Vloga industrijskih con pri privabljanju tujih neposrednih investicij

VLOGA INDUSTRIJSKIH CON PRI PRIVABLJANJU
NEPOSREDNIH TUJIH INVESTICIJ V KONKURENČNIH
DRŽAVAH
Avtorji:
Mag. Klemen Koman
Dr. Matija Rojec
Mag. Damjan Kavaš
Ljubljana, november 2012

Vsebina
Uvod .........................................................................................................................................................1
1. Pregled stanja NTI v izbranih državah .................................................................................................2
2. Opis ključnih lokacijskih faktorjev za privabljanje NTI s poudarkom na razpoložljivosti komunalno
opremljenih zemljišč ...........................................................................................................................5
3. Opis politike spodbujanja NTI v izbranih državah (spodbude) ............................................................8
4. Opis politike (pristopov) na področju industrijskih con v izbranih državah (strategija, financiranje,
upravljanje) ...................................................................................................................................... 16
5. Opis dobrih praks industrijskih con v izbranih državah .................................................................... 23
5.1. Madžarska ............................................................................................................................. 25
5.1.1. Zalaegerszeg – Severna industrijska cona ..................................................................... 25
5.1.2. Szombathely – Industrijski in inovacijski park Claudius ................................................ 31
5.2. Slovaška ................................................................................................................................. 34
5.2.1. Nitra – Industrijski park Nitra Sever .............................................................................. 34
5.3. Avstrija ................................................................................................................................... 37
5.3.1. Voelkermarkt (Velikovec) – Industrijski park Voelkermarkt.......................................... 41
5.3.2. St. Veit an der Glan ........................................................................................................ 45
5.4. Italija ...................................................................................................................................... 47
5.4.1. Trst – Zona Industriale di Trieste ................................................................................... 48
5.5. Hrvaška .................................................................................................................................. 53
5.5.1. Varaždin – Prosta cona Varaždin ................................................................................... 53
6. Zaključek in sklepne ugotovitve ....................................................................................................... 57
Literatura ............................................................................................................................................... 59
Viri ....................................................................................................................................................... 60

Uvod
Izhodišče:
Ponudba komunalno opremljenih zemljišč (industrijskih con) predstavlja enega od lokacijskih
faktorjev privabljanja NTI. V Sloveniji imamo veliko zapuščino industrijskih zemljišč. V zadnjih letih
smo s pomočjo javnih (EU) sredstev izgradili številne industrijske cone, ki pa v veliki meri samevajo.
Zato bomo v okviru študije pregledali, kakšno politiko industrijskih con imajo v nam konkurenčnih
državah (Italija, Hrvaška, Avstrija, Madžarska, Slovaška). Pregled politik z analizo izbrane cone (dobre
prakse) v posamezni državi bo prispeval k pripravi ustrezne politike v Sloveniji.
Opis dela:
- Pregled stanja NTI v izbranih državah.
- Opis ključnih lokacijskih faktorjev za privabljanje NTI s poudarkom na razpoložljivosti
komunalno opremljenih zemljišč.
- Opis politike spodbujanja NTI v izbranih državah (spodbude).
- Opis politike (pristopov) na področju industrijskih con v izbranih državah (strategija,
financiranje, upravljanje).
- Opis dobrih praks v konkurenčnih državah (poudarek na obmejnih področjih: Furlanija-
Julijska krajina, Južna Avstrija, Zahodna Madžarska, Severna Hrvaška). Opis vsebuje:
o lokacija industrijske cone,
o zgodovina industrijske cone,
o opremljenost,
o vsebina (vrsta dejavnosti),
o zasedenost,
o način upravljanja,
o najpomembnejša podjetja,
o cena m 2 ,
o način financiranja,
o sodelovanje z javnimi oblastmi na lokalni/regionalni/nacionalni ravni.
- Povzetek glavnih ugotovitev študije.
Metode dela:
- Analiza razpoložljive literature.
- Intervjuji in ogled izbranih industrijskih con.
1

1. Pregled stanja NTI v izbranih državah
Pregled stanja in trendov vhodnih NTI v Sloveniji in izbranih državah v razdobju 2005-2011
analiziramo na osnovi gibanj tokov in stanj teh NTI, njihovega pomena za gospodarstva teh držav, kot
se izraža z deležih tokov v bruto investicijah v osnovna sredstva in stanj v bruto domačem proizvodu
ter v razmerju med vrednostjo prilivov v obliki novih (greenfield) NTI in prevzemov. Vir podatkov je
UNCTAD, World Investment Report 2012, Annex Tables (http://unctad.org/en/pages/DIAE/
World%20Investment%20Report/Annex-Tables.aspx). V razdobju 2005-2011 so bila v prilivih NTI v
izbranih državah velika nihanja, s padcem v kriznih letih in ponovnim povečanjem v letu 2011 v
polovici držav, med njimi tudi v Sloveniji. Temu primerno se je gibalo tudi stanje vhodnih NTI, ki se je
najprej zelo hitro povečevalo, potem znižalo, da bi se v letu 2011 spet povečalo. Kljub temu stanje
vhodnih NTI v večini izbranih držav še ni doseglo predkriznih ravni. Slovenija se v teh gibanjih kar
dobro odreže in je med državami, ki so v letu 2011 glede na leto 2005 najbolj povečale prilive in
stanje vhodnih NTI. Povečal se je tudi relativni pomen NTI za slovensko gospodarstvo – merjeno z
deležem prilivov v bruto investicijah v osnovna sredstva in deležem stanja vhodnih NTI v BDP – in to
bolj kot v večini drugih izbranih držav. To pa nas ne sme zavesti, saj Slovenija ostaja takoj za Italijo
država z najnižjim deležem stanja vhodnih NTI v BDP. Velika večina NTI v Slovenijo prihaja v obliki
novih (greenfield) NTI. Med izbranimi državami to velja tudi za druge tranzicijske države, medtem ko
je v Avstrijo in Italijo več prilivov v obliki tujih prevzemov. Poglejmo podrobneje.
Prilivi NTI v razdobju 2005-2011, to je v obdobju pred in v krizi, v izbranih državah kažejo velika
nihanja, z močno rastjo v letih 2005-2007/2008, velikim padcem v letih 2009-2010 in ponovnim
povečanjem v letu 2011. Tudi prilivi NTI v Slovenijo sledijo temu vzorcu, s tem, da smo bili edina
država, ki je v letu 2009 zabeležila odliv vhodnih NTI. Nekako presenetljivo je prav Slovenija med
izbranimi državami tista, ki je v razdobju 2005-2011 zabeležila največje povečanje prilivov NTI, od
587,6 mio USD na 999,2 mio USD oziroma za 70 % (Tabela 1, Tabela 2, Slika 1). Slovenija je tudi edina
med izbranimi državami, ki je v razdobju 2005-2011 povečala delež prilivov NTI v bruto investicijah v
osnovna sredstva, in sicer s 6,5 % na 10,3 %. S tem je Slovenija glede deleža prilivov NTI v bruto
investicijah v osnovna sredstva prišla nekako na nivo Slovaške in Hrvaške, še vedno pa precej
zaostajamo za Avstrijo in Madžarsko (Tabela 3).
Tabela 1: Prilivi NTI v 2005-2011, milijoni USD
2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011
Avstrija 10.784,5 7.933,4 31.153,6 6.858,3 9.303,4 4.264,6 14.127,9
Hrvaška 1.825,4 3.468,4 4.997,5 6.179,6 3.354,9 394,1 1.494,1
Madžarska 7.709,0 6.817,5 3.950,8 6.325,4 2.048,4 2.274,0 4.697,6
Italija 23.291,3 42.580,9 43.849,3 -10.835,3 20.076,6 9.178,3 29.059,4
Slovaška 2.428,6 4.692,7 3.580,8 4.686,8 -6,1 526,2 2.142,9
Slovenija 587,6 643,9 1.514,3 1.947,5 -652,5 358,9 999,2
2

Tabela 2: Rast prilivov NTI v razdobju 2005-2011; 2005=100
2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011
Avstrija 100% 74% 289% 64% 86% 40% 131%
Hrvaška 100% 190% 274% 339% 184% 22% 82%
Madžarska 100% 88% 51% 82% 27% 29% 61%
Italija 100% 183% 188% -47% 86% 39% 125%
Slovaška 100% 193% 147% 193% 0% 22% 88%
Slovenija 100% 110% 258% 331% -111% 61% 170%
Slika 1: Prilivi NTI v letu 2011 glede na leto 2005; 2005=100
180%
160%
140%
120%
100%
80%
60%
40%
20%
0%
Avstrija Hrvaška Madžarska Italija Slovaška Slovenija
Tabela 3: Prilivi NTI kot delež bruto investicij v osnovna sredstvih v 2005-2011, v %
2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011
Avstrija 16,4 11,6 38,5 7,3 11,3 5,3 16,0
Hrvaška 16,7 27,1 32,5 32,3 21,6 3,0 11,5
Madžarska 30,4 27,7 13,4 19,0 7,6 9,1 20,0
Italija 6,3 10,7 9,7 -2,3 5,0 2,3 6,8
Slovaška 19,1 31,7 18,2 20,0 -0,0 3,0 10,0
Slovenija 6,5 6,2 11,5 12,4 -5,5 3,4 10,3
Trendi v stanjih vhodnih NTI so precej bolj zanesljiv kazalec dogajanj kot prilivi, saj v veliki meri
odpravljajo vpliv letnih nihanj, obenem pa so rezultat dogajanj na dolgi rok. Vrednost stanj vhodnih
NTI v izbranih državah se je v razdobju 2005-2007/2008 hitro povečevala, potem pa je v letih
2008/2009-2011 prišlo do zmanjšanja oziroma stagnacije stanja vhodnih NTI. Leta 2011 še nobena
med izbranimi državami ni dosegla najvišjih vrednosti iz let 2007/2008, je pa očitno, da so se v letu
2011 stvari začele zopet obračati navzgor. Slovenija je v razdobju 2005-2011 zabeležila 109 %
povečanje stanja vhodnih NTI (od 7.259 mio USD leta 2005 na 15.145 mio USD), kar je nekje na nivoju
Hrvaške in Slovaške ter več kot na Madžarskem, v Italiji in Avstriji (Tabela 4, Tabela 5, Slika 2).
Slovenija je med izbranimi državami takoj za Hrvaško tudi tista z največjim povečanjem deleža stanja
vhodnih NTI v BDP, in sicer z 20,3 % leta 2005 na 30,6 % leta 2011. Kljub temu Slovenija ostaja takoj
za Italijo država z najnižjim deležem stanja vhodnih NTI v BDP (Tabela 6, Slika 3).
3

Tabela 4: Stanje vhodnih NTI v 2005-2011, v milijonih USD
2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011
Avstrija 82.551 111.072 162.455 148.131 172.636 166.062 148.799
Hrvaška 14.548 27.370 45.063 30.883 36.511 34.963 30.883
Madžarska 61.110 80.153 95.469 88.003 99.094 90.777 84.447
Italija 237.474 312.464 376.513 327.911 364.427 331.964 332.664
Slovaška 23.656 33.613 42.695 51.034 52.537 50.284 51.293
Slovenija 7.259 8.986 14.375 15.638 15.181 14.393 15.145
Tabela 5: Rast stanja vhodnih NTI v razdobju 2005-2011; 2005=100
2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011
Avstrija 100% 135% 197% 179% 209% 201% 180%
Hrvaška 100% 188% 310% 212% 251% 240% 212%
Madžarska 100% 131% 156% 144% 162% 149% 138%
Italija 100% 132% 159% 138% 153% 140% 140%
Slovaška 100% 142% 180% 216% 222% 213% 217%
Slovenija 100% 124% 198% 215% 209% 198% 209%
Slika 2: Stanje vhodnih NTI v letu 2011 glede na leto 2005; 2005=100
250%
200%
150%
100%
50%
0%
Avstrija Hrvaška Madžarska Italija Slovaška Slovenija
Tabela 6: Stanje vhodnih NTI kot delež v BDP v 2005-2011, v %
2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011
Avstrija 27,1 34,2 43,3 35,8 45,2 43,8 35,6
Hrvaška 32,5 54,9 75,9 44,2 57,6 57,5 48,3
Madžarska 55,4 71,2 70,1 57,1 78,3 70,6 60,4
Italija 13,4 16,8 17,8 14,3 17,3 16,2 15,2
Slovaška 49,4 60,2 57,0 54,1 60,1 57,6 53,3
Slovenija 20,3 23,1 30,4 28,6 30,9 30,7 30,6
4

Slika 3: Stanje vhodnih NTI kot delež v BDP v 2005 in 2011, v %
70,0
60,0
50,0
40,0
30,0
20,0
10,0
-
Avstrija Hrvaška Madžarska Italija Slovaška Slovenija
2005
2011
Tabela 7 prikazuje razmerje med vrednostjo novih (greenfield) NTI in vrednostjo tujih prevzemov. V
razdobju 2005-2011 je bila vrednost novih NTI v Sloveniji kumulativno gledano 4,4 krat večja kot
vrednost tujih prevzemov. Tudi v Slovaški, Hrvaški in Madžarski vrednosti novih NTI izrazito presegajo
vrednosti prevzemov. Obratno velja za stari članici EU, Avstrijo in Italijo, kjer je vrednost prevzemov
večja od vrednosti novih NTI.
Tabela 7: Razmerje med vrednostjo novih (greenfield) NTI in vrednostjo tujih prevzemov v 2005-
2011
2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011
Kumulativno
2005-2011
Avstrija 2,1 1,8 0,3 2,3 1,0 5,3 0,6 0,9
Hrvaška 3,0 0,2 2,7 15,7 - 11,9 19,4 3,1
Madžarska 3,2 3,8 13,2 5,8 2,5 35,5 1,9 4,7
Italija 0,2 0,5 0,5 -6,1 9,5 1,8 0,4 0,7
Slovaška 77,8 59,4 110,1 24,7 419,8 - 19177,2 87,8
Slovenija 3,2 43,5 18,2 1,5 - 2,3 12,8 4,4
2. Opis ključnih lokacijskih faktorjev za privabljanje NTI s
poudarkom na razpoložljivosti komunalno opremljenih zemljišč
Klasifikacijo dejavnikov, ki opredeljujejo privlačnost neke države za NTI, opredeljuje takoimenovana
OLI ('ownership-location-internalisation advantages') paradigma NTI (koncept lastniških-lokacijskihinternalizacijskih
prednosti oziroma dejavnikov NTI; podrobneje gl. npr. v Dunning, 1993), katere
integralni del so lokacijsko specifične prednosti oziroma dejavniki, ki nam povedo, zakaj bo podjetje
raje investiralo v tujini kot doma in katere države imajo prednosti kot lokacija za NTI (oziroma za
vzpostavitev dejavnosti). Lokacijsko specifične dejavnike lahko razdelimo na glavne ekonomske
(strukturne oziroma tržne) dejavnike, ki dejansko predstavljajo osnovni vzrok/motiv tujega
investitorja za investiranje v posamezni državi (trg konkretne države, razpoložljivost in cena
proizvodnih dejavnikov, možnost učinkovitejše proizvodnje itd.), in na dejavnike investicijske klime,
kamor sodita regulatorni in ekonomsko-politični okvir ter širše poslovno okolje oziroma podpora
podjetništvu. Regulatorno politični okvir in poslovno okolje predstavljata bolj ali manj ugoden okvir
za realizacijo osnovnih motivov (glej UNCTAD, 1998). Najrazličnejše analize motivacije tujih
investitorjev in lokacijsko specifičnih dejavnikov NTI nedvoumno kažejo:
5

a/ Da so primarnega pomena za privlačnost neke države kot lokacije za NTI osnovni ekonomski
dejavniki, kamor sodijo velikost trga, rast prebivalstva, rast in velikost BDP, dostop do/bližina
izvoznih trgov, razpoložljivost /stroški/kvaliteta proizvodnih dejavnikov.
b/ Šele potem sledijo t. i. regulatorno politični dejavniki in poslovno okolje v najširšem smislu,
kamor sodijo politična stabilnost, makroekonomska stabilnost, regulatorni okvir nasploh,
davčne stopnje in struktura, regulativa in politika trga dela ter proizvodnih trgov itd.
c/ Potem pa je tu še specifična politika do NTI, ki zajema zakonodajni okvir za NTI, trženje
države kot lokacije za NTI in investicijske spodbude in ki predstavlja le en element
investicijske klime. Pri tem velja, da je formalna dikcija zakonov in postopkov lahko pri
njihovem izvajanju bolj ali manj liberalno interpretirana, kar se najbolj očitno kaže pri
obravnavanju tujih investitorjev v različnih administrativnih postopkih. Ni torej pomemben le
formalni zakonski okvir, temveč vsaj enako tudi njegovo praktično izvajanje (gl. npr. Dunning,
1993; UNCTAD, 1998; Business International, Creditanstalt, 1992; A.T. Kearney, 1998; Meyer,
1998; Rojec, Redek in Kostevc, 2007 itd.).
Čeprav so dejavniki regulatorno političnega okvira in poslovne klime v nekem smislu sekundarni, saj
če ni primarnega tržnega ali stroškovnega motiva, ne pridejo do izraza, pa seveda vplivajo na to, ali se
bo tuji investitor odločil za realizacijo svojega primarnega motiva ali ne. Skratka, neustrezen
regulatorno politični okvir in poslovno okolje lahko odvrneta tujega investitorja, ki bi se sicer zaradi
tržnih ali stroškovnih motivov odločil za investicijo. Analiza OECD iz leta 2003 kaže, da lahko nekaj več
kot polovico razlik med državami OECD glede stanj vhodnih NTI razložimo z razlikami v glavnih
ekonomskih (strukturnih oziroma tržnih) dejavnikih, preostalo slabo polovico pa z ekonomskopolitičnimi
dejavniki (OECD, 2003).
TNI imajo številne pozitivne učinke (tudi negativne), saj pozitivno vplivajo na krepitev tehnološke
ravni, produktivnosti in konkurenčnosti držav in regij. Zato je privabljanje TNI v civilni in politični
javnosti velikokrat razumljeno kot »rešitev za vse probleme«, kar je značilno tudi za Slovenijo v času
gospodarske in finančne krize. Zato je zanimiva študija Evropske komisije iz leta 2006 o regionalnih
učinkih TNI, ki je obravnavala 100.000 primerov TNI in njihove učinke na regionalni razvoj v EU-27
regijah (25 članic, Romunija, Bolgarija) in na 2,2 milijona domačih podjetij v obdobju 1995-2004.
Glavna ugotovitev je, da je lokacija investicije odvisna predvsem od značilnosti tujega investitorja in
bistveno manj od lokalnih/regionalnih pogojev. To je izredno pomembna ugotovitev, saj zrelativizira
pomen ukrepov politike privabljanja TNI. Glede regionalne alokacije TNI pa študija ugotavlja, da so
atraktivnejše regije znotraj držav tiste, ki (Study on FDI regional development: final report, 2006):
1. imajo dostop do velikih trgov (učinek velikosti trga),
2. mejijo z državo potencialno investitorico, s katero jih veže skupni jezik (učinek bližine in
kulture),
3. jih odlikuje dobro znanje angleščine (internacionalizacijski učinek),
4. imajo nizke davke (fiskalni učinek),
5. imajo zahtevne potrošnike z visoko kupno močjo (učinek BDP na prebivalca),
6. imajo nizko stopnjo brezposelnosti (kot kazalnik za prožnost trga dela).
Ko je odločitev o državi, v katero se bo investiralo, sprejeta, potem so privlačne regije, ki:
1. imajo visok delež TNI (signalizacijski učinek),
2. imajo dobro infrastrukturo, so lahko dostopne (učinek dostopnosti),
6

3. imajo dobro usposobljeno delovno silo (učinek kompetentnosti),
4. veliko vlagajo v raziskave in razvoj (inovacijski učinek),
5. so informacijsko in komunikacijsko razvite (IK-učinek) in
6. razpolagajo z velikim številom konkurentov, klientov in dobaviteljev na področju dejavnosti
tujega investitorja (učinek aglomeracije/grozdenja).
Slovenija izpolnjuje le nekaj zgornjih kriterijev, zato Slovenija za tuje investitorje ni zelo privlačna.
Zaradi tega dejstva je potrebna celovita politika privabljanja NTI, kjer je razpoložljivost ustreznih
stavbnih zemljišč (industrijskih con) le eden od kriterijev, vendar nujno potreben.
Industrijske cone so element poslovnega okolja države, saj zadevajo proces ustanavljanja podjetja,
dostop do in nakup zemljišč, gradnjo oziroma najem poslovnih prostorov, dostop do komunalne,
transportne in druge infrastrukture, postopke in dovoljenja, povezana z začetkom poslovanja
podjetja. Prva industrijska cona (Trafford Park) je bila ustanovljena leta 1896, torej ima spodbujanje
razvoja s pomočjo zagotavljanja ustrezne infrastrukture že izredno dolgo zgodovino (De Silva,
Harrison, McKigney, 2009).
Cona je lahko tudi eksplicitni instrument ekonomske politike države v smislu dajanja ugodnejšega in
cenejšega dostopa do prostora v conah ter nudenja davčnih in drugih spodbud tistim podjetjem v
conah, ki jih želi država prednostno privabiti, na primer zaradi raziskovalno-razvojne dejavnosti,
kvalitetnih delovnih mest, izrazito izvozno usmerjene dejavnosti itd. Različne mednarodne institucije,
ki analizirajo privlačnost držav za vhodne NTI, ne govorijo neposredno o pomenu con za privabljanje
NTI, vendar pa prav vse zaznavajo pomen tistih dejavnikov regulatorno političnega in poslovnega
okolja, ki se uresničujejo v conah: (i) World Investment Prospect Survey (WIPS) 2008–2010 (UNCTAD,
2008) govori o pomenu tehnične kvalitete poslovnega okolja in kvalitete pravnega in
administrativnega okolja, (ii) UNCTAD-ov Investicijski kompas (Investment Compass,
http://compass.unctad.org) med šest skupin dejavnikov uvršča tudi regulatorni okvir in davke, (iii)
FDI Confidence Index A.T. Kearneya (2004: 4) med dejavnike uvršča vladno učinkovitost,
infrastrukturo, spodbude, davčni režim in regulatorno okolje, (iv) Forbesov Capital Hospitality Index
(http://www.forbes.com/lists/) pa poleg ostalega omenja birokracijo, davčno breme itd.
Slovenija je primerjalno gledano država, ki ima z nekaterimi od gornjih vidikov poslovnega okolja
precejšnje težave. Tako se med 183 državami, ki so bile vključene v Doing Business 2012, to je
merjenje kvalitete poslovnega okolja s strani World Bank, glede pridobivanja gradbenih dovoljenj
uvrščamo šele na 81. mesto, glede registracije lastništva na 79. mesto, glede plačevanja davkov na
87. mesto itd. (http://www.doingbusiness.org/data/exploreeconomies/slovenia). V anketi med
podjetji s tujim kapitalom v Sloveniji iz leta 2011 pa je 46,6 % tujih investitorjev navedlo, da je
zapletena/draga ustanovitev/začetek delovanja podjetja pomemben, zelo pomemben ali ključen
problem pri investiranju. Pri ovirah pri nakupu stavbnih zemljišč in objektov je bilo takih tujih
investitorjev 43,9 %, pri težavah z gradbenimi dovoljenji pa 51,5 % (Burger, Jaklič in Rojec, 2011). Pri
tem moramo vedeti, da so odgovarjali le tisti tuji investitorji, ki so svoje investicijo v Sloveniji
realizirali, ne pa tudi tisti, ki so jih omenjeni problemi odvrnili. Če bi anketirali tudi njih, bi se
omenjeni problemi nedvomno pokazali kot še veliko večji.
Čim bolj je poslovno okolje neprijazno, tem pomembnejše so industrijske cone. V državi z veliko
administrativnimi ovirami, kompliciranimi postopki za pridobivanje najrazličnejših dovoljenj, dragimi
7

in težko dostopnimi poslovnimi prostori in zemljišči lahko razpoložljivost dobro delujočih industrijskih
con prispeva k preboju na področju izboljšanja poslovnega okolja, saj omogočajo hiter začetek
delovanja podjetja in izogibanje administrativnim omejitvam ter transparenten dostop do poslovnih
prostorov oziroma zemljišč. Slabosti slovenskega poslovnega okolja so v očeh tujih investitorjev jasno
vidne, saj ga primerjajo s poslovnim okoljem v drugih državah, ki je v glavnem bolj prijazno. Poslovne
cone z vso potrebno infrastrukturo, lahko tudi že s tipskimi zgradbami in vnaprej registriranimi
podjetji tako odpravljajo niz slabosti slovenskega poslovnega okolja, predvsem pa pomanjkanje
zemljišč in poslovnih prostorov, težave z gradbenimi dovoljenji in problem administrativnih omejitev,
povezanih z začetkom delovanja podjetja.
Industrijske cone imajo tudi pomemben gospodarski, socialni in prostorski vpliv na območje, kjer so
locirane, saj so pomemben razvojni in zaposlitveni pol (De Silva, Harrison, McKigney, 2009).
3. Opis politike spodbujanja NTI v izbranih državah (spodbude)
Tuji investitorji obravnavajo spodbude kot sekundarni dejavnik. Pomembnejše so takrat, ko so drugi,
primarni dejavniki odločanja med dvema lokacijama bolj ali manj izenačeni. Spodbude torej
postanejo relevantne, ko se tuji investitor po sprejemu odločitve za investicijo odloča o lokaciji za
izvedbo projekta in ima na seznamu dve ali več držav s približno enakimi primarnimi dejavniki.
Učinkovitost investicijskih spodbud je odvisna od: (1) vrste/strukture in velikosti vzpodbud; (2) tega,
ali je proizvodnja podjetja s tujim kapitalom usmerjena pretežno na trg države prejemnice, v izvoz na
svetovni trg ali pa na nek skupni trg (na primer, notranji trg EU); (3) značilnosti konkretne dejavnosti
projekta NTI; (4) načina dodeljevanja spodbud in sposobnosti investicijskih agencij v oblikovanju in
vodenju politike. Čim bolj mobilna je neka proizvodnja, tem bolj lahko spodbude vplivajo na izbor
lokacije. Učinkovitost je potrebno ocenjevati tudi glede na cilje politike: velikost in struktura prilivov,
kvaliteto NTI, širše razvojne učinke itd. Študije o teh dajejo mešane rezultate. Glede na vrsto spodbud
študije kažejo pozitiven vpliv zniževanja davčnih bremen na priliv NTI, glede drugih finančnih
spodbud so rezultati mešani, prav tako tudi glede učinkov prelivanja.
Investicijske spodbude so ukrep, ki je usmerjen v to, da bi spodbudil domače in tuje investitorje, da
se odločijo za investicijo, oziroma še pogosteje, da ima investicija določene kvalitativne značilnosti
(npr. visoka dodana vrednost, kvalitetna delovna mesta, izvozna usmerjenost, transfer tehnologije
itd.). Učinkovite so tiste politike, ki upoštevajo naslednja načela: (1) spodbude naj temeljijo na
instrumentih, ki so enako dosegljivi vsem investitorjem ne glede na industrijo ali nacionalnost
investitorja, kot pa politike, ki temeljijo na diskrecijskih odločitvah; (2) spodbude naj načeloma ne bi
bile ex-ante tipa, ki se podeljujejo pred investiranjem; (3) poleg investicijskih spodbud mora vlada v
okviru svoje politike promoviranja investicij definirati tudi aktivnosti na področju modernizacije
infrastrukture, dvigniti raven izobraževanja in usposobljenosti delavcev ter izboljšati celotno
poslovno okolje. Vlada države prejemnice mora v zvezi s spodbudami razčistiti predvsem vprašanja
glede: (1) vrste/tipa spodbud, (2) višine spodbud, (3) eksplicitne ali implicitne spodbujevalne politike,
(4) kriterijev za spodbujanje NTI, (5) diverzificiranosti investicijskih spodbud, (6) načina dajanja
spodbud. Pri spodbujevalni politiki v zadnjih letih zasledimo naslednje trende: (1) prehajanje od
avtomatičnega na selektivno/kriterialno dodeljevanje spodbud; (2) manj splošnih spodbud in več
spodbud za točno določene namene, kot so uvajanje sodobne tehnologije, pospeševanje izvoza, R&R
aktivnosti, zaposlovanje, še posebej visokokvalificirane delovne sile, ekološko prijazni projekti in
8

podobno; (3) pri faktorskih (finančnih) spodbudah manj subvencij ter več vračljivih oblik financiranja;
(4) strožje, pogosto celo projektno spremljanje učinkovitosti dajanja spodbud in ustrezne sankcije v
primeru neustreznih rezultatov projekta, za katerega so bile dane spodbude.
Kakor vse spodbude so tudi spodbude, namenjene privabljanju NTI, podvržene pravilom državnih
pomoči. Državne pomoči so izdatki in zmanjšani prejemki države oziroma občine, ki pomenijo korist
za prejemnika pomoči in mu tako zagotavljajo prednost pred konkurenti ter vplivajo na trg med
državami članicami. Namenjeni so za financiranje in sofinanciranje programov pri subjektih, ki se
ukvarjajo s tržno proizvodnjo blaga in storitev. Definicijo instituta državnih pomoči opredeljuje 107.
člen Pogodbe o delovanju Evropske unije. Državne pomoči so opredeljene kot individualne –
namenjene so določenemu in vnaprej znanemu prejemniku, ali kot sheme državnih pomoči –
prejemniki vnaprej niso znani in so opredeljeni le na splošno. Državna pomoč je dodeljena iz različnih
virov, tako domačih kot tujih in v različnih oblikah, kot na primer dotacije, ugodna posojila,
garancije... Prejemniki državnih pomoči so pravne osebe, ne glede na pravni status, organizacijo ali
lastništvo, ter fizične osebe, ki se ukvarjajo s tržno proizvodnjo blaga in storitev. Potrebno je
izpostaviti predvsem regionalne državne pomoči, saj imajo pomembno vlogo pri spodbujanju
investicij v državah članicah EU. Na podlagi člena 87(3)(a) in člena 87(3)(c) Pogodbe lahko Komisija
šteje kot združljivo s skupnim trgom državno pomoč, dodeljeno za spodbujanje gospodarskega
razvoja nekaterih manj razvitih območij v Evropski uniji. Cilj regionalnih državnih pomoči je znižanje
vstopnih stroškov vlagateljem, katerih naložba bo imela ugodne učinke na izboljšanje relativnega
položaja manj razvitih območij (upravičenih območij) v primerjavi z območji v soseščini glede
gospodarske razvitosti, zaposlenosti in kakovosti življenja. S 1. januarjem 2007 so začele veljati
Smernice o regionalnih državnih pomočeh (UL C št. 54 z dne 4.3.2006, str. 13; v nadaljnjem besedilu:
Smernice 2007-2013). V skladu s Smernicami 2007-2013 so v obdobju 2007-2013 do regionalnih
državnih pomoči upravičena naslednja območja:
1. Območja (a): območja, ki so v neugodnem gospodarskem položaju glede na povprečje ES
(BDP/preb < 75 % povprečja ES).
2. Območja (c): območja, ki so v neugodnem gospodarskem položaju glede na državno povprečje.
Določena so v dvostopenjskem procesu: 1. določitev največjega obsega prebivalstva za državo
članico, kar naredi Komisija, in 2. izbor upravičenih regij.
Državna regionalna pomoč pomeni pomoč za naložbe, dodeljena večjim družbam, ali, pod določenimi
omejenimi pogoji, pomoč za tekoče poslovanje; obe sta namenjeni manj razvitih regijam, da bi se
tako zmanjšale regionalne razlike. Prav tako štejejo kot regionalna pomoč povečane stopnje pomoči
za naložbe, ki presegajo stopnje, dovoljene na drugih območjih, in so dodeljene malim in srednje
velikim podjetjem, ki imajo sedež v manj razvitih regijah. Na splošno mora biti regionalna pomoč
dodeljena v okviru večsektorske sheme pomoči, ki je sestavni del regionalne razvojne strategije z
jasno določenimi cilji. Takšna shema lahko pristojnim organom omogoči, da v skladu s svojim
interesom za zadevno regijo sestavijo prednostno listo naložbenih projektov. Kadar je izjemoma
predvidena dodelitev posamične ad hoc pomoči enemu samemu podjetju ali je pomoč omejena na
eno področje dejavnosti, mora država članica dokazati, da projekt prispeva h koherentni regionalni
razvojni strategiji in da, ob upoštevanju narave in velikosti projekta, ne bo povzročil nesprejemljivega
izkrivljanja konkurence.
Medtem ko je Slovenija v celoti upravičena do najbolj ugodnega statusa 87(3)(a), ki omogoča
sofinanciranje velikih podjetij do 30 %, srednje velikih do 40 % in malih podjetij do 50 %, pa za ostali
9

novi članici EU (Slovaška, Madžarska) velja, da obe prestolnici nimata omenjenega statusa, zato je
tudi višina sofinanciranja investicijskih projektov nižja (Bratislava od leta 2009 celo ni upravičena do
regionalne državne pomoči). Za Avstrijo (Koroška) in Italijo (Furlanija Julijska krajina) velja, da so
pogoji sofinanciranja odvisni od statusa posameznih manjših območij (status 87(3)(c)), in sicer v
skladu s karto regionalnih pomoči.
Poglejmo na kratko osnovne značilnosti spodbujevalnih politik izbranih držav.
Madžarska. S privabljanjem NTI želi Madžarska pospešiti ustvarjanje novih delovnih mest in z
izvozom doseči nove trge. Pri tem je poudarek na dejavnostih z visoko dodano vrednostjo, kot so
skupni storitveni centri, raziskovanje in razvoj ter proizvodnja z visoko dodano vrednostjo. Madžarska
agencija za investicije in trgovino (Hungarian Investment and Trade Agency – HITA) podpira NTI, ki
ustvarjajo nove zmogljivosti z vse-na-enem-mestu (one-stop-shop) storitvami. V tem okviru HITA
izvaja kompleten menedžment za projekte, ki prejmejo neposredne gotovinske subvencije na osnovi
diskrecijske odločitve vlade, podeljuje V.I.P. tretma in informira tuje investitorje o drugih subvencijah,
ki so na voljo za investicijske projekte visoke dodane vrednosti. Sektor za podeljevanje spodbud
(Incentives Division) v okviru HITA zagotavlja naslednje promotivne storitve:
Značilnostim individualnega projekta prilagojene informacije o razpoložljivih subvencijah,
osebna pogajanja in usmerjanje ter svetovanje velikim investitorjem.
V.I.P. storitve za investitorje v velike investicijske projekte, katerih vrednost znaša vsaj 10 mio
EUR in za katere je vlada sprejela diskrecijsko odločitev o njihovem subvencioniranju.
Informiranje o pogojih za dodelitev »executive permitting investment status« za velike
investicijske projekte ter pomoč v postopku prošnje za dodelitev tega statusa.
Dodelitev posebnega svetovalca za spodbude vsakemu velikemu investitorju.
Poleg tega HITA zagotavlja koordinacijo z vsemi drugimi madžarskimi institucijami, ki podeljujejo
spodbude, v kreiranju individualnim projektom NTI prilagojenih paketov spodbud. Pogajanja in
procedure z vsemi temi institucijami koordinira HITA.
Kot članica EU Madžarska ponuja širok spekter subvencij. Odvisno od lokacije je investicija velikega
podjetja lahko deležna državnih subvencij v višini do 50 % upravičenih stroškov investicije. Pravna
osnova za vse investicijske spodbude je skupni pravni okvir EU, najvišji odstotek subvencioniranja pa
je odvisen od regije, v kateri se investira, in se giblje od 10 % do 50 %. Za investicije, ki ne presegajo
50 mio EUR, se najvišji možni znesek spodbud poveča za 10 odstotnih točk pri srednje velikih
podjetjih in za 20 odstotnih točk pri malih podjetjih. Najvišje možno subvencioniranje velikih
investicijskih projektov je s pravili regionalne pomoči dodatno opredeljeno tako, da se pri
subvencioniranju upravičeni stroški investicije v vrednosti do 50 mio EUR upoštevajo 100 %, v delu
vrednosti med 50-100 mio EUR 50 % in v delu, ki presega 100 mio EUR, 34 %.
Madžarska ponuja naslednje investicijske spodbude:
1/ S strani EU sofinancirani razpisi. Spodbuda v višini 35 % upravičenih stroškov investicije je v
obliki nepovratne subvencije za projekte v vrednosti najmanj 1 mio EUR, ki ustvarjajo nova
delovna mesta izven osrednje madžarske regije.
10

2/ Subvencioniranje na osnovi individualne odločitve madžarske vlade. Spodbuda je v obliki
nepovratne subvencije, o kateri na individualni osnovi odloči madžarska vlada, za projekte
nad 25 mio EUR, ki ustvarijo najmanj 50 novih delovnih mest.
3/ Znižanje davčne osnove (razvojna davčna olajšava). 80 % znižanje davčne osnove v razdobju
10 let po investiranju, če je vrednost investicije najmanj 11,3 mio EUR in je ustvarila vsaj 150
novih delovnih mest. V manj razvitih regijah je meja 3,7 mio EUR in 75 novih delovnih mest.
4/ Subvencija za usposabljanje. Spodbuda je v obliki nepovratne subvencije, in sicer v višini 25-
90 % upravičenih stroškov usposabljanja, največ v višini 1 mio EUR v primeru 50-500 novih
delovnih mest in 2 mio EUR v primeru več kot 500 novih delovnih mest. Odločitev na
individualni osnovi sprejme vlada, pogoj pa je najmanj 50 novih delovnih mest.
5/ Subvencije za ustvarjanje novih delovnih mest. Tu ima Madžarska dve vrsti spodbud: (i)
spodbuda je v obliki nepovratne subvencije v višini 1,26 mio EUR za projekt v manj razvitih
regijah, ki ustvari najmanj 500 delovnih mest. Odločitev na individualni osnovi sprejme vlada;
(ii) spodbuda za mala in srednje velika podjetja je v obliki nepovratne subvencije v višini
4.400-8.150 EUR na novo delovno mesto.
Slovaška. Zakon o investicijski pomoči razlikuje med štirimi kategorijami projektov, ki so lahko deležni
investicijskih spodbud: industrijska proizvodnja, tehnološki centri, skupni storitveni centri (»shared
service centres«) in turizem. Za vsako kategorijo obstajajo točno določeni pogoji, ki jih mora projekt
zadovoljiti, da lahko kandidira za investicijske spodbude. Poglejmo točneje:
1/ Industrijska proizvodnja. Minimalni znesek investicije v industrijsko proizvodnjo, ki ga mora
doseči projekt, da bi se kvalificiral za spodbude, je odvisen od stopnje nezaposlenosti v regiji,
v kateri se investira: (i) minimalni zahtevani znesek investicije znaša 14 mio EUR v regiji s
podpovprečno stopnjo nezaposlenosti, 7 mio EUR v regiji z nadpovprečno stopnjo
nezaposlenosti in 3,5 mio EUR v regiji, v kateri je stopnja nezaposlenosti za najmanj 50 %
višja od slovaškega povprečja. Investitor mora vsaj polovico zahtevanega minimalnega zneska
investicije financirati z lastnimi sredstvi; (ii) spet odvisno od stopnje nezaposlenosti v regiji,
mora investitor najmanj 60 %/50 %/40 % upravičenih stroškov investicije uporabiti za nakup
novih strojev in opreme; (iii) spodbude se dodelijo tako za povsem novo industrijsko
zmogljivost (tovarno) kot tudi za razširitev obstoječe.
2/ Tehnološki centri in skupni storitveni centri. Minimalni znesek investicije v tehnološke centre
in skupne storitvene centre, ki ga mora doseči projekt, da bi se kvalificiral za spodbude, ni
odvisen od stopnje nezaposlenosti v regiji, v kateri se investira. Za tehnološke centre se
zahteva, da investicija v stalna sredstva znaša najmanj 500.000 EUR, da investitor vsaj
250.000 EUR pokrije z lastnimi sredstvi in da mora imeti vsaj 60 % zaposlenih univerzitetno
izobrazbo. Za skupne storitvene centre se zahteva, da investicija v stalna sredstva znaša
najmanj 400.000 EUR, da investitor vsaj 200.000 EUR pokrije z lastnimi sredstvi in da mora
imeti vsaj 30 % zaposlenih univerzitetno izobrazbo.
3/ Turizem. Minimalni znesek investicije v turizem, ki ga mora doseči projekt, da bi se kvalificiral
za spodbude, je odvisen od stopnje nezaposlenosti v regiji, v kateri se investira: (i) minimalni
zahtevani znesek investicije znaša 10 mio EUR v regiji s podpovprečno stopnjo
nezaposlenosti, 5 mio EUR v regiji z nadpovprečno stopnjo nezaposlenosti in 3 mio EUR v
regiji, v kateri je stopnja nezaposlenosti za najmanj 50 % višja od slovaškega povprečja.
Investitor mora vsaj polovico zahtevanega minimalnega zneska investicije financirati z
11

lastnimi sredstvi; (ii) spet odvisno od stopnje nezaposlenosti v regiji, mora investitor najmanj
40 %/20 % upravičenih stroškov investicije uporabiti za nakup novih strojev in opreme; (iii)
spodbude se dodelijo tako za povsem novo zmogljivost kot tudi za razširitev obstoječe.
Slovaška nudi štiri vrste investicijskih spodbud: (i) nepovratne subvencije, (ii) davčne olajšave, (iii)
prispevek k ustvarjanju novih delovnih mest (določen odstotek dveletne plače za vsakega novega
zaposlenega), (iv) prenos državne/lokalne lastnine po diskontirani ceni na investitorje. Njihova višina
je odvisna od tega, v kateri regiji je investicijski projekt; izraženo v odstotkih upravičenih stroškov
investicije (stroški nakupa zemljišča, stroški nakupa stavbe, stroški nakupa strojev in opreme,
neopredmetena stalna sredstva) se najvišji odstotek skupne investicijske pomoči giblje od 20-25 % v
najbolj razviti regiji do 40-50 % v najmanj razviti regiji. Za gotovinske subvencije je razpon 10-37 %, za
davčne olajšave 20-50 % in za prispevke k ustvarjanju novih delovnih mest od najmanj 4.000 EUR do
največ 10.000 EUR.
Avstrija. Investicijske spodbude v Avstriji se osredotočajo na regionalno pomoč, mala in srednja
podjetja, spodbujanje tehnološkega razvoja in zaščito okolja. Avstrija tujim investitorjem nudi
obsežen paket investicijskih spodbud, vključno z nepovratnimi spodbudami, posojili po ugodnejših
obrestnih merah, subvencijami za raziskovalno-razvojne in okoljsko prijazne projekte, izvozne
garancije in raziskovalne rezerve. Zvezne in regionalne oblasti te spodbude dodeljujejo na določenih
razvojnih območjih v obliki nepovratnih sredstev, kot posojila z nizkimi obrestnimi merami ali kot
kreditne garancije. Nekateri programi, to so tisti za raziskave in razvoj, za okoljske projekte in za mala
in srednja podjetja, so na razpolago v celotni državi. Oblasti nudijo tudi subvencije za usposabljanje in
subvencionirane izobraževalne programe za zaposlene ter pomagajo investitorjem s podporami za
razvoj infrastrukture. Poleg tega je Avstrija razvila enega najkonkurenčnejših sistemov izvoznega
financiranja in izvoznih garancij.
Investicijske spodbude so na splošno na razpolago za naslednje sektorje: (i) investicije velikih podjetij
v določena razvojna območja v skladu s karto regionalnih pomoči, (ii) investicije malih in srednjih
podjetij na vseh območjih, (iii) investicije v podporo ukrepov za zaščito okolja na vseh območjih, (iv)
investicije v raziskave in razvoj na vseh območjih. Delež spodbud v vrednosti investicijskega projekta
je odvisen od regije, v kateri je investicija, od velikosti podjetja in od tipa investicijskega projekta.
Zneski investicijskih spodbud, izraženi kot delež upravičenih investicijskih stroškov, so naslednji:
1/ Investicije v določena območja oziroma spodbude za regionalni razvoj: med 15-20 % za
različne regije plus dodatek za mala in srednja podjetja, tako da skupni delež javnega
sofinanciranja lahko znese do 40 %. Cilji so povečati konkurenčnost, ustvariti nova delovna
mesta, krepiti razvojni in zaposlitveni potencial manj razvitih regij ter zmanjševati regionalne
razlike.
2/ Investicije v mala in srednja podjetja izven določenih območij: 20 % za mala podjetja in 10 %
za srednja podjetja. Cilja sta izboljšanje kvalitete in uvajanje inovativnih tehnologij.
3/ Investicije za okoljsko zaščito v celi Avstriji: 15-30 %. Za posebne tipe »nadstandardnih«
okoljskih investicij lahko delež spodbud znese tudi 60 %, za mala in srednja podjetja pa celo
do 80 % upravičenih stroškov. Cilji so različni vidiki izboljšanja okolja.
4/ Spodbujanje tehnološkega razvoja oziroma raziskovalno razvojnih projektov v celi Avstriji
med 25-50 %, odvisno od raziskovalne intenzivnosti. Najvišje so subvencije za projekte
temeljnih raziskav (do 100 %), ki jim sledijo industrijske raziskave (50 %) in na koncu
12

eksperimentalni razvoj/pred-tržne raziskave (do 25 %). Odstotek se lahko še dvigne za mala
in srednja podjetja ter za raziskovalno sodelovanje z njimi. Cilj je uvajanje tržno zanimivih
tehnoloških inovacij s tveganji v izvedbi/implementaciji.
Italija. V Italiji je referenčna točka za tuje vlagatelje javna agencija Invitalia (Javna agencija za
spodbujanje tujih investicij in razvoja podjetij), ki s svojimi storitvami in dejavnostmi spodbuja tuja
vlaganja v vseh fazah investicijskega procesa v italijansko gospodarstvo z namenom inovacijskega in
lokalnega razvoja in dviga lokalne konkurenčnosti. Med njene storitve sodi informiranje investitorjev
o poslovnem okolju v Italiji, o investicijskih možnostih, nudi pa tudi svetovalne storitve v celotnem
implementacijskem procesu investicije. Storitve prilagodijo vsakemu posameznemu investitorju in so
brezplačne. Prav tako preko svoje poslovne mreže (Invitalia Business Network) nudi številne poslovne
storitve za investitorje.
Slika 4: Storitve agencije Invitalia
Predinvesticijske
informacije
• o trgu in
poslovnem okolju
• ciljni sektorji
• program spodbud
• zakonodajni okvir
Izvedba
investicije
• iskanje in izbira
ustrezne lokacije
• iskanje in izbira
kadrov
• pridobitev
dovoljenj
• iskanje finančnih
virov
"After-care"
• spodbujanje
reinvestiranja in
širitve
• pomoč pri iskanju
finančnih virov za
širitev ipd.
Italija nudi domačim in tujim investitorjem različne spodbude od davčnih olajšav do subvencij in
posojil za raziskave in razvoj. Italija pri spodbujanju investicij uporablja tako spodbujevalne programe
EU, kot tudi tiste na nacionalni in lokalni ravni. Nacionalne investicijske spodbude vključujejo različne
ukrepe, katerih namen je: (i) ustvarjanje novih proizvodnih enot in širitev obstoječih ter ustvarjanje
novih delovnih mest, (ii) investicije v revitalizacijo industrijskih področij, (iii) investiranje v
tehnologijo, raziskave in inoviranje. Programi v okviru kohezijske politike EU se osredotočajo na
regionalni vidik, pri čemer prioritetna področja vključujejo znanje in inovacije, transport, zaščito
okolju, človeški kapital, podjetništvo in ekonomsko modernizacijo. V skladu s pravili EU Italija
spoštuje vsa evropska pravila glede dovoljene višine pomoči po različnih regijah in velikostnih
razredih podjetij.
Glavne oblike subvencij, ki jih nudi Italija, so:
- nepovratne subvencije, pri katerih gre finančna pomoč neposredno podjetju na osnovi
predložitve dokumentacije o stroških investicije;
- operativne subvencije za kritje operativnih izdatkov, povezanih z investicijo;
- subvencioniranje obrestne mere v obliki obrestnih mer, ki so nižje od tržnih;
- davčne olajšave v obliki znižanja davčne osnove za nove investicije v osnovna sredstva;
- participacija v lastniškem kapitalu pri projektih kreiranja novih zmogljivosti ali širitvi
oziroma modernizaciji obstoječih v določenih geografskih področjih;
- garancije za srednje in dolgoročna posojila.
13

Investicijske spodbude se dodeljujejo na osnovi treh različnih postopkov:
- prvi je avtomatični, ki velja za tiste ukrepe, ki ne zahtevajo vnaprejšnje projektne ocene (na
primer, davčne olajšave).
- drugi postopek je dodeljevanje spodbud na osnovi vnaprejšnje ocene. Gre za širše in bolj
kompleksne investicijske programe, ki zahtevajo tehnično, ekonomsko in finančno
evalvacijo, da bi lahko dobili spodbude. Te spodbude se lahko dodeljujejo na osnovi
tenderskega postopka ali na osnovi »prvi pride, prvi dobi« (»first come first served«)
mehanizma.
- tretji postopek so pogajanja v primeru projektov, ki zajemajo teritorialne in sektorske
razvojne programe. Tu se v kompleksnih multilateralnih pogajanjih opredeli celotna
investicija in detajli finančne podpore v okviru kompleksnih. Primer so takoimenovane
razvojne pogodbe (Development Contracts).
Najvažnejši italijanski programi investicijskih spodbud so naslednji:
1/ Razvojne pogodbe (Development Contracts). Namen tega programa je izvajanje razvojnih
programov v vseh relevantnih gospodarskih sektorjih. V okviru programa agencija Invitalia
sprejema vloge domačih in tujih investitorjev za pridobitev subvencij in je zadolžena za
njihovo oceno ter dodelitev subvencij. Subvencije so na voljo vsem podjetjem, ki investirajo v
nove proizvodne enote, razširitev obstoječih, diverzifikacijo proizvodnje z novimi proizvodi,
ali v modificiranje obstoječih proizvodnih procesov. Spodbude so v obliki kapitalskih
subvencij, subvencij za operativne stroške, subvencioniranih posojil in obrestnih mer ter v
njihovi kombinaciji.
2/ Mehanizem podpore za reindustrializacijo in revitalizacijo industrijskih področij, ki so točno
navedena v Zakonu 181/89. Gre za projekte graditve novih zmogljivosti ali za širitve,
modernizacije, relokacije, restrukturiranja obstoječih zmogljivosti, pri čemer pa mora priti do
ustvarjanja novih delovnih mest. Da bi lahko zaprosil za subvencijo, mora investitor
investirati vsaj 30 % svojih lastnih sredstev. V ta namen agencija nudi finančne spodbude v
obliki nepovratnih sredstev v višini 25 % investicijskega projekta za območja srednje in
severne Italije in 40 % za območja južne Italije. Prav tako so na voljo ugodna posojila z
ročnostjo 10-ih let. Za finančne spodbude so upravičena podjetja vseh velikosti in v vseh
sektorjih, razen kmetijstva, ribištva, premogovništva, jeklarstva, ladjedelništva ter
proizvodnje sintetičnih vlaken.
3/ Spodbude za tehnološki razvoj in raziskave vključujejo cel niz različnih programov, kot so
podpora industrijskim inovacijskim projektom, spodbujanje mreženja podjetij, Sklad za
podjetniško financiranje, Sklad za spodbujanje raziskav itd.
4/ Spodbude za usposabljanje zaposlenih.
Hrvaška. Hrvaška ponuja niz spodbud domačim in tujim investitorjem. Do spodbud so upravičeni
investitorji, ki investirajo vsaj 300.000 EUR v stalna sredstva ob ustanovitvi novega podjetja, razširitvi
obstoječega podjetja, bistveni spremembi obstoječega proizvodnega programa ali procesa v podjetju.
Dejavnosti, ki so upravičene do investicijskih spodbud, so: proizvodnja, raziskave in razvoj, podporne
poslovne dejavnosti, aktivnosti višje dodane vrednosti (dizajn, arhitektura, publiciranje itd.) in
turizem. Hrvaška pozna naslednje oblike investicijskih spodbud:
14

1/ Davčne spodbude. V odvisnosti od vrednosti investicije in števila novih delovnih mest se
davčna osnova lahko zniža za 50-100 % za razdobje 10 let. Hrvaška nudi tudi dodatne davčne
olajšave za investitorje, ki investirajo v področjih, za katera velja posebna skrb države, in v
svobodnih trgovinskih conah.
2/ Izvzem od plačila carinskih dajatev za uvoz opreme, povezane z investicijo. Ta olajšava bo z
vstopom v EU ukinjena.
3/ Podpora novemu zaposlovanju. Nepovratna sredstva v višini 10-20 % upravičenih stroškov,
povezanih z odprtjem novega delovnega mesta, največ pa 1.500-3.000 EUR na novo delovno
mesto. Znesek je odvisen od stopnje nezaposlenosti v regiji, v kateri se izvaja investicija.
4/ Podpora usposabljanju zaposlenih z nepovratnimi sredstvi v višini 35-80 % s tem povezanih
stroškov. Višina je odvisna od tega, ali gre za splošno ali specializirano usposabljanje in ali gre
za malo, srednje ali veliko podjetje.
5/ Spodbude za ustanavljanje raziskovalno razvojnih centrov v obliki nepovratnih sredstev za
nakup stalnih sredstev, predvsem visoko tehnološke opreme, in sicer v višini do 5 %
upravičenih stroškov z zgornjo mejo 500.000 EUR. Investitor lahko poleg tega dobi še
nepovratna sredstva za vsako novo delovno mesto v takem centru, in sicer v višini 15-30 %
upravičenih stroškov z zgornjo mejo med 2.250-4.500 EUR.
6/ Spodbude za strateške aktivnosti poslovne podpore v obliki nepovratnih sredstev za vsako
novoustvarjeno delovno mesto v višini 12,5-25 % upravičenih stroškov z zgornjo mejo med
1.875-3.750 EUR.
7/ Spodbude za investicije znatnega ekonomskega interesa. Projekti v vrednosti najmanj 15 mio
EUR in najmanj 100 novimi delovnimi mesti se obravnavajo kot projekti znatnega
ekonomskega interesa. Taki projekti so lahko izgradnja nove tovarne, začetek nove poslovne
aktivnosti, razvoj novih tehnologij in podobno. Za take projekte lahko investitor dobi sredstva
v višini do 5 % upravičenih stroškov z zgornjo mejo 500.000 EUR. Če je projekt v področju,
kjer stopnja nezaposlenosti presega 20 %, je zgornja meja lahko 1 mio EUR.
Slovenija. Za primerjavo poglejmo še, kakšne investicijske spodbude ponuja Slovenija. Po navedbah
na spletni strani JAPTI-ja Slovenija od NTI pričakuje prispevek h kreiranju novih delovnih mest, prenos
novih tehnologij in znanja ter izkušenj ter pozitivne učinke prelivanja (»spillover«) na domača
podjetja. Investicijske spodbude, ki jih ponuja Slovenija, so naslednje:
1/ Davčne olajšave. Davčno osnovo za davek na dobiček je možno znižati za 40 % zneska
investicije v osnovna sredstva ali za 100 % zneska, investiranega v raziskave in razvoj.
2/ JAPTI-jev program dodeljevanja nepovratnih sredstev za začetne tuje investicije. V
razdobju 2000-2010 je v okviru tega programa JAPTI subvencioniral 85 projektov NTI s
36,9 mio EUR subvencij. Namen programa je privabljanje NTI, ki bodo zagotavljale
(kvalitetna) nova delovna mesta, prenos znanja in tehnologij, spillover učinke za domača
podjetja in prispevale k skladnejšemu regionalnemu razvoju. Za dodelitev spodbud lahko
kandidirajo upravičenci z investicijskimi projekti v predelovalno dejavnost (najmanj 25
novih delovnih mest, najnižja vrednost investicije pa znaša 1 milijon EUR), storitvene
dejavnosti, katerih storitve se mednarodno tržijo (10 novih delovnih mest, najnižja
vrednost investicije 0,5 milijona EUR), in razvojno-raziskovalno dejavnost (5 novih
delovnih mest, najnižja vrednost investicije 0,5 milijona EUR). Prejemnik spodbud mora iz
15

lastnih virov ali z zunanjim financiranjem in v obliki, ki ni povezana z javnimi sredstvi,
zagotoviti sredstva v višini najmanj 25 % upravičenih stroškov.
3/ Finančne spodbude za zaposlovanje in (pre)kvalificiranje zaposlenih.
4/ Spodbude za zaposlovanje.
5/ Spodbude za inovacijske projekte (nepovratna sredstva, ugodna posojila, garancije).
6/ Različne spodbude na lokalni ravni (npr. oprostitve), razvojna pomoč Pomurju in Pokolpju.
Primerjava investicijskih spodbud v izbranih državah in Sloveniji pokaže naslednje:
- Glede izbora instrumentov spodbujanja investicij, ki jih imajo na razpolago druge države, se
zdi, da Slovenija ne zaostaja.
- Sredstva, namenjena za spodbujanje NTI, so v Sloveniji neprimerno nižja kot v konkurenčnih
državah.
- Način dodeljevanja spodbud v Sloveniji, ki so na razpolago v prvi vrsti že obstoječim
podjetjem in ki se dodeljujejo z občasnimi razpisi, dejansko onemogoča JAPTI-ju, da bi se
kompetentno pogajal s tujimi investitorji. Če neke spodbude niso stalno na razpolago za
tiste, ki pač izpolnjujejo določene kriterije, je to za vodenje politike problem. JAPTI bi moral
imeti dostop do vseh spodbud, ki se dodeljujejo v Sloveniji, in možnost, da jih v
dogovarjanju s potencialnimi tujimi investitorji kombinira v privlačne spodbujevalne pakete.
- Slovenija ne pozna posebnega pogodbenega režima za velike investicijske projekte (kot npr.
Madžarska), oziroma možnosti oblikovanja posebnih spodbujevalnih paketov za take
projekte. To močno zmanjšuje možnosti in fleksibilnost JAPTI-ja v njegovem delovanju.
- Še ena velika slabost slovenske spodbujevalne politike je, da ne nudi omembe vrednih
spodbud za infrastrukturo/zemljišča/poslovne prostore in istočasno nima omembe vrednih
industrijskih parkov. Analizirane države na tem področju ponujajo veliko več.
4. Opis politike (pristopov) na področju industrijskih con v
izbranih državah (strategija, financiranje, upravljanje)
Madžarska. Do 1994 so industrijski parki na Madžarskem nastajali v glavnem spontano, kar je začelo
voditi v preveč dihotomen razvoj, zato je vlada sredi 90-ih let začela to področje usmerjati bolj
načrtno. Vlada je prepoznala industrijske parke kot pomemben instrument ekonomskega razvoja in
leta 1994 podprla ustanovitev Zveze madžarskih industrijskih parkov (AHIP). Leta 1997, po sprejemu
ustrezne regulative, je vlada začela načrtno politiko vzpostavljanja industrijskih parkov in dala
akreditacijo 28 parkom. Ko je nek projekt dobil status industrijskega parka, se je lahko potegoval za
subvencije in državno sofinanciranje v podporo različnim tipom investiranja. Madžarska je leta 2001
sprejela desetletni razvojni program industrijskih parkov, vsebovan v Szechenyi programu (v letu
2011 je vlada sprejela drugi, nov Szechenyi program, v okviru katerega podobno kot v prvem z razpisi
ponuja povratna in nepovratna sredstva za razvoj gospodarske infrastrukture ipd.), ki je omogočal
sofinanciranje investicij v industrijske cone. Cilj je bil, da bi parki postali glavni nosilec regionalnega
razvoja, povečati število parkov od 133 na 250 do konca desetletja in pospešiti modernizacijo
obstoječe industrije (razvoj »brownfield« industrijskih parkov). Posebna pozornost je bila posvečena
MSP in lokalnim skupnostim. Primarni cilj Združenja industrijskih parkov je privabiti visokotehnološka
podjetja na Madžarsko, ki naj s sabo prinesejo tudi svojo raziskovalno in razvojno bazo. Združenje
16

pospešuje ustanavljanje znanstvenih parkov v bližini madžarskih univerz, kot je to navada tudi v
razvitih državah.
Madžarska danes ponuja široko paleto industrijskih parkov: investitorji lahko izbirajo med 209 parki
(podatek za leto 2009), odvisno od njihovih poslovnih zahtev. Ustanovitev podjetja v industrijskem
parku ima niz prednosti, kot so menedžment, ki pozna lokalno poslovno okolje, podpora lokalnih
oblasti, dobro razvita infrastruktura in obsežne storitve. Investicijo v industrijskem parku je običajno
lahko izvesti precej hitreje kot »greenfield« ali »brownfield« investicije drugje.
Konec leta 2007 je bilo na Madžarskem več kot 200 industrijskih parkov skupne površine okrog
12.500 ha, število zaposlenih v podjetjih je znašalo 199.000, delež izvoza v prodaji podjetij, lociranih v
parkih, pa je bil 64 %. Od 50 multinacionalnih podjetij, ki so prisotna na Madžarskem, jih je več kot
polovica delovalo v industrijskih parkih. Leta 2009 naj bi podjetja locirana v industrijskih parkih
prispevala 51 % vsega izvoza industrije. Skoraj polovica madžarskih industrijskih parkov je locirana
blizu avtocest, kar jim omogoča odlične logistične storitve.
Tipične storitve, ki jih nudijo madžarski industrijski parki, so: osnovna infrastruktura (energija, voda,
kanalizacija), široka paleta kvalitetnih poslovnih storitev, vključno z bančništvom, konzultantskimi
storitvami, varnostjo, vzdrževanjem pisarn, carinske storitve, poleg tega pa še pomoč pri
vzpostavljanju mreže dobaviteljev. Industrijski parki vse bolj poskušajo ustvariti svoje lastne
specifične profesionalne profile. V tem kontekstu se vse večja pozornost posveča R&R dejavnosti
znotraj in v okolici parkov (univerze in raziskovalne institucije).
Prvi industrijski park na Madžarskem je bil ustanovljen v Györu leta 1992 na 36 ha. Od takrat se je
park znatno povečal; postal je model za razvoj industrijskih parkov na Madžarskem. Park ima niz
privlačnosti za investitorje: lociran je blizu avstrijske meje, na razpolago je dovolj kvalitetne delovne
sile na področju v bližini parka, podjetje, ki upravlja park, dela to zelo kvalitetno. Lastnik parka je Györ
International Industrial Park Kft; občina Györ ima 40 % lastniški delež, ostalih 60 % pa avstrijski
investitorji. Podjetja v parku so oproščena plačevanja lokalnih davkov za dve leti.
Precejšnjo spodbudo razvoju parkov na Madžarskem je leta 1996 dal Program partnerstva
industrijskih parkov (»Industrial Parks Partnership Programme« – IPPP), ki je bil usmerjen v
spodbujanje ustanavljanja in razvoja MSP. Vlada je v okviru tega programa pomagala ustanoviti niz
industrijskih parkov. Da bi projekt pridobil status industrijskega parka in s tem koristi, ki jih ponuja
program, so morali predlagatelji pripraviti predinvesticijsko študijo in poslovni plan, ki je potrjeval, da
se bo v razdobju petih let v parku vzpostavilo vsaj 10 podjetij, ki bodo zaposlovala vsaj 500 ljudi.
HITA se je lotila tudi programa »investitorjem prijazne lokacije« (»Investor Friendly Location«) z
namenom, da bi ponudila pomoč lokalnim skupnostim, ki bi želele postati atraktivne lokacije za
investitorje. V okviru programa je 45 naselij pripravilo svoje strategije pospeševanja investicij, v
katerih so ocenili svoje priložnosti, prednosti in slabosti kot investicijske lokacije, določili sektorje, na
katere se bodo osredotočili, od kje pričakujejo investitorje, definirali pa so tudi predloge za razvoj
svojih naselij kot investicijskih lokacij.
Slovaška. Slovaški koncept in politiko do industrijskih parkov definira Act No 193/2001 o podpori pri
ustanavljanju industrijskih parkov v Slovaški. Zakon definira industrijski park kot območje, ki ga določi
urbanistični načrt ali planski dokument mesta/občine, na katerem eden ali več investitorjev izvaja
17

oziroma bo izvajalo industrijsko proizvodnjo ali storitveno dejavnost. Industrijski park ustanovi
občina, področje parka pa mora biti opremljeno z osnovno tehnično infrastrukturo (voda, plin,
energija, transport, telekomunikacije, kanalizacija itd.), predpogoj ustanovitve pa je tudi urejeno
lastništvo. Industrijski park mora imeti jasen in dober koncept delovanja za celotno območje parka,
na katerem so podjetjem dostopne skupne storitve po tržnih principih, ki jih zagotavlja upravljavec
parka. Obseg storitev je različen in je odvisen od: pomembnosti parka, števila podjetij v parku ter
specifičnih zahtev podjetij, ki se odločijo za investiranje v parku. Na voljo morajo biti standardne
storitve, zaščita lastništva, transportne storitve in vzdrževanje tehnične infrastrukture. Industrijski
park ima svojega razvijalca, ki ima obliko podjetja, ki je ustanovljeno za to, da promovira park,
zagotavlja njegov razvoj, izgradnjo ter upravljanje.
Glavne značilnosti slovaškega koncepta industrijskega parka so naslednje:
a/ Lokacije v parku so pravno urejene in tehnično točno določene.
b/ Nadzor parka zagotavlja podjetje, ki nudi podjetnikom v parku paket storitev (računovodstvo,
trženje, pomoč pri najemanju kreditov, investicijske, razvojne in pravne svetovalne storitve):
a. Lokacija v parku je opremljena z osnovno infrastrukturo za proizvodne namene, ki je
namenjena prodaji, najemu ali leasingu podjetjem.
b. Ustvarjanje ugodnih pogojev za razvoj MSP, ki uporabljajo moderne tehnologije
proizvodnje in se osredotočajo na visokotehnološko proizvodnjo.
c. Inovacijska podpora.
d. Razvoj lokalnih znanstveno-raziskovalnih aktivnosti in pomoč pri njihovi aplikaciji v
proizvodnji.
e. Podpora izvozni rasti.
c/ Skupna opremljenost industrijskega parka. Industrijski park določa področje z jasnim in
dobrim konceptom delovanja za celotno področje, na katerem so podjetjem dostopne
skupne storitve po tržnih principih s strani podjetja, ki upravlja park. Obseg storitev v parku je
odvisen od pomena parka, števila podjetij v parku, specifičnih zahtev investitorjev, ki so se
odločili ustanoviti park, standardne storitve, finančne in pravne storitve, računovodstvo,
zaščita lastnine, vzdrževanje transportne in tehnične infrastrukture.
d/ Nestandardne storitve, ki so na voljo v pomembnejših parkih z večjim številom podjetij (parki
državnega in mednarodnega pomena): logistične storitve, inkubatorji za start-upe, transfer
tehnologije, posredovalne storitve v znanstveno-raziskovalnih aktivnostih, finančne storitve,
bančništvo, upravljanje s človeškim viri, ipd.
Act 193/2001 določa pravila in pogoje za dodelitev subvencij za ustanovitev industrijskih parkov ter
pooblastila administrativnih oblasti za dodelitev teh subvencij in nadzor nad njihovo uporabo.
Subvencija iz državnega proračuna za ustanovitev industrijskega parka se lahko dodeli katerikoli
lokalni skupnosti ali višji teritorialni enoti, ki zadovoljuje pogoje glede:
- tehnične infrastrukture na področju parka in zgradb, potrebnih za ustanovitev
industrijskega parka,
- nadomestil za zemljišče, razlaščeno zaradi ustanovitve parka,
- pokritja stroškov za nakupe ali druge transfere, najeme ali zamenjavo parcel, potrebnih za
ustanovitev parka itd.
18

Subvencija se lahko dodeli katerikoli lokalni skupnosti, pod pogojem, da ta izkaže:
- da je zemljišče za ustanovitev parka predvideno z veljavnim urbanističnim načrtom,
- da je zagotovila pokritje najmanj 15 % stroškov, povezanih z ustanovitvijo industrijskega
parka, vključno s stroški nakupa, najema ali zamenjave potrebnih parcel ter stroški tehnične
infrastrukture, ki je potrebna za ustanovitev parka,
- da je sklenila predpogodbo s konkretnim poslovnim subjektom, ki ureja njune odnose, še
posebej kar se tiče poslovnega plana tega subjekta za industrijski park in ki izkazuje
razpolaganje s potrebnim financiranjem za realizacijo tega plana,
- za industrijske parke, ustanovljene na področjih z več kot 10 % registrirano brezposelnostjo
se znesek potrebnega sofinanciranja lokalne skupnosti zniža na 5 %.
Sredstva, ki jih država namenja industrijskim parkom na osnovi Act 193/2001, so subvencije iz
državnega proračuna za tehnološko opremo, ki je nujna za izgradnjo parka, nadomestila za zemljo, ki
pride v park, transfer novemu lastniku, oddaja ali zamenjava zemljišč, potrebnih za park. Subvencija
lokalni skupnosti za infrastrukturno opremljenost parka lahko doseže do 70 % vseh stroškov. Vlada
nudi še dodatne subvencije za vzpostavitev parkov in ekspanzijo poslovanja, ki temeljijo na
regionalnih spodbudah in spodbujanju širitve industrijskih projektov, tehnološkim centrom,
strateškim storitvenim centrom.
Slovaška pozna naslednje tipe parkov:
- Parki, zgrajeni v bližini obstoječih investitorjev. Tipično veliki investitorji podpirajo
investiranje drugih podjetij v parku. Ti dodatni investitorji so običajno dobavitelji ali pa v
industrijah, ki so povezane z dejavnostjo primarnega investitorja. Ti parki so eni najhitreje
rastočih skupin industrijskih parkov na Sloveškem.
- »Brownfield« parki, ki so bili ustanovljeni v zmogljivostih nekdanjih socialističnih podjetij.
- »Greenfield« parki, ki so ustanovljeni na še nerazvitem zemljišču, ki je primerno za razvoj in
širitev.
- Industrijski parki, ki jih podpira vlada v skladu z Act 193/2001 in s posebno vladno
regulativo.
- Privatni industrijski parki. Pred sprejetjem Act 193/2001 so parke vzpostavljali v glavnem
tuji razvijalci, ki so jih predstavljali vplivni konzorciji.
- Parki, financirani s skladom PHARE. To so parki iz razdobja pred sprejemom Act 193/2001.
V razdobju od sprejetja Act 193/2001 pa do leta 2008 je vlada za razvoj industrijskih parkov namenila
skoraj eno milijardo SKK. Velikost parkov se giblje od 6,5 ha pa do preko 500 ha. Upravljavci parkov so
domača in tuja privatna podjetja. Po podatkih za leto 2008 je bilo v Slovaški:
- 10 takih parkov skupne površine 292,5 ha z dokončano transportno in tehnično
infrastrukturo, urejenim lastništvom zemljišč in upravljanjem parka ter z možnostjo, da
investitor takoj začne z izgradnjo zmogljivosti.
- 23 parkov skupne površine 1.593 ha, za katere je bila v skladu s planom uporabe zemljišča
odobrena lokacija za gradbena dela, podrobnosti ureditve lastništva zemljišč so bile v teku,
infrastruktura pa je bila delno končana.
19

- 11 parkov skupne površine 228 ha, kjer je bila določena lokacija, lastništvo zemlje v
glavnem še ni bilo urejeno, specifična uporaba še ni bila določena.
Gradnja industrijskih parkov je pomemben del naporov slovaške agencije za tuje investicije (SARIO),
da bi pritegnila tuje investitorje. SARIO zagotavlja tujim in domačim podjetjem kompletno paleto
storitev. SARIO je leta 2001 odprl niz regionalnih predstavništev, ki pomagajo povečevati
pripravljenost individualnih regij za vstop novih investitorjev. Strategija razvoja slovaškega
gospodarstva identificira ključne prioritetne sektorje. Politika ustanavljanja industrijskih parkov pa
mora slediti tej strategiji.
Izkušnje Slovaške kažejo, da ima le malo regij dobro pripravljene plane za ustanavljanje industrijskih
parkov in jasno definirane cilje njihovega bodočega delovanja. Če investitorji pridejo v občino, ki ima
jasno vizijo o parku in če to vizijo podpirajo dobre analize, je uspeh zagotovljen. Predinvesticijske
študije in dogovarjanje z vsemi vpletenimi, vključno s podjetniki, bankami in drugimi zainteresiranimi
deležniki, lahko zmanjšajo tveganje neuspeha projekta. Vendar pa mesta in občine pogosto nimajo na
razpolago točnih informacij o posameznih lokacijah, statusu lastništva zemlje ali informacij o
kapacitetah različne infrastrukture.
Italija. Ko govorimo o gospodarsko-razvojni infrastrukturi na splošno, v Italiji ne moremo mimo t.i.
»industrijskih okrožij« (industrial districts), ki so ena izmed glavnih oblik grozdenja podjetij. Trenutno
je v Italiji okoli 200 takšnih okrožij, ki zaposlujejo 2 milijona ljudi in ustvarjajo preko tretjine
italijanskega izvoza. V literaturi se takšen način grozdenja pogosto omenja kot primer dobre prakse,
bistvo pa je, da združujejo mala in srednje velika podjetja, specializirana v različnih fazah proizvodne
verige, ki so večinoma osredotočena v tradicionalnih sektorjih predelovalne industrije. Njihove glavne
kompetence ne izvirajo iz formalnih R&R aktivnosti, pač pa slonijo na zmožnostih procesa učenja.
Inovativni procesi teh podjetij so namreč striktno povezana z njihovo sposobnostjo učenja skozi
prakso (learning by doing), pa tudi z zmožnostjo ustvarjanja in vzdrževanja dobrih odnosov z
dobavitelji, kupci in ne nazadnje tudi s konkurenti. Stopnjo višje lahko razvrstimo tehnološka okrožja
(technology districts), ki podobno kot industrijska okrožja združujejo podjetja, vendar gre tu za
usmeritev na ključna strateška tehnološka področja.
Pomembno za Italijo je, da so pristojnosti pogosto prenesene z nacionalnega nivoja na regionalni.
Italija je namreč upravno razdeljena na 20 dežel, od katerih jih ima pet poseben status, ki jim
dovoljuje še višjo avtonomijo. Regije tako izvajajo svoje funkcije in naloge na podlagi regionalnih
zakonov, ki so sprejeti s strani regionalnega sveta. Številni regionalni zakoni so sprejeti z namenom
podpore industrijskega sektorja v regiji, nekateri pa tudi dopolnjujejo nacionalno zakonodajo in
finančno podporo v korist produktivnega sektorja. V okviru industrijskih območij se je v Italiji koncem
devetdesetih let uveljavil pojem »trajnostnih industrijskih območij«, ki ga definira t.i. Bassaninijev
zakon (Zakon 112/1998), ki sicer deželam podeljuje avtonomijo pri določanju regulative v zvezi z
industrijskimi območji, vendar pa hkrati tudi določa osnovne elemente: a) industrijsko območje mora
biti opremljeno s kakovostno infrastrukturo, ki zagotavlja ohranjanje zdravja, varnosti in okolja, b)
območje mora imeti skupnega upravljavca infrastrukture in storitev, c) podjetja znotraj območij ne
potrebujejo posebnih dovoljenj za svoje delovanje. Tako so dežele same določile industrijska
območja regionalnega pomena in tudi širše ter postavile okvire za koncepte upravljanja. Večinoma so
upravljavci con konzorciji, ki sestojijo iz subjektov javnega in privatnega sektorja in ki skrbijo za
menedžment in razvoj posamezne industrijske cone: kot primer, Furlanija-Julijska krajina je določila
20

10 industrijskih območij, katera upravljajo konzorciji, ki jih sestavljajo tako javne inštitucije kot tudi
privatne organizacije (podjetja in združenja podjetij); izjema v tem prostoru je le Tržaška industrijska
cona, s katero upravlja javna neprofitna agencija.
Tudi pri načrtovanju in določanju območij za namene industrijskih con so dežele samostojne – v tej
fazi sta pogosto vključeni tudi občinska in pokrajinska raven, kar pa je odvisno od velikosti
posamezne cone.
V Italiji je zanimiv razvoj mreže tehnoloških parkov, med katerimi lahko najdemo tudi take, ki imajo
(vsaj) nekatere značilnosti industrijskih con, saj njihova vsebina pogosto ni popolnoma enoznačna in
se prekriva z namenom industrijskih con. Eden od ciljev italijanskega Nacionalnega programa za
raziskave in konkurenčnost (National Programme for Research and Competitiveness) je podpora
strukturnim spremembam, med drugim z ustanavljanjem in delovanjem: (i) znanstveno/tehnoloških
parkov, ki se osredotočajo na proizvodne sisteme in promoviranje novih poslovnih iniciativ, ter (ii)
tehnološko/proizvodnih parkov, ki se osredotočajo na krepitev konkurenčnosti v sistemu. Italijanski
znantveno-tehnološki parki so dokaj dobro organizirani in so združeni v Italijanskem združenju
znanstvenih in tehnoloških parkov (Associazione dei Parchi Scientifici e Tecnologici Italiani – APSTI), ki
je bilo ustanovljeno leta 1989. APSTI ima 31 članov. Cilj APSTI-ja je, da parki delujejo kot integrator
med podjetji, ki za rast potrebujejo inovacije, še posebej MSP-ji, ter centri tehnološke in znanstvene
odličnosti, univerzami in raziskovalnimi centri. Aktivnosti APSTI-ja se nanašajo na gradnjo mreže
vsebin in aktivnosti parkov, da daje na razpolago tehnološko in organizacijsko znanje parkov tudi
poslovnim sistemom in lokalnim skupnostim, da z integriranim sistemom inkubatorjev olajšuje
nastajanje in razvoj novih visoko-tehnoloških podjetij, da sistematizira metode medsebojnega
sodelovanja med univerzami, parki in poslovnim svetom, da krepi delovanje ekonomske politike na
področju inovativnega razvoja poslovnih sistemov, da razvija sodelovanje z evropskimi in globalnimi
mrežami znanstvenih in tehnoloških parkov, da krepi in podpira inovativni razvoj strateških industrij.
Prvi tehnološki park v Italiji je bil ustanovljen leta 1982, razmah števila tehnoloških parkov pa je Italija
doživela z nacionalnim programom v devetdesetih, ki je vzpodbujal nastanek parkov predvsem v
gospodarsko manj razvitih predelih.
21

Slika 5: Znanstveni in tehnološki parki v Italiji
Vir: APSTI.
Hrvaška. Podjetniške cone so projekt hrvaške vlade, s katerimi želi spodbujati razvoj MSP predvsem z
zagotavljanjem ugodnosti podjetnikom pri gradnji poslovnih prostorov na popolnoma infrastrukturno
opremljenem zemljišču. S tem želi spodbujati uravnotežen regionalni razvoj in povečanje
zaposlenosti. Vlada še posebej spodbuja podjetništvo s stimuliranjem domače proizvodnje in
povečanjem števila podjetniških con na povprečno 20 po županiji. V tem okviru je treba posebej
omeniti pojem podjetniških inkubatorjev. Ti inkubatorji so finančno podprti s posebnim programom
resornega ministrstva v tistih okoljih, v katerih se ugotovi izpolnitev potrebnih predpogojev, oziroma
obstoj poslovnega prostora za delo inkubatorjev, zainteresiranost in potrebe podjetnikov za
namestitev v inkubator in interes lokalne skupnosti ali gospodarskih subjektov ali ostalih institucij za
to obliko organiziranosti. Sicer pa je Hrvaška pred nekaj leti začela s projektom portala »Poslovne
zone Hrvatska«, s katerim zbira podatke o vseh poslovnih conah na Hrvšakem. Ko bo projekt končan,
naj bi bila ta baza podatkov osrednje mesto, na katerem bodo potencialni investitorji imeli natančen
vpogled v strukturo poslovnih con Hrvaške. S tem projektom imajo vse lokalne skupnosti možnost
predstaviti svojo cono na marketinško kvaliteten način.
Druga oblika spodbujanja gospodarskih dejavnosti so proste cone. V skladu z Zakonom o prostih
conah iz leta 1996 se v njih gospodarske dejavnosti vršijo pod posebnimi pogoji. Koristniki cone so
lahko ustanovitelj cone ter druge domače in tuje pravne in fizične osebe. Koristniki opravljajo
gospodarsko dejavnost v coni na osnovi pogodbe, ki jo sklenejo z ustanoviteljem cone. Za blago v
coni, ki je namenjeno prometu na domačem trgu ali se v coni uporablja in troši v skladu z zakonom o
prostih conah, se ne plača carina in davki. Domače blago, ki se z namenom izvoza daje v cono, se
smatra za izvoženo v trenutku, ko se da v cono in se mora izvozno ocariniti. V coni se lahko opravlja
proizvodna ali storitvena dejavnost, zavarovanje imovine, pozavarovanje, trgovina in posredovanje v
poslovanju s tujino. Koristniki cone plačajo davek na dobiček v višini 50 % predpisane stopnje.
22

Koristnik proste cone, ki v coni gradi ali sodeluje v gradnji objekta z vlaganjem preko 1 mio HRK, je v
letu vlaganja in nadaljnih 5 let poslovanja v coni oproščen plačila davka na dobiček, vendar največ do
višine vloženih sredstev. Obdavčenje blaga, dobavljenega v cono, je oproščeno plačila DDV. Občina, v
kateri se nahaja cona, lahko koristnikom cone da dodatne ugodnosti. Hrvaško gospodarsko
ministrstvo ima Upravo za spodbujanje investicij in izvoza, v tem okviru pa tudi Oddelek za svobodne
cone. Ugodnosti glede carine in plačila davkov se bodo z vstopom v EU ukinile.
Do leta 2008 je 20 koncesionarjev Ministrstvu za gospodarstvo predložilo študijo o upravičenosti
ustanovitve cone in dobilo koncesijo. Dejansko pa je od teh 20 predlogov potem začelo delovati le 13
con. Do konca 2006 je bilo v te cone vloženo 1,2 milijarde HRK, kar je primerjalno znatno manj kot v
drugih tranzicijskih državah in malo glede na siceršnji obseg neposrednih tujih investicij v Hrvaško. V
strukturi vlaganj prevladujejo vlaganja v materialno imovino. Na ta datum je bilo v conah 58
proizvodnih in 149 drugih podjetij/koristnikov (skladiščenje, trgovina). Anketa med podjetji, ki so
locirana v eni izmed teh con, je pokazala, da so glavne prednosti lociranja v coni bližina pomembnih
prometnih poti, bližina mednarodnih meja, možnost nakupa cenejšega zemljišča in možnost za
eventualno širjenje v bodočnosti. Pripombe podjetij v conah so sledeče:
- cone so razpršene, majhne in nimajo dovolj prostora za pritegnitev novih investitorjev,
- cone niso v zadostni meri pritegnile tujih investicij; izvozno usmerjena tuja podjetja so prišla
le v cone, kjer je bilo dovolj kvalificirane delovne sile za tekstilno in kovinsko industrijo,
- največje število koristnikov so MSP, dve tretjini podjetij pa koristi cono za skladiščenje
uvoženega blaga široke potrošnje,
- cone so dobro prometno povezane in imajo potrebno infrastrukturo, spremljajoče storitve
pa se ocenjujejo kot zadovoljive,
- učinek cone na razvoj gospodarske aktivnosti okoli cone je zadovoljiv; možnosti večjega
koriščenja domačih dobaviteljev so prisotne, vendar niso izkoriščene,
- oprema in tehnologija podjetij, ki delujejo v conah, so relativno nove,
- večina uprav con nima niti sredstev niti znanja za financiranje razvoja cone, izvajanje
marketinških aktivnosti, razvoj storitev za koristnike cone, izdelavo poslovnih planov itd.,
- podpora agencij, javne uprave in lokalne skupnosti je šibka. Zakon je nedoločen in ne
obstaja politika razvoja con.
Leta 2008 je Hrvaška sprejela nov zakon o conah (NN, 85/08) z naslednjimi novostmi:
- v conah ni več bančnega poslovanja,
- spisek dejavnosti, ki se lahko odvijajo v conah, je bil posodobljen in vsebuje strateške
aktivnosti poslovne podpore, tehnološke razvojno-inovacijske centre,
- Vlada je sprejela pravilnik o izračunu izvršenih vlaganj in izkoriščenih spodbud za vlaganja.
5. Opis dobrih praks industrijskih con v izbranih državah
V okviru pregleda dobrih praks industrijskih con v sosednjih regijah ter na Slovaškem obravnavamo
dve madžarski coni (Zalaegerszeg in Szombathely), eno slovaško (Nitra), dve avstrijski (Voelkermarkt
in St. Veit an der Glan) ter eno italijansko (Trst). Za namen izvedbe intervjuja in ogleda cone smo
pripravili vprašalnik, ki smo ga predhodno poslali predstavnikom obravnavanih industrijskih con v
23

izpolnitev. Z intervjujem smo kasneje pridobili detajlne informacije in razjasnili odprta vprašanja. V
spodnji tabeli podajamo splošen oris vseh obravnavanih con.
Tabela 8: Pregled obravnavanih con in njihove osnovne značilnosti
Ime cone
Slobodna zona
Varaždin
Severna
industrijska cona
Zalaegerszeg
Claudius
industrijski in
inovacijski park
Zona Industriale di
Trieste
Industrijski park
Voelkermarkt
Industrijski park
St. Veit
Nitra Industrijska
cona Sever
Lokacija Varaždin Zalaegerszeg Szombathely Trst Voelkermarkt St. Veit an der
Glan
Nitra
Država Hrvaška Madžarska Madžarska Italija Avstrija Avstrija Slovaška
Velikost 62 ha 400 ha 185 ha 800 ha 40 ha 50 ha 210 ha
Zasedenost 100 % 5 % 95 % 100 % Faza I: 53 %
70 % 85 %
Faza II: 21 %
Upravljanje
Slobodna zona
Varaždin d.o.o.
(www.slobodnazona.hr)
Zalaegerszeg Town
Development
(www.zvf.hu)
SZOVA (prej
Claudius
industrijskoinovacijski
park
d.o.o.)
Ente Zona
Industriale di
Trieste
(www.ezit.ts.it)
Razvojna agencija
Koroške (EAK)
(www.madein
kaernten.at)
Razvojna agencija
Koroške (EAK)
(www.madein
kaernten.at)
Nitra Invest d.o.o.
Pravna oblika
Gospodarska
družba z omejeno
odgovornostjo
Zaprta delniška
družba
Gospodarska
družba z omejeno
odgovornostjo
Javna neprofitna
organizacija
Gospodarska
družba z omejeno
odgovornostjo
Gospodarska
družba z omejeno
odgovornostjo
Gospodarska
družba z omejeno
odgovornostjo
Ustanovitelji
Županija Varaždin
Mesto Varaždin
Občina Trnovec
Bartolovečki
Mesto
Zalaegerszeg
Mesto
Szombathely
Razvojna agencija
Zahodno Panonske
regije
Pokrajina Trst Dežela Koroška Dežela Koroška Osebe zasebnega
prava
Varkom d.d.
Termoplin d.d.
Financiranje
izgradnje
Lokalna skupnost
Nacionalna
sredstva
Lokalna skupnost
EU sredstva
Nacionalna
sredstva
Sredstva Phare
CBC
Lokalna skupnost
Regionalna raven
Nacionalni in
lokalni viri
Nacionalni in
lokalni viri
Lokalna skupnost
EU sredstva
Lokalna skupnost
Operativno
financiranje
Sredstva županije in
občine
Nakup in prodaja
nepremičnin
Prodaja in oddaja
zemljišč
Nakup in prodaja
zemljišč
Nakup in prodaja
zemljišč
Nakup in prodaja
zemljišč
Nakup in prodaja
zemljišč
Prodaja parcel
Opravljanje storitev
za investitorje
Oddaja prostorov
(inkubator)
Oddaja prostorov
v inkubatorju in
inovacijskem
centru
Oddaja prostorov
Oddaja prostorov
Oddaja prostorov
Cena 5-13 EUR/m2 18 EUR/m2 30-35 EUR/m2 80 EUR/m2 17-35 EUR/m2 60 EUR m2 25 EUR/m2
Spodbude
Znižanje lokalnih
dajatev
Nizka cena površin
v coni
Na nacionalni ravni
spodbude za proste
cone (nižji davek na
dobiček, oprostitev
DDV)
Oprostitev davka
na nepremičnine
Nizek davek na
industrijsko
dejavnost
Nižja cena,
odvisna od zneska
investicije, števila
novo zaposlenih in
zneska letnega
prihodka
Oprostitev plačila
komunalnega
prispevka
24

Slika 6: Lokacije obravnavanih industrijskih con
5.1. Madžarska
Za Madžarsko je značilna centralizacija (velika moč centralne oblasti) in velike razlike med zahodom
in vzhodom države, ki se v zadnjih letih celo povečujejo. Na Madžarskem trenutno ni druge ravni
lokalne samouprave, temveč zgolj planske regije.
Regija Zahodno Podonavje ena izmed najbolj dinamičnih regij na Madžarskem. Številne
multinacionalke so tu odprle svoje obrate, zelo močna sta avtomobilski in telekomunikacijski sektor.
Nekatere izmed teh tujih neposrednih investicij so bile vzpodbujene z nizko ceno delovne sile, kar
ima v regiji vpliv na produkcijo z nizko dodano vrednostjo. Regija meji na 4 države, in sicer Slovaško,
Avstrijo, Slovenijo in Hrvaško, kar ji daje vlogo »izhodnih vrat« v Evropo. Preko 60 % vse zunanje
trgovine Madžarske je prepeljano preko mej Zahodnega Podonavja, zato ima regija poudarjeno
tranzitno vlogo.
Za regijo je sicer značilno pomanjkanje raziskovalno-razvojnih aktivnosti, kar je med drugim tudi
posledica pomanjkanja akademskih in univerzitetnih raziskovalnih institucij (na območju namreč ni
univerz z daljšo zgodovinsko tradicijo) ter nizek nivo izdatkov za R&R, ki se odraža v nizki stopnji
razvoja na znanju temelječega gospodarstva, situacijo pa delno izboljšujejo industrijski parki,
podjetniške cone, inovacijski centri ter inkubatorji z namenom pospeševanja inoviranja, ustanavljanja
podjetij in drugih aktivnosti spodbujanja podjetništva. V okvir raziskave smo vključili dva študijska
primera, in sicer primer Severne industrijske cone v Zalaegerszefu in industrijske cone v
Szombatelyju.
5.1.1. Zalaegerszeg – Severna industrijska cona
Mesto Zalaegerszeg se nahaja blizu madžarsko-avstrijske-slovenske tromeje ter le eno uro vožnje od
hrvaške meje, na polovici poti med mejo in jezerom Balaton. Glede na takšno geografsko lego ima
25

vzpostavljeno aktivno gospodarsko sodelovanje s sosednjimi državami. Leži na stičišču dveh glavnih
cestnih povezav 74 (E65) ter 76. Prav tako ima neposredno železniško povezavo z Budimpešto,
Ljubljano, Trstom in Reko ter letalsko povezavo preko letališča Sarmellek pol ure vožnje iz mesta. V
pripravi je tudi izgradnja avtoceste M9, za katero so že narejeni načrti gradnje, s tem pa bo mesto še
bolj prometno povezano.
Slika 7: Lokacija mesta Zalaegerszeg
V mestu živi 65.000 ljudi, z bližnjimi naselji pa število prebivalcev znaša 120.000 oseb. V mestu in
bližnji okolici se nahaja 6.000 podjetij.
Na območju mesta se nahajajo štiri industrijske cone, in sicer Ganz industrijski park na vzhodu,
Flextronics industrijski park ter Južni industrijski park na jugu in Severna industrijska cona na severu
mesta. Največja in najnovejša industrijska cona je Severna industrijska cona, ki služi industrijskemu,
trgovskemu in storitvenemu namenu. Večinoma je v lasti občine in leži na severnem delu občine
Zalaegerszeg. Skupna površina znaša približno 400 hektarjev in je z glavnima cestama 74 in 76
povezana s cestnim obročem.
26

Slika 8: Lokacija Severne industrijske cone in njena prometna povezanost
Zemljišče je bilo pred izgradnjo cone v lasti lokalne skupnosti ter zasebnih subjektov. Lokalna
skupnost je odkupila tiste parcele, ki so bile v privatni lasti, kar je omogočalo izgradnjo in komunalno
opremljanje cone.
Izgradnja cone je potekala v dveh fazah:
- Prva faza: 2006-2007
o Osnovni načrti cone, ki je sicer v prvi fazi obsegala 40 hektarjev
o Klasifikacija za industrijsko cono
o Parceliranje
o Izgradnja notranje glavne ceste
o Izgradnja glavnih kanalov za vodo in odpadno vodo/kanalizacijo
- Druga faza: 2009-2010
o Razširitev cone na približno 400 hektarjev
o Izgradnja plinske napeljave
o Postavitev cestne osvetlitve
o Izgradnja notranjih cest
o Dokončanje vodovodnega in kanalizacijskega omrežja
Parcele v coni, zgrajeni v prvi fazi, so večinoma prodane, na tem območju se nahaja tudi podjetniški
inkubator, ki trenutno obsega 2.700 kv.m. in je 100 % zaseden, do aprila 2013 pa se bo njegova
površina z investicijo, ki je v teku, povečala na 6.400 kv.m. V inkubatorju so podjetjem v začetnih
fazah razvoja na voljo prostori za najem po ugodnih cenah. Interes za najem je s strani podjetij velik,
saj je že več kot 50 % predvidenega povečanja že rezerviranega.
Druga faza pa je pravzaprav posledica pogajanj z Mercedesom, ki je iskal lokacijo za postavitev
svojega industrijskega obrata. Mercedes se je odločil za drugo lokacijo na Madžarskem, in sicer v
mestu Kecskemét na vzhodu Madžarske, tako da je cona v Zalaegerszegu ostala nezasedena in
zaenkrat še nerazparcelirana, kar tudi pomeni, da je infrastruktura postavljena le do parcelne meje,
ne pa znotraj same cone.
27

Izgradnja cone je bila financirana z EU sredstvi in sredstvi lokalne skupnosti. Operativni stroški so
financirani s sredstvi lokalne skupnosti.
Slika 9: Zalaegerszeg severna industrijska cona po fazah
Trenutna pravila predvidevajo možnosti zasedbe 40 % parcel, minimalne velikosti 2.000 kv.m. Zaradi
svoje geografske lege in bližine meje s sosednjimi državami je območje primerno za lociranje
mednarodnih podjetij. Kot je razvidno iz opisa obeh faz gradnje, so na voljo osnovne javne storitve,
kot so vodovod, kanalizacija, električno in plinsko omrežje.
Med prednostmi Zalaegerszeg industrijske cone bi lahko izpostavili:
- številna razpoložljiva in dobro usposobljena delovna sila, tudi s področja elektro ter živilskopredelovalne
industrije, zaradi prisotnosti fakultete za strojništvo v mestu Zalaegerszeg so na
voljo tudi visoko usposobljeni kadri s področja strojništva
- ugodna geografska pozicija in dobre prometne povezave, kar omogoča hiter dostop do trgov
v severni, zahodni in južni smeri
- bližina treh sosednjih držav (v radiju 50-60 km)
- čisto okolje
- poseben program pomoči in podpore investitorjem (»investment assistance service package
of the town«).
Mesto Zalaegerszeg sodi med območja na Madžarskem, ki je najgosteje naseljeno. Pri prednostih, ki
jih velja poudariti, so tudi kulturna sprejemljivost nadurnega dela oz. dela preko rednega delovnega
časa, pripravljenost ljudi na zaposlitev za določen čas, možnost najemanja delovne sile, na razpolago
so številni partnerji za zunanje izvajanje del ter množica lokalnih podjetij, ki so sposobna izvesti
podizvajalska dela.
Trenutna zasedenost je 5 % površine cone, upoštevaje celotno površino cone (faza 1 in faza 2).
Večina obstoječih podjetij v coni se nahaja v dejavnostih logistike, farmacije in oblikovanje izdelkov iz
plastičnih mas.
28

Najpomembnejša podjetja v coni so:
Podjetje
Traussnig (Avstrija)
Pernix Pharma (Madžarska)
Mould-Tech (Madžarska)
Inkubacijski center
Dejavnost
logistična dejavnost
farmacevtska industrija
proizvodnja izdelkov iz plastičnih mas
podjetniški inkubator
Slika 10: Nekatera podjetja v Severni industrijski coni Zalaegerszeg
Cena zemljišča za investitorja je odvisna od velikosti investicije – t.j. zneska investicije, števila novo
zaposlenih ter pričakovanega letnega prirasta prihodkov. Sama izvedba investicije v zgradbe/objekte
je na strani investitorja, za gradnjo pa lahko koristijo EU sredstva. Komunalni prispevek je prav tako
odvisen od velikosti investicije. Povprečna cena kvadratnega metra komunalno opremljenega
zemljišča je sicer približno 5.000 HUF (18 EUR), končna cena pa je lahko glede na zgoraj omenjene
kriterije nižja do 25 %.
Z namenom pomoči in podpore investitorjem na območju mesta je bilo ustanovljeno podjetje
Razvojna družba mesta Zalaegerszeg (Zalaegerszeg Town Development Co. – ZVF), ki tudi upravlja s
cono: nudi podporo pri izvajanju investicije, daje informacije o lokalnih storitvah, sodeluje pri pripravi
in sklepanju pogodb ter pomaga najti ustrezno delovno silo. Edini lastnik podjetja je mesto
Zalaegerszeg, pravni status upravljavca pa je zaprta delniška družba. Upravljanje je financirano preko
lastnih aktivnosti, ki jih predvsem izvajajo za mesto, ter investicij in dajanje nepremičnin v najem
(med drugim tudi površine in prostore v podjetniškem inkubatorju znotraj cone).
29

Za namene trženja območja in privabljanja tujih investitorjev ima ZVF z zasebnim podjetjem
sklenjeno pogodbo, ZVF pa se vključi v proces šele pri konkretnih pogajanjih. Sicer pa ZVF opravlja
trženje in privabljanje domačih investitorjev sama v celoti.
Poseben program pomoči in podpore investitorjem mesta Zalaegerszeg (»The investment assistance
service package of the town«) vsebuje 45 storitev in ukrepov, s čimer je zagotovljena pomoč
investitorjem pri izvedbi njihovih projektov na učinkovit in enostaven način. Vsak investicijski projekt
je deležen prilagojenega lokalnega programa pomoči. Prav tako je poskrbljeno za obstoječa podjetja
v coni, saj preko stalnih kontaktov z njimi rešujejo obstoječe probleme in omogočajo nadaljnji razvoj.
Storitve in ukrepe programa pomoči in podpore investitorjem lahko razdelimo na 5 glavnih področij:
- storitve informiranja: nudenje potrebnih in ustreznih informacij investitorjem
- storitve pomoči pri ustanavljanju podjetja ter izbire lokacije in umestitve
- storitve pomoči pri izbiri kadrov ter njihovega nadaljnjega razvoja
- storitve pomoči predvsem zaposlenim iz tujine
- druge storitve pomoči pri zagonu poslovanja ter upravljanja podjetja
Slika 11: Program pomoči in podpore investitorjem na območju Zalaegerszeg
Min. 500 MHUF investicije + min. 100 novih delovnih mest
100-500 MHUF investicije + 50-100 novih delovnih mest + 100-500 MHUF letnega
povečanja prihodkov
50-100 MHUF investicije + 10-50 novih delovnih
mest + 50-100 MHUF letnega povečanja prihodkov
Npr. izvajalci, storitve, mesto
Storitve informiranja
Druge storitve pomoči pri zagonu poslovanja ter upravljanja podjetja
Storitve pomoči predvsem zaposlenim iz tujine
Storitve pomoči pri izbiri kadrov ter njihovega nadaljnjega razvoja
Storitve pomoči pri ustanavljanju podjetja ter izbire lokacije in umestitve
Npr. zakonodaja,
dobavitelji, partnerji
Npr. nastanitev,
učenje jezika
Npr. rekrutiranje,
usposabljanje
Npr. izbira lokacije,
dovoljenja, načrtovanje
OSNOVNE STORITVE NAPREDNE STORITVE POSEBNE STORITVE
Vir: Investment Assistance Program of Zalaegerszeg.
Spodbude na lokalni ravni se kažejo tudi v naslednji praksi: HITA kot nacionalna agencija za
privabljanje tujih investicij pripravlja razpise iz EU sredstev, investitorji lahko s podjetji, registriranimi
na Madžarskem, s svojimi projekti konkurirajo na teh razpisih, pri pripravi projektov pa lahko ZVF
nudi pomoč oz. nudi informacije o zunanjih svetovalnih podjetjih, ki pripravijo prijavo na razpis – pri
tem lokalna skupnost oceni, ali je interes lokalne ravni tako velik, da krije stroške priprave prijave na
razpis.
30

Sicer pa se na Madžarskem na industrijsko dejavnost plačuje lokalni davek, ki se imenuje davek na
industrijsko dejavnost in ki znaša določen promil od celotnih prihodkov industrijskega podjetja. Višino
davka ureja lokalna skupnost v zakonsko določenem razponu. Prav tako je na Madžarskem v veljavi
lokalni davek na nepremičnine, kjer pa vsaka lokalna skupnost odloči, ali ga bo vpeljala ali ne. V praksi
je opazno, da ga ponavadi uveljavljajo tiste lokalne skupnosti, ki so dobro infrastrukturno povezane,
predvsem z avtocestami. Mesto Zalaegerszeg tega davka ne uveljavlja (cestne povezave so zaenkrat
le regionalne, ne pa avtocestne), saj s tem želi privabiti potencialne investitorje.
Opazno pa je, da centralne institucije za privabljanje tujih investitorjev (HITA, Ministrstvo za
gospodarstvo ipd.) pri svojih dejavnostih in aktivnostih dajejo prednost vzhodnemu delu Madžarske,
ki je gospodarsko bolj nerazvit, višja je stopnja brezposelnosti, slabša je infrastruktura, bolj je
oddaljen od gospodarskih centrov, medtem ko se morajo lokalne skupnosti, okrožja ter regije
centralnega in zahodnega dela Madžarske s promoviranjem svojih lokacij operativno ukvarjati sami.
5.1.2. Szombathely – Industrijski in inovacijski park Claudius
Mesto Szombathely je deseto največje mesto na Madžarskem s skoraj 80.000 prebivalci. Je glavno
mesto okrožja Vas. V mestu se nahaja kampus Savaria Univerze Zahodne Madžarske (University of
Western Hungary), ki je specializiran za naravoslovne vede, šport in umetnost. Prav tako so v mestu
locirane številne visoke in poklicne šole, ki s svojimi programi zagotavljajo izobraženo delovno silo s
področij industrije, poslovnih ved, elektrotehnike, informacijskih tehnologij in turizma.
Slika 12: Lokacija mesta Szombathely
Industrijski in inovacijski park Claudius se nahaja jugovzhodno od cestnega obroča okoli mesta in se
razteza na površini 185 hektarjev in je aktiven že od leta 1997. Cestno je povezan z glavnima cestama
št. 86 in 87, do leta 2015 pa je v planu izgradnja hitrih cest M8, M9 ter M86, ki bi prometno še bolj
31

povezala območje s prestalo Madžarsko in Evropo. Park je le 13 km oddaljen od meje z Avstrijo, 77
km od meje s Slovenijo in približno 125 km od meje s Slovaško ter prav toliko od meje s Hrvaško.
Letališče v Szombathelyju je oddaljeno le 2 km, cona pa ima tudi svoj industrijski železniški tir. V coni
so prisotna tako velika kot tudi mala in srednje velika podjetja.
Mestni svet Szombathelyja se v sredini devetdesetih let odločil o postavitvi industrijske cone z
namenom podpore in usmerjanja gospodarskega razvoja v mestu. Temu je sledila ustanovitev
podjetja Claudius industrijski in inovacijski park d.o.o. s strani mesta ter Razvojne agencije Zahodne
Panonske regije (vsak po 50 % lastniški delež). V letu 1997 se je iniciativi pridružilo 12 podjetij (vsako
po 2,4 % lastniškega deleža, s tem se je prvotnima ustanoviteljema delež znižal na 35,7 % vsakemu),
večinoma lociranih v mestu, ter lastniško vstopilo v podjetje. Mejniki pri razvoju cone so naslednji:
- v letu 1997 se je podjetje Claudius industrijski in inovacijski park d.o.o., skupaj z mestom,
prijavilo na razpis Ministrstva za gospodarstvo in pridobilo status industrijske cone. S
površino 185 ha je v tistih časih cona veljala za tretjo največjo na Madžarskem
- v letih 2000 in 2001 je mesto območje opremilo z infrastrukturo, za katero so koristili Phare
CBC sredstva ter nacionalne vire
- leta 2004 so s pomočjo nacionalnih virov (prijava na razpis za postavitev inkubatorjev in
inovacijskih centrov – t.i. Secheny-plan; stopnja državnega sofinanciranja je znašala 40 %)
ustanovili tehnološki inkubator in inovacijski center
- istega leta so s pomočjo sredstev Phare CBC (100 % financiranje) posodobili konferenčni
center
- decembra 2007 je mesto Szombathely odkupilo deleže ostalih lastnikov ter postalo edini
lastnik podjetja Claudius industrijski in inovacijski park d.o.o.
- od prvega julija 2008 je podjetje integrirano v okvir podjetja SZOVA, ki upravlja z lastnino
mesta; upravljanje s cono je prevzel tehnični oddelek podjetja SZOVA
Infrastrukturno je cona moderno opremljena, na razpolago so električno in plinsko omrežje,
vodovod, kanalizacija, na razpolago so vsi telekomunikacijski vodi. Obenem upravljavec nudi/poskrbi
za storitve varovanja, čiščenja, vzdrževanja ter kurirske in prevajalske storitve, na območju je banka
in tudi trgovina, na razpolago je konferenčna dvorana in gostinske storitve.
V desetih letih aktivnega obstoja parka so bili uspešni pri privabljanju investitorjev, saj je cona
praktično polno zasedena, prostih je le 14 hektarjev površin, kar pomeni, da je stopnja zasedenosti
skoraj 95 %. Prostih je le še 12 parcel, ki jih lahko prilagodijo potrebam posameznega investitorja. V
coni se trenutno nahaja preko 40 podjetij, ki zaposlujejo skoraj 9.000 ljudi. Prevladujejo industrijska
podjetja, predvsem s področja avtomobilske in elektro industrije. Na območju se nahajata tudi
inkubator ter inovacijski center, katerih prostore daje upravljavec v najem.
32

Največja podjetja v coni so:
Podjetje Dejavnost Št. zaposlenih
LuK Savaria Ltd. proizvodnja avtomobilskih delov 1336
Delphi Packard Hungary (Packard divizija) proizvodnja elektronskih naprav za avtomobile 1191
STYL Ruhagyár tekstilna industrija 710
FALCO Forgácslapgyártó proizvodnja izdelkov iz lesa 430
Pannunion Csomagolóanyag proizvodnja plastičnih materialov za embalažo 313
JABIL Circuit Magyarország Kft.-JGS divizija proizvodnja tiskanih vezij 261
TESCO - Globál Áruházak trgovina na drobno 247
Plati Hungary proizvodnja izoliranih kablov 206
Sabina Ipari és Kereskedelmi proizvodnja pohištva 166
YAGEO Europe proizvodnja električne opreme 149
Metál Hungária Holding gradbeništvo 134
PSP Bázis trgovina z gradbenim materialom 131
AKE Hungária proizvodnja orodij za lesno industrijo 90
Salesianer Miettex čiščenje tekstilnih izdelkov 70
Falcotrans Fuvarozási transport 65
Praktiker Áruház trgovina z gradbenim materialom 60
Velekey Szerelvénygyártó proizvodnja naprav 60
Truck Savaria trgovina in servis avtomobilov 51
Slika 13: Nekatera podjetja v Claudius industrijskem in inovacijskem parku
Upravljanje cone je, kot že rečeno, od leta 2008 preneseno na tehnični oddelek podjetja SZOVA, ki
oddaja in prodaja prosta zemljišča v coni, prav tako pa izvaja trženjske aktivnosti (zasnova in priprava
marketinškega materiala, prisotnost na pomembnih lokalnih, nacionalnih in mednarodnih sejmih in
forumih, osebno kontaktiranje) ter oddaja poslovne in proizvodne prostore v tehnološkem
inkubatorju in inovacijskem centru. V inkubatorju je na voljo moderno opremljena konferenčna
dvorana z vso potrebno opremo za prevajanje in srečanja za 120 ljudi.
33

Izhodiščna cena za nakup komunalno opremljenega kvadratnega metra površin je 35-40 EUR. Končna
cena je stvar dogovora z investitorjem. Skupno naj bi iz naslova prodaje zemljišč iztržili preko 210
milijonov EUR.
5.2. Slovaška
Slovaška je paralamentarna republika. Tudi za Slovaško so značilne znatne razlike med zahodom in
vzhodom države kakor tudi močna centralizacija države. Tako so tudi NTI (60 %) skoncentrirane
predvsem v Bratislavi in Trnavi, medtem ko je število NTI na vzhodu države zelo nizko.
5.2.1. Nitra – Industrijski park Nitra Sever
Mesto Nitra se nahaja 90 km severo-vzhodno od Bratislave in ima skoraj 90.000 prebivalcev. Je
glavno mesto Nitranske regije. Z Bratislavo je povezana z avtocestno povezavo. V mestu so sicer tri
univerze, a so s področja kmetijstva ali humanističnih znanosti: Univerza za kmetijstvo, Filozofska
univerza ter Fakulteta za religiozne študije.
Sicer pa se celotna Nitranska regija ponaša z ugodnim geografskim položajem – poleg bližine velikih
mest, kot so Bratislava, Budimpešta in Dunaj, regijo seka IV. evropski multi-modalni (Berlin – Praga –
Bratislava – Budimpešta – Solun – Carigrad) ter VII. vodni koridor (reka Donava), evropski VI.
transportni koridor pa se je dotika. Med druge prednosti območja štejemo: obstoj močnega
potenciala za industrijsko in kmetijsko proizvodnjo, zadostno število in kvalificirana delovna sila,
univerze in raziskovalni centri v Nitri, zadostno geografskega prostora in obstoj infrastrukture za
potencialni razvoj industrijskih parkov in inkubatorjev, potencial za razvoj vodnih poti, razvita in
relativno dobro ohranjena ruralna naselja in možnosti za razvoj turizma (geotermalni izviri).
34

Slika 14: Lokacija mesta Nitra
V mestu in okolici je razvita industrija, predvsem v živilsko predelovalnem sektorju, proizvodnji
tekstila, proizvodnji kemičnih in farmacevtskih izdelkov, strojnem in elektro sektorju ter proizvodnji
pohištva. V celotni Nitranski regiji se nahaja precejšnje število industrijskih parkov, ki so na kratko
predstavljeni v spodnji tabeli.
Industrijski park Mesto Površina (ha) Tip Nezaseden prostor (ha)
Industrijski park Levice Geňa Levice 65 greenfield 0
Industrijski park Nitra Nitra 210 greenfield 30
Industrijski park Zlaté Moravce Zlaté Moravce 24 greenfield 0
Industrijski park Vráble Vráble 23 greenfield 0
Industrijski park Diakovce Diakovce 7,5 greenfield 7,5
Industrijski park Hurbanovo Hurbanovo 4,7 greenfield 0
Industrijski park Čab Čab 20 greenfield 20
Industrijski park Palárikovo Palárikovo 44 greenfield 44
Vir: Nitra region, SARIO, 2012.
Industrijski park Nitra Sever je največji v regiji in se razteza na površini 210 hektarjev. Cona je skoraj
polno zasedena, saj je na razpolago le 30 hektarjev (stopnja zasedenosti je torej preko 85 %).
35

Slika 15: Industrijski park Nitra Sever
Pomembnejša podjetja v industrijski coni so:
Podjetje
Dejavnost
Št.
zaposlenih
Poreklo
Visteon Slovakia, s.r.o. Proizvodnja avtomobilskih delov 400 ZDA
Giesecke & Devrient Slovakia, s.r.o. Plastične čipirne kartice 414 Nemčija
Keller Immobilienverwaltung s.r.o. Strojništvo 80 Nemčija
ICS Industrial Cables Slovakia, spol. s r.o Proizvodnja visokonapetostnih kablov 90 Slovaška
FOXCONN SLOVAKIA, spol. s r.o. Proizvodnja in montaža elektronskih naprav 2685 Japonska
Ryoka Global Europe s.r.o. Proizvodnja plastičnih delov za el. naprave 180 Japonska
Daidong Slovakia s.r.o. Proizvodnja plastičnih delov za el. naprave 100 Japonska/Koreja
Farquell Nitra, s.r.o. Proizvodnja kovinskih ohišij za el. naprave 80 Španija
STEEP PLAST Slovakia, s.r.o. Proizvodnja plastičnih delov 70 Francija
GU SLOVENSKO, s.r.o. Proizvodnja strojev 200 Nemčija
Carnitech/Marel Proizvodnja strojev za živilsko industrijo 275 Danska
Meiki Slovakia, s.r.o. Proizvodnja plastičnih delov 50 Japonska
Dia Moulding Slovakia s.r.o. Proizvodnja plastičnih delov 100 Japonska
36

Industrijski park Nitra sever je z infrastrukturo opremilo mesto Nitra, sicer pa je lastnik podjetje Nitra
Invest d.o.o.
Ključni moment v izgradnji industrijskega parka sega v leto 2003, ko je bil sprejet prostorski načrt
mesta Nitra, ki je vseboval tudi vzpostavitev industrijskega parka Nitra sever. Mesto Nitra je v letu
2004 pooblastilo podjetje Nitra Invest d.o.o., da pripravi vso ustrezno dokumentacijo za izgradnjo, se
pogaja z lastniki zemljišč glede odkupa in vodi administrativne postopke. Kasneje je mesto zaupalo
podjetju Nitra Invest d.o.o. tudi trženje površin izgrajene industrijske cone. Izgradnja infrastukture je
potekala do leta 2008, prvi investitorji pa so se v coni naselili že v letu 2006. Pri nakupu zemljišč,
izgradnji infrastrukture in pripravi projektne dokumentacije so bila koriščena EU sredstva ter sredstva
lokalne/regionalne skupnosti. Cena kvadratnega metra zemljišča se giba okoli 25 EUR.
Slika 16: Nekatera podjetja v industrijski coni Nitra sever
5.3. Avstrija
Avstrija je zvezna država, razčlenjena na devet zveznih dežel. Med deželami v Avstriji so velike razlike
v površini, predvsem pa v številu prebivalstva in v razvojnih potencialih. Večina gospodarskega
potenciala je skoncentriranega na Dunaju, medtem ko so dežele, ki mejijo na Slovenijo (Štajerska,
Koroška in Gradiščanska) po BDP na prebivalca pod avstrijskim povprečjem. Administrativno ureditev
Avstrije določajo po eni strani federativna ureditev, zapisana v ustavi, in načelo ureditve lokalne
samouprave na drugi strani. Tako ima Avstrija tri administrativne ravni, in sicer zvezno vlado, dežele
in občine (Administration in Austria, 2009).
37

Tabela 9: Porazdelitev pristojnosti med različnimi ravnmi
Regionalni razvoj Zvezna vlada Deželna vlada Občine Socialni skladi
Osnovna infrastruktura
Transport X X x x
Telekomunikacije in
informacijska družba
Energetika x x
X
Okolje in vode x x X x
Zdravje x X x X X
Človeški viri
Izobraževanje X X x
Usposabljanje x x
R&R X x
Produktivno okolje
Industrija X x
Storitve X x x
Turizem x X x x
Ostalo (varnost, stanovanjska
politika)
Opomba: X = primarna odgovornost, x = sekundarna odgovornost.
Vir: Resch, 2010, str. 55.
x
Javna
podjetja
x x x x
Dežele imajo relativno veliko avtonomijo, saj zvezna ustava določa, da zvezna oblast ureja samo tista
področja, ki jih ustava izrecno določa kot pristojnost zveze. Vsa ostala področja urejajo dežele same,
zato je bila regionalna politika zelo omejena. Dežele izvajajo lastne razvojne strategije (Burja, Kocbek
2008). Vsaka dežela ima izvirno pristojnost za normiranje pravil spodbujanja gospodarskega razvoja
in urejanja prostora na svojem ozemlju. Posledica te pristojnosti je kopica različnih ureditev in
različnih sistemov. Prav tako je nemogoče govoriti o enotnem sistemu na občinski ravni, saj različni
deželni modeli pomenijo tudi različnost pri pristojnostih in oblikah prostorskega urejanja na ravni
občine. Z vidika razvojnih aktivnosti oblasti je kar 50 % vseh razvojnih aktivnosti na lokalni ravni, 20 %
na deželni ravni in zgolj 30 % na zvezni ravni. Med posameznimi deželami ni velikih razlik, vendar v
vrednosti razvojnih aktivnosti na prebivalca predvsem zaostajajo vzhodne dežele, ki so gospodarsko
najmanj razvite (Gradiščanska, Spodnja Avstrija). To seveda vpliva na možnost zmanjševanja
regionalnih razlik v Avstriji (ISMERI Europa, Applica, 2010). Tako posamezne dežele glede na stopnjo
razvitosti vodijo gospodarsko politiko. Pri tem je v ospredju politika konkurenčnosti (nacionalne,
regionalne, lokalne) ali Standortpolitik. V okviru te politike dežele in občine skupaj privabljajo
investicije, vključno s tujimi neposrednimi investicijami.
V Avstriji je Koroška je najjužnejša zvezna dežela in je po velikosti z 9.533 kvadratnimi kilometri
površine peta največja. Meji na dežele Salzburška in Štajerska ter na Vzhodno Tirolsko. Meja s
sosednjo državo Slovenijo je dolga 170 kilometrov, z Italijo pa 109 kilometrov. Koroška ima zelo
dobro izgrajeno prometno mrežo. Skozi deželo potekajo tri avtocestne prometnice: Južna avtocesta
(A2), Turska avtocesta (A 10) in Karavanška avtocesta (A11).
39

Avstrijska Koroška je uspela v zadnjih letih dokončati prestrukturiranje gospodarstva, in sicer so
delovna mesta v tradicionalnih industrijah (tekstilna, usnjarska in kovinska industrija ter
gradbeništvo) nadomestila delovna mesta v tehnoloških podjetjih, kjer imajo zelo pomembno vlogo
podjetja v IT sektorju. Uspešna sprememba strukture, ki stavi na inovacije ter na raziskovanje in
razvoj na visokotehnološkem sektorju, je tudi posledica koroških uspešnih tehnoloških in industrijskih
parkov ter povezave s celovško univerzo Alpe-Adria.
Avstrijska Koroška ponuja ugodno kombinacijo strateške geografske lege, infrastrukture za raziskave
in razvoj ter kvalificirane in usposobljene delovne sile v tehničnih in komercialnih sektorjih. Ker se
nahaja v osrčju Alpe Adria regije, je Koroška po eni strani zanimiva kot lokacija za prodor na trge
Južne in Jugovzhodne Evrope, po drugi strani pa leži blizu ključnih trgov Srednje in Zahodne Evrope.
Obenem je za potencialne investitorje zanimiva zaradi nenehnega razvoja gospodarske infrastrukture
ter stabilnega in varnega ekonomskega okolja.
Pomembno vlogo pri razvoju gospodarstva in privabljanja investitorjev ima Koroška razvojna agencija
(Entwicklungsagentur Kärnten GmbH – EAK), center za inovacije in tehnologijo, ki je partner za
podjetja in javne ustanove. Deluje kot zasebna gospodarsko organizirana družba dežele avstrijske
Koroške in izpolnjuje pomembno posredniško vlogo med podjetji in javnostjo. Ustanovljena je bila s
strani deželne koroške vlade, njen glavni namen pa je promocija in razvoj Avstrijske Koroške kot
poslovne lokacije. Naloge agencije so spodbujanje inovacij, sodelovanja in naselitev podjetij na
Koroškem. Cilj vseh ukrepov je spodbujati pozitiven gospodarski razvoj, ustvariti nova delovna mesta
na avstrijskem Koroškem in okrepiti obstoječa podjetja. Izvajanje storitev po eni strani poteka s
pomočjo aktivne projektne izvedbe, po drugi strani pa tudi s pomočjo storitvenih paketov. Nabor
nalog obsega:
- regionalno, nacionalno in mednarodno trženje regije avstrijske Koroške s ponudbo »vse na
enem mestu« za investitorje in podjetja – od iskanja ustrezne lokacije do realizacije
ustanovitve podjetja ali obrata,
- postavitev in upravljanje lokacij (tehnološki in industrijski parki, spodbujevalni centri) za
pozitiven regionalni gospodarski razvoj,
- pomoč in spodbujanje infrastrukturnih projektov, kot sta npr. logistika in širokopasovno
omrežje,
- spodbujanje in izvedba EU projektov in posebnih projektov.
40

Slika 17: Tehnološki, inovacijski in industrijski parki in centri 1 na Koroškem, s katerimi upravlja EAK
Vir: Koman et al, 2008.
Kot je razvidno iz zgornje slike, se na Avstrijskem Koroškem nahajajo številni industrijski in tehnološki
parki, v okvir raziskave pa smo vključili dva študijska primera, in sicer primer industrijskega parka
Voelkermarkt v Velikovcu in industrijske cone St. Veit am Glan.
5.3.1. Voelkermarkt (Velikovec) – Industrijski park Voelkermarkt
Mesto Voelkermarkt (Velikovec) se nahaja na avstrijskem Koroškem, ob istoimenskem
akumulacijskem jezeru na reki Dravi na vzhodu celovške kotline. Obsega območje velikosti 137 kv.km.
in ima 11.000 prebivalcev.
1 V Avstriji so oblike spodbujanja razvoja v regiji poimenovani »impulzni centri«. Ti lahko odločilno vplivajo na
razvoj novih podjetij (inkubatorji), skupin podjetij (industrijski parki) v neki dejavnosti, izvozno usmerjenih
podjetij (ekonomske cone) in tehnološko orientiranih podjetij (tehnološki parki).
41

Slika 18: Lokacija mesta Velikovec
V Velikovcu se nahaja industrijski park, ki je sestavni del Južnega interconalnega industrijskega in
trgovskega parka, imenovanega IGP Süd – gre za prvi infrastrukturno-lokacijski projekt na avstrijskem
Koroškem, ki je nastal kot skupen projekt večih občin. Realiziran je bil s strani treh občin, in sicer
Voelkermarkta, Griffna ter Diexa, s pomočjo in podporo Razvojne agencije EAK. IGP park sestavljajo
tri cone, ki so medsebojno oddaljene manj kot 10 kilometrov in ponujajo prostor, primeren za
industrijsko in trgovsko dejavnost, ponašajo pa se z vso ustrezno infrastrukturo, ki skupaj z ugodnimi
prometnimi povezavami tvorijo atraktiven prostor za podjetja vseh velikosti.
Osnovne značilnosti cone IGP Süd so naslednje:
- velikost: približno 540.000 kv.m.
- sektorji: kovinsko predelovalna industrija, proizvodnja plastičnih mas in izdelkov iz plastičnih
mas, tehnične storitve
- industrijske in trgovske parcele, opremljene z vso ustrezno infrastrukturo, ki so na razpolago
za nakup: infrastruktura omogoča tudi bolj intenzivno (»heavy-duty«) uporabo in transport,
zgrajena je kanalizacija, na voljo je oskrba z vodo, elektriko in plinom, omogočen je priklop na
daljinsko ogrevanje, na razpolago je vsa sodobna telekomunikacijska infrastruktura
- dober geografsko-prometni položaj: neposredna bližina hitre ceste S37, dostop do avtoceste
A2, oddaljenost 15 km do celovškega letališča ter 80 km do ljubljanskega, oddaljenost 56 km
do ALPLOGovega kontejnerskega terminala v Fürnitzu, neposredna bližina železniških
povezav.
Industrijski park Voelkermarkt je torej eden izmed treh ključnih delov interconalnega industrijskega
in trgovskega parka IGP Süd. Nahaja se ob avtocesti A2 in ima neposreden dostop do deželne
avtoceste B70.
42

Industrijski park Voelkermarkt se razteza na površini 40 hektarjev na lokaciji, ki je oddaljena 1 km od
avtoceste, tako da ima neposredno povezavo z glavnimi cestnimi omrežji v Italiji, Sloveniji ter proti
Dunaju. Popolno komunalno opremljene parcele so na voljo za industrijsko in trgovsko dejavnost.
Znotraj industrijskega parka se nahaja tudi t.i. Inovacijski center Voelkermarkt, ki se je preimenoval iz
Voelkemarkt GIGa (»Gründer-, Innovations- und Gewerbezentrum« – center za zagon podjetij,
inovacij in podjetništva) za tista podjetja, ki želijo najeti moderne prostore za pisarne in delavnice.
Obsega 2.000 kv.m. površin. Medtem ko se industrijski park bolj osredotoča na industrijo in trgovino,
je GIG bolj namenjen dobaviteljem oz. ponudnikom tehničnih storitev ter podjetjem v začetnih fazah
obstoja. Zasnova zgradbe in prostorov omogoča enostavno prilagajanje potrebam podjetij, tudi
kasneje, ko se obseg poslovanja podjetij in potrebe po dodatnem prostoru poveča.
Pravzaprav je bil Industrijski park Voelkermarkt zgrajen v dveh fazah: v fazi I je bil v devetdesetih letih
zgrajeno in opremljeno zgoraj opisano območje, medtem ko je bilo v fazi II v letu 2008 dodatno
opremljenih 15 hektarjev površin. Pri izgradnji cone so bila koriščena nacionalna kot tudi lokalna
sredstva financiranja.
Pretežno so podjetja v coni aktivna na področju proizvodnje plastike ter kovin in izdelkov iz njih. Prav
tako sta v strukturi podjetij glede na njihovo dejavnost močno zastopani dejavnost laserskih in
energetskih tehnologij.
Stopnja zasedenosti na območju cone faze I je 53 %, medtem ko je stopnja zasedenosti v coni faze II
21 %. Cena nakupa kvadratnega metra komunalno opremljenega zemljišča se giblje med 17 in 35
EUR.
Pomembnejša podjetja v industrijski coni so:
Podjetje Dejavnost Poreklo
Kruschitz Reciklaža plastike Avstrija
CCL Label Izdelki (embalaža) iz plastičnih mas Kanada
Dana Austria Transport ZDA
Danieli Proizvodnja strojev za jeklarsko industrijo Italija
Emat Avtomatika Avstrija
Ovopet Proizvodnja papirja in izdelkov iz papirja Avstrija
43

Slika 19: Nekatera podjetja v industrijski coni Voelkermarkt
Na Koroškem večino industrijskih con in parkov upravlja Koroška razvojna agencija (Entwicklungsagentur
Kärnten GmbH – EAK), ki, kot že rečeno, predstavlja vstopno točko za mednarodne
investitorje in podjetja, ki želijo dobiti potrebne informacije o avstrijski Koroški kot lokaciji za
poslovanje. Agencija deluje po principu »vse na enem mestu« (one-stop-shop) in nudi celovite
strokovne storitve v primeru investiranja ali širitve obstoječega poslovanja ter ponuja storitve
informiranja brezplačno – npr. informiranje o prednostih avstrijske Koroške, o tržnih priložnostih in o
sredstvih podpore.
Med njene ključne storitve za investitorje sodijo:
- ponudba detajlnih informacij
- celovit informacijski material o avstrijski Koroški kot poslovni lokaciji
- zagotavljanje ekonomskih, regionalnih in sektorskih podatkov
- predlaganje rešitev glede izbora ustrezne lokacije
- koordinacija med različnimi možnimi finančnimi viri ter procedur za pridobitev dovoljenj kot
tudi spremstvo investitorja pri pridobivanju dovoljenj in ostalih sestankih
- pomoč in podpora pri rekrutiranju in usposabljanju delovne sile
- kontaktiranje ustreznih institucij, kot so banke, davčni svetovalci in ostali pomembni partnerji
investitorja
44

- stalna podpora investitorju v času širitve, pri iskanju ustreznih kadrov ali sodelovanje na
sejmih
5.3.2. St. Veit an der Glan
Sankt Veit an der Glan (Šentvid ob Glini) je mesto na avstrijskem Koroškem. Je glavno mesto
istoimenskega okrožja. Predstavlja največje naselje ob reki Glan v severnem delu Gosposvetske
doline, število prebivalcev je konec leta 2011 znašalo preko 12.700 ljudi.
Slika 20: Lokacija mesta St. Veit an der Glan
Industrijski park St. Veit je bil ustanovljen leta 1996 in se razprostira na skoraj 50 hektarjih. V svojem
več kot 15-letnem obstoju se je razvil v eno izmed najpomembnejših lokacij za industrijo obnovljivih
virov (sončna energija, fotovoltaika, bioplini in izolacijski materiali) v regiji Alpe-Adria. Pravzaprav ima
industrijski park dvojno vlogo: po eni strani predstavlja energetski grozd (»energy cluster«) , po drugi
pa je primerna, z vso ustrezno infrastrukturo opremljena lokacija za podjetja, predvsem s področja
obnovljivih virov in z njimi povezanimi ponudniki storitev.
Prednost industrijskega parka St. Veit je njena dobra prometna povezanost: ima namreč neposredni
dostop do hitre ceste S37 ter oddaljenost 10 km od avtoceste A2, ki povezuje Italijo, Slovenijo,
Nemčijo in Avstrijo. Prav tako je blizu celovško letališče, ki je od parka oddaljeno manj kot 20
kilometrov. Spodbujena z uspehom industrijskega parka je občina St. Veit an Glan podjetjem v
trgovskem in storitvenem sektorju dala na razpolago dodatnih 10 hektarjev zemljišč, ki se nahaja
neposredno poleg industrijskega parka. Zemljišče je na voljo majhnim in srednje velikim trgovskim
podjetjem in podjetjem v storitveni dejavnosti.
45

Osnovne značilnosti industrijskega parka so:
- velikost znaša približno 47 hektarjev (dodatnih 7 hektarjev je rezerviranih za širitev parka)
- zemljišče je namenjeno komercialni rabi z vso potrebno infrastrukturo in je na voljo za
prodajo
- poudarek je na sektorju obnovljivih virov energije (sončna energija, fotovoltaika, bioplini,
izolacijski materiali)
- trenutno je v industrijskem parku lociranih 22 podjetij
- industrijski park ima zelo dobre prometne povezave
Sicer pa je pobuda za ustanovitev parka prišla z lokalne ravni, in sicer s strani mesta St. Veit. Julija
1996 je bil podpisan dogovor o nakupu zemljišč na jugu mesta za potrebe novega industrijskega
parka. V letu 1998 se je pričelo sistematično opremljanje in razvoj območja za potrebe industrijske
cone. V maju 1998 je prišlo do odločitve, da bo cona razdeljena na dva dela – v jedru cone so parcele,
velike od 2.000 do 4000 kv.m. za manjša podjetja in trgovinsko dejavnosti, okoli katerega se nahajajo
parcele, velikosti 4.000 do 15.000 kv.m. za srednje velika in velika podjetja. Industrijska cona
pravzaprav predstavlja energetski grozd in je hkrati t.i. »high tech« (visokotehnološka) lokacija.
Stopnja zasedenosti površin v coni je trenutno 70 %. Trenutna cena kvadratnega metra zemljišča
znaša okoli 60 EUR.
Najpomembnejša podjetja v industrijskem parku so pretežno iz sektorja obnovljivih virov energije:
Podjetje
Dejavnost
Poreklo
General Solar Systems proizvodnja solarnih sistemov Danska
GREENoneTECH Solarindustrie solarna industrija Avstrija
KIOTO Photovoltaics fotovoltaika Avstrija
Sonnenkraft solarna industrija Danska
Petraglas, del skupine ILVA (Italija) proizvodnja stekel za solarno industrijo Italija
EPS Industries proizvodnja izolacijskih materialov Avstrija
Druck Carinthia, pod okriljem Styria Media Group dejavnost tiska Avstrija
Rewe (Billa ipd.) trgovska dejavnost Avstrija
Geba proizvodnja plastičnih izdelkov Avstrija
46

Slika 21: Nekatera podjetja v industrijski coni St. Veit
Z industrijskim parkom podobno kot pri industrijski coni v Velikovcu upravlja Koroška razvojna
agencija EAK. Njene naloge so tudi tu usmerjene v ponujanje informacij o možnostih investiranja,
celovite storitve za investitorje (pomoč pri pridobivanju dovoljenj, finančnih virov, pomoč pri iskanju
ustreznih kadrov in usposabljanju), podpora tudi po izvedeni investiciji (»after-care service«).
5.4. Italija
Italijanska republika je upravno sestavljena iz 20 dežel, od katerih je pet dežel »s posebnim
statusom«, ki jim dovoljuje določeno avtonomijo. Te dežele se namreč razlikujejo od ostalih
predvsem po večji neodvisnosti od državne oblasti. Imajo širšo zakonodajno in administrativno moč,
na primer v šolstvu in zdravstvu. Poleg tega jim posebni statuti zagotavljajo večjo finančno podporo s
strani države. Prve štiri avtonomne dežele je določila že ustavodajna skupščina leta 1948 in to
predvsem zaradi izrecno avtonomističnih in separatističnih gibanj, ki so delovala na tistih ozemljih.
Gre za Sicilijo, Sardinijo, Dolino Aoste ter Trentinsko - Zgornje Poadižje. Dežela Furlanija – Julijska
krajina je bila ustanovljena šele leta 1963. Vendar se posebni statuti med seboj precej razlikujejo,
odvisno pač od lokalnih potreb in razmer.
Dežela Furlanija-Julijska krajina ima torej poseben status avtonomije in ima svojega predsednika,
regionalni svet ter regionalni izvršilni organ, ki je sestavljen iz desetih regionalnih ministrov (skupaj z
regionalnim svetom oblikujeta regionalno vlado). Izvršilni organ izvaja administrativne funkcije, ki so
delegirane s strani centralne vlade, pa tudi druge naloge, in sicer na podlagi regionalnih zakonov, ki
so sprejeti s strani regionalnega sveta. Številni regionalni zakoni so sprejeti z namenom podpore
47

industrijskega sektorja v regiji, nekateri pa tudi dopolnjujejo nacionalno zakonodajo in finančno
podporo v korist produktivnega sektorja.
V podpornem sistemu gospodarstva regije imajo pomembno vlogo financerske institucije. Finaziaria
Friulia je privatni holding, ki že preko 30 let spodbuja regionalni gospodarski razvoj preko vlaganja
tveganega kapitala (do 35 %) v industrijska in ostala podjetja (trenutni portfolio obsega približno 100
industrijskih podjetij v vseh sektorjih) ter zagotavlja kredite za rast malih in srednje velikih podjetij.
Friulia je obenem razvojna agencija in investicijsko podjetje. Zanimivo je lastništvo podjetja – 88 %
ima v lasti regionalna vlada, medtem ko imajo preostalih 12 % v lasti banke in zavarovalnice. Poleg
Friulie sta v regiji prisotni še dve financerski instituciji, in sicer Finest, ki vlaga kapital v skupna
vlaganja podjetij iz Furlanije-Julijske krajine, Avstrije in Srednje ter Vzhodne Evrope, ter Agemont, ki
vlaga kapital (do 49 %) v mala in srednje velika podjetja, obenem pa zagotavlja garancije za
srednjeročno financiranje.
V kontekstu industrijskih con je dežela Furlanija-Julijska krajina določila 10 ključnih industrijskih
območij, s katerimi upravljajo konzorciji (imajo status javne profitne organizacije), ki jih sestavljajo
tako javne inštitucije kot tudi privatne organizacije (podjetja in združenja podjetij); izjema v tem
prostoru je le Tržaška industrijska cona, s katero upravlja javna neprofitna agencija EZIT:
- Konzorcij za industrijski razvoj mesta Monfalcone/Trbiža
- Konzorcij za industrijski razvoj Centralne Furlanije (ZIU)
- Konzorcij za industrijski razvoj območja Aussa-Corno
- Konzorcij industrijskega jedra pokrajine Pordenone
- Konzorcij za gospodarski, industrijski in družbeni razvoj območja Spilimbergo
- Konzorcij za industrijski in obrtni razvoj Gorice
- Konzorcij za razvoj industrijskega območja Ponte Rosso
- Konzorcij za industrijski razvoj Tolmezza (COSINT)
- Konzorcij za industrijski in gospodarski razvoj zgornjega območja Furlanije Piedmonta (CIPAF)
- Tržaška industrijska cona (EZIT), javna neprofitna agencija (njeno delovanje določa regionalni
zakon 25/2002); več o njenem delovanju je opisano v nadaljevanju, saj je področje Tržaške
industrijske cone obravnavano kot primer dobre prakse v obmejnem prostoru Italije s
Slovenijo.
Predstavnica EAK je povedala (intervju), da se je z ekonomsko in finančno krizo v Italijo zelo povečal
interes italijanskih podjetnikov za investiranje na avstrijskem Koroškem, saj se njihovih predstavitev
udeleži preko 100 italijanskih podjetnikov. To kaže, da Italija zaradi različnih razlogov, kot so
gospodarska kriza, politična nestabilnost, zmanjševanje javnih izdatkov, korupcija, mafija, izgublja
privlačnost.
5.4.1. Trst – Zona Industriale di Trieste
Trst je mesto v severovzhodni Italiji ob Tržaškem zalivu, blizu slovenske meje. Je sedež dežele
Furlanija-Julijska krajina in Tržaške pokrajine. Število prebivalcev mesta znaša okoli 208.000 ljudi.
Predel Trsta je prometno zelo dobro povezan, saj se na območju nahaja letališče, pristanišče (skupaj z
industrijskimi kanali) omogoča prometne povezave po morju, območje obkroža obvoznica, ki se
48

navezuje na avtocestne povezave, tu je tudi železniška infrastruktura s postajališčema Aquilinia
(Žavlje) in Noghere, primernima za tovorni promet.
Slika 22: Lokacija Trsta
Za Tržaško pokrajino je, za razliko od ostale Italije, značilno, da ni prisotnega združevanja podjetij z
istega področja; ravno nasprotno, moč je zaslediti široko diverzifikacijo dejavnosti, ki pa s pridom
izkoriščajo ugodno geolokacijo in prometno povezanost (ceste, železnica, letališče, tržaško
pristanišče). V provinci so že od nekdaj posvečali pozornost spodbujanju in razvoju novih
produkcijskih območij, ki s svojo infrastrukturo, storitvami, dostopom do mednarodnih trgov,
poenostavljenimi birokratskimi postopki nudijo podjetjem možnost uspešnega poslovanja.
Kljub temu se tako kot drugod po Italiji v pokrajini nahajajo industrijska in tehnološka okrožja, ki
predstavljajo pospeševalce mreženja gospodarskih subjektov. Industrijska okrožja so mala in srednje
velika podjetja iz istega sektorja ali sektorjev, ki so medsebojno komplementarni, ki sodelujejo na
določenem področju in s tem višajo produktivnost, nižajo produkcijske stroške, krepijo znanje,
usposobljenost, R&R dejavnosti in pospešujejo nove podjetniške pobude (skupni marketing, skupno
usposabljanje, sinergijsko delovanje). Vsa pomembna industrijska okrožja v regiji so bila generirana
»od zgoraj navzdol«. Industrijska okrožja predstavljajo okvir za gospodarski razvoj in možnosti
zaposlovanja kot tudi za vzpodbujanje in koordinacijo ukrepov industrijske politike. V Trstu se tako
nahajajo tri pomembnejša industrijska in tehnološka okrožja: CBM – tehnološko okrožje molekularne
biomedicine Furlanije Julijske krajine, industrijsko okrožje sektorja za predelavo kave ter tehnološko
okrožje pomorskega in navtičnega sektorja.
V letu 1949 ustanovljeno podjetje EZIT (Ente Zona Industriale di Trieste) je javna neprofitna
organizacija, katere namen je promocija industrijskih območij Tržaške pokrajine in pokriva območje
treh občin, in sicer Trsta, Milj ter Doline. EZIT upravlja z industrijskimi površinami, ki so opremljene s
49

sodobno infrastrukturo (povezovalne ceste, elektrika, voda, telekomunikacije, kanalizacija, plin), tako
da kupuje, prodaja in daje v najem zemljišča in objekte industrijskim in storitvenim podjetjem. Prav
tako skladno s prostorskimi plani in ureditvami določa dovoljene in priporočene dejavnosti za
posamezna območja. Za zemljišča, s katerim upravlja EZIT, po t.i. Bucalossijevem zakonu ni potrebno
plačevati komunalnih prispevkov za izgradnjo infrastrukture, kar pomeni, da so stroški investitorja za
nakup zemljišča za gradnjo objektov precej nižji od tržne cene. Trenutno ima EZIT zaposlenih 22 ljudi.
EZIT upravlja s conami skupne površine 810,5 hektarja, od tega je 390,5 hektarja onesnaženega
predela nacionalnega interesa v Tržaški pokrajini (Polluted Site of National Interest of Trieste) –
omeniti je potrebno, da ne gre za dejansko onesnažene predele, temveč za potencialno onesnažene
predele, za katere je v teku postopek preverjanja stopnje onesnaženosti. V vseh conah, s katerimi
upravlja EZIT, je nastanjenih približno 640 podjetij, ki zaposlujejo preko 11.000 ljudi.
Slika 23: Lokacija Tržaške industrijske cone
50

Kot je razvidno z zgodnje slike, je celotno območje Tržaške industrijske cone pravzaprav skupek več
manjših industrijskih predelov oz. con, geografsko pa jih lahko razdelimo na tri večje cone, in sicer na
tržaško cona (Zona Industriale Ovest, Zona Industriale Est), cono Dolina (območje Wartsila, Obrtna
cona Dolina, Zona Industriale Est) ter cono Milje (Valle delle Noghere Mare, Valle delle Noghere
Centrale, Valle delle Noghere Alta, Valle del Rio Ospo, območje ex-Aquila Nord, območje ex-Aquila
Sud). Zgodovinsko gledano se je celotna Tržaška industrijska cona širila od tržaške cone na severu na
dolinsko na vzhodu in hkrati še na miljsko na jugu. Pričetki delovanja cone segajo v leta takoj po drugi
svetovni vojni, ko so zaradi političnih in gospodarskih interesov z osnovanjem industrijske cone
poskušali spodbuditi razvoj območja ob meji. Na območju je zaradi tranzitne vloge pristanišča tudi
območje prostotrgovinske cone.
Najnovejše območje, ki bo primerno za industrijsko dejavnost, je bivše rafinerijsko področje Aquila v
izmeri preko 80 hektarjev, ki se razteza od Aqulinije (Žavelj) do Valle delle Noghere (Doline Orehi).
Območje je od EZITa kupilo podjetje Teseco SpA iz Pise, ki je na italijanski nacionalni ravni znano kot
vodilno podjetje na področju rekultiviranja površin (land reclamation) in storitev, povezanih z
odstranitvijo, transportom in obdelavo nevarnih in ne-nevarnih odpadkov. Del tega območja velja za
zelo onesnaženega, tako z ogljikovodiki kot s težkimi kovinami. Podjetje računa, da bo proces
rekultivacije finančno krit z dvigom vrednosti območja po končani sanaciji, saj je trenutno zapuščeno
in degradirano. Z obnovo tal bodo zemljišča primerna za več namenov: za industrijsko proizvodnjo,
luške terminale, logistične in distribucijske centre, za stanovanjska naselja, javne storitve in objekte.
Teseco naj bi ostal prisoten v Tržaški pokrajini tudi po zaključeni rekultivaciji območja zaradi svojega
know-how-a, ki naj bi pripomogel k zagonu platforme za sanacijo onesnaženih tal in morskega dna v
celotni Tržaški pokrajini.
Žal se zadeva onesnaženega območja v tržaški industrijski coni vleče že skoraj dve desetletji, saj je do
prvega dogovora med pokrajino in regijo v zvezi s preureditvijo območja in bonificiranjem
onesnaženih predelov prišlo pred 18 leti. Trenutno je v izvedbi postopek za določitev območij, ki niso
potrebna bonifikacije oz. rekultivacije. Ministrstvo za okolje je predložilo norme, ki jih bodo morali
lastniki posameznih območij izpolniti, da bi pridobili dovoljenje za uvedbo novih gospodarskih
dejavnosti na njih. Tako ne bo več dvomov, ali je posamezno območje onesnaženo ali ne, oziroma do
katere stopnje je onesnaženo in kateri posegi bodo potrebni za njihovo bonifikacijo oz. rekultivacijo.
Po informacijah, ki smo jih dobili na intervjuju, je pred kratkim EZIT le uspelo pridobiti dovoljenje za
prvi hektar površin, ki so imele status potencialno onesnaženega predela, za katere pa se je z
analizami tal izkazalo, da niso onesnažene. V postopku je še polovica površin, označenih s
»potencialno onesnaženi predeli«, ki po analizah sodeč niso onesnažene, vendar naj se procedura
pridobivanja dovoljenja za rabo ne bi zaključila prej kot v dveh letih.
Večina podjetij, ki se nahaja v Tržaški industrijski coni, je dejavna v predelovalni dejavnosti, takih je
preko 35 % podjetij, od teh pa prevladujeta strojna ter kovinsko predelovalna industrija. Prav tako je
precejšnje število podjetij dejavnih v kemični industriji, farmaciji, elektronski industriji ter živilsko
predelovalni industriji. 15 % podjetij sodi pod gradbeno dejavnost, 23 % je trgovinske dejavnosti (vele
in maloprodaja, velik delež med njimi imajo trgovci z avtomobili), 6 % je podjetij v transportno
logistični dejavnosti in 4 % v IT. Ostale dejavnosti imajo manjše deleže. Sicer pa po velikosti
prevladujejo manjša podjetja, saj je kar 82 % podjetij takšnih, ki zaposlujejo manj kot 15 ljudi, po
poreklu kapitala je večina podjetij italijanska.
51

Med večjimi in pomembnejšimi podjetji pa velja izpostaviti naslednja:
Podjetje
Wartsila (Švedska)
Illy (Italija)
Alcatel-Lucent (Francija)
Pasta Zara (Italija)
Transalpino (Italija)
Pacorini (Italija)
Dejavnost
proizvodnja motorjev
predelava kave
proizvodnja telekomunikacijskih naprav
proizvodnja testenin
transport naftnih derivatov
logistika in transport
Slika 24: Nekatera podjetja v Tržaški industrijski coni
Praktično vse površine cone so zasedene, bodo pa v naslednjih nekaj letih na razpolago površine, ki
bodo s pridobitvijo ustreznih dovoljenj prešla iz statusa potencialno onesnaženih predelov v površine,
primerne za industrijsko rabo. Kakšna bo dinamika konverzije teh površin, pa je po mnenju
predstavnikov EZITa zelo težko predvideti, če gre sklepati glede na pretekla dogajanja s tega
področja.
Cene komunalno opremljenega kvadratnega metra zemljišča dosegajo v povprečju 80 EUR/kv.m., so
pa odvisne od velikosti površin ter dejavnosti investitorja. Končna cena se doseže v procesu
pogajanja z investitorjem. Cena zemljišč je nižja od tržno veljavnih cen, saj strošek komunalnega
opremljanja krije lokalna skupnost in zanj ni potrebno plačevati komunalnega prispevka.
52

EZIT svoje stroške delovanja krije z nakupom in prodajo zemljišč ter z oddajo prostorov v najem. V
miljski coni ter v dolinski coni so namreč na voljo površine in objekti, namenjeni za najem, predvsem
obrtnikov. Gre za 35 objektov, povprečne površine 400 kv.m. Opremljeni so z vso potrebno
infrastrukturo, na voljo so tudi konferenčne sobe in prostori za predstavitve. Posebnost teh objektov
je tudi, da so na strehah instalirani fotovoltaični paneli, ki ne le, da zagotavljajo električno energijo,
temveč so s tem zmanjšani tudi stroški najema.
V prihodnje bo industrijska cona oz. njen upravljavec soočena z naslednjimi izzivi:
- privabljanje tujih investitorjev, ne le domačih; šele z gospodarsko krizo v zadnjih nekaj letih je
težišče privabljanja prešlo z italijanskega trga na mednarodni trg investitorjev;
- sanacija degradiranih površin in njihova uporaba v produktivne namene;
- konverzija starih industrijskih objektov in stavb v sodobne objekte.
5.5. Hrvaška
5.5.1. Varaždin – Prosta cona Varaždin
Mesto Varaždin je z 49.000 prebivalci največje mesto varaždinske županije, pod katero sodi 6 mest in
22 občin in ima z 181.000 prebivalci 4 % delež v številu prebivalcev Republike Hrvaške. Gostota
naseljenosti je 152 prebivalcev na kv.km., kar je skoraj 80 % več od povprečja za celotno Hrvaško.
Geografski položaj mesta kot tudi županije se odraža v pomenu najkrajše in naravno najbolj ugodne
prometnice med srednjim Podonavjem in severnim Jadranom. Preko območja županije potekajo
prometne poti širšega značaja, s tem pa je območje (pa tudi celotna država) aktivno vključeno v
evropski prometni sistem.
53

Slika 25: Lokacija mesta Varaždin
Prosta cona Varaždin je locirana na severu Hrvaške v kraju Trnovec, 5 km vzhodno od Varaždina in v
bližini meje s Slovenijo in Madžarsko. Magistralna cestna povezava Maribor-Varaždin-Osijek poteka
neposredno ob južnem delu cone, medtem ko je od avtoceste Budimpešta-Varaždin-Zagreb-Reka
oddaljena 10 km. Blizu je tudi železniška povezava in letališče v Varaždinu. S tem je povezana z vsemi
večjimi evropskimi centri.
Slika 26: Lokacija Proste cone Varaždin in njena prometna povezanost
S sklepom hrvaške vlade v letu 2002 je cona dobila 25-letno koncesijo do 18. 3. 2027. Z namenom
upravljanja cone je bilo ustanovljeno posebno podjetje Slobodna cona Varaždin d.o.o., njeni
ustanovitelji so varaždinska županija (25 % delež lastništva), mesto Varaždin (25 % delež), občina
Trnovec Bartolovečki (25 % delež) ter podjetji Varkom d.d. in Termoplin d.d., vsako po 12,5 %
54

lastniški delež. Podjetje se financira z opravljanjem storitev za investitorje, kot so npr. špediterski
posli, upravljanje in vzdrževanje komunalne infrastrukture, oddajanje prostorov v najem za storitvene
dejavnosti in podobno.
Glavni mejniki so:
- 2002: pridobitev koncesije za prosto cono s sklepom Vlade, 21. 2. 2002
- 2002: nakup zemljišč, približno 400 manjših parcel
- 2004: Sklep Ministrstva za gospodarstvo, delo in podjetništvo o izpolnjevanju vseh kriterijev
za pričetek opremljanja cone
- 2004: zaključek komasacije in začetek gradnje infrastrukture
- 2006-2007: zgrajen je pretežen del infrastrukture
Slika 27: Končna parcelacija znotraj Proste cone Varaždin
Finančna sredstva za nakup zemljišč in izgradnjo cone:
- nacionalni viri iz naslova sredstev za izgradnjo gospodarske infrastrukture – različna
ministrstva;
- lokalni viri: za pokrivanje operativnih stroškov na začetku obratovanja – sredstva županije in
občine;
- lastni viri: bančna posojila, prodaja parcel.
Površina cone obsega 62 hektarjev, razdeljena je na 12 gradbenih parcel različnih velikosti, primernih
za različne investitorje. Parcele so opremljene z električnimi vodi, priključene so na vodovodno in
kanalizacijsko omrežje, na razpolago je tudi plinska napeljava in telekomunikacijsko omrežje. Vsaka
parcela je v lasti in v upravljanju samostojnega investitorja, ki vlaga v produkcijske in poslovne
objekte glede na svoje potrebe. Upravljanje s skupno komunalno infrastrukturo je v domeni
koncesionarja, ki vrši tudi njeno vzdrževanje.
Trenutno so vse parcele prodane, na razpolago pa so poslovni prostori in območje za najem za
storitvene dejavnosti. Tako je v coni naseljenih 20 podjetij, od katerih je 11 investitorjev oz. lastnikov
parcel (6 podjetij je v tuji lasti, 5 jih je v domači), ostali pa svoje aktivnosti opravljajo v najetih
prostorih. Podjetja – lastniki parcel – v coni so:
55

Podjetje
Obo Bettermann d.o.o.
Work-ing d.o.o.
Meteor grupa d.o.o.
Oprema Intercom d.o.o.
Inox centar Hoegger d.o.o.
Zrinski tehnologija d.o.o.
Matrex d.o.o.
Gumiimpex-GRP d.o.o.
Hanjes d.o.o.
BHS Currogated Strojevi d.o.o.
Boxmark leather d.o.o.
Dejavnost
proizvodnja električne opreme
proizvodnja električnih ohišij
proizvodnja aluminijastih panelov
proizvodnja opreme za pripravo in dostavo hrane
proizvodnja opreme za prehrambeno industrijo
inovativna CNC tehnologija
proizvodnja kovinskih izdelkov
oprema za predelavo gume
proizvodnja kovinskih delov
proizvodnja strojev in opreme za proizvodnjo kartona
predelava usnja
Prosta cona Varaždin je bila ustanovljena z namenom spodbujanja gospodarskega razvoja mesta
Varaždin s privabljanjem neposrednih tujih investicij, povečanjem zaposlenosti in izvoza. Glavne
aktivnosti v coni so proizvodne dejavnosti, ki so izvozno orientirane, so pa dovoljene tudi ostale
dejavnosti, kot so trgovina na debelo, storitvene dejavnosti itd. Dejansko stanje je takšno, da je 90 %
površine zasedene s proizvodnimi dejavnostmi (predelava usnja, reciklaža gume, proizvodnja opreme
za prehrambeno industrijo, proizvodnja kovinskih izdelkov), 5 % je trgovine na debelo in 5 %
storitvenih dejavnosti.
Cene parcel v coni so bile postavljene med 5 in 13 EUR/kv.m. Cena je bila odvisna od tipa dejavnosti
investitorja, načeloma je proizvodna dejavnost dosegla nižjo ceno. V ceno so vključeni tako cena
zemljišča kot tudi stroški izgradnje infrastrukture do gradbene parcele.
Spodbude, povezane s privabljanjem investitorjev v cono, je možno razdeliti na spodbude na
nacionalni ravni in na tiste na lokalni:
- nacionalna raven: a) davčne olajšave, ki jih predpisujeta Zakon o prostih conah in Zakon o
spodbujanju investicij – oprostitev davka na dodano vrednost za blago, ki vstopa na območje
cone ter zmanjšanje davka na dobiček za investitorje); b) poenostavljeni carinski postopki za
investitorje v coni; c) spodbude za zaposlovanje novo zaposlenih;
- lokalna raven: a) znižanje lokalnih dajatev; b) ugodna cena komunalno opremljenih zemljišč.
Status proste cone je opredeljen v Zakonu o prostih conah Republike Hrvaške iz leta 2008 (Uradni list
RH, 85/08), ki je nadomestil zakon iz leta 1996. Zakon predpisuje davčne olajšave, predvsem na davek
na dobiček. Varaždinska županija se nahaja v NUTS II regiji HR01 – Severozahodna Hrvaška, zanjo pa
člen 37.a predvideva plačilo davka na dobiček v višini:
– 50 % davčne stopnje v obdobju od 2008 do 2010,
– 75 % davčne stopnje v obdobju od 2011 do 2013,
– 100 % davčne stopnje od leta 2014 dalje.
Investitorji, ki so vložili več kot 1 mio HRK, pri tem pa niso izkoristili zgornje meje podpore za
vlaganja, ki jih predpisuje shema regionalnih podpor, so oproščeni plačila davka na dobiček do
trenutka, ko presežejo zgornjo mejo podpore oz. najdlje do 31. 12. 2016.
Zakon v 37.b členu tudi predpisuje, da so do dneva vstopa Hrvaške v EU vse dobave blaga v cono in
znotraj cone oproščene plačila davka na dodano vrednost.
56

Zgledno sodelovanje med investitorji in javnimi oblastmi je posledica naslednjih dejavnikov:
– jasno izražen interes regionalne ravni (županije) za privabljanje investicij na območje,
– lokalna oblast ima posluh za potrebe in želje posameznih investitorjev,
– visoka učinkovitost javne uprave na lokalni ravni.
Po informacijah upravljavca s cono nacionalna agencija za spodbujanje TNI ni imela pomembne vloge
pri lociranju investitorjev v cono.
6. Zaključek in sklepne ugotovitve
Opis politike spodbujanja NTI v izbranih državah (spodbude) in opis politike (pristopov) na področju
industrijskih con v izbranih državah (strategija, financiranje, upravljanje) so pokazali, da so med
državami velike razlike, tako:
v upravno-politični ureditvi: centralizirane Madžarska, Slovaška in Hrvaška ter bolj
decentralizirani Italija in še posebej Avstrija. V Avstriji imajo dežele zelo pomembno vlogo pri
spodbujanju gospodarskega razvoja, zato so manj odvisne od politike na nacionalni ravni.
Podobno velja tudi za Italijo;
v stopnji gospodarske razvitosti: manj razvite Madžarska, Slovaška in Hrvaška ter bolj razviti Italija
in še posebej Avstrija. Razvitost držav (trg, usposobljena delovna sila, izgrajena infrastruktura,
investicije v R&R) že sama po sebi privablja NTI, zato Avstrija in Italija nimata posebnih ukrepov
za privabljanje NTI;
v pomenu EU sredstev: zelo pomembna na Madžarskem, Slovaškem in manj pomembni v Italiji,
Avstriji in tudi na Hrvaškem (drugačen položaj od julija 2013 dalje). Upravičenost do sredstev
kohezijske politike EU vpliva tudi na upravičenost in višino dodeljevanja regionalnih državnih
pomoči.
Analiza dobrih praks vzpostavljanja in upravljanja industrijskih con v konkurenčnih državah je
pokazala naslednje:
Pri vzpostavljanju industrijskih con prevladuje vloga lokalne samouprave (občine, dežele,
županije), medtem ko nacionalna raven strateško in tudi finančno usmerja razvoj industrijskih
con po državah. Torej je pri vzpostavljanju in upravljanju industrijskih con nujno potrebno
sodelovanje države, lokalnih skupnosti, potencialnih vlagateljev (domačih in tujih) ter
podjetniških združenj.
Vzpostavitev industrijske cone in upravljanje industrijske cone nista nujno v »pristojnosti« iste
organizacije.
Vse obravnavane cone imajo profesionalno upravljanje. Pravna oblika upravljalcev industrijskih
con je pravna oblika zasebnega prava. Torej je upravljanje industrijskih con tržna dejavnost. Pri
tem je potrebno povezati razpoložljivost ustreznega prostora/zgradb, nudenje ustreznih storitev
(operativno upravljanje), dodatnih storitev (mreženje, trženje) in razpoložljivost finančnih
spodbud (npr. za R&R, usposabljanje). Industrijska cona je zanimiva za vlagatelje, če omogoči
skrajšanje časa gradnje, različne olajšave, potrebne kadre in večje tržne možnosti, če povečuje
učinkovitost podjetij (povezovanje) ali znižuje stroške poslovanja (skupne funkcije, nižji stroški na
enoto, davčne olajšave).
57

Vse obravnavane industrijske cone so bile soustanovljene z javnimi sredstvi, glavni vir prihodka je
prodaja in oddaja zemljišč in zgradb, v nekaterih conah so omogočene tudi lokalne spodbude
(npr. oprostitev plačila komunalnega prispevka).
Med analiziranimi industrijskimi conami so velike razlike v velikosti, zasedenosti, spodbudah… Zato ni
možno identificirati najboljše prakse vzpostavljanja in upravljanja industrijske cone, ki bi bila
enostavno prenosljiva v Slovenijo. Vseeno imajo analizirane industrijske cone (dobre prakse)
naslednje skupne značilnosti: celovit pristop, partnerstvo različnih ravni (nacionalna, regionalna,
lokalna), profesionalno upravljanje, podpora z javnimi sredstvi, dobra lokacija (bližina ustreznih
transportnih povezav).
Priporočila:
Vzpostavitev/ponudba večjih cenovno ugodnih poslovnih con bi odpravilo niz slabosti
slovenskega poslovnega okolja in iz tega izvirajočih ovir za NTI, predvsem pomanjkanja cenovno
ugodnih zemljišč (nakup, najem) in problema administrativnih omejitev. Osnovna ideja je, da
država ponudi (upravljanje, izgradnja) nekaj večjih poslovnih con na prometno najustreznejših
lokacijah – na primer, ob novozgrajenih avtocestah ali vsaj na lokacijah, ki so neposredno
povezane z avtocestnim omrežjem. S tem, da so cone ob avtocestah ali neposredno vezane na
njih, se izkoristi zaenkrat ne dovolj izkoriščene ogromne investicije v gradnjo avtocest
(ekonomsko neizkoriščena zemljišča ob avtocestah). Z lociranjem gospodarskih zmogljivosti ob
avtocestah rešujemo tudi problem mobilnosti delovne sile (50-100 km oddaljenost od delovnega
mesta v takih pogojih ni nujno problem) in zmanjšujemo problem brezposelnosti. V conah bi bila
na voljo vsa potrebna infrastruktura, lahko tudi tipske zgradbe in tudi že registrirana podjetja.
Potrebna je podrobna analiza obstoječih industrijskih con v Sloveniji v skladu z naslednjimi
kriteriji: lokacija industrijske cone, zgodovina industrijske cone, opremljenost, vsebina (vrsta
dejavnosti), zasedenost, način upravljanja, najpomembnejša podjetja, cena m 2 , način financiranja
(potencialne zaveze v pogodbah o sofinanciranju z EU sredstvi), sodelovanje z javnimi oblastmi na
lokalni/regionalni/nacionalni ravni. Le-tako je možno dobiti pregled obstoječih industrijskih con
kakor tudi vzpostavitev katastra industrijskih con.
Na osnovi analize/pregleda industrijskih con bi bilo potrebno narediti klasifikacijo con na
nacionalne, regionalne in lokalne industrijske cone. Potencialni kriteriji so naslednji: gravitacijsko
območje (bližina večjega mesta, zaledje), vsebina cone (mešana, specializirana), velikost karejev,
navezava na prometno omrežje, velikost, zasedenost, poreklo podjetij (domače, tuje).
Določijo se cone, katere bo tržila nacionalna agencija, odgovorna za privabljanje NTI (trenutno
JAPTI) v sodelovanju z obstoječimi upravljavci (razvojna agencija, občina). Nove »greenfield«
investicije naj bi se praviloma locirale v teh conah (eden od kriterijev pri dodeljevanju sredstev za
spodbujanje tujih neposrednih investicij).
Izgradnja novih nacionalnih industrijskih con na ustreznih lokacijah. Nakup zemljišča in izgradnjo
bi lahko opravil Stanovanjski sklad RS, medtem ko bi s cono upravljala profesionalna agencija z
ustreznimi izkušnjami. Trženje nacionalnih con bi bila primarna odgovornost nacionalne agencije,
odgovorne za privabljanje NTI (trenutno JAPTI). Glede na finančni položaj in dolg postopek
izgradnje con ter dragih zemljišč ob prometnicah je izgradnja nacionalnih con s strani države
verjetno težko izvedljiv projekt. Za dokončno odločitev bi bilo potrebno pripraviti študijo
izvedljivosti.
58

Literatura
Administration in Austria. 2009. Vienna: Bundeskanzleramt.
Allen & Overy. 2011. Foreign direct investment in Central and Eastern Europe. Allen & Overy.
AT Kearney. 1998. FDI Confidence Index. Global Business Policy Council. Alexandria, USA.
AT Kearney. 2004. FDI Confidence Index. Global Business Policy Council. Alexandria, USA.
Burger, A., A. Jaklič in M. Rojec. 2011. Slovenija kot lokacija za neposredne tuje investicije v očeh tujih
investitorjev – 2011. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Mimeo.
Budja Aleš, Kocbek Mihael. 2008. Teritorialne členitve v državah članicah Evropske unije. Maribor:
Inštitut za lokalno samoupravo in javna naročila.
Business International, Creditanstalt. 1992. 1992 East European Investment Survey. Vienna.
Competitive. Cheltenham: Edward Elgar.
De Silva Mohan, Harrison Karen, McKigney Mick. 2009. Good Practice in the Management and
Development of Business Areas and Industrial Parks: Benchmark Findings from the MITKE Project.
Wakefield: Wakefield District Development Agency.
Deloitte. 2011. Investing in Central Europe: Opportunity knocks. Deloitte Central Europe.
Dunning, J.H. 1993. Multinational Enterprises and the Global Economy. Wokingham: Addison-Wesley.
Forbes. Capital Hospitality Index. http://www.forbes.com/lists/
Study on FDI regional development: final report. 2006. Copenhagen: Copenhagen Economics.
ISMERI Europa, Applica. 2010. Distribution of Competences in relation to Regional Development
Policies in the Member States of the European Union. Rome: ISMERI Europa, Applica.
Koman Klemen et al. 2008. Študija dobrih praks partnerskega vzpostavljanja gospodarsko razvojne
infrastrukture in možnost prenosa le teh v okvir izvajanja evropske kohezijske politike v Sloveniji.
Ljubljana: Inštitut za ekonomska raziskovanja.
Lesakova, L'ubica. 2008. Establishing industrial parks for the development of the Slovak economy. 6th
International Conference on Management, Enterprise and Benchmarking, Budimpešta.
Lončar, Jelena. 2008. Industrijske, slobodne i poslovne zone – pojam, značenje i faktori lokacije.
Geoadria, 13(2): 187-206.
Meyer, K. 1998. Direct Investment in Economies in Transition: Making Central European Industries
OECD. 2003. Checklist for Foreign Direct Investment Incentive Policies. Paris.
Resch Andreas. 2010. Expert Evaluation Network delivering Policy Analysis on the Performance of
Cohesion Policy 2007-2013: Task 2: Country Report on Achievements of Cohesion Policy 2010: Austria.
Vienna: METIS.
Rojec, M., T. Redek in Č. Kostevc. 2007. Omejitve in možni elementi slovenske politike spodbujanja
neposrednih tujih investicij (NTI). IB revija, 41 (3-4): 102-115.
Starc, Nenad, Budak, Jelena. 2009. Nekoliko pitanja o slobodnim zonama Republike Hrvtaske i jedan
odgovor. Ekonomska misao praksa DBK, 18(1): 129-150.
UNCTAD Investment Compass, http://compass.unctad.org)
UNCTAD. 1998. World Investment Report 1998. New York and Geneva: United Nations.
UNCTAD. 2008b. World Investment Prospects Survey 2008-2010 (WIPS 2008-2010). New York and
Geneva.
UNCTAD. 2012. World Investment Report 2012. New York and Geneva: United Nations.
Vidova, Jarmila. 2010. Industrial parks – history, their present and influence on employment. Review
of Economic Perspectives, 10(1): 41-58.
59

World Bank Doing Business Rankings, http://www.doingbusiness.org/data/exploreeconomies/
slovenia
Viri
Associazione dei Parchi Scientifici e Tecnologici Italiani (APSTI): http://www.apsti.it
Investment Assistance Program of Zalaegerszeg.
KPMG. Investment in Italy
Ministrstvo za zunanje zadeve Madžarske: http://www.mfa.gov.su
Nitra region, SARIO, 2012.
Pannon Business Initiative, Co-operation in Competition.
Poslovne zone Hrvatska: http://poslovne-zone.com
Spodbude Avstrija: http://investinaustria.at/uploads/Overview__Investment_incentives_10903_EN_
10903_EN.pdf,
http://investinaustria.at/uploads/ABA_Investment_Incentives_Austria_2011_10711_EN.pdf
Spodbude Hrvaška: http://tmagazine.ey.com/news/ibfd/croatia-new-investment-incentives-regimeproposed/,
http://www.invest-croatia-ls-county.com/en/about-croatia/investment-incentives
Spodbude Italija: http://www.invitalia.it/site/eng/home/business-environment/incentives.html
Spodbude Madžarska: http://www.hita.hu/Content.aspx?ContentID=1ffac861-6d88-4135-b5ee-
7c5f3c9e8b5d
Spodbude Slovaška: http://www.sario.sk/userfiles/file/sario/pzi/statna/Investment%20incentives.pdf
Spodbude Slovenija: http://www.investslovenia.org/business-environment/incentives/
Zakon o slobodnim zonama, NN 44/96.
Zalaegerszeg Investments.
60