Primerjalno in mednarodno gospodarsko pravo ... - Pravna fakulteta

Primerjalno in mednarodno gospodarsko pravo 

(prof. dr. Matjaž Tratnik) 

Podlaga pričujoči skripti – za pravilnost zapisanega ni drugih zagotovil kot to, da sem bil vesten in da 

sem zraven razmišljal 1 – so vsi diapozitivi prof. Tratnika (serije 1–4, dostopno na spletu), zapiski ene 

od natančnih kolegic s predavanj v študijskem letu 2006–2007 (izvedba predavanj v Ljubljani; v 

skripto je vključeno vse, kar je bilo na predavanjih obravnavano, razen prava ZDA) 2 ter zvočni 

posnetek predavanja prof. Tratnika z dne 11. maja 2007. K temu so v ustreznem obsegu – kolikor je 

bilo to mogoče glede na profesorjev poudarek in posamezni temi namenjen čas sploh razbrati – dodani 

tudi podatki iz obveznega študijskega gradiva: 

1. David, R./Grassman, G., Uvod v velike pravne sisteme, Cankarjeva založba, prva knjiga v 

celoti in druga knjiga do vključno ameriškega prava – v skripto sem podrobno vključil vse, razen 

ameriškega prava; 

2. M.H. Whincup, Contract law and Practice, Kluwer Law international, The Hague[etc.] 2001 

(fotokopije) – v skripto sem podrobno vključil vse, razen 13. poglavja (Remedies for breach of 

contract), tj. strani 319–348; 

3. L. van Vliet, Transfer of Movables in German, French, English and Dutch law, Ars Aequi Libri, 

Nijmegen, 2000 (fotokopije) 3 – v skripto sem vključil le redke vidike, ki jih na podlagi predavanj 

nisem najbolje razumel (v osnovi sem preverjal ustreznost zapiskov s predavanj); 

4. M. Tratnik/R. Vrenčur, O sistemu abstraktne in kavzalne tradicije, Pravnik, št. 6-8/1999, str. 

333-350 (PDF doc) – članek je v celoti inkorporiran v skripto, razen zadnjih štirih strani, kjer je 

govora o ureditvi v SFRJ in (stari) ureditvi v Sloveniji; 

5. Tratnik, M./Ferčič, A., Mednarodno gospodarsko pravo, Pravna fakulteta UM, 2002 

(izbrane teme v PDF doc): 

– 4. poglavje (Viri mednarodnega gospodarskega prava) je v skripto inkorporirano le delno, in 

sicer so vključene strani 1–3 ter 19–23; 

– 6. poglavje (Svetovna trgovinska organizacija) je v skripto inkorporirano v celoti; 

– 16. poglavje (Mednarodna kupna pogodba) je vključeno od strani 1 do strani 7 (ne pa str. 8–17, 

kjer so nekatera vprašanja že precej podrobno obdelana). 

6. M. Tratnik Dunajska konvencija – kompromis med različnimi pravnimi sistemi 

(Dnevi pravnikov 2005, PDF doc) – v skripto sem vključil str. 1–4, ne pa str. 5–8, kjer so nekatera 

vprašanja že precej podrobno obdelana. 

7. M. Tratnik, A. Ferčič, A. Ferlinc, Osnove prava EU, Maribor 2004, str. 145-152 

(PDF doc) – članek je v celoti inkorporiran v skripto; 

Oznaka 2./1 pomeni, da gre za drugi diapozitiv po vrsti v okviru prve »serije« od štirih, ki jih je prof. 

dr. Tratnik uporabljal pri predavanjih. 

1./1 Primerjalno in mednarodno gospodarsko pravo 

1 Koliko je to za bodočega bralca/študenta relevanten podatek, ne vem, sem pa na na voljo (na 

Bostjan.koritnik@pravnapraksa.si) za morebitna vprašanja, dodatne informacije in preverbo, če sploh in koliko 

je pričujoč izbor zanesljiv ☺ 

2 Razlog pa je bil zgolj časovne narave, tako da sta obe temi povsem enakovredni oz. enako pomembni kot 

druge! 

3 2008-2009 izločeno iz gradiva (opomba M. Tratnik)

2./1 Vsebina učnega načrta 

Primerjalno pravo 

–Kontinentalno pravo 

–Angleško pravo 

–Ameriško pravo 

Primerjalno pogodbeno pravo 

Izbrane teme iz mednarodnega gospodarskega prava 

–WTO 

–Mednarodna prodaja blaga 

Uvod, zgodovina in viri 

Zelo drugačen je angloameriški pristop k pravu, ravno to pa želim prikazati pri tem predmetu. Gre pa 

seveda za osnove oz. za nek osnovni pregled. 

René David je najbolj znamenito ime evropskega primerjalnega prava, Grassman je potem njegovo 

delo moderniziral. 

3./1 Pojem primerjalnega prava 

Literatura 

–David, R./Grassman, G., Uvod v velike pravne sisteme, prva knjiga, Cankarjeva založba, str. 19 – 

66. 

4./1 Pojem primerjalnega prava 

Primerjalno pravo 

Comparative law 

Droit Comparé 

Diritto comparato 

Derecho comparado 

Rechtsvergleichung 

Pojem primerjalnega prava. Če vzamemo za primerjavo poimenovanje tega področja v različnih 

jezikih, najdemo določene razlike. 

Naše primerjalno pravo se bolj ali manj ujema z angleškim »Comparative law«, romanski jeziki pa 

imajo nekoliko drugačen akcent in govorijo o primerjanem pravu (če bi dobesedno prevajali francosko 

»Droit Comparé« ali italijansko »Diritto comparato« oz. špansko »Derecho comparado«), medtem ko 

govorijo Nemci o primerjanju prava (»Rechtsvergleichung«). 

Tu ni treba iskati nekih temeljnih razlik v pristopih ali kaj podobnega, gre bolj zato, kako se nek pojem 

sliši v nekem jeziku oz. deloma tudi, kje hočeš dati poudarek. Nemško poimenovanje daje denimo 

jasen poudarek na aktivnost tistega, ki primerja, francosko pa na materijo primerjanja. 

Skratka, nekoliko drugačno poimenovanje, gre pa za isto materijo in isto aktivnost. 

5./1 Distinkcije znotraj primerjalnega prava (12:00) 

Interno in eksterno 

V ožjem in v širšem smislu 

Horizontalno in vertikalno 

Implicitno in eksplicitno 

Makro in mikro

Poznavanje tujega prava (Auslandsrechtskunde) 

Lahko govorimo o internem in eksternem primerjalnem pravu. 

Nekoč, ko smo še imeli zvezno oz. federativno, smo ji rekli, Republiko Jugoslavijo, smo imeli 

možnost internega primerjanja prav, tj. tam, kjer so bila prava (npr. družinsko in dedno pravo) 

znotraj federalnih enot različna. Podobno bi prišla v poštev primerjava med pravom Kalifornije in 

Teksasa, švicarskih kantonov, nemških ali avstrijskih zveznih dežel ipd. 

Eksterno primerjalno pravo pa je primerjanje prava različnih suverenih enot, denimo Slovenije in 

Nemčije. 

Nadalje lahko govorimo o primerjalnem pravu v ožjem oz. širšem smislu. 

Primerjalno pravo v ožjem smislu je takrat, ko je namen ozek, da se npr. naredi ozka primerjalnopravna 

študija, ki jasno ni sama sebi namen, ampak bo služila nečemu, denimo pripravi nove 

zakonodaje. 

Lahko pa se primerjalno pravo uporabi v sklopu nečesa popolnoma drugega, denimo pri mednarodnem 

zasebnem pravu, celo pri mednarodnem javnem pravu. Eden od virov mednarodnega javnega prava, 

kot bomo pozneje videli, se ukvarja s primerjalnim pravom. 

Horizontalno in vertikalno primerjalno pravo. Horizontalna primerjava je denimo primerjava 

slovenskega in avstrijskega prava, vertikalna pa je lahko različna: 

1.) na nekem nivoju lahko denimo primerjamo evropsko nadnacionalno pravo z nacionalnim 

pravom držav članic; 

2.) k pojmu vertikalnega primerjanja sodi tudi primerjanje današnje ureditve nekega področja z 

ureditvijo, ki je veljala v preteklosti. 

Implicitno in eksplicitno primerjalno pravo. 

Eksplicitno je pač neka primerjalno-pravna študija, implicitno pa je nekaj, s čimer se lahko zelo hitro 

srečamo. Denimo, da si moramo prebrati nekaj o nekem pravnem institutu v nekem tujem pravu. 

Podzavestno bomo razmišljali tudi o tem, ali je to enako kot pri nas, ali je različno, kaj je različno. Ali 

pa, če denimo želimo nekaj v našem pravu razložiti nekomu, ki prihaja iz drugega pravnega reda, pa 

imamo nekaj znanja o tem pravnem redu, bomo tudi upoštevali njegove miselne zanke in bomo 

poskušali povedati na način, da bo on čim lažje razumel. 

Makro in mikro primerjalno pravo. Za bolj globalno primerjanje, za celoten pravni sistem – ne nujno 

celoten pravni sistem, tudi posamezne veje, denimo stvarno pravo v Sloveniji in stvarno pravo v Italiji 

– je bolj primerno makro primerjalno pravo. Pri mikro primerjalnem pravu pa gre za primerjanje 

posameznih institutov. 

Tu pa je še ena stvar, in sicer poznavanje oz. študij tujega prava. To je nekaj, kar teoretiki 

primerjalnega prava štejejo za nekaj manjvrednega. Tipična trditev je denimo, da študij nekega 

pravnega sistema sploh še ni primerjalno pravo. Primerjalno pravo postane šele takrat, ko tisto, kar 

smo se naučili o tujem pravu, primerjamo z nekim drugim pravnim sistemom, ali še enim tujim ali 

domačim pravom, iščemo razlike, podobnosti in jih poskušamo obrazložiti. Šele to je tisto pravo 

primerjalno pravo, po teh teoretičnih aksiomih. 

6./1 Poznavanje tujega prava in primerjalno pravo 

Nekoliko drugače se je izrazil René David: »Primerjalno pravo je zgradba z več nadstropji. 

Pritličje je poznavanje tujega prava, primerjanje se dogaja v višjih nadstropjih.« 

To lahko razumemo na več načinov: da je poznavanje tujega prava nekaj manjvrednega kot 

primerjanje, pa tudi, da je poznavanje tujega prava predpogoj, da pridemo v višje nadstropje. To pa je 

zopet druga komponenta iz tega citata.

7./1 Law in books vs. law in action (17:47) 

Sodna praksa 

Zgodovina (prava) 

Filozofija (prava) 

Sociologija (prava) 

Ekonomija 

Politologija 

Pravo seveda ni le tisto, kar piše v zakoniku, pravo niso le pravna pravila, temveč je vprašanje tudi, 

kako ta pravna pravila učinkujejo v praksi. 

Zopet eno tipičnih teoretičnih stališč je, da se je treba s primerjalnim pravom ukvarjati tako, da ne 

gledamo le pravnih pravil, temveč tudi to, kako učinkujejo v praksi. Ob tem pa je treba upoštevati tudi: 

1.) sodno prakso; 

2.) zgodovino prava, kajti pravna pravila v sedanjem francoskem pravu, denimo, so deloma tudi 

rezultat pravnega razvoja, neke pravne zgodovine; če hočemo torej pravilno razumeti določeno 

pravilo, moramo včasih pogledati tudi, kako je nastalo. Še bolj kot pri francoskem pravu bom 

denimo pri angleškem in ameriškem pravu poudarjal, da se vse posebnosti v angloameriškem 

pravu lahko izključno in samo obrazložijo, če poznamo zgodovino nastajanja. Vse izhaja 

pravzaprav iz zgodovinskega razvoja; 

3.) filozofija prava seveda tudi vpliva na vsebino nekih konkretnih pravnih pravil; 

4.) prav tako ekonomija in 

5.) politologija ipd. 

Pravzaprav marsikaj vpliva na vsebino pravnih pravil, zato pravnega pravila, če ga želimo pravilno in 

popolnoma razumeti, ne sme preučevati le pravnik, temveč tudi specialisti za posamezne discipline. 

8./1 Pravo (20:00) 

Nacionalna veda? 

Mednarodna veda? 

Eno od naslednjih vprašanj oz. dilem je, ali je primerjalno pravo nacionalna ali pa je mednarodna 

veda. To je tipično vprašanje, okoli katerega se nenehno prepiramo na senatih mariborske in 

ljubljanske univerze s tehniki. 

Pravo ni ne eno ne drugo. Pravo je vedno vezano na nek geografski, politični prostor, nikoli ni povsem 

ločeno od njega. Če se ukvarjamo denimo z raziskovanjem kemijskih procesov, je popolnoma vseeno, 

ali to počnemo v Ljubljani, v Trstu, v New Yorku ali v Avstraliji. Pravo pa seveda ne moremo 

prestavljati z ene točke na drugo, pravo mora vedno upoštevati konkretne geografske, politične, 

zgodovinske itd. danosti, je pa seveda jasno, da so pravna pravila in pravne rešitve nekaj, kar si ne 

izmišljamo v vsakem pravnem redu posebej, izolirano, avtarkično, temveč pride tukaj do primerjanja, 

upoštevanja drugih rešitev in na podlagi tega iskanja najboljših domačih rešitev. 

9./1 

René David: 

»Pravna znanost je edina izmed vseh znanosti napačno mislila, da je lahko zgolj nacionalna. Medtem 

ko bi teolog, zdravniki, kemiki in vsi drugi znanstveniki zardevali, če ne bi vedeli, kako njihova 

znanost napreduje v tujini, so se pravniki umaknili v študij svojega nacionalnega prava.«

Rudolf von Jhering: 

»Pravna znanost se poniža, če postane znanost nacionalnega prava.« 

Jasno je, da je treba upoštevati tisto, kar so 'pogruntali' pravniki drugje, a ne moremo preprosto 

presajati tega v domače pravne sisteme, saj lahko hitro naletimo na absurde. Tudi pri nas se je že 

zgodil, v naših pravnih ureditvah, absurd, ker je bilo kakšno pravilo prehitro presajeno v naš sistem. 

Renéja Davida je v poznih 40. oz. 50. letih najela etiopska vlada, da bi ji napisal civilni zakonik. On pa 

je rekel, da kot francoski pravnik ne more enostavno priti k njim in jim napisati tak zakonik. Vsako 

okolje da ima svoje tipične značilnosti in tudi še tako dobrega zakona – za kar je David zagotovo štel 

Code Civil – se ne more preprosto prestaviti. 

10./1 Pravno približevanje (23:35) 

A prilagodi ODZ s 3 delnimi novelami nemškemu BGB 

A in D imata enak HGB 

D in A - skupna komisija za reformo kazenskega prava 

GR se zgleduje po BGB 

TR se zgleduje po CH 

Sodelovanje 5 skandinavskih držav 

I prevzame nemški zgled ustavnega sodstva 

Na svetu imamo približno 200 držav, pravo pa je v vseh teh državah vsaj načeloma različno ali lahko 

različno, pa še kar nekaj je takih držav, ki imajo znotraj različne pravne sisteme oz. vsaj na določenih 

področjih različna pravna pravila. Pravnih sistemov je torej še več kot 200. To je ogromna 

raznovrstnost, ki pa praktično gledano povzroča samo težave. Če bi bilo pravo povsod enako, seveda 

ne bi bilo primerjalnega prava, bi pa bilo to bistveno bolj enostavno za mednarodni pravni promet. 

In dejstvo, da je različnost prava bolj ovira kot kaj drugega, je znano že precej časa, tako da, ko 

gledamo razvoj prava v različnih državah, lahko vidimo cel kup primerov pravnega približevanja: 

1.) denimo avstrijski ODZ je v prejšnjem stoletju izvedel tri delne novele, da je prišel blizu 

nemškemu BGB; 

2.) Avstrija in Nemčija imata enak oz. celo isti HGB, tj. trgovinski zakonik; Avstrija ga je dobila 

1938, ko je bila priključena Nemčiji, pa so ga obdržali, ker preprosto ni bilo smiselno namesto 

zakonika, s katerim ni bilo nič narobe – razen, da so ga dobili v malce nerodnem času –, pisati 

drugega; 

3.) Avstrijci in Nemci sedaj seveda naprej sodelujejo še na drugih področjih – skupno imajo 

denimo tudi komisijo za reformo kazenskega prava; 

4.) Grčija se je pri svojem civilnem zakoniku močno zgledovala po nemškem BGB; 

5.) Turki so se zgledovali po švicarskem; 

6.) skandinavske države že desetletja sodelujejo na področju civilnega in gospodarskega prava ter 

se ukvarjajo s poenotenjem; 

7.) na področju ustavnega sodstva se je tudi kar nekaj zgledovalo in prevzemalo: Italija je denimo 

prevzela nemški zgled ustavnega sodstva;

11./1 Pravno približevanje (26:20) 

1948 Benelux komisija za poenotenje prava 

načelo enakosti (8, 14 EKČP) vpliva na reforme družinskega prava 

– M in Ž 

– Zakonski in nezakonski 

– Zakonska zveza in konkubinat 

Ombudsman 

Ing- pogodbe 

8.) Benelux se tudi ukvarja s poenotenjem prava; 

9.) načelo enakosti – ena ključnih odločb Evropskega sodišča za človekove pravice, v zadevi 

Marks, je poskrbela za to, da je cela vrsta zahodnoevropskih držav izvedla krepke reforme 

družinskega prava, in sicer so šele takrat – govorimo o 80. letih 20. stoletja – popolnoma realizirali 

enakost moških in žensk, zakonskih in nezakonskih otrok ter vsaj deloma izenačili tudi učinke 

zakonske zveze in konkubinata; 

10.) ombudsman je denimo tudi tak primer; pred 15. leti v Sloveniji denimo verjetno nihče ni 

vedel, da kaj takega obstaja, dandanes pa zanj slišimo vsakodnevno; 

11.) tudi t. i. ing- pogodbe, tj. razni franšizingi, faktoringi ipd., so tudi pogodbe, ki so nastale v 

pogodbeni praksi, pogosto v ameriški, in se potem razširile naprej po vsem svetu. 

Sicer pa je v Davidovem in Grassmanovem delu na str. 24 zapisano: »Ta opazovanja dovoljujejo 

posplošeno ugotovitev, da se pravo tudi tam, kjer ni videti zavestnih prizadevanj za poenotenje, v 

počasnem postopku naravno zbližuje.« (označil B. K.) 

12./1 Zgodovinski razvoj (27:45) 

Ko govorimo o zgodovinskem razvoju, običajno vedno začnemo z antiko. Takrat seveda ne moremo 

govoriti o nekem primerjalnem pravu kot v današnjem času, vendar pa so neke študije, primerjave le 

obstajale. 

13./1 Antika - Prvi zametki (28:13) 

Primerjanje ustav polisov 

–Platon, Aristotel 

»Collatio legum mosaicarum et romanarum« – prvi pisani vir 

V Grčiji so imeli polise, ki so imeli različna pravna pravila in to je bil že povod za denimo Platona in 

Aristotela, da sta jih šla primerjat. 

Potem tale »collatio«, tako imenovani prvi pisani vir primerjalnega prava (najstarejšo primerjavo dveh 

pravnih sistemov), iz pozne rimske cesarske dobe. Pravzaprav je šlo za neko primerjavo med pravnimi 

pravili rimskega prava in pa barbarskimi pravnimi pravili, ki so jih spoštovala barbarska plemena; 

barbarska seveda z vidika Rima (»ni verjetno, da je bila namenjena metodičnemu primerjalnemu 

pravu«). 

14./1 Srednji vek (29:00)

Citati iz Svetega pisma kot pravni vir v srednjeveškem kazenskem pravu 

Primerjave med običajnim pravom in rimskim pravom v D in F 

Odkritje RP v I 

Glosatorji v I 

De laudibus legum Angliae (Fortescue) 1463 

–‘Primerjava’ A in F prava 

Navedke iz Svetega pisma so še dolgo po srednjem veku zlasti v kazenskem pravu uporabljali kot 

veljaven pravni vir. 

V Nemčiji in Franciji se je v srednjem veku krepko razvilo običajno pravo, še posebej v Franciji. Tam 

so tudi primerjali običajnopravna pravila, ki so tam nastala, z rimskim pravom (zapisanim pravom – 

spomnimo se, da so v Italiji, v italijanskih mestih, glosatorji na novo odkrili rimsko pravo). 

Vendar tudi tu še ne gre za primerjanje veljavnega (pozitivnega) prava s tujim (neveljavnim) pravom. 

Razmere v Angliji so bile že takrat drugačne. Tam se je po normanski osvojitvi izhajajoč iz kraljevske 

palače v Westministru izoblikovalo enotno kraljevsko pravo, ki se je soočalo z rimskim pravom, ki so 

ga pravniki in duhovniki vedno znova prinašali čez Rokavski preliv, kot s tujim pravom. Oboje je bilo 

»obče pravo«, zato sta se srečevala na tleh enakovrednosti in ta okoliščina je tam prej kot v celinski 

Evropi omogočila pravno primerjanje. 

Angleži oz. angleški gospod Sir John Fortescue pa je leta 1463 izdal knjigo, ki ima zelo 

pretenzionističen naslov »De laudibus legum Angliae« (tj. o slavnem angleškem pravu), kjer je 

primerjal angleško (comune ley) z oblikami prava v Franciji na tak način, da je dokazoval, da je 

angleško pravo mnogo bolj razvito kot francosko. 

15./1 17–18. stoletje (30:15) 

Francis Bacon (Tractatus de iustitia univerzali sive de fontibus iuris) 

Leibnitz (Theatrum legale mundi) 

Grotius (De iure belli ac pacis) 

Vico (Scienza nova) 

Montesquieu (Ésprit des lois) 

Gustave Hugo – pravni pozitivizem, zgodovinska pravna šola 

Relativnost prava!! 

Torej neke osnovne primerjave so vendarle obstajale že prej, že bolj konkretno pa se začne v 17. in 18. 

stoletju. Tukaj imamo tipična, znamenita pravna dela, ki se ne ukvarjajo izključno z domačimi 

pravnimi pravili, ampak pogledajo malce tudi čez mejo: 

1.) Francis Bacon (Tractatus de iustitia univerzali sive de fontibus iuris) – Bacon je tako pravnike 

prvič pozval, naj se zaradi boljšega uvida iztrgajo iz ujetosti v lastno pravo; 

2.) Leibnitz (Theatrum legale mundi) – v svojem prizadevanju za idejo prava je vključil izkušnje, 

ki jih je treba potegniti iz zakonov vseh ljudstev in časov; 

3.) Grotius (De iure belli ac pacis) – podobne težnje kot Leibnitz; 

4.) Vico (Scienza nova) – temelji na primerjalnem opazovanju zgodovine narodov; 

5.) Montesquieu (Ésprit des lois) – temelji na pravnih dejstvih iz mnogih pravnih redov; 

6.) Gustave Hugo (»Filozofija pozitivnega prava) – v nauku o naravnem pravu je skušal s 

primerjalnim prikazovanjem narediti dostopne splošno veljavne osnovne značilnosti in je s svojimi 

tezami postal ustanovitelj zgodovinske pravne šole 19. stoletja.

In velika oz. največja pridobitev tega časa je ugotovitev, da je pravo relativno in da domače 

pravo ni vedno najboljše (stališče o relativnosti prava, ki je prevladalo ob koncu 18. stoletja, je 

pripravilo tla za moderno primerjalno pravo). Da so drugje lahko prav tako pametni, pa mogoče še 

kanček pametnejši, vsaj v določenih pogledih. 

16./1 XIX. stoletje - kodifikacije (31:15) 

1804 Code civil (Napoleon) 

Napoleon: “Un code pour le monde civilisé.” 

Obsežne primerjave: 

– RP z običajnim (coutumes) 

– Obče prusko deželno pravo (fr. prevod) 

– Osnutki ODZ? 

CdC, Cpénal, DdPCivile, CdPPénale 

CdCommerce, Cpénal, DdPCivile, CdPPénale 

Tako počasi pridemo do prvih kodifikacij v 19. stoletju. 

Prvi civilni zakonik, če preskočimo tisti »Preusiches landrecht« (zapis ni zanesljiv!), je Code Civil 

oz. Code Napoleon iz leta 1804. Francozi so bili prvi in Napoleon naj bi rekel o tem zakoniku tole: 

»Un code pour le monde civilisé.« Vse civilizirane države naj bi preprosto prevzele ta zakonik, ker da 

kaj boljšega nihče nikjer ni bil sposoben narediti. Taka duhovna drža je seveda zbujala le malo 

razumevanja za primerjalno pravo. Značilna Beugnetova izjava označuje takratno mišljenje: 

»Gospodje, jaz ne poučujem zasebnega prava. Poznam samo Code Napoleon.« 

Pred tremi leti so Francozi praznovali dvestoletnico Code Civil in francoski pravniki Code Civil še 

dandanes krepko, krepko štejejo za del svoje nacionalne identitete, za pomemben del njihove kulturne 

dediščine. In težko je verjeti, da se mu bodo kdajkoli odrekli ali pa zamenjali za nek evropski civilni 

zakonik ali kaj podobnega. Code Civil je marsikaj drugega, kot pa je bil francoski frank. 

Code Civil je bil rezultat primerjalno-pravnih študij, lahko že rečem. Že prej sem omenil 

primerjave partikularnih običajnih prav (coutumes) z rimskim pravom, bilo pa je ugotovljeno tudi, da 

so Francozi razpolagali s francoskim prevodom že omenjenega Občega pruskega deželnega prava 

(Preusiches landrecht (zapis ni zanesljiv!)), ki je bil še nekaj starejši, ampak se mu pravzaprav ne more 

reči, da je bil … civilni zakonik ali kaj podobnega. 

Zelo verjetno je, da so razpolagali tudi z osnutki ODZ, ki je bil resda sprejet sedem let kasneje, a se je 

nedvomno pisal že pred letom 1804, tj. osnutki so obstajali. Sploh avstrijski pravniki trdijo, da so ga 

zagotovo uporabljali, tj. tudi avstrijske osnutke. 

Sledi seveda tudi Code de Commerce, tj. trgovinski zakonik, in potem naprej kazensko (Cpénal) oz. 

postopkovno pravo (DdPCivile in CdPPénale). 

17./1 Druge kodifikacije (34:30) 

1811 ABGB (ODZ) 

– ADHGB, BGB, HGB in ZGB 

CH: Obsežne primerjave (Huber) 

Južnoameriški zakoniki 

– Saint Joseph 

Potem pa sledi leta 1811 ODZ v Avstriji, nato sredi stoletja (1861) ADHGB (Allgemeine Deutsche 

Handelsgesetzbuch). To je zanimivo. Sredi 19. stoletja Nemčije še ni bilo, tj. današnja Nemčija je bila 

Prusija, Bavarska in druge bolj ali manj samostojne nemške državice. Kljub temu, tj. da združene

Nemčije še ni bilo, pa so vseeno spravili skupaj splošni nemški trgovinski zakonik, ki pa ni veljal le za 

te nemške dežele, temveč tudi za Avstrijo. 

Potem je sledil konec stoletja BGB (Bürgerliches Gesetzbuch), ko so imeli že vse pripravljeno, a so se 

Nemci odločili, da bodo čakali do 1. januarja 1900 z uveljavitvijo svojega BGB, ker je bila pač taka 

lepa okrogla letnica. 

Potem pride HGB, tj. trgovinski zakonik, ki pa je veljal le za Nemčijo in ne tudi za Avstrijo. 

V Švici potem uveljavijo nekaj let kasneje švicarski civilni zakonik (Civil Gesetzbuch). Pri tem je 

treba hitro spomniti na to, da imajo Švicarji nekoliko specifično poimenovanje, tj. CGB, ki je civilni 

zakonik, potem pa imajo OR (Obligationenrecht), ki se prevaja tudi kot obligacijski zakonik (izdaja 

se v samostojnih knjigah in s svojim komentarjem), a je formalno OR preprosto sestavni del civilnega 

zakonika. Samo nekako dejansko je osamosvojen, formalno pa je sestavni del CGB. Tako denimo 

trditev, da imajo Švicarski obligacijski zakonik, kot ga imamo denimo mi, ni točna. 

Švicarji so bili pravzaprav zadnji – no, šlo je za nekaj let razlike – v tej seriji, tako da so imeli največ 

časa, da so upoštevali tisto, kar so naredili drugi. Švicarski zakonik je bil zato tudi rezultat krepkih, 

obsežnih primerjav. Pri tem je bil glavni gospod Huber. 

Približno istočasno, tj. ob koncu 19. stoletja pa že vpliva francoski Code Civil v bistveni meri na 

južnoameriške države, ki so bile pravzaprav skoraj vse španske kolonije (Brazilija, Portugalska, v 

Argentini velik vpliv Italije). Tam je bil Francoz Saint Joseph, ki je precej pomagal tej 

južnoameriškim državam – marsikatera je postala samostojna tam okrog leta 1900 –, da so skupaj 

spravile svoje verzije teh romanskih civilnih in trgovinskih zakonikov. 

18./1 Zadnja tretjina 19. stol. (38:17) 

Znanstvena združenja 

Izdajanje revij 

Ustanavljanje kateder 

Ustanavljanje inštitutov 

V zadnji tretjini 19. stoletja pa se že razvije primerjalno pravo kot neka posebna veda, nastanejo 

znanstvena združenja, revije začnejo izhajati, katedre in inštituti za primerjalno pravo se ustanovijo. 

19./1 1900–1945 (38: 40) 

Kongresi 

Instituti 

Unidroit (poenotenje) 

emigracije židovskih pravnikov iz D in A v ZDA 

Obdobje prve polovice 20. stoletja prinese kongrese za primerjalno pravo (prvi je bil leta 1900 v 

okviru svetovne razstave v Parizu – iz njega je izšla vodilna misel: namen primerjalnega prava naj bi 

bil ustvarjanje zakonskega prava, ki bi ustrezalo družbenim potrebam na pragu 20. stoletja in bilo 

skupno vsemu civiliziranemu človeštvu), inštituti še naprej nastajajo, pri čemer bi posebej izpostavil 

inštitut Unidroit, ki se, kot že ime kaže, ukvarja s poenotenjem prava: 

1.) sedež ima v Rimu, 

2.) deluje še vedno, 

3.) ustanovljen je bil leta 1926 kot eden od organov tedanje Lige narodov, ki je bila na nek način 

predhodnica Združenih narodov, in je edino, kar je še ostalo pri življenju od Lige narodov;

4.) pozneje je igral ključno vlogo, tj, kmalu po ustanovitvi, pri začetkih kodifikacije mednarodne 

prodaje blaga, tj. današnje Dunajske konvencije. 

Zelo pomembna okoliščina, ki je bolj žalostna, je nadalje to, da je bilo v času med obema vojnama na 

nemških in avstrijskih univerzah mnogo prominentnih profesorjev prava, ki so bili židovskega porekla, 

in so morali emigrirati v Anglijo in v ZDA. In potem so bili v času nacizma aktivni v teh državah – 

dali so jim mesta na najrazličnejših ameriških univerzah – in prenesli nekaj vpliva, nekaj nemške 

pravne miselnosti tudi na ameriška tla (nekateri so se sicer kasneje tudi vrnili v Nemčijo in Avstrijo). 

20./1 Najpomembnejša imena (41:0) 

Rheinstein, Rabel, Ehrenzweig, Kahn-Freund, Lipstein, Schmitthoff, Wolff 

Imena, kot so Rheinstein, Rabel, Ehrenzweig, Kahn-Freund, Lipstein, Schmitthoff, Wolff, so bila 

najbolj znana, pa tudi denimo Martin Domke. 

21./1 Po 1945 (41:20) 

Cepitev sveta v 2 tabora 

Drugačni cilji PP v socialističnih državah 

Romaškin, v referatu o nalogah Pravnega inštituta Akademije znanosti ZSSR: 

»Sovjetski pravniki, ki se ukvarjajo s primerjalnopravno znanostjo, morajo izražati in zastopati 

sovjetske koncepcije, poudarjati prednosti sovjetskega prava, kot prava, ki je doseglo najvišjo stopnjo, 

ne pa, da ugotavljajo podobnosti med sovjetskim in buržoaznim pravom (kar se je pri nas žal že 

zgodilo).« 

Potem pa dobimo obdobje po 2. svetovni vojni. 

Ena od najbolj pomembnih značilnosti, ki je pravzaprav determinirala to obdobje 1945–1990, je bil 

komunizem v vzhodni Evropi. Kot veste, komunistične države tudi drugače gledajo na pravo, na 

funkcijo prava v družbi, imajo svojstvene poglede … teorijo, da gre pravo nekako spiralno navzgor, se 

pravi, da je socialistično pravo na višji razvojni stopnji kot pa je bilo kapitalistično pravo, in slej 

ko prej bo pravo izumrlo, ko ga ne bomo več rabili. Tako nekako so nas učili svoj čas pri 

samoupravljanju s temelji marksizma v gimnaziji. 

Ti vzhodnjaki, karikirano rečeno, pa so imeli tudi svoj pogled na primerjalno pravo. Tukaj imamo 

primer enega takega, tj. Romaškinovega, ko je ta v referatu o nalogah Pravnega inštituta Akademije 

znanosti ZSSR zapisal: »Sovjetski pravniki, ki se ukvarjajo s primerjalnopravno znanostjo, morajo 

izražati in zastopati sovjetske koncepcije, poudarjati prednosti sovjetskega prava, kot prava, ki je 

doseglo najvišjo stopnjo, ne pa, da ugotavljajo podobnosti med sovjetskim in buržoaznim pravom (kar 

se je pri nas žal že zgodilo).« 

Kakšni so bili cilji primerjalnega prava v socialističnih državah? Če a priori stojiš na stališču, da je 

naše pravo na višji razvojni stopnji kot pa vaše pravo, kaj češ potem primerjati? Potem nima smisla 

študirati nekega zahodnega pravnega sistema, da bi se kaj naučil. Kvečjemu lahko, če primerjaš, 

ugotavljaš, kje vse se kaže superiornost tvojega domačega, socialističnega prava. 

In primerjalnopravne študije prominentnih vzhodnih komparativistov so bile tudi pisane približno v 

tem tonu. Moram pa reči, da se jugoslovanski pravniki niso udejstvovali v tej smeri, tj. smo imeli 

srečo, da so se naši komparativisti nekako uspeli izogniti temu čudnemu primerjanju prava. 

Ruski pa nikakor ne. Že prej omenjeni citat iz leta 1961 od Romaškina, iz referata o nalogah Pravnega 

inštituta Akademije znanosti ZSSR – torej ne gre za nek klub, temveč najvišji organ znanosti v 

Sovjetski zvezi –, to zelo nazorno pokaže: »Sovjetski pravniki, ki se ukvarjajo s primerjalnopravno 

znanostjo, morajo izražati in zastopati sovjetske koncepcije, poudarjati prednosti sovjetskega prava, 

kot prava, ki je doseglo najvišjo stopnjo, ne pa, da ugotavljajo podobnosti med sovjetskim in 

buržoaznim pravom (kar se je pri nas žal že zgodilo).«

Dandanašnji se to seveda bere absurdno, ampak tisti tovariš je to verjetno takrat, pred skoraj 50 leti, 

zelo resno mislil. Je pa jasno, da če je bila takšna vodilna filozofija, da se težko kaj resnega zgodi, vsaj 

v enem bistvenem delu. 

No, reakcija, pravzaprav na to, s strani zahodnoevropskih pravnikov, pa je bila, da tudi za nas nima 

nobenega smisla primerjati naše pravo s pravom v vzhodni Evropi, saj ima to pravo čisto posebno 

mesto in posebno funkcijo, kar ni primerljivo z našim. Če se bomo torej šli primerjalno pravo, bomo 

preprosto ostali v okvirih vzhodne Evrope. Čeprav na celi vrsti področij to še zdaleč ni bilo pametno. 

Ampak tako je pač v tistem času bilo. 

22./1 Po 1945 (45:43) 

Nove pravne panoge 

–Delovno pravo, 

–Socialno pravo, 

–Javno gospodarsko pravo 

Konec socializma v Evropi 

Kaj je še značilno za obdobje po letu 1945? Seveda v prvih 50. letih predvsem v zahodni Evropi. 

Pojavljajo se nove pravne panoge: 

– delovno pravo; 

– socialno pravo; 

– javno gospodarsko pravo, kar je pravzaprav nekaj zelo mladega, tj. lahko rečemo, kar je prej 

obstajalo bolj v zametkih, če sploh je. 

No, in naslednji moment, ki ga bomo vzpostavili pri tem razvoju, pa je padec berlinskega zidu, ko so 

vzhodno evropske države ugotovile, da tisto, kar je njihovo pravo bilo prej, ni kompatibilno s tistim, 

kar je na zahodu; ker so se pač želele približati tistemu, kar je na zahodu, so morale pač jasno krepko 

prestrukturirati, spremeniti svoje domače pravo. Kar pa je jasno povzročilo ogromno, ogromno 

dela. 

Če pogledamo države, vključno s Slovenijo, ki so postale članice EU leta 2004. V manj kot 15 letih so 

pravzaprav morale narediti preskok na nek pravni sistem, ki so ga stare članice EU imele čas razvijati 

40 oz. 45 let. Pravni sistem denimo neke Nizozemske, Italije, Belgije se je denimo razvijal od leta 

1945 do leta 1990, do leta 2004 pa smo morali tudi mi preskočiti na nek vsaj podoben, primerljiv nivo 

prava, pravne zaščite, pravne varnosti. To pa seveda nikakor, nikakor ni bilo enostavno. 

Da ne govorimo o totalni spremembi lastniške strukture gospodarstva, oz. ne povsem totalni, saj je pri 

nas bilo nekaj zasebnega gospodarstva, drugje bistveno manj, a je bil sicer bistven del gospodarstva v 

javni lasti. 

23./1 Poglavitni inštituti (48:50) 

Institut für Rechtvergleichung München (Ernst Rabel) 1916 

Max Planck Institut für ausländisches und internationales Privatrecht (Kaiser Wilhelm …) Hamburg 

1926 

UNIDROIT, Rim 1926 

Institut de droit comparé, Pariz 1932 

Centre français dxe droit comparé 

British Institute of International and Comparative Law 1959 

Parker School of Comparative Law (Columbia University) 

Harvard Law School 

Institut für Rechtsvergleichung Dunaj 1955 

International Law Association 

Faculté de Droit Comparé Strasbourg

Académie internationale de droit comparé 

Če boste kdaj potrebovali kakršnakoli znanja, knjižnice ipd., se je najboljše obrniti na razne inštitute, 

ki se ukvarjajo s primerjalnim pravom. Tu je spisek najbolj znamenitih (diapozitiv). 

Prvi inštitut je bil leta 1916 Institut für Rechtvergleichung München, njegov prvi direktor pa je bil 

Ernst Rabel, tisti Rabel, ki je moral leta 1938 pobegniti v ZDA in tisti Rabel, ki je napisal prvi 

osnutek današnje Dunajske konvencije. 

Vidite pa, da so bili Nemci prvi v Evropi, sledijo Francozi, potem pa pridejo Angleži. 

24./1 Poglavitne revije (50:10) 

American Journal of Comparative Law 

International and Comparative Law Quarterly 

Revue internationale de droit Comparé 

Rabels Zeitschrift 

Zeitschrift für Rechtsvergleichung 

Pa potem še revije, denimo pet poglavitnih revij na tem področju: 

– American Journal of Comparative Law – ameriška; 

– International and Comparative Law Quarterly – angleška; 

– Revue internationale de droit Comparé – francoska; 

– Rabels Zeitschrift – nemška; 

– Zeitschrift für Rechtsvergleichung – avstrijska. 

25./1 PP in druge pravne veje (50:44) 

PP in pravna zgodovina 

PP in filozofija prava 

PP in pravna sociologija 

PP in mednarodno pravo 

PP in MZP 

Primerjalno pravo in druge pravne veje. 

Pravne veje so, jasno, med seboj povezane. Že prej sem govoril o tem, da se primerjalno pravo sploh 

ne more udejanjati samo s strani pravnikov, temveč da potrebujejo pravniki asistenco cele vrste 

strokovnjakov z drugih področij. 

Primerjalno pravo ima tudi vrste povezav s pravnimi področji: 

1.) zgodovina prava. Zelo blizu je pravna zgodovina. Pravna zgodovina je pravzaprav tudi nek 

pravni red, ki je obstajal v preteklosti in pravzaprav študij pravne zgodovine ter primerjava 

preteklega in sedanjega prava je tudi neke vrste primerjalno pravo; kljub marsikateri sorodnosti in 

velikemu številu notranjih povezav ostaja med obema predmetoma bistvena razlika: zgodovina 

prava gleda nazaj, primerjalno pravo pa gleda bolj v prihodnost, načrtuje tudi pravnopolitične 

cilje; 

2.) filozofija prava – primerjalno pravo in filozofija prava, oba iščeta splošno veljavna pravna 

načela, ki stojijo za pozitivnimi urejanji človeškega vedenja v družbi; »Ali ne prinaša primerjalno 

pravo dokaza o relativnosti vseh pravnih aksiomov?«;

3.) pravna sociologija (po Drobnigu »nauk o vzajemnih odnosih med družbo in pravom«) se prav 

tako odraža v pravnih pravilih; sociologija preučuje družbo; priljubljena enačba »pravo = zakon« 

ne drži. K pojmu prava kot družbenega pojava spadajo poleg zakona, običaja, pravne prakse 

(vključno z neobjavljenimi sodbami) tudi zunajsodno uresničevanje prava, običaji pravnega 

prometa, pravne šege, kolektivne pogodbe, izvrševanje pravil, splošni poslovni pogoji, notarska 

listinska praksa, razsodbe razsodišč, pa tudi preprosta pravila lepega vedenja, napačna pojmovanja 

glede natančnih pravil pravnega reda, notranji zakoni družbenih okolij, ki se organizirajo na robu 

politične družbe; 

4.) primerjalno pravo in mednarodno pravo. Tukaj smo lahko malce bolj konkretni. Primerjalno 

pravo pride pri mednarodnem pravu v poštev z več vidikov. Ko bomo govorili o virih, bomo 

videli, da so eden od (redkih zanesljivih pravnih) virov mednarodnega prava tudi splošna pravna 

načela, ki si jih mednarodno pravo dobesedno sposodi iz nacionalnih sistemov civilnega in 

gospodarskega prava (»Kajti kar je skupno pravnim pojmovanjem civiliziranih narodov za 

urejanje medčloveških odnosov, mora mutatis mutandis veljati tudi za odnose med narodi.« 4 ). Da 

pa ugotovi, da je neko načelo splošno pravno načelo, ne pa zgolj pravno načelo, ki ga pozna nek 

specifični pravni red, pa potrebuje mednarodni pravnik primerjalno pravo. Ker primerjava 

različnih pravnih redov bo dala odgovor na vprašanje, kaj so temeljna načela, ki so skupna 

res več pomembnim pravnim redom, in kaj ne. 

Dalje pride primerjalno pravo v poštev pri mednarodnem pravu za razlago, denimo, poenotenih 

pravnih pravil. Morda se je denimo kdo že srečal pri Dunajski konvenciji, tj. delom mednarodnega 

prava, s pojmom Common Law Privilege. Gre za 28. člen Dunajske konvencije: 

»Article 28 

If, in accordance with the provisions of this Convention, one party is entitled to require 

performance of any obligation by the other party, a court is not bound to enter a 

judgement for specific performance unless the court would do so under its own law in 

respect of similar contracts of sale not governed by this Convention.« 

Konvencija ima svoj sistem sankcij in temeljna sankcija je, za grobe kršitve pogodbe, izpolnitveni 

zahtevek. Če je seveda smiseln. Če kupec nekaj kupi, pa prodajalec tistega ne dobavi, je logično, da 

bo kupec želel, da prodajalec tisto dobavi v nekem dodatnem roku, če je še smiselno. No, izpolnitvena 

sankcija kot temeljna sankcija pri prodajni pogodbi je z vidika našega prava, pa tudi ostalih 

kontinentalnih pravnih redov, popolnoma sama po sebi umevna. A ameriško pravo izpolnitvenega 

zahtevka načeloma sploh ne pozna. 

Po angloameriškem pravu je sankcija oz. posledica kršitve pogodbe nastanek odškodninske 

odgovornosti. In prodajalec, ki ne dobavi, bo plačal odškodnino, kupec bo blago kupil drugje, če bo 

cena pri tistem prodajalcu višja, bo pač razliko moral pokriti prodajalec. Kupec pač izvede kritni kup. 

So pa primeri, ko stvar postane problematična. Ta in ta dirkalni konj je zgolj eden (tj. je species), in če 

ga prodajalec ne dobavi, nam nič ne pomaga odškodninska obveznost prodajalca, ker ne moremo 

izvesti kritnega kupa, ker tega konja nikjer drugje ni. In za te primere tudi ameriško pravo priznava 

izpolnitveni zahtevek. Ameriško nekoliko prej kot angleško. 

In kaj sedaj pravi ta Common Law Privilege oz. 28. člen Dunajske konvencije. 

Dunajska konvencija določa, da je izpolnitveni zahtevek pač ena izmed sankcij, potem pa pravi 28. 

člen, da sodišču ni treba prisoditi izpolnitvenega zahtevka, ko sodišče uporablja konvencijo, če 

izpolnitveni zahtevek ne bi bil možen tudi po domačem pravu sodišča. Nikjer ni govora o kakšnem 

angloameriškem sodišču, ampak če izpolnitveni zahtevek ni možen tudi po domačem pravu sodišču, 

nekomu, ki nekaj ve o angloameriškem pravu, to takoj pove, aha, tukaj pa so mišljeni angloameričani. 

To je torej neke vrste izjema oz. kvazi pridržek. 

4 Uvod v velike sodobne pravne sisteme, str. 47.

Potem pa ta 28. člen še dodaja, da če bi bil ta izpolnitveni zahtevek možen v neki hipotetični situaciji, 

ki bi jo sodišče reševalo po svojem domačem pravu, potem pa mora izpolnitveni zahtevek vseeno 

prisoditi. Ker, če gre za tak izjemen primer, ko je možen po ameriškem pravu, potem seveda ni 

razloga, da se ne bi prisodil takrat, ko ameriško sodišče uporablja Dunajsko konvencijo. 

Primerjalno pravo oz. vsaj poznavanje nekih osnov angleškega oz. ameriškega prava omogoča razlago 

mednarodnega prava, v konkretnem primeru aktov poenotenja mednarodnega pogodbenega prava. 

Primerjalno pravo in mednarodno zasebno pravo (MZP) gresta tradicionalno skupaj, tj. na večini 

univerz oz. pravnih fakultet je isti profesor za oba predmeta. 

MZP sam po sebi večkrat napotuje na uporabo tujega prava, tj. zahteva od tistega, ki rešuje spor, da se 

ukvarja s tujim pravom. 

26./1 Naloge PP (58:50) 

Boljše razumevanje lastnega prava 

Boljše razumevanje tujih kultur, posebnosti tujih narodov 

Pospešuje mednarodni pravni promet 

Pripravlja meddržavno prilagajanje prava 

Daje bistvene sestavine za pravila MP (splošna načela) 

Prispeva k izboljšanju lastnega prava 

Daje napotke k razlagi nadnacionalnih pravnih pravil (pravo EU) 

Daje napotke k razlagi poenotenih pravnih pravil (DK) 

Prispeva k razvoju sodobnih pravnih redov (tranzicijske države) 

Naloge primerjalnega prava: 

1.) že uvodoma sem rekel, da boljše razumevanje lastnega prava. Angleški pravnik Lawson je 

svojčas zapisal, da lahko postaneš bistveno boljši angleški pravnik, če veš nekaj o francoskem 

pravu; 

2.) boljše razumevanje tujih kultur, posebnosti tujih narodov; 

3.) pospeševanje mednarodnega pravnega prometa – to je bolj konkretna naloga. Če smo 

gospodarski subjekt, pa razmišljamo o tem, da bi sklenili posel s partnerjem v tuji državi, je eden 

od faktorjev, ki so odločilni za našo odločitev tudi ta, v kakšni meri zaupamo pravnemu redu tiste 

države, če pričakujemo, da se bo za transakcijo uporabljalo pravo tiste države oz. da bo možno, da 

bo sodišče v tisti državi reševalo morebitni spor. Bolje kot poznamo tuje pravo, manj imamo 

zadržkov pri poslovanju s subjekti v tujih pravnih redih; 

4.) meddržavno prilagajanje prava. Že prej sem izpostavil Dunajsko konvencijo, ki je krasen 

primer. Poenoteno pravo je vedno rezultat primerjalnopravnih študij. Cilj take konvencije je, 

da se pripravi nek tekst, ki je sprejemljiv z vidika čim širšega kroga držav, čim širšega kroga 

pravnih redov. Kako bomo to vedeli? Tako, da bomo pač vrsto pravnih redov med seboj 

primerjali, primerjali rešitve v teh pravnih redih in poskušali najti nek skupni imenovalec. Če 

bomo uspeli, bo to verjetna garancija, da se bodo ti pravni redi, ki se bodo našli v tem skupnem 

imenovalcu, strinjali z rešitvijo, ki jo ponudimo v tej konvenciji. 

5.) daje bistvene sestavine za pravila MP – to so tista splošna načela, o katerih je bilo govora že 

prej; 

6.) prispeva k izboljšanju lastnega prava – primer so denimo spremembe zakonodaje v 

tranzicijskih državah v zadnjih 15. letih;

7.) daje napotke k razlagi nadnacionalnih pravnih pravil – tudi pravo EU oz. pravo ES ima v 

sebi elemente različnih pravnih redov držav članic in za pravilno razumevanje je seveda bolje, da 

vemo nekaj o ozadjih teh elementov, ki se jih je 'pobralo'; 

8.) daje napotke k razlagi poenotenih pravnih pravil – to je denimo primer tega Common Law 

Privilege-a iz Dunajske konvencije, o katerem je bilo govora prej; 

9.) prispeva k razvoju sodobnih pravnih redov – pravzaprav je to podobno, kot izboljšanje 

lastnega prava (pri tranzicijskih državah, denimo). 

Razvrstitev v pravne družine 

96./1 Razvrstitve v pravne družine 

Literatura 

–David, R./Grassman, G., Uvod v velike pravne sisteme, prva knjiga, Cankarjeva založba, str. 67 – 

243. 

David 

Constantinesco 

Zweigert/Kötz 

Vsaka državna skupnost ima svoj lastni določeni pravni red, ki se bolj ali manj razlikuje od drugih. 

Meje pravnih redov pa se ne ujemajo vedno s političnimi zunanjimi mejami. 

Različna prava lahko klasificiramo in jih zvedemo na nekaj prototipov – pravnih družin ali pravnih 

krogov (tu se ne govori o pravnih sistemih, ker je ta izraz večznačen in lahko pod njim razumemo 

posamezen pravni red, npr. nemški, po drugi strani pa tudi določene skupine pravnih pravil, ki se 

medsebojno dopolnjujejo, kot npr. equity in common law). 

Težišče primerjalnega prava je že od nekdaj na področju zasebnega prava, ki ga zaznamuje duhovna 

avtoriteta rimskega prava, in tako se je tudi nauk o pravnih krogih najprej razvil z 

zasebnopravnega stališča. Sicer pa pripadnost pravni družini ni nespremenljiva (denimo z novim 

civilnim zakonikom Nizozemske (1992) se kaže 'prehod' iz povezave z državami, ki jih označuje 

napoleonska zakonodaja, k srednjeevropski skupini). 

Gre za to, da 200+ pravnih sistemov razdelimo v pravne družine (denimo pet), da jih lahko 

primerjamo, sicer jih je (bi jih bilo) preveč. 

Klasifikacijo so naredili: 

– David – FRA; 

– Constantinesco – FRA; 

– Zweigert//Kötz – NEM. 

Merila razdelitve v pravne kroge 

97./1 David - merila 

metapravne razmere (politične in gospodarske razmere, svetovni nazori, vera) 

zgradba 

pravni viri ideologija 

jezik le pomožno merilo 

Merila so lahko denimo:

1.) ideja prava, tj. ideološki dejavniki – razdelitev bi bila denimo: 

a) zahodni pravni krog, 

b) socialistični pravni krog in 

c) precej raznorodna skupina teološko-filozofsko določenih pravnih kultur in tradicionalnih 

plemenskih pravnih sistemov; 

2.) pravni viri ali postopek pravnega razumevanja (legal reasoning) – ta vidik razdelitve je 

usmerjen neposredno v razliko med pravnimi sistemi izročila common law in celinsko-evropskimi 

sistemi; v celinsko-evropskih sistemih prevladuje sholastičen, deduktiven, normativen način 

mišljenja, izhodišče iskanja pravno ustrezne rešitve pa je vnaprej urejeni in od posameznega 

primera neodvisni dejanski stan, medtem ko je anglosaški način pravosoden, pragmatičen, 

naravnan na primer, induktivno sklepajoč de similibus ad similia, sistemsko nevtralen, brez 

kakršnegakoli dogmatičnega pojmovnega aparata; 

3.) jezikovne razlike, ki pa niso odločilni argument – jezikovna različnost namreč sama po sebi 

ne pomeni ovire, saj je pravo sposobno preskakovati jezikovne meje oz. se obdržati na tujih 

jezikovnih tleh (nikoli denimo ni bilo slovanske pravne družine); 

4.) razvoj pravnih institutov in dogmatična struktura. 

Merila, ki so primerna za razporeditev v pravne družine (Davidova klasifikacija): 

1.) metapravne razmere – te koreninijo v svetovnonazorskih, političnih in gospodarskih 

danostih, in statičnosti pri verskih pravnih sistemih pogojujejo ločitev slednjih in socialističnih 

pravnih sistemov; 

2.) razlike v pravnih virih, v odnosih med pravom in pravnim sredstvom, med ius in 

remedium ter v pravnem mišljenju imajo za posledico izločitev common law; 

3.) zgradba pravnega reda – razlike v dogmatičnih strukturah, ki dovoljujejo nadaljnjo razdelitev 

preostalih pravnih sistemov, ki so združeni v celinskoevropskem pravnem krogu rimskogermanskega 

izročila. 

Jezik je le pomožno sredstvo! 

Vprašanje ocene je, ali ideološke razlike, ki pogojujejo označitev nekdanjih socialističnih pravnih 

sistemov, zadoščajo, da slednje povsem odslovimo iz celinskoevropske pravne družine, kamor po vseh 

drugih merilih spadajo, in jim dodelimo samostojen pravni krog. Matematična natančnost je 

družboslovju tuja. 

98./1 David 

Rimsko-Germanska (kontinentalna) 

–3 podskupine (D, F, Nordijska) 

Angloameriška 

Mešani sistemi 

Daljni vzhod

Pravni krogi po Davidu so: 

1.) celinskoevropski (rimsko-germanski) pravni krog 5 – v ta krog spadajo vse dežele, kjer se je 

pravna znanost razvila na osnovi izročil, ki izvirajo tako iz izročil Corpus iuris cesarja 

Justinijana kot iz germanskih ljudskih prav – romanizacija izvorno germanskih pravnih vsebin 

je sicer potekala v več fazah (zadnja in najučinkovitejša je bila pod vplivom naukov zgodovinske 

pravne šole, na osnovi katere so gradili nemški Civilni zakonik, obligacijsko pravo in švicarski 

Civilni zakonik ter druge kodifikacije evropskega severa in vzhoda); razdelimo jo lahko na 

podskupine: 

a) zahodna podskupina – zanjo je postala odločilna napoleonska zakonodaja, sem pa 

spadajo: francosko, belgijsko, luksemburško, italijansko, špansko in portugalsko pravo, pa 

tudi na kolonizaciji temelječa razširitev francoskega, španskega in portugalskega prava na 

drugih štirih celinah; sem spada tudi Romunija; 

b) srednjeevropska podskupina – obsega tista prava, ki so se razvila v sredini Evrope na 

občepravni osnovi usus modernus in pandektnega nauka preteklega stoletja; poleg jedra, ki 

ga sestavljajo nemško, avstrijsko in švicarsko pravo z Liechenstainom, štejemo sem tudi 

Grčijo, Turčijo ter države evropskega vzhoda in jugovzhoda z izjemo Romunije; 

Srednjeevropska podskupina se od zahodne skupine jasno razlikuje: 

– po razvoju trdnega in široko segajočega pojmovnega aparata; 

– po svoji dogmatični strukturiranosti, ki preveva celotno zasebno in kazensko pravo, 

ter 

– po prizadevanju za sistematično zaključeno zgradbo pravne materije. 

c) nordijska podskupina – za to skupino je po eni strani značilno, da so vplivi rimskega 

prava začeli učinkovati razmeroma pozno, po drugi strani pa se razlikuje od srednjeevropske 

skupine, s katero je sicer zelo sorodna, v tem, da so glede na odsotnost enotne kodifikacije 

civilnega prava sistematična povezanost, dogmatične strukture in enotno oblikovanje 

pojmov manj izraženi. 

2.) anglo-ameriški krog – pravna družina common law, ki obsega angleško pravo in pravne rede, 

ki so izšli iz angleškega prava, se razlikuje od »civil law« (ius civile), celinsko-evropskih pravnih 

sistemov zlasti po različnih pravnih virih in metodah pravnega mišljenja; common law še vedno 

nosi znamenja svojega izvora v kazuistiki; v nasprotju z deželami v celinski Evropi, ki so prejšnje 

srednjeveško pravo nadomestile s kodifikacijami, kar je povsod vodilo do bolj ali manj izrazite 

prekinitve pravnega razvoja, je bil tok angleškega prava nepretrgan (angleško stvarno pravo npr. 

še vsebuje fevdalne pravne vsebine); 

3.) pravna družina socialističnih držav – danes je (skoraj) ni več, značilnost teh prav pa je med 

drugim bila, da se je pri uporabi prava nadomeščal čisti subsumpcijski postopek z vrednotenjskim 

odnosom namen-sredstvo; 

4.) mešani sistemi – evropski primer je škotsko pravo, katerega osnove in nauk o institucijah 

ustrezajo celinskoevropski pravni podobi, v toku zgodovinskega razvoja pa ga je vedno bolj 

prežemal duh common law; primeri so še Quebec oz. Kanada, Portoriko, Južnoafriška republika, 

Namibija, največja mešanica raznorodnih prvin pa je gotovo v pravu države Izrael (vpliv 

francoskega in nemškega prava na zakone celinskoevropskega sloga, common law, še iz časa 

5 Enako veljavno je poimenovanje rimsko-germanska pravna družina, če le pri tej upoštevamo, da se pri 

nekdanjih državah SEV nad pripadnostjo tej družini boči prevlada marksistično-leninistične pravne ideologije in 

jih zato lahko uvrstimo v lastno družino držav socialističnega sveta.

mandatne upraviteljice, ter zakoni judovskega in islamskega prava, pa tudi zakoni različnih 

krščanskih veroizpovedi); 

5.) pravni sistemi Daljnega vzhoda, pravni sistemi, ki jih določata religija in plemensko 

izročilo. 

Rimsko-germanska pravna družina 

99./1 Rimsko-Germanska skupina 

Dolga zgodovina 

Izvira iz RP 

Prvine običajnih prav združene z RP 

Recepcija 

–Latinska Amerika 

–Del Afrike in Bliž. Vzhoda 

–Del Azije 

Ta pravna družina ima za seboj dolgo zgodovino, izvira pa iz prava starega Rima. Pravni redi te 

družine nadaljujejo staro rimsko pravo v izboljšani obliki, ne da bi ga le posnemali; sprejeli so številne 

prvine iz drugih virov in jih spojili z rimskim pravom. Na tej osnovi se je razvil pravni sistem, v 

katerem ima staro rimsko pravo le še zgodovinski pomen. 

Gre za prvine običajnih prav (5.–12. stoletje), združene z rimskim pravom. Je torej mešanica rimskega 

prava in običajnega prava kontinentalne Evrope. 

Rimsko-germanska pravna družina je razširjena po vsem svetu, saj je zajela zlasti: 

1.) vso Latinsko Ameriko; 

2.) velik del Afrike in Bližnjega vzhoda; 

3.) Japonsko in Indonezijo v Aziji. 

Te razširitve ne moremo zvajati le na kolonizacijo, temveč gre delno tudi za prostovoljno recepcijo, ki 

jo je zelo olajšala pravna tehnika kodifikacije, kot so jo celinskoevropski pravni redi uporabljali v 19. 

stoletju. 

100. /1 Zgodovinski razvoj 

Rimsko pravo 

Corpus iuris civilis 

Običajno pravo - V. – XII. Stoletje 

XII/XIII stoletje 

Šola naravnega prava XVII in XVIII stol. 

Kodifikacije 

Odcepitev socialističnih pravnih redov 

Za začetek rimsko-germanskega sistema lahko štejemo 12./13. stoletje in ponovno rojstvo študija 

rimskega prava na univerzah, ki se na novo ustanavljajo po vsej Evropi. 

Zgodovinski razvoj rimsko-germanskega sistema je sicer potekal okvirno takole:

Propad ideje prava 

1.) rimski duh je razvil pravni sistem, ki je bil dotlej enkraten in nepresežen; 

2.) vdori različnih ljudstev, zlasti Germanov, so v 5. stoletju povzročili konec Rimskega cesarstva; 

3.) najprej so po teh vdorih rimsko oz. romanizirano prebivalstvo na eni strani in germanska 

plemena na drugi strani živeli vsak pod svojim pravnim redom, sčasoma pa so se življenjske 

navade zbližale in različne skupine prebivalstva so se spojile; tako so prišli do izraza teritorialni 

(pravni) običaji, ki so – skupaj z nastajajočim fevdalnim sistemom – zamenjali prvotno načelo 

veljavnosti vsakokratnega pravnega reda glede na osebe; 

4.) rimsko pravo dokumentirajo Justinijanove kodifikacije (Corpus iuris civilis; 532–534) in Lex 

Romana Visigothorum (objavljen 506); germansko pravo pa je bilo od 6. stoletja dalje za večino 

germanskih plemen zapisano v zakonih; ta zakonodajni proces za nordijska in tudi za slovanska 

plemena je trajal še tja v 12. stoletje; 

5.) visoki srednji vek je bil temačno obdobje; kljub obstoju prava, je bila njegova vlada končana – 

med zasebniki in med družbenimi skupinami je vladal »zakon močnejšega« ali samovolja 

voditelja; tudi sicer so imeli pravo za nekaj slabega, nekaj, kar je zaradi svoje tostranskosti stalo na 

moralno nizki stopnji (»Pravniki, slabi kristjani.«); 

Ponovno rojstvo ideje prava 

6.) rimsko-germanska pravna družina dolguje svoj nastanek prerodu (renesansi) zahodne Evrope v 

12. in 13. stoletju, ki se je izražal na vseh področjih – s prerodom mest in trgovine je družbi 

postalo spet jasno, da le pravo lahko zagotavlja red in varnost, ki omogočata napredek; 

7.) od 13. stoletja dalje niso več mešali vere in morale na eni strani ter državljanskega reda in 

prava na drugi strani – pravu so priznavali samostojno vlogo, ki je odtlej značilna za zahodni način 

gledanja in kulturo; filozofi in pravniki so zahtevali, da se ureditev družbe utemelji na pravnem 

redu in se tako konča samovolja, ki je prevladovala dolga stoletja; želeli so pravo, ki bi temeljilo 

na pravičnosti, in jo je mogoče racionalno podoživljati, in so, vsaj za civilnopravna razmerja, 

odklanjali sklicevanje na nadnaravno (pomembna je odločitev četrtega lateranskega koncila iz 

1215, ki je duhovnikom prepovedala udeležbo pri procesih, kjer so uporabljali božjo sodbo – ta 

odločitev je izključila stari dokazni sistem, s tem pa v celinski Evropi pripeljala do novega, 

racionalnega postopkovnega prava, za kar je služilo kot zgled kanonsko pravo; tako se je odprla 

pot za vladavino prava); to gibanje je bilo za 12. in 13. stoletje zelo revolucionarno; 

Znanstveno pravo na univerzah 

8.) najvažnejšo vlogo pri širjenju novih idej, ki so pospeševala preporod prava, so imela nova 

kulturna središča zahodnega sveta, univerze, zlasti Bologna; univerze so v teku stoletij, ne glede 

na državne meje razvile znanstveno pravo, ki je bilo enotno za vso Evropo; 

9.) postavlja se vprašanje, kako naj bi v srednjem veku organizirali pravni pouk, ki bi se ukvarjal 

le s tem, kar danes imenujemo pozitivno pravo – le-to je bilo namreč v večini dežel kaotično, 

negotovo, izredno razdrobljeno (odsotnost močne osrednje oblasti), včasih kruto; če univerze niso 

hotele ostati le mesta poučevanja krajevno zelo omejene postopkovne tehnike, temveč pridobiti 

več ugleda, so morale učiti kaj drugega kot lokalno pravo – nobena evropska univerza pri pravnem 

pouku ni izhajala iz regionalnega ali lokalnega pozitivnega prava, ki (v očeh univerz) ni izražalo 

pravičnosti in ni bilo pristno pravo; 

Za razliko od angleškega pravnega sistema, kjer je šel razvoj common law z roko v roki s krepitvijo 

kraljevske moči in obstojem močno centraliziranih kraljevskih sodišč, tega v Evropi ni bilo čutiti:

imsko-germanski pravni sistem temelji zgolj na skupni kulturi in se je na tej osnovi ohranil do danes 

ne glede na kakršne koli politične ideje. Zanimivost: v Nemčiji je drugače kot v Angliji profesor v 

pravni hierarhiji pred sodnikom 

Ugled rimskega prava 

10.) univerzam se ni bilo težko odločiti, da namesto različnih primitivnih krajevnih pravnih 

običajev poučujejo pravni red, ki se je ponujal: rimsko pravo; ugovor, da je rimsko pravo delo 

poganskega sveta, pa je v začetku 13. stoletja odpravil Tomaž Akvinski, ki je pokazal, da je bila 

predkrščanska filozofija, ki se je opirala na um, v zelo veliki meri skladna z božjimi zakoni – s tem 

je »izgnal hudiča« iz rimskega prava, to pa je pomenilo dokončno odklonitev vseh prizadevanj, da 

bi ureditev družbe zgradili na ljubezni do bližnjega po apostolskem modelu; 

Poučevanje nacionalnih prav 

11.) osnova poučevanja na vseh univerzah v Evropi je bilo torej rimsko pravo in poleg njega 

kanonsko pravo, šele sorazmerno pozno pa se je v učnem načrtu pojavilo nacionalno pravo 

(švedsko pravo npr. na univerzi v Uppsali od leta 1629, pri večini drugih pa šele v 18. stoletju); 

drugorazredna vloga nacionalnih prav se je ohranila do obdobja nacionalnih kodifikacij; 

Usus modernus Pandectarum 

12.) pri poučevanju rimskega prava se je zamenjalo več šol, od katerih je imela vsaka svoja težišča 

in metode: 

a) šola glosatorjev – prizadevala si je ugotavljati in razlagati izvirni pomen rimskih zakonov 

– največji dosežek te šole je Accursiova »Glossa ordinaria« (povzema bistveno delo 

njegovih predhodnikov, približno 96.000 glos); 

b) šola postglosatorjev (tudi komentatorjev ali konziliatorjev) – pojavila v 14. stoletju, s 

povsem drugo nalogo: rimsko pravo so očistili kasnejših dodatkov in ga hkrati spremenili 

(sistemizacija prikaza, odprtje novim področjem, npr. trgovinskemu in mednarodnem 

zasebnem pravu); niso si več prizadevali, da bi našli rešitve starega rimskega prava, temveč 

so hoteli ob uporabi besedil rimskega prava uvesti in utemeljiti ureditve, ki bi bile 

prilagojene takratni družbi; v 14. in 15. stoletju so pod oznako »Usus modernus 

Pandectarum« poučevali rimsko pravo, ki je bilo globoko preoblikovano zlasti pod vplivom 

kanonskega prava – prizadevali so si, da bi izoblikovali pravično rešitev problema ob 

sklicevanju na »communis opinio doctorum«; 

Ius Commune in common law 

13.) »ius commune« rimsko-germanskega pravnega sistema je miselna zgradba, ki jo je postavila 

evropska znanost in daje pravnikom okvir, besedni zaklad in metodo za olajšanje iskanja pravičnih 

rešitev – univerze niso niti ustvarjale pozitivnega prava niti niso lastile pravice do take naloge; 

rimsko-germanski pravni sistem je združil evropska ljudstva ob upoštevanju njihovih različnosti, 

ni pa ustvaril enotnega prava; 

V tem se v načelu razlikuje od common law v Angliji. Slednje je enotno pravo, ki so ga uporabljala 

kraljevska sodišča in se je uveljavilo v soočenju z različnimi lokalnimi pravnimi običaji. Poudariti je 

treba tudi gibkost celinskoevropskega ius commune, ki utemeljuje svojo avtoriteto le s svojo 

prepričevalno močjo. Kraljevska sodišča (sodišča common law) so imela le omejeno pristojnost v 

zvezi s postopkovnim pravom, ki jim ni dovoljevala, da bi videli pravo v vsej svobodi, tudi z moralnih 

in političnih stališč. Strogost common law – pravnega sistema, ki temelji na pozitivnem postopkovnem 

pravu – je zahtevala, da so v Angliji izdelali dodatna pravila, imenovana »equity«, katerih namen je 

bil, da popravljajo in dopolnjujejo common law. Take potrebe v deželah rimsko-germanske pravne

družine niso nikoli občutili. Predstava o strogem pravu, ki ne ustreza »pravičnosti«, nasprotuje 

univerzitetnemu pojmovanju prava; takega strogega prava univerze ne morejo postavljati za zgled, 

kajti v njihovih očeh sploh ni pravo. 

Šola naravnega prava 

14.) pravniki so pravo, ki se je poučevalo na univerzah, sistematizirali in prilagajali potrebam 

moderne družbe, tako da se je vedno bolj ločevalo od prava cesarja Justinijana in postajalo 

sistematično pravo na temelju razuma – iz tega izhaja aspiracija na univerzalno veljavnost: 

prejšnje prizadevanje, da bi uveljavili rimsko pravo, se je na univerzah vedno bolj umikalo želji, 

da bi dognali in učili načela čisto racionalnega prava; tako se je v 17. in 18. stoletju na univerzah 

uveljavila nova šola naravnega prava: 

a) ta šola vodi do močne sistematizacije prava na aksiomatičen, izredno logičen način ob 

naslonitvi na naravoslovje; veliko vlogo priznava zakonodaji (podlaga za prve 

kodifikacije!); 

b) največjo težo pripisuje ta šola »naravnim pravicam« posameznika, ki izhajajo iz osebnosti 

vsakega subjekta; 

c) odklanja klasično koncepcijo reda, ki temelji na božji volji in na naravi vseh stvari in 

nanaša vsa pravila na človeka kot edino obstoječo realnost; pravo ni naravna danost, temveč 

delo uma – odtlej je človeški um poklican za edinega voditelja; 

15.) na področju zasebnega prava šola naravnega prava ni bila revolucionarna: omejevala se je na 

zahtevo, da se pravila rimskega prava uporabljajo le pod pogojem, da ne nasprotujejo razumu, 

čutu za pravičnost in družbenim potrebam, kot so jih občutili v 17. in 18. stoletju; ni zahtevala 

odpovedi rimskemu pravu, ampak le novejšo in naprednejšo metodo razlage in uporabe tega 

prava; 

16.) drugače je bilo v javnem pravu, kjer rimsko pravo nikoli ni pomenilo vzora – šola naravnega 

prava je dopolnila večstoletno delo univerze, s tem da je razvijala razumno utemeljene predloge za 

ustavno pravo, upravno prakso in kazensko pravo; 

17.) šola naravnega prava je torej zahtevala za Evropo poleg zasebnega prava na osnovi rimskega 

prava tudi izdelavo javnega prava, ki uresničuje človekove pravice in zagotavlja svoboščine 

človeške osebe; to je dotlej manjkalo, ker se univerze, ki so bile usmerjene v zasebno pravo, niso 

ukvarjale z javnim pravom; 

Preberi tudi od str. 120 do 125 v knjigi Uvod v velike sodobne pravne sisteme! 

18.) šola naravnega prava je zahtevala, da se znanstveno pravo, ki ga učijo na univerzah, pretvori v 

pozitivno pravo; v ta namen je bila pripravljena priznati, da je vladar usposobljen in upravičen 

določati pravo in ga v celoti reformirati (da je zakonodajalec); dodelila mu je nalogo, da tako 

reformira pravo, da odpravi napake in stranpoti preteklosti ter razglasi predpise, ki so v skladu z 

naravnim pravom in umom; pod vplivom teh idej so se države evropske celine lotile kodifikacije 

svojega prava, ki se je zelo razlikovala od prejšnjih kompilacij; to nas vodi v sedanjo dobo 

zgodovine rimsko-germanske pravne družine: v njej je določanje in razvoj prava v prvi vrsti 

naloga zakonodajalca; 

Razvoj javnega prava in kodifikacija sta dva velika uspeha šole naravnega prava. 

Obdobje razvoja javnega prava in kodifikacije

19.) kodifikacija pomeni tehniko, ki šoli naravnega prava omogoča uresničevanje njenih ciljev: 

pravo, ki je primerno za moderno družbo, se – v nasprotju s kaosom justinijanskih kompilacij – 

metodično predela, tako da ga kasneje sodišča lahko uporabijo. Kodifikacija je: 

a) odstranila popolnoma preživete pravne predpise, ki so se povsod obdržali v velikem 

obsegu; 

b) končala je razcepljenost prava in raznovrstnost pravnih običajev, ki so pravno prakso 

večinoma le ovirali in se jih sedaj nikakor ni več dalo opravičevati; 

20.) kodifikacija je lahko dosegla svoj cilj in bila ovenčana z uspehom, če sta bila izpolnjena dva 

pogoja: 

a) morala je biti delo razsvetljenega vladarja, ki je bil pripravljen – celo ob odpovedi 

privilegijem, ki mu jih je priznaval stari red – potrditi nova načela pravičnosti, svobode in 

posameznikovega dostojanstva; 

b) zakonodajni načrt je moral biti izpeljan v veliki deželi, ki je neustavljivo vplivala na 

druge dežele; 

21.) ta dva pogoja nikjer nista bila izpolnjena v tolikšni meri kot v Franciji kmalu po francoski 

revoluciji, kjer so sovpadle ideje leta 1987 in napoleonska osvajalna politika; prusko Obče deželno 

pravo ni uspelo, ker ni bil zadovoljivo izpolnjen prvi pogoj, niso namreč dovolj upoštevali 

naprednega duha časa; avstrijsko Obči državljanski zakonik iz 1811 pa se ni mogel razširiti, ker je 

manjkal drugi pogoj, namreč politična prevlada; 

Zasluge kodifikacije 

22.) kodifikacijam so očitali, da so povzročile razcepljenost evropskega prava ter razkol v 

evropski pravni skupnosti in v rimsko-germanski pravni družini, vendar pa je resnica ravno 

obratna: končni rezultat kodifikacije je bil, da se je število pravnih redov, ki so veljali v Evropi, 

zmanjšalo, kodifikacija pa je bila tudi odlično sredstvo za širjenje rimsko-germanskega pravnega 

sistema znotraj in zunaj Evrope; 

Neugodni učinki kodifikacije 

23.) ker so menili – 1804 v Franciji, 1896 v Nemčiji in 1881–1911 v Švici –, da so v civilnih 

zakonikih zapisali dovršeni razum, so izpred oči izgubili izročilo univerz, ki je bilo v tem, da so 

navajale k iskanju pravičnega prava in razvijale modelno pravo, in ne v tem, da so prikazovale ali 

razlagale pravo v praksi neke dežele ali regije; potem ko so nastali nacionalni zakoniki, so zmotno 

mislili, da je oboje – namreč iskanje prava in razlaganje zakonov – eno in isto in da je naloga 

univerz le še v tem, da poučujejo razlago teh novih pravnih besedil; pravni profesorji so se 

odpovedali praktičnemu duhu postglosatorjev in drznosti pandektistov ter se vrnili k šoli 

glosatorjev in nova besedila opremljali s svojimi opombami; 

24.) v nasprotju z duhom, ki je proizvedel kodifikacije, je z njimi nastal zakonski pozitivizem, ki 

ga je nacionalizem še poslabšal; odtlej je za pravnike vsakokratno nacionalno pravo postalo 

utelešenje prava; umaknili so se na svoje zakonike in niso upoštevali, da je pravo kot socialno 

pravilo vedenja in delovanja po svojem bistvu nadnacionalno; 

Zakonodajalski pozitivizem in pravni nacionalizem 

25.) cilj kodifikacije je bil zapisati načela pomlajenega in potrebam ljudi 19. stoletja prilagojenega 

»ius commune«; kodifikacija naj bi bila – v nasledstvu »usus modernus« – nekakšen »usus 

modernissimus Pandectarum«;

26.) namesto, da bi v zakonikih – ki so bili praviloma izdelani na pravnoprimerjalni osnovi! – 

videli izraz obnovljenega skupnega prava, kakor so si jih zamislili njihovi avtorji, so videli v njih 

sredstvo za nacionalizacijo prava, kar je imelo za posledico, da se je celo misel na skupno pravo v 

Evropi skoraj izgubila; 

27.) zdelo se je tudi, da je pravo le še tisto, kar je zaukazal vladar, in ne več tisto, kar je 

zapovedovala pravičnost; vse evropske dežele, zlasti Francijo in Nemčijo, je zajel ta novi način 

gledanja, ki je tudi drža marksizma – do te spremembe mišljenja pa je seveda v vsaki državi prišlo 

šele v trenutku, ko je bil ustvarjen nacionalni zakonik; 

Nove razvojne težnje 

28.) zdi se, da se pravna znanost medtem že izvija iz krize; staranje zakonikov je omililo 

pozitivizem, ki je prevladoval po kodifikaciji, ali ga celo popolnoma odstranilo; vedno bolj odkrito 

priznavajo pomembno nalogo, ki pri določanju in nadaljnjem razvoju prava pripada teoriji in sodni 

praksi; noben pravnik ne misli več, da poznavanje zakonskih besedil zadošča za spoznavanje 

prava; 

29.) celo v kazenskem pravu, kjer se zdi, da načelo zakonitosti kazni upravičuje strožji 

pozitivizem, priznavajo sodnikovi presoji vedno več manevrskega prostora, zlasti pri odmeri kazni 

in njenem izvrševanju; pravo je tako v veliki meri spet postalo zadeva tistih, ki jim je zaupana 

njegova uporaba; 

30.) po drugi strani pa ne smemo spregledati, da je pravo v krizi: doslej smo se namreč ukvarjali 

predvsem z izravnalno pravičnostjo, sedaj pa je stopila v ospredje ideja razdeljevalne pravičnosti 

(za definicije obeh vrst glej spodaj); posledica tega je, da se je poudarek, ki je bil doslej na pravnih 

odnosih med posamezniki, torej na zasebnem pravu, premaknil na javno pravo – država in uprava 

imata sedaj prevladujočo vlogo pri nalogi, da pomagata pri uveljavitvi nove vrste pravičnosti v 

spremenjeni družbi. 

Spodnja obravnava pravičnosti je združitev zapiskov s predavanj dr. Pavčnika pri predmetu Filozofija 

prava in pa 11. poglavja iz njegove knjige »Teorija prava«, sicer pa je to del ene mojih prejšnjih skript: 

Temeljni vrsti pravičnosti sta (že po Aristotelu): 

o Splošna (iustitia universalis) – nanaša se na razmerje med delom in celoto, državljanom in 

državo … merilo te pravičnosti je, da mora državljan dati državi, kar je državnega … pravično 

je to, kar ustvarja in ohranja blaginjo ali njene sestavine v državljanski skupnosti; 

o Posebna (iustitia particularis) – nanaša se na razmerja med ljudmi in je bodisi: 

⇒ 

⇒ 

Razdeljevalna (particularis distributiva) – njen nosilec je tisti, ki mora kaj 

razdeljevati (razmerje država – državljani, starši – otroci, bogati – revni …); merilo 

razdelitve je »po zasluženju«, ki mu ustreza prispevek posameznih oseb; gre za 

sorazmerno enakost med več osebami glede na težo, ki jim jo pripisuje ustrezno 

merilo razločevanja (to merilo je položaj posameznika v družbi, vera … večina teh 

je danes nesprejemljivih); 

Izravnalna (particularis commutativa) – nanaša se na razmerje med avtonomnimi 

subjekti (tudi država kot subjekt civilnopravnega razmerja); merilo je izenačiti 

storitev in protistoritev, dajatev in protidajatev, kršitev in kazen, torej »korektno 

upoštevanje medsebojnih odnosov«; je pravičnost med tistimi, ki so po naravi 

neenaki, pred zakonom pa so drug drugemu enaki; njeni obliki sta:

- Nadomestitvena (iustitia restitutiva) – pozna jo odškodninsko pravo; 

- Kaznovalna (iustitia vindicativa) – ustreza talionskemu načelu »zob za zob«. 

Razdeljevalna pravičnost je praoblika pravičnosti, ker tudi izravnalna pravičnost temelji na tem, da je 

najpoprej opravljena ustrezna razdelitev pravnih subjektov (ti pravni subjekti so ustrezno (ne)izenačeni 

). Npr. fizične osebe so razdeljene na mladoletne in polnoletne osebe, ki so nato vsaka zase izenačene 

in po potrebi še nadalje razčlenjene. 

Dejavniki začasnih razvojnih razlik 

31.) že v preteklosti so se pri univerzitetnem pouku izoblikovale različne rimskopravne šole: 

a) zgodovinsko usmerjeni francoski način gledanja (»mos gallicus«); 

b) italijanski način, ki si je bolj prizadeval za prilagajanje pravnih pravil potrebam pravne 

prakse (»mos italicus«); 

c) nemško stališče pa je bilo nekoliko drznejše in bolj reformistično (»mos germanicus«) in 

je pripeljalo do šole pandektistov; 

32.) te regionalne težnje bi lahko neprestano ogrožale enotnost celinskoevropskega prava, vendar 

se je enotnost izkazala za močnejšo; k temu je v veliki meri pripomoglo zmagoslavje šole 

naravnega prava, ki je mnoge regionalne razlike presegla z novimi razvojnimi težnjami; 

33.) precejšnja časovna razlika med kodifikacijama v Franciji in Nemčiji je zapustila opazne 

sledove. Nemški pravniki so nadaljevali delo na rimskem pravu, kot so ga opravljale že dolga 

stoletja, medtem ko so se francoski pravniki posvečali razlagi svojih novih zakonikov; nova 

nemška šola pandektistov je pri sistematizaciji načel rimskega prava dosegla raven, ki je še niso 

dosegli ob izdaji francoskega Civilnega zakonika; zato se nemški Civilni zakonik, ki gradi na tem 

delu pandektistov, po slogu očitno razlikuje od francoskega zakonika (ne smemo pa iz tega 

skonstruirati načelno razliko med latinskimi in germanskimi pravnimi predstavami, zlasti ker 

druge »germanske« države, namreč Avstrija, Nizozemska, Švica in Skandinavija, niso prevzele 

visoke stopnje abstrakcije in so glede tega bliže francoskemu kot nemškemu pravu); 

Odcepitev socialističnih pravnih redov 

34.) razlike v gospodarski strukturi in v političnem sistemu, ki so nastale v različnih državah v tem 

stoletju, so povzročile nove probleme glede pravne enotnosti celinske Evrope; 

35.) z zgodovinskega vidika temelji ta enotnost na opazovanju zasebnega prava; a ta enotnost je do 

danes v veliki meri vzdržala kljub gospodarskim in političnim spremembam, ker je bilo zasebno 

pravo v posameznih državah v veliki meri neodvisno od gospodarstva in politike; 

36.) vendar pa je pravna enotnost, ki se omejuje na zasebno pravo in izključuje javno pravo, zelo 

nepopolna; 

37.) gre (šlo je) za Sovjetsko zvezo in druge države, ki so pripadale marksizmu-leninizmu; Marx 

in Lenin sta se kot pravnika izobrazila v deželi rimsko-germanske pravne družine, njuno 

izobraževanje pa je neposredno povezano s pravnim pozitivizmom 19. in 20. stoletja, po katerem 

zakonodajalec kot najvišji razlagalec pravičnosti ustvarja pravo; to pojmovanje je pravna teorija 

socialističnih držav prignala do skrajnosti, medtem ko so zahodni pravniki začeli nasprotno 

gibanje proti pozitivizmu in zastopali stališče, da je treba spet razrahljati tesno povezanost med 

pravnim redom in državo, da bi se vez med pravnim redom in materialno pravičnostjo lahko 

ohranila.

Širitev zunaj Evrope 

101. /1 Širitev 

Nasilna 

–Kolonije 

Prostovoljna 

–Vpliv kodifikacij 

Širitev rimsko-germanske pravne družine je potekala: 

1.) nasilna – s kolonizacijo velikih čezmorskih ozemelj; 

2.) prostovoljna – s kodifikacijami. 

102. /1 Širitev 

Amerika 

–Kolonije E, F, P, NL, VB 

Afrika 

–Kolonije E, I, P, VB 

–J. Afrika – Common law, RP 

Azija 

–Turčija – recepcija CH, D 

–Japonska , J. Koreja, Tajska, Tajvan, (Kitajska) D 

–Sri lanka, Indonezija NL 

Območja kolonizacije so bila: 

1.) Amerika: nekdanje španske, portugalske, francoske in nizozemske kolonije; veliko teh kolonij 

je nato postalo dežel common law, nasprotno pa so zvezna država ZDA Louisiana, (kanadska) 

provinca Quebec ter Sveta Lucija in Portoriko do danes uspešno ohranili svoje izročilo: iz 

common law so vzeli določene prvine in tako dobili mešano pravo, vendar so v veliki meri 

ohranili svojo pripadnost rimsko-germanski pravni družini; 

2.) Afrika: nekdanje francoske, španske, portugalske, italijanske, belgijske in nizozemske kolonije; 

dežele južne Afrike so pred britansko aneksijo spadale k rimsko-germanski pravni družini, 

britanska vladavina pa je ogrozila nadaljnjo veljavnost rimsko-germanskega prava; spremembe, ki 

so jih uvedli pod angleškim vplivom, imajo za posledico, da spadajo danes Južnoafriška republika 

in Zimbabve (nekdanja Rodezija) ter Bocvana, Lesoto in Svazi med dežele z mešanim pravom; v 

severni Afriki je vse bolj pomembno islamsko pravo; 

3.) Azija: 

a) Turčija – ta je v evropskih zakonikih iskala vzgled na modernizacijo svojega prava; po 

prvi svetovni vojni je čisto prekinila z islamskim pravnim izročilom in spada sedaj – po 

močnem vplivanju švicarskega in nemškega prava – popolnoma k rimsko-germanski pravni 

družini; 

b) Japonska – močan vpliv nemškega prava; 

c) Šrilanka in Indonezija – kolonizirala Nizozemci, a sta to sedaj mešani pravi.

Sedanja zgradba pravnih redov, ki spadajo k rimsko-germanski pravni družini 

103. /1 Sedanja zgradba R-G pravnih redov 

3 podskupine 

Delitev na javno in zasebno pravo 

Za posebno skupino znotraj rimsko-germanske pravne družine imamo lahko: 

1.) pravne rede, na katere je močno vplival francoski Civilni zakonik (npr. belgijskega, 

italijanskega, nizozemskega in francoskega); 

2.) pravne rede skandinavskih držav; 

3) pravne rede, na katere je vplivalo nemško pravo. 6 

S stališča opazovane pravne materije se posamezni pravni redi, ki spadajo v to družino, bolj 

razlikujejo v javnem kot v zasebnem pravu. To izhaja iz tega, da: 

1.) v rimskem in v občem pravu, v katerih imajo svoje korenine pravni redi, ki spadajo k rimskogermanski 

pravni družini, je bilo zasebno pravo bolj razvito kot javno pravo, ki je doživelo 

skokovit nadaljnji razvoj šele po oblikovanju nacionalnih držav; 

2.) politične drže, ki se od države do države močno razhajajo, npr. glede vprašanja, ali je zaželena 

centralizacija ali decentralizacija državne oblasti v roki posameznih institucij (zveza, zvezne 

dežele, parlamenti, predsednik države, predsednik vlade). 

Kljub temu, da so posamezni bistveni pravni instituti (predvsem v družinskem in dednem, manj v 

obligacijskem pravu) v posameznih pravnih redih v podrobnostih pogosto popolnoma različno 

izoblikovani, pa vendar pravni redi, ki so tukaj združeni v rimsko-germanski pravni družini, zaslužijo, 

da jih obravnavamo skupaj. Imajo namreč skupno zgradbo. Pod to skupno zgradbo razumemo 

predvsem dvoje: 

1.) razdelitev pravnih pravil in 

2.) predstavo o bistveni prvini sistema, namreč ujemajočo se predstavo o pojmu pravnega pravila. 

Razdelitev in pravni pojmi 

Javno pravo in zasebno pravo 

V vseh pravnih redih rimsko-germanske pravne družine so pravna pravila razdeljena v isti dve glavni 

skupini: povsod najdemo razlikovanje med: 

1.) javnim pravom in 

2.) zasebnim pravom. 

6 V knjigi Davida in Grasmanna ta 3. skupina ni tako izrecno zapisana (vsaj ne na straneh 150 in 151), se pa 

pojavi v zapiskih s predavanj, tudi prof. dr. Tratnik pa je na prosojnicah zapisal, da imamo tri podskupine te 

družine.

Razlog: pri izvrševanju javne oblasti nasproti tistim, ki so podložni tej oblasti, nastajajo problemi 

posebne vrste, ki zahtevajo drugačno obravnavanje kot pravna razmerja med zasebniki, pa tudi če 

samo zato, ker javnih interesov in interesov zasebnikov ne moremo tehtati na skledicah iste tehtnice. 

Poleg tega je treba upoštevati še dodatno okoliščino: pri urejanju pravnih razmerij med zasebniki ima 

lahko država brez težav vlogo nepristranskega razsodnika. Veliko težje pa je državni oblasti sami 

naložiti spoštovanje pravnega reda. Zato je ukvarjanje z javnim pravom v preteklosti pogosto veljalo 

tako za nevarno kot za odvečno. V Rimu denimo: 

1.) ni bilo ustavnega prava; 

2.) ni bilo upravnega prava; 

3.) kazensko pravo se je v bistvu razvilo le toliko, kolikor je šlo za odnose med posamezniki (med 

storilcem in žrtvijo ali njunima družinama) in ker zato v kazenskem pravu tudi ni šlo za čisto 

javno pravo. 

Novi (pravi) izgledi za razvoj javnega prava so se razvili šele takrat, ko je v času razsvetljenstva nastal 

nauk o prednosti razuma, ko so teorije naravnega prava nastopile svoje zmagovalni pohod in v 19. 

stoletju privedle do uvedbe demokratičnih držav. Takrat so prvič občutili kot potrebo, kar je bilo dotlej 

le ideal: uresničiti državo, ki je ne vodijo več monarhi po božji milosti, ampak je zgrajena po pravilih 

razuma in v kateri je treba zlasti naravne pravice državljanov učinkovito varovati pred zlorabami 

državne oblasti. Ta potreba se je v 20. stoletju s prehodom od policijske države preteklosti k 

oskrbovalni državi, ki je morala opravljati vedno več nalog, še okrepila. 

Pojavlja pa se več vprašanje, denimo, kako so lahko sodišča, ki jih ustanovi država, dovolj neodvisna 

od politične oblasti in kako lahko zagotovimo, da se uprava uklanja sodnim odločbam in jih izvršuje? 

Uveljavljanje javnega prava predpostavlja visoko raven državljanske zavesti: 

a) javno mnenje mora zahtevati nadzorovanje in omejevanje nosilcev vladanja in upravljanja, 

b) nosilci vladanja in upravljanja pa morajo v ljudeh, ki jim vladajo in jih upravljajo, videti 

državljane in ne več zgolj podložnike. 

Vendar pa obstaja bojazen, da države kot »pravdne države« ne bi bilo mogoče več upravljati in ji 

vladati. Iz negativnega odnosa do države se oglasi klic po »močni roki« in dnevi demokracije so šteti. 

Državljani, zakonodajalci, izvršilna in pravna oblast morajo imeti močan čut odgovornosti ter dovolj 

zdrave pameti, da odvrnejo takšno nesrečo. 

Nadaljnje razdelitve pravnih področij znotraj javnega prava in zasebnega prava 

104. /1 Javno in zasebno pravo 

Temeljna delitev 

Najprej v F 

Pozneje v D podskupini 

Temeljna delitev prava je na javno in zasebno pravo, tako znotraj javnega kot tudi zasebnega prava 

imamo v vseh državah rimsko-germanske pravne družine naslednje nadaljnje bistvene razdelitve v 

pravne panoge: 

1.) ustavno pravo; 

2.) upravno pravo;

3.) mednarodno pravo; 

4.) kazensko pravo; 

5.) postopkovno pravo; 

6.) civilno pravo; 

7.) trgovinsko pravo; 

8.) delovno pravo itd. 

Podobne ustreznice so tudi na nižjih ravneh, tako da prevod strokovnega izraza iz enega v drug jezik te 

pravne družine praviloma ne povzroča težav. 

V vsej celinski Evropi temeljijo te skupne poteze na rimskem in kanonskem pravu, ki ga že stoletja 

poučujejo na univerzah. Učne metode in sredstva za prilagajanje praktičnim potrebam so bili lahko 

različni v posameznem času in državi. Poučevanje prava se je lahko razlikovalo glede na mos 

Germanicus, mos Gallicus ali mos Italicus ali pa je šlo za usus modernus pandectarum. Toda 

uporabljeni besednjak je bil vedno isti in je vedno služil za izražanje istih idej. 

Če je podobnost pravnih redov te družine posledica tega, da je bil na univerzah isti pravni pouk, se 

postavlja sklep, da bi se morale podobnosti omejevati na tiste pravne materije, ki so jih poučevali na 

univerzah. Postavlja se torej vprašanje, ali se rimsko-germanska pravna družina omejuje na zasebno 

pravo, ki se je razvilo na osnovi rimskega prava. Ali je mogoče govoriti tudi o rimsko-germanski 

družini za javno pravo, kazensko pravo in postopkovno pravo? 

Sicer pa se je javno pravo najprej razvilo v Franciji, šele kasneje pa v Nemčiji, gre pa za varovanje 

subjektov pred samovoljo organa oblasti (Listina o temeljnih človekovih pravicah!). 

Enotna struktura rimsko-germanskega zasebnega prava 

105. /1 Zasebno pravo - struktura 

Obligacijsko pravo – jedro (Common law pojma ne pozna) 

Definicija obligacije enaka 

Enaki viri obligacij 

OP povezujoči element 

V rimsko-germanski pravni družini pomeni obligacijsko pravo jedro zasebnega prava, medtem ko v 

common law pojma obligacijsko pravo ne poznajo. Definicija obligacije in viri obligacij so v pravnih 

redih te družine enaki, tako da je obligacijsko pravo povezujoči element. 

Glede definicije: Obligacija v smislu jezikovne rabe rimsko-germanske pravne družine je obveznost 

osebe, dolžnika, da drugi osebi, upniku, opravi storitev, pri čemer je lahko ta storitev: 

1.) dejanje, 

2.) dopustitev ali 

3.) opustitev. 

Glede vira obligacij, tj. nastanek obligacije: 

1.) obligacija lahko izhaja neposredno iz zakona (npr. dolžnost preživljanja med bližnjimi 

sorodniki); 

2.) iz pogodb, ne glede na to, ali jih stranke tako označujejo ali ne; 

3.) iz enostranskih pravnih poslov;

4.) iz nedopustnega ravnanja ali kvazidelikta, namreč obveznost povračila škode, ki jo je dolžnik 

bodisi sam krivdno povzročil žrtvi ali pa je nastala žrtvi prek stvari ali osebe, za katero je dolžnik 

odgovoren; 

5.) obligacija je lahko končno tudi posledica najrazličnejših dogajanj, zaradi katerih se je dolžnik 

neupravičeno obogatil na račun druge osebe, upnika. 

V obligacijskem pravu se naučimo: 

1.) pod katerimi predpostavkami nastane obligacija, 

2.) katerim pravilom je podrejena v času svojega obstoja, 

3.) kakšne so npr. posledice, če ni izpolnjena, in 

4.) kako se lahko obligacija spremeni ali preneha. 

Ta pravna materija, ki je upoštevanja vrednega praktičnega pomena, je od nekdaj pritegovala pravnike 

rimsko-germanske pravne družine, kar je spet vodilo do visoke stopnje tehnične popolnosti pravnih 

pravil, ki urejajo to materijo. Kot povezujoča prvina ima obligacijsko pravo v rimsko-germanski 

pravni družini podoben pomen, kot ga je imela v državah socialistične pravne družine ureditev 

lastninske pravice ali trust v common law. 

Javno pravo v rimsko-germanski pravni družini 

106. /1 Javno pravo 

Velike podobnosti 

Enotna filozofsko – politična podlaga (Montesquieu, Rousseau, Beccaria) 

Skupen način izobraževanja pravnikov (zelo podobno zasebno pravo) 

Vzor zasebnega prava 

Postopkovnega, kazenskega in sicer javnega prava na univerzah niso poučevali, kljub temu pa, da so 

za večino teh področij razvili nova načela, so tudi tu velike podobnosti med različnimi pravnimi redi 

rimsko-germanske pravne družine. Podobnosti izhajajo predvsem iz dveh vzrokov (pa tudi drugih, v 

nadaljevanju): 

1.) vzrok zunajpravne narave: na filozofskem in političnem področju se je med deželami te pravne 

družine razvila duhovna skupnost. Montesquieujevi in Rousseaujevi nauki so imeli v celinski 

Evropi velik pomen zlasti za razvoj javnega prava, za moderno kazensko pravo pa je položil 

temelje milanski filozof Beccaria (Dei delitti e delle pene, 1764); nove teorije o prilagoditvi kazni 

posamezniku in o vzgoji hudodelca so osvojile celinsko Evropo in se od tam razširile na druge 

dele sveta; 

2.) skupen način izobraževanja pravnikov v državah rimsko-germanske pravne družine prav tako 

pojasnjuje, zakaj obstaja ta družina tudi zunaj zasebnega prava; pravniki, ki so uresničevali nove 

filozofske in politične ideje na področju prava in razvijali nove pravne panoge, so se v vseh 

državah šolali ob istem zasebnem pravu; zato je razumljivo, da je te pravnike pri sprejemanju 

predpisov za druge panoge vsaj na začetku vodil vzor zasebnega prava (predpisi nekaterih 

modernih pravnih panog, npr. delovnega prava, so le izboljšani civilnopravni predpisi, prilagojeni 

posebnostim pravne materije); 

3.) poleg tega so bili v pravnih materijah, ki jih je bilo treba izdelati na novo, bolj nagnjeni v 

upoštevanju tujih izkušenj, kot v civilnem pravu, za katero so že imeli zgled v rimskem pravu. 

Torej tudi na področju javnega prava obstaja rimsko-germanska pravna družina.

Posebnosti posameznih pravnih redov rimsko-germanske pravne družine 

107. /1 Posebnosti podskupin 

Načelo ločevanja in abstraktnosti D 

Prekluzija (D) 

Ombudsman 

Stvarno breme (A) 

Različne besede enak/podoben pomen 

Različen razvoj istega instituta 

Delna prekrivanja pojmov 

Strukturna podobnost med posameznimi pravnimi redi rimsko-germanske pravne družine ni popolna. 

V neki državi lahko obstajajo pravne razdelitve in pravni pojmi, ki jih v drugih pravnih redih ni: 

1.) načelo ločevanja in abstraktnosti v nemškem pravu: razpolagalne posle, ki neposredno 

spreminjajo pravni odnos neke osebe do pravnega predmeta, je treba strogo ločevati od 

zavezovalnih poslov, na katerih prvi temeljijo, in po katerem veljavnost razpolagalnega posla (npr. 

prenosa lastnine) ostaja nespremenjena kljub možnim pomanjkljivostim zavezovalnega posla (npr. 

prodaje); 

2.) samostojni pravni institut je v Nemčiji denimo prekluzija, v Franciji pa ne, a molčeči odpust 

(renonciation tacite) vodi do v veliki meri podobnih rezultatov; 

3.) na Švedskem in v drugih nordijskih državah je samostojni pravni institut ombudsman, posebna 

institucija, katere naloga je, da kontrolira upravo; 

4.) stvarno breme v Avstriji poznajo, v Nemčiji pa ne. 

Možne so različne razlike: 

1.) ista beseda lahko v različnih pravnih redih pomeni vsakokrat nekaj drugega – Nachlass v 

nemškem pravu pomeni premoženje umrlega zapustnika, v Švici pa je treba s to besedo razumeti 

delni odpust dolgov dolžnika, ki je v plačilnih težavah; 

2.) možno je, da se isti pojem v različnih državah različno razlaga in razvija – société civile v 

francoskem pravu dobila pravno osebnost, v belgijskem pa société civile nima pravne osebnosti, 

čeprav obe temeljita na Civilnem zakoniku; 

3.) skoraj še večje so težave, če se pomen iste besede v različnih pravnih redih le delno prekriva, 

npr. pomen načela razumnosti, dobre vere, pomen nemožnosti izpolnitve ipd.; primera sta denimo: 

a.) različno razmejevanje nepremičnin od premičnin v različnih pravnih redih; v francoskem 

pravu so tudi pravice nepremičnine, tj. to, čemur mi rečemo pritikline; 

b) v Franciji imajo za zastaranje in za priposestvovanje isti izraz. 

4) različne besede, ki imajo enak ali podoben pomen – denimo zakonska subrogacija je v 

nemškem pravu legalzession, medtem ko je pri nas cesija čisto nekaj drugega.

Splošni del civilnega prava 

108. /1 Splošni del civilnega prava 

Poseben splošni del: novost v BGB 

Skupna pravila 

Smiselnost posebnega splošnega dela 

Dva razvoja na področju zasebnega prava zaslužita posebno pozornost primerjalnega pravnika: 

1.) da se pred zasebno pravo postavi splošni del – tehnika, ki je bila do sprejetja nemškega 

Civilnega zakonika (BGB) nepoznana; 

2.) spojitev civilnega in trgovinskega prava v enem zakoniku v italijanskem Codice Civile 

1940/1942. 

Nemški Civilni zakonik, ki je bil objavljen 1896 in je začel veljati 1. januarja 1900, ima splošni del 

(pravna pravila o pravni in poslovni sposobnosti oseb, o stvareh, o pravnih poslih vključno s 

pogodbami, o računanju rokov, zastaranju ipd.). Ta splošni del je proizvod dogmatične teorije 

pandektne šole na nemških univerzah. Po namenu avtorjev splošnega dela naj bi bilo z njim 

sistematično urejeno ius commune – ki je bilo s tem korenito spremenjeno – kot je veljalo v 19. 

stoletju. 

Splošni del so uvedle: 

1.) Brazilija; 

2.) nekatere republike Sovjetske zveze; 

3.) Poljska; 

4.) Češkoslovaška. 

Švica, Mehika, Italija in Madžarska ga nimajo, Nizozemska pa je izbrala kompromis, s tem da je 

splošen del postavila le pred premoženjsko pravo (obligacije, stvarno, dedno pravo, ne pa družinsko – 

tu se te določbe uporabljajo analogno). 

Celo nemški pravniki so si postavljali vprašanje, ali ni ta stopnja sistematizacije pretirana (dvom o 

smiselnosti splošnega dela). Vsekakor pa ne gre toliko za spreminjanje strukture pravnega reda, 

temveč bolj za stopnjo abstrakcije in sistematizacije. V splošnem delu tako nikakor ne moremo videti 

izžarevanja germanskega prava. Tokovi za splošni del in proti njemu so bolj odvisni od tega, ali ima 

nekdo rajši empiričen postopek ali ima več smisla za abstrakcijo in sistematizacijo. 

Spojitev trgovinskega prava s civilnim pravom 

109. /1 Spojitev civilnega in trgovinskega prava 

Najprej posebni trgov. zakoniki (F, D, A) 

Prve enotne ureditve 

–Quebec 1865 

–CH OR 1907 

Močno približevanje v 20. stol. 

–Ukinitev pojma trgovca NL 1934 

–Cc it 1942 

–BW NL 1992 

–Pravo potrošnikov …

Združitev civilnega in trgovinskega prava, ki so jo pogosto zagovarjali in v nekaterih državah 

uresničili, ima le omejen pomen. Civilno pravo se je v vseh gospodarsko razvitih državah tako 

približalo trgovinskemu pravu, da je komaj kje še kakšen predpis, ki obligacijska razmerja 

trgovinskega prava ureja drugače kot preostala civilnopravna obligacijska razmerja. Nacionalne 

zakonodaje so trgovinskemu pravu tudi v veliki meri vzele mednarodni značaj, po katerem se je 

trgovinsko pravo nekdaj razlikovalo od civilnega prava. Sicer so v nekaterih državah še vedno deljena 

mnenja glede tega, ali naj bi združili v posebnem zakonskem delu materije, ki so posebno zanimive za 

trgovce in trgovino, kot so pravo vrednostnih papirjev, pravo trgovinskih družb, stečajno pravo in 

pravo varstva industrijske lastnine, vendar to vprašanje ne spada med najvažnejša v pravni vedi. 

Najprej so bili posebni trgovinski zakoniki, prve enotne ureditve pa so se zgodile v Quebecu (1865) in 

Švici (1907), na Nizozemskem (1934) in v Italiji (1942). 

Ali težnja po združevanju pomeni, da je razlikovanje med tema dvema pravnima področjema 

zastarelo? 

Odgovor je negativen, ker: 

1.) združevanje predpisov je lahko zakonskotehnično smiselno, ker omogoča zakonodajalcu, da 

pove stvari na kratko in se izogne sklicevanju enega zakonika na drugega; 

2.) tudi v Švici, na Nizozemskem in v Italiji poučujejo trgovinsko pravo na univerzah na posebnih 

predavanjih in po lastnih učbenikih; 

3.) tudi v naštetih državah so pravniki, ki se specializirajo za trgovinsko pravo; 

4.) obstajajo posebni načini postopka pred sodišči za trgovinske zadeve (v Nemčiji senati za 

trgovinske zadeve). 

Trgovinsko pravo je le del predpisov, ki se dotikajo trgovine in gospodarstva. Trgovinsko pravo ne 

vključuje ureditev, kot so: 

1.) obrtno pravo, 

2.) davčno pravo, 

3.) pravo zunanje trgovine, 

4.) pravo kreditnih poslov in 

5.) delovno pravo 

ki pa dane skoraj pretežno zaposlujejo gospodarstvo in trgovino. 

Se pa dobi novo pravno področje, tj. pravo varstva potrošnikov s posebnimi varstvenimi normami. 

Pojem pravnega pravila (pravne norme) 

Skupni temeljni koncept pojma pravnega pravila 

110. /1 Pravno pravilo 

Visoka stopnja abstrakcije 

Nasprotovanje kazuizmu 

Ne sme biti delo sodnika 

Zakonik: Sistematična ureditev splošnih pravil 

Nevarnost nepreglednosti 

Idealna stopnja uravnoteženosti ni nujno na vseh področjih ista

Predvidljivost glede rešitve spora 

Na skupne poteze pravnih redov rimsko-germanske pravne družine in razlike med njimi ne smemo 

gledati le z vidikov razdelitve na pravna področja, pravnih pojmov in pravnih institutov. Da bi 

razumeli enotnost pravne družine je treba upoštevati tudi način, kako se razume pojem pravnega 

pravila. 

Povsod v rimsko-germanski pravni družini se pojem pravnega pravila enako označuje in razčlenja. V 

tej pravni družini ni namen pravnega pravila v prvi vrsti v tem, da zagotavlja rešitve za posamezne 

konkretne življenjske dejanske stane. Na osnovi prizadevanj pravne teorije za sistematično urejanje 

materije je bil pojem pravnega pravila dvignjen na višjo raven. Pravno pravilo pojmujejo kot 

abstrakten predpis za vedenje in ravnanje in ne le kot navodilo za sodnika in pravnega praktika, kako 

naj odloči v posameznem primeru. 

Nasprotna pojmovanja, ki hočejo pravnim pravilom pripisovati le nalogo reševanja konkretnih 

primerov, z odločeno zaničljivostjo odklanjajo kot »kazuistična«. Za vsakega pravnika so zbirke sodb 

in komentarji nepogrešljivi in mu dajejo surovine za njegovo delo. A ti pripomočki ne utemeljujejo 

ugleda pravne vede. Naloga pravnikov je, da ob upoštevanju pogosto nepregledne množice 

posameznih dejanskih stanov: 

1.) razvijajo načela in pravila, 

2.) urejajo materijo in 

3.) izločajo posebne primere, ki potrebujejo drugačno ureditev, ter 

4.) tako sodni praksi kažejo poti za prihodnje reševanje primerov. 

Razvoj pravnega pravila 

Pravna veda ne vidi svoje naloge le v prikazovanju in urejanju prvin, ki jih dobiva iz prakse. Svojo 

glavno nalogo vidi predvsem v tem, da iz množice vsakdanjih odločb, ki so posledica slučajnih 

dogodkov in jih sprejemajo pod pritiskom nujnosti, razvije pravna pravila, ki se jih bodo lahko držali 

jutrišnji sodniki in pravni praktiki. 

Ni naloga sodnikov, da bi ustvarjali pravna pravila (sodnik ga le uporabi, razen v primeru pravnih 

praznin, ko se terja aktivnost sodnika – je pa ta različna med različnimi kontinentalnimi pravnimi 

redi): 

1.) sodniki nimajo časa za splošno pravnopolitično razmišljanje; 

2.) tudi bi jim lahko razmisleki o pravičnosti, ki jih narekujejo posebnosti posameznega primera, o 

katerem morajo odločati, zaprli pogled na splošnejše; 

3.) pravno pravilo ne more in ne sme biti delo sodnika; nasprotno je pravno pravilo lahko časovno 

šele kasnejše: 

a) delno je rezultat analize opazovanj iz prakse, 

b) delno pa tudi razmišljanj o pravičnosti, morali (nravnih zakonih), politiki in harmoniji 

sistema. 

Taka razmišljanja pa lahko sodnik spregleda.

Pravno pravilo je rezultat bistrenja in očiščevanja prakse protislovnih in odvečnih prvin. Poenostavi 

pravno znanje in število vidikov, ki jih je treba upoštevati, zmanjša na ustrezno mero. 

Danes je v ospredju urejevalnopolitični vidik prava in ne odločanje v sporih. Od pravnega reda 

pričakujemo, da bo prispeval k oblikovanju družbenega reda, ki se razlikuje od prejšnjega. 

Po predstavah pravnikov, ki pripadajo temu pravnemu krogu, ni mogoče sestaviti zakonika (ki je sicer 

tipičen produkt kontinentalnih zakonodaj), če bi v vsaki posamezni sodniški odločbi videli pravno 

pravilo in bi se postavili na raven sodnih odločb. Po pravnih predstavah, ki vladajo v rimskogermanski 

pravni družini, ni treba, da bi zakonik imel odgovor na vsako vprašanje, ki se postavlja v 

praksi. Mora vsebovati le: 

a) sistematično urejena splošna pravila, ki jih moremo z lahkoto najti in razumeti, 

b) pravila, z uporabo katerih lahko tako sodniki kot državljani s čim manj napora rešujejo 

konkretne težave. 

Optimalna stopnja posplošenosti pravnega pravila 

Pravno pravilo po predstavi, ki velja v rimsko-germanski pravni družini, stoji nekje na sredi: 

1.) med odločitvijo o pravnem sporu, na katero gledajo kot na uporabo pravnega pravila, in 

2.) med dosti splošnejšimi načeli, kot katerih primeri uporabe se pojavljajo prav pravna pravila. 

Umetnost pravnika, zlasti zakonodajalca, je v tem, da najde in ubesedi pravna pravila, ki stojijo v 

uravnoteženi sredini med golo odločitvijo v sporu in splošnimi načeli. Pravno pravilo: 

1.) ne sme biti presplošno, ker drugače ne more izpolnjevati svoje naloge, da bi bilo dovolj gotovo 

navodilo za prakso; 

2.) mora pa biti dovolj splošno, da zajema določene tipične položaje, in ne sme biti uporabno le za 

določeno situacijo, kot to velja za sodniško odločitev, ker bi drugače zakonik: 

a) narasel prek vseh meja, 

b) postal nepregleden in 

c) z njim ne bi bilo mogoče delati. 

A idealna stopnja uravnoteženosti v tem napetostnem razmerju ni nujno na vseh pravnih področjih 

ista. V nekaterih pravnih materijah je lahko močnejša konkretizacija zaželena ali celo potrebna, npr. v 

kazenskem in davčnem pravu, kjer naj bi bila presoja in samovolja omejena na najmanjšo možno 

mero. Na drugih pravnih področjih pa je morda zaželena večja stopnja posplošenosti, npr. na novih 

pravnih področjih, kjer si je šele treba pridobiti praktične izkušnje. 

Če odmislimo skandinavska prava, v katerih obstaja nagnjenost h kazuistiki, si v preostalih državah 

rimsko-germanske pravne družine prizadevajo za visoko stopnjo abstrakcije. 

Vzrok za nepopolnost novejših zakonov je: 

1.) pogosto se zakone izdaja v naglici (pod časovnim pritiskom iztekajočega se mandatnega 

obdobja izvoljenega parlamenta),

2.) osnutki svetovalcev s pristojnih ministrstev se v parlamentarnih odborih in v parlamentih 

spreminjajo brez zadostnega posvetovanja in usklajevanja s svetovalci v ministrstvih, vsaka izmed 

strank v vladni koaliciji uveljavlja v zakonu svoje posebne želje; 

3.) če se koalicijske stranke ne morejo zediniti, pogosto kljub temu izdajo zakon, ki pušča 

vprašanja, ki potrebujejo rešitev, odprta, da bi ohranili videz, da je koalicija sposobna za vladanje. 

V takih okoliščinah pripade potem pogosto sodni praksi naloga, da z razlago nepopolnih zakonov 

najde tiste enopomenske rešitve, do katerih se zakonodajalci niso mogli dokopati. 

A v opravičilo sodobnega zakonodajalca je treba navesti, da starejši zakoni temeljijo na pravilih, ki so 

se razvila in potrdila v dolgih desetletjih, medtem ko je urejanje novejših pravnih vprašanj, ki 

nastopajo šele danes, težje. Poleg tega zahteva demokratični strankarski sistem, ki ga je sicer z drugih 

vidikov treba zelo pozdraviti, zgoraj nakazano ceno. 

Razlaga in tehnika distinctions (razlikovanj) v common law 

Zaradi splošne veljavnosti, ki jo priznavajo pravnemu pravilu, je glavna naloga pravnikov rimskogermanske 

pravne družine v razlagi zakonov, medtem je za države common law značilna tehnika 

distinction (razlikovanja). Kakovost pravnega pravila presojajo tudi po drugih merilih. V državah 

common law želijo, da sodnik čim natančneje formulira pravilo, ki odloča o rešitvi pravnega spora. 

Nasprotno pa v državah rimsko-germanske pravne družine velja za zaželeno, če pravilo pušča sodniku 

možnost za presojo. Pravno pravilo naj bi dalo sodniku le okvir, smernice za odločitev. Naj ne bi šlo 

dalje in naj ne bi skušalo urejati podrobnosti. Pravnik ali zakonodajalec, ki postavi pravilo, namreč ne 

more predvideti raznolikosti posameznih primerov, s katerimi ima opraviti praksa. 

Predvidljivost (certitude de droit) 

V pravni državi morajo biti omejitve človekove oblikovalne svobode, predvsem prek ukrepov 

državnih organov, predvidljive in merljive. Iz razlogov pravne države se državljanu prizna varstvo 

zaupanja celo nasproti zakonodajnim aktom: državljanu, ki pri svojih gospodarskih premislekih zaupa 

državi, je treba dati potrebno pravno varnost. To je bistvena sestavina načela pravne države. 

V državah, v katerih velja rimsko-germanski pojem pravnih pravil, je seveda dosti manj pravnih pravil 

kot v državah, kjer so pravila manj splošna in bolj upoštevajo podrobnosti konkretnega posameznega 

primera. Tudi posamezni učitelji common law spoznavajo, da case law lahko naredi pravni red 

nepregleden in da zato trpi pravna varnost. Nemški, japonski ali egiptovski pravnik bo na drugi strani 

lažje kot njegov ameriški, angleški ali kanadski kolega povedal svoji stranki, katero pravno pravilo se 

da uporabiti za njegovo situacijo. A nas ta prednost ne sme zavesti, da bi imeli lastni pravni red za 

boljši. Je namreč v veliki meri iluzorna. 

Tudi z rimsko-germanskim pojmom pravnega pravila pogosto ni mogoče predvideti rešitve pravnega 

spora. Čim splošnejše je pravno pravilo, tem več možnosti ima sodnik pri razlagi. Če je pravno pravilo 

splošnejše, je manj natančno in sodnikova presoja je večja. S tem da laže najdemo pravno pravilo, ki 

ga je treba uporabiti, pravna varnost ni povečana, ampak prej zmanjšana. 

Predvsem je treba omeniti, da pravna pravila, ki jih je izdal zakonodajalec, ne dajejo natančne slike o 

celotni vsebini prava, zlasti ne o pravni resničnosti, ki jo je oblikovala sodna praksa. Zakonodajalčeva 

pravna pravila pomenijo tako le jedro pravil, okoli katerih krožijo sekundarna, natančnejša pravila, ki 

jih je razvila sodna praksa. 

Splošne izjave o tem, koliko te sekundarne norme dopolnjujejo pravna pravila, ki jih je izdal 

zakonodajalec, niso možne. Položaj se razlikuje od pravnega področja do pravnega področja in od 

države do države. Obseg in domet sekundarnih norm sta odvisna od: 

1.) vrste primarnih norm, ki jih je izdal zakonodajalec,

2.) sodnega sistema posamezne države, 

3.) sodniške tradicije in od 

4.) drugih okoliščin. 

To sekundarno pravo se pojavlja bolj ali manj v vseh državah, vendar ga v nekaterih ne priznavajo. 

Vsekakor pa si vsi prizadevajo, da bi tipične dejanske stane, ki se pogosto ponavljajo, tako zajeli s 

pravnim pravilom, da bi udeleženci vedeli, pri čem so in kako naj se vedejo in ravnajo. 

Resnični pomen sekundarnih norm 

111. /1 Sekundarne norme 

Sodne odločbe 

Upravne odločbe 

Konkretne 

V državah rimsko-germanske pravne družine torej pravnega reda ne sestavljajo samo pravna pravila, 

ki jih je oblikoval zakonodajalec, ampak tudi njihova razlaga s strani: 

a) sodnikov in 

b) upravnih uradnikov. 

Vendar tudi dejstvo, da obstajajo sekundarne norme, pravnih redov naše pravne družine še ni 

spremenilo v pravo sodne prakse ali v sistem kazuistike. 

Sekundarne norme, ki jih razvija sodna praksa, še vedno ohranjajo splošnejši značaj kot sodbe 

sodnika, ki ga ne vodi zakonodajalec. Zato imamo v državah rimsko-germanske pravne družine dosti 

manj pravnih pravil kot v državah, v katerih pravo sledi neposredno iz sodne prakse. Pravo rimskogermanske 

pravne družine še naprej temelji na načelih, kot to hoče sistem. Ni kazuistično pravo in 

zato ohranja, kot se zdi, prednost, da je preprosto in jasno. 

Eno je gotovo: pravna pravila, ki se jih zakonodajalcem teh držav zdi primerno izdajati, ne zadoščajo. 

Zahtevajo sekundarne norme kot pojasnilo in dopolnitev. Kljub temu dajejo primarne norme 

pravnemu redu trden in nesporen okvir in to ima svoje prednosti. 

V državah sodniškega prava se včasih obotavljajo pri opustitvi ali spremembi kakega pravila, ker ni 

mogoče videti, kakšne posledice ima lahko taka opustitev ali sprememba za ves sistem. V državah 

rimsko-germanske pravne družine je laže dopustiti take novosti, ker je lažje imeti pregled nad tem, 

katera pravila so prizadeta in katera ostanejo nedotaknjena. Posebno sekundarne norme je lažje 

spreminjati. Preobrati v sodni praksi ne pretresejo tako lahko kot v common law temeljev sistema in 

ne ustvarijo take pravne negotovosti kot v državah, ki ne poznajo pojma pravnega pravila v smislu 

rimsko-germanske pravne družine. 

Pravni viri in sile, ki v rimsko-germanski pravni družini sodelujejo pri ustvarjanju in 

nadaljnjem razvijanju prava 

112. /1 Pravni viri 

Najpomembnejši zakon (od 19. stol. dalje) 

–Ustave (zapisane) 

–Zakoniki 

–Zakoni 

Pravo ni enako zakonu 

Drugi podrejeni (razlaga)

–Sodna praksa 

–Komentarji 

–Doktrina 

Zakon 

Poglavitni 

Demokratična osnova (parlament) 

Hierarhija 

Zakonski slog 

Razlaga 

Teorija in resničnost 

Videti je, da je zakon v širokem pomenu prvi in skoraj izključni pravni vir v državah rimskogermanske 

pravne družine. Vse te države so države pozitivno zapisanega prava. Pravniki skušajo 

predvsem najti pravila in rešitve, s tem da uporabljajo besedila zakonov in uredb, ki so jih izdali 

parlament, vlada ali uprava. Zdi se, da je naloga pravnikov predvsem v tem, da z uporabo različnih 

razlagalnih metod najdejo rešitev, ki v vsakem posameznem primeru ustreza zakonodajalčevi volji. 

Po tem naziranju je torej videti, da zavzemajo drugi pravni viri razen zakona le podrejeno mesto 

omejenega pomena v primerjavi z mestom, ki pripada pravnemu viru v najboljšem pomenu, namreč 

zakonu. 

Ta ugotovitev je sicer lahko zelo običajna, vendar je daleč od resničnosti. Teorija, ki je zastopala to 

stališče, je bilo morda ideal duhovne usmeritve, ki je bila vodilna v 19. stoletju. Vendar nikoli ni v 

celoti ustrezal praksi, danes pa tudi v teoriji vedno bolj odkrito priznavamo, da je absolutna suverenost 

zakona v državah rimsko-germanske pravne družine fikcija. Poleg zakona je prostor za pomembne 

nadaljnje pravne vire. 

Poleg tega denimo v nemškem pravnem jeziku pod izrazom »zakon« ne razumejo samo zakona, ki ga 

je zapisal in objavil ustavno pristojni zakonodajalec: pod tem izrazom je treba razumeti vsako pravno 

pravilo. Vsaj za civilno pravo je tako običajno pravo priznano kot pravni vir. Tudi sicer je (bilo) v 

ZRN, Švici in na Danskem običajno pravo enakovredno poleg zakonskega prava v ožjem pomenu, kar 

ima za posledico, da ne pojasnjuje in dopolnjuje samo zakonskega prava o ožjem pomenu, ampak ima 

lahko celo prednost pred njim. 

Nadaljnji obstoj tradicionalnih predstav 

Potrebna bi bila prava revolucija, da bi poistovetili zakon in pravo in odvrgli tradicionalno 

pojmovanje, ki ju razlikuje. Pravice, ki jo iščejo vsi ljudje dobre volje in zlasti pravniki, ne moremo 

najti izključno v zapisanih zakonskih besedilih. Pojem in bistvo prava bi se spremenila, če v pravu ne 

bi več videli izraza pravičnosti, ampak izraz volje vladajočih. Do revolucije v tem smislu je sicer 

prišlo v nekdanji Sovjetski zvezi in nekdanjih ljudskih demokracijah. V drugih državah pa vztrajajo 

pri razlikovanju. 

Neposredno po kodifikaciji je bila sicer v državah rimsko-germanske pravne družine zelo odmevna 

pozitivistična teorija, ki je širila nazor, da bo v prihodnosti zakon nesporno edini pravni vir. 

A šola naravnega prava doživlja preporod. Mit o vsemogočnosti zapisanega prava, ki so ga širili 

pristaši pozitivizma v 19. stoletju, je zastarel. Zapisani zakon ne velja več za edini pravni vir in tudi ne 

verjamejo več, da gola razlaga obstoječih zakonov s sredstvi logike lahko vodi do ustreznega reševanja 

vseh pravnih primerov. 

Nova pravna tehnika kodifikacije je bila gotovo ogromen napredek. Pravo je prilagodila potrebam 

moderne družbe, zlasti potrebi po večji predvidljivosti, ga poenotila in povečala ugled pravnega reda. 

Zakonodajalčeve naloge so naraščale z razvojem prava in zaradi napredka gospodarstva in tehnike.

Priznanje teh dejstev pa nikakor ne pomeni izdaje tradicionalnih predstav o pravu in njihove 

nadomestitve s teorijo o neomejeni oblasti zakonodajalca. 

Zmotno prepričanje, da sta z izdajo zakonikov zakon (= volja zakonodajalca) in pravo (v smislu 

pravičnosti) postala eno, se je kmalu umaknilo streznitvi. Primerjalno pravo lahko pomaga spoznati to 

zmoto, pokaže pa tudi, kako presenečeni so angleški in ameriški pravniki, ko odkrijejo, da naši 

zakonski predpisi niso muhasti ukazi nekega vladarja, ki se jih je treba držati na besedo, ampak da so 

naši zakoni podobno kot učbeniki pravne vede le okvir, v katerem pravniki opravljajo ustvarjalno delo 

pri iskanju pravičnih odločitev. 

Opozoriti je treba na to, da sodišča po naših predstavah, drugače kot v rimskem pravu, ne smejo 

zavrniti odločanja o konkretnem primeru z utemeljitvijo, češ da v pisanem pravu to ni utemeljeno 

(Sendler: »Sodniško pravo je potrebno, kadar zakonodajalec pusti sodnika na cedilu.«). Če se 

zakonsko neurejeno vprašanje vedno znova pojavlja pred sodišči in pride z odločbo revizijskega 

sodišča, ki se je nižja sodišča držijo v kasnejših primerih, do enotne ureditve, le-tej ne moremo 

odrekati kakovosti pravnega pravila, ki ga je ustvarila sodna praksa. 

Način delovanja sodne prakse in dopolnilno iskanje pravno ustrezne rešitve 

Razmerje med pomenom zakonskega prava in pravniškega prava (ki izhaja iz pravne teorije) se je 

morda danes v primerjavi z nekdaj obrnilo: kljub temu pravo ostaja poleg zakonskega prava tudi 

pravniško pravo. Poznavanje zakonov je postalo bistvena sestavina za poznavanje prava. Toda k temu 

morajo priti še druge sestavine, brez katerih prava ne moremo razumeti. Pravo v Nemčiji, Franciji in 

Italiji tako danes kot v preteklosti lahko razumemo, če poleg zakona upoštevamo tudi: 

1.) učbenike, 

2.) komentarje, 

3.) znanstvene razprave in 

4.) sodne odločbe. 

Pravo torej poleg zakona obsega tudi druge pomembne pravne vire, čeprav to zaradi pravniških tehnik 

pogosto ostaja skrito. 

Enotnost zahodnoevropskega prava (vključno common law) 

Pravni redi rimsko-germanske pravne družine in držav common law temeljijo na skupnem pojmovanju 

prava, namreč na isti zamisli iskanja pravičnosti. Edina razlika je, da v rimsko germanski pravni 

družini skušajo doseči pravne odločitve s tehniko, ki v prvi vrsti upošteva zakon, medtem ko v pravni 

družini common law skušajo doseči ta rezultat v prvi vrsti z upoštevanjem precedenčnih odločb. Iz 

tega izhajata različni pojmovanji pravnega pravila: 

1.) v rimsko-germanski pravni družini ga vidijo z vidika zakonodajalca in doktrine, 

2.) v pravni družini common law ga vidijo z vidika sodne prakse. 

Vendar iz teh razlik ne smemo sklepati na razliko v bistvu prava. Na bistvo prava v široki zahodni 

pravni družini, ki so jo sovjetski avtorji označevali kot kapitalistično, gledajo enako v nasprotju s 

pravnimi redi nekdanje socialistične prave družine. 

Zakon kot pravni vir 

113. /1 Zakon 

Poglavitni

Demokratična osnova (parlament) 

Hierarhija 

Zakonski slog 

Razlaga 

Prednost zakona v veljavnem pravu 

Najboljše sredstvo pri odločanju o pravnih sporih vidijo pravniki držav rimsko-germanske pravne 

družine na splošno v uporabi predpisov zapisanega zakona. To stališče, ki temelji na filozofskih in 

pravnopolitičnih razmislekih, se je uveljavilo v 19. stoletju, v katerem so skoraj vse države v pravni 

družini dobile zakonike in se opremile z zapisanimi ustavami. Današnji pravniki se čutijo potrjeni v 

tem gledanju zaradi: 

1.) naraščanja državnih nalog, 

2.) ustavne zapovedi o zakonitosti sodne prakse in uprave ter 

3.) v nekaterih državah pravne družine tudi zaradi planskogospodarskih teženj. 

Naloga vsakega posameznega pravnika je, da prispeva k napredku in vladavini prava, toda težišče je 

pri zakonodajalcu. To stališče ustreza demokratičnim načelom. 

Zakon, ki pride iz redakcijskega postopka, ki ga predpisuje ustava, nudi določeno jamstvo za jasne in 

pretehtane pravne predpise. 

Zapisane formalne zakone v širšem pomenu celo znotraj ene in iste nacionalne države izdajajo različne 

zakonodajne institucije: 

1.) ustava – zakonodajna skupščina, parlamenti pa jih lahko spreminjajo le s kvalificirano večino; 

2.) navadni zakoni v ožjem pomenu – parlament; v zveznih državah je treba razlikovati še med 

zveznimi zakoni in zakoni enot; 

3.) uredbe za izvrševanje zakonov – ustave nekaterih držav predvidevajo, da parlamenti pod 

določenimi pogoji lahko pooblastijo izvršilno oblast (npr. vlado), da izda te uredbe. 

Iz raznolikosti teh institucij, ki so pristojne za zakonodajo, izhaja potreba po hierarhiji zakonov v 

širšem pomenu, ki izhaja iz vsakokratnih ustavnih predpisov nacionalne države. 

Pravila ustavne veljave 

Na vrhu hierarhije so ustave ali ustavni zakoni (v zveznih državah še ustave posameznih enot). Vse 

države rimsko-germanske pravne družine imajo zapisane ustave, ki imajo posebno veljavno moč, v 

mnogih pa so dopustili tudi sodni nadzor ustavnosti zakonov (razglasitev zakona za neustavnega in 

denimo odrek uporabe), čeprav ta v praksi ni dosegel povsod enakega pomena. 

Angleško pravo 

120./1 Angleško pravo 

David, R./Grassman, G., Uvod v velike pravne sisteme, druga knjiga, Cankarjeva založba, str. 303 – 

372. 

Strogo vzeto je uporaba angleškega prava omejena na:

1.) Anglijo in 

2.) Wales. 

Ne razteza se niti na Združeno kraljestvo in še manj na Veliko Britanijo, ker Severna Irska, Škotska, 

Kanalski otoki in otok Man niso pod »angleškim« pravom. 

Angleško pravo ima prednost v pravni družini common law. Ne gre le za to, da se je common law 

zgodovinsko razvil v Angliji; za številke države velja še vedno kot vzor, od katerega sicer lahko v 

mnogih točkah in na marsikaterem področju odstopajo, toda še vedno ga upoštevajo in cenijo. 

Common law je sicer sistem prava, ki temelji na precedensih: 

1.) obvezni precedensi – ko obstaja, ga mora sodišče uporabiti; 

2.) analogni precedensi – v ZDA npr. precedensi iz New Yorka zavezujejo le v New Yorku, v 

drugih državah pa le analogno; analogni precedensi so torej tisti, ki jih sodišče lahko upošteva, ni 

pa to dolžno. 

Vse angleške odločbe do osamosvojitve ZDA (leto 1600) so obvezen precedens. Angleška odločba iz 

leta 2007 pa je analogni precedens. Odločba iz Nove Zelandije iz leta 1980 pa je prav tako analogni 

precedens, kar pomeni, da common law ni samo angleško pravo. 

Zgodovina angleškega prava 

V angleškem pravu ni bilo dveh prenovitvenih dejavnikov, ki sta tako značilna za rimsko-germansko 

pravno družino: 

a) rimskega prava in 

b) kodifikacije. 

Razvijalo se je popolnoma samostojno in stiki s celinsko Evropo niso pustili skoraj nobenih sledi. 

Angleški pravnik – ki podcenjuje kontinuiteto celinskoevropskih pravnih redov in pogosto domneva, 

da je kodifikacija prekinila njihovo izročilo – zelo rad poudarja zgodovinsko kontinuiteto lastnega 

prava. Vidi ga kot sad dolgega zgodovinskega razvoja brez prekinitev: evolucija brez revolucije. Na to 

je ponosen in iz tega utemeljeno izvaja dokaz za veliko modrost common lawa, za njegovo 

prilagodljivost in trajno vrednost ter za ustrezne lastnosti angleških pravnikov in vsega angleškega 

ljudstva. 

Vendar tem »zgodovinskim« značilnostim angleškega prava ne gre pripisovati prevelikega pomena. 

Drži, da Angleži radi poudarjajo izročilo, medtem ko celinskoevropski pravniki bolj podčrtujejo 

razumnost in logiko svojih pravnih redov. V resnici pa izročilo in razumnost na obeh straneh verjetno 

sploh nista tako različna, kajti celinskoevropska prava in angleško pravo so se morala prilagajati in na 

splošno reševati podobne družbene potrebe. 

121./1 Zgodovina 

Pred 1066 (anglosaško obdobje) 

1066 – 1485 common law 

1485 – 1832 razvoj equity, dualizem 

Od 1832 naraščanje zakonodaje 

Zgodovino angleškega prava lahko razdelimo na štiri velika obdobja:

1.) obdobje pred normansko osvojitvijo leta 1066; 

2.) 1066–1485 – na oblast je prišla vladarska hiša Tudorjev in nastal je common law, ko je novi 

pravni sistem, ki je bil enoten za celo kraljestvo, izrinil krajevne običaje; 

3.) 1485–1832 – poleg common law so se razvila dopolnjujoča pravila, rules of equity, ki so 

včasih z njim tudi tekmovala; 

4.) 1832–danes – common law doživlja naraščanje zakonodajne dejavnosti in ima opraviti s 

skupnostjo, ki jo vedno bolj ureja uprava. 

Anglosaško obdobje (pred 1066) 

122./1 Anglosaško obdobje 

Ni vpliva RP Začne se s koncem rimskega gospostva (zač. V. stoletja) 

Različna germanska plemena (Sasi, Angli, Juti, Danci) – 

Okoli 600 Leges barbarorum v anglosaškem jeziku 

Pravna razcepljenost 

Temeljni datum v zgodovini Anglije in vse Evrope je leto 1066: normanska osvojitev. 

Čas pred tem datumom se v Angliji imenuje obdobje anglosaškega prava. 7 Štiri stoletja rimskega 

gospostva niso zapustila globljih sledi – ko so Rimljani zapustili Anglijo, so odnesli tudi rimsko 

pravo! –, zgodovina angleškega prava pa se začne s koncem rimskega gospostva v času, ko so si 

različna germanska plemena – Sasi, Angli, Juti in Danci – med seboj razdelila zemljo (5. in 6. 

stoletje). 

O pravu anglosaškega obdobja ne vemo dosti. Kot v celinski Evropi so takoj po spreobrnjenju v 

krščanstvo okoli leta 600 n.š. sestavili zakone, ki pa v nasprotju z drugimi leges barbarorum niso bili v 

latinščini, temveč v anglosaškem jeziku. 

Kot preostali leges barbarorum urejajo socialne odnose le z maloštevilnih vidikov. In čeprav je zemlja 

odslej podrejena samo enemu vladarju, pa veljavno pravo ostaja krajevno omejeno. Pred normansko 

osvojitvijo ni prava, ki bi enotno veljavo za vso Anglijo (pravna razcepljenost). 

Nastanek common lawa 

Normanska osvojitev (1066) 

Normanska osvojitev sama po sebi še ni spremenila prejšnjih razmer. Viljem Osvajalec je izrecno 

razglasil nadaljnjo veljavnost anglosaškega prava in do današnjih dni se najdejo angleški pravniki in 

sodniki, ki občasno uporabijo kakšen zakon iz anglosaškega časa. 

Je pa Anglija s tujo zasedbo dobila močno osrednjo oblast z bogatimi upravnimi izkušnjami, 

preizkušenimi v vojvodini Normandiji. Plemenska oblast je bila premagana in začela se je uveljavljati 

fevdalna oblast. 

Fevdalna oblast v Angliji 

7 Oznaka »anglosaški« za današnje angleško ali ameriško pravo velja zunaj celinske Evrope upravičeno za 

absurdno.

Viljem Osvajalec se je znal zavarovati pred nevarnostjo, ki bi jo lahko pomenili premočni vazali, zato 

pri razdeljevanju zemlje med svoje privržence ni dajal velikih fevdov, tako da noben baron ni mogel 

postati njegov tekmec. Poleg tega je statut Quia emptores iz leta 1290 prepovedal dajanje podfevdov, 

tako da so bili vsi zemljiški gospodje neposredno odvisni od kralja. Fevdalci so morali vzdrževati 

dobre odnose s kraljem. 

Stroga vojaška organizacija angleškega fevdalizma je ena izmed prvin, ki so kasneje omogočile razvoj 

common lawa, ki si ga v celinski Evropi ne bi mogli misliti. 

Pred sodišče je prišel tisti, ki je bil kralju kaj dolžan. Kasneje tudi horizontalni spori, kralj pa je podelil 

pristojnost fevdalcem, nato sodnikom. 

Pod vplivom rimskega prava se je pravo pod Henrikom II. (1154–89) bistveno razvilo. V času 

njegovega vladanja je prišlo do velike sodne reforme, s katero so zmanjšali pomen baronskih sodišč v 

korist kraljevih sodišč. Za očeta common lawa velja Glanvill (kronski uradnik Henrika II.), ki je 

verjetno dal pobudo za Tractatus de legibus et consuetudinibus regni Angliae, ki je nastal med letoma 

1187 in 1189. 

123./1 Common law 

Nastanek 

Značilnosti 

Širitev pristojnosti kraljevih sodišč 

Postopek pred kraljevimi sodišči 

Tožba je privilegij (writ) 

Remedies precede rights 

Pojem common law 

Common law 8 ali comune ley, kakor se je včasih imenoval v Law French, normanski pravni 

francoščini, je v nasprotju s krajevnimi običajnimi pravi pravo, ki enotno velja za vso Anglijo (pravo 

angleških kraljevih sodišč). Takega prava leta 1066 še ni bilo: 

1.) skupščina svobodnih, imenovana county court ali hundred court – Anglija je bila razdeljena v 

grofije, te pa v stotnije (okrožja) –, je sodila po krajevnem običajnem pravu; odločala je sicer o 

tem, katera izmed strank v sporu se mora podvreči ne ravno racionalnemu dokaznemu postopku in 

tako podkrepiti pravilnost svojih trditev; 

2.) ta sodišča, ki so načelno tudi po osvojitvi še ostala pristojna, je polagoma nadomeščala nova 

vrsta patrimonialnega sodstva (court baron, court leet, manorial court), toda tudi to sodstvo se je v 

veliki meri opiralo na običajno pravo; 

3.) cerkvena sodišča, ki so jih uredili po letu 1066, so uporabljala kanonsko pravo, ki velja enako 

za ves krščanski svet. 

Tako je ostalo oblikovanje comune ley izključno delo kraljevih sodišč, ki so se od 13. stoletja dalje po 

svojem sedežu imenovala Westminster courts. 

8 Izraz common law je večznačen: označuje tako pravne rede znotraj anglo-ameriškega pravnega kroga (v 

nasprotju z izrazom civil law za pravne rede rimsko-germanskega pravnega kroga) kot tudi pravo, ki so ga 

razvila kraljeva sodišča (v nasprotju z equityjem in statute lawom). V nadaljevanju se uporablja v slednjem 

pomenu.

Common law je pravo sodnih odločb. Kaj pa, ko teh še ni bilo? 

Sodnik odloči po »zdravi pameti«, nato pa začne sklepati po analogiji s podobnimi primeri. 

Pristojnost kraljevih sodišč 

Po normanski osvojitvi so ljudje s spori navadno še vedno prihajali pred različna zgoraj omenjena 

ljudska sodišča. Kralj je izvrševal le »visoko sodno oblast«. Samo izjemoma se je imel za pristojnega, 

da odloča o drugih sporih: 

a) kadar je bil v nevarnosti mir v kraljestvu, 

b) kadar normalno sodstvo ni delovalo. 

Curia regis se je imenoval kraj, kjer je sodil kralj s svojimi zvestimi in velikaši; to je bilo sodišče 

velikih sporov in velikih diskusij, ne pa navadno sodišče, na katero bi se lahko obrnil vsakdo. 

V 13. stoletju so dobili nekateri deli curie regis samostojnost, vendar pa ta kraljeva sodišča niso dobila 

splošne pristojnosti (treba je bilo upoštevati občutljivost fevdalnih gospodov, ki so hoteli biti 

gospodarji in se jim je zdelo kraljevo vmešavanje v njihove zadeve ali zadeve njihovih podanikov 

neznosno). 

124./1 Kraljeva sodišča 

Kraljeve finančne zadeve (Exchequer) 

Zemljiška lastnina (Common Pleas) 

Posebno težka kazniva dejanja (King's Bench) 

Kraljeva sodišča tudi sicer niso mogla razsojati o vseh sporih v kraljestvu, niti v zadnji instanci ne. 

Njihova dejavnost se je očitno omejevala na tri skupine primerov: 

1.) kraljeve finančne zadeve, 

2.) zemljiško lastnino (kraljevo) ter 

3.) posebno težka kazniva dejanja, ki so zadevala mir v kraljestvu. 

Tu gre za javno pravo! 

Prvotno so bila za ta tri področja pristojna tri različna sodišča: 

1.) Exchequer, 

2.) Common Pleas in 

3.) King's Bench. 

Kmalu pa so se tej delitvi pristojnosti odpovedali in vsako izmed westminstrskih sodišč je lahko 

izrekalo sodbe o vseh zadevah, ki so bile pod kraljevo sodno oblastjo. 

125. /1 Druga sodišča 

County Courts 

Patrimonialna sodišča 

Cerkvena sodišča 

Mestna sodišča

Trgovinska (lex mercatoria) 

V vseh drugih zadevah razen naštetih področij so ostala pristojna: 

1.) ne-kraljeva sodišča, namreč county courti ali hundred courti, 

2.) patrimonialna sodišča (court baron, court leet, manorial court), 

3.) cerkvena sodišča, 

4.) kasneje po potrebi tudi mestna in trgovinska sodišča – ta so dobila pravico, da so razsojala v 

določenih zadevah, in so se opirala na občinske uredbe oz. mednarodne trgovinske običaje (lex 

mercatoria ali ley merchant). 

Tu pa gre za civilne zadeve (!), ki pa so si jih kraljeva sodišča sčasoma prilastila – nastane enoten 

sistem sodišč (naslednja točka). 

Razširitev pristojnosti kraljevih sodišč 

Več razlogov je za to, da so kraljeva sodišča polagoma širila svojo pristojnost in proti koncu srednjega 

veka sama izvrševala sodno oblast: 

1.) kralj si je prizadeval razširiti svojo oblast najvišjega sodnika, pa tudi kancler in kraljevi sodniki 

so bili zainteresirani, da bi pritegnili čim več primerov, saj so bili s pravosodjem povezani 

dohodki; 

2.) stranke, ki so iskale pravico, so želele razširitev pristojnosti kraljevih sodišč, saj se jim je 

zdelo, da kraljevo sodstvo prekaša kakršno koli drugo; 

3.) samo kraljeva sodišča so imela učinkovita sredstva, da so zagotovila prihod prič na sodišče in 

izvršitev izrečenih sodb; 

4.) samo kralj je lahko s pomočjo Cerkve svoje podložnike zavezal k prisegi. 

Tako so kraljeva sodišča lahko izpeljala reforme postopka in vključila poroto, medtem ko so druga 

sodišča v deželi morala ohraniti svoj arhaični dokazni sistem. 

Vsi ti razlogi so privedli do tega, da so kraljeva sodišča polagoma širila svojo pristojnost in proti 

koncu srednjega veka sama izvrševala sodno oblast: 

1.) patrimonialna sodišča je doletela usoda county courtov in hundred courtov; 

2.) na mestna in trgovinska sodišča so se obračali samo še v manj pomembnih zadevah; 

3.) cerkvena sodišča so odločala le še v postopkih glede zakonske zveze in o vprašanjih cerkvene 

discipline. 

Vložitev tožbe pred kraljevimi sodišči: writ 

Kraljeva sodišča so seveda dosegla položaj splošnih rednih sodišč šele v 19. stoletju. Do leta 1875 so 

vsaj teoretično ostala posebna sodišča, ki niso bila kar tako brez težav odprta za navadnega

podložnika. Vložitev tožbe ni bila pravica, temveč privilegij, ki ga je kraljeva uprava po temeljitem 

premisleku podelila ali pa tudi ne. 

Postopek pa je izgledal takole: 

1.) načelno se je tisti, ki je prosil za to uslugo, obrnil na kanclerja, visokega kronskega uradnika, in 

ga prosil za izdajo writa; 

2.) s tem se je – ob plačilu ustrezne pristojbine kanclerjevemu uradu – odprla pot na kraljeva 

sodišča: ob označitvi predmeta spora se je bilo pristojnemu sodišču naročeno, da pozove toženca 

in izpelje sodno obravnavo. 

Drugače je bil neposreden dostop do sodnikov možen le prek pritožbe ali peticije. 

Kot rečeno, dobiti writ ni bilo samoumevno. Kancler ni mogel v vseh primerih samodejno podeljevati 

writov in sodniki niso mogli sprejeti vseh primerov. V 13. stoletju kraljeva oblast še ni bila tako 

močna. 

Število tipov primerov, v katerih je bil avtomatično izdan writ, je le počasi naraščalo. Prvi seznam 

priznanih writov (brevia de cursu) iz leta 1227 je vseboval le 56 takih tožbenih obrazcev in leta 1832, 

ko so sistem temeljito obnovili, jih ni bilo več kot 76. 

Za razširitev pristojnosti kraljevih sodišč pa se uporablja drugačna tehnika: tožnik v prvem koraku 

(declaration) izčrpno prikaže dejanski stan svojega primera (case) in zaprosi pri kraljevih sodnikih, da 

sprejmejo ta primer in razsodijo. Če sodišča potrdijo svojo pristojnost, govorimo o action on the case 

(super casum). Sčasoma se oblikuje veliko število takih tožb in po dejstvih, ki so odločilnega pomena 

za dopustitev, se imenujejo action of assumpsit, deceit, trover, negligence itd. 

Remedies precede rights 

Izbira writa je nepreklicno določala ne le materialnopravna pravila, ki jih je treba uporabiti v 

posameznem primeru, temveč predvsem pravila postopka. 

Vsakemu writu je namreč ustrezal predpisan postopek, ki je določal zaporedje procesnih dejanj, 

obravnavo predhodnih vprašanj, dopustitev in uporabo dokazov itd.: 

1.) tožnik in toženec sta bila v določeni vrsti postopka označena s točno določenimi termini, ki bi 

bili v drugi vrsti postopka pogubni; 

2.) pri nekaterih postopkih je sodelovala porota, pri nekaterih pa ne; namesto tega je obstajala 

možnost dokaza z wager of law: tožba je propadla, če je toženec lahko priskrbel potrebno število 

»prič«, ki so s prisego potrdile njegovo verodostojnost; 

3.) v eni vrsti postopka je bila lahko izdana sodba na podlagi izostanka, v drugi pa ne. 

Enako je veljalo za tožbe on the case, pri katerih so sledili postopku vsakokratnega najbolj primernega 

writa. To je bil pogosto writ of trespass, katerega postopek je veljal za najnaprednejšega in je dal še 

najbolj zadovoljiv rezultat. 

Treba je torej vedeti, kakšen velik pomen so imela vprašanja postopka. Medtem ko so se pravniki v 

celinski Evropi pretežno ukvarjali s pravicami in dolžnostmi strank, torej z materialnim pravom, so 

angleški pravniki posvečali pozornost zlasti postopku.

Remedies precede rights: postopek ima prednost. Common law je v začetku obsegal vrsto načinov 

postopka (forms of action), ki so si morali slediti; sklenili so se s sodbo, katere materialna vsebina in 

pravna osnova sta bili negotovi. Glavna skrb tožnika je morala biti, da izbere pravo vrsto tožbe, da so 

se kraljeva sodišča izrekla za pristojna; in nato je bilo treba do konca prestati skrajno formaliziran 

postopek. Kako se bo izšlo, je bilo vedno negotovo; šele polagoma so se v common lawu razvila 

materialnopravna pravila. 

Današnji pomen tega zgodovinskega razvoja 

Okoliščine, v katerih se je razvil common law, so dale angleškemu pravu trajen pečat – še danes lahko 

prepoznamo njihov vpliv v vsaj štirih značilnostih: 

1.) povzročile so, da angleški pravniki dajejo prednost postopku; 

2.) zgodovinske okoliščine so v veliki meri oblikovale sistematiko in pojme (Angleži imajo cel 

seznam torts (glej spodaj); angleško pravo ne pozna splošnih pojmov in načel); 

3.) te okoliščine niso privedle do ločitve med zasebnim in javnim pravom; 

4.) zakrnjevanje zasebnega prava; 

5.) preprečile so recepcijo rimskega prava – v Angliji je ni bilo (!), tj. rimsko pravo nima vpliva na 

angleški sistem. 

Prednost postopka 

Še v 19. stoletju je bila skrb angleških pravnikov le v manjši meri namenjena vprašanju, kako 

materialno utemeljiti pravično rešitev prave. Remedies precede rights. Dolgo je veljala njihova 

pozornost zelo formalistično tipiziranim postopkom, ki se sprožijo z vsakokratnim writom. Ti različni 

postopki so imeli samo namen, da razčlenijo dejanska vprašanja in jih predložijo poroti. Zanimivo je, 

da je še leta 1856 pri vseh postopkih pred sodišči common lawa sodelovala porota; starejše postopke 

brez porote so polagoma opustili. 

V okviru teh različnih vrst postopka se je moralo razvijati angleško materialno pravo. 

Videti je, da se je po slikovitem izrazu, ki ga je uporabil Sir Henry Maine, »izločilo v votlinah 

postopka«. 9 Izkaže se, da common law ni tako zelo sistem, ki si v prvi vrsti prizadeva za pravičnost. Je 

bolj zbirka načinov postopka, ki zagotavljajo rešitev v vedno večjem številu spornih primerov (glej 

točko 295 na 313. strani knjige, kjer je nazoren primer pogodbenega prava). 

Sistematika in pojmi angleškega prava 

Različne vrste tožb so sicer odpravili pred več kot 100 leti, toda pravila in sistematika angleškega 

prava pogosto še nosijo sledove tistih postopkov, ki so ovirali pameten razvoj pravnih institucij. Kot je 

rekel pravni zgodovinar Maitland: »Oblike tožb smo pokopali, toda še iz grobov nas imajo v oblasti.« 

Da ne gre le za frazo, dokazuje denimo pogodbeno pravo: za neizpolnitev pogodb pozna common law 

kot sankcijo samo povrnitev škode, ker je stara vrsta tožbe assumpsit po zgledu tožbe trespass lahko 

vodila le do povrnitve škode. 

9 »… secreted in the interstices of procedure«.

Področje deliktnega prava (law of torts) še bolj obvladuje zgodovino. Angleško pravo nima generalne 

klavzule, ki bi navezovala odgovornost na krivdo ali vir povečane nevarnosti. Pozna samo posamezno 

navedena nedovoljena dejanja: deceit (prevara), nuisance (motenje posesti), trespass (kršitev 

lastninske pravice) ipd. Nekaterih izmed teh deliktov ustrezajo prejšnjim writom; drugi pa so 

novejšega izvora in so jih uvedli s tožbami on the case. Očitno pa je, kako težko angleški pravniki 

premagujejo načine mišljenja, ki izvirajo iz postopkovnega prava. Le s težavo se je uveljavila temeljna 

misel odgovornosti za škodo (negligence), kar pa ni ovira, da ne bi poleg tega še naprej obstajala cela 

vrsta deliktnih posebnih dejanskih stanov. 

Zakrnjevanje zasebnega prava 

Kraljeva sodišča so širila svojo pristojnost na osnovi misli, da vsak interes krone upravičuje poseganje. 

Če pa je šlo le za zasebne interese, se je bilo treba z njimi obračati na druga sodišča. Ta druga sodišča 

pa so krnela in z njimi je v Angliji nasploh izginilo zasebno pravo. Tako so vse pravne zadeve, ki se 

vodijo pri kraljevih sodiščih, nekakšne javnopravne zadeve. 

»Javnopravna« obarvanost angleškega prava se kaže v posebni tehniki writa. Writ ni le pooblastilo 

tožniku, da lahko vloži tožbo, temveč gre za tehnično navodilo kralja njegovim uradnikom: toženca 

naj pozovejo, da zadosti pravici in vzame tožniku razlog za tožbo. Če pa se toženec upira ubogati ta 

ukaz, gre lahko tožnik na sodišče. Njegova tožba je utemeljena manj s tem, ker toženec oporeka 

zahtevku, temveč bolj z neupoštevanjem upravne uredbe. Angleški sodni postopek je zato 

javnopravnega značaja. Spominja na izpodbojno tožbo. Vprašanje spora je, ali je bil upravni akt 

kraljeve pisarne, writ, izdan pravno in ali je treba vztrajati pri pozivu, naslovljenem na toženca, ali ne. 

V nasprotju z izpodbojno tožbo pa pravde ne vodi tisti, v čigar breme je izdan upravni akt, temveč 

tisti, ki ga je izposloval in ga hoče uporabiti za uveljavitev svoje zahteve. 

Ni recepcije rimskega prava 

V celinskoevropskih državah v nasprotju z Anglijo tradicionalno pravosodje ni zakrnelo, temveč je le 

prehajalo vedno bolj pod vpliv vladarja. Že od nekdaj so dopuščali vse pravde. Nikoli ni bilo 

omejevanja pristojnosti na posebne tožbe s posebnimi postopki. Bilo ni nobenih ovir za modernizacijo 

po vzoru novega pisnega postopka v cerkvenem pravu. Sodišča so zaradi svoje neomejene pristojnosti 

lahko redno razmišljala tudi o vsebini pravičnosti in pri tem ravnala po zgledu rimskega prava. 

Westministrska sodišča so bila izredna sodišča s togimi postopkovnimi pravili za vsako posamezno 

vrsto postopka. Ker se tem prisilam glede oblike ni bilo mogoče izogniti, ni moglo priti do recepcije 

rimskih pravnih predstav niti potem, ko so westminstrska sodišča 

1.) širila svojo prvotno ozko pristojnost, 

2.) končno sama izvrševala sodno oblast in 

3.) pretežno odločala o čisto zasebnopravnih zadevah. 

Sicer so prevzemali materialnopravne misli iz rimskega in cerkvenega prava, vendar so jih morali 

»udomačiti«, tj. prilagoditi domačim postopkom, ki so bili v mnogih pogledih arhaični. Zapletene 

obrti teh postopkov pa se je moglo naučiti samo v praksi. Univerzitetna izobrazba na osnovi rimskega 

prava je bila morda primerna za uvid pravične rešitve spornega primera, ni pa pripomogla k zmagi v 

postopku. 

Tekmovanje med common law in equityjem (1485–1832) 

126. /1 Razvoj equity

Razlogi 

Omejene pristojnosti kraljevih sodišč 

Togost - nepravični rezultati 

Osamosvojitev Chancery 

Vpliv kanonskega prava na postopek 

Pisnost, tajnost 

Kompromis 1616 

Če nekdo ni dobil dovoljenja za tožbo ali pa odločitev ni bila »pravična«, so se obrnili na kralja. Ta je 

to pristojnost delegiral na kanclerja (bil je kraljevi spovednik, duhovnik, poznal kanonsko pravo, zato 

postopki pod močnim vplivom tega), ta pa potem še niže – vzpostavi se paralelni sodni sistem, ki je 

deloval poleg common law – osamosvojitev Chancery. 

Postopek je bil pisen in tajen (common law pa javen in usten!), kar je povečevalo moč kralja, 

nekaterim pa to ni bilo všeč. Nato tekma med obema sistemoma, leta 1616 pa kompromis: Chancery 

se je prilagodil common law sistemu. 

Okamnelost common law 

Omejitev pristojnosti kraljevih sodišč je bila znosna tako dolgo, dokler so obstajali še drugi 

pravosodni organi za primere, kjer sistem common lawa ni mogel pomagati. Propad in prenehanje teh 

drugih sodišč pa sta privedla do tega, da je bil nujno potreben ventil za pomanjkljivosti kraljevega 

common law. 

Poleg common law se je tako izoblikoval drug sistem, ki je z njim tekmoval, namreč sistem equity (= 

pravičnosti, primernosti). 

Pravno sredstvo do kralja 

Zaradi trmastega vztrajanja westminstrskih sodišč pri starih oblikah postopka je bilo neizogibno, da 

številni tožniki niso prejeli pravične sodbe, razočarane stranke pa so se v zadnji instanci obrnile na 

kralja – »for the love of God and in the way of charity« –, na vir vse pravičnosti in milosti (na začetku 

se kraljeva sodišča ob to niso spotikala, ker je bilo to logično razmišljanje srednjega veka). 

Praviloma so take prošnje vlagali pri kanclerju, ta, ki je bil hkrati kraljev spovednik in keeper of the 

kings' conscience, pa jih je, če se mu je zdelo primerno, posredoval kralju, ki je nato skupaj s svojimi 

svetovalci odločal o njih. 

Tak postopek je bil popolnoma v redu, dokler je ostal izjema. Ko pa je postal stalna ustanova in je 

proizvedel sistem pravil, ki je bil v nasprotju s strogim common lawom, je prišlo do konfliktov. 

V času vojne med belo in rdečo rožo (1455–85), ki je kralju preprečevala, da bi izvrševal sodno oblast, 

je kancler polagoma postal samostojen sodnik, ki je z ustreznimi pooblastili sodil v imenu kralja in 

njegovega sveta. 

Kanclerjeve odločitve so najprej temeljile na čisti pravičnosti v posameznem primeru. Kasneje pa so 

jih bolj sistematično oprli na teorije »pravičnosti in primernosti«, ki so dopolnjevale in izboljševale 

»pravna« načela kraljevih sodišč. 

Equity v času vladanja družine Tudor

V civilnih zadevah je postajala kanclerjeva sodna praksa na osnovi equityja vedno obširnejša. Kancler 

po letu 1529 ni bil več niti kraljevi spovednik niti sploh duhovnik, temveč največkrat pravnik, ki je 

preverjal prošnje kot sodnik. Pri tem je, čisto drugače kot sodišča common law, uporabljal postopek, 

ki ga je navdihovalo cerkveno pravo. Tudi pravna načela, ki jih je v zadevi uporabljal, so v veliki meri 

izvirala iz rimskega in cerkvenega prava. 

Ta kanclerjeva sodna praksa je služila tako pravičnosti kot urejeni upravi in je zato uživala 

naklonjenost takratnih vladarjev. Pri tem so bili morda pomembni tudi politični razmisleki: 

1.) pisni, skriti in inkvizitorični postopek kanclerja – vedno brez porote – je vladarjem, ki so pazili 

na svojo avtoriteto, ugajal bolj kot ustni in javni postopek v sistemu common lawa; 

2.) morda je k temu prišla tudi še misel, da rimsko pravo, ki ga je prevzel kancler, daje podporo 

absolutizmu, ker se omejuje le na zasebno pravo in ne zavezuje krone; 

3.) morda se je zdelo preprosteje ustvariti popolnoma nov pravni in pravosodni sistem, kakor se 

lotiti reformiranja sistema common law, ki je bil že zdavnaj potreben reform. 

Tako bi 16. stoletje z zmago kanclerjeve sodne prakse po sistemu equityja in propadom common lawa 

skoraj pripeljalo angleško pravo v družino celinskoevropskih pravnih sistemov. Obstajala je nevarnost, 

da bodo iskalci prava opustili sodišča common lawa in bodo ta izginila v pozabo, kot so tri stoletja 

prej propadli county courty in hundred courti, ko je vzšla zvezda westminstrskih sodišč s sodobnejšo 

sodno prakso in boljšim postopkom. 

Kompromis med common lawom in equityjem (1616) 

A common law ni propadel zaradi: 

1.) tega, ker so vladarji naleteli na odpor pravnikov – sodišča common law so dobila v parlamentu 

zaveznika proti kraljevemu absolutizmu; 

2.) slabe organizacije Chancery; 

3.) preobremenjenosti Chancery in 

4.) podkupljivosti Chancery. 

Končno je prišlo do kompromisa, da sodišča common law in sodstvo equity obstanejo drug ob 

drugem. 

Po zelo ostrem sporu – pravniki common law so menili, da, kdor se je postavil v bran proti izvršilnim 

ukrepom oz. odločitvam (decrees) Court of Chancery, da je ravnal upravičeno v silobranu, celo če je 

pri tem ubil uradnika Chancery – je Kralj Jakob I. (1603–25) leta 1616 odločil v kanclerjevo korist 

(Earl of Oxford Case). 

A v tem napetem položaju so bili kanclerji dovolj pametni, da svoje zmage niso zlorabljali. Tako 

parlament ni bil več tako sovražen, zadovoljstvo pa mu je prinesla tudi odprava Star Chamber leta 

1641. 

Glede equityja je prišlo do tihega sporazuma na osnovi statusa quo: 

1.) kanclerjeva sodna oblast je ostala, vendar kancler ni smel pritegovati novih pristojnosti na 

račun sodišč common lawa;

2.) kancler je bil vezan na svoje precedenčne odločitve in se je s tem tudi osvobodil očitka 

samovoljnosti; 

3.) kralj odtlej svoje sodne oblasti ni smel uporabljati za ustanavljanje novih sodnih organov, ki bi 

bili neodvisni od sodišč common lawa; 

4.) poleg tega pa se je spreminjalo tudi bistvo equityja – kancler, ki je kmalu samo še politik ali 

pravnik, ne odloča več v imenu morale, temveč kot sodnik; 

5.) od leta 1621 sodbe Chancery nadzoruje lordska zbornica. 

V teh spremenjenih okoliščinah so sodišča common lawa pripravljena priznavati kanclerjeve 

odločitve, če se lahko opirajo na precedenčen primer. 

Dualistična zgradba angleškega prava 

127. /1 Dualistična zgradba 

Common law 

Equity, ki dopolnjuje 

Do 1874 lahko pravila equity uporablja samo Chancery 

Polagoma postanejo trdna pravna pravila 

Angleško pravo je tako do danes ohranilo dualistično zgradbo (pri nas je taka osnovna delitev javnega 

in zasebnega prava): 

1.) pravila common lawa – osnovna; 

2.) rules of equity – pravila pravičnosti, ki dopolnjujejo in popravljajo common law. 

Do leta 1875 je lahko to pravo equityja lahko uporabljala samo Chancery, nato pa oboja sodišča. 

Medtem pa so v teku stoletij pravila equityja postala prav tako obvezna in prav tako »pravniška« kot 

pravila common law. Polagoma so postala predstavam pravičnosti in primernosti komaj kaj bližja kot 

common law. Equity ni več samo pravičnost, ampak postane trdno pravo. 

Angleški equity – na to ne smemo pozabiti – je prvotno ustrezal predstavam o pravičnosti in 

primernosti iz 16. stoletja, in tudi to le toliko, kolikor jih je mogel kancler uveljaviti. Danes vidijo 

angleški sodniki v equityju skupek pravil, ki so v preteklosti popravljala angleško pravo in so danes 

trdna sestavina istega prava. Danes je naloga parlamenta, da poseže vmes, kadar so potrebni popravki. 

Spojitev trgovinskega prava in common lawa 

128. /1 Trgovinsko p. in common law-spojitev 

Izguba samostojnosti trgovinskih sodišč 

Druga polovica XVIII. stol. –trgovinskopravne institucije prenehajo veljati samo za trgovce. 

V 13. stoletju je nastal common law, v 16. stoletju je prišlo do equityja, v 17. in 18. stoletju pa se 

angleško pravo harmonično razvija dalje. Posebno dogajanje pa je tudi spojitev trgovinskega prava s 

common lawom.

Dotlej je namreč trgovinsko pravo veljalo za tujek; po svojem bistvu je bilo namreč mednarodno, po 

svoji uporabi pa je bilo omejeno na trgovce (merchants). Nekdanja trgovinska sodišča so seveda 

sčasoma izgubila samostojnost. Razvoj pa se je sklenil v drugi polovici 18. stoletja, ko se je trgovinsko 

pravo zlilo s common lawom in so trgovinskopravne institucije nehale biti privilegij trgovskega stanu. 

Novejši čas (od 1832 dalje) 

129. /1 Obdobje po 1832 

Razmah zakonodaje 

Radikalne reforme procesnega prava 1832/33 in 1852 

Posplošenje postopkov 

Večji poudarek na materialnem pravu 

130. /1 Judicature Acts 1873-75 

Odprava razlikovanja med kraljevimi sodišči in Chancery 

Oboji uporabljajo common law + equity 

Konsolidacija materialnega prava 

Razvoj in izpopolnjevanje prava ostajata v domeni sodišč 

Law Reports od 1865 

Halsbury´s Laws of England 

Značilnost 19. in 20. stoletja je nesluten razmah zakonodaje, posledica razumevanja demokracije in 

Benthamovega vpliva (Principles of Morals and Legislation, 1789). 

Velike spremembe so bile: 

1.) radikalne reforme v postopkovnem pravu v letih 1832/33 in 1852 – dotlej je bilo angleško 

pravo ukalupljeno v točno vnaprej določene oblike tožb (tožbenopravno razmišljanje); ko se je 

osvobodilo teh vezi, so se tudi angleški pravniki lahko bolj posvetili materialnemu pravu; 

2.) Judicature Acts v letih 1873–75 – na zunaj je bilo opuščeno razlikovanje med sodišči common 

lawa in kanclerjevim sodiščem Chancery, ki je sodilo po equityju; odtlej so vsa angleška sodišča 

pristojna, da uporabljajo tako pravila common lawa kot equityja; 

3.) materialno pravo so temeljito prečistili in ga uredili na novo (consolidation), odpravili so 

zastarela pravila in sistematično uredili veljavna pravila na mnogih področjih. 

To zakonodajno delo, opravljeno v 19. stoletju, pa angleškemu pravu ni vzelo njegovega 

tradicionalnega značaja. Niso ustvarili nobenih zakonikov po celinskoevropskem načinu in tako 

nadaljnji razvoj in izpopolnjevanje prava ostajata v bistvu naloga (domena) sodišč. Parlament jim je 

odprl le nove možnosti in je bolj zarisal nove črte, kot da bi sam ustvarjal novo pravilo. 

Sicer pa odtlej posredujejo poznavanje angleškega prava Law Reports (od leta 1865) – odločitve 

angleških sodišč se namreč ne objavljeno po uradni dolžnosti –, sistematičen pregled pa Halsbury's 

Laws of England. 

131./1 Pomen zgodovinskega razvoja 

Angleški pravniki dajejo prednost postopku 

Zgodovinske okoliščine oblikovale sistematiko in pojme (torts) 

Ni ločitve med javnim in zasebnim pravom

Zakrnevanje zasebnega prava 

Preprečena recepcija RP 

Zgradba angleškega prava 

Razlika med samimi temeljnimi pravnimi strukturami je najbolj bistvena. 

132./1 Zgradba angleškega prava 

Sistematika 

Pojmi 

Pravno pravilo 

Te razlike v zgradbi so dolgo zanemarjali. Dolgo prevladujoče šolsko mnenje je hotelo v pravu videti 

le vsoto pravil. Iz večje oddaljenosti pa se bistvo prava ne zdijo tako zelo pravna pravila, ki veljajo v 

nekem določenem trenutku, temveč: 

1.) njegova zgradba, ki je temelj teh pravil, ter 

2.) njegova sistematika, pojmi in tip pravnih pravil. 

Tudi poučevanje prava se zanaša na to, da za spreminjajočimi se pravili obstaja sorazmerno trden 

okvir. 

Sistematika in pojmi 

133./1 Sistematika 

Ni razlikovanja med javnim in zasebnim pravom 

Ni členitve na civilno, trgovinsko, delovno, socialna varnost, upravno pravo 

Drugačne delitve: Common law in equity 

134./1 Pojmi 

Ni pojmov kot so:, napake volje, višja sila, pravna oseba 

Specifični instituti: trust, bailment, estoppel, consideration, trespass 

Neprevedljivost, tudi če se pojmi jezikovno ujemajo 

Pravnik iz celinske Evrope stopa na neznana tla, saj: 

1.) s stališča sistematike ne najde niti velikega razlikovanja med javnim in zasebnim pravom; 

2.) niti poznanih členitev, kot so civilno pravo, trgovinsko pravo, upravno pravo ali pravo 

socialnega zavarovanja; 

3.) namesto tega se sreča z neznanimi razdelitvami, predvsem z razlikovanjem med common law 

in equity (delitev le glede na razvoj); 

4.) na področju pravnih figur in pojmov je vse drugače, saj denimo ni pojmov pravice in dolžnosti 

staršev, pravice užitka, pravne osebe, zvijače ali višje sile, napake volje;

5.) sreča pa nenavadne stvari, kot so trust, bailment, estoppel, consideration ali trespass, ki ne 

spominjajo na nič znanega. 

135./1 Torts 

Deceit (prevara) 

Nuisance (motenje posesti) 

Trespass (kršitev LP) 

Conversion (protipravno razpolaganje s tujo premičnino) 

Libel and slander (pisna, ustna razžalitev) 

Rylands v. Fletcher (objektivna odgovornost zemljiškega lastnika) 

Še več: enakosti ni včasih niti, če se pojmi ujemajo; contract denimo ni pogodba (agreement), prevodi 

so pa sploh problematični (equity ni pravičnost). 

Pravno pravilo 

136./1 Pravno pravilo 

Ni primerljivosti 

Legal rule pomeni nekaj drugega (prihaja iz odločbe, je manj splošno) 

Ni razlikovanja med kogentnim in dispozitivnim pravilom 

Celo na ravni pravnih pravil ni primerljivosti. V angleškem pravu, ki temelji na primerih in so ga 

razvili sodniki, pomeni legal rule nekaj drugega kot pri nas pravno pravilo, ki ga je sistematizirala 

pravna teorija ali postavil zakonodajalec. Legal rule: 

1.) je oblikovan manj splošno kot naše pravno pravilo, 

2.) tako da manjka naše temeljno razlikovanje med kogentnim in dispozitivnim pravom. 

Ravno zaradi zadnjega si kodifikacije, kot jo poznamo pri nas, v Angliji skoraj ne moremo 

predstavljati. 

Pomen pravne sistematike 

Razvrstitev na področje je pomembna predvsem zato, ker mora pravnik vedeti, ali je sploh usposobljen 

za reševanje primera pred seboj (vse večja specializacija). 

Posebnosti sistematike in pojmov angleškega prava 

137./1 Sistematika 

Real property 

Company 

Personal property 

Bankruptcy 

Bailment 

Quasi-contract 

Local government 

Conflict of laws

Contracts 

Sale of goods 

Torts 

Master and Servant 

Temeljna dela, ki jih uporablja angleški pravnik, imajo naslove: 

1.) Contracts, 

2.) Torts, 

3.) Real Property, 

4.) Personal Property, 

5.) Trusts, 

6.) Evidence, 

7.) Companies, 

8.) Sale of Goods, 

9.) Bankruptcy, 

10.) Master and Servant, 

11.) Bailment, 

12.) Quasy-Contract, 

13.) Local Government, 

14.) Conflict of Laws, 

15.) Pleading and Practice itd. 

Tudi če te izraze sploh lahko prevedemo, vendar na splošno ne ustrezajo sistematiki in pojmom 

celinskoevropskih pravnih redov. 

Strukturna razlika je pri velikih razlikovanjih med common law in equityjem, med substantive lawom 

in adjective lawom (to zadnje bi prevedli s postopkovnim in dokaznim pravom, substantive law pa kot 

materialno pravo). 

Zgodovinski razlogi za zgradbo angleškega prava 

138./1 Razlogi za različno zgradbo 

R-G – racionalni in logični sistemi (zakonodaja, univerze) 

A pravo zraslo preko posameznih različnih postopkov 

Utesnjenost v procesno pravo 

Te strukturne razlike si lahko razložimo iz različne zgodovine common lawa in rimsko-germanskih 

pravnih sistemov: 

a) rimsko-germanska prava temeljijo na sorazmerno racionalnih in logičnih sistemih, ker so se 

njihova materialna pravna pravila izoblikovala z delom univerz in zakonodajalcev – vedno so si 

zelo prizadevali za logično zgradbo pravnega reda, že da bi olajšali njegovo poznavanje; 

b) angleško pravo pa ima svojo lastno logiko – v celoti je zraslo v ozkih okvirnih pogojih, ki jih 

narekuje postopkovno pravo; šele v novejšem času, namreč zadnjih 100 let, je z opustitvijo starega 

postopkovnega sistema znanost dobila priložnost, da na novo uredi pravno tvarino; odtlej se je 

marsikaj spremenilo, pri čemer pa so se na splošno ohranili že dolgo uveljavljeni pojmi in 

razdelitve. 

Vloga univerz

139./1 Univerze 

Rimsko in kanonsko pravo 

Oxford – 1. redno predavanje o angleškem pravu 1785 (Cambridge 1800) 

Pravniki se niso izobraževali na univerzah 

Še vedno ni nujno, da je odvetnik pravnik 

–Barristers (Inns of Law) 

–Solicitor (Law Society) 

Tudi angleške univerze so od svoje ustanovitve v 13. stoletju poučevale le rimsko in cerkveno pravo, a 

drugače kot v celinski Evropi se angleški pravniki niso izobraževali na univerzah. Zapletenost 

postopkovnega prava jih je odvračala od tega, da bi obiskovali univerzo in tam študirali le pravna 

načela, ki v praksi sploh niso bila uporabna. 

Še danes v Angliji ni nujno, da ima človek univerzitetno diplomo iz prava, da postane odvetnik 

(barrister, solicitor) ali sodnik. Nasprotno, angleški pravniki se kot nekdaj šolajo v praksi: 

1.) barristerji v Inns of Court, 

2.) solicitorji v Law Society. 

Tam niso slišali in tudi ne slišijo skoraj nič o učenem pravu: njihova pozornost velja le problemom 

postopkovnega in dokaznega prava, od katerih sta odvisna uspeh, pa tudi že dopustnost tožbe. 

Common law in equity 

Osnovna razdelitev 

Equity je skupek pravnih sredstev, ki jih je zlasti v 15. in 16. stoletju omogočala kanclerjeva sodna 

praksa, da bi dopolnjevala in popravljala nezadostni in pomanjkljivi sistem common lawa. Kljub 

spojitvi common lawa in equityja z reformo ureditve sodstva leta 1875 je staro razlikovanje ohranilo 

svoj pomen. Še danes se angleški pravniki specializirajo kot common lawyerji ali equity lawyerji, tako 

kot je pravnik pri nas usmerjen bodisi v javno ali v zasebno pravo. 

140./1 Common law in equity 

Equity follows the law 

–Specific performance 

–Undue influence 

Equity acts in personam 

Pravna sredstva equity so stvar presoje 

–‘clean hands’ 

Equity folows the law 

Poseganje kralja, ki ga zastopa kancler, nikoli ne namerava spremeniti obstoječega common lawa ali 

formulirati novih pravnih pravil, ki bi bila odtlej obvezna za sodnike. Prav nasprotno. Kancler se 

izreka za obstoječe pravo: Equity folows the law je izrecno načelo njegove dejavnosti.

V drugih deželah lahko sami pomagajo s tem, da preprečijo zlorabljanje ali izigravanje prava, pri 

čemer se sklicujejo na ordre public ali moralo. Potrebni popravki se pač izvajajo v okviru samih 

uveljavljenih pravnih načel. 

Nasprotno pa kraljeva sodišča v Angliji zaradi svoje omejene pristojnosti in železne postopkovne 

prisile nimajo take svobode delovanja. Zato tisti, ki išče pravico, nima drugega izhoda, kot da se mimo 

common lawa obrne na izredno sredstvo, ki naj – z močjo kraljevih posebnih upravičenj – zrahlja ali 

dopolni togo pravo, kjer morala in vest to nujno zahtevata. 

Primeri uporabe 

Pri neizpolnitvi pogodbe daje common law le povrnitev škode. Oblika tožbe za pogodbene zahtevke – 

assumpsit – je nastala namreč iz deliktne tožbe trespass, ki je dopuščala samo obsodbo na povrnitev 

škode. Odškodnina ti namreč omogoča kritni kup, tj, da kupi npr. blago drugje. A je to povsem 

neprimerno, če je predmet pogodbe unikatna stvar, tj. prav dogovorjena dajatev ali storitev. Tožbe na 

izpolnitev pa pred sodišči common lawa ni bilo. 

Če pa se je stranka obrnila na kanclerja, je ta lahko izdal uredbo, ki je drugo pogodbeno stranko 

pozvala k izpolnitvi prevzete obveznosti (decree of specific performance). 

S tem common law sploh ni bil kršen; dopuščeno je bilo še dodatno pravno sredstvo, ki ga sam ni 

mogel dati. 

Na področju pogodbenega prava ima stari sistem common lawa precej grobo in slabo razvito teorijo o 

napakah volje. Tako obsega npr. pojem sile (duress) samo uporabo fizične sile, ne pa psihične prisile 

(common law pušča praznino). 

Zato mora ukrepati kancler, če si je nekdo zaradi svojega položaja kot roditelj, skrbnik, spovednik ali 

zdravnik priskrbel neupravičeno prednost pri sklenitvi pogodbe ali kako drugače; zadevni osebi 

prepove, da bi se sklicevala na tako pogodbo in zahtevala njeno izpolnitev. To je nauk o undue 

influence, ki bogati pravila o duress s svojim moralnim imperativom. 

Equity acts in personam 

To pomeni, da deluje kancler z uredbami (decree), naslovljenimi na toženo osebo. Odredi ji ali ji 

prepove, da se vede na določen način, in jo pozove, da zaradi svojega dušnega blagra (kancler je bil 

prvotno duhovnik) ravna v skladu z moralnim zakonom in vestjo. 

Če toženec ravna v nasprotju s tako uredbo, ga bodisi zaprejo ali mu zaplenijo premoženje. 

Pravna sredstva equityja so stvar presoje 

Polagoma je postala praksa odločanja na osnovi misli o pravičnosti in primernosti bolj sistematična, 

ker je kancler začel priznavati določeno število tipičnih primerov. Tako se je razvilo določeno število 

pravnih institutov (zlasti trust) in pravnih pojmov (misrepresentation in undue influence, specific 

performance, subrogation itd.), ki izvirajo iz kanclerjeve sodne prakse equityja. 

Kljub izoblikovanju teh pravnih institutov in pojmov je kanclerjeva dejavnost od vsega začetka 

ohranila določeno stopnjo proste presoje. Kancler ukrepa le tedaj, kadar po njegovi presoji primera: 

1.) toženčevo vedenje ni združljivo z vestjo, 

2.) hkrati pa je tožnikovo vedenje brez graje – tožnik mora priti »s čistimi rokami« (clean hands), 

3.) s svojim zahtevkom tožnik tudi ni smel predolgo čakati itd.

Pri uporabi presoje, ki jo odpirajo taka načela, od 17. stoletja dalje vodijo kanclerja številni 

precedenčni primeri. 

141./1 Common law in equity 

Različen postopek pri Chancery 

Po 1875 (Judicature Acts) 

–Vsa sodišča lahko uporabljajo oboje 

–Ista tožba se lahko opira na oboje 

High Court of Justice 

–King’s Bench 

–Chancery Division 

Postopek pri Chancery 

Kancler preiskuje primere, ki mu jih predložijo, po postopku in dokaznem sistemu, ki sta čisto različna 

od common lawa: 

1.) postopek se vedno začne z writom of subpoena; 

2.) equity ne pozna forms of action; 

3.) postopek po sistemu equityja, na katerega vpliva cerkveno pravo, tudi ne pozna porote, pozna 

pa spise in pisni postopek; 

4.) kancler, ki odloča v imenu morale, lahko uporabi za iskanje resnice ukrepe, s katerimi sodnik 

common lawa ne razpolaga. 

Equity in common laws 

Včasih je bilo treba začeti dva postopka v isti zadevi: enega pred sodiščem common law in drugega 

pred kanclerjevim sodiščem. Tak primer je bil, če je npr. nekdo želel izpolnitev pogodbe (pravno 

sredstvo equity) in poleg tega še odškodnino za škodo zaradi zamude (pravno sredstvo common law). 

To stanje se je spremenilo v letih 1873 do 1875. Odtlej lahko vsa angleška sodišča uporabljajo tako 

pravila equityja kot pravila common lawa. Stari postopkovni dualizem je izginil. Danes se lahko v isti 

pravdi ista tožba opira na common law in equity. Prav to pomeni »spojitev common lawa in equityja« 

z Judicature Acts 1873–1875. 

Judicature Acts 1873–1875 

V resnici pa namen Judicature Acts ni bil spojitev common lawa in equityja. Leta 1875 je 

zakonodajalec le pooblastil vsa višja sodišča, da v isti meri uporabljajo common law in equity. Tudi 

pred letom 1875 med obema sistemoma pravil ni bilo protislovja. Samo izid pravde je bil različen 

glede na sodišče. Odtlej pa so sodišča uporabljala oba sistema pravil, vsakega točno tako kot pred 

letom 1875. 

Equity po letu 1875

142./1 Po 1875 

Dodelitev zadev: 

–Nasprotje se zmanjšuje 

–Pravna sredstva niso več merilo za delitev 

–kateri postopek je ustreznejši (ustni ali pisni) 

A sodišča so morala takoj rešiti problem: Katerega od obeh tako različnih načinov postopka naj 

prevzamejo? 

Končno so ohranili oba: 

1.) naslednik kraljevih sodišč: na novo ustanovljenem vrhovnem sodišču (High Court of Justice) 

odločajo sodniki sodišča King’s (Queens) Bench v ustnem in pravdnem postopku common law; 

2.) naslednik equity sodišč: na oddelku (je torej del vrhovnega sodišča!) Chancery Division drugi 

sodniki postopajo pisno in ugotavljajo po uradni dolžnosti kot v časih nekdanje sodne prakse 

equityja. 

Tudi odvetniki ne zastopajo pred obema komorama; kot doslej ostajajo common lawyerji ali equity 

lawyerji. 

To razlikovanje med common lawom in equityjem je kljub precejšnjim spremembam še vedno 

temeljnega pomena za angleško pravo, ker: 

1.) o vprašanju, kateremu senatu vrhovnega sodišča je treba dodeliti neko pravno zadevo, niso več 

odločali glede na zgodovinski izvor pravil, ki jih je treba uporabiti – nasprotno, iskali so 

ustreznejši postopek; equity zajema vse bolj tiste pravne tvarine, za katere se zdi pisni postopek 

posebno primeren, common law pa tisto pravno tvarino, ki se že od nekdaj bolje obravnava ustno 

2.) isti sodniki so morali uporabljati common law in equity: 

a) sicer ni veliko simpatij do razvijanja novih načel equityja (a new equity) – to je naloga 

parlamentov in ne sodnika; 

b) marsikateri nauk common lawa pa vidijo drugače v luči pravil equityja – sodniki so 

denimo razširili pogoje, pod katerimi je mogoče obsoditi na izpolnitev v naravi (specific 

performance) – denimo v primeru neizpolnitve obveznosti pri nepremičninah in 

nematerialnih pravicah je postal običajna sankcija, ne pa še pri premičnem premoženju. 

143./1 Delitev zadev 

Common law 

–Kazensko 

–Pogodbeno 

–odškodninsko 

Equity 

–Real property 

–Trust 

–Gospodarske družbe 

–Stečaj 

–dedovanje

Na splošno se danes ne sprašujejo več po zaželenem pravnem sredstvu, da bi na osnovi tega 

ugotavljali, ali so na področju common lawa ali equityja (pravna sredstva torej niso več merilo, 

temveč, kateri postopek je ustreznejši). Delitev ni logična, stanje pa je sedaj tako: 

1.) common law: 

a) kazensko pravo, 

b) pogodbeno pravo, 

c) odškodninsko pravo (torts); 

2.) equity: 

a) real property 

b) trusts, 

c) gospodarske družbe, 

d) stečaj, 

e) razlaga oporok in urejanje zapuščin (dedovanje). 

Trust 

144./1 Trust 

Settlor 

Trustee 

beneficiar (cestui que trust) 

Uporaba 

–Varstvo poslovno nesposobnih oseb 

–Urejanje zapuščin 

–Ustanove, skladi 

–Izogib davkom pri velikih premoženjih 

Figura trusta 

Trust je temeljna figura angleškega prava, najvažnejša stvaritev equityja. Na splošno temelji na 

naslednji shemi: 

1.) fiduciant, ki ustanovi trust (settlor of the trust) določi, da določene premoženjske vrednosti 

upravlja en ali več 

2.) fiduciarjev (trusteejev) v korist ene ali več oseb 

3.) cestuijev que trust ali beneficiaryjev. 

Settlor oz. ustanovitelj torej nameni premoženje, trustee je upravitelj premoženja, v korist beneficiarja 

pa se premoženje upravlja. 

Tovrstni dogovori (trust) se uporabljajo za: 

1.) varstvo poslovno nesposobnih oseb in poročenih žena, 

2.) urejanje zapuščin, 

3.) za ustanove in neprofitna društva,

4.) v pravu trgovinskih družb in 

5.) pri mednarodnih poslih, 

6.) prav neobhodna pa je za lastnike velikega premoženja, da se s tem izognejo pretiranim 

davščinam na dediščino. 

Bistvo trusta 

Stari common law ne razume trusteeja le kot preprostega upravičenčevega oskrbnika ali zastopnika, 

temveč je lastnik premoženja v trustu, ki ga kot tak lahko upravlja po lastni presoji, pa tudi odtuji, ne 

da bi moral komur koli polagati račune. 

Ni zavezan s pravom (at law), temveč le po svoji vesti, da zaupano premoženje upravlja kot dober 

gospodar in da donos – nazadnje kapital – izplačuje upravičencem. 

Po drugi strani beneficiary po common lawu ne more iztožiti nobenih pravic. Spomniti se moramo, da 

v času, ko je nastala figura trusta, pogodbenih dogovorov sploh ni bilo mogoče uveljaviti po common 

lawu. 

Ker je torej common law odpovedal, je ostala samo pot do kanclerja, če trustee ni upravljal zaupanega 

premoženja v interesu beneficiarjev in jim ni izplačeval donosa. Kancler je v takih primerih ukazal 

trusteeju, da izpolni obveznosti, ki jih je sprejel pri ustanovitvi trusta, ali da ravna tako ali drugače, in 

sicer z zagrozitvijo z osebno kaznijo. Če trustee ni ubogal ukaza, so ga zaprli ali zaplenili njegovo 

premoženje. 

146./1 Odtujitev premoženja 

Odplačna in pridobitelj v dobri veri 

–Izkupiček stopi na mesto premoženja 

Neodplačna ali pridobitelj nedobroveren 

–Pridobitelj samodejno postane trustee 

–Mora upravljati v korist beneficiarjev 

Pri trustu ne gre le za upravljavske pravice, temveč ima trustee polno moč razpolaganja – premoženje 

trusta lahko proda ali celo podari. Pridobitelj postane brez težav lastnik. 

Pri odtujitvi trusta pa se vključi equity na dva načina: odvisno od primera s stvarno ali osebno 

nadomestitvijo (subrogation): 

1.) če gre za odplačno odtujitev in je pridobitelj v dobri veri, stopi na mesto premoženja trusta 

izkupiček (kupnina); odslej velja trustee za trusteeja: 

a) izkupička ter 

b) predmetov, ponovno pridobljenih s tem izkupičkom; 

2.) če gre za neodplačno odtujitev ali pa je pridobitelj nedobroveren (tj. vedel je ali bi moral 

vedeti, da trustee ni smel tako razpolagati), pa lastnina sicer preide na pridobitelja, vendar ta – 

owner at law – hkrati samodejno postane trustee in mora sedaj sam, tako kot njegov pravni 

predhodnik, upravljati premoženje v korist upravičenca trusta. 

Namen premoženja, tj. da gredo koristi beneficiaryju, se torej ohranja ne glede na razpolaganja!

Pravice, ki jih ima cestui ali beneficiary. 

Upravičenec (cestui) prvotno sploh nima pravic (rights) v strogem pomenu besede, ampak ima le 

interese (interests): beneficial interests na premoženju trusta, ki so zaščiteni v določenem obsegu in po 

določenih pravilih equityja. 

145./1 Trust 

LASTNINSKA PRAVICA 

Legal ownership 

–Trustee 

Equitable ownership 

–Beneficiary 

Trust nima nič skupnega z mandatom ali zastopništvom! Njegova osnova je razcepitev lastninske 

pravice (na dva segmenta), katere atributi so dodeljeni: 

1.) deloma trusteeju (legal ownership) – pravna lastnina, 

2.) deloma beneficiaryju (equitable ownership) – ekonomska lastnina. 

V našem pravu je podoben institut v Zakonu o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb: 

skrbniški račun – s sredstvi upravlja skrbniški notar, v korist imetnikov stanovanj. 

Podobna ideja še: 

1.) finančni leasing; 

2.) fiduciarna lastnina; 

3.) užitek; 

4.) stavbna pravica. 

Pojem lastnine v celinski Evropi 

Poznamo lastnino kot vsoto treh pravic: 

1.) usus – uporaba (npr. stanovati v hiši) in upravljanje (npr. vzdrževati hišo); 

2.) fructus, 

3.) abusus – uničenje, odtujitev ali razpolaganje na drug način. 

Prav nenavadno se zdi, da pod izrazom abusus združujemo tako različne stvari. Če smo dojeli, kako 

nezadovoljiva je naša teorija lastnine, smo tako daleč, da lahko razumemo trust. Trustee je lastnik, 

vendar so njegove pristojnosti omejene: 

1.) z ustanovitvenim aktom trusta in 

2.) s kanclerjevimi pravili equityja. 

Praktično ima trustee na splošno pravico, da upravlja premoženje trusta in z njim razpolaga; nasprotno 

pa nima pravice: 

1.) da bi prejemal plodove in

2.) predmete uporabljal ali jih celo fizično uničil. 

Pojem lastnine v Angliji 

Za angleškega pravnika, ki mu je načelo numerus clausus v stvarnem pravu nekaj popolnoma tujega, 

je seveda težko razumljivo, zakaj pri nas – vsaj v teoriji – ne bi bila mogoča razcepitev lastninske 

pravice, s katero ima sam tako dobre izkušnje. Saj on lahko svobodno razdružuje, ne da bi bil vezan na 

vnaprej določene tipe. 

Joint tenancy in tenancy in common 

Glej str. 340 v knjigi. 

Pravniki v celinski Evropi 

Običajno se pravniki v celinski Evropi bolj zanimajo za materialno pravo (substantive law); 

postopkovno pravo bolj zanemarjajo, prav tako dokazno in izvršilno pravo (adjective law). 

Drugačnost angleškega prava 

Za velikega pravnika velja v Angliji sodnik, ki je izšel iz vrst odvetnikov, nikakor pa ne univerzitetni 

profesor. Včasih je le malo pravnikov imelo univerzitetno izobrazbo, saj jih je šla večina skozi šolo 

prakse: pouk pri sodnikih in delo v odvetniških pisarnah. 

Ker so angleški pravniki praktiki, so se osredotočili na postopek: zdrava pamet jim je rekla, da imeti 

prav nič ne koristi, če tudi ne dosežeš svoje pravice. Materialno pravo pa je, nasprotno, do 19. stoletja 

ostalo izredno nenatančno in neizoblikovano. Tako lahko zlasti za angleško pogodbeno pravo rečemo, 

da izvira šele iz 19. in 20. stoletja. 

Pravno pravilo 10 

147./1 Pravno pravilo 

Temelji na primerih (kazuistika) 

Ratio decidendi in obiter dictum 

Pravilo ni abstraktno 

R-G: nujno širše 

Sodnik ne razlaga ampak razlikuje (distinguishing) 

Angleško pravo je izšlo iz vrst postopka common law in je zato po svoji naravi pravo, ki temelji na 

primerih (case law); njegova pravila najdemo predvsem v ratiu decidendi sodb višjih sodišč. Ločiti je 

torej treba: 

1.) ratio decidendi – glavni del odločbe = odločitev sodišča + utemeljitev; 

10 Točke 332.–334. na tem mestu nisem povzemal, ker jim na predavanjih in na diapozitivih prostor izrecno ni 

bil odmerjen. Pomembnejše navedbe so zajete pod drugimi točkami.

2.) strogo ločiti obiter dicta, tj. tista sodnikova izvajanja, ki za razsodbo v pravdi niso nujno 

potrebna in zato tudi ne ustvarjajo pravil; v kakem kasnejšem postopku je torej čisto mogoče spet 

podvomiti o njih; gre za to, kar sodnik še dodatno pove, rešitev izmišljenega primera. 

Pravna pravila so samo v ratio decidendi! 

Angleški legal rule ni abstraktno pravno pravilo; popolnoma je obešen na konkreten primer, ob priliki 

katerega in za katerega rešitev so ga poiskali in formulirali (vezan je na dejanski stan). Kdor bi jih 

hotel abstrahirati, bi popolnoma popačil bistvo angleškega prava in iz sodniškega prava naredil pravo 

učenjakov. Temu so se Angleži vedno upirali; in značilno je, da pravila, ki jih izda zakonodajalec, 

pravzaprav sprejmejo šele potem, ko jih razloži neki sodnik; nato sodnikova verzija pravila pravzaprav 

nadomesti zakonodajalčevo prvo verzijo. 

Angleško pravno pravilo neposredno rešuje neki konkretni primer. Pravzaprav ga tudi lahko 

razumemo in ocenimo obseg njegove veljavnosti le tedaj, če natančno poznamo vse okoliščine 

primera, za katerega je bilo postavljeno. 

Celinskoevropsko pravno pravilo pa je, nasprotno, bolj povezano z moralnim naukom kakor s 

kakršnim koli postopkom, izhaja od pravne vede ali zakonodajalca; primerno je za splošno krmiljenje 

vedenja državljanov v neomejenem številu primerov brez povezave s kakšno posebno pravdo. 

Pravila obeh pravnih družin imajo glede na svoj izvor različen cilj in zato različno stopnjo abstrakcije. 

Celinskoevropsko pravilo je nujno širše kot angleško pravilo. 

Angleški pravniki denimo nimajo abstraktnega pojma krivde, poznajo samo različne oblike 

nezakonitega vedenja – veliko število tortov; pri najpogostejšem tortu – negligencu – bodo vedno 

vprašali, ali je bil v danih okoliščinah toženec zavezan k dolžni skrbnosti (duty of care). 

Odprt in zaprt sistem 

Vsak pravni red rimsko-germanske pravne družine je povezana celota, »zaprt sistem«, v katerem je 

vsa vprašanja mogoče – vsaj teoretično – rešiti z razlago obstoječih pravnih pravil. 

Nasprotno pa je angleško pravo »odprt sistem«. Nima pripravljene primerne materialnopravne norme 

za vsako obliko primera; razpolaga pa s postopkom in z gotovostjo, da lahko s tem reši vsak možen 

primer. 

Angleški sodniki ne uporabljajo tehnike razlage pravnih pravil, temveč izhajajo iz obstoječih legal 

rulov, da bi našli – morda nov – legal rule za odločitev v posameznem primeru. Pri tem izredno skrbno 

proučujejo okoliščine vsakega posameznega primera, da bi ugotovili, kakšni razlogi bi lahko obstajali 

za razlikovanje novega dejanskega stanu od dejanskih stanov prejšnjih primerov. Po angleškem 

pojmovanju nova situacija primera zahteva novo pravno pravilo. Sodnik naj sodi. Njegova naloga ni, 

da bi formuliral splošna pravila, ki segajo preko pravde, v kateri teče postopek. Angleški pojem legal 

rule, ki je dosti ožji od našega pojma pravnega pravila, torej zgodovinsko spada k razvoju common 

lawa; delo sodnikov, ki ne razlagajo, temveč razlikujejo (da se npr. ta dejstvo razlikujejo od 

precedenčnega primera). Ta tipična tehnika distinguishinga je do danes ostala metoda angleškega 

prava. 

Zakonske norme kot izjema 

Naj si angleški zakonodajalec pri formulaciji zakonov še tako prizadeva, da deluje konkretno in čim 

bolj kazuistično, pa vendar ni sodnik. Zakonski predpisi so šele tedaj včlenjeni v angleški pravni

sistem, ko so jih sodišča v normalnem postopku oblikovanja prava sprejela in potrdila – včasih tudi 

nekoliko preoblikovala. Kodifikacija v celinskoevropskem smislu torej teoretično sicer ni nemogoča, 

praktično pa je. 

Inflacija zakonskih pravil 

Angležu se zdi, da naše pravo zarisuje le okvirne črte, znotraj katerih se morejo vsebine pravil pogosto 

spreminjati z lahkoto in na način, ki pravni varnosti ni ravno v korist. Angleško pravo pa pri nas 

vzbuja obraten vtis. Zdi se nam preobremenjeno s pravnimi definicijami, s podrobnimi rešitvami za 

sodnika, ki je vezan na precedenčne primere, medtem ko bi bilo nam ljubše, da bi bile te rešitve 

prepuščene sodnikovi presoji v posameznem primeru. 

Zakonski predpis, ki omogoča presojo, postane v očeh angleškega pravnika veljaven šele tedaj, ko 

večje število sodniških legal rulov natančno določi, kako naj sodnik uporablja svojo presojo. 

Kogentno in dispozitivno pravo 

Angleška predstava o legal rulu ne pušča nobenega prostora za razlikovanje med kogentnim in 

dispozitivnim pravom, ki je tako osnovno v rimsko-germanski pravni družini. Že izraza se upirata 

vsakemu poskusu, da bi ju prevedli v angleščino. 

Viri angleškega prava 

Pregled 

Vpliv univerz in teorije je bil v Angliji manjši kot v celinski Evropi in nikoli se ni noben 

zakonodajalec lotil kodifikacije, da bi korenito na novo uredil pravo. Je tipično sodniško pravo (case 

law), zato se mora obravnavanje njegovih virov začeti s sodno prakso. 

Zakon (statute) je imel v zgodovini angleškega prava vedno le stransko vlogo: omejeval se je na 

popravljanje in dopolnjevanje rezultatov sodne prakse. Medtem so se razmere temeljito spremenile. 

Zakoni (Acts of Parliament) in uredbe (delegated legislation, subordinate legislation) ne morejo več 

veljati za drugorazredne, temveč so dejansko dosegli podoben pomen, kot ga imajo v celinski Evropi. 

Vendar ostaja njihova vloga iz zgodovinskih razlogov drugačna. 

Sodna praksa 

148./1 Sodna praksa 

glavni vir 

vezanost na precedente 

superior courts (višja sodišča) 

inferior courts (nižja sodišča) – večina zadev 

merilo razlikovanja je obseg pristojnosti 

Sodna praksa je glavni vir angleškega prava. 

Različna sodstva 

Angleški sodni sistem je zelo zapleten.

V Angliji ločijo med: 

1.) »visokim sodstvom« – opravljajo ga superior courti (višja sodišča); 

2.) »nizkim sodstvom« – opravlja ga vrsta inferior courtov (nižja sodišča) in razni kvazisodni 

organi, ki izrekajo sodbe (slednji ne veljajo za del sodne oblasti in njihove odločitve nimajo 

učinka, ki bi presegal posamezni primer). 

To se ne ujema z razmejitvijo med prvo stopnjo in pritožbeno stopnjo, kakršno poznamo mi. V Angliji 

je merilo razlikovanja obseg pristojnosti. 

Odločitve superior courtov pod določenimi pogoji pomenijo precedense, po katerih se je treba ravnati 

v prihodnosti. Večina pravnih sporov pa ne pride pred ta sodišča, temveč le pred inferior courte ali 

kvazisodne organe, ki odločajo. 

149./1 Organizacija sodstva 

Supreme Court of Judicature sestavljajo Superior Courts: 

–High Court of Justice (civilne zadeve) 

–Crown Court (kazenske zadeve) 

–Court of Appeal 

»Civil Division 

»Criminal Division 

Supreme Court of Judicature 

Judicature Acts 1873/75 so prinesla poenostavitve in so razne oblike »visokega sodstva« 

(westminstrska sodišča, Chancery itd.) spojili v eno samo: Supreme Court of Judicature. Praviloma je 

najvišja instanca, 11 samo izjemoma pa lahko nadrejena House of Lords zadevo dodatno preveri. 

Court Act iz leta 1971 je prinesel novo reformo, tako da sestavljajo Supreme Court of Judicature tri 

sodišča: 

1.) High Court of Justice – za civilne zadeve: ima tri oddelke: Queen's Bench Division, Chancery 

Division in Family Division; 

2.) Crown Court (1971) – pristojen za kazenske zadeve; 

3.) Court of Appeal – znotraj Supreme Court of Judicature je to druga stopnja, vendar se pri 

presoji omejuje na pravna vprašanja; deli se na: 

a) Civil Division; 

b) Criminal Division. 

150./1 High Court of Justice 

Queen's Bench Division – Lord Chief Justice 

–Admiralty Court 

11 Ime »Supreme Court« je bilo včasih ustrezno, ker ni bilo več nobene poti do House of Lords (Lordske 

zbornice); že leta 1876 pa je bilo spet drugače.

–Commercial Court 

Chancery Division – Vice Chancellor 

–Companies Court 

–Bankruptcy Court 

Family Division - President 

High Court of Justice je za civilne zadeve, ima pa tri oddelke: 

1.) Queen's Bench Division – predseduje Lord Chief Justice; deli se nadalje na: 

a) Admiralty Court; 

b) Commercial Court; 

2.) Chancery Division – predseduje Vice-Chancelor; deli na nadalje na: 

a) Companies Court; 

b) Bankruptcy Court 

3.) Family Division – predseduje president. 

Razlog za delitev znotraj oddelkov – vsak oddelek lahko odloča o vseh pravnih zadevah, ki spadajo v 

pristojnost High Court of Justice – je le zato, da bi imeli za različna posebna področja posebej 

usposobljene sodnike in posebna pravila postopka. 

Vse sodnike izberejo iz vrst odvetnikov (barristerjev, ne solicitorjev). 

Na prvi stopnji odloča sodnik navadno sam. Sodelovanje porote, ki je bilo včasih predpisano pri 

odločanju po common lawu, se danes v zasebnem pravu zgodi le še poredkoma, v takih primerih pa 

tudi ni več treba, da bi bila odločitev porote sprejeta soglasno. 

House of Lords 

151./1 House of Lords 

Proti odločbam Court of Appeal 

Izjemoma, če je dopuščeno 

50 sodb letno 

Pravico odločanja imajo 

–Lord Chancellor – predsednik 

–Lords of Appeal in Ordinary (največ 11 lordov) 

Najvišje sodišče je House of Lords (gornji dom parlamenta) oz. njegov oddelek Appellate Committee 

of House of Lords (3. stopnja). Odloča proti odločitvam Court of Appeal (od leta 1969 v določenih 

okoliščinah tudi že proti odločitvam High Court of Justice), je pa to izjemoma. Izdajo le približno 50 

sodb letno. 

Pravico odločanja imajo: 

1.) lord kancler (ta predseduje zbornici);

2.) Lords of Appeal in Ordinary – gre za največ 11 lordov, ki bili prav v ta namen povzdignjeni v 

– nededni – plemiški stan, torej so lordi po funkciji, ne dedno; 

3.) še nekaj lordov, ki so prej opravljali določene, zakonsko navedene sodniške službe. 

Pravno sredstvo ima obliko petitiona. 

Judicial Committee of the Privy Council 

1./2 Privy Council 

Proti sodbam vrhovnih sodišč v čezmorskih deželah 

Tudi članicah Commonwealtha, ki te instance še niso odpravile (NZ, Malezija, Singapur, Jamajka…) 

Člani House of Lords in sodniki iz čezmorskih dežel 

Tudi uporaba neangleškega prava 

Teoretično le priporočila Kroni 

Praktično podobno avtoriteto kot sodbe House of Lords 

House of Lords je najvišja sodna instanca ne le za Anglijo, ampak za celotno Združeno kraljestvo, 

vendar za Škotsko le na področju civilnega prava. Poleg tega obstaja za nekatera območja nekdanjega 

britanskega kolonialnega imperija enakovredna instanca: Judicial Committee of the Privy Council. 12 

Sestavljajo jo prav ti sodniki iz House of Lords sami ali pa skupaj s sodniki iz čezmorskih dežel. 

Ta organ odloča v glavnem o pravnih sredstvih proti sodbam vrhovnih sodišč: 

1.) britanskih prekomorskih območij in 

2.) tistih držav Commonwealtha, ki te sodne instance še niso odpravile (Nova Zelandija, Malezija, 

Singapur, Jamajka, Gambija itd.). 

Tako morajo sodniki House of Lords pogosto uporabljati drugo pravo in ne le angleškega, kar je za 

nekatere razveseljivo, ker da se tako preprečuje pretirana nacionalna ozkost mišljenja. 

Sodbe, ki jih sprejme ta organ, so teoretično le »priporočila« kroni – tudi po strukturi niso sodbe –, tj. 

priporočila kraljici (Privy Council je svetovalni organ kraljice!), imajo pa, kolikor se izrekajo o 

common lawu, praktično podobno avtoriteto kot sodbe House of Lords (se tudi objavljajo v isti zbirki 

(Appeal Cases)). Gre torej za isti nivo kot House of Lords. 

Inferior courti 

2./2 Inferior Courts 

County Courts – civilne zadeve 

–Spori majhne vrednosti 

–Razveza, če toženec ne ugovarja 

–260 sodnikov – Circuit Judges in Registrars 

Magistrate's Courts – enostavne kazenske zadeve 

–Justices of the Peace – laiki 25.000 

–Pomoč pravnika (clerk) 

12 Glej denimo www.privy-council.org.uk/output/page2.asp.

–V večjih mestih poklicni, plačani 

–Prekrški – prometni Petty offences, summary offences 

O pretežnem številu primerov pa v Angliji ne odločajo superior courti, temveč inferior courti. 

V zasebnem pravu so najpomembnejša prvostopenjska sodišča County Courti (ustanovljeni 1846, ne 

zamenjuj s tistimi iz anglosaškega časa). Naloge oz. pristojnosti so: 

1.) prednje pridejo – ne glede na splošno pristojnost High Court of Justice – praktično vse pravne 

zadeve z nizko vrednostjo spornega predmeta; 

2.) razvezujejo lahko zakonske zveze, če toženi zakonec ne ugovarja. 

Na teh sodiščih je približno 260 sodnikov (circuit judges), o zadevah majhne vrednosti pa lahko 

odloča tudi sodni pomočnik, imenovan registrar. 

V kazenskem pravu razsojajo o prekrških (petty offences, summary offences), zlasti prometnih, 

Magistrates' Courti z laiki kot mirovnimi sodniki (justices of the peace). Ti torej niso pravniki (!), jih 

je pa okoli 25.000 in delujejo nepoklicno ob pomoči pravnika (clerk). 

V večjih mestih so poklicni stipendiary magistrati, ki so pravniki z vsaj sedemletnimi izkušnjami kot 

barrister ali solicitor. Poleg zadev majhne vrednosti so naloga magistratov tudi huda kazniva dejanja 

(indictable offences). Ob koncu predhodne preiskave odločajo, ali je obdolženec dovolj sumljiv, da 

pride njegov primer pred Crown Court. 

Kolikor se odločitve County Courtov lahko izpodbijajo, gre pravno sredstvo – razen pri stečajnih 

zadevah – neposredno na Court of Appeal. Proti odločitvam Magistrates' Court pa vodi pravna pot 

bodisi na Crown Court ali na Queen's Bench Division. 

Ne obstaja nobena lestev, ki te pripelje v House of Lords. Če želiš priti tja, moraš običajno že začeti na 

višjem sodišču! 

Postopki, podobni sodnim 

Na področju uprave in za določena posebna področja so se oblikovali različni organi za izrekanje 

odločb s pristojnostmi, podobnimi sodnim (boardi, commissioni, tribunali); vklapljajo se pred 

Supreme Court of Judicature. Takih organov je približno 2.500. 

Deloma ima funkcijo pravdnega sodstva, deloma pa le preverjajo, ali je nek oblastni organ upošteval 

zakonsko predvideni upravni postopek, zlasti ali je v skladu s predpisi raziskal dejansko stan. Oboje 

govori proti temu, da bi te organe primerjali denimo z nemškimi upravnimi sodišči. 

V Angliji je le ena sama hierarhija sodišče, ni razdelitve v civilna in upravna sodišča, predvsem pa ni 

nobenega višjega sodišča, ki bi bilo specializirano za upravne spore. 

Tudi sicer se upirajo razvoju upravnega prava po celinskoevropskem vzorcu: angleški organi za 

izrekanje odločb naj bi delovali kot inferior courts; kot taki in zasedeni na splošno z nepravniki imajo 

predvsem nalogo, da prava sodišča zavarujejo pred nepomembnimi spori. 

Posebna moč sodnikov 

3./2 Višji sodniki

Visok ugled 

Imenuje kraljica na predlog premierja 

Doživljenjsko (75) 

iz vrst odvetnikov (10 ali 15 let izkušenj) 

samo Queen's Councels 

Ko postane sodnik dobi naziv 

Moč višjih sodišč se kaže v tem, da uveljavljajo in zagotavljajo državljanske pravice in svoboščine. V 

Angliji ni napisane ustave in tudi ne kataloga temeljnih pravic, kot jih vsebuje nemški Temeljni zakon 

iz leta 1949. Parlament ima teoretično neomejeno in neomejljivo pravico urejanja, tudi kadar se dotika 

temeljnih pravic. 

Vendar pa ni v Angliji nič manj varstva temeljnih pravic v primerjavi z državami, ki so jih slovesno 

zasidrale. V Angliji je prostor posameznikove svobode označen s celokupnostjo tradicionalnih 

predstav o vrednotah in vedenjskih pravilih. S tem je omejena tudi suverenost parlamenta. In sodišča 

skrbijo, da se te meje ohranijo. 

Tako prevladuje prepričanje, da ima višje sodstvo še vedno svojo tradicionalno vlogo in da danes celo 

pomeni potrebno protiutež proti zvezi med vlado in parlamentom. Dejstvo, da lahko superior courti 

preverijo vsako odločitev pravnega spora, ima veljavo običajnopravno priznanega ustavnega načela. 

Do tega imajo sodniki nekakšno inherentno pravico. 

Višje sodnike imenuje izvršilna oblast, tj. kraljica na predlog premierja (tu ni razpisov, ampak so 

»poklicani«), prej pa morajo biti uspešni odvetniki (izbira se le izmed petih odstotkov najboljših) z 

desetimi ali 15 leti delovnih izkušenj. Njihov mandat je dosmrtni oz. do največ 75 let starosti. 

Najbolj znameniti sodnik je bil Lord Denning, ki je šel celo pot od 1. stopnje do House of Lords. Sicer 

pa k vsaki stopnji sodi naziv, ki kaže na katerem sodišču si. 

Številna načela angleškega prava poudarjajo pomen visokega sodstva. O vseh pravnih sporih lahko v 

Angliji samostojno odloči Supreme Court of Judicature ali so vsaj pod njegovim nadzorom, ne glede 

na to, ali gre za zasebno, kazensko ali upravno pravo. 

Na High Court of Justice in Crown Court se lahko človek vedno neposredno obrne. Seveda bosta že 

zaradi grozeče preobremenjenosti oddala take pravde, ki jih brez težav lahko obravnava nižja stopnja; 

vendar je to popolnoma v njuni diskreciji. In obratno, primer, ki ga obravnava nižja instanca, lahko v 

vsakem trenutku potegneta k sebi. 

Supreme Court of Judicature ima v vsej deželi res vseobsegajočo pravosodno oblast. Kopiči 

pristojnosti, ki so drugje razdeljene; v Sloveniji izvajajo sodno dejavnost Ustavno sodišče RS, redna 

sodišča (okrajna, okrožna in višja sodišča ter Vrhovno sodišče RS) in specializirana sodišča (delovna 

in socialna sodišča ter Upravno sodišče). 

Neodvisnost sodniškega stanu se kaže končno v izbiri in izobraževanju naraščaja: oboje je pravica 

institucij, ki jih nadzirajo le sodniki in ne univerze ali kake druge službe, neodvisne od sodišč. 

4./2 Nižji sodniki 

Iz vrst recorders (honorarni sodniki – barristers in solicitors) 

Nimajo možnosti za napredovanje 

Justices of the Peace - neplačani 

Nižji sodniki so lahko tudi odvetniki, pa denimo poleg tega še honorarno sodniki. Nižji sodniki nimajo 

možnosti za napredovanje na višje sodišče.

Centralizacija pravosodja 

Včasih je bilo sodnikov zelo malo, vsi pa so bili koncentrirani v Londonu. Zato so se tudi odvetniki 

skoncentrirali v Londonu. Pripadati so morali eni od stanovskih organizacij: 

1.) Gray's Inn, 

2.) Inner Temple, 

3.) Lincoln's inn in 

4.) Middle Temple. 

Se pa centralizacija že rahlja, saj narašča denimo tudi število sodnikov na višjih sodiščih. 

15./2 Odvetniki 

Barristers 

Sollicitors 

Sicer pa imamo: 

1.) barristers – v glavnem v Londonu, ker samo oni lahko nastopajo pred višjim sodiščem; 

2.) solicitors – ti strankam svetujejo v pravnih zadevah in opravljajo pripravljalna dela za 

barristerje; pred nižjimi sodišči lahko nastopajo tudi sami. 

Tožilstvo 

Tradicionalno Anglija tožilstva ni poznala, saj se je zdela prisotnost zastopnika oblasti nezdružljiva z 

neodvisnostjo in dostojanstvom sodišča, a je bil nato leta 1986 ustanovljen Crown Prosecution 

Service. 

Zapoved vezanosti na predhodne odločitve 

16./2 Stare decisis (Rule of precedent) 

Izhaja iz common law 

Strogo šele od zač. 19. stol. 

–Izboljšan sistem poročanja 

Sodbe House of Lords so obvezni precedensi za vsa sodišča (razen HL) 

Sodbe Court of Appeal zavezujejo samo nižja sodišča in v civilnih zadevah tudi CA 

Sodbe posameznih sodnikov HCJ zavezujejo vsa nižja sodišča, ne pa sodnikov iste stopnje 

Razlika v primerjavi s celinskoevropskimi pravnimi redi 

V pravih rimsko-germanske pravne družine sodne odločitve sicer lahko dobijo določeno veljavo, 

vendar razen v izjemnih primerih ne prispevajo k ustvarjanju prava. To tudi ni potrebno, saj že imamo 

sistem pravil, ki je samozadosten. 

Naloga sodne prakse v Angliji pa ni bila le uporabljanje pravnih pravil, temveč jih je tudi oblikovala. 

V teh okoliščinah si je seveda sodna praksa pridobila večji ugled kot v celinski Evropi. Pravnih pravil, 

formuliranih v sodnih odločitvah, se je treba na vsak način držati, ker bi drugače uničili vsako pravno 

varnost in postavili na kocko nadaljnji obstoj samega common lawa.

Dolžnost, da se držijo pravil, ki so jih postavili sodniki (stare decisis; dopolni: etn on quieta movere), 13 

da torej spoštujejo precedense, je sestavni del logike prava sodne prakse. Seveda potrebe po 

predvidljivosti in varnosti prava niso vedno čutili v enaki meri; dejansko se je zapoved vezanosti na 

predhodne odločitve (rule of precedent) z vso strogostjo razvila šele v začetku 19. stoletja. Pred tem so 

si sicer prizadevali, da bi preprečevali protislovja v sodni praksi, in pri reševanju primerov so vedno 

pogosteje upoštevali prejšnje sodbe, toda nihče ni zahteval stroge vezanosti na precedense (ovira je 

bilo pa tudi poročanje – sistem poročanja se je v 19. stoletju izboljšal). Tovrstna zapoved se je pojavila 

šele v teku legalističnih teženj 19. stoletja. K temu so prispevali tudi Judicature Acts s svojo jasno 

preureditvijo strukture sodišč ter izboljšana kakovost sodnega poročanja. 

Pomen in učinkovanje zapovedi 

Zapoved vezanosti na predhodne odločitve lahko – nekoliko poenostavljeno – razstavimo na tri delna 

pravila: 

1.) sodbe House of Lords pomenijo obvezne precedense, po katerih se morajo ravnati vsa sodišča; 

2.) sodbe Court of Appeal zavezujejo vsa nižjestopenjska sodišča in (razen v kazenskih zadevah) 

tudi sam Court of Appeal; 

3.) sodbe posameznega sodnika na High Court of Justice zavezujejo vsa nižja sodišča, ne pa 

sodnikov na isti stopnji; vendar imajo tolikšno avtoriteto, da jim na splošno sledijo različni oddelki 

High Court of Justice in tudi Crown Court. 

Se je pa že pred leti izrazila možnost, da se House of Lords tudi oddalji od načela, če bo to nujno 

potrebno iz razlogov pravičnosti. 

Treba je poudariti, da so zavezujoče samo sodbe višjih sodišč, torej tiste, ki jih izdata Supreme Court 

of Judicature in House of Lords. Odločitve drugih sodišč in organov, podobnih sodiščem, lahko sicer z 

močjo svojih argumentov (persuasive authority) prispevajo k oblikovanju pravil, niso pa obvezni 

precedensi. 

Oblika sodb 

17./2 Sodbe 

Preprost izrek 

Obrazložitev ni potrebna 

13 Stare decisis, "to stand by things decided") is a Latin legal term, used in common law systems to express the 

notion that prior court decisions must be recognized as precedents, according to case law. More fully, the legal 

term is "stare decisis et non quieta movere" meaning "stand by decisions and do not move that which is quiet" 

(the phrase "quieta non movere" is itself a famous maxim akin to "let sleeping dogs lie"). 

In the United States, which uses a common law system in its federal courts, the Ninth Circuit Court of Appeals 

has stated: »Stare decisis is the policy of the court to stand by precedent; the term is but an abbreviation of stare 

decisis et non quieta movere — "to stand by and adhere to decisions and not disturb what is settled." Consider 

the word "decisis." The word means, literally and legally, the decision. Nor is the doctrine stare dictis; it is not 

"to stand by or keep to what was said." Nor is the doctrine stare rationibus decidendi — "to keep to the rationes 

decidendi of past cases." Rather, under the doctrine of stare decisis a case is important only for what it decides 

— for the "what," not for the "why," and not for the "how." Insofar as precedent is concerned, stare decisis is 

important only for the decision, for the detailed legal consequence following a detailed set of facts.« 

In other words, stare decisis applies to the holding of a case, rather than to obiter dicta. As the United States 

Supreme Court has put it: "dicta may be followed if sufficiently persuasive but are not binding."

Ratio decicendi 

–Sodniško pravilo, ki se ga je treba držati 

Obiter dictum 

–Samo persuasive authority 

Angleška sodba je v strogem pomenu omejena na preprost tenor (izrek), ki vsebuje sodniško rešitev 

spora: X mora plačati Y določen znesek. Utemeljitev ni potrebna. Odredijo in ni jim treba upravičiti, 

zakaj. 

Vendar angleški sodnik, zlasti na višjih sodiščih, navadno obrazloži razloge za svojo odločitev. Tega 

ne naredi zato, da bi prepričal stranke v postopku, temveč predvsem zaradi poučevanja študentov 

prava – bodočih barristerjev – ki se po tradiciji učijo prava ob ukvarjanju s praktičnimi primeri na 

sodiščih. 

Sodnik z veliko pripravljenostjo in izčrpno – kot v drugih deželah univerzitetni profesorji – razlaga 

merodajna pravila in pravna načela in se pri tem pogosto ne omejuje na neobhodno potrebno. 

Okoliščina, da angleški sodnik v svojem manj formalnem diskurzu seže toliko dlje, kot je potrebno za 

odločitev v konkretnem primeru, vodi do značilne tehnike distinguishinga. 

Deli sodne odločbe (Legal Opinion): 

• Navedba obstoječih pravnih pravil (recitation of past law) 

• Aplikacija obstoječih pravil na obravnavani primer 

• Nepomembni detajli 

• Ključna dejstva (operative facts) 

• Izrek (holdings) 

• Obrazložitev izreka (rationales) 

• Druge navedbe sodnika ((obiter) dicta) 

Pomembno razlikovati!! 

Pomembna: 

• Operative facts – na njih temelji predecens 

• Holdings = PRECEDENS 

Obrazložitev (Rationales) so samo navedbe, ki so interesantne ne pa zavezujoče. 

(Obiter) Dicta – načeloma brez pomena 

Shopkeeper v Boy 

“Enajstletni deček je šel v trgovino, da bi kupil kolo. Ni imel denarja, vendar je prodajalec vedel, da 

je iz zelo premožne družine, zato mu je prodal kolo a kredit in mu ga izročil. Nista sklenila pisne 

pogodbe, v trgovini pa je bilo dovolj prič, ki bi lahko potrdile, da je deček pristal na kupnino v višini 

500 USD.” 

“Edini primer v tej državi je primer šestletne deklice, ki je kupila psa na podlagi podobne, a zapisane 

pogodbe (tudi na kredit). Vrhovno sodišče države … je v zadevi Kennel v. Girl, odločilo, da ta 

pogodba ni iztožljiva. Sodišče je upoštevalo splošno pravilo, ki ga poznajo tudi druge države, da lahko 

samo odrasli moški sklepajo iztožljive pogodbe.” 

"V tem primeru gre za neiztožljivo ustno pogodbo. Zato se tožba zavrne. To je edini pravičen rezultat, 

ker ženske, otroci in analfabeti nimajo dovolj sposobnosti razsojanja, da bi lahko sami varovali svoje 

interese.” 

Kako ugotoviti precedenčno veljavo te odločbe? Treba jo je razčleniti (case brief)

Common law ni system pravnih pravil, temveč ga sestavljajo odgovori na posamezna pravna vprašanja 

(legal issues). Vzamimo nekaj hipotetičnih pravnih vprašanj iz naslednjih hipotetičnih primerov: 

1. 40-letna univerzitetno izobražena ženska kupi avto na kredit, na podlagi pisne pogodbe. 

Denimo, da ne plača. Ali je pogodba iztožljiva? 

2. 16 letni fant, sirota, ki je zaposlen, želi kupiti hrano na kredit, ki bi ga poplačal s prvo 

plačo. Denimo, da ne plača. Ali je pogodba iztožljiva? 

Poskusite odgovoriti na obe vprašanji ob upoštevanju pravnih pravil iz zadev Kennel v Girl in 

Shopkeeper v Boy. 

Napačno: začeti s pravilom in ga uporabiti na obeh primerih 

Katero pravilo lahko destiliramo iz gornjih odločb? 

‘Pravilo’ lahko izrazimo na dva načina: 

I Samo odrasli moški lahko sklepajo iztožljive pogodbe. Ali: 

II. Ženske, otroci in analfabeti ne morejo sklepati iztožljivih pogodb. 

Obe pravili sta napačni: 

• 40 letna ženska ne bi mogla skleniti iztožljive pogodbe. 

• Ali je 16 fant odrasel ali ne? 

• Ali zna brati? 

Pravilen rezultat = obe pogodbi sta iztožljivi 

Overruling ni potreben. 

Dejstva 

11 letni otrok je kupil kolo na kredit in prodajalec mu ga je izročil. Deček ni plačal kupnine. 

Pravno vprašanje 

Ali je 11-letnik odgovoren zaradi neizpolnitve prodajne pogodbe, če mu je bil predmet prodaje že 

izročen? 

Holding 

11- letnega dečka ne zavezuje ustna pogodba po kateri bi moral v bodočnosti plačati kolo, čeprav mu 

je bilo izročeno v posest. 

Rationale 

11- letni otrok nima sposobnosti razsojanja. Otroci ne morejo sami varovati svojih interesov. 

Dicta 

Ženske, otroci in analfabeti nimajo dovolj sposobnosti razsojanja, da bi lahko sami varovali svoje 

interese.”Pogodbe, ki jih sklenejo ženske, analfabeti in otroci so nične. 

Pri precedensih je pomembno, da jih znaš interpretirati oz. iz njih potegniti bistvo – na ta način 

blefirajo – poudarjajo tisto, kar se njim zdi pomembno. 

Distinguishing: če ti je precedens v korist, boš poudarjal podobnosti, sicer pa razlike – največ razlik se 

najde v dejstvih. 

Tudi sami precedensi so med seboj različni – tudi tisti, ki se nanašajo na zelo podobna dejanska stanja.

Novejši precedens ima več moči, tj. raje se bo uporabilo tega kot starejšega. 

Pravna pravila iz sodnih odločb niso fiksna, se razvijajo, dopolnjujejo – nikoli ne vemo, kaj točno je 

common law! 

Če želiš gotovost, moraš imeti vsaj tri precedense. Če pa ni uporabnih precedensov, se kreira pravilo: 

če je praznina, se začne z zdravo pametjo, pri naslednjem podobnem primeru pa se že upošteva 

prejšnji in se nadgradi. 

Način kreiranja pravnih pravil: 

1.) zdrava pamet; 

2.) analogija; 

3.) razlikovanje. 

Ratio decidendi in obiter dictum 

V praksi pomeni vezanost na precedense, da mora angleški pravnik natančno analizirati ta sodniška 

razpravljanja (glej točko »Oblika sodb«). V reasonih, ki jih navajajo sodniki, mora razlikovati: 

1.) ratio decidendi – obsega tisto, na čemer temelji odločitev kot taka – sodniškopravno pravilo, ki 

se ga bo v prihodnje treba držati; 

2.) obiter dictum – to, kar je še povedano zraven, ne da bi bila odločitev od tega odvisna – 

vrednost je odvisna od prepričevalne moči (persuasive authority), glede na ugled sodnika (bolj v 

Angliji, v ZDA pa ne), njegovega razmišljanja itd.. 

Vezanost na precedense in equity 

Prvotno in dejansko področje uporabe precedenčnega pravila je common law v strogem pomenu 

besede. 

Pri equityju je drugače, saj tu ni moglo biti stroge vezanosti na predhodne odločitve, dokler je equity 

ohranjal svoj prvotni značaj kot pravičnostno pravo in se še ni razvil v sistem pravil, ki dopolnjuje ali 

korigira common law. 

Dandanes razlike ni in je vezanost pri obeh enako stroga. Zato ne smemo imeti napačnih predstav o 

manevrskem prostoru proste presoje angleških sodišč, ko gre za uporabo pravil equityja. Sodnik svojo 

»presojo« izvaja tako, kot predpisujejo številni precedensi. 

Vezanost na precedense in statute law 

Načelo vezanosti na precedense velja tudi za razlago zakonov (statute law). A ravnanje v skladu s tem 

načelom vodi do tega, da se zakonski predpisi hitro izgubijo v goščavi sodnih odločitev, katerih 

avtoriteta kmalu izpodrine avtoriteto samega zakonskega besedila; zaradi množice posameznih 

vprašanj se izgubita duh in namen zakona. Ker na sodišču tudi pri uporabi novih zakonov tako 

prevladuje precedens, so bili zagovorniki zakonov na splošno razočarani. 

Objavljanje in način navajanja odločitev 

18./2 Objavljanje 

House of Lords 75% 

Court of Appeal 25%

HCJ 10% 

Read v.Lyons [1947] A.C. 156 

Zapoved vezanosti na predhodno odločitev je omiljena s tem, da je objavljen samo izbor izrečenih 

sodb: 

1.) pri House of Lords 75 %; 

2.) pri Court of Appeal 25 %; 

3.) pri High Court of Justice 10 %. 

Tako angleškim pravnikom prihranijo množico precedensov, med katerimi bi bilo težko najti resnično 

pomembne primere. Vendar lahko razsojajoče sodišče kot precedens uporabi tudi neobjavljeno 

odločitev, za katero je pač zvedelo drugače. 

Angleške sodbe se navajajo – Read v.Lyons [1947] A.C. 156 – denimo takole: 

1.) Read – tožnik, pri sodbah House of Lords je pa najprej toženec; 

2.) v. – okrajšava »v.«, ki pomeni latinsko besedo versus in jo včasih izgovarjajo tudi kot and ali 

against; 

3.) Lyons – toženec, pri sodbah House of Lords je pa tu tožnik; 

4.) [1947] A.C. 156 – to pove, da je sodba natisnjena v Law Reports, in sicer pri Appeal Cases leta 

1947 na strani 156 in naslednjih. 

19./2 Objavljanje 

Law reports (najbolj znana, kratica L. R.), več serij: 

– ena serija za Sodbe House of Lords in Privy Council 

– tri nadaljnje serije za sodbe treh oddelkov HCJ + Court of appeal 

All England Law Reports 

Weekly Law Reports 

Zakon 

Glej diapozitiv št. 5! 

Vrste zakonskega prava 

Za sodno prakso pride kot drugi vir angleškega prava zakon: 

1.) zakon v ožjem pomenu (statute, Act of Parliament) in 

2.) različne uredbe, ki jih pri izvrševanju zakona izda uprave in ki jih označujemo kot delegirana 

zakonodaja ali subsidiarna zakonodaja. 

Zakoni so zelo ozki, tj. urejajo zelo ozke segmente. 

Kot že rečeno, v Angliji ni zapisane ustave; kar Angleži imenujejo constitution, je:

a) skupek vseh pravil včasih zakonodajnega in včasih sodniškega izvora (poleg tega parlamentarno 

običajno pravo in ustavni sporazumi), 

b) ki v svojem součinkovanju zagotavljajo posameznikove temeljne pravice in omejujejo državno 

samovoljo. 

Tako je zagotovljeno načelo pravne države, angleško izraženo z rule of law. 

6./2 Zakoni 

V primeru konflikta med precedensom in zakonom prevlada zakon, ampak … 

“Statutes are not intended to alter the common law” 

”Legislation normally changes the law for the worse and that it is the court´s task to minimize the 

damage by presuming that common law has not changed 

V primeru konflikta med zakonom in precedensom ima načeloma prednost zakon, vendar bo sodnik 

zadevo tako »obrnil«, da bo poudaril podobnosti s precedensom. 

Klasični nauk 

Klasični nauk vidi v zakonu (latu sensu) drugovrsten pravni vir. Zakon le dodaja dopolnitve in 

popravke k dejanskemu fondu, pravu sodne prakse. V zakonu ne smemo iskati samostojnih pravnih 

načel, temveč le natančnejše določitve in popravke načel, ki so jih določili sodniki. 

7./2 Razlaga zakonov 

The literal rule 

The golden rule (absurd) 

The mischief rule 

The purposive rule (ECJ) 

Kot delo suverenega parlamenta, ki zastopa ljudstvo, seveda zakoni kot taki zaslužijo polno 

spoštovanje. Sodniki naj jih uporabljajo (razlagajo): 

a.) v prvi vrsti dobesedno (literal rule), 

b.) razen če bi dobesedna razlaga pripeljala do nesprejemljivega rezultata (golden rule). 

8./2 Literal rule 

R. v. Harris 1836: Harris bit someone's nose off; it was unlawful to "stab, cut or wound.“ This 

implied that some instrument must be used. 

HL v Leadale v. Lewis 1982: tax statutes with clear meanings should have that meaning favoured; 

even if the result is 'wrong', causes hardship or leaves loopholes that might be exploited. – ne po 

imenu interpretirati 

V primeru R. v. Harris iz leta 1836 je Harris nekomu odgriznil nos, prepovedano pa je bilo »stab, cut 

or wound.« To je impliciralo, da se mora uporabiti neka priprava, tako da se je ugriz po literal rule štel 

za dopustnega.


"If the precise words used are plain and unambiguous, in our judgment we are bound to construe 

them in their ordinary sense, even though it does lead to an absurdity or manifest injustice"- Jervis CJ 

in Abley v. Dale 1851. 

V primeru Jervis CJ in Abley v. Dale iz leta 1851 se je reklo, da se uporabi literal rule kljub temu, da 

vodi v absurd. To zdaj ne velja več. 


"If the words of an Act are clear, you must follow them, even though they lead to a manifest 

absurdity. The court has nothing to do with the question whether the legislature has committed an 

absurdity. [However] If the words of an Act admit two interpretations, and if one interpretation leads 

to an absurdity, and the other does not, the Court will conclude the legislature did not intend the 

absurdity and adopt the other interpretation" R. v. City of London Court Judge [1892] 1 QB 273 

Tudi v primeru R. v. City of London Court Judge iz leta 1892 se je potrdilo, da se uporabi literal rule, a 

se v primeru dveh interpretacij uporabi tista, ki ni absurdna. 

11./2 Golden rule 

Grey v. Pearson (1857) 6 HL Cas 1, "the ordinary sense of the words is to be adhered to, unless it 

would lead to absurdity, when the ordinary sense may be modified to avoid the absurdity but no 

further." 

Keene v. Muncaster 1980. In order to park in a certain way, permission was required from a 

policeman in uniform; the defendant was a policeman in uniform. It was held that permission had to be 

requested (i.e. from someone else). 

12./2 Mischief rule 

Gardiner v. Sevenoaks UDC 1950; a cave was premises (although it would not always be - 

depending on the mischief), since the mischief was the risk of fire which existed in a cave. 

Smith v. Hughes 1960, a prostitute solicited from inside a building to the street. A private building 

was held to be a "street or public place" for the purposes of the Act to avoid the mischief of harlotry. 

Po mischief rulu (mischief = prekršek) 14 ali rulu in Heydon's case je treba zakon razlagati v skladu z 

njegovim zgodovinskim namenom (kar lahko postane težavno, ker v Angliji ne objavljajo materialov 

iz priprave zakona). Gre torej za 'purposive approach', purposive rule pa je obdelan spodaj. 

Primer Gardiner v. Sevenoaks UDC iz leta 1950: kopanje v jami; prekršek je bil ogrožanje delavcev 

na 'premises', vprašanje pa, če je jama (cave) tudi 'premises' (lokacija). Je, a odvisno od okoliščin. 

V Smith v. Hughes pa je šlo za to, da je bila prepovedano nudenje uslug prostitucije na ulici, 

prostitutke pa so stranke vabile z oken. Sodnik je v tem primeru odločil, glede na namen zakona, tj. da 

prepreči tovrstno dogajanje na javnem prostoru (prostitutka je bila resda v zasebni hiši, a je šlo za 

klasičen obid zakona). 

14 Within the context of law, the mischief rule is a rule of statutory interpretation that attempts to determine the 

legislator's intention. Originating from a 16th century case in the United Kingdom, its main aim is to determine 

the "mischief and defect" that the statute in question has set out to remedy, and what ruling would effectively 

implement this remedy.

13./2 Purposive rule 

“If judges use a purposive approach, they are engaging in an essentially legislative function, which is 

a breach of the doctrine of the separation of powers.” 

Sodnik se ne sme sklicevati na “legislative history” 

"We can only take the intention of Parliament from the words which they have used in the Act" - 

Lord Reid in I. R. C. v. Hinchy 1960 

Od 1993 le izjemoma (Pepper v. Hart) 

Za purposive rule (po namenu zakonodajalca) je bilo rečeno, da ni primeren, ker sodnik prevzame 

mesto zakonodajalca, kar ni skladno z načelom delitve oblasti. Sodnik se torej ne sme sklicevati na 

nastajanje nekega predpisa (legislative history); upošteva se samo tisti namen zakonodajalca, ki izhaja 

iz zakona. 

Leta 1993 so prebili to prepoved razlage po namenu, a gre le za izjemo. Tako se purposive rule oz. 

namen upošteva le pri zakonodaji EU! 

Sicer pa je treba kot izjeme od common lawa zakone razlagati restriktivno v skladu z načelom 

exceptio est strictissime interpretationis. 

Jedro klasičnega pojmovanja je v tem, da na zakon ne gledajo kot na normalno pojavno obliko prava. 

Je tujek v angleškem pravnem sistemu. Sodniki ga seveda uporabljajo, toda pravilo, ki ga vsebuje, se 

kot del angleškega prava uveljavi šele takrat, ko ga – in v obliki, kot ga – uporabijo in razlagajo 

sodišča. Z drugimi besedami: brž ko je mogoče namesto zakonskega besedila navajajo sodbe, ki zakon 

uporabljajo. Šele ko obstajajo take sodbe, angleški pravnik v resnici ve, kaj hoče zakon, kajti šele tedaj 

je pravno pravilo tako, kot ga je navajen, namreč v obliki sodniškopravnega pravila. 

Pomen zakona danes 

Največje težave ima angleški pravnik končno pri razlagi prava ES, ker: 

1.) ravnati se mora po razlagalnih metodah ES, ki so mu tuje; 

2.) uporabljati mora pravna pravila abstraktno-splošnega značaja, s kakršnimi se v svojem 

otoškem izročilu ni nikoli srečal. 

Common law in novo zakonsko pravo 

Poleg tradicionalnega common lawa v Angliji na nekaterih pravnih področjih nastaja dopolnjujoč 

sistem pravil, ki izhaja od zakonodajalca ali od uprave in spominja na upravno pravo v celinski 

Evropi. Novo pravo imamo lahko, ker ga uporabljajo upravni organi, dejansko za upravno pravo (law 

of administration) v nasprotju s tradicionalnim pravniškim pravom (lawyers' law). To novo pravo pa 

se pogosto dosti neposredneje in močneje tiče posameznega državljana (pokojnine, socialna varnost 

itd.) in tudi gospodarstva (gospodarsko pravo) kot tisto staro pravo, katerega uporaba je v celoti ostala 

pri pravnikih in tradicionalnih sodiščih. 

Način navajanja zakonov 

Zakone navajamo brez datuma in s kratkim naslovom (short title), ki si ga vsak zakon določi sam, npr. 

Local Government Act 1948. Za zakonske člene, sections, se uporablja okrajšava s., ki ji sledi številka 

člena. Odstavki se imenujejo subsections, okrajšamo subs..

Običajno pravo 

Poleg sodne prakse in zakona velja običajno pravo (custom) kot tretji pravni vir le za tretjerazrednega 

in ga s preostalima dvema ni mogoče primerjati. 

Angleško pravo ni običajno pravo. Splošno običajno pravo kraljestva, ki izvira iz pradavnine (general 

immemorial custom of the realm), iz katerega teoretično izhaja common law, je bilo vedno le preprosta 

izmislica. Sicer je common law lahko prevzel kot pravila različne običaje, ki so tedaj veljali. V celoti 

pa se je razvil kot pravo sodne prakse, temelječe na razumu, ki naj bi pravzaprav nadomestilo pravo 

anglosaškega časa, ki je temeljilo na pravnih običajih. 

Krajevno in trgovinsko običajno pravo 

Običajno pravo je danes v angleškem pravu v veliki meri potisnjeno v ozadje. To izhaja iz pravila, da 

običajno pravo zavezuje le takrat, če velja iz pradavnine (immemorial). 

Ta dokaz obstoja iz pradavnine pa zahtevajo samo pri krajevnem pravu (local custom), ne pa pri 

trgovinskopravnem običajnem pravu (mercantile custom). Zato na tem področju, odkar se je 

trgovinsko pravo zlilo s common lawom, priznavajo obstoj pravno obvezujočega običajnega prava. 

Dejanski pomen običajnega prava 

Strogo pravno običajno pravo komaj kaj šteje, v angleškem življenju pa ima odločujočo vlogo. 

Privilegij, denimo, ki ga imajo barristerji, da pred višjimi sodišči sprašujejo priče, ne temelji na 

pravnem pravilu, temveč le na usual practicu, torej običajnem pravu. 

Tako je več primerov, ko družbeno življenje obvladujejo načini vedenja, ki so običajni že od nekdaj in 

o njih nihče ne dvomi. A ti tradicionalni načini vedenja ne morejo veljati niti za pravni običaj in še 

manj za dejansko pravo, dokler ne dobijo sodniškega blagoslova. Ni pa čisto jasno, ali in kako bi bilo 

to mogoče. 

Teorija in razum 

Common law je prvotno temeljil na razumu, čeprav je bilo to najprej zakrito z izmislico običajnega 

prava iz pradavnine. Dokler še niso bila izoblikovana natančnejša pravila, je ostal razum neizčrpen vir, 

iz katerega so črpali sodniki, da bi zapolnili praznine angleškega pravnega sistema in ga razvijali 

naprej. 

A v rimsko-germanski pravni družini zelo nerado priznamo obstoj pravnih praznin, kazuistični značaj 

angleškega prava pa nujno pušča veliko praznin in tako razum odkrito priznavajo za pravni vir, ki je 

poklican, da zapolni prav te praznine. 

Če precedensi nobene rešitve nujno ne predpisujejo, mora sodnik odločati po razumu. A s tem 

razumom ni mišljen kakšen nedoločen ljudski občutek za pravičnost (zdrava pamet); gre za sodniški 

razum, ki si prizadeva za povezan pravni sistem. 

41./2 NEKATERE OSNOVE ANGLEŠKEGA PODBENEGA PRAVA 

• M. H. Whincup, Contract law and Practice, Kluwer Law international, The Hague[etc.] 2001 

(fotokopije) 

42./2 Contract 

• Parties' intention to be bound

• Certainty as to terms 

• Valuable consideration 

• (Offer and acceptance) 

Contract ni enako kot agreement. Agreement je: 

1.) soglasje volj še ni pogodba (!); 

2.) agreement ni pravno zavezujoč. 

3.) agreement ni iztožljiv; 

Agreement + Consideration = Contract 

– to je pravno zavezujoče 

Angleško pravo bo agreement (oziroma arrangement ali understanding, če se uporabi nevtralen izraz) 

obravnavalo kot contract, če izpolnjuje tri glavne zahteve: 

1.) the parties' intention to be legally bound – pomembna je volja strank, da se zavežeta; 

2.) certainty as to terms – vsebina zaveze, obveznosti stranke; 

4.) valuable consideration. 

Če so izpolnjene te zahteve, je rezultat običajno veljavna, zavezujoča (iztožljiva) pogodba. 

INTENTION 

Sodnik mora odkriti in potem uveljaviti (give effect) namene oz. smotre strank (intentions). Včasih pa 

je dejanski namen (smoter) ene od strank nemogoče izvršiti, tako da lahko gleda zgolj na zunanji 

izgled agreementa in zaobjame le tisto, kar so stranke objektivno gledano nameravale (objectively 

appear to have intended) – kar je lahko povsem drugačno od dejanskih namenov. 

Kot stvar splošnega načela v common law »agreements in domestic, family or social settings« niso 

mišljeni, da bi bili pravno izterljiv (enforceable). 

Drugače pa je, če so izjave ali obljube dane v komercialnem kontekstu – kar lahko vključuje tudi 

družinsko podjetje oz. dejavnost. Se pa mora ločiti med: 

1.) prodajnim »nakladanjem« (sales talk oz. puff), ki je brez pravnega učinka; 

2.) izjavah o dejstvih, ki naj pritegnejo drugo stranko v pogodbo (t. i. representations) in med 

3.) dejanskimi pogoji (vsebino) pogodbe. 

43./2 Volja 

Reklame 

• Carlill v. Carbolic Smoke Ball Co., 1893 

• Gentlemen’s agreements (honour clause) 

Rose & Frank v. Crompton, 1923 

Edwards v. Skyways, 1964 

Reklame 

Reklame načeloma ne zavezujejo, saj so preveč splošne, pomenijo le informiranje potencialnih kupcev 

ali vabilo na vstop v pogajanja glede pogojev za morebitno kasneje sklenjeno pogodbo (invitations to 

treat).

Izjemo pomeni sodna odločba v primeru Carlill v. Carbolic Smoke Ball Co. iz leta 1893: 

1.) šlo je za reklamiranje tablet proti gripi, kjer so rekli, da če vseeno zboliš, da dobiš 100 funtov; 

2.) neka gospa to naredila in zahtevala izplačilo, ker je zbolela, a je proizvajalec rekel, da niso 

mislili resno (da je šlo za puff) oz. da je šlo največ za vabilo za pogajanja; 

3.) sodnik je rekel, da je reklama vsebovala jasno in dejansko ponudbo, prav tako je bil dokazan 

sprejem ponudbe, tako da ni moglo iti za puff; 

4.) alternativno je družba trdila, da ne moreš skleniti pogodbe z neznano osebo, ki ni formalno 

sprejela pogodbe; 

3.) sodišče je zavrnilo tudi to in prisodilo plačilo 100 funtov in reklo, da zavezuje tudi javnosti 

dana izjava (kot nagrada za najdbo izgubljenega kužka – ni treba, da se javiš in predstaviš prej oz. 

da napišeš npr. pismo, da sprejemaš ponudbo). 

Sledi torej, da oglasi, ki zgolj obljubljajo brez predloga ali zahteve za dejanjem (reciprocal action) 

bralca oglasa, niso izvršljivi. 

Gentlemen's agreement (honour clauses) 

V poslovnih odnosih se namen strank, da se zavežeta, domneva. Lahko pa se stranki dogovorita 

drugače. Primer: 

Rose And Frank Co V Jr Crompton & Bros Ltd (1923) 2 Kb 261 Ca; (1925) Ac 445, HL 

The defendant manufactured carbon paper in England. The plaintiff bought the defendant's paper and 

sold it in New York. After dealing with each other for a number of years they entered into a written 

agreement as to the plaintiff having exclusive rights to buy and sell the defendant's goods. The 

agreement stated inter alia: 

"This arrangement is not entered into, nor is this memorandum written, as a formal or legal 

agreement, and shall not be subject to legal jurisdiction in the Law Courts either of the United 

States or England, but it is only a definite expression and record of the purpose and intention 

of the three parties concerned, to which they each honourably pledge themselves with the 

fullest confidence - based on past business with each other - that it will be carried through by 

each of the three parties with mutual loyalty and friendly co-operation.« 

Following a series of disputes the plaintiff claimed that the defendant was in breach of the agreement 

and the trial judge held that it was legally binding. 

Court of Appeal: “As the agreement clearly expressed that it was not intended to be legally binding, 

Crompton is not liable in damages.« 

Honour clause mora biti nedvoumna. 

V primeru Edwards v. Skyways iz leta 1964 je delodajalec zaposlenim obljubil odpravnine, če dajo 

odpoved, nato pa ni hotel plačati. Ključno je bilo vprašanje, ali so dali odpoved zaradi odpravnine 

(vzročna zveza) – če je odgovor pozitiven, je iztožljivo, sicer pa ne. 

CERTAINTY 

45./2 Gotovost Gotovost pogodbene vsebine 

• Dogovor o ključnih določbah 

• “price to be agreed” 

• Harvey v. Pratt, 1965 

• Načelno soglasje 

• Malcolm v. Oxford University, 1991

• Australian and New Zealand Banking v. Frost, 1989 (AUS) 

V skladu s prej navedeno zahtevo po dejanskem oz. pripisanem namenu biti pravno zavezan (intention 

to be legally bound) je jasna potreba za gotovostjo ali jasnostjo izrazov v pogojih (terms) pogodbe. 

Splošno načelo je, da bo neuspeh glede sporazuma, tj. nesoglasje o bistvenih pogojih (ključnih 

elementih) pogodbe ali dvom o pomenu takega pogoja najverjetne povzročil, da bo contract neiztožljiv 

(unenforceable). Taki elementi so denimo: 

1.) cena, 

2.) plačilo, 

3.) količina, 

4.) datumi ipd. 

V primeru May and Butcher v The King iz leta 1929 je bila klavzula »at a price to be agreed«. To še 

ni štelo za pogodbo, ampak predpogodbo. To pa ne velja, če cena ni bistven element pogodbe! 

Na splošno sodniki želijo dati ekonomsko veljavo spornim dogovorom, tj. raje, kot da jih razveljavijo 

oz. razglasijo za nične s strogo ali dobesedno interpretacijo (»pravo naj ne bo uničevalec kupčij«). 

A je včasih težko zadovoljiti te težnje. V primeru Harvey v. Pratt, 1965, je šlo za najem nepremičnine, 

določeno pa je bilo vse razen tega, kdaj stopi v veljavo. Sodišče je reklo, da je to ključni element in da 

»pogodba« ni iztožljiva, tj. da je void zaradi »uncertainty«, ni pa niti poskušalo ugotoviti, kateri datum 

sta imeli stranki v mislih. 

Včasih pa sodišče mora sprejeti, da je kak element negotovosti neobhoden in nepomemben, denimo v 

pogodbi za »približno 1000 ton« ali dostavo »na ali okoli dogovorjenega datuma«. Pogodba ni torej 

nujno negotova zgolj zato, ker omogoča eni strani, da spremeni nekatere podrobnosti. 

Agreements in principle 

Včasih pa je dovolj načelno soglasje. Pri gospodarskih pogodbah. 

V primeru Malcolm v. Oxford University, 1991, je šlo za dogovor med založniškim podjetjem in 

avtorji o pisanju učbenika, a nista bila določena niti cena (honorar) niti honorar. 

Sodišče je reklo, da to niso bistveni elementi in da je iztožljivo. Pri teh pogodbah je bistven dogovor, 

da nekdo napiše knjigo na neko temo, ostalo pa ni tako pomembno. 

V primeru Australian and New Zealand Banking v. Frost, 1989 (AUS), je spet šlo za založniško 

pogodbo, a je tu sodišče reklo, da sta cena in količina bistvena elementa ter da pogodba ni iztožljiva. 

Šlo je za reklamno brošuro in ne za učbenik kot zgoraj. 

Učbenik je specifična publikacija, zato je razlika! 

Conditional terms (pogojni dogovori) 

46./2 Gotovost 

• Pogojni dogovori 

o Without prejudice 

o Subject to contract 

• Letters of intent 

o B.S.C. v. Cleveland Bridge Co., 1984

S klavzulama »without prejudice« ali »subject to contract« si zagotoviš, da se lahko umakneš oz. 

dosežeš, da nihče tega ne bo interpretiral kot pogodbo. Gre za to, da si stranki pustita oz. imata namen, 

da dosežeta soglasje in se zavežeta še o drugih elementih. A če gre le za to, da se ustna pogodba 

zapiše, to nič ne spremeni in tak originalen usten dogovor oziroma provizoričen (začasen) dogovor 

potem je iztožljiv. 

Letter of intent (pismo o nameri) 

Tako pismo o nameri ne zavezuje. Gre za izraz pripravljenosti, da se sklene pogodba, uporabi pa se 

predvsem, ko je za izpolnitev treba izvršiti vrsto daljših pripravljalnih dejanj. 

V primeru B.S.C. v. Cleveland Bridge Co., 1984, je kupec v teku pogajanj poslal pismo o nameri, v 

njem pa je pisalo, da bi radi čimprejšnjo dobavo, zato so prosili proizvajalca, da začne delati in 

dobavljati še pred sklenitvijo pogodbe: 

1.) stranki se nato nista dogovorili o pogojih pogodbe, kupec pa zaradi spora glede cene in časa 

dobave ni hotel plačati predhodnih dobav, saj pogodbe kasneje nista izpolnila; 

2.) proizvajalec je vložil obogatitveno tožbo in zmagal, ker je kupec dobil hitro dobavo, za katero 

je prosil v pismu o nameri; 

3.) kupec pa je tožil na odškodnino zaradi prepozne dobave – sodišče je reklo, da je to tožba glede 

kršitve pogodbe (breach of contract claim) in ker pogodbe ni bilo – torej ne moreš kršiti 

pogodbenega roka – mu odškodnina ni pripadala. 

Letter of intent se uporablja tudi za pogajanja pred sklenitvijo pogodbe. Če je pogodba nato sklenjena, 

se lahko pismo o nameri interpretira kot ponudba. Taka pogodba pa ne bo razveljavljena zgolj zato, 

ker je bil del nje originalno zapisan kot pismo o nameri. 

Letter of comfort 

47./2 Letters of comfort 

Kleinwort Benson Ltd V Malaysian Mining Corp Bhd (1989) 1 All Er 785, (1989) 1 Wlr 379, CA 

»It is our policy to ensure that the business of (....) is at all times in a position to meet its 

liabilities to you under above arrangements.« 

Commonwealth Bank of Australia v. TLI Management, 1990 (AUS) 

»We confirm that the company will complete takeover arrangements …« 

Letter of comfort (tolažba, ugodnost, lagodnost) je namenjen temu, da se eni stranki zagotovi, da 

lahko varno deluje na določen način – gre za moralno, ne pa za pravno zavezo glede tega! 

Primer Kleinwort Benson Ltd. v. Malaysia Mining Corp., 1889: 

1.) družba hči je potrebovala velik kredit; 

2.) družba mati pošlje banki pismo, v katerem zapiše, da je »v skladu z našo poslovno politiko, da 

hčerinska družba poravna svoje obveznosti do vas – banke« (»It is our policy to ensure that the 

business of (....) is at all times in a position to meet its liabilities to you under above 

arrangements.«); 

3.) družba hči je dvakrat vzela kredit, v obeh primerih pa je družba mati dala tako izjavo; 

4.) sodišče 1. stopnje je reklo, da je to garancija in da mora družba mati plačat, sodišče 2. stopnje 

pa je reklo, da ni garancija, da je presplošno (statements of facts as to company policy) in da ni 

pravne zaveze.

So pa kritike glede tega, saj so bila toženčeva zagotovila očitno namenjena ustvarjanju pravnih 

posledic in so jih dejansko tudi imela – prepričala so banko v odobritev kredita. Nekateri menijo, da 

daje to prevelik poudarek besedni konstrukciji, obenem pa, da spodbuja poslovno nemoralnost. 

Primer Commonwealth Bank of Australia v. TLI Management, 1990 (AUS): 

1.) ni šlo za odnos mati hči – družba mati je imela le namen prevzeti družbo hči; 

2.) banka dala kredit hčeri, družba mati pa je poslala banki letter of comfort, v katerem je potrdila, 

da bodo izvršili prevzem (»We confirm that the company will complete takeover arrangements 

…«); 

3.) sodišče je reklo, da je izjava premalo konkretna, da bi zavezovala družbo mater – da izraz 

»confirm« ni dovolj, da je v tem primeru dvoumen in da je šlo zgolj za izraz namena; 

4.) ta odločitev je bila sicer kritizirana. 

Pri gospodarskih pogodbah morajo biti izrazi jasni, precizni, nedvoumni! 

Course of dealings; trade usages; implied terms 

Predhodno poslovanje med stranka je lahko tudi uporabljeno za razlago očitnih negotovosti v njunem 

dogovoru, prav tako pa lahko pri tem pomaga medsebojna pogodbena zgodobvina strank in/ali običaji 

v panogi. 

CONSIDERATION AND ESTOPPEL 

58./2 Consideration 

Consideration je nujen za iztožljivost pogodbe, ni dovolj soglasje volj. 

V kontinentalnem pravu imamo pacta sunt servanda, tj. je notri moralni element. Angleži pa tega 

nimajo, ampak utemeljujejo vztrajanje pri pogodbi z ekonomskim interesom obeh strank. 

59./2 Gospodarske pogodbe 

»In consideration of payment of the sum of € 10,000 the seller agrees to sell…« 

»In consideration of the buyer´s promise to pay € 10,000 the seller agrees to sell…” 

Consideration je obljuba nasprotne dajatve, izpolnitve, ali pa sama nasprotna dajatev. Izrecno se 

opredeli tudi obveznost druge stranke. Samo v tem primeru je iztožljivo, je contract. 

Gre za to, da oseba ne more uveljaviti obljube, če ni sama dala za to consideration, bistvo ideje pa je v 

mutuality ali reciprocity (a quid pro quo). Gre za ceno, za katero se promisee strinja da jo bo plačal oz. 

neko dobrino, ki jo bo prenesel v zameno za obljubo druge osebe. 

Enostranska ponudba (bare promise ali nudum pactum) ni iztožljiva! A če je notri tudi znesek za 

plačilo, potem je lahko iztožljiva; tako v angleškem pravu naredijo trdno ponudbo. 

Predpostavke za tožbo so bile že v preteklosti: 

1.) nedopustno ravnanje; 

2.) škoda na eni strani. 

Izjeme od consideration: 

1.) darilna pogodba – tu forma (»deed«)nadomesti consideration;

2.) estoppel – tudi ta lahko nadomesti consideration. 

60./2 Temeljna pravila 

Consideration must not be past 

Consideration must move from the promisee 

Consideration must be sufficient 

Consideration mora izpolnjevati določene predpostavke: 

1.) ne sme biti pretekla, 

2.) mora biti vzajemna; dati jo mora tisti, ki nekaj prejme, tj. komur se kaj obljubi (promisee) – 

tisti, ki dobi obljubo, consideration mora dati tistemu, ki je prvi obljubil; 

3.) biti mora zadostna, učinkovita – imeti mora neko ekonomsko vrednost. 

61./2 Consideration must not be past 

Executory - obljuba, da boš nekaj storil; 

Executed - nekaj, kar storjeno/dano; 

Past - izvršeno dejanje ali dano obljubo brez pogodbenega namena; npr. stranka nekaj naredi 

zastonj, naknadno hoče imeti plačilo. 

Prvi dve sta veljavni obliki consideration, zadnja pa ne, tako da naknadna obljuba ne more biti 

izterjana. Če originalno dejanje ali obljuba nista izraz odgovora na neko dejanje ali obljubo, se 

slednjega ne da izterjati. 

Za izvršeno (executed) konsideracijo gre običajno pri enostranski pogodbah, kjer stranka zahteva 

storitev določenega dejanja v zameno za svojo protidajatev. Za tak primer bi šlo, če bi ena stranka 

izgubila telefon in bi v oglasu obljubila tistemu, ki telefon najde, nagrado. Plačilo nagrade bi postalo 

obvezno šele, ko bi druga stranka telefon našla in s tem opravila določeno zahtevano dejanje. Obljuba 

nagrade v tem primeru predstavlja konsideracijo, ki je bila dana že predhodno. 

Izvršljiva (executory) konsideracija pride v poštev v primeru, da gre za pogodbo, ki bo izpolnjena 

nekje v prihodnosti. V tem primeru gre za vzajemne obljube. Kot primer lahko služi prodajna obljuba, 

ki se mora izpolniti v letu 2010. Prodajalec obljubi, da bo takrat blago dobavil, kupec pa bo ob dobavi 

plačal kupnino. Konsideracijo tako predstavlja obljuba prodajalca, da bo dobavil ter kupca, da bo 

poravnal kupnino. 

Pretekla (past) konsideracija navadno ne šteje za pravno veljavno. 15 V tem primeru predstavlja 

konsideracija nekaj, kar je že bilo dano ali storjeno in ni v nobeni zvezi z drugo obljubo ali dejanjem. 

V takem primeru sploh ne pride do pogodbe. Takšne obljube niti ni mogoče iztožiti, ker nima 

pravnega varstva. Za preteklo konsideracijo gre pri prodajnih pogodbah, kjer je blago že prodano, 

prodajalec pa kasneje obljubi garancijo za dano blago. 

62./2 Consideration must not be past - primeri 

Roscorla v. Thomas, 1842 

Re Casey’s Patents, 1892 

Pao On v. Lau,1979 

Primer Roscorla v. Thomas, 1842: 

1.) prodajalec dobavi konja in kupec ga plača, prodajalec pa nato ob dobavi zagotovi, da konj ni 

»zloben«; 

2.) konj kasneje brcne novega lastnika, kupec pa hoče odškodnino, ker da je prodajalec kršil 

pogodbo; 

15 Coronna, str.53.

3.) sodišče zahtevek zavrne, češ da je bila garancija, da konj ni »zloben« dana naknadno, tj. ne v 

zameno za kupnino, s tem pa je bil ta obljuba brez protiusluge (brez consideration). 

Ameriški UCC pa zavrača oz. pravi, da so naknadne obljube ali »garancije« iztožljive celo brez 

consideration, če so dejansko del poslovne transakcije. 

Primer Re Casey’s Patents, 1892: 

The holders of letters patent employed Casey to promote their invention in the commercial world. 

Afterwards, they undertook in a letter, "in consideration of his services as manager in working the 

patents" to give him A one third share of the patents. Later, the other patent holders attempted to have 

his name removed from the Register of Patents. 

Sodišče: 

Counsel then said that it was really past consideration, in that it refers to past services - and past 

services cannot support a future promise. The correct approach is to look at the document and see if it 

cannot receive a proper effect. A past service raises an implication at the time it was rendered, that it 

was to be paid for. When subsequently there is evidence of a promise to pay, that may be seen as an 

admission which fixes the amount of the bargain, on the basis of which the service was rendered. 

Komentar: 

[NB. Bowen's argument really is a factual one rather than a legal one. He is saying that on the 

evidence adduced he is able to infer that payment was part of the original agreement. As such, the 

decision would carry little value as a precedent. 

One gets the impression that Bowen was determined to find grounds for finding an enforceable 

contract for the payment]. 

Primer Pao On v. Lau, 1979: 

1.) prodajalec proda delnice kupcu in mu obljubi, da bo pokril razliko med nakupnim in morebiti 

padlim tečajem; 

2.) kupec je dokazal, da je bila garancija pogoj, da je sploh kupil, tj. da je kupnina consideration, 

zato mu sodišče ugodilo; 

3.) sodišče je dejansko ugotovilo, da sta bili tisto, kar sta se zdeli dve transakciji, zgolj ena. 

63./2 Consideration must move from the promisee (vzajemnost) 

Pogodba v korist tretjega 

Tweddle v Atkinson 

Garancije proizvajalca 

Collateral contract 

–Heilbut Symons v. Buckleton,1913 

–Barry v. Davies, 

–Wells v. Buckland Sand,1964 

–Andrews v. Hopkins, 1965 

Consideration mora dati tisti, ki nekaj prejme, dati pa jo mora tistemu, od katerega je prejel, ne 

tretjemu (vzajemnosti obljub).Problem nastane pri tri- in večstranskih razmerjih. 

The second principle of the doctrine is that the consideration must move from the promisee - the 

person to whom the promise is made. This is another way of stating the privity rule: consideration 

must be provided by the promisee who is a party to the contract. This rule is shown in the case of 

Tweddle v Atkinson. 16 Mr Tweddle, Jr married Ms Guy. After the marriage their fathers made a 

contract in which Mr Tweddle, Sr promised to give one hundred pounds to his son and Mr Guy 

16 

(1861) 1 B. & S. 393.

promised to give his daughter two hundred pounds. But Mr Guy died before he could give the money 

to his daughter, so his consideration of two hundred pounds never moved. The executor of his estate 

refused to pay the money to Mr Tweddle, Jr on the ground that there was no contract between Mr 

Tweddle, Jr, Mr Tweddle, Sr and Mr Guy as Mr Tweddle, Jr had not provided any consideration; 

rather the contract was only between Mr Tweedle, Sr and Mr Guy. 

This rule was much criticised by judges over the years and was finally abolished by Parliament in 

1999 by the passing of the Contract (Rights of Third Parties) Act. 

Garancije proizvajalca 

Garancija je običajno obljuba glede kakovosti ali količine ali glede opravitve neke storitve. Če pa je 

taka obljuba dana od proizvajalca, kako lahko kupec, katerega pogodba je običajno sklenjena zgolj s 

prodajalcem, tako obljubo iztoži? To težavo je za potrošnike v Angliji rešila evropska direktiva, in 

sicer EU Sales of Consumer Goods and Associated Guarantees Directive 1999. A če kupi poslovni 

subjekt od koga drugega, kot neposredno od proizvajalca, imamo spet težavo. V ZDA so pogosto 

artiklom, ki jih kupec kupi, priloženi kartončki, ki jih mora kupec vrniti proizvajalcu (= consideration). 

Lahko pa se uporabi tudi teorija »collateral contract«. Gre za dodatno pogodbo, ki se fingira. Če 

denimo garancija zahteva, da kupiš dobrino od pooblaščenega prodajalca, imamo tu consideration v 

okviru nove pogodbe: če ti kupiš pri takem prodajalcu, ti jaz garantiram popravilo. Teorijo je postavil 

sodnik v primeru Heilbut Symons v. Buckleton, 1913. 

Primer Barry v. Davies, 2000: štelo se je, da je prodaja na avkciji vključevala tako pogodbo med 

kupcem in prodajalcem, kot tudi kolateralno pogodbo med kupcem in avkcijsko hišo (auctioneer). 

Primer Wells v. Buckland Sand, 1964: 

1.) vrtnarija je spraševala za nasvet glede zemlje, proizvajalec pa je priporočil lasten produkt; 

2.) kupec kupil zemljo pri pooblaščenem prodajalcu – vrtnariji; 

3.) zemlja se je izkazala za škodljivo, kupec pa je tožil proizvajalca – prodajalca ni mogel, ker mu 

je ta dal tisto, kar je zahteval; 

4.) sodišče je reklo, da se fingira pogodba med kupcem in proizvajalcem; ko je namreč 

predstavnik proizvajalca dejal, kar je kupec spraševal, je šlo za pogodbeno zavezo: »Če kupiš našo 

zemljo pri pooblaščenem prodajalcu, obljubljamo, da je najboljša za tvoje potrebe.«; 

5.) tožnikov nakup je bil torej consideration v zameno za obljubo in ne zgolj dejanje, ki se je na 

obljubo zanašalo. 

Garancija sicer ni treba, da je pisna, niti ni treba, da sta proizvajalčevo zagotovilo ali obljuba dana 

izrecno kot garancija. Kupec v trenutku nakupa navsezadnje lahko tudi ne ve za garancijo, pa to ni 

ovira. 

Primer Andrews v. Hopkins, 1965: 

1.) prodajalec avtomobilov je kupcu rekel, da je nek avto »dober, tako , kateremu bi zaupal svoje 

življenje«; 

2.) kupec ga je kupil, a se je avto se pogosto kvaril; 

3.) sodnik je rekel, da je tista prodajalčeva izjava predstavljala garancijo, da je avto v dobrem 

stanju; kupec pa je s tem, ko je sklenil pogodbo, dal consideration za prodajalčevo obljubo. 

64./2 Section 2-318 UCC 

A seller’s warranty whether express or implied extends to any natural person who is in the family or 

household of his buyer or who is a guest in his home if it is reasonable to expect that such person may 

use, consume or be affected by the goods and who is injured in person by breach of the warranty. A 

seller may not exclude or limit the operation of this section.

Seller je torej tu proizvajalec, vmesni členi, vse do zadnjega prodajalca, ki je prodal kupcu. 

66./2 Privity of contract 

Beswick v. Beswick, 1967 

Adler v. Dickson, 1954 

Glavna težava zaradi consideration je vedno bila, da ko sta A in B sklenila pogodbo, da bi koristila C- 

ju, C ni mogel iztožiti obljubljeno korist, ker sam ni dal consideration v zameno. Taka oseba ni bila 

stranka pogodbe, v skladu z doktrino »soudeležbe« (the doctrine of privity - privacy) pri pogodbi pa 

lahko le stranke pogodbe uveljavljajo pravice iz njih. 

Primer Beswick v. Beswick, 1967: 

1.) nečak je bil zaposlen v stričevem podjetju, stric pa mu reče, da prenese nanj podjetje, če 

obljubi, da bo njegovi, tj. stričevi ženi vsak teden po stričevi smrti dal pet funtov; 

2.) stric umre, nečak prvič plača, nato pa ne več; 

3.) sodišče odločilo, da mora nečak plačati, ker da je stričeva žena zastopnica pokojnega strica; v 

nasprotnem ne bi šlo, ker stričeva žena ni bila stranka pogodbe in ni bilo consideration. 

Primer Adler v. Dickson, 1954: 

1.) gospa Adler je kupila križarjenje v agenciji (posrednik), a ko je šla na ladjo Himalaya, je padla 

z mostička, se poškodovala in s križarjenjem ni bilo nič; 

2.) zahtevala je odškodnino, a ker je na karti pisalo, da prevoznik (izvajalec) ni odgovoren, toži 

kapitana – ugotovi se, da ta je kriv, ker ni poskrbel za varno vkrcavanje; 

3.) ga. Adler (tožnica) je namreč trdila, da se kapitan v skladu z načelom privity of contracts ne 

more zanesti na omejitev odgovornosti v pogodbi, katere stranka sam ni; 

4.) Court of Appeal pa je rekel, da to ne drži, in razglasil, da: 

»in the carriage of passengers as well as in the carriage of goods the law permitted a carrier 

to stipulate not only for himself, but also for those whom he engaged to carry out the 

contract«; 

takšna omejitev pa da je lahko izrecna ali implicitna; 

5.) ironično je, da na tisti karti omejitev za »izvajalce« ni bila niti implicitna, tako da se kapitan na 

»exception clause« ni mogel zanesti; 

Vendar: 

6.) a ko delavec v zvezi s svojo službo povzroči škodo tretji osebi, veljajo pravila o regresnih 

zahtevkih; kapitan je imel regres proti svojemu delodajalcu; kljub temu torej, da je prevoznik 

omejil svojo odgovornost, je na koncu moral plačati neomejeno. 

Zaradi tega je prišlo do sprememb Haaških pravil o prevozu pod konosamentom: omejitve 

odgovornosti, ki si jih izgovori prevoznik, veljajo tudi za ostale, podrejene (to pa ne velja za 

samostojne podizvajalce!). 

Ta odločitev pa je spodbudila tudi umeščanje posebnih, t. i. himalajskih klavzul (Himalaya clauses) v 

tovorne list (bills of lading), tj. da omejitve odgovornosti prevoznika veljajo tudi za ostale. 

Pogodba med osebo in prevoznikom torej lahko učinkuje tudi v razmerju do kapitana – učinkuje izven 

sfere pogodbenih strank! 

Privity of contract - Izjeme 

Contracts (Rights of third Parties) Act 1999 

Direktiva 1999/44 

Zavarovanje 

Property Act 1925 (nepremičnine) 

Carriage of Goods by the Sea Act (1992)

Patent Act (1977) 

Agency 

Assignment 

–The Albazero, 1976 

Letter of credit 

Trusts 

Quasi-contracts 

–Shamia v. Joory, 1958 

–Greenwood v. Bennett ,1972 

Restrictive covenants 

–“kvalitativne” pravice glede nepremičnin 

–Hire-purchase (rabokup…) 

Leta 1994 so nato v Angliji predlagali, da se doktrina consideration omili v takem obsegu, da bodo 

imele tretje stranke možnost uveljaviti veljavne pogodbe v skladu z nameni pogodbenih strank. 

Rezultat je bila temeljita reforma angleškega pogodbenega prava –Contracts (Rights of Third Parties) 

Act 1999. 

Izjeme (posebna pravila) pa so torej na naslednjih področjih oz. na podlagi naslednjih virov: 

1.) Contracts (Rights of Third Parties) Act 1999 – sedaj lahko ne-pogodbene stranke tožijo na 

izvršitev pogodbenih določil, ki so izrecno namenjena v njihovo korist; bistven element je, da je ta 

tretja stranka v pogodbi zadosti natančno določena; prav tako bo lahko stranka v glavni pogodbi z 

gradbenim izvajalcem določila, da ona ali njen pooblaščenec »profitirata« iz pogodb med 

gradbenim izvajalcem in njegovimi podizvajalci; 

2.) potrošniške garancije – EU Sales of Consumer Goods ans Associated Guarantee Directive 

1999 – 6. člen »Poleg standarda, ki ga določa pravno jamstvo, lahko prodajalec ali proizvajalec 

potrošnikom ponudi tudi tržno garancijo na prostovoljni podlagi.«; 17 

3.) zavarovanja – vdova lahko zahteva koristi od moževe police življenjskega zavarovanja; 

4.) nepremičnine – Law of Property Act 1925 omogoča osebi: »to claim an interest in land or 

other property, although he may not be named as a party« pogodbe, s katero se je prenašal ta 

interes; 

5.) pomorski prevoz – Carriage of Goods by the Sea Act (1992) – vsak zakoniti imetnik tovornega 

lista lahko uveljavlja določila pogodbe napram prevozniku; 

6.) patenti – The Patent Act (1977) omogoča lastniku patenta (patentee) da uveljavi določene 

omejitve napram komerkoli, ki prodaja ali uporavlja patentirane dobrine; 

7.) stanovanja (housing) – graditelj mora zagotoviti dobro stanje hiše, k temu pa je zavezan ne le 

do prvega kupca, temveč tudi do vseh ostalih s pravnim ali drugim ustreznim interesom na stvari; 

dolžnost traja šest let od izgradnje; 

8.) zastopanje (agency) – osnova odgovornosti pooblastitelja (principal) je v tem, da sta 

pooblaščenec (agent) in pooblastitelj »videna« kot ena oseba; 

9.) prenos pogodbenih pravic (assignment) – v primeru The Albazero, 1976, je šlo za verižno 

prodajo, škoda pa je nastala pri nadaljnjem kupcu, a se prizna prvemu, čeprav je sam ni imel 

17 Glej http://eurlex.europa.eu/Notice.do?mode=dbl&lng1=sl,en&lang=&lng2=cs,da,de,el,en,es,et,fi,fr,hu,it,lt,lv,mt,nl,pl,pt,sk,sl, 

sv,&val=447714:cs&page=&hwords=null.

(»where goods are bought for resale, the original buyer could be deemed to have contracted on 

behalf of subsequent purchasers and so could bring on their behalf any claim for damages for 

breach of contract which they might have against the original seller«; 

10.) bančni akreditiv (bankers' confirmed credit) – kupec v eni državi lahko zagotovi prodajalcu v 

drugi državi da mu bo njegova (kupčeva) banka izplačala kupnino po prejemu ustreznih 

dokumentov; tu torej ni nobene izrecne pogodbe med prodajalcem in kupčevo banko, a common 

law ne oporeka veljavnosti te dolgotrajne gospodarske prakse; 

11.) trusti – sodišča bodo trust priznala le, če zaveza med ustanoviteljem trusta in trusteejem 

prenese imetništvo ali nadzor nad lastnino na trusteeja, in če je ta pogodba nepreklicljiva; 

12.) kvazikontrakti (quasy-contract) – tu imamo več primerov: 

a) Shama v. Joory, 1958: če da denimo A denar B-ju, da ga da ta C-ju, lahko C toži B-ja na 

plačilo, sicer bi bil ta neupravičeno obogaten ('unjustly enriched'); gre za obogatitveni 

zahtevek proti B-ju; 

b) Greenwood v. Bennett, 1972: A je lastnik jaguarja (400£), B pa mu ga ukrade, razbije in 

proda dobrovernemu za 75£ C-ju; ta vloži 226£ v popravila avta. A najde avto pri C-ju, mu 

ga vzame (ima rei vindicatio), C pa ima obogatitveni zahtevek proti A-ju; 

13.) »kvalitativne« pravice glede nepremičnin (restrictive covenants – omejujoči dogovori) – za 

nekatere pogodbene omejitve glede uporabe zemlje se šteje, da 'run with the land' (glede 'nezemlje' 

ni jasno, za siceršnje blago pa to ne velja!): 

a) če denimo A proda zemljo B-ju pod pogojem, da je ne bo uporabljal v industrijske 

namene, lahko A ali njegovi nasledniki iztožijo spoštovanje tega določila proti B-ju in vsem 

njegovim pravnim naslednikom pri tej nepremičnini, ne glede na to, če so ti B-jevi 

nasledniki glede »kršitve« dobroverni, tj. tudi če niso vedeli za pogoj; 

b) A in B sta soseda, A pa dovoli B-ju, da parkira na njegovem zemljišču; nato proda C-ju 

zemljišče, a ima B še vedno možnost iztožiti pravico do parkiranja. 

65./2 Consideration must be sufficient (valuable), not adequate 

Obljuba izpolnitve obstoječe dolžnosti 

–White v. Bluett 

–Stilk v. Myrick,1809 

–Williams v. Roffey, 1989 

–Swain v. West, 1936 

Sprejem delnega plačila dolga 

–Foakes v. Beer, 1884 

–Izjeme 

Consideration mora imeti neko ekonomsko vrednost (sufficient), ni pa nujno, da ustreza vrednosti 

dajatve nasprotne stranke, tj. ni treba, da je ekvivalent obljubi, ki jo zagotavlja. 

Lahko ima tudi simbolno vrednost, če se s tem – brez relevantnih napak volje, tj. prevare ali sile – 

strinja dajalec prvotne obljube (promisor). Angleško pravo v načelu ni zaskrbljeno nad pravičnostjo 

kupčije (laisser-faire filozofija 19. stoletja, pač) – je pravo trgovcev in poslovnežev, ki se pogajajo pod 

istimi pogoji. Osnovna filozofija je, da angleško pravo ne bo na novo zapisalo pogodb med strankami 

v imenu abstraktnih idealov poštenosti ali pravičnosti (slab prevod fairness or justice).

Insufficient consideration 

Golo dejstvo, da izraža obljuba obstoječo moralno zavezo, ali da je taka zaveza dokazana, ker je pisna, 

samo po sebi še ne naredi te obljubo iztožljive. Taka bi postala šele, če je bila zahtevana in dana v 

zameno za drugo obljubo ali dejanje. 

Primer White v. Bluett, 1835: 

1.) oče je obljubil sinu, da mu bo odpustil obstoječe dolgove, če mu ta obljubi, da ga ne bo več 

»moril« glede pravičnih deležev na družinskem premoženju; 

2.) sinova obljuba se je nanašal na nekaj, kar je bil itak dolžan izpolniti, kot taka pa ni imela 

ekonomske vrednosti, tj. ni bilo consideration – očetova obljuba ni vezala izvrševalce očetove 

zapuščine. 

Kritika: 

This decision can be attacked on two grounds. Firstly, it ignores the "practical benefit" the father 

obtained in being free of his son's complaints. This argument is supported by the recent case of Pitt v 

PHH Asset Management Ltd.[4] Secondly, Judge Pollock's finding that there was no right to complain 

can be disputed. It could be argued that, since there is no express prohibition of complaining to one's 

father, the son did have a right to complain and in promising to abstain from doing so he had given 

valuable consideration. A contemporary of the White decision, the American case of Hamer v 

Sidway, 18 follows this approach: 

Louisa Hamer, (Plaintiff), brought suit against the executor of the estate of William E. Story I, 

(Defendant), for the sum of $5,000 dollars. On March 20, 1869, William E. Story had promised his 

nephew, William E. Story II, $5,000 dollars if his nephew would abstain from drinking alcohol, using 

tobacco, swearing, and playing cards or billiards for money until the nephew reached 21 years of age. 

Story II accepted the promise of his uncle and did refrain from the prohibited acts until he turned the 

agreed-upon age of 21. After celebrating his 21st birthday on January 31, 1875, Story II wrote to his 

uncle and requested the promised $5,000. The uncle responded to his nephew in a letter dated 

February 6, 1875 in which he told his nephew that he would fulfill his promise. Story I also stated that 

he would prefer to wait until his nephew was older before actually handing over the (then) extremely 

large sum of money. The elder Story also declared in his letter that the money owed to his nephew 

would accrue interest while he held it on his nephew's behalf. 

The younger Story consented to his uncle's wishes and agreed that the money would remain with his 

uncle until Story II became older. William E. Story I passed away on January 29, 1887 without having 

transferred any of the money owed to his nephew. Story II transferred the $5,000 financial interest to 

his wife; Story II's wife later transferred this financial interest to Louisa Hamer on assignment. The 

elder Story's estate refused to grant Hamer the money, believing there was no binding contract due to a 

lack of consideration. As a result, Hamer sued the estate's executor, Franklin Sidway. 

Opinion of the court 

The Court of Appeals reversed and directed that the judgment of the trial court be affirmed, with costs 

payable out of the estate. Judge Parker, writing for a unanimous court, wrote that the forbearance of 

legal rights by Story II, namely the consensual abstinence from "drinking liquor, using tobacco, 

swearing, and playing cards or billiards for money until he should become 21 years of age" constituted 

consideration in exchange for the promise given by Story I. Because the forbearance was valid 

consideration given by a party (Story II) in exchange for a promise to perform by another party (Story 

I), the promisee was contractually obligated to fulfill the promise. 

Parker cited the Exchequer Chamber’s 1875 definition of consideration: "A valuable consideration in 

the sense of the law may consist either in some right, interest, profit or benefit accruing to the one 

18 

124 N.Y. 538, 27 N.E. 256 (N.Y. 1891).

party, or some forbearance, detriment, loss or responsibility given, suffered or undertaken by the 

other." 

The executor of Story I’s estate, Sidway, was therefore legally bound to deliver the promised $5,000 

to whoever currently held the interest in the sum, which by the time of the trial was Hamer. 

Obljuba izpolnitve obstoječe obveznosti – obljubiš nekaj, kar si že itak dolžan – ali pa obljuba nečesa, 

k čemur te zavezuje zakon, nima ekonomske vrednosti in s tem to ni consideration! Tako npr. policija 

ne sme zaračunati za tiste storitve, ki jih itak mora opravljati (npr. skrbeti za javni red in mir). Za 

dodatne storitve pa bi na drugi strani lahko zahtevala plačilo. 

Primer Stilk v. Myrick, 1809: 19 

1.) v času Napoleonovih vojn je bil kapitan ladje soočen z zapuščanjem posadke; 

2.) obljubi preostalim mornarjem, da jim bo izplačal tudi tisti del plačila, ki bi odpadel na 

mornarje, ki so krov zapustili, če ostanejo na ladji in jo spremijo do ciljnega pristanišča; 

3.) potem noče plačati, sodišče pa mu je dalo prav in reklo, da so bili mornarji tako ali zavezani 

spremiti ladjo do konca. 

»The rule in Stilk v Myrick has been criticized as being too harsh since applying it often defeats the 

expectations of parties who believe their mutual promises to be binding. Several exceptions to the rule 

have now been developed under English law.” 

Primer Williams v. Roffey, 1989: 

1.) izvajalec del na gradbenem projektu je bil odvisen od podizvajalcev; 

2.) reče enemu od podizvajalcev, da mu bo plačal več (prvotno dogovorjena cena ni niti krila 

stroškov) in mu s tem pomagal iz finančnih težav, če se potrudi in opravi svoje delo pravočasno; 

3.) podizvajalec opravi svoje delo, izvajalec pa noče plačati še dodatka; 

4.) Court of Appeal odloči, da je izvajalec v zameno za svojo obljubo dobil novo korist v tem, da 

ni bil odgovoren svojemu delodajalcu za kršitev pogodbe zaradi zamude; 

5.) strogo gledano pa podizvajalec – sicer so izključili možnost, da bi izsiljeval (duress) izvajalca – 

ni dal prav ničesar v zameno – odločitev sodišča se zdi gospodarsko ustrezna, a se obenem zdi, da 

je v nasprotju s pojasnjenimi načeli; sodnik je rekel, da zato ni uporabil rešitve iz Stilk v. Myrick, 

1809 (zgoraj), ker je bil tisto rigorozen čas vojne. 

»Glidewell LJ held that, "a contractor who agrees too low a price... is acting contrary to his own 

interests" and accepted the reasoning of the trial judge that, "where the original sub-contract price is 

too low, and the parties subsequently agree that additional monies shall be paid...this agreement (i.e.: 

the subsequent one) is in the interest of both parties". Furthermore, Glidewell LJ held that, while "the 

defendants may have derived...a practical benefit from their agreement to pay the bonus, they derive 

no benefit in law, since the plaintiff promised no more than he was already bound to do by his subcontract". 

This means that the performance of an existing contractual duty owed to the promisor could 

constitute good consideration. It remains to be seen how Williams can be reconciled with Stilk, which 

was not expressly overruled.« 

Primer Swain v. West, 1936: 

1.) delodajalec je sumil, da mu delavci kradejo in je enemu obljubil, da ga ne bo odpustil, če zatoži 

druge; 

2.) nato ga je vseeno odpustil, sodišče pa je reklo, da ni consideration, ker je bil delavec s svojo 

pogodbo itak zavezan dati takšne informacije oz. biti lojalen delodajalcu. 

»The nature of the value requirement becomes less certain in non-commercial settings as is illustrated 

19 

(1809) 2 Camp. 317 and 6 Esp. 129.

y the case of Ward v Byham. 20 In that case, the father of an illegitimate child promised to pay its 

mother one pound per week provided that the child was well looked after and happy. When he stopped 

making payments, the mother brought suit. The father argued that the contract was unenforceable as 

the mother had not provided consideration because it was her existing legal duty to ensure that the 

child was well looked after and happy. Lord Denning held that the father did benefit from the mother's 

promise to look after the child and characterized the father's promise as a unilateral contract - a 

promise made in exchange for an act. 

A similar situation exists for the other requirements of the doctrine of consideration. A classic 

illustration of how this requirement of the doctrine of consideration (i.e. that it be sufficient, although 

it need not be adequate) applies is provided by the case of Chappell and Co. v Nestle. 21 Nestle offered 

gramophone records for sale in return for 1s 6d plus three wrappers from their chocolate bars. The 

House of Lords held that though the wrappers were trivial in value, they were nonetheless valid 

consideration. Lord Somerville found that, "a contracting party can stipulate what consideration he 

chooses. A peppercorn does not cease to be good consideration if it is established that the promisee 

does not like pepper and will throw away the corn". Thus, the term adequate means "to have economic 

value" but does not require that it be precisely quantified. Consideration does not need to constitute a 

realistic price for the promise it buys as long as it has some economic value.« 

Part payment in full settlement (sprejem delnega plačila dolga) 

Upnik sprejme delno plačilo dolga, nato pa se premisli in hoče vse. Dolžnik mu ni dal ničesar v 

zameno za obljubo, ni consideration, upnik pa si tako lahko premisli in takoj zahteva še razliko. 

Primer Foakes v. Beer, 1884: 

1.) upnik se je strinjal – že prej je tožil na izplačilo –, da se izplača dolg v obrokih; 

2.) dolžnik to tokrat vestno odplačal, upnik pa nato tožil za obresti; 

3.) House of Lords je reklo, da ni upnik dobil prav nič v zameno za pristanek za odplačilo v 

obrokih in neplačilo obresti; ker ni consideration, upnik ni vezan z dogovorom. 

Izjema od tega splošnega pravila je: upnikova obljuba, da bo pristal na delno poplačilo, ga zavezuje, če 

mu da dolžnik v zameno novo consideracijo: 

1.) da plača nekaj pred dogovorjenim datumom (upnik dobi delno plačilo dolga, a je to delno 

plačilo v zameno narejeno pred zapadlostjo dolga); 

2.) da na prošnjo upnika izplača dolg v obliki drugih dobrin ali storitev (po možnosti manj vrednih 

kot sam dolg); 

3.) ali da na drug način utrpi »prikrajšanje« (detriment), ki sprva ni bil dogovorjen. 

V vseh teh primerih consideration imamo. 

ESTOPPEL 

Central London Property Trust Ltd. v. High Trees House Ltd., 1947 

Combe v. Combe, 1951 

–“Estoppel is a shield, but not a sword.” (Denning) 

Avon County Council v. Howlett, 1983 

Banning v. Wright 

Ajayi v Briscoe,1964 (Privy Council) 

Brikom v. Carr, 1979 

20 (1956) 1 W.L.R. 496. 

21

Estoppel (pomen je enak besedi »stop«) ali t. i. blokadno načelo – imaš pravico, a tvoje obnašanje v 

preteklosti povzroči, da pravice ne moreš uveljavljati, ker nasprotna stranka zaupa v tvoje obnašanje v 

preteklosti. Gre torej za to, da se prepreči oz. ustavi, da bi oseba požrla svojo besedo oz. zavračala 

svoje prejšnje ravnanje, če se je druga oseba na besedo oz. dejanje zanesla. 

Videli smo, da obljuba splošno nima pravnega učinka, če ni »kupljena« s consideration od tistega, 

komur se je nekaj obljubilo (promisee). 

Primer Central London Property Trust Ltd. v. High Trees House Ltd., 1947: 

1.) lastnik stanovanjskega bloka, tožnik Central London Property Trust Ltd , je dal leta 1937 hišo 

v zakup tožencu High Trees House Ltd. za 2.500 funtov letno. Ker je bila zgradba med 2. sv. 

Vojno deloma nezasedena, sta se stranki leta 1940 dogovorili, da se zaradi vojnih razmer 

najemnina zniža na 1.250 funtov. Nista pa se dogovorila koliko časa naj znižanje velja. 

2.) V letu 1945 (po koncu vojne) so se vsa stanovanja zopet zapolnila in tožnik je 21. septembra 

1945 zahteval plačilo polne zakupnine (ki se je plačevala kvartalno, torej za tisto, ki je zapadla 

konec septembra 1945 in za vse nadaljnje obroke). Toženec se ni strinjal in tako sta se dogovorila, 

da bosta zadevo predložila sodišču. Toženec je trdil, da je bila znižana zakupnina dogovorjena za 

ves nadaljnji čas trajanja pogodbe in subsidiarno, da estoppel onemogoča, da bi lahko tožnik 

zahteval polno najemnino, oziroma da se sej tej vsaj do 21. septembra (ko je zahteval polno 

plačilo) odpovedal. 

3. Denning: zmanjšanje zakupnine zavezuje samo dokler trajajo izredne razmere. V prvi polovici 

1945 so se stanovanja v celoti napolnila in najemniki so deloma plačevali bistveno višje 

najemnine kot sta stranki prvotno pričakovali. 

»I am satisfied that a promise such as that to which I have referred is binding and the only question 

remaining for my consideration is the scope of the promise in the present case. I am satisfied on all the 

evidence that the promise here was that the ground rent should be reduced to 1,250l. a year as a 

temporary expedient while the block of flats was not fully, or substantially fully let, owing to the 

conditions prevailing. That means that the reduction in the rent applied throughout the years down to 

the end of 1944, but early in 1945 it is plain that the flats were fully let, and, indeed the rents received 

from them (many of them not being affected by the Rent Restrictions Acts), were increased beyond the 

figure at which it was originally contemplated that they would be let. At all events the rent from them 

must have been very considerable. I find that the conditions prevailing at the time when the reduction 

in rent was made, had completely passed away by the early months of 1945. I am satisfied that the 

promise was understood by all parties only to apply under the conditions prevailing at the time when 

it was made, namely, when the flats were only partially let, and that it did not extend any further than 

that. When the flats became fully let, early in 1945, the reduction ceased to apply. 

In those circumstances, under the law as I hold it, it seems to me that rent is payable at the full rate for 

the quarters ending September 29 and December 25, 1945.« 

Če bi pa šlo za estoppel (torej od tu naprej je obiter dictum!): 

»If the case had been one of estoppel, it might be said that in any event the estoppel would cease when 

the conditions to which the representation applied came to an end, or it also might be said that it 

would only come to an end on notice. In either case it is only a way of ascertaining what is the scope 

of the representation. I prefer to apply the principle that a promise intended to be binding, intended to 

be acted on and in fact acted on, is binding so far as its terms properly apply. Here it was binding as 

covering the period down to the early part of 1945, and as from that time full rent is payable.« 

.

Pravilo equitable estoppel-a je torej izjema od consideration (ga nadomesti), izjema pa je tudi darilna 

pogodba. Glasi pa se pravilo iz tega primera nekako takole: »Če da oseba z besedami ali dejanji 

obljubo ali »representation« za to pa načrtuje, da se bo po njen ravnala (zanašala) druga oseba, ta 

druga oseba pa se nato po tem tudi res ravna (na to zanaša), potem oseba, ki je obljubila, ali 

»representor« ne moreta zanikati svoje obljube ali »representation«, če bi bilo to nepošteno.« Estoppel 

sanira primere, ki bi se zaradi neobstoja consideration sicer končali nepravično (unreasonable), 

nekorektno. 

V našem pravu velja načelo pacta sunt servanda – sam si se zavezal, zdaj spoštuj – to bi bila 

sprememba pogodbe. 

Combe v. Combe, 1951: 

1.) mož je ženi obljubil preživnino, za čas po ločitvi, a je ni izplačeval; 

2.) žena toži, a jo isti Denning zavrne, ker da ni consideration; 

3.) ona se brani, češ da ga nadomesti estoppel, a on pravi, da se z estoppelom lahko braniš, ne 

more pa se z njim tožiti: »Estoppel is a shield, but not a sword.« 

Estoppel je torej ugovor, ne tožba. Ni pravica, je ugovor – se zoperstaviš pravici drugega. 

Ob tem je jasno, da estoppel ne pride v poštev pri izjavah, danih pod prisilo (duress) ali prevaro od 

druge stranke; upošteva se samo pri prostovoljnih izjavah, četudi zmotnih. 

Primer Avon County Council v. Howlett, 1983: 

1.) banka je pomotoma v bančnem izpisku označila, da ima oseba več na računu; 

2.) banka ni mogla več zahtevati denarja nazaj, ker se je imetnik računa na to zanesel, tj. mislil, da 

ga ima res toliko, in denar porabil; 

3.) če ne bi bilo estoppela, bi moral komitent vrniti denar, ker ni bilo consideration. 

Primer Lombard v. Stobart, 1990: 

1.) finančna organizacija je leasingojemalcu posredovala napačen izračun dolga za avto, potem pa 

mu še potrdila, da je res dolžan le toliko; 

2.) na podlagi teh zagotovil je avto prodal, družba pa ni mogla zahtevati nazaj »manjkajočih« 

6.000 funtov, tj. je dolg znašal toliko, kolikor je bilo napačno rečeno. 

Estoppel torej ne pride v poštev, če ni bilo jasnega ravnanja (representation), da bo oseba na nek način 

ravnala, ali če ni bilo zanašanja na to ravnanje. Primer Banning v. Wright, 1972: 

1.) terjatev je zapadla, dolžnik ni plačal, upnik pa ni reagiral; 

2.) tukaj to, da upnik ni zahteval ob zapadlosti, ne pomeni, da dolžnik ni dolžan plačati – estoppel 

ne pride v poštev, ker se dolžnik ni mogel zanašati na to, da ga upnik ne bo terjal! 

Primer Ajayi v Briscoe, 1964 (Privy Council): 

1.) finančna institucija je s trgovsko družbo sklenila rabokupno pogodbo (hire purchase) za 

tovornjake; 

2.) s tovornjaki je bilo nekaj narobe, finančna institucija pa pristane na to, da se obroki ne 

plačujejo, dokler ne bodo tovornjaki spet na voljo, potem pa jih je ob zapadlosti vseeno takoj 

zahtevala; 

3.) rabokupec se je skliceval na estoppel, sodišče pa je reklo, da ne, ker ni nič posebej spremenil 

svojega ravnanja v zaupanju v izjavo nasprotne stranke. 

V nasprotju z zgornjim pa je primer Brikom v. Carr, 1979:

1.) lastnik nepremičnine je obljubil najemnikom, da bo sam plačal za neka popravila, če bodo 

podaljšali najem; 

2.) najemniki so pogodbe res podaljšali, najemodajalec pa je tožil na povrnitev vloženih sredstev; 

3.) ugotovljeno je bilo, da najemniki niso na slabšem, ker so itak hoteli podaljšati pogodbe, kljub 

temu pa je bil lastnik nepremičnine »estopped«, ker je bila njegova obljuba jasna in bi bilo 

nepošteno, da bi se lahko »izmazal«. 

Zadnji primer kaže, da čeprav je sicer dokaz oškodovanja, izgube (detriment) običajno zahtevan, ni 

vedno nujen. 

Proprietary estoppel 

Crabb v. Arun District Council, 1975 

Durant v. Heritage, 1994 

Premičnine? 

Pravilo, da je lahko estoppel le »ščit, ne pa meč«, je bilo zelo kritizirano. Tudi nekateri sodniki so 

rekli, da če se oseba zanese na obljubo, na način, kakor je to nameravala oseba, ki je obljubo dala, da 

je že to samo po sebi zadosten razlog, da bi se moralo dati tako obljubo iztožiti (uveljaviti). A doslej je 

prišlo le do ene velike izjeme od splošnega pravila, in sicer v primeru proprietary estoppel-a (gre za 

nepremičninske zadeve, gradnjo ipd.). 

Primer Crabb v. Arun District Council, 1975: 

1.) lastnik dopustil, da nekdo zida na njegovem zemljišču, za obogatitev pa ni želel plačati; 

2.) sodišče je priznalo obogatitveni zahtevek; 

3.) če A dopusti B-ju, da gradi na A-jevem zemljišču, ali če mu dopusti prevoz čez to zemljišče, 

lahko B na sodišču toži v zaščito teh pravic. 

Primer Durant v. Heritage, 1994: 

1.) stric je lastnik nepremičnine, dolgoletna najemnica – nečakinja pa je, tudi ob stričevi pomoči, 

prepričana, da ji jo bo zapustil; 

2.) nečakinja vlaga v obnovo, stric pa ji ob smrti nepremičnine ne zapusti; 

3.) nečakinja je uspešno iztožila lastništvo nad nepremičnino na podlagi proprietary estoppel-a – 

primer estoppel-a kot pravice tožiti, in ne zgolj ugovora! 

Če upravičljivo zanašanje lahko da podlago za vložitev tožbe v povezavi z nepremičninami, ni videti 

logične razlage, zakaj to ne bi moglo veljati tudi v drugih primerih. Eden od znanih profesorje je rekel, 

da bi morali biti vzajemnost – consideration – upravičljivo zanašanje (justifiable reliance) splošno 

sprejeti kot zadosti dobro razlogi, ki bi naredili obljube iztožljive. 

Neupravičeno zastopanje 

Opozorilo: ta del sem po lastnem razumevanju nekoliko sistematiziral, da se vsaj sliši logično – 

zapiski so bili, milo rečeno, nejasni, gradiva iz knjige pa nisem imel na voljo. 

Vrste: 

1.) authority by estoppel; 

2.) apparent authority; 

3.) ostensible authority.

Pri nas neupravičeno zastopanje ne zavezuje, razen če se odobri. V angloameriškem pravu ni 

varovanja dobre vere, le v posameznih primerih pa se nudi varstvo (načeloma pogodba med 

neupravičenim zastopnikom in 3. osebo ni veljavna). 

Praviloma: 

1.) A (lastnik) – B (tat) – C (tretja oseba, kupec, v dobri veri); 

2.) po 64. členu SPZ dobroverni 3. postane lastnik; 

3.) angleško pravo tega ne pozna – tudi če je 3. oseba v dobri veri, je lastnik še vedno lastnik (ima rei 

vindikacijo). 

64. člen Stvarnopravnega zakonika (Posebni primeri pridobitve) 

»(1) Lastninska pravica na premičnini se pridobi, tudi če prenosnik ni imel pravice 

razpolagati s stvarjo, če je pridobitelj v trenutku izročitve v dobri veri in če je pridobil 

stvar na podlagi odplačnega pravnega posla in so izpolnjeni drugi pogoji iz 40. člena tega 

zakona. 

(2) Lastninska pravica se pridobi na način iz prejšnjega odstavka samo, če je bila 

premičnina prodana na javni dražbi, če prenosnik daje v okviru svoje dejavnosti takšne 

premičnine v promet ali če je prenosnik pridobil premičnino v posest po volji njenega 

lastnika. 

(3) Če je bila izročitev opravljena s posestnim konstitutom, pridobitelj pridobi 

lastninsko pravico takrat, ko mu prenosnik izroči stvar v neposredno posest, razen če 

takrat ni več v dobri veri. 

(4) S pridobitvijo lastninske pravice po določilih prejšnjih odstavkov ugasnejo vse 

druge pravice na stvari, če je pridobitelj v dobri veri mislil, da te pravice ne obstajajo. 

(5) Prejšnji lastnik lahko v enem letu od prenehanja lastninske pravice zahteva od 

pridobitelja, naj mu premičnino proda po prometni ceni, če ima ta zanj poseben pomen.« 

Authority by estoppel 

Angleži poznajo torej proprietary estoppel samo za nepremičnine, za premičnine pa ga uporabljajo: 

1.) ZDA; 

2.) Nova Zelandija; 

3.) Avstralija. 

Če 3. vlaga v tujo stvar – na Novi Zelandiji, v Avstraliji in v ZDA preko estoppel-a dosežejo, da se 

vseeno iztoži vlaganje! 

Apparent authority 

Gre za situacijo, ko pooblastitelj (principal) vodi tretjo stranko k temu, da ta verjame, da ima zastopnik 

(agent) pravico zavezati se v imenu in za račun pooblastitelja, čeprav tega zastopnik ne more. V takem 

primeru bo principal odgovoren, mora pa biti na njegovi strani neko dejanje ali opustitev (če je krivda 

le pri navideznem zastopniku, principal ni odgovoren). 

Ostensible authority

»In relation to companies, the apparent authority of directors, officers and agents of the company is 

normally referred to as »ostensible authority«.« 

Primer: 

1.) v hotel v ZDA pride gospa z nakitom, »receptor« pa ji svetuje, da ga bo on pospravil v sef; 

2.) ker ni bil receptor, ji je ukradel nakit, gospa pa toži lastnika hotela in tožbo dobi; 

3.) sodišče je reklo, da se šteje, kot če bi bil lopov zaposlen v hotelu, ker je hotel z opustitvijo 

nadzora povzročil, da je gospa zaupala mladeniču na recepciji. 

Pri nas je zastopanje sklepanje pravnih poslov, angloameriški »agency« pa je širši od tega našega 

zastopanja (tudi izven-pogodbene odgovornosti). 

Factor's Act 1889 (factor – izvorno zastopnik v trgovini s tekstilom, kasneje v finančni industriji): 

»8. Disposition by seller remaining in possession.-Where a person, having sold goods, 

continues, or is, in possession of the goods or of the documents of title to the goods, the 

delivery or transfer by that person, or by a mercantile agent acting for him, of the goods or 

documents of title under any sale, pledge, or other disposition thereof, or under any 

agreement for sale, pledge, or other disposition thereof, to any person receiving the same 

in good faith and without notice of the previous sale, shall have the same effect as if the 

person making the delivery or transfer were expressly authorised by the owner of the 

goods to make the same.« 

Offer and acceptance 

48./2 Sklenitev pogodbe 

• Ponudba in sprejem 

• Soglasje volj glede bistvenih elementov 

• Conclusion by conduct (sklenitev s konkludentnimi dejanji) 

V vsakem pravnem redu zahteva pogodba »a meeting of minds« – konsenz. Osnovna elementa tega 

konsenza sta: 

1.) ponudbe ene stranke in 

2.) sprejem pogojev ponudbe od druge stranke. 

Ko je to izpolnjeno, sta stranki »ad idem« – of one mind. 

Vendar pa ni nujno, da ste oba elementa izrecno označena kot taka, tj. kot ponudba in sprejem 

ponudbe – obstoj ponudbe, sprejema ali obeh elementov konsenza je lahko impliciran z dejanji 

strank(e) (konkludentna dejanja). 

OFFER (PONUDBA) 

49./2 Ponudba 

• Ponudba in vabilo k pogajanjem/ponudbi

• Trajanje ponudbe 

Izraz »offer« ne pomeni avtomatično, da gre za ponudbo (enako velja za sprejem) – to je treba 

presojati v vsakem konkretnem primeru posebej. 

Ponudba mora biti »sufficiently precise to be capable of acceptance«. 

Razlikovanje med ponudbo (offer) in vabilom k ponudbi oz. pogajanjem (invitation to treat) v 

angleškem pravu ni tako pomembno, ker lahko ponudbo prekličeš. Ponudba k pogajanjem je le stadij 

pred ponudbo: izraz splošne pripravljenosti za trgovanje, kot tak pa brez pravnega učinka (večina 

reklam sodi sem). 

Ponudba je v osnovi predlog, ki je lahko prosto sprejet ali zavrnjen. Če oseba nima izbire, potem ne 

gre za veljavno ponudbo. 

Quotation (= navedba cene, navedek cene): 

1.) zaprosiš potencialnega pogodbenega partnerja, da te informira o izbiri; on ti pošlje informacije 

o izdelkih in/ali ceni, a ta cena ne zavezuje; ni torej ponudba, je pa to pogosto del ponudbe; 

2.) splošno gledano velja enako, ko kupec v samopostrežni izbere blago. 

Odvisno od okoliščin pa so lahko tudi cene v quotations ali tenders zavezujoče. 

Duration of an offer 

Ponudba, v kateri piše, koliko časa velja (ponudba, ki sama določa koliko časa traja), se izteče z 

iztekom tega časa, lahko pa je seveda tudi vzeta nazaj. Če čas trajanja ponudbe ni določen, se vsak 

posamezen primer presoja posebej, in sicer je kriterij razumnost (reasonable time). 

REVOCATION OF AN OFFER (preklic ponudbe) 

50./2 Preklic ponudbe 

• Preklicljivost (A) 

• Načelna preklicljivost (UCC, DK, NL) 

• A firm offer for the purchase or sale of goods given by a merchant in a signed writing is not 

revocable for lack of consideration (UCC, 2-205). 

• Načelna nepreklicljivost (D …) 

Preklic/umik ponudbe – ZOR ni razlikoval, OZ pa 

Za preklic gre, ko naslovnik ponudbo že prejel, ni pa je še sprejel, in ponudnik jo prekliče. 

Po angleškem pravu je vsaka ponudba do sprejema preklicljiva, tudi če v njej piše, da ni (dokler ni 

sprejeta, seveda, ker imamo potem že pogodbo)! Preklic začne pa učinkovati šele, ko prejemnik 

ponudbe izve za ponudnikov namen, da bo ponudbo preklical. Ponudba osebnih storitev je nujno 

preklicana s ponudnikovo smrtjo.

Uniform Commercial Code (UCC) – glede ponudbe niso sledili nemškemu pravu, tako da je načelno 

preklicljiva. Vendar pozna UCC koncept t. i. trdne ponudbe (firm offer), katere pogoj pa sta: 

a) da jo da trgovec; 

b) da jo da pisno. 

V nemškem in slovenskem pravu je načelna nepreklicljivost. 

25. člen OZ (učinek ponudbe): 

»(1) Ponudnika veže ponudba, razen če je izključil svojo obveznost, da ostane pri 

ponudbi, ali če ta izključitev izhaja iz okoliščin posla. 

(2) Ponudbo lahko ponudnik umakne samo, če je naslovnik prejel umik, preden je prejel 

ponudbo, ali sočasno z njo.« 

ACCEPTANCE (sprejem) 

51./2 Sprejem 

• Protiponudba 

o Stevenson v. Mc Lean, 1880 

o Northland Airlines v. Ferranti, 1970 

• Battle of forms 

Angleško pravo pravi, da ima ponudba »contractual significance« samo, če je pogojena s protiobljubo 

(consideration) tj. če je več kot obljuba dati ali narediti nekaj brez »protiusluge«. Izrecno ali 

implicitno mora ponudba terjati, da se naredi nekaj v zameno, če naj bo zavezujoča. Sprejem ponudbe 

mora torej vključevati prejemnikovo izrecno ali implicitno soglasje s tem, da bo naredil, kar ponudnik 

od njega zahteva oz., v določenih primerih, da to že kar naredi. 

Sprejem ponudbe se mora vsebinsko ujemati s ponudbo (»zrcalna slika«), sicer govorimo o 

protiponudbi. 

Counter-offer (protiponudba) 

Ko je že sprejem sam pogojen (conditional), in ne neposredno strinjanje s ponudbo, kakršna je bila 

dana, potem ne moremo biti sprejema ponudbe, temveč gre lahko zgolj za protiponudbo. Učinek 

protiponudbe je, da odpravi ponudbo. 

Včasih se lahko pojavijo težave pri razlikovanju med protiponudbo in poizvedbo ali prošnjo za 

dodatnimi informacijami. 

Stevenson v. Mc Lean, 1880, 5 QBD 346 Queen's Bench Division 

The defendant held documents of title to certain quantities of iron and offered to sell them to the 

plaintiff for 40/- cash, indicating that the offer would be held open until the following Monday. The 

plaintiff was a broker and would only buy once they had lined up a buyer to take from them. 

On Monday at 9:42am P sent a telegram to D sounding out what flexibility there might be to negotiate 

before the days trading got under way. The market was unstable and P wanted to know the negotiating 

range. "Please wire whether you would accept 40 for delivery over 2 months, if not, longest time 

limit."

There was no response from D and P later purported to accept the original offer. D claimed that the 

acceptance was not effective as their telegram had rejected the offer by way of counter-offer. 

»HELD 

This case should be distinguished from Hyde v Wrench (1840). In that case D had offered his estate 

for £1000. P offered to pay £950. When this was refused, P then purported to agree to pay the full 

£1000. P could not claim the estate, because his original counter-offer had put an end to D's offer. 

Here, the telegram was not a counter-proposal, but a mere inquiry "which should have been 

answered" [morally or legally?]. It was not as a rejection of the offer. Pothier has suggested a more 

subjective view. He has argued that if the offeror changes their mind (but does not communicate this) 

before acceptance, then at the moment of acceptance, there is no meeting of minds, and therefore no 

contract (Cooke v Oxley). 

However a more objective view is preferable. Once an offer is made, it is taken to be continuing each 

moment until accepted or withdrawn. The law will regard the intention evidenced in the offer as 

continuing, until notice of its revocation has been communicated to the other party. As stated in Byrne 

v Van Tienhoven (1880) "an uncommunicated revocation is, for all practical purposes and in point of 

law, no revocation at all". 

As no notice of withdrawal was given by the offeror, the P could regard it as a continuing offer, and 

their acceptance of it made the contract complete. 

Northland Airlines v. Ferranti, 1970: 

1.) šlo je za prodajo letal med Anglijo in Kanado; 

2.) kupec je poslal sporočilo prodajalcu, da sprejema ponudbo za nakup letala, a dodal: »Please 

confirm delivery to be made within 30 days.«; 

3.) to se je štelo za pomemben nov pogoj, ki prej ni bil omenjen, še manj pa sporazumno sprejet; 

njegov učinek je torej bil, da je šlo za protiponudbo, ki je terjala, da se o celotnem dogovoru znova 

pogaja. 

Ta drugi primer se je torej rešil drugače kot prvi, čeprav kupec morda ni mislil nič drugega. 

Battle of the forms (nasprotujoči si splošni pogoji) 

52./2 Battle of forms 

Last shot theory 

First shot theory 

Kombinacija 

Črtanje nasprotujočih si pogojev 

Pogodba ni sklenjena 

Splošni pogoji se pri gospodarskih subjektih pogosto uporabljajo ter, so pogosto del ponudbe in del 

sprejemne izjave. Če pa si ti splošni pogoji nasprotujejo, potem ni izpolnjeno pravilo zrcalne slike.

Če imamo pogodbo, pogoji pa so različni, a se jih da uskladiti, da pridemo do nekega harmoničnega 

rezultata, potem je vse v redu. V nasprotnem pa, tj. če so razlike nepremostljive oz. so si določbe 

nasprotujoče, jih je treba nadomestiti z 'reasonable implication'. 

V večini primerov je tako, da imamo pogodbo takoj, ko so odposlani in sprejeti zadnji od več splošnih 

pogojev, brez da bi prejemnik ugovarjal. 

Za razrešitev težave imamo dva pristopa oz. dve teoriji: 

1.) last shot theory – obveljajo splošni pogoji, ki so zadnji sporočeni in prejemnik ne ugovarja; če 

prejemnik ne ugovarja, se šteje, da jih je sprejel – to je splošno stališče angleške sodne prakse; 

2.) first shot theory – obveljajo prvi splošni pogoji; to je npr. v primeru, ko prodajalec ponudi, da 

bo prodal po določeni ceni pod pogoji, ki so navedeni na hrbtni strani, kupec pa blago naroči na 

obrazcu naročila s svojimi splošnimi pogoji na hrbtni strani – če je razlika tako bistvena, da bi 

vplivala na ceno, kupec od tega, če ni na to prodajalca posebej opozoril, ne sme profitirati. 

Lahko pa splošne pogoje črtamo in uporabimo pravo – rečemo, da pogodba sploh ni bila sklenjena. 

Pomanjkljivosti obeh teorij sta v tem, da se včasih ne da določiti, kateri splošni pogoji prevladajo (npr. 

pri arbitražni klavzuli). 

53./2 Battle of forms 

B.R.S. v Crutchley, 1967 

Butler Machine Tools Co. Ltd. v. Ex-Cell-O Corp. 1979 

–“…on the terms and conditions stated therein” 

Ferguson Shipbuilders v. Voith Hydro, 2000 (Schotland) 

Primer British Road Services v Chrutchley, 1967: 

1.) družba B.S.R. pošlje šoferja, da dobavi predmet prodaje kupcu; 

2.) šofer izroči kupcu blago in dobavnico, na kateri so bili prodajalčevi splošni pogoji; 

3.) kupec z žigom potrdi dobavnico, na žigu pa piše, da je sprejel pod svojimi, tj. kupčevi splošni 

pogoji; 

4.) šofer ne ugovarja in tudi B.S.R. kasneje ne; 

5.) sodišče reče, da obveljajo kupčevi pogoji (last shot theory); ker prodajalec ni reagiral, je sprejel 

kupčeve pogoje; reklo je, da je bila dobavnica B.S.R. ponudba, kupčev žig pa protiponudba – ker 

prodajalec ni ugovarjal, se šteje, da je sprejel protiponudbo. 

Primer Butler Machine Tools Co. Ltd. v. Ex-Cell-O Corp., 1979: 

1.) prodajalec je poslal kupcu (quotation) cene za nakup stroja, na hrbtni strani pa so splošni 

pogoji, ki vsebujejo zapis, da »ti splošni pogoji prevladajo (prevail) nad katerimikoli pogoji v 

kupčevem naročilu«, med drugim pa dopuščajo tudi, da prodajalec zviša ceno; 

2.) kupec naroči stroj, za naročilo pa uporabi obrazec, ki vsebuje njegove, tj. kupčeve splošne 

pogoje (brez pravice enostranske spremembe cene), ti pa so vsebovali zahtevo, da prodajalec 

potrdi, da »sprejmem naročilo pod tu navedenimi pogoji«;

3.) ko prodajalec prejme to naročilo, ga podpiše, a zraven odpošlje nazaj pismo, da izpolnjuje 

naročilo v skladu z originalnimi quotations (prvotno določeno ceno oz. ponudbo); 

4.) neke zamude povzročijo povišanje stroškov, prodajalec pa je hotel, da jih po klavzuli 

spremembe cene povrne kupec; 

5.) sodišče reče, da je dal ponudbo sprva prodajalec, a je nato sprejel kupčevo nasprotno ponudbo; 

tisto spremno pismo pa da je le določilo o blagu/ceni, ne pa tudi o drugih splošnih pogojih, tj. o 

tem, da lahko prodajalec enostransko zviša ceno. 

Tu vidimo, da če nekdo vrne potrditveni obrazec s tujimi splošnimi pogoji, s tem izgubi prednost, da je 

prvič rekel, da bodo veljali njegovi pogoji. Kaj se zgodi, če tega obrazca ne vrne, pa je pokazal 

naslednji primer. 

Primer Ferguson Shipbuilders v. Voith Hydro, 2000 (Schotland): 

1.) 13. oktobra ste se stranki dogovorili o predmetu pogodbe, času dobave, ceni, tj. o vsemu, tudi o 

tem, da veljajo kupčevi splošni pogoji; 

2.) 24. oktobra kupec pošlje splošne pogoje in obrazec (acknowledgment of order form), katerega 

naj prodajalec potrdi; 

3.) 26. oktobra prodajalec sporoči, da je faks prejel, obrazca pa ne pošlje nazaj; 

4.) 26. novembra prodajalec pošlje svoj »acknowledgment of order form« s svojimi splošnimi 

pogoji, kupec pa ga ne vrne; 

5.) sodišče je odločilo, da je bilo vse dogovorjeno in pogodba sklenjena že 13. oktobra, dejstvo pa, 

da prodajalec ni vrnil kupčevega obrazca, ne spremeni ničesar; dejstvo, da je prodajalec poslal 

svoj obrazec, bi lahko interpretirali kot predlog za spremembo pogodbe, a ga kupec pač ni sprejel. 

Pravilo »last in time« pa se ne uporabi, ko je enkrat soglasje doseženo. Ko je enkrat pogodba 

sklenjena, lahko vse daljnosežne spremembe s strani ene stranke vodijo h kršitvi pogodbe (breach of 

contract). 

Battle of forms v pravu ZDA 

54./2 Article 2-207(1) UCC 

A definite and seasonable expression of acceptance or a written confirmation … operates as an 

acceptance even though it states terms additional to or different from those offered or agreed upon, 

unless acceptance is expressly made conditional on assent to the additional or different terms. 

Tudi če sprejemna izjava nekaj dodaja, se šteje, da gre za sprejem prvotne ponudbe (1st shot theory), 

razen če naslovnik doda kot pogoj, da sprejema pod svojimi pogoji (izrecna sprememba pogojev). 

55./2 Article 2-207(2) UCC 

The additional terms are to be construed as proposals for addition to the contract. Between 

merchants" such terms become part of the contract unless: 

the offer expressly limits acceptance to the terms of the offer; 

they materially alter it; or

notification of objection to them has already been given or is given within a reasonable time after 

notice of them is received. 

Dodatni pogoji se štejejo kot predlog za spremembo. A med trgovci se ti novi, dodatni pogoji štejejo 

za del pogodbe, razen pod tremi pogoji: 

1.) ponudnik mora izrecno zahtevati, da se sprejmejo njegovi pogoji oz. mora zapisati, da 

kakršnekoli naknadne spremembe ali dodatni pogoji nimajo učinka (kar je nasprotno odločitvi v 

primeru Butler, zgoraj); 

2.) če naslovnikovi novi pogoji vsebinsko spreminjajo tiste v ponudbi (v bistvu so vse spremembe 

naslovnika vsebinske), niso zavezujoči (kar je nasprotno odločitvi v primeru B.R.S., zgoraj); 

3.) če ponudnik takoj oz. v razumnem času od prejema ugovarja novim pogojem, se šteje, da so ti 

odpravljeni. 

Za razliko od angleškega gledanja se torej zdi, da naj v ZDA zmaga oseba, ki ima prvi strel (first shot 

theory). 

56./2 Article 2-207(3) UCC 

Conduct by both parties which recognizes the existence of a contract is sufficient to establish a 

contract of sale although the writings of the parties do not otherwise establish a contract. In such case 

the terms of the particular contract consist of those terms on which the writings of the parties agree, 

together with any supplementary terms incorporated under any other provisions of this Act. 

Ne glede na to, kako različni so splošni pogoji – če iz ravnanj strank izhaja, da želita pogodbo in jo že 

začneta izpolnjevati, se šteje, da je pogodba sklenjena. Nasprotujoči splošni pogoji se črtajo, uporabo 

se dispozitivno pravo. Velja, kar je izrecno dovoljeno! 

57./2 Nizozemsko pravo čl. 6:225/3 

Če ponudba in sprejem napotujeta na različne splošne pogoje, druga napotitev nima učinka, če ne 

vsebuje tudi izrecne odklonitve uporabe splošnih pogojev, na katere napotuje prva napotitev. 

Nizozemski civilni zakonik: uzakonili so 1st shot, razen če naslovnik izrecno odkloni te splošne 

pogoje. 

Kontinentalni pravni redi 

71./2 Kontinentalni pravni redi 

Nekateri pravni redi poznajo “kavzo” 

Darilna pogodba - nekateri notarski zapis 

Pogodbe v korist tretjega načeloma možne 

Ni privity problema pri garancijah 

Direktiva 1999/44 (reforma BGB, ODZ, 2002) 

Če se ne držiš obljube: 

–Zloraba pravice 

–Dobra vera in poštenje 

–Prepoved “venire contra factum proprium”

Consideration, kavza in darilna pogodba 

Nekateri pravni redi poznajo »kavzo« – je podobnost s consideration, a to ni isto: 

1.) consideration – nasprotna obljuba, protidajatev; 

2.) kavza – podlaga, motiv, vzrok, povod, namen, cilj. 

Darilna pogodba: 

1.) angloameriško pravo – enostranska obveznost, ki je obvezujoča zaradi forme; 

2.) kontinentalno pravo – gre za varovanje stranke, ki obljublja (ker se k nečemu zavezuje), zato 

za nekatere predviden notarski zapis. 

Consideration ni nujno ekvivalenten. Tudi v kontinentalnem pravu to ni nujno. V OZ sicer imamo 

načelo enake vrednosti dajatev, a to posega v pogodbeno svobodo (po profesorjevem mnenju je to 

socialistično). 

8. člen OZ (Načelo enake vrednosti dajatev) 

»(1) Pri sklepanju dvostranskih pogodb izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti 

vzajemnih dajatev. 

(2) Zakon določa, v katerih primerih ima kršitev tega načela pravne posledice.« 

Tudi kontinentalni pravni redi redko priznavajo, da se razveljavi pogodba, ki nima enakovredne 

dajatve. Po nizozemskem pravu – lesion (?) (dajatve ne rabijo biti ekvivalentne). 

Pogodbe v korist tretjega 

Pogodbe v korist tretjega so v kontinentalnih pravnih redih običajne, pomembno je le, da pogodba 

tretjemu ne prinese škode, ampak le korist! Prav tako ni problemov s proizvajalčevimi garancijami. 

V gospodarskem pravu je veliko pogodb v korist tretjega – po tem principu so: 

1.) ček, 

2.) menica, 

3.) himalajska klavzula, 

4.) premoženjsko zavarovanje itd. 

Privity problem 

V kontinentalnem pravu ga ni! 

Direktiva 1999/44 22 

22 Besedilo je na http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:31999L0044:SL:HTML.

Direktiva 1999/44/ES o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij 

vpliva oz. povzroči reforme BGB, ODZ in OZ (2002). 

Če se ne držiš obljube: 

1.) zloraba pravice 

2.) dobra vera in poštenje 

3.) prepoved »venire contra factum proprium«. 

Francosko pravo 

72./2 Francosko pravo 

Kavza (cause) = dajatev nasprotne stranke 

–Obstoječa/neobstoječa 

–Dopustna/nedopustna 

Lésion (1674 Cc) 

Pogodbe v korist tretjega (1121 Cc) 

Kavza – dajatev nasprotne stranke: 

1.) obstoječa/neobstoječa – gledajo le, če obstaja recipročna zaveza na strani druge stranke v 

bilateralnih pogodba, v enostranskih pa gre za intention libérale (animus donandi); 

2.) dopustna/nedopustna – tu gledajo na razloge in namen strank; nedopustna je denimo, če je 

namen oškodovanje upnikov. 

Člen 1131 CC: Zaveza brez kavze, ali izhajajoča iz false (zmotne, napačne?) ali nedopustne kavze, 

nima učinka. 

Kavza ni denarni ekvivalent protivrednosti zaveze druge stranke. Le če je vrednost te zaveze res zelo 

nizka, tako da je skoraj ni, lahko sodišče pogodbo razglasi za nično na podlagi 'pomanjkanja kavze'. 

To očitno nesorazmerje prepozna CC v primeru prodaje nepremičnine močno pod realno ceno. 

Pogodbe v korist tretjega – francosko pravo jih dopušča, največ jih je pri zavarovalniških pogodbah. 

73./2 Nemško pravo 

Sittenwidrigkeit (138 BGB) 

–Čezmerno prikrajšanje je lahko sittenwidrig 

Pogodba v korist tretjega 323 BGB 

Prenos pogodbe možen samo na aktivni strani 

Dolžnikova privolitev ni potrebna razen pactum de non cedendo 

Čezmerno prikrajšanje (Sittenwidrigkeit) je lahko razlog, da se šteje pogodba za nemoralno – v 

nasprotju s poslovnim pravom. 

Primer: če je zavarovanje nekajkratnik kredita. 

Pogodba v korist tretjih je izrecno urejena (člen 328), tako da ni težav z iztoževanje s strani te tretje 

stranke.

Posegi v privity princip pa so v tem, da je prenos pogodbe možen le na aktivni strani, tj. samo upnik 

lahko odstopi pogodbo. Dolžnik nima pravice ugovora, razen če ni bilo v prvotni pogodbi zapisano, da 

je prenos izključen (pactum de non cedendo – dogovor med upnikom in dolžnikom, da se ne sme 

cedirati tretjemu (cesionarju)). 

Nizozemsko pravo 

74./2 Nizozemsko pravo - BW 1992 

Načelo vestnosti in poštenja 

Ni več kavze 

Rechtsverwerking 

Pogodba v korist tretjega 

»Skok šahovskega konja« 

»Kvalitivne obveznosti« 

Kavza 

Po novem civilnem zakoniku ne poznajo več kavze, imajo pa širok koncept zmote, tj. notri spravijo 

marsikaj; predmet pogodbe je po nizozemskem pravu zelo blizu kavzi. 

Rechtwerking 

Rechtwerking – gre za koncept, ki je utemeljen na splošni dolžnosti ravnanja v skladu z »equity« 

(pravičnostjo) in dobro vero, včasih pa vodi k istemu učinku kot estoppel: če npr. izrabiš pravico s 

svojim ravnanjem, si zapraviš možnost, da bi uveljavljal pravico, ki bi jo imel. 

Pogodbe v korist tretjega 

Poznajo pogodbe v korist tretjega, ki so iztožljive v trenutku, ko tretja stran sprejme pogoje take 

pogodbe. Poznajo pa tudi nekaj »much discussed« izjem od pravila, da tretji ne more biti zavezan ali v 

slabšem položaju zaradi pogodbe. 


Načelo vestnosti in poštenja je zelo pomembno. 

75./2 Načelo vestnosti in poštenja 

6:2 BW 

(1) Upnik in dolžnik sta se drug proti drugemu dolžna vesti v skladu z zahtevami vestnosti in 

poštenja. 

(2) Pravilo, ki velja med njima na podlagi zakona, običaja ali pravnega posla se ne uporabi, v kolikor 

bi bilo to v konkretnih okoliščinah s stališča vestnosti in poštenja nesprejemljivo. 

Prvi odstavek 2. člena splošnega dela obligacij pravi: upnik in dolžnik sta se dolžna vesti v skladu z 

zahtevami vestnosti in poštenja . 

Drugi odstavek istega člena pa določa, da lahko načelo vestnosti in poštenja derogira, kar je bilo 

dogovorjeno v pogodbi, kar določa zakon in običajno pravo – zaradi načela vestnosti in poštenja se 

taka pravila ne uporabljajo!

V tem načelu je tudi del pravičnosti – kot reasonable v angleškem pravu. 

76./2 Načelo vestnosti in poštenja 

6:248 

(1) Pogodba nima samo tistih pravnih posledic, za katere sta se stranki dogovorili, ampak tudi tiste, 

ki v skladu z naravo pogodbe izhajajo iz zakona, običaja ali zahtev vestnosti in poštenja. 

Pravilo, ki velja med strankama na podlagi pogodbe, se ne uporabi, v kolikor bi bilo to v konkretnih 

okoliščinah s stališča vestnosti in poštenja nesprejemljivo. 

Člen 248 govori o vzajemnih pogodbah. Prvi odstavek določa, da ima pogodba tudi tiste posledice, ki 

izhajajo iz zakona, običaja ali zahtev vestnosti in poštenja – vestnost in poštenje lahko posežeta v 

pogodbeno vsebino! 

OZ: Nesorazmerno visoko pogodbeno globo se zaradi načela vestnosti in poštenja lahko derogira. 

Pri spremenjenih okoliščinah, pa je denimo v 115. členu OZ (Odpoved sklicevanju na spremenjene 

okoliščine), določeno: Stranki se lahko s pogodbo vnaprej odpovesta sklicevanju na določene 

spremenjene okoliščine, razen če to nasprotuje načelu vestnosti in poštenja. 

S strani nizozemske sodne prakse je bilo pravilo vestnosti in poštenja sprejeto šele leta 1964. 

Primer 1: 

1.) upnik je bil Nemec, dolžnik kreditne pogodbe pa Nizozemec; 

2.) pogodba nastane pred nemško inflacijo, terjatev zapade po inflaciji, nominalna vrednost 

terjatve pa je v času zapadlosti 0 (nič); 

3.) nemški upnik je želel revalorizacijo, zato sproži postopek pred nizozemskim sodiščem; 

4.) vrhovno sodišče reče, da je treba plačati nominalni znesek; zaradi spremenjenih okoliščin noče 

posegati v pogodbo. 

Primer 2 (iz leta 1984): 

1.) pogodba med banko in zastopnikom, ki prodajal kredite; 

2.) plačilo je bilo po učinku: višji kot je znesek, višja je provizija; 

3.) klienti so bili pogosto neredni plačniki, zato se banka odloči, da spremeni način obračunavanja 

provizije, in sicer hoče vezati del provizije na sklenjeno pogodbo, del na plačevanje; 

4.) zastopnik noče podpisati aneksa, banka pa čez čas kar sama obračuna po novem: zastopnik 

dobi 8.000 guldnov (približno 7.000 DEM) manj in toži banko; 

5.) pogodba je imela klavzulo, po kateri se za kršitev plača 10.000 guldnov; on je izračunal, da je 

razlika za 55 klientov in zahteval od banke 55 × 10.000, tj. 550.000 guldnov); 

6.) banka želi znižanje pogodbene globe, češ da je nesorazmerno (= vestnost in poštenje) visoka, a 

se sodišče ne strinja – pacta sunt servanda!

Z vidika načela vestnosti in poštenja je neko pogodbeno določilo zelo redko spremenljivo, tj. se 

pravila ne držijo tako strogo, kakor izgleda iz zakona. Zelo se držijo načela pacta sunt servanda! 

2./3 Skok šahovskega konja 6:257 

Če se lahko pogodbena stranka glede odgovornosti za ravnanje podrejenih proti svoji sopogodbenici 

sklicuje na omejitev odgovornosti v tej pogodbi, se lahko njen podrejeni, v primeru da se tožba vloži 

proti njemu, lahko tudi sklicuje na omejitev odgovornosti v tej pogodbi. 

Čl. 257 vsebuje t. i. skok šahovskega konja: 

1.) A in B skleneta pogodbo, v kateri A omeji svojo odgovornost; 

2.) če B toži P-ja, ki je podrejen A-ju, se lahko tudi P sklicuje na omejitev odgovornosti iz 

pogodbe med A in B – podobno kot himalajska klavzula. 

Če se lahko A proti B-ju sklicuje na omejitev odgovornosti, se lahko tudi A-jev podrejeni sklicuje na 

omejitev odgovornosti v tej pogodbi, če je tožen on. 

3./3 Kvalitativne obveznosti – 6:252/1 

Pogodba lahko določa, da obveznost stranke, da glede registrske dobrine, ki ji pripada, nekaj dopusti 

ali da nečesa ne stori, preide na tistega ki bo pridobil to dobrino in da bodo zavezani tudi tisti, ki bodo 

pridobili pravico do uporabe te dobrine. 

Kvalitativne obveznosti niso naložene konkretni osebi, ampak osebi nekih lastnosti. 

Registrska dobrina je vse, kar se vodi v registrih: 

1.) nepremičnine; 

2.) stvarne pravice na nepremičninah; 

3.) ladje; 

4.) zrakoplovi itd. 

Obveznost – da nekaj dopusti ali nečesa ne stori – lastnika registrske dobrine preide na tistega, ki bo 

pridobil to dobrino in bodo zavezani tudi tisti, ki bodo pridobili pravico do uporabe te dobrine. 

… zemljiške služnosti, razširi se na širši krog subjektov, zato niso vključili pozitivnih obveznosti. 

Predvideva se vpis v register. Nizozemci imajo le kataster, ne pa zemljiške knjige; v kataster se ne 

vpisujejo stvarne pravice na stvari, niti zaznamba, predznamba itd. 

Vsebina pogodbe (angloameriško pravo) 

4./3 Pogodbena določila 

Conditions 

Warranties 

Innominate terms 

Ločimo tri vrste pogodbenih določil:

1.) condition – pogoj kot bistvena obveznost stranke – v takem primeru denimo zamuda ali odlog 

pripeljeta »do konca pogodbe« (may bring it to the end); 

2.) warranties – nebistvene obveznosti, ki naj se ne interpretirajo ali aplicirajo strogo, katerih 

kršitev pa lahko upraviči največ odškodninski zahtevek; 

3.) innominate terms – določila pogodbe, katerih pomen se lahko določi šele po nastopu kršitve, 

ko so posledice lahko vidne – lahko se torej izkažejo za condition ali warranty. 

5./3 Prodajna pogodba 

Sale of Goods Act 1979 (SGA 1979) 

Sale and Supply of Goods Act 1994 

Sale of Goods (Amendment) Act 1995 

Prodajna pogodba je urejena v dveh zakonih: 

1.) Sale of Goods Act 1979 – Sale of Goods (Amendment) Act 95 je njegovo dopolnilo; 

2.) Sale and Supply of Goods Act 94 – sprejet na podlagi evropskih direktiv; 

Ameriško pravo ne razlikuje kogentnih in dispozitivnih norm. Bolj kot zakon je pomembna pogodba. 

Pogodbe so zelo obsežne, začnejo se z recitali, kdo so stranke, s čim se ukvarjajo ipd. 

6./3 Izrecna pogodbena določila 

Entire agreement clause 

Kvaliteta in ustreznost blaga in storitev 

Roki 

Waivers 

Reševanje sporov 

Namen »entire agreement« ali »integration« klavzul je, da zagotovijo, da so pogoji pogodbe omejeni 

na tiste, ki so v njej navedeni. Z njimi se tako želi izrecno izključiti vse izjave, obljube ali informacije, 

ki so bile prej izrečene ali dane s strani stranke, ki se je na tako klavzulo zanašala, ali s strani njenih 

zaposlenih ali drugih predstavnikov. 

7./3 Prodajalec 

»All specifications and particulars submitted with our tender are approximate only and the 

descriptions and illustrations in our catalogues, price-lists and other advertisements are intended 

merely to present a general idea of the goods described therein and none of these shall form part of the 

contract.« 

8./3 Kupec 

»The goods must comply in all respects with the terms of the contract and all warranties and 

representations given or made on behalf of the seller.« 

Tipični primer take klavzule je: »All specifications and particulars submitted with our tender are 

approximate only and the descriptions and illustrations in our catalogues, price-lists and other

advertisements are intended merely to present a general idea of the goods described therein and none 

of these shall form part of the contract.« 

Nasprotna stranka pa lahko seveda temu oporeka z navedbo: »The goods must comply in all respects 

with the terms of the contract and all warranties and representations given or made on behalf of the 

seller.« 

Glede izida tega nasprotja pa se uporabijo pravila »battle of the forms«. 

Quality and fitness of goods and services 

Natančen opis in specifikacija predmeta (subject matter) naj bo vitalen del vsak gospodarske pogodbe. 

V času sklepanja pogodbe se stranki izmenjujeta dokumentacijo (prospekti, ceniki) – pametno je 

določiti njen status - to se naredi z agreementi. 

Prodajalčeva klavzula je npr. »vsa dokumentacija je informativnega značaja, nič od tega ni del 

pogodbe, nič ne zavezuje«. 

Kupčeva klavzula pa se glasi: »blago mora ustrezati pogojem in vsemu, kar je bilo rečeno na 

prodajalčevi strani«. Tu je mišljeno denimo s strani zastopnikov, z 'representation' pa so mišljene 

izjave, informacije. »Misrepresentation pa je razlog za razveljavitev pogodbe – gre za lažno 

prikazovanje, zavajanje (o zavajanju potrošnikov Misrepresentation Act). 

Time clauses (roki) 

9./3 Roki 

Condition ali warranty? 

Bunge v. Tradax, 1981 

Gill v. Société pour L'Exportation des Sucres, 1986 

Je rok condition ali warranty? V praksi je na to težko odgovoriti, a angleško pravo pravi, da je zgolj 

warranty, stranki ni treba izpolniti prej. Ali je to, da izpolniš pred rokom, lahko consideration? 

Skoraj vedno pa so roki striktno interpretirani oz. obravnavani kot condition v primeru vprašanj 

razpoložljivosti, prihoda in odhoda ladij (pri pomorskem prevozu so roki self-evidently vital), tj. pri 

pomorskih prevozih, brez da bi stranki tako določili. 

Nedolžni stranki ni denimo treba izrecno označiti rok za bistven, kot se zdi, pa ji ni treba pokazati niti, 

da je ali da morda bo zaradi kršitve utrpela kakšno izgubo ali škodo. 

To stališče je bilo jasno prikazano v primeru Bunge v. Tradax, 1981: 

1.) prodajalec je bil dolžan 15 dni pred pripravljenostjo za natovarjanje to sporočiti kupcu, sporočil 

pa le 13 dni prej; 

2.) 1.-stopenjsko sodišče je reklo, da kršitev ni bistvena, Court of Appeal in House of Lords pa, da 

je kršitev bistvena, ker je pri gospodarskih pogodbah potrebna pravočasnost. 

Primer Gill v. Société pour L'Exportation des Sucres, 1986: 

1.) toženec bi moral pristanišče določiti najkasneje 14. novembra, to pa je storil dan kasneje;

2.) šlo je za prevoz sladkorja; za to je posebna arbitraža, ki reče, da ni razloga za razdor pogodbe, 

ker z zamudo ni nastala škoda, poleg tega pa da bi bila v branži takšna strogost zelo nepraktična; 

arbitri menijo tudi, da če bi želel, da je rok bistven, da bi moral na to posebej opozoriti; 

3.) Court of Appeal pa to razlago zavrne, češ da praktične težave in običaji v branži niso dovolj, da 

bi se moralo striktno določilo prava o rokih v gospodarskih pogodbah umakniti; vsaka zamuda 

roka je torej pri gospodarskih pogodbah bistvena, ne glede na branžo. 

10./3 Roki glede plačila 

S. 11 SGA : 

»Unless a different intention appears from the terms of the contract, stipulations as to time of payment 

are not of the essence of a contract of sale, and whether any other stipulation as to time is of the 

essence of the contract or not depends on the terms of the contract.« 

Izjema 

Scandinavian Tanker v. Flota 1982 

Člen 10 Sale of the Goods Act pravi, da roki glede plačila običajno niso bistveni, tj. običajno ne bodo 

obravnavani kot conditions, razen če ne izhaja iz pogodbe drugače. 

Izjema so pomorski oz. čarterski prevozi; primer Scandinavian Tanker v. Flota, 1982, kjer je bil za en 

dan zamujen rok plačila, House of Lords pa je razsodil, da je to razlog za razdor. 

Stranke lahko izrecno določijo rok plačila kot bistven, sicer pa se uporabi »reasonable time« standard; 

kaj to je, je odvisno od dejstev vsakega posameznega primera. 

Delivery, price and payment 

Angleško pravo pušča pogodbenima strankama skoraj popolno svobodo pri določitvi časa in načinov 

dostave blaga, enako pa velja tudi za stroške in način plačila. Je pa zelo pomembno, da stranki v 

pogodbi določita posledice delne dostave in/ali delnega plačila. 

Waiver clause 

11./3 (No)Waiver clause 

»No failure on the part of the purchaser at any time to enforce or to require the strict adherence to 

and performance of any of the terms of the contract shall constitute a waiver of such terms and/or 

affect or impair such terms in any way or the right of the purchaser at any time to avail itself such 

remedies as it may have for each and every breach of such terms« 

Waiver clauses – bolj pravilno je reči 'no waiver clauses' – so koristen način za zaščito pravic strank, 

ki ne ukrepajo takoj glede domnevne kršitve pogodbe. Uporablja se za preprečitev estoppel-a – da si 

ne bi druga stranka opustitev razlagala kot odpoved zahtevku. 

12./3 (No)Waiver clause 

»Payment by us for any goods or services ordered shall not constitute a waiver of any of our rights, 

nor shall such payment terminate any of the supplier warranties.«

Stranka s tako klavzulo poskrbi, da se neko ravnanje ne bi razlagalo drugače, kot sama želi. Dejstvo, 

da kupec ne reagira takoj na pomanjkljivosti, ne pomeni, da se je odpovedal zahtevkom ali da omejuje 

svoje pravice, ki izhajajo iz prodajalčevih napak. 

Primer: »Plačilo ne pomeni, da sprejemam tvojo dobavo« – če plačam, nisem nujno zadovoljen. 

Reševanje sporov (arbitration clauses) 

13./3 Reševanje sporov 

Arbitraža 

– Irvani v. Irvani, 2000 

ADR 

– London Centre of Dispute Resolution 

Redna sodišča 

– Seashell Shipping v. Mutualidad de Seguros, 1988 

– Connely v. RTZ Corp., 1995) 

Izbira foruma 

– Bruseljska konvencija 

Izbira prava 

– Contracts (Applicable Law) Act 1990 

– RK 1980 

Arbitraža ima precej prednosti pred sodnim postopkom (litigacijo): 

1.) koristi specialističnega znanja na strani od strank izbranega arbitra; 

2.) stroškovno je (naj bi bila) prijaznejša; 

3.) hitrost; 

4.) neformalnost; 

5.) možnost izbire kraja in načina postopka (samo ustni, samo pisni, ali naj bo odločitev 

obrazložena ali ne); 

6.) predvsem zasebnost. 

Arbitraža naj bi bila manj confrontational in zato verjetno manj škodljiva za poslovne odnose. 

V pogodbi naj bi bil določen arbiter ali arbitražna institucija, po možnosti pa tudi arbitražnega 

izvoljenega sodnika (umpire), ki naj razreši morebitna nesoglasja med arbitri. 

V Angliji arbitraža dolgo časa ni bila uspešna. Obstajala je sicer klasična arbitražna klavzula (t. i. Scott 

v. Avery clause), ki pravi, da je treba najprej izčrpati možnosti arbitraže, preden se gre na redno 

sodišče. A problem je bil, da arbitraža ni bila učinkovita: 

1.) stranke so imele mnogo možnosti za pritožbo na High Court; 

2.) taktike zavlačevanja;

3.) odločitve arbitrov so morale biti v skladu s pravom in ne temeljiti zgolj na širokem vidiku 

poštenosti in pravičnosti v konkretnem primeru; 

4.) postopkovne razlike med domačimi in mednarodnimi arbitražami. 

Leta 1996 pa je bil sprejet nov zakon (The Arbitration Act 1996), ki je napravil arbitražo mnogo bolj 

učinkovito: 

1.) sodišče je pristojno le, če je arbitražni dogovor ničen ali neučinkovit, tj. nezmožen uresničitve 

– to pravilo se aplicira ne glede na (ne) vključitev Scott v. Avery klavzule; če pa stranki zgolj 

zapišeta, da se bosta pred odhodom na sodišče poskušali pogajati za poravnavo, to seveda nima 

enakega učinka; 

2.) zakon je omejil možnosti pritožb – samo če se stranki strinjata ali če jo sodišče dovoli, je 

pritožba možna; sodišče jo dovoli le, če je vprašanje splošno pomembno ali pa iz drugih posebnih 

razlogov, npr. da: 

a) so strankine pravice bistveno prizadete (v primeru Irvani v Irvani, 2000, je bilo tako, ker 

eni od strank ni bilo omogočeno ustrezno predstaviti svoje stališče); 

b) če je odločitev arbitrov »očitno napačna«; 

c) če gre za vprašanje, ki je pomembno za splošno javnost (javni interes; če se denimo 

prizadene določena branža). 

3.) učinkovito je odpravil razlikovanje med postopkoma pri domači in mednarodni arbitraži; 

4.) niso več zavezani, da odločajo striktno po pravu, temveč lahko pri odločanju upoštevajo želje 

strank. 

Predvsem pa je pomembno, da High Court uveljavi arbitražno odločbo angleške ali tuje arbitraže na 

podlagi pisnega dogovora na način, kot da bi šlo za akt sodišča. 

Alternative dispute resolution (ADR) clauses 

ADR sporazumi (ADR agreements) zavežejo stranke, da svoje spore razrešijo z mediacijo ali 

konciliacijo, namesto da bi se podvrgle zavezujoči odločbi arbitra. To naj bi bilo bolj popularno tudi 

zato, ker naj bi bila mediacija celo bolj poceni in neformalna kot arbitraža. 

Stranke lahko določijo: 

1.) storitve lastnega posredovalca (go-between) ali 

2.) koristijo storitve, denimo, London Centre for Dispute Resolution. 

Penalty clauses 

Namen penalty clauses (v pravni terminologiji: liquidated damages clauses) je, da se že na začetku 

določi znesek denarja, ki naj ga v primeru kršitve pogodbe plača pogodbena stranka oz. ki naj se 

odvzame od siceršnjega pogodbenega finančnega nadomestila tej stranki.

Pogosto se uporabljajo v gradbeništvu in pri drugih takih pogodbah, kjer se zahteva posebna 

izpolnitev, izpolnitev v skladu z določenim standardom ali v določenem času. 

V teoriji je njihova naloga ta, da nedolžni stranki prihranijo dokazovanje prav vsake podrobnosti 

svojih izgub (kar je posebej težko prikazati pri zamudi druge stranke). V praksi pa je lahko rezultat 

njihove uporabe tako nepredvidljiv kot tudi nezadovoljiv. 

Choice of law clauses (klavzule izbire prava) 

Pogosto vsebujejo pogodbe, pri katerih sta strani iz različnih držav, forum ali lex loci klavzulo. 

Klavzula lahko izrecno zahteva, da se tuja stranka podvrže pristojnosti angleških sodišč. Običajno 

izraža klavzula voljo močnejše stranke, ki »pripelje« pravni sistem, ki se ji zdi zanjo primernejši, tj. da 

bolj varuje njene interese. 

Včasih lahko stranki izbereta pravo neke povsem »nevtralne« države, angleška sodišča pa to 

praviloma spoštujejo, razen če so dokazi o slabi veri nekega povsem nerazumnega izbora. 

The Contracts (Applicable Law) Act 1990 je namenjen temu, da razreši težave s forumom za države 

EU. Zakon inkorporira Rimsko konvencijo iz leta 1980 o veljavnem pravu v pogodbenih obveznostih 

(ta dopolnjuje Bruseljsko konvencijo iz leta 1968 (Mednarodno pravo glede pristojnosti sodišč); ta 

konvencija enako kot Uredba Bruselj I, ki je konvencijo nadomestila 1. marca 2002, določa, da so 

lahko v nekaterih primerih za razsojanje o tožbenem zahtevku pristojna sodišča več držav članic). 

Izven dosega konvencije so vprašanja: 

1.) statusa, 

2.) zakonskih in družinskih razmerij, 

3.) arbitražnega dogovora, 

4.) trustov, 

5.) določenih zavarovalniških pogodb ipd. 

S temi izjemami konvencija pravi, da velja za pogodbe tisti pravni sistem, ki je bil izrecno izbran ali 

jasno impliciran s strani strank. Če njihov izbor ni jasen, je uporabno pravo tiste države, ki je s 

pogodbo najtesneje povezano: 

1.) najprej je navezna okoliščina stalno prebivališče ali sedež odgovorne stranke, 

2) alterativno pa je ta okoliščina mesto, kjer naj se pogodba izvrši. 

Pri pogodbah v zvezi z zemljišči je odločilno mesto, kjer se zemljišče nahaja. 

Posebno določilo ima konvencija o potrošniških pogodbah, tako da je potrošnik posebej varovan. 

Redna sodišča 

Londonska sodišča naj bi čim več zadev zavlačevala, da povzročijo stroške, tudi odvetniki služijo s 

tem (?!). 

Primer Seashell Shipping v. Mutualidad de Seguros, 1988: 

1.) gre za pomorski prevoz, zavarovalnica ima sedež v Španiji, ladjar je iz Paname, pogodba je v 

angleščini, a brez lex loci klavzule;

2.) ladjar je utrpel škodo, zavarovalnica pa ni hotela plačati – sklicevali so se na izključitev kritja, 

tako da v Španiji ladjar, zaradi takšnega določila v pogodbi, ne bi dobil nič; 

3.) zato je ladjar sprožil postopek pred angleškim sodiščem, to pa se je štelo pristojno, ker je bila 

pogodba sklenjena v angleščini – uporabili so angleško pravo; 

4.) zavarovalnica je morala plačati, ker da izključitev kritja ni bila veljavna; 

5.) v pogodbi je bila dogovorjena prorogacija španskega sodišča, zato ni bilo realne podlage za 

pristojnost angleškega sodišča; ob tem je očitno, da angleška sodišča glede izbire prava do neke 

mere upoštevajo tudi, ali drug pravni sistem prepozna in zaščiti interese, kakršni so prepoznani in 

zaščiteni v angleškem pravu. 

Primer Roneleigh v. M.I.I., 1989: angleško sodišče prevzelo spor, ker tožnik, ki je uspel s tožbo, pred 

ameriškim sodiščem ne bi mogel iztožiti stroškov. 

A v primeru Connely v. RTZ Corp., 1995 so sodniki rekli, da možnost, da v drugi državi tožnik ne bo 

finančno sposoben tožiti, sama po sebi ne določa ustreznega sodišča. 

Termination clauses 

Pogodbe, ki se tičejo kakršnihkoli dalj časa trajajočih odnosov med strankami, bi morale izrecno 

določati okoliščine, v katerih se lahko ti prekinejo oz. v katerih se zaveze končajo. Gospodarske 

pogodbe pogosto vsebujejo za prenehanje (termination) možnost, da to stori ena od strank s 

sporočilom, ob nekem dogodku, če se nekaj ne zgodi ipd. 

Implied terms 23 

14./3 Implied terms 

Ni splošnih obveznosti iz naslova vestnosti in poštenja 

Zadržanost 

Pogosto v delovnem pravu (obedience, care, competence good faith) 

Superlux v. Plaisted, 1958 

Nottingham University v. Fishel, 2000 

»Terms of contract set out duties of each party under that agreement. The terms will be of two kinds: 

1. express terms – which are laid down by the parties themselves 

2. implied terms – which are read into the contract by the court on the basis of the nature of the 

agreement and the parties’ apparent intentions, or on the basis of law on certain types of 

contract.« 24 

Implied terms so v bistvu posledice praznin v pogodbah, tj. določila oz. pogoji pogodb, ki jih stranki 

nista razrešili, zato jih v določenih primerih vstavi sodišče. 25 Nimamo namreč kaj uporabiti, saj 

23 Na spletu se je našla tale navedba primerov implied terms: »In a contract of sale of goods, terms of implied 

that the seller has the right to sell the goods; that the purchaser will enjoy quiet possession of the goods, allowing 

them to use the goods without interference from a third party or the supplier; and that the goods are free and will 

remain so when the property is to pass from any charge or encumbrance, not disclosed to the buyer before the 

contract is made.« 

24 

http://64.233.183.104/search?q=cache:q14YosJUPu8J:www.uio.no/studier/emner/jus/jus/JUR5260/v07/undervis 

ningsmateriale/JUR5260TermshandoutSpring07- 

3.doc+%EF%81%AE+The+Moorcock,+1889+test&hl=sl&ct=clnk&cd=6&gl=si&client=firefox-a. 

25 To niso profesorjeve ali Whincupove besede, temveč lastni konstrukt. Uporaba na lastno odgovornost ☹.

angleško pravo nima dispozitivnih določb, prav tako pa ni obveznosti iz naslova vestnosti in poštenja 

(na Novi Zelandiji in v Avstraliji pa se da na ta način). 

Angleška sodišča so zadržana, saj ni naloga sodišča, da se vtikajo v pogodbeno svobodo. Na določenih 

področjih, npr. pri pogodbah delovnega prava, pa se tega vseeno kar podstopijo, tj. poznajo neke 

splošne principe: 

1.) delavec mora biti skrben, 

2.) obveznosti mora opravljati v skladu z dobro vero ipd. 

Primer Superlux v. Plaisted, 1958: 

1.) trgovski prevoznik je prodajal kozmetiko drogerijam; 

2.) preko noči mu ukradejo avtomobilom z blagom; 

3.) ali je odgovoren za škodo? Je, ker je prekršil načelo skrbnosti – z delodajalčevimi stvarmi bi 

moral ravnati kot s svojimi. 

Primer Nottingham University v. Fishel, 2000: 

1.) delavec v pogodbi o zaposlitvi ni imel zapisane konkurenčne klavzule; 

2.) v prostem času je honorarno opravljal drugo delo; 

3.) sodišče je reklo, da je kršil konkurenčno klavzulo, to pa je izpeljalo iz vestnosti in poštenja, je 

interpretiralo tako. 

V delovnem pravu se da priti do rešitve preko splošnih načel! 

15./3 Implied terms 

Test nujnosti 

The Moorcock, 1889 

Barrett v. Lounova, 1988 

Bayliss v. Barnett, 1988 

Trees v. Cripps 1983 

Officious bystander test 

Liverpool City Council v. Irwin, 1977 

Primer The Moorcock, 1889: 

1.) ladja je bila v pristanišču zaradi raztovarjanja, ob oseki pa se poškoduje; 

2.) pogodba med ladjarjem in lastnikom pomola ne pravi nič o tem; 

3.) sodišče reče, da je za škodo odgovoren lastnik pomola, ker obstaja implied term, da mora 

poskrbeti za varen privez: 

»In business transactions such as this, what the law desires to effect by the implication is 

to give such business efficacy to the transaction as must have been intended at all events

y both parties who are business men; not to impose on one side all perils of the 

transaction, or to emancipate one side from all the chances of failure, but to make each 

party promise in law as much, at all events as it must have been in the contemplation of 

both parties that he should be responsible for in respect to those perils or chances.« 

(označil B. K.) 

Določilo se torej implicira iz razloga »poslovne učinkovitosti«, katerekoli »implied warranties« pa 

morajo biti vzeti iz predpostavljenih (domnevnih) namenov strank. 

Kasneje je bilo še dodatno razčiščeno, da ni dovolj, da naredi »implied term« pogodbo pravičnejšo ali 

bolj smiselno, temveč se zahteva, da pogodba brez tega »dodatka« ne more obstat (mora biti nujno, da 

se pogodba realizira) gre za t. i. test nujnosti (necessity test). 26 

Vprašanje: kdaj je dodatek nujen, kdaj pa pomeni le izboljšanje pogodbe? Če je nujen, ga sodišče da v 

pogodbo, sicer pa sodišče doda to le kot izboljšanje, ne spremeni pa pogodbe. 

Primer Barrett v. Lounova, 1988: 

1.) pogodba o najemu hiše, v kateri piše, da mora vse znotraj hiše na svoje stroške popraviti 

najemnik; 

2.) v pogodbi ni nič določeno glede zunanjosti hiše, a je stanje tako, da najemnik ne more izpolniti 

svoje obveznosti (popraviti notranjost), dokler se ne popravi najprej zunanjost; 27 

3.) sodišče je reklo, da mora to popravljati najemodajalec – to je implied term. 

Primer Bayliss v. Barnett, 1988: 

1.) delodajalec da delavcu kredit, za to pa sam vzame kredit; 

2.) najprej ni bilo rečeno, da bi delavec plačeval obresti, delodajalec pa jih kasneje zahteva; 

3.) sodišče je reklo, da ker je delavec vedel, da je moral delodajalec vzeti denar pri banki, obstaja 

njegova obveznost plačila obresti, čeprav niso bile dogovorjene – v nasprotnem pogodbeno 

razmerje nima smisla. 

Primer: ladja gre v popravilo, servis pusti eno napako neodpravljeno, po splovitvi nastane na ladji 

škoda. Sodišče je reklo, da bi moral servis povedati, da ene napake ni odpravil, zato je odgovoren za 

škodo. 

Primer Trees v. Cripps, 1983: 

1.) stranka je dala ponudbo, naslovnik pa pošlje ponudbo naprej konkurentu; 

2.) sodišče reče, da naslovnik (prodajalec) ni bil dolžan (ni bilo nujnosti) obdržati ponudbo tajno, 

tj. ni bilo implied duty glede tega – pogodbe še ni bilo, test nujnosti ni izpolnjen. 

26 The term must be necessary to ensure reasonable or effective operation of a contract of the nature before the 

court. 

27 http://www.courts.act.gov.au/magistrates/decisions/trade%20centre.htm.

Čeprav se zdi, da je ta test nujnosti včasih dokaj prosto interpretiran, je kljub vsemu ožja podlaga za 

vstavljanje pogodbenih določil, kot je to primer s pravičnostjo, razumnostjo (ustreznostjo) ali dobro 

vero, kar izrecno zahtevajo pravni redi v sistemu civil law. 

Drugo pravilo za umeščanje pogodbenih določil (poleg testa nujnosti oz. poslovne učinkovitosti) pa je 

t. i. officious bystander test. 

Liverpool City Council v. Irwin, 1977: 

1.) najemna pogodba, ki za najemodajalca ni vsebovala nobenih obveznosti oz. te v pogodbi niso 

bile določene; 

2.) Court of Appeal (Denning) rekel, da bi bilo razumno, če bi se določila vsaj obveznost glede 

vzdrževanja; 

3.) House of Lords pa reklo, da to, da bi bilo »reasonable« (razumno), ni dovolj za poseg v 

pogodbo – treba je upoštevati še test nujnosti in druge faktorje. 

»Two overlapping tests to ascertain intention of parties here: 

1.) officious bystander test – »if, while the parties were making the bargain, an officious 

bystander were to suggest some express provision for it in the agreement, they would testily 

suppress him with a common ‘Oh, of course!« (Shirlaw v. Southern Foundries (1926) per 

MacKinnon LJ). 

2.) business efficacy test – terms must be implied to make contract work. Leading case = The 

Moorcock (1889). Later case law (see espec. Trollope and Colls Ltd. v. North West Regional 

Hospital Board (1973)) makes clear that term only implied if contract cannot work without it; not 

sufficient that term makes contract fairer or more sensible. 

Both tests are subjective in the sense that they ask what the parties in the case at hand would have 

agreed, not what a reasonable person in their position would have agreed. So term cannot be implied if 

one of the parties is unaware of subject matter of term or the facts on which it is based. See, e.g., 

Spring v. National Amalgamated Stevedores and Dockers Society (1956).« 28 

»In The Moorcock (1889) the principle was established that some covenants should be implied 

because, from the facts of the individual case, the parties can be seen to have intended them to be 

incorporated into the lease. The test for deciding whether the parties intended a term to be implied was 

expressed by Mackinnon LJ in Shirlaw v Southern Foundaries (1926) Ltd [1939] as: 

»Prima facie that which in any contract is left to be implied and need not be expressed is 

something that is so obvious that it goes without saying; so that, if, while the parties were 

making their bargain, an officious bystander were to suggest some express provision for it 

in their agreement, they would testily suppress him with a common ‘Oh, of course!'«« 29 

28 

http://64.233.183.104/search?q=cache:q14YosJUPu8J:www.uio.no/studier/emner/jus/jus/JUR5260/v07/undervis 


3.doc+%EF%81%AE+The+Moorcock,+1889+test&hl=sl&ct=clnk&cd=6&gl=si&client=firefox-a. 

29 

http://64.233.183.104/search?q=cache:q14YosJUPu8J:www.uio.no/studier/emner/jus/jus/JUR5260/v07/undervis

Conditions and warranties 

16./3 Conditions in warranties 

Več pomenov Condition 

– Condition of goods 

– Conditions of sale 

– Condition precedent 

– Condition subsequent 

Več pomenov warranty 

UCC 2-213: vse je warranty 

Delitev: 

1.) condition – term, which is deemed fundamental to the contract; 

2.) warranties – term, which has only minor or incidental importance. 

Namen te delitve je, da se določi pravice nedolžne stranke če je ena ali druga vrsta obveznosti kršena: 

1.) kršitev condition – je bil »deprived of the essential benefit« pogodbe, zato lahko izpodbija 

(repudiate) pogodbo: 

a) dobi nazaj, kar je že plačal; 

b) dati mora nazaj, kar je prejel; 

c) zahteva lahko odškodnino za dodatno škodo; 

2.) kršitev warranty – v očeh (angleškega) prava je stranka prejela skoraj vse, kar je lahko 

pričakovala, tako da se ne more odpovedati pogodbi, lahko pa zahteva odškodnino za 

'primanjkljaje'. 

Na temo, kaj je condition in kaj warranty je ogromno case law-a, ameriški Uniform Commercial Code 

(UCC) v section 2-213 vsa pogodbena določila in obljube opredeljuje za warranty! 

Problemi z določitvijo condition in warranty so jezikovne in pravne narave. Že pomenov besede 

condition je precej: 

1.) condition of goods – to je fraza – stanje blaga; 

2.) conditions of sale – to je fraza – pogoji prodaje; 

3.) condition precedent – bistven pogoj pogodbene odgovornosti (pred sklenitvijo pogodbe, npr. če 

dobim posojilo, sklenem s tabo pogodbo o nakupu, lahko pa gre za pogoj pogodbene odgovornosti 

znotraj pogodbe, tj. zamenjal bom morebitno pokvarjeno blago, a le, če mi bo kupec to pravočasno 

sporočil); 


3.doc+%EF%81%AE+The+Moorcock,+1889+test&hl=sl&ct=clnk&cd=6&gl=si&client=firefox-a.

4.) condition subsequent – prihodnji dogodek, katerega nastanek je v pogodbi določen kot pogoj 

za uveljavitev pogodbenih določil na določen način (običajno gre za dogodek, ki konča pogodbeno 

razmerje). 

Podobne jezikovne (pomenske) težave so tudi z besedo warranty: 

1.) v arhaični angleščini pomeni kakršnokoli obljubo; 

2.) v sodobnem jeziku običajno pomeni zavezo (garancijo) proizvajalca; 

3.) v zavarovalniških pogodbah so odgovori in razkritja zavarovanca imenovani warranties – 

njihova kršitev lahko povzroči ničnost pogodbe; 

4.) odgovori, ki jih da prodajalec zemlje ali gospodarske družbe na kupčeva predhodna 

poizvedovanja (včasih temu pravimo 'due diligence' inquiries), so imenovana waranties – napačni 

odgovori lahko povzročijo izpodbojnost pogodbe. 

Sam The Sale of Goods Act pravi, da »a stipulation may be a condition, though called a warranty in 

the contract«. 

Innominate terms (intermediate terms) 

17./3 Innominate terms 

Hong Kong Shipping v. Kawasaki, 1962 

Cehave v. Bremer, 1976 

– “Shipment to be made in good condition” 

McAlpine v. BAI, 2000 

Schuler v. Wickman,1974 

Skips v. Syrian 1983 

– »all conditions of the charter-party« 

V praksi je tam, kjer zakon tega ne opredeljuje, precej težko določiti, kaj je warranty in kaj condition. 

Iz tega sledi, da morajo sodniki odločiti, kako bodo opredelili posamezno določilo pogodbe, in ji v 

skladu s tem dati ustrezno pravno posledico (remedy, v smislu poprave, zdravila). Iz tega pa sledi tudi, 

da: 

a) se lahko osredotočijo na naravo in posledice kršitve pogodbe, 

b) namesto da se gleda na predhodno opredelitev (za čas ob nastanku pogodbe) pomembnosti 

danih določil. 

Pomen razlikovanja med tema dvema pristopoma se je jasno pokazal v vodilnem primeru Hong Kong 

Shipping v. Kawasaki, 1962: 

1.) šlo je za pogodbo o zakupu ladje (charter-party) za 24 mesecev; 

2.) eden od pogojev je bil, da mora biti ladja »seaworthy« (sposobna za plovbo po morju) – šlo je 

izrecno zahtevo, v trenutku sklenitve pogodbe tudi za 'vital term' in s tem za condition, tako da bi 

vsaka kršitev te zahteve morala zakupnikom omogočiti izpodbijanje pogodbe;

3.) ladja taka ni bila, zato jo je lastnik moral dati popraviti – to je trajalo 15 tednov, še vedno pa je 

ostala na razpolago zakupniku za 17 mesecev; 

4) zakupnik vseeno odstopil od pogodbe, zakupodajalec pa tožil zaradi wrongful repudiation; 

5.) na sodišču je bilo ugotovljeno, da je zakupodajalec res kršil pogodbo, da je bil malomaren, ker 

ni vzdrževal ladje v ustreznem stanju, da pa ne gre za tako hudo (substantial enough) kršitev 

pogodbe, da bi lahko bila pogodba razveljavljena; 

6.) »The type of term can be determined by examining the consequences of the breach. A breach 

that deprives an innocent party of "substantially the whole benefit" would mean the term is a 

condition. … Diplock found that Kawasaki was not deprived of "substantially the whole benefit" 

as they still had most of the rental period available to use the vessel. It was held that the meaning 

of the term "seaworthiness" has a very broad meaning ranging from trivial defects like a missing 

life preserver or a major flaw that would sink the ship. Accordingly, it is impossible to determine 

ahead of time what type of term it is. Thus, the type of breach must be determined on the 

consequences.« 

Primer Cehave v. Bremer, 1976: 30 

1.) Bremer je prodal limoninih kroglic Cehaveju za 100.000 funtov, uporabljale pa naj bi se za 

proizvodnjo hrane za živino; 

2.) v pogodbi je bila klavzula: “Shipment to be made in good condition”; 

3.) relativno majhna količina kroglic se je poškodovala (prišle so z dvema ladjama, na eni so bile v 

bolj slabem stanju, na drugi pa v boljšem), Cehave pa je vse zavrnil in zahteval povrnitev denarja 

(refund); 

4.) a sodišče je zahtevo zavrnilo, ker da se te kroglice tudi običajno kupijo za ta namen, da so bile 

»as fit as reasonable«, kar je dokazala tudi njihova (u)poraba – dovoli se odškodnina, ne pa odstop 

od pogodbe (intermediate 31 term does not give right to reject goods unless it goes to the root of the 

contract). 

Pri intermediate (innominate) terms torej za odstop od pogodbe ne zadošča zgolj kakršnakoli kršitev 

takih pogojev, temveč mora kršitev seči do bistva pogodbe. 

Primer McAlpine v. BAI, 2000: obvestilo zavarovalnici o nastanku škodnega dogodka je prišlo za 

zavarovalnico po njenem stališču prepozno in ni hotela plačati. Sodišče se s tem ni strinjalo: 

»If a term is neither a condition precedent nor a fundamental term, it can, nevertheless, be 

an innominate term, breach of which, if sufficiently serious, may entitle insurers to defeat 

the claim. The Court of Appeal held that, if the clause is not a condition precedent, nor so 

fundamental that a breach will repudiate the whole insurance contract (as opposed to a 

claim under the contract), insurers' only remedy will be damages.« 32 

Ob tem pa je pomembno tudi tole: 

30 Vira povzetka: http://www.usyd.edu.au/lec/subjects/commercial/topic_notes/md02_commercial.PDF in 

http://www.sikao8.com/bbs/dispbbs.asp?boardid=16&id=17724&star=1&page=9. 

31 http://www.lawlink.nsw.gov.au/lrc.nsf/pages/R51CHP3. 

32 http://www.onlinedmc.co.uk/sirius_v__friends_provident.htm.

»The court held as a general rule that the courts will not treat a notice of claim or 

occurrence clause as "a condition precedent" (in other words that failure to comply with 

it meant that the whole claim could not be made) unless the contract expressly stated that 

the notice provision is a condition precedent.« 33 

Primer Schuler v. Wickman, 1974: 

1.) nemški proizvajalec, angleški agent; agent bi moral po pogodbi obiskati določene kliente vsaj 

enkrat tedensko, pogodba pa je določala tudi, da je to condition in da ima proizvajalec pravico 

odpovedati pogodbo, če agent ta condition krši; 

2.) agent strank ni obiskoval enkrat tedensko, proizvajalec pa je po dveh letih odstopil od 

pogodbe; 

3.) sodišče agentu prisodi zahtevek zaradi neupravičene odpovedi, češ da beseda condition ni 

nikoli popolnoma jasna; 

4.) pri interpretaciji da se lahko izbira med razumnimi in nerazumnimi situacijami/odpovedmi; če 

je proizvajalec dal odpoved šele po dveh letih, mu očitno ta kršitev ni bila tako pomembna – ne 

glede na besede, ki sta jih uporabila, je šlo torej za warrant in ne condition. 

Primer Skips v. Syrian, 1983: 

1.) pomorski prevoz; konosament, ki vsebuje klavzulo, da vključuje vse pogoje zakupa ladje (»all 

conditions of the charter-party«); 

2.) spor zaradi arbitražne klavzule, tj. ali je bila vključena; 

3.) sodišče je reklo, da so conditions le klavzule, ki se nanašajo na vsebino (nakladanje blaga npr.), 

ne pa na tehnična vprašanja; 

4.) arbitražna klavzula torej ni condition – je pa res, da takrat arbitraža v Angliji ni imela velikega 

pomena. 

18./3 Entire and severable contract 

Celotno plačilo po opravljenem delu 

Delno plačilo za del dela 

Pravilo o substantial performance 

Izpolnitev v več delih – ene pošiljke so v redu, druge ne. Vprašanje je: vse ali nič, ali pa se razbije 

pogodba na več segmentov – več posameznih pogodb? 

Osnovno pravilo je, da se gleda, kaj je bistven del pogodbe: če je pravilno izpolnjeno bistvo, manjši 

del pa ne, se šteje za celoto (tako tudi pogodbe o sukcesivni dobavi v Dunajski konvenciji!). 

Pravilo o substantial performance: če je bistven del izpolnjen, je treba plačati. Če torej manjši del ni 

izpolnjen: odškodnina oz. znižanje kupnine (zaradi odškodnine, ki se odšteje). 

Kontinentalni pravni redi 


Dispozitivno in kogentno pravo 

Vestnost in poštenje 

Spremenjene okoliščine 

Izpolnitveni zahtevek kot temeljna sankcija 

Odprava napak 

33 http://www.elbornes.com/index.php?section=judgments&param=101.

Znižanje kupnine 

Razdor lahko samo pri pomembnejših kršitvah 

Test nujnosti – ugotoviti, ali je neko pravilo za pogodbo nujno – če je, se ga doda v pogodbo. 

V kontinentalnem pravu se da praznine reševati z: 

1.) dispozitivnimi pravili; 

2.) načelom vestnosti in poštenja. 

Izpolnitveni zahtevek je temeljna sankcija, medtem ko ga angloameriško pravo skoraj ne pozna – 

temeljna je odškodnina. 

Sankcije so: 

1.) odprava napak; 

2.) znižanje kupnine; 

3.) razdor samo pri pomembnejših kršitvah. 


Pogoj v smislu pogojnega posla 

– Condition precedent (odložni pogoj) 

– Condition subsequent (razvezni pogoj) 

Ponekod ex tunc, drugje ex nunc 

Ni »večnih« pogodb 

fiksni posli 

Posledice razveze/razdora 

Ni »večnih« pogodb – se jih da razvezati, tj. katerakoli stranka, z zavezo razumnosti in na dogovorjeni 

ali običajni način (obvestilo ipd. zahteve). 



1134 Cc izpolnitev v skladu z načelom V+P 

sodišča ne morejo v pogodbo vnašati novih obveznosti 

1135 Cc ne samo izrecno dogovorjeno ampak tudi V+P, običaji in pravo 

1184 Cc »tihi« razvezni pogoj je neizpolnitev stranke 

Razveza načeloma ex tunc 

CC zahteva izpolnitev v skladu z načelom vestnosti in poštenja – je bolj izraz namena, se pa uporabi 

npr. pri kaznovanju zlorabe pravice. 

Sodišča ne morejo dopolnjevati pogodbe ali vanjo vnašati novih obveznosti. 

A vsebina (skoraj izključno gospodarske!) pogodbe ni le izrecno dogovorjeno, temveč tudi (člen 

1135):

1.) vestnost in poštenje, 

2.) običaji in 

3.) pravo – dispozitivna določila. 

Tudi v primeru gospodarskih pogodb pa se dopolnijo le glavni pogoji, in sicer iz običajev branže. 

Bistvena kršitev je »tiho dogovorjeni« razvezni pogoj. Tudi v takem primeru pa se je treba obrniti na 

sodišče, razen če ni bila taka posledica zapisana že v pogodbi. 

Razveza učinkuje načeloma ex tunc. 

Nemško pravo 


242 BGB 

Positieve Vertragsverletzung 

Culpa in contrahendo 

Odgovornost iz pogodbe je krivdna 

Gewährleistungsrechte 

Odprava napak 

Direktiva 99/44 – Direktiva 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o 

nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij 

Člen 242 BGB vsebuje temeljno zahtevo spoštovanja vestnosti in poštenja. 

Positieve Vertragsverletzung – pozitivna kršitev pogodbene dolžnosti. Primer: ko se denimo v trgovini 

nekdo spotakne na olju na tleh in se poškoduje, se to lahko smatra kot kršitev pogodbene dolžnosti, da 

se skrbi za čista tla. Gre torej za obveznosti, ki niso izrecno dogovorjene, ampak jih sodišče lansira oz. 

vstavi v razmerje. Podobno je lahko odgovoren prodajalec elektronike, če ne pouči kupca o načinu 

uporabe, pa temu nastane škoda. 

Culpa in contrahendo –gre za nedopustno ravnanje pri sklepanju pogodb: lastnik trgovine je 

odgovoren že potencialnemu kupcu, če se ta poškoduje v trgovini. 

Ko je enkrat pogodba sklenjena, se njeno varstvo razširi tudi na tretje osebe, ki niso stranke pogodbe, 

za katere pa je ena od pogodbenih strank odgovorna: lastnik mehanične delavnice bo moral povrniti 

škodo tudi članom družine lastnika, katerega avtomobil je bil slabo servisiran. 

Odgovornost iz pogodbe je krivdna: omejena je na ekonomsko škodo in ne povrne za bolečine in 

trpljenje, če ni dokazana malomarnost. 

Gewährleistungsrechte – če je bilo dostavljeno blago z napako ali če je bila storitev neustrezno 

opravljena, nudi BGB 'remedy' za kršitev obljube ali garancije (v nemškem pravu pomeni ta warranty 

'reasonable standard of fitness', tj. standard razumnega stanja blaga). 

Kupec mora v primeru kršitve zahtevati 'izboljšano' izpolnitev druge stranke (odpravo napak), nato pa 

alternativno razveljavitev pogodbe ali znižanje cene. Ob tem lahko terja tudi odškodnino. Če 

prodajalec pogodbe ne more izpolniti, je ta razveljavljena. Če je nezmožnost izpolnitve ali zamuda 

krivdna in to na njegovi strani, je odškodninsko odgovoren. 

Nizozemsko pravo

23./3 Nizozemsko pravo 

Načelo V+P 

– 6:2 

– 6:248 

Predpogodbene obveznosti 

– Sodna praksa 

Novi zakon nizozemskim sodiščem jasno nalaga, da morajo v pogodbe 'vnesti' katerekoli pravice in 

obveznosti, ki so potrebne, da bi se zadovoljilo zahtevam vestnosti in poštenja. Omogoča se torej 

poseg sodišča v pogodbo, a se sodišče za to redko odloči. 

Pogodba je lahko razveljavljena le, če so kršitve bistvene. 

Predpogodbene obveznosti – odgovornost za prekinitev pogajanj. Pravilo so črtali iz zakona, ker da 

»sodna praksa naj oblikuje pravila za to« – sodna praksa je ponovila zakonsko pravilo: načeloma ni 

odgovornosti, tj. se ta začne: 

1.) ko ena stranka naredi drugi neobičajne, abnormalne stroške, in 

2.) pod pogojem, da je tisti, ki je prekinil pogajanja, napeljal drugo stranko, da je utrpela te stroške 

(da jih ni utrpela po lastni iniciativi). 

Frustration 

Splošno načelo je, da se morajo pogodbe, ko so enkrat sklenjene, v taki obliki spoštovati. Izjeme 

nastopijo takrat, ko je pravo moralo spoznati, da bi bila striktna uveljavitev nepravična. Ena 

najpomembnejših takih izjem je doktrina frustration. 

24./3 Frustration 

Okoliščine po sklenitvi 

Impossibility 

Impracticability 

Klavzule o višji sili 

To je situacija, ko po sklenitvi pogodbe nastopijo okoliščine, ki onemogočijo/otežijo izpolnitev. 

Uporabljata se tudi izraza: 

1.) impossibility – da denimo na novo sprejeta pravna pravila izvršitev pogodbe prepovedujejo, da 

se specifičen predmet pogodbe uniči; 

2.) impracticability – ekonomsko nepraktična izpolnitev. 

V primeru takih dogodkov je pogodba 'frustrated' in je na podlagi prava razvezana. Stranki sta prosti 

obveznosti. 

V kontinentalnem pravu so 'frustrating events' sprejeti bolj kot obramba ali morda razlog delne 

oprostitve obveznosti. Dunajska konvencija (člen 79) pa v takih primerih prizadeti stranki dovoljuje 

časovni odlog izvršitve svoje obveznosti, druga stranka pa je medtem upravičena tudi do odstopa od 

pogodbe.

Contractual provision: Force majeure and hardship clauses 

A če imamo force majeure clause ali hardship clause, ki je veljavna in applicable, potem striktno 

rečeno pogodba ni frustrated. Pravilo o frustration nastopi šele, če ni klavzule o višji sili! Kot rečeno, 

pa je v tem smislu alternativa klavzuli o višji sili tudi t. i. hardship clause – zavezuje stranki, da bosta 

ob spremenjenih okoliščinah spremenili pogodbo (podaljšanje rokov, sprememba cen …). 

25./3 Force majeure clause 

Jackson v. United Marine, 1874 

– “Delays caused by dangers and accidents of navigation” 

The Penelope, 1928 

– »Delays caused by strike actions« 

Kuwait Supply Co. v. Oyster Marine, 1994 

– “Allowing for unloading under military direction” 

Tudi če je klavzula o višji sili, pa ni nujno, da se bo uporabila – le če se stranki imeli v mislih tak 

konkreten dogodek! To pa v vsakem konkretnem primeru odloča sodišče, tj. ali se pogoji force 

majeure klavzule aplicirajo na dogodek, ki se je zgodil. 

Nazoren je v tem pogledu primer Jackson v. United Marine, 1874: 

1.) najem ladje, pogodba pa je vsebovala klavzulo: »Delays caused by dangers and accidents of 

navigation.«; 

2.) ladja je nasedla, osem mesecev neuporabna; 

3.) sodišče je reklo, da je imela klavzula v mislih le manjše izpade, ne osem mesecev – nastopi 

frustration: pogodba se razveljavi, stranki prejmeta, kar sta prejeli. 

Podoben je primer The Penelope, 1928: 

1.) klavzula določala, da je najemnik dolžan plačati stroške najema ladje, če ladijsko osebje stavka 

(»Delays caused by strike actions«); 

2.) prišlo je do stavke v branži, ki je trajala osem mesecev; 

3.) sodišče je reklo, da se klavzula ne uporabi, ker je prišlo do prevelikega izpada in tega stranki 

nista predvideli, tj. da sta predvideli le lokalne spore omejenega učinka, ne pa popolne ustavitve v 

vsej v državi, ki bi trajali osem mesecev – frustration: najemniku ni bilo treba plačati. 

Primer Kuwait Supply Co. v. Oyster Marine, 1994: 

1.) vojna v Kuvajtu, tam iraška vojska, ki zapleni ladjo; 

2.) klavzula je obstajala ravno o tem (»Allowing for unloading under military direction«), zato se 

uporabi klavzula.

Iz vseh teh primerov izhaja, da če imamo klavzulo, je treba najprej ugotoviti, ali se je zgodilo to, kar 

sta stranki imeli v mislih! 

26./3 Force majeure clause 

»Strikes, lockouts, labour disturbances, anomalous working conditions, accidents to machinery, delays 

en route, policies or restrictions of governments, including restrictions on export or import or other 

licences, war (whether declared or not) riot, civil disturbances, fire, act of God, or any other 

contingency whatsoever beyond the control of either party, to be sufficient excuse for any delay or 

non-performance traceable to any of these causes.” (poudaril B. K.) 

Bistveno je, da je dogodek izven nadzora strank, naravna resnica. Najprej so primeroma našteti 

primeri, potem pa sledi generalna klavzula. 

27./3 Hardship clause 

»Substantial hardship shall mean if at any time or from time to time during the term of this 

agreement, without default of the party concerned, there is the occurrence of an intervening event or 

change of circumstances beyond the said party's control, when acting as a reasonable and prudent 

operator, such that the consequences and effects of which are fundamentally different from what was 

contemplated by the parties at the time of entering into this agreement ... the party claiming that it is 

placed in such a position as aforesaid may by notice request the other for a meeting to determine if 

said occurrence has happened and, if so, agree upon what, if any, adjustment in the price then in force 

under this agreement and/or other terms and conditions thereof is justified ...« (poudaril B. K.) 

Tukaj gre za spremembo okoliščin, izven nadzora strank; stranka, ki se sklicuje na hardship (= 

nepravična strogost), mora pozvati drugo stranko, da se dogovorita. Če dogovor potem ni možen, 

klavzula nima učinka! Kombinirajo se z abritražno klavzulo, npr. »če ni dogovora v 30 dneh, se 

zadeva preda arbitraži«. 

28./3 Impossibility and impracticability 

Krell v. Henry, 1903 

Herne Bay Co. v. Hutton, 1903 

Amalgamated Investment v. Walker 1976 

Bistvena sestavina frustration sta impossibility in impracticability. Sodišče mora namreč glede na 

osnovni namen oz. cilj pogodbe oceniti, ali je sploh še možno ali praktično, da se jo izpolni. Težave 

ponazarjata naslednja dva primera (ki se le malenkost razlikujeta). 

Primer Krell v. Henry, 1903: 

1.) umrla je kraljica Viktorija, kralj Edvard pa je čakal krono; bil je veseljak, na predvečer 

kronanja se je napil (v knjigi piše, da je »zbolel«) in kronanje so morali preložiti; 

2.) nekateri pa so najeli sobe za gledanje sprevoda kronanja; 

3.) najem je stal 75 funtov za sobo, kar je bilo precej za takratne razmere; odvetnik sestavil 

pogodbo, a v njej ni izrecno pisalo, da je najeta s tem namenom; 

4.) sodišče je reklo, da je namen jasen in da je to frustration, ker se pogodba v bistvu ni mogla 

izpolniti; pogodba ni imela več smisla, in nesojenemu najemniku ni bilo treba plačati.

Primer Herne Bay Co. v. Hutton, 1903: 

1.) g. Huttom je želel gledati razvrstitev (sprevod) kraljeve flote, a z ladje; 

2.) sprevoda ladij ni bilo, g. Hutton pa ni hotel plačati najema ladje; 

3.) sodišče je reklo, da mora plačati, ker so bile glavne ladje, ne kralj. Bistvo pogodbe naj bi torej 

bilo gledanje kraljeve flote, ki jo je lahko kljub izostanku mimoplova lahko videl. 

Primer Amalgamated Investment v. Walker, 1976: 

1.) nekdo kupil staro stavbo v mestnem jedru, da bi napravil stanovanja, prodajalec pa je to vedel 

in mu temu ustrezno (accordingly) zaračunal kupnino; 

2.) po sklenitvi pogodbe je prišla hiša pod spomeniško varstvo; tako ni dobil gradbenega 

dovoljenja, zato je tožil prodajalca za razvezo pogodbe – zaradi zmote ali, alternativno, na podlagi 

frustration; 

3.) zmota ni prišla v poštev (pri gospodarskih pogodbah je skoraj nemogoča, ker imamo »pametne 

stranke«); 

4.) prodajalec je sicer vedel, zakaj je kupec kupil, a sodišče reklo, da ta namen ni bil del pogodbe – 

to bi moral formirati kot pogoj, če bi želel, tj. stranka mora sama poskrbeti za svoje interese (to pa 

ne velja za potrošnika). 

29./3 The Eugenia, 1964 (Lord Denning) 

»If it should happen in the course of carrying out of a contract that a fundamentally different situation 

arises for which the parties have made no provision – so much so that it would not be just in the new 

situation to hold them bound to its terms, then a contract is at an end.« 

V osnovi gre torej za ugotovitev, da je nemogoče ali nepraktično izpolniti pogodbo na način, kot je bil 

prvotno začrtan. Kot je rekel Lord Denning v zgoraj navedem primeru, bi bilo nepravično, če bi se 

stranko držalo za besedo. 

Formulacija njegove izjave v angleščini močno spominja na načelo vestnosti in poštenja, na dobro 

vero. 

30./3 Paal Wilson v. Paartenreederij 1982 

»There are two essential requirements. The first (…) some outside event or extraneous change of 

situation not foreseen or provided for by the parties at he time of contracting, which either makes it 

impossible for the contract to be performed at all, or at least renders its performance something 

radically different from what the parties contemplated when they entered into it. [Second] the outside 

event or extraneous change of situation, and the consequences of either in relation to the performance 

of the contract, must have occurred without the fault or default of either party to the contract.” 

Pogoji za frustration: 

1.) zunanji dogodek;

2.) nepredviden v času sklenitve pogodbe; 

3.) izpolnitev nemogoča ali popolnoma spremenjeno bistvo pogodbe; 

4.) dogodek in njegov vpliv na izvršitev pogodbe sta morala nastati brez krivde ali napake katere 

od strank. 

31./3 Nepredvidljivost 

Tatem v. Gamboa, 1939 

Charlson v. Warner, 2000 

V prejšnji definiciji je bilo rečeno, da mora biti za frustration zunanji dogodek nepredviden, a kaže 

primer Tatem v. Gamboa, 1939, da to ni nujno tako: 

1.) španska državljanska vojna, ladje so hotele pobegniti v Anglijo in nekdo najel ladjo za prevoz 

beguncev; 

2.) ladjo so zaplenili in najemnik rekel, da je to višja sila, frustration, da ne bi plačal – najemnima 

je bila zelo visoka, stranki pa sta vedeli, zakaj, tj. se je iz tega dalo razbrati, da gre za »foreseeable 

and foreseen risk«; 

3.) kljub temu je sodišče reklo, da je frustration in najemniku ni bilo treba plačati – če bi se 

najemodajalec želel zavarovati, bi moral dati ustrezno klavzulo v pogodbo. 

Primer Charlson v. Warner, 2000, kaže, da kjer celotna pogodba bazira na nekem dogodku, ki naj se 

ali naj se ne zgodi, frustration ne bi smel priti v poštev. V tem primeru je bilo namreč odločeno, da 

smučarske počitnice ne morejo biti odpovedane zgolj zato, ker ni snega. 

32./3 No fault or default 

Maritime national Fish v. Ocean Trawlers 

Lauritzen v. Wijsmüller, 1990 

Ta pogoj pomeni, da dogodek ne sme izhajati iz sfere strank. Stranka se torej ne more na podlagi 

lastne kršitve pogodbe, malomarnosti ali »self-induced frustration« izogniti svojim obveznostim. 

Primer Maritime national Fish v. Ocean Trawlers: 

1.) ribič že imel štiri ladje, a najel še peto; 

2.) ribolovno dovoljenje je dobil le za tri ladje in ni hotel plačati najemnine za peto ladjo; 

3.) sodišče je reklo, da mora plačati, ker izhaja iz njegove sfere, katero ladjo bo uporabil. 

Primer Lauritzen v. Wijsmüller, 1990: 

1.) sklene se pogodba, da bo lastnik enega od dveh imenovanih vlačilcev namenil za izpolnitev 

pogodbe;

2.) eden od teh vlačilcev se potopi v okoliščinah »within the owners' control«, stranka pa se je nato 

sklicevala na frustration in ni hotela izpolniti pogodbe z drugim vlačilcem; 

3.) sodišče reklo, da odgovarja za neizpolnitev, ker bi lahko uporabila drug vlačilec. 

Za opredelitev tega, kar je impossible, je pomembna ocena intenzivnosti in trajanja motnje (lahko je le 

začasna motnja). 

33./3 “Spremenjene okoliščine” 

Davis v. Fareham U.D.C., 1956 

Inflacija 

– British Movietone-news v. London Cinemas, 1951 

Suez Canal Cases 

– Tsakiroglou v. Noblee Thorl, 1962 

– Transatlantic Financing Corp. v. United States, 1966 (USA) 

Tu je izpolnitev še mogoča, a zelo otežena – pri višji sili ni več mogoča izpolnitev! Na spremenjene 

okoliščine se je težko sklicevati, ker je vse predvidljivo. 

Primer Davis v. Fareham U.D.C., 1956: 

1.) gradbena pogodba s fiksno ceno 94.000; 

2.) nastopi pomanjkanje materiala, delavcev, gradnja traja trikrat dlje, svoje pa doda še inflacija in 

stroški gradnje se tako povečajo na 135.000; 

3.) graditelj se je skliceval na frustration, da bi lahko potem zahteval povrnitev dodatnih stroškov s 

'quantum meruit claim'; 

4.) sodišče pa reklo ne: edina sprememba da je to, da pogodba ne bo prinesla dobička, ampak 

škodo, to pa bi graditelj moral predvideti in se zavarovati z ustreznimi klavzulami. 

Inflacija je tudi predvidljiva in se nanjo ne moreš sklicevati, kar je bilo pokazano v primeru British 

Movietone-news v. London Cinemas, 1951. 

Precej pomembnih primerov je izšlo tudi iz angleško-francoske invazije leta 1956 in zaprtja Sueškega 

prekopa. 

Primer Tsakiroglou v. Noblee Thorl, 1962: 

1.) sklenjene CIF prodaje iz vzhodne Afrike v Evropo skozi Suez; 

2.) zaradi vojne je bil kanal zaprt, ladje pa so morale iti okoli Afrike; 

3.) šlo je za prevoz arašidov v Hamburg – dobava novembra ali decembra 1956 –, stranki pa se 

nista izrecno dogovorili, da se bo šlo skozi Sueški kanal, saj je bilo to logično; 

4.) kanal se novembra zapre, ladja pa bi morala okoli Afrike, a je prodajalec rekel, da je pogodba 

frustrated in odklonil dostavo;

5.) sodišče pa reče »ne«, tj. da prevoz skozi Suez ni bil bistven del pogodbe, pot okoli Afrike da ni 

impracticable, ker roba ni pokvarljiva, pa tudi natančen rok dostave ni bil določen, ni šlo za 

sezonsko blago ali trg ipd. (»increase of expenses is not a ground of frustration«); 

6.) prav tako so rekli, da običajna force majeure klavzula nima učinka, ker da bi lahko vojno cono 

razumno obšli; prodajalec je bil tako odgovoren za kršitev pogodbe. 

Primer Transatlantic Financing Corp. v. United States, 1966 (USA): 

1.) prevoz žita iz Teksasa – Iran, naročnik pa ameriško ministrstvo za kmetijstvo; 

2.) ladja izplula 27. oktobra 1966, dva dni kasneje pa Izrael napade Egipt, Egipt nato zapre Sueški 

prekop; 

3.) ladja je šla okoli Afrike, pogodbo so izpolnili, dodatni stroški prevoza pa so bili 44.000 USD; 

4.) Američani niso hoteli plačati, čemur je pritrdilo tudi sodišče, ker pot okoli Afrike ni 

impracticable – lahko bi pričakovali zaprtje, ker so bile napetosti že prej. 

34./3 Drugi primeri 

Iransko – iraška vojna 

– Kodros v. Empresa Cubana, 1982 

Codelfa v. State Rail Authority, 1983 (AUS) 

Taylor v. Caldwell, 1863 

Intertradex v. Lesieur, 1978 (Denning) 

Prav tako je otežila poslovanje iraško-iranska vojna. 

Primer Kodros v. Empresa Cubana, 1982: 

1.) tovorna ladja zašla v vojno območje, v pogodbi pa je prevoznik zagotovil, da bo vstopal samo 

v »safe ports«; 

2.) vplula je, ko je bilo še varno pristanišče, nato vojna, zaplemba; 

3.) lastnik zahteval odškodnino zaradi kršitve pogodbe, a sodišče reče, da niso kršili pogodbe: 

zagotovilo da ni bilo zagotovilo nadaljujoče se varnosti, temveč da je bil prevoznik dolžan zgolj 

vpluti v varno pristanišče; posledica je bila frustration pogodbe. 

Primer Codelfa v. State Rail Authority, 1983 (AUS), je dober primer učinka naknadne nelegalnosti: 

1.) pogodba je bila za 24-urno in 7-dni na teden trajajočo gradnjo, prebivalci, ki jih je motil hrup, 

pa so izposlovali prepoved gradnje ob nedeljah in ponoči; 

2.) gradbeno podjetje zahtevalo višjo ceno ali več časa za gradnjo, ali pa frustration; 

3.) sodišče reče, da je frustration, ker se pogodba v bistvenem ni mogla realizirati. 

Primer Taylor v. Caldwell, 1863:

1.) Taylor je bil glasbenik, Coldwell pa lastnik koncertne dvorane – pogodba, da bo imel Taylor 

koncerte v dvorani: 

2.) pred prvim koncertom dvorana pogori; 

3.) sodišče reče, da gre za frustration: ni več dvorane, odpadel je bistven element pogodbe. 

Primer Intertradex v. Lesieur, 1978 (Denning): 

1.) pogodba o prodaji pšenice tujim kupcem; 

2.) med sklenitvijo in izpolnitvijo pride do prepovedi izvoza, tako da je prodajalec dobil izvozna 

dovoljenja le za del pšenice – vprašanje je, kako izpolniti? Sorazmerno porazdeliti pšenico med 

kupce, ali prvim da, drugim ne, ali morda po lastnem interesu? 

3.) odgovor Lorda Denninga je bil: to ni pomembno, važno je, da je ekonomsko gledano dosledno, 

razumno – pri izbiri kriterijev pa je prost; lahko dobavi tistim, ki že dlje časa naročajo. 

35./3 Učinek frustration 

Law Reform (Frustrated Contracts) Act 1943, S. 1: 

»Money already paid under the contract is recoverable, while money due ceases to be. Expenses 

incurred can be retained or recovered, as the case may be, from sums already paid or already due from 

the other party. 'Valuable benefits' obtained under the contract before the frustrating event must be 

paid for.« 

Law Reform (Frustrated Contracts) Act 1943 določa posledice frustration-a: kar si plačal, lahko 

zahtevaš nazaj, kar si dolžan, ne rabiš več plačat; stranki se oprosti obveznosti, glede izpolnjenega pa 

zahtevki na vrnitev! 

Prenos lastninske pravice na premičninah 

36./3 Prenos lastninske pravice na premičninah 

L. van Vliet, Transfer of Movables in German, French, English and Dutch law, Ars Aequi Libri, 

Nijmegen, 2000 (fotokopije) 

M. Tratnik/R. Vrenčur, O sistemu abstraktne in kavzalne tradicije, Pravnik, št. 6-8/1999, str. 333-350 

(literatura v PDF, str. 24/90) 

Pravni redi se glede prenosa lastnine zelo razlikujejo. Največja razlika je, da nekateri obravnavajo 

zavezovalni posel (npr. prodajna pogodba) in razpolagalni posel (prenos lastninske pravice), kot 

celoto. Drugi pa oba posla strogo ločujejo ter poudarjajo, da veljaven zavezovalni posel še ni dovolj za 

prenos lastnine, ampak da ustvarja le pravno podlago za to, da se bo lastnina veljavno prinesla. 

V kontinentalnem pravu lahko globalno ugotovimo, da: 

1.) romanski pravni redi slonijo na načelu enotnosti, 

2.) v germanskih pravnih redih se je uveljavilo načelo ločevanja (Trennungsprinzip). 

Pri načelu ločevanja se pravni redi germanske družine nadalje odločajo med:

1.) kavzalni sistem – zahteva za veljaven prenos lastnine veljaven pravni posel, ki pomeni pravno 

podlago za ta prenos (iustus titulus) – če pravni naslov ni veljaven, ali je bil naknadno 

razveljavljen z učinkom ex tunc, se šteje, da lastnina nikoli ni bila prenesena; 

2.) abstraktni sistem – veljavnost temeljnega, zavezovalnega posla je ločena od veljavnosti 

prenosa lastnine: 

a) če je bila neka stvar izročena kupcu na podlagi nične prodajne pogodbe, je kupec kljub 

temu postal lastnik; 

b) prav tako bo veljaven prenos lastnine v primeru, če prodajalec stvar, ki jo je prodal, 

pomotoma prenese drugi osebi kot kupcu in jo slednji sprejme. 

Abstraktni sistem se je zakoreninil le v nemškem pravu, kavzalni sistem pa poznajo: 

1.) Avstrija, 

2.) Švica in 

3.) Nizozemska. 

Za naše pravo abstraktni sistem (sta ga?) zagovarjata Sajovic in Juhart. 

Nizozemsko pravo 

37./3 Nizozemsko pravo 

Enotno urejen v splošnem delu premoženjskega prava (3:84) 

Velja za vse stvari in pravice 

Načelo ločevanja 

Kavzalni sistem 

38./3 3:84 BW 

Veljaven pravni naslov 

Izročitev 

– Razpolagalni posel 

– Realno dejanje 

Razpolagalna sposobnost 

Prepoved fiduciarnih prenosov 

Z nemškim BGB diskusija, ali je potreben splošni – posebni del; Nizozemci imajo splošni del 

premoženjskega prava (ne pa SDCP), smiselno se uporablja tudi za družinsko, gospodarsko pravo … 

Tudi nizozemsko pravo ostro ločuje med zavezovalnim in razpolagalnim poslom (načelo ločevanja). V 

členu 3:84 civilnega zakonika so urejeni splošni pogoji za prenos lastnine in drugih premoženjskih 

pravic (velja za vse stvari in pravice). Ti so: 

1.) veljaven pravni naslov, 

2.) izročitev – sestavljena je iz: 

a) stvarnopravni posel (razpolagalni posel) – zakon ga izrecno ne omenja, vendar pa iz 

zgodovine nastajanja čl. 3:84 BW izhaja, da je bila volja zakonodajalca, da se ta pogoj

postavlja – ta stvarnopravni posel je pravni posel kot vsak drugi, tako da zanj veljajo splošne 

določbe o pravnih poslih; 

b) realno dejanje (dejanska izročitev in nadomestne izročitve) – za dotično vrsto stvari ali 

premoženjske pravice predpisano izročilno dejanje (pridobitni način); 

3.) razpolagalna sposobnost prenosnika. 

Prepovedani so fiduciarni prenosi, tj. fiduciarja cesija je prepovedana. Ti so se razvili v Nemčiji, leta 

1929 priznani tudi na Nizozemskem. V novem civilnem zakoniku so uvedli 

1.) neposredno zastavno pravico na nepremičninah (ni pa urejen za to notarski zapis, kot pri nas) 

in 

2.) tiho fiduciarno terjatev. 

To ima podobne učinke, zato so ukinili fiduciarne prenose. Prepoved so formulirati tako, da je 

prepovedano, ker je začasno (potem je spet prenos). 

40./3 Izročitev 

Stvarnopravni posel 

Dejanska izročitev 

Nadomestne izročitve (traditio ficta) 

– Z listino 

– Traditio brevi manu 

– Traditio longa manu 

– Constitutum possessorium 

Izročitev (pridobitni način) za: 

1.) premične stvari – v čl. 3:90 predpisano izročilno dejanje »bezitsverschaffing«, kar pomeni, da 

mora prenosnik storiti vse, kar je treba, da pridobitelju priskrbi posest; 34 

2.) nepremičnine – čl. 3:89 predpisuje notarski zapis in njegov vpis v javni register; ta ima 

podobno publicitetno funkcijo kot v našem pravu zemljiška knjiga in se vodi pri katastru. 

Stvarnopravni posel 

Kot rečeno, je stvarnopravni posel, ki je del izročitve, pravni posel kot vsak drugi, tako da zanj veljajo 

splošne določbe o pravnih poslih. Najbolj jasno pa se pokaže: 

1.) v primeru t. i. izročitve z obojestransko izjavo strank (constitutum possessorium, traditio brevi 

manu in traditio longa manu - čl. 3:115, tč. a-c) in 

34 Nizozmsko pravo pozna tako kot avstrijsko subjektivno koncepcijo posesti; B, ki od A-ja izposojeno knjigo 

tradira C-ju ni posestnik, ampak le detentor. Zato v tem primeru ne more biti govora o prenosu posesti. Če pa je 

prenosnik sam posestnik, kar je normalna situacija, pa pomeni »bezitsverschaffing« prenos posesti.

2.) še posebej pri čl. 3:89, ki glede nepremičnin in drugih registrskih dobrin zahteva od obeh 

strank podpisano soglasje o prenosu v obliki notarskega zapisa. Ta notarski zapis se potem vpiše v 

javni register. 

39./3 Načelo kavzalnosti 

Priznano v sodni praksi v XX. Stol. 

Ne varuje nedobrovernega pridobitelja 

Učinki 

– Razveza/razdor 

– Ničnost, izpodbijanje 

Izjeme 

– Razveza/razdor učinkuje ex nunc 

– Široko varstvo pri dobrovernih pridobitvah 

Nizozemska sodna praksa se je odločila za kavzalni sistem, tj. rekla, da ga imajo, Nizozemci pa so 

imeli tudi zelo gorečega nasprotnika abstraktnega sistema. To je bil J. C. van Oven, ki je abstraktni 

sistem označil takole: 

»... nenaraven, v nasprotju z vsakim pravnim občutkom ... ima nepravične in nezaželene 

posledice ... je pojav primitivnega prava.« 

Poglavitni očitek nizozemskih pravnikov načelu abstraktnosti lahko ilustriramo z naslednjim 

primerom: 

A proda in izroči B-ju dragoceno knjigo. Pozneje se izkaže, da je kupna pogodba 

neveljavna. Vendar je B knjigo že prodal in izročil C-ju. Celo v primeru, da je C vedel za 

napako v pravnem naslovu v razmerju A – B, postane in ostane v abstraktnem sistemu 

lastnik knjige. 

Nizozemski kavzalni sistem pa tako ne varuje nedobrovernega pridobitelja, tj. ni tega problema 

(čeprav je treba tudi v kavzalnem sistemu C-ja zavarovati)! 

Načelo kavzalnosti pride v nizozemskem pravu do izraza v primerih, ko je zavezovalni posel: 

1.) ničen ab initio, 

2.) ko se uspešno izpodbija z učinkom ex tunc, 

3.) ko se razdre ali 

4.) ko se razveže. 

V teh primerih se šteje, da lastnina ni prešla na prenosnika, saj predpostavka veljavnega pravnega 

naslova iz čl. 3:84 ne pozna nobenih izjem. 

Izjeme od kavzalnosti 

Poglavitni problem kavzalnega sistema je ta, da povzroča t. i. domino-efekt, ki ogroža pravice oz. 

upravičena pričakovanja tretjih. To so: 

1.) upniki pridobitelja, ki se hočejo poplačati na stvari, za katero se izkaže, da sploh ni njegova in

2.) tretji, katerim je pridobitelj stvar odsvojil. 

Novi nizozemski BW blaži učinke kavzalnega sistema predvsem na naslednja dva načina: 

1.) s spremembo učinka razdora pogodbe (čl. 6:269 in 6:271) – razveza/razdor zaradi kršitve 

pogodbe (navadno bo šlo za neplačilo (dela) kupnine) ne učinkuje več ex tunc, marveč le ex nunc 

(čl. 6:269). Pa še tu zakon odvzema razdoru stvarnopravni učinek, tako da določa, da kljub 

razdoru ostaja v veljavi pravni temelj za spolnitve strank in jima daje »samo« obligacijskopravni 

zahtevek po povrnitvi tistega kar sta izpolnili (čl. 6:171) – tako nepoplačani prodajalec nima 

reivindikacijskega zahtevka, ampak lahko zahteva le povratni prenos lastnine; 

2.) z razširitvijo varstva tretjih, ki so pridobili stvar od razpolagalno nesposobne osebe (čl. 3:86 in 

3:88), tj. imajo široko varstvo dobrovernih tretjih. 

Nemško pravo 


Ni enotne določbe 

929 BGB in nasl. za premičnine 

Velja ne glede na podlago prenosa 

Trennungsprinzip 

– Verpflichtungsgeschäft 

– Verfügungsgeschäft (dinglicher Vertrag) 

– Traditio (Übergabesurrogate) 

Nemška ureditev ni tako pregledna kot v nizozemskem pravu. Nemško pravo nima neke splošne 

določbe, ki bi urejala prenos lastnine. Splošne pogoje je treba destilirati iz posameznih določb BGB, 

ki urejajo prenos različnih vrst stvari. 

Kot rečeno, ima tudi nemško pravo načelo ločevanja (trennungsprinzip). 

42./3 Übereignung 

Einigung (929 BGB) – razpolagalni posel 

Übergabe (izročitev) 

Übergabesurrogate (nadomestne izročitve) 

– Traditio brevi manu 

– Posestni konstitut 

– Cessio vindicationis 

Verfügungsbefugnis (Razpolagalna sposobnost) 

Za prenos lastnine se zahteva izročitev (die Lieferung), ki je sestavljena iz: 

1.) razpolagalni oz. stvarnopravni posel (die Einigung) – ta je v nemškem, abstraktnem sistemu 

ključnega pomena; Baur-Stürner ga opredeljujeta kot pravni posel stvarnega prava. Tako za ta 

pravni posel veljajo določbe splošnega dela BGB o pravnih poslih, če ni s posebnimi 

stvarnopravnimi predpisi določeno drugače; tako se zanj uporabljajo pravila: 

a) o pravni in poslovni sposobnosti, 

b) napakah volje, 

c) obličnosti, 

d) sklepanju pravnih poslov in

e) učinku kogentnih pravnih predpisov. 

2.) izročilno dejanje oz. pridobitni način: 

a) dejanska izročitev; 

b) nadomestna izročitev (surogate): 

– traditio brevi manu – če je pridobitelj že v posesti stvari, zadošča razpolagalni 

(stvarnopravni) posel; 

– posestni konstitut – ko odsvojitelj obdrži stvar v posesti; 

– cessio vindicationis – ko se A (lastnik) in B (kupec) dogovorita, je B lastnik (A 

mu cedira rei vindikacio), tudi če posestnik (P) nič ne ve (pri SPZ pa traditio longa 

manu: lastnina preide, ko posestnik izve, s čimer je manj možnosti zlorab); 

3.) razpolagalna sposobnost – izročilno dejanje mora opraviti lastnik, ki je sposoben razpolagati s 

stvarjo. 

43./3 Geheißerwerb 

Pri trgovskih poslih 

Veriga A – B – C 

A izroči neposredno C 

B pridobi za juridično sekundo 

Geheißerwerb je posebna oblika izročitve, kjer imamo verigo kupcev. Primer: 

A proda B-ju, ta pa nato C-ju. A lahko izroči kar zadnjemu v verigi. B postane lastnik za juridično 

sekundo, ki ima posledice, če denimo pride do stečaja. 

44./3 Eigenbesitz in Fremdbesitz 

Pomembno pri nadomestnih izročitvah 

Sovpada z lastniško in nelastniško posestjo v SPZ 

Primeri 

Eigenbesitz je lastniška – stvar ima v posesti, kakor da bi bila njegova –, Fremdbesitz pa nelastniška 

posest – stvar ima v posesti za drugega – kar sovpada z ureditvijo v SPZ. Oboje je pomembno pri 

nadomestnih izročitvah. 

Pri constitutum possessorium postane denimo pridobitelj indirektni Eigenbesitzer, prenositelj 

(transferor), ki je bil prej Eigenbesitzer, pa postane Fremdbesitzer (detentor), s čimer ima stvar v 

posesti za pridobitelja. 

Nasprotno pa se pri traditio brevi manu pridobiteljev Fremdbesitz spremeni v Eigenbesitz. 

45./3 Načelo abstraktnosti 

Von Savigny 

Volja za prenos lastnine (avtonomija) 

Danes 

– Varstvo pravnega prometa 

– Nična kupna pogodba A-B

– B odsvoji C-ju 

– C pridobi LP 

Posebnost nemškega prava je, da stoji na načelu abstraktnosti. Kot je bilo že v uvodu poudarjeno, to 

pomeni, da se za veljaven prenos lastnine ne zahteva veljaven pravni temelj, pravni naslov (iustus 

titulus). Kljub temu je nesporno: 

1.) da pravni temelj, razlog za prenos lastnine, pri vsakem prenosu obstaja – če že ne v pravnem 

smislu, vsaj v dejanskem: npr. v primeru putativnega ali simuliranega zavezovalnega posla – oz. 

2.) vsaj ena stranka (tj. prenosnik) misli da obstaja, saj nihče ne prenaša lastnine brez razloga, 

ampak le, če je k temu zavezan. 

Navadno je ta temeljni, ali če hočemo kavzalni pravni posel, kupna pogodba (§ 433 BGB). Načelo 

abstraktnosti pa pomeni, da se ne zahteva veljavnost pravnega naslova kot konstitutivni pogoj za 

prenos lastnine. Vendar to nikakor ne pomeni, da napake v temeljnem (zavezovalnem) poslu ne 

morejo imeti posledic za prenos lastnine. 

Brez veljavnega temelja prenesena lastnina se mora na podlagi instituta neupravičene obogatitve 

(ungerechtfertigte Bereicherung) prenesti nazaj: 

1.) v primeru ničnosti ab initio, 

2.) uspešnega izpodbijanja z učinkom ex tunc, 

3.) razdora oz. razveze zavezovalnega posla z enakim učinkom. 

Prenosnik, ki je prenesel lastnino v zvezi z neveljavnim pravnim poslom, jo je sicer veljavno prenesel, 

vendar ima pravico zahtevati od pridobitelja, da mu stvar prenese nazaj. Prenos lastnine torej ni bil 

popoln, ampak »šepav«. To pa pomeni, da je prenos lastnine tudi v nemškem pravu v nekem smislu 

kavzalen, le da se veljaven pravni naslov ne postavlja kot pozitiven, ampak kot negativen pogoj. 

Obstoj veljavnega pravnega posla ni konstitutiven pogoj za veljavnost prenosa lastnine, vendar je 

njegov neobstoj razlog za to, da lahko prenosnik zahteva, da se mu lastnina, ki jo je prenesel v zvezi z 

ničnim pravnim naslovom, zopet prenese nazaj. Ta prenosnikov zahtevek pa ni reivindikacija, ampak 

le obligacijskopravni, kondikcijski zahtevek. 

Načelo abstraktnosti je v nemškem pravu v začetku prejšnjega stoletja uveljavil Carl Friedrich von 

Savigny (19. stoletje, modernizacija rimskega prava) in se smatra za enega njegovih največjih 

dosežkov. Pred Von Savignyjem je tudi v Nemčiji veljal kavzalni sistem. Von Savigny je zavračal 

kavzalni sistem predvsem zaradi tega, ker naj bi ta izročitev razvrednotil in zreduciral na nekakšen 

»Naturalakt«, čeprav je po njegovem pravni posel: 

»Alle Merkmale des Vertrtagsbegriffs darin wahrgenommen werden: denn sie enthält von 

beiden Seiten die auf gegenwärtige übertragung des Besitzes und des Eigenthums 

gerichtete Willenserklärung.« 

Ravno zadnja beseda, »Willenserklärung je bila pri Von Savignyju, kot vnetem zagovorniku 

avtonomije strank, najpomembnejša. Tu leži tudi osnovni razlog njegove odločitve za abstraktni 

sistem. Če sta se stranki sporazumeli o tem, da se lastnina prenese, potem mora to zadostovati. 

Pogodba je pri tem lahko izključno motiv, ne more pa biti konstitutivni element prenosa lastnine. 

Za Savignyja je torej za prenos lastninske pravice ključnega pomena volja. Če nekdo res želi prenesti 

lastnino, se prenese. Tudi če on misli, da je pogodba veljavna, pa je dejansko nična, se lastnina

prenese. Pravi, da lahko lastnik še vedno dobi nazaj lastnino, a z drugo pravno podlago, tj. ne z rei 

vindikacijo. 

Moderna nemška literatura se pri utemeljevanju abstraktnega sistema ne opira več toliko na 

avtonomijo strank, ampak predvsem na varnost pravnega prometa in varstvo pravic (predvsem 

utemeljenih pričakovanj) tretjih. Če je bila lastnina prenesena, potem efekt tega prenosa ne sme biti 

odvisen od nečesa, kar se je zgodilo pred tem. To lahko ponazorimo z naslednjim primerom: 

A izroči dragoceno knjigo B-ju »v zvezi« s kupno pogodbo, ki je nična. Kljub temu je B 

postal lastnik. To pomeni, da lahko B-jevi upniki na knjigi zahtevajo izvršbo. Če gre B v 

stečaj, »pade« knjiga v B-jevo stečajno maso in služi za poplačilo vseh B-jevih upnikov. 

Če B knjigo proda ali podari in izroči C-ju, postane C njen lastnik, celo v primeru, da je 

vedel za ničnost kupne pogodbe med A-jem in B-jem. 

V tem primeru so zaobsežene najpomembnejše prednosti abstraktnega sistema: tretji so varni. To velja 

tako za tiste tretje, ki so B-jevi upniki, kot tudi tiste, s katerimi je B sklenil neko pogodbo glede knjige. 

Če tretji na knjigi predlaga rubež, bo ta ostala B-jeva knjiga, medtem ko bi se pri kavzalnemu sistemu 

izkazalo, da knjiga ni B-jeva, ampak A-jeva. A-jeve pravice pa so varovane tako, da lahko na podlagi 

§ 812 BGB zahteva, da mu B knjigo prenese nazaj, če to ni mogoče, pa povračilo njene vrednosti. 

Dandanes je torej v ospredju oz. cilj varstvo pravnega prometa, in ne več toliko avtonomija strank. 

Američani imajo neko filozofijo Act of State – ukrep javne oblasti. Ameriško sodstvo se ne sme 

vtikati v presojo javno-pravnih ukrepov tujih držav na njihovem ozemlju. V 50.-tih letih v ZDA 

veljalo, da kdor ima v posesti, ni lastnik (čeprav misli, da je), tj. lastnik ostane pravi lastnik. Ameriška 

sodišča so tako rekla, da protipravnega odvzema s strani nacističnih oblasti mi ne moremo šteti za 

neveljavnega, ker se v to ne vtikamo (doktrina). 

Kritika načela abstraktnosti 

46./3 Kritika 

Varuje tudi nedobrovernega tretjega 

Dobroverni tretji (pravni promet) so varovani tudi v kavzalnem sistemu 

Nasprotniki abstraktnega sistema v Nemčiji trdijo, da je ta neživljenjski. Za stranki v gornjem primeru 

je edino logično, da sta prodaja in prenos lastnine med seboj tesno povezana. Tako se tudi Baur- 

Stürner sprašujeta, ali načelo abstraktnosti, ki je primerjalnopravno gledano unikat, pravno politično 

vzdrži in izražata upanje, da se ta sistem kljub svojim hibam, zaradi svoje zmožnosti diferenciranja, 

mogoče le lahko obdrži. 

Med nasprotnike abstraktnega sistema sodi tudi Drobnig. Njegov glavni očitek abstraktnemu sistemu 

je ta, da gre njegov varovalni učinek predaleč, saj ščiti tudi nedobrovernega tretjega. Dobroverni tretji 

pa je varovan tudi v kavzalnem sistemu in sicer z ureditvijo pridobitve lastninske pravice od 

»nelastnika« (§ 932-935 BGB kar se tiče nemškega prava). Abstraktni stvarnopravni posel naj bi se po 

mnenju prominentnih nemških teoretikov kot sta Larenz in Kegel opustil kot splošno pravilo v 

stvarnem pravu. 

Tudi za bodoči evropski civilni zakonik Drobnig odsvetuje sistem abstraktne tradicije ter predlaga 

naslednje besedilo določbe v zvezi s pogodbenim prenosom lastnine na premičnih stvareh:

»1. The transfer of property should be subject to delivery to the transferee and an 

agreement of the parties to pass property. 

2. The agreement of the parties as to transfer of property should depend upon an existing 

and valid contract providing for such transfer.« 35 

Korekcije v abstraktnem sistemu 

47./3 Korekcije 

Fehleridentität 

– Nekatere napake v zavezovalnem poslu učinkujejo tudi v razpolagalnem poslu 

Bedingungszusammenhang (pogoj) 

Geschäftseinheit 

– ničnost zavezovalnega posla povzroči ničnost razpolagalnega 

Treba je poudariti, da nemški abstraktni sistem ni absoluten, ampak pozna rešitve, preko katerih 

določene hibe v zavezovalnem poslu učinkujejo tudi v razpolagalnem poslu, ter je mogoče priti do 

enakega rezultata kot v kavzalnem sistemu: lastnina se ne prenese. Te rešitve so posledica dejstva, da 

je razpolagalni, stvarnopravni posel pravni posel, za katerega veljajo tudi določbe splošnega dela BGB 

glede pravnih poslov. Te rešitve se delijo v tri skupine in sicer: 

1.) Fehleridentität – nekatere napake v zavezovalnem poslu učinkujejo tudi v razpolagalnem; 

2.) Bedingungszusammenhang in 

3.) Geschäftseinheit – v primeru ničnosti dela pravnega posla ničen celoten pravni posel, kadar je 

bil nični del bistvenega pomena za sklenitev celotnega pravnega posla. 

Fehleridentität 

Pri Fehleridentität gre za to, da določene napake v zavezovalnem poslu učinkujejo tudi v 

razpolagalnem poslu. Te napake so: 

1.) pravna in poslovna nesposobnost, 

2.) napake volje (zmota – § 119 BGB in prevara – § 123 BGB), 

3.) kršitev obličnostnih predpisov, 

4.) dejstvo, da je bil prenos v nasprotju s kogentno normo (§ 134 BGB). 

Prav tako se navaja izpodbojnost na osnovi in v primeru kršitve §§ 2, 3 in 9 AGBG. 

Ali ima enak učinek tudi dejstvo, da je bil zavezovalni posel sklenjen v nasprotju z moralo (§138 

BGB), pa ni povsem jasno. 

Pri napakah volje lahko hitro pride do nejasnih situacij. V skladu z večinskim mnenjem uspešno 

izpodbijanje na podlagi prevare vedno učinkuje tudi v razpolagalnem poslu, medtem ko je učinek 

izpodbijanja na osnovi zmote lahko različen. V enem primeru so posledice enake kot pri prevari, v 

drugem pa ostane razpolagalni posel v veljavi. 

35 Lastnina preide na pridobitelja z izrocitvijo stvari in sporazuma med strankama o prehodu lastnine. Dogovor 

strank o prehodu lastnine je odvisen od obstoja in veljavnosti pogodbe (zavezovalnega pravnega posla).

Bedingungszusammenhang 

Stvarnopravni posel glede prenosa premičnih stvari je mogoče skleniti pod razveznim ali odložnim 

pogojem. Tako se lahko veljavnost stvarnopravnega posla pogoji z veljavnostjo zavezovalnega posla. 

Ta pogoj se lahko smatra tudi kot tiho dogovorjen. Vendar pa nemška literatura svari pred tem, da bi 

se prehitro štelo, da sta se stranki tiho dogovorili za pogojnost razpolagalnega posla. Praviloma se 

zastopa stališče, da je za takšen pogoj potrebno, da se stranki zavedata tega, da bi razpolagalni posel 

lahko bil neveljaven. 

Geschäftseinheit 

Pri Geschäftseinheit gre za nekakšno zrcalno sliko instituta delne ničnosti. V § 139 BGB je namreč 

določeno, da je v primeru ničnosti dela pravnega posla ničen celoten pravni posel, kadar je bil nični 

del bistvenega pomena za sklenitev celotnega pravnega posla, če torej pravni posel brez ničnega dela 

sploh ne bi bil sklenjen. 

Sporno pa je, ali se lahko zavezovalni in razpolagalni posel smatrata za celoto, tako da ničnost 

zavezovalnega posla potegne za seboj ničnost prenosa lastnine. 

V zvezi s § 139 in abstraktnim sistemom, se navaja v nemški literaturi naslednji primer: 

A proda B-ju v obliki notarskega zapisa svojo parcelo. Notarski zapis vsebuje tudi 

stvarnopravni, razpolagalni posel. Pozneje se izkaže, da je bila kupna pogodba simulirana 

in da je zaradi tega nična. Ali je sedaj na osnovi § 139 BGB tudi razpolagalni posel ničen? 

Sodna praksa na to vprašanje odgovarja zanikalno, s sklicevanjem na načelo abstraktnosti, ki 

varuje pravni promet in je zato močnejše kot § 139 BGB. 



Effet translatif des obligations (solo consensu) 

Predpostavlja se da je P lastnik ali pooblaščen 

Glede vseh pogodbenih obligacij (711, 1138 Cc) 

Prodajna pogodba (1583 Cc) 

– Sporazum o stvari in o ceni 

Francosko pravo ne razlikuje med zavezovalnim in razpolagalnim poslom. Za prenos lastnine zadošča 

solo consensus – prodajna pogodba avtomatično povzroči prenos lastninske pravice, ob upoštevanju 

določenih predpostavk: 

1.) če je prodajalec lastnik ali pooblaščen; 

2.) da gre za pogodbeno obligacijo – to velja glede vseh pogodbenih obligacij. 

Prodajna pogodba je sklenjena, ko je dosežen sporazum o stvari in ceni. Pri nepremičninah je potreben 

vpis v register, ki pa ni konstitutiven.

49./3 Omejitve 

Načelo specialnosti 

Individiualno določene stvari 

Obstoječe stvari 

Samoizvršljivost samo na strani prodajalca 

Omejitve pravila solo consensus so: 

1.) načelo specialnosti – če se prodaja generično blago, lastninska pravica ne preide že s 

sklenitvijo pogodbe; lastnina ne preide, dokler ni predmet pogodbe individualiziran; 

2.) velja le za obstoječe stvari, ne pa za bodoče; 

3.) samoizvršljivost je le na strani prodajalca, tj. za prenos stvari – kupec kupnino pač mora 

izročiti. 

50./3 Identiteta blaga 

Odvisno od pogodbe, ne od narave 

Popolnoma neindividualizirano blago 

Kvazi-individualizirano blago 

– Izločitev dela 

– Zmanjšanje količine 

Identiteta blaga oz. to, ali je neko blago generično ali specifično, ni odvisno od samega blaga, temveč 

od narave pogodbe. Loči pa se denimo: 

1.) popolnoma neindividualizirano blago, tj. generično blago; 

2.) kvazi-individualizirano blago – gre za blago, ki je sicer po naravi generično (npr. žito), a 

izbrano iz povsem določenega vira (npr. nekega konkretnega silosa). To žito pa se potem lahko 

izloči denimo namenoma (25 ton iz silosa, ki jih drži 100), lahko pa se zaradi višje sile ali drugega 

kupca količina žita v silosu zmanjša, s čimer se sicer generično blago individualizira brez (a ne 

proti!) soglasja strank – v obeh primerih v trenutku 'individualizacije' preide lastnina. 

Angleško pravo 

51./3 Angleško pravo 

XIII. stol. – tradicijsko načelo 

XV. Stol. 

Darilo z listino 

Prodaja s sklenitvijo pogodbe 

Sale of Goods Act 1893, 1979 

Prenos lastnine v angleškem pravu: 

1.) v 13. stoletju je bilo 'v uporabi' tradicijsko načelo, tj. za vsak prenos lastnine je bilo treba 

prenesti posest; 

2.) najprej se je nato že konec 13. stoletja uveljavilo, da se lahko darilo prenese z listino,

3.) v 15. stoletju pa se prenos lastnine že lahko izvrši s sklenitvijo pogodbe, tudi če posesti še nisi 

prenesel – to je rojstvo pravila solo consensus v angleškem pravu; 

4.) leta 1893 je bil sprejet Sale of Goods Act, ki je uzakonil solo consensus pravilo, leta 1979 pa se 

zakon tudi ni bistveno spremenil. 

52./3 Danes dva sistema 

Solo consensu 

– Prodaja 

– Darilo z listino 

– Predpostavlja se da je P lastnik ali pooblaščen 

Tradicijski sistem 

– Vsi ostali prenosi (menjava …) 

Z zgodovinskega stališča pa je pravilo solo consensus zgolj izjema tradicijskega načela (delivery 

principle); staro common law pravilo 'deliveryja' ni bilo nadomeščeno s solo consensus pravilom. V 

skladu s tem ima danes Anglija dva transferna sistema: 

1.) solo consensus: prodaja + darilo z listino – domneva se, da je prodajalec lastnik ali pooblaščen; 

2.) tradicijski sistem – vsi ostali prenosi (menjava ipd.). 

53./3 Prodaja 

S. 16-26 SGA 

Trenutek prehoda LP odvisen od namena strank 

S. 18(1) “Where there is an unconditional contract for the sale of specific goods in a deliverable state 

the property in the goods passes to the buyer when the contract is made, and it is immaterial whether 

the time of payment or the time of delivery or both, be postponed .” 

V skladu s 17. členom je trenutek, ko se lastnina blaga prenese, odvisen od namena strank. Če namen 

ni razviden, se aplicira dispozitivno pravilo (!) iz prvega odstavka 18. člena: 

»Where there is an unconditional contract for the sale of specific goods in a deliverable 

state the property in the goods passes to the buyer when the contract is made, and it is 

immaterial whether the time of payment or the time of delivery or both, be postponed.« 

54./3 Omejitve 

Načelo specialnosti 

Individiualno določene stvari 

Obstoječe stvari 

Samoizvršljivost samo na strani prodajalca 

Prav tako kot francosko pravo pa tudi za solo consensus pravilo v angleškem pravu velja, da je 

omejen: 

1.) načelo specialnosti – če se prodaja generično blago, lastninska pravica ne preide že s 

sklenitvijo pogodbe; lastnina ne preide, dokler ni predmet pogodbe individualiziran;

2.) velja le za obstoječe stvari, ne pa za bodoče; 

3.) samoizvršljivost je le na strani prodajalca, tj. za prenos stvari – kupec kupnino pač mora 

izročiti. 

55./3 Generično blago 

Popolnoma neindividualizirano 

Kvazi-individualizirano 

Enako kot francosko pravo tudi angleško loči: 

1.) specifično blago; 

2.) kvazi-individualizirano blago – gre za blago, ki je sicer po naravi generično (npr. žito), a 

izbrano iz povsem določenega vira (npr. nekega konkretnega silosa). To žito pa se potem lahko 

izloči denimo namenoma (25 ton iz silosa, ki jih drži 100), lahko pa se zaradi višje sile ali drugega 

kupca količina žita v silosu zmanjša, s čimer se sicer generično blago individualizira brez (a ne 

proti!) soglasja strank – v obeh primerih v trenutku 'individualizacije' preide lastnina; 

3.) popolnoma neindividualizirano blago, tj. generično blago. 

56./3 Rizik 

Odločilen prehod LP 

Insolventnost 

– Kupec plača pred pridobitvijo LP … 

– P prenese LP pred plačilom … 

Naključno uničenje 

– Res perit domino 

Za prehod rizika načeloma velja, da se prenese ob prehodu lastninske pravice. 

Tveganje insolventnosti: 

1.) kupec, ki je plačal blago, a še ni postal njegov lastnik, nosi tveganje prodajalčeve 

insolventnosti; 

2.) če pa prodajalec lastnino prenese pred plačilom, nosi sam tveganje kupčeve insolventnosti. 

Tveganje naključnega uničenja ali poslabšanja blaga nosi lastnik – res perit domino (the thing perishes 

on the owner's account) –, razen če sta se strani dogovorili drugače. 

Primerjava abstraktnega in kavzalnega sistema 

Iz obravnavanih primerov (glej literaturo v PDF) lahko potegnemo nekatere zaključke. 

Kar se tiče učinkov abstraktnega in kavzalnega sistema med strankama, torej na relaciji A-B, je razlika 

v pravni podlagi zahtevka:

1.) v kavzalnem sistemu je A še vedno lastnik in ima na voljo vsa pravna sredstva, ki jih lahko 

uporabi lastnik, vključno z reivindikacijo; 

2.) v abstraktnem sistemu pa je lastnik B, A pa ima “le” obligacijskopravni kondikcijski zahtevek. 

Morda bi lahko rekli, da je abstraktni sistem manj ugoden za A-ja ker za retro-prenos lastnine 

potrebuje B-jevo sodelovanje. Rešitev, ki jo ponuja kavzalni sistem se tudi bolj sklada z občutkom za 

pravičnost: “B ni nikoli postal lastnik, ker je kupna pogodba nična.” 

Praktično gledano so razlike med učinki obeh sistemov minimalne. Če A-ju uspe razveljaviti 

zavezovalni posel, ima pravico zahtevati, da mu B sliko “vrne”. Ne glede na pravno podlago tega 

zahtevka, je realizacija te pravice predvsem odvisna od tega, v kolikšni meri je B pripravljen 

sodelovati. 

Razlike med obema sistemoma postanejo bolj vidne, ko se A-jev zahtevek po “vrnitvi” slike križa s 

pravicami tretjih. To je predvsem v primeru B-jevega stečaja ter v primeru, ko je B sliko odsvojil 

tretjemu (C-ju). 

V primeru B-jevega stečaja gre za pravice (drugih) B-jevih upnikov: 

1.) kavzalni sistem daje prednost A-ju. Ne glede na stečaj lahko A kot lastnik zahteva sliko od 

stečajnega upravitelja, tako da ne more služiti kot objekt poplačila upnikov. A ima tako 

pravzaprav izločitveni zahtevek in vrnitev slike lahko vidimo kot neke vrste prednost pri 

poplačilu; 

2.) abstraktni sistem pa A-ja obravnava povsem enako kot druge B-jeve upnike. 

Tu je treba postaviti vprašanje, ali obstajajo kakšni razlogi za privilegiranje A-ja. V primeru 1 je šlo za 

to, da je B A-ja prevaral glede vrednosti slike. Situacija je podobna, kot če bi B predložil A-ju lažne 

podatke o svojih dohodkih in bi mu A na podlagi le-teh dal posojilo, zatem pa bi Y uspešno izpodbijal 

posojilno pogodbo. Golo dejstvo, da je sliko po svoji naravi možno zahtevati nazaj, denarnih sredstev 

pa ne, po našem mnenju ne more biti razlog za privilegiranje A-ja napram Y-u. 

Tudi v primeru 2, ko gre za neplačilo (dela) kupnine, takšnih razlogov ne vidimo. A je dobavil B-ju 

sliko, ki je B ni v celoti plačal. Ni razlogov, zakaj naj bi bil A v boljšem položaju kot npr. X, ki je B-ju 

dobavil elektriko. Tudi tukaj dejstvo, da je slika telesna stvar, ki jo lahko A vzame nazaj, elektrika pa 

ne, ne opravičuje A-jevega boljšega položaja napram X-u. 

Lahko bi ugotovili, da se učinki abstraktnega sistema v primeru B-jevega stečaja bolj skladajo z 

občutkom za pravičnost kot učinki kavzalnega sistema. Tu vidimo tudi poglavitno hibo kavzalnega 

sistema. Naj tukaj spomnimo na to, da je novi nizozemski zakonik vnesel korekcije glede učinka 

razdora in razveze ter tako do neke mere odpravil privilegije, ki jih je A-ju pred letom 1992 nudil 

kavzalni sistem. Prav tako je mogoče, da sodišče izpodbijanju v konkretnem primeru odreče delovanje 

ex tunc, kar zopet močno omili pravnopolitično nezaželene učinke kavzalnega sistema. 

Tudi v primeru, ko B odsvoji C-ju, pride do pomembnih razlik med obema sistemoma: 

1.) kavzalni sistem tudi tu v prvi vrsti varuje prvotnega lastnika A-ja. C-jevi interesi pa so 

varovani z ureditvami pridobitve od “nelastnika”. Kombinacija kavzalnega sistema s temi 

ureditvami omogoča diferencirane rešitve, pri katerih je v določenih primerih varovan A, v drugih

pa C. Kot splošno pravilo lahko postavimo tole: če je C v dobri veri in je pridobil odplačno, ima 

prednost on, drugače pa A; 

2.) abstraktni sistem pa ne omogoča diferenciranega pristopa in daje prednost C-ju tudi takrat, 

kadar si tega ne zasluži. Tako je C varovan celo, če je v slabi veri in v primeru, da je pridobil 

neodplačno. Hkrati s C-jem pa abstraktni sistem povsem nezasluženo favorizira tudi C-jeve 

upnike, ki so s pravnopolitično neupravičeno pridobitvijo s strani C-ja pridobili razširitev 

možnosti za izvršbo proti C-ju. To je tudi poglavitna slabost abstraktnega sistema. Tudi tu je treba 

spomniti na to, da je v nemškem pravu preko instituta “Fehleridentität” vsaj v primeru prevare v 

relaciji A-B, abstraktni sistem “preluknjan” tako, da je dosežen enak rezultat kot v kavzalnem 

sistemu. Res pa je, da je tožniku praviloma bistveno lažje dokazati zmoto kot prevaro, 

izpodbijanje na podlagi zmote pa glede razpolagalnega posla praviloma ne učinkuje. 

Če bi hoteli zaključke strniti v ocene boljši-slabši, lahko ugotovimo naslednje: 

1.) kar se tiče učinkov med strankama, pripeljeta oba sistema do pravnopolitično zadovoljivih 

rešitev. Bistvenih prednosti nima ne eden ne drugi sistem; 

2.) v situaciji B-jevega stečaja je abstraktni sistem nedvomno v prednosti, ker ne povzroča tako 

kot kavzalni sistem neupravičenega favoriziranja A.-ja; 

3.) ko gre za odsvojitev tretjemu, pa je treba dati bistveno prednost kavzalnemu sistemu, ampak 

pod pogojem, da ima dotični pravni red tudi ustrezno širok sistem varstva dobrovernega tretjega, 

ki pridobi lastninsko pravico od “nelastnika”. Nediferencirano favoriziranje tretjega in njegovih 

upnikov je zelo velika hiba abstraktnega sistema. 

Tako lahko rečemo, da noben sistem ni absolutno boljši ali slabši. Pravni red, ki izhaja iz načela 

kavzalnosti, mora z vidika varnosti pravnega prometa nuditi širše varstvo dobrovernega tretjega kot 

abstraktni sistem, zato da kompenzira negativne učinke kavzalnega sistema. 

Stvarnopravni zakonik pa je najverjetneje razrešil dilemo od leta 1980 in ZTLR ter se 'poklonil' 

kavzalnemu sistemu: 

40. člen SPZ (Pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom): 

Za pridobitev lastninske pravice se zahteva veljaven pravni posel, iz katerega izhaja 

obveznost prenesti lastninsko pravico, ter izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon. 

Dunajska konvencija 

71./3 Dunajska konvencija in nacionalne ureditve prodaje blaga 

Mednarodna kupna pogodba (gradivo v PDF, str. 56–72/90) 

(Tratnik, M./Ferčič, A., Mednarodno gospodarsko pravo, Pravna fakulteta UM, 2002) 

Dunajska konvencija – kompromis med različnimi pravnimi sistemi (gradivo v PDF, str. 73– 

80/90) 

(M.Tratnik, Dnevi pravnikov 2005)

Kupna pogodba je nedvomno najpomembnejša mednarodna gospodarska transakcija in predstavlja 

temeljni posel za celo vrsto pogodb, ki mednarodno kupno pogodbo spremljajo (prevoz, zavarovanje, 

akreditiv, bančna garancija ...). Seveda to ne velja samo za mednarodne pogodbe, ampak praviloma 

tudi za komplekse poslov, ki se vsi odvijejo v okviru ene same države. Logično je torej, da se kupna 

pogodba lahko najde tako v zelo zgodnjih nacionalnih kodifikacijah kot tudi v predhodnikih današnjih 

mednarodnih konvencij in pa unificiranega prava. Kot že vemo, so se v 19. stoletju pojavile prve 

kodifikacije civilnega prava (C.c., ODZ, BGB), vzporedno z njimi pa kodifikacije trgovinskega prava. 

V tistem času je še prevladovalo stališče, da je treba trgovinske pogodbe obravnavati ločeno od 

navadnih pogodb civilnega prava. 

Najprej je treba opredeliti pojem mednarodne kupne pogodbe. Za definicijo pride v poštev tako 

objektivni kot subjektivni kriterij: 

1.) objektivni kriterij – za mednarodno kupno pogodbo gre, ko prodano blago preide državno mejo; 

2.) subjektivni kriterij – ravna se po sedežu oz. prebivališču pogodbenih strank. 

DK se odloča za subjektivni kriterij (čl. 1/1). Ker dobi pogodba mednarodni karakter že samo na 

osnovi dejstva, da imata stranki sedeže v različnih državah, postavlja člen 1/2 DK še pogoj, da se 

stranki tega mednarodnega karakterja zavedata oz. bi se ga morali zavedati. 

Drugačen pristop najdemo v prvem odstavku člena 1-105 ameriškega Uniform Commercial Code. 36 Ta 

ne opredeljuje atributa mednarodnosti, temveč možnost izbire prava navezuje na predpostavko, da ima 

pogodba reasonable relation z drugo državo. Dejstvo, da je pogodba mednarodna, je torej v UCC 

pomembno zaradi tega, ker je izbira prava vezana na pogoj, da mora imeti pogodba zvezo z izbranim 

pravom. 

Viri, ki urejajo mednarodno kupno pogodbo 

Spori na osnovi mednarodnih kupnih pogodb se rešujejo v skladu z naslednjimi viri: 

1.) pogodba, vključno s splošnimi pogoji, če so dogovorjeni ali se smatrajo za dogovorjene, 

običaji, uzance ipd., na katere se stranki sklicujeta, določena pravila, ki jih stranki sicer ne 

vključita dobesedno v pogodbo, ampak so ‘tiho’ dogovorjena, in sicer ali zaradi tega, ker se jih 

stranki v medsebojnih odnosih dalj časa držita, ali pa veljajo za del pogodbe, ker se jih stranke v 

dotični branži redno držijo; 

2.) trgovinski običaji (mednarodni, nacionalni, splošni, posebni), če ne veljajo že za del pogodbe; 

3) Dunajska konvencija (DK), če so podani pogoji za njeno uporabo in če ni pogodbeno 

izključena; 

4) splošna načela na katerih temelji DK; 

5) ‘merodajno’ nacionalno pravo, določeno na podlagi kolizijskega pravila. 

36 »Except as provided hereafter in this section, when a transaction bears a reasonable relation to this state and 

also to another state or nation the parties may agree that the law either of this state or of such other state or nation 

shall govern their rights and duties. Failing such agreement this Act applies to transactions bearing an 

appropriate relation to this state.«

Pravila neposredne uporabe nacionalnih pravnih redov, ki so s pogodbo tesno povezani, se lahko 

uporabljajo, če gre za domače predpise foruma, pa se celo morajo uporabljati, tudi če so v nasprotju z 

gornjimi viri. Tu bodo predvsem prišla v poštev pravila neposredne uporabe nacionalnih pravnih redov 

kupca in prodajalca (npr. Določeni zunanjetrgovinski, devizni ali carinski predpisi). 

Zgodovina poenotenja prava mednarodne kupne (prodajne) pogodbe 

Konvencije na področju mednarodnega zasebnega prava predstavljajo le unifikacijo kolizijskih pravil. 

Bolj kot poenotenje kolizijskih pravil pa je efektivna unifikacija materialnega prava. Šele tako se 

namreč odpravijo razlike med pravnimi redi glede temeljnih vprašanj pri kupni pogodbi: 

1.) učinki ponudbe in sprejema, 

2.) prehod lastnine, 

3.) prehod rizika, 

4.) pravice kupca glede neustreznega blaga, 

5.) pravice neplačanega prodajalca. 

Poenotenje materialnega prava je dolgotrajen in težaven proces, saj se države težko odpovejo svojim 

lastnim pravnim pravilom, ki jih pogosto štejejo za ‘najboljša’. Tako se je tudi delo na poenotenju 

prava mednarodne prodajne pogodbe pričelo razmeroma pozno. S poenotenjem prava mednarodne 

prodajne pogodbe je najtesneje povezano ime Ernsta Rabla (1874-1955), ki je bil v pred drugo 

svetovno vojno profesor prava na univerzah v Leipzigu, Baslu, Kielu, Göttingenu, Münchnu in 

Berlinu, dokler ni zaradi svojega židovskega porekla izgubil službe in bil prisiljen emigrirati v ZDA, 

kjer je bil profesor na univerzah v Ann Arborju in Harvardu. Rabel je leta 1926 postal prvi direktor 

Kaiser Wilhelm inštituta za tuje in mednarodno zasebno pravo v Berlinu. Leta 1927 je ustanovil 

Zeistschrift für Ausländisches und internationales Privatrecht, ki je še vedno ena osrednjih revij na 

področju primerjalnega in mednarodnega zasebnega prava. 

72./3 Unifikacija prava mednarodne prodajne pogodbe - zgodovina 

Pričetek 1930 (Unidroit, E. Rabel) 

2 osnutka v 30. letih 

2. Sv. Vojna 

Nadaljevanje konec 1951 (NL) 

Enotna zakona 1964 (ULIS,ULFIS) 

DK 1980 (1988) 

73./3 DK 

Konvencija ZN 

Nastajala v 70. Letih 

Zahodnoevropske države 

Vzhodne (socialistične države) 

ZDA 

Azija, Afrika, J. Amerika 

Kompromis med kontinentalnim in A/A pravom 

Pot k Dunajski konvenciji:

1.) 1928 – Rabel pri inštitutu UNIDROIT 37 v Rimu dal pobudo za pričetek dela na poenotenju 

prava mednarodne prodajne pogodbe. 

2.) 29. april 1930 – UNIDROIT v ta namen ustanovil posebno komisijo, ki so je sestavljali 

predstavniki Francije, Nemčije, Velike Britanije in Skandinavskih držav, kot štirih 'poglavitnih' 

pravnih redov; 

3.) 1935 – komisija objavi prvi osnutek, 

4.) 1939 – komisija objavi zadnji osnutek, saj je moral Rabel emigrirati v ZDA in sta nacizem v 

Nemčiji in 2. svetovna vojna začasno preprečila nadaljevanje dela; 

5.) 1950 – nizozemska vlada prepričala vodstvo UNIDROIT, da je novembra 1951 sklicala 

diplomatsko konferenco, ki je neposredno sledila sedmemu zasedanju Haaške kodifikacijske 

konference; konference so se udeležili predstavniki dvajsetih, pretežno zahodnoevropskih držav. 

Na konferenci je bilo odločeno, da bo za izhodišče nove ureditve služil UNIDROIT-ov osnutek iz 

leta 1939 in je bila imenovana komisija, ki naj bi pripravila novo besedilo; 

6.) 1963 – na podlagi osnutka konvencije o mednarodni prodaji blaga, ki ga je komisija pripravila 

do leta 1956 in komentarjev s strani zainteresiranih vlad je bil pripravljen končni osnutek, 

7.) 1964 – končni osnutek je bil predložen na diplomatski konferenci, ki je bila sklicana v Haagu, 

aprila 1964; ločeno pa je bil v okviru UNIDROIT pripravljen osnutek mednarodne konvencije o 

sklenitvi mednarodne prodajne pogodbe, ki je bil predložen na isti diplomatski konferenci. 

Konference so se udeležili predstavniki 20 zahodnoevropskih držav, ZDA, treh vzhodnoevropskih 

držav in le nekaterih držav v razvoju. Na podlagi obeh osnutkov sta bili po treh tednih burnih 

razprav s strani 28 držav sprejeti dve konvenciji, in sicer: 

a) Enotni zakon o mednarodni prodaji blaga (Uniform Law on the International Sale of 

Goods – ULIS) – vsebuje materialna pravila glede mednarodne kupne pogodbe (pravice in 

obveznosti kupca in prodajalca, prehod nevarnosti ipd.); 

b) Enotni zakon o sklenitvi pogodb za mednarodno prodajo blaga (Uniform Law on the 

Formation of Contracts for the International Sale of Goods – ULF, ULFS, ULFIS) – ta se 

ukvarja s sklenitvijo pogodbe (predvsem glede ponudbe in sprejema pogodbe); 

8.) konvenciji nista izpolnili pričakovanj, ker ju je ratificiralo samo osem držav. Poglavitni razlog 

za neuspeh naj bi bil, da sta premalo upoštevali interese tedanjih socialističnih držav in držav v 

razvoju, ki niso sodelovale niti pri pripravi osnutkov niti na konferenci leta 1964. Prav tako so 

odklonilno stališče zavzele ZDA, ki tudi niso sodelovale pri pripravi osnutkov (Američani so že 

takrat imeli UCC); 

9.) 17. december 1966 – pomemben mejnik, saj je bila ustanovljena Komisija Združenih narodov 

za mednarodno gospodarsko (trgovinsko) pravo (United Nations Commission on International 

Trade Law - UNCITRAL); UNCITRAL je ustanovila Generalna skupščina OZN in je kot razlog za 

ustanovitev navedla dejstvo, da razlike med nacionalnimi zakonodajami pomenijo oviro za 

svetovno trgovino; UNCITRAL pa naj bi bila sredstvo, preko katerega lahko ZN igrajo bolj 

aktivno vlogo pri pospeševanju svetovne trgovine. Tako je naloga UNCITRAL harmonizacija in 

poenotenje prava mednarodne trgovine. Komisijo sestavljajo predstavniki 36 držav članic OZN, ki 

jih izvoli Generalna skupščina. Komisijo sestavljajo po posebnem ključu, tako da imajo svoje 

predstavnike različna geografska območja, pa tudi poglavitni ekonomski in pravni sistemi; 

37 Mednarodni inštitut za poenotenje zasebnega prava (UNIDROIT) je bil leta 1926 ustanovljen v okviru tedanje 

Lige narodov.

10.) 1968 – prvi sestanek UNCITRAL, kjer so soglasno odločili, da je ena prvih prioritet 

poenotenje prava mednarodne prodajne pogodbe. Pri tem se je UNCITRAL znašla pred dilemo: ali 

se truditi za čim širši sprejem obeh haaških konvencij, ali pripraviti povsem novi konvenciji. Pri 

tem je bilo ključno vprašanje, ali sta Haaški konvenciji sploh sprejemljivi za širši krog držav. 

11.) izvedejo raziskavo med državami članicami OZN, ki naj bi pokazala, koliko držav je 

zainteresiranih za pristop oz. ratifikacijo Haaških konvencij in kateri so razlogi posameznih držav 

za sprejem oz. odklonitev obeh konvencij. Raziskava je pokazala, da ni mogoče pričakovati 

širokega sprejema konvencij, poglavitni razlog pa naj bi bil ta, da premalo upoštevata stališča 

različnih pravnih redov, ker sta predvsem plod pravnega mišljenja v zahodni Evropi. Tako so 

izrecno zavrnile sprejem konvencij Kitajska, ZDA in ZSSR; 

12.) marec 1969 – ko so bile zbrane potrebne informacije, je bila znotraj komisije ustanovljena 

delovna skupina za mednarodno prodajo blaga (Working Group on the International Sale of 

Goods), ki so jo sestavljali predstavniki 14 držav. Njena prvotna naloga je bila, da razišče, ali je 

mogoče tako spremeniti obe konvenciji, da bi postali sprejemljivi za širši krog držav, z različnimi 

pravnimi, socialnimi in ekonomskimi sistemi, vodil pa jo je mehiški profesor Jorge Barrera Graf. 

13.) 1970–1978 – delovna skupina se je sestala sedemkrat v zvezi s spremembami ULIS in 

dvakrat glede sprememb ULF; 

14.) 1977 in 1978 – spremenjena osnutka sta bila predložena UNCITRAL, ta pa se je odločil za 

združitev obeh osnutkov v enega samega in priporočil Generalni skupščini OZN, da sklice 

diplomatsko konferenco, na kateri naj bi se preučil osnutek nove (enotne) konvencije; 

15.) marec in april 1980 – na Dunaju je bila sklicana diplomatska konferenca, na njej pa so bili 

navzoči predstavniki 62 držav in osmih mednarodnih organizacij, ki so predstavljali tako rekoč 

celotno svetovno skupnost; 

16.) 10. april 1980 – po dolgih razpravah in nekaj amandmajih je bila konvencija sprejeta, in to v 

šestih avtentičnih besedilih. 

17.) 1. januar 1988 – konvencija je stopila v veljavo, ko jo je ratificiralo prvih enajst držav (10 je 

bil pogoj), med drugim pa določa, da morajo države članice Haaških konvencija zaradi pristopa k 

Dunajski konvenciji odstopiti od Haaških konvencij. 

Doslej jo je ratificiralo 65 držav, ki predstavljajo več kot 70 odstotkov svetovne trgovine. Razlog za 

uspeh DK v primerjavi z njenima predhodnicama je predvsem v tem, da je bila pripravljena v okviru 

UNCITRAL, ki je organ OZN. Pravila glede sestave UNCITRAL zagotavljajo, da so bili tako v 

UNCITRAL kot v delovni skupini, ki je pripravila osnutek DK, enakovredno zastopani predstavniki 

vseh pravnih redov (kontinentalno-evropskih, skandinavskih, anglo-ameriških, tedanjih socialističnih, 

kakor tudi predstavniki pravnih redov držav v razvoju). Tudi po vsebinski plati vsebuje DK vrsto 

kompromisnih rešitev, ki so bile sprejemljive za vse 'udeležene' pravne rede. 

Na poti do Dunajske konvencije je bil torej upoštevan ves svet, vsebinsko pa gre za kompromis med 

kontinentalnim pravom in common law! 

DK ne predstavlja unifikacije celotnega kupoprodajnega prava držav pogodbenic. Gre samo za 

unificirano pravo v primeru, da gre za mednarodno kupno pogodbo (čl. 1/1 DK). To je pogodba, pri 

kateri imata stranki sedež (prebivališče) v različnih državah. ‘Interne’ pogodbe pa se še vedno 

obravnavajo po internem pravu držav članic, ki je dostikrat vsaj deloma drugačno kot DK. Res pa je, 

da je DK (že v fazi osnutka) vplivala na modernejše kodifikacije, kot sta ZOR (1978) in nizozemski 

civilni zakonik (1992).

74./3 Splošne značilnosti DK 

2 vrsti pravil 

Ni omejena na prodajo med DČ 

MZP napotuje na uporabo prava DČ 

75./3 DK 

1. del: uporaba konvencije in splošne določbe (čl. 1-13) 

2. del: sklenitev pogodbe (čl. 14-24) 

3. del: prodaja blaga (čl. 25-88) 

4. del: sklepni del (čl. 89-101) 

76./3 Vsebina - pregled 

Del I: 

domet 

Pravila za razlago 

– Konvencije 

– Pogodb, za katere se uporablja DK 

77./3 Uporaba DK 

Ali se uporabi na podlagi čl. 1? 

Ali gre za prodajo blaga v smislu čl. 2-3? 

Ali je problematika “governed by” DK v smislu čl. 4-6? 

Ali je “governed-but-not-settled” v smislu čl. 7/2? 

Ali sta stranki izločili DK ali njen del (čl. 6)? 

78./3 Mednarodnost –1. Člen: 

(1) This Convention applies to contracts of sale of goods between parties whose places of business 

are in different States (…) 

– (a) when the States are Contracting States; or 

– (b) when the rules of private international law lead to the application of the law of a Contracting 

State. 

(2) The fact that the parties have their places of business in different States is to be disregarded 

whenever this fact does not appear either from the contract or from any dealings between, or from 

information disclosed by, the parties at any time before or at the conclusion of the contract. 

(3) Neither the nationality of the parties nor the civil or commercial character of the parties of the 

contract is to be taken into consideration in determining the application of this Convention. 

79./3 Uporaba po 1. členu 

Mednarodnost 

Stranki sedež v DČ 

MZP napotuje na uporabo prava DČ 

Kot lex mercatoria 

DK se glede mednarodnih kupnih pogodb uporablja v naslednjih primerih: 

1) če imata obe stranki sedež, oziroma prebivališče (place of business) v državah pogodbenicah 

(čl. 1/1 lit. a) ali

2) če pravila mednarodnega zasebnega prava napotujejo na uporabo prava države članice (čl. 1/1 

lit b). 

Prvi kriterij je jasen. Sodišče v državi-pogodbenici bo torej moralo ne glede na kolizijske norme 

lastnega prava v tem primeru uporabiti DK. Sodišče v državi, ki ni članica DK, konvencije seveda ni 

dolžno uporabiti. Slednje velja tudi za arbitražo, razen če sta se stranki dogovorili za uporabo DK. 

Kljub temu se DK tudi v obeh zadnjih primerih redno uporablja. 

Treba je dodati le to, da v skladu s 6. členom stranki lahko uporabo DK (v celoti, posameznih delov ali 

posameznih določb) izključita. To lahko storita izrecno ali pa implicitno, tako da za pogodbo ali za 

določene dele pogodbe izbereta pravo neke države, ki ni članica DK. 

Uporaba DK na osnovi kolizijskih pravil 

Medtem ko pri prvem kriteriju DK avtonomno določa, kdaj se bo uporabila, pa je pri drugem uporaba 

konvencije prepuščena pravilom MZP. 

Mednarodno zasebno pravo (MZP) je praviloma nacionalno pravo. Tako je treba najprej poudariti, da 

je MZP, ki napotuje na uporabo prava države-pogodbenice, lahko le domače pravo foruma, ki odloča o 

sporu na podlagi pogodbe. Vsako sodišče je namreč zavezano uporabljati svoje lastne kolizijske 

norme. Pri tem drugem kriteriju za uporabo DK pride tako posredno do izraza univerzalni karakter 

konvencije. Konvencija se po tem kriteriju uporabi tudi: 

1.) če ima le ena od strank sedež oz. prebivališče v državi-pogodbenici ali 

2.) celo v primeru, ko nobena od strank ni domicilirana v državi pogodbenici. 38 

Če sta obe stranki iz držav članic, se DK namreč uporablja že na osnovi prvega kriterija (čl. 1/1 lit. a 

DK). 

Pri tem drugem kriteriju, kot smo videli, načeloma sploh ni pomembno, kje imata stranki svoj sedež 

oz. prebivališče. Važno je le, da pravila MZP napotujejo na uporabo prava države-pogodbenice. 

Domicil strank je seveda pomemben v toliko, v kolikor se po njem ravna kolizijsko pravilo. Kolizijska 

pravila glede mednarodne kupne pogodbe so v različnih pravnih redih dokaj enotna. V prvi vrsti se 

dopušča avtonomija strank, tako da se uporabi tisto pravo, ki sta ga 

stranki sami izbrali. To pomeni, da se bo DK po kriteriju čl. 1/1 lit. b uporabljala predvsem v primerih, 

ko sta se stranki dogovorili za uporabo prava države članice konvencije. Izbira prava države članice 

implicira namreč izbiro DK in ne notranjega prava države članice. Konvencija je namreč pravo teh 

držav glede mednarodne kupne pogodbe. To pravilo se je tudi že uveljavilo v mednarodni sodni in 

arbitražni praksi in to celo v primerih, ko spor razsoja sodišče v državi, ki ni članica DK. 

V tej zvezi je zanimiva tudi odločba arbitraže MTZ med nizozemskim prodajalcem in ameriškim 

kupcem, ki sta v pogodbi izbrala švicarsko pravo (‘the laws of Switzerland’). Arbitri niso uporabili 

švicarskega notranjega prava ampak DK, čeprav je bilo v tem primeru dokaj verjetno, da stranki nista 

hoteli uporabe DK, ampak notranjega švicarskega prava. Če bi stranki hoteli uporabo DK, jima sploh 

ne bi bilo potrebno vnašati klavzule o izbiri prava, saj bi se DK morala uporabiti že na podlagi dejstva, 

da sta obe stranki domicilirani v državah članicah. 

Arbitraža trgovinske zbornice v Hamburgu pa je dejstvo, da sta stranki izbrali nemško arbitražno 

sodišče, interpretiralo kot implicitno izbiro nemškega prava in torej DK. 

Če želita stranki uporabo notranjega prava države članice (pri izbiri slovenskega prava torej uporabo 

OZ), morata to na čim bolj jasen način določiti v pogodbi. Če stranki izbiro merodajnega prava 

opustita, pa se bo to določalo na podlagi subsidiarnega kolizijskega pravila. V zadnjem času je najširše 

38 Predvsem v primeru, ko sta stranki iz držav nečlanic izbrali pravo države, ki je članica DK, ali pa sta izrecno 

izbrali DK.

uveljavljeno pravilo, ki pripelje do uporabe prava države, kjer ima svoj sedež/prebivališče prodajalec. 

Ta subsidiarna kolizijska norma bo seveda lahko pripeljala do uporabe prava države-pogodbenice in s 

tem DK samo v po primeru, da ima prodajalec, torej ena od strank svoj sedež v državi-pogodbenici. 

V primerjalnem pravu pa srečamo tudi navezovanje na pravo države, kjer mora biti pogodba 

izpolnjena ali pa države, kjer je bila pogodba sklenjena. 39 

Zavračanje je pri mednarodnih konvencijah izključeno. Čeprav DK tega instituta ne izključuje 

eksplicitno, lahko smatramo, da je izključen na osnovi splošnih načel. Forumu torej ni treba upoštevati 

kolizijskih pravil prava države, na katerega ga napotuje njegovo lastno kolizijsko pravilo, ampak mora 

direktno uporabiti DK ali pa notranje pravo tiste države. 

Za ilustracijo vzemimo naslednji primer: 

1.) stranki pri mednarodni kupni pogodbi imata sedež v Sloveniji in Albaniji (nečlanica DK); 

2.) spor na osnovi pogodbe predložen v razsojo sodišču v Avstriji, ki je članica DK, avstrijska 

kolizijska norma pa napotuje na pravo Slovenije; 

3.) avstrijsko sodišče ne bo v skladu z doktrino zavračanja, uzakonjeno v § 5/1 avstrijskega zakona 

o MZP, najprej uporabilo slovenske kolizijske norme, ampak bo ugotovilo, da njegova kolizijska 

norma napotuje na uporabo prava Slovenije, torej države, članice DK in bo uporabilo DK. 

Glede uporabe drugega kriterija za uporabo DK, pride lahko do prvih problemov že v zvezi s 

postopanjem foruma. Forumi držav članic DK so zavezani uporabiti DK, če so podani pogoji za njeno 

uporabo. Forumi držav nečlanic pa takšne obveznosti, kot je bilo že zgoraj povedano, seveda nimajo. 

Vsebine ali celo obstoja DK praviloma niti ne poznajo. V primeru, da domača kolizijska norma 

foruma države nečlanice napotuje na uporabo prava države članice, je torej negotovo, ali bo sodišče 

uporabilo DK ali notranje pravo te države. 

Denimo, da gre za spor med strankama iz Slovenije in Velike Britanije. Prva je članica DK in druga 

ne. Stranki sta izbrali slovensko pravo. Slovensko sodišče, ki bo razsojalo spor, bo 

verjetno ravnalo pravilno ter uporabilo DK in ne slovenskega notranjega prava. 40 

Kaj pa, če bo spor razsojalo britansko sodišče, ki vsebine DK mogoče sploh ne pozna? Takrat bo 

negotovo, ali bo to sodišče uporabilo DK ali slovensko notranje pravo (torej OZ). Moralo bi sicer 

uporabiti DK kot slovensko nacionalno pravo glede mednarodne kupne pogodbe, vendar mednarodno 

pravo britanskega sodišča k temu ne zavezuje. 

Praktično lahko razlikujemo v primerih, ko ne pride do uporabe DK že na osnovi primarnega kriterija, 

naslednje situacije: 

1.) slovenski MZP napotuje na uporabo slovenskega prava: sodišče mora uporabiti DK in ne OZ; 

2.) slovenski MZP napotuje na uporabo prava neke druge članice DK: sodišče mora uporabiti DK 

in ne notranjega prava te države; 

3.) slovenski MZP napotuje na uporabo prava nečlanice DK: sodišče mora uporabiti pravo dotične 

države in ne DK; 

4.) MZP neke druge države članice napotuje na uporabo slovenskega prava: tuje sodišče mora 

uporabiti DK in ne OZ; 41 

39 Pri uporabi teh dveh kolizijskih pravil je spet možno, da dolocata uporabo prava države-pogodbenice DK, 

medtem ko nobena od strank ni domicilirana v državi-pogodbenici. 

40 Če sta stranki (npr. zaradi nepoznavanja DK) želeli uporabo slovenskega notranjega prava, sta se pač ušteli in 

sta si sami krivi, saj bi morali v tem primeru, kot je zgoraj že podarjeno, uporabo DK jasno odkloniti.

5.) MZP neke države nečlanice DK napotuje na uporabo slovenskega prava: tuje sodišče naj bi 

uporabilo DK, vendar ni k temu zavezano. 

Pridržek iz člena 95 DK 

Zaradi precejšnjega nasprotovanja univerzalizmu DK in možnosti t. i. ‘forum-shoppinga’, ki ga 

omogoča kriterij iz čl. 1/1 lit. b, je državam-pogodbenicam v čl. 95 omogočeno uveljavljati pridržek 

glede tega pravila. Čl. 95 DK določa: 

» Any State may declare at the time of the deposit of its instrument of ratification, 

acceptance, approval or accession that it will not be bound by subparagraph (1)(b) of 

article 1 of this Convention.« 

Za forum v državi, ki je uveljavila ta pridržek, citirana določba pomeni, da le-ta ni dolžan uporabiti 

DK v primeru, ko njegova kolizijska pravila napotujejo na uporabo države-pogodbenice. Forum torej 

lahko sam odloči, ali bo uporabil DK ali notranje pravo dotične države. Ta svoboda foruma v prvi vrsti 

razteza zgoraj signalizirano negotovost glede prava, ki se bo uporabilo s strani forumov držav 

nečlanic, na forume držav članic, ki so uveljavile pridržek iz 95. člena. To pa, kot bomo videli, še ni 

vse. Vzemimo naslednji primer: Stranki v Albaniji in v ZDA sta sklenili kupno pogodbo in izbrali 

pravo države New York. ZDA so članica DK s pridržkom iz 95. člena, medtem Albanija ni članica 

DK. Spor sta stranki zaupali sodišču v Švici, ki je DK sprejela brez pridržkov. Švicarska kolizijska 

norma napotuje na pravo države New York. Vprašanje, ki se ob tem zastavlja je, ali bo Švicarsko 

sodišče pravo ZDA (države New York) glede uporabe čl. 1/1 lit. b DK zaradi pridržka, ki so ga ZDA 

uveljavile glede te določbe, smatrala za državo članico DK ali ne. V zvezi s pridržkom glede II. ali III. 

dela DK se namreč šteje, da država, ki je uveljavila pridržek glede tistega dela, ni članica konvencije. 

Švicarsko sodišče bi se tako lahko odločilo za analogno interpretacijo. V prvem primeru bo 

sodišče uporabilo DK, v drugem pa notranje pravo države New York (torej UCC). Konvencija molči, 

tako da švicarski forum o tem lahko svobodno odloča. Isto velja za forume v vseh drugih državah 

članicah, ki niso uporabe kriterija iz čl. 1/1 lit. b s pridržkom izključile. 

Le Nemčija je ta problem rešila s posebnim pridržkom, in sicer tako, da v primeru, ko nemška 

kolizijska norma napotuje na pravo uporabe prava države, ki je uveljavila pridržek glede čl. 1/1 lit b, 

nemško sodišče ne sme uporabiti DK, ampak notranje pravo dotične države. V primeru, da nemška 

kolizijska norma napotuje na uporabo države članice, ki ni uveljavila pridržka, pa bo nemški forum v 

skladu s čl. 1/1 lit. b DK moral uporabiti DK in ne notranjega prava dotične države. 

Ta nemška poteza rešuje dileme nemških sodišč. Sodišča v vseh drugih državah članicah pa postavlja 

pred novo vprašanje, namreč ali se Nemčija, ki tako samo delno uveljavlja pridržek glede čl. 1/1 lit b, 

šteje za državo članico glede uporabe tega člena ali ne. 

Indirektna uporaba DK kot lex mercatoria 

Do uporabe DK pa v mednarodni arbitražni in sodni praksi prihaja tudi na indirekten način. Takrat se 

pravila DK ne uporabijo kot konvencija, ampak kot splošna načela in običaji, ki so uveljavljeni v 

mednarodni trgovinski praksi (lex mercatoria). Do indirektne uporabe DK 

seveda lahko pride le, če niso podani pogoji za njeno uporabo (v skladu s čl. 1 DK ali na podlagi izbire 

strank). 

41 V primeru, da je država foruma uporabila možnost pridržka iz 95. člena DK, tuje sodišce lahko uporabi DK, 

lahko pa tudi OZ.

Tako velja omeniti odločbo arbitraže MTZ iz leta 1994. Arbitri so se glede kupne pogodbe, ki ni 

določala, katero pravo naj se uporabi, na podlagi člena 13/3 pravilnika MTZ, 42 odločiti uporabiti 

‘general principles of international commercial practice and accepted trade usages’ (splošna načela 

mednarodne trgovske prakse in sprejete trgovske običaje). Zatem so uporabili DK, ki v skladu z 

odločbo, izraža ta načela in običaje. 

Zanimiva pa je tudi odločba prizivnega sodišča v Genovi glede pogodbe o prodaji surove nafte. 

Pogodba je vsebovala referenco k splošnim pogojem NIOC (National Iranian Oil Company) in FOB 

klavzulo, pri čemer obveznosti iz sklopa te klavzule niso bile v skladu s splošnimi pogoji. Sodišče je 

dalo prednost določbam iz sklopa FOB klavzule in to utemeljilo s tem, da so obveznosti iz sklopa FOB 

zavezujoče, ker predstavljajo mednarodni trgovski običaj. Čeprav pogodba sploh ni bila podvržena 

DK, je sodišče to svojo odločitev utemeljila s sklicevanjem na čl. 9/2 DK, ki določa: 

»The parties are considered, unless otherwise agreed, to have impliedly made applicable 

to their contract or its formation a usage of which the parties knew or ought to have 

known and which in international trade is widely known to, and regularly observed by, 

parties to contract of the type involved in the particular trade concerned.« 

oziroma 

»Če ni drugače dogovorjeno, se šteje, da sta strani molče sprejeli za svojo pogodbo ali 

njeno sklenitev običaj, ki jima je bil znan ali bi jima moral biti znan in ki je splošno znan v 

mednarodni trgovini ter ga pogodbenice v istovrstnih pogodbah v zadevni stroki redno 

upoštevajo.« 

80./3 Pogodba o prodaji blaga 

Ni definicije v DK 

Lahko se destilira iz 30. In 53. člena 

2. In 3. člen: kaj ni prodaja blaga po DK 

Pogosta kogentna nacionalna pravila 

Redko predmet mednarodnih transakcij 

81./3 Izključene pogodbe – 2. člen 

This Convention does not apply to sales: 

(a) of goods bought for personal, family or household use (…); 

(b) by auction; 

(c) on execution or otherwise by authority of law; 

(d) of stocks, shares, investment securities, negotiable instruments or money; 

(e) of ships, vessels, hovercraft or aircraft; 

(f) of electricity. 

Medtem ko sta enotna Haaška zakona uporabo mednarodnega zasebnega prava popolnoma izključila, 

pa je DK še vseeno povezana z nacionalnimi sistemi mednarodnega zasebnega prava. DK tako ne 

ureja izčrpno vseh vidikov kupne pogodbe. 

Cela vrsta prodajnih pogodb je tako izključena iz dometa DK. Tako se v skladu z 2. členom 

konvencija ne uporablja za: 

1.) pogodbe med profesionalnimi prodajalci in potrošniki, 

2.) prodajo na dražbah, 

42 Čl. 13/3 določa, da v primeru, ko se stranki nista dogovorili, katero pravo naj se uporabi, arbitri to pravo sami 

določijo.

3.) prisilno prodajo (izvršbo), 

4.) prodajo delnic, vrednostnih papirjev, denarja, ipd., 

5.) prodajo ladij, raznih drugih plovil in letal, 

6.) prodajo elektrike. 

82./3 Izključene pogodbe – 3. člen) 

(1) Contracts for the supply of goods to be manufactured or produced are to be considered sales 

unless the party who orders the goods undertakes to supply a substantial part of the materials 

necessary for such manufacture or production. 

(2) This Convention does not apply to contracts in which the preponderant part of the obligations of 

the party who furnishes the goods consists in the supply of labour or other services. 

83./3 Not governed by the CISG (4. člen) 

“This Convention governs only the formation of the contract of sale and the rights and obligations of 

the seller and the buyer arising from such a contract. In particular, except as otherwise expressly 

provided in this Convention, it is not concerned with: 

(a) the validity of the contract or of any of its provisions or of any usage; 

(b) the effect which the contract may have on the property in the goods sold.” 

84./3 Not governed by the CISG (5. člen) 

“This Convention does not apply to the liability of the seller for death or personal injury caused by the 

goods to any person.” 

DK se tudi ne nanaša na: 

1.) posebne trgovske izraze glede izročitve blaga in določanja cene – to je urejeno z Incoterms; 

2.) zelo pomembno pa je, da DK ne ureja veljavnosti pogodbe in napak volje (čl. 4); 

3.) prehod lastnine na blagu – to je v različnih pravnih redih tako različno urejeno, da za vse 

sprejemljiva ureditev ni bila mogoča (čl. 4); 

4.) DK tudi ne velja v primerih odgovornosti za smrt in telesne poškodbe, povzročene zaradi 

napak v stvareh oziroma nevarnih stvari (čl. 5); 

85./3 Avtonomija (Art. 6) 

“The parties may exclude the application of this Convention or, subject to article 12, derogate from 

or vary the effect of any of its provisions.” 

86./3 Avtonomija 

Domneva o uporabi DK, če so izpolnjeni pogoji iz 1(1). člena. 

Izključitev mora biti jasna … 

Ne zadostuje: 

“the laws of Switzerland« 

»Austrian law 

“French law« 

Primer: izbira gospodarskega sodišča v HH je implicitna izbira D prava, torej DK

Stranki lahko izključita celo konvencijo ali poglavje ali celo spremenita posamezen člen. Izključitev 

mora biti jasna, izrecna. 

Primer: izbira »nemškega prava« pomeni, da se uporabi DK. 

87./3 Interpretacija DK - 7/1 

“In the interpretation of this Convention, regard is to be had to its international character and to the 

need to promote uniformity in its application and the observance of good faith in international trade.” 

88./3 Interpretacija DK 

Neodvisna (avtonomna) 

ne skozi nacionalne pravne sisteme DČ 

Upoštevanje odločb v drugih DČ 

CLOUT 

Unilex 

Podatkovne zbirke (Pace, Freiburg) 

Poleg določb glede uporabe konvencije vsebuje 1. del DK tudi splošne določbe glede razlage 

predpisov DK in pa razlage izjav strank. Posebej se izdvajata: 

1.) težnja po enotni razlagi konvencije in 

2.) po spoštovanju načela vestnosti v mednarodni trgovini (čl. 7/1). 

Uporaba DK je v rokah sodišč držav članic (vrhovnih), tj. ni nekega sodišča, ki to nadzoruje. Sodišča 

se sklicujejo tudi na judikate drugih držav, tudi na internetu pa je veliko gradiva (npr. Unilex, 

CLOUT). 

89./3 Dobra vera (vestnost in poštenje) 

Veliko nacionalnih zakonodaj gre dlje (BGB, BW, Cc, UCC, OR Cc it) 

90./3 Governed by, but not expressly settled in… (Art. 7(2)) 

“(2) Questions concerning matters governed by this Convention which are not expressly settled in it 

are to be settled in conformity with the general principles on which it is based or, in the absence of 

such principles, in conformity with the law applicable by virtue of the rules of private international 

law. 

91./3 Article 7(2) 

Polnjenje praznin 

Omogoča, da forum ostane ‘znotraj’ DK in ni treba uporabiti nac. prava 

Ne glede izključenih vprašanj (2-5 DK) 

– Veljavnost 

– Produktna odgovornost glede osebne škode 

– Prenos LP 

V drugem odstavku 7. člena pa DK določa, da se morajo spori, ki zadevajo gornja področja, ki jih DK 

ne ureja, rešiti v skladu s splošnimi načeli konvencije, v odsotnosti le-teh pa po pravu, ki naj se 

uporabi v skladu s pravili mednarodnega zasebnega prava. Tako je kljub dejstvu, da za neko pogodbo

velja DK, še vedno na osnovi pravil mednarodnega zasebnega prava treba ugotoviti, katero pravo velja 

za vprašanja, ki s konvencijo niso urejena. 

Ta določba omogoča: 

1.) da forum ostane v okvirih DK; 

2.) polnjenje praznin. 

92./3 Kaj se uporabi? 

Splošna načela DK 

– Analogija 

– težko ugotoviti 

Nacionalno pravo (MZP) 

lex mercatoria 

Kaj se uporabi za polnjenje praznin: 

1.) splošna načela DK – ugotavlja se jih po analogiji, a je to zelo težko ugotoviti (npr. splošno 

načelo je, da se denarne terjatve plačajo na sedežu upnika, nek bolj specifičen člen pa je, da je to 

prinosnina – uporabi se splošno načelo), denimo obrestna mera ni nikjer določena; 

2.) če ne najdeš splošnega načela, se uporabi MZP in nacionalno pravo ali 

3.) lex mercatoria. 

93./3 Del II – Sklenitev pogodbe 

Ponudba 

Preklicljivost ponudbe (2-205 UCC) 

– consideration 

Načeloma prejemna teorija pri sprejemu (18/2 DK) 

Battle of forms 

– Pravilo zrcalne slike 

– Last shot theory (2-207 UCC) 

Ponudba je preklicljiva, razen če ima rok. 

Article 16 

»(1) Until a contract is concluded an offer may be revoked if the revocation reaches the 

offeree before he has dispatched an acceptance. 

(2) However, an offer cannot be revoked: 

(a) if it indicates, whether by stating a fixed time for acceptance or otherwise, that it is 

irrevocable; or 

(b) if it was reasonable for the offeree to rely on the offer as being irrevocable and the 

offeree has acted in reliance on the offer.« 

Načeloma sprejemna teorija pri prejemu. 

Article 18

»(1) A statement made by or other conduct of the offeree indicating assent to an offer is an 

acceptance. Silence or inactivity does not in itself amount to acceptance. 

(2) An acceptance of an offer becomes effective at the moment the indication of assent 

reaches the offeror. An acceptance is not effective if the indication of assent does not 

reach the offeror within the time he has fixed or, if no time is fixed, within a reasonable 

time, due account being taken of the circumstances of the transaction, including the 

rapidity of the means of communication employed by the offeror. An oral offer must be 

accepted immediately unless the circumstances indicate otherwise. …« 

94./3 Prilagoditev OZ pravilom DK 

Razlikovanje med umikom ponudbe in preklicem (15 DK, 25 in 28 OZ) 

Zapozneli sprejem ponudbe (21/1 DK, 31/1 OZ) 

Določitev/določljivost cene (14 DK/1, 442 OZ) 

Tudi OZ je bilo treba prilagoditi DK (glej naštete primere). 

95./3 Del III – obveznosti strank 

Materialna pravila 

Določa pravice in obveznosti strank, sankcije 

Prehod nevarnosti 

P: dobava blaga na pravem mestu in v pravem trenutku 

K: pravočasno plačilo in pravočasen prevzem dobave 

Načelo istovetnosti 

96./3 Prodaja ex Bulk 

Re Goldcorp Exchange Ltd. (1994) 

“… common sence dictates that the buyer cannot acquire title until it is known to what goods the title 

relates …It make no difference, what the parties intended if what they intend is impossible: as is the 

case with an immediate transfer of title to goods whose identity is not yet known.” 

Prodaja ex bulk – prenos lastninske pravice šele, ko je stvar individualizirana. Težava denimo ko 

prodajalec v ZDA, pa proda kupcu 1 dve toni, kupcu dve pa eno tono žita. Dobavi kupcu 1, ta pa naj 

da naprej še kupcu 2. A kupec 1 gre v stečaj, žito pa v stečajno maso, tj. tudi tista ena tona za kupca 2, 

ker žito ni bilo individualizirano, čeprav ga je že plačal. 

97./3 SGA 20A in 20B 

Blago tvori del “bulk”, ki je identificiran 

Blago je plačano 

Posebna oblika solastnine 

Del plačanega, ne celotnega blaga 

Odstotek se lahko spreminja, količina ostaja enaka 

Privilegirana solastnina K glede P 

98./3 Prehod LP 

K pridobi solastnino 

P ostaja zavezan k prenosu LP 

Potrebna individualizacija 

Primer iz 1994:

1.) zlate palice so bile v sefu, lastnikove in od drugih; 

2.) lastnik gre v stečaj, tudi zlate palice drugih pa gredo v stečajno maso lastnika, čeprav so jih 

kupci že plačali. 

V tej odločbi je bilo na koncu sklicevanje na zdravo pamet, a so zaradi te odločbe Američani 

spremenili zakon, tj. Sale fo Goods Act, člena 20A in 20B: če blago tvori del »bulk«, ki je identificiran 

in blago plačano, se na tem bulku ustvari solastnina, a velja le za del plačanega, ne celotnega blaga. 

Gre za privilegirano solastnino kupca glede prodajalca, prodajalec pa prenese lastninsko pravico šele 

ob individualizaciji. 


Depotgesetz 1994 (D) 

Samellagerung (§ 469 HGB) 

Wet Giraal effectenverkeer 1977 (NL) 

Tudi kontinentalni pravni redi uvedli predpise, ki skušajo urediti ta problem, tj. da se stečajna masa 

preveč ne obogati. 

100./3 Del III - Sankcije 

K 

P 

Skupne 

Izpolnitev (Specific performance)* 

Razdor – bistvena kršitev (25 DK) 

Odškodnina (predvidljivost) 

Zmanjšanje kupnine 

101./3 28. Člen DK 

“If, in accordance with the provisions of this Convention, one party is entitled to require performance 

of any obligation by the other party, a court is not bound to enter a judgement for specific performance 

unless the court would do so under its own law in respect of similar contracts of sale not governed by 

this Convention.” 

Temeljna sankcija je izpolnitveni zahtevek (specific performance). V členu 28. gre za posebno 

ureditev, tj. common law privilege: common law sodišču izpolnitvenega zahtevka ni treba prisoditi, 

razen če bi ga moralo tudi po common lawu. To je torej prepuščeno sodišču, je kvazi-pridržek. 

102./3 25. člen DK 

“A breach of contract committed by one of the parties is fundamental if it results in such detriment to 

the other party as substantially to deprive him of what he is entitled to expect under the contract, 

unless the party in breach did not foresee and a reasonable person of the same kind in the same 

circumstances would not have foreseen such a result.” 

Kršitev je bistvena, če ni izpolnjeno bistveno pričakovanje stranke – ta definicija je slaba.

103./3 Predvidljivost – 74 DK 

“Damages for breach of contract by one party consist of a sum equal to the loss, including loss of 

profit, suffered by the other party as a consequence of the breach. Such damages may not exceed the 

loss which the party in breach foresaw or ought to have foreseen at the time of the conclusion of the 

contract, in the lights of the facts and matters of which he then knew or ought to have known, as a 

possible onsequence of the breach of contract.” 

Predvidljivost pri škodi: samo tista škoda, ki je bila predvidljiva pri sklenitvi pogodbe – stranki morata 

biti sposobni škodo predvideti vnaprej. 

104./3 Zmanjšanje kupnine – 50 DK 

“If the goods do not conform with the contract and whether or not the price has already been paid, the 

buyer may reduce the price in the same proportion as the value that the goods actually delivered bears 

to the value that conforming goods would have had at that time.« 

Zmanjšanje kupnine: sorazmerno glede na vrednost perfektnega in defektnega blaga. Lahko gre tudi za 

100-odstotno zmanjšanje (avstrijsko sodišče). 

105./3 Zmanjšanje kupnine 

Formula iz BGB: 

Nova cena = 

Pogodbena cena x dejanska vrednost blaga 

Hipotetična vrednost istovetnega blaga 

BGB: v času sklenitve 

DK v času dobave 

Ta formula je iz BGB, a je razlika v tem, da se gleda pri BGB vrednost, ki jo bi imelo blago v času 

sklenitve, pri DK pa v času dobave. 

106./3 Del IV – Končne določbe 

pridržki 

– glede univerzalne uporabe 1(1)(b) 

– glede II. ali III. dela 

– glede načela neformalnosti 

Pridržki so lahko: 

1.) glede univerzalne uporabe; 

2.) glede II. ali II. dela; 

3.) glede posameznih členov. 

107./3 Kontinentalno pravo 

Višja sila 

Spremenjene okoliščine (Imprévision) 

“marka = marka” 

Wegfall der Geschäftsgrundlage

42./1 Viri mednarodnega gospodarskega prava (5:55) 

Literatura: 

Tratnik, M./Ferčič, A., Mednarodno gospodarsko pravo, Pravna fakulteta UM, Maribor 2002, str. 23- 

52 

Naslednje poglavje so viri mednarodnega gospodarskega prava. 

43./1 Viri (6:05) 

Viri mednarodnega javnega prava 

Lex mercatoria 

Pravo mednarodnih organizacij in Evropsko pravo 

Nacionalno pravo posameznih držav 

Imamo štiri osnovne kategorije virov mednarodnega gospodarskega prava: 

1.) viri, ki so skupni tudi mednarodnemu javnemu pravu; 

2.) lex mercatoria oz. mednarodno gospodarsko običajno pravo; 

3.) pravo mednarodnih organizacij in Evropsko pravo; 

4.) nacionalno pravo posameznih držav. 

44./1 Viri MJP (6:30) 

mednarodne pogodbe (international conventions (...) establishing rules expressly recognized by the 

contesting states) 

mednarodno običajno pravo (international custom, as evidence of a general practice accepted as 

law)* 

splošno priznana načela (general principles of law recognized by civilized nations)* 

Če gremo sedaj v posamezne od teh štirih kategorij in si jih pobliže ogledamo. 

Viri mednarodnega javnega prava, ki se prekrivajo z viri mednarodnega gospodarskega prava. Seveda 

gre za tiste vire, ki se nanašajo na gospodarske odnose med subjekti mednarodnega prava. 

Kje najdemo vire mednarodnega javnega prava? Statut haaškega sodišča v 38. členu določa: 

»1. Sodišče, katerega naloga je odločati v skladu z mednarodnim pravom v sporih, 

ki se mu predložijo, naj uporablja: 

a) meddržavne dogovore, bodisi splošne bodisi posebne, s katerimi so 

postavljena pravila, ki jih države v sporu izrečno pripoznavajo, 

b) mednarodni običaj kot dokaz obče prakse, ki je sprejeta kot pravo, 

c) obča pravna načela, ki jih pripoznavajo civilizirani narodi, 

d) sodne odločbe, s pridržkom določbe 59. člena, in nauk najbolj kvalificiranih 

pravnih strokovnjakov različnih narodov, kot pomožno sredstvo za ugotavljanje pravnih 

pravil. 

2. Ta določba ne omejuje pravice Sodišča, da odloča o zadevi ex aequo et bono, če 

se pravdne stranke o tem sporazumejo.« (poudaril B. K.) 

Prvi in najpomembnejši vir so mednarodne pogodbe. Zanimivo pri tej določbi statuta haaškega 

sodišča je, da ne pove le, kateri so viri, temveč tudi, zakaj so viri. Gre za pravila, ki sta jih izrecno 

priznali stranki v sporu – gre za statut sodišča, se pravi, da je pisan glede na bodoče spore. In če ima 

ena od strank v sporu možnost sklicevati se na konvencijo, ki jo je sklenila z drugo stranko, gre za 

pacta sunt servanda. Nasprotna stranka je izrecno priznala tisto obveznost, ki jo je potem prekršila.

Seveda je najmočnejši argument, ki ga lahko imaš to, da se sklicuješ na jasno določilo konvencije. 

Prav tako kot na mikro-nivoju, če imaš pogodbo in v njej natanko piše, kaj mora nasprotna stranka 

narediti, pa stranka tega ni naredila, imaš tudi precej močno pozicijo. 

Mednarodno običajno pravo. Zakaj je to vir? Zaradi tega, ker gre za neko splošno ravnanje, za nek 

vzorec ravnanja subjektov mednarodnega prava, ki so ga ti sprejeli kot pravo; subjekti 

mednarodnega prava torej ravnajo tako, ker menijo, da je njihova dolžnost tako ravnati. 

Splošno priznana načela. To so pa tista načela civilnega in gospodarskega prava, ki sem jih že 

omenjal. Zanimivo pa je to »recognized by civilized nations«. ’Nation’ je treba tukaj prevajati kot 

država, torej splošna pravna načela, ki jih priznavajo pravni redi civiliziranih držav. Malo čudno 

je to izraženo, malo šofinistično se sliši. Zakaj so to napisali, takoj po koncu 2. svetovne vojne? Morda 

zato, ker so imeli v mislih tudi necivilizirane pravne rede, kakršen je bil denimo nemški v času 

nacizma. So to mislili s ’civilizirano – necivilizirano’. Lahko bi mislili tudi na komunizem, lahko bi 

mislili na kakšno islamsko pravo, ki ima tudi lahko določene, tipične specifike. Verjetno dandanašnji 

ta formulacija ne bi več prišla notri. 

45./1 MP in nacionalno pravo (10:34) 

Kje določeno? – Nacionalne ustave 

Vedno višjega ranga kot nacionalni predpisi, izjemo ustave 

Celo višje od ustave 

Različno 

Mednarodno pravo in nacionalno pravo – odnos med njima. Nacionalna ustava je načeloma tista, ki 

določa, kakšen je odnos, v evropskem pravu pa je drugače, saj evropsko pravo določa, kakšen je odnos 

evropskega prava do nacionalnega prava. Variante so različne. Načeloma gre mednarodno pravo 

nad nacionalno pravo, pri čemer je ustava lahko bodisi nad mednarodnim pravom bodisi pod 

njim. 

46./1 Mednarodne pogodbe (11:13) 

pogodbe o meddržavnem gospodarskem prometu 

pogodbe med državo in tujim investitorjem 

pogodbe o zasebnem gospodarskem prometu 

Mednarodne pogodbe – potem se klasificirajo dalje. Sam ne bom šel vseh teh klasifikacij sedaj 

podrobno skozi – tu imate zapisane. Ne pričakujem, da se jih greste učit, ampak da nekje veste 

določene primere povedati. 

47./1 Pogodbe o meddržavnem gospodarskem prometu (ni bilo predavano) 

Multilateralne 

–Sporazumi o ustanovitvi mednarodnih organizacij 

–Sporazumi o trgovanju s surovinami 

–Sporazumi o ustanovitvi ekonomskih integracij 

Bilateralne 

–Trgovina 

–Varstvo investicij 

–Dvojno obdavčenje

48./1 Pogodbe med državo in tujim investitorjem (11:41) 

Lahko problematične 

Mednarodni konstrukcijski posli 

BOT posli 

Pogodbe med državo in tujim investitorjem. Imamo torej pogodbo, pri kateri je na eni strani 

investitor, zasebna gospodarska družba, na drugi strani je država, lahko pa tudi neka javno-pravna 

agencija ali kaj podobnega, tj. neka entiteta v javno pravni sferi tiste države. 

Problem pri teh pogodbah, ki so tukaj klasificirane kot pogodbe mednarodnega prava, je, da to niso 

pogodbe mednarodnega prava. Zasebni gospodarski subjekt ne more biti subjekt mednarodnega 

javnega prava, ne obstaja. Torej, začne se zapletati, ko se vprašamo: katero pravo pa velja za tako 

pogodbo? 

Investitor bi dostikrat rad, seveda, mednarodno pravo ali pa vsaj neka splošna načela mednarodnega 

prava ali kaj podobnega. Kaj pa jim ostane drugega? Domače pravo države gostiteljice, ki pa bo po 

definiciji manj ugodno za njega oz. vsaj tvegano. 

Je pa denimo vprašljivo, ali se lahko učinkovito določi v pogodbo med gospodarsko družbo X in 

državo Y: »Za to pogodbo velja mednarodno pravo.« Kaj pa, če ta država potem, ko pride do spora, 

reče, češ, saj ti pa nisi subjekt, tudi če sem podpisal tisto klavzulo, to še ne pomeni, da ti jaz lahko 

podelim subjektiviteto po mednarodnem pravu. Torej ta pogodba ne more biti mednarodnopravno 

veljavna. 

Še vedno obstajata dva judikata iz časa med obema svetovnima vojnama, ki pravita, da se lahko 

mednarodno pravo uporablja samo za pogodbe med subjekti mednarodnega prava, čim pa nista 

oba subjekta mednarodnega prava, pa lahko za takšne pogodbe velja samo nacionalno pravo neke 

države. 

To je bilo mednarodno sodišče pravice v Haagu, tj. tisto sodišče v času Lige narodov, ki je tako 

odločilo. 

Mednarodni konstrukcijski posli so tipični problem mednarodnih investicijskih poslov, BOT posli, 

seveda, a te stvari poznamo, tako da se tu ne bomo ustavljali. 

49./1 Pogodbe o zasebnem gospodarskem prometu (ni predaval) 

Ženevske konvencije o čekovnem in meničnem pravu 1930/31 

Haaški konvenciji o mednarodni prodaji premičnin 1964 

Dunajska konvencija o mednarodni kupni pogodbi 1980 

pogodbe, ki urejajo kopenski, zračni in pomorski promet 

priznanje in izvršitev sodnih in arbitražnih odločb 

50./1 Mednarodno običajno pravo (14:31) 

Razlikovati: 

Mednarodno običajno (javno) pravo kot vir MJP in MGP 

Mednarodno običajno gospodarsko pravo = “lex mercatoria” kot vir samo MGP – avtonomni vir 

Mednarodno običajno pravo. To je sedaj tisto klasično mednarodno javno običajno pravo, ne pa lex 

mercatoria. Lex mercatoria pride še na vrsto. 

51./1 Mednarodno običajno pravo (14:50) 

Pravila, ki niso v konvencijah 

Nastane na podlagi določenega ravnanja subjektov MJP 

Ki se že nekaj časa ponavlja in

Ki je v skladu z določenim pravnim prepričanjem 

Nastanek je dolgotrajen proces 

Pri tem mednarodnem običajnem pravu gre za: 

1.) pravila, ki niso v konvencijah; 

2.) ki nastanejo na podlagi določenega ravnanja subjektov mednarodnega javnega prava; 

3.) ki se dlje časa ponavljajo in 

4.) ki so v skladu z določenim pravnim prepričanjem. 

Nastanek je seveda nekaj, kar traja dlje časa, ne more nek vzorec ravnanja, ki se nekajkrat ponovi, 

postati pravilo mednarodnega običajnega prava. 

52./1 Splošno priznana načela (15:30) 

Polnijo praznine 

Načela zasebnega prava 

MJP si izposodi pravila od nacionalnih pravnih redov 

Primerjalna metoda 

No, potem tretji vir mednarodnega javnega prava so tista splošno priznana načela, ki polnijo 

praznine, kadar ni za neko vprašanje nobene konvencije in niti ne mednarodnega običajnega 

prava. 

Gre za zasebno pravo, načela pa se določijo po primerjalnopravni metodi. Torej gre predvsem za 

primerjavo med vodilnimi pravnimi redi. 

53./1 Splošno priznana načela (16:13) 

Načelo avtonomije strank 

Načela neupravičene obogatitve 

Načela poslovodstva brez naročila 


Prepoved zlorabe pravic, 

Estoppel 

Venire contra factum proprium 

Taka splošno priznana načela, za katere je nedvomno, da so po potrebi vir mednarodnega javnega in 

tudi mednarodnega gospodarskega prava, so tisti splošni postulati: 

1.) načelo avtonomije strank, 

2.) načela neupravičene obogatitve, 

3.) načela poslovodstva brez naročila, 

4.) načelo vestnosti in poštenja, 

5.) prepoved zlorabe pravic, 

6.) estoppel, 

7.) venire contra factum proprium.

Kaj je estoppel? Jaz mu dostikrat pravim tudi dokazno načelo. V določenih primerih ima stranka 

neko pravico, pa s svojim ravnanjem nakaže ali celo izrecno reče nasprotni stranki pri pogodbi, da se 

na to pravico ne misli sklicevati. Ampak naknadno, ko pa pride do spora, hoče to pravico, kateri se je 

na nek način odpovedala, vseeno uveljavljati. 

Primer iz mednarodne prodaje blaga. Prodajalec dobavi blago, obvesti kupca in mu reče: »Dobro 

preglej to blago, mi boš sporočil, če boš našel eventuelne stvarne napake. A ne skrbi, ne bom te držal 

za roke, ki veljajo glede notifikacije teh stvarnih napak.« 

Kupec pregleda blago in dejansko zamudi, tj. prepozno notificira napake prodajalcu, prodajalec pa se 

potem v postopku sklicuje na to, da je kupec prepozno uveljavljal napake in si s tem zapravil določene 

pravice. Sodišče reče, da prodajalec sicer ima pravico pokazati na kupčevo zamudo glede rokov za 

notifikacijo, a ker je prej sam rekel, da se mu tega ni treba držati, se na to pravico ne more sklicevati. 

Oziroma, bolj znano načelo iz kontinentalnih prav je venire contra factum proprium. 

Bomo pa o estopplu še podrobneje govorili, ko bo govora o angleškem pogodbenem pravu. Gre za 

načelo, ki je prišlo iz angloameriškega prava, ampak za katerega lahko rečemo, da se že kar uveljavlja 

kot splošno načelo mednarodnega pogodbenega prava, tako kar se tiče mednarodnega javnega 

prava, kot tudi v mednarodnih gospodarskih pogodbah. 

54./1 Primeri (19:36) 

Ali so DČ odgovorne za dolgove prezadolžene MO? 

Ali so države naslednice odgovorne za dolgove bivše skupne države? 

Kako funkcionira zadevščina? 

Vprašanje nastopi, ali so države članice odgovorne za dolgove prezadolžene mednarodne 

organizacije? Tukaj ni denimo ustanovne konvencije mednarodne organizacije, ki bi to reševala, tudi 

ni običajnopravnih pravil. Treba se je torej zateči k tem splošnim načelom in ugotavljati, ali obstaja v 

nacionalnem gospodarskem, civilnem pravu kakšna podobna situacija, ko imamo neko entiteto s 

pravno subjektiviteto in nekoga, ki je zadaj. Vemo seveda, za kaj se gre, gre za spregled pravne 

osebnosti. 

Torej se v tem primeru vzame nemško ureditev, ameriško, angleško in francosko ureditev, se poišče 

najmanjši skupni imenovalec in se ga potem uporabi za odgovor na to vprašanje. 

Potem je denimo drugo vprašanje, vprašanje držav naslednic in odgovornosti za dolgove bivše skupne 

države? Tako rekoč domača problematika. 

Zopet vemo, da lahko iščemo paralele po dednem pravu, ampak dedno pravo tukaj ni pretirano 

uporabno, ker predpisuje solidarno odgovornost. V takem primeru pobereš od bogatejših naslednic, 

kar imaš za dobiti, bogatejše naslednice pa se lahko potem 'slikajo' preden dobijo tiste svoje regresne 

zahtevke urejene. Ni nujno, da je rešitev, ki jo najdemo v zasebnem pravu, tudi uporabna, 

pravična. 

Torej viri mednarodnega javnega prava (MJP), ki so skupni mednarodnemu gospodarskemu 

pravu (MGP), so torej opredeljeni v statutu haaškega sodišča: 

1.) konvencije; 

2.) običajno pravo in 

3.) načela. 

55./1 Medn. gosp. običajno pravo (22:35) 

Transnacionalno pravo (Jessup) 

Transnacionalno trgovinsko pravo 

– Običaji + pravila konvencij 

– Samo običaji ⇒ (nova) lex mercatoria (Schmitthoff, Goldman, Goldštajn)

– Splošna trgovinska načela in splošni trg. običaji (Goldman) 

Potem pa pridemo na drugega od tistih osnovnih štirih virov – viri mednarodnega javnega prava 

(MJP), mednarodno gospodarsko običajno pravo, integracije in nacionalno pravo – druga kategorija je 

torej mednarodno gospodarsko običajno pravo, tj. lex mercatoria. 

Začne se tam nekje sredi 50. let, ko se spet obudi mednarodna trgovina in gospod Jessup – ime 

poznamo s študentskega tekmovanja s področja MJP – napiše knjigo, ki jo naslovi Transnational law. 

Besedo si je izmislil. Zakaj si je izmislil to besedo, zakaj ni uporabil besede 'internationl'? Čisto 

preprosto zato, ker je rekel, da je 'international' preozko, ker sugerira samo meddržavno pravo, 

meddržavne odnose, on pa da v knjigi govori o odnosih na različnih nivojih, tako med državami, kot 

tudi gospodarskimi subjekti v različnih državah, pa tudi navzkrižnih, kjer je država na eni strani 

pogodbe in gospodarski subjekt na drugi strani. 

In ker pač v obstoječem besednjaku ni našel ustrezne besede, si je pač izmislil besedo 'transnational 

law'. Ta torej zajema: 

1.) tako čisto mednarodno javno pravo (MJP), bi dandanes lahko rekli, 

2.) kot tudi mednarodno gospodarsko pravo; 

3.) poleg tega tako mednarodno pogodbeno pravo v smislu mednarodnih konvencij, 

4.) potem običajno pravo … vse mogoče je spravil notri. 

Reakcija njegovih kolegov je bila seveda ta, da se z njim niso povsem strinjali, kar je normalno, da se 

ne strinjaš, ampak konec koncev ni presenetljivo, da so rekli: »Ta tvoja definicija nam je preširoka.« 

Potem so denimo prišli do izraza transnacionalno trgovinsko pravo za tisto mednarodno 

gospodarsko običajno pravo, ki naj bi to predstavljalo, potem pa so se našli tisti, ki so rekli, da se jim 

zdi izraz 'transnacionalno trgovinsko pravo' grd in da naj se spomnijo česa lepšega, tako da se je 

pojavil izraz lex mercatoria oz. nova lex mercatoria, da se loči od tiste srednjeveške lex 

mercatorie. 

Ampak, seveda, vsak od teh gospodov je imel tako rekoč svojo definicijo. Definicije so se razlikovale 

predvsem glede vprašanja, kaj je sedaj vsebina tega mednarodnega gospodarskega običajnega prava 

oz. nove lex mercatorie: 

1.) samo običajno pravo, 

2.) običajno + konvencijsko pravo, 

3.) ali mogoče še nekaj tretjega. 

56./1 Različnost nacionalnih pravnih redov (26:20) 

Negotovost 

Povečanje tveganja pri mednarodnih transakcijah 

Potreba po poenotenju … 

Cicero: "Non erit alia lex Romae, alia Athenis, alia nunc, alia posthac, sed et apud omnes gentes, et 

omni tempore, una eademque lex obtinebit.” 

Seveda to ponovno obujanje lex mercatorie, nekega prava trgovcev, ki bi bilo univerzalno, ki ne bi 

bilo ujeto v nacionalne okvire, je povezano z obujanjem svetovne trgovine. GATT je bil, je rastel, in 

tako naprej, Evropska gospodarska skupnost je bila ustanovljena. 

In ta različnost pravnih redov je spet postala problem, negotovost, ki jo prinaša možnost 

uporabe različnih pravnih redov glede nekega pravnega razmerja, nezaupanje tujim sodiščem, 

to jasno povečuje tveganja mednarodnih transakcij.

Potreba po poenotenju … nekaj izkušenj je že bilo s poenotenjem: 

1.) industrijska lastnina; 

2.) trgovsko pravo; 

3.) ček in menica; 

4.) pa tudi na področju poenotenja mednarodne prodaje blaga, ki je sploh ključnega pomena, je 

bilo že nekaj narejenega, a je žal moral Rabbel, ki je vodil projekt, leta 1938 emigrirat v ZDA in 

tisto delo, ki ga je on opravljal že svojih osem let kot vodja tega projekta na Unidroit inštitutu, se 

je prekinilo. Potem so spet okrog leta 1950 oživili tisti projekt, a ni kazalo, da bo hitro kakšen 

rezultat. 

In takšna odsotnost oz. neuspešnost kodifikacij poenotenega prava, je seveda tudi razlog, ki sili v 

iskanje drugih alternativnih rešitev. Torej vemo, da je pravo različno, konvencij poenotenega prava še 

kar nekaj časa ne bo v zadovoljivi kvantiteti in kakovosti, in torej rabimo še nekaj drugega, to nekaj 

drugega pa se potem pojavi kot ta lex mercatoria. 

Zgodovina pa je seveda stara. Še Cicero je svoj čas zapisal, da je pravzaprav škoda, da so pravni redi 

različni: 

»Non erit alia lex Romae, alia Athenis, alia nunc, alia posthac, sed et apud omnes 

gentes, et omni tempore, una eademque lex obtinebit.« 

Pravzaprav bi moralo v Rimu in v Atenah veljati isto pravo, ki se uporablja sedaj, pozneje, med vsemi 

narodi. Skratka ta zaželenost enotnega prava je stara 2.000 let. 

57./1 Pravice in obveznosti pogodbenih strank (29:33) 

Izrecno dogovorjena 

‘tiho’ dogovorjena 

Splošni pogoji močnejše stranke (panoge, združenja …) 

Standardni pogodbeni obrazci (panoge, združenja …) 

No, in če gremo sedaj gledat neko mednarodno gospodarsko pogodbo. Stranke imajo določene 

pravice in obveznosti, ki so lahko: 

1.) izrecno dogovorjene, 

2.) lahko so tiho dogovorjene, 

3.) dostikrat so formulirane ali podrobneje opredeljene v raznoraznih splošnih pogojih, praviloma 

v splošnih pogojih močnejše stranke ali 

4.) v standardnih pogodbenih obrazcih. 

Vse to je tisto, kar nekje velja kot pogodbena vsebina, kot da bi bilo vse dogovorjeno. 

58./1 Pravice in obveznosti strank - dopolnilna pravila (30:25) 

Poenoteno (unificirano) pravo, npr. DK 

MZP →Lex causae = proper law of the contract 

–Nacionalno pravo prodajalca 

–Nacionalno pravo kupca 

–Nacionalno pravo tretje države 

–Poenoteno pravo kot del nacionalnega prava, (DK)

Mednarodno gospodarsko običajno pravo - (nova) lex mercatoria 

Potem pa imamo še dopolnilna pravila, v kolikor jih rabimo, v kolikor pogodba in tisto, kar se šteje 

za pogodbo, ni dovolj jasno. Tukaj pa imamo: 

1.) poenoteno pravo, se pravi Dunajsko konvencijo, če govorimo denimo o prodaji; 

2.) potem imamo vsepovsod te Savignianske MZP sisteme, ki določajo lex causae, proper law of 

the contract, kakorkoli že to imenujemo, neko nacionalno materialno pravo, ki se uporablja za 

pogodbo – to je lahko: 

– nacionalno pravo prodajalca; 

– nacionalno pravo kupca; 

– nacionalno pravo tretje države 

– ali pa celo poenoteno pravo kot del nacionalnega prava – kot vemo, Dunajska 

konvencija ni samo poenoteno mednarodno pravo, ampak je tudi nacionalno pravo držav 

članic nekega mednarodnega kroga. 

Ampak s tem katalog teh dopolnilnih pravil še ni popoln – tudi mednarodno gospodarsko običajno 

pravo so dopolnilna pravila, ki poleg pogodbene vsebine opredeljujejo pravice in obveznosti strank. 

59./1 OZ … (32:00) 

12. člen (Poslovni običaji, uzance, praksa) 

»V obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov se za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov 

upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama.« 

Za običajno pravo seveda velja splošno pravilo, da se uporabi takrat, ko se stranki nanj sklicujeta. 

Če ni sklicevanja, ni uporabe običajnega prava, načeloma. Ampak tudi tisti lex causae se lahko 

sklicuje na običajno pravo, konec koncev. Naš OZ, denimo, v 12. členu napotuje na uporabo 

poslovnih običajev. Če se uporablja OZ, torej lahko preko 12. člena pridemo tudi do poslovnih 

običajev, brez da bi se stranki nanje izrecno sklicevali. 

60./1 9. člen DK (33:00) 

(1) The parties are bound by any usage to which they have agreed and any practices which they have 

established between themselves. 

(2) The parties are considered, unless otherwise agreed, to have impliedly made applicable to their 

contract or its formation a usage of which the parties knew or ought to have known and which in 

international trade is widely known to, and regularly observed by, parties to contracts of the type 

involved in the particular trade concerned. 

Torej tudi vrsta drugih nacionalnopravnih kodifikacij najbrž pozna nekaj takega, pa tudi Dunajska 

konvencija. V prvem odstavku 9. člena pravi, da (sta zavezani) ne le s tistimi običaji, za katere 

sta se dogovorili stranki, pač pa tudi tistimi, ki izhajajo iz njune medsebojne pogodbene 

zgodovine. 

Pri Dunajski konvenciji uporabljam vedno angleški tekst, čeprav obstaja tudi uradni slovenski prevod, 

kajti ta je na nekaterih mestih takšen, da »se ga Bog usmili«. Določeni členi niso razumljivi.

Torej, kateri običaji se štejejo, da so del razmerja med strankama – implicitno? Običaji, ki sta jih 

stranki poznali, ki so v mednarodni trgovini splošno poznano in redno upoštevani s strani strank 

tovrstnih pogodb v tej branži. Zakaj pravzaprav tale »knew or ought to have known and which in 

international trade is widely known to, and regularly observed by, parties to contracts of the type 

involved in the particular trade concerned«? Dunajska konvencija je bila pisana tudi za države v 

razvoju, in ta zadnji del pravzaprav garantira, da ne bi bili neki trgovci v državah v razvoju 

konfrontirani z določenimi običajnopravnimi pravili, ki jim niso domača in jim niso bila poznana in se 

mogoče uporabljajo le v določenih skupinah držav, drugje pa ne. Tako da to pravzaprav nekje 

relativizira to implicitno uporabnost običajnega prava s tem da zahteva, da gre za splošno 

poznana in upoštevana pravila. 

61./1 Kolizijska pravila – MZP (35:50) 

Nacionalna 

–ZMZPP 

Poenotena (mednarodna) 

–Rimska konvencija ES 1980 

–Haaške konvencije 

No, kar se kolizijskih pravil tiče, ki so vodilo glede določitve materialnega prava, ki je veljalo za 

pogodbo, tudi velja, da gre: 

1.) za nacionalna pravila – slovenski zakon je ZMZPP, 

2.) poleg tega pa imamo tudi določeno stopnjo poenotenja MZP-ja: 

– v prvi vrsti Rimsko konvencijo ES iz leta 1980 o pravu, ki velja za pogodbene 

obligacije iz leta 1980 – h kateri je leta 2006 pristopila tudi Slovenija, čeprav je bil 

slovenski zakon vsebinsko že tudi prej usklajen z njo; 

– potem je tukaj še nekaj Haaških konvencij. 

62./1 Kolizijska pravila (37:05) 

Izbira strank 

Če ni izbire strank … 

Redno sodišče 

–Poenoteno pravo 

–MZP → nacionalno pravo 

Arbitraža 

–Svoboda 

–Npr. 17. člen ICC pravilnika 1998 

–Nacionalno pravo ali lex mercatoria 

No, in ta kolizijska pravila v mednarodnem pogodbenem pravu, če se spomnimo, temeljijo: 

1.) na izbiri strank – torej temeljno pravilo je, da stranki izbereta pravo, ki velja za pogodbo; 

2.) če ni izbire strank, pa mora forum, ki odloča, priti do prava, katerega bo uporabilo: 

– to je lahko poenoteno pravo – Dunajska konvencija se, kot vemo, na primarnem kriteriju 

uporablja celo brez MZP-ja, kar neposredno – če imata dve stranki sedež v državah 

članicah, ne rabimo MZP-ja, da ugotovimo, da za pogodbo velja Dunajska konvencija; 

torej lahko redno sodišče neposredno pride do poenotenega prava; 

– ali pa po tisti klasični metodi, da MZP napotuje na neko nacionalno pravo.

Nekoliko bolj zapletena postane situacija, če spor rešuje arbitraža, čeprav je treba tukaj takoj reči, da 

bodo primeri, ko se bosta stranki odločili za arbitražno klavzulo, pa ne izbrali prava, ki se bo za 

pogodbo uporabljalo, razmeroma redki. 

Kvečjemu pride v poštev situacija, ko sta se zmenili za arbitražo, ne moreta pa se zmeniti za 

materialno pravo. Vsak vleče na svojo stran, nihče pa ni toliko močan, da bi lahko vsilil svojo voljo 

drugemu. 

Arbitraža torej rešuje spor, stranki pa nista določili prava, ki naj se uporablja: 

1.) arbitraža je anacionalna, torej arbitraža nima nobenega MZP-ja, ki bi ga morala upoštevati; 

2.) zanjo tudi ne velja obveznost uporabiti Dunajsko konvencijo, če imata obe stranki sedež v 

državah članicah; čeprav praksa kaže, da arbitraže zelo rade uporabljajo Dunajsko konvencijo; 

3.) tukaj velja načeloma svoboda; denimo 17. člen ICC arbitražnega pravilnika (ICC Rules of 

Arbitration) iz leta 1998 izrecno določa, da arbitraža uporabi tisto pravo, ki se ji zdi primerno, če 

se strani ne odločita sami (»which it determines to be appropriate«); to je lahko bodisi neko 

nacionalno pravo, bodisi lex mercatoria. 

Rules of Arbitration of the International Chamber of Commerce (in force as from 1 

January 1998) 

The Arbitral Proceedings 

»Article 17 - Applicable Rules of Law 

1. The parties shall be free to agree upon the rules of law to be applied by the Arbitral 

Tribunal to the merits of the dispute. In the absence of any such agreement, the Arbitral 

Tribunal shall apply the rules of law which it determines to be appropriate. 

2. In all cases the Arbitral Tribunal shall take account of the provisions of the contract 

and the relevant trade usages. 

3. The Arbitral Tribunal shall assume the powers of an amiable compositeur or decide 

ex aequo et bono only if the parties have agreed to give it such powers.« 43 

No, lex mercatoria je tu nekako logična izbira, a kako pride arbitraža do nacionalnega prava, ki naj bi 

ga uporabila? 

Načeloma velja tukaj svoboda, ki je omejena samo s tem, da mora biti ta izbira z nečim utemeljena. 

Če arbitraža denimo reče, zasedamo na Dunaju: če bi spor reševalo sodišče na Dunaju, bi seveda 

uporabilo avstrijski MZP, torej bomo tudi mi, ker smo pač na Dunaju, uporabili avstrijski MZP in v 

skladu z njim določili nacionalno pravo. To bi bila denimo čisto korektna odločitev. 

Ali pa denimo: »Uporabimo domače pravo prodajalca, kot neko splošno načelo MZP-ja, ki ga 

najdemo v neki konvenciji.« 

63./1 Medn. gosp. običajno pravo (41:00) 

Razlikovati od običajnega MJP 

43 Celotno besedilo je na voljo na . Pravila iz leta 2003 pri 

besedilu tega člena ne vsebujejo razlik. Celotno besedilo pravil iz leta 2003 je na voljo na 

.

Transnacionalno pravo (Jessup) 

Transnacionalno trgovinsko pravo 

(Nova) lex mercatoria (law merchant) 

Različne definicije 

–Običajno pravo + konvencije 

–Samo običajno pravo 

To je ponovitev. 

64./1 Zgodovinski razvoj (41:04) 

Fevdalizem 

(Srednjeveška) lex mercatoria 

Nacionalne kodifikacije 

Mednarodne kodifikacije in zapisi običajnega prava, načel … 

(Nova, moderna) lex mercatoria 

Zgodovinski razvoj lex mercatorie. Kot vemo, se je začelo vse skupaj v času fevdalizma, nato dobimo 

srednjeveško lex mercatorio, potem pridejo nacionalne kodifikacije, mednarodne kodifikacije in pa 

današnja oz. nova lex mercatoria. 

Če gremo sedaj na to prvo. Rečeno je že bilo, da v Italiji, a tudi kje drugje. 

65./1 Magna Charta libertatis 1215 (41:42) 

"All merchants shall have save conduct to go and come out of and into England, and to stay in and 

travel through England by land and water for the purposes of buying and selling, free of legal tools, in 

accordance with ancient and just customs". 

Magna Charta Libertatis je eden pomembnejših srednjeveških pravnih dokumentov in je tudi že 

govoril o trgovcih in njihovi pravici, da potujejo po Angliji in da trgujejo v skladu s starimi običaji. 

66./1 (srednjeveška) lex mercatoria (42:22) 

Spontan nastanek, 

Zagotavlja enostavno in hitro poslovanje in reševanje sporov, 

Lord Mansfield : »Mercantile law is not the law of a particular country but the law of all nations«. 

Uporablja se le v trgovini (zametek vzporednosti oz. dualizma civilnega in gospodarskega prava) 

Torej ta srednjeveška lex mercatoria je nastala spontano, v sami praksi. Ker je bila enotna, je bilo 

mogoče enostavno, hitro in učinkovito reševanje sporov. Anacionalnost je zelo ključna značilnost, ni 

domače pravo nobene od strank. 

Uporablja pa se le v trgovini, tako da lahko tukaj, če hočemo, vidimo tudi začetke dualizma 

civilnega in gospodarskega prava: za stan trgovcev je torej veljalo posebno pravo. 

67./1 Nacionalne kodifikacije (43:44) 

Prekinitev razvoja (srednjeveške) lex mercatoria 

Različnost prava je ponovno ovira pri mednarodnem trgovanju, kar postane moteče s krepitvijo ideje 

o svobodni trgovini.

Torej lex mercatoria se začne v srednjem veku in se razvija naprej. Pravzaprav vse do nacionalnih 

kodifikacij, se pravi vse do začetka 19. stoletja. 

Nacionalne kodifikacije pa, kakor so pravzaprav bile velik dosežek, so postale po drugi strani tudi 

takoj, ko so bile uzakonjene, ovira. Nacionalne kodifikacije so enostavno ostro začrtale meje med 

pravnimi redi. In če vemo, da začne ideja o svobodni trgovini prosperirati okrog leta 1850, ko 

denimo imajo Francozi svojo znamenito kodifikacijo, pa tudi še drugi dobijo kodifikacije, in seveda je 

vsak ponosen na dosežke svojega domačega pravnega reda. Spet pride tista različnost prava in reakcija 

je seveda težnja po unifikaciji. 

68./1 Mednarodne kodifikacije in zapisi… 

Po 2. svetovni vojni se močno okrepi ideja o svobodni trgovini, 

Potreba po poenotenju prava 

delna uspešnost poenotenja 

Spoznanje, da je potrebna dodatna rešitev 

A sedaj seveda na drugačen način. Imamo različno pravo, ki je kodificirano v teh različnih zakonikih, 

sedaj pa dajmo narediti konvencijo o poenotenem pravu, to je filozofija. Dajmo poiskati skupne 

imenovalce teh zakonikov in jih zapisati v te poenotene konvencije. 

Ampak, seveda, kot je bilo že prej rečeno, so te konvencije preveč zapletene, preveč težavne, da bi 

bilo zadovoljni s tem. Dodatna rešitev je nova ius mercatoria. 

69./1 (Nova) Lex mercatoria (46:09) 

Iskanje skupnih načel, globalizacija, širitve E(G)S 

Dejavnost mednarodnih organizacij - ICC 

Večji poudarek avtonomiji strank 

Rastoči pomen arbitraže 

Globalizacija, širitve Evropske skupnosti, ICC je izdala celo vrsto knjižic s poenotenim običajnim 

pravom, s poenotenimi običajnopravnimi pravili, kar je tudi na nek način poenotenje. 

Avtonomija strank je seveda vedno bolj pomembna, prav tako arbitraža kot način reševanja 

mednarodnih sporov – arbitraže tako ali tako že po definiciji niso navdušene nad uporabo 

nacionalnega prava, kajti hitro bo situacija taka, da bo moral arbiter pri mednarodnem sporu uporabiti 

pravo neke tuje države, ki ga ni študiral, ki ga ne pozna ali pa ga pomanjkljivo pozna. Precej lažje je 

uporabiti lex mercatorio, ker gre manjkrat kaj narobe. 

70. Lex mercatoria – značilnosti (47:12) 

Avtonomnost 

Anacionalnost 

Nekodificiranost 

Tri ključne značilnosti so pri lex mercatorii: 

1.) avtonomnost, 

2.) anacionalnost in 

3.) nekodificiranost. 

Avtonomnost pomeni, da je nastala v praksi, da ni bila postavljena od zgoraj, od neke oblasti, bodisi 

nacionalne, bodisi mednacionalne oz. nadnacionalne. 

Anacionalnost pomeni, da nima nacionalnega predznaka.

Nekodificiranost pa pravzaprav ni čisto splošna. Že prej sem rekel, da so definicije lex mercatorie 

različne. Prevladujoča je sicer ta, ki pravi, da je lex mercatoria običajno pravo, tisto kar je v 

konvenciji, ni več običajno pravo in lex mercatoria. Če torej izhajamo iz te ozke definicije, da je lex 

mercatoria običajno pravo in nič drugega, potem je tudi ta nekodificiranost njena ključna značilnost. 

Sedaj pa bomo to zopet malo relativizirali (glej diapozitiv 71). Kaj pa je zapisano v Dunajsko 

konvencijo, vsebinsko gledano? Od kod so prišla pravila, ki tvorijo Dunajsko konvencijo? 

Iz pomembnih nacionalnih pravnih redov, bi lahko rekli, ampak njihova značilnost je predvsem ta, da 

niso samo produkt posameznih redov, temveč da gre za pravila, ki jih najdemo v različnih pravnih 

redih; seveda ne povsem identično enaka, ampak dokaj podobna, načeloma podobna. Skratka, lahko 

postavimo trditev, da Dunajska konvencija po svoji vsebini ni popolnoma nič drugega, kot zapis 

že uveljavljenih pravil običajnega mednarodnega gospodarskega prava, ki se nanašajo seveda na 

mednarodno prodajo blaga. 

Torej tisto, kar je bilo v konvencijo zapisano, ni nič novega, temveč so pravila, ki so že prej živela kot 

običajno pravo. Samo z zapisom, s kodifikacijo so ta pravila preskočila v nivo, v kategorijo 

konvencijsko pravo. 

Tudi marsikatera nacionalna zakonska ureditev nekega gospodarskopravnega področja ni nič drugega 

kot kodifikacija nečesa, kar ni zraslo samo v konkretnem pravnem redu, temveč kar velja kot splošno 

uveljavljeno pravilo tudi drugod. Denimo v neki državi imajo to v zakonu urejeno, v drugi pa ne. 

Torej konvencije, ki vsebujejo mednarodno gospodarsko pravo, kakršna je Dunajska konvencija, niso 

nič drugega oz. so v večjem delu zapisi že prej veljavnega običajnega prava. Nekaj je jasno tudi 

dodanega, zato gre rdeča elipsa (glej diapozitiv 71) malo čez, a v bistvenem delu gre za tisto, kar je že 

prej obstajalo v običajnem pravu. In to seveda dela distinkcijo običajno pravo – konvencija oz. 

nekodificiranost kot esentialia lex mercatorie relativno. 

Obstajajo razni judikati, ki izrecno pravijo, da je Dunajska konvencija zapis pravil 

mednarodnega običajnega prava glede mednarodne prodaje blaga. 

72./1 Nekodificiranost (51:58) 

To je en vidik, s katerega lahko gledamo, drug pa je z vidika strank. 

Tale krog je Dunajska konvencija oz. neka druga konvencija. Stranke konvencije so stranke A, B in C. 

Za njih so pravila konvencije konvencijsko pravo. Sedaj pa denimo D sklene pogodbo z A. A je v 

državi članici konvencije, D pa ne. Za A gre za konvencijsko pravo, za D pa je to običajno pravo. 

Dunajska konvencija sicer omogoča uporabo tudi, če nimata obe stranki sedeža v državah 

članicah, tako da se lahko še vedno uporabi kot konvencija, v vsakem primeru pa se lahko 

uporabi kot običajno pravo. Ista pravna pravila so denimo v relaciji D – A konvencijsko pravo, v 

relaciji D – E pa običajno pravo. 

Če gledamo z vidika strank, so ista pravila lahko – odvisno od tega, kje je ta stranka locirana – bodisi 

konvencijsko pravo, kodificirano torej, bodisi običajno pravo. 

73./1 Primeri? (53:52) 

Produkti ICC: 

–Incoterms 

–EPO 500 

Načela Unidroit 

Principles of European Contract Law (PECL), Unidroit načela 

Posamezna načela 

Primerov lex mercatorie seveda ni težko najti, zgoraj našteti pa se med seboj ne razlikujejo veliko.

74./1 Unidroit načela (1:09:55) 

»…They shall be applied when the parties have agreed that their contract be governed by them. 

They may be applied when the parties have agreed that their contract be governed by »general 

principles of law«, the »lex mercatoria« or the like….« 

Unidroit je inštitut, ki se je obdržal pri življenju tudi ko je Liga narodov prenehala obstajat. Tam so se 

že od nekdaj, že od ustanovitve ukvarjali s poenotenjem prava, s pripravo konvencij poenotenega 

prava – Dunajska konvencija se je začela tam. A potem so se spomnili, da obstaja tudi drug način 

poenotenja, ne le s konvencijami, ki je lahko bolj učinkovit, lažji in še vsebinsko boljši. 

Pri konvenciji je vedno tako, da je treba pripraviti neko čim bolj široko sprejemljivo besedilo 

konvencije, ga predložiti državam v podpis in ratifikacijo. Treba je torej paziti, da bo vsebina taka, 

da jo bodo države, predstavniki pravnih redov, dejansko sprejele in hotele ratificirati. 

Torej rešitve v konvenciji poenotenega prava so vedno kompromisne rešitve. Več kot je razlik med 

pravnimi redi, težje je najti neko dobro rešitev kot nek skupni imenovalec. Vse preveč nevarnosti je, 

da bodo določeni pravni redi rekli: nas se pa ni upoštevalo, nas se je premalo upoštevalo. To je en 

problem konvencij, poleg tega, da politika odloča najprej o podpisu, potem pa še enkrat o 

ratifikaciji. To pa je občutljiva tematika. 

Ko so se denimo pojavile socialistične države, so bile tudi vključene v Unidroit. In te so imele zopet 

svoje, če tako rečem, občutljive teme, kar je še otežilo priprave konvencij. 

Nakar so se spomnili, da lahko pripravijo tudi nekakšna načela – čeprav, če gledamo besedilo teh 

načel Unidroit in besedilo Dunajske konvencije, nomotehnično ne bomo videli kakšnih bistvenih 

razlik; formulacije so podobne, členi, vse je praktično enako. 

A ta načela Unidroit so narejena tako, da ne bodo nikoli predložena kakršnikoli ratifikaciji, ampak so 

namenjena temu, da jih stranke, če hočejo, izberejo kot pravo, ki naj velja za njihovo pogodbo. 

Torej konkretne stranke, gospodarski subjekti odločajo o tem, ali bodo ta načela veljala za njihovo 

pogodbo. In ker se da odločanje o uporabi v roke konkretnim strankam, ne pa politikom, državam itd., 

je lažje notri zapisati bolj konkretne zadeve, včasih tudi rešitve, s katerimi se nekateri prominentni 

pravni redi ne strinjajo, a se še vseeno oceni, da so dobre ali pa da je pametno, da so notri, ker bodo 

stranke tako ali tako same odločale v konkretnih situacijah, ali naj jih uporabljajo ali pa ne. 

Poleg tega je tukaj še en element. Vemo, da pri Dunajski konvenciji velja, da če imata obe stranki 

sedež v državah članicah Dunajske konvencije, da se ta mora uporabiti, razen če se izključi. To je t. i. 

opt out sistem. Konvencija se bo uporabila, razen če sta jo stranki izključili, pa še to morata 

narediti na dovolj jasen način, sicer izključitev ne bo upoštevana. 

Ta načela Unidroit pa so narejena po sistemu opt in, tako kot splošno pri običajnem pravu: velja 

samo, če se stranki zanje izrecno odločita. Torej obstaja nekako manjša obligatornost. 

Skratka, v tem klubu Unidroit je padla ideja: dajmo naredit ena taka načela mednarodnih gospodarskih 

pogodb, ki bodo opt in, ki ne bodo podvržena nobeni ratifikaciji ipd. 

Osnovala se je komisija, kjer so bili predstavniki – predvsem je šlo za profesorje civilnega, 

gospodarskega in primerjalnega prava – iz posameznih držav, ki so sestavili ta načela: načela 

Unidroit gospodarskih pogodb. 

Zakaj je izpostavljeno »gospodarskih pogodb«? Zato ker so bili zraven Rusi in kompanija in splošno 

znano je bilo, da kakor hitro se pogovarja o gospodarskih pogodbah, so ti vzhodnjaki dosti bolj 

normalni – karikiram – kot pa, če bi na splošno govorili o civilnopravnih pogodbah. Pri gospodarskih 

pogodbah so bili pravzaprav tudi oni liberalni, in tudi, jasno, kakor hitro so njihovi gospodarski 

subjekti poslovali z zahodnimi gospodarskimi subjekti, si niso mogli privoščiti kakšne posebne 

eksotike, ker je bilo jasno v njihovem interesu, da so tudi na zahod kaj prodali ali pa tudi, da so lahko 

včasih kaj z zahoda kupili. In zato so se potem pač, da bi dosegli maksimalno sodelovanje s strani 

vzhodnjakov, pač odločili: bomo pač rekli temu načela gospodarskih pogodb. 

To je bilo v sedemdesetih letih, takrat se je začelo to pisat.

Okrog leta 1980, 81 ali mogoče 82, pa so se člani te komisije, ki so prihajali iz držav članic ES, na nek 

način kvazi odcepili. Rekli so: kaj pa če bi mi, ki prihajamo iz ES, iz pravnih redov, ki so si med 

samo relativno blizu, šli pisati še ena načela in bi lahko verjetno prišli do dosti bolj konkretnih 

rezultatov kot pa v tej zelo široki druščini. In so se lotili pisanja načel evropskega pogodbenega prava. 

In jih v 10 do 15 letih tudi sproducirali. 

Končni rezultat obojih načel pa je bil, da se ta načela kaj posebno ne razlikujejo. Kajti ko se govori o 

načelih evropskega pogodbenega prava, so tudi ti vzhodnjaki pravzaprav prišli na praktično isto. 

Pravna narava teh Principles of European Contract Law (PECL) je enaka kot načel Unidroit, se 

pravi gre za opt in sistem, tj. se lahko stranke zanje odločijo, če hočejo. 

Pokazal bom denimo Unidroit, leta 1994 je bilo to objavljeno, 44 vmes pa je seveda že padel tudi 

Berlinski zid. Če pogledamo vsebino: 

1.) splošne določbe: freedom of contract (člen 1.1), no form required (1.2), binding character of 

contract (1.3), kar je pravzaprav pacta sunt servanda, mandatory rules (1.4), good faith and fair 

dealing (1.7); 

2.) formation (2. poglavje): offer (2.2), withdrawal (2.3), revocation (2.4), rejection (2.5), 

acceptance (členi 2.6 do 2.9) … 

Pravzaprav, kot če bi gledali vsebinsko kazalo Obligacijskega zakonika (OZ). 

Vzemimo denimo en člen, npr. 2.15 (to je člen 2.1.15 v verziji iz leta 2004): 

»Article 2.15 - Negotiations in Bad Faith 

(1) A party is free to negotiate and is not liable for failure to reach an agreement. 

(2) However, a party who negotiates or breaks off negotiations in bad faith is liable for 

the losses caused to the other party. 

(3) It is bad faith, in particular, for a party to enter into or continue negotiations when 

intending not to reach an agreement with the other party.« 

Zelo podobno zadevščino najdemo v OZ, čeprav mislim, da sta to dva zelo redka primera, ko se 

poskuša formulirati pravna pravila za to tematiko prekinitve pogajanj. 

20. člen OZ (Pogajanja): 

»(1) Pogajanja pred sklenitvijo pogodbe ne zavezujejo in jih lahko vsaka stranka 

prekine, kadarkoli hoče. 

(2) Vendar odgovarja stranka, ki se je pogajala, ne da bi imela namen skleniti 

pogodbo, za škodo, ki jo je povzročila drugi stranki. 

(3) Za škodo odgovarja tudi stranka, ki se je pogajala z namenom skleniti pogodbo, 

pa je ta namen brez utemeljenega razloga opustila in tako drugi stranki povzročila 

škodo. 

(4) Če se stranki drugače ne sporazumeta, trpi vsaka stranka svoje stroške s 

pripravami za sklenitev pogodbe, skupne stroške pa trpita v enakih delih.« 

44 Na .

Poglejmo še člen 2.3 (2.1.3 v verziji iz leta 2004) načel Unidroit: 

»Article 2.3 - Withdrawal of Offer 

(1) An offer becomes effective when it reaches the offeree. 

(2) An offer, even if it is irrevocable, may be withdrawn if the withdrawal reaches the 

offeree before or at the same time as the offer.« 

Čisto konkretne določbe, kot če bi brali nek civilni zakonik ali OZ. 

25. člen OZ (Učinek ponudbe) 

»(1) Ponudnika veže ponudba, razen če je izključil svojo obveznost, da ostane pri 

ponudbi, ali če ta izključitev izhaja iz okoliščin posla. 

(2) Ponudbo lahko ponudnik umakne samo, če je naslovnik prejel umik, preden je 

prejel ponudbo, ali sočasno z njo.« 

V preambuli piše, kaj je namen načel Unidroit. 

»Preamble - Purpose of the Principles 

These Principles set forth general rules for international commercial contracts. 

They shall be applied when the parties have agreed that their contract be governed by 

them. 

They may be applied when the parties have agreed that their contracts be governed by 

general principles of law, the lex mercatoria or the like. 

They may provide a solution to an issue raised when it proves impossible to establish 

the relevant rule of applicable law. 

They may be used to interpret or supplement international uniform law instruments. 

They may serve as a model for national and international legislators.« 

»Splošna pravila za mednarodne gospodarske pogodbe« … potem pa je zanimiv stavek: 

»They may be applied when the parties have agreed that their contracts be governed 

by general principles of law, the lex mercatoria or the like.« 

Se pravi, da bo izbira lex mercatorie, dobesedno, lahko pripeljala k uporabi teh načel Unidroit. 

Pa tudi ta zadnji je zanimiv: 

»They may serve as a model for national and international legislators.« 

Potem pa so ta Principles of European Contract Law (PECL). 45 

45 Besedilo je na .

»Article 1.101 - Application of the Principles 

(1) These Principles are intended to be applied as general rules of contract law in the 

European Community. 

(2) These Principles will apply when the parties have agreed that their contract is to be 

governed by them. 

(3) These Principles may be applied 

(a) when the parties have agreed that their contract is to be governed by "general 

principles of law", the "lex mercatoria" or the like; or 

(b) when the parties have not chosen any system or rules of law to govern their contract. 

(4) These Principles may provide a solution to the issue raised where the systems or 

rules of law applicable do not do so.« 

Zopet izbira strank in zopet enako kot tam: če stranki rečeta, da se uporabljajo splošna načela, lex 

mercatoria »or the like«. Dobesedno isti tekst oz. tehnika, torej. 

Obstaja pa tudi neka publikacija: Lex mercatoria principles, rules and standards. 46 Nek inštitut v 

Nemčiji, na kölnski univerzi, je postavil spletno stran Transnational law database (zato tdlb v spletni 

strani), kjer so objavili spisek pravil lex mercatoria, a to ni nič drugega kot nek seznam, ki ga je nekdo 

sestavil in objavil, a nima nobene formalne veljave. Ne moremo reči, da je to lex mercatoria, a gre 

zopet za nekaj podobnega kot Unidroit načela, s tem, da to ni produkt mednarodnih skupin, ampak 

produkt parih ljudi na tem inštitutu. Je pa zanimivo, preprosto kot ponazoritev. 

75./1 Posamezna načela (54:05 in 1:09:58) 

Avtonomija 

Pacta sunt servanda 

Neminem laedere 47 

Estoppel (venire contra factum proprium) 

http://www.tldb.net – “Digest” 

No tu so posamezna načela; tu je tisti estoppel, o katerem sem prej govoril. 

Ta načela so dosti splošna. 

76./1 Obseg uporabe lex mercatorie (1.10:17) 

Izrecno sklicevanja 

‘Tiho’ dogovorjena 

–Dosedanja praksa med strankami 

–Se uporablja v dotični branži 

Sklicevanje – tiho, dogovorjeno. 

77./1 Lex mercatoria kot lex causae (1:11:10) 

46 Glej , v okviru te strain pa denimo . 

47 Vsak se mora vzdržati ravnanja, ki bi drugemu povzročilo škodo.

Izrecna izbira strank 

Po iniciativi foruma 

–Redna sodišča 

–Arbitraža 

Lahko na podlagi izrecne izbire strank, a celo po iniciativi foruma, a je treba seveda razlikovati, 

kdo rešuje spor – sodišče ali arbitraža. Če je sodišče, mora to seveda v prvi vrsti upoštevati svoj 

MZP. 

78./1 Arbitraža - uporaba LM (1:11:41) 

Izbira strank 

Odsotnost izbire strank 

Pri arbitraži bo prej prišlo do odločitve za lex mercatorio, kajti za arbitre je toliko bolj atraktivna 

kot nacionalno pravo. 

No, v odsotnosti izbire strank je bilo nekaj časa problematično. 

79./1 Arbitraža - določitev prava (1:12:20) 

Kako? 

MZP 

–Kateri? 

Arbitražna pravila (ICC, UNCITRAL) 

Kot sem že prej rekel, arbitraža lahko določi pravo na podlagi MZP-ja, pri čemer se seveda lahko 

vprašamo, katerega MZP-ja. 

Arbitražna pravila dostikrat tudi vsebujejo pravila o tem, kako mora arbitraža določiti materialno 

pravo. 

80./1 ICC pravilnik 13/3 člen (1:12:43) 

"V primeru, ko stranki nista določili, niti kakorkoli nakazali katero pravo se naj uporabi za njuno 

pogodbeno razmerje, bo arbiter to pravo določil v skladu s tistimi konfliktnimi pravili, za katera meni, 

da so najbolj primerna". 

Norsilor (1982) “Weltrecht fraglicher Wirkung” 

Stari pravilnik ICC je v tretjem odstavku 13. člena določal takole: 

»V primeru, ko stranki nista določili, niti kakorkoli nakazali, katero pravo se naj 

uporabi za njuno pogodbeno razmerje, bo arbiter to pravo določil v skladu s tistimi 

konfliktnimi pravili, za katera meni, da so najbolj primerna.« 

Če tole določbo beremo, mislim, da težko ugotovimo kaj drugega kot to, da je s konfliktnimi pravili 

mišljen MZP, ne pa materialno pravo. Tako da bi to morali interpretirati tako, kot da tukaj piše »v 

skladu s tistim MZP-jem, ki se mu zdi najbolj primeren«. 

No, kaj je bilo v tej odločbi Norsilor iz leta 1982? Šlo je za odločbo pariške arbitraže, pariške zbornice 

(ICC), ki je ob odsotnosti izbire prava odločila, da se uporabi lex mercatoria. Stranka, ki je arbitražni 

spor ob uporabi lex mercatorie izgubila, pa je nesla arbitražno odločbo v presojo na redno sodišče na

Dunaju, pač v okviru tistih omejenih možnosti, ki obstajajo za sodno presojo arbitražne odločbe. 

Stranka je trdila, da je arbitraža nepravilno določila materialno pravo. Sodišče na Dunaju je reklo: 

»Res je, arbitraža ne bi smela določiti lex mercatorie, ampak neko nacionalno pravo, v skladu s tistimi 

konfliktnimi pravili, za katera meni, da so zanje primerna. Lex mercatoria ni nič, to je 'Weltrecht 

fraglicher Wirkung', neko dvomljivo svetovno pravo, ki ne more biti lex causae.« 

No, konec koncev je vseeno, kajti potem je tisti, ki je zmagal v arbitražnem postopku, prišel do 

priznanja in izvršitve te odločbe, a se je moral kar nekaj let za to boriti. 

81./1 Nadaljnji razvoj (1:15:22) 

Compañia Valenciana (1992) 

ICC pravilnik 1998 (17. člen) 

Problemi (ICC 5713/1989) 

V tej zadevi Compañia Valenciana iz leta 1992 je bila podobna zadevščina. Spet ni bilo izbire prava, 

spet se je arbitraža odločila za lex mercatoria, spet je bila odločba odnesena na redno sodišče, a je 

tukaj že kar prvostopenjsko reklo: »Arbiter ne bi mogel uporabiti nič boljšega kot pa lex 

mercatorio, ki je bolj kot kakršnokoli nacionalno pravo primerna za reševanje mednarodnih 

gospodarskih sporov.« 

82./1 ICC pravilnik 1998 čl. 17/1 (1:16:10) 

1. The parties shall be free to agree upon the rules of law to be applied by the Arbitral Tribunal to the 

merits of the dispute. In the absence of any such agreement, the Arbitral Tribunal shall apply the rules 

of law which it determines to be appropriate. 

2. In all cases the Arbitral Tribunal shall take account of the provisions of the contract and the 

relevant trade usages. 

3. … 

No, in ICC pravilnik iz leta 1998 je zadevo potem tudi upošteval in je sedaj v njem zapisano takole: 

»In the absence of any such agreement, the Arbitral Tribunal shall apply the rules of 

law which it determines to be appropriate.« 

»The rules of law«, kar lahko seveda beremo kot materialno pravo. 

In še več kot to; v drugem odstavku ICC pravilnik zavezuje arbitražo, da v vsakem primeru 

uporabi tudi običajno pravo. 

»In all cases the Arbitral Tribunal shall take account of the provisions of the contract 

and the relevant trade usages.« 

Ampak tukaj je treba upoštevati še en drug vidik – mogoče ga v tej stavbi (GZS) ne bi smel naglas 

izgovorit. Pariška mednarodna trgovinska zbornica (ICC – International Chamber of Commerce) se 

sama proklamira kot world business organization – tudi spletni naslov ima www.iccwbo.org, in ne 

zgolj www.icc.org. Pariška zbornica služi med drugim tudi s publikacijo raznoraznih zbirk pravil 

običajnega prava. In ko predpisuje arbitražam, da morajo uporabiti običajno pravo, hkrati torej 

predpisuje, da morajo uporabiti njihove publikacije. 

Tukaj imam en primerek: Modelna pogodba za mednarodno prodajo blaga. Tale knjižica ima 63 strani, 

notri je od tega 20 strani te vzorčne pogodbe, tj. niti pol ne, potem so notri Incoterms v skrajšani 

verziji, besedilo Dunajske konvencije, ki se povsod dobi zastonj, in pa nekaj reklam za druge ICC 

publikacije. Cena: 50 ameriških dolarjev. Dolar je sicer trenutno poceni, ampak mislim, da so te

publikacije še dražje kot naša pravna literatura. In če pomislimo, s kakšnimi nakladami lahko izdajajo 

te svoje predrage produkte. 

No, in če vas zanima cena pariške arbitraže. Na njihovi domači strani imajo nek provizorični 

kalkulator, 48 kjer si lahko izračunate, kolikšni bi bili približno stroški arbitraže glede na vrednost spora 

in število arbitrov. Upoštevani postavki pa sta stroški postopka in honorar arbitrov. 

83./1 33/3. člen UNCITRAL-ovega Modelnega zakona 1985 (1:20:05) 

"In all cases, the arbitral tribunal shall decide in accordance with the terms of the contract and 

shall take into account the usages of trade applicable to the transaction". 

Tudi Uncitralov modelni zakon predvideva tovrstne probleme in napotuje v vsakem primeru na 

uporabo običajnega prava. 

84./1 Priljubljenost lex mercatorie (1:20:48) 

lex mercatoria je nevtralna 

uporaba lex mercatorie je enostavnejša od MZP 

nacionalno pravo je pisano za domače transakcije in ne upošteva specifičnosti mednarodnih 

odnosov. 

Možnost zaobida nezaželenega rezultata 

Ni potrebna uporaba tujega prava 

Priljubljenost lex mercatorie – argumentov je kar nekaj, nekateri so zelo praktični, nekateri bolj 

teoretični: 

1.) nevtralnost; 

2.) enostavnejša uporaba kot pri MZP – to vsekakor; 

3.) »nacionalno pravo je pisano za domače transakcije in ne upošteva specifičnosti 

mednarodnih odnosov« – to je taka lepozvočna argumentacija, ki pa se mi pravzaprav ne zdi ne 

vem kako grozno praktično relevantna 

Če primerjamo denimo Dunajsko konvencijo in naš OZ, kje pa je kakšna bistvena razlika, kje pa so v 

Dunajski konvenciji elementi, kjer rečemo: »To pa je ravno pomembno za mednarodne pogodbe?« 

Eden redkih primerov je denimo – a njegova praktična relevanca ni ne vem kakšna –, ko OZ definira 

prodajno pogodbo, pravice in obveznosti prodajalca izročit blago, prenesti lastnino. To ima tudi 

Dunajska konvencija, ki pa zraven navaja še tretjo točko, tj. izročitev dokumentov. V mednarodnih 

transakcijah so dokumenti res bolj pomembni kot v nacionalnih transakcijah, a je to eden 

redkih primerov, pa še tu gre za definicijo in za nič drugega. 

Morda ima tudi strožje pogoje za razdor pogodbe, kajti če je neka geografska razdalja med 

strankama, ima lahko razdor pogodbe pri mednarodnih transakcijah tudi precej dodatnih negativnih 

posledic. 

4.) ni potrebna uporaba tujega prava; 

5.) pa tudi možnost zaobida nezaželenega rezultata. 

48 . Za arbitražo s tremi arbitri in vrednostjo spora 

100.000 ameriških dolarjev znašajo ocenjeni stroški denimo kar 30.500 ameriških dolarjev (15. september 2007).

85./1 “Nevarnosti lex mercatorie” (1:23:04) 

Zaobid nacionalnega prava 

Dvomljiva izbira lex mercatorie v konkretnem primeru 

Nevarnosti pri uporabi lex mercatorie so: 

1.) zaobid nacionalnega prava, predvsem če vsebuje nezaželen rezultat, ki bi se sicer uporabilo; 

2.) dvomljiva izbira lex mercatorie v konkretnem primeru. 

Pri lex mercatorii je eden od problemov lahko ta, da ne obstaja nobena knjiga, ki ima naslov 'Lex 

mercatoria' in da bi bilo tisto, kar je notri, lex mercatoria. 

Kaj je lex mercatoria, je treba dostikrat v konkretnem primeru posebej določiti. Zato se mi tudi 

denimo klavzula v pogodbi »za najino pogodbo se uporabi lex mercatoria« nikakor ne zdi smiselna. 

Razen, če se še dodatno doda: »Kot lex mercatoria naj se uporabi to in to.« Kajti drugače se lahko 

zgodi, da bo arbiter kot lex mercatoria uporabil nekaj drugega in ne tisto, kar sta stranki imeli v mislih. 

Zaobid nacionalnega prava. To je bil denimo en primer, tj. ta tukaj (glej spodaj, primer ICC 

5713/1989). 

86./1 Problemi - ICC 5713/1989 (1:24:28) 

»Arbitraža je ugotovila, da ne obstaja nobeden boljši vir za ugotovitev prevladujočih trgovinskih 

običajev, kot je Dunajska konvencija. Določila Dunajske konvencije bomo uporabili ne glede na to, da 

niso izpolnjeni kriteriji za njeno (obvezno) uporabo. Če bi kriteriji bili izpolnjeni, bi jo uporabili kot 

pravna pravila, tako pa bomo ista pravila uporabili kot lex mercatoria. Ker velja v 17 državah, jo lahko 

utemeljeno razumemo kot vir, ki vsebuje splošno priznane trgovinske običaje.« 

Mednarodna prodaja blaga. Spet je šlo za tiste nesrečne roke za notifikacijo odkritih stvarnih napak. 

Pravo, ki bi se sicer uporabilo za pogodbo, tj. domače pravo prodajalca, pa je določalo zelo kratke 

roke. Po mnenju arbitraže so bili ti roki ekstremno kratki in niso bili v skladu s tistim, kar je splošno 

veljalo v mednarodni trgovinski praksi. Zato je arbitraža rekla: »Ne bomo uporabili prava prodajalca, 

ampak Dunajsko konvencijo kot lex mercatorio.« In potem nadaljuje: 

»Arbitraža je ugotovila, da ne obstaja noben boljši vir za ugotovitev prevladujočih 

trgovinskih običajev, kot je Dunajska konvencija. … uporabili jo bomo ne glede na to, da 

niso izpolnjeni kriteriji za njeno obvezno uporabo. … če bi bili ti izpolnjeni, bi jo 

uporabili kot pravna pravila, tako pa bomo ista pravila uporabili kot lex mercatoria. 

Ker velja v 17 državah, jo lahko utemeljeno razumemo kot vir, ki vsebuje splošno priznane 

trgovinske običaje.« 

Vidite, to je ilustracija tistega, kar sem prej govoril o odnosu kodificirano – nekodificirano. 

No, s to argumentacijo in s tem, da so bili tisti roki ekstremno kratki, je arbitraža torej zaobšla to, da 

bi se uporabilo domače pravo prodajalca. Sedaj ne vemo, ali so bili tisti roki res tako zelo 

ekstremno kratki, ali pa je bil mogoče na nek način prodajalec arbitrom manj simpatičen kot kupec. 

Tudi razlogovanje, da velja v 17 državah, se mi ne zdi ne vem kako »wasserdicht«. Leta 1989 je bila 

odločba, spor je nastal nekaj let prej, pogodba pa se je sklenila še nekaj let prej, ko Dunajska 

konvencija sploh še veljala ni. Dunajska konvencija je sicer začela veljati šele 1. januarja 1988, 

ker je rabila sedem let, da je zbrala tistih minimalnih zahtevanih deset ratifikacij.

V času torej, ko je bila ta pogodba sklenjena, je konvencijo mogoče ratificiralo pet držav, če jih je 

sploh bilo toliko. In jo potem proglasiti za najbolj tipičen, najboljši primer prevladujočih trgovinskih 

običajev, je lahko malce dvomljivo. 

Kot rečeno, pa bi za končno presojo morali razpolagati s podatkom, kako ekstremno je bilo tisto 

domače pravo prodajalca. Ampak tukaj tudi vidite tisto: ne uporabi se kot konvencija, ampak kot 

običajno pravo. 49 

4. 3 Pravo mednarodnih organizacij in pravo Evropske unije (str. 19–20/90) 

EU je bila ustanovljena s Pogodbo o ustanovitvi EU, ki je bila sklenjena v Maastrichtu leta 1992 in je 

stopila veljavo leta 1993. Pravo EU izvira iz pogodb o ustanovitvi vseh treh evropskih skupnosti in iz 

pogodbe o ustanovitvi EU: 

1.) Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ), iz leta 1951; 

2.) Pogodba o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (EGS) iz leta 1957 (‘Rimska 

pogodba’, PES) – najpomembnejša. Ta pogodba je bila spremenjena z Enotnim evropskim aktom 

(EEA) leta 1987, z Maastrichtsko pogodbo leta 1993 – takrat se je EGS preimenovala v ES, 

Pogodba o ustanovitvi EGS pa v Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti – PES) in z 

Amsterdamsko pogodbo leta 1999; 

3.) Pogodba o ustanovitvi Evropske Atomske Skupnosti (EURATOM) iz leta 1957; 

4.) Pogodba o ustanovitvi Evropske unije (PEU) (’Maastrichtska pogodba’) iz leta 1992, ki je 

bila leta 1999 spremenjena z Amsterdamsko pogodbo. 50 

EU ne gre enačiti z ES, niti ni njena višja razvojna stopnja. EU predstavlja nekakšno krovno 

povezavo, ki obsega vse tri evropske skupnosti, in še nekatere druge oblike sodelovanja med državami 

članicami. EU za razliko od treh evropskih skupnosti ni mednarodna organizacija, ampak je le oblika 

sodelovanja med državami članicami. 

EU temelji na treh 'stebrih' in sicer: 

1. Evropski skupnosti – naddržavno sodelovanje, 

2. skupni zunanji in varnostni politiki – meddržavno sodelovanje, 

3. sodelovanju na področju kazenskega pregona – meddržavno sodelovanje. 

Najpomembnejši – tudi z vidika gospodarskih odnosov – je prvi steber, ki je opredeljen v PES, v tem 

stebru pa je stopnja sodelovanja znotraj EU na najvišjem nivoju. 

Ravno intenziteta sodelovanja znotraj EU je bila glavni razlog, da so se države članice odločile za 

tesnejše sodelovanje tudi na drugih področjih, kot tistih, ki jih določa PES. Ta nova področja so 

opredeljena v PEU. 

EU je torej nekakšen krovni kader za sodelovanje na različnih področjih in na različnih nivojih. 

Medtem ko gre pri prvem stebru za naddržavno (supranacionalno) sodelovanje, gre pri drugem in 

tretjem stebru zgolj za meddržavno sodelovanje. 

Vire evropskega prava lahko delimo na: 

49 Konec prvega dne predavanj – od tu naprej so vir zgolj zapiski in študijska literatura ter ne več zvočni 

posnetek. 

50 Besedila so na voljo na .

1.) primarne vire: 

– mednarodne pogodbe, ki so jih med seboj sklenile države članice ES, tj. v prvi vrsti vse 

ustanovitvene pogodbe in njihove dopolnitve; 

– pogodbe, sklenjene s tretjimi državami, ki neposredno urejajo uvozne in izvozne režime 

glede posameznih držav (npr. pridružitveni sporazumi); 

– splošna pravna načela prava Skupnosti in držav članic; 

2.) sekundarne vire – predpisi in odločbe organov ES: 

– uredbe; 

– direktive; 

– odločbe in 

– priporočila. 

87./1 Pravo ES 

PES 

Sekundarna zakonodaja 

Pogodbe o trgovanju s tretjimi državami 

Pravo ES vsebuje pravila, ki se nanašajo na gospodarske odnose med državami članicami in 

gospodarskimi subjekti (zato zgoraj piše, da gre za naddržavno sodelovanje). 

PES – tudi če subjekta pogodbe nista iz EU, a se njihovi posli nanašajo na EU, se uporabi pravo EU. 

Skupna zunanjetrgovinska politika (str. 81–83/90) 

Skupna trgovinska politika (glej tudi 4. serijo diapozitivov, tj. diapozitive od 1–17) 

88./1 Skupna trgovinska politika - 133 PES 

spreminjanje carinskih stopenj, 

sklepanje mednarodnih sporazumov o carinah in trgovini, 

enotni liberalizacijski ukrepi, 

Enotna izvozna politika in 

Enotni ukrepi trgovinske zaščite: 

– Protidumpinški (384/1996 ES) 

– Protisubvencijski (2026/97) 

– Zaščitni (safeguards) (3030/93 ES) 

Ena od najpomembnejših politik ES je skupna trgovinska politika, urejena pa je v Pogodbi o 

ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) – členi 3/b in členi 133–135 – in v sekundarnih pravnih virih 

prava ES: 

1.) PES določa temeljne okvire in pristojnosti Skupnosti na tem področju; 

2.) pri sekundarnih pravnih virih pa je treba razlikovati tri skupine ukrepov: 

– ukrepi zlasti za izvajanje določb mednarodnih pogodb s tretjimi državami; 

– ukrepi za zagotavljanje delovanja skupne trgovinske politike; 

– ukrepi, ki jih je ES enostransko sprejela glede trgovanja z določenimi tretjimi državami.

»Člen 3 (prej člen 3) 

1. Za namene iz člena 2 dejavnosti Skupnosti v skladu z določbami te pogodbe in v njej 

opredeljenim časovnim razporedom vključujejo: 

a) prepoved carin in količinskih omejitev pri uvozu in izvozu blaga med državami 

članicami ter vseh drugih ukrepov z enakim učinkom; 

b) skupno trgovinsko politiko; 

c) notranji trg, za katerega je značilna odprava ovir pri prostem pretoku blaga, oseb, 

storitev in kapitala med državami članicami; 

…« 

Ključna določila PES 

Člen 3/I.(b) v sklopu aktivnosti za dosego ciljev iz 2. člena 51 navaja tudi skupno trgovinsko politiko, ta 

pa ima: 

1.) notranjo komponento – ta se odraža zlasti v vzpostavitvi carinske unije med državami 

članicami, preko katere države članice prispevajo (131. člen PES): 

– k skladnemu razvoju mednarodne trgovine; 

– k postopnemu odpravljanju ovir za mednarodno trgovino in 

– k zniževanju carinskih ovir; 

»NASLOV IX (prej naslov VII) 

SKUPNA TRGOVINSKA POLITIKA 

Člen 131 (prej člen 110) 

Z medsebojno vzpostavitvijo carinske unije nameravajo države članice v skupnem 

interesu prispevati k usklajenemu razvoju svetovne trgovine, postopnemu odpravljanju 

omejitev v mednarodni trgovini in zmanjševanju carinskih ovir. 

Skupna trgovinska politika upošteva ugoden učinek, ki ga ima lahko odprava carin med 

državami članicami na povečanje konkurenčnosti podjetij v teh državah.« 

2.) zunanjo komponento – ta pride do izraza v členih 132 in 133 PES: 

– 132. člen PES – zavezuje države članice k usklajevanju ukrepov za pospeševanje izvoza 

v tretje države, ki ne smejo biti taki, da bi ovirali svobodno konkurenco znotraj Skupnosti; 


1. Brez poseganja v obveznosti, prevzete v okviru drugih mednarodnih organizacij, 

države članice postopno uskladijo sisteme za odobritev pomoči za izvoz v tretje države v 

obsegu, ki zagotavlja, da se konkurenca med podjetji Skupnosti ne izkrivlja. 

Svet na predlog Komisije s kvalificirano večino izda direktive, ki so potrebne za ta 

namen. 

51 Člen 2 (prej člen 2) PES: »Naloga Skupnosti je, da z vzpostavitvijo skupnega trga in ekonomske in monetarne 

unije ter z izvajanjem skupnih politik ali dejavnosti iz členov 3 in 4 v vsej Skupnosti spodbuja skladen, 

uravnotežen in trajnosten razvoj gospodarskih dejavnosti, visoko stopnjo zaposlenosti in socialne zaščite, 

enakost med moškimi in ženskami, trajnostno in neinflatorno rast, visoko stopnjo konkurenčnosti in konvergence 

ekonomskih učinkov, visoko raven varstva in izboljšanje kakovosti okolja, zvišanje ravni in kakovosti življenja 

ter ekonomsko in socialno kohezijo in solidarnost med državami članicami.«

2. Prejšnje določbe se ne uporabljajo za povračila carin ali dajatev z enakim učinkom 

niti za povračila posrednih davkov, vključno s prometnimi davki, trošarinami in drugimi 

posrednimi davki, dovoljenih pri izvozu blaga iz države članice v tretjo državo, kolikor 

takšno povračilo ne presega zneska dajatve, ki je bila neposredno ali posredno uvedena 

za izvožene izdelke.« 

– 133. člen PES – to je ključna določba PES glede sklepanja pogodb s tretjimi državami; v 

prvem odstavku je namreč določeno, da mora temeljiti skupna trgovinska politika na 

enotnih načelih, zlasti glede: 

a) spreminjanja carinskih stopenj; 

b) sklepanja mednarodnih sporazumov o carinah in trgovini; 

c) doseganja enotnih liberalizacijskih ukrepov; 

d) izvozne politike in 

e) varstvenih ukrepov, še posebej v primeru dumpinga ali subvencij. 


1. Skupna trgovinska politika temelji na enotnih načelih, zlasti glede sprememb 

carinskih stopenj, sklenitve sporazumov o carinskih tarifah in trgovini, doseganja 

enotnosti pri ukrepih liberalizacije, izvozni politiki in ukrepih za zaščito trgovine, na 

primer glede dampinga ali subvencij. 

2. Komisija predloži Svetu predloge za izvajanje skupne trgovinske politike. 

3. Kadar so za sklenitev sporazumov z eno ali več državami ali mednarodnimi 

organizacijami potrebna pogajanja, Komisija predloži Svetu priporočila, ta pa 

pooblasti Komisijo za začetek potrebnih pogajanj. 

Komisija vodi pogajanja ob posvetovanju s posebnim odborom, ki ga Svet imenuje za 

pomoč Komisiji pri izvajanju te naloge, in v okviru direktiv, ki jih lahko nanjo naslovi 

Svet. 

Uporabljajo ustrezne določbe člena 300. 

4. Svet pri izvajanju pristojnosti, ki so mu dodeljene v skladu s tem členom, odloča s 

kvalificirano večino. 

5. Svet lahko na predlog Komisije in po posvetovanju z Evropskim parlamentom 

soglasno odloči, da se odstavki 1 do 4 uporabljajo tudi za mednarodna pogajanja in 

sporazume o storitvah in intelektualni lastnini, kolikor niso ti že zajeti v teh 

odstavkih.« 52 

89./1 Pogodbe s tretjimi državami (133 in 300 PES) 

52 Člen 134 (prej člen 115): »Zato da preusmeritev trgovinskih tokov ne bi ovirala izvajanja ukrepov 

trgovinske politike, ki so jih v skladu s to pogodbo sprejele države članice, ali kadar razlike med 

takšnimi ukrepi povzročajo gospodarske težave v eni ali več državah članicah, Komisija priporoči 

metode potrebnega sodelovanja med državami članicami. Če to ne zadostuje, lahko Komisija državam 

članicam dovoli, da sprejmejo potrebne zaščitne ukrepe, za katere določi pogoje in podrobnosti. 

V nujnih primerih države članice zahtevajo od Komisije dovoljenje, da smejo same sprejeti potrebne 

ukrepe, Komisija pa o tem odloča v najkrajšem možnem času; zadevne države članice nato o ukrepih 

uradno obvestijo druge države članice. Komisija lahko kadar koli odloči, naj zadevne države članice te 

ukrepe spremenijo ali odpravijo. 

Pri izbiri omenjenih ukrepov se da prednost takšnim, ki povzročajo kar najmanj motenj v delovanju 

skupnega trga.« 

Carinsko sodelovanje, člen 135 (prej člen 116): »V okviru področja uporabe te pogodbe sprejme Svet v 

skladu s postopkom iz člena 251 ukrepe za okrepitev carinskega sodelovanja med državami članicami 

ter med njimi in Komisijo. Ti ukrepi ne zadevajo uporabe nacionalnega kazenskega prava ali 

pravosodja v državah članicah.«

Izključna pristojnost ES 

Pogajanja Komisija 

–Usklajevalni postopki 

Sklepanje pogodb – Svet 

Trgovinske odnose ES s tretjimi državami lahko delimo na: 

1.) multilateralni trgovinski odnosi – najpomembnejši so odnosi v okviru Svetovne trgovinske 

organizacije – STO (World Trade Organization – WTO); 

2.) bilateralni trgovinski odnosi – z vidika Slovenije so pomembni zlasti s: 

– članicami EFTE (Islandijo, Liechtensteinom, Norveško in Švico), 

– srednje- in vzhodnoevropskimi državami s pridruženim statusom, ki še niso članice EU 

(Bolgarija, Romunija in Turčija), 

– državami naslednicami bivše Jugoslavije, 

– državami naslednicami bivše Sovjetske zveze, 

– severnoameriškimi državami in 

– vzhodnoazijskimi državami. 

Komisija 

Pri izvajanju oz. uresničevanju skupne trgovinske politike ima ključno vlogo Komisija, ki se v skladu 

z mandatom, ki ji ga podeli Svet, pogaja: 

– z drugimi državami in 

– mednarodnimi organizacijami 

glede mednarodnih sporazumov na tem področju. 

Države članice lahko izrazijo svoje interese v usklajevalnih postopkih. 

Izključne pristojnosti 

Pristojnosti ES na osnovi 133. člena PES so izključne, kar pomeni, da države članice praviloma ne 

morejo samostojno izvajati ukrepov glede trgovanja s tretjimi državami, kot npr.: 

– sklepanje trgovinskih sporazumov; 

– uvedba protidumpinških dajatev; 

– sprememba carinskih stopenj; 

– uvedba količinskih omejitev uvoza ali izvoza. 

Država članica lahko izvaja lastne zunanjetrgovinske ukrepe samo: 

1.) če ima za to posebno odobritev Komisije; 

2.) če jih dovoljuje: 

– poseben predpis, 

– uredba ES ali 

– mednarodna pogodba, ki jo je sklenila ES; 

3.) v primeru, da tak ukrep opravičujejo določbe člena 296/I.(b) ali člena 297 PES (zadeva 174/84, 

Bulk oil).

»Article 296 (ex Article 223) 

1. The provisions of this Treaty shall not preclude the application of the following rules: 

(a) no Member State shall be obliged to supply information the disclosure of which it 

considers contrary to the essential interests of its security; 

(b) any Member State may take such measures as it considers necessary for the 

protection of the essential interests of its security which are connected with the 

production of or trade in arms, munitions and war material; such measures shall not 

adversely affect the conditions of competition in the common market regarding products 

which are not intended for specifically military purposes. 

2. The Council may, acting unanimously on a proposal from the Commission, make 

changes to the list, which it drew up on 15 April 1958, of the products to which the 

provisions of paragraph 1(b) apply. 

Article 297 (ex Article 224) 

Member States shall consult each other with a view to taking together the steps needed 

to prevent the functioning of the common market being affected by measures which a 

Member State may be called upon to take in the event of serious internal disturbances 

affecting the maintenance of law and order, in the event of war, serious international 

tension constituting a threat of war, or in order to carry out obligations it has accepted 

for the purpose of maintaining peace and international security.« 

Svet 

V skladu z drugim odstavkom 300. člena PES je za sklepanje sporazumov v imenu ES pristojen Svet, 

z izjemo pristojnosti, ki jih ima na tem področju Komisija. Komisija ima sicer samostojno pristojnost 

za sklepanje mednarodnih pogodb le v omejenem številu primerov. 


1. Kadar ta pogodba predvideva sklepanje sporazumov med Skupnostjo ter eno ali več 

državami ali mednarodnimi organizacijami, da Komisija Svetu priporočila, Svet pa 

Komisijo pooblasti za začetek potrebnih pogajanj. Komisija vodi ta pogajanja ob 

posvetovanju s posebnimi odbori, ki jih Svet imenuje kot pomoč pri tej nalogi, in v 

okviru direktiv, ki jih Komisiji lahko da Svet. 

Pri izvajanju svojih pristojnosti iz tega odstavka odloča Svet s kvalificirano večino, 

razen v primerih iz prvega pododstavka odstavka 2, ko odloča soglasno. 

2. Ob upoštevanju pristojnosti, ki jih ima na tem področju Komisija, odloča o podpisu, 

ki ga lahko spremlja sklep o začasni uporabi pred začetkom veljavnosti, in o sklepanju 

sporazumov Svet s kvalificirano večino na predlog Komisije. 

…« 

Dejansko je torej največkrat tako, da se Komisija pogaja, Svet pa sklene pogodbo. 

V posebnih primerih pa je za sklepanje mednarodnih pogodb potrebno soglasje Evropskega 

parlamenta – EP (300/III. PES). 

… 


3. Z izjemo sporazumov iz člena 133(3) sklepa Svet sporazume po posvetovanju z 

Evropskim parlamentom, tudi kadar sporazum zajema področje, pri katerem je za

sprejetje notranjih predpisov potreben postopek iz člena 251 ali 252. Evropski 

parlament da svoje mnenje v roku, ki ga lahko glede na nujnost zadeve določi Svet. Če 

ne da mnenja v tem roku, lahko Svet ukrepa. 

Z odstopanjem od prejšnjega pododstavka se sporazumi iz člena 310, drugi sporazumi, 

ki z uvedbo postopkov sodelovanja vzpostavljajo poseben institucionalni okvir, 

sporazumi, ki imajo znatne proračunske posledice za Skupnost, in sporazumi, katerih 

posledica je sprememba akta, sprejetega v skladu s postopkom iz člena 251, sklepajo po 

pridobitvi privolitve Evropskega parlamenta. V nujnih primerih se lahko Svet in 

Evropski parlament dogovorita glede roka za privolitev. 

… « 

V členu 300/VII. PES so urejeni učinki mednarodnih pogodb s tretjimi državami v pravnem redu ES. 

… 


6. Svet, Komisija ali država članica lahko od Sodišča pridobi mnenje, ali je načrtovani 

sporazum združljiv z določbami te pogodbe. Kadar je mnenje Sodišča odklonilno, lahko 

sporazum začne veljati le v skladu s členom 48 Pogodbe o Evropski uniji. 

7. Sporazumi, sklenjeni v skladu s pogoji iz tega člena, so za institucije Skupnosti in 

države članice zavezujoči.« 

V skladu z odločbami Sodišča ES v zadevah 21–24/72, International Fruit Company, je 

mesto mednarodnih pogodb: 

a) pod ustanovnimi pogodbami in 

b) nad sekundarnimi predpisi prava ES. 

Odgovor na vprašanje, ali ima mednarodna pogodba neposredni učinek, pa je odvisen od 

interpretacije vsake posamezne pogodbe. Odločilni kriterij je, ali določba pogodbe pomeni 

jasno in nepogojno obveznost, katere učinkovanje ni odvisno od nadaljnjih predpisov 

(zadeva 12/86, Demirel). 

Pridružitveni sporazumi 

ES s tretjimi državami pogosto sklepa t. i. pridružitvene (asociacijske) sporazume. Asociacij pa je 

več vrst: 

1.) institucionalna asociacija – nanaša se na 'priključitev' nesamostojnih čezmorskih teritorijev, 

ki spadajo pod suverenost držav članic, urejajo pa jo členi 182 53 –188 PES (to je razdelek z 

naslovom »Pridruževanje čezmorskih držav in ozemelj«); 

53 Člen 182 (prej člen 131) PES: »Države članice soglašajo, da Skupnosti pridružijo neevropske države in 

ozemlja, ki imajo posebne odnose z Dansko, Francijo, Nizozemsko in Združenim kraljestvom. Te države in 

ozemlja (v nadaljnjem besedilu “države in ozemlja”) so navedene v Prilogi II k tej pogodbi. 

Namen pridruževanja je spodbujati gospodarski in socialni razvoj držav in ozemelj ter vzpostavljati tesne 

ekonomske odnose med njimi in Skupnostjo kot celoto. 

V skladu z načeli, navedenimi v preambuli te pogodbe, je glavni namen pridruževanja podpirati interese in 

blaginjo prebivalcev držav in ozemelj, da bi jim omogočili gospodarsko, socialno in kulturno razvitost, za katero 

si prizadevajo.«

2.) pogodbena asociacija – ta je na podlagi 310. člena PES, deli pa se na: 

a) razvojna asociacija – nanaša se na pospeševanje ekonomskega napredka v državah v 

razvoju – v tem sklopu so bili z državami iz afriško – karibsko – pacifiškega (ACP) 

prostora sklenjeni t. i. Loméjski sporazumi; 

b) prostotrgovinska asociacija – predvideva tesnejše gospodarsko sodelovanje na osnovi 

postopne ukinitve carin – to naravo imajo zlasti sporazumi, ki jih ES sklepa z državami 

naslednicami bivše Sovjetske zveze in z vzhodnoazijskimi državami; 

c) predpristopna asociacija – gre za pripravo države sopogodbenice za pristop k EU. 


Skupnost lahko z eno ali več državami ali mednarodnimi organizacijami sklepa 

sporazume o pridružitvi, ki vključujejo vzajemne pravice in obveznosti ter skupne ukrepe 

in posebne postopke.« 

90./1 Sekundarni predpisi 

Splošni predpisi – zagotavljanje delovanje skupne TP 

Izvajanje konkretnih sporazumov 

Enostranski ukrepi glede trgovanja z določenimi državami 

Sekundarni predpisi so: 

1.) splošni – za zagotavljanje delovanja skupne trgovinske politike (npr. uredba o skupnih pravilih 

glede izvoza, o varstvu proti dumpingu in varstvu proti subvencioniranem uvozu); 

2.) posebni – za izvajanje konkretnih sporazumov. 

Najpomembnejši splošni sekundarni predpisi (str. 83–85/90) 

91./1 Splošni sekundarni predpisi 

Uredba 2603/69 o skupnih pravilih glede izvoza 

Uredba 384/96, (varstvo proti dumpingu) 

Uredba 2026/97 (varstvo proti subvencioniranem uvozu) 

Uredba 2603/69 54 

Ta uredba določa skupna pravila glede izvoza v tretje države. V 1. členu je določeno splošno načelo, v 

skladu s katerim je izvoz iz ES v tretje države prost. To pomeni, da so prepovedane vse količinske 

omejitve izvoza, razen tistih, ki so določene v skladu s to uredbo. 

»Temeljno načelo 

Člen 1 

Izvoz proizvodov iz Evropske gospodarske skupnosti v tretje države je prost, to pomeni, 

da zanj ne veljajo količinske omejitve, z izjemo omejitev, ki se uporabljajo v skladu s to 

uredbo.« 

54 UL L 324. Na voljo na .

Izjeme so denimo: 

1.) dopustni so izjemni ukrepi, ki imajo namen preprečiti pomanjkanje življenjsko pomembnih dobrin 

(6. člen Uredbe 2603/69) 

»Člen 6 

1. Da se prepreči nastanek kritične situacije, ki nastane kot posledica pomanjkanja 

bistvenih proizvodov ali da se odpravi tako situacijo, lahko Komisija, kjer interesi 

Skupnosti zahtevajo takojšnje ukrepanje, na zahtevo države članice ali na lastno pobudo 

in ob upoštevanju narave proizvodov in drugih posebnih lastnosti zadevnih transakcij, 

izvoz določenega proizvoda pogoji s predložitvijo izvoznega dovoljenja, za odobritev 

katerega veljajo določbe in omejitve, ki jih določi Komisija za čas, dokler Svet ne odloči 

v skladu s členom 7. 

2. …« 

2.) države članice lahko uvedejo količinske omejitve (11. člen Uredbe 2603/69): 

– iz razlogov javne morale, javnega reda ali javne varnosti; 

– zaradi varstva zdravja in življenja ljudi, živali ali rastlin; 

– zaradi varovanja nacionalne dediščine umetniške, zgodovinske ali arheološke vrednosti; 

– zaradi varovanja industrijske lastnine. 

»Člen 11 

Brez poseganja v druge določbe Skupnosti, ta uredba ne preprečuje, da bi države 

članice sprejele ali uporabljale količinske omejitve pri izvozu, ki so utemeljene z javno 

moralo, javnim redom ali javno varnostjo, varovanjem zdravja in življenja ljudi, živali 

ali rastlin, varstvom naravnih bogastev z umetniško, zgodovinsko ali arheološko 

vrednostjo, ali z varstvom industrijske ali poslovne lastnine.« 

Uredba 386/96 55 

Ta uredba ureja postopek ugotavljanja dumpinga in pogoje za uvedbo protidumpinških ukrepov 

proti državam, ki niso članice ES. 

Protidumpinški ukrepi se izvajajo v obliki dodatnih zaščitnih carin, ki se naložijo ob uvozu izdelkov, 

ki so predmet dumpinga. Protidumpinški ukrepi se v skladu s členom 1 lahko uvedejo, če so izpolnjeni 

naslednji pogoji: 

1.) ugotovljen je obstoj dumpinga, 

2.) ugotovljen je obstoj škode, 

3.) ugotovljena je neposredna vzročna zveza med dumpingom in škodo in 

4.) uvedba ukrepov je v interesu skupnosti. 

»Člen 1 

Načela 

55 UL L 56. Na voljo je na < http://eurlex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:31996R0384:SL:HTML>.

1. Protidumpinška dajatev se lahko uporabi za vsak dumpinški izdelek, čigar sprostitev 

v prosti promet v Skupnosti povzroča škodo. 

2. Izdelek šteje kot dumpinški, če je njegova izvozna cena pri izvozu v Skupnost manjša 

kot primerljiva cena podobnega izdelka, ki se pojavlja v običajnem poteku trgovanja, 

uveljavljenim za državo izvoznico. 

3. Država izvoznica je običajno država porekla. Vendar je lahko tudi kaka posredniška 

država, razen v primeru, če se izdelki na primer samo pretovarjajo skozi to državo, ali 

se zadevni izdelki ne izdelujejo v tej državi, ali pa v tej državi zanje ni primerljive cene. 

4. V tej uredbi pomeni izraz "podoben izdelek" izdelek, ki je identičen, se pravi v vseh 

pogledih enak obravnavanemu izdelku, ali, če takega izdelka ni, kak drug izdelek, ki, 

čeprav ni enak v vseh pogledih, ima značilnosti, ki zelo spominjajo na tiste, ki jih ima 

obravnavani izdelek.« 

Dumping 

V skladu z drugim odstavkom 1. člena se šteje, da je nek izdelek predmet dumpinga, če je njegova 

izvozna cena na tržišče ES 'nižja od normalne vrednosti za tak proizvod'. 

Pravila, ki urejajo ugotavljanje obstoja dumpinga, so v 2. členu. 

»Člen 2 

Določitev dumpinga 

A. NORMALNA VREDNOST 

1. Normalna vrednost običajno temelji na cenah, ki so jih neodvisne stranke plačale ali 

jih plačujejo v običajnem poteku trgovanja v državi izvoznici. 

Vendar če izvoznik v državi izvoznici ne izdeluje ali ne prodaja podobnega izdelka, se 

lahko normalna vrednost ugotovi na osnovi cen drugih prodajalcev ali proizvajalcev. 

Cene, ki veljajo med strankami, ki se zdijo povezane ali ki imajo medsebojni 

kompenzacijski dogovor, ne štejejo kot cene v običajnem poteku trgovanja, in jih ni 

mogoče uporabljati za določanje normalne vrednosti, razen če je določeno, da 

navedena medsebojna povezava nanje ne vpliva. 

2. Prodaja podobnega izdelka, namenjenega domači potrošnji, se običajno uporablja za 

določanje normalne vrednosti, če obseg takšne prodaje predstavlja 5 % ali več obsega 

prodaje obravnavanega izdelka v Skupnosti. Kljub temu se nižji obseg prodaje lahko 

uporablja, kadar na primer zaračunane cene veljajo kot reprezentativne za obravnavani 

trg. 

3. Če ni, ali pa ni dovolj, prodaje podobnega izdelka v običajnem poteku trgovanja ali 

če zaradi posebne situacije na trgu taka prodaja ne dovoljuje ustrezne primerjave, se 

normalna vrednost podobnega izdelka izračuna na osnovi proizvodnih stroškov v državi 

porekla, h katerim se doda razumen znesek za prodajne, splošne in upravne stroške in 

za dobiček, ali pa na osnovi izvoznih cen pri običajnem poteku trgovanja v primerno 

tretjo državo, pod pogojem, da so te cene reprezentativne. 

4. Prodaja podobnega izdelka na notranjem trgu države izvoznice ali izvozna prodaja v 

tretjo državo po cenah, ki so pod proizvodnimi stroški na enoto (stalnimi in 

spremenljivimi), h katerim se dodajo še zneski za prodajne, splošne in upravne stroške, 

se lahko obravnava, kot da ne nastopa v običajnem poteku trgovanja zaradi cene in jo je 

mogoče zanemariti pri določanju normalne vrednosti samo, če se ugotovi, da se taka 

prodaja izvaja znotraj daljšega časovnega obdobja v znatnih količinah in pri cenah, ki 

ne zagotavljajo kritja vseh stroškov v razumnem časovnem obdobju. 

Če so cene, ki so v času prodaje nižje od stroškov, v obdobju preiskave nad tehtanim 

povprečjem stroškov, šteje, da take cene zagotavljajo kritje stroškov v okviru razumnega 

časovnega obdobja.

Daljše časovno obdobje, je običajno eno leto, vendar ni v nobenem primeru krajše od 

šestih mesecev; in šteje se, da se prodaja pod stroški na enoto izvaja v znatnih količinah 

v teku takega obdobja, če se ugotovi, da je tehtano povprečje prodajne cene nižje od 

tehtanega povprečja stroškov na enoto, ali da obseg prodaje pri cenah pod stroški na 

enoto ni manjši kot 20 % prodaje, ki se uporablja pri določanju normalne vrednosti. 

5. Stroški se običajno izračunavajo na osnovi evidenc, ki jih hrani stranka v preiskavi, 

pod pogojem da so te evidence v skladu s splošno sprejetimi računovodskimi načeli v 

zadevni državi in da se dokaže, da te evidence razumno odražajo stroške, povezane s 

proizvodnjo in prodajo obravnavanega izdelka. 

Upoštevajo se predloženi dokazi o ustrezni razporeditvi stroškov, pod pogojem, da se 

pokaže, da so se take razporeditve uporabljale tradicionalno. Če ni na voljo primernejše 

metode, se da prednost razporeditvi stroškov na osnovi prihodka od prodaje. Če že ni 

upoštevano pri razporeditvi stroškov v okviru tega pododstavka, se bo stroški primerno 

prilagodijo za tiste neperiodične stroškovne postavke, ki koristijo bodoči in/ali sedanji 

proizvodnji. 

Če na stroške v delu obdobja, predvidenega za kritje stroškov, vpliva uporaba novih 

proizvodnih zmogljivosti, ki zahtevajo znatno dodatno investiranje, in nizke stopnje 

izkoriščanja zmogljivosti, ki so posledica zagonskih dejavnosti v teku ali le delu obdobja 

preiskave, štejejo kot povprečni stroški za začetno fazo tisti stroški, ki veljajo v skladu z 

zgoraj navedenimi razporeditvenimi pravili ob koncu take faze in se vključijo na tej 

ravni za ustrezno obdobje v tehtanem povprečju stroškov, o katerem govori drugi 

pododstavek odstavka 4. Dolžina zagonske faze se določi glede na okoliščine zadevnega 

proizvajalca ali izvoznika, vendar ne presega ustreznega začetnega dela obdobja, 

predvidenega za pokritje stroškov. Za to prilagoditev za stroške, ki veljajo v teku 

obdobja preiskave, se upoštevajo le informacije, ki se nanašajo na zagonsko fazo, ki se 

razteza preko tega obdobja, če so predložene pred obiski zaradi preveritve in najkasneje 

tri mesece po začetku preiskave. 

6. Zneski za prodajne, splošne in upravne stroške in za dobičke temeljijo na dejanskih 

podatkih, ki se nanašajo na proizvodnjo in prodajo pri običajnem poteku trgovanja 

podobnega izdelka s strani obravnavanega izvoznika ali proizvajalca. Če teh zneskov ni 

mogoče določiti na tej osnovi, se lahko zneski določijo na osnovi: 

(a) tehtanega povprečja dejanskih zneskov, ugotovljenih za druge izvoznike ali 

proizvajalce, ki so predmet preiskave glede proizvodnje in prodaje podobnega izdelka 

na notranjem trgu države porekla; 

(b) dejanskih zneskov, ki veljajo za proizvodnjo in prodajo pri običajnem poteku 

trgovanja za enako splošno kategorijo izdelkov za obravnavanega izvoznika ali 

proizvajalca na notranjem trgu države porekla; 

(c) katere koli druge razumne metode, pod pogojem, da znesek za tako ugotovljeni 

dobiček ne presega dobička, ki ga običajno dosežejo drugi izvozniki ali proizvajalci 

izdelkov enake splošne kategorije na notranjem trgu države porekla. 

7. V primeru uvoza iz držav brez tržnega gospodarstva, predvsem tistih, na katere se 

nanaša Uredba Sveta (ES) št. 519/94 [5], se določi normalna vrednost na osnovi cene 

ali računsko določene vrednosti v tretji državi s tržnim gospodarstvom ali cene, ki velja 

pri izvozu iz te tretje države v ostale države, vključno s Skupnostjo, ali, kjer to ni 

mogoče, na kateri koli drugi razumni osnovi, vključno s ceno, ki se je dejansko 

plačevala ali se plačuje v Skupnosti za podoben izdelek, po potrebi primerno 

prilagojeno, tako da vsebuje razumno stopnjo dobička. 

Primerna tretja država s tržnim gospodarstvom se izbere na smiseln način, pri čemer se 

ustrezno upoštevajo vse zanesljive informacije, ki so dostopne ob času izbiranja. 

Upoštevajo se tudi roki; če je primerno, se uporabi tretja država s tržnim 

gospodarstvom, ki je predmet iste preiskave. 

Stranke, udeležene v preiskavi, morajo biti obveščene v kratkem času po njenem začetku 

o predvideni tretji državi s tržnim gospodarstvom, pri čemer imajo deset dni časa za 

pripombe. 

B. IZVOZNA CENA

8. Izvozna cena je cena, ki se je dejansko plačala ali se plačuje za izdelek, ko se ta izvozi 

iz države izvoznice v Skupnost. 

9. V primerih, ko izvozne cene ni ali se zdi, da je izvozna cena nezanesljiva zaradi kake 

povezave ali kompenzacijskega dogovora med izvoznikom in uvoznikom iz tretje države, 

se izvozna cena lahko računsko določi na osnovi cene, po kateri so uvoženi izdelki prvič 

preprodani neodvisnemu kupcu ali, če se izdelki ne preprodajajo neodvisnemu kupcu ali 

se ne preprodajajo v enakem stanju, kot so bili uvoženi, na kateri koli razumni osnovi. 

V teh primerih se naredi prilagoditev za vse stroške, vključno z dajatvami in davki, 

plačanimi med uvozom in preprodajo, kakor tudi za nastale dobičke, na ta način, da se 

ugotovi zanesljiva izvozna cena na ravni meja Skupnosti. 

Postavke, za katere se delajo prilagoditve, vsebujejo tiste, ki jih običajno nosi uvoznik, 

vendar plačuje katera koli stran, bodisi znotraj ali zunaj Skupnosti, ki se zdi, da je 

povezana z uvoznikom ali izvoznikom ali ima z njim kompenzacijski dogovor; sem 

sodijo: običajni prevoz, zavarovanje, manipuliranje, natovarjanje in drugi tozadevni 

stroški, carine, proti dumpinške dajatve in drugi davki, ki se plačujejo v državah 

uvoznicah zaradi uvoza ali prodaje blaga, in razumna stopnja za prodajne, splošne in 

upravne stroške in dobiček. 

C. PRIMERJAVA 

10. Izvede se poštena primerjava med izvozno ceno in normalno vrednostjo. Ta 

primerjava se izvede na isti trgovinski ravni in glede na prodajo, opravljeno v kolikor je 

mogoče istem času, pri čemer se upoštevajo druge razlike, ki vplivajo na primerljivost 

cen. Kadar normalna vrednost in izvozna cena, ne temeljita na taki primerljivi osnovi, 

se v obliki prilagoditev, ustrezno upoštevajo, v vsakem primeru, odvisno od pomena, 

razlike v dejavnikih, za katere se ugotovi in dokaže, da vplivajo na cene in s tem na 

primerljivost cen. Pri izvajanju prilagoditev se bo izogibalo vsem podvajanjem, 

predvsem glede na popuste, rabate, količine in ravni trgovanja. Če so predpisani pogoji 

izpolnjeni, so dejavniki, za katere se lahko delajo prilagoditve, naslednji: 

(a) fizikalne značilnosti 

Izvede se prilagoditev normalne vrednosti zaradi razlik v fizikalnih značilnostih 

zadevnega izdelka. Znesek prilagoditve ustreza razumni oceni tržne vrednosti razlike. 

(b) uvozne dajatve in posredni davki 

Izvede se prilagoditev normalne vrednosti za znesek, ki ustreza kakršnim koli uvoznim 

dajatvam ali posrednim davkom, ki bremenijo podoben izdelek in materiale, ki so vanj 

fizično vgrajeni, če so namenjeni za potrošnjo v državi izvoznici in ki se ne pobirajo ali 

se vrnejo za izdelek, ki se izvozi v Skupnost. 

(c) popusti, rabati in količine 

Izvede se prilagoditev za razlike v popustih in rabatih, tudi tistih, ki se odobrijo zaradi 

razlik v količinah, če so ustrezno količinsko opredeljeni in so direktno povezani z 

obravnavano prodajo. Prilagoditev se lahko izvede tudi za preložene popuste in rabate, 

če temelji zahteva na ustaljeni praksi v prejšnjih obdobjih, vključno s podrejanjem 

pogojem, potrebnim za popuste in rabate. 

(d) raven trgovanja 

Prilagoditev zaradi razlik v ravneh trgovanja, vključno z vsemi razlikami, ki lahko 

nastajajo pri prodaji proizvajalca originalne opreme (OEM; Original Equipment 

Manufacturer), se izvede, če se v zvezi z distribucijsko verigo na obeh trgih dokaže, da 

je izvozna cena, vključno z računsko določeno izvozno ceno, na drugi ravni trgovanja 

kot normalna vrednost, in da je razlika vplivala na primerljivost cen, kar se kaže s 

stalnimi in jasnimi razlikami v funkcijah in cenah prodajalca za različne ravni 

trgovanja na notranjem trgu države izvoznice. Znesek prilagoditve temelji na tržni 

vrednosti razlike. 

(e) prevoz, zavarovanje, manipuliranje, natovarjanje in drugi tozadevni stroški 

Prilagoditev se izvede zaradi razlik v neposredno povezanih stroških, ki nastajajo zaradi 

prenašanja zadevnega izdelka iz poslovnih prostorov izvoznika k neodvisnemu kupcu, 

pri čemer so taki stroški vsebovani v zaračunanih cenah. Ti stroški vsebujejo: prevoz, 

zavarovanje, manipuliranje, natovarjanje in druge tozadevne stroške.

(f) pakiranje 

Prilagoditev se izvede zaradi razlik v neposredno povezanih stroških pakiranja za 

obravnavani izdelek. 

(g) kredit 

Prilagoditev se izvede zaradi razlik v stroških katerega koli kredita, ki se daje za 

obravnavano prodajo, pod pogojem, da je ta dejavnik upoštevan pri določanju 

zaračunanih cen. 

(h) poprodajni stroški 

Izvede se prilagoditev zaradi razlik v neposrednih stroških za zagotavljanje jamstev, 

garancij, tehnične podpore in servisa, kot je to določeno s pravnimi in/ali prodajnimi 

pogodbami. 

(i) provizije 

Prilagoditev se izvede zaradi razlik v provizijah, ki se plačujejo v zvezi z obravnavano 

prodajo. 

(j) pretvorba valut 

Če primerjava cen zahteva pretvorbo valut, se ta pretvorba izvede z uporabo 

menjalnega tečaja na dan prodaje, vendar pa se v primeru, če je z zadevnim izvozom 

direktno povezana prodaja tuje valute na terminskih trgih, uporabi menjalni tečaj iz 

terminske prodaje. Običajno je datum prodaje kar datum računa, vendar se lahko 

uporabi datum pogodbe, nabavnega naloga ali potrditve naročila, če so s temi datumi 

bistveni pogoji prodaje bolj ustrezno opredeljeni. Nihanja v menjalnih tečajih se 

zanemarijo in izvoznikom je dano 60 dni, da se prilagodijo pomembnejšim premikom 

menjalnih tečajev med obdobjem preiskave. 

D. STOPNJA DUMPINGA 

11. Ob upoštevanju zadevnih določb, ki urejajo pošteno primerjavo, se obstoj stopenj 

dumpinga v teku obdobja preiskave običajno ugotavlja na osnovi primerjave tehtanega 

povprečja normalne vrednosti s tehtanim povprečjem cen vseh izvoznih transakcij pri 

izvozu v Skupnost ali pa s primerjavo posameznih normalnih vrednosti in posameznih 

izvoznih cen pri izvozu v Skupnost od transakcije do transakcije. Vendar pa se normalna 

vrednost, ugotovljena na osnovi tehtanega povprečja, lahko primerja s cenami vseh 

posameznih izvoznih transakcij v Skupnost, če obstaja vzorec izvoznih cen, ki se znatno 

razlikuje od kupca do kupca, po regijah ali časovnih obdobjih, in če metode, navedene v 

prvem stavku tega odstavka, ne bi pokazale celotnega obsega dumpinga, ki se izvaja. Ta 

odstavek ne izključuje uporabe vzorčenja v skladu s členom 17. 

12. Stopnja dumpinga je znesek, za katerega normalna vrednost presega izvozno ceno. 

Kjer se stopnje dumpinga spreminjajo, se lahko določi tehtano povprečje stopnje 

dumpinga.« 

Škoda industriji skupnosti 

Dumping je prepovedan zgolj v primeru, da povzroča škodo 'industriji Skupnosti'. Način 

ugotavljanja obsega škode ureja 3. člen. 

»Člen 3 

Določanje škode 

1. V zvezi s to uredbo pomeni izraz "škoda", če ni drugače določeno, znatno škodo, 

povzročeno industriji Skupnosti, grožnjo znatne škode industriji Skupnosti ali znatno 

zaviranje izgradnje te industrije in se razlaga v skladu z določbami tega člena. 

2. Določanje škode temelji na pozitivnih dokazih in vključuje objektivno preverjanje 

tako (a) obsega dumpinškega uvoza in učinka dumpinškega uvoza na cene na trgu 

Skupnosti za podobne izdelke kot tudi (b) posledičnega vpliva tega uvoza na industrijo 

Skupnosti.

3. V zvezi z obsegom dumpinškega uvoza se ugotavlja, ali je prišlo do pomembnega 

povečanja dumpinškega uvoza, bodisi v absolutnem smislu ali pa relativno glede na 

proizvodnjo in potrošnjo v Skupnosti. V zvezi z učinkom dumpinškega uvoza na cene se 

ugotavlja, ali je prišlo do znatnega nelojalnega nižanja cen zaradi dumpinškega uvoza, 

če to ceno primerjamo s ceno podobnega izdelka industrije Skupnosti, oziroma, ali tak 

uvoz kako drugače v pomembni meri pritiska na cene ali v pomembni meri preprečuje 

zvišanja cen, do katerih bi sicer prišlo. Ne eden ali več teh dejavnikov skupaj, ni oz. niso 

odločujoči. 

4. Če je uvoz izdelka iz več držav istočasno predmet proti dumpinških preiskav, se učinki 

takšnega uvoza ocenjujejo kumulativno samo, če se ugotovi, da: (a) je stopnja 

dumpinga, ugotovljena za uvoz iz vsake od teh držav, večja kot de minimis, kot ga 

opredeljuje člen 9(3), in da obseg uvoza iz vsake od teh držav ni zanemarljiv; in (b) 

kumulativna ocena učinkov uvoza ustreza konkurenčnim pogojem med uvoženimi izdelki 

in konkurenčnimi pogoji med uvoženimi izdelki na eni strani in podobnimi izdelki 

Skupnosti na drugi strani. 

5. Preiskava učinka dumpinškega uvoza na zadevno industrijo Skupnosti vsebuje oceno 

vseh gospodarskih dejavnikov in pokazateljev, ki vplivajo na stanje industrije, vključno z 

dejstvom, da je kaka industrija morda še vedno v procesu okrevanja zaradi učinkov 

dumpinga ali subvencioniranja v preteklosti, nadalje velikost dejanske stopnje 

dumpinga, dejanski in potencialni padec prodaje, dobičke, obseg proizvodnje, tržni 

delež, produktivnost, donosnost investicij, stopnjo izkoriščenosti zmogljivosti, dejavnike, 

ki vplivajo na cene v Skupnosti, dejanske in potencialne negativne učinke na denarni 

tok, zalogo, zaposlovanje, plače, rast, sposobnost zbiranja kapitala ali investicij. Ne 

eden ali več teh dejavnikov skupaj ni, oz. niso odločujoči. 

6. Na osnovi vseh zadevnih dokazov, predstavljenih v zvezi z odstavkom 2, je treba 

dokazati, da dumpinški uvoz povzroča škodo v smislu te uredbe. Konkretno to pomeni, 

da je treba dokazati, da so obseg in/ali ravni cen, ugotovljeni v skladu s odstavkom 3, 

odgovorni za učinek na industrijo Skupnosti, kot ga predvideva odstavek 5, in da je ta 

učinek tako velik, da ga je mogoče označiti kot znatnega. 

7. Razen dumpinškega uvoza se preiščejo še drugi znani dejavniki, ki istočasno 

povzročajo škodo industriji Skupnosti, s čimer se zagotovi, da se škoda, ki jo ti drugi 

dejavniki povzročajo, ne pripisuje dumpinškemu uvozu v skladu s odstavkom 6. 

Dejavniki, ki jih je mogoče upoštevati v tem okviru, vključujejo obseg in uvozne cene, ki 

se ne prodaja po dumpinških cenah, zmanjševanje povpraševanja ali spremembe v 

potrošniških navadah, konkurenco med proizvajalci tretjih držav in Skupnosti in njihove 

trgovinske omejitvene prakse, razvoj tehnologije in izvozno sposobnost ter produktivnost 

industrije Skupnosti. 

8. Učinek dumpinškega uvoza se ocenjuje glede na proizvodnjo industrije Skupnosti 

podobnega izdelka, kadar podatki, ki so na voljo, omogočajo ločeno ugotavljanje te 

proizvodnje na osnovi takih kriterijev, kot je proizvodni proces, prodaja proizvajalcev in 

njihovi dobički. Če tako ločeno ugotavljanje te proizvodnje ni mogoče, se učinki 

dumpinškega uvoza ugotavljajo s preiskavo proizvodnje najbližje skupine ali palete 

izdelkov, ki vsebuje podoben izdelek, za katerega je mogoče dobiti potrebne informacije. 

9. Določitev grožnje znatne škode temelji na dejstvih in ne le na obtožbah, domnevah ali 

oddaljeni možnosti. Sprememba okoliščin, ki bi ustvarila razmere, v katerih bi dumping 

povzročil škodo, mora biti jasno predvidena in neposredno grozeča. 

Pri odločanju glede obstoja grožnje znatne škode se upoštevajo takšni dejavniki, kot so: 

(a) znatno povečana stopnja dumpinškega uvoza na trgu Skupnosti, ki nakazuje 

verjetnost znatno povečanega uvoza; 

(b) dovolj prosto dostopnih zmogljivosti izvoznika ali neizbežno in znatno povečanje 

takih zmogljivosti, ki nakazuje verjetnost znatno povečanega dumpinškega izvoza v 

Skupnost, pri čemer pa se upošteva tudi dostopnost drugih izvoznih trgov, ki lahko 

absorbirajo dodaten izvoz;

(c) ali uvoz vstopa po cenah, ki bi v znatni meri pritiskale na cene ali preprečile 

povečanja cen, do katerih bi sicer prišlo, verjetno pa tudi povečale povpraševanje po 

nadaljnjem uvozu; in 

(d) zaloge izdelkov v preiskavi. 

Nobeden od zgoraj naštetih dejavnikov sam po sebi ni odločujoč, toda vsi obravnavani 

dejavniki skupaj morajo voditi do sklepa, da je nadaljnji dumpinški izvoz neizbežen in 

da bo nastopila znatna škoda, če se ne izvedejo zaščitni ukrepi.« 

Škoda je v členu 3/I. opredeljena kot: 

– 'gmotna škoda, povzročena industriji Evropske skupnosti ali 

– resna grožnja povzročitve take škode industriji ES ali 

– znatno zaviranje njenega razvoja'. 

Posledice dumpinga zadenejo proizvajalce enakega blaga v okviru Skupnosti, katerih skupna 

proizvodnja tega blaga predstavlja večji del celotne proizvodnje v ES. Ta pogoj je praviloma 

izpolnjen, če dumping prizadene proizvajalce, katerih proizvodnja predstavlja vsaj 25 odstotkov 

industrije Skupnosti. Tako praviloma ni dovolj, da je zaradi dumpinga prizadeta le proizvodnja v eni 

izmed držav članic ali v delu skupnega trga. 

Protidumpinški ukrepi 

Protidumpinški ukrepi se uvedejo le, če so ti v interesu Skupnosti. 

Interes Skupnosti je bistveno širši pojem kot interes relevantne industrije v ES. Člen 21 uredbe izrecno 

določa, da se mora skupnostni interes odražati v kompleksnem interesu, ki poleg interesa 

relevantne industrije zajema tudi interes uporabnikov in potrošnikov. 

»Člen 21 

Interes Skupnosti 

1. Odločitev o tem, ali interes Skupnosti zahteva posredovanje, temelji na ocenitvi vseh 

različnih interesov, vzetih kot celota, vključno z interesi domače industrije in 

uporabnikov ali potrošnikov; odločitev v smislu tega člena se sprejme samo, če so pred 

tem vse stranke dobile priložnost, da povedo svoja stališča v skladu z odstavkom 2. Pri 

taki preiskavi je posvečena posebna pozornost potrebi po odpravi učinkov škodljivega 

dumpinga, ki izkrivlja trgovino in vzpostavitvi učinkovite konkurence. Ukrepi, ki so 

določeni na osnovi ugotovljenega dumpinga in škode, se morda ne uporabijo, če 

pristojni organi na osnovi predloženih informacij lahko jasno ugotovijo, da uporaba 

takih ukrepov ni v interesu Skupnosti. 

…« 

Postopek za ugotovitev pogojev in uvedbo zaščitnih ukrepov vodi Komisija oziroma poseben 

protidumpinški oddelek znotraj Generalnega direktorata za zunanje odnose (DG I). Svet EU pa je tisti, 

ki izreče dokončne ukrepe. 

Uredba 2026/97 56 – subvencionirani uvoz iz tretjih držav, izravnalne carine 

Ta uredba ureja varstvo pred subvencioniranim uvozom iz držav nečlanic ES. 

56 UL L 288. Na voljo na , 

spremembe pa na .

Predpisi, s katerimi ES ščiti svoje gospodarstvo pred subvencioniranim izvozom iz tretjih držav so 

zelo podobni predpisom na področju dumpinga. Enaki so tudi ukrepi, t. i. izravnalne carine 

(countervailing duties), ki jih je moč uvesti v zaščito domače proizvodnje. Tudi postopek za 

ugotavljanje pogojev za izrek zaščitnih ukrepov poteka po enakih pravilih kot veljajo za dumping. 

Poglavitni namen izravnalnih carin je v tem, da se odpravijo učinki vseh subvencij, ki so bile v 

državi izvora blaga bodisi neposredno bodisi posredno podeljene: 

1.) proizvodnji, 

2.) izvozu ali 

3.) prevozu 

nekega blaga, katerega uvoz za porabo v ES povzroča škodo. 

»Člen 1 

Načela 

1. Izravnalna dajatev se lahko uvede zaradi kompenzacije kakršne koli neposredno ali 

posredno dodeljene subvencije za izdelavo, proizvodnjo, izvoz ali prevoz katerega koli 

izdelka, katerega sprostitev v prosti promet v Skupnosti povzroča škodo. 

…« 

57./3 Mednarodni okviri poslovanja 

Svetovna trgovina 

– WTO 

– Poenoteno pravo (DK) 

– Običajno pravo (ICC – Modelna prodajna pogodba) 

EU 

– Poenoteni Evropski MZP 

– (bodoče) Evropsko pogodbeno pravo 

59./3 Britton Woods 

MDS 

IBRD 

ITO 

63./3 Rast svetovne trgovine v zadnjih 50 letih 

Rast izvoza blaga povprečno 6% letno 

Volumen blagovne menjave se je od 1950 povečal 14 x 

Leta 1997 je 40 držav zaključilo pogajanja o ukinitvi carin 

Svetovna trgovinska organizacija (str. 42–55, 85–90) 

60./3 STO - splošno 

Ustanovitev 1995 

Na temelju GATT 

Urugvajski krog pogajanj (1986-1994) 

Marakeški sporazum 

Splošno

Svetovna trgovinska organizacija (World Trade Organization (WTO)) je bila ustanovljena 1. januarja 

1995 in je s 151 članicami 57 največja mednarodna gospodarska organizacija. Vanjo so včlanjene skoraj 

vse gospodarsko pomembne države, razen Rusije, ki ima status države-opazovalke, Kitajska pa je 

postala članica decembra 2001. 

Slovenija je polnopravna članica od 30. julija 2005. 58 STO je odprta za članstvo državam in 

samostojnim carinskim območjem, ki sicer sodijo pod suverenost kake druge države (samostojni 

članici sta tako denimo Hongkong in Macao, pa tudi Tajvan). Poleg tega je njena posebna članica ES. 

92./1 STO (WTO) 

Izključna pristojnost ES: 

–Trgovina z blagom – GATT 

Ni izključne pristojnosti – skupna pristojnost: 

–Storitve 

–Pravice IL 

Glasovanje 

Poleg ES kot celote, so članice WTO in stranke pri vrsti multilateralnih sporazumov, ki so bili 

sklenjeni pod okriljem te organizacije, tudi posamezne države članice EU. 

Ta način sklepanja temelji na pravnem mnenju Sodišča ES (Mnenje 1/94), ki je odločilo, da ima 

Skupnost na področju trgovine z blagom na podlagi člena 133 PES izključno pristojnost. 


1. Skupna trgovinska politika temelji na enotnih načelih, zlasti glede sprememb 

carinskih stopenj, sklenitve sporazumov o carinskih tarifah in trgovini, doseganja 

enotnosti pri ukrepih liberalizacije, izvozni politiki in ukrepih za zaščito trgovine, na 

primer glede dampinga ali subvencij. 

2. Komisija predloži Svetu predloge za izvajanje skupne trgovinske politike. 

3. Kadar so za sklenitev sporazumov z eno ali več državami ali mednarodnimi 

organizacijami potrebna pogajanja, Komisija predloži Svetu priporočila, ta pa 

pooblasti Komisijo za začetek potrebnih pogajanj. 

Komisija vodi pogajanja ob posvetovanju s posebnim odborom, ki ga Svet imenuje za 

pomoč Komisiji pri izvajanju te naloge, in v okviru direktiv, ki jih lahko nanjo naslovi 

Svet. 

Uporabljajo ustrezne določbe člena 300. 

4. Svet pri izvajanju pristojnosti, ki so mu dodeljene v skladu s tem členom, odloča s 

kvalificirano večino. 

5. Svet lahko na predlog Komisije in po posvetovanju z Evropskim parlamentom 

soglasno odloči, da se odstavki 1 do 4 uporabljajo tudi za mednarodna pogajanja in 

sporazume o storitvah in intelektualni lastnini, kolikor niso ti že zajeti v teh odstavkih.« 

Glede storitev (GATS) in pravic intelektualne lastnine (TRIPS) pa obstaja skupna pristojnost 

Skupnosti in držav članic. Treba je dodati, da je bil z Amsterdamsko pogodbo členu 133 PES dodan 

peti odstavek, ki omogoča, da se s soglasno odločitvijo Sveta izključna pristojnost Skupnosti razširi 

tudi na trgovino s storitvami in s pravicami intelektualne lastnine. 

57 Na dan 27. julij 2007; glej . 

58 Ta podatek je na , čeprav je v gradivu dr. 

Tratnika zapisan datum 1. julij 1995 (str. 42).

GATT – predhodnik WTO 

61./3 GATT 

Ustanovitev 1947 

Havanska deklaracija 

Postopna širitev 

Krogi pogajanj 

General Agreement on Tariffs and Trade (GATT) iz leta 1947 je rezultat pogajanj 23 držav o 

enostranskem zniževanju carin. GATT je bil 31. oktobra 1947 sprejet kot začasni sporazum, ki naj 

bi po Havanski konferenci (november 1947 – marec 1948) postal del Havanske deklaracije, tj. 

sporazuma o ITO (International Trade Organization). 

GATT je začel veljati že 1. januarja 1948, medtem ko Havanska deklaracija predvsem zaradi 

nasprotovanja ameriškega kongresa nikoli ni stopila v veljavo. 

H GATT je pristopila večina držav (na koncu 128), EU pa je od leta 1968 imela poseben status: 

obravnavala se je kot članica, vendar pa ni imela pravice glasovanja. 

Za delovanje v okviru GATT je bilo značilno več krogov pogajanj, ki so trajali po več let in na 

katerih so države članice postopoma odstranjevale ovire v mednarodni trgovini. 

GATT je bil multilateralen trgovinski sporazum, ni pa bil (niti ni imel ambicije biti) mednarodna 

organizacija. GATT naj bi namreč deloval pod okriljem ITO, ker pa ITO nikoli ni bila ustanovljena, 

je ostala potreba po nekakšni mednarodno-trgovinski organizaciji. Tako se je GATT postopoma 

razvil v de facto mednarodno organizacijo. 

GATT kot »organizacija« danes ne obstaja več, ker ga je s 1. januarjem 1996 zamenjala Svetovna 

trgovinska organizacija. Kot mednarodni sporazum pa materialno ‘živi’ še naprej, saj je tako GATT 

1947 kot tudi vsi sporazumi, odločitve, ukrepi itd., ki so jih države članice sprejele do 1. januarja 

1995, sestavni del novega GATT-sporazuma iz leta 1994 (GATT 1994). Novi GATT 1994 pa je del 

STO-sporazuma. 

Poleg tega pa so dediščina in izkušnje iz štiridesetletne zgodovine GATT 1947 (t. i. GATT-acquis, po 

vzoru acquis communnautaire v evropskem pravu) ‘ohranjene’ z določbo člena XVI:1 STOsporazuma: 

»Except as otherwise provided under the WTO-Agreement or the Multilateral Trade 

Agreements, the WTO shall be guided by the decisions, procedures and customary 

practices followed by the Contracting Parties to GATT 1947 and the bodies established 

in the framework of GATT 1947.« 

62./3 Problemi GATT 

Ni organizacijske strukture – odločanje 

Reševanje sporov 

Postopek za spremembe 

Razmerje do nacionalnega prava 

Status uslužbencev 

Nasprotja med razvitimi in nerazvitimi 

GATT je vseskozi ostal utesnjen v svojih prvotnih okvirih in je zaradi tega vse bolj očitno kazal 

določene institucionalne pomanjkljivosti: 

1.) struktura odločanja v GATT – ker GATT ni imel svojih organov, je bila vsaj teoretično 

večina držav članic pristojna za sprejemanje odločitev, vendar pa so se v praksi odločitve vedno

sprejemale soglasno in ne z glasovanjem (glasovanje ne bi odražalo dejanskega razmerja moči 

med članicami). Ker pa ima pri soglasnem odločanju pravzaprav vsaka članica pravico do veta, je 

prišlo pri sprejemanju odločitev praviloma do dolgotrajnega pregovarjanja (od tu vzdevek 

‘General Agreement to Talk and Talk’), odločitve pa so bile sprejete na osnovi ‘najmanjšega 

skupnega imenovalca’; s širjenjem članstva pa so se te težave samo še povečevale; 

2.) način za reševanje sporov – GATT 1947 ni imel izdelanega mehanizma za reševanje sporov, 

tako da se je ta počasi razvijal v zadnjih 40 letih; poročilo panelne skupine, ki je reševala spor, se 

je moralo sprejemati soglasno, to pa je pomenilo, da je država, ki bi spor izgubila, vedno z vetom 

lahko blokirala odločitev o sporu; se je pa to v praksi zelo redko zgodilo, saj je bilo že samo 

dejstvo, da bi se to lahko zgodilo, dovolj, da so države namesto sprožitve postopka rajši sklenile 

kompromis ali pa so uvedle enostranske povračilne ukrepe proti kršiteljici; druge pomanjkljivosti 

pri reševanju sporov so bile: 

– dolgotrajni postopki priprave poročil; 

– zamude; 

– čakanje na dejansko izvrševanje ukrepov in 

– zmeda zaradi tega, ker je GATT poznal različne postopke za reševanje sporov. 

3.) postopek za spremembe GATT-sporazuma – ta postopek je bil tako zapleten in nepraktičen, 

da se je zadnjič uporabil leta 1965; 59 namesto tega so države članice rajši sklepale dodatne 

sporazume, t. i. codes; ti sporazumi, ki so jih navadno sklepale majhne skupine držav, so stalno 

povzročali probleme zaradi nejasnega pravnega odnosa do GATT-sporazuma, poleg tega pa so 

ti neredko predvidevali lastne mehanizme reševanja sporov in lastne organe – ta zmeda in 

popolna nepreglednost predpisov, procedur in organov, ki se v angleščini označuje s terminom 

balkanization, je postala še posebej problematična v zadnjih letih delovanja GATT; 

4.) nejasno razmerje med GATT in nacionalnim pravom držav članic – obstajala niso nobena 

splošno veljavna pravila, kako naj se trgovinski predpisi izvršujejo v posameznih državah; v 

nekaterih državah so bile (nekatere) GATT-norme neposredno izvršljive, v drugih državah pa so 

se morale vedno transformirati v nacionalno pravo; vzajemnost ni bila zagotovljena, kar je 

povzročilo možnost precejšnjih nesorazmerij. 

5.) nedorečen status GATT in njegovih uslužbencev (npr. vprašanje, ali imajo diplomatsko 

imuniteto); 

6.) odnos GATT do drugih organizacij (npr. do IMF in do Svetovne banke) – ta ni bil nikoli 

natančno opredeljen. 

Vse te pomanjkljivosti so sicer narekovale daljnosežne institucionalne reforme, vendar ustanovitev 

nove svetovne trgovinske organizacije na začetku Urugvajskega kroga ni bila postavljena kot eden 

izmed ciljev pogajanj. Čeprav je bilo v prvih letih pogajanj dosežena že cela vrsta uspehov, je Renato 

Ruggiero, ki je pozneje postal prvi generalni direktor WTO, šele februarja 1990 kot prvi predlagal 

ustanovitev nekakšne organizacije za mednarodno trgovino. 

Potek je bil nato tak: 

1.) april 1990 – Kanada formalno da predlog za ustanovitev WTO; 

59 Razen glede sprememb tarifnih tabel v aneksu GATT.

2.) poletje 1990 – EU predlaga ustanovitev Multilateral Trade Organization – ZDA in države v 

razvoju niso bile navdušene; 

3.) april 1991 – pogajanja se nadaljujejo; 

4.) november 1991 – ES, Kanada in Mehika predlagajo ustanovitev mednarodne trgovinske 

organizacije; 

5.) december 1991 – pride do sporazuma o ustanovitvi Multilateral Trade Organization, ki 

postane sestavni del osnutka novega zaključnega dokumenta; ZDA še vedno nasprotujejo novi 

organizaciji, a so vedno bolj osamljene; 

6.) pomlad 1993 – večina članic že zanjo, tekom 1993 pa se počasi sprijaznijo tudi ZDA; 

7.) 15. december 1993 – ZDA dajo svoj formalni pristanek, vendar pod pogojem, da se 

organizaciji spremeni ime v World Trade Organization; 

8.) april 1994 – v Marakeshu pride do podpisa sporazuma o ustanovitvi WTO. 

Urugvajski krog pogajanj (1986 -1994) 

Urugvajski krog je bil zadnji, osmi krog multilateralnih pogajanj v okviru GATT. Začel se je 

septembra 1986 v Punti del Este v Urugvaju, kjer je bila najprej sprejeta deklaracija, ki pomeni pravni 

temelj za pogajanja. Ministri držav članic so se dogovorili, da se bodo začela pogajanja o novi 

ureditvi prihodnjega multilateralnega trgovinskega sistema in so opredelili 15 pogajalskih 

področij. 

Vzroki za Urugvajski krog pogajanj 

Konec sedemdesetih let se je mednarodna trgovina soočala s hudimi problemi. Tako so s tokijskim 

krogom pogajanj sicer močno znižali carine, na ta račun pa se je razbohotila cela vrsta necarinskih 

omejitev, s katerimi so države še učinkoviteje regulirale dotok blaga iz tujine kot prej: 

1.) tehnični predpisi, 

2.) (anti)dumping, 

3.) subvencije, 

4.) prisilni sporazumi o samoomejevanju izvoza ipd. 

Poleg tega se je GATT 1947 nanašal na trgovino s proizvodi (products), storitve pa so načeloma 

ostale zunaj GATT sistema. Ravno storitveni sektor pa se je v zadnjih desetletjih zelo razvil in 

močno internacionaliziral (banke, zavarovalnice transport, telekomunikacije). Glede storitev sta se 

pojavljala dva bistvena problema, ki sta močno ovirala sprejem tega sektorja v sistem GATT: 

a) ponudniki-izvozniki prihajajo praviloma iz razvitih držav, medtem ko je mednarodna ponudba 

iz manj razvitih držav zelo šibka, tako da te države niso zainteresirane za liberalizacijo na tem 

področju; 

b) istočasno je storitveni sektor pogosto podvržen državnim monopolom, če pa je (pretežno) v 

zasebnih rokah, pa je praviloma podvržen zelo restriktivnim nacionalnim predpisom.

Storitveni sektor je bil tako šele v Urugvajskem krogu vključen v pogajanja, za kar so se trudile 

predvsem ZDA. Razvite države so se zavzemale za to, da pogajanja privedejo do podpisa okvirnega 

sporazuma, ki naj omogoči progresivno liberalizacijo menjave storitev, medtem ko so se države v 

razvoju zavzemale za stališče, da mora liberalizacija menjave omogočiti gospodarsko rast vseh 

trgovinskih partnerjev in razvoj nerazvitih držav. 

Potek pogajanj 

Pogajanja Urugvajskega kroga so potekala v treh osnovnih telesih: 

a) komite za trgovinska pogajanja (Trade Negotiations Committee – TNC), 

b) skupina za pogajanja o produktih (Group for Negotiations on Goods – GNG), 

c) skupina za pogajanja o storitvah (Group for Negotiations on Services – GNS). 

Zaradi različnih interesov v samem začetku ni bilo želenih uspehov. Prve pomembne rezultate je 

prinesel ministrski sestanek TNC v Montrealu, decembra leta 1988. Doseženi so bili sporazumi glede 

enajstih od petnajstih pogajalskih tem, med drugim glede postopka za reševanje sporov in glede 

mehanizma za nadzor nad zunanjetrgovinsko politiko držav članic. Sporazumi so začeli veljati leta 

1989. 

Pogajanja v okviru tega kroga naj bi se končala decembra 1990, vendar načrt ni bil izpolnjen, ker ni 

bilo mogoče doseči sporazuma o zmanjšanju državnih intervencij v kmetijstvu. 

Tako je bil februarja 1991 sprejet sklep o nadaljevanju pogajanj. Resnejša pogajanja so se zaradi 

zaposlenosti trgovskih velesil z domačimi problemi začela šele junija 1991. Države v razvoju, ki so od 

Urugvajskega kroga največ pričakovale, pa so bile razočarane zaradi prevlade interesov trgovinskih 

velesil in pomanjkanja vneme za rešitev vprašanj na področju kmetijstva. 

Generalni direktor GATT Dunkel je nato sredi septembra 1991 pozval pogajalske skupine, naj do 

konca leta končajo delo. Dne 20. decembra 1991 je bilo predloženih 500 strani dogovorjenega besedila 

osnutka zaključnega dokumenta. Zatem so bile države pozvane, naj njihove vlade ocenijo dokumente 

v paketu. Še preden pa bi vlade lahko sprejele končno odločitev, sta morali biti rešeni dve vprašanji, in 

sicer: 

1.) vprašanje dostopa na trg z zmanjšanjem carinskih in necarinskih ovir ter 

2.) zagotovitev osnovnih določb v sporazumu glede storitev. 

Leta 1992 so pogajanja o obeh spornih temah potekala ob upoštevanju dveh temeljnih vodil: 

a) nič se ne šteje za dogovorjeno, dokler ni dogovorjen celoten paket; 

b) dokončni sporazum ne more biti sprejet, dokler ne bo rešeno vprašanje dostopa na trg. 

Na začetku leta 1992 je kazalo, da bo delo kmalu končano. Na sestanku TNC 13. januarja 

1992 je bilo mnogo udeležencev pripravljenih sprejeti besedilo v obstoječi obliki. Poznejši politični 

dogodki pa so aktivnosti zavrli, tj. so prizadevanja za sklenitev sporazuma izničili razni prepiri: med 

ZDA in EU, med ZDA in Japonsko, spor v okviru NAFTA o prosti trgovini in varstvu okolja v Mehiki 

ipd.

Izboljšanje pogajalskega ozračja je prinesla ureditev odnosov med ZDA in EU konec aprila 1993. Nov 

zagon pa je dal tokijski vrh G-7 v juliju 1993, ko so štiri trgovinske velesile so dosegle dogovor glede 

dostopa na trg storitev. Urugvajski krog pogajanj se je zaključil 15. decembra 1993, končni dokument 

o zaključku pogajanj pa je bil podpisan 15. aprila 1994 na ministrski konferenci v Marakeshu, s strani 

111 udeležencev. V veljavo je stopil 1. januarja 1995. 

Najpomembnejši rezultati urugvajskega kroga 

64./3 Rezultati urugvajskega kroga 

Sporazum o ustanovitvi STO 

Sporazum o trgovini s storitvami GATS 

Sporazum o trgovinskih aspektih pravic intelektualne lastnine TRIPS 

Sporazum o trgovinskih aspektih investicijskih ukrepov TRIMS 

Sporazum o reševanju sporov 

Sporazum o javnih naročilih 

Končni dokument je vseboval paket 22 sporazumov in okrog 26.000 strani nacionalnih tarif. 

Najpomembnejši rezultat urugvajskega kroga je vsekakor sporazum o ustanovitvi WTO. 

Poleg tega so bili doseženi naslednji ‘temeljni’ sporazumi: 

1.) Sporazum o trgovini s storitvami (General Agreement on Trade in Services – GATS); 

2.) Sporazum o trgovinskih aspektih pravic intelektualne lastnine (Agreement on Trade- 

Related Intellectual Property Rights – TRIPS); 

3.) Sporazum o trgovinskih aspektih investicijskih ukrepov (Trade-Related Investment 

Measures – TRIMS); 

4.) Sporazum o reševanju sporov (Understanding on Rules and Procedures Governing the 

Settlement of Disputes, Dispute Settlement Understanding – DSU); 

5.) Sporazum o javnih naročilih (Government Procurement Agreement – GPA). 

Analize Svetovne banke in OECD so ugotovile, da bodo (so) imele največje koristi od urugvajskega 

kroga razvite industrijske države. Standard pa naj bi se zvišal tudi v mnogih državah v razvoju, 

položaj nekaterih najmanj razvitih, pretežno agrarnih držav, pa naj bi se celo poslabšal. 

Struktura WTO-sporazuma 

Sam WTO-sporazum ima le 16 členov, ki se vsi nanašajo na institucionalno in proceduralno strukturo 

organizacije. Nobena določba ne vsebuje predpisov o obveznostih držav članic. Tovrstne določbe se 

nahajajo v štirih aneksih (glej diapozitiv št. 65 v tretji seriji, tj. 65./3). 

Aneks 1 vsebuje sporazume, ki zadevajo temeljne obveznosti vseh držav članic, in sicer:

a) sporazume o trgovini z blagom, vključno z GATT 1994 60 (Aneks 1A); 

b) GATS (Aneks 1B); 

c) TRIPS (Aneks 1C). 

Aneksa 2 in 3 vsebujeta proceduralne sporazume, predvsem: 

a) Sporazum o pravilih in postopku za reševanje sporov (Dispute Settlement Understanding – 

DSU); 

b) Sporazum o mehanizmu za nadzor nad zunanjetrgovinsko politiko (Agreement on the Trade 

Policy Review Mechanism – ATPRM). 

Sporazumi, ki sestavljajo Anekse 1–3 so opredeljeni kot Multilateral Trade Agreements in veljajo za 

vse države članice STO (te tri morajo države članice nujno sprejeti). Sporazumi v Aneksu 4 pa so 

Plurilateral Trade Agreements in veljajo samo za tiste WTO članice, ki so jih sprejele (npr. sporazum 

o trgovini z govedino in sporazum o trgovini z mlečnimi izdelki). 

Glede razmerja multilateralnih sporazumov do nacionalnih zakonodaj določa člen XVI:4 WTOsporazuma: 

»Vsaka članica bo zagotavljala skladnost svojih zakonov, predpisov in administrativnih 

postopkov s svojimi obveznostmi, ki jih določajo sporazumi v prilogah. 61 

Vendar WTO-sporazum ne predpisuje direktne uporabe sporazumov. Tako se gospodarski subjekt, 

ki smatra, da neka država krši sporazume iz sklopa STO, ne more sklicevati direktno na sporazum, 

ampak le na nacionalni predpis (če je bil ta (že) sprejet), ki ureja dotično obveznost. 

Švica je sicer med pogajanji predlagala določbo, ki bi predpisovala neposredno uporabo, vendar med 

drugimi pogajalkami ni bilo kakšnega posebnega interesa. Še posebej ZDA in EU sta bili nasprotnici 

direktnega učinka. Luksemburško sodišče je leta 1994 v zadevi Germany v. Council izrecno zanikalo 

direktno uporabnost GATT, 62 enako stališče pa zavzemajo tudi državni organi in sodišča v ZDA in na 

Japonskem. 

Naloge WTO 

Člen II:1 globalno opredeljuje kot temeljno nalogo WTO, da zagotavlja splošni institucionalni okvir 

za trgovinske odnose med njenimi članicami v zvezi s sporazumi in z drugimi pravnimi 

instrumenti, ki jih vključujejo aneksi k WTO-sporazumu. 

»... to ensure ... the common institutional framework for the conduct of trade relations 

among its members in matters related to the agreements and associated legal instruments 

included in the Annexes to the WTO-Agreement.« 

60 GATT vkljucuje GATT 1947 skupaj z vsemi sporazumi, ki so jih med seboj sklenile države članice GATT 

pred 1 januarjem 1995. 

61 »Each Member shall ensure the conformity of its laws, regulations and administrative procedures with its 

obligations as provided in the annexed Agreements«. 

62 Federal Republic of Germany v. Council of European Union (1994) sodba v zadevi C-280/93, (1994) ECR I- 

4973.

Sicer pa ima WTO pet konkretneje opredeljenih nalog: 

1.) omogočati implementacijo, administracijo in delovanje WTO-sporazuma ter multilateralnih 

in plurilateralnih sporazumov iz aneksov (člen III:1 WTO sporazuma); 

2.) zagotavljati stalen forum za multilateralna trgovinska pogajanja med članicami (člen III:2) – 

periodičnih krogov pogajanj, kakršen je bil Urugvajski, torej ni več. Pogajanja o nadaljnji 

liberalizaciji svetovne trgovine so postala stalen, neprekinjen proces; 

3.) upravljati z mehanizmom za reševanje sporov (člen III:3); 

4.) nadzorovati trgovinsko politiko držav članic (člen III:4) in 

5.) sodelovati z IMF in s Svetovno banko (člen III:5). 

Temeljna načela WTO 

66./3 Temeljna načela STO 

Sistem največjih ugodnosti 

Nacionalni tretma 

Prizadevanje za čim svobodnejšo trgovino 

Predvidljivost (načelo zaupanja) 

”Tariffs only” 

Prizadevanje za čim svobodnejšo konkurenco 

Sporazumi v okviru WTO so obsežni in zapleteni, ker pokrivajo zelo širok spekter mednarodnih 

odnosov. Med drugim se ukvarjajo s kmetijstvom, tekstilom, bančništvom, telekomunikacijami, 

javnimi naročili, industrijskimi standardi sanitarnimi predpisi in intelektualno lastnino. Kljub temu 

obstaja omejeno število enostavnih načel, ki prevevajo vse te sporazume. Ta načela so temelj 

svetovnega trgovinskega sistema. 

Osnovna načela WTO so: 

1.) sistem največjih ugodnosti; 

2.) nacionalni tretma; 

3.) prizadevanje za čim svobodnejšo trgovino; 

4.) predvidljivost (načelo zaupanja); 

5.) prizadevanje za čim svobodnejšo konkurenco. 

Žal pa poznajo ta načela ogromno izjem, ki krepko zmanjšujejo učinkovitost sistema. 

Tako so si denimo države v razvoju priborile preferencialni tretma (ni reciprocitete, če bi bila v 

nasprotju z njihovimi osnovnimi interesi in potrebami). 

Sistem največjih ugodnosti (načelo največjih ugodnosti) 

67./3 Sistem največjih ugodnosti: člen I/1 GATT 

“With respect to customs duties and charges of any kind imposed on or in connection with 

importation or exportation or imposed on the international transfer of payments for imports or 

exports, and with respect to the method of levying such duties and charges, and with respect to

all rules and formalities in connection with importation and exportation, and with respect to all 

matters referred to in paragraphs 2 and 4 of Article III,* any advantage, favour, privilege or 

immunity granted by any contracting party to any product originating in or destined for any 

other country shall be accorded immediately and unconditionally to the like product 

originating in or destined for the territories of all other contracting parties.” (označil B.K.) 

Klavzula priznavanja največjih ugodnosti je bila še do nedavnega tipična klavzula v meddržavnih 

bilateralnih pogodbah o gospodarskem sodelovanju. Z njo vsaka pogodbena stranka priznava svoji 

sopogodbenici in predvsem njenim gospodarskim subjektom v določenem delu vzajemnih 

odnosov iste ugodnosti, ki jih je že dala, oziroma jih bo dala v prihodnosti, katerikoli tretji 

državi (in njenim gospodarskim subjektom). 

Praktično to pomeni izenačevanje obravnavanja tujih držav in njihovih gospodarskih subjektov. Gre 

torej za preprečevanje meddržavne gospodarske diskriminacije. 

Za klavzulo veljajo naslednje karakteristike: 

1.) omejena je samo na ugodnosti, ki se odobravajo tujim državam in njihovim subjektom – ne 

izenačuje torej položaja subjektov tuje države sopogodbenice s položajem lastnih subjektov 

države, ki obljublja tak položaj; 

2.) klavzula ne izključuje, da država obljubiteljica prizna še dodatne prednosti, izven tistih, ki so 

že zajete s to klavzulo; 

3.) pod klavzulo največjih ugodnosti spadajo vse pravice, privilegiji in svobode, ki jih lahko podeli 

država kot javnopravna ustanova; ugodnosti, ki jih da država pri izvrševanju svoje ekonomske 

dejavnosti, ne spadajo pod okrilje te klavzule. Tako lahko spada pod klavzulo znižanje carin, ne 

pa primer, ko država A sklene pogodbo o gradnji nove vladne palače z gradbenim podjetjem iz 

države C. Ne glede na to, da je to podjetje dalo ugodnejšo ponudbo kot podjetje iz države B in da 

je državi B s strani države A priznana klavzula največjih ugodnosti, državi C pa ne, država A, ne 

da bi kršila klavzulo napram državi B, lahko sklene pogodbo s podjetjem iz države C; 63 

4.) država koristnica največjih ugodnosti lahko zahteva, da se ji avtomatsko priznajo pravice, ki jih 

je država obljubiteljica priznala neki tretji državi s pogodbo ali s kakim drugim nacionalnim 

predpisom; 

5.) klavzula največjih ugodnosti ne predpostavlja nobenega ‘minimalnega paketa’ – gre 

za‘omleto presenečenja’. Če država, ki obljubi klavzulo največjih ugodnosti, ne bi imela nobenih 

obveznosti proti tretjim državam, bi bila ta klavzula brez vsebine. Take situacije se lahko 

pojavijo samo pri novo nastalih državah (če ni sukcesije). Ta zadnji karakteristični element, ki ga 

imenujemo tudi elastični element, omogoča, da se vsebina in okvir paketa pravic stalno menjata v 

skladu z novimi gospodarskimi razmerami in to brez potrebe, da bi se spreminjala osnovna 

pogodba. 

6.5.1.2 Omejitve klavzule največjih ugodnosti 

Omejitve klavzule največjih ugodnosti so lahko: 

63 Pod predpostavko, da A ni k drugačnemu ravnanju zavezana s kakšnim mednarodnim sporazumom na 

področju javnih naročil.

1.) teritorialne – klavzula lahko velja samo za določene države oz. regije kot tertium 

comparationis. To pomeni, da se država-koristnica pri uveljavljanju pravic iz klavzule lahko 

sklicuje na vse države, razen tiste, ki so izrecno izvzete. Tako je v preteklosti Velika Britanija 

ugodnosti, ki so veljale med deli britanskega imperija, izključevala pri priznavanju ugodnosti 

drugim državam (t. i. kolonialna klavzula); 

2.) ‘federalna klavzula’ – ta se velikokrat pojavi v novejših mednarodnih pogodbah, koristijo pa 

jo lahko države, znotraj katerih veljajo (vsaj delno) različni pravni režimi, v primerih, ko 

ugodnosti iz te klavzule ne želijo razširiti na ves svoj teritorij. Pri tem gre lahko za federativno 

(ZDA, Nemčija), pa tudi centralistično urejene države (npr. Francija). Pogosto zadevajo federalne 

klavzule področja bivših kolonij; 64 

3.) ‘omejitve po spisku’ – taka klavzula določa stvarne omejitve – te pomenijo, da se klavzula 

največjih ugodnosti izključuje pri določenih vrstah blaga (npr. kmetijski proizvodi, industrijski 

stroji, osebni avtomobili ...); 

4.) institucionalne omejitve – te so povezane z ugodnostmi, ki se priznavajo znotraj določenih 

institucij ali regionalnih organizacij. Tako države dobijo različne ugodnosti samo takrat, če 

pristopijo kot članice k določeni mednarodni gospodarski organizaciji. Lahko pa se s posebnimi 

dvostranskimi pogodbami tretjim državam omogoči, da koristijo nekatere ugodnosti, ki sicer 

veljajo za države članice te mednarodne organizacije. 

Izjeme od klavzule največjih ugodnosti 

Izjeme od klavzule največjih ugodnosti so: 

1.) javni red – to je prva od izjem, ki se praviloma upoštevajo pri klavzuli največjih ugodnosti, 

predstavlja pa celoto predpisov s katerimi se zagotavlja spoštovanje osnovnih institucij in načel 

določene pravne ureditve. Država, ki priznava največje ugodnosti, se lahko sklicuje na javni red, 

če določa izjeme, npr. omejitev uvoza ali izvoza; 

2.) pridržek mednarodnega javnega reda – pogosto je vnesen v novejše trgovske pogodbe, gre 

pa za klavzulo, ki določa, da se na podlagi pogodbe ne more pridobiti oz. priznati nobena pravica 

ali dolžnost države pogodbenice, ki bi bila v nasprotju s splošno mednarodno konvencijo, katere 

podpisnica je oz. bo ena od držav pogodbenic; 

3.) priznane vzajemne ugodnosti prebivalcem, ki živijo v obmejnih conah, v okviru 

sporazumov o maloobmejnem prometu – te pogosto ne pridejo v okvir klavzule. Smisel teh 

ugodnosti je sicer v tem, da kompenzirajo negativne učinke meje in pospešujejo razvoj določenih 

obmejnih področij, ki bi, če ne bi bilo meje, v veliko primerih predstavljala ekonomsko celoto in 

so gospodarsko zelo povezana. Te ugodnosti gredo običajno precej dlje kot ugodnosti na podlagi 

klavzule. 

64 Primer federalne klavzule lahko najdemo v prvem odstavku 93. člena Dunajske konvencije ZN o mednarodni 

prodaji blaga, ki določa, da lahko države članice, ki imajo teritorialne enote, na katerih veljajo različne ureditve 

kupne pogodbe, izjavi, ali se sprejem DK nanaša na vse teritorialne enote, ali samo na določene: »(1) If a 

Contracting State has two or more territorial units in which, according to its constitution, different systems of 

law are applicable in relation to the matters dealt with in this Convention, it may, at the time of signature, 

ratification, acceptance, approval or accession, declare that this Convention is to extend to all its territorial 

units or only to one or more of them, and may amend its declaration by submitting another declaration at any 

time.«

4.) prostotrgovinske cone – te se ustanovijo na osnovi mednarodne pogodbe med dvema ali več 

državami, s ciljem pospeševanja medsebojnega trgovanja, v prvi vrsti z odpravo količinskih 

omejitev uvoza in s postopnim znižanjem medsebojnih carin s končnim ciljem njihove popolne 

ukinitve. 

5.) carinske unije – tu je stopnja integracije še višja kot pri prostotrgovinski coni, saj se, poleg 

ukinitve carinskih ovir med članicami, vzpostavijo tudi enotne carine navzven. Ugodnosti znotraj 

con proste trgovine in še posebej znotraj carinskih unij krepko presegajo nivo pogodbenih klavzul 

največjih ugodnosti in ne sodijo v okvir teh klavzul, tretje države pa se nanje tako ne morejo 

sklicevati. 

Sistem največjih ugodnosti znotraj WTO 

Načelo priznavanja največjih ugodnosti je temeljno načelo v sistemu WTO. V skladu z njim članice 

STO ne smejo razlikovati med svojimi zunanjetrgovinskimi partnericami, ki so tudi članice STO. Če 

da država A državi B nekakšno ugodnost (npr. nižjo carinsko stopnjo), mora država A priznati isto 

ugodnost vsem drugim članicam WTO. Ugodnosti se morajo priznati: 

a) brez odlašanja in 

b) brezpogojno. 

Ne morejo se torej pogojiti z vzajemnostjo na strani sopogodbenic. Sistem največjih ugodnosti je torej 

pravni instrument, ki zagotavlja prepoved diskriminacije znotraj WTO. 

V sistemu STO ima in bo imelo to načelo centralno funkcijo, dokler ovire za prosto trgovino ne bodo 

popolnoma odpravljene. Pri ugodnostih ne gre samo za carinske predpise, ampak tudi za predpise o 

notranji trgovini, o dajatvah ipd., ki imajo posredni učinek na uvoženo blago (npr. prometni davek, 

davek na dodano vrednost). 

Glede največjih ugodnosti so določene naslednje izjeme: 

1.) carinske unije in cone proste trgovine – ugodnosti, ki se priznavajo znotraj teh (in so praviloma 

zelo daljnosežne), torej ni treba priznavati tretjim, sicer so-članicam WTO (Slovenija denimo 

Franciji mora priznati, ni pa treba teh istih ugodnosti priznavati ZDA). WTO s to izjemo 

'nagrajuje' ugodnosti in pozitivne spodbude, ki jih take organizacije – carinske unije in cone proste 

trgovine – ustvarijo za celotno svetovno trgovino; 

2.) dvotretjinska večina članic lahko v obliki posebnih dovoljenj (waiver clause, člen XXV/5 

GATT) oprosti drugo državo članico določenih obveznosti – na tej osnovi temelji preferencialni 

tretma za države v razvoju v obliki splošnih carinskih preferenc za te države; 

3.) omejitveni ukrepi, ki jih lahko članice uvedejo glede trgovine z državo, za katero se smatra, da 

se poslužuje nečiste konkurence (npr. ukrepi, ki so naperjeni proti dumpingu). 

S širitvijo članstva v GATT in sedaj v WTO je klavzula največjih ugodnosti v bilateralnih pogodbah 

zelo izgubila na pomenu, saj zahteva WTO medsebojno priznavanje največjih ugodnosti med vsemi 

članicami te organizacije. Bilateralna klavzula pa je še vedno pomembna: 

a) v odnosih med nečlanicami WTO ter

) v odnosu med članicami in nečlanicami. 

Načelo enake (nacionalne) obravnave (nacionalni tretma) 

68./3 Nacionalna obravnava (tretma) Člen III/2 GATT 

“The contracting parties recognize that internal taxes and other internal charges, and laws, 

regulations and requirements affecting the internal sale, offering for sale, purchase, 

transportation, distribution or use of products, and internal quantitative regulations requiring 

the mixture, processing or use of products in specified amounts or proportions, should not be 

applied to imported or domestic products so as to afford protection to domestic production.” 

(označil B. K.) 

69./3 Nacionalna obravnava (tretma) Člen III/1 GATT 

“The products of the territory of any contracting party imported into the territory of any other 

contracting party shall not be subject, directly or indirectly, to internal taxes or other internal 

charges of any kind in excess of those applied, directly or indirectly, to like domestic products. 

Moreover, no contracting party shall otherwise apply internal taxes or other internal charges to 

imported or domestic products in a manner contrary to the principles set forth in paragraph 1.« 

Sistem nacionalnega tretmaja (izenačitve) zagotavlja tujim subjektom enak položaj kot ga imajo 

domači subjekti: tuji in domači (gospodarski) subjekti, pa tudi uvoženi in domači proizvodi, storitve 

in pravice intelektualne lastnine se morajo obravnavati enako. Drugače kot klavzula največjih 

ugodnosti, ki preprečuje diskriminacijo tujih subjektov med seboj, preprečuje nacionalni tretma 

diskriminacijo tujih subjektov v primerjavi z domačimi. 

Najbližje popolni izenačitvi domačih subjektov s tujimi je EU. 

Izenačitev pa je lahko tudi omejena. Tak omejeni sistem se navadno nanaša na: 

1.) podjetniško dejavnost, 

2.) sodelovanje na sejmih, 

3.) možnost pridobitve lastninske in drugih stvarnih pravic na nepremičninah. 

V sistemu WTO je sistem nacionalne obravnave omejen. Obveznost popolne izenačitve velja namreč 

šele v trenutku, ko je tuji proizvod, v skladu z zunanjetrgovinskimi predpisi države uvoznice, že na 

domačem tržišču. To pomeni, da npr. carina, ki se mora plačati pri uvozu, ni v neskladju s tem 

načelom. Enostavno rečeno: nacionalni tretma se prične, ko so za tuj proizvod že plačane uvozne 

dajatve. 

Ne bi pa bilo dopustno, da bi bila denimo stopnja davka na dodano vrednost (value added tax) ali 

prometnega davka (sales tax) pri tujem proizvodu višja kot pri domačem. 

Prizadevanje za čim svobodnejšo trgovino (postopno zniževanje ovir) 

Zniževanje trgovinskih ovir je eden od najznačilnejših ukrepov, ki pospešujejo trgovino. 

Trgovinske ovire lahko delimo na: 

1.) tarifne – carine in podobne dajatve;

2.) netarifne – vse druge omejitve, npr. prepovedi uvoza ali izvoza, količinske omejitve (kvote), 

subvencije, tehnične norme, zdravstveni in higienski predpisi, šikanozni carinski postopki in tudi 

določena politika menjalnih tečajev. 

WTO/GATT dopušča načeloma le carine kot instrument za uravnavanje zunanje trgovine (tariffs 

only). Carinske omejitve se namreč najlaže nadzorujejo in primerjajo. 

Poleg tega se carinske stopnje postopoma sporazumno znižujejo. Tako so se do konca osemdesetih 

let v industrijskih državah carine na industrijske izdelke znižale na približno 6,3 %. Odpiranje trga je 

za neko državo načeloma koristno, vendar mora biti nacionalna ekonomija temu prilagojena. Zato 

WTO dopušča, da njene članice postopoma znižujejo carine. Največ časa se pri tem daje na voljo 

najmanj razvitim državam. 

Odstotek vezanih carinskih stopenj (bound tariff rates) – ne gre za višine carin, temveč za odstotek 

carinskih stopenj, ki so podvržene dogovorom znotraj WTO – po urugvajskem krogu znaša v razvitih 

državah 99 (pred Urugvajskim krogom 78), v državah v razvoju 73 (prej 21) in v tranzicijskih 

ekonomijah 98 (prej 73). 

Netarifne omejitve veljajo v WTO/GATT za sumljive. Ravno zaradi stalnega zniževanja carin pa se 

države vse bolj pogosto poslužujejo netarifnih protekcionističnih ukrepov, da zvišajo konkurenčnost 

domačega blaga proti tujemu. Kljub temu pa GATT ne vsebuje splošne prepovedi netarifnih omejitev, 

temveč le splošno prepoved količinskih omejitev (člen XI GATT). 

Toda tudi pri prepovedi kvot veljajo izjeme, in sicer je dovoljeno: 

1.) omejevanje uvoza za varstvo plačilne bilance; 

2.) omejevanje izvoza za primer pomanjkanja v državi in 

3.) omejitve uvoza ali izvoza za odpravljanje agrarnih in ribiških presežkov. 

Državne subvencije predstavljajo velik problem in so v WTO zelo slabo urejene. Podobno je pri 

antidumpinških ukrepih. 

Predvidljivost (načelo zaupanja) 

Včasih je trdna zaveza, da se ne bo postavila nova trgovinska ovira, ravno toliko vredna kot 

znižanje obstoječe. Gre za to, da gospodarski subjekt, ki misli na trgu neke države ponujati 

svoje blago, storitve ali pravice intelektualne lastnine, ve »pri čem je«. Predvidljivost in stabilnost 

trgovinskih ovir v neki državi (ki tako ali tako v vseh državah obstajajo) zmanjša poslovno tveganje in 

spodbuja naložbe, oziroma prodajo v to državo. 

WTO poskuša preko načela predvidljivosti narediti ‘poslovno okolje’ stabilno in predvidljivo. Ko se 

države članice odločijo, da bodo odprle trge, na primer z znižanjem carinskih stopenj, se tudi zavežejo, 

da teh ne bodo naknadno enostransko zviševale. 65 Glede uvoza blaga se tako sporazumevajo za 

maksimalne carinske stopnje. Države članice lahko dejansko zaračunavajo: 

a) nižje carine od maksimalno dovoljenih (relativno pogosto v državah v razvoju) ali 

b) so dejanske carine enake maksimalno dovoljenim (praviloma v razvitih državah). 

Poleg vezanih carinskih stopenj pozna WTO tudi druge oblike zagotavljanja predvidljivosti in 

stabilnosti trgovinskih ovir. Eden od njih je zahteva po transparentnosti. Tako več sporazumov v 

65 Lahko se sicer na nekem sektorju zvišajo, vendar v dogovoru s trgovinskimi partnericami dotične države, ki 

lahko v zameno zahtevajo kompenzacijo na kakšnem drugem sektorju.

okviru WTO določa, da države članice podatke o svoji zunanjetrgovinskih politiki in praksi razkrijejo 

javnosti ali da jih posredujejo WTO. 

Prizadevanje za čim svobodnejšo konkurenco 

WTO se lahko označi kot sistem pravil, ki imajo za cilj odprto, ‘fair’ in nemoteno konkurenco. Tudi 

pravila o MFN, oziroma o nacionalnem tretmaju so zapisana zato, da zagotavljajo gospodarskim 

subjektom enake pogoje za trgovino. Isto velja za pravila glede dumpinga in subvencij. 

Struktura in organi STO 

Glej diapozitiv 70./3! 

Ministrska konferenca (Ministerial Conference) je najvišji organ WTO, ki je nekako zamenjal The 

Contracting Parties iz GATT 1947. Sestavljajo ga ministri-zastopniki vseh držav članic. Sestaja se 

enkrat na dve leti. 

Konferenca je pristojna, da: 

1.) na predlog države članice sprejme katerokoli odločitev s področij, ki jih urejajo multilateralni 

sporazumi (čl. IX, X, XII), 

2.) daje razlago WTO sporazuma in multilateralnih sporazumov (čl. IX:2), 

3.) odloča o oprostitvi neke države članice obveznosti, ki jih nalagajo sporazumi (čl. IX:3), 

4.) odloča o spremembah WTO sporazuma in multilateralnih sporazumov (čl. X:1). 

V intervalih med posameznimi zasedanji izvršuje naloge Ministrske konference Generalni svet 

(General Council). Ta organ sestavljajo visoki uradniki iz držav članic, sestaja pa se po potrebi, 

praviloma enkrat mesečno. 

Poleg nalog, ki jih opravlja kot ‘namestnik’ Ministrske konference, ima Generalni svet tudi svoje 

lastne pristojnosti. Poglavitni sta: 

a) reševanje sporov in 

b) nadzor nad zunanjetrgovinsko politiko članic. 

WTO sicer predvideva enoten postopek za reševanje sporov. Ustanovi se panelna skupina. Če stranka 

najavi pritožbo, gre takoj na 2. stopnjo, sicer se na 1. stopnji sprejema poročilo – posebna skupina 

avtonomno odloča. Sankcije so v uvedbi kazenskih carin. Največ sporov je med ekonomsko 

najmočnejšimi državami (EU, ZDA, Japonska). 

Ministrska konferenca ustanavlja tudi posebne komiteje za določena področja, pod okriljem 

Generalnega sveta pa delujejo tudi trije specializirani sveti, in sicer za: 

1.) trgovino z blagom, 

2.) trgovino s storitvami, 

3) trgovinske vidike intelektualne lastnine.

Naloga svetov je, da imajo pregled nad delovanjem ‘njihovih’ sporazumov (tj. GATT, GATS in 

TRIPS) ter da svetujejo Ministrski konferenci in Generalnemu svetu pri sprejemanju odločitev na teh 

področjih. 

Vse te organe WTO ‘podpira’ sekretariat, ki šteje dobrih 400 uradnikov, na čelu z generalnim 

direktorjem. Člane imenuje generalni direktor, ki tudi določa njihove naloge. Generalni direktor in 

uslužbenci sekretariata niso predstavniki svojih nacionalnih držav, ampak so mednarodni uslužbenci. 

Kot taki tudi niso podrejeni svojim vladam, ampak le generalnemu direktorju. 

Člen IX:1 WTO-sporazuma izrecno določa, da se bo v WTO nadaljevala praksa soglasnega 

odločanja, ki se je ustalila v okviru GATT 1947. Soglasnost je podana, če nobena članica formalno ne 

nasprotuje odločitvi. Tudi v primeru, ko se članica vzdrži ali je odsotna, se šteje, da je bila odločitev 

sprejeta soglasno. Soglasnost je predpisana le za nekaj najpomembnejših odločitev. 

Večina odločitev pa se v primerih, ko ni konsenza, sprejema z glasovanjem. Pri tem ima vsaka članica 

razen EU en glas. EU pa ima toliko glasov, kolikor ima držav članic, ki so istočasno članice WTO. 

EU lahko glasuje kot celota, lahko pa glasujejo njene članice individualno. To je odvisno od tega, ali 

je sprejemanje odločitev glede konkretnega vprašanja v pristojnosti Unije ali v pristojnosti držav 

članic. 66 Če glasuje EU kot celota, potem države članice seveda nimajo pravice glasovati 

individualno. 

Odloča se z navadno večino glasov. Ta način sprejemanja odločitev seveda ni po volji ekonomsko 

močnim državam, saj jih države v razvoju vedno lahko preglasujejo. Za spremembe WTO sporazuma 

in multilateralnih sporazumov veljajo posebni predpisi. Te določbe predpisujejo zelo kompliciran 

postopek, tako da v primerjavi s postopkom za spremembe GATT – ta se že več kot 30 let ne 

uporablja, ker je preveč zapleten –, ni videti nobene izboljšave. 

Uporaba predpisov WTO v pravu ES 

Formalni pristop ES k sporazumom v okviru WTO pomeni, da so ti sporazumi na podlagi sedmega 

odstavka člena 300 PES postali zavezujoči tako za organe ES, kot tudi za vse države članice. 

… 


7. Sporazumi, sklenjeni v skladu s pogoji iz tega člena, so za institucije Skupnosti in 

države članice zavezujoči.« 

To pomeni, da lahko Sodišče ES ugotavlja skladnost aktov, ki jih izdajajo organi Skupnosti, s 

sporazumi WTO. 

Drugo vprašanje pa je vprašanje neposredne uporabnosti sporazumov WTO, ki je že dolgo časa 

sporno. Sodišče ES neposredno uporabnost načeloma odklanja (zadeva 21-24/72, International Fruit 

Company). Kljub temu pa je izjemoma možno sklicevanje na posamezne določbe GATT preko 

sekundarne zakonodaje, ko se sekundarni predpisi izrecno sklicujejo na določbe GATT. 

Odnosi s članicami EFTE (Evropski gospodarski prostor) 

17./3 Odnosi z drugimi evropskimi državami - EGP 

EFTA – CH (N, ISL,LIE) 

Ekonomske svoboščine iz PES 

66 Natančna razmejitev pristojnosti je določena v Rimski pogodbi, v skladu z interpretacijo le-te s strani 

Luksemburškega sodišca v mnenju 1/94 z dne 15 novembra 1994.

Švica 

–Daljnosežna liberalizacija na podlagi posebnih sporazumov 

Leta 1992 sta EFTA in ES podpisali Sporazum o ustanovitvi Evropskega gospodarskega Prostora – 

EGS (Agreement on the European Economic Area, O.J. L 1, 03.01.1994 str. 3). Sporazum predvideva 

ustanovitev velikega evropskega območja proste trgovine. S 'prestopom' Avstrije, Finske in Švedske v 

ES, se je praktični pomen EGS precej zmanjšal, vendar pa sporazum o njegovi ustanovitvi predstavlja 

model za asociacijo visoko razvitih industrijskih držav z ES. Sporazum se močno naslanja na PES in 

predvideva enaka splošna načela (predvsem proste pretoke produkcijskih faktorjev iz PES). Sporazum 

o EEA pa za razliko od PES: 

1.) ne predvideva skupnih carin navzven in 

2.) tudi ne skupne gospodarske in kmetijske politike. 

Tako ne bo prišlo do popolne ukinitve meja med EFTA in ES. 

Odnosi z državami naslednicami bivše Jugoslavije 

93./1 Naslednice bivše SFRJ 

Zahodni Balkan (Bivša SFRJ – SLO + ALB) 

Stabilizacijski in asociacijski proces 

Stabilizacijski in asociacijski sporazumi (SAS) 

Cilji: 

–Zagotavljanje stabilnosti 

–Pomoč pri reformah 

– Članstvo v EU 

ES obravnava države naslednice bivše Jugoslavije (Bosno in Hercegovino, Hrvaško, Makedonijo, 

Srbijo in Črno goro) skupaj z Albanijo (tj. države t. i. Zahodnega Balkana) v okviru t. i. 

stabilizacijskega in asociacijskega procesa. 

10./3 Stabilizacijski in asociacijski sporazumi (SAS) 

Nov tip pridružitvenih sporazumov 

Politični pogoji 

Doslej HR in MK 

Politični cilji 

Gospodarski cilji 

Cilj te politike je: 

1.) da zagotavlja stabilnost v regiji, 

2.) s tem da pomaga pri reformah in 

3.) da te države preko tako imenovanih stabilizacijskih in asociacijskih sporazumov (Stabilisation 

and Association Agreements) pripelje do končnega cilja, ki je članstvo v EU.

V veljavi sta asociacijska in stabilizacijska sporazuma (SAS) s Hrvaško in Makedonijo (podpisana sta 

bila leta 2001, podobna pa sta predpristopnim pridružitvenim sporazumom), podpisan pa je tudi 

sporazum s Črno Goro (glede veljave ne vem – op. p.). 

11./3 Gospodarski cilji SAS 

pospeševanje ekonomskih in trgovinskih odnosov s ciljem vzpostavitve CPT 

ureditev pretoka delavcev, vzpostavitev svobode ustanavljanja sedeža, prostega pretoka storitev, 

tekočih plačil in kapitala 

popolna liberalizacija cestnega tranzita in razvoj s tem povezane infrastrukture. 

Gospodarski cilji SAS s Hrvaško in Makedonijo so denimo predvsem: 

1.) pospeševanje ekonomskih in trgovinskih odnosov, s ciljem vzpostavitve prostotrgovinskega 

območja glede blaga in storitev po preteku prehodnega obdobja; 

2.) ureditev problematike pretoka delavcev, vzpostavitev svobode ustanavljanja sedeža, prostega 

pretoka storitev tekočih plačil in kapitala ter 

3.) popolna liberalizacija cestnega tranzita čez Hrvaško oz. Makedonijo in celotno Skupnost, kot 

tudi razvoj s tem povezane infrastrukture. 

12./3 SAS 

Po vsebini in ciljih podobni pridružitvenim sporazumom 

Več upoštevanja specifičnih okoliščin 

Prehodna obdobja 

–HR (6 let) 

–MK (10 let) 

Asimetričen proces ukinitve carin 

13./3 SAS – poseben režim 

Kmetijski proizvodi 

Ribiški proizvodi 

Glede tekstila posebna sporazuma 

14./3 Drugi sporazumi 

Trgovina s tekstilom 

–BiH, HR, MK 

Transport 

–MK 

Vina in alkoholne pijače 

–HR, MK 

15./3Odnosi z naslednicami SZ 

Sporazumi o partnerstvu in sodelovanju 

Drug nivo kot pri SAS

Podobna vsebina kot sporazumi z vzhodnoazijskimi državami 

16./3 Vsebina 

Načelo največjih ugodnosti 

Zagotavljanje prostega tranzita blaga 

Oprostitev carin pri začasnem uvozu 

Prepoved kvot 

Zaračunavanje tržnih cen 

Liberalizacija U/I 

Uredba 2007/2000 

94./1 Uredba 2007/2000 

Začasna, do 2006 oziroma sklenitve SAS 

Glede HR in MK SAS razen če je uredba ugodnejša 

Enostranske trgovinske koncesije 

Brezcarinski izvoz v ES (ukinitev DzEU in UzEU) 

Carine za uvoz iz ES 

Številka 2000 predstavlja letnico. 

Ta uredba je začasnega značaja (do 2005/06 (?) oz. do sklenitve SAS). Po sklenitvi stabilizacijskih in 

asociacijskih sporazumov s Hrvaško in Makedonijo, se torej sedaj načeloma nanaša le na Albanijo, 

Bosno in Hercegovino, Srbijo in Črno goro (glede te zadnje ni gotovo – op. p.). Glede Hrvaške in 

Makedonije pa se uredba uporablja le v primeru, da je glede uvoza v ES za ti dve državi ugodnejša kot 

določbe SAS. 

Enostranske preference 

Uredba 2007/2000 daje državam koristnicam enostranske trgovinske koncesije, v okviru katerih: 

1.) imajo pravico do brezcarinskega izvoza blaga na področje ES; 

2.) oproščene so količinskih omejitev; 

3.) ukinjene so vse dajatve z enakovrednim učinkom, kot ga imajo carine, ter ukrepi z učinkom, 

enakovrednim količinskim omejitvam (člen 1). 

7./3 Izjeme – ohranitev kvot 

Kmetijski izdelki 

Ribiški izdelki 

tekstil 

8./3 Pogoji 

spoštovanje uredbe 2454/93 (pravila o izvoru blaga) 

Zamrznitev carin in DzEU, kvot in UzEU glede uvoza blaga iz ES 

sodelovanje nacionalnih organov z organi ES pri preprečevanju zlorab 

Gospodarske reforme 

Ustanavljanje prostotrgovinskih con

Za uživanje ugodnosti morajo države koristnice, na katere se uredba nanaša, izpolnjevati splošne 

pogoje, ki so opredeljeni v prvem odstavku člena 2 uredbe: 

1.) spoštovanje Uredbe 2454/93 (O.J. L 111) glede pravil o izvoru blaga; 

2.) zamrznitev carin in dajatev s podobnim učinkom, kot ga imajo carine, kakor tudi količinskih 

omejitev ter ukrepov z enakovrednim učinkom, kot ga imajo količinske omejitve glede uvoza 

blaga iz ES; 

3.) sodelovanje nacionalnih organov držav koristnic z organi Skupnosti pri preprečevanju zlorab in 

4.) pripravljenost izvesti učinkovite gospodarske reforme in se vključevati v oblike regionalnega 

sodelovanja z drugimi državami, ki so vključene v stabilizacijski in asociacijski proces, ki ga vodi 

EU. 

9./3 Sankcije 

Odvisno od kršene obveznosti 

Suspenz koncesij 

Odločitev sprejme Svet ali Komisija 

Pravo nacionalnih držav in njegov ekstrateritorialni učinek (str. 20–23/90) 

95./1 Pravo nacionalnih držav 

Javno pravo 

–Pipeline embargo’s 

Statusno pravo 

Civilno in trgovinsko pravo 

MZP 

–Forum shopping (Taca v. RR) 

–Vzporedni postopki (Laker) 

Mednarodni promet blaga in storitev je še vedno pod močnim vplivom nacionalnih pravnih 

redov. V nacionalnem gospodarstvu se vse odvija znotraj enega pravnega reda, medtem ko sta pri 

mednarodnih pogodbah vedno ‘udeležena’ najmanj dva pravna reda. Problem kolizij se še poveča, 

kadar države pri določanju meja učinkovanja svojega pravnega reda ne navezujejo samo na svoje 

ozemlje, ampak tudi na nacionalno pripadnost fizičnih in/ali pravnih oseb. Tako lahko na primer 

država A ‘raztegne’ domet svojega pravnega reda na transakcijo, ki se izvrši na teritorijih držav B in C 

na podlagi dejstva, da je pri njej udeležen Y, ki je njen državljan (npr. pri prodaji orožja). 

Na splošno lahko nacionalne predpise, ki se nanašajo na mednarodno trgovino, delimo na: 

1.) javnopravne – pri teh gre predvsem za zunanjetrgovinsko in monetarno zakonodajo; 

2.) zasebnopravne nacionalne predpise. 

Zunanjetrgovinske zakonodaje se odločajo med dvema temeljnima sistemoma:

a) sistem načelne prepovedi uvoza/izvoza (npr. ZDA) 

b) sistem načelne svobode zunanje trgovine (npr. Nemčija). 

Predvsem za zakonodajo bivše SFRJ in tudi drugih komunističnih držav je bil značilen oster nadzor 

ekonomskega poslovanja s tujino, ki je šel celo tako daleč, da je predpisoval pogoje, pod katerimi so 

se gospodarski subjekti teh držav sploh lahko ukvarjali z zunanjetrgovinskim poslovanjem. Država je 

torej imela popoln monopol nad zunanjo trgovino. 

Za javnopravne predpise praviloma velja teritorialno načelo. Ti predpisi veljajo in se izvršujejo le na 

teritoriju države, ki jih je uvedla. Tuja sodišča jih načeloma ne upoštevajo. Uporaba javnopravnih 

norm neke druge države bi sodišče ‘degradirala’ na nivo upravnega organa dotične države. Drugače je 

le, če so se k temu zavezale z mednarodno pogodbo. Tako določa na primer člen VIII/2 tč. b 

sporazuma iz Bretton Woodsa, da morajo države članice IMF upoštevati devizne predpise drugih 

držav članic. 

Kljub temu si včasih države prizadevajo, da bi celo omejevale uvoz/izvoz blaga med dvema drugima 

državama. Tako so ZDA, ki so nasprotovale izgradnji plinovoda za napeljavo sovjetskega plina v 

Zahodno Evropo, uvedle t. i. pipeline embargos. To so bile prepovedi izvoza opreme, ki je bila 

izdelana na osnovi ameriške tehnologije in ki se je uporabljala za pretok nafte ali zemeljskega plina. 

Prepoved je veljala za: 

a) ameriške fizične in pravne osebe s prebivališčem ali sedežem v ZDA, pa tudi 

b) za ameriške državljane in pravne osebe, ki so kontrolirali pravne osebe ne glede na državo 

sedeža oz. mesto poslovanja teh kontroliranih pravnih oseb (torej tudi denimo družbe hčere 

ameriških družb v EU). 

Zagrožene so bile zelo visoke kazni. 

V zvezi z ameriškim embargom je bilo več postopkov v različnih državah, od katerih je najbolj znana 

zadeva Sensor: 

1.) nizozemska hčerinska družba neke ameriške družbe je prodala opremo za plinovode 

francoskemu kupcu; 

2.) šlo je za opremo, ki je bila na Nizozemsko izvožena iz ZDA in za katero je veljal ameriški 

embargo; 

3.) nizozemski prodajalec si zaradi visoke kazni ni upal izpolniti pogodbe; 

4.) kupec ga je tožil pred nizozemskim sodiščem, prodajalec pa se je skliceval na višjo silo, v 

obliki pravne nemožnosti spolnitve; 

5.) sodnik je odločil, da ameriška prepoved ne more predstavljati višje sile v smislu pravne 

nemožnosti spolnitve. Ravnanje ZDA je bilo namreč v nasprotju z mednarodnim pravom, kajti 

ZDA ne morejo prepovedati izvoza iz Nizozemske v Francijo. 

Prepoved (nadaljnjega) izvoza tujemu podjetju zato, ker ga obvladuje domači kapital, je bila torej 

nedopustna. Zagrožena kazen kot taka pa bi se po mnenju sodišča lahko smatrala za višjo silo v obliki 

dejanske ovire (dejanska višja sila), zato nizozemskemu podjetju pogodbe ni bilo treba izpolniti.

Drugačna je situacija na področju civilnega in trgovinskega prava – ne velja samo na teritoriju 

določene države, ampak lahko stranke kadarkoli določijo materialno pravo; ne pa procesnega prava – 

sodišča vedno uporabljajo svoje procesno pravo in svoje mednarodno zasebno pravo (MZP). 

MZP je nacionalno pravo, tj. se razlikuje od države do države. Zato pride do problema t. i. forum 

shoppinga, še posebej problematična pa so ameriška pravila MZP (doing bussines in) – primer Taca v 

RollsRoyce (RR): 

1.) letalo strmoglavilo v srednji Ameriki – vzrok za nesrečo je bila okvara na motorju, njegov 

proizvajalec pa je RR; 

2.) tožniki sprožijo v New Yorku (razlog je v punitive damages – glej spodaj) postopek proti RR 

za odškodnino, podlaga za pristojnost pa je bila to, da je RR v New Yorku ekonomsko prisoten (v 

NY je imel trgovino z avtomobili). 

Tako so pristojnost izpeljali tudi v primeru Kaprun – ker je bila električna napeljava Siemensova, se 

lahko toži povsod, kjer je ekonomsko prisoten Siemens. 

MZP že samo po sebi izhaja iz prepričanja, da sodišče v državi A lahko za neko pravno razmerje ne 

uporabi prava države A, ampak pravo države B. Kdaj se bo uporabilo domače in kdaj tuje pravo, 

določajo kolizijski predpisi foruma v državi A. Ti kolizijski predpisi hočejo včasih domet svojih 

nacionalnih norm preveč ‘grabežljivo’ raztegniti tudi na pravna razmerja, ki so ‘locirana’ v neki drugi 

državi (t. i. ekstrateritorialno delovanje nacionalnega prava). To se neredko dogaja na področju 

konkurenčnega prava. Država, kjer se čuti posledica konkurenčnega boja, ki se odvija v neki drugi 

državi, hoče s svojimi materialnimi predpisi in/ali sodno pristojnostjo posegati v ta konkurenčni boj. 

Vendar države pri določanju kolizijskih pravil niso neomejene. Pravilo običajnega prava je, 

da se lahko predpiše pristojnost lastnega sodišča in/ali uporaba lastnega prava le, če obstaja 

dovolj močna povezava z lastnim pravnim redom. Na področju kolizijskega gospodarskega prava 

pridejo v poštev predvsem naslednje navezne okoliščine: 

1.) kraj sklenitve pravnega posla, 

2.) kraj izpolnitve, 

3.) kraj, kjer so nastopile posledice (npr. kraj kršitve pogodbe), 

4.) državljanstvo ali prebivališče fizičnih oseb, sedež pravnih oseb in zastava, pod katero ladja 

plove. 

Medtem ko je uporaba teritorialnega načela praviloma praktično vedno dopustna, pa veljajo pri 

personalnem načelu določene omejitve. Tako denimo ni dopustno, da država ureja ravnanje 

gospodarske družbe v drugi državi na podlagi dejstva, da imajo v družbi večino kapitala domači 

subjekti te države. Lastnina kapitala je samo izjemoma dovoljena navezna okoliščina, na primer: 

1.) znotraj koncerna ali 

2.) v primeru vojne. 67 

Pri zasebnopravnih normah lahko pride tudi do tega, da se države iz pravno-političnih razlogov 

odrečejo uporabi svojih notranjih norm v primerih, ko gre za mednarodna pravna razmerja. Tako ima 

nizozemski civilni zakonik (Burgerlijk Wetboek - BW) iz leta 1992 oddelek o splošnih pogojih 

poslovanja. Ta oddelek vsebuje med drugim seznam prepovedanih pogodbenih določb, ki neprimerno 

otežujejo položaj ene od strank (npr. odpoved pravici zahtevati razvezo). Če imata obe stranki sedež 

67 Barcelona Traction Light and Power Company Ltd. (Belgium v. Spain), ICJ Reports 1970, str. 3.

na Nizozemskem, je ta oddelek kogentno pravo, četudi gre za gospodarsko pogodbo. Če pa ima ena od 

strank sedež v neki drugi državi pa se ta oddelek ne uporablja celo v primeru, da sta stranki sami 

izbrali nizozemsko pravo (čl. 6:247 BW). 

Effects-doctrine (Wirkungsprinzip) 

Tudi uporaba teritorialnega načela lahko pripelje do težav v primerih, ko ima nek dogodek, ki se je 

zgodil v eni državi, posledice v drugi državi. V mednarodnem pravu je na osnovi sodbe mednarodnega 

sodišča v Haagu v zadevi Lotus 68 iz leta 1927 dopustno, da država posledice raztegne svojo 

jurisdikcijo na dogodek v drugi državi, ki je to posledico povzročil (effectsdoctrine, 

Wirkungsprinzip). 

Uporaba tega načela povzroča pravno negotovost, saj se ne ve vnaprej, katero sodišče se bo smatralo 

za pristojno in katero pravo bo uporabilo. Effectsdoctrine je velikega pomena predvsem v 

konkurenčnem pravu nekaterih držav, v prvi vrsti ZDA. Tam se je uveljavilo v času po drugi svetovni 

vojni. 69 

Pri vprašanju, ali ima nek predpis ekstrateritorialen učinek, gre za vprašanje njegove razlage. Kot 

izhodišče velja stališče, da je namen ameriške zakonodaje, da regulira tisto, kar se dogaja znotraj 

ZDA. Ekstrateritorialno veljavo pa ima le takrat, ko je bila taka volja zakonodajalca. Ta se v skladu z 

odločbo v zadevi Foley 70 iz leta 1949 (t. i. Foley-doktrina) ugotavlja tako, da: 

a) se primarno upošteva tekst dotičnega predpisa in 

b) subsidiarno razne druge interpretacijske metode. 

Sodba v zadevi Aramco 71 iz leta 1991 postavlja strožji kriterij, in sicer da mora biti volja 

zakonodajalca jasno izražena. Vendar sodba v zadevi Sale 72 iz leta 1993 zopet dopušča vse možne 

dokaze za določitev volje zakonodajalca. 

Močne ekstrateritorialne tendence v ameriškem konkurenčnem pravu so v kombinaciji s posebnostmi 

ameriškega prava povzročile tudi jurisdikcijske konflikte med ZDA in več evropskimi državami. Tako 

ameriško pravo denimo: 

a) predvideva ‘punitive damages’, ki zvišajo odškodnino na večkratni znesek –odškodnina v 

našem pravu ne more biti višja od škode, v ameriškem pravu pa je lahko, če obstaja naklep; poleg 

tega poznajo poseben dogovor z odvetnikom, tj. no cure, no pay – če izgubiš, plačaš le nek 

odstotek, denimo 40 odstotkov, če zmagaš, pa nič – in 

b) pozna posebna pravila glede vpogleda oškodovanca v dokazno gradivo nasprotne stranke; 

poleg tega predvideva to pravo obširne obveznosti predložitve dokaznega gradiva, tudi če se 

nahaja v neki drugi državi. 

68 Lotus, (France v. Turkey), PCIJ Series A, No. 10, 19. Šlo je za vprašanje, ali je turško sodišče pristojno za 

kazenski pregon francoskega oficirja na francoski ladji, ki je (domnevno) po njegovi krivdi na odprtem morju 

trčila v v turško ladjo. V nesreči je izgubilo življenje več članov posadke turške ladje, ki so bili turški državljani. 

69 United States v. Aluminum Co. of America (‘Alcoa’), 148 F.2d 416, 443 (2d Cir. 1945); United States v. 

Imperial Chemical Industries, Ltd. (I.C.I.), 105 F. Supp. (S.D.N.Y. 1952) I. 

70 Foley Bros. Inc. v. Filardo, 336 U.S. 281, 285, 69 S. Ct. 575, 578, 93 L. Ed. 680 (1949). 

71 EEOC v. Arabian American Oil Co., 499 U.S. 244, 111 S. Ct. 1227, 113 L.Ed.2d 274 (1991): »affirmative 

intention of Congress, clearly expressed.« 

72 Sale v. Haitian Centers Council Inc., 113 S. Ct. 2549 (1993).

Te okoliščine, torej možnost biti podvržen jurisdikciji ameriškega sodišča, v zvezi z neugodnimi 

procesnimi pravili in v kombinaciji z možnostjo astronomskih odškodnin, so povzročile reakcijo 

evropskih držav v obliki t. i. blocking statutes. Ta zakonodaja predvideva: 

a) prepoved izročitve dokaznega materiala ameriškim sodiščem in 

b) možnost tožbe proti oškodovancu na restitucijo že izplačanih neprimerno visokih 

odškodnin, ki so jih prisodila ameriška sodišča. 

Zgodi pa se tudi, da evropska sodišča zavrnejo priznanje izvršitve ameriške sodne odločbe, s katero je 

prisojena večkratna odškodnina, na osnovi javnega reda. To je storil npr. nemški BGH leta 1992. 73 

Do zanimivega spleta nasprotujočih si sodnih odločb je prišlo v t. i. Laker-cases (to je sicer primer 

vzporednih postopkov, ki so eden od problemov, poleg forum shoppinga). Nizkocenovna britanska 

letalska družba Laker Airways – vozila je med Londonom in New Yorkom – je v 70. letih v ZDA 

tožila med drugim nekaj velikih evropskih letalskih družb (Sabeno, British Airways) zaradi dejanj 

nelojalne konkurence, storjenih v Evropi, ki naj bi bila v nasprotju z ameriškim konkurenčnim 

pravom. 74 Pristojnost ameriških sodišč naj bi izhajala iz dejstva, da se prevozi opravljajo med Evropo 

in ZDA. 

Velika Britanija je tedaj že poznala blocking statute, ki je prepovedoval izročitev dokaznega materiala 

ameriškim sodiščem. Britanska vlada je na osnovi tega zakona prepovedala predložitev določenih 

dokazov. 

British Airways pa je sprožil tudi postopek pred angleškim sodiščem proti Lakerju, v katerem je 

zahteval, da Laker preneha postopek v ZDA, ker da s tem zlorablja svoje pravice. Sodišče je dejansko 

izdalo to prepoved. 

Laker pa je pred ameriškim sodiščem izposloval prepoved nasprotnim strankam v ameriškem 

postopku, da v Veliki Britaniji sprožajo postopke, ki so naperjeni proti ameriškemu postopku. 

Drugostopenjsko sodišče v Veliki Britaniji je zatem sodbo na prvi stopnji glede zlorabe pravic 

razveljavilo. 75 

Spor pa je bil na koncu rešen s poravnavo. 

73 BGHZ 118, 312; Herdegen, str. 105-106. Šlo je za odškodnino za homoseksualna dejanja proti mladoletniku, 

za katera so bile prisojene punitive damages v višini 400.000 USD. 

74 Laker Airways v. Sabena, 731 F.2d 909 (D. Cir. 1984). 

75 House of Lords, British Airways Board v. Laker Airways Ltd., [1985] A.C. 58.

Primerjalno in mednarodno gospodarsko pravo ... - Pravna fakulteta

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?