Nat2Care-Vodnik prepoznavanje vrst

KLJUČ ZA

PREPOZNAVANJE VRST

Publikacija je bila izdana v okviru Programa sodelovanja Interreg V-A Italija

Slovenija 2014-2020, ki ga financira Evropski sklad za regionalni razvoj.

Projekt NAT2CARE

Spodbujanje skupnosti za ohranjanje in obnavljanje

čezmejnih območij Natura 2000

KLJUČ ZA PREPOZNAVANJE VRST

Urednik:

Univerza v Vidmu

Oddelek za agroživilstvo, okolje in živali

Avtorji besedila:

NACIONALNI INŠTITUT ZA BIOLOGIJO Špela Ambrožič Ergaver, Andrej Kapla, Stiven

Kocijančič, Davorin Tome, Al Vrezec, Alenka Žunič Kosi

UNIVEZA V VIDMU – ODDELEK ZA AGROŽIVILSTVO, OKOLJE IN ŽIVALI Stefano Filacorda, Andrea

Madinelli, Lorenzo Frangini, Yannick Fanin, Marcello Franchini, Antonella Stravisi, Carla

Fabro, Andrea Vendramin, Sara Vezzaro, Marta Trevisan, Lara Iaiza, Giulia Genuzio

BIOTEHNIŠKI CENTER NAKLO Monika Kos

NARAVNI PARK JULIJSKIH PREDHODOV Stefano Santi, Silvia Segatti

TRIGLAVSKI NARODNI PARK Sanja Behrič

Prevod:

AES srl

ROME (RM) – ITALIJA

Naslovne slike (od leve proti desni):

Paolo Da Pozzo - AFNI, Davorin Tome, Al Vrezec, Antonio Borgo, Yannick Fanin

Avtorji fotografij (po abecednem redu):

Arhiv Univerze v Vidmu, Gabriele Bano, Sanja Behrič, Danilo Bevk, Antonio Borgo, Paolo Da

Pozzo - AFNI, Matteo De Luca, Yannick Fanin, Marco Favalli, Lorenzo Frangini, Fulvio Genero,

Tanja Menegalija, Davorin Tome, Andrea Vendramin, Al Vrezec, Alenka Žunič Kosi

Leto objave 2020

Predlagan način citiranja:

AA.VV., 2020. Ključ za prepoznavanje vrst. Projekt NAT2CARE Spodbujanje skupnosti za

ohranjanje in obnavljanje čezmejnih območij Natura 2000. Oddelek za agroživilstvo, okolje

in živali, Univerza v Vidmu (ur.), Interreg V-A Program sodelovanja Italija-Slovenija 2014–

2020, 56 str.

2

Glavni cilj projekta NAT2CARE - Spodbujanje skupnosti za

ohranjanje in obnavljanje čezmejnih območij Natura 2000 - je

izboljšanje stanja in prisotnosti biodiverzitete na območjih Natura

2000, za katera so pristojni projektni partnerji (Deželni naravni park

Julijsko predgorje, Triglavski Narodni Park in Deželni naravni park

Furlanski Dolomiti) s posegi na habitatih in vrstah Natura 2000, s

krepitvijo celovitega upravljanja, ozaveščanjem in okoljsko vzgojo

ter povečanjem promocije ekosistemskih storitev.

Povezava za prenos digitalnih različic:

https://www.ita-slo.eu/it/nat2care

https://www.ita-slo.eu/sl/nat2care

https://www.ita-slo.eu/en/nat2care

Interaktivni webGIS:

https://mangomap.com/nat2care/maps

iNaturalist NAT2CARE projekt:

https://www.inaturalist.org/projects/nat2care

Nat2Care - Spodbujanje skupnosti za ohranjanje in obnavljanje čezmejnih območij Natura 2000

Vsebina

UVODNA BESEDA ......................................................................................... 5

KOSEC (Crex crex) ....................................................................................... 6

DIVJI PETELIN (Tetrao urogallus) ..................................................................... 8

RUŠEVEC (Lyrurus tetrix) ............................................................................. 11

BELKA (Lagopus muta) ................................................................................. 14

BELOGLAVI JASTREB (Gyps fulvus) ................................................................... 17

KOZAČA (Strix uralensis) .............................................................................. 19

ALPSKI KOZLIČEK (Rosalia alpina).................................................................... 23

GAMS (Rupicapra rupicapra) .......................................................................... 26

ALPSKI KOZOROG (Capra ibex) ....................................................................... 30

RJAVI MEDVED (Ursus arctos) ......................................................................... 33

ZLATI ŠAKAL (Canis aureus) ........................................................................... 38

EVRAZIJSKI RIS (Lynx lynx) ............................................................................ 41

VIDRA (Lutra lutra) .................................................................................... 45

DIVJA MAČKA (Felis silvestris) ........................................................................ 49

SIVI VOLK (Canis lupus) ................................................................................ 52

4


UVODNA BESEDA

Ta priročnik je nastal z namenom, da bi čim več ljudi seznanili z živalskimi vrstami, ki so bile

predmet monitoringa in čezmejnega sodelovanja v okviru projekta Nat2Care.

Obravnavane vrste so pomembne, ker so značilne predstavnice gorskega območja, ki leži na obeh

straneh meje med Italijo in Slovenijo. Zaradi tega si zaslužijo polno pozornost nas vseh.

V priročniku boste našli koristne informacije o glavnih bioloških značilnostih teh vrst, o njihovem

vedenju in habitatih. Fotografije, ki so zbrane v tem priročniku, vam bodo pomagale pri

razumevanju. Če pa boste želeli izvedeti več o čezmejnem območju, na katerem živijo opisane

vrste, si lahko na spletu (WebGIS) ogledate interaktivne karte za katere najdete povezavo na 3.

strani priročnika.

Če bi želeli, imate tudi možnost, da svoja opažanja z uporabo aplikacije iNaturalist® sporočite

neposredno iz svojega pametnega telefona. Vsa zabeležena opažanja bodo pregledali naši

strokovnjaki in jih objavili na WebGIS.

Želimo si, da bi ta publikacija, pripravljena v italijanščini, slovenščini in angleščini, ter druga

orodja, ki jih daje na razpolago projekt Nat2Care, spodbudila vaše zanimanje in željo po učenju,

ter vas navdušila, da boste območja, kjer živijo opisane vrste, obiskali z nepogrešljivim zanosom

in potrebno spoštljivostjo.

5


Avtor fotografije Davorin Tome

KOSEC (Crex crex)

VELIKOST

Dolžina telesa

Razpon peruti

do 30 cm

42—53 cm

Teža

♂ 130—210 g

Kosec je srednje velika ptica iz družine tukalic (Rallidae), podobna je zelenonogi tukalici, ima

kostanjevo-rdečkasto perje, rdečkasto šarenico in koničast kljun. Barva perja ni enotna: obraz,

vrat in prsi so obarvani sivomodro, trebuh je bel, boke in predel pod repom zaznamujejo bele in

kostanjevorjave proge, medtem ko je zgornji del peruti lešnikove barve z redkimi belimi progami.

Peruti in rep so zaokroženi; rep med letom uporablja kot krmilo. Ima zelo močne noge, primerne

za življenje na tleh. Spolni dimorfizem ni očiten; samica je manjša od samca in ima perje, ki je

obarvano v toplejših barvah.

Kosec ima najraje travniške habitate (Slika 1), kot jih najdemo v dolinah gričevnatega in

hribovitega sveta; in vsa območja, na katerih so travniki redno pokošeni (na primer v bližini

planinskih pašnikov). Ne obiskuje pa zapuščenih in negojenih travnikov, saj se tam težko premika

in gnezdi.

6


Najdemo ga v času rastitve, v spomladanskem in poletnem času na območju Naravnega parka

Furlanskih Dolomitov, Naravnega parka Julijskih Predalp in Triglavskega narodnega parka.

Kosec je vsejeda ptica, ki se hrani predvsem z nevretenčarji (deževniki, polži, pajki, kačjimi

pastirji, kobilicami in drugimi vrstami žuželk), lahko pa upleni tudi majhne sesalce in žabe. Od

rastlinske hrane pa mu najbolj ustrezajo semena trav.

Kosec je samotarska in pritlehna žival, ki hodi tako, da zelo visoko dviga noge. Nerad leti, čeprav

vemo, da zna leteti, glede na to, da kot ptica selivka preleti velike razdalje.

Dvorjenje pri koscu poteka spomladi. Da samec privabi samico, poje na poseben način in izvaja

»ljubezenski ples«, tako da dviga svoje perje. Kosec gnezdi do nadmorske višine 1400 metrov.

Gnezdo vedno pripravlja samec in ga običajno skrije v travo ali grmičevje. Samica nese jajca vsak

drugi dan; skupno jih znese od 8 do 12. Jajca so kremaste barve in nekoliko svetleča ali pa

zelenkasto-modrih in sivih odtenkov z rjavkastimi pegicami. Ko samica neha nesti jajca, jo samec

zapusti. Jajca nato vali sama, dokler se mladiči ne izležejo, kar je približno 19—20 dni po tem, ko

je znesla zadnja jajca. Mladiči zapustijo gnezdo po 3 do 4 dneh, po enem mesecu pa poletijo.

ZNAKI PRISOTNOSTI

Oglašanje: Samec s petjem privabi samico in zaznamuje svoje območje. Poje v spomladanskih

nočeh; njegovo petje slišimo kot močan »krek krek«, ki se lahko sliši več kilometrov daleč. Samica

se oglaša na podoben način kot samec, a z neke vrste laježem.

Slika 1. Habitat kosca (Avtor fotografije Davorin Tome).

7


Avtor fotografij Paolo Da Pozzo - AFNI

DIVJI PETELIN (Tetrao urogallus)

VELIKOST

Dolžina telesa

♂ 86—102 cm

♀ 57—67 cm

Razpon peruti

Teža

do 1,30 m

♀ 2—2,5 kg

♂ do 4—5 kg

Divji petelin je največja ptica iz družine koconogih kur. Za vrsto je značilen spolni dimorfizem.

Pri samcu (petelinu) sta vrat in rep črna, peruti so temnorjave barve, na prsih ima zelenkaste

odbleske; na predelu ramenskega sklepa ima belo liso, nad vsakim očesom pa rdečo kožno gubo

(imenovano roža). Samica (kokoš) je manjša, rjavo-grahasta in z izrazito rdečkasto-oranžnimi

prsmi. Videz se preko leta ne spreminja.

Noge so močno operjene vse do prstnih sklepov s perjem rjave barve. Na vsaki nogi ima po štiri

prste, od teh so trije na prednji strani postavljeni skoraj pod kotom 90°, četrti pa je zadaj

dvignjen. S prsti, ki imajo roževinaste izrastke v obliki glavnika, se divjemu petelinu poveča oporna

površina, tako da lahko hodi po snežni odeji kot, da bi imel krplje.

Po vsej Evropi se njegovo območje zmanjšuje. Zasledimo ga v alpskem loku na nadmorski višini od

800 do 2000 metrov; največ divjih petelinov je v Vzhodnih Alpah, medtem ko se je njihovo število

v Zahodnih in Srednjih Alpah zelo zmanjšalo. Prisoten je na območju Naravnega parka Furlanskih

8


Dolomitov, Naravnega parka Julijskih Predalp in Triglavskega narodnega parka. Na splošno živi v

obsežnih iglastih ali mešanih gozdovih (predvsem v Vzhodnih Alpah ali v predalpskem svetu) na

območjih, kjer ni veliko motenj, so dobro pokrita s podrastjo (še posebej z vrstami rodu

Vaccinium), kar je nepogrešljivo za prehrano te ptice, in imajo tudi odprte predele. Divji petelin

je zelo občutljiv na okoljske spremembe, večinoma na tiste, ki nastanejo zaradi človekovih

dejavnosti in podnebja.

Prehrana divjega petelina je zelo raznolika: spomladi in poleti jo večinoma sestavljajo različno

jagodičevje, semena, brsti, listi, žuželke in polži; jeseni se lahko hrani tudi z gobami, pozimi pa

predvsem z iglicami in vejicami iglavcev.

Je stalna vrsta s prevladujočim samotarskim načinom življenja, z izjemo samic z mladiči.

Čas parjenja (rastitev) traja od prvih aprilskih dni do konca maja. V tem obdobju postanejo samci

teritorialni in dvorijo samicam na odprtih mestih (rastiščih). Repna peresa dvignejo in pahljačasto

raztegnejo ter se — z namenom, da bi privabili samice — značilno oglašajo tako, da glavo zvračajo

nazaj. Samec se pari z več samicami; te pa se, ko so oplojene, odpravijo gnezdit. Gnezdijo na tleh

v zavetju grmovja, da znesejo jajca. Samica znese od 5 do 14 jajc, ki jih vali približno 4 tedne.

Mladiči so takoj sposobni slediti materi iz gnezda. Od nje se ločijo jeseni, ko se porazdelijo v jate

glede na spol.

ZNAKI PRISOTNOSTI

Stopinje (Slika 2): Pri samcu merijo 10—12 cm v dolžino in 7—11 cm v širino, pri samici pa so za

eno tretjino manjše. Zunanji prsti oblikujejo z notranjim prstom kot, ki meri 150°—160°; na snežni

odeji je brez težav opazen tudi zadnji prst.

Sledi (Slika 2): Pri hitri hoji je korak dolg 20—25 cm, med dvorjenjem je paradni korak krajši in so

sledi bolj skupaj; ob straneh so vidna znamenja, ki jih puščajo glavna letalna peresa.

Iztrebki (Slika 3): Jeseni in pozimi so rumenorjave barve, spomladi so bolj mehki in rumeno-zelene

barve, poleti pa vijoličaste barve (če se hrani z jagodičevjem). Iztrebki so valjaste in nekoliko

usločene oblike, v dolžino merijo 4—8 cm, njihov premer pa je 10—13 mm. Brez težav jih lahko

odkrijemo na tleh pod drevesom, na katerem petelin redno prenočuje (»pod gredjo«).

Oglašanje: V času parjenja se samec zelo značilno oglaša, da privabi samice na rastišča, in poseda

po drevesnih vejah okoli rastišča ali na vejah nad rastiščem. Glede na velikost divjega petelina je

njegovo petje zelo tiho, slišno kakih 100 m daleč. Gre za ritmično petje, ki ga razdelimo v

klepanje, drobljenje, glavni udarec in brušenje, pri čemer je najglasnejši del glavni udarec.

Samica na svojo prisotnost opozori z lahnim kokodakanjem (»gak-gak«) in zvokom, ki je podoben

oglašanju črne žolne.

Izgrebene plitve jamice: Nastanejo na mestih, kjer se divji petelin hrani, ali se kopa v pesku ali

prsti.

9


Slika 2. Sledi divjega petelina (Avtor fotografije Matteo De Luca).

Slika 3. Iztrebki divjega petelina (Avtor fotografije Danilo Bevk).

10


Avtor fotografije Paolo Da Pozzo - AFNI

RUŠEVEC (Lyrurus tetrix)

VELIKOST

Dolžina telesa

♂ 57—65 cm

♀ 40—46 cm

Razpon peruti

Teža

nad 90 cm

0,8—1,5 kg

Ruševec ima značilna repna peresa, ki so na obeh zunanjih straneh zakrivljena. V Italiji ga poznajo

tudi pod imenom gorski fazan. Ruševca uvrščamo med koconoge kure in spada med zavarovane

vrste. Je ogrožena vrsta, čeprav v manjši meri kot divji petelin, na splošno pa se v Alpah njeno

število zmanjšuje, zlasti v Italiji. Glavni vzroki za ogroženost so v uničevanju, fragmentaciji in

spremembah njegovega življenjskega prostora, kot tudi krivolov in prekomeren odlov. Velik

negativni vpliv na vrsto imajo tudi podnebne spremembe. Spolni dimorfizem pri ruševcu je zelo

očiten. Samica (kokoš) je veliko manjša, njeno perje je rumeno-oranžne barve z rjavimi odtenki

in nima dolgega razcepljenega repa, ki je značilen za samca. Samec (petelin) ima pretežno črno

11


svetleče perje, ki na spodnji strani hrbta in na vratu prehaja v modro-črne odtenke. Rep in peruti

(ki so precej kratke) imajo bela peresa, ki so v kontrastu z ostalim telesom. Ruševec ima nad

vsakim očesom eno rdečo kožno gubo — rožo. Roži sta še posebno močno rdeče obarvani v času

parjenja — rastitve. Noge so operjene vse do močnih črnih krempljev na prstih; roževinasti izrastki

na prstih pa so razporejeni v obliki glavnika.

Značilni habitat ruševca so mešani in iglasti gozdovi na nadmorski višini med 1600 in 2000 m;

ustrezajo pa mu tudi jase, barja, resave in ruševje. Prisoten je na nekaterih območjih Naravnega

parka Julijskih Predalp, v Naravnem parku Furlanskih Dolomitov in v Triglavskem narodnem parku.

Hrani se z listi, brstiči listavcev in iglavcev, semeni in gozdnimi sadeži ter z manjšimi

nevretenčarji, kot so deževniki, ličinke žuželk in mravlje. Pozimi se večinoma prehranjuje z

iglicami in poganjki iglavcev.

Ruševec je ptica stalnica. Je plaha, a tudi družabna ptica, saj lahko živi samotarsko življenje ali

pa v večjih mešanih skupinah. V času parjenja, ki se začne v sredini marca in traja približno dva

meseca, se samci zbirajo v arenah ali na rastiščih. Na teh mestih samci zgodaj zjutraj ali ob

sončnem zahodu dvorijo in se razkazujejo samicam z razprtim repom, močnimi perutnimi zamahi

in frfotajočimi skoki. Pri tem se značilno oglašajo; petje samca v času dvorjenja lahko razdelimo

v dve fazi: pihanje in daleč slišno gruljenje. Samice nosljato kokodakajo. Srečanja med samci pa

se lahko končajo tudi zelo nasilno. Ta vrsta je poligamna. Samica si po predstavi izbere

zmagovalnega samca, s katerim se pari. Čez nekaj dni pa samica povsem samostojno pripravi

gnezdo, ki ga skrije v grmičevju. Znese največ do 12 jajc, ki jih vali 4 tedne, dokler se ne izležejo

mladiči (kebčki). V prvem mesecu življenja se mladiči že naučijo leteti, a ostanejo z materjo še

nekaj mesecev, vse dokler jim ne zraste odraslo perje.

ZNAKI PRISOTNOSTI

Stopinje (Slika 4): Podobne so stopinjam divjega petelina, le da so manjše; v dolžino merijo 7—8

cm in v širino 6—7 cm. Na zasneženi podlagi lahko opazimo odtisa dveh stranskih prstov, ki sta

obrnjena naprej (35—47 mm) in s srednjim prstom (50—75 mm) oblikujeta približno 55°—60° širok

kot.

Sledi (Slika 4): Razdalja med stopinjami meri 10—14 cm.

Iztrebki (Slika 5): Lahko so vlaknasti (trdi in valjasti) ali mehki (brez oblike in poltekoči). Trdi in

valjasti iztrebki so dolgi približno 5 cm, s premerom 1 cm. Ko so še sveži, je njihova barva sivorumenkasta,

kasneje postane sivorjava. Zelo pogosto jih najdemo v bližini rastišč.

Oglašanje: Samec se oglaša s pihanjem in gruljenjem, ne le med rastitvijo, pač pa tudi jeseni in

pozimi. Samice nosljato kokodakajo; ob navpičnem vzletu zapojejo nekakšen »kok-kok«.

Rastišče: Mesto, na katerem se razkazujejo samci v času rastitve.

12


Izgrebene plitve jamice: Nastanejo na mestih, kjer se ruševec kopa v pesku ali prsti z namenom,

da iz perja odstrani zajedavce. V teh kotanjicah lahko najdemo peresa. Jamice so lahko tudi v

bližini mravljišč.

Slika 4. Sledi ruševca (Avtor fotografije Fulvio Genero).

Slika 5. Iztrebki ruševca (Avtor fotografije Fulvio Genero).

13


Avtor fotografije Tanja Menegalija

BELKA (Lagopus muta)

VELIKOST

Dolžina telesa

♂ 36—42 cm

♀ 36—40,5 cm

Razpon peruti

do 70 cm

Teža

♂ 420—520 g

♀ 400—470 g

Belka je najmanjša v družini koconogih kur. Pozimi postane bela, da se čim bolje zlije s svojim

življenjskim okoljem, zato ji rečejo tudi snežna jerebica. V zimskem času ostanejo črna samo

krmilna peresa v repu, pri samcu pa tudi črna maska okrog oči. V toplejših mesecih barva peres

potemni.

14


Pri samcu so vrat, prsi in zgornji deli telesa sivo-črni z belimi pegami, spodnji del telesa pa je bel

s črnimi krmilnimi peresi. Običajno je samec večji od kokoši, ki je obarvana bolj rjavo s svetlejšimi

pegami in črnimi krmilnimi peresi.

Noge so do prstov operjene z gostim perjem, kar belki omogoča lažjo hojo po mehkem snegu ter

poveča in ohranja toplotno izolacijo.

Belka je med letom prisotna v različnih visokogorskih habitatih; najraje ima melišča in travniške

površine s skalami. V času rastitve se rada zadržuje na območjih, ki so bolj porasla z grmičevjem.

V poletnem času se lahko premakne na območja nad 3000 m nadmorske višine, pozimi pa se spusti

do zgornje gozdne meje.

Število belk se v Alpah postopoma zmanjšuje zaradi različnih dejavnikov (podnebnih sprememb,

krivolova, nihanja številčnosti zaradi značilnosti same vrste). Običajno živi v majhnih in

razdrobljenih skupinah (im. kitah), zaradi česar se še poveča problematika ohranjanja te vrste.

Prisotna je v Triglavskem narodnem parku, v Naravnem parku Furlanskih Dolomitov in v Naravnem

parku Julijskih Predalp.

Belka je pretežno rastlinojeda, hrani se s poganjki, listi, cvetovi in plodovi. Pozimi išče hrano pod

snegom. Občasno (poleti) pa dopolni prehrano tudi s hrano živalskega izvora (s členonožci in polži),

še posebej v času razvoja mladičev (kebčkov).

Belka je stalna ptica ali deloma prehodna. Pred razmnoževalnim obdobjem lahko živi v majhnih

skupinah (kitah), ki jih sestavljajo samci in samice. Ta vrsta je monogamna, pari se oblikujejo ob

koncu zime, ko se ptice še družijo. Kasneje v mesecu maju se pari osamijo, samci branijo svoje

ozemlje in zavarujejo izbrano mesto, kjer bo samica znesla jajca. Z oglašanjem in spreletavanjem

opozarjajo samico na morebitno nevarnost. Med majem in junijem samica znese 5—8 jajc kremne

barve z rjavimi lisami v plitvo kotanjico na tleh, ki jo bolj ali manj ščitijo grmi in skale. Vali samo

samica, kar traja približno 23 dni. Mladiči se popolnoma osamosvojijo 10—12 tednov po izleganju.

ZNAKI PRISOTNOSTI

Stopinje (Slika 6): Na snežni odeji običajno stopinje nimajo ostrega obrisa zaradi operjenih prstov.

Stopinja je dolga 32—36 mm.

Sledi: Značilna je vijugasta hoja, razdalja med stopinjami je 4,5 cm. Pri hoji v breg si belka

pomaga tudi s perutmi, zato se na snegu menjavajo sledi nog in peruti.

15


Slika 6. Belkine stopinje (Avtor fotografije Sanja Behrič).

Iztrebki (Slika 7): Dolgi so 6—7 cm in imajo premer 1,5—2 cm, so zelo čvrsti in temno rjave barve.

Najdemo jih v majhnih kupčkih v bližini območij, kjer belka živi.

Slika 7. Belkini iztrebki (Avtor fotografije Al Vrezec).

Oglašanje: Ob vzletu se samec oglasi z globokim hripavim »krr« (kot glas raglje). Med dvorjenjem

pa se oglaša z vrsto grlenih glasov.

16


Avtor fotografije Fulvio Genero

BELOGLAVI JASTREB (Gyps fulvus)

VELIKOST

Dolžina telesa

Dolžina repa

Razpon peruti

Teža

100—110 cm

30 cm

250—280 cm

7—11 kg

Beloglavi jastreb je zelo velika ptica iz družine kraguljev in ima rjavorumeno perje, glava in vrat

sta bela. Na vratu ima ovratnik, katerega barva se spreminja glede na starost ptice: mlade ptice

imajo bela in mehka peresa, pri odraslih pticah pa so ta peresa rjava in suličasta. Peruti so zelo

široke z zelo vidnimi primarnimi krmilnimi peresi na straneh. Rep je kratek in zaobljen. Med

spoloma ni očitnih razlik. Beloglavi jastreb je večji od planinskega orla, težko bi ga zamenjali z

ujedami druge vrste, razen če je zelo oddaljen. Običajno jadra in drži glavo in vrat nazaj (raztegne

ga samo, ko pregleduje območje, ali nadzoruje let drugih ptic). Njegova silhueta spominja na

pravokotnik.

17


Znatni razpon in širina peruti mu omogočata premagovati velike razdalje z izkoriščanjem vetrov

in vzgona zračnih tokov.

Živi in gnezdi na nedostopnih skalnatih predelih, zlasti na previsih, kjer je veliko niš.

Opazujemo ga lahko v Naravnem parku Julijskih Predalp, na območju Triglavskega narodnega

parka in v Naravnem parku Furlanskih Dolomitov, kadar preletava gorske grebene in išče mrhovino

živali, ki so poginile na paši ali so bile uplenjene. Opazimo ga lahko tudi med sezonskimi premiki

med Visokimi Turami, Julijskimi Predalpami in Dalmatinskimi otoki.

Živi in premika se vedno v skupini, tudi med iskanjem hrane in gnezdišč. Pri iskanju hrane je

odvisen od vremenskih razmer, zlasti od vetrov in vzgonskih zračnih tokov. Če so vremenske

razmere neugodne in ni vetra ali vzgonskih tokov, ki bi jih lahko izkoristil, se lahko posti tudi po

en mesec.

Prehranjuje se samo z mrhovino. Išče jo tako, da preiskuje območje, nad katerim leti, saj nima

krempljev, s katerimi bi lahko uplenil žive ali ranjene živali. V nasprotju z brkatim serom

(Gypaetus barbatus), ima najraje mehke dele mrhovine sesalcev srednje in velike velikosti (ovac,

koz, goveda, gamsov in srnjadi). Plena ne nosi v gnezdo, pač pa svoje mladiče hrani tako, da jim

na pol prebavljeno hrano, ki jo zbere v svoji golši, izbljuva neposredno v kljun.

Kadar išče hrano, uporablja precej nenavaden sistem sodelovanja z drugimi člani skupine. V letu

sestavijo »zračno mrežo«, tako da se dobro vidijo med seboj, in skupaj pregledujejo območje pod

sabo. Ko locirajo plen, se posameznik hitro spusti v ostrih obratih in na to opozori ostale člane, da

poletijo za njim. Na tleh vzpostavijo hierarhijo s pomočjo izzivanja in dvobojev ter tako določijo

vrstni red hranjenja.

Beloglavi jastreb navadno znese eno samo jajce v obdobju med januarjem in februarjem, ki ga

vali 52—58 dni. Za mladiča skrbita oba starša, ki vzleti po 110—120 dneh in zapusti gnezdo v

poletnem času.

18



KOZAČA (Strix uralensis)

VELIKOST

Dolžina telesa

54—61 cm

Dolžina peruti

26,7—40 cm

Razpon peruti

115—125 cm

Teža

♂ 503—950 g

♀ 568—1307 g

Kozača je severnjaška ptica, ki je v času ledenih dob poseljevala skoraj vso Evropo. Z otoplitvijo

in zaradi krčenja tajge so se borealne ptice, med njimi tudi kozača, umaknile proti severu. Kljub

temu se je del populacije obdržal v gorskih gozdovih Srednje in Jugovzhodne Evrope kot

ledenodobni relikt. Južne kozače so večje in temnejše od severnih sorodnic in jih danes uvrščamo

v samosvojo podvrsto Strix uralensis macroura, čeprav genetskih razlik med severnimi in južnimi

populacijami niso ugotovili. Značilnost južne populacije so tudi temni melanistični primerki (Slika

8), ki predstavljajo 5—10 % populacije. Kozača je značilno gozdna ptica, ki si življenjski prostor

pogosto deli z manjšo in tesno sorodnico lesno sovo Strix aluco (40—42 cm). Obe vrsti sta duplarici

19


in zasedata tudi gnezdilnice, pri čemer večja kozača pogosto izloči manjšo lesno sovo. Poleg

velikosti se kozača od lesne sove razlikuje po izrazitejši obrazni maski (Slika 9), predvsem pa po

oglašanju. Spomladi označujejo samci svoje revirje z zamolklim »uhu uhu-hu-huhu«. Za to, da ga

slišimo, potrebujemo nekaj več potrpljenja. Samci lesne sove so spomladi bolj vokalno dejavni.

Predirljivo spomladansko petje samca »hu hu-uuuuuu« z zaključnim trilčkom, ki ga kozača nima,

je gotovo najbolj znan sovji napev.

Slika 8. V južni populaciji kozače Strix uralensis macroura je med 5—10 % osebkov temnih oziroma

melanističnih (temnorjavo obarvanih) (Avtor fotografije Al Vrezec).

Najteže je morda ločevati mladiče lesne sove in kozače. Kozača slovi po svojem izrazito rumenem

kljunu. V splošnem so mladiči kozače večji, temnejši in nekoliko bolj razpotegnjenega telesa, so

na primer bolj vitki, imajo daljši kljun in glavo. Mladiče kozače in lesne sove težko ločimo po

barvi, večinoma so sive barve. Zanesljiv znak so predvsem prečne proge na hrbtu in delno tudi po

trebuhu, ki so pri mladih lesnih sovah tanke in na gosto posejane, pri kozačah pa široke in

razporejene na redko. Če se bomo okoli najdenega mladiča kozače v naravi veliko mudili, nas bo

skoraj zagotovo na naše neprimerno vedenje opozorila samica. Najpogosteje se bo z visoke krošnje

oglašala s kvakajočim laježem, lahko pa prileti tudi zelo blizu. Kozača je najbolj agresivna

evropska sova: napade tudi človeka ali večjo žival, če so njeni mladiči ogroženi. Dejavna je tako

ponoči kot podnevi, medtem ko je lesna sova skoraj izključno nočna ptica.

20


Slika 9. Primerjava med kozačo Strix uralensis (levo) in tesno sorodnico lesno sovo Strix aluco (desno)

(Avtor fotografij Al Vrezec).

21


V Sloveniji je jedro populacije kozače v dinarskih gozdovih (Slika 10), v alpski pokrajini je ta vrsta

redkejša. Poseljuje zlasti starejše gorske listnate in mešane gozdove (predvsem bukove in bukovojelove

gozdove), živi pa tudi v starejših nižinskih, zlasti hrastovih gozdovih. Čeprav so to ptice

stalnice, se zlasti mlajši osebki pozimi umaknejo v nižine, tudi v okolico naselij, včasih tudi po

200 km stran od gnezda. V Italiji je kozača redka, v manjšem številu gnezdi vzdolž meje s

Slovenijo.

Slika 10. Življenjski prostor kozače Strix uralensis predstavljajo starejši gorski mešani in nižinski listnati

gozdovi (Avtor fotografij Al Vrezec).

ZNAKI PRISOTNOSTI

Oglašanje: Kozače popisujemo z beleženjem njihovega oglašanja v gnezditvenem obdobju, pri

čemer lahko uporabimo za sistematične popise tudi t. i. playback tehniko (tehniko s predvajanjem

posnetka oglašanja). Gnezditveno uspešnost preučujemo s pomočjo gnezdilnic.

22


Avtor fotografije Al Vrezec

ALPSKI KOZLIČEK (Rosalia alpina)

VELIKOST

Dolžina telesa

♂ 19—47 mm

♀ 23—34 mm

Teža

♂ 0,12—0,7 g

♀ 0,20—1,0 g

Alpski kozliček (Rosalia alpina) je vrsta hrošča, vezana zlasti na bukove gozdove na karbonatnih

tleh (Slika 11). Čeprav je ta vrsta vezana na hribovite in planinske predele, v Sloveniji med 560 in

1540 m, se le redko pojavlja na nadmorskih višinah nad 1500 m. Samica zalega jajčeca skoraj

izključno v mrtva ali bolna in stara bukova drevesa (Fagus sylvatica) in zelo redko v druge listavce,

denimo brest (Ulmus), gaber (Carpinus), lipo (Tilia), javor (Acer), pravi kostanj (Castanea), jesen

(Fraxinus), oreh (Juglans), hrast (Quercus), vrbo (Salix), jelšo (Alnus) in glog (Crataegus). Ličinka

se razvija tri do štiri leta. Zaradi ozke specializiranosti na stare bukove gozdove je alpski kozliček

23


obravnavan kot reliktna pragozdna vrsta in je v okviru Habitatne direktive varstveno prioritetna

vrsta.

Slika 11. Življenjski prostor alpskega kozlička so starejši bukovi gozdovi na karbonatnih tleh (Avtor

fotografije Alenka Žunič Kosi).

Alpski kozliček ima v Sloveniji status prizadete vrste (E; Ur. list RS št. 82/2002), pri kateri so

zavarovani tako posamezni osebki kot njihov habitat (Ur. list RS št. 46/2004). V Italiji je vrsta

obravnavana kot »potencialno ranljiva vrsta« (NT) (Carpaneto s sod. 2015). Na svetovni ravni je

bila ta vrsta uvrščena med »ranljive« (VU) (World Conservation Monitoring Center 1996). Zaradi

svoje zelo ozke specializiranosti na stare bukove sestoje je bil alpski kozliček v Srednji Evropi

opredeljen kot reliktna pragozdna vrsta in kot varstveno prioritetna vrsta v okviru Habitatne

direktive (Direktiva (EU) sveta 92/43/EC).

Velik problem pri ohranjanju te živalske vrste predstavlja sveže požagana hlodovina, namenjena

nadaljnji predelavi ali kurjavi, saj se na tak način uničujejo celi zarodi alpskih kozličkov, ki so jih

samice zalegle v bukovino. Problematična je predvsem hlodovina, ki ostane v gozdu v času

dejavnosti alpskih kozličkov, to je od julija do začetka septembra, najbolj kritično obdobje pa je

od konca julija do začetka avgusta. Predlagane varstvene smernice za to vrsto so zato omejena

sečnja v juliju in avgustu oziroma hitro spravilo posekanega lesa iz gozda v tem obdobju. Po drugi

strani pa je problematično tudi pomanjkanje starih bukovih debel v gozdovih. V Švici so s poskusi

ugotovili, da samice izbirajo pri izboru lesa za zaleganje jajc predvsem debela, visoka in stoječa

bukova debla, ki so v gospodarskih gozdovih redkost. Zaradi tega je bil kot omilitev predlagan

ukrep, da bi, zlasti v okolici žag v bližini gozda, postavili debla, ki bi privabila vsaj del samic, in

bi s tem obvarovali vsaj del zaroda alpskih kozličkov pred uničenjem v nadaljnji predelavi in

uporabi lesa. Na podlagi veliko prostorskega vrednotenja habitata alpskega kozlička v Sloveniji se

je izkazalo, da so za pojavljanje te vrste ključni količina odmrle lesne mase v gozdu, naklon terena

(bolj strme lege), nadmorska višina (izogiba se višjih nadmorskih višin) in lesna zaloga iglavcev, ki

24


se jih ta vrsta, ki je pretežno vezana na bukev (F. sylvatica), izogiba. Količina odmrle lesne mase

se je sicer tudi drugje po Evropi izkazala kot eden ključnih elementov habitata alpskega kozlička,

rezultati italijanske študije pa opozarjajo tudi na pomen presvetljenosti gozdov z ne preveč tesnim

sklepom krošenj in na pomen gozdov s starejšimi drevesi.

Nedavna raziskava o kemični komunikaciji alpskega kozlička je odkrila obstoj samčevega

agregacijskega feromona, ki spada v kemično skupino pironov. Produkcija feromona pri samcih je

zelo visoka, prav kakor njegova učinkovitost na terenu. Uporaba feromonov pri raziskavah in

monitoringu zavarovanih, redkih in ogroženih vrst žuželk se je v Evropi izkazala kot bistveno

naravovarstveno orodje, zato je pričakovati, da bo uporaba feromonskih pasti postala metodološki

standard monitoringa teh žuželk. Feromonske pasti bi bilo v prihodnje smiselno uporabiti tudi pri

monitoringu alpskega kozlička, s čimer bi lahko bistveno povečali kakovost zbranih podatkov kot

tudi moč monitoringa pri ocenjevanju zanesljivih trendov te vrste.

ZNAKI PRISOTNOSTI

Odrasli hrošči alpskih kozličkov so aktivni zlasti od julija do avgusta. So dnevno aktivni. Alpski

kozliček je pogostejši na prisojnih legah, kjer se pojavlja na s soncem obsijanih starejših ali

mrtvih, a še stoječih bukovih deblih, na posekanih hlodih listavcev in na ne povsem sveže

nažaganih in zloženih kupih bukovih drv na območjih, kjer je prisoten.

25


Avtor fotografije Antonio Borgo

GAMS (Rupicapra rupicapra)

VELIKOST

Dolžina telesa

Višina v plečih

Teža

110—140 cm

66—86 cm

25—45 kg

Gams ima posebne telesne prilagoditve, ki mu omogočajo življenje v gorskem svetu. Zimska dlaka

ga ščiti pred mrazom, ker omeji izgubo toplote in olajša vpijanje sončnih žarkov. Je odličen

plezalec, kar mu omogočajo prilagoditve srčno-žilnega sistema: sestava krvi, ki je zelo bogata z

rdečimi krvnimi telesci, in posebna anatomska zgradba srca, ki je bolj mišičasto in razmeroma

težje od srca drugih parkljarjev. Parklji so zelo gibljivi, dolgi in imajo ostre robove, kar gamsu

olajša gibanje na strmih stenah in majhnih skalnatih izboklinah. Take »gumijaste pete« mu

zagotavljajo zelo dober oprijem, kožna guba med parklji pa še dodatno poveča oporno površino,

kar gamsu omogoča, da se z lahkoto premika tudi po svežem snegu.

Gams ima kompaktno telo, dolge in močne noge, kratko glavo, raven in ozek gobec. Spolni

dimorfizem ni izrazit: tako samci kot samice imajo rogove (roglje), rjavo-črne barve in kavljaste

oblike, ki jim rastejo celo življenje. Roglji rastejo vsako leto od pomladi do jeseni. Pozimi se rast

rogljev ustavi, na kar vplivajo spolni hormoni, ki so odvisni od dolžine dneva. Zimska prekinitev

26


rasti rogljev in ponovna rast povzročita nastanek »rastnih kolobarjev« vzdolž rogljev. To nam

omogoča natančno določitev gamsove starosti.

Pozimi je dlaka temne barve (temno siva do skoraj črna), zelo gosta in še enkrat daljša kot poleti.

Bela maska na obrazu je poudarjena. Bela pa sta tudi trebuh in območje zadka. Poleti je kožuh

različno obarvan v peščenih do rjavo-rdečih tonih, na hrbtu ima temno črto. Noge in rep so temne

barve, trebuh in območje zadka pa sta oba svetla.

Idealno življenjsko okolje gamsa je sredogorje (1200—2500 m) z odprtimi predeli in melišči,

visokogorskimi travniki, ki se prepletajo z grmičevjem dlakavega sleča, ruševja in alpinskega

jelševja. Na nižjih nadmorskih višinah pa gamsu ustrezajo pretežno iglasti gozdovi z veliko podrasti

in izpostavljenimi skalami ali skalnimi stenami. Gams je prisoten v Naravnem parku Julijskih

Predalp, v Naravnem parku Furlanskih Dolomitov in v Triglavskem narodnem parku.

Gams ni izbirčen rastlinojed. Večinoma se hrani z zelnatimi rastlinami, kot so trave in metuljnice,

poganjki in mlado listje. Izogiba se rastlinam z večjo vsebnostjo vlaknin (vejicam grmičevja,

dlakavega sleča in borovnic) in smolnatim rastlinam (jelka, ruševje itd.).

Gams je družabna žival, ki navadno ni teritorialna. Živi v skupinah, ki se razlikujejo po velikosti in

sestavi, kar je odvisno od letnega časa in zemljepisne lege. Največje skupine sestavljajo samice,

mladiči in mladi (stari 1—2 leti). Mladi gamsi običajno ostanejo s skupinami samic do novih kotitev,

za tem sestavijo nove mešane skupine. Odrasli samci so po navadi samotarji, vendar se lahko

združijo v majhne, precej nestalne skupine do časa parjenja (od konca oktobra do sredine

decembra), ko se pridružijo samicam. Brejost pri gamsu traja 25—26 tednov; ob koncu samica

skoti enega, redkeje dva mladiča.

ZNAKI PRISOTNOSTI

Stopinje (Slika 12): Opazna sta dva daljša parklja, ki vtisneta pravokotno stopinjo, ki v dolžino

meri 5—6 cm, v širino pa 3,5—4,5 cm. Parklja sta tako prožna, da se zdi, kot bi bila ločena.

27


Slika 12. Stopinja gamsa (Avtor fotografije Andrea Vendramin).

Sledi (Slika 13): Razdalja med stopinjama znaša med 60 in 110 cm. Ko hodi, se obe polovici parklja

ne širita, pač pa ostajata popolnoma vzporedni v razdalji približno 1 cm; med tekom pa se konici

parkljev razširita, tako da zlasti prednje noge puščajo sled v obliki črke V. Sledi krnoprstov lahko

vidimo le, če so tla zasnežena, ali na mestih, kjer gams skoči.

Slika 13. Gamsova sled (Avtor fotografije Andrea Vendramin).

Iztrebki (Slika 14): Podobni so kozjim iztrebkom, a so glede na prehrano različnih oblik, velikosti

in kupčkov. Čvrsti zimski iztrebki so pogosto podolgovato valjasti, mehkejši poletni iztrebki pa so

lahko skoraj kroglasti in rahlo sploščeni. Gamsji iztrebki so dolgi 9—18 mm in debeli 7—11 mm. Še

sveži iztrebki so temno zelene barve, njihova površina je gladka in bleščeča, kasneje posvetlijo in

so rjave barve.

28


Slika 14. Gamsji iztrebki (Avtor fotografije Sanja Behrič).

Odrgnine: Sledi drgnjenja na drevesih in grmih puščajo samci v času parjenja, da za seboj pustijo

svoj vonj.

Oglašanje: Če gamsa kaj zmoti, se oglasi z neke vrste žvižgom, s katerim opozori na možno

nevarnost, še preden se spusti v beg. Samec lahko tudi kruli, kadar želi obdržati skupaj samice.

29


Avtor fotografije Yannick Fanin

ALPSKI KOZOROG (Capra ibex)

VELIKOST

Dolžina telesa

Dolžina repa

Višina v plečih

Teža

Dolžina roglja

Teža roglja

♂ 130—160 cm

♀ 120—135 cm

8—16 cm

♂ 85—92 cm

♀ 70—80 cm

♂ 65—130 kg

♀ 40—65 kg

♂ 85—100 cm

♀ 20—25 cm

♂ 4,5—5 kg

♀ 100—300 g

30


Alpski kozorog je parkljar s krepkim in kratkim trupom, kratko in široko glavo ter vratom. Oba sta

primerna opora velikemu in težkemu rogovju. Kratki ušesi sta koničasti, oči so velike in nekoliko

izbočene, rumenkaste barve in imajo temni vodoravni eliptični zenici.

Vešči plezalec zamenja dlako dvakrat na leto. Prvič jo menja na pomlad-poletje (april—polovica

julija). V jeseni pa kratek poletni kožuh nadomesti zimska dlaka, ki je gostejša in temnejša, in

volnena poddlaka (oktober—december). Spomladanska kratka dlaka je bež do svetlo rjave barve z

belimi šopi poddlake. Poleti dobi kovinsko sivo barvo s temno rjavimi, rjavimi in bež odtenki.

Jesenski kožuh pa ima daljše temno rjave do skoraj črne dlake.

Kot je običajno pri vseh votlorogih, imata oba spola polkrožne rogove sivkasto-bež barve. Premer

roga na bazi znaša 20—25 cm pri samcih in 10—13 cm pri samicah. Rogovi začnejo rasti takoj po

rojstvu in rastejo od pomladi do konca jeseni, pozimi pa se rast ustavi. Zimski premor rasti ustvari

na rogu viden krožni rez, imenovanim »letnica«, s katerim lahko določimo starost živali (letnice

so bolj vidne pri samcih). Po devetih letih se rast rogov upočasni in se konča s smrtjo.

Spolni dimorfizem je razviden zlasti zaradi različne velikosti telesa in rogov, pri čemer so samci

večji od samic. Z lahkoto lahko prepoznamo kozliče, saj so precej manjši, se držijo matere in so

igrivega značaja.

Ta vrsta je prisotna v Alpah in prav tako na območjih treh parkov, ki so vključeni v projekt. Živi

nad gozdno mejo (nad 1600 m nadmorske višine) na zelo strmih skalnatih območjih, kjer

prevladujejo kamnite trate. Le spomladi se alpski kozorog za kratek čas spusti na nižje nadmorske

višine, kjer se pase na kopnih mestih. Zimo preživi na južnih strmih pobočjih, na katerih snežna

odeja skopni prej.

Alpski kozorog je glede paše izbirčen, zelo je specializiran na krmo, bogato z vlakninami, ki jo zna

zelo dobro izkoristiti. Poleti je vezan na visokogorske travnike, na katerih se krmi s poganjki

enokaličnic; pozimi pa se pase na kamnitih tratah (travah in lišajih) in grmičevju (borovnicah,

vrbah, brinu, dlakavem sleču), tudi če so suhi.

Ta vrsta je družabna, vendar pa razen v času parjenja, živijo samci in samice z mladiči ločeno.

Skupine samcev sestavljajo posamezniki, ki so stari nad 4—5 let; spomladi lahko taka skupina šteje

do 10 osebkov. Starejši kozorogi težijo k samotarskemu življenju ali pa se družijo v majhnih

skupinah (4—6 osebkov), v katerih so tudi mladi. Podobno kot pri gamsu lahko tudi pri alpskem

kozorogu poleti opazimo skupine kozličev (celo 15—20), ki jih nadzorujeta ena ali dve samici,

medtem ko ostale samice iščejo hrano.

Obdobje parjenja je med decembrom in januarjem. Dominantni samci pred tem obdobjem iščejo

samice, ki se gonijo, in kažejo značilne znake dvorjenja: rogovi so usmerjeni na hrbet, vrat je

napet, rep je pokončno dvignjen, da se pokaže belo območje zadka. Ob koncu brejosti, ki traja

160—180 dni, samica skoti enega samega mladiča, ki je že po nekaj minutah sposoben stati na

nogah in slediti materi.

31


ZNAKI PRISOTNOSTI

Stopinje: Parklji imajo močne robove, trde in nabrušene konice ter so ostri, kar omogoča alpskemu

kozorogu, da pleza tudi po skoraj navpičnih skalah. Stopinja je široka, plitva, ploščata in ima slabo

vidne obrise. Stopinji prvih nog sta zaokroženi, stopinji zadnjih nog pa sta zelo skupaj. Stopinja

samcev je dolga približno 8 cm in široka približno 6 cm. Stopinja samic pa je dolga približno 7 cm

in je široka približno 4 cm. Stopinje prvih nog so večje kot stopinje zadnjih nog.

Sledi: Razdalja med dvema zaporednima stopinjama znaša od 60 do 120 cm. Kozorog vtisne svojo

sled močneje in bolj poudarjeno v primerjavi z gamsom. Korak kaže, da zadnja parklja delno

prekrijeta prednja; pri hitrejšem premikanju so sledi videti združene, ker z zadnjimi nogami

stopajo pred stopinje prednjih nog.

Iztrebki (Slika 15): Odlagajo jih posamično, so različnih oblik in velikosti, bolj ali manj valjasti,

ovalni ali zaokroženi. Iztrebki so najširši v sredini in merijo od 6 do 11 cm, dolgi pa so od 8 do 17

cm. Poleti so enakomerno obarvani v zeleno-črni barvi, pozimi pa so obarvani rumenkasto rjavo.

Iztrebke kozoroga težko ločimo od iztrebkov gamsa (ki so manjši, podolgovati in temnejši) in

iztrebkov domače koze (ki so večji, temni in zaokroženi, z zašiljenim koncem).

Slika 15. Kozorogovi iztrebki (Avtor fotografije Marco Favalli).

Oglašanje: Kratko sikanje, ki se ponovi po nekaj sekundah kot opozorilo na nevarnost ali kot

vznemirjenost.

32



RJAVI MEDVED (Ursus arctos)

VELIKOST

Dolžina telesa

Višina v plečih

130—250 cm

75—120 cm

Teža

♂ 70—250 kg

♀ 70—160 kg

Rjavi medved spada med največje zveri na kopnem. Ima močno in čokato telo ter krepke okončine,

na katerih ima po pet prstov z močnimi kremplji. Medved hodi po celih stopalih, podobno kot

človek, zato ga uvrščamo med podplatarje. Ima veliko in široko glavo, zašiljen gobec s črnim

smrčkom, majhne oči in kratki zaokroženi ušesi.

Njegov kožuh je gost, običajno temno rjave barve s črnimi ali sivimi odtenki, lahko pa je tudi

svetel; mladi medvedi imajo značilen bel ovratnik. Viden je spolni dimorfizem: samice so manjše

od samcev.

Ne vidi dobro, zato se bolj zanaša na voh in sluh, ko raziskuje okolico ali opreza za nevarnostjo.

33


Najraje ima gorska gozdna območja do 1500 m nadmorske višine, s strnjenimi gozdovi in

razgibanim reliefom. Ima zelo visoko sposobnost ekološkega prilagajanja. V Sloveniji je gostota

populacije medvedov zelo visoka, še posebej na območju severnih Dinaridov. Od tu posamezni

medvedi postopoma prehajajo v alpski prostor italijanske pokrajine Furlanije — Julijske krajine.

Rjavi medved je prisoten na območju vseh treh parkov, vključenih v projekt, v Triglavskem

narodnem parku, v Naravnem parku Julijskih Predalp in v Naravnem parku Furlanskih Dolomitov.

Razširjenost rjavega medveda pogojuje več dejavnikov, kot je razpoložljivost hrane, prisotnost

samic na območju, populacijska dinamika, navzočnost istovrstnih osebkov in motnje zaradi

človekovih dejavnosti.

Medved je vsejeda žival. Sposoben se je prilagoditi sezonski razpoložljivosti hrane tako, da izbira

za vsak letni čas energetsko najbolj bogato hrano. Prehrana je večinoma rastlinska (80 %), rad ima

zelnate rastline, poganjke, gomolje, čebulice in sadje. Na dan zaužije veliko količino hrane (do

15 kg), še posebej jeseni, ko se pripravlja na zimsko spanje. Živalska hrana medveda je večinoma

sestavljena iz mrhovine in žuželk (mravlje, ose, čebele). Redkeje lahko upleni prostoživeče

parkljarje ali rejne živali (drobnico).

Rjavi medved je samotarska in nočno aktivna zver, ki ni zelo teritorialna. Običajno je njegova

populacijska gostota zelo nizka (2—3 odrasle živali na 100 km² v gorskem okolju); njegov domači

življenjski prostor se lahko pokriva s prostorom drugih osebkov v populaciji. Toleranca med samci

je nizka, večja je med samci in samicami. V času parjenja (od maja do julija) samci lahko

prehodijo velike razdalje, da najdejo samico ali samice, s katerimi se bodo parili. Samice so veliko

bolj vezane na ozemlje, na katerem so se skotile.

Brejost traja običajno od 7 do 8 mesecev. Jajčece se zasidra v maternično sluznico šele pozno

jeseni, ko se samica že pripravlja na prezimovanje. Dejanska brejost traja le dva meseca, kajti

oplojena jajčeca ustavijo svoj razvoj za skoraj 5 mesecev (diapavza). Medvedka poleže 1—3

mladiče v brlogu v januarju. Mladiči tehtajo ob rojstvu približno 300 g, so slepi, gluhi in brez dlake.

Dokončno zapustijo brlog od maja do junija, ko so sposobni hoje. Mati jih doji 6—7 mesecev. Ko

so stari leto dni, lahko že tehtajo 30—40 kg. Mladiči ostanejo z medvedko do starosti približno 2

let, nato se osamosvojijo in začnejo iskati lastni okoliš. Rjavi medved med sesalci doseže v obdobju

od rojstva do odraslosti največjo razliko v teži.

Zimo (obdobje med novembrom in marcem) medved običajno predremlje, kar ni hibernacija v

pravem pomenu besede. Za zimsko spanje si medved poišče brlog, ki je lahko suha skalnata jama,

obrnjena na jug/jugovzhod (osončena stran). V tem obdobju se njegove življenjske funkcije

umirijo, da čim bolj omeji izgubo energije in porabo maščobnih zalog. Dolžina zimskega spanja je

odvisna od pogojev v okolju (zemljepisne širine, debeline snežne odeje, razpoložljivosti hrane,

temperature zraka).

34


ZNAKI PRISOTNOSTI

Stopinje (Slika 16): Rjavi medved ima največje stopinje med živečimi sesalci na evropski celini.

Je podplatar in hodi po celih stopalih, zato so stopinje plitve in sploščene, vidnih je pet prstov s

kremplji. Stopinja prednje šape je krajša in širša (približno 17 x 11,5 cm) kot pa stopinja zadnje

šape (11,6–17 x 17-28 cm), ki od daleč spominja na obliko človeške stopinje, kjer pa je najdebelejši

prst na zunanji strani.

Slika 16. Stopinji rjavega medveda, zadnje (levo) in prednje šape (desno) (Vir fotografije Arhiv

Univerze v Vidmu).

Sledi (Slika 17): Navadno se med hojo pozibava. Hodi tako, da dvigne zadnjo šapo in takoj za tem

prednjo šapo na isti strani, tako da nasloni vso telesno težo na okončine na nasprotni strani, ki

trdno slonijo na tleh. Korak je dolg 80—110 cm, lahko pa doseže do 150 cm. Stopinje stopal so

obrnjene navznoter.

35


Slika 17. Sledi rjavega medveda v snegu, kjer je vidno prekrivanje zadnjih šap (levo); in sledi v blatu

(Vir fotografij Arhiv Univerze v Vidmu).

Iztrebki (Slika 18): Z lahkoto jih razlikujemo od iztrebkov drugih vrst, zlasti zaradi velikosti. Barva,

vonj in čvrstost so odvisni od hrane, ki jo je medved pojedel (če je ni dobro prebavil, jo lahko še

najdemo v iztrebkih). Iztrebki so ob poteh, po katerih se medved premika.

Slika 18. Iztrebki rjavega medveda (Vir fotografij Arhiv Univerze v Vidmu).

36


Oglašanje: Medved brunda z nekakšnim grčanjem, glasnost in tonaliteta sta odvisni od položaja, v

katerem je. Je pa medved bolj tiha žival, zato ga redkeje slišimo.

Praske (odrgnine) (Slika 19): Medvedi drevesa pogosto označujejo s praskami. Odrgnine najdemo

tudi na rastlinju, na katerem se medved prehranjuje.

Slika 19. Znaki markiranja rjavega medveda na smreki (Vir fotografije Arhiv Univerze v Vidmu).

37


Avtor fotografije Yannick Fanin

ZLATI ŠAKAL (Canis aureus)

VELIKOST

Dolžina telesa

Dolžina repa

Višina v plečih

Teža

90—100 cm

20 cm

45—50 cm

10—18 kg

Zlatega šakala, ki je srednje velika zver iz družine psov, večkrat zamenjajo za manjšega volka ali

za večjo lisico. Ima vitko telo in kratek rep. Gobec je zašiljen, ušesi sta veliki in trikotni, zaključita

se z rdečkastim vrhom. Zimski kožuh je običajno rdečkasto-sive barve, konci daljših dlak pa so

črni ali rjastordeči. Obrazna maska, razen gobca, je rjastordeče in rumenorjave barve, nad očmi

ima črno progo. Gobec, lica, brada in grlo so umazano bele barve. Poletna dlaka je manj gosta,

groba, kratka in podobne barve kot zimski kožuh, le bolj bleščeča in manj temna. Na hrbtni strani

ima dolge dlake sivorjave barve z vmesnimi sivimi dlakami in s črnimi odtenki na treh različnih

mestih: na vratu (od temena do lopatic), na hrbtu in na vrhu repa. Spolni dimorfizem ni zelo

poudarjen, vendar so samice nekoliko manjše kot samci (za 12 %).

Njegov idealni življenjski prostor so odprta prehodna območja med travniki, grmičevjem in redkim

gozdom v nižinah, hribih in gorah. Zna se prilagoditi tudi življenju ob človeških naseljih, ker

38


izkorišča razpoložljivost prehranskih virov, ki so rezultat človekove dejavnosti, kot so zavrženi

živinorejski ostanki in ostanki pridelkov.

Razširjenost te živalske vrste doživlja dinamično evolucijo. V zadnjih desetletjih je populacija

šakalov doživela pomembne spremembe, tako kar se tiče razširjenosti, kot tudi številčnosti.

Razširjenost šakala v Italiji je še vedno podcenjena, vendar pa je njegova prisotnost potrjena v

Naravnem parku Julijskih Predalp in v Naravnem parku Furlanskih Dolomitov. V Sloveniji se

razširjenost šakala podrobno spremlja, njegova prisotnost je bila potrjena tudi v Triglavskem

narodnem parku.

Zlati šakal je vsejed in priložnostni mesojed. Njegova prehrana se spreminja glede na habitat,

letni čas in razpoložljivost hrane. Hrano živalskega izvora predstavljajo glodavci, manjši sesalci,

ptice, plazilci, posteljice domačih in divjih parkljarjev, mrhovina divjih svinj in drobovina

ustreljenih parkljarjev. Znano je, da lahko uplenijo srednje velike parkljarje, kot so srne in ovce,

zlasti šibkejše osebke (mlade, poškodovane in/ali stare živali). Lahko se prehranjuje tudi z

žuželkami, še posebej v času, ko se mladiči odvajajo od sesanja mleka in se navajajo na druge

prehranske vire. Od rastlinske hrane je sladko sadje, korenine, gomolje in zelnate rastline.

Socialna struktura temelji na tropu, podobno kot pri volku, skupine pa so manjše. Trop sestavljata

samec in samica, reprodukcijski par, in mladiči. V tropu je lahko še mladič iz prejšnjega leta, ki

dobi vlogo pomočnika pri skrbi za nove mladiče.

Šakali so monogamne živali. Obdobje razmnoževanja je od februarja do marca. Brejost traja

približno 60—63 dni. Samica skoti 3—6 mladičev v brlogu, ki je približno 1 meter globok in 2—3 m

dolg. Mladiči, ki so se skotili spomladi, ostanejo v tropu do oktobra/novembra, ko se začne

disperzija. To pomeni, da se posameznik oddalji od družinskega tropa in včasih prehodi zelo veliko

kilometrov, preden najde primerno območje, kjer se bo ustalil in začel sestavljati nov trop.

ZNAKI PRISOTNOSTI

Stopinje: So dolge 6—7 cm in široke približno 4,5 cm, vedno se vidijo kremplji, ki pri predstavnikih

družine psov niso vpotegljivi. Šakalove stopinje so običajno večje od lisičjih.

Sledi (Slika 20): Dolžina koraka (dolžine razdalje sledi iste noge) znaša od 40 do 60 cm. Sledi so

pogosto poravnane ob navidezni liniji. Šakal teče sproščeno, noge pa so zelo skupaj. Spominja na

tek volkov, vendar je lahkotnejši.

39


Slika 20. Sled zlatega šakala (Avtor fotografije Yannick Fanin).

Iztrebki (Slika 21): Navadno so v obliki kupčka z več segmenti (4—6), ki jih odlagajo na vidnih

mestih na robovih ozemlja. Podobni so pasjim iztrebkom, velikost pa je nekje vmes med lisičjimi

in volčjimi iztrebki. Vsebujejo dlake in del požrte hrane.

Slika 21. Iztrebek zlatega šakala (Avtor fotografije Yannick Fanin).

Oglašanje: Pri šakalu so običajne 4 kategorije glasov: lajež (kratko oglašanje, s katerim izrazi

grožnjo ali opozorilni signal), lajež s tuljenjem (kratki zaporedni laježi, ki sporočajo navzočnost

precejšnje grožnje), posamično tuljenje (zelo glasno oglašanje, s katerim posamezniki ohranjajo

stik med sabo), skupinsko tuljenje (več osebkov v tropu tuli hkrati ali izmenično - to uporabljajo

za okrepitev povezanosti v tropu ali za obrambo svojega ozemlja).

40


Avtor fotografije Gabriele Bano

EVRAZIJSKI RIS (Lynx lynx)

VELIKOST

Dolžina telesa

Dolžina repa

Višina v plečih

80—130 cm

15—20 cm

55—75 cm

Teža

♂ 20—30 kg

♀ 15—20 kg

Evrazijski ris je elegantna mačka srednje velikosti, ima dolge okončine, ozek prsni koš, na križu

pa je nekoliko višji kot v sprednjem delu trupa. Ima manjšo lobanjo in okrogel gobec, za katerega

je značilna brada z dolgimi belimi dlakami. Oči so nameščene spredaj, kar mu omogoča zelo dober

nočni vid.

Ušesa so trikotna, tanka, mesnata in z značilnimi črnimi čopki na konicah, ki so dolgi približno 5

cm. Rep je kratek, skoraj odsekan, z značilno črno konico.

41


Poleti je kožuh rdečkasto-rumene barve z izrazitimi pikami na hrbtu. Pozimi je bolj sivkaste barve,

pike so manj izrazite. Med posamezniki se vzorec kožuha zelo razlikuje, kar lahko izkoriščamo za

prepoznavo osebkov. Ris ima lahko na kožuhu okrogle pike, nekakšne proge, ali pa je skoraj brez

vzorca. Spodnji del telesa, grlo, gobec, obroba oči in notranjost ušes so bele barve.

Značilni habitat risa je mešani gozd s številnimi jasami, na katerih se zadržujejo parkljarji; na

njegovo ozemlje pa spadajo tudi naseljena območja in zapuščene ruševine. Na izbiro habitata

vplivajo različni dejavniki, kot so gostota plena, sestava gozda (zatočišče in lovski revir),

prisotnost skalnatih predelov, prisotnost drugih zveri ter količina in vrsta padavin. Ris lahko sledi

svoj plen na velike razdalje, iz doline vse do nadmorske višine 2000 m.

Ris je prisoten v Naravnem parku Furlanskih Dolomitov in v Naravnem parku Julijskih Predalp in

spada v alpsko populacijo. Ris je prisoten tudi na območju Triglavskega narodnega parka in sodi

med dinarsko populacijo, kar je zelo pomembno za povezovanje alpske in dinarske populacije.

Ris je kot strog mesojed na vrhu prehranjevalne verige. Ima zelo razvite čute (zlasti vid in sluh)

in je sposoben dolgih skokov in hitrega odziva. Pleni zlasti ob mraku. Ko ujame žival, jo najprej

odre, nato jo začne jesti pri mišicah zadnjih nog. Najraje upleni srnjad, v njegovo prehrano pa

spadajo tudi žuželke, plazilci, mali sesalci (polh) in drugi parkljarji, kot je jelenjad in gams.

Je teritorialna in samotarska mačka, ki jo enostavno prepoznamo, a jo zelo poredko opazimo.

Razen v razmnoževalnem obdobju se izogiba stikom in bližini z drugimi pripadniki svoje vrste.

Parjenje poteka od konca januarja do marca. Brejost traja približno 10 tednov. V času med aprilom

in majem samica skoti v povprečju 2 mladiča (najmanj 2, največ 4), ki jih nato doji 12 tednov.

ZNAKI PRISOTNOSTI

Stopinje (Slika 22): Zelo so podobne stopinjam divje mačke, vendar so večje (6—8 cm). Stopinja

zadnje šape je za centimeter krajša od stopinje prve šape. Stopinja je ovalne oblike. Na stopinji

so prepoznavni 4 prsti, sledi (vpotegljivih) krempljev pa so vidni samo na poledenelih ali blatnih

tleh. Osrednja blazinica je nekoliko asimetrična, pomaknjena rahlo vstran. Stopinje risa ločimo

od stopinj zveri iz družine psov po tem, da kremplji niso vidni, prsti so asimetrični, osrednja

blazinica pa je trokrpa. Dolžina stopinje: 5—8 cm; širina 5—9 cm.

42


Slika 22. Risova stopinja v blatu (levo) in snegu (desno) (Vir fotografij Arhiv Univerze v Vidmu).

Slika 23. Levo: Risova sled pri drncu je rahlo vijugasta in usmerjena bolj v levo. Desno: Risova sled pri

normalni hoji, zadnje šape postavlja v stopinje sprednjih šap (Vir fotografij Arhiv Univerze v Vidmu).

43


Sledi (Slika 23): Gredo v ravni ali rahlo vijugasti liniji. Dolžina koraka, t. j. razdalja med sledmi

iste šape, znaša od 75 do 120 cm, v teku celo do 250 cm. Risova hoja je usmerjena bolj v levo,

stopinje obrača rahlo navzven.

Iztrebki (Slika 24): Sestavljeni so iz več valjastih segmentov, ki merijo približno 2—3 cm v premeru

in 3—5 cm v dolžino. Ris lahko izloči tudi bolj enotne iztrebke, dolge 20—30 cm. V iztrebkih so

pogosto vidni ostanki dlake, koščki kosti in perja. Pozimi so lahko iztrebki brezoblični in skoraj

tekoči. Ris svoje iztrebke zelo pogosto zakrije s snegom, zemljo in listjem, tako da jih običajno

ne najdemo.

Slika 24. Risovi iztrebki (Vir fotografij Arhiv Univerze v Vidmu).

Oglašanje: Za risa so značilni kriki, predenje, renčanje in pihanje. Za komunikacijo med osebki

uporabljajo predirno vreščeče oglašanje, ki ga ponovijo 3—4-krat, zlasti v času parjenja in/ali pri

sporazumevanju med samico in mladički.

44



VIDRA (Lutra lutra)

VELIKOST

Dolžina telesa

Dolžina repa

Višina v plečih

Teža

60—85 cm

55 cm

30 cm

6—15 kg

Vidra je zelo živahna in srednje velika zver iz družine kun, za katero je značilna hidrodinamična

zgradba telesa. Ima široko okroglo glavo, sploščen gobček, kratek vrat, valjast trup, ki je zelo

razpotegnjen, in kratke okončine s prsti, ki so med seboj povezani z neporaščeno kožico. Rep je

mišičast, krepek in v dolžino meri več kot polovica vidrinega telesa. Oči so majhne, ušesa so

zaokrožena, kratka in popolnoma skrita v kožuhu. Kožuh je zgrajen iz gostega puha, ki zadržuje

zračne mehurčke, kar mu daje vodoodbojne lastnosti in omogoča vzdrževanje idealne telesne

temperature. Na zgornjem delu je vidrin kožuh temno rjave barve s sivimi odtenki na hrbtu in

bokih, na spodnjem delu pa je kožuh svetlejši. Spolni dimorfizem ni zelo poudarjen, samice so

nekoliko manjše od samcev in svetlejše. Vidro v vodi lahko zamenjamo z nutrijo, ker je podobne

oblike in plava na podoben način.

45


Vezana je na vodo, živi v bližini rek, potokov in gorskih jezer do nadmorske višine 2000 m. Prisotna

je lahko tudi v bližini drugih vodnih teles, kot so mlake, močvirja, lagune in rečni izlivi, kjer se

izmenjujeta mirna in tekoča voda, v katerih so prisotne ribe. Bregovi vodnih teles morajo biti

porasli z zelnatimi rastlinami in grmovnicami, da si lahko pripravi zatočišča, ki jih potrebuje za

preživetje in zaščito mladičev. Zelo rada se zadržuje v trstičju, v katerem si pripravi ležišča. Vidra

je prisotna v programskem območju projekta Nat2Care, a jo je težko opaziti.

Vidra je mesojeda žival, ki se najraje hrani z ribami, dvoživkami, plazilci in vodnimi žuželkami.

Skoraj v celoti je aktivna ponoči, v mirnih habitatih pa tudi podnevi. Večinoma se premika po

vodnih poteh in lahko prehodi veliko kilometrov tudi po kopnem. Gre za teritorialno in samotarsko

žival, razen v času parjenja, ki ni odvisno od letnega časa, in med odstavljanjem mladičev. Brejost

traja približno 9 tednov in se zaključi s kotitvijo od 1 do 5 slepih mladičev v brlogu. Mladiči sesajo

mleko od 7 do 14 tednov, potem pa jih samica nauči loviti. Mladiči začnejo plavati pri starosti treh

mesecev, pri desetih mesecih so samostojni. Ko so stari leto dni, mater zapustijo in odidejo iskat

lastno ozemlje.

ZNAKI PRISOTNOSTI

Stopinje (Slika 25. Vidrini stopinji v blatu (Vir fotografije Arhiv Univerze v Vidmu).): Z lahkoto jih

odkrijemo v bližini vodotokov (zlasti pod mostovi), kjer so tla blatna ali peščena. Stopinja je

okroglaste oblike z očitnim odtisom blazinic in krempljev: prednja je bolj okrogla (dolžina in širina

5—7 cm), zadnja pa bolj podolgovata (dolžina 6—9 cm, širina 6 cm). Medprstna kožica in palec

nista vedno opazna.

Sledi (Slika 26. Vidrina sled (Avtor fotografije Lorenzo Frangini).): Vidra hodi, teče, skače in dirja.

Ko hodi, zadnje šape postavlja za stopinje sprednje, posamezne stopinje pa so si blizu skupaj. Pri

hoji znaša razdalja med skupinami sledi približno 35 cm. Ko vidra teče, se sledi ne prekrivajo, sled

sestavljajo štiri stopinje, korak pa se poveča na približno 50 cm. V drncu so sledi, razporejene

prečno, ena ob drugi: spredaj je stopinja prve desne šape, ki ji sledi stopinja zadnje desne šape,

ter prednje in zadnje leve šape. Ko vidra poskakuje, pušča za seboj urejene skupine 4 odtisov v

razdalji od 80 do 100 cm.

46


Slika 25. Vidrini stopinji v blatu (Vir fotografije Arhiv Univerze v Vidmu).

Slika 26. Vidrina sled (Avtor fotografije Lorenzo Frangini).

Iztrebki (Slika 27): Zelo očitni in razpoznavni kupčki lahko vsebujejo ostanke plena, med njimi

luske; pušča jih vedno na istih mestih ob vodotokih, kjer živi ali ob vhodu v brlog. Sveži iztrebki

so črne barve in imajo močan neprijeten vonj po ribjem olju; s časom barva zbledi in iztrebek dobi

pepelnato barvo.

47


Slika 27. Vidrini iztrebki (Vir fotografij Arhiv Univerze v Vidmu).

Oglašanje: Vidra proizvaja različne zvoke, kot so cviljenje, lajež, visoko in ostro sikanje za

ljubezenske klice, zamolklo smejanje, ropotanje, pihanje in čivkanje.

Drče: Dričalnica je dolg uglajen kanal na brežini, ki vodi do vode. Po njem se vidra driča v vodo.

Z lahkoto jih opazimo, ker je trava na njih potlačena ali pa popolnoma manjka.

Skrivališča: Poznamo skrivališča različnih vrst. Ležišča so varna mesta pod milim nebom, kjer vidra

običajno počiva (npr. na trstičju). Zatočišča so v luknjah med skalami ali pod koreninami dreves

in grmov, ki jih vidra uporablja za dnevni in nočni počitek ter za razmnoževanje. Brlog uporablja

za kotitev mladičev in za njihovo vzrejo; navadno ga ne skoplje sama, pač pa preuredi že obstoječ

brlog (npr. lisičji ali jazbečev brlog).

48



DIVJA MAČKA (Felis silvestris)

VELIKOST

Dolžina telesa

Dolžina repa

Višina v plečih

Teža

45—60 cm

25—34 cm

35—40 cm

3—5 kg

Divja mačka je manjša zver iz družine mačk, podobna domači mački celo do te mere, da ju je

včasih težko ločiti. Je krepkejša od domače mačke in ima gostejšo in daljšo dlako, glavne

značilnosti, ki jih moramo upoštevati, pa se tičejo kožuha. Divja mačka ima štiri črne črte na

temenu in še dodatno središčno črto, ki je včasih skoraj ne vidimo, na hrbtu ima eno samo črto in

dve črti na lopaticah. Ima košat rep z zoženo konico, na katerem so izraziti črni, med seboj ločeni

kolobarji. Tace so delno črne. Glava je okrogla, gobec kratek, oči pa so velike. Kožuh je

rumenkasto-sive barve, grlo, prsi in brada so belkasti. Spolni dimorfizem ni poudarjen, je pa samec

večji in ima širšo glavo.

Prisotnost divje mačke je razpršena in velja za redko vrsto na območjih, kjer je prisotna. Živi

pretežno v gozdnem okolju, zlasti v listnatih gozdovih, na nadmorski višini od 1000 do 1500 metrov.

Na splošno se izogiba območjem z obilnejšo snežno odejo. Divja mačka je samotarska, nočna in

49


teritorialna žival, svoje ozemlje brani z vonjavimi in vidnimi oznakami. Je strogo mesojeda žival,

najraje ima miši in voluharje, je pa tudi zajce, ptice, plazilce in žuželke.

Parjenje poteka spomladi. Brejost traja približno dva meseca, za tem mačka skoti od 1 do 6

mladičev. Po približno enem letu so mladiči spolno zreli in zapustijo mater ter gredo odkrivat nova

ozemlja.

ZNAKI PRISOTNOSTI

Stopinje (Slika 28): Okroglaste, brez vidnih krempljev, saj so ti vpotegljivi. Prednja stopinja ima

vidnih pet prstov, zadnja štiri. Stopinja divje mačke je le nekoliko širša od stopinje domače mačke

in je podobna risovi stopinji, le da je manjša od nje. Velikost zadnjih in prednjih stopinj je skoraj

enaka: dolžina približno 4 cm, širina 3—4 cm.

Slika 28. Stopinja divje mačke (Vir fotografij Arhiv Univerze v Vidmu).

Sledi (Slika 29): Stopinje se križajo pri hoji in pri teku. Potekajo po cikcakasti liniji, pri čemer

sledi zadnjih šap prekrivajo prednje. Korak meri 50—60 cm. V hitrem teku, ki je pri mački redek,

so vidne vse štiri stopinje, odtisi zadnjih šap so blizu sprednjih (Slika 30).

Slika 29. Sledi divje mačke (Vir fotografije Arhiv Univerze v Vidmu).

50


(skok)

(rahel tek)

(hoja)

Slika 30. Shema različnih načinov premikanja divje mačke (črn krog označuje prednjo taco, bel zadnjo).

Iztrebki (Slika 31): So valjaste oblike in ob konceh zašiljeni. Premer znaša 1,5 cm. Podobni so

lisičjim iztrebkom in popolnoma enaki iztrebkom domače mačke. Imajo močan in neprijeten vonj.

Divja mačka iztrebke pogosto zakoplje.

Slika 31. Iztrebek divje mačke in detajl repa (Avtor fotografije Andrea Vendramin).

Oglašanje: Oglaša se podobno kot domača mačka. V času dvorjenja in parjenja izvaja daljše

mijavkanje, krike in globoko mrmranje.

51



SIVI VOLK (Canis lupus)

VELIKOST

Dolžina telesa

Dolžina repa

Višina v plečih

90—150 cm

30—40 cm

50—70 cm

Teža

♂ 25—45 kg

♀ 23—30 kg

Volk, znan tudi kot sivi volk, je velika žival iz družine psov. Ima vitko telo, koničast gobec, poševne

oči, kratka in pokončna ušesa ter krajši rep. Njegove morfološke značilnosti se spreminjajo glede

na okolje, vendar pa se značilna barva kožuha ne spreminja. Glavna barva kožuha je rumenkastorjava,

ki dobi spomladi oranžasto-rjave odtenke, pozimi pa sivkaste. Ima tudi značilne stalne črne

proge in črno konico repa. Razliko med spoloma opazimo v velikosti, saj je samec krepkejši od

samice.

52


Volka lahko z lahkoto zamenjamo z nekaterimi pasmami domačih psov, kot je npr. češkoslovaški

volčjak, od katerega se razlikuje po nekaterih značilnostih kožuha, ki pa jih je težje opaziti. Včasih

ga lahko zamenjamo tudi z zlatim šakalom, ki prav tako pripada družini psov, in je prisoten v Italiji

in v Sloveniji, vendar je manjši, pri njegovem kožuhu pa prevladujejo rdečkasto-oker barvni toni.

Prepoznavne značilnosti te vrste so: rumene oči, trikotna ušesa, bela maska gobca in lic ter

koordinirano gibanje. Valjast rep nosijo povešenega in vzporedno z nogami.

Volk živi v hribovitem in gorskem svetu med 300 in 2500 metrov nadmorske višine. Za območja je

značilno izmenjavanje pašnikov in gozdov ter malo človeške dejavnosti. Prisoten je v vseh treh

parkih, ki so vključeni v projekt, v Triglavskem narodnem parku, v Naravnem parku Furlanskih

Dolomitov in v Naravnem parku Julijskih Predalp.

Njegov življenjski prostor lahko meri od 100 km² do največ 450 km². Velikost ozemlja je odvisna

od razpoložljivosti plena, števila članov tropa in bližine drugih tropov, njegovo obliko pa v glavnem

narekuje relief. Poleg tega pa se velikost ozemlja spreminja z letnimi časi, na primer poleti je

volk še posebej prisoten na območju, kjer so zbrani mladiči, rojeni v tistem letu.

Volk je prilagodljiv plenilec; sposoben je izkoristiti vse prehranske vire, ki so mu na razpolago v

danem okolju, pri tem si pomaga z dobro razvitimi čuti, kot sta sluh in vid, zlasti pa voh. Plen si

najraje izbira med parkljarji, vendar se ne brani niti manjših živali, saj na dan potrebuje od 2 do

4 kg mesa. Po plenjenju lahko vzdrži tudi daljša obdobja posta. Volk lovi svoj plen z izčrpavanjem.

Ko plen ulovi, ga zagrabi za grlo, drugače kakor psi, ki žrtev ranijo in grizejo po celem telesu.

Kadar gre za večje živali, se volk usmeri najprej k zadnjim okončinam, šele nato se zagrize v grlo

ali glavo, tako da povzroči globoke, krvaveče rane, ki pretrgajo skupine mišic in plen oslabijo.

Volk poseže tudi po rastlinski hrani in prehranskih virih človeškega izvora, kot so odpadki in domača

živina, v primeru, da so lahko dostopni.

Je zelo teritorialna vrsta. Volkovi živijo v tropu, ki ga sestavlja od 2 do 11 med sabo sorodnih

volkov (v povprečju 4—5), na čelu katerega je vodilni par alfa volkov.

V času parjenja, ki poteka od januarja do marca, se običajno razmnožuje le vodilni par, vendar

pa lahko pride do izjem. Brejost traja približno 63 dni; za tem samica skoti 1—5 mladičev v brlogu,

izkopanem v tleh. Mladiči se skotijo slepi in spregledajo po 10 do 12 dneh. Po rojstvu sesajo mleko

približno dva meseca, potem pa se hranijo z izbljuvano hrano, manjšim plenom ali z deli večjih

uplenjenih živali. Odrasle živali, ki se ne parijo, pomagajo samici pri skrbi za mladiče in tako

povečajo verjetnost njihovega preživetja. Približno v drugem letu starosti postanejo mladiči

spolno zreli. Zatem pride čas, ko se odločijo, ali ostanejo v tropu (in skušajo priti na dominantni

položaj) ali pa ga zapustijo (t. i. dispergirajo). V fazi disperzije ali razkropitve volk išče svojo

družico in ozemlje, ki je lahko zelo oddaljeno od njegovega izvornega.

53


ZNAKI PRISOTNOSTI

Stopinje (Slika 32): Zelo težko jih ločimo od stopinj velikih psov, tudi če so nekoliko bolj

podolgovate. Na stopinjah prvih tac so vidni štirje prsti, razporejeni v simetričnem polkrogu, in

osrednja blazinica; peti prst pa je nameščen višje, zato ne pušča odtisa. Tudi pri stopinji zadnjih

okončin so vidni le štirje prsti, a so te blazinice krajše in ožje, zato je stopinja nekoliko manjša.

Dolžina stopinje volka je 8—12 cm, širina pa 6—10 cm. Ker dolgih krempljev ne morejo vpotegniti,

so v stopinjah večinoma vidni njihovi odtisi, podobno kot pri psih.

Slika 32. Levo: Stopinji volčje prednje in zadnje šape v blatu (Avtor fotografije Andrea Vendramin).

Desno: Volčja stopinja v snegu (Avtor fotografije Andrea Vendramin).

Sledi (Slika 33): Pri hoji in drncu zadnje stopinje prekrijejo prednje in se razporedijo v eni liniji

(ne pa cikcakasto kot pri psih). Pri teku se stopinje združijo v skupine po štiri: prva sta odtisa

zadnjih tac, za njima odtisa prvih. Kadar se trop premika po snegu, posamezna žival odtisne sled

svojih stopinj v stopinje živali, ki hodi pred njo, in tako varčuje z energijo. Korak meri 80—90 cm,

v teku do 150 cm, medtem ko je korak v drncu dolg približno 120—130 cm.

Iztrebki (Slika 34): So valjaste oblike, podobni iztrebkom psov, vendar imajo zelo močan in oster

vonj. V dolžino merijo 10—15 cm, njihov premer znaša 2,5—3 cm. Barva se, glede na prehrano,

spreminja od črne do belkaste, v iztrebkih pa so vedno prisotne dlake in drobci kosti. Pogosto so

na robovih ozemlja, na katerem živi trop ali posameznik.

54


Slika 33. Levo: Sledi dveh volkov (Avtor fotografije Andrea Vendramin). Desno: Sledi volčjega tropa

Avtor fotografije Andrea Vendramin).

Slika 34. Volčji iztrebki (Vir fotografij Arhiv Univerze v Vidmu).

Oglašanje: Volk se oglaša na različne načine, kot je tuljenje, lajež, cviljenje in besno dolgotrajno

lajanje.

55

Objava v digitalni obliki za brezplačno distribucijo.

To delo je licencirano pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0 Mednarodna. Kopija licence se nahaja

na sledeči povezavi: http://creativecommons.org/licenses/by/4.0/.

Nat2Care-Vodnik prepoznavanje vrst

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?