Prenesi revijo v PDF formatu (6 Mb) - SKZP

1 

Vsebina 

O Kairosu 3 

Samo PASTIRK, Miran MOŽINA 

Ob rojstvu Kairosa – Slovenske revije za psihoterapijo 7 

ZNANSTVENI ČLANKI 

Günter SCHIEPEK 

Psiha in telo: Ali samoorganizacija možganov pojasnjuje emergenco mentalnih pojavov? 17 

STROKOVNI ČLANKI 

Todd BURLEY 

Um in možgani za gestalt terapevte 33 

Bogdan ŽORŽ 

Psihoterapija in duhovnost 43 

Romana KEBE 

Transpersonalna psihoterapija 51 

Leon LOJK 

Samostojen poklic psihoterapevta – velika ideja Evropske zveze za psihoterapijo 61 

Matjaž REGOVEC 

Ko seks ni več tabu – jungovska analiza promiskuitete 71 

Miran MOŽINA 

V Sloveniji se je začel fakultetni študij psihoterapije 83 

DRUGI PRISPEVKI 

Kazalo v slovenščini 

Utemeljitev Zlatega priznanja za razvoj psihoterapije – Leon Lojk 107 

Utemeljitev Zlatega priznanja za razvoj psihoterapije – Bernard Stritih 108 

Utemeljitev Zlatega priznanja za razvoj psihoterapije – Miran Možina 109 

Marko KORENJAK 

Sledi psihonevroimunologije v nevrolingvističnem programiranju (NLP) 113 

Cvetka ORNIK 

Izkušnja Prve mednarodne psihoterapevtske poletne šole Univerze S. Freuda 2006 na Dunaju 119 

Navodila za objavo prispevkov 156

2 

Kazalo v angleščini 

Contents 

About Kairos (Reflection) 3 


Kairos – Slovenian Journal for Psychotherapy Was Born (Editorial) 7 

SCIENTIFIC PAPERS 

Günter SCHIEPEK 

Mind & Body: Does the Self-organization of the Brain Explains the Emergence of Mental Phenomena? 17 

PAPERS OF EXPERTS 

Todd BURLEY 

Minds and Brains for Gestalt Therapists 33 

Bogdan ŽORŽ 

Psychotherapy and spirituality 43 

Romana KEBE 

Transpersonal Psychotherapy 51 

Leon LOJK 

Psychotherapy as an Autonomous Profession – The Great Idea of the EAP 61 

Matjaž REGOVEC 

When Sex is No Longer Taboo – Jungian Analysis of Promiscuity 71 

Miran MOŽINA 

Faculty Study of Psychotherapy Has Started in Slovenia 83 

OTHER PAPERS 

Marko KORENJAK 

Traces of Psychoneuroimmunology in the Neurolinguistic Programming (NLP) 113

O Kairosu 

3 

O Kairosu 

Kairós (Grki izgovarjajo s poudarkom na drugem zlogu) je grška beseda za milostljiv, 

dobrotljiv, naklonjen, ugoden trenutek, ko se nekaj porodi. Za poseben trenutek, preblisk, 

ko v intenzivnem doživetju sedanjosti človek odkrije (nekatere) svoje izkušnje iz preteklosti in 

ko se prihodnost odpira na nov način. Eden od izvornih pomenov besede je povezan s pastirji, ki 

so opazovali zvezde. Ko noč nastaja in se prižigajo zvezde, se zdi, kot da se na nebu dvigajo in 

nato spet spuščajo. Trenutek, ko zvezda doseže svoj višek in ko se začne spuščati, je kairos. 

Ena od številnih legend o Kairosu, v kateri nastopa kot poosebljenje sreče oz. srečne priložnosti, 

pa pravi, da je bil zelo lep mladenič. Vendar je bil v nečem poseben: bil je popolnoma nag, 

namazan z olivnim oljem, lase pa je imel povezane v čop, ki mu je visel čez sredo čela. Poleg 

tega je Kairos stalno hitro tekel po svojih poteh, večkrat tudi mimo ljudi. Mnogi so ga želeli ujeti. 

Ker pa je bil zaradi olja izmuzljiv, so ga lahko ujeli samo, če so ga zagrabili za čop, ki je bil kot 

konjski rep sredi glave. Če so bili prehitri, se jim je izognil, če so bili prepočasni, so ga zagrabili 

za roko ali kakšen drug telesa, ki je bil namazan z oljem in Kairos je pobegnil. Sporočilo oz. nauk 

te legende je torej, da morajo ljudje aktivno zaznati in izkoristiti pravi trenutek, da bi uresničili 

svojo željo in dosegli srečo. Tudi beseda sreča izhaja iz besede srečanje – srečanje želje in tiste 

priložnosti v realnem svetu, ki omogoča izpolnitev želje. 

Kairos je lahko navdih, »aha« doživetje, uzrtje, ko se nam nekaj posveti, ko nas nekaj razsvetli, 

ko se nam odprejo nove perspektive. Kairos pomeni, da smo polno prisotni in živi v tu in zdaj, 

v razvijanju trenutnega doživetja in da se tega bolj zavemo. Je prehoden, izmuzljiv trenutek, 

v katerem se nekaj odvije, se razvije nekaj novega in je povezan s spremembo kvalitete naše 

zavesti. Poveča se naša čuječnost in navzočnost v sedanjem trenutku. Kairos nas tudi čutno in 

čustveno nagovori, saj čutenja doživimo bolj izostreno, bolj polno. Kot bi v čašo našega bivanja 

nekdo nalil nektar, bolj se zavemo polnosti lastnega bivanja. Kot bi se v nas aktiviral mikroskop, 

ki bi povečal sedanji trenutek, trenutno doživljanje in s tem prekinil našo raztresenost. Kot bi 

fotografski objektiv izostril in približal trenutne podobe. 

Kairos je trenutek edinstvene priložnosti, ki jo lahko ujamemo ali ne, saj dogodki zahtevajo 

dejanje ali so ugodni za neko dejanje. Življenjske okoliščine ali dogodki so taki, da se zavemo, 

da moramo ukrepati, nekaj narediti, in tudi tvegati, ZDAJ, da bi spremenili svojo usodo – bodisi 

za naslednjo minuto ali za celo življenje. Če ne bomo ukrepali, se bo naša usoda prav tako 

spremenila, a na drugačen način, ker nismo ukrepali, ker nečesa nismo naredili. Kairos je majhno 

okno, priložnost v našem bivanju, postajanju, nastajanju. Nenadoma začutimo (lahko tudi kot 

nevarnost), da se znani vzorci vedenja, znano medosebno okolje oz. odnos lahko spremeni. Ti 

trenutki zahtevajo okrepljeno, osredotočeno pozornost in nas postavijo pred izbiro – ali ostati v 

utečenem ritmu oz. vzorcu ali ne. In če ne, kaj naj naredimo? Znajdemo se na razpotju. Silijo nas 

v nerutinski odziv, ki je nov glede na znani vzorec. Nepričakovani in neznani so v svoji obliki in 

času in se nam zato lahko zazdijo čudni, nenavadni. Pogosto povzročijo zmedo, saj nenadoma ne 

vemo, kaj se dogaja in kaj narediti. Vezani so na neznano prihodnost in jih lahko občutimo kot 

zastoj ali kot priložnost. So izrazito osebni, kot nekakšni trenutki resnice. Pogosto jih spremljajo 

pričakovanja ali strah zaradi nujnosti izbire. Ne moremo narediti takojšnjega načrta akcije ali 

najti takojšnje razlage. V teh trenutkih se znajdemo na čistini. Ne moremo se izogniti tveganju. 

Običajno poskušamo razumeti kairos iz vidika ene osebe, a ko ga pogledamo iz vidika 

dveh, se nam razkrije še bolj bogat in pester. Npr. ko smo zaljubljeni, smo posebej dojemljivi 

za prisotnost druge osebe, ki v nas vzbuja intenzivna čutenja. Ob njej se spontano ojača naša 

prisotnost v sedanjem trenutku. Zlahka se osredotočamo. In če imamo srečo, naša zaljubljenost 

lahko preraste v trenutke intimnosti, ko se čas na protisloven način ustavi v intenzivnem zazrtju 

drugega in sebe v njegovih očeh. To je kairos v dvoje, kairos v trenutkih globokega medosebnega 

stika, v trenutkih srečanja.

4 

Miran Možina 

V kairosu se na nov način povežejo prej nepovezani elementi. Nastajanje novih povezav 

prispeva k temu, da take trenutke doživimo kot posebne in osvežujoče. Bolj intenzivno se 

zavemo, da v isto reko ne moremo stopiti dvakrat. Tudi nam dobro znane, celo banalne situacije, 

okoliščine dobijo novo svežino. Nas presenetijo. In lahko tudi pretresejo. Kairos nas obišče, 

ne moremo ga zagrabiti, ujeti z voljo. Je darilo. Nekateri bi rekli, darilo bogov, milost, ki smo 

je deležni. Včasih v trenutkih najtežjih življenjskih preizkušenj, v trenutkih hudega trpljenja 

prinese olajšanje, razbremenitev. 

Kairos ima lahko torej tudi zdravilno moč in je zato pomemben za vse oblike zdravljenj, tudi 

za psihoterapijo. Je kot izvir sveže, žive studenčnice, ki na čudežen način odplakne tudi najhujše 

bolečine, je obliž za rane. Je zdravilo, ki pospešuje procese celjenja. Je žarek, ki osvetli temo 

duševnega trpljenja, vrača smisel, vero in upanje. 

Obstaja širok spekter kairosov, od zelo redkih in izjemnih (kairos z velikim K), ko se 

preokrene širok zavoj reke našega življenja, do takih, ki nimajo skoraj nobenih posledic. 

Odvisno od konkretnih okoliščin in od tega, za kaj se gre, jih različno poimenujemo: »trenutek 

v času«, »trenutek brezčasja«, »odločilni trenutek« (ko npr. pritisnemo na sprožilec fotoaparata), 

»bistveni trenutek« (npr. ko ujamemo bistvo situacije), »trenutek resnice« (npr. pri bikoborbi), 

čuden, »zajeban« trenutek (npr. v mladostniškem žargonu) ali »trenutek tu in zdaj« (npr. v 

psihoterapiji). Obstajajo torej skrajno banalni trenutki sedanjosti (mikro-kairos), ki spremenijo 

tok življenja, trenutek za trenutkom puščajo majhno, a prepoznavno sled. To je snov, to so delčki, 

iz katerih je zgrajeno naše neprestano doživljanje in kar je za nas, psihoterapevte, še posebej 

važno, to so delčki, ki omogočajo terapevtske spremembe. 

Psihoterapije brez kairosa ni. Psihoterapevtski proces (kot tudi naše življenje) obrodi sadove 

samo, če so naši klienti deležni teh milostnih trenutkov – od tistih z manjšim k do tistih z velikim 

K, do katerih tudi sem in tja pride in ki pustijo globoko sled v spominu naših klientov, pa tudi nas, 

terapevtov. Ki ojačajo medsebojno čustveno vez. Saj psihoterapija v svojem bistvu pomeni iskanje 

prehodov, utiranje poti v nove življenjske pokrajine, širjenje obzorij, odpiranje novih perspektiv. 

In brez kairosa, teh posebnih trenutkov, ko v tu in zdaj klienti začutijo prehod, možnost novega 

koraka, zagledajo nove pokrajine, novo možnost toka reke življenja, je psihoterapija jalova. 

Psihoterapija je avantura, in to samo, če se lahko klient odpre za nepričakovano, za kairos. 

Vendar psihoterapija ni samo avantura za kliente, ampak tudi za terapevte. Če je terapevt odprt 

za kairos – in pomemben (če ne bistven) del njegovega usposabljanja naj bi bilo prav večanje 

občutljivosti za ta vidik psihoterapije – bo s svojim zgledom in ne le z besedami pritegnil klienta 

v kraljestvo tega skrivnostnega boga, ki mu je ljuba avantura. Zato se tik pred terapevtsko seanso 

rad vsaj za nekaj minut ustavim, se usedem na stol, na katerem bo sedel klient in se osredotočim 

na svoje dihanje in svojo zaznavo – kaj vidim, slišim in čutim tu in zdaj. Da se odprem za stisk 

roke ob pozdravu in za prvi očesni stik. Za vljudnostne besede ob pozdravu. 

In potem, ko terapevt zapre vrata svoje ordinacije in nanj obesi – NE MOTI – ko izključi 

telefon in ko se popolnoma posveti svojemu klientu ali klientom, ustvarja na nek način svet, 

posvečen prostor in čas in s tem pogoje za obisk boga Kairosa. Saj se neprestano uglašuje na 

svojega klienta, na njegove občutke, ki se iz sekunde v sekundo spreminjajo. Vključi nevidni 

mikroskop, ki povečuje minimalne gibe, vzgibe, drobnarije v načinu izrečenega, v mimiki… 

Kot izkušeni plesalec začne prisluškovati klientovim ritmom in intenziteti, crescendom in 

decrescendom njegovih čutenj, in poskuša ujeti njegov korak, na njegovih frekvencah. Diha v 

ritmu klientovega dihanja. Subtilno in diskretno oponaša klienta, kot bi bil njegovo ogledalo. Da 

s tem pospeši procese naravnega zrcaljenja, spodbudi aktivnost zrcalnih nevronov, s katerimi 

nas je v evoluciji opremila narava, da smo izjemno povečali zmožnosti za medosebni stik. In ko 

se med terapevtom in klientom vse bolj razvija skupno gibanje, ki vključuje seveda tudi veliko 

neuglašenih plesnih korakov, prehitevanja, zaostajanja, nesporazumov, motenj, lahko pride do 

srečnih naključij, ko se prisotnost obeh istočasno ojača v trenutkih srečanja, v »kairosu à deux«.

O Kairosu 

Takrat se zagledata v očeh drug drugega in se uzreta skozi oči drugega brez mask, kot osebi, kot 

človeka na istem čolnu, kot sopotnika v veliki avanturi nepredvidljivega bivanja. Dve zavesti 

povezani v kairosu intersubjektivne, medosebne zavesti. □ 

Miran Možina 

Opomba: 

V veliki meri mi je dal spodbudo in navdih za mojo meditacijo o kairosu Daniel N. Stern (knjiga The Present Moment in Psychotherapy and 

Everyday Life iz leta 2004, založba Norton, New York), ki je vključil ta grški koncept v svojo interpersonalno teorijo in v svoj model ti. »trenutkov 

srečanja« v vsakdanjem življenju in v psihoterapiji. Namerno pa sem se izognil korektnemu citiranju njegovih stavkov, ki sem jih vključil, ker 

bi s tem razbil celoto in s tem estetsko celostnost meditacije. Bog Kairos mi je bil namreč naklonjen in mi je milostno podaril nekaj trenutkov 

kairosa za pisanje o njem. O legendi o Kairosu namazanim z oljem pa mi je povedal Zoran Milivojević, prav tako me je opozoril na sorodnost 

besed srečanje in sreča. 

5

6 

Uvodnik

Spočetje 

V 

Ob rojstvu Kairosa – Slovenske revije za psihoterapijo 



Kot ustvarjalec sem docela samostojen, nobena sila 

na svetu mi v tem ne sme ukazovati. Iz slehernega mojega 

nastavka more nastati vse, čeprav ne vem vnaprej, kaj 

bo nastalo iz mojega pisanja. To je moja usoda in moje 

bistvo, da živim v tem in iz tega. V tem je obsežena želja po 

komunikaciji, ljubezni, resnici in napredku. 

(E. Kocbek, 1977, Zbrane pesmi 2. del, str. 242) 

posebno veselje nama je, da sva lahko med porodničarji in babicami prvi znanstveno 

strokovni reviji za psihoterapijo na Slovenskem z imenom, ki tudi sicer označuje posebne 

trenutke v življenju – Kairos. Spočetje revije se je zgodilo 2. februarja 2006, ko smo se 

zbrali predstavniki večine psihoterapevtskih pristopov v Sloveniji (glej tudi slike, ki jih je na 

ustanovnem sestanku ujel Robert Oravecz) in s tem izrekli jasen DA projektu, ki pomeni nov 

pomemben projekt Slovenske krovne zveze za psihoterapijo (SKZP) za novo raven dialoga med 

psihoterapevti različnih pristopov in odpira tudi pri nas nove možnosti za razvoj psihoterapije 

kot samostojne znanstvene discipline in samostojnega poklica: 

- Janko Bohak, Emil Benedik – psihoanalitična terapija; 

- Robert Cvetek in Tomaž Erzar – relacijska družinska terapija; 

- Tomaž Flajs in Rudi Kotnik – gestalt; 

- Gregor in Maša Žvelc – integrativna terapija (Erskine); 

- Robert Masten, Roman Koštal – integrativna terapija (Petzold); 

- Maja Rus Makovec, Leonida Kobal Možina in Miran Možina – sistemska terapija; 

- Lea Šugman Bohinc, Klemen Rebolj – kibernetika psihoterapije; 

- Gabi Čačinovič Vogrinčič, Irena Matko Lukan in Julka Vahen – izkustvena družinska terapija; 

- Jože Ramovš, Ingrid Russi Zagožen – logoterapija; 

- Romana Kebe – transpersonalna psihoterapija; 

- Radovan Zupančič – realitetna terapija; 

- Martin Bertok, Aleksandra Meško (tudi KVT), Zoran Milivojević - TA; 

- Marko Korenjak – NLP; 

- Danijel Mivšek in Vita Rozman – globinska psihološka psihoterapija; 

- Samo Pastirk – kognitivno vedenjska terapija; 

- Matjaž Regovec – jungovska analiza; 

- Rudi in Meta Tavčar – Imago terapija in 

- Robert Oravecz – družinska terapija. 

Ker je revija mednarodna, so se priključili tudi sodelavci in sodelavke iz tujine: 

- Graham Barnes – kibernetika psihoterapije; 

- Snežana Milenković – predsednica Srbske krovne zveze za psihoterapijo, integrativna art terapija; 

- Paul Pass – psihoanalitična terapija; 

- Alfred Pritz – psihoanalitična terapija in predstavnik Univerze Sigmunda Freuda; 

- Günter Schiepek – sistemska terapija; 

7

8 

Samo Pastirk, Miran Možina 

- Dinko Štajduhar, Božidar Popović – kibernetika psihoterapije in 

- Kristina Urbanc – realitetna in sistemska terapija. 

Nato smo izoblikovali uredniški svet in izvolili uredniški odbor, ki se je kasneje še dopolnjeval 

(glej na notranji strani naslovnice). Na sestanku je zahtevno delo urednikov posrečeno komentiral 

Jože Ramovš: »Urednikovanje je res trd, toda dober in zdrav kruh, če hočeš izdajati revijo tako, 

da je koristna, dobra in lepa, da se preživi in jo postopoma sprejmejo bralci.« 

Slika 1: Trenutki dobrega razpoloženja ob spočetju Kairosa – Slovenske revije za 

psihoterapijo na sestanku 2. februarja 2006 v Ljubljani. Od desne Vita Rozman, 

Irena Matko Lukan, Tomaž Erzar, Marko Korenjak in Romana Kebe. 

Slika 2: Branko Horvat (prvi z leve) je tehnični urednik Kairosa, sicer dolgoletni sodelavec 

in tehnični urednik vseh zbornikov Študijskih dni Slovenske krovne zveze za psihoterapijo. 

Poleg njega so na sliki še Robert Masten, Janko Bohak in Lea Šugman Bohinc.


Slika 3: Več glav več ve – (od leve) Tomaž Flajs, Sandra Meško, 

Leonida Kobal Možina in Matjaž Regovec. 

Slika 4: Jože Ramovš ima veliko izkušenj z izdajanjem revij in strokovnih 

publikacij, zato je podelil marsikatero izkušnjo. Ob njem Jelka Kos, 

lektorica, ki tudi že veliko let skrbi za dober jezik publikacij SKZP. 

9

10 


Slika 5: Brez računalnika ne gre – Miran Možina v 

vlogi zapisnikarja in odgovornega urednika. 

Zbrali smo se tisti, ki se še posebej zavedamo pomena zapisane besede in poleg tega pomena 

besede, ki ni površna, ampak je stvariteljska. Take besede nam ponujajo več možnosti, da ob 

branju postanemo bolj prisotni, navzoči, pomagajo nam doživeti kairos. Naš pesnik in narodni 

mučenik je zapisal: »Nemir našega časa je v slabosti duhovnega občevanja, v pomanjkanju tišine 

in v površnem spoštovanju tekstov. Ne želimo si le manj hermetičnih del, ampak si želimo tisto 

nezaslišano stvar, da stvariteljska beseda prikliče navzočnost, kakor pravi Heidegger. Če beseda 

ni navzoča, je medčloveški svet nihilističen.« (Edvard Kocbek, 1977, Zbrane pesmi, 2. del, 

str. 242) Meniva, da pesnik govori prav o doživetju kairosa. Kako dragocene so namreč lahko 

zapisane besede, ob katerih se ustavimo, poglobimo v tišini, ob katerih ujamemo Kairosa za 

njegov čop las in se nam odpirajo nova doživetja - in s tem novi življenjski prostori, novi stiki, 

nov medčloveški svet. Naša revija želi biti dom za take besede. 

V obilju zapisanih besed, ki so nam danes dostopne in ki se nam iz vseh strani ponujajo, celo 

pritiskajo na nas (npr. vsiljive reklame, ki iz dneva v dan polnijo naše nabiralnike), večkrat pred 

njimi tudi bežimo, se jim izogibamo. Ob poplavi knjig, revij, časopisov, spletnih informacij se 

morda marsikdo vpraša, zakaj še ena revija, ali jih ni že preveč. Naš odgovor je – dobrih revij 

in knjig ne bo nikoli preveč. In – brez dobrih znanstvenih in strokovnih tekstov slovenskih 

psihoterapevtov in psihoterapevtk se pri nas psihoterapija ne bo razvila kot samostojna in 

znanstveno utemeljena disciplina. 

O psihoterapiji je bilo že veliko napisanega in veliko še bo. Različne psihoterapevtske 

revije, časopisi in zborniki, skušajo povezati različne psihoterapevte. Tako so na primer v reviji 

Psihoterapija – Časopis za psihoterapiju i granična područja (1988), ki je izhajal v Jugoslaviji, 

ob imenih članov uredniškega sveta zapisali kraj od koder prihaja (Ljubljana, Zagreb, Beograd, 

Sarajevo…). Za mnoge revije je pomembna primarna stroka in tako skrbno beležijo izobrazbo, 

npr. psihiater, psiholog, socialni delavec itn. Spet v drugih revijah zasledimo institucijo, od koder 

posameznik prihaja. Midva pa zgoraj navajava psihoterapevtske pristope članov uredniškega 

sveta. Morda že na ta način revija pove nekaj o sebi, o aktualnem trenutku, da skrbno iščemo 

ravnotežje in razmerja, ki naj bi omogočala sinergije. In dobro je, da imamo vse te različne 

identitete v okviru tiste skupne, da smo psihoterapevti. Tako si želiva, da bi nam, psihoterapevtom 

in psihoterapevtkam, Kairos pomagal iskati identiteto in nova znanja ter videti v našem klientu 

predvsem sočloveka in sopotnika.

Pred spočetjem 


Spočetje naše revije ni bilo brezmadežno, ampak je bilo posledica dolgoletnega sodelovanja 

in dialoga med predstavniki različnih psihoterapevtskih pristopov v okviru SKZP, ki trenutno 

povezuje devet društev oz. inštitutov, za: transakcijsko analizo, gestalt, integrativno (Petzold), 

integrativno (Erskine) realitetno, sistemsko, izkustveno družinsko, globinsko psihološko terapijo 

in logoterapijo. Od leta 2001 smo med drugim organizirali tudi pet ti. Študijskih dnevov na 

Rogli in izdali štiri zbornike (2001: Dialog; 2002: Kaj deluje v psihoterapiji? Novejše raziskave 

njene uspešnosti; 2003: Kompetentni psihoterapevt; 2005: Sodobni tokovi v psihoterapiji: od 

patogeneze k salutogenezi). Prav ti so nam pokazali, da je pri nas dovolj psihoterapevtov, ki 

znajo in želijo pisati in objavljati. Po drugi strani smo se soočili z dejstvom, da naši zajetni 

zborniki, na katere smo sicer ponosni, ne prinašajo avtorjem, ki so v vpeti v akademski svet (in 

tistim, ki želijo delati akademsko kariero), skoraj nobenih točk za njihovo napredovanje. Ker 

je na sedanji stopnji razvoja psihoterapije na Slovenskem pomembno, da bi psihoterapija bolj 

prodrla tudi v akademski univerzitetni svet, če se hoče uveljaviti kot samostojna znanstvena 

disciplina, praktično nismo imeli druge izbire kot da pokrenemo znanstveno strokovno revijo. 

Hkrati je nenavadno, da do sedaj take revije v Sloveniji nismo imeli. Kaže, da je bilo potrebno, 

da je pred tem nastalo dovolj naklonjenosti med nami, psihoterapevti in psihoterapevtkami, 

za spočetje revije. Tako smo (šele) zdaj ujeli pravi trenutek, Kairos. SKZP je s svojim duhom 

vzpodbujanja dialoga, sprejemanja, povezovanja in spoštljivega vključevanja predstavnikov 

različnih psihoterapevtskih pristopov od svoje ustanovitve leta 1998 odločilno prispevala k temu 

trenutku. 

Nosečnost 

Čeprav smo najprej računali, da bomo prvo številko revije izdali že na Študijskih dnevih 

Rogla junija 2006, nam to ni uspelo, ker smo morali vse sile vložiti v projekt fakultetnega študija 

psihoterapije. K sreči so se komplikacije v nosečnosti začele reševati jeseni 2006, ko je vlogo 

glavnega urednika prevzel Samo Pastirk in povezal vrste. 

Prijetnejši del v času nosečnosti je bilo odločanje o imenu revije. Hoteli smo najti ime, ki bi 

bilo dober simbol za psihoterapijo. Izoblikovali smo veliko predlogov: 

psiha, (kontra)transfer, persona, odpor, seansa, poti, lunatik, na robu, psth, svet sanjačev, 

therapon, spoznanje, kairos, uvid, sophia, pomoč, psihopompos, vivere, psihoterapevtska obzorja, 

odnosi, veritatem facere, stik, terapevtska srečanja, razpotja, moj terapevt, sopotja, shrink net, 

sotočje, psihič, sozvočje, janez v terapiji, therapeuein, metafora, transformacija, razpon, relata, 

fiducia, anima, inspira, amica, prima in intima. 

Osebno sva vesela, da smo izbrali ime Kairos, ki je tudi že vzpodbudil Miranovo meditacijo. 

Postavili smo jo na začetek prve številke, saj verjamemo, da tudi znanstveno in strokovno delo 

lahko ohranja celostno radovednost, nas polni s smislom in neguje estetski vidik: 

“Mi, […] znanstveniki, bi ravnali dobro, če bi zadrževali svojo vnemo po obvladovanju tega 

sveta s kontrolo, saj ga tako nepopolno razumemo. Dejstvu, da svet nepopolno razumemo, ne bi 

smeli dovoliti, da hrani naš strah in s tem povečuje potrebo po obvladovanju s kontrolo. Bolje 

bi bilo, če bi naše raziskave navdihoval starejši, a danes manj spoštovani motiv: radovednost o 

svetu, katerega del smo. Nagrada za tako delo ni moč temveč lepota... Čudno je dejstvo,... da 

je vsak velik znanstveni napredek eleganten.” (Gregory Bateson, Steps to an Ecology of Mind, 

1985, str. 352) 

Drugo prijetnejše opravilo je bilo odločanje o naslovnici. Ko smo se pogovarjali o asociacijah 

na sliko puščave ljubitelja digitalne fotografije Boruta Gorenjaka, ki se je prebila v končni izbor, 

11

12 


nas je v dobro voljo spravila šala, ki nam jo je povedal Janko Bohak: 

Dva beduina sta potovala po puščavi. Eden stopi s kamele, se skloni k tlom in položi uho na 

peščena tla. Drugi ga vpraša presenečeno: “Kaj vendar počneš?” Prvi mu odgovori: “Prisluškujem 

puščavi. Hoče postati vrt!” 

In to je psihoterapija: prisluškovanje puščavi, ki hoče postati vrt, je še dodal Janko. 

In ko je oblikovalec Izidor Habjanič dodal naslovnici še presenetljiv kairotični element – 

zvezde živih barv – smo dobili občutek, da je prišla pika na i. 

Zvezda je rojena 

Vesela sva, da se bo naš Kairos rodil na Prvem mednarodnem znanstvenem psihoterapevtskem 

kongresu SKZP na Rogli od 31. maja do 2. junija. Zasluži si svečan sprejem in veliko žurko. V 

času nosečnosti so se še bolj izkristalizirali namen in cilji revije, ki je uradna revija SKZP. Na 

leto bodo izhajale štiri številke. V njej bomo objavljali prispevke z vseh področij psihoterapije 

in tudi z njenih mejnih interdisciplinarnih področij. Glavni cilj revije je vzpodbujati razvoj 

psihoterapije kot samostojnega poklica in kot samostojne znanstvene discipline, ki se bo vedno 

bolj vpenjala tudi v akademski svet tako na Slovenskem kot v tujini. Zato želimo z revijo v čim 

krajšem času prodreti v mednarodne bibliografske baze in promovirati slovenske psihoterapevte 

in psihoterapevtke tudi zunaj naših meja. Prav tako želimo prispevati k odprtosti in dialogu med 

različnimi psihoterapevtskimi pristopi. Po eni strani hočemo z revijo vzpodbujati objavo izvirnih 

znanstvenih člankov, po drugi strani objavo strokovnih prispevkov, ki poročajo o strokovnem 

delu in raziskovanju v praksi. In nenazadnje želimo prispevati k izmenjavi stališč, izkušenj, 

mnenj ter dilem v zvezi z aktualnimi psihoterapevtskimi temami in izzivi. 

V reviji bomo torej objavljali tri vrste prispevkov: znanstvene članke, strokovne članke 

in druge prispevke. Čeprav je glavni cilj in namen revije pripomoči k znanstveno strokovni 

promociji slovenske psihoterapije s kvalitetnimi znanstvenimi in strokovnimi članki (tudi glede 

obsega je to večji del revije), so dobrodošli tudi drugi prispevki (bolj natančno glej spodaj). 

Želeli bi ohranjati ravnotežje in upoštevati svarilo indijskega pesnika in pisatelja Rabindrantha 

Tagoreja, ki pravi: »Misel, ki je samo logika, je kakor nož, ki je samo ostrina. Okrvavlja roko, 

ki ga rabi.« 

Članek objavimo po uskladitvi z recenzentoma (postopek dvojne slepe recenzije) in po 

lektoriranju. Objavljamo prispevke napisane v slovenskem ali angleškem jeziku, po dogovoru 

z uredniškim odborom tudi v drugem jeziku. Za prispevke, ki jih avtorji ponudijo v objavo 

kot članke, bodisi kot znanstvene ali strokovne, veljajo pravila, ki jih bolj obširno navajamo 

v navodilih za objavo (glej na koncu revije). Objavljamo raziskovalne in teoretične članke, 

pregledne članke ter prevode pomembnih tujih člankov. V raziskovalnem (empiričnem) članku 

avtor poroča o raziskavi v skladu z ustaljeno strukturo: uvod, metoda, rezultati, razprava in 

literatura. Teoretični članek naj preuči in kritično analizira določene modele ali teorije. Pregledni 

članek kritično ovrednoti na različnih mestih že objavljene prispevke. Metaanalitična študija 

predstavlja posebno vrsto članka, v katerem avtor s pomočjo posebne raziskovalne metodologije 

pregledno predstavi rezultate številnih empiričnih študij na temo nekega raziskovalnega 

problema. 

Hkrati so dobrodošli prispevki vseh vrst, ki so namenjeni informiranju o praksi, razvoju stroke, 

novostih, izmenjavi izkušenj in stališč, saj želimo dati priložnost tudi vsem (strokovnjakom, 

klientom, študentom psihoterapije), ki niso vešči akademskega pisanja. Računamo na to, da 

bomo dobivali kratka poročila o praksi, projektih, mini raziskavah, kazuistične prikaze, knjižne 

recenzije, razmisleke, polemike, izkušnje, pisma, ocene prispevkov, strokovne novice, novice 

o družbenih dogajanjih pomembnih za psihoterapijo, poročila iz različnih psihoterapevtskih 

kongresov, strokovnih srečanj, usposabljanj, predavanj, seminarjev ipd. 

In kaj prinaša prva številka Kairosa, ki je tokrat dvojna? Številka je delno tematska, saj so


v njej prispevki povezani s temo kongresa - Psihoterapija v luči nevroznanosti: telo, čustva in 

zavest – revolucionarne povezave. Prof. Günter Schiepek, psihoterapevt in evropsko uveljavljeni 

raziskovalec psihoterapije, je prispeval članek, v katerem se loteva enega najtrših orehov v 

zgodovini znanosti, ki ostaja nerešen tudi danes – odnosa med duševnostjo in telesom. Članek 

prof. Todda Burleya pa prikaže nevroznanstvena spoznanja, ki so po najinem mnenju zanimiva 

ne le za gestalt terapevte, ampak tudi za terapevte drugih pristopov. Na koncu revije je poseben 

dodatek, v katerem so podane osnovne informacije o kongresu, program, naslovi avtorjev in 

povzetki prispevkov s kongresa: plenarnih predavanj ter povzetki 45 različnih delavnic in 

vzporednih predavanj. 

Po drugi strani prinaša revija prispevke avtorjev delavnic, ki niso nujno povezani z letošnjo 

naslovno temo kongresa. Bogdan Žorž, psihoterapevt z dolgoletnimi izkušnjami, v svojem 

prispevku razmišlja o povezanosti psihoterapije in duhovnosti. Kot zapiše sam, bralcu ne 

daje (vsiljuje) odgovorov, temveč skuša opredeliti vprašanja in spodbujati razmišljanje in 

raziskovanje tega občutljivega področja. Romana Kebe, psihologinja, ki je kot edina Slovenka 

do zdaj diplomirala na Centru za transpersonalno psihologijo v Londonu in je članica Britanske 

zveze za psihoterapijo, v svojem prispevku na občuten in strokovni način predstavi temelje 

transpersonalne psihoterapije. Le-ta v svojem pristopu poveže znanstvene dosežke zahodne 

psihologije s starodavnimi duhovnimi sistemi Vzhoda. Avtorica nas ponovno opozori na pomen 

odnosa v psihoterapiji. Z Leonom Lojkom, predsednikom Evropske zveze za realitetno terapijo 

in predsednikom Strokovnega sveta SKZP, v članku – Poklic psihoterapevta – velika ideja 

Evropske zveze za psihoterapijo, prepotujemo dolgo pot, ki jo je psihoterapija opravila do 

samostojnega poklica psihoterapevta. Ob tem nas spomni tako na pomen formalnega okvira 

psihoterapevtove poti kot osebni napor, ki je za to potreben. Na osnovi lastnih psihoterapevtskih 

izkušenj uspe sijajno povezati različne vidike psihoterapije, npr. znanstveni, strokovni, osebni, 

filozofski, estetski, etični, organizacijski in politični vidik v celoto, kar uspe le redkim. Matjaž 

Regovec v svojem prispevku razmišlja o arhetipskih koreninah promiskuitete ter se osredotoči na 

obravnavo primera v jungovski analizi. Strokovne prispevke zaključi Miran Možina, predsednik 

SKZP, s prikazom revolucionarne novosti na področju izobraževanja. Tudi v Sloveniji se je 

namreč jeseni 2006 začel fakultetni študij psihoterapije po bolonjskem sistemu, ki omogoča 

študij psihoterapije takoj po maturi kot prvi poklic. Ob tem predstavi Univerzo Sigmunda 

Freuda, SKZP, bolonjske procese, prizadevanje za akreditacijo študija, možnosti zaposlovanja 

psihoterapevtov in vizije o razvoju psihoterapije na Slovenskem. 

Sklop drugih prispevkov, ki smiselno zaključujejo prvo številko revije, pričenja Janko Bohak, 

oče SKZP, skupaj s Samom Pastirkom in Jernejem Vidmarjem. Podali so utemeljitve za Zlata 

priznanja za razvoj psihoterapije treh psihoterapevtov, ki so pustili za sabo pomembne sledi: 

Leona Lojka, Bernarda Stritiha in Mirana Možine. Sledi prispevek Marka Korenjaka, študenta 

psihoterapije, sicer pa že uveljavljenega NLP trenerja, v katerem poroča o mini raziskavi, v 

kateri je NLP metodo kognitivne desenzibilizacije uporabil za odpravljanje ali omilitev 

simptomov alergije. Cvetka Ornik pa nam na sproščen način poda izkušnjo Prve mednarodne 

psihoterapevtske poletne šole Univerze Sigmunda Freuda 2006 na Dunaju, ki se je je udeležilo 

tudi 17 študentov propedevtike iz Slovenije. 

Tako, prva številka je pred Vami. Upava, da se je lahko skupaj veselimo, se iz nje učimo 

novega in preprosto uživamo v prispevkih. Dragi Kairos, želiva ti plodno in dolgo življenje in da 

bi nam bil vir navdiha za trenutke kairosa! □ 

13

14 

Slika 6: Urednikovanje je trd toda dober in zdrav kruh... 

– glavni urednik Kairosa Samo Pastirk.

ZNANSTVENI ČLANKI

Znanstveni članki 

Günter SCHIEPEK* 

Psiha in telo: Ali samoorganizacija možganov 

pojasnjuje emergenco mentalnih pojavov? 

Ključne besede: nevrobiologija, nevroznanost, sinergetika, zavest, jaz, sebstvo 

Povzetek: Nevrobiološke raziskave so pomembno prispevale k razumevanju duševnih motenj in k novemu 

pristopu k starim filozofskim problemom. Možgani so s svojo strukturo primer kompleksnega sistema, 

v katerem potekajo procesi samoorganizacije. Veda o samoorganizaciji se imenuje ‘sinergetika’ in se 

ukvarja s pojavi, ki so za razumevanje možganov bistveni. To je lepo razvidno iz sinergetičnega modela 

duševnih procesov, ki pojasnjuje, kako se stabilizirajo duševne strukture v odnosu med jazom oz. sebstvom 

[Selbst] in okoljem. Nevronska samoorganizacija je predpogoj zavesti in koordinacije jaza/sebstva. Obstaja 

možnost, da zadovoljivega mostu med mentalnimi in fizičnimi pojavi sploh ne bomo našli, čeprav je naše 

poznavanje korelacije nevrobioloških in duševnih procesov vse večje. Razlika med izkušnjami prvoosebne 

ter tretjeosebne perspektive mogoče ostaja temeljna in neodvisna od vsakega znanstvenega spoznanja. 

Čeprav različne variante emergentizma pri problematiki duha in možganov ne ponujajo končnih rešitev, 

teorija samoorganizacije vseeno modelira različne emergentne ravni (npr. njihovo dinamično sinhronizacijo 

ali desinhronizacijo) ter upošteva časovno dimenzijo v evoluciji procesnih, funkcionalnih in strukturnih 

vzorcev na različnih časovnih lestvicah. 

Mind and Body: Does the Self-organization of the Brain Explains the 

Emergence of Mental Phenomena? 

Key words: neurobiology, neuroscience, synergetics, consciousness, self 

Summary: Neurobiological research has contributed importantly to the understanding of mental disorders 

and to the new approach to the old philosophical problems. The brain structure is an example of complex 

self-organized system. Synergetics is the science of self-organization and deals with phenomena which are 

crucial for the understanding of our brain. This is shown in the synergetic model of mental processes which 

clarifies how psychic structures are stabilized in the relationship between the self and the environment. The 

self-organization of neurons is a prerequisite for the emergence of consciousness and for the coordination of 

the self. It can happen that we will not find the appropriate bridge between mental and physical phenomena 

although our understanding of the correlation between neurobiological and mental processes is constantly 

growing. It can happen that the difference between the first person and the third person perspective will 

remain the basic difference and independent of all scientific knowledge. Although the different versions of 

emergentism in the relation to the mind –brain problem don’t offer final solutions, the theory of self-organization 

offers the models of the different levels of emergence (for example their dynamic synchronization 

and desynchronization) and considers the time dimension in the evolution of the process, functional and 

structural patterns on the different time scales. 

1 Samoorganizacija možganov 

Nevrobiološke raziskave niso samo pomembno prispevale k razumevanju duševnih motenj 

(ena od mnogih iztočnic: razvoj nevrofenotipov namesto razdelitve duševnih motenj, ki temelji 

na simptomih), k novemu pristopu k starim filozofskim problemom (npr. o temeljih spoznanja, 

(ne-)zmožnosti svobode ali odnosu med materijo in duhom), temveč tudi k preseganju 

tradicionalnih nasprotij. Kar smo do zdaj razumeli v smislu ali-ali, danes razumemo kot 

součinkovanje in vzajemno pogojenost. To npr. velja za razlikovanje med organsko pogojenimi in 

funkcionalnimi duševnimi motnjami, za dihotomijo objekt - okolje ali za nasprotje, ki je pogosto 

ideološko obarvano, med farmakološkim in psihoterapevtskim zdravljenjem. Nenazadnje pri- 

Günter Schiepek, prof. dr. Naslov/Address: Donau-Universität Krems, Dr. Karl Dorrek Str. 30, A-3500 Krems, Austria ali/or Center for Complex 

System, Friedrich List Str. 34, D-73760 Ostfildern, Germany; e-pošta: gschiepek.fksh@t-online.de. 

17

18 

Günter Schiepek 

speva nevrobiologija tudi k integraciji različnih psihoterapevtskih pristopov. 

Kljub omenjenim prispevkom nevroznanosti, menim, da je vedno bolj potrebno, da se 

sprašujemo o povezanosti številnih ugotovitev in empiričnih rezultatov z načinom delovanja 

možganov. Ali obstaja teoretični model, ki bi nam omogočil urejanje progresivno naraščajočega 

faktografskega znanja in tudi to, da bi ga vsaj približno razumeli? Bi se lahko s takšno teorijo 

približali velikim še nerešenim ugankam naše duševnosti – npr. vprašanju o nastanku kvalitativne 

zavesti iz nevronskih, torej fizikalno-kemijskih procesov oz. vprašanju o povezanosti med 

zavestjo in nevronskimi procesi? 

Trenutno ni na vidiku nobene enotne teorije možganov. Da bomo razvili zadovoljivo teoretsko 

paradigmo, bomo v razvijanju teorij očitno potrebovali večje število konkurenčnih modelov in 

paradigem. Pred nami je verjetno daljše obdobje, ko bomo morali delati na različnih konceptih 

pa tudi nasprotjih, pri čemer lahko nekatere modele že danes smatramo za zastarele. Tako je 

npr. nesmiselno možgane še naprej primerjati s serijskim računalnikom, spomin pa s postopkom 

shranjevanja in ponovnega priklica podatkov. Prav tako je glede na raven naših spoznanj (npr. 

Davidson, Scherer in Goldsmith, 2003), ki smo jo dosegli, čista kognitivna nevroznanost 

preozka. Vedno težje si namreč predstavljamo čiste kognitivne procese, saj na vse nevronske 

procese pomembno vplivajo čustva in motivacija. Poleg tega možgani niso izoliran organ, saj 

so molekularni procesi posameznih nevronov močno odvisni od njihove interakcije z okoljem, 

ki ga sestavljajo pretežno drugi ljudje (vsak s svojimi možgani seveda). Okolje možganov ni le 

fizikalne narave, temveč tudi socialne, kar pomeni, da je prepojeno s pomenom in pomen poraja. 

Možgani so socialni organ. In navsezadnje možganov ne moremo opazovati izolirano niti znotraj 

posameznika, temveč samo v interakciji z endokrinimi, imunološkimi in drugimi biološkimi 

telesnimi procesi. 

Predstava o možganih, ki je široko sprejeta, je, da gre za kompleksen sistem, kjer skoraj 

vedno in povsod nastopajo najrazličnejši resonančni procesi in nelinearne dinamike. Poglejmo si 

osnovne strukturne značilnosti možganov: 

- v možganih je ogromno število delov (nevronov) – približna ocena je več 100 milijard 

nevronov; 

- nevroni so urejeni v mreže, ki so spet vpete v mreže (mreža mrež) in te spet v nove mreže 

(mreža mrež mrež) itn.; 

- en nevron ima 8000 do 10000 sinaptičnih povezav z drugimi nevroni, glede na obliko, 

lokalizacijo in funkcionalno vključenost; 

- en nevron je neposrednem stiku s 1000 drugimi nevroni. Na ta način so živčne celice 

izjemno gosto povezane. Npr. v principu je lahko vsak nevron v možganski skorji preko dveh 

vmesnih nevronov (to pomeni preko treh sinaps) v komunikaciji z vsemi drugimi nevroni; 

- signali oz. sporočila, ki vstopajo v nevron, se v njem obdelujejo na nelinearen način 

(nelinearna obdelava signalov znotraj enega nevrona); 

- prav tako se na nelinearen način prenašajo signali med nevroni, saj prenos signalov temelji 

na kompleksnih mehanizmih povratnih zvez [feedback] med nevroni in znotraj vsakega nevrona 

(nelinearna obdelava signalov med nevroni) 

- sorazmerno veliko je število nevronov za obdelavo signalov znotraj sistema (to je znotraj 

možganov kot celote), manj nevronov pa je za aferenco (del živčevja, ki omogoča prenašanje 

sporočil v možgane) oz. eferenco (del živčevja, ki omogoča prenašanje sporočil iz možganov) 

(približna ocena razmerij - aferenca : notranja obdelava v možganih kot sistemu : eferenca ⇔ 1: 

100 000 : 1) 

- mrežno vezje med nevroni omogoča večkratne in raznovrstne povratne zanke med njimi 

(kombinacija pozitivne in negativne povratne zveze) kot tudi inhibicijsko – dezinhibicijske 

mehanizme. 

Taka struktura natančno zadovoljuje vse kriterije za samoorganizacijo oz. za nastanek

Psiha in telo: Ali samoorganizacija možganov pojasnjuje emergenco mentalnih pojavov? 

makroskopskih vzorcev iz dinamike sestavnih delov tega kompleksnega sistema, pri čemer 

makroskopska dinamika delovanje oz. vedenje posameznih delov usmeri na svoj tir (‘’zasužnji’’) 

in ga sinhronizira. Obratno lahko iz skupnega delovanja posameznih delov nastane struktura 

(red, vzorci) s takimi lastnostmi in kvalitetami, ki se na ravni delov ne pojavijo (ti. emergenca). 

Veda o samoorganizaciji se imenuje ‘sinergetika’ in se očitno ukvarja s pojavi, ki so za 

razumevanje možganov bistveni: kako nastajajo vzorci (red) in kako se spreminjajo, kako pride 

do sinhronizacije in nastanka koherentnih vzorcev, kakšni so odnosi med strukturo in funkcijo, 

kakšna je ti. »eigen« dinamika in avtonomija delovanja živih sistemov ter navsezadnje tudi kako 

součinkujeta stabilnost oz. nestabilnost pri vseh procesih nevronske dinamike, učenja in razvoja 

(Haken, 2002, 2004; Haken in Schiepek, 2006). Dejstvo pa je, da ti pojavi ne nastopajo le v 

možganih, temveč v kompleksnih sistemih vseh vrst, neodvisno od njihove materialne osnove. 

Tako so samoorganizirajoče procese sprva odkrili v fizikalnih neravnovesnih sistemih (npr. laser, 

tokovna dinamika v tekočinah), pa tudi v socialnih sistemih (npr. komunikacija v skupinah), v 

gospodarstvu, prometu in v poplavi informacij svetovnega spleta (Haken in Schiepek, 2006; 

Mainzer, 1997). 

2 Sinergetični model psihičnih procesov 

Temeljno eksperimentalno izhodišče pri opazovanju pojavov samoorganizacije fenomenov je 

bilo, da so sistemu preskrbeli določen, nanj prilagojen vir energije. Pri plasti silikonskega olja v 

plitki ponvi, je to npr. temperaturna razlika med njenim dnom in površino tekočine. Neprekinjeno 

zviševanje te temperaturne razlike vodi do nezveznih [diskontinuiranih] prehodov v sistemski 

dinamiki, v tem primeru torej iz nestrukturiranega stanja (homogeno mirovanje) preko vmesne 

stopnje turbulence do satovju podobnih heksagonalnih struktur. Te t.i. konvekcijske celice, v 

katerih tekočina potuje v notranjosti navzgor, pri robu pa spet navzdol, v sistemu optimizirajo 

transport toplote in na ta način skokovito povečajo učinek oz. stopnjo delovanja. Pod rahlo 

spremenjenimi pogoji je mogoče v enem samem sistemu ustvariti najrazličnejše dinamične 

vzorce. Sinergetika je za številne fizikalne, biološke in psihološke sisteme ustvarila poskusne 

pogoje, kjer so s stalnim spreminjanjem specifičnih pogojev stimulacije (to je s spreminjanjem 

ti. kontrolnega parametra) povzročili nezvezno [diskontinuirano], porajanje in spreminjanje 

struktur in dinamičnih vzorcev (t.i. urejevalci ali urejevalni parametri ali parametri reda). 

19

20 


Slika 1: Sinergetični model duševnih procesov 

Pri človeku pa lahko eksperimentator zelo redko in pod zelo specifičnimi pogoji vpliva 

na kontrolni parameter. Za razliko od fizikalnih poskusov se pri človeku kontrolni parametri 

namreč porajajo in spreminjajo v notranjosti organizma. Pri zdravem duševnem delovanju 

reagiramo predvsem na senzorno stimulacijo iz našega fizikalnega in socialnega okolja, pa tudi 

iz notranjosti našega telesa (glej sliko 1). »Informacija« je za človeka zagotovo pomemben 

sprožilec oz. kontrolni parameter, vendar če smo natančni, nastane informacija v smislu pomena 

šele v organizmu. Informacija, za katero naš organizem nima razvitega sistema čutil (npr. 

radioaktivnost), vsaj za duševne oz. mentalne procese ni informacija. Informacija se poraja 

[generira], pri čemer ima pomembno vlogo aktualno izhodiščno stanje organizma. Predhodne 

izkušnje, potrebe, pričakovanja in še posebej čustva lahko razumemo kot sistemske pogoje, 

ki iz senzoričnega inputa ustvarijo relevantne kontrolne parametre. Na področju senzorične 

obdelave dražljajev v osnovi že razumemo, kako čustvene strukture (npr. amigdala) ocenjujejo 

pomembnost dražljajev in posledično spreminjajo vzburjenost [arousal] odzivnost, pozornost ter 

fiziološke in motorične reakcije – bliskovito hitro, še pred zamudnimi podrobnimi kognitivnimi 

analizami situacije (npr. LeDoux, 2001). Biološki sistemi selekcionirajo, izbirajo svoje kontrolne 

parametre – kar pa počnejo tudi že fizikalni sistemi, saj konvekcijski tokovi v tekočinah ne 

reagirajo ne na električni tok ne na svetlobo (temveč na temperaturne razlike), in laser ne reagira 

na toplotno segrevanje (temveč na električni tok in na svetlobo). Kontrolni parametri nato med 

elementi (npr. nevroni) modificirajo nelinearna vzajemna delovanja in jih spravijo iz njihove 

trenutne dinamike (kvazi atraktor ali prehodno ravnovesje). Pri nevronskih oz. psihičnih sistemih 

pa na kontrolne parametre vpliva še ti. učinek »od zgoraj navzdol« [top down], to pomeni, da 

postanemo za določene dražljaje bolj občutljivi, ali pa se od njih izoliramo, jih odklopimo. 

Nastali urejevalci oz. parametri reda, tudi če se razpršijo in preidejo v druge urejevalce, 

sistema ne zapustijo v enakem stanju. Enkrat nastali urejevalci se lažje ponovno vzpostavijo 

(četudi ne v popolnoma identični obliki, primer je aktiviranje spomina) ali pa vplivajo na 

verjetnost pojavljanja drugih urejevalcev. Predhodno znanje vpliva na nastanek nadaljnjih 

kognitivno-čustveno-vedenjskih vzorcev ter ustvari kontekste za oblikovanje novih vzorcev in 

atraktorjev. Na sliki 1 je to opisano kot usedlina zgodovine sistema. Pri tem lahko na ravni 

nevronov vidimo delovanje Hebbovih sinaps, t.j. od uporabe oz. aktivacije odvisno dinamično


funkcijsko modulacijo sinaptičnih in znotraj celičnih procesov (sistemi drugih sporočevalcev 

[second messenger], izražanje [ekspresija] genov). Nevronska plastičnost, kot vemo, ni 

poljubna, temveč je omejena z dosedanjimi izkušnjami, še posebej s tistimi, ki so se zgodile 

v najpomembnejših (ponavadi v zgodnjem otroštvu) fazah oblikovanja živčevja. V naši shemi 

to ponazarjamo kot robne pogoje, ki na aktualno sistemsko dinamiko delujejo kot omejitve 

[constraints]. Robni pogoji lahko obstajajo (a) v načinu delovanja in vzajemnem součinkovanju 

posameznih delov (npr. v aktivnosti določenih sinaps), kar pomeni, da se kažejo v osnovni 

strukturi sistema (način delovanja določa strukturo in obratno), (b) v delovanju drugih sistemov 

in njihovih urejevalcev ter (c) v fizikalno-materialnih pogojih okolja, na katere imajo organizmi 

večji ali manjši vpliv. Tako lahko našo filogenetsko dediščino, pa tudi temeljno anatomsko 

strukturo možganov, razumemo kot sistemsko-strukturni robni pogoj. Praviloma se robni pogoji 

spreminjajo počasneje od urejevalcev, urejevalci pa počasneje od posameznih delov. 

Prikazano shemo si moramo predstavljati kot mnogokrat vzporedno povezano, torej v 

ciklih ali mrežah takšnih samoorganizirajočih sistemov, ki sprožajo drug drugega. Dinamika 

urejevalnih parametrov nekega sistema lahko postane kontrolni parameter drugih sistemov in 

obratno. Makroskopska dinamika sistema se lahko uskladi z drugimi sistemi in proizvede nove 

urejevalce. Majhna nevronska mreža se z drugimi mrežami poveže v omrežje itd. (Freeman, 

1995). Samoorganizacija enega sistema se povezuje s celimi sistemskimi hierarhijami, pri čemer 

postane makroskopska dinamika urejevalcev nekega sistema mikroproces drugega sistema itd. 

To velja za nevronske, duševne in tudi medosebne procese. 

Če si na kompleksni ravni kot urejevalce predstavljamo tudi dejanja, le-ta delujejo na naše 

okolje. Sami izbiramo, v katerih okoljih se hočemo gibati (npr. s katerimi ljudmi želimo biti v 

stiku) ter lastno okolje aktivno oblikujemo. Nasprotno iz okolja prejemamo signale. Čeprav je 

‘’okolje’’ na sliki 1 ponazorjeno nediferencirano, kot pravokotnik, vsebuje samoorganizirajoče 

sisteme najrazličnejših vrst in dimenzij, s katerimi smo v interakciji in v katere smo vpeti. Ko ljudje 

v socialnih procesih drug drugega zaznavamo (‘’opazujemo’’) in presojamo po Atmanspacherju 

in Dalenrootu (1994) govorimo o ti. endosistemih. Slednji niso pogojeni le z zaznavanjem 

fenomenov, temveč je njihov nastanek odvisen od opazovalcev, ki jih torej soustvarjajo. V stanju 

reflektirajočega samoopazovanja, pa tudi v smislu vzporedne samokontrole, smo ta opazovalec 

mi sami. 

Okolje samoorganizirajočih sistemov ustvarja pogoje, ki delujejo kot kontrolni parametri. 

Danosti in spremembe našega okolja imajo na nas nenehen vpliv, po naravi delujejo spodbujevalno 

ter oblikujejo gradient približevanja in izogibanja (prim. koncept psihološkega polja po Kurtu 

Lewinu). Živimo v spremenljivem vektorskem polju, ki pa ni zgolj danost okolja, temveč tudi 

našega zaznavanja, potreb in čustev (na sliki 1 puščica od sistema in urejevalca proti kontrolnemu 

parametru). Kaže se to, kar je s svojo formulo V = f (Os, Ok) ponazoril Lewin: Vedenje (V) je 

funkcija osebe (Os) in njegovega okolja (Ok), in sicer okolja, kot ga ta oseba zaznava in doživlja. 

Tudi okolje namreč ustvarja zunanje robne pogoje za naše duševno delovanje. 

Tako imamo pred sabo sinergetični model, ki pojasnjuje, kako se stabilizirajo duševne 

strukture v odnosu med jazom oz. sebstvom [Selbst] in okoljem. Dolgoročneje lahko nastanejo 

kognitivno-čustveno-vedenjski vzorci, značilni za določenega človeka, in se pri njem pogosteje 

pojavljajo. V metafori potencialnih pokrajin gre za doline pokrajine, ki predstavljajo našo 

osebnost. Če te doline niso pregloboke, gorski hrbti med njimi pa ne previsoki, lahko glede 

na in v skladu s situacijo prehajamo med kognitivno-čustveno-vedenjskimi vzorci. Odvisno od 

uporabe (izkušnje) se pokrajina spreminja, kar pomeni, da lahko spreminjamo svojo osebnost. 

Tako postane razumljiv dvojni aspekt stabilnosti in fleksibilnosti, ki definira zdravo osebnost. 

Krogla (aktualno vedenje sistema) se kotali med dolinami, kar doline deformira, vendar pa je ta 

proces (de-)formacije v primerjavi z gibalno hitrostjo krogle precej počasen. 

21

22 


3 Nevronska samoorganizacija kot predpogoj zavesti in koordinacije jaza/ 

sebstva 

Ali ne bi bilo problema kvalije (lat. qualia = občutki in zaznave, ki sestavljajo notranje 

življenje posameznika, op. prev.) (to je problema nastanka naše kvalitativne zavesti) in 

mentalnega pojava osebnega jaza/sebstva najbolje opazovati kot produkta emergence naših 

možganov in ju torej razglasiti za rešena? Če prebiramo strokovno literaturo, ki se ukvarja s 

tem, lahko vidimo, da obstoječe znanje dejansko ustreza sinergetičnemu miselnemu modelu, 

saj součinkovanje sistemskih mrež, nevronski sinhronizacijski procesi in delovanje notranjih 

in zunanjih kontrolnih parametrov očitno predstavljajo bistvene pogoje za te pojave. To bomo 

najprej pojasnili na primeru zavesti, nato še na primeru jaza/sebstva. 

3.1 Zavest. Že takoj na začetku je potrebno povedati, da zavest ni ena oz. da ni eno stanje. 

Večinoma predpostavljamo, da je sestavljena modularno in obsega različne vidike, kot so: (1) 

osnovna pozornost in budnost, (2) zaznavanje dogajanja v okolici in lastnem telesu, (3) mentalna 

stanja in dejavnosti, kot so mišljenje, predstavljanje in spominjanje, (4) čustva, afekti in potrebe, 

(5) doživljanje lastne identitete in kontinuitete, (6) ‘’mojost’’ lastnega telesa, (7) avtorstvo in 

nadzor nad lastnim početjem in mentalnimi dejanji, (8) orientiranje jaza/sebstva in telesa v 

prostoru in času, (9) občutek resničnosti glede doživetega ter razlikovanje med realnostjo in 

fantazijo (npr. Roth, 2001, str. 193). 

Damasio (2001) izhaja iz različnih stopenj zavesti, pri čemer začenja z nezavednim 

proto-jazom/sebstvom (nem. Proto-Selbst, ang. proto-self), kjer gre za vzajemno povezane in 

začasno usklajene nevronske vzorce, ki predstavljajo stanja organizma na različnih možganskih 

ravneh. Naslednja stopnja, jedrni jaz/sebstvo (nem. Kern-Selbst, ang. core self), je zavestna, a 

predverbalna stopnja. Predstavlja spremembe našega organizma (v telesu, vedenju, zaznavanju 

in mišljenju), v povezavi z notranjimi in zunanjimi ‘’objekti’’, in je osredotočen na prostor in čas 

ter minljiv. Temelji na povratnih zankah samo-reprezentacije (t.i. ‘’zemljevidih drugega reda’’), 

v kateri se »upodobi« oz. »preslika« proto-jaz/sebstvo. Trajni, a dispozicionalni zapisi izkušenj 

jedrnega jaza/sebstva preidejo v avtobiografski jaz/sebstvo (nem. autobiographisches Selbst, ang. 

autobiographical self). V avtobiografskem spominu se obdelajo in konsolidirajo, okrepijo, nato 

se lahko aktivirajo kot nevronski vzorci, se spremenijo v eksplicitne predstave in se preoblikujejo 

skozi nadaljnje izkušnje. V tej razširjeni obliki je zavest osnova reprezentacije sebstva, saj 

omogoča psihične procese, pri katerih se doživljamo kot opazovalci in razsodniki opazovanih 

objektov, kot avtorji svojih misli, kot potencialni akterji dejanj v določeni situaciji. Individualno 

perspektivo, ‘’mojost’’ in avtorstvo našega razmišljanja, čutenja in delovanja omogoča jedrna 

zavest, časovno kontinuiteto pa naš avtobiografski jaz/sebstvo (Damasio, 2001). 

Zavest v preprostejši in razširjeni obliki temelji na različnih rekurzivnih povratnih zankah. Ena 

takšnih je npr. povezava temeljnih življenjskih procesov v možganskem deblu in v hipotalamusu 

z oblikovanjem predstav. Posledica je izjemno velika fleksibilnost, saj lahko naše predstave 

spreminjamo in se po njih ravnamo. Druge povratne zanke povezujejo naš organizem z notranjimi 

reprezentacijami njegovih stanj, kar pomeni, da v možganih oblikujejo telesne zemljevide, in 

sicer spet z notranjimi in zunanjimi objekti, ki sprožajo spremembe ter na katere lahko vplivamo. 

Proizvajamo občutke, torej reprezentacije čustev ter občutke o občutkih (sekundarna čustva). V 

možganih imamo veliko možnosti za meta-reprezentacije procesov informacijske obdelave (npr. 

v prefrontalnem korteksu): Možgani oblikujejo lastno delovanje. 

Edelman in Tononi (2002) strukturne in funkcionalne predpogoje za takšne povratne zveze 

ter rekurzivno medsebojno povezane reprezentacije opisujeta kot »ponoven vstop« [»Re- 

Entry«] (ponoven vstop). Po njunem mnenju gre pri tem za najkompleksnejšo stopnjo funkcijske 

koordinacije in funkcijske selekcije nevronskih mrež. Na prvi stopnji se zgodi ‘’razvojna 

selekcija’’ nevronov, npr. z delitvijo celic, smrtjo celic, rastjo oz. selekcijo dendritov in sinaps,


kar vodi k dinamičnim povezavam med skupinami nevronov [cell assemblies]. Na drugi stopnji 

‘’izkušenjske selekcije’’ sledi od izkušenj in od učenja odvisna sprememba moči sinaptičnih 

povezav in pripravljenosti celic za delovanje. Pri ‘’ponovnem vstopu’’ se možganski zemljevidi 

preko recipročnih povezav časovno in prostorsko koordinirajo, senzorični in motorični dogodki 

se integrirajo in zanke povratnih zvez se povežejo. Rezultat vsega tega so reprezentacije in 

meta-reprezentacije. V smislu sinergetike gre za večkratno vzporedno prepletene in hierarhično 

integrirane sisteme, ki svojo samoorganizirajočo dinamiko navezujejo drug na drugega in 

vzpostavljajo vzorce sinhronizacije (moduse) v široko razvejanih možganskih področjih. 

To je odrska oprema za ‘’zasebno gledališče’’ zavesti (za podroben prikaz možganskih 

struktur, ki pri tem sodelujejo, glej Damasio, 2001; Roth, 2001). Možgani imajo tako zmožnost, da 

proizvajajo in upravljajo izobilje, ne da bi pri tem izgubili svojo koherenco (Edelman & Tononi, 

2002, str. 35). Taka kompleksna, hierarhična, povratno rekurzivna urejevalna dinamika vodi k 

lastnostim, ki jih Edelman in Tononi (2002, str. 198ff.) opisujeta kot bistvo pojava razširjene 

zavesti: Zavest doživljamo kot proces, kot dogajanje (‘’tok zavesti’’, William James, 1890/1950). 

Različne fasete doživljanja oz. izkušnje integrira v celoto, v dinamično jedrno strukturo, ki jo 

doživljamo kot lastno, osebno in tako ohrani kvaliteto zasebnosti, ‘’mojosti’’. Zavestna stanja 

ponavadi doživljamo koherentno in enovito; drug drugega izključujejo, pri čemer so visoko 

diferencirana in neprepustna za informacije. Prehodi med stanji zavesti so fleksibilni in zelo hitri 

(dinamični jedrni proces na robu nestabilnosti), pri čemer se lahko bodisi »potopimo« v vsako 

stanje ali pa izberemo meta perspektivo, torej lahko proces opazujemo in ocenjujemo. Stanja 

zavesti zmanjšujejo negotovost in nedoločenost, tako kot urejevalci omejujejo stopnjo svobode 

posameznih delov, jih zasužnjujejo. Selektivni procesi (odločitve) med zavestnimi procesi so 

odvisni od konteksta (asociacijske mreže), sprožajo pa jih čustva oz. motivacija. 

Aktualna zavest ima zaradi ‘’ozkosti kanala’’ in omejenega časovnega horizonta delovnega 

spomina omejene zmogljivosti. Dejstvo, da naši možgani in naša pojavna zavest delujejo na 

ravni urejevalcev in ne na ravni delov ter njihovega součinkovanja, se v tem primeru izkaže za 

izredno ekonomično. Zato Edelman in Tononi (2002) opisujeta zavestno doživljanje kot zelo 

hiter, a v osnovi serijski proces, kot kaskade prehodov med redi oz. vzorci. Damasio (2001, str. 

213) pa pravi: ‘’Po mojem mnenju zavest nastane pulzirajoče, pri čemer je objekt, s katerim 

smo v interakciji ali se ga spominjamo, tisti, ki sproži vsak udarec pulza. […] Kontinuiteta 

zavesti temelji na nenehnem porajanju pulzacij zavesti, ki ustrezajo neskončni obdelavi neštetih 

objektov. […] Izvira iz deročega toka neverbalnih pripovedovanj jedrne zavesti.’’ Na podlagi 

dejstva, da čustvo in spoznanje, občutki in misli v osnovi vedno tvorijo celoto (npr. Ciompi, 

1997), lahko te pulzacije zaznavamo kot kognitivno-čustvene enote (Damasio, 2001; Schiepek, 

1991), ki jih verjetno proizvajajo številni in vzporedni generatorji. 

Zavest ponavadi okrepljeno nastopi takrat, ko jo potrebujemo oz. ko se na nekaj osredotočimo 

in se učimo novega. Ena od hipotez glede funkcije zavesti zadeva njeno sovpadanje z učnimi 

procesi, s prekinitvijo rutin in s pojavom novih izkušenj. Če se nevronske mreže povežejo na novo 

in se sinaptične povezave spremenijo (npr. z istočasno aktivnostjo nevronov, ki so povezani z 

NMDH-glutamat-sinapsami), je to kompleksen proces, pri katerem ne sodelujejo le porazdeljeno 

delujoče mreže, temveč tudi prefrontalni delovni spomin. Pri takšnih procesih bi bila zavest 

pokazateljica nevronske plastičnosti (Flohr, 1992; Roth, 2001). 

Zavest bi lahko na osnovi teh predpostavk razumeli kot spremljevalno glasbo kritičnih 

prehodov med vzorci oz. redi. Če nastanejo novi vzorci, se razvijejo določeni sinhroni vzorci in 

oblikujejo se visoko frekvenčne dinamike. Aktivnost gama (pribl. 40 Hz) se pojavi, če se v novi 

gestalt asociativno povežejo različne značilnosti. Pride do desinhronizacije, pa tudi do – predvsem 

ko se pripravljamo na neko dejanje – povečane sinhronizacije. Celo v t.i. desinhroniziranem EEGju 

(aktivnost alfa) so skriti sinhronizacijski otočki, ki ustrezajo lokalnim kortikalnim področjem 

z visoko koordinirano aktivnostjo. Koherenca med oddaljenimi možganskimi področji se 

23

24 


poveča, če se vzpostavijo povezave, ki se jih zavedamo (Edelman & Tononi, 2002). Procesi so 

energetsko intenzivni, kar pomeni, da je poraba kisika in glukoze visoka, vključena pa so široka 

področja možganov. Ko se izoblikujejo novi urejevalci, ko se torej postopki kondicioniranja, 

pogojevanja zaključijo oz. se učni procesi spremenijo v rutine, poraba energije pri tem drastično 

upade, izkoristek sistema pa se poveča. Učinek se poveča, čeprav je udeleženih manj možganskih 

področij. Možgani se omejijo na najpomembnejše. Kjer to ni mogoče, ker je situacija nova in 

izzivalna, je potrebna zavest. 

3.2 »Jaz/Sebstvo«. Zelo diferencirana oblika razširjene zavesti je tista o lastni eksistenci in 

identiteti. Čeprav se skozi življenje psihično in fizično spreminjamo (npr. glede kompetenc in 

stališč, pa tudi glede življenjskih okoliščin, v katerih se nahajamo), imamo občutek kontinuitete, 

neprekinjene lastne identitete. ‘’Kaj daje duhu hrbtenico, ki skrbi za edinstvenost in identiteto?’’ 

Odgovor: Jaz/Sebstvo – mentalni naslednik notranjega okolja organizma (Damasio, 2001, str. 

165). Podobno kot za to biokemijsko notranje okolje tudi za jaz/sebstvo ni značilna homeostaza, 

temveč homeodinamika, kar pomeni, da kombinira stabilnost in prilagajanje. 

Naši možgani ustvarjajo konstrukcijo (Mahoney, 1995), ki nam omogoča, da se doživljamo 

kot pobudniki in avtorji dejanj, da imamo podobo o samem sebi in da se občutimo kot koherentne 

in eno s samim sabo. Jaz/Sebstvo bi lahko s tega vidika opisali kot dinamični urejevalec na visoki 

integracijski stopnji oz. kot meta-reprezentacijo, s katero si vzporedno in hierarhično delujoči 

možgani ustvarijo sliko lastnega delovanja-v-svetu in lastnega središča delovanja. Ker to počne 

tako popolno, so ljudje dolgo mislili, da v nas obstaja majhen človeček, t.i. homunkulus, ki 

nas upravlja in drži na vajetih. Vendar ta ne obstaja, ravno tako kot v možganih ne obstaja 

upravljalno središče oz. centrala. 

Predpogoj za nastanek zavesti o jazu/sebstvu je, da v možganih delujejo koherentne in 

konvergentne strukture, znotraj katerih se med sabo »preslikavajo« nevronski vzorci aktivacije. 

Če pri tem sodelujoče zanke povratnih zvez ne delujejo, npr. zaradi možganskih poškodb, ne 

pride le do specifičnih izpadov, temveč tudi do izklapljanj, ki vplivajo na posamezne funkcije, 

na zavest, pa tudi na zavest o lastni identiteti. Jaz/Sebstvo je produkt samoorganizacije celotnih 

možganov, pri čemer so določena področja še posebej pomembna. Naslednji pogoji so osnova za 

doživetje oz. izkušnjo koherentnega jaza/sebstva (prim. LeDoux, 2003, str. 396ff.): 

1. Različni nevronski sistemi opravljajo različne funkcije (npr. vidni in slušni predeli 

možganske skorje), vendar so del istih možganov in doživljajo isti svet. Koordinirana vzporedna 

plastičnost možganskih sistemov med drugim temelji tudi na skupnem inputu teh sistemov. 

2. Sinhronizacijo omogočajo preko velike oddaljenosti sinaptična preklapljanja in sinhrona 

aktivacija. Veliko kompleksnejših funkcij, kot so zaznavanje, spomin, motivacija in čustvovanje, 

je povezanih z delovanjem prostorsko razpršenih, a sodelujočih možganskih področij. S sinhrono 

aktivacijo (npr. v področju gama) nastanejo intra- in intermodalne povezave med značilnostmi in 

koherentni celotni vtisi. 

3. Vzporedno delujočo plastičnost različnih možganskih področij koordinirajo modulatorni 

sistemi. Pri tem imajo pomembno vlogo jedra v možganskem deblu, od koder tečejo aksoni 

v skoraj vse možganske regije ter izločajo določene nevromodulatorje, predvsem monoamine 

(npr. dopamin, serotonin, noradrenalin, adrenalin ali acetilholin). Nevromodulatorji posežejo 

v prenos signalov med nevroni in modulirajo predvsem tiste celice in sinapse, ki so ob 

njihovem prihodu že aktivne. Modulatorni sistemi se mobilizirajo pri pomembnih izkušnjah in 

okrepljenem vzburjenju. Na ta način povzročijo selektiven prenos informacij v tiste sinapse, 

ki te izkušnje ravnokar obdelujejo. Kot vemo, se pri čustveno pomembnih izkušnjah okrepi 

delovanje spomina. Pri tem udeleženi noradrenalin spodbuja dolgotrajno aktivacijo nevronov. 

Ko je na sinapsah dovolj serotonina ali noadrenalina, začnejo delovati molekularne kaskade, ki 

spodbujajo sinaptično plastičnost. 

Potem ko se nevromodulatorji sprostijo, učinkujejo relativno dolgo, pri čemer na različne


nevrone vplivajo na različne načine (npr. serotonin v kombinaciji z določenimi receptorji deluje 

ekscitatorno, v kombinaciji z drugimi pa inhibitorno). Zaradi njihove široko razpršene aktivnosti 

obstaja velika verjetnost, da bodo dosegli tiste aktivne sinapse posameznih procesirajočih 

sistemov, v katerih se ravnokar procesirajo in kodirajo različni vidiki nekega doživetja oz. 

izkušnje. 

V okviru sinergetike razumemo vpliv nevromodulatorjev na plastičnost nevronskih sistemov 

kot delovanje kontrolnih parametrov. Selektivnost sistemov za njihove kontrolne parametre 

obstaja na ravni posameznih celic, odvisna pa je od njihovega stanja aktivnosti in njihovih tipov 

receptorjev. 

4. Vzporedna plastičnost posameznih nevronskih sistemov je medsebojno usklajena v 

konvergenčnih conah. Konvergenčne cone so sistemi, v katere se stekajo informacije iz različnih 

področij in se med sabo integrirajo. Takšne konvergenčne cone se npr. nahajajo v prefrontalnem 

korteksu ali pa v anteriornem cingularnem korteksu (ACC). Aktivnosti vidne, slušne, somatske 

in motorične obdelave se med drugim integrirajo tudi v perirhinalnih, parahipokampalnih in 

entorhinalnih področjih, od koder potujejo v hipokampus. Specifične senzorne reprezentacije 

tukaj postanejo multimodalne in nastanejo konceptualne reprezentacije. Pri gradnji eksplicitnega 

dolgoročnega spomina in pri tvorjenju kompleksnih relacijskih povezav sodelujoči hipokampus je 

tako neke vrste meta-konvergenčna cona. Če pride v posameznih področjih do novih preklapljanj, 

potem pride do njih zagotovo tudi v integracijskih področjih, saj ta zaznavajo aktivnosti, ki 

se pojavljajo v posameznih področjih. Sinhrone aktivacije in vpliv nevromodulatorjev seveda 

delujejo tudi na konvergenčne cone ter povečujejo njihovo sposobnost integracije. Sprememba 

nevronskih vzorcev v konvergenčnih conah vpliva sisteme, ki se tja projicirajo. Nastanek 

urejevalcev v hierarhično višjih sistemih ima vpliv na samoorganizirajoče procese, ki se dogajajo 

v hierarhično nižjih sistemih. 

5. Bistvena meta-konvergenčna cona so spominska področja v medialnem temporalnem 

režnju. Proizvajajo lahko zavestne spomine, v katere integrirajo ločene in implicitno 

kodirane elemente drugih sistemov. Vendar pa lahko aktualna zavest pride do konstrukcijskih 

dosežkov medialnega temporalnega režnja seže le, če ti pristanejo v delovnem spominu. V tem 

prefrontalnem funkcijskem sistemu se nahaja naša trenutna resničnost, subjektivni trenutek. 

V njem se povezujejo objekti našega doživljanja oz. izkušnje ter naš občutek jaza/sebstva. 

LeDoux (2003) pravi, da v delovnem spominu nastane delovni jaz/sebstvo, trenutna tvorba, ki 

je bistvena za simultano obdelavo vseh mogočih izkušenj, za odločanje in upravljanje vedenja. 

V smislu ‘’povzročanja navzdol’’ nevronski aktivacijski vzorci delovnega spomina in drugih 

konvergenčnih con dovajajo kontrolne parametre in robne pogoje za samoorganizacijo, to je 

aktivacijske vzorce in nevronsko plastičnost v hierarhično podrejenih sistemih. 

Poleg kognitivnega lahko izhajamo tudi iz čustvenega delovnega spomina, ki se med drugim 

nahaja v ventromedialnem področju prefrontalnega korteksa. V njem so dostopne in ohranjene 

čustvene kvalitete, predstave in predvidevanja, in sicer tudi ko ni aktualnih čustvenih dogodkov, 

kar je npr. za predvidevanje bodočih posledic odločitve zelo pomembno. Dorzolateralno področje 

prefrontalnega korteksa omogoča reprezentacijo ciljev, na katere so naravnana čustva, motivacija 

in iz tega sledeče delovanje. 

6. Odločilno vlogo pri koordinaciji nevronskih sistemov imajo čustva. Po eni strani je 

povezovanje najpomembnejši učni mehanizem čustvenih sistemov: Pri klasičnem pogojevanju se 

povezujejo izkušnje in vtisi. Iz tega nastale strukturne spremembe oblikujejo pogoje za nadaljnje 

čustvene učne izkušnje. Čustveni dražljaji so po drugi strani najpomembnejši generatorji 

impulzov za modulatorne sisteme v možganskem deblu. Od tam se regulira tudi naš aktivacijski 

in energetski nivo celotnega organizma (prim. Lambertz, Vandenhouten in Langhourst, 2003). 

Amigdala, ki postane aktivna v nevarnih situacijah, ima na to področje možganskega debla 

neposredni vpliv (preklapljanje iz parasimpatične na simpatično aktivnost, nevromodulatorno 

25

26 


delovanje na celotne možgane). Poleg tega vpliva tudi na izločanje različnih hormonov (npr. 

adrenalin in noradrenalin preko hipotalamusa in stresne osi hipotalamus-hipofiza-nadledvična 

žleza), na aktivnost sosednjega hipokampusa (pomnjenje situacij, povezanih z nevarnostjo) 

in na najrazličnejše predele korteksa (npr. motorika, pozornost) (LaBar in LeDoux, 2003). 

Čustveni sistemi in motivacijska stanja, ki so odgovorna za funkcije, ki omogočajo preživetje 

(prepoznavanje nevarnosti in obramba pred njo, spolno vedenje, pridobivanje hrane), kažejo na 

jasno izključnost. Medsebojno se zavirajo in težijo k temu, da zasužnjijo in po svoje sinhronizirajo 

številne funkcijske sisteme celotnih možganov. Mobilizacija čustev obsežne kognitivne in 

energetske vire kopiči in zahteva zase. V močnih čustvenih stanjih se ponavadi aktivira več 

možganskih sistemov kot v nevtralnih oz. manj čustvenih stanjih. Stopnja vzburjenja [arousal] se 

poveča, s čimer se olajša koordinirano učenje med različnimi možganskimi sistemi. ‘’Čustvena 

stanja spodbujajo razvoj in poenotenje jaza/sebstva, ker usklajujejo vzporedne plastične procese 

v celotnih možganih.’’ (LeDoux, 2003, str. 422) 

7. Podobno kot čustva imajo tudi motivi močan sinhronizacijski učinek. Motivacija 

pomeni, da prirojene ali pa priučene vzpodbude aktivirajo čustvene sisteme, možgane pa 

prestavijo v stanje, ki z večjo verjetnostjo vodi k instrumentalnemu vedenju za doseganje cilja 

oz. zadovoljitve potrebe (LeDoux, 2003, str. 317). Še posebno sodelujejo v motivacijskem 

sistemu oz. v anticipatorni fazi motiviranega dejanja dopaminski sistemi, ki se ob vzburjenju 

aktivirajo v ventralno tegmentalnem predelu možganskega debla. Medtem pozitivne občutke ob 

izpolnitvi želje (faza konzumacije) posredujejo predvsem telesu lastni opiati. Osrednjo pozicijo 

v dopaminskih motivacijskih zankah povratnih zvez ima nucleus accumbens. Kot vmesnik med 

čustvi in motoriko ima ta predel pomembno nalogo pri usmerjanju čustev na motivirano vedenje in 

pri njihovi temu ustrezni transformaciji. Motivacijska stanja vodijo k intenziviranju koordinacije 

procesiranja informacij znotraj in med posameznimi možganskimi področji, mobilizirajo vedenje 

ter ga usmerjajo na doseganje oz. izogibanje določenim izkušnjam [Approach vs. Avoidance]. 

Zaradi tega jim lahko pripišemo pomembno funkcijo kontrolnega parametra. Ko nastopijo 

notranje ali zunanje vzpodbude, imajo čustvene strukture, kot je amigdala, močnejši učinek na 

mobilizacijo in usmerjanje vedenj, saj sta zaradi povišane ravni dopamina senzibilizirana in v 

pripravljenosti tudi nucleus accumbens in globus palidus. 

8. Naš jaz/sebstvo se v odločilni meri naslanja na možnost uporabe avtobiografskega 

spomina. Vsaka izkušnja in vsaka pulzacija jedrne zavesti se na ta način vgradi v osebne in 

individualne zgodovinske povezave. Oblikuje se »[…] most med neprekinjenim procesom 

jedrne zavesti, ki je v svoji minljivosti kot Sizif obsojena na večni začetek, ter med nenehno 

naraščajočim kompleksom globoko zakoreninjenih spominov na enkratna zgodovinska dejstva in 

na posameznikove trajne značilnosti« (Damasio, 2001, str. 210). Ta most je tudi ključ razširjene 

zavesti, do katere pride, ko delovni spomin istočasno skrbi za aktivnost določenega objekta, ki se 

reprezentira, in avtobiografskega jaza/sebstva oz. ko tako določen objekt kot tudi objekti lastne 

biografije istočasno porajajo jedrno zavest. 

Kot vidimo, je »jaz«/»sebstvo« zapleteno sestavljen nevronski konstrukt, ki temelji tako 

na tesni koordinaciji kognitivnih, čustvenih in motivacijskih procesov, kot tudi na koordinaciji 

implicitno in eksplicitno (zavestno) delujočih sistemov. 

4 Meje emergentizma 

Pojem emergenca pomeni značilni, specifični red, ki se v kompleksnih sistemih vzdržuje 

z oblikovanjem strukture. Sistemi se morajo v svojem okolju orientirati. Za to morajo nadvse 

bogato, neurejeno kompleksnost okolja najprej preoblikovati v urejeno kompleksnost sistema. 

Ker ta urejena notranja kompleksnost zaradi odnosa z okoljem stalno narašča, jo kompleksni 

sistemi s primernimi strategijami selekcije zmanjšujejo. Potreba po selektivnem povezovanju 

(bodisi elementov znotraj sistema bodisi med sistemom in okoljem) je nujna za preživetje, za ti.


viabilnost (sposobnost preživetja) sistema. Če je potrebno zmanjšati kompleksnost in se to zgodi 

s specifičnimi selektivnimi vezavami povratnih zank, se na višji ravni upravljanja oblikuje nova 

emergenčna raven. Emergenca potemtakem ni preprosta akumulacija kompleksnosti, ampak 

prekinitev in ponoven začetek gradnje kompleksnosti. Zato so lahko sistemi višjega reda manj 

kompleksni kot sistemi nižjega reda – sami lahko preko urejevalcev določajo število in enote 

elementov. Obseg kompleksnosti vsake ravni sistema je povezan s konkretno vrsto razlike sistem 

– okolje in z izkušnjami, ki v skladu z evolucijo sistema določajo robne pogoje. 

Pojav emergence moramo razlikovati od same agregacije že obstoječih delov, ki bi tudi brez 

specifičnega sistemskega konteksta kot elementi, ki jih je mogoče izolirati, imeli »realnost«. 

Emergenčne lastnosti specifične ravni ne moremo več razložiti na podlagi delov, ker so rezultat 

delovanja celotnega sistema. Dve emergenčne ravni se ne moreta reducirati na eno skupno – obe 

imata svoje lastno življenje. Povezava sistemov zavesti je na primer pogoj za nastanek sistemov 

ravnanja. Kljub temu ne obstaja enostaven agregacijski odnos. Zavest se lahko priključi le 

zavesti, ne pa ravnanju. Teorija samoreferenčnih sistemov je uspela preseči vitalistični način 

obravnavanja kompleksnih sistemov. 

Ali lahko smatramo, da smo razrešili problem nastanka kvalitativnih zavestnih stanj 

iz nevronskih procesov s tem, ko pravimo, da nastanejo iz zgoraj opisanih nevronskih 

samoorganizirajočih procesov? Menim, da moramo ostati skeptični. Mogoče bi se morali najprej 

vprašati, za kateri pojem emergence pri tem sploh gre. Filozofija (npr. Stephan, 1999) pozna celo 

vrsto različnih pomenov te besede, pri čemer je treba v tej situaciji mogoče najbolj razlikovati 

med močno (nereduktivno) in šibko (reduktivno) emergenco. Šibka emergenca pomeni, da lahko 

makroskopske lastnosti sistema, ki se brez dvoma razlikujejo od lastnosti delov sistema (npr. 

tekočinski sistemi, ki jih sestavlja na tisoče molekul, lahko oblikujejo konvekcijske tokove, 

medtem ko posamezne molekule tega ne morejo), napovemo in reduktivno pojasnjujemo ravno na 

podlagi lastnosti posameznih delov. To je doprinos sinergetike k razumevanju številnih fizikalnih 

sistemov. Sinergetika torej opisuje in matematično modelira, kako si urejevalci, ki se za razliko 

od delov nahajajo na makroskopski ravni, v procesu krožne vzročnosti top-down-bottom-up (od 

zgoraj navzdol in od spodaj navzgor) ‘’zasužnjujejo’’ dele. Hkrati pojasnjuje, kako makroskopski 

procesi delujejo na mikroskopske. Vse to se dogaja v fizikalno zaprtem svetu. Če to povežemo 

z možgani, bi to pomenilo, da je mogoče nevronske vzorce pojasniti z aktivnostjo posameznih 

nevronov, delovanje kompleksnih zank povratnih zvez pa s sodelovanjem posameznih nevronski 

mrež in obratno oz. da je mogoče razložiti, kako senzorični input ali nevromodulatorji delujejo na 

fiziološke aktivacijske vzorce oz. na prehode med njimi. Pri vsem tem se še vedno nahajamo na 

ravni fiziološko-materialnih procesov. Z ozirom na kvalijo duševnih procesov bi to pomenilo, da 

– kot že rečeno – ostajamo na področju korelatov in nevronskih pogojev ali pogojev subjektivnega 

doživljanja kvalije. Dokončni preskok med materijo in duhom tukaj ni predviden. 

Pri sklicevanju na pojem močne emergence, kjer naj bi kvalitativno nove in drugačne 

sistemske lastnosti (npr. pojavi zavesti) sicer izhajale iz součinkovanja delov, vendar pa pri tem 

še vedno ne vemo, kako naj bi to dejansko delovalo (iskanje odgovora smo opustili), hkrati pa 

dopuščamo vzročnost od zgoraj (vzročnost delovanja duševnih procesov na fiziološke procese), 

hitro opazimo, da smo si nakopali veliko težav. Znašli smo se namreč sredi dualističnega 

interakcionizma, ki mu do danes ni uspelo pojasniti, kako je takšna vzročnost od zgoraj (to 

pomeni: nematerialnih duševnih procesov na materialne, npr. nevrokemične procese) sploh 

mogoča. Nevroznanost z opustitvijo odgovora ni pridobila ničesar. 

Tako se nahajamo sredi džungle različnih predlogov rešitev, ki jih ponuja filozofija duha in 

možganov, na končno sodbo pa bo potrebno čakati še dolgo. Obstaja možnost, da zadovoljivega 

mostu med mentalnimi in fizičnimi pojavi sploh ne bomo našli, čeprav je naše poznavanje 

korelacije nevrobioloških in duševnih procesov precej dobro in bo v prihodnosti zagotovo še 

veliko boljše. Pojavi se lahko – naj uporabim besede Karla Jaspersa (1973) – kafkovska situacija, 

27

28 


kjer bo vrtanje tunela uspešno napredovalo tako s strani nevroznanstvenikov kot tudi s strani 

psihologije, oba rova pa se kljub temu ne bosta nikoli srečala. Potemtakem se bo za resnično 

izkazala trditev psihologa Emila Duboisa-Reymonda, ki jo je uporabil v svojem slavnem govoru 

‘’O mejah poznavanja narave’’ (1872): Ignoramus et ignorabimus (Ne vemo in nikoli ne bomo 

vedeli). 

Razlika med izkušnjami prvoosebne (lastne izkušnje in lastno doživljanje) ter tretjeosebne 

perspektive (opazovanja in opisi) mogoče ostaja temeljna in neodvisna od vsakega znanstvenega 

spoznanja. Dokler subjektivnih duševnih stanj ni mogoče reducirati na objektivna duševna 

stanja, bomo ostali pri korelativnem znanju oz. pri opisu možganskih funkcij, ki bi lahko veljale 

za pogoje pojavne zavesti. Možnosti šibkega emergentizma pa pri tem niso majhne: 

- Z eksperimentalnim oz. empiričnim raziskovanjem ter – kjer je to mogoče – matematičnim 

modeliranjem spreminjanja in nastanka dinamičnih vzorcev v kompleksnem sistemu zagotovo 

veliko pridobimo. To je na področju možganske dinamike uspelo v številnih primerih, npr. pri 

epileptičnih stanjih, pri nevronskem sprožanju parkinsonskih tremorjev, pri delovanju motoričnih 

sistemov ali na področju delovanja funkcij možganskega debla (Haken, 2002; Lambertz, 

Vandenhouten in Langhorst, 2003; Tass, 2003). Na področju funkcionalnega slikanja lahko 

pričakujemo pomemben napredek pri upodabljanju procesov (spremljanje v dejanskem času s 

pomočjo fMRI, npr. Weiskopf, Veit, Erb, Mathiak, Grodd, Goebel in Birbaumer, 2003) ter pri 

matematičnem modeliranju povezanih sistemskih aktivnosti (Kavzalno dinamično modeliranje, 

Friston, Harrison in Penny, 2003). Nevroznanost, v kateri danes prevladuje slikovno raziskovanje, 

bo v prihodnosti postala tudi »računalniška« (to je matematično modelirajoča) nevroznanost. 

- Številne posamezne empirične ugotovitve je mogoče integrirati v teoretično modeliranje 

nevronskih in nevrokemičnih procesov, ki v notranjosti ali izven možganov shajajo brez 

homunkulusov. Pri tem ne postane zgolj razumljivo, kako možgani reducirajo lastno kompleksnost, 

temveč lahko zmanjšamo tudi kompleksnost raznolikih in raznovrstnih ugotovitev. 

- Možnosti sinergetičnega modeliranja pridejo v poštev pri materialnih (ter na ustrezen 

način pri npr. kemično ali elektrofiziološko izmerjenih) pojavih, pa tudi pri tistih, ki jih 

operacionaliziramo s psihološkimi metodami. Pri obravnavanju bio-psiho-socialnih povezav 

(ki naj bi jih vedno upoštevali) gre torej za isto modelno in raziskovalno osnovo. Rešitev je 

elegantna, pragmatična ter velikega pomena za stroko, vendar pa ne vključuje nobene induktivne 

pojasnitve duševnih pojavov na podlagi materialnih pojavov. Raziskovalni program sinergetike 

je v smislu makroskopske sinergetike uresničljiv tudi takrat, ko redukcijska pojasnitev duševnih 

pojavov ni uspešna. 

- Načeloma sta vpeljana metodika in teoretični instrumentarij, ki v središče postavlja 

dinamiko psihičnih, socialnih in nevronskih sistemov. Za skoraj vsa vprašanja, npr. vprašanje 

učenja, razvoja, mišljenja, delovanja in medosebne komunikacije, so takšne možnosti nujno 

potrebne. 

V zvezi z nevrofilozofskimi stališči so po tem, kar sem doslej napisal, monističn stališča bolj 

sprejemljiva od dualističnih (Vogeley, 1995; Pauen, 2001). V poštev prideta npr. teorija identitete 

ali pa funkcionalistična pozicija (prim. iz vidika teorije nevronske samoorganizacije, ki je izčrpno 

opisana v Haken in Schiepek, 2006). Čeprav različne variante emergentizma (tako kot druge) pri 

problematiki duha in možganov ne ponujajo končnih rešitev, teorija samoorganizacije vseeno 

modelira različne emergentne ravni (npr. njihovo dinamično sinhronizacijo ali desinhronizacijo) 

ter upošteva časovno dimenzijo v evoluciji procesnih, funkcionalnih in strukturnih vzorcev na 

različnih časovnih lestvicah. Za to je potreben metodičen dualizem ali pluralizem, saj na ta način 

upoštevamo emergentne ravni (to mislim zgolj v fenomenološkem smislu), ki sodelujejo v biopsiho-socialnem 

sistem, ki ga imenujemo ‘’človek’’.

Opomba: 

Članek sta iz nemščine prevedla Anja Knez in Miran Možina 

Literatura 


Atmanspacher, H. in Dalenoort, G. J. (1994). Inside Versus Outside. Endo- and Exo-Concepts of Observation 

and Knowledge in Physics, Philosophy, and Cognitive Science. Berlin: Springer. 

Ciompi, L. (1997). Die emotionalen Grundlagen des Denkens. Entwurf einer fraktalen Affektlogik. 

Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht. 

Damasio, A. R. (2001, 3. izd.). Ich fühle, also bin ich. Die Entschlüsselung des Bewusstseins. München: 

List. 

Davidson, R.J., Scherer, K.R. in Goldsmith, H.H. (Eds.) (2003). Handbook of Affective Sciences. New 

York: Oxford University Press. 

Edelman, G.M. in Tononi, G. (2002). Gehirn und Geist. Wie aus Materie Bewusstsein entsteht. München: 

C.H. Beck. 

Flohr, H. (1992). Die physiologischen Bedingungen des phänomenalen Bewusstseins. Forum für 

interdisziplinäre Forschung, 1, 49-55. 

Freeman, W.J. (1995). Societies of Brains. Hillsdale NJ: Earlbaum. 

Friston, K.J., Harrison, L. in Penny, W. (2003). Dynamic causal modelling. Neuroimage, 19, 1273-1302. 

Haken, H. (2002). Brain Dynamics. Berlin: Springer. 

Haken, H. (2004). Synergetics. Introduction and Advanced Topics. Berlin: Springer. 

Haken, H. in Schiepek, G. (2006). Synergetik in der Psychologie. Selbstorganisation verstehen und 

gestalten. Göttingen: Hogrefe. 

James, W. (1890/1950). Principles of Psychology. Vol. 1. New York: Dover Publications. 

Jaspers, K. (1973, 9. izd.). Allgemeine Psychopathologie. Berlin: Springer. 

LaBar, K.S. in LeDoux, J.E. (2003). Emotional learning circuits in animals and humans. V R.J. Davidson, 

K.R. Scherer in H.H. Goldsmith (Eds.), Handbook of Affective Sciences (pp. 52-65). Oxford. Oxford 

University Press. 

Lambertz, M., Vandenhouten, R. in Langhorst, P. (2003). Transiente Kopplungen von Hirnstammneuronen 

mit Atmung, Herzkreislaufsystem und EEG: Ihre Bedeutung für Ordnungsübergänge in der 

Psychotherapie. V G. Schiepek (Hrsg.), Neurobiologie der Psychotherapie (S. 302-324). Stuttgart: 

Schattauer. 

LeDoux, J. (2001). Das Netz der Gefühle. Wie Emotionen entstehen. München: dtv. 

LeDoux, J. (2003). Das Netz der Persönlichkeit. Wie unser Selbst entsteht. Düsseldorf: Walter. 

Mahoney, M.J. (1995). Constructive Psychotherapy: Principles and Practice. New York: Guilford. 

Mainzer, K. (1997). Thinking in Complexity. The Complex Dynamics of Matter, Mind, and Mankind. Berlin: 

Springer. 

Pauen, M. (2001). Grundprobleme der Philosophie des Geistes. Frankfurt am Main: S. Fischer. 

Roth G. (2001). Fühlen, Denken, Handeln. Wie das Gehirn unser Verhalten steuert. Frankfurt am Main: 

Suhrkamp. 

Schiepek, G. (1991). Systemtheorie der Klinischen Psychologie. Braunschweig: Vieweg. 

Stephan, A. (1999). Emergenz. Von der Unvorhersehbarkeit zur Selbstorganisation. Dresden: Dresden 

University Press. 

Tass, P.A. (2003). A model of desynchronization deep brain stimulation with a demand-controlled 

coordinated reset of neural subpopulation. Biological Cybernetics, D01, 1007/S00422-003-0425-7. 

Vogeley, K. (1995). Repräsentation und Identität. Konvergenz von Hirnforschung und Gehirn-Geist- 

Philosophie. (Erfahrung und Denken, Band 77). Berlin: Duncker & Humblot. 

Weiskopf, N., Veit, R., Erb, M., Mathiak, K., Grodd, W., Goebel, R. in Birbaumer, N. (2003). Physiological 

self-regulation of regional brain activity using real-time functional magnetic resonance imaging (fMRI): 

Methodology and exemplary data. Neuroimage, 19, 577-586. 

29

STROKOVNI ČLANKI

33 

Todd BURLEY* 

Minds and Brains for Gestalt Therapists 1 

Key words: procedural memory, implicit memory, psychotherapy, gestalt therapy, cognitive psychology, 

habituation, Rescorla-Wagner principle 

Abstract: This article seeks to present in a brief form some of the findings in psychological research which 

have relevance for the practice of psychotherapy in general and Gestalt therapists specifically. Therapists 

often assume that if the patient has not sustained damage to the brain, all brains and related cognitive processes 

function similarly enough that standard therapeutic procedures are adequate to treat all or most patients. 

In fact the differences in processing between “normal” brains are significant enough to have a noticeable 

impact on the effect of psychotherapy for individuals. Both learning theory and cognitive neuroscience 

have in recent times provided insights that are readily applicable to understanding the psychological functioning 

of normal and pathological behavior as well as psychotherapeutic practice. Thus the importance of 

understanding procedural memory, the Rescorla-Wagner Effect, and the nature of memories produced by 

the patient are facilitated by understanding the outcomes of such research. Some examples are provided. 

Um in možgani za gestalt terapevte 

Ključne besede: proceduralni spomin, implicitni spomin, psihoterapija, gestalt terapija, kognitivna psihologija, 

privajanje, Rescorla-Wagnerjevo načelo 

Povzetek: Članek skuša na zgoščen način predstaviti nekatere ugotovitve psiholoških raziskav, ki so 

relevantne za prakticiranje psihoterapije na splošno in še posebej za gestalt terapevte. Psihoterapevti pogosto 

domnevajo, da, če pacient ni utrpel poškodbe možganov, vsi možgani in z njimi povezani kognitivni procesi 

funkcionirajo dovolj podobno, da so standardne terapevtske procedure ustrezne za obravnavo vseh ali večine 

pacientov. V resnici pa so razlike v procesiranju med ‘normalnimi’ možgani dovolj pomembne, da imajo 

opazen vpliv na učinek psihoterapije za posameznike. Obe, tako teorija učenja kot kognitivna nevroznanost, 

sta prišli do uvidov, ki se jih da brez težav aplicirati na razumevanje psihološkega funkcioniranja normalnega 

in patološkega vedenja kot tudi psihoterapevtske prakse. Tako razumevanje rezultatov takšnega raziskovanja 

osvetljuje pomembnost razumevanja proceduralnega spomina, Rescorla-Wagnerjevega učinka in narave 

spominov, ki jih predstavlja klient. V članku so predstavljeni nekateri primeri. 

Introduction 

Strokovni članki 

Until quite recently psychology was a field which was made up of unrelated pockets of information 

that had few clear implications for each other. Clinicians were frequently heard to 

complain about the irrelevance of experimental psychology to their clinical work. While gossip 

travels with the speed of lighting, real news is very slow in circulating. Unfortunately, the same 

is true of science. In the last two decades there has been an explosion of clinically relevant information 

coming from psychological research laboratories around the world and unfortunately 

little of it is getting to the clinicians best equipped to use that information. Gestalt therapists have 

taken more than a cursory interest in the body as a whole, the person’s mind, and his/her relationship 

to the rest of the Field, and are thus in a unique position to appreciate the importance of what 

has been happening in experimental laboratories and to use the information clinically. 

Imagine for example being able to condition the immune system to sustain output without 

stimulating drugs. Or to be able to manipulate the immune system by setting mood and mental 

state as was recently demonstrated by Greenberg and Betancourt (1997). 

In 1956 at a Symposium on Information Theory at MIT, psychologists began to entertain the 

idea that we could indeed see inside of the “black box”. Out of that symposium grew the first 

*Todd Burley, Ph. D., psihoterapevt. Naslov/Address: Department of Psychology, Loma, Linda University Graduate School, 11130 Anderson 

Street, Suite 102, Loma Linda, CA 92350. e-pošta/e-mail: t1burley@cs.com.

34 

Todd Burley 

halting attempts at research with new methodologies, not very sure footed at first and perhaps 

guided more by intuition than a clear vision. But they have since turned psychology into what 

is rapidly becoming a seamless fabric in which process, dynamics, learning, cognition, development, 

neurosciences and their relationship to the larger Field are really part of a larger whole. 

They have clearly moved the foundation of psychotherapy from an era of “dogmatics” whose 

god was “clinical intuition” to a far more scientific footing. In a very real way this has provided 

for the realization of the methodology that Fritz and Laura Perls used, as they gathered and 

integrated the relevant and useful ideas of their time. Indeed it was in this manner that they and 

coworkers such as Hefferline and Goodman created a theoretical base that to my way of thinking 

provides the best available general theory of psychology, but that is the subject of another paper. 

In this paper I would like to delineate some of the major innovations which I believe should 

inform and guide the present practice of Gestalt Therapy, because it is important that Gestalt 

Therapy not become the prisoner of 20 th century thinking in the same manner that psychoanalysis 

became the prisoner of 19 th century thinking. 

Brain Structure and Function 

Let us start with the brain. We have come a long way from the days when physiological 

psychology meant that we knew something about the mechanisms for hunger, thirst, and sex. 

Unfortunately we saw very few patients coming to our offices complaining of thirst! The current 

understanding of neuropsychology, however, is rich and practical. Imagine if you will that we are 

going to take your brain, filet and butterfly it. It is now lying in your lap much as the journal that 

you are currently reading. The center crease represents the dividing line between the hemispheres 

with the bottom of the page (area closest to you) representing the occipital lobes, or visual areas 

of the brain, the middle of the page close to the midline representing the somatosensory cortex 

(the area where we sense and represent touch, pain, pressure, position, and movement), while the 

outer areas of the middle of the page represent the temporal or auditory lobes, and the portion 

closest to you knees represents the frontal lobes or the areas responsible for making intentions, 

plans, movements and verifying that you have done what you intended to do. So we have now a 

brain with areas that are responsible for vision, somatosensory information, audition, as well as 

planning, intending, verifying and acting. 

Each of the areas of the cortex mentioned above can in turn be divided into three areas, 

sometimes called projection areas (think projection screen) that have roughly parallel functions 

regardless of the sense or lobe. These are areas for (a) receiving information from the sensing organs, 

(b) analyzing and storing of information related to the particular sense, and (c) integrating 

different senses, such as turning visual information into auditory information as you are doing as 

you read this. In the frontal lobes the projection is outward instead of inward. In other words the 

visual, somatosensory, and auditory cortex are sensory or input systems, while the frontal lobes 

are output systems divided into (a) raw (unorganized) motor control areas, (b) motor control and 

integration areas, and (c) areas that carry out the functions of presiding over the brain by intending, 

planning, verifying whether one has carried out the intentions. 

In the same way that no two persons have similarly functioning bodies or organ systems, no 

two persons have similarly functioning brains. For some of us it is very easy to think in terms 

of metaphor, while for someone less auditorily oriented it may be easier to think in terms of 

movement, gesture, and other uses of space. Knowing the particular sensory strength of your 

client allows you to communicate in such a manner that you intervene as a therapist in a way 

that addresses the client’s way of experiencing, whether it is spatial, auditory, or perhaps visual. I 

suspect that when patient and therapist work in a mismatched way that we as therapists are prone 

to see the patient as resistant or slow when in fact it is we as therapists who have not noticed the 

best way to communicate with this particular person.


I once was asked to consult on the treatment of a young man by two very dedicated analytically 

trained psychiatrists who had been conducting four sessions per week for about three years 

with no observable results. A neuropsychological assessment of the young man made it clear that 

his left temporal lobe was significantly compromised along with adjacent parietal areas. Needless 

to say a verbally based therapy heavily dependent upon metaphor and nuances of verbal 

imagery were very much lost on him. The recommendation was made that therapy be reoriented 

towards more spatial modalities which would be more attuned to his somatosensory strengths. 

Such technique would rely much more on very basic concrete language with an emphasis on 

facial expression, gestures, use of spatial metaphors, and family sculpting. 

Take a moment now to look around the room you are in and notice where your eyes rest their 

gaze. Now notice what you “feel” as you see what you are looking at. Now you have touched 

on another important part of your brain, the Limbic System. Going back to our filleted and butterflied 

brain, the Limbic System is located under the crease between the two sides of the journal 

and reaches out underneath towards the area we identified as the Temporal lobes. Remember the 

old often quoted studies of Olds and Milner (1954) and the pleasure centers they had identified in 

the brains of rats. Well here they are, understood a little better after a number of years of research. 

This is the area of the brain that therapists are addressing when they ask “How do you feel about 

that”, or “notice how you are affected by what just happened.”Here is where arousal (excitement) 

and positive (“I like this”) and negative (“disgusting”) rewarding systems are located. When we 

are trying to help clients get in “touch with their feelings” we are actually asking them to notice 

what they may have ceased to notice or have difficulty articulating and sharing, their reactions to 

what they sense, imagine, or think. 

The cognitive and affective freezing that we see in patients with Post Traumatic Stress Disorder 

when confronted with two very unpleasant alternatives (called two way avoidance situations 

in lab talk) is related to the limbic system functions. This area of the brain also slows down 

the process of habituation or the rate at which we become calmer and less anxious or vigilant 

with certain stimuli. We are describing here the speeding and slowing of the therapeutic and 

desensitizing processes responsible for a number of the effects associated with the outcome of 

psychotherapy. Sleep, arousal, attack, and rage are also responses which are facilitated by the 

limbic system. 

The brain then is like a computer that functions with a three major (audition, vision, and 

somatosensory information) and several minor (taste and smell, for example) operating systems 

or languages at once. Another way to think about it is three different interlaced computers working 

on the same events at any one time. All of these senses are involved to some extent in every 

experience. I visualize this massive information processing system like the model below (see 

Figure 1) with Audition, Vision, and Somatosensory information represented along three different 

dimensions. Virtually any cognitive process from math to swearing or avoiding a banana peel 

can be done by this amazing human information processing system. However, there is a fourth 

dimension which might be represented by the brilliance of any one point in the space delineated 

by the other three dimensions, and that is what we will call the visceral or affective component, 

the feelings we have about the math, swearing, or a banana peel, for example. Thus as Karl 

Pribram has said for a number of years, the brain functions like a hologram. In other words any 

experience or process is not located in a particular part of the brain. It is located and can be addressed 

or “associated” to anywhere in the system that has been affected by it. 

35

36 

Todd Burley 

Figure 1 

There is not space or time to unpack all of the possible implications for psychotherapy here, 

though some will become clear later, but one major shift in thinking about clients bears emphasizing. 

Therapists often think of and refer to thinking and feeling as different and separate 

functions. The research of the last few years in the neurosciences makes it clear that this concept 

is probably a very old carryover from Greek and early Christian philosophies which separated 

mind and body, and feelings and thinking. It should be clear that “cognition” and “feeling” are 

indeed inseparable. They are intertwined much like the strands of a rope. Although individuals 

may vary in their ability to articulate their experience, or their willingness to reveal their experience, 

their experience is accessible. Thoughts don’t occur in the brain without feelings, and 

feelings don’t occur without thoughts. This changes the way we go about helping people utilize 

and access their experience and might mean that we approach individuals whom we have seen as 

“unfeeling” (What a bizarre idea neurologically!) from a position that they might experience as 

more respectful: Truly exploring their phenomenology rather than telling them what they don’t 

have. 

Unfortunately, there are also some myths that have been tossed about as fact not only in 

Gestalt Therapy but in the mental health professions in general. The most blatant is the idea that 

the left hemisphere is linear (often translated as less valuable), while the right hemisphere is 

creative and artistic. It is hard to pinpoint where that error originated but it is now part of “common 

knowledge”. It is possible that it came from less than careful reading of Ornstein’s (1972) 

The Psychology of Consciousness who while he reported the literature accurately perhaps made 

some premature interpretations. It is true that at higher levels the right and left hemispheres process 

information differently but those differences lie in the fact that the left hemisphere is more 

oriented towards auditory information while the right hemisphere is oriented towards spatial 

information based upon somatosensory data. The left hemisphere tends to take over tasks that 

are “overlearned” while the right hemisphere is oriented more towards the analysis of new and 

unfamiliar stimuli. Thus a skill like reading moves around in the brain depending on ones reading 

skill and level. Highly theoretical math skills tend to rely heavily on the right hemisphere and 

creativity of course relies on the entire brain with differing emphasis depending on whether one 

is writing a poem or sketching a landscape.

Current Learning Theory 


You may very well remember learning theory as so boring that it dissuaded you from continuing 

in psychology and led you to taking the Marriage and Family Counseling route, the Masters 

in Social Work, or Psychiatry as a way of becoming a psychotherapist. In any case you were not 

deeply interested in starting a practice limited to rats and other small uninsured rodents. Learning 

theory is an area where some old concepts have achieved new relevance and new findings have 

strong implications for the way in which psychotherapy is best carried out. 

Let’s begin with a fairly familiar concept, habituation. Habituation means that over time 

and over a series of similar experiences, the strength of response to a stimulus decreases. This 

concept is in many ways the patron saint of the therapist who is not particularly gifted, well 

trained or very invested in the process but is nevertheless not hurtful or toxic to the client. Going 

over the same material or processes repeatedly in therapy will in and of itself inevitably lead to 

change in the level of emotion or perhaps even the quality of emotion aroused. Thus anxiety is 

lessened over time and because of repetition in contact with another. Frequently, lessened anxiety 

allows the client to consider alternatives of which they had no prior awareness. Probably 

much of the positive effect of psychotherapy that is not specific to approach or technique is due 

to habituation. Many behavior therapists go about using habituation in a self-conscious way and 

consequently may be more effective at its use in those therapeutic issues that yield more readily 

to habituation. 

Solomon (1980) described a theory of emotion that he called Opponent-Process Theory. In a 

simplified form the theory goes like this. Lets call the affective response to a particular stimulus 

such as a very deep hurt engendered by something said to us, process A. So the A Process is the 

response to a stimulus. Now the A Process which has been set in motion, itself elicits a process 

which is a response to the deep hurt we just described. This B Process opposes the A Process. 

So it is in effect the opposite of the hurt just suffered. As time goes on and the hurt begins to 

dissipate, I start to feel relief and even good, perhaps even a slight euphoria. Now something 

interesting happens. The B Process is strengthened with use while the A Process is weakened. 

For example, if you are parachuting, then the A Process would be terror and the B Process would 

be exhiliration. So the more you parachute the more quickly the terror turns to exhiliration and 

therefore parachuting becomes more fun over time. Drug habits are thought to work under the 

same extremely powerful paradigm as does infatuation, if you stop and think about it. Responses 

to spousal abuse appear to be described quite well by the paradigm as well. If the aftereffects are 

so powerfully pleasant and positive, how can the victim act by leaving at that point even though 

she may be determined to leave at the outset? It would, and apparently does, in real life require 

and enormous amount of self discipline to leave after a rapprochement. Unfortunately, therapists 

often respond by attributing the victims’ not leaving the perpetrator to fear and try to bolster selfesteem 

and a sense of empowerment rather then focusing on the process itself. 

A very important aspect of the theory of Gestalt Therapy is the role of awareness in learning, 

because it describes what we observe as therapists, namely that awareness is associated with 

change. We are also aware that people often go through much of their lives somewhat desensitized 

to that which occurs. In other words the more difficult aspects of life are often lived in 

a somewhat dissociated manner. Rescorla and Wagner (1972) have described this process, first 

observed by Perls and by several generations of Gestalt Therapists, with mathematical precision. 

This is not the place to go into the complexities of the mathematics, but the concepts are a powerful 

reinforcement of the Gestalt notion of the quality of awareness as it relates to learning and 

change. They can also help refine the skill with which we apply the concepts in the process of 

psychotherapy. In formal terms the Rescorla-Wagner model says this: learning takes place best 

when the unconditioned stimulus is surprising and different from expectations. What we notice 

37

38 

Todd Burley 

or perceive depends to a large extent upon what we expect to perceive. So if what actually occurs 

is different from our expectations, then we tend to take notice and learn new processes. Indeed 

the degree of startle or surprise seems to be associated with the amount of learning or change that 

occurs. This is not a surprise to the experienced therapist but knowing how this occurs may help 

us be more pointedly effective in helping clients achieve awareness and the option of change. 

When a therapist is working with a client, it is important to provide an element of surprise or startle 

in order to help them to learn a different way of perceiving and acting. If you have watched 

your own work or that of another therapist noted for his or her ability to create change, you will 

notice that they have a way of underscoring or bringing powerfully into awareness. Perls in his 

time and many current noted therapists in our time exhibit the same way of bringing powerfully 

to attention through their response, metaphor, quality of contact, turning the spotlight back upon 

the client’s behavior and numerous other methods of creating surprise. 

Learning theory elucidates a very important dynamic that keeps many patients from being 

able to change. Escape avoidance paradigms of learning are uncanny in that they are almost 

spookily a replication of the relationship between the behavior of our clients and the rest of the 

Field. This paradigm works something like this. A stimulus signals that there will soon be a very 

unpleasant state of affairs. The person found at one time that if they responded in a particular 

manner, the unpleasant state of affairs could be prevented. For example the person who grows up 

in a home where disagreement or taking a stand always results in some kind of painful situation 

due to punishment, emotional berating, or simply a very painful ostracism or “silent treatment”, 

may learn that the best way to avoid such an occurrence is to set up a confluent relationship in 

the moment. To such a person the payoff for confluence is avoiding the unpleasantness and pain. 

Now when this person has grown up and is with a new spouse, he or she may not know that 

disagreement or taking a stand of some kind will not elicit the hurtful situation and indeed might 

create a positive situation. However to change is unthinkable because every time one reestablishes 

confluence, one is reinforced by having staved off the expected hurtful onslaught. As we 

saw above, since change will occur only if there is a difference between expectancy and what 

we observe, no change will take place. Perls was quite prescient in his understanding of these 

situations which he often called “impasses”. In the lab the only treatments that seem to work are: 

(a) forcing the person to stay in the situation without relying on their usual means of support, 

or (b) providing enough comfort and safety so that the person can experiment with withholding 

their confluence-making gestures. This sounds remarkably similar to Perls’ approach of asking 

or preventing the person from relying on his or her usual coping style until he or she has an opportunity 

to observe the difference between their expectations and observations. 

Cognitive Psychology 

Many therapists are not really aware of the truly important discoveries in this field which 

have in many ways accomplished what Freud wished to do with his work and dream which 

he titled “A Project for a Scientific Psychology”. Interestingly, Fritz and Laura Perls with their 

uncanny ability to sniff out promising ideas from analysts (Jung, Reich), academicians (Werthiemer, 

Kofka, Kohler and later in life, Lewin), and philosophers (Smuts) of the time, seem now to 

have been very much on the right track in this regard. In fact, in many ways, the work of cognitive 

psychologists has been a confirmation of many of the Perls’ ideas and concepts which had 

been based upon their less rigorous phenomenological explorations. 

It is now so very clear that meaning is made by the individual organism based in part upon its 

own biology and in part upon its interaction with the Field. Sensation is not a report of the real 

world. It is impacted by the real world and what we receive are the sensations created. In a sense, 

sensation stands between our experience and the real world. Because of the crucial studies in 

signal detection during and after World War II we have known that internal states such as anxiety,


one’s expectations or what one has been led to expect, and indeed the rewards for perceiving in 

certain ways, play a large part in our perception. Careful observation of large group process as 

well as of individuals confirms that understanding. We tend to perceive what we are predisposed 

to perceive. 

Probably one of the most shaking bit of information that has emerged from the “cognitive 

revolution” in psychological research is how far from reality our memories can be and frequently 

are. For example most actual visual, auditory, and tactile memory lasts only about a quarter of a 

second or at the outside 4 seconds. After that we have to rely on abstraction of what we observed 

and reconstructions of the event based upon the abstractions. Gone is the idea that we simply 

have to access a stored memory. It has to be rebuilt based upon a set of abstractions! No wonder 

we seldom remember things the way others remember them. We not only sensed and perceived 

differently, we reconstruct an event based upon different abstractions. Add to the above, the effects 

of attention. Because of the brain’s limited ability to process information we tend to attend 

to and store things that seem predictive and important to us and not store things that seem unimportant. 

Unfortunately, what may be important to me may not be important to you. 

When we talk about memory we are in large part talking about what Gestalt Therapists call 

Ground (which consists of memory, fantasy, projections into the future, many perceptions and 

other material that is available to awareness but not at the moment figure). (I should say parenthetically 

that I am well aware that there are some Gestalt Theorists who see figure and ground as 

something located outside of the person and indeed the original Gestalt learning and perception 

theorists toyed with those concepts for a while. However, the work of Luria, (1979) Vygotsky 

and many others laid those notions to rest a number of decades ago, showing quite conclusively 

that what appeared to be figural in the Field was, in fact, a product of the individuals history and 

phenomenology. It is perhaps for this reason and a lack of familiarity with the history of experimental 

psychology that there are some who still mistakenly think of Wertheimer, Kofka, Kohler 

and others as Field theorists when in fact they are percepetual and learning theorists. Lewin of 

course did go on to develop a Field Theory of his own.) 

But back to our topic, memory is at least part of what most Gestalt Therapists would regard 

as Ground. Tulving (1985) has come up with a way of describing various kinds of experience and 

memory that are extremely useful to the therapist. He identifies three kinds of memory. The first 

he calls Episodic Memory, which is composed of personal experience. While it is clear that this 

is a very important arena for therapy, it is also very tempting to spend inordinate time and effort 

here as if the telling and retelling of stories would do the whole of what is required of therapy. A 

second class of knowledge is called Semantic Memory. This is the representation of knowledge; 

description with words might be a good example. But Gestalt Therapists will immediately recognize 

the superordinate importance of Tulving’s third class of memory, Procedural Memory, or 

the memory of how things are done. Gestalt Therapists might call this Process Memory. A simple 

illustration will illustrate the difference between working on Procedural or Process Memory, and 

Semantic Memory, or Episodic Memory. I once had a client who would not leave my office at the 

end of the session. Few therapists would criticize me if I dealt with this by assuming and perhaps 

even interpreting “fear of abandonment.” I could go back over episodes in her life when she had 

been abandoned and bring some understanding of her feelings and the situation. Any competent 

analyst would probably address this and so should a Gestalt Therapist, at least that is the present 

conventional wisdom. I could also address this as a deficit in social skills, certainly a legitimate 

approach in today’s therapeutic world. But now look at this from the perspective of Procedural 

Memory and note how much more this looks like what a Gestalt Therapist would do. From this 

perspective, I can look at this in terms of her “doing” and “being” in the phenomenological, 

existential, and neurosience sense of the terms. She apparently doesn’t know how to leave with 

something unfinished and unsettled. She can tell about what she experiences or free associate to 

39

40 

her Episodic Memory. But the important work here will be on how she does and is in this situation 

which in turn will help create some Procedural Memory. Most therapy is about Procedural 

Memory as addressed by Semantic and Episodic Memory. The important question is, is that the 

most direct route? 

To make matters more difficult with regards to memory in general, there is good evidence 

that people incorporate material in reconstructed memory that may not even have originated with 

them. As Loftus (eg.1978) has shown in a number of studies, that a simple question about one’s 

memory of an event in which a new variable is introduced in the question itself often causes the 

person to incorporate the details of the question into the memory itself. In retrospect the Gestalt 

Therapists stance of assuming that the memory as told by the client is real to them but may not 

reflect what actually happened, has been wise indeed. 

One last confirmation. Collins and Loftus’ (1975) Spreading Activation model of how a particular 

stimulus or idea organizes related concepts in the mind and the results of studies with 

neural imaging techniques look suspiciously like Gestalt conceptualizations of figure and ground 

and the manner in which they relate to each other. Both of these approaches confirm the notion of 

figure organizing ground while the organized ground gives meaning to what is figural. 

Conclusion 

It is of course reasuring to find such a close complementarity between the theory of Gestalt 

Therapy and current experimental research in psychology. Perhaps that explains in part, the intuitive 

sense that many of us have had when comparing methods of psychotherapy that Gestalt 

Therapy has a complex process approach that seems to fit the clinical data that we see much more 

closely then do other models. It may be time to think of returning the favor in that Gestalt theory 

in which there is an intimate relationship between Field, Organism, and Phenomenological field 

may indeed have some organizing and explanatory power in general experimental psychology. □ 

Notes 

1 This paper reprinted first appeared in the GESTALT REVIEW Vol 2, No.2. 

It is reproduced here by permission of The Analytic Press published by Lawrence Earlbaum and Sons. 

References 

Todd Burley 

Collins, A. M. & Loftus, E. F. (1975). A Spreading Activation Theory of Semantic Processing. Psychological 

Review, 82, 407-428. 

Greenberg, B. E. & Betancourt, H. (1997). Can Thoughts Influence the Immune System?: Toward a Causal 

Model for Mind-Body Connections. Loma Linda, California: Loma Linda University, Department of 

Pyshology. (Unpublished Masters Thesis). 

Loftus, E. F., Miller, D. G. & Burns, H. J. (1978). Semantic Integration of Verbal Information into a Visual 

Memory. Journal of Experimental Pshchology: Human Learning, 4, 19-31. 

Luria, A. R. (1979). The Making of Mind: A Personal Account of Soviet Psychology. Cambridge, 

Massachusetts: Harvard University Press. 

Olds, J. & Milner, P. (1954). Positive Reinforcement Produced by Electrical Stimulation of Septal Areas 

and Other Regions of Rat Brain. Journal of Comparative Physiological Psychology, 47, 419-27. 

Ornstein, R. E. (1972). The Psychology of Consciousness. San Francisco: W.H. Freeman and Co. 

Rescorla, R. A., & Wagner, A. R. (1972). A Theory of Pavlovian Conditioning: Variations in the Effectiveness 

of Reinforcement and Nonreinforcement. In A.H. Black & W.F. Prokasy (Eds.), Classical Conditioning 

II: Current Research and Theory. New York: Appleton-Century-Crofts. 

Solomon, R. L. (1980). The Opponent-Process Theory of Acquired Motivation: The Costs of Pleasure and 

the Benefits of Pain. American Psychologist, 35, 691-712. 

Tulving, E. (1985). How Many Memory Systems are There? American Psychologist, 40, 385-398.


Suggested Readings for Those Who Wish to Know More: 

Damasio, A. R., (1994). Descartes Error: Emotion, Reason, and the Human Brain. New York: G.P. Putnam 

and Sons. 

Kelso, J. A. S. (1995). Dynamic Patterns: The Self-Organization of Brain and Behavior. Cambridge, 

Massachusetts: The MIT Press. 

Mazur, J. E. (1994). Learning and Behavior (3 rd Ed.). Englewood Cliffs, New Jersey: Prentice Hall. 

Solso, R. L. (1995). Cognitive Psychology (4 th Ed.). Boston: Allyn and Bacon. 

Walsh, K. (1994). Neuropsychology: A Clinical Approach. New York: Churchill Livingston. 

41

43 

Bogdan ŽORŽ* 

Psihoterapija in duhovnost 

Ključne besede: duhovnost, religioznost, predsodki, doživljanje, kontakt, presežnost bivanja 

Povzetek: Pojem duhovnosti vzporejam s pojmi religioznost in psihoterapija. Ti pojmi so bili v zgodovini 

neločljivo povezani in prepleteni. Ob pojavu materialistične znanosti je prišlo do ostrega razmejevanja 

med tem, kar je znanstveno merljivo, dostopno natančnemu opazovanju, merjenju in eksperimentiranju. 

Psihoterapija je hotela biti na svojem začetku »resna znanost«, a se je pri svojem delu spuščala v področja, 

kjer presega zmožnost merjenja in eksperimenta, posega na področja človekovega doživljanja, ki so pogosto 

nedostopna objektivnemu opazovanju in merjenju. Spoštovanje človekove osebnosti, individualnosti in 

svobodne izbire pa zamegljuje razliko med »objektivno resnico«, »subjektivno izbiro« in »patologijo«. Ta 

nejasnost je še posebej očitna, ko gre za vprašanja človekove duhovnosti. Kako v psihoterapevtskem procesu 

ločevati med klientovo duhovnostjo, ki je njegova osebna svobodna izbira v iskanju odgovorov na temeljna 

bivanjska vprašanja, ter »duhovnostjo«, ki je posledica halucinacij, blodenj, nepredelanih introjekcij in 

projekcij? V prispevku na ta vprašanja ne dajem odgovorov, ampak poskušam le definirati vprašanja in tako 

spodbujati razmišljanje in raziskovanje na tem občutljivem, marsikdaj pa tudi še tabuiziranem področju. 

Key words: spirituality, religiosity, prejudices, experience, contact, transcendence 

Psychotherapy and spirituality 

Summary: Concept of spirituality is paralleled with the concepts of religiosity and psychotherapy. These 

concepts had been inseparably connected and intertwined. When the materialistic science appeared, a sharp 

division between what is scientifically measurable, accessible to exact observation, and to experimenting 

occurred. At its beginning, psychotherapy wanted to be »a serious science«. However, it embarked into the 

areas which surpass the ability to measure and experiment: it reaches for the domains of human experience 

which are often inaccessible to objective observation and measuring. A respect for the personality of a human 

being, the individuality and the freedom of choice blurs the difference between the »objective truth«, 

the »subjective choice« and »pathology«. This vagueness is most obvious in the domain of spirituality: 

how, during the psychotherapeutic process, to differentiate between a client’s spirituality, which is his own 

free choice in the search of answers to the basic existential questions, and »spirituality«, which is the result 

of hallucinations, delusions, unassimilated introjects and projections… In the article I don’t give answers to 

these questions, but I try to define the questions. In this way I hope to stimulate reflection and research of 

this sensitive field, which is still often tabooed. 

Duhovnost – religija – psihoterapija 


Kolikor daleč nazaj v zgodovino segajo taki ali drugačni viri, iz njih razberemo, da se je 

človek tudi spopadal z različnimi težavami, boleznimi, stiskami, motnjami, travmami, 

stresi ali kakorkoli že poimenujemo te njegove trenutke ali stanja slabega počutja. Vselej je tudi 

iskal rešitve za svoje težave, vselej pa je bilo prisotno tudi zavedanje, da vsega ozadja teh težav 

ne more razumeti. Na drugi strani pa spet enako daleč nazaj v zgodovino segajo sporočila o tem, 

da si je človek zastavljal vprašanja, na katera ni mogel dobiti dokončnega odgovora: vprašanja 

nastanka, izvora sveta in sebe v tem svetu, vprašanja smisla življenja, smisla trpljenja in bolezni, 

vprašanja smrti in tega, kaj je po smrti, pa tudi vprašanja kakovosti, skladnosti sobivanja z 

okoljem, z živo in neživo naravo, vprašanja urejanja medsebojnih odnosov med ljudmi v tem 

okolju, skupnosti. 

Vse to so vprašanja, ki daleč presegajo neko mehanicistično, nagonsko zadovoljevanje 

posameznikovih potreb, pa četudi med te potrebe prištejemo še potrebe po razmnoževanju, po 

ohranitvi vrste in še katere. Gre za presežna, transcendentna vprašanja. Presežna so zato, ker 

presegajo okvir človekovega življenja »tu in zdaj«, ki presegajo okvir dejavnosti za ohranjanje 

*Bogdan Žorž, univ. dipl. psih., psihoterapevt. Naslov/Address: Tabor 59, 5294 Dornberk; e-pošta: bz.izziv@siol.net.

44 

Bogdan Žorž 

tega življenja, za doseganje, vzpostavljanje, ohranjanje biokemičnega ravnotežja v organizmu, 

ki bi mu lahko rekli »zadovoljstvo«. Zato je človek odgovore na ta presežna vprašanja vedno 

iskal v preseganju svojega materialnega biokemičnega življenja – torej v duhovnosti. 

V človeški zgodovini je bilo iskanje odgovorov na bivanjska vprašanja vedno celostno, 

človek ni delal neke velike razlike med materialnim in duhovnim. To ostro razločevanje se 

je pojavilo pravzaprav šele zelo pozno, z naglim razvojem znanosti. Šele novi vek je prinesel 

razmejitev med znanostjo in religijo. To je prineslo veliko dobrega predvsem znanosti. Ta se 

je lahko pričela spopadati tudi z vprašanji, ki so bila zaradi religioznih vplivov tabuirana, na 

katere je religija odgovarjala z dogmami. Toda kaj kmalu so se pričele kazati tudi negativne 

plati te delitve. Tudi znanost se je začela srečevati z vprašanji, na katera ni bilo mogoče dati 

jasnih odgovorov. Znanstveniki so si pričeli pomagati s teorijami, hipotezami. V nestrpnosti, tej 

neskončni sli po jasnih, dokončnih odgovorih so se te teorije nekontrolirano pričele obravnavati 

kot znanstvene resnice. Slednje se je tudi začelo dogajati v vzgoji in izobraževanju, s čimer je 

v zahodni civilizaciji povzročena velika škoda. Samo kot primer: teorija »velikega poka« se je 

pričela razlagati kot znanstvena resnica. Darwinov razvojni nauk, ki je bil od začetka teorija, se 

je pričel obravnavati kot dokončna znanstvena resnica. Materialistična drža (znanstveno je, kar 

je merljivo, preverljivo, kar lahko kontroliramo …), ki je nujna za obstoj znanosti kot znanosti, 

se je nekontrolirano sprevrgla v vulgarni materializem z novo dogmo, po kateri »ne obstoja 

nič, česar znanost ne more dokazati«. Materialistična znanost se je tako vse bolj nekontrolirano 

sprevračala v novo religijo – v vero, da »obstoja samo materialni, merljivi, preverljivi svet in da 

izven tega ni ničesar«. Mar ni to zelo jasna, zelo trda dogma? 

V novejšem času je zato vse več znanstvenikov, ki se tega zavedajo in ki se trudijo presegati to 

dogmatsko držo, ki jasno, eksplicitno priznavajo, da znanost lahko dokaže samo obstoj nečesa, ne 

more pa dokazati »neobstoja«. Richard Hycner, utemeljitelj dialoške psihoterapije, pravi: »Čutiti 

je veliko potrebo po ponovnem odkritju ‘svetega’ v sodobni družbi. To sveto se ne nanaša na 

neka specifična religiozna verovanja, ampak bolj na odprtost za nekaj, kar je ‘onstran’.« (Hycner, 

1993) Paul P. Budnik pravi: »Znanost se je ločila od religioznih predsodkov in začela uporabljati 

eksperiment kot način znanstvenega preverjanja. Tako je s svojo objektivnostjo pripomogla 

k neznanskemu razvoju […] S ponovno združitvijo znanosti in duhovnosti je mogoče doseči 

napredek, razvoj duhovnosti v smer neke ‘objektivne duhovnosti’. To lahko pomaga popeljati k 

modrosti, ki jo v tem nevarnem obdobju razvoja tako zelo potrebujemo.« (Budnik, 2005) 

Prav zanimivo je, kako zelo skladna so duhovna iskanja naših prednikov ne glede na to, 

na katerem koncu sveta, v kakšnih življenjskih okoliščinah in razmerah, tudi v katerem 

zgodovinskem obdobju so nastala. Prav v vsem, kar nam je znano in primerljivo, pa če se 

ozremo na judovsko, egipčansko, perzijsko, feničansko, grško, rimsko, germansko, vikinško, 

indijansko, tibetansko, kitajsko, indijsko, japonsko itn. miselnost ali če pogledamo k ljudstvom, 

ki so še do dandanašnjih dni ohranila svoj prvobiten odnos do sveta in življenja, prav povsod 

najdemo to »presežnost«. Prav povsod najdemo prepričanje, da je še nekaj, kar obstaja onkraj 

človekovega materialnega bivanja, onkraj njegove spoznavne zmožnosti in kar nekako vpliva 

na njegovo življenje. Huxley (v Budnik, 2005) je v svojem razmišljanju o »večni filozofiji« 

opozoril, da imajo prav vse tradicionalne duhovne tradicije ne glede na razlike v zunanji formi 

– dogme, verovanja, rituali – podobno ezoterično, notranjo podobo. Vse te tradicije temeljijo 

na transcendenci in harmoniji. V določenem trenutku se v vseh teh tradicijah čas in prostor iz 

vsakdanjega življenja transcendirata in vznikne harmonija duhovne razsežnosti. 

Lahko bi rekli, da so različne religije, verovanja, prepričanja neke vrste sistemi, s pomočjo 

katerih si človek te njemu neznane, nedosegljive in nespoznavne dimenzije bivanja poskuša 

narediti razumljive, spoznavne. Kar pa je morda še pomembneje, v teh sistemih si poskuša 

izoblikovati neke možnosti za komunikacijo s tem »presežnim«, torej doseganje neke harmonije 

svojega lastnega bivanja prenesti, razširiti tudi na to »presežno«.

Je to človekova »duhovnost«? 


Pravzaprav je svojevrsten paradoks v tem, da nimamo neke jasne, enoznačne in za vse 

sprejemljive definicije pojma duhovnosti. Pripadniki različnih religij, ver in verovanj ali prepričanj 

pogosto duhovnost istovetijo s svojim sistemom verovanj in drugačnim pogledom pogosto ne 

priznavajo tega, da gre tudi za »duhovnost« ali vsaj, da ne gre za »pravo duhovnost«. Na drugi 

strani izrazito materialistično, ateistično usmerjeni posamezniki pogosto sploh ne priznavajo 

duhovnosti in imajo svoje materialistično biokemično naziranje za »edino pravilno«, duhovnost 

jim torej pomeni neke vrste napako, motnjo, odklon od normalnega, zdravega. 

Z definicijo pojma »duhovnost« imamo očitne težave. Slovar slovenskega knjižnega jezika 

(SSKJ) nam ponuja dve razlagi. Prva je usmerjenost k nematerialnim vrednotam in druga (v 

filozofskem smislu) od telesa neodvisni, samostojni del človekovega bistva. Očitno si s tem 

tolmačenjem ne moremo kaj prida pomagati. Vsekakor je druga razlaga pojma danes v psihologiji 

povsem presežena, vsaj če sprejemamo danes prevladujoči celostni pogled na človeka. Klasični 

dualizem, delitev na »telo« in »dušo« ne dopušča tega celostnega pogleda, vendar enako tudi 

vztrajanje na materialističnem, biokemičnem pogledu na človeka ni združljivo s to celostnostjo. 

Usmerjenost k nematerialnim vrednotam je sicer povsem sprejemljiva razlaga pojma, vendar 

očitno preozka, saj nematerialnih vrednot ne zanikajo niti najbolj zakrknjeni nasprotniki 

duhovnosti. 

Kje je pa tu psihoterapija? Ali potrebuje psihoterapija svojo opredelitev pojma »duhovnosti«? 

Morda. 

Psihoterapija je mlada veda, ki se je pričela strokovno, znanstveno ukvarjati s človekovimi 

stiskami. Razumljivo je torej, da so sile usmerjene v uveljavljanje psihoterapije kot stroke. Torej 

je »mešanje« s pojmi, ki zlahka pripomorejo k zanikanju strokovnosti, nezaželeno. Vendar se tudi 

psihoterapija ni porodila »iz niča«. Vsekakor lahko iščemo neko »predhodnico« psihoterapije 

prav v ozki povezanosti z duhovnostjo. Prav duhovniki, magi, čarodeji, guruji in podobni verski 

voditelji ter učitelji so bili pogosto tisti, ki so v pogovoru, osebnem stiku – vsaj kot z nekim 

»pomožnim sredstvom« poskušali pomagati ljudem v stiski. Psihoterapija kot stroka pa se je 

porodila v obdobju izrazitega redukcionizma, obdobju izrazito materialističnega pojmovanja 

znanosti. Freudova psihoterapija je hotela biti izrazito redukcionistična. Rekli bi lahko, da 

je sledila »znanstvenim« pristopom v psihologiji in drugih vedah, ki so hotele zreducirati 

človeka zgolj na biokemične procese, ga razumeti zgolj kot nekak biokemični stroj. V Freudovi 

psihoterapiji ni prostora za nikakršno duhovnost. Še več: duhovna doživljanja so razumljena kot 

»motnja«, kot odkloni od »naravne« linije potreba – zadovoljitev, kot sublimacije, kompenzacije 

in podobno. 

Sollod (1993) opozarja, da se je pojavila v času prevladujočega zaupanja v zahodno medicino, 

biokemično zdravljenje in prepričanja, da bo to zdravljenje povsem izpodrinilo tradicionalne 

duhovne pristope k zdravljenju ter odpravilo bolezni. Psihoterapija je sledila tem trendom in 

poskušala početi isto. Začetno obdobje psihoterapije je bilo zaznamovano, kot pravi Sollod 

(1993) s »kopernikanskim, newtonianskim in freudianskim pogledom na svet in človeka, ki 

je svet in človeka razumeval kot brezciljno, determinirano bitje, ki deluje zgolj po fizičnih in 

biokemičnih zakonih«. V takih pogledih ni bilo prostora za duhovno. 

Dan Carpenter (1997) opozarja, da ima ta neobčutljivost za vprašanja vere, vernosti, 

duhovnosti temelje v močnih stališčih uglednih psihologov in psihoterapevtov iz polpretekle 

dobe. Freud je religijo pojmoval kot iluzijo, kot obsesijo in izpolnjenost z infantilnimi željami. 

Jung je vero skrčil na arhetip, Fromm na ljubezen kot čustvo, Erikson na epigenetsko čednost, 

James na močno osebno izkustvo, Sargant kot snov klasičnega pogojevanja, Allport kot snov 

osebnega oblikovanja, Maslow kot iskanje človekove višje narave. 

Toda kot opozarja Sollod (1993), je ta razduhovljena psihoterapija spregledala duhovne 

45

46 

Bogdan Žorž 

stiske posameznika, pa tudi duhovno izkušnjo pri zdravljenju, reševanju človekovih stisk. Mnoge 

psihoterapevtske usmeritve so tudi ostajale in še vedno ostajajo v »znanstveni« drži in so izrezale 

človeka iz konteksta celote, ga izolirale, ne le od narave, ampak tudi od drugih posameznikov 

in od dogajanja v celotnem kozmosu. Celo v terapevtskih postopkih, ki sami sebe pojmujejo 

kot »humanistični«, je smisel življenja nekaj, kar se presoja kot čisto subjektivna in samovoljna 

zadeva. 

Očitno je, da se v psihoterapiji odnos do duhovnosti v zadnjih desetletjih močno spreminja. 

Vse več je psihoterapevtov in psihoterapevtskih šol, ki govorijo o povezavi duhovnosti in 

psihoterapije. Težko bi dejali, da je razduhovljena psihoterapija še vedno prevladujoča, čeprav je 

še vedno močno prisotna in tudi to prispeva svoj delež k razdrobljenosti, neenotnosti psihoterapije 

kot stroke. 

Toda tudi kjer je duhovnosti dana neka »pravica« do soudeležbe v psihoterapiji, ni enotnih, 

jasnih pogledov na to, kaj sploh je duhovnost. Treba bi bilo torej, da si psihoterapija izoblikuje 

svojo definicijo duhovnosti, če naj se o duhovnosti sploh pogovarjamo in sporazumemo, če 

naj preprečimo sindrom »babilonske zmešnjave jezikov« okrog razprav o duhovnosti, kot temu 

pravi Dick Rauscher (2000). 

Osebno mi je še najbližje umevanje duhovnosti v psihoterapiji, kot ga opredeljuje sodobna 

ameriška psihoterapevtka (transakcijska analiza) Rebecca Trautmann (2003): »Duhovnost je 

proces, s katerim posameznik presega samega sebe. Za tistega, ki verjame v Boga, je duhovnost 

doživljanje odnosa z Bogom. Za humanista je duhovnost samopreseganje doživljanja z 

drugo osebo. Za nekoga tretjega je to lahko doživljanje harmonije ali skladnosti, celovitosti z 

univerzumom, naravo ali kakorkoli to poimenuje. Duhovnost nas povede preko samega sebe, 

v področje, kjer lahko doživimo povezanost z nečim večjim od nas samih in nas ta povezanost 

navda z velikim mirom. Za pripadnike religij je duhovno doživljanje tisto, ki ga doživljajo znotraj 

okvirov svoje vere. Za druge je duhovno doživljanje tisto, ki ga doživljajo v okvirih svojih idej, 

predstav, pričakovanj. Toda to doživljanje je nerazložljivo.« 

Različni avtorji na področju terapije in duhovnosti opozarjajo, da imamo tu zelo raznoliko 

prakso. Nekateri psihoterapevti se izogibajo duhovnim vprašanjem v prepričanju, da se 

psihoterapija ukvarja samo s čustvenimi, z vedenjskimi, s socialnimi in kognitivnimi aspekti 

človekovega življenja. Na povsem drugem polu so psihoterapevti, ki svojo psihoterapevtsko 

prakso jasno povezujejo s svojo lastno duhovno usmerjenostjo. Strokovnjaki opozarjajo, da 

imajo vse take drže lahko svoje prednosti ali pomanjkljivosti. Vse bolj se kaže potreba po 

jasnosti, transparentnosti psihoterapevtskih praks tudi glede duhovnosti. Tako se v terapevtski 

odnos vnaša več jasnosti, klient lahko to vedenje upošteva že pri izbiri terapevta. 

Trautmanova pravi, da bi se v psihoterapiji lažje pogovarjali o duhovnosti, če bi se zavedali, 

da ni razlike med »moje življenje« in »moje duhovno življenje«. Biti živ pomeni biti duhovno 

živ. Le da se tega lahko v danem trenutku bolj ali manj zavedamo – kot to velja tudi za druga 

področja, kot se lahko v nekem trenutku bolj ali manj zavedamo svojih čustev, svojih spominov 

… Za oba, tako za terapevta kot za klienta, je pomembno okrepiti to zavedanje in to, kar nam 

pomeni »duhovni jaz«, povezati v celoto svojega bivanja. (Trautman, 2003) 

Gestaltterapija in duhovnost 

Lažje mi je razmišljati o psihoterapiji in duhovnosti znotraj gestaltistične psihoterapevtske 

usmeritve, ker jo bolje poznam, zato naj mi bo dovoljeno nekoliko približati to področje. 

Gestaltterapija ima jasno duhovno ozadje. Fritz Perls, še bolj pa njegovi sodobniki, so se močno 

napajali v izročilu budizma, zlasti zen budizma, pa tudi v drugih vzhodnih duhovnih tradicijah. V 

šestdesetih letih je bil vpliv zena tako zelo močan in očiten, da so nekateri poskušali gestaltterapijo 

predstavljati kot »zen na zahodni način«, kar seveda odraža prej površnost v umevanju zena 

kot kaj več. V začetnem obdobju je bila gestaltterapija tako zelo močno prežeta s to vzhodno


duhovno tradicijo, da so mnogi zvesti zanesenjaki gestaltterapije razvili (in tudi ponujali svojim 

klientom ter učencem) svoj »gestaltistični življenjski slog«. Kasneje teh opredelitev in primerjav 

ne zasledimo več, vplivi vzhodnih duhovnih tradicij pa ostajajo zelo močni. Vse več pa se je v 

gestaltterapiji pojavljalo terapevtov, ki so vse to, kar so Perls in sodobniki »odkrili« v duhovnih 

tradicijah Vzhoda, prepoznavali tudi v krščanstvu in drugih duhovnih tradicijah Zahoda ali, še 

jasneje, duhovnih tradicijah svojega lastnega okolja, v katerem so živeli in delovali. Obenem se je 

gestaltterapija širila v okolja z zelo raznoliko kulturno in versko tradicijo. Zaradi svojega jasnega 

načela horizontalnega, enakopravnega odnosa terapevt – klient, zaradi načela »tu in zdaj« ter 

naslanjanja na Levinovo teorijo polja je gestaltterapija čedalje bolj upoštevala te specifičnosti in 

se vedno bolj oddaljevala od intencije, da bi vsiljevala klientu lasten pogled na življenje, lastno 

duhovnost, ampak je čedalje jasneje izražala svojo orientiranost k sprejemanju in spoštovanju 

klientove lastne duhovnosti. 

Margatera Spagnuollo Lobb je v svoji razpravi na posvetovanju v francoskem Montpellieru 

leta 2001 dejala, da je gestaltterapija usmerjena v to, da pomaga posamezniku, da »izraža 

samega sebe v polnosti svojega lastnega smisla življenja …« (Spagnuollo, 2001) Ugledni 

ameriški gestaltist Michael Vincent Miller pa je na istem posvetovanju to dopolnil z besedami: 

»Gestaltterapija ni način življenja, ampak način delanja psihoterapije.« 

Druga pomembna duhovna prvina gestaltterapije se skriva že v samem umevanju kontakta. 

Gestaltterapija gradi na kontaktu, tako da se za gestaltterapijo vse bolj uveljavlja tudi izraz 

»terapija kontakta«. Velik zagovornik tega stališča je francoski gestaltist Jean Robine. Toda sam 

pojem kontakta je tesno povezan s tem, kar pojmujemo kot duhovnost. Ameriška gestaltistka Ruth 

Wolfert je v svojem referatu »Duhovna dimenzija gestaltterapije« na 6. evropski konferenci za 

gestaltterapijo v Palermu leta 1989 opozorila prav na to, kako je proces kontakta, kot ga pojmuje 

gestaltterapija, pravzaprav proces vstopanja v nekaj presežnega, kar presega nivo merljivega, 

predvidljivega v odnosu med dvema osebama. Faze kontakta, kot jih opisuje gestaltterapija, 

lahko razumemo tudi kot nekak opis procesa, ki začne s potrebami, ki vodijo k zbližanju, nato pa 

se stopnjuje v nekako transcendentno »združitev«, z doživljanjem enosti, združenosti v eno, brez 

meja. Faza, ki jo v gestaltterapiji poimenujemo »contacting«, pomeni osvobajanje funkcij ega, 

identifikacij in alienacij, vstop v neko stanje pripravljenosti in odprtosti, ki je podobno tistemu, 

kar teologi poimenujejo vera. Fazo »končnega kontakta«, ki sledi tej odprtosti, ko se meja med 

dvema posameznikoma začasno razpusti in pride do te »združitve«, je že Fritz Perls poimenoval 

»mini satori«, po navdihu zen budizma. 

Pa tudi če se ne poglabljamo v gestaltistično umevanje kontakta, se nam postavi vprašanje 

kaj pravzaprav je »kontakt«? Ali ga lahko merimo ali ga samo predpostavljamo na osnovi opisov 

doživljanja in na osnovi opisov učinka? Torej gre pri kontaktu brez dvoma za proces, ki mu lahko 

rečemo duhovnost. 

Ne nazadnje, zgovoren je že pogled v gestaltistično teorijo selfa. Gestaltterapija je dosledno 

fenomenološka in je sploh ne zanima struktura človekove osebnosti, ampak njeno funkcioniranje. 

Tako nima lastne teorije osebnosti, ima pa trdno teorijo selfa, v kateri self ni struktura, vsebina, 

ampak funkcija – funkcija kontakta organizem – okolje. Margareta Spagnuollo Lobb (2001) 

uporablja za opredelitev selfa namesto v znanosti tako priljubljenih definicij kar celo vrsto 

metafor. »Na koncu selfa je kontakt«, »self organizira doživljanje biti v kontaktu«, »če naj 

kakorkoli sploh merimo doživljanje, ga lahko merimo samo s samim doživljanjem«, »self je 

doživljanje polja«. Že slog tega opisovanja je močno blizu slogu, ki ga najdemo v duhovni 

literaturi. 

Toda kljub taki duhovni odprtosti za duhovnost in jasnemu duhovnemu ozadju gestaltterapije 

v resnici razprave o duhovnosti tudi v gestaltterapiji niso stekle povsem gladko in nekonfliktno. 

Že citirana Ruth Wolfert (1989), ki je na 6. evropski konferenci za gestaltterapijo vodila panelno 

diskusijo o gestaltpsihoterapiji in duhovnosti, je napisala prav poučno poročilo o tej diskusiji, v 

47

48 

Bogdan Žorž 

katerem poroča, koliko napetosti, zapetlov, mučnih zadreg in ovir je spremljalo samo izvedbo te 

panelne diskusije. 

Danes je gestaltterapija razširjena in uveljavljena na vseh celinah. To je v veliki meri 

omogočeno tudi s tem, da se lahko vključuje v vsako kulturno ali versko okolje. Gestaltterapija 

je združljiva pravzaprav z vsako veroizpovedjo in prepričanjem, vključno z ateističnim. 

Nezdružljivi z gestaltterapijo so samo izrazito deterministični pogledi na svet, v katerih ni 

prostora za svobodno izbiro in svobodno, zavestno vplivanje na svoje lastno doživljanje, vedenje 

in odzivanje na vplive iz okolja. Gestaltterapija s pojmi, kot so »organizmična samoregulacija«, 

»kontakt«, »proces« in še celo vrsto drugih, predpostavlja človeka – posameznika kot bitje, trdno 

vpeto v dogajanje v okolju, vendar istočasno tudi svobodno, da se na okolje odziva s svojo lastno 

voljo in izbiro. 

Italijanski gestaltist Romolo Taddei (1989) je zato na že omenjeni 6. evropski konferenci 

za gestaltterapijo opozoril na potrebo, da se tudi v vsakdanjem življenju zavedamo povezanosti 

gestaltterapije in duhovnosti, ko je dejal: »Čas je za zbliževanje med duhovnostjo in gestaltterapijo. 

Obe ustvarjata pogoje, v katerih nezadovoljni, razočarani ljudje, ljudje v stiski lahko najdejo 

svojo življenjsko pot: duhovnost nagovarja s smislom, gestaltterapija pa pripravlja podlago, na 

kateri se preizkuša ta smisel.« 

Stephen Schoen (1994) pojmuje duhovnost v gestaltterapiji še širše. Meni, da je duhovnost 

pravzaprav vsa tista pristnost, spontanost, s katero se tke odnos terapevt – klient. Opozarja 

na veliko priljubljenost metafor v gestaltterapiji – potreba po uporabi metafor je očitna, saj le 

metafore lahko vsaj približajo umevanje te presežne dimenzije bivanja. Schoen zato tudi sam 

predstavlja svoj pogled na duhovnost v gestaltterapiji metaforično, ko provokativno pravi, da je 

gestaltterapija terapija človekove duše, pri tej terapiji pa gre za premike od »hladnih dejstev« v 

»toplino srca«, od »črke zakona« v »duh zakona«. 

Zelo jasno govori o vlogi duhovnosti v gestaltterapiji tudi novozelandski gestaltist Sue Murray 

(1994): »Temelj gestaltterapije je doživljanje, zmožnost preverjati nekaj z lastnim izkustvom, 

doživljanjem. Z duhovnostjo je enako: gre za doživljanje, za vero, da je to, kar doživljam, moje 

doživljanje … Terapijo delamo korak za korakom. Lahko nekaj gradimo, a ne dokončamo 

gradnje. Z duhovnostjo se dogaja nekaj podobnega, je proces rasti. Lahko delamo terapijo, ne 

da bi se dotikali duhovnosti. Če dopuščamo duhovnost, se poglobi zavedanje. Terapevti smo v 

terapiji zato, da ljubeče služimo klientovemu procesu zavedanja. Ni naše delo, da ugotovimo: 

»Ta klientova ovira sega na duhovno področje, moram nekaj narediti s tem«, ampak si ob tem 

zastavim vprašanje, kako lahko jaz kot terapevt pomagam h klientovemu zavedanju, da nekateri 

njegovi problemi izvirajo iz njegove odtujenosti na duhovnem področju«. (Murray, 1994) 

Duhovnost in psihoterapija v Sloveniji 

Najbrž ne gre dvomiti, da vse, kar velja za psihoterapijo drugod, velja tudi za psihoterapijo 

pri nas. Vprašanje pa je, ali ni poleg vsega tega za naše razmere pomembna še neka specifika. Ne 

verjamem, da specifične razmere v pogledu na duhovnost, ki so vladale pri nas po drugi svetovni 

vojni, niso pustile tudi nekih globljih sledi. V mislih imam predvsem naslednje: 

- Stališč, da je duhovnost nekaj nazadnjaškega, nezrelega, zaostalega, ni razširjala le 

materialistična znanost, ampak pravzaprav vsa vplivna javnost, ki je imela možnost vplivati na 

stališča: politika, kultura, mediji, šolski sistem … 

- Če duhovnost že ni bila ravno prepovedana, je bila dokaj učinkovito omejena na 

»zasebnost«, na nekaj, kar v javnem delovanju nima mesta. 

- Psihoterapija, ki je bila dopuščena, je bila izrazito selekcionirana, nadzorovana, 

»sprejemljiva« je bila le razduhovljena psihoterapija. 

V taki drži je razumljivo, da je odnos slovenskih psihoterapevtov do duhovnosti še nekoliko 

bolj previden (da uporabim čim milejši izraz in se izogibam trdih izrazov, kot so obremenjenost


s predsodki in podobno). 

Seveda pa, tako kot velja za psihoterapijo drugje, je prišlo tudi pri nas do navzkrižja odnosa 

do duhovnosti. Tudi pri nas so posamezniki vstopali v psihoterapevtski poklic s svojimi osebnimi 

izkušnjami in osebnim duhovnim doživljanjem. Že pred spremembo družbenega sistema smo 

imeli psihoterapevte z jasno duhovno orientacijo, ki so uživali ugled, in je ta njihova duhovnost 

zbujala neko dodatno nelagodje – na primer Trstenjak pa še mnogi drugi. Ob na videz dokaj 

monolitnem odnosu do duhovnosti se je torej tudi pri nas oblikovala dokaj raznolika struktura 

psihoterapevtov. Videz razduhovljene psihoterapije so poglabljali (in ga morda še) psihoterapevti, 

ki bi jih lahko razvrstili v nekaj skupin: 

- Psihoterapevti, ki so bili vzgojeni v verskem duhu, ki so zadržali svoj osebni odnos do 

vere, a so sprejeli držo, da je vera »zasebna stvar« in se pri svojem psihoterapevtskem delu 

obnašajo, kot da duhovnost ne bi obstojala ali vsaj, kot da je za psihoterapijo nepomembna. 

- Psihoterapevti, ki so bili vzgojeni v verskem duhu, a so iz kakršnihkoli razlogov opustili 

verska prepričanja in pogosto prevzeli nova, antiduhovna prepričanja. 

- Psihoterapevti, ki so bili vzgojeni v ateističnem duhu, in jim duhovna vprašanja nikoli niso 

osebno postala pomembna, so se jim izogibali in se obnašajo, kot da duhovnosti ne bi bilo. 

- Psihoterapevti, ki so bili vzgojeni v antiteističnem duhu, in so ta svoja privzgojena stališča 

in poglede zadržali ter jih nekritično prenašajo v svoj poklic. 

Sprostitev togih družbenih razmer je imela svoj vpliv tudi na psihoterapijo. Vse večji je 

začel postajati delež posameznikov, ki so si psihoterapevtska znanja pridobivali ali dopolnjevali 

v tujini in se tu srečevali tudi z drugačnim odnosom do duhovnosti. Toda ostala je nekaka 

zadrega, nelagodje in zdi se, da se slovenski psihoterapevti še težje pogovarjamo o duhovnosti 

kot drugje. 

V našem prostoru opažam med psihoterapevti morda tudi še bolj izraženo naklonjenost do 

novih oblik duhovnosti, kot to velja drugod v zahodnem svetu. Kot pravijo Solod (1993), Carpenter 

(1997) in še vrsta drugih, je ta večja naklonjenost do »novih« (new age) duhovnosti razumljiva 

zaradi razhajanj med znanostjo in duhovnostjo, zaradi predsodkov, predvsem povezanih s 

prevladujočo krščansko duhovnostjo v zahodnem svetu, pa tudi zaradi posploševanja osebnih 

negativnih izkušenj s to duhovnostjo. Brez dvoma velja to tudi za naše razmere, bi pa za naše 

razmere lahko dodali še polstoletno antiduhovno držo. Nova duhovnost se namreč pogosto ponuja 

kot nekaj »novega«, »naprednega«, celo »znanstvenega« in zato ne vzbuja takega nelagodja 

kot tradicionalna duhovnost. Nova duhovnost je celo izrazoslovje prilagodila »znanstvenemu« 

izražanju, da zveni bolj »znanstveno« in manj »duhovno«. Naj samo kot primer navedem izraz, 

ki je danes zelo priljubljen: »energija« – tako v vsakdanjem življenju kot v strokovnem svetu 

zelo radi operiramo s tem pojmom. Govorimo o »pozitivni« in »negativni« energiji, o »pošiljanju 

pozitivne energije«, o »prostoru, nabitem z energijo«, o skupinah, »prežetih z energijo«. Toda 

kaj pravzaprav je ta energija? Jo je že kdo izmeril, preveril? Res da poznamo neke poskuse 

fotografiranja aure, energetskega polja … vendar, nihče zanesljivo ne ve, kaj te fotografije zares 

predstavljajo. Z izrazom »energija« torej danes poimenujemo nekaj presežnega, nekaj, kar je 

onstran znanstveno spoznavnega, dokazljivega, merljivega. V čem se pravzaprav ta »energija« 

razlikuje od tega, čemur pripadniki različnih veroizpovedi rečejo »milost« ali še kako drugače? 

Najbrž samo v tem, da izraz »energija« zveni znanstveno, izraz milost pa mistično. 

Druga specifika naše družbene stvarnosti je »zasebnost«. Tudi še 15 let po spremembi 

družbene ureditve je vprašanje »ločitve vere od države« še vedno nekaj povsem nedorečenega. 

Versko prepričanje je bilo določeno za nekaj zasebnega, kar je brez dvoma pozitiven dosežek 

zahodne civilizacije, ki je predpogoj za versko svobodo. Toda pri nas smo očitno šli s tem 

pojmom »zasebnosti« tako daleč, da pomeni skorajda neke vrste nov tabu – nekaj, o čemer naj 

bi se javno ne govorilo. Ta značaj zasebnosti se je, kot se zdi, vtihotapil tudi v psihoterapijo 

– versko prepričanje, duhovnost klienta je nekaj, o čemer v psihoterapiji ne govorimo, je njegova 

49

50 

Bogdan Žorž 

»zasebna stvar«. Toda o čem se v psihoterapevtskem delu pogovarjamo, če ne ravno o klientovih 

»zasebnih« stvareh, o njegovi intimi? Mar njegovi strahovi, njegove težave na spolnem področju, 

njegova razočaranja, njegovi občutki osamljenosti in zapuščenosti … mar vse to ni njegova 

zasebnost? 

Zrelo gledanje na duhovnost najbrž kliče po tem, da tudi duhovnost uvrstimo v seznam 

posameznikovih intimnih tem, s katerimi ali ob katerih prihaja v stiske, težave, konflikte in pri 

katerih psihoterapija lahko pomaga pri vzpostavljanju ravnotežja. 

Prepričan sem, da lahko psihoterapevti le obogatimo svojo stroko, če se otresemo predsodkov 

in se pogumno soočimo tudi z vprašanji duhovnosti. Pri tem pa imam v mislih nekaj stvari: 

- vprašanje lastne duhovnosti: kaj zame pomeni duhovnost, kako jo pojmujem, kako jo 

doživljam in sprejemam; 

- vprašanje klientove duhovnosti: kako sprejemam klientovo duhovnost, koliko sem 

pripravljen dopuščati, da klient odpira duhovna vprašanja na terapiji; 

- vprašanje duhovnosti v odnosu terapevt – klient: koliko se zavedam lastne duhovnosti 

v terapevtskem odnosu, kako zmorem vzdrževati terapevtski kontakt ob velikih razlikah v 

duhovnosti, kako zmorem razmejevati med tem, kar je klientova duhovna izbira in tem, kar 

pomeni motnjo. □ 

Literatura 

Budnik, P. P. (2005). What is and what will be. http://www.ntmath.com 

Carpenter, D. (1997). Ethical Considerations in Working with Religious Clients: Gestalt – spring. New 

York: Gestalt Global Incorporation. 

Hellman, G. L. (2005). Psychotherapy and Spirituality: Birds of a Feather. http://www.mindspirit.org/ 

psiqa07.htm#author#author. 

Hycner, R. (1993). Between Person and Person. New York: The Gestalt Journal Press. 

Murray, S. (1996). Gestalt and Spirituality. Interviewed by R. Jarosewitz. Gestalt Dialogue 3. 

Rauscher, D. (2000). Psychotherapy and Spiritual Growth: An Issue of Language and the Tower of Babal. 

Stonhill: Stonhill Insitute of Spirituality and Psychotherapy. 

Schoen, S. (1994). Presence of Mind: Literary and Philosophical Roots of a Wise Psychotherapy. New 

York: The Gestalt Journal Press. 

Sollod, R. N. (1993). Integrating Spiritual Healing Approaches and Techniques into Psychotherapy. V 

Stricker G. and Gold J.R. (ur). The Comprehensive Handbook of Psychotherapy Integration. New 

York: Plenum Press. 

Spagnuollo Lobb, M. (2001). The Theory of Self in Gestalt Therapy. Prispevek na posvetovanju o 

gestaltterapiji For Contacting, Montpellier, Francija. 

Taddei, R. (1989). Spirituality and Gestalt Therapy. Prispevek na panelni diskusiji o gestaltpsihoterapiji in 

duhovnosti na 6. evropski konferenci za gestaltterapijo, Palermo, Italija. 

Trautmann, R. L. (2003). Psychotherapy and Spirituality. The Transactional Analysis Journal, 33. 

Wolfert, R. (1989). The Spiritual Dimensions of Gestalt Therapy. Prispevek na panelni diskusiji o 

gestaltpsihoterapiji in duhovnosti na 6. evropski konferenci za gestaltterapijo, Palermo, Italija.

51 

Romana KEBE* 

Transpersonalna psihoterapija 

Ključne besede: transpersonalna psihologija, sebstvo, proces individuacije, zavedanje 

Povzetek: Transpersonalna psihologija, ki tvori temelje istoimenskemu psihoterapevtskemu pristopu, se je 

začela razvijati v 60 letih 20. stoletja skozi vse jasneje izraženo potrebo, da se vključi v naše razumevanje 

človeka tudi njegova duhovna dimenzija. Izhaja iz predpostavke, da obstaja duhovni center oz. Sebstvo, ki 

je glavni motivacijski in koordinacijski dejavnik v življenju vsakega človeka. Transpersonalna psihoterapija 

v svojem pristopu poveže znanstvene dosežke zahodne psihologije s starodavnimi duhovnimi sistemi 

Vzhoda. Temelji na delih C. G. Junga in ostalih študijah psihoanalitičnih šol, ki poudarjajo nezavedno 

področje človekove psihe. Ozaveščanje teh vsebin je pomemben proces pri zdravljenju psihičnih ran. 

Psihoterapevtski odnos razumemo kot najpomembnejši dejavnik, ki omogoča spremembo v človekovi psihi 

in transformacijo notranje stiske v potencial, ki nam služi na poti osebnostne in duhovne rasti. 

Key words: transpersonal psychology, self, process of individuation, mindfulness 

Transpersonal Psychotherapy 

Abstract: Transpersonal Psychology, on which Transpersonal Psychotherapy is based, emerged in the 

1960s as an answer to a growingly recognized need to include a spiritual dimension into the explorations 

and consequent understanding of the human psyche. It acknowledges the role position of a spiritual centre 

or Self as the main motivating and co-ordinating principle in each individual. Transpersonal Psychotherapy 

is inclusive, incorporating both insights from ancient Eastern spiritual systems with modern science of 

psychology. It is strongly based on the work of C. G. Jung, but also includes other psychoanalytic work on 

the unconscious and its containment of repressed material, which is central to our understanding of human 

woundedness. In his work the transpersonal psychotherapist acknowledges the pain of these wounds, but 

also recognizes the healing potential in bringing them into consciousness and on his path to wholeness. 

Central to the work is the therapeutic relationship, which is based on trust and is a main factor in transforming 

wounds into life enhancing potential. 

1. Zgodovina 


Trans [beyond] pomeni za ali nad, transpersonalna [beyond personality] pa pomeni 

nadosebnostna, torej gre za vsebine, ki osebnost presegajo. Izraz “transpersonalna” je že 

leta 1906 uporabil William James v svoji knjigi The varieties of religious experience. Pričakoval 

je, da se bo ta izraz prenesel iz religije v psihologijo in da bo transpersonalna izkušnja postala 

fokus raziskav v psihologiji. Iz zgodovine pa vemo, da so se stvari zasukale drugače in da 

je Freud predstavil Evropi svoja dognanja o nezavednem ter o nagonih in instinktih, ki so 

v njem potlačeni in razlog za nevroze. To je bil izredno pomemben preskok iz preučevanja 

možganov v preučevanje zavesti in psihoanalizo imenujemo prva šola psihologije. Sčasoma so 

se za njo pojavile pozitivistične oz. vedenjske šole in še pozneje humanistične, s poudarkom na 

funkcioniranju odraslega človeka. 

Šele 60 leta predstavljajo razmah transpersonalnih izkušenj in psihologi v Ameriki, ki niso 

sprejeli takratnega mnenja, da so to patološka stanja, so leta 1969 začeli izdajati Journal of 

Transpersonal Psychology. Definirali so jo kot revijo, ki bo objavljala članke in raziskave s 

področja samoaktualizacije, samorealizacije, mističnih in transcendentnih izkušenj, metapotreb, 

ekstaze, globokega spoštovanja [awe] in blaženosti [bliss]. Glavni urednik je bil A. Sutich, 

prispevki pa so prihajali od znanih imen, kot so S. Grof, A. Maslow, R. Assagioli, A. Koestler, 

I. Progoff in drugi. 

*Romana Kebe, psihoterapevt. Naslov/Address: Bločice 36, 1384 Grahovo, tel. 01 709 61 39, e-pošta: romana.kebe@volja.net.

52 

Romana Kebe 

Pri svojem delu so se opirali tudi na dela V. Frankla in C. G. Junga, ki sta v svojem bistvu 

transpersonalno izkušnjo poznala in verjetno iz nje pisala, čeravno ne pod tem imenom. Trdili 

so, da ima človek poleg osebnosti tudi duhovno jedro, prek katerega je sposoben preseči svojo 

omejeno vsakodnevno zavest. Želeli so, da postane duhovna dimenzija zavesti legitimno 

področje raziskav psihologije. Leta 1971 so ustanovili American Association for Transpersonal 

Psychology in tako se je začela četrta šola psihologije, znanosti o človekovi duši. 

Iz Amerike so se šole transpersonalne psihologije širile po različnih državah Evrope in so 

sedaj povezane v European Transpersonal Association (EUROTAS), ki obsega 16 držav članic, 

vključno z Ameriko in Rusijo. 

Centre for Transpersonal Psychology (CTP) v Londonu sta leta 1973 ustanovila Barbara 

Somers in Ian Gordon Brown. V njem sta izvajala izkustvene delavnice in pozneje študij s tega 

področja. Imenovala sta ga transpersonalna perspektiva in izobraževala ljudi različnih poklicev, 

ki pa so imeli skupno željo: vnesti v svoje življenje in delo nadosebnostno izkušnjo. Konec 70 

let se je pokazala vse večja potreba po študiju psihoterapije, ki sta jo s sodelavci začela izvajati 

za profesionalni kader. Leta 1997 je CTP postal član United Kingdom Council for Psychotherapy 

(UKCP). 

Ian Gordon Brown (umrl 1996) je bil po izobrazbi industrijski psiholog, ki je pozneje študiral 

v Ameriki pri Robertu Assagioliju, znanem kot ustanovitelju psihosinteze. Poleg tega je bil 

direktor inštituta in vnet učenec del Alice Bayley. Barbara Somers pa je prispevala s svojimi 

20-letnimi izkušnjami iz Jungove psihoanalize in z dolgoletnim prakticiranjem meditacije, 

tibetanskega budizma in borilnih veščin. Poleg tega sta bila izredno kreativna človeka, polna 

inspiracije, ki sta svoje življenje posvetila zavedanju in učenju. 

2. Teoretične osnove 

Vsaka psihoterapevtska šola si postavi teoretične temelje skozi prizmo svojega gledanja 

na človeka. Kaj je človek? Kako deluje? Katere so njegove temeljne karakteristike, s katerimi 

oblikuje svoje življenje in odnose s soljudmi? 

Transpersonalna psihoterapija je v tem pogledu eklektična in integrativna. Človeka vidi 

celostno: spoštuje moč njegovega nezavednega, priznava svobodno izbiro osebnosti in ju 

nadgrajuje z duhovnim centrom, ki oboje obsega in presega, s t. i. Sebstvom. 

Čeprav vemo, da zemljevidi niso resnični teritorij, se jih poslužujemo tudi v psihologiji z 

namenom pojasniti področja in dinamiko človekove psihe. Assagiolijev diagram, kateremu je 

transpersonalna psihoterapija dodala Sebstvo v globini, je eden takšnih zemljevidov in ponazarja 

integrativni princip:


Oris diagrama je iz prekinjene črte in želi nakazati prepustnost meja ter poudariti, da se 

vsebine iz vseh treh področij nenehno prepletajo. Nezavedno področje je bogato s potlačenimi 

vsebinami, ki niso bile sprejete v našo zavestno sliko o sebi. Ravno tako je bogato z do sedaj še 

nerazvitimi potenciali, ki čakajo, da jih bomo začeli živeti. Čeravno je to področje nezavedno, 

močno vpliva na našo osebnost. 

Ravno tako vplivajo na našo osebnost kvalitete nadzavestnega področja: intuicija, inspiracija 

na umetnostnem ali znanstvenem področju, globoko čustvo altruizma. Duhovni potencial je tudi 

del tega področja in nekateri se poslužujejo religij Vzhoda ali Zahoda, da ga začnejo zavestno 

razvijati in vnašati v svoje življenje. 

Iz diagrama sta razvidna tudi dva centra: Ego ali center osebnosti in Sebstvo ali center 

celotne psihe. Ego, ki je v zgodnjem obdobju neformiran in del materine psihe, se postopoma 

razvija in izoblikuje pod vplivom okolja in ljudi, ki so del otrokovega vsakodnevnega življenja. 

V adolescenci se vpliv staršev zmanjša, pomembni pa postanejo vrstniki in voditelji raznih 

skupin, ki jih mlad človek idealizira. Šele od poznih 20 let naprej lahko govorimo o izoblikovani 

osebnosti, ki naj bi delovala v svetu zrelo in odgovorno. 

Sebstvo je postavljeno na vrh in na dno diagrama, toda v svojem bistvu je to glavni motivacijski 

in koordinacijski princip, ki se nahaja okrog in okrog. Je del kolektivnega nezavednega in 

dosegljiv samo preko osebne izkušnje. Po Jungu je to središčni arhetip oz. arhetip celovitosti, ki 

obdaja in vsebuje vse druge. 

Komunikacija med obema centroma identitete je izredno pomembna. Če so potekale zgodnje 

razvojne faze kolikor toliko v redu, potem si bo odrasel človek ustvarjal svoje življenje po 

svojih vrednotah, iz svoje notranjosti navzven. Postopoma bo začutil, da je del nečesa večjega, 

in dovolil, da mu Sebstvo dopolnjuje in vodi življenje. Tako se začenja dialog med Egom in 

53

54 

Romana Kebe 

Sebstvom – dialog med horizontalno in vertikalno osjo. 

Iz izkušenj z ljudmi pa vemo, da razvojne faze mnogokrat ne potekajo naravno. K nam 

pridejo po pomoč ljudje, katerih pogoji odraščanja niso bili primerni za njihovo optimalno 

rast. V njihovem otroštvu ni bilo dovolj sprejetja, topline, ljubezni, pravilnega zrcaljenja in 

pozornosti do njihovega razvoja. Neprimerni pogoji povzročajo blokade oz. psihične rane v 

razvoju posameznika, ki se pozneje kažejo kot nevroze ali celo psihoze. Vedeti moramo, da so te 

odraz človekove osebne adaptacije na neprimerno okolje, duhovno jedro človeka pa kljub temu 

ostaja zdravo. Vedno! 

Glede na intenzivnost, trajanje in pa seveda osebnostno predispozicijo loči S. Johnson (1994) 

sedem karakternih značajev oz. psihičnih ran: 

- Shizoidna rana (ali osovraženi otrok) je najzgodnejša in spada v obdobje zgodnje simbioze 

med materjo in otrokom. Ko se otrok porodi iz toplega, varnega, temnega zavetja maternice, 

potrebuje mater, ki ga bo ravno tako toplo držala pri sebi in bila preprosto vesela njegovega 

obstoja. Kadar mati tega ne zmore, novorojenček začuti svet kot hladen, sovražen in zavračajoč, 

saj je mati ves njegov svet v tem obdobju. Čustva groze in besa obrne proti sebi in ju potlači 

ter se umakne iz svojega telesa in tega sveta s pomočjo disociacije. Na kognitivnem področju 

naredi 2 zelo zgodnji odločitvi, in sicer: “Z menoj je nekaj temeljito narobe” in “Nimam pravice 

da obstajam”. 

Da bo psihoterapija to rano uspešno celila, se mora pacient počutiti predvsem varno in 

sprejeto. To je dovolj varno, da bo začel čutiti telo, dovolj varno, da se bo sposoben spustiti v 

odnos z drugim človekom in dovolj varno, da bo lahko začutil grozo pred inihilacijo, ne da bi se 

izselil iz svojega telesa. 

- Oralna rana (ali zapuščeni otrok) je naslednja po lestvici izoblikovanja našega sveta. Tudi 

ta spada v obdobje zgodnje simbioze med materjo in otrokom in se pod neugodnimi razmerami 

začne izoblikovati takoj po rojstvu. Poleg ljubezni je za dojenčkovo preživetje potrebna tudi 

hrana in suhe pleničke. In sicer točno takrat, ko jih potrebuje in ne ob določeni uri, kot so v 

porodnišnicah učili naše mame. Če oseba, ki za dojenčka skrbi, te potrebe ne more izpolniti, 

jo bo ta kaj kmalu potlačil, saj je frustracija preveč boleča. Pretvarjati se bo začel, da potrebe 

nima ali pa da jo lahko zadovolji sam in bo hitel z odraščanjem. Pogosto se otrok odloči tudi za 

kompenzatorno vlogo, v kateri se trudi zadovoljevati potrebe drugih. 

V psihoterapijo pridejo ljudje s kronično depresijo, ki so se od dajanja že popolnoma izčrpali. 

Spoznati morajo, da imajo tudi oni pravico imeti potrebe, ki morajo biti zadovoljene. Tokrat jih 

ne more več zadovoljiti samo ena oseba, ampak morajo sami poiskati različne vire, ki jim bodo 

nudili potrebno. Velik korak k ozdravitvi te psihične rane je sposobnost prositi, kaj potrebujemo 

navkljub strahu, da bomo ponovno zapuščeni, in brez vedenja, da se bo zmanjšal. 

Obdobju intenzivne zgodnje simbioze, v kateri otrok izkusi, ali je svet, v katerega se je rodil, 

varen in ali mu bo omogočil preživetje, sledi postopna separacija od matere in postopen razvoj 

lastne identitete oz. Ega. Kmalu po prvem rojstnem dnevu otrok shodi in se začne oddaljevati 

v prostoru, razvije govor in kmalu odkrije besede, ki prenekateremu staršu delajo preglavice: 

“Ne!” in “Ne bom!” Uporablja jih z radostjo in s vso močjo svojega malega telesa. Osebnostno 

zreli starši bodo tega razvoja veseli. Kar se da korektno, mu bodo zrcalili njegovo obnašanje in 

mu tudi postavili varne meje. Starši brez lastne integritete pa tega ne bodo razumeli ali pa jih ne 

bo zanimalo in bodo otroka kaznovali in uporabili za svoje potrebe. V tem obdobju ustvarjanja in 

razvijanja lastne osebnosti, ki se začenja nekje med 15. in 24. mesecem in nadaljuje v otroštvo, 

ločimo naslednje 3 psihične rane: 

- Simbiotična rana (ali posedovan otrok) je povezana z blokiranjem otrokove težnje po 

raziskovanju svoje drugačnosti od staršev, ki pa zahteva neko mero zdrave agresivnosti. Otrok 

čuti, kdaj njegovo ravnanje povzroča pretirano anksiozni materi tesnobo, popolnoma jasno mu 

je, kdaj je okregan ali celo fizično kaznovan za svoje raziskovalne podvige. Z isto močjo je tudi


nagrajen za vsako obnašanje, s katerim ostaja nebogljen in odvisen od staršev, ki ga dušijo. 

Simbiotično ranjenim ljudem primanjkuje poznavanje lastne identitete. Ne vedo, kaj pripada 

njim in kaj drugim ljudem, saj niso imeli priložnosti raziskati teh meja in ločevati. Enako tudi ne 

ločijo med agresivnostjo, ki je potrebna za samozavest, in destruktivno agresivnostjo, saj je bila 

po njihovih zgodnjih izkušnjah vsaka agresivnost slaba in so se zanjo počutili krivi. 

- Narcistična rana (ali uporabljen otrok) je v bistvu ravno obratno od tistega, kar si pod 

narcizem oz. ljubezen do samega sebe predstavljamo. Grandiozno obnašanje je posledica 

nepristnega jaza, ki se je ustvaril pod pritiskom staršev, ki otroka niso bili sposobni ljubiti 

takšnega, kot je bil. Zaradi njihove manipulacije in odtegovanja ljubezni je moral postati nekaj 

več ali nekaj boljšega ali pa hitrejši, veselejši ali pa bolj miren … Svoj resnični jaz pa je moral 

potisniti v senco kot popolnoma nevreden in nesprejemljiv del sebe. 

Jedro psihoterapije sestoji iz iskanja njihovega resničnega jaza, ki je bolj ali manj 

fragmentiran, jezen in prizadet, izredno občutljiv za občutke ponižanja in sramu, ki jih je bil 

v otroštvu obilo deležen. Centralno zdravljenju bo tudi razumevanje, da sta obe skrajnosti, s 

katerima se posameznik identificira, grandioznost ali popolno razvrednotenje, del te rane. V 

odnosu s psihoterapevtom si bo pacient lahko dovolil bližino in ranljivost, ki sta potrebni za 

popuščanje kontrole nad drugimi. 

- Mazohistična rana (ali premagani otrok) se razvije pod vplivom vzgoje, v kateri je otrokova 

volja prepogosto zatrta. Vsakič, ko otrok izrazi svojo voljo, ki je v opoziciji z voljo matere, jo 

ta vztrajno, s popolno samozavestjo in pravico, včasih celo sadistično, zatre. V takšnih pogojih 

otrok nima nobene možnosti razvijati osebnostno identiteto, ampak se mora pokorno vdati, če 

hoče preživeti. Navzven bo znal pokazati, da mu je vseeno ali celo dobro in da nima nobene 

potrebe situacijo spremeniti. V podzavesti pa se bo odražala njegova zdrobljena volja v besu, ki 

bo čakal na maščevanje. 

V psihoterapijo pridejo ljudje z občutkom, da je življenje neskončno težko in da nimajo 

nobene moči spremeniti ga na bolje, pa če se še tako trudijo. Vztrajajo v situacijah, ki bi jih 

objektivni opazovalec že zdavnaj spremenil, ali pa se tudi po najmanjšem uspehu kaznujejo 

s porazom na kakem drugem področju. Hkrati pa vztrajno, vztrajno tarnajo. Spoznati morajo, 

da so ponotranjili glas staršev, ki še vedno zahteva pokoro, in kako so v obrambi razvili svoje 

samokaznovalne vzorce vedenja. 

Obdobju zgodnje simbioze z materjo, ki v bistvu omogoča preživetje naše vrste, nujno sledi 

separacija, ko otrok začne spoznavati, da sta on in mati dve različni osebi. Temu spoznanju se 

okrog 3–5 leta pridruži še eno in Johnson imenuje to obdobje “osebnost v sistemu”. Otrok se 

začne namreč zavedati, da je okrog njega in matere še več ljudi, od katerih je najpomembnejši 

oče. Vsebine tega obdobja se vrte okrog ljubezni, spolnosti in tekmovalnosti in enako kot v 

obeh prejšnjih fazah jim mora biti dovoljeno, da jih otrok lahko izrazi in da se jim hkrati postavi 

meje, kot to znajo storiti osebnostno zreli starši. Kadar pa to ni tako, govorimo o naslednjih dveh 

psiholoških ranah: 

- Histrionična rana (ali izkoriščen otrok) se izoblikuje v družinskem trikotniku, kjer je oče 

groba in dominantna oseba, mati pa emocionalno odsotna žrtev ali pa pri dominantni materi 

in pasivnem očetu. V obeh primerih se pasivni starš poveže z otrokom in ga izkoristi za svoje 

namene. Takšna družinska situacija otroku ne omogoči varnega raziskovanja ljubezenskih 

odnosov z njegovimi najbližjimi. Predvsem oče mora biti varna oseba, na kateri bo njegova hči 

preizkušala na novo porajajočo se spolno privlačnost. 

Psihoterapevtova naloga je predvsem v tem, da pacienta sliši in mu pomaga predelati občutke 

sramu in krivde. Pomoč je potrebna tudi pri prepoznavanju pristnega jaza, ki se pogosto skriva 

za glasnim, manipulativnim in histeričnim obnašanjem. Pacient se mora naučiti tudi vztrajati pri 

zastavljenih nalogah in iti v globino, saj je tendenca te rane izmikanje na periferijo in ustvarjanje 

hrupa. 

55

56 

Romana Kebe 

- Obsesivno-kompulzivna rana (ali discipliniran otrok) je rezultat militaristične vzgoje, 

pri kateri prevladujeta kontrola in disciplina. Starša vzgajata otroka tako, kot piše v knjigah, 

in nimata občutka za njegov individualni razvoj in potrebe. Fleksibilnosti in spontanosti v tej 

družini ni. Otrok uporablja introjekcije in tudi v kasnejšem življenju nadaljuje s kontrolo in 

perfekcionizmom. Freud ugotavlja, da so pričetki te rane že v obdobju, ko se otrok privaja na 

čistočo, in da pretirana disciplina povzroči poznejšo anankastično držo. 

Psihoterapija naj bi človeku omogočila uvid v njegove obsesivne misli in kompulzivna 

dejanja. Soočiti se bo moral s tesnobo, ki je njun predhodnik, in se naučiti odzvati na bolj 

primeren način. Pacient bo moral ugotoviti, komu pripada avtoritativni glas, ki ga je ponotranjil, 

ga vrniti tisti osebi, v sebi pa razviti spontanost in bolj zdrave življenjske izbire. 

3. Terapevtski odnos 

Terapevtski odnos je najpomembnejši dejavnik v psihoterapiji, ki omogoči spremembo in 

zdravljenje psihičnih ran. V njem se srečata dva človeka z namenom, da eden, to je t. i. terapevt, 

pomaga drugemu, pacientu. E. Gendlin (1978) pravi, da je bistvo dela z drugim človekom to, da 

smo v tem odnosu popolnoma prisotni kot človek. In to je v redu, ker če bi morali biti pametni, 

dobri, zreli ali celo modri, bi imeli velik problem. 

Terapevtski odnos ima elemente intimne izpovedi, v njem pacient spregovori o skrivnostih, 

občutkih krivde in sramu, o strahu in bolečini. Vse to je sprejeto z zaupanjem, in sicer v prostoru, 

ki je za to namenjen in temu posvečen. V začetku je vsak terapevtski odnos reparacijski. 

Psihoterapevt s svojim obnašanjem pacientu pokaže, da so njegove težave del njegovega življenja 

in kot takšne sprejemljive, da o njih lahko spregovori in da so vredne pozornosti. Upa, da bo 

pacient takšno vzpodbujajoče okolje [facilitating environment] ponotranjil in svojim težavam 

dovolil, da so tisto, kar so. Šele v tej svobodi bo pacient lahko poiskal svojo pot naprej. 

Prostor, v katerem se odvija psihoterapevtski odnos, primerjamo s posodo [vessel] in njene 

stene nam omogočajo osebno varnost in občutje varnega držanja naših notranjih vsebin. V 

zunanjem smislu so sestavljene iz psihoterapevtove izobrazbe, supervizije, delovnega dogovora, 

etičnega kodeksa …, v notranjem smislu pa iz psihoterapevtovega poznavanja lastne osebnosti 

in predvsem sence, zavedanja, kaj on prinaša v odnos ter iz njegove zaobljube k duhovni in 

profesionalni rasti. 

Ta posoda drži intenzivna in mnogokrat razburkana čustva pacientov in posledično vedenje, a 

drži tudi nas psihoterapevte. Ravno zato, ker je ta prostor posvečen globini terapevtskega odnosa, 

se ne moremo izogniti 2 pomembnih dejavnikov – prenosa in protiprenosa. O prvem govorimo, 

kadar pacient projicira čustva na svojega psihoterapevta, ki v resnici pripadajo pomembni osebi 

iz njegovega otroštva, o protiprenosu pa, kadar se psihoterapevt odzove na pacientovo zgodbo s 

čustveno vsebino, ki je pri sebi še ni ozavestil, predelal in integriral v svoje življenje. Zanimiva 

variacija protiprenosa je projektivna identifikacija, pri kateri psihoterapevt nosi čustva ali telesne 

občutke, ki so del nezavednega dela pacientove psihe in jih sam še ne zmore nositi. 

Teorije objektnih odnosov so s svojim preučevanjem prvega in najpomembnejšega odnosa 

v otrokovem življenju ogromno doprinesle k razumevanju poznejših odnosov in seveda odnosa 

med pacientom in psihoterapevtom. A. Ryle (1995) pa je to strnil v svoji kognitivno analitični 

teoriji [CAT] v lažje razumljivo teorijo. Poudaril je predvsem dvosmerni proces v odnosu, t. 

i. recipročnost vlog [reciprocal roles]. V njem otrok, ki je bil npr. prepogostokrat zapuščen, 

ponotranji pomembno osebo, ki ga je zapuščala. V odraslem obdobju bo ta človek nosil v sebi 

obe vlogi in ju izmenično odigraval. Njegovo vedenje bo tako odbijajoče, da ga bodo ljudje v 

resnici zapuščali, kar bo še večalo njegovo primarno rano. Hkrati pa bo tudi sam mnogo prehitro 

izstopil iz odnosa z drugimi, da bi se izognil bolečini, ki mu jo obratni proces povzroči. 

Vse to se bo odražalo tudi v terapevtskem odnosu. Oziroma kot se je izrazil nekdo s smislom 

za humor: otrok se bo naučil plesa svoje družine in pozneje se bo trudil vključiti vanj vse ljudi, ki


jih sreča v svojem življenju. Toda psihoterapevt se temu plesu ne sme pridružiti, ampak ga mora 

razumeti in razložiti – za to je celo plačan! 

4. Psihoterapevtske tehnike 

Transpersonalna psihoterapija je v svojem bistvu eklektična in povzame dobre tehnike dela 

vseh treh šol, ki so bile njene predhodnice. Uporablja pa jih s stališča Sebstva in za ozaveščanje 

življenjske poti, ki vodi nazaj k Sebstvu. Tako npr. spoštuje analizo prenosa in protiprenosa in 

jo tudi uporabi, če se psihoterapevt odloči, da je to pravi čas za interpretacijo. Ravno tako lahko 

uporabi kognitivno vedenjske pripomočke in domače naloge, kadar misli, da so potrebne za 

krepitev pacientovega Ega. 

Gestalt psihoterapija lahko veliko ponudi v smislu dialoga med posameznimi deli človekove 

psihe. Še posebej se uporablja tehnika vročega sedeža, ki ji je TP dodala sedež sočutne priče 

[compassionate witness]. Na njem se pacient povrne v nevtralno pozicijo empatičnega opazovalca 

pred vsako menjavo vlog. Gestalt delo s predmeti pa uporabljamo za boljše razumevanje dinamike 

med družinskimi člani, konfliktov in podobnega. 

Naj samo omenim delo s sanjami, ki jih Freud imenuje “kraljeva pot v nezavedno”; delo s 

telesom, tem popolnim templjem, skozi katerega se izraža naša duša; zgodbe, mite in legende, ki 

nam s svojo simboliko odražajo našo notranjo simboliko. 

Podrobneje pa se želim ustaviti pri naslednjih treh: 

4.1. Spot imaging je tehnika, ki pacientu omogoči, da ozavesti svoje globoko nezavedne 

vsebine na čustveni ravni. Temelji na dejstvu, da ima vsak del naše psihe – instinktivni, telesni, 

čustveni, razumski, intuitivni …– svoj spomin, po katerem se da potovati nazaj v preteklost. 

Psihoterapevt zazna gesto, izraz, čustvo …, ki je nabito z energijo in po katerem sklepa, da 

je njegov izvor v izkušnji iz preteklosti. Pacienta povabi, naj bo pozoren samo na ta občutek in 

da dovoli na površje spominu, ki nosi ravno to energijo. Tako potuje nazaj: občutek – spomin 

– občutek – spomin … dokler se ne spomni dogodka, ki ga je potlačil. Ob koncu te vaje je treba 

imeti dovolj časa, da pacient dogodek predela, da objektivno razume, kako je do spominjanja 

prišlo in da najde način integracije v vsakdanje življenje. 

4.2. Aktivna imaginacija je tehnika, s pomočjo katere ustvarimo most med zavestnim in 

nezavednim delom osebnosti, predvsem senco. Senca je prastari del človekove psihe in njeno 

izražanje je v simbolih, ki temeljijo na arhetipskih temah. Lahko jo izvajamo v terapevtski uri 

ali pa sami. 

Jung jo je izoblikoval v svojih osebnih srečanjih z nezavednim in jo pozneje vključil v način 

dela. Pacientu damo navodilo, naj sedi sproščeno, zapre oči in usmeri pozornost najprej v dihanje 

in nato v svoj notranji prostor. To naj stori nežno, brez vrednotenja in s spoštljivo radovednostjo. 

Dovoli naj, da v ta miren prostor vstopajo notranje podobe (fantazije) brez kakršnekoli cenzure, 

on pa jih nepristransko opazuje. 

Kadar jo izvajamo sami, si najprej uredimo zunanji prostor, v katerem bomo lahko nemoteno 

sedeli v tišini. Nezavedno ljubi obrede in če želimo, si lahko prižgemo svečo ali kadilo in se 

tako tudi notranje pripravimo. Pozornost usmerimo na dihanje in to nam pomaga utišati nenehno 

čebljanje uma. 

Ko se čutimo notranje umirjeni, dovolimo, da različne podobe iz nezavednega začnejo 

prihajati na površje. Del nas ostaja v vlogi pozornega in sočutnega opazovalca, pred čigar očmi 

se odvija drama našega notranjega življenja. Pri tem delu je pomembno, da razvijemo pravi nivo 

stika. Če gremo pregloboko in se izgubimo v nezavednem, to ne služi našemu namenu, ravno 

tako ne, če ostajamo na površju in se zapletemo v ego-načrtovanje. Kot pri vsaki veščini se z vajo 

naučimo, kje je pravi nivo. 

57

58 

Romana Kebe 

V obeh primerih so podobe, ki prihajajo na površje, deli naše psihe in predstavijo se nam lahko 

v obliki ljudi, živali, predmetov ali česa drugega, kar ima za nas pomen. Ponavadi zaznamo tudi 

dinamiko, ki jo imajo med seboj in z njimi lahko navežemo dialog. Pomembno je, da si po koncu 

vaje vzamemo dovolj časa, da notranje dogajanje in komunikacijo zabeležimo tudi fizično, pa 

naj bo to s pisanjem, risanjem ali kako drugače. Pacientu ponudimo papir, barvice oz. kakšen 

drugi material, s katerim rad dela. Pozneje, ko bo skušal to razumeti in najti način integracije v 

zavestno življenje, mu bo v pomoč. 

Poudariti moram, da ta tehnika ni primerna za vsakega človeka. Predvsem ni primerna za 

paciente s šibko ego strukturo, mejne primere in seveda psihotična stanja. 

4.3. Fokusiranje: [focusing] je tehnika, ki jo je razvil ameriški psiholog E. Gendling (1978). 

Raziskoval je dejavnike, ki naredijo psihoterapijo uspešno, in ugotovil, da je nivo stika z 

notranjim materialom najpomembnejši. (zaupanje pa je predpogoj za kakršno koli delo). Pacient 

ne naredi dovolj notranje spremembe, ko se svojih čustev dotakne in ugotovi, katera so povezana 

z določenim dogodkom. Gendling trdi, da ima telo svojo inherentno modrost in da se mora 

pacient posvetiti telesnemu nivoju védenja, da bo prišlo do spremembe. 

Pri izvajanju te tehnike sta potrebna čas in tišina. Sede in z zaprtimi očmi pacient zaznava, 

kaj čuti – najprej nejasno in megleno, dokler občutek ne postane močneje izražen na telesni 

ravni [felt sense]. Potem se poišče njegova kvaliteta, izrazi se jo z besedo, s frazo ali podobo. 

Vzeti si moramo toliko časa, da preverjamo in smo popolnoma prepričani, da se ta občutek in 

beseda, s katero ga želimo opisati, ujemata. Ko se to zgodi, začutimo na telesni ravni, da je 

prišlo do notranje spremembe [felt shift]. Mnogokrat ji sledi globok vzdih, solze, “a-ha” občutek. 

Pomembno je, da sprejmemo vse, kar pride na površje, z zahvalo in da vemo, da je to le del naše 

psihe, ki se je bil tokrat pripravljen izraziti. 

5. Zaključek in praktična uporaba 

Oblika duševne pomoči sočloveku s pomočjo pogovora obstaja že od nekdaj. Izvajali so 

jo zdravniki, duhovniki, filozofi in drugi, ki so se čutili poklicani za to delo. Dandanes se je 

ta oblika pomoči razvila do takšne mere, da zahteva svojo avtonomno skupnost in samostojen 

psihoterapevtski poklic. Le tako se bo lahko psihoterapevtsko delo razvijalo, postajalo bolj 

efektivno in doseglo ravni človekove zavesti, ki so sedaj še mnogo preveč v temi. 

Ken Wilber (1991) govori o devetih nivojih zavesti, ki jih lahko prepoznamo kot globalne 

za človekovo raso, lahko pa kot individualne, ko se začnemo posvečati duhovnim dimenzijam 

svoje psihe. Te faze so: arhaična, magična, mitična, mitično-racionalna, racionalna, eksistenčna, 

psihična, subtilna in vzročna. Gledano s tega stališča je vsak človek na poti ozaveščanja in nivo, 

ki ga dosega individualno, se odraža v celotni družbi. Ko posameznik spozna, da je možno 

ustvariti konstruktiven dialog med konfliktnimi aspekti njegove psihe, bo sposoben delati 

konstruktivno s konflikti v svojem zunanjem življenju. Ko spozna, da mu notranji mir in srečo 

prinaša ravnovesje med njegovo moško (akcija, logika, dobičkarstvo, objektivnost) in žensko 

(poslušanje, sprejemanje, intuicija, telo, spoštovanje) platjo, bo znal ustvarjati to ravnovesje tudi 

v okolju in prenehal uničevati sam sebe. 

Vsako teorijo pa je lažje razumeti, če jo prikažemo v praktični aplikaciji. Tako jo bom 

predstavila z nekaj primeri iz svojega življenja. 

Kot večina tistih, ki delamo na področju mentalnega zdravja, tudi jaz izhajam iz čustveno 

neuravnovešene družine. Že kot otrok sem opazila, kako neenotno je obnašanje ljudi okrog 

mene, kako se lahko nekdo zelo hitro spremeni iz prijaznega človeka v nezrelega hudobneža, 

kako pogosto ljudje okrog mene govorijo eno, delajo pa drugo. Predvsem pa mi je bilo jasno, da 

jih to žalosti in da pri tem trpijo. Tako kot jaz. 

Verjetno me je ravno ta žalost, občutek nemoči in pa želja razumeti in zdraviti usmerila na


študij psihologije. Priznati moram, da na študiju psihologije nisem srečala nobenega človeka, ki 

bi se dotaknil moje duše ali omenil besedo trpljenje. Globoko razočarana sem iskala dalje. 

Ko sem leta 1993 spoznala, s čim se ukvarjajo na CTP-ju, in začela z njihovimi delavnicami, 

se mi je ponovno obudilo upanje. Končno nekdo, ki ve, kaj govori, in ki verjame, da duševne 

rane niso nujno samo trpljenje, ampak je v njih samih potencial zdravljenja in nadaljnje rasti. 

Seveda sem ostala in študirala do konca. 

Najlepša pa se mi je zdela uporaba teorije v vsakdanjem življenju. Ko sem bila do neskončnosti 

utrujena in razbolena po porodu svoje hčerke, a sem morala vseeno vstajati tudi ponoči, da jo 

nahranim, previjem ali samo potolažim, mi je bilo v veliko pomoč, če sem si predstavljala, da 

sem samo ena od milijonov žensk, ki v tistem trenutku ravno tako sedijo in dojijo. Povezala 

sem se z oceanom človeštva, ki tako skrbi, da se njegova rasa nadaljuje, in moje delo je bil čisto 

majhen prispevek k njegovi evoluciji. S tem je bil moj napor osmišljen in bolečina se je umaknila 

na drugo mesto. 

Ravno tako mi je poznavanje transpersonalne perspektive v pomoč, kadar se moram soočati 

z neprijetnimi ljudmi na pozicijah moči, to so običajno birokrati, ki jih je v Sloveniji neverjetno 

mnogo. Predstavljam si, da je v tej ošabni osebi skrita duša, ki ima pred seboj nalogo učiti se 

o moči – o njeni uporabi in ne zlorabi, o njeni uporabi za dobro vseh in ne le za osebno dobro. 

Predstavljam si tudi, da ni naključje, da sem naletela na tega človeka, in da je moja naloga 

zavzeti pozicijo, ki bo temu človeku kar najbolje pomagala ozavestiti njegov položaj. □ 

6. Literatura 

Assagioli, R. (1965). Psychosynthesis. London: Mandala. 

Edinger, E. F. (1992). Ego and Archetype. Boston: Shambala. 

Gendling, E. T. (1978). Focusing. New York: A Bantam New Age Book. 

Gordon-Brown, I. and Somers, B. (1988). Transpersonal Psychotherapy. In: Innovative Therapy in Britain. 

London: Open University Press. 

Johnson, S. M. (1994). Character Styles. New York: W. W. Norton & Co. 

Ryle, A. (1995). Cognitive Analytic Therapy. Chichester: J. Wiley & Sons. 

Somers, B. and Gordon-Brown, I. (2002). Journey in Depth. Cropston: Archive Publishing. 

Storr, A. (1983). Jung: Selected Writings. Suffolk: Fontana Paperbacks. 

Wellings, N. and Wilde McCormick, E. (2000). Transpersonal Psychotherapy: theory and practice. 

London: Continuum. 

Wilber, K. (1991). Grace and Grit. Boston: Shambala. 

59

Ključne besede: realitetna terapija, naravna teleologija, scientizem 

61 

Leon LOJK* 

Samostojen poklic psihoterapevta – 

velika ideja Evropske zveze za psihoterapijo 

Povzetek: Psihoterapijo od njenih začetkov spremljajo težave, kako jo opredeliti, kako jo razmejiti z drugimi 

oblikami pomoči, kako jo znanstveno utemeljiti, katerim strokam jo zaupati, na osnovi katerih razumevanj 

človeškega bitja jo razvijati itd. Na ta vprašanja in na vprašanje, kakšno naj bo srečanje, v katerem eno 

človeško bitje pomaga drugemu, nam različni psihoterapevtski pristopi – sicer notranje konsistentni – nudijo 

različne, lahko tudi protislovne odgovore. Ti odgovori, zasičeni z različnimi, ontološkimi, epistemološkimi 

in eshatološkimi prepričanji, povzročajo nestrpnost med njihovimi zagovorniki in s tem zavirajo razvoj tako 

potrebne raznovrstnosti na ravni praktične pomoči. — Da bi presegli te ovire, potrebujemo dvoje: formalni 

okvir in osebni napor. Okvir predstavlja Evropska zveza za psihoterapijo, ki s Strasbourško deklaracijo, 

(1990) o psihoterapiji kot znanstveni disciplini in samostojnem poklicu ter zagovarjanju mnogoterosti metod 

– presega te ovire. Osebno lahko vsakdo prispeva k preseganju medsebojnega oviranja na tem področju 

tako, da razkrije osebno in profesionalno identiteto, sprejme identiteto drugega in tako omogoči dialog. 

Psychotherapy as an Autonomous Profession – 

The Great Idea of the European Association for Psychotherapy 

Key words: reality therapy, natural teleology, scientism 

Abstract: Psychotherapy has been facing a series of problems from its very beginning; how to define it, 

how to delimit it from other forms of help, how to establish its scientific status, what other professions 

should be entrusted to; what bases of understanding of the human being should it be founded on, etc. Different 

psychotherapeutic methods although they might be consistent within themselves offer a variety of 

answers though often contradictory ones to the above dilemmas as well as how should an encounter – where 

one human being helps another one – actually look like. All these answers, saturated with epistemic, ontological 

and final beliefs, cause intolerance thus obstructing a great deal of further progress of indispensable 

diversity on the level of the actual help. — In order to surpass this we need two: a formal framework and 

our personal effort. First is represented by the European Association for Psychotherapy. The Strasbourg 

Declaration on Psychotherapy (1990) as a scientific discipline and an independent profession as well as 

speaking in favour of the multiplicity of the methods, has actually offered the framework we have needed. 

On personal level, however, each of us may give his contribution to surmount the obstacles in our mutual 

interactions by revealing his own personal and professional identity, accepting the identity of others and 

thus making the dialog possible. 

Uvod 


Vemo, da je bila v preteklosti pot do priznanja psihoterapevtske dejavnosti zahtevna in 

tvegana. Pomenila je tavanje skozi različne teorije in prakse ter premagovanje tudi povsem 

nepotrebnih ovir, kot so zavrnitve zaradi nelojalne konkurence med poklici in posamezniki ali 

diskreditiranje, grožnje ipd., ki so jih omogočali takšni ali drugačni monopoli. Zdaj, ko deluje 

Slovenska krovna zveza za psihoterapijo, in se je jeseni 2006 začelo fakultetno izobraževanje za 

samostojen poklic psihoterapevta (vpis je možen takoj po maturi), je upati, da se bomo v bodoče 

izognili vsaj oviram, ki so nastajale zaradi ideoloških, svetovnonazorskih, metateoretičnih razlik 

in se bomo posvetili problemom psihoterapije in konstruktivnim pogovorom o razlikah, njihovem 

usklajevanju in dopolnjevanju, kajti pot do priznanja samostojnega poklica psihoterapevta bo še 

vedno zahtevna. 

Kot psihoterapevt skušam s pogovorom, z ustreznim odnosom in znanjem nuditi pomoč 

*Leon Lojk, univ. dipl. psih., psihoterapevt. Naslov/Address: Bleiweisova 6, 4000 Kranj, tel. 386 (04) 202 3284, e-pošta: leon.lojk@siol.net.

62 

Leon Lojk 

sočloveku, ki je – zaradi odstopanja od vedenja in doživljanja večine ljudi v istih okoliščinah 

– nezadovoljen s seboj ali ker mu zaradi odstopanja in nenavadnosti njegovega vedenja bližnji 

ne zaupajo, ga zavračajo in silijo v spreminjanje. 

Že ta opredelitev psihoterapije, psihoterapevta in osebe, ki je prišla ali so jo pripeljali k 

psihoterapevtu, govori o moji strokovni usmerjenosti kot avtorja te opredelitve. Namesto 

izrazov, kot so pacient, klient, svetovanec, stranka, v opredelitvi uporabljam izraz ‘sočlovek’. 

Moja opredelitev ne govori o psihopatološkem ali nenormalnem vedenju in doživljanju, ampak 

o odstopanju od vedenja večine, s katerim človek, ki išče pomoč, sam ali njegovi bližnji niso 

zadovoljni. Od kod taka definicija, zakaj ne neka druga ali tretja, bolj specifična in prav tako 

upravičena? 

Mislim, da do razlik prihaja, ker smo tisti, ki se odločimo za neposredno delo z ljudmi, 

bolj ali manj ‘opremljeni’ z odgovori ali ‘obremenjeni’ z neodgovori na vprašanja, kot 

so: Kaj je svet – kozmos ali kaos, ustvarjen ali večen? V čem se razlikuje živa od nežive 

narave? Kako je nastalo življenje? Od kod neravnodušnost do lastne prihodnosti pri živih 

bitjih? Kako se zavedamo? Katero vprašanje je pomembnejše – kaj je človek ali kdo je 

človek? Naj si njegovo vedenje razlagamo z dejavno ali namensko vzročnostjo? Je vedenje 

determinirano ali indeterminirano? Kako sploh svet spoznavamo? Je objektivnost sploh 

možna ali gre le za ‘intersubjektivno objektivnost’? Kaj je s človekovo odgovornostjo? Itd. 

Iskanje sebe 

Vse, kar tu pišem, je prežeto z mojimi prepričanji. Kljub temu, da se zavedam, da ta prepričanja 

temeljijo na nekih predpostavkah, jih doživljam kot svojo istovetnost. V članku Sodne zmote 

(Jaklič, 2006) beremo zanimivo mnenje ameriškega humanista Weilerja, ki je prepričan, ‘da 

ni resničnega spoštovanja in ne pristne neodvisnosti v razmerju do Drugega brez gorečega in 

nepreplašenega razkritja svojih identitetnih globin – ideoloških, religioznih, političnih itd. Šele, 

ko pred Drugim razkriješ svoja prepričanja, ki iz Tebe delajo Tebe, iz Drugega pa Drugega, 

si vzpostavil oba!’ Od take istovetnosti težko odstopamo, zato je koristno, če se je zavedamo 

in jo predstavimo drugim, preden začnemo razlagati svoje resnice, ker s tem nakažemo, da 

nameravamo upoštevati tudi njihovo identiteto. Dovolite mi zato kratko digresijo. 

Imel sem srečo, ker sem otroštvo preživel v bogaboječi družini, hkrati pa so me v prvih 

razredih osnovne šole učiteljice podučile, da religija predstavlja ‘cvetje na verigah proletarcev’ 

in da so verniki lahko le neuki in zaostali ljudje. Ne vem, če mi je to, da sem se rodil zaostalim 

staršem, pustilo kakšne posledice, bolj je name vplivalo v puberteti to, da je bilo pri vernikih 

vse v zvezi s spolnostjo grešno. Ko mi je v 1. razredu srednje šole prišel v roke Diderotjev spis, 

v katerem se zavzema za svobodno spolnost »parite se kot osli na paši«, se je moje prepričanje 

krepko nagnilo k ateizmu. V svojem prvem poklicu sem kot pomorščak nekaj let križaril s tem 

svojim ‘ateizmom’ po pristaniških veselicah in se z njih vračal domov. 

Oče, ki je bil še vedno ‘zaostal’ in ga je poleg pravniškega poklica zanimala tudi astronomija, 

fizika, filozofija in podobno, mi je še naprej dokazoval obstoj Stvarnika preko Platonovih idej, 

preko petih dokazov T. Akvinskega vključno s smotrnostjo in fenomenom človekove zavesti, 

preko Kantovega ‘moralnega imperativa’ ipd. Tudi zato, da bi se mu lahko postavil po robu, sem 

se vpisal na psihologijo in prebiral filozofijo. 

Ni pomagalo. Navzkrižje prepričanj je trajalo, dokler ni oče tega razrešil na način, ki je 

opredelil moj pogled na reševanje navzkrižij. Od takrat vem, da konfliktov ni mogoče reševati na 

isti ravni kot nastajajo. Oče je uspel prestopiti na drugo raven. Všeč mu je bil moj odnos do ljudi, 

pa mi je rekel: »Rad imaš ljudi, paziš, da jih ne prizadeneš …, poznaš ljubezen … Če pomislim, 

da je Bog ljubezen … si ti pravzaprav veren človek, le da se tega ne zavedaš!« Prepirov je bilo 

konec. (Dodatne razlage prepuščam svojim prijateljem, psihoanalitikom.) 

Če se tega zavedamo ali ne, na eshatološka, ontološka in epistemološka vprašanja, zapisana

Samostojen poklic psihoterapevta – velika ideja Evropske zveze za psihoterapijo 

v uvodu tega zapisa, smo si poskušali odgovoriti in ker v znanosti na ta vprašanja za zdaj ni 

odgovorov (najbrž jih na nekatera nikdar ne bo), smo se oprijeli filozofskih spoznanj, duhovnih 

razodetij, raznih svetovnonazorskih prepričanj pa tudi ideologij. 

Postali smo skromnejši glede naših spoznavnih možnosti in se lotili bolj praktičnih vprašanj 

o človeku in odgovorov nanje, ki so znanstveno dokazljivi ali ovrgljivi in nam služijo kot osnova 

za razvijanje teorij praktične pomoči. To je dobra odločitev, dokler … se ne začnemo patetično 

čuditi, kako kolega sledi neki povsem napačni teoriji, ravna škodljivo in neetično. 

Pri tem pozabljamo, da smo tako mi kot naši kolegi svojo teorijo in praktično delovanje 

postavili na nejasne, znanstveno nedokazljive odgovore na ona daljna in hkrati najintimnejša 

vprašanja … Odgovorili smo si eni tako drugi drugače in z njimi razvili svojo identiteto, s katero 

smo postali ‘merilo vsem stvarem, kakor so in kakor niso’, kot je že davno zapisal antični filozof 

Protagora. Na osnovi teh odgovorov spoznavamo, delujemo, živimo. 

Vemo ali vsaj slutimo, da so naši odgovori nedokazani in – vsaj v času našega življenja 

– tudi nedokazljivi. To nam povzroča negotovost, ki jo skušamo odpraviti s pridobivanjem 

večjega števila privržencev našega pogleda na svet in krčenjem števila tistih z drugačnimi 

prepričanji. Dokler pridobivamo somišljenike teorij z eksperimentalnim, statističnim, logičnim 

ali pragmatičnim dokazovanjem pravilnosti naše teorije in se hkrati zavedamo, da ta dokazovanja 

vendarle slonijo na nedokazljivih predpostavkah, je to konstruktivno. 

Meje konstruktivnosti dokazovanja pa prestopimo, ko zaidemo v neimanentno kritiko 

drugih teorij, in z argumenti, ki morda dobro potrjujejo našo teorijo, začnemo dokazovati tudi 

pravilnost naših in zmotnost drugačnih metateoretičnih izhodišč. Nič bolje ni, če se razlik sploh 

ne zavedamo. Zgrabi nas varljiv občutek, da smo objektivni, da imamo v posesti Resnico in če 

k temu dodamo še načelo ‘namen posvečuje sredstvo’, postanemo nevarni. V zgodovini o tem 

pričajo milijoni mrtvih zaradi ideologij, verstev itd. Na področju psihoterapije sicer ni tako hudo: 

tu le onemogočamo mnoge, ki bi lahko dobili pomoč od drugačnih pristopov, pa je – zaradi 

samozaverovanosti strokovnjakov v svoj pristop – ne bodo. 

Skratka, ob inkomenzurabilnosti znanosti v različnih obdobjih, o kateri govori Thomas 

Kuhn, (Stokes, 2002), ob sočasni pluralnosti hipotez v znanosti, epistemološkem anarhizmu 

Paula Feyerabenda (Stokes, 2002), ob nemožnosti izključitve znanstvenika kot opazovalca, ob 

negotovosti rezultatov, ki jih v eksperimentalni psihologiji dobimo z najbolj nadzorovanimi 

postopki, ob fenomenologiji in ob problemih pomena in komunikacij, ki jih odkrivajo sodobne 

sistemske teorije strukturalizma in poststrukturalizma na področju psiholingvistike in psihologije, 

se – kljub občudovanju znanosti – zavedam tudi njenih meja, onkraj katerih vedno ostaja prostor 

za raznovrstna prepričanja in verovanja. 

Tako mi ni bilo nikdar težko ohranjati polno spoštovanje do različnih prepričanj ljudi, tudi 

tistih, ki nudijo psihoterapevtsko pomoč kot tistih, ki jo prejemajo. Danes se moje prepričanje 

(ne razumsko vèdenje) nagiba k ateizmu (vsaj tistemu, ki verjame, kot je slikovito dejal francoski 

razumnik, da je Bog slušalko, preko katere se mu stalno pritožujemo in ga prosimo za pomoč, 

odložil in si moramo pomagati sami). Svetovnonazorsko pa sem agnostik, kar je nasledek 

razumskega tehtanja, nekakšne intelektualne poštenosti, vsaj tako si domišljam, ker nočem trditi 

nekaj, kar ne morem znanstveno ne dokazati ne ovreči. 

Iskanje profesionalne identitete 

Na študiju psihologije sem se posvetil klinični psihologiji in se takrat srečal s psihodinamičnimi 

teorijami (B. Šali) in neoanalitskimi (L. Bregant). Zaposlil sem se v vzgojnem domu za mladino 

‘z motnjami v vedenju in osebnosti’ in s tem znanjem sem lahko ‘motnje’ precej zanimivo 

razlagal, nisem pa jih znal odpravljati. 

Ko sem odkril trditve H. J. Eysencka, da psihoanaliza in psihodinamika nista znanstveni, ker 

znata vse razložiti, toda ničesar napovedati, je to spodbudilo mojo mladostno sumničavost do 

63

64 

Leon Lojk 

nedokazanih trditev in nekaj časa sem bil pod vplivom Eysenckovih molarnih, kvazinevroloških 

konstruktov (Franks, 1969) in brezštevilnih korelacij. Zdaj sem lahko razlagal vedenje glede na 

izmerljive osebnostne razsežnosti in napovedoval vedenje s statistično verjetnostjo pojavljanja 

(Lojk, 1979). Za učinkovitejše odpravljanje težav pa je bilo treba še nekaj več. 

Eysenckove trditve, da le vedenjske terapije dosegajo znanstvene kriterije ter moja želja po 

učinkovitejši pomoči mladostnikom (in priznam: nekaj ‘cehovske’ pripadnosti psihologiji), so bili 

dejavniki, zaradi katerih sem začel preučevati vedenjsko terapijo, sistematično desenzitizacijo, 

instrumentalno pogojevanje, kasneje pa tudi kognitivno-behavioralne-terapije. 

Sedemdeseta leta v bivši Jugoslaviji niso bila naklonjena behaviorizmu niti vedenjski 

terapiji, ker to ni ustrezalo podobi države, kakršno je politika prikazovala svetu in svojim 

državljanom o deželi delavcev – samoupravljavcev. Ta politično-ideološka sumničavost in moja 

spoznanja ob sodelovanju s skupino kolegov psihologov, ki so se ukvarjali s skupinsko dinamiko 

(B. Martinovič, B. Stritih, J. Bečaj), so vplivali, da sem se zadržal predvsem v okviru tehnik 

socialnega učenja in ustvarjanju mrež pozitivnih podkrepitev. 

V tem času sem se srečal z zamislimi realitetne terapije W. Glasserja. V vzgoji in svetovanju 

smo s sodelavci začeli uporabljati te ideje, postali smo bolj pozorni na temeljne človeške potrebe 

in s tem na odnose med vsemi udeleženci vzgojnega ali svetovalnega procesa. Desetletna 

katamnestična raziskava je pokazala, da smo bili za tiste čase in pogoje precej uspešni. 

Vendar to ni pomagalo. Takrat je potekal v Sloveniji ‘Eksperiment v Logatcu’, ki je vzgojni 

program zasnoval na poenostavljenih psihoanalitičnih predpostavkah. Bil je koristen, ker 

je vsaj na področju vzgojnih domov postavil avtoritarno vzgojo pod vprašaj. Ker pa se je v 

času eksperimenta enačilo permisivno vzgojo s samoupravno demokracijo (ironija, da precej 

upravičeno; ne zato, ker bi permisivna vzgoja imela značilnosti demokracije, ampak zato ker 

je samoupravna demokracija kot refleks postalinističnega obdobja imela atribute permisivnosti 

dotlej absolutnih gospodarjev) in zaradi povezanosti eksperimentatorjev s politiko so bile te 

ideje vsiljene vsem vzgojnim zavodom na Slovenskem. Le v vzgojnem zavodu v Višnji Gori 

smo vztrajali in razvijali naprej vzgojno delo, zasnovano na zamislih W. Glasserja (1965, 1969, 

1981). V takratnem enoumju ni bilo prostora za dve ideji. Za pot v ZDA, kjer sem se strokovno 

izpopolnjeval pri dr. W. Glasserju, sem bil obtožen ‘zlorabe samoupravljanja’ z zagroženo 

kaznijo od enega do sedem let in bil – kljub oprostilni sodbi – ‘lustriran’ s področja, ki sem ga 

najbolje poznal. 

Podobno kot v osnovni šoli, ko sta me starša poučevala o veri, učiteljice pa o zaostalosti 

religioznih staršev (prijatelji ‘transakcionisti’ bi videli v tem ‘življenjski skript’), so zdaj, ko 

sem se z vznesenostjo nadebudnega psihologa zavzel za pomoč mladini v stiski, ‘nadučitelji’ 

ugotovili, da nisem strokoven. So imeli prav? Morda. Morda sem bil jaz nestrokoven in oni 

strokovni? Morda je bilo obratno? Morda smo bili oboji nestrokovni z gledišča današnjega 

znanja in oboji strokovni s takratnega? 

Osebno sem spet imel srečo, ker taki dogodki izzivajo razmišljanje. Za širšo skupnost pa 

je to škoda, saj bi v Sloveniji lahko imeli izkušnje z dvema konceptoma vzgoje v zavodih 

namesto enega. Če odmislim morebitne koristi ‘lustratorjev’, verjamem, da je šlo pri njih tudi 

za prepričanje, da posedujejo objektivno Resnico. Iz radovednosti in previdnosti, da se ne bi 

ponovila ‘Kozlovska sodba v Višnji Gori’ tudi na področju psihoterapije, sem se začel vpraševati, 

kje so vzroki različnega videnja istih stvari. 

Ljudje veliko vemo, le da ne vemo, če prav vemo 

Od kod različno videnje istega? V filozofiji Vzhoda in Zahoda se iz davnine do današnjih dni 

prepletata in izmenjujeta dve epistemološki metateoriji: J. Lockea (v antični Grčiji Demokrita, 

na Vzhodu Konfucija) in I. Kanta (v Grčiji Platona, na Vzhodu Mo Tzuja). Izhodišče J. Lockea je 

konstitutivno. Vsa naša spoznanja in pojmi so ‘abstrakti’, do katerih pridemo preko abstrahiranja


(odmišljanja) posameznih delov stvarnosti, ki jo neposredno izkušamo preko čutil. Smer razlage 

poteka od temeljnih, konstitutivnih delov neke stvari navzgor (danes redukcionizem v znanosti). 

Kantovo metateoretično izhodišče je konceptualno. Poslednja danost so misli, neodvisne od 

izkušenj. Od tod sposobnost človeka, da ob izkušnji ‘A’ takoj pomisli na to, kaj je ‘neA’, čeprav 

ni slednjega nikdar čutno izkusil. Stvari ne moremo nikdar izkusiti neposredno, kakršne so po 

sebi (noumen), ampak vedno le kot stvari za nas (fenomen). Smer razlage pojavov poteka od 

najvišjih abstrakcij navzdol. 

Če bi Locke in Kant vedela, da bomo na prelomu tisočletja ‘brali’ genom, bi Locke najbrž 

rekel: »Vidite, BAZE so torej poslednja danost, ki jo je treba vzeti, kakršna je: nedeljiva, 

neprotislovna podstat DNK in s tem si lahko razložimo vse abstraktnejše ravni življenja.« Kant 

pa bi najbrž dejal: »Preden zvemo, kaj bo pomenilo neko odkritje za našo teorijo, je treba vedeti, 

s katerega gledišča konstruiramo stvarnost, da bi ustvarili neki red. V razlagah zelo velikih 

sistemov (npr.: vesolje) in zelo majhnih kompleksnih sistemov z brezštevilnimi nelinearnimi 

povezavami vloga opazovalca, ki presoja, spet postaja pomembna …« Papež Janez Pavel II. je 

npr. leta 1996 sprejel teorijo evolucije, ker je v odkritju, da ima človek en par kromosomov manj 

od opic, videl ‘ontološko prekinjenost’, v kateri je Bog v živalsko rodbino vnesel človeško dušo 

(Ridley, 2002). 

Posamezni pristopi k osebnosti, k nenavadnemu vedenju in psihoterapiji so, če se tega 

zavedamo ali ne, povezani s tema dvema metateoretičnima izhodiščema. Naj naštejemo le nekaj 

glavnih pristopov. Medicinski in vedenjski pristopi izhajajo iz konstitutivne Lockeove metateorije. 

Humanistični, kognitivni in fenomenološki pristopi izhajajo iz konceptualne, Kantove metateorije. 

Psihodinamični oz. psihoanalitični pristopi izhajajo – odvisno od posamičnega avtorja iz ene ali 

druge oz. obeh metateorij. Sistemski pristopi – odvisno od posameznih raziskovalcev – bolj ali 

manj upoštevajo obe metateoriji. 

Skladno s tem, ko se sprašujemo o znanstvenosti posameznega pristopa k nenavadnemu 

vedenju, dobimo različne odgovore, odvisno od tega, ali jih ocenjevalec presoja z istega 

metateoretičnega izhodišča, na katerem temelji pristop, o katerem je govora ali z različnega. 

Tako bodo medicinski in vedenjski pristopi s konstitutivnega izhodišča (Locke) ocenjeni kot 

najbolj znanstveni, psihodinamski pristopi manj, humanistični in fenomenološki pristopi pa kot 

neznanstveni in bolj moralni oziroma filozofski. 

Konceptualno metateoretično izhodišče daje prednost tistim pristopom k človeškemu vedenju 

in doživljanju, ki upoštevajo tudi bivanjsko komponento ter dejstvo, da živa bitja niso ravnodušna 

do svoje prihodnosti. Gledano s tega izhodišča fenomenološki in humanistični pristopi dajo več 

spoznanj o človeku in sta zato tudi (bolj) znanstvena, če znanost pojmujemo širše. 

Raznovrstnost prepričanj tistih, ki nudijo in onih, ki sprejemajo pomoč, me prepričuje, da je 

mnoštvo pristopov v psihoterapiji dejstvo in – vsaj na tej stopnji znanja – tudi nuja. V razpravah 

o tem, koliko so posamezne modalitete znanstveno preverjene, bi bilo dobro razlikovati med 

scientizmom in znanostjo v širšem smislu kot D. Boadella (1998). 

Scientizem in znanost o življenju 

Zahteva scientizma (znanosti v ožjem smislu) je, da se naravoslovne metode vpeljejo na 

vsa raziskovalna področja, sicer rezultati nimajo vrednosti. Po drugi plati se s konceptualnega 

metateoretičnega izhodišča na skrajni scientizem lahko gleda, kot da je zaobšel področje 

bivanjskega; kadar je kritičen do vsega, kar je izven njega, mu lahko očitamo, da je zašel na 

področje, ki ni več v njegovi domeni. To ne pomeni, da so izsledki scientizma nepravilni ali 

nepotrebni. Scientizem se je le omejil na preučevanje človeka kot predmeta in opustil subjektnost 

človeka. Behavioristi so to pošteno izrekli: ne preučujemo kognitivne plati človeka, ker to ni 

predmet psihologije. 

Tako smo, kot pravi Walter Kaufman (Kneller, 1958), razpeti med »… tistimi, katerih 

65

66 

Leon Lojk 

posvečenost intelektualni čistosti in strogosti je vzorna, vendar zavračajo, da bi se ukvarjali s čim 

drugim kot z nepomembnimi malenkostmi … na drugi strani so ljudje kot Toynbee in nekateri 

eksistencialisti, ki se ukvarjajo z velikimi in zanimivimi vprašanji na način, ki je živ dokaz 

pozitivistom, da je vsak tak poskus obsojen vnaprej na neuspeh … V prvi skupini so analitiki, v 

drugi sodobni Sokrati. Vendar veljajo eksistencialistični in prav tako analitični filozofi le za pol 

starega Sokrata«. 

Sicer pa znanost o življenju in še posebej o človekovem vedenju ne more ustreči vsaj dvema 

zahtevama scientizma, še več, menim, da bi bila napaka, če bi ustregli tej zahtevi. Gre za 

dva problema: a) problem izključitve opazovalca in b) problem izključitve teleoloških razlag 

vedenja. 

V želji po objektivnosti se ‘znanost v ožjem smislu’ oz. scientizem trudi izključiti vpliv 

znanstvenika – opazovalca (Fenomenologi se vprašujejo, ali je to logično, ali lahko nekdo, ki je 

izključen, nekaj razume). 

Človeka lahko opazujemo z vnanje strani kot vsak drug predmet, podvržen dejavni 

vzročnosti. Delavcu ponudimo denar za neko delo, ta ga vzame in delo opravi. Ugotovimo, 

da denar privlači ljudi, kar je podobna ugotovitev, kot da zemlja privlači telesa. Hkrati vemo, 

da je ponudba denarja povezana z našim namenom, da bi bilo v prihodnosti delo opravljeno. Z 

notranjim opazovanjem svoje vedenje razlagamo teleološko. Da bi izpeljali svoj projekt, smo 

izkoristili poznavanje dejavne vzročnosti: z denarjem smo sprožili posledico – opravljeno delo. 

Če kot opazovalci opazujemo delavca z notranje perspektive, bomo vsaj posumili, da ima lahko 

tudi on, če nam je količkaj podoben, načrt, zaradi katerega je opravil delo in vzel denar. Do tega 

spoznanja smo lahko prišli le tako, da smo vzeli v obzir sebe kot opazovalca, ki načrtuje. 

Pri novem razumevanju vedenja živih bitij v smislu kibernetike drugega reda se je pokazalo, 

da mora vsak znanstveni model, ki razlaga človeka, ustrezati ne le predmetu (človeku), ki ga 

raziskujemo, ampak tudi tistim, ki ta model razvijajo. Na dejstva namreč ne moremo več gledati 

kot na nekaj, kar se razkriva samo po sebi; prepoznati jih je treba kot nekaj, kar je zaznano, 

ocenjeno, opazovano, razčlenjeno in odvisno od nekega opazujočega sistema, ki je zelo podoben 

sistemu, ki ga raziskujemo. V znanstvenem raziskovanju se ne da več izogniti psihološkim 

značilnostim raziskovalcev samih. Model, ki želi biti splošno veljaven, mora izpolniti vsaj 

minimalni pogoj, da ga je možno aplicirati tudi na njegovega ustvarjalca. 

Aristotel je počela za razlago pojavov imenoval vzroki, ki so ‘odgovorni’, da neki pojav je, 

kakršen je. Od njegovih štirih vrst vzročnosti, dejavne, tvarne, formalne in namenske je znanost 

v ožjem smislu v bistvu sprejela le dejavno vzročnost. Akademska psihologija je sledila temu 

trendu. Psihoterapevti (tudi psihologi) pogosteje razlagajo vedenje z namensko vzročnostjo, 

vendar pri tem tvegajo, da njihovi pristopi ne bodo sprejeti kot znanstveni. Če je pomoč uspešna, 

se to psihoterapevtom še prizna, nikakor pa ne, da vedo, zakaj so uspešni. 

Do odpora je prišlo, ker so Aristotelove spise o namenski vzročnosti v krščanski Evropi 

razumeli – tistemu času primerno – kot Božji načrt od stvarjenja do konca sveta (deistična 

teleologija). Razvoj Locke-Newtonove teorije znanstvenosti v zadnjih stoletjih pa je terjal 

nazornost in redukcionizem, ki je slonel na raziskovanju linearnih verig vzrokov in posledic. 

Za teleološke razlage so tedaj menili – in v veliki meri še danes – za nekaj, kar vodi stran od 

znanosti, v mistiko, saj prihodnost ne more biti vzrok sedanjosti. Danes vemo, da je to le en način 

razumevanja teleologije. 

Kant je s svojimi spoznanji o posrednih izkušnjah sveta vplival na filozofijo fenomenologije 

in eksistencializma. Ko je J. P. Sartre napisal spis ‘Eksistencializem je humanizem’, se je rodila 

humanistična teleologija. Toda tudi to scientizem odriva v filozofijo, morda še v psihoterapijo, 

ne prizna pa je za znanost. 

Če filozofsko nismo preveč strogi, Kantove transcendentalne kreativne kapacitete razuma, 

kategorije, spominjajo na ‘predznanje’ živih bitij (etolog in psiholog Konrad Lorenz), na vrojeno


univerzalno slovnico (psiholingvist Noam Chomsky), na referenčne pogoje in kreiranje percepcije 

(kibernetik in sistemski teoretik William T. Powers), na podobe v notranjem ‘svetu kakovosti’, 

katerim skuša posameznik prilagoditi zunanji svet, za sebe, za svojo kakovost življenja (psihiater, 

realitetni terapevt William Glasser). Te ideje pa nakazujejo in – z metodo modelov ‘kibernetike 

drugega reda’ – že dokazujejo naravno teleologijo, ki ne zanika niti humanistične niti deistične 

teleologije; dopušča ju – a ju ne potrebuje. 

Toda tudi z naravno teleologijo ne gre gladko. Psihologija je vedno hotela biti znanost po 

zgledu fizike, zato si ni upala sprejeti teleoloških razlag vedenja. Čudno, pogum so psihologom 

morali dati prav fiziki. Znanstveniki, kot so Ernst Mach, Albert Einstein, Niels Bohr, Werner C. 

Heisenberg, so pokazali, da se tudi v fiziki, ‘kraljici vseh znanosti’, lahko od Kanta, kritičnega 

realista, kaj naučimo. V empirično realnost, torej v prepričanje, da je svet točno takšen, kot ga 

vidimo, so spet podvomili. Mach je že ob koncu 19. st. ob dveh teorijah o svetlobi pisal, da 

dokler sta obe teoriji predstavljeni objektivno in sta empirično dokazani, sta tudi obe teoriji 

pravilni. Prepričanje, da ima stvarnost lahko samo eno razlago, je zmotno. Odkar se zavedamo, 

da je vse, kar spoznavamo, odvisno od predpostavk, s katerimi smo pristopili k preverjanju, 

lahko trdimo in dokažemo, da imamo več kot en niz teoretičnih predpostavk o istem zaznanem 

pojavu (Rychlak, 1981). 

Ni enostavno odgovoriti na to, kaj je in kaj ni znanstveno raziskovanje človeka. Visoka 

znanstvena raven psihoterapije je nujna že zaradi moralne odgovornosti psihoterapevta. Globoko 

pa sem prepričan, da je to visoko raven treba doseči z vključevanjem čim več spoznanj s strpnimi 

razpravami o njih, ne pa z zavračanjem nekaterih in s privilegiranjem drugih. Zato je treba gojiti 

široko pojmovanje znanstvenosti, sicer nas bodo prihodnji rodovi imeli za izobražence kamene 

dobe, ki smo s svojo bistrostjo spoznali, da zemlja ni središče vesolja, nikoli pa, da je bila naša 

slepota za drugačne razlage hudo egocentrična. 

Znanstveno iskanje človeka 

Ko sem bral knjigo Francisa Fukuyame: Our Posthuman Future (Fukuyama, 2002), me 

je malo zazeblo. Avtor nas prepričuje, da nas razvoj znanosti lahko pripelje do tega, da bomo 

ustvarili Huxleyev ‘Hrabri novi svet’. V prvem trenutku se mi je zazdelo, da bi bilo treba znanost 

nekako ustaviti. V resnici je znanost treba gojiti, vendar je nesmiselna, če ne služi človeku. 

Ugovor, da antropocentrična znanost ni dovolj objektivna, se da ovreči s trditvijo, da znanosti 

zaradi znanosti sploh ni. Še izračunavanje kozmogonije ‘z velikim pokom’ je antropocentrično. 

Potihoma upamo, da nam to znanje lahko pride prav, da bomo nekako rešili življenje vesoljskim 

katastrofam navkljub. 

»Človek ni ravnodušen do znanstvene dejavnosti … naš antropocentrični model kaže, da 

se človek s pomočjo znanosti pravzaprav pripravlja, da bo tvorec svoje prihodnosti. V takem 

kontekstu teleološko organizirana biologija postaja enakovredna deterministično organizirani 

fiziki,« pravi fizik M. Bistrović (1991). 

Tudi W. T. Powers meni, da so znanosti, ki se ukvarjajo z življenjem, napravile veliko napako, 

ko so zavrgle raziskovanje namenskosti vedenja (Powers, 2003). Vendar se zdi, da bodo v tem 

stoletju ‘znanosti o življenju’ razvile osnovna spoznanja, s katerimi bodo stopile vštric s ‘čistimi 

znanostmi’. Ponuja: »… hierarhično perceptivno kontrolno teorijo, v kateri je zajel koncept 

behaviorizma (razlage ‘od spodaj’) ter koncept kognitivne psihologije (razlage ‘od zgoraj’), 

ju povezal v nekaj povsem novega: v hierarhijo kontrolnih sistemov, ki delujejo skupaj, da bi 

omogočili organizmu, da kontrolira tisto, kar se mu dogaja na mnogih ravneh« (Powers, 1999). 

S tem je Powers implicitno vključil Lockeovo in Kantovo spoznavnoteoretsko izhodišče. 

Ali bo njemu in podobno mislečim raziskovalcem uspelo z modelom krožne vzročnosti vedenja 

zaokrožiti tudi tisočletja trajajoči dialog med obema spoznavnoteoretskima izhodiščema, bomo 

izvedeli v prihodnosti ob novih odkritjih. Strinjam se z mislijo, da za zdaj »… nevroznanost kljub 

67

68 

Leon Lojk 

velikemu napredku preredko preučuje Powersovo hierarhično strukturo centralnega živčnega 

sistema« (McPhail, Schweingruber, Ceobanu, 2006). 

Velika ideja Evropske zveze za psihoterapijo 

Ko sem odkril realitetno terapijo in teorijo izbire, ki ju je razvil William Glasser (1994, 

1998, 200, 2003) na osnovi svoje klinične prakse in spoznanj Powersove sistemske teorije, je 

to ustrezalo mojemu prepričanju, da mora psihoterapevtska pomoč upoštevati individualnost 

in subjektnost vseh udeležencev v procesu ter biti hkrati znanstveno utemeljena (Lojk, 2001). 

Realitetno terapijo sem začel prakticirati in jo širiti skupaj s teorijo izbire v bivši Jugoslaviji in po 

drugih evropskih državah; inštituti in društva za realitetno terapijo so ustanovili tudi Evropsko 

zvezo za realitetno terapijo (EART). 

V bivši Jugoslaviji, kot sem že omenil, sem naletel na razne ovire, pa tudi v Sloveniji so bile 

razmere na področju psihoterapije precej neurejene. Ko je Janko Bohak, psihoanalitik, povabil 

mene, realitetnega terapevta, v Evropsko zvezo za psihoterapijo (EAP – European Association 

for Psychotherapy), mi je ta ‘pluralizem na personalnem nivoju’ vzbudil upanje za pluralizem na 

psihoterapevtskem področju. Društvo za realitetno terapijo Slovenije je z veseljem pozdravilo 

Strasbourško deklaracijo iz leta 1990 in skupaj z drugimi modalitetami ustanovilo Slovensko 

krovno zvezo za psihoterapijo (SKZP) kot članico EAP. To je pomagalo mnogim modalitetam. 

Strasbourška deklaracija EAP-ja pomeni: 

- osamosvojitev psihoterapije in neodvisnost od različnih strok in njihovih omejitev; 

- zahtevo po znanstvenosti v širšem smislu; 

- podporo pluralizmu modalitet; 

- ravnovesje med teorijo in prakso; odprtost tudi za izobraževalne programe in poklice, ki se 

doslej niso mogli izobraževati za psihoterapevtsko dejavnost. 

S tem Strasburška deklaracija na področju psihoterapije Evropi omogoča razkošje različnosti, 

zato menim, da je to daljnoviden projekt ne glede na odpore, ki jih doživlja, in da je ideja EAP-ja 

res velika. 

Nobelov nagrajenec za poezijo (1987), ruski pesnik Joseph Brodsky je ob svoji inavguraciji 

izrekel svoj ‘credo’: »Etika prihodnosti bo estetika!« Njegova skrb za prihodnost planeta? Nas je 

hotel opozoriti, da etika, čeprav je namenjena preživetju skupnosti, nosi v sebi tudi prisiljujoče 

poenotenje? Ne vem. Ko spremljamo svetovna dogajanja med narodi, državami, verami, 

ideologijami itd., zaslutimo, kako usodno zna biti za človeštvo, če svoje vrednote vsiljujemo 

drug drugemu. To seveda ni dobro niti za psihoterapijo. Če hočemo preživeti, bo etika prihodnosti 

morala biti estetika, estetsko sprejemanje razkošja različnosti življenja. 

Upam, da bomo to razkošje, ki na področju psihoterapije v naši deželi že brsti, znali sprejeti 

tudi slovenski psihoterapevti. □ 

Viri 

Bistrović, M. (1991). Smisao teleoloških i kauzalnih sudova u prirodnim znanostima. Filozofska istraživanja, 

1, 185–204. 

Boadella, D. (1998). Essence and Ground: towards the understanding of spirituapity in psychotherapy. 

International Journal of Psychotherapy, 3 (1), 32. 

Feyerabend, T. (2002). Science is always revolutionary, characterized by a plurality of concurrent hypotheses. 

V Stokes, P. (ur.), Phylosophy: Hundred Essential Thinkers. New York: Enchanted Lion Books. 

Franks, C. M. (1969). Introduction: Behavior Therapy and Its Pavlovian Origins. Franks, C.M. (ur.). 

Behavior Therapy: Appraisal and Status. New York: Harper&Row. 

Glasser, W. (1965). Reality Therapy. New York: Harper&Row. 

Glasser, W. (1965). Schools Without Failure. New York: Harper&Row. 

Glasser, W. (1981). Stations of the Mind. New York: Harper&Row.


Glasser, W. (1994). Kontrolna teorija. Ljubljana: Založba Taxus. 

Glasser, W, (1998). Teorija izbire – nova psihologija osebne svobode. Radovljica: TOP, d. o. o. 

Glasser, W. (2000). Realitetna terapija v praksi. Radovljica: Mca. 

Glasser, W. (2003). Psihiatrija je lahko nevarna za vaše duševno zdravje. Radovljica: Mca. 

Jaklič, K. (2006). Sodne zmote. Demokracija 41/XI–12oktober 2006. Ljubljana: Nova obzorja. 

Kneller, G. F. (1958). Existentialism and Education. New York: John Wiley & Sons. 

Kuhn, T. (2002). There are radical discontinuities between different periods of scientific investigation. V P. 

Stokes (ur.). Phylosophy: Hundred Essential Thinkers. New York: Enchanted Lion Books. 

Lojk, L., Eysenck, S. B. G. in Eysenck, H.J. (1979). National differences in personality: Yugoslavia and 

England, British Journal of Psychology, 70, 381–387. 

Lojk, L. (2001). Znanstvena utemeljenost realitetne terapije. Zagreb: Alinea. 

McPhail, C., Schweingruber, D. in Ceobanu, A. (2006). Purposive Collective Action.) V McClelland, 

K.A.(ur.) in Fararo, T.J.(ur.). Purpose, Meaning and Action, Control Systems Theories in Sociology. 

New York: Palgrave Macmillan. 

Powers, W. T. (1973). Behavior: The Control of Perception. New York: Aldine de Gruyter. 

Powers W. T. (1999). PCT, HPCT and Internal Control Psychology. International Journal of 

Reality Therapy, 9 (1), 14. 

Ridley, M. (2002). Genom. Tržič: Učila International založba, d. o. o. 

Rychlak, J. F. (1981). Introduction to Personality and Psychotherapy. Boston: Hoghton Mifflin Company. 

69


Matjaž REGOVEC* 

Ko seks ni več tabu – jungovska analiza promiskuitete 

Ključne besede: promiskuiteta, notranja praznina, simbiotični odnos, razcep v transferju, idealizirajoči 

transfer 

Povzetek: Najprej obravnavam arhetipske korenine promiskuitete. V klasični grški in rimski mitologiji 

najdemo promiskuitetne podobe očeta, predvsem Kronosa (Saturna) ter Zevsa (Jupitra). Posebno obliko 

saturnske promiskuitetne dinamike prikažem tudi v analizi dinamike Ojdipa in Antigone. V primeru 

jungovske (psiho)analize iz svoje prakse prikažem Ines, žensko v zgodnjih tridesetih, ki je začela z analizo 

z namenom, da razreši svoje neprimerne partnerske odnose, v katerih so bili njeni partnerji promiskuitetni. 

Oče je imel psihotične motnje in Ines je bila edina, ki mu je v družini stala ob strani. Psihoterapija je 

potekala redno dve uri na teden v obsegu okoli 200 ur. V transferju sta se pojavili dve figuri: pozitivni 

oče in ti. “vseved“, ki ga avtor primerja z mitološkim Ojdipom, ki je s pomočjo svoje izjemne inteligence 

uspel rešiti Tebe pred grozečo nevarnostjo sfinge. Vendar je Ojdip imel hkrati tudi promiskuiteten incesten 

odnos z materjo Jokasto in je na stara leta, ko ga je v izgnanstvu zvesto spremljala hčerka Antigona, trpel 

zaradi psihotične motnje. V psihoanalitični obravnavi se je Ines po 200 urah analize odločila za zmanjšanje 

frekvence na eno uro tedensko. Avtor opisuje problem interpretacije v psihoanalitični praksi ter učinek 

interpretacije, ki ga je le-ta imela na analitičen odnos ter na sam proces psihoanalize. 

When Sex is No Longer Taboo – Jungian Analysis of Promiscuity 

Key words: promiscuity, inner emptiness, symbiotic relationship, splitting within transference, idolizing 

transference 

Abstract: Archetypal roots of promiscuity are being explored. In the classic Greek and Roman mythology 

some promiscuous father figures may be found, such as Chronos (Saturn), and Zeus (Jupiter). Another 

form of Saturnian promiscuous dynamic is explored in the mythological figures of Oedipus and Antigone. 

This is followed by presentation of a case history. Ines is a woman in her early thirties and enters analysis, 

because she would like to solve her unfitting partnerships, in which her partners are predominantly promiscuous. 

The father had psychotic disorder and the patient was the only family member who supported 

him. Psychotherapy started with stable frequency of two sessions a week. Within the transference, there 

appear two figures. One is that of a positive father, and the other is that of the “all – knowing one”. The 

latter may be compared with the mythological figure of Oedipus, whose intelligence was exceptional, being 

demonstrated in his redemption of Thebes from the Sphinx. All the same, Oedipus suffered from a promiscuously 

incestuous relationship with his mother Iocaste. During his old age, when he was expelled, and 

accompanied by his faithful daughter Antigone, Oedipus was most probably psychotic. In the analysis, Ines 

has decided, after 200 hours of analysis, to reduce the frequency down to one session a week. The problem 

of analytic interpretation is described and dealt with, as well as the actual effects of interpretation (when it 

finally took place) that it had on the analytic relationship and analytic process. 

In 2006, I gave two lectures on the theme of promiscuity. The first one was at a psychotherapy 

conference at Rogla, Slovenia, and the second at another conference in Belgrade, Serbia. At 

both occasions, I asked the audience what they associated with the term ‘promiscuity’. I’d first 

like to show you the two lists of words: 

Matjaž Regovec, psihoterapevt. Naslov/Address: Mestni trg 10, 1000 Ljubljana, reggy@siol.net. 

71

72 

a) Psychotherapy conference at Rogla, Slovenia 

sexual attraction it concerns us all to gather experiences 

compulsion sex and the love question what is the purpose of sex? 

swinging of partners separation and choice fidelity 

pleasure attempt at satisfaction suffering 

growing up search for security the right to choose a partner 

communication sex & the question of freedom inability to put boundaries 

impoverishment addiction confusion 

expression of will to power inner void a substitute 

desire lust lasciviousness 

search for safe haven 

b) Conference in Belgrade, Serbia 

licentiousness lewdness making it worthless 

atavism immoral loneliness 

misery unholiness immaturity 

homeless negligent directionless 

Matjaž Regovec 

In the responses of both groups, there appear some interesting psychological terms: separation, 

choice, suffering, inability to put boundaries, but also confusion, addiction, inner void, 

search for security, loneliness, unhappiness, misery, immaturity, and unholiness. All these »qualities« 

show that promiscuity as a phenomenon is, despite its sexual, i.e. physical dimension, a 

very deep psychological phenomenon. 

The Webster dictionary defines promiscuity as 1.: a) »indiscriminate mingling«, and b) a 

brief or random social exchange or relation, and 2. a promiscuous sexual union. The etymology 

of the word promiscuous is very interesting. It comes from the Latine word promiscuus, from 

pro meaning ‘forward’ + miscere meaning ‘to mix’. Promiscuous could therefore also mean to 

mix indiscriminately. This reflects what the two groups associated with promiscuity, namely the 

issue of separation and inability to put boundaries. 

Psychoanalytically, separation and boundaries go together. Every separation is a step forward 

in the development of the ego and personality. Yet, individuality is hard to attain, because promiscuity 

seems to be a collective problem. Jung (1964a: 957-58) says: 

»The overwhelming influence of collective emotions spreads into everything… You see this 

particularly in the American sex problem as it had developed since the war. There is a marked 

tendency to promiscuity, which shows not only in the frequency of divorces but quite particularly 

in the peculiar liberation from sex prejudices in the younger generation… Promiscuity 

paralyses… by offering easy opportunities of escape… The most recent developments in the field 

of sexual morality tend toward sexual primitivity, analogous to the instability of the moral habits 

of primitive peoples, where under the influence of collective emotion all sex taboos instantly 

disappear.« [italics mine] 

Jung (1964b: 236) sees the problems in terms of the so-called secondary collectivization, 

as he puts it. Secondary collectivization is a phenomenon connected with the modern era and 

seems to be connected with the shifting values that appear at the end of the Piscean age, where


old values collapse, and new ones are not yet fully established. Hence the state of confusion and 

disappearance of sexual taboos. The sexual revolution since the 1960’s has seemingly liberalized 

sexuality and sexual life. Sexuality was supposed to have become a means for modern man’s and 

woman’s salvation. But what do we get if the taboo disappears? An inner void, connected with a 

state of confusion and disorientation. In modern psychological terms, the issue of inner void may 

be understood as a consequence, or as a result of a lack of object relations. Psychoanalytically 

speaking, the inner void, which is a recognizable dynamic in the psychology of various addictions, 

leads us back to the disturbance within the primary mother – child relationship. Hence the word 

substitute which popped up as well in the group! Promiscuity may be seen as an attempt to fill 

up the inner emptiness, it is an attempt to find an easy, ‘instant’, outer, purely physical substitute 

to fill this inner void. Thus, no psychological work is needed, no therapy, no counseling and no 

attempt at a possible painful realization is being risked. Thus, there is no growth of awareness 

and generally, no psychological growth. Promiscuity is an unconscious unsuccessful attempt to 

circumvent the work that would otherwise be normally done in psychoanalysis and psychotherapy, 

which is inevitably difficult and sometimes painful. 

Such a definition of promiscuity takes us to the necessary and obvious enlargement of the 

term to other aspects of life. It is quite obvious that this dynamic may be observed in various other 

neurotic activities of modern man and woman: for example in shopping and in destructive eating 

patterns. In some way, in the modern life of the western world, a psychologically qualitative 

and rewarding life has been substituted by quantitative and indiscriminate consumption. Instead 

of inner psychological and spiritual values, there is a quantity of outer material. This is clearly 

another example of promiscuous activity, being an attempt to fill up the inner emptiness, to find an 

easy, ‘instant’, outer, purely physical substitute to fill this inner void. This means that promiscuity 

is a larger and more complex a problem than some, relatively simple, sexual activity. 

My question is the following: Bearing in mind that promiscuity has clearly a very neurotic 

dimension, I’m asking: Are there any deeper, that is archetypal roots to promiscuity? If yes, what 

can we learn psychoanalytically from this? 

But before we embark on a search for promiscuous archetypes, there exists an interesting 

question, which I need to acknowledge but will not attempt to answer in this paper: Does 

any sexual activity that includes many sexual partners mean that it is a promiscuous activity? 

Similarly, does any sexual activity that appears to be very frequent mean that it is promiscuous? 

As an analytical psychologist, I have tried to define promiscuity as a psychological phenomenon, 

so it is entirely possible that not every sexual activity that appears promiscuous to a moral eye 

is indeed psychologically promiscuous to the person(s) involved. This perhaps depends on the 

quality of experience rather than on its physical, i.e. sexual manifestation. 

Saturn, lust and denial 

Returning to my question regarding archetypal roots to promiscuity, in classical mythology, 

we find Greek Chronos, or Roman Saturn, the god of time and of the Golden Age. However, 

Saturn also has a darker face. Despite being married to his supportive wife Rhea, who is an 

image of a positive mother, he craves for love affairs, particularly sexual ones. He is an image of 

a horny old man. In his pursuit of the nymph Phillyra, she changes herself into a mare in order 

to confuse him. However, he recognizes this, transforms himself into a stallion and performs 

a forcible sexual union with her. Out of this intercourse, a centaur Chiron is born, half man, 

half horse. Chronos immediately afterwards flees away, denying he had anything to do with the 

matter at all. Phillyra is shameful and rejects the child. Chiron becomes an orphan, and this is his 

deep psychological wound (although in the myth he has a physical wound, but that is probably 

how the myth explains it – very concretely). Chiron is rejected as an infant, and therefore has 

to deal with a painful inner sense of inadequacy and emptiness. He is a very meaningful image 

73

74 


for the outcome of promiscuous activity. On the one hand, Chiron is a wise healer, teacher and 

philosopher, but on the other hand, his father is a cold blooded maniac, and his mother ran away 

out of shame. Later Chiron is irreversibly wounded in his thigh by Hercules and his pain cannot 

be cured. On the spiritual plane, he was adopted by his godly parents Apollo and Artemis, but 

on the physical plane, his pain remains unhealed and he remains irreconciled with the cause of 

his suffering. 

Chiron’s solution is therefore a spiritual solution. If we try to translate this into psychological 

language, this means that promiscuity, in its archetypal dimension, is an attempt to solve 

emptiness in modern man and woman. Thinking that the sexual revolution has given him a sign 

that ‘naked’ sexuality means some kind of solution, loosening the chains of old-fashioned sexual 

morality, modern man and woman would have fallen into promiscuity. But the pain that is being 

produced by such activity, is, as the image of Chiron aptly shows, incurable. Promiscuity solves 

nothing except the naked satisfaction of a very concrete biological instinct. Thus sexuality loses 

its sacred, spiritual function, and becomes banal, empty and, as with Chiron produces pa painful 

and incurable wound. Promiscuity is a Saturnian illness, a Saturnian pathology. 1 

The same dynamic appears in pornography (Hillman, 1995). Pornography can be seen as a 

purely physical basic portrayal of sexuality. Sexuality which in its essence is primarily meant 

to serve the sacred relationship between two adult individuals. But in pornography, sexuality is 

devoid soul. The negative aspect of Saturn emerges and results in the appearance of the inner 

void. 

Here is the archetypal dimension of promiscuity for promiscuity is embedded in the root of 

Saturnian myth. Saturn’s sexually manic expression is archetypal. It manifests as a craving for 

sexual activity that is purely physical, cold, without commitment or emotion that is reduced to 

the level of merely satisfying a physical desire. In the era of Pisces, it became, through Christian 

ethos and morality, condemned as satanic (satanic comes from the same root as saturnian). 

Saturn, or Chronos, in mythology did have a beautiful wife Rea, but he still lusted after 

Phillyra. Psychologically, this is a wish to deny and leave the partnership, in order to find a 

quick, shallower outlet for his or her sexual drive. The relationship with the partner has become 

too complicated and a question is posed – who is going to endure this? Chronos does not want 

to patiently and painstakingly work on the emotions within the partnership relationship with 

Rhea. As soon as there is a chance, he, as a stallion, jumps out of the relationship and wants 

quick satisfaction with Phillyra. Who would wait any longer, and why, if he can, with a little 

trick and deception get quick satisfaction? But, as soon as Chiron is born, he flees away from the 

opportunity of becoming a father, and so loses this opportunity for development This is another 

aspect of promiscuity than it is sex without commitment. In promiscuity fatherhood is denied. 

Promiscuity is, in its archetypal Saturnian dimension, an escape from a relationship, especially 

an escape from the emotional complications, which are otherwise a perfectly normal ingredient 

and dimension of every intimate relationship. Promiscuity is an unsuccessful, as in the case of 

Chiron, unendurably painful attempt to appease the existential void of being incarnated in the 

physical flesh. 

Promiscuity can be also seen as a search for the lost Eden. Saturn’s craving for a quick 

sex-without-ties-consummation of his desire for Phillyra is an attempt at a restoration of the 

Golden Age. In the mythological Golden Age, which is under the rule of Saturn, there existed 

no conflicts, and all the needs that people may have had were automatically granted. This 

kills all the possible goals, wishes and aspirations that people might have had as part of their 

psychological development. There is no need to work on anything. Hence, there is no taking on 

of responsibility. This is an absolute calcificatio, or calcination, a complete rigidity. Therefore, 

with promiscuity, sexuality loses its essential function of human creativity.


The Jupiterian 1 archetypal side of promiscuity 

In classical mythology there is also another archetypal aspect of promiscuity. Zeus, the Greek 

king of the gods, or Jupiter to the Romans, was openly promiscuous. He not only regularly 

sexually consummated his encounters with goddesses, but also with nymphs and mortal women. 

As a result, there appeared numerous gods and semi-gods out of these sexual consummations. 

His wife Hera knew of, but did not condone, Zeus’s activities. She was powerless to punish her 

husband, so in her frequent rages she would attempt to punish Zeus’s partners and/or children. 

The difference between Saturn’s promiscuity and Jupiter’s was not simply in the frequency of 

these consummations (Jupiter was extremely sexually active), but also in the way of promiscuity 

itself. Whereas Saturn’s promiscuity had to be secret, and as such was a part of a politically 

correct social persona, Jupiter’s promiscuity was no secret at all. Sometimes it was performed 

completely openly, almost publicly... The difference lies in the fact that Jupiter mostly does not 

run away from parental responsibility in relation to his numerous children. His main problem 

seems to be that he can never remain faithful for too long a time. As sure as night follows day 

he will be chasing the next pretty face that passes by. All his sexual encounters are brief and 

shallow. This is another type of promiscuity, but archetypal nevertheless. 

Saturn generally appears to be faithful to his wife Rhea, and it would be unthinkable to him 

or anybody in his social circle that he would get divorced from her. His pornographic affair with 

Phillyra will forever remain secret and he is going to try to retain his serious status of social 

authority at all costs. He will openly deny any possible promiscuous activity. He’ll do everything 

not to compromise his persona and thus remain socially adequate and acceptable. 

Jupiter was not sexually faithful towards Hera. She remained his partner, his only number 

one wife, but for sex he usually went elsewhere. He never pretended for too long a time to be 

a true husband and he never was hiding his affairs for too long. He had a humoristic attitude 

towards his activities and was able to make a joke about it. This is why Jupiterian promiscuity 

is more easily forgiven by patriarchal society, especially because he, in the end, does seem to 

accept responsibility towards his children. He accepts some responsibilities as a father, after all. 

But the problem of causing emotional damage to his partner still remains! Jupiter has no 

stomach for emotional complications and doesn’t hear very well in case the partner is starting to 

get angry. If it happens that somebody around him is suffering because of his behaviour, he has 

little patience to attend to them. He quickly promises that he would compensate for the mistake, 

but then it again somehow turns out that there is no time left to do this appropriately. 

Also, there is a very serious, difficult and dangerous aspect of Jupiterian promiscuity: 

Pedophilia. In mythology, Zeus was bisexual and he fell in love with the boy Ganimed. In order 

to be able to have him, he kidnapped him and took him up to mount Olympus, the abode of the 

gods, where the boy worked as waiter to the gods during the day, and in the night, he shared the 

bed with the big boss. Hera was here automatically excluded, since she was unable to compete in 

this exclusively male world. Although pedophilia emerged into the collective consciousness of 

the world every since Pluto has entered Sagittarius, it is an archetypal theme. It is ever present. 

There is a big problem of pedophilia, because of the obvious psychological disturbance which 

comes as a result of the abuse of the young person. Socially and psychologically the question 

of pedophilia remains too much in the background precisely because it is part of promiscuity, 

promiscuity being denigrated and negativized and thus being denied, thus becoming a part of 

the collective sexual shadow. I will now look with you at two examples of how these archetypes 

manifest in everyday life today. The people are real, although I have of course changed their 

names. 

75

76 

Jan 


Jan is a man in his twenties. He works as a designer for a big boss, who is very well known. 

Jan is extraordinarily creative in his work, regularly works on big projects and is being promoted 

on the hierarchical ladder within the design company very quickly. 

Jan is gay. His sexual encounters are brief and many. He consulted me because of difficulties 

in his sexual relations. Although he enjoys sexuality very much, as soon as there is a chance of 

developing an emotionally intimate relationship, he becomes unhappy with the partner, even 

becoming physically ill whenever he does enter into an emotional relationship with a partner. 

At the time I was unaware of the deeper psychodynamic dimension of promiscuity and I 

posed him a seemingly innocent question: Does the problem lie in promiscuity? Jan did not want 

to hear my question. He felt offended by my remark, and became angry at me. Jan was sure that 

he had not yet formed any longer intimate relationship in his life simply because, out of some 

bad luck, he had not yet found an appropriate partner. He did not want to recognize his inner 

emptiness. He rather ran away from it. 

Jan says he craves for quick and easy sex. The hunger is simply insatiable. We can understand 

this as an expression of Saturn, and this explains the compulsive character of his sexuality. But, 

on the other hand, Jan has a very pleasing first appearance, he’s very much accepted everywhere, 

and this energy is frequently consummated in bed with strangers. This is Jupiterian element of 

promiscuity. 

After the first consultation, Jan didn’t get back to me for a few months. He met a new guy, 

immediately entering into another very intense sexual relationship with him. But after a few 

weeks, the story repeated itself – Jan fell ill. At the same time, Jan’s partner cut off from him 

coldly – but this time it was before Jan could do it himself. Jan experienced this as a crossroads. 

He started to be aware that it may well be something within him, that is problematic and that 

could be worked upon. When he phoned me and asked me for a list of psychotherapists, from 

which he could choose to find one for himself, I felt relieved. My interpretation from a few 

weeks ago had an effect on him after all! Time (Chronos) finally brought the message back into 

consciousness and the message gently surfaced. This time Jan hasn’t run away, but instead – he 

understood. A new awareness was born. Sometimes it feels that it is indeed a privilege being an 

analytical psychologist! 

Ines Ines is woman in her mid-thirties. She had a very difficult situation in her childhood. The 

father was on the border of psychosis, and was frequently threatening he’d leave the family. The 

mother felt powerless, and even begged Ines to stop the father. Ines remembers overwhelming 

feelings of deep pain, horror and a very powerful constant threat of destruction from throughout 

her childhood. 

Ines entered psychoanalysis because she had a problem in her relationships. Almost all the 

relationships were with promiscuous men, who were also unavailable, being in relationships with 

other women. Ines many times felt as if she was dismembered. The emotional depth Ines craved 

for, was always sought for by way of sexuality, but which left her feeling not only empty and 

unfulfilled, but also as if she had been torn into pieces or destroyed. As a result, she couldn’t get 

better psychologically. Her soul couldn’t get it right. Hence a continuing sense of destruction. 

After a year of intense psychotherapy and psychoanalysis, Ines decided to put an end to her 

promiscuous sexual relations. She immediately felt much better, but the pain was still returning 

to her with quite a strong intensity. Ines still didn’t know why she felt such a deep sexual craving 

for unavailable men. She explained that it was as if she’s got to help them somehow! And, her 

instinct tells her that this would need to be done sexually.


But this is catch 22. The sexual instinct surfaces, because through sexuality, the Oedipal 

complex is being activated. This is a psychological mechanism that Freud showed is 

developmentally present in all of us. Normally, it is solved if parents have a mutually stable 

relationship, so the daughter is able to accept the mother as the father’s relevant partner. But 

Ines, as a result of the mother’s powerlessness, couldn’t do this. Hence the urge to enter into 

promiscuous triangular relationships with men. In terms of the inner psychodynamics, the ego is 

in an unsolved triangle with the parental figures. 

The Oedipal complex surfaces through intense lust for sexuality. What’s the way out? The 

only solution seems to be – a continuous and persistant reality check! To check the reality means 

to carefully observe the reality of her lovers. The reality is that these men either aren’t free, 

or they are not ready for an intimate relationship and they, after the relationship is sexually 

consummated, flee away from intimate relationship. This is why psychotherapy is needed, and 

this is why psychoanalysis is needed. 

But there is another way, via regis (as Freud would put it), or royal way to the unconscious 

– through dreams. This is one of the main techniques of psychoanalysis. In a psychoanalytic 

hour, Ines recalled this dream: 

The dreamer is supposed to get married. Everybody is already arriving, but she still has to 

put on her wedding dress. She enters her childhood room. But, when she puts the dress on, she 

suddenly realizes she doesn’t want to get married. She realizes she is supposed to get married to 

a guy she doesn’t like at all! She jumps out of the building, and runs towards the car. But in the 

car there sit an ugly man with a woman, who is being utterly subservient to him. The dreamer 

forces the pair into the boot of the car and drives in panic towards the state border. But, at the 

border, she has no documents! There is a group of men who want to cross the border without 

documents. The dreamer hopes she is going to cross the border with their help. 

This is an important dream from the depth of the unconscious. This dream is Ines’s family 

story. In the old couple Ines recognizes her parents. The mother was always utterly subservient 

to the father, who was not only psychologically labile, but also in a very close relationship with 

his own mother, who was also psychologically ill. The father could therefore never separate from 

his own mother because of her instability. So, the father was never able to fulfill his relationship 

with Ines’s mother, let alone the father-daughter relationship with Ines. 

The guy whom Ines was supposed to get married to in the dream, is someone from her real 

life, too. This is a young man, with a condescending attitude towards thefemale sex. He’s got 

no depth and he’s arrogant. Psychologically, this means, Ines would (unconsciously) marry him, 

because this is the same recipe of her parents’ marriage. This would reenact the familial story.. 

In the dream, Ines was intensely hurrying. She was seeking safety within the male group. 

This group are actually her ex-sexual partners. In her life, Ines instinctively, because of the 

difficult psychological circumstances within the family, tried to run away from the familial story 

by entering promiscuous sexual relations, where no emotional intimacy was possible. This was 

driving her into horrific emotional suffering. 

When Ines and I talked about this dream, I suddenly felt that Ines was starting to get angry. 

At first she couldn’t believe this. Who is she angry with? And she realized – she’s angry with 

– the father! 

Finally! The father isn’t a super-ideal untouchable man anymore. Ines has started to allow her 

father to lose energy in her unconscious. She can afford this now, because within our analytical 

relationship, she experiences a deeply positive relationship. She’s started to feel trust. This is 

positive depth and it is also a dimension of our, i.e.analytical relationship. This is the depth, in 

which a new life for Ines may be born and gradually developed. 

77

78 

The onset of the negative transference 


Analytical work started at a regular frequency of two sessions per week and continued at 

this frequency for two and a half years, which was over 200 sessions. The transference mainly 

consisted of positive feelings of being protected, as well as feelings of trust. However, there 

was also an idolization of the analyst. The analyst was also frequently experienced as the all 

– knowing one. The negative transference was generally not yet experienced during the first 

200 sessions of our work. The negative transference just didn’t seem to find enough space to get 

into our relationship. There were some exceptions, however, namely each year as the fee for the 

analysis went up, Ines reacted. But she felt only slightly angry for a short period of time, that was 

all! The feeling of anger was brief and she returned easily to a predominantly positive, as well 

as idolizing position in relation to the double figure of the analyst. 

This is a split within the transference. On the one hand, I was perceived as the positive father, 

and on the other, as the all – knowing one. I was asking myself, was there an archetpyal parental 

figure who could represent the figure of the all – knowing father. 

In the earlier part of this paper I mentioned the Oedipal situation which was as yet unresolved 

in Ines’s life. However, looking more closely at this myth, we find that the Oedipus in the myth 

was the figure who actually was the all – knowing one. He was the one who was able to solve the 

riddle of the sphynx! His intelligence was legendary. He had an incestuous relationship with his 

mother Iocaste. It seems that their relationship was very sexual. Iocaste was in her mid-thirties, 

and Oedipus was probably not much more than eighteen. It was probably whispered about the city 

more than once that she looked old enough to be his mother. It is therefore clear their relationship 

was intensely sexual, and it was filling Oedipus’s void of having no primary relationship with 

his mother. And yet the sexual consummation was incestuous albeit unknowingly. This is just 

another face of Saturnian promiscuity: Having been abandoned as a baby on a mountain, Oedipus 

was deprived of primary relationship. This deprivation was, due to the circumstances, denied 

and consequently incestuously consummated. True, as a Saturnian royal figure, Oedipus didn’t 

directly swallow his progeny as did the old king Chronos, but it is true that all of his four children 

– Antigone, Polyneices, Eteocles, and Ismene – later perished in unfortunate circumstances. 

Returning to my patient, her father’s relationship with Ines’s paternal gradnmother was 

as follows. The paternal grandmother was suffering from a difficult psychosis and frequently 

hallucinated. The father and his mother were psychologically very closely bound together and 

the father never really separated from her. Even after he got married he frequently stayed with her 

in her part of the house, which was a family run restaurant, inherited from his parents. In Ines’s 

family, the father’s aggression has been an ever – present problem. He would frequently beat 

Ines’s two years younger brother, and he was verbally aggressive and abusive to any boyfriend 

who were would be trying to court Ines during her adolescence. He jealously guarded Ines for 

himself. Otherwise, Ines’s father is very intelligent, well educated, pursues an active interest in 

ecology and is generally concerned with the various larger problems of the world. He is in fact 

a true Oedipus. 

From throughout her childhood, Ines remembers intense attacks of awe and apprehension. 

It took the first 200 hours of our work in analysis before she was finally able to connect these 

dreadful feelings – with the father’s pain. These feelings were unconsciously transmitted to her 

from her father during his difficult psychotic attacks of rage and powerlessness. Ines was the 

only member of the family who was able to contain this difficult situation, whereas the mother, 

who had a shallow and emotionally poor relationship with her, as well as her brother, normally 

cut off from these emotionally difficult family situations. Ines was the one who stayed with the 

father and was even trying to help him in such difficult fits. This was clearly an enormously 

difficult task for a young girl!


During our work, Ines realized that in the relationship with her father, she felt as if she was 

walled in. This is a feeling she has regularly experienced during her adulthood, for example in 

her work with a critically demanding female boss. Ines handles criticism with difficulty and can 

easily start to feel as if she was walled in. During her childhood, her father’s suffering was simply 

also her suffering. During our work, Ines gradually realized that already during her childhood 

there developed a powerful feeling – which she succeded in repressing into her subconscious 

– that she had no permission to live her own life. Ines is a true Antigone. 

The father loved Ines enormously and Ines knows that her younger brother resented this, 

that the father clearly preferred her. Psychoanalytically, one would say that we are dealing here 

with a symbiotic relationship with the father. Hence no separation was possible. Observing Ines’ 

adult relationships with promiscuous men in this light, we can begin to draw a conclusion that 

these relationships are an (unconscious) attempt (however unsuccesful) to separate from the 

symbiotic relationship with the father. Psychologically it is of course impossible to separate from 

the symbiotic relationship with the parent, unless there is a figure with whom there is a sufficient 

primary relationship. But as soon as such a relationship is sexually consummated, as was always 

the case in her relationships, it is of course destroyed. Clearly Ines entered psychoanalysis with 

a good (although wholly unconscious) reason! 

The father’s enmeshed and psychologically incestuous relationship with his mother, 

Ines’s cold mother, as well as half – relationships that Ines experienced with her promiscuous 

partners, all this points to a Jungian diagnosis that in the deeper psychodynamic sense we are 

here encountering an Antigone. Ines’s father is like Oedipus: His psychotic disturbance binds 

him forever with his psychotic mother, and yet at the same time, he displays an exceptional 

intelligence of the classic unfortunate Saturnian king. Ines, willingly or unwillingly, undertook to 

guide her father on his journey of suffering ever during of her very childhood. Psychologically, 

it is always too soon that a child be required to undertake such a task. Although Ines has been 

living on her own for a few years now, and being like Antigone a true heroine, she had bought an 

appartment of her own at the time of entering into analysis, still the separation from the father has 

not yet occurred. Why do I say this, i.e. are there any significators for this? There is, above all, the 

fear which Ines has succeded in bringing to light towards the end of our two-and-a-half years of 

steady and regular work in analysis. More specifically, it is the fear of intimate relationship. 

This finding was, as we shall now see, a crucial turning point in the analysis. This fear is a 

significator for the mixed feelings that Ines has felt for me. On one hand, I am a positive father and 

in this sense she feels very good about our relationship and experiences how the psychological 

wound from her childhood is being contained and healed. Yet, on the other hand, there is a 

projection of the all – knowing one. Ines finds me very intelligent, well educated, etc, which 

may be true, but this all-knowing figure is idolized to such a degree that this is an archetypal 

image of Oedipus himself. Oedipus, being extremely gifted, and because of the realization that 

his relationship with Iocaste was incestuous, became psychologically disturbed, so he could 

indeed be very aggressive... In our analytic relationship this is expressed as Ines’s fear, which 

is only partly conscious, a fear of coming too close to a certain dimension of her subconscious 

that could, at least theoretically, come very close to the psychotic tissue that forms the matrix of 

Ines’s unconscious identity with the father – within terms of their symbiotic relationship. This is 

the true reason why Ines has, after two and a half years of working uninterruptedly in analysis 

with frequency of two sessions a week, demanded that the frequency of analytic work be reduced 

down to one session a week. 

This decision was preceded by a dream, that was dreamt during the time that Ines was 

considering whether to cut down in the frequency of analytic work: 

»I’m flying from another town to the town of the analysis. I’m wondering, why am I using the 

aeroplane, if the distance between these two towns is relatively so small? Initially, the speed of 

79

80 


the plane is quite low, but then suddenly it pushes on very quickly. I get very afraid and worry 

whether we are going to break the sound barrier? Well, the aeroplane then suddenly lands and 

outside there is a housewife expecting us and intending to serve us food in a local restaurant. 

I realize my analyst is also with me there on the plane. Somebody is asking him whether he is 

going to get out of the plane or not? But, it seems, he is not getting out and obviously wants to 

go on directly to the town of the analysis without breaking for this stop.« 

The »another town« in the dream is in reality the town where Ines is about to go to take 

part in a meditation workshop. In fact, during all the years of analysis Ines works in parallel in 

diverse workshops, on spirituality, as well as shamanism. A not unreasonable question arises, 

namely where does this need come from for these various additional healing techniques parallel 

to psychotherapy and psychoanalysis? 

Surely, this is just another significator for the splitting that can be found within Ines’s 

experience of me as her analyst, that is within the transference. On the positive side, Ines has 

been working succesfully within the hermetic vessel of our relationship, but the figure of the all 

– knowing one is indeed a figure who is too big even for a well educated psychoanalyst with 

various additional skills in healing techniques, spirituality and astrology! Psychoanalyst is able 

only to partially carry the projection of the great archetypal Oedipus, whereas the other part 

needs to be projected elsewhere, that is somewhere out of the analytic relationship where there 

exist more suitable conditions for such a projection. 

I hold a firm and stable opinion that without doubt the shamans are, in comparison to 

meditation and various other diverse forms of spirituality, one of the best possible archetypal 

ways of mastering and integrating psychotic states, assuming that the personality is strong enough 

so that one does not psychologically literally fall apart in the process. This is impossible to assess 

before venturing into such activities, but it certainly does seem to be risky if someone has a 

family history of psychotic disturbances. On the other hand, Ines already has, before entering 

analysis, already experienced a very risky shamanic workshop, of which she holds a positive 

opinion and says it helped her psychologically at least in some respect. Now, says Ines, she 

would like to undergo the second part of shamanic experience, and in order to collect the energy, 

time and money needed for such a venture, she would like to reduce the frequency of our analytic 

work, so that she could, in purely practical terms, organize this step. 

I have almost literally felt how difficult it was for Ines to drag this suggestion out of her 

body. The countertransference I felt in my stomach was an intense fear of not being understood. 

It was very obvious she was in fear of how I would react to this suggestion. Will I understand 

her or will I exclusively and jealously guard her within our relationship? In fact, Ines asked 

me for permission to do this – as if I was the one who could actually grant such a request. 

Psychoanalytically, this shows how much Ines is still afraid of the terrible father, from whom, 

because of his unpredictable and desperate behaviour, she still could not yet separate. Separation 

remains impossible exactly because of this unpredictability. Psychoanalytically, this decision is 

therefore another attempt at escaping from the terrible psychotic father. 

Interpretation and the Problem of Interpretation 

Psychoanalysis is still only a »talking cure«, as Freud put it. This means that whereas within 

the boundaries of the analytic relationship it is impossible to practice shamanic rituals, we do 

have other means in order to stimulate greater and more qualitative awareness. That’s the role of 

psychoanalytic interpretation. Yet, this essential technique always proves to be double – edged 

and has to be handled with extreme care. 

Of course every analyzand is free to decide what the frequency of her or his work in the 

analysis will be. In outer terms, Ines has been in shamanic training for some years now and she 

would like to take it further. This is her conscious reason to decide to reduce the frequency of


analytic work. However, on the inner plane, the above explained splitting that has also found 

its way into the transference and therefore explains the deeper psychodynamic matrix of our 

(analytic) relationship, shows that such a decision is, unconsciously, in fact just another attempt 

to flee away from the terrible psychotic father with whom Ines still maintains, at least to a certain 

extent, a symbiotic relationship. 

If the aeroplane in the dream is the analysis, then it becomes clear why the analyst in the 

dream refuses to get out for a break. He certainly wants to carry on with the process to achieve, 

according to the language of the dream, »the end of the journey«. The stated goal of her journey 

in analysis is to develop a human relationship, more specifically a lasting and stable partnership. 

The aim of the journey is not becoming a shaman, although Ines frequently plays with the idea 

that if she does not find a successful partnership in her life, she will become a shamaness instead. 

This is just another example of how the above mentioned splitting manifests itself. 

But the dream lacks lysis, i.e. a solution. This points to the present situation in which Ines 

alone has to decide whether she is going to carry with her analytic opus to its end or not. The 

woman in the dream who invites everybody into the restaurant is Ines’s mother and in reality the 

family used to run a restaurant in the house, where they also lived on the upper floor. To finish 

analysis or not – this does not seem to be a question that the dream is concerned with. It should 

be noted that the mother escaped from the relationship with the father, since she was unable to 

cope with the father’s lunatic fits. 

Initially, I did not dare to interpret Ines’s decision to cut down the frequency, while I 

responded to her transference feelings of fearing whether I would let her do this or not, with the 

countertransference response in which her fears were not justified. This is how a positive father 

would react. But the question of how this would influence the further analytic work and process, 

for which I am responsible, remained. As I was caught in the compliant countertransference, I 

did not interpret. At the time I was, because of the powerful countertransference feelings not 

realising and was not fully aware of what was actually happenning, and Ines went down to 

working one session a week. 

It was not until three months after this that I felt I should really interpret the situation and so I 

did. She suddenly felt very anxious and confused, which is exactly how I felt when I first became 

fully aware of the situation. During our following sessions Ines has succeeded in becoming 

angry with me. She resisted and did not accept the interpretation, and said that she started to feel 

trapped in our relationship. But this is the same as in her relationship with the father, I replied. 

Ines wondered if this is going to take forever, and if the analysis is going to take far too long, she 

is not going to be able to have a family of her own, which is her most cherished wish. To this I 

haven’t replied. 

This seems to be the end of the idolizing transference, as the negative feelings have finally 

found their way into the generally very positive transference. However, the interpretation that 

finally occured, had another very positive effect. Ines said that the interpretation gave her a real 

incentive to think more honestly about why she has really reduced the frequency. After showing 

me some anger, Ines was finally able to say that she undertook this decision because she had 

grown fond of me. This was becoming almost too much for her to bear, because of her struggle 

with the above described difficult fear of intimate relationship. The idolizing transference 

prevented her from verbalizing these feelings in the sessions, and this is another reason why she 

cut down the frequency. Thus, the emotional taboo that existed between her and the father, was 

finally broken. Feelings of fondness and emotional affection were finally free to be invested into 

the analytic relationship, which up to this point had struggled with the inner emptiness, which 

stemmed from the relationship with her father on one hand and manifested itself in promiscuous 

relationships with partners in her adult sexual life on the other. 

81

82 

Concluding Summation 

In the fields of psychoanalysis and analytical psychology, Saturn and Jupiter are key archetypal 

figures, and like all keys, a proper understanding of their roles unlocks the doors which will 

facilitate a greater understanding of the issues of promiscuity in theory and practice. 

Additionally, the Saturnian dimension of promiscuity, as we have seen, does not only imply 

the dynamics of Chronos (or Saturn) himself, but can be equally observed in the psychodynamics 

of some Saturnian kings, such as Oedipus. Oedipus and Antigone seem to be especially very 

important figures in order to enhance the deeper psychological and psychodynamic understanding 

of promiscuity. □ 

Notes 

1. I’m using the term Saturnian instead of “that of Chronos” because it is grammatically more easy. However, I’m fully aware that Saturn, 

being the Roman name for Chronos, is a god of agriculture and has in Rome developed this additional dimension. But essentially, Chronos 

and Saturn are one and the same archetypal figure. The same mutual relationship goes for Zeus and Jupiter. 

References 


Hillman, J. (1995). Pornography as an Expression of Saturn – Senex. In Hillman, J.: Puer Papers. Dallas 

Texas: Spring Publications. 

Jung, C. G. (1964a). The Complications of American Psychology. In: Civilization in Transition (Collected 

Works 10). London: Routledge & Kegan Paul. 

Jung, C. G. (1964b). The Relation Between the Ego and the Unconscious. In: Two Essays on Analytical 

Psychology (CW7) (Collected Works). London: Routledge & Kegan Paul. 

Suggested Readings for Those Who Wish to Know More: 

Assagiolli, R. (1993). Psychosynthesis: A Manual of Principles and Techniques. London: The Aquarian 

Press. 

Campbell, J. (1993). The Hero With the Thousand Faces. London: Fontana Press. 

Campbell, J. (1991). Occidental Mythology: The Masks of God. London: Arkana. 

Edinger, E. F. (1994). Anatomy of the Psyche: Alchemical Symbolism in Psychotherapy. Open Court 

Illinois. 

Franz von, M. L. (1995). Shadow and Evil in Fairy Tales. Boston: Shambhala Edition. 

Freud, A. (1993). The Ego and the Mechanisms of Defence. London: Karnac Books. 

Freud S. (1991). The Essentials of Psycho-analysis: The Definitive Collection of Sigmund Freud’s Writing. 

London: Penguin Books. 

Graves, R. (1988). The Greek Myths. London: Penguin Books. 

Hannah, B. (1981). Encounters with the Soul: Active Imagination as developed by C.G.Jung. Sigo Press. 

Hillman, J. (1994). Facing the Gods. Dallas Texas: Spring Publications. 

Klein, M. (1988). Envy and Gratitude and Other Works 1946-1963. London: Virago press. 

Kubler-Ross, E. (1995). On Death and Dying. London: Tavistock/Routledge. 

Minuchin, S. (1993). Families and Family Therapy. London: Tavistock/Routledge. 

Neumann, E. (1991). The Great Mother. New York: Bollingen Foundation. 

Neumann, E. (1993). The Origins and History of Consciousness. New York: Bollingen Foundation. 

Wickes, F. G. (1988). The Inner World of Choice. London: Sigo Press. 

Winnicott, D.W. (1995). The Family and Individual Development. London: Tavistock/Routledge.

Miran MOŽINA* 

V Sloveniji se je začel fakultetni študij psihoterapije 

Ključne besede: bolonjski proces, bakalavreat in magisterij psihoterapevtske znanosti, Univerza Sigmunda 

Freuda, Slovenska krovna zveza za psihoterapijo, akreditacija, zaposlovanje psihoterapevtov 

Povzetek: Na poti uveljavljanja psihoterapije kot samostojne znanstvene discipline in kot samostojnega 

poklica je posebnega pomena njeno vključevanje v akademski univerzitetni svet. Slovenska krovna zveza 

za psihoterapijo je v sodelovanju z Univerzo Sigmunda Freuda (USF) iz Dunaja oktobra 2006 začela s 

fakultetnim študijem psihoterapije takoj po maturi po sodobnem bolonjskem tristopenjskem programu. 

Vzporedno s tem je USF sklenila sporazum z novoustanovljeno Fakulteto za uporabne družbene študije v 

Novi Gorici, ki je omogočil, da je posebna delovna skupina pripravila in februarja 2007 vložila elaborat 

za akreditacijo dodiplomskega in podiplomskega študija psihoterapije v Sloveniji. Prednosti slovenske 

akreditacije bi bile številne, npr. status študenta, možnost za pridobitev koncesije in s tem znižanje 

šolnin. Inovacijski potencial fakultetnega študija psihoterapije je velik in zato odpira številne možnosti 

za uresničevanje novih ciljev, npr. zmanjšanje pomanjkanja psihoterapevtov, povezovanje razdrobljene 

psihoterapevtske scene, večje možnosti za kvalitetno prakso (npr. v okviru fakultetne svetovalnice), 

skrajšanje in poenostavitev izobraževanja iz psihoterapije, večji poudarek na raziskovanju psihoterapije 

idr. Potencialne zaposlitvene možnosti diplomantov bodo v socialnem in zdravstvenem varstvu, v šolstvu, 

zdravstvenem turizmu, na področju rehabilitacije, programov psihosocialne pomoči, paliativne oskrbe, 

psihosocialnega svetovanja, še posebej na področju hitro rastočih storitvenih dejavnosti, v javnih, zasebnih, 

neprofitnih organizacijah, v mednarodnih ustanovah (npr. dobrodelne in karitativne organizacije). 

Faculty Study of Psychotherapy Has Started in Slovenia 

Key words: bologna process, bachelor and master degree in psychotherapy science, Sigmund Freud University, 

Slovenian Umbrella Association for Psychotherapy, acreditation, employability of psychotherapists 

Summary: The integration of psychotherapy to the academic world of universities is crucial for its affirmation 

as the autonomous scientificaly based discipline and as the autonomous profession. In October 2006 

Sigmund Freud University (SFU) from Vienna and Slovenian Umbrella Association for Psychotherapy 

have started with the faculty study of psychotherapy (the enrollment is possible immediately after the 

secondary school) which is organized in accordance with Bologna process (three levels – bachelor, master, 

doctor). Paralelly SFU signed the agreement with Faculty of Applied Social Studies in Nova Gorica which 

enabled to the special project team to prepare and in February 2007 to apply for the accreditation of bachelor 

and master degree in Slovenia. The benefits of Slovenian accreditation would be many, for example 

student status, the possibility of state concession with the reduction of study costs. The innovative potential 

of the faculty study of psychotherapy is big and opens many possibilities for the realisation of new goals, 

for example the reduction of the insufficient number of psychotherapists in Slovenia, the integration of 

Slovenian psychotherapeutic scene, the improvement of the quality of the practice (for example in the 

frame of faculty outpatient department), the shortening and the simplification of the psychotherapy education, 

bigger emphasis on psychotherapy research etc. Potential employability possibilities for masters in 

psychotherapy science will be in social and health care system, in schools, health turism, in the field of psychosocial 

rehabilitation, psychosocial help programmes, paliative care, psychosocial counseling, in public, 

private, non-profit organisations and international charity organisations. 

Uvod 


Duševne motnje in psihosomatske bolezni so v zadnjih desetletjih v razvitih družbah 

vedno bolj pogoste in bolj opazne. To je spodbudilo družbene zahteve po izdatnejši 

psihoterapevtski oskrbi prebivalstva, ki naj jo izvajajo primerno izobraženi in specializirani 

strokovnjaki. Po najstrožjih evropskih ocenah naj bi psihoterapevtske storitve nujno potrebovalo 

Miran Možina, as. mag., psihoterapevt. Naslov/Address: Ulica Metoda Mikuža 16, 1000 Ljubljana, miran.mozina@fsd.uni-lj.si. 

83

84 

Miran Možina 

5 % prebivalstva, nekoliko manj nujno pa do 20 %. Če za katerega od poklicev lahko rečemo, da 

je poklic prihodnosti, je to gotovo psihoterapija. Za to govori dejstvo krhkosti in neodpornosti 

globaliziranega človeka na duševne motnje in življenjske zaplete kakor tudi njegova prebujajoča 

zavest, da si s psihoterapijo lahko razreši marsikakšen notranji konflikt in si izboljša kvaliteto 

življenja. 

Na politično zakonodajni ravni je v zadnjih petnajstih letih v številnih evropskih državah 

družbenim zahtevam po večji ponudbi psihoterapevtskih storitev sledilo zakonsko urejanje 

psihoterapije in seveda so se ob tem pojavile tudi potrebe po čim boljši, ekonomsko in znanstveno 

preverjeni ponudbi na tem področju. 

Hkrati so se okrepile tudi zahteve družbe do znanosti in želje po tem, da bi na področju 

psihoterapije prišlo do izboljšav pri poučevanju in raziskovanju. S temi družbenimi pričakovanji 

in prizadevanji so zdaj povezane tudi težnje po posebni ponudbi na področju psihoterapevtskih 

znanj na univerzah v različnih državah. 

Izobraževanje, potrebno za bodočega psihoterapevta, se od dežele do dežele zelo razlikuje, 

vendar lahko prepoznamo temeljne elemente, skupne vsem. Tri stopnje izobraževanja, ki jih je 

sprva poznala psihoanaliza, so postale standard za vse psihoterapevtske edukacije: lastna izkušnja, 

teorija in praksa. Doseženo je tudi soglasje, da je za bodočega psihoterapevta potrebno več let 

izobraževanja. Na žalost se univerze še ne zavedajo svoje izobraževalne vloge na tem področju, 

zato se v večini primerov vrši izobraževanje v privatnih ustanovah in v civilnem, neprofitnem 

sektorju, npr. v društvih, običajno kot podiplomski študij ali kot nadaljnje izobraževanje. Študij 

obsega običajno več tisoč ur. Tako zahteva na primer Evropska zveza za psihoterapijo (EAP = 

European Association for Psychotherapy), katere standarde zastopa pri nas Slovenska krovna 

zveza za psihoterapijo (SKZP), za evropsko diplomo iz psihoterapije najmanj tri tisoč dve sto 

ur obsežen študij, in sicer za oboje: za splošna, osnovna znanja iz psihoterapije in za specialno 

edukacijo v enem izmed psihoterapevtskih pristopov. Ob tako zahtevnih izobraževalnih standardih 

in normativih je zato že nekaj časa naraščalo protislovje, da namreč ne moremo govoriti o 

psihoterapiji kot samostojni znanstveni disciplini, dokler ne postane ena izmed univerzitetnih 

disciplin, dokler je ni mogoče študirati tako, kot je možno študirati medicino, psihologijo ali 

socialno delo, se pravi na univerzi. 

Sosednja Avstrija je dober primer evropske države z razvito psihoterapijo, za katero na tem 

področju zaostajamo najmanj desetletje ali dve. Od leta 1990 ima psihoterapevtsko dejavnost 

urejeno z zakonom (ki ga pri nas še ni), ki je izredno spodbudil razvoj psihoterapije. Izobraževanje 

psihoterapevtov v duhu tega zakona organizirajo predvsem zasebni inštituti. Tudi v Avstriji kot 

v drugih državah EU je zadnja leta vedno večja ponudba izobraževanj iz psihoterapije tudi na 

ravni univerz, zaenkrat izključno na podiplomski ravni (npr. univerzitetni programi v Grazu, na 

Dunaju, v Salzburgu, Innsbrucku in na Podonavski univerzi v Kremsu), saj je opazna potreba po 

odpravljanju zaostanka pri raziskovanju psihoterapije. Do tega je nedvomno prišlo tudi zato, ker 

se psihoterapevti pretežno izobražujejo izven univerz. 

Tudi v Sloveniji sta zaenkrat dve izobraževanji iz psihoterapije, ki sta organizirani znotraj 

univerze na podiplomski ravni: 

- enoletni podiplomski študij iz psihoterapije v okviru Medicinske fakultete v Ljubljani in 

- magistrski in doktorski znanstveno-raziskovalni študij na Teološki fakulteti v Ljubljani. 

Prvi poteka že od leta 1972 in je bil sprva obvezen za vse specializante psihiatrije in klinične 

psihologije. Danes je odprt tudi za druge visokošolske diplomante (npr. za medicinske sestre, 

socialne delavke) in je po svojem namenu, ciljih, obsegu ter vsebinah podoben študijskemu 

programu Propedevtika, ki ga od leta 1999 organizira SKZP. Predstavlja torej splošni uvod v 

psihoterapijo, preden potem diplomanti teh programov nadaljujejo svoje specialno izobraževanje 

iz psihoterapije v okviru enega od priznanih psihoterapevtskih pristopov (npr. TA, gestalt, 

sistemska terapija, psihoanaliza idr.).


Zasluga za drugi študij pa gre ustvarjalni skupini okoli patra Christiana Gostečnika, ki se je v 

tujini (v glavnem v ZDA) izobraževal iz novejših, predvsem relacijskih in sistemskih pristopov 

(avtorjev Mitchella, zakoncev Scharff, Sterna, Schorea idr.). Te novejše pristope je uspešno 

združil ter integriral v relacijski družinski oz. sistemsko relacijski model (Gostečnik, 2002, 2004) 

in jih pripeljal v Slovenijo. Tako so s sodelavci (npr. zakonca Erzar) najprej leta 2001 ustanovili 

specialistično podiplomsko, s strani Univerze v Ljubljani priznano izobraževanje iz zakonske 

in družinske terapije na Teološki fakulteti, leta 2004 pa še magistrski in doktorski podiplomski 

program iz zakonske in družinske terapije. To je prvi univerzitetni podiplomski (magistrski in 

doktorski) znanstveno-raziskovalni študij v Sloveniji s področja psihoterapije. Teološka fakulteta 

pri izvajanju podiplomskega izobraževanja sodeluje tudi s strani uporabnikov popularnim 

Frančiškanskim družinskim inštitutom (praksa, staž) ter pri znanstveno-raziskovalnem delu z 

Enoto za razvojno-raziskovalno dejavnost Frančiškanskega družinskega inštituta. Podiplomski 

program na Teološki fakulteti ter Frančiškanski družinski inštitut tako predstavljata velik doprinos 

k znanstveno-raziskovalnemu razvoju psihoterapevtske stroke pri nas, predvsem zakonske in 

družinske terapije. 

Šele leta 2005 pa se je začelo novo poglavje v akademskem izobraževanju iz psihoterapije 

– fakultetni študij psihoterapije kot dodiplomski študij, ki ga lahko izbere vsak takoj po maturi. 

V celotni zgodovini razvoja psihoterapije gre za eno najbolj revolucionarnih idej, ki je za mnoge 

še težko prebavljiva. Bohak (2006a) se ob tem sprašuje: »Ker je bila psihoterapija do nedavnega 

drugi poklic za drugo poklicno obdobje, je bilo treba premagati mnogo ovir in odporov. Kako 

naj pozabimo na podobo psihoterapevta kot sivolasega modreca in dopustimo, da začne ta znanja 

osvajati bolj ali manj zeleni maturant, ki se bo po šestih letih kompetentno posvečal našim 

problemom?« 

Študij psihoterapije takoj po maturi – najprej na Dunaju in nato pri nas 

Oktobra 2005 se je okoli 200 študentov vpisalo v fakultetni študij psihoterapije na zasebni 

Univerzi Sigmunda Freuda (USF; www.sfu.at) na Dunaju. Ker nas z njenim rektorjem, prof. 

dr. Alfredom Pritzem, veže dolgoletno plodno sodelovanje in prijateljstvo (glej sliko 1), smo 

številni psihoterapevti v Sloveniji (in tudi drugod po svetu) skočili v zrak od navdušenja – 

avstrijski kolegi so namreč odprli novo poglavje v razvoju psihoterapije (Bohak, 2006b). Kot 

prvi na svetu omogočajo možnost študija psihoterapije takoj po maturi po sodobnem bolonjskem 

tristopenjskem programu (tri leta prva – dodiplomska, dve leti druga – podiplomska, dve leti 

tretja stopnja). Po zaključku prve stopnje študenti dobijo diplomo z nazivom Bakalavreus 

psihoterapevtske znanosti, na drugi stopnji naziv Magister psihoterapevtske znanosti in na tretji 

Doktor psihoterapevtske znanosti. Če študent zaključi triletni študij za psihosocialno svetovanje, 

pa pridobi naziv »Svetovalec na psihosocialnem področju«. 

85 

Slika 1: Prof. dr. Alfred Pritz (levo) in 

mag. Janko Bohak sta dolgoletna sodelavca 

in prijatelja. Od začetka 90-tih let prejšnjega 

stoletja je Pritz generalni tajnik Evropske 

zveze za psihoterapijo (EAP – European 

Association for Psychotherapy) in je Bohaku 

nudil stalno oporo, da je leta 1998 povezal 

velik del slovenskih psihoterapevtskih 

društev v Slovensko krovno zvezo za 

psihoterapijo (SKZP). Ta je od leta 1999 

pooblaščena krovna organizacija EAP.

86 

Miran Možina 

Z ustanovitvijo USF na Dunaju je poudarjena samostojnost psihoterapije kot znanstvene 

discipline, po drugi strani pa so se tako povečale možnosti za povezovanje kvalitet dosedanjega 

psihoterapevtskega izobraževanja s kvalitetami akademskih zahtev. Pot do akreditacije 

fakultetnega študija psihoterapije v Avstriji je bila zahtevna: najprej so Pritz in kolegi zaman 

poskušali najti nišo za ta študij na Dunajski univerzi. Ko je bil leta 2002 v Avstriji sprejet zakon, 

ki je omogočal ustanavljanje zasebnih univerz, so se odločili, da bodo poskušali po tej poti, 

vendar je bil leta 2003 njihov elaborat na Avstrijskem akreditacijskem svetu za visoko šolstvo 

zavrnjen. Uspelo je v drugem poskusu dve leti kasneje. Pomemben jeziček na tehtnici so bila 

pozitivna strokovna mnenja recenzentov elaborata, ki jih je izbral avstrijski akreditacijski svet. 

Eden od recenzentov je bil tudi znani nemški psihoterapevt Wolfgang Mertens (glej opombo 1). 

V prilogi dodajam večji del njegovega mnenja (v prevodu Janka Bohaka), saj uravnovešeno (tudi 

realno kritično) prikaže dobre in šibke plati USF. 

V SKZP smo sklenili čim prej slediti dobremu avstrijskemu zgledu, podobno, kot so storili 

tudi v Parizu, Madridu, Berlinu, Amsterdamu, Moskvi, St. Petersburgu, Krakovu, New Yorku in 

Pekingu, kjer nastajajo podružnice USF. Z našimi izkušnjami s študijem propedevtike, s katerim 

smo začeli leta 1999 in ga je do zdaj zaključilo pet generacij slušateljev, smo bili relativno dobro 

pripravljeni. Tako smo v šolskem letu 2006/07 v kombinaciji s študijem propedevtike odprli ta 

študij tudi pri nas (kot skupni projekt USF in SKZP). Vanj se je vpisala prva generacija (okoli 70 

študentov) (glej slike 2, 3, 4, 5 in 6) (Več o pogojih vpisa, predmetniku študija idr. je na spletni 

strani SKZP http://marela.uni-mb.si/skzp) 

Slika 2: V Ljubljani se je 7. oktobra 2006 začel fakultetni študij psihoterapije, ko je 76 

vpisanih v prostorih OŠ Mirana Jarca prisluhnilo prvim predavanjem (študij je organiziran kot 

izredni ob petkih in sobotah).


Slika 3: Svečani trenutki ob začetku fakultetnega študija psihoterapije – mag. 

Janko Bohak (levo) in mag. Miran Možina sta imela otvoritveni predavanji. 

Slika 4: dr. Leonida Kobal Možina (desno) je prevzela strokovno in organizacijsko 

sovodstveno vlogo v projektu fakultetnega študija psihoterapije. 

87

88 

Miran Možina 

Slika 5: Brez dobre tajnice ni dobrega projekta. 

Za to je dokaz tudi naša »super« tajnica SKZP 

in projekta fakultetnega študija psihoterapije 

Irena Poštrak. 

Slika 6: Jernej Vidmar že veliko let organizacijsko 

in strokovno pomaga pri študiju propedevtike 

in sedaj tudi pri fakultetnem študiju 

psihoterapije. 

Prva dva letnika študija sta podobna dosedanji propedevtiki, v tretjem letniku prve stopnje 

pa študenti izberejo enega od psihoterapevtskih pristopov (npr. integrativno terapijo, sistemsko 

družinsko terapijo, gestalt, logoterapijo, transakcijsko analizo, psihoanalitično terapijo itn.), če 

se odločijo za nadaljevanje študija na drugi stopnji. Lahko pa se študenti v tretjem letu prve 

stopnje odločijo tudi za smer psihosocialno svetovanje, zaključijo s študijem po treh letih in 

pridobijo kvalifikacijo za svetovalno delovanje na psihosocialnem področju. V številnih 

nevladnih organizacijah (npr. v Sloveniji je dobro razširjena mreža svetovalcev za duševne stiske 

po telefonu) je potreba po takih svetovalcih velika, je pa tudi to področje pri nas zakonsko 

neurejeno. 

V prvo stopnjo, ki traja šest semestrov, so vključene osnove psihoterapevtske znanosti: 

znanstvene osnove biopsihosocialnega razvoja človeka, psihopatologija in psihosalutologija, 

dosežki nevroznanosti pomembni za psihoterapijo, osnove znanstveno utemeljenih 

psihoterapevtskih metod – to je le nekaj ključnih tem. Poleg tega študent na prvi stopnji pridobi 

znanje o raziskovalnih metodah ter pregled etičnih, pravnih, gospodarskih in splošnih družbenih


okvirjev, ki so pomembni za opravljanje psihoterapevtske dejavnosti. 

Glede na celotni obseg študija, ki se v bolonjskem sistemu vrednosti s kreditnimi točkami 

(en letnik prinese 60 kreditnih točk), študenti opravijo dobro polovico pri nas, ostali del pa v 

okviru intenzivnih enomesečnih poletnih šol (ki vključujejo predavanja, vaje, seminarje in učno 

terapijo v malih skupinah) na Dunaju. Velika dragocenost teh šol je, da so mednarodne, saj 

se jih udeležijo študenti iz vseh podružnic USF. Program poletnih šol je po eni strani določen 

s predmetnikom, hkrati pa je tudi odprt in fleksibilen glede na interese udeležencev in glede 

na aktualne teme. Študenti imajo edinstveno priložnost srečati vodilne svetovne strokovnjake 

na področju psihoterapije. Prve poletne šole julija in avgusta 2006 se je že udeležilo 17 naših 

slušateljev, ki so v preteklih letih pri nas opravili študij propedevtike. Vrnili so se navdušeni. 

Pomemben del študija je seveda praksa, ki na prvi stopnji poteka v treh oblikah: 

- kot praksa v raznih psihosocialnih ustanovah z namenom, da se študenti seznanijo z 

različnimi oblikami psihosocialne pomoči ljudem; 

- kot učna psihoterapija (osebnostna rast, delo na sebi, osebna izkušnja), v kateri študenti 

preizkusijo psihoterapevtske metode na lastni koži. Ta oblika prakse je edinstvena posebnost 

študija psihoterapije, saj pomeni, da mora bodoči psihoterapevt sprejeti nase enak proces dela na 

sebi, kot ga bodo nekoč sprejeli njegovi klienti; 

- kot praksa pri izkušenih psihoterapevtih pristopa, ki so ga izbrali v tretjem letniku študija, 

kjer so študenti najprej opazovalci, nato pa (predvsem na drugi stopnji) postopno prevzemajo vse 

bolj aktivno vlogo in v zadnji fazi vodijo pogovore pod supervizijo izkušenih učiteljev. 

In nenazadnje naj omenim t. i. tutorske skupine, ki omogočajo individualizacijo študija, saj 

povečujejo možnosti, da se študentje v malih skupinah lahko izrazijo, da slišijo in so slišani v 

svojem procesu učenja. V tutorskih skupinah lahko npr. reflektirajo teoretična znanja, pripravljajo 

in predstavljajo eseje (o prebrani literaturi, poletnih šolah), poročila o praksi, evalvirajo študij 

itn. 

Večkrat se pojavlja vprašanje, ali študij zadošča kvantitativnim kriterijem, npr. v primerjavi 

s kriteriji Evropske diplome za psihoterapijo (EDP), ki sem jih že omenil zgoraj. Odgovor je 

preprost: fakultetni študij psihoterapije na vseh treh temeljnih stebrih psihoterapevtskega 

izobraževanja (teorija, praksa pod supervizijo, učna terapija) presega zahteve EDP za več kot 

tretjino, torej za več kot 1300 ur. 

Podružnica Univerze Sigmunda Freuda ali Šola za psihoterapijo na Fakulteti za 

uporabne družbene študije v Novi Gorici? 

Za fakultetni študij psihoterapije je posebno živ interes pokazala novoustanovljena Fakulteta 

za uporabne družbene študije (FUDŠ) v Novi Gorici. Po usklajevalnih pogovorih je 3. oktobra 

2006 prišlo do svečanega podpisa pogodbe o sodelovanju med USF, SKZP in FUDŠ (glej sliko 7). 

Glavni rezultat te pogodbe je bila ustanovitev Projektne skupine FUDŠ v Novi Gorici pod mojim 

vodstvom za izdelavo elaborata za akreditacijo dodiplomskega in podiplomskega fakultetnega 

študija psihoterapije na Svetu za visoko šolstvo. Februarja 2007 smo elaborat vložili na Svet in je 

trenutno v postopku. Za oblikovanje vloge za akreditacijo je USF Fakulteti za uporabne družbene 

študije v Novi Gorici velikodušno (zastonj) odstopila avtorske pravice za svoj program, ki smo 

ga seveda morali (sicer v manjši meri) prilagoditi zahtevam našega akreditacijskega postopka oz. 

zahtevam Zakona o visokem šolstvu. 

89

90 

Miran Možina 

Slika 7: (od leve) Rektor Univerze Sigmunda Freuda, prof. dr. Alfred Pritz, dekan Fakultete 

za uporabne družbene študije (FUDŠ) v Novi Gorici, doc. dr. Borut Rončevič, in predsednik 

Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, mag. Miran Možina, 3. oktobra 2006 ob otvoritvi FUDŠ 

v Novi Gorici podpisujejo pogodbo o sodelovanju, ki naj bi povečala možnosti za akreditacijo 

fakultetnega študija psihoterapije v Sloveniji. 

Upamo na pozitivno odločitev Sveta, saj bi bile prednosti slovenske akreditacije številne, 

npr.: 

- študentje bi lahko pridobili status študenta in z njim povezane ugodnosti; 

- diplomanti bi prejeli slovenske visokošolske oz. univerzitetne diplome; 

- odprla bi se možnost za pridobitev koncesije za fakultetni študij psihoterapije, kar bi izdatno 

zmanjšalo šolnino in odprlo možnost študija tudi za tiste, ki si zaradi relativno visoke šolnine 

sedaj študija ne morejo privoščiti; 

- možne bi bile sinergije (tako vsebinske kot materialne, npr. delitev stroškov za skupne službe, 

bolj ekonomično izkoriščanje prostorov) z drugimi študijskimi programi FUDŠ in v okviru 

raziskovalnih projektov FUDŠ (npr. skupno javljanje na razpise, iskanje financerjev); 

- izkoristili bi lahko geografski položaj Nove Gorice za pridobivanje študentov in visokošolskih 

učiteljev iz sosednje države, s še posebnim poudarkom na zamejskih Slovencih, in sodelovali 

na izobraževalnem in raziskovalnem področju z institucijami iz drugih držav (npr. v prostoru 

Alpe Adria).


Slika 8: »Quo vadis, slovenska psihoterapija?« se sprašujemo (od leve) Janko Bohak, 

Alfred Pritz in Miran Možina po otvoritvi Fakultete za uporabne družbene študije (FUDŠ) 

v Novi Gorici 3. oktobra 2006. Fakultetni študij psihoterapije odpira nove možnosti razvoja 

slovenske psihoterapije, katere glavni problem je veliko pomanjkanje primerno usposobljenih 

psihoterapevtov glede na potrebe slovenskega prebivalstva. Bo še naprej organiziran kot privatni 

program v okviru podružnice Univerze Sigmunda Freuda ali kot akreditiran slovenski program 

po avstrijskem zgledu na FUDŠ v Novi Gorici? 

Vendar tudi če do akreditacije v Sloveniji (še) ne bo prišlo, bomo s projektom fakultetnega 

študija psihoterapije seveda nadaljevali pod okriljem podružnice USF, ki bo imela sedež v 

Ljubljani (glej sliko 8). 

Cilji fakultetnega študija psihoterapije v Sloveniji 

S fakultetnim študijem psihoterapije bodisi v okviru slovenske podružnice USF ali v okviru 

Šole za psihoterapijo FUDŠ v Novi Gorici, si prizadevamo uresničiti naslednje cilje: 

1. Prispeval bo k reševanju trenutno največjega problema slovenske psihoterapije – k 

zmanjšanju primanjkljaja dobro izobraženih in usposobljenih psihoterapevtov. Kot sem že 

omenil zgoraj, po najstrožjih evropskih ocenah naj bi psihoterapevtske storitve nujno potrebovalo 

5 % prebivalstva, nekoliko manj nujno pa do 20 %. Po najnižji oceni je to v Sloveniji 100.000 

ljudi. En psihoterapevt lahko s polnim delovnim časom obravnava 15–30 pacientov, z večjimi ali 

manjšimi variacijami odvisno od njegovega psihoterapevtskega pristopa in od pogostosti srečanj. 

Ob tej predpostavki bi v Sloveniji potrebovali 5000 psihoterapevtov, ki bi se v delovnem času 

polno posvečali psihoterapiji. V Sloveniji je trenutno okoli 200 diplomiranih psihoterapevtov, ki 

se jim vsako leto v najboljšem primeru pridruži okoli deset do dvajset novih. S tako dinamiko 

psihoterapevtskega izobraževanja nikdar ne bomo mogli zadovoljiti potreb. Hkrati je pomembno 

91

92 

Miran Možina 

dejstvo, da večina slovenskih psihoterapevtov ostaja zaposlenih v svojem prvem poklicu (npr. 

v psihiatriji, socialnem delu) in se le v manjšem delu svojega časa posvečajo psihoterapiji. 

Dodiplomski in podiplomski študij psihoterapije bi v opisano situacijo prinesel postopen premik 

na bolje, a še vedno bomo potrebovali nekaj desetletij, preden bomo glede razmerja med številom 

psihoterapevtov na število prebivalcev dosegli razvite evropske države (Bohak, 2006b). 

2. Prispeval bo s svojim pionirskim poslanstvom, saj prvič v Sloveniji omogoča fakultetni 

študij psihoterapije po bolonjskem sistemu. Študijski programi tako nudijo univerzitetno 

izobraževanje tistim, ki so si brez predhodne psihoterapevtske izobrazbe (npr. takoj po maturi) 

zastavili ta cilj. Obenem pa dajejo možnost onim, ki so si že prej pridobili neuniverzitetno 

izobrazbo na področju psihoterapije (npr. izobraževanja v okviru raznih društev, inštitutov), da 

dokončajo redni ali izredni študij in si tako izboljšajo svoje poklicne možnosti. 

3. Prispeval bo k intenziviranju sodelovanja s tujimi strokovnjaki in k povezovanju razdrobljene 

slovenske psihoterapevtske scene. Kljub svoji majhnosti je ta podobna številnim vrtičkom, okoli 

katerih lahko hitro zrastejo visoke ograje. Fakultetni študij psihoterapije je največji projekt v 

zgodovini slovenske psihoterapije, ki ga je možno uresničiti le s povezovanjem s tujimi strokovnjaki 

in sodelovanjem in z dialogom večine slovenskih psihoterapevtov, ki smo aktivni v okviru 

mednarodno priznanih terapevtskih pristopov. Zato je dober test za to, ali smo sposobni stopiti 

skupaj in še naprej presegati majhne konflikte in rivalstva, kot nam je do zdaj uspevalo v okviru 

SKZP. Zaenkrat načrtujemo enajst pristopov: psihoanalitična terapija, sistemska psihoterapija, 

integrativna relacijska psihoterapija, transakcijska analiza, gestaltterapija, relacijska družinska 

terapija, integrativna terapija (Petzold), logoterapija, realitetna terapija, kognitivno vedenjska 

terapija, izkustvena družinska terapija (se bodo pa lahko še dodajali glede na razvoj psihoterapije 

v Sloveniji). To pa hkrati seveda ne pomeni, da bodo ti pristopi izgubili svojo identiteto, ki so jo 

veliko let gradili v povezovanju z evropskimi združenji t. i. psihoterapevtskih šol. Prav obratno, 

ker bodo predstavniki različnih psihoterapevtskih pristopov prisiljeni stalno razmejevati med 

vsebinami, ki so jim skupne in vsebinami, ki so specifične (ker sta dodiplomski in podiplomski 

program tako zasnovana – na skupni in na specifični del), bodo imeli možnost oboje razvijati na 

novi ravni medsebojnega dialoga – povezovanja in razmejevanja. 

Prav tako kvalitetni fakultetni študij ne bo mogoč brez intenzivnega sodelovanja med ožjim 

timom fakultetnih učiteljev in izven fakultetnimi psihoterapevtskimi društvi in inštituti. Še posebej 

si je nemogoče predstavljati kvalitetno izpeljavo prakse in učne terapije, ki bosta v veliki meri 

potekali izven fakultete. 

4. Prispeval bo k uveljavljanju priznanih slovenskih psihoterapevtov v akademskem svetu 

in odprl možnost akademske kariere mlajšim, še neuveljavljenim terapevtom. V Sloveniji 

imamo veliko kvalitetnih strokovnjakov na področju psihoterapije, vendar se večina od teh ne 

posveča izključno psihoterapiji, niti pri kliničnem niti pri pedagoškem ali raziskovalnem delu. 

Fakultetni študij psihoterapije bo odprl novo nišo za zaposlovanje in bolj usmerjeno delovanje 

teh strokovnjakov na kliničnem, pedagoškem in raziskovalnem področju. Hkrati bo odprl 

možnost akademske kariere mlajšim strokovnjakom, ki že imajo visokošolsko izobrazbo in se 

usposabljajo iz psihoterapije izven univerzitetnega prostora v okviru raznih društev in inštitutov 

ali so tako usposabljanje pred kratkim končali. 

5. Prispeval bo k razvijanju boljših možnosti za kvalitetno prakso: 

- v ustanovah, kjer nudijo razne oblike psihosocialne pomoči. Za dosedanje rodove 

slovenskih psihoterapevtov, ki so se izobraževali po raznih društvih in inštitutih, so bile možnosti 

za opravljanje take prakse relativno skromne oz. izjemne. Če so bili edukanti dosedanjih 

psihoterapevtskih izobraževanj zaposleni v takih ustanovah, je bila situacija seveda lažja, 

vendar pa so praktične izkušnje nabirali samo na svojem delovnem mestu in si niso nabrali 

dovolj raznolikih izkušenj o številnih oblikah psihosocialne pomoči. Fakultetni status študija 

psihoterapije bo tudi boljše izhodišče za bolj sistematično ureditev prakse v okviru psihiatričnih


ustanov, ki so bile za študente propedevtike in za edukante psihoterapije iz raznih društev in 

inštitutov do zdaj relativno nedostopne; 

- v okviru fakultetne svetovalnice bodo študenti z ramo ob rami z izkušenimi psihoterapevti 

lahko nabirali praktične izkušnje. Postopno bodo ob prisotnosti učiteljev iz vloge opazovalcev 

prehajali v vlogo terapevtov pod supervizijo učiteljev, ki jih bodo v živo opazovali pri terapevtskem 

delu. To bo velika prednost in veliko olajšanje za študente glede na zunaj univerzitetne 

izobraževalne ustanove, ki nimajo na voljo take ambulante, zaradi česar morajo študenti 

pogosto dolgo čakati, preden jim inštitut ali društvo lahko zaupa prvega klienta v diagnostiko 

in obravnavo. Večkrat je bil tudi problem, da so edukanti psihoterapije težko razvijali lastno 

psihoterapevtsko prakso v matičnih ustanovah zaradi nenaklonjenosti vodstva ali kolegov. Tako 

so morali svojo dejavnost skrivati. Fakultetni študij psihoterapije bo prispeval k večji legalnosti 

in legitimnosti praktičnega psihoterapevtskega usposabljanja. 

6. Prispeval bo k uveljavljanju in profiliranju poklica psihoterapevt, saj bo intenziviral 

potrebo po registraciji tega poklica v Sloveniji in po pravni zakonski ureditvi psihoterapevtske 

dejavnosti na medresorski način, ne le na področju zdravstva, kjer je do zdaj edino reguliran 

za zdravnike oz. psihiatre in klinične psihologe. Diplomanti bodo namreč zaposljivi na raznih 

področjih (podobno kot psihologi), npr. v socialnem varstvu, šolstvu, gospodarstvu, turizmu itn. 

(glej v nadaljevanju o zaposljivosti psihoterapevtov). 

7. Prispeval bo k izdatnemu skrajšanju in poenostavitvi izobraževanja iz psihoterapije za 

tiste, ki se bodo odločili za ta študij takoj po maturi. Prvič bo v Sloveniji možno izobraževanje za 

psihoterapijo kot prvi poklic. Do zdaj je bilo pri nas namreč možno vključiti se v psihoterapevtsko 

izobraževanje samo kot v izobraževanje za drugi poklic, potem ko so kandidati dosegli višješolsko 

ali visokošolsko izobrazbo. 

V zvezi s to možnostjo je tudi v Sloveniji največ pomislekov, da bodo namreč diplomanti 

osebnostno nezreli, premladi, da ne bodo imeli dovolj izkušenj. Mertens v svojem strokovnem 

mnenju (glej prilogo) nanje odgovori s tehtnimi protiargumenti: »Dandanes se vedno manj mladih 

ljudi – kljub velikemu zanimanju – odloča za poklic psihoterapevta. To je po eni strani gotovo 

povezano z dolgotrajnim časom izobraževanja, po drugi strani pa z visokimi stroški izobraževanja 

ter v primerjavi s tema dvema dejavnikoma s sorazmerno skromno finančno nagrado, pa tudi s še 

vedno nezadovoljivim družbenim ugledom tega poklica […] Skrajšanje celotne dolžine študija, 

kot ga načrtuje USF, bi lahko delovalo proti pojemajočemu zanimanju za poklic psihoterapevta. 

Ni ti treba postati 30 ali 35 let star, da opravljaš ta poklic, marveč lahko začneš z njim že v 

dvajsetih letih. To bi utegnilo privesti do tega, da si posamezen psihoterapevt v času svojega 

življenja pridobi več kompetenc, morda pa lahko razvije več zanimanja za raziskovanje svoje 

poklicne dejavnosti, kot se to dandanes dogaja.« 

K temu naj dodam še nekaj argumentov: 

- za sprejem v fakultetni študij psihoterapije se z vsakim opravi intervju in seminar v mali 

skupini kandidatov. To je prvo sito, kjer se lahko odkrije osebnostno neprimerne kandidate; 

- drugo in tretje sito poteka s pomočjo t. i. “poročevalnega (reporting) sistema” – v tretjem 

letniku in na drugi stopnji, ko supervizorji poročajo o študentovem terapevtskem delu s klienti. 

Če ima študent težave, lahko povečajo obseg tega dela oz. upočasnijo študentovo pot do diplome, 

dokler ne razvije potrebnih kompetenc. V skrajnem primeru lahko pride tudi do tega, da se 

študentu predlaga prekinitev študija; 

- učna terapija pomaga študentu, da pospeši svoj proces osebnega zorenja; 

- bodoči socialni delavci, socialni pedagogi, zdravniki, psihologi, teologi in policisti tudi 

začnejo s študijem po srednji šoli in poleg tega niti nimajo učne terapije oz. dela na sebi. 

Če je možno tako odgovorne poklice študirati takoj po srednji šoli, zakaj ne bi bilo mogoče 

psihoterapije; 

- raziskave o učinkovitosti psihoterapije kažejo, da so mladi terapevti v povprečju enako 

93

94 

Miran Možina 

uspešni in učinkoviti kot izkušeni. Njihove prednosti pred izkušenimi so v veliki motiviranosti 

in zagnanosti. 

8. Prispeval bo k raziskovanju na področju psihoterapije in k povezovanju raziskovanja in 

poučevanja s prakso. Raziskovanja psihoterapije v Sloveniji praktično ni. Izobraževalni programi 

iz psihoterapije po društvih in inštitutih v Sloveniji ne usposabljajo za raziskovalno dejavnost 

na področju psihoterapije. Njihov glavni kriterij za pridobitev diplome je obvladanje teoretičnih 

znanj, praktična usposobljenost za terapevtsko delo in učna terapija. V okviru fakultetnega študija 

psihoterapije pa je velik poudarek tudi na učenju raziskovalne metodologije in na raziskavah v 

okviru diplomskih nalog tako na prvi kot na drugi stopnji študija. To kvaliteto poudarja tudi 

Mertens kot eno bistvenih (glej prilogo): »Za razliko od univerz, na katerih prevladuje poučevanje 

bazičnih predmetov na račun njihove praktične uporabe, in za razliko od zunaj univerzitetnih 

izobraževalnih inštitutov in društev, v katerih je poleg posredovanja teorije v središču uvajanje v 

prakso, medtem ko je raziskovanje običajno zapostavljeno zaradi preskromne državne podpore, 

namerava USF ta področja združiti pod eno streho.« 

9. Prispeval bo k nadaljnjemu interdisciplinarnemu in transdisciplinarnemu razvoju 

psihoterapije, kar je v skladu s svetovnimi trendi na področju psihoterapije (integracija različnih 

psihoterapevtskih pristopov, nastajanje novih transdisciplinarnih teoretskih okvirjev in novih 

paradigem), saj ponuja raznoliko zasnovan predmetnik in sodelovanje predavateljev različnih 

disciplinarnih profilov v pedagoškem procesu in sodelovanje z različnimi izobraževalnimi 

institucijami v Sloveniji in v tujini skladno z bolonjskimi načeli. 

10. Prispeval bo v primerjavi s študiji za druge pomagajoče poklice v Sloveniji (npr. medicina, 

socialno delo, socialna pedagogika) kvalitativno novo obliko praktičnega usposabljanja, t. i. učno 

terapijo (osebna izkušnja oziroma osebnostna rast, delo na sebi), v kateri študenti preizkusijo 

psihoterapevtske metode na lastni koži. 

11. Prispeval bo z možno širitvijo študijskih programov na drugi stopnji. Končan študij prve 

stopnje bo dobra osnova tudi za druge podiplomske magistrske študije iz psihoterapije, npr. za 

psihoterapijo otrok in mladostnikov, ki na Dunaju že poteka. 

12. S tkanjem mreže učnih baz za opravljanje prakse študentov po ustanovah, ki nudijo 

razne oblike zdravstvene in psihosocialne pomoči, bo prispeval k intenziviranju sodelovanja s 

široko paleto praktikov na vseh področjih in odpiral nove možne niše za njihovo zaposlovanje. V 

tkanju mreže učnih baz bo pomembno tudi spodbujanje strokovnega razvoja številnih praktikov, 

ki kvalitetno in motivirano izvajajo razne oblike psihosocialne pomoči in psihoterapije in ki 

bodo od fakultete preko raznih ugodnih ponudb za izobraževanje dobili spodbude za nadaljnjo 

strokovno rast. 

13. Prispeval bo k popularizaciji psihoterapije, k posredovanju informacij o psihoterapiji 

zainteresirani javnosti in k zmanjševanju stigme ljudi, ki se obračajo po psihoterapevtsko 

pomoč. 

Zaposlitvene možnosti diplomantov fakultetnega študija psihoterapije 

Večkrat se pojavi vprašanje o možnostih zaposlitve diplomantov druge stopnje, ki bodo po 

mojem mnenju relativno široke zaradi kombinacije interdisciplinarnega profila, vrste uporabnih 

znanj in praktičnih veščin. Potencialne zaposlitvene možnosti vidim v socialnem in zdravstvenem 

varstvu, v šolstvu, zdravstvenem turizmu, na področju rehabilitacije, programov psihosocialne 

pomoči, paliativne oskrbe, psihosocialnega svetovanja, še posebej na področju hitro rastočih 

storitvenih dejavnosti, v javnih, zasebnih, neprofitnih organizacijah, v mednarodnih ustanovah 

(npr. dobrodelne in karitativne organizacije). 

V tem okviru želim posebej izpostaviti naslednje: 

- Da diplomant druge stopnje po kvantitativnih (kot sem že poudaril zgoraj) in kvalitativnih 

kriterijih zadošča dogovorjenim evropskim standardom in normativom za samostojno opravljanje


psihoterapevtske dejavnosti. Kar se pričakovanih kompetenc tiče so zahteve tako visoke, da 

zadoščajo za samostojno psihoterapevtsko delo. Pametna ureditev bi bila, da bi diplomanti 

opravili še staž (npr. enoletni) in nato opravili državni izpit. Če bomo v naslednjih letih na državni 

ravni psihoterapevtsko dejavnost zakonsko regulirali in registrirali poklic psihoterapevt, bi to 

pomenilo, da bi lahko diplomant kar se izobrazbe in usposobljenosti tiče (morda še z dodatnim 

letom staža in državnim izpitom), kandidiral za pridobitev licence za samostojno opravljanje 

psihoterapevtske dejavnosti. Po naši zakonodaji bi licence podeljevala Zbornica psihoterapevtov. 

Tisto, kar bi v Sloveniji odločilno povečalo možnosti zaposlovanja psihoterapevtov, je prav 

ta trojna rešitev: zakon, registracija poklica in fakultetni študij psihoterapije. Akreditacija 

dodiplomskega in podiplomskega programa psihoterapija pa bi lahko predstavljala odločilen 

premik k tej celostni rešitvi. 

- Stanje v slovenski psihiatriji pa tudi v ambulantah splošne medicine kaže, da se veča 

število ljudi, ki iščejo pomoč zaradi raznih psihosomatskih težav, stresa in anksiozno depresivnih 

motenj in ki bi rabili poleg medikamentozne terapije tudi psihoterapevtsko pomoč ali večkrat tudi 

bolj psihoterapijo kot zdravila. Psihoterapevtska pomoč lahko koristno dopolnjuje medicinskopsihiatrično 

zdravljenje in obratno. Zaradi pomanjkanja kvalitetne psihoterapevtske pomoči se 

večajo čakalne dobe v psihiatričnih ambulantah. Za zaposlovanje psihoterapevtov so zato na tem 

področju velike možnosti. 

- V Sloveniji tudi primanjkujejo stacionarne oblike psihoterapevtske pomoči (npr. 

psihoterapevtski oddelki), na kar spet kažejo dolge čakalne dobe za psihoterapevtsko obravnavo 

na takih oddelkih slovenskih psihiatričnih bolnic. Če pogledamo primer Nemčije, so postale v 

zadnjih dvajsetih letih zelo popularne tudi t. i. psihosomatske klinike, ki so v glavnem privatne 

in kjer so prevladujoč profil med zaposlenimi psihoterapevti. Podobno bi se lahko razvijali tudi 

psihoterapevtski oddelki in klinike pri nas. 

- Raziskave so potrdile pomen in mesto psihoterapije v psihosocialni rehabilitaciji ljudi s 

hudimi in dolgotrajnimi duševnimi motnjami (npr. psihotične motnje), kjer lahko psihoterapevti 

učinkovito pomagajo bolnikom in njihovim svojcem tudi po zaključeni psihiatrični hospitalizaciji 

v okviru različnih nevladnih organizacij, klubov in društev. 

- Dokler psihoterapija ni zakonsko regulirana, bo večina psihoterapevtov lahko opravljala 

psihoterapijo v privatnem sektorju. Čeprav v Sloveniji poklic psihoterapevta ni registriran, pa 

je registrirana psihoterapija v Standardni klasifikaciji dejavnosti pod šifro 85.141 – zdravstvena 

dejavnost, ki je ne opravlja zdravnik. Tako lahko vsak danes registrira s. p. ali d. o. o. pod to 

šifro. To ima slabo stran, saj ni nobenega nadzora nad tem, kdo se razglaša za psihoterapevta in 

je veliko prostora tudi za šarlatane. Ima pa tudi dobro stran, saj se bodo lahko diplomanti druge 

stopnje odločali za tako obliko zaposlovanja in bodo za to tudi primerno usposobljeni. Take 

privatne oblike psihoterapevtske dejavnosti bodo seveda na začetku v glavnem samoplačniške, 

saj izkušnje razvitih evropskih dežel kažejo, da je pot do koncesij za psihoterapevtsko dejavnost 

relativno dolga (v Avstriji je npr. trajalo deset let po sprejetju zakona, da so zavarovalnice začele 

sklepati pogodbe z regionalnimi psihoterapevtskimi združenji). Zaenkrat je pri nas s strani 

zavarovalnice plačana (sicer slabo v primerjavi z drugimi psihiatričnimi in klinično psihološkimi 

storitvami) psihoterapija samo v zdravstvu, če jo opravljajo psihiatri ali klinični psihologi. 

- Situacija v razvitih evropskih deželah kaže, da se le 10 % psihoterapije dogaja v okviru 

zdravstva, pretežni del pa na drugih področjih, kar potrjuje smiselnost strateške usmeritve študija 

na drugi stopnji, ki bo omogočal kvalitetno izobraževanje za diplomante, ki se bodo zaposlovali 

pretežno zunaj zdravstvene dejavnosti, saj so tam največje zaposlitvene možnosti. 

- Na centrih za socialno delo in v socialnem varstvu se je pokazalo, da se psihoterapevtska 

pomoč lahko dobro povezuje s socialnim delom. Tudi tu je možno področje zaposlovanja 

diplomantov druge stopnje, čeprav je trenutna strategija razvoja socialnega varstva v javnem 

sektorju temu nenaklonjena. 

95

96 

Miran Možina 

- Na Svetovalnih centrih za otroke, mladostnike in starše, na Kriznih centrih za mlade, v 

stanovanjskih skupinah za mladostnike so prav tako zaželeni strokovnjaki s psihoterapevtskimi 

znanji. 

- V mnogih evropskih državah se psihoterapevti zaposlujejo v neprofitnem sektorju. V 

Nemčiji je npr. izredno dobro razvita mreža psihoterapevtskih centrov in svetovalnic Karitasa za 

posameznike, skupine in družine. 

- Psihoterapevti so zelo uspešni tudi v preventivnih programih, npr. sistemski pristop za 

preprečevanje nasilja na šolah, programi za preprečevanje stresa in izgorelosti. 

- Psihoterapevti se bodo lahko zaposlovali tudi v delovnih organizacijah, kjer gre za visoko 

stopnjo obremenjenosti in stresa in bi lahko nudili psihoterapevtsko pomoč še preden bi se razvila 

duševna ali psihosomatska motnja. 

- V Sloveniji ima psihoterapija že dolgo tradicijo (več kot trideset let) na področju zdravljenja 

alkoholizma, v zadnjih letih pa tudi na področju zdravljenja odvisnosti od drog. Psihoterapevti so 

nujni v stacionarnih in ambulantnih programih, saj lahko pomagajo individualno, skupinam in 

družinam. 

- V okviru gibanj za izboljšanje kvalitete življenja se je psihoterapija uveljavila tudi kot 

sredstvo oz. medij za spodbujanje osebnostne rasti ne le kot način zdravljenja. V razvitih deželah 

je veliko privatnih psihoterapevtov, ki nudijo razne oblike seminarjev za izboljšanje kvalitete 

življenja. Lahko pa se psihoterapevti zaposlujejo tudi v okviru zdravstvenega turizma (npr. v 

zdraviliščih, antistresni programi). 

- Velike možnosti zaposlovanja so na področju psihoterapije parov, zakonskih konfliktov, 

mediacije, spolnih motenj in na področju družinske terapije. 

- V programih rehabilitacije kroničnih telesnih bolezni (npr. na centrih za pomoč sladkornim 

bolnikom, bolnikom z multiplo sklerozo, epilepsijo, po srčnem infarktu itn.) imajo psihoterapevti 

prav tako lahko pomembno vlogo in možnosti zaposlovanja. 

- So pa še druga področja, na katerih so psihoterapevti prav tako aktivni in se lahko zaposlujejo. 

V zadnjih dvajsetih letih je izredno v porastu potreba po superviziji za ljudi v pomagajočih 

poklicih in mnogi psihoterapevti so dejavni kot supervizorji. Drugi dajejo na voljo svoje znanje 

in spretnosti ljudem v svetovalnih situacijah najrazličnejših vrst (npr. svetovanje v menedžmentu, 

svetovanje po svetovnem spletu), vedno pogosteje pa tudi kličejo psihoterapevte, da pomagajo 

oskrbeti akutne travme ljudi, neposredno po katastrofah (npr. po letalskih nesrečah). 

Velik interes, ki ga je fakultetni študij psihoterapije vzbudil v Sloveniji, kaže, da gre za 

perspektiven projekt, ki je kljub nekaterim odporom pozitivno nagovoril številne in bo pomagal 

tudi utirati nove možnosti zaposlovanja psihoterapevtov. 

Epilog – slovenska psihoterapija na prelomnici 

Slovenska psihoterapija, ki se povezuje s sodobnimi evropskimi in svetovnimi tokovi, se 

danes nahaja na pomembni prelomnici (Možina, 2006): vedno bolj se namreč uveljavlja kot 

samostojna znanstvena disciplina in kot samostojen poklic. Na družbeni ravni gre za zahteven 

prehod od marginalne v avtonomno družbeno dejavnost, ki nujno zahteva tudi sodoben zakon 

o psihoterapevtski dejavnosti in fakultetni študij po bolonjski shemi. Ni več daleč čas, ko se 

bo v paleti t. i. pomagajočih poklicev tudi v Sloveniji (kot se je to že zgodilo po nekaterih 

evropskih državah) psihoterapevt postavil ob bok poklicem, kot so psiholog, zdravnik oz. 

psihiater, socialni delavec, socialni in specialni pedagog, delovni terapevt idr. Po drugi strani 

se z uvajanjem fakultetnega študija psihoterapije v Sloveniji napoveduje svež veter v vrstah 

slovenskih psihoterapevtov, saj se bo povečal podmladek. Hkrati pomeni ta študij spodbudo za 

razvoj psihoterapevtske znanosti in bolj odločen vstop psihoterapije v akademski svet. Vse te 

spremembe slovenske psihoterapije so povezane z dogajanjem v evropskem prostoru, še posebej 

v državah evropske unije, kjer v Bruslju v okviru platform za organiziranje novih poklicev,

potekajo tudi aktivnosti za reguliranje poklica psihoterapevt v državah EU. □ 

Opomba 

1 Prof. dr. Wolfgang Mertens, profesor psihologije na Inštitutu za psihologijo Univerze v Münchnu, je eden najbolj znanih nemških 

psihoanalitikov. Napisal je več knjig iz področja psihoanalize, tudi nekaj temeljnih, ki so v Nemčiji popularni kot učbeniki: Metafore in 

spoznavne metode: Uvod v psihoanalitično spoznavno teorijo, Razvoj psihoseksualnosti in identiteta spola, Psihoanaliza: zgodovina in 

metode, Poklic psihoanalitika, Kompendij psihoanalize, Psihoanaliza in nevroznanost v dialogu, Sanje in interpretacija sanj, Leksikon 

psihoanalitičnih izrazov. Hkrati je znan tudi kot raziskovalec na področju psihoterapije, npr. prospektivne dolgotrajne študije o procesu in 

izidu globinsko psiholoških in psihoanalitičnih terapij idr. 

Fotografije prispevala Irena Poštrak 

Literatura 


Bohak, J. (2006a). Freud in njegova dediščina. Dialogi, 42 (9), 7–14. 

Bohak, J. (2006b). Odločilen prag v profesionalizaciji psihoterapije. Ampak, 7, april 2006, številka 4, 38– 

40. 

Gostečnik, C. (2002). Sodobna psihoanaliza. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski center. 

Gostečnik, C. (2004). Relacijska družinska terapija. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski 

inštitut. 

Možina, M. (2006). Slovenska psihoterapija na prelomnici. Dialogi, letnik 42 (9), 15–29. 

97

98 

Wolfgang Mertens 

Prof. dr. Wolfgang Mertens, 31. maja 2005 

Priloga 

Izvedeniško mnenje o prošnji za akreditacijo zasebne Univerze Sigmunda 

Freuda, Fakultetni program za psihoterapijo, Dunaj 

Izvedeniško mnenje temelji na prošnji za akreditacijo Univerze Sigmunda Freuda (USF), 

Dunaj, iz dne 3. novembra 2004 … in zavzema stališče do sledečih točk: 

1. Izjava o poslanstvu, širini in inovacijskem potencialu 

2. Kvaliteta poučevanja 

3. Kvaliteta raziskovanja 

Izjava o poslanstvu, širini, inovacijskem potencialu itn. 

Inovacijski potencial: 

USF nedvomno kaže inovacijski potencial z ozirom na svoj cilj – povezati raziskovanje in 

poučevanje s prakso. Za razliko od univerz, na katerih prevladuje poučevanje bazičnih predmetov 

na račun njihove praktične uporabe, in za razliko od zunaj univerzitetnih izobraževalnih inštitutov, 

v katerih je poleg posredovanja teorije v središču uvajanje v prakso, medtem ko je raziskovanje 

običajno zapostavljeno zaradi preskromne državne podpore, namerava USF ta področja združiti 

pod eno streho. To predpostavlja dobro premišljeno izbiro učnega osebja in med seboj dobro 

usklajeno kurikularno načrtovanje raziskovanja, poučevanja in prakse. Financiranje načrta se zdi 

spričo relativno visokih šolnin dokaj realistično. Dosedanji »poskusni tek« kaže, da zainteresirani 

študentje sprejemajo visoko šolnino, tako da s finančne strani ta cilj nima ovir. 

Nadalje je inovativno, da že od začetka načrtujejo stik s pacienti. To omogoča univerzitetna 

ambulanta. Nasproti zunaj univerzitetnim izobraževalnim ustanovam, ki (v Avstriji) nimajo na 

voljo ambulante, zaradi česar morajo študenti pogosto dolgo čakati, preden jim inštitut lahko 

poveri prvega pacienta v diagnostiko in obravnavo, predstavlja ustanova USF v tem oziru veliko 

olajšanje za študente. 

Inovativno je tudi mnoštvo psihoterapevtskih metod, izobraževanje za raziskovanje in 

zaključek študija v mlajši starosti. 

Širina: 

Glede vsebinske širine študija psihoterapije lahko rečem, da naj bi bila po klasičnem 

pojmovanju odnosa med bazičnimi in uporabnimi predmeti psihoterapija le uporaba osnovnih 

predmetov, kot so psihologija motivacije in emocij, razvojna psihologija, socialna psihologija, 

klinična psihologija, kognitivne znanosti, nevrobiologija, psihopatologija, itd. in naj ne bi kazala 

prave širine. 

Vendar pa se danes vedno bolj uveljavlja stališče, da psihoterapevtska znanost ni le 

deduktivna uporaba zakonitosti bazičnih predmetov, marveč proizvaja s svojimi metodami 

tudi od teh predmetov neodvisna spoznanja (ki naj bi sicer bila kompatibilna z njimi). Takšno 

pojmovanje ustvarja drugačno izhodišče za umestitev področja psihoterapije, ki pridobi s 

tem neprimerno večjo kompleksnost. Medtem ko potekajo raziskovanja bazičnih predmetov 

praviloma v poenostavljenih laboratorijskih pogojih, pa ima psihoterapevtska znanost opravka 

s predmetom, ki ne kaže le »temeljne kompleksnosti«, marveč je tudi v veliki meri odvisen od 

konteksta in je procesnega značaja, zato ga je treba konceptualizirati dinamično in ne linearno. 

To zahteva načelno nove metode, ne le eksperiment ali opazovanje v kontroliranih pogojih, 

marveč tudi metode introspektivnega in refleksivnega opazovanja in analizo intersubjektivnega

Izvedeniško mnenje o prošnji za akreditacijo zasebne Univerze Sigmunda Freuda, Fakultetni program za psihoterapijo, Dunaj 

in interaktivnega pogovora med psihoterapevtom in njegovim pacientom/klientom glede na 

zavestne in nezavedne, jezikovne in nejezikovne, simbolične in subsimbolične elemente. 

Toda psihoterapevtska znanost je v programu fakultetnega študija na začetku le v enem 

predmetu, kar se zdi na prvi pogled preozko za konstituiranje fakultete za psihoterapijo. Ta 

ugovor lahko ovržemo z argumentom, da moramo predmet psihoterapije sicer pojmovati v 

njegovi metodični in konceptualni samostojnosti, da pa se zato nič manj ne poslužuje spoznanj 

psihologije, medicine in kulturoloških znanosti oz. da mora te sklope znanj neprestano upoštevati 

glede na njihova najnovejša dognanja. 

Širina predmeta pa se oblikuje tudi iz različnih kulturnih, nacionalno in filozofsko zgodovinsko 

pogojenih šol ali modelnih predstav in njim pripadajočim metodologijam in metodam, kot so na 

primer ameriška vedenjska terapija in kognitivna terapija, kontinentalno evropska psihoterapija 

in psihoanaliza; znotraj psihoanalize pa spet bolj iz ameriškega pragmatizma izvirajoča 

interpersonalna (relacijska) psihoanaliza, bolj anglosaška teorija objektnih odnosov ali pa bolj v 

»tragičnem« utemeljena klasična psihoanaliza itd. Razlik med njimi ne moremo negirati in jih 

spraviti pod isto streho, kot je to storil Graweja. 

Vendar pa to ne izključuje – in to je tudi prednostni cilj Zasebne USF – da ne bi mogli sine ira 

et studio študirati in empirično raziskovati različnih podob o človeku, filozofskih predpostavk, 

metodoloških in vsebinskih paradigem. Širina načrtovanih modulov in izbirnih predmetov 

predstavlja dobro izhodišče za poglabljanje. V okviru magistrskega študija so predvideni tile 

izbirni obvezni predmeti: analiza eksistence, integrativna gestaltterapija, individualna psihologija, 

psihoanaliza/psihoanalitična terapija, na osebo osredotočena psihoterapija, sistemska družinska 

terapija, vedenjska terapija. Če bo uspelo kooperativno raziskovanje psihoterapevtskih znanj za 

ravnanje, brez znanih prepirov med »šolami«, bi s tem pridobili nadaljnji inovativni potencial 

te načrtovane ustanove. To pa seveda predpostavlja dobrohoten in novega učenja sposoben učni 

kader, ki bo sposoben neprestane refleksije in konstruktivnega razreševanja skupinsko dinamskih 

razlik. Dejstvo, da je jedrno učno osebje pridobilo že mnoge izkušnje o tem problemskem 

področju v drugih institucijah in da so tudi preostali docenti dejavni na drugih področjih in v 

drugih ustanovah, bo pripomoglo k doseganju tega cilja. Poleg tega so skoraj vsi nosilci vloge za 

akreditacijo zbirali izkušnje v interdisciplinarnih projektih. 

Možna je tudi širitev študijskega programa. Izhajajoč iz središča psihoterapevtske znanosti 

so možni nadaljnji podiplomski magistrski študiji, npr. globinsko psihološka terapija otrok in 

mladostnikov ali nevropsihološko usmerjeno kognitivno pospeševanje razvoja. 

Na ugovor, da predstavlja USF razmeroma majhna skupina, ki jo pri poučevanju in raziskovanju 

sicer podpira 70 do 80 zunanjih učiteljev, a mora nositi večji del administrativnih dejavnosti, ki 

jih spričo velikosti načrtovane ustanove in številnih aktivnosti z drugimi institucijami ne bo 

malo, prosilci realistično odgovarjajo. Jedrni tim, odgovoren za študijski program bakalavreata 

in magisterija (prof. dr. Giselher Guttmann, univ. doc. Gerhard Benetka, dr. Brigite Sindelar, 

prof. dr. Michael Buchholz, univ. doc. dr. Johannes Reichmayr, dr. Jutta Fiegl in vodja ambulante 

častni profesor dr. Alfred Pritz) realistično ocenjuje obremenitve in čas administrativnih zahtev. 

Nadalje smo opozorili na to, da zahteva znaten inovacijski potencial več refleksije in sodelovanja 

vseh udeležencev, ne nazadnje zato, ker mnogi zunanji opazovalci pozorno in kritično spremljajo 

dejavnosti USF. 

Poklicna podoba, zaposljivost diplomantov: 

USF ima jasno poklicno podobo in vizijo zaposljivosti: z bakalavreatom je po eni strani 

možno pridobiti osnove za nadaljnji magistrski študij, po drugi strani pa je mogoče zaključiti 

študij za psihosocialno svetovanje (pri čemer lahko prejmeš z nadaljnjim študijem enega 

semestra poklicni naslov »diplomiran življenjski svetovalec«). V magistrskem študiju pa dobi 

študent po desetih semestrih možnost, da dela kot psihoterapevt – po ustreznem priznanju s strani 

99

100 


ministrstva in po izpolnjenem 27. letu starosti. 

Delitev v bakalavreat in magisterij ustreza mednarodnim standardom univerzitetnega študija, 

sledi bolonjskem sistemu in konceptu univerze v Bochumu, Porurje. S skrajšanjem izobraževanja 

se na splošno lahko strinjamo. 

Predpostavke za pridobitev naslova psihoterapevt 

Dvomi nastopijo, ko primerjamo program z nemškimi in s švicarskimi razmerami glede na 

pridobitev naziva psihoterapevt: v navedenih deželah mora kandidat najprej končati osnovni 

študij medicine ali psihologije; šele nato se lahko loti študija psihoterapije. Čas izobraževanja 

traja praviloma 10 do 12 let. Ali ni potem psihoterapevtska kompetenca na osnovi širše in 

intenzivnejše izobrazbe, večjih življenjskih izkušenj in praviloma daljše lastne terapevtske 

izkušnje znatno večja? In ali se zunaj univerzitetni izobraževalni inštituti v Avstriji upravičeno 

ne bojijo poplitvenja psihoterapevtskega izobraževanja? 

Proti tem, na prvi pogled upravičenim pomislekom lahko v prid konceptu USF navedemo 

tele argumente: Oba osnovna študija ne zagotavljata avtomatično boljše kvalifikacije za študij 

psihoterapije. Mnogi celo menijo, da ta dva študija s svojo naravoslovno objektivistično metodiko 

prej deformirata empatične, refleksivne in introspektivne kompetence in morajo študenti 

psihoterapije znova razviti sposobnosti razumevanja, ki presegajo zavestni in vsakdanji pomen 

lastnih psihičnih vsebin in medosebnih odnosov – kar je zlasti pomembno za psihoanalitično 

globinsko hermenevtiko. Še pomembnejša od teh argumentov pa je okoliščina, da se dandanes 

vedno manj mladih ljudi – kljub velikemu zanimanju – odloča za poklic psihoterapevta. To je po 

eni strani gotovo povezano z dolgotrajnim časom izobraževanja, po drugi strani pa z visokimi 

stroški izobraževanja ter v primeri s tema dvema dejavnikoma s sorazmerno skromno finančno 

nagrado, pa tudi s še vedno nezadovoljivim družbenim ugledom tega poklica. 

Nadalje je nesmisel – in tu mislim na nemške razmere – da se v drugem delu študija psihologije 

pridobljena psihološka znanja iz klinične psihologije (podobno velja za medicino) ne upoštevajo 

pri nadaljnjih študijskih vsebinah psihoterapevtskega izobraževanja in jih je treba pretežno iz 

poklicnih in društvenih razlogov dvakrat absolvirati. 

Skrajšanje celotne dolžine študija, kot ga načrtuje USF, bi lahko delovalo proti pojemajočemu 

zanimanju za poklic psihoterapevta. Ni ti treba postati 30 ali 35 let star, da opravljaš ta poklic, 

marveč lahko začneš z njim že v dvajsetih letih. To bi utegnilo privesti do tega, da si posamezen 

psihoterapevt v času svojega življenja pridobi več kompetenc, morda pa lahko razvije več 

zanimanja za raziskovanje svoje poklicne dejavnosti, kot se to dandanes dogaja. 

Tekmovanje z zunaj univerzitetnimi izobraževalnimi inštituti 

Intenzivno smo razpravljali tudi o možnosti, da bi ustanovitev USF z zapeljivo ponudbo krajše 

poti do naziva psihoterapevta utegnila spodkopati angažirana prizadevanja zunaj univerzitetnih 

inštitutov. To bi lahko imelo škodljive posledice za te inštitute, ki si v ne vedno preprostih 

družbenih razmerah prizadevajo za prenašanje poklicnih znanj mlajšim kolegom. 

Opozorilu s strani USF, da so ti zunaj univerzitetni inštituti preveč »šolski«, v svojih 

programih premalo napredni in zaradi pomanjkljive preglednosti vzbujajo strah, ni mogoče 

povsem oporekati, prav tako pa ne smemo spregledati angažiranega prizadevanja tistih inštitutov, 

ki jim ni v ospredju komercialni interes. Kljub načelnim možnostim prihodnjega sodelovanja z 

zunaj univerzitetnimi psihoterapevtskimi inštituti pa vidim v tem tudi priložnost za poživljajočo 

tekmovalnost: privatni avstrijski inštituti bi bili z ustanovitvijo USF prisiljeni, da preučijo svoje 

učne vsebine in metode, da se v večji meri odločajo za raziskovalne projekte, da razvijejo nove 

povezovalne strukture in se v smislu Kernbergovih prizadevanj institucionalno in organizacijsko 

posodabljajo itd.


Navsezadnje pa ne morem v celoti razrešiti pomislekov do razmeroma kratkega časa 

izobraževanja v magistrskem programu za zahteven poklic. Kljub temu se mi zdi pozitivno 

prizadevanje, da zanimanje za poklic psihoterapevta znova prebudijo tudi s tem, da čas 

izobraževanja (v primerjavi z Nemčijo in Švico) skrajšajo in omogočijo zgodnejši vstop v 

poklic. Ta mikavnost bo pripomogla k temu, da bodo kandidati laže prenesli visoke šolnine. Z 

ohranjanjem minimalnih standardov, predpisanih v zakonu, pa se nikjer ne ponuja nekaj, česar 

ne bi bilo mogoče izpolniti. Pozitivna v primeri z zunaj univerzitetnimi izobraževalnimi inštituti 

je predvidena povezanost prakse z istočasnim raziskovanjem. Nemčija in Švica sta edini deželi v 

Evropi, v katerih sta medicina ali psihologija vstopni pogoj; pa tudi v Nemčiji so že prizadevanja, 

da bi čas psihoterapevtskega izobraževanja skrajšali. Poleg tega je absolventom USF dano na 

voljo, da si do svojega 28. leta starosti pridobijo še nadaljnjo kvalifikacijo na zunaj univerzitetnih 

inštitutih. 

Ta ocena postavlja v drugo luč številna stališča s strani univerz in zunaj univerzitetnih 

inštitutov. 

Že vzpostavljeno sodelovanje 

Ne glede na cehovske in poklicno politične prepire pa lahko USF pokaže, da je že vzpostavila 

sodelovanje z Glavno zvezo nosilcev avstrijskega socialnega zavarovanja kakor tudi nadaljnje 

dogovore z izvajalci zdravstvenih storitev, npr. z Dunajskim združenjem za psihoterapevtsko 

oskrbo, z Deželno psihiatrično kliniko Sigmunda Freuda v Gradcu in s Spodnje avstrijskim 

združenjem psihoterapevtskih ustanov. Cilj tega sodelovanja je med drugim tudi posredovanje 

rezultatov raziskovanja v korist zdravstva, zlasti glede na prihranke zdravstvenega sistema, ki so 

možni z ustrezno in pravočasno psihoterapevtsko oskrbo. 

Poleg tega se je USF že dogovorila za raziskovalne projekte na univerzitetni ravni (npr. 

z univerzo v Sheffieldu, s profesorjem Kapfhammerjem v Gradcu, s profesorjem Bänninger- 

Huberjem v Innsbrucku, z banko raziskovalnih podatkov v Ulmu (Mergenthaler/Kächele) kakor 

tudi z nekaterimi zunaj univerzitetnimi izobraževalnimi ustanovami, ki so prav tako zainteresirane 

za sodelovanje. 

Poimenovanje 

Ali je upravičeno, da se ime Sigmunda Freuda uporabi za Privatno univerzo Sigmunda 

Freuda? Bi ne bilo mnogo manj poklicno političnega razburjanja, če se načrtovana ustanova 

ne bi oglaševala z imenom ustanovitelja psihoanalize? Se z ugledom imena snubi za nekaj, kar 

lahko izobraževanje le približno izpolni, saj predstavlja globinsko psihološka oz. psihoanalitična 

smer le eno izmed izbirnih možnosti študija? Kritike, zakaj se raje ne imenuje Zasebna univerza 

Lesterja Luborskega ali Hansa Struppa (oba sta znana ameriška raziskovalca psihoterapije), po 

eni strani zavračajo, da bi lahko bilo veliko število ustanov z imenom Sigmunda Freuda, ob 

katerih se ne bi nihče spotikal, po drugi strani pa, da se Zasebna univerza Sigmunda Freuda s 

svojo refleksivno zahtevnostjo dejansko čuti zavezana ustanovitelju globinsko psiholoških šol. 

Prosilec se zavezuje, da bodo v primeru akreditacije v vsakem primeru od prvega zimskega 

semestra predavanja iz obveznega izbirnega predmeta psihoanaliza/psihoanalitična terapija. V 

ta namen pripravljen kurikulum upošteva Smernice psihoanalitičnih strokovnih združenj. Poleg 

tega bodo poučevali ustrezne aplikacije psihoanalize (kot npr. analiza otrok, psihoanalitično delo 

z mladostniki, psihoanalitična skupinska terapija). 

V skladu s poimenovanjem zasebne univerze bo psihoanaliza pojmovana kot vir in izvor 

(fons et origo) vseh naslednjih psihoterapevtskih metod in bo imela ustrezno mesto v splošnem 

študijskem delovanju. 

101

102 

Kvaliteta poučevanja 


Primerljivost z učnimi vsebinami univerzitetnega študija 

Na ugovor, da so predmeti po starem pojmovanju vstopnih študijev (psihologija, medicina) v 

učnem načrtu USF nezadostno zastopani, odgovarjajo, da si bodo študenti v prvih štirih semestrih 

pridobili določene osnove, priznavajo pa, da je zlasti medicinskih vsebin relativno malo. Kljub 

temu pa bodo študenti dobili osnovna znanja iz psihopatologije na psihiatriji – tudi z udeležbo na 

ambulantnih konferencah – iz nevropsihologije in nevrobiologije v zadostni meri. 

Postopek selekcije 

Izražena je bila skrb, da bi mešanje privatno ekonomskih interesov s problemi ugotavljanja 

primernosti lahko imelo za posledico nezadostno skrb pri odločitvah o selekciji kandidatov. 

Zato so izvedenci predlagali, da bi za zagotavljanje zadostne objektivnosti glede ugotavljanja 

primernosti absolventov psihoanalitičnega izbirnega obveznega predmeta pritegnili učne 

analitike in supervizorje priznanih psihoanalitičnih inštitutov. Na to so po eni strani odvrnili, 

da mora obdržati USF suverenost izobraževanja, strinjali pa so se s priporočilom, da naj bi 

večina učnih analitikov in supervizorjev izvirala od zunaj, kar bi olajšalo kasnejše vključevanje 

v psihoanalitična združenja. Dosegli smo konsenz, da bosta sodelovali obe strani. 

Kljub temu se je izvedencem zdelo, da ni dovolj poskrbljeno, da bi neprimeren študent 

pravočasno zvedel, da ni primeren za poklic psihoanalitičnega psihoterapevta. Bo povezava 

komercialnih interesov z odgovornostjo za dovolj dobro oceno primernosti premočna in bo 

prihajalo do neustrezne selekcije? Da bi odgovorno ravnala s to možno dilemo, se USF zavezuje 

k tej dopolnitvi: 

»Supervizor poda na koncu vsakega semestra mentorju poročilo o študentovem napredku. V 

poročilu naj bo posebej omenjeno, ali so kakšna znamenja, ki ogrožajo uspešno obvladovanje 

izbirnega obveznega predmeta psihoanaliza/psihoanalitična terapija. To bi naj pomagalo, da 

bo študent lahko čim prej spoznal svojo morebitno neprimernost. Supervizorjevo poročilo se 

študentu pregledno predstavi. 

Za učne analitike in supervizorje se pritegne učne analitike in supervizorje psihoanalitičnih 

strokovnih združenj.« 

Ta dopolnila pa po mnenju izvedenca ne veljajo le za izbirni obvezni predmet Psihoanaliza/ 

psihoanalitična terapija, marveč prav tako za druge izbirne obvezne predmete. Le tako bo USF 

upravičila svojo odgovornost izobraževanja študentov v zahteven poklic ter v naprej preprečila 

očitek, da postavlja v ospredje komercialne interese. S sodelovanjem z učnimi analitiki in 

supervizorji psihoanalitičnih strokovnih združenj ne bo zagotovljena le kontrola kvalitete, 

marveč se bo USF s tem odprla do zunaj univerzitetnih inštitutov, ki se bodo potem laže odločali 

za sodelovanje, kar bi bilo zaželeno iz različnih razlogov. 

Kurikularne psihoanalitične vsebine: 

Na predlog izvedencev se USF obveže, da bo dodala tale dopolnila k študijskemu načrtu 

Psihoanaliza/psihoanalitične terapije: »600 ur praktičnega dela s klienti mora vsebovati: dve 

analizi (najmanj tri ure na teden) v času 250 seans. Te analize je treba gosto supervidirati.« 

Kvaliteta raziskovanja 

Inovativen raziskovalni potencial 

Izvirno in tradicionalno empirično raziskovanje psihoterapije, kot je zastavljeno v raziskovalnih 

načrtih, zlasti prof. Buchholza, moramo posebej pohvaliti. Enako pozitivno ocenjujemo stike z 

mednarodno uglednimi raziskovalci psihoterapije, kot sta prof. Eva Bänninger in prof. Horst 

Kächele. Organizacijski talent gospoda dr. Pritza, ki ga je že pokazal pri organizaciji treh


svetovnih kongresov in pet projektov EU, se je izkazal tudi pri pridobivanju denarnih sredstev. 

Prav tako zaslužijo priznanje izkušnje raziskovalnih projektov gospodov Benetka, Buchholza in 

Guttmanna. 

Pri ogromni količini transkripcij protokolov seans za raziskovanje psihoterapevtskega procesa 

bodo pomagali študenti, ki se bodo zavezali za transkripcijo določenega števila ur terapije. To se 

nam izvedencem zdi realistično. 

Sklepna ocena 

Moji začetni pomisleki so bili med pogovori in naknadnih »izboljšavah« v veliki meri – 

čeprav ne povsem – razrešeni. Brez dvoma gre za znaten inovacijski potencial, širina študija 

psihoterapije je zagotovljena, za poklic, za katerega izobražuje USF, je veliko povpraševanje. 

Na osnovi avstrijskega zakona o psihoterapiji je skrajšanje izobraževanja možno; skrajšanje 

študija v drugih deželah bi lahko načelno tudi pozdravili. Zato bi utegnila USF spodbuditi nujno 

modernizacijo zunaj univerzitetnih inštitutov in bi pripomogla k zgostitvi psihoterapevtskega 

izobraževanja. 

Poimenovanje lahko sprejmemo z naknadno izboljšavo, da bodo v vsakem študijskem 

letu ponudili izbirni obvezni predmet psihoanaliza/psihoanalitična terapija. Finančni načrt je 

v glavnem realističen, zainteresirani očitno sprejemajo relativno visoke stroške izobraževanja. 

Študijski načrti ustrezajo strokovnim in formalnim zahtevam – in če odmislimo posebne razmere 

v Nemčiji in v Švici tudi mednarodnim standardom. 

Načrtovana študijska ponudba, še posebno ker bo v naslednjih letih tekla vzporedno z 

raziskovalnimi projekti (tudi zahtevno kvalitativno raziskovanje), daje soliden vtis. Raziskovalni 

načrti so uresničljivi, če začetni angažma vseh sodelujočih ne bo znatno popustil. Povezanost z 

drugimi ustanovami je dobra, izkušenj v pridobivanju sredstev s tretje strani je dovolj. Učiteljski 

kolektiv jedrnega tima pokriva vsaj 50 % vseh poučevanih vsebin in sestoji iz izkušenih, 

angažiranih oseb, naklonjenih reformam. Prosilci se zavedajo, da je treba zagotoviti neodvisnost 

in nevtralnost selekcijskih odločitev učiteljev USF, ki opravljajo tudi supervizijske naloge, 

delno tudi z zunanjimi strokovnjaki; zagotovljeno je tudi sodelovanje z zunaj univerzitetnimi 

ustanovami. 

Prostori na Schnirchgasse so za pouk zelo primerni; njihovo velikost in površino bodo lahko, 

če bo treba, še povečali. 

Na osnovi svoje ocene priporočam Avstrijskemu svetu za akreditacijo, da ugodi prošnji 

Zasebne univerze Sigmunda Freuda Dunaj za akreditacijo. □ 

103 

Prevedel Janko Bohak

104

DRUGI PRISPEVKI

106

Drugi prispevki 

107 

Utemeljitev Zlatega priznanja za razvoj 

psihoterapije – Leon Lojk 

Vemo, da človek osnovno opremljenost za kasnejše 

psihoterapevtsko delovanje razvije že v otroštvu: to sta 

empatija in zanimanje za notranji svet drugih, vključno z 

njihovimi stiskami in problemi. O svojem otroštvu je Leon 

zapisal tole (naj pa najprej omenimo, česar ni zapisal, da je 

namreč bil njegov oče v neposrednem času po drugi svetovni 

vojni eden skrajno redkih sodnikov, ki so se uprli revolucionarni praksi sodišč po političnem 

diktatu in preživel zato več let v strogem zaporu): 

»Imel sem srečo, ker sem otroštvo preživel v bogaboječi družini, hkrati pa so me v prvih 

razredih osnovne šole učiteljice podučile, da religija predstavlja ‘cvetje na verigah proletarcev’ 

in da so verniki lahko le neuki in zaostali ljudje. Ne vem, če mi je to, da sem se rodil zaostalim 

staršem, pustilo kakšne posledice, bolj je name vplivalo v puberteti to, da je bilo pri vernikih vse 

v zvezi s spolnostjo grešno. Ko mi je v prvem razredu srednje šole prišel v roke Diderotjev spis, 

v katerem se zavzema za svobodno spolnost, se je moje prepričanje krepko nagnilo k ateizmu.« 

Sedaj, ko vemo, zakaj je Leon postal brezbožnež, naj nam še pove, zakaj ni postal psihoanalitik. 

Takole pravi: 

»Na študiju psihologije sem se posvetil klinični psihologiji in se takrat srečal s psihodinamičnimi 

teorijami (B. Šali) in neoanalitskimi (L. Bregant). Zaposlil sem se v vzgojnem domu 

za mladino ‘z motnjami v vedenju in osebnosti’ in s tem znanjem sem lahko ‘motnje’ precej 

zanimivo razlagal, nisem pa jih znal odpravljati. Ko sem odkril trditve H. J. Eysencka, da 

psihoanaliza in psihodinamika nista znanstveni, ker znata vse razložiti – toda ničesar napovedati, 

je to spodbudilo mojo mladostno sumničavost do nedokazanih trditev in nekaj časa sem bil pod 

vplivom Eysenckovih molarnih nevroloških konstruktov in brezštevilnih korelacij. Zdaj sem 

lahko razlagal vedenje glede na izmerljive osebnostne razsežnosti in napovedoval vedenje s 

statistično verjetnostjo pojavljanja.« 

Ker pa se ni zadovoljil z merjenjem osebnostnih dimenzij in napovedovanjem statistične 

verjetnosti pojavljanja nekega vedenja, je iskal dalje. 1980. leta se je en semester seznanjal s 

kratko grupno analizo na univerzi Minnesota. Prav tako se je v ZDA seznanjal s transakcijsko 

analizo in racionalno-emotivno terapijo. Ko pa je še istega leta srečal Williama Glasserja, je 

začutil svojo življenjsko izbiro. Še istega leta je začel s študijem realitetne terapije in pet let 

kasneje diplomiral v Quebec Cityju, v Kanadi. Leta 1990 je postal supervizor in inštruktor ter 

dosegel najvišjo stopnje edukacije na inštitutu Williama Glasserja. 

Že leta 1982 je prvič pripeljal Glasserja v Jugoslavijo. Istega leta se je začelo izobraževanje 

iz realitetne terapije prve skupine pod Leonovim strokovnim vodstvom in pod okriljem 

Glasserjevega inštituta. Kar pomeni, da mineva letos že petindvajset let od začetka izobraževanja 

v nekdanji Jugoslaviji in petnajst let od začetka organiziranega izobraževanja in usposabljanja 

v Sloveniji. V tem času je v Sloveniji, na Hrvaškem, v Italiji ter Bosni zaključilo izobraževanje 

okrog 1000 ljudi – strokovnjakov različnih poklicev na področju pomoči ljudem. Z vsakim od 

teh je Leon sodeloval kot inštruktor na nadaljevalnem in zaključnem delu izobraževanja. 

Ploden je tudi kot pisec strokovnih člankov, ki jih je objavljal v Sloveniji, Hrvaški, Veliki 

Britaniji in ZDA. Svoj delež je prispeval tudi k temu, da je bilo doslej že osem knjig prevedenih 

v slovenščino, ki jim je napisal uvod in epilog. Leta 2001 pa je v Zagrebu izšla njegova knjiga 

Znanstvena utemeljenost Realitetne terapije, ki pomeni pomemben prag v doseganju znanstvene 

potrditve realitetne terapije kot avtonomnega psihoterapevtskega pristopa. V zadnjih letih si 

je tudi zelo prizadeval, da bi realitetna terapija dosegla status EWAO (Evropska pooblaščena

108 


organizacija pri Evropski zvezi za psihoterapijo). Bistveno je prispeval k ustanovitvi Evropske 

zveze za realitetno terapijo (EART), ki sedaj kandidira za status EWAO. 

Za sklep pa prepustimo besedo enemu njegovih bližnjih sodelavcev: 

»Kot sodelavec sem v sedemnajstih letih spoznaval in okušal njegovo človeško in strokovno 

veličino in modrost. Ob njem sem se osebnostno in strokovno razvijal in zorel. Njegov prispevek 

na področju širjenja in razvijanja spoznanj teorije izbire in njenih aplikacij na področju 

psihoterapije pa bi izrazil s prepričanjem, da je Leon s svojim predanim delovanjem prepričljivo 

izžareval in osmišljal pomen in vrednost Strasburške deklaracije o psihoterapiji kakor tudi 

vrednot, na katerih je utemeljena zgradba SKZP in vizija razvoja psihoterapije v Sloveniji.« 

Med njegovimi številnimi diplomami sta tudi Evropska in Slovenska diploma za psihoterapijo. 

Društvo za realitetno terapijo je ustanovni član SKZP in Leon je kot prvi in še aktivni predsednik 

njenega strokovnega sveta veliko prispeval k razvoju SKZP in gojenju kulture Evropske zveze 

za psihoterapijo (EAP). 

Zato mu ob njegovem življenjskem jubileju izrekamo zahvalo z zlatim priznanjem SKZP za 

razvoj psihoterapije. □ 

Odbor za podelitev Zlatega priznanja za psihoterapijo SKZP: 

Janko Bohak, Jernej Vidmar, Samo Pastirk 

Utemeljitev Zlatega priznanja za razvoj psihoterapije 

– Bernard Stritih 

Bernard Stritih sodi med začetnike slovenske psihoterapije. Prvo 

pomembno spodbudo za razvoj svoje psihoterapevtske identitete 

je dobil pri dr. Ottu Wilfertu v letih 1967 do 1971, ko se je pri njem 

usposabljal za skupinsko delo. V sedemdesetih letih je začel po Sloveniji 

voditi izkustvene seminarje iz skupinskega dela, t. i. senzitivne treninge. 

V začetku sedemdesetih let je sodeloval s prof. Leopoldom Bregantom 

in prof. Milošem Kobalom pri nastajanju Psihoterapevtske sekcije v 

okviru Zdravniškega društva. Tako je tudi v tej sekciji dolga leta vodil 

senzitivne treninge za specializante psihoterapije. Pri pedagoškem delu na področju socialnega 

dela je vnašal elemente psihoterapije v svoj predmet »Osebna pomoč s svetovalnim delom«. 

Sredi sedemdesetih let se je začelo njegovo plodno sodelovanje z dr. Anico Kos Mikuš v 

okviru akcijsko raziskovalnih projektov za pomoč otrokom in mladostnikom ter njihovim 

družinam s psihosocialnimi problemi. Ta dejavnost je postala v Sloveniji znana po t. i. Poletnih 

terapevtskih taborih. Na tabore so se navezale Poletne šole, na katerih so domači in tuji 

strokovnjaki predavali o zanimivih, pogosto psihoterapevtskih temah. Sredi devetdesetih let je 

dejavnost terapevtskih taborov prerasla v širšo paleto različnih oblik psihosocialne pomoči (npr. 

skupine za samopomoč, terapevtske skupine, plesne terapevtske skupine, družinska terapija in 

svetovanje) v okviru Društva za prostovoljno delo in psihosocialno pomoč ODMEV, ki ga še 

danes vodi kot predsednik. Konec osemdesetih let je svoje izkušnje na tem področju prikazal 

v doktorskem delu in zanj prejel akademski naslov. Na stičišču prostovoljstva in strokovnih 

institucij je s sodelavci razvil nišo, v kateri so od srede sedemdesetih let do danes ustvarili prostor 

za integralno aplikacijo metod psihoterapije, psihosocialne in suportivne pomoči psihiatričnim 

pacientom. 

Od decembra 1982 se je udeleževal kongresov Svetovne zveze za dinamično psihiatrijo 

(WADP – World Association for Dynamic Psychiatry). Leta 1985 je bil prvič na strokovni praksi 

v kliniki Menterschweige v Münchnu, ki jo je do svoje smrti vodil dr. Günter Ammon, samonikel


psihoanalitik in znani utemeljitelj dinamične psihiatrije. Zadnjih trideset let je Bernard Stritih 

aktivno uveljavljal metode miljejske psihoterapije, plesne terapije in suportivne psihoterapije, 

katerih pomembni inovator je bil prav Ammon. 

Jeseni 1986 se je vključil v usposabljanje kibernetike psihoterapije, ki ga je vodil gostujoči 

učitelj iz ZDA Graham Barnes in je potekalo v okviru Medicinske fakultete in Psihiatrične bolnice 

Rebro v Zagrebu. Maja 1992 je to usposabljanje zaključil z ustrezno diplomo. V devetdesetih letih 

je deloval v okviru društva Odmev kot supervizor, mentor in učitelj pri edukaciji iz kibernetike 

psihoterapije in sistemske psihoterapije. 

V devetdesetih letih je sodeloval z Nemškim združenjem Miltona H. Ericksona in Nemškim 

združenjem za razvijanje družinske terapije in svetovanja. V okviru tega sodelovanja se je 

udeležil številnih seminarjev iz hipnoterapije in družinske terapije. Aktivno je nastopal na 

mednarodnih kongresih iz sistemske psihoterapije v Heidelbergu, Rottweilu in Münchnu. Kot 

mentor, supervizor in učitelj je od začetka devetdesetih let na številnih seminarjih razširjal znanja 

in veščine sistemske psihoterapije in sistemskega pristopa v socialnem delu. 

Bernard Stritih je torej človek, ki se je vse življenje izobraževal – od Industrijsko-kovinarske 

šole v Mariboru do najvišjih akademskih naslovov – in pridobljeno znanje sproti preverjal in 

ustvarjalno nadgrajeval v svetovalni in psihoterapevtski praksi. Svoje delo pa je znova preverjal 

v raziskovalnih projektih – tako svojih kot v projektih mlajših sodelavcev, s katerimi so ti zoreli 

v zrele raziskovalce, univerzitetne učitelje in psihoterapevte. Tako je v najboljšem smislu deloval 

v smislu utemeljitelja psihoterapije S. Freuda, z njegovo znano »heilen und forschen« – zdraviti 

in raziskovati. 

Z delovanjem v organizacijah za prostovoljno delo na področjih socialnega varstva, vzgoje 

in izobraževanja ter varstva duševnega zdravja je prispeval k razvijanju novih znanj za delo 

nevladnih organizacij in uspel dokazati, da so te oblike dela učinkovite in da predstavljajo nujno 

dopolnitev v organiziranosti slovenske družbe. 

V svoji odprtosti je v Evropski zvezi za psihoterapijo (EAP) prepoznal vizijo psihoterapije 

kot samostojnega poklica na visoki znanstveni ravni. Sredi devetdesetih let je tako postal eden od 

pobudnikov in leta 1998 ustanovni član Slovenske krovne zveze za psihoterapijo. Ves čas njenega 

razvoja je sodeloval v njenih izobraževalnih programih kot predavatelj, učitelj osebne izkušnje 

in supervizor. Je nosilec Evropske diplome za psihoterapijo, saj je s svojim več desetletnim 

neumornim in ustvarjalnim delom starosta slovenske psihoterapije v najplemenitejšem pomenu. 

Zato mu SKZP ob njegovem življenjskem jubileju poklanja Zlato priznanje za razvoj 

psihoterapije. □ 

Odbor za podelitev Zlatega priznanja za psihoterapijo SKZP: 

Janko Bohak, Jernej Vidmar, Samo Pastirk 

Utemeljitev Zlatega priznanja za razvoj psihoterapije – Miran Možina 

109 

Če bi hoteli Mirana označiti v enem stavku, bi to najlaže 

storili z modrostjo starih, kjer je o človeku Miranovega 

kova rečeno, da je v kratkem času izpolnil veliko let. In 

Miran je to storil na mnogih področjih svojega delovanja. 

Če se omejimo na psihoterapevtsko področje, se je 

začel z njim tako teoretično kot praktično seznanjati v 

prvi polovici osemdesetih let kot svetovalec na Klicu v 

duševni stiski pod supervizijo Leopolda Breganta in kot 

prostovoljni sodelavec na Terapevtskih taborih za otroke 

in mladostnike s psihosocialnimi problemi, ki jih je vodil 

Bernard Stritih. Leta 1985 se je povezal s Svetovnim

110 


združenjem za dinamično psihiatrijo in zahajal na redne letne kongrese in na psihoterapevtsko 

kliniko Günterja Ammona. Od leta 1985 se je šolal, od leta 1989 pa že pomagal kot organizator 

izobraževanja in kasneje kot učitelj v Šoli kibernetike psihoterapije pri znanem ameriškem 

psihoterapevtu Grahamu Barnesu. Od leta 1988 do danes je povezan z Nemškim združenjem 

Miltona H. Ericksona pri projektih, ki jih vodi Bernhard Trenkle. 

Leta 1995 je z Bernardom Stritihom in sodelavci ustanovil Društvo za prostovoljno delo 

in psihosocialno pomoč ODMEV, v katerem je vseskozi dogajalo veliko psihoterapevtskega 

izobraževanja in prakse. V društvu je prevzemal vodilne vloge do leta 2006. Od leta 1996 do 

danes deluje kot asistent na Fakulteti za socialno delo. Z Bernardom Stritihom in Leo Šugman 

Bohinc si delijo izbirni predmet Kibernetika psihosocialne pomoči, v katerega so vnesli tudi 

veliko psihoterapevtskega razmišljanja in prakse. 

Bil je eden od pobudnikov Slovenske krovne zveze za psihoterapijo (SKZP) in od njene 

ustanovitve med najaktivnejšimi člani Upravnega odbora in vseh njenih projektov. Njegova 

aktivnost v krovni zvezi, njegov prispevek k razvijanju kulture Evropske zveze za psihoterapijo, 

zlasti kulture dialoga, so bili iz leta v leto bolj prepoznavni in tako se je po osmih letih od 

ustanovitve krovne zveze zgodilo najbolj naravno dejanje, ko so lani, leta 2006, vsa društva, 

vključena v krovno zvezo, potrdila njegovo izvolitev za predsednika SKZP. 

Od leta 2002 do 2006 je z nemškim družinskim terapevtom Petrom Nemetschkom in z Mojco 

Kramer vodil triletno izobraževanje iz sistemske in družinske psihoterapije in svetovanja, od leta 

2003 pa vodi s sodelavci štiriletno izobraževanje Mednarodne šole za kibernetiko psihoterapije 

in sistemski pristop. 

Miran pa ni le praktik in organizator izobraževanj. Zaveda se, da se psihoterapija ne more 

uveljaviti kot znanstvena disciplina na univerzitetni ravni brez bazičnih raziskav in raziskovalnih 

projektov, ki odgovarjajo na ključno vprašanje, kaj deluje oz. je delovalo v konkretnem 

psihoterapevtskem procesu. Tako vodi z Günterjem Schiepkom od leta 2005 ti. Slovensko 

sinergetsko skupino, obetaven projekt za spremljanje in sprotno preverjanje psihoterapevtskih 

učinkov. 

V projektu dodiplomskega in podiplomskega fakultetnega študija psihoterapije, ki se je 

leta 2005 porodil na Univerzi Sigmunda Freuda na Dunaju, je prepoznal izjemno zgodovinsko 

priložnost in mu posvetil večji del svojih energij v minulem šolskem letu. Ko smo se pred 

poldrugim letom začeli o njem pogovarjati, se nismo povsem zavedali, kako zahtevnega 

projekta se lotevamo, a danes že lahko rečemo, da bi ga ne zastavili tako široko in temeljito brez 

Miranovega izjemnega angažmaja, njegovih organizacijskih in komunikacijskih sposobnosti. 

Ko se sprašujemo, kako vse to zmore, je prva asociacija v pozitivni identifikaciji z njegovim 

očetom – kirurgom. Že kot študent medicine mu je asistiral pri njegovih operacijah. Zanj so 

pripovedovali, da opravi delo treh kirurgov. In očitno se jabolko ni odkotalilo daleč od drevesa, 

saj tudi Miran dela vsaj za tri (normalne) strokovne delavce. 

Med številnimi idejami, ki se že uresničujejo, odkar je Miran stopil na premec čolna SKZP, 

je tudi Slovenska revija za psihoterapijo, ki smo ji dali pomenljiv naslov KAIROS. Reviji na pot 

je Miran zapisal: 

»V Kairosu se na nov način povežejo prej nepovezani elementi. Nastajanje novih povezav 

prispeva k temu, da take trenutke doživimo kot posebne in osvežujoče. Bolj intenzivno se 

zavemo, da v isto reko ne moremo stopiti dvakrat. Tudi nam dobro znane, celo banalne situacije, 

okoliščine, dobijo novo svežino. Nas presenetijo. In lahko tudi pretresejo. Kairos nas obišče, ne 

moremo ga zagrabiti, ujeti z voljo. Je darilo. Nekateri bi rekli, darilo bogov, milost, ki smo je 

deležni.« 

Menimo, da ne pretiravamo, če trdimo, da nam je Miran bil dan kot Kairos za slovensko 

psihoterapijo, zlasti pa za našo krovno zvezo. 

Za njegov izjemen prispevek se mu zahvaljujemo z Zlatim priznanjem za razvoj psihoterapije


in z željo, da ob vsem razdajanju ne bi pozabljal nase, saj od njega še veliko pričakujemo – tako 

njegovi sodelavci, širša strokovna javnost pa seveda tudi njegovi najbližji. □ 

111 

Odbor za podelitev priznanj za razvoj psihoterapije SKZP: 

Janko Bohak, Jernej Vidmar, Samo Pastirk

112 

Drugi prispevki

113 

Marko KORENJAK* 

Sledi psihonevroimunologije v nevrolingvističnem 

programiranju (NLP) 

Ključne besede: alergija tipa I (IgE), kognitivna desenzibilizacija 

Povzetek: Najprej na kratko opišem značilnosti najpogostejših alergij. V drugem delu prikažem kognitivno 

desenzibilizacijo, to je metoda NLP za odpravljanje ali omilitev simptomov alergij. Sestavljena je iz 

kombinacije tehnik disociacije, ustvarjanja pozitivnih pričakovanj, učenja nasprotnega primera, ugotavljanja 

sekundarnih dobičkov ter uporabe klientovih osnovnih in kritičnih podmodalnosti. V tretjem delu opisujem 

pilotsko raziskavo s klienti, ki so ob drugih oblikah zdravljenja želeli omiliti svoje simptome alergij še s 

kognitivno desenzibilizacijo. 

Traces of Psychoneuroimmunology in the Neurolinguistic 

Programming (NLP) 

Key words: allergy type I (IgE), cognitive desensibilisation 

Summary: I start with the description of common allergies and their symptoms. In the second part I present 

cognitive desensibilisation, this is a method of neurolinguistic programming (NLP) for the abolishment or 

mitigation of the allergic symptoms. This method is a combination of techniques - dissociation, positive 

expectations, learning the counter example, assessment of secondary gains and the use of client’s basic and 

critical submodalities. In the third part there is a report about the application of the method with clients, who 

were treated with cognitive desensibilisation beside other kinds of treatments (for example medication). 

Alergije 


Alergija je tema, s katero se ukvarja alergologija. Prva poročila o alergijah pa lahko najdemo 

že v starem veku. V hieroglifskem zapisu nekje iz leta 2900 pred Kristusom je za posledico 

pika ose umrl egipčanski faraon Menes (Rakoski, 1998). Na svetu je ustanovljeno že veliko 

društev, inštitutov in zvez za alergijo in astmo, ki nudijo posamezniku veliko koristnih informacij 

o zdravljenju in samopomoči. Zavedati pa se tudi moramo, da noben članek, knjiga ali seminar 

ne morejo nadomestiti obiska pri zdravniku, zato naj bodo vse tukaj pridobljene informacije 

samo dodatek za samoizobraževanje. 

Beseda alergija je grška izpeljanka iz dveh grških besed: »alos«, ki pomeni drugače, in 

»ergon«, ki pomeni delovanje. Torej beseda pomeni drugačno delovanje našega imunskega 

sistema. Naš imunski sistem nas varuje pred živo (npr. virusi) in neživo materijo, ki pride v naše 

telo: s pasivno obrambo, v kateri delujejo naše celice »požiralke« ter z aktivno obrambo, kjer 

celice »požiralke« ne morejo uničiti antigenov, ki so prišli v naše telo. Zato T celice (posebne 

obrambne celice – bela krvna telesca ali T limfociti) pošljejo B celicam (limfociti iz kostnega 

mozga ali B limfociti) signalne snovi ali interlevkine, ki vzpodbudijo B celice k razmnoževanju 

in tvorbi specifičnih protitelesc, ki se vežejo z antigeni in jih tako lahko postopoma uničijo 

(reakcija antigen-protitelo povzroči prihod drugih obrambnih celic, ki vse skupaj uničijo in 

»pospravijo«). 

Naše mnogoštevilne obrambne celice se proizvajajo po programu, ki je sestavljen iz dveh 

komponent – prirojena imunost, kjer so podatki o škodljivih snoveh, s katerimi se rodimo ter 

pridobljena imunost, ki poteka celo naše življenje in temelji na učenju našega imunskega sistema, 

ko pride do raznih infekcij. Če je naše telo v stiku z antigeni, na katere še nismo imuni, zbolimo 

in lastnosti teh povzročiteljev se vpišejo v specifični imunski spomin. Od tega trenutka naprej 

Marko Korenjak, dipl. ekon. Naslov/Address: KREUS, Kolmanova cesta 93, 2312 Orehova vas, e-pošta: korenjak.marko@siol.net.

114 

Marko Korenjak 

vsebuje naš imunski sistem pridobljeno imunost. 

V nevrolingvističnem programiranju ali NLP-ju velja, da se lahko naš obrambni sistem 

tudi napačno nauči, katere snovi so nevarne za naše telo, kar je podlaga za razvoj alergije ali 

»drugačnega delovanja«, tako ne zna več razlikovati med škodljivimi snovmi (npr. virusi in 

bakterije) ter neškodljivimi snovmi (npr. pelod). Nadalje se spremeni tudi način naše obrambe. 

Pri normalni obrambi imunskega sistema se proizvede samo toliko protiteles, kot jih je potrebno 

za uničenje škodljivih snovi. Pri spremenjeni obrambi pa telo proizvede naenkrat preveč 

»napačnih« protiteles, ki se »usedejo« na določene celice (npr. mastocite), ki začno izločati 

vnetne snovi, npr. histamin (kar povzroča namesto ozdravitve bolezenske reakcije: kihanje, 

srbenje, smrkanje). Tako se spremeni tudi rezultat dogajanja v našem imunskem sistemu, kjer več 

ne gre za shranjevanje informacij za izboljševanje imunosti telesa, temveč je rezultat obrambe 

obolelost. Na podlagi tega lahko prikažemo enostaven primer nastanka alergije na cvetni prah 

(senenega nahoda): 

a) pri prvem stiku s pelodom se začno tvoriti protitelesa brez telesnih simptomov; 

b) pri drugem stiku (npr. naslednjo pomlad) se sproži obrambni mehanizem; 

c) pelodna beljakovina reagira z zanj že predvidenimi protitelesi; 

d) reakcija antigen-protitelo povzroči reakcijo mastocitov; 

e) mastociti sprostijo snovi, ki povzročijo vnetje: smrkavost, rdeče oči (Rakovski, 1998). 

Splošno bi lahko vse alergije delili na različne skupine glede na hitrost pojavljanja simptomov, 

udeleženih protiteles ter tipičnih alergenov. Za potrebe pilotske raziskave so bili izbrani samo 

klienti, ki so imeli alergijo, kjer so se simptomi pojavili po nekaj minutah do pol ure, udeležena 

protitelesa so bila tipa IgE, tipični alergeni pa so pelod, živalska dlaka, hrana, zdravila, strupi 

insektov itn. 

Psihonevroimunologija in nevrolingvistično programiranje (NLP) 

Sledi psihonevroimunologije (PNI) se kažejo v uporabi različnih metod in tehnik, ki se v 

NLP-ju uporabljajo za vzpostavljanje pozitivnega vpliva na imunski sistem. Začetek uporabe 

PNI in s tem tudi nastanek metode za kognitivno desenzibilizacijo v NLP lahko najdemo v delih 

imunologa dr. Michaela Levija, ki je leta 1950 prejel nagrado Svetovne zdravstvene organizacije. 

Dr. Levi je dejal, da ima naš imunski sistem »fobijo« pred določenimi alergeni – ko se znajde 

pred določeno substanco, naš imunski sistem reagira »panično« (Dilts, 2001). Ta razmišljanja 

dr. Levija so pripeljala Roberta Diltsa do razvoja metode za lajšanje simptomov alergij. Ker se 

je naš imunski sistem sposoben učiti, je temelj metode v ustvarjanju pogojev za ponovno učenje 

imunskega sistema za spremembo načina reagiranja ob prisotnosti točno določenih alergenov, in 

sicer iz aktivne v pasivno obrambo. 

Metoda kognitivne desenzibilizacije temelji na kombinaciji disociacije, ustvarjanja pozitivnih 

pričakovanj, učenja nasprotnega primera, ugotavljanja sekundarnih dobičkov ter uporabe 

klientovih osnovnih in kritičnih podmodalnosti. 

Disociacija (enojna, dvojna ali trojna) je del tehnike za odpravljanje fobij, v kateri gre za 

kombinacijo dveh korakov: pred disociacijo ugotavljanje fizioloških faktorjev, ki se pokažejo že 

pri preprosti vizualizaciji osebe v sobi z alergenom, in drugi korak, kjer gre za vizualno ustvarjanje 

disociacije z upoštevanjem fizioloških ključev, ki smo jih ugotovili v prvem koraku. Dvojna ali 

trojna disociacija se uporabi takrat, ko preko opazovanja fizioloških ključev ugotovimo, da klient 

s preprosto disociacijo ne more narediti odmika od stanja, v katerem se znajde ob vizualizaciji 

prisotnosti alergena. Osnove dela v tem koraku lahko najdemo pri MacKenziu (1986), ki je v 

svoji ordinaciji sprejel žensko z alergijo na vrtnice. V ordinaciji je doživela alergijsko reakcijo 

takoj, ko je zagledala vrtnico na njegovi mizi, čeprav je bila umetna, česar pa seveda ni vedela. 

Del disociacije je tudi ustvarjanje pozitivnega pričakovanja ali pozitivnega odziva pri srečanju 

z alergenom, kar se je pri pilotski raziskavi pokazalo tudi za velik izziv. Nekateri klienti že tako

Sledi psihonevroimunologije v nevrolingvističnem programiranju (NLP) 

dolgo živijo s svojo alergijo, da niso mogli vizualizirati, kako bi telo reagiralo na alergen, če te 

alergije več ne bi bilo. Ključne svetovalčeve veščine pri tem koraku so seveda takšna sposobnost 

uporabe besed, da lahko v klientu spodbudi porajanje različnih notranjih stanj in da vzpostavi 

dober stik s klientom tudi na neverbalni ravni (neverbalna kongruenca). Če tehnika ne deluje, je 

lahko vzrok tudi pri svetovalcu, če nima razvitih navedenih veščin. 

Korenine tehnike iskanja nasprotnega primera se nahajajo pri Edwardu Jennerju (1749– 

1823), ki je na ta način razvil prvo cepivo proti vodenim kozam, s čimer je izkoristil način 

naravnega delovanja našega imunskega sistema. Na podlagi tega, da se lahko naš imunski sistem 

nauči prepoznati in razlikovati pomembne elemente posameznih snovi, je Dilts sklepal, da 

lahko s pomočjo dobrega nasprotnega primera ponovno naučimo imunski sistem razlikovanja 

med snovmi (npr. virusi), ki povzročijo aktivno obrambo ter snovmi, pri katerih bi lahko ta 

obramba bila pasivna (npr. cvetni prah). Uporaba nasprotnih primerov je zapletena in odvisna od 

svetovalčevega vodenja klienta – če klient (pod svetovalčevim vodstvom) uspe sam najti dovolj 

dober nasprotni primer, je uspešnost tehnike še večja. 

Ugotavljanje »sekundarnega dobička« pa je najbolj zapleten korak. Če najdemo kakršen koli 

sekundaren dobiček, ki je vezan na poglobljeno čustveno doživljanje odnosov med klientom in 

drugimi ali kaže na njegov odnos do sebe, potem ta tehnika prestopi okvire svetovanja z NLP 

in odpre se dimenzija psihoterapevtske obravnave ali v tem primeru NLPt, kar je kratica za 

psihoterapijo z nevrolingvističnim programiranjem. Če izvajalec te tehnike ni usposobljen v nobeni 

izmed psihoterapevtskih modalitet, se priporoča, da klienta napoti k ustrezno usposobljenemu 

psihoterapevtu, ker v primerih izrazitega sekundarnega dobička tehnika ne deluje (ali pa bi lahko 

delovala bolje). Najprej je namreč treba najti ustreznejše načine zadovoljevanja določenih potreb 

kot preko sprožitve alergijske reakcije telesa (npr. eden od klientov iz pilotske raziskave je imel 

alergijo na rože, ki mu je prinašala določene ugodnosti pri komunikaciji z njemu neljubo drugo 

osebo, ki je imela rada rože). 

Metoda je v nekaterih raziskavah pokazala pozitivne rezultate pri okoli 80 % klientov 

(Andreas, 1989), za preostalih 20 % pa lahko sklepamo na naslednje dejavnike: ali izvajalec 

metode ni bil dovolj usposobljen v veščinah medosebne komunikacije na vseh nivojih dela s 

klientom (verbalno, neverbalno, meta) ali pa ni odkril pravega »sekundarnega dobička« (npr. 

alergija na sladkor je lahko tudi način uravnavanja telesne teže – kjer bi bila rešitev v iskanju bolj 

primernih načinov uravnavanja telesne teže). 

Zadnja ali vseobsegajoča tehnika v metodi kognitivne desenzibilizacije pa je spremljanje 

in ugotavljanje osnovnih in kritičnih zaznavnih odtenkov ali kot jih v NLP-ju imenujemo 

podmodalnosti. Gre za opazovanje verbalnih in neverbalnih ključev, ki kažejo na klientove 

subjektivne značilnosti notranje predelave podatkov. Kritične podmodalnosti so tiste, kjer 

ob spremembi katerekoli komponente notranjega sistema VAKOG klient doživi ali čuti neko 

pomembno spremembo. Včasih lahko tako spremembo opazi samo svetovalec in jo upošteva 

pri nadaljevanju dela. Lahko se tudi zgodi, da se v klientu zgodi pomembna sprememba, ki je 

svetovalec ne opazi – vendar je to redko, saj se procesi intenzivnih notranjih predelav kažejo tudi 

na klientovi zunanji fiziologiji. 

Raziskovanje razvoja in uporabe kognitivne desenzibilizacije je Dilts začel v letu 1985 in 

od takrat se je osnovni proces vodenja klienta skozi to tehniko zelo izpopolnil. Metodo lahko 

izpeljemo že v 15 minutah, če ni z alergijsko reakcijo telesa povezan »prevelik« sekundarni 

dobiček. Več o posameznih raziskavah in s tem povezano uspešnostjo pri uporabi tehnik NLP na 

tem področju lahko najdemo na internetni strani www.eanlpt.com pod menijem Research ali na 

internetni strani za raziskave na področju NLP www.nlp.de/cgi-bin/research/nlp-rdb.cgi, kjer so 

podatki do leta 2002. 

115

116 

Poročilo o pilotski raziskavi 


Uspešnost zdravljenja alergij se je v novejšem času povečala z razvojem alergijske 

diagnostike, ki mnogo bolj natančno določi alergene. Vsekakor je osnova zdravljenja še vedno 

samoopazovanje, ker je najpomembnejše izogibanje alergenom. Kognitivno desenzibilizacijo 

sem ponudil enajstim klientom, ne kot nadomestek njihovega zdravljenja z zdravili, ampak kot 

dodatno metodo za lajšanje simptomov alergije tipa I. Da bi bili rezultati pilotske raziskave bolj 

reprezentativni, sem izbral samo kliente z alergijo na pelod. 

V pilotski raziskavi, ki je trajala od februarja do konca junija 2006, je sodelovalo 10 klientov 

(n = 10), od tega 2 moška in 8 žensk. Starost klientov je bila v razponu od 26 do 58 let. Klienti 

so se zdravili oziroma si lajšali simptome z antihistaminiki in dekongestivi – jemali so Flonidan 

S, Operil ter Claritine. Med potekom pilotske raziskave ni noben klient zvišal odmerka svojih 

zdravil, čeprav sem jim to ob povečanju simptomov priporočal. Dva klienta pa sta zmanjšala 

jemanje Claritina iz treh na eno tableto na dan v 14 dneh najhujše izpostavljenosti alergenom. 

Simptome sem razdelil na sedem skupin: srbenje in solzenje oči, curljanje iz nosu, oteženo 

dihanje, srbeča koža, kihanje ter zatekanje rok. Šest klientov (60 % od celotne skupine) je opisalo 

srbenje in solzenje oči. Na drugem mestu so bili curljanje iz nosu, srbeča koža in kihanje, saj je 

vsakega od teh simptomov navedlo pet klientov (50 %). Oteženo dihanje sta navedla dva klienta 

(20 %), en klient (10%) pa je opisal probleme z zatekanjem rok. 

Pri ugotavljanju omilitve simptomov se je pokazala največja uspešnost pri oteženem dihanju 

(pozitivno spremembo sta navedla dva klienta, kar predstavlja 100 % te skupine), na drugem 

mestu so bile pozitivne spremembe glede srbenja in solzenja oči (pozitivna sprememba je bila pri 

petih klientih, kar predstavlja 83,33 % te skupine). Pri curljanju iz nosu so pozitivno spremembo 

navedli trije klienti, kar predstavlja 60 % skupine tega simptoma, pri srbeči koži in kihanju je 

v vsaki skupini samo eden navedel pozitivno spremembo, kar predstavlja 20 % izboljšanja v 

posamezni skupini ter na zadnjem mestu je bil klient, ki je navedel zatekanje rok in nikakršnega 

izboljšanja. Vsi klienti so na koncu ocenili od 1 do 10 (1 = brez izboljšanja; 10 = brez simptomov) 

splošno izboljšanje ali prenehanje simptomov. Povprečna ocena je bila 5,36. Ti rezultati so zame 

ohrabrujoči, čeprav iz njih ne morem z gotovostjo sklepati, ali je in če je, v kakšni meri je 

kognitivna desenzibilizacija pripomogla k zmanjšanju simptomov alergije tipa 1. 

Dodatno sem zbral ocene o odnosu s svetovalcem na lestvici od 1 do 10, pri čemer je 1 

pomenil zelo slab odnos ter 10 zelo dober odnos med svetovalcem in klientom. Povprečna ocena 

je bila 8,90. Iz tega lahko sklepam, da je pozitiven odnos pomembno prispeval k relativno dobrim 

rezultatom glede omilitve simptomov. 

Zame je bila tudi zanimiva psihološka podlaga alergij pri vseh klientih. Vsi so namreč lahko 

enostavno našli sekundarne dobičke, ki jim jih prinaša ta tip alergije (npr. pri alergiji na rože 

zaradi zmanjševanja stikov s klientu neljubo osebo, ki ima rada te rože; možnost pridobitve 

dodatne pozornosti v svojem okolju; možnost pridobitve dopusta ob napornem delavniku itn.). 

Ker je šlo v pilotski raziskavi za proces svetovanja z NLP-jem in ne NLPt-jo, se nisem osredotočal 

na obdelavo teh sekundarnih dobičkov. Za to raziskavo je bilo zame dovolj ugotovitev, da 

sekundarni dobički obstajajo ter preverjanje, ali je možna kognitivna desenzibilizacija tudi brez 

razdelave sekundarnih dobičkov. Vsekakor verjamem, da bi se uspešnost dela še povečala, če bi 

se s klienti podrobneje spustili v iskanje novih strategij za ugotovljene sekundarne dobičke, s tem 

pa bi raziskava presegla začrtane okvirje. 

Med drugim je bilo zame tudi zanimivo zadovoljstvo klientov s trenutno situacijo glede 

simptomov alergijskega odziva in željo po spremembi. Pri meritvi obeh komponent sem spet 

uporabil lestvico od 1 do 10 (1 = najmanjša želja po spremembi trenutnega stanja, nezadovoljstvo 

s trenutno situacijo; 10 največja želja po spremembi trenutne situacije, največje zadovoljstvo s 

trenutno situacijo). Povprečna ocena zadovoljstva s trenutno situacijo je bila 2,50 in povprečna

Sledi psihonevroimunologije v nevrolingvističnem programiranju (NLP) 

ocena želje po spremembi 8,50. Bolj kot so bili klienti nezadovoljni s svojim trenutnim stanjem 

in čim večja je bila njihova želja po spremembi, bolj so se omilili simptomi. Verjetno pa lahko 

pripišemo zmanjšanje simptomov tudi kateremu od elementov uporabljene metode kognitivne 

desenzibilizacije (njihova želja po izboljšanju je obstajala tudi že prej, a želenega rezultata še ni 

bilo). 

Vsekakor je bil zame smisel te pilotske raziskave, da dobim spodbude za nadaljevanje študija 

na tem področju, saj podatki nimajo reprezentativne vrednosti zaradi majhnega števila klientov. 

Zato bi v nadaljevanju bilo zanimivo narediti raziskavo, ki bi med drugim vključevala: 

- večji vzorec, tako da bi bila možna kvantitativna obdelava podatkov; 

- opis terapevtskega procesa; 

- spremljanje terapevtskega procesa in terapevtskih sprememb pri klientih na podlagi ocene 

svojcev oz. bližnjih in ocene svetovalcev (svetovalca); 

- več ocen drugih indikatorjev za merjenje terapevtskih sprememb (npr. ocene kvalitete 

življenja, večosna ocena klientov po DSM sistemu: ocena duševnih motenj, ocena osebnosti, 

ocena telesnih obolenj, ocena stresorjev, splošna ocena funkcioniranja, po DSM); 

- oceno sprememb simptomov tudi z medicinskimi meritvami; 

- kontrolno skupino, kjer bi uporabili drugo metodo in skupino, kjer bi uporabili placebo; 

- bolj podroben opis motivacije klientov za terapevtsko spremembo pred, med in po 

obravnavi; 

- sledenje (follow up) po treh mesecih, pol leta, enem letu in dveh letih. □ 

Literatura 

Andreas, C. and Andreas, S. (1989). Heart of the Mind: Engaging Your Inner Power to Change with 

Neurolinguistic Programming. Salt Lake City: Real People Press. 

Dilts, R., Hallbom, T. and Smith, S. (1990). Beliefs – Pathways to Health & Well-being. Portland: 

Metamorphous Press. 

Lewis, E. C., O Brien, M. R. and Barracloughk, J. (2001). The Psychoimmunology of Cancer. Oxford: 

Oxford University Press. 

MacKenzie, J. (1886). The Production of the so-called »Rose Cold« by Means of an Artificial Rose. 

American Journal of Medical Science, 9: 45–57. 

Song, C. and Leonard, B. (2001). Fundamentals of Psychoneuroimmunology. West Sussex: John Wiley & 

Sons Ltd. 

117

118 

Drugi prispevki


119 

Cvetka ORNIK* 

Izkušnja Prve mednarodne psihoterapevtske poletne 

šole Univerze Sigmunda Freuda 2006 na Dunaju 

Kmalu bo leto naokrog, odkar se nas je enajst nadobudnih, zelo motiviranih, željnih novih 

izkušenj, predvsem pa znanja, odpravilo na pomemben del poti do našega cilja - na Prvo 

psihoterapevtsko poletno šolo Univerze Sigmunda Freuda (USF) na Dunaju. 

Nam, ki smo lani zaključili drugi letnik študija propedevtike psihoterapije, ki ga organizira 

Slovenska krovna zveza za psihoterapijo, se je zdelo zelo pomembno, da smo prisotni že kar na 

prvi poletni šoli, kajti za letošnje leto smo imeli še veliko delovnih načrtov - npr. praksa, narediti 

manjkajoče izpite in začeti s pisanjem diplome. 

Udeležba na Poletni šoli nam je bila tudi pogoj, da po končanem študiju propedevtike 

zaključimo s ti. bakalavreatom iz psihoterapevtske znanosti na USF (to je diplomo prve stopnje 

po bolonjskem sistemu). Kasneje pa lahko nadaljujemo z magistrskim študijem na USF v enem 

od psihoterapevtskih pristopov in naredimo magisterij iz psihoterapevtske znanosti (to je diploma 

druge stopnje po bolonjskem sistemu). Za tiste še bolj vztrajne pa je odprta pot do doktorata iz 

psihoterapevtske znanosti. 

Poletna šola je trajala štiri tedne, od 16. julija do 13. avgusta 2006. Udeleženci smo bili 

iz raznih držav. Najštevilnejši (17) smo bili iz Slovenije, na kar smo bili posebej ponosni, 

nato iz Kitajske (4), Albanije (2), Japonske, Ukrajine, Bolgarije, Romunije, Turčije, Nemčije, 

Avstrije, Srbije, Danske, Rusije. Bili smo res pisana druščina ukaželjnih, izhajajoč iz različnih 

izobrazbenih profilov. Slovensko skupino so sestavljale še sošolke, »propedevtičarke«: Dina, 

Marina, Mateja, Marija, Tina, Ingrid, Teja,Vanja, Petra in Tanja, pridružili so se nam pa še Sara, 

Ljudmila, Tatjana, Nives, Dare in Tjaša. 

Ko smo se tistega lepega nedeljskega poletnega dne zbrali, da se skupaj podamo na pot proti 

Dunaju, so nam po glavi rojile razne misli. Za marsikoga je bil pravi podvig dobiti v službi štiri 

tedne dopusta. Ampak kot pravijo: »Kjer je cilj, je tudi pot«. Tako, da so se zadeve glede dopusta 

tudi uredile. Marsikdo je doma pustil družino, moža, partnerja, otroke, bolne starše. Nič nas ni 

moglo ustaviti, verjeli smo, da se bodo znašli ta mesec dni brez nas, da bodo znali poskrbeti zase. 

»Še dobro, da imamo mobitele, ki nam bodo pomagali premagati razdaljo med svojci.«, smo si 

mislili. In res so nam bili mobiteli zelo v pomoč. 

Ko smo prispeli na Dunaj, smo ob začetnih nastanitvenih zapletih le uspeli priti na svečani 

sprejem, ki je bil res lepo pripravljen. Pogostili so nas z dobrotami, nakar smo se odpravili v 

dvorano, kjer nas je pozdravil rektor prof. dr. Alfred Pritz s sodelavci. Sledila je predstavitev 

vsakega posameznika. 

Predavanja so v angleščini potekala vsak dan (razen nedelje) od 9. do 17. ure, vmes smo imeli 

čas za kosilo in dve kratki pavzi. Od 17. do 18.30 ure je potekala skupinska analiza. Bivali smo v 

zgradbi USF, kar je bila izredna prednost, kajti ni se nam bilo potrebno voziti iz kakšne oddaljene 

lokacije. Časa pa tudi ni bilo veliko: za odmor deset minut, za kosilo ura in pol. Medtem si je 

bilo potrebno nekaj skuhati, spiti kakšno kavico in že smo bili zopet v veliki dvorani, kjer so 

potekala predavanja. 

Večina profesorjev je imela izredno kvalitetna predavanja. Posebej bi pohvalila prof. dr. 

Giselher Guttmanna, ki nam je tri dni predaval o nevroznanosti. Temo, za katero bi morda kdo 

rekel, da ni zanimiva (možgani, sinapse, nervrotransmiterji, navroanatomija, nevrobiologija, 

psihofiziologija). Predaval nam je na tako zanimiv, enkraten način, da ga je bilo veselje poslušati. 

Starejši, droben možakar, pa vendar mladostnega videza, je izžareval veliko energije, živahnosti 

in zagnanosti. Njegove izkušnje so bile bogate in podkrepljene z znanjem. Imeli smo srečo, da 

Cvetka Ornik, študentka 3. letnika študija propedevtike SKZP, e-pošta: cvetka.ornik@telekom.si.

120 

Cvetka Ornik 

jih je podelil z nami. Meni, ki mi je ta tema pri srcu, se je res vtisnil v spomin. Drugi predavatelji 

so bili še: 

- Felix Mendelssohn, ki nas je seznanjal s travmo, motnjami osebnosti; 

- Brigitte Sindelar nam je nazorno in razumljivo podajala osnovne funkcionalne motnje pri 

otrocih; 

- dr. Fischer nas je popeljal v delo s sanjami; 

- pritegnila nas je kitajska predavateljica Li Zhing, ki nam je interpretirala Dao Yin Qi Gong 

psihoterapijo. Vsa dvorana nas je bila polna, ko smo pod njenim vodstvom ter glasbo izvajali 

vaje za sprostitev telesa in duha; 

- zanimivo in bogato je bilo tudi predavanje dr. Alfreda Pritza na temo etika v psihoterapiji, 

psihoterapevtski setting itn. 

Lahko bi še naštevala (glej program Poletne šole v posebni tabeli), vendar če povzamem, 

so bila predavanja v glavnem kvalitetna, poučna, enkratna in bogata izkušnja za vse. Zahtevala 

so zbranost in sodelovanje, saj so nas predavatelji k aktivnemu sodelovanju spodbujali s 

predstavitvami. Prav tako so bili predavatelji zelo usposobljeni, polni znanja in izkušenj. Res je, 

da je to bila šele prva poletna šola, z vsemi začetnimi porodnimi krči, ki pa se je zaradi izredne 

zagnanosti dr. Pritza ter velikega truda in pripravljenosti cele njegove ekipe uspešno zaključila. 

Pomemben del poletne šole je bila učna terapija v skupinah (po dve uri na dan) po metodi 

skupinske analize. Razdeljeni smo bili v dve skupini po 14 udeležencev. Že to, da smo bili 

dlje časa od doma in da smo bili »prisiljeni« bivati skupaj, pod »skupno streho«, je spodbudilo 

intenzivne procese v nas in med nami. Predvsem v drugem in tretjem tednu, ko smo imeli tudi 

krize, so bila zato skupinska srečanja intenzivna, z bogato bero izkušenj za osebno zorenje. 

Ker smo imeli v glavnem ves dan predavanja, prostega časa ni bilo veliko. Pa vendar smo se 

ob večerih med seboj družili, se pogovarjali, poslušali glasbo. Tako so se med nami razvila tudi 

prijateljstva. Organizirali smo si ples, se kopali v Donavi. Naši večerni sprehodi v prečudovitem 

parku z ogromnimi platanami so bili dolgi. Dodobra smo spoznali metro, vse proge. Eni bolj, 

drugi manj smo se seznanili z znamenitostmi Dunaja. Obiskali smo tudi poletne prireditve, kjer 

smo z veseljem pokušali gurmanske dobrote. 

Večina je bivala v dvoposteljnih sobah, ki so bile opremljene s tušem, na hodniku pa smo 

imeli skupinsko stranišče. Kuhinja s hladilniki je bila v enem od nadstropij. Ker nas je bilo kar 

nekaj, je bilo v tej kuhinji prostora zelo malo, zato so nam v enem nadstropju uredili še dodatno. 

Pa je šlo. Če si pogledal v našo kuhinjo, je bila izbira kar velika – predvsem pa vse vrste testenin, 

takšnih in drugačnih. Zraven so sodile razne vrste omak iz steklenih kozarčkov pa je bilo kosilo 

nared. Dunaj je sicer precej drago mesto in ker smo bili v glavnem bolj na tanko z denarjem, smo 

se morali nekako znajti. Pa je minil tudi ta makaronarski mesec. 

Pred vrati je že druga generacija oz. druga poletna psihoterapevtska šola. Tisti, ki jo boste 

obiskali, boste deležni res enkratne, nepozabne izkušnje. Morda je kdo v dvomih, kako bo, kako 

bo zmogel glede jezika, kako bo šlo finančno? Povem vam, mi, ki smo »orali ledino«, ki nismo 

vedeli, kaj nas čaka, smo zmogli in zmogli boste tudi vi! Še boljše bo, ker so sedaj zadeve že bolj 

utečene, preizkušene, dodelane. 

Na koncu še to, ostali so lepi spomini, ogromno novih znanj, izkušenj, poznanstev in nostalgija 

po preživetem mesecu na Dunaju. Nekoč se mi je zdel Dunaj tako oddaljen, sedaj pa mi je prav 

pri srcu in veselim se že ponovnega snidenja z njim. □

Izkušnja Prve mednarodne psihoterapevtske poletne šole Univerze Sigmunda Freuda 2006 na Dunaju 

Slika 1: Pred vhodom v Univerzo Sigmunda Freuda na Schnirchgasse 

9a na Dunaju (Opombe: Fotografije prispevala Mateja Hajšek). 

Slika 2: Predavanja so bila naporna… 

121

122 

Cvetka Ornik 

Slika 3: Dober konec vse dobro – zadovoljni udeleženci po podelitvi certifikatov o uspešno 

zaključeni Prvi mednarodni psihoterapevtski poletni šoli Univerze Sigmunda Freuda 2006 na 

Dunaju z učitelji: (v prvi vrsti iz leve) rektor Alfred Pritz, Brigitte Sindelar, Giselher Guttmann, 

Elisabeth Vykoukal. TABELA – Program Prve mednarodne psihoterapevtske poletne šole 

Univerze Sigmunda Freuda 2006 na Dunaju 

TABELA – Program Prve mednarodne psihoterapevtske poletne šole Univerze Sigmunda 

Freuda 2006 na Dunaju:

Psihoterapija v luči nevroznanosti: telo, čustva in zavest – revolucionarne povezave 

123

124 

Prvi mednarodni znanstveni psihoterapevtski kongres SKZP Rogla 2007 

PRVI MEDNARODNI ZNANSTVENI 

PSIHOTERAPEVTSKI KONGRES SKZP 

ROGLA 2007 

PSIHOTERAPIJA V LUČI NEVROZNANOSTI: 

TELO, ČUSTVA IN ZAVEST – 

REVOLUCIONARNE POVEZAVE 

od 31. maja do 2. junija 2007 na Rogli 

v organizaciji 

Slovenske krovne zveze za psihoterapijo (SKZP) 

v sodelovanju z 

Univerzo Sigmunda Freuda 

Slovenskim društvom za kognitivne znanosti in 

Društvom SiNAPSA

Programski odbor: 

Miran Možina, predsednik 

Maja Bresjanac, Todd Burley, Miloš Judaš, Urban Kordeš, David Križaj, Janez Mlakar, Paul 

Pass, Zvezdan Pirtošek, Günter Schiepek. 

Organizacijski odbor: 

Miran Možina, predsednik 

Janko Bohak, Jure Bon, Tomaž Flajs, Urban Kordeš, Irena Poštrak, Mojca Sajovic, Dinko 

Štajduhar. 

PROGRAM KONGRESA 

ČETRTEK, 31. 5. 2007 

09:00 10:30 Registracija 

Pozdravni govori: Mag. Miran Možina, predsednik SKZP, predsednik 

programskega in organizacijskega odbora, prof. Maja Bresjanac, 

10:30 10:45 

predsednica Slovenskega društva za nevroznanost Sinapsa, doc. Urban 

Kordeš, predsednik Slovenskega društva za kognitivne znanosti 

OTVORITVENI PLENARNI PREDAVANJI: mag. Miran Možina 

10:45 13:00 Psihoterapija v luči nevroznanosti, prof. dr. Zvezdan Pirtošek O 

nevroznanosti: razvoj in perspektive, interdisciplinarne povezave 

13:00 15:00 Kosilo in odmor 

PLENARNA PREDAVANJA: prof. dr. Miloš Judaš Telo, čustva in 

zavest – revolucionarne povezave, doc. dr. David Križaj, Nevroznanost 

15:00 17:00 

občutkov in implikacije za somatsko psihoterapijo doc. dr. Janez 

Mlakar Nevropsihologija mentalizacije in socialne interakcije 

17:00 17:30 Odmor s kavo in čajem 

17:30 20:00 Delavnice, referati, prikazi primerov, različni prispevki (1) 

20:00 

21:30 


Večerja 

Monodrama: Sokratov zagovor (igra Peter Ternovšek, 

dobitnik Borštnikovega prstana 2006) 

125

126 

09:00 11:30 

PETEK, 1. 6. 2007 

PLENARNI PREDAVANJI: prof. dr. Todd Burley, Uvajanje 

kognitivne nevroznanosti v psihoterapijo; prof. dr. 

Günter Schiepek, Nevrobiologija psihoterapije 


12:00 13:15 

OKROGLA MIZA: Psihoterapija v luči nevroznanosti: prof. dr. Todd Burley, 

prof. dr. Günter Schiepek, prof. dr. Miloš Judaš, doc. dr. David Križaj, prof. 

dr. Zvezdan Pirtošek, doc. dr. Janez Mlakar, mag. Miran Možina idr. 

13:15 15:00 Kosilo in odmor 



PLENARNA DELAVNICA: prof. dr. Todd Burley: Demonstracija 

18:00 20:00 

psihoterapevtskega dela po principih gestalt terapije 

20:00 Večerja 

21:30 PLES z ALENKO GODEC in njenim ansamblom 

09:00 09:15 

09:15 10:45 

SOBOTA, 2. 6. 2007 

Svečana podelitev Evropskih in Slovenskih diplom iz psihoterapije, Diplom 

iz propedevtike psihoterapije, Zlatih priznanj za razvoj psihoterapije SKZP 

OKROGLA MIZA: NOVOSTI V SLOVENSKI PSIHOTERAPIJI (fakultetni 

študij psihoterapije, Kairos - Slovenska revija za psihoterapijo idr.) 



13:15 14:45 Odmor za kosilo 

14:45 15:45 

PLENARNO PREDAVANJE: Dr. Paul Pass 

Psihoanaliza in nevroznanosti 


17:45 18:15 SKLEP, plenarni zaključek 

Prvi mednarodni znanstveni psihoterapevtski kongres SKZP Rogla 2007


O NASLOVNI TEMI KONGRESA 

Potem ko smo v okviru Slovenske krovne zveze za psihoterapijo (SKZP) organizirali pet 

uspešnih študijskih dni in so s tem prerasli v tradicionalno strokovno srečanje, smo tokrat 

organizirali naš prvi mednarodni znanstveni psihoterapevtski kongres SKZP, v sodelovanju z 

Univerzo Sigmunda Freuda iz Dunaja, Slovenskim društvom za kognitivne znanosti in Društvom 

SiNAPSA. V njih se namreč povezujejo pomembni slovenski strokovnjaki in znanstveniki 

(npr. nevrologi, psihiatri, psihologi, filozofi, matematiki, fiziki idr.) s področja naslovne teme 

kongresa – nevroznanosti. To je prva velika strokovna prireditev v Sloveniji, kjer smo se z 

njimi srečali psihoterapevti. In trenutek je več kot primeren, saj je po »desetletju možgan«, kot 

so v znanosti poimenovali devetdeseta leta prejšnjega stoletja, povezovanje psihoterapije in 

nevroznanosti vedno bolj plodno. Psihoterapija se v luči nevroznanosti kaže v novih dimenzijah 

in revolucionarnih povezavah med biološkim, psihološkim in socialnim vidikom. 

Eden vodilnih nevroznanstvenikov na svetu, Antonio Damasio, je nevroznanost definiral kot 

»še dokaj nedorečeno interdisciplinarno področje, majavo konfederacijo med tradicionalnimi 

svetovi filozofije in psihologije, ki so se povezali s svetom biologije, in tako ustvarili neobičajno, 

a plodno zavezništvo«, ki je porodilo kup novih spoznanj o kognitivnih procesih (npr. o spominu, 

čustvih, zavesti), ki so pomembni za psihoterapijo. Še veliko desetletij bomo potrebovali, da bomo 

lahko zares razumeli naše možgane, a že to, kar vemo danes, v temeljih pretresa našo podobo o 

človeku kot duševno-duhovnem bitju. Obrata, ki se dogaja, ne moremo kot nekdaj poimenovati 

po eni osebi, npr. Koperniku ali Darwinu, vendar gre za premik podobnih razsežnosti, ki tudi 

od psihoterapevtov zahteva redefiniranje in preokvirjanje vsega, kar vemo o psihoterapiji in o 

najbolj temeljnem v človekovem doživljanju, vedenju in učenju. 

Glavni vzrok za pospešeno naraščanje nevroznanstvenih spoznanj je razvoj novih tehnologij 

in metod, ki nam omogočajo opazovanje možgan, medtem ko delujejo. Nevroznanost raziskuje, 

kako in kje so v možganih »zapisni« kompleksni duševni procesi oz. išče nevronske korelate 

višjih živčnih funkcij. Tridimenzionalne rekonstrukcije možganskih struktur z metodo magnetne 

resonance (MRI) in računalniško podporo, raziskovanje področij povečane ali zmanjšane 

možganske aktivnosti s pozitronsko emisijsko tomografijo (PET) ali funkcionalnimi slikami 

magnetne resonance (fMRI) in elektrofiziološke metode (npr. MEG) idr. nam omogočajo, da 

povezujemo človekov privatni um, njegovo javno vedenje in njegove skrite možgane v drzne 

nove teorije. 

Če so temelj vseh duševnih procesov procesi v živčnih mrežah, potem so temelj spremenjenih 

duševnih procesov spremenjeni procesi v živčnih mrežah. S psihoterapijo lahko učinkovito 

in trajno spreminjamo duševne procese. Iz tega sledi, da lahko psihoterapija trajno spremeni 

živčne procese in strukture. Kadar deluje, psihoterapija deluje tako, da spreminja možgane. Če 

ne spremeni možgan, tudi ni učinkovita. Ali z besedami LeDouxa, slovitega nevroznanstvenika: 

»Psihoterapija je za paciente v osnovi proces učenja in kot taka mora spremeniti povezave v 

možganih (»rewire the brain«). V tem smislu psihoterapija izkorišča biološke mehanizme za 

zdravljenje duševnih motenj.« 

127

128 


O STRUKTURI IN PROGRAMU KONGRESA 

Glede na dosedanjo strukturo smo prireditev podaljšali za dan, pri čemer smo ohranili strukturo 

drugega in tretjega dne enako, saj se je do zdaj obnesla – to pomeni veliko izkustvenih delavnic, 

predavanj, diskusij, demonstracij idr., kjer ne glede na naslovno temo lahko psihoterapevti 

predstavijo, kar je zanje aktualno. Tako smo po eni strani dodali prireditvi več znanstvene teže, 

po drugi strani pa je še naprej (kot do zdaj) služila promociji psihoterapije v javnosti. 

Cilj kongresa je tudi seznanitev udeležencev z novostmi v slovenski psihoterapiji. V veliko 

veselje nam je bilo, da smo letos na kongresu proslavljali rojstvo Kairosa - Slovenske revije 

za psihoterapijo. Poleg tega bomo poročali o izkušnjah prvega leta fakultetnega študija 

psihoterapije, ki ga je oktobra 2006 Slovenska krovna zveza začela v sodelovanju z Univerzo 

Sigmunda Freuda iz Dunaja. V družabnem delu smo prvi večer uživali v duhovni poslastici 

– monodrami Sokratov zagovor, drugi večer pa v druženju ob glasbi in plesu. 

Poleg domačih strokovnjakov bo letos tujih gostov in s tem glavnih predavateljev več kot 

prejšnja leta: 

- Prof. dr. Todd Burley, gestalt terapevt in nevropsiholog iz ZDA 

- Prof. dr. Günter Schiepek iz Nemčije, ki je bil glavni gost Študijskih dni SKZP že leta 

2005 

- Prof. dr. Miloš Judaš, vodja Odseka za razvojno nevroznanost Zavoda za nevroznanost 

Hrvaškega inštituta za raziskovanje možgan (hiim.hr) Medicinske fakultete v Zagrebu 

- Doc. dr. David Križaj, nevrolog iz ZDA 

- Dr. Paul F. Pass, psihoanalitik iz Graza 

Prof. dr. Todd Burley, ABPP, je profesor psihologije na Loma Linda University, medicinski 

univerzi, kjer predava kognitivno psihologijo, kortikalne funkcije, nevropsihološko diagnostiko 

ter fenomenološki in gestalt pristop k psihoterapiji. Je supervizor in raziskovalec na področju 

nevropsihologije in na vmesnem področju z radiološkimi merami, kakor tudi raziskovalec učinkov 

radiacije na kortikalne funkcije. Je ena od ključnih osebnosti razvoja sodobne teorije gestalt 

terapije, še posebej na stičišču med nevrokognitivno znanostjo in gestalt terapijo in na stičišču 

med teorijo kompleksnosti, teorijo polja in gestalt terapijo. Zaradi svojih psihoterapevtskih in 

učiteljskih veščin je mednarodno priznan in iskan edukator gestalt terapije. Je član uredniškega 

odbora mednarodne revije Gestalt Review. Naslov njegovega predavanja na Rogli je bil Uvajanje 

kognitivne nevroznanosti v psihoterapijo (Bringing cognitive neuroscience to psychotherapy). 

Poleg tega je imel plenarno delavnico, na kateri je demonstriral gestalt psihoterapijo. 

Prof. dr. Günter Schiepek je profesor na Univerzitetni kliniki za psihosomatiko in 

psihoterapevtsko medicino v Kremsu. Hkrati je sistemski in vedenjski terapevt. Največ se 

ukvarja z raziskovanjem raznih oblik psihosocialne pomoči, psihoterapije in terapevtskega 

procesa. Je eden najbolj prodornih raziskovalcev psihoterapije na svetu in pisec številnih knjig in 

člankov. Predzadnja knjiga ima naslov Nevrobiologija psihoterapije, v kateri je kot urednik zbral


prispevke, ki povzemajo sveža znanstvena spoznanja o telesnem, predvsem nevrološkem vidiku 

psihoterapije. Zadnja knjiga pa je Sinergetika psihologije, v kateri je z utemeljiteljem sinergetike 

prof. Hermanom Haknom, sinergetiko apliciral na področje psihologije in psihoterapije. Prizadeva 

si za integracijo psihoterapevtskih teorij in praks. Na področju sistemske psihoterapije je najbolj 

znan kot avtor temeljnega preglednega dela o tej modaliteti. Prizadeva si tudi za premostitev 

prepada med prakso in raziskovanjem, tako da je v zadnjih letih izdelal nov način sprotnega 

spremljanja terapevtskega procesa in učinkov praks psihosocialne pomoči. Od leta 2005, ko 

je bil glavni gost Študijskih dnevov na Rogli, smo pod njegovim vodstvom v okviru SKZP 

oblikovali raziskovalno ti. „Sinergetsko navigacijsko skupino“, katere glavni cilj je raziskovanje 

terapevtskega procesa v dejanskem času (Real time monitoring). Njegovo predavanje na Rogli 

je bilo Nevrobiologija psihoterapije. Poleg tega je vodil delavnico z naslovom Obsesivno 

kompulzivna motnja kot modelni sistem sinergetike: nevroznanost in raziskovanje procesa in 

izida psihoterapije. 

Prof. dr. Miloš Judaš je profesor nevroznanosti in anatomije na Medicinski fakulteti 

Univerze v Zagrebu. Trenutno je prodekan za znanost na Medicinski fakulteti in predstojnik 

Sekcije za razvojno nevroznanost (Oddelek za nevroznanost, Hrvaški inštitut za raziskovanje 

možgan) na Medicinski fakulteti. Poučuje osnove nevroznanosti za dodiplomske študente in 

razvojno in evolucijsko nevrobiologijo in nevroanatomijo kot tudi zgodovino nevroznanosti na 

doktorskem študiju. Supervidira in raziskuje na področju človekove razvojne nevrobiologije in 

nevroanatomije, ki se fokusira na prenatalni in postnatalni razvoj frontalnega režnja in z njim 

povezanih subkortikalnih struktur (bazalni gangliji, talamus), na motnje nevronske migracije in 

na korelacijske MRI histološka analize razvijajočega se človekovega telencefalona. Je avtor in 

koavtor več knjig (vključno s prvim hrvaškim učbenikom temeljne nevroznanosti)), poglavij v 

mednarodnih učbenikih ali monografijah in številnih člankov v mednarodnih revijah. Nedavno 

je tudi prevedel v hrvaščino knjigo Antonia Damasia «The Feeling of What Happens». Naslov 

njegovega predavanja je bil Telo, čustva in zavest – revolucionarne povezave. Vodil je tudi 

delavnico z naslovom Enkratnost človekovega čelnega možganskega režnja. 

Doc. dr. David Križaj je doktoriral iz nevroznanosti na New York University School of 

Medicine na temi sinaptičnega prenosa v vidnem sistemu. Postdoktorsko izobraževanje je opravil 

v laboratoriju Davida Copenhagena na University of California San Francisco (UCSF) School 

of Medicine. Sedaj je docent na Oddelkih za fiziologijo in oftalmologijo na UCSF. Križajevo 

raziskovalno delo podpirajo granti NIH in številnih privatnih fondacij. Njegovi interesi se gibajo 

od nevrofiziologije vida in zaznavanja, preko fenomenologije do antropologije in psihoterapije. 

Naslov njegovega predavanja na Rogli je Nevroznanost občutkov in implikacije za somatsko 

psihoterapijo. 

Dr. Paul F. Pass je zaključil študij filozofije, teologije in psihologije. Je učni analitik, učni 

terapevt za skupinsko analizo in dinamično skupinsko psihoterapijo, otroški terapevt in vodja 

Balintovih skupin. Veliko let je vodil izobraževanje iz psihoterapije v Bolnici za živčne bolezni 

Valduna v Vorarlbergu v Avstriji. Je tudi dolgoletni vodja Graške delovne skupine za psihoanalizo, 

vodja in častni član Štajerske zveze za psihoterapijo, vodja meduniverzitetnega kolegija za 

zdravje in razvoj v Grazu kot tudi vodja tamkajšnjega magistrskega študija »Otrokov razvoj«. 

Naslov njegovega predavanja je bil Psihoanaliza in nevroznanosti. Vodil je tudi delavnico, v 

kateri bo predstavil magisterski študij »Otrokov razvoj« interuniverzitetnega kolegija za zdravje 

in razvoj, ki poteka v Grazu/Schloß Seggau v Avstriji. 

Od domačih strokovnjakov so kot plenarni predavatelji sodelovali: 

Prof. dr. Zvezdan Pirtošek je eden vodilnih slovenskih nevroznanstvenikov. Dela kot 

specialist nevrolog na Nevrološki kliniki v Ljubljani in je učitelj na Medicinski in Filozofski 

fakulteti Univerze v Ljubljani. Klinično se ukvarja predvsem z nevrodegenerativnimi boleznimi 

možganov (parkinsonizmi in demence), doktoriral pa je in raziskovalno dela na področju 

129

130 

kognitivne nevrofiziologije (npr. elektrofiziologija integracijskih funkcij osrednjega živčeja, 

fiziološki mehanizmi motenj živčevja in nevroloških bolezni, osrednji vidiki zaznave, spoznavnih 

procesov in gibov itn.). Slovi kot dober predavatelj, ki zna vedno znova presenetiti z zanimivimi 

temami (npr. njegova predavanja povezana z analizami znanih glasbenikov W. A. Mozart: 

izvid kognitivnega nevrofiziologa, Impresionizem zvoka, mehanicizem strukture in končni molk 

Mauricea Ravela). Naslov njegovega otvoritvenega predavanja na Rogli je O nevroznanosti: 

razvoj in perspektive, interdisciplinarne povezave. Poleg tega je vodil tudi delavnico z naslovom 

Čustva – neoznačena pot nevroznanosti. 

Doc. dr. Janez Mlakar dela od leta 1982 kot klinični psiholog na Univerzitetni psihiatrični 

kliniki v Ljubljani. Je docent za področje nevropsihologije na Univerzi v Ljubljani. Od leta 

1984 je raziskovalec na področju nevropsihologije, predvsem se ukvarja z nevropsihologijo 

shizofrenije. Od leta 1995 do 1999 je bil predsednik Slovenskega društva psihologov, od leta 2005 

pa je predsednik Slovenske zbornice kliničnih psihologov. Od leta 1986 je član Mednarodnega 

nevropsihološkega društva. Njegovo predavanje je imelo naslov Nevropsihologija mentalizacije 

in socialne interakcije, vodil pa je tudi delavnico z naslovom Razumevanje doživljanja in 

mišljenja psihotičnih bolnikov. 

As. mag. Miran Možina, psihiater in sistemski psihoterapevt, nosilec Evropske diplome 

iz psihoterapije, je od leta 1994 asistent na Fakulteti za socialno delo. Od leta 1998 do 2006 

podpredsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, od junija 2006 pa njen predsednik. Od 

2006 je tudi vodja projekta fakultetnega študija psihoterapije. Naslov njegovega otvoritvenega 

predavanja je bil Psihoterapija v luči nevroznanosti 

PROGRAM DELAVNIC IN DRUGIH PRISPEVKOV 

ČETRTEK 17.30 – 20.00 

1. Jurij Bon Nevroznanost religioznega doživljanja 

2. Adela Kelhar Skrb za duševno zdravje – vseživljenska naravnanost posameznika 

3. Bogdan Žorž Psihoterapija in duhovnost 

4. Janko Bohak Delo s sanjami v psihoanalizi, II. 

5. Blaž Kotnik 


Raziskovanje kognitivnih procesov s funkcijskim slikanjem možganov


6. Milan Krajnc Pavlica 

Direktorjevo otroštvo vpliva na vodenje podjetja (Podjetje 

v krizi lahko reši psihoterapevt, ne samo ekonomist) 

7. Robert Oravecz Nevrobiologija psihološke travme 

8. Božidar Popovič in 


Ujeti neulovljivo – kaj nam lahko pove sinergetika 

o spremljanju klientove spremembe? 

9. Srečko Soršak Časovna distorzija v hipnoterapiji 

10. Matej Škufca Postavitve v polju duha po metodi Berta Hellingerja 

11. Miloš Judaš Enkratnost človekovega čelnega možganskega režnja 

12. Alenka Savnik in 

Damjan Kolarič 

Predstavitev primera družine B. po modelu 

kratkotrajne sistemske družinske psihoterapije 

PETEK 15.00 – 17.00 

13. Heliodor Cvetko Uporaba risanja drevesa v psihoterapevtske namene za začetnike 

14. Martin Bertok 

Sodobne teorije osebnosti v Transakcijski 

analizi in nevrološki substrat stanj jaza 

15. Vida Drame Orožim Moč likovne izraznosti: prikaz kliničnega primera 

16. Günter Schiepek 

Obsesivno kompulzivna motnja kot modelni sistem sinergetike: 

nevroznanost in raziskovanje procesa in izida psihoterapije 

17. J. Florjančič Kristan Ples – kreacija, osebnostna rast, trans, psihoterapija 

18. Leonida Kobal Možina 

»Ti butec, saj veš, da te imam rada« - prikaz 

psihoterapije para s problemom 

19. Jože Kociper Etika psihoteraterapevtov ali psihoterapevtska etika? 

20. Marko Korenjak 

Analitična orodja nevrolingvističnega programiranja 

pri psihoterapevtskem delu s klienti 

21. Klemen Rebolj Dokumentarno izobraževalni film – Panična motnja 

131

132 

22. Tomaž Erzar Tomaž in 

Matej Torkar 

Neprepoznavni strah in dinamika stresa 

23. Toma Strle Zavest – njene definicije in posebna stanja zavesti 

24. Zvezdan Pirtošek Čustva – neoznačena pot nevroznanosti 

25. Heliodor Cvetko 

SOBOTA 11.15 – 13.15 

Uporaba risanja drevesa v psihoterapevtske namene – supervizija 

26. K. Kompan Erzar Nevropsihološka podlaga odnosov 

27. Dinko Štajduhar in 

Huebler Jadranka 

Psihoterapija alkoholizma: 

od tehnike do epistemologije in nazaj 

28. Maja Bresjanac Nevrološke osnove vpliva placeba 

29. Alen Latini 

Psihoterapija in brstenje nevronov 

– podkrepljeno z video posnetki 

30. Janez Mlakar Razumevanje doživljanja in mišljenja psihotičnih bolnikov 

31. Cvijeta Pahljina Veselje do življenja 

32. Tanja Pass Delo s peskovnikom v jungovski terapiji 

33. Bogdan Žorž 

Šolska fobija 

34. Olga Markič Fenomenologija svobodne volje 

35. S. Brežan, 

Vita Štukovnik in 

David B. Vodušek 


Električni možgani: kognitivna elektrofziologija 

v raziskovanju in terapiji

36. Katarina 

Kompan Erzar 

37. Urban Kordeš 

38. Paul Pass 

SOBOTA 11.15 – 13.15 

Pomen afekta v relacijski družinski terapiji 

Veščina ljubeče pozornosti 

Predstavitev magisterskega študija »Otrokov 

Razvoj« interuniverzitetnega kolegija za zdravje 

39. Jože Ramovš Psihoterapevtovo delo ter zasvojenosti in omame 

40. Matjaž Regovec Kulturni faktor v seksualnem odnosu 

41. Lučka Šantl Sproščanje ob zvokih gonga 

42. Andrej Žmitek Učinki antidepresivov, psihoterapije in placeba: 

43. Romana Kebe Naslednji korak v osebnostni rasti 

44. Ksenija 

Korenjak Kramar 

Družinska mediacija, način reševanja konfliktov v družini 

45. Tomaž Flajs Eksperiment v gestalt terapiji 

46. Marko Iršič 


Kako razvijanje spretnosti obvladovanja konfliktov 

odpravlja psihološke in druge težave klientov 

133 

Organizacijski odbor Prvega mednarodnega znanstvenega 

psihoterapevtskega kongresa SKZP

134 


POVZETKI PRISPEVKOV 

PLENARNA PREDAVANJA 

Križaj David 

The Neuroscience of Feelings 

There is compelling evidence that much of psychopathology that manifests as a failure in 

self- or interactional regulation results from a damaged sense of core self. Freud’s greatest dream 

was to develop a neuropsychological model of mind that would ‘furnish a psychology that would 

be a natural science’; ie, explain the how the sense of self is generated through neurobiological 

processes in the brain. Freud eventually abandoned his “Project for Scientific Psychology” as 

unworkable and ‘frustrating’ mainly because too little was known about neuronal organization 

and function. 

Times have changed. Many neuronal circuits that form the substrate for human perception, 

sensory integration, memory, attention, endocrine regulation, arousal and affect have been 

mapped. Functional imaging has provided data that correlates a person’s inner experience to 

activation of defined brain areas, whereas electrophysiological studies are dissecting neuronal 

circuits at the single cell level. Can this information be used to develop a biological model for a 

“scientific psychology’? 

I will discuss the idea that therapeutic approach to healing a disordered sense of core self 

involves helping the client to re-learn ‘feeling’. The core sense of self emerges during a period 

of intense growth of the brain that overlaps the period of the early-forming object relations and 

affect as the infant learns to handle the issues of autonomy, symbiosis, individuation, trust, 

attachment and curiosity. Between the 2 nd and 6 th months, the awareness of subjective mental 

states (feelings, motives, intentions) is distinguished from intersubjective relatedness. Earlyforming 

psychopathology reflects an inability to navigate the chasm between Self and Other 

established in this early period. 

I will present a brief overview of neurobiological circuits involved in generation of feelings, 

emphasizing the recurrent interactions between the limbic system and the prefrontal cortex. 

Some evidence on feedback loops between the emotional/social development of the infant 

and maturation of sensory systems (especially visual systems) will be discussed, as well as the 

development of circuitry associated with regulation of affect, drive and drive-restraint. I will 

speculate on how activity in these neuronal circuits relates to the development and solidification 

of an internal representation of the “Self” Finally, I will suggest that the somatic approach 

outlined above helps the therapist co-opt the intrinsic ability of humans to adapt, change and 

refashion our sense of a core self in a way through which experience and reality become a matter 

of personal preference and judgment, rather than an inexorable twist of fate. 

Mlakar Janez 

Nevropsihologija mentalizacije in socialne interakcije 

Sposobnost prepoznavanja mentalnega stanja drugih ljudi imenujemo »mentalizacija«. Gre 

za reflektivni nivo razmišljanja, ko oseba ne razmišlja samo o stvareh, ampak tudi o svojih mislih 

o teh stvareh. Prav tako ne razmišlja samo o drugem človeku, ampak tudi o njegovih mislih, ki 

so lahko drugačne od lastnih. Mentalizacija omogoča globlje medsebojno poznavanje, boljšo in 

hitrejšo komunikacijo, empatijo in razumevanje drugih ljudi. Omogoča pa tudi negativne pojave, 

kot so prevare, zavajanja in prikrivanje resnice. V kognitivni znanosti je veliko zanimanje vzbudilo


odkritje »zrcalnih nevronov«, živčnih celic, ki se enako odzivajo na lastno vedenje kot na isto 

vedenje pri drugih subjektih. Odkritje kaže na genetsko in »generično« osnovo mentalizacije. V 

prispevku bom skušal povezati procese mentalizacije s širšim pojmovanjem Garyja Goldberga o 

proaktivni kontroli vedenja. 

Možina Miran 

Psihoterapija v luči nevroznanosti 

Potem ko me je študij medicine »iniciral« v zame čudežni mikro svet celic, molekul in 

genov, sem leta 1988 zavestno stopil na pot povezovanja psihoterapije in nevroznanosti, ko sem 

v okviru izobraževanja iz psihoterapije spoznal dela H. Maturane, F. Varele in E. Rossija. 90-ta 

so bila »desetletje možganov« in so prinesla prelomna spoznanja o tem, kako je naše doživljanje 

in vedenje povezano z delovanjem našega živčevja. Čeprav nevroznanstveniki in psihoterapevti 

še vedno živimo v dveh oddaljenih svetovih, smo se na začetku novega stoletja, ki bo stoletje 

možganov, začeli bolj zanimati drug za drugega, predvsem ker oboje zanimajo duševne motnje. 

Ta interes za duševne motnje je sicer najprej bolj spodbudil gradnjo mostu k biološko usmerjeni 

psihiatriji kot k psihoterapiji. V devetdesetih se je mnogim biološko usmerjenom psihiatrom, 

ki so vsa svoja prizadevanja usmerili v medikamentozno terapijo, zdelo, da psihoterapija v 

zdravljenju duševnih motenj nima več kaj iskati. S pomočjo nevroznanosti so številni psihiatri 

utrjevali poenostavljeno predstavo, da so duševne motnje v glavnem podedovane. 

Potem pa so nevroznanstveniki odkrili izjemno plastičnost možganov v povezavi z vplivi 

okolja. Novica o tem, da se lahko v povezavi s procesi učenja tvorijo nove živčne celice in 

nove sinapse tudi pri odraslih ljudeh, je konec devetdesetih odjeknila kot bomba. Vedno bolj 

jasno je postajalo, da je genetski vpliv za razvoj duševnih motenj precej manjši, kot se je 

dolgo časa predpostavljalo, in da igrajo posameznikove življenjske izkušnje preko izražanja, 

ekspresije genov precej bolj pomembno vlogo. Pokazalo se je tudi, da je plastičnost možna v 

obe smeri – v bolezensko (oz. patogenetsko) smer in v smer zdravja (oz. salutogeneze). Od 

takrat se nevroznanstveni teksti (tudi debele knjige) vedno bolj pogosto končujejo z ugibanji o 

možnostih, kako bi lahko psihoterapevtsko ciljano vplivali na spreminjanje strukture živčevja 

in na procese v njem, torej kako bi se psihoterapija pod vplivom nevroznanosti lahko razvijala 

naprej. Čeprav gre za vizije o bližnji ali bolj oddaljeni prihodnosti, te slutnje že danes pri vse 

večjem številu psihoterapevtov in nevroznanstvenikov spodbujajo prizadevanja za integracijo 

bioloških, psiholoških in socialnih vidikov v okviru celostnih biopsihosocialnih modelov o 

duševnih motnjah in terapevtskih spremembah. 

Pass Pavel 

Psihoanaliza in nevroznanost (Psychoanalysis and Neuroscience) 

Bremenski znanstvenik G. Roth namenja v svojem delu »Čutiti, misliti, ravnati«, ki velja 

za klasično delo nevroznanosti, ekskurz Freudu z naslovom »Freud je imel prav« in pri tem 

ugotavlja: »Nevroznanstveniki se na splošno strinjajo s tremi Freudovimi predpostavkami: 

nezavedno bolj vpliva na zavest kot obratno; nezavedno nastaja časovno pred stanji zavesti in 

zavest ima malo vpogleda v osnove svojih želja in ravnanj.« 

Potemtakem se zdi, da je potrjen znani Freudov izrek: »Ego ni gospodar v svoji lastni hiši.« 

Zdi se, da raziskovanje možganov potrjuje, česar Freud glede na stanje takratne nevrologije 

ni mogel dokazati, čeprav je bil na začetku svojih raziskav še tako zainteresiran, da bi našel 

nevrološke osnove psihičnega dogajanja. Status pionirja ima pri tem južnoafriški psihoanalitik 

in raziskovalec možganov M. Solms, ki ugotavlja: »Freud je bil določen, da igra za kognitivne 

nevroznanosti tisto vlogo, ki jo je Darwin igral za molekularno genetiko. Iz daljave je spoznal 

osnovne zakone, po katerih deluje duh, podrobnosti pa so lahko raziskali šele njegovi duhovni 

pravnuki, ker je bil pred tem potreben tehnološki napredek.« 

135

136 


Da sem lahko kot psihoanalitik deležen koščka te raziskovalne zgodbe, doživljam kot razburljivo 

dogajanje. Gre za raziskovalno zgodbo, ki aktualizira Freudov koncept »Ergänzungsreihe« (vrsta 

dopolnitev), tesen preplet psihičnih, družbenih in bioloških dejavnikov. Po mojem videnju gre 

za začetek konstruktivnega dialoga, za medsebojno učenje psihoanalize in nevroznanosti. Kot 

primer naj navedem razpravo o korespondenci med prenosom/protiprenosom na eni strani in 

zrcalnimi nevroni na drugi strani. Tako doživeta in občasno evforično pozdravljena sinergija 

je izziv za obe znanosti, da druga drugo spoštujeta kot partnerja v napetem procesu učenja in 

raziskovanja. 


Nevrobiologija in psihoterapija (Neurobiology and Psychotherapy) 

During the last years, actual developments in neuroscience are of great interest for 

psychotherapists. Of course, one important field are the neural correlates of mental diseases 

and their aetiology, illustrated by examples like depression and obsessive-compulsive disorder. 

Additionally, some research areas of neuroscience are in direct touch to the question how people 

change their behaviour, their attitudes, and important cognitive-emotional patterns. This is the 

search for neural correlates of the self and the identity, or the mechanism underlying social 

interaction and the construction of interpersonal representations. Studies are made on the theory 

of mind, on the function of mirror neurons, or on social exchange processes like iterative decision 

making. However, little is known on the change processes taking place in psychotherapy. 

How therapy does work on the level of the brain? In order to do research on this topic, we 

need hypotheses about the effects we are interested in. One model is shared by many brain 

researchers – the concept of self-organization and changing synchronization patterns realized 

by the perhaps the most complex nonlinear system we know: the human brain. Since intensive 

work in process-outcome research corroborated the assumption, that psychotherapy takes place 

in cascades of phase-transitions of behavioural and cognitive-emotional patterns, we can look 

for the correlation between mental, behavioural, and neural phase-transitions. A great germanaustrian 

psychotherapy study using repeated fMRI measures with an individualized stimulation 

paradigm at the one hand and real-time monitoring of therapeutic change processes at the other 

hand is searching for these phenomena. First results of this controlled process-outcome study 

with OCD-patients will be presented in this lecture. 

--------- 

V zadnjih letih je razvoj nevroznanosti vzbudil veliko zanimanje psihoterapevtov. 

Seveda je eno od pomembnih področij iskanje nevronskih korelacij pri duševnih motnjah 

in v njihovi etiologiji, npr. pri depresijah ali obsesivno kompulzivnih motnjah. Poleg tega so se 

na nekaterih nevroznanstvenih področjih raziskovanja lotili vprašanj, kako ljudje spreminjajo 

svoje vedenje, svoje naravnanosti in pomembne kognitivno čustvene vzorce. To je iskanje 

nevronskih korelacij jaza (selfa) in identitete ali mehanizmov, ki so podlaga socialne interakcije 

in konstrukcije medosebnih reprezentacij. Raziskave temeljijo na teorijah duševnosti, funkcije 

zrcalnih nevronov ali na procesih socialne izmenjave kot je npr. odločanje. 

Malo pa vemo o tem, kako potekajo procesi spreminjanja v psihoterapiji. Kako terapija deluje 

na ravni možganov? Da bi lahko to raziskovali, potrebujemo hipoteze o učinkih, ki nas zanimajo. 

Številni raziskovalci možganov uporabljajo en model – in sicer koncept samoorganizacije 

in spreminjajočih sinhronizacijskih vzorcev, ki jih uresničuje verjetno najbolj kompleksen 

nelinearni sistem, kar jih poznamo: človeški možgani. Ker je intenzivno raziskovalno delo o 

procesu in izidu psihoterapije sprejelo predpostavko, da psihoterapija poteka v kaskadah faznih 

prehodov vedenjskih in kognitivno- čustvenih vzorcev, lahko iščemo korelacije med duševnimi, 

vedenjskimi in nevronskimi faznimi prehodi. V veliki nemško-avstrijski raziskavi iščemo 

te pojave, tako da uporabljamo ponavljajoče fMRI meritve z individualizirano stimulacijsko


paradigmo na eni strain in spremljanje terapevtskega procesa spreminjanja v dejanskem času na 

drugi strani. V predavanju bom predstavil prve rezultate te kontrolirane študije o procesu in izidu 

psihoterapije pacientov z obsesivno kompulzivno motnjo. 

DELAVNICE, REFERATI idr. 

137 

Martin Bertok 

Sodobne teorije osebnosti v transakcijski analizi 

in nevrološki substrat stanj jaza 

Predstavitev temelji na sodobnih študijah, ki jih je predstavil Jorge Oller –Vallejo, in je pri tem 

raziskal nevrološko podstat Bernovih »psihičnih organov» organizatorjev stanj jaza. Izhajajoč 

iz funkcionalnega modela osebnosti, bomo spoznali »oskrbovalnega starša, individuacijskega 

odraslega in otroka, ki išče nego, ki presegata dosedanje omejitve funkcionalnega modela 

glede razvojne dimenzije ega. Nezdrave dele predstavlja kot: introjicirani ego, robotizirani ego 

in regresivni ego, ki prav tako temeljijo na istih nevroloških osnovah in vključujejo razvojno 

dimenzijo osebnosti. Kako filogenetska evolucija omogoča najprej sposobnost navezave, nato 

internalizacije in nazadnje individuacije? Kako subkortikalni sistem (instinktivno-emocionalni 

možgani (arhepsiha) racionalni možgani (neopsiha) in imitativni možgani (ekstereopsiha) 

sodelujejo v organizaciji mišljenja, vedenja in emotivnosti kot stanja jaza? 

Janko Bohak 

Delo s sanjami v psihoanalizi 

Zaradi psihoanalitične obravnave konkretnih sanj je število udeležencev omejeno na deset. 

Vsak udeleženec »prinese« s seboj ene sanje, lahko svoje, lahko tuje, vendar od človeka, ki ga 

dobro pozna, vključno z njegovo psihodinamiko, ki jo sanje zrcalijo. Koliko sanj bo mogoče 

predelati na delavnici, ostaja odprto. Gotovo ne sanj vseh udeležencev. 

Cilj delavnice: senzibilizacija za individualno govorico sanj in spodbuda za nadaljnje delo z 

lastnimi sanjami. 

Jurij Bon 

Nevroznanost religioznega doživljanja 

Kaj lahko nevroznanost prispeva k stoletja dolgim ugibanjem, zakaj nekatere ljudi tako 

privlači iskanje Boga in religiozno doživljanje nasploh? Morda precej, glede na ugotovitve 

sodobnih nevroznanstvenih raziskav. Nevroznanost se v tem oziru ne ukvarja toliko z vsebino 

religioznih doživljanj, kot z idejo, da so morda človeški možgani biološko determinirani za 

spodbujanje religioznega razmišljanja in doživljanja. V prispevku bodo prikazani rezultati 

raziskav, ki kažejo, da religiozno doživljanje lahko povežemo s specifičnimi biološkimi korelati 

v možganski aktivnosti, obenem pa bomo govorili tudi o povezavah religioznosti z boleznimi, 

kot sta temporalna epilepsija in shizofrenija. 

Maja Bresjanac 

Nevrobiološke osnove vpliva placeba 

Čeprav navidez temelji na neaktivnosti ali vsaj na odsotnosti zdravljenja, ima placebo 

lahko pomemben učinek na številne bolezni in druga medicinska stanja. Zaenkrat še slabo 

razumemo nevrokognitivne poti, ki posredujejo vpliv placeba. Nekaj nedavnih raziskav, ki so

138 


se posvetile preučevanju mehanizmov in živčnih struktur, ki so vpletene v delovanje placeba v 

različnih kliničnih ali laboratorijskih okoliščinah, je pokazalo na različnost poti, preko katerih 

nastanejo fenomeni, kot so placebo analgezija ali vpliv placeba na izboljšanje klinične slike pri 

motnjah gibanja, kot je Parkinsonova bolezen. V prispevku bo prikazan kratek pregled metod in 

paradigem, ki se uporabljajo v raziskavah nevrobioloških osnov vpliva placeba. Govorili bomo 

tudi o rezultatih nedavnih raziskav in njihovem kliničnem in etičnem pomenu. 

Brežan Simon, Štukovnik Vita, Vodušek B. David 

Električni možgani: kognitivna elektrofiziologija 

v raziskovanju in terapiji 

Kognitivna nevroznanost išče nevronske korelate višjih duševnih funkcij, pri čemer različne 

nevropsihološke fenomene ponavadi raziskujemo s pomočjo treh glavnih pristopov, kot so: 

funkcijske slikovne metode (npr. funkcijsko magnetno-resonančno slikanje, pozitronska 

emisijska tomografija, elektrofiziološke metode), strukturne slikovne metode (magnetnoresonančno 

slikanje) in vedenjske študije. 

Elektrofiziološke metode merijo električno aktivnost živčnih celic. Njihova glavna prednost 

je dobra časovna ločljivost v primerjavi z drugimi funkcijskimi slikovnimi metodami, ki na 

drugi strani omogočajo boljšo prostorsko identifikacijo procesov v centralnem živčnem sistemu. 

Snemanje bioelektričnih signalov na nivoju milisekund – s posledično visoko občutljivostjo 

za zaznavanje hitrih funkcijskih sprememb v možganski aktivnosti – omogoča študij bazičnih 

mehanizmov procesiranja informacij, ki tvorijo osnovo operacijskega sistema možganov in 

posledično samih mehanizmov mentalnih procesov oz. “duševnosti“. Tovrstnih mehanizmov ni 

mogoče razložiti zgolj z uporabo drugih omenjenih metod, ki temeljijo predvsem na prostorski 

opredelitvi možganske aktivacije med kognitivnimi procesi. 

Najbolj pogosto uporabljani elektrofiziološki metodi v raziskavah kognicije sta 

elektroencefalografija (EEG) in magnetoencefalografija (MEG) s svojimi specifičnimi 

aplikacijami in metodami analize informacijsko zelo bogatih signalov. Osnovo raziskovanja 

v kognitivni elektrofiziologiji predstavlja aplikacija tovrstnih metod ob tem, ko preiskovanec 

rešuje določeno nalogo, ki “meri“ specifični in definirani kognitivni proces. 

Na predavanju bodo predstavljene nekatere metode analize EEG-signalov, kot npr. z 

dogodkom povezani potenciali (event-related potentials, ERP) in EEG-koherenca na primeru 

ene izmed najpomembnejših kognitivnih funkcij, ki je potrebna za inteligentno, k cilju 

usmerjeno vedenje; to je delovni spomin. EEG-koherenca je ena izmed novejših metod analize 

EEG-signala, ki je primerna za študij integrativnih funkcij možganov. Meri medpodročno 

sinhroniziranost v električnih oscilacijah nevronov, kar predstavlja enega izmed hipotetičnih 

mehanizmov funkcijske integracije – časovno zamejene sklopitve oz. povezovanja v možganih. 

Taka funkcijska integracija predstavlja temelj potrebne izmenjave informacij oz. komunikacije 

različnih bližnjih ali oddaljenih možganskih območij, ki so sočasno aktivirana pri različnih višjih 

duševnih procesih in vedenjskih modusih, npr. pri delovnem spominu. Pri kognitivnih procesih 

funkcija namreč najverjetneje temelji na “sinhronizirani“ interakciji mnogih distribuiranih, 

anatomsko ločenih možganskih območij. 

Različne EEG-fenomene lahko vrednotimo tako med običajnimi stanji budnosti kot tudi 

v pogojih spremenjenih duševnih stanj, kot je hipnoza. Hipnoza je proces, kjer se zaobide 

nekatere miselne lastnosti naše “kritično-racionalne“ duševnosti, da bi se vzpostavil drugačen 

tip specifično selektivne percepcije in mišljenja. Nekatere teorije poskušajo razložiti hipnotične 

fenomene tudi s stališča sprememb v možganski aktivnosti. Tako hipnozo ponavadi zaznamuje 

sprememba iz vzbujenega stanja ritma beta v prevladujočo alfa-theta aktivnost, pri čemer obstaja


kontinuum od normalne aktivnosti v budnosti skozi stanje relaksacije (prevladujoč alfa ritem) 

do stanj globoke hipnoze (prevladujoč theta-ritem). Prav tako je bilo ugotovljeno, da se med 

hipnozo prostorski vzorec možganske aktivnosti spremeni: možganska aktivnost se poveča 

v zdajšnjih “perceptivnih“ predelih senzoriuma, zmanjša pa v sprednjih predelih možganske 

skorje, pomembnih za kritično-racionalni nadzor oz. “top-down“ modulacijo kompleksnih 

duševnih procesov. Raziskave z EEG-koherenco dodatno kažejo na pomen sprememb funkcijske 

konektivnosti možganov med hipnozo, kar bi lahko predstavljalo njen nevronski korelat; ločeni 

kognitivni moduli in podsistemi se medsebojno začasno drugače povezujejo ali celo “odklopijo”, 

skratka spremenijo svoje normalne vzorce komunikacije. 

Poleg opisane uporabe EEG v namene “branja misli” pa so metodo predlagali tudi kot koristno 

orodje nekaterih terapevtskih postopkov “modulacije” naše duševnosti, npr. “nevrofeedbacka” 

(NFB). NFB, poimenovan tudi nevroterapija ali EEG-biofeedback, je terapevtska tehnika, ki 

uporabniku v realnem času omogoča – po načelu povratne zanke – vpliv na lastno možgansko 

aktivnost, ki se odjema na skalpu. Ta informacija se uporabniku sproti prikazuje in z določenimi 

“manevri” pozitivnega ojačevanja vedenja z nagrado naj bi se možgansko aktivnost hipotetično 

usmerjalo k “pravilnim modulacijam”, ki vodijo v normalizirane EEG-vzorce (npr. več ritma 

alfa). NFB torej predstavlja neposreden trening možganske bioelektrične aktivnosti, kar naj bi 

možganom postopoma omogočilo bolj učinkovito procesiranje. Tak trening lahko uporabljamo 

na primeru kateregakoli vidika možganske funkcije, ki ga lahko merimo. Primeri raziskav in 

terapevtske uporabe NFB segajo od sindroma hiperaktivnosti z moteno pozornostjo (ADHD), 

odvisnosti, tesnobe, depresije, bipolarne motnje, epilepsije, obsesivno-kompulzivne motnje, 

motnje učenja, kognitivnih upadov, migrene, glavobolov, kronične bolečine pa do zdravljenja 

avtizma, motenj spanja itd. Nevrofeedback se prav tako lahko uporablja za optimizacijo 

kognitivne uspešnosti zdravih posameznikov. V sklopu predavanja bodo predstavljeni nekateri 

izmed primerov uporabe NFB. 

Cvetko Heliodor 

Uporaba risanja drevesa v psihoterapevtske 

namene – supervizija primerov 

Risanje drevesa (po K. Kochu) že kot razvojni in projektivni test da veliko informacij o klientu. 

Še dragocenejši pa so podatki, ki jih dobimo s »skupno analizo«, ko izdelek analiziramo skupaj s 

klientom. Drevo je eden od prasimbolov človeka, idealno sredstvo za identifikacijo in projekcijo 

človeka, njegove usode, življenja, njegove preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Najkoristnejši 

del uporabe risanja drevesa v terapevtske namene pa je faza, ko pacient razmišlja o prihodnji 

usodi »svojega drevesa«. Veliko lažje namreč razmišljajo o usodi in prihodnosti drevesa pred 

seboj kot pa o svoji lastni. 

Takšen način uporabe risanja drevesa omogoča pacientu doseči ekscentrični položaj 

oziroma zrenje na sebe z določene razdalje in določenega zornega kota. S tem pa dobi možnost 

preseči miselno blokado in ponovno pridobi dostop do baze lastnih izkušenj, s tem pa do lastne 

kreativnosti oz. do možnosti nadaljnjega razvoja. 

Tako tolmačenje risbe sadnega drevesa kakor uporaba risanja drevesa v terapevtske namene 

zahtevata veliko rutine in izkušenj. Zato je vsaj v začetnem obdobju uporabe tega kreativnega 

medija potrebna in dobrodošla supervizijska obravnava primerov. 

Udeleženci morajo imeti vsaj minimalno izkušnjo s to tehniko in prinesti s seboj izdelke 

svojih klientov za supervizijsko tehniko. 

139

140 


Cvetko Heliodor 

Uporaba risanja drevesa v psihoterapevtske namene za začetnike 

Uporaba kreativnih medijev omogoča dober vpogled v osebnost posameznika. Kreativni 

mediji dajejo možnost dojeti človeka z različnih vidikov in večplastno. Pri tem seveda ne 

gre za to, da bi lahko v merskem smislu merili kvantitete jaza, temveč da v celoti kliničnih 

informacij pridemo do sklepov in do najcelovitejše slike posameznikove osebnosti (njegovega 

osebnostnega delovanja, kompetenc, performance …). Po moji presoji je risanje drevesa (po K. 

Kochu) za doseganje teh ciljev skoraj idealna tehnika. Že kot razvojni in projektivni test lahko da 

veliko informacij o klientu. Še dragocenejši pa so podatki, ki jih dobimo s »skupno analizo«, ko 

izdelek analiziramo skupaj s klientom. Drevo je eden od prasimbolov človeka, idealno sredstvo 

za identifikacijo in projekcijo človeka, njegove usode, življenja, njegove preteklosti, sedanjosti 

in prihodnosti. Najkoristnejši del uporabe risanja drevesa v terapevtske namene pa je po mojem 

mnenju faza, ko pacienta usmerjam v razmišljanje o prihodnji usodi »tega drevesa«. Zanimivo je 

to, kako se ljudje, ki pravijo, da ne vedo o drevesih, rastlinah, naravi, pravzaprav spoznajo na te 

stvari. Predvsem pa je pomembno to, da veliko lažje razmišljajo o usodi in prihodnosti drevesa 

pred seboj kot pa o svoji lastni. 

Takšen način uporabe risanja drevesa omogoča pacientu doseči ekscentrični položaj 

oziroma zrenje na sebe z določene razdalje in določenega zornega kota. S tem pa dobi možnost 

preseči miselno blokado in ponovno pridobi dostop do baze lastnih izkušenj, s tem pa do lastne 

kreativnosti oz. do možnosti nadaljnjega razvoja. 

Drame Orožim Vida 

Moč likovne izraznosti: prikaz kliničnega primera 

Zahodna civilizacija je vpeta v vedno živahnejše komuniciranje. Od najrazličnejših modernih 

tehnik v vsakdanjem življenju še vedno prevladujeta verbalna in neverbalna načina izražanja in 

komuniciranja. Pri tem so pomembno udeležene sposobnosti zaznav, vidna, slušna, vonjalna, 

okušalna in tipna. Od vseh omenjenih zaznav je najpogosteje uporabljana vidna ali optična 

zaznava, in sicer preko 72 %, ostale 4 zaznave pa si delijo preostalih 28 %. 

Likovni izdelek je rezultat zapletenih nevroloških in psihičnih sposobnosti ustvarjalca. Za 

opazovalca pomeni predvsem optično zaznavno stimulacijo, ki jo opazovalčeve kognitivne 

sposobnosti PREVEDEJO v tako ali drugačno doživljanje. Če se likovni ustvarjalec in opazovalec 

osebno poznata in sta celo v določenem odnosu, iz likovnega izdelka lahko nastane kognitivna 

vsebina, z globoko čustveno, s profesionalno, z intelektualno, socialno in edukativno polnostjo, 

ki je verbalno ni možno opisati. To se zgodi v KRITIČNEM TRENUTKU, ko nam “zmanjka 

besed”. Takrat v tišini likovne stvaritve zaznavamo njeno izpovedno moč, ob kateri besede 

zbledijo. In prav je, da včasih obnemimo, ker so neverbalni načini izražanja in komuniciranja 

pogosto bolj zgovorni, neposredni in objektivni kot verbalni. Zato vam bom v nadaljevanju 

predstavila klinični primer s prosojnicami, kjer sem z bolnikovo nesluteno likovno nadarjenostjo 

uspešno speljala diferencialno diagnostični in terapevtski postopek. 

Gre za primer hospitaliziranega, 34-letnega bolnika H. A. Ob prvem sprejemu je bil 5 dni 

hospitaliziran in odpuščen z diagnozo “Psevdodemenca”. Po posredovanju njegovega splošnega 

zdravnika sem ga sprejela ponovno že čez par dni. Ob sprejemu je bil stuporozen (ni govoril, 

ostal je tam, kjer si ga pustil, nespontan, miren, treba ga je bilo hraniti in voditi, komunikacija 

ni bila možna). Po nekajdnevnem opazovanju sem se morala odločiti glede terapije. Ker je bila 

stvar nejasna, sem ga predstavila na strokovnem kolegiju. Vendar smo bili tudi po posvetu vsi 

zdravniki in psihologi v dvomih. Heteroanamnestičnih podatkov razen zagotovila osebnega 

zdravnika, da je z njim nekaj zelo narobe, nismo imeli. O bolniku nismo vedeli skoraj ničesar. 

Kljub temu, da besedna komunikacija ni bila možna, sem nejasno slutila, da razume preprosta


navodila. Zato sem se odločila, da ga prosim, da naj nariše svoje počutje. Sestri sem naročila, 

naj mu priskrbi papir in navaden svinčnik. Pričakovala nisem ničesar, morda kako čačko na 

papirju. Že naslednji dan mi je sestra izročila njegov izdelek, ki ga je našla pri njem na mizi ob 

zajtrku. (1. prosojnica). Takrat sem se odločila za terapijo. Izdelek je bil naslikan v črno-beli 

tehniki s svinčnikom. Po kakih 14 dneh sem mu dala naslednjo nalogo, naj nariše svojo družino. 

Takrat sem odkrila njegov slikarski talent. Čez čas sem ga naprosila, naj mi nariše svoje počutje 

v bolnišnici. Risba je vsebinsko in likovno presenetila. Povedala je več kot zmorejo besede. Po 

kakem mesecu zdravljenja se je pojavila pri bolniku spontanost. Sam od sebe je narisal in mi 

prinesel sliko tihožitja. Opazila sem, da je bral Prešernovo poezijo. Risal je tehnično vedno 

bolje. Vse risbe je doslej naslikal v črno-beli tehniki s svinčnikom. Še vedno ni govoril, bil pa je 

motorično bolj razgiban, mirnega vedenja in samoten. Razumel je navodila in jim sledil. Hitro je 

sledilo še večje presenečenje. Prinesel mi je v dar risbo ptiča, ki je prvič vsebovala nianse rjave 

in rumene barve. Začel se je tudi pogovarjati. Pregledala sva vse njegove risbe in ob vsaki risbi 

je opisal svoje počutje v skopih besedah. Bila sem nadvse zadovoljna, ker sem ugotovila, da sem 

jih prav razumela. S tem sem dobila tudi potrditev glede pravilnosti terapevtskih smernic. Pred 

odpustom mi je poklonil najlepšo, barvito sliko, ki je pravo umetniško delo, regratov cvet in 

dokument o bistvenem izboljšanju bolnikovega stanja. 

Erzar Tomaž , Torkar Matej 

Neprepoznani strah in dinamika stresa 

Dinamika stresa je tesno povezana s strahom, še posebej, ko gre za neprepoznani strah. 

Ugotovljeno je bilo, da korenine oziroma dovzetnost za stres segajo v zgodnje odnose 

navezanosti. Neustrezna regulacija in prenos strahu pa vplivata na doživljanje stresa v sedanjosti 

in neučinkovite sposobnosti za spoprijemanje s stresom. Še posebej je to razvidno pri psiholoških 

izvorih stresa, v relacijski dinamiki, kjer posledice niso takoj razvidne, psihološke težave, ki jih 

nekdo doživlja (ločitve, nasilje, alkoholizem, zlorabe), pa nas napeljujejo k razmišljanju, da so 

izvori teh težav v neustrezni regulaciji afekta. Prikazali bomo, kako deluje uporaba intervencij v 

terapevtski situaciji s pomočjo introceptivnega doživljanja strahu pri terapevtu. 

Flajs Tomaž 

Eksperiment v gestaltterapiji 

Gestaltterapija v ospredje postavlja klientovo neposredno doživljanje in njegovo lastno 

samoregulacijo. Terapevt v skladu s tem ni v vlogi strokovnjaka, ki bi, izhajajoč iz svojega 

teoretskega okvira, kategoriziral klientovo izkušnjo in določal kriterije njegovega psihičnega 

zdravja. Gestalterapevt je predvsem strokovnjak za to, kako v kontaktu s klientom sooblikovati 

terapevtski proces tako, da ta lahko razvije čimbolj polno zavedanje in razširi spekter svojih 

zavestnih izbir. V okviru te paradigme igra pomembno vlogo pojem eksperimenta, ki, kot pravi 

J. Zinker: 

»… transformira govorjenje v akcijo, postano spominjanje in teoretiziranje v polno prisotnost 

s svojo celotno imaginacijo, energijo in vznemirjenjem.« V skladu s tematiko bo delavnica 

temeljila na načelih izkustvenega učenja. Pojem eksperimenta bomo tako spoznavali neposredno, 

skozi izkušnjo, ki jo bomo nadgradili z refleksijo in nazadnje tudi s teorijo. 

141

142 


Florjančič Kristan Julijana 

Ples – kreacija, osebnostna rast, trans terapija, psihoterapija 

Ples za razvijanje identitete, ki ga je začetnik te oblike osebnostne rasti, osebne izkušnje ali 

terapevtskega pristopa, Günter Ammon, poimenoval ego-strukturalni ples, je tudi v Sloveniji 

vzbudil veliko zanimanje in razne oblike plesnih delavnic ter plesnih skupin po principu, ki so 

ga razvijali različni psihoterapevti, delujejo že drugo desetletje. Na seminarjih iz psihoterapije 

na Rogli smo doživeli plesno delavnico predvsem kot osebno izkustvo, ko smo preko govorice 

telesa in gibov posameznika v skupini opazovali posameznikovo predajanje sebi, skupini in 

lastni transcendenci. Več ali manj smo preko gibov plesalca prepoznavali njegove misli, čustva 

in doživetja, zgodbe iz preteklosti, njegovo sedanjo situacijo in načrte za prihodnost. Ples ima 

podobno funkcijo, kot jo je imel ples pri pradavnih plemenih, ima svoj zdravilni in terapevtski 

učinek. Je namreč preseganje strahu, bolezni, obupa, smrti itn. Spoznali smo, da je ples lahko 

tudi oblika psihoterapije. Njegovo zgodovino, od pradavnine do danes, in več o tem, zaradi česa 

so ljudje začeli plesati ali zaradi česa človek v bistvu pleše od rojstva dalje, bomo podrobneje 

spoznali na naši delavnici. V upanju, da bo ples pomagal tudi vam, vas prijazno vabim, da se tudi 

letos udeležite plesne delavnice. 

Iršič Marko 

Kako razvijanje spretnosti obvladovanja konfliktov 

odpravlja psihološke in druge težave klientov 

Manjša sposobnost ali pomanjkanje spretnosti obvladovanja medosebnih konfliktov je 

povezana z nasiljem in s prekinjanjem odnosov ter psihološkimi in psihosomatskimi težavami. 

Konflikti so v medosebnih odnosih neizogibno prisotni, hkrati pa se sposobnost njihovega 

obvladovanja in funkcionalnost vzorcev odzivanja na konflikte močno razlikuje med posamezniki 

in med skupinami. Posledično so pri določenih posameznikih in skupinah pogosteje prisotne tudi 

psihološke motnje. Razvijanje spretnosti obvladovanja konfliktov torej lahko močno prispeva k 

izboljšanju stanja oz. odpravljanju psiholoških motenj. Poleg razvijanja spretnosti pa je treba 

spremeniti tudi paradigmo, ki je podlaga za naše odzive v konfliktnih situacijah in je pogosto 

nevede prevzeta od naših prednikov in okolja. Prav ta paradigma, če je disfunkcionalna, je podlaga 

za disfunkcionalno odzivanje na konflikt. Posledice disfunkcionalnega odzivanja na konflikte pa 

najbolj trpijo šibkejši ali občutljivejši člani odnosa ali skupine. Na delavnici se bomo dotaknili 

problematike paradigme – disfunkcionalne in funkcionalne –, vpliva (dis)funkcionalnih odzivov 

na posameznika in odnose in konkretnih funkcionalnih strategij za uspešno obvladovanje 

konfliktov. Kratko bo predstavljen tudi program delavnic, ki že tretje leto uspešno potekajo na 

slovenskih šolah in po poročilih izvajalcev prinašajo zelo dobre rezultate. 

Kebe Romana 

Naslednji korak v osebnostni rasti 

Ljudje smo ustvarjeni tako, da moramo najprej zadovoljiti osnovne človeške potrebe 

po hrani, pijači, strehi nad glavo ..., preden lahko nadgrajujemo osebnostni razvoj. Zato se v 

sedanjem času, mogoče lažje kot kdajkoli prej, lahko predamo iskanju višjih kvalitet, preko 

katerih se uresničujemo kot človek. To pomeni, da se začnemo zavedati celotne psihe, ki jo v 

grobem razdelimo na 3 glavna področja: telo, mišljenje in čustva. Kakor za vsako od teh področij 

obstajajo določeni psihološki zakoni, transpersonalna psihologija poudarja tudi njihov glavni 

motivacijski in koordinacijski center – Sebstvo oz. arhetip celovitosti. V tej izkustveni delavnici 

se bomo posvetili vsakemu od teh področij in se povezali s svojim duhovnim centrom.


Kelhar Adela 

Skrb za duševno zdravje – vseživljenjska naravnanost posameznika 

Na delavnici bo predstavljeno, kako si udeleženci skupin na Svetovalnem centru za otroke, 

mladostnike in starše v Mariboru pridobivajo znanja o duševnem zdravju z učenjem teorije izbire 

– psihologije notranjega nadzora in kako s pomočjo te teorije izbire po različnih poteh skrbijo 

za svoje duševno zdravje. To je izkustveno pridobivanje znanja in poglabljanje razumevanja 

sebe in predvsem ustvarjanje odnosov z soljudmi, ki jih v življenju potrebujemo. V delavnici bo 

predstavljena evalvacija tega učenja. 

Kobal Možina Leonida 

»Ti butec, saj veš, da te imam rada« – prikaz 

psihoterapije para s problemom ljubosumnosti 

V delavnici bom na izkustven način (tako da bodo udeleženci aktivno sodelovali z 

refleksijami) predstavila kratkotrajno sistemsko psihoterapijo para, ki ga je k meni napotila 

socialna delavka, da bi pri meni dobila psihoterapevtsko pomoč. Na centru za socialno delo se je 

začela obravnava zaradi nasilnega vedenja ljubosumnega moža do žene. Prikazala bom ključne 

trenutke terapevtskega procesa, ki je trajal leto in pol. Imeli smo devet srečanj. Opravila sem tudi 

sledenje primera (follow up) v treh telefonskih pogovorih za oceno terapevtskega napredka po 

treh in šestih mesecih ter po letu dni. 

Ob prikazu primera bom tudi ponazorila temeljne značilnosti sistemskih psihoterapij: 

dosledno vključevanje klientovih bližnjih v obravnavo, upoštevanje in vključevanje socialnega 

konteksta, usmerjenost na vire, odprtost in dostopnost za kliente z različnimi pričakovanji, 

potrebami in naročili, poudarek na salutodinamiki in salutogenezi. Podrobneje bom prikazala 

integracijo hipnoterapije, družinskih terapij in k rešitvi usmerjenega pristopa v modelu reke 

življenja. V sistemski model sem integrirala tudi koncept delovne zveze in sodobna spoznanja 

razvojno psiholoških in relacijskih teorij. 

Kompan Erzar Katarina 

Nevropsihološka podlaga odnosov 

Razvojna znanost je dolgo iskala pravo empirično oporo, na podlagi katere bi lahko integrirala 

spoznanja relacijskih psihoterapevtskih teorij in prakse z opazovanjem normalnega razvoja. 

Razkol med pridobljenim in naučenim, kontinuiteto in diskontinuiteto, odnosi in posameznikom 

je tako hromil znanost o človeku. V zadnjem desetletju pa se je razvila močna nevropsihološka 

raziskovalna ekipa avtorjev, ki so ustvarili podlago za relacijsko razumevanje človekove psihične 

strukture in narave. Ti avtorji so najprej Allan Schore in Daniel Siegel, kot prva avtorja, ter 

nadalje Luis Cozolino in Joseph LeDoux ter teoretiki teorije navezanosti. Nastali so integrativni 

pojmi, kot je pojem regulacije afekta, ki pojasnjuje temelje vzajemnosti v odnosih in tvori 

osnovo relacijskega razumevanja emocij in temeljnih afektov ter povezavo nevropsiholoških 

mehanizmov s terapijo. 

Kompan Erzar Katarina 

Pomen afekta v relacijski družinski terapiji 

Sprememba v terapevtskem procesu je uganka, ki izziva znanstveno metodologijo in 

raziskovanje. Znotraj relacijske znanosti je sam terapevtski proces postal metoda raziskovanja 

relacijske strukture človeške psihe. Z vključitvijo terapevtovega doživljanja v proces terapije 

smo tako odprli dostop do tistih afektivnih mehanizmov sistema, ki sicer niso dostopni. 

Sledenje čustveni dinamiki in odkrivanje vzajemnega afekta, ki se kaže kot specifična »motnja« 

143

144 


oziroma vzorec v tej čustveni dinamiki, pa nam omogoča prepoznati in ugotoviti vzrok oziroma 

medgeneracijski prenos nereguliranih afektov, ki narekujejo specifično čustveno dinamiko 

odnosov znotraj sistema. Terapevt, ki se vključi v sistem, vnese vanj nov čustven tok, novo 

odzivnost in rahločutnost, ki omogoča prepoznavanje in hkrati regulacijo afekta. Sprememba v 

terapiji se zgodi takrat, ko se v procesu naslovi nezavedni afekt, na katerem se terapevt uglasi 

s sistemom. Ko vzajemni afekt postane del zavestne čustvene dinamike in ga je torej mogoče 

nasloviti in regulirati, se vzorci odnosov preoblikujejo tako, da patološko vedenje ni več del 

regulativnih mehanizmov v sistemu. 

Kordeš Urban 

Veščina ljubeče pozornosti 

Prvoosebno raziskovanje (first-person research) je vse večkrat omenjena tema v sodobni 

kognitivni znanosti. Neznansko hiter razvoj nevrološkega znanja s sabo prinaša tudi potrebo po 

svojem antipodu. Jasno je, da obstaja samo en merski aparat za opazovanje vsebine naše zavesti: 

naša zavest oziroma naše lastno izkustvo sveta, drugih … sebe. Prvoosebno raziskovanje se 

posveča natančno temu področju – raziskovanju izkustva. Sledeč fenomenologiji, se zave, 

da je izkustvo primarno in vse ostalo (npr. tako imenovani »vzroki« za določeno delovanje) 

njegova podmnožica oziroma način njegove urejenosti. Prvoosebno raziskovanje se loteva vseh 

preiskovanih pojavov z vidika izkustva: npr. raziskovanje izkustva opazovanja, raziskovanje 

izkustva razmišljanja, raziskovanje izkustva početja nečesa, raziskovanje izkustva odnosa z 

drugim, raziskovanje izkustva biti zavesten, raziskovanje izkustva izkustva … 

Takšno opazovanje dogajanja »znotraj« pa ni preprosto, saj je nasprotno našemu 

vsakodnevnemu načinu opazovanja. Namesto, da bi opazovan pojav (ali osebo) razlagal, 

ocenjevali, sodili, primerjali, jo moram pogledati s svežimi očmi. Mu (oziroma ji) dopustiti 

prostor, da zasije v svoji luči, ne pa v luči naših pričakovanj, teorij, strahov in navad. Osnovno 

metodološko orodje za prvoosebno raziskovanje je torej radovednost oziroma čudenje. Če se 

poskušam izraziti z budistično terminologijo: potrebujemo ljubeč pogled, ki je sposoben objeti 

opazovano (opazovanega) z aktivnim sprejemanjem. Torej se zanimati zanj (zanjo), a mu (ji) 

hkrati dopustiti, da je kakršen (kakršna) je. Naše srečanje bo posvečeno iskanju ljubečega 

pogleda. Srečanja si ne predstavljam kot delavnice, kjer bi učil to »tehniko«, ampak bolj kot 

diskusijo in skupno izkustveno iskanje, kjer se bomo učili en od drugega. 

Korenjak Marko 

Analitična orodja nevrolingvističnega programiranja 

pri psihoterapevtskem delu s klienti 

Psihoterapevtsko delo je razdeljeno na več korakov: od začetnega kontakta pa vse do zaključka 

obravnave klienta. Pri svojem delu pa različni terapevti uspešno uporabljajo integracijo vseh 

svojih psihoterapevtskih pristopov. Cilj delavnice bo v predstavitvi modela nevrologičnih ravni 

osebnosti po Diltsu, ki je nastal na podlagi njegovega proučevanja dela Gregorya Batesona. 

Ob spoznavanju nastanka, sestave in značilnosti modela bomo tudi izpeljali praktični prikaz te 

metode, ki jo lahko uporabimo tudi kot pripomoček za delo s klientom. Model seveda lahko tudi 

uporabimo kot »metaorodje« pri začetni analizi klientove težave in nam tako služi kot »skelet«, 

v katerem sistematično uredimo tehnike in pristope, ki jih obvladamo in so potrebni pri določeni 

vrsti težav. Ta način je seveda primeren predvsem v situacijah, s katerimi se srečujejo terapevti z 

veliko klienti in malo časa – kako hitro izpeljati prvo analizo težave.


Korenjak Kramar Ksenija 

Družinska mediacija, način reševanja konfliktov v družini 

Mediacija kot metoda mirnega reševanja sporov se je v Sloveniji razmahnila predvsem kot 

družinska mediacija, šolska mediacija ter mediacija v organizacijah, vse bolj pa se uveljavlja tudi 

na področju planiranja in gradnje objektov ter skrbi za okolje. 

Na delavnici bo predstavljena družinska mediacija kot način upravljanja in reševanja 

konfliktov v družini, proces mediacije in načela, na katerih temelji, različni pogledi na družinsko 

mediacijo, vpliv drugih področij nanjo ter razmejitev z njimi. Družinska mediacija je zaradi 

pomembnosti in vloge družine, kot osnovne molekule družbe in v kateri se vzpostavljajo različni 

vzorci vedenja in mišljenja, še posebej pomembna in zanimiva Z mediacijo prispevamo k 

ohranjanju odnosov v prihodnosti ter izboljšanju celotne klime v medosebnih odnosih znotraj 

družine in navzven. 

Kotnik Blaž 

Raziskovanje kognitivnih procesov s funkcijskim slikanjem možganov 

S funkcijskimi slikovnimi metodami lahko raziskujemo, v kakšni meri in kateri predeli 

možganov sodelujejo pri različnih kognitivnih procesih. Na podlagi merjenih količin jih razdelimo 

na elektrofiziološke in presnovno-žilne. Prve (kot sta elektro- in magnetoencefalografija) 

neposredno merijo električno aktivnost živčnih celic. Imajo odlično časovno ločljivost (v 

območju milisekund), prostorska ločljivost pa je slaba (pri elektroencefalografiji nekaj kvadratnih 

centimetrov). Presnovno-žilne metode posredno opredeljujejo električno aktivnost živčevja 

z merjenjem sprememb presnovne aktivnosti in odzivov možganskega žilja v posameznih 

področjih možganov. Odlikuje jih dobra prostorska ločljivost (nekaj milimetrov), medtem ko je 

časovna ločljivost v območju sekund. Pri pozitronski emisijski tomografiji (PET) in enofotonski 

emisijski tomografiji (SPECT) merimo pretok krvi in presnovo različnih snovi (glukoza, kisik, 

kemični prenašalci), pri funkcijskem magnetnoresonančnem slikanju (fMR) pa spremembe 

oksigenacije in pretoka krvi. fMR je zaradi dobre prostorske ločljivosti, neinvazivnosti ter 

relativne dostopnosti uporabna tako pri zdravih ljudeh kot pri bolnikih in jo uporabljamo tudi 

v Kliničnem centru Ljubljana. Funkcijsko slikanje možganov pomembno prispeva k znanju o 

delovanju človeških možganov. 

Krajnc Pavlica Milan 

Direktorjevo otroštvo vpliva na vodenje podjetja (podjetje 

v krizi lahko reši psihoterapevt, ne samo ekonomist) 

Kadar se podjetje pojavi v krizi, je premalo, če podjetje finančno in organizacijsko saniramo. 

Predvsem je treba odpraviti vzroke za nastanek krize, da se podobna situacija ne pojavi. Vse 

preveč krat se krivijo zunanji dejavniki (država, naravni pogoji, konkurenca ...), premalokrat 

vodstvo prevzame odgovornost. Vodstvo je tisto, ki delegira naloge znotraj podjetja in vse 

nadaljnje informacije. Potek dela je odvisen od načina njihovega posredovanja in vodenja. Kar 

pomeni, da je vzrok za nastanek treba poiskati pri direktorju. Za dolgotrajno rešitev mora direktor 

spremeniti način vodenja in delegiranja nalog v podjetju. Na sedanji način dela pa predvsem 

vplivajo vzorci iz njegovega otroštva. Tako je pri saniranju podjetja zelo pomembna prisotnost 

psihoterapevta, da z direktorjem dela na ozaveščanju in odpravljanju vzorcev. 

145

146 


Latini Alen 

Psihoterapija in brstenje nevronov (podkrepljeno z videoposnetki) 

Avtor bo poskušal pokazati s primeri iz klinične prakse, podkrepljeno z videoposnetki, kako 

je pravzaprav psihoterapija tista, ki ne spreminja samo obstoječe možganske zapise, živčne 

procese in strukture, temveč ustvarja nove zapise, nove povezave med različnimi možganskimi 

predeli, ki urejujejo psihične in duhovne procese. Če se to ne dogaja, kot pravi LeDoux, potem ni 

(psiho)terapija (kar velja tudi za ostale vrste terapije – če ne deluje, ni terapija). Nevroznanstveniki 

torej danes odkrivajo znanstvene podlage teoretičnih konceptov in konstruktov velikih mojstrov 


Markič Olga 

Fenomenologija svobodne volje 

V delavnici bomo najprej pregledali osnovne intuicije o svobodni volji. Zanimalo nas 

bo predvsem, kakšni so občutki svobode in odgovornosti za storjena dejanja, občutki pri 

oblikovanju odločitev, pri naporih volje in samonadzoru, pri oblikovanju namer in občutek 

avtorstva. V nadaljevanju bomo predstavili problem svobodne volje. Gre za enega temeljnih 

filozofskih problemov, ki se ukvarja z vprašanjem združljivosti determinizma in svobodne volje. 

Nato bomo na kratko povzeli relevantne psihološke in nevrološke raziskave (Libet, Wegner). 

Te kažejo, da je možno, da zavestna volja ne odraža dejanske vzročne povezave med mislijo 

osebe in dejanjem. Tako se postavlja vprašanje, kaj nam občutek svobodne volje sploh pove. V 

zaključku delavnice bomo skušali ugotoviti, ali nam fenomenološke raziskave občutka svobodne 

volje lahko pomagajo pri razreševanju problema in kako nam lahko pomagajo. 

Mlakar Janez 

Razumevanje doživljanja in mišljenja psihotičnih bolnikov 

Na osnovi nevropsiholoških raziskav pri bolnikih s shizofrenijo lahko ovržemo stališče, da 

psihotičnega bolnika ni mogoče razumeti. Danes že relativno dobro vemo, kateri kognitivni 

procesi so v psihozi moteni in lahko opišemo doživljanje bolnika glede na odsotnost ali okvaro 

določene funkcije ali faze kognitivnega procesa. V psihozi so kognitivne funkcije lahko pri 

različnih bolnikih motene na več načinov in ne pri vseh enako. Prav tako so motnje zelo različne 

v akutnih fazah bolezni kot v nepopolni remisiji ali kronični fazi bolezni. V delavnici se bomo 

ukvarjali s kognitivnimi razlagami motenj in vzporednega doživljanja, z načini odkrivanja teh 

motenj in predvsem z uporabo teh spoznanj pri delu ali komuniciranju z bolnikom 

Oravecz Robert 

Nevrobiologija psihološke travme 

Psihološka travma je kompleksen bio-psiho-socialni pojav. Lahko govorimo o razvojni in 

akcidentalni travmi, ki lahko nastopi v času razvoja nevrobioloških struktur in funkcij kot tudi 

pozneje. Pod vplivom travmatogenih dogodkov se možgani spremenijo v svoji strukturi kot tudi 

funkciji. Te spremembe se lahko manifestirajo na področju nevroendokrinologije, nevrobiologije 

in nevropsihologije. Avtor bo v svojem prispevku predstavil sodobne koncepte nevrobiološkega 

razvoja kot tudi spremembe, ki so posledica enkratnega ali dolgoročnega travmatskega vpliva. 

Še posebej se bo posvetil nevrobiološki razlagi samomorilnosti, ki temelji na povezavah med 

psihično travmo in samouničevalnostjo.


Pahljina Cvijeta 

Veselje do življenja 

Če bi na sedanjo življenjsko situacijo pogledali iz razdalje od 5 let v prihodnosti, kako bi 

ocenjevali odnose z drugimi, vrednote, ki so vam pomembne, naloge, s katerimi se ukvarjate? 

Kaj bi dobilo, kaj pa izgubilo na veljavi? V igri vlog bomo poskušali poiskati odgovore na 

vprašanje, kaj nam ustvarja veselje do življenja. Vadili se bomo tudi v umetnosti poslušanja in 

sokratskega dialoga. 

Pass Paul 

Predstavitev magistrskega študija »Otrokov 

razvoj« interuniverzitetnega kolegija za zdravje 

in razvoj Graz/Schloß Seggau – Austria 

Na interuniverzitetnem kolegiju za zdravje in razvoj je šestsemestrski magistrski študij Cild 

Development. Pretežno je koncipiran kot študij na daljavo s tedensko internetno izmenjavo, 

samostojnim študijem in z raziskovalno magistrsko nalogo – in štirimi seminarji na leto – z 

obvezno udeležbo. Namenjen je zdravnikom, psihoterapevtom, psihologom in pedagogom kakor 

tudi ljudem iz drugih socialnih poklicev, ki delajo z otroki in mladostniki. Posreduje praktično 

usmerjena znanja otrokovega razvoja in možnih travmatizacij, salutogenezo do raziskav 

sodobnih pojavov mladostniške agresivnosti. Osnovna orientacija je globinsko psihološka, 

vendar v dialogu s koncepti pomembnih disciplin, kot je družinska terapija, teorija navezanosti, 

komunikacijske znanosti, kakor tudi osnovna psihiatrična znanja otroškega in mladostniškega 

obdobja. 

Pass Tanja 

Predstavitev dela s peskovnikom 

Jungovska psihoterapevtka Dora Kalff je razvila »delo s peskovnikom« za otroke in 

mladostnike. Tako lahko izrazijo nezavedne fantazije, želje in bojazni. Kot delo s sanjami je 

tudi delo s peskovnikom dragocen terapevtski instrument za pospeševanje in spremljanje 

psihoterapevtskega procesa. Omogoča dostop do globinskih plasti osebnosti, kot jih pojmuje C. 

G. Jung, do individuacije in zdravljenja. V delavnici bo predstavljen način dela s peskovnikom, 

nekaj terapevtskih vinjet in lastne izkušnje. 

Pirtošek Zvezdan 

Čustva – neoznačena pot nevroznanosti 

V interaktivni delavnici bomo: 

- obnovili znanje o funkcionalni nevroanatomiji in nevrobiokemiji čustvenih procesov; 

- kritično analizirali nekatere z nevroznanstvenega stališča pomembne teorije čustev (James- 

Lange, Cannon-Bard, LeDoux, Damasio); 

- kritično analizirali terminologijo na križišču nevrologije, psihiatrije, psihologije in 

filozofije; 

- opredelili razmerja med čustvi, mentalnimi ‘podobami’ kot stanji možganov in telesnimi 

reakcijami; 

- razpravljali o povezavi med čustvi in presojo, voljo, motivacijo, vrednostnimi sistemi in 

znanjem. 

147

148 


Popović Božidar, Korenjak Marko 

Ujeti neulovljivo – kaj nam lahko pove sinergetika 

o spremljanju klientove spremembe? 

V psihoterapevtski praksi se pogosto zgodi, da je izjemno težko (ali sploh včasih nemogoče) 

natančno spremljati in oceniti svoje delo s klienti. Vseeno lahko skozi zgodovino najdemo 

veliko raziskovalcev, ki so ta proces želeli ujeti. Eden takšnih uspešnih poizkusov je bilo delo 

profesorja Mihaly Csikszentmihalya, ki mu je uspelo z natančnim spremljanjem klientov opisati 

salutogenetski proces, ki ga je poimenoval flow. Seveda smo že vsi videli tudi zdravnike, ki so 

nam podrobno razlagali, kaj in kako se dogaja s klienti, pri tem pa so uporabljali medicinsko 

tehnologijo kot npr. EKG-elektrokardiogram, CT-računalniško tomografijo ali pa UZVultrazvok. 

Sodobna tehnologija nam danes omogoča narediti korak dlje – boljšo vizualizacijo 

in objektivizacijo tistega, kar se dogaja v psihoterapevtski praksi. Voditelja delavnice bosta 

predstavila teoretični koncept, s katerim je mogoče spremljati proces terapevtske prakse – 

sinergetiko. Temelje sinergetije je na področju biologije in fizike postavil profesor H. Haken, 

profesor G.Schiepek pa jo je s svojimi sodelavci prilagodil za delo na področju psihologije in 


Ramovš Jože 

Psihoterapevtovo delo ter zasvojenosti in omame 

Zasvojenosti (zlasti z alkoholom, drogami in igralništvom) ter omamne motnje naravnih 

potreb (zlasti motnje hranjenja in odnosov) so tako pogosta težava, da se pri psihoterapiji redno 

srečujemo z njimi in s psihosocialnimi stiskami, ki so povezane z zasvojenostmi ali omamnimi 

motnjami. Za uspešno psihoterapevtsko delo v teh primerih je potrebno posebno diagnostično 

znanje, saj so te motnje zamaskirane zaradi motenih psihosocialnih obrambnih mehanizmov 

(racionaliziranja, zanikanja, identificiranja in projiciranja, otopele samopomoči in solidarnosti 

…). Tudi psihoterapevtsko delo se pri teh motnjah v marsičem zelo razlikuje od ostalega. V 

psihoterapiji so velike možnosti za pomoč ljudem, ki so v stiskah zaradi zasvojenosti in omam 

na vseh področjih: pri informativnem svetovanju, terapiji in psihosocialni rehabilitaciji ter 

zaščiti pred recidivom. Odločilnega pomena za razvoj slovenske psihoterapije je, da bo delo 

psihoterapevtov tudi na področju zasvojenosti in omam strokovno kompetentno, uspešno 

in mrežno povezano, tako da bo vsak lahko na tem področju delal, kar obvlada, preostali del 

pomoči pa predajal tistim kolegicam in kolegom, ki so uspešni za to. Psihoterapevti moramo 

torej izmenjavati svoja spoznanja in izkušnje na tem področju poleg vseh drugih tudi iz razloga 

napredka naše mlade psihoterapevtske znanosti. 

Navzoči v delavnici bomo izmenjali svoje dobre izkušnje in odprta vprašanja o delu na 

področju zasvojenosti in omam. Na odprta vprašanja bomo odgovorili po metodi skupinskega 

raziskovanja, če bo večja udeležba pa po metodi malih delovnih skupin. Na temelju povedanega in 

ob gradivu, ki ga bo vsak udeleženec prejel, bomo izoblikovali nekaj smernic za psihoterapevtsko 

delo na področju zasvojenosti in omam. 

Rebolj Klemen 

Panična motnja (z dokumentarno izobraževalnim filmom) 

Avtor bo predstavil svoj dokumentarno izobraževalni film o panični motnji. Namenjen je 

vsem, ki se pri svojem delu srečujejo z anksioznimi klienti. V filmu je narava panične motnje 

prikazana kot zgodba dveh klientov, podprta z razmišljanji več slovenskih strokovnjakov. Orisan 

je celosten proces zdravljenja z zdravili in različnimi psihoterapevtskimi pristopi. V slovenskem 

prostoru je to prvi izobraževalno-dokumentarni film o duševni motnji, ki je namenjen ljudem,


potrebnim pomoči in njihovim bližnjim. Sicer pa film predstavlja samo tretjino večjega projekta 

TRIS – Panična motnja, ki poleg filma vsebuje tudi knjigo in CD z vodenim sproščanjem. 

Predvidoma bo TRIS – Panična motnja možno kupiti v lekarnah letos jeseni. 

Regovec Matjaž 

Kulturni faktor v seksualnem odnosu – jungovska 

(psiho)analiza Zevsa in Evrope 

V seksualnosti je kulturni faktor zelo pomemben, saj smo priča vse večjemu številu parov, 

kjer partnerja izvirata iz različnih kulturnih okolij. Vendar pa ta tema ni samo posledica 

globalizacije, ampak je pravzaprav prastara, to je arhetipska. V starogrški mitologiji poznamo 

Zevsa, ki je zapeljal in ugrabil feničansko princeso Evropo in jo na svojem hrbtu pripeljal na 

Kreto. Iz njunega odnosa so izšli najpomembnejši grški kralji. V živalskem svetu je parjenje 

mnogo uspešnejše, pa tudi intenzivnejše, če samec prodre na nov, bolj oddaljen teritorij, saj se s 

tem geni na novo premešajo. To omogoči, da je vrsta vitalnejša in ima več možnosti za preživetje 

in razvoj. C. G. Jung pa govori o instinktu po potovanju in ga uvršča med temeljne instinkte. Na 

predavanju se bomo ukvarjali z globinskimi psihodinamičnimi vidiki seksualnosti in čustvenega 

življenja odnosov, ki izvirajo iz različnih kultur ter posledic, ki so tako pozitivne kot tudi za oba 

partnerja često zelo izzivalne. Predstavljen bo tudi praktičen primer iz psihoanalitične prakse. 

149 

Savnik Alenka, Kolarič Damjan 

Predstavitev primera družine B po modelu 

kratkotrajne sistemske družinske psihoterapije 

Predstavljeni primer prikazuje način in tehnike kratkotrajne sistemske družinske psihoterapije 

in svetovanja, ki ga v terapevtskem paru soavtorja in soizvajalca uporabljava že nekaj let pri 

izvajanju psihosocialne pomoči družini v CSD. Primer predstavlja družino, kjer sta bila starša 

napotena po pomoč zaradi suma nasilja pri vzgoji otrok. Prikazuje proces sprememb v partnerskem 

in starševskem odnosu in postopnost jasnejšega definiranja cilja. Rezultat doslednega in trdega 

dela vseh je: sprememba v partnerskem odnosu, menjava vzgojnih strategij, večja kompetentnost 

v starševski vlogi, transparentnost emociji in statusa družinskih članov. 

Preusmeritev iz patogeneze v salutogenezo: s prepoznavanjem in uporabo virov je družina 

krepila motivacijo za uspešne premike proti cilju. 

Schiepek Günter 

Obsesivno kompulzivna motnja kot modelni sistem sinergetike: 

nevroznanost in raziskovanje procesa in izida psihoterapije 

(Obsessive-compulsive disorder as a model system of synergetics 

Neuroscience and process-outcome research) 

Napredek v nevroznanstvenem raziskovanju obsesivno kompulzivnih motenj je eden najbolj 

spektakularnih in ga lahko vzamemo kot model tudi za druge duševne motnje. V delavnici bodo 

udeleženci dobili pregled čez aktualno stanje na področju raziskovanja psihoterapije obsesivno 

kompulzivnih motenj (OKM) s pomočjo funkcijskega slikanja možgan (fMRI). V uvodu se bodo 

seznanili s fenomenologijo, epidemiologijo in psihoterapevtskimi pristopi OKM. Nato si bodo 

ogledali rezultate raziskav s pomočjo fMRI, ki kažejo, katera možganska področja so vključena 

v OKM. Očitno niso vključene samo kortiko-striato-talamične povratne zanke, ampak tudi druga

150 


možganska področja, kot so spodnji del temenskega režnja, sprednji in zadnji del girusa cinguli, 

insula, amigdala, mali možgani in druga področja. Najpomembnejši podtipi OKM vključujejo 

delovanje različnih, a prekrivajočih se možganskih področij. Prikazana bo tudi t. i. »stimulacijska 

paradigma« v fMRI raziskovanju, ki temelji na spodbujanju simptomov s pomočjo vidnih ali 

tipalnih dražljajev ali nalog, ki zahtevajo spremljanje dejanj ali napak. Rezultati raziskav kažejo, 

da so deficiti v spremljanju delovanja in načrtovanju temeljna disfunkcija OKM. V zaključku 

bodo udeleženci delavnice s pomočjo fMRI lahko videli, kako psihoterapija spreminja vzorce 

možganske aktivnosti pri OKM. 

Nevrobiološki vidik OKM odpira novo razumevanje psihoterapevtskega procesa in njegovega 

izida, ki zahteva tudi novo integracijo dosedanjih znanj. Sinergetika kot nauk o součinkovanju 

delov kompleksnega sistema je teorija, ki lahko pomaga k novi integraciji spoznanj o OKM in o 

drugih duševnih motnjah. V okviru sinergetike je možno vključiti nevroznanost kot pomemben 

vir za novo integracijo do sedaj razdrobljenih področij znanosti, ki poskušajo razvozlati eno 

največjih ugank – kako razumeti delovanje možganov na bioloških, psiholoških in socialnih 

dimenzijah. Na OKM bomo pogledali skozi sinergetski model, s čimer lahko s pomočjo 

nevroznanosti dobimo globlji vpogled v terapevtski proces in izid. 

Soršak Srečko 

Časovna distorzija v hipnoterapiji 

S predstavitvijo primera želim opozoriti na stisko sodobnega človeka, ki zaradi »prekletstva 

otroštva« (zgrešene vzgoje) tava po svetu, išče sebe oz. svojo identiteto pri neštetih zdravilcih in 

njihovih metodah »zdravljenja«. Disfunkcionalne ostanke preteklosti do podrobnosti poznajo na 

racionalni ravni bolj kot katerikoli sodoben učbenik, ne morejo pa se osvobodit prisilnih vzorcev 

vedenja, ki jih prenašajo od svojih staršev na svoje otroke. Boleča izkustva skušajo potlačiti, ta pa 

izbijajo na dan z vedno večjo silovitostjo. Človek išče izhod iz začaranega kroga. To pa zahteva 

soočenje s travmo in je silno boleče. Zato se bojijo terapije, če pa jo začnejo, jo tudi večkrat 

prekinjajo – in zopet se vračajo, kajti zli duh, travmatični spomini, jim ne dajo miru. Teh pa se 

niti ne spominjajo, zato problem postaja še bolj zamegljen. Stroka (psihoterapija) bi naj pokazala 

možni izhod iz krize. Nastane vprašanje, katere metode bi naj predstavljale najboljšo izbiro za 

določen problem? V pričujočem prispevku skušam predstaviti eno od obstoječih možnosti. 

Strle Toma 

Pogled na definicije zavesti skozi njena spremenjena stanja 

(Consciousness, its definitions and altered states) 

Consciousness is first of all a subjective phenomenon existence of which we all 

acknowledge. We can feel it, talk about it, share it, research it. Although it seems clear what we 

mean by consciousness, different people define it in different ways. Perhaps different people 

perceive their own consciousness in different ways. 

But do we really know what consciousness is? The variety of definitions tell us different 

stories. What happenes if we look at consciousness through the glass of its ‘altered’ states, 

through subjective experience? Does it have any meaning for its definition? Does it tell us 

anything significant? 

Zavest je predvsem subjektivni eksistenčni pojav, ki je skupen vsem nam. Lahko ga čutimo, 

podelimo ali raziskujemo. Čeprav je na prvi pogled jasno, kaj mislimo, ko rečemo zavest, jo 

različni ljudje različno definirajo. Morda različni ljudje tudi zaznavajo svojo lastno zavest na 

različne načine. 

Toda ali zares vemo, kaj je zavest? Raznolikost definicij nam govori različne zgodbe. Kaj


se zgodi, če pogledamo na zavest z vidika posebnih stanj zavesti, skozi subjektivno doživetje? 

Ali imajo posebna stanja zavesti kakšen pomen za definicijo zavesti? Ali nam sploh povedo kaj 

pomembnega? 

Šantl Lučka 

Sproščanje ob zvokih gonga 

Gong je starodaven instrument. Njegov zvok OM se je širil po Zemlji že pred približno 

6000 leti. Starodavni mistiki so učili, da je mogoče skozi zvok gonga ljudi polniti z univerzalno 

življenjsko energijo. Njegov zvok je neposredna povezava med človeškim in božanskim. Mojster 

gonga je bil v starih časih nekaj podobnega kot današnji gong terapevt. Če so ljudje imeli težave 

na fizičnem ali duševnem nivoju, je mojster z zvoki gonga skušal odpraviti težave. Planetarni 

gongi so uglašeni na tone planetov našega sončnega sistema in predstavljajo resonančni spekter 

nebesne, kozmične harmonije. Planetarni gongi vzvalovijo naše čakre, meridiane in naše organe. 

Vsak od teh planetarnih gongov ima poseben učinek na naše telo. Ti resonančni toni samodejno 

opravijo delo, ki pomaga harmonizirati naše telo in duha. Je najbolj resonanten instrument. 

Imenujemo ga tudi »motor zdravilnih moči«. 

Človeško telo je bioelektrični sistem, ki ga z zvokom urejamo, krepimo in uravnovešamo. Vsak 

organ, vsaka celica našega telesa, naše misli in čustva vsak trenutek ustvarjajo glasbo. Človek 

je podoben venomer pojočemu, bolj ali manj uglašenemu instrumentu. Zvok je valovanje, ki ga 

možgani zaznavajo preko slušnih živcev. Zdravljenje in sproščanje z zvokom temelji na podmeni, 

da vse celice in organi v telesu vibrirajo določeno frekvenco. Z zvokom učinkovito spreminjamo 

elektromagnetna polja in dražljaje posameznika in okolja. Ob poslušanju planetarnih gongov se 

pogreznemo v globino svoje biti in prežame nas občutek notranje izpolnitve. Napetosti, boleča 

občutja, moreče misli in bolečine nežno »odplavajo« ob zvokih gonga iz naših teles, osvobodimo 

se bremen in naša duša se radostno odpre lepoti in moči ljubezni. Njegov zvok nas navda z 

energijo, radostjo, hkrati pa nas sprošča in umirja. V takem meditativnem stanju se pospešijo 

procesi regeneracije in revitalizacije. Naš um se umiri. Lahko se sprostimo v alfa, theta in delta 

stanje ter se povežemo s svojo bitjo in notranjo inteligenco. Vse, kar smo doslej iskali v zunanjem 

svetu, začutimo, da obstaja že v nas. Leva in desna možganska hemisfera se harmonizirata. Gre 

za stanje popolne harmonije telesa, čustev in uma. Je čudovito »darilo« proti stresu, izčrpanosti, 

jezi in drugim težavam, povezanih s pomanjkanjem harmonije. »Biti moramo prijaznejši in bolj 

ljubeči ter videti druge ljudi kot del sebe, videti njihovo lepoto, slišati njihove potrebe.« (Don 

Conreaux). 

Škufca Matej 

Postavitev družine po Bertu Hellingerju 

Predstavil bom osnove sistemskih postavitev po metodi Berta Hellingerja. Delal bom na 

konkretnih primerih, ki bodo povezani z boleznimi v družini. Pripravljen sem delati tudi s kom 

iz družine, v kateri je shizofrenija ali katera druga psihična bolezen. Takšni primeri bodo vsem 

skupaj odprli nov pogled o boleznih, njihovi vlogi in možni poti v smeri ozdravljenja. 

Štajduhar Dinko 

Psihoterapija alkoholizma: od tehnike do epistemologije i natrag 

Prikazat ćemo pejzaž perspektiva u liječenju alkoholizma, počevši od neurobiološkog 

gledišta, preko grupno-specifičnih faktora u radu s osobama ovisnim o alkoholu, do problema 

individualizacije tretmana i odgovora na posebnost pacijenta. Kako je razvoj neuroznanosti 

izmijenio vizuru psihoterapije alkoholizma? Ima li smisla dijagnosticirati «ovisnost o alkoholu» 

i, ako da, ima li ta dijagnoza ikakve veze s psihoterapijom alkoholizma? Kako liječenje 

151

152 


alkoholizma učiniti potencijalno uspješnijim? Kako kreirati grupnu kulturu i kontekst u grupi 

osoba s ovisnošću o alkoholu? Kako motivirati pacijenta? Gdje prestaje moć «tehnika», 

«strategija» i «taktika», i imaju li one uopće «moć»? U kojim situacijama problem alkoholizma 

nadrasta djelokrug ambulantne psihoterapije i zahtijeva konzultaciju psihijatra, odnosno 

hospitalizaciju? Uz ta pitanja, u radu ćemo se osvrnuti na problem kontratransfera u liječenju 

alkoholizma, individualnu i/ili obiteljsku psihoterapiju, problem dualne dijagnoze, a iscrpnije 

ćemo prikazati faze liječenja i dati sasvim praktične ideje za rad s pojedinim specifičnim 

problemima u psihoterapiji alkoholizma. Na koncu, posebno ćemo se pozabaviti raspravom 

o balansu linealne i cirkularne epistemologije kao izvorištu rješenja za problem odgovora na 

individualnost klijenata. 

Žmitek Andrej 

Učinki antidepresivov, psihoterapije in placeba: 

kaj lahko povedo slikovne raziskave? 

Terapevtski učinek antidepresivnih zdravil so tradicionalno povezovali s spremenjenim 

delovanjem nevronov, psihoterapija pa je imela pridih nečesa »povsem psihičnega«, tako rekoč 

brezsnovnega. Oba načina zdravljenja pa v načelu lahko privedeta do istega cilja – do zmanjšanja 

ali polnega umika bolezenske simptomatike. Zato ni presenetljivo, da sodobne raziskave tako pri 

antidepresivnem zdravljenju kot pri psihoterapiji ugotavljajo vpliv na biologijo nevronov. Poti 

do terapevtskega uspeha pa utegnejo biti različne; psihoterapiji pripisujejo delovanje »od zgoraj 

navzdol«, torej preko možganske skorje na subkortikalne strukture, delovanje antidepresivov pa 

naj bi imelo obratno smer – »od spodaj navzgor«. Delovanje nevronov je mogoče spremeniti tudi 

z nespecifičnimi sugestivnimi postopki, npr. z uporabo snovi brez neposrednega terapevtskega 

učinka (placebo). Slednji učinek je tako izrazit, da so na tej osnovi posamezni avtorji celo zanikali 

kakršno koli specifično učinkovitost antidepresivov. Natančnejši pregled vendar pokaže, da se 

delovanje nevronov pod vplivom antidepresivov spreminja drugače kot ob placebu. V prispevku 

bodo prikazane zlasti raziskave s slikovnimi metodami, ki dopuščajo nekaj vpogleda v učinke 

antidepresivov, psihoterapije in placeba na centralni živčni sistem pri bolnikih z depresijo in 

anksioznimi motnjami. 

Žorž Bogdan 

Šolska fobija - prikaz primera 

Šolska fobija je specifična motnja v otroški dobi. Čeprav verodostojnih raziskav o tem ni, se 

zdi, da je šolskih fobij vse več. Specifičnost je v tem, da se otrokova stiska, ko ostane doma in 

ne gre v šolo, ki se je boji, povečuje. Z odsotnostjo iz šole se namreč povečujejo njegovi učni 

primanjkljaji in zato se povečuje razlog za strah. Zato se kaže potreba, da se otroka skuša čim 

prej pripraviti na vrnitev v šolo, še preden sploh uspemo terapevtsko doseči neke pomembne 

premike pri procesih, ki so v ozadju oblikovanja šolske fobije. Tega ozadja se lahko nekako 

celo uspešneje lotimo v drugi fazi, ko otrok že ponovno redno hodi v šolo. S predstavljenim 

primerom bomo predstavili prav to fazo preseganja začaranega kroga – hitro pripravo otroka na 

ponovno obiskovanje šole. 

Žorž Bogdan 

Psihoterapija in duhovnost - prikaz primera 

Na Petih dnevih SKZP Rogla 2006 je bilo za delavnico »Psihoterapija in duhovnost« veliko 

zanimanje. Tudi zaradi velikega števila udeležencev pa je delavnica ostala bolj na splošni, načelni 

ravni. Druga delavnica zato ne bo ponovitev prve, ampak njeno nadaljevanje in poglobitev, 

predvsem s poglobitvijo v osebne izkušnje udeležencev, poglabljanjem v pasti in nevarnosti,


kot jih zaznavajo udeleženci v svoji praksi. Namen delavnice je, da bi interaktivno prišli do 

različnih mnenj in pogledov, ki bi jih poskušali na sami delavnici tudi preverjati ob lastnih 

izkušnjah udeležencev. Ključna vprašanja za delavnico so: Kako naj se psihoterapevt odziva na 

klientovo sklicevanje na svoje versko prepričanje? Ali obstojajo verska prepričanja, duhovne 

usmeritve …, ki so ovira za psihoterapevtski proces? Kdaj in v katerih primerih je tako? Kako 

naj se psihoterapevt odziva, ko pri klientu zazna neko versko prepričanje, ki je po terapevtovem 

mnenju ovira za terapevtski proces? Ali sta psihoterapevtovo versko prepričanje oz. duhovna 

usmeritev in klientovo versko prepričanje oz. usmeritev lahko v takem nasprotju, da deluje 

ovirajoče na terapevtski proces? Ali lahko psihoterapevt vpliva na verska prepričanja klienta? 

Ali lahko psihoterapevt vključuje verska prepričanja klienta v doseganje terapevtskih ciljev? ... 

NASLOVI AVTORJEV PRISPEVKOV 

BERTOK MARTIN, Ob Ljubljanici 26, 1000 Ljubljana, martin.bertok@siol.net 

BOHAK JANKO, Nova ulica 32, 2241 Sp. Duplek, bohak.janko@siol.net 

BON JURIJ, Psihiatrična bolnišnica Begunje, Begunje 55, 4275 

Begunje na Gorenjskem, jurij.bon@pb-begunje.si 

BRESJANAC MAJA, Inštitut za patološko fiziologijo, Medicinska fakulteta, 

Univerza v Ljubljani, Zaloška 4, p.p. 2211, maja.bresjanac@mf.uni-lj.si 

BREŽAN SIMON, Adamičeva 1, 1230 Domžale, s_brezan@yahoo.com 

BURLEY TODD, Department of Psychology, Loma, Linda University Graduate School, 

11130 Anderson Street, Suite 102, Loma Linda, CA 92350. E-mail: t1burley@cs.com 

CVETKO HELIODR, Zgornja Senarska 5c, 2235 Sveta 

Trojica, heliodor.cvetko@guest.arnes.si 

DRAME ORAŽIM VIDA, Ježa 52, 1231 Ljubljana-Črnuče, vida.drame-orozim@amis.net 

ERZAR KOMPAN KATARINA, Puharjeva 8, 1000 

Ljubljana, lia-katarina.kompan@guest.arnes.si 

FLAJS TOMAŽ, Celovška cesta 85, 1000 Ljubljana, tomaz.flajs@masicom.net 

FLORJANČIČ KRISTAN JULIJANA, Pretnarjeva ul. 

153

154 

2, 6230 Postojna, julijana.kristan@gov.si 

IRŠIČ MARKO, Kuzmičeva ul. 2, 1000 Ljubljana, marko.irsic@rakmo.si 

JUDAŠ MILOŠ, Zavod za neuroznanost, Šalata 12, 10000 

Zagreb, Hrvatska, tel +385 1 4596 801 

Fax: +385 1 4596 942, mjudas@hiim.hr 


KEBE ROMANA, Bločice 36, 1384 Grahovo, romana.kebe@volja.net 

KELHAR ADELA, Svetovalni center, Lavričeva 5, 2000 

Maribor, svetovalni.center-mb@guest.arnes.si 

KOBAL MOŽINA LEONIDA, Ul. Metoda Mikuža 16, 

1000 Ljubljana, leonida.kobal@fsd.uni-lj.si 

KOCIPER JOŽE, Borštnikova 112, 2000 Maribor, kociper@gmail.com 

KOLARIČ DAMJAN, Pokopališka 2, 1000 Ljubljana, damjan_kolaric@T-2.net 

KORDEŠ URBAN, Krimska 4, 1000 Ljubljana, urban.kordes@guest.arnes.si 

KORENJAK KRAMAR KSENIJA, Kolmanova cesta 39, 

2312 Orehova vas, korenjak.ksenija@gmail.com 

KORENJAK MARKO, Kolmanova cesta 39, 2312 Orehova vas, marko.korenjak@gmail.com 

KORITNIK BLAŽ, Prešernov trg 4, 1000 Ljubljana, tomaz.erzar@guest.arnes.si 

KRAJNC PAVLICA MILAN, Sirius, podjetniško in poslovno svetovanje 

d.o.o., Zidanškova ulica 27, 2250 Ptuj, info@sirius.si 

KRIŽAJ DAVID, Department of Ophthalmology, University of California, San Francisco 

10 Koret Way, #K131, San Francisco, CA 94143-0730, tel (415) 502- 

3864 office, 476-3171 lab, fax (415) 476-6289, krizaj@phy.ucsf.edu 

LATINI ALEN, Bezenškova 45, 2000 Maribor, alen.latini@triera.net 

MARKIČ OLGA, Ulica bratov Učakar 114, 1000 Ljubljana, olga.markic@guest.arnes.si 

MLAKAR JANEZ, Kriška vas 100, 1294 Višnja gora, jm@amis.net 

MOŽINA MIRAN, Ul. Metoda Mikuža 16, 1000 Ljubljana, miran.mozina@fsd.uni-lj.si 

ORAVECZ ROBERT, Rakuševa 8, 2270 Ormož, robert.oravecz@guest.arnes.si 

PAHLJINA CVIJETA, Šolska 3, 3215 Loče, cvijeta.pahljina @siol.com 

PASS PAUL, Institut für Tiefenpsychologie/Interuniversitäres Kolleg für


Gesundheit und Entwicklung Graz/Schloß Seggau, Ragnitzstr.188, A- 

8047 Graz, tel. +43 316/305050, www.psychotherapie-pass.at 

PASS TANJA, Ragnitzstr. 188, 8047 Graz, Austria, tanjapass@tele2.at 

PIRTOŠEK ZVEZDAN, Hrvatski trg 2, 1000 Ljubljana, zvezdan.pirtosek@kclj.si 

POPOVIĆ BOŽIDAR, K.Tomislava 188a, HR-31551 Belišče, bozidar.popovic@os.t-com.hr 

RAMOVŠ JOŽE, Inštitut Antona Trstenjaka, Resljeva 11, 

1000 Ljubljana, joze.ramovs@guest.arnes.si 

REBOLJ KLEMEN, Zg. Pirniče 11s, 1215 Medvode, klemen.rebolj@pb-begunje.si 

REGOVEC MATJAŽ, Mestni trg 10, 1000 Ljubljana, reggy@siol.net 

SAVNIK ALENKA, Prelog, Breznikova 33, 1230 Domžale, 

alenka.savnik@siol.net; alenka.savnik@gov.si 

SCHIEPEK GÜNTER, Forschungseinrichtung für Dynamische Systeme, Institut 

für Psychologie, Alpen-Adria Universität Klagenfurt, Universitätsstr. 65-67, A- 

9020 Klagenfurt, guenter.schiepek@uni-klu.ac.at; Gschiepek.fksh@t-online.de 

SORŠAK SREČKO, Svetovalni center, Lavričeva 5, 2000 

Maribor,svetovalni.center-mb@guest.arnes.si 

STRLE TOMA, Tugomerjeva 13, 1000 Ljubljana, toma.strle@guest.arnes.si 

ŠANTL LUČKA, Makedonska 31, 2000 Maribor, lucka.santl@guest.arnes.si 

ŠKUFCA MATEJ, Opekarska 35, 1310 Ribnica, matej@korenineinkrila.com 

ŠTAJDUHAR DINKO, Jana Sibeliusa 1, 10 000 Zagreb, Hrvatska, dinkovz@net.hr 

TORKAR MATEJ, Frančiškanski družinski inštitut, 

Prešernov trg 4, 1000 Ljubljana, fdi@siol.net 

ŽMITEK ANDREJ, Psihiatrična bolnišnica Begunje, Begunje 55, 4275 

Begunje na Gorenjskem, andrej.zmitek@pb-begunje.si 

ŽORŽ BOGDAN, Tabor 59, 5294 Dornberk, bz.izziv@siol.net 

155

156 

Navodila za objavo prispevkov 


Namen in cilji revije Kairosa – Slovenske revije za psihoterapijo 

Kairos – Slovenska revija za psihoterapijo je uradna revija Slovenske krovne zveze za 

psihoterapijo. Na leto izidejo štiri številke. V njej so objavljeni prispevki z vseh področij 

psihoterapije in tudi z njenih mejnih interdisciplinarnih področij. Glavni cilji revije je vzpodbujati 

razvoj psihoterapije kot samostojnega poklica in kot samostojne znanstvene discipline, ki se 

bo vedno bolj vpenjala tudi v akademski svet tako na Slovenskem kot v tujini. Zato želimo z 

revijo v čim krajšem času prodreti v mednarodne bibliografske baze in promovirati slovenske 

psihoterapevte in psihoterapevtke tudi zunaj naših meja. Prav tako želimo prispevati k odprtosti 

in dialogu med različnimi psihoterapevtskimi pristopi. Po eni strani hočemo z revijo vzpodbujati 

objavo izvirnih znanstvenih člankov po drugi strani objavo strokovnih prispevkov, ki poročajo 

o strokovnem delu in raziskovanju v praksi. In nenazadnje želimo prispevati k izmenjavi stališč, 

izkušenj, mnenj ter dilem v zvezi z aktualnimi psihoterapevtskimi temami in izzivi. 

Vrste prispevkov in objava 

Vsebina prispevka naj bo s področja psihoterapije oz. mejnih interdisciplinarnih področij. V 

reviji objavljamo tri vrste prispevkov: znanstvene članke, strokovne članke in druge prispevke. 

Čeprav je glavni cilj in namen revije pripomoči k znanstveno strokovni promociji slovenske 

psihoterapije s kvalitetnimi znanstvenimi in strokovnimi članki (tudi glede obsega je to večji 

del revije), so dobrodošli tudi drugi prispevki (bolj natančno glej spodaj). Članek objavimo 

po uskladitvi z recenzentoma (postopek dvojne slepe recenzije) in po lektoriranju. Uredništvo 

zaupa, da prispevek, poslan za objavo, ni v postopku za objavo v drugi reviji ali drugem mediju. 

Objavljamo prispevke napisane v slovenskem ali angleškem jeziku, po dogovoru z uredniškim 

odborom tudi v drugem jeziku. 

Za prispevke, ki jih ponudite v objavo kot članke, bodisi kot znanstvene ali strokovne, veljajo 

pravila, ki jih bolj obširno navajamo v nadaljevanju. Objavljamo raziskovalne in teoretične 

članke, pregledne članke ter prevode pomembnih tujih člankov. V raziskovalnem (empiričnem) 

članku avtor poroča o raziskavi v skladu z ustaljeno strukturo: uvod, metoda, rezultati, razprava in 

literatura. Teoretični članek naj preuči in kritično analizira določene modele ali teorije. Pregledni 

članek kritično ovrednoti na različnih mestih že objavljene prispevke. Metaanalitična študija 

predstavlja posebno vrsto članka, v katerem avtor s pomočjo posebne raziskovalne metodologije 

pregledno predstavi rezultate številnih empiričnih študij na temo nekega raziskovalnega 

problema. 

Hkrati so dobrodošli prispevki vseh vrst, ki so namenjeni informiranju o praksi, razvoju stroke, 

novostih, izmenjavi izkušenj in stališč, saj želimo dati priložnost tudi vsem (strokovnjakom, 

klientom, študentom psihoterapije), ki niso vešči akademskega pisanja. Pošljete lahko kratka 

poročila o praksi, projektih, mini raziskavah, kazuistične prikaze, knjižne recenzije, razmisleke, 

polemike, izkušnje, pisma, ocene prispevkov, strokovne novice, novice o družbenih dogajanjih 

pomembnih za psihoterapijo, poročila iz različnih psihoterapevtskih kongresov, strokovnih 

srečanj, usposabljanj, predavanj, seminarjev ipd. 

Struktura znanstvenih in strokovnih člankov ter drugih prispevkov 

Članek mora vsebovati v slovenskem in angleškem jeziku napisane: naslov članka, ključne 

besede (najmanj tri, največ šest) in povzetek (10 do 15 vrstic). Priporočamo naslednjo strukturo 

za raziskovalne (empirične) članke: 

1. V uvodnem delu zgoščeno prikažite glavno teoretično oz. konceptualno ogrodje, iz 

katerega izhaja raziskovalni problem oz. vprašanje.


2. Raziskovalni problem oz. vprašanje oblikujte jasno, tako da bo logično nadaljevanje 

uvodnega dela prispevka. Poudarite, katere nove dileme odpira. 

3. Raziskovalne hipoteze in spremenljivke, uporabo kvalititativnih in/ali kvantitativnih 

metod morate jasno opisati. Kratek, a natančen opis izbire udeležencev, uporabljenih metod 

raziskovanja in raziskovalnega načrta je nujen. 

4. Prav tako morate jasno prikazati rezultate. Tabele morajo vsebovati le nujne informacije. 

Če je potrebno, lahko podrobnosti predstavite v dodatku (prilogi). 

5. Razprava in interpretacija izsledkov se mora nanašati na znane koncepte in teorije, ne 

glede na to, ali jih dobljeni rezultati podpirajo ali ne. 

6. Trditve ali dognanja drugih avtorjev so v besedilu potrjena z referenco. Na koncu prispevka 

je priložen seznam literature, na katero se besedilo sklicuje. 

Za strokovne članke to strukturo ustrezno prilagodite! V teoretičnem članku empirične 

podatke predstavite samo v primeru, če so v neposredni zvezi s teorijo. V preglednem članku 

upoštevajte to strukturo: opredelitev in razlaga problema, povzetek predhodnih raziskav, 

pojasnitev medsebojnih odnosov, protislovij, pomanjkljivosti in na koncu predlogi za nadaljnje 

raziskovanje. 

Za druge prispevke veljajo splošna načela dobrega pisanja, npr. da se izogibamo kopičenju 

tem, dolgim uvodom, ki niso povezani s temo, in obnavljanju splošno znanega, temveč čim prej 

preidemo k stvari ter jo obdelamo pregledno in zgoščeno. Če pošljete take prispevke, navedite v 

prvi vrstici svoje ime (oz. imena avtorjev in avtoric prispevka), v drugi naslov prispevka, v tretji 

pa opredelitev vrste prispevka (npr. Poročilo o projektu, Knjižna recenzija itn.). Naslov knjižne 

recenzije je naslov recenziranega dela, opremljen s številom strani in ISBN. 

Tehnična navodila za oblikovanje prispevkov 

Oblikovni izgled, besedilo, tabele, slike, opombe. Članki naj bodo dolgi do ene avtorske 

pole (30.000 znakov s presledki; to je 16 strani po 32 vrstic z okoli 60 znaki v vrstici). Kot 

navajamo zgoraj, sprejemamo tudi druge prispevke do polovice avtorske pole. 

Besedilo naj ima dvojen razmak med vrsticami in enotno velikost črk, tj. 12 pik. Biti mora 

neformatirano, brez pomikov v desno, na sredino ipd. Ne uporabljajte avtomatičnega številčenja 

odstavkov. Pri alineah na začetku vrstice ne uporabljajte »bulitov«, črnih pik, temveč samo 

navadne pomišljaje. 

Vmesni naslovi imajo lahko največ dve ravni. Oštevilčimo jih ročno (1., 1.1., 1.2.,2.,2.1 ...). 

Ne uporabljajte avtomatičnega številčenja naslovov. 

Citate označite z narekovaji in NE z ležečo pisavo. Daljši citati so v posebnem odstavku. 

Ležečo pisavo uporabljajte samo za poudarjeno besedilo, naslove knjig in revij (glej spodaj) in za 

tuje besede v besedilu, ne pa za citate, naslove razdelkov ipd. Krepke (bold) pisave ne uporabljamo. 

Pazimo, da je poudarjeno samo besedilo, ki mora biti poudarjeno, ne pa tudi sosednja ločila. 

Vse tuje besede (razen imen) pišite ležeče. Kjer z izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, 

ga postavite v oglati oklepaj, npr.: “... igra [play] ...”; z oglatim oklepajem zaznamujte tudi 

neizrečen ali izpuščen del citata, npr.: “... [družina] ima funkcijo ...”, “... [V]se tuje besede [...] 

in latinske kratice [...]”. 

Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., je pisan z malimi črkami, seveda 

pa upoštevamo pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Tega pravila se ni treba držati le, če 

citiramo besedilo, ki uporablja velike črke. 

Za vsako tabelo in sliko mora biti v prispevku nakazano približno mesto, kjer je predvidena 

(npr. ‘vstaviti sliko 1’ ali ‘vstaviti tabelo 1’). Tabel in slik ne vstavljate v besedilo, pač pa jih 

pripravite v ločeni datoteki, v katero najprej vstavite vse tabele in nato vse slike, vsak prikaz na 

svoji strani (če je potrebno, lahko slike shranite tudi v več ločenih datotekah). 

Zaporedno številko slike in besedilo, ki sliko opisuje, vstavite v besedilo takoj za mestom, 

157

158 


kjer je označen predvideni položaj slike (npr. najprej v svoji vrstici podate informacijo: ‘vstaviti 

sliko 1’, pod njo pa ime in za piko naslov slike: ‘Slika 1. Odnos med X in Y …’). Slike morajo 

biti izdelane brezhibno in z dovolj velikimi črkami, številkami in ostalimi znaki, ki omogočajo 

pomanjševanje brez večje izgube preglednosti. Ne uporabljajte barv, pač pa, če je potrebno, 

različne dobro razločljive rastre, sivine in/ali vzorce. Grafe v datoteko s tabelaričnimi in 

grafičnimi prikazi prilepite v taki obliki, da jih bo možno urejati v izvornem programu (npr. 

Excelov grafikon prilepite kot predmet in ne kot sliko ali metadatoteko). Fotografije z visoko 

ločljivostjo (> 300 dpi) naj bodo shranjene v kar najboljši kvaliteti grafičnega formata JPG, TIF 

ali PNG. Sheme in diagrami naj bodo iz izvornega programa prilepljene v datoteko kot predmet, 

izjemoma kot slike navedenih grafičnih formatov z visoko ločljivostjo. V primeru posebnih 

zahtev (npr. pri uporabi manj običajnih programov za generiranje slik ali če se določene slike ne 

da izdelati računalniško), se o načinu priprave slik predhodno posvetujte s tehničnim urednikom 

revije (e-naslov: branko.horvat@triera.net). 

Tabele naj bodo natipkane z enojnim razmikom. Nad tabelo naj bo (v datoteki s tabelaričnimi 

in slikovnimi prikazi) izpisana zaporedna številka tabele in za piko njen naslov (npr. Tabela 1. 

Primerjava vedenjskih vzorcev …). Tabela mora biti informativna brez posebnega sklicevanja na 

besedilo, torej opremljena s potrebnimi informacijami in po potrebi z opombami. V besedilu se 

sklicujte na sliko ali tabelo (npr. z ‘glej sliko 1’, ‘v tabeli 2’ ...), saj prikaz ne bo nujno na mestu, 

ki ste ga predvideli. 

V poglavju o rezultatih naj bo isti podatek vedno prikazan le enkrat. Izberite najbolj primeren 

in informativen način (slika, tabela ali prikaz v vezanem besedilu). 

Opombe k besedilu naj bodo pomaknjene na konec besedila pred seznam literature. Ne 

uporabljajte računalniškega formata opomb. V glavnem besedilu označite opombo z njeno 

zaporedno številko takoj za besedo ali ločilom, in sicer v pisavi superscript (“nadpisano”). V 

taki pisavi naj bo tudi številka pred besedilom opombe. Opombo dodajte samo, če je res nujno. 

Bibliografskih opomb (tj. takih, katerih poglavitna vsebina je navedba vira) ne sme biti. 

Citiranje, literatura. Uporabljene reference drugih avtorjev v besedilu citirajte po temle 

zgledu, npr. Berne (1962) ali (Berne, 1962). Vedno navedite tudi strani v viru, kadar je to 

smiselno, npr. (Berne, 1962: 25). Kadar je citiranih več avtorjev, so navedeni v abecednem 

redu, npr. (Lambert, 2003; Stern, 1992; Varga, 1953). Citati posameznih referenc so ločeni s 

podpičjem, npr. (Berne, 1970; Freud, 1929). Kadar so citirano delo napisali trije avtorji ali več 

(do vključno šest), so pri prvem citiranju vedno navedena imena vseh soavtorjev, npr. (Trstenjak, 

Ramovš, Ule in Pečjak, 1967), pri morebitnih naslednjih citatih pa le ime prvega avtorja, za 

druge pa je dodano le ‘in dr.’ oz. ‘et al.’; drugi citat bi se tako glasil (Trstenjak in dr., 1967). 

Kadar je citiranih več del istega avtorja, napisanih v istem letu, so letnicam dodane male črke 

po abecednem redu, npr. (Peklaj, 1968a, 1968b). Imena istega avtorja ali urednika v zaporednih 

referencah ne ponavljamo, npr. (Miller, 1992: 121-122; 1997: 26-29). Ko citiramo sekundarni 

vir, zapišemo takole (Capra v Burman, 1999: 37) in na seznam virov ne uvrstimo primarnega 

vira (v našem zgledu Caprovega dela), temveč samo sekundarni (v našem zgledu Burman). Če 

prispevek vsebuje gradivo, ki zapade avtorskim pravicam, morate sami zaprositi za dovoljenje 

za objavo. Tako gradivo mora biti opremljeno z navedbo vira. 

V seznamu literature na koncu prispevka so navedena po abecednem redu avtorjev (in 

brez zaporednih številk) vsa v besedilu citirana dela (in samo ta). Pri navedbi vira so vedno 

izpisana imena vseh avtorjev prispevka, ne glede na to, koliko jih je. Navedki prispevkov v 

revijah morajo vsebovati priimek avtorjev, začetnice imena, leto izdaje, naslov prispevka, polno 

(neokrajšano) ime revije, letnik, če se v vsakem zvezku znotraj istega letnika število strani začne 

z 1, tudi številko zvezka (v oklepaju), in navedbo strani, na katerih je natisnjen prispevek (pri 

tem uporabljamo pomišljaj –, ne vezaj -). Pri tem je potrebno paziti na ločila, ki ločijo posamezne


enote navedka. Ime revije in letnik izhajanja pri navajanju prispevkov v revijah ter naslov knjige 

(tako pri avtorskih kot pri urejenih knjigah) so v poševnem tisku. 

Prispevek v reviji vsebuje priimek avtorja, začetnice imena, leto izdaje, naslov prispevka, 

polno ime revije, letnik, številko revije, strani. Pazite na ločila in na pokončno in ležečo pisavo 

(naslov revije je v ležečem tisku). Primer: 

Hettinger, R. in Kächele, A. (2006). A retrospective account of former bulimic patient. 

International Journal of Psychotherapy, 10 (3), 62-71. 

Navedba avtorske knjige vsebuje priimek avtorjev, začetnice imena, leto izdaje, naslov 

knjige, kraj izdaje in založbo. Naslov knjige je v ležeči pisavi. Primer: 

Jung, C. G. (1989). Spomini, sanje, misli. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 

Navedba poglavja avtorja v knjigi z urednikom vsebuje priimek avtorja, začetnice imena, 

leto izdaje, naslov poglavja v knjigi, začetnice imena ter primer urednika, označbo, da gre za 

urednike, naslov knjige, stran, na kateri je natisnjeno poglavje, kraj izdaje in založbo. Naslov 

knjige je v ležeči pisavi. Primer: 

Kociper, J. (2005). Bolezen in zdravje v integrativni terapiji. V J. Bohak in M. Možina (ur.), 

Sodobni tokovi v psihoterapiji: od patogeneze k salutogenezi (str. 68-83). Maribor: SKZP. 

Vsaka navedba prispevka, katerega naslov ni v enem od pogosto uporabljanih svetovnih 

jezikov (npr. angleškem, nemškem, francoskem, italijanskem, španskem) mora imeti v seznamu 

referenc v oglatem oklepaju dodan tudi naslov prispevka, preveden v angleški jezik. Primera 

navedbe: 

Pogačnik, V. (1995). Pojmovanje inteligentnosti [Conceptions of intelligence]. Radovljica: 

Didakta. 

Tušak, M. (1998). Barvne preference, simbolika barv in osebnost [Colour preferences, colour 

symbolism and personality]. Psihološka obzorja, 7 (4), 67–79. 

Sledi še nekaj primerov navajanja literature, ko gre za doktorske disertacije, neobjavljen vir, 

prispevek iz strokovne konference oz. kongresa, spletni vir, več virov istega avtorja iz istega 

leta in vir brez avtorja. Spletni vir opremimo z datumom, ko je bil dostopen. Pri objavah v 

dnevnem tisku postavimo za številko časopisa v oklepaj še datum izida. Pri navajanju angleških 

virov se držimo pravila, da so samostalniki in glagoli v naslovu pisani z veliko začetnico, vse 

ostale besedne vrste pa z malo. (Pravopis seveda zahteva, da pišemo z veliko začetnico tudi prvo 

besedo v naslovu in podnaslovu, ki ga postavimo za dvopičje.): 

Ambrož, M. (2002). Alternative razvoja humane paradigme post-industrijske 

organizacije. Univerza v Mariboru: Fakulteta za organizacijske vede (doktorska disertacija). 

Bresler, K. (1947). Spašavanje kozaračke djece godine 1942 (neobjavljeno). 

Reed-Victor, E. (2001). Child Temperament and Personality. Prispevek, 

predstavljen na 10. evropski konferenci o razvojni psihologiji, Upsala, Švedska. 

Dienel, C. (2004). Family Policies in European Comparison. Http://www.european-social-work. 

net (28. 11. 2004). 

Dominelli, L. (1997 a). Anti-racist Social Work. Palgrave: Macmillan (druga izdaja). 

Dominelli, L. (1997 b). Sociology for Social Work. Basingstoke, Palgrave: Macmillan. 

Nacionalni program socialnega varstva do leta 2005 (2000). Ur. l. RS, 31/2000: 3777–3787. 

Pošiljanje prispevkov. Prispevki morajo biti v elektronski obliki v formatu WORD ali RTF 

in jih pošljite na naslov: 

samo.pastirk@t-2.net ali Samo Pastirk, SKZP, Čufarjeva 5, 2000 Maribor. 

Za lekturo prispevkov v tujem jeziku mora poskrbeti avtor sam. Ko nam boste prvič posredovali 

svoj prispevek, ga zaradi postopka slepe recenzije oblikujete v treh datotekah, tako da vanje 

razdelite besedilo prispevka, grafični del ter podatke o prispevku in avtorjih: 

DATOTEKA 1 (primer: stres-orig.doc) 

159

160 


To je besedilo, ki vsebuje celoten prispevek, brez podatkov o avtorju. Naslov datoteke naj 

vsebuje ključno besedo iz naslova prispevka brez navedbe imena avtorja/avtorice. 

DATOTEKA 2 (primer: stres-tabeleslike.doc) 

To je datoteka s slikami, tabelami, grafi. 

DATOTEKA 3 (primer: stres-prva stran.doc) 

To je prvi list prispevka, ki naj vsebuje (če je članek po dogovoru napisan v katerem od 

drugih jezikov, morajo biti informacije tudi nujno v slovenskem in angleškem jeziku): 

- naslov prispevka 

- ime in priimek avtorja/avtorice 

- ključne besede: naj jih ne bo manj ko tri in – če ni nujno – ne več ko šest; 

- prevod ključnih besed v angleški jezik 

- povzetek: obsega naj 10―15 vrstic in v njem naj bodo zapisane najpomembnejše ugotovitve 

(sklepi) prispevka. Ne uporabljajte formulacij tipa “Prispevek predstavlja rezultate raziskave ...” 

ipd., temveč te rezultate (ali sklepe ipd.) na kratko obnovite. 

- prevod povzetka v angleški jezik 

- osnovne informacije o avtorici/avtorju: informacija o avtorju ali avtorici naj vsebuje samo 

najosnovnejše podatke (npr. “Dr. X Y je docentka za sociologijo na Fakulteti za socialno delo 

v Ljubljani, predsednica Društva za realitetno terapijo Slovenije). Avtorji ali avtorice morajo 

obvezno pripisati svoj naslov, telefonsko številko in elektronski naslov in posebej označiti 

avtorja in podatke, kamor želite prejemati informacije o vašem prispevku. 

Vaše besedilo bosta recenzirala dva strokovnjaka s področja, s katerim se ukvarja vaše 

besedilo. Recenziji sta anonimni, ne avtor prispevka in ne recenzenta ne bosta vedela drug za 

drugega. Po končanem redakcijskem postopku in strokovnih recenzijah bomo izvod prispevka 

vrnili avtorjem, skupaj z recenzijama in kratkim mnenjem urednika glede sprejetja besedila v 

objavo. V primeru, da je prispevek sprejet v objavo, upoštevajte vse prejete pripombe, popravke 

in sugestije ter pripravite končno verzijo prispevka. Poslana končna verzija besedila pomeni 

tudi vašo potrditev, da prispevka v podobni ali enaki obliki ne boste objavili v drugi reviji brez 

soglasja izdajatelja. Uredniški odbor in izdajatelj ne prevzemata odgovornosti za strokovna 

mnenja in trditve, ki so jih podali avtorji posameznih besedil. 

V končni verziji naj bo prva stran besedila takoj za naslovom prispevka dopolnjena še z 

imenom in priimkom avtorjev, imenom inštitucije, kontaktnimi podatki in morebitnimi 

dodatnimi informacijami o financerju študije, o tem, da je bil prispevek predstavljen na kakšnem 

od kongresov, ali zahvalo. Končno verzijo v elektronski obliki pošljete na naslov glavnega 

urednika. 

Uredniški odbor KAIROS

Prenesi revijo v PDF formatu (6 Mb) - SKZP

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?