1.2. PREGLED RAZVOJA MEDIJEV - Ljudmila

dr. pETER Purg – OSNOVE MULTIMEDIJEV – študijsko gradivo – http://multimediji.pleter.net
1.2.3.1. AKUSTIKA – ali kako smo pričeli slišati in govoriti na velike razdalje
Ker tudi pri mnogih živalih poznamo različne načine zvočne komunikacije in poskuse
posnemanja zvokov, lahko sklepamo da je zvočna komunikacija – poleg vizualne,
kemične in fizične – eden od osnovnih načinov interakcije višje razvitih živih bitij. S petjem
in govorom ter uporabo glasbil je človek že od nekdaj reproduciral zvok na različne načine.
Poleg udarjanja s pestmi po prsnem košu ali votlem deblu je morda najstarejša oblika
tehnizirane zvočne komunikacije na daljavo prav boben kot ga v mnogih različicah
poznamo še danes. Prvi ohranjeni primerki tolkalskih instrumentov segajo v sedmo
tisočletje pr. n. š., ni pa znano ali so jih uporabljali za ustvarjanje glasbe ali za
komunikacijo na večje razdalje – najverjetneje za oboje.
Dolgo je za uspešen prenos zvoka po zraku bil potreben čim glasnejši oziroma
prodornejši pok, krik ali zven, za ekskluzivno razumevanje sporočila (npr. v vojaške
namene) pa je bilo potrebno uskladiti znakovne nabore oziroma kode – oziroma razviti
jezik. Tehnološko podprt prenos zvoka po materialu vse do pojava elektrike ni presegal
tehnologije cevi (za komunikacijo med hišnimi ali ladijskimi nadstropji), udarjanja po
železniških tirnicah ali t. i. “pastirskega telefona” (dva tanka lončka, katerih dno je lahko
bila tudi membrana, povezana z napeto vrvico).
Telegraf:
Predhodna stopnja prenosa valovanja na daljavo je telegraf, ki pa za prenos sporočil ne
uporablja govorjenega jezika, temveč znakovni zapis. Gre za prvi zgodovinsko pomembni
način informacijskega premagovanja fizičnih oziroma geografskih razdalj in
najpomembnejši zametek na tehnologijah utemeljene informacijske družbe kot jo poznamo
danes. V Severni Ameriki in Evropi (sprva v Veliki Britaniji) je nagel razvoj telegrafa v
tridesetih in štiridesetih letih 19. stoletja sovpadal z graditvijo železniškega omrežja. Ob
koncu 19. stoletja si Velika Britanija lasti 70% svetovnega telegrafskega omrežja, ZDA
beležijo samostojen nagel razvoj, tudi Nemčija in Francija pospešeno gradita svoja
omrežja.
Prednik električnega telegrafa je optični telegraf, ta ima svoje antične prednike v
kresovih, ki so jih enega za drugim prižigali na gorskih vrhovih, da bi s tem sporočili
vojaško zmago ali prihajajočega sovražnika. Optični telegraf (imenovan tudi “semafor”) je
Napoleonu služil za posredovanje strateških podatkov in po mnenju strokovnjakov vladarju
pomagal tako pri vojaških zmagah kot pri utrjevanju absolutističnega položaja. Vladanje
velikim geopolitičnim celotam namreč zahtev učinkovit pretok informacij, ki so ga dotlej
vzdrževali z zapletenim sistemom hitrih slov (tekačev, konjenikov, veslačev itd. – primerjaj
poglavje 1.2.3.3.). Pri optičnem telegrafu je telegram v dolžini stotih besed za razdaljo 100
kilometrov potreboval približno 2 uri, kar je sicer dodobra prekosilo vsakršen sistem slov.
Poleg še zmeraj razmeroma nizke hitrosti je poglavitni problem prenosa od semaforja do
semaforja bil čas temačnih oziroma meglenih zim in prenos sporočil ponoči.
Sredi 18. stoletja so sicer dosti eksperimentirali z elektriko in prenosom valovanja ter
Nekatere pravice pridržane. Vsebina avtorsko zaščitena po licenci Creative Commons Attribution-NonCommercial-ShareAlike License
(http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.0/), ki dovoljuje nekomercialno kopiranje, razširjanje, izvedbo in nadgradnjo ter spreminjanje dela pod
pogojem navedbe prvotnega avtorja. V primeru nadgradnje ali spremembe vsebine oziroma oblike je razširjanje dovoljeno le pod enakimi licenčnimi pogoji, ki
jih je potrebno navesti. Vsakega od licenčnih pogojev je mogoče spremeniti z dokazljivo privolitvijo avtorja – pETERPurg, 2005.
5