Tukaj - Zveza radioamaterjev Slovenije

UKV AKTIVNOSTI
PRVA S5 EME ZVEZA NA 3,4GHz
59
Prva S5 EME zveza na 3,4 GHz
3,4 GHz EME zgodba in tehnični pogled na vzpostavitev zveze
Avtorja: Andrej Medved, S57NML in Andrej Bolčina, S52LO
9 cm je dokaj visoka frekvenca za EME delo, saj se že v osnovi zadeva zakomplicira pri ojačevalcih, kjer v
splošnem elektronke te frekvence dosežejo le s težavo. Problem nastane tudi pri izdelavi PA-jev, ker stvari
prehajajo na nivo finomehanike in vsak milimeter »kiksa« predstavlja dodatno težavo. Na tem mestu je na
pomoč priskočila Toshiba z »brick« izhodno stopnjo, ki se je pojavila v prometu na Ebay-u.
Vendar se tu zgodba ne konča. Ojačevalec daje ven svojih 50W,
ki pa jih dosežeš takrat, ko mu pripelješ ustrezno napajalno napetost
13,6V ± 0,2 V. Ojačevalnik deluje v »A« razredu in požira
enormnih 17 A, pravi problem pa predstavlja njegovo napajanje.
Ni bilo kabla, ki bi nemoteno prestavil usmerniško napetost
na DB15 priključek »brick« ojačevalca.
Druga pomembna stvar je nizek šum vhodnega predojačevalnika.
Najbolje je kar nabaviti ustrezen LNA (npr. DB6NT) in zadevo
priviti direktno na sam žarilec. To sva s kolegom Andrejem tudi
naredila, vendar ko sva potem skušala pomeriti šume po sistemu
T sky
in T ground
oziroma T sonce
proti T hladno nebo
, je sledilo naslednje
presenečenje: šumelo je kot sam vrag. Kazalec na TS-711 je
konstantno stal na S9, zaznavne razlike pa nobene.
Kaj je narobe Seveda, ALC! Ko sva odklon S metra z ustreznim
atenuatorjem spravila pod nivo delovanja ALC, je zadeva začela
delovati, tako kot veleva teorija. V sprejemnem sistemu so bila
ojačenja v posameznih stopnjah prevelika in dokler nisva ojačenja
postavila v svoje meje, je bil sprejemnik gluh, kar se tiče
merjenja šuma sistema, seveda. LNA je v bistvu imel preveliko
ojačenje. No, ni se nama dalo brskati po njem z dodajanjem izhodnega
attenuatorja, zato sedaj zadevo rešuje atenuator na
vhodu 144 MHz postaje.
Slika 1 - Transverter
Vso zadevo smo potem sestavili skupaj, da pa je vse delalo tako
kot je treba, smo za preklope posameznih enot uporabljali malce
modificiran DL4MEA sekvencer.
Pri tako velikih tokovih je potrebno dobro priviti vse spoje in
vsaka površnost se maščuje v manjši izhodni moči. No, zadevo
je enostavno ugotoviti tako, da pomerimo, ali je direktno na
sponkah prava napetost. Lepo rečeno, vendar dokler nismo dejansko
pomerili moči na izhodu in pri tem premikali in privijali
kable, nismo dobili občutka za zadevo. Seveda, profiji znajo
spraviti zadevo skupaj, predpišejo premere kablov, sile, s katerimi
moramo priviti vse vijake, kako izvesti spoje itd, nam amaterjem
pa ostane eksperimentiranje in poslušanje dobrih nasvetov,
kako se lotiti zadeve. Na koncu nas je »amaterski« pristop
skoraj stal zveze ...
Toliko na kratko o močeh na 3,4 GHz. 50 W je zadostna moč za
vzpostavitev zveze, kar ugotovimo, ko vnesemo podatke v formulo
za izračun izgub na trasi Zemlja/Luna/Zemlja.
Slika 3 - Septum
Slika 2 - Zlotan prvi LNA
Seveda pa Murphy deluje in »škripnil« je vhodni tranzistor, ki ga
je bilo potrebno zamenjati. Pojavil pa se je problem, kako sedaj
pomeriti šum. Najprej je bil na vrsti »laboratorijski« pristop. Seveda,
do šumomera se ni dalo priti in ostala je zopet metoda
T cold
- T hot
. Nabavila sva ustrezno šumno glavo (25 dB ENR), za
merilnik pa je bila kar osnovna postaja TS-711. Ker pa je šum
naključen signal, je bilo potrebno zadevo povprečiti, da dobimo
kolikor toliko uporaben rezultat. Tu je priskočil na pomoč program
NFM (by VK1OD). Da pa prideš do uporabnih rezultatov
(NF pod 1dB), je bilo potrebno zmanjšati nivo signalne glave
pod 10 dB ENR. Seveda z atenuatorji, kjer pa se je pojavil nov
Letnik XX1, 1-2/2010
CQ ZRS