Intervju z Darjo Zgonc v reviji Viva

psihoterapija.institut.si

Intervju z Darjo Zgonc v reviji Viva

Foto: Diana Anđelić

16

Revija za zdravo æivljenje


V ekranu Darje Zgonc

as. mag. Miran Možina, dr. med., spec. psihiater

ČE NEKAJ SKRIVAMO V SEBI,

NISMO ODPRTI IN ISKRENI …

»Zanimivo je, da je pri ljudeh duša sestavljena podobno kot simbol jin in jang: če

je na eni strani zelo močan impulz, je na drugi strani vselej šibkejši nasprotujoč

impulz. Dobro izurjen terapevt zna razviti enakovreden notranji dialog obeh impulzov.

Terapevti torej pomagamo ljudem, da spontano začutijo tudi ta drugi impulz, s čimer

jim omogočimo, da uvidijo bolj celovito podobo svojega življenjskega položaja,«

opisuje svoje delo psihiater in psihoterapevt Miran Možina, predsednik Slovenske

krovne zveze za psihoterapijo. Prepričan je, da je ljudi v Sloveniji še vedno sram

priznati, da potrebujejo tovrstno pomoč − in da tudi zato o psihoterapiji vemo premalo.

Tako marsikdo ne ve, da so dolgotrajne − tudi večletne − terapije dandanes prej

izjema kot pravilo in da v sodobni psihoterapiji prevladuje kratkotrajno zdravljenje, ki

je lahko zelo učinkovito.

Psihoterapija kot oblika obravnave

ter zdravljenja človekovih duševnih in

vedenjskih motenj temelji na pogovoru.

Kako in komu lahko pomaga pogovor

Pogovor kot pomemben del zdravljenja

uporabljajo tako zdravniki kot psihologi,

psihoterapevti pa smo to veščino najbolj

razvili. V pogovoru razvijamo terapevtski

odnos in z njegovo pomočjo zdravimo najrazličnejše

motnje.

Vsi vemo, kako zelo nas opredeljujejo govor,

jezik in komunikacija: pogovor je za

človeka skorajda enako nujen kot dihanje.

V terapevtskem pogovoru tako rekoč ni

ničesar, o čemer se ni bi mogli pogovarjati;

ni dileme ali vprašanja, ki ga ne bi mogli

reševati s pogovorom. Celo pri ljudeh z

omejeno sposobnostjo verbalne komunikacije

je veliko manevrskega prostora za

terapevtsko komunikacijo. Zdravljenje s pogovorom

namreč ne obsega le verbalne govorice,

temveč tudi neverbalno: pomembno

je vzdušje, ki ga ustvarimo, pomembni so

pogledi, ki jih izmenjujemo, ton glasu, s katerim

se izražamo ipd.

Kakšno vlogo ima v tem odnosu

zaupanje

Zaupanje je nujno za vzpostavitev osebnega

odnosa med terapevtom in klientom.

Ta mora čutiti, da je prostor, v katerem se

odpira, varen in da bo vse, kar je v tem

prostoru izrečeno, v njem tudi ostalo. Terapevt

in klient skupaj gradita in razvijata

zaupanje, ki pomeni temelj čustvene vezi

med njima. Še nekaj je nadvse pomembno:

v terapevtskem odnosu ni presojanja,

vrednotenja in moraliziranja. Terapevtu ne

sme biti tuje nič, kar je človeškega; klient

lahko ubesedi, pove in izpove prav vse.

Zakaj je tako pomembno, da travme,

stiske ali strahove ubesedimo

Ko nekaj, kar te teži, »daš ven«, ko o tem

spregovoriš, se nekako očistiš. To je tako

imenovani katarzični učinek. Terapevti so

usposobljeni, da odprejo tudi skrivnosti, ki

jih ljudje že dolgo zadržujejo v sebi in jih

niso zmogli deliti niti z bližnjimi. Prav odpiranje

skrivnosti je v psihoterapiji zelo zanimiv

proces, ki je možen le ob postopni rasti

zaupanja. Psihoterapevti smo za to posebej

usposobljeni: ne pritiskamo na ljudi, naj se

nam odpirajo, marveč jim damo dovoljenje,

da povedo toliko, kolikor hočejo, in takrat,

ko začutijo, da je za to dozorel čas.

Ali so skrivnosti vedno obremenjujoče

Največkrat so. Če za primer vzameva partnerski

odnos: eden od partnerjev skoči čez

plot in to prikriva pred drugim, s prikrivanjem

pa se vzpostavi območje molka, ki se

Revija za zdravo æivljenje

17


INTERVJU

postopno širi. To je neizogibno, saj skrivnosti

v medčloveških odnosih ni možno

omejiti: skrivnosti namreč zahtevajo laži,

začarani krog laži pa se postopoma povečuje.

Če nekaj skrivamo v sebi, če nismo

odprti in iskreni, se to odraža v odnosu in

ga najeda.

Zgolj odpiranje skrivnosti pa najbrž ni

dovolj …

Res je. Samo odpiranje ni dovolj, ljudje

morajo zatem udejanjiti želene spremembe,

denimo zgraditi novo samozavest in novo

življenjsko odločnost. Viri in sposobnosti,

ki jih imajo v sebi in so jih v terapevtskem

procesu na novo odkrili, so opeke, s katerimi

lahko gradijo spremembe. Psihoterapevt

jim seveda pomaga tudi pri tem.

V preteklosti je bila najbolj uveljavljena

oblika psihoterapije psihoanaliza, ki

je navadno trajala več let, bolniki so

terapevta obiskovali večkrat na teden.

So terapije še vedno tako dolgotrajne

V zadnjih dvajsetih letih se je težišče premaknilo

h kratkotrajnim oblikam zdravljenja.

Razlogov za to je več, med njimi tudi

takšni, ki so povsem ekonomske narave:

zavarovalnice niso pripravljene plačevati

petsto ali več ur psihoterapije, za dvajset ali

trideset srečanj pa se denar običajno najde.

Sodobne psihoterapije največkrat trajajo

do dvajset srečanj, pomemben terapevtski

učinek pa ima lahko že nekaj srečanj, denimo

pet. Učinkovitost je v veliki meri odvisna

od trenutka, ko nekdo poišče pomoč. Če

jo poišče, ko je v hudi krizi, zaradi česar je

bolj odprt za novo in za sugestije drugih,

ima lahko dober odgovor terapevta zelo

dobre učinke. V takih primerih lahko hitro

pomaga že minimalen poseg.

S kakšnimi težavami se ljudje najpogosteje

obračajo na psihoterapevte

Največ ljudi išče pomoč zaradi anksioznodepresivnih

motenj, veliko je tudi drugih

težav. Na psihoterapevte pa se vse pogosteje

obračajo tudi ljudje, ki želijo zgolj

izboljšati kakovost življenja, torej taki, ki

niso pod bolezenskim pritiskom ali hudo

obremenitvijo, temveč so osveščeni in želijo

osebnostno rasti.

Pomoč pri osebnostni rasti ponuja

tudi vrsta − pogosto samooklicanih

− duhovnih svetovalcev. V čem se ti

razlikujejo od psihoterapevtov

Alternativne metode navadno ponujajo

svetovanje oziroma poučevanje, psihoterapija

pa ponuja znanstveno utemeljeno in

zahtevnejšo obravnavo. Ta zahteva znatno

večjo veščino, če naj se razvijeta zdravilen

odnos in pogovor, ki ljudem ne narekuje,

kaj naj se naučijo in kako naj se razvijajo.

Kot terapevt vstopam v odprt prostor, v

katerem iz položaja nevednosti drugemu

dam možnost, da se odpre in raste. Vanj

se ne vtikam, češ, kot strokovnjak že vem,

kaj je za vas dobro, ampak mu pustim, da

sam odkrije, kaj je zanj najbolje. To na prvi

pogled zveni zelo preprosto, a ni – za to

potrebuješ veliko znanja in veščine. Kot

zdravnik sem moral tovrstno znanje in veščino

dodatno osvojiti. Med študijem medicine

so nas učili, da moramo vedeti, kaj se

dogaja z bolnikom in najprej postaviti jasno

diagnozo, nato pa bolniku povedati, kaj

mora narediti. Psihoterapija je popolnoma

drugačna zgodba! Psihoterapija je podobna

sopotništvu, kot lepo pravi znani ameriški

terapevt Yalom. Terapevt in klient skupaj

− vendar vsak s svojimi izkušnjami − soustvarjata

enkratno avanturo terapevtskega

procesa in sta obenem življenjska sopotnika.

Prednost psihoterapevta je samo v tem,

da ima nekatere izkušnje, ki so pomembne

za proces osebnostnega zorenja, bolj

ozaveščene in da zna spodbujati proces

spremembe. V katero smer se bo razvijal

terapevtski proces in kakšna je rešitev za

klienta, pa ne ve niti psihoterapevt. Svoje

kliente vedno vprašam, kaj je njihov cilj in

kaj hočejo doseči; na temelju tega nato

skupaj odkrivamo pot, ki vodi do zaželene

spremembe oziroma do cilja, ki so si ga

postavili.

Kaj pa, če je cilj zgrešen

Cilj nikoli ni zgrešen, razen v skrajnih primerih,

kjer tudi za terapevta veljajo druga

pravila. Pomembni so cilji, ki klienta motivirajo,

in takih ciljev terapevt ne presoja

ali vrednoti, marveč spodbuja klienta, naj

jih nenehno raziskuje. Če nekdo reče, da

se bo ločil, sam pa iz njegovih besed razberem,

da je odločitev prenagljena in da

še ni izkoristil vseh rezerv, skušam v njem

oživiti dodatne vzgibe: »Odločil si se torej

za ločitev. Kdaj se je pojavila ta misel, kako,

v kakšnih okoliščinah …« Zanimivo je,

da je pri ljudeh duša sestavljena podobno

kot simbol jin in jang: če je na eni strani

zelo močan impulz, je na drugi strani vselej

šibkejši nasprotujoč impulz. Dobro izurjen

terapevt zna razviti enakovreden notranji

dialog obeh impulzov. V tem konkretnem

primeru je na eni strani želja po novem, na

drugi želja ostati s starim partnerjem. Terapevti

torej pomagamo, da ljudje spontano

začutijo tudi ta drugi impulz, da uvidijo bolj

kompleksno podobo svojega življenjskega

položaja. Z vsakim klientom soustvarjam

18

Revija za zdravo æivljenje


novo terapijo, ki je ustrezna zanj. Zato je

vsaka terapija nova zgodba tudi zame kot

terapevta, vsaka terapija je nova avantura,

v kateri se tudi sam spreminjam. Danes

tako stvari doživljam drugače kot pred leti,

saj premorem nove življenjske izkušnje.

Povpraševanje po psihoterapevtski

pomoči v Sloveniji hitro narašča,

psihoterapevtov pa je odločno premalo.

Prav pomanjkanje terapevtov je trenutno

ena od ključnih težav psihoterapije.

Res je, to je velik problem. V Sloveniji

narašča število duševnih motenj in z njimi

povpraševanje po pomoči, žal pa nimamo

dovolj ustrezno izobraženih terapevtov.

Zato smo se v Slovenski krovni zvezi za

psihoterapijo odločili, da je edina konstruktivna

rešitev izboljšanje možnosti za

izobraževanje za poklic psihoterapevta.

Jeseni 2006 smo v sodelovanju z zasebno

Univerzo Sigmunda Freuda z Dunaja uvedli

fakultetni študij psihoterapije, za zdaj kot

izredni študij. Vpis je možen takoj po končani

srednji šoli. Tako lahko vsakdo, ki to

želi, izbere poklic psihoterapevta kot prvi

poklic in ne več samo kot drugi poklic, kot

je veljalo do zdaj.

V strokovnih krogih so mnenja o

tem deljena. Nekateri poudarjajo, da

psihoterapije ni možno študirati takoj

po maturi, da so potrebna predhodna

znanja s področja medicine ali klinične

psihologije. Kaj menite o tem

Sam sem zdravnik, najprej sem sedem let

študiral medicino, nato štiri leta specializiral

psihiatrijo in še skoraj desetletje študiral

psihoterapijo. Da sem prišel do poklica psihoterapevt,

ki sem si ga želel že med študijem

medicine, sem torej potreboval dvajset

let izobraževanja! To je predolgo, zato se

zavzemam za možnost študija psihoterapije

takoj po maturi. Poleg tega sem na lastni

koži občutil, da so medicinska znanja za

poklic psihoterapevta pogosto omejujoča in

ovirajoča. Medicinska diagnostika duševnih

motenj psihoterapevtu ni v veliko pomoč,

saj bolj opisuje kot pojasnjuje. V pomoč mu

nista niti model in drža avtoritete zdravnika

v odnosu do bolnika, saj predpostavljata,

da je zdravnik tisti, ki ve, kaj je dobro za

bolnika. Če mora zdravnik stremeti k jasnim

diagnozam in na njihovi osnovi k jasnim terapevtskim

postopkom, mora psihoterapevt,

če naj učinkovito pomaga klientu, sprejemati

nejasnost, tvegati to, da ne ve, kaj je

dobro za klienta, in ohranjati držo nevednosti.

To je povsem drugačen svet! Sam sem

potreboval dolga leta, da sem se odvadil

navad, ki sem jih imel kot zdravnik.

Področje psihoterapije je pri nas

še vedno neurejeno. Veliko je

najrazličnejših ponudnikov duševne

pomoči in marsikdaj ni jasno, kdo je

ustrezno usposobljen in kdo ne.

Res je, v Sloveniji še nimamo zakona o psihoterapevtski

dejavnosti, poklic psihoterapevta

tudi še ni registriran. Zato se zavzemamo

za čimprejšnjo zakonsko ureditev, ki

bo zaščitila našo dejavnost pred zlorabami

in šarlatanstvom. Slovenska krovna zveza

za psihoterapijo, katere predsednik sem,

sicer skuša na tem področju vzpostaviti

red v skladu z evropsko priznanimi merili,

ki natančno določajo, kdo lahko dobi naziv

psihoterapevt. Naša zveza je tako prevzela

nekatere funkcije, ki bi jih morala opravljati

zbornica psihoterapevtov. Toda dokler je

nimamo in dokler nimamo zakona, moramo

sami vzpostavljati red na tem področju.

Kako naj izberemo dobrega

psihoterapevta Na koga naj se

obrnemo

Prav zdaj smo v sklepni fazi priprav na

ustanovitev nacionalne mreže centrov za

psihoterapijo in psihosocialno pomoč. Do

poletja jih nameravamo odpreti v Kopru,

Ljubljani, Celju in Mariboru, nato pa jih širiti

tudi na druga območja. Na te centre se

bodo ljudje lahko obrnili po informacije ter

ustrezno in kakovostno pomoč. Seznam

terapevtov bo na voljo tudi na posebni spletni

strani. V mesecu ali dveh bomo torej v

Sloveniji odprli novo poglavje, ko gre za

preglednost in kakovost psihoterapevtske

ponudbe.

Komu oziroma zaradi kakšnih težav bi

priporočili obisk

psihoterapevta

Na psihoterapevta

se lahko

obrnejo ljudje z

najrazličnejšimi

težavami, tako rekoč

s kakršno koli

težavo. Res pa

je, da marsikoga

sram odvrne od

obiska psihoterapevta.

Ljudje se

večinoma še vedno

bojijo na glas

priznati, da bodisi

potrebujejo bodisi

že imajo tovrstno

pomoč. Če gremo

k zobozdravniku,

bomo to brez

težave razlagali

vsem, o obisku

psihoterapevta

pa bomo raje

molčali. K sreči

se stvari počasi

izboljšujejo in

upam, da bomo

kmalu dosegli položaj,

ko bo obisk

psihoterapevta

enak obisku zobozdravnika.

V

ZDA podatek, da

nekdo obiskuje

psihoterapevta,

že zdavnaj ni več stigmatizirajoč. Kot sem

že omenil, ljudje morajo vedeti, da tudi od

kratkotrajnih terapij lahko dobijo veliko.

Američani, ki so redni uporabniki psihoterapije,

v povprečju opravijo pet srečanj s

terapevtom.

Ali hodijo na redne psihoterapije tudi

povprečni Američani − ali pa to velja

predvsem za premožne ljudi

Tudi povprečni, kajti če so zavarovani, jim

velik del terapij − te so večinoma kratkotrajne

− krije zavarovalnica. Pri nas zavarovalnice

plačujejo le psihoterapijo pri psihiatrih

in kliničnih psihologih ali v posameznih

ustanovah, kot je klinični oddelek za mentalno

zdravje. Ta ponudba pa je zelo majhna,

zato je večji del samoplačniški.

Koliko stane ura psihoterapije

Psihoterapevtska ura stane od 20 do 60

evrov, največkrat pa okrog 40 evrov. Partnerska

in družinska terapija staneta več,

skupinska nekoliko manj.

Velik del ljudi si tega ne more privoščiti.

Prav zato v nacionalni mreži centrov za

psihoterapijo predvidevamo del storitev, ki

bodo brezplačne. Tudi na področju psihoterapije

mora namreč veljati etika solidarnosti

in tudi terapevti moramo nenehno negovati

občutek za socialno pravičnost.

INTERVJU

Revija za zdravo æivljenje

19

More magazines by this user
Similar magazines