potegnila. Naenkrat se je
odprla loputa v stropu in iz luknje je zdrsnila lestev.
“Misliš, da je pametno iti naprej?” je bila prestrašena
Lucija. “Ah, ne bodi smešna! A ni naša naloga, da najdemo
Julijo? Sploh pa meni ta drevesna hišica ne izgleda nič
posebnega.” Ana se je povzpela po lestvi in ko je uspela
pokukati čez rob, se je nasmehnila Luciji. “No, povej mi
zdaj, kaj se tukaj lahko zgodi.” “Joj, previdnost ni nikoli
odveč.” Lucija je priplezala za njo. Stali sta na podestu,
ki je izgledal kot nekakšna terasa drevesne hišice, ki je
bila nekje visoko v krošnjah. Če sta pogledali čez ograjo,
ki je obdajal podest, nista mogli videti drevesa, pod
katerega se je usedla Adelina, ko sta odšli. Ker nista
našli nič posebnega, se jima ni zdelo vredno še naprej
45

postopati in se obirati po leseni kolibici in sta se zato
odpravili proti lestvi, ki je vodila z drevesa. Ko sta se
spuščali po lestvi, je Ana zaklicala Adelini: “Nič nisva
našli, no, vsaj nič zanimivega. Samo nekaj stare šare je
tam noter,” a ko se je obrnila, da bi pogledala proti
Adelini, se je lestev močno zamajala, saj Adeline pod
drevesom, tam, kjer je bila prej, ni videla. Izgubila je
ravnotežje in prav grdo padla na tla. Lucija, ki se je na
lestvi uspela obdržati, se je hitro spustila k Ani, da bi
videla, kaj se ji je zgodilo. Ravno takrat pa je pritekla
Adelina z veselim obrazom. V rokah je držala nekaj
majhnega, mehkega … Bil je psiček. “Heej, tukaj sem! Sta
kaj našli? Ravnokar sem nekaj zaslišala tam ob poti, a
sem ugotovila, da je samo potepuški pe …” Ni uspela
dokončati besede, saj je šele takrat opazila, da z Ano
nekaj ni v redu. Njen obraz se je v trenutku zmračil.
46

10. Nov namig
Ana je začela kašljati in postajala je vedno bolj in bolj
rdeča. Lucijo je skoraj pobralo. “Adelina! Takoj izpusti
tega psa! Si čisto pozabila, kako grozno je Ana alergična
nanje?!” Adelini so se začele nabirati solze v očeh. “Jooj,
tako mi je žal! Tega res nisem vedela!” “Nehaj se zdaj
opravičevati in mi raje pomagaj Ano postaviti na noge,
da čimprej pridemo v vas!” Lucijo je zmeraj bolj in bolj
grabila panika. Z Adelino sta Ano dvignili na noge, da se
ju je lahko oklenila okoli ramen. Tako je bilo vsaj malo
lažje za njeno poškodovano nogo. Začele so hoditi po
poti, ki je peljala v vas, vendar jim je nekaj prekrižalo
pot. Spet je bil psiček, ki ga je imela Adelina prej v
rokah. Poskušale so ga spoditi, vendar jim ni uspelo.
“Adelina, daj ga ti odnesi čim dlje in ga poskušaj za nekaj
minut zadržati, da nama uspe priti do bivaka. Potem pa
še ti pridi za nama,” je predlagala Lucija. Adelino je
psiček takoj ubogal, zato niso imeli večjih težav. Ko sta
Lucija in Ana prišli do bivaka, je Lucija pogledala proti
vasi in poskušala najti Klaro. Na njihovo veliko srečo je
bila ravno na igrišču s svojimi prijateljicami. Lucija ji je
pomahala, češ, naj pride k njim. Klara jo je videla, nekaj
rekla svojim prijateljicam in pritekla, a ko je zagledala
47

Ano, je njen nasmešek na obrazu v trenutku zbledel.
Lucija jo je prehitela, še preden bi lahko Klara karkoli
rekla. “Ali imaš mogoče zdravilo proti alergiji na pasjo
dlako? Ti bom ostalo kasneje razložila, zdaj ni časa.”
Klara je takoj razumela, kaj se dogaja. “Samo trenutek,
takoj pridem!” Stekla je proti hiši, kjer je živela. Samo
nekaj trenutkov je minilo, pa je bila že nazaj z majhno
škatlico. “Imate srečo, da je moja prijateljica iz Amerike
pri meni pozabila tablete proti alergiji na pasjo dlako.
Naj Ana hitro eno vzame, da se bo bolje počutila.” Luciji
je odleglo. “Joj, hvala Klara! Res hvala!” “Je že v redu,
zato sem pa tukaj! Kje pa je Adelina?” Lucija se je
zamislila. “Tistega psa je poskušala zadržati čim dlje, da
sva lahko z Ano prišle do tukaj. Ampak zdaj bi že morala
priti nazaj …” Takrat je v bližnjem grmu zašumelo. Ana,
ki se je počutila že boljše, se je razjezila. “Samo da ni
spet kakšen potepuški pes!” Lucija se je pogumno
premaknila proti grmu. “Je kdo tam?” Z roko je
odmaknila veje in zagledala … “Adelina! Kaj pa ti tukaj?!”
Lucija je bila tako presenečena, da so njena usta ostala
na pol odprta. “Tisti pes sploh ni hotel stran! Palico sem
poskušala vreči čim dlje, da bi, ko bi se on zamotil z njo,
stekla stran, a mi ni uspelo, saj je vsakič pritekel za
menoj. Potem je prišel mimo mož s pohodnimi palicami in
povedal, da je izgubil psička in točno takšnega, ki je
48

sedel poleg mene z imenom Tim in vprašal me je, če sem
ga mogoče kje videla. Še preden sem jaz lahko karkoli
rekla, je bil psiček, očitno po imenu Tim, že pri svojem
gospodarju. Ker je tisti gospod zagledal belo liso na
njegovem hrbtu, ni potreboval nobenega pojasnila,
temveč se mi je samo zahvalil, se nasmehnil in odšel. Jaz
sem mu utegnila reči le, da ni problema, saj ga kmalu že
ni bilo več. In potem sem poskušala po čim krajši poti
priti do vas in sem tako pristala v tem grmu.” Ko je
Adelina končala svojo pripoved, se je Lucija zasmejala in
zmajala z glavo. “Adelina, tebi se pa dogaja!” “Zdaj pa
moramo priti k stvari,” je Ana spremenila temo in se
razjezila. “Poglejte, kaj vse se nam je zgodilo, o Juliji pa
ne duha ne sluha. Vas smo pregledale že čisto po vseh
kotih in več kot očitno je, da Julije sploh ni tukaj!
Prepričana sem, da smo na napačnem kraju!” Adelina se
je zamislila. “Ampak to je zares čudno. V sporočilu, ki
nam ga je pustila Julija, piše, da so jo odpeljali v vas po
imenu Korž … Več ni uspela napisati, ampak mi smo zdaj
v vasi Koržica, kar se začne s črkami korž in to mora biti
pravilno.” Ana se je razjezila, vstala, vendar se je takoj
spet usedla, saj bolečina nogi še vedno ni ponehala. “Joj,
Adelina! Kje pa imaš ti možgane?! Ali obstaja samo ena
vas, ki se začne s črkami Korž? Ne moremo vedeti, če
smo v pravi vasi! Sploh mi ni jasno, kako se tega že prej
49

nismo spomnile.” “Daj no, Ana. Znižaj glas, lahko bi nas
kdo slišal, česar nočemo. Sicer pa imaš prav glede tega.
Res nismo bile pametne,” je priznala Adelina. Klara se je
po dolgem času spet oglasila. “Adelina, lahko pogledam
Julijino sporočilo?” Adelina je iz nahrbtnika vzela
beležko in ji jo podala. Klara je nekaj trenutkov strmela v
sporočilo in nekaj razmišljala, potem pa rekla. “Mislim, da
sem slišala še za eno vas, po imenu Koržicija. Ime ima
podobno tej vasi, saj sta si tudi sami zelo podobni, samo
da je Koržicija malce manjša. Ni daleč, samo nekaj
kilometrov stran od tu.” Luciji se je razjasnil obraz.
“Torej, kaj še sploh čakamo? Gremo!” “Jaz grem tudi z
vami!” je rekla Klara. “Hmm … kako pa?” je zanimalo
Adelino. “Peš, vozniškega izpita še nimam, imam pa dobro
kondicijo.” “Ja, to že razumem,” se je zasmejala Adelina.
“Kaj boš pa rekla tvoji babici?” “Klara je zamahnila z
roko. “Ah, si bom že kaj izmislila. Rekla ji bom, da moram
v gozd nabrat zelišča.” “Ti pa imaš dobro domišljijo!
Skoraj tako dobro kot jaz!” se je pošalila Lucija. Vse so
se zasmejale in čez približno pet minut jih je Klara z
velikim nahrbtnikom na ramenih že čakala pred igriščem.
Adelino je zaskrbelo: “Ojoj! Kako pa bo Ana hodila? In
kako bomo vedele, kam moramo iti? Kaj bomo pa jedle?”
“Na čisto vse sem pomislila.” Klara je iz nahrbtnika vzela
kremo in povoj, s katerima je poskrbela za Anino
50

poškodovano nogo. Kmalu je bilo z njo že bolje. Iz
nahrbtnika je potem potegnila še zemljevid, na katerem
je bila obkrožena vas Koržicija in lepo narisana pot do
nje. Pokazala jim je ogromno zalogo hrane v nahrbtniku
in tako so se z vsemi potrebnimi stvarmi odpravile iz
vasi.
51

11. Prijateljica v temi
Zdaj pa se vrnimo nekaj dni nazaj in poglejmo, kaj se je
dogajalo z Julijo, ko so jo v nedeljo zgodaj zjutraj zaprli
v majhno sobo v hiši sredi gozda. Ko se je Julija zjutraj
zbudila, je začutila močne bolečine v hrbtu, saj je spala
na precej neudobnem ležišču. Na tleh je zagledala
kozarec vode in nekaj kruha (ni izgledal ravno svež). Bila
je zelo lačna, zato se ni branila pojesti te “hrane”, tudi
če ni bila ravno najboljša. Sicer se od tega bornega
obroka ni ravno nasitila, a je bilo bolje kot nič. Ravno je
hotela pogledati skozi špranjo v vratih, ko je zaškrtalo v
ključavnici. Vrata so se odprla in Julija je zagledala
Anastazijo, ki je (zelo važno) stala tam in Aleksandra, ki
je stal za njo in se zlobno smejal. “No, vstani že in pridi
na delo, lažnivka! Saj nisi v hotelu!” Julija je zbrala
pogum. “Seveda nisem v hotelu! To zelo dobro vem in
nehajta se že spravljati name, ker vama nisem prav nič
naredila!” Anastazija se je zasmejala tako na glas, da je
v sobo pritekel šef. “Kaj pa se tukaj greste?! Saj nismo na
zabavi!” “Seveda ne!” je rekla Anastazija in nadaljevala.
“Ampak očitno ta mala razvajenka misli drugače!” Šef se
je zamislil, zlobno nasmehnil in stopil korak bližje Juliji.
“Očitno se ta smrklja še ni naučila, da se pri nas ne
52

zabavamo, ampak delamo, a poskrbeli bomo, da se bo
njeno razmišljanje prav kmalu spremenilo. Anastazija in
Aleksander sta skoraj v en glas rekla: “Točno tako!” Julija
ni mogla narediti ničesar, zato je samo žalostno strmela
predse. “No, pridi že! Vidva pa ji pokažita, kje je njeno
novo delovno mesto.” Je namignil na Anastazijo in
njenega brata. Važno sta se zasukala in Anastazija je
pogledala proti Juliji. “Misliš samo stati? Si tako lena?
Aleksander, ne vem kako si bomo lahko kaj pomagali s
tako lenobo.” Julija je z žalostnim obrazom odšla za
njima. Kmalu so prišli do sobe, ki je izgledala kot klet ali
nekakšna delavnica. Ko so vstopili vanjo, pa si je Julija z
roko pokrila usta, saj je zagledala kopirne stroje, za
katere je kmalu ugotovila, da služijo ponarejanju
denarja, saj je zraven videla še na kupe natisnjenih
bankovcev. Ta prizor ji ni bil niti najmanj všeč, a je
vedela, da nima druge izbire, kot da ima tukaj prste
vmes. Njeno razmišljanje je na žalost vodilo v pravo
smer, saj ji je že čez nekaj trenutkov Aleksander rekel:
“Denar, ki pride iz teh strojev, moraš zavezovati skupaj
po dvajset kosov. Pa glej, da bo dobro narejeno, sicer
ostaneš brez večerje.” Julija se je začudila. “Ali ni vmes
še kosilo?” “Zate že ne! In pazi, kaj govoriš, drugače boš
ostala še brez drugih obrokov.” Aleksander se je
porogljivo zasmejal in z Anastazijo odšel iz sobe. Julija je
53

ostala sama. Za hip je k njej priplavala misel, da bi lahko
pobegnila, a ker je takrat v sobo vstopilo še nekaj
delavcev, ki so odšli na svoja delovna mesta, je takoj
spet izpuhtela. Ko je Julija začela z delom, se je zelo
slabo počutila, predvsem zato, ker je delala tako
umazano in zlobno delo in zato, ker je bil njen trebuh
prazen. Na skrivaj si je v žep skrila nekaj bankovcev, da
bo imela dokaz za to zločinsko dejanje. Delala je cel dan
in postajala je vse bolj in bolj lačna. Končno je prišel čas,
da je morala iti v svojo sobo, kjer naj bi dobila večerjo.
Slednja ni bila nič bogatejša kot zajtrk. Ko je pojedla, je
nekdo potrkal na vrata. Tega Julija ni bila vajena, saj so
bili doslej do nje vsi zelo nesramni. “Kdo je?” je začudeno
vprašala. Morala se je premakniti bližje vratom, saj je
oseba na drugi strani zelo potiho zašepetala. “Jaz sem,
Anastazija.” Julija je izgubila potrpljenje. “Spet ti! Ali res
ne moreš početi nič pametnejšega, kot da se ves čas
spravljaš name? Bi spet rada rekla, da sem lažnivka,
goljufivka in tako naprej? To že vem, zdaj se moraš
spomniti kaj novega! Sem mogoče zdaj že kradljivka ali
kaj?!” “Nee! Nič slabega ti nočem. Prinesla sem ti še malo
hrane, ker bodo drugače od tebe ostale samo kosti in
želim ti pomagati, da pobegneš. Julija je zmajala z glavo.
“Ne verjamem ti. Najbrž je to kakšna past in so te
poslali, da mi to poveš. Hrana pa je gotovo zastrupljena.”
54

Anastazija je prišla v sobo in zaklenila vrata. “Poslušaj
me. Dobro ti hočem, ta hrana pa ni zastrupljena, poglej,
jo bom jaz poskusila.” Julija je počasi začela verjeti, da
se je Anastazija spremenila, a v to še vedno ni bila čisto
prepričana, saj je bila še nekaj časa nazaj z njo zelo
nesramna. “Ampak, ničesar več ne razumem,” je bila
zmedena Julija. Segla je po kosu kruha in je dodala.
“Kako to, da si zdaj takšna? Kaj se je zgodilo?”
Anastazija se je usedla poleg nje in jo žalostno
pogledala. Zdaj sploh ni izgledala več tako nesramna.
Gledala sem, kako si bila žalostnega obraza in kako težko
si opravljala to naše umazano delo in videla sem, da si v
resnici zelo dobrega srca. Spoznala sem tudi, da ni prav
to, kar delamo. Zato sem se odločila, da postanem
drugačna, boljša, takšna kot ti. Predvsem pa sem si
želela biti srečna. Na žalost mi do zdaj še ni uspelo najti
tiste prave sreče. Mislila sem, da je sreča to, da imaš
veliko, da si pomembnejši kot ostali, vendar to ni res!
Zdaj bom drugačna. Obljubim!” Videlo se je, da ji je bilo
zelo žal za njena dejanja. Z rokama si je zakrila obraz in
položila glavo na svoja kolena. “V redu je, lepo, da si
spoznala, kaj je prav!” Julija ji je poskušala vliti pogum.
Anastazija jo je vprašajoče pogledala. “Prijateljici?”
Julija se je nasmehnila in prikimala.
55

12. Malo je manjkalo
Od tistega trenutka dalje, se je Julija počutila veliko
bolje kot prej, saj ni bila več čisto sama, pa še dovolj
hrane je imela. Sicer je morala še naprej delati za tolpo,
a jo je veselila misel pobega, saj sta z Anastazijo kovali
načrt. Anastazija je morala paziti, da jo nihče ne opazi,
ko nese Juliji hrano, a v ponedeljek zvečer, ravno ko je
bila na poti do Julijine sobe, jo je zagledal Aleksander.
“Kam pa neseš to hrano? Naša ujetnica je že dobila
večerjo.” Anastazija si je hitro poskušala nekaj izmisliti.
“Kakšno hrano? Aja, to hrano! Ah, seveda vem, da je ona
že jedla! Tale hrana je za našo mačko.” “Ampak … mi
nimamo nobene mačke!” se je začudil Aleksander. “Aja,
saj res! Tebi še nisem povedala. Včeraj sem zunaj
zagledala mačko, ki je izgledala zelo lačna in videti je
bilo, kot da jo je nekdo zapustil. Potem sem jo vzela in
zdaj jo hranim. Veliko bolje se že počuti,” mu je razložila
Anastazija, a ta pripoved Aleksandru ni bila niti najmanj
všeč. “Tole mi niti malo ne diši! Od kdaj imaš pa ti rada
mačke? Saj si od nekdajsovražila vse živali! Kaj se zdaj
tukaj dogaja?!” Anastazija se je trudila razložiti. “To je
res, a šele zdaj sem ugotovila, kako zelo so ljubke in
prijazne.” Tole je Aleksandra še bolj zmedlo in razjezilo.
56

“To nisi ti! Ti si drugačna, Anastazija! Če pa imaš ti
mogoče kaj s tisto lažnivko, se pazi!” Ko je to rekel, se je
obrnil in odšel, Anastazija pa si je samo oddahnila in
Juliji odnesla hrano. Razložila ji je vse, kar se je zgodilo
z Aleksandrom in Julija ji je rekla, da mora veliko bolj
paziti, saj je on zelo pameten in bo drugače zvedel za
njune naklepe. Zvečer Julija ni mogla zaspati. Razmišljala
je o Anastaziji in o tem, kar se ji dogaja. Spomnila se je
tudi na njeno družino, ki jo skrbi zanjo in na njene
prijateljice, zaradi katerih je pravzaprav tukaj. No, ni
ravno zaradi njih, saj je ona postala užaljena in je stekla
stran, vendar so to povzročile one. Razmišljala je tudi o
pobegu in zaskrbelo jo je, kaj se bo zgodilo, če ju
ujamejo, vendar o tem raje ni več razmišljala, saj je ta
misel ni veselila. Vse te misli so jo utrujale in kmalu je
potonila v globok spanec. Zjutraj jo je zbudila
Anastazjia, ki ji je prinesla zajtrk. “Veliko pojej. Toliko,
da se boš nasitila, saj si zaslužiš.” Julija se je nasmehnila.
“Hvala ti. Veš, zelo mi je všeč, da si zdaj takšna. Tako mi
je veliko lažje biti tukaj.” Takoj ko je to rekla, je nekdo
zakričal. A ne iz obupa ali žalosti, pač pa se je slišalo,
kot da nekoga kliče. “Mislim, da me iščejo, bolje, da
grem. Ne bi rada težav,” je rekla Anastazija. Ko je
stopila skozi vrata, je zagledala Aleksandra. Joj, samo še
njega se je manjkalo! Pogledal jo je zelo sumljivo. “Kaj že
57

spet počneš tukaj!” Anastazija ga je jezno pogledala.
“Kaj naj bi pa počela? Njej sem nesla zajtrk,” je pokazala
na vrata Julijine sobe. “Aha. točno tako. In čisto nič
drugega nisi počela tam?” Anastazija se je razjezila.
“Seveda ne, ti tupec! Zdaj pa me že nehaj nadlegovati,
ker mi greš vedno bolj in bolj na živce.” Obrnila se je in
želela oditi, ko je Aleksander rekel: “Če te še enkrat
vidim pri njej, bo tvoj oče izvedel za tole.” Takrat je
Anastazija odšla, Aleksander pa se je zamislil. Ni vedel,
kaj se dogaja z njo.
58

13. Vse bliže
Ko se je Zala odpravila za Adelino, se ji je zdelo najbolj
pametno, da najprej pogleda na kraje, ki jih pozna, zato
se je odločila iti proti vasi Koržica. Ob prihodu je
najprej stopila do pošte, da bi popila malo vode, ko je do
nje stopil poštar, saj je opazil neverjetno podobnost z
opisom, ki so mu ga podale dekleta pred dvema dnevoma.
Vprašal jo je po imenu in ugotovil, da je to ona in ji
sporočil, da je dobila pismo treh deklet. Zali je srce kar
poskočilo ob misli, da je na pravi poti in njena
predvidevanja so se izkazala za prava, ko je na ovojnici
prepoznala sestričnino pisavo. Adelina, Lucija in Ana so ji
poslale sporočilo. Ko ga je prebrala, se ji je zdelo, da v
njem ni vse napisano po resnici. Odločila se je, da
zapisano pove staršem, sama pa se odpravi poiskat
dekleta. Takoj je stopila do telefonske govorilnice in
skoraj v isti minuti je bila že na vezi z Adelinino mamo in
ji povedala, da je z dekleti vse v redu in da so samo
pozabile odložiti listek, kjer je pisalo, da so pripravile
presenečenje za Anin rojstni dan. Adelinina mama si je
zelo oddahnila, a jo je za dekleta še vedno skrbelo, saj je
Adelina zelo odgovorna in svoje mame ne bi nikoli pustila
v skrbeh. Ko je s tem končala, je spet stopila do poštarja
59

in ga vprašala, če mogoče ve, v katero smer so se
odpravila dekleta. Pokazal je na pot, po kateri so odšle
in tako je Zala vsaj vedela, v katero smer mora iti. Tako
se je odpravila. Na vsak način je hotela izvedeti, kaj se
dogaja. Nekaj časa je bila pot zelo lepo prehodna, potem
pa je postajala vse ožja in ožja. To ji ni bilo niti najmanj
všeč, zato je pozorno gledala, če kje ob strani opazi še
kakšno širšo. Čez približno pol ure jo je zagledala,
vendar ni bila veliko širša od te, po kateri je hodila, zato
ni bila prepričana, kam naj gre. Ustrašila se je, da se bo
izgubila, saj če bi se, bi po tej goščavi težko našla pot
nazaj, zato se je poskušala čim bolj držati poti. Ker ni
vedela, katera pot je prava, se je odločila za tisto, ki je
po videzu izgledala prehodnejša. Izkazala se je za dobro
odločitev, saj je v nadaljnjih petnajstih minutah prišla do
glavne ceste. Imela je res veliko srečo, saj je v eni uri
prišla do vasice, ki je bila zelo podobna Koržici, le da je
bila malce manjša. Ker je sonce počasi že zahajalo, se je
v vasi odločila poiskati prenočišče. Upala je, da jo bo kdo
za eno noč sprejel, saj si res ni želela prenočiti zunaj.
Malo se je sprehodila po vasici, a ni opazila nobenega
stalnega prebivalca, saj je pred hišami, ki so izgledali kot
vikendi, videla nekaj prtljage in se ji je zdelo, da so to
ljudje, ki pridejo sem le za konec tedna ali za počitnice.
Ko je že skoraj obupala in prišla do konca vasice, je
60

opazila, kako se nekaj razposajenih otrok igra na vrtu
pred hišo. Stopila je bližje in jih vprašala: “Ali živite
tukaj?” Deklica, ki je izgledala najstarejša izmed njih, je
rekla: “Jaz sem Manja. Da, živimo tukaj, vendar smo edini
otroci v tej vasi. Šolo obiskujemo v Koržici. Kdo pa si ti?”
“Ime mi je Zala in se potepam po tukajšnjih hribih in
iščem tri deklice, moje prijateljice, z imenom Adelina,
Ana in Lucija. Vprašala bi vas samo, če smem nocoj
prenočiti pri vas, ker bom drugače morala prespati
zunaj.” Deklica se je nasmehnila. “Seveda! Samo še
mamici rečem. Takoj bom nazaj.” In res je prišla nazaj v
zelo kratkem času, z njo pa njena mama, ki se ji je
predstavila pod imenom Eva. “Ti kar pridi,” ji je veselo
rekla Eva. “Pri nas velikokrat prespijo kakšni pohodniki.
To nam je zelo v veselje, saj tako nekomu naredimo
dobro.” Zala je bila zelo vesela. Ko so ji pokazali, kje bo
spala, so ji pripravili še večerjo. Tako je bila lačna, da je
kar planila po hrani, saj cel dan ni skoraj nič jedla. Od
zunaj je bila hiša videti zelo majhna, a ko je Zala vstopila
v hišo, je videla, da sploh ni tako. Pravzaprav ji je bila ta
hiša kar všeč. Hitro je zaspala in to zato, ker je bila zelo
utrujena in ker je bila postelja zelo udobna. Zbudili so jo
topli sončni žarki, ki so jo nežno pobožali po obrazu. Bilo
je lepo jasno in prijetno sredino jutro. Gostitelji so ji
pripravili zajtrk in to zelo dober. Potem so ji dali še
61

nekaj hrane za na pot in Zala jim je bila zelo hvaležna.
Ko je stopila na cesto, je prišla k njej Manja in jo objela.
“Upam, da se še kdaj vidimo. Lepo se imej!” je rekla in
dodala. “Tukaj okoli je zelo veliko lepih in zanimivih
stvari, nekaj pa jih je tudi strašljivih.” Zala je
presenečeno pogledala. “Res? A bi mi mogoče lahko kaj
pokazala?” Manja je bila zelo vesela. “Seveda! Samo če
imaš čas in nimaš večjih načrtov.” Zali se je zdelo, da bi
ji lahko pokazala kaj, kar bi ji pomagalo odkriti, kje so
punce, zato je odšla z njo. “Najprej ti bom pokazala hišo,
ki smo jo odkrili nedolgo nazaj. Zdi se nam zelo sumljiva,
saj je prej nismo nikoli opazili, vendar je do nje pol ure
hoda. Samo mamici moram iti še povedat, da gremo na
sprehod, ker nas nekaj časa ne bo, potem pa lahko
gremo, seveda če želiš,” je Manja razložila Zali. “Lahko
gremo!” je bila razburjena Zala, saj je čimprej želela
izvedeti, kaj se dogaja z njeno prijateljico in ostalimi
dekleti.
62

14. Prevara
“Tukaj se lahko odpočijemo in pojemo malico, saj je
minilo že kar nekaj časa, odkar smo jedle,” je rekla
Klara. Iz nahrbtnika je vzela za vsako po en sendvič in
lačne so se lotile hrane. Ko so pojedle, so se odpravile
naprej. Po eni uri hoda so prišle v vas Koržicija. Niso
vedele, kam naprej, zato so se malo sprehodile po vasi.
Prišle so do hiše, pred katero so se igrali otroci.
Zagledal jih je neki fantek in stopil k njim. “Ali ve mogoče
poznate kakšno Zalo? Prej je iskala tri deklice po imenu
Adelina, Ana in Lucija.” Adelina je poskočila. “Ja!
Poznamo Zalo. Moja sestrična je! Kje pa je zdaj?” Deček,
ki je rekel, da mu je ime Mark, jim je razložil. “Z mojo
sestro Manjo se je odpravila do neke hiše, ki je zelo
čudna. To je pol ure stran od tukaj. Tudi jaz vem, kje je,
lahko vam pokažem.” Lucija je bila vesela te novice. “Ja!
Kar pojdimo.” Hodili so po urejeni gozdni poti in čez pol
ure so res prišli do jase, na kateri so zagledali hišo. Ni
izgledala ravno velika, a so se ustrašili, saj so ob njej
zagledali temno siv kombi z zatemnjenimi šipami. Punce
so videle, ko so s tem kombijem odpeljali Julijo, zato so
vedele, da so na pravem kraju. Previdno so odšli okoli
hiše, ko jim je nasproti pritekla Zala. Objela je Adelino.
63

“Joj, ti sploh ne veš, kako me je skrbelo zate! Samo, da je
vse v redu.” “Z mano je vse v redu. Vendar z Julijo ni.
Tolpa jo je ugrabila in prepričane smo, da je v tej hiši,
saj smo ta kombi videle tudi pred jamo, ko so odpeljali
Julijo. Zdaj moramo samo še ugotoviti, kako priti do nje
in jo rešiti.” Zali se je kar povesila čeljust, ko je
ugotovila, da v težavah ni Adelina, ampak Julija. Ravno
takrat pa se je Anastazija pripravljala, da bo izvedla
prvo stopnjo pobega. Šefu je natvezila, da je na kameri
št. 5,36 videla, da je nekdo vstopil v skrivališče, ki je zelo
oddaljeno od tega gozda. Šef, njegovi pomočniki in
Aleksander so takoj vzeli najnujnejše in se odpravili iz
hiše, da bi odšli pogledat, kaj se dogaja. Druščina je bila
pred hišo in razmišljali so, kaj narediti. Ko so šef in
podložniki prišli ven in odšli v kombi, so takoj utihnili in
se še bolj potuhnili. Ko je kombi odpeljal, so se previdno
približali hiši. Menili so, da bi bilo bolj pametno, če gredo
vanjo samo trije, saj bi jih bilo drugače preveč in bi jih
prej kdo opazil. Zato so se vsi, razen Adeline, Ane in
Lucije premaknili nazaj in ostali skriti, one pa so
previdno odšle do vrat hiše, ki so ostala odprta, saj so
jih člani tolpe, ki so v veliki naglici odšli, pozabili zapreti.
Ana se je opogumila in počasi stopila skozi vrata. Potem
sta vstopili tudi Adelina in Lucija. Pogledale so naokoli, a
niso videle nikogar, le ena majhna vrata na koncu sobe in
64

ena malo večja, na drugi strani. Bale so se poklicati
Julijo, saj bi se s tem lahko izdale, če je bil še kdo v hiši.
Ko so že želele oditi do majhnih vrat, je prednje stopila
deklica, približno enake starosti kot one. Adelina se je
prestrašila. “Samo Julijo iščemo. Si jo mogoče kje
videla?” je rekla in se plaho nasmehnila. Deklica jo je
začudeno pogledala. “Julijo? Ste prepričane, da ste
prišle zaradi nje?” “Seveda smo prišle zaradi nje! Kaj pa
drugega!” se je razjezila Lucija. “No, potem v redu, ker
sva midve z vašo prijateljico ravno želeli pobegniti,” se
je deklica razveselila pomoči. “Saj nama boste pomagale,
a ne? Aja, saj res! Moje ime je Anastazija in sem hčerka
šefa te tolpe.” Ob zadnji besedi se je namrdnila, saj tega
naziva ni bila več vesela. “Ali ti nisi takšna, kot ostali v
tolpi?” je zanimalo Ano. “Ne, dan nazaj sva z Julijo
postali prijateljici in odločila sem se, da ji pomagam
pobegniti. No, pridite že. Nimamo veliko časa, saj bodo
ostali kmalu ugotovili, da je bil lažni alarm. Ne sprašujte,
kakšen alarm, nimam časa razlagati.” Odšla je do majhnih
vrat, jih odprla, rekla Juliji, da je varno in da lahko pride
ven, saj jo nekdo čaka. Julijo je presenečalo, da bi jo kdo
čakal, a ko je prišla iz sobe in zagledala dekleta, je od
veselja skoraj zakričala in stekla k njim. Adelina in ostale
so jo objele in si oddahnile, da so jo našle. “Kako sem vas
vesela! Mislila sem, da ne boste šle za mano.” Anastazija
65

je spremenila temo. “Hitro, in to zelo, se moramo
domisliti, kako pobegniti, no, mislim, kako ujeti zlobneže.
Ne moremo samo iti in pustiti, da še naprej opravljajo
takšno grozno delo.” Julija se je nekaj spomnila in stekla
proti sobi, iz katere je prej prišla. Ostale so
presenečeno stekle za njo. “Ta omara …” je začela Julija.
“Kaj je s to omaro?” je vprašala Lucija in nadaljevala.
“Meni ne izgleda nič posebnega.” “Res ne izgleda nič
posebnega,” je potrdila Julija. “Ampak meni se je te dni,
ko sem bila tukaj v sobi zdela nekam sumljiva. Najbolje,
da jo odpremo in pogledamo, če je kaj posebnega.” “V
redu, ampak hitro, meni se zdi to samo izguba časa,” je
bila nestrpna Lucija. Julija je poskušala odpreti omaro,
vendar to ni bilo tako lahko delo, kot je izgledalo.
Pomagale so ji še ostale in z veliko moči jim je to uspelo.
Pred njimi se je razprostrla velika črna luknja.
66

15. Pobeg
Lucija je na široko zazijala, saj kaj takega ni
pričakovala. Tudi ostale niso izgledale tako, kot bi to bilo
nekaj vsakdanjega. “To izgleda kot nekakšen rov. Hitro!
Poglejmo kam pelje. Ne smemo izgubiti niti sekunde.” Še
preden bi lahko kdo karkoli rekel, je Julija že stopila v
temo. Ostale so se počasi premaknile za njo, ko se je Ana
spomnila na Klaro, Zalo in otroka, ki jih čakajo zunaj.
“Najbolje, da grem ostalim povedati, da je z nami vse v
redu, da jih ne bo preveč skrbelo.” Kmalu je bila nazaj in
skupaj so se odpravile naprej. Kar naenkrat se je
prižgala luč in Adelina je zakričala. Anastazija se je
zasmejala. “Ti se pa res vsega bojiš. Saj sem prižgala
samo svojo žepno luč. Drugače ne bomo prišle daleč. Vsaj
cele ne.” Adelina jo je grdo pogledala. Ni minilo dolgo, ko
so zagledale svetlobo, za katero so ugotovile, da je
konec rova. Ko so stopile na sončno svetlobo, so
ugotovile, da se nahajajo za hišo družine, kjer živita
Mark in Manja. Zelo so bile presenečene, da je bil rov
tako velika bližnjica, saj so po njem potrebovale dobrih
pet minut, po navadni poti pa slabe pol ure. Julija se je
domislila. “Sedaj moramo brez obotavljanja poklicati
policijo. Ima kdo telefon pri sebi?” Nobeden ga ni imel,
67

zato je Anastazija stekla po rovu nazaj v hišo, da bi ga
odšla iskat, a ravno, ko je stopila v Julijino sobo, je
zaslišala zvoke kombija in jezne glasove. Očitno je bilo,
da so se zlobneži vrnili. Anastaziji je zastal dih, a se ni
ustavljala. Na stežaj je odprla vrata Julijine sobe in se
skrila za njimi in to ravno pravi čas, saj so skozi vrata že
planili jezni šef, za njim njegovi pomočniki in Aleksander.
Ko so ugotovili, da so vrata Julijine sobe odprta, o Juliji
pa ne duha ne sluha, jih je skoraj pobralo. Vsi so takoj
stekli v sobo in videli, da so vrata omare odprta, v njej
pa je rov. Vedeli so, da je tako Julija pobegnila. Vsi so se
takoj in brez obotavljanja pognali vanj. Vsi? Ne,
Aleksandru se je zdelo, da ima tukaj prste vmes tudi
Anastazija in želel se je prepričati, zato ni odšel za
ostalimi. Anastazija je to opazila, zato je ostala skrita,
dokler se ji ni zdelo, da je Aleksander odšel. Takrat je
zaprla in zaklenila vrata sobe. A motila se je, saj je
zagledala Aleksandra, ki je stal pred njo. Na njeno veliko
presenečenje jo je objel in šlo mu je na jok. Sploh ni
mogla verjeti lastnim očem. “Anastazija! Zelo mi je žal! Mi
oprostiš? Jooj, kako sem lahko delal tako grde in slabe
stvari!” Anastazija se je nasmehnila. “Tega nisem
pričakovala. Presenetil si me! Zdaj pa me poslušaj. Zbeži
stran in si najdi boljšo družbo. Nisi vreden dela, ki ga
opravlja najin oče. Zdaj pa pojdi, preden te najdejo.
68

Vzemi še nahrbtnik, nekaj hrane in vodo. Pogrešala te
bom, Aleksander!” “Jaz tudi tebe, Anastazija!” Še enkrat
ga je objela, gledala za njim in zajokala. Pravzaprav je
bil njen brat in ji ni bilo lahko. Ko ga ni več videla, je
hotela oditi nazaj po rovu, ko se je spomnila zaradi česa
je prišla. Ni vedela, če ji bo uspelo. Pograbila je telefon
in stekla po rovu, a ko je prišla ven, jo je pričakalo
presenečenje. Njen oče in njegovi pomočniki so bili v
lisicah, pred njo pa so stali policisti, Julija ter njene
prijateljice in njihovi starši. Nič ji ni bilo jasno in zato ji
je Julija, ki je to videla, razložila. “Nismo mogle čakati
nate, saj nismo vedele, kdaj prideš nazaj, zato sem
prosila Evo, če si lahko izposodim telefon, da pokličem
policijo.” Pokazala je na gospo zaskrbljenega obraza, ki
je stala zraven policista, saj jo je skrbelo za svoja
otroka. Ravno takrat so iz rova pritekli še Zala, Klara,
Manja in Mark. “Zelo nas je skrbelo za vas in morali smo
iti za vami,” je razložila Klara. Manja in Mark sta vesela
stekla k mami v objem, Julija pa je nadaljevala in
povedala Anastaziji: “In potem, ko je prišla policija, so
prišli še naši starši, ki so nas s policijo iskali že nekaj
dni. Vsekakor je bila velika zmeda, a važno je, da se je
vse uredilo,” je Julija zaključila. Vendar Anastazija ni
bila ravno veselega obraza, kot je Julija pričakovala. “A
nisi vesela, da ja končno vse, kot bi moralo biti?” Juliji ni
69

bilo jasno. “V bistvu ni prav tako. Kaj bo pa zdaj z mano?
Morala bom v rejništvo, saj sedaj nimam več skrbnikov.
Mama mi je že zdavnaj umrla, drugih živečih sorodnikov
pa nimam.” Julija jo je žalostno pogledala. “Tega si pa
res ne zaslužiš. Sploh ne bi bilo pošteno, a mislim, da sem
se nečesa spomnila. Mami, ati, a lahko? Prooosim!” je
Julija pogledala starša. Mama se je nasmehnila. “Ne
moreva ti odgovoriti, ker sploh ne veva, kaj želiš. Najprej
nama moraš povedati.” Julija se je zasmejala. “Aja, saj
res. Zelo sem vznemirjena in sem mislila, da sem že
povedala. No, želela sem, da bi Anastazija od zdaj naprej
živela pri nas. Res je ne morem pustiti v rejništvo, ko pa
se že tako dobro razumeva.” Starša je pogledala s
takšnim pogledom, da bi ji zelo težko rekla ne. Mama je
pogledala očeta. “Kaj ti praviš na to?” Pogladil se je po
bradi, se nasmehnil in pogledal svojo hčerko. “Mislim, da
bi bilo to super, če se dobro razumeta. Ampak nič ni še
odločeno. Se bomo kasneje dokončno zmenili, a mislim, da
nimamo tukaj nobenega problema, če se ti in tvoja
prijateljica strinjata.” Julija se je na široko nasmehnila in
objela očeta. “Joj, hvala! Ne vesta, kako sem vesela!”
Potem je objela še Anastazijo, ki ni bila več tako
žalostna kot prej. Kje pa! Ravno nasprotno! Bila je tako
srečna, da bi lahko skočila tako visoko, da bi se z glavo
dotaknila zvezd.
70

Epilog
“Imam idejo punce,” je rekla Ana in se usedla na stol. Bilo
je lepo in sončno nedeljsko popoldne. Adelina, Ana,
Lucija, Julija, Zala, Klara in Anastazija so sedele v dnevni
sobi pri Ani doma in se pogovarjale. “Mislim, da smo se ta
teden pošteno izmučile, zato predlagam, da gremo čez
vikend na morje, da se spočijemo in proslavimo naše novo
prijateljstvo.” “Super ideja,” se je razveselila Adelina.
“Jaz sem tudi za to,” sta se Lucija in Zala pridružili
Adelini. Lepo je bilo, ko se je vseh sedem prijateljic
sprehajalo po peščeni plaži, ko je Lucija spet začela.
“Julija, kako pa kaj z ...?” Adelina jo je grdo pogledala.
“A ti to resno?!” “Seveda, čisto resno, brez heca. No
Julija, povej, ker nas zanima.” Čisto vse, vključno z Julijo,
so jo grdo pogledale, se zasmejale in skoraj v en glas
zavpile: “Lucija!” Potem so Lucijo porinile v morje in tudi
one skupaj z njo skočile vanj.
71

Ravno takrat pa je pritekla Adelina z
veselim obrazom. V rokah je držala
nekaj majhnega, mehkega …
Bil je psiček.
“Heej, tukaj sem! Sta kaj našli?
Ravnokar sem nekaj zaslišala tam
ob poti, a sem ugotovila, da je samo
potepuški pe …” Ni uspela dokončati
besede, saj je šele takrat opazila, da
z Ano nekaj ni v redu. Njen obraz se
je v trenutku zmračil.
72