Kovač, M. Paradoksi branja in znanja v Sloveniji - Revija Knjižnica

PARADOKSI BRANJA IN ZNANJA V 

SLOVENIJI 

Miha Kovač 

Izvleček 

Oddano: 15. 4. 2009 – Sprejeto: 22. 5. 2009 

Strokovni članek 

UDK 028(497.4) 

UDK 655.41 

V pričujočem besedilu želimo predstaviti in umestiti v analizo koncept porabe knjige 

in slovensko porabo knjige postaviti v evropski kontekst. Pokazali bomo na številne 

probleme, vezane na evropske knjižne statistike, zaradi katerih je ugotavljanje razširjenosti 

in uporabe knjige v različnih evropskih družbah zelo oteženo. V tem kontekstu 

bomo poskušali analizirati bralne navade v Sloveniji in utemeljiti tezo, da je Slovenija 

glede tega v poprečju evropskih držav, da pa ima precej visoko knjižnično izposojo. V 

drugem delu članka bomo problematiko branja obravnavali v širšem družbenem 

kontekstu, tudi v povezavi z vzgojno-izobraževalnim sistemom; postavili bomo tezo, da 

so v evropskih državah, v katerih učenci dosegajo na mednarodnih raziskavah (Timss, 

Pisa) najboljše dosežke, najbolj razvite bralne navade. V besedilu postavimo nekaj 

raziskovalnih vprašanj in hipotez, ki jih bo potrebno preveriti z nadaljnjimi empiričnimi 

raziskavami. 

Ključne besede: knjiga, založništvo, knjižničarstvo, e-knjiga, bralne navade, PISA, 

TIMMS. 

Abstract 

Professional article 

UDC 028(497.4) 

UDC 655.41 

The paper introduces the concept of book usage and puts Slovenian book usage into 

the context of the European Union. It stresses the limits of European book statistics, 

KOVAČ, Miha. Paradoxes of reading and knowledge in Slovenia. Knjižnica, Ljubljana 

52(2009)1–2, p. 123–140 

123

124 

Knjižnica 53(2009)1-2, 123–140 

due to them the measurements of book usage in various European societies is almost 

impossible. In this context, we will show that due to available data, Slovenia paradoxically 

belongs to the countries with high book usage and average reading habits. In 

the second part of the paper, we will look at the correlations between reading habits 

and efficiency of education systems. On this basis, we will ask some new questions 

and develop a set of hypotheses that need to be verified by the further research. 

Keywords: book, book publishing, librarianship, e-book, reading habits, PISA, TIMMS. 

1 Uvodno opozorilo 

V pričujočem besedilu želimo opozoriti na nekatere spremembe, ki so doletele 

knjigo kot medij in knjižno branje v digitalni družbi. Ob pregledu nekaterih globalnih 

trendov želimo razmisliti predvsem o dogajanju v Sloveniji in nakazati, 

kje so glavna odprta vprašanja, na katerih področjih imamo premalo podatkov, 

da bi lahko ustrezno kreirali knjižno politiko in v katero smer naj bi šle nadaljnje 

raziskave, da bi do teh podatkov prišli. Besedilo ima zato dvojno ambicijo: po 

eni strani je napisano v formatu znanstvenega članka, vendar želi prej postavljati 

hipoteze, kot pa jih potrjevati ali zavračati. Za tak pristop smo se odločili zato, 

ker se je na področju knjig, knjižničarstva, založništva in branja v zadnjih letih 

spremenilo toliko, da je o tem potreben nov razmislek. Zato želi pričujoče besedilo 

služiti kot ena od osnov za pripravo izhodišč za temeljito raziskavo o teh 

vprašanjih, ki naj bi določila osnovne parametre statusa knjig in branja v slovenski 

družbi in kot taka služila kot morebitna osnova za korekcije oz. dopolnitve 

knjižne politike v Sloveniji, ki bodo nujne tudi zaradi razvoja digitalne družbe 1 . 

2 Knjižnična izposoja v Evropi in Sloveniji 

V letu 2007 si je dobrega pol milijona članov slovenskih splošnih knjižnic 

sposodilo 24 milijonov knjižničnih enot, med katerimi so s približno 80 % prevladovale 

knjige; to pomeni, da si je v povprečju prebivalec Slovenije letno 

sposodil od 10 do 12 knjig, povprečni član knjižnice pa več kot 40. Tako visoka 

izposoja nas statistično uvršča pod sam vrh evropskih držav z najvišjo knjižnično 

izposojo: za Evropsko unijo sicer nimamo enotne baze podatkov o izposojah v 

1 Pričujoče besedilo sem še pred objavo dal v branje nekaterim kolegom. Svoje pripombe so mi prijazno 

posredovali mag. Samo Rugelj, dr. Mojca Kovač Šebart, dr. Damjan Štefanc, dr. Maja Žumer 

in dr. Ana Vogrinčič. Seveda pa je odgovornost za vse morebitne napake v besedilu edino in zgolj 

moja.

Kovač, M. Paradoksi branja in znanja v Sloveniji 

splošnih knjižnicah, vendar je iz dostopnih podatkov razvidno, da sodijo v evropski 

vrh skandinavske države, kjer beležijo od 10 do 20 knjižničnih izposoj na 

prebivalca, na repu pa so mediteranske države (Portugalska, Grčija Italija in Španija), 

med katerimi imajo nekatere tudi manj kot eno izposojo na prebivalca na 

leto. 

Slika o visoko »knjižni« razvitosti Slovenije pa se spremeni, ko število knjižničnih 

izposoj v Evropi primerjamo z bralnimi navadami v EU, kot jih od leta 2001 

občasno spremlja Eurobarometer. Raziskava European Cultural Values, ki jo je 

objavil leta 2007, je glede branja knjig pokazala drugačno sliko kot knjižnične 

izposoje, saj je po teh podatkih v Sloveniji le 37 % ljudi bralo knjige več kot petkrat 

na leto, kar je pol manj kot v skandinavskih državah in v Veliki Britaniji, pa tudi 

precej manj kot v Franciji, baltskih državah in na Češkem. Po drugi strani je po 

teh podatkih na Portugalskem knjige v zadnjih dvanajstih mesecih več kot petkrat 

bralo le 17 % ljudi. Bolj pogosto kot v Sloveniji so brali knjige v 13 članicah EU, 

manj pogosto pa v 12 članicah, kar pomeni, da se po bralnih navadah uvrščamo 

v evropsko sredino. Podobne rezultate pokažejo tudi podatki o nebralcih: leta 

2007 je bilo po teh podatkih v Sloveniji 28 % ljudi, ki v zadnjih dvanajstih mesecih 

niso niti enkrat brali knjige; v evropskih državah s podobno visoko knjižnično 

izposojo je bilo takih nebralcev od 15–21 %, medtem ko je bilo na Portugalskem 

nebralcev kar 49 %. Manjši odstotek nebralcev kot Slovenija je imelo ponovno 

13 članic EU, večjega pa 12. Tudi po številu nebralcev se torej uvrščamo v evropsko 

sredino. 

Vprašanje, ki se tu zastavlja kar samo od sebe zato je, zakaj nas evropske primerjave 

opozarjajo, da imamo ob nadpovprečni knjižnični izposoji povprečne bralne 

navade. Ali to pomeni, da je z našo knjižnično/knjižno politiko kaj narobe, saj ob 

ogromnem številu knjižničnih izposoj beremo le povprečno in torej na tem področju 

morda nesmotrno in neučinkovito porabljamo javna sredstva? Ali pa je 

morda kaj narobe z načinom, na katerega v Evropi zajemajo tovrstne podatke in 

je Slovenija nekakšen simptom evropskih knjižno-bralnih statistik, tako da se 

pri nas sistemske napake pri zajemu podatkov pokažejo v večji meri? 

V pričujočem besedilu želimo opozoriti predvsem na težave, s katerimi se srečujemo 

raziskovalci, ko iščemo odgovore na tovrstna vprašanja, in na nekaj evropskih 

knjižno-statističnih oz. metodoloških nedoslednosti pri zajemanju podatkov, 

ter previdno nakazati nekatere trende, ki lahko skrivajo odgovore na zgornje 

dileme. To početje 

bo še nekoliko težje zato, ker smo zadnjo resno raziskavo knjižno-bralnih in 

nakupnih navad v Sloveniji izvedli pred 10 leti. 

125

3 Bralni svetovni rekord 

126 


Razlika v deležih med številom izposoj in bralnimi navadami v Sloveniji verjetno 

najprej kaže na to, da si v slovenskih splošnih knjižnicah člani in članice izposodijo 

bistveno več knjig, kot jih potem v resnici preberejo. Iz resnejših 

raziskav branja, ki jih že več let izvajajo v ZDA in v nekaterih evropskih državah, 

namreč vemo, da je bralcev, ki v prostem času preberejo več kot 25 knjig na leto 

zgolj za lekarniški vzorec; takih, ki bi prebrali letno več kot 40 knjig, pa je tako 

malo, da po njih ne povprašuje nobena resna raziskava. Če bi torej člani in članice 

slovenskih splošnih knjižnic prebrali vse, kar si v njih izposodijo, bi to pomenilo, 

da je pri nas kar 25 % prebivalcev visoko intenzivnih bralcev, s čimer bi bili 

zagotovo svetovni rekorderji v bralnih navadah – pa to nismo, ampak smo, kot 

smo videli zgoraj, v evropskem povprečju. 

Ta ugotovitev nas pelje k dvema domnevama, ki izhajata druga iz druge. Prva 

domneva je, da je tako zato, ker so knjižnični obiskovalci do tiskanega gradiva 

razvili enak odnos kot do gradiva na spletu: po njem zgolj površno in ekstenzivno 

brkljajo, zato ga potrebujejo več, kot ga dejansko preberejo: v zelo malo 

tistega, kar si sposodijo, se poglobijo in dejansko preberejo. To je povsem v skladu 

s tistim, kar denimo Carr (2008), Bauerlein (2008) in M. Wolf (2007) ugotavljajo 

o odnosu do branja, do informacij in nasploh do medijskih vsebin v spletnem 

okolju: po njih predvsem neobvezno deskamo, se predajamo užitkom večopravilnosti 

in vedno manj reči počnemo poglobljeno. Skratka, relativno slabe bralne 

navade in hkratna visoka knjižnična izposoja lahko kažejo tudi na to, da so se v 

Sloveniji obrazci, značilni za dostopanje do informacij na svetovnem spletu, začeli 

prenašati tudi v naš odnos do tiskanega gradiva. 

Toda, če sprejmemo to kot legitimen odgovor, zakaj so ti procesi v Sloveniji intenzivnejši 

kot drugje v Evropi? Kako to, da si v Sloveniji v splošnih knjižnicah 

izposodimo še toliko več knjig, kot jih potem v resnici preberemo, kot drugje v 

Evropi? Ali to pomeni, da je v Sloveniji odnos do spletnih informacij morda bolj 

kot drugje v Evropi preoblikoval odnos do tiskanih informacij? 

Na ta vprašanja je odgovore možno iskati na nekaj različnih ravneh, ki pa so nam 

vsaj za zdaj zaradi pomanjkanja ustreznih podatkov nedostopne. Za začetek bi 

potrebovali neprimerno bolj natančne knjižnične statistike, kot jih imamo v 

Evropi na voljo: poznati bi denimo morali, natančno razmerje med izposojo 

knjižnega in neknjižnega gradiva v splošnih knjižnicah in vedeti, ali pri izposoji 

knjižnega gradiva tudi v drugih članicah EU obstojijo podobne (ne)omejitve kot 

v Sloveniji; če bi se denimo izkazalo, da v večini članic omejujejo izposojo na tri 

knjižne enote na obisk, bi bil slej ko prej tu skrit vsaj delni odgovor na zgornje 

vprašanje. Toda razen raziskave Libecon, kot sta jo objavila Fuegi in Jennings(2004) 

–, ki je danes že zastarela in v kateri je povrhu tudi kar nekaj nedoslednosti 

in ki se s tovrstnimi podrobnostmi ni ukvarjala – v Evropi nimamo baze,


iz katere bi bila razvidna izposojevalna praksa splošnih knjižnic v EU; nekaj telefonskih 

pogovorov in izmenjanih elektronskih sporočil pa je slej ko prej pokazalo, 

da splošne knjižnice v EU načeloma ne omejujejo izposoje na način, ki bi 

bil pomembno drugačen od slovenske prakse. Zato možnost, da je visoko število 

izposoj v Sloveniji posledica bolj liberalnega knjižnega reda, puščamo ob strani. 

Če bi želeli odgovoriti na omenjene dileme, bi morali kaj vedeti tudi o sami strukturi 

knjižnih izposoj drugje po Evropi: če bi se denimo izkazalo, da nikjer v Evropi 

javne knjižnice ne izposojajo v takem obsegu kot pri nas priročnikov za 

vozniški izpit in knjig za domače branje, bi veljalo slej ko prej tudi tu iskati razloge 

za slovenski razkorak med povprečnim branjem in nadpovprečnimi izposojami. 

Težava pri tem je, da nimamo točne predstave, koliko knjig, ki jih učenci, 

dijaki in študenti potrebujejo za domače branje in seminarsko delo, si sposodijo 

v šolskih oziroma unverzitetnih in koliko v splošnih knjižnicah, evropske primerjave 

pa so tu praktično nemogoče, saj evropske statistike šolskih knjižnic ne 

pokrivajo, poleg tega pa v nekaterih članicah EU šolskih knjižnic ni in njihovo 

funkcijo opravljajo splošne knjižnice (več o tem gl. Kovač 2008, 99). 

In nenazadnje, če bi hoteli natančneje razumeti razmerje med bralnimi navadami 

in knjižnično izposojo, bi morali natančno poznati tudi razmerja med knjižno 

prodajo in knjižnično izposojo, saj je povsem mogoče, da v posameznih državah 

nižjo izposojo kompenzirajo z višjo prodajo knjig – in bi nam torej le vsota prodaj 

in izposoj na prebivalca natančneje orisala razširjenost knjige v posamezni 

družbi. In končno, vedeti bi morali, kako se v Evropi in v Sloveniji skozi čas 

spreminjajo bralne navade v razmerju do drugih, predvsem elektronskih medijev 

in na kakšen način se vse to umešča v širši družbeni kontekst, predvsem v 

navezavi na učinkovitost izobraževalnega sistema in na širše razumevanje vloge 

znanja v družbi. 

V naslednjih vrsticah bomo s pomočjo dostopnih podatkov 2 poskušali razbrati 

obrise odgovorov na zgornja vprašanja, predvsem pa nakazati, v katere smeri bi 

bilo potrebno raziskovati naprej. Za razumevanje razširjenosti knjige bomo uporabili 

definicijo porabe knjige kot vsote knjižnih prodaj in izposoj na prebivalca 

na leto; prek nje bomo poskusili razumeti, kako razširjene so knjige v posamezni 

od članic EU in v ZDA in ali obstoji korelacija med stopnjo izobrazbe prebivalstva, 

bralnimi navadami in rezultati mednarodnih raziskav, kot sta PISA in 

TIMMS. Na tej osnovi bomo nato poskušali nakazati odgovore na knjižnično/ 

bralno protislovje v Sloveniji in oblikovati nekatera nadaljnja raziskovalna vprašanja, 

na katera bi bilo potrebno odgovoriti, da bi knjižno mrežo razvijali kakovostno 

in učinkoviteje. 

2 O tem imamo v Evropi, deloma pa v ZDA na voljo razmeroma malo podatkov; na problem pomanjkljivih 

knjižnih statistik smo opozorili drugje (Kovač, 2004), o tem pa je bilo kasneje objavljenih 

kar nekaj razprav tako v Evropi kot zunaj nje (Venter in Galoway 2006, Squires 2007). 

127

4 Knjižnična in knjigarska mreža 

128 


Še slabše kot na področju knjižničarstva so razmere s podatki na področju knjigotrštva. 

Tu sicer obstojijo tri raziskave, ki jih je financirala Evropska komisija 

(Publishing Market Watch 2000, 2002, 2004), redna letna poročila o največjih 

igralcih na knjižnem trgu (Wischenbart 2007, 2008) študija Johna Thompsona o 

znanstvenem in akademskem založništvu (Thompson 2007), študija o sodobnem 

avstralskem založništvu (Carter in Galligan 2007), nekaj solidnih študij o ameriškem 

knjižnem trgu (Greco 2005; Dessauer 1996) in poskus avtorja teh vrstic 

sintetično združiti rezultate analiz ameriških in evropskih knjižnih trgov (Kovač 

2008). Vendar pa nobena od teh raziskav ni postregla z dovolj verodostojnimi 

podatki, ki so nujni za razumevanje vloge knjig v sodobnih družbah, namreč, 

koliko knjig se proda in izposodi na prebivalca in kako dostopne – tako cenovno 

kot glede na razširjenost prodajne mreže – so knjige v maloprodaji, niti jih ni 

zanimala razširjenost knjižnične mreže in izposoje. 

Z razliko od knjižnega založništva na področju knjigotrštva za območje EU nimamo 

na razpolago niti najbolj osnovnih podatkov. Tako denimo francosko in 

nemško združenje knjigarnarjev neformalno opozarjata, da naj bi bilo ekonomsko 

nesmotrno odpirati knjigarne v mestih, v katerih živi manj kot 15.000 ljudi, 

vendar ne vemo, če praksa v obeh državah te ugotovitve tudi potrjuje. Prav tako 

ne vemo, kakšen je delež prodaje največjih svetovnih spletnih knjigarn, kot je 

Amazon, na različnih evropskih trgih, niti ne poznamo razmerja med tržnimi deleži 

neodvisnih knjigarn in velikih knjigarniških verig, za katere ni natančno znana 

niti njihova lastniška struktura. V ZDA so razmere glede tovrstnih vprašanj nekoliko 

boljše, saj vemo, kdo so največji knjigotrški igralci, vsaj približno pa tudi 

to, na kakšen način so ZDA pokrite s knjigarniško mrežo (Miller, 2006). 

Vse to v seštevku pomeni, da lahko v Evropi podatek o tem, koliko knjig se proda 

na prebivalca ter kje in kako ljudje dostopajo do knjig, pridobimo le posredno, in 

da bodo posledično tako pridobljeni podatki v najboljšem primeru nakazovali le 

trende, ne pa statistično veljavnega stanja. Enako bo seveda tudi z umeščanjem 

bralno-knjižnih navad v evropski kontekst. 

Po nekaj preverjanjih na specializiranih konferencah smo se odločili, da vsaj približen 

podatek o številu prodanih izvodov knjig v posamezni državi poskušamo posredno 

pridobiti iz edinega za zdaj dostopnega podatka za vse članice EU, namreč iz Eurobarometrovega 

podatka, koliko denarja so prebivalci posamezne članice leta 2002 

per capita porabili za nakup knjig. Ta podatek ima sicer kar nekaj slabosti: ker so ga 

pridobili pred 1. majem 2004, raziskava ni zaobjela novih članic. Poleg tega iz podatka 

ni mogoče razbrati, koliko knjig so ljudje kupili s tem zneskom, saj se cene knjig 

od države do države razlikujejo, poleg tega pa je različna tudi politika popustov: v 

nekaterih članicah EU imajo fiksne cene knjig, v drugih ne, prav tako pa v različnih 

državah prakticirajo različne tipe prodajnih akcij (3 za 2, sistemi točk, ipd.).


Vendar podatka o povprečni ceni knjig za večino članic EU nimamo, vsaj za obdobje 

okoli leta 2002 ne: s pomočjo spletne strani svetovnega združenja založnikov je 

bilo mogoče ugotoviti, da so bili ti podatki na voljo le za tri stare članice EU, pa še 

tam so jih zbirali po različnih metodologijah. Najbolj natančno so ta podatek izračunali 

na Finskem (s pomočjo evidence prodaje po knjigarnah). Zadnjih nekaj let ga 

na podoben način računajo tudi v Veliki Britaniji, kjer deluje Nielsen BookScan, ki 

v vseh resnih britanskih knjigarnah zabeleži vsako transakcijo preko POS terminalov, 

kar mu omogoča, da natančno izračuna povprečno vrednost knjigarniškega 

nakupa (vendar podatek ni vedno javno dostopen); britansko združenje založnikov 

(PA) je nekaj let tudi primerjalno analiziralo cene uspešnic v Britaniji in v ZDA. In 

končno, povprečno prodajno ceno knjige poznajo tudi v Italiji, kjer imajo – povsem 

v italijanskem slogu – izračunane tri različne povprečne maloprodajne cene 

knjig (za vsako veliko knjigotrško mrežo posebej). 

Med temi cenami je mogoče vsaj posredno opaziti zanimivo povezavo. Tako so 

na spletni strani britanskega združenja založnikov leta 2004 ocenjevali, da je bila 

povprečna cena trdo vezane knjige okoli 11,50 funta, mehko vezane pa 7 funtov; 

če bi bila prodaja obeh tipov knjig enaka, bi bila maloprodajna cena knjige v Veliki 

Britaniji tistega leta 9,25 funta ali po tedanji menjavi 14 evrov. Cena, ki jo je izračunal 

Nielsen Bookscan in jo objavil v Booksellerju, je bila slej ko prej zaradi popustov 

in prodajnih akcij nekoliko nižja, okoli 11 evrov. Finsko združenje 

založnikov v svoji leta 2004 objavljeni raziskavi Book Trade in Finland sicer ne 

ločuje med mehko in trdo vezanimi knjigami, ugotavlja pa, da je povprečna cena 

prodane knjige na Finskem 22 evrov, medtem ko je italijansko združenje (Assoziazione 

Italiana Editori, 2004, 56) ocenjevalo, da se je med leti 2001 in 2003 

povprečna cena prodane knjige v Italiji gibala na podobni ravni kot v Veliki Britaniji, 

med 12 in 14 evri. 

Ker si s temi podatki pri računanju porabe knjige v EU ni mogoče kaj dosti pomagati, 

saj pokrivajo le tri države, smo za leto 2004 pridobili tudi ceno prve izdaje Da 

Vincijeve šifre, ki je v približno istem času izšla v skoraj vseh starih članicah 

EU. Ugotovili smo, da se je njena cena leta 2004 v državah oziroma jezikovnih 

skupnostih, v katerih je živelo več kot 5 milijonov ljudi, gibala od 18 do 21 evrov, 

v državah z manj kot 5 milijoni ljudi pa od 32 do 40 evrov (več o tem gl. tudi 

Kovač in Kovač Šebart 2005). 

5 Poraba knjige na prebivalca v EU in v Sloveniji 

Na tej podlagi smo ocenili, da so v manjših jezikovnih skupnostih, kjer so naklade 

knjig manjše, njihove cene višje kot v velikih jezikovnih skupnostih; to je 

tudi logično, saj je knjiga proizvod z visokimi fiksnimi stroški, zaradi česar je 

cena na enoto proizvoda obratno sorazmerna z naklado posameznega knjižnega 

naslova (več o tem gl. Kovač 2002). To dejstvo se ujema tudi z izračunanimi pov- 

129

130 


prečnimi cenami knjig v Italiji, Veliki Britaniji in na Finskem. Zato smo predpostavili, 

da so se povprečne cene knjig v velikih članicah EU v letih 2002–2004 

gibale od 11 do 14 evrov, v manjših pa okoli 22. Na tej osnovi smo nato iz podatka 

o povprečni ceni in povprečni porabi denarja za knjige izračunali povprečno 

število prodanih knjig na prebivalca. Ker so številke le ocene, ki zgolj nakazujejo 

trende, smo jih zaokrožili na cela števila: 

Dràva Izdatki 

za 

knjigo 

na 

Ocena 

povpre~ 

ne 

Ocena 

prodanih 

prebivalca 

( 2002) 

cene 

knjig 

knjig 

na 

prebivalca 

Avstrija 80evrov 14evrov 6 

Belgija 110 evrov 

14evrov 8 

Danska 90evrov 25evrov 6 

Finska 130 evrov 

22evrov 6 

Francija 50evrov 14evrov 4 

Nem~ ija 

80evrov 14evrov 6 

Gr~ ija 


Irska 60evrov 14evrov 4 

Italija Nipodatka 14evrov Ni 

podatka 

Luksemburg 40evrov 14evrov 3 

Nizozemska 35evrov 14evrov 2 

Portugalska 65evrov 14evrov 5 

Španija 40evrov 14evrov 3 

Švedska 45evrov 14evrov 3 

Velika Britanija 


Za izračun porabe knjig na prebivalca je podatkom o prodaji treba dodati še podatke 

o knjižnični izposoji na prebivalca, ki jih povzemam po raziskavi 

Libecon(2004): 

Dràva Knji`ni~ 

ne 

izposoje 

Poraba 

knjige 

na 

Ocena 

prodanih 

na 

prebivalca 

prebivalca 

knjig 

na 

prebivalca 

Avstrija 1, 8 

7, 8 

6 

Belgija 7, 1 

15, 1 

8 

Danska 13, 4 

19, 4 

6 

Finska 19 25 6 

Francija 5, 2 

9, 2 

4 

Nem~ ija 

3, 7 

9, 7 

6 

Gr~ ija 

0, 2 

1, 2 

1 

Irska 3, 2 

7. 2 

4 

Italija 4, 1 

Ni 

podatka 

Luksemburg 0, 3 

3, 3 

3 

Nizozemska 12, 1 

14, 1 

2 

Portugalska 0, 3 

5, 3 

5 

Španija 0, 6 

3, 6 

3 

Sweden 9, 1 

12, 1 

3 

Velika Britanija 

6, 9 

15, 9 

9


Ta približna slika porabe knjige v starih članicah EU nam kaže vsaj dva trenda: v 

porabi knjige po Evropi obstojijo velike razlike, razlike pa so tudi v tem, kako 

ljudje do knjig dostopajo, saj je knjižnična mreža očitno neprimerno bolj razvita 

na evropskem severu kot na jugu, medtem ko v prodaji na prebivalca ni tako 

drastičnih razlik, čeprav je tudi ta na evropskem jugu nižja. Za slovensko rabo je 

zanimiv tudi podatek, da glede porabe knjige očitno bolj sodimo na evropski sever 

kot na jug. K temu velja dodati še dejstvo, da so bile leta 2002 med državami z 

največ izposojami na prebivalca v Evropi samo države z razmeroma majhnim 

številom prebivalcev (Stockman et al. 2002). Ta trend je tako očiten, da skoraj že 

lahko govorimo o pravilu – pri oskrbovanju s knjigami so v majhnih državah 

oziroma v majhnih jezikovnih skupnostih knjižnice enako ali pa bolj pomembne 

kot knjigotrška mreža. 

Vprašanje, na katerega nimamo odgovora, je, zakaj je tako; da bi nanj lahko odgovorili, 

bi bila potrebna obsežnejša primerjalna raziskava na evropski ravni. Zato na tej 

točki zgolj postavljamo hipotezo, ki bi jo bilo šele treba preveriti: ker je, kot smo 

ugotovili že prej, ekonomika knjige taka, da cena na izvod pada z višino naklade, jo 

je bilo vsaj doslej v majhnih jezikovnih skupnostih težje distribuirati in širiti na tržnih 

osnovah kot v velikih, zato so se tovrstne manjše jezikovne skupnosti znašle pred 

dilemo – ali bo knjiga kot medij v njih bistveno slabše prisotna, ali pa ji bodo pomagale 

s tako ali drugačno obliko državne intervencije. Naša druga hipoteza je, da se je 

pomemben del jezikovno majhnih evropskih držav za tako pomoč odločil, ker je 

knjiga pomembno sredstvo za reprodukcijo oz. širjenje znanja, izobraženost prebivalstva 

pa danes velja za eno od komparativnih prednosti držav, povezana pa je tudi 

z nacionalno identiteto (več o tem Kovač 2009). Povedano drugače, razširjenost in 

poraba knjige v manjših jezikovnih skupnostih nakazujeta, kako pomembno je v njih 

položaj knjige odvisen od netržnih dejavnikov, tj. od vrednotnega sistema družbe, 

predvsem od njenega odnosa do izobraževanja, znanja in tudi nacionalne identitete. 

Kot bomo videli v nadaljevanju, je to hipotezo glede prvih dveh dejavnikov mogoče 

potrditi s pomočjo podatkov iz nekaj mednarodnih raziskav3 , ki govorijo o učinkovitosti 

oz. kakovosti vzgojno-izobraževalnih sistemov. 

6 Knjiga, izobraževanje, branje 

Začnimo z raziskavo TIMMS, ki meri trende v znanju matematike in naravoslovja 

med osnovnošolci v 62 različnih državah; na mednarodni ravni jo izvaja 

3 S tega zornega kota velja kot nesmiselne zavreči razlage, da je razširjenost knjige na osi sever-jug 

posledica tega, da so ljudje ob Sredozemlju bolj ležerni in bolj nagnjeni k ležanju na soncu kot 

branju. Ta teza je neprimerno bolj rokohitrska kot teorija, da je knjiga kot medij na evropskem 

severu bolj razširjena zato, ker se v državah z močno protestantsko tradicijo pač bolje počuti; mi 

bomo obe tezi pustili ob strani, ker imata obe izjeme, zaradi katerih nista enoznačni, njuno preverjanje 

pa bi zahtevalo tip analize, ki daleč presega obseg tega pisanja. 

131

132 


Mednarodna zveza za evalvacijo izobraževalnih dosežkov IEA, prvič so jo izvedli 

leta 1995, leta 2007 pa so jo ponovili četrtič. Za našo rabo je raziskava uporabna 

zato, ker v njej otroke sprašujejo tudi po tem, koliko knjig imajo doma, rezultati 

pa so leta 2007 pokazali, da so četrtošolci in osmošolci, »ki imajo doma več 

kot sto knjig, dosegli statistično pomembno višji matematični rezultat kot tisti z 

manj kot 100 knjigami«, naravnost v oči bijoča pa je razlika med dosežki učencev, 

kjer imajo doma več kot 200 knjig (mednarodno povprečje vseh sodelujočih držav 

494) in med dosežki učencev, kjer imajo doma od 0 do 10 knjig (mednarodno 

povprečje 438, več o tem TIMMS 2007, 114–118). Raziskava je tudi pokazala, da 

je višja stopnja izobrazbe staršev statistično pomembno povezana z boljšimi 

matematičnimi dosežki otrok. 

Če oboje seštejemo, je ugotovitev nedvoumna: družine, kjer ima vsaj eden od 

staršev višjo stopnjo izobrazbe, imajo doma več knjig, hkrati pa so otroci iz takih 

družin uspešnejši pri osvajanju znanja, kar vsaj posredno pomeni, da sta število 

knjig, ki jih ima nekdo doma, in čas, ki ga namenja branju, pomembno povezana 

s šolsko uspešnostjo. Seveda pa bi, da bi iz tega dejstva lahko potegnili 

kaj več, morali vedeti, kaj se s temi knjigami doma dogaja, kakšne so razlike med 

kurikuli v posameznih državah, kakšne so razlike v dosežkih tudi znotraj skupin 

učencev, ki imajo doma veliko knjig, in kakšna je korelacija z visoko izobrazbo 

staršev ter kakšne so razlike znotraj tistih skupin učencev, ki imajo doma malo 

knjig in manj izobražene starše … ipd. 

Podobne rezultate kot TIMMS so dale tudi nekatere ameriške raziskave. Tako 

denimo Bauerlein navaja raziskavo fundacije Kaiser (www.kff.org/entmedia/ 

index.cfm), s katero so ugotovili, da obstoji zelo jasna korelacija med prosto 

časovnim branjem in uspehom v šoli: v populaciji učencev v starosti 8–18 let so 

tisti s slabšimi ocenami v povprečju v prostem času brali 36 % manj, iz česar bi 

lahko posredno ugibali, da imajo doma tudi manj knjig. To je tudi povsem v skladu 

z dvajset let starimi Stanovichevimi opažanji o tem, da tisti, ki začnejo kot otroci 

veliko brati, to lastnost ohranijo in se vse življenje lažje in hitreje učijo (Stanovich 

1986). 

Posredno je soodvisnost med branjem in izobraženostjo možno preveriti tudi s 

preprostim kombiniranjem podatkov o izobrazbi v posamezni državi in času, ki 

ga v njej ljudje namenjajo branju: če zgornje hipoteze držijo, bi moralo biti v 

državah z več izobraženega prebivalstva manj nebralcev in obratno. To soodvisnost 

je še dodatno mogoče preveriti tako, da bralne navade primerjamo z dosežki 

na raziskavi PISA, s katero periodično merijo bralno, naravoslovno in matematično 

pismenost 15-letnikov, leta 2007 pa je zajela okoli 400.000 mladih v 57 

državah. Podatke o izobraženosti povzemamo po Eurostatu, podatke o bralnih 

navadah pa po Eurobarometru:


Stare 

~ lanice 

% prebivalstva 

v % tistih, 

ki 

v % tistih, 

ki 

so 

v PISA 

uvrstitev 

EU 

starosti 

25– 

64 

let 

zadnjih 

12 

zadnjih 

12 

na 

lestvici 

bralne 

z vsaj 

mesecih 

niso 

mesecih 

brali 

pismenosti 

2007 

srednje{ 

olsko 

prebrali 

niti 

ene 

knjige 

najmanj 

izobrazbo 

( 2006) 

* knjige 

( 2007) 

petkrat 

( 2007) 

F inska 

7 9, 

6 % 

2 1 % 

32% 2 

I rska 

6 6, 

2 % 

2 3 % 

39% 5 

Š vedska 

8 4, 

1 % 

1 5 % 

60% 7 

N izozemska 

7 2, 

4 % 

1 5 % 

55% 8 

B elgija 

6 6, 

9 % 

3 4 % 

33% 10 

N em~ 

ija 

8 3, 

3 % 

2 2 % 

45% 12 

V B 

7 2, 

6 % 

1 8 % 

55% 14 

D anska 

8 1, 

6 % 

1 7 % 

56% 14 

A vstrija 

8 0, 

3 % 

2 1 % 

35% 15 

F rancija 

6 6, 

9 % 

2 9 % 

42% 18 

L uksembourg 

6 6, 

5 % 

2 8 % 

39% 26 

G r~ 

ija 

5 9, 

0 % 

4 1 % 

22% 34 

I talija 

5 1, 

3 % 

3 6 % 

20% 31 

Š panija 

4 9, 

4 % 

4 1 % 

23% 34 

P ortugalska 

Nove 

~ lanice 

EU 

2 7, 

6 % 

4 9 % 

17% 29 

P olska 

8 5, 

5 % 

3 5 % 

33% 7 

E stonija 

8 8, 

5 % 

2 1 % 

50% 10 

S lovenija 

8 1, 

6 % 

2 8 % 

37% 16 

^ e{ 

ka 

9 0, 

3 % 

1 8 % 

41% 22 

M adàrska 

7 8, 

1 % 

2 2 % 

39% 23 

L atvija 

8 4, 

5 % 

2 5 % 

50% 24 

S lova{ 

ka 

8 8, 

8 % 

1 9 % 

43% 31 

L itva 

8 8, 

3 % 

3 5 % 

37% 30 

B olgarija 

7 5, 

5% 

4 1 % 

30% 42 

R omunija 

7 4, 

2% 

3 9 % 

23% 44 

M alta 

2 6, 

5 % 

5 4 % 

19 

% 

C iper 

6 9, 

5 % 

4 3 % 

20 

% 

Čeprav korelacija ni premočrtna, je trend v tabeli več kot očiten: stare članice 

EU, ki so po Pisinih rezultatih bralne pismenosti uvrščene med prvim in petim 

mestom, imajo od 66 % do 84 % prebivalstva z vsaj srednješolsko izobrazbo, pet 

starih članic z najslabšimi rezultati bralne pismenosti pa ima le od 27 % do 66 % 

prebivalstva z vsaj srednješolsko izobrazbo. Hkrati v prvi skupini držav delež 

tistih, ki sploh ne berejo, niha od 15 do 34 %, v drugi pa od 28 do 49 %. 

Ti trendi so manj jasni v novih članicah EU (Ciper in Malto puščamo ob strani, 

ker nista sodelovala v raziskavi PISA): razlike v bralni pismenosti med prvo in 

zadnjo državo so sicer res več kot očitne, saj je denimo prva Poljska dosegla 

sedmo mesto na Pisini lestvici in ima 85,5 % prebivalstva z vsaj srednješolsko 

izobrazbo, deseta Romunija pa je bila s 74,4 % vsaj srednješolsko izobraženega 

prebivalstva na Pisini lestvici bralne pismenosti štiriinštirideseta. Toda odstotek 

133

134 


nebralcev se v obeh državah skoraj ne razlikuje, na Poljskem jih je 35 %, v Romuniji 

pa 39 %, povrhu pa v razvrstitvi ostalih držav ni podobne logike kot med 

starimi članicami EU, saj je denimo Slovaška predzadnja na Pisini lestvici, Slovenija 

z višjim odstotkom nebralcev in manjšim številom vsaj srednješolsko 

izobraženih pa je na Pisini lestvici bistveno višje. 

Podatki postanejo še bolj protislovni, če med seboj primerjamo stare in nove 

članice EU. Tako imata denimo Slovenija in Danska enak odstotek vsaj srednješolsko 

izobraženih prebivalcev, a je odstotek nebralcev v Sloveniji skoraj še enkrat 

višji kot na Danskem, na Pisini lestvici bralne pismenosti pa so razlike med 

državama minimalne; podobno imata tudi Latvija in Švedska skoraj enak odstotek 

vsaj srednješolsko izobraženih prebivalcev, a ima Švedska bistveno manj nebralcev 

in tudi precej boljše rezultate na Pisini bralni lestvici. Daleč najbolj 

radikalne pa so razlike med Poljsko in Švedsko, ki sta na Pisini lestvici uvrščeni 

enako, imata tudi zelo podoben odstotek vsaj srednješolsko izobraženih prebivalcev, 

vendar ima Poljska več kot še enkrat več nebralcev. Poleg tega njihovo 

število sodi med najvišje med novimi članicami EU. 

Skratka, stopnja izobrazbe in bralne navade v novih članicah EU niso v tako očitni 

korelaciji – več kot razvidno pa je, da ljudje s podobno stopnjo formalne izobrazbe 

v starih članicah berejo več kot v novih članicah in da v njih otroci dosegajo 

boljše rezultate na mednarodnih raziskavah. 

Razlogov za tovrstne razlike in podobnosti je najbrž več, na podlagi dostopnih 

podatkov pa lahko o njih zgolj špekuliramo. Tako je denimo povsem mogoče, da 

nekatere države intenzivno prilagajajo učne načrte oz. standarde znanja v obveznem 

kurikulu in način dela v šolah Pisinim preizkusom bralne pismenosti, 

da je v nekaterih državah delež petnajstletnikov v splošno izobraževalnih šolah 

višji kot v drugih, ali pa so naloge na PISI pisane na kožo kurikularni logiki katere 

od držav, ki je zato vedno najvišje. S tem bi bilo morda možno razložiti tako 

očitna statistična odstopanja, kot je visoka uvrstitev Poljske. Drugi možni razlog 

so razlike v delovanjih vzgojno-izobraževalnih sistemov v starih in novih 

članicah: povprečno enak ali celo višji odstotek prebivalcev s podobno stopnjo 

formalne izobrazbe v novih članicah kot v starih ob bistveno večjem odstotku 

nebralcev morda kaže na to, da izobraževalni sistemi v starih članicah bolj usmerjajo 

v branje knjig kot izobraževalni sistemi v novih članicah. Seveda pa bi 

bilo tudi to potrebno preveriti z ustrezno mednarodno raziskavo in ob tem upoštevati 

tudi sveže dostopne rezultate mednarodne raziskave branja PIRLS. 

7 Branje in inteligenčni količnik 

Ob tem velja posebej poudariti, da je del razlogov za tovrstne razlike praktično 

nemogoče preveriti zaradi težko razumljive metodološke nedoslednosti, ki so si


jo privoščili pri Eurobarometru. Leta 2001 so namreč udeležence raziskave spraševali, 

kolikokrat so brali knjige v zadnjih dvanajstih mesecih zaradi razlogov, 

ki niso povezani s šolo ali delom, leta 2007 pa so ta zadnji del vprašanja izpustili. 

Rezultat je, da se je, kot je razvidno iz spodnje tabele, v starih članicah EU v 

šestih letih odstotek nebralcev statistično radikalno zmanjšal, najbolj pa v starostni 

skupini od 17 do 24 let, pri čemer lahko seveda upravičeno domnevamo, 

da ta del populacije bere v veliki meri zato, ker je vključen v vzgojnoizobraževalni 

sistem, v katerem še uporabljajo tiskane knjige, bodisi kot učbenike 

bodisi kot osnovo za pripravo seminarskih nalog. Vprašanje pa seveda je, 

koliko ti mladostniki berejo v prostem času. 

Dràva Odstotek nebralcev 

2007 

Odstotek 

nebralcev 

2001 

N etherlands 

1 5 % 

37 

% 

S weden 

1 5 % 

19 

% 

D enmark 

1 7 % 

33 

% 

U K 

1 8 % 

25 

% 

F inland 

2 1 % 

24 

% 

A ustria 

2 1 % 

38 

% 

G ermany 

2 2 % 

41 

% 

I reland 

2 3 % 

43 

% 

L uxembourg 

2 8 % 

35 

% 

F rance 

2 9 % 

43 

% 

B elgium 

3 4 % 

58 

% 

I taly 

3 6 % 

50 

% 

P ortugal 

4 9 % 

67 

% 

S pain 

4 1 % 

53 

% 

G reece 

4 1 % 

54 

% 

Posledici te metodološke nedoslednosti sta dve: prvič, nemogoče je preveriti, ali 

so morda razlike med prostočasnim branjem in uspešnostjo v šoli razlog za slabše 

rezultate novih članic v raziskavi PISA, saj imamo za nove članice EU na razpolago 

le podatek o skupnem (šolskem in prostočasnem) branju, za stare članice pa 

imamo na voljo dva neprimerljiva podatka, podatek o zgolj prostočasnem branju 

za leto 2001 in podatek o skupnem branju za leto 2007. Povsem možno je namreč, 

da v novih članicah EU bistveno manj berejo v prostem času kot v starih in 

da to vpliva na slabše bralne navade. Zato lahko to domnevo zapišemo zgolj kot 

hipotezo, ki jo bo potrebno preveriti. 

Ta podatek bi bil še toliko pomembnejši zato, ker bi z njegovo pomočjo – skozi 

primerjavo z odkritji ameriških raziskav, kot jih navaja Bauerlein(2008) – lahko 

vsaj približno preverili hipotezo, da je prostočasno branje v EU, podobno kot v 

ZDA, povezano z učno uspešnostjo otrok v vzgojno-izobraževalnem sistemu. Še 

več, če bi bil Eurobarometer metodološko dosleden, bi lahko preverili tudi, kako 

se – če se – v Evropi zmanjšuje branje v prostem času, ki ni vezano na šolo. Ena 

135

136 


od bolj razširjenih tez, ki jo za zadnjih dvajset let vsaj za ZDA potrjuje longitudinalna 

raziskava branja, ki jo od leta 1982 vsakih 10 let izvaja National Endowement 

of Arts, namreč je, da ljudje vse več časa posvečajo digitalnim medijem, 

vse manj časa pa tiskanim, kjer največ izgubljajo resni dnevni časopisi (več o 

tem gl. tudi Kovač, 2009). 

Tak razvoj vsaj za zdaj na drugi strani Atlantika sproža polemike, ki bi jih na eni 

strani lahko povzeli s tezo, da je, poenostavljeno rečeno, razvoj množične kulture 

in še posebej digitalnih medijev dvignil inteligenčni količnik prebivalcev v 

razvitih državah. Zagovorniki te teze se sklicujejo na tako imenovani Flynnov 

učinek, ki govori o generacijskem porastu IQ, ki se kaže v tem, da nove generacije 

opravljajo stare inteligenčne teste bolje, kot so jih stare (Flynn 1987). Predvsem 

nekateri avtorji (njihovo neformalno glasilo je visoko nakladna ameriška 

revija Wired), kot denimo Johnson, zato zagovarjajo tezo, da je recept za višjo 

inteligenco prihajajočih generacij manj knjig in več računalniških igric (Johnson, 

2005 in 2006). Toda Nessier (1997) je ob tem opozoril, da je porast IQ, kot ga je 

opazil Flynn, očiten predvsem pri zmožnostih vizualne analize okolja, že sam 

Flynn pa je deset let prej, ob objavi svojega prelomnega članka, opozarjal, da se 

verbalne in matematične zmožnosti otrok niso povečale, niti ni opaziti kakih 

posebnih znakov siceršnje izjemnosti prihajajočih generacij. 

Zato na drugi strani pisca, kot sta Bauerlein in Carr, ravno nasprotno od 

navdušencev okoli revije Wired vidita v takem razvoju več slabega kot dobrega: 

večopravilnost in interaktivnost sta morda res posebna oblika inteligence, opozarja 

Bauerlein, vendar pa hkrati vzpostavljata razmere, v katerih nismo več 

»sposobni tihega, koncentriranega razmišljanja in linearne, sekvenčne analize 

besedil« (Bauerlein 2008, 95). Po njegovem mnenju je rezultat teh procesov to, 

da generacije Američanov, ki odraščajo ob svetovnem spletu, od vseh generacij 

daleč najmanj vedo o zgodovini, kulturi, družbi in politiki nasploh. Do podobnih 

ugotovitev sta prišla v svojih že omenjenih študijah tudi Carr in M. Wolf. 

8 Nekaj misli za zaključek 

V luči vseh teh dejstev lahko na začetku navedena vprašanja ugledamo v novi 

luči. Prvo in nesporno vprašanje, ki bi ga morali v Sloveniji razčistiti, slej ko prej 

je, ali bomo v ocenjevanju koristnosti in pomena branja prevzeli tezo, da nadvlada 

digitalnih medijev nad tiskanimi blagodejno vpliva na dvig IQ (in v tej luči 

razmisliti tudi o samem konceptu IQ) in je kot taka zaželena – ali pa bo izhodišče 

naše kulturne in izobraževalne politike, da digitalizacija brez ustrezne vloge klasičnega 

branja v družbi prinaša rezultate, ki so na dolgi rok škodljivi. Zadnja raziskava 

TIMSS je denimo pokazala, da je pri učencih 4. razredov korelacija med mate-


matičnim dosežkom in številom knjig doma 0.23, korelacija med matematičnim 

dosežkom in računalnikom doma pa 0.24 (tj. praktično enaka), medtem ko je 

situacija pri učencih 8. razredov bistveno drugačna. Pri njih se namreč korelacija 

med številom knjig doma in matematičnim dosežkom bistveno poveča (0.33), 

medtem ko korelacija med računalnikom doma in matematičnim dosežkom 

bistveno pade (0.17). Korelacija med lastnim računalnikom (torej da imajo otroci 

svoj računalnik, ne le »računalnik doma«) in matematičnim dosežkom je pri 

obeh starostnih skupinah praktično zanemarljiva (pri 4. razredih 0.01, pri 8. razredih 

0.09) 4 . 

Tu nikakor ne gre zgolj za akademsko dilemo, ampak za – recimo temu tako – 

akademsko vprašanje z globoko praktičnimi posledicami: če bi namreč tudi pri 

nas privzeli prepričanje o blagodejnem učinku računalniških igric in nasploh 

množične digitalne kulture na razvoj IQ, bi bil namreč pomemben del proračunskih 

investicij v splošne knjižnice in v knjigo nasploh s stališča širše družbene 

koristnosti precej nepotreben. V tem primeru bi bila smiselna predvsem debata 

o tem, kako ta razmeroma drag javni sistem čim ceneje demontirati in davkoplačevalski 

denar, ki se steka vanj, porabiti za kaj koristnejšega, denimo za računalniško 

opismenjevanje in za nižanje cen prenosnikov za šolajoče se otroke in 

mladostnike. Če pa bi, ravno obratno, kot smiselno privzeli stališče, da je s širšega 

družbenega stališča koristno, če klasično branje preživi v simbiozi z digitalno 

civilizacijo, bi se morali seveda z vso resnostjo soočiti z vprašanjem, zakaj imamo 

ob statistično visoki porabi knjige na prebivalca, povezani predvsem z visoko 

knjižnično izposojo, zgolj povprečne bralne navade in v kakšnem razmerju 

so te bralne navade z našimi dosežki na raziskavah, kot sta PISA in TIMMS. Posebej 

poudarjam, da bi bil v tej fazi vsak odgovor na to vprašanje rokohitrski in bi 

najbrž povzročil več škode kot koristi: kot smo videli prej, bi za to, da bi se sploh 

lahko lotili resnega razmisleka o teh dilemah, morali imeti na razpolago osnovne 

podatke o tem, koliko časa je pri nas namenjenega prostočasnemu in šoloobveznemu 

branju ter kako se predvsem pri mlajših generacijah spreminja odnos 

do knjige in drugih medijev. Na osnovi tovrstnih spoznanj bi bilo potem potrebno 

razmisliti o razvoju knjižnične in založniške mreže, o vse večjem številu 

izdanih naslovov in na kakšen način lahko digitalne platforme podpirajo klasično 

knjižno branje. 

Ker smo v Sloveniji prvo raziskavo o knjigi in bralcih izvedli pred skoraj 40 leti, 

nato pa smo jo nekajkrat ponovili, imamo – ne glede na vse metodološke pomanjkljivosti 

teh raziskav in na desetletni izpad – vse možnosti, da se do tovrstnih 

podatkov tudi dokopljemo. Še več: kot je razvidno iz tega članka, jih lahko za silo 

tudi postavimo v mednarodni kontekst in v kontekst širjenja izobraževanja v 

Sloveniji. Šele na tej osnovi bi bilo možno oceniti, ali so številna subvencionira- 

4 Za opozorilo na te rezultate TIMMS se zahvaljujem dr. Damjanu Štefancu. 

137

138 


na knjižna dela na eni in obsežna in kvalitetna mreža splošnih knjižnic na drugi 

strani zgolj sama sebi namen, ali pa je korist od njih vsaj približno sorazmerna 

z denarjem, ki je vložen v vse to. Daleč najslabše pa bi seveda bilo o teh vprašanjih 

odločati na podlagi občutkov, predsodkov ali osebnih preferenc nekaj dovolj 

vplivnih posameznikov. 

Literatura in viri 

1. The Italian Book Market Report (2004). Milan: Associazione Italiana Editori 

(AIE). Pridobljeno 10. 1. 2009 s spletne strani http://www.mcu.es/libro/docs/ 

MC/CD/Italian_Book_Market_2005.pdf 

2. Bauerlein, M. (2008). The Dumbest Generation. New York: Jeremy T. Parcher/ 

Penguin. 

3. Carr, N. (2008). The Big Switch. Rewiring the World from Edison to Google. New 

York: W. W. Norton and Company. 

4. Carter, D. & Galliga, A. (2008). Making Books. Contemporary Australian 

Publishing. St. Lucia: University of Queensland Press. 

5. Dessauer, J. (1993). Book Publishing. The Basic Introduction. New York: The 

Continuum Publishing Company. 

6. Eurobarometer Survey on European Participation in Cultural Activities: Basic 

Tables. Pridobljeno 10. 1. 2009 s spletne strani http://www.europa.eu.int. 

7. European Cultural Values. Fieldwork Report February-March 2007. 

Pridobljeno 10. 1. 2009 s spletne strani http://ec.europa.eu/public_opinion/ 

archives/eb_special_en.htm#278 

8. Fuegi, D. & Jennings, M. (2004). International library statistics: trends and 

commentary based on the Libecon data. Pridobljeno 10. 1. 2009 s spletne 

strani http:/www.libecon.org 

9. Flynn, J. R. (1987). Massive IQ Gains in 14 Nations: What IQ Tests Really 

Measure. Psychological Bulletin, 101, 171–191. Pridobljeno 10.1.2009 s spletne 

strani http://psycnet.apa.org/index.cfm?fa=buy.optionToBuy&id= 1987- 

17534-001 

10. Greco, Albert N. (2005). The Book Publishing Industry. Mahwah, New Jersey: 

Lawrence Erlbaum Associates. 

11. International Publishers Association, publishing statistics from various 

European countries. Pridobljeno 25. 6. 2005 s spletne strani http://www.ipauie.org/ipa/links_members.html 

12. Johnson, S. (2005). Pop Quiz: Why are IQ Test Rising Around the Globe? (Hint: 

Stop reading the great authors and start playing Grand Theft Auto). Pridobljeno


10. 1. 2009 s spletne strani http://www.wired.com/wired/archive/13.05/ 

flynn_pr.html 

13. Johnson, S. (2006). Everything Bad is Good for You. New York: Riverhead Books. 

14. Kovač, M. Meje rasti : nekaj korakov k metodologiji raziskovanja knjižnega 

založništva. (2002). Knjižnica, 46(4), 43-63. Pridobljeno 10. 1. 2009 s spletne 

strani http://revija-knjiznica.zbds-zveza.si/Izvodi/K0204/kovac.pdf 

15. Kovač, M. & Kovač Šebart, M. (2006). Towards understanding patterns of 

book consumption in Europe. V: The future of the book in the digital age. Oxford: 

Chandos. 

16. Kovač, M. (2009). Od katedrale do palačinke. Ljubljana: Študentska založba. 

17. Miller, L. (2007). Reluctant Capitalists. Bookselling and the Culture of Consumption. 

Chichago, London: Chicago University Press. 

18. Nessier, U. (1997). Rising Scores on American Inteligence Tests. American 

Scientist (Sept-Oct 1997). 

19. Postman, N. (1986). Amuzing Ourselves to Death. Harmondsworth: Penguin 

Books. 

20. PIRLS International Report. Pridobljeno 10. 1. 2009 s spletne strani http:// 

timss.bc.edu/pirls2006/intl_rpt.html 

21. Programme for International Students Assesment. (2007). Pridobljeno 10. 

1.2009 s spletne strani http://www.pisa.oecd.org 

22. Publishing Market Watch 2004. Sector Report 1: The European Newpaper 

market. European Commission: Enterprise Directorate-General. Pridobljeno 

10. 1. 2009 s spletne strani http://www.rightscom.com 

23. Publishing Market Watch 2004. Sector Report 3: The European Magazine and 

Journal Market. European Commission: Enterprise Directorate-General. 

Pridobljeno 10. 1. 2009 s spletne strani http://www.rightscom.com 

24. Reading at Risk: A Survey of Literature Reading in USA. Research Division 

Report 46. (2004). Washington: National Endowment of Arts. 

25. Squires, C. (2007). Marketing literature. The Making of Contemporary Writing in 

Britain. New York: Palgrave Macmillan. 

26. Squires, C. (2007). Global Markets 1970–2000: Consumers. V: A Companion 

to the History of the Book. Malden, Carlton and Oxford: Blackwell Publishing 

27. Stanovich, K. E. & Matthew. Efeects in Reading. Reading Research quarterly, 

21(4), 360–401. 

28. Stockmann, D. Bengston, N. & Repo, Y. (2002). The Book Trade in Finland 

pridobljeno s spletne strani htpp://www.minedu.fi/opm/kulttuuri/ 

kirjasuomessapaivitys. pdf. 

139

140 


29. Thompson, J. (2005). Books in the Digital Age. Cambridge: Polity Press. 

30. Trends in international Mathematic and Science Study (TIMMS). Pridobljeno 

10.1.2009 s spletne strani http://www.pei.si/MA_4_poglavje.pdf 

31. Wischenbart, R. (2008). Ranking 2008. The World’s Biggest Publishing Groups. 

Paris: Livres Hebdo. 

32. Wolf, M. (2008). The Proust and the Squid. New York: HarperCollins 

Dr. Miha Kovač je izredni profesor na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko 

znanost in knjigarstvo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. 

Naslov: Avčinova 10, 1000 Ljubljana 

Naslov elektronske pošte: miha.kovac@siol.net

Kovač, M. Paradoksi branja in znanja v Sloveniji - Revija Knjižnica

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?