Intervju z Darjo Zgonc v reviji Viva

More documents

Recommendations

Info

V ekranu Darje <strong>Zgonc</strong> as. mag. Miran Možina, dr. med., spec. psihiater ČE NEKAJ SKRIVAMO V SEBI, NISMO ODPRTI IN ISKRENI … »Zanimivo je, da je pri ljudeh duša sestavljena podobno kot simbol jin in jang: če je na eni strani zelo močan impulz, je na drugi strani vselej šibkejši nasprotujoč impulz. Dobro izurjen terapevt zna razviti enakovreden notranji dialog obeh impulzov. Terapevti torej pomagamo ljudem, da spontano začutijo tudi ta drugi impulz, s čimer jim omogočimo, da uvidijo bolj celovito podobo svojega življenjskega položaja,« opisuje svoje delo psihiater in psihoterapevt Miran Možina, predsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo. Prepričan je, da je ljudi v Sloveniji še vedno sram priznati, da potrebujejo tovrstno pomoč − in da tudi zato o psihoterapiji vemo premalo. Tako marsikdo ne ve, da so dolgotrajne − tudi večletne − terapije dandanes prej izjema kot pravilo in da v sodobni psihoterapiji prevladuje kratkotrajno zdravljenje, ki je lahko zelo učinkovito. Psihoterapija kot oblika obravnave ter zdravljenja človekovih duševnih in vedenjskih motenj temelji na pogovoru. Kako in komu lahko pomaga pogovor Pogovor kot pomemben del zdravljenja uporabljajo tako zdravniki kot psihologi, psihoterapevti pa smo to veščino najbolj razvili. V pogovoru razvijamo terapevtski odnos in z njegovo pomočjo zdravimo najrazličnejše motnje. Vsi vemo, kako zelo nas opredeljujejo govor, jezik in komunikacija: pogovor je za človeka skorajda enako nujen kot dihanje. V terapevtskem pogovoru tako rekoč ni ničesar, o čemer se ni bi mogli pogovarjati; ni dileme ali vprašanja, ki ga ne bi mogli reševati s pogovorom. Celo pri ljudeh z omejeno sposobnostjo verbalne komunikacije je veliko manevrskega prostora za terapevtsko komunikacijo. Zdravljenje s pogovorom namreč ne obsega le verbalne govorice, temveč tudi neverbalno: pomembno je vzdušje, ki ga ustvarimo, pomembni so pogledi, ki jih izmenjujemo, ton glasu, s katerim se izražamo ipd. Kakšno vlogo ima v tem odnosu zaupanje Zaupanje je nujno za vzpostavitev osebnega odnosa med terapevtom in klientom. Ta mora čutiti, da je prostor, v katerem se odpira, varen in da bo vse, kar je v tem prostoru izrečeno, v njem tudi ostalo. Terapevt in klient skupaj gradita in razvijata zaupanje, ki pomeni temelj čustvene vezi med njima. Še nekaj je nadvse pomembno: v terapevtskem odnosu ni presojanja, vrednotenja in moraliziranja. Terapevtu ne sme biti tuje nič, kar je človeškega; klient lahko ubesedi, pove in izpove prav vse. Zakaj je tako pomembno, da travme, stiske ali strahove ubesedimo Ko nekaj, kar te teži, »daš ven«, ko o tem spregovoriš, se nekako očistiš. To je tako imenovani katarzični učinek. Terapevti so usposobljeni, da odprejo tudi skrivnosti, ki jih ljudje že dolgo zadržujejo v sebi in jih niso zmogli deliti niti z bližnjimi. Prav odpiranje skrivnosti je v psihoterapiji zelo zanimiv proces, ki je možen le ob postopni rasti zaupanja. Psihoterapevti smo za to posebej usposobljeni: ne pritiskamo na ljudi, naj se nam odpirajo, marveč jim damo dovoljenje, da povedo toliko, kolikor hočejo, in takrat, ko začutijo, da je za to dozorel čas. Ali so skrivnosti vedno obremenjujoče Največkrat so. Če za primer vzameva partnerski odnos: eden od partnerjev skoči čez plot in to prikriva pred drugim, s prikrivanjem pa se vzpostavi območje molka, ki se Revija za zdravo æivljenje 17
INTERVJU postopno širi. To je neizogibno, saj skrivnosti v medčloveških odnosih ni možno omejiti: skrivnosti namreč zahtevajo laži, začarani krog laži pa se postopoma povečuje. Če nekaj skrivamo v sebi, če nismo odprti in iskreni, se to odraža v odnosu in ga najeda. Zgolj odpiranje skrivnosti pa najbrž ni dovolj … Res je. Samo odpiranje ni dovolj, ljudje morajo zatem udejanjiti želene spremembe, denimo zgraditi novo samozavest in novo življenjsko odločnost. Viri in sposobnosti, ki jih imajo v sebi in so jih v terapevtskem procesu na novo odkrili, so opeke, s katerimi lahko gradijo spremembe. Psihoterapevt jim seveda pomaga tudi pri tem. V preteklosti je bila najbolj uveljavljena oblika psihoterapije psihoanaliza, ki je navadno trajala več let, bolniki so terapevta obiskovali večkrat na teden. So terapije še vedno tako dolgotrajne V zadnjih dvajsetih letih se je težišče premaknilo h kratkotrajnim oblikam zdravljenja. Razlogov za to je več, med njimi tudi takšni, ki so povsem ekonomske narave: zavarovalnice niso pripravljene plačevati petsto ali več ur psihoterapije, za dvajset ali trideset srečanj pa se denar običajno najde. Sodobne psihoterapije največkrat trajajo do dvajset srečanj, pomemben terapevtski učinek pa ima lahko že nekaj srečanj, denimo pet. Učinkovitost je v veliki meri odvisna od trenutka, ko nekdo poišče pomoč. Če jo poišče, ko je v hudi krizi, zaradi česar je bolj odprt za novo in za sugestije drugih, ima lahko dober odgovor terapevta zelo dobre učinke. V takih primerih lahko hitro pomaga že minimalen poseg. S kakšnimi težavami se ljudje najpogosteje obračajo na psihoterapevte Največ ljudi išče pomoč zaradi anksioznodepresivnih motenj, veliko je tudi drugih težav. Na psihoterapevte pa se vse pogosteje obračajo tudi ljudje, ki želijo zgolj izboljšati kakovost življenja, torej taki, ki niso pod bolezenskim pritiskom ali hudo obremenitvijo, temveč so osveščeni in želijo osebnostno rasti. Pomoč pri osebnostni rasti ponuja tudi vrsta − pogosto samooklicanih − duhovnih svetovalcev. V čem se ti razlikujejo od psihoterapevtov Alternativne metode navadno ponujajo svetovanje oziroma poučevanje, psihoterapija pa ponuja znanstveno utemeljeno in zahtevnejšo obravnavo. Ta zahteva znatno večjo veščino, če naj se razvijeta zdravilen odnos in pogovor, ki ljudem ne narekuje, kaj naj se naučijo in kako naj se razvijajo. Kot terapevt vstopam v odprt prostor, v katerem iz položaja nevednosti drugemu dam možnost, da se odpre in raste. Vanj se ne vtikam, češ, kot strokovnjak že vem, kaj je za vas dobro, ampak mu pustim, da sam odkrije, kaj je zanj najbolje. To na prvi pogled zveni zelo preprosto, a ni – za to potrebuješ veliko znanja in veščine. Kot zdravnik sem moral tovrstno znanje in veščino dodatno osvojiti. Med študijem medicine so nas učili, da moramo vedeti, kaj se dogaja z bolnikom in najprej postaviti jasno diagnozo, nato pa bolniku povedati, kaj mora narediti. Psihoterapija je popolnoma drugačna zgodba! Psihoterapija je podobna sopotništvu, kot lepo pravi znani ameriški terapevt Yalom. Terapevt in klient skupaj − vendar vsak s svojimi izkušnjami − soustvarjata enkratno avanturo terapevtskega procesa in sta obenem življenjska sopotnika. Prednost psihoterapevta je samo v tem, da ima nekatere izkušnje, ki so pomembne za proces osebnostnega zorenja, bolj ozaveščene in da zna spodbujati proces spremembe. V katero smer se bo razvijal terapevtski proces in kakšna je rešitev za klienta, pa ne ve niti psihoterapevt. Svoje kliente vedno vprašam, kaj je njihov cilj in kaj hočejo doseči; na temelju tega nato skupaj odkrivamo pot, ki vodi do zaželene spremembe oziroma do cilja, ki so si ga postavili. Kaj pa, če je cilj zgrešen Cilj nikoli ni zgrešen, razen v skrajnih primerih, kjer tudi za terapevta veljajo druga pravila. Pomembni so cilji, ki klienta motivirajo, in takih ciljev terapevt ne presoja ali vrednoti, marveč spodbuja klienta, naj jih nenehno raziskuje. Če nekdo reče, da se bo ločil, sam pa iz njegovih besed razberem, da je odločitev prenagljena in da še ni izkoristil vseh rezerv, skušam v njem oživiti dodatne vzgibe: »Odločil si se torej za ločitev. Kdaj se je pojavila ta misel, kako, v kakšnih okoliščinah …« Zanimivo je, da je pri ljudeh duša sestavljena podobno kot simbol jin in jang: če je na eni strani zelo močan impulz, je na drugi strani vselej šibkejši nasprotujoč impulz. Dobro izurjen terapevt zna razviti enakovreden notranji dialog obeh impulzov. V tem konkretnem primeru je na eni strani želja po novem, na drugi želja ostati s starim partnerjem. Terapevti torej pomagamo, da ljudje spontano začutijo tudi ta drugi impulz, da uvidijo bolj kompleksno podobo svojega življenjskega položaja. Z vsakim klientom soustvarjam 18 Revija za zdravo æivljenje
Page 1: Foto: Diana Anđelić 16 Revija za

Intervju z Darjo Zgonc v reviji Viva

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?