Praznicna_druzina_intervju_Jansa_

RUBRIKA LJUBEZEN IN STARŠEVSTVO
20
EKSLKUZIVNO
Intervju
z družino
Urške in Janeza
Janše
Družina ti daje moč
V svojem domu v Šentilju sta nas prijazno gostila zakonca Urška Bačovnik
Janša in Janez Janša, kjer s svojima sinovoma Črtomirjem in Jakobom živijo
povsem običajno družinsko življenje.

Lepo ste si uredili tukaj, daleč stran od Ljubljane.
Kaj je pretehtalo to odločitev?
Janez: Predvsem dvoje: prvič to, da sva oba odraščala tako rekoč v
naravi, na podeželju, na kmetijah, in drugič to, da so prvi najini sosedje
njeni starši, ki nama veliko pomagajo.
V katero župnijo spadate? Ste posebej aktivni?
Oba: Šentilj pri Velenju.
Urška: Prej sem v župniji veliko sodelovala. Prijeten del druženja je bil
dekliški pevski zbor, kjer sem prepevala 12 let. Potem so se naše poti
razšle na različne konce Slovenije. Pred dvema letoma in pol, tik pred
rojstvom Črtomirja, sem se vrnila v to vas, vendar je življenje ob dveh
majhnih otrocih, službi in dejstvu, da smo veliko časa tudi odsotni,
precej natrpano in dinamično. Proste konce tedna večkrat preživljamo
v Bovcu. Tudi tam gremo radi k maši.
Kaj vama pomeni, da živite v Sloveniji? Mnogi
mladi se izseljujejo. Se vama to zdi pomemben
vidik tudi pri vzgoji?
Janez: Gotovo se mi zdi pomemben. Mislim, da se mladi izseljujejo
zaradi ekonomske situacije in splošne krize. Prej ali slej bodo začutili
korenine in mnogi se bodo vrnili, če se bodo razmere popravile. Pa
tudi tisti, ki se ne bodo, ne bodo nikdar pozabili domovine. V svetu
živi pol milijona Slovencev, veliko sem jih srečal. Mnogi so odšli iz
Slovenije v še težjih okoliščinah, kot so danes, in so še bolj upravičeno
čutili, da jih je domovina izdala, pa je niso nikdar pozabili. Oni je niso
nikoli izdali. Bil sem marsikje po svetu in dvomim, da je še kje kakšen
košček zemlje, ki bi imel toliko lepot na tako majhnem prostoru kot
Slovenija. Od nas samih pa je odvisno, kako si urejamo svoj širši dom.
Trenutno nam ne gre ravno dobro od rok.
Urška: Jaz sem bila vedno zelo navezana na dom in na življenje v
Sloveniji. Nikoli nisem imela želje, da bi se selila v tujino. Pripadam
pa generaciji, kjer domovinske zavesti in nacionalnega ponosa v šolah
nismo srečali. Včasih se pošalim, da smo zamujena generacija. Pravo
domovinsko zavest sem začela pridobivati šele, odkar poznam Janeza.
Ko me je bolj na začetku najinega poznanstva povabil na državno proslavo
ob dnevu državnosti, sem to gladko preslišala in šla plezat. Zdelo
se mi je škoda prostega dneva. Kasneje sva se o tem veliko pogovarjala.
Ni mu bilo vseeno, da sem brezbrižna do tega praznika, kar težko je
to povsem razumel. Šele takrat sem začela razmišljati o Sloveniji kot o
moji domovini in o pomenu naše države.
Če se vrnemo k družinskemu življenju, sta glede
vzgoje enotna?
Urška: Temeljne vrednote, nek življenjski okvir imava soroden. To je
zelo pomembno. Pri vsakdanjih stvareh pa imava seveda velikokrat
različne poglede. Res pa imamo matere in očetje različne vloge pri
vzgoji in povsem naravno se mi zdi, da vseh stvari ne vidimo enako.
Janez: Uskladiva se. In če se ne, prevlada žena. Šalim se.
Pa smo pri vzgoji, kako je pri vas, kateri model
prevladuje?
Janez: Ko gre za vprašanje, ali jesti z rokami ali žlico, sem bolj starokopiten.
Torej z žlico.
Janez: (smeh) Ja.
Urška: Sem bolj umetniška duša in to spodbujam tudi pri najinih sinovih.
Tudi kar zadeva prehranjevanja. Zato pa se trudim, da jemo čim bolj
zdravo, sladkarije malo skrivam, maslo pozabim kupiti ...
Bistveno pri vzgoji se mi zdi, da znaš otroku prisluhniti, mu slediti in
dovoliti, da ustvarja in odkriva svet okoli sebe. To včasih terja veliko
energije in prilagajanja. Besedo »ne« imava rezervirano za res pomembne
stvari, ki bi lahko bile nevarne ali bi škodile otroku in drugim. Odrasli
moramo otrokom postaviti meje, vendar to ne pomeni, da jih moramo
na vsakem koraku zatirati in da se jim mi nikoli ne smemo prilagoditi.
Otroški jok oba slišiva kot otrokovo stisko.
Janez: Sicer pa se časi pri nekaterih rečeh spreminjajo in prinašajo
nove izzive, tudi kar se vzgoje tiče. Otroci se danes na primer zelo hitro
spoprijateljijo s tehniko. Ko bosta otroka hodila v šolo, bo tablični
računalnik gotovo osnovno šolsko orodje, knjig oziroma učbenikov
bo najbrž že zelo malo.
Predstavljam si, da bodo vajini otroci športniki
ali vsaj skavti …
Urška: Veliko časa preživimo na prostem, v gozdu ... Janez in Črtomir
sta naredila velik lesen most čez potoček in Črtomir prav odločno zavije
v gozd po naši ustaljeni poti. Živeti z naravo je lepo, poučno, zdravo,
nama to veliko pomeni in vesela bova, če nama bodo otroci sledili.
Janez: Skavta sta pravzaprav že od rojstva, vsaj pripravnika ... Imamo
vse priprave za življenje v naravi, od šotora dalje.
21
Gotovo. Mene vedno znova preseneti odnos do
vsega slovenskega, predvsem pa do jezika pri
Slovencih iz Argentine.
Janez: Ja, res. Bil sem na proslavah v počastitev slovenskih državnih
in drugih praznikov v Melbournu, Buenos Airesu, Torontu, Lemontu,
Clevelandu … To so bile prireditve, ki so bile na ravni najboljših
državnih proslav, kar so bile kdaj organizirane v Sloveniji. Večina
državnih proslav pri nas je slabših.

po vrtcih in varstvih, vendar je tudi to realnost sodobnega časa in
moderne družbe. V službo hodimo, da preživimo, pa tudi zato, ker
nas izpopolnjuje in ker v delu, ki ga opravljamo, na nek način uživamo,
osebnostno rastemo. Ljudje smo pač različni. Materinstvo je
zelo edinstveno in vsaka mama ga doživlja po svoje in vsaka si izbere
drugačno, svojo pot.
Imate radi svoj poklic?
Urška: Ja, je del mene. Jaz nikoli ne bi bila to, kar sem, brez svojega
poklica. Bila bi drugačen človek.
22
Kdo pa bere pravljice pri vaši hiši?
Urška: Oba.
Janez: Kakšno tudi sproti sestavimo.
Urška: Ja, sedaj mora biti vsak večer pravljica o vlakcu.
Kdo je bolj strog?
Janez: Mami.
Ste pa res klasična družina.
Janez: (smeh) Ja, res klasična.
Urška: Janez je do otrok zelo mehak, v pogajanjih s Črtomirjem velikokrat
popusti. Potem meni ne preostane drugega, kot da postavljam
meje. Nekdo jih mora.
Janez: Res je, da sem tudi manj doma, jih manj vidim in potem je
logično meja tolerance malo višja.
Urška, ste sedaj, ob drugem otroku, pomislili,
da bi ostali doma?
Urška: Nikoli nisem tako razmišljala. Službo včasih že malo pogrešam,
ne toliko, da bi šla kar takoj delat, se pa veselim, da se bom vrnila.
Trenutno se prebujam še preveč neprespana za službo. Se pa povsem
zavedam, da preživljamo eno najlepših obdobij naše družine. Jaz sem
lahko cele dneve z otrokoma in ju opazujem, kako bliskovito poteka
njun razvoj. Veselo gnezdim po hiši. Vsak dan načrtujemo po svoje,
glede na vreme in razpoloženje, in se veselimo Janezovega prihoda
domov. Črtomir ga vedno pričaka z glasnim: Tati moj, ko mu skoči
v objem. Zelo sem vesela, da sva se odločila, da to leto, ko sem jaz
na porodniškem dopustu, Črtomir še ne bo šel v vrtec. Nikoli več ne
bova imela toliko časa drug za drugega. Jakob, naš »veseli fižolček«,
ki je sedaj star pol leta, se radoživo ves čas obrača za bratcem. Ob
njem smo vsi razneženi.
Kako gledate na mame, ki ostanejo doma?
Urška: Meni se zdi super, da so mame, ki ostanejo doma. Jih resnično
spoštujem. Sploh, če imaš več otrok: to zahteva vsaj eno osebo 24 ur
na dan doma. Vem, da je takim otrokom zelo lepo. Moja mama je
bila vedno doma in dom je bil vsak dan živo ognjišče v dobesednem
in prenesenem pomenu. Škoda se mi zdi puščati otroke cele dneve
Ženske pogosto sprašujemo, kako usklajujejo
svoje poklicno življenje in materinstvo, vas pa
moramo vprašati tudi, kako vam uspeva ob
tem opravljati še »protokolarne dolžnosti«,
kot žena predsednika SDS, prej tudi kot
premierjeva žena?
Urška: Težko je. Običajno zamujam. Vsega se ne da narediti popolno,
večkrat je potrebno sprejeti kompromise, vedno pa nekdo za to
malo trpi. Čeprav imam rada svoje delo, sem kdaj precej utrujena,
ko zaključim z delom. Delo samo je zahtevno, pogoji, v katerih sedaj
delamo zdravniki, niso dobri, ne za nas in še manj za naše bolnike.
Zdaj ste četrtič oče; vaša otroka iz prvega razmerja
sta že odrasla. V čem je prednost, da že
imate očetovsko izkušnjo?
Janez: Nekatere stvari so pri otrocih vedno nove, veliko izkušenj pa
ostane za vedno in mi je sedaj lažje. Tu včasih pride do razlik med
nama, ker jaz približno vem, kako se kakšna otroška »drama« konča.
Ni otroka, ki ne bi kdaj zbolel, kdaj padel, se udaril. Drugače gledaš
na to obdobje, ko si ga že enkrat dal skozi.
Urška: Če si zdravnik, si pač bolj previden. Malo sem taka tudi po naravi.
Kako je biti oče ob vseh nalogah, ki jih imate
kot vodja največje opozicijske stranke?
Janez: Po eni strani je naporno, po drugi pa je to velika sprostitev,
družina ti daje moč za vse drugo. Ko si z otroki, družino, ne moreš
misliti na druge stvari. Ukvarjam se z njima, še posebej s Črtomirjem,
ki je že zelo radoveden, srka vase vse okrog sebe in je zanimiv sogovornik.
Skupaj lahko počneva že veliko stvari. Jakob pa je smeško, vedno
nasmejan in čebljav, on skrbi za prešerno voljo v družini.
Urška: Zadnje leto je za nas, vsaj z vidika Janezove službe, precej manj
stresno. Hkrati nama otroka dajeta ogromno energije, pa tudi to, da
sem sama na porodniškem dopustu, stvari precej poenostavi. Lahko
podpiram kakšen vogal več. Res sem bolj neprespana, pa vendar je
glava spočita.
Ja, pred enim letom, ko so se pojavljali zapisi
o vašem izmišljenem družinskem življenju, ste
imeli res težko obdobje.

Janez: Ja, ko v rumenem tisku obdelujejo otroke, si zelo nemočen.
To je negativna posebnost Slovenije, še siciljanska mafija otroke pusti
pri miru. To, da si izmislijo in širijo govorice, da so otroci prizadeti,
bolni, celo mrtvi, to je …
Urška: To sramotenje moža in zraven še cele družine je žal postala
kar stalnica pri nas. Pri nas so tudi mesečne položnice za elektriko in
kanalizacijo problem. Če jih midva s svojimi prihodki ne bova mogla
plačati, kako naj jih tisti s tristo evri pokojnine ali petsto evri plače.
Se vam je kdo od teh piscev opravičil?
Urška: Opravičil se mi je novinar Dela, ki je na policiji poizvedoval,
zakaj le ta ne preiskuje domnevnega umora najinega sina, ki naj bi
ga umorila kar sama. Poslal mi je elektronsko sporočilo. Zares bi me
razveselilo, če bi zmogel še prijaviti svoj vir, ki bi za take hude laži
moral odgovarjati. Takšnih podlih virov novinarji nikoli ne bi smeli
ščititi. To se mi zdi moralno nesprejemljivo, povsem narobe.
tujih otrok. Z ljudmi, ki se tako ali drugače znašajo nad otroki, mora
biti nekaj hudo narobe. Jaz do njih ne čutim nobenega sočutja.
Hotela sem vas vprašati, ali uspete pustiti politiko
v Ljubljani, pa vidim, da je to vprašanje
samo še retorično. Več kot očitno je, da vam
uspeva.
Janez: Mi, vsaj večinoma. Če ne prej, med vožnjo domov. Včasih
žena sicer sprašuje, kaj je bilo čez dan in pride potem politika v hišo
skozi zadnja vrata.
Se pogovarjata o politiki?
Janez: Kar, ja, saj jo stvari zanimajo.
Urška: Predvsem zato, ker imam možnost, da stvari spremljam tako
kot večina ljudi, od daleč iz medijev, in po drugi strani povsem od
blizu. Primerjava je zelo zanimiva in velikokrat povsem neskladna.
In jih potem še vzdržujejo in spodbujajo.
Janez: Midva sva se pri Črtomirju že ob rojstvu odločila, da ga ne
bova izpostavljala, ne na fotografijah ne drugje.
Urška: S tem se mi je nagonsko zdelo, da bova zaščitila otroka.
Janez: Na koncu je iz tega nastala prava drama. Dva meseca so nas
klicali ljudje, ki so nam izražali podporo in neko simpatijo, kako da
nam je težko ob taki situaciji z bolnim otrokom. Samo strmela sva. Po
vsem tem sva se odločila, da bo otrok v okviru nekih normalnih meja
z nama v javnosti. Da se vnaprej prepreči takšne grdobije.
Urška: Tako je vsem lažje. Predvsem smo se naučili živeti bolj sproščeno,
ne ozirajoč se na zunanjo percepcijo naše družine.
Čeprav so takoj, ko ste objavili družinsko fotografijo,
naredili analizo otroških oblačil.
Janez: Zlonamernim vse prav pride. Slikali smo se ob božiču in oblekli
smo jima to, kar sta dobila za Božička.
Urška: Najina otroka sta skoraj vse obleke in igrače dobila od prijateljev
in tudi sama bom vse to, ko bosta prerasla, podarila naprej. Moja
generacija ima sedaj otroke in si med seboj vse posojamo. K sreči
imava tudi poklic, ki omogoča, da se spodobno preživljamo, prav nič
pa nam ne pomenijo materialne stvari v smislu nepotrebne potrošnje
ali postavljanja. Take zgodbe ne pišejo ljudje z dobrimi in poštenimi
nameni, ampak izključno za sramotenje in obračunavanje z drugače
mislečimi. Družina je le stranska škoda in res je skrajno primitivno,
da se znašajo še nad dojenčki in malimi otroki.
Imate lahko ločeno mnenje?
Urška: Seveda.
Mislim politično?
Urška: Zakaj ne. Različni pogledi so gonilo pogovorov in spodbuda
za razmišljanja tudi v partnerskem odnosu.
Janez: Še vedno se ne strinjava glede plačne reforme.
Ste tako, kot se od moškega pričakuje, oporni
steber družine?
Janez: Ne vem, če sem pravi naslov za to vprašanje.
Urška: Brez dvoma. Naši družini nosi mir, varnost in zavetje. On je
steber, jaz pa tisti topel pomladni veter, ki nosi veselje in živahnost
v dom.
Pred vrati so velikonočni prazniki. Kako jih boste
praznovali?
Urška: Za praznike smo končno več skupaj in smo radi sami. Zadnja
leta veliko noč preživljava v Bovcu. Tam nesem k blagoslovu jedi v
majno podružnično cerkvico, bolj kapelico, v Plužni. Rada pripravljam
23
Si torej ne dovolite, da bi vas prestrašili, da ne
bi mogli recimo na sprehod.
Urška: Ne. Tudi sicer ne veljam ravno za plašno. Hvala Bogu ljudje na
cestah in ulicah niso odslikava tistega, kar gledamo in beremo. Otroci
zbližajo ljudi med sabo in velikokrat ravno zaradi njih spregovorim
z neznanci, ki jih srečam na ulici. Materinstvo nas ženske naredi bolj
nežne in čuteče, pa tudi bolj odločne in zelo zaščitniške do svojih in

velikonočne jedi. Spominjam se, da je pri nas doma za veliko noč
dišalo od vseh vogalov. Letos bo to že poseben dogodek za Črtomirja,
ki bo pomagal barvati jajca. Vedno sem rada premišljevala križev pot
in kadar je bil čas za obrede velikega tedna, so bili prazniki pravi.
Janez: V Bovcu je zelo lepa cvetna nedelja, saj je po navadi v zgodnjem
cvetju že vse pobočje Rombona. Sicer pa je sporočilo velike noči v teh
časih še posebno močno, aktualno.
Kdo bo ribal hren, najbrž vi, Janez?
Janez: Ne, to pa ne. Hren, čebula, česen, s temi nisem prijatelj.
»Jakob je pohitel in za šest dni prehitel rojstni
dan bratca. Fant je zdrav in vesel in očitno
radoveden. Naj mu bo svet prijazen,« sta lani
avgusta zapisala na tviter. V čem bi bil svet,
mislimo tudi na Slovenijo, lahko prijaznejši?
Janez: Najprej v tem, da otrok ne bi tako zadolžili in s tem že na začetku
življenja tako izpostavili neusmiljenemu pehanju za kruhom, za
preživetjem. To bo resen problem za to generacijo. Vsak, ki se danes
rodi, je že obložen z bremenom dolga, višjim od 12 tisoč evrov. Naš
javni dolg pa se povečuje za milijon evrov na uro. Tudi nasploh vzdušje
za otroke in družine pri nas ni dovolj prijazno, kar se čuti nasploh v
javnosti, pa tudi v šoli, ki še vedno ni dovolj ustvarjalna, kljub temu
da se zelo veliko učiteljev trudi. Ni tisto, kar bi morala biti. Je preveč
faktografska, premalo je tega, da bi se učili, kako se znajti v svetu, kjer
stvari niso vnaprej predvidene, kjer ima človek svobodno voljo in se
mora znati odločati. Za otroke je pomembno, da odraščajo v okolju,
kjer so obdani z ljubeznijo in kjer se ve, kaj je prav in kaj ni, in da je
splošna klima takšna, da se dobro nagrajuje, slabo pa zavrača.
Urška: Želim si več sožitja med ljudmi, več prijaznosti in sočutja drug
do drugega, več pravičnosti in poštenja, več moralne pokončnosti. Pa
bo vsem lepše in lažje na tem svetu.
MANICA FERENC
foto: ARHIV DRUŽINE JANŠA
24