Intervju z Darjo Zgonc v reviji Viva

Foto: Diana Anđelić
16
Revija za zdravo æivljenje

V ekranu Darje Zgonc
as. mag. Miran Možina, dr. med., spec. psihiater
ČE NEKAJ SKRIVAMO V SEBI,
NISMO ODPRTI IN ISKRENI …
»Zanimivo je, da je pri ljudeh duša sestavljena podobno kot simbol jin in jang: če
je na eni strani zelo močan impulz, je na drugi strani vselej šibkejši nasprotujoč
impulz. Dobro izurjen terapevt zna razviti enakovreden notranji dialog obeh impulzov.
Terapevti torej pomagamo ljudem, da spontano začutijo tudi ta drugi impulz, s čimer
jim omogočimo, da uvidijo bolj celovito podobo svojega življenjskega položaja,«
opisuje svoje delo psihiater in psihoterapevt Miran Možina, predsednik Slovenske
krovne zveze za psihoterapijo. Prepričan je, da je ljudi v Sloveniji še vedno sram
priznati, da potrebujejo tovrstno pomoč − in da tudi zato o psihoterapiji vemo premalo.
Tako marsikdo ne ve, da so dolgotrajne − tudi večletne − terapije dandanes prej
izjema kot pravilo in da v sodobni psihoterapiji prevladuje kratkotrajno zdravljenje, ki
je lahko zelo učinkovito.
Psihoterapija kot oblika obravnave
ter zdravljenja človekovih duševnih in
vedenjskih motenj temelji na pogovoru.
Kako in komu lahko pomaga pogovor
Pogovor kot pomemben del zdravljenja
uporabljajo tako zdravniki kot psihologi,
psihoterapevti pa smo to veščino najbolj
razvili. V pogovoru razvijamo terapevtski
odnos in z njegovo pomočjo zdravimo najrazličnejše
motnje.
Vsi vemo, kako zelo nas opredeljujejo govor,
jezik in komunikacija: pogovor je za
človeka skorajda enako nujen kot dihanje.
V terapevtskem pogovoru tako rekoč ni
ničesar, o čemer se ni bi mogli pogovarjati;
ni dileme ali vprašanja, ki ga ne bi mogli
reševati s pogovorom. Celo pri ljudeh z
omejeno sposobnostjo verbalne komunikacije
je veliko manevrskega prostora za
terapevtsko komunikacijo. Zdravljenje s pogovorom
namreč ne obsega le verbalne govorice,
temveč tudi neverbalno: pomembno
je vzdušje, ki ga ustvarimo, pomembni so
pogledi, ki jih izmenjujemo, ton glasu, s katerim
se izražamo ipd.
Kakšno vlogo ima v tem odnosu
zaupanje
Zaupanje je nujno za vzpostavitev osebnega
odnosa med terapevtom in klientom.
Ta mora čutiti, da je prostor, v katerem se
odpira, varen in da bo vse, kar je v tem
prostoru izrečeno, v njem tudi ostalo. Terapevt
in klient skupaj gradita in razvijata
zaupanje, ki pomeni temelj čustvene vezi
med njima. Še nekaj je nadvse pomembno:
v terapevtskem odnosu ni presojanja,
vrednotenja in moraliziranja. Terapevtu ne
sme biti tuje nič, kar je človeškega; klient
lahko ubesedi, pove in izpove prav vse.
Zakaj je tako pomembno, da travme,
stiske ali strahove ubesedimo
Ko nekaj, kar te teži, »daš ven«, ko o tem
spregovoriš, se nekako očistiš. To je tako
imenovani katarzični učinek. Terapevti so
usposobljeni, da odprejo tudi skrivnosti, ki
jih ljudje že dolgo zadržujejo v sebi in jih
niso zmogli deliti niti z bližnjimi. Prav odpiranje
skrivnosti je v psihoterapiji zelo zanimiv
proces, ki je možen le ob postopni rasti
zaupanja. Psihoterapevti smo za to posebej
usposobljeni: ne pritiskamo na ljudi, naj se
nam odpirajo, marveč jim damo dovoljenje,
da povedo toliko, kolikor hočejo, in takrat,
ko začutijo, da je za to dozorel čas.
Ali so skrivnosti vedno obremenjujoče
Največkrat so. Če za primer vzameva partnerski
odnos: eden od partnerjev skoči čez
plot in to prikriva pred drugim, s prikrivanjem
pa se vzpostavi območje molka, ki se
Revija za zdravo æivljenje
17

INTERVJU
postopno širi. To je neizogibno, saj skrivnosti
v medčloveških odnosih ni možno
omejiti: skrivnosti namreč zahtevajo laži,
začarani krog laži pa se postopoma povečuje.
Če nekaj skrivamo v sebi, če nismo
odprti in iskreni, se to odraža v odnosu in
ga najeda.
Zgolj odpiranje skrivnosti pa najbrž ni
dovolj …
Res je. Samo odpiranje ni dovolj, ljudje
morajo zatem udejanjiti želene spremembe,
denimo zgraditi novo samozavest in novo
življenjsko odločnost. Viri in sposobnosti,
ki jih imajo v sebi in so jih v terapevtskem
procesu na novo odkrili, so opeke, s katerimi
lahko gradijo spremembe. Psihoterapevt
jim seveda pomaga tudi pri tem.
V preteklosti je bila najbolj uveljavljena
oblika psihoterapije psihoanaliza, ki
je navadno trajala več let, bolniki so
terapevta obiskovali večkrat na teden.
So terapije še vedno tako dolgotrajne
V zadnjih dvajsetih letih se je težišče premaknilo
h kratkotrajnim oblikam zdravljenja.
Razlogov za to je več, med njimi tudi
takšni, ki so povsem ekonomske narave:
zavarovalnice niso pripravljene plačevati
petsto ali več ur psihoterapije, za dvajset ali
trideset srečanj pa se denar običajno najde.
Sodobne psihoterapije največkrat trajajo
do dvajset srečanj, pomemben terapevtski
učinek pa ima lahko že nekaj srečanj, denimo
pet. Učinkovitost je v veliki meri odvisna
od trenutka, ko nekdo poišče pomoč. Če
jo poišče, ko je v hudi krizi, zaradi česar je
bolj odprt za novo in za sugestije drugih,
ima lahko dober odgovor terapevta zelo
dobre učinke. V takih primerih lahko hitro
pomaga že minimalen poseg.
S kakšnimi težavami se ljudje najpogosteje
obračajo na psihoterapevte
Največ ljudi išče pomoč zaradi anksioznodepresivnih
motenj, veliko je tudi drugih
težav. Na psihoterapevte pa se vse pogosteje
obračajo tudi ljudje, ki želijo zgolj
izboljšati kakovost življenja, torej taki, ki
niso pod bolezenskim pritiskom ali hudo
obremenitvijo, temveč so osveščeni in želijo
osebnostno rasti.
Pomoč pri osebnostni rasti ponuja
tudi vrsta − pogosto samooklicanih
− duhovnih svetovalcev. V čem se ti
razlikujejo od psihoterapevtov
Alternativne metode navadno ponujajo
svetovanje oziroma poučevanje, psihoterapija
pa ponuja znanstveno utemeljeno in
zahtevnejšo obravnavo. Ta zahteva znatno
večjo veščino, če naj se razvijeta zdravilen
odnos in pogovor, ki ljudem ne narekuje,
kaj naj se naučijo in kako naj se razvijajo.
Kot terapevt vstopam v odprt prostor, v
katerem iz položaja nevednosti drugemu
dam možnost, da se odpre in raste. Vanj
se ne vtikam, češ, kot strokovnjak že vem,
kaj je za vas dobro, ampak mu pustim, da
sam odkrije, kaj je zanj najbolje. To na prvi
pogled zveni zelo preprosto, a ni – za to
potrebuješ veliko znanja in veščine. Kot
zdravnik sem moral tovrstno znanje in veščino
dodatno osvojiti. Med študijem medicine
so nas učili, da moramo vedeti, kaj se
dogaja z bolnikom in najprej postaviti jasno
diagnozo, nato pa bolniku povedati, kaj
mora narediti. Psihoterapija je popolnoma
drugačna zgodba! Psihoterapija je podobna
sopotništvu, kot lepo pravi znani ameriški
terapevt Yalom. Terapevt in klient skupaj
− vendar vsak s svojimi izkušnjami − soustvarjata
enkratno avanturo terapevtskega
procesa in sta obenem življenjska sopotnika.
Prednost psihoterapevta je samo v tem,
da ima nekatere izkušnje, ki so pomembne
za proces osebnostnega zorenja, bolj
ozaveščene in da zna spodbujati proces
spremembe. V katero smer se bo razvijal
terapevtski proces in kakšna je rešitev za
klienta, pa ne ve niti psihoterapevt. Svoje
kliente vedno vprašam, kaj je njihov cilj in
kaj hočejo doseči; na temelju tega nato
skupaj odkrivamo pot, ki vodi do zaželene
spremembe oziroma do cilja, ki so si ga
postavili.
Kaj pa, če je cilj zgrešen
Cilj nikoli ni zgrešen, razen v skrajnih primerih,
kjer tudi za terapevta veljajo druga
pravila. Pomembni so cilji, ki klienta motivirajo,
in takih ciljev terapevt ne presoja
ali vrednoti, marveč spodbuja klienta, naj
jih nenehno raziskuje. Če nekdo reče, da
se bo ločil, sam pa iz njegovih besed razberem,
da je odločitev prenagljena in da
še ni izkoristil vseh rezerv, skušam v njem
oživiti dodatne vzgibe: »Odločil si se torej
za ločitev. Kdaj se je pojavila ta misel, kako,
v kakšnih okoliščinah …« Zanimivo je,
da je pri ljudeh duša sestavljena podobno
kot simbol jin in jang: če je na eni strani
zelo močan impulz, je na drugi strani vselej
šibkejši nasprotujoč impulz. Dobro izurjen
terapevt zna razviti enakovreden notranji
dialog obeh impulzov. V tem konkretnem
primeru je na eni strani želja po novem, na
drugi želja ostati s starim partnerjem. Terapevti
torej pomagamo, da ljudje spontano
začutijo tudi ta drugi impulz, da uvidijo bolj
kompleksno podobo svojega življenjskega
položaja. Z vsakim klientom soustvarjam
18
Revija za zdravo æivljenje

novo terapijo, ki je ustrezna zanj. Zato je
vsaka terapija nova zgodba tudi zame kot
terapevta, vsaka terapija je nova avantura,
v kateri se tudi sam spreminjam. Danes
tako stvari doživljam drugače kot pred leti,
saj premorem nove življenjske izkušnje.
Povpraševanje po psihoterapevtski
pomoči v Sloveniji hitro narašča,
psihoterapevtov pa je odločno premalo.
Prav pomanjkanje terapevtov je trenutno
ena od ključnih težav psihoterapije.
Res je, to je velik problem. V Sloveniji
narašča število duševnih motenj in z njimi
povpraševanje po pomoči, žal pa nimamo
dovolj ustrezno izobraženih terapevtov.
Zato smo se v Slovenski krovni zvezi za
psihoterapijo odločili, da je edina konstruktivna
rešitev izboljšanje možnosti za
izobraževanje za poklic psihoterapevta.
Jeseni 2006 smo v sodelovanju z zasebno
Univerzo Sigmunda Freuda z Dunaja uvedli
fakultetni študij psihoterapije, za zdaj kot
izredni študij. Vpis je možen takoj po končani
srednji šoli. Tako lahko vsakdo, ki to
želi, izbere poklic psihoterapevta kot prvi
poklic in ne več samo kot drugi poklic, kot
je veljalo do zdaj.
V strokovnih krogih so mnenja o
tem deljena. Nekateri poudarjajo, da
psihoterapije ni možno študirati takoj
po maturi, da so potrebna predhodna
znanja s področja medicine ali klinične
psihologije. Kaj menite o tem
Sam sem zdravnik, najprej sem sedem let
študiral medicino, nato štiri leta specializiral
psihiatrijo in še skoraj desetletje študiral
psihoterapijo. Da sem prišel do poklica psihoterapevt,
ki sem si ga želel že med študijem
medicine, sem torej potreboval dvajset
let izobraževanja! To je predolgo, zato se
zavzemam za možnost študija psihoterapije
takoj po maturi. Poleg tega sem na lastni
koži občutil, da so medicinska znanja za
poklic psihoterapevta pogosto omejujoča in
ovirajoča. Medicinska diagnostika duševnih
motenj psihoterapevtu ni v veliko pomoč,
saj bolj opisuje kot pojasnjuje. V pomoč mu
nista niti model in drža avtoritete zdravnika
v odnosu do bolnika, saj predpostavljata,
da je zdravnik tisti, ki ve, kaj je dobro za
bolnika. Če mora zdravnik stremeti k jasnim
diagnozam in na njihovi osnovi k jasnim terapevtskim
postopkom, mora psihoterapevt,
če naj učinkovito pomaga klientu, sprejemati
nejasnost, tvegati to, da ne ve, kaj je
dobro za klienta, in ohranjati držo nevednosti.
To je povsem drugačen svet! Sam sem
potreboval dolga leta, da sem se odvadil
navad, ki sem jih imel kot zdravnik.
Področje psihoterapije je pri nas
še vedno neurejeno. Veliko je
najrazličnejših ponudnikov duševne
pomoči in marsikdaj ni jasno, kdo je
ustrezno usposobljen in kdo ne.
Res je, v Sloveniji še nimamo zakona o psihoterapevtski
dejavnosti, poklic psihoterapevta
tudi še ni registriran. Zato se zavzemamo
za čimprejšnjo zakonsko ureditev, ki
bo zaščitila našo dejavnost pred zlorabami
in šarlatanstvom. Slovenska krovna zveza
za psihoterapijo, katere predsednik sem,
sicer skuša na tem področju vzpostaviti
red v skladu z evropsko priznanimi merili,
ki natančno določajo, kdo lahko dobi naziv
psihoterapevt. Naša zveza je tako prevzela
nekatere funkcije, ki bi jih morala opravljati
zbornica psihoterapevtov. Toda dokler je
nimamo in dokler nimamo zakona, moramo
sami vzpostavljati red na tem področju.
Kako naj izberemo dobrega
psihoterapevta Na koga naj se
obrnemo
Prav zdaj smo v sklepni fazi priprav na
ustanovitev nacionalne mreže centrov za
psihoterapijo in psihosocialno pomoč. Do
poletja jih nameravamo odpreti v Kopru,
Ljubljani, Celju in Mariboru, nato pa jih širiti
tudi na druga območja. Na te centre se
bodo ljudje lahko obrnili po informacije ter
ustrezno in kakovostno pomoč. Seznam
terapevtov bo na voljo tudi na posebni spletni
strani. V mesecu ali dveh bomo torej v
Sloveniji odprli novo poglavje, ko gre za
preglednost in kakovost psihoterapevtske
ponudbe.
Komu oziroma zaradi kakšnih težav bi
priporočili obisk
psihoterapevta
Na psihoterapevta
se lahko
obrnejo ljudje z
najrazličnejšimi
težavami, tako rekoč
s kakršno koli
težavo. Res pa
je, da marsikoga
sram odvrne od
obiska psihoterapevta.
Ljudje se
večinoma še vedno
bojijo na glas
priznati, da bodisi
potrebujejo bodisi
že imajo tovrstno
pomoč. Če gremo
k zobozdravniku,
bomo to brez
težave razlagali
vsem, o obisku
psihoterapevta
pa bomo raje
molčali. K sreči
se stvari počasi
izboljšujejo in
upam, da bomo
kmalu dosegli položaj,
ko bo obisk
psihoterapevta
enak obisku zobozdravnika.
V
ZDA podatek, da
nekdo obiskuje
psihoterapevta,
že zdavnaj ni več stigmatizirajoč. Kot sem
že omenil, ljudje morajo vedeti, da tudi od
kratkotrajnih terapij lahko dobijo veliko.
Američani, ki so redni uporabniki psihoterapije,
v povprečju opravijo pet srečanj s
terapevtom.
Ali hodijo na redne psihoterapije tudi
povprečni Američani − ali pa to velja
predvsem za premožne ljudi
Tudi povprečni, kajti če so zavarovani, jim
velik del terapij − te so večinoma kratkotrajne
− krije zavarovalnica. Pri nas zavarovalnice
plačujejo le psihoterapijo pri psihiatrih
in kliničnih psihologih ali v posameznih
ustanovah, kot je klinični oddelek za mentalno
zdravje. Ta ponudba pa je zelo majhna,
zato je večji del samoplačniški.
Koliko stane ura psihoterapije
Psihoterapevtska ura stane od 20 do 60
evrov, največkrat pa okrog 40 evrov. Partnerska
in družinska terapija staneta več,
skupinska nekoliko manj.
Velik del ljudi si tega ne more privoščiti.
Prav zato v nacionalni mreži centrov za
psihoterapijo predvidevamo del storitev, ki
bodo brezplačne. Tudi na področju psihoterapije
mora namreč veljati etika solidarnosti
in tudi terapevti moramo nenehno negovati
občutek za socialno pravičnost.
INTERVJU
Revija za zdravo æivljenje
19