Misli Thoughts - Glas Slovenije

Hvala Bogu, da imamo slovenski dom v Avstraliji.
Slovenci v Melbournu smo ponosni, da poleg
slovenske cerkve sv. bratov Cirila in Metoda
stoji še dom za ostarele. Imenuje se po prvi
sestri redovnici, materi Romani Toplak, ki je pred
leti prišla pomagat Slovencem v Avstralijo.
Letos mineva že petnajsto leto, odkar so se odprla
vrata doma, ne samo za Slovence, temveč tudi za
druge narodnosti. V domu preživlja svojo jesen 30
oskrbovancev, od njih je sedaj 12 Slovencev.
Dom je v teh letih dosegel visoko raven kvalitete.
Ne smemo pa pozabiti dolgoletne želje našega
pokojnega patra Bazilija in njegove skrbi za
ostarele Slovence v Avstraliji. Hvala pater!
Ob tej priliki smo prosili za pogovor eno
najbolj aktivno oskrbovanko doma matere
Romane, gospo Zdenko Novak. Tako nam je
pripovedovala:
Doma sem iz majhne vasice Bezgovica blizu
Osilnice v okraju Kočevje. V družini nas je bilo
osem otrok. Med drugo svetovno vojno nam je
pogorela hiša in bili smo izgnani v internacijo,
oropani vsega. To je bilo leta 1942 in stara sem
bila komaj štiri leta, pa se še vedno spominjam,
kako težko je bilo za starše, da smo se prebijali
skozi tegobe vojne. Po enem letu in pol smo šli na
Hrvaško, kjer so starši delali pri kmetih, da so nas
preživljali. Leta 1945 smo se vrnili v domačo vas
in začeli graditi novi dom. Otroci smo odraščali, v
šoli smo se dobro učili in znali smo delati in tudi
potrpeti. Leta 1961 sem se odločila, da grem v
Avstralijo, kjer so bili že moji sorodniki. Uredili so
mi vse potrebno, da sem se lahko preselila v novo
domovino. Še danes sem jim hvaležna. V novi
deželi sem se težko prilagodila. Bil je ravno zimski
mesec julij, ni bilo snega, ampak mrzlo je pa bilo.
Moje prvo delo je bilo delo gospodinjske
pomočnice pri družini, ki je bila katoliška. Bilo mi
je težko. Bila sem pod psihičnim pritiskom in mi
je škodilo še za naprej. Leta so tekla in spoznala
sem Franca Novaka iz Knežaka. Poročila sva se
leta 1963. Živeli smo v Forest Hill. Rodil se nama
je sin Johny, nato še hčerka Sonja in čez deset let
še Andreja. Vsi so doštudirali in so pri kruhu.
Kaj Vas je prineslo v slovenski dom
Zdravje se mi je slabšalo in uživala sem zdravila.
Delo mi je postajalo vse težje, želela sem si
veliko počitka in težko sem se zbrala. Razmišljala
sem, kako bi šla v slovenski dom, ki je ob cerkvi,
ki mi veliko pomeni. Sedaj sem že pet let v
domu. Vesela sem slovenskih maš in obredov
v domačem jeziku, rada pojem, se pridružim
molitveni uri vsak petek ob 10. uri dopoldne. Ob
večerih pa molimo litanije v domu. Pater Ciril pa
skrbi za naše duhovno življenje.
Kako preživljate dan
Imamo vsak svojo sobo, zajtrk je ob osmi uri zjutraj,
dobimo zdravila in ob 12.15 imamo kosilo ter nato
počitek. Kasneje hodimo, balinamo, pojemo. Med
seboj se dobro razumemo. Ob torkih in četrtkih
imamo učiteljico za petje in telovadbo. Teden je
zelo aktiven. Nekateri starejši so večinoma tudi
po sobah. Hrana je bolj slovenska in okusna. Kot
pa je povsod, nikoli ni za vse. Rada pomagam,
kjer morem in moja skrb je, da pripravljam mize
pred obroki. Dom je lep, čist in urejen. Redno me
obiskujejo moji domači in prijatelji.
Kaj vas je v življenju najbolj prizadelo
Krivica, ki boli.
Kaj bi svetovala ljudem, ki se bojijo doma
Dokler je človek zdrav, je lepo doma. Ko pa moči
pešajo, pa se človek zateče v dom. Hvala Bogu,
da imamo slovenski dom v Avstraliji.
misli | januar - februar 2007
Tako sva zaključili najin pogovor. Bolezen jo je
pripeljala v dom in pridružila se je veliki družini,
kjer vedno pomaga, če je potrebno. Bog naj ji bo
dober plačnik. Draga Zdenka, nam vsem ste lep
zgled. Hvala!
Pogovarjala se je Anica Smrdel,
Melbourne VIC
35