Brošura - Ustanova Silvana Furlana

MIRANDA BRATAŠEVEC 

KASTOR IN POLUKS 

ALI POT DO RAVNOTEŽJA 

posvečeno SILVANU FURLANU 

Miranda Brataševec - Kastor in Poluks ali pot do ravnotežja 

1


2

KAZALO 

1.) ZASEDBA 

2.) ZAHVALE 

3.) UVODNA BESEDA AVTORICE MIRANDE BRATAŠEVEC 

4.) SPREMNA BESEDA: NIKO GRAFENAUER 

5.) ASTROLOGY - DVOJČKA: JOHFRA BOSCHART 

(prevod iz francoščine Miranda Brataševec) 

6.) KASTOR IN POLUKS ALI POT DO RAVNOTEŽJA: MIRANDA BRATAŠEVEC 

7.) O SILVANU FURLANU 

8.) USTANOVA SILVANA FURLANA 

9.) O AVTORICI IN NJENIH DELIH 


4 

5 

6 

7 

9 

12 

34 

36 

37 

3

Produkcija: Ustanova Silvana Furlana 

Režija: Marjan Bevk 

Nastopajo: 

Kastor: Andrej Zalesjak 

Poluks: Tjaša Hrovat 

Vrag: Teja Glažar 

Urška: Evelin Kranjc 

Modrec: Deni Drnovšček 

Plesalka: Irene Sambo 

zvokovna spremljava: Robert Jarc 

Audio in video oblikovanje: Jure Batagelj 

Miranda Brataševec 

KASTOR IN POLUKS ali POT . DO RAVNOTEŽJA 

Priprava odra: Urša Pelicon, Mitja Bandelli ter Hortikultura Sežana 

Izdelava kostumov za Kastorja, Poluksa in Urško: Klavdija Jerman 

Rekviziti: SNG Nova Gorica 

Oblikovanje luči: Samo Oblokar 

Ostala odrska tehnika: SNG Nova Gorica 

Oblikovanje vonjav: Darko Furlan 


Glasovi: 

Stvarnik: Pavle Ravnohrib 

Glas 1: Žan Jovič 

Glas 2: Aljaž Škrlep 

Glas 3: Žiga Ipavec 

Glas 4: Aljaž Škrlep 

Glas 5: Kaja Kleč 

Koza: Mateja Kovšca 

Ptička 1: Veronika Brezigar 

Ptička 2: Ivana Brezigar 

Glasove 1,2,3,5 ter glas koze so posodili 

dijaki dramsko gledališke gimnazije 

Nova Gorica 

4

Zahvaljujemo se: 

• Mestni občini Nova Gorica za finančno podporo in pomoč pri organizaciji 

• SNG Nova Gorica za veliki oder in nepogrešljivo pomoč pri izpeljavi projekta 

• Igorju Peternelju za predano in profesionalno delo pri snemanju audio materiala 

• Juretu Batagelju za požrtvovalno delo na področju oblikovanja audio, video 

posnetkov in oblikovanju tiskovnega gradiva 

• Marjanu Bevku, ki je razumel in omogočil, da projekt zaživel na odru 

• Teji Glažar za pomoč, ki sega tudi izven odra 

• Irene Sambo za plesno uresničitev zamisli 

• Jedrt Jež Furlan za pomoč pri organizaciji 

• Bojanu Bratini, ker nam je omogočil vaje v gledališki gimnaziji 

• Niku Grafenauerju za napotke, pogovore in spremno besedo 

• Darku Furlanu za izdelavo dišave za gledališki prostor 

• Klavdiji Jerman za uresničitev kostumskih zamisli 

• Lilijani Reljić in njenemu podjetju Medigo za nesebično pomoč 

• Mitji Bandelliju, Urši Pelicon in Borutu Benedejčiču iz Hortikulture Sežana za pripravo odra 

• Marjetki Šivic in Niki Pugelj za prostovoljno lektorsko delo 

Posebna zahvala gre založnikoma iz Rusije gospodu Konstantinu Čečenevu iz založniške hiše Bely Gorod in 

Sergeyu Kondratovu iz založniške hiše Terra za pomemben denarni prispevek in vero, da bo predstava in 

ustanova zaživela ter vsem pokroviteljem, ki so na kakršen koli način pomagali pri izvedbi predstave. 


5

Gledališka poema Kastor in Poluks ali pot do ravnotežja se naslanja na mitološko zgodbo o 

dvojčkih Kastorju in Poluksu, ki je postavljena na slovenska tla z vso simboliko, ki opredeljuje naš 

izvor in naše korenine. Govori o vsakem izmed nas in istočasno o celotnem slovenskem narodu, 

v katerem se bije nenehni boj med aktivno (moško) polovico, ki predstavlja razum, akcijo, boj za 

preživetje, in pasivno (žensko) polovico, ki predstavlja čustva, domišljijo, umetniško izražanje ter 

poti do ponovne povezave v eno celoto. 

Vrh igre predstavlja pot v pekel, kajti to je kraj kjer se posameznik sooča s svojimi temnimi 

sencami, svojimi negativnimi čustvenimi in miselnimi vzorci, da se lahko spet poveže s svojim 

pravim bistvom. Ko se to zgodi, pride do očiščenja in transformacije na ravni posameznika in 

istočasno celotnega naroda. S tem je nakazana rešitev in pot v Svetlobo. 



6

O GLEDALIŠKI POEMI KASTOR IN POLUKS 

Dioskura Kastor in Poluks po latinski inačici izvirata 

iz grške mitologije, v kateri ju poznamo pod imenoma Kastor in 

Polidevk. Oba sta bila Ledina sinova, oče prvega Tindareos, oče 

drugega pa Zeus, zato je bil nesmrten. Bila sta nerazdružljiva, o 

njuni bratski ljubezni pričajo zgodbe o skupnih dogodivščinah, 

pa tudi umetniška dela; kažejo ju, kako se držita za roke, njuni 

podobi pa sta pogosto tudi na kovancih druga nad drugo. 

Po Kastorjevi smrti, ki je padel v dvoboju za eno od 

hčera kralja Levkipa, je Polidevk, ki se ni mogel potolažiti zaradi 

bratove smrti, pri Zeusu dosegel posebno milost: vsak drugi dan 

je lahko svojo nesmrtnost delil s Kastorjem, kar je bistvena podlaga 

mita o Dioskurih in tudi njunega kulta pri Grkih in Rimljanih. 

To mitološko izročilo je ves čas v ozadju alegorije, ali 

še natančneje moralitete, ki jo, prilagojeno današnjemu času in 

neposredni življenjski izkušnji, vsebuje pretežno na dialogu med 

obema nosilcema dogajanja zasnovana gledališka poema Kastor 

in Poluks ali pot do ravnotežja Mirande Bataševec. 

Odnos med Kastorjem in Poluksom je v njej prikazan 

v skladu z njunim mitskim profilom in položajem, kakršnega 


imata tako v medsebojni bratski povezanosti kot v različnosti, ki 

določata njeni vlogi in podobi. 

Kastorja označuje etična občutljivost in zavzetost, da 

svoje vrednote uveljavi tudi navzven, vendar je v tej nameri 

zaradi pomanjkanja volje do moči prešibek, zato se krotoviči v 

izbruhih besa na eni strani, na drugi pa krivde, samoobtoževanja 

in celo samouničevalne sle. Prikazan je kot bitje, ki je bližje 

človeški postavi po meri slehernika kot pa nebeščanu, zato se v 

njem oglašajo različna občutja in videnja, v katerih je mogoče 

razpoznati njegovo iskanje samega sebe. To pa zaobjema na eni 

strani željo po ljubezni do ženske, ki se na kresno noč znajde 

ob njem, hkrati s tem pa se razživi tudi privid bukolične narave, 

na drugi hotenje, da se spopade z zlom, ki ga simbolno 

uteleša Pegam, a se nikoli ne sreča z njim, na tretji, celo bistveni 

strani pa srečanje z lastnim egom, ki se zgodi z moraličnim 

samospraševanjem in dognanji, v katerih se utrjuje njegova 

čednostna drža. 

Gre torej za prikaz nekaterih formativnih lastnosti 

človekove narave, ki se ne more sprijazniti z omejitvami, kakršne 

človeka določajo že na izhodišču. Zato pa je tu njegov drugi pol 

v podobi brata Poluksa, ki ima kot numinozno bitje neposreden 

stik s Stvarnikom. Poluks, ki občuti Kastorjevo stisko in dvome 

7

vase, je pravzaprav njegov alter ego, ki ga spodbuja s kritičnimi 

opombami in bodrili. Predvsem pa je razsodnik, ki iz svoje 

lege ocenjuje in presoja pohlepni, zvijačni in hinavski svet brez 

ravnotežja, v katerem naj bi se med sabo merila dobro in zlo, 

kot kvintesenca pa izkazovala višja resnica biti oziroma transcendentalni 

smisel življenja, ki ga prinaša vera v Stvarnika in 

božje stvarstvo. Zato tudi ni naključje, da avtorica le-to prikaže 

z jutrom, ko se Poluks vrne od Stvarnika na zemljo in mu pred 

očmi vstane sanjska lepota Posočja, ki jo poveže z mitom o Zlatorogu, 

kralju Matjažu, gorskimi vilami in podobnimi fiktivnimi 

dopolnili idilične narave, ki se tudi z njimi dokazuje v pozitivni 

avtentičnosti. 

Različni status enega in drugega brata v razmerju do 

Zeusa oziroma v našem primeru do Demiurga v moralitetnem 

dialogu, ki prevladuje v dramatiški poemi Mirande Bataševec, 

najbolje pojasnjujejo stavki iz osrednjega dela besedila, kjer 

Kastor vpraša Poluksa: »Zakaj le ti z očetom se lahko povežeš, 

jaz pa ne morem?« Poluks mu odgovarja: »Zato ker ni še čas 

za to. Najprej moraš globoko vase se zazreti. Počistiti vso navlako, 

vso negativno energijo, ki se skozi eone v tebi je nabrala. 

Takrat razvila se ti bo intuicija, postal boš jasnoviden in jasnoveden. 

Le tako se z očetom boš povezal, s svojim Višjim jazom, s 

Stvarnikom vsega, kar je.« 


Ko se Kastor s pomočjo meditacije odreši vseh strahov, 

dilem in travm, s katerimi je privezan na zemeljsko težnost in 

solzno dolino svojih bridkih izkušenj, se zgodi v njem katarzično 

razsvetljenje. To ga skupaj s Poluksom kot alter egom povede 

v odrešenjsko dejanje, ki ne pozna smrti, saj je spodbujeno iz 

vseobsegajoče ljubezni, v kateri se spajata svetloba in tema, 

življenje in smrt, dobro in slabo, torej tisto božje v nas, ki se ga 

ne da razstaviti in deliti na eno ali drugo stran. 

Samo takšen etično celovit duh, ki se zaveda božje 

resnice, je s svojo ljubeznijo sposoben združevati ljudi in narod 

ter ga kot kralj Matjaž povesti k prostosti in poveličanju v zgodovini 

in stvarstvu. To je poanta moralitete Kastor in Poluks ali 

pot do ravnotežja. 

Bogve, če Dioskura verjameta v to svoje poslanstvo, 

res pa je, da je njun dialog v igri prežet z izjemno zavzetostjo in 

vero vanj, ki avtorsko fikcijo ožarjata s patosom, skorajda neizogibnim, 

kadar gre za takorekoč psalmodično govorico in njeno 

moralno sporočilo, ki z njim avtorica oznanjuje svojo zavezanost 

vrednotam, brez katerih v našem času postaja svet čedalje bolj 

zapacan in tesnoben, saj ne pozna tiste zavezanosti višji resnici 

ali Bogu, kakršnega vsebuje pojem religio, zato se izgublja v 

amoralizmu in poljubnosti. 

Niko Grafenauer 

8

JOHFRA BOSCHART - DVOJČKA 

Kot tretji zodiakalni znak sta Dvojčka pozitivno zračno znamenje, 

ki je predstavljeno v svojem obdobju ustvarjalnosti. Sonce vstopi 

v Dvojčka konec maja, meseca cvetenja, ko se začne odpirati 

novo življenje, ustvarjeno v marcu. Vlada mu planet Merkur. V 

razvijajoči se ideji, po kateri Oven prinaša začetno moč, ki dobi 

svojo obliko v Biku, je v znamenju Dvojčkov poudarjena dvojnost. 

V njem vlada vedno večja ozaveščenost o razmerju med 

jazom in nejazom ter vzajemno povezanostjo nasprotujočih si 

polov kozmosa. Težava je v tem, kako poiskati način združitve 

z izmenjavo polov. Na tej temi sloni celotna simetrična zgradba 

slike, ki jo je ustvaril priznani nizozemski slikar Johfra Bosschart 

in jo tudi obrazložil s svojim bogatim poznavanjem ezoterike, 

mitologije, psihologije in drugih ved. Vsi pozitivni elementi na 

mikro- in makrokozmičnem nivoju so postavljeni desno, vsi 

negativni pa levo. Sama dvojnost med poloma ustvarja most, ki 

vodi k združitvi. Tudi barve so izbrane s tem namenom. Rdeča 

je pozitivna, modra negativna, povezava med njima pa zlato rumena, 

ker je to barva razločevanja na svoji najvišji stopnji. Zlati 

oblaki predstavljajo zračni element, pod katerega spadata poleg 

Vodnarja in Tehtnice tudi Dvojčka. Na sliki sta upodobljena 

tudi dva stebra iz Salomonovega templja. Rdeči steber, Joakin, 

se konča s palico (1), ki nosi brste, ki predstavljajo element Og- 


Johfra Bosschart - Johannes Franciscus Gijsbertus van den Berg 

9

nja (palice tvorijo tudi prvo vrsto Tarot kart). Sonce, ki podeljuje 

moč in življenje, žari nad tem stebrom. Levo stoji Boaz, steber, 

ki predstavlja ženski princip in prinaša srebrn kelih, da bi prejel 

moč Sonca (2). V Tarot kartah so kelihi simbol elementa 

Vode. Nad stebrom sveti Luna, ki odseva Sončevo energijo. Na 

mikrokozmičnem nivoju so principi poosebljeni s popolnim 

moškim in popolno žensko. On kaže s prstom proti nebu, ona 

pa proti zemlji združujoč svojo človeško naravo: kar je zgoraj, 

je tudi spodaj. Oba se z rokama držita za kaducej – Merkurjevo 

(Hermesovo) glasniško palico. Sama palica zavzema pomembno 

osrednje mesto na sliki, ker želi poudariti vlogo Merkurja 

v tem znamenju. Simbolična oblika palice vsebuje isto temeljno 

idejo. Polarne sile so predstavljene z dvema kačama, ki najdeta 

harmonično združitev na zlati palici. Palica se konča z ogledalom, 

ki ima dve krili. To pomeni, da Merkur vlada tisti intelektualni 

lastnosti, ki je „kakor ogledalo, ki odraža vse stvari, a ostaja 

čisto in nepremično“ (3). Prav zato se v trenutku Merkurjev 

princip prek našega intelekta razvije v modrost, ko harmonično 

združimo vsa nasprotja. Hermes, tako hiter kot misel, je krilati 

prenašalec sporočil, posrednik med nebom in zemljo. On je tudi 

Psihopomp: vodnik, ki spremlja duše na drugo stran. Tu sta še 

lev in samorog, ki ležita v ospredju slike in tudi onadva predstavljata 

nasprotje principov. Lev predstavlja božansko ljubezen 

kot pojemajočo silo, samorog pa pooseblja čisto deviškost prvo- 


bitne narave snovi. V antični Indiji je znak Dvojčkov pogosto 

predstavljen z levom in samorogom, ki varujta vrata svete ceste. 

Med njima je pavijan, sedeč na krogu, ki predstavlja združitev. 

Opica ima dvojni pomen. V Egiptu je predstavljala boga Tota, 

boga modrosti in znanja, ki so ga v antični Grčiji enačili z bogom 

Hermesom, v Rimu pa z Merkurjem. Predstavlja tudi nižjo 

inteligenco, tisto, ki je analitična, ki omejuje in posnema. To je 

znanstvena lastnost, ki svet meri s svojim šestilom, simbolom, 

ki je bil do srednjega veka v rabi za oznako človekove osebnosti. 

Pavijan sedi na znaku, ki označuje Dvojčka. Znak je sestavljen iz 

dveh kvadratov: rdečega (pozitivnega) in modrega (negativnega), 

ki skupaj tvorita osmerokotnik. Skladno s Kabalo je Merkur 

označen z osmo sefiroto in mu pripada število osem (4). Na sliki 

vidimo tudi dve Tarot karti, ki sta povezani z Dvojčkoma, in sicer 

na vsakem stebru eno. Norec (5), ki je začetna karta višjih arkanov, 

je na desni strani. Mlad fant stopa z veseljem in brez strahu 

po svoji življenjski poti materialnega utelešenja. Njegova volja 

in hotenje sta njegova popotna palica. V culi (6), ki je privezana 

na palico, so shranjene vse njegove življenjske izkušnje. Lepo 

je oblečen in poln dobrih namenov. Vrtnica (7) v njegovi roki 

predstavlja večno iskro božanskega navdiha. Pripravljen je na 

izpolnitev prve naloge in na skrben izbor pri soočenju z dvojnostjo 

sveta. Tarot karta Zmernost je nameščena na levi steber 

in predstavlja zrelo dušo, ki je prejela lekcije svojega znaka. Ona 

10

naliva ustrezen del Sončeve moči v Lunino kupico (8). Na prsih 

nosi poseben emblem: rdeč trikotnik na modrem kvadratu, ki 

predstavlja harmonično združitev polarnih nasprotij Sonca 

in Lune (9). Zlato sonce, simbol višje zavesti, žari na njenem 

čelu (10). Ima tudi krila, da bi pokazala, da je dvignjena nad zemeljsko 

realnost (11). Ona predstavlja božansko modrost. Prav 

modrost pomeni rešitev iz dvojnosti, ki zajema celoten vrhnji 

del slike, kjer je avtor upodobil enega izmed principov alkimije: 

združitev nasprotij. Stebra podpirata dva alkimistična zmaja, ki 

predstavljata različna polarizirana principa kozmične moči. Oba 

ohranjata svoji reprezentančni barvi do točke, ko se prepleteta 

in s povezavo ustvarita boga razlikovanja: Merkurja oziroma 

Hermesa (12). Dvospolnik je dvojno mitično bitje, v katerega 

se zlivata moški in ženski princip, da bi ustvarila popolnega 

človeka, ki se kot Feniks (13) dviga iznad ognja. Taka rešitev celotne 

človeške dvojnosti vsebuje najglobljo skrivnost, ki je glavni 

namen alkimije. Dvospolnik je predstavljen tudi v orlu z dvema 

glavama (pogost simbol v heraldiki (14)). Simboli prostozidarjev 

so uporabljeni, da bi pokazali, da dejanja popolnega človeka vsebujejo 

oba nasprotujoča si pola. Šestilo kot princip moči(15) in 

tesarski trikotnik (16) kot princip oblike. Vredni razmisleka so 

tudi pečati, ki so privzeti s strani angelske hierarhije in drugih astralnih 

bitij, ki delujejo pod okriljem Merkurja. Če gremo z vrha 

proti levi, je pečat angela Ofiela (17). Na vrhu, v sredini je podpis 


Merkurjevega nadangela Rafaela (18) in na koncu pečat Merkurjevih 

olimpijskih planetarnih duhov (19). Pod trebuhom rdečega 

zmaja vidimo pečat planetarnih duhov, podrejenih angelu Ofielu 

(20), pod trebuhom modrega zmaja pa podpis planetarne 

inteligence: Tiriela (21). Ker Merkur predstavlja misel, nevtralno 

lastnost uporabljeno v vseh ustvarjenih stvareh, lahko govorimo 

o Višjem in Nižjem Merkurju. V antiki je bil Merkur (Hermes) 

bog modrosti in znanja, pa tudi bog lažnivcev in tatov (Merkur je 

ukradel Apolonu bika). Eden izmed najpomembnejših procesov 

Velikega dela alkimije je sublimacija živega srebra, ki predstavlja 

proces oplemenitenja misli. V alkimiji je bil rezultat znan kot 

Mercurius Sublimatus in mnogi skrivnostni znaki se nanašajo 

nanj; narisani so vzdolž osrednje Merkurjeve (Hermesove) 

glasniške palice (22). 

11


MIRANDA BRATAŠEVEC 

KASTOR in POLUKS ali pot do ravnotežja 

12

MODREC: O, kako krasna noč je! Tako temna in neslišna, kot 

da je ves čas v grobu. Samo zvezde migotajo v rumeni in modrikasti 

svetlobi, trudno mežikajo, kot da hotele bi zaspati. Da laže 

spanec bi pregnale, povežejo se v konstelacije in se v zodiakalno 

kolo zavrtijo. Kot v manežu se okrog Sonca podijo Lev, Devica, 

Tehtnica, Škorpijon ... Ognjevitost Ovna prizemlji razjarjeni Bik 

in ko mu že nekoliko pojenjajo moči, nastopita brata Dvojčka. 

Kot toreadorja tekmujeta, kateremu uspelo bo ukrotiti podivjanost 

Bika. 

malo premora 

Ja, pravijo, da se vse začne tam zgoraj, v kozmosu. In da kar je 

zgoraj, je tudi spodaj in kar je znotraj, se kaže tudi na zunaj. O 

tem nas je že pred tisočletji učil Hermes Trismegistos. A vidite 

tiste zvezde? To je ozvezdje, ki so mu dali ime Gemini ali po 

domače Dvojčka. Zakaj? Ker sta v njem dve svetli zvezdi Kastor 

in Poluks. Zdaj vam bom povedal eno lepo zgodbo o njiju. Zdi se 

mi pomembna, ker je del mene, del vas in skratka vseh nas, ker 

govori o tistih dveh polovicah v nas, ki se neprestano bojujeta 

med seboj. Najbrž se vam že dozdeva, o čem govorim? No, pa 

poglejmo. 

[Na nebu se kot materin obraz prikaže Luna, kraljica noči. S srebrnim, 

svilnato mehkim sijem ovije vso pokrajino ter posije na 

brata, ki pod drevesom spita. Poluks se v snu premetava, stoka 


in ječi, nato se prebudi in k bratu Kastorju pogleda. Tudi on bedi. 

Zaskrbljen je Kastorjev obraz, brezciljen je njegov pogled.] 

POLUKS: Predragi brat, povej mi, kaj muči tvoje lepo lice? Kdo 

ti skrbi povzroča? 

KASTOR: Nič ni, le spi, že spet domišljaš si stvari. Kot vedno 

preveč si zaskrbljen za druge. 

POLUKS: Ne govori tako, saj te dobro poznam. Veš, da ne 

moreš pred menoj ničesar skriti, čeprav sam sebi si prikrivaš in 

nočeš si priznati. Vendar izda te tvoj izraz, tvoj glas, ki daje vtis, 

kot da nekaj te tišči v grlu. 

KASTOR: Priznati moram, da imaš prav. Res me tarejo skrbi. 

Ves čas samo o Pegamu razmišljam, mojem nasprotniku. 

Občudujem njegovo moč in spretnost pri bojevanju, kot lev 

neustrašen je in pogumen. Še več, tako kot vihti meč, enako 

se znajde tudi v besednem dvoboju. Neustrašno brani svoje 

pravice in zastavljenim ciljem sledi, dokler jih ne izpolni. 

POLUKS: Vem, da govoriš resnico, Kastor, toda ne pozabi: njemu 

ni mar, da bi osvojil srce prelepe Urške , on ne pozna ljubezni, 

pomembna sta mu le čast in slava. Pri tem mu je vseeno, 

13

če z drugimi manipulira, jih tlači, ponižuje in celo uničuje, ker 

vidi samo lastne koristi. S tem, ko sebe preveč povzdiguje, druge 

podcenjuje. Ker je sebi določil več pravic kot drugim, gažene 

pohlep, da imel bi več kot drugi. 

Krajši premor. 

Tebe pa, predragi brat, že dolgo opazujem. Tudi v tebi sta bojevitost 

in pogum, ni ti težko vzeti v roke meč in ščit ter stopiti v prve 

bojne vrste, še posebno, ko braniš plemenite vrednote, kot so 

pravičnost, svoboda, spoštovanje.. Zanje si pripravljen žrtvovati 

svoje življenje. Vedno braniš in zagovarjaš šibke in nemočne. 

Ljubiš resnico. Kar misliš, govoriš in tudi delaš. Največje zlo pa 

ti predstavlja laž. 

KASTOR: O, brat, to lahko govori samo nekdo, ki me resnično 

ljubi. Kot mati, ki edina pozna svojega otroka in mu hoče vedno 

dobro. Zanj nesebično se razdaja, pa tudi za druge. Vedno 

pomaga in svetuje, spoštuje njegove pravice, ne ovira ga in utesnjuje, 

ampak samo svetuje. 

POLUKS: Hvala, Kastor, da si si o meni ustvaril tako dobro 

mnenje. Dovoli pa, da dokončam še nekaj misli, ki bi ti jih rad 

povedal. Občudujem tvojo odločnost in bistrost. Vedno, ko 

v nekaj verjameš in ko v nekaj globoko si prepričan, to tudi 

zagovarjaš. Prevečkrat pa hočeš vsiliti še drugim svoje mnenje. 


Nočeš razumeti, da niso vsi takšni kot si ti, ker niso vsi na istem 

nivoju. Preveč energije porabiš z govorjenjem, namesto da 

bi se na poslušanje osredotočil. Pogosto skačeš sogovorniku v 

besedo, ne moreš počakati, da bi misel v miru dokončal. 

KASTOR: Nekoliko razburjen 

Ni vedno tako. Čeprav se tega res včasih zavedam. Vendar: ali res 

moraš biti tako kritičen do mene? 

POLUKS: Veš, da to ni zlo namerno, zato me še malo poslušaj. 

Ne ugovarjaj kot vedno in se ne razburjaj. Predvsem me moti to, 

da se ne ceniš dovolj, vase dvomiš in si ne zaupaš. Preveč se bojiš 

tistih, za katere misliš, da imajo v rokah moč, pri tem pa si sam 

nase jezen, ker jim dopustiš, da te izkoriščajo in ti svojo voljo 

vsiljujejo, ker hočejo, da bi jim bil podoben. Ti pa to dovoliš in 

popustiš za ljubi mir, ker se nočeš prepirati. 

Malo preudarja. 

Na vse to kaže tudi tvoja zaskrbljenost pred srečanjem s tvojim 

nasprotnikom. Bojiš se ga, ker precenjuješ njegovo moč. Dovoliš 

mu, da se s teboj igra in da ti postavlja pogoje. Celo dobrika se ti 

in se ti prilizuje, ti pa mu nasedaš in ne vidiš, da si mu na poti, 

ker vladata v njem samo zavist in ljubosumje. 

KASTOR: Zakaj vedno vse tako črno vidiš? Saj sva s Pegamom 

14

že skoraj prijatelja postala. Ne verjamem, da me hoče pogubiti, 

ker se je lepa Urška odločila zame. 

Ti pa mi vedno očitaš, da sem naiven, da ne znam oceniti ljudi, 

ker jim preveč zaupam in verjamem. Lahko tebi, ko se vse božje 

dneve meditiraš, se s čudno mistiko ukvarjaš, z igranjem in 

petjem pa si družbo delaš. Jaz nimam časa, da bi se spuščal v 

globoka razmišljanja, skrbeti moram 

za preživetje! 

POLUKS: Pomiri se, pomiri, ni treba, da se ti kri tako razgreva. 

Dovolj je bilo pikrih besed. Kaj res ne preneseš nobene kritike 

na svoj račun? Ne vidiš, da ti hočem dobro in ti skušam pomagati, 

da se rešiš ujetosti, da pretrgaš spone, ki te utesnjujejo, da 

se osvobodiš samega sebe, svojih predsodkov in strahov. Vedi, 

da tvojo nemoč, tvoje nespoštovanje do samega sebe občutim 

tudi jaz. To se dogaja med brati kot sva midva, ker sva iz istega 

izvora, iz iste pra-celice nastala. 

KASTOR: Kako to občutiš, misliš resno? 

POLUKS: Ko se pred drugimi ne moreš ubraniti, ko dovoliš, da 

te izkoriščajo in ustrahujejo, takrat sam sebe uničuješ, sam sebi 

povzročaš škodo, ki jo jaz občutim kot skelečo bolečino, strašno 


trpljenje, ki hujše od vsake fizične je bolečine. Sam sebe mrcvariš 

in ponižuješ, potem pa dodaš še obtoževanje, ker krivdo vso 

prevzameš nase. Nobena beseda ni vzpodbudna, samo graja in 

samo-kaznovanje. Vse to pa se v tebi nabira, dokler ne privre 

do vrha in eksplodira. Takrat ti popusti razsodnost in kot vulkan 

izbruhneš. Kot bliski švigajo besede in ostre rane puščajo za 

sabo. Potem pa zapeče vest te. O, kako strašno je skelenje, kot da 

ožgalo na tisoče bi lovk me. 

KASTOR: Dovolj je! Prosim, nehaj! 

Ne morem več zreti v tvoj obraz, ki ga je bolečina spremenila. 

Poluksu se skremži obraz, iz oči mu tečejo solze in ihtenje stresa 

njegovo telo. 

Kaj sem naredil?! Oprosti mi, nisem vreden, da sem tvoj brat. 

Kako grdo sem ravnal s tabo, kako hudo sem te prizadel. Ti pa si 

ves čas tiho prenašal moje sebično ravnanje. Zame si trpel! 

Tesno objame brata in mu obriše solze. 

Daj, brat, leziva k počitku, saj se že daniti je začelo. Moram se še 

malo odpočiti in si nabrati moči za današnje srečanje s Pegamom. 

Tudi tebi, Poluks, bo spanec dobro del, umiril srce in nov 

polet ti dal. 

15

[Poluks pade v globoko meditacijo. Trikrat globoko vdihne in izdihne.. 

Ob strani se pojavi modrec in spremlja njegovo meditacijo.] 

MODREC: Poluks zajame energijo zlate krogle in se odpravi 

na potovanje. Od Sandalfona pa do Metatrona, prek svetlobnih 

vrtincev v kozmos, mimo planetov Venere in Marsa, Merkurja, 

mimo sijočih zvezd. Pride v svetlobo zakonov, ki sijejo v 

prelivajočih se barvah. Kot v želatini nastajajo različne oblike in 

simboli. Potem pride do vrat, skozi katera pronica bleščeče bela, 

biserna svetloba. Zlata kroglica začuti, da se prepaja s čarobno 

mehko svetlobo, vase jo vpija in z njo postaja eno. O, blaženost 

trenutka! Pretrgane so vse vezi in vsi okovi, odloženo je breme, 

ki sili k tlom. Zdaj je postala lahka kot pero, kot bi metulj 

razprostrl svoja nežna krila. Srce radostno vztrepeta, ni več ujetosti, 

samo še svoboda. Prevzame jo neizmerno hrepenenje, koprnenje 

po domu, kjer že čakajo nanjo bratje in sestre, sorodne 

duše v belih oblačilih, da jo pozdravijo, objamejo in čvrsto k sebi 

privijejo. 

POLUKS: Stvarnik vsega, kar je, prosim, pomagaj mi! Ne morem 

več! Dovoli, da ostanem pri tebi za vedno in ne samo čez noč. 

Preveč trpim, ko gledam, v kaj se svet spreminja. Zakaj vlada 

v njem toliko krivic in toliko gorja? Trudim se, da bi ljudem 

pomagal, da bi me začutili, vame verjeli in mi zaupali, vendar 


doživljam le grenko razočaranje in prizadetost. 

STVARNIK: Zasliši se samo glas. 

Ne obupaj! Vedno si bil vztrajen, zato tvoj trud bogato bo 

poplačan. Vrni se k bratu, ker te potrebuje, pa ne samo on, ampak 

ves človeški rod. V svetu je prišlo do neravnotežja, ker ga 

vodi moško, jang načelo, ki je bilo nujno potrebno, da se človek 

ohranil je kot vrsta, da se osvobodil je suženjstva in napredoval 

v razvoju. Potem pa si je človek vzel več pravic, kot mu jih je pripadlo. 

Sebe je postavil na najvišji prestol in sedaj uživa v tem, da 

se mu drugi klanjajo in ga kot boga častijo. Pohlep ga je začel obvladovati, 

želja po posesti tuji, moč pa začutil je v denarju. Ko je 

sebi priznal več pravic, jih je drugim, nemočnim, odvzel. Začel 

je druge izkoriščati, tlačiti in ustrahovati. Ne pozna več srčnosti, 

sočutja, ponižnosti, spoštljivosti in ljubezni do drugega, ker vidi 

samo sebe. Do neravnotežja pa je prišlo tudi med moškim in 

žensko. V preteklosti je bila ženska izkoriščana, potlačena in brez 

pravic. Zdaj pa hoče vse to nadoknaditi in se maščevati za vse 

storjeno. Ne ve, da pri tem uporablja isto orožje kot njen nasprotnik, 

ker v sebi razvija moško energijo. Prav zato bo potrebno 

ponovno poiskati ravnotežje med ženskim jin in moškim jang 

načelom. Zdaj veš, zakaj ni še čas, da bi ostal pri meni, ker se 

moraš vrniti na Zemljo, da boš pomagal ljudem povezati čustva 

in razum, duhovnost in tehnologijo. Da boš pomagal spoznati 

16

plemenitost in ljubezen, da bodo drug za drugega delovali, in to 

v najvišje dobro. Zdaj pa pojdi, saj se Belin pojavlja že na nebu. 

Vedi, da sem ponosen nate in vem, da boš izpolnil nalogo, ki sem 

ti jo zaupal, ker bo svet rešila pred pogubo. 

[Poluks globoko vdahne, trdno se prizemlji, napravi energetsko 

prekinitev in odpre oči. V veselem napevu mu zaigra srce, ko se 

z verzi poigra:] 

POLUKS: 

Ko v sebi zaslišim pesem, 

zdi se kot ptičje žvrgolenje, 

kot žuborenje gorskega potoka, 

kot melodija ubranega orkestra, 

tako je, kot da me kličejo Bogovi. 

V veselem napevu zaigra srce, 

v živahnem ritmu vzdrgeta telo, 

v naraščajočem taktu dvigajo 

se noge, kot da stvarstvo samo 

nadelo bi ti plesne čevlje. 

Poskočnejši postaja tvoj korak, 

kot da dobil bi krila, vedno 


lahkotnejši postajaš, ko blaženo 

vrtiš na parketu se življenja. 

Povsem pogled se spremeni ti, 

vse z žarom je obdano, še 

najtemnejši oblak na soncu 

kar stopi se, še najbolj črna misel 

v pozabi svoje mesto najde. 

[Radostno poplesuje in občuduje prebujajočo se Naravo. 

Zarje svit je razgrnil svoja krila čez strma pobočja, pašnike in loge. 

Prvi sončni žarek pokukal je čez Triglav, potem pa razlil svojo 

božajočo svetlobo čez vso dolino. Sveto tišino motilo je le žuborenje 

reke, najlepše reke, reke Soče, ki vrela je iz gore, poskakovala čez 

kamenje in skale, lahkotno se podajala čez strme skalne previse 

in razigrano pritekla na ravnino. Tako bistra in čista, da jo lahko 

pijejo Bogovi. V sebi je spojila dragocene kamnine turkizno modre, 

smaragdno zelene barve. Na nebu zbrale so se bele kepice kot kozice, 

ki Kekec gnal jih je na pašo. V zraku bil vonj je prihajajočega 

poletja, mlade, z roso ovite trave, divjih nageljnov, nežnih solzic. 

Ko rahel veter je zavel, s seboj prinesel je vonj lipovega cvetja. 

Ob strani se pojavi modrec.] 

17

MODREC: Čutite ta sladki medeni duh? Kot zdravilo je za bolno 

dušo. O, lipa, slovensko drevo življenja, ki si pognalo globoko 

v zemljo svoje korenine, čvrsto se skal oprijelo, da si lahko 

kljubovalo strašnim viharjem, pogubnim neurjem, a vendar ostalo, 

ker vir moči si v sebi poiskalo. S svojo košato krošnjo si dalo 

vaščanom, narodu zatočišče. Tu za okroglo mizo so se pripovedovale 

stare bajke, tu se je plesalo in rajalo, reševalo spore. Tu je 

narod ohranil svoje korenine. 

[V tem se Poluksu pridruži Kastor.] 

POLUKS: Brat, kam se odpravljaš tako zgodaj? 

KASTOR: Si že pozabil, da sem s Pegamom zmenjen? 

POLUKS: rahlo prebledi Prosim te, ne hodi. Zle slutnje me obhajajo. 

Imel sem nenavadne sanje. 

KASTOR: Že spet si nekaj izmišljaš, kdo pa ti sploh še kaj verjame? 

Stopi že enkrat na realna tla! 

POLUKS: Prosim te, samo poslušaj! 

KASTOR: Naj bo, vendar na hitro, ker zmenka ne bi rad zamudil. 


POLUKS: Vzpenjal sem se na visoko goro, ko sem Zlatoroga 

pred seboj zagledal. Na skalnem grebenu pasel čredo belih je 

kozic. Zlati rogovi so se v soncu mu svetili, njegova bela dlaka 

pa je bila deviško čista. Tedaj se je pod mano skala udrla in 

padel sem v votlino. Veš koga sem tam zagledal? Kralja Matjaža 

spečega pri okroglimizi s svojimi vdanimi vojaki. Ob njem že 

čakal beli konj je podkovani. Ker se mu brada že devetkrat mize 

je ovila, se rahlo prebudil je iz sna, oči odprl in vame svoj pogled 

uprl. Dolgo sva zrla si drug drugemu v oči. Potem pa se je zaslišal 

strel, ki se ostro zarezal je v tišino. Brž sem pogledal iz votline, 

kjer sem na trati zagledal smrtno ranjenega Zlatoroga. Žalosten 

je bil njegov pogled, iz srca mu je curlja kri in kjer se kapljica je 

dotaknila tal, iz nje zrasla je mogota, prekrasna triglavska roža. 

Nenadoma pa se gora je zatresla... 

KASTOR: Hej, mar mi pravljico pripoveduješ? 

POLUKS: Kakšno pravljico neki! Kaj ne razumeš pomena sanj 

in sporočila, ki skriva se v njih? 

KASTOR: Oprosti, ne razumem. Razložil mi boš, ko se vrnem. 

POLUKS: Povej mi vsaj, kje se boš srečal s Pegamom, da bom 

vedel kje te iskati? 

18

KASTOR: Na Hudičevem mostu. 

POLUKS: Na Hudičevem mostu? Sedaj mi je vse jasno. Prosim 

te, ne hodi! 

[Kastor v naglici odide, Poluks pa žalostno v nebo pogleduje. O 

sanjah, o bratu premišljuje. Potem pa blizu poldneva sonce prekrije 

temna luna. Po vsem telesu čuti mrazenje, vedno bolj ga slabost 

obhaja. V daljavi zasliši se zlovešči krokarjev klic. Takoj zasluti, 

da je z bratom nekaj narobe. Brž se na Hudičev most odpravi, kjer 

že od daleč Kastorja zagleda, ležečega v krvi, ob njem pa jokajočo 

Urško.] 

URŠKA: Preljubi, ne zapusti me! Vedno le tebe sem ljubila, svoje 

srce sem tebi poklonila. Spoznala sem tvojo dobroto, ki je naivna 

Pegamu verjela in se pustila v zanko ujeti. Oh, kako močno te 

ljubim takšnega, kakršen si, s krepostnimi vrlinami, pa tudi napakami. 

Prosim te, ostani, večno te bom ljubila. 

[Poluks zame v naročje brata, tiho zaječi in vroče solze toči. Kastor 

hropeče diha, iz rane v srcu mu kri v potoku teče, povsem belo 

je njegovo lice, še zadnji pogled in mu v naročju izdihne. Z milo 

prošnjo se Poluks zazre v nebo.] 


POLUKS: Oče, nebeški oče, pomagaj mi. Reši mi brata, mojega 

najboljšega prijatelja. Brez njega ne morem več živeti, zanj sem 

pripravljen umreti. 

STVARNIK: Sliši se samo glas. 

Sin moj, tvoje srce je zares plemenito, da si se pripravljen za brata 

žrtvovati. S tem, ko podarjaš mu življenje, ga rešuješ iz objema 

smrti, daješ mu dušo, srčnost, dobroto in ljubezen. Ljubezen do 

sebe, ki doslej je ni poznal. 

[Kastor rahlo zastoka in odpre oči, slabotno dvigne glavo.] 

[Poluks tesno objame brata, ki postaja vedno bolj vročičen in utrujen, 

rana je odprta in globoka.] 

POLUKS: Urška, brž pojdi in naberi lubje in cvetove lipe, bezgovih 

cvetov, kamilic, rmana in melise. Na bližnjem hrastu pa utrgaj 

najlepšo belo omelo, vendar pazi, da ne pade ti na tla, ker bo 

tako izgubila svojo čarobno moč. Z debla pa še poberi svetlikavo 

pološčenko - ganodermo lucidum. Ko boš vse to zbrala, pristavi 

lonec, da boš v njem pripravila zdravilni napitek. Sam grem utrgat 

mogoto, čarobno triglavsko rožo, da mu povrne vitalno energijo 

in zaceli rane. 

19

[Čez nekaj časa prinese Urška situlo z zdravilnim napitkom in ga 

po požirkih ponudi Kastorju, Poluks pa mu na rano položi krvavo 

rdečo triglavsko rožo. Cvet močno stisne, da se iz njega pocedi 

mlečnato bela tekočina. Z njo namaže rano na bratovih prsih. In 

glej, rana zapre se, čudežno izgine. Kastor odpre oči.] 

KASTOR: Kje sem? Kaj se dogaja? Urška, ti si tukaj ob meni! Ne 

veš, kako sem srečen, da te vidim. Skoraj prepričan sem bil, da si 

se odločila za Pegama. 

URŠKA: Kako si sploh mogel kaj takega pomisliti, podvomiti 

vame? Kaj nisi začutil, kako se je moje srce zate vnelo? 

KASTOR: Res sem bil nespameten, da nisem zaupal vate, pa 

tudi vase. Ampak zdaj je drugače, ker se mi je nekaj zgodilo ... 

POLUKS: Počasi, bratec, ne porabi preveč energije. Še vedno si 

zelo izčrpan, počitek potrebuješ. 

KASTOR: Zares sem imel prav čudne sanje. Prvič v življenju se 

mi je to zgodilo. 

POLUKS: No, pa nama povej, kaj si v sanjah videl! 


KASTOR: Na nebu zagledal sem dve grozljivi kači. Ena je bila 

rdeča, druga pa modra. Kot blisk sta jima švigali telesi, visoko 

dvigali sta glavo. Med njima se je vnel strašen boj. Z jezički sta sikali, 

kot bi hotele ves strup izpljuvati na svet. Potem se prikazal 

je Hermes z glasniško palico v roki. Pogumno je stopil med kači 

in ju v trenutku ločil. V njem bila je neka skrivnostna moč, saj 

sta kači takoj krotki postali in se kot ovijalki okrog palice ovili. 

Nisem povsem razumel sporočila, vendar mi je nekaj postalo 

jasno: čeprav sem bitko s Pegamom izgubil, pa sem v resnici 

zelo veliko pridobil. Zdaj namreč vem, da si del sebe mi podaril, 

svojo dušo, sanje... 

[Kastor ne more več govoriti, ker postaja preveč utrujen, srce mu 

od razburjenosti razbija.] 

POLUKS: Ne govori toliko, preljubi, za to bo čas pozneje. Nocoj 

bosta z Urško odšla na posebno praznovanje, praznovanje 

kresne noči. Videla in slišala bosta stvari, ki se ne zgodijo čisto 

vsako noč. Čaka te namreč še ena težka preizkušnja in če jo boš 

uspešno premagal, potem te nič več ne more ustaviti na poti, 

ki so ti jo začrtali bogovi. Bodita pozorna na vsa znamenja in 

sporočila, naj nobena stvar vaju ne prestraši. Ko prideta na gozdno 

jaso, si najprej cvetoče rože naberita, iz njih si venčke spletita 

in si jih na glavo položita. Še nekaj! Ne pozabita, da morata do 

20

polnoči nabrati praprotnih semen, da se vama bodo izpolnile 

vse želje. Pa srečno! 

[Kastor prime Urško za roko, veselo poskakujeta po gozdni poti, 

družbo pa jima delajo razposajeni gozdni škrati. Nabirata cvetlice, 

pleteta venčka in si ju drug drugemu na glavo položita.] 

KASTOR: Oh, Urška, kako si lepa!. Kako sem srečen, da sem te 

spoznal. Ti si eliksir mojega življenja, ob tebi občutim radost, ti 

daješ smisel mojemu življenju. 

URŠKA: Moj preljubljeni, ne naprezaj se preveč! Daj, odpočij si 

malo! Jaz bom ta čas nabrala praprotnih semen. 

[Kastor se uleže pod visoko praprot. Rahlo utrujen zapre oči. Iz 

daljave se zasliši veselo rajanje, poskočna glasba. Radovednost 

zamika ga, da ji sledi. Godba postaja vedno glasnejša, vedno 

poskočnejši so takti. Že se slišita glasno govorjenje in prešeren 

smeh. Nato na gozdni jasi zagleda ogromen kres, okrog njega pa 

druščino veselo.] 

MODREC: Sedaj pa pride na vrsto najbolj zanimiv del zgodbe. 

Praznovanje kresne noči, ki ima prav posebno, čarobno moč, saj 

oživijo vsa gozdna bitja: vile, škrati, pa tudi vragi. Ne ve se, kaj 


je resničnost in kaj prividi. Tudi vi slišite to poskočno godbo? 

Vidite tisti ogromni kres, okrog njega pa druščino veselo? Poluks 

se čudi, kako so mu znani obrazi: sosedje, znanci, prijatelji, pa 

celo sorodniki. Noče, da bi ga prepoznali, zato v roki stisne nekaj 

praprotnih semen in si zaželi, da bi postal neviden. Pomakne 

se bliže, da bi bolje videl, kaj se dogaja okrog ognja. Tam pa zagleda, 

o, groza, čudno žival na vladarskem prestolu. Z rožički in 

rdečimi krempeljci, iz ust pa ji švigajo plameni. 

[Ko Poluks v njej prepozna vraga, mu kri v žilah zastane, telo 

skoraj odreveni, vendar ga strah ne premaga. Posluša in opazuje, 

kaj mu vsak pripoveduje, kaj v minulem letu je počel.] 

Strahota, kaj vse mu hitijo praviti, s čim vse se bahajo, kako se 

pri tem spakujejo, kako se grozljivo spreminjajo njihovi obrazi. 

Gospodar pa se zabava in uživa v igri, ki jo spretno vodi. Ponosen 

je na svoje pomočnike, ki so mu tako zvesto služili. Dušo so 

prodali za bogato imetje, visoke položaje. Ženske pa obdaril je z 

dragocenim nakitom, oblačili priznanih znamk.. Kot marionete 

so poskakovali, nič več niso s svojo glavo razmišljali, le slepo so 

ukaze izpolnjevali. 

GLAS 1: Jaz sem vse leto hujskal druge, da so se med sabo sprli, 

jim nastavljal kosti, da so jih glodali kot lačni psi. Ne morem si 

21

misliti, da so postali bolj krvoločni od živali. Če bi bilo mogoče, 

bi se med seboj poklali. 

Glasen krohot. 

GLAS 2: Jaz pa sem se z imetjem drugih okoriščal. Nepošteno si 

prilaščal tujo lastnino, prekoračil vsa pooblastila, zlorabljal svoj 

visoki položaj, da sem si nagrabil kar čedno premoženje. 

GLAS 3: Jaz sem podkupoval druge. Z denarjem sem jih zaslepil, 

da so z veseljem pogodbo podpisali. Obljubljal sem jim 

gradove v oblakih, nato pa se spretno izmuznil. 

GLAS 4: Jaz pa sem tako lagal, da sem sam sebi skoraj že verjel, 

pa vseeno so me častili, kot boga so me na prestol posadili. 

GLAS 5: Jaz pa sem mojim prijateljicam može zapeljevala. Jih 

v svoje mreže ulovila, s sladkimi užitki nagradila, da so ljubosumne 

mi grozile, prosile in jokale, da sem v njihove roke 

ponovno jih spustila. 

[Kako se je gospodar krohotal in se držal za trebuh, da ne bi počil 

od samega smeha. Nenadoma pa zagleda Kastor, da stoji Poluks 

poleg njega. Ves zmeden ga vpraša:] 


KASTOR: Zakaj sem se znašel tukaj, na tem strašnem mestu? 

Kaj vse sem moral poslušati in pravzaprav zakaj si tudi ti tukaj? 

POLUKS: Ker je prišel čas, da se soočiš s samim seboj, da se 

odpraviš v svoj lastni pekel. Tam se boš srečal s svojo temno 

stranjo, z gospodarjem Ega. Če boš z modrostjo ga premagal, te 

nič več ne ustavi k popolni združitvi z mano. Zato sem tukaj, da 

ti bom pomagal. Najprej bom začrtal krog okrog tebe, da bom 

zaščitil tvojo auro. (napravi ris in mu potegne šentjanževko iz 

venca in jo postavi na sredino kroga). Šentjanževka te bo zaščitila 

pred uroki. Sedaj pa se bom povezal očetom, Stvarnikom vsega, 

kar je. 

KASTOR: Zakaj se ti lahko povežeš z očetom, jaz pa ne morem? 

POLUKS: Zato, ker ni še prišel čas za to. Najprej se moraš globoko 

vase zazreti in počistiti vso navlako, vso negativno energijo, 

ki se je v tebi nabirala skozi eone. Šele takrat se bo v tebi razvil 

šesti čut, da se boš z očetom boš lahko povezal, s svojim 

Višjim jazom. 

[Oba se v usedeta v krog. Kastor položi roke v Poluksove, trikrat 

globoko vdihneta in izdihneta, Poluks ga vodi v meditacijo.] 

22

Oče, pomagaj potegniti nase vse pogodbe in zaobljube z gospodarjem 

Ega, vse negativne misli in energije, ki so ti bile kdaj 

koli poslane. Pomagaj Kastorju, da se odveže od oseb in stvari, 

ki ga vežejo in utesnjujejo, jemljejo svobodo in življenjsko energijo 

ter jih nadomesti z božansko ljubeznijo. Kastor, povej mi 

kaj sedaj vidiš? 

KASTOR: Kot v filmu se mi odvija pred menoj vse življenje. Vse 

krivice, ki sem jih hote ali pa nehote drugim ali sebi storil. Spominjam 

se vseh zamer, sovraštev, zavisti in ljubosumja. 

POLUKS: Zdaj pa se v mislih pokesaj in odpusti vsem, predvsem 

pa sebi, za bolečine, ki si jih povzročil sebi in drugim. Odpusti 

tistim, ki so te prizadeli, ker ima vsak svojo zgodbo, svoje 

razloge, ki jih ti ne poznaš, zato jim ne moreš soditi, to lahko 

napravijo le sami. S čim se sedaj srečuješ? 

KASTOR: Srečujem se s strahovi, ki me mučijo že od otroštva. 

Dotikam se nečesa, kar sem doživel, ko sem bil še čisto majhen... 

POLUKS: Nadaljuj, prosim. Kaj se dogaja? 

KASTOR: V solarnem pleksusu me nekaj strašno peče, kot da se 

je nekaj vžgalo. Toplota in bolečina naraščata po vsem trebuhu. 


Pred seboj vidim prihajati nekoga... Kdo je to?Kaj vse to pomeni? 

POLUKS: Pred teboj je najtemnejša energija, tvoj ego. Jaz te 

zapuščam, ker se moraš sedaj sam srečati z njim, razčistiti, 

kar sta skupaj nekoč imela. Poluks izgine. 

VRAG: Čeprav neviden si za druge, sem te zavohal, ker mi je 

tvoj duh poznan. Kaj te je k meni pripeljalo? Mogoče pa bi rad 

pogodbo spet obnovil? Hinavski smeh. 

KASTOR: Veš kaj, lahko mi govoriš, kar hočeš. Ne boš me več 

ustrahoval. Ni mi več do tvojih igric. Spoznal sem tvoje pokvarjene 

namere. Vem, da me samo preizkušaš, če sem dovolj močan, 

da ne bom podlegel tvojim sladkim obljubam. Dovolj si slepil me 

in zavajal. Zdaj sem šele sprevidel, kako sem ti nasedal. 

VRAG: Opla, vidim, da si se v šoli življenja nekaj le naučil. Ne 

naslajaš se več z užitki, ki minejo v trenutku. Spoznal si, da vrtiš 

se v krogu kot muha, ki je padla v kozarec vode. Prepričan sem, 

da tukaj imel je prste vmes tvoj modri bratec. Njemu se zahvali, 

da te je potegnil iz kozarca smrti, da si začel hrepeneti po nečem 

višjem. 

KASTOR: Oja, dobro se zavedam, kaj mi je Poluks dal. Dal mi je 

23

nekaj, česar ti ne poznaš, to je Ljubezen, ki odpira vsaka, še tako 

zapahnjena in okovana vrata. On mi je prinesel Luč, da si z njo v 

temi lahko svetim predvsem pa, da se te ne bojim več. 

VRAG: Zelo sarkastično si to izrekel, vendar je v tem čista 

resnica. Ko bi le vedel, kako si zelo želim, da bi že enkrat zaključil 

svojo nalogo, da bi človek končno spoznal, kakšna je njegova prava 

narava. Takrat bo tudi mene osvobodil, da bom lahko služil 

višjim namenom. Opazil sem, da si Urško s seboj pripeljal. Zelo 

je lepa. To kar izraža, je njena srčna lepota. Bi jo odstopil meni? 

KASTOR: Veš, da vse na svetu mi pomeni, vendar ne bi ji branil, 

če bi to bila njena odločitev. Svobodna je, da lahko izbira. 

VRAG: Modro si to povedal, pokazal veliko plemenitost. Vreden 

predstavnik svojega si naroda, ki nosi hvalevredne vrline: 

poštenost, pridnost, delavnost in bistroumnost. Narod, ki je skozi 

težko zgodovino dokazal, da se zna boriti za svoje pravice in svobodo. 

Čeprav je bil velikokrat podjarmljen in ponižan, je ohranil 

svoje korenine, ker je moč črpal v besedi, ki se je prenašala iz 

roda v rod. Verjel je, da bo nekoč prišel dan, ko se bo osamosvojil 

in ponosno stopil pod svobodno sonce. In čeprav je za njim obdobje 

odraščanja, je še vedno v puberteti. V sosedskih odnosih 

nezrelo se obnaša, ne zna se pogajati, nima taktike izbrane, ne 


pozna strpnosti in potrpljenja. Druge rad opravlja in je vedno 

general po bitki. Ko pa mu kdo na rep stopi, ko preveč ga kritično 

ošteje, zajavka in zacvili in takoj gre h krušnim staršem v Bruselj 

se potožit. Preveč se v preteklost zateka in stare stvari pogreva, 

namesto da bi mislil na spravo. Še vedno ni dovolj samozavesten 

in se kot narod premalo ceni. Ker so mu tujci vcepili v glavo, 

da je majhen in da bo vedno suženj, zato se je vedno sramoval 

svojih korenin in svojega porekla. Nekaj pa je pomembno, to, 

da nosi v sebi čut za pravico in se je zanjo pripravljen bojevati. 

Prebudil se bo kralj Matjaž, njegov čas je zelo blizu. Njegova 

naloga ne bo lahka, ker se bo moral soočiti s pristaši laži, ki 

vladajo v svetu. Vneli se bodo hudi boji, toda kralj Matjaž ne 

bo odnehal, boril se bo kot samuraj za plemenite vrednote, za 

pravičnost, mir in svobodo. 

[Rahel drget predrami Kastorja iz sna. Še vedno je pod vtisi, ki 

jih je doživel v sanjah. Rahlo se dotakne Urškinega lica, da bi se 

prepričal, ali je resnična ali je samo privid. Urška odpre oči in se 

mu nasmehne.] 

URŠKA: O, Kastor, kako sva dolgo spala. Že sonce prav prijetno 

sije, že se je vse prebudilo in oživelo. Čeprav se že veselim dneva, 

bi rada, da bi bila tema. 

24

KASTOR: Zakaj pa, draga moja? 

URŠKA: Zato, da bi se mi sanje nadaljevale. 

KASTOR: Kaj pa se ti je takega sanjalo? No, le povej mi. Z veseljem 

te bom poslušal. 

URŠKA: Kot princesa sem živela na mogočnem gradu, kjer so z 

mano kruto ravnali. Oče se me je izogibal in se do mene obnašal, 

kot da sem tujka. Mačeha se mi je posmehovala, obso jala po 

krivem, si izmišljala zvijače, samo da bi se me znebila. Nešteto 

noči sem v solzah prebedela in si goreče želela, da bi spoznala 

njega, ki bi me ljubil, cenil mojo vdanost in zvestobo. Potem pa si 

se nekega dne ti pojavil na belem konju. Dovolj je bil le pogled, 

da se je iskra vnela. Takoj sva vedela, da sva si drug drugemu 

namenjena. Dvignil si me na konja in že sva oddirjala. Tesno 

objeta sva si ljubezen razodela in zvestobo obljubila. O, Kastor, 

kako sem srečna, da si ozdravel. Zdaj si samo želim, da bi sanje 

resničnost postale. 

KASTOR: Urška, draga, nikoli nisem verjel, kar so mi dedje 

pripovedovali, da se nam sanje na kresno noč izpolnijo. Zdaj 

vem, da to ni le praznoverje, saj sem v to globoko prepričan in 

verjamem. Hočeš postati moja žena? 


URŠKA: Ja, hočem. (se objameta in poljubita.) 

KASTOR: Zdaj pa brž pojdiva, da oznaniva Poluksu veselo novico. 

[Držeč se za roke odideta do reke Soče, da se umijeta in osvežita. 

Nenadoma pa pred seboj zagledata čredo belih kozic, ki se pase 

na bregu. Kastor zdrzne se ob dejstvu, da sliši njihov pogovor 

in da razume, kaj med seboj kramljajo. Približa se jim, da bi se 

prepričal.Plašno se razkropijo, samo ena ostane in se mu celo nekoliko 

približa.] 

KASTOR: Sem mar prav slišal, da ste se o Zlatorogu menile? 

Spominjam se, kako mi je brat pripovedoval, da ga je mrtvega 

v sanjah videl. 

KOZA: Ja, ja. Res je res. Ranam bi podlegel, če ne bi pojedel 

mogote, čudežne triglavske rože. Pognal se je za ničvrednim 

lovcem, ki so mu bili cilj le njegovi zlati rogovi. Ja, ja prav si 

me slišal. Rogovi so ključ do zakladov, ki jih gore nosijo v sebi. 

Zapodil se je vanj in ga porinil s previsne stene v prepad. Tako 

se je maščeval krutosti njegovega dejanja. 

KASTOR: Oprosti, ampak ne razumem. Kako veš za Poluksove 

sanje? 

25

KOZA: Tepček, zato, ker so to bile preroške sanje. Zlatorog predstavlja 

Naravo. Ona nosi v sebi ključ do zakladov, do katerih pa 

lahko prideš le, če ji znaš prisluhniti in če se z njo uglasiš. 

KASTOR: Da se uglasiš kot na primer violina? 

KOZA: Ma ne, to se samo tako reče. To pomeni, da se moraš 

najprej sam spoznati in ugotoviti, da sta ti in Narava eno, ker 

nosita v sebi najdražji zaklad – božansko iskro. 

KASTOR: A res misliš, da ima vsakdo v sebi nekaj božanskega? 

KOZA: Seveda, vendar se človek tega ne zaveda, ker preveč misli 

samo nase in na lastne koristi.Ne upošteva zakonov narave in ne 

pozna hvaležnosti za vse, kar mu nudi. 

KASTOR: Počakaj trenutek. Slišiš, kaj pojejo ptice!? 

PTICE: 

Dovolj je bilo sanjarjenja, 

izmišljanja in lažne iluzije, 

prišel je čas, da človek zdaj spregledaš, 

pogledaš, kaj si ustvaril okrog sebe, 

sonce zakrila megla je iz smoga, 


nebo je razparala ozonska luknja, 

kožo prekrile so opekline, 

pogled megli se, ker so oči rdeče, 

sluznica vneta, ker jo dražijo izpušni plini, 

od alergije vse že srbi te, 

komaj še dihaš, ker muči te naduha, 

a strup ne kopiči se samo v zraku, 

nalaga se v organizmu, 

s krvjo kroži po vsem telesu, 

lahko si srečen, če slišiš pesem kosov, 

ugledaš metulja v hišnem parku, 

zaman čakajo rože na oprašitev, tudi 

čebele pobili so že strupi, 

ne veš, da uživaš gensko spremenjeno hrano, 

z dodanimi živalskimi hormoni, 

žal pa gensko ne spreminjaš samo hrane, 

še sebe kloniral bi, otrokom 

spremenil lastnosti, da 

postal bi večno zdrav in popoln, 

vendar zaman pogled v nebo upiraš, 

da ugledal sonce bi, ki je vir 

vse energije, 

prekrili črni so ga oblaki, 

dež ulil se na utrujeno je zemljo, 

26

narava brani se ga, nočejo ga rastline, 

nočejo gozdovi vpiti, ker 

kislost njegova je postala smrtonosna. 

In ko gozdovi bodo umrli, 

zaman hlastali bomo za kisikom, 

zaman iskali vode za golo preživetje. 

Mar misliš, človek, da uničenje prihaja od zunaj, 

ne, uničeno je tvoje notranje bistvo. 

KASTOR: Je mogoče, da človek vse to počne? 

KOZA: Žal, resnica je zelo kruta. O tem zgovorno pričajo tudi 

podatki. 

[Vsak dan izumre sto rastlinskih in živalskih vrst, vsako leto izgine 

za pet Slovenij deževnega gozda, v zadnjih sto letih nastalo je za 

dva milijona kvadratnih kilometrov ozonske luknje. In če se bo 

tako nadaljevalo, bo človek do konca tega stoletja posekal zadnje 

drevo. Človek se ne zaveda, da je tudi mati Zemlja bitje, ki ji krepko 

zdravje peša. Preveliki so posegi v njene meridiane. Ne vrtijo 

pravilno se več njene čakre. Bolezen hitro napreduje, ni dolgo več, 

ko bodo izbruhnili rakavi tvori in zasejali smrt po vsem telesu.] 


KASTOR: Kako grozno! Prosim, nehaj! Kaj se nam res tako črna 

usoda piše? Je ostalo še kaj upanja za ozdravitev? 

PTICE: 

Zdaj čas je, človek, da se zbudiš, 

pogledaš v svoje pravo bistvo. 

Prav tu zastiraš si oči, da ne videl bi, 

kako spreminjaš svojo naravo, 

kako izgubljaš svoje človeško dostojanstvo. 

Prebudi notranje oko, 

prisluhni in poglej s srcem, 

da videl boš, da svet, ki si ga ustvaril, 

izvira iz tebe. 

V tebi sta zlata nit in platno, 

da nanj izvezeš pravo vezenino, 

v tebi je drevo življenja, 

ki čaka, da nanj posveti sonce iz 

tvojega središča 

in obrodi sadove. 

Potrebna sta le pogum 

in vztrajnost, da ne zapadeš 

obljubam, zapeljevanju zvite kače, 

ki ne želi, da bi v sebi premagal 

živalsko naravo. 

27

KOZA: Slišiš, kaj ti govorijo ptice?! Vse je odvisno od človeka, 

kdaj se bo prebudil iz temne nevednosti in kdaj bo ozavestil svoja 

dejanja. Prisluhnil naj bi samemu sebi, svojemu notranjemu 

glasu, da bo ugotovil, da mora najprej pozdraviti in spremeniti 

sebe. Sam v sebi nosi smrtonosne klice, bolezen, ki mu razjeda 

dušo in telo. Nezdrav odnos do sebe pakaže tudi na odnosu do 

sveta in do narave. Do bolezni je potem samo korak še. 

KASTOR: Kaj misliš, kaj bi bilo potrebno spremeniti? 

KOZA: Potrebno bi bilo, da človek spremeni svoje misli in 

čustva. Čustva, kot so ljubezen, radost in veselje, imajo vpliv na 

njegovo zdravje in zdrav odnos do sebe in matere Zemlje. Ko bo 

človek spremenil ta odnos, takrat bo ozdravil sebe in s tem ves 

svet. 

KASTOR: Najlepša hvala, da si me tako natančno poučila in seznanila 

s težavami, ki tarejo človeka, pokazala pot, ki bi jo moral 

vsak ubrati, da bi ozdravil svojo lastno dušo. Samo še nekaj me 

zanima: Kako so Poluksove sanje o Zlatorogu 

povezane z mano? 

KOZA: Veš, enak napuh in grabežljivost, ki vladajo v svetu, so 

hoteli pogubiti Zlatoroga, pa tudi tebe. Lahko si hvaležen bratu, 


da se je žrtvoval zate. Ko ti je podaril dušo, te je rešil iz objema 

smrti in ti poklonil nesmrtnost. Roža, ki ti je rane zacelila, se imenuje 

Ljubezen. Vedi, da je prav ona ključ do bogastev, do zlata 

in srebra, ki ju vsakdo nosi v sebi. Ko se bo človek spet povezal 

z Naravo, bo v njej našel zdravilo za vsakršno bolezen. 

KASTOR: Še enkrat hvala ti za vse, kar si mi razodela. Pozdravljena! 

KOZA: Pozdravljena bodita in ne pozabita na moje besede! 

KASTOR: Besede ... Pozabil sem te vprašati, kako to, da razumem 

tvojo govorico, ptičje petje? 

KOZA: Rahlo se nasmehne. Ker ti je škrat natrosil praprotnih 

semen v čevelj. Kastor pogleda v čevelj in res opazi semena. Tudi 

sam se zasmeje. 

KASTOR: Urška, zdaj pa brž pojdiva in poiščiva Poluksa. 

[Pod lipo srečata Poluksa, ki zamišljen bere knjigo. Ko ju 

zagleda, se razveseli in brž odloži branje, da ju objame.] 

POLUKS: Kastor, Urška, vrnila sta se! Kako sem srečen, da vaju 

28

vidim. Zdaj pa mi povejta, kaj vse sta doživela. 

KASTOR: Preljubi brat, prav si imel, ko si mi rekel, da ima kresna 

noč posebno moč. 

[Vsi trije se usedejo in Kastor mu začne pripovedovati vse od 

začetka. Poluks ga pozorno posluša, dokler pripovedovanja ne 

zaključi, potem pa mu reče:] 

POLUKS: Kot si sam ugotovil, je bilo potovanje v lastni pekel 

potrebno, da si dodobra spoznal samega sebe in da si začel 

slediti svojemu notranjemu glasu. Zato sta potrebna pogum in 

vztrajnost. Prebral ti bom, kaj piše v tej starodavni knjigi. vzame 

v roko knjigo in iz nje prebere: Spoznavati samega sebe ne 

pomeni samo spoznavati svet, pomeni, da ga tudi soustvarjamo. 

Zavestno prepoznavanje in razsvetljevanje temnih človekovih 

vsebin je osnova duhovne rasti. To je proces samozavedanja, v 

katerem prepoznamo sami sebe in se sprejmemo takšne, kakršni 

v resnici smo, kot izvor svetlobe in teme. Samo kot svetloba in 

tema skupaj smo lahko celoviti in popolni. Svetloba in tema, 

noč in dan, moški in ženska, aktivno, pasivno, življenje in smrt, 

duša in telo so le različni poli ene in iste energije, ki se izražajo 

na drug način. Nismo mi dobri in drugi slabi, ampak sta dobro 

in slabo prav v vsakem od nas. Pomembno je to, da ko se 

odločimo izražati in delati dobro, slabo v svojem izrazu preneha 


obstajati. Cilj tega procesa je torej v tem, da se spojimo z notranjim 

izvorom, s točko Boga v sebi. Čim bolj se zavedamo 

življenja, tem bliže smo Stvarniku, očetu našemu. 

KASTOR: O, brat, kako lepe misli. Zdaj šele razumem stvari, ki 

mi prej niso bile povsem jasne. Zdaj šele razumem, kaj pomenita 

kači, ki sem ju videl v sanjah. To sva midva. Jaz imam rdeč, 

ti pa moder trak okrog telesa. Ko je Hermes kači združil, je 

pravzaprav naju povezal v eno. 

POLUKS: Vesel sem, da si razumel sporočilo. Zdaj veš, da sva 

postala eno. 

KASTOR: Samo še nekaj me zanima. Prebral si, da bolj ko 

se zavedamo življenja, tem bliže smo svojemu izvoru, Stvarniku 

vsega, kar je. Čutim, da je prišel je čas, da bi se z njim povezal. 

POLUKS: Strinjam se s tabo. Če si pripravljen, te bom vodil v 

meditacijo. 

KASTOR: Pripravljen sem. 

POLUKS: Najprej stisni v desno roko selenit, ta beli kristal, ki ti 

bo pomagal, da se notranje umiriš in se laže sprostiš. Levo roko 

29

pa položi v mojo, zapri oči, trikrat globoko vdihni in izdihni, 

zajemi energijo zlate krogle in na potovanje se odpravi. Začuti, 

kako se prepajaš s čarobno mehko svetlobo, jo vase vpijaš in z 

njo postajaš eno. 

KASTOR: Oče, nebeški oče, Stvarnik vsega, kar je, kako 

neizmerno sem ti hvaležen za vsa spoznanja. Predvsem pa sem 

hvaležen bratu, ki mi dal je dušo. Kaj lahko storim zanj, da mu 

povrnem njegovo dobroto? 

STVARNIK: (Sliši se le glas.) Sin moj, preljubi sin. Dolgo sem 

čakal nate, da me boš spoznal, prisluhnil mojemu glasu. Cenim 

tvojo željo, da bi pomagal bratu. On predstavlja ljubezen, 

modrost, plemenitost, dobroto in pravičnost. Rad pa bi pomagal 

tudi drugim, da bi prišli do enakih spoznanj. Bliža se čas sprememb, 

ker vlada v svetu preveliko neravnovesje. 

Prav Poluks je prinašalec novega. Da pa bi uresničil v sebi hrepenenje, 

ki ga žene, da bi pomagal drugim, pa tudi nalogo, ki sem 

mu jo zaupal, potrebuje tvojo energijo. Le-ta mu bo v pomoč, da 

se bo spopadel z vsemi ovirami na poti. Šele tako bosta delovala 

drug za drugega. Pokazala bosta nov način sobivanja, ki bo vzgled 

tudi drugim. To je način, ki združuje širino čutenja in moč 

delovanja, kar pa je tudi cilj stvarjenja samega. 


KASTOR: Vendar, oče, kako bo nastalo novo, ko pa noče nihče 

ničesar spremeniti? 

STVARNIK: Res je. Da nastane nekaj novega, je nujno potrebno, 

da staro umre. Staro pa se,kot si sam ugotovil, upira novemu 

in hoče na vsak način ohraniti primat. Zato se bo potrebno trdo 

spoprijeti s sovražnikom in ko bo v celoti pregnan, bo prišlo 

do očiščenja vsega človeštva. Takrat bo nastal prostor za nekaj 

novega, lepega, višjega in dobrega. 

KASTOR: Oče, jaz sem pripravljen, da mu bom pomagal. Vdano 

mu bom služil, ker so njegovi cilji in vizije tudi moji. 

STVARNIK: Zdaj pa pojdi, sin moj. Napočil je čas, ko se bo 

potrebno soočiti s silami teme. Zato le pogum. Ničesar se ne 

ustraši in ne obupaj, pa četudi bo vse še tako brezupno kazalo. 

[Ko Kastor odpre oči, vidi, da je sam. Izza hribovja opazi, da se 

približuje strašna nevihta. Začne v verzih govoriti.] 

KASTOR: 

Nebo temni se. Črni oblaki zbirajo se, gostijo. Kot čreda divjih 

konj podijo se z vseh štirih strani neba, skupaj udarjajo, na prednje 

noge se postavljajo, sliši rezget se, srdito 

30

udarjanje s kopiti, kresanje isker. 

Že ogenj vname se, 

nebo razpolovi se, 

od groma zemlja se 

zatrese. 

O, groza, je to 

Apokalipsa? 

Ogenj in Voda sta se pobratila, 

za uničenje odločila. 

Lipa košata, boš zmogla 

obvarovati svoje 

korenine pred bližajočo 

se pogubo, pred strašnim Viharjem, 

pošastnim Ognjem? 

POLUKS: Sliši se samo glas. 

Prišel bo čas, ko me boste v sanjah 

zagledali, goreče si me zaželeli. 

Čakal vas bom. 

In ko boste prišli iskat me, 


bom z vami šel, 

z roko v roki bomo hodili, 

čez valovita morja, 

čez visoke gore 

do mesta, ki je bilo 

prerokovano. 

In ko boste rekli, da ste pripravljeni, 

da boste moji besedi prisluhnili, 

takrat bom spregovoril. 

Z veseljem boste moje besede poslušali, 

jih kot žejni vode vase vsrkali, 

da se bodo razcvetele, 

obrodile seme čisto, brez plev, 

kot misli so brez dvomov. 

In ko nemir boste v srcu začutili, 

željo, da nekaj spremeni se, 

dal v roko vam bom meč in ščit, 

strnili bomo vrste, 

z ramo ob rami rezila zavihteli 

čez demonske sile. 

Vem, težko bo spopasti se 

31

s človekom v sebi, ki je izgubil 

svoj veliki Č, 

zmaga ne bo dosežena že 

v prvi bitki, 

kot jez neviden obramba 

kljubovala bo. 

Mi pa ne bomo klonili, 

ne bomo se pustili, 

da nas uničijo, potolčejo, 

vztrajali bomo na bojišču. 

Lahko bomo oslepeli, 

ne bomo pa izgubili tretjega očesa, 

lahko bomo oglušeli, 

a bomo zaslišali notranji glas, 

lahko bomo govor izgubili, 

a bomo pridobili govorico telesa. 

Pri tem nas bo vodil 

ASHTAR COMMAND – ukaz Ljubezni! 

Le njemu bomo prisluhnili, 

le njemu povsod bomo sledili. 

In ko bitka bo dobljena, 


vam bom zacelil dušne rane. 

Takrat se bo v vas naselil mir. 

Ne boste takoj ga prepoznali, 

ker bo ne-mir želel ostati 

v vašem toplem domu. 

In ko utišali se bodo vsi glasovi, 

boste Njega zaslišali, ki 

je Tu in hkrati Tam, 

v Tem in v Onem. 

Ni važno, kje – važno, da vedno in povsod JE. 

[Nenadoma se pojavi Poluks na belem konju in z zlato krono na 

glavi.] 

KASTOR: začuden Ti si avatar?! Kralj Matjaž, slovenski kralj? 

POLUKS: (samo glas) Da, jaz sem. Zdaj je prišel čas, da se tudi 

slovenski narod prebudi. Da se postavi za pravičnost in prežene 

koristoljubnost. 

KASTOR: Počakaj, tudi jaz se ti bom pridružil, tebi in tvojim 

vojakom, da ne boš več kot Don Kihot, ki se je nemočno zaganjal 

v mline na veter za neuresničljive ideale in ljubezen. Zdaj 

32

omo bili bitko kot samuraji, za skupne vrednote, za dobro svojega 

naroda. 

[Kastor zajaha konja in zavihti v roki meč. Sliši se kresanje mečev 

in rezgetanje konj. Po končani bitki se veselo razlegata pesem in 

poskočna godba. Pod lipo se začne rajanje, ob poskočnem taktu 

zaplešejo pari.] 

MODREC: Razgrnila je noč svoj črni plašč čez gore, reke in doline, 

kot da bi hotela obvarovati to, kar človek končno je dosegel. 

Kot drobne lučke prižgale so se zvezde, da bile bi kompas novemu 

Človeku. Potem pa pokazal se je srečni Lunin obraz, posvetil na 

brata Dvojčka, (sliši se radosten otroški smeh in vriskanje), ki sta 

se lovila po zvezdnatih stezicah, ob kozmični reki sta z Rakom se 

igrala. Hermes pravi, da se vse začne, pa tudi konča tam zgoraj 

v kozmosu. Materialna izkušnja narekuje človeku, da se odveže 

vseh navezanosti, da se osvobodi kot ptica in najde v sebi otroško 

igrivost in radoživost. 

Solkan, junij, 2009. 


33

SILVAN FURLAN (1953 – 2005) 

Foto: Jane Štravs 

Z njim smo izgubili enega najbolj zaslužnih filmskih 

tvorcev. Njegovo zanimanje za film sega v leta, ko se je na osnovni 

šoli v Solkanu, njegovem rojstnem kraju pri Novi Gorici, 

oblikoval filmski krožek, iz katerega je potem zraslo lepo število 

filmskih strokovnjakov. Koliko jih je, ki so zaradi njega zapisali 

svoje življenje filmu. 


Samo nekdo, ki ima s filmom tako iskren in strasten 

odnos in ki hkrati ve, da verovanje v filmsko iluzijo potrebuje 

tudi vedenje o njej, si je lahko zamislil in izpeljal toliko projektov. 

Bil je urednik revije za film in televizijo Ekran (1982-1990) 

v njenih najboljših časih, ko je revija prodirala, osmišljala, zagovarjala 

in poudarjala pomembnost gibljivih podob. 

Bil je to čas tehtnega razmisleka, neizprosne ljubezni 

in vere v filmsko umetnost. Z njo je učil, kako pomembna sta 

filmska refleksija in filmski zgodovinski spomin. Iz revije je izšla 

Jesenska filmska šola, za katero je v Sloveniji in v mednarodnem 

prostoru vladalo izredno zanimanje. Filmski poznavalci so si 

želeli biti del slovenske filmske zgodbe in so sami prihajali v Ljubljano. 

Zaradi Ekrana, Silvana in njegove ekipe. Potem je Silvan 

zasnoval in uresničil knjižno zbirko temeljnih filmskih del, prav 

posebna je bila zbirka Slovenski film. Ponovno nam je odkril Ito 

Rino z dokumentarno igranim filmom o njej – Deklica s frnikolami 

(1998). Rad je poudarjal, da smo najprej imeli filmsko zvezdo 

mednarodnega formata in šele potem lastno kinematografijo. 

Silvan Furlan je bil tudi glavni snovalec Muzeja slovenskih igralcev 

v njeni rojstni hiši v Divači. Bil je pobudnik, ustanovitelj, 

prvi direktor in gonilna sila Slovenske kinoteke (1994 -2005), 

ki jo je zgradil tako rekoč iz nič. Brez njega ne bi imeli prvega 

art kina Kinodvor. Bil je tudi soustanovitelj Ljubljanskega 

34

mednarodnega filmskega festivala in pobudnik številnih retrospektiv 

slovenskega filma v tujini. Zelo dejaven je bil tudi kot član 

Mednarodnega združenja filmskih arhivov in kinotek – FIAF. 

Kot zaveden Primorec pa je bil Silvan Furlan tudi eden 

tistih osebnosti, s katerimi je goriški Kinoatelje ob svojih začetkih 

rasel in oblikoval svojo samostojno pot. Večkrat je poudarjal, 

zakaj je plemenitenje filmske kulture tako pomembno: „ Ne zato, 

da bi nekomu vsiljevali naš pogled in glas, ampak predvsem zato, 

da bi tudi s pogledom in glasom utrjevali našo nacionalno samozavest. 

Da bi s filmsko sliko ostali vidni in slišni tudi za prihodnje 

generacije..“ 

Za svoje delo je Silvan Furlan dobil tudi številna 

priznanja. Že leta 1981 je prejel zlato ptico za svojo publicistično 

in muzealsko dejavnost na področju filma, leta 1989 Župančičevo 

nagrado za uredniško in so-avtorsko delo pri zborniku V kraljestvu 

filma, leta 1995 pa je vsa ekipa Slovenske kinoteke pod njegovim 

vodstvom prejela še eno zlato ptico za filmsko področje. 

Posthumno je leta 2005 prejel tudi nagrado mesta Ljubljane, majhno 

pozornost za vse, kar je storil za slovenski film. Leta 2011 je 

bil posthumno imenovan za častnega meščana mesta Divača. 


35

USTANOVA SILVANA FURLANA 

Življenje in smrt na razumski način nista povezani, 

čeprav ju druži ena in ista energija, ki se nikoli ne uniči. Na 

to nas spominjajo tudi naši ljubljeni pokojni sorodniki, starši, 

bratje.. Misel nanje nas opominja, da je njihov duh še vedno živ 

in vreden, da se jih spominjamo. Posebno pomembno je njihovo 

sporočilo, da je življenje vredno živeti, se zanj boriti, pa 

tudi izpolniti naloge, ki jih pokojni niso dokončali in so njihove 

neuresničene projekte ter sanje prenesli na nas. Silvan je bil nekaj 

posebnega, pa ne zato, ker je bil moj brat. Bil je iskren prijatelj, 

nesebičen in nepokvarjen. Nikoli ni nobenega namensko užalil 

ali prizadel. Delo na področju filma je opravljal z velikim optimizmom, 

veseljem, izrednim poznavanjem. Vedno je bil poln 

idej in ustvarjalnih zamisli. Želel je, da bi se njegovo delo nadaljevalo 

in prepričana sem, da so njegovi prijatelji in najboljši 

sodelavci nadaljevali njegovo delo tako, kakor je znal in pokazal 

prav Silvan. 


Predragi Silvan! Odšel si, ampak ne Ti – samo tvoje 

krhko, fizično telo. Tvoj duh, tvoje misli in dejanja bodo ostali 

med nami. 

S tem namenom je nastala fundacija, katere cilj je podpiranje 

in izvajanje projektov s področja umetnosti, izobraževanja 

in humanitarnosti. 

Ustanoviteljica in sestra 


36

PREDSTAVITEV USTANOVITELJICE IN NJENIH DEL 

Miranda Brataševec, magistra državnih in evropskih 

zadev je začela svojo ustvarjalno pot z izdajo knjige Evro in 

slovenska podjetja (2002), nadaljevala pa z osebno izpovedjo v 

pesniški zbirki Iskanje samega sebe (izdano v samozaložbi 2010), 

ki jo je opremila z lastnimi mandalami in o kateri je znani slovenski 

književnik, pesnik, publicist Niko Grafenauer napisal, da 

je „.. zbirka kot celota en sam canticum, ki opeva in slavi veselje 

do življenja po božji meri, kakršna se razodeva v ljubezni do sebe 

in do stvarnika, ki je kot ens creator najvišje merilo te ljubezni, 

po kateri je tudi človek s svojim eksistencialnim izkustvom in 

dosegom lahko svetotvoren“. 

Istega leta je izšla v samozaložbi tudi knjiga Himalaja ali 

v objemu neskončnosti, v kateri avtorica skozi obliko potopisa 

opisuje svoje zunanje in notranje doživljanje s popotovanja po 

himalajskih deželah. Knjigo je s fotografijami in filmom opremil 

mož Nedjan Brataševec. 

Svojo otroško radoživost pa je vnesla v oblikovanje scenarija 

za otroško lutkovno-igrano predstavo Furbasto koce, v kateri 

je tudi sama preizkusila svoje igralske sposobnosti. Že junija 

leta 2009 pa je nastalo delo Kastor in Poluks ali pot do ravnotežja 

ki ga je posvetila pokojnemu bratu Silvanu Furlanu. 


Slika mandale: Miranda Brataševec 

37

TEKST UREDILA IN PRIPRAVILA: Miranda Brataševec 

LEKTORIRANJE: Nika Pugelj in Marjetka Šivic 

OBLIKOVANJE GLEDALIŠKEGA LISTA, PLAKATA IN VABIL: Jure Batagelj 

TISK: ARC GROUP Gorica 

NAKLADA: 500 izvodov 

MANDALO NASLIKALA Miranda Brataševec 


38


39


40

Brošura - Ustanova Silvana Furlana

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?