preme1.chp:Corel VENTURA - TRIESTE Books

Pomen tr‘a{ke trgovinske zbornice kot politi~nega subjekta in zastopnika interesov 397
Pomen tr‘a{ke trgovinske zbornice kot politi~nega subjekta in zastopnika
interesov lokalnega gospodarstva
Stefano Balestra
Eno izmed skupnih te‘av, s katerimi so se soo~ale italijanske trgovinske zbornice v prvem
desetletju po drugi svetovni vojni, je bilo vpra{anje, kako uskladiti ‘elje posameznih ekonomskih
skupin z zahtevami politike, ne da bi izgubile svojo neodvisnost. Pri tem se je tr‘a{ka
trgovinska zbornica soo~ala z ve~jimi te‘avami kot ostale italijanske zbornice, saj je morala v
svojem delovanju prese~i {tevilne dvoumnosti, ki so izvirale iz ne vedno jasnih razdelitev
upravnih in politi~nih pristojnosti med Zavezni{ko voja{ko upravo in italijansko dr‘avo. Dodatno
anomalijo je predstavljala nenaravna razdelitev ozemlja, ki ga je pokrivala zbornica, na
dve lo~eni coni, med katerima je nekaj ~asa potekala »‘elezna zavesa«, kar je ote‘evalo odnose
s cono B, ki je bila pod jugoslovansko upravo. Posledice trajajo~e politi~ne negotovosti in
ekonomskih te‘av so se najbolj o~itno kazale v neprestanem pe{anju lokalnih proizvodnih
dejavnostih.
Toda tr‘a{ko gospodarstvo je bilo ‘e dlje ~asa pri~a globokim strukturnim spremembam
zaradi ireverzibilnega premika prometnih osi, ki je spremljal politi~ne spremembe in spremembe
meja po obeh svetovnih vojnah. Te spremembe so Trst postavile na periferijo zahodne
Evrope. Tem negativnim vplivom pa ni bil podvr‘en zavarovalni{ki sektor, ki je bil v svoji
dejavnosti – zaradi svoje pomembne vloge tako na dr‘avnem kot na mednarodnem podro~ju –
mnogo manj vezan na geografsko podro~je, v katerem je deloval, in pri tem dejansko u‘ival
privilegiran polo‘aj.
Razvoj odnosov med trgovinsko zbornico in oblastmi, od katerih je bila odvisna usoda Trsta
– predvsem gre za spremembe v naravi njenih zahtev in na~inov, kako jih dose~i – je tesno
povezan z razvojem »tr‘a{kega vpra{anja« in ga torej lahko povzamemo v {tirih klju~nih
prehodih. Prvega – po meddobju jugoslovanske uprave, ki so jo predstavniki gospodarskih
dejavnosti v mestu, kljub nekaterim spogledovanjem s strani novih oblasti, dojemali kot katastrofo
– lahko postavimo v junij 1945, ko je trgovinska, industrijska in obrtna zbornica (CCIA)
obnovila svojo institucionalno vlogo, ki so jo oklestile fa{isti~ne reforme, in si obenem pridobila
zaupanje zavezni{ke uprave; nato leto 1947, ko se je morala soo~iti z zastra{ujo~o prihodnostjo
Svobodnega ozemlja, kot ga je predvidela pari{ka mirovna pogodba; leto 1952, ko je pri{lo do
vklju~itve italijanskih funkcionarjev v zavezni{ko voja{ko upravo; in kon~no leto 1954, s ponovno
vzpostavitvijo italijanske uprave, s ~imer se je za~ela dokon~na obnova trgovinske zbornice.
Skupni element vseh teh obdobjih sta seveda bila oba sogovornika zbornice: zavezni{ka
voja{ka uprava (ZVU) na eni in italijanska dr‘ava na drugi strani. Potrebno je poudariti, da sta
tudi zavezni{ka uprava in italijanska dr‘ava nenensehno dogovarjali in da je imela italijanska
vlada prek italijanske misije v Trstu mo‘nost vplivanja na delovanje ZVU {e pred vklju~itvijo
italijanskih funkcionarjev v zavezni{ko upravo. Ta vidik nam pomaga razumeti, zakaj se je vloga
trgovinske zbornice postopoma, a vztrajno kr~ila, ~eprav so njene institucionalne pristojnosti
ostajale nedotaknjene.
Leta pred uveljavitvijo mirovne pogodbe so bila z vidika materialne prenove najte‘avnej{a,
ko je bilo treba biti kos najosnovnej{im zahtevam. V tem obdobju se je trgovinska zbornica
uspela uveljaviti kot osrednja sogovornica ZVU vsaj glede opozarjanja na nekatere te‘ave, ki