Blogozija 4

BLOGOZIJA 4

š

Poezija in proza cetrtega

MMC-jevega literarnega natecaja

š

Pojasnilo podpisanih vzdevkov

Avtorji prispevkov so podpisani skladno s svojimi željami; torej bodisi s pravim imenom bodisi z

vzdevkom oziroma vzdevkom in pravim imenom hkrati. Gre za vzdevke, pod katerimi objavljajo

svoja dela na Mojem spletu (www.rtvslo.si/mojsplet).

POEZIJA IN PROZA ČETRTEGA MMC-JEVEGA LITERARNEGA NATEČAJA

KAZALO

Uvodnik .................................................................................................................. 7

POEZIJA

Skurna štorija Aleksandra Kocmut ............................................................................ 11

Cestnina Aleksandra Kocmut ..................................................................................... 12

Mačkanje (zmešan sonet plus) Aleksandra Kocmut ..................................................... 13

Vsaj enega poštenega knjižnega junaka bi Aleksandra Kocmut ................................ 14

Sestra Aleksandra Kocmut ........................................................................................ 15

Učenje za življenje Alenka Mihorič ............................................................................ 18

Ledena pomlad Ana Balantič - Zlato klasje ................................................................. 19

Valovi Andrej Steničnik .............................................................................................. 20

Vlak Anica Kvas - Zlato klasje .................................................................................. 21

Poljub, ki rojeva drugačno življenje Borut Petrovič Vernikov ...................................... 22

Noseča beseda Borut Petrovič Vernikov ..................................................................... 23

Ne nosi veter rož čez reko Borut Petrovič Vernikov .................................................. 24

Glosa ob obletnici osamosvojitve Boštjan Gorenšek ............................................. 26

Ulica branka22 ............................................................................................................ 28

Beseda branka22 ......................................................................................................... 28

Jesen branka22 ............................................................................................................ 29

Želim si Cerberus ........................................................................................................ 30

Sam curek-poet ......................................................................................................... 31

blog enainpetdeset črni_tulipan ................................................................................. 32

blog šestindvajset črni_tulipan ................................................................................. 32

Sence smrti Gaja Hren ................................................................................................ 33

Enkrat pa vse mine Gaja Hren .................................................................................. 34

Melanholija Gaja Hren ............................................................................................. 35

Še5ka Ida Semenič ..................................................................................................... 36

Prstkarija (otroška) Ida Semenič ................................................................................ 36

Izza sanj Ida Semenič ................................................................................................... 37

Haiku z odsevom Ida Semenič .................................................................................... 38

Kot žive strune (tanka) Ida Semenič .............................................................................. 38

Med včeraj in jutri Irena Ž. ....................................................................................... 39

Čenče Ivanka Kostantino - Lea199 ............................................................................. 40

Haiku Ivanka Kostantino - Lea199 ............................................................................. 40

3

BLOGOZIJA 4

Haiku Ivanka Kostantino - Lea199 ............................................................................ 40

Haiku Ivanka Kostantino - Lea199 ............................................................................. 41

Majska noč (krpanka) Ivanka Kostantino - Lea199 ................................................... 41

Tanka 15 Ivanka Kostantino - Lea199 .......................................................................... 42

Se zgodi Ivanka Kostantino - Lea199 ......................................................................... 42

Pesem Jože Vidmar - vesel ........................................................................................ 43

Košček navdiha Jože Vidmar - vesel ......................................................................... 44

Ugasnila sva noč Jože Vidmar - vesel ........................................................................ 45

Podobe Jože Vidmar - vesel ......................................................................................... 46

P Joži Kokalj - menišček ......................................................................................... 48

Mižim Joži Kokalj - menišček ....................................................................................... 48

Rak Joži Kokalj - menišček ......................................................................................... 49

Koža Joži Kokalj - menišček ....................................................................................... 49

150711 Joži Kokalj - menišček ..................................................................................... 50

Sanje Jožica Andromako Radić ..................................................................................... 51

Cikel mislic Razkošje Jožica Šubic - Zlato klasje .......................................................... 52

Interpelacija k.k. ....................................................................................................... 55

Obsedenost kamnosek ............................................................................................... 56

šepetek kamnosek ....................................................................................................... 57

še5ek kamnosek ......................................................................................................... 57

še5ek kamnosek ......................................................................................................... 57

Škrata in škratinja kamnosek ...................................................................................... 58

D I S C O V E R Y kamnosek ..................................................................................... 58

Nadvdih Kobilica-poet ............................................................................................... 60

Vibro Kobilica-poet ..................................................................................................... 61

Koline Kobilica-poet ................................................................................................... 62

Nekdo Kobilica-poet ................................................................................................... 63

Želja Kobilica-poet ..................................................................................................... 64

Modrec Kobilica-poet ................................................................................................ 65

Izgubljeno Kobilica-poet ............................................................................................ 65

Cikel pesmi Marija Dodič - Zlato klasje ..................................................................... 67

še ena pesem zanj ;) Martina Komovec ......................................................................... 68

Razmišljati Mimi Vresovnik - Zlato klasje .................................................................. 69

Združena v odhajanju Miroslav Tičar ....................................................................... 70

Optimizem mitohondrij .............................................................................................. 71

Če zadiham Mojca Lovrec .......................................................................................... 72

Čisto običajen dan (nepesem) Mojca Lovrec ............................................................. 73

Suša Nada Lomovšek - Zlato klasje ............................................................................... 74

Na obali Nataša Cvišič ............................................................................................... 75

4


Sreča nevroza ............................................................................................................ 76

Danes se nisem obril nix ........................................................................................... 77

Marlboro Primož Rajtmajer ........................................................................................ 78

Smisel življenja? Primož Rajtmajer ............................................................................... 78

Neko drugo poletje Robert Kaše ................................................................................ 79

Kolo zgodovine Robert Kostadinoski ........................................................................ 80

Mrk Robert Kostadinoski ............................................................................................. 81

Želim ti reči Sebastijan Valentan ................................................................................. 82

V temi je težko brati z ustnic Senada Smajić .................................................................... 83

Danes Silva Mizerit - Zlato klasje .............................................................................. 84

... Sonja Grmovšek ........................................................................................................ 85

nova. Suzana Keber ...................................................................................................... 86

Kras. Suzana Keber ...................................................................................................... 87

Življenje v oklepaju Tamara Smolej ........................................................................... 88

Današnji dan Tatjana Malec ..................................................................................... 89

Na sipinah mulja utripa človeški spomin Tatjana Malec ........................................ 90

V območju oksimórona Tatjana Malec ................................................................... 91

Metulj Tomaž Jevšenak ............................................................................................... 93

Na obroke Urška Vidmar ............................................................................................ 95

Drobtinice nežnosti Urška Vidmar .......................................................................... 96

Nekaj sem ti povedala Vesna Šare .......................................................................... 97

Točno ta majica Vesna Šare .................................................................................... 98

Zvezdogled Veston ................................................................................................... 99

Na kraj, kjer kamnocestje je prekrito Veston ............................................................ 100

Žarki od Medic Veston ............................................................................................ 101

Nič Vid Prezelj ......................................................................................................... 102

Cikel pesmi 2011 Zlatka Levstek - Zlato klasje ......................................................... 103

Kmet Žiga Birsa ....................................................................................................... 104

Pred spomenik Žiga Stopinšek ............................................................................... 105

Vračam se, o Djordja! Žiga Velikavrh ....................................................................... 106

Gnida Žiga Velikavrh ............................................................................................... 106

Dvom Žiga Velikavrh ................................................................................................. 107

5

BLOGOZIJA 4

PROZA

Kako je umrl Mihec, imenovan tudi »neumnež« Aleksander Pečko ....................... 111

Robovi Alenka Abram ................................................................................................ 117

Forzicije, tulipani in kitara Alenka Abram .................................................................. 119

Vojaške delegacije astro 1963 .................................................................................... 123

Sugestitor astro 1963 ................................................................................................ 126

Ustavite konje! Dare ................................................................................................ 129

Ne morem ti razložiti Deževnica ............................................................................. 130

Domača zdravila jakec taprvi ................................................................................... 133

Krog jakec taprvi ....................................................................................................... 135

Predpredzadnja vrsta Jaša Lorenčič ......................................................................... 139

Pretrgana podoba Lidija Konda - Zlato Klasje ........................................................... 146

Nekam pod zvezdno nebo Milena Miklavčič ........................................................... 148

Sedem več kot drugi Milena Miklavčič ...................................................................... 150

Samotar Robert Kostadinoski ..................................................................................... 157

Mono mono mono log Robert Kostadinoski .............................................................. 160

Koprive Robert Kostadinoski ...................................................................................... 161

Balada o zarjavelih trobentah Rok Grča .................................................................. 163

6


Blogozija – uvodnik

V zadnjih letih se veliko sprašujemo o prihodnosti knjige, tiste klasične z naslovnico in

hrbtno stranjo ter listi s prav posebnim vonjem. So s tehnologijami, ki naglo prestavljajo

meje, prinašajo novosti in spreminjajo naš način življenja, njeni dnevi šteti? Številni

domači in tuji literati, bibliotekarji in knjižni molji pravijo, da je strah odveč. Preživela

je stoletja in tudi tega bo. Pravzaprav odgovor na vprašanje o prihodnosti knjige ponujajo

njene vsebina, beseda, ideja, zgodba, ustvarjanje. »Ne gre za tehnologijo, za duha

gre,«je pred Slovenskimi dnevi knjige v poslanici zapisal literat Ivo Svetina.

Blogozija, ki se tokrat predstavlja v četrti izdaji, združuje oba omenjena svetova.

Brezmejni spletni svet omogoča literarno navdihnjenim avtorjem, da svoje delo distribuirajo,

ponudijo v branje, v zameno pa dobijo odzive, pohvale in za razvoj literarnega

talenta še pomembnejše neusmiljene kritike. Bolj kot nove tehnologije bi bila za

prihodnost knjige lahko skrb vzbujajoča pozornost bralstva, za katerega se zdi, da ga je

vse manj, njihovo zanimanje pa bezlja stran od zapisanih zgodb in pesmi. Avtorji, katerih

dela boste prebirali na naslednjih straneh, te skrbi verjetno ne poznajo. V okviru

spletne skupnosti Moj splet drug drugega vestno prebirajo, se spodbujajo in pri tem

celo sklepajo nova prijateljstva.

Knjiga ponuja povsem drugačno izkušnjo kot spletni zapis. Zanjo si je treba vzeti čas,

edina družba bralcu so zapisane besede, o katerih razmišlja, jih ponotranji ali pa tudi

ne. Kakšna je oblika knjige, ki jo drži v rokah, je pravzaprav vseeno, tista klasična s

platnicami ali e-različica. Pomembna je vsebina, pomembni sta pesem ali zgodba …

Morda namenjamo preveč pozornosti samemu nosilcu zapisa, saj sta ob vseh

tehnoloških in civilizacijskih spremembah avtor in bralec tista, ki vedno ostajata.

Pričujoč tiskan epilog MMC-jevega literarnega natečaja je torej naša zahvala za njuno

pozornost.

Maja Kač, urednica Blogozije

7

POEZIJA


Aleksandra Kocmut

Skurna štorija

Nocoj sem brala čudno knjigo.

V različnih fontih pisano,

brez poravnave in številčenja strani.

Kronološko zblojeno

(pretirana retrospektiva),

slogovno raztreščeno

(med patetiko in cinizmom),

žanrsko neprepoznavno

(komedija absurda?).

Vsebinsko na berglah

tragedije, groteske

in sentimentalnega epitafa.

Z besedami Hudabivške Nane:

Prav skurna štorija.

Vodilna tema, ljubezen,

je bila očitna. A glavni lik

se ji je tako uspešno izogibal

in tako briljantno koprnel

po napačnih odločitvah,

da je mojstrsko zadavil

vsak morebitni zdravi poganjek,

še preden se je izvil iz

bolehnega brstičja.

To je bila zmedena deklica,

ki ji je nekdo dal oblizek,

pa si je obula hodulje,

se vznak metala na oblake

in se trpeče razčetverila na tleh.

Izgubljena punca, ki je

11

BLOGOZIJA 4

praznila pladnje z odrezki

svojega srca v smetnjake

polnomastnih McFuckerjev.

Perfektna ljubica, a le do trenutka,

ko se je bilo treba obleči

in poklicati taksi. Na tej točki

je vedno vse zasrala. S kakšnim

jokom ali celo kakšnim »Ljubim te«.

Totalno neprepričljiv značaj

in fabula brez notranje trdnosti.

Svoj dnevnik sem odložila

neprebranega.

Aleksandra Kocmut

Cestnina

Lisica

ni opravila izpita

za avtocesto.

Padla je.

In obležala.

12


Aleksandra Kocmut

Mačkanje (zmešan sonet plus)

Je živel en maček, in bil je falot.

Po svetu je hodil kot velik gospod.

Vsem muckam je dvoril in vodil jih v bar.

(Kajetan Kovič, Maček Muri)

V času, ki spomin ga še doseže,

si mi mèhko posteljo postlal,

da telo kar samo vanjo leže.

Legla sem – in ti si se smejal.

Ta tvoj smeh še danes me zareže.

Čudovito si me poležal.

A zmečkana rjuha ne odreže

tvojemu zrcalu. In si vstal,

zvil v povesmo prejo svoje mreže

in se šel »mehkobo zrelih trav«

z drugo. Veš, kako se stvári streže:

vrnil se boš k meni, ko tvoj mijav

drugo mačko v postelji poleže,

»Nič mi ni poménila,« dejal.

In ker vmes dva mucka si mi dal

in se zdi, da to me nate veže,

se bom delala, da mi je prav.

13

BLOGOZIJA 4

Aleksandra Kocmut

Vsaj enega poštenega knjižnega junaka bi

Potrebujem junaka.

Skromna sem.

Ni treba, da je iz mesa in krvi.

Lahko je samo na papirju.

A naj bo

plemenit,

dober,

pošten,

pravičen,

obziren,

razgledan,

rahločuten,

srčen,

pogumen,

zvest.

Takega tako in tako ni.

Dajte mi ga vsaj na papirju.

V knjigi.

V fikciji.

Kajti

resnično,

resnično potrebujem

Odiseja,

kralja Arturja,

Robina Hooda,

kralja Matjaža.

Prevečkrat sem

Penelopa,

Genevieve,

14


Marianne,

Alenčica –

junak pa

spi.

Aleksandra Kocmut

Sestra

1

Oblekel si se v usnjen

Plašč brezbrižnosti

S škatlico cigaret v žepu

Ležim na trdo prešitem

Kavču in slišim

Kako zunaj kadiš

Rotim te, da me počakaj

Medtem ko me tvoja

Drži za roko in se ji

Noseč trebuh dviga

In spušča

2

Želim se podati na pot

V deževnem večeru

In z mrzlimi stopali

Čeprav že vnaprej vem

Kaj boš dejal

Že vem da po deveti

Zvečer nimaš izhoda

Niti z vrečo smeti

V rokah

15

BLOGOZIJA 4

3

V starem gledališču

Te čakam, duham prah

In postano šminko

In posušen les stranskih

Klopi, skrbi me, kako

Se bova stiskala na njih

Ob množici drugih teles

Kako bova sledila predstavi

V mraku, stkanem iz toliko

Misli in slik in dihanj

Izmuznem se na parkirišče

Na zadnji dim pred začetkom

Asfalt se blešči od dežja

In nad strehami centra

Se obvoznica zvija in ravna

Kakor v megli utripajoča kača

Videti je, da me je skrbelo

Zaman

4

Znajdem se v loži in lesen

Opaž mi seda v grlo s svojim

Oluščenim vonjem

Izhod je zatrpan z množico glav

Na odru pa je še toliko prostora

Morala bi tja

Tja bi morala

Na tisti visok trapez

Da bi zanihala od roba do roba

In malo tudi čez

5

In nato sem spet v svojem

Starem avtomobilu

Ki ubogljivo požira

Belo črtkano črto

16


Odvijem okno

Da me jesen oplazi po čelu

In že sediš poleg mene

Se me v ovinkih dotikaš

In sem neprizemljena

In mehka v sklepih

Da je bilo to zadnjič

Da ne smem več

Da si poniknil v mojem

Labirintu skušnjav

Dišiš po stari začimbi

In si ves neobrit

In ves neubranljiv

In dež, ki mi prši na lica

Je kakor kondenz

Ki se zbira med nama

Ob neodpoljubljenih

Bližin

6

Za pet minut smeš v preddverje

In za to sem prevozila noč

Do njene zadnje slepočnice

17

BLOGOZIJA 4

Alenka Mihorič

Učenje za življenje

Učenec sprva učenóst zavrača,

najboljša zanj preprosta je razlaga,

pohvala ob uspehu mu pomaga,

težava prej – zdaj v prednost se obrača.

-----

Majav korak v deželi je neznani,

robustni škorenj v kalnem rad zabrede;

od stranpoti učitelj ga povede,

vsi skriti so kotički kot na dlani.

-----

Ko si nabere znanja polno vrečo,

on končno ve, da nič ne ve, le sanja,

Trnuljčico je le poljubil spečo.

-----

Učitelja končano je poslanstvo,

povsod učenec sluti nova znanja,

odkrival sam bo njihovo prostranstvo.

18


Ana Balantič - Zlato klasje

Ledena pomlad

Gledam,

kako pred vrati odlagaš metulje

in oknom ukažeš molčati.

Na platno naslikaš pomlad

in rože ledene

in mrzle vetrove po stenah,

nanje nakapaš spominčic,

leskovih mačic.

Češnjevo cvetje

prebodeš z robido.

Med rjuhe položiš koprive

in rečeš: naj vse bo preteklost,

ker tvoja pomlad nima naročja

in sonca in vlažnih ustnic.

Naj bo,

ampak maj si pozabil zaliti!

19

BLOGOZIJA 4

Andrej Steničnik

Valovi

Oči se zapirajo.

Na veke stopajo

prividi v sončni bleščavi.

Jezdeci galebi

prinašajo klic

jadralca sonca.

V neskončni modrini

sanjavi spomini.

Ožarjeni kamni.

Slutim obzorje svojih,

v vetru

bujenih valov.

Janiju

20


Anica Kvas - Zlato klasje

Vlak

Vlak na tiru,

potniki vstopajo, izstopajo.

Mimo vozi druga kompozicija.

V nove daljave,

slutnje in sanje.

Danes ždijo na stranskem tiru

razpadli vagoni,

izgubljeni ljudje.

21

BLOGOZIJA 4

Borut Petrovič Vernikov

Poljub, ki rojeva drugačno življenje

Če slišiš govorico kamna,

ki molči resnico smrti,

če vidiš njegovo srce,

ki miruje v tišini spoznanja,

se zaveš teme in svetlobe,

ko sta postali barva.

Takrat svet postane drugačna slika –

zaveš se Slikarja.

Takrat se rodi drugačna oblika,

kleše jo nevidna misel kiparja.

Takrat se nevidno oko zazre v Neizrekljivo ...

Takrat se v resnici začuti nevidno Vezivo.

Ko vstopiš v govorico Lepote,

se dotakneš srca nedoumljive Skrivnosti.

Tam spoznaš smisel samote,

ki te vodi do dotika ljubezni,

da se razdaš v dvojini,

v poljubu, ki rojeva Življenje.

22



Noseča beseda

V prsih otroka se zemlja odpre,

klic prednikov v živem hramu odmeva.

Na oltarju pred oknom se žrtev rojeva ...

O, rojenice, Črne in Bele, slišite molk

med vzdihom in izdihom?

In ti, ki se v zavesti neke zvezde

ljubiš z njimi,

podari mu prstan z nevidnim očesom,

naj se utopijo v pogledu njegovem.

Bršljan naj preraste ogledala lažniva,

v reki brez dna se zrcali resnica.

Kdor plava po odsevu vsemirja,

ve, da je cesta le lačna tatica.

V odsevu svetlobe v očeh

se vidi rojstvo vesolja,

v dotiku pogleda

se čuti noseča beseda ...

Črni tulipan naj vsrka črnino

mrtvega sonca,

prah Belega cvetja

naj riše svetlobo odklenjene pesmi ...

In ti, ki mesiš besedo s prsti duše,

nariši poljub brez okvirja,

naj se v prsih otroka

beli angel zbudi,

naj se v dotiku pogleda

začuti noseča beseda ...

23

BLOGOZIJA 4


Ne nosi veter rož čez reko


na drugem bregu vse lebdi

tam ni vaz ne vode ne prsti

tam je vse kar je in ni

v sanjah sanj kjer bela noč bedi ...


naj zaspijo na tej strani

naj tam le odsev se prebudi


naj val se v valu izgubi ...

In Ti ki v sebi nosiš mojo Rožo –

naj cvetni prah na beli jasi zaživi ...


ne nosi veter rož čez reko

naj reka žejo poteši ...

Napij se človek živih solz

odžejaj žejo Belih rož

napij se vonja rojenic

naj v strunah rojstvo zadrhti



Naj listje v vetru zašumi

naj blesk v obzorju zaboli

Naj vsi ki so odšli

24


v postlane kraje v molk ležat

zaplešejo svoj ples za nas

Naj vroči žarek raztopi

na pismu belem črn pečat



In Ti ki v meni nosiš bel pečat

napij se vina večnega

naj morje v njem se utopi ...


ne nosi veter rož čez reko

naj reka žejo poteši ...

25

BLOGOZIJA 4

Boštjan Gorenšek

Glosa ob obletnici osamosvojitve

Bolj kot člov’k je brez denarja,

nove si načrte kuje,

išče, prosi, moleduje,

bolj vse mu zaudarja.

Bil je mlad, brez ene pare,

nosil pa je nove hlače,

Tito staršem dal je plače

še za voljo zvezde stare.

Kakšna skrb lahko ga tare?

In je zrastel v krčmarja,

zaposlil je še vratarja,

nič ni čakal, se oženil,

prvo posojilo sklenil ...

Bolj kot člov’k je brez denarja.

In prišla je prva kriza,

žena ga je zapustila.

Ko bi vsaj denar pustila!

Mu ostala sta le miza

ter razpelo iz Pariza.

A on nič ne objokuje,

zdaj devize le kupuje,

bliža svoja se država,

kjer bo na policah kava,

nove si načrte kuje ...

Vse to res se je zgodilo,

vsi veseli so slavili,

26


domovine grb častili,

a se vse je spremenilo,

pa še dvajset ni minilo.

Zdaj se več ne zaposluje,

krčma več ne obratuje,

davčna vse mu je vzela,

boln in star ne najde dela,

išče, prosi, moleduje ...

Kamor koli se obrne,

vidi sklonjene postave

skorumpirane države,

ali rdeče ali črne,

d’narja ni, mu vsak odvrne.

Zdaj kleči in se pretvarja,

saj nihče ne odgovarja,

kjer stoji še stara miza,

gor razpelo iz Pariza,

bolj vse mu zaudarja.

27

BLOGOZIJA 4

branka22

Ulica

Bilo je včeraj.

Tako turobno sama si bila na večer.

Bilo je danes.

Tako siva, sama si bila v vrvežu.

Jutri te počakam.

Za vogalom stare hiše te počakam.

Pod golim drevesom stare jablane.

Sama, v družbi tvoje samote.

branka22

Beseda

Ko lakota besedi da svobodo,

in žeja besed odžejati se hoče,

žuboreč izvir je le na daleč slišen,

skorja kruha trda in preveč sladkobna.

*

V krogu znancev beseda pohajkuje,

išče skledo hrane in vrč hladne vode,

siromašna, skoraj gola, po poti blodi,

dušo besedi slekli so tega že davno ...

*

28


branka22

Jesen

prihajajočo vonjam

v nosnice se plazi

megli jutro

ohlaja večer

razprostira meglice

obarva pokrajino

podari sadove

ugasne luči

dežuje

se počasi sleče

kot striptizeta

gola čaka na mraz ...

29

BLOGOZIJA 4

Cerberus

Želim si

… zavrteti čas nazaj,

daleč pred trenutke, ko sem te uzrla,

na stopnicah, ko ti je korak zastal

in se tvoj pogled je dvignil k meni.

… da nisem takrat pogledala čez ramo,

ne bi zažigajoča strela šinila,

iz tvojih oči in me preganjala,

v vseh trenutkih mojega nočnega nemira.

30


curek-poet

Sam

Ko brez sramu tu posedam,

prjat’lji šepnejo mi: sam?

Prašajte raj’ klona ta,

prašajte raje poeta dva,

kadar mogočni konsodar

drvi jih sem ter tje vnemar.

Klon ne ve in poet ne kam,

kam nese ga obup neznan.

Sam to znam, sam to zvem,

da v mostičje njihovo ne smem

in da ni mesta, na zemlji ne v raji,

ki varno bi bilo pred zmaji

Ko brez sramu tu posedam

prjat’lji šepnejo mi: sam?

31

BLOGOZIJA 4

črni_tulipan

blog enainpetdeset

zapišem vsako besedo, vsako misel,

ki se mi zasidra v glavi,

sem prototip pesnika ...

tako kot si ti prototip neandertalca;

to dokazujejo

tvoje dlačice na prsih

(ne kocine – te imaš na obrazu –

če te smem popraviti, dragi),

ki so tako mamljive,

da nastajajo pesmi o njih;

si lahko predstavljaš,

da nekdo piše o tvojih poraščenih prsih?

in vsaka moja beseda,

vsaka vejica, pikica, podpičje ...

vsaka črka – je prežeta z ljubeznijo ...

črni_tulipan

blog šestindvajset

a si tako subtilen?

tebe nosi veter

in voda odplakne tvoje smeti,

zasmrdi iz kanalizacije ...

deževalo bo,

pravi priletna starka

32


Gaja Hren

Sence smrti

V ritmu divje glasbe

pleše eksistenca

med tu in zdaj, v večnosti

nič več ni, kar je včeraj bilo,

in jutri bo umrl

z mojimi mislimi in mojo ljubeznijo.

Bosa hodim po spirali svojih misli

v samoto ujeta,

v vetru razpeta.

Tam, kjer gnezdi smrt vsega živega,

bom nekoč stopala

ko z blatnih čevljev, življenje

se bo osulo,

me bo črna tema pogoltnila.

Vse, kar živi, umre

in slike spomina

se prezrcalijo v večnost.

Sence smrti

valovijo med vdihom in izdihom.

Že jutri odidem!

Že jutri.

Ki bo nek nov prastari danes.

33

BLOGOZIJA 4

Gaja Hren

Enkrat pa vse mine

Zvezdni prah riše življenja poti

spleta neprecenljive srčne vezi

v oazi ljubezni, v savani dnevov in noči

sveti ognjev mnogo

za svet mojih ljudi.

Za mater in očeta,

za sestre in brate,

za palčke kosmate, živali ljubeče!

Za trsje in skale,

za drevje in grudo rujavo,

za morje in sonce,

za nebesni svod in vesolja obod.

V oazi ljubezni, v savani dnevov in noči

stkanih je mnogo srčnih vezi.

Za ljube drage,

za mile moje

so vse te poti.

Enkrat pa vse mine!

Vse trave zmrzal ujame,

vse ceste pršič prekrije,

v snežno puščavo

svet ljubljenih odide.

Enkrat, ko vse mine.

34


Gaja Hren

Melanholija

Prežvečeno življenje

z luknjo v čevljih

in praznino v sebstvu.

Obstoj sredi mrzle zime

kolapsiranega telesa

stigme z belo pentljo

in rdečo mašnjo čez oči.

Življenje, kot novoletno darilo

prezrto v ulici brez imena

v prazni črni hiši

z izpraznjeno vsebino, zaprašenih oken

in praznih polic.

35

BLOGOZIJA 4

Ida Semenič

Še5ka

BROŠKA GROZDJA

Na prsih trte

srkaš sokove

sončnih poljubov,

zrcališ strasti

pojočih vetrov.

ELIKSIR SONCA

Z roso se hladiš

v biserih grozdja,

pod listi skrivaš

omamne slasti

za čaše bogov.

Ida Semenič

Prstkarija (otroška)

Kakšen dolgčas,

jamra palec

in nervozno poskakuje.

Fige delaj,

mu kazalec

čisto resno ukazuje.

36


Name plezaj,

ga sredinec

nagajivo zasmehuje.

Nič ne drezaj,

prstanec se

osupljivo napihuje.

Le mezinček

potepinček

z njim v svet pravljic odpotuje.

Ida Semenič

Izza sanj

Spiš, punčka.

V žaro se je zaprl tvoj smeh.

Med krili belih zvončkov

nabiram dehtečo sled

tvojih razigranih stopinj.

Veter mi ob strunah tvojega glasu

prepeva pesem

o svetlobi, ki ne meri razdalj,

temveč vzhaja v spomin.

Spiš, punčka.

Tam, izza sanj, se učiš drugačnih črk,

na drug način seštevaš zvezde.

Prezgodaj si se naučila, da je večnost nedeljiva

s številom sedem.

37

BLOGOZIJA 4

Ida Semenič

Haiku z odsevom

roji svetlobe

sesajo goščo noči

v mestnih ulicah

po ozkih gazah

odsev vaške svetilke

riše obrise

Ida Semenič

Kot žive strune (tanka)

Poletne strasti

vročekrvnih škržatov

cvrčijo v travah

hrepeneče napeve

pokošenih ljubezni.

38


Irena Ž.

Med včeraj in jutri

V umrljivem dnevu med biti in iti,

nekje med včeraj in jutri

ostaja znak, ki mu pravim sedaj.

In sploh več ni važno … kako in kaj.

Sprehajam se med oblaki in cestami želja

morda nekje ustavim

in tam zaprem se v občutek in čas.

Predajam se poletnemu vetru.

Naj me nosi v jutru

ali pa v večernem hladu.

Naj me nosi …. v naročje sveta.

Nekje med biti in iti,

v umrljivosti rojevanja …

sem začutila zrak, ki je svoboden.

Sedaj … ta trenutek

Živim.

Samo za sebe.

Danes … ko je dan med včeraj in jutri.

39

BLOGOZIJA 4

Ivanka Kostantino - Lea199

Čenče

Smešno hitro se širijo

barvno neusklajene novice.

Klop (glavni junak)

me je poljubil pod koleno.


Haiku

kisle drnulje

v skrivenčenem vejevju

rdijo od sramu


Haiku

škrbasta skala

v beli smetani valov

žveči meduze

40



Haiku

v očesu neba

narahlo dežujejo

zvezdni utrinki


Majska noč (krpanka)

ob rahlem dotiku zvezd

sramežljivo zardevajo

češnje

***

prsti kresničk

igrivo pritiskajo

na nešteta stikala

***

ocean noči

v temi nemih oken

utaplja luno

***

dež prihaja

z nevihtno soparo

majskih vetrov

***

41

BLOGOZIJA 4


Tanka 15

zimska jasnina

popoldne se razblinja

v sinje drobižke

skoraj brezglasna burja

nežno zaščemi v očeh


Se zgodi

da vrtinec

dolgo zamolčanih besed

pljuskne

čez okamenele brežine

strastna dvojina

se spotakne

ob neresnice,

pomešane

z drobci spomina

in si naloži

sveženj

globokih zarez

42


Jože Vidmar - vesel

Pesem

Iskal sem jo

kot ponošeno obleko

ki sem jo bil svoj čas pozabil

pri eni od svojih konkubin

dišala je po njenem življenjskem soku

po njenem pohotnem telesu

po njenem cenenem parfumu

iskal sem jo

v zavetju toplega doma

kjer stanuje ljubezen

odpiral temačne sarkofage

kjer domuje smrt

brskal po spominu

kot senilen starec

klicala je

a je nisem slišal

jokala je

a ji nisem brisal solz

iskal sem jo

kot svojo davno izgubljeno muzo

da mi povrne navdih

da me vrne v čas

ko žalostinke

še niso bile žalostne

ko napitnice

še niso bile vesele

iskal sem jo

da ji lastnoročno

vdahnem svojo boemsko dušo

iskal sem jo.

43

BLOGOZIJA 4


Košček navdiha

Z mano

še vedno hodi

košček navdiha

da me opomni

ko pozabim

kako lepo je živeti

me dregne

ko utonem

v zimsko spanje

in mi pomane oči

me popraska

po mednožju

mi očisti čevlje

me obuje

in mi ponudi cigaret

z mano

še vedno hodi

košček navdiha

mi šepeta tople besede

ki jih polagam

dekletom

na srce

si nadene

beneško masko

in mi kot trubadur

zabrenka na lutnjo

nežno melodijo

in kot mati

zapoje uspavanko

za lahko noč.

44



Ugasnila sva noč

Vprašala si me,

koliko je ura,

in prisedla.

Rekel sem, da dve

in da je zadnji vlak

za Celje

odpeljal ob pol enih.

Posedala sva

na ljubljanski železniški postaji

in si izmenjevala poglede,

ki so naju greli

v mrzli jesenski noči.

Mimoidočih je bilo malo,

le dve čistilki in nekaj železničarjev

v nočni izmeni.

Rekel sem,

kako brezbrižno

se noč poigrava z nama.

Rekla si, da je vse

za nekaj dobro

in da se drugače verjetno

ne bi nikoli srečala

in si prižgala cigareto.

Vlak je končno pripeljal,

vstopila sva

skozi vrata

praznega kupeja

in ugasnila noč za sabo.

45

BLOGOZIJA 4


Podobe

A verjameš,

da bi se lahko ponovilo.

Vse te podobe

na fotografijah,

smejoče se,

raznobarvni grafiti

s politično tematiko,

spanje ob dveh,

bujenje ob pol šestih,

ozke uličice v Palermu,

marčne.

Starodavnost v freski,

srhljiva,

prividi v sivih kutah,

brezčasni.

A lahko vidim?

A se lahko dotaknem?

Me je mogoče strah

deklet na drvečih vespah,

ki pihajo vame?

In morje, ki ga zajameš

z dušo,

in galebi,

ki jih hraniš s pogledi.

A verjameš,

da bi se lahko ponovilo?

Angleščina dopoldne,

nemščina popoldne,

italijanščina zvečer.

46


Kaos v revoluciji številka devet,

zmešnjava v morečih sanjah,

popivanje v nočnem baru.

A verjameš,

ulični artist,

da ti lahko

vedno znova

narišem to sliko.

47

BLOGOZIJA 4

Joži Kokalj - menišček

P

Pogrešam te,

ko mi jutro zvleče spomine

z oblačila, ki ga oblačim nase,

s torbice, s čevljev, z dežnika,

iz pesmi, ki prihaja z radia.

Pogrešam te,

ko iščem tvoj obraz na modrini,

ki sem jo zate in zase z dotiki oči razpela.

Pogrešam te,

ko z dlanjo ožemam tišino

in iz ure pri kapljajo solze

in se moj strah vsrka v krik ptice.


Mižim

In s čopičem spomina

rišem poteze tvojega obraza.

Iz teme otipam trepetajočo mirnost

napete kože poletnega lica

in fluorescenčnost sanj.

48



Rak

Mama, ko sem izvedela,

se mi je koža

začela spreminjati v lubje,

ki je zadržalo solze

in tesnobo nabiralo v goščo.

In samo iskra,

ki bi prasnila po krvavi gošči,

bi me podrla na tla,

kot gozdar,

ki sluti, da se njegovo drevo poslavlja.

Nemoč sem namakala

v skrb in odgovornosti,

da sem pozabila,

da imam pod lubjem razjede solz.


Koža

Na platno življenja

z nitjo upanja

vezem izpolnjena hrepenenja.

49

BLOGOZIJA 4


150711

Odvali skalo z vek,

moje oči si te želijo videti.

Izkoplji besede,

ki so se zarile vame kot ogorki

in čezenj rastejo dnevi žalosti.

Odrini me, če ne vidiš druge poti,

a tvoja roka naj moje ne izpusti

in večkrat pridi v sanje me objet.

50


Jožica Andromako Radić

Sanje

Ptice sanjajo –

da bodo poletele

speče v kletki.

51

BLOGOZIJA 4

Jožica Šubic - Zlato klasje

Cikel mislic Razkošje

Jutro. Zbudim se.

Dan obljublja razkošje

novega časa.

*

Prebliski sreče.

Razkošje le trenutkov.

Potem zopet jok ...

*

Utrujena sem ...

Popoldanski počitek,

razkošje miru.

*

Zdrs skozi prste.

Razbita skodelica.

Razkošje črepinj.

*

Barvno razkošje

pahljačastih trenutkov

prepleta radost.

*

52


Sončni trenutki

v mavričastih obročih.

Pobliski sreče.

*

Razkošje drobnih,

filigranskih radosti

so trenutki sreče.

*

Igrarijast čas.

Razplesano razkošje

otroka v meni.

*

Deklica sanja

skozi kopreno časa,

razkošja meglic ...

*

Razkošna ura ...

Zobato kolo ves čas

mrvi v drobtine.

*

Rožljanje ure.

Okruški kapljic časa

padajo v dlani.

*

Vsaka trditev

53

BLOGOZIJA 4

je razkošje utvare.

Nevednost – sreča?

*

Čas mi odpenja

grlo, zadrgnjeno od

razkošja strahov ...

54


k.k.

Interpelacija

Nič kaj

bila sva top of the top,

ista kot vsi

je zapihal veter,

je zaneslo dol do dna.

Jaz, si rekla,

bodi gnoj,

da, si rekel,

grem iz sebe nekaj naredit.

Nič ni bilo.

In je bil zmagovalni diskurz.

Potem je bil potem.

Potem je bilo

malo več koncev.

55

BLOGOZIJA 4

kamnosek

Obsedenost

Jaz nikoli nisem maral matematike.

Jaz sem sovražil matematiko,

dokler nisem spoznal tebe:

… prvo podredje unimatrice 01.

V predale sem pospravil posterje

Fahrete Jahič in Moni Kovačič

ter po stenah razobesil podobe

absolutne popolnosti.

Na iPadu prebiram le še

zbrana dela tvojega stvarnika

Brannona Brage.

Na mojem projekcijskem platnu

se v tridimenzionalni tehniki

24 ur na dan vrti tvoje življenje.

Na vseh jaknah nosim našitke

z emblemi kultne serije.

Bil sem zraven, ko si svoj kolektiv zbrala

na »science fiction« konvenciji

v Las Vegasu.

S svojim avtogramom

si me zaznamovala za vedno.

Tetoviral sem si ga pod levo lopatico.

V podzavest sem integriral najine sprehode po

zvezdnih stezah,

ki se v odvodu realnosti izrisujejo

kot skrivnostni krogi v žitnih poljih.

Obožujem te, moja Bo(r)ginja,

pa čeprav si za večino ostalih le:

»Sedma od devetih.«

56


kamnosek

Šepetek

stalagmit v temi

tiho tolaži

solzeč stalaktit

čez tisoč let se

združiva v steber

kamnosek

še5ek

siva matica

z zlato kronico

nad podložniki

čaka na vijak

da jo privije

kamnosek

še5ek

zaljubljeni zid

tiho šepeta

sosednji steni

poljubiva se

v vogalu hiše

57

BLOGOZIJA 4

kamnosek

Škrata in škratinja

Zasipnae čkre

mi vndeo bižejo.

V monočgih slvpoaih

se im zlavijo v naorčje.

Ko jih z mkuo zepot

spvarim na pipar,

im jih pordeni štrakje

pnovono zšemajo.

Za črkvono zemdo,

so odogvroni tirje

žnoglerji črk:

Dis, Lek in Sija.

kamnosek

D I S C O V E R Y

Minuli so pionirski časi ...

Appola.

Romantičnih sprehodov po morju tišine.

Občudovanj Venere z Marinerji.

Osvajanj rdečega planeta z Vikingi.

Potovanj z očesom popotnika

58


skozi osončje.

Minuli!

Endeavour, Atlantis,

Discovery, Challenger, Columbia.

Za vedno smo zasidrali

vesoljske čolničke.

S katapultnimi izstrelki Sojuz

ne pridemo nikamor.

Vesolje se širi.

Zvezde še nikoli niso bile tako daleč.

Vsega je kriva gravitacija v glavah.

Doma je najlepše!

Zemlja je središče vesolja!!

Zemlja je ravna plošča!!!

Jočem.

Nikoli ne bom stopil na Mars.

59

BLOGOZIJA 4

Kobilica poet

Nadvdih

Veš kaj,

čudno je

to izginjanje.

Ne čudim se več,

da ko krenem v capah

v svetišče,

se že na poti premislim,

češ:

“V kantini me bolj potrebujejo.”

In res,

poslušam njihove zgodbe,

ki mi postanejo

pesmi.

60


Kobilica poet

Vibro

Včeraj

je zavihral tisti srhljivi

ton mučnega tuleža,

ki ti oblije zono,

kadar pokajo kosti.

Predirljivost

je zabodla srh v srce

kakor vibro strune,

ki oscilira d-mol.

Za nekaj časa

sem bil pokošen

in pribit na bilke upa.

Danes me je vdihnil veter,

in ko sem odprl oči,

so ustnice

trepetale.

Počakajva do jutri

na sonce oranžno,

nebo modro

in dež,

opran

solz.

61

BLOGOZIJA 4

Kobilica poet

Koline

Mama,

a te lahko prosim,

da primeš tega losa

za špago,

saj ne grize.

Lej,

jaz ne vem,

tako je pač naneslo.

Ni domača žival,

vem,

je tuja,

samo tako pač je,

zmanjkalo je prašičev

in bil je v akciji.

Eh,

kako bomo imeli koline,

kako?

Kot po navadi,

zjutraj boš pripravila krope,

ga zvabila s koruzo na dvorišče

in tam ga bomo dedci zagrabili,

mesar ga bo zaklal

in bo.

Pa kaj te skrbi?

A sosedi

kaj bodo rekli?

So pač vegetarijanci,

pa kaj?

62


Ne me tako čudno gledat,

odpelji ga v štalo!

Kobilica poet

Nekdo

Bil mlad in poln energije

in ni je bilo stvari, ki ga ne bi zanimala

ali ki je ne bi zmogel.

Z nabojem entuziazma

se je bos podajal v nove izkušnje

ter se s škornji znanja vračal vedno bogatejši.

Znal je vedno več,

uresničil pa vedno manj.

Neke noči si je rekel:

“Grem v gore in se enkrat vrnem v dolino.”

In res,

Rečeno – storjeno,

odpravil se je

in vsi so pozabili nanj.

Samo tu in tam

se kdaj pa kdaj zasliši predirljiva pesem,

ki jo pošilja v svet

kot spodbudo ljubezni,

opozorilo nesreči,

apel človečnosti.

Redkokdo ga sliši,

63

BLOGOZIJA 4

a tisti, ki ga,

tistih je neizmerno vesel,

osmišljajo ga namreč.

Kobilica poet

Želja

Le še kakšna ptica

žalostno zapoje,

tu in tam metulji

dvignejo viharje,

na obzorju raja

sonce greje kamen,

globoko v grobovih

mirujejo kosti.

Grem poljubit zemljo,

naj rodi usode,

plazim se na goro,

medtem ko joče reko,

se dvignem pod oblake

po zamah svobode,

in ko vse opravim,

iztisnem še objem.

64


Kobilica poet

Modrec

Naučil sem se jokati,

da razumel bi smeh,

zdaj znam zapeti,

čeprav čisto na tleh.

Našel v starosti

novo mladost,

izgubil izkušnje

za noro norost.

V nekaj besedah

lahko vse izpovem;

čutim ljubezen

bliža se smrt.

Kobilica poet

Izgubljeno

Rad bi pozabil,

kar sem pravkar se spomnil,

najraje bi pil

za žejo le dež.

65

BLOGOZIJA 4

Od nekdaj verjamem

vsem tistim bitjem,

ki so se v bajkah

lagali zares.

Nočem prebedenim

iščemo sanje,

jasnim pa dnevom

peša razum.

Nekoč bomo vsi

izgubljeno iskali,

kar sluti vsak

v utripih srca.

66


Marija Dodič - Zlato klasje

Cikel pesmi

5.

V prešuštvu besed

se zapisuje potek usode,

ki tlakuje moje življenje.

V prosojnih oblakih

se kopičijo misli.

Nikoli ne vem,

če v žetvi izbrane možnosti

ni položena napačna pot.

67

BLOGOZIJA 4

Martina Komovec

še ena pesem zanj ;)

POSKUS SHAKESPEAROVEGA SONETA

On ima žameten pogled,

njegov dotik je kakor svila,

njegov poljub je zame svet!

Se bo kdaj pena od valov ločila?

Srce njegovo nima te topline,

led (b)riše mu vse te brazgotine,

zato pa v mojem je več bolečine

in toliko te nedoločene praznine!

Ne, on nima iskrenih namenov,

a njegova koža najlepše mi diši;

niti ne skriva pohotnih pogledov,

le on v meni prebudi vse strasti!

Polna dvomov sem,

Ljubiti ga ne smem!

68


Mimi Vresovnik - Zlato klasje

Razmišljati

Vem, toliko truda je vložil.

A ta prekleti čas brezdelja

ga je potegnil v blaznost.

Zdaj išče sled svojih korakov.

V mrmranju vetra je dospel

do neverjetnih senc jalove sreče.

69

BLOGOZIJA 4

Miroslav Tičar

Združena v odhajanju

Ko sem te naučil

vse, kar vem o življenju,

umirjenosti, radosti in odpuščanju,

si odšla.

Ko si me naučila

ljubiti brez strahu, bolečine,

brez dna,

si odšla.

Sedaj sva za vedno

povezana v tišini

lepoti in zrelosti,

ki to zna.

70


mitohondrij

Optimizem

Vedno me mora napolnjevati misel,

da imam življenje, s katerim lahko naredim,

kar hočem,

s katerim lahko spremenim

svet

in sebe

v nekaj boljšega,

četudi samo za milimeter.

Če bom čutila,

da je življenje

večje od vsega,

da je to, kar počnem,

večje od vsega,

in če bom čutila, da moja majhnost lahko vpliva na

veličino sveta,

bo vse v redu.

Če moja majhnost lahko naredi nekaj

velikega,

je vse mogoče.

Carpe diem.

71

BLOGOZIJA 4

Mojca Lovrec

Če zadiham

premisli

v konicah prstov

občutiš

mravljince

samo nekaj ur

še pomlad

razsipa ljubezen

če iz srca

ne strgam tistega

pretihega jeka

toliko let

in še več

krhka nit

lahko poči že ob

nežnem trzljaju

toliko korakov

toliko prebodov

mogoče je vseeno

če stopim korak pred njo

72


Mojca Lovrec

Čisto običajen dan (nepesem)

danes je čisto običajen dan

in zakaj je potem tako težko sprejeti dejstvo

da se pravzaprav nimam kam dat

saj se imam pa mi nekako ni

kot lutka v nekem drugem rieliti šovu

ljudje se ne zavedamo koliko oči nas vidi

ko nevede v avtomobilu stikamo po nosu

v tisti lupini na kolesih se počutimo skrite

si že kdaj opazoval ljudi za steklom

zehajo

vrtajo po nosu

ušesih

čistijo zobe

nanašajo šminke

stop

kaj sploh razmišljam

nekaj se je preklopilo

kako super bi bilo če bi se dalo malo na off

tisti trenutki ko si tukaj

pogrešam jih

vidiš

že spet

me kar preklopi

na tebe

in danes je res čisto običajen dan

in spet mislim nate

73

BLOGOZIJA 4

Nada Lomovšek - Zlato klasje

Suša

Po zbiti, peščeni zemlji

so razpoke zgradile mozaik.

Neusmiljena žareča krogla

je posrkala še zadnje ostanke

umazane vode v mlakužah.

Zelenila že davno ni več.

Apatična množica

temnopoltih okostnjakov

poseda pod redkimi drevesi.

Shirana telesca otrok

z napihnjenimi trebuščki

obletavajo predrzne muhe.

Mi pa zdolgočaseno

buljimo v ekrane.

In večerjamo.

74


Nataša Cvišič

Na obali

Jaz ...

Privid, ki išče sonce,

da bi ujel svojo senco.

Ti ...

Svetilnik, ki čaka ladjo,

da bi odplul do lune.

Midva ...

Plima, ki objema kopno,

ker je našla varen pristan.

75

BLOGOZIJA 4

nevroza

Sreča

umirali so stoti

umirali so tisoči

za našo lepšo prihodnost

dar življenja

ki nam je podarjen

in vendar je to čista sreča

76


nix

Danes se nisem obril

Piha rahel veter,

tam čez Kras, v obraz.

Piha rahel veter,

skozi mesto, skozi vas.

Piha vse do morja,

skoz’ gozdove, med valove.

Čez planjave piha že močneje,

dirja tam čez skale, do obale.

Mraz mi več ne more do živega,

danes se nisem obril

in ne počutim se krivega,

če me kak val bo zalil.

Toplo mi je danes pri srcu,

čeprav odhaja poletje,

tako kot malemu mulcu,

ki v vetru stoji in njegov ves svet je.

77

BLOGOZIJA 4

Primož Rajtmajer

Marlboro

Zgodaj zjutraj sem vstal

in prižgal si nikotin,

dobro voljo v zrak poslal

ter z njim polepšal si spomin.

Primož Rajtmajer

Smisel življenja?

Smisel življenja ne obstaja

če nekdo ne vidi smisla v njem,

sami si lahko odgovorite

na to relativno lahko vprašanje.

78


Robert Kaše

Neko drugo poletje

Tedaj so žarki tipali gladino,

kakor zdaj, prinašali nad njo vročino.

Mi v hladu skriti, v senci pritajeni,

slutili nič, nekje le vase zatopljeni.

Tam vedra družba se po reki pelje,

vrte se vesla, sliši smeh, veselje.

Lepota dneva dušam radost vliva,

sonca lesk, očem nevarnost skriva.

Zanos prevzame, misel premaguje,

ne odlaša, v nevarni tok zapluje.

Temna voda sebe pokopava,

grob betonski krike odmetava.

Smrt zapleše, lomi in potaplja,

ne izbira, melje in utaplja.

Trinajst src v večnost podarjenih,

naših dragih, svetu izgubljenih.

Postoj zdaj romar, ki ob reki blodiš,

usodo pusti, kot jo s sabo vodiš.

Prisluhni toku, slišal boš šepete,

zbor trinajstih v misli se ti vplete.

Življenje tvoje bo le pesem kratka,

kar misliš, da je vsaka rima gladka.

A trinajst njih, to pomni, ki so že pred nami,

verjelo je, da pot bi zmogli sami.

79

BLOGOZIJA 4

Robert Kostadinoski

Kolo zgodovine

Vam sistem ni dišal, ste demonstrirali.

Metali kamenje in jajca v institucije.

Megafon in človekove pravice.

Protesti proti eliti.

Zdaj ste vi elita.

Uživate sadove.

Drugi pa kričijo.

Zahtevajo svoje.

Čez dvajset let bo podobno.

Drugi akterji, drugi oblastniki.

Enako prizorišče, enako izhodišče.

Isti narod, isti kurac.

80


Robert Kostadinoski

Mrk

Nasmeh je utrujajoč.

Težko si ga nadenem,

še težje nosim.

Požvižgavanje

veselih melodij

mi para ušesa.

Zgubano čelo

zre v hrbte ljudi.

81

BLOGOZIJA 4

Sebastijan Valentan

Želim ti reči

ŽELIM TI REČI

Gospod!

Zakaj ne prideš bliže,

da Ti potihoma povem,

da Te ljubim?

Če kričim z drugimi,

se sam sebi zdim

kot volk med volkovi,

kot kaplja razživetih slapov.

Na uho

Ti želim zašepetati,

da Te ljubim.

Vedno bolj.

82


Senada Smajić

V temi je težko brati z ustnic

S tisočerimi glasovi si velevala, naj se ustavim,

ko sem preskakovala stopnice in tekla navzgor.

Odtrgala sem si ušesa

in čez levo ramo zadela tvoja usta.

Takrat sem zadnjič slišala tvoj glas.

Včeraj, ko sem kihnila,

sem se spotaknila ob kij na vrhu stopnišča,

prekucnila sem se, se skotalila nazaj.

Našla sem svoja ušesa.

Geniusa bo pobralo od smeha!

Že ure in ure čakam, da utihne in me dvigne.

Blede se mi, zagotovo se mi blede,

ker se mi zdi, da okrog mene hodiš

v beduinski obleki in s temnimi očali;

podobna si muhi,

ki me le oplazi in odfrči, še preden jo zaslišim,

še preden se ji zazrem v oči

in se prepričam, da si to res ti,

Intuicija,

če bi mi vsaj prižgala luč, bi se mogoče nekako pobrala.

83

BLOGOZIJA 4

Silva Mizerit - Zlato klasje

Danes

Danes se mi je

nasmejalo dete.

Z ročicama je

raziskalo moj obraz,

preštelo gube

in zavrisnilo,

ko je našlo nos.

Danes se mi je

nasmejalo dete

in dvignila se je megla

z mojega dneva.

84


Sonja Grmovšek

...

Nočem, da odideš samo zato, ker te rad gledam, kako odhajaš. In s sabo vzameš del

moje kože. Počasi, počasi, počasi greva, da se ne prehitiva. Nočem lizati preveč, ko je

koža na koži in se ti iglice zapletajo v lase, nato jih našpičena, kot znaš biti le ti, jemlješ

ven, trgaš iglico za iglico, da meni poteče kri iz zarjavelih spominov. Draga moja,

spomnim se tistih prvih dotikov in moje čakajoče sreče, ki je pritiskala na aorto, da

sem komaj lahko iztisnil zrak iz pljučnih mešičkov. Spomnim se tople soli, ki si jo z

jezikom bezala iz mojih odprtih in voljnih por. Spomnim se iglic, tistih presnetih iglic,

ki so ti silile v oči, usta, srce. Zdaj jih stiskam v pesti in si želim, da mi poteče kri iz

praznih, hladnih žil.

85

BLOGOZIJA 4

Suzana Keber

nova.

Zgodnja jesen

zaziba v melanholijo

svež zrak

goloto zakrije.

Jutra zadišijo po kavi

po zvoku dežnih kapelj preko roba

zven imajo po zaprtih vratih.

Megla prestreže vse besede

zastre hrup z ulic

v zgodnjo jesen z lahkoto izginem

vase se ujamem.

86


Suzana Keber

Kras.

rada bi živela na Krasu

ker je suh in ceniš kaplje dežja

ker je vroče in ceniš hlad ki ga nudi drevo

ker je prostran in ceniš bližino

ker je daleč in ceniš dom

ker je samoten svoboden kamnit

pravljičen poln pustolovščin

ker tam morda prav zares živijo škratje

ker je kakor zven kitarskih strun

kakor veter ... nikoli enak

ker je odsev pozabljenosti

prepleta ljudi dotike misli

dotaknil se me je ...

87

BLOGOZIJA 4

Tamara Smolej

Življenje v oklepaju

(Življenje v oklepaju

brez končnega ločila

Le velika začetnica,

ki daje slutiti,

da bo zgodba minila

Le kakšna vejica

na napačnem mestu

da bi me, razjezila

Ja, ja, potrebno je napakam

porezati krila,

jih nasilno zatreti,

da ne bodo jezika kazila

Le življenje v oklepaju

brez končnega ločila

In sreča –

morda bo ostala,

morda bo minila)

88


Tatjana Malec

Današnji dan

Nad tokom reke

se zibajo sence dreves,

oblaki praproti

in vonjave po lipi.

Jasen dan se mi ovija

okoli duše.

Toplokrvno zeleno

bije drevesu srce.

S tihim glasom

se je razcvetel jasmin,

majnica je zbudila dan

in mačja očesa

in modre kukavice.

Današnji dan

je nekaj posebnega.

Naj ostane lučca

ta kraljevska begonija,

knjiga v mojih očeh.

89

BLOGOZIJA 4

Tatjana Malec

Na sipinah mulja utripa človeški spomin

(Pesem je napisana 14. 3. 2004)

Mogočen duh preživelih duš je še med nami

in tudi mi se lahko potopimo v stoletje,

zavezano zgodovini in njenim resnicam,

ki prebadajo trnje skoz nas, rešeni teme.

Ta vodostaj, to mirno vodo burkamo v nedogled

in vznemirjamo s krvjo zapečatene pomene,

stran od sončnih žarkov in Rimske ceste,

stran od našega sveta, skriti za stenjem,

ki brli v zabrazgotinjeni skipek na ognjišču.

Smo raziskovalci blata na sipinah mulja,

skoz’ reko časa se nam naplavlja utrip spomina.

Z valovi goste nepregledne snovi se zaganjajo

in pljuskajo v nas prevrednotena znamenja krivic,

ki v spremenjenih lučeh brlijo v brezčasje.

Oglušujoči klici jate hrepenečih duš,

potujočih z odmrlimi listi in pticami po nebu,

ki jih veter nosi, brez imena, so ostala nema.

Deblo izumrlih korenin cvete,

ne da bi vedelo, kakšno bolečino so prestale.

Ustje krvave reke napolnilo je skalovje

in plazeči val blata je zdrsnil po grebenih,

se skotalil ves ožgan pred človeka,

ki doživlja svoj trenutek zgodovine.

90


Pogovarjajo se visoke gore med seboj

in zelena polja z zravnanimi ploščadmi,

umirjene vasi s prepleti vijugastih stezic,

vse se opira na dvoje krvavih človeških rok,

na izročilo bolečine, sramotni dolg rodov.

Bledikasta kakor megla tedanje noči

in prosojna kakor jutranja zarja naslednji dan,

kakor dan, ki ga je odpel veter v daljavi,

neslišno z rezilom skozi goloto duš

in prelomil glas zvonjenja in pritrkavanja zvonarja

s svojim podaljškom joka v sedanji čas,

z usmiljenjem za brata v breznu,

ki se raztopljen v snov brez povratka

vrača v blatno reko s križem v roki,

na katerem je napisano njegovo ime,

ime brata, ki hodi pred nami in prosi,

naj se mu ne pridružimo brez spomina nanj,

ker duša ne more preživeti pozabe sveta.

Tatjana Malec

V območju oksimórona

Vse, kar je dobrega,

izhaja iz hlapljivih trenutkov upanja.

Vse, za kar se splača živeti,

nastaja na robu.

Ko se razmaknejo samote,

se misli razgibajo in okrepijo.

Spojijo nebo in zemljo.

Ne glej neskončnost,

91

BLOGOZIJA 4

ki se odpira pred tabo.

Zazri se vase,

v svoje srce,

ki se razpira kot cvet.

Odpri zaspane oči.

Zunaj je bistrina,

Vena venca brezmejnosti.

Znotraj luč.

Nevidni domet.

Plemenito plemstvo besede

z zlato obrobo.

Vse, kar velja,

se dogaja na robu.

Tam so prsi zemlje, ogenj,

dvom, domneve in globina.

Titani, vladarji časa,

ne morejo prestopiti roba.

To zmore le duh.

Tam se začenja svobodno ozemlje.

Domovina duha.

Vsak večer ji odpri zadrgo

in se prisloni z ušesom nanjo.

Ob njej si vselej korak pred sabo.

92


Tomaž Jevšenak

Metulj

Bil je trenutek,

sreča,

bi ga lahko poimenovali ...

Bila sva eno,

samo

veter je bil med nama.

V množici poiščem cvet,

ki ljubim ga z dušo,

pogled moj preko njene lepe polti potone

v barve in vonj omamne pomladi,

med stebli, ki se dotikajo tal,

in cvetom, ki se dotika nebes,

polzijo moje misli kvišku in iščejo pot

do njene biti.

Morda je opazila,

da se ji bliža moj del duše,

ki išče svojo srečo v njenem cvetu.

Morda pa se je le tako iz navade ozrla,

ker je začutila pogled metulja,

ko truden išče oporo na mehkem travniku.

Pozdrav je bil mehak

in dotik njene polti na mojih dlaneh je bil mehkejši

kot sapica jutra, ki jo pripodi prvi sončni žarek.

Zajela je sapo in se upognila pod mojo težo

ni zamrmrala, ne zagodrnjala, le ljubeče

93

BLOGOZIJA 4

se je s svojimi listi dotaknila mojega telesa

in se prepustila božanju sapice od plahutanja mojih potnih

kril.

Bil je trenutek,

sreča,

bi ga lahko poimenovali ...

Bila sva eno,

samo

veter je bil med nama.

94


Urška Vidmar

Na obroke

Moje sanje so drugačne,

mnogim tuje,

nekaterim temačne.

Ideje se podijo.

Pred spanjem v globini lastnega jaza

se izgubijo.

Zdi se,

da vse je izgubljeno.

Nič novega in dobrega

za svet ne bo storjeno.

Morda pa vendarle

se še kaj bo zgodilo,

ko se bo jutro na novo prebudilo.

95

BLOGOZIJA 4

Urška Vidmar

Drobtinice nežnosti

Za lahko noč bi pokrila te z objemom,

za slajše sanje bi pritisnila ti poljub na tvoje usne.

Brez besed, samo dotiki.

Brez obljub, samo z dejanji.

Majhne drobtinice nežnosti,

ki jih veter je v svet ponesel ...

Njim bi vdanost, vernost in zvestobo dala,

če bi v današnjem svetu še kaj veljala.

96


Vesna Šare

Nekaj sem ti povedala

rekla sem ti

kako neusmiljeno bodeče so pesmi negativizma,

da posmehljivo ihteč skačejo nesvobodno in pretijo

pesmi golčanja in trhlih spoznanj

govorica zapuščenih teles in razraslih umirajočih duš

tapkanje na mestu brez cilja in pozabe

razkoračenost gospodarjev, ki sili v neumestni umik

dobrota rezila s konico shurikena in namenom zarezati

vame in vate

...

govorila sem ti

o parih, ki še vedno verjamejo v skupen obstoj in radost

kuhanja vedno enakih kosil, ki so začinjena z obilno mero

potrpežljive realnosti, skozi katero pač hodijo smeje se in

jokaje zaradi tistih vsemogočne halje, ki ga vedno čaka tam

na točno določenem mestu in zaradi njene desnice, ki jo

tako zelo ljubko premakne, ko ga hkrati sprašuje o dnevu

in noči in zaradi prostora, ki ga naredi ob sebi on, ko je ni in

bi rad, da se zgodi še ena pomečkana nenaličena Zgodba

o, kako bi rad

...

in zaradi čustva na L, ki pronica ob tvojem zanikanju

in vsem žalostnim pesmim navkljub

97

BLOGOZIJA 4

Vesna Šare

Točno ta majica

res ne vem zakaj

ampak majica

ki sem jo danes oblekla

tista bela z modrim smehom

stkana na sprehodu dežja

med stojnicami bleščave

tista ki objema tudi noge

če se potrudim

in usedem na rob zavetja

tista ki diši po kapljici

nekupljene mehkobe

in drznosti pojoče ulice

tista z vzorcem zasneženih mačk

in obdarjenih misli

dežurnega kovača

me spominja na petnajst minut

sreče

s tabo

98


Veston

Zvezdogled

Se v dan brez sonca ščita noč že vpija,

Odpre v korakih časa več oči

Se zvezd, iz njih na neb’ izrisani

So liki, kjer usoda se odvija.

Mil’jone do oči let njih svetloba

Potuje tvojih leč do, zvezdogled,

Učijo te, da kratka let sto doba

Je, žar ko vidiš, k’ nehal je goret.

Pozornosti ti vir je potrpljenje,

Za tvoje je oči prijatelj mrak,

Ki videt’ da dost’ močno zgolj gorenje,

Ko zliva ga vesoljni eter v zrak.

Kak’ se zlato razvije iz kovine,

To alkemista duša v seb’ spozna;

So dane, zvezdogled, ti veličine

Podobne preko vida v dno srcá?

Gotovo, zvezd sij več je od omame

Za tvoj pogled do daljnih galaksij,

Kot da bi čakal, da iz trupa vzame

Komet s seboj v neskončnost dušo ti.

Ne more prek’ svetlobe videt’ leča,

A tvoje zmožno gledat je oko;

Ko Zora vstane, isto v tebi sreča,

Ko zvezde več se ne pokažejo.

99

BLOGOZIJA 4

Kot zvezde ti, zasanjane korake,

A vztrajno ne tako, vsi gledajo,

Da njih oči do tvojih sijejo,

Ko v jutru greš ‘spod megline oblake.

Veston

Na kraj, kjer kamnocestje je prekrito

Na kraj, kjer kamocéstje je prekrito

Od debel hrastov zemlje sil štrlečim,

Tja Zore zóv med budnim me in spečim

Je stanjem dal, za misel odpočito,

Med javski zvar za roso nerazlíto

In v trupa čut plaménom negorečim,

V naródov rob da čutim k tlem globéčim,

Reálizem v romantiko prelito.

Le tu, kjer v krajih svetih so prehodi

Med zvezd ledinami, od Grudna skriti,

Si bit lahko sloveča odpočíne,

Kjer šir brez mej v globine skrite vodi,

Kjer dala dívka mi medice piti

Bo iz izvira iz nebes globine.

100


Veston

Žarki od Medic

Resnica Zemljo vodi po Vsemíru

In Sonce hrani s svojo jo močjo,

Edini, ki življenje daje viru,

Iz njega ki ostali rastejo.

Pravica brani Dive in Ozíre,

Med njimi je Medice sladek stan,

Vzdržuje na Nebesih Svárge smére,

Po njej Bogovom lek moči je dan.

In mislijo, če muh cvetlic scedijo

Pridelek, ali cvete v sladek sij

Po Soncu, da Medico zaužíjo,

Ko preko vod zavrejo lečje si.

A nje, ki kot Medico jo poznajo

Od vôvhov, žrècov, véstnjenih ljudi,

Nikoli čutom svojim ne predajo,

Okusom je, kar tukaj jih živi.

Varujejo jo pesmi in uroki,

Da niti, kdor bi kamnov govoric

Ujel v posluh nad vse stvari visoki,

Okusil ne bi žarke od Medic.

101

BLOGOZIJA 4

Vid Prezelj

Nič

Mar veš,

kako je,

če ničesar ni?

Če ni ljudi,

ne njih besed,

če smeha ni

in ni solza,

če greha ni

in ni boga,

če dneva ni

in ni noči,

če veter nič več

ne diši.

Mar veš,

kako je,

če ničesar ni?

Če so le sanje

in v njih si ti ...

102


Zlatka Levstek - Zlato klasje

Cikel pesmi 2011

Sprehajam se skozi življenje.

Do konca morije dojenček,

v svobodi s sestrami igre in smeh.

Nekje na poti srečam

modrost in modrino.

Med hruške natresem

tri sonca in dom.

Spotoma zbiram poljube,

objeme, pišem, rišem,

izgubim starše, nekaj znancev,

spijem kavo s sosedo,

spečem bučnico,

popazim na vnučke …

Še vedno se sprehajam.

103

BLOGOZIJA 4

Žiga Birsa

Kmet

Odkar

sem

se

odločil,

da

bom

tudi

kmet,

je

v

mojo

sobo

na

krilih

vetra

priletelo

že

drugo

seme.

Očitno

bom

letos

gojil

regrat.

104


Žiga Stopinšek

Pred spomenik

v nekem mirnem vstajenju

sva se iz kazala za boga

jaz sem svoje štirinožne želje

obarval rumeno

ti pa si kar prijela za sonce

in ga postavila

pred najin širokoustni spomenik

da mu še vedno daje

sveže zabarvan nasmeh

ko bo noč

ga ne bova vrnila

105

BLOGOZIJA 4

Žiga Velikavrh

Vračam se, o Djordja!

znova sem prespal bitko z nespečnostjo,

izgubil pesem o zmaju, ki si je pregriznil vrat, še preden je njegov bek

uspel zapacat grlo in umazat zobe

v tem istem zaporedju,

v bistvu sem pozabil poanto;

vem le, da je bilo sila pomembno,

globoko,

morda nekoliko abstraktno, melanholično

konfucijansko, a preneseno

v ljubljanščino kmetov, ki je edina pravilna,

le vkup, le vkup

streže Monsanto

Žiga Velikavrh

Gnida

sem tisti neznanec,

ki te pokliče in zmoti

sred kosila,

ti prodaja sranje

in kmalu bom blestel;

takrat mi ne uideš,

rezerviral sem ti mesto

v zbirki svojih prstanov;

dober tek!

106


Žiga Velikavrh

Dvom

že nekaj časa dvomim o svoji nesmrtnosti,

ko sem preletel svojih nekaj tekstov,

mi je ostal grenak priokus po realnosti;

moj bog, kaj nisem genialen?!?

no, vsaj bučno aplavdiranje mi lahko nameniš,

ker že štiriindvajset let živim brez možganov

in svoje dneve minevam peristaltično,

bežni trenutki pridejo,

ko se zavem in jih nekaj potrošim kon-stru-kti-vno

in si izmišljujem odlične naslove knjig,

da jih pozabim, še preden pomislim

da bi si zaslužile kakršno koli vsebino,

kot mi je čast

107

PROZA


Aleksander Pečko

Kako je umrl Mihec, imenovan tudi »neumnež«

Naj najprej povem, da te zgodbe ne pripovedujem zato, da bi v bralcu povzročil

»katarzo« ali kakršno koli že »notranjo prevetritev«, kot menijo modri ljudje, da je

naloga in smoter pisanja in umetnosti nasploh. Niti mi ni do tega, da bi ovekovečil

Mihca in njegovo trpljenje, saj njegovo življenje in smrt nista nič tako pomembnega,

da bi bilo vredno postavljati spomenike in drugo okrasje, ki je namenjeno temu, da se

okrog njega suče tista neumna malomeščanska drhal in vzdihuje nad nepravičnostjo

sveta, nato pa olajšana odhiti po svojih poslih. To zgodbo pišem samo zato, ker zunaj

pada dež in je ves svet turoben in pust, ulice pa pokrite z jesenskim listjem, ki razkriva

prazne in mrke krošnje; okoliščine, ki človeka, če se jim preda popolnoma, pustijo

praznega in ubitega, da preklinja to življenje in boga …

Vidim ga še pred seboj, takega, kot je bil in kot ga ni več; bil je človek med ljudmi,

utrinek na temnem nebu, ki ta trenutek sije s svetlobo, da bi s svojo močjo lahko

prežgal zemljo za šalo, že v naslednjem trenutku pa je mrzla in hladna praznota, ki

mrtva in tiha priča o tistem trenutku, ki je bil in ki ga ne bo nikdar več. Bil je namreč

čuden fant, kot ga ne bo več; dober, a ga ljudje niso imeli radi; prijazen, vendar brez

človeka, ki bi njegovo prijaznost iskal; bile so njegove oči, menim jaz, ki so ga izdajale

in izdale; imel je velike, malce izbuljene oči, ki so ves čas nemirno opletale sem ter

tja, kot bi iskale prijazen nasmeh in sorodno dušo. Njegov pogled, ko ga je usmeril v

človeka, je bil čuden in neprijeten; zarezal je čez tkivo, čez kosti, naravnost tja v dušo,

kjer nihče ne mara obiskovalcev in kamor vsakdo zaklene tisto, kar je v resnici. Mihec

se je zavedal tega svojega pogleda, zato je svoj pogled venomer usmerjal v tla, sčasoma

pa so to držo drugi pripisali temu, da je pač potuhnjenec, čigar nameni so zli, in so ga

suvali od sebe.

Rad je imel zgodbe, katere koli in kadar koli, tiste, ki so govorile o plemenitih vladarjih

in mogočnih vitezih, ki se niso pustili ukloniti nemili usodi in so delovali in umirali

za dobro drugih; njih je imel rad in si je želel biti tak tudi sam, včasih je cele ure ležal

na postelji in premišljeval o vseh dobrih delih in dobrih ljudeh, ki bi jim pomagal;

spet tiste zgodbe, ki so v njih ljudje delali slabo, se je trudil razumeti ter jim pomagati.

Nikakor ni mogel dojeti, da lahko človek deluje zavestno slabo in drugemu v škodo, ne

111

BLOGOZIJA 4

da bi pri tem občutil kakršno koli slabost; šel bi do teh zlobnih ljudi in jim pač razložil,

da to, kar delajo, ni prav, da bi bilo pravzaprav za vse bolje, če bi raje drug drugemu

priznali, da nas je vse strah in sram svojega strahu; še največja sovražnika bi se prijela

za roko, če bi morala pozno ponoči skozi temačni gozd …

Bil je sentimentalen, res; nekoč se je v trgovini skorajda zjokal, ker je videl, kako je neki

človek drugemu vrnil izgubljeno denarnico; včasih ga je celo prijelo, da bi na ulici objel

neznanega človeka in mu rekel: »Prijatelj.« Tako neumno sentimentalen je bil.

Bilo je namreč Mihcu dvanajst let, ko je bil dovršil zgodbo svojega življenja; čas, ko

človeku venomer sije sonce pred očmi in se prebujajo vsi njegovi skriti čuti z neizmerno

sladkostjo; čas, ko človek ljubi svet in se ne boji nikogar. Oh, bog, vesel bi moral

biti Mihec, da je umrl, vesel, da ni živel še dlje, v tisto gnusno pozno mladost in pusto

odraslost, ko se človek sramuje vsega dobrega, kar je v njem, in ga je sram, da je bil

nekoč celo mislil, da je svet lep in ljudje dobri; nekoč sem bral o starogrškem modrecu,

ki je bil rekel, da je najboljše se ne roditi, drugo najboljše pa umreti kmalu. Spomnil

sem se takrat na Mihca …

Da, moralo bi biti tako; pomlad za vse, ljubezni in veselja polna do konca naših dni.

Vendar ni tako in tega se je moral naučiti tudi Mihec; včasih ga je kdo pogledal in

rekel njegovi materi: »Počasi bo ta fant moral odrasti in spoznati ‘resnično’ življenje.«

Mihca je zmrazilo po hrbtenici, ko je te besede nekoč slišal od svojega strica, debelega

in neprijaznega človeka, ki je včasih prišel popravljat po stanovanju. Pil je veliko in grd

je bil, njegov pogled pa umazan in zaničljiv, ko ga je pogledal, kako je bral na postelji.

Slutil je namreč, da je tisto »resnično« nekaj neprijetnega, grobega in zlega; zamišljal si

je včasih, kakšen je bil njegov stric kot otrok, preden je spoznal »resnično« življenje …

Vendar sonce ni tako več toplo sijalo Mihcu na oči, ko je vstopil v enajsto leto svojega

življenja; z materjo sta namreč od takrat živela sama, preselila sta se bila v drug

kraj, ko je njegov oče umrl v delovni nesreči; bil je trd, a tudi topel človek, ki se mu je

videlo, da je bil moral odrasti prehitro in prijeti za delo, ki ga ni maral. Vendar pred

Mihcem ni nikoli govoril grdo, niti ni gledal tako kot stric; imel je tople oči, in čeprav

ni rekel besede o tem, je vsako njegovo dejanje razkrivalo človeka, ki ljubi svojega sina.

Ko ga je nekoč peljal v živalski vrt, se je Mihcu zdelo, kot da ni otrok on sam, temveč

njegov oče. Ko je umrl, Mihec ni jokal; vsi drugi so jokali, ko so spuščali krsto v zemljo,

Mihec pa ne, kar je bilo čudno, saj ga je ljubil od vseh najmočneje … Z materjo sta se

morala preseliti v manjše stanovanje, in medtem ko je sam začel hoditi v novo šolo, je

mati delala v bližnji proizvodnji. Večino časa je preživljal sam in takrat je bral; ure so

minevale in prišla je noč, z njo pa njegova mati. Na začetku sta se včasih pozno v noč

pogovarjala in pila čaj, kmalu pa je opazil, da je mati čedalje bolj utrujena in si je ni

upal več motiti. Tako jo je samo pozdravil, nato pa v svojem kotu ležal na postelji, se

112


delal, da bere knjigo, v resnici pa je z žalostnim pogledom spremljal mater, ki je jedla,

pomila posodo in padla na posteljo ter v trenutku tudi zaspala. Niti ji ni več govoril o

šoli, o ocenah, o svojih težavah; bila sta kot dva tujca, ki sta živela skupaj, vendar dlje

od prijaznih in nujnih stavkov nista več prišla.

Denarja ni bilo veliko od te njene službe, več je mati dobila v prejšnji in bolj spočita

je bila; poznalo se je na njenem obrazu, ki je bil čedalje bolj starikav in zaskrbljen.

Spominjal se je včasih, kako je bilo prvič, ko sta morala po očetovi smrti iti oba lačna

spat, ker ni bilo denarja za večerjo; poslušal je tisti dan, skrit za vrati, kako je stanodajalec

prišel zvečer in ga je mati rotila, da naj malce počaka, vendar jo je osorno zavrnil.

Mati je brez besed odšla v posteljo in v joku zaspala. Vroče je bilo in soparno Mihcu v

postelji, ko je poslušal jokajočo mater; rad bi stopil do nje in ji rekel spodbudne besede,

vendar ni imel te moči; neznana groza ga je bila priklenila na posteljo, da se ni mogel

premikati. Prvič v življenju je namreč dojel, da je zunaj varnega maminega objema

kruti svet, proti kateremu tudi ona nič ne more; groza ga je bila, da v resnici svetu tam

zunaj ni mar ne za njega ne za njegovo mater: pride tujec in zahteva, pa daj, če moreš,

ali pa pogini. V glavo mu je šinila misel: »Kaj bi bilo, če bi mati ne imela denarja? Kaj

bi bilo, če niti matere ni bi bilo? Če bi bil sam na tem svetu?« V tistem trenutku se mu

je iz grla izvil pridušen krik, da se je mati v polsnu obrnila v postelji. Čeprav niso bili

doma verni, je v tistem trenutku nagonsko sklenil roke v molitev: »O, bog, o, bog, joj,

bog …« Nato je iz omarice vzel list papirja, ga prepognil in pod majhno lučko začel

pisati bogu pismo. V njem ga je lepo prosil, naj popazi nanj in še bolj na njegovo mater,

on pa bo v zameno še vedno imel rad stanodajalca in vse ljudi ter bo delal dobro, kjer

koli bo to potrebno. Počutil se je malce bolje, ko je s solznimi očmi dodal na koncu svoj

podpis in vtaknil pismo pod vzglavnik. Zaprl je oči in se branil slabih misli, dokler ni

zaspal …

Tako je premišljeval včasih Mihec in takrat je bil njegov pogled izbuljen in prazen, kot

bi strmel Meduzi v obraz … Seveda se naslednje jutro ni bilo nič spremenilo. Mati je

šla delat, še preden se je zbudil, na kos papirja pa mu je napisala, naj poje nekaj malega

sadja, za kosilo si bo pa ona nekje izposodila. Ob misli na mater, kako prosi in se

ponižuje pred mrkimi in vzvišenimi ljudmi, je Mihec strgal pismo, preklel boga in od

takrat ni nikoli več govoril z njim.

Tak je v glavnem oris Mihčevega življenja in spoznanja; o drugih rečeh ne bom pravil,

saj so grozljive meni bolj kot njemu samemu; tako kot je bolj prestrašen človek, ki

gleda nekoga drugega, kako, ne da bi se zavedal svoje pogube, mirno teče proti breznu

… Treba pa je dodati še to, da je bil on sam za svoja leta neizmerno šibak in neokreten;

njegovi vrstniki so bili urni in močni, celo neki debeli sošolec je pri telovadbi hitreje

tekel kot on sam. Telovadba je bila predmet, ki se ga je najbolj bal; rad se je igral z

113

BLOGOZIJA 4

žogo, vendar se je že prvi teden pouka zgodilo tisto, kar je v njem ubilo še zadnje

upanje.

Novi sošolci so ga namreč sprejeli z nezaupanjem; poznali so se bili že od prej, on pa

je bil tujec, in ker ni bil ne duhovit ne močan, ni bil za nikogar zanimiv. Včasih je vanj

priletel kakšen papirček, pa je gledal nazaj in sam ni vedel, koga bi obtožil, saj so se

mu vsi smejali. Zato se je potuhnil vase in kmalu se mu niti obrniti nazaj ni zdelo več

smiselno; četudi bi opazil krivca, kaj pa naj bi mu naredil? Močnejši so vsi od njega

posamič, skupaj pa so nepremagljivi in bi ga še bolj ponižali. Prvi teden je tako hodil

domov ves objokan, vendar si je pred vhodom v stanovanje vedno obrisal oči, da bi s

tem ne obremenil še matere.

Tisti dan, ko se je bilo dovršilo njegovo trpljenje, je bil za vse druge ljudi čisto navaden

dan, ne pa za Mihca. Bil je namreč njegov dvanajsti rojstni dan. Mati si je bila vzela

prosti dan, da bi lahko bila skupaj z njim in bi pripravila skromno čokoladno torto.

Kupila je tudi darilo, ki ga je hotela skriti pred njim, vendar je Mihec prehitro prišel v

kuhinjo in opazil pisan trak izza omare. Ničesar ni rekel, samo svojo mater je objel brez

besed, da ga je začudeno pogledala in pobožala po laseh.

Tisti dan je bil takoj v šoli tepen; prišel je v razred in za hip je pomislil, da njegovega

največjega sovražnika, močnega Aleksandra, in njegove tolpe danes ni k pouku.

Ta je namreč sovražil Mihca, čeprav niti sam ni vedel, zakaj, od prvega dne pouka ga

je venomer sunil vstran, kadar mu je bil napoti. Včasih se mu je Mihec celo na daleč

umaknil, pa je prišel do njega in ga pahnil na tla. Nato so se mu smejali. Včasih so

udarci prihajali od povsod, da se jim ni bilo mogoče izogniti; prikradli so se do njega

na skrivaj in ga suvali ter boksali; Mihec se je sprva hotel upirati, pozneje pa je samo

gledal v tla in čakal, da mine …

Srce mu je poskočilo od veselja, kakor vedno, ko ni opazil njegovega zloveščega pogleda

na sebi. Sedel je za mizo in čakal učitelja. Nenadoma so se vrata odprla in noter je

stopil Aleksander, smejoč se in nekaj na uho šepetal Andreji, v katero je bil Mihec na

skrivaj zaljubljen. Andreja ni bila najbolj lepa, vendar je bila Mihcu najbolj draga, saj se

je nekoč z njo pogovarjal in se zaljubil v njene oči ter v njeno dobro srce. Nekoč pa ji je

Aleksander nekaj rekel o njem in ona ga ni več hotela poznati, tako da se mu je včasih

tudi sama smejala, ko je priletel nanj udarec ...

Ko je šel Aleksander mimo njegove mize, mu je brcnil torbo stran, da so zvezki poleteli

iz nje. Mihec je krivil sebe, ker je vedel, da to rad naredi, pa je pozabil kot po navadi

torbo postaviti na drugo stran mize … Rad bi imel Aleksandra za prijatelja, nekoč se

je z njim skorajda normalno pogovarjal, ko ju je učitelj poslal skupaj po kredo; skupaj

sta se celo nasmejala neki smešni risbici, ki je bila z barvico narisana na zidu. Ko pa sta

s kredo nazaj prišla do vrat razreda, ga je Aleksander od zadaj mahnil po glavi, ne da

114


bi se ustavil. Mihec je stopil za njim v razred in zaprl vrata, nato pa šel do mize in se

skušal zadržati, da bi ne planil v jok.

Od njega je dobil tudi svoj vzdevek, »Neumnež«. Ta beseda je priletela vanj iz njegovih

ust, ko je bil vprašan za oceno in ni vedel nekega odgovora, ki je bil sam po sebi čisto

nepomemben, vendar se je iz njega rodilo novo Mihčevo ime in s tem tudi novo

trpljenje. Zdaj namreč ni več samo priletela nanj roka ali noga, temveč je tudi v uho

zarezala zaničljiva beseda: »Neumnež!« Ta je prišla v več variacijah, včasih sama, včasih

jo je spremljala kletev, vedno pa je Mihcu govorila samo eno in isto: »Sam si! Nevreden

si! Umri!«

Mihec je ob naslednji šolski uri odšel iz šole; nikoli prej ni neupravičeno izostal. Hodil

je po mestu in opazoval ljudi ter se spraševal: »Ali je ta dober človek? Kaj pa ta? Ali

tukaj videz razodeva osornega in zlega človeka, ali pa je to samo skorja, ki skriva mehko

sredico, prestrašenega otroka? Bom tudi jaz kdaj tak?« Tako je hodil po mestu in

še po drugih, skrivnih kotičkih, samo njemu znanih, kjer je včasih prišel, bral knjigo ter

gledal mimoidoče ljudi.

Prišla je ura, ko bi se mu pouk končal, in tako je odšel proti domu. Ko je stopal po

samotni ulici, je od nekod vanj priletelo: »Hej, neumnež!« Obrnil se je in od strahu

zmrznil, ko ga je oblila mrzlica. Videl je namreč Aleksandra in še druga dva njegova

pajdaša; enemu ni poznal imena, bil pa je debel in je vedno molčal, vendar je zelo rad

udrihal po Mihcu, drugi pa je bil Matej in je bil Mihčev sosed. Bližali so se mu in on

je strmel v njih ter se tresel po celem telesu. Od mrzlice do vročice ga je oblivalo, da

je komaj jecljajoč izdavil besede: »Moram … domov … Nimam časa ...« Komaj je to

izrekel, so bili pri njem. Aleksander je pogledal druga dva in rekel: »Glejta, za svoje

prijatelje nima časa, tak si, a?« Ni mu odgovoril, pa ne zaradi tega, ker bi ne hotel,

temveč zaradi groze, ki mu je omrtvičila telo. Od nekje je priletelo po glavi, da se je

opotekel. V glavi mu je zvonilo, ko je premišljeval: »Ne, samo danes ne, samo danes,

prosim …« Aleksander je pomignil drugima dvema, da sta se mu približala. Vsak ga

je prijel za eno roko, nato pa je dobil brco v trebuh, da so se mu noge zašibile. Spustila

sta ga, da je padel na kolena. Ko se mu je približal Aleksander, ga je pogledal v oči in

rekel s tresočim glasom: »Prosim … Zakaj … Kaj sem naredil, da me tepeš?« Tisti

trenutek pa se je zgodilo nekaj čudnega; Aleksandru so se nenadoma oči razprle v

začudenju, kot bi ga bilo vprašanje presenetilo. Potem je prišel k sebi in rekel: »Zato,

ker pač si. Tako to je.« In je sunil s kolenom Mihca v glavo, da je ta padel na mrzli

pesek. Majčkeni kamenčki so se mu prijeli na lice. V hrbet je nato priletela brca in še

od spredaj ena, nato pa še ena in kmalu Mihec ni več vedel, kdo ga tolče niti kam, ker

ga je bolelo vsepovsod.

Tako je mižal in nekje v sebi premišljeval: »Kako to, da me tepejo samo zato, ker sem?

115

BLOGOZIJA 4

Danes je moj rojstni dan in niso nič veseli, da sem na svetu, temveč sem jim v napoto,

čeprav se jim umikam in jih pustim na miru. Kaj sem jim naredil?« Odprl je oči in

opazil, da mu čez desno oko teče krvav curek. Stali so ob njem in ga gledali. Poskušal

je govoriti: »Zakaj me ne pustite? Moram domov, danes je moj rojstni dan in doma me

čakata mati in torta …« Vendar iz njegovih ust ni prišlo drugega kot tiho mrmranje.

Aleksander je pomignil debelemu fantu, ki je vzel iz žepa škatlico cigaret in jo podržal

pred Aleksandrom. Ta je vzel iz nje cigareto, jo prižgal, nato pa še enkrat brcnil Mihca

v trebuh, potem pa so odšli stran.

Mihec se je sčasoma pobral na noge. Bil je šibak in komaj se je držal pokonci, tako da

je ob prvem koraku skorajda padel. Delal je počasne korake in hodil proti domu. Torbo

je pustil ležati tam na pesku, kjer je umrl, nato pa se je opotekal proti domu. Pred očmi

so mu mrgolele zvezdice, tako kot če si človek včasih preveč mane oči, zato najprej ni

videl ničesar pred sabo. Počasi se mu je vid zbistril, da je že videl obrise ulic in tako

opotekajoč prišel do svojega bloka. Vstopil je v blok in že hotel gor po stopnicah, ko se

mu je nenadoma zvrtelo in je padel. Začutil je neznansko težo, ki ga je vlekla na tla, da

mu je bilo telo kot tuje. Bil je ujet v tem telesu, ki ga ni več upravljal, in strah ga je bilo.

Nenadoma pa sta vsa bolečina in ves strah izginila v občutljivi meglici, ki mu je legla

pred oči. V naslednjem trenutku Mihca že ni bilo več, ugasnil je kot mala zvezdica.

Nadstropje više pa je njegova mati urno migala po kuhinji in pripravljala torto za

Mihca, nato pa vsake par trenutkov hitela gledat skozi okno, kdaj bo prišel, da bosta

skupaj sedela za mizo in bo vse, kot je bilo nekoč.

116


Alenka Abram

Robovi

Presneto, koliko jih je.

Danes sem se vprašala, kolikokrat končam tam nekje na robu potrpljenja, na robu

zdrave pameti, na robu obupa, na robu žalosti, na robu živčnega izpada, na robu ceste,

na robu uspeha, z razparanim hlačnim robom, ko se brcnem ali pa udarim ob rob

nečesa ali pa si prste porežem na ostrem robu papirja. Da, žal spadam v kategorijo

ljudi, ki jim ostri robovi papirja lahko povzročijo nesrečo pri delu, kar pomeni, da težko

tipkaš pametno, če si prst držiš v ustih, ker ti izza roba nohta nesramno teče kri.

Tudi skodelice, kozarci in krožniki se mi vedno najprej okrušijo na robovih, da potem

ne vem, kaj naj z njimi. Ker če česa ne maram gledati na mizi, potem so to okrušeni

robovi. Če seveda izvzamem našo staro hišno mizo, ki je imela oglodane robove od

časa in od naših glav, ki so med igranjem skrivalnic butale vanjo. Najbrž zato nihče

izmed nas ni zrasel prav zelo visoko. Tudi visoko lezemo počasneje, ker smo vedno

na robu nečesa, ki si vzame presneto veliko časa zase in se kar noče zgoditi. Ali pa se,

ampak čisto drugače, kot je bilo pričakovano, ker tudi škatle z nepričakovanimi darili

imajo rob, kjer je konec pričakovanja, in potem je, kar je. Ni pa vedno vredno svojega

pričakovanja.

Saj ne, da je življenje zaradi robov nujno slabo. Res ni slabo biti navsezgodaj zjutraj

na robu gozda in se pretvarjati, da si drevo, ali pa biti kadar koli na robu travnika in

čakati, da ozeleniš, ker če dišiš na zeleno, se ti robovi enostavno zmehčajo. Tudi tisti, ki

mi delajo zmedo v glavi in čez katere si kakšen dan ne pustim čez niti s potnim listom.

Odkar so mi vzeli vizum za Indijo Koromandijo, sem več doma in manj potujem s

prstom po zemljevidu. Sem pa enkrat lani hodila po robu tistega, do kamor si upam, in

si pri tem pohodila srce. Tja zagotovo ne grem več, ker so na dan prilezli še moji drugi

robovi.

Zanimivo je pa to, da čisto nikoli nisem na robu veselja. Vedno sem čisto noter ali pa

117

BLOGOZIJA 4

čisto ven. Danes sem sicer malo mimo, a ne tako zelo hudo, da ne bi opazila, da nismo

več na robu pomladi. Smo že čisto noter in hvala bogu, končno, sem že mislila, da je

letos ne bomo dočakali, ker je bil zadnji rob zime tako salamensko zoprn in dolg.

In zdaj se grem premaknit z roba stola, mimo roba umivalnika čez rob postelje, prek

roba budnosti v spanje. In od tam čez rob, v sanje. To, da bom dobila pismo, se mi je že

izpolnilo. Pisala mi je Davčna uprava Republike Slovenije in v pismu zapisala, da je na

robu obupa in da je skrajni rok, da ji odpišem z uporabo prednastavljenih dopisnic v

moji spletni banki do začetka junija, sicer me ne bo več imela rada …

118


Alenka Abram

Forzicije, tulipani in kitara

Spomladi, redno, vsak dan, ko se čas začne spuščati v večer, imam svoj ritual, da se

grem nadihat cvetnega prahu in spotoma po nakupih.

Vedno grem po isti poti in to je ena izmed svetih stvari, ki mi pomaga, da obrobe in

šivi na meni zdržijo monotonijo. Vsake toliko namreč zapadem v stanje duha, ko imam

občutek, da me je življenje postavilo na železniški tir, ki pelje samo naprej. Ne moreš

ne levo ne desno, ti je pa dovoljeno, da gledaš skozi okno, in res ne maram, ko mi

pokrajina beži pred očmi, jaz pa ne morem niti pohoditi plevela.

Všeč mi je, kako škrtne v ključavnici, ko za sabo zaklenem vrata. Če škrtne, so moje

skrivnosti na varnem. Zlata nimam, ker mislim, da ničesar na meni ne poudari. Imam

pa nekaj srebra, ki ga skrivam v laseh, pod barvo umetnih kostanjev.

Ne da bi se hotela nalašč izogibati sosedom, a res najraje prečkam cesto pri Drami,

ker na prehodu za pešce nikoli ni gneče in ne glede na to, ali je promet ali ga ni, vedno

počakam na zeleno luč, ker verjamem, da je čakanje pri rdeči luči umetnost stanja na

mestu.

Počasi prečim Kongresni trg, od koder se spustim po mojih malih Benetkah, ki so preplet

visokih hiš in ozkih ulic med Dvornim trgom, Židovsko stezo in Jurčičem. Vem,

da nekoč, ko bom spet slonela na ograji na Čevljarskem mostu, bom le dočakala svojo

gondolo za v nebesa, ampak predtem moram še nekaj časa hoditi v trgovino po mleko,

kruh in margarino.

Pot po Bregu navzdol do Zoisove ceste in čez most na Levstikov trg skoraj pretečem,

da se zadiham, ker drugače bi si na Levstikovem trgu ne mogla oddahniti. Od vsega,

od sebe in od dneva.

Saj ne, da bi hotela pred kom ali čim bežati, le oddahnila bi si v nekem drugem času in

119

BLOGOZIJA 4

Levstikov trg je kot nalašč, ker je še iz časa, ko ta še ni bil tako zelo precenjen, ko so si

ga ljudje še vzeli, da so si ob večerih na glas brali knjige.

Ampak včeraj je bilo drugače, ker po navadi razgled od tam na Dolenjko pride brez

glasbene spremljave.

Zvok kitare iz stare hiše. Na vratih piše, da v njej stanuje Glasba, in mene prime,

da bi kar vstopila brez povabila. V avli je bilo čutiti, kako se po stopnicah prenašajo

inštrumenti. Pa besede, ki so se nalepile na stene, in oprijemajoč se naslonjala za roke

sem počasi po stopnišču šla višje, da najdem prostor, od koder prihaja glasba.

Najdem, kar iščem, in tiho obstanem za priprtimi vrati. Poškilim med podboji in

gledam, kako so njegove roke iskale akorde po notnem zapisu. Pa njegov izraz na

obrazu, napet kakor struna. Niti se ni zdrznil, ko so zaškripala vrata. Očitno je poslušal

samo harmonijo v prostoru in šele, ko mu je nos rekel, da je nekdo odprl vrata, je toliko

vzdignil pogled, da je preveril, od kod nenaden vdor zraka.

Ni se pustil motiti. Kar je igral, je odigral do konca.

Ko je končal, je v istem gibu spustil vrat kitare in k sebi povlekel kovček, da jo položi

vanj. Preden ga je zaprl, je tako nežno pobožal njen trup, kot bi bilo jutro po tem in

se je pravkar prebudil ob njenem živem telesu. Bi mogoče tudi poleno za kamin v tisti

noči ozelenelo pod njegovimi prsti? Najbrž bi, ker je tudi mene zmrazilo po hrbtu.

Šele takrat je spregovoril: »Vam je bilo všeč?«

Človek ni bil narejen, da spregovori, medtem ko golta slino, se ugrizne v jezik in zardi,

vse v eni sapi. Kar sem spravila iz sebe, je bilo kimanje in neke vrste pokašljevanje. Niti

nisem vedela, ali bi se mu vsaj zahvalila za predstavo, ker tako ali tako nisem vedela, kaj

bi ga vprašala drugega. Bi mi kaj pomenilo, če bi vedela, kdo je in kam odhaja?

»Oprostite, mudi se mi. Saj boste ob odhodu za sabo zaprli vrata?« je vprašal, ko je s tal

pobiral še preostanek svojih stvari in si oblačil jakno.

»Veste … res, tako zelo lepo ste igrali,« sem le izdavila, ko sem se mu toliko umaknila,

da je lahko šel mimo.

120


Obrnil se je: »Vem.« Nekaj sekund je molče gledal vame. »Veste, to je trenutno edina

stvar, ki jo zares vem o sebi.«

Njegovi koraki so stekli po stopnicah nekam na ulico, jaz sem pa še kar stala v prostoru

s praznim stolom in odprtim oknom. Drugega res ni bilo v njem, razen seveda

občutka, ki ga v prostoru pusti čista glasba.

Nagnem se skozi okno. Na desno, proti Prešernovemu trgu za visoko dvignjenim

rdečim dežnikom hiti gruča japonskih turistov, v drugo smer se pomika krohotajoči

se trop študentov. »Alora, kam zdaj?« reče eden izmed njih, ko se smeh poleže. Grad,

ki se molče dviga nad njimi, je po dežju kot umit. Vdihnem svež zrak, s prstov stopim

na tla, da pod menoj zaškripa stari parket, in pustim okno priprto. V trenutku, ko se

obrnem, zaslišim vzklik.

Nisem zaprla vrat za sabo, ker vem, da tistega stola ni nihče ukradel, in ker sem hotela

tam pustiti tudi nekaj svojega za sabo. Bi vrezala med druge besede v lesu na ograji

stopnišča spoznanje, da imamo različni ljudje povsem ista vprašanja ter da odgovora ni

v kitari in niti v zraku, kjer diši po forzicijah?

Ne. Bi pa vseeno šla pogledat, ali že cvetijo ob Ljubljanici.

Izognem se gneči, ki se nabira iz smeri Magistrata, in se skozi podhod pretaknem s

Starega trga na Gallusovo nabrežje, kjer po Cankarjevo štejem vrbe do Tromostovja.

Forzicije so ognjeno rumene in za prilogo se mi »zalušta« rdečih tulipanov za domov,

za v vazo.

Žal ni več branjevk na cvetličnem trgu in zato naredim samo hiter obrat čez tržnico ter

se vrnem nazaj do Cirila in Metoda, od tam pa peš čez ‘tromost’ do Prešerna.

Prešeren ima rad, če ga pocukam za plašč, ko grem mimo. Mu pa še vedno zaman

iščem Julijo. Mislim, da se je že leta nazaj odselila na Švedsko, in spodobilo bi se, če bi

vodiči turistom govorili resnico, da se jima pač ni izšlo, da je poročena z drugim in da

zato ne stoji več na tistem balkonu, kljub temu pa on še kar upa, ker upati je dobro.

Skomignem z rameni, češ je že moralo biti tako, in se po Hribarjevem nabrežju vrnem

skozi Benetke domov, mimo Drame.

121

BLOGOZIJA 4

Odklenem in v ključavnici odškrtne. »Zmanjkalo je kruha!« zaslišim iz kuhinje. No, toliko

o skrivnostih, ki jih hočem skriti pred svetom. To, da brez nakupovalnega listka ne

znam živeti in da bodo moji otroci umrli brez kruha zaradi kitare, forzicij in tega, ker

ni bilo tulipanov. Presneto in še krompir je bilo včeraj treba vreči stran, ker so se v njem

zaredile strune, in jutri imam roditeljski sestanek, kjer mi jih bodo nabrenkali zaradi

Mozarta mlajšega, ki vem, da spet ‘šprica’ glasbene ure …

Ne, so dnevi, ko mi res ni lahko biti mama, in samo vprašanje časa je, da me Prešeren

spregleda, da sem v resnici Julija, ker ga vsak dan nosim s sabo, v denarnici, za v trgovino.

122


astro 1963

Vojaške delegacije

Kadar samo pogledam skozi okno, me spreleti srh. In me zvije v želodcu ter me sili k

bruhanju. Dobro se namreč še spominjam, kako je pred slabim mesecem dni lokalni

radio napovedal čisto navaden in prijateljski obisk neke tuje vojaške delegacije. Zdaj pa

– neverjetno, kaj vse se je izcimilo iz tega!

Začetek je bil čisto nedolžen. Nekega čisto običajnega jutra je radijski poročevalec

sporočil, da nas bo tega dne obiskala neka tuja vojaška delegacija. Iz katere dežele,to

sem preslišal. In me niti ni zanimalo. Delegacija kot vse delegacije pač. Kaj bi pri tem

bilo posebnega, četudi je vojaška?

Ni še minil teden in po radiu so sporočili, da bo naše glavno mesto spet obiskala

skupina tujih vojaških strokovnjakov, ki bojda prihajajo na prijateljski obisk. Od kod

prihajajo, sem sicer zopet preslišal, nisem pa preslišal navedbe njihovega števila. Kar

‘zagoltnilo’ se mi je ob tisti številki. Spraševal sem se, čemu naj bi nas obiskalo kar

petsto vojaških izvedencev? Tako je namreč napovedal radijski poročevalec.

Minilo je pet dni in tudi na ta dogodek bi gotovo že povsem pozabil, ko ne bi glas po

radiu prav nič vznemirjeno oznanil: “... bo na prijateljski obisk prišlo okoli osem tisoč

zahodnih vojnih izvedencev ...”

Osem tisoč vojnih izvedencev! Na prijateljski obisk? Gotovo slišim narobe, sem se

tolažil. Vendar nisem imel več miru in sem ves preostanek dneva preždel ob radijskem

sprejemniku, upajoč, da bodo prek etra vsak hip prispele še kakšne nove informacije. In

res, pri večernih poročilih sem le dočakal.

“Poleg zahodnih vojnih izvedencev so v naše glavno pristanišče priplule tudi tri

letalonosilke, na katerih je dvajset tisoč vojaških strokovnjakov z vzhoda. Ker se bodo

s svojimi vojaškimi vozili že nocoj odpravili proti našemu glavnemu mestu, lahko na

cestah pričakujemo številne prometne zastoje. Zato voznikom priporočamo, naj, če

je le mogoče, raje ostajajo doma in naj proti morju ali v obratno smer potujejo le v

najnujnejših primerih.”

Vso noč nisem zatisnil oči, in ko sem zjutraj neprespan stopil na ulico, ni bilo, presenetljivo,

nikjer opaziti nobenega tujega vojaškega strokovnjaka, niti vzhodnega niti

zahodnega. V našem glavnem mestu, ki sploh ni majhno, so se nemara kar porazgubili.

123

BLOGOZIJA 4

Sodelavca Janeza sem v službi pobaral, kaj si misli o obisku zadnje vojaške delegacije.

Na moje začudenje je zmajeval z glavo in odvrnil: “Kje si to slišal? Po radiu? Jaz ne

vem nič o tem. Že dolgo ne poslušam več radia. Sploh nisem vedel, da ga sploh še kdo.

Veš, zame je prava stvar televizija. Na njej so enkratni filmi, pa odlični prenosi v živo,

da o oglasih niti ne govorim ... A o kakšni vojaški delegaciji niso prikazali nič. Sicer pa

sem sinoči gledal le šport.”

Takoj ko sem se popoldne izmučen vrnil domov, sem prižgal radio. Poslušal sem in

poslušal, vlekel na ušesa, a razen glasbe, gore oglasov, glasbe in spet gore oglasov,

oguljenih in izrabljenih, da sem jih poznal že na pamet, ni bilo o delegacijah prav nič.

Še najmanj pa o vojaških.

Pogledal sem na koledar, če ni bil prejšnji dan mogoče prvi april. Pa ni bil. Bil je petnajsti

oktober.

Tri dni sem preždel ob radiu in skoraj bi prišel ob pamet. Dvomi, da se mi v resnici

že meša in da imam gotovo prisluhe, so me močno nažrli. Četrtega dne pa, ko sem

zaslišal glas poročevalca, mi je neznansko odleglo. Odleglo zato, ker sem dojel, da še

nisem nor in da nimam prisluhov.

Ravnodušno in prav nič prizadeto, kakor da napoveduje pretežno oblačno vreme, je

glas na radiu sporočil: “Jutri navsezgodaj nas bo na povabilo naših oblasti obiskalo

tristo tisoč kitajskih vojaških izvedencev. Prihajajo na ogled znamenitosti našega

glavnega mesta, z našimi vojaškimi strokovnjaki pa bodo tudi izmenjali izkušnje.

Zaradi premajhnih kapacitet naših pristanišč, letališč in cestne infrastrukture se bodo

tuji gostje poslužili desantne operacije, ki jim bo zagotovila neoviran prihod v naše

glavno mesto, zato poslušalce naprošamo, naj bodo kar se da vljudni do padalcev, ki bi

utegnili doskočiti na dvorišča ali vrtove.

Priporočamo tudi, da poslušalci iz prijateljskih nagibov do gostov izobesijo kitajske

zastave – tisti, ki jih seveda imajo.”

Sledilo je nekaj oglasnih sporočil, ki so oglaševala prodajo nadvse kakovostnih kitajskih

zastav iz prave kitajske svile.

Na trnih in na koncu z živci se mi je naslednje jutro z velikimi težavami uspelo prebiti

do svojega delovnega mesta. V brezkrajnem navdušenju me je prvi nagovoril Janez.

“Mar niso enkratni ti Kitajci?”

“Seveda,” sem mu odvrnil. “Padala visijo z vseh dreves, kar jih je sploh po mestu. Se ti

ne zdi, da gre pravzaprav za invazijo?”

“Kakšna invazija,” se je zakrohotal. “Le kako ti kaj takega pade na pamet? To je vendar

čisto navaden prijateljski obisk tuje vojaške delegacije.”

Ker mi ni preostalo drugega, sem svoj delovnik oddelal do konca in se prek kupov

padalske svile, ki so jo gostje še vedno vztrajno vlačili z dreves, prebil domov. Skrbno

124


sem zadelal vrata stanovanja, izključil telefon in se posvetil samo radiu. Prav zanimalo

me je, ali bo v kratkem k nam pripotovala še kakšna vojaška delegacija.

Včeraj zvečer, dva dni po tistem, je radijski poročevalec res najavil nove obiskovalce,

in sicer naravnost pompozno. Napovedal je, jasno, vojaške izvedence, ki pridejo zgolj

na prijateljski obisk. Omenil je tudi njihovo število. Sprva nisem povsem verjel svojim

ušesom, ko pa sem danes navsezgodaj pogledal skozi okno, me je dokončno popolnoma

zvilo. Število petindvajset milijonov je bilo kar pravšnje. Poročevalec torej ni

pretiraval in tudi jaz nisem imel prisluhov. Do koder sem videl skozi okno, je namreč

gomazelo morje majhnih zelenih marsovcev, ki so se ponoči spustili z neba. Marsovska

vojaška delegacija na prijateljskem obisku v naši državi.

Obupan sem. Radia ne poslušam več. Iz strahu, pa tudi zaradi živčnosti, sem ga razbil.

Ker – kaj vem? Če bo šlo tako še naprej, le kdo nas lahko še obišče v naslednjih dneh?

Predvsem pa – v kakšnem številu?

125

BLOGOZIJA 4

astro 1963

Sugestitor

Manfred Slib je s sočutjem opazoval Miriam, ki je sedela za nasprotnim koncem

njegove pisalne mize.

“Gospa, vaše težave bova prav elegantno rešila,” je dejal.

“Kaj res?” je smrknila Miriam in si s čipkastim robčkom brisala solzne oči.

“Vsekakor. Ne slovimo zaman kot najboljši na področju zakonskega svetovanja. Že

samo naša dolgoletna tradicija dokazuje, da nam nikoli ne spodleti. In vaš primer je

samo klasičen v nizu podobnih primerov zakonskih težav, ki so povsem rešljive.” Ob

tem se je Slib malenkostno sklonil nad mizo in se smehljaje zazrl Miriam globoko v

oči.

“Prav za vas imam nekaj posebnega,” je pribil.

Miriam je brez besed čakala, da ji ta elegantno oblečen moški pove še kaj več. Občutka

brezupa in izgubljenosti sta v njej počasi plahnela, kar je Slib prav dobro vedel. Bil je

izkušen trgovec, morda najboljši na svojem področju. Trdno je bil prepričan, da ima

posel že sklenjen. In je, čeprav skrbno prikrito, užival v svojih nadaljnjih besedah.

“Pred leti smo razvili posebno napravo,” je dejal. “Z njo smo rešili že veliko zakonov, ki

bi sicer šli po zlu. Resnici na ljubo smo dejansko rešili vse, pri katerih smo to napravo

uporabili. Vas zanima?”

Miriam je brez oklevanja prikimala. Zanjo je bilo zanimivo prav vse, da bi s tem le

rešila zakon. Ta pa je bil pred popolnim polomom. Nekdanja ljubezenska idila med njo

in možem se je spremenila v pravi pekel. Skoraj ni bilo več upanja za rešitev.

Slib je iz miznega predala vzel manjši predmet. Z malone zmagoslavno kretnjo ga je

postavil na mizo.

“Saj to je ura!” je vzkliknila Miriam. “Navadna budilka.”

Na mizi je res stala običajna ura budilka.

“Res je. A le na videz. V resnici pa je sugestitor. Naš najmočnejši adut. Nikoli ne zataji

in je stoodstotno zanesljiv.”

“Kako pravite, da se temu reče?” je Miriam radovedno stegovala vrat.

“Sugestitor. Na zunaj le ura budilka. Tudi tiktaka in po potrebi prav hrupno ropota. To

pa seveda ni vse. Prava skrivnost je znotraj. Miniaturni psihotransmitor. Najnovejši hit

126


znanosti. Seveda mu ura služi le za kamuflažo.”

Miriam je brez besed gledala budilko. Slib je z neprikritim ponosom nadaljeval, vedoč

,da ji po glavi roji množica vprašanj.

“Psihotransmitor je posebna naprava, ki oddaja posebne valove. O njih vam ne bi podrobneje

razlagal, ker je to poslovna skrivnost. Saj razumete.”

Miriam je prikimala.

“Lahko izdam le, da se ti valovi sinhrono skladajo z nekaterimi možganskimi valovi pri

ljudeh. Z njimi je skratka mogoče spodbujati ali zavirati določene miselne procese.”

“Razumem. Torej je mogoče s to napravo človeka pripraviti do določenega mišljenja?”

“Natanko tako! A ne le to. Vplivati je mogoče ne samo na mišljenje, ampak tudi na

občutja, čustva, pa tudi na sanje, če je potrebno.”

Za nekaj časa je utihnil in čakal na pravi trenutek, kot to počnejo res pravi trgovci.

“In ko bi vi imeli to napravo, seveda umerjeno na možganske valove vašega moža, v

vajini spalnici, bi bilo vaših težav že po nekaj dneh konec. Psihotransmitor bi v podzavest

vašega moža že po kratkem času vtisnil nepremagljivo željo po svoji ženi, se pravi

po vas. In spet bi postal zaljubljen v vas bolj kot kakšen najstnik.”

Miriam ni prav nič oklevala. “Prav to potrebujem,” je vzdihnila. “In koliko ta reč

stane?”

Kot za vsakega trgovca je bil tudi za Sliba to najbolj kritičen trenutek. Potencialni kupci

so se nemalokrat premislili prav zaradi cene. V tem primeru pa cena ni bila majhna.

“Prej moram povedati, da gre pri tej napravi za dosežek vrhunske tehnologije. Zato niti

ni poceni. A glede na to, kaj lahko ponudi ... “

“Koliko?”

“Borih petnajst tisočakov.”

“Razumem,” je Miriam počasi spregovorila. “Vendar ...”

Tudi tega se je Slib bal. Pri srcu ga je zmrazilo.

“Vendar ne vem, ali sprejemate čeke.”

Slibu kakor da se je od srca odvalila tono težka skala. “Vsekakor. Tudi čeke sprejemamo.

Boste sugestitor vzeli takoj ali vam ga pošljem po pošti? Če hočete, ga lahko

vzamete takoj.”

“Že?”

“Je namreč že umerjen,” je pohitel. “Veste, imamo kar precej primerov, kot je vaš, tako

da z vnaprejšnjim umerjanjem naprave ne odlašamo,” je hitel pojasnjevat, medtem ko

je budilko naglo spravljal v majhno kartonsko škatlo. Naredil je hudo napako in zdaj

je mrzlično razmišljal, kako bi se izvlekel iz nje . Miriam pa ga sploh ni poslušala. Na

hitro je napisala ček, pograbila škatlo, se zahvalila in odšla. Slib skoraj ni mogel verjeti,

da je opravil s takšno lahkoto.

127

BLOGOZIJA 4

Najprej se je zleknil v svoj naslonjač, si pretegnil noge, potem pa segel po telefonu.

“Halo! Gospod Graham?” je tulil v slušalko. Veza je bila kot navadno zelo slaba. “Tukaj

Manfred Slib, zakonsko svetovanje in kompanija. Bi se lahko oglasili pri nas? In seveda

ne pozabite na trideset tisočakov! Prinesite jih s seboj, tako kot sva dogovorjena. Da,

da. Vaša žena je pravkar odšla. Seveda ima napravo, kaj pa si mislite. Naš del pogodbe

je tako izpolnjen. Zdaj ste na vrsti vi. Ne pozabite, trideset tisoč! Prosim? Seveda je

nasedla. Domov bo prinesla budilko. Postavila jo bo v vajino spalnico in že po nekaj

dneh vas bo prav prisrčno sovražila. Kako? Pravim, da vas bo zasovražila z dna srca,

tako kot ste od nas zahtevali. Jasno. Bodite prepričani, gospod Graham, da bo delovalo.

Vi le nekaj dni hlinite zaljubljenost, kakor sva se domenila, preostalo pa bo opravil čas.

Se pravi, sugestitor. Samo ne izdajte, da veste zanj. Jasno?”

Že je hotel odložiti slušalko, ko je zaznal, da ga oni na drugi strani žice še nekaj

sprašuje. Prislonil si jo je nazaj na uho.

“Prosim? Kaj pravite? Slabo vas slišim. Oh! Le kako sploh lahko pomislite na kaj

takega? Jasno, da ji nisem zaračunal niti centa! Kaj pa si vendar predstavljate o našem

podjetju! Mi smo vendar pošteni. Budilko je dobila čisto zastonj ... hm, domenila sva

se pač za poskusni čas enega tedna. Razumete? Vi le glejte, da je ne boste o tem kaj

spraševali, sicer lahko kaj posumi. In ne pozabite na denar! Adijo!”

Ko je odložil slušalko, je Slib globoko zajel sapo in se zadovoljno nasmehnil.

“Nič lažjega pri tem poslu ni kot služiti masten denar,” si je priznal. Iztegnil je roko in

prijel rokovnik.

“Pa poglejmo, kdo je danes še na sporedu. Oho! To bo pa nadvse zanimivo. In veliko

denarja! Novopečeni lastnik zasebne televizijske satelitske postaje. Le čemu pa ta

potrebuje sugestitor?”

128


Dare

Ustavite konje!

Včasih sem presenečen nad svojimi mislimi. Presenečen, da jih ne morem spraviti v

red. V red, ki bi poznal razloge vzroke, sistem. Takrat mi pade na pamet tisti vzdih o

krizi, o navdihu, o apatiji in o vseh drugih podobno neprijaznih rečeh. In takrat vrtam

in iščem. In bolj ko sem blizu nečesa, bolj sem daleč od cilja. Bolj se zavedam, da ni več

razlogov, da so le še posledice. Vse je samo še popravljanje škode, ravnanje razritih poti.

Vse je samo skrivanje nezmožnosti uresničevanja nekih davnih dobrih in pametnih s

pajčevino prekritih idej.

Svoje kriterije držim vedno trdno pri tleh. Vedno sem rad delal z orodjem, ki z njim

zamahnem. Vedno sem rad gledal, da za mano ostane očiščen obronek in da vsi vidijo,

da je drugačen kot prej. Vedno sem čutil, da mi srce zaigra, ko se nad dolino zapeljem s

tistega konca, kjer se vidi, kako jo celo obliva sonce na majski dan, hladen in svež!

Neracionalno, butasto čustvo mi pripisujejo. Analitiki in modreci v svoji iluziji stanja

pod nadzorom. Pa vendar! Čustvo, ki nima nikjer, niti v svojih najbolj skritih podvrstah,

tistih reči. Nikoli ne žali, ne muči in ubija. Vedno išče enak, sončen, do čutov

prijazen način. Nikoli ne išče besed za izgovor. Preprosto in jasno pove. Lepota ali

ljubezen. Sreča in srce, ki sem ga nasitil s to mano s svojega vrta.

Vendar idilo mi lajež prebuja. Renčanje, topot in bobnenje stihije. Povozi vsak dan

igranje srca. In nihče me ne sliši od jezdecev. Previsoko imajo dvignjene junaške

poglede in prevelik je hrup, ki ga horde počno. Le tiho lahko v zid vpije mali mož.

Upočasnite svoj dir, pazite na rože in ne teptajte otrok. Svet pa hrumi in se vrti naprej.

Na vsaki postaji izstopi del njegove duše. Kričečemu možičku nihče ne prisluhne. Noben

konjenik se ne ustavi ob pesniku, ki jezdi osla in zmajuje ob pogledu na bele mline

na veter.

Le kaj lahko storiš ti, mali Sančo!?

129

BLOGOZIJA 4

Deževnica

Ne morem ti razložiti

Kaj naj rečem, pritisk je bil že tako velik, in ne, ni bilo filmsko, bilo je porazno. Ne

bom povedala vsega. Občutek je tak, da me duši, kot da bi imela vodo v pljučih, pa ne,

nimam pljučnice. Imam vodo v pljučih, ker se moram pošteno potruditi, da zajamem

dovolj zraka. Čuden občutek, strašljiv občutek in strah me je, da me bo pobralo. Mi je

rekla, da so to vse živci, pa sem rekla ja, vem, da so samo živci, ampak povej mi, kako se

tega rešim. Ah, je rekla, to so samo živci. To vem. Še vedno težko diham.

Premalo presledkov dajem, ne vem, kam naj jih dam, in baje so moji stavki predolgi,

skrajšaj jih malo, je rekla, daj vse bolj na ‘slow motion’, ‘life in slow motion’, pa sem

ji rekla, da ne morem, da se trudim, ampak da vedno izpade tako na silo. Ure in ure

preležim, čakam, da bom mirna, vedno bolj živčna sem, ker sem vse prej kot mirna,

čeprav mi včasih celo uspe. Kaj zdaj, si mirna ali nisi?! Delaš me živčno; jah, samo proč

pojdi, tako ali tako ne maraš te glasbe, ne meči mi na krožnik, da ti ni všeč, da potem

še meni postane neumna. In tako ne najdem več pravega trenutka in tišina me boli,

boli me, ampak – kaj? Nikogar ni, njega ni, ti si odšla, vsi ste bili nasmejani, pa lepo se

imej, se slišimo, ja, se slišimo, pa pokliči kaj! Ja, pokličem, seveda pokličem, okej, dobro,

ampak res, ja, res; pa ste šli in zdaj ostanejo stvari na miru, vsi predmeti so grozljivo

pri miru, zdi se, kot bi me gledali in rekli: »Hja ljubica, mi zate že ne bomo delali,

daj, premakni se, naredi kaj, mi smo tu zato, da te gledamo in se ti smejemo, če nič

ne narediš.« Kaj pa če uspem, kaj pa potem? »Potem nas boš pozabila, ne boš nas več

potrebovala; ko nas pozabiš, takrat veš, da si na cilju.« Neumnosti govorite, sploh vas

več ne razumem, o pa še kako vas razumem.

Pokliči jo in vprašaj, kako je, premalokrat jo pokličeš, a te nič ne zanima, kako je, veš,

kako bi te bila vesela. Ja, bom poklicala, zdaj me boli glava; kdaj pa tebe boli glava?

Zdaj, zdaj me boli glava; dobro, ampak ko te neha, jo pokliči; ja, okej, bom. Au boli,

spet težko diham, bojim se, da se mi bodo pljuča navadila težko dihati in da bo težko

dihanje postalo normalno dihanje, da se bodo pljuča skrčila, da se bodo cevke skrčile

in nekoč rekle: “Ja kaj pa bi ti?! Več kot to!” Boli, boli, peče, stiska in ne vem, kam naj

se dam, zdi se mi, da sem sama, pa nikoli si nisem mislila, da besede, ki jih povedo že

drugi, zvenijo tako prekleto debilno, ko jih ti izrečeš, ampak kako naj drugače povem;

130


sama sem in komu naj povem, če pa je neumno, pač umreš, pač zbolič, glej – pač! Boli

me: jah, mene tudi kdaj pa kdaj. KDAJ PA KDAJ? Kaj kdaj pa kdaj, kaj kdaj pa kdaj?!

Nič se ne sekiraj, bo minilo. Res me boli, res. Mene je tudi nekoč, pa saj mine, veš,

mine; kako mine, T-jin oče je umrl zaradi tega; ja pa no, on ja, ampak ne razmišljaj o

tem, ni to zate; kako ni to zame, ko me pa duši, takrat lahko samo še o tem razmišljam,

ja, ampak vseeno ne razmišljaj o tem, no, kaj pa vendar govoriš?!

Ne razmišljam več o tem, zdaj to živim, o tem pišem, o tem sanjam, samo to imam,

ker ko sem temu bližje, se mi zdi, da je lažje, in ko preusmerim pogled, mi pljuča spet

zalije; pa mi rečejo: pa saj danes si pa bolje, ne, a si, ne? Ja sem, seveda sem, pa lepo

potujte, se kaj slišimo! No super, pa se le bomo, seveda, seveda ... In grejo in se nasmejem,

čeprav boli ko pes mater, držim telefon, stiskam ga s prsti in razmišljam, koliko

bi potrebovali, da bi me našli, potem ugotovim, da bi zelo zelo težko vdrli skozi vrata,

zato jih odklenem, se uležem nazaj, spet težko diham, tokrat, ker sem nezaklenjena in

se lahko kaj zgodi, zato spet vstanem in grem spet zaklenit vrata, ležem nazaj in diham

še težje. Rečem ji, da težko diham, pa mi ne odgovori. Strah me je, zjočem se, ampak je

še huje, ker mi napolni nos in diham skozi usta in zdi se, da je ena pot zaprta in nočem

k zdravniku, ker vem, kaj bo rekel, pa tudi drugače sploh ni ‘fora’ zdravnika, ni ‘fora’

ambulante, naslednji, kdo je naslednji, jaz, želite, ja, rabim ... hmm ... zdravnico, ste

naročeni, n-ne, hm, ne vem, ne, mislim, da ne; pa me gleda in si misli, oooOOOooo?

Zato raje ne grem, ko bi vsaj kdo vedel, mogoče bi procentek manj bolelo, čeprav vem,

kaj moram, ali res vem? Ne vem, vse bi morala izbrisati, a je čas tisti, ki me preganja,

čas se ne ustavi in ne reče: okej, pomiri se, te bom počakal, svinja, on kar gre in ne sliši,

ne vidi, ne čuti, kot da ga ni, pa je. In jaz trpim in jočem, ker tu ni kaj storiti in upam,

da bo vsaj kaj pomagalo, pa čakam, pa se trudim, pa mi zmanjkuje moči.

Pa je vse to res? Ne, ni tako, kot se zdi. Saj, saj ... si v teh letih. Ja, sem v teh letih. Pa jih

takrat največ pobere, veš! Pazi! Pa saj me ne bo pobralo. Saj, saj – a pazi! Ima me, da bi

jo zgrabila za ramena in stresla kot bolno žival, ji zakričala v obraz, naj utihne, naj zaboga

utihne, če nima kaj pametnega povedati, a ona še kar brblja in jaz sem še kar tiho

in pustim, da verjame, kar hoče verjeti. Morda v sebi ve, kaj je res, ampak ve, v kakšnem

času živimo, in prav nihče ne bo čakal ne mene ne nje, zato je na neki način tudi

njo strah, gleda me, kako se uničujem, in se križa: da le ne bi tudi mene tako! Jaz se

nasmejem in grem dalje, dalje v nepremično točko. Zmajem z glavo in poskusim zajeti

zrak – neuspešno. Neki tretji človek me vidi in se mu zasmilim, to opazim, se mu napol

nasmejem in v tistem trenutku, ki je tako žalosten, tako brezizhoden, si želim, da bi me

preprosto pobralo, on to čuti, čeprav nima pojma, kdo sem, še enkrat poskuša ujeti moj

pogled, a se ne dam in si mislim: ne še ti v to, ne še ti. Njegova dobra volja in usmiljenost

mi ne bosta nič pomagala; razmišljam, kako bi bilo iti do njega, ga vprašati, ali ima

131

BLOGOZIJA 4

kakšen načrt zame, kaj bi rekel, morda bi se nasmejal, morda bi se ustrašil in obžaloval,

da je bil telepatsko prijazen do mene, pravljice danes ne obiščejo več skoraj nikogar, le

redke, le zelo redke in te potem napadejo kot divje živali, sestradane in žejne planejo

na zgodbo, ki jim da piti, ki jim dovoli sanjati, da bo tudi zanje nekaj. Uspe pa eden od

milijon. In en se vveseli, devetsto devetindevetdeset tisoč devetsto devetindevetdeset

preostalih kot mrhovinarji čakajo, da tisti crkne, da še oni dobijo kaj od tega.

Počutim se bolje, ampak čez sekundo bom našla razlog za žalost brez težav. Zato ne

morem nikomur ničesar povedati, ker bi bilo smešno. Saj je smešno! Ne razumejo me,

sem v teh letih, je njihova sodba in lahko se samo nasmejem in trošim energijo, da

prezrem svoje občutke. Da se samo nasmejem in tako pomanjšam resnico, da se ne

trudim reševati problemov, ampak da trošim energijo, da se delam, da jih ni. Ni jih. Ni

problemov. Halo? Poslušaš? Ni problemov. Ni jih! Problemov ni, ni jih.

132


jakec taprvi

Domača zdravila

Polde je imel precejšnje težave z zobmi. Deloma je to pripisoval dedni zasnovi, kajti

oba, tako oče kot mati, sta se, kolikor se je spomnil, od svojih zob dokaj hitro poslovila.

Brez dvoma pa je k temu pripomoglo tudi to, da je silno redko, približno enkrat na

vsako desetletje, obiskal svojo zobozdravnico. Poti k njej se je bal kot hudič križa in

njemu se niti slučajno ne bi zgodilo, da bi se zaljubil v svojo zobozdravnico, kot poje

neka popevka.

K sreči pa je Polde veliko bral in je tako v neki reviji naletel na članek, kjer je pisalo,

kako rdeče vino blagodejno vpliva na zdravje zob. Baje so raziskave pokazale, da vsebuje

sestavine, ki preprečujejo nastajanje zobnih oblog in kariesa.

Ker se mu je čaša dobrega vina ob kosilu tudi sicer nadvse prilegla, je ob obrokih začel

redno piti rdeče vino in res je kmalu začutil, da se težave z zobmi umirjajo.

Počasi je prihajal Polde v tista pozno zrela leta, ki postajajo človeku nevarna za infarkt

ali kap. V želji, da bi čim bolj zdravo živel, je spet začel brskati po raznih revijah in

prebral, da rdeče vino vsebuje antioksidante, ki poskrbijo za to, da se na stenah žil ne

nabirajo odvečne maščobe, s tem pa za boljši pretok krvi, kar varuje srce, dobra prehodnost

žil pa tudi preprečuje nenadno kap. Seveda je treba te antioksidante zaužiti v

dovolj velikih količinah, dokler je človek še relativno zdrav, sicer zna biti prepozno.

Tako je iz čisto preventivnih razlogov svojo dnevno merico vina Polde povečal na

dobrega pol litrčka.

Bil je čedalje bolj zdrav in kmalu se je dokopal do novih spoznanj. Eno izmed njih

je bilo, da ni pravi dedec, kdor vsaj občasno, ob kakšni zabavi in v prijetni družbi, ne

prenese litra vina, ne da bi se mu to na zunaj kaj dosti poznalo. Ampak da to dosežeš,

je treba držati pivsko kulturo na ustrezno visoki ravni, kar je Polde pridno počel.

Drugo spoznanje je bilo, da v času, ko živi v nenehni naglici in v hudem stresu, nanj

zelo dobro vpliva kakšen vrček piva, popit tu in tam. Pomirja ga in včasih ob televiziji

zaziblje v prijeten dremež.

In če je naš pevec Andrej že dolgo tega zapel, da ženam in dekletom po pivu prsi rastejo,

je Polde ugotovil, da njemu raste trebuh. Resnici na ljubo krivda za povečan obseg

njegovega trebuha ni bila samo v pivu, ampak tudi v praženem krompirčku in pečenih

133

BLOGOZIJA 4

svinjskih rebrcih, ki jih je oboževal.

Njegovi na novo pridobljeni prijatelji, ki so tudi zagovarjali zdrav način življenja in se

ponašali z ustrezno rejenimi trebuščki, so radi povedali, da dober gospodar poskrbi, da

ima svoje orodje vedno pod streho. Poldetu pa za postavo le ni bilo čisto vseeno in je

nekoč vprašal sodelavca Janeza, ki je bil suh kot prekla, s katerim športom se ukvarja,

da mu uspe ostati tako vitek.

Janez je najprej pomislil, da se Polde iz njega norčuje, a ko je videl, kako resno ga ta

gleda, se je začel smejati in pojasnjevati: “Kakšen šport neki, kje pa imam čas za šport,

človek božji. Saj vidiš, kakšna norišnica je v službi, ko pridem pozno popoldne domov,

pa sitna žena, ki me hoče na vsak način spraviti v trgovino ali na kakšen obisk, pa še

okrog hiše je treba vedno kaj postoriti, brez športa sem zvečer zbit, kot bi me kdo

premikastil. Cigarete, dragi moj Polde, cigarete so tiste, ki preprečujejo prevelik apetit

in rejenje. S škatlo in pol se nekako pretolčem skozi dan.”

Polde je včasih že kadil. Preden je eden izmed ministrov, ni se več spomnil, kateri,

prišel na čudno idejo, da je treba kadilce pregnati iz zaprtih prostorov in lokalov v

steklene zabojnike, kadilnice imenovane, ali ven na ulico, kjer so bili na milost in

nemilost prepuščeni vremenskim nevšečnostim. Zato mu ni bilo težko v skrbi za svojo

postavo začeti znova. Lepo po malem, s kakšnimi desetimi cigaretami na dan. Ampak

ker mu je prijalo, je hitro in gladko napredoval. Kaj prida mu sicer trebuh ni uplahnil, a

vsaj rastel ni več, zato je bil vesel,da se je pravočasno zavedel in začel ustrezno ukrepati

proti debelosti.

Odslej se je Polde, kadar je včasih med delovnim časom poslušal tarnanje svojih kolegov

nad raznimi zdravstvenimi težavami, ki jih pestijo, le veselo namuznil in si mislil:

“Prav vam je, ko pa ne znate zdravo živeti!”

On je vsekakor znal. In neomajno je zaupal v moč domačih zdravil.

134


jakec taprvi

Krog

Že prebudil se je slabe volje. Saj ni bilo prvič. To je bilo stanje, ki je trajalo že nekaj

mesecev. Nekaj časa je nepremično ležal, se trudil, da ne bi mislil na nič in da bi si

pričaral še nekaj miru, ki bi ga zazibal v ponovni dremež, pa ni šlo. Sedel je na rob

postelje in vstal. Vera je le v polsnu nekaj zagodrnjala in se obrnila na drugo stran.

Odšel je v kopalnico, si z mrzlo vodo na hitro poplaknil obraz, z rokami potegnil skozi

lase,ki so ob straneh že vidno siveli, sredi glave pa postajali vse redkejši, in se oblekel.

Pobrskal je med perilom in poiskal škatlico z apaurinom, ki mu jo je dal sosed in jo

je tu skrival pred Vero. Vzel je dve petmiligramski tableti in se odpravil po stopnicah

navzdol.

Iz omare je vzel kozarec, natočil vanj viski, stlačil tableti v usta in ju zalil z dolgim

požirkom. Na hitro je spraznil kozarec in ga znova natočil.

Stopil je v jedilnico in se ustavil pred vrati, ki so se odpirala na teraso. V vejah češnje

so se spreletavale ptice. Opazoval jih je. Največ je bilo vrabčkov, tudi nekaj siničk je

opazil. Počasi je srkal viski. Skozi travo, ki je že klicala po kosilnici, se je od nekod prihulil

črno-bel maček. Bil je na lovu. V preži je počepnil pod češnjo in gledal v krošnjo.

V lovski strasti so mu drgetale mišice vzdolž hrbta. Nenadoma je skočil in se pognal

na drevo. Z veje na vejo je spretno plezal skoraj pod vrh. Ptice so ga pravočasno opazile

in se ščebetajoč razbežale. Kar nekaj minut se je mačkon zadržal med vejami, obračal

glavo levo in desno, potem pa se je sprijaznil s porazom, se spustil na tla ter odšel proti

sosednjemu dvorišču.

Spraznil je kozarec, ga umil in vrnil v omaro. Z vzdihom je sedel za mizo in začel brezvoljno

prelistavati časopis. Čutil je, kako se prijetna toplota iz želodca širi po telesu,

in v glavi mu je začelo rahlo šumeti, kot da bi bil pod vodo. Slišal je, kako Vera zgoraj

v kopalnici odpira in zapira pipo in potem njene korake po stopnicah. Zamrmral je v

pozdrav,ko je prišla dol.

Skupaj sta pila kavo in jedla doma pečene kekse. Predolgo sta se poznala, da Vera ne bi

opazila njegove slabe volje. Vedela je, da ga že precej časa nekaj razjeda, pa ni hotel z

besedo na dan, sama pa tudi ni hotela pritiskati nanj. Poskušala ga je zamotiti s pripovedovanjem

dogodivščin iz službe in sosedskih čenč. Le površno jo je poslušal in

135

BLOGOZIJA 4

odgovarjal z enozložnicami.

“Glava me boli, mislim, da mi bo svež zrak dobro del. Malo bom šel na kolo,” ji je

rekel, ko sta popila kavo. Vstal je izza mize in odšel ven.

Počutil se je rahlo pijanega. Z gibanjem je hotel iz telesa pregnati učinek alkohola in

tablet. Počasi je poganjal pedale. Prvih nekaj sto metrov je imel noge težke, kot bi bil v

njih svinec, bil je utrujen in slabo se je počutil. Takrat bi se najraje obrnil in odšel nazaj

ležat, toda vedel je, da ne sme popustiti, in res so že po prvem prevoženem kilometru

postale noge lažje in glava bistrejša.

Zapeljal je na pot ob reki. Zaradi gostega grmovja, ki je zaraščalo njene brežine, je ni

mogel videti, toda slišal je njeno tiho šumenje v tolmunih in glasno bučanje, kjer se je

peneča zaganjala prek jezu in brzic. Občutil je lahen vetrič, ki je pihal vzdolž bregov in

ga prijetno hladil. Spomnil se je dni,ko je ob njenih bregovih še lovil ribe. Koliko lepih

ur je preživel tukaj! Potem pa so poplave spremenile rečno dno in s seboj odnesle prod,

ribe so se umaknile tja,kjer so lažje našle skrivališče in hrano. Vse manj jih je bilo in

ribiči so počasi zapuščali reko. Tudi on.

Zavil je proti pokopališču in se tam ustavil. Po peščeni potki je odšel do groba staršev.

Že nekaj let je, kar počivata tukaj. V žep je segel po robec in obrisal prah z nagrobne

plošče. Pobral je svečo, ki je že zdavnaj dogorela, in opazoval rože,ki so v poletni

vročini bolj životarile kot živele. Niso se tako razrastle kot druga leta. Cvetovi so bili

redkejši in manjši, listi so bili po robovih ožgani od sončne pripeke.

Z dogorelo svečo v roki je stal ob grobu in utonil v misli. Odkar sta drug za drugim

umrla oče in mati, ni imel razen Vere nikogar več. Bil je edinček. Večkrat je rekel, da je

biti edinček blagoslov otroštva, zato pa prekletstvo poznejših let. Čut za odgovornost

in dolžnost, za poštenje in za skromnost, to je bilo tisto, kar sta oče in mati z vzgojo

vanj vcepila že v rosnih otroških letih. Nekateri imenujejo to plemenite vrednote,

sam pa je zdaj, ko se je počasi bližal petdesetim, vse bolj spoznaval, da je človek, če jih

preveč dosledno upošteva, zanje le kaznovan, obsojen na žrtvovanje za druge in na to,

da se bo večkrat moral odreči svojim sanjam in željam.

Bil je močno navezan na starše. Ko sta zbolela, jima je stal ob strani, ju vozil k zdravniku,

obiskoval v bolnišnici in negoval, ko so ju nemočna in napol pozdravljena odpustili

v domačo oskrbo. Takrat je prvič pomislil, kako lepo bi bilo, če bi imel brata ali sestro,

da bi si to skrb delila, da ne bi vse padlo na njegova ramena.

V zavesti, da je edinec in da nimata starša razen njega nikogar, se je že v mladosti

odpovedal svojim sanjam, da bi se vpisal na pomorsko šolo in postal ladijski častnik.

Z odliko je končal strojno-tehnično šolo in se zaposlil v velikem podjetju, namesto da

136


bi nadaljeval študij. Po nekaj letih se je pokazala priložnost, da bi napredoval. Njegovo

podjetje je odpiralo nov obrat v Srbiji. Takrat bi lahko odšel tja za inštruktorja in delovodjo,

a se je prav zaradi staršev odpovedal tej možnosti. Ker ni sprejel te ponudbe, je

obtičal na mestu. Čeprav je pisal prošnje na razne interne razpise v podjetju, so vedno

napredovali drugi, velikokrat mlajši, z manj izkušnjami in slabši delavci, kot je bil on.

Pa ne, da bi imeli kakšno višjo izobrazbo od njega. Imeli pa so poznanstva na pravih

mestih, nekateri pa tudi elastiko namesto hrbtenice in trde komolce. Sam je trideset let

tičal na istem delovnem mestu, in kakršni so časi, tudi nič ne kaže, da bi se kaj spremenilo.

Spomnil se je obletnice mature. Ah, kaj vse so dosegli nekateri njegovi sošolci in na

kakšnih položajih so bili. Kar nerodno mu je bilo v družbi z njimi. Počutil se je majhnega

in neuspešnega. Imel je občutek, da je svoje življenje temeljito zavozil, da je bila

vsaka odločitev, ki jo je sprejel, napačna,da sploh ne zna živeti.

Tudi ko si je želel ustvariti svojo družino, ni imel sreče. Vera je čudovita žena, sprejema

ga takšnega, kot je, in ima ga rada, pa tudi sam jo globoko spoštuje in ljubi. A kaj, ko

sta že po prvih letih zakona in po neuspešnih poskusih, da bi zanosila, izvedela, da

nikoli ne bosta mogla imeti otrok. Mož in žena brez otrok. Ali je to sploh družina, se

je večkrat spraševal. Naj bi se takrat ločil? Ne, on ni bil človek, ki bi poteptal ljubezen,

tudi če ne bo rodila otrok. “Drug drugega imava,” sta se tolažila takrat. Nikdar mu ni

bilo žal, da sta ostala skupaj, ampak ko je opazoval svoje vrstnike, ki so nekateri imeli

celo že vnuke, vsi pa odrasle otroke, ga je boleče zbodlo pri srcu.

Zdramil se je iz premišljevanja. Še vedno je stal ob grobu. S pogledom se je poslovil od

staršev. Saj ju je imel rad, le to, da mu nista podarila brata ali sestre in da sta ga preveč

navezala nase, jima je zameril.

Vrnil se je h kolesu in spotoma odvrgel svečo v zabojnik. Učinek dveh jutranjih viskijev

je počasi izpuhtel iz glave. Želel si je gibanja. Za vrnitev si je izbral daljšo pot, ki vodi

mimo cerkvice na blagem gričku. Zapeljal je med pokošene travnike ter mimo njiv

koruze in pšenice. Divje je poganjal pedale. Ob vznožju grička se je začenjal gozd.

V njem so v otroških letih nabirali borovnice. V hladu gozda je začutil znoj, ki mu je

orosil čelo in mu začel polzeti po hrbtu. Pronical je skozi majico, da se mu je lepila na

pleča. Zagrizel je v strmino. Čutil je, da nima prave kondicije. Včasih, še nedolgo nazaj,

bi tak vzpon premagal kot za šalo. Dvignil se je s sedeža in se stoječ na pedalih poganjal

naprej. Skupaj z znojem je hotel iztisniti iz sebe vso nakopičeno jezo in nemoč, vse

skrbi in črne misli. Hropeč, tresočih nog in ves prepoten je komaj ‘prigonil’ do vrha.

Na ravnini pred cerkvijo je postal, da je umiril dihanje in odpočil noge. Naslonjen na

kolo je gledal proti cerkvi. Osamljena je stala na čistini sredi gozda. Le nekajkrat na

137

BLOGOZIJA 4

leto je bila v njej maša, vendar je bila lepo vzdrževana. Pred kratkim obnovljena streha

se je dvigovala nad krošnje dreves in se rdeče lesketala v soncu. Pročelje je bilo belo

pobarvano, vhod vanjo pa so zapirala težka hrastova vrata.

Po nekaj minutah se je spustil po vijugasti poti nasprotnega brega navzdol proti vasi in

proti domu.

Že iz garaže je slišal ropot loncev v kuhinji. Vera je pripravljala kosilo.

“Si se pa dolgo zadržal,” ga je pozdravila.

Le molče ji je prikimal in pomislil, da ga jutri čaka nov dan, poln istih črnih misli, ki

bodo tiho glodale v njegovi glavi, s staro službo in z novim kozarcem viskija.

138


Jaša Lorenčič

Predpredzadnja vrsta

Kino so izumili iz dveh razlogov. Prvi je ta, da bi lahko ljudje skupno gledali, kar koli

je pač nekdo posnel. Drugi pa, da lahko greš pecat drolje. Da, v kino. Če imaš pač

srečo, da ti da tista sitna prodajalka v Koloseju, ki seveda ne ve, da že pet let nisi fukal

jeseni,ko so fuki itak še najboljši, no, da ti da karto zraven neke rakete,ki se ji za film

gladko jebe.

No, pri nas, v Sloveniji, to ne obstaja. Vedno dobiš karto zraven nekega

največjega oboževalca gigapaketa kokic, ki vsakič, ampak res vsakič, s

prstom pokaže na platno, ko vidi, da se bosta neka dva hollywoodska

zvezdnika dala dol. In potem se hihita skupaj s svojim kolegom ali, še

pogosteje, s svojo punco. Ki na Liffe hodi sama, v Kolosej pa pač z

njim, da lahko na Facebooku obdrži tisti »in-a-relationship« status.

***

Priznam, šestkrat sem že gledal Pod njenim oknom Metoda Pevca. In ja, Polona Juh

je čisto huda in jebeno gledljiva. Najbrž zato, ker vidimo, kako ji

življenje polzi iz rok, kot je to pač običaj na Slovenskem.

Zdaj je zunaj Lahko noč, gospodična. In sem šel, v kino. Sam. Da, povsem

sam, čeprav tega že lep čas nisem prakticiral. Pa ne, ker bi bilo muka

it sam v kino, ne, niti najmanj. Ker ni, pravzaprav sam še največ od

filma odneseš, saj se lahko res fokusiraš na zgodbo, luč in preostali bla

bla, s katerim lahko potem začenjaš pogovore na naslednjih

osemindvajsetih kapučinih, ki ti seveda ne prinesejo otrok in hiše na

Krasu.

Ne, v kino je jeba hodit sam, ker vedno srečaš neko nekdanjo sošolko oziroma nekdanji

samo-tebi-ne-bom-dala sanjski fuk. Ki se zdaj drži za roko z nekim modelom, od

katerega si seveda dvakrat boljše videti, kilogrami gor ali dol.

139

BLOGOZIJA 4

»Urban, Urban!«

Saj sem vedel, Patricija. Skupaj z istim tipom, ki je prišel skupaj z abonmajem

leta 2007, ko se tako in tako ni zgodilo čisto nič pametnega.

»Urban. Saj si ti, kajne, hehe?«

»Seveda sem. Zdravo. Kako sta?«

»Kako misliš ‘kako sva’? Ne bo nobenega uvoda, opazke, mnenja?«

»Kakšnega mnenja?«

»Ja, vedno nekaj zineš, tako, za uvod.«

»Hm.«

»Ja, res, Nino, veš, Urban ima vedno take fore.«

Nino, točno. Sem že pozabil. Malo je tipov z imenom Nino, vsaj jaz jih ne poznam

veliko. Pravzaprav največ dva?

»Zdravo, zdravo.«

Podal sem mu roko, kot pač podaš roko nekomu, ki ima zagotovljene objeme,

jamranje o menstrualnih krčih in dvakratni fuk na teden. Mlahavo, a še

vedno dovolj prijazno.

»No, Urban, kaj je novega?«

»Manca Košir gre na volitve.«

»Hehehhehe.«

»Ja.«

Nino ni sledil več. Taki tipi nikoli ne sledijo, vedno me je pa zanimalo, o

čem v takem trenutku razmišljajo. O naslednji nogometni tekmi? O tem, ali

bi si le pobrili jajca? Hm, ne vem.

»No, mislila sem, kaj je pri tebi novega.«

»Pa, evo, ne veliko.«

»A že pišeš roman?«

»Ne.«

»Zakaj pa ne? No, če smem vprašati.«

»Smeš, ampak film se bo kmalu začel.«

»No, pa saj je še pet minut.«

Patricija je drezala, zanima jo moje življenje . Pa saj ne samo nje. Pol ‘folka’ na

Facebooku, bralce bloga, skrivnostno oboževalko, ki me spremlja celo na

Tumblr in mi je pustila listek v Premieru, tak z rdečo napisan, kar mi

je dalo upanje, da morda celo obstaja in da se ni nekdo zgolj norca

delal iz mene. Čeprav … Ljudje v osnovi niso kaj prida naklonjeni

prijaznosti.

Zato po svoje Patriciji nisem zameril, da jo je zanimalo, zakaj se še kar nisem spravil k

140


pisanju romana.

»Ma, Nuša še ni čisto šla …«

»Kako misliš šla?«

»Ja, tako, nočem pisati romana zaradi neke drolje. To bo eno samo jamranje in

največja reklama v Sloveniji po tisti jebeni tuni za Calvo.«

»Hehehhehe.«

Zdaj sta se smejala oba, kar je lepo videti. Pari se preredko smejijo tako … iskreno in v

družbi nekoga tretjega.

»No, pa saj si šel že dalje ali ne?«

Takšna vprašanja vedno zmagajo, sploh ko je zraven neki model, ki s puncami

nikoli ni imel problemov, ker je pač živo povprečje in to na koncu dne

punce daleč najbolj ljubijo. TV-fanta.

»Ne vem, glej, pa saj ni v tem problem. Enostavno … Rad bi napisal res dober roman,

knjigo generacije. Ne pa 150 strani o tem, kako je v petih letih nisem ne

položil ne nič.«

»A nista enkrat nekaj imela?«

»Sva, ampak če boš vprašala njo, bo rekla, da seveda nisva. Pa saj jo razumem. Kot

njenega fanta.«

»Je še z njim?«

»Ja, je.«

Takrat sta šla mimo dva modela z gigapaketom kokic. Gledal sem, kam se bosta

posedla, ker mi je blagajničarka seveda morala dati karto prav poleg

njiju.

»No, dobro, upam da ti čim prej steče.«

»Ja, jaz tudi. Nič, uživajta, film bo.«

Karto sem imel, kot vedno, v predpredzadnji vrsti, kanček bolj levo. In tam

ni bilo, presenetljivo, nikogar. Samo jaz, Polona Juh, Metod Pevec in

razmišljanje o romanu.

»Urban?«

Obrnil sem se, ravno ko sem odlagal svojo torbo, iz katere so nesramno pokukali zeleni

kondomi Durex, neka funky nova različica, ki mi jih je dala Sanja, najboljša

kolegica na planetu, ki je najbrž še edina, ki verjame, da bom do konca

roka trajanja teh kondomčkov dobil fuk. Rok pa je do 2014.

»Ja?«

Ne, ni bila Nuša. Bila je neka punca z lepimi rjavimi lasmi, rahlo

polikanimi, ampak ne preveč, čeprav sem čisto prifuknjen na polikane

lase. In pa na uggice, o ja, priznam. Uggice so edina stvar, ki mi sproži

141

BLOGOZIJA 4

hudo bujno domišljijo in se pretvorim v vse mogoče poklice, ki prinašajo

toliko bolj pester fuk. V domišljiji sem najraje voditelj Odmevov in si

predstavljam, kako tam, na tisti pult, za katerim suvereno sicer stoji

Bobovnik, bašem prvo droljo, ki pride mimo z uggicami.

O tem sem razmišljal, namesto da bi se osredotočil na to, ja, dovolj je bila

luštna, da ji lahko rečem dekle. Malo je ostalo deklet, tistih res

pravih deklet. Večinoma so drolje, pičke, rakete, ne-hvala kandidatke,

kelnarce in Nuša.

»Saj si ti Urban, ne?«

Pet kilogramov sem shujšal, komaj sem prilezel pod trimestno cifro na tehtnici, pa me

vsi komaj prepoznajo, neverjetno. Hujšajmo s pivom očitno ‘pali’.

»Sem, ja. Zdravo.«

»Zdravo, oprosti, da sem kar tako navalila.«

»Ni panike. Kdo pa si, če smem vprašati? Se od kod poznava?«

Jebiga, raje vljudno vprašam, kot da se zlažem s tistim klasičnim »ja-ja-točno,

ja-ja tam-pa-tam smo bili, seveda, ja-ja«, kot to počne tri četrt

Slovenije, ki pojma nima, od kod se pravzaprav poznajo.

»V bistvu se ne.«

»Aha. No …?«

»Malo mi je nerodno.«

»Naj ti ne bo.«

»Veš, jaz sem …«

Jebemo mater! Ravno takrat so se začeli predfilmi, in to za vse tiste filme, ki

jih nikoli ne bi niti na letalu do Antarktike pogledal. In to tako na

glas, da totalno popizdiš.

Nič je nisem slišal, pizda. Tako in tako so pa stoli v kinih tako narejeni, da dobiš ubijalski

‘heksnšus’, če se obrneš nazaj.

Kurac, gremo poskusit. Vstal sem in šel do nje, tako in tako je imela tri stole poleg

sebe proste, kar je dober dokaz, da se v kino daleč najbolj splača hodit

pecat na slovenske filme, ker lahko vedno prisedeš in se greš

zmenkarije brez Katarine in Oriane.

»Saj lahko, ne?«

»Ja, ja, seveda.«

»No?«

»Šššššš!«

Seveda se je to zadrla neka gospa, ki je naročena tudi na Nedelo, tiramisu je

samo v Kavarni Union in v kino hodi samo zato, da preprečuje gotove

142


fuke. Sedela je za nama, v zadnji vrsti, kar je svetovni fenomen, ko

pa naj bi v zadnjih vrstah sedelo frocovje, ki ti kokice meče na glavo,

se igra zdravnika, šlata vsepovsod, le TAM ne …

»Mislim, da nama gospa skuša nekaj povedati.«

»Se ti zdi?«

»Šššš, a sta lahko tih’, prmejdun?!«

»Gospa, najprej, prmejdun vas ne bo nikamor pripeljal. Če hočete kaj doseči z

našo generacijo, uporabite kar dobre stare iz Juge.«

»A ne, klela pa ne bom, mladenič, niti slučajno!«

»Gospa, a veste, da zdaj midva motiva druge?«

Zarežala sta se dva para, ki sta sedela ob njej.

»Kakšna je ta mladina, to ne moreš verjet!«

»Kakšna mladina, gospa? Tale punca bi se mi rada predstavila, dovolila je, da

sedem zraven nje, vi pa me jebete s tem prmejdun. Saj ne bo konec sveta,

če boste predfilme zamudili!«

»Oprosti, kaj si rekel?«

»Kaj kaj sem rekel?«

»Tisto besedo, na j…«

»Ja, in?«

»Nič ja, in. Misliš, da dekleta uživajo ob takšnih besedah? Sram te bodi, kakšen neotesan

jezik imaš!«

»Gospa, zakaj me pa zdaj naenkrat tikate?«

»Daj mir in glej. Če ne, bom poklicala …«

»Koga?«

»Že koga!«

»Gospa, edini, ki so tukaj, so najbrž študentje FDV-ja, ki se jim za teh 4,5

evra na uro gladko fučka, če vi ne uživate v kinopredstavi. Saj nismo

več v letu 1963, ko ste si, preden ste šli v kino, lase mazali z bučnim

oljem in strigli nohte na 0,03 milimetra natančno …«

»Veš …«

»Ne, nič, pustite mi, da povem do konca. Morda ste mi pravkar pokvarili

začetek odličnega razmerja, morda ste mi vzeli razlog, da bi končno

začel pisati roman, da bi morda užival v filmu, ki bo itak Pod njenim

oknom 2, slabša verzija. V košarki smo bili sedmi, na svetovno

prvenstvo ne gremo, Maribor je izgubil z Birminghamom, da predčasnih

volitev in tega flancanja niti ne omenjam. Nihče nima stanovanja, nihče

službe, vsi bomo živeli v stanovanju svojih staršev in poslušali vaše

143

BLOGOZIJA 4

zgodbe, kako je bilo lepo in kako ste bili vzgojeni na delovnih brigadah

nekje sredi jebene Slavonije. Svet je krut, gospa, prazen, brez upanja

in potem pride eno dekle, ki bi me rado očitno spoznalo, morda vprašalo,

kako sem, mi povedalo kaj zanimivega, vi me pa drkate, ker motim

predfilm za neko 3D-sranje, ki ga niti približno ne boste šli gledat!«

Huf. Potem sem se obrnil, še prej pa sem videl, kako bi mi dve dekleti poleg

tistih dveh svojih tipov takoj dali, kar na WC-ju kina.

»To pa je bilo …«

»Rock’n’roll?«

»Ja, pravi Urban. Si nisem predstavljala, da si …«

»Da sem kaj? Čustven? Zavzet?«

»Ne. Spontan.«

»Se ti zdi?«

»Ja.«

»No, mi boš zdaj končno povedala svoje ime?«

»Evo, film je, hehehe. Zdravo, Pija sem.«

»No, zdravo. Ne vem, ali ti dam roko ali …«

»Ali kaj?«

»Ali te kar zažvalim?«

»Hehheheeh.«

In sem jo. Iz kina sva šla po petih minutah, kar je tista gospa pospremila

skoraj z aplavzom, kakršnega vidimo na režimskih posnetkih iz Severne

Koreje. Držala sva se za roke, Pija mi je razlagala čim več o sebi,

preden je taksi pripeljal do mene.

»Em, pa, Urban, ne bi, em, malo, em, počasneje …«

»Ne, 4. decembra so volitve, to je preblizu, kdo ve, kaj bo potem, morda seks sploh ne

bo dovoljen več.«

»Hehehehe, okej, em, imaš, em, kondom?«

»Imam, pusti zdaj to.«

Obdelovala sva se dobre pol ure. Bilo je prvič, da sem se nekomu res predal.

Preveč turbulentni časi so, svet postaja vse manj svetel. Ni časa za

cincanje in za drkanje. Raje kar ‘direkt’.

»Urban?«

»Ja?«

»A si mislil na Nušo?«

»Ti si res prebrala moje zapiske.«

»Seveda sem jih, saj zato pa …«

144


»Zato si dala?«

»Hehehe, najbrž res. No? A si mislil nanjo?«

»Pa misliš, da je to glavno vprašanje?«

»No …«

Bila je razočarana, ker ni dobila pričakovanega odgovora. Tempiral sem.

»Kaj pa je glavno vprašanje?«

»Ali Nuša sploh obstaja?«

»A si si jo izmislil?«

»Kaj misliš?«

»Ja, ne vem, zato te sprašujem.«

»Je sploh pomembno?«

»Ja, zame je.«

Pošteno dekle. Takih ne delajo več. Raje vpraša, kot da bi cincala sem ter tja

in potem pet let čakala, da bi takrat morda vprašala nekaj, kar bi

morala na samem začetku.

»Boš lahko prebrala v romanu, če Nuša obstaja.«

»A ga boš torej le začel pisati?«

»Po mojem ja.«

Objela me je, sluz je tekel in Bratovševa se je zdela neskončno srečna.

Jutri grem spet v kino. Sam? Ne vem.

145

BLOGOZIJA 4

Lidija Konda - Zlato Klasje

Pretrgana podoba

Stari Nikola je bil visok mož pri osemdesetih letih, po rodu Črnogorec. V njegovem

velikem telesu je utripalo tudi veliko, mehko srce. V življenju je bil razmeroma lagoden,

kot se za Črnogorca spodobi, malce namišljen bolnik in pretirano zaskrbljen za zdravje

vseh okoli njega. Bil pa je vdan in dober mož ter oče svoji ženi in hčerki edinki.

V sako dopoldne si je vzel čas in se sprehodil okoli nebotičnika, v katerem so stanovali.

Monotonost teh sprehodov je razbijal tako, da je prijazno ogovarjal mimoidoče ter

namenil besedo ali dve prodajalki, farmacevtki, vozniku, policistu in še komu, ki je imel

opravke v tem okolišu. Tudi otroke je imel nadvse rad in marsikateremu je stisnil v

roko bombon, žvečilni gumi ali tablico čokolade. Prav tako prijazno so se mu odzivali

in postal je kar del njihovega vsakdana. Veljal je za dobrodušnega posebneža v okolju,

kjer je živel.

Nekega zgodnjega spomladanskega dne pa je stopil na ledeno zaplato, ki je ostala od

zasnežene zime in v senčnem predelu dvorišča prežala nanj. Nikola je padel, se udaril

v glavo in si zlomil ključnico. Reševalno vozilo ga je odpeljalo v bolnišnico, kjer so ga

za silo pokrpali in mu nadeli mavec. Ko se je vrnil domov, je vsa njegova možatost kar

izginila. Postal je en velik, nebogljeni otrok, tako da žena, celo leto ali dve starejša od

njega, in hčerka, ki se je pozno popoldne vračala iz službe, nista več zmogli poskrbeti

za njegove potrebe. Družinski posvet je odločil, da bodo lažje in bolje poskrbeli zanj v

domu za starejše občane, dokler si ne opomore.

Ni mogoče reči, da mu skrb in nega, predvsem pa veliko pozornosti, niso prijali,

posebej ker se mu je najbolj posvečala hčerka, ki je sleherni dan po službi prihajala k

njemu, in si je predtem že umislil, da se tako ali tako premalo meni zanj. Vsak dan je

malce pokomandirala sestre, se malo sprehodila z njim po domski avli, se veliko pogovarjala

z njim, mu prigovarjala pri večerji, poskrbela za vse potrebne in manj potrebne

tabletke, mu napela rjuho, zrahljala blazino ter pospremila v posteljo. Stanje se mu je

izboljševalo, tako da so že govorili o odhodu domov. Pa jih je prehitela štirinajstdnevna

prepoved obiskov zaradi gripe.

Kaj se je z Nikolo v tem času dogajalo, niti žena niti hčerka nista nikoli izvedeli.

Dejstvo je, da je umrl. Hčerka ima nanj lepe spomine tako kot vsi, ki so ga poznali:

146


velik, močan, družaben in prijazen mož. Tu in tam pa se ji v spomin prikrade podoba

njegovih poslednjih dni, s katero ga nikakor noče poistovetiti, saj je nasprotje tistega,

za kar je veljal. Ampak podoba včasih kar noče izginiti. Zdi se ji, da so se jima v nekem

drugem svetu obrnili vlogi, da je bila ona starš, on pa nebogljen otrok.

147

BLOGOZIJA 4

Milena Miklavčič

Nekam pod zvezdno nebo

Za moje punce, ki so prišle na obisk, sem kuhala kavo. Že dolgo več ne pijemo turške,

temveč kapučino. Čeprav je zmes že pripravljena, da jo le stresem v vročo vodo, dodam

malo sladkorja in nekaj časa mešam, traja minuto, dve, preden jo postavim na mizo.

Za kapučino imam rezervirane lončke modre barve, in ko po smetani potresem ščepec

kakava, je dišeča skušnjava tudi barvno usklajena med seboj.

»Je kaj novega?« vprašam, ko postavim pladenj na mizo. Druga za drugo odkimavajo, le

Mica vzravna hrbet in pomenljivo reče: »Dobim obiske. Iz Amerike.«

»Če potrebuješ kakšno pomoč pri pospravljanju in kuhanju, samo reci,« smo se ji

v zboru ponudile. A je odkimala z glavo, češ nič ne bo treba. Ko je opazila naše

začudene poglede, se je kot po navadi popraskala po levi nadlahti, si poravnala

predpasnik (brez njega je še nisem videla)in nadaljevala: »Tokrat izjemoma ne bom

zapravljala denarja za kakšne narezke in čevapčiče. Ves svet je v recesiji, zato bodo tudi

oni jedli sladko zelje pa krompirjeve žgance. Amen.«

Prijateljice smo se razšle, ne da bi jo nam uspelo prepričati, naj za goste malo bolje

poskrbi.

Navsezadnje, lahko se celo zgodi, da bi se čez lužo vrnili z mislijo, da smo

vsi Slovenci ‘škrti’.

Enkrat sredi dopoldneva je v našo uličico, v kateri je komaj kaj prostora, zapeljal ogromen

črn avtomobil, sin, ki je ravno tedaj stal na dvorišču, je pomenljivo zažvižgal. Čez

kakšno uro pa me Mica vseeno pokliče na pomoč. »Pridi,« mi reče. »Ne zmorem vsega

sama.«

Njeni ameriški nečaki so s svojimi ženami in otroki sedeli za mizo, le eden ali dva pa

sta znala tudi slovensko. Najstarejši, sivolasi Frenk, je Mico objemal okoli ramen in

jo stiskal k sebi. »Kako si podobna moji mami!« je nenehno ponavljal, omizje pa mu

je vneto prikimavalo. Prinesla sem krožnike in jedilni pribor. Mica je šla bolj slabo v

korak s časom, zato je vse, kar je bilo najti v njeni kuhinji, izviralo še iz petdesetih let.

»Oooo, to so pa ravno taki krožniki, kot jih je imela naša mama!« so vzklikali

in bili so vidno ganjeni.

»Kaj pravijo?« me je pobarala Mica, ki ni razumela angleško.

148


Povedala sem ji.

»Seveda so enaki. Oče jih je nama s sestro, vašo mamo, kupil za balo in ob tem zabičal

da morava paziti nanje, ker drugega od njega ne bova dobili,« je razlagala.

Ko sem pogledala v pečico, sem se namuznila: Mica je vseeno prelomila besedo in

pripravila še palačinke z domačo skuto. Dišale so božansko in ob pogledu nanje so se

še meni pocedile sline.

Iz sklede z zeljem, na katerem so plavali domači ocvirki, je omamno dišalo, zato je

pogovor za mizo za trenutek utihnil. Vsi po vrsti so se vnovič spogledali in celo tisti, ki

niso znali besedice slovensko, so tokrat v en glas vzkliknili: »Zeljeeeeee!«

Obrazi so se jim razvlekli v zadovoljen nasmeh, oči so se jim zasvetile in s prostim

očesom sem videla, da komaj čakajo, da bodo zajeli dobrote, ki so jih spominjale na

davne čase, ko je še živela njihova mama in babica ter jim v daljnem Memphisu v Tennesseeju

postavljala na mizo tisto, česar se je naučila kuhati v rodni Sloveniji. Preden

so ponesli žlico krompirjevih žgancev v usta, so pogledali teto Mico in zgovorno, brez

besed, šepetali o neskončni hvaležnosti za skuhane ‘’spomine’’.

Tega, da tudi od palačink ni ostala niti drobtinica, ni treba posebej povedati. Ko je

dosti pozneje, ob kozarčku domačega borovničevca, vnovič stekla beseda o Mici in

njeni sestri Ančki, so Američani povedali, da jim je mama vsakič, ko so jo obiskovali z

različnih koncev ameriške celine, kuhala le slovenske dobrote.

Pripovedovali so o jabolkih, ki jim je izdolbla sredico, potem pa jo napolnila s sladko

skuto in orehi, pa o ‘’posukani juhi’’, kruhu s suhimi hruškovimi krhlji, sladki repi, pa o

‘’proji’’– črni kavi, ki jo je pila do zadnjega dne življenja.

Peter, ki je v resničnem življenju eden vodilnih bančnikov v okrožju, kjer živi, je v

skodelico z vročim mlekom začel namakati domače ‘’putrovce’’ (piškote), drugi so ga

posnemali, veselo cmokali in odobravajoče kimali, ker so se v neki Finžgarjevi ulici na

drugem koncu sveta vnovič počutili kot doma.

149

BLOGOZIJA 4

Milena Miklavčič

Sedem več kot drugi

Zadnjič sem bil s prijatelji na golfu, malo smo popili, kakopak, saj je vsem jasno, da je

treba izdatno zaliti devetnajsto luknjo, nekateri jo celo zapolnijo, spustijo vanjo seme,

in ko se potem povzpnejo na golem in prepotenem telesu ter polglasno kriknejo, se

hudičevo dobro zavejo, da je šele takrat igra tudi v resnici končana.

Popil sem že tretji konjak, jezik se mi je pošteno zapletal, ko sem nenadoma bleknil:

»Adi Smolar je navaden bednik. Hvali se s sedmimi ljubicami, a vsi vemo, da je imel

komaj eno. Pa še s tisto se je poročil.«

Zakrohotal sem se in pogledal okoli sebe. Tudi drugi so se zarežali, le Polde, ki nas je

vozil, je bil še kolikor toliko trezen, da me je dregnil pod rebra in rekel: »Matjaž, ti pa

ljubice! S tem trebuhom in s petdesetimi križi. Katera te bo pa marala?!«

Mislil sem že nekaj ziniti, a sem se še pravočasno ugriznil v jezik. Madona, sem pa

res idiot, da čvekam tja v tri dni. Če kdo stegne jezik pred tajnico, ki je bila povsem

slučajno tudi moja žena, sem v riti.

Stegnil sem roko in ga potrepljal po rami.

»Domov bi šel. Slabo mi je in zaspan sem. Jutri že navsezgodaj letim na Dunaj.«

Drugi so se pomenkovali naprej, zdelo se mi je, kot da me niso slišali.

Še enkrat sem poskusil: »Dooomov bi šel. Dvignite riti, čas je že.«

»Matjaž, daj no mir! Gospa Tina je vesela, če je lahko sama doma.«

Po svoje so imeli prav. Ne le da je bila vesela, celo oddahnila se je, ko me ni imela pred

očmi. Najin zakon je bil že vrsto let kup dreka, ki sva ga pokrivala z rdečim celofanom

in delnicami, ki so že od lanske jeseni kotirale na borzi in so imele vsak dan višjo ceno.

Nazadnje sva skupaj spala 12. junija 2008 – za moj 50. rojstni dan. Zlezel sem na

njeno stran in jo poskušal prijeti za dojko. Jezno me je udarila po roki in jo histerično

stisnila, da so se njeni dolgi nohti zapičili v nadlahtnico.

»Pusti me pri miru, krava pijana.«

»Nisem pil,« sem užaljeno protestiral.

»Samo tri kozarce. Nič več.«

Kar je bilo res. Abraham me je spravljal ob pamet in že ob misli na pijačo me je zvilo v

črevesju.

150


Nisem je mogel omajati. Povlekla si je rjuho čez obraz in se za nameček zavila vanjo.

Bil sem ravno prav nor, da sem si ga vzel v roke in ga začel božati.

Ko je videla, kaj počnem, je pljunila vame in siknila: »Prasec nemarni.«

Zasmejal sem se šele po tem, ko mi je prišlo. Nalašč sem se obrisal ob rjuho, skočil iz

postelje in se zavlekel v kabinet, kjer spim še danes.

1.

Olgo sem spoznal na internetu. Ona-on.com. Uporabna zadevica, vam rečem.

Moški v najboljših letih, dobro situiran, osamljen, komunikativen, željan razvajanja išče

žensko, s katero bi se lahko pogovarjal, ljubil in preganjal dolgčas.

Že prvi dan se mi je javilo 33 kandidatk. Vsaka je trdila, da je najboljša in da bo zame

naredila vse, kar si bom zaželel. Ob ženi, kakršno sem imel doma, mi je laskanje dobro

delo.

Olga je bila poročena, stara 45 let, njen mož pa je bil eden največjih kretenov, kar jih je

tlačilo zemljo. Vsaj tako mi je razlagala, jaz pa sem ji rade volje verjel.

Prvič sva se srečala v kavarni Freising. Sedela je za mizo, v kotu, v poltemi, in ko sem

vstopil, me je takoj prepoznala. Nagajivo je dvignila roko v zrak in mi pomahala.

Priznam – bilo mi je nerodno, navsezadnje je bil to po več kot tridesetih letih moj prvi

zmenek. Tisto, ko sva se nekoč dala dol z Biljano iz Beograda, ne šteje.

Olga je imela čudovite lase, bili so v barvi medu, lesketali so se v soju sveče, ki jo je

natakar prižgal takoj za tem, ko sem prisedel.

»V resnici si drugačen,« je dejala in se mi nasmehnila.

V trenutku sem se zaljubil vanjo. Misel, kaj vse se skriva pod modrim puloverjem, ki

se ji je napenjal prek prsi, mi ni dala miru vse dotlej, dokler nisva vstala in se napotila

proti avtomobilu.

»Lahko se še malo zapeljeva,« sem ji predlagal in jo nežno pobožal po licu.

Prikimala je in se mi zazrla v oči.

Nazadnje sem bil jaz tisti, ki je povesil pogled.

Zapeljal sem proti Gradaščici, tam sem vedel za kotiček, kjer naju ne bo nihče motil.

Komaj sem parkiral za dvema brezama, že se je naslonila name in me objela. Čutil

sem, kako drhti, in ko je dlan počasi zlezla pod njen pulover, je že iskala ušesno mečico,

jo lizala in grizljala, tako kot žena ni nikoli počela. Bil sem sestradan kot pes, ki se

goni, a v vasi ni nobene psice, ki bi mu nastavila. Olga je bila vešča kot sam hudič,

odpela mi je hlače in zlezla med kolena, še dobro, da je bila tema, da ni videla mojega

skremžljanega obraza, kajti tako, kot ga mi je pofafala ona, ga mi ni še nobena.

2.

Zvezdana je zdravnica. Zaposlena je na urgenci, njen delovni čas je nemogoč, zato sva

151

BLOGOZIJA 4

imela prvič, ko sva se odločila za srečanje, nemalo težav.

»Ne morem priti ob dveh. Dobili smo nujen primer in ne vem, kdaj bom končala,« je

zasopla v telefon.

Čeljust se mi je povesila, kajti to, da se mi je izmikala, me je vedno bolj vznemirjalo.

Na fotografiji, ki mi jo je poslala, se je sramežljivo nasmihala tistemu, ki jo je škljocnil

sredi nekega parka v Laškem. Imela je bujne črne lase, ki so obkrožali njen droben

obraz, sive oči pa so bile polne miline in resnobnosti.

»Če bi vedel, kako trpim,« je zajokala, ko sva se prvič slišala po telefonu.

Srce, ki je do tistega trenutka mirno in udobno počivalo v prsih, se je zganilo in se

postavilo pokonci.

»Kaj ti lahko pomagam?« sem rekel nežno in prisežem – premikal bi gore, da bi le bila

zadovoljna.

Spet je zajokala. Naslonil sem slušalko na rame in čakal, da konča. Medtem mi je Petra

iz drugega nadstropja prinesla v podpis celo goro različnih dokumentov. Odšla je prej,

preden se je Zvezdana vnovič zbrala in mi med hlipanjem dejala: »Zanemarja me, raje

se druži s prijatelji kot z menoj …«

V meni se je dvignil val ogorčenja.

»Moški! Kako morejo tako grdo ravnati s svojimi najdražjimi!«

Potem sem dejal: »Čim prej se morava srečati. Objel te bom, stisnil k sebi, poljubljal

bom tvoj obraz in te razvajal, da se ti bo duša umirila in boš vnovič doživela moško

pozornost in ljubezen.«

»Boš res to storil?«

Kar videl sem, kako ji je nasmeh obrisal solze in ji razžaril obraz.

Prišla je k meni v pisarno. Pojma nimam, kako mi je uspelo, da sem snažilko Radojko

že malo po peti pregovoril, da je šla domov. Ženska presneta! Motala se mi je pod nogami,

jaz pa nisem vedel, kaj naj storim, kajti Zvezdana je bila že na poti. Pričakal sem

jo pri vratih. Avto je pustila kar na pločniku. Stresel me je mraz ob taki norosti.

Bila je lepa ženska. Elegantna. Videlo se ji je, da ji denarja ne manjka. Samo torbica, ki

ji je bingljala čez rame, je morala stati olala evrov.

»Matjaž?« je rekla prisrčno in mi stisnila roko v pozdrav.

»Zvezdana?« sem ji odgovoril v enakem tonu. Potem pa sem jo brez besed potegnil

k sebi in jo stisnil v objem. Bila je topla sladka stvarca, in ko sem čutil, kako mi je

trepetala na prsih, se je v meni zganilo nekaj toplega in viteškega. Zaklel sem se, da ji

bom stal ob strani in jo varoval na veke vekov.

Okoli treh zjutraj sva se poslovila. Ona je hitela nazaj na urgenco, jaz pa sem sklenil, da

bom prespal na kavču kar tu, v pisarni.

»Se vidiva jutri?« je vprašala utrujeno.

152


Prikimal sem. V grlu me je ščemelo, pojma nisem imel, kaj naj naredim, da jo zadržim

pri sebi.

S prstom sem nežno spolzel po njenem obrazu, in ko sem se dotaknil ustnic, jih je

narahlo razprla in ga nežno posesala. Potem se je oklenila roke in njene ustnice so se

začele sprehajati od palca do mezinca. Slina, ki je bila topla in vlažna, me je spominjala

na vrtnico, ki se odpira v ženskem mednožju. Poiskal sem njeno desnico in potem sva

skupaj ugotavljala, da so lahko prsti prav okusni in vzbujajo gromozanski tek.

Čez nekaj minut so najina oblačila ležala vse križem po pisarni, niti v najdrznejših sanjah

si ne bi mislil, da je lahko v ženski, ki se je pred tem ves čas jokala in tarnala, toliko

nebrzdane strasti, ki sem jo komaj ukrotil.

A ukrotil sem jo kakovostno. Obležala je nemočna, glasno je dihala, in ko sem hotel

vstati in se obrisati ob papirnato brisačo, me je zagrabila za lase ter me vnovič grobo

porinila proti grmičku, ki se je bočil na koncu napetega trebuha.

3.

Ženska, s katero sem se srečal nekega hladnega jesenskega dne, je bila od vseh sedmih

najbolj skrivnostna. Še po tistem, ko sem spoznal domala vsak košček njenega telesa,

mi ni izdala svojega pravega imena.

»Kliči me Rožnata,« je rekla vsakič, ko sem jo previdno pobaral, kdo je.

4.

Z Mano sem do zdaj spal le dvakrat, trikrat. /Vnovič sva zmenjena konec oktobra, ko

se vrne iz Amerike./ V postelji je bila nerodna in nevešča. Imela je grdo navado, da

me je nenehno objemala in poljubljala, kar mi je šlo blazno na živce. Bili so trenutki,

ko se mi je zdelo, da bi ji najraje rekel, naj gre. Iskal sem izgovore, kako naj to najbolj

elegantno izvedem, pa mi ni padlo nič pametnega na pamet. Njeni dojki sta bili drobni

in nežni, bradavici pa sta se komaj kaj videli iz širokega rjavega kroga.

Nekaj pa moram priznati: kuhala je briljantno. Navadil sem se, da sem med malico

smuknil k njej in ob slastnih dobrotah, ki so me pričakale na mizi, sem pozabil, da

me ne privlači tako, kot bi bilo treba. Svojega oneja sem zato na kolenih prosil, naj se

dvigne vsaj enkrat na teden. Ubogal me je, a šele po tem, ko sem mu obljubil, da se bo

lahko zvečer za nagrado posladkal pri Olgi.

5.

Z njo, ki me je na ona-on.com kliknila peta, sprva nisem imel kakšne posebne sreče.

Živela je v Celju, imela je dva majhna otroka, kar je pri najinih aktivnostih pomenilo

prej oviro kot veselje.

153

BLOGOZIJA 4

»Prideš jutri kaj naokoli?« mi je že navsezgodaj poslala sms.

Nisem ji takoj odgovoril.

Naj se mičkeno žre zaradi zadnjič, ko sva na hitrico skočila vsaksebi, kajti njena sinova

sta priropotala po stopnicah, ker jima je odpadla zadnja ura pouka.

»Fanta bosta pri očetu, zato ne oklevaj!!!«

Trije klicaji, ki jih je dodala sms-u, so bili več kot zgovorni.

Takoj po seji kolegija sem skočil v avto in z dvorišča pred našo poslovno stavbo me

je kar odneslo. S kotičkom očesa sem ujel ženo, ki je stala pri oknu in z brezizraznim

obrazom zrla za menoj.

Paulina me je pričakala v rdečem spodnjem perilu, ki sem ji ga kupil ob prvem

srečanju. Že v mailih mi je namignila, da si ga želi, in željo sem ji potem z veseljem

izpolnil.

Imela je omamno in zapeljivo telo, in če ne bi videl njenih mulcev na lastne oči, bi bil

prepričan, da je še zmeraj nedotaknjena. Trebuh je bil raven, stegna lepo zaobljena in

prsi so se ji dvigovale skoraj v višini mojih oči. Meril sem okoli 180 cm, ampak ona je

bila še višja. Nekoč je igrala košarko v slovenski reprezentanci, in če vam samo namignem,

da ji je iz tistih časov ostalo nemalo kondicije, si lahko mislite, da sem takoj,

ko sem jo zagledal, pozabil na vse trapaste pomisleke, planil nanjo ter se z vso strastjo

zakopal v njen vrat.

6.

S Simeono pravzaprav še nisem nikoli spal. Z njo prakticiram cyberseks, kar tudi ni

slabo. Zlasti ne za soboto zvečer, ko moram biti doma že zaradi otrok, pa tudi pri

najboljši volji ne najdem kakšnega pametnega izgovora, da bi kam pobegnil. Resnici na

ljubo tudi nimam kam. Moje ljubice morajo biti doma in streči svojim nagravžnim in

nemogočim možem.

Hm, kaj naj rečem o Simeoni? Hehehe, moja leva roka je čudežna. Če je taka že od

nekdaj, ne vem, vem pa, da je ob moji dragi Simeoni dobila nešteto navdihov.

7.

Maria je naša družinska prijateljica. Stara je okoli 58 let, a kaže jih veliko manj. Rada

se šali, smešnice stresa iz rokava, in kadar le utegnem, jo pokličem, ker me zmeraj

spravi v dobro voljo.

Prejšnji teden me je pregovorila, da sem šel z njo na Triglav. Prek skalnih previsov je

lezla kot gams, da sem ji komaj sledil.

»Moški, ki je že po nekaj metrih zadihan, kot si ti, je zanič v postelji,« je blebetala,

ozirajoč se čez ramo.

154


Škripal sem z zobmi, rekel pa nisem nič. Preveč dela sem imel že s tem, da sem lovil

sapo.

»Uboga Tina! Saj ni čudno, da se kar naprej pritožuje, da s teboj ni nič,« je še dodala in

potem izginila za bodičastim grmičevjem.

Obstal sem kot od strele zadet.

»Kaj si rekla, mrha mrhasta, jebela cesta?!«

»Ha, haha, to, da tvoja Tina strada seksa, to vemo že vse njene prijateljice!«

»Preklete babe hudičeve! Ona je tista, ki mi ne da!«

»Japajade. To so samo izgovori. Star si, Matjaž, star!«

Vnovič se je zasmejala in imelo me je, da bi stekel navkreber, jo porinil na kamenje ter

jo nabrisal kot še nobene nisem.

»Tole ti povem, ve, babnice, pojma nimate, kaj je dober seks,« sem poskušal čez čas, ko

sem jo toliko dohitel, da bi jo že lahko zagrabil za nahrbtnik.

Razkoračila se je in me gledala, kako sem se mučil in potil po kozjih stezah, ki jih je

ona imela v malem prstu.

Ko sem prisopihal do Kredarice, je že sedela na terasi z iztegnjenimi nogami, nastavljala

je obraz soncu, in ne da bi odprla oči, dejala. »Čisto brez kondicije si, dragi moj.

Saj ni čudno, da te je Tina brez bojazni pustila oditi z menoj.«

Toliko žalitev, kot mi jih je izrekla ona v enem samem dnevu, jih še nisem slišal.

Ne prej ne pozneje.

Pomislil sem na Olgo, Zvezdano, Rožnato, Mano, Paulino in Simeono. Vsak dan v

tednu je bil rezerviran za eno izmed njih. Vsaka izmed njih mi je govorila, da sem

najboljši. Najvzdržljivejši. Najlepši. Da imam najdaljšega. (hm). Kako si tole ženšče v

zguljenih gojzarjih drzne, da me zafrkava?!

Prizadela je mojo nečimrnost. Imelo me je, da bi ji izčvekal o ljubicah, pa sem se še

zadnji trenutek ugriznil za jezik.

Brez besed mi je podala steklenico vode. Hvaležno sem jo pogledal in hladna tekočina

je stekla po izsušenem grlu.

»Imaš srečo,« je rekla.

»Na skupnih ležiščih bova skoraj sama. Jutri bo na Kredarici srečanje neke politične

stranke, pa je zato danes prazno.«

Prvič tisti dan sem v njenem glasu začutil kanček negotovosti.

Bil sem utrujen, lačen, žejen, tečen, zoprn in nemogoč. Zato sem se po večerji splazil

po lestvi navzgor, pod streho, in scela padel na ležišče, ki je dišalo po sivki. Nogavici sta

smrdeli kot dva dihurja. Obesil sem ju čez čevelj, nekajkrat potelovadil s prsti in še sam

ne vem, kdaj me je zmanjkalo.

Vseeno sem jo zaslišal, ko je prišla za menoj. Zadrževala je dih in stavil bi, da je čevlje

155

BLOGOZIJA 4

nesla v roki, kajti koraki so bili tihi in pritajeni.

Neslišno je zlezla pod odejo, in ko je zavzdihnila, sem se dokončno predramil.

Ležal sem pri miru, nisem hotel, da bi vedela, da ne spim.

»Spiš?« vseeno dahne čez čas.

»Spim …« odgovorim tiho.

»Res?«

Slišal sem, da se je tiho zasmejala.

»Kaj mi ne verjameš?«

Za spoznanje sem povzdignil glas.

»Ne, seveda ti ne verjamem,« je še naprej izzivala.

Obrnil sem se na drugo stran in stegnil roko. Bila je trda tema, in ko sem jo zatipal, se

je za trenutek zdrznila.

»Te je strah?« rečem nežno.

»Ne, kje pa!«

Vedel sem, da laže. Roka je počasi drsela po puloverju, ki ga ni slekla. Za hip se je

ustavila na vratu in se odpočila na žili, ki je divje utripala. Pobožal sem jo po kratkih

laseh, ki so bili na vratu zlepljeni skupaj. Verjetno zaradi potu.

Ko sem našel ustnice, sem za hip postal. Sklonil sem se k njej in jo nežno poljubil. Bila

je voljna in mehka in dišala je kot še nobena ženska pred njo. Poljubil sem jo še enkrat.

Več se nisem upal. Potem sem poiskal njeno roko in zadnje, kar se še spomnim, je bilo,

da mi jo stisnila.

Zjutraj je vstala, ko sem še trdno spal. O tem, kaj se je zgodilo ponoči, se nisva več

pogovarjala.

»Hvala, da si me peljala s seboj,« sem ji rekel, ko sem jo odložil pred domačo hišo.

Zrla je skozi okno, kot bi se me bala pogledati v oči.

»Prihodnjo nedeljo grem na Veliko planino. Morda bo to zate lažje,« je dejala mirno.

Poskočilo mi je srce.

Vedel sem, da je nedelja lahko najlepši dan v tednu.

Če je za druge, zakaj ne bi bila tudi zame?

156


Robert Kostadinoski

Samotar

“Počnite samo stvari, ki jih počnete s srcem in v njih uživate! Uspeh zagotovljen!”

“Afirmacije imajo veliko moč, uporabite vizualizacijo, verjemite v uresničitev, če je

mogoče v vaši domišljiji, je mogoče tudi v resničnosti! Gremo! Akcija!”

Prav taki zapisi so ga pripravili do tega, da je postal tak, kot je. Sprva so ga ti motivacijski

nagovori, ki so ga kar oblegali od vsepovsod, jezili. Bil je razočaran nad svetom,

življenjem, ljubeznijo. Nad seboj.

Udeležil se je tudi nekaj predavanj na temo osebne rasti in spoznal, da ljudje radi o sebi

mislijo, da delajo dobro. Da so dobri.

On je vedel, da ni dober. Zavedal se je svojih temnih misli. Vedel je, da je slab – do

sebe in do drugih. A do sebe je bil slabši. Z drugimi se ni niti kaj dosti ubadal, sebe pa

je trpinčil – tako fizično kot psihično. Ves čas je premleval pretekle dogodke, jih analiziral,

sukal. Rezultat je bil vedno isti. Bes.

V kleti hiše svojih staršev, kjer si je uredil neko zatočišče in kjer je preživel ure in dneve

pisaje dnevnik, med razmišljanjem, ki ga je prekinil le močan glavobol, ali pa med

fanatično vadbo je sklenil, da bo poskusil. Da nima več česa zgubiti.

“Kakšne vrednote spoštujete?” je predavatelj, bojda neki doktor česar koli že, spraševal

nasmejane slušatelje.

“Poštenost.”

“Zvestobo.”

“Ambicioznost.”

So ubogljivo odgovarjali tisti, na katere je pokazal s prstom.

Šlo mu je na smeh, obenem pa ga je imelo, da bi vstal in mu v vrat zapičil svoj žepni

nož.

A tak je svet postal. Tega se je zavedal. On. Drugi ne. Stremuhi, povzpetniki in

komolčarji so iznašli besedo, ki njihovo grabljenje, kopičenje in uničevanje označuje

kot nekaj pozitivnega. Z zvestobo so mislili kakopak na lojalnost in pripadnost podjetju

– njihovemu seveda. Od zaposlenih. Poštenost pa je nekaj iz pradavnine. Nekaj,

kar je nekje, nekoč obstajalo. Zdaj je ni več.

157

BLOGOZIJA 4

Začel je obiskovati tudi predavanja na fakulteti. Kar tako. Ne da bi bil vpisan. Filozofska

v glavnem. Po nekaj tednih je šel po predavanju na kavo v bližnji lokal, usedel se je

zadaj, kjer je bilo temneje in ga klepet ni preveč motil.

S hrbtom je bil obrnjen v steno, nekaj je zapisoval v beležko, vmes pogledoval skozi

okno in opazoval ljudi, ki so begali sem ter tja. Na avtobus, na pošto, na tržnico, k

mesarju ...

“Motim?” je čisto blizu njegovega ušesa dejal nežen ženski glas. Skoraj potiho. Zaprl je

svojo beležko. Naglo. Skoraj instinktivno. Istočasno se je ozrl čez levo ramo.

“Da.”

“Rada bi govorila s tabo.”

“Zakaj?”

“Zdiš se mi zanimiv, vedno sediš sam. Osamljen se mi zdiš.”

“Nisem. Tako mi je všeč.”

Lagal je njej, sebi, svetu. Bil je osamljen. A mu je bilo v neki meri tudi všeč. Nobenih

dogovarjanj, pregovarjanj. Z nikomer. Razen s samim seboj. In že to ga je utrujalo.

“Kaj bi rada?”

“Rada bi te spoznala. Zanima me, kdo si.”

Tišina. Ni ji odgovoril.

“Kdo si?”

“Kdo sem?”

“Ja, kako ti je ime?”

“To ni isto.”

“Da ni?”

“Ne ... Tako kot ni isto ‘rada bi te spoznala’ in ‘rada bi fukala s tabo’.”

Do tistega trenutka je čepela poleg njega. V visokih petah, sivem krilu z visokim stranskim

razporkom, ki je razgaljal njeno nogo vse do sredine stegna, in beli oprijeti srajci s

tremi odpetimi gumbi, iz katere so kipeli njeni joški.

“A tako? Se pa ceniš ...” je rekla in ga z zadnjico zrinila do stekla, skozi katerega je

maloprej gledal vrvež pred lokalom.

S komolcem leve roke se je naslonila na mizo in ga pogledala v oči.

“Zakaj pa bi JAZ hotela fukat s TABO?”

“S kakšnim namenom pa si potem TI prišla do MENE?”

“Sem že rekla. Zdiš se mi zanimiv. Rada bi te spoznala.”

“Ne.”

“Kaj ne!?”

“Ne ... ne bova se spoznavala!”

“Zakaj ne?”

158


“Poslušaj ...”

“Sabina sem.”

“Briga me. Nočem tvoje družbe, nočem se spoznavati, nočem biti del te vaše skupnosti

in nočem, da me vznemirjaš, kadar se ...”

“Te vznemirjam?”

Še bolj se je nagnila proti njemu. Videl je njene rdeče ustnice, njen jezik in njen

temnordeč modrc, poln njenih dojk.

“Nimaš dovolj družbe? Znancev, kolegov, snubcev, fukfehtarjev?”

“Da, zadosti jih imam. Sita sem jih. Rada bi DEDCA, razumeš!”

“Te tile študentki ne rajcajo več, pa si prišla meni komplicirat življenje, kaj? Ker te

edini nisem nikoli obletaval, se ti nasmihal in vabil v Portorož, na smučarske počitnice

...”

“Si ljubosumen?”

“Ne!”

“Lažeš!”

“Imaš mokro pičko?”

“Ne!”

Z roko ji je segel med nogi, in ker je bila brez nogavic, otipal njene gladke hlačke, ki so

bile zagotovo enake temnordeče barve kot njen modrc, kupljene v Victoria’s secretu ali

pa naročene posebej pri šivilji. Zdrznila se je, ko ji je s prstom segel za rob hlačk in ji

narahlo potisnil prst v pičko.

“Lažeš...” ji je povsem mirno rekel le okoli centimeter od njenih ust in obliznil prst, s

katerim je prodrl vanjo.

Vdihnila je. Globoko. Skozi nos. Kot ostrostrelec, ki se pripravlja na atentat. Izdihnila

je in sprožila. Tik preden je zaušnica priletela na njegovo lice, jo je zagrabil za zapestje

in ga stisnil.

“Mala, ne se zajebavat.”

Potegnil jo je k sebi, prislonil ustnice na njene in šepnil: “Ludvik sem.”

“M... me veseli.”

159

BLOGOZIJA 4

Robert Kostadinoski

Mono mono mono log

“Hahahaha, glej ga, kako besno tipka! Knjigo piše, model! O lastnih izkušnjah! Kakor

da koga zanima, kaj se je njemu dogajalo!? Ej, kaj ti je, človek? Pa tega sranja ne bo

nihče bral! Kaj pa se je tebi zgodilo takega, kar se ni zgodilo tudi drugim!?”

“Pusti ga pri miru! Saj dobro piše! Saj ni tako zelo pomembno, kaj se ti je zgodilo, ampak

kako znaš ti to predstaviti! In on zna! Zanimivo branje je, a sploh kdaj prebereš?”

“Itak da preberem ... Vse preberem. Tudi tisto, kar zavrže, preberem. Berem, še

medtem ko piše, in včasih je prav brez veze!”

“Ne bodi tako teslo. Veš, da piše bolje od marsikoga. Če so Franciju Rogaču objavili

tiste pravljice, zakaj pa jih ne bi njemu? A, zakaj?”

“A pa si ti ‘ziher’, da sploh smeš takole govoriti o drugih? Kritizirat pa to?”

“Seveda smem. Jaz sem dolžan podpirati zgolj, le in samo njega ter mu stati ob strani

...”

“Aha, pa te imam! Kako si se pa zdajle zajebal, joooj ... A potem sploh ne misliš, da je

kaj prida, to po službeni dolžnosti hvališ?”

“Ja, kakor da se pa tebi zdi prav vse zanič ... Kakšna stvar res ni ravno brilj...”

“Zdaj vaju imam pa dovolj! Obeh! Spravita se mi dol z ram in mi nehajta nabijat na

ušesa! Od kdaj pa se vidva pezdeta smeta sploh pogovarjati drug z drugim? A ni tako,

da bi moralo iti vse prek mene? A vaju fuknem v steno? Sit sem vaju! Tebe in tvojega

brenčanja s temi jebenimi krilci ves čas ...”

“Hehehe – sem ti rekel, da se ti tole prilizovanje ne bo obneslo?”

“Tih’ bod’! Ti mi pa ves čas najedaš in me zbadaš s tem tvojim jebenim repom. Nataknil

te bom na ta kurčev trizob, boš videl, pička ti materina!”

“Pa saj ni tako mislil, on te s tem le spodbuja, mora ...”

“Kaj me mora? Drkat ves čas, pa moralo zbijat? Mora ... Ja mora je, oba sta mora.

Izginita, da vaju ne vidim in ne slišim več!”

“Oprosti, vendar to ne gre tako ...”

“Ves čas naju boš slišal, pa če ti to hočeš al pa nočeš! Dokler boš ti, bova tud’ midva!”

“... Saj vem ... A se da vsaj malo bolj potiho? Pišem ...”

160


Robert Kostadinoski

Koprive

Sedel sem za veliko kuhinjsko mizo, na stolu podloženim z vsaj pol ducata blazin.

Tistih tankih. Kvačkanih, pisanih. Še vedno sem komaj videl na mizo. Imel sem štiri

ali pet let. Nad mizo je bil velik okrancljan luster, na katerem se je nabirala pajčevina.

Tako grdega lestenca nisem nikoli več videl. Na stenah so bili tapiserije in gobelini, v

enem izmed kotov Jezušček. V prostoru je prijetno dišalo po tenstanem krompirju. Bil

je čas kosila. Radio je špilal narodne viže, Rokavčevka je na pultu zabeljevala solato s

kisom in oljem, Rokavc pa je srebal juho in izpod čela gledal proti njej.

»Vroča je!« je zarobantil s tistim predirnim raskavim glasom.

»Kašna naj pa bo!?«

»Gorka! Ne pa vrela!«

»Pihaj!«

»Pihaj, pihaj! Drugič se pre…, agrhh, rghh,« mu je stavek prerezal ostuden kašelj. Iz

žepa je potegnil zmečkan, zlepljen robec in si ga pridržal pred usti.

»Drugič se prej sprav kuhat!«

S tresočo roko je segel po kozarcu belega vina, ki je stal ob pleteni košari za kruh.

Steklenica in kozarec sta bila vedno na mizi, ob kateri koli uri dneva.

Nikoli nisem bil v vrtcu. Starša sta me v varstvo puščala pri upokojenem paru, ki je

živel v isti večstanovanjski stavbi.

Rokavčev je bil siten, zoprn, zagrenjen, sključen in suhljat skoraj osemdesetleten

možakar, nič kaj prijaznega videza, srepega pogleda, ki je venomer pokašljeval. Cigareto

je imel vselej v roki, kozarec pa je izpustil le toliko, da ga je znova napolnil. Čeprav

je bil močno plešast, je imel tanke sive lase, počesane nazaj in namazane z nečim, da

so se mu svetili, pod nosom pa je imel brkice, za katere mu je bil prav gotovo vzor stric

Dolfi.

Ko je pojedel juho, je krožnik odrinil na sredo mize, žena mu je prazen talar zamenjala

s polnim. Ko je zmazal tisto, ga je zopet odrinil, popil kozarec vina in se naslonil na

roki na mizo ter nanje položil glavo. V minuti je začel smrčati.

Rokavčevka je šele takrat sedla za mizo, se nam otrokom, ki smo se pri njiju pazili,

161

BLOGOZIJA 4

prijazno nasmehnila, pomagala pri hrani tistemu, ki je bilo treba, in včasih zmajala

z glavo, kadar je oni preveč vlekel dreto. Rokavčevke se niti ne spomnim, saj je bila

večino časa obrnjena proti štedilniku ali pa h koritu, kjer je pomivala posodo. Vse, česar

se spomnim, je, da je imela miren, a odločen glas in vsak dan svež bertah. Vedno pa je

imel njen predpasnik karirast ali pa cvetlični vzorec.

Ta stari pijanec se je, ko se je po kosilu prebudil, ozrl skozi okno po vremenu. Če se mu

je zdelo, da ni pravšnje ali pa se mu ni ljubilo ven, je stopil do špajze, prinesel kakšno

klobaso ali kakšen kos slanine in krajec kruha ter si s pipcem rezal grižljaje. Kadar je

bilo toplo, pa nas je zbobnal na kup in šli smo ven. V park, ki je bil spodaj pod hišo,

kjer smo otroci tekali po travi, se igrali skrivalnice in plezali na drevesa. Rokavc je sedel

na klopi in kadil. Nisem ga maral.

Včasih je s seboj vzel koso in ob robu parka kosil travo za zajce, ki jih je redil v drvarnici

za hišo. Dokler sem slišal enakomeren zvok kose ali pa kako jo brusi, se nisem

vznemirjal, kadar je vse utihnilo in se je celo zaslišal njegov smeh ali pa da nas otroke

kliče k sebi, roke pa ima na hrbtu, sem točno vedel, koliko je ura. Pa ne le jaz, vsi trije

ali štirje, kolikor nas je bilo v varstvu pri njiju, smo vedeli, kaj ima za bregom … oziroma

za hrbtom. Razbežali smo se, ta pizda okrutna pa se je smejala.

S koprivo, ki jo je imel za hrbtom, nas je potem švrkal po golih nogah, včasih je padlo

tudi po rokah. Bolj ko smo poskakovali, se gladili po nožicah ter cvilili in jokali, bolj se

je režal.

Potem se je upehal, zakašljal, izvlekel robec iz varžeta in se sesedel na klop ali pa bližnji

štor. Nekoč, ko sta ga smeh in tekanje za nami tako utrudila, da se je opotekel ob enega

izmed stebrov za obešanje perila, sem mislil, da ga bo pobralo. Pa ga ni. Iz žepa je

potegnil tobačnico, izvlekel cigareto, jo prižgal in je bil kot nov!

Kot bi mu organizem delal le še na alkohol, maščobo in nikotin. Če so bila kdaj koli

kakšna deca vesela svojih staršev, ko so prišli ponje iz služb, potem smo bili to zagotovo

mi.

Prva generacija.

Mogoče nas je pa zato mlatil, ker je bil jezen na naše ta stare. Ali pa ker niso zmagali

Nemci. Ker je bila juha prevroča, krompir pretrd, dan preveč oblačen ali pa presoparen.

Kakorkoli že, komaj smo čakali, da bo ura dve mimo.

Tako kot smo prej upali, da bo dremež po kosilu čim dlje trajal. Da bo Rokavčevki

enkrat uspelo ugoditi njegovemu izbranemu kulinaričnemu okusu. Da bo enkrat že

izkašljal pljuča v tisti robec.

162


Rok Grča

Balada o zarjavelih trobentah

“Izvoli,” mu je direktor pod nos pomolil zajeten šop kron. Ni mu bilo točno jasno,

koliko, saj so bankovci različnih vrednosti silili vsak na svojo stran kot solata. A bilo je

očitno, da je v snopiču precej več, kot mu je bilo obljubljeno.

»Česa takšnega še nisem videl,« je dejal direktor in dodal: »Saj ne, da bi bili tvoji nastopi

prej slabi, ne, daleč od tega, vendar to danes ... Fant, to pa je bilo nekaj!«

»Trudim se,« mu je skromno odvrnil Karol. »Vaja dela mojstra, saj veste. Pa čas sem

imel, končno sem imel dovolj časa. Pri Novotnem in Novotnem nisem točke nikoli

mogel razviti, tako kot bi si želel, tu pa sem končno imel čas,« je ponovil.

»No, kakor koli, če bo šlo tako naprej, nam ne bo hudega. Štiri tisoč sedemsto

sedemnajst vstopnic smo prodali v dveh dneh, štiri tisoč sedemsto sedemnajst! In vedi,

da jih je večina, vsaj drugi dan, prišla gledat tebe in Jano. Tudi Janini nastopi so odlični,

čeprav mi zadnje čase deluje nekoliko odsotno, se ti ne zdi?«

Karol je v odgovor zamomljal nekaj nerazločnega, saj si resnično ni želel, da bi direktor

izvedel za njega in Jano. Zadnje tedne je skrivanje postalo resnično naporen projekt.

Resda je bila Jana vrhunska iluzionistka, ampak cirkuški nastopi in zavajanje gledalcev

sta eno, resnično življenje pa nekaj drugega.

»No, danes bom prav gotovo dobro spal,« je sklenil direktor. »Tudi ti si privošči pošten

počitek, jutri moraš biti zbran, saj veš, nedeljski nastopi so vedno malce bučnejši,

čeprav pri teh Bavarcih nikoli ne veš. Včasih se mi zdi, da jih ne zanima nič razen piva.

V Bayreuthu smo manj kot teden dni, počutim pa se, kot bi bil tu že en mesec. Komaj

čakam, da se premaknemo dalje.«

»No, danes so se kar lepo razživeli. Spal pa bom, bodite brez skrbi, utrujen sem kot

pes. Upam le, da Oton ne bo preveč glasen. Zdi se, da mu mraz ne prija. Nikakor se ne

more umiriti.«

Oton je bil eden izmed dveh cirkuških slonov, ki je zadnji dve noči razdraženo poplesoval

vse do jutra. Nemirni sloni pa niso ravno najboljša uspavanka, še zlasti če imate

kabino prav poleg njega.

»Lahko noč, torej,« je Karol pozdravil direktorja in se med hojo potrepljal po desnem

zadnjem hlačnem žepu, kamor je vtaknil denar.

163

BLOGOZIJA 4

»Še pri Hladnem se ustavim, spijem pivo in preštejem denar,« se je odločil in namesto

v svojo kabino stopil še nekaj metrov naprej ter zavil na levo k Hladnemu, ki je nekoliko

poparjeno sedel pred svojim malim premičnim domovanjem in sam zase nekaj

mrmral v steklenico piva.

»Hojla,« ga je nagovoril Karol. Hladni mu je malomarno odzdravil.

»Kaj pa je?« ga je vprašal.

Čudno se mu je zdelo, da je njegov prijatelj tako slabe volje na plačilni dan.

»Ah, direktor mi je prej dal denar za ta mesec,« je odvrnil Hladni.

»Kaj pa je v tem slabega,« je vprašal Karol.

»No, to, da ti kdo da denar, je le redko slaba novica. Slabo pa ti postane, ko ga prešteješ.

Želiš ugibati, koliko sem dobil za ta mesec?«

»Raje ne. Še sanja se mi ne.«

»Dva stotaka manj kot po navadi. Dvesto kron manj! Nikoli si nisem predstavljal, da

bom v cirkusu obogatel, od lakote pa mi verjetno tudi ni treba umreti, kajne!? Šef pravi,

da moramo ta mesec vračunati neki dodatni davek, ki ga zahteva bavarski deželni

svet za umetniške nastope. Smo mar prekleta operna hiša!? Me prav zanima, ali bodo

obdavčili tudi cigane, ki smo jih srečali prejšnji teden. Njih verjetno nihče ne vpraša za

davek na prerokovanje in plešoče medvede! Ampak to še razumem. Davek gor, davek

dol, na koncu mi je rekel še, da obisk pada. Pha! Obisk pada! Kaj pa še! Si kdaj videl

toliko ljudi kot danes?! Si!?«

»Ne vem, Hladni,« ga je Karol poskusil nekoliko pomiriti. »Nisem še prav dolgo tukaj,

ne vem, kakšen je bil obisk prej. Res pa je, da danes in včeraj ni bilo ravno malo ljudi.«

»Seveda jih ni bilo, še nikoli jih ni bilo toliko! Ha, obisk da upada! Škrtež stari, meni

bo lagal, meni! Pes prevarantski!«

Karol je uvidel, da prijetna urica ob pivu ali dveh odpade, vsaj v družbi Hladnega.

»Saj bo, bo že bolje, nikar ne skrbi,« ga je poskusil malce bodriti. »Boš videl, slab dan

pač. No, lahko noč,« se je na hitro poslovil.

»Slab dan, kaj? Prej slabo desetletje. Lahko noč tudi tebi,« je Hladni zarobantil v pozdrav.

Karol je po tanki plasti sveže zapadlega snega stopil proti svojemu vozu. Pomislil je, da

bi pred spanjem obiskal še ženski del cirkuškega naselja. Jana je po predstavi bruhala

in se zgodaj odpravila spat. Njena bledica ga je skrbela, vendar se je odločil, da je ne

bo motil med spanjem. Tam je tako ali tako več kot dovolj prijateljic, ki se na ženske

težave spoznajo bolje od njega, poleg tega pa so v tem cirkusu na moške obiske v

ženskem delu gledali nekoliko postrani. Čudna nenapisana pravila, ki pa jih zdaj ni

želel kršiti.

Prispel je do svoje kabine in se z vso težo sesedel na majhen naslonjač v kotu. Pogledal

164


je na uro. Bilo je še precej zgodaj, komaj nekaj čez polnoč, vendar se je počutil mrtvo

utrujenega. Iz žepa je izvlekel denar, ga vrgel na mizo in preštel. Bila sta dva stotaka

več kot po navadi.

»Prekleto!« je na glas zaklel. Oton je zunaj glasno zatopotal. Zopet ga je

prijelo, da bi se odtihotapil k Jani. Za trenutek ga je prešinilo, da bi odšel

do Hladnega in mu izročil denar, a si je nato premislil. Globoko je vzdihnil in

vstal iz naslonjača. Površno se je očedil, se vrgel na ležišče in z grenkim

okusom v ustih zaspal kot ubit.

Ob devetih mu je zvonila budilka, a jo je utišal z jeznim zamahom in spal naprej.

Zbudila ga je šele Jana, bilo je že čez poldne. Mrzlično je vstal in se oblekel. Nikoli

ni spal tako dolgo, saj je bilo življenjsko pomembno, da se je pred nastopom dobro

ogrel in se pripravil na glasno množico. Na začetku kariere je pripravam včasih namenil

tudi štiri ali pet ur, zdaj nekoliko manj, vendar mu slabi dve uri, ki sta manjkali

do njegovega nastopa, zagotovo nista zadoščali. Zagrabil je torbo z oblačili za nastop,

Jani pritisnil poljub na čelo, ko pa je hotel stopiti skozi vrata, je začutil njeno dlan na

svojem zapestju.

»Bila sem pri Nemcu,« mu je dejala.

»Pri kom?« je še popolnoma nepriseben vprašal.

»Saj veš, pri dr. Neumannu. Margaretinem stricu.«

“Ampak … danes je nedelja, kako si lahko …?” mu ni bilo jasno.

»Saj pravim, da je Margaretin bratranec. Priskrbeli sva mu vstopnice za današnjo predstavo

za vso družino. Na začetku sicer ni bil ravno navdušen, a nato mu je Margareta

povedala, da me bo od krčev pobralo, in se je omehčal.«

»In? Kaj je dejal? Je …? Je potrdil …« je zajecljal Karol.

»Je.«

»Kako? Kako pa bova …?«

»Mislila sem, da boš vesel!«

»Saj sem, ampak … Oprosti, pravkar sem vstal, zmeden sem še. Iti moram. Resnično

sem pozen. Potem bova govorila. Prav?«

»V redu,« je odvrnila, znova prijela njegovo roko in si jo položila na trebuh. »Pojdi,

vidiva se potem,« mu je dahnila v uho in ga nežno potisnila skozi vrata. »Tudi jaz se

moram pripraviti.«

Pod vozom se je obrnil in ji poslal poljub. Stopil je proti vadbenemu šotoru, se vmes

obrnil in se znova zagledal vanjo.

»Pojdi!« je ponovila in se nasmehnila.

Odsotno je stopil v vadbeno areno, kjer ni bilo nikogar več iz njegove skupine. Pohitel

je do kuhinje in spil veliko skodelico kave, ki ga je nekoliko zbistrila. Naval krvi, ki mu

165

BLOGOZIJA 4

je prej butnil v glavo, je popustil. Tesnobne predstave, ki so ga že nekaj dni prevevale,

so nekoliko popustile. Začutil je vesel, prijeten občutek in zasanjano se je odpravil proti

glavnemu šotoru.

Vstopil je na vrhuncu vrveža pred začetkom predstave.

Štirideset ljudi je tekalo vsak za svojim opravilom, le Oton je nepremično stal

ob zadnjem vhodu v šotor. Bohdan in Italijan Salvatore, druga dva akrobata,

ki sta po navadi ogrevala občinstvo za njegov nastop, sta se mu družno

približala. Želel ju nadreti, ker ga nista prebudila, vendar je opazil jezna

izraza na njunem obrazu in se zadržal.

»Zdravo,« je dejal Bohdan. »Kje si bil do zdaj? Čez uro in pol smo že v zraku, tebe

pa od nikoder! Morali bi poskusiti tisto skupno sekvenco, kaj naj zdaj? Sicer pa mi je

vseeno; za denar, ki ga dobimo, bi bilo dovolj, da pridem skozi vrata arene!«

»Tudi njima je torej direktor očitno znižal plačo. Nič čudnega, da je njun obraz tako

siten,« je pomislil, na glas pa dejal: »Morala bi me zbuditi! Saj vesta, kje spim! Poleg

tega pa se moram pripraviti, tako da prosim za mir! Že tako sem pozen, ne potrebujem

nikogar, da mi še dodatno pametuje!”

Bohdan je obmolknil, Salvatore pa se je obrnil in pridušeno izbruhal nekaj laških kletvic.

Karol je odšel do njihovega prostora, se na hitrico preoblekel in začel raztegovanje.

Po dobrih desetih minutah se mu je uspelo nekoliko zbrati, vendar je nato s kotičkom

očesa opazil Jano, ki je z dvema steklenima prizmama šinila čez prizorišče, in misli so

mu znova odplesale v daljavo. Nadaljeval je vaje in se po približno petinštiridesetih

minutah po lestvi povzpel proti vrhu šotora. Po navadi je pred predstavo izvedel štiri

ali pet skokov, danes je imel čas zgolj za enega. Bil je slabo ogret in nervozen, vendar

je skok opravil brez težav. »No, očitno ne bo hudega,« je pomislil in se po vrvi spustil

navzdol, medtem ko so v cirkuški šotor že začeli spuščati prve obiskovalce.

Nadel si je dolga oblačila in skozi zadnji vhod odšel k vadbenemu prostoru, kjer je

bilo malce topleje. Nadaljeval je vaje, da bi obdržal svoje telo ogreto in le redko s kom

spregovoril besedico ali dve.

Zaslišal je topotanje in dva zategla žvižga, ki sta naznanjala konec slonje točke

in hkrati opozarjala, da bo kmalu na vrsti. Po zakriti lestvi v kotu dvorane je splezal

v svojo malo kletko pri vrhu šotora in opazoval nastop Bohdana in Salvatoreja. Dobra

sta bila, vedno boljša in direktor se mu je naenkrat zazdel resnično pokvarjen.

Občinstvo je bila navdušeno, obisk je bil verjetno rekorden. V dvorani ni bilo prostora

niti za glavo več. Zrak pod vrhom šotora je bil vroč in se je ob stiku s hladnim

šotorskim krilom pretvarjal v kondenz. Nekaj nadležnih kapljic mu je padlo na glavo.

Bohdan in Salvatore sta končala šov in doneč glas je napovedal njegov nastop. Vstal je

in se postavil na rob odskočne deske. Mali zastor, ki ga je skrival pred očmi množice, je

166


padel in občinstvo je začelo noreti. Napovedovalec je prosil za trenutek tišine in obiskovalci

so utihnili. V dolgem trenutku suspenza je dvakrat globoko vdihnil, na glavo

mu je padla še ena kapljica in ga rahlo zmedla. Počakal je še sekundo in se odrinil. Z

roko je ujel prvi trapez, naredil salto, poletel proti drugemu, se stegnil, se ga z levico

dotaknil in z desnico zamahnil v prazno, se pod čudnim kotom preobrnil, med padcem

v kratkem trenutku zavedanja ujel steklen Janin pogled ter z glavo naprej strmoglavil

na zbita tla cirkuške arene.

167

Blogozija 4: Poezija in proza četrtega MMC-jevega literarnega natečaja

Odgovorna oseba: Kaja Jakopič

Uredila: Maja Kač

Izbrale: Ana Jurc, Nika Arhar, Maja Kač

Lektoriral: Marko Prša

Oblikoval: Tomaž Drnovšek

Tiskala: Tiskarna Januš

© MMC RTV Slovenija

Vse pravice pridržane. Brez pisnega dovoljenja lastnika avtorskih pravic je prepovedano reproduciranje,

distribuiranje, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v

kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski

obliki.

Ljubljana 2012

1. izdaja

Naklada: 450

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-82

BLOGOZIJA 4 : poezija in proza četrtega MMC-jevega literarnega natečaja / [uredila Maja Kač]. - 1. izd. -

Ljubljana : MMC RTV Slovenija, 2012

ISBN 978-961-92841-2-4

1. Kač, Maja, 1980-

262140416

Blogozija 4

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?